Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 7. julij 2011 - Strasbourg
Evropsko leto aktivnega staranja (2012) ***I
 Razmere v Siriji, Jemnu in Bahrajnu v okviru razmer v arabskem svetu in Severni Afriki
 Zunanje politike EU v prid demokratizaciji
 Priprave na decembrske volitve v dumo Ruske federacije
 Spremembe v zvezi s Schengnom
 Pristop Evropskega parlamenta k izvajanju členov 9 in 10 Protokola št. 1 k Lizbonski pogodbi o parlamentarnem sodelovanju na področju na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) in skupne varnostne in obrambne politike (SVOP)
 Program razdeljevanja hrane najbolj ogroženim osebam v Uniji
 Napredek na področju boja proti minam
 Demokratična republika Kongo, množična posilstva v provinci Južni Kivu
 Indonezija in napadi na manjšine
 Indija, zlasti smrtna kazen za Davinderja Pala Singha

Evropsko leto aktivnega staranja (2012) ***I
PDF 273kWORD 38k
Resolucija
Besedilo
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu aktivnega staranja (2012) (KOM(2010)0462 – C7-0253/2010 – 2010/0242(COD))
P7_TA(2011)0332A7-0061/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2010)0462),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 153(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0253/2010),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za proračun glede finančne združljivosti predloga,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. oktobra 2010(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 18. maja 2011, da bo Svet odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 55 in 38 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenj Odbora za regionalni razvoj ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A7-0061/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.   odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 7. julija 2011 z namenom sprejetja Sklepa št. .../2011/EU Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami (2012)

P7_TC1-COD(2010)0242


(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu št. 940/2011/EU.)

PRILOGA

Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije v zvezi s proračunom

Kot pri členu 5b je finančni okvir za izvajanje evropskega leta najmanj 5 000 000 EUR. 2,3 milijona EUR bo porabljenega iz proračuna za leto 2011, brez uporabe razpoložljivih razlik, zlasti za financiranje komunikacijskih dejavnosti in konferenc EU za evropsko leto, ter najmanj 2,7 milijonov EUR, ki bodo prerazporejeni iz obstoječih sredstev brez uporabe razpoložljivih razlik, bo rezervirano in zabeleženo v proračunski vrstici v osnutku proračuna za leto 2012.

(1) UL C 51, 17.2.2011, str. 55.


Razmere v Siriji, Jemnu in Bahrajnu v okviru razmer v arabskem svetu in Severni Afriki
PDF 300kWORD 82k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o razmerah v Siriji, Jemnu in Bahrajnu glede na splošne razmere v arabskem svetu in Severni Afriki
P7_TA(2011)0333RC-B7-0389/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih preteklih resolucij o Siriji, Jemnu in Bahrajnu, zlasti resolucije o razmerah v Siriji, Bahrajnu in Jemnu z dne 7. aprila 2011(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2011 o odnosih Evropske unije s Svetom za sodelovanje v Zalivu(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije o reviziji evropske sosedske politike – južni sklop z dne 7. aprila 2011(3),

  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice o Siriji 18., 22., 24. in 26. marca, 23. aprila ter 6. in 11. junija 2011; o Jemnu 10., 12. in 18. marca, 27. aprila, 11., 26. in 31. maja ter 3. junija 2011 in o Bahrajnu 10., 12. in 18. marca, 3. maja in 1. julija 2011,

  ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice o Siriji v imenu EU 29. aprila 2011,

  ob upoštevanju skupnega sporočila z dne 25. maja 2011 o novem odzivu na spremembe v sosedstvu, ki dopolnjuje skupno sporočilo o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja z dne 8. marca 2011,

–  ob upoštevanju izjave o južnem sosedstvu, ki jo je Evropski svet dal na svojem zasedanju 23. in 24. junija 2011,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta za človekove pravice o Siriji z dne 29. aprila 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta 2011/273/CFSP z dne 9. maja 2011, 2011/302/CFSP z dne 23. maja 2011 in 2011/367/CFSP z dne 23. junija 2011 o Siriji,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 23. maja in 20. junija 2011,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN o Siriji. z dne 3. junija 2011,

–   ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna o kaznih, izrečenih proti 21 bahrajnskim političnim aktivistom, zagovornikom človekovih pravic in opozicijskim voditeljem z dne 23. junija 2011,

  ob upoštevanju predhodnega poročila visoke komisarke OZN za človekove pravice 14. junija 2011 o Siriji,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1990,

–   ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1975,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz leta 2004, posodobljenih leta 2008,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker so miroljubni protestniki v državah Severne Afrike in Bližnjega vzhoda izrazili legitimne demokratične težnje in močno željo po političnih, gospodarskih in socialnih reformah, s katerimi bi dosegli resnično demokracijo, se borili proti korupciji in nepotizmu ter zagotovili spoštovanje pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zmanjšali socialne neenakosti in ustvarili boljše gospodarske in socialne razmere,

B.  ker skupno sporočilo z dne 25. maja 2011 o novem odzivu na spreminjajočo se sosesko vzpostavlja nov pristop, ponovno pregleda izvajanje osnovnih načel zunanjega delovanja Unije, namreč univerzalne vrednote človekovih pravic, demokracije in pravne države, ki so v središču sosedske politike, ter obenem odraža potrebo po tem, da EU podpre demokratične spremembe v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu,

Sirija

C.  ker se od začetka krize v Siriji marca 2011 nasilje stopnjuje, varnostne sile pa se na nenehne demonstracije odzivajo z množičnimi aretacijami in vse bolj brutalno, pri čemer je samo v provinci Dara življenje izgubilo več kot 400 civilistov, na vsem ozemlju Sirije pa več kot tisoč,

D.  ker so videoposnetki, ki so bili nedavno predvajani po vsem svetu, pokazali vznemirljive posnetke samovoljno pridržanih sirskih otrok, ki so bili žrtve mučenja ali grdega ravnanja, ki je v nekaterih primerih, kot v tragičnem primeru 13-letnega dečka Hamza Al Katiba, vodilo v njihovo smrt; ker je poleg tega uporaba pravega streliva nad protestniki povzročila smrt najmanj 30 otrok, kakor je 31. maja 2011 poročala agencija OZN za otroke UNICEF;

E.  ker je predsednik Bašar Al Asad v svojem tretjem nagovoru 20. junija 2011 dejal, da bi nacionalni dialog oblikoval prihodnost Sirije; ker oblasti kljub večkrat izraženim zavezam k uresničevanju političnih reform in sprememb v Siriji niso sprejele verodostojnih ukrepov, da bi te zaveze izpolnile; ker so organizacije za človekove pravice zabeležile več kot 800 primerov prisilnih izginotij in 11.000 primerov samovoljnega priprtja,

F.  ker je Svet 23. junija 2011 glede na resnost razmer v Siriji sprejel sklep in uredbo o uvedbi omejitvenih ukrepov še proti sedmim osebam, dodanim na seznam, ki je bil sprejet 9. maja 2011, ter posebnih ukrepov, kot so prepoved izdaje vizuma in zamrznitev premoženja, in embarga na orožje in opremo, ki bi se ju lahko uporabilo za notranje zatiranje, proti štirim subjektom, povezanim s sirskim režimom,

G.  ker pridružitveni sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Sirsko arabsko republiko na drugi ni bil podpisan; ker se s podpisom tega sporazuma na zahtevo Sirije odlaša že od oktobra 2009, Svet pa je že sklenil, da ne bo sprejel nadaljnjih ukrepov; ker je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin bistveni del tega sporazuma,

H.  ker obstaja resna nevarnost stopnjevanja nasilnih napadov s strani ekstremističnih skupin, vključno z oboroženimi džihadskimi skupinami; ker je pomembno zagotoviti zaščito posameznih verskih skupnosti v Siriji, vključno s številnimi iraškimi begunci, ki so prišli v to državo,

I.  ker so varnostne sile po zasedbi Dare začele obsežno vojaško operacijo in množične samovoljne aretacije v okoliških mestih ; ker se ocenjuje, da je 12.000 Sircev iz Džisr Al Šugurja in okoliških področij prečkalo sirsko-turško mejo zaradi strahu pred nasiljem varnostnih sil, in ker jih po podatkih Rdečega polmeseca še 17.000 čaka na prečkanje;

Jemen

J.  ker razmere v Jemnu po več mesecih nasilja in nemirov ostajajo zelo zaskrbljujoče, zaradi česar je jemensko prebivalstvo močno trpelo – veliko število jih izgubilo življenje in utrpelo hude poškodbe, demonstranti so bili zaprti, gospodarska in politična kriza v državi pa se je poostrila,

K.  ker je Svet za sodelovanje v Zalivu začel izvajati načrt za miroljuben prenos oblasti, ki ga predsednik Jemna Ali Abdulah Saleh ni podpisal,

L.  ker je bil predsednik Saleh med nedavnimi napadi na njegovo posestvo 3. junija 2011 hudo poškodovan in se sedaj zdravi v Savdski Arabiji; ker je oblast začasno prevzel podpredsednik Abd Rabu Mansur Hadi,

M.  ker je Jemen najrevnejša država na Bližnjem vzhodu z zelo razširjeno podhranjenostjo, s pojemajočo zalogo nafte, z naraščajočim prebivalstvom, s šibko osrednjo vlado, z vedno večjim pomanjkanjem vode in le malo naložbami v državno gospodarstvo; ker obstajajo resni pomisleki, da bo jemenska država razpadla, v njej od februarja traja šibko premirje, s šiitskimi uporniki na severu, separatističnim gibanjem na jugu in številnimi pripadniki Al Kajde, ki domnevno uporabljajo Jemen kot zatočišče,

Bahrajn

N.  ker so bile nacionalne izredne varnostne razmere v Bahrajnu 1. junija 2011 preklicane in je kralj Hamad Bin Isa Al Kalifa pozval k nacionalnemu dialogu, ki je začel 2. julija 2011;

O.  ker je kralj Hamad Bin Isa Al Kalifa 29. junija 2011 ustanovil neodvisno komisijo z mednarodnim neodvisnim elementom, da bi preiskal kršitve človekovih pravic med nedavnim vladnim zatiranjem demonstrantov, ki so zahtevali reforme,

P.   ker je bahrajnsko sodišče za nacionalno varnost (vojaško sodišče) 22. junija 2011 napovedalo svojo sodbo zoper 21 bahrajnskih opozicijskih aktivistov, vključno s sedmimi, ki jim je sodilo v nenavzočnosti; ker je bilo osem opozicijskih aktivistov zaradi „načrtovanja strmoglavljenja vlade“ obsojenih na dosmrtno, trinajst pa na petnajstletno zaporno kazen; ker so bili med nedavnimi demonstracijami za reforme priprti mnogi drugi politični aktivisti, borci za človekove pravice in novinarji, ki so bili po poročanjih organizacij za človekove pravice žrtve mučenja, slabega ravnanja in nadlegovanja,

Q.  ker je 22. maja 2011 pritožbeno sodišče za nacionalno varnost potrdilo smrtno obsodbo za Alija Abdulaha Hasana Al Sankisa in Abdulaziza Abdulrido Ibrahima Huseina zaradi uboja dveh policistov med protivladnimi demonstracijami v Bahrajnu; ker je bila usmrtitev preložena na september,

R.   ker je 47 bahrajnskih zdravnikov in medicinskih sester obtoženih zaradi „ščuvanja k nasilnemu strmoglavljenju režima“ in jim bo sodilo bahrajnsko vojaško sodišče; ker je to zdravstveno osebje ravnalo v skladu s poklicno dolžnostjo in enako zdravilo vse ranjence,

S.   ker so bile na zahtevo bahrajnske vlade v to državo napotene tuje sile po vodstvom Sveta za sodelovanje v Zalivu,

1.  ostro obsoja nesorazmerno uporabo sile proti miroljubnim protestnikom s strani režimov in obžaluje veliko število ubitih in ranjenih; izraža sožalje družinam žrtev in ranjenih; poziva k takojšnjemu prenehanju prelivanja krvi in izpustitvi vseh, ki jim je bila vzeta prostost; poziva k preiskavi ubojev, odvzemov prostosti in domnevnega mučenja;

2.   občuduje ljudi, ki so izkazali pogum v mirnem boju za demokratične spremembe, zlasti ženske, ki so bile in pogosto ostajajo v ospredju demonstracij;

3.   poziva politično vodstvo arabskih držav, naj izpolnjuje svoje zaveze ter naj se nemudoma in brezpogojno vključijo v odprt in konstruktiven dialog, v katerem bodo sodelovale vse demokratične politične stranke in gibanja ter predstavniki civilne družbe, pri čemer bo cilj utreti pot resnični demokraciji ter izvajanju realnih, ambicioznih in pomembnih institucionalnih, političnih, gospodarskih in socialnih reform, ki so bistvene za dolgoročno stabilnost in razvoj v teh državah in vsej regiji;

Sirija

4.  ostro obsoja naraščanje nasilja v Siriji in nenehno resno kršenje človekovih pravic, tudi obleganje številnih mest, na primer Dare, Džisr Al Šugurja in Hame, masovne aretacije, zunajsodne poboje, samovoljne pripore ter domnevna prisilna izginotja in mučenje;

5.  obžaluje razglasitev izrednih razmer 21. aprila 2011, pa tudi, da niso bile izvedene reforme, ki jih je obljubil predsednik Asad, in da so politični zaporniki kljub njegovi nedavni napovedi splošne pomilostitve še vedno v zaporu; poziva sirske oblasti, naj nemudoma nehajo oblegati prizadeta mesta, humanitarnim agencijam in delavcem pa omogočijo takojšen in neoviran dostop do njih;

6.   poziva sirske oblasti in predsednika Bašarja Al Asada, naj konča pobijanje neoboroženih protestnikov, takoj izpusti vse pridržane demonstrante, novinarje, zagovornike človekovih pravic in politične zapornike, poziva k pritegnitvi vseh demokratičnih sil in akterjev civilne družbe ter k takojšnjemu in resničnemu političnemu procesu, saj bi to pripomoglo k demokratični tranziciji v Siriji na osnovi konkretnega načrta temeljnih reform, spoštovanja človekovih pravic in pravne države;

7.  poziva sirske oblasti, naj dovolijo tujemu tisku v državo, da bi preveril vse trditve o „oboroženih tolpah skrajnežev“, ki da streljajo na varnostne sile, saj režim s tem opravičuje vse to nesprejemljivo prelivanje krvi; sirske oblasti tudi poziva, naj polno sodelujejo z uradom visoke komisarke za človekove pravice in drugimi mehanizmi OZN ter naj jim zagotovijo neoviran dostop;

8.   zahteva od sirskih oblasti, naj nemudoma izpustijo vse otroke, aretirane med dušenjem demonstracij oziroma podobnimi dogodki, naj skrbno raziščejo vse prijavljene primere nasilja nad otroki in se vzdržijo nadaljnjih aretacij otrok oziroma vseh kršitev otrokovih pravic;

9.  pozdravlja odločitev Sveta, da bi uvedel stroge ukrepe proti Siriji in vsem odgovornim za nasilje proti civilnemu prebivalstvu, ustavil vse priprave za nove programe dvostranskega sodelovanja in zamrznil potekajoče dvostranske programe s sirskimi oblastmi v evropskem sosedskem in partnerskem instrumentu in instrumentu MEDA, da bo pozval Evropsko investicijsko banko, naj ne odobri novih operacij financiranja v tej državi, da bo glede na dogajanje razmislil o ustavitvi nadaljnje pomoči Siriji in da ne bo nadaljeval dela za pridružitveni sporazum s to državo; podpira sklope pametnih ukrepov, ki jih je sprejel Svet, in ga poziva, naj prevzame odločno diplomatsko pobudo, da bi tudi druge države sprejele podobne sankcije; meni, da bi moral Svet še naprej širiti usmerjene sankcije na vse osebe in subjekte, povezane z režimom, da bi jih ošibili in osamili ter utrli pot za demokratično tranzicijo;

10.  močno podpira diplomatska prizadevanja EU in njenih mednarodnih partnerjev, da bi varnostni svet OZN obsodil nasilje, do katerega prihaja v Siriji, zavrnil nekaznovanost in pozval sirske oblasti k podpiranju legitimnega stremljenja sirskega naroda; obžaluje, da ta prizadevanja doslej niso obrodila sadov in da se ne da sprejeti resolucije; poziva države članice EU in visoko predstavnico/podpredsednico, naj še naprej sodeluje z mednarodnimi partnerji za ukrepanje varnostnega sveta OZN glede razmer v Siriji in za to, da bi sirske oblasti uresničile svojo odgovornost za zaščito sirskega prebivalstva;

11.  pozdravlja politiko Turčije, da bo mejo s Sirijo ohranila odprto za tamkajšnje begunce, ter želi pohvaliti hitro organizacijo in mobilizacijo virov Rdečega polmeseca;

12.  pozdravlja, da EU ceni prizadevanja Turčije in drugih regionalnih partnerjev za reševanje različnih vidikov krize, zlasti humanitarnih, in bo pri obravnavi razmer v Siriji sodelovala z njimi; poziva Turčijo in EU, naj okrepita usklajevanje svoje zunanje politike, in močno spodbuja k usklajenim prizadevanjem v podporo demokratizaciji in razvoju na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki;

13.  poziva Svet in Komisijo, naj nemudoma priskrbita pomoč in podporo turškim in libanonskim oblastem pri njihovih prizadevanjih za obvladanje humanitarne krize na meji s Sirijo, med drugim z vzpostavitvijo humanitarnega koridorja na ravni OZN;

14.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Svet in Komisijo, naj spodbujajo proces nastajanja gibanj demokratične opozicije znotraj in zunaj Sirije; ob tem poziva k nujnemu začetku resničnega političnega dialoga, ki bi v tej državi privedel do poglobljenega demokratičnega procesa;

Jemen

15.  obsoja nedavne oborožene napade, tudi napad na predsedniški kompleks 3. junija 2011, in vse strani poziva, naj ustavijo sovražnosti, spoštujejo človekove pravice in se držijo trajne prekinitve ognja;

16.  pozdravlja zavezanost podpredsednika Abda Raba Mansurja Hadija, da bo spoštoval prekinitev ognja, demilitariziral jemenska mesta ter pri vseh nadaljnjih mirnih protestih in demonstracijah zagotovil ustrezno zaščito;

17.  izraža solidarnost z jemenskim ljudstvom, pozdravlja njegovo željo po demokratičnih spremembah v državi in podpira prizadevanja Sveta za sodelovanje v Zalivu, kolikor so usmerjena k iskanju sporazumne rešitve v okviru bolj vključujočega političnega sistema, zajemajo odstop predsednika Saleha in njegovih družinskih članov, ki ostajajo na položajih politične moči, ter so usmerjena v zmanjšanje revščine in izboljšanje življenjskih razmer večine prebivalstva;

18.  obžaluje dejstvo, da jemenske oblasti diplomatom, vključno z generalnim sekretarjem in veleposlaniki držav članic Sveta za sodelovanje v Zalivu, veleposlaniki EU, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike, 22. maja 2011 niso omogočile varnega odhoda iz veleposlaništva Združenih arabskih emiratov v Sani; poziva jemenske oblasti, naj spoštujejo dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih;

19.  je zaskrbljen, ker ni poročil o delu odbora na visoki ravni, ki ga je imenovala jemenska vlada, da bi preiskal napad na protestnike 18. marca 2011 v Sani, ko je bilo ubitih 54 ljudi, več kot 300 pa je bilo ranjenih; ponovno poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj podpre pozive k neodvisni mednarodni preiskavi tega incidenta;

20.  pozdravlja misijo urada visoke komisarke OZN za človekove pravice v Jemnu, ki je ocenila tamkajšnje razmere glede človekovih pravic in bo oblikovala priporočila za jemensko vlado in mednarodno skupnost;

Bahrajn

21.  obsoja represijo v Bahrajnu in zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev vse miroljubnih demonstrantov, tudi političnih aktivistov, novinarjev in zagovornikov človekovih pravic ter 47 zdravnikov in medicinskih sester, ki so opravljali svojo poklicno dolžnost; je močno zaskrbljen zaradi dosmrtne zaporne kazni, izrečene osmim opozicijskim aktivistom, in petnajstletne zaporne kazni za trinajstih drugih;

22.  pozdravlja odpravo nacionalnih izrednih varnostnih razmer v Bahrajnu in poziv kralja Hamada Bin Iso Al Kalifa k nacionalnemu dialogu; meni, da bi bil ta dialog mogoč samo z udeležbo vseh političnih sil, tudi opozicije, in civilne družbe, usmerjen pa bi moral biti v omogočenje resnične demokracije in političnih reform v državi;

23.  poziva bahrajnske oblasti, naj spremenijo smrtno obsodbo Alija Abdulaha Hasana Al Sankisa in Abdulaziza Abdulride Ibrahima Huseina in naj uvedejo de facto moratorij za smrtno kazen;

24.  ima pozitivno stališče o odločitvi kralja Hamada, da bo ustanovil neodvisno komisijo za preiskave o kršitvah človekovih pravic med nedavnim vladnim zatrtjem demonstracij, v katerih so protestniki zahtevali reforme; kliče k popolni neodvisnosti in preglednosti te komisije, bahrajnsko vlado pa poziva, naj ne posega v njeno delo;

25.  pozdravlja oblikovanje ministrstva za človekove pravice in družbeni razvoj v Bahrajnu in ga poziva, naj deluje v skladu z mednarodnimi standardi in obveznostmi na področju človekovih pravic;

26.  izraža zaskrbljenost zaradi navzočnosti tujih enot v Bahrajnu pod okriljem Sveta za sodelovanje v Zalivu; slednjega poziva, naj kot regionalni skupni akter prispeva s svojimi viri in deluje konstruktivno ter posreduje v prid mirnim reformam v tej državi;

Arabske države in severna Afrika

27.  podpira demokratični proces tranzicije v Egiptu in Tuniziji, saj sta prvi zgled potekajočega procesa demokratizacije in novega vala državljanske in mladinske participacije v arabskem svetu; zelo podpira težnje ljudi k svobodi, človekovim pravicam in demokraciji; kliče k preglednemu, poštenemu in svobodnemu volilnemu procesu v obeh državah, pri čemer naj bodo upoštevane razmere v vsaki posebej; poziva mednarodno skupnost, naj si nadalje prizadeva za podpiranje in spodbujanje procesa politične reforme v severnoafriških in bližnjevzhodnih državah;

28.  ponavlja zavezanost mednarodne skupnosti zaščiti civilistov v Libiji, tudi s povečanjem pritiska na tamkajšnji režim, in podporo gradnji demokratične libijske države; pozdravlja odločitev EU, da bo zaostrila sankcije zoper ta režim in na seznam o zamrznitvi premoženja dodala šest pristaniških uprav, ki so pod njegovim nadzorom; ponavlja, naj polkovnik Moamer Mohamed Abu Minjar Gadafi takoj odstopi;

29.  je zaskrbljen zaradi težavnih okoliščin, s katerimi se spoprijema libijsko prebivalstvo zaradi pomanjkanja hrane, onemogočenega dostopa do zdravniške pomoči ter pomanjkanja gotovine, da bi izplačali plače in se odzvali na različne upravne potrebe; poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in države članice EU, naj nujno ukrepajo, da bo prehodnemu nacionalnemu svetu z odobritvijo in pod nadzorom odbora za sankcije pri varnostnem svetu OZN na voljo del zamrznjenih libijskih sredstev, tako da bodo lahko izpolnjene nujne potrebe;

30.  poziva Svet in visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj prevzame pobude za rešitev spora, pri tem pa naj upošteva nedavno tiralico Mednarodnega kazenskega sodišča za polkovnikom Gadafijem, njegovim sinom Saifom Al Islamom in Abdulahom Al Sanusijem;

31.  pozdravlja proces reform v Maroku, zlasti predlagano ustavno reformo, o kateri je bil razpisan referendum, kot korak v pravo smer proti odpiranju sistema upravljanja, modernizaciji in demokratizaciji; poziva politične strani v Maroku, naj dejavno sodelujejo v tem procesu sprememb; poudarja, da bi morali javnost, organizacije civilne družbe in politične stranke ostati v žarišču trajnega procesa izvajanja reform, in želi spomniti, da je bil Maroko prva država v tej regiji, ki je v odnosih z EU pridobil prednostni status;

32.  je seznanjen s pozitivno najavo alžirskega predsednika, da bo začel proces za demokratizacijo in zagotovitev boljšega upravljanja v svoji državi, tudi z odpravo izrednih razmer in načrtovano ustavno reformo; poudarja, da je treba te pobude pospešiti, in poziva k močni zavezanosti alžirskih oblasti temu procesu reform, ki bi moral biti vključujoč in odprt civilni družbi;

33.  pozdravlja zavezanost političnim reformam v Jordaniji, zlasti revizijo ustave in delo odbora za nacionalni dialog; pozdravlja prizadevanja jordanskih oblasti in poudarja, da je treba reforme konkretno izvajati; želi spomniti, da je EU Jordaniji leta 2010 podelila „prednostno“ partnerstvo;

34.  poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in vere temeljna človekova pravica, ki bi jo morale oblasti jamčiti; poziva oblasti, naj zanesljivo in učinkovito ščitijo veroizpovedi v svoji državi ter jamčijo za osebno varnost in fizično integriteto pripadnikov vseh veroizpovedi;

35.  močno podpira stališče Sveta, da bo morala evropska sosedska politika dorasti novim izzivom v južnem sosedstvu; pozdravlja zavezanost EU in držav članic spremljanju in podpiranju konkretnih prizadevanj vlad, ki se resnično trudijo za politično in gospodarsko reformo, pa tudi prizadevanjem civilne družbe; pozdravlja, da je visoka predstavnica/podpredsednica Komisije ustanovila delovno skupino za južno Sredozemlje;

36.  poziva Komisijo in Svet, naj primere držav južnega Sredozemlja obravnavata posamično s pristopom „več za več“, kakor je bilo opredeljeno v skupnem sporočilu z dne 25. maja 2011, pri čemer je treba nagraditi napredek na področju demokracije, svobodnih in pravičnih volitev, predvsem pa človekovih pravic;

37.  poziva Evropsko unijo, naj še naprej dostavlja potrebno humanitarno pomoč razseljenim osebam v tej regiji, saj zdaj številni živijo kot begunci na meji svoje države;

38.  pozdravlja tako imenovano deauvillsko partnerstvo s prebivalci te regije, ki so ga sklenile članice skupine G-8; poudarja, da bosta prva partnerja Egipt in Tunizija; poziva Svet in države članice, naj uskladijo svoja prizadevanja s članicami skupine G-8, ki so pripravljene razširiti to partnerstvo na vse države te regije, ki si prizadevajo za prehod v svobodno, demokratično in strpno družbo;

o
o   o

39.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Sirske arabske republike, vladi in parlamentu Republike Jemen, vladi in parlamentu Republike Turčije, vladi in parlamentu Kraljevine Bahrajn, prehodnemu nacionalnemu svetu, vladi in parlamentu Kraljevine Maroko, vladi in parlamentu Ljudske demokratične republike Alžirije, vladi in parlamentu Kraljevine Jordanije, vladi Arabske republike Egipt, vladi Republike Tunizije, generalnemu sekretarju Sveta za sodelovanje v Zalivu in generalnemu sekretarju Unije za Sredozemlje.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0148.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0109.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0154.


Zunanje politike EU v prid demokratizaciji
PDF 251kWORD 140k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji (2011/2032(INI))
P7_TA(2011)0334A7-0231/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah, zlasti člena 21, ter mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, zlasti člena 25,

–  ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dogovorov OVSE iz Köbenhavna leta 1990 in z vrha v Istanbulu leta 1999, na katerem so se vse države udeleženke OVSE zavezale, da bodo na volitve povabile mednarodne opazovalce ter zlasti urad OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR);

–  ob upoštevanju afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev ter ameriške konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 169 z dne 7. junija 1989 o domorodnih ljudstvih in plemenih,

–  ob upoštevanju členov 2, 6, 8 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je bila razglašena v Strasbourgu 12. decembra 2007,

–  ob upoštevanju členov 8, 9 in 96 sporazuma o partnerstvu AKP-EU (2000),

–  ob upoštevanju resolucije o spodbujanju in krepitvi demokracije(1), ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 4. decembra 2000, in resolucije o krepitvi vloge regionalnih, lokalnih in drugih organizacij ter mehanizmov za spodbujanje in krepitev demokracije z dne 20. decembra 2004(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1889/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (EIDHR),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. septembra 1996 o sporočilu Komisije o vključitvi spoštovanja demokratičnih načel in človekovih pravic v sporazume med Skupnostjo in tretjimi državami(3), pa tudi svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2001 o sporočilu Komisije o pomoči in opazovanju EU na volitvah(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2002 o sporočilu Komisije o vlogi Evropske unije pri spodbujanju človekovih pravic in demokratizacije v tretjih državah(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. maja 2008 o misiji EU za spremljanje volitev: cilji, postopki delovanja in prihodnji izzivi(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2009 o krepitvi demokracije v zunanjih odnosih EU(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. marca 2010 o učinkih svetovne finančne in gospodarske krize na države v razvoju in razvojno sodelovanje(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 „Zmanjšanje revščine in odpiranje novih delovnih mest v državah v razvoju: pot naprej“, zlasti odstavkov 71, 72 in 73(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu za leto 2009 in politiki EU na tem področju(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 „Obdavčenje in razvoj – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah“(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 „Migracijski tokovi, ki nastajajo zaradi nestabilnosti: obseg in vloga zunanje politike EU(15),

–  ob upoštevanju vseh sporazumov med Evropsko unijo in tretjimi državami ter klavzul o človekovih pravicah in demokraciji v teh sporazumih,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. maja 2009 o podpori demokratičnemu upravljanju: na poti k okrepljenemu okviru EU,

–  ob upoštevanju dveh sklopov sklepov Sveta o podpori demokraciji v zunanjih odnosih Evropske unije z dne 17. novembra 2009 in 13. decembra 2010, ki vsebujejo poročilo o napredku za leto 2010 in seznam pilotnih držav,

–  ob upoštevanju skupnega dokumenta Komisije/generalnega sekretariata Sveta o krepitvi demokracije v zunanjih odnosih EU (SEC(2009)1095).

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij za naslovom „Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja“ (KOM(2011)0200);

–  ob upoštevanju zaključkov Evropskega sveta v Köbenhavnu z dne 22. junija 1993,

   ob upoštevanju tematskih in geografskih finančnih instrumentov Evropske komisije glede demokratizacije, človekovih pravic in trgovine z ljudmi (kot so AENEAS, njegov naslednik tematski program za migracije in azil, MIEUX, EIDHR, TAIEX, ENPI itd.),

–  ob upoštevanju poročila posebnega predstavnika generalnega sekretarja ZN o vprašanju človekovih pravic in nadnacionalnih družb in drugih podjetij z dne 21. marca 2011(16),

–  ob upoštevanju oblikovanja mesta podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter delujoče Evropske službe za zunanje delovanje od 1. januarja 2011,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0231/2011),

A.  ker so človekove pravice in demokracija v Pogodbah Unije zapisane kot temeljne vrednote Evropske unije ter kot načela in cilji zunanjega delovanja Unije, ki jih mora Unija spodbujati kot splošne,

B.  ker je demokracija najboljša zaščitnica človekovih pravic in temeljnih svoboščin, strpnosti do vseh družbenih skupin in enakih možnosti za vse,

C.  ker se je demokracija razvila v univerzalno vrednoto, vendar demokratični sistemi imajo lahko različne oblike, kot dokazuje EU, sestavljena iz 27 držav članic, izmed katerih ima vsaka različno, vendar enako veljavno obliko demokracije, ki so jo oblikovale zgodovina, kultura, okoliščine in sama EU, ki predstavlja obliko nadnacionalne demokracije, ki je edinstvena na svetu; ker ni samo enega modela ali načrta za demokracijo, ampak obstaja skupen dogovor o temeljnih elementih demokracije,

D.  ker so ti elementi opredeljeni v dveh resolucijah Generalne skupščine ZN(17),

E.  ker so človekove pravice neločljivo povezane z demokracijo in posamezniki lahko le v demokraciji v celoti uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine; ker samo, če se spoštujejo človekove pravice, lahko obstaja demokracija,

F.  ker morajo prevladati načela pravne države, s katerimi se zagotavljajo enakost pred zakonom, spoštovanje pravic zasebne lastnine in odsotnost samovoljnega vmešavanja javnih organov tako v sodstvu kot v praksi, zato od javnih institucij zahteva, da svoja pooblastila izvajajo pregledno in odgovorno prek izvoljenih in javnih uradnikov z neodvisnim in nepristranskim sodstvom,

G.  ker sta enakopravnost in nediskriminacija bistveni; in ker ima vsakdo pravico do uživanja vseh človekovih pravic brez diskriminacije na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti, jezika, religije, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega ali socialnega porekla, rojstva ali drugega statusa; ker bi morala demokracija zagotavljati pravico vseh, vključno s pravico oseb, ki pripadajo manjšinam, avtohtonemu prebivalstvu in drugim ranljivim skupinam; ker je možnost, da moški in ženske enakopravno sodelujejo v političnem življenju in odločanju, pogoj za resnično demokracijo,

H.  ker demokratično upravljanje med drugim zajema tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dostop do sodišča, pomembno vlogo parlamentov in lokalnih oblasti pri sprejemanju odločitev ter pregledno vodenje javnih financ; ker je bistvena značilnost demokracije, da so voditelji in javni uradniki odgovorni državljanom; ker je v tem okviru bistven boj proti korupciji; in ker demokratično upravljanje vključuje tudi civilni nadzor nad sektorjem varnosti,

I.  ker imajo vsi državljani pravico redno voliti na svobodnih in poštenih volitvah ter kandidirati za javno funkcijo,

J.  ker svoboda mnenja in izražanja o političnih, družbenih in gospodarskih zadevah v širšem obsegu brez strahu pred državno kaznijo sodi med temeljne pravice, mednje pa sodi tudi možnost preiskovanja različnih virov informacij,

K.  ker meni, da imajo vsi državljani pravico do ustanavljanja neodvisnih združenj in organizacij, vključno z neodvisnimi političnimi strankami in interesnimi skupinami,

L.  ker so politične stranke in spekter političnih stališč, interesov ter regionalnih ali občinskih povezav, ki jih predstavljajo, izjemnega pomena; ker morajo politične stranke delovati brez vmešavanja vlade in izvršnih uradnikov; ker morajo imeti izvoljeni predstavniki ne glede na to, ali podpirajo vlado ali pa ji nasprotujejo, pooblastila in sredstva, da lahko razpravljajo o zakonodaji in nacionalnih proračunih in jih sprejemajo ter da od vlade zahtevajo odgovornost pri javnem upravljanju in uporabi sredstev; ker so močni parlamenti kot javni forum za miroljubna pogajanja o konkurenčnih zasnovah političnega in družbenega reda ter nacionalni zakonodajni organi, ki sprejemajo odločitve, bistveni za vključujočo demokracijo,

M.  ker so organizacije civilne družbe in nedržavni akterji pomemben gradnik dobro delujoče demokracije in imajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju demokratične kulture, ki je globoko zakoreninjena v družbi; ker usmerjajo zahteve javnosti in zahtevajo, da javne oblasti prevzamejo odgovornost za svoja dejanja,

N.  ker so neodvisni in raznoliki mediji bistveni, saj zagotavljajo, da se izraža in javnosti posreduje široka paleta mnenj in stališč; in ker so prost dostop do informacij in komunikacij ter necenzuriran dostop do interneta (internetna svoboda) temeljne pravice, nujne za zagotavljanje preglednosti in odgovornosti v javnem življenju,

O.  ker je izobraževanje o demokratičnih vrednotah pomembno za ohranjanje demokracije, prav tako pomembno pa je tudi starosti primerno sodelovanje pri sprejemanju odločitev v izobraževalnih ustanovah,

P.  ker morajo institucije EU te osrednje elemente demokracije uporabiti kot podporne gradnike, s katerimi bi na določenih področjih pomagali tretjim državam na njihovi poti k demokraciji,

Q.  ker se ti elementi odražajo v sklepih Sveta o podpori demokraciji v zunanjih odnosih EU iz leta 2009 in 2010,

R.  ker bo pristop EU h Konvenciji za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ECHR) okrepil evropski sistem zaščite človekovih pravic in okrepil položaj EU glede na tretje države,

S.  ker je bistveno potrditi soodvisnost in vzajemno krepitev državljanskih, političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic ter da lahko le okrepitev vseh teh pravic prispeva k ustanovitvi resnične demokracije; ker je demokracija najboljše sredstvo za varovanje in zaščito človekovih pravic ter za omogočanje trajnostnega gospodarskega razvoja; ker sta dejavna udeležba civilne družbe in njen prispevek k procesu upravljanja bistvena, prepogosto pa se to zanemarja,

T.  ker je v svojem akcijskem načrtu za demokracijo Svet potrdil pripravljenost za večjo skladnost in učinkovitost svoje podpore, vendar je bil glede tega storjen omejen napredek,

U.  ker ima Unija na voljo široko paleto instrumentov za podporo demokracije in človekovih pravic, kot so politični, gospodarski in trgovinski sporazumi ter partnerstva, ki vsebujejo klavzule o človekovih pravicah in demokraciji, posebni spodbujevalni režim za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (splošni sistem preferencialov +), politični dialogi, ukrepi skupne zunanje in varnostne politike, misije evropske varnostne in obrambne politike, posebni finančni instrumenti, projekti tesnega medinstitucionalnega sodelovanja in misije za opazovanje; vendar je bistveno na podlagi standardne metodologije razviti usklajeno in k rezultatom usmerjeno politiko na področju človekovih pravic in demokracije, ki je prilagojena razmeram v vsaki državi in bo odpravila obstoječe neskladnosti in dvojna merila v zunanji politiki EU ter bo koristila demokratizaciji in se bo izognila uvedbi katerih koli novih neskladij in dvojnih meril, prav tako bo namenila posebno pozornost posebnim potrebam v občutljivih razmerah in razmerah po sporu ter bo spodbujala demokracijo, človekove pravice in razvoj kot med seboj povezane cilje,

V.  ker mora EU, ko se odloča o podelitvi ali prekinitvi trgovinskih preferencialov, kot so GSP+, bolje upoštevati dejanske socialne, politične, gospodarske in strateške razmere države,

W.  ker mora EU okrepiti svoja prizadevanja za spodbujanje pravil in elementov, povezanih z demokracijo, z dejavnostmi v mednarodnih organizacijah ter še naprej spodbujati učinkovito izvajanje obvez in obveznosti, sprejetih v forumih, pri katerih sodeluje,

X.  ker še vedno obstajajo veliki izzivi glede spremljanja in izvajanja pravno zavezujočih klavzul o človekovih pravicah v mednarodnih sporazumih EU; ker je prekinitev mednarodnega sporazuma med Unijo in partnersko državo zaradi resnih kršitev človekovih pravic ali demokracije možnost, ki naj bi se jo uporabilo v določenih razmerah; ker kljub pogostim kršitvam klavzul o človekovih pravicah in demokraciji ter dejstvu, da nekatere tretje države zavez iz ustreznih mednarodnih sporazumov ne spoštujejo, so vlade teh držav le redko kaznovane in redko prevzamejo ustrezno odgovornost celo v primeru grobih kršitev človekovih pravic; ker dejstvo, da EU ne uporablja tega orodja na ustrezen način, spodkopava verodostojnost Unije kot močnega in odločnega akterja na mednarodnem prizorišču,

Y.  ker mora biti izbira sankcij pravična, pravilna in inteligentna, in ker prebivalci v nobenem primeru ne smejo biti prve žrtve teh sankcij,

Z.  ker ima Unija na tem področju resnično politiko spodbujanja k reformam, vendar njen polni potencial ni izkoriščen iz političnih razlogov ter zlasti zaradi pomanjkanja soglasja v EU o pomenu spodbujanja demokracije in spoštovanja človekovih pravic v nasprotju z drugimi prednostnimi nalogami; ker načeloma ni strukturnih ali pravnih ovir za usklajeno uporabo zunanjih finančnih instrumentov v podporo demokratizaciji,

AA.  ker resolucija Generalne skupščine ZN št. 63/168 z dne 18. decembra 2008 poziva h globalnemu moratoriju na izvajanje smrtne kazni; ker je smrtna kazen še vedno uporabljena kot metoda kaznovanja v številnih državah sveta, v nekaterih primerih tudi za mladoletnike,

AB.  ker je evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ključni element evropske politike zaradi svoje osredotočenosti na ukrepe, ki jih ni mogoče uresničiti z instrumenti za dvostransko sodelovanje,

AC.  ker EIDHR omogoča financiranje misij EU za spremljanje volitev, ki so bistven instrument interakcije na področju utrditve demokracije, vendar je nadaljnje ukrepanje in izvajanje njihovih priporočil pogosto neuspešno,

AD.  ker so te razmere posledica pomanjkanja politične volje vlad držav gostiteljic misij EU za spremljanje volitev, pa tudi nezmožnosti Evropske komisije in držav članic, da bi priporočila pospremile s posebnimi programi pomoči, zlasti za novo izvoljene parlamente,

AE.  ker Evropski parlament še vedno ne razpolaga z dovolj natančnimi analizami, ki bi mu omogočile presoditi obseg podpore za demokracijo, ki jo nudi Unija skupaj z državami članicami; ker je to deloma rezultat preglednosti, dostopa do dokumentov in posvetovanj, ki jih Svet še vedno ni razrešil,

AF.  ker je uporaba načela popolnega izpolnjevanja pogojev edini način za doseganje ciljev resnične demokratizacije, resničnega spoštovanja človekovih pravic in resnično boljših gospodarskih možnosti za lokalno prebivalstvo; ker bi bilo treba načelo izpolnjevanja pogojev opredeliti skupaj z državami upravičenkami in se pri tem tesno posvetovati ne le z vladami, ampak tudi s civilno družbo, ob ustreznem upoštevanju resničnih potreb lokalnega prebivalstva,

AG.  ker so politične stranke ter svobodno in pošteno izvoljeni parlamenti bistveni za vsako demokracijo in demokratičen proces ter ker podpora za evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) in njegova uporaba še nista skladni s pomembnostjo teh akterjev v preteklosti,

AH.  ker je delo Agencije OZN za ženske bistveno za podpiranje žensk pri njihovem prispevanju k procesu demokratizacije in sodelovanju v njem,

AI.  ker med institucijami EU obstaja splošno soglasje glede večrazsežnosti, zapletenosti in dolgoročnosti demokracije, vendar Komisija in države članice pri načrtovanju in izvajanju ukrepov za podporo demokraciji niso upoštevale celotnega volilnega cikla,

AJ.  ker so v državah, v katerih poteka demokratizacija, zlasti ženske in otroci v večji nevarnosti, da zapadejo v trgovino z ljudmi, tudi za namene prostitucije,

Nujna sprememba paradigme

1.  meni, da so temelji za uravnotežena strukturna partnerstva med tretjimi državami in EU možni le z demokracijami, ki temeljijo na pravni državi, tudi ob upoštevanju potreb in interesov obeh strani in zadevnega prebivalstva;

2.  poudarja, da partnerstvo, ki temelji na dialogu in posvetovanju, krepi lastno odgovornost do procesov izgradnje demokracije in elementov demokratičnega upravljanja; poziva vse institucije EU, naj si bolj prizadevajo, da bi te dialoge uporabile na skladnejši, celovitejši in bolj usklajen način;

3.  meni, da se vloga EU kot „mehke sile“ v mednarodnem sistemu lahko utrdi le, če varstvo človekovih pravic pomeni resnično prednostno nalogo EU v njeni politiki do tretjih držav;

4.  poudarja, da je bistvenega pomena, če naj ima EU verodostojno in dosledno zunanjo politiko ter podpira razvoj demokracije, da se vedno izvaja zgledna politika spoštovanja človekovih pravic in demokracije v EU in v njenih državah članicah zdaj in v prihodnje;

5.  meni, da boj proti revščini in odstranjevanje ovir za razvoj držav lahko odločilno prispevata k demokratičnim procesom;

6.  ugotavlja, da so dogodki v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu opozorili na to, da ima zgolj osredotočanje na varnost in stabilnost, predvsem na boj proti nezakonitim migracijam, svoje meje, saj ni zmanjšalo revščine in družbene nepravičnosti; poudarja, da je „varnost proti demokraciji“ neprava dilema, saj v družbi brez demokratične in odgovorne vlade ne more biti človekove varnosti; meni, da je v teh državah prišlo do določenega gospodarskega razvoja, vseeno pa njegove koristi niso pravično porazdeljene; zato meni, da mora postati vprašanje socialne pravičnosti in boja proti neenakostim bistveni cilj zunanje politike Unije, saj je nujen dejavnik izgradnje mirne, uspešne in demokratične družbe;

7.  poudarja potrebo po paradigmi, ki bo temeljila na resničnem utrjevanju demokracije na podlagi lastnega trajnega in celovitega razvoja, ki koristi prebivalstvu in spoštuje pravno državo ter temeljne človekove pravice in svoboščine; meni, da mora EU spremljati oblikovanje okolja, ugodnega za razvoj demokratične družbe;

8.  poudarja, da demokracija kot sistem vladanja zagotavlja mehanizme za razporejanje politične moči in obvladovanje sporov, ki so bistveni za stabilne in mirne družbe; vendar ugotavlja, da demokracije ne smejo umetno vsiliti tuji dejavniki, ampak mora izhajati od znotraj; meni, da ima lahko EU skupaj z mednarodno skupnostjo dejavno vlogo pri podpiranju procesov utrjevanja demokracije;

9.  meni, da mora uspešen proces demokratizacije nujno obravnavati družbeni in gospodarski razvoj države, da bi se izpolnile temeljne pravice prebivalcev, kot je pravica do izobraževanja, zdravja in zaposlitve;

10.  meni, da bi morali izkušnje demokratične tranzicije po propadu komunističnih diktatorskih režimov v srednji in vzhodni Evropi deliti z novimi demokratičnimi silami v severni Afriki in na širšem Bližnjem vzhodu; spodbuja Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dejavneje sodelujeta pri tekočem procesu demokratizacije v tej pomembni sosedski regiji; spodbuja evropske stranke, naj razvijejo programe za sodelovanje med strankami z novimi partnerji v vseh sosednjih regijah;

11.  poudarja, da mora biti prednostna naloga odslej ta, da se obstoječi instrumenti in spodbude Unije, združeni v strategijah, prikrojenih razmeram v vsaki državi, uporabljajo še konkretneje in bolj energično ter se odpravijo neskladja in dvojna merila pri njihovem izvajanju, kar škoduje dojemanju Evrope in njeni zmožnosti izvajanja odločne in skladne zunanje politike; poudarja, da je za takšen pristop potrebna resnična sprememba politike, v okviru katere bodo demokracija, pravna država in človekove pravice postale temelj zunanje politike Unije, pri čemer ni dovolj, da se jih preoblikuje v politične cilje, temveč morajo tudi postati del njenega delovanja in strukture;

12.  poziva, da se mednarodni sporazumi, strateški dokumenti po posameznih državah, akcijski načrti, programi splošnega sistem preferencialov+ in vsi drugi pogodbeni odnosi med Unijo in tretjimi državami okrepijo z natančnejšo opredelitvijo klavzul o človekovih pravicah, demokraciji in pravici domorodnih ljudstev do predhodnega posvetovanja, dobrega upravljanja, posebnih mehanizmov v primeru nespoštovanja (vsaj na temelju klavzul iz sporazuma iz Cotonouja), zavez, ki so povezane s posebnimi, izmerljivimi, dosegljivimi in časovno opredeljenimi merili za oceno doseženega napredka, ter z natančnim časovnim razporedom izvajanja; obžaluje, da si EU kljub klavzulam o človekovih pravicah v sporazumu iz Cotonouja velikokrat zatiska oči pred neprestanimi in sistematičnimi kršitvami človekovih pravic nekaterih vlad partneric tega sporazuma, in nadaljuje svoje odnose brez sprememb; poziva Komisijo, naj sprejme dosledne politike za odvračanje od kršitev človekovih pravic, na primer z zmanjšanjem finančnih sredstev za vlade, ki ne spoštujejo demokracije in človekovih pravic, s čimer jim bo ukinjena proračunska podpora, hkrati pa se bodo povečala finančna sredstva za okrepitev civilne družbe mimo teh vlad;

13.  opozarja, da bi morali biti cilji skupne trgovinske politike popolnoma usklajeni s splošnimi cilji EU; ker se v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije skupna trgovinska politika izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije, in ker mora v skladu s členom 3 Pogodbe o Evropski uniji prispevati zlasti k trajnostnemu razvoju, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic;

14.  poudarja pomen neprestanega spremljanja izvajanja sporazumov in glede tega poziva k izvajanju študij vpliva na človekove pravice in demokracijo, poleg študij o trajnostnem razvoju, da bi zagotovila stalno ocenjevanje sporazumov;

15.  meni, da se demokratična načela in vrednote lahko še dodatno okrepijo s spodbujanjem ratifikacije rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, z dajanjem prednosti regijam, ki niso zadosti zastopane, da bi okrepili njegovo univerzalno naravo in boj proti nekaznovanosti, genocidu, vojnim zločinom in zločinom proti človeštvu;

16.  obžaluje, da Komisija zelo redko uporablja mehanizme, ki omogočajo preklic preferencialov, ki so bili dodeljeni v okviru splošnega sistema preferencialov +, v primeru kršenja z njim povezanih konvencij; obsoja stališče Komisije, ki kljub skladnim poročilom mnogih mednarodnih organizacij, zavrača začetek preiskav v več državah upravičenkah do splošnega sistema preferencialov +, za katere se sumi, da ne spoštujejo konvencij, katerih podpisnice so;

17.  opozarja na odločno stališče Parlamenta v prid dejstvu, da se v vse prostotrgovinske sporazume vključijo pravno zavezujoče klavzule na socialnem in okoljskem področju ter na področju spoštovanja človekovih pravic, pri čemer bo minimalna osnova seznam konvencij, vsebovanih v Uredbi o splošnem sistemu preferencialov+;

18.  ponovno poudarja, da mora Evropski parlament strožje nadzorovati te vidike; zato zahteva, naj Svet in Komisija omogočita, da Evropski parlament sodeluje v vseh fazah pogajanj, ki so povezane s sprejemanjem, izvajanjem in prekinitvijo mednarodnih sporazumov s tretjimi državami, zlasti pri opredelitvi pogajalskih pooblastil pri novih sporazumih, še posebej na področju spodbujanja človekovih pravic, v dialogu s pridružitvenim svetom ali drugimi ustreznimi političnimi organi za upravljanje sporazuma, pri izvajanju zavez o demokraciji in v postopku odločanja o posvetovanju ali prekinitvi sporazuma;

19.  meni, da se je treba naučiti iz preteklih izkušenj glede procesov odločanja pri izboljšanju odnosov s partnerskimi državami; poudarja, da se lahko napredni status podeli le, če se v partnerskih državah jasno upoštevajo zahteve glede človekovih pravic in demokracije; ponovno poziva k jasnemu posvetovalnemu mehanizmu, ki bo jamčil, da bo Parlament v celoti obveščen pri vseh fazah pogajanj;

20.  ocenjuje, da spremljanje razmer človekovih pravic v posamezni državi svojo legitimnost črpa predvsem iz okvira ZN, in ponavlja, da potrebujemo skupno stališče evropskih držav v vseh organih ZN; vseeno poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pripravljata redna in izčrpna poročila o tem, kako tretje države izvajajo zaveze glede demokracije in človekovih pravic, ki so specifično vključene v sporazume z Unijo;

21.  ponovno potrjuje neprestano podporo EU delu visokega komisarja ZN za človekove pravice, Agencije ZN za ženske in Unicefa; odločno poziva Svet, Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo s svetom za človekove pravice;

22.  prav tako poziva EU, naj na tako občutljivem področju, kot je demokratizacija, kot temelj za svoje strategije določi natančno analizo obsega reform v tretjih državah in politične volje voditeljev za sodelovanje v takšnem procesu ter naj opredeli morebitne ovire, da se določijo najprimernejše strategije; meni, da mora ta proces opredelitve temeljiti na redni izmenjavi mnenj z vsemi demokratičnimi silami v državi, da se zagotovi, da bo temeljil na vzajemnem zaupanju in znanju;

23.  ugotavlja, da evropska pomoč, ki se kot proračunska podpora steka v avtoritarne države, ne zagotavlja vedno demokratičnega razvoja ter da se moramo pri oceni učinkovitosti pomoči osredotočiti na rezultate in ne na vložek;

24.  priporoča, naj Unija v primeru najtežavnejših partnerstev ne osami zadevnih držav, temveč z njimi vzdržuje odnose na podlagi ustrezne in učinkovite pogojenosti, katere namen je resnično spodbujanje demokratičnih reform ter spoštovanja pravil dobrega upravljanja in človekovih pravic, pri čemer naj Unija tudi preveri, ali takšno sodelovanje prinaša resnične koristi prebivalstvu; podpira pristop, da „več prinaša več“ iz sporočila Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja; meni, da Unija v zameno ne bi smela oklevati pri prerazporejanju sredstev, ki so bila predhodno namenjena državam, katerih vlade ne izpolnjujejo sprejetih obveznosti glede demokratičnega upravljanja, državam, ki so dosegle večji napredek pri izpolnjevanju obveznosti, sprejetih v okviru evro-sredozemskega partnerstva in vzhodnega partnerstva, ter poziva, naj se več pozornosti nameni spodbujanju demokracije v partnerskih in sosedskih politikah;

25.  poziva Unijo, naj ne omahuje pri uveljavljanju ustreznih, sorazmernih in razumnih sankcij proti glavnim organom režimov (pri čemer naj zagotovi podporo prebivalstvu in poveča neposredno pomoč za okrepitev civilne družbe) v državah, ki ne izpolnjujejo sprejetih obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami, dobrim upravljanjem in demokratizacijo, pri tem pa naj pred sprejetjem kakršnega koli ukrepa ustrezno preuči, kakšen vpliv bodo te sankcije imele na prebivalstvo držav upravičenk; poudarja, da mora sodelovanje s tretjimi državami temeljiti na načelu enakovrednega in vzajemnega spoštovanja med državami; poziva k oblikovanju omrežja finančne podpore pod okriljem Evro-sredozemske banke, da se spodbudijo tehnične pobude in pobude za razvoj podjetništva;

26.  vendar poudarja, da ta pristop skupaj s prihodnjo revidirano evropsko sosedsko politiko pomeni, da je lahko raznolik pristop dragocen in verodostojen instrument le, če od vseh partnerskih držav evropske sosedske politike zahteva enake cilje na področju človekovih pravic; poudarja, da bi EU ponovno zgubila svojo verodostojnost, če bi razlikovala med minimalnimi standardi, ki jih morajo spoštovati najbolj problematične države, in bolj velikopoteznimi standardi za najbolj napredne države;

27.  poziva Svet in ESZD, naj vključita uporabo razumnih sankcij in groženj o teh sankcijah kot instrument politike EU o človekovih pravicah v povezavi z najbolj zatiralnimi režimi; je prepričan, da so selektivni kazenski ukrepi, kot so zamrznitev premoženja in prepoved potovanja pri uglednih posameznikih, lahko in bi morali biti izvedeni na način, ki ne ovira nadaljnjega diplomatskega sodelovanja, dvostranske trgovine, zagotavljanja pomoči EU in medsebojnih stikov; vendar ponavlja, da je za učinkovito odvračanje od kršitev človekovih pravic treba ciljne sankcije uporabljati sistematično, dosledno in z najširšim možnim mednarodnim sodelovanjem;

28.  poziva EU in države članice, naj po potrebi izvajajo pritisk na vlade držav, ki so poznane po svojem slabem spoštovanju človekovih pravic, da bi izboljšale razmere glede njihovega spoštovanja v teh državah in tako pospešile proces demokratizacije;

29.  bi pozdravil ustanovitev foruma, ki bo združeval nacionalne parlamente in Evropski parlament, da se bodo tako obravnavala vprašanja zunanje politike, zlasti glede občutljivih vprašanj kot so človekove pravice in demokracija;

Poglobljena politična razsežnost

30.  meni, da je potreben globalen in dosleden pristop, ki temelji na ciljno usmerjenih strategijah v zvezi z razvojem, človekovimi pravicami, dobrim upravljanjem, socialnim vključevanjem, spodbujanjem žensk in manjšin ter verski strpnosti kot dodaten instrument zunanje politike EU, ter da je to bistveno sredstvo za uskladitev obeh pristopov za spodbujanje demokracije, zlasti razvojnega pristopa, ki je osredotočen na družbeno-gospodarski napredek za vse, na rast v korist revnim in na politični pristop, ki podpira politični pluralizem, parlamentarno demokracijo in spoštovanje pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se zavzema za delujočo civilno družbo; poudarja, da mora takšna podpora politični razsežnosti v tretjih državah omogočati pluralistično izgradnjo zmogljivosti – zlasti v zvezi z neodvisnostjo in poštenostjo sodstva ter mehanizmi dobrega upravljanja, vključno z bojem proti korupciji – ter institucionalno podporo brez vmešavanja; poudarja dodano vrednost, ki jo imajo nekdanji poslanci Evropskega parlamenta pri ukrepih EU za spodbujanje demokratizacije;

31.  zahteva izboljšave pri integraciji človekovih pravic, demokracije, demokratičnega upravljanja in načel pravne države v vse zunanje odnose EU v skladu s sedanjimi in novimi obveznostmi, tako z institucionalnega vidika kot v politiki in zemljepisnih/tematskih instrumentih;

32.  poziva EU in države članice, naj še naprej ohranjajo nepolitično naravo humanitarne pomoči, ki se zagotavlja med izvajanjem procesa demokratizacije;

33.  priznava, da si Unija prizadeva in podpira nekatere skupine akterjev, ki si prizadevajo za demokratične reforme, med njimi zagovornike človekovih pravic in neodvisne medije; poudarja, da je treba okrepiti politični pluralizem glede spodbujanja demokratičnega prehoda; poziva k sistematični podpori svobodno in pošteno novoizvoljenih parlamentov, predvsem v državah, ki so v procesu tranzicije ali v katerih je EU napotila misije za spremljanje volitev; meni, da takšna podpora ne bi smela biti samodejno financirana le z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice, ampak tudi z geografskimi instrumenti;

34.  pozdravlja odločitev Komisije in visoke predstavnice o podpori ustanovitve Evropske ustanove za demokracijo, prožnega in strokovnega instrumenta, ki bi pomagal političnim akterjem pri prizadevanju za demokratične spremembe v nedemokratičnih državah in v državah v prehodu, zlasti v vzhodni in južni soseščini EU; poudarja, da prihodnja Evropska ustanova za demokracijo dopolnjuje evropski instrument za demokracijo in druge že obstoječe instrumente za demokratizacijo ter zunanje finančne instrumente, glede njihovih ciljev ter finančnih in upravljavskih značilnosti; podpira idejo o decentraliziranem lastništvu politike EU v podporo demokraciji s povezovanjem akterjev demokracije EU z njihovimi kolegi v ciljnih državah; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in prihodnje poljsko predsedstvo, naj predstavijo jasno razmejitev pristojnosti prihodnje Evropske ustanove za demokracijo v razmerju do teh instrumentov in okvirov; vztraja, da mora imeti Evropski parlament pravico do nadzora in sodelovanja v procesu ustanovitve Evropske ustanove za demokracijo ter pri njenem delovanju, pri opredelitvi letnih ciljev, prednostnih nalog, pričakovanih rezultatov in dodeljenih finančnih sredstev na splošno ter pri izvajanju in spremljanju dejavnosti;

35.  donatorje pomoči spodbuja, naj vzpostavljanje demokracije obravnavajo kot politično in moralno nujnost, ne pa zgolj kot tehnični postopek, ter naj pridobijo lokalno znanje o državah prejemnicah, da bo mogoče učinkovito usmeriti pomoč in jo prilagoditi lokalnim okoliščinam;

36.  poudarja, da mora, če želi biti popolnoma zakonita in zakoreninjena v nacionalni volji, vsaka strategija za spodbujanje demokracije temeljiti na dialogu s kolikor je mogoče različnimi vrstami lokalnih akterjev; odločno poziva Svet, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj začnejo obširna in poglobljena posvetovanja z vsemi interesnimi skupinami;

37.  pozdravlja učinkovito, takojšnje in celovito odzivanje instrumenta za stabilnost na krizne razmere in nestabilnost v tretjih državah ter njegovo pomoč pri vzpostavljanju potrebnih razmer za izvajanje politik, ki jih podpirajo drugi instrumenti: instrument za predpristopno pomoč, evropski sosedski in partnerski instrument ter instrument za razvojno sodelovanje in gospodarsko sodelovanje;

38.  poudarja pomen zaščite pravic deklet in žensk, vključno s pravicami do enakega obravnavanja in do izobraževanja, za demokratizacijo katere koli družbe; odločno podpira vse pobude, spodbude in ukrepe za okrepitev zmogljivosti, vključene v zunanji politiki EU zaradi spodbujanja sodelovanja žensk pri odločanju na vseh ravneh v javni in zasebni sferi; poudarja, da je enakopravna udeležba žensk in moških na vseh področjih življenja bistven element demokracije, in da sodelovanje žensk pri razvoju predstavlja temeljno in univerzalno vrednoto ter je predpogoj za družbeno-gospodarski razvoj in dobro demokratično vodenje; zato poziva institucije EU, naj v svojem načrtu za spodbujanje demokracije določijo enakost spolov kot prednostno nalogo; poudarja pomen podpore zagovornikom pravic žensk in poslankam, med drugim z zagotavljanjem proračunskih sredstev za enakost spolov; zlasti poziva EU, naj finančno podpre in zagotovi gradnjo zmogljivosti za organizacije za pravice žensk in za politične kandidatke; podpira vključevanje in krepitev vprašanj, povezanih z enakostjo spola, v tematske prednostne naloge in z uporabo participativnih pristopov pri oblikovanju in razvoju programov, pri čemer se poudarek nameni boju proti stereotipom glede spola in vsem oblikam diskriminacije ter nasilja nad ženskami;

39.  predlaga širitev mandata usklajevalne skupine za volitve, da se vključijo tudi politike v podporo demokraciji, brez poseganja v pristojnosti zadevnih odborov, in spodbuja urad Parlamenta za spodbujanje parlamentarne demokracije k tesnemu sodelovanju z usklajevalno skupino za volitve;

40.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacije EU, naj priznajo, da je pomembno povečati ozaveščenost uradnikov v delegacijah EU glede ukrepov za demokracijo, zlasti glede podpore parlamentov;

41.  poudarja pomen vključevanja politik za demokratizacijo v vsa področja delovanja Evropskega parlamenta in njegovih delegacij; priznava tudi pomen globalnega medparlamentarnega sodelovanja glede politik za demokratizacijo s pomočjo forumov, kot je Parlamentarci za globalno ukrepanje;

42.  poudarja vlogo, ki jo imajo lahko legitimne demokratične politične stranke, resnična družbena gibanja in svobodni tisk pri varovanju javnega interesa z nadziranjem preglednosti in odgovornega ravnanja vlad, s čimer državam omogočajo, da varujejo človekove pravice ter spodbujajo družbeni in gospodarski razvoj;

43.  poudarja, da imajo civilna družba in parlamenti v tretjih državah pomembno vlogo pri demokratičnem nadzoru proračuna, in je prepričan, da mora kakršno koli neposredno proračunsko podporo, ki jo zagotavlja Unija, dopolnjevati tehnična in politična okrepitev nadzorne sposobnosti nacionalnih parlamentov; potrjuje, da mora Unija parlamente tretjih držav dejavno obveščati o vsebini sodelovanja z njo; spodbuja urad Parlamenta za spodbujanje parlamentarne demokracije, naj sprejme dejavno vlogo pri podpiranju parlamentov na področju demokratičnega nadzora proračuna; s tem v zvezi toplo pozdravlja pospeševanje sodelovanja s parlamenti vzhodnega partnerstva v okviru skupščine Euronest, ki je imela ustanovno sejo 3. maja 2011, in ima velika pričakovanja glede tega sodelovanja; opozarja na pomen te pobude Evropskega parlamenta kot pomembnega vidika zunanjih politik EU v korist demokratizacije;

44.  priznava prizadevanja Urada za spodbujanje parlamentarne demokracije pri pomoči in podpiranju parlamentov v novih in nastajajočih demokracijah, kot tudi regionalnih parlamentov; priznava prispevek Urada za spodbujanje parlamentarne demokracije h krepitvi institucionalne in upravne zmogljivosti parlamentov v novih in nastajajočih demokracijah ter njegovo sodelovanje pri Programu Združenih narodov za razvoj in pri Združeni policijski enoti; spodbuja Urad za spodbujanje parlamentarne demokracije, naj si prizadeva za svetovno soglasje o osnovnih standardih dobre parlamentarne prakse;

45.  meni, da je bistveno, da v prihodnje civilna družba neposredno prispeva k procesu dobrega upravljanja in s tem k nadzoru nad izvajanjem sporazumov; v zvezi s tem odločno poziva Komisijo in Svet, naj vzpostavita strukturiran mehanizem za spremljanje mednarodnih sporazumov EU, ki bo vključeval vse elemente civilne družbe tretjih držav, vključno z nedržavnimi akterji in socialnimi partnerji, pri procesu ocenjevanja izvajanja sporazumov;

46.  pozdravlja odločitev Unije o razvoju državnih strategij na področju človekovih pravic; poudarja, da bi te strategije morale zajemati tudi vidike demokratizacije in spodbuja njihovo hitro izvajanje, da bi lahko Unija kar se da hitro pripravila skupno analizo razmer in potreb v posameznih državah ter akcijski načrt, v katerem bi bilo natančno opredeljeno, kako bodo instrumenti Unije uporabljeni celovito in dopolnilno; obenem poudarja, da morajo nove strategije in način njihovega izvajanja privesti do odprave obstoječih neskladij in dvojnih meril v zunanjih politikah EU v korist človekovih pravic ter demokratizacije in preprečiti uvedbo katerih koli novih neskladij in dvojnih meril; ugotavlja, da bi morali v skladu s strateškimi dokumenti države oblikovati vse zunanje politike, ki se nanašajo na zadevno državo in ki opredeljujejo uporabo instrumentov EU; poziva, naj se strateški dokumenti države dajo na razpolago Parlamentu;

47.  poziva EU, naj svoje prihodnje finančne obveznosti pogojuje z napredkom, ki ga tretje države dosežejo pri izvajanju strategij za človekove pravice, in z resničnim napredkom demokracije;

48.  poudarja, da je treba oblikovati močno koalicijo z drugimi akterji na svetovnem prizorišču, kot sta Afriška unija in Arabska liga, da se doseže učinkovitejše spodbujanje demokratičnih vrednot; odločno poziva EU, naj si dejavno prizadeva za te koalicije, zlasti z Združenimi državami Amerike, na področju skupnih prizadevanj EU in ZDA za boljše usklajevanje svojih razvojnih politik;

49.  pozdravlja ustanovitev direktorata za človekove pravice in demokracijo v okviru Evropske službe za zunanje delovanje ter poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj zagotovi, da bodo imela vsa zunanja predstavništva EU kontaktno osebo za človekove pravice in demokracijo;

50.  spodbuja vlogo žensk kot mirovnih posrednic pri preprečevanju in reševanju konfliktov, in se zavzema za njihovo dejavno vključevanje v korist družbe;

51.  podpira regionalne programe za zaščito najbolj ranljivih skupin, še zlasti otrok, žensk in starejših oseb;

52.  je trdno prepričan, da je krepitev vloge posameznikov, zlasti žensk, in civilne družbe z izobraževanjem, usposabljanjem in dvigovanjem osveščenosti, ob istočasnem olajšanju učinkovitega zagovarjanja vseh človekovih pravic, vključno s socialnimi, gospodarskimi in kulturnimi pravicami, bistveno dopolnilo razvoja in izvajanja politik in programov za demokratizacijo, za kar pa je treba zagotoviti potrebna finančna sredstva;

53.  poziva Svet in Komisijo k oblikovanju politične strategije za misije EU za spremljanje volitev, zlasti s predložitvijo političnega načrta za posamezne misije; zahteva, da se dve leti po vsaki misiji pripravi ocena doseženega demokratičnega napredka in odprtih vprašanj, o kateri bi razpravljali na redni letni razpravi Evropskega parlamenta o človekovih pravicah z visoko predstavnico/podpredsednico; znova opozarja, da je koristno pozvati nekdanje poslance, naj dajo na razpolago svojo strokovnost in izkušnje za misije za opazovanje volitev ali za ustrezne spremljevalne ukrepe;

54.  zlasti glede na omejen obseg razpoložljivih sredstev poudarja, da je treba za misije za spremljanje volitev izbrati prednostne države na podlagi dejanskega učinka, ki bi ga misija lahko imela na spodbujanje resnične dolgoročne demokratizacije; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj bo pri izbiri teh držav zelo selektivna; opozarja, da je usklajevalna skupina za volitve, ki je zaprošena za mnenje o letnem programu misij Unije za spremljanje volitev, v ta namen oblikovala zelo natančna merila; poziva k strožjemu nadzoru spoštovanja metodologije in pravil, določenih na mednarodni ravni, zlasti glede neodvisnosti in učinkovitosti misije;

55.  poudarja, da je treba na koncu vsake misije za spremljanje volitev pripraviti realistična in izvedljiva priporočila; poziva, naj institucije EU in države članice podprejo te sklepe, Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice pa poziva, naj namenijo posebno pozornost podpori izvajanju takšnih priporočil s sodelovanjem; poudarja pomen ustreznega spremljanja izvajanja teh priporočil; zahteva, naj se razširjanje in spremljanje teh priporočil zaupa delegacijam EU ter naj se zagotovijo ustrezna sredstva; poudarja, da je treba tesno sodelovati s podpisniki deklaracije o načelih za mednarodno opazovanje volitev, da se okrepi učinkovitost dela na področju volitev po celem svetu;

56.  meni, da bi lahko stalne delegacije Evropskega parlamenta in skupne parlamentarne skupščine igrale pomembno okrepljeno vlogo pri nadaljnjem ukrepanju glede priporočil misij za spremljanje volitev ter analizirale napredek na področju človekovih pravic in demokracije;

57.  poudarja pomen procesa politične podpore, ki se ne osredotoča le na obdobje neposredno pred volitvami in po njih, ampak temelji na nadaljevanju; v zvezi s tem pozdravlja dragoceno delo, ki ga opravljajo politične fundacije;

58.  poudarja, da morajo biti vlade odgovorne za kršitve človekovih pravic, slabo upravljanje, korupcijo in nezakonito prilaščanje naravnih virov, ki bi jih morali uporabljati v dobro celotne družbe; v zvezi s tem poziva Svet, Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za spodbujanje dobrega upravljanja in za boj proti nekaznovanosti, kar vključuje zahtevo po popolnem sodelovanju tretjih držav z Mednarodnim kazenskim sodiščem in zagotovitev, da bodo novi sporazumi vsebovali zavezanost k Rimskemu statutu;

59.  poziva ustrezne institucije EU, naj ohranijo in okrepijo evropski instrument za demokracijo ter izboljšajo in poenostavijo obstoječe instrumente in okvire, namenjene podpiranju demokracije v tretjih državah;

Podpora civilni družbi

60.  poudarja, da potrebujemo decentraliziran pristop, ki bo dopolnjeval politično razsežnost in bo upošteval resnične razmere prebivalcev prek podpore tako lokalnim kot regionalnim organizacijam, ki sodelujejo pri krepitvi demokracije, pri čemer se ustvarijo forumi za dialog in izmenjavo dobre prakse z Unijo in tudi drugimi državami partnericami v isti regiji;

61.  predlaga oblikovanje bolj odprte in dejavnejše politike za podpiranje gonilnih sil v družbi in tistih, ki spodbujajo in udeležbo državljanov; predlaga spodbujanje vpliva socialne družbe s pomočjo posebnih programov in z vključevanjem tega koncepta v obstoječe programe;

62.  poudarja, da je treba z izobraževanjem in povečanjem ozaveščenosti povečati zmožnosti civilne družbe ter ji omogočiti sodelovanje v političnih procesih; poudarja tudi, da je tesno partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem, pa tudi povečanje vpliva nadzornih institucij, tudi nacionalnih parlamentov, bistvenega pomena pri spodbujanju demokracije;

63.  poziva k usmerjeni podpori neskrajnim družbenim gibanjem, resnično neodvisnim medijem in političnim strankam, ki se v avtoritarnih državah zavzemajo za demokracijo, in novim demokracijam, da bi spodbujali sodelovanje javnosti, podprli trajnostne večstrankarske sisteme in izboljšali človekove pravice; meni, da mora imeti v zvezi s tem ključno vlogo evropski instrument za demokracijo in človekove pravice;

64.  poziva, naj se podpre široka udeležba vseh zainteresiranih strani pri razvoju države in spodbuja vse dele družbe k sodelovanju pri izgradnji demokracije; priznava, da so imeli nevladne organizacije in drugi nedržavni akterji ključno vlogo pri spodbujanju demokracije, socialne pravičnosti in človekovih pravic;

65.  podpira uveljavljeno prakso iskanja inovativnih načinov za vključitev civilne družbe, političnih strank, medijev in drugih nevladnih političnih akterjev v dialoge med EU in tretjimi državami; ponavlja svojo podporo za svobodo, zaščito in spodbujanje medijev, za zmanjševanje digitalne vrzeli in omogočanje dostopa do interneta;

66.  podpira financiranje civilne družbe z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice ter dodelitev sredstev za projekte lokalnih nevladnih organizacij; predlaga, naj se postopno namenijo večja sredstva, če razmere v državi kažejo, da civilna družba in demokracija uspešno napredujeta;

67.  poudarja, da je dostop do informacij in neodvisnih medijev ključen za spodbujanje javnih pozivov k demokratičnim reformam, zato poziva k večji podpori na področju spodbujanja svobode „starih'in “novih' medijev, zaščite neodvisnih novinarjev, zmanjšanja digitalne vrzeli in omogočanja dostopa do interneta;

68.  pozdravlja korake, ki so jih naredile države članice EU v podporo demokratizaciji po vsem svetu, kot je program za sodelovanje med varuhi človekovih pravic iz držav vzhodnega partnerstva 2009–2013, ki sta ga skupaj ustanovila poljski in francoski varuh človekovih pravic, da bi okrepili sposobnost uradov varuhov človekovih pravic, vladnih organov in nevladnih organizacij v državah vzhodnega partnerstva, da zaščitijo pravice posameznika in oblikujejo demokratične države, ki temeljijo na pravni državi; poudarja, da morajo ti ukrepi biti usklajeni v EU in za institucije EU, da bi se oprli na s tem pridobljene izkušnje;

69.  ponovno potrjuje zavezo EU k boju proti trgovini z ljudmi in poziva Komisijo, naj nameni posebno pozornost državam v procesu demokratizacije, saj je prebivalstvo teh držav še posebej izpostavljeno trgovini z ljudmi; poziva k tesnemu sodelovanju med GD DEVCO, GD ENLAR, GD HOME in koordinatorju EU za boj proti trgovini z ljudmi na tem področju;

70.  priznava pomen sodelovanja med EU in Svetom Evrope glede demokratizacije po svetu; pozdravlja začetek skupnih programov EU in Sveta Evrope v podporo demokraciji, dobremu upravljanju in stabilnosti v državah vzhodnega partnerstva;

o
o   o

71.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) A/RES/55/96.
(2) A/RES/59/201.
(3) UL C 320, 28.10.1996, str. 261.
(4) UL C 290 E, 29.11.2006, str. 107.
(5) UL C 343, 5.12.2001, str. 270.
(6) UL C 131 E, 5.6.2003, str. 147.
(7) UL C 271 E, 12.11.2009, str. 31.
(8) UL C 265 E, 30.9.2010, str. 3.
(9) UL C 4 E, 7.1.2011, str. 34.
(10) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0327.
(11) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0446.
(12) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0434.
(13) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489.
(14) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0082.
(15) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0121.
(16) A/HRC/17/31, 2011.
(17)1 A/RES/55/96 in A/RES/59/201.


Priprave na decembrske volitve v dumo Ruske federacije
PDF 112kWORD 41k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o pripravah na volitve v dumo Ruske federacije decembra 2011
P7_TA(2011)0335RC-B7-0396/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Rusko federacijo, ki je začel veljati leta 1997 in je bil podaljšan do nadomestitve z novim sporazumom,

–  ob upoštevanju tekočih pogajanj o novem sporazumu, ki bo zagotovil nov celostni okvir za odnose med EU in Rusijo, ter partnerstva za modernizacijo, sklenjenega leta 2010,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih poročil in resolucij o Rusiji ter o odnosih med EU in Rusijo, zlasti resolucij z dne 9. junija 2011 o vrhunskem srečanju med EU in Rusijo(1), z dne 17. februarja 2011 o pravni državi v Rusiji(2), z dne 17. junija 2010 o sklepih z vrhunskega srečanja med EU in Rusijo(3), z dne 12. novembra 2009(4) o pripravah na vrhunsko srečanje med EU in Rusijo v Stockholmu, ki je potekalo 18. novembra 2009, in resolucij z dne 17. septembra 2009 o ubojih borcev za človekove pravice v Rusiji(5) in o zunanjih vidikih energetske varnosti(6),

–  ob upoštevanju posvetovanj o človekovih pravicah med Evropsko unijo in Rusijo, predvsem na zadnjem srečanju na to temo dne 4. maja 2011,

–   ob upoštevanju odločitve ruskega pravosodnega ministrstva z dne 22. junija 2011 o zavrnitvi prošnje za uradno registracijo Svobodne ljudske stranke (Parnas) in predhodnih podobnih primerov, zaradi katere stranke ne bodo mogle sodelovati na volitvah,

–   ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Komisije Catherine Ashton z dne 22. junija 2011 o registraciji strank v Rusiji,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Rusija kot članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah dolžna spoštovati demokratična načela;

–  ob upoštevanju izida vrhunskega srečanja med EU in Rusijo, ki je dne 9. in 10. junija 2011 potekalo v Nižnem Novgorodu,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker je politični pluralizem temelj demokracije in moderne družbe in vir politične legitimnosti,

B.  ker je Evropsko sodišče za človekove pravice 12. aprila 2011 izrazilo kritiko v zvezi z okornimi postopki za registracijo političnih strank v Rusiji, ki niso v skladu z Evropsko konvencije o človekovih pravicah,

C.  ker so opazovalci urada za demokratične institucije in človekove pravice leta 2003 v času parlamentarnih volitev obiskali Rusijo in priporočili, naj standardna misija OVSE začne delovati šest tednov pred volitvami, naj traja 60 dni in naj šteje 400 opazovalcev volitev za kratko obdobje,

D.  ker je še vedno prisotna zaskrbljenost zaradi dogodkov v Ruski federaciji, ki kažejo na nespoštovanje in neupoštevanje človekovih pravic ter skupno sprejetih demokratičnih načel, predpisov in postopkov; ker je Ruska federacija polnopravna članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Združenih narodov in se je s tem zavezala k spoštovanju načel demokracije in človekovih pravic, kot spodbujajo te organizacije,

1.  ponovno poudarja svoje prepričanje, da je Rusija še vedno med najpomembnejšimi partnericami Evropske unije pri vzpostavljanju strateškega sodelovanja, saj si z njo deli gospodarske in trgovske interese pa tudi željo po tesnem sodelovanju v skupni soseščini in na svetovni ravni;

2.  potrjuje svojo resolucijo z dne 9. junija 2011 o vrhunskem srečanju v Nižnem Novgorodu;

3.  obžaluje odločitev ruskih oblasti, da zavrnejo registracijo stranke Parnas za volitve v dumo decembra 2011; ruske oblasti poziva, naj zagotovijo svobodne in poštene volitve ter umaknejo vse odločitve in pravila, ki so s tem v nasprotju;

4.   ponovno poudarja svojo zaskrbljenost zaradi težav, s katerimi se soočajo politične stranke pri registraciji za volitve, kar dejansko omejuje politično konkurenco v Rusiji, zmanjšuje izbiro, ki je na voljo volilnemu telesu, in kaže na resnične ovire, ki še vedno stojijo na poti političnemu pluralizmu v državi;

5.  poudarja, da bi morale volitve v rusko dumo temeljiti na izvajanju volilnih standardov, ki sta jih določila Svet Evrope in OVSE; poziva ruske oblasti, naj organizaciji OVSE in Svetu Evrope dovolijo napotitev dolgoročne misije za opazovanje volitev in naj z njo sodelujejo od samega začetka njenega delovanja, visoko predstavnico/podpredsednico Komisije pa poziva, naj vztraja pri napotitvi takšne misije; poziva k tesnemu sodelovanju te misije za opazovanje s civilno družbo in s skupinami za spremljanje;

6.  obžaluje šestmesečno prepoved potovanja, ki je bila uvedena proti Borisu Nemtsovu dne 5. julija 2011, in poziva k njeni takojšnji prekinitvi;

7.  izraža zaskrbljenost o predlogu osnutka zakona, o katerem bodo razpravljali v dumi in ki bi ruskim sodiščem omogočil neupoštevanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice na nekaterih področjih, saj je takšna pobuda v nasprotju z osnovnimi načeli Evropske konvencije za človekove pravice; pozdravlja nedavno odločitev ruske dume, da tega osnutku zakona začasno ne bo preučevala, in upa, da bo na koncu od njega tudi odstopila;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednici Komisije, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, OVSE, Svetu Evrope ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0268.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0066.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0234.
(4) UL C 271 E, 7.10.2010, str. 2.
(5) UL C 224 E, 19.8.2010, str. 27.
(6) UL C 224 E, 19.8.2010, str. 23.


Spremembe v zvezi s Schengnom
PDF 193kWORD 50k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o spremembah v zvezi s Schengnom
P7_TA(2011)0336RC-B7-0392/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji in členov 3, 18, 20, 21, 67, 77 in 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 45 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985,

–  ob upoštevanju Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 19. junija 1990,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)(2),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi ocenjevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda (KOM(2010)0624),

–  ob upoštevanju osnutka poročila o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi ocenjevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda (PE460.834),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 2009 o uporabi Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o migracijah z dne 4. maja 2011 (KOM(2011)0248),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 9. junija 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 24. junija 2011,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker je vzpostavitev schengenskega območja in vključitev schengenskega pravnega reda v okvir EU eden največjih dosežkov procesa evropskega povezovanja, ki sta ga zaznamovala odprava osebnih kontrol na notranjih mejah in dotlej nepoznana svoboda gibanja za več kot 400 milijonov prebivalcev na ozemlju 4 312 099 km2,

B.  ker je svoboda gibanja postala eden od stebrov državljanstva EU in eden od temeljev tega območja svobode, varnosti in pravice, ki obsega pravico do svobodnega gibanja in prebivanja v vseh državah članicah ter uživanja enakih pravic, zaščite in jamstev, vključno s prepovedjo vseh oblik diskriminacije na osnovi državljanstva,

C.  ker se lahko svoboda gibanja v EU v skladu z zakonikom o schengenskih mejah in členom 45 Listine EU o temeljnih pravicah pod posebnimi pogoji prenese tudi na državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU,

Nedavni dogodki

D.  ker so se zlasti v preteklem letu ljudje množično selili iz več severnoafriških držav; ker je bil schengenski sistem pred nedavnim pod pritiskom zaradi nekaterih držav članic, ki so zaradi nenadnega pritoka migrantov razmišljale o ponovni uvedbi nadzora na državnih mejah,

E.  ker je Komisija 4. maja 2011 predstavila več pobud za bolj strukturiran pristop k preseljevanju, pri čemer je upoštevala zlasti nedavne dogodke v sredozemski regiji in vključila vanje predlog o Schengnu; ker se Komisija v sklepih Evropskega sveta z dne 23. in 24. junija 2011 poziva k predstavitvi predloga o „zaščitnem mehanizmu“ za odziv na „izredne okoliščine“, ki bi lahko ogrozile schengensko sodelovanje,

Zakonik o schengenskih mejah/politika preseljevanja

F.  ker so schengenska pravila, ki urejajo gibanje oseb prek notranjih meja, določena v zakoniku o schengenskih mejah, katerega členi od 23 do 26 določajo ukrepe in postopke za začasno ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah, ker pa tak nadzor, če je enostranski, onemogoča, da bi prevladali skupni interesi EU,

G.  ker se je z vzpostavitvijo schengenskega območja določila skupna zunanja meja, za katere upravljanje je EU po členu 80 PDEU skupno odgovorna; ker EU še ni v celoti izpolnila te zahteve, čeprav je že poskušala vzpostaviti učinkovit nadzor in sodelovanje med carinskimi, policijskimi in pravosodnimi organi, razviti skupno priseljevalno, azilno in vizumsko politiko ter vzpostaviti schengenski informacijski sistem druge generacije (SIS II) ter vizumski informacijski sistem (VIS),

Ocenjevalni mehanizem

H.  ker je za odpravo nadzora na notranjih mejah nujno, da države članice popolnoma zaupajo druga drugi, da so sposobne v celoti izvesti spremljevalne ukrepe, ki omogočajo odpravo tega nadzora, ker je varnost na schengenskem območju odvisna od tega, kako strogo in učinkovito posamezne države članice izvajajo nadzor na zunanjih mejah, ter od kakovosti in hitrosti izmenjave informacij prek schengenskega informacijskega sistema; ker neustrezno delovanje katerega koli teh elementov ogroža varnost EU kot celote,

I.  ker je za brezhibno delovanje schengenskega območja pomembno oceniti, ali države članice spoštujejo schengenski pravni red; ker se je pokazalo, da ocenjevalni mehanizem na osnovi delovne skupine za schengensko evalvacijo (SCH-EVAL), ki je povsem medvladno telo, ni dovolj učinkovit,

J.  ker je treba ukiniti dvojne standarde, ki se trenutno uporabljajo za Schengen, ko se za vse države kandidatke postavljajo zelo visoke zahteve, države, ki so že članice schengenskega območja, pa obravnavajo izjemno popustljivo;

K.  ker je bil v predlogu uredbe o vzpostavitvi ocenjevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda določen nov mehanizem ocenjevanja, ki ga zdaj v rednem zakonodajnem postopku obravnava Evropski parlament; ker ta mehanizem že določa postopke, načela in sredstva, ki podpirajo in ocenjujejo, kako države članice spoštujejo schengenski pravni red tudi ob nepredvidenih dogodkih,

Soodločanje

L.  ker člen 77 PDEU navaja, da Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe, med drugim tudi glede kontrole, ki se opravi pri osebah pri prehodu zunanjih meja, če ni preverjanja oseb pri prehajanju notranjih meja ne glede na njihovo državljanstvo,

Pomen Schengna

1.  poudarja, da je prosti pretok ljudi na schengenskem območju eden največjih dosežkov evropskega povezovanja, da Schengen pozitivno vpliva na življenje stotisočev državljanov EU, ker lajša prehajanje meja in razvoj gospodarstva, ter da je svoboda gibanja temeljna pravica in eden stebrov za državljanstvo EU, ki se izvaja po pogojih iz pogodb in Direktive 2004/38/ES;

Upravljanje schengenskega območja/ocenjevalni mehanizem

2.  močno priporoča, da se okrepi upravljanje schengenskega območja, da bi se vsem državam članicam pomagalo zagotoviti učinkovit nadzor nad njihovim delom zunanjih meja EU, okrepilo medsebojno zaupanje in povečalo zaupanje v učinkovitost sistema, s katerim EU upravlja preseljevanje; odločno poudarja, da je potrebna večja solidarnost do držav članic, v katerih je pritok migrantov največji, da se jim pomaga reševati te izjemne razmere;

3.  meni, da bo novi schengenski ocenjevalni mehanizem, o katerem se trenutno razpravlja v Parlamentu, deloma rešil to težavo, saj omogoča učinkovito spremljanje poskusov uvedbe nezakonitega nadzora na notranjih mejah in krepi medsebojno zaupanje; meni tudi, da lahko države članice po novem schengenskem ocenjevalnem sistemu že zaprošajo za pomoč in jo prejemajo, da bi lahko zagotovile spoštovanje schengenskega pravnega reda v primeru izjemnega pritiska na zunanje meje EU;

4.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo države članice schengenska pravila pravilno izvajale in uporabljale tudi po pristopu, poudarja, da to pomeni tudi zgodnjo pomoč državam članicam v težavah, tako da lahko odpravijo pomanjkljivosti s praktično pomočjo agencij EU; meni, da je treba obstoječi ocenjevalni mehanizem utrditi in spremeniti v sistem EU;

5.  meni, da je ocenjevalni mehanizem učinkovit, ker vsebuje možnost sankcij, kadar se pomanjkljivosti ne odpravijo in ogrožajo splošno varnost schengenskega območja; opozarja, da je osnovni namen takih sankcij odvračanje;

Zakonik o schengenskih mejah

6.  meni, da so vsi potrebni pogoji za začasno ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah v izrednih okoliščinah že jasno določeni v Uredbi (ES) št. 562/2006 (Zakonik o schengenskih mejah), katere členi 23, 24 in 25 predvidevajo možnost ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah zgolj v primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti; poziva Komisijo, naj predstavi pobudo, da določi strogo izvajanje teh členov v državah članicah;

7.  zato meni, da dodatna nova odstopanja od obstoječih pravil, kot so dodatni razlogi za ponovno uvedbo „izjemnega“ nadzora na mejah zagotovo ne bi krepili schengenskega sistema; poudarja, da pritoka migrantov in prosilcev za azil na zunanjih mejah samega po sebi nikakor ni mogoče obravnavati kot dodatni razlog za ponovno uvedbo mejnega nadzora;

8.  močno obžaluje poskuse nekaterih držav članic, da bi ponovno uvedle nadzor na mejah, ki jasno ogrožajo samo bistvo schengenskega pravnega reda;

9.  meni, da so nedavne težave s Schengnom zakoreninjene v odporu do izvajanja skupnih evropskih politik na drugih področjih, med katerimi sta najpomembnejša evropski azilni sistem in sistem preseljevanja (ki bi vključeval odpravo nezakonitega priseljevanja in boj proti organiziranemu kriminalu);

10.  ponavlja, da je izredno pomembno doseči napredek pri tem, saj je bilo leto 2012 določeno za rok za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema;

11.  ponovno poudarja, da trdno nasprotuje kakršnemu koli novemu schengenskemu mehanizmu, ki bi imel drugačne cilje kot omogočati svobodo gibanja in krepiti EU pri upravljanju schengenskega območja;

Soodločanje

12.  poudarja, da bo vsak poskus odmika od člena 77 PDEU kot pravilne pravne podlage za vse ukrepe na tem področju pomenil odmik od pogodb EU, in si pridržuje pravico do uporabe vseh razpoložljivih pravnih sredstev, če bo potrebno;

o
o   o

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu Evrope ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 158, 30.4.2004, str. 77.
(2) UL L 105, 13.4.2006, str. 1.
(3) UL C 137 E, 27.5.2010, str. 6.


Pristop Evropskega parlamenta k izvajanju členov 9 in 10 Protokola št. 1 k Lizbonski pogodbi o parlamentarnem sodelovanju na področju na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) in skupne varnostne in obrambne politike (SVOP)
PDF 197kWORD 39k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o pristopu Evropskega parlamenta k izvrševanju členov 9 in 10 protokola 1 k Lizbonski pogodbi v zvezi s parlamentarnim sodelovanjem na področju SZVP/SVOP
P7_TA(2011)0337B7-0388/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 9 in 10 protokola 1 k tem pogodbam o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 8. julija 2010 o predlogu sklepa Sveta o o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje(1) in priložene izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o politični odgovornosti(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) v letu 2009, predloženem Evropskemu parlamentu v skladu z delom II, točko G, odstavkom 43 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006(3), zlasti odstavka 18 te resolucije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o razvoju skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) po uveljavitvi Lizbonske pogodbe(4), zlasti odstavkov 12, 13 in 14 te resolucije,

–  ob upoštevanju konference predsednikov parlamentov EU v Bruslju 4. in 5. aprila 2011,

–  ob upoštevanju prispevkov in sklepov XLV. srečanja konference odborov za evropske zadeve (COSAC) v Budimpešti med 29. in 31. majem 2011,

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker člen 9 protokola 1 določa, da morajo organizacijo in spodbujanje učinkovitega in rednega medparlamentarnega sodelovanja v skupaj opredeliti Evropski parlament in nacionalni parlamenti,

B.  ker mora podpredsednik/visoki predstavnik kot član kolegija komisarjev pridobiti odobritev Evropskega parlamenta,

C.  ker Evropski parlament skupaj s Svetom soodloča o proračunu EU za zunanje delovanje, vključno s proračunom za civilne misije SZVP in SVOP ter upravne stroške za vojaško koordiniranje EU,

D.  ker se v skladu s pogodbo Evropski parlament redno vpraša za mnenje o glavnih vidikih in temeljnih odločitvah SZVP in ker se zahteva njegova odobritev za preobrazbo strategij EU v zakone ter za sklenitev mednarodnih sporazumov, vključno s sporazumi, ki večinoma zadevajo SZVP; edina izjema so sporazumi, ki obravnavajo izključno SZVP;

1.  ponovno poudarja, da je Evropski parlament vir demokratične legitimnosti SZVP in SVOP, nad katerima izvaja politični nadzor;

2.  je istočasno prepričan, da bi okrepljeno medparlamentarno sodelovanje na področju SZVP in SVOP povečalo vpliv parlamentov na politične odločitve EU in njenih držav članic, in sicer zaradi odgovornosti Evropskega parlamenta za skupne politike Unije, vključno s SZVP/SVOP, ter zaradi pravic, ki jih ima vsak nacionalni parlament v zvezi z odločitvami na področju nacionalne varnosti in obrambne politike;

3.  obžaluje, da na konferenci predsednikov parlamentov EU 4. in 5. aprila 2011 ni prišlo do dogovora in pričakuje, da bo podprl prizadevanja poljskega predsedstva, da bi se dosegel dogovor med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti o novih oblikah medparlamentarnega sodelovanja na tem področju;

4.  potrjuje svoja stališča iz ustreznih poročil, zlasti pa:

   da naj v skladu s členom 9 protokola 1 k Lizbonski pogodbi Evropski parlament skupaj z nacionalnimi parlamenti določa organizacijo in spodbujanje učinkovitega in rednega medparlamentarnega sodelovanja, da bi se spodbudila delitev odgovornosti pri organizaciji in da bi prišlo do učinkovitega in rednega medparlamentarnega sodelovanja;
   da bi predstavništvo EP v kakršni koli novi obliki medparlamentarnega sodelovanja moralo biti sorazmerno z dometom in pomenom njegove vloge pri nadzoru SZVP/SVOP ter tako, ki bi priznavalo skupno evropsko naravo teh politik in ki bi odražalo politični in geografski pluralizem Parlamenta;
   da so, za doseganje dodane vrednosti in da bi se omejili stroški, sekretariat in prostori Evropskega parlamenta načeloma na voljo za organizacijo medparlamentarnih srečanj;
   da zaključki medparlamentarnih srečanj niso zavezujoči za sodelujoče;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje poljskemu predsedstvu konference predsednikov parlamentov EU, predsednikom parlamentov EU in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0280.
(2) Prav tam, Priloga II.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0227.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0228.


Program razdeljevanja hrane najbolj ogroženim osebam v Uniji
PDF 201kWORD 47k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o programu razdeljevanja hrane najbolj ogroženim osebam v Uniji
P7_TA(2011)0338RC-B7-0397/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 27 Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode („Uredba o enotni SUT“)(1) in Uredbe Komisije (ES) št. 983/2008 z dne 3. oktobra 2008 o sprejetju načrta za dodeljevanje sredstev državam članicam za dobavo hrane iz intervencijskih zalog najbolj ogroženim osebam v Skupnosti za proračunsko leto 2009(2),

–  ob upoštevanju spremenjenega predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 1234/2007 glede razdeljevanja prehrambnih proizvodov najbolj ogroženim osebam v Uniji (KOM(2010)0486),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi T-576/08,

–  ob upoštevanju Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 562/2011 z dne 10. junija 2011 o sprejetju načrta za dodeljevanje sredstev državam članicam za dobavo hrane iz intervencijskih zalog v korist najbolj ogroženih oseb v Evropski uniji za proračunsko leto 2012 in o odstopanju od nekaterih določb Uredbe (EU) št. 807/2010(3),

–  ob upoštevanju zakonodajne resolucije Evropskega parlamenta z dne 26. marca 2009 o predlogu Uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike in Uredbe (ES) št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode („Uredba o enotni SUT“) v zvezi z razdeljevanjem hrane najbolj ogroženim osebam v Skupnosti(4),

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 4. aprila 2006(5) o tem programu, svoje resolucije z dne 22. maja 2008(6), svojega stališča z dne 26. marca 2009 in predloga Komisije KOM(2010)0486,

–  ob upoštevanju Priporočila Sveta 92/441/EGS o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialnega varstva,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker Komisija ocenjuje, da 43 milijonom ljudi v EU grozi pomanjkanje hrane,

B.  ker zaradi gospodarske in finančne krize ter hitro naraščajočih cen hrane vse več ljudem grozi pomanjkanje hrane,

C.  ker Komisija ocenjuje, da je v EU 80 milijonov ljudi, ki jim grozi revščina ter da bi se zaradi finančne in gospodarske krize število ljudi, ki živijo v revščini, lahko še povečalo; ker je ena od petih prednostnih nalog strategije EU za leto 2020 zmanjšanje revščine in socialne izključenosti v Evropski uniji,

D.  ker program razdeljevanja hrane najbolj ogroženim osebam v Uniji, ki je bil uveden leta 1987 v skupni kmetijski politiki, trenutno zagotavlja pomoč v hrani 13 milijonom ljudi, ki trpijo revščino, v 19 državah članicah, v njegove distribucijske verige pa je vključenih okrog 240 bank hrane in dobrodelnih organizacij,

E.  ker so se intervencijske zaloge EU znatno zmanjšale,

F.  ker je program vse bolj odvisen od nakupov na trgu zaradi preoblikovanja skupne kmetijske politike in posledičnega zmanjšanja intervencijskih zalog, iz katerih je program običajno dobival hrano,

G.  ker je Sodišče Evropske unije odločilo, da se člen 2 Uredbe (ES) št. 983/2008 o dodatni dobavi hrane na trgu razglasi za ničnega,

H.  ker predlog Komisije za leto 2012 po sodbi Sodišča Evropske unije vključuje nenadno znižanje sredstev s 500 milijonov EUR za leto 2011 na zgolj 113 milijonov EUR za leto 2012,

I.  ker se bo za skupno kmetijsko politiko in z njo povezane programe, pa tudi strukturne sklade, vključno z Evropskim socialnim skladom, leta 2014 začelo novo obdobje financiranja,

1.  poudarja, da ima nenadna zaustavitev sedanjega delujočega sistema pomoči brez predhodnega obvestila ali priprave hude posledice za najbolj ranljive državljane EU in ni zanesljiv način financiranja;

2.  zato poziva Komisijo in Svet, naj razvijeta prehodno rešitev za preostali leti financiranja (2012 in 2013), da bi se izognili takojšnjemu in velikemu zmanjšanju pomoči v hrani zaradi znižanja financiranja s 500 milijonov na 113 milijonov EUR, in tako zagotovita ljudem, ki so odvisni od te pomoči, da ne bodo trpeli pomanjkanja hrane;

3.  zato poziva Svet in Komisijo, naj razvijeta rešitev za nadaljnje financiranje programa razdeljevanja hrane za preostali leti sedanjega obdobja financiranja (2012 in 2013) in za novo obdobje financiranja 2014–2020 na pravni podlagi, ki je Sodišče Evropske unije ne bo moglo izpodbijati, ter naj ohranita zgornjo letno mejo financiranja 500 milijonov EUR, s čimer bi zagotovili, da ljudje, ki so odvisni od pomoči, ne bodo trpeli pomanjkanja hrane;

4.  poziva vse zadevne akterje, naj na dolgi rok skrbno ocenijo primernost programa pomoči v hrani, zlasti kot elementa skupne kmetijske politike, ob upoštevanju novega obdobja financiranja od leta 2014 dalje;

5.  je seznanjen z napovedjo predloga, ki jo je komisar Dacian Cioloş podal 29. junija 2011, da se program, namenjen najbolj ogroženim osebam, umakne iz skupne kmetijske politike, ter ugotavlja, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje;

6.  opozarja, da je treba programe za ogrožene osebe izvajati ob upoštevanju postopkov pred Sodiščem prve stopnje, kakor je Komisija pravilno poudarila v svoji oceni prihodkov in odhodkov za proračunsko leto 2012; je seznanjen, da je Sodišče v svoji sodbi T-576/08 z dne 13. aprila 2011 določilo, da mora program kriti le dobavo hrane iz intervencijskih zalog, v nasprotju z izdatki, ki bi nastali zaradi nakupa hrane na trgu; ugotavlja, da člena 2 Uredbe (ES) št. 983/2008 zaradi sodbe ni mogoče uporabiti za pravno podlago za razdeljevanje hrane tistim, ki jo potrebujejo;

7.  poziva Komisijo, naj predlaga spremembo uredbe o programu za najbolj ogrožene osebe, da bi našli rešitev za sedanji zastoj te zadeve na ravni Sveta; meni, da je treba za naslednje finančno programsko obdobje poiskati najustreznejšo pravno podlago;

8.  poudarja, da je pravica do oskrbe s hrano osnovna in temeljna človekova pravica, uresniči pa se takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični in ekonomski dostop do ustreznih, varnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in preferenc za aktivno in zdravo življenje; poudarja, da slaba prehrana slabo vpliva na zdravje;

9.  poudarja, da je visokokakovostna in zdrava prehrana še zlasti pomembna za otroke in da prispeva k izpolnjevanju njihovih razvojnih in vzgojnih potreb;

10.  pozdravlja pobudo Komisije in agencij Združenih narodov za skupno prizadevanje proti negotovosti v zvezi s preskrbo s hrano in nezadostni prehrani po celem svetu;

11.  poudarja, da je treba kmetom zagotoviti dostojen in pravičen dohodek ter nagrado za njihovo delo; poudarja, da imajo kmetje v številnih regijah finančne težave; poziva Komisijo, naj obravnava vprašanje revščine na podeželju in propadanja podeželskih skupnosti;

12.  meni, da za večjo prehransko varnost ter za vzpostavitev trajnostnih sistemov proizvodnje in dobave ostaja nujno na dolgi rok kar najbolj zmanjšati živilske odpadke;

13.  poudarja, kako pomembno je, zlasti v sedanji gospodarski, finančni in socialni krizi, zagotoviti pomoč najranljivejšim in najbolj ogroženim članom družbe na evropski ravni;

14.  opozarja, da je ena od petih prednostnih nalog strategije EU za leto 2020 zmanjšanje revščine in socialne izključenosti v Evropski uniji; poudarja, da je za boj proti revščini potrebna celovita politika, ki bo povezala dostojen dohodek, delovne pogoje in življenjske razmere ter dostop do temeljnih političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic; meni, da so ukrepi za pomoč v hrani lahko eden od elementov širše celostne politike za boj proti revščini; priznava, da je stranski učinek revščine pogosto podhranjenost in pomanjkanje hrane;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 299, 16.11.2007, str. 1.
(2) UL L 268, 9.10.2008, str. 3.
(3) UL L 152, 11.6.2011, str. 24.
(4) UL C 117 E, 6.5.2010, str. 258.
(5) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 170.
(6) UL C 279 E, 19.11.2009, str. 71.


Napredek na področju boja proti minam
PDF 303kWORD 83k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o napredku na področju boja proti minam (2011/2007(INI))
P7_TA(2011)0339A7-0211/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Ottawske konvencije o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min in o njihovem uničenju (v nadaljevanju: Pogodba o prepovedi min) z dne 3. decembra 1997, ki je začela veljati 1. marca 1999,

–  ob upoštevanju Konvencije o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja iz leta 1980 in njenih protokolov, zlasti spremenjenega Protokola II o prepovedih ali omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih priprav ter Protokola V o eksplozivnih ostankih vojne,

–  ob upoštevanju svojih zadnjih resolucij z dne 22. aprila 2004 o protipehotnih minah(1), z dne 7. julija 2005 o svetu brez min(2), z dne 19. januarja 2006 o invalidnosti in razvoju(3), z dne 13. decembra 2007 o deseti obletnici Konvencije o prepovedi protipehotnih min(4) in z dne 6. septembra 2001 o ukrepih za spodbujanje zaveze nedržavnih akterjev o popolni prepovedi protipehotnih min(5),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1724/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2001 o ukrepih za boj proti protipehotnim minam v državah v razvoju(6) ter Uredbe Sveta (ES) št. 1725/2001 z dne 23. julija 2001 o ukrepih za boj proti protipehotnim minam v tretjih državah z izjemo držav v razvoju(7),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta iz Cartagene 2010–2014: končajmo trpljenje, ki ga povzročajo protipehotne mine, sprejetega na drugi revizijski konferenci Ottawske konvencije iz leta 1997, ki je od 30. novembra do 4. decembra 2009 potekala v Cartageni v Kolumbiji,

–  ob upoštevanju smernic Komisije o Ukrepih Evropske skupnosti za boj proti minam 2008–2013,

–  ob upoštevanju številnih resolucij o kasetnem strelivu, zadnje z dne 8. julija 2010(8), in Konvencije iz Osla o kasetnem strelivu, ki je začela veljati 1. avgusta 2010, podpisalo pa jo je 94 držav,

–  ob upoštevanju letnega poročila organa Združenih narodov za boj proti minam za leto 2009,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0211/2011),

A.   ker EU dejavno sodeluje pri boju proti minam, zlasti od skupnega ukrepa leta 1995, in je zavezana cilju popolne prepovedi in odprave protipehotnih min po vsem svetu; ker je EU vodilni podpornik in akter pri boju proti minam, ki je med njenimi prednostnimi nalogami s področja človekovih pravic ter humanitarne in razvojne pomoči,

B.  ker boj proti minam pomeni pregledovanje, odkrivanje, označevanje in odstranjevanje protipehotnih min in drugih eksplozivnih ostankov vojne, vključno z zapuščenimi eksplozivnimi sredstvi, neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ostanki kasetnega streliva ter improviziranimi eksplozivnimi sredstvi, pa tudi programe izobraževanja in usposabljanja o nevarnosti min in eksplozivnih ostankov vojne, zlasti za otroke, pomoč žrtvam, uničevanje zalog, skupaj z zavzemanjem za vsesplošno uporabo ustreznih mednarodnih konvencij in pogodb, da bi končali izdelavo protipehotnih min, trgovino z njimi in njihovo uporabo,

C.   ker položene mine in eksplozivni ostanki vojne, vključno z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi in neeksplodiranimi ostanki kasetnega streliva, povzročajo izgubo človeških življenj, zlasti med civilnim prebivalstvom, in poleg tega resno ovirajo pokonfliktno obnovo v prizadetih državah, ter se lahko uporabljajo kot surovina za izdelavo improviziranih eksplozivnih sredstev,

D.   ker se je do 1. decembra 2010 156 držav uradno obvezalo k spoštovanju Pogodbe o prepovedi min,

E.  ker je bilo po ocenah Urada za spremljanje min in kasetnega streliva v letu 1999 18 000 žrtev protipehotnih min in preostalih eksplozivnih ostankov vojne in se je to število do leta 2009 zmanjšalo na približno 4 000; ker se ocenjuje, da je bilo 70 % teh žrtev civilistov, med njimi tretjina otrok, in ker je po vsem svetu še vedno veliko ljudi prizadetih zaradi protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne,

F.  ker sta v zadnjem času protipehotne mine postavljali le dve državi – Burma/Mjanmar in Libija– in ker ni podatkov o izvozu ali meddržavnem prenosu protipehotnih min, ter se samo za tri države predvideva, da nadaljujejo z njihovo proizvodnjo, vendar pa uporniške skupine, na primer Oborožene revolucionarne sile Kolumbije, nadaljujejo s proizvodnjo lastnih naprav,

G.   ker je večina oboroženih sil opustila uporabo protipehotnih min, jih pa še vedno, ob improviziranih eksplozivnih sredstvih, ki jih sprožijo žrtve, in kasetnem strelivu, uporabljajo različni oboroženi nedržavni akterji,

H.   ker več kot 90 držav še čuti posledice protipehotnih min in preostalih eksplozivnih ostankov vojne, pri čemer so posledice najhujše v Afganistanu, Kolumbiji, Pakistanu, Mjanmaru, Kambodži in Laosu,

I.   ker so najprej prizadete države tiste, ki morajo reševati težave s protipehotnimi minami in eksplozivnimi ostanki vojne na svojem ozemlju pred konflikti, med njimi in po njih,

J.  ker se v številnih prizadetih državah, v katerih so se konflikti končali, z odstranjevanjem min ukvarja le majhno število ljudi, lokalne oborožene sile pa so še vedno velike,

K.  ker bodo žrtve potrebovale pomoč še dolgo potem, ko ne bo več grožnje protipehotnih min,

L.   ker se je mednarodna skupnost izredno velikopotezno odzvala na izzive, povezane s tragedijo protipehotnih min, in med letoma 1999 in 2009 za boj proti minam prispevala približno 3,9 milijarde USD, pri čemer so največ prispevali ZDA (902,4 milijona USD), ES (521,9 milijona USD), Japonska (336,9 milijona USD), Norveška (342,7 milijona USD), Kanada (259,8 milijona USD), ZK (220,6 milijona USD), Nemčija (206,9 milijona USD) in Nizozemska (201,9 milijona USD),

M.  ker je občutek ogroženosti zaradi min velikokrat močnejši od resničnosti in se po izračunih le v 2 % tal, ki jih z dragim postopkom fizično očistijo, dejansko nahajajo protipehotne mine ali drugi eksplozivni ostanki vojne, ker je očitno, da je uporaba sredstev, dodeljenih za boj proti minam, neučinkovita, ker poleg tega ugotavlja, da je z boljšimi metodologijami raziskav in razumevanjem njihovih rezultatov mogoče občutno zmanjšati potrebo po čiščenju domnevno nevarnih območij, kar je zadnjih nekaj let tudi uspevalo,

N.  ker tehnike in tehnologija za odkrivanje eksploziva kljub precejšnjim vlaganjem niso veliko napredovale in so glede na naraščajočo uporabo improviziranih eksplozivnih sredstev potrebni novi načini,

O.   ker je izobraževanje za zmanjševanje tveganja osrednji element za pomoč ljudem, zlasti otrokom, da bi na območjih, posejanih z minami, živeli varneje ter se seznanili z nevarnostmi protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne,

Svetovna prizadevanja za boj proti minam

1.   čestita za napredek v boju proti minam v zadnjih desetih letih, vendar poudarja, da je treba preusmeriti in okrepiti prizadevanja, če želimo nevarnost zaradi protipehotnih min odstraniti v nekem določenem času;

2.  je zelo vesel, da je k Pogodbi o prepovedi min zdaj pristopilo in jo ratificiralo že 156 držav, vključno z 25 državami članicami EU, vendar obžaluje, da približno 37 držav pogodbe še vedno ni podpisalo; poziva vse države, ki še niso pogodbenice, naj pristopijo k Pogodbi o prepovedi min in h Konvenciji o kasetnem strelivu; zlasti poziva tiste države članice EU, ki še morajo pristopiti k pogodbi, naj to storijo, in spodbuja večje medsebojne učinke med različnimi mednarodnimi instrumenti;

3.   je zelo vesel, da je 56 držav pristopilo h Konvenciji o kasetnem strelivu, vključno s 15 državami članicami EU; poleg tega pozdravlja sprejetje deklaracije in akcijskega načrta iz Vientjana leta 2010; poziva EU in države članice, naj spodbujajo vsesplošno uporabo in izvajanje Pogodbe o prepovedi min in Konvencije o kasetnem strelivu;

4.   v celoti podpira izvajanje akcijskega načrta iz Cartagene, ki predvideva podroben petletni načrt obveznosti na vseh področjih boja proti minam, in poziva Svet, naj kolikor hitro mogoče sprejme sklep v podporo temu načrtu;

5.   poudarja, da je treba poiskati sinergijo med različnimi razsežnostmi boja proti minam, pri tem pa se posebej osredotočiti na humanitarne in razvojne vidike, tudi s povečevanjem lokalnega lastništva s tem povezanih projektov in sodelovanja pri njih, da bi se bolje odzvali na potrebe neposredno prizadetega prebivalstva;

6.  priznava velik prispevek mednarodnih donatorjev, mednarodnih agencij in nevladnih organizacij v boju proti velikim težavam, ki jih povzročajo protipehotne mine, ter predanost in požrtvovalnost mednarodnega in lokalnega osebja;

7.  pozdravlja dejstvo, da je leta 2009 in 2010 še sedem držav izjavilo, da so končale odstranjevanje min, tako da je zdaj teh držav skupaj 16;

8.  se zaveda, da so ZDA vodilni svetovni akter v boju proti minam, ki močno podpira mednarodne programe za čiščenje miniranih področij in pomoč žrtvam in ki je že izpolnil večino bistvenih določb Pogodbe o prepovedi min, zato ZDA spodbuja, da se pridružijo tej pogodbi;

9.   poziva Rusijo, naj pristopi k Pogodbi o prepovedi min, saj ugotavlja, da je bila Rusija, ki je bila prej glavni vir protipehotnih min in je dolgo veljala za njihovo uporabnico, umaknjena iz seznama za leto 2010, potem ko je izjavila, da je ustavila njihovo uporabo;

10.  države podpisnice pogodbe opozarja na njihove dolžnosti glede uničenja zalog protipehotnih min; je zaskrbljen, ker imata Kitajska in Rusija največje zaloge protipehotnih min, ki po ocenah obsegajo 100 milijonov oziroma 24,5 milijona min; odločno poziva EU, naj v pogajanja z Rusijo in Kitajsko vključi vprašanje o uničenju njihovih obstoječih zalog in o hitrem pristopu k Pogodbi o prepovedi min in poziva EU, naj še naprej spodbuja vsesplošno uporabo Pogodbe o prepovedi min in drugih ustreznih konvencij, tudi tako, da v svoj politični dialog in v sporazume, ki jih podpiše s tretjimi državami, vključi vprašanje boja proti minam;

11.  obžaluje, da uporniške in teroristične skupine ter drugi nedržavni akterji še naprej uporabljajo protipehotne mine; v tem smislu opozarja na razmere v Kolumbiji, kjer se za Oborožene revolucionarne sile Kolumbije ocenjuje, da so največji uporabnik protipehotnih min med uporniškimi skupinami po vsem svetu;

Študija primera – Afganistan

12.  ugotavlja, da je Afganistan po obširni in vsesplošni uporabi protipehotnih min v več kot tridesetletnih konfliktih ena od najbolj onesnaženih držav na svetu in da so talibani z uporabo improviziranih eksplozivnih sredstev razmere še poslabšali;

13.  obžaluje dejstvo, da ima kljub temu, da v Afganistanu že več kot desetletje mine odstranjuje največji in najbolj financiran človekoljubni program za razminiranje na svetu, ta država še vedno eno najvišjih stopenj žrtev na svetu, in je zelo zaskrbljen, da je bila med 508 žrtvami protipehotnih min in drugih eksplozivnih ostankov vojne med 1. marcem 2009 in 1. marcem 2010 več kot polovica otrok;

14.  se zaveda, da je čiščenje min zaradi potekajočih spopadov na številnih območjih izjemno nevarno in da si talibani za cilje izbirajo pisarne ZN ter lokalno in mednarodno osebje;

15.  ugotavlja, da je mednarodna skupnost za boj proti minam v Afganistanu leta 2009 prispevala približno 80 milijonov USD in da je od leta 2002 Evropska unija s svojo finančno in tehnično pomočjo, ki znaša 89 milijonov EUR, pomagala očistiti približno 240 km² protipehotnih min v državi, s čimer je to zemljišče postalo gospodarsko dostopno, omogočena pa sta bila tudi obnova posesti in povratek družin na svoje domove; poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na pomoč žrtvam in izobraževanje o nevarnosti min;

16.  pozdravlja, da vse dejavnosti skoraj izključno opravlja približno 10 000 domačinov ob mednarodni podpori, kar krepi občutek pripadnosti temu procesu;

17.  izraža zaskrbljenost, saj se zdi, da afganistanska vlada niti na osrednji niti na provincialni ravni ni pripravljena prevzeti odgovornosti za boj proti minam;

Študija primera – Angola

18.  zaradi približno trideset let trajajočih spopadov je Angola, podobno kot Afganistan, ena od držav, ki so najbolj prizadete zaradi protipehotnih min;

19.  ugotavlja, da se je CNIDAH uveljavila kot nacionalni organ, pristojen za boj proti minam, vendar imajo države donatorke le malo vpliva, in da ima vlada dostop do lastnih obsežnih finančnih sredstev, ki se stekajo kot dobiček od nafte;

20.  je zelo zaskrbljen zaradi številnih strukturnih težav, ki so se pokazale po oceni Evropske komisije za leto 2009, kot na primer neučinkovita poraba 2,7 milijona EUR za osebje CNIDAH; odločno poziva EU, naj spremlja, nadzira in ovrednoti učinkovitost porabe denarja ter naj zagotovi, da bodo dodeljena proračunska sredstva porabljena učinkovito in ciljno usmerjeno, zemljišča pa, kot je nujno potrebno, očiščena;

21.  obžaluje, da kljub končanemu nacionalnemu pregledu leta 2007 in obsežnem programu boja proti minam še vedno ni zanesljivega podatka o resnosti grožnje zaradi protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne, in da bo država ob taki hitrosti napredka očiščena šele čez 100 let; poudarja, da je nujno potrebno vzpostaviti drugačen odnos med vlado in mednarodnimi donatorji, težavi nameniti več državnih sredstev z uvedbo izboljšane tehnike določanja območij brez min in večjih nacionalnih zmogljivosti za odstranjevanje min, da bi taka območja lahko hitreje začeli uporabljati v koristne namene;

Študija primera – Bosna

22.  obžaluje, da je v Bosni in Hercegovini 16 let po končanih spopadih še vedno veliko protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne, in sicer približno 11 000 minskih polj in domnevno 220 000 aktivnih protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojne po vsej državi, kar je resen izziv za varnost ter ovira za gospodarski in socialni razvoj;

23.  ugotavlja, da se je upravljanje ukrepov za boj proti minam izboljšalo z ustanovitvijo centra za boj proti minam Bosne in Hercegovine, vendar obžaluje, da je Bosna in Hercegovina v velikem zaostanku glede ciljev za financiranje in čiščenje, določenih v njenem zahtevku za podaljšanje v okviru Pogodbe o prepovedi min;

24.  se zaveda, da ima vlada velike težave z mobilizacijo sredstev in da strategija boja proti minam za obdobje 2009 – 2019 še ni bila sprejeta; obžaluje, da se vladna komisija za razminiranje, ki je glavni organ vlade, zadolžen za boj proti minam, že nekaj let ni srečala s predstavniki donatorjev v Sarajevu in da se njeni člani niso udeležili mednarodnih srečanj Pogodbe o prepovedi min od njene druge revizijske konvencije leta 2009; odločno poziva vlado, naj se v celoti zavzame za boj proti minam, da se zagotovi njegovo strateško načrtovanje in upravljanje;

25.  čestita Skladu za razminiranje in pomoč žrtvam min s sedežem v Sloveniji za njegov prispevek k boju proti minam v Bosni in Hercegovini, in poudarja, da se mora sklad osredotočati na Bosno in Hercegovino do dokončne odprave težav;

26.  ugotavlja, da v Bosni in Hercegovini deluje 33 akreditiranih organizacij za razminiranje, vendar bi v ta prizadevanja lahko bolj vključili vojsko;

27.  pozdravlja operacijo EUFOR ALTHEA in njene inštruktorje za izobraževanje o nevarnosti min, ki so usposobili več tisoč ljudi, in jih spodbuja, naj nadaljujejo s prizadevanjem;

Pomoč žrtvam

28.  priznava, da sta življenje in osnova za preživetje žrtev min, in drugih eksplozivnih ostankov za vedno zaznamovana, da so žrtve večinoma civilisti, pogosto najrevnejši prebivalci v nekaterih najrevnejših državah, ki potrebujejo dolgoletno ciljno in stalno zdravniško in socialno podporo in pomoč, ki bosta potrebni tudi, ko ne bo več novih žrtev;

29.  pozdravlja, da se je stopnja žrtev s protiminskimi dejavnostmi bistveno znižala, vendar izrecno obžaluje, da je bilo leta 2009 med žrtvami 70 % civilistov, še posebej pa obžaluje visoki delež otrok med žrtvami;

30.  obžaluje, da so se preživele žrtve min ali organizacije, ki jih zastopajo, v manj kot polovici prizadetih držav udeležile izvajanja pomoči za žrtve in se strinja, da je treba docela spoštovati mnenje in pravice preživelih; odločno poziva mednarodno skupnost in Evropsko unijo, naj občutno povečata delež finančnih sredstev, namenjenih pomoči žrtvam, vendar ne na račun čiščenja min;

Napredek pri odkrivanju min in tehnikah pregledovanja

31.  se zaveda, da je lokalno prebivalstvo na območjih, ki so prizadeta zaradi min, najboljši začetni pokazatelj obstoja nevarnosti zaradi min;

32.  ugotavlja, da je kljub doseženemu napredku pri tehnologiji, usposabljanju in tehnikah odkrivanja min še vedno težko izvajati hitre, zanesljive in stroškovno učinkovite rešitve ter da so neizogibno še vedno zelo razširjene tehnike, pri katerih se uporablja ročno sondiranje; priznava, da mednarodni standardi ZN za boj proti minam pomembno prispevajo k izboljšanju varnosti in učinkovitosti boja proti minam z oblikovanjem standardov in z zagotavljanjem smernic, prav tako priznava vlogo organa ZN za boj proti minam pri usklajevanju prizadevanja za boj proti minam;

33.  ugotavlja, da so najbolj obetavne možnosti za tehnični napredek pri odkrivanju min v metodah, ki so prilagojene vsakemu primeru posebej in ki temeljijo na kombinaciji različnih tehnologij, da se preprečijo žrtve in se razminiranje opravi z minimalnim vplivom na okolje;

34.  priznava, da je pravilno izveden pregled smiseln samo, če mu sledi natančno in učinkovito poročanje, ter da morajo donatorji zagotoviti smiselno uporabo svojega denarja za financiranje takih dejavnosti;

35.  poziva Komisijo, naj v tesnem mednarodnem sodelovanju s strokovnjaki na tem področju zagotovi nadaljnja finančna sredstva za raziskave tehnologij in tehnik na področju pregledovanja in odkrivanja min ter naj uporabi sredstva, razpoložljiva v okviru sedmega okvirnega programa ter skupnih raziskav na področju varnosti;

Kako odpraviti nevarnost protipehotnih min

36.  je zaskrbljen, ker se nekatere države, ki so ogrožene zaradi protipehotnih min, preveč zanašajo na mednarodno finančno pomoč za protiminske dejavnosti in ne zagotavljajo dovolj lastnih človeških in dohodkovnih virov; poziva EU, naj zagotovi večje vključevanje prizadetih držav in jih opozori na njihove obveznosti ter poziva zlasti k preučitvi razmer v Angoli, da se mobilizira večji nacionalni prispevek;

37.  je zaskrbljen zaradi preusmeritve sredstev v čiščenje min na območjih, kjer človekoljubne razmere ali gospodarski razvoj niso močno ogroženi, ali kjer se zaznava ogroženost, vendar v resnici ne obstaja, na račun območij, kjer obstaja velika življenjska nevarnost; poziva k večjemu poudarku na izboljšanem načrtovanju in vodenju operacij ter natančnejšemu pregledu sumljivih območij ter poročanju o tem;

38.  izraža zaskrbljenost zaradi slabe varnosti in nadzora vojaških skladišč, kjer se hranijo orožje in eksplozivi, vključno z minami, zlasti v državah, kjer potekajo vstaje in nemiri;

39.  meni, da bi morala mednarodna skupnost posvetiti večjo pozornost državam, ki si najtežje pomagajo same, ter čiščenju min in pomoči žrtvam, in da bi moral biti cilj hitreje približati se temu, da bi lahko razglasili, da v državah ni več življenjsko nevarne in gospodarskemu razvoju škodljive nevarnosti min;

40.  poziva donatorje, naj zagotovijo finančno pomoč v okviru učinkovitejšega zastavljanja ciljev, spremljanja in ocenjevanja;

41.  meni, da je treba prizadevanja osredotočiti na ustvarjanje in razvoj večjih lokalnih zmogljivosti, ki lahko vključujejo posebej izurjeno lokalno osebje na strukturirani in profesionalni osnovi, ali večji uporabi vojaških enot v pokonfliktnih razmerah, posebej usposobljenih za humanitarno razminiranje;

42.  poziva k izboljšanemu nacionalnemu načrtovanju, na podlagi najboljše prakse in povečanemu mednarodnemu usklajevanju minskih dejavnosti, da bo porazdelitev sredstev na območja učinkovitejša in se bodo pri tem ohranile preproste birokratske strukture;

43.  obžaluje, da ni zanesljivega popisa trenutnega števila žrtev min, eksplozivnih ostankov vojne in improviziranih eksplozivnih sredstev, in poziva k zanesljivi analizi, ki bo vodilo za učinkovitejšo porazdelitev sredstev, pri kateri je treba posvetiti večjo pozornost potrebam žrtev in njihovih družin;

44.  obžaluje, da EU, odkar je leta 2007 odpravila ustrezno proračunsko postavko, nima več prožnega in večdržavnega instrumenta, da bi se dosledno odzivala na prednostne protiminske dejavnosti, in tudi obžaluje, da se je v količinskem smislu zmanjšala skupna finančna pomoč EU za te vrste dejavnosti: zato poziva k vzpostavitvi bolj zavzetega pristopa ter določitvi proračunske postavke pod vodilnim direktoratom, kar bo poudarilo moč nadaljnjih prizadevanj EU na področju protiminskih dejavnosti, pri čemer je treba upoštevati posebne potrebe posameznih držav, kot so določene v načrtih državne strategije, in hkrati dejstvo, da je obstoj minskih polj v nekaterih državah postal strukturno vprašanje in s tem vprašanje za razvojno politiko EU;

45.  obžaluje, da do zdaj za financiranje programov boja proti minam nista bili uporabljeni niti izredna pomoč (člen 3) niti dolgoročna komponenta (člen 4) instrumenta za stabilnost;

46.  poudarja, da lahko protiminske dejavnosti veliko prispevajo k razorožitvi, demobilizaciji in rehabilitaciji, nenazadnje tudi s tem, ker lahko nekdanjim borcem nudijo zelo cenjeno usposobljenost in delo;

47.  poziva donatorje, naj poenotijo način spremljanja in ocenjevanja stroškovne učinkovitosti protiminskih dejavnosti, da jih bo lažje primerjati in ocenjevati po posameznih državah, ter jih poziva, naj prek agencije MASG za pomoč pri protiminskih dejavnostih opredelijo in širijo najboljšo prakso;

48.  poziva Evropsko komisijo, naj posodobi svoje smernice o Ukrepih Evropske skupnosti za boj proti minam 2008–2013, da bodo upoštevale spremembe v institucionalnih in finančnih strukturah, zagotavljale hitrejšo in prožnejšo porazdelitev sredstev ter jasna navodila za dostop do finančnih sredstev in se osredotočale na najnujnejše prednostne naloge in najboljšo prakso, naj predvidi pakete pomoči, da najbolj pomoči potrebnim državam pomaga uresničiti obveznosti iz Pogodbe o prepovedi min, ter naj redno spremlja in ocenjuje učinkovitost finančne pomoči;

49.  poudarja, da bi moral biti boj proti minam obvezen element v strategiji držav, za katere se ve, da so tam mine in/ali se skladiščijo;

50.  je prepričan, da obstaja z boljšo mednarodno usklajenostjo in določitvijo prednostnih nalog, izboljšanimi načini upravljanja, pregledovanja in razminiranja, boljšim spremljanjem in poročanjem ter spretnejšo in boljšo uporabo finančnih sredstev, realna možnost, da se ustvari svet brez protipehotnih min, ki ogrožajo življenja, preživetje in gospodarski razvoj;

o
o   o

51.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in vladam držav članic, Evropski službi za zunanje delovanje in Komisiji, Organizaciji združenih narodov, predsedniku Združenih držav in kongresu ZDA, vladam držav, ki so zaradi min najbolj ogrožene, in mednarodnim nevladnim organizacijam.

(1) UL C 104 E, 30.4.2004, str. 1075.
(2) UL C 157 E, 6.7.2006, str.473.
(3) UL C 287 E, 24.11.2006, str.336.
(4) UL C 323 E, 18.12.2008, str. 485.
(5) UL C 72 E, 21.3.2002, str. 352.
(6) UL L 234, 1.9.2001, str. 1.
(7) UL L 234, 1.9.2001, str. 6.
(8) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0285.


Demokratična republika Kongo, množična posilstva v provinci Južni Kivu
PDF 206kWORD 49k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o demokratični republiki Kongo in množičnih posilstvih v provinci Južni Kivu
P7_TA(2011)0340RC-B7-0442/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o Demokratični republiki Kongo,

–  ob upoštevanju partnerskega sporazuma iz Cotonouja iz junija 2000,

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o nasilju nad ženskami in boju proti vsem oblikam diskriminacije nad njimi,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, sprejetega leta 1998, zlasti členov 7 in 8 statuta, v katerem so posilstvo, spolno suženjstvo, prisilna prostitucija, prisilna nosečnost in prisilna sterilizacijo ali katera koli druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja opredeljeni kot zločini zoper človečnost in vojni zločini ter se enačijo z oblikami mučenja in hudih vojnih zločinov ne glede na to, ali so med mednarodnimi ali notranjimi spopadi storjeni sistematično ali ne,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti ter resolucije št. 1888 (2009) o spolnem nasilju nad ženskami in otroki med oboroženimi spopadi,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta ZN št. 1925 (2010), ki opredeljuje mandat misije Združenih narodov v Demokratični republiki Kongo (MONUSCO),

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta ZN št. 1991 z dne 28. junija 2011, ki podaljšuje mandat MONUSCO,

–  ob upoštevanju izjave posebne predstavnice Združenih narodov za boj proti spolnemu nasilju v oboroženih spopadih Margot Wallström z dne 23. junija 2011,

–  ob upoštevanju končnega poročila šeste regionalne seje Skupne parlamentarne skupščine AKP in EU v Yaoundeju (Kamerun) dne 28. in 29. aprila 2011,

–  ob upoštevanju zakonodaje o spolnem nasilju, ki jo je leta 2006 sprejel parlament Demokratične republike Kongo, ki je bila namenjena pospešitvi kazenskega pregona primerov posilstva in naložitvi strožjih kazni,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker je bilo med 10. in 12. junijem 2011 v vaseh Nakiele in Abala v provinci Južni Kivu 170 oseb žrtev posilstva ali telesnega nasilja; ker so bili člani iste odgovorne oborožene skupine že vpleteni v množična posilstva, aretacije in plenjenja na istem območju januarja 2011,

B.  ker so varnostne razmere v Južnem Kivuju še vedno izredno nestabilne in so nemiri na vzhodu Demokratične republike Kongo povzročili povečanje kršitev človekovih pravic in vojnih zločinov, vključno s spolnim nasiljem nad ženskami, množičnimi posilstvi in z njimi povezanim mučenjem, poboji civilistov ter razširjenim vpoklicem otrok vojakov v oborožene uporniške skupine in vladne vojaške in policijske sile,

C.  ker je postalo posilstvo kot orožje v vojni, ki ga vojaki strašljivo pogosto uporabljajo za ustrahovanje, kaznovanje in nadzor nad žrtvami, na vzhodu Demokratične republike Kongo po začetku vojaških operacij leta 2009 grozljivo vsakdanje; ker grozodejstva, zagrešena proti ženskam, zajemajo posilstva, skupinska posilstva, spolno suženjstvo in umore ter imajo daljnosežne posledice za telesno in duševno uničenje žensk,

D.  ker je 29. junija 2011 varnostni svet Združenih narodov sklenil, da podaljša svojo misijo v Demokratični republiki Kongo (MONUSCO) za dodatno leto, in ker ima misija mandat, ki jo pooblašča, da lahko uporabi vsa potrebna sredstva za zaščito civilistov pred kršitvami mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic,

E.  ker se žrtve posilstev soočajo z velikim pomanjkanjem infrastrukture in ne morejo izkoristiti pomoči ali ustrezne zdravstvene oskrbe; ker se namerni napadi žensk izvajajo v javnosti, ki pogosto povzročijo, da izgubijo položaj v družbi ter zmožnost poskrbeti za svoje otroke, in ker je nevarnost okužbe z virusom HIV zelo velika; ker nujno zdravniško pomoč zagotavljajo samo številne nevladne organizacije, ki delujejo na terenu in ki jim usklajevanje in dostop do žrtev nista več zagotovljena,

F.  ker je nezmožnost Demokratične republike Kongo, da bi pred sodišče privedla pripadnike svoje vojske in oboroženih skupin za dejanja, kazniva po mednarodnem pravu, spodbudila kulturo nekaznovanja; ker kongovska vojska še vedno nima zadostnih kadrovskih, tehničnih in finančnih virov, da bi izpolnila svojo misijo v vzhodnih provincah Demokratične republike Kongo in zagotovila varstvo prebivalcev,

G.  ker je izvajanje zakonodaje o spolnem nasilju, ki jo je leta 2006 sprejel parlament Demokratične republike Kongo, zelo omejeno,

H.  ker morajo imeti mediji bistveno vlogo pri zagotovitvi visoke stopnje mobilizacije in opozarjanju javnosti,

1.  ostro obsoja množična posilstva, dejanja spolnega nasilja in druge kršitve človekovih pravic, ki so bila povzročena od 10. do 12. junija 2011 v regiji Južni Kivu; se pridružuje trpljenju in bolečini vseh žrtev spolnega nasilja, zlasti množičnih posilstev, ki je bilo znova in znova zagrešeno v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo v zadnjih štirih letih;

2.  poziva vlado Demokratične republike Kongo, naj obravnava boj proti množičnim posilstvom in spolnemu nasilju nad ženskami kot nacionalno prednostno nalogo;

3.  pozdravlja odločitev Združenih narodov, da bodo raziskali te dogodke; zahteva, da se nemudoma sproži neodvisna in nepristranska preiskava teh zločinov v skladu z mednarodnimi standardi; obžaluje, da vojni zločinci še kar ostajajo na visokih poveljniških položajih; poziva k učinkovitim in takojšnjim ukrepom, da se zagotovi varstvo žrtev in prič v teh preiskavah in po njih;

4.  poziva Komisijo in Demokratično republiko Kongo, naj pregledata državno strategijo za Demokratično republiko Kongo in nacionalni okvirni program desetega evropskega razvojnega sklada (2008–2013), cilj pregleda pa naj bo prednostna obravnava vprašanja množičnih posilstev in spolnega nasilja nad ženskami za boj proti nekaznovanosti;

5.  je zaskrbljen zaradi nevarnosti, da se dejanja spolnega nasilja pričnejo obravnavati kot nekaj vsakdanjega; poudarja, da je dolžnost Demokratične republike Kongo, da zagotovi varnost na svojem ozemlju in zavaruje civilno prebivalstvo; opominja predsednika Kabilo, da se je osebno zavzel za vodenje politike ničelne strpnosti, kar zadeva spolno nasilje, in da si bo prizadeval, da bodo vojni zločinci in povzročitelji zločinov proti človečnosti na ozemlju države preganjani, ter da bo sodeloval z Mednarodnim kazenskim sodiščem in državami v tej regiji;

6.  pozdravlja dejavnost nevladnih organizacij, ki prinašajo pomoč žrtvam posilstev in vojnih zločinov, zlasti pa zdravstveno oskrbo, ki jo nudijo nekatere bolnišnice, na primer Panzi v Bukavuju; poudarja, da večina žrtev spolnih napadov ne dobi potrebne zdravstvene, socialne in pravne pomoči; priporoča, da vlada Demokratične republike Kongo izdela celovit program pomoči žrtvam in njihove ponovne vključitve v kongovsko družbo in na trg dela; poziva Komisijo, naj da na voljo dodatna sredstva za boj proti spolnemu nasilju in naj si prizadeva za uvedbo hiš za žrtve spolnega nasilja na občutljivih območjih; predlaga, da se vzpostavi pilotni projekt za izboljšanje zdravstvene pomoči, ki se bo nudila žrtvam spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo;

7.  je zaskrbljen, ker je bil pred letom in pol ukinjen program nasilje na podlagi spola, ki bi moral zagotoviti usklajevanje humanitarnega odziva za spolno nasilje zaradi pomanjkanja vodstva Sklada ZN za prebivalstvo; poziva tudi k preoblikovanju sistema usklajevanja humanitarne pomoči na terenu;

8.  izraža zaskrbljenost, ker misija MONUSCO ni mogla dejavneje uporabiti svojega mandata in pravil o uporabi, da bi pripomogla k zaščiti pred temi množičnimi posilstvi, tudi tistimi, ki so jih zagrešili pripadniki misije; priznava pa, da je njena prisotnost za dostopnost humanitarne pomoči nepogrešljiva; zato vztraja, da se mandat in pravila o uporabi misije MONUSCO strogo izvajajo, da se učinkoviteje zagotovi varnost prebivalcev; pozdravlja odločitev o podaljšanju mandata misije do 30. junija 2012;

9.  poziva Evropsko unijo in države članice, naj podpirajo dejavnosti misij EUSEC RD in EUPOL RD; poziva, naj se vprašanje boja proti spolnemu nasilju celovito vključi v varnostne operacije in operacije skupne obrambe;

10.  je še vedno zelo zaskrbljen zaradi sedanjih humanitarnih razmer v Demokratični republiki Kongo in premajhnega financiranja v tej regiji zaradi zmanjšanja financiranja nekaterih dvostranskih donatorjev; močno obžaluje, da doslej dodeljena sredstva dosežejo le maloštevilne žrtve; poziva Komisijo, naj ohrani odobreno financiranje za humanitarno pomoč na vzhodu Demokratične republike Kongo;

11.  poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog o krvavih rudninah, ki podžigajo vojno in množična posilstva, da bi se borili proti nekaznovanosti po vzoru ameriškega Dodd-Franckovega zakona (zlasti dela 1502 zakona), ki nalaga nove zahteve o podatkih v zvezi s proizvodi, za izdelavo katerih se uporabljajo te krvave rudnine;

12.  ugotavlja, da se je načrt reševanja spora v Južnem Kivuju, ki daje prednost vojaški rešitvi, izkazal za neuspešnega; ocenjuje, da mora biti rešitev tega spora politična, in obžaluje pomanjkanje poguma pri mednarodni Skupnosti; ocenjuje, da je napočil čas, ko ne zadostuje le obsojanje, in morajo kongovska vlada, Evropska unija in Združeni narodi prevzeti odgovornost in sprejeti konkretne ukrepe, ki bodo ta grozodejstva prekinili; poudarja, da bodo humanitarne organizacije, če se ne bo nič spremenilo, še dolgo navzoče na terenu;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Afriški uniji, vladam držav z območja Velikih jezer, predsedniku, ministrskemu predsedniku in parlamentu Demokratične republike Kongo, generalnemu sekretarju Združenih narodov, posebni predstavnici Združenih narodov za spolno nasilje v oboroženih spopadih, varnostnemu svetu Združenih narodov ter komisiji Združenih narodov za človekove pravice.


Indonezija in napadi na manjšine
PDF 200kWORD 46k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o Indoneziji in napadih na manjšine
P7_TA(2011)0341RC-B7-0394/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu EU o človekovih pravicah v svetu za leto 2006 ter zadevne politike EU(1),

–  ob upoštevanju izvolitve Indonezije v Svet Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC) maja 2011; ker se od članov UNHRC pričakuje, da bodo zagovarjali najvišje standarde glede promocije in varovanja človekovih pravic,

–  ob upoštevanju predsedovanja Indonezije Združenju držav jugovzhodne Azije (ASEAN) v letu 2011, listine združenja ASEAN, ki je začela veljati 15. decembra 2008 in ustanovitve medvladne komisije ASEAN za človekove pravice 23. oktobra 2009,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Indonezija ratificirala leta 2006,

–  ob upoštevanju 29. poglavja indonezijske ustave, ki zagotavlja svobodo vere,

–  ob upoštevanju členov 156 in 156(a) indonezijskega kazenskega zakonika, ki prepovedujeta bogoskrunstvo, krivo vero in versko obrekovanje,

–  ob upoštevanju predsedniškega odloka št. 1/PNPS/1965 o preprečevanju bogoskrunstva in zlorabe vere;

–  ob upoštevanju izjave EU z dne 8. februarja 2011 o nedavnih napadih na ahmadijce in ubojih njihovih pripadnikov v provinci Banten,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med ES in Indonezijo in prvega kroga dialoga o človekovih pravicah , ki je potekal v njegovem okviru junija 2010 v Džakarti,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker je Indonezija največja država na svetu, kjer je muslimansko prebivalstvo v večini, in ker je v njeni nacionalni ideologiji imenovani pancasila zapisana tradicija pluralizma, kulturne skladnosti, verske svobode in socialne pravičnosti,

B.  ker smo priča precejšnjemu stopnjevanju napadov na verske manjšine, zlasti na ahmadijce, ki se štejejo za muslimane, pa tudi na kristjane, budiste in napredne organizacije civilne družbe,

C.  ker je po prepovedi razširjanja naukov ahmadijskih muslimanov leta 2008 indonezijski minister za verske zadeve večkrat pozval k popolni prepovedi muslimanske skupnosti ahmadijcev, kar je že bilo udejanjeno v treh provincah: Zahodni Javi, Južnem Sulaveziju in Zahodni Sumatri; ker je 6. februarja 2011 množica vsaj 1.500 oseb v kraju Cikeusik v provinci Banten napadla 20 ahmadijskih muslimanov in ubila tri osebe, nekaj drugih pa hudo poškodovala, kar je indonezijskega predsednika spodbudilo, da je dogodek obsodil in zahteval njegovo preiskavo,

D.  ker je po tem napadu 8. februarja 2011 nekaj sto ljudi zažgalo tri cerkve in napadlo duhovnika v mestu Temanggung v provinci Osrednja Java po tem, ko je bil neki kristjan, obtožen žaljenja islama, obsojen na pet let zaporne kazni namesto na smrt, kot so pričakovali napadalci; ker je skupnost cerkva v Indoneziji v zadnjih šestih letih zabeležila 430 napadov na krščanske cerkve,

E.  ker je bilo v skladu s členoma 156 in 156(a) indonezijskega kazenskega zakonika že prijetih ali pridržanih 150 oseb in ker podatki kažejo, da skrajneži uporabljajo predpise lokalnih skupnosti glede bogoskrunstva, krive vere in verskega obrekovanja za omejevanje verske svobode in za povzročanje napetosti in nasilja med skupnostmi,

F.  ker je 19. aprila 2010 indonezijsko ustavno sodišče odločilo, da ohrani zakone o bogoskrunstvu in hereziji in zavrne zahteve za odpravo teh zakonov, ki so jih predložili štirje ugledni islamski humanisti in vsaj sedem indonezijskih organizacij civilne družbe in človekovih pravic, podprlo pa vsaj 40 drugih organizacij,

G.  ker so na voljo verodostojna poročila, zlasti nacionalnega odbora za človekove pravice, o kršitvah človekovih pravic, ki so jih zagrešili pripadniki indonezijskih varnostnih sil, vključno z mučenjem in drugimi oblikami trpinčenja ter nepotrebno in pretirano uporabo sile, predvsem na Papui in Moluških otokih; ker odgovorni redko odgovarjajo pred neodvisnim sodiščem;

1.  odobrava skupno izjavo, ki so jo 24. maja 2011 dali predsednik, predsednik spodnjega doma, predsednik sveta regionalnih predstavnikov, predsednik ljudske posvetovalne skupščine, predsednika vrhovnega in ustavnega sodišča in drugi visoki uradniki, ki so pozvali k podpori pancasile in zaščiti pluralizma;

2.  poudarja napredek Indonezije na področju izvajanja demokracije in načel pravne države v zadnjih letih in pripisuje velik pomen ohranjanju in poglabljanju harmoničnih odnosov med Evropsko unijo in Indonezijo na mnogih področjih, kar se odraža v sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in to državo;

3.  pozdravlja zaveze, ki jih je sprejela Indonezija pred svojo izvolitvijo v Svet za človekove pravice 20. maja 2011, vključno z zavezo o ratifikaciji vseh pomembnejših instrumentov za človekove pravice, zlasti mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem;

4.  izraža resno skrb zaradi nasilnih dejanj zoper verske manjšine, zlasti ahmadijske muslimane, kristjane, bahajce in budiste; je zaskrbljen, ker kršitve verske svobode spodkopavajo človekove pravice, ki jih zagotavlja indonezijska ustava, vključno s prepovedjo diskriminacije ter s svobodo izražanja, mnenja ter mirnega zbiranja;

5.  poziva indonezijsko vlado, zlasti ministra za verske zadeve in indonezijsko sodstvo, naj zagotovijo, da se bodo izvajala in podpirala načela prave države in da bodo storilci dejanj verskega nasilja in sovraštva privedeni pred sodišče;

6.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi predpisov lokalnih skupnosti glede obrekovanja, ki se z lahkoto zlorabljajo, in zaradi skupnega ministrskega odloka, ki prepoveduje razširjanje muslimanskih ahmadijskih naukov, ter poziva indonezijske organe, naj jih odpravijo ali revidirajo;

7.  odobrava delo indonezijske civilne družbe, vključno z muslimanskimi, krščanskimi in laičnimi skupinami za razmislek, organizacijami za človekove pravice in organizacijami za boj proti ekstremizmu, pri spodbujanju pluralizma, verske svobode in harmonije in človekovih pravic;

8.  poziva indonezijsko vlado, naj sledi priporočilom visoke komisarke OZN za človekove pravice, zlasti v zvezi s povabilom posebni poročevalki Združenih narodov za svobodo veroizpovedi in prepričanja, naj obišče državo;

9.  odobrava preiskavo, ki je bila opravljena v zvezi s smrtonosnimi napadi na ahmadijsko skupnost v provinci Zahodna Java februarja 2011, ki je pripeljala do zamenjave regionalnih in provincialnih direktorjev policije, vložitve obtožnice zoper devet policijskih uradnikov zaradi površnega opravljanja dolžnosti in sojenja 14 drugim osebam zaradi storjenih kaznivih dejanj, in poziva k neodvisnemu spremljanju sojenj obtoženim, da se vsem zagotovi pravična obravnava;

10.  poziva indonezijske organe, naj raziščejo domnevne kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili pripadniki varnostnih sil, in sprožijo pregon zoper krivce, tudi če gre za osebe s poveljniškimi odgovornostmi;

11.  poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zaprtih zaradi ugovora vesti, ki so bili prijeti in obtoženi le na podlagi udeležbe na miroljubnih političnih protestih, kar je v nasprotju z duhom posebnega zakona iz leta 2001, ki Papuancem, prebivalcem Moluških otokov in drugim etničnim in verskim manjšinam jamči avtonomijo glede pravice do izražanja svoje kulturne identitete;

12.  poziva delegacije EU in diplomatske misije držav članic, naj še naprej tesno spremljajo razmere na področju človekovih pravic, zlasti na občutljivih območjih, kot so Papua, Moluški otoki in Aceh;

13.  poudarja pomen vključitve razsežnosti človekovih pravic, s posebnim poudarkom na verski svobodi in spoštovanju manjšin, v politični dialog v okviru sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Indonezijo;

14.  poziva države članice in Komisijo, naj podprejo indonezijsko civilno družbo in organizacije za človekove pravice, ki dejavno spodbujajo demokracijo, strpnost in miroljubno sožitje različnih etničnih in verskih skupin;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Indonezije, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, medvladni komisiji združenja ASEAN za človekove pravice in Svetu ZN za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489.


Indija, zlasti smrtna kazen za Davinderja Pala Singha
PDF 108kWORD 36k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2011 o Indiji, zlasti smrtni kazni za Davinderja Pala Singha
P7_TA(2011)0342RC-B7-0467/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 63/168, ki poziva k izvajanju njene resolucije 62/149 z dne 18. decembra 2007, za katero je glasovalo 106 držav, s 34 vzdržanimi glasovi in le 46 glasovi proti, in ki poziva k svetovnemu moratoriju za smrtne kazni in usmrtitve,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 65/206 z dne 21. decembra 2010 o moratoriju za izvrševanje smrtne kazni,

–  ob upoštevanju smernic EU v zvezi s smrtno kaznijo,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2007 o vsesplošnem moratoriju za smrtno kazen(1),

–  ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo iz leta 1994,

–  ob upoštevanju tematskega dialoga med EU in Indijo o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 2 listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o svetovnem dnevu boja proti smrtni kazni(2),

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker so se do maja 2011 usmrtitve izvrševale v samo devetih državah, kar jasno kaže na to, da se v svetu vedno bolj priznava krutost in nečloveškost smrtne kazni,

B.  ker v Indiji od leta 2004 ni bilo izvršene smrtne kazni,

C.  ker je bila dana privolitev za usmrtitev dveh obsojencev,

D.  ker je predsednik Indije Pratibha Patil po priporočilu ministra za notranje zadeve zavrnil prošnje za ponovno preučitev kazni, vložene v skladu s členom 72 indijske ustave v imenu Davinderja Pala Singha Bhularja iz Pandžaba in Mahendre Natha Dasa iz Asama,

E.  ker je bil Mahendra Nath Das leta 1997obsojen na smrt po tem, ko je bil spoznan za krivega umora, ker so bila vsa pravna sredstva izčrpana in ker je vrhovno sodišče v Gauhatiju v Asamu (severovzhodna Indija) njegovo usmrtitev odložilo do 21. julija 2011, ker je indijska vlada skušala pridobiti čas, da bi odgovorila sodišču,

F.  ker je bil Davinder Pal Singh Bhular obsojen na smrt 29. avgusta 2001 po tem, ko je bil spoznan za krivega udeležbe pri bombnem napadu na urad mladinskega kongresa v New Delhiju,

G.  ker okoliščine, povezane z vrnitvijo Davinderja Pala Singha Bhularja iz Nemčije v Indijo, in dolgo čakanje Mahendre Natha Dasa v vrsti za usmrtitev vzbujajo dvome,

H.  ker se je Indija, ko je pred volitvami 20. maja 2011 predložila svojo kandidaturo Svetu za človekove pravice, zavezala, da bo vzdrževala najvišje standarde glede spodbujanja in varovanje človekovih pravic,

1.  je zelo zaskrbljen, da bi indijska vlada po sedemletnem de facto moratoriju oživila izvrševanje smrtne kazni, kar bi bilo v nasprotju s svetovno težnjo po njeni odpravi;

2.  ponovno izraža svoj podporo pozivu generalne skupščine Združenih narodov k vzpostavitvi moratorija za usmrtitve, da bi bila smrtna kazen odpravljena;

3.  nujno poziva indijsko vlado, naj Davinderja Pala Singha Bhularja ali Mahendre Natha Dasa ne usmrti in jima smrtno kazen spremeni v zaporno;

4.  poziva indijske oblasti, naj zadevi Davinderja Pala Singha Bhularja in Mahendra Natha Dasa obravnavajo še posebej pregledno;

5.  poziva indijsko vlado in parlament, naj sprejmeta zakonodajo, ki bo uvedla trajen moratorij za usmrtitve, da bi bila smrtna kazen v bližnji prihodnosti odpravljena;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje indijskemu predsedniku, vladi in parlamentu, indijskemu ministru za pravosodje, indijskemu ministru za notranje zadeve, visoki komisarki ZN za človekove pravice, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 219 E, 28.8.2008, str. 306.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0351.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov