Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2011 o mednarodnih posvojitvah v Evropski uniji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah otroka, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 20. novembra 1989, zlasti njenega člena 21,
– ob upoštevanju Evropske konvencije o posvojitvi otrok iz leta 1967,
– ob upoštevanju Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, podpisane v Haagu 29. maja 1993, in Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic z dne 25. januarja 1996 (ETS št. 160),
– ob upoštevanju člena 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju člena 3(3) in (5) Pogodbe o Evropski uniji,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 1996 o izboljšanju zakonodaje in sodelovanja med državami pri posvojitvah otrok(1),
– ob upoštevanju svoje resolucije o strategiji EU na področju otrokovih pravic z dne 16. januarja 2008(2),
– ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) svojega poslovnika,
A. ker sta blaginja otrok in skrb za njihove koristi izjemnega pomena in ker je zaščita njihovih pravic cilj Evropske unije,
B. ker imajo na področju posvojitve pristojnosti države članice, ki zadevne postopke izvajajo ob upoštevanju koristi otroka,
C. ker obstajajo veljavne konvencije o varstvu otrok in starševskih odgovornostih, zlasti Evropska konvencija o posvojitvi otrok iz leta 1967, katere namen je približati pravo držav članic v primerih, ko se otrok zaradi posvojitve preseli v drugo državo, in Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah iz leta 1993 (Haaška konvencija),
D. ker so vse države članice EU podpisnice Haaške konvencije,
E. ker je bil na podlagi Haaške konvencije dosežen precejšen napredek,
F. ker Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah in Haaška konvencija družino opisujeta kot temeljno družbeno skupnost in naravno okolje za rast in blaginjo otrok v večini primerov ter kot prednostno izbiro, kar zadeva oskrbo otrok,
G. ker naj bi bila posvojitev druga naravna izbira, če prednostna izbira za oskrbo otroka ni mogoča, medtem ko naj bi bila otrokova namestitev v zavod res zadnja možnost,
H. ker je v Evropi problem negotovega otroštva, zlasti zapuščenih otrok, ki se znajdejo v zavodih, vse hujši in bi ga bilo treba obravnavati skrajno resno,
I. ker se EU še vedno otepa s kršitvami otrokovih pravic, nasiljem nad otroki in trgovino z njimi za namene posvojitve, prostitucije, nezakonitega dela, prisilne poroke in prosjačenja na ulicah ter druge nezakonite namene,
J. ker je treba varovati pravico otrok do družinskega življenja in preprečiti, da bi predolgo bivali v sirotišnicah,
K. ker je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe Listina Evropske unije o temeljnih pravicah postala zavezujoča; ker imajo otroci v skladu s členom 24 te listine pravico do „potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti“; ker poleg tega člen 3 Lizbonske pogodbe določa, da je varstvo otrokovih pravic eden od ciljev Unije,
1. poziva, da se raziščejo možnosti za usklajevanje politik in strategij, ki se nanašajo na instrument mednarodne posvojitve, na evropski ravni, v skladu z mednarodnimi konvencijami, s čimer bi se izboljšala pomoč pri obveščanju, pripravah za meddržavne posvojitve, obdelavi prijavnih postopkov za mednarodno posvojitev ter storitvah po posvojitvi, ob upoštevanju, da vse mednarodne konvencije o varovanju otrokovih pravic priznavajo pravico osirotelih ali zapuščenih otrok do družine in varstva;
2. poziva Komisijo, naj preuči delovanje nacionalnih sistemov na evropski ravni;
3. meni, da bi bilo treba dati prednost – kadar je to le mogoče in je v korist otroka – posvojitvi v otrokovi matični državi, pri čemer je nadomestna možnost lahko družinska oskrba, na primer rejništvo ali nastanitev v domovih, sicer pa poiskati družino prek mednarodne posvojitve v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo in mednarodnimi konvencijami, medtem ko bi se nastanitev v zavodu lahko uporabljala samo kot začasna rešitev;
4. poudarja, da je treba, ko gre za varstvo otrokovih pravic na dolgi rok, uporabljati nacionalno zakonodajo matične države družine, ki zaprosi za mednarodno posvojitev;
5. poziva države članice in Komisijo, naj v sodelovanju s Haaško konferenco, Svetom Evrope in organizacijami, ki skrbijo za otroke, razvijejo okvir za zagotavljanje preglednosti in učinkovitega ocenjevanja trendov na področju zapuščenih in posvojenih otrok, tudi tistih, ki so bili posvojeni mednarodno, ter naj svoje ukrepe usklajujejo, da bi preprečevale trgovino z otroki;
6. poziva institucije Evropske unije, naj bodo dejavnejše v Haaški konferenci in pritisnejo nanjo, naj izboljša, poenoti in olajša postopke mednarodne posvojitve ter odpravi nepotrebno birokracijo, ob tem pa se zaveže spoštovanju pravic otrok iz tretjih držav;
7. poziva pristojne državne organe, naj matičnim državam redno poročajo o razvoju mednarodno posvojenih otrok;
8. poziva države članice, naj se zavedajo psiholoških, čustvenih, fizičnih ter socialnih in izobraževalnih posledic, do katerih lahko pride, kadar se otroka vzame iz njegovega prvotnega okolja, ter naj posvojiteljem in posvojenemu otroku ponudijo ustrezno pomoč;
9. spodbuja države članice, naj posebno pozornost posvetijo otrokom s posebnimi potrebami, na primer tistim, ki potrebujejo zdravniško oskrbo ali so invalidi;
10. se zaveda, da postopkovna zaščita in ustrezno preverjanje dokumentov o posvojitvi, vključno z rojstnimi listi, prispevata k varstvu otrok pred kršitvami pravic, do katerih lahko pride zaradi negotovosti glede njihove starosti ali identitete; je prepričan, da lahko zanesljiv sistem registracije rojstev prepreči trgovanje z otroki za namene posvojitve, in poziva k razmisleku o pravnih rešitvah, ki bodo olajšale vzajemno priznavanje dokumentov, potrebnih za posvojitev;
11. poziva institucije EU in vse države članice, naj dejavno sodelujejo v boju proti trgovini z otroki za namene posvojitve;
12. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu, Komisiji, Haaški konferenci ter vladam in parlamentom držav članic.