Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1717/2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost (KOM(2009)0195 – C7-0042/2009 – 2009/0058(COD))
– ob upoštevanju predloga Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2009)0195),
– ob upoštevanju člena 251(2) in členov 179(1) ter 181a Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0042/2009),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),
– ob upoštevanju členov 294(3) in 209(1) in 212 Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti z dne 20. maja 2008 v zadevi št. C-91/05, Komisija proti Svetu, ki je za ničnega razglasilo Sklep Sveta 2004/833/SZVP z dne 2. decembra 2004 o izvajanju skupnega ukrepa 2002/589/SZVP z namenom prispevanja Evropske unije skupnosti ECOWAS v okviru moratorija na lahko orožje in orožje malega kalibra,
– ob upoštevanju člena 55 svojega Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A7-0066/2009),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali ga nadomestiti z drugim besedilom;
3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.
Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 21. oktobra 2010 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2010 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1717/2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost
(1) Uredba (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost(2) je bila oblikovana, da bi se Skupnosti omogočil skladen in celosten odziv na krizne razmere in bližajoče se krizne razmere z enim samim pravnim instrumentom, ki je povezan s poenostavljenimi postopki odločanja.
(2) Na podlagi pregleda v skladu s členom 25 Uredbe (ES) št. 1717/2006 je bilo ugotovljeno, da je primerno uvesti nekatere spremembe Uredbe.
(3) Uredbo (ES) št. 1717/2006 je treba uskladiti s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (veliki senat) z dne 20. maja 2008(3), ki je ugotovila, da ukrepe za boj proti širjenju in nezakoniti uporabi lahkega orožja ter orožja malega kalibra in dostop do njega lahko izvaja Skupnost v okviru svoje razvojne politike in torej na podlagi Uredbe (ES) št. 1717/2006.
(4) Izboljšati bi bilo treba doseganje ciljev iz točke (3) člena 4 Uredbe (ES) št. 1717/2006 in povečati skladnost, s tem da se sodelovanje pri dodeljevanju javnih naročil ali pogodb o donaciji na podlagi točke (3) člena 4 navedene uredbe omogoči na splošni ravni, kakor že velja za ukrepe na podlagi člena 3, pri čemer bi se določbe o sodelovanju in pravilih o poreklu za odzivanje na krizne razmere uskladile z določbami o pripravljenosti na krizne razmere.
(5)Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi več državnimi strateškimi dokumenti, tematskimi strateškimi dokumenti in večletnimi indikativnimi programi, saj ti dokumenti dopolnjujejo Uredbo (ES) št. 1717/2006 in se splošno uporabljajo. Zlasti je pomembno, da Komisija med svojim pripravljalnim delom izvede ustrezna posvetovanja, tudi s strokovnjaki.
(6) Izkazalo se je, da so finančna sredstva iz člena 24 Uredbe (ES) št. 1717/2006, namenjena ukrepom na podlagi točke (1) člena 4 navedene uredbe, nezadostna in bi jih bilo treba povečati. Zajeta so številna področja in tudi v okviru večnamenskih programov jih je z omejenimi sredstvi, ki so na voljo, mogoče učinkovito obravnavati le nekaj. Razvijanje učinkovitih ukrepov na področju kritične infrastrukture, tveganj za javno zdravje in svetovnih odzivov na nadregionalne grožnje zahteva obsežnejše ukrepe, da se bodo zagotovili resničen vpliv, vidnost in verodostojnost. Poleg tega je za razvijanje nadregionalnih ukrepov, ki dopolnjujejo nacionalne in regionalne programe, potrebna ustrezna raven financiranja, da se doseže kritična masa. Najvišji odstotek, ki je v okviru skupnih finančnih sredstev dodeljen za ukrepe iz točke (1) člena 4 navedene uredbe, bi bilo treba povišati s 7 % na 10 %, da bi se omogočilo nadaljnje doseganje ciljev iz točke (1) člena 4 te urebe.
(7) Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te uredbe in jih torej zaradi obsega ali potrebnih ukrepov lažje doseže Unija, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti, kakor je določeno v navedenem členu, ta uredba ne posega dlje, kakor je potrebno za doseganje navedenih ciljev.
(8) Zato bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1717/2006 ustrezno spremeniti –
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Uredba (ES) št. 1717/2006 se spremeni:
(1) v členu 3(2) se točka (i) nadomesti z naslednjim:"
(i)
podporo ukrepom v okviru politike sodelovanja Unije in njenih ciljev za boj proti nezakoniti uporabi in dostopu do orožja malega kalibra ter lahkega orožja; taka podpora bi lahko vključevala tudi raziskovalne dejavnosti, pomoč žrtvam, dvigovanje ozaveščenosti javnosti in razvoj pravnega ter upravnega strokovnega znanja in dobrih praks;
"
(2) člen 4 se spremeni:
(a) v točki (1) se prvi odstavek točke(a) nadomesti z naslednjim:"
(a)
okrepitev zmogljivosti organov pregona in sodnih organov ter civilne oblasti, vključenih v boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, vključno z nezakonitim prometom z ljudmi, drogami, strelnim orožjem, orožjem malega kalibra ter lahkih orožjem in eksplozivnimi snovmi, ter v učinkovit nadzor nad nezakonito trgovino in tranzitom.
"
(b)točki (3), prvi odstavek, se doda naslednja točka:"
(c)
razvoja in organiziranja civilne družbe ter njene udeležbe v političnem procesu, vključno z ukrepi za okrepitev vloge žensk v tem procesu in ukrepi za spodbujanje neodvisnih, pluralističnih in profesionalnih medijev.
"
(c)točki (3) se doda naslednji odstavek:"
Ukrepi pod to točko se lahko, če je primerno, izvajajo s pomočjo partnerstva EU za izgradnjo miru.
"
(3)v členu 6 se odstavka 3 in 4 nadomestita z naslednjim:"
3.Ko strošek izjemnega ukrepa pomoči presega 20 000 000 EUR, ta ukrep sprejme Komisija ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
4.Komisija lahko sprejme programe vmesnega odziva z namenom vzpostaviti ali ponovno vzpostaviti bistvene pogoje, potrebne za učinkovito izvajanje politik zunanjega sodelovanja Skupnosti. Programi vmesnega odziva gradijo na izjemnih ukrepih pomoči. Sprejme jih Komisija bo upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
"
(4)člen 7 se spremeni kot sledi:
(a)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:"
3.Večdržavne in tematske strateške dokumente in njihove spremembe ali dopolnitve sprejme Komisija z delegiranimi akti v skladu s postopkom iz člena 22, pod pogoji iz členov 22a in 22b. Ti dokumenti krijejo začetno obdobje, ki ni daljše od obdobja veljavnosti te uredbe, in se pregledajo sredi tega obdobja.
"
(b) odstavek 7 se nadomesti z naslednjim:"
7.Večletne indikativne programe in njihove spremembe ali dopolnitve sprejme Komisija z delegiranimi akti, v skladu s postopkom iz člena 22, pod pogoji iz členov 22a in 22b. Vzpostavijo se, kjer je primerno, po posvetovanju z zadevno partnersko državo ali regijo.
"
(5) člen 8(3) se nadomesti z naslednjim:"
3.Letne akcijske programe in njihove spremembe ali dopolnitve sprejme Komisija bo upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
"
(6) v členu 9 se odstavka 3 in 4 nadomestita z naslednjim:"
3.Posebne ukrepe, katerih stroški presegajo 5 000 000 EUR sprejme Komisija bo upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
4.Komisija obvesti Evropski parlament in Svet v enem mesecu o sprejetju posebnih ukrepov, ki znašajo do 5 000 000 EUR.
"
(7) v členu 17 se odstavka 4 in 5 nadomestita z naslednjim:"
4. V primeru izjemnih ukrepov pomoči in programov vmesnega odziva iz člena 6 ter ukrepov, sprejetih za doseganje ciljev iz člena 4(3), je sodelovanje pri dodeljevanju javnih naročil ali pogodb o donaciji na voljo na splošni ravni.
5. V primeru ukrepov, sprejetih za doseganje ciljev iz člena 4(1) in (2), je sodelovanje pri dodeljevanju javnih naročil ali pogodb o donaciji odprto vsem fizičnim ali pravnim osebam iz držav v razvoju ali iz držav v prehodu, kot to določa OECD, in fizičnim ali pravni osebam iz katere koli druge države, ki izpolnjuje pogoje v okviru strategije, prav tako pa se zanje uporabljajo pravila o poreklu.
"
(8)člen 21 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 21
Ocenjevanje
Komisija redno ocenjuje rezultate in učinkovitost politik in programov ter učinkovitost načrtovanja programov, da bi ugotovila, ali so cilji izpolnjeni, ter da bi omogočila oblikovanje priporočil z namenom izboljšanja prihodnjih dejavnosti. Komisija pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu v razpravo pomembna poročila o oceni. Rezultati se uporabijo pri nadaljnjem oblikovanju programa in razporejanju sredstev.
"
(9)člen 22 se nadomesti z naslednjim:
Člen 22
Izvajanje pooblastil
1. Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov iz člena 7(3) in člena 7(7) se dodeli Komisiji za obdobje veljavnosti te uredbe.
2.Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
3.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se Komisiji podeli pod pogoji iz členov 22b in 22c.
Člen 22a
Preklic pooblastil
1.Evropski parlament ali Svet lahko kadar koli prekliče prenos pooblastil iz člena 7(3) in člena 7(7).
2.Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu prenesenih pooblastil, o tem obvesti drugo institucijo in Komisijo v razumnem času pred sprejetjem končnega sklepa, pri čemer navede prenesena pooblastila, ki bi lahko bila preklicana, ter morebitne razloge za preklic.
3.Z odločitvijo o preklicu pooblastil prenehajo veljati prenesena pooblastila, navedena v tej odločitvi. Odločitev začne veljati takoj ali na poznejši datum, ki je v njej naveden, in ne vpliva na veljavnost delegiranih aktov, ki so že v veljavi. Sklep se objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 22b
Nasprotovanje delegiranim aktom
1.Evropski parlament ali Svet lahko ugovarjata delegiranemu aktu v dveh mesecih od dne uradnega obvestila.
Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta je mogoče to obdobje podaljšati za dva meseca.
2.Če do izteka roka iz odstavka 1 Evropski parlament ali Svet ne nasprotujeta delegiranemu aktu, se ta objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na tam navedeni datum.
Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom tega obdobja, če Evropski parlament in Svet obvestita Komisijo, da mu ne nameravata nasprotovati.
3.Če Evropski parlament ali Svet nasprotujeta delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, ta ne začne veljati. Institucija, ki mu ugovarja, obrazloži ugovor zoper njega.
(10) člen 24 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 24
Finančna sredstva
Finančna sredstva za izvajanje te uredbe v obdobju 2007–2013 znašajo 2 062 000 000 EUR. Letna odobrena proračunska sredstva odobri proračunski organ v okviru finančnega okvira.
V obdobju 2007–2013 se:
(a)
za ukrepe iz točke 1 člena 4 nameni največ 10 odstotkov finančnih sredstev;
(b)
za ukrepe iz točke 2 člena 4 nameni največ 15 odstotkov finančnih sredstev;
(c)
za ukrepe iz točke 3 člena 4 nameni največ 10 odstotkov finančnih sredstev, če je predvideni znesek skladen s sedanjim pregledom partnerstva EU za izgradnjo miru in notranjih sredstev.
"
Člen 2
Začetek veljavnosti
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembah Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja ter o spremembah Uredbe (ES) št. 1889/2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (KOM(2009)0194 – C7-0043/2009 – 2009/0060A(COD))
– ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2009)0194),
– ob upoštevanju člena 251(2) in člena 179(1) ter prvega odstavka člena 181a Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0043/2009),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),
– ob upoštevanju člena 294(3) in člena 209(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0078/2009),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;
3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.
Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 21. oktobra 2010 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2010 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembah Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja ▌
(1) Da bi se izboljšala učinkovitost in preglednost zunanje pomoči Skupnosti, je bil leta 2006 določen nov okvir za načrtovanje in zagotavljanje pomoči, ki vsebuje Uredbo Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA)(2), Uredbo (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva(3), Uredbo Sveta (ES) št. 1934/2006 z dne 21. decembra 2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom(4), Uredbo (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost(5), Uredbo Sveta (Euratom) št. 300/2007 z dne 19. februarja 2007 o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti(6), Uredbo (ES) št. 1889/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu(7) ter Uredbo (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja(8).
(2) Pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 so se pokazale nedoslednosti na področju izjeme od načela neupravičenosti do financiranja stroškov, povezanih z davki, carinami, prispevki in drugimi davčnimi obremenitvami, s strani Unije. Glede na to se predlaga, da se spremenita ustrezni določbi navedene uredbe, da bi se uskladila z ostalimi instrumenti.
(3) Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme delegirane akte v zvezi z geografskimi strateškimi dokumenti, večletnimi okvirnimi programi in strateškimi dokumenti, saj ti dokumenti dopolnjujejo Uredbo (ES) št. 1905/2006 in se splošno uporabljajo. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.
(4) Ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje zadevnih ciljev, v skladu s členom 5(4) Pogodbe o Evropski uniji.
(5) Zato bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1905/2006 ustrezno spremeniti –
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Uredba (ES) št. 1905/2006 se spremeni:
(1) v členu 17(2) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:"
Dodatna navodila v zvezi z razdelitvijo skupnega zneska upravičenim državam sprejme Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 35, ob upoštevanju pogojev iz členov 35a in 35b.
"
(2) člen 21 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 21
Sprejetje strateških dokumentov in večletnih okvirnih programov
Strateške dokumente in večletne okvirne programe iz členov 19 in 20 ter njihove morebitne preglede, navedene v členu 19(2) in členu 20(1), kakor tudi spremljevalne ukrepe iz člena 17, sprejme Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 35, ob upoštevanju pogojev, določenih v členih 35a in 35b.
"
(3) člen 22(3) se nadomesti z naslednjim:"
3.Letne programe ukrepov sprejme Komisija ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
"
(4) v členu 23 se odstavka 3 in 4 nadomestita z naslednjim:"
3.Kadar stroški takšnih ukrepov presežejo 10 milijonov EUR, jih Komisija sprejme ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta. Če so stroški posebnih ukrepov pod 10 milijonov EUR, Komisija ukrepe v roku enega meseca po sprejetju sklepa predloži v informacijo Evropskemu parlamentu in Svetu.
4.Spremembe posebnih ukrepov, kot so tehnične prilagoditve, podaljšanje obdobja izvajanja, prerazporeditev sredstev znotraj predvidenega proračuna ali zvišanje oz. znižanje proračuna za manj kot 20 % začetnega proračuna, če takšne spremembe ne vplivajo na začetne cilje, določene v sklepu Komisije, se v roku enega meseca sporočijo Evropskemu parlamentu in Svet.
"
(5) člen 25(2) se nadomesti z naslednjim:"
2. Pomoč Unije se načeloma ne uporablja za plačilo davkov, carin ali prispevkov v državah upravičenkah.
"
(6) v členu 33 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:"
1.Komisija redno spremlja in pregleduje svoje programe ter ocenjuje rezultate izvajanja geografskih in tematskih politik in programov ter sektorskih politik, pa tudi učinkovitost načrtovanja programov z neodvisnimi zunanjimi ocenjevanji, kjer je to primerno, ter tako preveri, ali so bili cilji izpolnjeni, in izdela priporočila za izboljšanje prihodnjih dejavnosti. Ustrezno se upoštevajo predlogi Evropskega parlamenta, nacionalnih parlamentov ali Sveta v zvezi z neodvisnim zunanjim ocenjevanjem. Posebna pozornost se posveti socialnemu sektorju in napredku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja.
2.Poročila o oceni Komisija predloži v informacijo Evropskemu parlamentu in Svetu. Ti rezultati se kot povratna informacija upoštevajo pri zasnovi programov in dodeljevanju sredstev.
"
(7) člen 34(1) se nadomesti z naslednjim:"
1.Komisija pregleda napredek pri izvajanju ukrepov, sprejetih v skladu s to uredbo, ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži letno poročilo o izvajanju in rezultatih ter – kolikor je to mogoče – glavnih izidih in učinkih pomoči. Poročilo se prav tako predloži nacionalnim parlamentom, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.
"
(8) člen 35 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 35
Izvajanje pooblastil
1.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 17(2) in člena 21 se prenese na Komisijo za obdobje uporabe te uredbe.
2.Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
3.Pooblastil za sprejemanje delegiranih aktov je prenešeno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 35a in 35b.
Člen 35a
Preklic pooblastila
1.Pooblastilo iz člena 17(2) in člena 21 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet.
2.Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastilo, ki bi se lahko preklicalo, in možne razloge za preklic.
3.Z odločitvijo o preklicu pooblastil preneha veljati pooblastilo, navedeno v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 35b
Nasprotovanje delegiranim aktom
1.Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.
Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.
2.Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, ki je v njem določen.
Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom navedenega roka, če Evropski parlament in Svet obvestita Komisijo o nameri, da delegiranemu akti ne bosta nasprotovala.
3.Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, akt ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.
"
Člen 2
▌
Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembah Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja ter o spremembah Uredbe (ES) št. 1889/2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (KOM(2009)0194 – C7-0158/2009 – 2009/0060B(COD))
– ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2009)0194),
– ob upoštevanju člena 251(2), člena 179(1) in člena 181a Pogodbe ES, v skladu s katerimi je Komisija predložila predlog Parlamentu (C7-0158/2009),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),
– ob upoštevanju člena 294(3) ter členov 209(1) in 212 Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0188/2010),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;
3. naroči svojemu predsedniku, naj to stališče posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.
Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 21. oktobra 2010 z namenom sprejetja z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2010 Evropskega parlamenta in Sveta spremembah Uredbe (ES) ▌št. 1889/2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu
(1) Da bi se izboljšala učinkovitost in preglednost zunanje pomoči Skupnosti, je bil leta 2006 določen nov okvir za načrtovanje in zagotavljanje pomoči, ki vsebuje Uredbo Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA)(2), Uredbo (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva(3), Uredbo Sveta (ES) št. 1934/2006 z dne 21. decembra 2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom(4), Uredbo (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost(5), Uredbo Sveta (Euratom) št. 300/2007 z dne 19. februarja 2007 o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti(6), Uredbo (ES) št. 1889/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu(7) ter Uredbo (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja(8).
(2) Pri izvajanju navedenih uredb so se pokazale nedoslednosti na področju izjeme od načela neupravičenosti do financiranja stroškov, povezanih z davki, carinami, prispevki in drugimi davčnimi obremenitvami, s strani Unije. Glede na to se predlaga, da se spremenita ustrezni določbi Uredbe (ES) ▌ št. 1889/2006, da bi se uskladila z ostalimi instrumenti.
(3) Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme delegirane akte v zvezi s strateškimi dokumenti, saj ti dokumenti dopolnjujejo Uredbo (ES) št. 1889/2006 in se splošno uporabljajo. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.
(4) Ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje zadevnih ciljev, v skladu s členom 5(4) Pogodbe o Evropski Uniji –
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
▌
Uredba (ES) št. 1889/2006 se spremeni:
(1)člen 5(3) se nadomesti z naslednjim:"
3.Strateške dokumente in njihove morebitne revizije ali razširitve sprejme Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 17a, ob upoštevanju pogojev iz členov 17a in 17b.
"
(2)člen 6(3) se nadomesti z naslednjim:"
3.Letne akcijske programe in njihove morebitne revizije ali razširitve sprejme Komisija ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
"
(3)v členu 7 se odstavka 3 in 4 nadomestita z naslednjim:"
Kadar stroški takih ukrepov znašajo ali presegajo 3 000 000 EUR, jih Komisija sprejme ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
4.Pri posebnih ukrepih, pri katerih so stroški pod 3 000 000 EUR, Komisija pošlje ukrepe Evropskemu parlamentu in Svetu v vednost v roku desetih delovnih dni po sprejetju take odločitve.
"
(4)člen 9(2) se nadomesti z naslednjim:"
Komisija redno obvešča Evropski parlament in Svet o izvajanih ad hoc ukrepih.
"
(5) člen 13(6) se nadomesti z naslednjim:"
6. Pomoč Unije se načeloma ne uporablja za plačilo davkov, carin ali prispevkov v državah upravičenkah.
"
(6)člen 16(2) se nadomesti z naslednjim:"
2.Komisija pošlje svoja poročila o vrednotenju Evropskemu parlamentu in Svetu v vednost. Rezultati se upoštevajo pri oblikovanju programov in dodeljevanju sredstev.
"
(7)člen 17 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 17
Izvajanje pooblastila
1.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 5(3) se prenese na Komisijo za obdobje veljavnosti te uredbe.
2.Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
3.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 17a in 17b.
Člen 17a
Preklic pooblastila
1.Pooblastilo iz člena 5 lahko kadarkoli prekliče Evropski parlament ali Svet.
2.Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastilo, ki bi se lahko preklicalo, in možne razloge za preklic.
3.Z odločitvijo o preklicu pooblastila preneha veljati pooblastilo, navedeno v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na poznejši datum, ki je v njej naveden. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 17b
Nasprotovanje delegiranim aktom
1.Evropski parlament ali Svet lahko nasprotujeta delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.
Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.
2.Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, ki je v njem določen.
Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom navedenega roka, če sta Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo o nameri, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala.
3.Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, akt ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.
"
Člen 2
Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1934/2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom (KOM(2009)0197 – C7-0101/2009 – 2009/0059(COD))
– ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2009)0197),
– ob upoštevanju člena 181 Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0101/2009),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),
– ob upoštevanju člena 294(3) in členov 207(2) in 209(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj in Odbora za proračun (A7-0052/2010),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. meni, da je predlog združljiv z večletnim finančnim okvirom za obdobje 2007–2013; kljub temu opozarja, da o letnih odobrenih sredstvih za obdobje 2007–2013 odloča proračunski organ v okviru letnega proračunskega postopka;
3. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;
4. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.
Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 21. oktobra 2010 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2010 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1934/2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom
(1) Skupnost je od leta 2007 racionalizirala geografsko sodelovanje z državami v razvoju v Aziji, osrednji Aziji in Latinski Ameriki ter z Irakom, Iranom, Jemnom in Južno Afriko v okviru Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja(2).
(2) Najpomembnejši in vseobsegajoči cilj Uredbe (ES) št. 1905/2006 je izkoreninjenje revščine z uresničevanjem razvojnih ciljev tisočletja. Področje uporabe sodelovanja za geografske programe z državami, ozemlji in regijami v razvoju, vzpostavljenega s to uredbo, je omejeno tudi vsebinsko na financiranje ukrepov, oblikovanih tako, da izpolnjujejo merila za uradno razvojno pomoč (merila ODA), kot jih je določil Odbor za razvojno pomoč Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC).
(3) V interesu Unije je, da še bolj poglobi svoje odnose z zadevnimi državami v razvoju, ki so pomembni dvostranski partnerji in akterji v večstranskih forumih in v politiki svetovnega reda, pri katerih ima Unija strateški interes za spodbujanje različnih povezav, zlasti na področjih, kot so gospodarske, trgovinske, akademske, poslovne in znanstvene izmenjave. Zato potrebuje finančni instrument, ki bo zagotovil financiranje takšnih ukrepov, ki po merilih ODA načeloma ne izpolnjujejo pogojev za uradno razvojno pomoč, a so izjemnega pomena za krepitev odnosov ter zagotavljajo pomemben prispevek k napredku in razvoju ustreznih držav v razvoju.
(4) Zato so bili v proračunskih postopkih v letih 2007 in 2008 za vzpostavitev takega okrepljenega sodelovanja v skladu členom 49(6)(b) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti(3), oblikovani štirje pripravljalni ukrepi: poslovne in znanstvene izmenjave z Indijo, poslovne in znanstvene izmenjave s Kitajsko, sodelovanje z državami srednjega dohodkovnega razreda v Aziji in sodelovanje z državami srednjega dohodkovnega razreda v Latinski Ameriki. Na podlagi navedenega člena je treba zakonodajni postopek, ki temelji na pripravljalnih ukrepih, zaključiti pred koncem tretjega proračunskega leta.
(5) Cilji in določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1934/2006(4) so primerni za vzpostavitev takšnega okrepljenega sodelovanja z državami iz Uredbe (ES) št. 1905/2006. Zato je treba razširiti geografsko področje uporabe Uredbe (ES) št. 1934/2006 in zagotoviti finančna sredstva za sodelovanje s temi državami v razvoju.
(6)Z razširitvijo geografskega področja uporabe Uredbe (ES) št. 1934/2006 sodijo zadevne države v razvoju na področje uporabe dveh različnih finančnih instrumentov za zunanje ukrepe. Zagotoviti je treba, da bosta oba instrumenta financiranja ostala strogo ločena. V okviru Uredbe (ES) št. 1905/2006 se financirajo ukrepi, ki izpolnjujejo merila za uradno razvojno pomoč, v okviru Uredbe (ES) št. 1934/2006 pa izključno ukrepi, ki načeloma ne izpolnjujejo teh meril. Zagotoviti je treba tudi, da države, ki jih je Uredba (ES) št. 1934/2006 zajemala že zdaj, torej industrializirane države in ozemlja, pa tudi druge države in ozemlja z visokimi prihodki, z razširitvijo geografskega področja uporabe ne bodo prikrajšane, predvsem s finančnega vidika.
(7)Ker so zaradi gospodarske krize proračuni v celotni Uniji pod izjemnim pritiskom in ker predlagana razširitev zajema države, ki so v nekaterih primerih na enaki ravni konkurenčnosti kot Unija in so dosegle povprečen življenjski standard, podoben tistemu v nekaterih državah članicah, bi morala EU pri sodelovanju upoštevati prizadevanja držav upravičenk za spoštovanje mednarodnih sporazumov Mednarodne organizacije dela ter za sodelovanje pri splošnih ciljih zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
(8) Pregled izvajanja finančnih instrumentov za zunanje ukrepe je pokazal neskladja pri določbah, ki določajo, da so stroški, povezani z davki, carinami ali drugimi prispevki, izključeni iz financiranja kot neupravičeni. Zaradi skladnosti se predlaga, da se te določbe uskladijo z drugimi instrumenti.
(9)Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme delegirane akte v zvezi s programi večletnega sodelovanja, saj ti programi dopolnjujejo Uredbo (ES) št. 1934/2006 in se splošno uporabljajo. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.
(10) Uredbo (ES) št. 1934/2006 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti −
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Uredba (ES) št. 1934/2006 se spremeni:
(1) naslov uredbe se nadomesti z naslednjim:"
Uredba Sveta (ES) št. 1934/2006 z dne 21. decembra 2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom ter z državami v razvoju iz Uredbe (ES) št. 1905/2006 za dejavnosti, ki ne izpolnjujejo meril za uradno razvojno pomoč
"
(2) členi 1 do 3 se nadomestijo z naslednjim:"
Člen 1
Cilj
1. Za namene te uredbe industrializirane države in ozemlja ter druge države in ozemlja z visokim dohodkom zajemajo države in ozemlja, naštete v Prilogi I te uredbe, države v razvoju pa zajemajo države iz Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja*, naštete v Prilogi II te uredbe. V nadaljnjem besedilu se uporablja izraz ‚partnerske države‘.
Financiranje Unije v skladu s to uredbo podpira gospodarsko, finančno, tehnično, kulturno in akademsko sodelovanje na področjih, določenih v členu 4, ki sodijo v njene pristojnosti, s partnerskimi državami. Ta uredba je namenjena financiranju ukrepov, ki načeloma ne izpolnjujejo meril za uradno razvojno pomoč, kot jih je določil Odbor za razvojno pomoč Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC).
2. Najpomembnejši cilj sodelovanja s partnerskimi državami ▌je predvideti ustrezen odziv na potrebo po krepitvi vezi ter poglobiti medsebojne stike na dvostranski, regionalni ali večstranski osnovi, da bi ustvarili ugodnejše razmere za razvoj odnosov med Unijo in partnerskimi državami v skladu z načeli, ki vodijo zunanje delovanje Unije, kot je določeno v Pogodbi. Pri tem gre med drugim za spodbujanje demokracije, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravno državo, dostojno delo, dobro vodenje in ohranjanje okolja, kar naj bi prispevalo k napredku in trajnostnemu razvoju v partnerskih državah.
Člen 2
Področje uporabe
1. ▌Sodelovanje je namenjeno povezovanju s partnerskimi državami, da bi okrepili dialog in zbliževanje, si delili in spodbujali podobne politične, gospodarske in institucionalne strukture in vrednote. Unija si bo prizadevala tudi za poglobljeno sodelovanje in izmenjave z uveljavljenimi oziroma čedalje pomembnejšimi dvostranskimi partnerji in akterji v večstranskih forumih in v politiki svetovnega reda. Sodelovanje zajema tudi partnerje, pri katerih ima Unija strateške interese za spodbujanje povezav in svojih vrednot, zapisanih v Pogodbi.
2. ▌Komisija lahko v ustrezno utemeljenih primerih in z namenom zagotavljanja skladnosti in učinkovitosti pomoči Unije ter spodbujanja regionalnega sodelovanja pri sprejemanju letnih akcijskih programov iz člena 6 določi, da so do ukrepov iz te uredbe upravičene tudi države, ki niso naštete v prilogah, če je projekt ali program, ki se bo izvajal, regionalnega ali čezmejnega značaja. To se predvidi v večletnih programih sodelovanja iz člena 5.
3. Komisija spreminja seznama iz prilog I in II v skladu z rednimi pregledi seznama držav v razvoju v okviru OECD/DAC in o tem obvešča Evropski parlament in Svet.
4.V zvezi s financiranjem Unije v skladu s to uredbo je treba posebej pozorno upoštevati, kjer je ustrezno, ali partnerske države spoštujejo poglavitne delovne standarde Mednarodne organizacije dela in si prizadevajo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.
5.V zvezi z državami iz Priloge II te uredbe se strogo spoštuje usklajenost politike z ukrepi, financiranimi v skladu z Uredbo (ES) št. 1905/2006 in Uredbo (ES) št. 1337/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o ustanovitvi instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cen hrane v državah v razvoju**.
Člen 3
Splošna načela
1.Unija temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države in skuša z dialogom ter s sodelovanjem spodbujati, razvijati in utrditi zavezanost partnerskih držav tem načelom.
2.Pri izvajanju te uredbe se, če je to primerno, uporabi diferenciran pristop za oblikovanje sodelovanja s partnerskimi državami, da bi upoštevali njihove gospodarske, družbene in politične razmere ter posebne interese, strategije in prednostne naloge Unije.
3.Ukrepi, ki se financirajo v okviru te uredbe, morajo biti skladni z njo in zajemati področja sodelovanja, določena predvsem v instrumentih, sporazumih, deklaracijah in akcijskih načrtih, ki so jih skupaj sprejele Unija in partnerske države, kakor tudi področja, povezana s posebnimi interesi in prednostnimi nalogami Unije.
4.Unija si pri ukrepih, ki se financirajo v okviru te uredbe, prizadeva zagotoviti skladnost z drugimi področji zunanjepolitičnega delovanja in drugimi zadevnimi politikami Unije, zlasti z razvojnim sodelovanjem. Ta usklajenost se zagotavlja z oblikovanjem politik, strateškim načrtovanjem ter pripravo in izvajanjem ukrepov.
5.Ukrepi, ki se financirajo v okviru te uredbe, dopolnjujejo in prispevajo dodano vrednost prizadevanjem držav članic in javnih organov Unije na področju trgovinskih odnosov ter kulturnih, akademskih in znanstvenih izmenjav.
6.Komisija obvešča Evropski parlament in z njim redno izmenjuje mnenja.
________________
* UL L 378, 27.12.2006, str. 41.
**UL L 354, 31.12.2008, str. 62.
"
(3)člen 4 se spremeni:
(a)
uvodni del se nadomesti z naslednjim " 'Financiranje Unije podpira ukrepe sodelovanja v skladu s členom 1 ter je usklajeno s splošnim namenom, področjem uporabe, cilji in splošnimi načeli te uredbe. Financiranje Unije zajema ukrepe, ki načeloma ne izpolnjujejo meril za uradno razvojno pomoč in ki lahko vključujejo regionalno razsežnost na naslednjih področjih sodelovanja:‚;"
(b)
točke 1 do 5 se nadomestijo z naslednjim:"
(1)
spodbujanje sodelovanja, partnerstev in skupnih podjetij med gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi, akademskimi in znanstvenimi akterji v Uniji in partnerskih državah;
(2)
pospeševanje dvostranske trgovine, investicijskih tokov in gospodarskih partnerstev s posebnim poudarkom na malih in srednje velikih podjetjih;
(3)
spodbujanje dialoga med političnimi, gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi akterji ter drugimi nevladnimi organizacijami v ustreznih sektorjih v Uniji in partnerskih državah;
(4)
spodbujanje neposrednih povezav med posamezniki, programov izobraževanja in usposabljanja ter intelektualnih izmenjav, kakor tudi krepitev medsebojnega razumevanja med kulturami, zlasti na ravni družine, vključno z ukrepi za zagotavljanje in povečanje sodelovanja Unije v programu Erasmus Mundus ter udeležbe na evropskih izobraževalnih sejmih;
(5)
spodbujanje projektov sodelovanja na področjih, kot so raziskave, znanost in tehnologija, šport in kultura, energija (zlasti iz obnovljivih virov), promet, okoljska vprašanja (vključno s podnebnimi spremembami), carina, finance, pravna vprašanja in vprašanja človekovih pravic, ter v preostalih zadevah, ki so v skupnem interesu Unije in partnerskih držav;
"
(c)
točka 7 se nadomesti z naslednjim:"
(7)
podpora posebnim pobudam, vključno z raziskovalnim delom, študijami, pilotnimi programi ali skupnimi projekti, namenjenimi učinkovitemu in prožnemu odzivanju na cilje sodelovanja, ki izhajajo iz razvojnega procesa dvostranskih odnosov Unije s partnerskimi državami oziroma ki so namenjeni spodbujanju nadaljnjega poglabljanja in razširitve odnosov s temi državami.
"
(4)v členu 5 se odstavka 2 in 3 nadomestita z naslednjim:"
2.Večletni programi sodelovanja zajemajo obdobje, ki ni daljše od obdobja veljavnosti te uredbe. V njih se določijo posebni interesi in posebne prednostne naloge Unije, splošni cilji ter pričakovani rezultati. Zlasti v zvezi s programom Erasmus Mundus si je treba v programih prizadevati za čim bolj uravnoteženo geografsko zastopanost. Prav tako se določijo izbrana področja, ki naj bi jih Unija financirala, ter se navedejo okvirna finančna sredstva iz skladov, in sicer skupna sredstva ter sredstva glede na posamezno prednostno področje in na partnersko državo ali skupino partnerskih držav v zadevnem obdobju. Če je to primerno, se lahko dodelijo v obliki razpona. Večletni programi sodelovanja so po potrebi predmet vmesnih ali priložnostnih pregledov.
3.Večletne programe sodelovanja in njihove preglede sprejme Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 14a in pod pogoji iz členov 14b in 14c.
"
(5)člen 6 se spremeni:
(a)
odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:" 1.Komisija sprejme letne akcijske programe na podlagi večletnih programov sodelovanja iz člena 5 in jih sočasno posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu."
(b)
odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:" 3.Letne akcijske programe sprejme Komisija ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta. Tega postopka pa ni treba uporabiti za spremembe akcijskih programov, kot so tehnične prilagoditve, podaljšanje obdobja izvajanja, prerazporeditev sredstev med načrtovanimi ukrepi znotraj predvidenega proračuna ter povečanje ali zmanjšanje proračuna za manj kot 20 % začetnega proračuna, če so takšne spremembe skladne z začetnimi cilji, določenimi v akcijskih programih."
[Sprememba 4]
(6)člen 7 se spremeni:
(a)
točki (e) in (f) se nadomestita z naslednjim:"
(e)
skupni organi, ki jih ustanovijo partnerske države in regije ter Unija;
(f)
institucije in organi Unije, v kolikor izvajajo podporne ukrepe iz člena 9;
"
(b)
dodata se naslednja odstavka:" 1a.Ukrepi iz Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči*, Uredbe (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost** ali Uredbe (ES) št. 1905/2006, ki so upravičeni do financiranja v skladu z navedenimi uredbami, se ne financirajo v okviru te uredbe. 1b.Finančna sredstva Unije v skladu s to uredbo se ne uporabljajo za financiranje nakupa orožja ali streliva ter vojaških ali obrambnih operacij. _________ *UL L 163, 2.7.1996, str. 1. **UL L 327, 24.11.2006, str. 1."
(7) v členu 8 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:"
3. Financiranje Unije se načeloma ne uporablja za plačilo davkov, carin ali prispevkov v partnerskih državah.
"
(8)člen 9 se spremeni:
(a)
odstavek 1 nadomesti z naslednjim:" 1.Financiranje Unije se lahko uporablja za odhodke, povezane s pripravo, spremljanjem, nadzorom, revizijo in ocenjevanjem, ki so neposredno potrebni za izvajanje te uredbe in uresničevanje njenih ciljev, kot tudi za vse druge odhodke za upravno ali tehnično pomoč, ki jih utegne imeti Komisija, vključno z njenimi delegacijami v partnerskih državah, pri upravljanju ukrepov, financiranih v okviru te uredbe."
(b)
odstavek se 3 nadomesti z naslednjim:" 3.Komisija sprejme podporne ukrepe, ki niso zajeti v večletnih programih sodelovanja, in jih sočasno posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu."
(9)člen 12 se spremeni:
(a)
naslov se nadomesti z naslednjim:" Zaščita finančnih interesov Unije"
(b)
odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:" 1.Vsakršen sporazum, ki izhaja iz te uredbe, vsebuje določbe, ki v skladu z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti*, Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi**, in Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) ***, zagotavljajo zaščito finančnih interesov Unije, zlasti v zvezi z nepravilnostmi, goljufijami, podkupovanjem in drugimi nezakonitimi dejavnostmi. _____________ * UL L 312, 23.12.1995, str. 1. ** UL L 292, 15.11.1996, str. 2. *** UL L 136, 31.5.1999, str. 1."
(c)
odstavek se 2 nadomesti z naslednjim:" 2.Sporazumi izrecno predvidevajo pravico Komisije in Računskega sodišča do izvajanja revizij, vključno z revizijami dokumentov ali revizijami na kraju samem pri vseh izvajalcih ali podizvajalcih, ki so prejeli sredstva Unije. Komisijo tudi izrecno pooblaščajo za izvajanje pregledov in inšpekcij na kraju samem v skladu z Uredbo (ES, Euratom) št. 2185/96."
(10)člen 13 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 13
Ocena
1.Komisija redno ocenjuje ukrepe in programe, financirane v okviru te uredbe, po potrebi ali na zahtevo Evropskega parlamenta oziroma Sveta z neodvisnim zunanjim ocenjevanjem, da bi ugotovila, ali so cilji izpolnjeni, ter da bi lahko oblikovala priporočila z namenom izboljšanja prihodnjih operacij. Ti rezultati se kot povratna informacija upoštevajo pri zasnovi programov in dodeljevanju sredstev.
2.Ocenjevalna poročila iz odstavka 1 Komisija predloži v informacijo Evropskemu parlamentu in Svetu.
3.Komisija v fazo ocenjevanja sodelovanja Unije, predvidenega s to uredbo, vključi ustrezne interesne skupine, tudi nedržavne akterje.
"
[odstavek 2 ustreza spremembi 5]
(11)člen 14 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 14
Letno poročilo
Komisija preuči napredek pri izvajanju ukrepov, sprejetih v skladu s to uredbo, ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži podrobno letno poročilo o izvajanju te uredbe. Poročilo navaja rezultate izvrševanja proračuna ter predstavi vse financirane ukrepe in programe ter, kolikor je le mogoče, opiše tudi učinke in vplive ukrepov ter programov sodelovanja.
"
(12)vstavijo se naslednji členi:"
Člen 14a
Izvajanje pooblastila
1.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 5 se dodeli Komisiji za obdobje uporabe te uredbe.
2.Ko Komisija sprejme delegirani akt, o njem sočasno obvesti Evropski parlament in Svet.
3.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se Komisiji dodeli pod pogoji iz členov 14b in 14c.
Člen 14b
Preklic pooblastila
1.Pooblastilo iz člena 5 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet.
2.Institucija, ki je začela notranji postopek za odločanje o preklicu pooblastila, si prizadeva, da bi o tem pravočasno pred sprejetjem končne odločitve obvestila drugo institucijo in Komisijo, pri čemer navede podeljena pooblastila, ki bi lahko bila preklicana, ter morebitne razloge za preklic.
3.S sklepom o preklicu pooblastil prenehajo veljati pooblastila, navedena v tem sklepu. Sklep začne učinkovati takoj ali na poznejši datum, naveden v njem. Sklep ne vpliva na veljavnost delegiranih aktov, ki že veljajo. Objavi se v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 14c
Nasprotovanje delegiranim aktom
1.Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od dne uradnega obvestila.
Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se to obdobje podaljša za dva meseca.
2.Če po izteku obdobja iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se ta objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na tam navedeni datum.
Delegirani akt je lahko objavljen v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom tega obdobja, če Evropski parlament in Svet obvestita Komisijo, da mu ne nameravata nasprotovati.
3.Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje sprejetemu delegiranemu aktu iz odstavka 1, ta ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.‚.
"
(13)člen 15 se črta. [Sprememba 6]
(14) člen 16 se nadomesti z naslednjim:"
‚Člen 16
Finančne določbe
Referenčni finančni znesek za izvajanje te uredbe za obdobje od leta 2007 do 2013 je 172 milijonov EUR za države, naštete v Prilogi I, in 176 milijonov EUR za države, naštete v Prilogi II. O letnih odobrenih sredstvih za obdobje 2010–2013 odloča proračunski organ v okviru letnega proračunskega postopka. Komisija proračunskemu organu zagotavlja podrobne informacije o vseh proračunskih vrsticah in letnih sredstvih, ki se uporabijo za financiranje ukrepov iz te uredbe. Proračunski organ odobri ta sredstva v mejah finančnega okvira. Pri tem je treba zagotoviti, da industrializirane države in ozemlja, navedeni v prilogi I, ter druge države in ozemlja z visokim dohodkom, ne bodo prikrajšani zaradi uporabe te uredbe za partnerske države, navedene v prilogi II.
Sredstva, ki so bila načrtovana za uporabo v okviru uredbe (ES) št. 1905/2006, se ne uporabljajo v ta namen.
"
[Sprememba 1CP]
(15) v prilogi se naslov nadomesti z naslednjim:"
PRILOGA I – Seznam industrializiranih držav in ozemelj ter drugih držav in ozemelj z visokim dohodkom, ki jih zajema ta uredba
"
(16) Doda se nova Priloga II, katere besedilo je navedeno v prilogi k tej uredbi.
Člen 2
Začetek veljavnosti
Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (KOM(2010)0102 – C7-0079/2010 – 2010/0059(COD))
– ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2010)0102),
– ob upoštevanju člena 294(2) in člena 209(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0079/2010),
– ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju obrazloženih mnenj, ki so jih na predsednika Parlamenta naslovili nacionalni parlamenti glede usklajenosti osnutka akta z načelom subsidiarnosti,
– ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za proračun (A7-0285/2010),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. meni, da predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z izrazitim zmanjšanjem razlike do zgornje meje v razdelku 4 večletnega finančnega okvira 2007–2013 ne omogoča zadostnega manevrskega prostora za ustrezno reševanje morebitnih kriz in za odziv nanje;
3. glede na to, da je vprašanje o trgovini z bananami že dolgo na dnevnem redu, meni, da bi bili predlagani ukrepi lahko prej vključeni v večletni finančni okvir;
4. potrjuje svoje prepričanje, da novi instrumenti ne bi smeli biti financirani s prerazporeditvijo, saj bi to ogrozilo sedanje prednostne naloge;
5. opozarja, da je instrument prilagodljivosti iz točke 27 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju(1) namenjen financiranju „jasno opredeljenih odhodkov, ki jih ni mogoče financirati v okviru zgornjih mej“, in meni, da so ukrepi v zvezi s trgovino z bananami spremljevalni ukrepi, ki spadajo v to kategorijo;
6. zato meni, da predlog ni združljiv z zgornjo mejo razdelka 4 večletnega finančnega okvira, in poziva k njegovi reviziji na vse načine, ki jih omogočajo točke 21 do 23 Medinstitucionalnega sporazuma, ali z drugimi načini, na primer tistimi iz točk 25 in 27 sporazuma;
7. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;
8. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.
Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 21. oktobra 2010 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2010 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja
(1)Cilj razvojne politike Unije je zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine.
(2) Unija je kot članica Svetovne trgovinske organizacije (STO) obvezana, da trgovino vključi v razvojne strategije ter da zaradi pospeševanja razvoja in zmanjševanja in dolgoročno izkoreninjenja revščine po vsem svetu podpira mednarodno trgovino.
(3) Unija skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) podpira pri njihovih prizadevanjih za zmanjševanje revščine ter trajnostni gospodarski in socialni razvoj, priznava pa tudi velik pomen njihovih sektorjev osnovnih proizvodov.
(4) Unija je zavezana, da za zagotavljanje trajnostnega razvoja podpira gladko in postopno vključevanje držav v razvoju v svetovno gospodarstvo. Države AKP, ki so glavne izvoznice banan, bi lahko naletele na težave zaradi sprememb v trgovinskih ureditvah, zlasti liberalizacije tarife, ki velja za državo z največjimi ugodnostmi (MFN), v okviru STO ter dvostranskih in regionalnih sporazumov, ki so sklenjeni ali so v postopku sklenitve med Unijo in državami Latinske Amerike. Zato bi bilo treba Uredbi (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja dodati program spremljevalnih ukrepov glede banan iz držav AKP(3).
(5) Cilj ukrepov finančne pomoči, ki jih je treba sprejeti v okviru tega programa, bi moral biti izboljšanje življenjskih standardov in življenjskih razmer ljudi na območjih, kjer se pridelujejo banane in kjer ljudje živijo od verige ustvarjanja vrednosti v sektorju banan, zlasti malih kmetov in malih subjektov, prav tako spoštovanje delovnih standardov in standardov za varnost in zdravje pri delu ter okoljskih standardov, zlasti tistih glede uporabe pesticidov in izpostavljenosti pesticidom, in sicer s podporo pri prilagajanju, po potrebi pa tudi reorganizacijo območij, ki so odvisna od izvoza banan, s sektorjem prilagojeno proračunsko podporo ali s specifičnimi intervencijami glede na projekte. Ukrepi bi morali biti usmerjeni v zagotavljanje politik socialne prožnosti, gospodarske diverzifikacije ali naložb za izboljšanje konkurenčnosti, kjer je to ustrezno, hkrati pa je treba upoštevati rezultate in izkušnje, pridobljene s posebnim sistemom pomoči za tradicionalne dobavitelje banan iz držav AKP, ustanovljenim v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2686/94(4) ter s posebnim okvirom pomoči za tradicionalne dobavitelje banan iz držav AKP, ustanovljenim v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 856/1999(5) in Uredbo Komisije (ES) št. 1609/1999(6). Unija priznava pomen spodbujanja pravičnejše porazdelitve dohodkov od banan.
(6) Ta program bi moral spremljati postopek prilagajanja v državah AKP, ki so v zadnjih letih v Unijo izvozile velike količine banan in na katere bo vplivala liberalizacija v okviru STO(7)ali dvostranski ali regionalni sporazumi, sklenjeni ali v postopku sklenitve med Unijo ter državami Latinske in Srednje Amerike. Program temelji na dvoletnem poročilu o posebnem okviru pomoči za tradicionalne dobavitelje banan iz držav AKP. Je v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije v okviru STO in je namenjen prestrukturiranju ter izboljšanju konkurenčnosti, iz česar izhaja njegov začasni značaj, trajal naj bi namreč ▌štiri leta (2010–2013).
(7)Sklepi sporočila Komisije z dne 17. marca 2010 z naslovom „Dvoletno poročilo o posebnem okviru pomoči tradicionalnim dobaviteljicam banan iz vrst držav AKP“ kažejo, da so pretekli programi pomoči pomembno prispevali k doseganju boljše sposobnosti za uspešno diverzifikacijo gospodarstva, čeprav celotnega učinka še ni mogoče količinsko opredeliti, in da trajnost izvoza banan iz držav AKP ostaja negotova.
(8)Komisija je opravila oceno programa SFA in ni opravila ocene učinka spremljevalnih ukrepov v sektorju banan (BAM).
(9)Komisija bi morala zagotoviti učinkovito usklajevanje tega programa z regionalnimi in nacionalnimi indikativnimi programi, ki se izvajajo v državah upravičenkah, zlasti v zvezi z uresničevanjem ciljev na gospodarskem, kmetijskem, socialnem in okoljskem področju.
(10)Skoraj 2 % svetovne trgovine z bananami ima potrdilo organizacij proizvajalcev pravične trgovine. Minimalne cene pravične trgovine so določene na podlagi izračuna „trajnostnih stroškov proizvodnje“, določenih po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi, da bi vključili stroške izpolnjevanja dostojnih družbenih in okoljskih standardov ter ustvarili primeren dobiček, ki proizvajalcem omogoča naložbe v dolgoročno stabilnost njihove dejavnosti.
(11)Da bi preprečili izkoriščanje lokalnih delavcev, bi morali akterji v proizvodni verigi sektorja banan doseči sporazum o pravični razdelitvi prihodkov, ustvarjenih v sektorju.
(12)Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z geografskimi strateškimi dokumenti, večletnimi okvirnimi programi in strateškimi dokumenti za tematske programe in spremljevalne ukrepe, saj ti dokumenti dopolnjujejo Uredbo (ES) št. 1905/2006 in se splošno uporabljajo. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.
(13) Uredbo (ES) št. 1905/2006 bi bilo zato treba spremeniti –
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Uredba (ES) št. 1905/2006 se spremeni:
(1) člen 4 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 4
Izvajanje pomoči Unije
Pomoč Unije se v skladu s splošnim namenom in področjem uporabe, cilji in splošnimi načeli te uredbe izvaja v okviru geografskih in tematskih programov, kakor so določeni v členih 5 do 16, in programov, določenih v členih 17 in 17a.
"
(2) Vstavi se naslednji člen:"
Člen 17a
Države AKP, ki so glavne dobaviteljice banan
1. Države AKP dobaviteljice banan iz Priloge IIIa so upravičene do spremljevalnih ukrepov glede banan. Cilj pomoči Unije tem državam je podpora procesu ▌liberalizacije trga Unije za banane v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Pomoč Unije se uporablja zlasti za boj proti revščini z dejanskim izboljševanjem življenjskih standardov in razmer kmetov, zadevnih oseb in, kjer je ustrezno, malih subjektov, vključno s spoštovanjem delovnih in varnostnih standardov ter spoštovanjem okoljskih standardov, vključno s tistimi glede uporabe pesticidov in izpostavljenosti pesticidom. V okviru pomoči Unije se upoštevajo politike in strategije prilagajanja držav ter njihovo regionalno okolje (bližina najbolj oddaljenih regij Unije ter čezmorskih držav in ozemelj), posebna pozornost pa je namenjena naslednjim področjem sodelovanja:
(a)
izboljšanju konkurenčnosti sektorja izvoza banan, če je to trajnostni proces, ob upoštevanju položaja različnih interesnih skupin v sektorju;
(b)
spodbujanju diverzifikacije gospodarstva na območjih, ki so odvisna od izvoza banan, v primeru da je takšna strategija izvedljiva;
(c)
spopadanju s širšimi posledicami, ki jih povzroča proces prilagajanja, po možnosti, vendar ne izključno, povezanimi s službami za zaposlovanje in socialno varstvo, rabo zemljišč in obnovo okolja ter makroekonomsko stabilnostjo.
2. Komisija okviru zneska iz Priloge IV določi najvišji razpoložljivi znesek, ki bo na voljo vsaki državi AKP dobaviteljici banan ▌iz odstavka 1 na podlagi naslednjih objektivnih in ponderiranih kazalnikov:
(a)
najprej trgovina z bananami z Unijo;
(b)
na drugem mestu pa pomen izvoza banan za gospodarstvo zadevne države AKP in stopnja razvoja države.
Določitev meril za dodeljevanje temelji na reprezentativnih podatkih iz let pred letom 2010 in obsegajo obdobje, ki ne sme biti daljše od petih let, ter na študiji Komisije o oceni učinka sporazuma, sklenjenega v okviru STO, ter dvostranskih ali regionalnih sporazumov, ki so sklenjeni ali so v postopku sklenitve med Unijo ter državami Latinske in Srednje Amerike, najpomembnejšimi izvoznicami banan, na države AKP.
3. Komisija sprejme večletne podporne strategije po analogiji s členom 19 in v skladu s členom 21. Zagotovi, da te strategije dopolnjujejo geografske strateške dokumente zadevnih držav in začasni značaj teh spremljevalnih ukrepov glede banan.
Večletne podporne strategije za spremljevalne ukrepe v sektorju banan vključujejo:
(a)
posodobljen okoljski profil, ki posebno pozornost namenja sektorju banan zadevne države in se med drugim osredotoča na pesticide;
(b)
informacije o dosežkih preteklih programov pomoči za banane;
(c)
kazalnike za oceno napredka glede na pogoje izplačevanja, če se kot oblika financiranja izbere proračunska podpora;
(d)
pričakovane rezultate pomoči;
(e)
časovni razpored podpornih dejavnosti in pričakovanih izplačil za vsako državo prejemnico;
(f)
načine doseganja in spremljanja napredka pri spoštovanju mednarodno dogovorjenih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela ter ustreznih konvencij na področju varnosti in zdravja pri delu ter ustreznih mednarodno dogovorjenih temeljnih okoljskih standardov;
Osemnajst mesecev pred iztekom se izvede ocena programa in napredka držav, ki vključuje priporočila glede morebitnih ukrepov in vrste teh ukrepov.
"
(3) člen 21 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 21
Sprejetje strateških dokumentov in večletnih okvirnih programov
Strateške dokumente in večletne okvirne programe iz členov 19 in 20 ter njihove morebitne preglede, navedene v členu 19(2) in členu 20(1), kakor tudi spremljevalne ukrepe iz člena 17 in člena 17a sprejme Komisija z delegiranimi akti, v skladu s členom 35 in pod pogoji, določenimi v členih 35a in 35b.
"
(4)V členu 22 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:"
3.Letne programe ukrepov sprejme Komisija ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta.
"
(5)V členu 23 se odstavka 3 in 4 nadomestita z naslednjim:"
3.Kadar stroški takšnih ukrepov presežejo 10 000 000 EUR, jih Komisija sprejme ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta in Sveta. Če so stroški posebnih ukrepov pod 10 000 000 EUR, Komisija ukrepe v roku enega meseca po sprejetju sklepa predloži v informacijo Evropskemu parlamentu in Svetu.
4.Spremembe posebnih ukrepov, kot so tehnične prilagoditve, podaljšanje obdobja izvajanja, prerazporeditev sredstev znotraj predvidenega proračuna ali zvišanje oz. znižanje proračuna za manj kot 20 % začetnega proračuna, če takšne spremembe ne vplivajo na začetne cilje, določene v sklepu Komisije, se v roku enega meseca sporočijo Evropskemu parlamentu in Svetu.
"
(6)V členu 25 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:"
2.Pomoč Unije se načeloma ne uporablja za plačilo davkov, carin ali prispevkov v državah upravičenkah.
"
(7) V členu 29 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:"
1. ‚Proračunske obveznosti se izvajajo na podlagi sklepov, ki jih Komisija sprejme v skladu s členi 17a(3), 22(1), 23(1) in 26(1).‘
"
(8) V členu 31(1) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim:"
Postopkov dodeljevanja javnih naročil ali pogodb o donacijah, financiranih v okviru tematskega programa, kakor je določen v členih 11 do 16, ter programih iz členov 17 in 17a, se lahko poleg fizičnih in pravnih oseb, ki so že upravičene na podlagi tematskega programa ali programov iz členov 17 in 17a, udeležijo vse fizične osebe, ki so državljani držav v razvoju, kakor so opredeljene na seznamu OECD/DAC in v Prilogi II, ter pravne osebe s sedežem v teh državah. Komisija objavi in posodablja Prilogo II v skladu z rednimi pregledi seznama prejemnikov pomoči s strani OECD/DAC in o tem obvešča Svet.
"
(9)V členu 33 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:"
2.Poročila o oceni Komisija predloži v informacijo Evropskemu parlamentu in Svetu. Ti rezultati se kot povratna informacija upoštevajo pri zasnovi programov in dodeljevanju sredstev.
"
(10)Člen 35 se nadomesti z naslednjim:"
Člen 35
Izvajanje pooblastila
1.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 17(2) ter členov 17a in 21 se prenese na Komisijo za obdobje uporabe te uredbe.
2.Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
3.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je prenešeno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 35a in 35b.
Člen 35a
Preklic pooblastila
1.Pooblastilo iz člena 17(2) ter členov 17a in 21 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet.
2.Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastila, ki bi bila lahko preklicana, in možne razloge za preklic.
3.Z odločitvijo o preklicu preneha veljati pooblastilo, navedena v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 35b
Nasprotovanje delegiranim aktom
1.Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.
Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.
2.Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, ki je v njem določen.
Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom navedenega roka, če sta Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo o nameri, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala.
3.Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, akt ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.
"
(11) V členu 38 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:"
1. Referenčni finančni znesek za izvajanje te uredbe v obdobju 2007–2013 je 17 087 milijonov EUR.
2. Okvirni zneski, ki se dodelijo vsakemu programu iz členov 5 do 10, 11 do 16 in 17 do 17a, so določeni v Prilogi IV. Ti zneski veljajo za obdobje 2007–2013.
"
(12) Vstavi se Priloga IIIa, ki je del Priloge I te uredbe.
(13) Priloga IV se nadomesti z vsebino Priloge II k tej uredbi.
Člen 2
Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
V
Za Evropski parlament Za Svet
Predsednik Predsednik
PRILOGA I
„PRILOGA IIIa
Države AKP, ki so glavne dobaviteljice banan
1. Belize
2. Kamerun
3. Slonokoščena obala
4. Dominika
5. Dominikanska republika
6. Gana
7. Jamajka
8. Saint Lucia
9. Saint Vincent in Grenadine
10. Surinam„
PRILOGA II
„PRILOGA IV
Okvirna finančna sredstva za obdobje 2007–2013 (v milijonih eur)
Skupaj
17 087
Geografski programi:
10 057
Latinska Amerika
2 690
Azija
5 187
Osrednja Azija
719
Bližnji vzhod
481
Južna Afrika
980
Tematski programi:
5 596
Vlaganje v ljudi
1 060
Okolje in trajnostno upravljanje naravnih virov
804
Nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti v razvoju
1 639
Varnost hrane
1 709
Migracije in azil
384
Države AKP, ki so pogodbenice protokola o sladkorju
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o navedbi države porekla za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav (KOM(2005)0661 – C7-0048/2010 – 2005/0254(COD))
– ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2005)0661),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),
– ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim je Komisija predložila predlog Parlamentu (C7-0048/2010),
– ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0273/2010),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;
3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.
Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 21. oktobra 2010 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o navedbi države porekla za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav
(1)Evropska unija nima usklajenih določb ali enotne prakse za označevanje porekla v Uniji, razen v posebnih primerih na kmetijskem področju.
(2) To uredbo je treba uporabljati za uvožene industrijske izdelke, razen za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva iz člena 1 Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 z dne 17. decembra 1999 o skupnih tržnih ureditvah za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva(2) in razen za živila iz člena 2 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane(3).
(3)Danes številna podjetja v Uniji že prostovoljno označujejo poreklo blaga.
(4) Zaradi pomanjkanja predpisov Uniji in razlik med veljavnimi sistemi v državah članicah glede navajanja porekla države za določene izdelke, pa številni izdelki določenih sektorjev, ki se uvozijo iz tretjih držav in porazdelijo po trgu Unije, niso opremljeni z informacijami o državi porekla ali pa so te informacije zavajajoče. Zaradi teh razlik se uvozni promet iz tretjih držav preusmerja na posebna vstopna mesta v Uniji, ki najbolj ustrezajo državi izvoznici.
(5)Izidi splošnega posvetovanja Komisije z zainteresiranimi stranmi (ki so vključevali industrijo, uvoznike, združenja potrošnikov, sindikate) o možnem oblikovanju uredbe EU o označevanju porekla blaga kaže, da je zavedanje potrošnikov v Uniji o pomenu označevanja porekla njim v vednost zaradi varnosti in socialnih ter okoljskih vprašanj na splošno na visoki ravni.
(6)Ureditev Unije o označevanju porekla državljani dojemajo kot tesno povezano z zaščito njihovega zdravja in varnosti.
(7)V lizbonski agendi si je EU zadala cilj, da okrepi gospodarstvo Unije, tako da med drugim izboljša konkurenčnost industrije Unije v svetovnem gospodarstvu, strategija EU 2020 pa mora graditi na tej potrebi po izboljšanju konkurenčnosti; za nekatere kategorije potrošniškega blaga je konkurenčnost v dejstvu, da je njihova proizvodnja v EU povezana s slovesom kakovosti in visokih proizvodnih standardov.
(8)Pravila Unije o označevanju porekla bi okrepila konkurenčnost podjetij v Uniji in celotnega gospodarstva Unije ter bi omogočila državljanom in potrošnikom, da sprejemajo preudarne odločitve.
(9) Nekatere glavne trgovinske partnerice EU so na podlagi svojih izkušenj izpostavile gospodarski pomen, ki ga ima označevanja porekla blaga za izbiro potrošnika in trgovino, in sprejele zahteve za obvezno označevanje porekla blaga. Izvozniki v Uniji morajo te zahteve izpolnjevati in izdelke, ki jih želijo na te trge izvoziti, označiti s poreklom blaga.
(10)V številnih primerih je prišlo do zdravstvenih in varnostnih nezgod zaradi izdelkov, uvoženih v EU iz tretjih držav. Jasna navedba porekla bi državljanom EU dala več informacij in večji nadzor nad njihovo izbiro ter bi jih tako zaščitila pred tem, da bi nevede kupili proizvode morebitne dvomljive kakovosti.
(11)Carinski organi držav članic bi morali izvajati preglede in nadzor na meji glede izvrševanja te uredbe z enotnim usklajenim postopkom, da se zmanjša upravno breme.
(12)Da se zagotovi učinkovitost te uredbe in njeno majhno upravno breme ter hkrati podjetjem v Uniji omogoči največja možna prilagodljivost, bi morala biti uredba usklajena z veljavnimi svetovnimi sistemi označevanja porekla „izdelano v“.
(13) Da bi Uniji zagotovili enake pogoje kot jih imajo njihove trgovinske partnerice, bi bilo treba uvesti enakovredno zakonodajo, ki bo prispevala tudi k preprečevanju označevanja nekaterega uvoženega blaga z napačnimi ali zavajajočimi navedbami porekla blaga.
(14) V skladu z Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu(4) lahko potrošniki dodajo informaciji o geografskem poreklu blaga še informacijo o tržni vrednosti. V skladu z navedeno direktivo se, kadar potrošnik na podlagi napačne ali zavajajoče informacije o geografskem poreklu kupi izdelek, ki ga sicer ne bi kupil, to lahko šteje za nepošteno poslovno prakso. Navedena direktiva ne določa, da so informacije o geografskem poreklu blaga obvezne, niti ne opredeli pojma porekla.
(15)Sistem označevanja porekla bi omogočil potrošnikom, da identificirajo izdelke s socialnimi, okoljskimi in varnostnimi standardi, ki so običajno povezani z državo porekla.
(16) Z oblikovanjem skupne opredelitve pojma porekla za namene označevanja, pravil označevanja in skupnih pravil o kontrolah bi zagotovili enake pogoje, potrošnikom olajšali izbiro v zadevnih sektorjih in prispevali k preprečevanju pojavljanja oznak z zavajajočim poreklom blaga.
(17) Z uvedbo oznake porekla lahko od zahtevnih standardov Unije pridobi industrija Unije, zlasti mala in srednja podjetja, ki si pogosto resnično prizadevajo za kakovost svojih izdelkov in tudi ohranjajo tradicionalna in obrtniška delovna mesta ter metode proizvodnje, vendar so tudi zelo izpostavljena svetovni konkurenci, ki nima pravil za razlikovanje med metodami proizvodnje. Uvedba oznake porekla bo pripomogla tudi k ohranjanju dobrega ugleda industrije Unije, saj mu napačne oznake porekla blaga škodujejo. Večja transparentnost in obveščanje potrošnikov o poreklu blaga bosta torej prispevala k uresničevanju ciljev lizbonske agende in strategije EU 2020.
(18) Člen IX Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) 1994 predvideva, da lahko članice STO sprejmejo in izvajajo zakonodajo in predpise o označevanju porekla uvoženega blaga, zlasti da bi zaščitile potrošnike pred zavajajočimi oznakami ali zlorabo porekla blaga.
(19)Pravila o označevanju porekla zagotavljajo tudi učinkovito zaščito proti ponarejanju in nepošteni konkurenci, kar prispeva k učinkovitosti Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice(5), kar zagotavlja dodaten in pomemben instrument za zaščito in uveljavljanje proizvodnje Unije.
(20) V okviru sporazumov med Evropsko skupnostjo ▌, Turčijo in pogodbenicami Sporazuma EGP je treba izdelke s poreklom iz teh držav izvzeti iz področja uporabe te uredbe.
(21) Nepreferencialna pravila o poreklu blaga Unije so določena v Uredbi Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti(6) in njegovih izvedbenih določbah v skladu z Uredbo Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti(7). Pri določanju porekla uvoženega blaga za namene te uredbe se je priporočljivo opreti na ta pravila o poreklu blaga. Uporaba koncepta, ki ga trgovinski subjekti in uprave že dobro poznajo, naj bi olajšala njegovo uvedbo in izvajanje. Nepreferencialna pravila o poreklu blaga je treba uporabljati za namene nepreferencialne trgovinske politike. Treba se je izogniti podvajanju deklaracij in dokumentacije.
(22) Da bi razbremenili industrijo, trgovino in upravo, bi moralo biti označevanje porekla blaga obvezno za tiste sektorje, za katere je Komisija na podlagi posvetovanja ugotovila, da zanje obstaja dodana vrednost. ▌Treba je opredeliti ▌izvzetje iz označevanja porekla blaga za določene izdelke zaradi tehničnih ▌razlogov ali kadar za namene te uredbe označevanje porekla blaga ni potrebno. To velja zlasti za nekatere surovine ali zadevno blago, ki bi se zaradi označevanja porekla poškodovalo.
(23) Poleg tega je treba predvideti izmenjavo podatkov o poreklu blaga, ki jih med kontrolami pridobijo ali preverijo pristojni organi, vključno z organi in osebami in organizacijami, ki so jih države članice pooblastile za izvajanje v skladu z Direktivo 2005/29/ES. Upoštevati je treba varstvo osebnih podatkov, zaščito trgovske in industrijske tajnosti ter poklicno in upravno zaupnost.
(24) V skladu s členom 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) se pravila in splošna načela, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije, vnaprej določijo z uredbo, sprejeto po rednem zakonodajnem postopku. Do sprejetja te nove uredbe se še naprej uporabljajo določbe Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil(8), razen regulativnega postopka s pregledom, ki se ne uporablja.
(25)Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU, da določi primere, v katerih se s podatki o poreklu blaga označi samo blago namesto embalaža, oziroma v katerih blaga zaradi tehničnih razlogov ni mogoče ali ni treba označiti, kot tudi ukrepa za določitev drugih pravil, ki so lahko potrebna, kadar se ugotovi, da blago ni v skladu s to uredbo, oziroma posodobi Prilogo k tej uredbi, kadar se je spremenila ocena o tem, ali je za poseben sektor potrebna oznaka o poreklu blaga.
(26) V okviru omejitev, določenih v skladu z oprostitvijo carinskih dajatev, je iz uporabe te uredbe izvzeto blago v osebni prtljagi potnikov za osebno uporabo in blago, za katerega se predpostavlja, da ni del komercialnega prometa. Treba je predvideti, da se lahko tudi druge primere, ki jih zajema Uredba Sveta (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (kodificirana različica)(9), z izvedbenimi določbami izvzame iz področja uporabe te uredbe –
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
1. Ta uredba se uporabi za končne potrošniške izdelke, razen za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva iz člena 1 Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 in za živila iz člena 2 Uredbe (ES) št. 178/2002.
2. Končne potrošniške izdelke, ki so namenjeni končnim uporabnikom, so navedeni v seznamu priloge k tej uredbi in so uvoženi iz tretjih držav, razen izdelkov s poreklom iz območja Evropske unije, Turčije ter držav pogodbenic Sporazuma EGS, je treba obvezno opremiti z oznako o poreklu blaga.
Kadar končnih potrošniških izdelkov zaradi tehničnih ▌razlogov ni mogoče označiti s poreklom, se ▌lahko izvzamejo iz označevanja.
Izdelki, za katere bo veljala ta uredba, so omejeni na končne potrošniške izdelke. Komisija lahko razširi področje uporabe te uredbe, vendar mora pred tem pridobiti soglasje Evropskega parlamenta in Sveta.
V zvezi s tekstilom in tekstilni izdelki (poglavja od 50 do 63), obutvijo, gamašami in podobnimi izdelki (poglavje 64), oblačili, oblačilnimi dodatki in drugimi predmeti iz krzna ali umetnega krzna in izdelki iz umetnega krzna (tarifni oznaki NC 4303 / 4304), usnjenimi izdelki, sedlarskimi in jermenarskimi izdelki, predmeti za potovanje, ročnimi torbami in podobnimi izdelki, izdelki iz živalskih črev (tarifne oznake NC 4104 41 / 4104 49 / 4105 30 / 4106 22 / 4106 32 / 4106 40 / 4106 92 / od 4107 do 4114 / 4302 13 / ex 4302 19 (35, 80)) se za „končne potrošniške izdelke“ šteje končni izdelek in/ali polizdelek, ki mora biti nadalje obdelan v Uniji, preden je dan na trg.
3. Pojma „poreklo“ in „s poreklom iz“ se v skladu s členi 22 do 26 carinskega zakonika Skupnosti nanašata na nepreferencialno poreklo blaga.
4. Pojem „dajanje v promet“ pomeni, da je posamezni izdelek, namenjen končni uporabi, dan na trg Unije za namene distribucije in/ali uporabe, proti plačilu ali brezplačno.
5. „Pristojni organ“ je kateri koli organ, ki sodeluje pri kontroli blaga ob času uvoza ali kadar se takšno blago daje na trg.
6. Ta uredba se ne uporablja za blago nekomercialne narave iz osebne prtljage potnikov v okviru omejitev, določenih v skladu z oprostitvijo carinskih dajatev in če ni fizičnih dokazov, da je blago del komercialnega prometa.
Kadar se za uvoženo blago lahko v skladu z Uredbo (ES) št. 1186/2009 odobri oprostitev uvoznih dajatev in ni fizičnih dokazov, da je blago del komercialnega prometa, se ▌to blago prav tako izvzame iz področja uporabe te uredbe.
▌
7.Uredba mora biti v skladu z veljavnimi svetovnimi sistemi označevanja porekla „izdelano v“, da bi zagotovili učinkovito ureditev z majhnim upravnim bremenom, podjetjem v Uniji pa omogočili večjo prilagodljivost.
Člen 2
Za uvažanje ali dajanje blaga na trg pod pogoji iz te uredbe je treba blago opremiti z informacijami o poreklu blaga.
Člen 3
1. Blago se opremi z informacijami o državi porekla blaga. Kadar je blago pakirano, je treba embalažo tudi posebej označiti z oznako o poreklu blaga.
Komisija lahko z delegiranimi akti sprejme ▌ukrepe za določitev primerov, v katerih se s podatki o poreklu blaga označi samo blago namesto embalaža. Zlasti to velja za blago, ki je namenjeno končnemu potrošniku ali uporabniku blaga v običajni embalaži. Takšne ukrepe in njihove preglede sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 7.
2. Poreklo blaga se navede z besedama „izdelano v“ skupaj z imenom države. Poreklo blaga se lahko navede v katerem koli uradnem jeziku Evropske unije, ki ga končni potrošnik v državi članici, v kateri se blago daje na trg, zlahka razume, ali v angleščini z uporabo besed „izdelano v“ ter angleškega imena države porekla.
3. Označevanje porekla blaga je natisnjeno z jasno berljivim in neizbrisljivim tiskom, vidno med običajno uporabo, označeno ločeno od drugih informacij in predstavljeno na nezavajajoč način ali tako, da glede porekla blaga ne daje napačnega vtisa.
Za označevanje se ne smejo uporabljati znaki, ki so različni od znakov latinice za izdelke, ki se prodajajo v državah, kjer se kot pisava uporablja latinica.
4. Ob uvozu mora biti blago opremljeno z oznako o poreklu blaga. Brez poseganja v ukrepe iz člena 5(3) se oznaka ne sme odstraniti ali vanjo posegati, dokler blago ni prodano končnemu potrošniku ali uporabniku.
Člen 4
1.Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 6(2) sprejme izvedbene ukrepe, zlasti da:
–
določi natančno obliko in načine označevanja porekla blaga;
–
oblikuje seznam pogojev v vseh uradnih jezikih Evropske unije, da ima blago poreklo v državi, navedeni na oznaki;
–
določi primere, v katerih seznam uporabljenih kratic nedvoumno navaja državo porekla in se lahko uporabi za namene te uredbe;
2.Komisija lahko z delegiranimi akti sprejme ukrepe, da:
–
določi primere, v katerih blago zaradi tehničnih ▌razlogov ni mogoče ali ni treba označiti;
–
določi druga pravila, ki so lahko potrebna, kadar se ugotovi, da blago ni v skladu s to uredbo;
–
posodobi prilogo k tej uredbi, kadar se je spremenila ocena o tem, ali je za poseben sektor potrebna oznaka o poreklu blaga.
Takšne ukrepe in njihove preglede sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 7.
Člen 5
1. Blago ni v skladu s to uredbo, kadar:
–
ni označeno z oznako o poreklu blaga;
–
oznaka o poreklu blaga ni skladna s poreklom blaga;
–
je bila oznaka o poreklu blaga spremenjena ali odstranjena ali se je vanjo kakor koli posegalo, razen kadar je v skladu z odstavkom 3 tega člena potreben popravek.
2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 6(2) sprejme dodatne izvedbene ukrepe za predložitev deklaracij in dodatne dokumentacije, s katerimi se dokaže skladnost s to uredbo.
3.Komisija predlaga minimalne skupne standarde za kazni, ki se izrečejo v primeru kršitve določb te uredbe.
4. Države članice na podlagi minimalnih skupnih standardov, ki jih predlaga Komisija, določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne. Države članice o teh določbah uradno obvestijo Komisijo najpozneje devet mesecev po začetku veljavnosti te uredbe in jo nemudoma uradno obvestijo o kakršnih koli poznejših spremembah, ki se nanašajo nanje. Komisija mora zagotoviti vsaj minimalno stopnjo usklajevanja med kazenskimi sistemi različnih držav članic, da se prepreči, da bi bili zaradi razlik med njimi izvozniki tretjih držav bolj naklonjeni nekaterim vstopnim mestom v Uniji v primerjavi z drugimi.
5. Kadar blago ni v skladu s to uredbo, države članice nadalje sprejmejo potrebne ukrepe, da od imetnikov blaga ali katere koli druge osebe, odgovorne zanje, zahtevajo označevanje blaga v skladu s to uredbo in sicer svoje lastne stroške. Države članice o teh ukrepih uradno obvestijo Komisijo najpozneje do ...(10)in jo nemudoma uradno obvestijo o kakršnih koli poznejših spremembah, ki se nanašajo nanje.
6. Kadar je za učinkovito izvajanje te uredbe potrebno, lahko pristojni organi izmenjajo podatke, ki so jih prejeli ob kontroli skladnosti s to uredbo, vključno z organi in drugimi osebami ali organizacijami, ki so jih države članice za to v skladu s členom 11 Direktive 2005/29/ES pooblastile.
Člen 6
1. Komisiji pomaga Odbor za označevanje blaga o poreklu (v nadaljevanju „Odbor“). Odbor sestavljajo predstavniki držav članic, ustreznih industrij in združenj.
2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES.
▌
3. Odbor sprejme svoj poslovnik.
Člen 7
Izvajanje pooblastila
1.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 3 in 4(2) se prenese na Komisijo za obdobje veljavnosti te uredbe.
2.Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
3.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je prenešeno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 8 in 9.
Člen 8
Preklic pooblastila
1.Pooblastilo iz členov 3 in 4(2) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet.
2.Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastila, ki bi se lahko preklicala, in možne razloge za preklic.
3.Z odločitvijo o preklicu pooblastil prenehajo veljati pooblastila, navedena v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 9
Nasprotovanje delegiranim aktom
1.Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.
Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.
2.Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, naveden v tem aktu.
Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred koncem navedenega roka, če sta Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo o nameri, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala.
3.Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu, akt ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.
Člen 10
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Členi 2, 3 in 5 se uporabljajo 12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe. V skladu s postopkom iz člena 6(2) lahko Komisija podaljša obdobje, ki ga gospodarski subjekti potrebujejo za udejanjanje zahtev za označevanju porekla blaga iz izvedbenih določb in ne za manj kot šest mesecev.
Komisija najpozneje ...(11)izvede študijo o učinkih te uredbe.
Ta uredba preneha veljati ...(12)*. Eno leto pred iztekom veljavnosti se Evropski parlament in Svet na podlagi predloga, ki ga predloži Komisija, odločita, ali jo bosta podaljšala ali spremenila.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
V ...,
Za Evropski parlament Za Svet
Predsednik Predsednik
PRILOGA
Izdelki, za katere se uporablja ta uredba, so označeni s pripadajočimi oznakami KN.
Oznaka KN
Poimenovanje
4011 92 00
Novi plašči iz gume za vozila in kmetijska ali gozdarska vozila in stroje (brez tistih z vzorcem ribje kosti ali podobnim vzorcem)
4013 90 00
Zračnice iz gume (brez tistih, ki se uporabljajo za osebne avtomobile, vključno z avtomobili vrste „karavan“ ter dirkalnimi avtomobili, avtobusi, tovornjaki in kolesi)
Stekleni izdelki, ki se uporabljajo za mizo, v kuhinji, za toaletne namene, v pisarnah, izdelki za notranjo dekoracijo in podobne namene (razen tistih iz tar. št. 7010 ali 7018), iz svinčevega kristalnega stekla, ročno obdelani
7113/7114/7115/7116
Nakit in deli nakita, iz plemenitih kovin ali kovin, navaljanih s slojem plemenite kovine; zlatarski predmeti in njihovi deli ali predmeti iz srebra in njihovi deli, iz drugih plemenitih kovin ali kovin, navaljanih s slojem plemenite kovine; drugi predmeti iz plemenitih kovin ali iz kovin, navaljanih s slojem plemenite kovine; predmeti iz naravnih ali kultiviranih biserov, dragih ali poldragih kamnov (naravnih, sintetičnih ali rekonstruiranih)
7318
Vijaki, matice, tirni vijaki (tirfoni), vijaki s kavljem, kovice, klini za natezanje, razcepke, podložke (vključno vzmetne podložke) in podobni izdelki, iz železa ali jekla
Koleščki s pritrdilnimi elementi iz navadnih kovin
8481
Pipe, zasuni, ventili in podobne naprave za cevovode, kotle, rezervoarje, velike posode in podobno, vključno z redukcijskimi ventili in termostatsko krmiljenimi ventili
9307
Meči, sablje, bajoneti, sulice in podobno hladno orožje, njihovi deli ter nožnice za to orožje
Poglavje 94
Pohištvo, posteljnina, žimnice, blazine, svetilke in pribor zanje, osvetljeni znaki in podobno, montažne zgradbe
9603
Metle, ščetke ▌, ročne mehanične priprave za čiščenje podov, brez motorja; omela in pernata omela; pripravljeni šopi in snopi za izdelavo metel in ščetk; soboslikarski vložki in valji; brisalniki za pod okna (razen brisalnikov z valjem)
– ob upoštevanju javne razprave o prihodnosti evropske standardizacije, ki jo je 23. junija 2010 pripravil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov,
– ob upoštevanju odzivov na javno posvetovanje Komisije o pregledu evropskega standardizacijskega sistema (ki je potekalo od 23. marca do 21. maja 2010),
– ob upoštevanju študije o oceni učinka na temo „standardizacijskega svežnja“, ki jo je izvedel generalni direktorat Komisije za podjetništvo in industrijo (9. marca 2010),
– ob upoštevanju poročila skupine strokovnjakov za pregled evropskega standardizacijskega sistema (EXPRESS) z naslovom „Standardizacija za konkurenčno in inovativno Evropo: vizija za leto 2020“ (iz februarja 2010),
– ob upoštevanju poročila profesorja Maria Montija predsedniku Komisije z naslovom „Nova strategija za enotni trg“ z dne 9. maja 2010,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020),
– ob upoštevanju študije o dostopu malih in srednjih podjetij do evropske standardizacije iz avgusta 2009, ki sta jo naročila Evropski odbor za standardizacijo (CEN) ter Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki (CENELEC), pri čemer gre za omogočanje malim in srednjim podjetjem, da bi imela večjo korist od standardov in udeležbe v standardizaciji,
– ob upoštevanju študije o dostopu do standardizacije, ki jo je izvedel generalni direktorat Komisije za podjetništvo in industrijo (10. marca 2009),
– ob upoštevanju poročila Komisije z dne 21. decembra 2009 o izvajanju Direktive 98/34/ES v obdobju 2006–2008 (KOM(2009)0690) ter priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SEC(2009)1704),
– ob upoštevanju bele knjige z dne 3. julija 2009 z naslovom „Posodobitev standardizacije IKT v EU – pot naprej“ (KOM(2009)0324),
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. septembra 2008 o standardizaciji in inovacijah,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom „Najprej pomisli na male – Akt za mala podjetja za Evropo“ (KOM(2008)0394),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2008 z naslovom „Za večji prispevek standardizacije k inovacijam v Evropi“ (KOM(2008)0133),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. oktobra 2004 o vlogi evropske standardizacije v okviru evropskih politik in zakonodaje (KOM(2004)0674) ter priloženega delovnega dokumenta služb Komisije o izzivih evropske standardizacije,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2004 o vključevanju okoljskih vidikov v evropsko standardizacijo (KOM(2004)0130),
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. julija 2001 o načelih evropske politike o mednarodni standardizaciji (SEC(2001)1296),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 1999 o poročilu Komisije o učinkovitosti in odgovornosti na področju evropske standardizacije v okviru novega pristopa(1),
– ob upoštevanju poročila Komisije z dne 13. maja 1998 o učinkovitosti in odgovornosti na področju evropske standardizacije v okviru novega pristopa (KOM(1998)0291),
– ob upoštevanju Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o financiranju evropske standardizacije(2),
– ob upoštevanju Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov(3),
– ob upoštevanju Sklepa Sveta 87/95/EGS z dne 22. decembra 1986 o standardizaciji na področju informacijske tehnologije in telekomunikacij(4),
– ob upoštevanju dunajskega sporazuma iz junija 1991 o tehničnem sodelovanju med Mednarodno organizacijo za standardizacijo in Evropskim odborom za standardizacijo ter dresdenskega sporazuma iz septembra 1996 o izmenjavi tehničnih podatkov med Evropskim odborom za standardizacijo v elektrotehniki in Mednarodno komisijo za elektrotehniko,
– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0276/2010),
A. ker je bil evropski standardizacijski sistem osrednji element pri ustvarjanju enotnega trga, zlasti zaradi uporabe standardov na ključnih zakonodajnih področjih po novem pristopu, vključenem v novi zakonodajni okvir,
B. ker je sedanji pravni okvir prispeval k uspehu evropske standardizacije in omogočil razvoj evropskih standardov, ki jih potrebujejo vsi gospodarski akterji, da bi zagotovili nemoteno delovanje notranjega trga, pospešili svetovno trgovino, olajšali dostop do trga ter povečali trajnostno rast in konkurenčnost,
C. ker ima evropski standardizacijski sistem ključno vlogo pri odzivanju na naraščajoče potrebe evropskih politik in zakonodaje po standardih, s katerimi bi zagotovili varnost proizvodov, dostopnost, inovacije, medsebojno povezljivost in varstvo okolja,
D. ker je v VII. načelu Akta za mala podjetja poudarjeno, da je pomembno spodbujati sodelovanje malih in srednjih podjetij v standardizaciji in pri tem varovati njihove interese,
E. ker razvoj evropskih standardov prispeva k razvoju globalnih standardov,
F. ker je sodoben in prilagodljiv evropski standardizacijski sistem odločilna sestavina ambiciozne in prenovljene evropske industrijske politike,
G. ker evropska standardizacija deluje v globalnem okolju – in je z njim različnih razmerjih – ter je odvisna od specifičnih struktur ter namenskega niza postopkov za razvoj standardov, kot jih izvajajo Evropski odbor za standardizacijo in Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki po načelu nacionalnih delegacij ter Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde na podlagi neposrednega članstva,
H. ker Montijevo poročilo o novi strategiji za enotni trg zatrjuje, da je standardizacija bistvena za upravljanje enotnega trga, in poudarja, da je treba evropski standardizacijski postopek pregledati, pri čemer je treba ohraniti prednosti sedanjega sistema in vzpostaviti pravo ravnovesje med evropsko in nacionalno razsežnostjo,
I. ker se mora evropska standardizacija – zaradi obravnavanja prihodnjih potreb podjetij in potrošnikov ter uporabe vseh njenih morebitnih koristi za podporo javnim in družbenim ciljem – prilagoditi izzivom, ki jih prinašajo globalizacija, podnebne spremembe, nastajanje novih gospodarskih sil in razvoj tehnologije,
J. ker je treba razviti strateški pristop k evropski standardizaciji in prenoviti sedanji sistem, da bi lahko ostal uspešen in se odzival na potrebe prihodnjega desetletja ter s tem omogočil Evropi ohranitev vodilne vloge v globalnem standardizacijskem sistemu,
Uvod
1. pozdravlja namero Komisije, da opravi pregled evropskega standardizacijskega sistema, zato da bi ohranila njegove številne uspešne sestavine, izboljšala pomanjkljivosti in vzpostavila pravo ravnovesje med evropsko in nacionalno razsežnostjo; poudarja, da bi moral predlagani pregled temeljiti na prednostih obstoječega sistema, ki so trdna podlaga za izboljšanje, pri čemer se je treba vzdržati korenitih sprememb, ki bi spodkopale njegove osrednje vrednote;
2. poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme in poda predlog za sodobno in celovito standardizacijsko politiko v sporočilu o celovitejšem evropskem standardizacijskem sistemu, vključno z revizijo Direktive 98/34/ES, Sklepa št. 87/95/EGS o standardizaciji na področju informacijske tehnologije in telekomunikacij ter Sklepa št. 1673/2006/ES o financiranju evropske standardizacije, kot navedeno v delovnem programu Komisije za leto 2010;
3. poudarja, da mora novi model evropske standardizacije prispevati k evropskim inovacijam in trajnostnemu razvoju, povečati konkurenčnost Unije, utrditi njeno mesto v mednarodni trgovini ter prinesti koristi za blaginjo njenih državljanov;
4. pozdravlja poročilo skupine strokovnjakov za pregled evropskega standardizacijskega sistema (EXPRESS); poziva evropske in nacionalne organizacije za standardizacijo, države članice in Komisijo, naj uresničijo strateška priporočila, da bi vzpostavili evropski standardizacijski sistem, ki bi se bil sposoben odzvati na družbene in gospodarske potrebe ter ohraniti vodilno vlogo v globalnem standardizacijskem sistemu;
5. poziva Komisijo, naj predlogu za pregled sedanjega pravnega okvira evropske standardizacije priloži strateški dokument, s katerim bi vzpostavili obsežen okvir za ukrepanje na evropski in nacionalni ravni, vključno s konkretnimi predlogi za tiste izboljšave, ki jih ni mogoče izvesti s pregledom zakonodaje; poudarja, da ta strateški dokument ne bi smel biti omejen le na priporočila iz poročila skupine strokovnjakov za pregled evropskega standardizacijskega sistema;
6. pozdravlja belo knjigo z naslovom „Posodobitev standardizacije IKT v EU – pot naprej“; poziva države članice in Komisijo, naj izvajajo glavna priporočila, navedena v beli knjigi, da bi v evropskem in nacionalnih standardizacijskih sistemih zagotovile razvoj ustreznih globalnih standardov informacijske in komunikacijske tehnologije za izvajanje in uporabo politik in javnih razpisov EU;
7. podpira namero Komisije, da bi v pravni okvir evropske standardizacije vključila načela iz sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o tehničnih ovirah v trgovini (preglednost, odprtost, nepristranskost, konsenz, uspešnost, pomembnost in skladnost), zato da bi okrepila njihovo izvajanje v evropskem standardizacijskem sistemu; meni, da vključevanje teh načel v pravni okvir ne bi smelo povečati števila priznanih evropskih organizacij za standardizacijo na več kot obstoječe tri (Evropski odbor za standardizacijo, Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde);
8. meni, da bi ta načela lahko dopolnili z dodatnimi oznakami, na primer vzdrževanjem, dostopnostjo, kakovostjo, nevtralnostjo in odgovornostjo; je prepričan, da je treba vsa ta načela podrobneje opredeliti ter vzpostaviti poseben sistem spremljanja, s čimer se bo zagotovilo, da bo njihovo izvajanje na nacionalni in evropski ravni pri razvijanju standardov podpiralo politike in zakonodajo EU;
9. vendar poudarja, da ta načela sama po sebi niso dovolj za zagotovitev ustrezne zastopanosti vseh interesnih skupin v procesu standardizacije – zlasti tistih, ki zastopajo interese v zvezi z zdravjem in varnostjo, potrošniki in okoljem; zato meni, da je vključitev dodatnega načela ustrezne zastopanosti bistveni element, saj je vedno, kadar gre za javni interes, izredno pomembno ustrezno vključiti stališča vseh interesnih skupin, zlasti pri oblikovanju standardov, s katerimi naj bi podprli zakonodajo in politike EU, hkrati pa priznati, da je treba k posameznim projektom standardizacije pritegniti najboljše tehnične strokovnjake;
10. poudarja, da mala in srednja podjetja, četudi so pomemben del evropskega trga, ne sodelujejo ustrezno pri standardizacijskem sistemu in zato ne morejo v celoti izrabiti koristi, ki iz standardizacije izhajajo; meni, da je bistveno izboljšati njihovo zastopanost in sodelovanje v sistemu, zlasti v tehničnih odborih na nacionalni ravni; poziva Komisijo, naj z oceno vplivov v okviru revizije evropskega standardizacijskega sistema opredeli najboljši način za dosego tega cilja in oceni potrebno financiranje za pomoč malim in srednjim podjetjem;
11. poudarja, da so standardi sicer prispevali k znatnemu izboljšanju kakovosti in varnosti blaga, vendar na področju storitev še zdaleč niso tako številčni, da bi bili sorazmerni z gospodarskim pomenom in potencialom tega sektorja; ugotavlja zlasti, da število nacionalnih standardov za storitve, ki so v zadnjih letih nastali v Evropi, močno presega število evropskih standardov, oblikovanih v tem sektorju;
12. ugotavlja, da standardi za storitve pogosto ustrezajo nacionalnim posebnostim in da je njihov razvoj povezan s potrebami trga, pa tudi z interesi potrošnikov in javnim interesom; poudarja, da bi moral razvoj evropskih standardov za storitve, na primer priprava lastnih listin kakovosti ali znakov kakovosti poklicnih združenj na ravni Unije, kot je določeno v Direktivi 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu, pripomoči k nadaljnjemu usklajevanju v storitvenem sektorju, povečati preglednost, kakovost in konkurenčnost evropskih storitev ter spodbuditi konkurenco, inovacije, odpravljanje trgovinskih ovir in varstvo potrošnikov;
13. zato podpira namero Komisije, da bi standarde za storitve vključila v pravni okvir evropske standardizacije, saj s tem ne bo zgolj zagotovila obveščanja o vseh nacionalnih standardih za storitve, ki bi lahko tehnično ovirali trgovino na notranjem trgu, ampak tudi pripravila primerno pravno podlago, s katero bo lahko evropskim organizacijam za standardizacijo naročila oblikovanje standardov na točno določenih in natančno ovrednotenih področjih storitvenega sektorja; predlaga, naj Komisija spodbudi izvajalce storitev k oblikovanju standardov v sklopu evropskih organizacij za standardizacijo, da bi kolikor mogoče preprečili razdrobljenost različnih nacionalnih standardov, obenem pa zagotovili, da bodo standardi za storitve ustrezali potrebam trga in potrošnikov ter javnemu interesu; podpira prizadevanja za zagotovitev kakovostnih storitev, na primer listine ali znake kakovosti poklicnih organizacij, in spodbuja vse interesne skupine, naj dejavno sodelujejo v procesu evropske standardizacije;
Okrepitev evropskega standardizacijskega sistema
(a)Splošne točke
14. ponovno potrjuje, da se je evropska standardizacija v podporo zakonodaji na podlagi novega pristopa izkazala za uspešno in bistveno orodje za dokončno oblikovanje enotnega trga; ugotavlja, da se je v zadnjih letih povečalo število standardizacijskih mandatov v podporo zakonodaji na področjih, ki presegajo tista na podlagi novega pristopa, kar kaže, da je bil ta model sprejet v številnih politikah EU; meni, da je v skladu z načeli boljše zakonodaje zaželeno razširiti uporabo standardov na druga področja zakonodaje in politik Unije, ne le na enotni trg, pri čemer je treba upoštevati posebne značilnosti zadevnih področij;
15. vztraja, da je izredno pomembno potegniti jasno črto med zakonodajo in standardizacijo, zato da bi preprečili vsakršno napačno razlaganje ciljev prava in zaželene ravni varstva; poudarja, da mora biti evropski zakonodajalec izredno pozoren in natančen pri opredelitvi osnovnih zahtev v pravni ureditvi, Komisija pa mora jasno in točno opredeliti cilje standardizacije v okviru mandatov; poudarja, da bi morala biti vloga standardizacijskih organov omejena na opredelitev tehničnih sredstev za doseganje ciljev, ki jih določi zakonodajalec, in zagotavljanje visoke ravni varstva;
16. ponavlja, kako bistveno je, da se vsi evropski standardi razvijejo v razumnem obdobju, zlasti na tistih področjih, kjer so standardi potrebni hitro, da bi izpolnili zahteve javnih politik in hitro se spreminjajočih razmer na trgu; zato poziva evropske in nacionalne standardizacijske organe, naj še naprej izboljšujejo svojo učinkovitost in uspešnost, hkrati pa upoštevajo, da proces pospešitve standardizacije ne sme škodovati načelom odprtosti, kakovosti, preglednosti in soglasja med vsemi interesnimi skupinami;
17. priznava, da je treba poenostaviti postopek za vzpostavitev standardov; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z interesnimi skupinami poišče nove načine za optimizacijo učinkovitega sprejetja evropskih standardov;
18. meni, da bo standardizacijski postopek delno pospešen z boljšim posvetovanjem med Komisijo in evropskimi organizacijami za standardizacijo pred izdajo mandata, ki jim bo omogočil, da se hitreje odzovejo, po možnosti v dveh mesecih, o njihovi možnosti, da začnejo projekt standardizacije;
19. ugotavlja, da je odbor iz Direktive 98/34/ES pomemben kot forum med Komisijo in državami članicami v razpravi o vprašanjih, povezanih z tehničnimi predpisi in standardizacijo; meni, da je treba predstavnike Evropskega parlamenta povabiti na seje tega odbora (ali njegovega naslednika), ki bi obdržal status opazovalca v evropskih in nacionalnih organih za standardizacijo, obenem pa bi po potrebi tudi dopustil možnost opazovanja organizacij interesnih skupin na evropski ravni, zlasti med razpravo o standardizacijskih mandatih;
20. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z evropskimi organizacijami za standardizacijo razvije in izvaja izboljšane in skladne sisteme za usklajevanje standardizacijskih politik in dejavnosti, ki bi morale zajemati vse vidike standardizacijskega postopka, od oblikovanja do vzpostavitve mandatov, prek spremljanja dela tehničnega odbora, pri čemer je treba zagotoviti, da bodo oblikovani standardi skladni s politikami EU in bodo izpolnjevali osnovne zahteve zadevne zakonodaje, do uradnega sprejetja, objave in uporabe standardov; poudarja vlogo, ki bi jo lahko imele ustrezne kategorije interesnih skupin kot svetovalna skupina za Komisijo pri oblikovanju usklajene evropske platforme za politiko standardizacije;
21. poziva države članice, naj izvajajo usklajeno standardizacijsko politiko ter sprejmejo skladen pristop do uporabe standardov v podporo zakonodaji; poziva Komisijo, naj zagotovi, da zaradi neusklajenih prizadevanj v zvezi s standardizacijo. konkurenčnih ali nepotrebnih standardov ali prevelikega števila shem certificiranja ne bo ogroženo doseganje ciljev politik EU;
22. poziva Komisijo, naj pregleda in racionalizira postopek za podeljevanje standardizacijskih mandatov evropskim organizacijam za standardizacijo, da bodo obsegali fazo posvetovanja z ustreznimi interesnimi skupinami ter temeljito analizo, ki bi upravičila potrebo po novi dejavnosti oblikovanja standardov, da se zagotovi umestnost oblikovanja standardov, prepreči podvajanje in preveliko število različnih standardov in specifikacij;
23. poleg tega poziva Komisijo, naj predloži akcijski načrt, katerega cilji bodo celovitejši sistem EU za standardizacijo, učinkovitejše in uspešnejše oblikovanje standardov, boljši dostop do standardizacije, zlasti za mala in srednja podjetja, močnejša vloga EU pri oblikovanju standardov na mednarodni ravni in bolj vzdržen finančni sistem za pripravo standardov;
24. poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo „svetovalci za novi pristop“ pri preverjanju, ali so usklajeni standardi v skladu z ustrezno zakonodajo EU; opozarja na dejstvo, da te svetovalce zaenkrat izbirajo evropske organizacije za standardizacijo in da ti delujejo znotraj teh organizacij, ki zaradi tega nosijo veliko upravno breme, včasih pa to tudi povzroča zaskrbljenost pri interesnih skupinah glede nepristranskosti in neodvisnosti postopka; zato poziva Komisijo, naj oceni potrebo po reviziji obstoječih postopkov; poleg tega meni, da bi morala Komisija opredeliti postopek, s katerim bi zagotovila, da so standardi, za katere so bili izdani mandati, v skladu z drugimi politikami in zakonodajo EU, ki presegajo okvir novega pristopa; meni, da bi se to moralo odvijati med pripravo standardov, da bi preprečili zamude in neučinkovitost zaradi naknadne zavrnitve;
25. poziva Komisijo in države članice, naj natančneje preverijo, kako uspešni so standardi, da bi zagotovile, da ti izpolnjujejo zahteve mandata, zlasti ko se uporabljajo za namene zakonodaje na podlagi novega pristopa, hkrati pa zagotovijo, da se postopek potrjevanja standardov ne bo bistveno podaljšal; namerava v okviru prihodnje revizije evropskega sistema za standardizacijo pregledati možnost, da bi tudi Parlament dobil pravico, ki jo imajo sedaj Komisija in države članice glede izpodbijanja usklajenih standardov, ki ne ustrezajo povsem osnovnim zahtevam ustrezne zakonodaje;
26. poziva Komisijo, naj zaradi preglednosti sprejema odločitve o uradnem nasprotovanju standardom v konsolidirani in javno dostopni obliki ter da na voljo posodobljeno tabelo dejavnosti v zvezi z uradnim nasprotovanjem; Komisijo poziva tudi, naj predstavi letno poročilo o standardizacijskih mandatih in o napredku pri njihovem izpolnjevanju;
27. poziva evropske organizacije za standardizacijo, naj okrepijo svoje pritožbene mehanizme, ki so namenjeni uporabi v primeru nestrinjanja o standardu; ugotavlja, da sedanji mehanizmi morda niso vedno učinkoviti, saj njihova sestava v praksi odraža stališče tistih, ki so standard potrdili; zato predlaga razširitev sodelujočih na zunanje neodvisne strokovnjake in/ali evropske socialne interesne skupine, ki so pridruženi člani ali sodelujoči partnerji evropskih organizacij za standardizacijo;
28. izraža podporo prostovoljni evropski certifikacijski oznaki Keymark, ki je v lasti Evropskega odbora za standardizacijo/Evropskega odbora za standardizacijo v elektrotehniki in dokazuje skladnost z evropskimi standardi; poudarja, da je Keymark dragocena nadomestna možnost za različne nacionalne sheme certificiranja, katerih posledica je mnogovrstno testiranje in označevanje proizvodov v več državah članicah, zaradi česar lahko postanejo ovira za trgovino na notranjem trgu in povzročijo znatne stroške za majhne družbe, ki se lahko odražajo v višjih cenah za potrošnika; zato spodbuja nacionalne organe za standarde in drugi nacionalne organe za certificiranje, naj spodbujajo Keymark kot nadomestno možnost za sheme nacionalnega certificiranja; poziva tudi k vseevropski obveščevalni kampanji, da bi povečali poznavanje koristi oznake Keymark med podjetji in potrošniki;
29. se zaveda, da sedanji sistem financiranja EU v podporo evropski standardizaciji pogosto povzroča nezadovoljstvo zaradi sprememb pravil, visoke cene revizij in zamud pri odobritvah plačil; poudarja, da je treba nujno zmanjšati te stroške in veliko upravno breme, ki včasih presega koristi zagotovljene finančne podpore, hkrati pa spoštovati finančne predpise EU; poziva Komisijo in vse interesne skupine, naj zagotovijo finančno vzdržnost evropskega sistema, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi in večletnim finančnim načrtovanjem, ki je bistveno za zagotovitev uspešnosti in učinkovitosti v globalni konkurenci; meni, da bi lahko Komisija in evropske organizacije za standardizacijo bolje sodelovale, da bi zagotovile trden in uporabniku prijazen okvir za finančne prispevke EU k evropski standardizaciji, kar bo znatno povečalo učinkovitost sistema;
(b)Izboljšanje dostopa do standardizacijskega postopka
30. priznava načelo nacionalnih delegacij kot temelj evropskega standardizacijskega sistema, zlasti pri postopku razvoja standardov Evropskega odbora za standardizacijo in Evropskega odbora za standardizacijo v elektrotehniki; vendar ugotavlja, da – kot je bilo potrjeno v študiji o dostopu do standardizacije – v veliki večini evropskih držav socialne interesne skupine pri oblikovanju standardov sodelujejo zelo malo ali pa sploh ne;
31. spodbuja evropske in nacionalne organe za standardizacijo, naj spodbujajo in omogočajo učinkovito sodelovanje vseh zainteresiranih strani v standardizacijskem postopku, zlasti predstavnikov malih in srednjih podjetij ter vseh interesnih skupin, ki zastopajo javne interese, na primer potrošnikov (vključno z invalidi in ranljivimi potrošniki), okoljevarstvenikov ter delavcev in organov, ki zastopajo druge družbene interese;
32. poleg tega poziva Komisijo, naj razišče vzroke za slabo udeležbo socialnih interesnih skupin ter malih in srednjih podjetij na nacionalni ravni ter po potrebi spodbuja ukrepe za države članice, ki bodo tem skupinam in podjetjem zagotovili dostop do nacionalnega standardizacijskega postopka; pozdravlja prizadevanja Evropskega odbora za standardizacijo/Evropskega odbora za standardizacijo v elektrotehniki ter nacionalnih standardizacijskih organov pri izvajanju „zbirke 58 priporočil“ iz študije dostopnosti za mala in srednja podjetja ter priporočil iz poročila skupine EXPRESS v zvezi z izboljšanjem dostopa za vse interesne skupine;
33. poudarja potrebo po zagotovitvi neposredne udeležbe socialnih interesnih skupin na evropski ravni, ki je priznana že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, da bila njihova stališča učinkoviteje izražena, saj je njihovo zastopstvo v nacionalnih tehničnih odborih v večini držav članic še vedno šibko; glede na to, da je bil pri povečevanju udeležbe socialnih interesnih skupin na nacionalni ravni dosežen zelo majhen uspeh, potrjuje, da je treba finančno in politično podporo evropskim organizacijam, ustanovljenim za zastopanje teh interesnih skupin, ohraniti in krepiti vsaj še v obdobju do leta 2020; poziva te organizacije, naj prevzamejo vidnejšo vlogo pri zagotavljanju nasvetov državam članicam in nacionalnim združenjem interesnih skupin, zato da bi okrepili sodelovanje ustreznih interesnih skupin na nacionalni ravni;
34. meni, da bi bilo treba tem evropskim organizacijam, ki zastopajo družbene interese, dodeliti močnejšo vlogo v evropskih organizacijah za standardizacijo; zato poziva Komisijo in evropske organizacije za standardizacijo, naj spodbujajo različne ukrepe za uresničitev tega cilja, kar brez poseganja v načelo nacionalnih delegacij zajema tudi organizacije z dejanskim članstvom, a brez glasovalnih pravic v evropskih organizacijah za standardizacijo, pod pogojem, da so pridružene članice ali sodelujoče partnerice; meni, da bi morali imeti nacionalni organi za standarde ključno vlogo pri spodbujanju in krepitvi sodelovanja socialnih interesnih skupin v postopku standardizacije, saj ima prednost načelo nacionalnih delegacij;
35. je seznanjen z nedavnim razvojem v Mednarodni organizaciji za standardizacijo, zlasti z modelom, uporabljenim za razvoj standarda ISO 26000 za družbeno odgovornost, v katerem so nacionalni organi za standarde v delovno skupino lahko imenovali samo po enega predstavnika iz vsake od šestih opredeljenih kategorij interesnih skupin (industrija, potrošniki, vlada, delavci, nevladne organizacije in dodatna kategorija (storitve, podpora, raziskave in drugo); vztraja, da bi morale evropske organizacije za standardizacijo in Komisija ob sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi temeljito oceniti uporabo podobnega modela kot nadomestno možnost za pripravo standardov na področjih izrednega javnega interesa ter da bi morale o ugotovitvah te ocene poročati Parlamentu; poziva Komisijo, naj predlaga način financiranja, s katerim bi podprli tak nadomestni model;
(c)Okrepitev načela nacionalnih delegacij
36. poudarja, da so nacionalni organi za standarde sicer bistveni element evropskega standardizacijskega sistema, vendar med njimi obstajajo številne razlike glede sredstev, strokovnih izkušenj in znanja ter udeleženosti interesnih skupin v standardizacijskem postopku; poudarja, da zaradi obstoječih neenakosti nastaja veliko neravnovesje v njihovi učinkoviti udeležbi v evropskem standardizacijskem sistemu, pri čemer lahko omejeni viri nekaterih nacionalnih organov za standarde ovirajo njihovo učinkovito vključevanje v proces oblikovanja standardov;
37. poziva Komisijo in evropske organizacije za standardizacijo, naj spodbujajo programe usposabljanja in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi šibkejši nacionalni organi za standarde, ki zaenkrat še nimajo sekretariatov tehničnih odborov ali ne sodelujejo pri evropski standardizaciji na ravni, ki bi bila sorazmerna z njihovo ekonomsko strukturo, prevzeli dejavnejšo vlogo v standardizacijskem postopku, zato da bi povečali zaupanje v notranji trg in zagotovili enake pogoje za vse udeležence; meni, da so programi usposabljanja potrebni tudi za mala in srednja podjetja, zato da bi povečali njihovo udeležbo pri procesu oblikovanja standardov ter povečali pomembnost standardizacije kot strateškega poslovnega orodja;
38. pozdravlja pobudo Evropskega odbora za standardizacijo in Evropskega odbora za standardizacijo v elektrotehniki za uvedbo postopka medsebojnega strokovnega ocenjevanja, s katerim bi ovrednotili, ali nacionalni organi za standarde pravilno uporabljajo načela (in dodatne oznake) Svetovne trgovinske organizacije ter spodbudili stalno izboljševanje in izmenjavo dobre prakse; poudarja, da mora ta projekt služiti kot učinkovito orodje za krepitev nacionalnih organov za standarde in boljšo udeležbo vseh ustreznih interesnih skupin na nacionalni ravni; meni, da morajo pri tem projektu sodelovati vsi nacionalni organi za standarde, podprt pa mora biti z neodvisnimi revizijami; poziva Evropski odbor za standardizacijo in Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki, naj pripravita in objavita poročilo o rezultatih postopka medsebojnega strokovnega ocenjevanja;
39. poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito zastopanje vseh pomembnih interesnih skupin v nacionalnih tehničnih odborih, in sicer tako, da vzpostavijo mehanizme za spremljanje in poročanje ter zagotovijo usposabljanje in finančno podporo za šibkejše socialne interesne skupine in po potrebi tudi za združenja malih in srednjih ter obrtniških podjetij, zato da bi zagotovile njihovo dejansko udeležbo; poudarja, kako pomembno je zagotavljanje digitalnega dostopa uporabnikom do informacij o standardih;
40. poziva evropske organizacije za standardizacijo in države članice, naj Komisiji redno zagotavljajo poročila o napredku glede njihovih dejavnosti za zagotovitev ustrezne zastopanosti vseh interesnih skupin v tehničnih organih, odgovornih za razvoj mandatiranih standardov, ki morajo temeljiti na posebnih zahtevah glede poročanja; poudarja, da je treba ta poročila naknadno vključiti v poročilo Komisije o prizadevanjih evropskih in nacionalnih organizacij za standardizacijo in doseženih rezultatih;
41. poziva nacionalne organe za standarde, naj šibkejšim interesnim skupinam zagotovijo prost dostop do odborov za standardizacijo in razvijejo orodja za izboljšanje udeležbe interesnih skupin, vključno z brezplačnim spletnim mehanizmom za posvetovanje za vse nove predloge standardov, ki ga bo enostavno uporabljati; spodbuja te organe, naj v celoti izkoristijo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), da bi okrepili sodelovanje interesnih skupin prek spletnih sestankov in razprav; poleg tega spodbuja nacionalne organe za standarde, naj zagotovijo komunikacijo onkraj omejitev sistema, zlasti za javne poizvedbe o novih standardih, glede na to, da so javne poizvedbe navadno usmerjene na sedanje udeležence v sistemu;
42. obžaluje, da javni organi v večini držav članic kažejo omejeno zanimanje za udeležbo pri postopku razvijanja standardov, ne glede na pomembnost standardizacije kot orodja za podporo zakonodaji in javnim politikam; poziva države članice – kot predstavnice interesov državljanov – še posebej pa organe za nadzor trga, naj pošljejo predstavnike, ki bodo sodelovali v vseh nacionalnih tehničnih odborih, ki odražajo razvoj standardov v podporo politikam in zakonodaji EU; poudarja, da je udeležba nacionalnih organov v razpravi o razvoju standardov bistvena za pravilno delovanje zakonodaje na področjih, ki jih zajema novi pristop, ter za preprečitev naknadnega uradnega nasprotovanja usklajenim standardom;
43. poziva nacionalne organe za standarde, naj zaradi poštene konkurence na notranjem trgu sledijo kodeksu etike Mednarodne organizacije za standardizacijo, da bi zagotovili, da druge dejavnosti, na primer certificiranje in akreditacija, ne bodo ogrožale nepristranskosti standardov; poleg tega poudarja pomen oblikovanja standardov in navodil za oceno skladnosti ter spodbujanja njihovega sprejetja in poštene uporabe, zlasti v zvezi z zahtevami o integriteti, objektivnosti in nepristranskosti;
(d)Lažji dostop do standardov
44. priznava, da evropska standardizacija pomaga ustvarjati enake pogoje za vse udeležence na trgu, zlasti za mala in srednja podjetja, ki so glavni steber evropskega gospodarstva in bistveno prispevajo k sistemu; priznava pa tudi, da njihova udeležba pri standardizaciji ni vedno sorazmerna z njihovim gospodarskim pomenom, pri čemer lahko zapletenost in stroški standardov pomenijo oviro za mala in srednja podjetja;
45. poudarja, da bi morali biti standardi zasnovani in sprejeti tako, da se upoštevajo značilnosti in okolje malih in srednjih podjetij, zlasti malih, mikro in obrtnih podjetij; pozdravlja nedavne pobude, ki so jih sprejeli evropski in nacionalni organi za standardizacijo, da bi uresničili priporočila iz študije o dostopu malih in srednjih podjetij do evropske standardizacije, ter meni, da jih je treba obravnavati kot zglede najboljše prakse; pozdravlja in spodbuja ukrepe, predlagane v programih Evropskega odbora za standardizacijo/Evropskega odbora za standardizacijo v elektrotehniki, namenjenih malim in srednjim podjetjem, da bi slednjim olajšali uporabo standardov; poudarja, da bi bilo treba sprejeti dodatne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da lahko mala in srednja podjetja v celoti sodelujejo pri oblikovanju standardov in imajo boljši in cenejši dostop do njih;
46. poudarja zlasti, da bi morale Unija in države članice omogočiti, da se bodo pri oblikovanju standardov bolj upoštevali interesi malih in srednjih podjetij ter obrtniških podjetij, in sicer z uporabo strateških ukrepov iz Akta za mala podjetja v skladu z njegovim sedmim načelom: finančna podpora EU, zmanjšanje stroškov dostopa do standardov, redna objava povzetkov evropskih standardov in pravična sestava standardizacijskih odborov;
47. poleg tega poziva Komisijo, naj poenostavi postopke, kadar je to mogoče, in pri prihodnjih spremembah upošteva načelo „misli najprej na male“; priporoča, naj Komisija vključi vprašanje standardizacije v prihodnji teden malih in srednjih podjetij;
48. vztraja, da je dostop uporabnikov do evropskih standardov, razvitih v podporo politikam in zakonodaji EU, pomembno vprašanje, ki ga je treba nadalje preučiti; meni, da bi morali razmisliti o različnih sistemih določanja cen za zasebne/industrijske standarde ter za usklajene/mandatirane standarde; poziva zlasti nacionalne organe za standarde, naj s posebnimi cenami in ponujanjem sklopov standardov po znižani ceni zmanjšajo stroške ter preučijo dodatne možnosti za izboljšanje dostopa, zlasti za mala in srednja podjetja;
49. vendar opominja, da cena pridobitve standarda pomeni le majhen delež skupnih stroškov za uporabnike standardov, ki morajo navadno nameniti znatno več sredstev, da bi prenesli zahtevani standard v svoje poslovne procese;
50. poudarja, da bi morali biti standardi razumljivi, preprosti in enostavni za uporabo, tako da jih lahko uporabniki bolje izvajajo; meni, da je bistveno, da se zmanjša pretirano število navzkrižnih sklicevanj med standardi, kadar je to primerno, ter da se obravnavajo sedanje težave pri prepoznavanju skupin standardov, ki se nanašajo na nek proizvod ali postopek; poziva nacionalne in evropske organe za standarde ter trgovinska združenja, naj zagotovijo uporabniku prijazne smernice za uporabo standardov, brezplačne povzetke na spletu, boljši spletni dostop do osnutkov za posvetovanje in preproste funkcije za elektronsko iskanje;
51. pozdravlja sedanjo pobudo evropskih organizacij za standardizacijo, da se pripravi in brez omejitve dostopa v spletu objavi povzetek vseh standardov, ter poziva, naj se ta projekt hitro zaključi; vendar poudarja, da je treba ta projekt izvajati tudi na nacionalni ravni, da bi uporabnikom standardov omogočili, da na spletni strani nacionalnih organov za standarde v lastnem jeziku pridobijo informacije o zadevah, ki jih zajema posamezni standard;
52. poudarja, kako pomembno je zagotoviti standarde v vseh uradnih jezikih EU, da bi zagotovili, da jih bodo uporabniki pravilno razumeli; poziva Komisijo, naj nadalje podpira prevod usklajenih standardov ter poenostavi finančno ureditev zanje;
Standardizacija v podporo inovacijam in trajni konkurenčnosti v globaliziranem okolju
53. priznava, da je evropska standardizacija pomembno orodje za spodbujanje inovacij, raziskav in razvoja ter da prispeva h konkurenčnosti Unije in dokončanju notranjega trga; poudarja pomembne gospodarske koristi, ki bodo podjetjem omogočile, da bodo dosegla hitrejši prenos znanja, manjše stroške in tveganja, krajši čas za vstop na trg in večjo vrednost za inovacije;
54. priznava, da standardizacija sicer veliko pripomore k izkoriščanju novih tehnologij, vendar obstaja bistven razkorak pri prenašanju rezultatov raziskav in razvoja v razvijanje standardov; poudarja, da je treba izboljšati vzajemno zavedanje in sodelovanje med standardizacijskimi organi, inovatorji, akademiki in raziskovalnimi skupnostmi; poudarja, da bi z vključitvijo novega znanja v standarde, zlasti iz raziskovalnih in inovacijskih programov, financiranih z javnimi sredstvi, spodbudili inovacije in konkurenčnost;
55. poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nacionalnimi organi za standarde spodbujajo vključitev standardizacije v akademske učne načrte, izobraževalne programe (npr. v ekonomskih in tehničnih šolah), programe vseživljenjskega učenja in informacijske kampanje, da bi med sedanjimi in možnimi gospodarskimi subjekti in oblikovalci politike povečali ozaveščenost o pomembnosti in koristih standardov; poziva nacionalne organe za standarde, naj okrepijo svoje sodelovanje s trgovinskimi združenji, da bi malim in srednjim podjetjem zagotovili prepričljive informacije o koristih, ki jih prinaša uporaba standardov; poleg tega poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo vprašanje standardizacije obravnavano v okviru programa Erasmus za mlade podjetnike; spodbuja dejavnosti za oceno, količinsko določitev in obveščanje o gospodarskih in družbenih koristih standardizacije;
56. meni, da lahko evropski okvirni programi za raziskave, konkurenčnost in inovativnost pomembno prispevajo k procesu oblikovanja standardov, tako da posvetijo poglavje raziskavam in standardizaciji; meni, da bi s takim ukrepom izboljšali razumevanje koristi standardov in pomagali uveljaviti sistematičen pristop v začetnih fazah med raziskavami, inovacijami in standardizacijo; poziva Komisijo, naj „pomembnost za standardizacijo“ vključi med ocenjevalna merila za projekte na področju raziskav in razvoja, ki jih financira EU, da bi spodbudili projekte, povezane s standardizacijo, in z inovativnimi sredstvi izboljšali ozaveščenost o njih;
57. poleg tega poziva Komisijo, naj razvije dejavnosti za spremljanje tehnologije, da bo prepoznala prihodnje rezultate raziskav in razvoja, za katere bi bila standardizacija koristna, izboljšala pretok in preglednost informacij, potrebnih za prodor na trg in delovanje raziskav in razvoja ter v zvezi s tem spodbujala lahko dostopne in uporabniku prijazne mehanizme za ocenjevanje prek interneta;
58. poziva države članice, naj uporabijo evropske standarde v javnih naročilih, da bi izboljšale kakovost javnih storitev in spodbudile inovativne tehnologije; vendar poudarja, da uporaba standardov ne bi smela pomeniti dodatnih ovir, zlasti za mala podjetja, ki želijo sodelovati v postopkih javnih naročil;
59. ponovno potrjuje, da je za spoprijemanje s podnebnimi spremembami in drugimi prihodnjimi izzivi na področju energije in okolja na svetovni ravni treba razviti in spodbujati čisto tehnologijo in zelene proizvode; zato meni, da je nujno treba vključiti okoljske vidike v vse ustrezne proizvode in storitve ter da mora evropski sistem za standardizacijo razviti boljši sistem, s katerim bi zagotovili, da bodo pri oblikovanju standardov taki vidiki ustrezno obravnavani; poudarja, da je treba spodbujati dejavno udeležbo okoljskih organizacij in javnih organov, odgovornih za okoljsko varstvo, v odborih za standardizacijo, in sicer na nacionalni in na evropski ravni; poudarja, da se morata potreba po usmerjanju evropskih prizadevanj na področju inovacij na globalne strategije za boj proti podnebnim spremembam in odziv na izzive v zvezi z energijo, družbo in okoljem odražati tudi pri vzpostavljanju novih smernic za modele standardizacije;
60. poudarja, da izboljšanje zdravja ljudi in življenjskih razmer pomeni razvoj izdelkov, ki lahko prispevajo k zdravemu razvoju prebivalstva in izboljšanju dostopnosti, zlasti za otroke in ranljive ljudi; zato meni, da je nujno treba vključiti zdravstvene vidike v vse ustrezne izdelke in storitve ter da mora evropski sistem za standardizacijo razviti boljši sistem, da bi zagotovil, da bodo pri razvijanju standardov taki vidiki ustrezno obravnavani; v zvezi s tem na primer poziva, da je treba oblikovati evropske standarde za ortopedsko primerno obutev za otroke; poudarja, da je treba spodbujati dejavno udeležbo zdravstvenih strokovnjakov in javnih organov, pristojnih za zdravstvena vprašanja, v odborih za standardizacijo;
61. poudarja, da prinaša standardizacija veliko možnosti za odpravljanje ovir, ki invalidom in starejšim preprečujejo izkazovanje zmožnosti ter enakovredno udeležbo na vseh življenjskih področjih; zato poziva k oblikovanju standardov, ki bi upoštevali različne potrebe prebivalstva in omogočili podjetjem nove priložnosti za inovativne rešitve, da bi spodbudili razvoj izdelkov, storitev in infrastrukture, ki bodo dostopni vsem; poudarja pomen koncepta dostopnosti za vse uporabnike, ki standardizacijske organe, oblikovalce, podjetnike, javne organe in oblikovalce politik postavlja pred ustvarjalni in etični izziv, saj je njegov namen vsem ljudem omogočiti enakovreden dostop do med drugim grajenega okolja, prevoza, izobrazbe, zaposlitve, stanovanja, zdravstvenih ustanov, informacij in komunikacije, kulture, prostega časa ter potrošniškega blaga in storitev;
62. zato poziva Komisijo in evropske organizacije za standardizacijo, naj pri svojih standardizacijskih dejavnostih razvijejo in podprejo sistematičen pristop, da bodo standardi v skladu z načeli dostopnosti za vse uporabnike zagotovo vključevali ustrezne zahteve glede dostopnosti, vključno z ustreznim mehanizmom preverjanja za zagotovitev, da bodo v zadevnih standardih primerno upoštevane potrebe invalidov in starejših; nadalje poziva Komisijo, države članice ter evropske in nacionalne organizacije za standardizacijo, naj razvijejo in podprejo tečaje usposabljanja za invalide, da bi povečale njihovo dejavno udeležbo v standardizacijskem postopku, ter za standardizacijske organe, da bi jih seznanile z vprašanji glede invalidnosti in dostopnosti;
63. poziva države članice, naj nemudoma ratificirajo Konvencijo ZN o pravicah invalidov in dejansko izvajajo njene določbe glede uveljavljanja načel univerzalne zasnove v standardizacijskem postopku; nadalje poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo obstoječa pravila glede javnih naročil zaradi večje vključenosti določb o dostopnosti v postopke oddaje javnih naročil, zato da bi podprle dostopnost in zagotovile spodbude za proizvajalce, da bodo razvijali in ponujali dostopno blago in storitve; poziva k spodbujanju projektov na področju raziskav in razvoja, ki jih financira EU, da bi razvili inovativne podporne tehnološke izdelke ter da bi določbe o dostopnosti upoštevali kot merilo pri dodeljevanju strukturnih sredstev na nacionalni in regionalni ravni;
64. poudarja, da je treba prednost nameniti postopku za oblikovanje standardov v zvezi z direktivo o splošni varnosti izdelkov, če želimo dodatno okrepiti varstvo potrošnikov;
65. opozarja na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 6. maja 2010 o električnih vozilih , v kateri je poudarjena potreba po učinkovitih postopkih standardizacije na različnih področjih, da bi pospešili uvajanje elektronskih vozil na trg zaradi konkurenčnosti in okolja;
66. poudarja, da pravice intelektualne lastnine (IPR) in standardizacija spodbujajo inovacije in omogočajo razširjanje tehnologije; poudarja, da je treba vzpostaviti ustrezno ravnotežje med interesi uporabnikov standardov in pravicami lastnikov intelektualne lastnine; poziva evropske in nacionalne organe za standarde, naj bodo posebej pozorni pri oblikovanju standardov, ki temeljijo na zaščiteni tehnologiji, da bo omogočen širok dostop vsem uporabnikom; poudarja, da je treba zagotoviti licence za vse bistvene pravice intelektualne lastnine, zajete v standardih in zagotovljene pod pravičnimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji;
67. priznava, da forumi in konzorciji znatno prispevajo k standardizacijskemu sistemu z zagotavljanjem specifikacij splošnega pomena, ki so pogosto bolj dovzetne za inovativne tehnologije; poudarja, da so se številni forumi in konzorciji, zlasti v sektorju informacijsko-komunikacijske tehnologije, razvili v globalne organizacije, ki pripravljajo dobro uveljavljene specifikacije na podlagi odprtih, preglednih in na soglasju temelječih razvojnih postopkov; meni, da morajo evropske organizacije za standardizacijo ter forumi/konzorciji najti načine za sodelovanje pri načrtovanju svojih dejavnosti s prenosom standardov na najustreznejšo raven, mednarodno ali evropsko, zato da bi zagotovili skladnost in preprečili drobitev ali podvajanje;
68. poleg tega poziva evropske organizacije za standardizacijo, naj razvijejo in izvajajo izboljšani mehanizem za sprejemanje specifikacij forumov/konzorcijev kot evropskih standardov, pri čemer je treba po ustaljenem postopku posvetovanja z vsemi zainteresiranimi po načelu nacionalnih delegacij doseči soglasje vseh interesnih skupin; poudarja, da to ne bi smelo omejevati možnosti, da bi specifikacije forumov/konzorcijev predložili neposredno mednarodnim organizacijam za standarde, zato da bi si prizadevali za bolj globalni status, pod pogojem, da se spoštujejo načela, določena v sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o tehničnih ovirah za trgovino (preglednost, odprtost, nepristranskost, konsenz, uspešnost, pomembnost in skladnost);
69. priznava, da je medsebojna povezljivost bistvena za inovacije in konkurenčnost, zlasti v sektorju informacijsko-komunikacijske tehnologije, kjer imajo forumi in konzorciji svojo vlogo; poudarja, da medsebojna povezljivost ni odvisna le od razvoja standardov/specifikacij, temveč tudi od tega, kako jih uporabniki izvajajo; je seznanjen s pomembno vlogo uporabniško naravnanih forumov in konzorcijev pri doseganju povezljivosti; poziva Komisijo, naj okrepi usklajevanje med forumi in konzorciji na področju IKT ter uradnimi organi za oblikovanje standardov, kar bi lahko izboljšalo medsebojno povezljivost in zmanjšalo tveganje podvajanja in protislovij med standardi v sektorju IKT;
70. poudarja, da je politiko standardizacije na področju IKT nujno treba prilagoditi razvoju na trgu in v politiki, s čimer bomo dosegli pomembne cilje evropske politike, za kar je potrebna medsebojna povezljivost, na primer e-zdravje, dostopnost, varnost, e-poslovanje, e-uprava in promet, ter prispevali k oblikovanju standardov za varstvo osebnih podatkov;
71. poziva Komisijo, naj v podporo drugim politikam EU izvaja posodobljeno in razširjeno politiko EU o standardizaciji za informacijsko tehnologijo, s katero bi med drugim zagotovila medsebojno povezljivost, pravno varnost in uporabo ustreznih zaščitnih ukrepov, pri tem pa kar najbolj zmanjšala dodatne obremenitve za podjetja, tveganja za uporabnike ter ovire za prosti pretok informacijske tehnologije;
72. poziva Komisijo, naj učinkovito uporabi obstoječe pravne podlage, ki omogočajo standardizacijo na področju informacijske tehnologije, ter opredeli dodatne sektorje, področja ali možnosti uporabe informacijske tehnologije, kjer bi bilo mogoče učinkovito uporabiti standardizacijo EU za podporo politik EU, in ustrezno predstavi primerne predloge; poleg tega poziva Komisijo, naj po potrebi upošteva možnost uporabe novega pristopa in novega zakonodajnega okvira kot modela za posodobljeno politiko za standardizacijo na področju informacijske in komunikacijske tehnologije za podporo politike EU;
73. poudarja, da mednarodni standardi spodbujajo globalni trg z uporabo enotnega standarda v številnih državah s pristopom, ki temelji na uspešnosti, razumevanju potrošnikov in zaupanju v trg;
74. poudarja, da je regulativni dialog pomemben vidik zunanje razsežnosti notranjega trga in da je zato treba zaščititi in okrepiti položaj evropskega sistema za standardizacijo v mednarodnem standardizacijskem okolju, zato da bi spodbujali razvoj mednarodnih standardov s pravim globalnim pomenom, olajšali trgovino in povečali evropsko konkurenčnost, pri tem pa je treba upoštevati upravičene interese držav v razvoju in preveriti, ali je bilo na mednarodni ravni takšno delo že opravljeno, da ne bi prišlo do nepotrebnega podvajanja;
75. podpira začasno napotitev dveh evropskih strokovnjakov za standardizacijo na Kitajsko in v Indijo za podpiranje evropske organizacije za standardizacijo, uveljavljanje evropskih standardov in zagotavljanje povratnih informacij o sistemih za standardizacijo v teh državah; poziva Komisijo, naj preuči potrebo po napotitvi strokovnjakov za standardizacijo v druge regije sveta, da bi nadalje spodbujali evropski standardizacijski sistem;
76. poziva Komisijo, naj svoje standardizacijske dejavnosti uskladi z našimi mednarodnimi partnerji, na primer v okviru čezatlantskega dialoga; spodbuja Komisijo, naj ob upoštevanju omenjenega preuči in sprejme ustrezne ukrepe za krepitev vpliva evropske standardizacije na svetovni ravni, da bi se povečala konkurenčnost evropskih izdelkov in storitev v mednarodni trgovini;
77. poziva k ponovni zavezi za mednarodno standardizacijo na strani evropskih interesnih skupin in nacionalnih organov za standarde, da bi izkoristili evropski vodilni položaj in pridobili prednosti prvega akterja na globalnih trgih; poudarja potrebo po boljši usklajenosti med evropskimi interesnimi skupinami in nacionalnimi organi za standarde v mednarodni standardizaciji na tehnični in politični ravni;
o o o
78. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
– ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Republiko Moldavijo in Evropsko unijo, ki je bil podpisan 28. novembra 1994 in je začel veljati 1. julija 1998,
– ob upoštevanju skupne izjave Sveta za sodelovanje med EU in Moldavijo z dne 21. decembra 2009,
– ob upoštevanju pogajanj, ki so v teku za sklenitev pridružitvenega sporazuma med Republiko Moldavijo in Evropsko unijo, ter pogajanj o liberalizaciji vizumskega režima med Evropsko unijo in Republiko Moldavijo,
– ob upoštevanju poročila Komisije o napredku Republike Moldavije z dne 12. maja 2010 (KOM(2010)0207),
– ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Moldaviji/Pridnestrju z dne 17. maja 2010, o omejevalnih ukrepih proti vodstvu pridnestrske regije z dne 27. septembra 2010 in o ratifikaciji rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki jo je Republika Moldavija opravila dne 14. oktobra 2010,
– ob upoštevanju rezultatov parlamentarnih volitev z dne 29. julija 2009, izida referenduma o reformi ustave z dne 5. septembra 2010 ter odločitve o izvedbi predčasnih parlamentarnih volitev 28. novembra 2010,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Republiki Moldaviji in pridnestrski regiji,
– ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,
A. ker evropska sosedska politika in vzhodno partnerstvo, ki je bilo vzpostavljeno maja 2009, priznavata, da si Republika Moldavija prizadeva približati Evropi in da je Moldavija pomembna kot država z globokimi zgodovinskimi, kulturnimi in gospodarskimi vezmi z državami članicami Evropske unije,
B. ker bi moral pridružitveni sporazum, o katerem tečejo pogajanja med EU in Republiko Moldavijo, znatno okrepiti skupni institucionalni okvir EU in Republike Moldavije, poglobiti odnose na vseh področjih ter učvrstiti politično združevanje in gospodarsko povezovanje, to pa s seboj prinaša tudi vzajemne pravice in obveznosti,
C. ker so odnosi med EU in Moldavijo v zadnjem letu precej napredovali, kar je razvidno iz poročila Evropske komisije o napredku z dne 12. maja 2010, ki ugotavlja, da je bil napredek dosežen v večini sektorjev iz akcijskega načrta evropske sosedske politike,
D. ker so uveljavitev Lizbonske pogodbe, ustanovitev službe za zunanje delovanje in imenovanje podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije dali Evropski uniji nov zagon za bolj proaktivno vlogo pri obravnavi zamrznjenih sporov v njeni soseščini, ki vključujejo tudi vprašanje Pridnestrja,
1. odobrava napredek, ki ga je republika Moldavija dosegla v lanskem letu, in izraža upanje, da bo volilni proces še bolj okrepil demokratične institucije in spoštovanje načel pravne države ter človekovih pravic v Moldaviji; pričakuje, da bodo moldavske oblasti nadaljevale potrebne reforme in izpolnjevale zaveze, da bodo Republiko Moldavijo še naprej vodile po poti zanesljivega evropskega povezovanja;
2. pozdravlja začetek pogajanj o pridružitvenemu sporazumu med Evropsko unijo in Republiko Moldavijo 12. januarja 2010 in z zadovoljstvom ugotavlja zelo dobre rezultate, ki jih v tem procesu Komisija beleži glede Republike Moldavije;
3. poziva Svet, naj Komisijo na svojem naslednjem srečanju 25. oktobra 2010 prosi za čim hitrejšo pripravo akcijskega načrta vizumske liberalizacije, s čimer bi vstopili v povsem operativno fazo dialoga o vizumih, ki bo osnovana na napredku Republike Moldavije po poskusnih pogovorih o 4 delih vizumskega dialoga;
4. pozdravlja dodelitev makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji v obliki subvencije v višini največ 90 milijonov EUR, katere cilj je podpirati gospodarsko stabilizacijo in zmanjšati njene plačilnobilančne in proračunske potrebe, kakor je navedeno v tekočem programu mednarodnega denarnega sklada; poudarja, da mora Republika Moldavija okrepiti prizadevanja za učinkovito izvedbo strukturnih reform, zlasti glede spoštovanja načel pravne države, boja proti korupciji ter poslovnega in naložbenega ozračja;
5. priznava, da je prišlo do izboljšav v poslovnem okolju in regulativnem okviru za podjetniško dejavnost, kar je ključni ukrep, da se privabijo naložbe, in izraža prepričanje, da bodo pogajanja o območju proste trgovine z EU, kot del pridružitvenega sporazuma, hitro napredovala;
6. podpira pobudo „Prijatelji Moldavije“, pri kateri sodeluje več ministrov za zunanje zadeve iz držav članic in komisar EU za širitev in evropsko sosedsko politiko Štefan Füle, njen cilj pa je izraziti odločno podporo in solidarnost EU z Republiko Moldavijo in kot jasen signal močne zavezanosti podpreti državo pri spopadu z izzivi, ki so pred njo; meni, da bo pobuda Republiki Moldaviji učinkovito pomagala pri izvajanju notranjih reform in jo približala Evropski uniji;
7. meni, da EU lahko prispeva k razrešitvi pridnestrskega problema, in sicer s krepitvijo zaupanja, zlasti s podporo izvajanju skupnih projektov, ki so usmerjeni v skupne potrebe prebivalstva, s sodelovanjem z lokalnimi skupnostmi in civilno družbo ter z zagotavljanjem pomoči za blaženje gospodarske krize na obeh bregovih reke Dnester;
8. poudarja, da resolucija o pridnestrskem vprašanju pomeni odločilen sestavni del pospeševanja politične stabilnosti in gospodarske blaginje v Republiki Moldaviji in tamkajšnji regiji; ponovno izraža svojo podporo ozemeljski celovitosti Republike Moldavije in poudarja, da je treba okrepiti vlogo EU pri iskanju rešitve za vprašanje Pridnestrja, saj podaljševanje te zadeve ne bi motilo vključevanja Moldavije v EU;
9. pozdravlja neformalne sestanke za dogovor o Pridnestrju, ki od junija 2009 potekajo v obliki 5+2, in poziva strani, naj se v najkrajšem možnem času vrnejo k formalnim pogajanjem v tej obliki; pozdravlja pobudo z Meseberga o reševanju pridnestrskega konflikta, ki sta jo sprožila nemška kanclerka Angela Merkel in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, in izraža prepričanje, da bi varnostni forum na ravni zunanjih ministrov skupaj s partnerji lahko prispeval k trajnostni rešitvi konflikta;
10. poudarja potrebo po okrepitvi zaupanja ljudi v državne ustanove in sodne organe, zlasti po razkritju vpletenosti nekaterih funkcionarjev in častnikov organov pregona v nasilne dogodke v aprilu 2009, in pričakuje, da bodo vsi odgovorni za nasilje privedeni pred sodišče;
11. poziva vse demokratične politične sile in etnično-kulturne skupnosti, naj se vzdržijo nepotrebnih soočenj in se osredotočijo na razvoj obširne vizije za Republiko Moldavijo, katere cilj naj bo usmerjanje države v uresničevanje evropskih ciljev;
12. izraža upanje, da bodo volitve, načrtovanje za 28. november 2010, potekale ob polnem spoštovanju mednarodnih standardov, in opozarja vse strani, da je treba dati v predvolilni kampanji vsem političnim skupinam enake možnosti; pričakuje sprejem ukrepov, s katerimi bo zagotovljena dejanska volilna pravica moldavijskim državljanom, ki živijo v tujini, in izjavlja, da dejanske oblasti v separatistični pokrajini Pridnestrje nimajo pravice moldavijskim državljanom preprečiti udeležbe na volitvah;
13. poziva parlament Republike Moldavije, naj sodeluje v parlamentarni skupščini Euronest, in to v skladu z njenim ustanovitvenim aktom;
14. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter vladi in parlamentu Republike Moldavije.
Celostna pomorska politika
309k
106k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. okotobra 2010 o celostni pomorski politiki (CPP) – ocena dosedanjega napredka in novi izzivi (2010/2040(INI))
– ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja(1),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Celostna pomorska politika za Evropsko unijo“ (KOM(2007)0575),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Poročilo o napredku celostne pomorske politike EU“ (KOM(2009)0540),
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Evropske komisije, priloženega Poročilu o napredku celostne pomorske politike EU (SEC(2009)1343),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Celostna morska politika za boljše gospodarjenje z morjem v Sredozemlju“ (KOM(2009)0466),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Razvoj mednarodne dimenzije celostne pomorske politike Evropske unije“ (KOM(2009)0536),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Na poti k povezovanju pomorskega nadzora: Skupno okolje za izmenjavo informacij na področju pomorstva EU“ (KOM(2009)0538),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Proučitev vzpostavitve evropskega sistema nadzorovanja meja (EUROSUR)“ (KOM(2008)0068),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom: Evropa 2020 „Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Delovni program Komisije 2010 –Čas za ukrepanje“ (KOM(2010)0135),
– ob upoštevanju bele knjige Komisije z naslovom „Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti“ (KOM(2009)0147),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Časovni načrt za pomorsko prostorsko načrtovanje: Doseganje skupnih načel v EU“ (KOM(2008)0791),
– ob upoštevanju sporočil Komisije „Smernice za celostni pristop k pomorski politiki: za najboljšo prakso pri celostnem upravljanju morij in posvetovanje z zainteresiranimi stranmi“ (KOM(2008)0395),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „O strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja“ (KOM(2009)0248),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropska unija in arktična regija“ (KOM(2008)0763),
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Vzpostavitev evropske pomorske infrastrukture znanja: Načrt za evropsko mrežo za pomorsko opazovanje in podatke“ (SEC(2009)0499),
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Evropske Komisije z naslovom „Infrastruktura pomorskih podatkov, izid javnega posvetovanja“(SEC(2010)0073),
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Evropske komisije z naslovom „Neuradni dokument o pomorskem nadzoru (SEK(2008)2337),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Evropska strategija za morsko in pomorsko raziskovanje: skladen okvir za Evropski raziskovalni prostor v podporo trajnostni uporabi oceanov in morij“ (KOM(2008)0534),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom „Strateški cilji in priporočila za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018“ (KOM(2009)0008),
– ob upoštevanju sklepov Sveta o celostni pomorski politiki z dne 16. novembra 2009 ,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o celostnem pomorskem nadzoru z dne 17. novembra 2009,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o celostni pomorski politiki z dne 14. junija 2010,
– ob upoštevanju konvencije za varstvo Sredozemskega morja pred onesnaževanjem in njenih protokolov(2),
– ob upoštevanju mnenja Odbora regij o pomorskem in obalnem paketu s 17. in 18. junija 2009,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o prihodnji pomorski politiki Evropske unije: evropska vizija za oceane in morja(3),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2008 o celostni pomorski politiki za Evropsko unijo(4),
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem in mnenj Odbora za kulturo in izobraževanje ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0266/2010),
A. ker so oceani in morja izjemno kompleksni in nanje vplivajo mnoge dejavnosti, interesi in politik; ker sta strokovno znanje za spopadanje z raznovrstnimi izzivi v pomorstvu in pristojnosti za njihovo reševanje porazdeljeni med številne javne in zasebne akterje na različnih ravneh upravljanja,
B. ker so svetovni oceani in morja medsebojno povezani in soodvisni in ker se je s čedalje intenzivnejšo uporabo oceanov in morij za sektorje, kot so ladijski promet, ribištvo, energija, turizem, raziskave , skupaj s podnebnimi spremembami, okrepil pritisk na morsko okolje,
C. ker ladijski prevoz in ladjedelništvo bistveno prispevata h gospodarski blaginji držav EU, za evropsko in svetovno industrijo ter potrošnike pa predstavljata pomembno storitev,
D. ker pristop celostne pomorske politike ponuja jasen odgovor na vprašanje, kako doseči večjo skladnost med dejavnostmi iz različnih politik, ki vplivajo na morja in obalna območja, in potrebo po okolju prijaznemu izkoriščanju virov iz teh ekosistemov,
E. ker je okvirna direktiva o morski strategiji okoljski steber za celostno pomorsko politiko; ker bi moral biti ta pristop bolje povezan z drugimi sektorskimi politikami,
F. ker bi morala uspešna celostna pomorska politika temeljiti na odličnosti pomorskih raziskav, tehnologije in inovacij ter privesti do načela odločanja na enem mestu, s čimer bi se zmanjšalo podvajanje regulativnih pooblastil, hkrati pa bi morala upoštevati tudi regionalne in lokalne posebnosti,
G. ker bi se morala s temi strukturami integriranega upravljanja v pomorstvu povečati usklajenost pri načrtovanju konkurenčnih pomorskih dejavnosti, strateško upravljanje morskih območij, kakovost nadzornih dejavnosti in izvajanje zakonodaje; ker je zaradi tega treba natančno določiti vse strukture, zagotoviti njihovo prepoznavnost ter boljše, pregledno in povezano medsebojno sodelovanje,
H. ker je Evropska unija največja svetovna pomorska velesila in ker bi se morala opreti na celostno pomorsko politiko in njene dosežke, da bi postala gonilna sila na mednarodni ravni za izboljšanje načrtovanja pomorskih dejavnosti, varstva okolja in spodbujanja dobre pomorske prakse v mednarodnih krogih,
I. ker imajo obale Evrope in najbolj oddaljeni otoki pomembno vlogo glede varnosti ter zaščite pred okoljskimi grožnjami in kriminalnimi dejanji,
Splošne pripombe
1. pozdravlja sveženj Evropske komisije o celostni pomorski politiki iz oktobra 2009, ki nudi pravočasen in spodbuden pregled nad izvajanjem akcijskega načrta iz modre knjige iz leta 2007, ter hkrati priznava, da so nove, že izvedene in predvidene pobude povsem v skladu s cilji modre knjige, ter da so njihova logična posledica; na splošno potrjuje veljavnost celostnega pristopa k pomorskim zadevam;
2. se strinja s Komisijo, da je bogata pomorska tradicija ena izmed odlik Evrope; zato poziva Evropsko komisijo in države članice, naj še naprej razvijajo zmogljivosti različnih pomorskih sektorjev, zlasti naj pripravijo ambiciozno strategijo „modre rasti“; meni, da mora celostna pomorska politika prispevati k nastanku konkurenčne, socialne in trajnostne Unije; meni, da mora razvoj celostne pomorske politike na skladen način vključevati cilje o gospodarskem razvoju, visoki stopnji zaposlenosti – zlasti naj v sektor z ukrepi usposabljanja in z začetkom „pomorskega Erasmusa“ pritegne mlade – in varstvu okolja; zato meni, da se mora celostna pomorska politika povezati s cilji in pobudami strategije EU 2020;
3. poziva Komisijo, naj do leta 2013 pripravi krovno mečsektorsko strategijo za trajnostno rast na obalnih območjih in v pomorskem sektorju, ki bo temeljila na podrobnih raziskavah zmogljivosti in političnih možnosti ter obsežnem posvetovanju z vsemi udeleženci; meni, da bi del te strategije moral biti tudi nov, celovit pristop h krepitvi vodilnega svetovnega položaja Evrope na področjih morskega in pomorskega raziskovanja, razvoja tehnologij in pomorskega inženirstva v sektorjih, kot so ladjedelništvo, trajnostni razvoj morskih virov, čista plovba ter razvoj morske energije in tehnologij; ugotavlja, da je treba najti rešitve na mednarodni ravni, s katerimi bi izkoreninili prakse nepravične konkurence v ladjedelništvu;
4. poziva Komisijo, naj ukrepa po katastrofi izlitja nafte v Mehiškem zalivu in v Evropi vzpostavi pravno varnost na področju črpanja nafte na morju tako, da bo predložila usklajeno evropsko strategijo ukrepov v zvezi s pripravljenostjo na izredne razmere in z bojem proti nesrečam na naftnih ploščadih ali nesrečam tankerjev na mednarodni ravni, zlasti v primerih čezmejnega onesnaženja; poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k celostnem izvajanju že obstoječega mednarodnega okvira, kot je opredeljeno v mednarodnih konvencijah Mednarodne pomorske organizacije na to temo, da bi se hkrati opredelili vse možne ukrepe za preprečevanje takšnih katastrof in poiskale vse morebitne vrzeli v zakonodaji na ravni EU in držav članic ter čim prej ustrezno prilagodila vsa zakonodaja EU s tega področja ob upoštevanju razlik med okoliščinami v Mehiškem zalivu ter evropskih obalnih regijah in morjih;
5. poziva Komisijo, naj v pregledu uredbe o Evropski agenciji za pomorsko varnost podaljša mandat te agencije na področju inšpekcijskih pregledov varnosti objektov in naprav na morju ter čiščenja razlitij nafte;
6. meni, da je treba v zvezi s tem nujno revidirati Direktivo 2004/35/ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, v katero ni vključena odgovornost po načelu „onesnaževalec plača“ za črpanje nafte na morju;
7. v zvezi s tem poziva Komisijo, naj preveri, ali je treba povečati pooblastila Evropske agencije za pomorsko varnost in ali ji je treba dodeliti odgovornost za nadzor nad upoštevanjem varnostnih standardov pri črpanju nafte na morju ter preverjanje načrtov za izredne razmere v zvezi s tem;
8. pozdravlja študijo Komisije z naslovom „Baza podatkov o projektih, ki se financirajo iz sredstev EU, v pomorskih regijah“(5) in poziva Komisijo, naj v svojem naslednjem poročilu o napredku celostne pomorske politike poda popoln in sistematičen pregled vseh sredstev iz vseh proračunskih postavk, ki so bila dodeljena za dejavnosti v zvezi s pomorskim sektorjem, obalnimi regijami in morji;
9. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo novi celostni pomorski politiki v naslednji finančni perspektivi zagotovljena ustrezna sredstva, in naj preuči vse možnosti financiranja, tudi predlog Odbora regij za obalni sklad, ter učinkovito usklajevanje različnih finančnih shem;
10. podpira namero, ki jo je izrazila Komisija, da v naslednjih dveh letih financira celostno pomorsko politiko s 50 milijoni EUR, da bi nadaljevala predhodne projekte na področju politike, upravljanja, trajnosti in nadzora;
Upravljanje morij
11. čestita tistim državam članicam in regijam, ki so že oblikovale politike in strukture celostnega upravljanja morij; poziva države članice, ki imajo razdeljene upravne strukture v zvezi s celostno pomorsko politik, naj nemudoma vzpostavijo enotne integrirane strukture za pomorsko upravljanje;
12. soglaša s smernicami Komisije o upravljanju morij in njeno analizo, da je napredek, ki je bil dosežen v zadnjih letih, obetaven, a še vedno nezadovoljiv;
13. poziva Komisijo, države članice in obalne regije, naj okrepijo prizadevanja za opredelitev celostnih pomorskih politik in vzpostavitev ustrezne strukture upravljanja morij, ki bodo omogočile odločanje na podlagi najboljših razpoložljivih informacij, v to pa vključijo vse deležnike in tako bolj spoštujejo različne politične cilje;
14. poudarja, da je treba spodbujati prilagojene strategije lokalnega razvoja na podlagi procesa posvetovanja in pristopa „od spodaj navzgor“ ter zavračati pristop enotne rešitve za vse; zato meni, da je celostno pomorsko upravljanje nujno za preprečevanje podvajanja pristojnosti med različnimi ravnmi upravljanja ter krepitev sodelovanja in dialoga z lokalnimi in regionalnimi organi, obalnimi skupnostmi, civilno družbo in drugimi zainteresiranimi stranmi s področja pomorstva; na podlagi tega se zavzema za uvedbo in oblikovanje strategij za pomorske makroregije EU v okviru strateških pristopov za regionalna pomorska območja;
15. poziva Komisijo, naj podrobneje in na podlagi uspešnosti oceni kakovost struktur upravljanja morij na ravni držav članic in regionalni ravni ter naj izmenja najboljše prakse za dosego ciljev celostne pomorske politike; meni, da bi celostno in pregledno pomorsko upravljanje zagotovilo optimalno načrtovanje, ustvarilo mnogo sinergij in spodbudilo nastanek evropskega pomorskega prostora brez ovir;
16. soglaša s Komisijo, da bi bilo treba sodelovanje vseh udeležencev pri oblikovanju pomorske politike trajneje vključiti v strukture upravljanja; v ta namen poziva vse obalne države članice, ki tega še niso storile, naj v najkrajšem času določijo nacionalne kontaktne točke za celostno pomorsko politiko; ter tako pozitivno odgovorijo na prošnjo Komisije; poudarja, da je treba čim prej vzpostaviti to operativno omrežje; podpira ustanovitev medsektorske platforme za dialog z zainteresiranimi stranmi o pomorskih zadevah; zahteva, da se uvede ureditev za konkretno partnerstvo med Komisijo ter regijami in ponovno izraža podporo evropskemu dnevu pomorstva in poziva k nadaljnji obravnavi zagotavljanja informacij državljanom EU in javne udeležbe glede vseh vidikov celostne pomorske politike;
17. pozdravlja ustanovitev evropskega omrežja pomorskih grozdov ter poziva Komisijo, države članice in regije, naj na vseh ravneh podprejo te organizacije v nastanku, zlasti s spodbujanjem njihove sposobnosti za inovacije ter njihovo vključevanje v politiko in nacionalne programe ter v programe Skupnosti s krepitvijo čezmejnega sodelovanja, z odpiranjem večjih možnosti za mala in srednja podjetja ter izboljšanjem njihove prepoznavnosti;
18. poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo mednarodni dialog o celostni pomorski politiki in drugih pomorskih vprašanjih v ustreznih forumih, tudi o ratifikaciji in izvajanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu; predlaga, da bi se vsaj enkrat letno organiziralo ministrsko srečanje držav članic Unije za Sredozemlje, na katerem bi se razpravljalo o celostni pomorski politiki;
19. poziva Evropsko unijo, naj se v Uniji za Sredozemlje zavzema za vključitev osnutka skupnega kodeksa dobre prakse ribiškega in ribogojnega sektorja v program te nove mednarodne organizacije;
20. poziva Komisijo, naj okrepi mednarodno razsežnost celostne pomorske politike ter opozarja Komisijo in države članice, da je treba izboljšanj pogojev za delo na morju, varnosti in okoljske učinkovitosti ladij uvrstiti na dnevni red mednarodnih teles in jih ratificirati z mednarodnimi sporazumi pristaniških držav, držav zastave in obalnih držav, da bi na področju plovbe omogočili izboljšanje na svetovni ravni;
21. poziva Komisijo in Svet, naj podpreta vključevanje celostne pomorske politike v instrumente finančne pomoči ter v številne cilje zunanje politike EU s sprejemanjem ustreznih pobud, usmerjenih v boj proti težavam, kot so onesnaževanje, nezakoniti ribolov in piratstvo;
Pobude in strategij za morske bazene
22. pozdravlja pobude in strategije za regionalne morske bazene, ki jih je doslej predlagala Komisija; ugotavlja, da se lahko načela celostne pomorske politike izvajajo le, če bodo prevedena v ciljne strategije in specifične ukrepe, prikrojene posebnostim posameznega morskega bazena, v primeru Sredozemlja pa različnim podregijam, ki so v njem prisotne; poziva k nadaljnjim dialogom in sodelovanju, da bi se izboljšalo upravljanje morskega prostora in obalnih območij v različnih morskih bazenih, vključno s Severnim morjem, Baltskim morjem, Atlantikom, Črnim morjem in sredozemskim območjem, ter poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami kmalu pripravi in predstavi ukrepe za te regije;
23. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni posebnostim najbolj oddaljenih regij Evropske unije, katerih teritorialne vode dajejo Evropski uniji največjo ekskluzivno ekonomsko območje na svetu; zato meni, da bi ta ozemlja lahko bila glavni dejavnik mednarodne razsežnosti celostne pomorske politike, in poziva Komisijo, naj pomorsko razsežnost vključi v svoje mednarodne sporazume z regijskimi podskupinami;
24. ugotavlja, da se velik del voda Sredozemskega morja in Črnega morja nahaja zunaj območij, ki so v pristojnosti ali suverenosti obalnih držav, in da te države posledično nimajo pristojnosti, da bi zunaj teh območij celostno predpisovale ali izvajale predpise za človekove dejavnosti;
25. zato te obmorske države poziva, naj vprašanja razmejitve rešujejo na osnovi konvencije Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS) in se dogovorijo o svojih morskih območjih;
Pomorsko prostorsko načrtovanje
26. razume, da so stabilnost, predvidljivost in preglednost upravljanja pomorskega prostora bistveni za zagotovitev optimalnega in trajnostnega razvoja gospodarskih dejavnosti ter nove rasti in delovnih mest na morju, vključno z nadaljnjim razvojem obnovljivih virov energije, kot sta energija vetra in valov, ne da bi to vplivalo na bolj tradicionalne dejavnosti;
27. meni, da upravljanje vse večje in vse bolj konkurenčne rabe morja na ekosistemski osnovi terja usklajeno, učinkovito in čezmejno pomorsko prostorsko načrtovanje kot nevtralno orodje, ki lahko bistveno prispeva k izvajanju okvirne direktive o morski strategiji in olajša skladno sobivanje različnih načinov uporabe morja;
28. pozdravlja načrt za pomorsko prostorsko načrtovanje, ki temelji na ekosistemskem pristopu in oblikovanju desetih načel za načrtovanje; meni, da je to medsektorsko politično orodje bistveno za izvajanje celostne pomorske politike; poziva Komisijo, naj v letu 2011 predloži osnutek direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju ali predlaga najprimernejši instrument za zagotavljanje skladnosti med pomorskim prostorskim načrtovanjem in drugimi obstoječimi pobudami (celovito gospodarjenje z obalnim pasom, Natura 2000, direktiva o pomorski strategiji);
29. predlaga, da se ocenijo možnosti za souporabo pomorskega prostora s strani različnih sektorjev (npr. plovba, obnovljiva/vetrna energija in ribogojstvo);
30. opozarja na izreden pomen evropskega pomorskega prostorskega načrtovanja in njegove uporabe v obalnih regijah, zlasti najbolj oddaljenih regijah, ter poudarja, da je treba zaščititi ekološko najobčutljivejše morske biogeografske regije, s čimer bi ribiškemu sektorju zagotovili trajnostno izkoriščanje virov;
Pomorski nadzor
31. pričakuje, da bo dobro usklajen in celostni medstebrski, medsektorski in čezmejni pristop k pomorskemu nadzoru bolje ščitil interese držav članic in Evropske unije ter izboljšal zaščito pred onesnaževanjem morja in nezakonitim ravnanjem, tako da bodo organom, ki delujejo na morju, na voljo informacije o spremljanju in nadzoru iz različnih zadevnih sektorjev dejavnosti, kar bo omogočilo večjo učinkovitost;
32. zato poziva Komisijo, države članice, agencije EU, zlasti Evropsko agencijo za pomorsko varnost, in ustrezne organizacije, naj pospešijo prizadevanja v smislu sodelovanja in usklajevanja ter glede na potrebne zakonodajne prilagoditve;
33. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami določi ovire za izmenjavo podatkov v zakonodaji EU in nacionalni zakonodaji ter pooblastilih agencij, naj se opre na izkušnje, pridobljene z regionalnimi in nacionalnimi pobudami, raziskovalnimi projekti in pilotnimi projekti ter operacijami pomorskega nadzora in skupne varnostne in obrambne politike, tako da bo leta 2010 predložila načrt za celostni pomorski nadzor, in naj razišče področja sodelovanja s tretjimi državami, zlasti iz Sredozemlja, ki so ratificirale konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu, ter ustreznimi organizacijami;
34. poziva Komisijo, naj še pravočasno v okviru integriranega pomorskega nadzora pred naslednjo finančno perspektivo opredeli dodatne finančne potrebe za oblikovanje skupnega okolja za izmenjavo informacij v korist EU in držav članic;
35. poziva Komisijo, naj zaradi skupnega okolja za izmenjavo informacij predlaga pravni okvir za povezovanje pomorskega nadzora;
36. ponovno poziva k izboljšanemu sodelovanju med nacionalnimi inšpektorati, obalnimi stražami in mornaricami držav članic ter opozarja Komisijo, naj – kot je že zahteval Evropski parlament v Direktivi 2005/35/ES – izvede študijo možnosti za nadaljnje sodelovanje ali povezovanje različnih služb obalne straže, z večjo interoperabilnostjo med različnimi nadzornimi sistemi ter z načrtom vzpostavitve – v bližnji prihodnosti – evropske obalne straže; meni, da obstajajo velike možnosti za polno udeležbo Evropske agencije za pomorsko varnost pri nadzoru obalnih regij in zagotavljanju boljše podpore državam članicam pri spremljanju onesnaževanja morja;
Razno
37. ponavlja stališče in zahteve, izražene v svojih resolucijah o strateških ciljih in priporočilih za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018;
38. poziva Komisijo, naj v zvezi z nastajajočo belo knjigo o prihodnosti prometa upošteva odločilno vlogo pomorskega tovornega prometa v današnji trgovini, naj spodbuja razvoj sekundarnih in manj obremenjenih pristanišč ter naj začne ustrezno reševati vprašanje varnostnih ukrepov v pomorskem prometu znotraj in zunaj EU z vlaganjem v večplastne sisteme obvladovanja tveganj za določanje in pregledovanje nevarnega tovora ter s krepitvijo teh sistemov;
39. poudarja pomen pomorskega prostora brez meja in poziva države članice ter Komisijo k:
–
oceni in ohranjanju malih pristanišč,
–
širjenju mreže ladijskega prometa na kratkih razdaljah, da bi se razdalje v kopenskem prometu kar najbolj skrajšale,
–
spodbujanju raziskav in inovacij o vrstah tovora, ravnanja s tovorom in logističnih rešitvah, da bi se našle rešitve za skrajšanje časa v prevozu in znižanje manipulativnih stroškov,
–
podpori razvoja pristaniške infrastrukture;
40. poziva Komisijo, naj združi evropsko pomorsko politiko s politiko celinskih plovnih poti, da bi se čim bolje izkoristil potencial prometa po plovnih poteh ter bi se oblikovali učinkoviti in raznovrstni načini prevoza;
41. spodbuja Komisijo, države članice in sektor, naj okrepijo raziskave in razvoj uporabe virov obnovljive energije za pogon ladij in električno energijo na krovu;
42. poziva Komisijo, naj z ustreznimi sredstvi izboljša delovne razmere za pomorščake, izvaja konvencijo Mednarodne organizacije dela o delovnih standardih v pomorstvu v zakonodaji Skupnosti ter predlaga program kvalifikacij in usposabljanja pomorščakov, zlasti zaposlovanja mladih, vključno s tistimi iz tretjih držav;
43. poziva Komisijo, naj premisli o usklajeni evropski industrijskopolitični pobudi za izboljšanje konkurenčnosti, za spodbujanje odličnosti evropskega ladjedelništva in varnosti ter za okoljsko učinkovitost in konkurenčnost ladjevja v skupnem pomorskem prostoru brez meja, ob tem pa naj v celoti izkoristi Evropsko sposobnost konkurirati na področju ladjedelništva in uporabe zdravih tehnologij ter alternativnih goriv za ladjevje, da bi se spodbujalo „zeleno ladjevje“; poziva države članice, naj ratificirajo mednarodno konvencijo iz Hong Konga (2009) za varno in okolju prijazno recikliranje ladij;
44. na podlagi sklicevanja na teritorialno kohezijo v Pogodbi o delovanju Evropske unije in ker želi izboljšati dostopnost, meni, da mora biti prost pretok potnikov in blaga tudi v prihodnje sestavni del politike notranjega trga s spodbujanjem ladijskega prometa na kratkih razdaljah in pomorske kabotaže med območji ter hkratnim zagotavljanjem boljših povezav med obrobnimi obmorskimi regijami, najbolj oddaljenimi regijami in otoki ter celino in gospodarskimi središči; v zvezi s tem poudarja, da je izjemno pomembno obravnavati težave, s katerimi se srečujejo otoška območja v EU, zlasti male otoške skupnosti, in sicer glede prevoza oseb in blaga z vzdrževanjem morskih povezav, ki nimajo ustrezne podpore na trgu, ter z zagotavljanjem enake cene na kilometer za prevoz oseb, ne glede na to, kje se nahajajo; zahteva konkretne ukrepe za najbolj oddaljene regije, ki bodo upoštevali njihove posebnosti;
45. opozarja na velik pomen pomorskega gospodarstva za države članice z velikimi izključnimi ekonomskimi conami ter na potrebo po spodbujanju razvoja pomorskih gospodarskih grozdov in povečanju njihovega prispevka k rasti in zaposlovanju v okviru strategije EU2020;
46. opozarja, da imata ribištvo in ribogojstvo pomembno vlogo v pomorskem gospodarstvu in razvoju pogosto odmaknjenih obalnih regij, v katerih bi morala celostna pomorska politika okrepiti gospodarski, družbeni in okoljski razvoj;
47. poudarja, da je v celostni pomorski politiki treba upoštevati omejitve in posebnosti ribiškega in ribogojnega sektorja pri uporabi morskega prostora, zlasti v zvezi z razpoložljivostjo območij za izvajanje teh dejavnosti in potrebo po ohranitvi morskih habitatov z vzpostavitvijo morskih rezervatov in drugimi namenskimi ukrepi, s posebnim poudarkom na bolje načrtovanih raziskavah in popolno vključitvijo geografske in podnebne raznovrstnosti vsakega morskega bazena;
48. opozarja, da so obalne regije in otoki še posebej dovzetni za vpliv podnebnih sprememb; poudarja, da je treba pri načrtovanju razvoja vzdolž obsežne obale Skupnosti, vključno z njenim zaledjem, upoštevati posledice podnebnih sprememb; predlaga, naj se ranljivost za podnebne spremembe upošteva pri oblikovanju prihodnje regionalne politike, da ne bi ogrozili izvajanja celostne pomorske politike;
49. poziva Komisijo, naj poskrbi za skladno vključitev ciljev zmanjšanja emisij CO2 ter uvedbo tržno usmerjenih ekonomskih instrumentov, kot so sistemi trgovanja z emisijami, v pomorskem sektorju; ob upoštevanju izidov 61. zasedanja Odbora za varstvo morskega okolja pri Mednarodni pomorski organizaciji (od 27. septembra do 1. oktobra 2010) in svojega vztrajanja pri pozivu k nadaljnjemu pomembnemu napredku znotraj Mednarodne pomorske organizacije opominja na zavezo k ukrepanju Komisije, dano v direktivi o sistemu EU trgovanja z emisijami (2009/29/ES); Komisijo poziva tudi, naj na osnovi bele knjige o podnebnih spremembah izdela strategijo za blažitev posebnega vpliva podnebnih sprememb na obalne in otoške regije;
50. ponavlja, da je treba obremenitve za morsko okolje, ki prihajajo s kopnega, kot je onesnaževanje z industrijskimi in kmetijskimi odplakami ter slabo gospodarjenje z obalnim pasom, nujno zmanjšati s celostnim pristopom, ki temelji na delovanju ekosistema;
51. poziva države članice, naj izpolnijo svoje obveznosti iz okvirne direktive o morski strategiji in do 15. julija 2012 opravijo oceno okoljskega stanja svojih morskih voda ter določijo okoljske cilje in programe spremljanja; poleg tega poziva države članice, naj sprejmejo ambiciozne programe ukrepov, s katerimi bodo dosegle dober okoljski status v teh vodah;
52. poziva države članice, naj izpolnijo svojo obveznost glede določitve zaščitenih morskih območjih, predpisano v členu 13 okvirne direktive o morski strategiji; poleg tega poziva države članice, naj učinkovito nadzirajo upoštevanje zaščitnih ukrepov;
53. ugotavlja, da od 1. julija 2010 veljajo nove mejne vrednosti za vsebnost SO2 v ladijskem gorivu za Rokavski preliv, Severno morje in Baltsko morje, ki so bili na podlagi sklepa Mednarodne pomorske organizacije razglašeni za območja nadzora emisij žvepla; zato meni, da bi morale biti vsa Evropska obalna območja enako zaščitena in da določanje novih vrednosti SO2 samo za nekatera območja lahko povzroči popačenje konkurence; meni, da je treba dati prednost enotni ureditvi za vso EU in da se je treba prehodu s pomorskega na cestni promet izogniti za vsako ceno;
54. ugotavlja, da so morja postala odlagališče za ogromne in hitro rastoče količine odpadnega materiala, med katerim je veliko plastičnih mas, pa tudi izgubljenih ladijskih zabojnikov; poziva Komisijo, naj spodbuja evropsko in mednarodno razpravo, v kateri se bodo raziskovale možnosti za zmanjšanje količine odpadkov;
55. poziva Komisijo, naj izdela strategijo trajnostnega obalnega, otoškega in pomorskega turizma, da bi okrepila njihovo trajnost in privlačnost za prebivalce in turiste, saj je to eden od načinov, da se doseže cilj varstva narave v obmorskih regijah, kot je Waddensko morje, s polno uporabo določb Lizbonske pogodbe o turizmu ter s spodbujanjem pobud, kot je omrežje EDEN;
56. poudarja, da imajo morski in obmorski turizem ter z njim povezani sektorji velik razvojni potencial in so velik vir rasti, zato obalne regije predstavljajo glavne turistične destinacije v Evropi, in poziva Komisijo, naj ta vprašanja vključi v svojo strategijo za trajnostni obalni in pomorski turizem;
57. poudarja, da je dodana vrednost politike v zvezi z morji/pomorske politike pomembna pri krepitvi sodelovanja med sosedi, zlasti med državami članicami in državami kandidatkami;
58. pozdravlja evropsko strategijo za morsko in pomorsko raziskovanje ter skupne pozive iz okvirnega raziskovalnega programa o prihodnosti oceanov kot konkretne znake celostnega pristopa k izvajanju celostne pomorske politike; predlaga, naj se pomorske vede uvrstijo med prednostne naloge 8. okvirnega programa za raziskave in naj se ustanovitvi evropski inštitut za pomorske raziskave;
59. se strinja, da je vzpostavitev interdisciplinarne znanstvene in tehnološke baze znanja evropskih morjih in obalah bistvenega pomena; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi akterji ocenijo obstoječe podatkovne baze in opazovalne programe ter pospešijo svoja prizadevanja za čim prejšnje delovanje evropske mreže za pomorsko opazovanje in podatke (EMODNET);
60. poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga izvajati načrt za spremljanje ter kartiranje razbitih ladij in potopljenih arheoloških najdišč, saj so del zgodovinske in kulturne dediščine Skupnosti, ter naj zato spodbuja razumevanje in preučevanje takšnih najdišč ter pomaga preprečiti njihovo plenjenje, s čimer bo zagotovila njihovo ustrezno ohranitev;
61. pozdravlja atlas morij, ki ga je pred kratkim pripravila Komisija, in poziva zainteresirane strani k uporabi novega instrumenta sodelovanja, ki ga prinaša pomorski forum, ter naj učinkoviteje vključijo širšo javnost;
o o o
62. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Evropski komisiji.
– ob upoštevanju resolucij z dne 1. decembra 2005 o pripravah na šesto ministrsko konferenco STO v Hongkongu(1), z dne 4. aprila 2006 o oceni pogajalskega kroga iz Dohe po ministrski konferenci STO v Hongkongu(2), z dne 1. junija 2006 o trgovini in revščini: oblikovanje trgovinske politike, ki bo povečala prispevek trgovine k odpravi revščine(3), z dne 27. aprila 2006 o okrepljenem partnerstvu med Evropsko unijo in Latinsko Ameriko(4), z dne 12. oktobra 2006 o gospodarskih in trgovinskih odnosih med EU in Mercosurjem z namenom sklenitve medregionalnega pridružitvenega sporazuma(5), z dne 23. maja 2007 o pomoči EU za trgovino(6), z dne 12. julija 2007 o sporazumu TRIPS in dostopu do zdravil(7), z dne 29. novembra 2007 o trgovini in podnebnih spremembah(8), z dne 24. aprila 2008 o petem vrhunskem srečanju latinskoameriških in karibskih držav in Evropske unije v Limi(9) ter resolucije z dne 24. aprila 2008 za reformo Svetovne trgovinske organizacije(10), z dne 20. maja 2008 o trgovini s surovinami in izdelki(11), z dne 25. marca 2010 o učinkih svetovne finančne in gospodarske krize na države v razvoju in razvojno sodelovanje(12) ter z dne 5. maja 2010 o strategiji EU za odnose z Latinsko Ameriko(13),
– ob upoštevanju resolucij evro-latinskoameriške parlamentarne skupščine, zlasti resolucij z dne 19. decembra 2007 o izzivih in priložnostih za gospodarske in trgovinske odnose med Evropsko unijo in državami Latinske Amerike zaradi globalizacije, z dne 1. maja 2008 o izzivih in priložnostih kroga iz Dohe, z dne 8. aprila 2009 o trgovini in podnebnih spremembah ter z dne 14. maja 2010 o reformi Svetovne trgovinske organizacije,
– ob upoštevanju sklepnih deklaracij z zasedanj parlamentarne konference o Svetovni trgovinski organizaciji, sprejetih v Ženevi 18. februarja 2003, v Cancúnu 12. septembra 2003, v Bruslju 26. novembra 2004, v Hongkongu 15. decembra 2005 ter v Ženevi 2. decembra 2006 in 12. septembra 2008,
– ob upoštevanju izjav s šestih dosedanjih vrhunskih srečanj voditeljev držav in vlad Evropske unije, Latinske Amerike in Karibov 28. in 29. junija 1999 v Riu de Janeiru, 17. in 18. maja 2002 v Madridu, 28. in 29. maja 2004 v Guadalajari, 12. in 13. maja 2006 na Dunaju, 16. in 17. maja 2008 v Limi ter 18. maja 2010 v Madridu,
– ob upoštevanju skupnih sporočil petega vrhunskega srečanja EU-Mehika z dne 16. maja 2010, četrtega vrhunskega srečanja EU-MERCOSUR z dne 17. maja 2010, četrtega vrhunskega srečanja EU-Čile z dne 17. maja 2010, četrtega vrhunskega srečanja EU-CARIFORUM z dne 17. maja 2010, četrtega srečanja EU-Srednja Amerika z 19. maja 2010 in srečanja EU-Andska skupnost z dne 19. maja 2010,
– ob upoštevanju Ženevskega sporazuma o trgovini z bananami med Evropsko unijo ter Brazilijo, Kolumbijo, Kostariko, Ekvadorjem, Gvatemalo, Hondurasom, Mehiko, Nikaragvo, Panamo, Perujem in Venezuelo ter Sporazuma o trgovini z bananami med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike,
– ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Čile na drugi strani ter partnerstva za razvoj in inovacije med Čilom in EU,
– ob upoštevanju Sporazuma o gospodarskem partnerstvu, političnem usklajevanju in sodelovanju med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Združenimi mehiškimi državami na drugi ter ob upoštevanju strateškega partnerstva med Mehiko in EU,
– ob upoštevanju zaključka pogajanj o pridružitvenem sporazumu med EU in Srednjo Ameriko,
– ob upoštevanju zaključka pogajanj med EU ter Kolumbijo in Perujem o večstranskem trgovinskem sporazumu,
– ob upoštevanju ponovnega začetka pogajanj med EU in Mercosurjem, da bi dosegli ambiciozen in uravnotežen pridružitveni sporazum med obema regijama, ki bi lahko prispeval k globljim odnosom in zagotovil večje politične in gospodarske koristi za obe strani,
– ob upoštevanju izjave, ki jo je 1. aprila 2010 sprejela Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU, o sporazumu o bananah med EU in Latinsko Ameriko in njegovem vplivu na proizvajalce iz držav AKP in Evropske unije,
– ob upoštevanju skupnega sporočila s štirinajstega ministrskega srečanja med Evropsko unijo in skupino iz Ria, ki je potekalo od 11. do 14. maja 2009 v Pragi,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. septembra 2009 z naslovom Evropska unija in Latinska Amerika: partnerstvo svetovnih akterjev (KOM(2009)0495),
– ob upoštevanju tematskega dokumenta z dne 2. junija 2010, s katerim je Komisija sprožila javno razpravo o usmeritvi trgovinske politike EU v prihodnosti,
– ob upoštevanju zaključkov Sveta Evropske unije o odnosih med Evropsko unijo in Latinsko Ameriko z dne 8. decembra 2009,
– ob upoštevanju svojega stališča z dne 5. junija 2008 o predlogu uredbe Sveta o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov v obdobju od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2011 in spremembi uredb (ES) št. 552/97, (ES) št. 1933/2006 in uredb Komisije (ES) št. 964/2007 in (ES) št. 1100/2006(14),
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 z dne 22. julija 2008 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov v obdobju od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2011 in sprememb uredb (ES) št. 552/97, (ES) št. 1933/2006 in uredb Komisije (ES) št. 1100/2006 in (ES) št. 964/2007(15),
– ob upoštevanju sporazuma iz Marakeša o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO),
– ob upoštevanju izjav z ministrske konference STO, sprejetih 14. novembra 2001 v Dohi in 18. decembra 2005 v Hongkongu, in predsednikovega povzetka, sprejetega 2. decembra 2009 v Ženevi,
– ob upoštevanju poročila svetovalnega sveta pod predsedstvom Petra Sutherlanda o prihodnosti STO iz januarja 2005(16),
– ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, v kateri so določeni razvojni cilji tisočletja kot merila, ki jih je kolektivno določila mednarodna skupnost, da bi tako odpravili revščino,
– ob upoštevanju poročila o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2009 in poročila generalnega sekretarja ZN z dne 12. februarja 2010 o izvajanju deklaracije tisočletja z naslovom „Izpolnjevanje obljube: v prihodnost usmerjen pregled za spodbujanje dogovorjenega akcijskega programa za dosego razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015“,
– ob upoštevanju okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), kjotskega protokola k tej konvenciji ter izid 15. konference pogodbenic UNFCCC v Københavnu(17),
– ob upoštevanju 16. konference pogodbenic UNFCCC, ki bo potekala v Mehiki,
– ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, mednarodnih paktov o človekovih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodnega pakta o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah,
– ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, zlasti členov 3 in 21, ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju določb o človekovih pravicah v zunanjih sporazumih EU,
– ob upoštevanju agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela in Globalnega pakta o zaposlovanju te organizacije, ki je bil z globalnim soglasjem sprejet 19. junija 2009 na Mednarodni konferenci dela,
– ob upoštevanju Konvencije za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), ki jo je leta 1979 sprejela Generalna skupščina ZN, in njenega neobveznega protokola,
– ob upoštevanju Stiglitzevega poročila in dokumenta z zaključki s konference o svetovni finančni in gospodarski krizi ter njenem vplivu na razvoj (24.–26. junij 2009),
– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0277/2010),
A. ker sta Latinska Amerika in Evropska unija poleg skupnih vrednot, zgodovine in kulture združeni tudi v strateškem partnerstvu,
B. ker se je v zadnjih treh desetletjih odvil pomemben proces diverzifikacije mednarodnih trgovinskih odnosov Latinske Amerike, s čimer se je skušala zmanjšati njena odvisnost,
C. ker je Evropska unija okrepila svoje gospodarske in trgovinske odnose z Latinsko Ameriko in postala njen drugi najpomembnejši trgovinski partner ter vodilni trgovinski partner Mercosurja in Čila; ker se je po podatkih Eurostata obseg trgovine podvojil med letoma 1999 in 2008, uvoz EU iz Latinske Amerike se je povečal na 96,14 milijarde eurov, izvoz blaga v regijo pa na 76,81 milijarde eurov, medtem ko se je trgovina s storitvami enakomerno povečala; ker sta se zaradi dramatičnega učinka finančne in gospodarske krize ta zneska znižala v letu 2009 na 70,11 milijarde EUR (uvoz) in 61,57 milijarde EUR (izvoz), a sta zopet začela naraščati leta 2010; ker evropske države tvorijo največji vir neposrednih tujih naložb v Latinsko Ameriko,
D. ker je Latinska Amerika, čeprav ima bogato zalogo naravnih virov, ena od tistih regij, ki niso uspele povečati svojega deleža mednarodne trgovine, in ker izgublja bitko z bolj konkurenčnim in dinamičnim gospodarstvom v Aziji,
E. ker so bile številne države Latinske Amerike uvrščene med tri, za podnebne spremembe najbolj ranljive države na svetu ter ob upoštevanju znatnih učinkov krčenja gozdov in dezertifikacije, porasta ekstremnih vremenskih pojavov, kot so cikloni, in izumiranja vrst, ki v veliki meri zadevajo zlasti Latinsko Ameriko, kot tudi glede na konkretne skrb vzbujajoče in pomenljive primere svetovne grožnje, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, na primer stanje amazonskega deževnega gozda in tveganje, ki ga predstavljajo andski ledeniki,
F. ker bi lahko po podatkih Ekonomske komisije za Latinsko Ameriko in Karibe (ECLAC) dosegli pomembne uspehe pri zmanjševanju revščine, saj se je stopnja revščine v Latinski Ameriki znižala s 44,4 % v letu 2003 na 33 % v letu 2010, medtem ko revščina in preseljevanje prizadevata vedno bolj ženske, in ker po podatkih ECLAC in UNICEF skoraj 63 % otrok in mladostnikov v Latinski Ameriki živi v revščini,
G. ker različne stopnje razvoja dokazujejo, da je trgovina med določenimi državami EU ter latinskoameriškimi in karibskimi državami asimetrična v smislu vrste blaga, ki se izvaža; ker je trgovinska izmenjava med obema regijama izjemno koncentrirana in ker se kljub več kot podvojitvi izmenjave od leta 1990 razvija počasneje kot izmenjava med regijama in drugimi deli sveta,
H. ker je bila rezultat vrhunskega srečanja med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi, ki je potekalo v Limi leta 2008, opredelitev glavnih osi dvoregionalnega strateškega partnerstva, katerega cilj je oblikovati mrežo pridružitvenih sporazumov med EU in različnimi podregionalnimi integracijskimi skupinami; ker je bil na vrhunskem srečanju med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi maja 2008 v Madridu dosežen napredek v zvezi s tem pristopom in ker je to srečanje omogočilo odprtje vseh trgovinskih pogajanj z Latinsko Ameriko in Karibi, ki so bila v zadnjih letih zaustavljena,
I. ker je namen oblikovanja mreže celovitih sporazumov, ki že veljajo, so zaključeni ali o njih potekajo pogajanja z različnimi skupinami držav Latinske Amerike, prispevati k okrepitvi sodelovanja dveh celin in obenem omogočiti potek procesov regionalnega povezovanja z različno hitrostjo,
J. ker BDP na prebivalca v regiji sega od 1.211 USD na Haitiju in 2.635 USD v Nikaragvi do 11.225 USD v Braziliji in približno 15.000 USD v Argentini, Čilu in Mehiki,
K. ker je breme dolga, pogosto podedovano iz preteklega obdobja, kljub občutnemu napredku pri upravljanju državnih financ ena najhujših ovir za naložbe, povezane s trgovino, razvoj in zdrave državne finance v vrsti latinskoameriških držav,
L. ker je v Latinski Ameriki čutiti splošno težnjo po povečanju gospodarskega pomena regije v globalnem gospodarstvu in ker je Latinska Amerika zmanjšala svojo gospodarsko odvisnost z aktivno diverzifikacijo svojih gospodarskih odnosov; ker bi morali Evropa in Latinska Amerika razumno delovati, da bi okrepili svojo vlogo kot zelo pomembni trgovski partnerici v ta namen, in ker ohranjata zavezo glede nadaljnje krepitve svojih strateških odnosov, ki temeljijo na skupnih načelih, vrednotah in interesih,
M. ker mora nova trgovinska politika EU, prilagojena strategiji Evropa 2020, upoštevati posebne razmere v latinskoameriški regiji,
N. ker izvoz inteligentnih in izjemno kakovostnih proizvodov, ki jih predvideva strategija Evropa 2020, zahteva solventne kupce; ker je v interesu obeh strani, da sporazumi med Latinsko Ameriko in EU še naprej dejansko koristijo njunima družbama,
O. ker so bila leta 2004 pogajanja za vzpostavitev območja proste trgovine za 750 milijonov potrošnikov prekinjena po nesoglasju, ki je bilo v veliki meri povezano z dostopom izvoznikov iz Mercosurja na evropske kmetijske trge,
1. poudarja, da Lizbonska pogodba opredeljuje trgovinsko politiko EU kot bistven in pomemben del celotnega zunanjega delovanja Unije in da ima trgovinska politika lahko odločilno in pozitivno vlogo pri ustvarjanju bogastva, krepitvi gospodarskih in političnih odnosov med narodi in državami, zagotavljanju miru ter obravnavanju razvojnih, okoljskih in socialnih ciljev, ter da se morajo te politike medsebojno dopolnjevati, da bi dosegli cilje iz Pogodbe o Evropski uniji; meni, da ima sodobna evropska trgovinska politika pomembno vlogo pri izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja ZN in mednarodnih zavez v zvezi s človekovimi pravicami, varnostjo preskrbe s hrano in okoljsko trajnostjo;
2. pozdravlja dejstvo, da so trgovinski odnosi s partnerji v Latinski Ameriki postali prednostna naloga za Evropsko unijo;
3. poudarja, da je trgovinska politika pomembno orodje za dosego cilja dvoregionalnega strateškega partnerstva med Evropsko unijo in Latinsko Ameriko; s tem v zvezi podpira oblikovanje evro-latinskoameriškega medregionalnega partnerstva, ki temelji na modelu, združljivem z regionalizmom STO;
4. ugotavlja, da so cilj poglobljenega povezovanja evropskega in latinskoameriškega gospodarskega okolja pogoji, v katerih bosta obe strani pridobili; poudarja, da bi lahko okrepljeni in pravični trgovinski odnosi v obeh regijah ustvarili več, tudi boljših, delovnih mest, in da morajo podpirati cilj učinkovitejših in okolju prijaznejših gospodarstev; vendar ugotavlja, da rast trgovine ne bi smela privesti do krčenja gozdov in povečanih emisij toplogrednih plinov;
5. poziva Komisijo, naj dejavno podpira razvoj shem pravične trgovine in trgovine s trajnostno upravljanimi viri;
6. pozdravlja dejstvo, da je v deklaraciji iz Madrida izrecno priznano načelo suverene pravice držav, da upravljajo svoje naravne vire in zakonsko uredijo njihovo rabo, ob poudarku, da je treba upoštevati trajnostna merila;
7. vztraja pri dejstvu, da imajo vse države pravico vzpostaviti potrebne mehanizme za zaščito varnosti preskrbe s hrano in zagotoviti preživetje ter razvoj malih in srednje velikih proizvajalcev hrane;
8. meni, da morajo vlade v obeh regijah, da bi bolj izkoristile svoje trgovinske odnose in ustrezno razdelile dobičke iz trgovine med svoje prebivalstvo, uporabiti te dobičke za izboljšanje socialne blaginje in sprejeti v povezavi s trgovinsko politiko ustrezne notranje in strukturne reforme, zlasti na socialnem in fiskalnem področju, obenem pa spodbujati odgovornost za trgovinske reforme ter dodatno razširiti in okrepiti institucionalne zmogljivosti, povezane s trgovino;
9. poudarja, da je potrebno spodbujati izvajanje dopolnilnih politik, ki so opredeljene za vsako državo posebej, da bi povečali možnosti za trgovinsko izmenjavo med zainteresiranimi stranmi v skladu s specifičnimi razvojnimi cilji; meni, da je odločilno uporabiti pomoč za trgovino in izkoristiti povečanje trgovine za spodbujanje razvoja;
10. pozdravlja pozitiven razvoj v tistih latinskoameriških državah, kjer so nove trgovinske politike in politike na področju virov skupaj z notranjimi reformami prispevale k zmanjšanju revščine in neenakosti, kar dokazuje izboljšanje Ginijevega koeficienta teh držav, ter meni, da ta razvoj ponazarja okoliščine, v katerih ima lahko trgovinska politika progresivne distributivne učinke;
11. pozdravlja dejstvo, da se v Latinski Ameriki raziskujejo nove in ambiciozne oblike gospodarskega sodelovanja, ki so povezane s socialno-gospodarskimi politikami; poziva Komisijo, naj podpre takšen pristop do povezovanja jug-jug ter se izogne določbam v trgovinskih sporazumih EU, ki bi ogrozile pozitivne učinke pristopov do povezovanja;
12. poudarja, da je treba mobilizirati vire in tehnično pomoč, da se prepoznajo in financirajo programi, ki zagotavljajo lokalne in regionalne proizvodne priložnosti, da bi zagotovili varnost hrane in trajen dostop do trgov za izključene skupnosti na dnu družbenoekonomske piramide ter za mala in srednja podjetja;
13. meni, da bi morala pomoč, povezana s trgovino, proizvajalcem pomagati pri zmanjševanju transakcijskih stroškov, povezanih z izpolnjevanjem regulativnih standardov in standardov kakovosti, in da bi bilo treba razviti programe za pomoč podjetjem pri inšpekcijskih pregledih, testiranju in pridobivanju uradnih potrdil;
14. poudarja pomen uveljavitve okoljskih standardov, standardov sledljivosti in zanesljive preskrbe s hrano za kmetijske izdelke, uvožene v okviru sporazumov med EU in državami Latinske Amerike;
15. meni, da je za Latinsko Ameriko bistvenega pomena, da bolj razširi svojo trgovino, ki temelji v glavnem na surovinah, in da mora še napredovati na poti k trajnostni trgovini izdelkov in storitev z večjo dodano vrednostjo, da bi bila konkurenčna v svetovnem merilu; meni, da morata svetovni promet, povezan s sedanjimi dobavnimi verigami, in mednarodna delitev dela upoštevati okoljska vprašanja;
16. poziva k tesnejšemu sodelovanju med državami EU in latinskoameriškimi državami, da bi v skladu z zavezami iz deklaracije iz Madrida uskladile svoja prizadevanja za hitro sklenitev ambicioznega, pravičnega in celostnega sporazuma v okviru STO v Dohi; poudarja, da bo odprt večstranski trgovinski sistem, ki temelji na pravičnih pravilih, prispeval k okrevanju svetovnih gospodarstev po gospodarski krizi ter spodbujanju rasti in razvoja s postopnim in uravnoteženim zmanjševanjem tarifnih in netarifnih ovir, če je primerno, ter v skladu z načelom posebne in različne obravnave za države v razvoju, obenem pa učinkovito prispeval k zmanjševanju revščine;
17. obžaluje protekcionistične ukrepe, ki so jih med finančno krizo sprejele nekatere latinskoameriške države, zlasti Argentina; poziva Komisijo, da redno obravnava vprašanje dostopa na trg z državami v Latinski Ameriki;
18. poudarja, da bi bilo treba izpolnitev vseh osmih razvojnih ciljev tisočletja OZN obravnavati kot odločilno nalogo v trenutnih večstranskih in dvostranskih pogajanjih; poudarja, da bo za izpolnitev zavez, obnovljenih v deklaraciji iz Madrida, o razvojnih ciljih tisočletja in izkoreninjanju revščine v svetu potrebno trgovinsko okolje, v katerem bodo imele države v razvoju v Latinski Ameriki dejansko dostop do trgov v razvitih državah in bodo lahko ohranile in razvile svojo lastno konkurenčno predelovalno in živilsko-predelovalno industrijo – okolje, v katerem se bodo izvajale pravičnejše trgovinske prakse ter uporabljali strogi predpisi na področju varovanja okolja in socialnih pravic;
19. meni, da bi si Evropska unija morala prizadevati, da bi bile njene ponudbe privlačnejše in usmerjene v izpolnjevanje interesov gospodarskega razvoja naših partneric, da bi zagotovili njeno prisotnost v regiji, poleg ZDA in Kitajske; meni, da mora to vključevati dopolnilne ponudbe, na primer v zvezi z razvijanjem zmogljivosti in prenosom tehnologije; poudarja tudi, da je potrebno spoštljivo obravnavati naše partnerice in priznati asimetričnost potreb;
20. ponovno poudarja pomen vključevanja določb o človekovih pravicah, okoljskih in socialnih standardov v vse trgovinske sporazume, sklenjene med EU in tretjimi državami, vključno z državami Latinske Amerike, da bi dosegli usklajeno zunanje delovanje, ki odraža gospodarske interese EU ter spodbuja njene temeljne vrednote;
21. poudarja, da morajo biti zaradi pozitivnega tržnega razvoja po vsej vrednostni verigi mogoči ustrezni donosi, od profitnih marž pa bi morali imeti koristi vsi akterji vzdolž celotne vrednostne verige;
22. meni, da mora trgovinsko partnerstvo dobiti resnično evropsko razsežnost in da je treba povečati trgovinsko izmenjavo med državami Latinske Amerike in vsemi drugimi državami, tudi z državami Srednje in Vzhodne Evrope; meni, da je treba v izmenjavo vključiti več gospodarskih dejavnosti;
23. poudarja, da bi morala imeti podjetja, ki imajo sedež v EU in delujejo v Latinski Ameriki, konstruktivno vlogo, in sicer z uveljavitvijo visokih okoljskih standardov, standardov socialne varnosti in standardov upravljanja kakovosti ter s ponujanjem dostojnega plačila in varnosti zaposlitve;
24. se zaveda, da je prišlo v preteklosti do nekaterih primerov kršitev s strani podjetij, ki delujejo v Latinski Ameriki, vključno z ekološko degradacijo, primeri izkoriščanja delavcev ter resnimi kršitvami človekovih pravic; opominja, da morajo biti EU kot celota in podjetja s sedežem v EU, ki delujejo v Latinski Ameriki, v zgled glede vedenja na delovnopravnem in okoljskem področju v povezavi s preglednostjo in spoštovanjem človekovih pravic, kar mora zagotoviti zaščito vseh akterjev; poudarja, da so večnacionalna evropska podjetja pomemben del podobe EU v regiji in da morajo spodbujati njene vrednote, obenem pa spoštovati načela družbene odgovornosti podjetij;
25. priznava, da je sklenitev sporazumov STO o trgovini z bananami končala dolgotrajni spor z državami iz Latinske Amerike in državami AKP, ki dobavljajo banane, da bi lahko z njo pospešili napredek v krogih pogajanj iz Dohe in da je prispevala k zaključku pogajanj o raznih sporazumih s Srednjo Ameriko ter Kolumbijo in Perujem; kljub temu pa zahteva, da se upoštevajo sprejete obveznosti do partnerjev AKP in interesi proizvajalcev EU; v izogib dodatnim sporom zahteva, da se vsem trgovinskim partnerjem iz Latinske Amerike zagotovi pravična obravnava, tudi tistim, ki z EU niso sklenili trgovinskega sporazuma;
26. opozarja, da sporazumi, ki so bili sprejeti na ravni STO, in dvostranski sporazumi, o katerih se pogaja z nekaterimi državami članicami iz Latinske Amerike, vplivajo na občutljiva gospodarstva najbolj oddaljenih regij, saj so njihovi kmetijski sektorji podobni tistim v Latinski Ameriki; zato podpira pristop, s katerim bi v okviru trgovinskih sporazumov med EU in Latinsko Ameriko ohranili strateške in tradicionalne sektorje najbolj oddaljenih regij, zanje zagotovili ustrezna nadomestila ter jim posvetili posebno pozornost, da ne bi prekršili zavez, ki jih je v svoji evropski strategiji za najbolj oddaljene regije leta 2009 sprejela EU;
27. poudarja, da je treba pri izvajanju vseh pridružitvenih sporazumov upoštevati interese ljudi, ki jih sporazum zadeva, prav tako pa jih morajo ratificirati parlamenti ob upoštevanju vseh stebrov, torej političnega dialoga, sodelovanja in trgovine;
28. ugotavlja, da so se pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Srednjo Ameriko pozitivno zaključila in bi ta sporazum kot prvi primer sporazuma med dvema regijama z ustreznimi spremljajočimi politikami moral povečati ne le blaginjo, ampak bi moral okrepiti tudi nadaljnje povezovanje držav Srednje Amerike; je seznanjen z odločitvijo Paname, da bo začela svoj proces vključitve v podsistem srednjeameriškega gospodarskega povezovanja;
29. opaža, da so bila pogajanja za večstranski trgovinski sporazum med EU in Kolumbijo ter Perujem pozitivno zaključena; ugotavlja, da je Bolivija sklenila umakniti zahtevek v zvezi z večstranskim trgovinskim sporazumom, ki ga je predložila sodišču Andske skupnosti; zato ustrezne strani poziva, naj si prizadevajo za to, da bi v prihodnje z Andsko skupnostjo podpisali pridružitveni sporazum, ki bi ga sklenili po pogajanjih z vsemi državami Andske skupnosti;
30. podpira ponovni začetek pogajanj o pridružitvenem sporazumu EU-Mercosur, saj bi bil takšen sporazum, ki je izjemno pomemben in vpliva na 700 milijonov ljudi, če bi bil hitro sklenjen, najbolj velikopotezen dvoregijski sporazum na svetu, zato poudarja, da mora biti Parlament vključen v vse faze pogajanj; se zaveda, da bodo vprašanja s področja kmetijstva najverjetneje ena najobčutljivejših tem v pogajanjih; poziva, da je treba uvoz kmetijskih proizvodov v EU dovoliti le, kadar so bili proizvedeni ob upoštevanju evropskih standardov za varstvo potrošnikov, zaščito živali, varstvo okolja ter minimalnih socialnih standardov; poudarja, da je treba na koncu doseči uravnotežen rezultat za obe strani ter zagotoviti, da bodo v pogajanjih v celoti upoštevani nedavni dogodki v svetovnem gospodarstvu, svetovni okoljski izzivi, na primer podnebne spremembe, ter zahteve in pomisleki, ki jih je posredoval Parlament;
31. poziva Komisijo, naj tesneje vključi Parlament v pogajanja o potrebni posodobitvi sporazumov s Čilom in Mehiko;
32. odločno podpira sprejetje skupnega izvedbenega načrta strateškega partnerstva Mehika–EU in pogajanja, s katerimi poskusili temeljito prenoviti trgovinske odnose, da bi izkoristili celoten potencial pridružitvenega sporazuma EU–Mehika, ki je od začetka veljave povzročil 122-odstotno povečanje v trgovinskih tokovih;
33. odločno podpira časovni načrt in delovni program partnerstva za razvoj in inovacije Čile–EU ter obojestransko koristno povečanje v trgovini blaga in storitev, zagotovljeno s pridružitvenim sporazumom, po zaslugi katerega se je trgovinska izmenjava med Čilom in EU od leta 2003 dokazano več kot podvojila;
34. poudarja, da je treba izvesti predhodno oceno vpliva posledic sporazuma z Mercosurjem zaradi predvidenega povečanja uvoza mesa v Evropo (70 % za govedino in 25 % za perutnino), kar je ceneje, saj gre za izdelke, za katere pridelavo veljajo manj strogi sanitarni, okoljski in socialni standardi;
35. poziva Komisijo in njene latinskoameriške partnerice, naj v oceno skladnosti s standardi na področju dela, človekovih pravic in okolja, vsebovanih v trgovinskih sporazumih, vključijo civilno družbo ter spodbujajo redni dialog s civilno družbo, ki ga predvidevajo pridružitveni sporazumi;
36. je globoko zaskrbljen zaradi nedavnih omejevalnih ukrepov, ki so jih sprejele argentinske oblasti za živila, uvožena iz tretjih držav, vključno z Evropsko unijo; meni, da so ti ukrepi resnična netarifna ovira, nezdružljiva z obveznostmi STO; zato poziva argentinske oblasti, naj odpravijo to nezakonito obremenitev za živila, saj bi lahko dajala slab zgled in pomenila resno oviro za tekoča pogajanja EU-Mercosur;
37. poziva Komisijo, naj poveča preglednost trgovinskih pogajanj z zagotavljanjem zgodnjega dostopa do ključnih dokumentov in osnutkov sporazumov vsem socialnim partnerjem v sektorjih, na katere bi lahko vplivali trgovinski sporazumi, ob upoštevanju standardnih postopkov za dokumente, za katere veljajo zahteve o zaupnosti, ter z njimi vzpostavi trajen in formaliziran postopek posvetovanja;
38. opozarja na pomembno vlogo, ki jo ima Zveza južnoameriških držav (UNASUR);
39. poziva Komisijo, naj preuči možnost vzpostavitve tesnega sodelovanja med dvema celinama, da bi razvili novo latinskoameriško železniško omrežje;
40. je seznanjen z odločitvijo o ustanovitvi Skupnosti držav Latinske Amerike in Karibov (CELAC); poudarja, da je regionalno povezovanje proces, ki je osrednjega pomena za pomoč Latinski Ameriki pri prilagajanju novim svetovnim izzivom;
41. meni, da se morajo okviri v zvezi s trgovino, energijo in podnebnimi spremembami vzajemno podpirati;
42. poziva Komisijo, naj podpre partnerje v Latinski Ameriki pri vzpostavljanju konkurenčnih proizvodnih zmogljivosti z dodano vrednostjo; predlaga ustanovitev regionalnih akademij za trgovino v regijah Latinske Amerike in v državah članicah EU, namenjenih razvijanju zmogljivosti med MSP z zagotavljanjem usposabljanja o pogojih za trgovanje s kmetijskimi izdelki, blagom in storitvami s partnersko regijo;
43. poziva latinskoameriške države, naj si iskreno prizadevajo za boj proti podnebnim spremembam in zlasti za zaustavitev krčenja gozdov;
44. spodbuja podporo EU trgovskim sejmom v različnih evropskih in latinskoameriških državah, na katerih bi sodelovali EU in Latinska Amerika, da bi ustvarili platformo za stike in partnerske sporazume, zlasti med MSP;
45. meni, da mora naslednja reforma sistema splošnih preferencialov povečati njegovo učinkovitost in stabilnost ter zagotoviti, da bodo latinskoameriški proizvajalci poželi morebitne koristi te sheme preferencialov; meni, da bi morala pogajanja o trgovinskih sporazumih z državami, ki že koristijo shemo splošnega sistema preferencialov, omogočati stopnjo asimetrije, ki bi v veliki meri upoštevala raven preferencialov, uporabljenih v okviru te sheme; poudarja, da se lahko vse države svobodno odločijo, da ne bodo začele pogajanj, in lahko tako še naprej koristijo prednosti sistema splošnih preferencialov, dokler izpolnjujejo ustrezne pogoje;
46. ugotavlja, da je bil ustanovljen nov sklad EU za spodbujanje naložb v Latinski Ameriki, katerega glavni cilj mora biti, da deluje kot vzvod pri zbiranju dodatnih sredstev za financiranje diverzifikacije naložb v Latinski Ameriki, namenjenih spodbujanju napredka na prednostnih področjih, kot so učinkoviti sistemi javnega prometa in mobilnosti, varčevanje z energijo, obnovljiva energija, izobraževanje in raziskovanje;
47. pozdravlja odločitev o oblikovanju fundacije EU–LAK, ki bo tudi na trgovinskem področju prispevala k okrepitvi dvoregijskega partnerstva, spodbujala njegovo prepoznavnost in uresničevala njegov potencial;
48. meni, da mora besedilo v poglavjih o zaščiti naložb v trgovinskih sporazumih prispevati k zagotovitvi pravne varnosti opravljenih naložb, ne da bi vplivalo na odzivnost vlad na okoljske, zdravstvene in socialne zahteve prebivalstva;
49. priznava pomen revizije zunanjega dolga Ekvadorja, ki jo je izvedla mednarodna komisija, in spodbuja druge države, da uvedejo podobne postopke; poziva Komisijo in Svet, naj pospešita reševanje težave zunanjega dolga nekaterih latinskoameriških in karibskih držav, tako na dvostranski ravni kot tudi v mednarodnih finančnih institucijah;
50. poziva Evropsko unijo, naj podpre nov koncept podpore varstvu okolja z nadomestili za izgubo potencialnih trgovinskih prihodkov in naj v skladu s predlogom ekvadorske vlade sofinancira ustanovitev odškodninskega sklada Yasuni ITT pod okriljem Združenih narodov za razvoj, iz katerega bi se izplačevala nadomestila ekvadorskim prebivalcem, da bi se vzdržali črpanja nafte iz naftnih polj v narodnem parku Yasuni;
51. vnovič poudarja, da mora EU dejavno in konkretno podpirati tiste države v razvoju, ki uporabljajo tako imenovane prožnosti, vgrajene v Sporazum TRIPS, da lahko v okviru svojih nacionalnih programov javnega zdravja zagotavljajo zdravila po dostopnih cenah;
52. poziva Komisijo, naj priporočila iz tega poročila uresniči v novi trgovinski strategiji EU, zlasti kar zadeva prihodnost trgovine med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi;
53. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
„Prihodnost STO – obravnavanje institucionalnih izzivov novega tisočletja“, poročilo svetovalnega sveta generalnemu direktorju Supačaju Paničpakdiju (STO, januar 2005).
– ob upoštevanju svojih številnih predhodnih resolucij o Zimbabveju, zlasti resolucije z dne 8. julija 2010(1),
– ob upoštevanju člena 11 mednarodnega pakta o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, člena 17 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, člena 27(3) konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, člena 14(2) konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk ter členov 7(1)(d) in 7(2)(d) rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,
– ob upoštevanju skupnega stališča Sveta 2010/92/SZVP(2) z dne 15. februarja 2010 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju do 20. februarja 2011, ki ga nalaga skupno stališče 2004/161/SZVP(3), ter Uredbe Komisije (ES) št.1226/2008(4) z dne 8. decembra 2008 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 314/2004 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju,
– ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 22. februarja 2010 o Zimbabveju ter sklepov 10. ministrskega političnega dialoga EU in Južne Afrike z dne 11. maja 2010 o Zimbabveju,
– ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki jo je ratificiral Zimbabve,
– ob upoštevanju poročila posebne odposlanke generalnega sekretarja Združenih narodov za vprašanja človeških naselij Anne Tibaijuka z julija 2005,
– ob upoštevanju partnerskega sporazuma AKP–EU (sporazuma iz Cotonouja), podpisanega 23. junija 2000,
– ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,
A. ker so do 20.000 ljudem, ki živijo na obrobju Harareja v neuradnem naselju, znanem kot Hatcliffe Extension, zagrozili s prisilno izselitvijo, ker niso plačali izredno visokih zakupnin za obnovo najema, ki so jim jih zaračunale oblasti,
B. ker zahteva zimbabvejska vlada zakupnino za obnovo najema v višini 140 USD, ne da bi se z najemniki posvetovala o zakupninah ali postopku obnove, zaradi česar je obdobje, v katerem naj bi obnovili najemne pogodbe ali se bili prisiljeni izseliti, izjemno kratko; ker je pomanjkanje stanovanj za ljudi z nizkimi dohodki povzročilo gradnjo kolib in prizidkov na zadnjih dvoriščih, ki so v očitnem nasprotju z gradbenimi predpisi,
C. ker so prebivalci naselja Hatchliffe Extension med najrevnejšimi v Zimbabveju, državi z dohodkom, manjšim od 100 USD na prebivalca, in kronično, približno 90-odstotno brezposelnostjo; ker te prisilne izselitve uničujejo tudi neformalni sektor zaposlovanja in tako prikrajšajo družine za stalen dohodek,
D. ker so bila večini prebivalcev dodeljena zemljišča potem, ko so jih oblasti prisilno izselile v okviru programa prisilnih izselitev v tej državi (operacija Murambatsvina) leta 2005, v katerem je približno 700.000 ljudi izgubilo domove in možnost za preživljanje,
E. ker je bila operacija Garikai, ki naj bi poskrbela za žrtve izselitev, povsem neprimerna za reševanje hudih kršitev pravice do primernega bivališča, ki so bile povzročene v operaciji Murambatsvina,
F. ker prebivalci naselij iz operacije Garikai pet let po množičnih prisilnih izselitvah životarijo v obsojanja vrednih razmerah in brez dostopa do osnovnih storitev,
G. ker vprašanje pretiranih zakupnin za najem ne zadeva samo tega naselja in ker tudi drugim prebivalcem neuradnih naselij v državi grozijo prisilne izselitve, ki jih je odredila država,
H. ker se grozljive humanitarne, politične in gospodarske razmere v Zimbabveju še naprej slabšajo, milijonom Zimbabvejcev pa nenehno grozi lakota in preživetje od pomoči v hrani v državi s četrtim najvišjim deležem pojavnosti virusa HIV, pomanjkanjem goriva in najostrejšo rastjo umrljivosti otrok,
1. zahteva, naj se grožnja množičnih prisilnih izselitev v Zimbabveju nemudoma preneha, in vztraja, naj dobijo organizacije za človekoljubno pomoč in humanitarne agencije neomejen dostop do ogroženih in drugih notranje razseljenih oseb;
2. poziva zimbabvejsko vlado, naj takoj odpravi samovoljno postavljene zakupnine za obnovo najema, ki jih prebivalci preprosto nimajo s čim plačati; v zvezi s tem vztraja, da zimbabvejske oblasti ne uporabljajo več zakonov o razdelitvi v cone v povezavi s prisilnimi izselitvami za dosego strankarskih političnih ciljev, kot se je zgodilo med kampanjo operacija Murambatsvina leta 2005; zato poziva zimbabvejsko vlado, naj v posvetovanju z žrtvami prisilnih izselitev razvije stanovanjsko politiko, ki bo izpolnjevala potrebe prebivalcev;
3. opozarja zimbabvejsko vlado na njeno dolžnost po mednarodnih konvencijah, da zagotovi ustrezno stanovanje za vse tiste osebe z nizkimi dohodki, ki so bile nasilno izseljene iz domov, in jim zagotovi varstvo pravice do življenja, varnosti in hrane poleg tega, da vsem svojim državljanom zagotovi varstvo pred ciklusom negotovosti in nadaljnjih kršitev tako, da jim zagotovi varnost pred odpovedjo stanovanja in cenovno dostopne plačilne načrte za najemnine, med drugim iz dohodka premogovniškega sektorja, da se izpolnijo potrebe njenega prebivalstva;
4. predlaga, naj zimbabvejska vlada izvede oceno materialne in socialne škode, ki so jo povzročile operacija Murambatsvina in druge prisilne izselitve, da bi povrnila škodo vsem tistim, ki so izgubili domove, možnost preživetja in socialno mrežo, tudi tistim, ki živijo blizu diamantnih polj v Marangeju, ter naj se posvetuje z lokalnimi skupnostmi, preden sprejme kakršno koli odločitev;
5. vztraja, naj zimbabvejska vlada pregleda in spremeni operacijo Garikai, pri tem pa se dejansko posvetuje s preživelimi, da bi se spoprijela s stanovanjskimi potrebami vseh preživelih v operaciji Murambatsvina;
6. močno obžaluje, da bodo zimbabvejski poskusi doseganja razvojnih ciljev tisočletja, ki so že tako močno oddaljeni od cilja, zaradi takih množičnih izselitev še bolj ogroženi;
7. opozarja, da vladne prakse zlorabe, kot so programi izselitev, ki so prekinili dostop do osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja, ogrožajo boj proti HIV/aidsu in umrljivosti mater;
8. poziva Južno Afriko in Južnoafriško razvojno skupnost, naj v lastnem interesu in interesu Zimbabveja ter širše afriške regije sprejmejo dodatne ukrepe, da se v Zimbabveju v celoti povrne demokracija in spoštovanje pravne države ter človekove pravice zimbabvejskega ljudstva; priznava, da ostajajo Robert Mugabe in njegovi najožji pristaši, ki ropajo gospodarske vire Zimbabveja za svojo lastno korist, stalen kamen spotike v procesu politične in gospodarske obnove ter sprave v Zimbabveju;
9. poudarja, kako pomemben je dialog med Evropsko unijo in Zimbabvejem, ter pozdravlja napredek v tej smeri;
10. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in kandidatk, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladama in parlamentoma Zimbabveja in Južne Afrike, sopredsednikoma skupne parlamentarne skupščine EU in AKP, institucijam Afriške unije vključno z vseafriškim parlamentom, generalnemu sekretarju Združenih narodov, generalnemu sekretarju Južnoafriške razvojne skupnosti in generalnemu sekretarju Commonwealtha.
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 13. januarja 2005 o trgovanju z ženskami in otroki v Kambodži(1), 10. marca 2005 o Kambodži(2), 1. decembra 2005 o položaju človekovih pravic v Kambodži, Laosu in Vietnamu(3), 19. januarja 2006 o političnem zatiranju v Kambodži(4) in svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o Kambodži(5),
– ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju, sklenjenega leta 1997 med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Kambodžo(6), zlasti člena 1 (spoštovanje človekovih pravic) in člena 19 (prekinitev sporazuma, če ena od strani krši člen 1) in Priloge I (v zvezi s členom 19) tega sporazuma,
– ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic iz leta 1998,
– ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, ki jih je Svet sprejel 14. junija 2004 in posodobil leta 2008,
– ob upoštevanju Mednarodnega dogovora o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnega dogovora o državljanskih in političnih pravicah,
– ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o razmerah v zvezi s človekovimi pravicami v Kambodži z dne 17. junija 2010, v katerem obžaluje zunanja vmešavanja v delo sodstva(7),
– ob upoštevanju sklepa, ki ga je sprejel odbor za človekove pravice poslancev Medparlamentarne unije na svoji seji od 12. do15. julija 2010,
– ob upoštevanju resolucije sveta Medparlamentarne unije z dne 6. oktobra 2010,
– ob upoštevanju člena 122(5) svojega Poslovnika,
A. ker so v Kambodži v zadnjih nekaj letih opazne zaskrbljujoče težnje k avtoritarizmu; ker se to kaže v poslabšanju razmer v zvezi s človekovimi pravicami, oviranju temeljnih svoboščin, brutalni politiki prilaščanja zemlje, ki prizadeva predvsem revne, zatiranju vseh oblik kritike in protesta, preganjanju parlamentarne opozicije in aktivistov civilne družbe, uporabi sodišč v politične namene in pomikanju k enostranskemu sistemu,
B. ker vladajoča avtoritarna stranka in kamboška vlada preganjata Sama Rainsyja, poslanca kamboškega parlamenta in vodjo druge največje politične stranke v državi,
C. ker je 23. septembra 2010 občinsko sodišče v Phnom Penhu vodjo opozicije Sama Rainsyja v nenavzočnosti obsodilo na deset let zaporne kazni zaradi obtožb dezinformiranja in ponarejanja javnih dokumentov; ker je njegova obsodba temeljila na dejanju državljanske nepokorščine, ki je vključevalo izkoreninjenje šestih začasnih lesenih mejnikov na meji med Vietnamom in Kambodžo, o čemer še vedno potekajo spori med državama; ker je bilo dejanje namenjeno v podporo vaščanom, ki so trdili, da so žrtve prilaščanja zemlje in da so Vietnamci nezakonito pomaknili mejnike na kamboška tla na njihova riževa polja ter da na njihove pritožbe lokalnim oblastem ni bilo odgovora,
D. ker se je 13. oktobra 2010 pritožbeno sodišče v Phnom Penhu odločilo, da bo ohranilo dveletno kazen, ki jo je 27. januarja 2010 izreklo sodišče province Svay Rieng zoper Sama Rainsyja v njegovi nenavzočnosti v zvezi s protestom proti domnevnim vietnamskim posegom na kamboško ozemlje, vendar se je odločilo, da bo dva vaščana, obsojena hkrati s Samom Rainsyjem, po devetih mesecih in 20 dneh v zaporu izpustilo,
E. ker je strategija vladajoče kamboške stranke uporabiti sodstvo, podrejeno politiki, da bi utišali vse kritike vlade,
F. ker je v Kambodži skrb vzbujajoče veliko ljudi zadržanih zaradi raznih pomanjkljivosti v kazenskopravnem sistemu in ker še vedno nista zagotovljeni neodvisnost in nepristranskost sodstva,
G. ker nevladne organizacije za človekove pravice menijo, da je vlada izkoristila sodišča za utišanje kritik na njene odzive na prilaščanje zemlje, korupcijo in spore o meji,
H. ker je 30. avgusta 2010 sodišče province Takeo obsodilo člana nevladne organizacije Licadho Leanga Sokchoeuna na dveletno zaporno kazen, ker naj bi januarja 2010 razdeljeval protivladne letake; ker pa so sojenje zaznamovale hude napake v postopku,
I. ker je bil Mu Sochua, poslanec opozicije, obsojen zaradi obrekovanja predsednika vlade,
J. ker je bil novinar Hang Chakra pridržan devet mesecev, po tem ko je prijavil korupcijo v spremstvu podpredsednika Soka Ana,
K. ker je bil leta 1995 Sam Rainsy neustavno izključen iz narodne skupščine, vendar mu je na naslednjih volitvah uspelo ponovno dobiti sedež v parlamentu; ker se je uspel izmakniti več poskusom atentata, na primer napadu s smrtonosno granato leta 1997, vendar pa je bilo umorjenih približno osemdeset njegovih pristašev,
L. ker mu je vladajoča stranka trikrat na vprašljivi osnovi odvzela parlamentarno imuniteto, da bi ga obsodili na zaporno kazen,
M. ker EU največ prispeva Kambodži,
1. obsoja vse politično motivirane kazni zoper predstavnike opozicije in nevladnih organizacij, zlasti kazni z dne 23. septembra 2010, 13. oktobra 2010 in 27. januarja 2010 zoper Sama Rainsyja, pa tudi kazen z dne 30. avgusta 2010 zoper Leanga Sokchoeuna in kazni zoper Mu Sochuo ter novinarja Hanga Chakro;
2. opominja kamboško vlado, da mora izpolniti svoje obveznosti in zaveze glede demokratičnih načel in temeljnih človekovih pravic, ki so bistveni del omenjenega sporazuma o sodelovanju, kot je določeno v členu 1 tega sporazuma;
3. poziva kamboške oblasti, naj zagotovijo, da zakonodaja o nevladnih organizacijah, ki je v pripravi, ne bo omejevala dejavnosti kamboških organizacij civilne družbe na podlagi diskrecijskega tolmačenja in se ne bo uporabljala tako, da bi zapostavljali civilno družbo in opozicijo;
4. poziva vse politične akterje, naj spodbujajo politiko dobrih sosedskih odnosov v regiji ter politiko sprave med etničnimi in kulturnimi skupinami v Kambodži;
5. ugotavlja, da je posebni poročevalec ZN opozoril na napredek in prizadevanja kamboške vlade, ter želi videti praktične ukrepe, ki bi jih sprejeli, da bi dosegli opazno in trajno izboljšanje razmer v zvezi s človekovimi pravicami in neodvisnostjo sodišč;
6. poziva kamboške oblasti, naj:
–
se posvetijo političnim in institucionalnim reformam, da bi vzpostavile demokratično državo, ki bo temeljila na vladavini prava in spoštovanju temeljnih svoboščin;
–
izrazijo svojo voljo, da bi se učinkovito borile proti endemičnim nadlogam korupcije, obsežnega krčenja gozdov, ki povzroča razseljevanje, ter industrije spolnega turizma, naj zavrnejo sedanjo kulturo nekaznovanosti ter privedejo pred sodišče vse, ki so vpleteni v te dejavnosti;
–
zagotovijo svobodno in pošteno politično izražanje brez ustrahovanja in nadlegovanja;
–
pripravijo akcijski program in časovni razpored za izvajanje priporočil, ki jih v poročilu zapisal posebni poročevalec;
7. je zaskrbljen zaradi pregona vodje opozicije Sama Raisnyja in obsodbe na 12-letno zaporno kazen zaradi poteze, za katero meni, da je simbolične in očitno politične narave;
8. je zlasti zaskrbljen, da bi ta razsodba, če bo obveljala, preprečila Samu Rainsyju, da bi sodeloval na parlamentarnih volitvah leta 2013, in bi imela posledice daleč prek primera Sama Rainsyja, saj bo zagotovo prizadela opozicijo kot celoto, še toliko bolj, ker so nedavni pregoni številnih odkritih članov opozicije že zožili politični prostor, ter bi zato škodovala demokratičnemu procesu v Kambodži;
9. zato poziva oblasti, naj preučijo načine in sredstva za rešitev teh vprašanj s političnim dialogom ter omogočijo Samu Rainsyju, da bi čim prej ponovno prevzel svoje parlamentarne dejavnosti;
10. poziva kamboške oblasti, naj upoštevajo priporočila posebnega poročevalca Združenih narodov o razmerah v zvezi s človekovimi pravicami v Kambodži; naroča kamboškemu parlamentu, naj razpravlja o tem poročilu in sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da bi izvajali njegova priporočila;
11. poziva Evropsko unijo, naj sprejme ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da se bodo spoštovale temeljne svoboščine, kot je zapisano v členu 1 zgoraj omenjenega sporazuma o sodelovanju, in da bodo imeli napadi na državljanske svoboščine posledice; poleg tega poziva Evropsko unijo, naj svojo nadaljnjo finančno pomoč pogoji z izboljšanjem razmer v zvezi s človekovimi pravicami v Kambodži;
12. poziva k pripravi nujnega humanitarnega načrta, pri katerem bo sodelovala EU in ga bodo usklajevali ZN, da bi pomagali prebivalcem Kambodže, ki jih je kriza najbolj prizadela, zlasti tistim, ki delajo v tekstilni in gradbeni industriji in so izgubili službo;
13. naroča svoji delegaciji za odnose z državami jugovzhodne Azije in Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN) ter svojemu Odboru za zunanje zadeve, naj spremljata razvoj dogodkov;
14. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton, vladam in parlamentom držav članic, vladam držav članic ASEAN in ASEM, sekretariatu ASEM, generalnemu sekretarju ZN, visokemu komisarju ZN za človekove pravice ter vladi in narodni skupščini Kraljevine Kambodže.
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o stanju človekovih pravic v severnem Kavkazu (Ruska federacija) in kazenskem postopku proti Olegu Orlovu
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. septembra 2009 o ubojih borcev za človekove pravice v Rusiji(1),
– ob upoštevanju dejstva, da je 16. decembra 2009 podelil nagrado Saharova Olegu Orlovu, Sergeju Kovaljevu in Ljudmili Aleksejevi v imenu centra za človekove pravice Memorial in drugih zagovornikov človekovih pravic v Rusiji,
– ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami ter Rusko federacijo, ki je začel veljati leta 1997 in je bil podaljšan do nadomestitve z novim sporazumom,
– ob upoštevanju pogajanj, ki so v teku za novi sporazum kot osnovo za nov celostni okvir odnosov med EU in Rusijo,
– ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic, Deklaracije ZN o pravicah in odgovornosti posameznikov, skupin in organov družbe za uveljavljanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
– ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,
A. ker se je Rusija kot članica Sveta Evrope ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in kot podpisnica deklaracij Združenih narodov zavezala k varovanju in spodbujanju človekovih pravic, temeljnih svoboščin in načel pravne države,
B. ker teče pred Evropskim sodiščem za človekove pravice približno 20.000 postopkov v zvezi z Rusko federacijo, predvsem z regijo severnega Kavkaza; ker je Evropsko sodišče za človekove pravice v več kot 150 sodbah Rusko federacijo obsodilo zaradi hudih kršitev človekovih pravic in ker poudarja, da je treba te sodbe hitro in v celoti izvajati,
Stanje človekovih pravic v severnem Kavkazu
C. ker je položaj zagovornikov človekovih pravic v regiji severnega Kavkaza, zlasti v Republiki Čečeniji, Ingušiji in Dagestanu, zelo zaskrbljujoč; ker so neodvisni novinarji, aktivisti civilne družbe, odvetniki in zagovorniki človekovih pravic v regiji pogosto žrtve groženj, nasilnih dejanj, nadlegovanja in ustrahovanja ter ker predstavniki organov pregona pogosto omejujejo njihove dejavnosti; ker so kršitelji človekovih pravic še vedno nekaznovani in se še vedno ignorirajo načela pravne države; ker je civilno prebivalstvo še vedno žrtev nasilja oboroženih opozicijskih skupin in organov pregona; ker so mučenja, slabo ravnanje in samovoljni pripor splošno razširjeni, nevladne organizacije, ki niso odvisne od nacionalne vlade, pa imajo pomembno vlogo pri razvoju civilne družbe,
D. ker v Čečeniji na splošno vlada strah, ne glede na nedvomne uspehe na področju obnove in veliko izboljšanje infrastrukture v tej regiji; ker stanje človekovih pravic in delovanje sodnega sistema ter demokratičnih institucij še naprej zbuja globoko zaskrbljenost,
E. ker so zaporedna izginotja nasprotnikov vlade in zagovornikov človekovih pravic še vedno nekaznovana in se ne raziskujejo s potrebno skrbnostjo,
F. ker je v Ingušiji, kljub konstruktivnemu dialogu med oblastmi in civilno družbo, od prihoda novega predsednika na oblast zaskrbljujoč ponovni izbruh nasilja od leta 2009, ki se v nekaterih primerih konča z umori in izginotji nasprotnikov vlade in novinarjev, za katere do danes ni še nobenega kazenskega pregona,
G. ker narašča število izginulih prebivalcev republik severnega Kavkaza, ki so bili očitno nasilno odpeljani v druge ruske regije; ker za Alija Džanijeva, Jusupa Dobrijeva, Junusa Dobrijeva in Magomeda Adžijeva od okoli polnoči 28. decembra 2009 v Sankt Peterburgu ni znano, kje so; ker se od noči s 24. na 25. september 2010, ko so šli v zgodovinsko mošejo v Moskvi, za pet oseb (Zelimhan Ahmetovič Čibijev, Magomed Kajbulajevič Izrapilov, Džamal Zijanidovič Magomedov, Akil Džavathanovič Abdulajev in Dovar Nazimovič Asadov), od katerih so trije prebivalci severnega Kavkaza, ne ve, kje so,
H. ker je približno 80.000 ljudi v severnem Kavkazu notranje razseljenih še več kot 18 let potem, ko so bili prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi več vojn, ki so izbruhnile med Ingušijo in Severno Osetijo leta 1992 in v Čečeniji leta 1994 in 1999; ker imajo te osebe težave pri iskanju nastanitve in podaljšanju registracije bivališča, zaradi tega pa omejen dostop do socialnih storitev, ter pri obnovi notranjega potnega lista in statusa „prisilnega migranta“, ki ga potrebujejo za dostop do dela, socialnih storitev in ugodnosti,
I. ker je predsednik Buzek 3. septembra 2010 izrazil globoko solidarnost z družinami žrtev tragedije v Beslanu in je pozval predsednika Ruske federacije, naj družinam žrtev zagotovi polno spoštovanje pravic ter naj se končno razkrije resnica v ozadju dogodkov septembra 2004,
J. ker uporabe vsesplošnega nasilja nad civilnim prebivalstvom ni mogoče z ničemer upravičiti,
K. ker je seznanjen s pobudo predstavnikov ruske in mednarodne civilne družbe, da se ustanovi dokumentacijski center Natalije Estemirove za morebitne vojne zločine in druge hude kršitve človekovih pravic, storjene med vojnami v Čečeniji,
Kazenska preiskava proti Olegu Orlovu
L. ker je delo organizacij za človekove pravice, kot je Memorial, nujno za oblikovanje stabilne in svobodne družbe v Rusiji, še posebej pa za vzpostavitev dejanske in trajne stabilnosti v severnem Kavkazu; ker so zato ruska vlada in vlade republik severnega Kavkaza lahko ponosne na pomembno vlogo teh organizacij,
M. ker je bila Natalija Estemirova, vodja organizacije Memorial v Čečeniji, 15. julija 2009 ugrabljena v Groznem, nato pa so jo našli mrtvo v sosednji Ingušiji; ker v preiskavi njenega umora ni bil dosežen napredek pri iskanju morilcev in dejansko odgovornih,
N. ker je moskovsko mestno civilno sodišče 21. januarja 2010 obsodilo Olega Orlova in center za človekove pravice Memorial na plačilo odškodnine predsedniku Čečenije Ramzanu Kadirovu,
O. ker je 9. februarja 2010 Ramzan Kadirov javno izjavil, da bo opustil tožbe v kriminalnih postopkih zaradi obrekovanja, ki jih je sprožil proti Olegu Orlovu, predsedniku izvršnega odbora centra za človekove pravice Memorial, in Ljudmili Aleksejevi, predsednici moskovske helsinške skupine,
P. ker je bil Oleg Orlov 6. julija 2010 obtožen v skladu s členom 129 kazenskega zakonika in mu grozi kazen do treh let zapora, če bo spoznan za krivega,
Q. ker je bil med kazensko preiskavo proti Olegu Orlovu resno kršen zakonik Ruske federacije o kazenskem postopku (zlasti člen 72),
R. ker so med 13. in 16. septembrom 2010 v prostorih več vodilnih organizacij za človekove pravice, med njimi Memoriala, potekale preiskave, organizacijam pa je bilo ukazano, da v zelo kratkem roku predajo številne dokumente o svojih dejavnostih,
1. obsoja vsa teroristična dejanja in poudarja, da uporabe vsesplošnega nasilja nad civilnim prebivalstvom ni mogoče z ničemer upravičiti; izraža sočutje in solidarnost prijateljem in družinam žrtev nasilja, tudi žrtev nedavnih bombnih napadov v moskovski podzemni železnici, nedavnega napada na čečenski parlament ter številnih in neprestanih napadov na prebivalstvo v kavkaških republikah;
2. izraža največjo zaskrbljenost ob ponovnem izbruhu nasilja in terorističnih dejanj na severnem Kavkazu; na eni strani poziva k zaustavitvi terorizma, na drugi strani pa poziva ruske oblasti, naj naredijo konec splošno razširjenemu ozračju nekaznovanja za kršitve človekovih pravic in nespoštovanju pravne države v tej regiji;
3. priznava pravico Rusije do boja proti pravemu terorizmu in oboroženim uporom na severnem Kavkazu, vendar poziva oblasti, naj to izvajajo ob podpori mednarodnemu pravu o človekovih pravicah; svari, da bodo nadaljevanje zlorab in nezakonite metode zatiranja uporništva še dodatno izzvale prebivalstvo in namesto stabilnosti povzročile nadaljnje stopnjevanje nasilja v tej regiji;
4. poziva ruske oblasti, naj storijo vse, kar je v njihovih močeh, da zagotovijo zaščito zagovornikov človekovih pravic, kot zagotavlja Deklaracija Združenih narodov o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in organov družbe za uveljavljanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
5. poudarja, da trajno nekaznovanje v Čečeniji prispeva k destabilizaciji v celotni regiji severnega Kavkaza;
6. odločno obsoja vsako obliko kolektivnega kaznovanja posameznikov, osumljenih povezav z uporniki, vključno s prakso požiganja domov, ki so v lasti družin aktivnih ali osumljenih članov oborožene opozicije; zahteva, da oblasti sprejmejo konkretne ukrepe za preprečevanje kakršne koli ponovitve takšnih kršitev in kaznujejo uradnike, ki so zanje odgovorni, na vseh stopnjah;
7. poziva Rusijo, da zagotovi neoviran dostop do severnega Kavkaza mednarodnim organizacijam za človekove pravice, medijem in mednarodnim vladnim institucijam, kot so Svet Evrope, Mednarodni odbor Rdečega križa, OVSE in OZN; poleg tega poziva zlasti pristojne organe, naj ustvarijo pogoje, ki bodo omogočili centru za človekove pravice Memorial in drugim organizacijam za človekove pravice, da bodo v celoti nadaljevali svoje dejavnosti na severnem Kavkazu v varnem okolju;
8. izraža globoko zaskrbljenost glede naraščajočega števila izginulih prebivalcev republik severnega Kavkaza, ki so bili očitno nasilno odpeljani v druge ruske regije, in pričakuje, da bo urad javnega tožilstva Ruske federacije pojasnil in zagotovil informacije, kje so ti državljani;
9. poziva ruske zvezne oblasti, naj zagotovijo, da bodo dolgoročne rešitve za notranje razseljene osebe spremenjene v ukrepe; poziva k okrepljenim državnim vladnim ukrepom za podporo operacijam UNHCR, da bi nadaljevali stanovanjske programe za te osebe ter spodbujali ukrepe za njihov dostop do storitev in ugodnosti; poudarja, da je treba še spremljati notranje razseljene osebe, da bi zagotovili, da se njihove pravice ne bodo kršile še naprej; poziva rusko oblast, da uradno prizna pojem notranje razseljenih oseb in v skladu s tem prilagodi zakonodajo;
10. poziva ruske zvezne oblasti, naj hitro, temeljito in učinkovito preiščejo umor Natalije Estemirove in privedejo odgovorne za njen okrutni umor ter tiste, ki so pri njem sodelovali, pred sodišče;
11. zavrača in obsoja cinične ter nesmiselne poskuse, da bi vpletli Memorial v kaznivo dejanje pomoči terorističnim organizacijam;
12. obsoja začetek kazenske preiskave proti Olegu Orlovu in poziva pristojne oblasti, naj ponovno preučijo sklep o začetku kazenskega postopka; poudarja, da so izjave, kot so izjave Orlova, v demokraciji zakonite in se ne bi smele kaznovati ne po civilnem ne po kazenskem pravu;
13. poziva ruske oblasti – če se bo sodni postopek nadaljeval – naj zagotovijo, da ne pride do nadaljnjih kršitev zakona med preiskavo in sodnim postopkom proti Olegu Orlovu ter naj v vseh okoliščinah spoštujejo Deklaracijo Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic, Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah ter mednarodne in regionalne instrumente o človekovih pravicah, ki jih je ratificirala Ruska federacija;
14. opozarja, da je Evropski parlament leta 2009 Olegu Orlovu podelil nagrado Saharova in je torej pod posebno moralno in politično zaščito Evropskega parlamenta; poziva rusko vlado, naj omogoči Olegu Orlovu, da se udeleži slovesnosti ob podelitvi nagrade Saharova za leto 2010 v Strasbourgu brez ovir;
15. obsoja zastrašujoče preiskovanje uradov organizacij za človekove pravice in pričakuje pojasnilo o zakonitosti in namenu teh ukrepov;
16. obžaluje dejstvo, da imajo zlorabe človekovih pravic, ki se nadaljujejo, zelo negativen vpliv na podobo Rusije in verodostojnost v svetu ter mečejo senco na odnose med Evropsko unijo in Rusko federacijo, ki so pomembni in bi se morali razviti v strateško partnerstvo glede na medsebojno odvisnost in različne skupne interese obeh strani, zlasti v zvezi z vprašanji političnega, varnostnega, gospodarskega in energetskega sodelovanja, a tudi glede na demokratična načela in postopke ter temeljne človekove pravice;
17. odločno podpira priporočila resolucije, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope 22. junija 2010, o pravnih sredstvih za kršitve človekovih pravic na severnem Kavkazu, ki bi lahko v veliki meri prispevala k odpravi nekaznovanja kršiteljev človekovih pravic in obnovitvi zaupanja ljudi v organe kazenskega pregona;
18. poziva ruske oblasti, naj spoštujejo vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in izvedejo ukrepe za popravo kršitev v posameznih primerih, vključno z zagotavljanjem učinkovitih preiskav in pregonom kršiteljev, ter sprejmejo splošne ukrepe za izvajanje sodb, vključno s političnimi in pravnimi spremembami za preprečevanje ponovitve podobnih kršitev;
19. priporoča, da državni organi na zvezni, regionalni in lokalni ravni začnejo konstruktiven dialog z aktivisti civilne družbe, da bi omogočili delovanje demokratičnih struktur;
20. poziva k pospešitvi posvetovanj o človekovih pravicah med EU in Rusijo in k odprtemu postopku posvetovanja, da bodo k njemu dejansko prispevali Evropski parlament, duma, ruski pravosodni organi ter organizacije civilne družbe in organizacije za človekove pravice; poziva Rusijo, da v celoti spoštuje svoje obveznosti kot članica OVSE in Sveta Evrope;
21. zlasti opozarja na položaj tisočev beguncev s severnega Kavkaza v državah članicah EU, še posebej na diasporo iz Čečenije, ki živi v Avstriji in šteje vsaj 20.000 oseb, vključno s številnimi mladoletnimi; s tem v zvezi izraža resno zaskrbljenost zaradi umora čečenskega begunca maja 2010 na Dunaju in resnih domnev glede vpletenosti čečenskega predsednika v ta zločin; poziva države članice EU, naj izvajajo bolj usklajeno, skladnejšo in vidnejšo politiko v zvezi z zaščito beguncev s severnega Kavkaza na evropskem ozemlju v skladu s svojimi obveznostmi glede humanitarnih in človekovih pravic;
o o o
22. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Ruske federacije, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter Svetu Evrope.