Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 20. maj 2010 - Strasbourg
Uresničitev enotnega trga za potrošnike in državljane
 Dialog med univerzami in podjetji: novo partnerstvo za posodobitev univerz
 Finančna pomoč Skupnosti v zvezi z razgradnjo enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji „Program Kozloduj“ *
 Uresničevanje sinergij med namenskimi sredstvi za raziskave in inovacije po Uredbi (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in Sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj
 Dolgoročna vzdržnost javnih financ za okrevajoče gospodarstvo
 Evropa 2020
 Unija za Sredozemlje
 Nujnost evropske strategije za južni Kavkaz
 Verska svoboda v Pakistanu
 Tajska
 Razmere v Burmi/Mjanmaru

Uresničitev enotnega trga za potrošnike in državljane
PDF 395kWORD 122k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane (2010/2011(INI))
P7_TA(2010)0186A7-0132/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu svetu „Evropa 2020, strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020),

–  ob upoštevanju poročila Komisiji profesorja Maria Montija o ponovni oživitvi enotnega trga(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Agenda državljanov – doseganje rezultatov za Evropo“ (KOM(2006)0211),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Enotni trg za Evropo 21. stoletja“ (KOM(2007)0724) in spremljajočega delovnega dokumenta Komisije „Enotni trg: pregled dosežkov“ (SEC(2007)1521), resolucije Parlamenta z dne 4. septembra 2007 o pregledu enotnega trga(2) in delovnega dokumenta Komisije „Pregled enotnega trga: eno leto kasneje“ (SEC(2008)3064),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Priložnosti, dostopnost in solidarnost: nova družbena vizija za Evropo 21. stoletja“ (KOM(2007)0726) in sporočila Komisije „Storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa: nova evropska zaveza“(KOM(2007)0725) ter resolucije Parlamenta z dne 27. septembra 2006 o beli knjigi Komisije o storitvah splošnega pomena(3),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 29. junija 2009 o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga(4) in priporočila Komisije z dne 12. julija 2004 o prenosu direktiv o notranjem trgu v nacionalno zakonodajo(5),

–  ob upoštevanju pregleda stanja notranjega trga iz julija 2009 (SEC(2009)1007) in resolucij Parlamenta z dne 9. marca 2010(6) in 23. septembra 2008(7) o pregledu stanja notranjega trga,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko–socialnemu odboru „Strategija potrošniške politike EU 2007–2013: usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov“ (KOM(2007)0099) in resolucije Parlamenta z 20. maja 2008 o strategiji potrošnike politike EU 2007–2013(8),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. januarja 2009 „Spremljanje rezultatov za potrošnike na enotnem trgu – Druga izdaja pregleda stanja potrošniških trgov“ (KOM(2009)0025) in spremljajočega delovnega dokumenta Komisije „Drugi pregled stanja potrošniških trgov“ (SEC(2009)0076),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2009 o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (KOM(2009)0330) in poročila Komisije z dne 2. julija 2009 o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov („uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“) (KOM(2009)0336),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o varstvu potrošnikov(9),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o čezmejnem e-trgovanju med podjetji in potrošniki v EU (KOM(2009)0557),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega ekonomsko–socialnega odbora, oddelka za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, o ovirah za evropski enotni trg za leto 2008(10),

–  ob upoštevanju Solvitovega poročila za leto 2008 o razvoju in učinku mreže Solvit (SEC(2009)0142), delovnega dokumenta Komisije z dne 8. maja 2008 o akcijskem načrtu o integriranem pristopu k zagotavljanju podpornih storitev državljanom in podjetjem na notranjem trgu (SEC(2008)1882) in resolucije Parlamenta z dne 9. marca 2010 o mreži Solvit(11),

–  ob upoštevanju uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov, katere cilj je vzpostaviti splošni okvir pravil in načel v zvezi z akreditacijo in nadzorom trga,

–  ob upoštevanju člena 26 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da „Notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami Pogodb zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala.“,

–  ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki Unijo zavezuje k prizadevanju „za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je s členom 6 PEU vključena v Pogodbe,

–  ob upoštevanju člena 9 PDEU, ki določa, da „Pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti Unija upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja.“,

–  ob upoštevanju člena 11 PDEU, ki določa, da „Zahteve varstva okolja je treba vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja.“,

–  ob upoštevanju člena 12 PDEU, ki določa, da „Pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije se upoštevajo zahteve varstva potrošnikov.“,

–  ob upoštevanju člena 14 PDEU in protokola 26 k tej pogodbi o storitvah splošnega (gospodarskega) interesa,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7–0132/2010),

A.  ker je vse preveč ovir, ki izvirajo iz pomanjkanja informacij o pravicah in možnostih, razdrobljene ureditve, pomanjkanja zakonodajnih pobud na nekaterih ključnih področjih, slabega prenosa, neprimernega izvrševanja in zagotavljanja spoštovanja predpisov ter pomanjkanja upravnega usklajevanja in sodelovanja, ki državljane, potrošnike ter mala in srednja podjetja ovirajo pri selitvi, nakupovanju, prodaji in trgovanju čez mejo z enako stopnjo varnosti in zaupanja, kot jo uživajo v lastnih državah članicah,

B.  ker so prizadevanja za uskladitev zakonodaje, s čimer naj bi odpravili te prepreke, včasih povzročila celo pretirano zakonsko urejanje, kar je škodilo večini malih in srednjih podjetij, zlasti mikropodjetjem, ki ne želijo delovati na evropskem trgu, temveč lokalno, pa tudi lokalnim vladnim organom, tako da je potrebna boljša zakonodaja s čim manjšim upravnim obremenjevanjem,

C.  ker se le majhen odstotek delavcev, ponudnikov storitev in strokovnjakov dejansko preseli v drugo državo članico, predvsem ker je to zaradi upravnih postopkov in tveganja izgube socialnih pravic prezapleteno in predrago,

D.  ker le malo podjetnikov ter malih in srednjih podjetij ponuja svoje izdelke in storitve zunaj domačega trga, in sicer zaradi jezikovnih preprek, pomanjkanja gotovosti v zvezi z vlaganji, plačili in odgovornostjo ter zaradi razlik v pravni, upravni, socialni in kulturni tradiciji različnih držav članic,

E.  ker enotnega trga ne smemo obravnavati ločeno od drugih horizontalnih političnih področij, zlasti zdravja, socialnega varstva in varstva potrošnikov, delovnega prava, okolja, politike trajnostnega razvoja in zunanje politike,

F.  ker bi morala strategija EU 2020 postaviti realistične cilje za vzpostavitev ekološkega, na znanju temelječega in socialnega tržnega gospodarstva ter uresničevanje trajnostne rasti do leta 2020, pa tudi za ustvarjanje delovnih mest, vključno na okoljskem področju; ker bi temelj za strategijo EU 2020 moral biti enotni evropski trg, z izzivi družbene pravičnosti in gospodarske rasti in ob osredotočanju na koristi za državljane, varstvu potrošnikov in malih in srednjih podjetjih,

G.  ker so vprašanja glede enotnega trga in mednarodne trgovine vse bolj medsebojno odvisna in vse bolj vplivajo druga na drugo,

H.  ker številni evropski državljani ne vedo, kako bi njim samim lahko notranji trg konkretno koristil, saj je na voljo premalo informacij o notranjem trgu in se o njih ne obvešča dovolj;

Splošne ugotovitve

1.  meni, da je Unija v posebno težavnem obdobju v zgodovini povezovanja evropskega trga; meni, da se je treba s sedanjimi in prihodnjimi izzivi spopasti dosledno, odločno, prizadevno in močno, kar pa je treba pospremiti z občutljivostjo in praktičnostjo, v duhu sodelovanja in solidarnosti; poudarja, da to od Komisije zahteva odločno vodstvo in okrepljene pobude, od Sveta, držav članic in Parlamenta pa politično voljo;

2.  poudarja, da enotni trg ni zgolj gospodarska struktura in da zakonodaja o enotnem trgu varuje in ohranja nekatere temeljne pravice državljanov, na primer varnost in zasebnost, ter je zato glede na številne gospodarske in druge izzive, s katerimi se spopada EU, dobro delujoči enotni trg v najboljšem interesu evropskih državljanov, potrošnikov in malih in srednjih podjetij;

3.  poudarja, da enotni evropski trg, ne glede na gospodarske, tehnološke in zakonodajne pomanjkljivosti v svoji zgradbi, skupaj z evroobmočjem najbolje izkazuje pravi pomen gospodarske povezanosti in enotnosti EU ter je za njene državljane gotovo najvidnejši dosežek evropske integracije;

4.  poudarja, da bi moral enotni trg odpreti nova obzorja v sektorju raziskav in inovacij ter bolj spodbujati razvoj blaga in storitev, pri čemer bo poudarek na znanju in tehnologiji, ki predstavljata gonilno silo za gospodarski razvoj v prihodnosti;

5.  pozdravlja in v celoti podpira namen Komisije, da spet postavi v središče notranjega trga tiste, ki v njem živijo in ga dnevno uporabljajo, pa tudi njeno zavezanost, da odločno zagovarja enotni trg s pomočjo popolne izrabe svojih izvedbenih pooblastil in da predstavi socialno in okoljsko vizijo enotnega trga, ki bo temeljila na obveznostih iz Lizbonske pogodbe;

Postopek povezovanja notranjega trga ni nepreklicen

6.  poudarja, da povezovanje v enotni trg ni nepreklicen proces in da trajnega obstoja enotnega trga ne smemo jemati za samoumevnega;

7.  je zaskrbljen, saj bi lahko ponovni pojav gospodarskega protekcionizma na nacionalni ravni najverjetneje povzročil razdrobitev enotnega trga, zato ga je treba preprečiti; je zaskrbljen, saj bi bila lahko pod pretvezo sedanje finančne in gospodarske krize utemeljena ponovna oživitev protekcionističnih ukrepov v številnih državah članicah, čeprav bi bilo treba zaradi te krize uporabiti skupne zaščitne mehanizme;

8.  meni, da je kriza znatno škodila postopku povezovanja enotnega trga in da sta nasprotovanje in nezaupanje do enotnega trga narasla zaradi pomanjkljivosti in neenakosti, ki izvirajo iz gospodarskih sistemov držav članic;

9.  opozarja, da politike za boj proti krizi ne bi smele škodovati postopku povezovanja enotnega trga, ampak bi nasprotno morale nuditi priložnost za reformo, utrditev in izboljšanje sedanje strukture enotnega trga, za uresničitev potenciala zelenega gospodarstva za ustvarjanje delovnih mest ter za ponovno pridobitev zaupanja državljanov, zlasti potrošnikov ter malih in srednjih podjetij;

10.  poudarja, da nedavna finančna kriza ne sme v celoti narekovati ponovnega zagona enotnega trga in da mora ponovna oživitev preseči temeljne nauke te krize;

11.  poudarja, da bi morali s ponovnim zagonom enotnega trga doseči oprijemljive, merljive, uresničljive, relevantne in časovno opredeljene cilje, ki jih je treba doseči z ustreznimi in učinkovitimi instrumenti politike na osnovi štirih svoboščin prostega pretoka, dostopnih za vse državljane EU;

12.  poudarja, da enotni evropski trg nujno potrebuje novi zagon in da je potrebno močno vodstvo evropskih institucij, zlasti Komisije, in politična odgovornost držav članic, da se enotnemu trgu vrneta verodostojnost in zaupanje;

Potreba po celovitem in skupnem pristopu k enotnemu trgu

13.  meni, da je treba dopolniti staro razumevanje enotnega trga, zato da bi postal bolj vključujoč; poudarja, da morajo vsi, ki so vključeni v oblikovanje in uresničevanje enotnega trga, sprejeti celovitejši pristop in vanj popolnoma vključiti skrbi državljanov;

14.  poudarja, da je močnejši, globlji in razširjen enotni trg izredno pomemben za rast in ustvarjanje delovnih mest;

15.  poudarja, da bi moral biti enotni trg osrednjega pomena za dosego cilja trajnostnega in visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva v povezavi z dolgoročno vizijo strategije EU 2020;

16.  meni, da je enotni trg zelo pomemben predpogoj za uspešnost strategije EU 2020; zato predlaga, da bi morale vsako strategijo in politiko za ponovno oživitev enotnega evropskega trga usklajevati evropske institucije, temeljiti pa bi morale na pragmatičnem, vključujočem in širokem dogovoru, ki bi ga podpirale vse država članice, bi se osredotočal zlasti na prednostne naloge, in bi ga države članice dejansko imele za svojega ter bi ga učinkovito izvrševale na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

17.  poudarja, da mora enotni trg potrošnikom nuditi prednosti glede boljše kakovosti, večje izbire, primernih cen ter varnosti blaga in storitev;

18.  poziva k novemu vzorcu političnega mišljenja, po katerem bi bili pri ponovnem zagonu evropskega enotnega trga v središču državljani, potrošniki ter mali in srednja podjetja; meni, da je to mogoče doseči z umestitvijo evropskih državljanov v središče oblikovanja politike v Evropski uniji;

19.  vztraja, da je treba za ponovno oživitev enotnega trga učinkovito izvajati ustreznejše mehanizme zavor in ravnovesij, poleg tega pa mora biti tudi več dialoga, da bi državljanom in potrošnikom zagotovili ustrezno upoštevanje njihovih potreb; meni, da bo na dokazih ter na državljanih temelječ pristop Uniji pomagal spet pridobiti zaupanje državljanov v enotni evropski trg in najti pravo formulo za sprejemanje pobud, s čimer bi pridobila Unija potrebno konkurenčnost, brez poseganja v socialno razsežnost;

20.  ponovno poudarja, da je ustrezna ocena socialnih, potrošniških, okoljskih in ekonomskih vplivov enotnega trga, ki bi se morala pojavljati v vseh predlogih o enotnem trgu, bistvenega pomena za pridobivanje zaupanja javnosti in da bo zagotovila realistično povezovanje socialnih, okoljskih in gospodarskih ciljev ter ciljev varstva potrošnikov;

21.  je prepričan, da se je konkurenčnost Evrope v globaliziranem svetu še povečala z odpravo meja na enotnem trgu;

22.  poudarja, da pravilno delovanje notranjega trga ne more biti ločeno od vloge, ki jo ima Evropa kot globalni gospodarski akter; meni, da mora Evropska unija zaščititi svoj socialni in okoljski model s strogim spoštovanjem svojih pravil o uvoženih izdelkih in storitvah ter z odločnim zavzemanjem za izvajanje teh pravil, tudi v postopkih za reševanje sporov v večstranskih organih in Svetovni trgovinski organizaciji;

23.  poudarja, da sta notranji trg in skupna valuta delovala kot varovalni ščit Evrope, saj sta zmanjšala negativni vpliv finančne krize na podjetja in državljane v Evropi;

Izzivi in priložnosti, ki jih mora upoštevati politika enotnega trga

24.  meni, da je glavni izziv, s katerim se spopada Unija, najti ravnovesje med odprtim gospodarstvom, ki je sposobno spodbuditi gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest ter zagotoviti celosten odziv na glavne izzive prihodnosti (konkurenčnost, raziskave in razvoj, industrijska politika, demografski izziv, okolje, tehnologije itd.), in gospodarskim sistemom, ki je prav tako sposoben varovati potrošnike in nuditi socialna in okoljska jamstva, ki jih državljani potrebujejo;

25.  poudarja, da izvajanje pravil o enotnem trgu ostaja neenako, saj tržne mreže med seboj niso zadosti povezane, kar pomeni, da se morajo podjetja in državljani pri svojih čezmejnih dejavnostih še vedno vsakodnevno soočati s težavami, kar lahko vključuje 27 različnih pravnih sistemov za eno transakcijo;

26.  poudarja pomen vzpostavitve ekološkega enotnega trga za ekološke tehnologije, storitve in proizvode in tehnologije, storitve in proizvode z nizkimi emisijami ogljika, ki so v porastu, z razvojem standardov za ogljikove emisije, ki bi veljali za vso EU; izpostavlja, da morajo jasni standardi in označevanje energetsko učinkovitih proizvodov postopoma postati obvezni v vsej Uniji; opominja, da je treba sedanje metodologije in standarde upoštevati pri razvijanju novih standardov glede ogljičnega odtisa; poudarja, da tovrstni standardi ne smejo povzročiti preveč obremenjujočih zahtev, zlasti za mala in srednja podjetja;

27.  odločno poziva Unijo, da mora v digitalni dobi v celoti prepoznati potencial in priložnosti, ki jih za nadaljnji razvoj enotnega trga ponujajo internet, e-trgovanje in širjenje informacijske in komunikacijske tehnologije v malih in srednjih podjetjih ter javni upravi, zaradi česar je dostopen za vse državljane EU; poudarja, da mora razvoj novih tehnologij upoštevati potrebo po zaščiti državljanov, potrošnikov, malih in srednjih podjetij ter tistih v najbolj ranljivem položaju;

28.  poudarja, da je pomembno oblikovati nove poslovne vzorce, tako da bodo imetniki avtorskih in sorodnih pravic ustrezno poplačani, ne da bi potrošnikom po nepotrebnem omejevali dostop do ustvarjalnih vsebin na spletu;

29.  podpira pobude, ki jih je sprejela Komisija zato, da bi bile raziskave, znanje in inovacije prednostne naloge v vseh prihodnjih strategijah; pričakuje, da bodo v prihodnjih proračunih Unije dodeljena zadostna sredstva za reševanje teh ključnih vprašanj; v zvezi s tem opozarja, da je nujno treba zaključiti zadevo o patentu Skupnosti; predlaga, naj začne Komisija preučevati možne načine za opredelitev oprijemljivih referenčnih meril za merjenje uspešnosti na področju raziskav, znanja in inovacij;

30.  podpira prizadevanja Komisije za spodbujanje varnosti proizvodov z uveljavitvijo Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov;

Državljani in potrošniki na enotnem trgu

31.  je prepričan, da evropski državljani slabo, nejasno ter celo negativno oziroma sploh ne dojemajo, razumejo in poznajo enotni trg, deloma zaradi pomanjkljive politične zavezanosti in informacij ter nizke ravni ozaveščenosti javnosti; meni, da je treba odločno ukrepati za zagotovitev, da se bo prihodnja politika Evropske unije za enotni trg odzvala na potrebe državljanov, zlasti potrošnikov ter malih in srednjih podjetij, ter jim dala oprijemljive rezultate;

32.  poudarja, da morajo EU in njene države članice za zagotovitev družbene in gospodarske podpore ter sodelovanja evropskih državljanov intenzivno spodbujati možnosti, ki jih omogoča evropsko gospodarsko povezovanje, in spremeniti splošno dojemanje enotnega trga tako, da ljudem uzavestijo koristi, ki jim jih nudi enotni trg, in jim omogočijo, da jih bodo razumeli, ter jih poučijo, kako lahko učinkovito uresničujejo lastne pravice; zato meni, da morajo biti sektorji, ki neposredno zadevajo vsakdanjik državljanov in potrebe potrošnikov, v središču enotnega trga;

33.  meni, da so najočitnejše težave, s katerimi se srečujejo potrošniki, zlasti v storitvenem sektorju, in proti katerim je treba prednostno ukrepati, da bi dosegli hitre rezultate: (1) dostop do varnih izdelkov in kakovostnih storitev; (2) dostop do zanesljivih, primerljivih in objektivnih informacij, vključno s primerjavo cene (3) večja pravna varnost in jasnost pogodbenih odnosov; (4) večja varnost plačil; (5) dostop do ustreznih, cenovno dostopnih in učinkovitih pritožbenih mehanizmov ter (6) boljše poznavanje sistema in večje zaupanje vanj;

34.  vztraja, da državljani ne dobijo dovolj informacij o zakonodaji enotnega trga ter dostopnosti in izvrševanju svojih pravic; poudarja, da je treba učinkoviteje organizirati ustrezne spletne strani, Solvit in kontaktne točke; meni, da je treba tovrstne pobude bolje usklajevati in o njih poročati, saj doslej niso dosegle svojega ciljnega občinstva; poudarja, da ima portal Komisije Tvoja Evropa pomembno vlogo pri obveščanju državljanov in podjetij o različnih vidikih življenja in dela ter poslovnih priložnostih v Evropski uniji; predlaga, da se poveča obstoječa ponudba, ne pa da se ustvarjajo nove kontaktne točke;

35.  je prepričan, da bodo potrošniki z odgovornim odnosom podjetij, ki bodo spoštovala načelo družbene odgovornosti podjetij, pravila konkurence in gospodarske interese potrošnikov, pridobili zaupanje, kar je minimalni pogoj za okrepitev njihovega varstva;

36.  vztraja, da bodo pobude gospodarskega povezovanja bolj zaživele, če bodo državljani prepričani, da so njihove socialne pravice zaščitene in da bo politika notranjega trga pozitivno vplivala na socialno politiko;

37.  obžaluje, da le majhen odstotek državljanov, potrošnikov in srednjih in malih podjetij ve, da obstajajo alternativni pritožbeni mehanizmi ali kako vložiti pritožbo pri Komisiji; poudarja, da je treba sedanje sisteme reševanja problemov za državljane in podjetja, kakršen je Solvit, okrepiti v skladu s poročilom Parlamenta o Solvitu z dne 2. marca 2010 (2009/2138(INI)); poziva Komisijo, naj uvede pospešeni postopek iz Pogodbe za ugotavljanje kršitev, če nerešena pritožba v okviru mreže Solvit pokaže na kršitev zakonodaje Skupnosti prima facie; obžaluje, ker kljub priporočilom Komisije na to temo še niso bili pravilno vzpostavljeni alternativni mehanizmi za reševanje sporov ali ti še ne delujejo zadovoljivo;

38.  podarja, da imajo zveze potrošnikov poglavitno vlogo pri ozaveščanju potrošnikov o njihovih pravicah, pri podpori potrošnikom v potrošniških sporih ter pri uveljavljanju interesov potrošnikov pri vzpostavitvi notranjega trga;

Mala in srednja podjetja na enotnem trgu

39.  poudarja, da so mala in srednja podjetja bistven del ogrodja evropskega gospodarstva in so poglavitna gonilna sila za ustvarjanje delovnih mest, gospodarsko rast, preusmeritev na zeleno gospodarstvo in socialno povezanost v Evropi; meni, da je aktivno sodelovanje malih in srednjih podjetij v razširjeni EU bistveno za povečanje inovativnosti in konkurenčnosti enotnega trga, ter poudarja, da si je treba bolj prizadevati za izboljšanje dostopa malih in srednjih podjetij do enotnega trga, za spodbujanje njihovega razvoja in polno izkoriščanje njihovega podjetniškega potenciala;

40.  meni, da je treba v še večji meri odpraviti ovire za mala in srednja podjetja pri dostopanju do trgov javnih naročil, da bi na enotnem trgu spodbudili konkurenčnost, natančneje s poenostavitvijo zahtev za mala in srednja podjetja pri javnih razpisih naročnikov;

41.  spodbuja prihodnje skupne pobude Komisije in držav članic za: (1) pomoč malim podjetjem, ki delujejo čez mejo po vsej EU; (2) znatno zmanjšanje upravne, finančne in regulatorne obremenitve, zlasti upravnih ovir, s katerimi se srečajo mala in srednja podjetja, ne glede na to, ali delujejo na lokalni, nacionalni ali evropski ravni, v skladu z načelom sorazmernosti; v zvezi s tem poziva države članice in Komisijo, naj dosledno izvajajo in uporabljajo načelo „misliti najprej na male“, kakor je opisano v Aktu za mala podjetja;

42.  poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja, da bi malim in srednjim podjetjem pomagala premostiti jezikovno ločnico, zaradi česar pogosto ne poslujejo drugje kot v svoji državi članici, in sicer z nudenjem informacij ter storitev o enotnem trgu v vseh uradnih jezikih Evropske unije;

43.  ostaja zavezan temu, da se v novi zakonodaji o enotnem trgu odpravijo odvečne zahteve, in poziva države članice, zlasti njihove parlamente, naj pri prenašanju zakonodaje EU ostanejo zavezane boju proti temu pojavu, saj tovrstno obremenjevanje še posebej škodi malim in srednjim podjetjem;

44.  soglaša, da bosta ustrezno izvajanje Akta o malem podjetništvu – zlasti glede dosledne uporabe preskusa za mala in srednja podjetja, kadar bo Komisija predlagala nove zakonodajne ukrepe za notranji trg – in uvedba statuta evropskega zasebnega podjetja zagotovila dejansko vključitev malih in srednjih podjetij v primeren enoten evropski sistem, ki se lahko obdrži;

45.  trdno podpira uredbo, ki ureja prevajalske zahteve za prihodnji patent EU, ki ga bodo končno uresničile in okrepile Evropo kot svetovno gonilno silo za inovacije in konkurenco; podpira tudi revizijo sistema blagovne znamke Skupnosti, da bi dosegli boljšo kakovost in omogočili boljše možnosti za ta sistem;

46.  poudarja, da je v času gospodarske krize največja težava malih in srednjih podjetij njihov dostop do finančnih sredstev; obžaluje, da imajo mala in srednja podjetja zaradi umika velikih bank s podeželja, redko poseljenih in gospodarsko šibkih območij precejšnje težave z dostopom do finančnih sredstev; pozdravlja pomembno vlogo hranilnic in različnih zadružnih gibanj pri financiranju regionalnega gospodarstva in njihovo prispevanje k socialno-tržnemu gospodarstvu s spodbujanjem etičnih in socialnih projektov;

47.  se strinja, da je postopek priglasitve, ki ga uvaja Direktiva 98/34/ES, zelo učinkovito sredstvo za izboljšanje nacionalne zakonodaje, pa tudi za preprečevanje ovir na enotnem trgu, zlasti za mala in srednja podjetja; meni, da bi morala Komisija okrepiti mehanizem, tako da sproži pospešen postopek za ugotavljanje kršitev, če država članica ne upošteva podrobnega mnenja, ki ga izda Komisija, ali ne ukrepa na podlagi podrobnega mnenja, ki ga izda država članica;

48.  meni, da morajo biti različne ekonomske in socialne politike, kot so proračun, davki, izobraževanje in raziskovanje, usklajene na ravni EU;

Odgovornost in zagotavljanje spoštovanja zakonodaje enotnega trga ter boljših predpisov

49.  trdi, da je v skladu z načelom subsidiarnosti bistven del upravne in pravne odgovornosti za enotni trg v rokah držav članic oziroma njihovih regionalnih in lokalnih organov, ki morajo torej skupaj z drugimi institucijami EU sprejeti dejansko odgovornost za enotni evropski trg in njegovo upravljanje;

50.  meni, da indeksa notranjega trga in potrošniškega trga jasno kažeta, da države članice še vedno ne dosegajo ciljev pravilnega prenosa, izvrševanja in zagotavljanja spoštovanja zakonodaje enotnega trga ter da obstaja zamik pri prenosu evropske zakonodaje, kar ogroža enake konkurenčne pogoje, ki so bistveni za pravilno delovanje notranjega trga, predvsem na področju storitev;

51.  ugotavlja, da postopna drobitev predpisov in nedoslednosti pri izvrševanju zakonodaje v EU vedno bolj ovirajo dokončanje enotnega trga; ugotavlja, da mora EU še sprejeti sklop notranje skladnih politik, katerih namen bo odpraviti neposredne in posredne prepreke, ki ovirajo pravilno delovanje notranjega trga;

52.  pozdravlja pobudo Komisije za boljše predpise, ki povečuje učinkovitost predpisov in njihovo ustrezno uporabo v državah članicah; poziva Komisijo, naj ob tem ohranja svoj zagon, saj bi hiter začetek izvrševanja te strategije znatno prispeval k uspešnemu ponovnemu zagonu enotnega trga;

53.  je seznanjen z novo zamislijo o „boljših predpisih“, ki jo uvaja sporočilo Komisije o strategiji EU 2020;

Končni rezultati
Močnejša institucionalna vloga pri določanju in izvrševanju predpisov enotnega trga

54.  predlaga, da Komisija za izboljšanje prenosa, uporabe in izvrševanja zakonodaje enotnega trga vzpostavi partnerstvo med vsemi zainteresiranimi stranmi, ki sodelujejo pri oblikovanju, uporabi in izvrševanju te zakonodaje z uporabo novih mehanizmov, kot je denimo predlagani letni forum o enotnem trgu;

55.  poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno uporabo in prenos s pomočjo bolj sistematičnega in neodvisnega nadzora, da se pospešijo postopki o kršitvah; trdi, da bodo imele zamude pri reševanju postopkov o kršitvah negativen učinek na zanimanje državljanov za enotni trg;

56.  poziva Komisijo, naj poleg uradnih postopkov za ugotavljanje kršitev razvije nove načine za izboljšanje prenosa in izvrševanja pravil o enotnem trgu; v zvezi s tem jo poziva, naj preuči inovativne mehanizme, kot je postopek medsebojnega ocenjevanja, predviden v direktivi o storitvah, za spodbujanje medsebojnega pregleda in odgovornosti držav članic ter za izboljšanje neuradnih mehanizmov za reševanje težav, kot sta Solvit in EU-Pilot, kar bi bilo v veliko pomoč državljanom, ki se vsakodnevno srečujejo z obremenitvami na enotnem trgu;

57.  poziva Komisijo, naj nameni več pozornosti sistematičnemu ocenjevanju in poenostavitvi veljavne zakonodaje o enotnem trgu ter zmanjša birokracijo, kjer je to mogoče, kar bo koristilo državljanom in podjetjem;

58.  poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno usklajevanje ter naj sodeluje s Parlamentom in državami članicami, pa tudi z glavnimi trgovskimi partnerji ter poslovnimi združenji in zvezami potrošnikov pri nadzorovanju trga blaga in pri čezmejnem izvrševanju zakonodaje o varstvu potrošnikov ter naj učinkoviteje obvešča evropske potrošnike in državljane;

59.  priporoča, naj Komisija opravi neodvisno raziskavo, da opredeli 20 z enotnim trgom povezanih razlogov za nezadovoljstvo in razočaranje, s katerimi se državljani dnevno srečujejo, zlasti na trgu dela v zvezi z elektronskim poslovanjem, s čezmejno zdravstveno oskrbo, nakupom in najemom vozil, prenosljivostjo pokojnin, vzajemnim priznavanjem poklicnih kvalifikacij, varstvom in vzgojo otrok, posvojitvijo, preživnino in dodatki.

60.  poziva Komisijo, naj pritiska za vzpostavitev boljšega mehanizma za pregled, kako se predpisi enotnega trga izvršujejo v praksi na vseh stopnjah v različnih državah članicah in kakšne možnosti imajo državljani in podjetja, da izvršujejo svoje pravice, povezane z enotnim trgom;

61.  poziva Komisijo, naj državam članicam oziroma njihovim regionalnim in lokalnim organom bolj pomaga, da tako olajša ustrezno spoštovanje standardov EU; poudarja, da morajo institucije EU kot celota poostriti predpise in spodbuditi države članice, naj izboljšajo pravilen in pravočasen prenos predpisov, da se zagotovi, da po vsej Uniji veljajo enaki predpisi;

62.  poziva k okrepitvi vloge Parlamenta na področju uporabe, izvrševanja in nadzorovanja zakonodaje o enotnem trgu; meni, da mora povečana vloga EP in nacionalnih parlamentov v skladu z Lizbonsko pogodbo s seboj prinesti boljšo sinergijo med obema parlamentarnima ravnema;

63.  poziva države članice, naj zagotovijo boljšo usklajenost in izmenjavo zgledov najboljše prakse na enotnem trgu, zlasti z informacijskim sistemom za notranji trg in usposabljanjem strokovnjakov za enotni trg in varstvo potrošnikov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

64.  vztraja, da mora Komisija zagotoviti neodvisen pregled kakovosti predlogov za ureditev, sprejetje predhodnih in naknadnih mehanizmov za preverjanje učinkovitosti zakonodaje, primerjanje z najboljšimi mednarodnimi praksami ter uporabo ocene skladnosti za preverjanje socialnega, okoljskega in ekonomskega učinka na ravni EU in na nacionalni ravni;

Ukrepi, ki so potrebni zato, da se državljane ter mala in srednja podjetja obvešča ter da se jim nudi več možnosti na enotnem trgu

65.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo ciljno strategijo sporočanja, osredotočeno na vsakodnevne težave, s katerimi se državljani srečujejo pri naselitvi in nastopu dela v drugi državi članici, zlasti pri opravljanju čezmejnih transakcij, selitvi, čezmejnem nakupovanju ali prodaji, in na socialne in zdravstvene standarde ter standarde varstva potrošnikov in okolja, na katere se lahko zanesejo; ta komunikacijska strategija bi morala izrecno zajemati tudi načine reševanja težav, kot je Solvit;

66.  poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo svoja prizadevanja za zagotovitev, da bodo standardi za izdelke, ki se uporabljajo na enotnem trgu, postali glavni globalni standard, s tem pa bi zagotovile enake možnosti za vsa evropska podjetja, zlasti mala in srednja, ki bi želela delovati tudi zunaj enotnega trga;

67.  poziva Komisijo naj se osredotoči na določitev prednostne naloge „uporabnikom prijazne“ zakonodaje o enotnem trgu, ki vpliva na vsakodnevna življenja evropskih državljanov pri načrtovanju njihovih letnih dejavnosti; meni, da morajo določitev te prednostne naloge spremljati ustrezne informacijske kampanje, da bi pri državljanih izboljšali dojemanje enotnega trga;

68.  ponovno poudarja, da je treba poleg emblematičnih dejavnosti v smislu javnih kampanj, ki jih izvedejo institucije EU ali države članice, organizirati decentralizirane ukrepe za stike z javnostmi, ki bolje povezujejo lokalne zainteresirane strani ter nacionalne, regionalne in lokalne medije (pri čemer se poseben poudarek nameni lokalnim medijem), ki so bolj osredotočeni na težave, s katerimi se dnevno srečujejo potrošniki na enotnem trgu (na primer bančni stroški pri prenosu v drugo državo članico, preučitev možnosti za zamenjavo operaterja, primerjanje telefonskih stroškov itd.);

69.  poziva Komisijo, naj začne izvajati redne nize študij, ki bi raziskovale odnos med enotnim trgom in povprečnim evropskim državljanom, pri čemer bi se zlasti osredotočile na stroške in ugodnosti tega odnosa ter vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo državljani;

70.  poziva države članice, naj s podporo Komisije povečajo zmožnosti mehanizmov za reševanje težav, zlasti mreže Solvit, tako da dodelijo dodatne finančne in kadrovske vire in pregledajo njihova pooblastila za zagotovitev, da bodo mehanizmi lahko učinkovito reševali širši obseg težav, s katerimi se srečujejo državljani in podjetja; poziva Komisijo, naj si za prednostno nalogo zastavi dokončanje projekta podpornih storitev enotnega trga, tako da bo državljanom in podjetjem omogočen lahek dostop do potrebnih informacij in navodil, ter da bodo našli rešitve za težave, s katerimi se srečujejo;

71.  odločno poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi informacijskih kampanj in strožjih pregledov nadaljujejo in krepijo svoja prizadevanja za večje zaupanje državljanov v oznako CE, ki je temeljno sredstvo za zagotavljanje pravic potrošnikov in standardov kakovosti na enotnem trgu;

72.  opozarja na pomembno vlogo mreže Enterprise Europe Network pri tem, da bi mala in srednja podjetja čim bolje izkoristila možnosti, ki jih ponuja enotni trg; poudarja, da upravno breme omejuje dragocene vire in s tem onemogoča večje osredotočanje na poglavitne naloge te mreže, namreč nuditi podporo, prilagojeno malim in srednjim podjetjem; poziva Komisijo, naj mrežo Enterprise Europe Network še bolj pritegne k ciljno usmerjenemu razširjanju informacij in zmanjševanju upravne obremenitve za partnerje v tej mreži;

Strateška poročila in predlogi

73.  predlaga Komisiji, naj ima strategija enotnega trga štiri glavne faze: prva je vključitev ocene ali sistematskega pregleda trenutnega stanja, da se ocenita stopnja izkrivljanja in napetosti, ki sta jih različne zainteresirane strani utrpele zlasti zaradi krize; druga je sprožitev postopka utrditve, ki bi dokončno rešil še nerešena vprašanja; tretja bi vključevala razvoj in izboljšanje enotnega trga; četrta pa bi se osredotočila na dolgoročnejšo vizijo trga (strategija EU 2020);

74.  meni, da morajo biti v strategiji EU 2020 zajete finančne storitve in dostop do finančnih sredstev;

75.  predlaga, da Komisija na prvi stopnji omenjenega pregleda stanja opravi finančno revizijo proračuna EU in prednostno dodeli več sredstev za naložbe v izobrazbo, inovacije in raziskave; poziva države članice, naj si pri svoji proračunski porabi zastavijo enake prednostne naloge;

76.  meni, da mora Komisija za vzpostavitev učinkovitega enotnega trga določiti jasne politične prednostne naloge, tako da sprejme „akt o enotnem trgu“, ki bi moral zajemati zakonodajne in nezakonodajne pobude za vzpostavitev visoko konkurenčnega socialnega tržnega in zelenega gospodarstva;

77.  spodbuja Komisijo, naj omenjeni akt predstavi do maja 2011 (veliko pred dvajseto obletnico programa za enotni trg iz leta 1992), pri čemer naj bodo državljani, potrošniki ter mala in srednja podjetja v središču enotnega trga;poudarja, da ga je treba obravnavati kot načrt za prihodnje delovanje, če želimo vzpostaviti na znanju temelječe, visoko konkurenčno, socialno in okolju prijazno zeleno tržno gospodarstvo, ki bi tudi zagotavljalo verodostojno enake možnosti za vse;

78.  poziva Komisijo, naj v akt o enotnem trgu vključi posebne ukrepe, s katerimi bi (med drugim):

   interese potrošnikov iz člena 12 PDEU in socialno politiko na podlagi člena 9 PDEU umestili v središče enotnega trga;
   enotni trg pripravili za prihodnost z izboljšanjem dostopa za potrošnike ter mala in srednja podjetja do e-trgovanja in digitalnih trgov;
   podprli vzpostavitev enotnega trga na podlagi člena 11 PDEU z razvojem vključujočega, nizkoogljičnega, zelenega in na znanju temelječega gospodarstva, vključno z ukrepi za spodbujanje inovacij in čistejših tehnologij;
   zagotovili zaščito storitev splošnega gospodarskega pomena, ki bi temeljila na členu 14 PDEU in protokolu 26;
   oblikovali strategijo za boljše sporočanje socialnih ugodnosti enotnega trga;

79.  poziva Komisijo, naj pri pripravi akta o enotnem trgu upošteva posvetovanja z različnimi institucijami EU in poročila (EU 2020, Montijevo poročilo, Gonzalesovo poročilo, poročila odbora IMCO itd.) ter naj začne široka javna posvetovanja, da bi predložila usklajen predlog politike za doslednejši enotni trg, ki se lahko obdrži;

80.  priporoča pripravo analize za opredelitev načinov in sredstev za vključitev interesov potrošnikov v ustrezne politike EU ter s tem omogočiti, da se interesi potrošnikov avtomatično pojavijo pri sestavi ustrezne zakonodaje EU;

81.  poudarja, da je direktiva o storitvah izjemnega pomena za vzpostavljanje enotnega trga in da ima velik potencial za omogočanje ugodnosti potrošnikom ter malim in srednjim podjetjem; poudarja, da je za uspešno izvajanje te zakonodaje potrebna trajna politična zavezanost ter podpora vseh udeleženih na evropski, nacionalni in lokalni ravni; poziva Komisijo, da po izvedbeni fazi opravi oceno direktive o storitvah, da bi ugotovila, ali je dosegla glavne cilje; poziva k jasni vključenosti Evropskega parlamenta v to delo ter vztraja, da je treba ohraniti ravnovesje med potrebo po izboljšanju notranjega trga za storitve in potrebo po zagotovitvi visoke ravni socialnega varstva;

82.  meni, da bi moralo pravilno izvrševanje zakonodaje o enotnem trgu (denimo direktiva o poklicnih kvalifikacijah, direktiva o storitvah in uredba o nadzoru trga) ostati prednostna naloga nove Komisije;

83.  ugotavlja, da je mehanizem pritožb, ki velja po vsej Uniji, dal omejene rezultate, zato poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog, da se zagotovi začetek uporabe poceni, hitrega in dostopnega vseevropskega skupinskega mehanizma pritožb najkasneje do maja 2011;

84.  poziva Komisijo, naj preuči možnosti sprejetja „listine državljanov“, ki bi vključevala različne vidike pravice do prebivanja in dela kjerkoli v EU; vztraja, da mora biti ta pravica neomejeno na voljo vsem državljanom EU; poudarja, da na enotnem trgu še vedno obstajajo določene omejitve dela za delavce iz novih držav članic; poziva države članice, da ob upoštevanju vseh pozitivnih in negativnih učinkov odprtja nacionalnih trgov preučijo odpravo sedanjih omejitev;

85.  poziva Komisijo, naj v tem parlamentarnem obdobju Parlamentu in Svetu posreduje predlog uredbe o evropskem statutu za vzajemne družbe in združenja;

86.  poziva Komisijo, naj sprejme potrebne korake, s katerimi bo čim prej predlagala študijo izvedljivosti in posvetovanje, na podlagi katerih bi uvedli statut evropskih vzajemnih družb;

87.  poziva Komisijo, naj se bolj osredotoči na nadzorovanje trga, zlasti na področju finančnih storitev, zavarovanja, telekomunikacij, bančnih storitev in javnih storitev, ter meni, da bo učinkovito nadzorovanje trgov okrepilo pošteno konkurenco, povečalo njihovo učinkovitost in s tem koristilo tako gospodarstvu kot potrošnikom;

88.  meni, da je treba znatno izboljšati kakovost varstva potrošnikov v sektorju finančnih storitev, zlasti na področju spremljanja in nadzorovanja;

89.  meni, da je stalen trajnostni razvoj notranjega trga odvisen od (1) stalne zavezanosti Komisije k vsem tržnim pobudam, ki so potrebne za spodbuditev in znatno izboljšanje našega položaja in konkurenčne prednosti na svetovnem trgu; (2) sprejetja splošnega okvira za zagotovitev, da bo enotni trg dejansko prinesel rezultate za vse zainteresirane strani; zlasti pa od tega, če (3) bo notranji trg dosegel tudi državljane;

o
o   o

90.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

(1) Pričakovano aprila 2010.
(2) UL C 187 E, 24.7.2008, str. 80
(3) UL C 306 E, 15.12.2006, str. 277.
(4) UL L 176, 7.7.2009, str. 17.
(5) UL L 98, 16.4.2005, str. 47.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0051.
(7) UL C 309 E, 4.12.2008, str. 46.
(8) UL C 180 E, 17.7.2008, str. 26.
(9) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0046.
(10) http://www.eesc.europa.eu/smo/news/Obstacles_December-2008.pdf.
(11) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0047.


Dialog med univerzami in podjetji: novo partnerstvo za posodobitev univerz
PDF 219kWORD 93k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o dialogu med univerzami in podjetji: novo partnerstvo za posodobitev univerz (2009/2099(INI))
P7_TA(2010)0187A7-0108/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2009 z naslovom Novo partnerstvo za posodobitev univerz: forum EU za dialog med univerzami in podjetji (KOM(2009)0158),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. maja 2006 z naslovom Uresničevanje agende za posodobitev univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije (KOM(2006)0208),

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva po zasedanju Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000,

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva, ki so bili objavljeni po zasedanju Evropskega sveta 13. in 14. marca 2008, zlasti dela o vlaganju v ljudi in posodabljanju trga dela,

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva, ki so bili objavljeni po zasedanju Evropskega sveta 19. in 20. marca 2009, zlasti dela o najboljši uporabi obnovljene lizbonske strategije za rast in delovna mesta,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 15. novembra 2007 o novih znanjih in spretnostih za nova delovna mesta(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“)(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2008 z naslovom Izobraževanje odraslih: za učenje ni nikoli prepozno(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o bolonjskem procesu in mobilnosti študentov(4),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij o dialogu med univerzami in podjetji z dne 4. decembra 2009(5) in mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. decembra 2009(6),

–  ob upoštevanju študije Evropskega parlamenta z naslovom Nadaljnji razvoj dialoga med univerzami in podjetji,

–  ob upoštevanju člena 165 in 166 Pogodbe o delovanju EU,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje in mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0108/2010),

A.  ker je Evropski svet na svojem zasedanju 19. in 20. marca 2009 pozval države članice, naj spodbujajo partnerstva med podjetništvom, raziskavami, izobraževanjem in usposabljanjem,

B.  ker sporočilo ministrov za visoko šolstvo, objavljeno po konferenci 28. – 29. aprila 2009, poziva, naj javne politike „v celoti priznajo vrednost različnih nalog visokega šolstva, od izobraževanja in raziskav prek zavezanosti socialni koheziji in kulturnemu razvoju do koristi za skupnost“,

C.  ker so univerze s svojo trojno vlogo (izobraževanje, raziskave in inovacije) bistvene za prihodnost Evropske unije in izobraževanje njenih državljanov in ker je naloga visokega šolstva zagotoviti učno okolje, ki spodbuja avtonomnost, ustvarjalnost in optimalno uporabo znanja,

D.  ker je oblikovanje izobraževalnih politik še vedno v pristojnosti držav članic, ki so odgovorne za organizacijo, vsebino in reformo svojih izobraževalnih sistemov,

E.  ker razlike v ekonomskem in socialnem položaju prebivalcev različnih delov Evrope kličejo po izravnavi možnosti izobraževanja za vse prebivalce Evropske unije in po podpori za nadarjene, ekonomsko prikrajšane mlade,

F.  ker je zaradi sedanje gospodarske krize, ki povzroča izgubo delovnih mest, zelo pomembno izredno učinkovito sodelovanje med institucijami visokega šolstva in podjetji,

G.  ker je nujno treba izvesti, uskladiti in spodbuditi enoten pristop vseh držav, ki so podpisale bolonjski proces, zlasti na področju mobilnosti študentov in popolnega priznavanja diplom, v ta namen pa je potrebno ustrezno vrednotenje tega procesa, ki bo odkrilo težave in ovire,

H.  ker bo imela Evropska komisija pomembno vlogo pri omogočanju lažje izmenjave informacij in zgledov dobre prakse med državami članicami EU in državami, ki mejijo na EU,

I.  ker je zaradi raznolikosti institucij visokega šolstva, podjetniških krogov in načinov sodelovanja težko oblikovati idealni način sodelovanja, ki bi ustrezal profilu, prednostnim ciljem in zahtevam vseh institucij v Evropi; ker je treba v vsakem primeru ohraniti avtonomijo univerz in njihovo zmožnost, da izberejo za svoje namene najustreznejše modele poslovnega partnerstva,

J.  ker je izobraževanje naloga družbe kot celote in se država posledično ne more izogniti svoji finančni odgovornosti,

K.  ker visokošolska izobrazba ostaja javna odgovornost, zato je javno financiranje univerz potrebno za ohranjanje enakega financiranja vseh študijskih programov, tudi humanističnih ved; ker je pomembno dati univerzam finančno podporo (na primer prek javno-zasebnih partnerstev), hkrati pa jim zagotoviti, da bodo obdržale svojo samostojnost in kakovost,

L.  ker sta izobraževanje in usposabljanje, ki morata zagotoviti usvajanje temeljev splošne in državljanske kulture, odlična načina za pomoč nerazvitim regijam, da premostijo razlike, poleg tega, da ustvarjata delovna mesta in spodbujata konkurenčnost, pa sta bistvena tudi za kulturni in medkulturni pluralizem ter državljansko življenje,

M.  ker ima sodelovanje med univerzami in podjetji podporo v številnih programih EU, a te dejavnosti pogosto niso usklajene med institucijami,

1.  pozdravlja omenjeno sporočilo Komisije z naslovom Novo partnerstvo za posodobitev evropskih univerz: forum EU za dialog med univerzami in podjetji ter njegove predloge za področja prihodnjega sodelovanja;

2.  pozdravlja sporočilo Komisije, ki nudi pregled prvih treh let delovanja foruma EU za dialog med univerzami in podjetji ter postavlja izzive za prihodnost, kot so podpiranje inovacij, spodbujanje raziskav, uvajanje podjetništva, krepitev prenosa znanja in vzbujanje zanimanja mladih raziskovalcev za evropski trg dela;

3.  priznava, da izzivi, navedeni v sporočilu, niso novi in da do sedaj niso bili uspešno obravnavani; meni pa, da je stalen dialog in sodelovanje na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni, vključno z izmenjavo zgledov najboljše prakse v zvezi s programi in instrumenti, bistvenega pomena pri oblikovanju tesnejših vezi in partnerstev med univerzitetnimi in podjetniškimi skupnostmi, saj se tako premagujejo morebitne kulturne, institucionalne in operativne ovire med njimi, hkrati pa se prispeva k ustvarjanju družbe, temelječe na znanju, razvoju uporabnih raziskav in boljšim možnostim zaposlitve na trgu za diplomirance;

4.  priznava, da se evropske univerze močno razlikujejo glede na velikost, vire, discipline, organizacijo, nacionalnost in vrsto; meni pa, da bi lahko vsaki na svoj način koristilo nacionalno in čezmejno sodelovanje s podjetniško skupnostjo pod pogojem, da obstaja jasno zavedanje o dejanskem okviru, v katerem naj se razvijajo njihove raziskovalne in izobraževalne zmožnosti; meni, da se tudi na regionalni ravni močno prispeva k sodelovanju med univerzami in podjetniško skupnostjo;

5.  pozdravlja sporočilo ministrov za visoko šolstvo, objavljeno po konferenci 28. – 29. aprila 2009, v katerem se zavezujejo k uresničitvi ciljev evropskega visokošolskega prostora, v katerem je visoko šolstvo javna odgovornost in si vse visokošolske ustanove prek raznolikosti svojih nalog prizadevajo odzivati se na potrebe družbe v širšem smislu;

6.  sprejema mnenje, da morata dialog in sodelovanje med podjetji in institucijami visokega šolstva ostati eden od prednostnih ciljev za bližjo prihodnost, skupaj z dialogom in sodelovanjem z vsemi ostalimi sektorji družbe, tako da so lahko vse zainteresirane strani deležne koristi na podlagi kulturnega, znanstvenega in tehničnega znanja, ki ga ustvarjajo in razširjajo institucije visokega šolstva; poudarja, da je treba ohraniti intelektualno in finančno neodvisnost institucij visokega šolstva od podjetij in da visokošolsko izobraževanje ne sme biti odvisno od podjetij; poudarja, da morajo univerze v vsakem primeru ohraniti avtonomijo pri odločanju o svojih učnih načrtih in strukturah upravljanja;

7.  poziva k zavedanju in konkretnemu ukrepanju držav članic, kjer pravni in finančni okvir še vedno ne nagrajujeta ali celo ovirata prizadevanja univerz za sodelovanje s poslovnim sektorjem;

8.  poudarja, da v ospredju dialoga med univerzami in poslovnim sektorjem ne smejo biti samo matematika, naravoslovje in tehnologija, temveč je treba pokriti vse študijske programe, tudi humanistične vede;

9.  meni, da je treba okrepiti meddisciplinarnost in čezdisciplinarnost izobraževalnih in raziskovalnih programov ter sodelovanje med univerzami, s tega vidika pa je IKT ključni bistveno orodje;

10.  poziva k boljši učinkovitosti evropskih univerz z izvajanjem načela trikotnika znanja raziskovanje-izobraževanje-inovacije, ob upoštevanju potrebe po boljših povezavah med podjetji in univerzami, kot v primeru skupnosti znanja in inovacij (SZI) Evropskega inštituta za tehnologijo, ter obenem spodbuja univerze, naj znotraj vplivnega območja v svojem raziskovalnem in inovacijskem programu upoštevajo družbeno in gospodarsko okolje;

11.  poudarja, da se bodo z okrepitvijo dialoga in sodelovanja med univerzami in podjetji povečale možnosti za vzajemne koristi, ki bodo spodbudile gospodarsko rast, hkrati pa bodo koristne v širšem družbenem smislu, saj bodo prispevale k razvoju družbe, temelječe na znanju;

12.  poudarja, da bi bile koristi okrepitve dialoga in sodelovanja med univerzami in podjetji na tem področju prav tako pomembne za krepitev dialoga in sodelovanja med univerzami ter nacionalnimi, evropskimi in mednarodnimi ustanovami in organizacijami civilne družbe, pa tudi za izboljšanje interakcije med univerzami in širšo družbo;

13.  poziva nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, naj skupaj z zasebnim sektorjem še naprej preučujejo in financirajo procese, ki krepijo sodelovanje med univerzami in podjetji, ter odpravijo upravne ovire, ki jih zavirajo; uredba o strukturnih skladih zagotavlja možnost financiranja podpornih ukrepov za mala in srednja podjetja v okviru sistema potrdil o znanju, ki ga že uporabljajo številne države članice;

14.  predlaga, naj bo poseben poudarek namenjen zagotavljanju dostopa majhnih in srednjih podjetij do visokošolskega izobraževanja in raziskav tako z večjim javnim financiranjem kot s preprostejšo birokracijo;

15.  poudarja, da je treba povzdigniti in spodbuditi preiskave in raziskave, vendar ne samo v naravoslovju in tehnologiji, temveč tudi v družboslovju in humanistiki, ki ponujata dragoceno znanje za sodobno poslovanje;

16.  podpira vlogo majhnih in srednje velikih raziskovalnih projektov z ozirom na mreže odličnosti na podlagi velikih celovitih projektov;

17.  poziva podjetja in univerze k skupnemu delovanju, da se uravnoteži neenako zastopanost spolov na nekaterih univerzitetnih oddelkih;

Vseživljenjsko učenje

18.  ponovno opozarja, da je vseživljenjsko učenje pomembno in da pokriva veliko področij, ki segajo od splošne izobrazbe do neformalnega in formalnega učenja, koristnega za gospodarsko, socialno, kulturno in državljansko življenje, ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

19.  poudarja, da mora EU, glede na to, da pomeni vseživljenjsko učenje nenehen stik ne samo z izobraževanjem in usposabljanjem, ampak tudi s kulturo, spodbujati, da nacionalni organi podpirajo, javne univerze pa ohranjajo in spodbujajo vključevanje humanističnih ved v učne načrte;

20.  opozarja, da je eno glavnih sporočil to, da je treba povečati naložbe v evropske človeške vire, da bi se dala prednost največjemu bogastvu Evrope – njenemu prebivalstvu, ki se lahko prilagaja nenehno se spreminjajočim okoliščinam na trgu dela;

21.  poudarja, da je treba možnosti vseživljenjskega učenja čim bolj približati potrebam posameznikov, ranljivih družbenih skupin in trga dela, ter dodaja, da bo zaradi nenehnega spreminjanja teh potreb nenehno izobraževanje nujno potrebno, ter v zvezi s tem posebej poudarja s tem povezane socialne in finančne izzive; opozarja, da „doživljenjska zaposlitev“ ne obstaja več in da sta usposabljanje in prekvalifikacija bistvenega pomena; ponovno poudarja, da je treba pogoje, ki so primerni za spodbujanje pozitivnega odnosa do učenja, zagotavljati od otroštva dalje;

22.  poudarja, da so vseživljenjsko učenje, obveščenost in usposabljanje ter obvladovanje veščin, ki so posebej pomembne za trg dela, osnova tudi za posameznikovo intelektualno in osebno rast;

23.  poudarja pomembnost razvijanja in spodbujanja sodobnih oblik vseživljenjskega učenja prek interneta, da postane izobraževanje bolj neposredno in zahteva manj časa, zlasti za delavce v podjetjih;

24.  poziva univerze, naj ob upoštevanju demografskih sprememb v Evropi (staranje prebivalstva) in tudi spreminjajočih se pogojev na trgu dela, ki so posledica gospodarske, družbene in zaposlitvene krize, povečajo dostopnost do učenja in posodobijo učne načrte tako, da se bodo ti odzivali na nove izzive, da bi izboljšali veščine evropske delovne sile;

25.  poziva univerze, naj ob upoštevanju, da sodi izobrazba med najpomembnejša in najučinkovitejša sredstva za socialno vključevanje ter boj proti revščini in neenakostim, tudi invalidom omogočijo lažji dostop do učnih programov in programov za mednarodno izmenjavo;

26.  ponovno poudarja pomen prenosa in izmenjave znanja, spretnosti in izkušenj, ki so jih pridobili odrasli, saj se tako mlade generacije lažje uvedejo na trg dela (na primer z mentorstvom);

27.  predlaga nadaljnjo uporabo novih učnih metod s poudarkom na eksperimentalnem učenju, učenju na daljavo, e- učenju in mešanih oblikah učenja;

28.  poudarja, da je treba oblikovati, spodbujati in okrepiti večjo kulturo učenja ter da sta nadaljevanje usposabljanja in preusposabljanje v vseh življenjskih obdobjih bistvena za povečanje konkurenčnosti Evrope ter spodbujanje rasti in zaposlovanja v Evropi;

29.  poudarja, da je treba zagotoviti več možnosti za spodbujanje nenehnega prilagajanja spremembam na trgu dela – kar je prednostna naloga Evropske unije, zlasti v sedanji recesiji – s spodbujanjem vseživljenjskega učenja, zlasti z razvojem učnih programov na daljavo, ki so posebej prilagojeni novim tehnologijam in tečajev za osebe, starejše od 45 let, ki so bolj ranljive in izpostavljene socialni izključenosti;

30.  spodbuja podjetja, naj okrepijo spodbude za usposabljanje za svoje zaposlene, na primer z nadaljevalnimi seminarji in s financiranjem podiplomskega študija;

31.  predlaga nov pristop na osnovi spremljanja skozi življenje, pri katerem bi imeli univerze, študentje in cel niz gospodarskih in družbenih sektorjev koristi od tesnejšega sledenja mladim diplomantom z namenom ocenjevanja uporabnosti izobraževalnih programov;

32.  ponovno poudarja potrebo po večji privlačnosti in dostopnosti virtualnega učenja;

Mobilnost, partnerstvo in izobraževalni programi

33.  ponovno poudarja, da je mobilnost temelj evropskega visokega šolstva, pri katerem so evropske univerze vabljene, naj prispevajo inovativne, daljnosežne in metodične reforme izobraževalnih programov; zatrjuje, da bi to moral biti politični prednostni cilj pri ponovni opredelitvi glavnih ciljev bolonjskega procesa po 2010;

34.  poudarja, da je mobilnost med državami ter med univerzami in podjetji bistvena za dosego tesnejšega sodelovanja med obema sferama;

35.  poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajni okvir, ki bo namenjen podpori in omogočanju lažje mobilnosti med univerzami in podjetji ter med študenti in univerzitetnimi učitelji, ter naj poudari potrebo po priznavanju in certificiranju te oblike učenja in poučevanja;

36.  spodbuja podaljšanje in razširitev posameznih shem mobilnosti, kot sta Erasmus za mlade podjetnike in Erasmus za vajence, pa tudi organizacijo podiplomskih programov „European Master of Excellence“, v sodelovanju z različnimi univerzami in z dejavnim sodelovanjem podjetij ter v kombinaciji s štipendijami za študente in spodbudami za raziskovalce; meni, da bi bile lahko takšne pobude koristne tudi za doseganje ciljev mobilnosti, učenja jezikov in pridobivanja izkušenj na področju podjetništva in delovanja v multikulturnem okolju;

37.  poudarja potrebo, da institucije visokega šolstva zagotovijo več možnosti za učenje drugih jezikov izven učnih načrtov, ob upoštevanju, da je učenje novih jezikov bistveno za spodbujanje mobilnosti in izmenjave študentov, raziskovalcev, učiteljev in uslužbencev;

38.  spodbuja univerze k iskanju novih oblik sodelovanja med javnimi ustanovami in zasebnim sektorjem, zlasti s skupnimi javnimi in zasebnimi inovacijskimi skladi, da bi tako izboljšali mobilnost na vseh področjih;

39.  poudarja, da morajo študenti usvojiti veščine na področju novih tehnologij, da bi tako izboljšali svojo zaposljivost;

40.  ob upoštevanju dobrih zgledov prakse izobraževanja v drugih državah predlaga, da se k sodelovanju v forumu EU povabijo države izven Evropske unije, da bi delile svoje izkušnje in pomisleke ter da bi se o jih razpravljalo, ob upoštevanju dejstva, da je treba tovrstne razprave opreti na opredeljene cilje, terminologijo in zasnove ter da se je treba osredotočiti na posebna področja delovanja;

41.  poudarja, da morajo biti učitelji, ki predavajo o podjetništvu, ustrezno pripravljeni in usposobljeni; podpira idejo, da se kultura podjetništva vključi v izobraževalne programe (že v osnovne šoli);

42.  spodbuja svet podjetništva, naj se dejavno udeleži oblikovanja izobraževalnega gradiva o načinu delovanja podjetniškega poslovanja, ki bo uporabljeno na vseh ravneh izobraževanja, pri čemer pa morajo izobraževalne ustanove avtonomno odločati o uporabi takega gradiva, ter naj redno predstavlja možnosti zaposlitve, ki jih lahko ponudi študentom;

43.  spodbuja svet podjetništva, naj pomaga prilagoditi visokošolski učni načrt, tako da spodbudi in financira posebne predmete, v okviru katerih se bodo študentje seznanili z izzivi podjetništva;

44.  poziva k študiji in spodbujanju vključevanja visokošolskih učiteljev v podjetja in podjetnikov v visokošolsko izobraževanje;

45.  poudarja pomembnost novih tehnologij, ki pospešujejo mobilnost in sodelovanje med podjetji, študenti, profesorji in raziskovalci;

46.  opozarja, da je treba kot možen poklic mladih diplomantov vzeti v obzir komercialno podjetništvo v vseh njegovih najrazličnejših oblikah ter da je bistveno, da institucije visokega šolstva zagotovijo študentom poglobljeno znanje o vseh oblikah podjetništva, vključno s socialnim in dobrodelnim gospodarstvom, ter jih na primer spodbujajo, naj ustanovijo svoja neodvisna podjetja;

47.  poudarja, da bi morala dialog in sodelovanje med univerzami in podjetji temeljiti na recipročnosti, zaupanju, medsebojnem spoštovanju in preglednosti, s čimer bi se spodbujale bolj podjetniške univerze in bolj na znanju temelječa podjetja; ponovno poudarja, da je to mogoče doseči na primer z uvedbo sistema potrdil o znanju, kakršen se že uporablja v številnih državah članicah, s čimer bi zlasti malim in srednjim podjetjem omogočili okrepitev raziskovalnih zmogljivosti, brez ogrožanja neodvisnosti, avtonomije in javnega značaja univerz;

48.  priznava, da je treba v izobraževanju in raziskavah sprejeti bolj večdisciplinarni pristop k znanju, ter zato meni, da bi lahko skupen razvoj več- in meddisciplinarnih ter podjetniških spretnosti koristil tako univerzam kot podjetjem, če bi pri snovanju študijskih programov, strokovnih področij in specializacij upoštevali potrebe gospodarstva, vključno z malimi in srednjimi podjetji; opozarja na uspešne pobude, kot so staži za študente in zaposlene, gostovanja podjetnikov kot predavateljev, dvosmerni programi in delitev kadrov;

49.  poudarja, da bi za spodbujanje podjetniškega duha med študenti, vsi vključeni akterji (akademski kadri, študenti in podjetniki) morali biti ustrezno obveščeni o orodjih in mehanizmih, s katerimi lahko povečajo učinkovitost, uspešnost in vzajemno koristnost medsebojnega sodelovanja; meni, da je na eni strani bistveno, da se okrepi usposabljanje univerzitetnega akademskega osebja v tem sektorju s pobudami, kot so vseživljenjsko učenje, na drugi strani pa, da univerze odprejo svoja vrata podjetjem in delodajalcem tako, da jim lahko ti podajo predloge glede učnih vsebin in usposabljanja ter znanja in spretnosti, ki bi jih študenti morali imeti;

50.  priporoča, da se univerzitetne službe za poklicno svetovanje institucionalno povsem zaščitijo, nadalje razvijajo in tesneje povežejo s trgom dela;

51.  poudarja pomembnost razširjenega zagotavljanja možnosti za prakso v podjetjih v sklopu izobraževalnega programa, zlasti za študente visokošolskega izobraževanja;

52.  poziva Komisijo, naj v okvirnem programu uvede evropski industrijsko usmerjen doktorski študij, ki bo primerljiv z obstoječimi tovrstnimi študiji v Evropi, kot del dejavnosti v okviru programa Marie Curie, da bi spodbudili ciljno usmerjene in stroškovno dostopne raziskave za evropska podjetja ter vložke poslovnega sektorja v evropske univerze;

53.  predlaga, naj poslovna združenja sodelujejo z univerzami z namenom priprave učnega načrta, ki bo študentom omogočal hitro prilagajanje poslovnemu svetu;

54.  poudarja, kako pomembno je, da je poslovni svet pokrovitelj univerz, in spodbuja podjetja, da podeljujejo štipendije, ki bodo študentom omogočile, da bodo pridobili znanje in veščine, kar ima precejšnjo vrednost na trgu dela;

55.  poudarja bistveno vrednost prenašanja znanja in rezultatov iz sodelovanja med univerzami in poslovnim svetom na družbo;

56.  poziva podjetja, naj s štipendijami še bolj podpirajo mlade nadarjene posameznike;

Raziskave

57.  poudarja, da morajo podjetja povečati svojo absorpcijsko zmožnost za uporabo in prenos znanstvenega znanja, ki ga proizvedejo univerze, s spodbujanjem notranjih raziskav, vseživljenjskim učenjem in nadaljevanjem izobraževanja, privzemanjem aktivne politike sporočanja svojih potreb akademski skupnosti ter zaposlovanjem doktorskih in podoktorskih diplomirancev in raziskovalcev;

58.  opozarja na potrebo po strokovnem kadru v raziskovalnih ustanovah, ki znajo odkrivati in upravljati znanstvene vire s tržnim potencialom;

59.  meni, da je prenos znanja v odprtem okolju izredno pomemben; priznava, da je to mogoče doseči z različnimi instrumenti, kot so objave in seminarji, uradi za prenos tehnologije, regionalno sodelovanje, podpora ustanavljanju in odcepljanju podjetij, sodelovalno raziskovanje in mobilnost raziskovalcev; meni pa, da sta družbena in človeška razsežnost sodelovanja izjemno pomembni; zato trdno podpira pobude za spodbujanje neposrednih stikov med univerzami in podjetji, zlasti malimi in srednjimi podjetji;

60.  pozdravlja uvedbo enotne evropske mreže podjetij in raziskovalnih središč, saj združuje storitve, ki so jih do sedaj opravljali evropski informacijski centri in inovacijski relejni centri;

61.  meni, da je večja kratkoročna in dolgoročna mobilnost raziskovalcev preko državnih meja ter med akademskim in podjetniškim svetom, ob ustreznem upoštevanju načela nediskriminacije, nujna za povečanje prenosa znanja; v zvezi s tem poziva države članice in Komisijo, naj temeljito pregledajo obstoječi pravni in finančni okvir ter odpravijo nepotrebne ovire za mobilnost, pri čemer naj bodo posebej pozorne na priznanje akademske usposobljenosti in zmanjšanje birokracije; poziva univerze, naj za svoje kadre uvedejo prožnejše in dvojne poklicne poti;

62.  spodbuja Komisijo, naj pripravi pobude za razvoj konkurenčnega trga EU za intelektualno lastnino, ki univerzam, javnim raziskovalnim organizacijam in malim in srednjim podjetjem omogočajo lažje iskanje partnerjev in vlagateljev za svoje pravice intelektualne lastnine, spretnosti in znanja; opozarja, da bi na večini univerz lahko upravljanje pravic intelektualne lastnine bilo bolj strokovno;

63.  poudarja, da je treba pospešiti prizadevanja za promocijo enotnega evropskega patenta, ki bo zagotovil cenovno ugodno, učinkovito, uspešno in visoko kakovostno pravno zaščito za inovativne proizvode in storitve, zlasti malim in srednjim podjetjem, ter usklajen evropski sistem reševanja patentnih sporov;

64.  poudarja, da bi lahko s skupno udeležbo univerz in podjetij v javno-zasebnih partnerstvih, kot so evropske tehnološke platforme, skupne tehnološke pobude ter skupnosti znanja in inovacij, izboljšali uporabo znanja in pomagali EU pri spoprijemanju s sedanjimi velikimi izzivi; v zvezi s tem opozarja na obstoječe smernice za odgovorno partnerstvo;

65.  priznava, da je treba vsako sodelovanje obravnavati posebej in da obstajajo različne vrste mehanizmov sodelovanja, vendar meni, da se je mogoče kaj naučiti od uspešnih struktur, primerov, predstavitev in zgledov ter da bi bilo treba okrepiti razširjanje primerov dobre prakse in zgodb o uspehu ter izboljšati dostop do njih. zlasti poudarja, da je treba upoštevati zglede dobre prakse, ki jih uvajajo inovativna podjetja, ter znanje, pridobljeno pod okriljem šestega okvirnega programa v zvezi s sodelovanjem pri doktorskem izobraževanju.

66.  meni, da bi morale države članice in Komisija, če želijo doseči tesnejše povezave med podjetji ter raziskovalnimi skupnostmi in univerzami, omogočiti lažjo skupno udeležbo ustanov, bolnišnic ter javnih in zasebnih univerz v procesu izobraževanja in pri spodbujanju raziskav;

Dobra praksa

67.  opaža in pozdravlja primere dobre prakse v EU in zunaj nje, ki dokazujejo vrednost takšnega sodelovanja za vse udeležene, saj je treba upoštevati, da so ti primeri potrebni za razvoj pravih pogojev za dialog in povečanje možnosti za uspeh;

68.  pozdravlja pobudo Komisije, da bi pripravili seznam obstoječih zgledov najboljše prakse, in jo poziva, naj ta seznam da na voljo vsem zainteresiranim stranem z učinkovitim širjenjem vseh primerov izvirne prakse;

69.  poziva Komisijo, naj spodbuja novo obliko strukturiranega partnerstva med podjetji, univerzami in drugimi sektorji izobraževanja in usposabljanja, zlasti srednjimi šolami in agencijami za poklicno usposabljanje, da se med drugim učno osebje seznani z najnovejšimi dognanji; takšna partnerstva lahko vključujejo tudi sektorska telesa;

70.  predlaga, naj se postavi spletno mesto za obveščanje, izmenjavo in širjenje izkušenj, zlasti za izmenjavo dobre prakse in posredovanje novih idej ter dejanskih orodij in mehanizmov za oblikovanje in izvajanje projektov sodelovanja, ter poudarja, kako pomembno je uporabljati nove tehnologije za spodbujanje tesnejšega sodelovanja med univerzitetno in podjetniško skupnostjo;

71.  si želi, da se na podlagi obstoječe dobre prakse v številnih državah članicah izbere evropski dan, posvečen mladim izumiteljem, torej inovacijam, izumom ali patentom mladih Evropejcev;

72.  poziva Komisijo, naj nadaljuje s spodbujanjem dialoga o najboljši praksi na nacionalni, lokalni in regionalni ravni, ter zagotovi, da bodo vključene vse zainteresirane strani (na primer socialni partnerji) in vse vrste podjetij (MSP, socialne in dobrodelne družbe, ipd.) ter predstavniki tretjih držav (NVO, ipd.), da bi se poudarila ekonomska in socialna dodana vrednost sodelovanja med dvema sferama – univerzo in podjetništvom;

73.  poziva Komisijo, naj ustanovi delovno skupino, ki bo pokrivala vse generalne direktorate in razvila povezave med tem dialogom in drugimi pobudami, pri tem pa upoštevala, da morajo potekati razprave o političnih prednostnih ciljih in finančnih zmožnostih, da bi se zagotovila skladnost ukrepov EU in da bi se izognili podvajanju dejavnosti;

o
o   o

74.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 290, 4.12.2007, str. 1.
(2) UL C 119, 28.05.2009, str. 2.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0013.
(4) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0423.
(5) CdR 157/2009 konč.
(6) SOC/347.


