Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o madžarskem zakonu o medijih

P7_TA(2011)0094 B7-0191/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 3, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), členov 49, 56, 114, 167 in 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah, povezanih s spoštovanjem, spodbujanjem in varstvom temeljnih pravic, zlasti svobode izražanja in obveščanja ter pravice do pluralnosti medijev,

–  ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih določb zakonov ali drugih predpisov v državah članicah v zvezi z zagotavljanjem avdiovizualnih medijskih storitev (direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah),

–  ob upoštevanju Evropske listine o svobodi tiska z dne 25. maja 2009, delovnega dokumenta Komisije o pluralnosti medijev v državah članicah EU (SEC(2007)0032), pristopa k pluralizmu medijev v treh korakih, kot ga opredeljuje Komisija, ter neodvisne študije, ki je bila izvedena za Komisijo in dokončana leta 2009,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 22. aprila 2004 o nevarnosti kršitve svobode izražanja in obveščanja v Evropski uniji, zlasti v Italiji(1), z dne 25. septembra 2008 o koncentraciji in pluralizmu medijev v Evropski uniji(2) ter z dne 7. septembra 2010 o novinarstvu in novih medijih – oblikovanje javnega prostora v Evropi(3),

–  ob upoštevanju izjav Komisije, vloženih poslanskih vprašanj in razprav v Evropskem parlamentu o svobodi obveščanja v Italiji 8. oktobra 2009 in 8. septembra 2010, ter razprav na skupnem zasedanju Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za kulturo in izobraževanje 17. januarja 2011 v zvezi z madžarskim zakonom o medijih,

–  ob upoštevanju sklepa Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, da izda letno primerjalno poročilo o razmerah na področju svobode, pluralnosti in neodvisnega upravljanja medijev v državah članicah EU, ki bo vključevalo kazalnike,

–  ob upoštevanju Konvencije UNESCO o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja, zlasti njenih členov 5(2), 7 in 11,

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker Evropska unija temelji na vrednotah demokracije in pravne države, kot je določeno v členu 2 PEU, zato zagotavlja in spodbuja svobodo izražanja in obveščanja, kot je določeno v členu 11 Listine o temeljnih pravicah in členu 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ter priznava pravno vrednost pravic, svoboščin in načel, kot so določena v Listini o temeljnih pravicah, kar je dokazala tudi s podpisom Evropske konvencije o človekovih pravicah, po kateri sta svoboda in pluralizem medijev nujna pogoja; ker te pravice vključujejo svobodo izražanja mnenj ter svobodo prejemanja in sporočanja informacij brez nadzora, vmešavanja ali pritiskov javnih organov,

B.  ker pluralizem in svoboda medijev še vedno povzročata hudo zaskrbljenost v EU in njenih državah članicah, zlasti v Italiji, Bolgariji, Romuniji, Češki republiki in Estoniji, kot je bilo poudarjeno v nedavnih kritikah zakona o medijih in ustavnih sprememb, sprejetih na Madžarskem med junijem in decembrom 2010, ki so jih izrazile mednarodne organizacije, kot so OVSE in komisar Sveta Evrope za človekove pravice, številna mednarodna in nacionalna združenja novinarjev, uredniki in publicisti, nevladne organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic in državljanskih svoboščin, pa tudi države članice in Komisija,

C.  ker je Komisija izrazila pomisleke in od madžarske vlade zahtevala informacije v zvezi s skladnostjo madžarskega zakona o medijih z direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah in pravnim redom Skupnosti na splošno, zlasti glede obveznosti uravnoteženega poročanja, ki velja za vse ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev, pri čemer je pod vprašaj postavila tudi njegovo skladnost z načelom sorazmernosti in spoštovanjem temeljne pravice do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine o temeljnih pravicah, načelom države izvora in zahtevami za prijavo; ker se je Madžarska na to odzvala tako, da je zagotovila dodatne informacije ter začela postopek spremembe zakona, da bi upoštevala pomisleke, ki jih je izrazila Komisija,

D.  ker je OVSE izrazil resne pomisleke v zvezi s področjem uporabe madžarskih zakonov (materialno in teritorialno področje uporabe), svobodo izražanja in urejanjem vsebin, imenovanjem ene osebe, ki bo opravljala funkcijo nacionalnega organa za medije in telekomunikacije in skladnostjo z načeli, ki urejajo storitve javne radiotelevizije(4), ter navedel, da nova zakonodaja ogroža pluralizem medijev, ukinja politično in finančno neodvisnost javnih medijev, dolgoročno utrjuje negativne elemente za svobodne medije, organ za medije in svet za medije pa sta politično homogena(5) in izvajata oster in centraliziran vladni in politični nadzor nad vsemi mediji; ker so nadaljnji pomisleki vključevali nesorazmerne in zelo stroge kazni na podlagi spornih in neopredeljenih razlogov, pomanjkanje avtomatičnega postopka za prekinitev kazni v primeru pritožbe na sodišču zoper sodbo organa za medije, kršitev načela zaupnosti novinarskih virov in varstvo družinskih vrednot,

E.  ker se strinja s pomisleki OVSE v zvezi s politično homogeno sestavo organa za medije in sveta za medije, časovnim okvirom, izvajanjem ostrega in centraliziranega vladnega, sodnega in političnega nadzora nad vsemi mediji in dejstvom, da so najbolj sporne značilnosti zakonodaje v nasprotju s standardi OVSE in mednarodnimi standardi o svobodi izražanja, na primer odprava politične in finančne neodvisnosti javnih medijev, področje uporabe zakona (materialno in teritorialno) ter odločitev, da se ne opredelijo osnovni pojmi, zaradi česar novinarji ne morejo vedeti, ali morebiti kršijo zakon,

F.  ker je komisar Sveta Evrope za človekove pravice pozval madžarske oblasti, naj pri pregledu zakona o medijih upoštevajo standarde Sveta Evrope o svobodi izražanja in pluralnosti medijev, ustrezna priporočila odbora ministrov in parlamentarne skupščine Sveta Evrope, zlasti pa zavezujoče standarde iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice; ker je navedel uporabo nejasnih opredelitev, ki jih je mogoče narobe tolmačiti, ustanovitev politično neuravnoteženega regulativnega mehanizma z nesorazmernimi pooblastili, ki ni predmet celovitega sodnega nadzora, ogroženo neodvisnost storitev javne radiotelevizije in spodkopavanje zaščite novinarskih virov informacij; ker je poudaril tudi, da bi morale vse zadevne zainteresirane strani, vključno z opozicijskimi strankami in civilno družbo, imeti možnost smiselnega sodelovanja pri pregledu te zakonodaje, ki določa tako pomemben vidik delovanja demokratične družbe(6),

G.  ker je v drugem mnenju, izdanem 25. februarja 2011, komisar za človekove pravice priporočil celovito revizijo svežnja madžarske zakonodaje o medijih, med drugim zaradi obnovitve natančne zakonodaje, ki bo spodbujala pluralne in neodvisne medije ter še trdneje zagotavljala, da na regulativne mehanizme za medije ne bo mogoče politično vplivati(7); ker v nadaljevanju ugotavlja, da morajo biti mediji na Madžarskem sposobni opravljati vlogo psa čuvaja v pluralni demokratični družbi, da bi to dosegla pa mora Madžarska spoštovati obveznosti, ki jih je sprejela kot članica Sveta Evrope, ter čim bolje izkoristiti znanje in izkušnje te organizacije na področju svobode izražanja ter medijske neodvisnosti in pluralnosti,

H.  ker bi bilo treba zato nujno opustiti izvajanje madžarskega zakona o medijih ter zakon revidirati na podlagi pripomb in predlogov Komisije, OVSE in Sveta Evrope, s čimer bi zagotovili, da bo povsem v skladu z zakonodajo EU in evropskimi vrednotami ter standardi o svobodi in pluralnosti ter neodvisnem upravljanju medijev,

I.  ker je kljub večkratnim pozivom Parlamenta k pripravi direktive o svobodi, pluralnosti in neodvisnem upravljanju medijev Komisija doslej odlašala s tem predlogom, ki postaja vedno bolj potreben in nujen,

J.  ker bi köbenhavnska merila za članstvo v EU, ki se nanašajo na svobodo tiska in izražanja in so bila določena junija1993 na Evropskem svetu v Köbenhavnu, morale podpreti vse države članice EU ter jih uveljaviti prek ustrezne zakonodaje EU,

K.  ker je Sodišče v združenih zadevah C-39/05 P in C-52/05 P v odstavkih 45 in 46 razsodilo, da dostop do informacij državljanom omogoča tesnejše sodelovanje v postopku odločanja, upravi pa v demokratičnem sistemu omogoča, da ima večjo legitimnost, je bolj učinkovita in odgovorna do državljanov, kar je pogoj za učinkovito uveljavljanje njihovih demokratičnih pravic,

1.  poziva madžarske organe, naj ponovno vzpostavijo neodvisno upravljanje medijev in prekinejo vmešavanje države v svobodo izražanja in t.i. uravnoteženo medijsko pokritost, ter meni, da ima prekomerno zakonsko urejanje področja medijev nasprotni učinek ter ogroža dejanski pluralizem v javnem prostoru;

2.  pozdravlja sodelovanje Komisije z madžarskimi organi pri usklajevanju madžarskih medijev s pravom Skupnosti in pogodbami ter začetek postopka spremembe na nacionalni ravni;

3.  obžaluje, da se je Komisija odločila osredotočiti le na tri točke v zvezi s tem, kako Madžarska izvaja pravni red Skupnosti, zlasti pa, da ni navedla člena 30 direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, kar omejevalno učinkuje na pristojnost Komisije za nadzor skladnosti Madžarske z Listino o temeljnih pravicah pri izvajanju prava EU; poziva Komisijo, naj pregleda, kako Madžarska spoštuje predpise glede odgovornosti iz Direktive 2000/31/ES o elektronskem poslovanju in kako je prenesla okvirne odločbe EU o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (2008/913/PNZ) ter o boju proti terorizmu (2008/919/PNZ), ki vključujejo navedbe svobode izražanja in izogibanja pravilom o svobodi medijev;

4.  poziva Komisijo, naj nadaljuje s skrbnim spremljanjem in ocenjevanjem skladnosti madžarskega zakona o medijih, kot je bil spremenjen skladno z evropsko zakonodajo, zlasti z Listino o temeljnih pravicah;

5.  poziva madžarske organe, naj vključijo vse zainteresirane strani v revizijo zakona o medijih in ustave, ki je temelj na pravni državi temelječe demokratične družbe, z ustreznim nadzorom in uravnoteženostjo, ki sta potrebna za varovanje temeljnih pravic manjšine pred tveganjem tiranije večine;

6.  poziva Komisijo, naj do konca leta na podlagi člena 265 PDEU predlaga zakonodajno pobudo v skladu s členom 225 PDEU o svobodi, pluralnosti in neodvisnosti upravljanja medijev, odpravi pomanjkljivosti zakonodajnega okvira EU o medijih ter uporabi svoje pristojnosti na področju notranjega trga, avdiovizualne politike, konkurence, telekomunikacij, državne pomoči, obveznosti javnih storitev in temeljnih pravic vsake osebe, ki prebiva na ozemlju EU, z namenom, da opredeli vsaj minimalne bistvene standarde, ki jih mora vsaka država članica izpolnjevati in spoštovati v svoji nacionalni zakonodaji, da zagotovi, zajamči in spodbuja svobodo obveščanja, primerno raven pluralnosti medijev ter neodvisnost medijskega upravljanja;

7.  poziva madžarske organe, naj nadaljujejo z revizijo zakona o medijih na podlagi pripomb in predlogov Evropskega parlamenta in Komisije, OVSE in komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, priporočil Odbora ministrov in parlamentarne skupščine Sveta Evrope, sodne prakse Evropskega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice ter v primeru ugotovitve, da je zakon nezdružljiv s črko in duhom pogodb ali parava EU, Listino temeljnih pravic ali Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, zakon razveljavi in ne izvaja zakona ali njegovih delov, za katere je bilo ugotovljeno, da so nezdružljivi;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu Evrope, vladam in parlamentom držav članic, Agenciji za temeljne pravice, OVSE in Svetu Evrope.

(1) UL C 104 E, 30.4.2004, str. 1026. (2) UL C 8 E, 14.1.2010, str. 85. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0307. (4) Analiza in ocena svežnja madžarske zakonodaje in osnutka zakonodaje o medijih in telekomunikacijah, ki ga je za OVSE pripravil dr. Karol Jakubowicz. (5) Pismo predstavnika OVSE za svobodo medijev Odboru za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve dne 14. januarja 2010. (6) http://www.coe.int/t/commissioner/News/2011/110201Hungary_en.asp. (7) https://wcd.coe.int/wcd/ViewDoc.jsp?id=1751289.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o južnem sosedstvu, zlasti Libiji

P7_TA(2011)0095 RC-B7-0169/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov z dne 1. marca 2011, s katero je bilo soglasno preklicano članstvo Libije v Svetu Združenih narodov za človekove pravice,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970/2011 z dne 26. februarja 2011,

–  ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 28. februarja 2011 o izvrševanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov in uvedbi dodatnih omejevalnih ukrepov proti odgovornim za izbruh nasilja nad civilnim prebivalstvom v Libiji,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice S-15/2, ki je bila sprejeta 25. februarja 2011,

–  ob upoštevanju prekinitve pogajanj o okvirnem sporazumu med EU in Libijo 22. februarja 2011,

–  ob upoštevanju nedavnih izjav o Libiji in severni Afriki visoke predstavnice Catherine Ashton,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Libiji, zlasti resolucije z dne 17. junija 2010 o usmrtitvah v Libiji(1), ter svojega priporočila z dne 20. januarja 2011 o kritičnih razmerah glede pogajanj o okvirnem sporazumu med EU in Libijo(2),

–  ob upoštevanju Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in protokola k tej konvenciji o statusu beguncev, sprejetega 31. januarja 1967,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev ter protokola o ustanovitvi Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev, ki ju je Libija ratificirala 26. marca 1987 oziroma 19. novembra 2003,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker so nedavne demonstracije v številnih arabskih državah v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu pozvale h koncu avtoritarnih režimov in k političnim, gospodarskim in socialnim reformam ter k svobodi, demokraciji in boljšim življenjskim razmeram za ljudi; ker so množični protesti v številnih arabskih državah pokazali, da nedemokratični in avtoritarni režimi ne morejo zagotoviti verodostojne stabilnosti in da so demokratične vrednote ključne za gospodarska in politična partnerstva,

B.  ker so protesti proti libijskemu režimu začeli v mestu Bengazi 15. februarja 2011 in so se nato razširili po vsej državi ter dosegli Al Bajdo, Alkubo, Darnah in Az Zintan, protestniki pa so prevzeli nadzor nad številnimi mesti, zlasti v vzhodni Libiji,

C.  ker so bili protestniki tarče napadov Gadafijevega režima, kakršnih še ni bilo, Gadafi pa je uporabil libijske oborožene sile, milice, plačance in tuje borce za nasilno zatiranje protestov, vključno z vsesplošno uporabo brzostrelk, ostrostrelcev in vojaških letal proti civilistom; ker je to povzročilo strmo naraščanje smrtnih žrtev ter visoko število ranjenih in aretiranih ljudi,

D.  ker zaradi nasilnega in surovega odziva režima proti libijskemu prebivalstvu ni prebegnilo le mnogo vojakov, temveč so s položaja odstopili tudi nekateri člani režima,

E.  ker je po podatkih visokega komisarja Združenih narodov za begunce v zadnjih dneh več kot 200.000 oseb pobegnilo iz Libije v sosednje Tunizijo, Egipt in Niger, na sto tisoče beguncev in tujih delavcev pa skuša v dramatičnih razmerah pobegniti pred konfliktom ali zapustiti Libijo; ker to povzroča humanitarno krizo, ki zahteva hiter odziv EU,

F.  ker je generalna skupščina ZN, potem ko je Svet ZN za človekove pravice na 15. posebnem zasedanju 25. februarja 2011 soglasno sprejel resolucijo o položaju človekovih pravic v Libiji, v kateri je obsodil odvratne in sistematične kršitve človekovih pravic v Libiji ter poudaril, da utegnejo nekatere od njih pomeniti tudi zločin zoper človečnost, 2. marca 2011 v skladu s priporočili sveta sklenila zamrzniti članstvo Libije v Svetu ZN za človekove pravice,

G.  ker je kot odgovor na resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov o Libiji z dne 26. februarja 2011, ki določa, da bi bilo treba zadevo predati Mednarodnemu kazenskemu sodišču, tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča 3. marca 2011 začel preiskavo domnevnih zločinov zoper človečnost, storjenih v Libiji, tudi zločinov, ki naj bi jih zagrešili Moamer Gadafi in člani režima; ker resolucija varnostnega sveta Združenih narodov iz leta 1970 državi nalaga embargo na orožje, družini Gadafi in režimu pa prepoveduje potovanja in jim zamrzuje sredstva, hkrati pa vsem državam članicam Združenih narodov dovoljuje, da zasežejo in odstranijo prepovedano z vojsko povezano opremo,

H.  ker sklep Sveta z dne 28. februarja 2011 nalaga dodatne omejevalne ukrepe zoper odgovorne, ki so z nasiljem zatrli upor civilnega prebivalstva v Libiji, predvsem prepoved izdajanja vizumov in zamrznitev sredstev, s čimer se izvaja resolucija varnostnega sveta Združenih narodov o Libiji z dne 26. februarja 2011,

I.  ker so od začetka upora številni svetovni voditelji večkrat pozvali polkovnika Gadafija, naj odstopi,

J.  ker je Arabska liga 22. februarja 2011 suspendirala Libijo, njen generalni sekretar pa je 3. marca 2011 izjavil, da bi v primeru nadaljevanja bojev v Libiji Arabska liga v sodelovanju z Afriško unijo lahko podprla območje prepovedi letenja v Libiji,

K.  ker je v izjavi s 5. marca 2011 začasni prehodni nacionalni svet pozval mednarodno skupnost, naj izpolni svoje obveznosti za zaščito libijskega prebivalstva pred nadaljnjim genocidom in zločini zoper človečnost brez neposrednega vojaškega posredovanja na libijskem ozemlju,

L.  ker je EU 22. februarja 2011 prekinila tekoča pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo ter vse pogodbe o sodelovanju z Libijo,

M.  ker ima EU izjemen interes za demokratično, stabilno, uspešno in mirno severno Afriko; ker nedavni dogodki v Libiji, Egiptu in Tuniziji poudarjajo nujnost pregleda zunanje politike EU do sredozemske regije,

N.  ker se pričakuje, da bodo na izrednem zasedanju Evropskega sveta v petek, 11. marca 2011, natančno preučili poročilo visoke predstavnice in Komisije o hitri prilagoditvi instrumentov EU ter poročilo visoke predstavnice o podpori procesoma tranzicije in preoblikovanja,

1.  izraža svojo solidarnost libijskemu ljudstvu, zlasti libijski mladini, ki je bila gonilna sila za demokracijo in spremembo režima, pozdravlja njihov pogum in odločnost ter podpira njihove upravičene demokratične, gospodarske in socialne težnje;

2.  najostreje obsoja očitno in sistematično kršenje človekovih pravic v Libiji, zlasti pa nasilno zatiranje miroljubnih protestnikov, ki se zavzemajo za demokracijo, novinarjev in zagovornikov človekovih pravic s strani Gadafijevega režima; obžaluje posledično znatno izgubo življenj in veliko število ranjenih; izraža sožalje družinam žrtev; obsoja spodbujanje sovraštva zoper civilno prebivalstvo, ki sta ga na najvišja predstavnika režima Moamer Gadafi in njegov sin Saif al Islam izrecno izražala v svojih izjavah;

3.  poziva k takojšnjemu koncu surovega diktatorskega režima polkovnika Gadafija in ga poziva, naj nemudoma odstopi ter tako prepreči dodatno prelivanje krvi in omogoči mirno politično tranzicijo; poziva libijske oblasti, naj nemudoma ustavijo nasilje in omogočijo mirno reševanje razmer v skladu z upravičenimi pričakovanji libijskega ljudstva; poziva libijske oblasti, naj spoštujejo človekove pravice in mednarodno humanitarno pravo, naj odpravijo vse omejitve svobode izražanja, kar vključuje tudi internet, in naj takoj omogočijo vstop v državo neodvisnim opazovalcem človekovih pravic in tujim medijem;

4.  v celoti podpira resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970, ki obsoja odvratne in sistematične kršitve človekovih pravic v Libiji, in poziva k temu, da bi bila zadeva predana Mednarodnemu kazenskemu sodišču, obenem pa državi nalaga embargo na orožje, družini Moamerja Gadafija izreka prepoved potovanja in zamrzuje njihova sredstva; poudarja, da so storilci napadov na civiliste osebno kazensko odgovorni po mednarodnem pravu, da jim je treba soditi in da ne smejo ostati nekaznovani; močno podpira odločitev tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je začel preiskavo domnevnih zločinov zoper človečnost, ki naj bi jih zagrešili Moamer Gadafi in člani njegovega režima;

5.  ugotavlja, da je EU prva začela izvajati sankcije, ki jih je naložil varnostni svet Združenih narodov, in da jih ukrepi EU presegajo ter uvajajo posebne sankcije; pozdravlja sklep Sveta o prepovedi trgovanja z Libijo z opremo, ki bi lahko bila uporabljena za notranje zatiranje, ter razširitev seznama oseb, za katere veljata zamrznitev premoženja in prepoved potovanja; poziva, naj se stalno ocenjuje učinkovitost sankcij;

6.  poudarja, da morajo vsi ukrepi obsegati celotno libijsko premoženje, vključno z državnimi premoženjskimi skladi, s katerimi upravlja libijski organ za naložbe; poziva k temu, da bi zamrznitev sredstev vključevala zaslužek od prodaje nafte in zemeljskega plina; poziva Svet in države članice, naj razkrijejo vse podatke o zamrznjenih sredstvih; v zvezi s tem pozdravlja razprave o dodatnih sankcijah EU, ki bi vključevale tudi zamrznitev premoženja libijskih družb, povezanih z Gadafijevim režimom;

7.  je zadovoljen, da je Svet 28. februarja 2011 sklenil prepovedati dobavo orožja, streliva in podobne opreme v Libijo; v zvezi s tem poziva Svet, naj preveri, ali je prišlo do kršitev Kodeksa ravnanja EU glede izvoza orožja, ter sprejme stroge ukrepe, da ga bodo vse države članice v celoti spoštovale; poziva visoko predstavnico, naj preuči možnost zagotavljanja spoštovanja embarga z uporabo zračnih in pomorskih sredstev skupne varnostne in obrambne politike;

8.  v celoti podpira odločitev Sveta Združenih narodov za človekove pravice, da se v Libijo pošlje neodvisna mednarodna preiskovalna komisija, ki bi preučila kršitve mednarodnega humanitarnega prava, in odločitev generalne skupščine Združenih narodov z dne 2. marca 2011 o zamrznitvi članstva Libije v Svetu Združenih narodov za človekove pravice;

9.  poziva EU in mednarodno skupnost, naj sprejmeta vse možne ukrepe za popolno osamitev Gadafija in njegovega režima v nacionalnem in mednarodnem okviru;

10.  poudarja, da morajo EU in njene države članice spoštovati odgovornost za zaščito, da bi rešile libijske državljane pred obsežnimi oboroženimi napadi; poudarja, da torej ni mogoče izključiti nobene od možnosti, ki jih določa listina Združenih narodov; poziva visoko predstavnico in države članice, naj bodo pripravljene na odločitev varnostnega sveta Združenih narodov o nadaljnjih ukrepih, vključno z možnostjo območja prepovedi preletov, katerega namen bi bilo preprečiti režimu, da napade civilno prebivalstvo; poudarja, da morajo biti vsi ukrepi, ki jih izvršijo EU in njene države članice, v skladu z mandatom Združenih narodov in biti usklajeni z Arabsko ligo in Afriško unijo; spodbuja obe organizaciji k usmerjanju mednarodnih prizadevanj;

11.  poziva podpredsednico Komisije/ visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj vzpostavi odnose z začasnim prehodnim nacionalnim svetom in prične postopek, s katerim bi ti odnosi postali uradni, da bi se spodbudil prehod k demokraciji, zagotovila udeležbo širokega obsega predstavnikov libijske družbe in vključevanje žensk in manjšin v tranzicijski proces, ter naj začasnemu prehodnemu nacionalnemu svetu ponudi podporo v osvobojenem območju, da bi priskočili na pomoč prebivalstvu in potešili njihove osnovne humanitarne potrebe, vključno z zdravniško pomočjo;

12.  poziva EU, naj prispeva k demokratičnim reformam in vzpostavitvi institucij pravne države v Libiji, tako da zagotovi pomoč za razvoj svobodnih medijev in neodvisnih organizacij civilne družbe, zlasti demokratičnih političnih strank, da bi v prihodnosti zagotovili izvedbo demokratičnih volitev;

13.  je zelo zaskrbljen zaradi širjenja humanitarne krize, saj poskuša več kot 200.000 migrantov pobegniti pred nasiljem iz Libije, pri čemer jih je veliko obtičalo na meji med Libijo in Tunizijo, drugi pa ostajajo v begunskih taboriščih v Tuniziji, Egiptu in Nigru; poziva sedanje in prihodnje libijske oblasti, naj humanitarnim organizacijam omogočijo vstop v državo in zagotovijo varnost humanitarnega osebja;

14.  spodbuja Svet, Komisijo in visoko predstavnico, naj dajo na razpolago vse finančne in človeške vire, ki so potrebni za podporo obsežni mednarodni humanitarni operaciji in ki bodo v pomoč visokemu komisarju Združenih narodov za begunce ter drugim pomembnim humanitarnim agencijam pri nudenju zaščite in nujne pomoči vsem, ki to potrebujejo; pozdravlja do zdaj sprejete ukrepe in zagotovljena sredstva s strani komisarke Georgieve in oddelka ECHO, prav tako pozdravlja humanitarno pomoč, ki so jo zagotovile nekatere države članice za reševanje tega izziva; poziva EU in države članice, naj zagotovijo zračni in pomorski prevoz za pomoč pri vračanju v domovino ali preselitev migrantov, prosilcev za azil in beguncev iz Libije v skladu z mednarodnim pravom in ustrezno zakonodajo Evropske unije, ter zagotovijo finančno pomoč kot odziv na skupen poziv visokega komisarja Združenih narodov za begunce in Mednarodne organizacije za migracije z dne 3. marca 2011;

15.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo pripravljeni vsi potrebni ukrepi, vključno z ustreznimi finančnimi, humanitarnimi in tehničnimi viri, da se zagotovi ustrezno odzivanje EU na morebitno množično preseljevanje v skladu s členom 80 PDEU;

16.  opominja, da so v skupni strategiji Afrika-EU za leto 2007 afriški in evropski voditelji obljubili, da bodo sprejeli ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se nezakonito pridobljeno premoženje, vključno z denarnimi sredstvi, razišče in vrne državam njegovega izvora; poziva države članice, naj ukrepajo temu ustrezno in v skladu z konvencijo Združenih narodov proti korupciji, da bi v prihodnosti zagotovile vračilo zamrznjenih sredstev libijskemu prebivalstvu; poudarja, da so potrebni usklajeni ukrepi EU, da bi zamrznili premoženje Gadafijeve družine in znanih družabnikov v Evropi ali evropskih finančnih institucijah, ki delujejo v davčnih oazah, za zagotovitev, da banke EU spoštujejo zahteve primerne skrbnosti glede vseh morebitnih nezakonitih sredstev, nakazanih iz Libije;

17.  poudarja, da so dejavnosti plačancev grožnja mednarodnemu miru in varnosti ter zločin zoper človečnost, zaradi česar jih je treba zaustaviti; poziva Svet in visoko predstavnico, naj odločno opozorita vse vlade, naj ne pošiljajo plačancev, vojaškega osebja ali opreme v podporo zatiranju libijskega prebivalstva, ki ga izvaja Gadafijev režim;

18.  pozdravlja sklic izrednega srečanja Evropskega sveta o razvoju dogodkov v Libiji in južnem sosedstvu, ki bo 11. marca 2011; poziva visoko predstavnico in države članice, naj oblikujejo celovito in dosledno strategijo za humanitarno in politično odzivanje na razmere v Libiji;

19.  poziva visoko predstavnico, naj začne priprave za sodelovanje EU pri južnem sosedstvu in zagotavljanje podpore zanj, zlasti pri razvoju pravne države, dobrega upravljanja ter ustavnih in volilnih pogojev za stabilno, pluralistično in miroljubno demokracijo v tej regiji; poziva visoko predstavnico, naj v celoti izkoristi vse ustrezne zunanje finančne instrumente EU;

20.  meni, da so revolucionarne spremembe v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu jasno pokazale, da bosta pozitivni vpliv in dolgoročna verodostojnost EU v tej regiji odvisna od njene zmožnosti za vodenje povezovalne skupne zunanje politike, ki temelji na vrednotah in ki se bo nedvoumno postavila na stran novih demokratičnih sil; ponovno izraža zahtevo, naj EU pregleda svojo politiko za podporo demokracije in človekovih pravic, da se ustvari mehanizem za izvrševanje klavzule o človekovih pravicah v vseh sporazumih s tretjimi državami;

21.  ponovno izraža zahtevo, naj bo tesno vključen v delo delovne skupine, ustanovljene za usklajeno odzivanje EU na krizo v Libiji in v drugod v sredozemski regiji;

22.  znova poudarja, da dogodki v Libiji in v drugih državah te regije kažejo, da je treba nujno razviti ambicioznejše in učinkovitejše politike in instrumente in okrepiti njihovo proračunsko osnovo, da se spodbudijo in podprejo politične, gospodarske in socialne reforme v južnem sosedstvu EU; poudarja, da mora strateški pregled evropske sosedske politike, ki ravno poteka, odražati aktualne dogodke v severni Afriki in da mora doseči nove, boljše načine za izpolnitev potreb in ambicij teh narodov; vztraja, da je treba v evropski sosedski politiki prednostno razvrstiti merila za neodvisnost sodstva, spoštovanje temeljnih pravic, pluralizem in svobodo tiska ter boj proti korupciji; poziva k boljšemu usklajevanju z drugimi politikami Unije, ki so povezane s temi državami;

23.  meni, da se mora Unija za Sredozemlje prilagoditi sodobnemu času in okoliščinam ter mora preučiti nedavne dogodke in ukrepati na njihovi podlagi, da se pripravijo predlogi o tem, kako najbolje podpreti demokracijo in človekove pravice v državah članicah Unije za Sredozemlje in v tej regiji, vključno z Libijo, ter o možnih reformah, ki bi omogočile, da bi njena vloga postala pomembnejša, doslednejša in učinkovitejša;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu in generalni skupščini Združenih narodov, Svetu Združenih narodov za človekove pravice, Arabski ligi, Afriški uniji, Uniji za Sredozemlje, vladam držav, ki mejijo na Libijo, in začasnemu prehodnemu nacionalnemu svetu.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0246. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0020.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o pristopu EU v odnosih z Iranom (2010/2050(INI))

P7_TA(2011)0096 A7-0037/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, vključno z resolucijo z dne 8. septembra 2010 o razmerah na področju človekovih pravicah v Iranu, zlasti primerov Sakineh Mohamadi Aštiani in Zahra Bahrami(1), resolucijo z dne 10. februarja 2010 o razmerah v Iranu(2) in resolucijo z dne 22. oktobra 2009 o Iranu(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o svetovnem dnevu proti smrtni kazni(4),

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in Konvencije o otrokovih pravicah, ki jih je podpisal Iran,

–  ob upoštevanju skupne izjave EU in ZDA z dne 8. februarja 2010, s katero iransko vlado pozivajo, naj izpolni svoje obveznosti glede človekovih pravic,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Unije Catherine Ashton (v nadaljevanju: visoka predstavnica) z dne 24. septembra 2010 o „nezaslišanih in nesprejemljivih“ izjavah iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, ki jih je izrekel na Generalni skupščini OZN,

–  ob upoštevanju deklaracije EU o neširjenju orožja za množično uničevanje, ki jo je sprejel Evropski svet na zasedanju v Solunu 19. in 20. junija 2003, ter strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje z dne 10. decembra 2003,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika visoke predstavnice z dne 23. septembra 2010, v kateri obsoja bombni napad v mestu Mahabad v Iranu,

–  ob upoštevanju poročila o izvajanju evropske varnostne strategije z naslovom „Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu“, ki ga je Evropski svet sprejel 12. decembra 2008,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice z dne 22. septembra 2010 v imenu skupine E3+3 o rešitvi iranskega jedrskega vprašanja v zgodnjih pogajanjih,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice v imenu Evropske unije z dne 12. avgusta 2010 o obsodbi sedmih voditeljev skupnosti Baha'i,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika visoke predstavnice z dne 16. julija 2010, v kateri obsoja napade v Iranu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. marca 2010 o prostem dostopu do informacij v Iranu,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice z dne 6. julija 2010 o grozečih bližnjih usmrtitvah v Iranu,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice v imenu Evropske unije z dne 12. junija 2010 o „hudem poslabšanju stanja na področju človekovih pravic v Iranu po predsedniških volitvah junija 2009“,

–  ob upoštevanju podatkov iranskega statističnega centra, po katerih se je brezposelnost v Iranu spomladi 2010 povečala na 14,6 %, kar po ocenah pomeni več kot 3,5 milijona brezposelnih,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Iran podpisal Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, s čimer se je odrekel pridobivanju jedrskega orožja, in je po zakonu dolžan prijaviti in podrediti vse svoje jedrske dejavnosti, vključno z jedrskim materialom, varnostnim mehanizmom Mednarodne agencije za jedrsko energijo,

–  ob upoštevanju deklaracije Mednarodne agencije za jedrsko energijo z dne 27. septembra 2005, v kateri je navedeno, da Iran ne izpolnjuje svojih obveznosti v okviru Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Varnostni svet Združenih narodov v šestih zaporednih resolucijah (1696, 1737, 1747, 1803, 1835 in 1929) potrdil prenehanje bogatenja urana in druge zahteve kot pogoj za obnovitev pravic Irana v okviru Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja,

–  ob upoštevanju izjave generalnega direktorja Mednarodne agencije za jedrsko energijo Yukija Amana v četrtletnem poročilu svetu guvernerjev z dne 18. februarja 2010, da „Iran ne izpolnjuje zahtev iz ustreznih resolucij sveta guvernerjev in Varnostnega sveta“,

–  ob upoštevanju predloga Mednarodne agencije za jedrsko energijo za sporazum o zagotavljanju jedrskega goriva za teheranski raziskovalni reaktor v zameno za nizko obogateni uran iz iranskih zalog ter predloga premostitvenega sporazuma, ki sta ga podprli vladi Turčije in Brazilije, da bi okrepili zaupanje in olajšali pogajanja med Iranom in E3+3 ter Iranom in Dunajsko skupino,

–  ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1929 (2010), ki uvaja nove omejevalne ukrepe proti Iranu, kar pomeni četrti krog sankcij proti Iranu zaradi njegovega jedrskega programa,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Iranu z dne 26. julija 2010 ter dejstva, da je Svet sprejel sveženj omejevalnih ukrepov proti Iranu na področju trgovine, finančnih storitev, energetike in prometa ter uredbo o razširitvi seznama subjektov in oseb, za katere velja zamrznitev sredstev,

–  ob upoštevanju dodatnih sankcij proti Iranu, ki so jih napovedale ZDA, Japonska, Kanada in Avstralija,

–  ob upoštevanju dolgotrajne zavezanosti Evropske unije k prizadevanjem za diplomatsko rešitev iranskega jedrskega vprašanja,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0037/2011),

A.  ker se Islamska republika Iran (v nadaljevanju: Iran) sooča z vrsto izzivov upravljanja – od boja za prevlado med različnimi frakcijami znotraj državne vladajoče elite do socialne in gospodarske ohromelosti, problematičnega stanja regionalne varnosti in rastočega nezadovoljstva domačega prebivalstva – od katerih je za številne kriv sam iranski režim,

B.  ker so politični dogodki v Iranu po spornih predsedniških volitvah junija 2009, ki na splošno veljajo kot goljufive, pokazali, da ima država velike možnosti za demokratične spremembe na pobudo ljudstva in pri katerih bi imela osrednjo vlogo njegova dinamična in aktivna družba, ugotavlja, da se reformisti največkrat enačijo z Zelenim gibanjem, ki se je izoblikovalo med množičnimi protesti proti ponovni izvolitvi predsednika Ahmadinedžada,

C.  ker so se iranske varnostne sile – revolucionarna garda, milica Basidž in policija – odzvale z ostrimi represivnimi ukrepi, samovoljnimi aretacijami več tisoč miroljubnih protestnikov in disidentov, vključno s študenti in akademiki, aktivisti za pravice žensk, sindikalisti, pravniki, novinarji, avtorji spletnih dnevnikov, duhovniki in uglednimi zagovorniki človekovih pravic, z jasnim namenom ustrahovati kritike in zadušiti nasprotovanja; ker je sodstvo uprizorilo množične zrežirane sodne procese zoper več sto uglednih reformatorjev in aktivistov, v katerih so bili nekateri obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni in celo na smrt,

D.  ker je od izvolitve predsednika Ahmadinedžada leta 2005 Iranska revolucionarna garda sredstva, ki so se zbirala od osemdesetih let 20. stoletja, porabljala za nakupe državnih podjetij in podjetij, ki so bila privatizirana prek teheranske borze,

E.  ker se nadaljujejo nekaznovane kršitve temeljnih človekovih pravice Irancev – pravica do življenja, svobode izražanja in združevanja ter pravica do življenja brez samovoljnih aretacij, pridržanj in mučenja ter vseh oblik diskriminacije,

F.  ker Iran sodi med države z najbolj razširjenim dostopom do interneta na Bližnjem vzhodu, zaradi česar je ta država tretja največja blogosfera na svetu, takoj za Združenimi državami in Kitajsko; ker redne motnje delovanja telekomunikacij in interneta po volitvah junija 2009 niso naključne,

G.  ker Iran še vedno uporablja smrtno kazen in je ena od treh držav na svetu, v katerih izvedejo največ usmrtitev; ker je Iran država, v kateri usmrtijo največ mladoletnih prestopnikov; ker Iran še vedno uporablja smrtno kazen s kamenjanjem, kar je v nasprotju z drugim izbirnim protokolom k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah,

H.  ker so bili številni Iranci usmrčeni iz političnih razlogov, mnogi so v zaporu, več sto pa jih je bilo prisiljenih, da pobegnejo iz države v strahu za življenje in/ali pred priprtjem za nedoločen čas, zasliševanjem ter mučenjem,

I.  ker so organizacije za varstvo človekovih pravic v Iranu (npr. Islamska komisija za človekove pravice in komisija iz člena 90) vladne zaveznice in večinoma nepomembne,

J.  ker je bil iranski jedrski program v preteklosti večkrat prikrivan, kar je sčasoma zmanjšalo verodostojnost iranskih trditev, da je program le v miroljubne namene,

K.  ker mora Iran še izpolniti svoje obveznosti v skladu z vsemi zadevnimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov, najnovejša med njimi je resolucija št. 1929 (2010), in ker vse zahteve sveta guvernerjev Mednarodne agencije za jedrsko energijo, izrecno opredeljujejo popoln in brezpogojen dostop agencije do vseh lokacij, opreme, oseb in dokumentov, kar bi omogočilo ustrezen pregled iranskih jedrskih namenov, Mednarodni agenciji za jedrsko energijo pa, da opravi svojo vlogo jedrskega čuvaja,

L.  ker nekatere politike iranske vlade ogrožajo stabilnost in mir v tej regiji; ker Iran s svojo agresivno in ciljno usmerjeno retoriko, nadaljevanjem jedrskega programa in podporo Hezbolaha in Hamasa ustrahuje zlasti Izrael in območje Zaliva, ker bi lahko Iran po drugi strani s ponovno pridobljenim pozitivnim vplivom na stabilizacijo koristil celotni regiji, če bi uredil svoje mednarodne odnose, zlasti s sosednjimi državami, dokončno odpravil vse dvome o dejanskem namenu jedrskega programa in zagotovil spoštovanje človekovih pravic in demokracije,

M.  ker je Iran gostil dve generaciji afganistanskih beguncev, ki so lahko koristili osnovne zdravstvene in izobraževalne storitve; ker je leta 2010 v Iranu prebivalo več kot milijon registriranih Afganistancev; ker je Iran na tem področju prejel le malo mednarodne pomoči,

N.  ker sodi Iran med tri največje svetovne imetnice dokazanih rezerv nafte in zemeljskega plina,

O.  ker so se odnosi med Iranom in Turčijo močno okrepili; ker Iran svoje državne in nedržavne zaveznice, kot so Sirija, Hezbolah in Hamas, ter tudi muslimansko bratovščino izrablja za destabilizacijo regije,

P.  ker člen IV Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja omenja neodtujljivo pravico pogodbenic, da raziskujejo, proizvajajo in uporabljajo jedrsko energijo za miroljubne civilne namene, brez kakršne koli diskriminacije in v skladu s členoma I in II te pogodbe,

Notranje razmere

1.  z zaskrbljenostjo spremlja notranjepolitične razmere, zlasti kar zadeva demokracijo; prav tako ugotavlja, da si iranski narod, zlasti mlajše generacije, prizadeva za demokratične spremembe, in globoko obžaluje dejstvo, da iranska vlada in parlament očitno nista sposobna odgovoriti na upravičene zahteve iranskih državljanov; poudarja, da je nezadovoljstvo prebivalcev z iransko vlado zaradi hudih družbeno-gospodarskih razmer ter odsotnosti svobode in osnovnega spoštovanja človekovega dostojanstva v Iranu glavni izziv za obstoj režima;

2.  poudarja, da demokratičnih sprememb ni mogoče vsiliti od zunaj ali celo z vojaškimi sredstvi, temveč morajo biti dosežene z mirnim demokratičnim procesom; izraža občudovanje poguma več deset tisoč Irancev, ki s pozivanjem k večji svobodi in demokratičnim pravicam v Islamski republiki Iran, še naprej tvegajo svoj poklic in življenje;

3.  poudarja, da se domače težave Irana kljub temu, da je bil predsednik Ahmadinedžad leta 2005 izvoljen na podlagi razprav o socialni pravičnosti in ekonomskega populizma in kljub rastočim cenam še naprej slabšajo; zato obžaluje, da si Ahmadinedžad prizadeva utrditi svoj politični položaj na domačem prizorišču z radikalno mednarodno agendo ob pričakovanju, da bo ostra protizahodnjaška in protiizraelska drža okrepila vodilni položaj Irana v muslimanskem svetu;

4.  ugotavlja, da so iranska množična gibanja v preteklosti vodila dvojna stremljenja: po blaginji in svobodi, ter da obe ostajata neizpolnjeni obljubi revolucije leta 1979; poudarja, da so se gospodarske pomanjkljivosti, kot so inflacija, korupcija, visoka stopnja brezposelnosti, pomanjkanje energije, neučinkovit javni sektor in potrata javnih sredstev, v zadnjih letih močno povečale;

5.  ugotavlja, da reformistično gibanje pokriva spekter intelektualnih teženj in političnih programov, od želje po postopni modernizaciji iranskih vladnih ustanov do temeljite prenove režima;

6.  izraža solidarnost z milijoni Irancev, ki so po predsedniških volitvah junija 2009 v upanju na politične spremembe v Iranu odšli na ulice;

7.  ostro obsoja nezakoniti pripor voditeljev iranske opozicije Hosseina Mousavija in Mehdija Karroubija in njunih žena, ki so ga izvedle iranske varnostne sile, ter poziva k njihovemu takojšnjemu in brezpogojnemu izpustu; poudarja, da je bilo s priporom kršeno iransko pravo; obsoja odnos iranskih oblasti do opozicije, ki izvaja svojo legitimno pravico do protesta in izraža solidarnost z demokratičnimi težnjami iranskega ljudstva; obžaluje sprenevedanje iranske vlade, ki je ob siceršnjem zatrjevanju podpore svobodi v Egiptu uporabila pretirano silo, ustrahovala in samovoljno priprla miroljubne protestnike, ki so 14. februarja 2011 izražali solidarnost z egiptovskim ljudstvom;

8.  odločno zavrača obsodbo protestnikov in opozicije s strani režima po volitvah leta 2009 kot „sovražnikov Alaha“ („muharib“), ki si v skladu z islamom zaslužijo najhujšo kazen; sklepa, da se kritika režima, ki je med vladavino šaha pomenila kaznivo dejanje, v sedanjem režimu enači z grehom zoper islam;

9.  opozarja, da vse večja vloga Islamske revolucionarne garde v iranski družbi, vojski, političnih in gospodarskih zadevah, povzroča strah pred nadaljnjo militarizacijo države; izraža najglobljo zaskrbljenost, da bodo take težnje privedle do stopnjevanja nasilja in zatiranja politične opozicije;

10.  je zelo zaskrbljen zaradi pomembne vloge, ki jo študentska organizacija milice Basidž igra v iranski družbi pri nadzoru in zatiranju študentskega upora pod osrednjim nadzorom Islamske revolucionarne garde, in poudarja, da je iransko študentsko gibanje eden od najpomembnejših akterjev v boju za demokracijo, svobodo in pravičnost;

Človekove pravice

11.  poziva Iran, naj konča vse oblike diskriminacije v državi; je zaskrbljen zaradi diskriminacije ter politične in socialne represije, ki v Iranu vpliva zlasti na ženske; poziva iranske oblasti, naj končajo diskriminacijo oseb na podlagi njihove spolne usmerjenosti; obsoja nečloveško in srednjeveško prakso smrtnih obsodb zaradi domnevnih dejanj v zvezi z izbiro partnerjev ali spolnimi praksami;

12.  je zgrožen nad dejstvom, da je bilo glede na letna poročila o smrtni kazni v Iranu število usmrtitev v letu 2009 najvišje v zadnjih desetih letih, kar Iran uvršča v sam svetovni vrh držav glede števila usmrtitev na število prebivalcev; nadalje poziva Iran, naj objavi uradno statistiko o uporabi smrtne kazni; poziva Iran, naj dokončno odpravi smrtno kazen za kazniva dejanja, storjena pred 18. letom, in spremeni zakonodajo, ki krši mednarodne konvencije o človekovih pravicah, ki jih je Iran ratificiral, vključno s Konvencijo o otrokovih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah; v skladu z resolucijama 62/149 in 63/138 Generalne skupščine OZN poziva iranske oblasti, naj do odprave smrtne kazni uvedejo moratorij na usmrtitve; poudarja dejstvo, da morajo institucije EU v zvezi s tem izvajati stalni pritisk na Iran;

13.  strogo obsoja usmrtitev iransko-nizozemske državljanke Zahre Bahrami v Teheranu 29. januarja 2011; je osupel, ker so iranske oblasti zavrnile konzularni dostop do ge. Bahrami in niso poskrbele za pregleden in pošten sodni proces;

14.  je seznanjen s trditvami iranskih oblasti, da nasprotujejo rasni diskriminaciji, vendar poudarja, da iranske etnične manjšine tožijo zaradi slabše gospodarske razvitosti provinc, v katerih predstavljajo večino; obsoja številne teroristične napade Alahove vojske v provinci Sistan in Balučistan od njene ustanovitve leta 2003; hkrati zahteva konkretne dokaze za uradno iransko trditev, da Alahovo vojsko podpirata ameriška in britanska obveščevalna služba;

15.  izraža izjemno osuplost, da je Iran še vedno v skupini maloštevilnih držav skupaj z Afganistanom, Somalijo, Savdsko Arabijo, Sudanom in Nigerijo, ki še vedno izvajajo kazen s kamenjanjem; poziva iranski parlament, naj sprejme zakonodajo, ki bo prepovedovala to kruto in nečloveško obliko kaznovanja;

16.  poziva iranske oblasti, naj pravno in dejansko odpravijo vse oblike mučenja in drugega krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter uveljavljajo pravice do pravilnega sodnega postopka in odpravijo nekaznovanost v primerih kršitev človekovih pravic; zlasti poziva iranski parlament in sodstvo, naj odpravita krute in nečloveške kazni, kot so amputacije udov, kamenjanje in bičanje, ki niso v skladu z iranskimi mednarodnimi obveznostmi; odločno zavrača predstavo, ki jo zagovarjajo iranski sodni organi, da so take kazni kulturno upravičene;

17.  opominja na množične (in upravičene) pozive „Kje je moj glas?“ iranskih protestnikov 13. junija 2009 v zvezi z njihovim prepričanjem o vsesplošni goljufiji na volitvah dan prej, ki so pustili madež na drugem mandatu predsednika Ahmadinedžada;

18.  je zgrožen nad dejstvom, da je streljanje v množice protestnikov od noči 15. junija 2009 naprej sprejemljivo za varnostne sile, kar je vidno na video posnetkih; je globoko zaskrbljen zaradi stopnjevanja zatiranja eno leto po ljudski vstaji v Iranu in zaradi poročil o samovoljnih aretacijah, mučenju, slabem ravnanju in usmrtitvah političnih disidentov; obsoja prizadevanja iranske vlade, da bi utišala vso politično opozicijo, pa tudi njene poizkuse, da bi se izognila mednarodnemu nadzoru kršitev, ki so se zgodile med nemiri po volitvah; odločno poziva institucije EU, naj iranskim oblastem predložijo podroben seznam vseh znanih incidentov oziroma nasilnih dejanj proti iranskim civilistom po volitvah ter zahtevajo neodvisno mednarodno preiskavo in objavo njenih rezultatov;

19.  poziva iranske oblasti, naj nemudoma izpustijo vse, ki so priprti zaradi miroljubnega uveljavljanja svoje pravice do svobode izražanja, združevanja in zbiranja, ter uvedejo preiskave in sodni pregon vladnih uslužbencev in pripadnikov varnostnih sil, odgovornih za uboje, zlorabe in mučenje svojcev oporečnikov, demonstrantov in pripornikov;

20.  vztraja, naj visoka predstavnica v vseh morebitnih prihodnjih pogajanjih z Iranom stanje človekovih pravic v državi obravnava kot glavno prednostno nalogo; poziva Komisijo k izvajanju vseh razpoložljivih instrumentov za zaščito in spodbujanje človekovih pravic v Iranu; zlasti jo poziva, naj z namenom aktivne zaščite zagovornikov človekovih pravic oblikuje dodatne ukrepe v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice; poudarja, da je zagotavljanje zatočišča zagovornikom človekovih pravic in dostopa do organizacijskih virov in komunikacijskih platform izredno pomembno; spodbuja države članice, naj podprejo evropski program za mesta zatočišča in programe za razvoj ukrepov proti tehnologijam prestrezanja medijev;

21.  obžaluje dejstvo, da iranski možje lahko trdijo, da so njihova prešuštniška razmerja v resnici zakoniti začasni zakoni, medtem ko poročene ženske, ki so obtožene nezvestobe, nimajo dostopa do take rešitve; obžaluje tudi, da člen 105 kazenskega zakonika Islamske republike sodniku omogoča, da prešuštnika obsodi na kamenjanje samo na podlagi svojega „védenja“; in da poskuša Iran omejiti mednarodno seznanjenost o njegovi nasilnosti tako, da obsodb na kamenjanje ne objavlja v javnosti;

22.  obsoja sistematično nadlegovanje delavskih aktivistov s strani iranskih oblasti, v nasprotju z zavezami, ki jih je Iran sprejel v procesu splošnega rednega pregleda Združenih narodov, da bo spoštoval socialne in gospodarske pravice državljanov in njihovo pravico do svobodnega izražanja; poziva iranske oblasti, naj izpustijo vse prijete delavske aktiviste ter spoštujejo pravico sindikalnih aktivistov in učiteljev do praznovanja mednarodnega dneva delavcev (1. maj) in nacionalnega dneva učiteljev (2. maj); poziva iransko vlado, naj spoštuje osnovne pravice delavcev, kot so opredeljene z mednarodnimi delovnimi standardi;

23.  obsoja kampanjo odpuščanja uglednih univerzitetnih profesorjev iz političnih razlogov kot nesprejemljiv napad na njihove človekove pravice in akademsko svobodo; meni, da bodo te politike dodatno politizirale in omajale iranske univerze, ki so bile dolgo vir nacionalnega ponosa in občudovanja izobražencev po vsem svetu; poziva iranske oblasti, naj nemudoma sprejmejo ukrepe za povrnitev akademske svobode v državi;

24.  obžaluje dejstvo, da se člani verskih manjšin v nasprotju z ustavo soočajo z diskriminacijo pri stanovanjskem vprašanju, izobraževanju in uradnem zaposlovanju, zaradi česar se mladi člani teh manjšin odločajo za emigracijo; obsoja zlasti sistematično preganjanje skupnosti Baha'i, val aretacij kristjanov leta 2009 in nadlegovanje verskih disidentov ter sufistov in sunitskih muslimanov; ponovno zahteva izpustitev sedmih voditeljev skupnosti Baha'i ter poziva iranski parlament, naj spremeni iransko zakonodajo in tako zagotovi, da bodo vsi privrženci različnih prepričanj v Iranu, ne glede na to, ali jih ustava priznava ali ne, lahko sledili svojim prepričanjem brez preganjanja in da bodo imeli zagotovljene enake pravice tako po zakonu kot v praksi;

25.  ugotavlja, da se je po nemirih, ki so sledili spornim predsedniškim volitvam 12. junija 2009, položaj iranskih nevladnih organizacij občutno poslabšal; ostro kritizira dejstvo, da oblasti vse mednarodne stike ali finančno podporo nevladnim organizacijam v Iranu sistematično zlorabljajo za poskuse diskreditacije teh organizacij in njihovega dela;

26.  izraža veliko zaskrbljenost zaradi vsakoletnih številnih usmrtitev mladoletnih oseb in javnega kamenjanja žensk kljub mednarodnim pozivom k ravnanju v skladu z mednarodnimi standardi;

27.  poziva k vzpostavitvi mandata posebnega poročevalca OZN, ki bo raziskoval primere zlorabe človekovih pravic in si prizadeval za ugotavljanje odgovornosti kršiteljev človekovih pravic v Iranu; poziva iranske oblasti, naj se pozitivno odzovejo na vztrajne pozive številnih posebnih poročevalcev OZN (npr. za zunajsodne, nagle ali samovoljne usmrtitve, mučenje, svobodo veroizpovedi ali prepričanja, neodvisnost sodnikov in odvetnikov) za uradni obisk v Iranu;

28.  obžaluje dejstvo, da se je položaj odvetnikov v Iranu v nasprotju z osnovnimi načeli Združenih narodov o njihovi vlogi po volitvah junija 2009 občutno poslabšal, saj iranske oblasti z metodami zatiranja (npr. aretacijami, črtanjem iz registra odvetnikov, kršenjem svobode izražanja, neupravičenimi davčnimi preiskavami in drugimi finančnimi pritiski) odvetnikom preprečujejo svobodno opravljanje poklica;

29.  obžaluje dejstvo, da se položaj zagovornikov človekovih pravic, tudi pravnikov za področje človekovih pravic in zagovornikov pravic žensk, ki so še posebej izpostavljeni, poslabšuje; je globoko zaskrbljen zaradi dejstva, da so zagovorniki človekovih pravic tarče raznih napadov in nepoštenih sodnih procesov in odvračanja od uveljavljanja svojih ustavnih pravic; poziva k takojšnji izpustitvi tistih zagovornikov človekovih pravic in zapornikov vesti, ki so še vedno v zaporih;

30.  poziva Islamsko republiko Iran, naj podpiše, ratificira in izvaja Konvencijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

31.  podpira kampanjo „Milijon podpisov zahteva spremembe diskriminatornih zakonov“, katere cilj je zbrati milijon podpisov v podporo spremembam zakonov v Iranu, ki diskriminirajo ženske; poziva iranske oblasti, naj prenehajo nadlegovati pripadnike te kampanje tudi na ravni pravosodja;

32.  poziva iransko vlado, naj izboljša pravice žensk in tako prizna njihovo ključno vlogo v družbi in naj spoštuje iranske zaveze v okviru Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; ponovno poziva iranski parlament, naj sprejme zakonodajo, ki bo kruto in nečloveško prakso kamenjanja označila kot nezakonito; poziva visoko predstavnico, naj nameni posebno pozornost pravicam žensk v Iranu ter pri iranskih oblasteh odpre primera Sakine Mohamadi Aštiani in Zahre Bahrami;

33.  poudarja, da bi morali predstavniki institucij EU razviti stike s predstavniki široke palete organizacij iranskega političnega in družbenega življenja, vključno z vidnimi iranskimi zagovorniki človekovih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo podporo za ljudske aktivnosti ter stike med ljudmi;

34.  obsoja dejstvo, da iranske oblasti zatirajo neodvisne medije in cenzurirajo video in slikovni material, da bi omejile dostop do komunikacij in informacij ter njihov pretok; je močno zaskrbljen zaradi dejstva, da je samovoljno upravljanje sodstva v Iranu privedlo do močne samocenzure v medijih; odločno poziva uradne predstavnike EU in njenih držav članic, naj opozorijo Iran na njegovo mednarodno obveznost podpirati svobodo medijev; poziva EU in njene države članice, naj med srečanji z iranskimi kolegi vztrajajo pri ponovnem zagonu številnih prisiljeno ukinjenih dnevnih časopisov ter izpustitvi političnih zapornikov, pri čemer naj v obeh primerih predložijo seznam imen; obsoja prakso izgona tujih dopisnikov s strani iranske vlade, vključno s poročevalci največjih evropskih časopisnih hiš; pozdravlja uvedbo predvajanja programa evropskih novic Euronews v jeziku farsi;

35.  izraža zaskrbljenost zaradi zatiranja kulturnega, glasbenega in umetniškega izražanja s cenzuro in prepovedmi ter represijo nad umetniki, glasbeniki, filmskimi režiserji, pisatelji in pesniki;

36.  poziva h končanju nekaznovanja v Iranu z vzpostavitvijo neodvisne sodne revizije v državi ali predajo zadev – prek Varnostnega sveta Združenih narodov – institucijam, ki delujejo v skladu z mednarodnim pravom, na primer Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

37.  pozdravlja ukrepe, ki jih je sprejelo več držav članic, da bi zagotovile zatočišče tistim iranskim zagovornikom človekovih pravic, disidentom, novinarjem, študentom, ženskam, otrokom in umetnikom, ki jih preganjajo zaradi verskega prepričanja, izražanja, spolne usmerjenosti ali drugih oblik uresničevanja človekovih pravic;

Jedrsko vprašanje

38.  ne glede na pravico Irana do razvoja jedrske energije v miroljubne namene v skladu s predpisi o režimu neširjenja jedrskega orožja ponovno poudarja, da nevarnost širjenja jedrskega orožja v povezavi z iranskim jedrskim programom ostaja razlog za veliko zaskrbljenost Evropske unije in mednarodne skupnosti, kot je zelo jasno izraženo v številnih resolucijah Varnostnega sveta Združenih narodov;

39.  poziva iranske oblasti, naj izpolnijo obveznosti Irana v okviru Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja; najodločneje zahteva, da Teheran ratificira in uresniči dodatni protokol k sporazumu o varovanju; obsoja dejstvo, da Iran še naprej zavrača polno sodelovanje z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo, da ovira njeno delo ter zavrača popoln in brezpogojen dostop do najpomembnejših jedrskih objektov in ugovarja napotitvi inšpektorjev;

40.  poudarja tudi dejstvo, da ima v skladu z osrednjim načelom Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja Iran pravico do bogatenja urana v miroljubne namene in do tehnične pomoči za uresničitev teh ciljev;

41.  podpira dvosmerni pristop Evropskega sveta, katerega namen je poiskati miroljubno rešitev jedrskega vprašanja, ki je obtičalo na mrtvi točki, s pogajanji, ter pozdravlja njegovo novo skupno stališče z dne 26. julija 2010, ki uvaja nove in daljnosežne samostojne ciljne ukrepe glede Irana; obžaluje, da Iran ni bil pripravljen sprejeti ponudb, ki so jih med gostovanjem Irana v Istanbulu na mizo predložili med zadnjim krogom pogovorov skupine P5+1 in da zato ti pogovori niso uspeli; kljub temu ostaja prepričan, da bi EU morala do Irana razviti širšo strategijo, ki bo presegla jedrsko vprašanje in obravnavala tudi človekove pravice in vlogo Irana v regiji;

42.  opozarja, da zaradi vprašanja iranskega jedrskega programa Iranu nasprotujejo vse članice Združenih narodov in ne le Zahod;

43.  ugotavlja, da so dodatne sankcije logična posledica pomanjkljivega sodelovanja Irana z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo; poziva visoko predstavnico in države članice EU, naj ovrednotijo vse mehanizme za uveljavljanje uresničitve skupnega stališča EU – zlasti v zvezi z licenciranjem izvoza, carinskim in mejnim nadzorom ter zračnim in morskim tovornim prometom – da se Iran ne bi izognil sankcijam in da bi lahko realno ocenili, ali sankcije prinašajo želene rezultate; ponavlja svoje stališče, da ti ukrepi ne smejo imeti negativnih posledic za splošno prebivalstvo; v tem kontekstu pozdravlja odločitev ZDA, da uvedejo usmerjene sankcije za iranske uradnike, za katere je bilo ugotovljeno, da so odgovorni za ali vpleteni v hude kršitve človekovih pravic v Iranu po spornih predsedniških volitvah junija 2009; poziva Svet, naj sprejme podobne ukrepe;

44.  meni, da je treba obnoviti prizadevanja, da bi svet osvobodili grožnje, ki jo pomeni jedrsko orožje; pozdravlja poziv predsednika Obame za jedrsko razorožitev in poziva visoko predstavnico, naj to vprašanje obravnava kot eno od svojih prednostnih nalog v odnosih z državami članicami in v stikih z vladami na Bližnjem vzhodu in v Aziji;

45.  poziva Komisijo, Svet in države članice EU, naj ocenijo trgovinske odnose z Iranom, ki niso del sankcij, da bi omejili kršitve človekovih pravic, do katerih prihaja zaradi izvoza tehnologij, skladnih z evropskimi standardi, na primer mobilnih telefonov, komunikacijskih omrežij, tehnologij (z dvojno rabo), tehnologij za nadzor ter programske opreme za pregledovanje in cenzuro interneta ter rudarjenje podatkov, vključno z osebnimi podatki, v Iran; poziva Komisijo, naj predloži predlog uredbe o novem sistemu dodeljevanja licenc, če bo ta pregled pokazal, da so potrebni zakonodajni ukrepi;

46.  poziva Komisijo in Svet, naj nemudoma sprejmeta ukrepe za prepoved izvoza tehnologij za nadzor (zlasti centrov za spremljanje) s strani podjetij EU v Iran;

47.  poziva Evropski svet, naj razširi seznam posameznikov v Iranu, ki so povezani z iranskim jedrskim in raketnim programom ter z omrežji za naročanje, povezanimi s temi programi; poziva zadevne organe, naj hitro zamrznejo njihovo premoženje in preprečijo njihov vstop na ozemlje EU ter uporabijo pristojnosti EU za izvajanje kakršnih koli dejavnosti, povezanih s temi programi;

48.  poziva visoko predstavnico, naj ohrani iransko jedrsko vprašanje in človekove pravice Irancev med najvišjimi prednostnimi nalogami, Iran pa, naj sodeluje v vsebinskih pogajanjih, da bi dosegli celovito in dolgoročno rešitev jedrskega vprašanja;

Zunanji odnosi

49.  najostreje obsoja željo po izbrisu Izraela, ki jo je izrazil iranski predsednik Ahmadinedžad, in njegovo antisemitsko retoriko, zlasti njegovo zanikanje holokavsta in prikrite poskuse delegitimizacije izraelske države; ponovno potrjuje polno podporo obstoju Izraela, za Palestino pa rešitev dveh držav;

50.  poziva Svet in Komisijo, naj budno spremljata stanje v območju Zaliva ter storita vse, kar je v njuni moči, za spodbujanje miru in stabilnosti v tej regiji;

51.  priznava vlogo Turčije kot vplivnega akterja v tej regiji in ji čestita za skupna prizadevanja z Brazilijo, da bi v pogajanjih našli rešitev za iransko jedrsko vprašanje; kljub temu obžaluje, da določbe tristranskega dogovora z dne 17. maja 2010 le delno ustrezajo zahtevam Mednarodne agencije za jedrsko energijo; poziva turške oblasti, naj privzamejo evropski pristop k iranski jedrski grožnji; spodbuja Turčijo, naj v pogovore z Iranom vključi tudi razmere na področju človekovih pravic;

52.  poudarja, da je Rusija eden največjih dobaviteljev sodobnega orožja in obogatenega urana Iranu; pozdravlja letošnjo odločitev Ruske federacije, da ustavi prodajo raketnih sistemov S-300 Iranu, in njeno podporo sankcijam Združenih narodov proti Iranu zaradi njegovega jedrskega programa; odločno zahteva, da Rusija ustavi vse oblike širjenja orožja in izvoza urana v Iran, da bi tako zagotovili učinkovitost sankcij proti Iranu in izpolnjevanje Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja;

53.  spodbuja visoko predstavnico, naj v povezavi z Iranom okrepi čezatlantsko usklajevanje in dopolnjevanje in naj se o ukrepih v povezavi z Iranom posvetuje s stalnimi članicami Varnostnega sveta OZN ter vsemi zadevnimi svetovnimi in regionalnimi partnerji, ki jih skrbi Iran;

54.  ugotavlja, da imata EU in Iran skupen interes za zagotovitev miru in stabilnosti v Afganistanu; pozdravlja konstruktivno vlogo Irana pri oživljanju infrastrukture in gospodarstva v Afganistanu ter preprečevanju trgovine z drogami iz te države; kljub temu poudarja, da se bodo za trajni mir in stabilnost v Afganistanu vse sosednje države morale vzdržati političnega vmešavanja v to državo;

55.  poziva visoko predstavnico, naj sedaj, ko je Evropska služba za zunanje delovanje od predsedstva na načelu rotacije prevzela odgovornost za zastopanje Evropske unije v tretjih državah, v Teheranu odpre delegacijo EU;

56.  poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata Iran h konstruktivni vlogi v prihodnjem razvoju Afganistana in poudarja skupne cilje EU in Irana glede stabilnosti Afganistana ter v zvezi z učinkovitim bojem proti pridelavi opija in trgovini z drogami;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU ter vladi in parlamentu Islamske republike Iran.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0310. (2) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 9. (3) UL C 265 E, 30.9.2010, str. 26. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0351.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o prednostnih nalogah v zvezi s 16. zasedanjem Sveta OZN za človekove pravice in pregledom za leto 2011

P7_TA(2011)0097 RC-B7-0158/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svojih preteklih resolucij o Svetu Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC), zlasti resolucije z dne 25. februarja 2010 o trinajstem zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice(1) ter resolucije z dne 14. januarja 2009 o razvoju Sveta OZN za človekove pravice in vlogi EU(2), resolucije z dne 16. marca 2006 o izidu pogajanj o Svetu OZN za človekove pravice in 62. zasedanju Komisije Združenih narodov za človekove pravice (UNCHR)(3), resolucije z dne 29. januarja 2004 o odnosih med Evropsko unijo in Združenimi narodi(4), resolucije z dne 9. junija 2005 o reformi OZN(5), resolucije z dne 29. septembra 2005 o rezultatih svetovnega vrha Združenih narodov, ki je potekal od 14. do 16. septembra 2005(6), in resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah po svetu v letu 2008 in politiki EU na tem področju(7),

–  ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/60/251 o ustanovitvi Sveta OZN za človekove pravice (UNHRC),

–  ob upoštevanju prejšnjih rednih in izrednih zasedanj Sveta OZN za človekove pravice ter prejšnjih krogov splošnega rednega pregleda,

–  ob upoštevanju 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter enajstega kroga splošnega rednega pregleda, ki je predviden od 2. do 13. maja 2011,

–  ob upoštevanju pregleda Sveta OZN za človekove pravice v letu 2011,

–  ob upoštevanju institucionalnih sprememb zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, zlasti ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje ter funkcije visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–  ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji v različici, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker so spoštovanje, spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti(8),

B.  ker bi morale Evropska unija in njene države članice zagotoviti spoštovanje človekovih pravic v svojih politikah, da bi okrepila svoj položaj in verodostojnost v Svetu OZN za človekove pravice,

C.  ker je Svet OZN za človekove pravice edinstvena platforma, specializirana za splošne človekove pravice, in poseben forum, ki se ukvarja s človekovimi pravicami v sistemu OZN; ker sta mu zaupani pomembna naloga ter odgovornost za krepitev uveljavljanja, varstva in spoštovanja človekovih pravic v svetu,

D.  ker pregled Sveta OZN za človekove pravice poteka dvotirno, saj se o statusu tega organa razpravlja v New Yorku, o postopkih pa v Ženevi; ker si morajo obenem vsi mednarodni akterji prizadevati, da bodo odpravljena dvojna merila ter da se bosta preprečili selektivnost in politizacija problematike človekovih pravic,

E.  ker se države ne morejo več izgovarjati na suverenost in nacionalno pristojnost, da bi se izognile nadzoru stanja človekovih pravic v svoji državi,

F.  ker bi morala imeti Evropska unija v Združenih narodih na splošno ter še zlasti v Svetu OZN za človekove pravice vlogo globalnega akterja in ker bi moral novi pristop, ki ga predstavlja nova Evropska služba za zunanje delovanje, pomagati Uniji, da bi bila učinkovitejša in prepoznavnejša pri skladnem, doslednem in učinkovitem sprejemanju in obravnavi globalnih izzivov,

G.  ker je bil v okviru Evropske službe za zunanje delovanje ustanovljen direktorat za človekove pravice in demokracijo,

H.  ker bo na 16. zasedanje Sveta OZN za človekove pravice v Ženevo odpotovala tudi delegacija pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice, kot že tudi v preteklih letih ob zasedanjih Sveta in pred tem Komisije OZN za človekove pravice, ki je bila njegova predhodnica,

1.  poudarja pomen 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter zlasti njegovega pregleda, ki nudi edinstveno priložnost za oceno izvajanja njegovega mandata, Svetu pa daje priložnost za izboljšanje delovnih metod za bolj učinkovito in sistematično odzivanje na kršitve človekovih pravic; pozdravlja imenovanje dveh sousmerjevalcev, Maroka in Liechtensteina, za pregled Sveta OZN za človekove pravice;

2.  odobrava, da so na dnevnem redu 16. rednega zasedanja med drugim poročila o pravicah ljudi, ki pripadajo nacionalnim, etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam ter o uveljavljanju in varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu, pa tudi številna srečanja o pravicah otrok;

3.  odobrava letošnje imenovanje posebnih poročevalcev za te ključne teme in je seznanjen s poročili (ki jih morajo predstaviti posebni poročevalci) o mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, o svobodi vere ali prepričanja ter o položaju zagovornikov človekovih pravic; poziva države članice EU, naj se dejavno vključijo v te razprave;

4.  pozdravlja novi direktorat za človekove pravice in demokracijo ter podpira vzpostavitev delovne skupine Sveta EU za človekove pravice, ki bo vključevala strokovnjake s področja človekovih pravic iz vseh 27 držav članic EU in bo imela sedež v Bruslju, saj je Bruselj bolj primerna lokacija za spremljanje politik EU, pomagala pa bo tudi organizirati večstransko delo v razmerju do dvostranskega dela;

5.  podpira imenovanje posebnega predstavnika EU na visoki ravni za človekove pravice in ponovno poudarja potrebo po državnih strategijah za človekove pravice in demokracijo;

6.  poudarja, da mora imeti EU skupna stališča glede vprašanj, o katerih bo tekla razprava na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, in poziva države članice, naj okrepijo prakso EU o posredovanju „enega sporočila z več glasovi“, ki je v zadnjih letih dobro delovala, na primer pri pobudah EU proti smrtni kazni;

Delo Sveta OZN za človekove pravice

7.  znova poziva države članice EU, naj aktivno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja koncepta univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic ter spodbujajo Svet OZN za človekove pravice k enakovrednemu obravnavanju diskriminacije na kakršni koli podlagi, med drugim na podlagi spola, invalidnosti, rase ali etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti in vere ali prepričanja;

8.  opominja na pomen medsebojne odvisnosti državljansko-političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic; zahteva, da se pravica do vode in sanitarij obravnava kot temeljna pravica za izboljšanje življenjskih razmer;

9.  je zaskrbljen, ker Svet OZN za človekove pravice pri učinkovitejšem opravljanju njegovega mandata najbolj ovira blokovska politika, ki pogosto prevlada, ter njen vpliv na izbiro držav in razmer, ki jim bo Svet namenil svojo pozornost; ponavlja stališče, da je za ugled, vpliv in verodostojnost Sveta OZN za človekove pravice ključna njegova sposobnost, da razmere v posameznih državah obravnava učinkovito, pravočasno in primerno;

10.  meni, da bi moral biti Svet OZN za človekove pravice bolje opremljen za obravnavo tako dolgotrajnih kot nujnih razmer, morebiti z razširitvijo „zbirke orodij“ za človekove pravice, uporabo ugotovitvenih svetov ne le v okviru zasedanj, temveč tudi v obdobjih med zasedanji, ter z organiziranjem zasedanj v drugih regijah, ne le v Ženevi; obžaluje, da Svet OZN za človekove pravice doslej v mnogih primerih ni bil sposoben nujno in pravočasno obravnavati resnih razmer na področju človekovih pravic, in sicer zaradi pomanjkanja primernih instrumentov, ter podpira zamisel o neodvisnih sprožiteljih; si dejavno prizadeva za vzpostavitev namenskih mehanizmov Sveta OZN za človekove pravice za takojšen odziv na krizne razmere na področju človekovih pravic, kakršne so na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki ter v Iranu in Belorusiji;

11.  odobrava poskuse v Svetu OZN za človekove pravice, da bi sestavili medregijsko delovno skupino za razmere v Belorusiji; nujno poziva Svet, naj da izjavo, s katero bo odločno obsodil grobe kršitve človekovih pravic v državi in zatiranje demokratične opozicije ter navadnih državljanov po predsedniških volitvah 19. decembra 2010, ter naj s tem v zvezi sprejme resolucijo;

12.  pozdravlja pobudo ZDA za resolucijo o Iranu; poziva države članice EU, naj močno podprejo vzpostavitev posebnega mehanizma za Iran; poziva visoko predstavnico ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj uskladita sodelovanje med EU in Združenimi državami pri skupnih vprašanjih glede človekovih pravic, pri čemer mora EU, če želi biti učinkovita in verodostojna, delovati popolnoma neodvisno;

13.  pozdravlja napotitev misije OZN za človekove pravice na visoki ravni v Tunizijo v obdobju med 27. januarjem in 2. februarjem 2011 ter močno priporoča popolno upoštevanje njenih priporočil; znova poziva k ustanovitvi neodvisne mednarodne preiskovalne komisije, ki bi raziskala vse domnevne kršitve človekovih pravic, povezane z dogodki po 17. decembru 2010;

14.  podpira napotitev misije Urada visoke komisarke OZN za človekove pravice v Egipt, da oceni splošne razmere na področju človekovih pravic po zamenjavi vodstva države;

15.  pozdravlja soglasno sprejetje resolucije o razmerah na področju človekovih pravic v Libiji na 15. izrednem zasedanju 25. februarja 2011, v kateri so obsojene grobe in sistematične kršitve človekovih pravic v Libiji, ter opozarja, da bi nekatere od teh kršitev utegnile soditi med zločine proti človečnosti; poziva k napotitvi neodvisne mednarodne komisije v Libijo, ki bi preiskala vse domnevne kršitve mednarodnega prava o človekovih pravicah v tej državi, ter odločno podpira njena priporočila o začasnem preklicu članstva Libije v Svetu OZN za človekove pravice; v zvezi s tem pozdravlja odločitev Generalne skupščine z dne 1. marca 2011 o začasnem preklicu članstva Libije v Svetu OZN za človekove pravice;

16.  podpira odpiranje regionalnih pisarn Urada visoke komisarke OZN za človekove pravice v sredozemski regiji;

17.  pozdravlja sklic 14. izrednega zasedanja o stanju človekovih pravic v Slonokoščeni obali po končanih predsedniških volitvah leta 2010, katerega pobudnici sta bili Nigerija in ZDA in na katerem so obsodili kršitve človekovih pravic ter vse strani pozvali, naj v celoti spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine ter načela pravne države; ponovno izraža podporo volilnemu izidu, ki ga je priznala OZN, in poziva vse akterje, naj priznajo izvoljenega predsednika Alassana Ouattaraja; podpira sklep Afriške unije o ustanovitvi ugotovitvenega sveta voditeljev držav, ki bi omogočil miroljubno in sporazumno rešitev povolilne krize v Slonokoščeni obali;

18.  glede na poročila posebnih poročevalcev o stanju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji in v Mjanmaru (Burma) znova poziva EU, naj javno podpre ustanovitev preiskovalnih komisij OZN, ki bodo ocenile kršitve človekovih pravic v teh državah in presodile, v kolikšnem obsegu te kršitve štejejo kot zločini proti človečnosti; obžaluje, ker Demokratična ljudska republika Koreja ne sodeluje s posebnim poročevalcem, in zahteva podaljšanje mandata posebnega poročevalca za Mjanmar/Burmo;

19.  nujno poziva EU, naj na naslednjem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice proaktivno prispeva k resoluciji v zvezi s poročilom o nadaljnjem spremljanju misije za ugotavljanje dejstev o konfliktu v Gazi s strani odbora neodvisnih strokovnjakov, ter jo podpre, s katero bi zagotovili odgovornost za kršitve mednarodnega prava in podprli napotitev na generalno skupščino in mednarodne pravne mehanizme, če Izrael in Palestina ne bi spoštovala svojih obveznosti glede izvajanja preiskav v skladu z mednarodnimi standardi; nadalje poziva visoko predstavnico, naj dejavno spremlja skladnost z ugotovitvami iz nadaljnjega spremljanja poročila mednarodne misije za ugotavljanje dejstev v zvezi z incidentom s humanitarnim konvojem ter tako zagotovi spoštovanje načel odgovornosti in obveznosti; ob tem poudarja, da je treba v pridružitvenem svetu EU–Izrael in skupnem odboru EU in Palestinske uprave najprej pretresti vprašanja človekovih pravic; je zlasti zaskrbljen, ker sklepi pridružitvenega sveta EU–Izrael z dne 21. februarja 2011 ne odražajo stališča EU o tej problematiki;

20.  pozdravlja izjavo visoke komisarke OZN za človekove pravice med njenim prvim obiskom na zasedenem palestinskem ozemlju in v Izraelu, zlasti pa njeno odločno sporočilo, ki ga je posredovala ob kritiki izraelske politike o gradnji naselij, namreč da mednarodno pravo o človekovih pravicah in mednarodno humanitarno pravo ne moreta biti predmet pogajanj; poudarja pomen mirne demokratizacije Bližnjega vzhoda;

21.  obžaluje, da ima sedanja praksa prostovoljnega jamstva zelo raznolike in neustrezne rezultate, medtem ko merila za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice, ki jih je generalna skupščina določila z resolucijo št. 60/251, zahtevajo polno sodelovanje s tem organom; zato znova poudarja, da bi bilo treba za vse članice poleg dolgoročne in trdne zavezanosti človekovim pravicam kot minimalni prag za članstvo določiti stalno veljavno vabilo za posebne postopke; poudarja pomen dejansko konkurenčnega okolja v volilnem procesu; poziva k opustitvi možnosti, da bi regionalne skupine predstavljale vnaprej določene sklope kandidatk za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice;

22.  poziva države članice EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se dejavno posvetijo pregledu Sveta OZN za človekove pravice leta 2011, da bi okrepili spoštovanje njegovega mandata; poudarja, da bi moral biti Svet OZN za človekove pravice mehanizem zgodnjega opozarjanja in preprečevanja, za kar bi morali uporabljati posebne postopke; znova poudarja potrebo po preglednem in celovitem revizijskem postopku, ki bi upošteval stališča nevladnih organizacij, civilne družbe in vseh drugih zainteresiranih strani; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pododbor Evropskega parlamenta za človekove pravice obvešča o poteku pregleda;

23.  ponovno izraža svoje stališče, da bi bilo treba s pregledom ohraniti neodvisnost Urada visoke komisarke za človekove pravice, ter nasprotuje vsem poskusom spremembe statusa tega urada, saj bi to lahko negativno vplivalo na financiranje in posledično tudi na njegovo neodvisnost; pozdravlja nedavno imenovanje pomočnika generalnega sekretarja OZN za človekove pravice, ki vodi pisarno Urada visoke komisarke za človekove pravice v New Yorku; meni, da bo nova pisarna prispevala k okrepitvi stikov, dialoga in preglednosti med Generalno skupščino OZN in drugimi organi OZN, vključno z Varnostnim svetom in Uradom visoke komisarke za človekove pravice; poudarja potrebo po zagotovitvi zadostnih finančnih sredstev, da bodo lahko regionalne in področne pisarne Urada visoke komisarke za človekove pravice nadaljevale svoje delo na terenu;

24.  vztraja, da je treba ohraniti in okrepiti posebne postopke ter Svetu OZN za človekove pravice zajamčiti možnost, da posamezne kršitve človekovih pravic rešuje z resolucijami in mandati za posamezne države; poudarja pomen nedeljivosti človekovih pravic ne glede na to, ali gre za socialne, ekonomske, kulturne, državljanske ali politične; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je mehanizem za pritožbe (edinstven splošen mehanizem za pomoč žrtvam) dal pičle rezultate glede na veliko število vlog, naslovljenih nanj; poudarja, da je treba to vprašanje obravnavati v okviru pregleda Sveta OZN za človekove pravice;

Splošni redni pregled

25.  priznava, da ima splošni redni pregled dodano vrednost, saj v njem sodelujejo vse vlade, obenem pa so vse članice OZN deležne enake obravnave in nadzora, čeprav morajo države na to prostovoljno pristati in se obvezati, da bodo ukrepale v skladu s priporočili; opozarja, da bodo v okviru tega mehanizma do decembra 2011 pregledane vse države članice Združenih narodov;

26.  vztraja, da je v Svetu OZN za človekove pravice nujno treba ohraniti prostor za civilno družbo, da bi povečali sodelovanje civilne družbe v tem dialogu in nevladnim organizacijam omogočili nove priložnosti, da vzpostavijo dialog s posameznimi državami;

27.  podpira večje sodelovanje nevladnih organizacij v splošnem rednem pregledu s tem, da se lahko njihova pisna priporočila predložijo v obravnavo delovni skupini in da sodelujejo pri odločitvah te skupine;

28.  je seznanjen s tem, da splošni redni pregled državam omogoča, da se zavežejo k izvajanju svojih obveznosti glede človekovih pravic in spremljanju sklepov organov za spremljanje pogodb in posebnih postopkov;

29.  ponovno potrjuje, da bi se priporočila morala bolj usmeriti na rezultate, neodvisne strokovnjake in nacionalne ustanove za človekove pravice pa poziva, naj dejavneje sodelujejo pri splošnem rednem pregledu, da bi zagotovili, da je slednji resnično učinkovit mehanizem za nadaljnje ukrepanje; meni, da bi strokovnjaki, ki bi opazovali proces pregleda ter bi pri sprejemanju končnega poročila predstavili povzetek in analizo, v tem procesu prispevali neodvisno strokovno znanje;

30.  obžaluje, da prvi krog pregleda v nekaterih državah ni izpolnil pričakovanj, da bo to pregleden, neselektiven in nekonflikten proces; v zvezi s tem priznava vlogo držav članic EU pri prizadevanjih, da bi se presegel blokovski način razmišljanja; spodbuja države članice EU, naj zagotovijo tehnično pomoč za lažje uresničevanje priporočil;

31.  poziva države članice EU, naj še naprej sodelujejo v pregledu Sveta OZN za človekove pravice, naj poskrbijo za to, da med prvim in drugim krogom splošnega rednega pregleda ne bo vrzeli, ter naj zagotovijo, da se bo drugi krog osredotočil na izvajanje in nadaljnje spremljanje priporočil; se strinja s stališčem, da bi morale države, kjer se izvaja splošni redni pregled, odločno ukrepati v skladu z vsakim priporočilom in časovnim razporedom za uresničevanje priporočil delovne skupine; ugotavlja, da bi lahko predložitev vmesnega poročila o stopnji uresničevanja pripomogla k temu procesu;

Posebni postopki

32.  ponovno izjavlja, da so posebni postopki osrednji del instrumentov OZN za človekove pravice ter da verodostojnost in učinkovitost Sveta za človekove pravice glede zaščite človekovih pravic temelji na sodelovanju s posebnimi postopki in njihovem popolnem izpolnjevanju; v zvezi s tem poudarja, da je bistvena krepitev neodvisnosti in interakcije posebnih postopkov s Svetom;

33.  obsoja poskuse, da bi omajali neodvisnost posebnih postopkov, s tem ko bi vlade postavili v vloge nadzornika; poudarja, da bi kakršen koli nadzor politiziral sistem ter škodil njegovi učinkovitosti;

34.  ponovno poudarja, da so posebni postopki o razmerah v posameznih državah bistven instrument za izboljšanje položaja človekovih pravic na terenu; poudarja, da splošni redni pregledi ne morejo nadomestiti mandatov za posamezne države zaradi ključnih elementov, na katerih slonijo, kot sta periodičnost in strokovnost;

35.  poziva države članice EU, naj pri pregledu stopijo v bran celovitosti in odgovornosti Sveta OZN za človekove pravice ter naj poleg sprejetja izbirnih meril in preglednejšega procesa imenovanj na podlagi poklicne preteklosti, znanja, kvalifikacij in izkušenj kandidatov podprejo tudi oblikovanje mehanizma nadaljnjega spremljanja v zvezi z izvajanjem priporočil iz posebnih postopkov; pozdravlja predlog nevladnih organizacij, da bi bilo treba okrepiti zmožnost posebnih postopkov za zgodnje opozarjanje, in sicer z mehanizmom, ki bi jim omogočal začeti postopek samodejne preučitve v Svetu OZN za človekove pravice;

Udeležba EU

36.  pozdravlja udeležbo EU na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, ki jo bo zastopala visoka predstavnica/podpredsednica Komisije;

37.  vztraja, da morajo Evropska služba za zunanje delovanje, predvsem delegacije EU v Ženevi in New Yorku, povečati doslednost, prepoznavnost in verodostojnost ukrepanja EU v Svetu OZN za človekove pravice z nadaljnjim razvojem medregijskega dometa in sodelovanja, zlasti pa z lobiranjem v zmernih državah v vseh skupinah;

38.  ponavlja svoje stališče o konceptu „razžalitve ver“ in četudi priznava, da se je treba v celoti posvetiti težavi z diskriminacijo verskih manjšin, meni, da vključitev tega koncepta v protokol o dodatnih standardih glede rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in vseh oblik diskriminacije ni primerna; pozdravlja prireditev, ki jo je delegacija EU pripravila ob robu glavnega dogajanja v obeležitev 25. obletnice vzpostavitve funkcije posebnega poročevalca za svobodo veroizpovedi ali prepričanja; poziva EU, naj si z glavnimi pobudniki resolucije in drugimi akterji prizadeva najti alternativo resoluciji o razžalitvi vere, ki jo nameravajo predstaviti;

39.  podpira medregionalno izjavo o pravicah lezbijk, homoseksualcev, biseksualcev in transseksualcev, ki bo predstavljena;

40.  ponovno izraža podporo dejavni udeležbi EU v delu Sveta OZN za človekove pravice že vse od njegove ustanovitve, in sicer s pobudami ali podporo za resolucije, uradnimi izjavami ter udeležbo v interaktivnih razgovorih in razpravah; priznava zaveze EU glede obravnavanja razmer v različnih državah v okviru Sveta OZN za človekove pravice in poudarja, da je treba te zaveze odločno uresničevati;

41.  podpira skupno pobudo EU in skupine latinskoameriških in karibskih držav (GRULAC) za resolucijo o otrocih, ki živijo in delajo na ulici;

42.  poziva države članice EU, naj si z vsemi močmi prizadevajo ohraniti vse mandate za posebne postopke, zlasti pa poziva k obnovitvi mandata posebne poročevalke OZN za položaj zagovornikov človekovih pravic;

43.  obžaluje, da je pogost stranski učinek prizadevanj EU za soglasje zmanjševanje njenih ambicij, in meni, da bi se morala odločneje zavzemati za resolucije o posameznih državah in jih odločneje vlagati;

44.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da EU ni zmožna učinkovito uveljaviti svojega vpliva v širšem sistemu OZN; poudarja, da mora biti Svet OZN za človekove pravice prednostna naloga EU, ki mora bolje usklajevati države članice, in poziva Svet, naj sprejme smernice, s katerimi bo olajšal usklajevanje in odločanje v tem kontekstu, in naj se v prizadevanju, da bi presegli blokovsko razmišljanje v Svetu OZN za človekove pravice, povezuje v koalicije oziroma naveze z najpomembnejšimi regionalnimi partnerji in zmernimi državami;

45.  na praktični ravni opozarja, da je pomembno imeti v Ženevi in New Yorku večjo, dobro financirano delegacijo EU; poudarja, da mora biti dogajanje v Ženevi in New Yorku sestavni del zunanje politike EU, pri kateri naj bo v ospredju izboljšanje notranje usklajenosti, ob tem pa tudi poudarja, da morata biti dvo- in večstranska raven dobro usklajeni;

46.  obžaluje, da je bila preložena resolucija, ki jo je EU septembra 2010 predložila generalni skupščini OZN, da bi okrepila svoj položaj, tako da bi bil skladen z novo institucionalno ureditvijo po Lizbonski pogodbi; opozarja, da bi okrepljeni status EU omogočil, da bi jo zastopal stalen predstavnik (predsednik Evropskega sveta in/ali visoki predstavnik) ter da bi nastopala enotno, kar bi povečalo prepoznavnost in vpliv EU kot globalnega akterja; vztraja, da si mora posebna delovna skupina pri Evropski službi za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju z državami članicami EU še naprej prizadevati za sprejetje te resolucije;

47.  pooblašča svojo delegacijo na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, naj posreduje pomisleke iz te resolucije; delegacijo poziva, naj o svojem obisku poroča pododboru za človekove pravice, in meni, da mora Evropski parlament nujno še naprej pošiljati svoje delegacije na zasedanja Sveta OZN za človekove pravice;

48.  ponovno poziva države članice EU, naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic v svoji notranji politiki, da se bodo izognile dvojnim merilom, pa tudi zaradi tekočega procesa pristopanja EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, saj bi bil v nasprotnem primeru položaj EU v Svetu OZN za človekove pravice bistveno omajan;

o
o   o

49.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici/podpredsednici Komisije, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu 64. generalni skupščini, predsedniku Sveta Združenih narodov za človekove pravice, visoki komisarki OZN za človekove pravice ter delovni skupini EU–OZN, ki jo je ustanovil odbor za zunanje zadeve.

(1) UL C 348 E, 21.12.2010, str. 6. (2) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 71. (3) UL C 291 E, 30.11.2006, str. 409. (4) UL C 96 E, 21.4.2004, str. 79. (5) UL C 124 E, 25.5.2006, str. 549. (6) UL C 227 E, 21.9.2006, str. 582. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489. (8) Členi 2, 3(5) in 6 Pogodbe o Evropski uniji.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o Pakistanu, zlasti o umoru Šabaza Batija

P7_TA(2011)0098 RC-B7-0166/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji v Pakistanu, zlasti tiste z dne 20. januarja 2011(1), pa tudi tiste z dne 20. maja 2010(2), z dne 12. julija 2007(3), z dne 25. oktobra 2007(4) in z dne 15. novembra 2007(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu za leto 2009 in politiki EU na tem področju(6),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi vere ali prepričanja, sprejetih dne 21. februarja 2011,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU za zunanje zadeve Catherine Ashton z dne 2. marca 2011 o umoru ministra za manjšine v vladi Pakistana Šabaza Batija,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega parlamenta Jerzy Buzek z dne 2. marca 2011,

–  ob upoštevanju člena 18 splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta ZN o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–   ob upoštevanju člena 19 pakistanske ustave, ki govori o svobodi govora,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker je so pakistanskega ministra za manjšine Šabaza Batija 2. marca 2011 na poti v službo v prestolnici Islamabad umorili oboroženi možje, ki so streljali na njegov avtomobil; ker je skupina, ki se je poimenovala za Tehreek-e-Taliban Punjab (Gibanje talibanov Pandžaba), prevzela odgovornost za umor in izjavila, da je bil minister ubit zaradi svojih stališč o zakonih o bogokletju,

B.  ker so pakistanske oblasti odklonile posebno prošnjo ministra Batija za uporabo neprebojnega uradnega avtomobila in možnost, da sam izbere zaupanja vredne telesne stražarje, čeprav so mu islamistične skupine večkrat grozile s smrtjo,

C.  ker je bil Šabaz Bati edini član pakistanskega vladnega kabineta, ki je bil krščanske vere, in eden od maloštevilnih vodilnih politikov v državi, ki se je drznil boriti proti tem zakonom in krivicam, ki so jih omogočali,

D.  ker se je umor zgodil samo dva meseca pred umorom guvernerja province Pandžab Salmana Tasirja, ki ga je umoril eden od njegovih varnostnikov, ki se ni strinjal z njegovim nasprotovanjem pakistanskim zakonom o bogokletju,

E.  ker je bil 1. marca 2011 umorjen tudi tretji ugledni pakistanski borec za človekove pravice Naim Sabir Džamaldini, koordinator Odbora za človekove pravice Pakistana, ki je bil posebej dejaven pri boju proti kršitvam človekovih pravic v provinci Balučistan,

F.  ker je bila proti nekdanji pakistanski ministrici, reformistični političarki in znani novinarki Šeri Rehman razglašena fatva in je bila razglašena za naslednjo kandidatko za umor,

G.  ker sta minister Bati in guverner Tasir samo ponovila uradno stališče vladajoče ljudske stranke Pakistana, ker je Gilanijeva vlada, ko se je 30. decembra 2010 javno prekršila zavezo iz svojega manifesta, da bo izvedla revizijo zakonov o bogokletju, privržence reforme prepustila osamitvi in izpostavila nenehnim grožnjam radikalnih verskih voditeljev in militantnih skupin skrajnežev, ki ustrahujejo, grozijo in pobijajo ljudi nasprotnega mnenja,

H.  ker stalno ustrahujejo in celo pobijajo politike, politične stranke ter predstavnike medijev in civilne družbe, kot so zagovorniki pravic žensk in človekovih pravic, ter ker to duši javno razpravo o zakonih o bogokletju,

I.  ker člen 3(5) Pogodbe o Evropski uniji določa, da sta spodbujanje demokracije ter spoštovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin temeljni načeli in cilja Evropske unije, ki pomenita skupno izhodišče za odnose s tretjimi državami; ker je spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin pogoj za razvojno pomoč EU,

1.  ostro obsoja surovi umor ministra za manjšine v vladi Pakistana Šabaza Batija 2. marca 2011 in izraža iskreno sožalje družini in prijateljem žrtve ter pakistanskemu ljudstvu in svojo solidarnost z vsemi tistimi, ki jim še naprej grozijo, pa jih vendar ne utišajo;

2.  odobrava pogum in izkazano zavezanost pravici, medverskemu dialogu in svobodi veroizpovedi in prepričanja v Pakistanu ministra Šabaza Batija, poleg tega, da se je kljub stalnim grožnjam in velikanskemu osebnemu tveganju zavzel za Asio Bibi, kristjanko in mater petih otrok, ki je bila obsojena na smrt zaradi bogokletja;

3.  priznava zavezanost ministra Šabaza Batija boju proti zakonom o bogokletju in krivicam, ki jih omogočajo, in doseženi napredek med njegovim ministrovanjem, tudi pomembna diskretna pogajanja o morebitnih spremembah teh zakonov;

4.  ugotavlja, da se je v nasprotju s šibkim odzivom na umor guvernerja Salmana Tasirja javna obsodba umora ministra Šabaza Batija razširila v vse politične skupine, medije in v celoten verski in etnični spekter pakistanske družbe; upa, da bo ta zločin prispeval k strnitvi vrst vseh tistih, ki zagovarjajo demokratične vrednote, zapisane v pakistanski ustavi;

5.  poziva pakistanske oblasti, naj izvedejo temeljito preiskavo vseh vidikov umora Šabaza Batija in hitro privedejo vse storilce tega zločina pred sodišče dosledno v skladu s pravno državo, ter zagotovijo hiter in pravičen pregon morilca pokojnega guvernerja Salmana Tasirja;

6.  poziva vlado Pakistana, naj pospeši ukrepe za zagotovitev varnosti vladnih ministrov in oseb, ki jim dejansko grozijo verski skrajneži in teroristi, kot so nekdanja ministrica Šeri Rehman in odvetniki, ki zagovarjajo primere, povezane z obtožbami o bogokletju;

7.  spodbuja vlado Pakistana, naj nemudoma imenuje novega ministra za manjšine, in potrjuje svoje stališče, da bi moral biti imenovani dosleden in nepristranski zastopnik manjšin;

8.  spodbuja vlado Pakistana, naj podpira ministrstvo za manjšine pri nadaljevanju dela in vizije Šabaza Batija, zlasti dialog na nacionalni ravni med verskimi voditelji in projekti na osnovni ravni okrožnih odborov za medversko harmonijo;

9.  nujno ponavlja svoj poziv vladi Pakistana, vsem političnim strankam, civilni družbi in medijem, naj se združijo in se borijo proti napadom skrajnežev; upa, da bo vlada Pakistana po sestavi in dejanjih predstavljala večnarodnostno in večversko sestavo pakistanske družbe;

10.  poziva k nujnemu in smiselnemu premiku politik od popuščanja takim skrajnežem, ki jih bodo podpirali vojska, sodstvo, mediji in politični razred, saj je ravno nespremenjeno stanje povzročilo tako hude posledice; poziva vlado Pakistana, naj ne dopusti, da bi skrajneži utišali glasove v prid verske strpnosti in spoštovanja splošnih načel človekovih pravic v državi;

11.  je zelo zaskrbljen zaradi ozračja nestrpnosti in nasilja ter poziva vlado Pakistana, naj kazensko preganja netilce nasilja v Pakistanu, zlasti tiste, ki pozivajo k smrti posameznikov in skupin, s katerimi se ne strinjajo, in v nekaterih primerih ponujajo nagrade, ter naj sprejmejo nadaljnje ukrepe za poenostavitev razprave o tem vprašanju;

12.  izreka čestitke zlasti za prizadevanja nekdanje ministrice Šeri Rehman in pokojnega ministra za manjšine Šabaza Batija za spremembo zakonov o bogokletju, da bi preprečili njihovo zlorabo, ter poziva vlado, naj razveljavi te zakone in drugo diskriminativno zakonodajo, med drugim oddelka 295 B in C kazenskega zakonika, ki so ostaline preteklosti; poziva vlado Pakistana, naj tudi uveljavlja obstoječo zakonodajo, kot je člen 137 kazenskega zakonika, po katerem je sovražni govor kaznivo dejanje;

13.  poziva pristojne institucije EU, naj vprašanje verske strpnosti v družbi vključijo v svoj politični dialog s Pakistanom, ker je to vprašanje osrednjega pomena za dolgoročni boj proti verskemu ekstremizmu;

14.  priporoča, da EU povabi vlado Pakistana na letno skupno okroglo mizo o položaju pakistanskih manjšin in vključi Evropski parlament v pripravo in izvedbo tega dogodka;

15.  poziva pristojne institucije EU, naj še naprej finančno podpirajo organizacije in zagovornike človekovih pravic, ter začrtajo praktične ukrepe za podporo gibanju civilne družbe, ki se v Pakistanu bori proti zakonom o bogokletju in drugi diskriminativni zakonodaji;

16.  pozdravlja nedavno sprejete sklepe Sveta o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, ki se nanašajo na povečanje ukrepov EU na tem področju; poziva pristojne institucije EU, naj si dejavno prizadevajo na področju verskega preganjanja v svetu;

17.  poziva pristojne institucije EU, naj pretehtajo možnost uporabe evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, da bi financiral ukrepe v podporo boju proti verski nestrpnosti, ekstremizmu in diskriminativnim zakonom po vsem svetu; ponovno poziva visoko predstavnico, naj razvije trajne zmogljivosti v direktoratu za človekove pravice Evropske službe za zunanjepolitično delovanje, da bo nadzoroval razmere na področju vladnih in družbenih omejitev svobode vesti in sorodnih pravic;

18.  poziva pristojne institucije EU, naj spodbudijo vlado Pakistana, da bo ponovno uvedla ločeno ministrstvo za človekove pravice in smiseln, neodvisen in nepristranski nacionalni odbor za človekove pravice;

19.  poziva pristojne institucije EU, naj vztrajajo, da bi vlada Pakistana potrdila klavzulo o demokraciji in človekovih pravicah, opredeljeno v sporazumu o sodelovanju med Evropsko unijo in Islamsko republiko Pakistan; poziva Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, naj predstavi poročilo o izvajanju sporazuma o sodelovanju in klavzuli o demokraciji in človekovih pravicah;

20.  opominja, da ima Pakistan kot država podpisnica Mednarodnega pakta Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah določene obveznosti, in poziva pristojne organe Pakistana, naj bodo dejavne v procesu revizije svojih splošnih pridržkov v zvezi z Mednarodnim paktom Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah, izmed katerih nekatere omejujejo pravice iz ustave Pakistana ali so v nasprotju s pojmom prevlade mednarodnega prava nad nacionalnim; meni, da je sedanje izvajanje zakonov o bogokletju očitna kršitev teh obveznosti, in poziva Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, naj to upošteva pri pregledovanju možne uporabe sheme GSP+ za Pakistan od leta 2013 naprej in o tem poroča Evropskemu parlamentu;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Evropski službi za zunanjepolitično delovanje, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Pakistana.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0026. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0194. (3) UL C 175 E, 10.7.2008, str. 583. (4) UL C 263 E, 16.10.2008, str. 666. (5) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 432. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o Belorusiji (zlasti o primerih Alesa Mihaljeviča in Natalije Radine)

P7_TA(2011)0099 RC-B7-0167/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Belorusiji, zlasti resolucij z dne 20. januarja 2011(1), 17. decembra 2009(2) in 22. maja 2008(3),

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 18. februarja 2011 o obsodbi predstavnika beloruske opozicije in kazni, ki mu je bila izrečena,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Belorusiji, sprejetih na 3065. zasedanju Sveta za zunanje zadeve v Bruslju 31. januarja 2011,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/69/SZVP z dne 31. januarja 2011 o spremembi Sklepa Sveta 2010/639/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim uradnikom Belorusije,

–  ob upoštevanju konvencije Organizacije združenih narodov proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (konvencija proti mučenju), katere podpisnica je Belorusija,

–  ob upoštevanju standardnih minimalnih pravil Organizacije združenih narodov o ravnanju z zaporniki,

–  ob upoštevanju smernic za politiko Evropske unije do tretjih držav glede mučenja in drugega okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, sprejetih leta 2001 in pregledanih leta 2008,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1790(2011) z dne 27. januarja 2011 o razmerah v Belorusiji po predsedniških volitvah,

–  ob upoštevanju poročila organizacije Amnesty International z dne 2. februarja 2011 z naslovom „Security, Peace and Order? Violations in the wake of elections in Belarus“ (Varnost, mir in red? Kršitve po volitvah v Belorusiji),

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker so bili številni predstavniki opozicije, med katerimi so tudi nekdanji predsedniški kandidati, novinarji in zagovorniki človekovih pravic, po dogodkih 19. decembra 2010 v Minsku aretirani in so od takrat zaprti v centru KGB za pridržanje; ker se zatiranje opozicije ter zagovornikov človekovih pravic in politično motivirani sodni procesi proti njim nadaljujejo, obtoženih pa je bilo že več kot 40 oseb, ki jim grozijo zaporne kazni do 15 let,

B.  ker je tožilstvo mesta Minsk obdobje, namenjeno preiskavi tako imenovanega primera „množičnih izgredov“, povezanega z dogajanjem 19. decembra 2010, podaljšalo na pet mesecev; ker so sodni procesi proti predsedniškim kandidatom, aktivistom opozicije, zagovornikom človekovih pravic in novinarjem, ki so jih ti dogodki sprožili, politično motivirani,

C.  ker so bili Aleksander Atroščankov, Aleksander Malčanov, Dimitrij Novik in Vasil Parfiankov, sodelujoči v volilni kampanji demokratičnih opozicijskih kandidatov Vladimira Njakljajeva in Andreja Sanikova, obsojeni v zvezi z demonstracijami 19. decembra 2010 na zaporne kazni od treh do štirih let v strogo varovani koloniji; ker po trditvah njihovih odvetnikov oblasti niso dokazale njihove krivde,

D.  ker so bila odvetnikom večkrat zavrnjena srečanja z njimi; ker so morali odvetniki zaradi groženj KGB opustiti te primere in ker jim je zaradi tega pravosodno ministrstvo kasneje odvzelo licence,

E.  ker so Alesa Mihaljeviča, nekdanjega predsedniškega kandidata, ki je bil zaprt zaradi protestov po volitvah, izpustili šele 26. februarja 2011 po podpisu zaveze, da bo sodeloval z beloruskim KGB, ki se ji je kasneje javno odpovedal,

F.  ker je Ales Mihaljevič 28. februarja 2011 podal izjavo, v kateri je opisal psihično in fizično mučenje političnih zapornikov, s katerim so od njih skušali izsiliti priznanje in sprejetje dokazov o njihovi krivdi,

G.  ker je bila decembra 2010 aretirana tudi Natalija Radina, urednica opozicijskega spletišča Listina 97, ki so jo obsodili organizacije množičnih nemirov, ki so sledili predsedniškim volitvam, in sodelovanja v njih; ker so Natalijo Radino izpustili iz centra KGB za pridržanje pred sojenjem in ji nato prepovedali zapustiti domače mesto, dokler ne bo zaključena preiskava njenega primera,

H.  ker je Natalija Radina po izpustitvi izjavila, da so uslužbenci KGB med pridržanjem nad njo izvajali psihološki pritisk in jo skušali prepričati, naj postane obveščevalka KGB; ker njena izjava potrjuje poročila o mučenju političnih zapornikov v centru KGB za pridržanje v Minsku,

I.  ker beloruski državni odbor za varnost zanika kakršno koli mučenje zapornikov v centru KGB za pridržanje,

1.  obsoja nespoštovanje temeljne pravice do zbiranja in svobode izražanja, ki so ga pokazale beloruske oblasti, ter poziva, naj se takoj in brezpogojno izpustijo vsi pridržani protestniki in naj se umaknejo vse politično motivirane obtožbe proti njim;

2.  najostreje obsoja mučenje zapornikov kot obliko nečloveškega ravnanja, ki ga mednarodno pravo nedvoumno prepoveduje in ki je popolnoma nesprejemljivo za evropsko državo in eno od najbližjih sosed EU;

3.  obsoja stroge kazni, nedavno izrečene mladim aktivistom opozicije zgolj zaradi sodelovanja na demonstracijah 19. decembra 2010, kar je groba in resna kršitev njihovih političnih in državljanskih pravic ter groba kršitev mednarodnih konvencij, katerih podpisnica je Belorusija;

4.  obsoja vzdušje strahu in ustrahovanje predstavnikov politične opozicije v Belorusiji; obsoja zatiranje in nadlegovanje predstavnikov civilne družbe in svobodnih medijev, ki je sledilo volitvam, med drugim množične preiskave zasebnih stanovanj ter pisarn medijskih hiš in organizacij civilne družbe, izključitve iz univerz in odpuščanje; poziva oblasti, naj podprejo svobodo izražanja in pluralizem medijev v Belorusiji,

5.  poziva Belorusijo, naj spoštuje pravno državo, mednarodne konvencije in nacionalne zakone, ki zapornikom zagotavljajo ustrezno ravnanje, neovirane stike z družinskimi člani, dostop do pravne pomoči in zdravstveno oskrbo, ter naj poskrbi, da se bo prenehalo nadlegovanje predstavnikov politične opozicije, zagovornikov človekovih pravic in neodvisnih medijev;

6.  obsoja sklep, ki ga je sprejela mestna odvetniška zbornica v Minsku o odvzemu licenc nekaterim zagovornikom obtoženih v kazenski zadevi množičnih izgredov, med katerimi so Aleh Ahjejev, Pavel Sapelko, Tatjana Ahijeva, Vladimir Tolščik in Tamarqa Harajeva, ter mestno odvetniško zbornico v Minsku poziva, naj sklep prekliče;

7.  obsoja dejanje pravosodnega ministra, ki je odpustil predsednika odvetniške zbornice mesta Minsk Aleksandra Pilčanka, ker je ta izrazil zaskrbljenost zaradi po njegovem neutemeljenega sklepa ministrstva, da se odvzamejo licence štirim odvetnikom, ki so bili vpleteni v tako imenovane primere izgredov, in ki je dokaz, da je neodvisnost sodstva, pa tudi neodvisnost vsakega posameznega odvetnika, dejansko ogrožena;

8.  poziva beloruske oblasti, naj izvedejo temeljito in nepristransko preiskavo trditev o mučenju političnih zapornikov, naj ugotovijo identiteto posameznikov, ki so bili udeleženi pri teh dejanjih, ter jih kazensko preganjajo;

9.  poziva beloruske oblasti, naj pregledajo zakon o javnih prireditvah in ga uskladijo z Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah;

10.  poziva Svet, Komisijo, visoko predstavnico EU in druge partnerske države EU, naj preučijo možnost vključitve tožilcev, sodnikov in predstavnikov KGB, povezanih z zlorabami človekovih pravic v Belorusiji, v omejevalne ukrepe, razen če se zatiranje v tej državi nemudoma konča in se doseže precejšen napredek na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin; meni, da bi moral Svet preučiti možnost, da se proti beloruskim državnim podjetjem uvedejo smiselne in ciljno usmerjene gospodarske sankcije;

11.  pozdravlja zavezo še devetih držav, in sicer Hrvaške, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Črne gore, Albanije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Islandije, Lihtenštajna in Norveške, da uvedejo omejevalne ukrepe proti nekaterim uradnikom Belorusije;

12.  ponovno poudarja, da bo postopek sodelovanja med Evropsko unijo in Belorusijo (tudi sodelovanje Belorusije v vzhodnem partnerstvu) zastal, če beloruska vlada ne bo takoj sprejela ukrepov za demokratizacijo in spoštovanje človekovih pravic;

13.  poudarja, da mora EU kljub političnim posledicam v odnosih med EU in Belorusijo zaradi omejevanja opozicije po volitvah okrepiti pomoč beloruski civilni družbi, tudi s poenostavitvijo vizumskih postopkov;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, parlamentom in vladam držav članic, parlamentarnima skupščinama OVSE in Sveta Evrope ter parlamentu in vladi Belorusije.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0022. (2) UL C 286 E, 22.10.2010, str. 16. (3) UL C 279 E, 19.11.2009, str. 113.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o razmerah in kulturni dediščini v Kašgaru (avtonomna ujgurska regija Xinjiang, Kitajska)

P7_TA(2011)0100 RC-B7-0168/2011

Evropski parlament

–  ob upoštevanju predhodnih resolucij o Kitajski, natančneje resolucij o človekovih pravicah in pravicah manjšin, zlasti z dne 26. novembra 2009(1) in 25. novembra 2010(2),

–  ob upoštevanju 13. vrha EU-Kitajska 6. oktobra 2010 v Bruslju, ki je vključeval prvi kulturni forum na visoki ravni EU-Kitajska, namenjen krepitvi kulturnega dialoga in sodelovanja med EU in Kitajsko,

–  ob upoštevanju Deklaracije Organizacije združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih ali jezikovnih manjšin, ki je bila sprejeta na generalni skupščini 18. decembra 1992 pod številko 47/135 in ki navaja, da države varujejo obstoj nacionalnih ali etničnih, kulturnih, verskih ter jezikovnih identitet manjšin na svojih ozemljih,

–  ob upoštevanju členov 4, 22 in 119 ustave Ljudske republike Kitajske, ki predvidevajo vladno pomoč pri kulturnem razvoju regij, naseljenih z manjšinskimi narodi, državno zaščito dragocenih spomenikov in relikvij ter varovanje kulturnega izročila narodov,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker je kitajska vlada v letu 2009 napovedala 500 milijonov USD vredno „reformo za nadomestitev nevarnih hiš v Kašgarju“, ki je program za prenovitev mesta, s katerim že od leta 2009 postopno uničujejo Kašgar, starodavno mesto na svilni poti in ki predvideva podiranje 85 % tradicionalnega starega jedra in njegovo zamenjavo z modernimi stanovanjskimi bloki, preostanek mesta pa naj bi se preoblikoval v mešane kitajsko-ujgurske turistične znamenitosti,

B.  ker Peking še naprej izključuje mesto Kašgar iz potegovanja za status spomenika na seznamu svetovne dediščine Organizacije združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo (UNESCO) na primer v okviru mednarodne prijave za zaščito več kulturnih spomenikov vzdolž srednjeazijske svilne poti,

C.  ker je Kašgar mednarodno pomemben spomenik enkratne arhitekturne dediščine ter je velikega zgodovinskega in geografskega pomena kot starodaven trgovinski in turistični center,

D.  ker ima Kašgar veliko simbolično vrednost za kulturno raznolikost ujgurskega in hujskega prebivalstva v tej regiji, pa tudi za kulturno raznolikost Kitajske,

E.  ker je uradni izgovor za program rekonstrukcije utrditev proti potresom in za to tradicionalnih stavb ni potrebno v celoti podreti, saj obstajajo drugi načini za obnovo kulturno pomembnih objektov,

F.  ker je Peking v drugih delih Kitajske začel uničujočo modernizacijo stavb s številnimi „razvojnimi načrti“, ki predvidevajo podiranje zgodovinskih stavb in prisilno preseljevanje prebivalcev, ne da bi upoštevali izgubo neprecenljive zgodovinske in kulturne dediščine ali dali prednost ohranitvi relikvij ali glavnih stavbnih umetnin ter arhitekture v zaščitenih območjih ali v muzejih, da bi se prihodnjim generacijam in svetu ohranili predmeti, ki bi predstavljali tisočletni zgodovinski in kulturni razvoj Kitajske,

G.  ker Peking nenehno izvaja represivne etno-kulturne politike v avtonomni ujgurski regiji Xinjang, ki so dosegle vrhunec med nasiljem nad ujgurskimi protestniki med nemiri v mestu Ujguri leta 2009,

H.  ker ujgursko in hujsko prebivalstvo trpi zaradi nenehnih kršitev svojih človekovih pravic in ker je mnogim onemogočeno ustrezno politično zastopanje in kulturno samoizražanje,

1.  poziva kitajsko vlado, naj nemudoma preneha uničevati kulturo, kar ogroža preživetje arhitekture Kašgarja, in naj nadaljuje celostno strokovno preiskavo metod, ki bi upoštevale krhkost kulturne dediščine;

2.  poziva kitajsko državo, naj ustavi prisilno preseljevanje in družbeno marginalizacijo ujgurskega prebivalstva Kašgarja, do katere prihaja zaradi uničenja bivalnih področij, ter naj vsem dosedanjim žrtvam ponudi ustrezno nadomestilo za nastalo škodo;

3.  poziva kitajske oblasti, naj si kar se da prizadevajo za razvoj pristnega dialoga med hanskim in ujgurskim prebivalstvom, naj sprejmejo bolj vključujočo in celostno gospodarsko politiko v Xinjangu, namenjene krepitvi lokalnega lastništva, ter naj varuje kulturno identiteto ujgurskega prebivalstva;

4.  poziva kitajsko vlado, naj izpolnjuje svoje ustavne obveze tako, da ustrezno podpre kulturno tradicijo Kašgarja in avtonomne ujgurske regije Xinjang, ki sta pod močnim vplivom ujgurske identitete;

5.  poziva kitajske oblasti, naj sprejmejo več ukrepov za preprečitev nezakonite trgovine in tihotapljenja, zaradi katerih se kitajska dediščina izgublja;

6.  poziva kitajskega ministra za kulturo, naj pregleda obstoječo ureditev in zakonodajo o zaščiti kulturnih relikvij, da bi jo prilagodil sedanjemu spreminjajočemu se načinu življenja manjšinskih narodnostnih skupin, ki se včasih ne zavedajo vrednosti svojih zakladov in jih zato uporabljajo neustrezno ali zavračajo zaščito svoje kulturne dediščine; dodaja, da je treba to vprašanje promovirati z izobraževalno kampanjo na državni ravni;

7.  poziva kitajsko vlado, naj oceni možnost vključitve mesta Kašgar v skupno prijavo s Kazahstanom, Kirgizistanom, Tadžikistanom in Uzbekistanom za umestitev na Unescov seznam svetovne dediščine;

8.  poziva kitajsko vlado, naj preneha diskriminacijske in represivne politike do ujgurskega in hujskega prebivalstva ter naj spoštuje njihovo temeljno pravico do svobode kulturnega izražanja, zlasti ob upoštevanju primera Tursundžana Hezima, nekdanjega učitelja zgodovine, ki je bil na tajnem sojenju obsojen za sedem let zapora, pa tudi drugih aktivistov, ki so bili obsojeni v zadnjih mesecih;

9.  poziva evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, naj sprejme dodatne ukrepe v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, da bi zaščitila človekove in kulturne pravice narodnih, verskih in jezikovnih manjšin na Kitajskem;

10.  poziva predstavnike EU ter podpredsednico Komisije in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in obrambno politiko, naj okrepi in pospeši pogovore o človekovih pravicah in pravicah manjši z Ljudsko republiko Kitajsko, ter naj pogovor o človekovih pravicah usmerja v učinkovitost in cilje;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, Svetu Organizacije združenih narodov za človekove pravice, Unescu, Nacionalnemu ljudskemu kongresu (in njegovemu stalnemu odboru) Ljudske republike Kitajske ter stalnemu regionalnemu partijskemu odboru avtonomne ujgurske regije Xinjang.

(1) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 80. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0449.

Izjava Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o pripravi evropskega statuta za vzajemne družbe, združenja in fundacije

P7_TA(2011)0101 P7_DCL(2010)0084

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji(1),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane(2),

–  ob upoštevanju člena 123 Poslovnika,

A.  ker bogastvo in stabilnost družbe izhajata iz raznolikosti podjetništva in ker združenja, vzajemne družbe in fundacije prispevajo k tej raznolikosti, saj uvajajo poseben poslovni model na podlagi temeljnih vrednot, tj. solidarnosti, demokratičnega nadzora in dajanja prednosti socialnim ciljem pred pridobitnostjo,

B.  ker so se združenja, vzajemne družbe in fundacije doslej razvijale predvsem v nacionalnih okvirih, vendar morajo izboljšati čezmejni dostop, da bi izkoristile vse prednosti svojega podjetniškega potenciala v EU,

1.  ugotavlja, da je treba vzpostaviti enake konkurenčne pogoje ter združenjem, vzajemnim družbam in fundacijam zagotoviti, da bodo imele enakovredne instrumente in možnosti kot druge organizacijske pravne oblike, s čimer bo njihovi organizaciji in dejavnostim omogočena evropska razsežnost;

2.  poziva Komisijo, naj stori vse potrebno za pripravo predlogov za evropski statut za združenja, vzajemne družbe in fundacije, predlaga študijo izvedljivosti in presojo vpliva evropskega statuta za združenja in vzajemne družbe ter čim prej dokonča presojo vpliva evropskega statuta za fundacije;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov(3) posreduje Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 76 E, 25.3.2010, str. 16. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0186. (3) Seznam podpisnikov je objavljen v Prilogi 1 k zapisniku z dne 10. marca 2011 (P7_PV(2011)03-10(ANN1)).

Izjava Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o trkih težkih tovornih vozil

P7_TA(2011)0102 P7_DCL(2010)0081

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 123 Poslovnika,

A.  ker težka tovorna vozila predstavljajo 3 % evropskega voznega parka, vendar pa so vzrok 14 % nesreč s smrtnim izidom, kar pomeni skupaj več kot 4000 smrtnih žrtev letno v 27 državah članicah Evropske unije,

B.  ker v Evropi vsako leto zaradi mrtvih kotov pri težkih tovornih vozilih umre približno 400 ljudi, večinoma nezaščitenih uporabnikov cest, kot so kolesarji, motoristi in pešci,

C.  ker bi marsikatero od teh smrti lahko preprečili s celovito namestitvijo ogledal ali čedalje cenejših sistemov s kamerami in zasloni, aktivnimi sistemi za opozarjanje voznika, naprednimi sistemi za zaviranje v sili in sistemi za opozarjanje pred zapustitvijo voznega pasu,

D.  ker kljub povečanim zahtevam po vidljivosti v direktivah 2003/97/ES in 2007/38/ES za novo registrirana težka tovorna vozila ter težka tovorna vozila, ki so že v uporabi, ostaja število nevarnih mrtvih kotov pri težkih tovornih vozilih veliko,

E.  ker so zahteve iz leta 2007 kljub prizadevanjih EU za zmanjšanje smrtnih žrtev na cestah za polovico manjše od tistih iz leta 2003, države članice pa so jih nezadostno izpolnjevale,

1.  poziva Komisijo, naj pospeši ocenjevanje Direktive 2007/38/ES in jo ponovno pregleda, da bi jo uskladila s tehnološkim razvojem in z najnovejšimi zahtevami glede opreme za posredno gledanje za novo registrirane tovornjake, s čimer bi zagotovili optimalno stopnjo varnosti,

2.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da ne bodo dovoljene nobene izjeme glede obvezne namestitve naprednih sistemov za zaviranje v sili in sistemov za opozarjanje pred zapustitvijo voznega pasu v skladu z Uredbo o splošni varnosti (ES) št.661/2009;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to pisno izjavo skupaj z imeni podpisnikov(1) posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Seznam podpisnikov je objavljen v Prilogi 2 k zapisniku z dne 10. marca 2011 (P7_PV(2011)03-10(ANN2)).