Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila ECB za leto 2010,

–  ob upoštevanju člena 284 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 15 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 1998 o demokratičnem nadzoru v tretji fazi EMU(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2010 o letnem poročilu ECB za leto 2009(2),

–  ob upoštevanju člena 119(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0361/2011),

A.  ker si je euroobmočje po negativni 4,2-odstotni rasti v letu 2009 v letu 2010 opomoglo z 1,7-odstotno rastjo BDP in se pričakuje, da bo ta leta 2011 zrasel še za 1,6 %, čeprav nekatera mednarodna telesa opozarjajo na možno upočasnitev svetovnega gospodarstva;

B.  ker se je povprečni javnofinančni primanjkljaj v euroobmočju z 0,7 % leta 2007 zvišal na 6,0 % BDP v letu 2010 in se je povprečna zadolženost ustavila na 85,1 % BDP, leta 2007 pa je bila 66,2 %, medtem ko zadolženost Združenih držav Amerike znaša 101,1 % BDP, zadolženost Japonske pa 212,71 % BDP;

C.  ker je povprečna letna stopnja inflacije po usklajenem indeksu cen življenjskih potrebščin (HICP) leta 2010 v euroobmočju znašala 1,6 % in je v tem letu rast M3 ostala na nizki povprečni stopnji 0,6 %;

D.  ker je Evropska centralna banka 10. maja 2010 napovedala, da bo Eurosistem s programom za trge vrednostnih papirjev začasno posegel na sekundarne trge javnega dolga v euroobmočju, knjižna vrednost opravljenih nakupov slednjih pa je v začetku septembra 2011 dosegla 129 milijard EUR; ker so bili ti vrednostni papirji kupljeni po znižani ceni;

E.  ker je ECB dne 4. junija 2009 sklenila, da bo začela izvajati program nakupa kritih obveznic na primarnih in sekundarnih trgih v vrednosti 60 milijard EUR, ki naj bi bil v celoti izveden do konca junija 2010;

F.  ker je imela Evropska centralna banka ob koncu leta 2010 480 milijard EUR vrednostnih papirjev, zavarovanih s premoženjem, in 360 milijard EUR netržnih finančnih instrumentov, obe kategoriji pa skupaj znašata 44 % njenih skupnih sredstev;

G.  ker lahko vztrajne govorice o prestrukturiranju dolga in vpliv tega na finančne trge in širše gospodarstvo spet povzročijo dodatno zamudo pri odpravi nestandardnih ukrepov Evropske centralne banke; vseeno meni, da bi bilo treba za upravljanje državnega dolga poiskati celovito, dolgotrajno rešitev, ki ne bi vključevala Evropske centralne banke;

H.  ker so obrestne mere v euroobmočju ostale na ravni 1 % vse leto 2010, potem pa so se aprila 2011 povečale za 25, julija 2011 pa ponovno za 25 osnovnih točk, tako da obrestna mera zdaj znaša 1,5 %;

I.  ker člen 282 PDEU določa, da je glavni cilj Evropske centralne banke vzdrževati stabilnost cen in da bi morala za njegovo uresničitev cilja podpirati splošne ekonomske politike, in ker je seznanjen tudi z delom Evropskega odbora za sistemska tveganja, ki deluje pod okriljem Evropske centralne banke;

Uvod

1.  je zadovoljen, da je bila Evropska centralna banka doslej kljub številnim makrofinančnim udarcem in nestabilnim cenam osnovnih proizvodov ter v času majhne rasti povprečnega BDP v Uniji izjemno uspešna pri ohranjanju inflacije HICP okrog 2 % ;

2.  izraža zaskrbljenost nad vplivom povečanja obrestne mere na rast v euroobmočju; dodaja, da bi to lahko oviralo že tako počasno okrevanje v euroobmočju, zlasti najšibkejših gospodarstev;

3.  poudarja, da je bila mesečna stopnja inflacije HICP od začetka leta 2010 nad 2 %, vendar so za monetarno politiko pomembni prihodnji obeti, ki kažejo na nizko raven, kar dokazuje visoko stopnjo verodostojnosti in neodvisnosti Evropske centralne banke;

4.  poudarja, da so se pred finančno krizo nevzdržno povečevali zasebni dolgovi, napihovali kreditni baloni in v nekaterih primerih povečali javni dolgovi in da so nastala tveganja z dolžniškimi baloni v zasebnem sektorju; poleg tega je povečanje državnega dolga posledica potrebe po reševanju zasebnega sektorja, zlasti finančnega;

5.  meni, da sta gibanje cen premoženja in rast kreditov v EU in državah članicah poleg indeksa HICP ključna kazalnika za učinkovito spremljanje finančne stabilnosti v EMU in širše v EU;

6.  ugotavlja, da je bil delež javnega dolga v razmerju do BDP v euroobmočju precej nižji od tistega v ZDA in na Japonskem;

7.  verjame v trdnost gospodarstva v euroobmočju in v pomen eura kot mednarodne valute;

8.  opozarja, da je glavni cilj Evropske centralne banke v skladu s členom 282 PDEU vzdrževati stabilnost cen ter da to prispeva k finančni stabilnosti in ustrezni likvidnosti na finančnih trgih; ugotavlja, da finančna nestabilnost povzroča resna tveganja za srednjeročno stabilnost cen in da ovira tekoče delovanje mehanizmov prenosa v monetarni politiki; pozdravlja oblikovanje Evropskega odbora za sistemska tveganja v okviru Evropske centralne banke dne 1. januarja 2011; čestita Evropski centralni banki za odločilno vlogo, ki jo je odigrala, ko je sprejela nujne ukrepe za vzdrževanje stabilnosti trga;

9.  poudarja, da lahko Svet po členu 127(6) PDEU z uredbami, sprejetimi v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom, ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Evropsko centralno banko, prenese na Evropsko centralno banko posebne naloge, ki se nanašajo na politike v zvezi z bonitetnim nadzorom kreditnih in drugih finančnih institucij, razen zavarovalnic;

10.  poudarja, da je odkup obveznic na sekundarnih trgih v tem obdobju izjemnih motenj v delovanju nekaterih tržnih sektorjev upravičen, če ima za cilj ponovno vzpostavitev denarne politike, ki bi delovala učinkovito; ugotavlja, da te programe odkupa dopolnjujejo programi za nevtraliziranje likvidnosti;

11.  je globoko zaskrbljen, ker se finančni pretresi v EU vztrajno ponavljajo ter se nadaljujejo velika makrofinančna neravnovesja med gospodarstvi v euroobmočju in deflacijski pritiski v številnih državah članicah v tem območju;

12.  opozarja, da vztrajno in celo naraščajoče pomanjkanje gospodarskega zbliževanja ostaja strukturni problem enotne monetarne politike v euroobmočju; poudarja, da se učinek monetarne politike močno razlikuje med državami članicami v euroobmočju; meni, da se bo ta neenak učinek monetarne politike glede na to, da je v več državah članicah večina posojil indeksiranih na kratkoročnih obrestnih merah, še povečalo, če bo Evropska centralna banka zviševala stopnje; je zato prepričan, da je potrebno skupno fiskalno upravljanje EU;

13.  poziva Komisijo, naj ustanovi evropsko bonitetno ustanovo ter oceni prednosti in slabosti začasne opustitve bonitetnih ocen v državah, za katere velja program gospodarskega prilagajanja EU/MDS; obžaluje tudi, da trenutno obstaja bonitetni oligopol, in poziva k ukrepom za okrepitev konkurence med bonitetnimi agencijami ter povečanje njihovega števila;

14.  poziva Komisijo, naj stori vse potrebno za vzpostavitev Evropskega denarnega sklada in tako zagotovi, da v prihodnji evropski kreditni politiki ne bo potrebe po sodelovanju Mednarodnega denarnega sklada, s čimer se bo zmanjšala odvisnost držav članic od drugih mednarodnih institucij in trgov;

15.  pozdravlja vstop Estonije v euroobmočje kot dokaz trdnosti projekta eura kot skupne valute;

16.  je zaskrbljen zaradi svetovnih denarnih gibanj in zunanje vrednosti eura, ker imajo nekonvencionalne likvidnostne injekcije v večini držav OECD precejšnje učinke prelivanja; je prepričan, da je za stabilnejši svetovni denarni sistem potrebno precej močnejše mednarodno usklajevanje;

Krizno upravljanje

17.  pozdravlja odločno in proaktivno naravnanost Evropske centralne banke v času krize od leta 2007, zlasti med pretresi na finančnih trgih v letih 2007, 2008 in 2010 ter v zadnjem času, poleti 2011, ko so bila nekatera večja gospodarstva EU v težavah zaradi nenehne neodločnosti držav članic, zaradi česar mora Evropska centralna banka prevzeti izrazito politično vlogo pri odzivanju na sedanjo dolžniško krizo;

18.  ugotavlja, da mora denarna politika prevzeti del odgovornosti za nastanek premoženjskih balonov, saj so se posojila v letih pred krizo nevzdržno povečala;

19.  jemlje na znanje predloge Evropske centralne banke o obvladovanju krize v zvezi z gospodarskim upravljanjem in mehanizmom za reševanje bank;

20.  obžaluje, da ni primernega gospodarsko političnega okvira EU za upravljanje krize ter da se pri tem upravljanju zelo obotavljajo Komisija in države članice, zlasti tiste, v katerih so potrebne reforme, in poziva Svet ter Komisijo, naj čim prej predložita celovite in daljnosežne ukrepe, ki so potrebni za ohranitev stabilnosti evra;

21.  je zaskrbljen zaradi nenehnih napetosti na trgih državnih obveznic euroobmočja, ki se kažejo v večanju razlik v obrestnih merah v zadnjih dveh letih; poudarja, da je imel beg na varno, ki so ga povzročili valovi panike med sedanjo finančno krizo, obsežne učinke izkrivljanja in je ustvaril drage negativne zunanje učinke; pozdravlja prizadevanja Evropske centralne banke, ki je poskušala s svojimi programi za trge vrednostnih papirjev zmanjšati pribitke v ranljivih državah članicah;

22.  je seznanjen s prestrukturiranjem grškega dolga s ponudbo usklajenih, prostovoljnih izmenjav v EU; meni, da zmanjšanje grškega dolžniškega bremena, ki je bilo dogovorjeno na vrhu 21. julija 2011, ni moglo povrniti vzdržnosti javnega dolga;

23.  ugotavlja, da se zmanjševanje finančnega vzvoda v delih zasebnega sektorja in večini držav članic nadaljuje, vendar je pretirana zadolženost v javnem sektorju še zelo razširjena, med drugim zaradi ukrepov za ublažitev posledic finančne krize;

24.  ponavlja, da se je pred izbruhom finančne krize delež javnega dolga v BDP v euroobmočju med letoma 1999 in 2007 zmanjšal z 72 % BDP na 67 % BDP in da so se nasprotno v istem obdobju močno povečale stopnje zadolženosti gospodinjstev, podjetij in stopnja finančnega vzvoda v finančnem sektorju; poudarja zlasti, da se je v istem obdobju zadolženost gospodinjstev v euroobmočju povečala z 52 % na 70 % BDP in da je dolg finančnih institucij njihov dolg povečal z manj kakor 200 % BDP na več kakor 250 %; priznava, da so bile nekatere države članice, kot sta Grčija in Italija, pomembne izjeme v tem splošnem trendu;

25.  ugotavlja, da stopnja finančnega vzvoda Evropske centralne banke, izmerjene s kapitalom in rezervami v razmerju do sredstev, hitro narašča, čeprav stopnje finančnega vzvoda ni mogoče uporabiti za centralne banke tako kot za komercialne; ugotavlja pa, da se je do sredine avgusta 2011 bilanca stanja Evropske centralne banke že zmanjšala za okoli 10 % od najvišje vrednosti, čeprav od tedaj hitro narašča; ugotavlja, da stopnja finančnega vzvoda Evropske centralne banke močno presega stopnje primerljivih centralnih bank z izjemo tistih, ki so izvajale programe za povečanje količine denarja v obtoku, kar velja na primer za centralno banko ZDA (Federal Reserve) in Banko Anglije (Bank of England), hkrati pa so bilance stanja drugih centralnih bank močno porasle;

26.  poudarja in pozdravlja dejstvo, da rast bilance stanja ECB ni povzročila inflacije; poudarja, da njena okrepljena vloga kot osrednja nasprotna stranka med bankami v euroobmočju, ki odraža začasno preusmeritev posredništva z medbančnega trga na Eurosistem ter povečanje njegovih sredstev v euroobmočju, ki bodo sčasoma zapadla; nadalje poudarja, da zagotavljanje likvidnosti solventnim bankam ne pomeni nujno povečanja ponudbe denarja, in ugotavlja, da so nestandardni ukrepi začasni; je prepričan, da je vso to dogajanje skupaj z zunanjimi dejavniki zagotovilo, da je inflacija vseskozi znašala okoli 2 %;

27.  ponovno opozarja na zaskrbljujoče pretirano zanašanje številnih bank euroobmočja na likvidnost, ki jo zagotavlja ECB, ker ni popolnoma delujočega medbančnega trga; je seznanjen, da je leta 2010 eurosistem sprejel 488 milijard EUR s premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev (ABS) za dodatno jamstvo, hkrati pa so bila merila za upravičenost s premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev v kreditnih operacijah eurosistema bistveno zaostrena, kar bi moralo voditi v postopno zmanjšanje tega zneska;

28.  poudarja, da je eurosistem zavrnil razkritje metode, uporabljane za določanje „teoretične cene“ oslabljenih sredstev, upravičenih za uporabo v njegovih likvidnostnih operacijah v okviru programa okrepljene kreditne podpore; poudarja, da je zato nemogoče preveriti, ali je ECB odigrala kvazifiskalno vlogo; zato ECB poziva, naj razkrije svoje metode vrednotenja, ki jih je uporabljala v vsem obdobju krize;

29.  poudarja, da je bila ECB glede na pomanjkanje pravega kriznega okvira za euroobmočje prisiljena prevzemati tveganja, ki ne spadajo v njen mandat;

30.  poziva ECB k večji odprtosti glede kakovosti in količine svojih vrednostnih papirjev, tudi s premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev, sprejetih kot dodatno jamstvo, ter drugih tržnih in netržnih vrednostnih papirjev, ki jih ima za monetarne namene, ter tistih, ki jih nima za monetarne namene;

31.  priznava potrebo po nestandardnih ukrepih na področju monetarne politike in se zaveda, da so začasni, vendar poziva k postopni opustitvi teh programov takoj, ko se bodo finančni trgi utrdili in kriza državniških dolgov odpravljena ter pod pogojem, da se vzpostavi okvir Skupnosti za ustrezno obravnavo finančne nestabilnosti; poziva, naj se z ukrepi vzpostavi bolj povezano gospodarsko upravljanje;

32.  poziva ECB, naj znotraj programa trgov vrednostnih papirjev vzpostavi mehanizem za diskontne stopnje, ki se ga lahko prilagodi, če večina agencij za ocenjevanje bonitete dodatno zniža vrednost vrednostnega papirja, da ECB na koncu ne bi imela v lasti preveč tveganih sredstev; poleg tega meni, da bi morala ECB preučiti možnost razširitve uporabe politike zahtevanja vsaj dveh dokazil o bonitetni oceni pred sprejetjem vrednostnega papirja kot dodatnega jamstva za vrednostne papirje, zavarovane s premoženjem, na vse druge vrste zavarovanja, pri katerih se trenutno zahteva samo ena bonitetna ocena; ECB tudi poziva, naj razvije svoj sistem ocenjevanja tveganj;

33.  poudarja, da so pogoji za banke, ki uporabljajo poravnalni sistem TARGET-2, in bolj na splošno programi za zagotavljanje likvidnosti ECB, zaskrbljujoči zaradi kreditnih tveganj za samo ECB; zato ECB poziva za več javnih in rednih objav podatkov o denarnih tokovih med centralnimi bankami euroobmočja, izmerjenih v poravnalnem sistemu Target-2, da se zagotovi večja preglednost in ustrezen pregled nad nedavnim dogajanjem, zato da teh tokov ne bi narobe razlagali kot redne transferje iz držav s presežki v države s primanjkljajem;

34.  je zaskrbljen zaradi močne neusklajenosti ročnosti dolgov in valute terjatev in obveznosti pri več sistemsko pomembnih bančnih institucij euroobmočja in takih, ki niso sistemsko pomembne;

35.  meni, da je v sedanjih izrednih razmerah nujno opredeliti in razkriti dodatne stroge pogoje za zagotavljanje likvidnosti s strani ECB, vključno z bonitetnimi pogoji, ki presegajo interna in nerazkrita pravila in odbitke v zvezi z dodatnimi jamstvi, ki so upravičena za njene operacije refinanciranja;

36.  poziva ECB, naj razišče, ali bi lahko bile zahteve po obveznih rezervah poleg obrestne mere dodaten instrument za ohranjanje finančne stabilnosti, ne da bi to ogrožalo okrevanje;

37.  ugotavlja, da je v ZDA in v EU ena od posledic denarnih politik, izvajanih pred in med krizo, oblikovanje naraščajoče krivulje donosa, ki bančnemu sistemu pomaga pri hitrejši rekapitalizaciji s pomočjo deponentov in kratkoročnih posojilodajalcev;

38.  poudarja dosleden in strog pristop, ki ga že več let zavzema ECB, da bi okrepila gospodarsko upravljanje v evropskem interesu;

Gospodarsko in finančno upravljanje

39.  poziva k vzpostavitvi makrobonitetnega nadzora finančnega sistema, ki bo bolj vključen v monetarno politiko in bo upošteval razlike med državami v euroobmočju in zunaj njega; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za razvoj celovitega analitičnega okvirja za skupno ocenjevanje učinkov makrobonitetne in denarne politike ter k nadaljnjem razvoju orodij makrobonitetne politike Evropskega odbora za sistemska tveganja, ob upoštevanju nacionalnih, pravnih in drugih posebnosti finančnih sistemov;

40.  poziva k znatni okrepitvi sredstev, ki so na voljo novemu sistemu za finančni nadzor, s čimer bi okrepili njegovo učinkovitost; poziva tudi k stalnem ocenjevanju učinkovitosti novega sistema za finančni nadzor s pomočjo ocen učinka in oceni možnosti za oblikovanje enotnega evropskega organa za finančni nadzor, ki bi združil sedanje evropske nadzorne organe in Evropski odbor za sistemska tveganja;

41.  poudarja potrebo po skupnem evropskem ministru za finance, po možnosti iz vrst Komisije, kar bi bilo v skladu s predlogom, ki ga je 2. junija 2011 v Aachnu predstavil Jean-Claude Trichet; je prepričan, da je treba ustrezno obravnavati vprašanje demokratične legitimnosti tega predloga; v zvezi s tem ugotavlja, da v monetarni uniji fiskalna politika ne zadeva le držav članic, temveč ima številne čezmejne vplive, in da je sedanja kriza prikazala omejitve popolnoma necentraliziranih fiskalnih politik; je prepričan, da bi moral biti skupni evropski minister za finance demokratično odgovoren Evropskemu parlamentu; poudarja, da nadaljnji tovrstni korak k fiskalni uniji na podlagi metode Skupnosti dolgoročno zahteva večjo demokratično zavezanost in morebitno spremembo Pogodbe, vendar priznava, da sedanji okvir kratkoročno omogoča trdnejše gospodarsko upravljanje;

42.  poudarja potrebo po enotni evropski zakladnici, da bi ECB razbremenili njene kvazifiskalne vloge; meni, da bi lahko to zakladnico ustanovili na podlagi spremembe Pogodbe EU;

43.  pozdravlja dejstvo, da je bila evropskemu mehanizmu za stabilnost omogočena pravica do nakupa državnih obveznic na sekundarnih trgih, kar bi v sedanjih okoliščinah za ECB pomenilo razbremenitev;

44.  v zvezi s tem obžaluje, da je bil evropski mehanizem za stabilnost ustanovljen zunaj ustanovnih pogodb EU, zato poziva Komisijo, naj predlaga stalni mehanizem za krizno upravljanje, ki bi temeljil na pravilih Skupnosti (npr. evropski denarni sklad);

45.  poudarja, da je nujno potrebno čimprejšnje izvajanje in uporaba določb paketa o gospodarskem upravljanju; v zvezi s tem poziva k doslednemu in uravnoteženemu izvajanju evropskega pakta za stabilnost in rast ter avtomatičnega mehanizma sankcij za države, ki bodo imele proračunske primanjkljaje;

46.  se veseli poročila, ki ga bo Komisija predložila do konca leta 2011, o vzpostavitvi sistema skupnega izdajanja evropskih državnih obveznic ali evropskih vrednostnih papirjev, za katere bo veljalo načelo skupne in solidarne odgovornosti, ki mu bodo po možnosti priloženi zakonodajni predlogi;

Zunanja razsežnost

47.  ker ECB, Mednarodni denarni sklad in Komisija sodelujejo pri misijah v nekaterih državah članicah, poziva Komisijo, naj pripravi predloge za enotno zunanje predstavništvo euroobmočja v skladu s členom 138 PDEU, zlasti v Mednarodnem denarnem skladu;

Preglednost in odgovornost

48.  priporoča, naj ECB okrepi preglednost nad svojim delom, da bi povečala svojo legitimnost in predvidljivost; ponavlja svoj večkratni poziv za objavo zapisnikov sej sveta ECB;

49.  v skladu s poročilom Računskega sodišča poziva k večji preglednosti in odgovornosti pri dokumentiranju odločitev v zvezi s postopki zaposlovanja ter plačami in dodatki;

50.  pozdravlja zavezanost ECB svoji odgovornosti Evropskemu parlamentu in poudarja zelo konstruktivno vlogo, ki jo je ECB odigrala na najvišji ravni in prek svojega osebja v postopku soodločanja;

o
o   o

51.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Euroskupini in Evropski centralni banki.

(1) UL C 138, 4.5.1998, str.177. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0418.