Finančna pomoč Skupnosti v zvezi z razgradnjo enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji „Program Kozloduj“ *
PDF 415kWORD 152k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o predlogu uredbe Sveta o finančni pomoči Skupnosti v zvezi z razgradnjo enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji „Program Kozloduj“ (KOM(2009)0581 – C7-0289/2009 – 2009/0172(NLE))
P7_TA(2010)0188A7-0142/2010

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2009)0581),

–  ob upoštevanju člena 30 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija, kar zadeva reaktorje 1–4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „Jedrska varnost v Evropski uniji“ (KOM(2002)0605),

–  ob upoštevanju člena 203 Pogodbe Euratom, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0289/2009),

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0142/2010),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  meni, da je predlog uredbe Sveta v skladu z zgornjo mejo podrazdelka 1a večletnega finančnega okvira 2007–2013, da pa je rezerva v podrazdelku 1a za obdobje 2011–2013 zelo omejena; poudarja, da financiranje novih dejavnosti ne sme ogroziti obstoječih programov in pobud v podrazdelku 1a;

3.  glede na to ponovno poziva, da je treba predložiti večletno strategijo za program razgradnje Kozloduja in za preostale politične prednostne naloge, opredeljene v podrazdelku 1a, v povezavi z vmesnim pregledom sedanjega večletnega finančnega okvira, skupaj s konkretnimi predlogi za prilagoditve in spremembe tega okvira še pred koncem prvega semestra 2010 z uporabo vseh razpoložljivih mehanizmov, ki jih omogoča Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju(1), zlasti točke od 21 do 23 tega sporazuma;

4.  poudarja, da se letni znesek za program razgradnje Kozloduja določi v okviru letnega proračunskega postopka v skladu z določbami točke 38 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006;

5.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 106a Pogodbe Euratom in člena 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

6.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je Parlament odobril;

7.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba
Sprememba1
Predlog uredbe
Uvodna izjava 1
(1)  Bolgarija se je zavezala, da bo zaprla enoti 1 in 2 ter enoti 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj do 31. decembra 2002 oziroma do 31. decembra 2006 in naknadno te enote razgradila. Evropska unija je izrazila pripravljenost, da do leta 2009 še naprej zagotavlja finančno pomoč kot podaljšanje predpristopne pomoči, ki je bila določena v okviru programa Phare v podporo prizadevanjem Bolgarije za razgradnjo.
(1)  Bolgarija se je med pristopnimi pogajanji leta 2005 strinjala, da bo zaprla enoti 1 in 2 ter enoti 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj do 31. decembra 2002 oziroma do 31. decembra 2006 in naknadno te enote razgradila. Evropska unija je izrazila pripravljenost, da do leta 2009 še naprej zagotavlja finančno pomoč kot podaljšanje predpristopne pomoči, ki je bila določena v okviru programa Phare v podporo prizadevanjem Bolgarije za razgradnjo. Evropska unija je takrat tudi zagotovila, da bo finančna pomoč veljala za del celovitega pregleda podpore Skupnosti v obdobju 2007–2013.
Sprememba2
Predlog uredbe
Uvodna izjava 2
(2)  S Pogodbo o pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji iz leta 2005 in predvsem s členom 30 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija, je bil ob upoštevanju zaveze Bolgarije, da bo zaprla enoti 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj, oblikovan program pomoči (v nadaljevanju „Program Kozloduj“) s proračunom v višini 210 milijonov EUR za obdobje od leta 2007 do leta 2009.
(2)  S Pogodbo o pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji iz leta 2005 in predvsem s členom 30 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija, je bil ob upoštevanju zaveze Bolgarije, da bo zaprla enoti 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj, oblikovan program pomoči (v nadaljevanju „Program Kozloduj“) s proračunom v višini 210 milijonov EUR za obdobje od leta 2007 do leta 2009. Ta program vključuje pomoč za kritje izgube zmogljivosti zaradi zaprtja jedrske elektrarne Kozloduj.
Sprememba3
Predlog uredbe
Uvodna izjava 2 a (novo)
(2a)  Načela Unije za solidarnost in enako ravnanje zahtevajo enak pristop, tako v preteklosti kot danes, za vse države članice, ki potrebujejo finančno pomoč za razgradnjo delov jedrskih elektrarn, kot je navedeno v njihovih pristopnih pogodbah in v priloženih protokolih.
Sprememba4
Predlog uredbe
Uvodna izjava 4
(4)  Unija priznava prizadevanja in pozitiven napredek, ki ga je Bolgarija dosegla na pripravljalni stopnji razgradnje Programa Kozloduj z uporabo sredstev Skupnosti, dodeljenih do leta 2009, in potrebo po nadaljnji finančni podpori po letu 2009 za nadaljnji napredek pri dejanskih dejavnostih razgradnje.
(4)  Unija priznava prizadevanja in pozitiven napredek, ki ga je Bolgarija dosegla na pripravljalni stopnji razgradnje Programa Kozloduj z uporabo sredstev Skupnosti, dodeljenih do leta 2009, in potrebo po nadaljnji finančni podpori po letu 2009 za nadaljnji napredek pri dejanskih dejavnostih razgradnje v skladu s pristopno pogodbo iz leta 2005 ob upoštevanju najvišjih varnostnih standardov.
Sprememba5
Predlog uredbe
Uvodna izjava 5
(5)  Enako pomembno je, da se uporabljajo lastna sredstva jedrske elektrarne Kozloduj, saj to prispeva k razpoložljivosti potrebnega strokovnega znanja in hkrati blaži socialni in gospodarski vpliv predčasnega zaprtja z neprekinjenim zaposlovanjem osebja iz zaprte jedrske elektrarne. Neprekinjena finančna podpora je zato pomembna za ohranjanje zahtevanega varnostnega standarda.
(5)  Enako pomembno je, da se uporabljajo lastna sredstva jedrske elektrarne Kozloduj, saj to prispeva k razpoložljivosti potrebnega strokovnega znanja, krepi znanje in izkušnje ter spretnosti, hkrati pa blaži socialni in gospodarski vpliv predčasnega zaprtja z neprekinjenim zaposlovanjem osebja iz zaprte jedrske elektrarne. Neprekinjena finančna podpora je zato pomembna za ohranjanje zahtevanih varnostnih, zdravstvenih in okoljskih standardov.
Sprememba6
Predlog uredbe
Uvodna izjava 6
(6)  Unija prav tako priznava potrebo po finančni podpori za nadaljnji razvoj blažilnih ukrepov na področju energetike glede na obseg izgube zmogljivosti z zaprtjem jedrskih enot in njihovim vplivom na zanesljivo oskrbo v regiji.
(6)  Unija prav tako priznava potrebo po finančni podpori in njeno nujnost za nadaljnji razvoj v smeri energetsko učinkovitejšega gospodarstva, ki bo pozitivno vplivalo na zanesljivo oskrbo v regiji, cene električne energije in količino emisij toplogrednih plinov v Bolgariji. Bolgarija potrebuje večji napredek glede odlaganja izrabljenega goriva in visoko radioaktivnih odpadkov, ker pa je odlaganje vseh radioaktivnih snovi ob zaprtju jedrske elektrarne Kozloduj zelo pomemben postopek, ki ga je treba skrbno načrtovati, bi morala Unija pomagati bolgarski vladi pri določanju rešitev za odlaganje, po potrebi na podlagi študije bolgarske vlade v zvezi z varnim odlaganjem vseh radioaktivnih snovi, povezanih z razgradnjo.
Sprememba7
Predlog uredbe
Uvodna izjava 6 a (novo)
(6a)  Izguba proizvodnih zmogljivosti zaradi zgodnjega zaprtja štirih reaktorjev je povzročila občutno povečanje izpustov toplogrednih plinov, ocenjenih na 15 TWh za obdobje od 2011 do 2013 z izpusti CO2, ki bodo znašali 1,2 Gg/GWh, kar pomeni približno 18.000 Gg ali 18.000 kt dodatnega učinka CO2 za Bolgarijo, zaradi česar bi bilo treba dodatno znižati izpuste CO2.
Sprememba8
Predlog uredbe
Uvodna izjava 6 b (novo)
(6b)  Unija priznava potrebo po ublažitvi učinka večje škode za okolje in povečanja izpustov, saj se proizvodna zmogljivost večinoma nadomesti s povečano uporabo termoelektrarn na lignit.
Sprememba9
Predlog uredbe
Uvodna izjava 6 c (novo)
(6c)  Blažilni ukrepi za zmanjšanje socialno-ekonomskega vpliva zaprtja enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj, kot so programi preusposabljanja prizadetega osebja, da bodo lahko svoje veščine uporabili v drugih sektorjih, na primer v sektorju industrijskih raziskav ali v sektorju obnovljivih virov električne energije, bi lahko zahtevali finančno pomoč EU.
Sprememba10
Predlog uredbe
Uvodna izjava 7
(7)  Zato bi bilo treba iz splošnega proračuna Evropske unije zagotoviti sredstva v višini 300 milijonov EUR za financiranje razgradnje jedrske elektrarne Kozloduj med leti 2010 in 2013.
(7)   Ker sredstva za razgradnjo in obdelavo radioaktivnih odpadkov iz poslovnega dobička ne zadostujejo, bi bilo treba iz splošnega proračuna Evropske unije zagotoviti sredstva v višini 300 milijonov EUR za financiranje razgradnje enot od 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj med letoma 2010 in 2013. Od tega zneska bi bilo treba 180 milijonov EUR porabiti za program razgradnje, ostalih 120 milijonov EUR pa za financiranje energetske učinkovitosti in ukrepov za varčevanje z energijo.
Sprememba11
Predlog uredbe
Uvodna izjava 7 a (novo)
(7a)  Glede na predhodno oceno Komisije z dne 27. oktobra 20091 je 180 milijonov EUR namenjenih naslednjim projektom: (1) upravljanju projekta in tehnični pomoči za podporo izvajanja programa razgradnje; (2) zagotavljanju plač strokovnjakov (obratovanje, vzdrževanje, tehnična podpora, upravljanje projekta) jedrske elektrarne Kozloduj, ki sodelujejo pri razgradnji enot 1–4; (3) financiranju izgradnje nacionalnega objekta za odlaganje radioaktivnih odpadkov, bistvenega za izvajanje programa razgradnje, zlasti za odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v prvih desetih letih izvajanja; (4) infrastrukturi lokacije in obdelavi odpadkov razgradnje, vključno z dodatnim dodeljevanjem sredstev za projekte, ki so že v razpisnem postopku. Izboljšanje infrastrukture na lokaciji, navedeno v projektu 4, sme obsegati le ukrepe v zvezi z razgradnjo enot 1–4.
________
1SEK(2009)1431.
Sprememba12
Predlog uredbe
Uvodna izjava 8
(8)  Dodelitev sredstev iz splošnega proračuna Evropske unije za razgradnjo jedrske elektrarne ne sme povzročiti izkrivljanja konkurence pri ponudnikih električne energije na energetskem trgu Unije. Z dodeljenimi sredstvi je treba financirati tudi ukrepe za nadomestitev izgube proizvodnih zmogljivosti v skladu s pravnim redom Skupnosti.
(8)  Dodelitev sredstev iz splošnega proračuna Evropske unije za razgradnjo jedrske elektrarne ne sme povzročiti izkrivljanja konkurence pri ponudnikih električne energije na energetskem trgu Unije. Z dodeljenimi sredstvi je treba financirati tudi ukrepe za energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo v skladu s pravnim redom Unijeter pravili delovanja skupnega evropskega energetskega trga.
Sprememba13
Predlog uredbe
Uvodna izjava 10
(10)  Med nalogami EBOR je upravljanje javnih sredstev, namenjenih programom za razgradnjo jedrskih elektrarn, in spremljanje finančnega poslovodenja teh programov s ciljem čim boljše porabe javnih sredstev. Poleg tega EBOR izvaja naloge v zvezi s proračunom, ki mu jih poveri Komisija v skladu z zahtevami iz člena 53d finančne uredbe.
(10)  Med nalogami EBOR je upravljanje javnih sredstev, namenjenih programom za razgradnjo tistih jedrskih enot, ki so bile predmet s pristopom povezanih sporazumov o zaprtju. EBOR spremlja finančno poslovodenje teh programov s ciljem čim boljše porabe javnih sredstev. Poleg tega EBOR izvaja naloge v zvezi s proračunom, ki mu jih poveri Komisija v skladu z zahtevami iz člena 53d finančne uredbe.
Sprememba14
Predlog uredbe
Uvodna izjava 11
(11)  Da se zagotovi kar najbolj učinkovita razgradnja jedrske elektrarne Kozloduj, je treba uporabiti najboljše strokovne izkušnje in znanje, ki so na voljo, ter ustrezno upoštevati značilnosti in tehnološke posebnosti enot, ki jih je treba zapreti.
(11)  Da se zagotovi kar najbolj učinkovita razgradnja enot od 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj in da se kar najbolj zmanjšajo možne posledice za okolje, je treba uporabiti najboljše strokovne izkušnje in znanje, ki so na voljo, ter ustrezno upoštevati značilnosti in tehnološke posebnosti enot, ki jih je treba zapreti.
Sprememba15
Predlog uredbe
Uvodna izjava 11 a (novo)
(11a)  Da bi zagotovili dostop do informacij, udeležbo javnosti in preglednost, bi bilo treba med razgradnjo jedrske elektrarne Kozloduj sprejeti vse potrebne ukrepe za izpolnjevanje obveznosti, določenih v mednarodnih konvencijah, ki že določajo potrebne zahteve v nacionalnem, mednarodnem ali čezmejnem okviru, kot je aarhuška konvencija z dne 25. junija 19981 o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do sodnega varstva v okoljskih zadevah.
________
1UL L 124, 17.5.2005, str. 1.
Sprememba16
Predlog uredbe
Uvodna izjava 12
(12)  Razgradnja jedrske elektrarne Kozloduj bo opravljena v skladu z zakonodajo o okolju, zlasti z Direktivo Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje.
(12)  Razgradnja enot od 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj bo opravljena v skladu z bolgarsko nacionalno zakonodajo, licenčnimi pogodbami in v skladu z zakonodajo o okolju, zlasti z Direktivo Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje.
Sprememba17
Predlog uredbe
Uvodna izjava 12 a (novo)
(12a)  Dejavnosti v zvezi z razgradnjo jedrske elektrarne Kozloduj se bodo izvedle v skladu s temeljnim ciljem zaščititi delavce in širšo javnost pred škodljivimi učinki ionizirajočega sevanja, kot je navedeno v obstoječi zakonodaji, zlasti v Direktivi Sveta 96/29/EURATOM z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja1, s čimer bi se zagotovila najvišja raven varnosti in zaščite za zdravje delavcev in širše javnosti. Ukrepe za ublažitev posledic v energetskem sektorju s pomočjo energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije je treba podpirati s posebno bolgarsko nacionalno strategijo.
--  -------------
1 UL L 159, 29.6.1996, str. 1.
Sprememba18
Predlog uredbe
Uvodna izjava 12 b (novo)
(12b)  Upoštevanje načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti dodeljenih sredstev je treba zagotoviti z vrednotenjem in revizijo izvedbe prej financiranih programov.
Sprememba19
Predlog uredbe
Uvodna izjava 13 a (novo)
(13a)  Členi 53d, 108a in 165 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti1, in člena 35 in 43 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti2, navajajo pogoje, ki jih je treba upoštevati pri skupnem načinu izvajanja proračuna.
--  ----------
1 UL L 248, 16.9.2002, str. 1.
2 UL L 357, 31.12.2002, str. 1.
Sprememba20
Predlog uredbe
Uvodna izjava 13 b (novo)
(13b)  Primer Kozloduj bi moral služiti kot zgled, Komisija pa mora pripraviti popoln in natančen proračun za razgradnjo, da bi analizirala in napovedala stroške razgradenj jedrskih elektrarn v prihodnje.
Sprememba21
Predlog uredbe
Člen 1
Ta uredba uvaja program, ki določa podrobna navodila za uporabo finančne pomoči Skupnosti za razgradnjo enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj in posledic njihovega zaprtja v Bolgariji (v nadaljevanju: Program Kozloduj).
Ta uredba uvaja program, ki določa podrobna navodila za uporabo finančne pomoči Skupnosti za nadaljnji postopek razgradnje enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj in posledic za okolje, gospodarstvo in zanesljivo dobavo energije v regiji, ki jih ima njihovo zgodnje zaprtje v Bolgariji (v nadaljevanju: Program Kozloduj).
Sprememba22
Predlog uredbe
Člen 2
Prispevek Skupnosti Programu Kozloduj se dodeli za zagotavljanje finančne podpore za ukrepe v zvezi z razgradnjo jedrske elektrarne Kozloduj, ukrepe za sanacijo okolja v skladu s pravnim redom EU in za posodobitev obstoječih proizvodnih zmogljivosti, ki so potrebne za nadomestitev proizvodnih zmogljivosti štirih reaktorjev jedrske elektrarne Kozloduj, ter druge ukrepe, ki izhajajo iz odločitve o zaprtju in razgradnji te elektrarne in ki prispevajo k potrebnemu prestrukturiranju, sanaciji okolja in posodobitvi sektorjev proizvodnje, prenosa in distribucije energije v Bolgariji, kakor tudi k večji varnosti oskrbe z energijo in k izboljšanju energetske učinkovitosti v Bolgariji.
Prispevek Skupnosti Programu Kozloduj se predvsem dodeli za zagotavljanje finančne podpore za ukrepe v zvezi z razgradnjo enot od 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj. Namenjen je tudi za ukrepe za sanacijo okolja v skladu s pravnim redom EU in za posodobitev proizvodnih zmogljivosti, ki so potrebne za nadomestitev proizvodnih zmogljivosti štirih reaktorjev jedrske elektrarne Kozloduj, ter druge ukrepe, ki izhajajo iz odločitve o zaprtju in razgradnji teh enot in ki prispevajo k potrebnemu prestrukturiranju, sanaciji okolja in posodobitvi ter krepitvi sektorjev proizvodnje, prenosa in distribucije energije v Bolgariji, kakor tudi k večji varnosti in višjim standardom oskrbe z energijo in k izboljšanju energetske učinkovitosti ter k uporabi obnovljivih virov energije v Bolgariji, pri čemer se spodbujajo ukrepi za varčevanje z energijo in obnovljivi viri energije. Finančna podpora se lahko zagotovi tudi za blažitev socialno-ekonomskega prehoda v prizadetih skupnostih, na primer z razvojem novih trajnih delovnih mest in industrijskih panog.
Sprememba23
Predlog uredbe
Člen 3 – odstavek 1
1.  Referenčni znesek za izvedbo Programa Kozloduj v obdobju od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013 znaša 300 milijonov EUR.
1.  Referenčni znesek v smislu točke 38 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006, ki je potreben za izvedbo programa Kozloduj v obdobju od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013, znaša 300 milijonov EUR.
Sprememba24
Predlog uredbe
Člen 3 – odstavek 2
2.  Letna sredstva odobri proračunski organ v okviru finančnih perspektiv.
2.  Letna sredstva odobri proračunski organ v okviru finančnih perspektiv in v skladu s potrebami procesa razgradnje.
Sprememba25
Predlog uredbe
Člen 3 – odstavek 3
3.  Znesek odobritev za Program Kozloduj se lahko v obdobju od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013 pregleda, da se upošteva napredek pri izvajanju programa ter se zagotovi, da načrtovanje in dodelitev sredstev temeljita na dejanskih finančnih potrebah in absorpcijski sposobnosti.
3.  Znesek odobritev za Program Kozloduj se v obdobju od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013 pregleda, da se upošteva napredek pri izvajanju programa in da se upoštevajo dolgoročni vplivi in posledice za okolje, gospodarstvo in zanesljivost oskrbe zaradi zaprtja enot od 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj ter da se zagotovi, da načrtovanje in dodelitev sredstev temeljita na dejanskih finančnih potrebah in absorpcijski sposobnosti.
Sprememba26
Predlog uredbe
Člen 5 – odstavek 2
2.  Ukrepi v skladu s Programom Kozloduj se sprejmejo v skladu s členom 8(2).
2.  Ukrepi v skladu s Programom Kozloduj se sprejmejo v skladu s členom 8(2). Zanje veljajo pravila EU o javnih naročilih.
Sprememba27
Predlog uredbe
Člen 6 – odstavek 1
1.  Komisija lahko revidira uporabo pomoči, in sicer lahko revizijo opravijo neposredno njeni uslužbenci ali zunanji organi po njeni izbiri. Take revizije se lahko opravljajo kadar koli med trajanjem sporazuma med Skupnostjo in EBOR o sredstvih Skupnosti, namenjenih Mednarodnemu podpornemu skladu za razgradnjo jedrske elektrarne Kozloduj, in v obdobju petih let po datumu plačila dolgovanega zneska. Če je potrebno, lahko Komisija v skladu z ugotovitvami revizije izda odločbo o izterjavi.
1.  Komisija spremlja in lahko revidira uporabo pomoči, in sicer lahko revizijo opravijo neposredno njeni uslužbenci ali zunanji organi po njeni izbiri. Take revizije se lahko opravljajo kadar koli med trajanjem sporazuma med Skupnostjo in EBOR o sredstvih Skupnosti, namenjenih Mednarodnemu podpornemu skladu za razgradnjo jedrske elektrarne Kozloduj, v skladu s pravili Mednarodne agencije za atomsko energijo in Mednarodne agencije za energijo in v obdobju petih let po datumu plačila dolgovanega zneska. Če je potrebno, lahko Komisija v skladu z ugotovitvami revizije izda odločbo o izterjavi. Financiranje tovrstnih revizij in vseh drugih ocenjevanj bo zunaj obsega proračuna za pomoč pri razgradnji.
Sprememba28
Predlog uredbe
Člen 6 – odstavek 2 – pododstavek 1
2.  Osebje Komisije in zunanje osebje, ki ga je Komisija pooblastila, ima ustrezno pravico do dostopa, zlasti do pisarn upravičenca in vseh informacij, vključno s tistimi v elektronski obliki, ki so potrebne za izvedbo takšnih revizij.
2.  Osebje Komisije in zunanje osebje, ki ga je Komisija pooblastila, ima ustrezno pravico do dostopa, zlasti do pisarn upravičenca in vseh informacij, vključno s tistimi v elektronski obliki, ki so potrebne za izvedbo takšnih revizij. Revizija obsega tudi stanje pri izdajanju odobritev za razgradnjo.
Sprememba29
Predlog uredbe
Člen 6 – odstavek 2 – pododstavek 2
Računsko sodišče ima enake pravice kot Komisija, zlasti pravico do dostopa.
Računsko sodišče in Evropski parlament imata enake pravice kot Komisija, zlasti pravico do dostopa.
Sprememba30
Predlog uredbe
Člen 7
Komisija zagotovi izvajanje te uredbe ter v rednih časovnih presledkih poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. Komisija opravi vmesni pregled, kakor je določeno v členu 3(3).
Komisija zagotovi izvajanje te uredbe ter v rednih časovnih presledkih poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi sredstev in izvedenih dejavnostih. Komisija opravi vmesno in naknadno vrednotenje, kakor je določeno v členu 3(3), ter o obeh poroča Evropskemu parlamentu.
Naknadno vrednotenje vsebuje popoln in natančen proračun stroškov za razgradnjo jedrske elektrarne, da se lahko načrtujejo stroški prihodnjih razgradenj. Analizira tudi ekonomske, socialne in okoljske stroške, pri tem pa se osredotoči na vpliv prostega preostalega sevanja in posledice za zanesljivo dobavo.
Sprememba31
Predlog uredbe
Člen 7 a (novo)
Člen 7a
Komisija pred podpisom sporazuma o podpori opravi oceno ustreznosti v skladu z mednarodno sprejetimi standardi vsaj za računovodstvo, pregledovanje, notranji nadzor in postopke javnega naročanja Evropske banke za obnovo in razvoj (EBOR).

(1) UL C 139, 14.6.2006, str. 1.


Uresničevanje sinergij med namenskimi sredstvi za raziskave in inovacije po Uredbi (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in Sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj
PDF 310kWORD 97k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o uresničevanju sinergij med sredstvi za raziskave in inovacije iz Uredbe (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj ter Sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj v mestih in regijah ter državah članicah in Uniji (2009/2243(INI))
P7_TA(2010)0189A7-0138/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti naslovov XVII, XVIII in XIX Pogodbe,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(2),

–  ob upoštevanju sklepa št. 1982/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o Sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) (3),

–  ob upoštevanju sklepa Evropskega parlamenta in Sveta št. 1639/2006/ES z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) (4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2007 o prispevku prihodnje regionalne politike k inovativnim zmogljivostim Evropske unije(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2007 o prenosu znanja v prakso: široko zastavljena inovacijska strategija za EU(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o zeleni knjigi o teritorialni koheziji in napredku razprav o prihodnji reformi kohezijske politike(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o najboljši praksi na področju regionalne politike in ovirah za uporabo sredstev iz strukturnih skladov(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o izvajanju uredbe o strukturnih skladih 2007–2013: rezultati pogajanj glede nacionalnih kohezijskih strategij in operativnih programov(9),

–  ob upoštevanju študije, ki jo je objavil Evropski parlament, z naslovom „Sinergije med sedmim okvirnim raziskovalnim programom, Okvirnim programom za konkurenčnost in inovativnost ter strukturnimi skladi EU“,

–  ob upoštevanju študije, ki jo je objavil Evropski parlament, z naslovom „Teritorializaciji evropskih politik na področju raziskav in razvoja ter inovacij naproti“,

–  ob upoštevanju študije, ki jo je objavil Evropski parlament, z naslovom „Podpora strukturnih skladov na področju inovacij – izzivi pri izvajanju v obdobju od leta 2007 do 2013 in naprej“,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. avgusta 2007 z naslovom „Z raziskavami in inovacijami do konkurenčnih evropskih regij – prispevek k večji rasti ter k povečanju števila in kakovosti delovnih mest“ (KOM(2007)0474),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2007 o lizbonski strategiji za rast in delovna mesta, ki jo države članice in regije izvajajo v okviru kohezijske politike EU v obdobju 2007–2013 (KOM(2007)0798),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2008 o rezultatih pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013 (KOM(2008)0301),

–  ob upoštevanju 20. letnega poročila Komisije z dne 21. decembra 2009 o izvajanju strukturnih skladov (2008) (KOM(2009)0617),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 14. novembra 2007 o inovacijah, ki jih regije izvajajo v okviru kohezijske politike (SEC(2007)1547),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 24. novembra 2009 o posvetovanju o prihodnji strategiji „EU 2020“ (KOM(2009)0647),

–  ob upoštevanju petega poročila Komisije z dne 19. junija 2008 o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije – Rastoče regije, rastoča Evropa (KOM(2008)0371) (Peto poročilo o napredku),

–  ob upoštevanju šestega poročila Komisije z dne 25. junija 2009 o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije – Ustvarjalne in inovativne regije (KOM(2009)0295) (Šesto poročilo o napredku),

–  ob upoštevanju sporočila Odbora za znanstvene in tehnološke raziskave z dne 4. decembra 2006 o poročilu z naslovom „Izkušnje za politike raziskav in razvoja na podlagi nacionalnih programov reform in poročil o napredku za leto 2006“ (CREST 1211/06),

–  ob upoštevanju navodil Komisije z naslovom „Z raziskavami in inovacijami do konkurenčnih evropskih regij – praktična navodila glede možnosti financiranja raziskav in inovacij v EU“,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega strateškega foruma o raziskovalnih infrastrukturah z naslovom „Poročilo o evropskem zemljevidu raziskovalnih infrastruktur 2006“,

–  ob upoštevanju neodvisnega poročila, pripravljenega na prošnjo Komisije o agendi za reformo kohezijske politike (poročilo Fabrizia Barce) (2009),

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7–0138/2010),

A.  ker prenovljena lizbonska strategija postavlja v ospredje raziskave in inovacije kot odgovor na izzive, kot so podnebne spremembe in vse večja globalna konkurenca; ker je v obdobju po krizi postalo spodbujanje rasti in ustvarjanja delovnih mest z raziskavami in inovacijami še bolj pomembno in je ključni cilj predlagane strategije EU 2020,

B.  ker je izvajanje raziskav in inovacij pomembno za vse družbene sloje in mora biti njihov namen izboljšati socialni in ekonomski položaj ljudi,

C.  ker se evropska podpora raziskavam in inovacijam zagotavlja zlasti iz raziskovalne, inovacijske in kohezijske politike, katerih osrednji instrumenti so strukturni skladi, Sedmi okvirni program za raziskave ter Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost,

D.  ker je kohezijska politika bistveni steber v procesu evropske integracije in ena od najuspešnejših politik EU, ki prispeva k zbliževanju vse bolj raznolikih regij ter spodbuja rast in zaposlovanje,

E.  ker so inovacije najbolj učinkovito obravnavane na regionalni ravni z bližino akterjev, kot so univerze, javne raziskovalne organizacije in industrija, ki spodbujajo partnerstvo pri prenosu znanja in izmenjavo dobrih praks med regijami,

F.  ker se druga strateška smernica Skupnosti o koheziji za obdobje 2007–2013 nanaša na izboljšanje znanja in inovativnosti za rast in je bilo zato v proračunu predvidenih 25 % skupnih dodeljenih sredstev,

G.  ker je zaradi kompleksnosti današnjih izzivov potrebna kombinacija teh politik; ker družba znanja zahteva več kot le kopičenje dejavnosti različnih sektorjev, je bistvenega pomena sinergija med akterji in instrumenti, da lahko drug drugega krepijo in podpirajo trajnostno uresničevanje raziskovalnih in inovacijskih projektov, s tem pa prispevajo k višjemu vrednotenju rezultatov raziskav v obliki idej za konkretne izdelke v regijah,

H.  ker nekateri elementi teh instrumentov, denimo isti časovni okvir in usklajenost z lizbonsko strategijo, sicer omogočajo sinergijo, vendar so še vedno razlike, denimo različne pravne podlage, vsebinska oziroma območna usmerjenost in deljeno oziroma centralizirano upravljanje,

Prispevek kohezijske politike k ciljem na področju raziskav in inovacij

1.  ceni, da so v skladu z drugo strateško smernico Skupnosti o koheziji za obdobje 2007–2013 vse države članice namenjajo precejšen znesek svojih skupnih finančnih sredstev za razvoj in raziskave, inovacije in razvoj gospodarstva, ki temelji na znanju, iz česar je izšlo 246 nacionalnih ali regionalnih operativnih programov, za raziskave in inovacije pa je bilo namenjenih približno 86 milijard EUR, od tega 50 milijard za temeljne dejavnosti razvoja in raziskav ter inovacije; ugotavlja, da je kohezijska politika postala glavni vir evropske podpore na tem področju, katere proračun konkurira tako s sedmim okvirnim programom (50,5 milijard EUR) kot s programom za konkurenčnost in inovativnost (3,6 milijard EUR); opozarja na učinkovitost in možnost določitve ciljnih denarnih zneskov, ki naj bodo namenjeni za raziskave in razvoj;

2.  pozdravlja nove načine financiranja in opozarja na možnosti pobude JEREMIE in Sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja Komisije in skupine Evropske investicijske banke pri povečevanju finančnih priložnostih za inovativna podjetja; priporoča, naj regionalni akterji poleg financiranja iz strukturnih skladov izkoristijo te nove priložnosti; pri tem poudarja, da je treba učinkovito usklajevati javne in zasebne naložbe;

3.  pričakuje strateško poročilo Komisije iz člena 30(2) splošne uredbe; meni, da bo poročilo dalo celovit pregled nad uspešnostjo držav članic pri izpolnjevanju ciljev za obdobje 2007–2009 in bo temelj razprave o prihodnjih obetih kohezijske politike; ponavlja potrebo po celostnem večplastnem pristopu upravljanja konkretnih politik v EU;

4.  poudarja, da je delujoč sistem večplastnega upravljanja pogoj za učinkovito določanje in izvajanje ciljev namenske uporabe sredstev; poudarja, da je delujoč sistem upravljanja na več ravneh pogoj za učinkovito določanje in izvajanje ciljev namenske uporabe sredstev; ugotavlja, da so za izvajanje strukturnih skladov odgovorni nacionalni in regionalni organi, medtem ko program za konkurenčnost in inovativnost ter sedmi okvirni program centralno upravlja Komisija; se zaveda upravne raznolikosti, ki obstajajo na ravni držav članic, in meni, da je pomembno določiti raven sprejemanja odločitev, ki bo najučinkovitejša za državljane;

5.  meni, da je pomembno usklajevati politike Skupnosti, ki so pomembne za doseganje gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije; meni, da je treba opraviti natančnejšo analizo njihovega učinka na ozemlje in kohezijo, da bi spodbudili učinkovite sinergije ter da bi bilo mogoče določiti in spodbujati najbolj primerna sredstva na evropski ravni za podporo lokalnih in regionalnih vlaganj v inovacije; opozarja, da je treba upoštevati različne socialne in gospodarske okoliščine treh vrst regij (konvergenca, tranzicija in konkurenčnost) kot tudi razlike v domiselnosti in inovativnosti ter podjetniškem duhu; v zvezi s tem poudarja, da bo vlaganje v raziskave in razvoj, kot tudi v inovacije, izobraževanje in tehnologije, ki učinkovito izrabljajo vire, koristilo tako tradicionalnim sektorjem in podeželju kot tudi storitvenim gospodarstvom z visoko dodano vrednostjo in bo posledično okrepilo gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo;

6.  opozarja na številne možnosti za razvoj in inovacije v mestih; meni, da bi pametnejša urbanistična politika, ki bi temeljila na tehnološkem napredku in upoštevala, da 80 % prebivalstva Evrope živi v mestih kjer najdemo tudi največje socialne razlike, prispevala k trajnostni gospodarski rasti; zato poziva k vključitvi urbane dimenzije v nadaljnjo kohezijsko politiko;

Sinergije med strukturnimi skladi, sedmim okvirnim programom ter programom za konkurenčnost in inovativnost

7.  priznava, da ima kohezijska politika prek določb o namenitvi sredstev za obdobje 2007–2013 več sredstev za ustvarjanje sinergij z raziskovalnimi in inovacijskimi politikami, hkrati pa je ozemeljska razsežnost vse pomembnejša za sedmi okvirni program ter program za konkurenčnost in inovativnost; poziva k premisleku o bolj vsebinsko naravnanem in na uspešnosti temelječem mehanizmu namenske uporabe sredstev, ki bi omogočal ustrezne odgovore politike na nove izzive;

8.  ugotavlja, da so sredstva za raziskave, razvoj in inovacije v okvirnem programu dodeljena na podlagi meril odličnosti, dostop do njih pa zahteva večjo tekmovalnost med udeleženci, ki morajo izkazati visoko tehnično zmogljivost ter dobro poznavanje upravnih in finančnih postopkov; poudarja, da ta položaj ustvarja visoko koncentracijo v gospodarskih grozdih in najboljših regijah EU, kar ovira pozitivne sinergije v skupini regij in držav članic, ki sicer gredo v pravo smer, vendar še niso dosegle cilja; poudarja, da sta naraščanje regionalnih razlik glede na možnosti raziskav in inovacij in zagotavljanje dejanske skladnosti politik izziva, ki ju morata obravnavati tako kohezijska politika kot politika na področju raziskav in inovacij, ne glede na to, da organi, pristojni za izvajanje, obstajajo na različnih ravneh (nadnacionalni, nacionalni, podnacionalni) in delujejo po različnih načelih (npr. kohezija ali odličnost);

9.  trdi, da so uspešne inovacije odvisne od bližine doseženih sinergij, ter obžaluje, da obstoječe priložnosti za takšne sinergije še niso dovolj znane; poziva regije, ki imajo osrednjo vlogo pri informiranju in analiziranju, ter države članice, naj okrepijo ukrepe za boljše obveščanje; poudarja, da uspešne sinergije zahtevajo zapleten niz razmerij med akterji, ki proizvajajo, razširjajo, spodbujajo in izvajajo različne oblike znanja; poudarja tudi, da se morajo različni nacionalni, regionalni in lokalni organi, ki upravljajo sedmi okvirni program, program za konkurenčnost in inovativnost ter strukturne sklade, zavedati možnosti, ki jih ponuja vsak od teh instrumentov, ter poziva k boljšemu usklajevanju teh akterjev in politik;

10.  poudarja, da morajo posegi, usmerjeni v raziskave in inovacije, izkoristiti regionalna bogastva in možnosti ter na osnovi pametne inovativnosti tvoriti del regionalnih inovacijskih strategij; meni, da take strategije zahtevajo dejavnejše sodelovanje regij in mest v EU ter določanje nacionalnih prednostnih nalog in njihovo izvajanje; zato poziva k razmisleku o morebitni ponovni uvedbi inovativnih ukrepov znotraj strukturnih skladov za spodbujanje regionalnih inovacijskih strategij;

11.  opozarja na obstoječe možnosti kombiniranega financiranja; vendar poudarja, da mešano financiranje med strukturnimi skladi in okvirnimi programi ni dovoljeno; poudarja, da je mogoče instrumente kombinirati, da krijejo dopolnjujoče se, vendar ločene dejavnosti, denimo pri raziskovalni infrastrukturi, ali zaporedne dele sorodnih projektov, kot je razvoj nove raziskovalne ideje in dejavnosti v nadaljevanju, ter tudi projekte v istem omrežju ali grozdu;

12.  meni, da dejstvo, da ni dovoljeno mešano financiranje med strukturnimi skladi in okvirnimi programi, onemogoča regijam, da uporabljajo oba instrumenta hkrati, ter da učinkoviti strateški procesi s pristopom „od spodaj navzgor“ na regionalni in nacionalni ravni lahko pomagajo pri odpravljanju vrzeli ali preprečevanju prekrivanja pri financiranju iz strukturnih skladov, sedmega okvirnega programa in programa za konkurenčnost in inovacije;

13.  poudarja, da je sinergija še zlasti učinkovita pri krepitvi zmogljivosti; v tem smislu opozarja na projektno finančno upravljanje v Evropskem strateškem forumu za raziskovalno infrastrukturo (ESFRI) in potrebo po usklajevanju prednostnih nalog EU za financiranje raziskav na regionalni in nacionalni ravni;

14.  poudarja, da sinergija presega zgolj financiranje dopolnjujočih se projektov; meni, da so krepitev zmogljivosti, mreženje in prenos znanja pomembna oblika sinergije, in pripominja, da vsi instrumenti ponujajo priložnosti za take izmenjave;

15.  ugotavlja, da so dejanske sinergije z vidika neposrednega upravičenca do financiranja odvisne od njegove organizacijske in strateške sposobnosti za kombiniranje pomoči iz različnih instrumentov EU; poziva regionalne akterje, naj pripravijo regionalne strategije, ki lahko olajšajo kombiniranje financiranja;

16.  priporoča, naj države članice in Komisija namenijo zadostna sredstva iz strukturnih skladov za raziskave in inovacije, zlasti trajnostne inovacije, ter okrepijo raziskovalne zmogljivosti; poudarja, da je treba spodbujati in uporabljati uspešne modele v trikotniku znanja ter zagotoviti trajnostni razvoj regionalnih raziskav in strateških okvirov za inovacije v sodelovanju s podjetji, raziskovalnimi središči, univerzami in javnimi organi; opozarja na potencial inovativnih regionalnih grozdov, ki temeljijo na znanju, pri spodbujanju regionalne konkurenčnosti in odobrava vključevanje razvoja grozdov v program za konkurenčnost in inovativnost in sedmi okvirni program (ukrepi v programu regij znanja v sedmem okvirnem programu); opozarja na nove skupnosti znanja in inovacij, ki so bile vzpostavljene v okviru Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) in povezujejo vodilne evropske regijske grozde, ki temeljijo na znanju; opozarja, da je izmenjavo znanja v regionalnih grozdih mogoče pospešiti s strukturnimi skladi; poudarja, da takšni grozdi predstavljajo veliko priložnost, še zlasti za prikrajšane regije;

17.  poziva regionalne in lokalne organe, naj bolje uporabijo strukturne sklade, da bi v svojih regijah povečali zmogljivosti na področju raziskav, znanja in inovacij, na primer z vzpostavljanjem raziskovalne infrastrukture, s katerimi bi lahko sodelovali v dejavnostih Evropske unije na področju raziskav in inovacij; spodbuja regije, naj določijo prednostne naloge na področju strukturnih skladov za raziskave in razvoj, ki bodo dopolnjevale prednostne naloge v sedmem okvirnem programu, ter poziva k dolgoročnemu načrtovanju na regionalni ravni za dosego sinergij, ki izhajajo iz tematskega dopolnjevanja med finančnimi instrumenti;

18.  poudarja pomen analiziranja, izmenjave in povezovanja najboljše prakse o sinergijah med instrumenti politike; v zvezi s tem odobrava prizadevanja Komisije za izboljšanje sodelovanja med oddelki ter jo poziva, naj okrepi analizo raziskovalnih in inovacijskih možnosti in potreb na regionalni ravni, zlasti glede zbiranja razpoložljivih kvalitativnih podatkov ter analizo medsebojnih odnosov z drugimi instrumenti v ocenjevalni študiji katerega koli od treh instrumentov financiranja, da bi zagotovili skupne smernice;

19.  je zadovoljen s Praktičnimi navodili glede možnosti financiranja raziskav in inovacij v EU; priporoča, da se v prihodnje tovrstna navodila zagotovijo takoj po uveljavitvi zakonodajnega okvira; pričakuje delovni dokument osebja Komisije s primeri sinergij v praksi; poziva Komisijo, naj pospešuje in spodbuja izmenjavo dobrih praks ter naj oceni možnost za zagotavljanje dodatne strokovne pomoči o možnostih financiranja s strani Skupnosti preko predhodnih smernic in navodil za praktično vodenje in upravljanje raziskovalnih in inovacijskih projektov, da bi dosegli načrtovane rezultate;

20.  poziva Komisijo, naj poenostavi birokracijo sedmega okvirnega programa ter programa za konkurenčnost in inovacije, da bi povečali učinek sinergij s strukturnimi skladi;

21.  poziva Komisijo, naj opravi študijo, kako bi bilo mogoče s pomočjo računalniških programov z enotnimi priročniki poenostaviti vlaganje zahtevkov za podporo v okviru različnih programov;

22.  spodbuja Komisijo, naj nadaljuje svoje dejavnosti za spodbujanje sinergije ter Evropski parlament obvešča o njihovem napredku, zlasti o vertikalnem sodelovanju med EU ter nacionalnimi in regionalnimi subjekti;

23.  podpira tesnejše sodelovanje med nacionalnimi kontaktnimi točkami za sedmi okvirni program, vodji programov za raziskave in razvoj ter agencijami za inovacije, da bi lahko različne vidike ali stopnje v projektih raziskav in inovacij financirali iz različnih virov;

Priporočila glede naslednjega programskega obdobja

24.  odobrava poudarek na soodvisnosti med politikami, pomenu povezovanja politik ter potrebi po boljših sinergijah in močnejšem partnerstvu pri zasnovi in izvajanju javnih politik v osnutku strategije EU 2020; poziva k obravnavi potrebe po bolj celovitem okviru na vseh treh področjih politik, ki so jo izrazila mesta in regije, v ključno s tehnično povezovalno strukturo v okviru Komisije, ki bi bila namenjena spremljanju in usklajevanju sinergij med programi za inovacije ter raziskave in razvoj ter bi bila vključena v zasnovo in izvajanje finančnih instrumentov EU in predpisov za državno pomoč; poziva, naj ima teritorialna kohezija pri tem posebno vlogo;

25.  meni, da bi morali prihodnji programi na področju raziskav, razvoja in inovacij dopolnjevati nacionalna prizadevanja ter jih usmerjati in spodbujati za ponovno oživitev vodilne vloge in za multiplikacijski učinek znanja, inovacij, razvoja in nacionalnih vlaganj v raziskave, razvoj in inovacije;

26.  poudarja, da bi bilo treba za okrepitev znanja in inovacij kot gonilne sile prihodnje gospodarske rasti izboljšati kakovost izobraževanja, graditi na rezultatih raziskav, spodbujati inovacije in prenos znanja po vsej Uniji, čim bolje izkoriščati informacijske in komunikacijske tehnologije, zagotavljati, da se inovativne zamisli udejanjijo v novih izdelkih in storitvah, ki ustvarjajo rast in kakovostna delovna mesta ter prispevajo k obvladovanju izzivov družbenih sprememb v Evropi in po vsem svetu, spodbujati podjetništvo, razvrščati potrebe uporabnikov in priložnosti na trgu po pomembnosti ter zagotavljati dostopno in primerno financiranje na osnovi ključne vloge strukturnih skladov;

27.  podpira tri vodilne pobude strategije EU 2020 za doseganje pametne rasti: „Unija inovacij“, „Mladi in mobilnost“ in „Evropski program za digitalne tehnologije“, pri izvajanju katerih bodo igrali ključno vlogo strukturni skladi;

28.  meni, da je trdna in finančno dobro podprta regionalna politika EU, od katere imajo korist vse regije EU, nujen pogoj za izvajanje ciljev strategije EU 2020, da se zagotovi pametna, trajnostna in vključujoča rast z visoko stopnjo zaposlenosti in produktivnosti, ter za ustvarjanje socialne, ekonomske in teritorialne kohezije; v zvezi s tem poudarja, kako velik pomen je pripisan raziskavam in inovacijam v strategiji EU 2020;

29.  poudarja, da je treba pregledati in okrepiti vlogo instrumentov EU, ki podpirajo inovacije, tj. strukturne sklade, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, okvirni program za raziskave in razvoj, program za konkurenčnost in inovacije ter evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo, da bi bilo mogoče racionalizirati upravne postopke, olajšati dostop do financiranja, zlasti za mala in srednja podjetja, in uvesti inovativne spodbujevalne mehanizme na podlagi doseganja ciljev, povezanih s pametno, trajnostno in vključevalno rastjo, ter spodbujati tesnejše sodelovanje z Evropsko investicijsko banko;

30meni, da so strukturni skladi primeren instrument za podpiranje lokalnih in regionalnih organov pri njihovem prizadevanju za spodbujanje domiselnosti in inovativnosti; poudarja potrebo po večji prilagodljivosti, da bi zagotovili hitro uporabo teh finančnih sredstev za spodbujanje inovativnih podjetniških pobud; v zvezi s tem poudarja dodano vrednost kohezijske politike, zlasti za mala in srednja podjetja v širokem obsegu, saj nudi lahko dostopno podporo in zagotavlja boljši dostop do uporabnih raziskav, prenosa tehnologije in inovacij;

31.  priporoča, naj se celotna finančna sredstva, ki se ne porabijo v določeni regiji po pravilu N+2 in N+3, prerazporedijo v regionalne projekte in pobude Skupnosti;

32.  opozarja, da je teritorialna kohezija horizontalnega in večsektorskega značaja, zato morajo politike Unije prispevati k njej; ponovno poudarja, da ta koncept ni omejen na učinke regionalne politike, temveč se usmerja tudi v usklajenost z drugimi politikami Unije, ki obravnavajo trajnostni razvoj in zagotavljajo oprijemljive rezultate na regionalni ravni, da bi razvili in v celoti izkoristili specifične regionalne možnosti ter povečali njihov učinek na terenu, posledično pa bi pospešili konkurenčnost in privlačnost regij ter dosegli ozemeljsko kohezijo; meni, da so „koncentracija, sodelovanje in povezovanje“ glavne koordinate teritorialne kohezije za bolj uravnotežen ozemeljski razvoj v Evropski uniji;

33.  poudarja potrebo po krajevnih politikah in meni, da bi se morale regije odločiti za premišljeno in trajnostno specializacijo z določitvijo nekaterih prednostnih področij inovacij na podlagi ciljev EU in svojih potreb, kot so opredeljene v njihovih regionalnih inovacijskih strategijah, ter namenska sredstva EU usmeriti na ta prednostna področja; meni, da je zmožnost regionalnih nosilcev odločanja in podjetnikov, da pritegnejo in pretvorijo znanje v trajnostno konkurenčno prednost, odločilna za regionalno gospodarsko uspešnost z dodano vrednostjo tudi za okoliške regije, vključno z območji sosednjih držav članic;

34.  poudarja, da so raziskave in inovacije, zlasti za doseganje nizkih ali ničnih emisij ogljika ter prihranek energije, zelo pomembne za spoprijemanje z globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe in zanesljiva oskrba z energijo, pa tudi za izboljšanje konkurenčnosti na regionalni in lokalni ravni;

35.  podpira predlog Odbora regij za vzpostavitev „virtualnega ustvarjalnega omrežja“, ki bi bilo odprto za vse (poslovne, lokalne in regionalne organe, osrednje javne organe, zasebni sektor in državljane) in bi nudilo pomoč, podporo in dostop to tveganega kapitala in tehničnih storitev; poudarja, da virtualno omrežje ponuja dodatno prednost, ki omogoča prebivalcem otokov, oddaljenih regij, podeželja, gorskih regij in redko naseljenih območij lažji dostop do strokovnega svetovanja, izobraževanja in informacij ter podpore podjetjem in finančnih smernic;

36.  poudarja, da je nadnacionalno sodelovanje bistvo sedmega okvirnega programa in programa za konkurenčnost in inovativnost ter da je teritorialno sodelovanje (prek nadnacionalnih, medregionalnih in čezmejnih programov) vključeno v strukturne sklade; poziva Komisijo, naj v prihodnosti okrepi cilj evropskega ozemeljskega sodelovanja s svojim nadaljnjim vključevanjem; poziva Komisijo, naj oceni možnosti za krepitev ozemeljskega sodelovanja na področju inovacij v okviru vseh ciljev kohezijske politike; poudarja, da bi boljše poznavanje rezultatov sedmega okvirnega programa in programa za konkurenčnost in inovativnost na regionalni ravni olajšalo praktično usklajevanje med regionalno politiko EU in tema programoma; odločno poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni takemu usklajevanju; spodbuja države članice k sprejemanju nadaljnjih ukrepov za učinkovito mednacionalno sodelovanje z razvijanjem skladnih regionalnih ali nacionalnih strategij za doseganje sinergij; poziva Komisijo in države članice, naj hkrati olajšajo razvoj in dostop do s tem povezanih podatkov;

37.  poudarja, da sedmi okvirni program na številnih tematskih področjih, ki ustrezajo glavnim področjem znanja in tehnologije, znotraj katerih je treba podpirati in krepiti kakovostne raziskave, da bi se bilo mogoče spopadati s socialnimi, gospodarskimi, okoljskimi in industrijskimi izzivi v Evropi, zagotavlja podporo različnim oblikam nadnacionalnega sodelovanju tako znotraj kot zunaj EU;

38.  poziva Komisijo, naj analizira vpliv že sprejetih poenostavitvenih ukrepov za upravljanje strukturnih skladov, da bi bilo mogoče pripraviti prihodnji zakonodajni okvir;

39.  priznava, da so tako za deljeno kot za centralizirano upravljanje potrebna specifična pravila ter da imata pristop od zgoraj navzdol v sedmem okvirnem programu in programu za konkurenčnost in inovativnost ter pristop od spodaj navzgor v strukturnih skladih vsak svoje prednosti; poudarja pa, da je treba uskladiti pravila, postopke in prakse (pravila o upravičenosti, standardne stroške na enoto, pavšale itd.) v zvezi z različnimi instrumenti ter izboljšati usklajevanje (časovnic razpisov za zbiranje predlogov, tematik in vrst razpisov itd.); poziva Komisijo, da preuči možnosti za to, ne glede na pristojnosti držav članic in regij skladno z deljenim upravljanjem, ter hkrati spodbuja kulturo upravljanja, ki bo pospeševala večdisciplinaren pristop preko enotnih medsektorskih strategij na številnih področjih ter z neprekinjenim dialogom med različnimi skupnostmi, da bi povečali skladnost njihovih politik; poziva Komisijo, naj poenostavi upravljanje zadevnih skladov; poziva tudi k spodbujanju posameznih prednosti obeh stebrov podpore ob hkratnem izkoriščanju sinergij in povečanju njihovega učinka;

40.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pri pripravi prihajajočega načrta za raziskave in inovacije upoštevana okrepitev sinergij med strukturnimi skladi in okvirnimi programi za raziskave in inovacije (sedmi okvirni program, program za konkurenčnost in inovacije);

41.  ponovno poziva Komisijo, naj razvije posebna merila ocenjevanja za inovativne projekte ter premisli o tem, da bi predlagala prihodnje ureditvene pobude za uresničevanje inovativnih ukrepov;

42.  vidi jasno potrebo po večji strokovnosti na regionalni ravni glede na zahteve po financiranju, upravne in finančne postopke, upravljanje skladov in finančno inženirstvo; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za nudenje dodatne strokovne pomoči in zagotavljanje tesnejšega sodelovanja med evropsko podjetniško mrežo in organi, ki upravljajo strukturne sklade, ter tesnejšo povezanost med pobudo za vodilni trg, tehnološkimi platformami in regionalnimi tehnološkimi načrti;

43vztraja, da je treba upoštevati enake možnosti pri ocenjevanju primernosti projektov in določanju dostopa do financiranja iz strukturnih skladov in drugih instrumentov Skupnosti;

44.  poudarja pomen boljše pomoči pri uresničevanju politik in programov, ki krepijo sinergijo znotraj povezave med raziskovalnimi in razvojnimi infrastrukturami, inovacijami ter ustvarjanjem delovnih mest;

45.  meni, da mora velike raziskovalne infrastrukture, ki jih sofinancirajo strukturni skladi, podrobneje oceniti mednarodni organ za medsebojni pregled, kar bo pozitivno vplivalo na učinkovito porabo namenskih strukturnih skladov;

46.  je prepričan, da je zaveza političnih voditeljev potrebni pogoj za skladnost politike za raziskave in inovacije ter instrument za njeno krepitev; zato poziva k oblikovanju strateškega političnega okvira za raziskave in inovacije, prilagojenega napredku, novim informacijam in spreminjajočim se okoliščinam ter skladne z nacionalnimi cilji in prednostnimi nalogami za gospodarski in družbeni napredek;

47.  znova poudarja, da bi bilo treba neformalne mehanizme, ki urejajo teritorialno kohezijo in prostorsko načrtovanje v Svetu, zamenjati z bolj formalnimi strukturami; zavzema stališče, da bo razvoj, ki ga spremlja ustvarjanje in krepitev povezanih in medsektorskih struktur, pripeljal do boljšega usklajevanja politik;

o
o   o

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 210, 31. 7. 2006, str. 25.
(2) UL L 291, 21. 10. 2006, str. 11.
(3) UL L 412, 30. 12. 2006, str. 1.
(4) UL L 310, 9. 11. 2006, str. 15.
(5) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0184.
(6) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0212.
(7) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0163.
(8) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0156.
(9) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0165.


Dolgoročna vzdržnost javnih financ za okrevajoče gospodarstvo
PDF 240kWORD 92k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo (2010/2038(INI))
P7_TA(2010)0190A7-0147/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 12. avgusta 2009 o javnih financah v EMU v letu 2009 (SEC(2009)1120),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2009 o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo (KOM(2009)0545),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije Svetu z dne 28. januarja 2009 o posodobitvah širših smernic ekonomskih politik držav članic in Skupnosti v letu 2009 ter o izvajanju politik zaposlovanja držav članic (KOM(2009)0034),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o EMU@10: Prvih deset let ekonomske in monetarne unije ter prihodnji izzivi(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2009 o evropskem načrtu za oživitev gospodarstva(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o javnih financah v EMU v letih 2007 in 2008(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o letnem poročilu ECB za leto 2007(4),

–  ob upoštevanju priporočil z vrhunskega srečanja v Pittsburghu, da se še naprej podpira rast, dokler gospodarstvo ne bo resnično okrevalo,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in Odbora za proračun (A7-0147/2010),

A.  ker je v sporočilu Komisije izražena skrb zaradi dolgoročne trajnosti javnih financ glede na visoke stopnje primanjkljaja in dolga, zlasti zaradi staranja prebivalstva, in ker je izračunani vpliv staranja na vrzel v vzdržnosti v večini držav članic od pet do dvajsetkrat večji od učinkov sedanje gospodarske krize,

B.  ker pakt stabilnosti in rasti, kljub reviziji v letu 2005, ni zadostoval za preprečitev sedanje krize,

C.  ker je treba poglobljeno preučiti pojav nižanja stopnje rodnosti v Evropski uniji ter njegove vzroke in posledice, da se preusmeri to zaskrbljujočo težnjo v nasprotno smer,

D.  ker fiskalna politika ni vzdržna, če skozi čas povzroča prekomerno kopičenje javnega dolga,

E.  ker glede na napovedi v sporočilu in dejstva, da bo imelo staranje prebivalstva resne posledice na dolgoročno vzdržnost javnih financ držav članic, je politično obzorje do leta 2060 ustrezno,

F.  ker bo zaradi dviga dolgov in primanjkljajev držav članic med krizo ter načrtovanega demografskega razvoja zagotovitev proračunske vzdržnosti še večji izziv,

G.  ker imajo dolgoročne demografske spremembe, zlasti starajoče prebivalstvo, v državah članicah EU posledice na financiranje nacionalnih pokojninskih skladov,

H.  ker nekatere države članice niso sprejele zadostnih ukrepov za zmanjšanje upravnih odhodkov, obvladanje zdravstvenih izdatkov ter reformiranje zdravstvenih in pokojninskih sistemov, in ker bi morale na tem področju vse države članice sprejeti najboljše prakse,

I.  ker so se leta 2009 primanjkljaji in deleži dolga v vseh državah članicah povečali zaradi padca rasti davčnih prihodkov, kar je posledica krize in izvajanja izrednih ukrepov za oživitev gospodarstva,

J.  ker je Evropski svet od septembra 2009, ob prvih znakih ponovnega vzpona, priporočil, da se „morajo fiskalne politike preusmeriti v vzdržnost“ in pozval k „oblikovanju usklajenih izhodnih strategij takoj, ko bo gospodarstvo trdno na poti okrevanja, pri tem pa bo treba upoštevati specifične razmere posameznih držav“,

K.  ker je v teh časih možno opaziti pozitivno korelacijo med zdravimi javnimi financami in prilagodljivostjo gospodarstva države,

L.  ker vedno večji javni dolg pomeni težko breme za prihodnje rodove,

M.  ker se je javni dolg v nekaterih državah članicah povečal tako, da ogroža stabilnost in povzroča velike javne odhodke za plačila obresti na račun vedno bolj pomembnih izdatkov za zdravstvene in pokojninske sisteme,

N.  ker povečano zadolževanje javnega sektorja izkrivlja finančne trge z visokimi obrestnimi merami, pri čemer ima negativne posledice na gospodinjstva in tudi na naložbe v nova delovna mesta,

O.  ker pomanjkanje učinkovitega upravljanja statističnih podatkov ali neodvisnih statističnih institucij v državah članicah ogroža celovitost in vzdržnost javnih financ,

P.  ker drugi deli sveta, ki so do nedavno konkurirali s proizvodnjo izdelkov nizke kakovosti, zdaj vstopajo v segmente visoke kakovosti; ker ti konkurenti uporabljajo sodobno tehnologijo in hkrati še vedno plačujejo zmerne urne postavke, pri čemer se ne soočajo s škodljivimi demografskimi trendi in imajo na voljo posameznike, ki v svojem življenju dosežejo visoko število delovnih ur; ker je bila polna zaposlenost v Evropi zadnjič dosežena pred naftno krizo leta 1973, ker je polna zaposlenost še vedno cilj, h kateremu mora EU strmeti v skladu z naravo pogodb, ne da bi hkrati zanemarila svoje visoke stopnje socialne zaščite in človekovega razvoja,

Q.  ker obstajajo številna sredstva za zmanjšanje vrzeli v vzdržnosti, kot so povečanje splošne produktivnosti, pri čemer je najpomembnejše povečanje produktivnosti socialno-varstvenih storitev, dviganje starostne meje za upokojitev, naraščanje stopnje rodnosti ali povečanje števila priseljencev,

R.  ker so demografske spremembe odvisne od gibanja rodnosti, ki je večinoma odvisno od spodbud in dajatev za materinstvo, in migracijskih tokov,

S.  ker trenutne ravni dolga in primanjkljaja ogrožajo sam obstoj socialne države,

T.  ker bo neizvajanje strukturnih reform in konsolidacije javnih financ škodljivo vplivalo na odhodke v zvezi z zdravstvom, pokojninami in zaposlovanjem,

U.  ker veliko držav članic krši pakt stabilnosti in rasti in bi primerna usklajenost s paktom ublažila negativne vplive krize,

V.  ker vzdržnost javnih financ ni odločilna le za Evropo na splošno, temveč še zlasti za proračun Evropske unije,

W.  ker bi morala splošna načela in predpostavke „vzdržnosti“ veljati tudi za proračun Evropske unije, čeprav je trenutno omejen na 1 % skupnega evropskega BND,

1.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi dolgoročne vzdržnosti javnih financ kot negativne posledice finančne in gospodarske krize; opozarja, da so bila prizadevanja pred krizo v okviru pakta stabilnosti in rasti na zelo visoki ravni in usmerjena k soočanju z naraščajočim demografskim izzivom; priznava, da je bila večina teh prizadevanj izničena zaradi potrebe po bistvenem povečanju javnih odhodkov, večinoma za preprečitev zloma svetovnih finančnih sistemov in za odpravljanje najhujših socialnih posledic zloma;

2.  obžaluje dejstvo, da mnoge države članice še pred začetkom krize niso bile izrazito uspešne pri konsolidiranju javnih financ, kljub temu, da so bili pogoji v gospodarstvu ugodni; poudarja, da je to kršitev preventivnega dela pakta stabilnosti in rasti, zlasti po njegovem preoblikovanju leta 2005, pri čemer je to resno zmanjšalo zmožnost ukrepanja držav članic v proticiklični smeri v času razvoja krize ter povzročilo še več negotovosti, večjo brezposelnost in povečanje socialnih težav;

3.  se zaveda, da se trenutne ravni javnih odhodkov ne morejo ohranjati za nedoločen čas; pozdravlja sklep Evropskega sveta, da se vzdrži odločitve glede nadaljnjega paketa ukrepov pomoči, dokler se temeljito ne analizirajo rezultati sedanjih ukrepov in postane potreba po nadaljnjem ukrepanju očitna;

4.  priznava, da so bili ukrepi za preprečevanje zloma finančnega sektorja uspešni, čeprav je še vedno nujna previdnost; pričakuje, da se bo finančno breme v zvezi z reševanjem bančnega sektorja zmanjšalo; pozdravlja usklajen pristop centralne banke za doseganje tega cilja; v celoti podpira reformo sistema nadzora skrbnega poslovanja in preoblikovanja okvira finančne arhitekture;

5.  poudarja, da mora biti cilj pakta stabilnosti in rasti dolgoročno ravnotežje ali presežek, ki zahteva presežek v obdobju gospodarskega vzpona, pri čemer se pokojninski sistemi pregledno financirajo v okviru javnega proračuna ali iz zasebnih naložbenih sistemov;

6.  poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ bistvena za stabilnost in rast ter za ohranjanje primernih ravni javnih odhodkov; poudarja, da visoke ravni dolga in primanjkljaja ogrožajo vzdržnost in bodo škodljivo vplivale na javno zdravstvo, pokojnine in zaposlovanje;

7.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi visokih ravni primanjkljaja in dolga v državah članicah; opozarja, da se krize ne sme uporabiti kot izgovor za nekonsolidacijo javnih financ ter da se ne zmanjšajo javni odhodki in ne izvajajo strukturne reforme, ker je vse to bistveno za ponovno obuditev rasti in zaposlovanja;

8.  poudarja, da sta konsolidacija javnih financ ter zmanjšanje ravni primanjkljaja in dolga bistveni za ohranjanje sodobne socialne države in sistema prerazporeditev, ki skrbi za družbo kot celoto in še posebej podpira njene deprivilegirane dele;

9.  poudarja, da sedanji in prihodnji rodovi ne bodo zmožni prevzeti stroškov v obliki plačil obrestnih mer, če bodo javni dolg in obrestne mere še naprej naraščali, ne da bi bili ogroženi modeli socialne države;

10.  je globoko zaskrbljen, da veliko držav članic krši pakt stabilnosti in rasti; obžaluje, da države članice niso uspele konsolidirati svojih javnih financ med dobrimi gospodarskimi časi pred krizo; se strinja z izjavo Komisije, da bi morala vzdržnost dolga v postopkih nadzora dobiti vidno in jasno mesto; poziva Komisijo, da strogo zagotavlja usklajenost s paktom stabilnosti in rasti;

11.  opozarja na nepričakovan konec podpore realnemu gospodarstvu za preprečevanje dvojnega izkoriščanja ugodnosti; opozarja na nezaželene posledice bodisi prezgodnje ukinitve podpornih ukrepov ali predolgo oklevanje pred sprejetjem popravnih ukrepov za vzdržnost javnih financ; poudarja, da so bili ti ukrepi načrtovani izključno kot pravočasni, ciljno usmerjeni in začasni; pozdravlja delo Komisije v zvezi z izhodno strategijo iz sedanjih kriznih ukrepov; podpira pristop Komisije na podlagi izhodnih strategij, ki so časovno in področno različne glede na posamezno državo; razume, da se bodo za prvi sveženj držav odpovedi ukrepov začele leta 2011; spodbuja države članice, da čim prej in odločno storijo največ kar lahko za izvajanje izhodnih strategij;

12.  poziva Komisijo, da oblikuje zeleno knjigo o stopnji rodnosti v Evropski uniji za opredelitev vzrokov in posledic nižanja stopnje rodnosti in tudi rešitev ter nadomestnih možnosti v zvezi s to težavo;

13.  meni, da je treba fiskalno izhodno strategijo začeti pred monetarno izhodno strategijo, s čimer se slednji omogoči pravilno izvajanje in se s tem zagotovi, da lahko ECB, ki se je uspešno izognila deflaciji, enako dobro zagotovi, da inflacija ne ogrozi obnove; razume, da je ECB opozorila, da bo morala biti brez pravočasnega fiskalnega omejevanja njena monetarna politika žal strožja od predvidene;

14.  poudarja, da je treba zmanjšanje finančnih spodbud združiti s prizadevanji za bolj dinamičen, konkurenčen in za naložbe privlačnejši notranji trg;

15.  poudarja, da je postopen in nadzorovan izhod iz težav s primanjkljaji bistvenega pomena za ohranjanje nizkih obrestnih mer ter omejevanje bremena dolgov, s čimer se zagotovi sposobnost ohranitve izdatkov socialnega skrbstva in življenjskih standardov za gospodinjstva;

16.  poudarja, da nizke obrestne mere koristijo naložbam in obnovi; se zaveda vpliva ukrepov intenzivnega zadolževanja države na obrestne mere; globoko obžaluje, da je to povzročilo razpone obrestnih mer v EU; opozarja države članice, da upoštevajo posledice svojih proračunskih odločitev o obrestnih merah na trgu; meni, da so zdrave javne finance predpogoj za varna delovna mesta; poudarja, da države z višanjem stroškov zadolževanja povečujejo tudi breme za svoje proračune;

17.  poudarja, da lahko proticiklični učinki pakta stabilnosti in rasti delujejo le, če države članice učinkovito dosežejo proračunski presežek v obdobju gospodarskega vzpona; v zvezi s tem poziva k boljšemu izvajanju preventivnega dela pakta stabilnosti in rasti; poziva k spremembi pristopa „najprej porabiti, nato povrniti“ v pristop „varčevanje za morebitne izredne razmere v prihodnosti“; opozarja, da pakt stabilnosti in rasti od držav članic zahteva srednjeročno uravnotežen proračun ali proračun s presežkom, kar pomeni, da primanjkljaj treh odstotkov ni cilj, ampak skrajna dovoljena meja proračuna, tudi v okviru preoblikovanega pakta;

18.  poziva k izvajanju strukturnih reform hkrati s sproščanjem paketov pomoči za preprečevanje prihodnjih kriz in tudi za povečanje konkurenčnosti evropskih podjetij, doseganje večje rasti in spodbujanje zaposlovanja;

19.  zaradi potrebe po dosegu zdravih javnih financ poudarja, da morajo vse države članice najpozneje leta 2011 začeti zmanjševati vrzel v vzdržnosti;

20.  priznava, da so se fiskalne spodbude in neomejeni samodejni stabilizatorji izkazali za uspešne, in predlaga, naj Komisija pozove države članice, naj težijo k proračunskem ravnovesju z uporabo presežkov osnovnega proračuna za odplačevanje dolgov, ko gospodarstvo teži k vzdržni obnovi;

21.  poudarja poseben pomen podpornih ukrepov za zaposlovanje in dolgoročna vlaganja, namenjenih za povečanje potenciala gospodarske rasti in krepitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva;

22.  poudarja, da ob sedanjih demografskih izzivih, ki so pred Unijo, protikrizni ukrepi ne bi smeli povzročiti dolgoročnih posledic za javne finance, katerih breme bi morali nositi sedanji in prihodnji rodovi;

23.  podpira zamisel, da je večje usklajevanje gospodarskih politik v Evropski uniji nujno in prinaša dodatne sinergije;

24.  priznava, da pakt stabilnosti in rasti ne more v zadostni meri zagotoviti usklajevanja fiskalne in gospodarske politike držav članic;

25.  zato podpira revizijo mehanizma, ki je potreben, da bi se nacionalna gospodarstva v EU začela znova zbliževati;

26.  predlaga, da Komisija pripravi ustrezen mehanizem sodelovanja z MDS v posebnih primerih, ko države članice od njega prejemajo pomoč za plačilno bilanco;

27.  poudarja, da visoka inflacija ni odgovor na potrebo po fiskalnem prilagajanju, saj bi povzročila velike gospodarske stroške ter ogrozila trajnostno in vključujočo rast;

28.  se strinja s Komisijo, da je uspešna fiskalna ekspanzija za boj proti recesiji združljiva z dolgoročno proračunsko vzdržnostjo, vendar opozarja na tveganja pretirane in umetne ekspanzije na podlagi višjih javnih odhodkov, ki so odgovorni za ogrožanje politike;

29.  ocenjuje, da bo upravljanje javnih financ v zaporedju posebnih kratkoročnih odločitev določilo dolgoročno vzdržnost javnih financ in bo treba v okviru tega kratkoročnega zaporedja, ki oblikuje kratkoročnost, urediti težave o vzdržnosti javnega dolga;

30.  meni, da mora proračunska politika predvsem s prerazporejanjem pretvoriti razpoložljive prihranke v investicijske odhodke, ki spodbujajo rast, kot so naložbe v raziskave in razvoj, posodabljanje industrijske baze ter razvoj bolj zelenega, pametnejšega, inovativnega in bolj konkurenčnega gospodarstva v Evropski uniji ter soočanje z izzivom izobraževanja;

31.  poudarja, da so lahko velik delež javne porabe in socialni izdatki produktivni izdatki, če so usmerjeni v projekte, ki ugodno vplivajo na kopičenje fizičnega in človeškega kapitala ter na spodbujanje inovativnosti; poudarja potrebo po nadzoru nad povečanjem bremena dolgov kot zagotovilo, da zvišanje stroškov za obrestne mere ne izrine bistvenih socialnih izdatkov; poudarja, da je treba zaradi redkejših virov nujno izboljšati kakovost izdatkov javne porabe;

32.  poudarja, da so se sistemi socialne varnosti kot mehanizmi za blažitev socialne stiske v času krize izkazali za zelo učinkovite; poudarja, da so stabilne javne finance predpogoj za zagotovilo, da bodo take tudi v prihodnje;

33.  opozarja, da dolgoročna trajnost sistemov obveznega pokojninskega zavarovanja ni odvisna samo od demografskih sprememb, temveč tudi od produktivnosti aktivnega prebivalstva (ki vpliva na potencialno stopnjo rasti), dejansko starost upokojitve in deleža BDP, namenjenega financiranju teh sistemov; poleg tega poudarja, da so konsolidacija javnih financ ter zmanjševanje stopenj dolga in primanjkljaja pomembni dejavniki za trajnost;

34.  ugotavlja, da spreminjajoča se demografija, zlasti starajočega prebivalstva, pomeni, da je treba v veliko državah članicah nacionalne pokojninske sisteme, zlasti glede na osnovo prispevanja, občasno preoblikovati za ohranitev njihove finančne vzdržnosti;

35.  poudarja, da se davčno breme povečuje, kadar so dejanske obrestne mere višje od stopnje rasti BDP, in ko trgi ocenjujejo, da je tveganje višje, če se breme dolga povečuje;

36.  meni, da obrestne mere, povezane z državnimi posojili kažejo, kako se vzdržnost dolga držav članic vrednoti na trgih;

37.  poudarja, da višanje primanjkljajev povzroča dražja posojila, deloma zato, ker trgi ocenjujejo, da je tveganje višje, če se breme dolga povečuje hitreje od gospodarske rasti in sposobnosti plačila posojil;

38.  poudarja, da je trenutna finančna kriza najbolj očitno poudarila neposredno povezavo med stabilnostjo finančnih trgov in vzdržnostjo javnih financ; v zvezi s tem poudarja potrebo po okrepljeni in celostni nadzorni zakonodaji o finančnih trgih, ki mora vključevati trdne mehanizme za varstvo potrošnikov in vlagateljev;

39.  poziva Komisijo, naj izvede študije, ki ocenjujejo vrsto dolga držav članic;

40.  ugotavlja, da so za verodostojnost javnih financ v državah članicah potrebno učinkovito in resnično neodvisno upravljanje statističnih podatkov ter primeren nadzor Komisije;

41.  Komisiji zlasti predlaga, naj oceni učinke, ki jih imajo davčni odhodki držav članic na oživitev njihovega gospodarstva na proizvodnjo, državne račune ter v zvezi s pospeševanjem in varovanjem zaposlovanja tako kratko- kot dolgoročno;

42.  ugotavlja, da pakt stabilnosti in rasti še vedno pomeni glavno oporo stroki, da se doseže dolgoročna vzdržnost javnih financ in da bi države članice obvladale presežke svojih javnih financ v „obdobju gospodarskega vzpona“ ter primanjkljaje le v „obdobju gospodarskega upadanja“;

43.  poudarja, da sta bila cilj nedavnih špekulativnih napadov v več evropskih gospodarstvih predvsem euro in evropska ekonomska konvergenca; v zvezi s tem je prepričan, da evropske težave zahtevajo evropske rešitve, ki morajo nuditi notranja sredstva za preprečevanje kakršnega koli tveganja neplačil z združevanjem nacionalne fiskalne discipline in mehanizmov finančne podpore kot zadnje možnosti;

44.  poziva, naj bo strukturni primanjkljaj eden od kazalnikov za opredelitev dolgoročne vzdržnosti javnih financ;

45.  meni, da je obnovljena strategija za rast in delovna mesta ključni vlagatelj za vzdržnost javnih financ v Evropski uniji; meni, da mora Evropska unija posodobiti svoje gospodarstvo in zlasti svojo industrijsko bazo; poziva k prerazporejanju sredstev v proračunih EU in držav članic za večje vlaganje v raziskave in inovativnost; poudarja, da nova strategija Evrope 2020 za uspeh potrebuje zavezujoče instrumente;

46.  poudarja potrebo po neprekinjenem spremljanju trajnosti javnih financ v državah članicah EU zaradi ocene obsega dolgoročnih izzivov; poudarja tudi potrebo po rednem objavljanju informacij o javnih obveznostih državnega sektorja in obveznostih sistemov socialne varnosti, na primer pokojninski sistemi;

47.  poziva Komisijo, da zmanjšanje dolgoročnih vrzeli v vzdržnosti javnih financ obravnava kot bistveni del strategije EU 2020;

48.  poziva države članice, da po zapolnitvi svojih vrzeli v vzdržnosti zmanjšajo svoja razmerja med javnim dolgom in BDP na največ 60 %;

49.  poudarja, da so razponi obrestnih mer na kapitalskih trgih glavni kazalniki plačilne sposobnosti posameznih držav članic;

50.  je izjemno zaskrbljen zaradi razlik v kakovosti statističnih podatkov, ki so na splošno prisotni v EU in zlasti v območju eura;

51.  poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ prav tako v osnovi povezana s proračunom EU in njegovim financiranjem;

52.  poudarja zelo pozitivno vlogo proračuna EU, čeprav zelo omejenega z večletnim finančnim okvirom, pri blažitvi posledic krize s financiranjem načrta za oživitev evropskega gospodarstva in s preusmeritvijo sredstev v ustrezna prednostna področja; vendar obžaluje pomanjkanje primernega usklajevanja fiskalnih in gospodarskih politik med državami članicami, da bi se lahko borili proti gospodarski in finančni krizi ter zagotovili dolgoročno vzdržnost javnih financ;

Socialni in zaposlitveni vidik strategije za izhod iz krize

53.  ugotavlja, da večja brezposelnost in javni dolg ter manjša rast, ki so posledica gospodarske krize, niso v skladu s ciljem vzdržnosti javnih financ; opozarja, da morajo države članice okrepiti javne finance in izboljšati njihovo likvidnost, da bi znižale stroške dolga, a poudarja, da je treba to opraviti uravnoteženo in v razumnem roku, pri tem pa upoštevati posebne okoliščine v posameznih državah članicah; poudarja, da bi nekritično zmanjševanje javnih naložb ter sredstev za raziskave in izobraževanje negativno vplivalo na možnosti za rast, zaposlovanje in socialno vključevanje ter zato meni, da je treba še naprej spodbujati dolgoročne naložbe na teh področjih in jih po potrebi povečati;

54.  poudarja, da je sedanje okrevanje gospodarstva še vedno negotovo, v večini držav članic pa brezposelnost še vedno narašča, kar občutijo predvsem mladi; je trdno prepričan, da konca gospodarske krize ni možno oznaniti, dokler se brezposelnost bistveno in trajno ne zmanjša, ter poudarja dejstvo, da so evropske socialne države pokazale svojo pomembnost pri zagotavljanju stabilnosti in pomoči pri okrevanju;

55.  meni, da je treba ustrezno oceniti socialne in z zaposlitvijo povezane učinke krize ter na evropski ravni oblikovati strategijo za oživitev, ki bo temeljila na podpori zaposlovanju, usposabljanju, naložbam, ki bodo privedle do visoke stopnje gospodarske dejavnosti, okrepitvi konkurenčnosti in produktivnosti podjetij, zlasti MSP, ter ponovnemu zagonu industrije, obenem pa zagotoviti njen prehod na konkurenčno trajnostno gospodarstvo; meni, da morajo biti ti cilji v osredju strategije Evropa 2020;

56.  meni, da strategija oživitve gospodarstva nikakor ne sme ponovno povzročiti novih strukturnih neravnovesij in večjih razlik v prihodkih, ki zavirajo produktivnost in konkurenčnost v gospodarstvu, ampak mora uvesti potrebne reforme za spoprijemanje s takimi neravnovesji; meni, da morajo finančni in davčni ukrepi držav članic zaščititi plače, pokojnine, nadomestila za brezposelnost in kupno moč, ne da bi ogrozili dolgoročno vzdržnost javnih financ ali zmožnost držav članic za zagotavljanje osnovnih javnih storitev v prihodnosti;

57.  ugotavlja, da bo predvideno staranje prebivalstva v prihodnjih desetletjih za države EU izziv brez primere; zato meni, da protikrizni ukrepi načeloma ne bi smeli povzročati dolgoročnih posledic za javne finance in preobremeniti prihodnjih generacij z odplačevanjem sedanjih dolgov;

58.  poudarja, kako pomembno je povezati oživitev gospodarstva s politikami, usmerjenimi zoper strukturno brezposelnost, zlasti med mladimi, starejšimi, invalidi in ženskami, in katerih cilj je povečanje kakovostnih zaposlitev, s tem pa produktivnosti dela in donosnosti naložb; v zvezi s tem meni, da so pomembne politike za izboljšanje kakovosti človeškega kapitala, kot so politika izobraževanja ali zdravstvenega varstva, katerih cilj je razvijanje produktivnejše delovne sile, ki bi delala dlje, ter tiste, namenjene podaljšanju delovne dobe; poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo svoje politike in ukrepe za zaposlovanje in trg dela ter jih umestijo v jedro strategije EU 2020;

Posledice demografskih sprememb in strategija zaposlovanja

59.  meni, da je vzdržnost javnih financ v veliki meri odvisna od sposobnosti, da se poveča stopnja zaposlenosti, da bi se tako lahko odzvali na demografske in proračunske izzive, zlasti kar zadeva vzdržnost pokojninskih sistemov; meni, da je obstoječi evropski človeški kapital srednjeročno mogoče podpreti z ustreznimi migracijskimi politikami, ki vodijo v vključevanje priseljencev na trg dela in pridobivanje državljanstva;

60.  izpostavlja, da je večja stopnja zaposlenosti bistvenega pomena za EU pri obvladovanju staranja prebivalstva, in poudarja, da je visoka udeležba na trgu dela pogoj za gospodarsko rast, družbeno vključenost ter trajnostno in konkurenčno tržno gospodarstvo;

61.  meni, da se mora strategija Evrope 2020 udejanjiti v „paktu za gospodarsko, zaposlitveno in socialno politiko“, ki bo namenjen vzdrževanju konkurenčnosti evropskega gospodarstva in bo osredotočen na vključevanje vseh na trg dela, saj to najbolje varuje državljane pred socialno izključenostjo; poudarja, da se morajo vse politike medsebojno podpirati, da bi dosegli pozitivno sinergijo; meni, da mora strategija temeljiti na smernicah in, kjer je mogoče, na kazalnikih in merilih uspešnosti, izmerljivih in primerljivih na nacionalni ravni in ravni EU;

Trajnost sistemov socialnega varstva

62.  meni, da so javne finance, usklajene na evropski ravni in usmerjene v trajnostno rast, kakovostno zaposlitev in prilagajanje potrebnih reform, da bi zagotovili izvedljivost sistemov socialnega varstva, eden od potrebnih odgovorov na posledice finančne, gospodarske in družbene krize ter na izzive demografskih sprememb in globalizacije;

63.  poudarja, da dolgoročna uravnoteženost obveznih sistemov pokojninskega zavarovanja ni odvisna samo od demografskih sprememb, temveč tudi od produktivnosti zaposlenih, ki vplivajo na potencialno stopnjo rasti, kot tudi na delež BDP, namenjen financiranju teh sistemov;

64.  poudarja, kako pomembna je skorajšnja zelena knjiga o pokojninski reformi, ter meni, da je nujno razviti vzdržne, zanesljive, raznovrstne sisteme socialne varnosti z različnimi viri financiranja, povezanega z uspešnostjo trga dela ali finančnih trgov, po možnosti tudi v obliki shem za podjetja, in ki bodo vključevali javne, dopolnilne delodajalske ter individualne sheme, spodbujati pa jih je treba tako s pogodbenimi kot davčnimi ugodnostmi; zato poudarja pomembnost ozaveščenosti državljanov EU glede upokojevanja;

65.  poudarja, da so implicitne pokojninske obveznosti na dolgi rok največji del vsega javnega dolga in da morajo države članice redno objavljati podatke o svojih implicitnih pokojninskih obveznostih na podlagi skupno dogovorjene metodologije;

66.  meni, da je treba zaradi hkratne potrebe po vzdržnih javnih financah in ustreznih sistemih socialne varnosti ter vključenosti povečati kakovost in učinkovitost javne uprave in javne porabe ter države članice spodbuditi, da razmislijo o ukrepih, s katerimi bi zagotovile enakomernejšo porazdelitev davčnega bremena tako, da bi se postopno in odločno zmanjšala davčna obremenitev zaposlovanja in MSP; meni, da bi to lahko prispevalo k zmanjšanju revščine, doseganju socialne kohezije in okrepitvi gospodarske rasti in produktivnosti, kar so osrednji dejavniki konkurenčnosti in vzdržnosti evropskega gospodarskega in socialnega modela.

o
o   o

67.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski centralni banki in vladam držav članic.

(1) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 8.
(2) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0123.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0013.
(4) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0357.


Evropa 2020
PDF 135kWORD 74k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 (2009/2235(INI))
P7_TA(2010)0191A7-0129/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov od 174 do 178 te pogodbe,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o izvajanju uredbe o strukturnih skladih 2007–2013: rezultati pogajanj glede nacionalnih kohezijskih strategij in operativnih programov(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. avgusta 2007 z naslovom „Z raziskavami in inovacijami do konkurenčnih evropskih regij – prispevek k večji rasti ter k povečanju števila in kakovosti delovnih mest“ (KOM(2007)0474),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 14. novembra 2007 o inovacijah, ki jih regije izvajajo v okviru kohezijske politike (SEC(2007)1547),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta – Nov začetek za Lizbonsko strategijo“ (KOM(2005)0024),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Ocena lizbonske strategije“ (SEC(2010)0114),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2007 o lizbonski strategiji za rast in delovna mesta, ki jo države članice in regije izvajajo v okviru kohezijske politike EU v obdobju 2007–2013 (KOM(2007)0798),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2008 o rezultatih pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013 (KOM(2008)0301),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2009 o 20. letnem poročilu o izvajanju strukturnih skladov (2008) (KOM(2009)0617),

–  ob upoštevanju naknadnih vrednotenj programskega obdobja 2000–2006,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 24. novembra 2009 o posvetovanju o prihodnji strategiji „EU 2020“ (KOM(2009)0647),

–  ob upoštevanju sklepov neuradnega srečanja Evropskega sveta 11. februarja 2010,

–  ob upoštevanju javnega posvetovanja na pobudo Komisije o EU 2020 ter njegovih rezultatov (SEC(2010)0116),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 3. marca 2010 „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020),

–  ob upoštevanju strateškega poročila Komisije z dne 31. marca 2010 o spodbujanju razprave na ravni EU o koheziji,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A7–0129/2010),

A.  ker uredbe o strukturnih skladih, ob upoštevanju, da je glavni cilj kohezijske politike zmanjšati vrzel med stopnjami razvoja različnih regij ter zmanjšati zaostajanje regij z najbolj omejenimi možnostmi in otokov, vključno s podeželskimi območji, od leta 2007 vključujejo obvezno namensko porabo za doseganje lizbonskih ciljev v državah EU15, podoben neobvezen mehanizem namenske porabe pa prostovoljno uporabljajo tudi države EU12, pri čemer naj bi sredstva kohezijske politike usmerjali v povečevanje privlačnosti držav članic in regij, rast in nova delovna mesta,

B.  ker je kohezijska politika zlasti v sedanji recesiji med drugim zaradi nespremenljivega obsega sredstev za programe in politike dolgoročnega razvoja, decentraliziranega sistema upravljanja in vključitve prednostnih nalog Skupnosti na področju trajnostnega razvoja med njene temeljne cilje eden glavnih instrumentov za spodbujanje rasti, konkurenčnosti in delovnih mest v EU,

C.  ker dve tretjini naložb javnega sektorja v EU prihajata z regionalne in lokalne ravni, ker imajo regionalni in lokalni organi oblasti pogosto obsežne pristojnosti na področju politik in odločilno vplivajo na uresničevanje tako sedanje lizbonske strategije kot prihodnje strategije EU2020,

D.  ker bi bilo treba vključiti kohezijsko politiko in strategijo EU2020, saj je kohezijska politika vključena v lizbonsko strategijo zaradi spodbujanja rasti, konkurenčnosti in zaposlovanja, ki so glavni cilji strategije,

E.  ker predlagana strategija EU2020 podobno kot lizbonska strategija nezadostno odraža različne stopnje razvoja regij in držav članic in zato daje premajhen poudarek gospodarski koheziji v razširjeni EU,

Kohezijska politika in lizbonska strategija

1.  ugotavlja, da je med programskimi sredstvi za obdobje 2007–2013 za prednostne naloge lizbonske strategije dodeljenih približno 228 milijard EUR; poudarja, da je skupni znesek dodeljenih sredstev tudi v državah EU12 presegel predlagane deleže;

2.  opozarja, da so precejšnje razlike v dodelitvah tako med državami članicami kot med cilji; poudarja, da vseh področij ni mogoče urejati z enako politiko in da bi tovrstno ravnanje privedlo do slabše pripadnosti in poistovetenja s katero koli strategijo za rast, pa tudi izvajanje takšne strategije bi bilo posledično pomanjkljivo;

3.  opozarja, da je bila kljub odsotnosti mehanizma za namensko dodeljevanje povezava med programi kohezijske politike in lizbonsko strategijo že v obdobju 2000–2006 zelo močna, saj je bilo v raziskave in inovacije vloženih 10,2 milijarde EUR;

4.  meni, da izvirna lizbonska strategija, ki temelji le na odprti metodi usklajevanja, strukturno ni mogla izpolniti ciljev, navedenih v njej, resnični rezultati pa so bili doseženi šele, ko je bila povezana s kohezijsko politiko; poudarja, da se je treba pri strategiji EU2020 tej napaki izogniti;

5.  obžaluje, da zaradi poznejšega začetka programov in posledičnega pomanjkanja podatkov o porabi trenutno ni mogoče preveriti, ali dejanski izdatki ustrezajo dodeljenim programskim sredstvom, in tudi ne oceniti ustreznosti lizbonskih naložb, zlasti glede načrtovanja v manj naprednih državah; pozdravlja objavo strateškega poročila Komisije in poziva, naj se na podlagi poročila izvede medinstitucionalna razprava na visoki ravni, da se analizira prispevek kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ocenijo prihodnje medsebojne povezave;

6.  kritično ocenjuje pomanjkanje splošne ocene učinka kohezijskih izdatkov na regionalni razvoj; poziva Komisijo, naj oceni ozemeljski učinek dodelitve strukturnih skladov za lizbonsko strategijo, in oceni, ali sistem dejansko prispeva k uravnoteženemu in usklajenemu regionalnemu razvoju;

7.  priznava, da mora učinkovito ocenjevanje temeljiti na kazalnikih, ki omogočajo primerjavo in povezovanje podatkov po regijah; poziva Komisijo, naj predlog za kazalnike za ocenjevanje pripravi pred letom 2012, da se zagotovi način za merjenje doseženega učinka (tudi glede količine in kakovosti) in za potrebne popravke za naslednje programsko obdobje;

8.  obžaluje, da je prenovljena strategija iz leta 2005 prinesla manj ambiciozen program, čeprav so cilji lizbonske agende v začetku vključevali tako gospodarsko rast kot zaposlovanje in družbeno kohezijo;

9.  meni, da je ena od glavnih omejitev lizbonske strategije šibko upravljanje na več ravneh, ki se kaže v nezadostni vključitvi regionalnih in lokalnih oblasti ter civilne družbe v zasnovo, izvajanje in ocenjevanje strategije ter obveščanje o njej; priporoča, da se ti akterji v prihodnje vključijo v večji meri;

10.  poudarja, da je vključitev načela partnerstva v lizbonsko strategijo privedla do močnejšega občutka zavezanosti ciljem strategije pri lokalnih in regionalnih organih oblasti, pa tudi pri zainteresiranih skupinah z gospodarskega in socialnega področja, ter zagotovila večjo trajnost njihovih ukrepov; poziva Komisijo, naj bolj učinkovito spremlja izvajanje načela partnerstva v državah članicah;

11.  opozarja, da imajo evropske regije in mesta temeljno vlogo pri izvajanju lizbonske strategije, saj so ključni akterji politik na področju inovacij, raziskav in izobraževanja; poudarja, da izvajajo več kot eno tretjino vseh javnih naložb v EU in porabo strukturnih skladov vedno bolj usmerjajo v cilje, povezane z rastjo in delovnimi mesti;

12.  poudarja, da imata zlasti regionalna in lokalna raven ključno vlogo pri vzpostavljanju stika s številnimi gospodarskimi in družbenimi akterji, ki živijo in delujejo v Evropi, zlasti malimi in srednjimi podjetji (MSP), ter pri spodbujanju izobraževanja in poklicnega usposabljanja, raziskav, inovacij in razvoja;

13.  obžaluje borne sinergije, ki so bile dosežene med nacionalnimi strateškimi referenčnimi okviri in nacionalnimi programi reform v okviru strategije; priporoča močnejši in reden dialog med upravami, ki so odgovorne za kohezijsko politiko in lizbonsko strategijo/strategijo EU2020, in tematsko ustreznimi partnerji iz nadzornega odbora na vseh ravneh, vključno z ravnjo Skupnosti;

14.  pozdravlja rezultate, ki so bili doslej doseženi z instrumenti finančnega inženirstva, in sodelovanje z Evropsko investicijsko banko pri spodbujanju inovacij in raziskav z obnovljivimi oblikami financiranja ter poudarja, da je treba okrepiti povezave med finančnimi instrumenti EU in finančnimi instrumenti EIB; priznava njihovo zmožnost doseči učinek vzvoda pri naložbah in poziva k njihovi okrepitvi, zlasti kar zadeva instrumenta JEREMIE in JESSICA, da se zagotovi boljša podpora gospodarskim družbam in MSP; priporoča poenostavitev pravil za upravljanje teh instrumentov, da bi jih upravičenci lahko izkoriščali v večji meri;

Kohezijska politika in EU2010

15.  pozdravlja razpravo o strategiji EU2020; poudarja dolgoročnost strategije, katere cilj je ustvariti okvirne pogoje za stabilno rast in ustvarjanje delovnih mest v Evropi ter prehod v trajnostno gospodarstvo, in se strinja z opredeljenimi prednostnimi nalogami; poudarja, da je treba nato razviti pristop upravljanja na več ravneh za ozemeljsko kohezijo, ki jo Evropa močno potrebuje;

16.  obžaluje, da je bila ta strategija predlagana pred koncem revizije veljavne lizbonske strategije; močno priporoča Komisiji, naj pripravi odkrito oceno pomanjkljivosti pri izvajanju lizbonske strategije; poudarja, da bi bilo treba priporočila iz tega parlamentarnega poročila vključiti v končno različico nove strategije;

17.  poziva, da je treba zagotoviti učinkovito in obsežno infrastrukturo, in sicer s posodobitvijo prometnih sistemov, z uvedbo ureditev prevoza, ki ne povzroča onesnaževanja, izboljšanjem dostopa do pitne vode, kanalizacijskih sistemov in sistemov ravnanja z odpadki, z uvedbo učinkovitejšega upravljanja okolja ter z zagotavljanjem trajnostne uporabe naravnih virov in obnovljivih virov energije za gospodarski razvoj in boljšo socialno kohezijo;

18.  poziva EU, naj sprejme posebne določbe in se ustrezno odzove na potrebe regij, za katere so značilne hude in stalne naravne ali demografske ovire, kot so obalne regije, otoki, gorate, čezmejne in najbolj oddaljene regije, ob upoštevanju pravne podlage za ozemeljsko kohezijo, določene z novo Lizbonsko pogodbo;

19.  pozdravlja, da je bila v predlogu upoštevana socialna razsežnost, vendar poudarja, da ima gospodarski steber osrednjo vlogo v smislu ustvarjanja delovnih mest in je zato ključno, da se vzpostavi svoboden, odprt in funkcionalen notranji trg, ki podjetjem omogoča prilagodljiv odziv na makroekonomske trende; poudarja, da je nedavna kriza pokazala, da strategija za rast nikakor ne sme zanemarjati ciljev socialne zaščite, dostopa do storitev, boja proti revščini in socialni izključenosti ter ustvarjanja kakovostnih delovnih mest;

20.  pozdravlja poziv za več trajnostnih in pametnih delovnih mest, vendar priznava, da bi lahko nov gospodarski model privedel do neenake porazdelitve stroškov in koristi med posameznimi državami članicami in regijami, zato za preprečitev tega poziva Unijo, naj prevzame odgovornost in opredeli ključna področja ukrepanja, na katerih je v skladu z načelom subsidiarnosti ukrep na evropski ravni najustreznejši za doseganje najboljših rezultatov za vse;

21.  poudarja, da so raziskave in inovacije ključni instrumenti za razvoj EU in lahko povečajo njeno konkurenčnost glede na globalne izzive; meni, da ta področja potrebujejo redne naložbe in redno ocenjevanje napredka na podlagi doseženih rezultatov; v zvezi s tem poziva k boljšemu usklajevanju strukturnih skladov in okvirnega programa, da se čim bolj povečajo koristi financiranja za raziskave in razvoj v prihodnosti ter za razvoj regionalnih inovativnih grozdov v državah članicah in med njimi;

22.  je prepričan, da sta izobraževanje in usposabljanje temeljna pogoja za razvoj EU in lahko povečata njeno konkurenčnost glede na globalne izzive; meni, da je treba redno zagotavljati naložbe na tem področju in redno ocenjevati napredek pri dosežkih;

23.  priznava, da se je vzpostavljena struktura ciljev v strukturni politiki v svojem prvem letu izkazala za uspešno; zaradi zanesljivosti načrtovanja poziva k ohranitvi te strukture in načela deljenega upravljanja; priznava, da je za prilagoditev ciljem strategije EU2020 lahko potrebna prilagoditev objektivne vsebine;

24.  ugotavlja, da se infrastrukturne pomanjkljivosti, zlasti v podeželskih regijah, po Evropi še vedno precej razlikujejo, kar ovira izrabo njenega potenciala rasti in nemoteno delovanje notranjega trga; v zvezi s tem poudarja pomen čezmejnega sodelovanja in meni, da je treba vzpostaviti resnično enake pogoje na področju prometne, energetske in telekomunikacijske infrastrukture ter infrastrukture informacijske tehnologije, kar je treba vključiti tudi v strategijo in mora še naprej ostati osrednji del kohezijske politike;

25.  meni, da mora imeti proračun EU osrednjo vlogo pri doseganju ciljev strategije EU2020; meni, da je kohezijska politika zaradi svoje strateške usmerjenosti, trdnega in zavezujočega pogojevanja, prilagojenih ukrepov ter spremljanja in tehnične pomoči uspešen in učinkovit mehanizem za izvajanje strategije EU2020;

26.  ugotavlja, da zlasti glede širokopasovnega dostopa obstajajo veliki zaostanki na podeželju, ki jih je treba odpraviti v skladu s ciljem iz evropskega programa za digitalne tehnologije, da se podpre trajnostni gospodarski razvoj teh regij;

27.  pozdravlja priznanje vloge strukturnih skladov pri uresničevanju ciljev EU2020; vendar poudarja, da kohezijska politika ni zgolj vir stabilnih finančnih sredstev, temveč tudi močan instrument za gospodarski razvoj vse evropskih regij. Njeni glavni cilji – preseganje razlik med regijami in uvedba resnične gospodarske, družbene in ozemeljske kohezije v Evropi – ter načela – celovit pristop, upravljanje na več ravneh in dejansko partnerstvo – so bistveni dopolnilni elementi za uspeh strategije in jih je treba usklajevati z njo;

28.  poudarja, da mora biti ključni element strategije EU2020 močna in dobro financirana kohezijska politika, ki bo zajemala vse evropske regije; meni, da je ta politika s svojim horizontalnim pristopom predpogoj za uspešno uresničevanje ciljev EU2020, pa tudi za doseganje družbene, gospodarske in ozemeljske kohezije v EU; zavrača vse poskuse ponovne nacionalizacije kohezijske politike in zahteva, naj se v pregledu proračuna EU v celoti podpre regionalna razsežnost te politike;

29.  poudarja, da je pravočasna opredelitev mehanizmov za izvajanje ključnega pomena za uspeh strategije EU2020;

30.  opozarja, da kohezijska politika ni podrejena strategiji EU2020; izpostavlja, da morajo biti prednostne naloge kohezijske politike sicer usklajene s cilji EU2020, vendar je treba omogočiti tudi zadostno mero prožnosti za prilagoditev regionalnim posebnostim ter podporo šibkejšim in najrevnejšim regijam pri reševanju socialno-ekonomskih težav, preseganju naravnih ovir in zmanjševanju razlik;

31.  poziva, naj se v strategiji EU2020 v primerjavi z lizbonsko strategijo izboljša sistem upravljanja; priporoča, da se ga ob siceršnji uporabi sredstev iz kohezijskega sklada in strukturnih skladov zasnuje in izvaja skladno z načelom upravljanja na več ravneh, da se zagotovi večja vključenost lokalnih in regionalnih organov oblasti ter zainteresiranih skupin civilne družbe; poudarja, da bi ta udeležba lahko vključevala sprejetje sporazumov o upravljanju na več ravneh;

32.  meni, da mora strategija EU2020 prispevati k uresničevanju ozemeljske kohezije, ki je kot nov cilj vključena v Lizbonsko pogodbo; meni, da lokalne pobude za čezmejno sodelovanje nudijo možnost za ozemeljsko kohezijo, ki do zdaj še ni bila dovolj izkoriščena; poziva Komisijo, naj v svojih predlogih za ureditev prihodnjega teritorialnega sodelovanja podrobneje določi vlogo strategij makroregij;

33.  poudarja, da bo močnejša ozemeljska razsežnost strategije ob upoštevanju posebnosti in različnih razvojnih ravni evropskih regij in z neposredno vključitvijo regionalnih in lokalnih organov oblasti ter partnerjev, kot je navedeno v uredbi o strukturnih skladih, v načrtovanje in izvajanje ustreznih programov privedla do močnejšega občutka zavezanosti ciljem na vseh ravneh in zagotovila boljše zavedanje ciljev in dosežkov na terenu; meni tudi, da je treba regije stalno podpirati z razvojem inovativnih finančnih instrumentov, da se lahko ohrani njihova vloga pri doseganju ciljev lizbonske strategije;

34.  poudarja, da je za cilje strategije EU2020 pomembno temeljno znanje na lokalni in regionalni ravni; meni, da je zato bistveno zagotoviti skupne statistike in sposobnost branja kazalnikov na lokalni in regionalni ravni;

35.  izpostavlja, da imajo pri uresničevanju ciljev EU2020 ključno vlogo mesta; poziva k temu, da se njihove izkušnje in prispevki upoštevajo pri izvajanju prednostnih nalog EU2020, zlasti na področju podnebnih sprememb, družbenega vključevanja, demografskih sprememb ter naložb v trajnostni gospodarski razvoj, energetiko, promet, ravnanje z vodo, zdravstvo, javno varnost itd.; se strinja z osnutkom sklepov Sveta, da morajo biti regije vključene v prihodnjo strategijo za rast in delovna mesta; ker mora vsaka strategija na tem področju potekati v sodelovanju z regijami in mesti, predlaga, da morata Komisija in Svet upoštevati nasvet Odbora regij glede strategije EU2020;

36.  pričakuje, da bo Komisija pripravila konkretne predloge za oblikovanje sinergij med kohezijsko politiko in obstoječimi sektorskimi politikami skladno s celostnim pristopom; priporoča, da se cilji, instrumenti in upravni postopki v programih racionalizirajo in da se uskladi trajanje programov teh politik;

37.  vseeno meni, da mora Unija kot svoja glavna mehanizma financiranja še naprej uporabljati kohezijski sklad in strukturne sklade, ki imajo dobro uveljavljene in operativne metode izvajanja; meni, da ni potrebno ustvarjati novih ločenih tematskih skladov za obravnavanje ciljev strategije EU2020 ter da jih je namesto tega treba vključiti v kohezijsko politiko in politiko za razvoj podeželja;

38.  priporoča, da se v prihodnjem regulativnem okviru sprejme poenostavljen pristop k uporabi strukturnih skladov; poudarja, da lahko uskladitev pravil in postopkov ter upoštevanje modelov najboljše prakse privede k poenostavitvi sistemov izvajanja in potencialne upravičence spodbudi k sodelovanju v programih, ki jih sofinancira EU;

39.  priporoča, naj Komisija izvede letni pregled prednostnih nalog strategije EU2020 na podlagi rezultatov, pridobljenih pri njenem izvajanju, ter ob upoštevanju vseh sprememb pogojev glede na prvotno predvidene in opredelitve novih prednostnih nalog, ki so tesno povezane s stalnimi spremembami na lokalni, regionalni in svetovni ravni;

40.  poziva Komisijo, naj Parlamentu čim prej predstavi strukturirani delovni program za izvajanje strategije, kasneje pa še jasne ocene izvajanja; poziva tudi k predložitvi jasnega delovnega dokumenta, ki določa razmerje med strategijo in kohezijsko politiko;

41.  meni, da mora Odbor regij prek svoje platforme za spremljanje lizbonske strategije še naprej spremljati napredek v zvezi s prihodnjo strategijo EU2020 in da je treba države članice pozvati, naj na letni ravni strukturirano poročajo o doseženem napredku;

o
o   o

42.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 210, 31.7.2006, str. 25.
(2) UL L 291, 21.10.2006, str. 11.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0165.


Unija za Sredozemlje
PDF 244kWORD 119k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o Uniji za Sredozemlje (2009/2215(INI))
P7_TA(2010)0192A7-0133/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju barcelonske izjave, sprejete na evro-sredozemski konferenci ministrov za zunanje zadeve, ki je potekala v Barceloni 27. in 28. novembra 1995, o ustanovitvi evro-sredozemskega partnerstva,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje“ (KOM(2008)0319),

–  ker je Evropski svet na zasedanju 13. in 14. marca 2008 v Bruslju dal soglasje k barcelonskemu procesu: Uniji za Sredozemlje,

–  ob upoštevanju izjave za Sredozemlje z vrha v Parizu, ki je potekal 13. julija 2008 v Parizu,

–  ob upoštevanju končne izjave s srečanja ministrov za zunanje zadeve iz držav Unije za Sredozemlje, ki je potekalo v Marseillu 3. in 4. novembra 2008,

–  ob upoštevanju izjav predsedstva Evro-sredozemske parlamentarne skupščine iz Pariza (12. julij 2008), Kaira (22. november 2009) in Rabata (22. januar 2010),

–  ob upoštevanju sklepov ustanovne seje Evro-sredozemske regionalne in lokalne skupščine iz Barcelone z dne 21. januarja 2010,

–  ob upoštevanju končne izjave z evro-sredozemskega vrha ekonomsko-socialnih svetov in podobnih institucij, ki je potekal v Aleksandriji 19. oktobra 2009,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o sredozemski politiki Evropske unije, zlasti resolucije z dne 15. marca 2007(1) in z dne 5. junija 2008(2) ter resolucije o barcelonskem procesu: Unija za Sredozemlje z dne 19. februarja 2009(3),

–  ob upoštevanju sklepov druge evro-sredozemske ministrske konference o krepitvi vloge žensk v družbi, ki je 11. in 12. novembra 2009 potekala v Marakešu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2007 o krepitvi evropske sosedske politike(4),

–  ob upoštevanju priporočil odborov Evro-sredozemske parlamentarne skupščine, ki so bila sprejeta na 6. plenarnem zasedanju v Amanu 13. in 14. marca 2010,

–  ob upoštevanju priporočila, ki ga je sprejela Evro-sredozemska parlamentarna skupščina 13. oktobra 2008 v Jordaniji in je bilo predloženo na prvem srečanju ministrov za zunanje zadeve v barcelonskem procesu: Unija za Sredozemlje, ki je potekalo v Marseillu,

–  ob upoštevanju statuta generalnega sekretariata Unije za Sredozemlje, ki je bil sprejet 3. marca 2010,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0133/2010),

A.  ker je sredozemska kotlina področje izrednega pomena za EU in ker se bodo v večpolarnem in medsebojno odvisnem svetu samo velike regionalne skupine lahko odzivale na socialne, kulturne, gospodarske, okoljske, demografske, politične in varnostne izzive,

B.  ker mora Evropska unija sprejeti strateško vizijo, v kateri bodo upoštevani vsi ti izzivi v njenih odnosih z južnimi sosedami, ki ima za prednostno nalogo socialni, gospodarski in demokratični razvoj regije,

C.  ker je v členu 8 Pogodbe o EU določeno, da Unija razvija posebne odnose z državami v svojem sosedstvu, da ustvari območje blaginje in dobrega sosedstva, ki temelji na vrednotah Unije in za katero so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju,

D.  ker Unija za Sredozemlje omogoča dodatno okrepitev regionalne in večstranske dimenzije evro-sredozemskih odnosov in odpira perspektivo za izgradnjo območja miru, varnosti in blaginje za 800 milijonov prebivalcev ter ponuja idealen okvir za spoprijemanje z družbeno-gospodarskimi izzivi, spodbujanje regionalnega povezovanja in zagotavljanje razvoja skupaj s partnerskimi državami,

E.  ker sosedska politika s tem, da daje prednost poglabljanju raznolikih dvostranskih odnosov, ne more sama po sebi prispevati k skupnemu procesu integracije in pomembnim reformam v regiji; ker se v tem okviru upošteva priložnost, ki jo ponuja vzpostavitev Unije za Sredozemlje, za okrepitev dopolnjevanja med dvostranskimi politikami na eni strani in regionalnimi politikami na drugi strani, da se učinkoviteje odgovori na cilje evro-sredozemskega sodelovanja, ki temeljijo na vzajemnem priznavanju skupnih vrednot, kot so demokracija, pravna država, dobro upravljanje in spoštovanje človekovih pravic; ker je treba vztrajati, da se države članice zavežejo k skladnemu in verodostojnemu izvajanju evropske sosedske politike v skladu s členom 8 Pogodbe o EU,

F.  ker se je treba nujno opreti na dosežke barcelonskega procesa, katerega cilje in dosežke mora Unija za Sredozemlje okrepiti, v skladu s pariško deklaracijo z dne 13. julija 2008, in ker se je treba izogibati podvajanju oziroma prekrivanju obstoječih političnih instrumentov in institucionalnih ravni, da se zagotovi učinkovitost in skladnost številnih instrumentov evro-sredozemskega sodelovanja,

G.  ker že skoraj 15 let sredozemske države razvijajo nove trgovinske in gospodarske odnose (npr. z Rusijo, Kitajsko, Brazilijo, zalivskimi državami) in ker njihove družbe poznajo znatne spremembe (potrošniški vzorci, mobilnost, demografski prehod...), ki vplivajo na notranja ozemeljska ravnovesja,

H.  ker sredozemskih narodov ni mogoče zbližati zgolj z omejenimi kulturnimi izmenjavami in ker Evropa pri sredozemskih partnerjih postopoma izgublja kulturni vpliv,

I.  ker pomen naraščajočih razlik med državami članicami Evropske unije in tretjimi sredozemskimi državami kot tudi zaskrbljujoče strukturne težave socialno-gospodarske in institucionalne narave zahtevajo prepričljive skupne odgovore v skupnem interesu vseh držav članic Unije za Sredozemlje; ker možnosti za gospodarsko rast tretjih držav s sredozemskega območja spodbujajo ta pogled; ob upoštevanju potrebe po izboljšanem povezovanju jug-jug,

J.  ker je regionalni kontekst, v katerem dobiva obliko Unija za Sredozemlje, še vedno zaznamovan s konflikti in političnimi napetostmi, ki so od vrha v Parizu julija 2008 spodkopavali in upočasnili njeno vzpostavljanje; ker se nahaja mirovni proces na Bližnjem vzhodu na mrtvi točki,

K.  ker so se učinki gospodarske in finančne krize pridružili že obstoječim političnim, gospodarskim in družbenim izzivom in še zlasti izzivom, ki so povezani z brezposelnostjo; ker je v interesu vseh – tako teh držav kot tudi EU –, da se zmanjša stopnja brezposelnosti v regiji in se njenim prebivalcem, predvsem ženskam, mladim in ljudem s podeželja, ponudi upanje za prihodnost,

L.  ker so ponovni začetek mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu in dejanski obeti za trajno celovito rešitev najpomembnejši za razvoj evro-sredozemskih odnosov ter dobro delovanje in izvajanje projektov Unije za Sredozemlje,

M.  ker morata dve glavni inovaciji Unije za Sredozemlje, institucionalna (sopredsedstvo, skupni stalni odbor, generalni sekretariat Unije za Sredozemlje) in operativna (projekti za integracijo), delovati na učinkovit in pregleden način, da se s tem izboljšajo življenjski pogoji državljanov, ki so glavni naslovniki tega projekta,

N.  ker naj bi generalni sekretariat postal zagonska sila mehanizma, njegova učinkovitost pa bo odvisna od sposobnosti njegovega osebja, da deluje neodvisno, in ker pomeni prisotnost izraelskega visokega uradnika in palestinskega visokega uradnika, ki bosta sodelovala znotraj mednarodne organizacije na regionalni ravni, izreden dogodek, ki prinaša upanje,

O.   ker mednarodna vprašanja neposredno zadevajo sredozemske regije, kot na primer trajnostni razvoj, zanesljivost oskrbe z energijo, migracijski tokovi, kulturne in turistične izmenjave, in ker so v enaki meri soočene s čezmejno problematiko, kot je upravljanje vode in dostop do nje, onesnaževanje, razvoj prevoznih omrežij, in ker zaradi tega lokalne in regionalne oblasti igrajo osrednjo vlogo pri spremljanju oblikovanja trajnih ozemeljskih politik, prilagojenih lokalnim posebnostim, in pri uresničevanju konkretnih in vključujočih projektov,

P.  ker je vprašanje kmetijstva v sredozemskih državah zaradi njegove družbeno-gospodarske teže, okoljskih vplivov in posledic za ozemeljsko uravnoteženost bistvenega pomena,

Q.  ker je 60 % svetovne populacije, ki ji primanjkuje vode, skoncentrirane na jugu sredozemske kotline in na Bližnjem vzhodu in ker bi lahko na podlagi poročil Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) o arabskem svetu in poročil Modrega plana do leta 2025 63 milijonov ljudi občutilo pomanjkanje vode,

R.  opozarja na odločitev o zmanjšanju digitalnega razkoraka med obema obalama Sredozemlja, ki jo je ministrska konferenca Unije za Sredozemlje sprejela 4. novembra 2008 v Marseillu in katere rezultat je predlog BB-MED (širokopasovna komunikacija v Sredozemlju),

S.  ker od vrha v Parizu projekti, napovedani v okviru Unije za Sredozemlje, na splošno niso zadostno financirani, kar bi lahko upočasnilo njihovo izvajanje,

T.  ker igrajo migracijski tokovi in različni izzivi, ki jih sprožajo na obeh straneh Sredozemlja, pomembno vlogo na človeški, družbeni, kulturni in gospodarski ravni,

U.  ker je pritok kapitala, ki ga predstavljajo sredstva, ki jih izseljenci nakazujejo prebivalcem držav na južni obali Sredozemlja, izrednega pomena,

V.  ker nedavni začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe in institucionalne spremembe, ki jih je povzročila, na eni strani in stalna vprašanja o delovanju in financiranju Unije za Sredozemlje na drugi strani pomenijo, da mora Evropski parlament bolj od blizu spremljati razvoj Unije za Sredozemlje, da tako prispeva k popolnemu uspehu vrha v Barceloni,

1.  poziva voditelje držav in predsednike vlad Unije za Sredozemlje, ki se bodo sestali v Barceloni 7. junija 2010, da si prizadevajo, da bo po dveh težkih letih to srečanje pomenilo uspeh za vzpostavitev institucij Unije za Sredozemlje, izvajanje velikih projektov in doseganje napredka pri vseh poglavjih evro-sredozemskega sodelovanja;

2.  je kljub oblikovanju Unije za Sredozemlje še naprej zaskrbljen zaradi pomanjkanja jasne opredelitve sredozemske politike EU in dolgoročne strateške vizije za razvoj in stabilizacijo regije; vztraja, da mora evro-sredozemski integracijski proces ponovno postati prednostna politična naloga v agendi EU;

3.  poziva vlade držav članic Unije za Sredozemlje, da temeljito revidirajo in okrepijo političen dialog; vztraja pri dejstvu, da vzajemno spoštovanje in razumevanje predstavljata glavne elemente tega dialoga in opozarja, da mora biti spodbujanje in spoštovanje demokracije, pravne države in človekovih pravic, naj so civilne, politične, gospodarske, socialne ali kulturne, ter kolektivnih pravic, jasno vpisano med cilje te nove pobude, zlasti s krepitvijo obstoječih mehanizmov; v tem okviru poudarja pomen spoštovanja svobode govora, misli in verovanja kot tudi potrebo po zagotavljanju pravic manjšin, tudi verskih; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti pravicam žensk, enakosti med spoloma in boju proti diskriminaciji, ki temelji na spolni usmerjenosti; poudarja svojo podporo demokratičnim političnim organizacijam in civilni družbi na južni obali Sredozemlja in izraža spoštovanje pomembnemu delu, ki so ga opravile organizacije žensk;

4.  meni, da politične napetosti in regionalni konflikti v Sredozemlju ne smejo zavirati možnosti za dejansko napredovanje na poti k sektorskemu in večstranskemu sodelovanju, in meni, da bo Unija za Sredozemlje z izvajanjem velikih projektov za integracijo in z odprtim političnim dialogom prispevala k razvoju zaupanja, ki bo ugodno za doseganje ciljev pravosodja in skupne varnosti, v duhu solidarnosti in miru; vendar poudarja, da Unija za Sredozemlje ne bo poznala celovitega in popolnega uspeha brez razrešitve različnih regionalnih konfliktov ob istočasnem spoštovanju mednarodnega prava, kar bo iz Sredozemlja naredilo obalo miru;

5.   vztraja, da je treba za konflikt na Bližnjem vzhodu najti pravično in trajnostno rešitev in glede tega zagovarja odločno zavezanost EU in vseh držav članic Unije za Sredozemlje; ponovno poziva, da se je treba resno lotiti pogajanj v okviru mirovnega procesa, da se doseže soobstoj dveh držav – neodvisne, demokratične in trajne palestinske države ter izraelske države –, ki bosta živeli druga ob drugi v ozračju miru, varnosti in z mednarodno priznanimi mejami; spodbuja pomemben prispevek, ki ga lahko prispeva Unija za Sredozemlje k izboljšanju odnosov med Izraelom in Palestinsko nacionalno oblastjo, med drugim s sodelovanjem med izraelskimi in palestinskimi predstavniki v okviru Unije za Sredozemlje;

6.  obžaluje, da proces dekolonizacije Zahodne Sahare še ni končan;

7.  pozdravlja imenovanje generalnega sekretarja in sprejetje statuta generalnega sekretariata, in, zaradi vrha v Barceloni priporoča, da se opredelita institucionalna in funkcionalna struktura Unije za Sredozemlje v skladu z naslednjimi smernicami:

   za sekretariat je treba nameniti primerna finančna in statutarna sredstva, ki mu bodo omogočila učinkovito in neodvisno delovanje; vztrajati na nujni potrebi, da postane sekretariat popolnoma operativen in na potrebi izbora njegovega osebja na podlagi zaslug, ter posvetiti posebno pozornost načeloma geografske porazdelitve in enakosti med spoloma;
   pojasniti je treba merila za odločanje o velikih projektih, za njihovo financiranje in izvajanje ter zlasti določiti prednostne naloge za naslednja tri leta;
   poleg evropskih udeležencev (države članice, Svet in Komisija) je treba zagotoviti skupno predstavništvo v skladu z Lizbonsko pogodbo, in sočasno spodbujati aktivno sodelovanje vseh tretjih sredozemskih držav;
   prizadevati si je treba za demokratično legitimnost Unije za Sredozemlje in potrditi Evro-sredozemsko parlamentarno skupščino kot sestavni del institucionalne zgradbe;
   okrepiti je treba usklajevanje s skupnostnimi projekti in programi, ki so jih odobrile posebne ministrske konference, s posebnim upoštevanjem možnih sinergij;
   omogočiti je treba sodelovanje v spremenljivi sestavi, ki je odprto za države in večstranske institucije, ki želijo sodelovati v projektih skupnega interesa;
   zagotoviti je treba dobro sodelovanje med sekretariatom in Evropsko komisijo, kot tudi jasno razmejitev njunih pristojnosti; pozvati je treba Komisijo, naj dejavno sodeluje v Uniji za Sredozemlje, in zahtevati več jasnosti glede njenega sodelovanja v tej novi institucionalni strukturi;
   razviti je treba komunikacijske dejavnosti, da se tako zagotovi prepoznavnost dejavnosti Unije za Sredozemlje; državljane je treba obvestiti o velikih projektih in napredku Unije za Sredozemlje, zlasti prek izpopolnjene in obogatene spletne strani;
   zagotoviti je treba demokratično legitimnost Unije za Sredozemlje, da bodo sklepi sprejeti na pregleden način, ob sodelovanju Evropskega parlamenta, Evro-sredozemske parlamentarne skupščine in nacionalnih parlamentov v postopku odločanja; poudariti je treba, da se mora Evro-sredozemsko parlamentarno skupščino priznati kot sestavni del Unije za Sredozemlje, in sicer kot njen parlamentarni vidik;
   zagotoviti je treba razpravo z vsemi zainteresiranimi stranmi (lokalni organi in organizacije civilne družbe) in njihovo sodelovanje v postopkih sprejemanja odločitev glede velikih projektov;

8.  opozarja, da je vrh v Parizu določil šest velikih horizontalnih strateških sektorjev (civilna zaščita, pomorske in kopenske avtoceste, odpravljanje onesnaženja Sredozemlja, sredozemski načrt za sončno energijo, sredozemska pobuda za razvoj podjetništva in evro-sredozemska univerza), v večini katerih so projekti že sprejeti kot del evro-sredozemskega partnerstva; poudarja pomen skrbne ocene regionalnih programov in sredstev, ki se že uporabljajo v okviru evro-sredozemskega partnerstva in želi, da izbor projektov, financiranih v okviru Unije za Sredozemlje, temelji na merilu dodane vrednosti na regionalni in lokalni ravni; zato zagovarja hitro izvajanje teh prednostnih projektov;

9.  meni, da je bistveno, da se zagotovi, poveča in uporablja financiranje predvidenih projektov, ki bo temeljilo na kombinaciji javnih in zasebnih sredstev; v tem okviru:

   poziva članice Unije za Sredozemlje, da za projekte namenijo sredstva, primerna izzivom, in dosežejo zgodovinsko zavezo sodelujočih na vrhu v Barceloni;
   vztraja, da se v obdobju pred zaključkom finančne perspektive 2007–2013 vsi finančni prispevki Unije izvršijo brez poseganja v evro-sredozemske regionalne programe, ki že potekajo oziroma so predvideni; poudarja, da je treba v novi finančni perspektivi Evropske unije za obdobje 2014–2020 znatno okrepiti sredstva, namenjena južnemu sklopu evropske sosedske politike, in prispevke EU za projekte Unije za Sredozemlje, hkrati pa upoštevati učinke gospodarske in finančne krize;
   pozdravlja nacionalne, evropske (Evropska investicijska banka – Sklad za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo (FEMIP), Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD)) in mednarodne finančne institucije (Svetovna banka), ki že delujejo v regiji; poudarja, da je treba najti sinergije v povezavi z velikimi projekti in predlaga oblikovanje evro-sredozemske banke za naložbe in razvoj, da se okrepi enakovrednost severa in juga v Uniji za Sredozemlje;
   –poudarja vlogo Evropske investicijske banke (EIB), ki zagotavlja usklajevanje treh od šestih prednostnih projektov (odpravljanje onesnaženja Sredozemlja, načrt za sončno energijo ter pomorske in kopenske avtoceste);
   poudarja, da je treba določiti pogoje za večje sodelovanje in boljše finančno in gospodarsko vključevanje med državami članicami Unije za Sredozemlje, še zlasti med državami z južnega brega;
   pozdravlja nedavno uvedbo investicijskih skladov, namenjenih za financiranje projektov Unije za Sredozemlje, med katerimi je sklad za infrastrukturne projekte InfraMed, in poziva različne akterje, da spodbujajo razvoj podobnih pobud in spodbudijo sodelovanje med vlagatelji, zlasti med dolgoročnimi vlagatelji;
   želi vzpostaviti investicijski sklad za financiranje projektov lokalnih in regionalnih skupnosti na področju trajnostnega razvoja;

10.  spodbuja izboljšanje gospodarskega in pravnega okolja tretjih držav, pri katerem je prednostna naloga vzpostavljanje verodostojnih in trajnostnih podregionalnih finančnih institucij, ki bodo sposobne pritegniti tuje naložbe; ravno tako poziva k:

   oblikovanju skupne listine o varstvu naložb v tretje sredozemske države, ki bi omogočila uskladitev in izboljšanje tega varstva naložb in njihovo spodbujanje;
   oblikovanju sistema zavarovanja in finančnega jamstva za vlagatelje, ki se zgleduje po sistemu agencije za večstransko jamstvo naložb (MIGA) in je prilagojena evro-sredozemskemu kontekstu;
   reformi za odpravljanje upravnih ovir, zlasti za izboljšanje in poenostavitev izvrševanja pogodb;
   spodbujanju postopne in učinkovite harmonizacije zakonodaje s področja dela, ki spoštuje pravice delavcev v državah članicah Unije za Sredozemlje;
   izboljšanju dostopa do posojil za mala in srednja podjetja kot tudi k ponudbi kreditnih možnosti in mikrokredita;

11.  želi izboljšati gospodarske in pravne razmere v regiji, saj je to nujno jamstvo za prihodnja vlaganja; vztraja pri cilju razvoja človeških virov in zaposlovanja, v skladu z razvojnimi cilji tisočletja za boj proti revščini; poudarja, da je ohranjanje in razvoj učinkovitih javnih služb še en pomemben element za zagotovitev trajnostnega razvoja v regiji;

12.  meni, da bo večje dvostransko in večstransko gospodarsko sodelovanje jug-jug prineslo oprijemljive koristi za prebivalce in izboljšalo politično ozračje v regiji;

13.  vztraja, da je razvoj trgovine jug-jug bistvenega pomena, in navaja, da predstavlja ta trgovina le 6 % trgovinske izmenjave, zato bi bilo treba sporazum iz Agadirja razširiti; poudarja, da je okrepitev vezi in trgovine med temi državami v njihovem interesu, da bi vzpostavili združeno in močno ekonomsko območje, ki bi bilo privlačno za vlagatelje, in tako zaščitili interese regije in izkoristiti njen razvoj; poudarja, da mora Unija za Sredozemlje omogočiti lažje nudenje tehnične in finančne pomoči za spodbujanje gospodarskega povezovanja med državami juga; meni, da bi razširitev in poenostavitev vseevropsko-sredozemske kumulacije porekla lahko pripomogla, da bi to dosegli;

14.  poudarja pomen trenutnih pogajanj o evro-sredozemskemu prostotrgovinskemu območju in spodbuja države Unije za Sredozemlje, naj si prizadevajo za uskladitev svojih stališč v okviru pogajanj v STO;

15.  poziva Komisijo, naj med pogajanji za trgovinske sporazume upošteva rezultate izvedenih študij o vplivu, in oceni vplive procesa liberalizacije v luči podnebnih sprememb ter gospodarske in socialne krize in po potrebi zagotovi, da se bo ta uvajal postopoma in nesorazmerno, ter obenem na obeh straneh Sredozemlja zaščiti podobne proizvodne sektorje, za katere je bolj verjetno, da se bodo zaradi večje liberalizacije soočali s konkurenco; poziva Unijo za Sredozemlje, naj v prvi vrsti projekte izbere v skladu s potrebami socialnih in gospodarskih posledic in glede na potrebo zmanjšanja vpliva na okolje;

16.  želi, da se pridružitveni sporazumi ponovno pregledajo ob upoštevanju novih potreb, ki izhajajo iz finančne, gospodarske in socialne krize ter prehrambene in energetske krize; opozarja, da mora eden izmed glavnih ciljev ustanovitve prostotrgovinskega evro-sredozemskega območja ostati trgovina, ki služi razvoju in zmanjševanju revščine, in upa, da bo načrt, sprejet na vrhunskem srečanju ministrov 9. decembra 2009, prispeval k uresničitvi tega cilja;

17.  obžaluje, da so bili socialno-gospodarski, trgovinski in energetski vidiki, kot so neposredne tuje naložbe, zaposlovanje, energijska učinkovitost, neformalno gospodarstvo ali zmanjševanje revščine, zanemarjeni v pariški deklaraciji, in zahteva, da se ta napaka popravi na vrhu v Barceloni;

18.  opozarja, da so migracijske politike eden od prednostnih nalog evro-sredozemskega partnerstva, zato države članice in institucije Unije za Sredozemlje spodbuja, naj posebno pozornost namenijo usklajenemu upravljanju migracijskih tokov; poudarja, da je izgradnja Unije za Sredozemlje nerazdružljiva z razvojem človeških virov in izmenjav med prebivalci sredozemske kotline, in spodbuja, poleg regulacije tokov in boja proti nezakonitemu priseljevanju, postopno poenostavitev prostega pretoka med obema obalama, okrepitev ukrepov za integracijo migrantov, vzpostavitev aktivnih politik v prid zaposlovanju, in izboljšanje pogojev za izvajanje pravice do azila; meni, da je treba zagotoviti kontinuiteto ministrske konference Euromed o migracijah, ki je potekala 18. in 19. novembra 2007 v Albufeiri;

19.  poziva članice Unije za Sredozemlje, da poenostavijo prenos sredstev, ki jih nakazujejo izseljenci prebivalcem svojih matičnih držav, zlasti z zmanjšanjem stroškov, ki jih povzročajo nakazila;

20.  opozarja na velik pomen četrtega poglavja evro-sredozemskega sodelovanja (poglavja v zvezi z migracijami, socialnim vključevanjem, pravico in varnostjo) in poudarja, da mora Unija za Sredozemlje spodbujati sodelovanje v okviru tega poglavja;

21.  poudarja strateški pomen izzivov kmetijstva, razvoja podeželja, prilagajanja podnebnim spremembam, racionalne uporabe vode in energije v sredozemskih državah, in poziva, da postane sodelovanje na kmetijskem področju politična prednostna naloga; spodbuja države Unije za Sredozemlje, naj si prizadevajo za uskladitev svojih stališč v okviru pogajanj v STO in napredujejo v smeri večje konvergence evro-sredozemskih kmetijskih politik zlasti na področju spoštovanja primernih socialnih zahtev, zahtev za zanesljivo preskrbo s hrano, fitosanitarnih in okoljskih standardov in kakovosti proizvodov; meni, da bi morale te politike vključiti zahteve za trajnostni razvoj (vključno z ohranjanjem naravnih virov), kar bi omogočilo pojav regionalnih trgov, ob istočasnem upoštevanju posebnih in konkurenčnih razmer sredozemskega kmetijstva, kot tudi ohranjanje močnega kmetijskega sektorja;

22.  poudarja potrebo po vzpostavitvi regionalne kmetijske politike, v skladu z evro-sredozemskim načrtom za kmetijstvo, ki ohranja lokalno proizvodnjo hrane in zanesljivo preskrbo s hrano, in spodbuja proizvodnjo, distribucijo in diverzifikacijo tipičnih sredozemskih proizvodov, razvoj malih in srednjih kmetij, in je prilagojena trajnostnemu razvoju; glede na to, da je v veliko sredozemskih partnerskih državah vedno več negotovosti v zvezi s preskrbo s hrano, poziva Komisijo, naj odobri prošnje partnerskih držav v zvezi z razširjenimi zaščitnimi ukrepi in hitrimi postopki v primeru prehrambene krize;

23.  ponavlja svojo podporo okoljski razsežnosti Unije za Sredozemlje in opozarja na pomen evro-sredozemske pobude za odpravljanje onesnaženja Sredozemlja; se glede tega veseli začetka druge faze investicijskega programa za reševanje osnovnih virov onesnaževanja v Sredozemlju – mehanizem za financiranje priprave in izvedbe projektov (MeHSIP PPIF); meni, da je napredek na področju preprečevanja onesnaževanja morja nujnega pomena, in Sredozemlju moramo posvetiti posebno pozornost, saj je zaprto morje; v zvezi s tem izpostavlja, da je treba vse projekte Unije za Sredozemlje načrtovati in izvajati v skladu z obstoječimi programi, zlasti ob upoštevanju sredozemskega akcijskega načrta UNEP za barcelonsko konvencijo;

24.  poziva partnerske države v okviru velikih projektov Unije za Sredozemlje na področju kopenskega in pomorskega prometa, naj izboljšajo infrastrukture in tako izboljšajo pretok oseb in blaga v Sredozemlju in spodbudijo trajnostno prometno politiko, pri čemer je treba upoštevati zahteve glede trajnostnega razvoja, zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, energijske učinkovitosti in intermodalnosti; poudarja, da morajo biti taka prizadevanja povezana zlasti z okoljsko in industrijsko politiko ter politiko javnega zdravja in prostorskega načrtovanja; vztraja, da je treba razvijati projekte pomorskih avtocest, da bi spodbudili modalne preusmeritve ter oblikovali varne, čiste in trajne trgovske plovne poti;

25.  meni, da je izboljšanje pristaniške infrastrukture in infrastrukture za prevoz po kopnem lahko dejavnik gospodarskega razvoja in bo pripomoglo k spodbujanju trgovine med evro-sredozemskimi državami;

26.  poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje na področju energije, in poziva k takojšnji izvedbi razvojnih načrtov, s katerimi se bo spodbudila diferenciacija virov in energetskih preskrbovalnih poti, kar bo odločilno pripomoglo k energetski varnosti sredozemske regije;

27.  opozarja na velik potencial obnovljivih virov energije v evro-sredozemski regiji, zlasti energije vetra in sončne energije; podpira hitro in usklajeno izvajanje sredozemskega načrta za sončno energijo, katerega glavni cilj je, da se do leta 2020 ustvari 20 GW dodatnih zmogljivosti za proizvodnjo obnovljive energije v Sredozemlju, in industrijske pobude kot je DESERTEC, ter sprejetje evro-sredozemske strategije za energetsko učinkovitost; želi, da projekti v prvi vrsti odgovorijo na potrebe držav dobaviteljic in glede tega poudarja padce v okviru gospodarskega razvoja za države partnerice na področju okrepitve, zlasti na južnem bregu, mrežnih infrastruktur, postopnega vzpostavljanja medsebojno odvisnega regionalnega trga in oblikovanja novega industrijskega sektorja, povezanega, na primer, s proizvodnjo solarnih komponent;

28.  poziva k nadaljnjemu spodbujanju in podpori za pobudo „Solar for Peace“ (Sončna energija za mir) v okviru projekta za integracijo evro-sredozemskega energetskega trga (MED-EMIP);

29.  priporoča, da se države, ki sodelujejo v evro-sredozemskem procesu, pridružijo pobudi „pametna mesta“, načrtovani v skladu s Strateškim načrtom za energetsko tehnologijo;

30.  podpira spodbujanje vseevropsko-sredozemskih elektroenergetskih, plinskih in naftnih povezav za krepitev zanesljive oskrbe z energijo; poudarja pomen dokončanja sredozemskega električnega sklenjenega tokovnega kroga in podpira razvoj južnega plinskega koridorja; spodbuja uporabo povratnih tokov, če je to varno, stroškovno učinkovito in izvedljivo;

31.  poudarja, da bodo podnebni cilji 20–20–20 pomembno vplivali na povpraševanje po plinu, zato bi oblikovanje akcijskega načrta za utekočinjen zemeljski plin za države članice Unije za Sredozemlje povečalo raznolikost in zanesljivost oskrbe, zlasti za države, ki so odvisne od enega samega dobavitelja;

32.  poudarja pomen napredka tehnologije utekočinjenega zemeljskega plina, naložb v prevozne zmogljivosti ter terminalov za njegovo ponovno uplinjanje; poudarja, da je poleg razvoja infrastrukture potrebna tudi pomorska zaščita;

33.  vztraja, da je treba nujno razviti okrepljeno sodelovanje na področju civilne zaščite v Sredozemlju, da bi se lahko spopadali z naravnimi katastrofami, zlasti potresi, poplavami in gozdnimi požari; spodbuja ustanovitev evro-sredozemskega inštituta za gozdne požare;

34.  vztraja, da je treba v okviru Unije za Sredozemlje razviti nove projekte, posvečene izobraževanju, izmenjavam med šolami in univerzami ter raziskavam, saj lahko ti dejavniki pripomorejo k zbližanju in razvoju prebivalcev na obalah Sredozemlja; meni, da je treba prednostno in z aktivnim sodelovanjem civilne družbe izoblikovati resnično evro-sredozemsko območje visokošolskega izobraževanja, znanosti in raziskav; zato:

   pozdravlja ustanovitev evro-sredozemske univerze EMUNI in poziva partnerske institucije, da okrepijo svoje zaveze za razvoj teh dejavnosti;
   zahteva povečanje sredstev za financiranje programov univerzitetnih izmenjav vrste „Erasmus Mundus“ in boljše informiranje o že obstoječih programih izmenjav; še zlasti poziva, naj se navdih poišče v izkušnjah z evropskim programom Averroès;
   poziva k vzpostavitvi ambicioznega evro-sredozemskega programa Erasmus junior, ki bo omogočil okrepitev šolskih izmenjav med državami članicami Unije za Sredozemlje;
   zahteva bolj strukturirano sodelovanje na področju visokošolskega izobraževanja in raziskav, da se spodbudi vzajemno priznavanje diplom, vzpostavitev skupnih diplom in skupnih izobraževalnih ustanov na doktorski ravni, da se tako poveča mobilnost raziskovalcev, skupaj z ukrepi za boj proti begu možganov;
   želi, da se posebna pozornost nameni zbliževanju izobraževalnih, raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti, s povečanim pomenom dialoga med univerzami in podjetji ter javno-zasebnimi partnerstvi na raziskovalnem področju;

35.  zahtev, da se novi projekti za spodbujanje kulturnih izmenjav in medsebojnega razumevanja med družbami zelo hitro uvrstijo na dnevni red Unije za Sredozemlje, zlasti s sprejetjem evro-sredozemske strategije na področju kulture in razvoja medkulturnega in medverskega dialoga; spodbuja izvajanje projektov Stalne konference sredozemskih operaterjev na avdiovizualnem področju (COPEAM), zlasti projekt evro-sredozemskega televizijskega kanala, kot tudi ponovitve uspelih pobud, kot je bil arabski teden in EuroMedScola; pozdravlja delovanje Aleksandrijske knjižnice, Inštituta arabskega sveta in Fundacije Anne Lindh, in zlasti njeno organizacijo dni Foruma za medkulturni dialog, ki so potekali v Barceloni marca 2010; poziva države članice in institucije Unije za Sredozemlje, da ohranijo svoje zaveze v okviru Zavezništva civilizacij OZN;

36.  pozdravlja izbor Marseilla (Provansa) za evropsko prestolnico kulture za leto 2013, saj je projekt tega mesta odločno usmerjen k evro-sredozemski razsežnosti in si prizadeva za zbliževanje prebivalcev na obeh obalah Sredozemlja; poudarja, da je naloga tega zelo simboličnega kulturnega projekta uresničiti konkretne in inovativne dejavnosti za spodbuditev dialoga med kulturami Evrope in Sredozemlja;

37.  poudarja pomen oblikovanja industrijskih politik za izboljšanje ekonomij obsega, ob sočasnem spodbujanju malih in srednjih podjetij ter krepitvi sektorjev visoke tehnologije; poziva države članice Unije za Sredozemlje in institucije, naj igrajo aktivno vlogo pri podpori malih in srednjih podjetij, pri čemer naj posvetijo posebno pozornost učinkovitim finančnim storitvam ter tehnični in administrativni pomoči, in na ta način oblikujejo močan temelj za podjetništvo, zlasti v sektorjih, ki prispevajo h gospodarski rasti držav Sredozemlja;

38.  poudarja, da želi Evro-sredozemska parlamentarna skupščina postati parlamentarna skupščina Unije za Sredozemlje, ki je porok za njeno demokratično legitimnost, in podpira predlog 6. plenarnega zasedanja Evro-sredozemske parlamentarne skupščine, ki je potekalo v Amanu 13. in 14. marca 2010, da se Evro-sredozemsko parlamentarno skupščino prekrsti v Parlamentarno skupščino – Unija za Sredozemlje;

39.  opozarja na svoje pristojnosti v proračunskem postopku Evropske unije in vztraja, da mora Evro-sredozemska parlamentarna skupščina uveljaviti večjo odgovornost s prevzemom svetovalne vloge in vloge demokratičnega nadzora pri oblikovanju delovnih smernic, rednemu spremljanju obstoječih projektov in izvrševanju proračuna; poziva različne pristojne odbore Evro-sredozemske parlamentarne skupščine k pripravam rednih predstavitev generalnega sekretarja in njegovih namestnikov; meni, da bo moralo to odgovornost spremljati izboljšanje delovanja in delovnih metod Evro-sredozemske parlamentarne skupščine, vključno z dodeljevanjem potrebnih človeških in finančnih virov, kot tudi z boljšo prilagoditvijo dela Evro-sredozemske parlamentarne skupščine z delom drugih institucij Unije za Sredozemlje; pozdravlja odločitve, ki so bile glede tega sprejete na 6. plenarnem zasedanju Evro-sredozemske parlamentarne skupščine v Amanu 13. in 14. marca 2010;

40.  pozdravlja nedavno vzpostavitev Evro-sredozemske regionalne in lokalne skupščine in poziva k dobremu usklajevanju njenega dela z delom Evro-sredozemske parlamentarne skupščine, zlasti s skupnimi sejami ali vzajemnimi povabili članov zadevnih predsedstev na delovna srečanja; vztraja, da so te skupščine, ki združujejo izvoljene predstavnike z obeh obal Sredozemlja, koristne, saj se na ta način spodbuja izmenjava dobrih demokratičnih praks;

41.  vztraja pri rednih posvetovanjih s civilno družbo, socialnimi partnerji in številnimi poklicnimi in socialno-poklicnimi mrežami, ki so bile razvite v okviru evro-sredozemskega partnerstva, ter njihovi pridružitvi k delu in projektom Unije za Sredozemlje; in spodbuja:

   generalno skupščino ekonomsko-socialnih svetov in podobnih institucij, da preučijo vzpostavitev gospodarskega in socialnega evro-sredozemskega sveta;
   razvoj projektov, ki bodo olajšali poslovne odnose, investicije in podjetniška partnerstva med obema obalama Sredozemlja, kot je na primer projekt Invest in Med;
   povezovanje evro-sredozemskih trgovinskih zbornic ter evro-sredozemskih sindikatov in združenj delodajalcev;
   širitev skupine za industrijsko sodelovanje, zadolžene za izvajanje Evro-sredozemske listine za podjetja, na predstavniške organizacije malih in srednjih podjetij, da bi ta listina postala orodje za premagovanje ovir, ki upočasnjujejo rast in razvoj malih in srednjih podjetij;

42.  pozdravlja zavezo, ki je bila ponovno potrjena na drugi evro-sredozemski ministrski konferenci o krepitvi vloge žensk v družbi (ki je 11. in 12. novembra 2009 potekala v Marakešu), da bodo pravno in dejansko spodbujali enakost med ženskami in moškimi, se borili proti nasilju nad ženskami ter upoštevali civilne, politične, gospodarske, socialne in kulturne pravice žensk in moških; odločno poziva k sprejetju konkretnih ukrepov v tej smeri, in priporoča sprejetje projekta v okviru Unije za Sredozemlje o podjetniškem duhu žensk in krepitvi njihovega sodelovanja v javno življenje; opozarja, da še naprej zagovarja stališče, da kršitev temeljnih pravic žensk ni mogoče utemeljevati s spoštovanjem tradicij in navad;

43.  poziva Svet, podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Evropske unije, Evropsko komisijo in novoustanovljeno Evropsko službo za zunanje delovanje, da si prizadevajo za zagotovitev skladnosti Evropske unije v sodelovanju z Unijo za Sredozemlje in da pri opredelitvi evropske politike sodeluje tudi Evropski parlament;

44.  pozdravlja nedavno vključitev držav zahodnega Balkana, ki kandidirajo za članstvo v EU, v Unijo za Sredozemlje;

45.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Sveta Evropske unije, predsedniku Evropske komisije, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Evropske unije, vladam in parlamentom držav članic, sopredsedstvu in generalnemu sekretarju Unije za Sredozemlje kot tudi vladam in parlamentom držav partneric.

(1) UL C 301 E, 13.12.2007, str. 210.
(2) UL C 285 E, 26.11.2009, str. 39.
(3) UL C 76 E, 25.3.2010, str. 76.
(4) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 443.


Nujnost evropske strategije za južni Kavkaz
PDF 405kWORD 125k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz (2009/2216(INI))
P7_TA(2010)0193A7-0123/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predhodnih resolucij o južnem Kavkazu, vključno z resolucijo z dne 15. novembra 2007 o krepitvi evropske sosedske politike (ESP)(1), in resolucij z dne 17. januarja 2008 o učinkovitejši politiki EU za južni Kavkaz(2) ter o pristopu k regionalni politiki za Črno morje(3),

–  ob upoštevanju svojih nedavnih resolucij z dne 17. decembra 2009 o Azerbajdžanu: svoboda izražanja(4), z dne 3 septembra 2008 o Gruziji(5), z dne 5. junija 2008 o poslabšanju razmer v Gruziji(6) in z dne 13. marca 2008 o Armeniji(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 3. decembra 2008 z naslovom „Vzhodno partnerstvo“ (KOM(2008)0823),

–  ob upoštevanju skupne izjave s praškega vrhovnega srečanja o vzhodnem partnerstvu dne 7. maja 2009,

–  ob upoštevanju akcijskih načrtov ESP, sprejetih skupaj z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo novembra 2006, ter evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta (ESPI), ki je tesno povezan z izvajanjem akcijskih načrtov ESP,

–  ob upoštevanju poročil ESP o napredku za Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo, ki jih je Komisija sprejela 23. aprila 2009,

–  ob upoštevanju državnih strateških dokumentov za obdobje 2007–2013 in nacionalnih okvirnih programov 2007-2010 v okviru ESPI za Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo,

–  ob upoštevanju vmesnega pregleda programskih dokumentov ESPI za Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo,

–  ob upoštevanju sporazumov o partnerstvu in sodelovanju, sprejetih z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo leta 1996,

–  ob upoštevanju ustreznih poročil o spremljanju, ki jih je pripravila parlamentarna skupščina Sveta Evrope,

–  ob upoštevanju poročila neodvisne mednarodne komisije za ugotavljanje dejstev glede spora v Gruziji, objavljenega 30. septembra 2009 (Tagliavinijevo poročilo),

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A7-0123/2010),

A.  ker je EU na zasedanju Sveta za zunanje zadeve 8. decembra 2009 ponovno potrdila, da namerava spodbujati stabilnost, sodelovanje, blaginjo in dobro upravljanje na celotnem južnem Kavkazu, tudi s programi za tehnično pomoč,

B.  ker je EU po vojni avgusta 2008 v Gruziji, uspešnem ukrepanju za sklenitev dogovora o premirju in zaradi večje potrebe po nadaljnjem sodelovanju, da se zagotovi popolno izvajanje dogovora, postala pomemben varnostni akter na tem območju, ko je hitro napotila misijo EU za nadzor, začela glavni program za povojno pomoč in misijo za ugotavljanje dejstev o vzrokih in poteku vojne,

C.  ker so se v letu 2009 okrepila pogajanja za rešitev spora v Gorskem Karabahu ob posredovanju skupine Minsk pod okriljem OVSE,

D.  ker osebam, ki so bile prisilno izseljene s spornih območij na južnem Kavkazu, še vedno odrekajo pravico, da bi se vrnile domov; ker so tri države oblikovale programe za lokalno vključitev beguncev in notranje razseljenih oseb, vendar imajo še vedno veliko težav na poti do uspeha; ker beguncev in notranje razseljenih ljudi zadevne oblasti ne bi smele uporabljati kot politične instrumente v sporih,

E.  ker sta Armenija in Turčija naredili obetavne korake, ko sta oktobra 2009 podpisali protokola o vzpostavitvi in razvoju diplomatskih odnosov ter o odprtju skupne meje, vendar temu ni sledila ratifikacija sporazuma,

F.  ker zamrznjeni spori preprečujejo gospodarski in socialni razvoj ter ovirajo izboljšanje življenjskega standarda v regiji južnega Kavkaza, prav tako ovirajo celovit razvoj vzhodnega partnerstva evropske sosedske politike; ker je mirna rešitev sporov bistvena za stabilnost v sosedstvu Evropske unije; ker je treba vložiti dodatno prizadevanje za opredelitev skupnih področij interesa, ki lahko pomagajo premostiti razlike, olajšati dialog in spodbuditi možnosti za regionalno sodelovanje in razvoj,

G.  ker EU v svojih odnosih z državami južnega Kavkaza spoštuje načela suverenosti in ozemeljske celovitosti,

H.  ker vzhodno partnerstvo vzpostavlja nove možnosti za poglobitev dvostranskih odnosov in tudi uvaja večstransko sodelovanje,

I.  ker je cilj vzhodnega partnerstva pospešitev reform, približevanje pravnega reda in gospodarsko povezovanje ter zagotavljanje oprijemljive pomoči za utrditev državnosti in ozemeljske celovitosti partnerskih držav, ki temelji na načelih pogojenosti, razlikovanja in skupnega sprejemanja ukrepov ter predvideva pogajanja o novih pristopnih sporazumih, za katera bo potrebno soglasje Evropskega parlamenta,

J.  ker bo marca 2010 uradno ustanovljena parlamentarna skupščina evropske sosedske politike za vzhod (EURONEST) kot ključni večstranski mehanizem okrepljenega medparlamentarnega dialoga med Evropskim parlamentom in šestimi vzhodnimi partnericami EU, vključno z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo, da bi te države približali EU,

K.  ker terjajo razmere na območju južnega Kavkaza vse bolj proaktivno politiko pri sodelovanju EU na tem območju; ker začetek vzhodnega partnerstva in veljavnosti Lizbonske pogodbe zagotavljata dobro priložnost za zasnovo strategije EU za južni Kavkaz,

1.  ponovno potrjuje, da je glavni cilj EU v tej regiji spodbujati proces razvoja Armenije, Azerbajdžana in Gruzije v odprte, miroljubne, stabilne in demokratične države, ki so pripravljene vzpostaviti dobre sosedske odnose ter zmožne preoblikovati južni Kavkaz v regijo trajnostnega miru, stabilnosti in blaginje, kar bo omogočilo boljše vključevanje teh držav v evropske politike; meni, da mora imeti EU za uresničitev tega cilja vse dejavnejšo politično vlogo in mora v dogovoru z državami v regiji razviti strategijo, ki bo združila „blago moč“ in odločen pristop, dopolnjevale pa jo bodo posamezne dvostranske politike;

Varnostna vprašanja in miroljubna rešitev sporov

2.  poudarja, da je ohranjanje statusa quo glede sporov v regiji nesprejemljivo in nevzdržno, saj to predstavlja stalno tveganje za stopnjevanje napetosti in ponoven izbruh oboroženih sovražnosti; meni, da bi si morale vse strani dejavno prizadevati za doseganje stabilnosti in miru; zagovarja uporabo čezmejnih programov in dialoga med civilnimi družbami kot orodij za preoblikovanje sporov ter krepitev zaupanja onkraj ločnic; poudarja, da ima EU pomembno vlogo pri spodbujanju kulture dialoga v regiji ter pri zagotavljanju izvajanja ustreznih resolucij Varnostnega sveta ZN, vključno z resolucijo št. 1325(2000);

3.  ugotavlja, da so za upravljanje in reševanje sporov ter za osnovni dialog med drugim potrebni priznanje pravic in zakonitih interesov vseh ustreznih strani in skupnosti, odprtost za kritično dojemanje preteklih dogodkov in pripravljenost za dogovor o njihovem skupnem razumevanju, resnična pripravljenost za preseganje sovraštva in strahu, pripravljenost za doseganje kompromisa o skrajnih stališčih, opustitev revanšističnih nagnjenj in pripravljenost na resnične kompromise, da se utrdi stabilnost in blaginja;

4.  poudarja pomen preprečevanja konfliktov, vključno s spoštovanjem pravic vseh članov narodnih skupnosti, versko strpnostjo in prizadevanji za okrepitev socialne ter gospodarske kohezije;

5.  poudarja odgovornost zunanjih akterjev za uporabo svoje moči in vpliva na načine, ki so popolnoma v skladu z mednarodnim pravom, vključno z zakonodajo o človekovih pravicah; meni, da si je treba prizadevati za nadaljnje uravnoteženo sodelovanje med zunanjimi akterji v regiji, da se omogoči miroljubno reševanje sporov; meni, da je nesprejemljivo, da kateri koli zunanji akter določa pogoje za spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti držav južnega Kavkaza;

Spor v Gorskem Karabahu

6.  pozdravlja dinamičnost pogajanj glede spora v Gorskem Karabahu, ki so bila zaznamovana s šestimi rednimi srečanji predsednikov Armenije in Azerbajdžana v letu 2009 v duhu moskovske izjave; poziva obe strani, naj v mirovnih pogajanjih okrepita prizadevanje za doseganje dogovora v prihodnjih mesecih, naj pokažeta konstruktivnejši odnos in opustita težnjo po ohranitvi statusa quo, vzpostavljenega z uporabo sile in brez mednarodne legitimnosti, kar povzroča nestabilnost in podaljšuje trpljenje prebivalstva, ki ga je prizadela vojna; obsoja zamisel o vojaški rešitvi in hude posledice že uporabljene vojaške sile ter poziva obe strani, da se izogneta sem nadaljnjim kršitvam premirja iz leta 1994;

7.  v celoti podpira posredovanje skupine Minsk pod okriljem OVSE, temeljna načela madridskega dokumenta in izjavo sopredsedujočih držav skupine Minsk z dne 10. julija 2009 ob robu vrha G8 v Aquili; poziva mednarodno skupnost, da pokaže pogum in politično voljo, da bi pomagala pri preseganju preostalih spornih točk, ki ogrožajo sporazum;

8.  izraža resno zaskrbljenost, da je na sto tisoče beguncev in notranje razseljenih oseb, ki so pobegnile s svojih domov med vojno v Gorskem Karabahu in zaradi nje, ostalo razseljenih in so jim bile zanikane njihove pravice, vključno s pravico do vrnitve, pravico do lastnine in pravico do osebne varnosti; poziva vse strani, da jasno in brezpogojno priznajo te pravice in potrebo po takojšnji rešitvi te težave, ki bo upoštevala načela mednarodnega prava; v zvezi s tem zahteva, da se armenske sile umaknejo z vseh zasedenih območij Azerbajdžana v spremstvu mednarodnih sil, organiziranih ob spoštovanju ustanovne listine ZN, da se v prehodnem obdobju vzpostavijo ustrezna varnostna jamstva, ki bodo zagotovila varnost prebivalstva Gorskega Karabaha in omogočila, da se razseljene osebe lahko vrnejo domov in se preprečijo dodatni spori zaradi brezdomstva; poziva armenske in azerbajdžanske oblasti ter voditelje ustreznih skupnosti, da pokažejo svojo zavezanost vzpostavitvi miroljubnih medetničnih odnosov s praktičnimi pripravami za vrnitev razseljenih oseb; meni, da je treba položaj notranje razseljenih oseb in beguncev obravnavati v skladu z mednarodnimi standardi, tudi ob upoštevanju nedavnega priporočila PACE 1877(2009) „Pozabljeni ljudje Evrope: zaščita človekovih pravic dolgoročno razseljenih ljudi“;

9.  poudarja, da bo trajni mir mogoče doseči le z resničnimi prizadevanji; poziva vse ustrezne organe, da se izognejo izzivalnim politikam in retoriki, nestrpnim izjavam in izkrivljanju zgodovine; poziva voditelje Armenije in Azerbajdžana k odgovornemu ravnanju, umiritvi izjav in ustvarjanju ustreznih pogojev, da bo javno mnenje lahko sprejelo in v celoti razumelo koristi celovite rešitve;

10.  meni, da je treba nemudoma opustiti stališče, da Gorski Karabah vključuje vsa okupirana azerbajdžanska ozemlja, ki obkrožajo Gorski Karabah; ugotavlja, da bi lahko začasni status Gorskega Karabaha ponudil rešitev do opredelitve dokončnega statusa in bi tako ustvaril prehodni okvir za mirno sobivanje in sodelovanje armenskih in azerbajdžanskih skupnosti v regiji;

11.  poudarja, da je varnost za vse nepogrešljiv sestavni del vsakega dogovora; priznava pomen ustreznih dogovorov o ohranjanju miru v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic, ki vključujejo tako vojaške kot civilne vidike; spodbuja Svet, naj preuči možnosti za podporo mirovnega proces z misijami skupne varnostne in obrambne politike, vključno z napotitvijo obsežne misije za spremljanje na to območje, ki bi olajšala vzpostavitev mednarodnih mirovnih sil, ko bo sprejeta politična rešitev;

Zbliževanje Armenije in Turčije

12.  pozdravlja protokole o vzpostavitvi in razvoju diplomatskih odnosov med Armenijo in Turčijo, vključno z odprtjem skupne meje; poziva obe strani, da izkoristita to priložnost za izboljšanje svojih odnosov z ratifikacijo in izvajanjem ter brez pogojevanja in v razumnem roku; poudarja, da sta približevanje med Armenijo in Turčijo ter pogajanja skupine Minsk pod okriljem OVSE ločena procesa, ki bi se morata razvijati vsak skladno z lastnimi pravili; vendar opozarja, da bi lahko napredek pri enem od teh procesov prinesel zelo široke in potencialno zelo pozitivne posledice v celotni regiji;

Spori v Gruziji

13.  ponovno izraža brezpogojno podporo suverenosti, ozemeljski celovitosti in nedotakljivosti mednarodno priznanih meja Gruzije ter poziva Rusijo, naj jih spoštuje; spodbuja gruzijske oblasti, naj si bolj prizadevajo pri reševanju gruzijskih notranjih konfliktov v Abhaziji in Južni Osetiji; pozdravlja Tagliavinijevo poročilo in podpira njegova glavna opažanja in ugotovitve; pričakuje, da bi se lahko obsežne informacije o ozadju razmer iz poročila uporabile v sodnih postopkih na Mednarodnem kazenskem sodišču in v tožbah posameznikov glede kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; podpira mandat misije EU za nadzor in poziva k njegovi nadaljnji razširitvi; poziva Rusijo in oblasti de facto v regijah Abhaziji in Južni Osetiji, ki se želita odcepiti, naj prenehajo ovirati izvajanje nekaterih njegovih delov;

14.  z zadovoljstvom ugotavlja, da mednarodna skupnost skoraj enoglasno zavrača enostransko izjavo o neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije; obžaluje, da je Ruska federacija neodvisnost Abhazije in Južne Osetije priznala v nasprotju z mednarodnim pravom; poziva vse strani k spoštovanju sporazuma o premirju iz leta 2008 ter k zagotavljanju varnosti in prostega dostopa na ozemlje osebju misije EU za nadzor ter poziva Rusijo, naj izpolni zavezo o umiku svojih vojaških enot na položaje, ki jih je zasedala pred izbruhom vojne avgusta 2008; z zaskrbljenostjo spremlja sporazum z dne 17. februarja 2010 med Rusko federacijo in de facto organi oblasti Abhazije o vzpostavitvi ruske vojaške baze v Abhaziji brez soglasja gruzijske vlade in opozarja, da je takšen sporazum v nasprotju z dogovori o premirju z dne 12. avgusta in 8. septembra 2008;

15.  poudarja, da je pomembno zaščititi varnost in pravice vseh ljudi, ki živijo v regijah, ki se želijo odcepiti, spodbujati spoštovanje pravice etničnih Gruzijcev do vrnitve pod varnimi in dostojnimi pogoji, ustaviti proces prisilnega uvajanja potnih listov, izboljšati razmere glede de facto zaprtih meja ter doseči, da bodo EU in drugi mednarodni akterji lahko pomagali ljudem v obeh regijah; poudarja potrebo po jasneje opredeljenih kratkoročnih in srednjeročnih ciljih v tem pogledu; spodbuja Gruzijo, naj nadaljuje z izvajanjem akcijskega načrta za notranje razseljene osebe in s pomočjo tem osebam na svojem ozemlju;

16.  poudarja, da se je treba lotiti gruzijsko-abhazijske in gruzijsko-južnoosetijske razsežnosti sporov ter zagotoviti enako upoštevanje pravic in skrbi vseh udeleženih narodov; poudarja, da osamitev Abhazije in Južne Osetije ne prispeva k reševanju spora, in pozdravlja državno strategijo za delovanje na podlagi sodelovanja, ki je bila sprejeta 27. januarja 2010; spodbuja gruzijske oblasti, naj se glede priprave akcijskega načrta za izvajanje te strategije posvetujejo z vsemi zainteresiranimi stranmi; poudarja pomen ukrepov za vzpostavitev zaupanja in tesnejših osebnih stikov v sporu; poleg tega poziva EU, naj spodbuja projekte za svobodo gibanja vzdolž črte upravne meje za ljudi, ki so prizadeti zaradi nastalih razmer;

17.  meni da so ženevski pogovori izjemno pomembni, saj je to edini forum, v katerem vse strani v sporu in trije glavni mednarodni akterji, EU, OVSE in ZN, tesno sodelujejo, da bi zagotovili varnost in stabilnost regije; obžaluje, da se potencial tega foruma še ni izrazil v konkretnih rezultatih in da na črti premirja pogosto prihaja do incidentov, kljub vzpostavitvi mehanizma za preprečevanje incidentov in odzivanje, katerega ustanovitev pozdravlja; poziva strani k celoviti uporabi mehanizma in njegovega potenciala za izboljšanje vzajemnega zaupanja; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj si prizadeva za nov in svež zagon v pogovorih, da se doseže zadovoljiva rešitev razmer in polno izvajanje sporazuma o premirju iz avgusta 2008;

Napredek k demokratizaciji, spoštovanju človekovih pravic in pravni državi

18.  poudarja, da so demokratizacija, dobro upravljanje, politični pluralizem, pravna država ter človekove pravice in temeljne svoboščine bistveni za določitev prihodnjih odnosov Armenije, Azerbajdžana in Gruzije z EU; poziva države k obnovljenemu prizadevanju za izvajanje akcijskega načrta evropske sosedske politike v celoti in poziva Komisijo, naj še naprej pomaga tem državam pri tem prizadevanju; je zaskrbljen, ker so države južnega Kavkaza na tem področju dosegle le delni napredek, kot so pokazala poročila Komisije o napredku iz leta 2009 in priporočila Sveta Evrope; pozdravlja začetek dialoga o človekovih pravicah med EU, Gruzijo in Armenijo ter vabi Azerbajdžan in EU k zaključku pogovorov o enakovredni strukturi za sodelovanje;

19.  poudarja pomen začetka dodatnih demokratičnih reform in bistvene vloge političnega dialoga in sodelovanja kot ključa za razvoj nacionalnega soglasja; poudarja pomen okrepitve bolj neodvisnih, preglednejših in močnejših demokratičnih ustanov, vključno z neodvisnostjo sodstva, okrepitvijo parlamentarnega nadzora nad izvršnimi organi in zagotavljanjem demokratične menjave oblasti, kar bo podpiralo in okrepilo civilno družbo ter prispevalo k razvoju osebnih stikov pri spodbujanju demokracije in pravne države; ugotavlja, da proces demokratizacije poteka počasi kljub vloženemu prizadevanju;

20.  poudarja, da je korupcija v regiji še vedno zelo razširjena, in poziva oblasti, da pospešijo ukrepe za boj proti nji, saj ogroža gospodarsko rast ter socialni in politični razvoj držav; več pozornosti je treba nameniti boju proti monopolom in zaposlovanju v javnih službah; pozdravlja doseženi napredek Gruzije pri boju proti korupciji;

21.  je seznanjen z nedavnimi volitvami v državah te regije; poudarja pomen svobodnih in poštenih volitev, ki morajo potekati v skladu z mednarodnimi obvezami in standardi, prav tako poudarja, da morajo te države vložiti dodatno prizadevanje za sprejetje in izvajanje reform z namenom doseganja teh standardov, ki vključujejo krepitev povolitvenih nadzornih mehanizmov in zagotavljanje dobrega preiskovanja in prevzemanja odgovornosti za kakršno koli nasilje po volitvah; poudarja vlogo EU pri zagotavljanju tehnične pomoči ter mednarodnega in neodvisnega opazovanja volitev; potrjuje, da EU ne priznava ustavnega in pravnega okvirja, v katerem potekajo volitve na odcepljenih ozemljih, ter zagovarja politične pravice razseljenih oseb;

22.  meni, da je svoboda izražanja temeljna pravica in načelo ter da imajo mediji bistveno vlogo, poudarja tudi, da morajo biti mediji svobodni in neodvisni; izraža zaskrbljenost zaradi omejitev svobode izražanja in pomanjkanja medijskega pluralizma v državah južnega Kavkaza ter poziva oblasti, da zagotovijo oboje; izraža obžalovanje zaradi stalnega nadlegovanja in ustrahovanja ljudi, ki delajo v medijih, ter zaradi napadov, mučenja in slabega ravnanja z novinarji; meni, da morajo pristojni strokovni organi izboljšati in okrepiti samoregulativna načela in mehanizme, ki so pomemben element svobode govora;

   je zaskrbljen zaradi napadov na novinarje v Armeniji in zlasti, ker je opozicijski aktivist in novinar Nikol Pašinian še vedno zaprt, kljub temu da mu je bila 18. junija 2009 podeljena amnestija, kar pozdravlja;
   je še vedno zaskrbljen zaradi slabšanja razmer na področju medijev v Azerbajdžanu; čeprav pozdravlja pomilostitev 99 zapornikov s strani predsednika dne 25. decembra 2009 in 62 zapornikov dne 17. marca 2010, obžaluje priprtje in obsodbo dveh mladih aktivistov in piscev spletnih dnevnikov, Emina Milija in Adnana Hadžizadeja;
   v skladu s tem poziva k njuni izpustitvi; poziva gruzijske oblasti, naj pojasnijo razmere glede lastništva medijev in zagotavljanja medijskih licenc; pozdravlja pobudo gruzijskega parlamenta, da bi svet javne radiotelevizije razširili in vključili več predstavnikov opozicije in civilne družbe, ter pričakuje rezultate v zvezi s tem;

23.  meni, da je treba zagotoviti svobodo združevanja, ker je bistvena za razvoj svobodne, demokratične in močne družbe; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da obstajajo neposredne in posredne težave, s katerimi se pri svoji organizaciji sooča civilna družba, in izraža nestrinjanje zaradi sprejetja zakonov in praks, ki bi lahko posredno omejevali svobodo združevanja, kar vključuje upravno nadlegovanje v davčnih zadevah; poudarja pomembno vlogo civilne družbe za procese demokratizacije, miru in sprave v regiji;

24.  poziva države v regiji, da dejavno sodelujejo pri delu parlamentarne skupščine evropske sosedske politike za vzhod (EURONEST) in v celoti uporabijo njen potencial kot okvir za večstransko in dvostransko izmenjavo mnenj, za približevanje zakonodaje standardom EU in za izvajanje parlamentarnega nadzora nad demokratičnimi reformami; s tega vidika ugotavlja, da je okrepljeni dialog med parlamentarnimi poslanci držav v regiji ključnega pomena; izraža upanje, da bo v tem okviru nastala možnost za dvostranska srečanja med poslanci armenskega in azerbajdžanskega parlamenta, da se začne parlamentarni dialog v prisotnosti poslancev Evropskega parlamenta; poziva tudi zainteresirane nacionalne parlamente držav članic EU in Evropski parlament, naj okrepijo parlamentarno sodelovanje s parlamenti v regiji, da se povečajo njihova vloga in zmožnosti za oblikovanje politik;

Gospodarska vprašanja in socialni razvoj

25.  meni, da je širše sodelovanje na regionalni ravni in z EU v sektorjih, kot so gospodarstvo, promet, energija in okolje, bistveno za čim boljši razvoj samih sektorjev ter zagotovitev stabilnosti v regiji, vendar bi to sodelovanje moralo vključevati kot dolgoročno naložbo izgradnjo človeškega kapitala v celotni regiji; pozdravlja dejstvo, da so vse tri države upravičene do splošnega sistema preferencialov (GSP) EU in ugotavlja, da vse izpolnjujejo pogoje za GSP+ za trajnostni razvoj in dobro upravljanje; ugotavlja, da sta regionalno sodelovanje na področju sodstva in policije ter vzpostavitev povezanega upravljanja meja bistvena za nadaljnje spodbujanje mobilnosti v regiji in v smeri EU; obžaluje, da je izvajanje regionalnih projektov, ki bi potekali v sodelovanju vseh treh držav, zaradi trajajočih nerešenih sporov še vedno ovirano;

26.  poudarja pomen oblikovanja ugodne poslovne klime in razvoja zasebnega sektorja; ugotavlja, da omembe vredna gospodarska rast v Azerbajdžanu temelji predvsem na prihodkih iz prodaje nafte in plina; podpira postopek reform, ki povečuje privlačnost gospodarstva za tuje vlagatelje; spodbuja azerbajdžanske oblasti, naj pospešijo pogajanja za vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo (STO), in poziva Komisijo, naj dodatno podpre Azerbajdžan v tem procesu; pozdravlja napredek, dosežen na področju gospodarskih reform v Armeniji in Gruziji; vendar ugotavlja, da je gospodarski razvoj Armenije in Gruzije prizadela svetovna gospodarska kriza, ter pozdravlja odločitev, ki jo je EU sprejela konec leta 2009, da se državama zagotovi makrofinančna pomoč;

27.  izraža zaskrbljenost nad hitro rastočimi izdatki za vojaške in obrambne namene na južnem Kavkazu ter nad pospešenim oboroževanjem; poudarja, da se za ta pomemben del nacionalnega proračuna porabi izjemno veliko finančnih sredstev, namesto da bi se porabila za nujne zadeve, kot so zmanjševanje revščine, socialna varnost in razvoj gospodarstva; v zvezi s tem poziva Svet in Komisijo, naj preprečita, da bi se z makrofinančno pomočjo EU posredno financiralo oboroževanje v regiji;

28.  ugotavlja strateško geopolitično lokacijo južnega Kavkaza in njegov naraščajoči pomen kot energetski, prometni in komunikacijski koridor, ki povezuje kaspijsko regijo in osrednjo Azijo z Evropo; zato meni, da je treba nameniti izredno pozornost sodelovanju EU z južnim Kavkazom, nenazadnje tudi vprašanjem na področju energije; poudarja, da je vloga teh treh držav bistvena za tranzit energentov ter diverzifikacijo dobavnih poti in oskrbe EU z energijo; v zvezi s tem znova opozarja, da bi morala Unija s konkretnimi ukrepi zagotoviti politično stabilnost v regiji; pozdravlja pripravljenost Azerbajdžana in Gruzije, da še naprej dejavno sodelujeta pri spodbujanju tržno naravnane oskrbe z energijo in diverzifikacije tranzitnih poti v regiji; odločno priporoča vpletenim državam in Komisiji, naj Armenijo vključijo v ustrezne projekte na področju prevoza in energije v regiji;

29.  priznava pomen regije za energetsko sodelovanje in energetsko varnost EU, zlasti v okviru razvoja južnega koridorja (plinovoda Nabucco in White Stream); poudarja pomen poglobitve energetskega partnerstva med EU in Azerbajdžanom ter je seznanjen z visoko vrednostjo azerbajdžanskih energetskih virov in z njihovo bistveno vlogo pri gospodarskem razvoju te države; poudarja, da je pomembno zagotoviti, da se koristi, ki izhajajo iz izkoriščanja naravnih virov, enakomerno porazdelijo in vložijo v razvoj države kot celote, kar ji bo omogočilo, da se okrepi pred negativnimi posledicami morebitnega zmanjšanja proizvodnje nafte; se zaveda poglabljanja azerbajdžansko-ruskega partnerstva, zlasti v energetskem sektorju, in pozdravlja namero Azerbajdžana, da poveča razvejanost svojega gospodarstva; poudarja pomen preglednosti v energetskem sektorju v regiji kot ključnega pogoja za zaupanje vlagateljev in izreka pohvalo Azerbajdžanu za njegovo sodelovanje v pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji;

30.  priznava bistveno vlogo razvoja nove infrastrukture in prevoznih koridorjev ter projektov, ki povezujejo regije Kaspijskega morja in Črnega morja prek ali iz južnega Kavkaza, kot navaja tudi sporočilo „Drugi strateški pregled energetske politike“; v tem okviru podpira vse pobude, ki bodo prispevale k vzpostavljanju okrepljenega dialoga med proizvajalci in potrošniki ter med tranzitnimi državami, in sicer z izmenjavo strokovnega znanja o energetskih regulativnih sistemih in o varnosti zakonodaje na področju oskrbe ter z izmenjavo najboljših praks, vključno z mehanizmi za preglednost in solidarnost ter z razvojem mehanizmov za zgodnje opozarjanje v primeru motene oskrbe z energijo; meni, da je to povezano z zbliževanjem regulativnih okvirov, povezovanjem trgov in nediskrimatornim režimom za čezmejne infrastrukture za prenos;

31.  poudarja pomen spodbujanja ukrepov učinkovite rabe energije, vlaganja v obnovljive energetske vire in zagotovitve upoštevanja okoljskih skrbi; priznava, da je ustvarjanje raznolikosti oskrbe ključnega pomena in jo je mogoče doseči le z okrepljenim sodelovanjem s sosednimi državami; meni, da mora biti regionalni okoljski center za Kavkaz ustrezno financiran in podprt, da se lahko vodijo tudi verodostojni čezmejni projekti; meni, da so načrti, ki jih je predstavil Azerbajdžan, da bi razvoj alternativnih energetskih virov postal prednostna naloga vlade, hvalevredni, in spodbuja doseganje takšnih ciljev; pozdravlja sklep Armenije o razgradnji jedrskega obrata v Medzamorju in spodbuja armenske oblasti k iskanju ustreznih alternativnih rešitev za oskrbo z energijo, kot je zahtevala EU; pozdravlja prizadevanja gruzijske vlade za razvoj hidroenergetike in glede tega poudarja pomen podpore EU;

32.  meni, da so spodbujanje socialne kohezije in socialnega dialoga s sodelovanjem vseh socialnih akterjev, spodbujanje enakosti med spoloma in pravic žensk, vlaganje v izobraževanje in zdravje, razvoj človeškega kapitala, zagotavljanje primernega življenjskega standarda, bistvenega pomena za izgradnjo močne demokratične družbe; z zadovoljstvom ugotavlja, da so vse tri države sprejele svoj program o zmanjšanju revščine in spodbuja njihovo temeljito izvajanje;

Na poti k strategiji EU

33.  pozdravlja vzhodno partnerstvo in je seznanjen z začetimi pobudami, ki so s tem povezane, in srečanji, ki so potekala; poudarja, da morajo partnerstvo za zagotovitev njegove verodostojnosti spremljati konkretni projekti in ustrezne pobude; namerava nadalje razviti parlamentarno razsežnost partnerstva;

34.  pozdravlja možnost, ki jo vzhodno partnerstvo daje za poglobitev dvostranskih odnosov z državami južnega Kavkaza in EU z vzpostavitvijo pogodbenih razmerij v obliki pridružitvenih sporazumov; poudarja, da je pomembno v dokumente, ki bodo sledili akcijskemu načrtu, vključiti mejnike in merila uspešnosti; opozarja, da so med pogoji za začetek pogajanj zadostna raven demokracije, vladavina prava ter človekove pravice, in poziva Komisijo, naj po potrebi zagotovi tehnično pomoč državam za uresničitev teh pogojev; zlasti pozdravlja program za celovito izgradnjo ustanov, ki ga ponuja vzhodno partnerstvo, kot inovativno in namensko oblikovano orodje za pomoč državam pri uresničevanju teh predpogojev; ponavlja zahtevo Evropskega parlamenta, da se ga v vseh fazah pogajanj o pridružitvenih sporazumih takoj in v celoti obvešča o napredku, še zlasti, ker mora dati za sklenitev sporazumov svoje soglasje; pričakuje, da bo izvajanje pridružitvenih sporazumov s strani vseh držav južnega Kavkaza pospešilo proces gospodarskega povezovanja in političnega sodelovanja z EU;

35.  meni, da so akcijski načrti ESP in njihovo izvajanje bistvena podlaga za ocenjevanje spoštovanja obveznosti in napredek dvostranskih odnosov z EU ter upoštevanje nadgradnje sporazumov z ustreznimi državami; se zaveda zavezanosti Armenije in Gruzije izvajanju akcijskih načrtov ESP in poziva Azerbajdžan, naj v zvezi s tem pospeši svoja prizadevanja; meni, da mora Evropski parlament biti vključen v ta proces; ugotavlja različen napredek teh treh držav pri izvajanju ustreznih akcijskih načrtov ESP; meni, da morajo pogajanja o novih pridružitvenih sporazumih upoštevati te razlike in različne cilje ter regionalno razsežnost ter da je treba zagotoviti enako obravnavanje držav;

36.  meni, da je treba okrepiti regionalno razsežnost strategije EU za južni Kavkaz; v zvezi s tem pozdravlja dodelitev dodatnih finančnih sredstev za evropski sosedski in partnerski instrument v okviru vzhodnega partnerstva za regionalne razvojne programe in večstransko sodelovanje; poziva Komisijo, naj opredeli več regionalnih in čezmejnih projektov in programov za tri države južnega Kavkaza na področjih, kot so promet, okolje, kultura in civilna družba, da omogoči konkretne pobude za okrepitev sodelovanja in vzpostavitev zaupanja med stranmi;

37.  opozarja, da so države južnega Kavkaza tudi del pobude za sinergijo Črnega morja, ki utrjuje vzajemno zaupanje med partnerji s spodbujanjem regionalnega sodelovanja na nekaterih območjih, vključno s čezmejnimi programi; poudarja pomen regije Črnega morja za EU in poziva Svet in Komisijo, zlasti pa podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj razvijejo zamisli in strategije za močnejše sodelovanje med vsemi državami Črnega morja in krepitev vezi z Evropsko unijo; v zvezi s tem priporoča ustanovitev institucionalizirane strukture v obliki Črnomorske unije;

38.  znova potrjuje, da imajo stališča Ruske federacije, Turčije in ZDA pomembno vlogo v reševanju sporov na južnem Kavkazu; poudarja, da cilj razvoja vzhodnega partnerstva ni osamitev Rusije, ampak nasprotno graditev miru, stabilnosti in trajnostnega gospodarskega napredka za vse vključene strani, kar bo koristilo celotni regiji in sosednjim državam;

Varnostna vprašanja in miroljubna rešitev sporov

39.  meni, da je zagotavljanje podpore postopkom reševanja sporov odločilno in da je EU v dobrem položaju, da podpre vzpostavljanje zaupanja, obnovo in sanacijo ter da ima možnost prispevati k vključevanju prizadetih skupnosti; v zvezi s tem je odločilnega pomena oblikovanje prostora za državljansko udejstvovanje ne le med voditelji, ampak tudi med civilnimi organizacijami; poleg tega meni, da je bistvenega pomena ohraniti visoko raven mednarodne pozornosti do vseh sporov v regiji, da se zagotovi njihovo hitro reševanje; priznava, da je regionalno sodelovanje nujen pogoj za vzpostavitev zaupanja in okrepitev varnosti skladno s prednostnimi nalogami evropske sosedske politike; poziva vse strani, naj se polno vključijo v večstransko sodelovanje v okviru vzhodnega partnerstva, ne da bi ga povezovali s končno rešitvijo sporov;

40.  poudarja nevarnost ponovnega izbruha zamrznjenih sporov v regiji; glede tega priporoča organizacijo konference o varnosti in sodelovanju na južnem Kavkazu, pri kateri bi sodelovale vse vpletene države ter ustrezni regionalni in globalni akterji z namenom oblikovanja pakta stabilnosti za južni Kavkaz;

41.  je seznanjen s sedanjim vključevanjem EU v postopke reševanja sporov v regiji in meni, da začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe upravičuje izrazitejšo vlogo EU; v celoti podpira posebnega predstavnika EU za južni Kavkaz Petra Semnebyja; pozdravlja delo misije EU za nadzor v Gruziji in poziva k večjemu prizadevanju EU, da bi prepričali Rusijo in ustrezne oblasti de facto, naj prenehajo preprečevati nadzorni misiji EU vstop v južno Osetijo in Abhazijo; meni, da ima EU zdaj priložnost, da podpre reševanje spora v Gorskem Karabahu, in poudarja pomen prispevka EU na tem področju; zato meni, da je treba vlogo EU v skupini Minsk nujno okrepiti z vzpostavitvijo mandata EU za francoskega sopredsedujočega skupini Minsk; poziva Komisijo, naj preuči možnost nudenja humanitarne pomoči prebivalcem v regiji Gorski Karabah in notranje razseljenim osebam ter beguncem, ki so pobegnili iz regije; poziva Komisijo in posebnega predstavnika EU Petra Semnebyja, naj preučita možnost za to, da pomoč in širitev informacij za Abhazijo in Osetijo razširita tudi na Gorski Karabah;

42.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj pozorno spremlja razvoj v regiji in se dejavno vključi v postopke reševanja sporov; priznava delo posebnega predstavnika za južni Kavkaz in izraža upanje, da bo visoki predstavnik zagotovil nadaljevanje in usklajenost tega dela; spodbuja Svet, da preuči morebitno uporabo orodij SVOP za okrepitev svoje udeležbe pri postopkih vzpostavljanju miru in upravljanja sporov;

43.  poziva Komisijo, da preuči možnost odobritve precejšnje finančne in tehnične podpore za ukrepe, ki vzpostavljajo in spodbujajo zaupanje med narodi, ter da sodeluje pri sanaciji in obnovi v vseh regijah, ki so jih prizadeli spori, to so na primer projekti za zagotavljanje prihodka, projekti za socialno-ekonomsko vključevanje notranje razseljenih oseb in povratnikov, projekti za sanacijo stanovanjskih objektov in projekti, ki si prizadevajo za dialog in mediacijo, prav tako naj nadaljuje pripravo in podpiranje projektov civilne družbe, ki si prizadevajo za spodbujanje sprave in stikov med lokalnimi skupnostmi in posamezniki;

Demokratizacija, človekove pravice in pravna država

44.  podpira financiranje EU in pomoč regiji za spodbujanje teh načel in procesov ter meni, da mora takšna pomoč EU potekati v okviru uresničevanja političnih pogojev, kot so napredek političnega dialoga in reforme ter procesov demokratizacije; svari pred možnostjo, da bi vlade zlorabljale spore, da bi odvrnile interes mednarodne skupnosti od notranjih zadev;

45.  poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da se obveznosti, vključene v svežnje političnih pogojev, spoštujejo, na primer posebna obveza gruzijske vlade, da bo dala nov zagon demokratičnim reformam, vključenim v pokonfliktno pomoč EU, o kateri sta se Komisija in Gruzija dogovorili januarja 2009, ter da redno poročata Evropskemu parlamentu o napredku;

46.  pozdravlja delo svetovalne skupine EU na visoki ravni za Armenijo; pozdravlja možnost povečanja finančne pomoči v okviru vzhodnega partnerstva, vključno s pomočjo za pripravo na pogajanja o novih pridružitvenih sporazumih z EU, in poziva Komisijo, naj preuči možnost zagotavljanja prilagojene pomoči tudi Azerbajdžanu in Gruziji;

47.  meni, da je treba posvetiti posebno pozornost pravicam manjšin in ranljivih skupin, ter spodbuja Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo, naj začnejo izvajati programe javnega izobraževanja na področju človekovih pravic, ki bi spodbujali vrednote strpnosti, pluralizma in raznolikosti, vključno s spoštovanjem pravic spolnih manjšin ter drugih marginaliziranih in stigmatiziranih skupin;

48.  izraža zaskrbljenost, ker je Eutelsat zavrnil predvajanje storitev gruzijske javne radiotelevizije v ruskem jeziku, saj naj bi bila zavrnitev politične narave; poudarja, da imata podjetje Intersputnik in njegov glavni odjemalec Gazprom Media Group zaradi te zavrnitve med regionalno rusko govorečo publiko de facto monopol nad satelitskim predvajanjem; poudarja, da je v demokratični in pluralistični družbi izjemno pomembno neovirano delovanje neodvisnih medijev;

49.  priznava potencialno vlogo foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva kot foruma za spodbujanje razvoja resnične civilne družbe ter njeno močnejšo utrditev v državah regije in poziva Komisijo, naj zagotovi, da forum prejme zadostno finančno podporo; opozarja na pomen financiranja projektov civilne družbe in vlogo, ki jo imajo delegacije EU v regiji pri njihovem izbiranju, ter na pomen, ki ga imajo lahko projekti pri spodbujanju stikov na regionalni ravni;

Gospodarsko sodelovanje in socialni razvoj

50.  meni, da mora EU nadaljevati podporo gospodarskemu razvoju, trgovini in naložbam v regiji ter da je trgovinska politika temeljni dejavnik politične stabilnosti in gospodarskega razvoja ter bo privedla do zmanjšanja revščine na južnem Kavkazu; meni, da imajo pogajanja o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine in njihova vzpostavitev zelo pomembno vlogo v tem pogledu; poziva Komisijo, naj preuči možne načine za pomoč državam v regiji, da bi jih pripravila na pripravo, pogajanja in izvajanje v prihodnosti, vključno z izpolnjevanjem obveznosti, ki izhajajo iz prihodnjih sporazumov o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine, prav tako naj pravočasno zagotovi celovito oceno družbenega in okoljskega učinka teh sporazumov; poleg tega spodbuja države južnega Kavkaza, naj preučijo možnost vzpostavitve območja proste trgovine med seboj;

51.  poudarja geopolitični položaj Armenije, Gruzije in Azerbajdžana v odnosu do Evropske unije, Turčije kot države kandidatke EU, Rusije in Irana; meni, da je trgovina eden bistvenih elementov splošne politike EU za krepitev politične stabilnosti, spoštovanja človekovih pravic, trajnostnega razvoja in blaginje ter da je treba zaradi regionalne razsežnosti strategije EU za južni Kavkaz sprejeti regionalen pristop pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih; poziva Komisijo, naj določi skupna področja gospodarskega interesa, ki bi lahko pomagala premostiti razlike, olajšala dialog in spodbudila regionalno sodelovanje; poziva k večji zavzetosti in udeležbi EU pri povezovanju v regiji, saj ima Skupnost zdaj izključno pristojnost za trgovinsko politiko;

52.  pozdravlja študije o izvedljivosti, ki so bile za Gruzijo in Armenijo dokončane maja 2008 in so pokazale, da bi poglobljeni in celoviti sporazumi o prosti trgovini omenjenima državama ter EU prinesli velike gospodarske koristi, kar je Komisiji omogočilo, da začne priprave na prihodnja pogajanja o poglobljenih in celovitih sporazumih o prosti trgovini; spodbuja Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan k doseganju vidnejšega napredka pri izpolnjevanju svojih akcijskih načrtih evropske sosedske politike ter izpolnjevanju priporočil Komisije, še posebej glede izboljšanja njihove upravne in institucionalne zmogljivosti ter izvajanja zakonodajnih reform (še zlasti v zvezi z nizko ravnijo zaščite intelektualne lastnine v vseh treh državah), kar je eden od pogojev za učinkovito izvajanje ambicioznih sporazumov o prosti trgovini in ohranjanje njihovega učinka; meni, da bi lahko sklenitev sporazuma o prosti trgovini z Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžanom ne le privedla do gospodarske rasti, ampak tudi povečala obseg tujih naložb, ustvarila nova delovna mesta in odpravila revščino;

53.  opozarja, da je energetska varnost skupna skrb; zato poziva EU, da močneje podpre energetske projekte v regiji v skladu z evropskimi standardi, vključno s projekti za spodbujanje energetske učinkovitosti in za razvoj obnovljivih virov energije, okrepi sodelovanje pri energetskih vprašanjih in si odločno prizadeva za izvedbo južnega energetskega koridorja, vključno s čim prejšnjim dokončanjem plinovoda Nabucco; poziva tudi Komisijo, naj zagotovi, da projekti v zvezi z energijo in prometom na južnem Kavkazu pospešujejo odnose med tremi državami in niso vzrok za izključevanje nekaterih skupnosti; ponovno potrjuje pomen pobude Baku in njenih ustreznih podpornih programov, INOGATE in TRACECA;

54.  poudarja, da je politična stabilnost bistvena za zanesljivo in neprekinjeno oskrbo z energetskimi viri, da se zagotovijo ustrezne razmere za razvoj infrastrukture; v zvezi s tem opozarja, da dvojni energetski koridor, ki ga sestavljata plinovoda Baku-Tbilisi-Cejhan in Baku-Tbilisi-Erzerum, zahteva tesnejše sodelovanje med EU in kaspijsko regijo; poziva k prenovi obstoječih dvostranskih sporazumov ali memorandumov o soglasju, sklenjenih s tremi državami južnega Kavkaza na področju energije, in vključitvi „klavzule o energetski varnosti“, ki bi določila kodeks obnašanja in posebne ukrepe v primeru motene oskrbe z energijo; meni, da bi morali biti oskrba z energijo in določbe o tranzitu sestavni del pogajanja o obsežnem pridružitvenem sporazumu s temi državami;

55.  ponovno opozarja na pomen medosebnih stikov in programov mobilnosti, zlasti programov, namenjenih mladini, ter programov tesnega medinstitucionalnega sodelovanja z regijami EU in lokalnimi skupnostmi z narodnostnimi skupnostmi, ki uživajo visoko stopnjo avtonomije; meni, da je treba znatno povečati število študentov, profesorjev in raziskovalcev, ki sodelujejo v programih mobilnosti; pozdravlja sklenitev sporazumov o olajšanem pridobivanju vizumov in o ponovnem sprejemu oseb z Gruzijo ter poziva Svet in Komisijo, naj si prizadevata za sklenitev sporazumov o olajšanem pridobivanju vizumov in ponovnem sprejemu z Armenijo in Azerbajdžanom;

56.  ponovno poudarja potrebo, da EU razvije strategijo za južni Kavkaz ob upoštevanju pomena regije za EU in potencialne vloge, ki jo ima EU pri nadaljnjem spodbujanju razvoja v regiji in reševanju njenih sporov;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom Armenije, Azerbajdžana in Gruzije.

(1) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 443.
(2) UL C 41 E, 19.2.2009, str.53.
(3) UL C 41 E, 19.2.2009, str. 64.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2009)0120.
(5) UL C 295 E, 4.12.2009, str. 26.
(6) UL C 285 E, 26.11.2009, str. 7
(7) UL C 66 E, 20.03.2009, str. 67.


Verska svoboda v Pakistanu
PDF 197kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o verski svobodi v Pakistanu
P7_TA(2010)0194RC-B7-0271/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji v Pakistanu, zlasti tistih z dne 12. julija(1), 25. oktobra(2) in 15. novembra 2007(3),

–  ob upoštevanju sklepov, ki jih je Svet sprejel 16. novembra 2009 o svobodi veroizpovedi in prepričanja, v katerih je poudaril strateški pomen te svobode in boja proti verski nestrpnosti,

–  ob upoštevanju skupne izjave EU in Pakistana z dne 17. junija 2009, v kateri sta obe strani poudarili pomen celovite dolgoročne strategije, ki bo vključevala družbeni in gospodarski razvoj in pravno državo, ter potrdila, kako pomembna so nevojaška sredstva v boju proti terorizmu,

–  ob upoštevanju drugega srečanja na vrhu EU-Pakistan 4. junija 2010,

–  ob upoštevanju resolucije o boju proti razžalitvi ver, ki jo je s tesno večino sprejel Svet Združenih narodov za človekove pravice dne 26. marca 2009, ki jo vsako leto predlaga Pakistan v imenu Organizacije islamske konference,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU Catherine Ashton o napadih v Pakistanu z dne 4. aprila 2010 ter o sprejetju osemnajste ustavne spremembe z dne 20. aprila 2010,

–  ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,

A.  ker člen 3(5) Pogodbe o Evropski uniji navaja, da sta uveljavljanje demokracije ter spoštovanje človekovih pravic in civilnih svoboščin temeljni načeli in cilja Evropske unije ter skupna osnova za njene odnose s tretjimi državami,

B.  ker je večinska in državna vera Pakistana sunitski islam, manjšinske verske skupine pa sestavljajo kristjani, hindujci, sikhi, šiiti, amadi, budisti, parsi, bahajci in drugi,

C.  ker je Pakistan ena ključnih držav v boju proti terorizmu in razširjanju nasilnega ekstremizma,

D.  ker sta njegova notranja stabilnost in njegove demokratične institucije pred hudo preizkušnjo zaradi vse večjega števila nasilnih napadov ekstremistov, do katerih prihaja skoraj vsak dan,

E.  ker so zaradi stalne grožnje radikalnih muslimanskih skupin, ki delujejo na obeh straneh pakistansko-afganistanske meje, skupna mednarodna prizadevanja za podporo in okrepitev gospodarskega in družbenega razvoja v Pakistanu še toliko nujnejša,

F.  ker so enake pravice za manjšine omenjene v viziji ustanovitelja Pakistana Mohameda Alija Džinaha, kot je izrazil v svojem govoru ustavni skupščini leta 1947: lahko pripadate katerikoli veri, kasti ali prepričanju – to nima nič opraviti z državnimi posli … Začenjamo s tem temeljnim načelom, da smo vsi državljani, državljani ene države,

G.  ker poglavje o temeljnih pravicah pakistanske ustave iz leta 1973 zagotavlja svobodo izpovedovanja vere in upravljanja verskih institucij (člen 20), enakost vseh državljanov (člen 25) ter legitimne pravice in interese manjšin (člen 26),

H.  ker po drugi strani člen 260 ustave razlikuje med muslimani in nemuslimani ter tako omogoča diskriminacijo na podlagi vere,

I.  ker poročila in raziskave neodvisnih agencij kažejo, da so manjšine v Pakistanu prikrajšane za osnovne civilne svoboščine in enake možnosti pri delu, izobraževanju in političnem zastopanju,

J.  ker se po ocenah več kot 85 % žensk v Pakistanu sooča z zlorabo v družini, tako telesno kot psihično; ker je nasilje nad deklicami in ženskami, tudi posilstvo, nasilje v družini in prisilne poroke, še vedno resen problem, krivdo za to pa gre deloma pripisati šeriatski zakonodaji,

K.  ker je pakistanska vlada novembra 2008 za zveznega ministra za manjšinske zadeve imenovala predstavnika za manjšine in poslanca pakistanskega parlamenta Šahbaza Bhatija; takrat je tudi prvič povzdignila to mesto na vladno raven,

L.  ker je pakistanska vlada v obdobju od novembra 2008 ustvarila kvoto pet odstotkov delovnih mest za manjšine v javnem sektorju, priznala nemuslimanske praznike, razglasila 11. avgust za nacionalni dan manjšin in zagotovila sedeže v senatu za predstavnike manjšin,

M.  ker je 25. decembra 2009 predsednik Asif Ali Zardari ponovil zavezo pakistanske ljudske stranke, da bo podpirala pravico vseh manjšin do enakopravne obravnave z drugimi državljani,

N.  ker sta zaveza pakistanske vlade svobodi veroizpovedi in njena vodilna vloga v Organizaciji islamske konference pri podpiranju načrta za boj proti razžalitvi ver pri Združenih narodih protislovni,

O.  ker pravne določbe, poznane kot zakoni o svetoskrunstvu, ki so bile uvedene leta 1982 in 1986, spodkopavajo temeljne verske pravice in pravice manjšin, ki jih zagotavlja ustava; ker sta v oddelku 295 C pakistanskega kazenskega zakonika za svetoskrunstvo predvidena smrtna kazen in dosmrtna ječa,

P.  ker ekstremistične skupine in tisti, ki hlepijo po osebnem maščevanju, zlorabljajo zakone o svetoskrunstvu; zaradi njih je prišlo tudi do povečanja nasilja proti pripadnikom verskih manjšin, zlasti amadov, pa tudi kristjanov, hindujcev, sikhov, šiitov, budistov, parsov in bahajcev ter kritičnih državljanov, ki si drznejo ugovarjati nepravičnostim,

Q.  ker je velika večina oseb, obtoženih v skladu z zakoni o svetoskrunstvu, muslimanov, vendar lahko obtožbe proti posameznikom iz manjšinskih ver sprožijo nesorazmerno nasilje proti vsej njihovi skupnosti; ker so obtožbe svetoskrunstva poleti 2009 sprožile množično nasilje proti kristjanom v Godžri in Korianu, pri čemer je umrlo osem oseb, uničenih pa je bilo najmanj sto hiš,

R.  ker je bilo leta 2009 šestinsedemdeset oseb obtoženih svetoskrunstva v 25 prijavljenih primerih, vključno s sedemnajstimi osebami, obtoženimi v skladu z oddelkom 295 C pakistanskega kazenskega zakonika,

S.  ker se odvetniki in zagovorniki človekovih pravic v Pakistanu pogosto soočajo z grožnjami s smrtjo in nadlegovanjem, zlasti pa so za tako tveganje ranljivi odvetniki, ki zagovarjajo primere svetoskrunstva; ker se morajo celo številni, ki so bili uspešno oproščeni, preostanek življenja skrivati,

T.  ker je avgusta 2009 pakistanski podpredsednik vlade Gilani napovedal ustanovitev odbora, ki bo pregledal in izboljšal zakone, ki škodujejo verski harmoniji, v svoji izjavi pa je namignil na zakone o svetoskrunstvu iz leta 1982 in 1986; ker pa doslej taki pregledi še niso bili predlagani,

U.  ker so ahmadijski muslimani v Pakistanu pogosto diskriminirani in preganjani, kar podpirajo določbe proti njim iz oddelka 298 v pakistanskem kazenskem zakoniku; nedavni primer je umor upokojenega ahmadijskega profesorja, ki ga je 5. januarja 2010 ubil zamaskiran strelec,

V.  ker vlada Pakistana vodi postopek ratifikacije Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter konvencije Združenih narodov iz leta 1984 proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju,

1.  pozdravlja ukrepe, ki jih je vlada Pakistana od novembra 2008 sprejela v interesu verskih skupnosti, kot so na primer določitev kvote pet odstotkov delovnih mest za manjšine v zveznem sektorju, priznavanje nemuslimanskih praznikov in razglasitev nacionalnega dneva manjšin;

2.  v celoti podpira prizadevanje zveznega ministra za manjšinske zadeve za vzpostavitev omrežja lokalnih odborov za medversko harmonijo, da se spodbudi dialog in zmanjšajo verske napetosti; poziva vse ostale vladne akterje in države, naj v celoti podprejo te ukrepe;

3.  pozdravlja zavezanost predsednika vlade Pakistana k dodelitvi lastninskih pravic manjšinskim prebivalcem iz revnih četrti Islamabada;

4.  pozdravlja prizadevanje pakistanske vlade za zagotovitev sedežev za manjšino v senatu, prav tako za ženske, ki predstavljajo manjšinske skupine v senatu, in izraža upanje, da bodo te zaveze izpolnjene;

5.  poziva vlado Pakistana, naj ponovno pregleda prakso vključevanja verske identitete svojih državljanov v vse nove potne liste, da se preprečijo vse diskriminatorne prakse;

6.  izraža solidarnost s pakistansko vlado glede boja proti terorizmu in širjenja nasilnega ekstremizma;

7.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi zakonov o svetoskrunstvu, ki so lahko v Pakistanu povod za smrtno kazen in se pogosto uporabljajo za izvajanje cenzure, kazenskega pregona, preganjanja in v nekaterih primerih za umor članov političnih, rasnih in verskih manjšin ter omogočajo zlorabe, ki zadevajo ljudi vseh veroizpovedi v Pakistanu;

8.  poziva vlado Pakistana, naj opravi izčrpen pregled zakonov o svetoskrunstvu in njihovega sedanjega izvajanja ter med drugim oddelka 295 C kazenskega zakonika, ki določa obvezno smrtno kazen za vse, spoznane za krive svetoskrunstva, ter naj v vmesnem času izvede spremembe v skladu z navodili zveznega ministra za manjšinske zadeve;

9.  poziva pakistansko vlado, naj uresniči svojo obljubo iz leta 2008 in spremeni vse smrtne obsodbe v zaporne kazni, kar bi bil prvi korak na poti k odpravi smrtne kazni;

10.  opozarja na izjavo, ki jo je Komisija večkrat podala v odgovorih na pisna parlamentarna vprašanja, da tesno spremlja odzivanje pakistanske vlade na nasilje množice, ki so ga sprožile obtožbe zaradi svetoskrunstva v Godžri in Korianu; prav tako poziva Komisijo, naj zahteva podrobne podatke o otipljivem napredku, ki je bil dosežen, zlasti glede privedbe storilcev pred sodišče;

11.  izraža zaskrbljenost zlasti zaradi trajajoče diskriminacije in preganjanja skupnosti ahmadijskih muslimanov v Pakistanu ter poziva pakistansko vlado, naj razveljavi oddelek 298 pakistanskega kazenskega zakonika, ki resno omejuje vsakdanje življenje te skupine, ter naj prepreči dogodke, ki razpihujejo sovraštvo, kot so konference o „koncu preroštva“ v Lahoreju;

12.  poziva pakistanske oblasti k celovitemu izvajanju sodbe vrhovnega sodišča Pakistana v skladu s katero morajo zagotoviti vpis vseh upravičenih volivcev v nove volilne imenike, vključno z ahmadijskimi muslimani;

13.  izraža zaskrbljenost zaradi možne zlorabe kampanje za boj proti razžalitvi ver pri ZN in opozarja na sklepe Sveta z dne 16. novembra 2009;

14.  poziva vlado Pakistana, naj v celoti in brez pridržkov ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 ter konvencijo Združenih narodov iz leta 1984 proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju; meni, da svoboda prepričanja, kot jo določa pakt ZN, zagotavlja ustrezen referenčni okvir, katerega bi mogle podpreti vse države podpisnice in ki zagotavlja zaščito njihovih državljanov, da se jim omogoči svobodno prakticiranje vere;

15.  poziva vlado, naj zagotovi spoštovanje človekovih pravic manjšin, ki so določene v ustavi in Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, zlasti v členu 18, ki določa, da „ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere“;

16.  podpira vse pobude za spodbujanje dialoga in vzajemnega spoštovanja med skupnostmi; poziva politične in verske oblasti, naj spodbujajo strpnost ter pripravijo pobude proti sovraštvu in nasilnemu ekstremizmu;

17.  odločno poziva pakistansko vlado k izvajanju predlaganih reform izobraževalnega sistema ter k regulaciji medres in izvajanju nadzora nad njimi; poziva pakistanske oblasti, naj iz učbenikov, ki jih je odobril oddelek za nacionalni šolski program ministrstva za izobraževanje, odstranijo vso propagando, ki spodbuja sovraštvo, versko superiornost in koncept razžalitve vere;

18.  poziva vlado Pakistana, naj Asmi Džahangir, posebni poročevalki ZN za svobodo religije in prepričanja, olajša obisk Pakistana;

19.  poziva Svet in Komisijo, naj vprašanje o pravicah manjšin v Pakistanu vključita v dnevni red bližajočega se vrhunskega srečanja, da se začne zgodnja reforma diskriminatorne zakonodaje o svetoskrunstvu;

20.  poziva Svet, naj v okviru dialoga s Pakistanom o boju proti terorizmu vključi vprašanje verske strpnosti v družbi, saj je to bistveno za dolgoročni boj proti verskemu ekstremizmu;

21.  poziva države članice in Komisijo, naj še naprej finančno podpirajo organizacije za človekove pravice in zagovornike človekovih pravic ter pripravijo praktične ukrepe za podporo vse močnejšega gibanja civilne družbe v Pakistanu proti zakonom o svetoskrunstvu in drugi diskriminatorni zakonodaji;

22.  opozarja na izjavo, ki jo je Komisija večkrat podala v svojih odgovorih na pisna parlamentarna vprašanja, da tesno spremlja odzivanje pakistanske vlade na protikrščansko nasilje v Godžri in Korianu, ter poziva Komisijo, naj zahteva podrobne podatke o otipljivem napredku, ki je bil dosežen, zlasti glede privedbe storilcev pred sodišče;

23.  poziva Svet in Komisijo, naj vztrajata, da vlada Pakistana potrdi klavzulo o demokraciji in človekovih pravicah, opredeljeno v sporazumu o sodelovanju med Evropsko unijo in Islamsko republiko Pakistan; poziva Komisijo, naj predstavi poročilo o izvajanju sporazuma o sodelovanju in klavzule o demokraciji in človekovih pravicah;

24.  poziva Svet k podpori vlade Pakistana pri oblikovanju pakistanskega ministrstva za človekove pravice ter pri vzpostavljanju pomembne, neodvisne in verodostojne nacionalne komisije za človekove pravice;

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter pakistanski vladi in parlamentu.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0351.
(2) UL C 263 E, 16.10.2008, str. 666.
(3) UL C 282 E, 6. 11.2008, str. 434.


Tajska
PDF 111kWORD 40k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o Tajski
P7_TA(2010)0195RC-B7-0278/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju temeljnih načel o uporabi sile in strelnega orožja s strani uslužbencev organov kazenskega pregona, ki so jih Združeni narodi sprejeli leta 1990,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Catherine Ashton, z dne 8. in 13. aprila 2010, o političnih razmerah na Tajskem,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Združenja držav jugovzhodne Azije, z dne 12. aprila 2010, o razmerah na Tajskem,

–  ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,

A.  ker na Tajskem potekajo nasilni spopadi med tako imenovanimi rdečesrajčniki in vlado, skupaj z vojsko, ki jo podpira gibanje rumenosrajčnikov, ki so že zahtevali več kot 60 smrtnih žrtev in več kot 1700 ranjenih,

B.  ker so že v več kot 20 provincah te države razglasili izredne razmere,

C.  ker je v Bangkoku 10. aprila 2010 izbruhnilo nasilje med protestniki in varnostnimi silami,

D.  ker je 3. maja 2010 predsednik vlade Abhisit Vedžadživa predstavil načrt v petih točkah, ki bi moral privesti do splošnih volitev 14. novembra 2010,

E.  ker je 13. maja 2010 v Bangkoku ponovno izbruhnil val nasilja med militantnimi protestniki in varnostnimi silami,

F.  ker so izredne razmere, ki jih je razglasila tajska vlada, povzročile cenzuro satelitske televizijske postaje, nekaterih radijskih in televizijskih postaj ter internetnih strani; ker je Evropska unija globoko zaskrbljena zaradi groženj, ki pretijo medijski svobodi, in ponovno poudarja, da je svoboda izražanja osnovna pravica, ki je vključena v Splošno deklaracijo o človekovih pravicah,

G.  ker je vojaška operacija, izvedena 19. maja 2010, za okrepitev varnostnega koridorja okrog glavnega oporišča protestnikov, zahtevala več smrtnih žrtev, tudi italijanskega novinarja, in ducate ranjenih,

H.  ker je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun izrazil skrb zaradi nasilja in pozval protestnike in tajske oblasti, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo nadaljnje nasilje in izgube življenj; ker je Vietnam, ki predseduje Združenju držav jugovzhodne Azije, izrazil skrb nad slabšanjem razmer na Tajskem in pozval vse strani, naj preprečijo nasilje in si prizadevajo za spravo,

1.  izraža globo zaskrbljenost nad nasilnim konfliktom med protestniki in varnostnimi silami na Tajskem, ki ogroža demokracijo v tej državi, in izraža solidarnost s tajskim prebivalstvom ter vsemi družinami ob izgubi njihovih bližnjih v zadnjih tednih;

2.  opozarja, da temeljna načela Združenih narodov o uporabi sile in strelnega orožja s strani uslužbencev organov kazenskega pregona predpisujejo, da morajo oblasti, dokler je mogoče ter pred uporabo sile in strelnega orožja, uporabiti nenasilna sredstva, prav tako pa, da se morajo oblasti v primeru zakonite uporabe sile in strelnega orožja zadržati in ukrepati sorazmerno glede na resnost prekrška;

3.  poziva vse strani, naj se čim bolj zadržijo in prekinejo politično nasilje;

4.  pozdravlja odločitev tajske vlade, da ustanovi odbor, ki ga bodo sestavljali forenzični strokovnjaki in akademske inštitucije, za preiskavo smrtnih primerov v incidentu 10. aprila 2010, ter poziva vlado, naj v preiskavo vključi tudi nedavne smrtne primere; pozdravlja pobudo ministrstva za družbeni razvoj in človekovo varnost za odprtje centra, ki bo nudil pomoč ranjencem in sorodnikom ubitih v spopadih med državno vojsko in podporniki Združene fronte za demokracijo proti diktaturi;

5.  pozdravlja načrt predsednika vlade Abhisita Vedžadživa z dne 3. maja 2010;

6.  poziva tajsko vlado, naj zagotovi, da razglasitev izrednih razmer ne bo privedla do nesorazmernih omejitev temeljnih pravic in osebnih svoboščin; poziva tajsko vlado, naj odpravi cenzuro in omejitve pravic in svobode izražanja;

7.  poziva vse strani, naj se nemudoma vključijo v konstruktiven dialog, da bi s pogajanji hitro dosegle rešitev ter z miroljubnimi in demokratičnimi sredstvi rešile sedanjo krizo;

8.  pozdravlja poziv nacionalne komisije za človekove pravice k posvetovalnemu srečanju intelektualcev, predstavnikov družbenih gibanj, verskih voditeljev in nekdanjih štirih predsednikov vlade Ananda Panjaračuna, Banharna Silapača, Čavalita Jongčaijuda in Čuana Likpaija, da bi poiskali in predstavili rešitev, da se ta kriza konča;

9.  poudarja namero o podpori demokraciji na Tajskem, ob upoštevanju odličnih odnosov med EU in Tajsko ter vlogo Tajske kot vira napredka in stabilnosti v tej regiji;

10.  poziva mednarodno skupnost, naj si čim bolj prizadeva, da se nasilje zaustavi; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj pozorno spremlja politične razmere in uskladi ukrepe z Združenjem držav jugovzhodne Azije, da bi spodbudili dialog in okrepili demokracijo v tej državi;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, državam članicam, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladi Tajske, generalnemu sekretarju Združenja držav jugovzhodne Azije in generalnemu sekretarju Združenih narodov.


Razmere v Burmi/Mjanmaru
PDF 128kWORD 56k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o razmerah v Burmi/Mjanmaru
P7_TA(2010)0196RC-B7-0283/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burmi/Mjanmaru,

–  ob upoštevanju členov 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju člena 25 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju izjave posebnega poročevalca Združenih narodov Thomasa Ojee Quintane z dne 5. maja 2010,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Burmi/Mjanmaru na 3009. seji Sveta za zunanje zadeve v Luxembourgu 26. aprila 2010,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Catherine Ashton 1. marca 2010 o zavrnitvi pritožbe Aung San Suu Kyi na vrhovnem sodišču Burme/Mjanmara,

–  ob upoštevanju izjave predsednika 16. vrhunskega srečanja ASEAN v Hanoju 9. aprila 2010,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta – izjava o Burmi/Mjanmaru z dne 19. junija 2009,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Burmi/Mjanmaru na 2938. seji Sveta za zunanje zadeve v Luxembourgu 27. aprila 2009,

–  ob upoštevanju izjave predsedstva EU z dne 23. februarja 2009, v kateri je pozvalo k vseobsegajočemu dialogu med oblastmi in demokratičnimi silami v Burmi/Mjanmaru,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov o razmerah na področju človekovih pravic v Burmi/Mjanmaru z dne 28. avgusta 2009,

–  ob upoštevanju resolucije sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 26. marca 2010 o razmerah na področju človekovih pravic v Burmi/Mjanmaru,

–  ob upoštevanju izjave predsedstva v imenu EU z dne 14. maja 2009 o aretaciji Aung San Suu Kyi,

–  ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,

A.  ker so burmanske oblasti v letu 2010 objavile prve državne volitve po letu 1990,

B.  ker pet volilnih zakonov in štiri uredbe, kakor so bili objavljeni, kršijo vsa demokratična načela in onemogočajo izvedbo svobodnih volitev, zlasti ker izključujejo 2200 popisanih političnih zapornikov; ker je bila članom verskih redov v Burmi/Mjanmaru, vključno s približno 400.000 budističnimi menihi, izrecno prepovedana udeležba na volitvah, kar dokazuje, da vojaška hunta stalno diskriminira na podlagi vere ali statusa,

C.  ker ti zakoni kršijo temeljna načela svobode izražanja in pravice združevanja; ker burmanskih sredstvom obveščanja v tujini, ki so burmanskemu prebivalstvu glavni vir informacij, v Burmi/Mjanmaru še vedno ni dovoljeno delovati,

D.  ker ti zakoni temeljijo na ustavi iz leta 2010, ki zagotavlja nekaznovanje za zločine, ki jih je zagrešil sedanji režim, in ki v času izrednega stanja predvideva popolno mirovanje temeljnih pravic za nedoločen čas; ker je nova burmanska/mjanmarska ustava napisana tako, da ohranja diktaturo v civilni preobleki in ne zagotavlja človekovih pravic ali obetov za dejanske spremembe,

E.  ker se sistematično in kruto zatira vsako izražanje političnega nesoglasja (na primer s samovoljnimi aretacijami, krivičnim sojenjem, zapiranjem, mučenjem in zunajsodnimi usmrtitvami),

F.  ker volitve brez udeležbe opozicije niso svobodne in poštene,

G.  ker se je Nacionalna liga za demokracijo, ki je bila glavna zmagovalka na zadnjih demokratičnih volitvah, odločila, da bo zaradi postavljenih pogojev glede udeležbe bojkotirala volitve; ker je bila Nacionalna liga za demokracijo 6. maja 2010 po zakonu razpuščena, potem ko se ni prijavila za volitve,

H.  ob upoštevanju deklaracije s 16. srečanja na vrhu združenja ASEAN, v kateri so udeleženci poudarili pomen sprave in izvedbo splošnih, svobodnih, rednih in za vse odprtih volitev,

I.  ker je posebni poročevalec Združenih narodov za Burmo/Mjanmar obsodil grobe in sistematične kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešila diktatura v tej državi, ter izjavil, da gre za državno politiko, v kateri so udeleženi organi na vseh ravneh izvršnega, vojaškega in sodnega sistema, ter je pozval k vzpostavitvi preiskovalne komisije Združenih narodov za vojne zločine in zločine proti človečnosti, ki jih je zagrešila diktatura,

J.  ker burmanska/mjanmarska vlada kljub večkrat ponovljenim zahtevam že več mesecev zavrača, da bi dovolila posebnemu odposlancu EU za Burmo obisk v državi in sodelovanje v dialogu,

K.  ker burmanska/mjanmarska vlada od leta 2003 zavrača vse predloge Združenih narodov in mednarodne skupnosti, da bi revidirala svoj sedemstopenjski načrt za demokracijo,

L.  ker je bilo doslej registriranih 2200 političnih zapornikov, ki so jih zaprli zaradi sodelovanja v miroljubnih dejavnostih v Burmi/Mjanmaru, in ker več kot 140 političnim zapornikom načrtno odrekajo zdravljenje, vključno s študentskim vodjo Generacije 88 Ko Mya Ayem, ki boleha za življenjsko nevarno boleznijo srca,

M.  ker vojska nadaljuje s kršenjem človekovih pravic civilistov na območjih, kjer prihaja do etničnih konfliktov, vključno z zunajsodnimi usmrtitvami, prisilnim delom in spolnim nasiljem,

N.  ker se nadaljujejo napadi na civilne pripadnike etničnih manjšin v vzhodni Burmi/Mjanmaru, zaradi česar je na stotisoče ljudi razseljenih, med njimi pa je veliko takih, ki jih čezmejna pomoč iz sosednih držav ne more doseči, ker diktatura omejuje humanitarno pomoč,

O.  ker je voditeljica opozicijske Nacionalne lige za demokracijo Aung San Suu Kyi že od leta 2003 v hišnem priporu; ker so jo oblasti 14. maja 2009 prijele in obtožile, da je prekršila pogoje hišnega pripora, ker je dovolila obisk Američana Johna Yettawa; ker je kazenski oddelek sodišča v zaporu Insein v Jangonu 11. avgusta 2009 obsodil Aung Suu Kyi na tri leta zapora zaradi kršitve hišnega pripora, obsodba pa je bila kasneje zmanjšana na 18 mesecev hišnega pripora; ker je vrhovno sodišče v Burmi/Mjanmaru 1. marca 2010 zavrnilo pritožbo Aung San Suu Kyi zoper nepravično obsodbo, izrečeno leta 2009,

P.  ker je EU še vedno velika donatorica za to državo in je pripravljena povečati svojo pomoč ljudem v Burmi/Mjanmaru, da bi izboljšala njihove socialne in ekonomske razmere,

Q.  ker je Urad Evropske skupnosti za človekoljubno pomoč (ECHO) kljub nespremenjenemu številu beguncev zmanjšal financiranje zanje na tajsko-burmanski meji in prenehal financirati internate v begunskih taboriščih,

R.  ker so varnostni svet Združenih narodov, generalna skupščina Združenih narodov, Svet Združenih narodov za človekove pravice, Evropska unija in številne vlade izjavili, da je rešitev za težave v Burmi pristen tristranski dialog med Aung San Suu Kyi in Nacionalno ligo za demokracijo, pravimi predstavniki etničnih skupin in burmansko/mjanmarsko vlado, in da slednja vlada še vedno zavrača sodelovanje v takem dialogu,

1.  ponovno potrjuje svojo odločno zavezo ljudstvu Burme/Mjanmara;

2.  obsoja organizacijo volitev ob popolni odsotnosti demokracije in po pravilih, ki izključujejo glavno demokratično opozicijsko stranko in ki stotisočem burmanskih državljanov odrekajo aktivno in pasivno volilno pravico z jasnim namenom, da se vsa državna opozicija izključi iz volitev;

3.  obžaluje, da bo po novi ustavi vojski zagotovljena vsaj četrtina sedežev v parlamentu in bo imela tako dovolj moči, da bo začasno ukinila državljanske svoboščine in zakonodajni organ, kadar bo presodila, da je to v interesu nacionalne varnosti;

4.  odločno poziva vlado Burme/Mjanmara, naj nemudoma sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev svobodnega, poštenega in preglednega volilnega postopka, vključno z udeležbo vseh volivcev, vseh političnih strank in drugih zainteresiranih strani v volilnem postopku, ter naj dovoli navzočnost mednarodnih opazovalcev; poziva, naj se odpravijo volilni zakoni, ki so bili objavljeni marca 2010 in ki onemogočajo organizacijo svobodnih in preglednih volitev;

5.  poziva oblasti Burme/Mjanmara, naj spoštujejo pozive mednarodne skupnosti ter dovolijo Aung San Suu Kyi in drugim zapornikom vesti udeležbo v političnem procesu;

6.  poziva mednarodno skupnost, naj si karseda prizadeva zagotoviti izvedbo svobodnih in demokratičnih volitev;

7.  odločno poziva vlado Burme/Mjanmara, naj odpravi omejitve za svobodo zbiranja, združevanja, gibanja ter izražanja, tudi za svobodne in neodvisne medije, med drugim z omogočenjem javne razpoložljivosti in dostopnosti interneta in storitev mobilne telefonije, ter naj odpravi cenzuro;

8.  odločno obsoja stalno sistematično kršenje človekovih pravic, temeljnih svoboščin in osnovnih demokratičnih pravic ljudi v Burmi/Mjanmaru; poziva oblasti Burme/Mjanmara, naj prenehajo kršiti mednarodne človekove pravice in humanitarno pravo;

9.  poziva vlado Burme/Mjanmara, naj nemudoma in brezpogojno izpusti vse zapornike vesti ter v celoti obnovi njihove politične pravice in naj se vzdrži nadaljnjih politično motiviranih aretacij;

10.  javno poziva visoko predstavnico in države članice, naj podprejo priporočilo posebnega poročevalca Združenih narodov za Burmo/Mjanmar, da bi Združeni narodi ustanovili preiskovalno komisijo za vojne zločine in zločine proti človečnosti v tej državi, in naj to zahtevo vključijo v osnutek resolucije, o katerem bodo razpravljali na generalni skupščini Združenih narodov leta 2010;

11.  poudarja, da je mogoče politične in družbeno-gospodarske izzive, s katerimi se spopada Burma/Mjanmar, rešiti samo v pristnem dialogu z vsemi zainteresiranimi stranmi, vključno z etničnimi skupinami in opozicijo;

12.  ponovno poudarja, da je za prehod v demokracijo pomemben pristen proces dialoga in nacionalne sprave; poziva vlado Burme/Mjanmara, naj nemudoma začne pristen dialog z vsemi strankami in etničnimi skupinami; ob tem pozdravlja prizadevanja generalnega sekretarja Združenih narodov in posebnega poročevalca Združenih narodov za Burmo/Mjanmar v zvezi z mediacijo;

13.  poziva vlade Kitajske, Indije in Rusije, naj uporabijo svoj precejšnji gospodarski in politični vpliv pri burmanskih oblasteh, da bi v Burmi/Mjanmaru dosegli viden napredek ter končali pošiljke orožja in drugih strateških virov; poziva vlade držav v združenju ASEAN in vlado Kitajske, ki imajo z Burmo/Mjanmarom „posebne odnose“, naj uporabijo svoje dobre usluge predvsem za to, da bi zaustavile burmansko politiko etničnega čiščenja, naperjeno proti Rohingjam, zaradi česar stotisoči bežijo čez mejo v Bangladeš in še povečujejo bedo najrevnejših, ki živijo v okrožju Cox Bazaar;

14.  močno podpira neprekinjeno delo posebnega odposlanca EU in poziva oblasti Burme/Mjanmara, naj v celoti sodelujejo z njim;

15.  pozdravlja odločitev Sveta, da bo podaljšal omejevalne ukrepe iz sedanjega sklepa EU za leto dni, in poudarja, da je pripravljen pregledati, spremeniti ali okrepiti že sprejete ukrepe glede na dogodke na terenu;

16.  poziva Komisijo, naj prekliče zmanjšanje financiranja za begunce na tajsko-burmanski meji in začne nemudoma financirati čezmejno pomoč, zlasti zdravstveno;

17.  ponovno poziva k reševanju vprašanja beguncev Rohingja v Bangladešu; poziva vlado Bangladeša, naj jim dovoli, da se uradno registrirajo kot begunci, oblasti Burme/Mjanmara pa, naj ustavijo preganjanje in popolnoma spoštujejo temeljne pravice ljudstva Rohingja kot verske in etnične manjšine;

18.  pozdravlja podporo Evropske unije svetovnemu embargu za orožje ter poziva evropske vlade in Komisijo, naj začnejo dejavno ukrepati za svetovni dogovor o tovrstni prepovedi;

19.  podpira mediacijsko misijo generalnega sekretarja združenih narodov in pozdravlja njegovo zavezanost reševanju tega vprašanja;

20.  naroča svojim delegacijam za odnose z združenjem ASEAN, Kitajsko, Rusijo, ZDA, Indijo, državami južne Azije in Japonsko, naj uvrstijo vprašanje Burme/Mjanmara na dnevni red svojih srečanj z ustreznimi partnerji in sogovorniki iz teh držav;

21.  naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, posebnemu odposlancu EU za Burmo, burmanskemu državnemu svetu za mir in razvoj, vladam držav članic združenj ASEAN in ASEM, sekretariatu združenja ASEM, medparlamentarni skupini v združenju ASEAN za Mjanmar, Aung San Suu Kyi, generalnemu sekretarju Združenih narodov, visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice in posebnemu poročevalcu odbora za človekove pravice Združenih narodov za Burmo/Mjanmar.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov