Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o boju proti HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah v obdobju 2009–2013 (KOM(2009)0569),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o na pravicah temelječem pristopu k odzivu EU na HIV/aids(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2008 o virusu HIV/aidsu: zgodnje odkrivanje in zgodnje zdravljenje(2),

–  ob upoštevanju politične deklaracije o virusu HIV/aidsu, ki je bila sprejeta na srečanju na visoki ravni o virusu HIV/aidsu generalne skupščine Združenih narodov leta 2011,

–  ob upoštevanju rimske izjave, sprejete na mednarodni konferenci združenja za aids leta 2011, v kateri se poziva, da je treba več sredstev nameniti za iskanje učinkovitega zdravila za virus HIV,

–  ob upoštevanju strategije UNAIDS za obdobje 2011–2015 in strategije o virusu HIV/aidsu za obdobje 2011–2015, ki jo je sektor za svetovno zdravje pripravil za skupščino Svetovne zdravstvene organizacije ter v kateri so opredeljeni obstoječi in dogovorjeni svetovni cilji, ki naj bi spodbudili države k načrtovanju odzivov na virus HIV/aids do leta 2015;

–  ob upoštevanju evropskega akcijskega načrta o virusu HIV/aidsu za obdobje 2012–2015 Svetovne zdravstvene organizacije, ki obravnava sedanje stanje epidemije virusa HIV/aidsa v Evropi in določa učinkovit odziv nanjo,

–  ob upoštevanju dublinske deklaracije o partnerstvu za boj proti virusu HIV/aidsu v Evropi in Srednji Aziji, sprejete na ministrski konferenci z naslovom „Premostimo ovire – partnerstvo za boj proti virusu HIV/aidsu v Evropi in Srednji Aziji“, ki je potekala od 23. do 24. februarja 2004 v okviru irskega predsedovanja EU,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega centra za nadzor bolezni za leto 2010 o napredku pri izvajanju dublinske deklaracije o partnerstvu za boj proti virusu HIV/aidsu v Evropi in Srednji Aziji,

–  ob upoštevanju smernic iz leta 2010 za testiranje na virus HIV Evropskega centra za nadzor bolezni o tem, kako je mogoče v državah članicah opravljati testiranja na virus HIV,

–  ob upoštevanju evropskega okvira politike Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2010 o širitvi testiranja na virus HIV in svetovanja v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije,

–  ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je bilo na podlagi poročila Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni o spremljanju virusa HIV za leto 2010 v državah Evropske unije in Evropskega gospodarskega prostora leta 2009 ugotovljenih 25 917 novih primerov okužb z virusom HIV;

B.  ker se je leta 2009 v EU in sosednjih državah z virusom HIV okužilo 161 000 oseb, s čimer se je po podatkih organizacije UNAIDS in Svetovne zdravstvene organizacije število vseh oseb s tem virusom povzpelo na več kot 2,2 milijona;

C.  ker število okuženih z virusom HIV, zlasti v vzhodni Evropi, zaskrbljujoče hitro narašča;

D.  ker se ženske kljub izboljšanju dolgoročnega zdravljenja in prognoze zaradi kompleksne narave virusa HIV še vedno soočajo s posebnimi izzivi, ki jih je v običajnem zdravstvenem varstvu zlahka mogoče spregledati, in zanje tako med diagnozo in učinkovito zdravstveno nego, o kateri bi bile primerno obveščene, ni primerno poskrbljeno(3);

E.  ker je aids bolezen, ki jo je mogoče v celoti preprečiti, in ker so v prizadevanjih za preprečevanje širjenja virusa HIV najbolj pomembni primarni preventivni ukrepi, s katerimi se zagotovijo informacije, usposabljanje, storitve in proizvodi, ki so potrebni za zaščito ljudi pred prenašanjem virusa HIV in spodbujajo varnejše vedenje;

F.  ker v EU po oceni Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni 30 % oseb okuženih z virusom HIV ne ve, da ima ta virus, okužba pa se v polovici primerov ugotovi šele v pozni fazi, ko je zdravljenje manj učinkovito, s čimer se po nepotrebnem poveča tveganje za obolevnost, smrtnost in prenos virusa;

G.  ker je pri osebah z neugotovljeno okužbo 3,5-krat večja verjetnost za prenos virusa HIV kot pri tistih, pri katerih je bil ugotovljen;

H.  ker velik delež okužb z virusom HIV ostaja neodkrit; ker veliko ljudi ne ve, da so seropozitivni in to ponavadi odkrijejo šele, ko zbolijo za boleznijo, povezano z virusom HIV/aidsom;

I.  ker je treba opozoriti na vprašanje sočasne okužbe, zlasti s tuberkulozo ter virusnima hepatitisoma B in C in njihovimi zapleti; ker sta pri ljudeh, okuženih z virusom HIV, tuberkuloza in virusni hepatitis zelo pogosta in napredujeta hitreje ter povzročata veliko večjo obolevnost in smrtnost; ker se ocenjuje, da je na primer v zahodni Evropi 30 % ljudi z virusom HIV okuženih tudi s hepatitisom C in ker je v vzhodni Evropi ta delež še večji;

J.  ker je Evropski parlament marca 2007 v pisni izjavi priznal, da je obseg neugotovljenih primerov hepatitisa C velik zdravstveni problem EU in da se hepatitis C razvije hitreje pri ljudeh, ki so že okuženi z virusom HIV, zato je celovito in zgodnje ugotavljanje okužbe še pomembneje;

K.  ker je verjetnost okužbe z virusom HIV ob prisotnosti drugih spolno prenosljivih bolezni, kot so gonoreja, klamidija, herpes in sifilis, veliko večja;

L.  ker se je na podlagi nedavnih poskusov izkazalo, da je lahko ob zgodnjem zdravljenju kužnost bolnikov in prenosljivost virusa HIV tudi do 96 % manjša;

M.  ker so med državami članicami velike razlike glede dostopa do storitev preprečevanja okužb z virusom HIV, zdravljenja, oskrbe in podpore na tem področju;

N.  ker se z uporabo okuženega pribora za injiciranje med intravenoznimi uživalci drog v številnih vzhodnoevropskih državah virus HIV še hitreje širi;

O.  ker je za obravnavanje epidemije čim prej potrebno čezmejno in interdisciplinarno sodelovanje;

P.  ker je popolno sodelovanje civilne družbe bistveno, da bi ogroženi in marginalizirani populaciji zagotovili zdravljenje okužbe z virusom HIV in s tem povezane storitve;

Q.  ker je treba posebno pozornost nameniti vprašanjem, s katerimi se soočajo sosednje države, saj virusa HIV/aidsa in drugih spolno prenosljivih bolezni ni mogoče zadržati znotraj državnih mej, kot je poudarjeno v tehničnem poročilu Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni („Hepatitis B and C in the EU neighbourhood: prevalence, burden of disease and screening policies“);

R.  ker je popolno varstvo človekovih pravic oseb, okuženih z virusom HIV, bistveno za vse vidike odzivanja na virus HIV;

S.  ker so osebe, okužene z virusom HIV na splošno, zlasti pa osebe iz ranljivih skupin (istospolno usmerjeni moški, intravenozni uživalci drog), nenehno žrtve socialne izključenosti, stigmatiziranja in diskriminacije na podlagi okužbe z virusom HIV, pa tudi molka in zanikanja glede okužbe ter nespoštovanja njihovih temeljnih človekovih pravic, kar še naprej ovira preprečevanje okužbe z virusom HIV ter nego in zdravljenje;

T.  ker programi za preprečevanje okužbe z virusom HIV, zdravljenje, nego in pomoč niso oblikovani tako, da bi ustrezali ali bili dostopni invalidom;

U.  ker je treba poleg trajnega vlaganja v raziskave in razvoj novih tehnologij za preventivo čim prej oblikovati celovit preventivni pristop in ga izvajati;

V.  ker ne bi smeli dopustiti, da bi gospodarska in finančna kriza negativno vplivala na zdravstveni sektor, kar bi med drugim pomenilo manj naložb na področjih, ki so bistvena za boj proti virusu HIV/aidsu;

W.   ker težke gospodarske razmere ogrožajo financiranje programov proti virusu HIV/aidsu;

X.  ker se virus HIV v EU najpogosteje prenaša pri spolnem odnosu med moškima, prenos pri heteroseksualnem stiku, zlasti med posamezniki iz držav s splošno epidemijo virusa HIV, pa je na drugem mestu;

Y.  ker je neenakost spolov eden od vzrokov za epidemijo virusa HIV in ker gre skoraj polovici novih prijavljenih primerov okužbe z virusom HIV v sosednjih državah EU za ženske;

Z.  ker so dekleta vse bolj izpostavljena virusu HIV, skoraj 45 % vseh novih okužb namreč predstavljajo ženske, stare od 15 do 24 let;

AA.  ker se je nujno treba zavzemati za krepitev ter širitev politike in programov na področju povezovanja spolnega in reprodukcijskega zdravja in pravic ter virusa HIV, tako da se programi za preprečevanje okužbe z virusom HIV/aidsa vključijo v programe o spolnem in reprodukcijskem zdravju in pravicah, s čimer bo preprečevanje okužbe z virusom HIV/aidsa sestavni del spolne in reproduktivne zdravstvene oskrbe;

AB.  ker se ženske zaradi svoje omejene vloge pri odločanju, pomanjkanju nadzora nad finančnimi sredstvi, omejene mobilnosti in odgovornosti za skrb otroka bolj pogosto srečujejo z ovirami pri dostopu do storitev za preprečevanje okužbe z virusom HIV, zdravljenje in nego;

1.  poziva Komisijo in Svet, naj uresničita predloge iz sporočila o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2009–2013 ter spremljajoči akcijski načrt za:

2.  opozarja, da se je treba boriti proti virusu HIV, ne pa proti ljudem, ki so z njim okuženi;

3.  poziva Svet, naj pokaže politično vodstvo pri obravnavanju trajne epidemije virusa HIV v Evropi, oblikuje akcijske načrte proti temu virusu za vsako državo posebej in s političnim dialogom, gradnjo tehničnih zmogljivosti in spodbujanjem vključevanja civilne družbe podpre učinkovit odziv na virus HIV v sosednjih državah;

4.  poziva Komisijo in Svet, naj priskrbita potrebna sredstva, da se zagotovi pravičen dostop do preprečevanja okužbe z virusom HIV, testiranja, zdravljenja, nege in pomoči, odpravijo stigmatiziranje in drugi načini oviranja pravočasnega dostopa do svetovanja, testiranja in nege v zgodnji fazi, povečajo vlaganja v raziskave pri iskanju učinkovitega zdravila ter izboljšajo instrumenti in ukrepi za obravnavanje sočasnih okužb, kot so tuberkoloza ali hepatitis B in C, med drugim z boljšim dostopom do testiranja in dejanskim dostopom do zdravljenja;

5.  poziva države članice, naj z izboljšanjem ugotavljanja hepatitisa C, tuberkuloze in drugih sočasnih okužb ter dostopa do zdravljenja teh okužb zmanjšajo tveganje sočasnih okužb, pri čemer naj priznajo, da je bistven ukrep za zajezitev epidemije virusa HIV/aidsa prilagoditev zdravljenja in nege potrebam žensk;

6.  poziva Komisijo in Svet, naj s testi na podlagi dokazov in povezanimi strategijami zdravljenja spodbujata zgodnje ugotavljanje in nego;

7.  poziva države članice, naj spodbujajo in podpirajo nadaljnja vlaganja v raziskave novih tehnologij za preventivo, ki jih bodo uporabljale in upravljale ženske, tudi antibiotikov;

8.  poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bosta civilna družba in akademska raziskovalna skupnost vključeni v vse faze izvrševanja predlogov iz sporočila o odzivu EU na virus HIV/aids in njegovega akcijskega načrta;

9.  ponovno zatrjuje, da bi morali biti vsi ljudje z virusom HIV/aidsom deležni najboljših razpoložljivih standardov nege in zdravljenja, ne glede na poreklo, državljanstvo, prepričanje, starost, spol, spolno usmerjenost, vero ali kateri koli drug status, pri čemer je treba dosledno upoštevati načelo zasebnosti in zaupnosti;

10.  poziva Komisijo, naj oblikuje skupno delovanje EU in izhodišča za spodbujanje doslednega spoštovanja človekovih pravic ter pristope, temelječe na človekovih pravicah, za obravnavanje politik proti virusu HIV/aidsu, vključno s kampanjami ozaveščanja, s katerimi bi odpravili stigmatiziranje in diskriminiranje oseb z virusom HIV/aidsom;

11.  poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bodo odpravile diskriminacijo oseb z virusom HIV/aidsom, spodbudile spoštovanje ter varstvo vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer naj posebno pozornost namenijo vsem tistim, ki so izpostavljeni virusu HIV ali so z njim okuženi, ter naj pregledajo zakonodajo in politike, ki onemogočajo učinkovite programe proti virusu HIV, in naj poskrbijo, da bodo ljudje z virusom HIV/aidsom sodelovali pri oblikovanju politik proti diskriminaciji in bili pri tem zastopani; poudarja, da je treba pri odpravljanju diskriminacije upoštevati vidik spola, da se vzpostavi celovit pristop k virusu HIV/aidsu;

12.  ugotavlja, da lahko organizacije delodajalcev in delavske organizacije v partnerstvu z vladami ogromno prispevajo k preprečevanju širjenja virusa HIV/aidsa ter pomagajo delavcem s tem virusom oziroma z njim povezano boleznijo;

13.  poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi odpravile diskriminiranje oseb z virusom HIV/aidsom pri dostopu, pogojih in stroških zdravstvenega zavarovanja;

14.  poziva države članice, naj poskrbijo, da bo v vseh nacionalni programih in strategijah o aidsu spolno in reprodukcijsko zdravje tesno povezano s storitvami v zvezi z virusom HIV, kar je bilo poudarjeno v Cochranovem pregledu(4) ter potrjeno na 42. zasedanju komisije Združenih narodov o prebivalstvu in razvoju, ki spremlja izvajanje delovnega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju;

15.  ugotavlja, da bi morali v preventivne ukrepe še posebej vključiti ustrezno informiranje in spolno vzgojo, informacije o dostopu do različnih vrst zaščite, kot so moški in ženski kondomi, ter krepitev pravic in neodvisnosti žensk, ko gre za spolne odnose;

16.  poudarja, da stigmatiziranje in diskriminacija zelo otežujeta preprečevanje širjenja virusa HIV/aidsa;

17.  pozdravlja zaveze, sprejete na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov na visoki ravni o virusu HIV/aidsu leta 2011, zlasti cilj, da bi do leta 2015 zagotovili zdravljenje 15 milijonom okuženih z virusom HIV po svetu in da bi število novih okužb s tem virusom do takrat zmanjšali za 50 %;

18.  pozdravlja poziv Združenih narodov k nadaljnjemu financiranju programov proti virusu HIV;

19.  pozdravlja poziv Združenih narodov farmacevtskim družbam, naj s posebnim poudarkom na stroškovno učinkovitih metodah, zlasti z uporabo generičnih zdravil, pravočasno zagotovijo cenovno sprejemljiva, kakovostna in učinkovita sredstva proti retrovirusom;

20.  poziva Komisijo in Svet, naj uvedeta potrebne spremembe za izpolnitev obveznosti iz politične deklaracije o virusu HIV/aidsu s posebnega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov;

21.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj izpolnijo svoje obveznosti do svetovnega sklada za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji in naj še naprej podpirajo delo v okviru tega sklada v državah v razvoju;

22.  poziva Komisijo in Svet, naj omogočita dostop do kakovostnih celovitih storitev spolne in reproduktivne zdravstvene oskrbe; meni, da bi morala ta oskrba med drugim zajemati zaupno in prostovoljno svetovanje, testiranje in zdravljenje okužb z virusom HIV ter vseh drugih spolno prenosljivih okužb, preprečevanje nenačrtovanih zanositev, pravičen in cenovno sprejemljiv dostop do kontracepcije, tudi kontracepcije v sili, varno in zakonito prekinitev nosečnosti, vključno z nego po tem postopku, ter nego in zdravila za preprečevanje vertikalnega prenosa okužbe z virusom HIV, na primer okužbe partnerja in otrok;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, generalnemu sekretarju Združenih narodov, organizaciji UNAIDS, Svetovni zdravstveni organizaciji in vladam držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0284. (2) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 62. (3) Svetovna zdravstvena organizacija: „Neenakost spolov in virus HIV“, http://www.who.int/gender/hiv_aids/en/ (4) http://www.unfpa.org/webday/site/global/shared/documents/publications/2008/linkages_evidence.PDF.