Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 313 in 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o strategiji Evropa 2020(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2010 o sporočilu Komisije o delovnem programu Komisije za leto 2011(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (vmesno poročilo)(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. junija 2010 o gospodarskem upravljanju(5),

–  ob upoštevanju posodobljenega finančnega programiranja Komisije za obdobje 2007–2013, predloženega v skladu s točko 46 zgoraj omenjenega medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006,

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. februarja 2011 o proračunskih smernicah za leto 2012,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A7-0058/2011),

Proračun za leto 2012 v znamenju izboljšanega evropskega gospodarskega upravljanja, mehanizma evropskega semestra in ciljev Evropa 2020 za povečanje rasti in zaposlovanja

1.  meni, da bi morala strategija Evropa 2020 Evropi pomagati, da okreva in da bo ob izhodu iz krize močnejša, in sicer s pametno, trajnostno in vključujočo rastjo, ki bo temeljila na petih krovnih ciljih EU glede spodbujanja zaposlovanja, izboljšanja javne porabe za inovacije, raziskave in razvoj in pogojev zanjo, uresničevanja ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami in energijo, izboljšanja ravni izobrazbe in spodbujanja socialnega vključevanja, zlasti z zmanjšanjem revščine, opozarja, da so države članice same v celoti podprle teh pet ciljev;

2.  poudarja, da je treba v določeni meri zagotoviti skladnost med izpolnitvijo teh ciljev in sredstvi, dodeljenimi v ta namen na evropski in nacionalni ravni; vztraja pri tem, da mora biti proračunska politika EU v skladu s tem načelom; meni, da bi moral evropski semester kot novi mehanizem za izboljšano evropsko gospodarsko upravljanje postati forum za razmišljanje o tem, kako bi lahko najbolje izpolnili teh pet krovnih ciljev;

3.  je močno prepričan, da bi moral biti cilj evropskega semestra izboljšati usklajenost in doslednost nacionalnih ter evropskih gospodarskih in proračunskih politik; meni, da bi se moral osredotočati na izboljšanje medsebojnih učinkov med evropskimi in nacionalnimi javnimi naložbami, da bi laže dosegli skupne politične cilje EU; je seznanjen s temeljnimi razlikami med strukturo proračuna EU in nacionalnimi proračuni; vendar meni, da bi bilo treba čim prej ugotoviti, kakšni so skupni nacionalni odhodki in odhodki EU za skupne politične cilje;

4.  je seznanjen z zaskrbljenostjo Sveta glede gospodarskih in proračunskih omejitev na nacionalni ravni, a poudarja, da v skladu z določbami pogodbe proračun EU v nobenem primeru ne sme imeti javnofinančnega primanjkljaja; opozarja, da je leta 2009 skupni javnofinančni primanjkljaj v celotni EU znašal 801 milijard EUR, proračun EU pa predstavlja zgolj 2 % skupne javne porabe v EU;

5.  vendar meni, da je zaradi težkih gospodarskih razmer v Uniji še pomembneje kot kdajkoli prej, da se zagotovita ustrezno izvrševanje proračuna EU, kakovost porabe ter najboljša poraba obstoječih sredstev Skupnosti; predlaga, da se opravi temeljit pregled tistih vrstic, kjer je bila stopnja izvrševanja od nekdaj nizka ali kjer je prihajalo do težav pri izvrševanju;

6.  meni, da proračun EU prinaša dodano vrednost nacionalnim javnim odhodkom, če sproža, podpira in dopolnjuje naložbe na področju politik, ki so v osrčju strategije Evropa 2020; prav tako meni, da je proračun EU izjemno pomemben, saj v vlogi pobudnika za spodbujanje naložb, rasti in zaposlovanja v Evropi pomaga pri izhodu iz sedanje gospodarske in finančne krize; verjame, da bi lahko proračun EU vsaj ublažil posledice sedanjih restriktivnih nacionalnih proračunskih politik in obenem podprl prizadevanja nacionalnih vlad; poudarja tudi, da bi zniževanje ravni proračuna EU zaradi njegove redistributivne narave lahko škodilo evropski solidarnosti in slabo vplivalo na hitrost gospodarskega razvoja v številnih državah članicah; meni, da izključen pristop z neto plačniki in neto prejemniki z gospodarskega vidika ne upošteva primerno posrednih učinkov med državami članicami EU ter tako spodkopava skupne cilje politike EU;

7.  opozarja, da bodo za uresničitev sedmih vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020 potrebne ogromne v prihodnost usmerjene naložbe, ki jih je Komisija v svojem sporočilu o pregledu proračuna (KOM(2010)0700) ocenila na nič manj kot 1.800 milijard EUR do leta 2020; poudarja, da bo enega od glavnih ciljev strategije EU 2020, torej spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in izjemno kakovostna zaposlitev za vse Evropejce, možno doseči le, če bodo potrebne naložbe v izobraževanje, spodbujanje družbe znanja, raziskave in razvoj, inovacije, mala in srednje podjetja in zelene tehnologije opravljene zdaj in se z njimi ne bo več odlašalo; zahteva obnovljen politični kompromis, ki bo združeval zmanjšanje javnofinančnih primanjkljajev in dolgov ter spodbujanje takšnih naložb; izraža pripravljenost za preučitev možnih načinov za razširitev sedanjih instrumentov, s katerimi bi povečali medsebojne učinke med proračunom EU in ukrepi Evropske investicijske banke ter tako podprli dolgoročne naložbe ter tako povečali vpliv proračuna EU in prispevek EU k odgovoru na gospodarsko krizo; pozdravlja, da je Komisija začela javno posvetovanje o „pobudi za projektne obveznice Evropa 2020“;

8.  zato nasprotuje tem poskusom omejevanja ali zmanjševanja proračunskih sredstev, povezanih z izpolnitvijo krovnih ciljev in sedmih vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020; ugotavlja, da bi bil vsak tak poskus neuspešen in bi najverjetneje pomenil neuspeh strategije Evropa 2020, kakor se je že zgodilo z lizbonsko strategijo; meni, da je lahko strategija Evropa 2020 zaupanja vredna le, če bo ustrezno financirana, in opozarja, da je EP že ob več priložnostih izpostavil to pomembno politično vprašanje; odločno poudarja, naj Komisija pojasni proračunsko razsežnost vodilnih pobud in obvesti Parlament o proračunskih sredstvih, potrebnih za izvajanje strategije Evropa 2020;

9.  poudarja dejstvo, da proračunski ukrepi niso edini dejavnik pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020, vendar morajo prizadevanja glede proračuna dopolnjevati konkretni predlogi za poenostavitev, da bi oblikovali okolje, potrebno za doseganje naših ciljev na področju zaposlovanja, raziskav in inovacij ter okolju prijaznih in energetskih tehnologij; je prav tako prepričan, da izpolnitev ciljev strategije Evropa 2020, vključno z ustvarjanjem novih okolju prijaznih delovnih mest, ni povezana samo s povečanimi proračunskimi sredstvi, marveč tudi s kakovostno preusmeritvijo obstoječih politik EU, vključno s skupno kmetijsko politiko ob upoštevanju dejavnikov trajnosti;

10.  prav tako meni, da je treba proračunska sredstva za leto 2012, tudi na področjih, ki niso neposredno povezana z izpolnitvijo ciljev strategije Evropa 2012, ohraniti na ustrezni ravni, da bi zagotovili neprekinjeno izvajanje politik EU in doseganje ciljev EU tudi precej po koncu sedanje gospodarske krize;

11.  poziva k večji skladnosti med zunanjo in notranjo politiko EU ob upoštevanju zelo velikega vpliva, ki ga imajo svetovni dogodki na gospodarstvo EU, naravno in industrijsko okolje, konkurenčnost in zaposlovanje; zato poudarja, da je EU treba zagotoviti potrebna finančna sredstva, da bi se lahko ustrezno odzvala na vedno večje globalne izzive ter učinkovito zagovarjala in spodbujala svoje skupne interese in glavne vrednote – na primer človekove pravice, demokracijo, pravno državo in temeljne svoboščine ter varstvo okolja; opozarja, da pogosto majhni dodatni izdatki na ravni EU lahko ustvarijo sorazmerno višje prihranke na ravni držav članic;

12.  meni, da ima EU pomembno vlogo pri tem, da arabskim državam pomaga v tem zgodovinskem trenutku demokratičnih sprememb in gospodarske ter družbene preobrazbe in jih finančno podpre; v zvezi s tem pozdravlja sporočilo Komisije Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja (KOM(2011)0200));

13.  obžaluje, da prvo obdobje izvajanja evropskega semestra kljub vlogi, ki jo imajo Evropski parlament in 27 nacionalnih parlamentov v proračunskih postopkih, ni vključevalo parlamentarne razsežnosti; je kljub temu trdno prepričan, da bi večja vključenost parlamentov bistveno izboljšala demokratično naravo in preglednost izvajanja; podpira pobudo Odbora za proračun, da bi kot prvi ukrep organizirali srečanje z nacionalnimi parlamenti, na katerem bi razpravljali o splošnem pregledu proračunov držav članic in EU za leto 2012;

14.  pozdravlja dejstvo, da si madžarsko in poljsko predsedstvo javno prizadevata, da bi v letu 2011 z EP vzpostavila odprt in konstruktiven dialog o proračunskih zadevah; ponovno izraža, da je pripravljen tesno sodelovati s Svetom in Komisijo, povsem v skladu z določbami Lizbonske pogodbe; pričakuje, da se bodo v proračunskem postopku za leto 2012 v celoti upoštevale sedanje smernice;

Vzdržnost in odgovornost v središču proračuna EU za leto 2012

15.  ugotavlja, da večletni finančni okvir za obdobje 2007-2013 v letu 2012 predvideva skupne odobritve za prevzem obveznosti v višini 147,55 milijarde EUR in skupno zgornjo mejo odobritev plačil v višini 141,36 milijarde EUR; opozarja, da so ti zneski v vsakem primeru precej nižji (za približno 25 milijard EUR pri odobritvah za prevzem obveznosti in za približno 22 milijard EUR pri odobritvah plačil) od zgornje meje, navedene v sedanjem sklepu o lastnih sredstvih;

16.  poudarja, da finančno programiranje, ki ga je 31. januarja 2011 predstavila Komisija, okvirno določa sredstva za prevzem obveznosti, namenjena vsakemu od obstoječih programov in ukrepov EU; je seznanjen s tem, da utegne biti kot skupna raven odobritev za prevzem obveznosti določen znesek 147,88 milijarde EUR;

17.  poudarja, da gre pri navedenih zneskih za letno razčlenitev večletnih skupnih zneskov, o katerih sta se Parlament in Svet dogovorila ob sprejetju teh programov in ukrepov; poudarja, da so programirani letni zneski sredstva, ki omogočajo izpolnitev ciljev in prednostnih nalog EU, zlasti v okviru strategije Evropa 2020; priznava pa, da se utegne z ozirom na precej okvirne indikativne zneske (zlasti v razdelku 2), ki jih je Komisija posredovala v tem letnem obdobju, nekaj manevrskega prostora pojaviti v nekaterih razdelkih večletnega finančnega okvira;

18.  poudarja, da je proračun za leto 2012 šesti od sedmih proračunov iz trenutnega večletnega finančnega okvira; verjame, da imata obe veji proračunskega organa zdaj jasnejšo sliko o pomanjkljivostih in pozitivnih dosežkih, povezanih s tekočimi večletnimi programi; ugotavlja, da so vmesni pregledi večine programov, sprejetih s postopkom soodločanja, že bili opravljeni, in poziva Komisijo, da predstavi vse vplive na proračun, ki iz tega izhajajo; v zvezi s tem poudarja, da je EP odločen – če se to izkaže za potrebno, da bi podprli in okrepili politične prednostne naloge EU ter obravnavali nove politične potrebe in v tesnem sodelovanju s specializiranimi odbori – med drugim v celoti izkoristiti točko 37 medinstitucionalnega sporazuma (ki omogoča zakonodajno prožnost do višine 5 %);

19.  poudarja dejstvo, da zagotavljanje zadostne razlike do zgornje meje vseh razdelkov večletnega finančnega okvira ni edina rešitev za obravnavo nepredvidenih okoliščin; izpostavlja ponavljajoče se primere nezadostnega financiranja nekaterih razdelkov večletnega finančnega okvira, zlasti razdelkov 1a, 3b in 4, glede na potrebe in politične prednostne naloge EU, ki jih podpirajo države članice; meni, da pristop, na katerem temeljijo proračunske smernice Sveta za leto 2012, ne odraža dolgoročne perspektive in bi lahko ob nepredvidenih dogodkih ali novih političnih prednostnih nalogah ogrozil tekoče ukrepe in programe; poudarja, da nedavni dogodki v severnoafriških državah že kažejo na to, in poziva Komisijo, naj oceni, kako bi lahko z obstoječimi finančnimi instrumenti EU podprli prizadevanja za demokracijo;

20.  po drugi strani pa verjame, da so razni mehanizmi prilagodljivosti, ki jih predvideva medinstitucionalni sporazum (na primer prerazporeditev odhodkov med razdelki ali uporaba instrumenta prilagodljivosti), orodja, ki jih je treba v celoti izkoristiti; opozarja, da jih je bilo treba od leta 2007 vsako leto uporabiti kot odgovor na različne izzive, ki so se pojavili; pričakuje popolno sodelovanje Sveta pri njihovi uporabi in pravočasen začetek razprav, da bi se izognili nesorazmerno dolgim in težavnim pogajanjem glede njihove uporabe;

21.  v zvezi s tem poudarja, da ohranitev odobritev za prevzem obveznosti pod strogim nadzorom ne bi zahtevala samo precejšnje prerazporeditve sredstev in prednostnih nalog, ampak bi morale institucije skupaj opredeliti tudi morebitne negativne prednostne naloge in prihranke; odločno poziva svoje specializirane odbore, da se resno vključijo v postopek opredeljevanja jasnih političnih prednostnih nalog na vseh področjih politike EU; vendar v zvezi s tem opozarja na dejstvo, da je za sposobnost delovanja Unije potrebna večja proračunska prožnost in po potrebi tudi spremembe večletnega finančnega okvira (na primer izravnave med razdelki sedanjega večletnega finančnega okvira), ne le za soočanje z novimi izzivi, ampak tudi za lažji postopek sprejemanja odločitev v institucijah, da bi uskladili proračunska sredstva z okoliščinami in prednostnimi nalogami, ki se pojavljajo; poudarja, da mora biti ta proces popolnoma pregleden;

22.  poudarja, da bi morala okrepitev številnih politik in določitev novih pristojnosti na ravni EU po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe logično pomeniti dodatno finančno sposobnost EU, česar v letu 2011, prvem letu po začetku veljavnosti, skoraj ni bilo zaslediti; spominja Svet in Komisijo na politično izjavo, priloženo proračunu za leto 2011, v kateri se Komisija obvezuje, da bo preučila načine za okrepitev prednostih področij Lizbonske pogodbe in natančno ocenila potrebe pri pripravi predloga proračuna za leto 2012; pričakuje, da bo Komisija sledila zgledu in na primer predlagala, da se uspešni pilotni projekti ali pripravljalni ukrepi, povezani z Lizbonsko pogodbo, preoblikujejo v večletne programe;

23.  meni, da je pristop Komisije k določanju subvencij iz proračuna EU, namenjenih decentraliziranim agencijam EU, zanesljiv in da zagotavlja prave spodbude; poudarja, da je agencijam EU dodeljen proračun, ki še zdaleč ni omejen zgolj na upravne odhodke, temveč prispeva k izpolnjevanju ciljev Evropa 2020 in splošnih ciljev EU, kot so jih opredelili zakonodajni organi; potrjuje potrebo po pozorni preučitvi zahtev za nova delovna mesta, povezanih z na novo dodeljenimi nalogami; vendar poudarja, da je pomembno agencijam, ki so dobile dodatne naloge, zagotoviti ustrezna finančna sredstva, da ne bi ovirali njihovega delovanja; zahteva, da se v zvezi z zaposlovanjem strokovnega znanstvenega osebja z delovnimi izkušnjami uporabi poseben pristop, zlasti kadar se ta delovna mesta financirajo izključno s honorarji, zaradi česar ne vplivajo na proračun EU; podpira delo, ki ga je na področju prihodnosti agencij opravila medinstitucionalna delovna skupina, vzpostavljena v začetku leta 2009, in se veseli njenih zaključkov, zlasti v zvezi z zgoraj navedenimi točkami;

Raven plačil, neporavnane obveznosti in financiranje proračuna EU

24.  ugotavlja, da bo raven plačil za leto 2012 neposredna posledica pravnih in političnih obveznosti iz prejšnjih let; meni, da je povečanje v primerjavi z ravnjo proračuna za letu 2011 predvidljivo in v skladu s splošnim profilom plačil v programskem obdobju 2007-2013 (glej preglednice v prilogi);

25.  poudarja, da je nujno treba obravnavati vprašanje naraščajoče stopnje neporavnanih obveznosti ob koncu leta 2010 (194 milijard EUR, glej preglednico v prilogi); obžaluje naravnanost Sveta pri vnaprejšnjem določanju ravni plačil ne da bi upošteval natančne ocene dejanskih potreb; poudarja, da je stopnja neporavnanih obveznosti posebej visoka v razdelku 1b: meni, da predlog Sveta, po katerem bi z zmanjšanjem proračunskih obveznosti EU znižali stopnjo neporavnanih obveznosti, ni trajna rešitev, saj bi škodila izpolnitvi predhodno dogovorjenih ciljev in prednostnih nalog EU; v zvezi s tem poudarja zavezanost Sveta do skupne izjave s Parlamentom o možnosti reševanja potreb po plačilih, ki bodo nastale med letom 2011 s spremembo proračuna;

26.  poudarja, da se pri izvajanju večletnih programov ni mogoče izogniti določeni stopnji neporavnanih obveznosti in da neporavnane obveznosti že po definiciji pomenijo, da je treba izvršiti ustrezna plačila; zato zahteva, da se ohrani urejeno razmerje med obveznostmi in plačili, v teku celotnega proračunskega postopka pa bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi zmanjšal razkorak med odobritvami za prevzem obveznosti in odobritvami plačil;

27.  se strinja s stališčem Sveta, da je treba spodbujati realno pripravo proračuna; poziva Komisijo, naj poskrbi za to, da bo njen predlog proračuna temeljil na tem načelu; ugotavlja pa, da izvajanje v preteklosti, ki se je zadnja leta sicer izboljšalo, v nekaterih primerih ni nujno zelo natančen pokazatelj potreb za leto 2012, saj bi se izvajanje nekaterih programov v letu 2012 lahko pospešilo, potrebe po plačilih pa temu ustrezno povečale; podpira zahtevo Sveta, da morajo države članice posredovati natančnejše napovedi o izvajanju, s čimer bi se izognili predvsem prenizki stopnji izvajanja, in meni, da morajo večino prizadevanj v zvezi s tem prevzeti države članice same, saj se raven v predlogu proračuna Komisije določa predvsem na podlagi njihovih napovedi (zlasti v razdelku 2) in izvedbenih zmogljivosti; opozarja, da države članice skupaj s Komisijo upravljajo več kot 80 % sredstev EU; spominja države članice na njihovo zakonsko odgovornost opredeljevanja in izvajanja finančnih pravil, ki veljajo za prejemnike sredstev EU;

28.  opozarja, da je varstvo finančnih interesov od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe tudi v pristojnosti držav članic; opozarja na ugotovitev Računskega sodišča, da v nekaterih državah članicah sistemi upravljanja in nadzora niso popolnoma učinkoviti; poleg tega spominja, da napačno porabljena strukturna sredstva v višini več milijard evrov še niso bila izterjana; ugotavlja, da tekoče letno poročilo GD REGIO ne more potrditi zakonitosti in pravilnosti izdatkov držav članic, ker nekatere države članice niso izpolnile svoje obveznosti pravočasne predložitve poročila; poudarja, da bo Parlament glede na to, da države članice v proračun EU ne prispevajo dovolj sredstev, morda primoran med projekti EU opredeliti negativne prednostne naloge in posledično skrčiti proračun zanje;

29.  se zaveda, da raven plačil, ki se dokončno izvršijo vsako leto, včasih zajema precejšen presežek v primerjavi z ravnjo plačil, ki je bila sprva dogovorjena s proračunskim organom, kar pomeni, da se prispevki držav članic v proračun EU zato zmanjšajo, njihov fiskalni položaj pa izboljša; meni, da skrbi Sveta glede ravni in trenutka tega vračila nimajo zveze z obravnavo občutljivega in perečega političnega vprašanja o financiranju proračuna EU; nasprotno meni, da bi bilo treba neporabljena plačila iz leta „n“ prenesti v naslednje proračunsko leto („n+1“), namesto da bi jih odšteli od izračuna nacionalnih prispevkov držav članic; zato odločno poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozne predloge za zagotovitev novih in resničnih lastnih virov, da bi EU v celoti imela na voljo dejanske in neodvisne finančne vire; poleg tega vztraja, da bi morala vsa nova lastna sredstva temeljiti na celostni oceni učinka in biti namenjena razvoju načinov, ki bi okrepili konkurenčnost in gospodarsko rast EU; poziva Svet h konstruktivnemu sodelovanju v razpravi o poštenih in novih lastnih sredstvih za EU;

Upravni odhodki v oddelku III proračuna EU

30.  ustrezno upošteva pismo z dne 3. februarja 2011, v katerem je komisar za finančno programiranje in proračun potrdil zavezo Komisije, da ne bo povečala števila delovnih mest, ter sporočil njena prizadevanja za omejitev nominalnega povišanja (v primerjavi z letom 2011) proračunskih sredstev za upravo v razdelku 5; zaveda pa se, da se pristojnosti EU povečujejo, zato tega trenda dolgoročno ne bo mogoče ohraniti ter bi utegnil škodljivo vplivati na hitro in učinkovito izvajanje ukrepov EU;

31.  poziva Komisijo, naj preuči dolgoročen vpliv politike najemanja zunanjih izvajalcev in zaposlovanja vedno večjega števila pogodbenih uslužbencev na kakovost in neodvisnost evropske javne službe; poudarja, da s tem sicer zagotavlja prihranke na področju plač in pokojnin, a ustvarja stanje, v katerem vedno več uslužbencev, zaposlenih pri Komisiji, ni vključenih v kadrovski načrt; opozarja, da so stopnje pokojnin in plač določene s pravno zavezujočimi sporazumi, ki se jih mora Komisija v celoti držati;

32.  poudarja, da v primeru večletnih programov skupna finančna sredstva za večletne programe ob odhodkih za poslovanje vključujejo tudi nekatere posebne upravne odhodke (tudi odhodke izvajalskih agencij); poudarja, da bi horizontalno zmanjševanje teh proračunskih vrstic, s katerim želi Svet običajno zmanjšati upravne odhodke, neizogibno privedlo do spremembe skupnih dogovorjenih proračunskih sredstev za te programe, prav tako pa bi utegnilo vplivati na hitrost in kakovost njihovega izvajanja;

o
o   o

33.  naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu in Računskemu sodišču.

(1) UL C 139, 14.6.2006, str. 1. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0068. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0481. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0376. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0224.