Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2011/2072(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0290/2011

Predložena besedila :

A7-0290/2011

Razprave :

PV 12/09/2011 - 26
CRE 12/09/2011 - 26

Glasovanja :

PV 13/09/2011 - 5.25
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0366

Sprejeta besedila
PDF 253kWORD 128k
Torek, 13. september 2011 - Strasbourg
Varnost pri pridobivanju nafte in plina na odprtem morju
P7_TA(2011)0366A7-0290/2011

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o obvladovanju izzivov glede varnosti pri pridobivanju nafte in plina na odprtem morju (2011/2072(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov(1),

–  ob upoštevanju Direktive 92/91/EGS z dne 3. novembra 1992 o minimalnih zahtevah za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu za delavce v dejavnostih pridobivanja rudnin z vrtanjem(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja(3),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (direktiva o okoljski presoji)(4), kakor je bila spremenjena z direktivami 97/11/ES(5), 2003/35/ES(6) in 2009/31/ES(7),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (direktiva o okoljski odgovornosti)(8),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1406/2002 Evropskega Parlamenta In Sveta z dne 27. junija 2002 o ustanovitvi Evropske agencije za pomorsko varnost(9), kakor je bila spremenjena,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2038/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o večletni denarni podpori ukrepom Evropske agencije za pomorsko varnost na področju odzivanja na onesnaženje z ladij in o spremembah Uredbe (ES) št. 1406/2002(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji)(11),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 7. oktobra 2010 o ukrepanju EU na področju iskanja in črpanja nafte v Evropi(12),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Soočanje z izzivom varnosti pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju (KOM(2010)0560),

–  ob upoštevanju člena 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 11 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju nesreče na ploščadi Deepwater Horizon, ki je terjala tragične smrtne žrtve in povzročilo veliko okoljsko škodo,

–  ob upoštevanju končnega poročila državne komisije ZDA za razlitje na ploščadi Deepwater Horizon in vrtanje na odprtem morju,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (direktiva o habitatih)(13),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za pravne zadeve (A7-0290/2011),

A.  ker člen 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije izrecno navaja, da imajo države članice pravico, da določijo pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov ob hkratnem podpiranju vidikov solidarnosti in varstva okolja,

B.  ker je v členu 191 PDEU zapisano, da si mora okoljska politika Unije prizadevati za visoko stopnjo varstva ter da temelji na načelu previdnosti in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora obremenitev plačati povzročitelj,

C.  ker domači viri nafte in plina znatno prispevajo h kritju sedanjih evropskih energetskih potreb in so danes bistveni za zanesljivo oskrbo z energijo in raznolikost virov energije,

D.  ker je na območjih ob ozemlju EU vedno več dejavnosti na odprtem morju, za katere ne velja zakonodaja EU, kakršenkoli nepričakovan dogodek pa bi utegnil imeti posledice za ozemlje EU in ker je veliko teh regij trenutno politično nestabilnih;

E.  ker že obstaja obširna mednarodna zakonodaja in številne mednarodne konvencije, ki urejajo razmere na morju, vključno z evropskimi vodami,

F.  ker Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) določa pravni okvir, znotraj katerega se morajo izvajati dejavnosti na oceanih in morjih, vključno z razmejitvijo epikontinentalnega pasu in izključne ekonomske cone,

G.  ker je treba zagotoviti varnost in neoporečnost pri raziskovanju nafte in zemeljskega plina ter največjo možno zaščito za evropske državljane in okolje,

H.  ker lahko posledice nesreče v naravi sežejo čez meje in s tem upravičujejo vnaprej pripravljeno zmogljivost EU za odzivanje na onesnaženje, ki upošteva nesreče izven voda EU,

I.  ker je razlitje nafte na ploščadi Deepwater Horizon dokaz o možnih uničujočih posledicah za okolje in ljudi, ki jih lahko ima črpanje nafte v ekstremnih okoljskih razmerah, in ogromnih ekonomskih stroških, ki so povezani s tovrstnimi vplivi na okolje,

J.  ker nekatera priporočila Državne komisije ZDA za razlitje na ploščadi Deepwater Horizon in vrtanje na odprtem morju odražajo številne prakse, ki so v nekaterih predelih EU uveljavljene že 20 ali več let,

K.  ker mora EU zaradi razlitja nafte na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu, nujno in kjer je to potrebno skrbno pregledati svojo zakonodajo in ureditev v povezavi z vsemi vidiki iskanja ter črpanja nafte in plina na morju, vključno z varnim prenosom po podvodnih naftovodih in plinovodih na morskem dnu in pod njim, upoštevaje previdnostno načelo in načelo preventivnega ukrepanja; ker Parlament zato pozdravlja pripravljenost Komisije, da bo čim prej zapolnila vrzeli v veljavni zakonodaji EU,

L.  ker je nesreča v Mehiškem zalivu spodbudila predstavnike zadevnih panog in pristojne organe, da ustanovijo forume, kot sta GIRG(14) in OSPRAG(15), da bi uporabili izkušnje iz nesreče, in ker so številne pobude že prinesle konkretne rezultate,

M.  ker so nacionalne naftne družbe leta 2007 proizvedle 52 % vse svetovne nafte in nadzorovale 88 % dokazanih naftnih zalog in ker se njihov pomen v primerjavi z mednarodnimi naftnimi družbami skokovito povečuje,

N.  ker različni regulativni mehanizmi držav članic otežujejo zagotavljanje brezhibnosti varnostnih ukrepov, nalagajo podjetjem dodatno finančno breme ter škodujejo normalnemu nemotenemu delovanju notranjega trga,

O.  ker podatki kažejo, da se je z ločevanjem procesa izdajanja dovoljenj od zdravstvenih in varnostnih ocen mogoče izogniti možnim navzkrižjem interesov ali mešanju ciljev,

P.  ker morajo nacionalni regulativni organi oceniti finančno izvedljivost in zmogljivost, preden izdajo dovoljenje in dokončno soglasje za vrtanje, in preveriti, ali je zagotovljenih dovolj sredstev, tudi prek zavarovanja odgovornosti do tretjih oseb in skupnostnih skladov,

Q.  ker že obstajajo različni mednarodni forumi, v katerih si lahko regulativni organi izmenjujejo najboljše prakse, na primer NSOAF(16),

R.  ker je Komisija v imenu EU že pogodbenica regionalne konvencije OSPAR(17) o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika,

S.  ker že obstajajo sistemi za poročanje o nepredvidenih izrednih dogodkih, ki med drugim vključujejo letno poročilo konvencije OSPAR o izpustih, razlitjih in emisijah, in ker se za širjenje izkušenj iz takšnih izrednih dogodkov lahko uporabijo neregulativne poti, na primer varnostni bilteni foruma NSOAF,

T.  ker številni obstoječi sporazumi že opredeljujejo postopke za mednarodno odzivanje ob razlitjih mednarodnega pomena, na primer sporazum združenja OCES(18),

U.  ker direktiva EU o strojih velja na splošno za opremo naftnih in plinskih objektov na morju, ne vključuje pa mobilnih vrtalnih enot na morju in opreme na njih,

V.  ker Evropska agencija za pomorsko varnost Komisiji že nudi tehnično pomoč pri razvijanju in izvajanju zakonodaje EU o pomorski varnosti ter izvaja operativne naloge na področju odzivanja ob onesnaženju z nafto, satelitskega spremljanja ter prepoznavanja in sledenja plovilom na dolge razdalje,

W.  ker odgovornost za čiščenje razlitja nafte in odgovornost za škodo temeljita na členu 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa načelo, da mora obremenitev plačati povzročitelj, in sta izraženi v sekundarni zakonodaji, na primer v direktivi o okoljski odgovornosti in direktivi o odpadkih,

X.  ker za Severno morje že obstaja prostovoljni sistem nadomestil za onesnaževanje z nafto,

Regulativni pristop

1.  priznava, da je izdajanje dovoljenj in drugih potrdil za raziskovanje in izkoriščanje virov ogljikovodikov v pristojnosti držav članic, tako da o ustavitvi tovrstnih dejavnosti odločajo same; vendar poudarja, da morajo biti postopki izdajanja dovoljenj v skladu z določenimi skupnimi merili EU, in opozarja, da morajo države članice pri izdajanju dovoljenj za raziskovanje in izkoriščanje zalog ogljikovodikov uporabljati previdnostno načelo;

2.  zato vztraja, da bi bila uvedba moratorija na ravni celotne EU na vse nove globokomorske naftne vrtine nesorazmerna reakcija na potrebo po zagotavljanju visokih varnostnih standardov na celotnem ozemlju EU;

3.  poudarja, da mora biti v zakonodajnih in ureditvenih okvirjih držav članic zagotovljeno, da vsi izvajalci vrtanja predložijo na podlagi tveganj pripravljeno varnostno analizo za posamezno lokacijo, ki od njih zahteva, da ustreznim nacionalnim zdravstvenim, varnostnim in okoljskim organom v celoti dokažejo, da upoštevajo vsa tveganja posamezne lokacije in druga tveganja ter izvajajo nadzore vsake naprave;

4.  poudarja, da mora biti v zakonodajnih in ureditvenih okvirjih vseh držav članic vzpostavljena stroga ureditev v skladu s trenutnimi najboljšimi praksami, ki od vseh predlogov za vrtanje zahteva varnostno analizo, ki jo je treba odobriti, preden se dejavnost prične, ter vključuje tudi neodvisna zunanja preverjanja in preglede v rednih in ustreznih presledkih, ki jih bodo izvajali neodvisni strokovnjaki; poudarja, da se bo z regulativnimi premori pred pričetkom vrtanja še dodatno zagotovilo upoštevanje vseh tveganj in omejevanje njihovih posledic ter pregledi, ki jih bodo neodvisni strokovnjaki v primernih presledkih izvajali na vsaki napravi;

5.  poziva, naj vse varnostne analize postanejo živi in spreminjajoči se dokumenti, ki zahtevajo, da bistvene tehnične spremembe ali spremembe opreme odobrijo ustrezni pristojni organi, ter poudarja, da je treba preglede vseh varnostnih analiz opraviti vsaj vsakih pet let, te preglede pa opravijo tudi neodvisni regulativni organi; poudarja, da morajo biti vsi postopki in vsa oprema, ki so na lokaciji in so namenjeni ukrepanju ob morebitnih eksplozijah, vključeni v varnostno analizo;

6.  priznava, da že obstaja omrežje ureditev in najboljših praks, ter meni, da utegne vsak nov posebni predpis EU destabilizirati sedanje omrežje ureditev in razvodeniti uveljavljeni pristop varnostnih analiz ter poudarja, da nova zakonodaja ne sme podvajati ali ogrožati obstoječih najboljših praks;

7.  podpira željo Komisije, da bi v sodelovanju z državami članicami dvignili minimalne standarde v EU; meni, da je treba varnostne in okoljske pomisleke upoštevati v vsej zakonodaji ter na vseh območjih pridobivanja nafte in plina na morju izvajati najvišje varnostne in okoljske standarde; poziva k vključitvi neodvisne tretje strani, ki bo povečala raven usklajenosti v primeru nesreče; priporoča, da se ta vloga dodeli Evropski agenciji za pomorsko varnost;

8.  poziva k razširitvi področja uporabe direktive o okoljski presoji(19), tako da bi zajeli vse projektne faze na morju (raziskovalna in operativna faza) ter k posebnim zahtevam za okoljske presoje dejavnosti vrtanja v globokih vodah, v zapletenih vrtinah ali težavnih razmerah za vrtanje in prenosa nafte in plina po podvodnih vodih na morskem dnu ali pod njim; poleg tega meni, da bi morala Komisija zagotoviti, da bodo okoljske presoje za projekte na morju, ki bi jih odobrili nacionalni organi, zajemale tudi postopke, ki bi jih morali gospodarski subjekti spoštovati med razgradnjo; poziva Komisijo, naj ponovno preuči zakonske določbe o okoljskih presojah in določi, da je treba te postopke zaupati strokovnjakom, ki so neodvisni od naročnika;

9.  poziva Komisijo, naj preuči veljavni regulativni okvir glede razgradnje obstoječe infrastrukture za vrtanje ter po potrebi z zakonodajo razjasni odgovornost operaterjev za varno odstranitev in finančno odgovornost za vso okoljsko škodo, ki je nastala zaradi razgradnje, ali škodo na vrtini, nastalo po razgradnji;

10.  poziva Komisijo, naj preuči argumente za razširitev smotrnih načel, zajetih v njeni zakonodaji za nadzor nad nevarnostmi na kopnem (SEVESO II(20) in III(21)), na zakonodajo za dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju; do takrat in v primeru, da Komisija ne bo predlagala takšne nove zakonodaje, jo poziva, naj ponovno pregleda svoj predlog za direktivo SEVESO III in razširi področje njene uporabe na naftne ploščadi in podvodne plinovode na morskem dnu in pod njim ter na vse faze iskanja nahajališč nafte in plina do opustitve vrtine; pozdravlja obrazložitveni memorandum glede revizije direktive SEVESO II, v katerem Komisija izjavlja, da bo preučila ustrezne načine za okrepitev okoljske zakonodaje;

11.  ugotavlja, da so dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju izključene iz glavnih določb direktive o industrijskih emisijah(22); predlaga, naj Komisija v okviru prvega pregleda področja uporabe, ki naj bi ga izvedli do 31. decembra 2011, v točko 1.5 priloge I doda dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju, in naj evropski urad odbora IPPC opredeli najboljše razpoložljive prakse za dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju;

12.  pozdravlja namero Komisije, da bo ponovno pregledala Direktivo 92/91/EGS, in poziva k pristopu na osnovi skupnih standardov, da bi preprečili različno obravnavanje delavcev znotraj istega podjetja na različnih lokacijah črpanja plina in nafte; poziva k preglednemu, učinkovitemu in doslednemu naboru pravil, ki mora veljati za vse delavce, zaposlene v tem sektorju, ter k oceni učinkovitosti veljavne zakonodaje in možnosti za prihodnjo uskladitev zakonodaje;

13.  poziva EU, naj v naftni in plinski industriji spodbuja uporabo smernic Mednarodne organizacije dela za sisteme upravljanja zdravja in varnosti pri delu (ILO-OSH 2001);

14.  vendar opozarja, da je učinkovitost zakonodaje navsezadnje odvisna od kakovosti izvajanja pristojnih evropskih in nacionalnih organov in teles, ki izvajajo, upravljajo in izvršujejo zadevno zakonodajo; meni, da bi morala Komisija budno spremljati dogajanje pri zagotavljanju, da organi držav članic upoštevajo zakonodajo;

15.  poudarja, da imajo nekatere države članice že odlične varnostne mehanizme v primerjavi s svetom in Evropo;

16.  poudarja, da je pomembno, da neodvisni usposobljeni strokovnjaki, ki poznajo lokalne razmere, izvajajo redne, raznovrstne in stroge inšpekcijske preglede; meni, da mora sisteme inšpekcijskih pregledov pri izvajalcih vrtanja preveriti tudi tretja oseba; podpira dozdajšnja prizadevanja nekaterih držav članic za povečanje števila strogih inšpekcijskih pregledov; poudarja pomen neodvisnosti nacionalnih organov in preglednega reševanja morebitnih navzkrižij interesov, s katerimi se soočajo inšpektorji pri morebitnih prihodnjih delodajalcih;

17.  poudarja, da število izkušenih inšpektorjev ni neomejeno, in poziva k nadaljnjim vlaganjem v razvoj bolj kvalificirane inšpekcijske mreže v državah članicah; poziva Komisijo, naj preuči načine, kako lahko pomaga državam članicam razviti lastne inšpektorate;

18.  poudarja, da so potrebni učinkoviti nadzorni sistemi inšpekcijskih organov, ki uporabljajo inovativne metode, kot so posebni pregledi delovnega časa ali reševalnih akcij, ter da mora obstajati možnost sankcij za kršitve v zvezi z zdravjem in varnostjo delavcev;

19.  ugotavlja, da mora sisteme inšpekcijskih pregledov pri izvajalcih preveriti tretja stran in izvajati pa je treba tudi inšpekcijske preglede na ravni EU ter da je treba preglede plovil razširiti na naftne in plinske ploščadi na morju;

20.  priznava, da bi lahko pri nekaterih manj obsežnih operacijah s skupnim delom inšpektoratov dosegli ekonomijo obsega za države članice;

21.  poudarja, da vsaka morebitna širitev zakonodaje EU o proizvodih na opremo naprav na morju upoštevati, da so glede na hiter tehnološki napredek lahko preveč natančna določila kmalu odveč;

22.  se boji, da „nadzornik nadzornikov“ na ravni EU ne bo ustrezna dodana vrednost oziroma utemeljitev za odtegnitev že tako premalo številnih regulativnih virov od pristojnih nacionalnih organov; priznava potencial številnih izkušenj Evropske agencije za pomorsko varnost na področju preprečevanja nesreč zaradi razlitij nafte, spremljanja in zaznavanja in meni, da je treba zbiranje podatkov, primerjavo najboljših praks in usklajevanje virov za odziv usklajevati na ravni EU; poziva Komisijo, naj preuči, ali bi evropski regulativni organ za dejavnosti na morju, ki povezuje evropske regulatorje, kot na primer organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije, lahko zagotovil dodano vrednost in okrepil izvrševanje ter izvajanje najvišjih standardov v vsej EU;

Preprečevanje, izmenjava informacij in najboljša praksa

23.  poudarja pomen regionalnih pobud kot prve stopnje večstranskega delovanja in meni, da bi lahko za države članice ob Sredozemskem, Baltskem in Črnem morju ustanovili forume po zgledu foruma NSOAF za Severno morje, ki bi nadzirali sprejemanje in izvajanje minimalnih standardov; v zvezi s tem pozdravlja pobudo Komisije, da ustanovi Forum organov, pristojnih za dejavnosti v Sredozemskem morju (Mediterranean Offshore Authorities Forum, MOAF), in spodbuja sodelovanje držav, ki niso članice EU; meni, da bi morali standardi in pravila, sprejeti v EU, upoštevati okoljske vidike v zvezi raziskovanjem ogljikovodikov v tretjih državah;

24.  priznava, da so na različnih morskih območjih razmere različne, vendar meni, da bi po potrebi moralo potekati usklajevanje regionalnih pobud med forumi, kar bi zagotavljalo najboljše prakse na ravni EU; poudarja, da bi morala Komisija aktivno sodelovati v teh forumih;

25.  pozdravlja pobudo Komisije, da začne s skupnimi srečanji med EU in Forumom organov, pristojnih za dejavnosti v Severnem morju (NSOAF), ki pomenijo priložnost za izmenjavo najboljših praks v EU; poudarja, da bi morali ta srečanja ocenjevati udeleženci;

26.  pozdravlja odločitev Mednarodnega združenja proizvajalcev nafte in plina, da po nesreči v Mehiškem zalivu ustanovi Svetovno industrijsko skupino za odzivanje (GIRG); poziva ga, naj pri izmenjavi informacij in sodelovanju z oblastmi deluje pregledno;

27.  poudarja varnostne prednosti programov za soudeležbo delovne sile; podpira tesne povezave in skupne pobude med industrijskimi panogami, delovno silo in nacionalnimi pristojnimi organi na področju zdravstva, varnosti in varstva okolja;

28.  poudarja, da so v sektorju pridobivanja nafte in plina na morju zelo velika tveganja za zdravje in varnost delavcev zaradi občasnih skrajnih okoljskih razmer, delovnega časa v 12-urnih delovnih izmenah in odmaknjenosti, ter priznava, da so delovne razmere za te delavce urejene in da mora ostati tako še naprej, da bi čim bolj zmanjšali možnost človeške napake in zaščitili delavce; zato priporoča, naj bo delavcem zagotovljeno ustrezno zavarovanje, sorazmerno z možnimi tveganji;

29.  meni, da je treba razviti kulturo preprečevanja na področju zdravja in varnosti, k temu pa pritegniti delodajalce in sindikate ter zagotoviti aktivno udeležbo delavcev, zlasti prek posvetovanja z delavci ter njihovega vključevanja v razvoj in izvajanje varnostnih postopkov, pa tudi z obveščanjem o morebitnih tveganjih, povezanih z njihovim delom; poudarja pomen preverjanja in spremljanja teh postopkov v vsej vodstveni hierarhiji, da bi zagotovili usposobljenost in odgovornost višjega vodstva v primeru nesreč ali pomanjkljive varnosti;

30.  poziva panogo, naj si prek svojih organizacij prizadeva za kulturo resnične varnosti, tako na morju kot v pisarniškem okolju; zato spodbuja redna usposabljanja vseh začasno in stalno zaposlenih delavcev ter delodajalcev;

31.  poziva Komisijo, naj preuči možnost oblikovanja skupnih visokih varnostnih standardov ter sistemov za odpravljanje in omejevanje tveganj, ki bodo po potrebi omogočali hitro in učinkovito odzivanje; poziva tudi, naj se v državah članicah EU določijo zahteve glede usposabljanja delavcev, zunanjih izvajalcev in podizvajalcev, ki opravljajo izredno nevarne naloge, in se uskladijo, tako da bo v vseh evropskih vodah zagotovljeno dosledno izvajanje; poziva Komisijo, naj s svojimi mednarodnimi partnerji preuči možnost svetovne pobude o pravilih za zdravje in varnost delavcev, ki naj bi se redno posodabljali, da bi sledili tehnološkemu napredku;

32.  poziva države članice, naj dovolijo le notranje in zunanje usposabljanje s certifikatom;

33.  pozdravlja programe mednarodne izmenjave in skupnega usposabljanja za osebje pristojnih nacionalnih organov ter poziva Komisijo in države članice, naj jih spodbujajo s predlogi pobud;

34.  zahteva stroga merila za varnost, zaščito zdravja in usposabljanje podizvajalcev, ki morajo imeti zahtevane kvalifikacije za opravljanje vzdrževalnega in gradbenega dela na svojem strokovnem področju; delavci, vključno z zunanjimi izvajalci in podizvajalci ter delavskimi organizacijami, morajo biti pred izvajanjem dela obveščeni o vseh tveganjih, ki jih zajema;

35.  poudarja, da so tudi delavci v nadaljnji proizvodni verigi na morju ali na kopnem izpostavljeni izjemno visokim zdravstvenim in varnostnim tveganjem; poziva države članice, naj te zaposlene vključijo v svoje dejavnosti urejanja;

36.  meni, da bi morala biti delavcem, ki opravljajo dejavnosti na področju pridobivanja nafte in plina na morju, zagotovljena posebna zdravniška oskrba in spremljanje; priporoča zdravniške preglede fizičnega in psihičnega stanja delavcev najmanj enkrat letno;

37.  poziva, naj se odobri mehanizem za ocenjevanje tveganja, ki so mu izpostavljeni delavci, in naj se ta ocena upošteva pri izračunavanju plač teh delavcev;

38.  poziva panogo, naj sledi najboljšim praksam v zvezi s predstavniki za varnost; zaposleni bi morali imeti možnost, da izvolijo predstavnika, ki bi sodeloval pri varnostnih vprašanjih na vseh ravneh delovanja in postopka odločanja; meni tudi, da bi morali zaposleni imeti možnost, da pristojnim organom anonimno prijavijo pomanjkanje varnosti ali tveganje in so pri tem zaščiteni pred nadlegovanjem;

39.  podpira večja prizadevanja za izmenjavo najboljših praks glede zakonske ureditve, standardov in postopkov ter pri poročanju in upravljanju nepredvidenih izrednih dogodkov med državami članicami, vključno z znanstvenimi mnenji, ureditvijo operativne varnosti in varovanja okolja, obvladovanjem tveganj, postopki odzivanja itd.;

40.  priznava, da se informacije že izmenjujejo, tako v regulativnih skupinah kot poslovnih partnerstvih in skupnih podjemih; je stališča, da si varnosti ne more nihče lastiti;

41.  poziva nacionalne pristojne organe, naj združujejo, izmenjujejo in objavljajo informacije iz poročil o nepredvidenih izrednih dogodkih, ob tem pa ustrezno upoštevajo občutljive poslovne informacije, da bodo uporabili izkušnje iz preteklosti; priznava, da lahko utrjevanje ter dodatno usklajevanje obstoječih praks in poročanja o nepredvidenih izrednih dogodkih pomaga pri zagotavljanju preglednosti in doslednosti na celotnem ozemlju EU; meni, da je treba te informacije izmenjati čim prej po nepredvidenem izrednem dogodku in vanje med drugim vključiti nesreče na delovnem mestu, okvare strojev, izpuste ogljikovodikov in druge nevarne nepredvidene izredne dogodke; pozdravlja mednarodne pobude, vključno z delovno skupino skupine G-20, za pomoč pri zagotavljanju splošnega znanja o nepredvidenih izrednih dogodkih in potrebnih sanacijskih ukrepih na svetovni ravni;

42.  meni, da bi morala Komisija oceniti ovrednotiti učinkovitost različnih obstoječih informacijskih poti, upravičenost racionalizacije in/ali vzpostavljanja novih mednarodnih sistemov, ob čemer bi morala ustrezno upoštevati s tem povezano upravno breme;

Izdaja dovoljenj in soglasij za vrtanje

43.  se zaveda razlike med dovoljenjem in soglasjem za vrtanje, in ugotavlja, da imetnik dovoljenja ni nujno izvajalec vrtanja; meni, da bi moral biti med podelitvijo dovoljenja in začetkom vrtanja „regulativni premor“;

44.  predlaga, naj se funkcija izdaje dovoljenj v vseh državah članicah loči od zdravstvene in varnostne funkcije; meni, da bi morala Komisija sodelovati z državami članicami pri oblikovanju skupnih, preglednih in objektivnih meril za izdajo dovoljenj ter zagotoviti, da se funkcija izdaje dovoljenj loči od zdravstvene in varnostne funkcije, da bi tako zmanjšala tveganje za navzkrižje interesov;

45.  opozarja, da se številne naprave v vodah EU starajo; pozdravlja poskuse za izboljšanje neoporečnosti delovanja obstoječih ploščadi;

46.  meni, da morajo subjekti s področja nafte in plina v postopku izdajanja dovoljenja in v celotnem operacijskem obdobju ter v vseh fazah projekta na morju (raziskovalna in operativna faza ter razgradnja) izkazati, da imajo dovolj finančnih zmogljivosti za zagotovitev sanacije okoljske škode, ki jo povzročijo specifične dejavnosti, ki jih izvajajo, vključno z malo verjetnimi nesrečami s hudimi posledicami: bodisi z obveznimi vzajemnimi panožnimi sistemi, z obveznim zavarovanjem ali z mešanimi shemami, ki zagotavljajo finančno varnost;

Načrtovanje izrednih ukrepov

47.  zagovarja poseben načrt izrednih ukrepov za vsako lokacijo posebej, v katerem bi morala biti ob vrtalnih načrtih za morebitne rezervne vrtine opredeljena tveganja, ocenjeni morebitni viri in posledice onesnaženja ter začrtana odzivna strategija; priporoča, naj izvajalci, ki pridobijo dovoljenje, kot pogoj za pridobitev soglasja za vrtanje izvedejo okoljsko oceno vpliva in predložijo načrt izrednih ukrepov vsaj dva meseca pred začetkom izvajanja del; če gre za zapletene vrtine ali težavne razmere za vrtanje, pa je treba načrt izrednih ukrepov oceniti, se o njem posvetovati in ga odobriti še z drugimi procesi regulativnega potrjevanja (na primer tistimi v zvezi z vplivi na okolje ali zasnovo vrtin); meni, da se izvajanje del nikakor ne sme začeti, dokler načrt izrednih ukrepov ni potrjen s strani države članice, v kateri se bo izvajalo delo; vztraja, da ga mora nacionalni pristojni organ ob ustreznem varstvu podatkov objaviti;

