Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o napredku na področju boja proti minam (2011/2007(INI))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Ottawske konvencije o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min in o njihovem uničenju (v nadaljevanju: Pogodba o prepovedi min) z dne 3. decembra 1997, ki je začela veljati 1. marca 1999,
– ob upoštevanju Konvencije o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja iz leta 1980 in njenih protokolov, zlasti spremenjenega Protokola II o prepovedih ali omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih priprav ter Protokola V o eksplozivnih ostankih vojne,
– ob upoštevanju svojih zadnjih resolucij z dne 22. aprila 2004 o protipehotnih minah(1), z dne 7. julija 2005 o svetu brez min(2), z dne 19. januarja 2006 o invalidnosti in razvoju(3), z dne 13. decembra 2007 o deseti obletnici Konvencije o prepovedi protipehotnih min(4) in z dne 6. septembra 2001 o ukrepih za spodbujanje zaveze nedržavnih akterjev o popolni prepovedi protipehotnih min(5),
– ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1724/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2001 o ukrepih za boj proti protipehotnim minam v državah v razvoju(6) ter Uredbe Sveta (ES) št. 1725/2001 z dne 23. julija 2001 o ukrepih za boj proti protipehotnim minam v tretjih državah z izjemo držav v razvoju(7),
– ob upoštevanju akcijskega načrta iz Cartagene 2010–2014: končajmo trpljenje, ki ga povzročajo protipehotne mine, sprejetega na drugi revizijski konferenci Ottawske konvencije iz leta 1997, ki je od 30. novembra do 4. decembra 2009 potekala v Cartageni v Kolumbiji,
– ob upoštevanju smernic Komisije o Ukrepih Evropske skupnosti za boj proti minam 2008–2013,
– ob upoštevanju številnih resolucij o kasetnem strelivu, zadnje z dne 8. julija 2010(8), in Konvencije iz Osla o kasetnem strelivu, ki je začela veljati 1. avgusta 2010, podpisalo pa jo je 94 držav,
– ob upoštevanju letnega poročila organa Združenih narodov za boj proti minam za leto 2009,
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0211/2011),
A. ker EU dejavno sodeluje pri boju proti minam, zlasti od skupnega ukrepa leta 1995, in je zavezana cilju popolne prepovedi in odprave protipehotnih min po vsem svetu; ker je EU vodilni podpornik in akter pri boju proti minam, ki je med njenimi prednostnimi nalogami s področja človekovih pravic ter humanitarne in razvojne pomoči,
B. ker boj proti minam pomeni pregledovanje, odkrivanje, označevanje in odstranjevanje protipehotnih min in drugih eksplozivnih ostankov vojne, vključno z zapuščenimi eksplozivnimi sredstvi, neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ostanki kasetnega streliva ter improviziranimi eksplozivnimi sredstvi, pa tudi programe izobraževanja in usposabljanja o nevarnosti min in eksplozivnih ostankov vojne, zlasti za otroke, pomoč žrtvam, uničevanje zalog, skupaj z zavzemanjem za vsesplošno uporabo ustreznih mednarodnih konvencij in pogodb, da bi končali izdelavo protipehotnih min, trgovino z njimi in njihovo uporabo,
C. ker položene mine in eksplozivni ostanki vojne, vključno z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi in neeksplodiranimi ostanki kasetnega streliva, povzročajo izgubo človeških življenj, zlasti med civilnim prebivalstvom, in poleg tega resno ovirajo pokonfliktno obnovo v prizadetih državah, ter se lahko uporabljajo kot surovina za izdelavo improviziranih eksplozivnih sredstev,
D. ker se je do 1. decembra 2010 156 držav uradno obvezalo k spoštovanju Pogodbe o prepovedi min,
E. ker je bilo po ocenah Urada za spremljanje min in kasetnega streliva v letu 1999 18 000 žrtev protipehotnih min in preostalih eksplozivnih ostankov vojne in se je to število do leta 2009 zmanjšalo na približno 4 000; ker se ocenjuje, da je bilo 70 % teh žrtev civilistov, med njimi tretjina otrok, in ker je po vsem svetu še vedno veliko ljudi prizadetih zaradi protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne,
F. ker sta v zadnjem času protipehotne mine postavljali le dve državi – Burma/Mjanmar in Libija– in ker ni podatkov o izvozu ali meddržavnem prenosu protipehotnih min, ter se samo za tri države predvideva, da nadaljujejo z njihovo proizvodnjo, vendar pa uporniške skupine, na primer Oborožene revolucionarne sile Kolumbije, nadaljujejo s proizvodnjo lastnih naprav,
G. ker je večina oboroženih sil opustila uporabo protipehotnih min, jih pa še vedno, ob improviziranih eksplozivnih sredstvih, ki jih sprožijo žrtve, in kasetnem strelivu, uporabljajo različni oboroženi nedržavni akterji,
H. ker več kot 90 držav še čuti posledice protipehotnih min in preostalih eksplozivnih ostankov vojne, pri čemer so posledice najhujše v Afganistanu, Kolumbiji, Pakistanu, Mjanmaru, Kambodži in Laosu,
I. ker so najprej prizadete države tiste, ki morajo reševati težave s protipehotnimi minami in eksplozivnimi ostanki vojne na svojem ozemlju pred konflikti, med njimi in po njih,
J. ker se v številnih prizadetih državah, v katerih so se konflikti končali, z odstranjevanjem min ukvarja le majhno število ljudi, lokalne oborožene sile pa so še vedno velike,
K. ker bodo žrtve potrebovale pomoč še dolgo potem, ko ne bo več grožnje protipehotnih min,
L. ker se je mednarodna skupnost izredno velikopotezno odzvala na izzive, povezane s tragedijo protipehotnih min, in med letoma 1999 in 2009 za boj proti minam prispevala približno 3,9 milijarde USD, pri čemer so največ prispevali ZDA (902,4 milijona USD), ES (521,9 milijona USD), Japonska (336,9 milijona USD), Norveška (342,7 milijona USD), Kanada (259,8 milijona USD), ZK (220,6 milijona USD), Nemčija (206,9 milijona USD) in Nizozemska (201,9 milijona USD),
M. ker je občutek ogroženosti zaradi min velikokrat močnejši od resničnosti in se po izračunih le v 2 % tal, ki jih z dragim postopkom fizično očistijo, dejansko nahajajo protipehotne mine ali drugi eksplozivni ostanki vojne, ker je očitno, da je uporaba sredstev, dodeljenih za boj proti minam, neučinkovita, ker poleg tega ugotavlja, da je z boljšimi metodologijami raziskav in razumevanjem njihovih rezultatov mogoče občutno zmanjšati potrebo po čiščenju domnevno nevarnih območij, kar je zadnjih nekaj let tudi uspevalo,
N. ker tehnike in tehnologija za odkrivanje eksploziva kljub precejšnjim vlaganjem niso veliko napredovale in so glede na naraščajočo uporabo improviziranih eksplozivnih sredstev potrebni novi načini,
O. ker je izobraževanje za zmanjševanje tveganja osrednji element za pomoč ljudem, zlasti otrokom, da bi na območjih, posejanih z minami, živeli varneje ter se seznanili z nevarnostmi protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne,
Svetovna prizadevanja za boj proti minam
1. čestita za napredek v boju proti minam v zadnjih desetih letih, vendar poudarja, da je treba preusmeriti in okrepiti prizadevanja, če želimo nevarnost zaradi protipehotnih min odstraniti v nekem določenem času;
2. je zelo vesel, da je k Pogodbi o prepovedi min zdaj pristopilo in jo ratificiralo že 156 držav, vključno z 25 državami članicami EU, vendar obžaluje, da približno 37 držav pogodbe še vedno ni podpisalo; poziva vse države, ki še niso pogodbenice, naj pristopijo k Pogodbi o prepovedi min in h Konvenciji o kasetnem strelivu; zlasti poziva tiste države članice EU, ki še morajo pristopiti k pogodbi, naj to storijo, in spodbuja večje medsebojne učinke med različnimi mednarodnimi instrumenti;
3. je zelo vesel, da je 56 držav pristopilo h Konvenciji o kasetnem strelivu, vključno s 15 državami članicami EU; poleg tega pozdravlja sprejetje deklaracije in akcijskega načrta iz Vientjana leta 2010; poziva EU in države članice, naj spodbujajo vsesplošno uporabo in izvajanje Pogodbe o prepovedi min in Konvencije o kasetnem strelivu;
4. v celoti podpira izvajanje akcijskega načrta iz Cartagene, ki predvideva podroben petletni načrt obveznosti na vseh področjih boja proti minam, in poziva Svet, naj kolikor hitro mogoče sprejme sklep v podporo temu načrtu;
5. poudarja, da je treba poiskati sinergijo med različnimi razsežnostmi boja proti minam, pri tem pa se posebej osredotočiti na humanitarne in razvojne vidike, tudi s povečevanjem lokalnega lastništva s tem povezanih projektov in sodelovanja pri njih, da bi se bolje odzvali na potrebe neposredno prizadetega prebivalstva;
6. priznava velik prispevek mednarodnih donatorjev, mednarodnih agencij in nevladnih organizacij v boju proti velikim težavam, ki jih povzročajo protipehotne mine, ter predanost in požrtvovalnost mednarodnega in lokalnega osebja;
7. pozdravlja dejstvo, da je leta 2009 in 2010 še sedem držav izjavilo, da so končale odstranjevanje min, tako da je zdaj teh držav skupaj 16;
8. se zaveda, da so ZDA vodilni svetovni akter v boju proti minam, ki močno podpira mednarodne programe za čiščenje miniranih področij in pomoč žrtvam in ki je že izpolnil večino bistvenih določb Pogodbe o prepovedi min, zato ZDA spodbuja, da se pridružijo tej pogodbi;
9. poziva Rusijo, naj pristopi k Pogodbi o prepovedi min, saj ugotavlja, da je bila Rusija, ki je bila prej glavni vir protipehotnih min in je dolgo veljala za njihovo uporabnico, umaknjena iz seznama za leto 2010, potem ko je izjavila, da je ustavila njihovo uporabo;
10. države podpisnice pogodbe opozarja na njihove dolžnosti glede uničenja zalog protipehotnih min; je zaskrbljen, ker imata Kitajska in Rusija največje zaloge protipehotnih min, ki po ocenah obsegajo 100 milijonov oziroma 24,5 milijona min; odločno poziva EU, naj v pogajanja z Rusijo in Kitajsko vključi vprašanje o uničenju njihovih obstoječih zalog in o hitrem pristopu k Pogodbi o prepovedi min in poziva EU, naj še naprej spodbuja vsesplošno uporabo Pogodbe o prepovedi min in drugih ustreznih konvencij, tudi tako, da v svoj politični dialog in v sporazume, ki jih podpiše s tretjimi državami, vključi vprašanje boja proti minam;
11. obžaluje, da uporniške in teroristične skupine ter drugi nedržavni akterji še naprej uporabljajo protipehotne mine; v tem smislu opozarja na razmere v Kolumbiji, kjer se za Oborožene revolucionarne sile Kolumbije ocenjuje, da so največji uporabnik protipehotnih min med uporniškimi skupinami po vsem svetu;
Študija primera – Afganistan
12. ugotavlja, da je Afganistan po obširni in vsesplošni uporabi protipehotnih min v več kot tridesetletnih konfliktih ena od najbolj onesnaženih držav na svetu in da so talibani z uporabo improviziranih eksplozivnih sredstev razmere še poslabšali;
13. obžaluje dejstvo, da ima kljub temu, da v Afganistanu že več kot desetletje mine odstranjuje največji in najbolj financiran človekoljubni program za razminiranje na svetu, ta država še vedno eno najvišjih stopenj žrtev na svetu, in je zelo zaskrbljen, da je bila med 508 žrtvami protipehotnih min in drugih eksplozivnih ostankov vojne med 1. marcem 2009 in 1. marcem 2010 več kot polovica otrok;
14. se zaveda, da je čiščenje min zaradi potekajočih spopadov na številnih območjih izjemno nevarno in da si talibani za cilje izbirajo pisarne ZN ter lokalno in mednarodno osebje;
15. ugotavlja, da je mednarodna skupnost za boj proti minam v Afganistanu leta 2009 prispevala približno 80 milijonov USD in da je od leta 2002 Evropska unija s svojo finančno in tehnično pomočjo, ki znaša 89 milijonov EUR, pomagala očistiti približno 240 km² protipehotnih min v državi, s čimer je to zemljišče postalo gospodarsko dostopno, omogočena pa sta bila tudi obnova posesti in povratek družin na svoje domove; poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na pomoč žrtvam in izobraževanje o nevarnosti min;
16. pozdravlja, da vse dejavnosti skoraj izključno opravlja približno 10 000 domačinov ob mednarodni podpori, kar krepi občutek pripadnosti temu procesu;
17. izraža zaskrbljenost, saj se zdi, da afganistanska vlada niti na osrednji niti na provincialni ravni ni pripravljena prevzeti odgovornosti za boj proti minam;
Študija primera – Angola
18. zaradi približno trideset let trajajočih spopadov je Angola, podobno kot Afganistan, ena od držav, ki so najbolj prizadete zaradi protipehotnih min;
19. ugotavlja, da se je CNIDAH uveljavila kot nacionalni organ, pristojen za boj proti minam, vendar imajo države donatorke le malo vpliva, in da ima vlada dostop do lastnih obsežnih finančnih sredstev, ki se stekajo kot dobiček od nafte;
20. je zelo zaskrbljen zaradi številnih strukturnih težav, ki so se pokazale po oceni Evropske komisije za leto 2009, kot na primer neučinkovita poraba 2,7 milijona EUR za osebje CNIDAH; odločno poziva EU, naj spremlja, nadzira in ovrednoti učinkovitost porabe denarja ter naj zagotovi, da bodo dodeljena proračunska sredstva porabljena učinkovito in ciljno usmerjeno, zemljišča pa, kot je nujno potrebno, očiščena;
21. obžaluje, da kljub končanemu nacionalnemu pregledu leta 2007 in obsežnem programu boja proti minam še vedno ni zanesljivega podatka o resnosti grožnje zaradi protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne, in da bo država ob taki hitrosti napredka očiščena šele čez 100 let; poudarja, da je nujno potrebno vzpostaviti drugačen odnos med vlado in mednarodnimi donatorji, težavi nameniti več državnih sredstev z uvedbo izboljšane tehnike določanja območij brez min in večjih nacionalnih zmogljivosti za odstranjevanje min, da bi taka območja lahko hitreje začeli uporabljati v koristne namene;
Študija primera – Bosna
22. obžaluje, da je v Bosni in Hercegovini 16 let po končanih spopadih še vedno veliko protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne, in sicer približno 11 000 minskih polj in domnevno 220 000 aktivnih protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne po vsej državi, kar je resen izziv za varnost ter ovira za gospodarski in socialni razvoj;
23. ugotavlja, da se je upravljanje ukrepov za boj proti minam izboljšalo z ustanovitvijo centra za boj proti minam Bosne in Hercegovine, vendar obžaluje, da je Bosna in Hercegovina v velikem zaostanku glede ciljev za financiranje in čiščenje, določenih v njenem zahtevku za podaljšanje v okviru Pogodbe o prepovedi min;
24. se zaveda, da ima vlada velike težave z mobilizacijo sredstev in da strategija boja proti minam za obdobje 2009 – 2019 še ni bila sprejeta; obžaluje, da se vladna komisija za razminiranje, ki je glavni organ vlade, zadolžen za boj proti minam, že nekaj let ni srečala s predstavniki donatorjev v Sarajevu in da se njeni člani niso udeležili mednarodnih srečanj Pogodbe o prepovedi min od njene druge revizijske konvencije leta 2009; odločno poziva vlado, naj se v celoti zavzame za boj proti minam, da se zagotovi njegovo strateško načrtovanje in upravljanje;
25. čestita Skladu za razminiranje in pomoč žrtvam min s sedežem v Sloveniji za njegov prispevek k boju proti minam v Bosni in Hercegovini, in poudarja, da se mora sklad osredotočati na Bosno in Hercegovino do dokončne odprave težav;
26. ugotavlja, da v Bosni in Hercegovini deluje 33 akreditiranih organizacij za razminiranje, vendar bi v ta prizadevanja lahko bolj vključili vojsko;
27. pozdravlja operacijo EUFOR ALTHEA in njene inštruktorje za izobraževanje o nevarnosti min, ki so usposobili več tisoč ljudi, in jih spodbuja, naj nadaljujejo s prizadevanjem;
Pomoč žrtvam
28. priznava, da sta življenje in osnova za preživetje žrtev min, in drugih eksplozivnih ostankov za vedno zaznamovana, da so žrtve večinoma civilisti, pogosto najrevnejši prebivalci v nekaterih najrevnejših državah, ki potrebujejo dolgoletno ciljno in stalno zdravniško in socialno podporo in pomoč, ki bosta potrebni tudi, ko ne bo več novih žrtev;
29. pozdravlja, da se je stopnja žrtev s protiminskimi dejavnostmi bistveno znižala, vendar izrecno obžaluje, da je bilo leta 2009 med žrtvami 70 % civilistov, še posebej pa obžaluje visoki delež otrok med žrtvami;
30. obžaluje, da so se preživele žrtve min ali organizacije, ki jih zastopajo, v manj kot polovici prizadetih držav udeležile izvajanja pomoči za žrtve in se strinja, da je treba docela spoštovati mnenje in pravice preživelih; odločno poziva mednarodno skupnost in Evropsko unijo, naj občutno povečata delež finančnih sredstev, namenjenih pomoči žrtvam, vendar ne na račun čiščenja min;
Napredek pri odkrivanju min in tehnikah pregledovanja
31. se zaveda, da je lokalno prebivalstvo na območjih, ki so prizadeta zaradi min, najboljši začetni pokazatelj obstoja nevarnosti zaradi min;
32. ugotavlja, da je kljub doseženemu napredku pri tehnologiji, usposabljanju in tehnikah odkrivanja min še vedno težko izvajati hitre, zanesljive in stroškovno učinkovite rešitve ter da so neizogibno še vedno zelo razširjene tehnike, pri katerih se uporablja ročno sondiranje; priznava, da mednarodni standardi ZN za boj proti minam pomembno prispevajo k izboljšanju varnosti in učinkovitosti boja proti minam z oblikovanjem standardov in z zagotavljanjem smernic, prav tako priznava vlogo organa ZN za boj proti minam pri usklajevanju prizadevanja za boj proti minam;
33. ugotavlja, da so najbolj obetavne možnosti za tehnični napredek pri odkrivanju min v metodah, ki so prilagojene vsakemu primeru posebej in ki temeljijo na kombinaciji različnih tehnologij, da se preprečijo žrtve in se razminiranje opravi z minimalnim vplivom na okolje;
34. priznava, da je pravilno izveden pregled smiseln samo, če mu sledi natančno in učinkovito poročanje, ter da morajo donatorji zagotoviti smiselno uporabo svojega denarja za financiranje takih dejavnosti;
35. poziva Komisijo, naj v tesnem mednarodnem sodelovanju s strokovnjaki na tem področju zagotovi nadaljnja finančna sredstva za raziskave tehnologij in tehnik na področju pregledovanja in odkrivanja min ter naj uporabi sredstva, razpoložljiva v okviru sedmega okvirnega programa ter skupnih raziskav na področju varnosti;
Kako odpraviti nevarnost protipehotnih min
36. je zaskrbljen, ker se nekatere države, ki so ogrožene zaradi protipehotnih min, preveč zanašajo na mednarodno finančno pomoč za protiminske dejavnosti in ne zagotavljajo dovolj lastnih človeških in dohodkovnih virov; poziva EU, naj zagotovi večje vključevanje prizadetih držav in jih opozori na njihove obveznosti ter poziva zlasti k preučitvi razmer v Angoli, da se mobilizira večji nacionalni prispevek;
37. je zaskrbljen zaradi preusmeritve sredstev v čiščenje min na območjih, kjer človekoljubne razmere ali gospodarski razvoj niso močno ogroženi, ali kjer se zaznava ogroženost, vendar v resnici ne obstaja, na račun območij, kjer obstaja velika življenjska nevarnost; poziva k večjemu poudarku na izboljšanem načrtovanju in vodenju operacij ter natančnejšemu pregledu sumljivih območij ter poročanju o tem;
38. izraža zaskrbljenost zaradi slabe varnosti in nadzora vojaških skladišč, kjer se hranijo orožje in eksplozivi, vključno z minami, zlasti v državah, kjer potekajo vstaje in nemiri;
39. meni, da bi morala mednarodna skupnost posvetiti večjo pozornost državam, ki si najtežje pomagajo same, ter čiščenju min in pomoči žrtvam, in da bi moral biti cilj hitreje približati se temu, da bi lahko razglasili, da v državah ni več življenjsko nevarne in gospodarskemu razvoju škodljive nevarnosti min;
40. poziva donatorje, naj zagotovijo finančno pomoč v okviru učinkovitejšega zastavljanja ciljev, spremljanja in ocenjevanja;
41. meni, da je treba prizadevanja osredotočiti na ustvarjanje in razvoj večjih lokalnih zmogljivosti, ki lahko vključujejo posebej izurjeno lokalno osebje na strukturirani in profesionalni osnovi, ali večji uporabi vojaških enot v pokonfliktnih razmerah, posebej usposobljenih za humanitarno razminiranje;
42. poziva k izboljšanemu nacionalnemu načrtovanju, na podlagi najboljše prakse in povečanemu mednarodnemu usklajevanju minskih dejavnosti, da bo porazdelitev sredstev na območja učinkovitejša in se bodo pri tem ohranile preproste birokratske strukture;
43. obžaluje, da ni zanesljivega popisa trenutnega števila žrtev min, eksplozivnih ostankov vojne in improviziranih eksplozivnih sredstev, in poziva k zanesljivi analizi, ki bo vodilo za učinkovitejšo porazdelitev sredstev, pri kateri je treba posvetiti večjo pozornost potrebam žrtev in njihovih družin;
44. obžaluje, da EU, odkar je leta 2007 odpravila ustrezno proračunsko postavko, nima več prožnega in večdržavnega instrumenta, da bi se dosledno odzivala na prednostne protiminske dejavnosti, in tudi obžaluje, da se je v količinskem smislu zmanjšala skupna finančna pomoč EU za te vrste dejavnosti: zato poziva k vzpostavitvi bolj zavzetega pristopa ter določitvi proračunske postavke pod vodilnim direktoratom, kar bo poudarilo moč nadaljnjih prizadevanj EU na področju protiminskih dejavnosti, pri čemer je treba upoštevati posebne potrebe posameznih držav, kot so določene v načrtih državne strategije, in hkrati dejstvo, da je obstoj minskih polj v nekaterih državah postal strukturno vprašanje in s tem vprašanje za razvojno politiko EU;
45. obžaluje, da do zdaj za financiranje programov boja proti minam nista bili uporabljeni niti izredna pomoč (člen 3) niti dolgoročna komponenta (člen 4) instrumenta za stabilnost;
46. poudarja, da lahko protiminske dejavnosti veliko prispevajo k razorožitvi, demobilizaciji in rehabilitaciji, nenazadnje tudi s tem, ker lahko nekdanjim borcem nudijo zelo cenjeno usposobljenost in delo;
47. poziva donatorje, naj poenotijo način spremljanja in ocenjevanja stroškovne učinkovitosti protiminskih dejavnosti, da jih bo lažje primerjati in ocenjevati po posameznih državah, ter jih poziva, naj prek agencije MASG za pomoč pri protiminskih dejavnostih opredelijo in širijo najboljšo prakso;
48. poziva Evropsko komisijo, naj posodobi svoje smernice o Ukrepih Evropske skupnosti za boj proti minam 2008–2013, da bodo upoštevale spremembe v institucionalnih in finančnih strukturah, zagotavljale hitrejšo in prožnejšo porazdelitev sredstev ter jasna navodila za dostop do finančnih sredstev in se osredotočale na najnujnejše prednostne naloge in najboljšo prakso, naj predvidi pakete pomoči, da najbolj pomoči potrebnim državam pomaga uresničiti obveznosti iz Pogodbe o prepovedi min, ter naj redno spremlja in ocenjuje učinkovitost finančne pomoči;
49. poudarja, da bi moral biti boj proti minam obvezen element v strategiji držav, za katere se ve, da so tam mine in/ali se skladiščijo;
50. je prepričan, da obstaja z boljšo mednarodno usklajenostjo in določitvijo prednostnih nalog, izboljšanimi načini upravljanja, pregledovanja in razminiranja, boljšim spremljanjem in poročanjem ter spretnejšo in boljšo uporabo finančnih sredstev, realna možnost, da se ustvari svet brez protipehotnih min, ki ogrožajo življenja, preživetje in gospodarski razvoj;
o o o
51. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in vladam držav članic, Evropski službi za zunanje delovanje in Komisiji, Organizaciji združenih narodov, predsedniku Združenih držav in kongresu ZDA, vladam držav, ki so zaradi min najbolj ogrožene, in mednarodnim nevladnim organizacijam.