48.  poziva države članice, naj pripravijo, dopolnijo ali posodobijo nacionalne načrte izrednih ukrepov in v njih natančno navedejo hierarhično strukturo in mehanizme za pridobitev nacionalnih sredstev, ki bi jih v primeru razlitja uporabili skupaj s panožnimi viri; poziva države članice, naj pri pripravi regionalnih načrtov izrednih ukrepov sodelujejo med seboj in s sosednjimi državami EU; poziva, naj te načrte posredujejo Evropski agenciji za pomorsko varnost;

49.  ugotavlja, da so nedavni dogodki opozorili na nevarnost dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja nafte in plina na morju za pomorski promet in morsko okolje; meni, da bi bilo treba uporabo zmogljivosti za odzivanje Evropske agencije za pomorsko varnost izrecno razširiti na preprečevanje onesnaževanja, ki izvira iz tovrstnih dejavnosti, in ustrezno ukrepanje;

50.  predlaga, da bi morala Evropska agencija za pomorsko varnost v svojih seznamih zajeti vse zadevne javne in panožne vire, da bi lahko najbolje izvajala usklajevanje v primeru večjega nepredvidenega izrednega dogodka;

51.  predlaga, da mora biti bistveni del kriznih načrtov razpoložljiva oprema za omejevanje morebitnih razlitij, in sicer na voljo v bližini ploščadi in naprav, da bi jo lahko v primeru nesreče hitro uporabili;

52.  poziva družbe, naj še naprej odvajajo sredstva za raziskave in razvoj novih tehnologij za preprečevanje in sanacijo nesreč; poudarja, da je treba vsako tehnologijo za odzivanje ob nesrečah, preden se doda potrjenemu načrtu izrednih ukrepov, neodvisno preskusiti, oceniti in odobriti;

53.  meni, da je ključnega pomena opravljanje ciljno usmerjenih in inovativnih znanstvenih raziskav, da bi omogočili uporabo samodejnih sistemov za spremljanje dejavnosti na vrtalnih ploščadih in zaprtij ter posledično povečali zanesljivost vrtanja, izkoriščanja in sistemov za požarno varnost v ekstremnih vremenskih pogojih;

54.  zagovarja strog nadzor ter nadaljnje preskušanje in ocenjevanje okoljskega vpliva kemičnih disperzijskih sredstev (in načrtov kriznega odzivanja, ki vključujejo uporabo kemičnih disperzijskih sredstev), da bi zagotovili njihovo trajnost v primeru razlitja in preprečili posledice za javno zdravje in okolje; poziva Komisijo, naj da podrobneje preučiti vplive tovrstnih kemikalij, po potrebi tudi prek raziskovalnih programov EU;

Odzivanje na nesreče

55.  priznava, da je za odzivanje na nesreče prvenstveno odgovorna panoga; pozdravlja skupne panožne pobude za razvoj, pridobitev in uporabo virov za ukrepanje v primerih razlitja nafte; poudarja, da ima javni sektor pomembno vlogo pri zakonskem urejanju, varnosti in usklajevanju odzivanja ob nesrečah;

56.  priporoča, da se nameni več pozornosti sistematičnemu usposabljanju, predvsem praktični uporabi opreme za odzivanje ob nesrečah;

57.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da so v sistem izdaje dovoljenj vključeni finančni instrumenti za zaščito, ki v primeru večjih nepredvidenih izrednih dogodkov omogočajo takojšnje aktiviranje potrebnih finančnih virov za nadomestitev gospodarske, družbene in okoljske škode, ki jo je povzročilo razlitje nafte ali uhajanje plina;

58.  pozdravlja prizadevanja Komisije za razširitev mandata Evropske agencije za pomorsko varnost, da bi poleg plovil vključeval tudi objekte na morju;

59.  ugotavlja, da bo uporabo strokovnega znanja in virov Evropske agencije za pomorsko varnost določila revidirana uredba o Evropski agenciji za pomorsko varnost, vendar bi jo bilo treba izrecno razširiti na odzivanje ob onesnaženju zaradi raziskovanj nafte in plina, po potrebi pa bi morala biti možna po vsej EU in v sosednjih državah;

60.  meni, da se orodji za odzivanje in nadzorovanje, razviti na ravni EU, namreč mreža plovil Evropske agencije za pomorsko varnost v pripravljenosti za ukrepanje po razlitju nafte in sistem za spremljanje in zaznavanje razlitij nafte CleanSeaNet, lahko uporabljata pri nepredvidenih izrednih dogodkih ali nesrečah na napravah na morju;

61.  priporoča uporabo storitve Evropske agencije za pomorsko varnost CleanSeaNet za spremljanje naftnih ploščadi in nezakonitih izpustov s plovil; se zaveda, da je mogoče 50 % posnetkov, ki jih trenutno prejema CleanSeaNet, uporabiti za spremljanje naftnih ploščadi;

62.  zato priporoča uporabo mreže plovil Evropske agencije za pomorsko varnost v pripravljenosti za ukrepanje po razlitju nafte po pregledu naslednjih točk:

   (a) vsa plovila ne morejo delovati v okoljih s plameniščem pod 60º;
   (b) pogodbe je treba izboljšati, da bodo omogočale daljše ukrepanje po razlitju nafte;
   (c) zapolniti je treba vrzeli v trenutni mreži;
   (d) meni, da je treba preučiti nove tehnike, kot je delo z mrežami, ki vpijajo nafto;

63.  ponovno poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predloge za ustanovitev evropske enote civilne zaščite, osnovane na evropskem mehanizmu civilne zaščite, in naj skupaj z državami članicami razvije akcijski načrt, v katerem bi bili zajeti posebni mehanizmi, ki bi EU omogočili spoprijemanje s hudim onesnaženjem zaradi naftnih ploščadi na morju, vključno s podvodnimi naftovodi in plinovodi na morskem dnu ali pod njim;

64.  priznava pomembno vlogo centra za spremljanje in informiranje(23), ki dopolnjuje mehanizme držav članic in gospodarskih panog za odzivanje v izrednih razmerah;

65.  podpira inovativne storitve, usmerjene v pomorski sektor; pozdravlja razpravo med Komisijo in državami članicami o novi pobudi za e-pomorstvo, ki gradi na projektu SafeSeaNet, ter meni, da bi lahko še dodatno izboljšala varnost pri pridobivanju nafte in plina na morju;

66.  poudarja, da mora biti za vsako morsko območje vedno na voljo dovolj razpoložljive opreme za ukrepanje ob velikih razlitjih oziroma razlitjih po najbolj črnem scenariju na tem morskem območju, ne samo v vodah EU;

67.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pri boljšem upravljanju podatkov o morjih, predlaganem v sporočilu „Poznavanje morja 2020“(24) in v predlogu uredbe o ustanovitvi programa za podporo nadaljnjemu razvoju integrirane pomorske politike(25), upoštevano, da je treba zagotoviti ustrezno spremljanje nevarnosti onesnaževanja, zato da bi pravočasno opredelili, kako ustrezno ukrepati;

68.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog, da bi se znanstvena dognanja izvajalcev, ki na morju delujejo z javnim dovoljenjem, z uporabo standardov in protokolov, razvitih v sklopu sporočila „Poznavanje morja 2020“, dala na voljo pristojnim organom, tako da bi olajšali javni nadzor in poglobili poznavanje morskega okolja;

Odgovornost

69.  poziva države članice, naj bodo pri presojanju o mehanizmih finančnih jamstev, vključno s potrebo po zavarovanju odgovornosti do tretjih oseb, pozorne, da cene zavarovanj določijo na podlagi dejanskega tveganja v primeru težav z vrtanjem in izkoriščanjem ter s tem malih in srednjih izvajalcev, ki prosijo za dovoljenje, ne izrinejo s trga, obenem pa zagotovijo ohranitev kritja odgovornosti;

70.  poudarja, da se da finančna jamstva načeloma zagotoviti z zavarovanjem ali z delitvijo tveganj v panogi, vendar je pomembno, da gospodarski subjekti dokažejo obstoj finančnih jamstev za kritje vseh stroškov čiščenja in nadomestil v primeru velike nesreče in da se tveganja in odgovornosti ne prenašajo na manjše družbe, za katere je bolj verjetno, da bi v primeru nesreče postale nesolventne; poziva, naj se vse skupne sheme oblikujejo tako, da bodo ohranile spodbude za preprečevanje tveganj in spoštovanje najvišjih možnih standardov v posameznih dejavnostih;

71.  priznava zasluge skupnostnih skladov, kot je OPOL v Severnem morju, in poziva k ustanovitvi tovrstnih skladov na vseh morskih območjih EU; poziva, naj bo članstvo v teh skladih za izvajalce obvezno in naj se zagotovi pravna varnost in varnostni mehanizem za utrditev zaupanja držav članic, pomorskega sektorja, zlasti ribičev, in davkoplačevalcev;

72.  poudarja, da prostovoljno članstvo v shemah, kot je OPOL, omejuje njihov pravni nadzor, zato meni, da bi bili ti skladi močnejši, če bi bilo članstvo v njih obvezen pogoj za pridobitev dovoljenja;

73.  poudarja, da bi morali biti prispevki preračunani skladno s stopnjo tveganja na posamezni lokaciji in z načrtom izrednih ukrepov;

74.  meni, da bi bilo treba razširiti področje uporabe direktive o okoljski odgovornosti(26), tako da bi strogo uveljavljali načelo onesnaževalec plača in da bi povzročitelji strogo odgovarjali za vso škodo, ki jo povzročijo morskim vodam in biotski raznovrstnosti, tako da bi morale naftne družbe odgovarjati za kakršno koli in vso škodo, ki jo povzročijo, in bi prevzele popolno odgovornost za morebitno škodo;

75.  poziva k reviziji direktive o okoljski odgovornosti, tako da bi v skladu z okvirno direktivo o pomorski strategiji(27) veljala za vse morske vode EU;

76.  poziva Komisijo, naj v okviru direktive o okoljski odgovornosti zniža najnižje vrednosti škode in naj izvaja strog sistem odgovornosti za škodo v morskem vodnem okolju, ki bi kril vso škodo za morsko vodo in biotsko raznovrstnost;

77.  meni, da bi morala Komisija preveriti, ali bi bilo mogoče v okviru okoljske odgovornosti oblikovati odškodninski sklad za primere izlitja nafte, ki bi vseboval zavezujoče določbe o finančni varnosti;

78.  priporoča, naj države članice razmislijo o sprejetju in krepitvi odvračalnih ukrepov za malomarnost in kršitve, na primer denarnih kazni, odvzema dovoljenj in kazenske odgovornosti za delavce; poudarja pa, da je v ZDA tovrsten sistem veljal že pred razlitjem na ploščadi Deepwater Horizon;

79.  poudarja, da je treba finančno odgovorne stranke nedvoumno določiti pred pričetkom vrtanja;

Odnosi s tretjimi državami

80.  poziva, naj se v tej panogi uporabljajo vsaj okoljski in varnostni standardi EU ali njim enakovredni standardi, ne glede na to, kje na svetu deluje; se zaveda težav pri izvrševanju zahteve, da morajo družbe s sedežem v EU, ki delujejo drugod po svetu, upoštevati standarde EU, vendar poziva Komisijo, naj preuči, kateri mehanizmi bi lahko zagotovili, da bi družbe s sedežem v EU po vsem svetu delovale vsaj v skladu z varnostnimi standardi EU; meni, da bi morala biti ključna gonilna sila na tem področju tudi odgovornost pravnih oseb in da bi režimi izdajanja dovoljenj držav članic pri izdajanju dovoljenj lahko upoštevali izredne dogodke na svetovni ravni, v katere so vpletene družbe, če so ti dogodki natančno preučeni; poziva Komisijo, naj skupaj z globalnimi partnerji spodbuja upoštevanje teh visokih standardov;

81.  odločno poziva Komisijo in države članice, naj še naprej prispevajo k pobudam za dejavnosti na odprtem morju v okviru skupine G-20 in pri tem upoštevajo Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS);

82.  poudarja, kako pomembna je veljavna zakonodaja, ki je nastala na pobudo programa OZN za okolje prek konvencije OSPAR ter barcelonske in helsinške konvencije, vendar priznava, da veljavno mednarodno pravo ne zagotavlja popolnega ali skladnega okvira za varnostne in okoljske standarde glede vrtanja na morju, ki jih je zatorej težko izvrševati;

83.  poudarja, kako pomembno je, da v celoti začne veljati še neratificirani protokol o Sredozemskem morju iz leta 1994, ki zasleduje preprečevanje onesnaževanja morja zaradi raziskovanja in izkoriščanja;

84.  poziva Komisijo, naj dejavno sodeluje z drugimi državami, ki mejijo na morja EU, in zagotovi, da bo v regulativnih okvirih in pri nadzoru zagotovljena enaka raven varnosti;

85.  poziva EU, naj sodeluje z ustreznimi državami zunaj EU, tudi z njihovimi delavskimi organizacijami in organizacijami delodajalcev, katerih državljani izvajajo storitve na področju pridobivanja nafte in plina na morju v EU, da bi zagotovili, da bodo za podjetja s sedežem zunaj EU, ki delujejo v evropskih vodah, veljali delovni pogoji EU in njena zakonodaja na področju varnosti in zdravja pri delu;

86.  poziva Komisijo, naj začne razpravo o ureditvi na področju odgovornosti za okoljsko škodo in o finančnih jamstvih, pri katerih bi bile zajete tudi tretje države;

87.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju s partnerji in sosednjimi državami doseže posebno ureditev za dejavnosti na Arktiki, ob tem pa naj dosledno upošteva trajnost in nujnost dejavnosti na morju v tako ranljivem in edinstvenem okolju;

88.  zagovarja mednarodna dvostranska partnerstva v okviru akcijskih načrtov evropske sosedske politike, ki med drugim spodbujajo tretje države, da sprejmejo visoke varnostne standarde; spodbuja države, ki še niso v celoti uveljavile evropske sosedske politike, naj to storijo;

89.  podpira sisteme za prenos strokovnega znanja, ki jih uporablja industrija, zlasti za prenos znanja v države s slabše razvitim regulativnim okvirom;

o
o   o

90.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1) UL L 164, 30.6.1994, str. 3.
(2) UL L 348, 28.11.1992, str. 9.
(3) UL L 24, 29.1.2008, str. 8.
(4) UL L 175, 5.7.1985, str. 40.
(5) UL L 73, 14.3.1997, str. 5.
(6) UL L 156, 25.6.2003, str. 17.
(7) UL L 140, 5.6.2009, str. 114.
(8) UL L 143, 30.4.2004, str. 56.
(9) UL L 208, 5.8.2002, str. 1.
(10) UL L 394, 30.12.2006, str. 1.
(11) UL L 164, 25.6.2008, str. 19.
(12) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0352.
(13) UL L 206, 22.7.1992, str. 7.
(14) Global Industry Response Group, Svetovna industrijska skupina za odzivanje.
(15) Oil Spill response group, Skupina za odziv ob razlitju nafte.
(16) North Sea Offshore Authorities Forum, Forum organov, pristojnih za dejavnosti v Severnem morju.
(17) Konvencija OSPAR je veljaven pravni instrument, ki ureja mednarodno sodelovanje pri zaščiti morskega okolja v severovzhodnem Atlantiku.
(18) Združenje Offshore Cooperative Emergency Services (Skupne službe za ukrepanje ob izrednih dogodkih na morju) povezuje nacionalna združenja Danske, Nemčije, Irske, Nizozemske, Norveške in Združenega kraljestva.
(19) Direktiva Sveta 85/337/EGS (kakor je bila spremenjena).
(20) Direktiva Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL L 10, 14.1.1997, str. 13).
(21) Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (KOM(2010)0781).
(22) Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).
(23) Monitoring and Information Centre - Center za spremljanje in informiranje, ki ga upravlja Komisija.
(24) Sporočilo Komisije z naslovom „Znanje o morju 2020 – opazovanje in podatki o morju za pametno in trajnostno rast“ (KOM(2010)0461).
(25) KOM(2010)0494.
(26) Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L 143, 30.4.2004, str. 56).
(27) Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov