Sklep Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o zahtevi za odvzem imunitete Hans-Petru Martinu (2011/2104(IMM))

P7_TA(2011)0343 A7-0267/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Hansu-Petru Martinu, ki jo je 29. aprila 2011 posredovalo državno tožilstvo na Dunaju, na plenarnem zasedanju pa je bila razglašena 12. maja 2011,

–  po zagovoru Hans-Petra Martina 21. maja 2011 v skladu s členom 7(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju člena 9 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije z dne 8. aprila 1965 in člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008 in 19. marca 2010(1),

–  ob upoštevanju člena 57 avstrijske ustave,

–  ob upoštevanju člena 6(2) in člena 7 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A7-0267/2011),

A.  ker je državno tožilstvo na Dunaju zahtevalo odvzem imunitete poslancu Evropskega parlamenta Hansu-Petru Martinu, kar bi avstrijskim oblastem omogočilo, da opravijo potrebne preiskave in sprožijo sodni postopek zoper Hansa-Petra Martina, zahtevajo preiskavo njegovega doma in pisarne, zasežejo listine in opravijo pregled računalnika ali po potrebi drugih elektronskih naprav in začnejo kazenski postopek zoper poslanca Hansa-Petra Martina zaradi poneverbe sredstev stranke ali druge pravne opredelitve domnevnega kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj pred pristojnim kazenskim sodiščem,

B.  ker odvzem imunitete Hansu-Petru Martinu zadeva domnevna kazniva dejanja v zvezi s poneverbo sredstev stranke, ki je vsebovana v oddelku 2b zakona o političnih strankah,

C.  ker je zato primerno, da se v tem primeru priporoči odvzem poslanske imunitete,

1.  se odloči odvzeti imuniteto Hans-Petru Martinu;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnim avstrijskim organom in Hansu-Petru Martinu.

(1) Zadeva št. 101/63, Wagner/Fohrmann in Krier, ECR 1964, str. 195; Zadeva 149/85 Wybot v. Faure in drugi [1986], Zbirka 2391; Zadeva št. T345/05, Mote/Parlament [2008], Zbirka II-2849; Združeni zadevi št. C-200/07 in št. C-201/07, Marra/De Gregorio in Clemente [2008], Zbirka I-7929; Zadeva T-42/06, Gollnisch/Parliament.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2007/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (FRONTEX) (KOM(2010)0061 – C7-0045/2010 – 2010/0039(COD))

P7_TA(2011)0344 A7-0278/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2010)0061),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in členov 74(1) ter 77(1)(b) in (c) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7–0045/2010),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 77(2)(b) in (d) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja, ki ga je v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti predložil poljski senat in v katerem zatrjuje, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 15. julija 2010(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. julija 2011, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0278/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri svojo izjavo, priloženo tej resoluciji;

3.  upošteva izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali ga nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2007/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (FRONTEX)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1168/2011.)

PRILOGA

Izjava Evropskega parlamenta

Evropski parlament poudarja, da bi si morale institucije EU prizadevati za uporabo ustreznega in nevtralnega izrazja v zakonodajnih besedilih, ko obravnavajo vprašanje državljanov tretjih držav, ki jim organi držav članic niso dovolili navzočnosti na ozemlju držav članic ali pa ni njihova navzočnost ni več dovoljena. V takih primerih institucije EU ne bi smele uporabljati izrazov „nezakonito priseljevanje“ ali „nezakoniti migranti“, temveč „priseljevanje brez dovoljenja“ oziroma „migranti brez dovoljenja“.

Izjava Komisije o spremljanju operacij vračanja

Komisija se zavezuje, da bo Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto poročala o izvajanju spremljanja operacij vračanja iz člena 9([1b]).

Poročilo bo temeljilo na vseh zadevnih informacijah, ki jih dajo na voljo agencija, njen upravni odbor in svetovalni forum, ustanovljen z osnutkom uredbe. V tem okviru bi bilo treba opozoriti, da ima posvetovalni forum v skladu s členom 26a neomejen dostop do vseh informacij v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic.

V poročilu bo posebna pozornost namenjena uporabi „objektivnih in preglednih meril“, ki jih je treba upoštevati med operacijo vračanja, ki jo izvede agencija Frontex.

Prvo letno poročilo bi bilo treba predložiti pred koncem leta 2012.

Izjava Komisije o ustanovitvi evropskega sistema mejnih straž

Komisija se zavezuje, da bo v enem letu po sprejetju te uredbe začela študijo izvedljivosti glede ustanovitve evropskega sistema mejnih straž, kakor to predvideva stockholmski program. Rezultat študije bo vplival na ocenjevanje, predvideno v členu 33(2a) te uredbe.

Komisija se tudi zavezuje, da bo opravila analizo, ali obstaja potreba za tehnično spremembo Uredbe (ES) št. 863/2007 (o ustanovitvi skupin za hitro posredovanje na mejah) v zvezi z uporabo imena „evropska skupina mejnih straž“.

(1) UL C 44, 11.2.2011, str. 162.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (KOM(2010)0509 – C7-0289/2010 – 2010/0262(COD))

P7_TA(2011)0345 A7-0256/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2010)0509),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0289/2010),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju prispevka portugalskega parlamenta k osnutku zakonodajnega akta,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0256/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA −

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 207,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo(2) zahteva, da je blago z dvojno rabo (vključno s programsko opremo in tehnologijo) ob izvozu iz Unije, tranzitu skozi njo ali ko je to blago dobavljeno v tretjo državo na podlagi posredovalnih storitev posrednika s prebivališčem ali sedežem v Uniji, podvrženo učinkovitemu nadzoru.

(2)  Da lahko države članice in Evropska unija izpolnjujejo svoje mednarodne zaveze, Priloga I k Uredbi (ES) št. 428/2009 vzpostavlja skupni seznam blaga in tehnologije z dvojno rabo iz člena 3 navedene uredbe, ki izvaja mednarodno dogovorjene ukrepe nadzora v zvezi z dvojno rabo. Te obveznosti so bile sprejete v okviru sodelovanja pri Avstralski skupini, Režimu kontrole raketne tehnologije (MTCR), Skupini držav dobaviteljic jedrskega blaga (NSG), Wassenaarskem sporazumu in Konvenciji o kemičnem orožju (CWC).

(3)  Člen 15 Uredbe (ES) št. 428/2009 določa, da se Priloga I posodablja v skladu z ustreznimi obveznostmi in zavezami ter njihovimi spremembami, ki so jih države članice sprejele kot članice mednarodnih režimov o neširjenju orožja in dogovorov o nadzoru izvoza oziroma z ratifikacijo ustreznih mednarodnih pogodb.

(4)  Prilogo I k Uredbi (ES) št. 428/2009 je treba spremeniti, da se upoštevajo spremembe, dogovorjene v okviru Avstralske skupine, Skupin držav dobaviteljic jedrskega blaga, Režima kontrole raketne tehnologije in Wassenaarskega sporazuma, in sicer po sprejetju navedene uredbe.

(5)  Objaviti je treba posodobljeno in prečiščeno različico Priloge I k Uredbi (ES) št. 428/2009, da jo bodo organi za nadzor izvoza in gospodarski subjekti lažje uporabljali.

(6)  Uredbo (ES) št. 428/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Priloga I k Uredbi (ES) št. 428/2009 se nadomesti s Prilogo k tej uredbi.

Člen 2

Ta uredba začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik

PRILOGA

'PRILOGA I

Seznam iz člena 3 Uredbe Sveta (ES) št. 428/2009

SEZNAM BLAGA Z DVOJNO RABO

S tem seznamom se izvaja mednarodno dogovorjeni nadzor blaga z dvojno rabo, vključno z Wassenaarskim sporazumom, Režimom kontrole raketne tehnologije (MTCR), Skupino držav dobaviteljic jedrskega blaga (NSG), Avstralsko skupino in Konvencijo o kemičnem orožju (CWC).

KAZALO

Opombe

Opredelitev pojmov

Kratice in okrajšave

Skupina 0 Jedrski materiali, objekti in oprema

Skupina 1 Posebni materiali in sorodna oprema

Skupina 2 Obdelava materialov

Skupina 3 Elektronika

Skupina 4 Računalniki

Skupina 5 Telekomunikacije in „informacijska varnost“

Skupina 6 Senzorji in laserji

Skupina 7 Navigacija in letalska elektronika

Skupina 8 Pomorstvo

Skupina 9 Zračna plovila in pogon

(Celotno besedilo Priloge zaradi svoje dolžine na tem mestu ni navedeno. To besedilo se nahaja v predlogu Komisije COM(2010)0509).

(1) Stališče Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011. (2) UL L 134, 29.5.2009, str. 1.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi določenih zastarelih aktov Sveta s področja skupne kmetijske politike (KOM(2010)0764 – C7-0006/2011 – 2010/0368(COD))

P7_TA(2011)0346 A7-0252/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2010)0764),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter prvega pododstavka člena 42 in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7–0006/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. februarja 2011(1),

–  ob upoštevanju pisne zaveze predstavnika Sveta z dne 30. junija 2011, da bo Svet odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 in člena 46(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0252/2011),

1.  sprejme svoje stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi določenih zastarelih aktov Sveta s področja skupne kmetijske politike

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1229/2011.)

(1) UL C 107, 6.4.2011, str. 72.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi določenih zastarelih aktov Sveta (KOM(2010)0765 – C7-0009/2011 – 2010/0369(COD))

P7_TA(2011)0347 A7-0257/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2010)0765),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0009/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 30. junija 2011, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0257/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi določenih zastarelih aktov Sveta s področja skupne trgovinske politike

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1230/2011.)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 429/73 o posebnih določbah za uvoz v Skupnost nekaterega blaga iz Uredbe (EGS) št. 1059/69 in s poreklom iz Turčije ter Uredbe (ES) št. 215/2000 o obnovitvi ukrepov za leto 2000 iz Uredbe (ES) št. 1416/95 o uvedbi nekaterih koncesij za leto 1995 v obliki tarifnih kvot Skupnosti za nekatere predelane kmetijske proizvode (KOM(2010)0756 – C7-0004/2011 – 2010/0367(COD))

P7_TA(2011)0348 A7-0250/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2010)0756),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0004/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 30. junija 2011, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0250/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je opredeljeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 429/73 o posebnih določbah za uvoz v Skupnost nekaterega blaga iz Uredbe (EGS) št. 1059/69 in s poreklom iz Turčije

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1228/2011.)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (kodificirano besedilo) (KOM(2011)0189 – C7-0095/2011 – 2011/0080(COD))

P7_TA(2011)0349 A7-0272/2011

(Redni zakonodajni postopek – kodifikacija)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2011)0189),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 192(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0095/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 15. junija 2011(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil(2),

–  ob upoštevanju členov 86 in 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A7-0272/2011),

A.  ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb,

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 Direktive 2011/.../EU Evropskega parlamenta in Sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (kodificirano besedilo)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi 2011/92/EU.)

(1) UL C 248, 25.8.2011, str. 154. (2) UL C 102, 4.4.1996, str. 2.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih za dostop do vladne storitve, ki jo ponuja globalni satelitski navigacijski sistem, ki izhaja iz programa Galileo (KOM(2010)0550 – C7-0318/2010 – 2010/0282(COD))

P7_TA(2011)0350 A7-0260/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2010)0550),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 172 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0318/2010),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 8. decembra 2010(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 15. junija 2011, da bo odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0260/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Sklepa št. ... 2011/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravilih za dostop do regulirane javne storitve, ki jo zagotavlja globalni navigacijski satelitski sistem, vzpostavljen v okviru programa Galileo

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu št. 1104/2011/EU.)

(1) UL C 54, 19.2.2011, str. 36.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Mednarodnega sporazuma o tropskem lesu iz leta 2006 v imenu Evropske unije (05812/2011 – C7-0061/2011 – 2006/0263(NLE))

P7_TA(2011)0351 A7-0280/2011

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (05812/2011),

–  ob upoštevanju osnutka Mednarodnega sporazuma o tropskem lesu iz leta 2006 (11964/2007),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členi 192, 207 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0061/2011),

–  ob upoštevanju členov 81 in 90(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0280/2011),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  poziva Komisijo, naj zagotovi, kadar koli to zahteva Parlament, vse ustrezne informacije v zvezi z izvajanjem tega sporazuma, zlasti akcijske načrte in programe ter sklepe, ki so jih sprejeli organi, ustanovljeni s tem sporazumom;

3.  poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu v zadnjem letu veljavnosti sporazuma in pred začetkom pogajanj o obnovitvi sporazuma predloži poročilo o njegovem izvajanju, zlasti glede lastnih instrumentov Unije za izvrševanje zakonodaje, oblikovanje politike in trgovanje na področju gozdov;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Mednarodni organizaciji za tropski les.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila ter o spremembi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi (16198/2010 – C7-0126/2011 – 2010/0317(NLE))

P7_TA(2011)0352 A7-0247/2011

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (16198/2010),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila ter o spremembi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi (16199/2010),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0126/2011),

–  ob upoštevanju členov 81 in 90(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0247/2011),

1.  odobri sklenitev Sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Švicarske konfederacije.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode, doseženega na podlagi člena 19 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (14206/2010 – C7-0101/2011 – 2010/0243(NLE))

P7_TA(2011)0353 A7-0276/2011

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (14206/2010),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode, doseženega na podlagi člena 19 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (14372/2010),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0101/2011),

–  ob upoštevanju člena 81 in člena 90(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7–0276/2011),

1.  odobri sklenitev Sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kraljevine Norveške.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o spremembi Dodatnega sporazuma med Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o razširitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi na Kneževino Lihtenštajn (16209/2010 – C7-0125/2011 – 2010/0313(NLE))

P7_TA(2011)0354 A7-0248/2011

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (16209/2010),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma med Evropsko unijo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o spremembi Dodatnega sporazuma med Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o razširitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi na Kneževino Lihtenštajn (16210/2010),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0125/2011),

–  ob upoštevanju členov 81 in 90(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0248/2011),

1.  odobri sklenitev Sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Švicarske konfederacije ter Kneževine Lihtenštajn.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Konvencije o ohranjanju in upravljanju ribolovnih virov odprtega morja v južnem Tihem oceanu v imenu Evropske unije (08135/2011 – C7-0098/2011 – 2011/0047 (NLE))

P7_TA(2011)0355 A7-0274/2011

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (08135/2011),

–  ob upoštevanju Konvencije o ohranjanju in upravljanju ribolovnih virov odprtega morja v južnem Tihem oceanu (08135/2011),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 43(2) in točko a drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0098/2011),

–  ob upoštevanju člena 51 in člena 90(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za ribištvo (A7-0274/2011),

1.  odobri sklenitev Konvencije;

2.  poziva Komisijo, naj se v vseh tistih forumih, tako mednarodnih kot dvostranskih, ki se jih utegnejo udeležiti države z ribolovno floto v regiji, ki jo zajema Konvencija, dejavno zavzame za podpis, ratifikacijo in izvajanje Konvencije, z namenom pospešiti njeno uveljavitev;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic ter vladi Nove Zelandije kot depozitarki Konvencije.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in vlado Federativne republike Brazilije o varnosti v civilnem letalstvu (13989/1/2010 – C7-0336/2010 – 2010/0143(NLE))

P7_TA(2011)0356 A7-0259/2011

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sklepa Sveta (13989/1/2010),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma med Evropsko unijo in vlado Federativne republike Brazilije o varnosti v civilnem letalstvu (11282/2010),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 100(2), prvim pododstavkom člena 207(4), prvim pododstavkom člena 218(8), členom 218(7) ter točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0336/2010),

–  ob upoštevanju členov 81 in 90(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A7-0259/2011),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Federativne republike Brazilije.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško (05307/2010 – C7-0032/2010 – 2009/0192(NLE))

P7_TA(2011)0357 A7-0268/2011

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (05307/2010),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško (09644/2006),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s točko (d) člena 82(1) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0032/2010),

–  ob upoštevanju člena 81 in člena 90(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0268/2011),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, Republike Islandije in Kraljevine Norveške.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 521/2008 o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik (KOM(2011)0224 – C7-0120/2011 – 2011/0091(NLE))

P7_TA(2011)0358 A7-0261/2011

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2011)0224),

–  ob upoštevanju členov 187 in 188 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0120/2011),

–  ob upoštevanju členov 55 in 46(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0261/2011),

1.  odobri predlog Komisije;

2.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o revizijski politiki: kaj smo se naučili iz krize (2011/2037(INI))

P7_TA(2011)0359 A7-0200/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 13. oktobra 2010 z naslovom „Revizijska politika: kaj smo se naučili iz krize“ (KOM(2010)0561),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o korporativnem upravljanju finančnih institucij(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 o izvajanju Direktive št. 2006/43/ES o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze(2),

–  ob upoštevanju Direktive št. 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze(3),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenja Odbor za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0200/2011),

A.  ker se je zaradi nedavne finančne krize pojavil dvom o delu revizorjev,

B.  ker so po nastopu krize pretirano prevzemanje tveganja finančnih institucij izrecno povezovali s prožnimi, pomanjkljivimi in neučinkovitimi mehanizmi upravljanja nadzora in tveganja, zlasti v sistemsko pomembnih finančnih institucijah,

C.  ker se je po finančni krizi pokazalo, da imajo lahko revizorji pomembno vlogo zlasti pri krepitvi nadzora nad upravljanjem s tveganji v finančnih institucijah,

D.  ker vloga revizijskih odborov zlasti v finančnih institucijah ni bila v celoti izkoriščena,

E.  ker so kakovostne revizije bistvenega pomena za gospodarsko stabilnost in zaupanje trgov, saj zagotavljajo, da je finančna trdnost podjetij resnična,

F.  ker je neodvisnost revizorja bistvenega pomena za kakovost revizije,

G.  ker lahko pride do navzkrižja interesov, kadar revizijske družbe istemu podjetju zagotavljajo različne storitve,

H.  ker visoka koncentracija „štiri velikih“ revizijskih družb na trgu lahko povzroči preveliko kopičenje tveganj, in ker so manjše družbe raznolike, njihovo rast in znanje pa bi bilo treba spodbujati z več priložnostmi za konkuriranje,

I.  ker je zato treba ponovno začeti podrobno razpravo o vlogi revizorjev in strukturi revizijskega trga,

Splošne zadeve

1.  odobrava zeleno knjigo Komisije in njen celovit pristop;

2.  pozdravlja načelna vprašanja iz zelene knjige, kako bi bilo mogoče revizijo izboljšati, čeprav v preteklosti ni bilo resnih dokazov, da revizije niso bile izvedene ob upoštevanju veljavnih predpisov in zahtev;

3.  meni, da bi morala razprava o vlogi revizorjev potekati vzporedno z okrepitvijo vloge revizijskega odbora, ki je sedaj v glavnem neučinkovita, ter poročanja o financah in tveganju, ki ga morajo zagotavljati podjetja;

4.  meni, da še ni zadostne osnove za končno oceno, zato opominja Komisijo, da je treba bolj uporabljati predpise in izvesti obsežne in temeljite analize učinkov, ki bodo pretehtale različne možnosti politike in se osredotočile na praktična vprašanja v skladu z načelom boljše priprave zakonodaje; te ocene bi morale obravnavati pomen računovodstva pri zagotavljanju točnih informacij o trajnostnem gospodarskem razvoju podjetij in bi morale vsebovati analizo interesnih skupin, ki bi pojasnila razdelitev študije o analizi učinkov v različne skupine, kot so mala in srednja podjetja, sistemsko pomembne finančne institucije in druge družbe, ki kotirajo na borzi ali tudi ne; meni, da je treba oceniti učinek revizijskih poročil na uporabnike, kot so vlagatelji in regulatorji sistemsko pomembnih finančnih institucij; Komisijo poziva, naj analizira dodano vrednost, ki izhaja tako iz predlagane uredbe kot iz postopnega usklajevanja pravil in revizijskih standardov na enotnem evropskem trgu;

5.  pozdravlja priznavanje sorazmernosti v zeleni knjigi;

Vloga revizorja

6.  meni, da imajo obvezne revizije družbeno vlogo in da koristijo javnemu interesu, saj so ena od najbolj bistvenih sestavin demokratičnega gospodarskega in političnega sistema, in skladno s tem pozdravlja namen zelene knjige, da poveča preglednost in izboljša kakovost revizijskih poročil ter tako prispeva k stabilnosti finančnega trga ter izboljša dostop do financiranja; je naklonjen vsem ukrepom, ki temeljijo na dokazih, da znatno izboljšanje kakovosti, redno zunanje ocenjevanje in ustrezen regulativni nadzor še zlasti v finančnih institucijah prevladajo nad stroški in obremenitvami; poudarja potrebo po posebni zakonodaji;

7.  poudarja, da je kakovosten revizijski sistem sestavni del trdnega okvira upravljanja podjetij; prosi Komisijo, naj Parlamentu in Svetu skladno predstavi svoje predloge glede upravljanja in revidiranja podjetij;

8.  poudarja pomen revizijskega poročila za delničarje in javnost; priznava načelo „revizija je revizija“ in svari pred velikim tveganjem zaradi uporabe različnih standardov, ki povzroča pravno negotovost; zato je naklonjen razširitvi področja uporabe na vse finančne institucije;

9.  se strinja s Komisijo glede načela, da morajo biti ugotovitve revizijskega poročila osredotočene na vsebino, ne obliko;

10.  poziva Komisijo, naj preuči, na kakšen način bi bilo mogoče razširiti naloge revizorjev, da bi poleg preverjanja informacij, zagotovljenih v glavnem finančnem poročilu, obsegale tudi revidiranje informacij o tveganjih, ki jih zagotovi revidirani subjekt; priporoča, da morajo biti revizorji seznanjeni z vsemi primeri, ko je bil odbor za tveganja preglasovan;

11.  meni, da morajo biti revizijska poročila kratka in vsebovati jasne, jedrnate ugotovitve, ter da morajo obravnavati vse vidike zakonske naloge revizorja; meni tudi, da bi moral revizor revizijskemu odboru in generalni skupščini zagotavljati dodatna pojasnila o splošnih vprašanjih, na primer o uporabljenih bilančnih metodah in konkretnih vidikih, kot so na primer ključni kazalniki, pomembni zneski, ocene tveganja, povezanega z zadevnimi računovodskimi ocenami, relevantne ocene ter morebitni posebni problemi, ki so se pojavili med izvajanjem revizije;

12.  poziva, naj se v revizijska poročila o finančnih institucijah vključijo zahteve za večje razkrivanje v zvezi z vrednotenjem manj likvidnih finančnih sredstev, da se omogoči primerjava vrednotenja finančnih instrumentov med institucijami;

13.  priporoča, da morajo revizorji, kadar naletijo na probleme, ki bi utegnili ogroziti nadaljnje delovanje revidiranega subjekta, opozoriti nadzornike ali pristojne organe; priporoča organizacijo dvostranskih srečanj med revizorji in nadzorniki večjih finančnih ustanov;

14.  opozarja na potencialno odgovornost, ki jo lahko prinese zagotavljanje dodatnih informacij poleg tistih, ki se zahtevajo na podlagi uredbe; vseeno meni, da družba od revizorjev zahteva naprej in navzven usmerjeno odgovornost, še zlasti pri velikih in sistemsko pomembnih korporacijah; meni, da bi bilo treba informacije v zvezi s tveganji, zunajbilančnimi operacijami ali morebitnimi prihodnjimi izpostavljenostmi, ki so v javnem interesu in so voljo revizorjem, vedno razkriti upravnim organom, v večini primerov pa z njimi seznaniti tudi javnost;

15.  poziva k okrepitvi vloge revizijskih odborov v vseh finančnih institucijah, od katerih je treba zahtevati, naj odobrijo oceno modela tveganj, ki vključuje primerjave podjetja z opredeljenimi merili, vključno s poročanjem o morebitnih prihodnjih finančnih potrebah, bančnih sporazumih, prihodnjih denarnih tokovih, upravljanju tveganj, načrtih vodstva, spoštovanju glavnih računovodskih načel ter o vseh predvidljivih tveganjih v zvezi s poslovnim modelom podjetja; zahteva, da se ta ocena vsako leto predstavi izvršilnim in nadzornim odborom finančnih institucij, skupaj s popolnim revizijskim poročilom, v obravnavo in odobritev;

16.  meni, da je poklicni dvom bistvenega pomena pri reviziji in da vpliva na vse njene faze; poudarja, da je ta dvom rezultat nepristranskosti in neodvisnosti revizorja ter njegove strokovne presoje, ki izhaja iz izkušenj in je ni mogoče nadomestiti z zgolj formalnimi postopki;

17.  meni, da sistema kvalifikacij v revizijskih poročilih ni treba revidirati, saj ima odvračilno funkcijo in prispeva h kakovosti finančnega poročanja;

18.  meni, da je reden in tekoč dialog med zunanjim in notranjim revizorjem ter revizijskim odborom bistvenega pomena za uspešno revizijo, saj je treba delničarje sproti obveščati na primer o razlogih za izvolitev, ponovno izvolitev ali prenehanje opravljanja funkcije revizorja, in sicer s konkretnimi pojasnili v zvezi s poročilom revizijskega odbora;

19.  meni, da bi morali revizorji pri zadevah, ki so povezane z njihovo vlogo revizorja, imeti pravico do nastopa na generalnih skupščinah družbe;

20.  meni, da je v zakonu treba jasno opredeliti oba vidika revidiranja, notranjega in zunanjega;

Mednarodni standardi revidiranja

21.  predlaga, da Komisija nujno sprejme mednarodne standarde revidiranja, pojasnjene z uredbo, ki bi omogočili uskladitev revizij na evropski ravni in olajšali nalogo nadzornih organov; meni, da je revidiranje enoten postopek, ne glede na velikost revidiranega podjetja, njegovo uporabo pa je treba vseeno prilagoditi značilnostim malih in srednjih podjetij; opozarja Komisijo, da poleg podjetij, za katere naj bi se uporabljali mednarodni standardi revidiranja, obstajajo tudi druga podjetja, ki so iz njih sicer izvzeta, vendar bi morale njihovo finančno situacijo kljub temu revidirati pooblaščene revizorske družbe ;

Upravljanje in neodvisnost revizijskih družb

22.  se strinja, da je konflikt neizbežen, če revizorja imenuje in plačuje podjetje, ki ga ta revidira; za sedaj pa ne vidi razloga, da bi obrazložitev takega imenovanja podala tretja oseba; poziva glede na pravkar povedano in brez poseganja v člen 37 (2) of Direktive št. 2006/43/ES, naj se okrepi vloga revizijskega odbora;

23.  meni, da mora revizorja, kjer je predpisan, imenovati revizijski odbor in ne upravni odbor podjetja, ki ga je treba revidirati, prav tako pa bi morala imeti vsaj polovica članov revizijskega odbora izkušnje v računovodstvu in revidiranju; meni, da bi moral revizijski odbor sprejemati ukrepe za zagotavljanje neodvisnosti revizorja, zlasti v zvezi s svetovalnimi storitvami, ki jih revizor zagotavlja ali ponuja;

24.  meni, da mora pravila za zagotavljanje neodvisnosti revizorjev in kakovosti revizije natančno pregledati poklicno popolnoma neodvisen javni revizijski organ;

25.  podpira vzpostavitev mednarodnega kodeksa dobrega upravljanja za revizijske družbe, ki opravljajo revizijo subjektov javnega interesa;

26.  se strinja, da je neodvisnost revizorja najpomembnejša in da je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje pretirane domačnosti; predlaga, naj Komisija opravi oceno učinka, ki bo zajela vrsto možnosti, zlasti zunanjo rotacijo in učinek skupnih prostovoljnih revizij; meni, da je zunanja rotacija način krepitve neodvisnosti revizorjev, vendar ponavlja, da najboljša regulativna rešitev ni zunanja rotacija, temveč redno menjavanje notranjih revizorjev, kot je tudi potrjeno v Direktivi 2006/43/ES, ter da sedanja ureditev rotacije partnerjev zagotavlja potrebno neodvisnost za učinkovitost revizij;

27.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo praksa podjetij pomagala ohranjati vzpostavljeno zaščito, vključno z zaščito, povezano z obvezno menjavo glavnih revizijskih partnerjev, tudi če ti menjajo podjetja;

28.  predlaga, da je treba upoštevati tudi druge možnosti, ki bi bile drugačne od fiksnega ciklusa rotacije, ali se z njim dopolnjevale, na primer, da je pri skupni reviziji rotacijski ciklus dvakrat daljši kot pri uporabi enega revizorja, saj se dinamika pri načelu „trije v prostoru“ razlikuje od dinamike pri načelu „dva v prostoru“, rotacija skupnih revizij pa bi se lahko tudi razporedila;

29.  meni, da bi bilo treba jasno ločevati med revizijskimi in nerevizijskimi storitvami, ki jih opravlja revizijska družba za stranko, da bi se izognili navzkrižjem interesov iz člena 22(2) Direktive št. 2006/43/ES in v skladu s kodeksi ravnanja v revizijski praksi; opozarja, da bi tako lahko preprečili prakso ponujanja revizijskih storitev po znižani ceni („low balling“) z namenom, da se nato nižja cena izravna z zaračunavanjem dodatnih storitev; meni, da bi moralo ločevanje veljati za vse družbe in njihove stranke; poziva Komisijo, naj ob upoštevanju priporočila o neodvisnosti zakonitega revizorja iz leta 2002 pripravi seznam pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi se take storitve štele za nezdružljive z revizijskimi storitvami; priznava, da ima lahko zagotavljanje nerevizijskih storitev, kadar te niso nezdružljive z neodvisnostjo revizorja, pomembno vlogo pri širitvi spretnosti in znanja malih in srednje velikih revizijskih družb, vendar je prepričan, da storitev notranje in zunanje revizije ne bi smeli zagotavljati sočasno;

30.  meni, da je bistveno ohraniti neodvisnost revizorjev in da bi bilo treba zunanjim revizorjem prepovedati, da revidiranemu podjetju zagotavljajo storitve, ki bi lahko povzročilo neizpolnjevanje veljavnih zahtev glede neodvisnosti ali drugih etičnih zahtev; priznava, da je za spodbujanje rasti evropskega gospodarstva nujno, da vsa podjetja, ne glede na njihovo velikost, vključno z malimi in srednjimi podjetji, lahko najamejo neodvisne revizorje in revizijske družbe s širokim spektrom znanj in spretnosti;

31.  ugotavlja zlasti, da revizijskih storitev na področjih, za katera se šteje, da bi bila lahko izpostavljena navzkrižju interesov, vključno z nekaterimi svetovalnimi storitvami in ocenami kompleksnih strukturiranih produktov, ne bi smelo izvajati isto podjetje, ter vztraja, da bi to morali spremljati pristojni nadzorni organi;

32.  verjame, da imajo revizijski odbori pomembno nadzorno vlogo pri zagotavljanju neodvisnosti revizorja, in prosi Komisijo, naj glede tega pripravi navodila, ki bi jih lahko uporabili revizijski odbori;

33.  priporoča, da bi moral revizijski odbor, ki deluje znotraj nadzornega odbora, ne pa izvršilni odbor, odločiti, ali bo dovolil zagotavljanje nerevizijskih storitev zadevnim finančnim družbam, ter se pogajati o ponudbi in podrobnostih glede pooblastila; poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka glede izvedljivosti in učinkov omejevanja nerevizijskih storitev glede na prihodek;

34.  meni, da bi bilo treba objaviti honorarje, ki jih lahko revizijska družba ali mreža revizijskih družb računa posamezni stranki, kadar presežejo določen prag, poleg tega bi morali nadzorniki imeti možnost izvajanja kontrol, določanja omejitev ali drugih načrtovalskih zahtev, kadar presežejo določen odstotek njenih celotnih prihodkov, s čimer bi preprečili izgubo ekonomske neodvisnosti revizijske družbe; vseeno opozarja, da intervencije v manjših družbah ne bi smele omejevati rasti ter da je pridobitev velike in pomembne stranke, ki bo na začetku pomenila velik odstotek dela, osnovni element procesa rasti;

35.  meni, da bi morale revizijske družbe, ki opravljajo revizije subjektov javnega interesa, objavljati njihove računovodske izkaze in da bi bilo treba revidirati tako te izkaze kot metode, ki jih te družbe uporabljajo, da se zagotovi njihova neoporečnost;

36.  meni, da bi moralo biti možno v primeru dokazane zlorabe funkcije direktorja podjetja ali subjekta javnega interesa in/ali revizijske družbe vse vpletene kazensko preganjati;

37.  meni, da je za revizijske družbe primeren partnerski model, saj ščiti njihovo neodvisnost;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj z revizijami javnih struktur dajejo zgled in naj se izognejo navzkrižju interesov, do katerega lahko pride zaradi povezave med revizorjem in organi odločanja v javnih strukturah, ki so predmet revizije;

Revizije skupin

39.  podpira predloge v zeleni knjigi glede revizije skupin;

40.  poziva Komisijo, naj v okviru prihodnje revizije zakonodajnega okvira o varstvu podatkov v EU pregleda vprašanje posredovanja podatkov med revizijami skupin;

41.  meni, da bi morali revizorji skupin imeti jasen pregled nad skupino, v primeru skupinskega nadzora finančnih institucij pa bi morali vzpostaviti dialog z nadzornikom skupine;

Nadzor

42.  poziva Komisijo, naj predstavi predlog za izboljšanje komunikacije med revizorji subjektov javnega interesa in regulativnimi organi;

43.  meni, da je treba vzpostaviti protokole za komunikacijo in zaupnost in da mora komunikacija dejansko teči v obe smeri;

44.  poziva k boljši dvosmerni komunikaciji med revizorji in finančnimi nadzorniki finančnih institucij, zlasti glede posameznih področij, ki vzbujajo skrb, vključno z medsebojnim vplivanjem različnih finančnih produktov; poziva, naj revizorji in evropski nadzorni organi vzpostavijo enako komunikacijo za čezmejne subjekte;

45.  poudarja, da je treba uskladiti nadzorne prakse v zvezi z revizijo in poziva Komisijo, naj razmisli o vključitvi Evropske skupine organov za nadzor revizorjev v Evropski sistem finančnega nadzora, po možnosti prek Evropskega organa za vrednostne papirje in trge;

46.  poziva zunanje revizorje finančnih institucij, naj redno po posameznih sektorjih poročajo Evropskemu organu za sistemska tveganja, da bi ugotovili trende v posameznih sektorjih ter morebitne vire sistemskega tveganja in morebitnih napak, pri čemer ugotavlja, da je treba vse to opravljati na sorazmeren način;

47.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo skladnost z ugotovitvami, ki so jih nacionalna računska sodišča objavila med opravljanjem revizorskih nalog;

Koncentracija in struktura trga

48.  meni, da bi glede na obstoječo sestavo revizijskega trga propad ene od štirih velikih revizijskih hiš pomenil grožnjo za verodostojnost celotnega revizorskega poklica;

49.  je prepričan, da bi kljub temu, da propad revizijskih družb ne more imeti neposrednega domino učinka na gospodarstvo, družbe, ki veljajo za „prevelike, da bi lahko propadle“, lahko povzročile moralno tveganje, zato bi bilo treba okrepiti načrte za krizno ukrepanje v zvezi z njimi; verjame tudi, da je treba te načrte oblikovati tako, da je verjetnost, da bi revizijska družba brez utemeljenega razloga zapustila trg, čim manjša, in da se zmanjša negotovost in zmedo, ki bi ju to povzročilo;

50.  meni, da so takšni načrti pomemben način preprečevanja kaotičnega razpada družbe in da bi morali vključevati mehanizem za obveščanje upravnega organa o vseh težavah, s katerimi se sooča določena revizijska družba na državni ali mednarodni ravni, tako da bodo upravni organi lahko opravili svojo nalogo in obravnavali takšne razmere s potrebno previdnostjo;

51.  podpira uvedbo načrtov za ohranitev (living wills) štirih velikih revizijskih hiš in tistih revizorjev, ki zagotavljajo pomembne revizijske storitve v finančnem sektorju, vključno z določitvijo čezmejnih načrtov ukrepov za urejen prenos pogodb strank, če bi se pomemben akter umaknil s trga;

52.  poudarja, da mora biti eden od ciljev vsakršnega delovanja na področju revizij razvoj konkurence med različnimi v sektorju delujočimi podjetji, pri čemer je treba ohraniti kakovost, natančnost in temeljitost revizij;

53.  poziva Komisijo, naj poskrbi za enake konkurenčne pogoje na trgu revizorjev in da na evropski ravni zmanjša zapletenost določb na področju revizije; meni , da sta lažji dostop do trga in odstranitev ovir za družbe, ki želijo vstopiti na trg, bistvena za privabitev večjega števila udeležencev na revizijskim trg; meni, da so revizijski odbori, ne pa vodstva podjetij, najprimernejši za izbiro vrste revizije, ki bo najbolje zadovoljila potrebe revidiranega subjekta in za spremljanje učinkovitosti in kakovosti revizije, ter da je treba poseben poudarek nameniti neodvisnosti revizorja; meni, da bi morala Komisija preučiti načine, ki bodo omogočili subjektom v javnem interesu, javnemu sektorju in evropskim institucijam, da bolje ocenijo kakovost revizijskih storitev, ki jih zagotavljajo revizijske družbe, ne glede na njihovo velikost;

54.  ugotavlja, da bi izvajanje skupnih revizij utegnilo pozitivno vplivati na diverzifikacijo revizijskega trga; opozarja na različne tržne razmere in različne izkušnje glede skupnih revizij v državah članicah; poziva Komisijo, naj oceni potencialne koristi in stroške obvezne uvedbe za revizijska podjetja, zlasti za mala revizijska podjetja, ter za revidirane družbe, zlasti finančne institucije, oceni pa naj tudi njen vpliv na koncentracijo na revizijskem trgu in finančno stabilnost;

55.  meni, da je treba prevzeme s strani štirih velikih revizijskih hiš obravnavati ob upoštevanju njihovega vpliva na rast drugih družb ali omrežij;

56.  poziva Komisijo, naj preuči uporabo restriktivnih dogovorov bank in drugih finančnih institucij o posojilih in drugih finančnih produktih za podjetja, ki bi lahko omejili izbiro revizorja;

57.  znova poudarja, da je treba nujno prepovedati omejevalne klavzule v pogodbah v korist štirih velikih hiš;

58.  poziva k spodbujanju združevanja malih in srednje velikih revizijskih družb; poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi certifikatov kakovosti in registra revizijskih družb, da bodo lahko male in srednje velike revizijske družbe pokazale, da zadovoljivo opravljajo svoje delo; zahteva, da bi morali pri oddaji javnih naročil spodbujati uporabo drugih podjetij, ne pa štirih velikih revizijskih hiš, in da bi morali javni organi določiti odstotek uporabe teh družb, ki bi služil kot merilo;

59.  poziva Komisijo, da je treba pri javnih razpisih subjektov javnega interesa določiti, da morata biti pošten dostop do razpisnega postopka zagotovljen za vsaj dve družbi, ki ne spadata med velike štiri; meni, da bi morali imeti v tem postopku odločilno vlogo revizijski odbori, v katerih bi morali sodelovati tudi delničarji; poziva Komisijo, naj pregleda prakse revizijskega odbora v zvezi z razpisnimi postopki, pri čemer naj posebno pozornost nameni vidikom upravnih obremenitev, povezanim s formalnimi razpisnimi postopki, pri čemer naj zagotovi, da bo končna odločitev delničarjev glede imenovanja revizorjev utemeljena na predlogu revizijskega odbora; meni, da bi moral ta predlog vsebovati opis uporabljenega postopka, uporabljena merila in razloge za priporočilo revizijskega odbora;

60.  poziva Komisijo (Generalni direktorat za konkurenco), naj izvede natančno raziskavo revizijskega trga;

Ustvarjanje evropskega trga

61.  meni, da so revizije ključnega pomena za ponovno oživitev notranjega trga; poziva Komisijo, naj preveri, v kolikšni meri bi lahko lažje zagotavljanje čezmejnih revizijskih storitev lahko pripomoglo k odpravi ovir pri vstopanju na trg in ozkih grl glede zmogljivosti; poziva Komisijo, naj pregleda, kako bi lahko evropski trg za revizijske storitve pripomogel k zmanjšanju zapletenosti postopkov in stroškov za vse udeležence na trgu, zlasti za male in srednje velike revizijske družbe; spodbuja Komisijo, naj sprejme vse pomembne ukrepe za vključitev mednarodnih standardov revidiranja v zakonodajo EU in njihovo uveljavitev, saj bi to prispevalo k vzpostavitvi resnično enakih konkurenčnih pogojev za revizijske družbe; opozarja na priporočila Komisije glede odgovornosti revizorjev; poziva Komisijo, naj v tem okviru predstavi predloge, da bi povečali usklajenost in uvedli evropski potni list za revizorje, pri čemer bi poseben poudarek namenili vsemu, kar zagotavlja neodvisnost revizorjev;

62.  poziva Komisijo, naj oblikuje vseevropski režim odgovornosti za revizorski poklic;

Mednarodno sodelovanje

63.  poziva Komisijo, naj poveča prizadevanja za povečanje konvergence;

o
o   o

64.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0223. (2) UL C 87 E, 1.4.2010, str. 23. (3) UL L 157, 9.6.2006, str. 87.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o razmerah žensk, ki se približujejo upokojitveni starosti (2011/2091(INI))

P7_TA(2011)0360 A7-0291/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 2 in 3,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 19,

–  ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah, zlasti členov 21, 23 in 25,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (KOM(2010)0491),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. aprila 2009 o vplivu staranja prebivalstva v EU (Poročilo o staranju prebivalstva 2009) (KOM(2009)0180),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 3. oktobra 2008 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih iz trga dela (2008/867/ES)(1),

–  ob upoštevanju poročila z dne 22. julija 2010 z naslovom „Dostop do zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe – enak za ženske in moške?“, ki ga je naročila Komisija,

–  ob upoštevanju poročila z dne 24. novembra 2009 z naslovom „Dejavne politike vključevanja načela enakosti spolov“,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. marca 2011 o evropskem paktu za enakost med spoloma za obdobje 2011–2020,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 6. decembra 2010 o vplivu staranja delovne sile in prebivalstva na politike zaposlovanja,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. junija 2010 o aktivnem staranju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra 2009 o zdravem in dostojnem staranju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2009 o enakih možnostih za ženske in moške: aktivno in dostojno staranje,

–  ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljševanje življenjskih in delovnih pogojev z dne 1. maja 2008 z naslovom „Delovne razmere starajoče se delovne sile“,

–  ob upoštevanju mednarodnega akcijskega načrta o staranju, ki je bil sprejet na drugi svetovni skupščini o staranju v Madridu 12. aprila 2002 (A/CONF.197/9 8),

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o vlogi žensk v starajoči se družbi(2),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0291/2011),

A.  ker sta enakost med spoloma in nediskriminacija, med drugim tudi na podlagi starosti, temeljni načeli Evropske unije, zajeti v Pogodbi o delovanju Evropske unije, in dva izmed ciljev in nalog Skupnosti,

B.  ker je v strategiji Evropa 2020 določen kot glavni cilj 75–odstotna stopnja zaposlenosti za ženske in moške in zmanjšanje števila oseb, ki živijo na pragu revščine, za dvajset milijonov, ker je za uresničitev obeh ciljev odločilna starostna skupina žensk, starejših od 50 let, saj je za njih značilna visoka stopnja revščine in brezposelnosti,

C.  ker vztrajni obstoj stereotipov o spolih skupaj s starostno diskriminacijo starejših na trgu dela izrazito zmanjšuje možnosti zaposlitve, usposabljanja in napredovanja starejših žensk in je deloma odgovoren za povečano tveganje revščine v starosti,

D.  ker je diskriminacija zaradi spola posebne vrste diskriminacija, saj je sistematičnega in sistemskega značaja ter se pojavlja in se kopiči tudi pri drugih vrstah diskriminacije,

E.  ker je današnji trg dela veliko bolj dinamičen in spremenljiv kakor prej, kar pomeni, da zaposlitev na istem področju ni več zagotovljena za vse življenje, ker je gospodarska kriza pokazala, da imajo ženske pomembno vlogo na trgu dela,

F.  ker so prihodnja gospodarska konkurenčnost, blaginja in vključenost Evrope zelo odvisne od njene zmožnosti, da izboljša uporabo svoje delovne sile, ne le s podaljšanjem delovne dobe, temveč tudi z ustvarjanjem delovnih pogojev in sistemov socialnega varstva, ki bodo podpirali izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev in koristili gospodarstvu; ker to vključuje tudi ustrezne politike za usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja ter za odpravo posredne in neposredne diskriminacije in stereotipov na podlagi spola, ki vodijo do razlik med ženskami in moškimi na trgu dela,

G.  ker se je med letoma 1990 in 2010 število delovno aktivnega prebivalstva (20–64 let) v 27 članicah EU povečalo za 1,8 %, število starejšega prebivalstva (65+ let) za 3,7 %, delež mlajšega prebivalstva (0–19 let) pa je upadel za 5,4 %; ker naj bi se delež prebivalcev, starejših od 65 let, po napovedih povečal s 17,4 % v letu 2010 na 30% v letu 2060(3),

H.  ker je v letu 2008 tveganje revščine med starejšimi ženskami znašalo 22 %, med starejšimi moškimi pa 16 %(4),

I.  ker je med osamljenimi starejšimi osebami vse več žensk, kar je posledica naraščajoče stopnje ločitev in krajše življenjske dobe moških; ker so vdove in samske starejše ženske na splošno bolj izpostavljene revščini, osamljenosti in družbeni izključenosti,

J.  ker je bila stopnja zaposlenosti žensk, starih od 55 do 64 let, v letu 2009 37,8 %, stopnja zaposlenosti moških enake starosti pa 54,8 %(5),

K.  ker je stopnja brezposelnosti žensk v 21 državah članicah višja kot pri moških in ker je kljub temu, da je stopnja dolgotrajne nezaposlenosti v 12 državah višja pri moških kot pri ženskah, pri ženskah bolj verjetno, da bo njihova nezaposlenost lažno predstavljena kot „nedejavnost“, če so poročene ali imajo otroke,

L.  ker je povprečna urna postavka žensk, mlajših od 30 let, 92 % urne postavke moških, v starostni skupini 50–59(6) pa 67,5 % urne postavke moških, povprečna razlika v plači med moškimi in ženskami v EU pa ostaja 17,5 %,

M.  ker so razlike v ekonomsko-socialnem statusu večinoma zakoreninjene v tradicionalni delitvi vlog glede na spol, pri kateri se meni, da je odgovornost moških predvsem, da preživljajo družino, žensk pa, da opravljajo neplačana gospodinjska dela in skrbijo za družinske člane, vključno za razširjeno družino, to pa ima velik vpliv na zmožnost žensk, v primerjavi z moškimi, da si pridobijo pravice iz socialne varnosti, na primer za upokojitev, in posledično uredijo položaj v starosti, zlasti v primeru razveze, ločitve ali smrti zakonca,

N.  ker je pri ženskah bolj verjetno, da bo njihova poklicna pot počasnejša, krajša in/ali prekinjena, njihovi povprečni zaslužki pa nižji kot pri moških, kar se odraža v večji razliki v plačah med spoloma in ustvarja razlike med spoloma pri prispevkih za osebne pokojninske račune, s tem pa se povečuje tveganje revščine žensk v starosti,

O.  ker je, preden se ustvari družina, razlika med spoloma manjša in se poveča, ko posameznika postaneta par; ker zaposlenost žensk upade po rojstvu prvega otroka in se ovire na trgu dela kopičijo v zgodnjih fazah njihovega življenjskega ciklusa, in sicer zaradi skrbi za otroke, ki se kasneje spremeni v skrb za starejše in se pogosto prevesi v revščino kljub zaposlenosti,

P.  ker se starejše ženske v primerjavi z moškimi pogosteje odločajo za delo s krajšim delovnim časom ali se morajo odločiti zanj in pogosteje izstopijo iz trga dela, ker se odločijo za zgodnjo upokojitev ali so se prisiljene upokojiti zgodaj,

Q.  ker je pomen pristopa na osnovi spola k aktivnim politikam trga dela splošno priznan v skoraj vseh evropskih državah, ocene aktivnih politik trga dela pa kažejo, da ostaja vključevanje načela enakosti spolov neenakomerno in precej omejeno,

R.  ker se ženske, starejše od 50 let, srečujejo z dvojno ali večplastno diskriminacijo, ki temelji na spolu in starostnih stereotipih, življenjski in delovni vzorci, vezani na spol, pa to diskriminacijo še zaostrujejo (npr. prekinitve poklicne poti, delo s skrajšanim delovnim časom, ponovna zaposlitev po obdobju brezposelnosti, dejstvo, da so morda opustile službo, da bi skrbele za družino ali delale v družinskem podjetju, zlasti v distribucijskem ali kmetijskem sektorju, ne da bi prejemale plačo ali bile vključene v sistem socialnega varstva, in razlika v plačah med spoloma); ker se zato negativne posledice bolj kopičijo pri ženskah kot pri moških iz iste starostne skupine; ker je poleg tega v obdobju gospodarske recesije nevarnost revščine za ženske še večja,

S.  ker so na trgu dela ženske pogosto obravnavane kot „stare“ veliko prej kot moški enake starosti; ker 58 % Evropejcev meni, da je diskriminacija na podlagi starosti zelo razširjena(7),

T.  ker se vprašanje nasilja nad starejšimi ženskami hudo podcenjuje, zlasti zaradi nepripravljenosti starejših žensk, da spregovorijo o zlorabah, stereotipnega obravnavanja s strani pristojnih oseb, ki menijo, da je za starejše ženske tveganje manjše, in ožjega spektra možnosti, ki je na voljo starejšim ženskam, ki so žrtve zlorab;

U.  ker so učinkovit način za trajno preprečevanje diskriminacije izobraževanje o enakopravnosti, ki se mora začeti že v najmlajših letih, in politike usmerjanja in spodbujanja dela žensk,

Splošne določbe

1.  pozdravlja sklep Komisije o proglasitvi leta 2012 za evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti ter Komisijo in države članice poziva k ustreznim in učinkovitim ukrepom za boj proti diskriminaciji, vključno z odpravljanjem stereotipov, povezanih z diskriminacijo na podlagi spola in starosti, in spodbujanjem medgeneracijske solidarnosti;

2.  poziva Komisijo in države članic, naj zagotovijo, da se bo večplastna diskriminacija žensk, starejših od 50 let, bolje odražala in učinkovito odpravila z odprto metodo koordinacije na področju pokojnin, družbene vključenosti, zaposlovanja, spreminjanja stereotipov na podlagi spola in vključevanja žensk v politične in ekonomske organe odločanja;

3.  poziva države članice, naj pri pripravi in izvajanju pokojninske reforme izvajajo načelo enakosti spolov, kar naj velja tudi za nastajajočo belo knjigo o pokojninskih sistemih in druge reforme socialnovarnostne politike, naj spodbujajo uporabo aktuarskih izračunov pokojnin za moške in ženske, ki bi zagotavljali večjo enakost, naj spodbujajo ukrepe za zmanjšanje tveganja revščine, naj odpravijo revščino, s katero se danes soočajo starejši ljudje, naj izboljšajo kakovost, dostopnost in dosegljivost (zdravstvenega) varstva in prekinejo prakso obvezne upokojitve, hkrati pa naj z bojem proti diskriminaciji starejšim ženskam omogočijo, da sodelujejo na trgu dela;

4.  poziva države članice, da v pokojninsko zakonodajo vključijo dodatne določbe o vdovskih pokojninah, s katerimi bi zagotovili, da bodo starejše ženske manj izpostavljene revščini;

5.  poudarja, da je treba sprejeti ukrepe za spodbujanje vključevanja žensk iz najranljivejših skupin, tj. priseljenk, pripadnic manjšin, invalidk, nizko izobraženih žensk, žensk brez delovnih izkušenj, zapornic itd., da se zagotovi njihova pravica do dostojnega življenja;

6.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zagotovitev dostojnega staranja brez poniževanja, diskriminacije ali katerihkoli oblik nasilja zoper starejše ženske;

7.  poudarja, da so starejše ženske gospodarski vir in zakladnica izkušenj ter nudijo pomembno pomoč skupnosti in družinam kot oskrbovalke odvisnih oseb, pa tudi kot svetovalke v zadevah, povezanih z delom, pri čemer se ne sme pozabiti njihovih širokih poklicnih izkušenj in dejstva, da pomagajo pri ohranjevanju podeželskega okolja;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo posebne pobude za učenje jezika in kulture, ki sta povezana z novimi tehnologijami, da bo lahko populacija starejših žensk premostila digitalni razkorak in izboljšala medosebne in komunikacijske veščine ter sposobnost za ohranjanje neodvisnosti in zastopanje svojih interesov;

9.  poziva Komisijo in države članice, naj ob tesnem sodelovanju z Evropskim inštitutom za enakost spolov opravijo študijo o življenjskih razmerah žensk, starejših od 50 let, ki se bo osredotočala zlasti na njihove izkušnje na trgu dela in pri oskrbi, na to, kako moški in ženske koristijo svoj čas, ter na njihove zdravstvene težave in druge izzive, s katerimi se morajo spopadati;

Ženske na trgu dela

10.  poziva Komisijo in države članice, naj v okviru evropskega leta aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti ustvarijo pogoje, ki bodo starejše ženske spodbujali in jim pomagali, da bodo ostale na trgu dela in/ali se nanj vrnile, da bo lahko izkoriščen njihov potencial na trgu dela in spoštovane njihove pravice; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo tudi ukrepe, ki delodajalce spodbujajo k okrepitvi politike enakih možnosti za preprečevanje diskriminatornega odnosa do starejših žensk, da bodo starejše zaposlene ženske imele enake možnosti kot drugi za usposabljanje, napredovanje in poklicni razvoj;

11.  poziva Komisijo in države članice, naj k zaposlovanju in socialnim politikam nemudoma uvedejo celosten, večrazsežnosten pristop, ki bo upošteval različnost spolov in bo prijazen do starejših oseb, ter tako zagotovijo zaposlenost in družbeno vključenost žensk; poziva Komisijo in države članice, naj opravijo poglobljen pregled stanja med generacijo starejših žensk, ki že živijo v revščini, in hitro sprejmejo ustrezne in učinkovite ukrepe za njeno odpravo;

12.  poziva države članice, naj ustrezno obravnavajo večplastno diskriminacijo, s katero se spopadajo starejše ženske pri iskanju zaposlitve;

13.  poziva Komisijo, naj še naprej razvija in izpopolnjuje zbiranje in analizo natančnih, pomembnih in primerljivih evropskih podatkov, ločenih po spolu in starosti, zlasti glede stopnje zaposlenosti starejših žensk, med njimi priseljenk in invalidk, (neuradne) udeleženosti starejših žensk pri (neplačani) skrbi za njihove družine in sorodnike ter odstotka odvisnih starejših oseb in njihove zlorabe, kar bi moralo biti zajeto v zakonodaji vseh držav članic o varstvu podatkov;

14.  odobrava, da so države članice že priznale, da so vzorci in vzroki neenakosti spolov na trgu dela tesno povezani z življenjskim obdobjem, in poudarja, da je zato treba spodbujati pristop k delu na podlagi življenjskega obdobja; vseeno pa nujno poziva države članice, naj se za ustrezno reševanje izzivov življenjskega obdobja v svojih aktivnih politikah za trg dela borijo proti slabšemu položaju mladih in starejših žensk v primerjavi s položajem moških enake starosti, ne pa da obravnavajo le odrasle ženske in moške;

15.  poziva države članice, naj izmenjajo najboljše prakse za izboljšanje kakovosti delovnih pogojev starejših žensk, da bi se zanje ustvarilo vzdržno in zdravo delovno okolje;

16.  spodbuja države članice, naj vključujejo starejše ženske v programe vseživljenjskega učenja ter še naprej razvijajo in podpirajo prožne programe prekvalifikacije, primerne za starejše ženske, ob upoštevanju njihovih posebnih potreb in sposobnosti, da bi povečali njihovo zaposljivost in jim pomagali ohranjati neodvisno in dejavno življenje, pa tudi deliti pridobljene izkušnje in znanje z mlajšimi generacijami;

17.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da ženske ne bodo oškodovane pri pokojninskih pravicah ali drugih socialnovarstvenih pravicah zaradi prikrajšanosti, s katero se srečujejo na trgu dela, zlasti zaradi skrbstvenih obveznosti;

18.  poziva Komisijo in države članice, naj, če to še niso storile, v sisteme socialnega varstva vključijo postopke seštevanja, ki bodo omogočili seštevek prispevkov iz obdobij redne zaposlitve in samozaposlitve ter različnih zaposlitev;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo in spodbujajo po spolu oblikovane pokojninske sisteme v podporo starejšim ženskam in kot varovalo pred večjim tveganjem za njihovo revščino, ob upoštevanju njihovih prekinitev poklicne poti zaradi nege in oskrbe, da bi se izognili ustvarjanju novih odvisnosti;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma sprejmejo učinkovite ukrepe za izvajanje načela enakega plačila za enako delo (denimo obvezno shemo ocenjevanja delovnih mest in akcijski načrt za enakost na delovnem mestu), da bi odpravili razlike v plačilu med spoloma, kar bi prispevalo tudi k odpravi razlik v pokojninah in k zmanjšanju ter končni odpravi večjega tveganja revščine, s katerim se soočajo predvsem starejše ženske;

21.  poziva Komisijo in države članice, naj z uporabo načela nediskriminacije na podlagi starosti in ob upoštevanju različnih življenjskih obdobij izvajajo ustrezne politike za uskladitev poklicnega, družinskega in zasebnega življenja in za vključitev razsežnosti staranja v vse pomembne politike; poziva Evropski inštitut za enakost med spoloma v Vilni, naj opravi ustrezne ocene učinkov in raziskovalne študije;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj v celoti in učinkovito izkoristijo obstoječe instrumente in programe EU, vključno z Evropskim socialnim skladom in Evropskim skladom za regionalni razvoj, da bi povečali udeleženost žensk na trgu dela in odpravili diskriminacijo starejših žensk na vseh področjih;

23.  poziva države članice, naj pospešujejo dejavno udeležbo starejših žensk v poslovnem sektorju, in sicer s spodbujanjem in podpiranjem žensk, ki ustanavljajo nova podjetja, in olajšanjem njihovega dostopa do financiranja, zlasti z mikrokrediti, ter enako zastopanje moških in žensk v gospodarskih organih odločanja, vključno z upravnimi odbori podjetij;

24.  poziva države članice, naj spodbujajo podjetja k vključevanju načel in orodij upravljanja staranja v svojo kadrovsko politiko, sprejmejo politiko na delovnem mestu, ki bo prijazna do starejših delavcev in bo upoštevala raznolikost spolov, nudijo več priznanja in spoštovanja nakopičenemu znanju in izkušnjam starejših delavk in razvijejo zanesljivo in pregledno politiko informiranja, ki bo starejšim delavcem omogočala, da se pripravijo na upokojitev na podlagi točnega poznavanja dejstev; Komisijo in države članice tudi poziva, naj izboljšajo postopke kaznovanja delodajalcev, ki diskriminirajo starejše delavke; opozarja, da je treba te politike vključiti v akt o malih podjetjih;

Ženske v vlogi negovalk in oskrbovalk

25.  poziva države članice, naj pospešijo napredek pri zadovoljevanju potreb družin, ki morajo prevzeti odgovornost za vzdrževance, in poziva Komisijo, naj še naprej podpira razvoj struktur nege in oskrbe z uporabo sredstev strukturnega sklada;

26.  poziva države članice, naj okrepijo zagotavljanje kakovostnih storitev nege in oskrbe (vključno z nego in oskrbo na domu za starejše), jamčijo dostopnost in dosegljivost take oskrbe in nege, povečajo priznavanje vrednosti dela, ki ga opravljajo poklicni negovalci in oskrbovalci, in podpirajo družine, ki negujejo in oskrbujejo odvisne osebe, na primer s plačevanjem finančnih nadomestil za njihove prispevke ter s svetovanjem in usposabljanjem, da bodo lahko nudili visokokakovostno nego in oskrbo;

27.  poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno visok standard storitev varstva otrok ter oskrbe in nege starejših oseb in drugih odvisnih oseb, ki morajo biti na voljo za dostopno ceno in združljive z delom s polnim delovnim časom, da ženskam ne bo treba prekiniti, opustiti ali skrajšati kariere zato, da bi skrbele za potrebe odvisnih oseb v njihovi oskrbi;

28.  poudarja, da storitve otroškega varstva in storitve oskrbe in nege odvisnih oseb predstavljajo znaten vir zaposlitev, ki bi jih lahko opravljale starejše ženske, ki imajo trenutno eno najnižjih zaposlitvenih ravni;

29.  poziva države članice, naj zagotovijo usposabljanje in okrepijo zmogljivosti, da bi zagotovili visokokakovostne storitve nege in oskrbe in se odzvali na pomanjkanje osebja v belem sektorju (nega in oskrba, zdravje), ki je posledica demografskih trendov;

30.  spodbuja države članice, naj razširijo dostopnost starševskega dopusta na stare starše in otroke, ki skrbijo za svoje starše, priznajo nego in oskrbo odvisnih oseb, obravnavajo možnost uvedbe dopusta za oskrbo in zagotovijo storitve, usposabljanje in svetovanje za negovalce in oskrbovalce;

31.  priznava, da so ženske, ki se približujejo upokojitveni starosti, pogosto babice; vendar meni, da ženske, ki se približujejo upokojitveni starosti, ne bi smele biti obravnavane le kot oskrbovalke; zato poziva države članice, naj obravnavajo možnost ustanov za varstvo otrok, ki bi starim staršem dale svobodo izbire, da se vključijo v druge dejavnosti;

32.  spodbuja države članice, naj s pobudami in programi financiranja pospešujejo projekte udeležbe državljanov in medgeneracijske projekte za starejše ljudi;

33.  poziva države članice, naj na vseh ravneh (tudi s podporo ustreznim nevladnim organizacijam) sprejmejo ukrepe za obravnavo posebnih potreb starejših oseb, zlasti starejših žensk, ki živijo same, da bi zmanjšali njihovo osamljenost in odvisnost ter spodbujali njihovo enakost, varnost in dobro počutje;

34.  poziva države članice, naj razmislijo o različnih bivalnih možnostih in družbenih skupinah in organizacijah za pomoč kot načinov za preprečevanje osamljenosti med starejšimi ženskami in ustvarjanje ugodnega okolja za medgeneracijsko solidarnost;

35.  priznava, da bi starejše ženske morale imeti dostojanstveno izbiro, da živijo, kakor želijo, bodisi same ali v temu namenjeni skupnosti;

Zdravje

36.  poziva Komisijo in države članice, naj priznajo razsežnost spola v zdravju kot bistveno sestavino zdravstvenih politik EU, zato prosi Komisijo in države članice, naj še povečajo prizadevanja za sprejetje dvojne strategije integracije načela enakosti spolov in starosti v zdravstvene politike EU in nacionalne zdravstvene politike ter posebnih, na spolu temelječih ukrepov na tem področju;

37.  spodbuja Komisijo in države članice, naj priznajo tudi pomen kurativne in paliativne zdravstvene oskrbe, ki upoštevata spol in starost bolnikov, poziva države članice, naj povečajo raziskovanje bolezni, povezanih s spolom, vključno z raziskovanjem vzrokov, možne preventive in zdravljenja teh bolezni;

38.  priznava ključno vlogo presejalnih testov in preventivne obravnave v zdravstvu in spodbuja Komisijo, naj uporablja odprto metodo koordinacije za zagotavljanje izmenjave mnenj, spodbujanje poenotenja presejalnih testov v EU, opredeljevanje najboljših praks in določevanje smernic;

39.  odobrava prizadevanja nekaterih držav članic, ki zagotavljajo brezplačen dostop do preventivne obravnave bolezni, povezanih s spolom, in spodbuja države članice, ki tega še niso storile, naj okrepijo preventivno zdravstveno varstvo za starejše ženske, na primer z zagotavljanjem cenovno dostopnih in rednih mamografij in testov PAP, in odpravo starostnih omejitev pri dostopu do preventivnih zdravstvenih pregledov, kot je pregled za rak dojke, ter povečujejo ozaveščenost glede pomena presejalnih pregledov;

40.  spodbuja države članice, naj okrepijo prizadevanja, da bi sprejele strategijo vključitve načela enakosti med spoloma v zdravstvene politike in zagotovile enakost dostopa do cenovno dostopnega zdravstvenega varstva in dolgoročnega varstva za ženske in moške, zlasti starejše, in za tiste, ki so prikrajšani na več področjih;

41.  spodbuja Komisijo in države članice, naj oblikujejo ukrepe za zagotovitev boljšega zdravja in varnosti na delu, s čimer bi pripomogli k ohranjanju zaposljivosti in zmožnosti delavcev ter k boljšemu zdravju v starosti;

42.  poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti vsem oblikam nasilja nad starejšimi ženskami, priznajo podcenjevanje te težave, se borijo proti družbenim stereotipom in zagotovijo, da lahko pristojne osebe upoštevajo specifične potrebe starejših žrtev nasilja, da bi zagotovili polno uveljavljanje človekovih pravic in uresničili enakost med spoloma, ob tem pa naj celovito izkoristijo program DAPHNE;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 307, 18.11.2008, str. 11. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0306. (3) Delovni dokument Komisije: Demografsko poročilo za leto 2010, Evropska komisija, str. 62. (4) Seznam 100 neenakosti, Evropski inštitut za enakost spolov. (5) Poročilo o napredku pri enakosti žensk in moških za leto 2010, Evropska komisija, str. 31. (6) Življenje moških in žensk v Evropi, Statistični portret, Eurostat, str. 196. (7) Posebna raziskava Evrobarometer 317, Diskriminacija v EU v letu 2009, november 2009, str. 71.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o izvajanju direktive o mediaciji v državah članicah, njenem vplivu na mediacijo in sprejetju s strani sodišč (2011/2026(INI))

P7_TA(2011)0361 A7-0275/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 67 in 81(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 23. aprila 2008 o skupnem stališču Sveta za sprejetje direktive o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah(1),

–  ob upoštevanju zaslišanj Odbora za pravne zadeve z dne 20. aprila 2006, 4. oktobra 2007 in 23. maja 2011,

–  ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah(2),

–  ob upoštevanju členov 48 in 119(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A7-0275/2011),

A.  ker je zagotavljanje boljšega dostopa do sodnega varstva eden od ključnih ciljev politike Evropske unije za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice; ker bi pojem dostopa do sodnega varstva v tem kontekstu moral vključevati tudi dostop do ustreznih postopkov za reševanje sporov za fizične osebe in podjetja,

B.  ker je cilj Direktive 2008/52/ES spodbujanje mirnega reševanja sporov s spodbujanjem uporabe mediacije in z zagotavljanjem uravnoteženega odnosa med mediacijo in sodnimi postopki,

C.  ker direktiva za olajšanje dostopa do mediacije kot ustrezne alternative tradicionalnemu kontradiktornemu pristopu in za zagotovitev, da lahko stranke, ki izkoristijo možnost mediacije, v Evropski uniji računajo na predvidljiv zakonodajni okvir, uvaja skupna načela zlasti v zvezi z vidiki civilnopravnega postopka,

D.  ker je poleg predvidljivosti namen direktive oblikovati okvir, ki bi ohranil prilagodljivost kot glavno prednost mediacije; ker naj bi države članice pri oblikovanju nacionalnih zakonov za izvajanje direktive izhajale iz teh dveh zahtev,

E.  ker je Direktiva 2008/52/ES zanimiva tudi za sosednje države in je dokazljivo vplivala na uvedbo podobne zakonodaje v nekaterih od teh držav,

F.  ker se morajo države članice uskladiti s to direktivo do 21. maja 2011, z izjemo člena 10, s katerim se je bilo treba uskladiti že do 21. novembra 2010; ker je doslej večina držav članic poročala o tem, da je opravila postopek prenosa ali ga bo do postavljenega roka, in ker le nekaj držav članic še ni poročalo o uskladitvi z določbami direktive: Republika Češka, Avstrija, Finska in Švedska,

G.  ker Evropski parlament meni, da je pomembno preučiti, kako se ta zakonodajni akt izvaja v državah članicah, kaj pravniki in uporabniki mediacije o njej mislijo ter ali bi jo bilo mogoče izboljšati in kako,

H.  ker bi bilo treba s tem namenom opraviti temeljito analizo glavnih regulativnih pristopov držav članic, da se opredelijo dobre prakse in dosežejo zaključki o nadaljnjih ukrepih na evropski ravni,

I.  ker Akcijski načrt Komisije za uresničevanje Stockholmskega programa (KOM(2010)0171) predvideva sporočilo o izvajanju direktive o mediaciji v letu 2013,

J.  ker je vredno preučiti, kako so države članice prenesle glavne določbe direktive o mediaciji v zvezi z možnostjo sodišč, da predlagajo mediacijo neposredno strankam (člen 5), jamstvom zaupnosti (člen 7), izvršljivostjo sporazumov, ki so rezultat mediacije (člen 6) in učinkom mediacije na roke in zastaranje (člen 8),

K.  ker je Komisija v svoj delovni program za leto 2011 vključila zakonodajni predlog o alternativnem reševanju sporov,

1.  ugotavlja, da je zahteva po zaupnosti iz direktive že obstajala v domači zakonodaji nekaterih držav članic: bolgarski zakon o pravdnem postopku določa, da lahko mediatorji odklonijo pričanje o sporu, v katerem so bili mediatorji; v Franciji in na Poljskem imajo zakoni, ki urejajo mediacijo v civilnih zadevah, podobne določbe; ugotavlja, da ima med državami članicami Italija strog pristop do zaupnosti postopka mediacije, medtem ko švedski predpisi o mediaciji določajo, da zaupnost ni avtomatična in se v zvezi s tem zahteva sporazum med strankami; meni, da je treba imeti doslednejši pristop;

2.  ugotavlja, da obstaja v skladu s členom 6 direktive v večini držav članic postopek za podelitev sporazumu iz mediacije enako pravno veljavo, kot bi jo imela sodna odločba; ugotavlja, da se to doseže bodisi s predložitvijo sporazuma sodišču ali z notarsko overitvijo sporazuma, zdi pa se, da so se nekatere zakonodajne oblasti odločile za prvo možnost, v nasprotju s tem pa je v številnih državah v skladu z nacionalno zakonodajo vzporedno na voljo tudi notarska overitev: denimo v Grčiji in Sloveniji zakon določa, da je sporazum, sklenjen v okviru mediacije, sodno izvršljiv, medtem ko postane na Nizozemskem in v Nemčiji sporazum izvršljiv šele z notarsko overitvijo, v drugih državah, na primer v Avstriji, pa lahko postane notarsko overjen sporazum po sedanji zakonodaji izvršljiv, čeprav v nacionalnem pravnem izvedbenem aktu glede te možnosti ni izrecnih določb; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse države članice, ki še ne izpolnjujejo določb iz člena 6 direktive, to nemudoma storile;

3.  meni, da je člen 8, ki obravnava učinke mediacije na roke in zastaranje, bistvena določba, saj zagotavlja, da strankam, ki se odločijo, da bodo poskušale z mediacijo rešiti spor, ni zaradi tega kasneje preprečeno, da poiščejo sodno varstvo; ugotavlja, da države članice v zvezi s tem niso odprle nobenega vprašanja;

4.  poudarja, da so nekatere države članice sklenile, da bodo na dveh področjih presegle temeljne zahteve direktive, in sicer kar zadeva finančne spodbude za sodelovanje v mediaciji in obvezne pogoje za mediacijo; ugotavlja, da nacionalne pobude te vrste prispevajo k večji učinkovitosti reševanja sporov in zmanjšujejo obremenitev sodišč;

5.  priznava, da člen 5(2) državam članicam dovoljuje, da predpišejo obvezno mediacijo oziroma da zanjo predpišejo spodbude ali sankcije, bodisi med sodnim postopkom ali pred njegovim začetkom, pod pogojem, da to strankam ne preprečuje dostopa do sodnega varstva;

6.  ugotavlja, da so nekatere države članice sprejele pobude, da strankam, ki uporabijo mediacijo, ponudijo finančne spodbude: v Bolgariji bo strankam povrnjenih 50 % takse, plačane za vložitev tožbe, če uspešno rešijo spor z mediacijo, romunska zakonodaja pa določa povračilo celotne takse, če stranke pravni spor rešijo z mediacijo; ugotavlja, da je podobno določbo mogoče najti v madžarski zakonodaji in da so v Italiji vsi akti in sporazumi v postopku mediacije oproščeni taks in pristojbin;

7.  ugotavlja, da so se poleg finančnih spodbud nekatere države članice s preobremenjenim sodstvom zatekle k določbam, po katerih je mediacija obvezna; ugotavlja, da v teh primerih ni mogoče vložiti tožbe pred sodiščem, če stranki najprej ne poskusita zadeve rešiti z mediacijo;

8.  ugotavlja, da je najočitnejši primer italijanski zakonodajni odlok št. 28, katerega cilj je na ta način preurediti pravni sistem in ukrepati zoper splošno znano težavo prezasedenosti italijanskih sodišč, tako da se zmanjša obremenjenost in skrajša povprečna devetletna čakalna doba za sodbo v civilni zadevi; ugotavlja, da odvetniki tega ukrepa niso dobro sprejeli, kar ni presenetljivo, in da so ta odlok celo izpodbijali na sodišču ter stavkali;

9.  ugotavlja, da so kljub polemikam države članice, katerih zakonodaja presega temeljne zahteve direktive o mediaciji, dosegle pomembne rezultate pri spodbujanju zunajsodnega reševanja sporov v civilnih in gospodarskih zadevah; ugotavlja, da rezultati zlasti iz Italije, Bolgarije in Romunije dokazujejo, da lahko mediacija nudi stroškovno učinkovito in hitro zunajsodno rešitev sporov prek postopkov, ki so prilagojeni potrebam strank;

10.  ugotavlja, da se zdi, da mediacija v italijanskem pravnem sistemu dosega cilj zmanjšanja obremenjenosti sodišč; kljub temu poudarja, da bi bilo treba mediacijo spodbujati kot sprejemljivo, poceni in hitrejšo alternativno obliko zagotavljanja pravičnosti, ne pa kot obvezen vidik sodnega postopka;

11.  priznava, da so finančne spodbude iz bolgarskega zakona o mediaciji dosegle dobre rezultate; vendar priznava, da je ta uspeh tudi izid že dolgotrajnega interesa bolgarskega pravnega sistema za mediacijo, in da mediacijska skupnost obstaja že od leta 1990, center za poravnave, v katerem v izmenah delajo mediatorji, pa od leta 2010 dnevno nudi brezplačne storitve mediacije in informacije strankam v zadevah, ki se rešujejo pred sodišči; ugotavlja, da se v Bolgariji mediacija opravlja v dveh tretjinah zadev, polovica teh primerov pa se uspešno reši v postopku mediacije;

12.  ugotavlja tudi, da je romunski zakon o mediaciji prinesel dobre rezultate; poleg določb o finančnih spodbudah je bil vzpostavljen tudi svet za mediacijo - nacionalni organ za mediacijo, ki je ločen in samostojen organ; ukvarja se izključno s spodbujanjem mediacije, razvojem standardov usposabljanja, pripravo izobraževalcev, izdajo listin, ki potrjujejo strokovno usposobljenost mediatorjev, sprejetjem etičnega kodeksa in sestavo predlogov za dodatno zakonodajo;

13.  ob upoštevanju zgoraj povedanega meni, da so države članice večinoma na pravi poti za prenos Direktive 2008/52/ES do 21. maja 2011 in da kljub temu, da imajo države članice različne regulativne pristope ter da nekatere države nekoliko zaostajajo, ostaja dejstvo, da države članice ne delujejo le v skladu z direktivo, temveč presegajo njene zahteve;

14.  poudarja, da bodo stranke, ki so pripravljene rešiti primer, precej verjetneje sodelovale, ne pa delovale druga proti drugi; zato meni, da so te stranke pogosto bolj pripravljene upoštevati položaj druge stranke in preučiti temelje spora; meni, da je dodatna korist pogosto to, da se med strankama ohrani enako razmerje kot pred sporom, kar je nadvse pomembno v družinskih zadevah, v katere so vpleteni otroci;

15.  spodbuja Komisijo, naj v svojem prihodnjem sporočilu o izvajanju Direktive 2008/52/ES preuči tudi tista področja, na katera so države članice razširile njene ukrepe, čeprav jih direktiva ni nameravala zajeti;

16.  poudarja značilnosti ureditev alternativnega reševanja sporov, ki so prijazne do potrošnika in mu ponujajo prilagojene praktične rešitve; v zvezi s tem poziva k čimprejšnji predložitvi zakonodajnega predloga Komisije o alternativnem reševanju sporov;

17.  ugotavlja, da sodnik ali porota ne bi mogla priti do rešitev, ki izhajajo iz mediacije in so oblikovane med strankami; zato je prepričan, da bo mediacija bolj verjetno prinesla obojestransko sprejemljiv rezultat za obe stranki; ugotavlja, da bosta tak dogovor stranki bolj verjetno sprejeli in da je spoštovanje dogovorov mediacije navadno precejšnje;

18.  verjame, da sta potrebna večja ozaveščenost in razumevanje mediacije, zato poziva k nadaljnjim ukrepom za izobraževanje in ozaveščanje o mediaciji, spodbujanje njene uporabe pri podjetjih in določitev zahtev za pridobitev poklica mediatorja;

19.  meni, da bi bilo treba nacionalne organe spodbuditi k oblikovanju programov za krepitev poznavanja alternativnega reševanja sporov; meni, da bi morali ti ukrepi obravnavati glavne prednosti mediacije – stroške, uspešnost in časovno učinkovitost – in zajeti pravnike, notarje in podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, ter tudi akademske kroge;

20.  priznava pomen oblikovanja skupnih standardov za pridobitev poklica mediatorja, s čimer bi prispevali h kakovosti mediacije ter zagotovili visoke standarde poklicnega usposabljanja in akreditacije v vsej Uniji;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

(1) UL C 259 E, 29.10.2009, str. 122. (2) UL L 136, 24.5.2008, str. 3.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 378/2007 glede pravil za izvajanje prostovoljne modulacije neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike (KOM(2010)0772 – C7-0013/2011 – 2010/0372(COD))

P7_TA(2011)0362 A7-0203/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2010)0772),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0013/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 15. marca 2011(1),

–  ob upoštevanju pisne zaveze predstavnika Sveta z dne 30. junija 2011, da bo Svet odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0203/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembah Uredbe Sveta (ES) št. 378/2007 glede pravil za izvajanje prostovoljne modulacije neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1231/2011.)

(1) UL C 132, 3.5.2011, str. 87.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi nekaterih smernic na področju uradno podprtih izvoznih kreditov (KOM(2006)0456 – C7-0050/2010 – 2006/0167(COD))

P7_TA(2011)0363 A7-0364/2010

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2006)0456),

–  ob upoštevanju člena 133 Pogodbe ES,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0050/2010),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 29. junija 2011, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0364/2010),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(1);

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi nekaterih smernic na področju uradno podprtih izvoznih kreditov in o razveljavitvi odločb Sveta 2001/76/ES in 2001/77/ES

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1233/2011.)

(1) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 5. aprila 2011 (Sprejeta besedila P7_TA(2011)0126).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o učinkoviti strategiji o surovinah za Evropo (2011/2056(INI))

P7_TA(2011)0364 A7-0288/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. februarja 2011 o reševanju izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin (KOM(2011)0025),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. novembra 2008 z naslovom „Pobuda za surovine – zagotavljanje preskrbe z nujno potrebnimi surovinami za rast in delovna mesta v Evropi“ (KOM(2008)0699),

–  ob upoštevanju poročila podskupine skupine za dobavo surovin Generalnega direktorata za podjetništvo in industrijo o nujno potrebnih surovinah za EU(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom „Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020“ (KOM(2011)0021),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom „Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050“ (KOM(2011)0112/4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2010 z naslovom „Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – Konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti“ (KOM(2010)0614),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. novembra 2010 z naslovom „Vodilni pobuda iz strategije Evropa 2020 – Unija inovacij“ (KOM(2010)0546),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom „Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020“ (KOM(2010)0612),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o industrijski politiki za dobo globalizacije(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2011 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO)(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. junija 2010 o EU 2020(4),

–  ob upoštevanju smernic Generalnega direktorata Evropske komisije za okolje za črpanje neenergetskih mineralnih surovin v skladu z zahtevami Natura 2000(5),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije, priloženega sporočilu Komisije z dne 4. novembra 2008 z naslovom „Pobuda za surovine – zagotavljanje preskrbe z nujno potrebnimi surovinami za rast in delovna mesta v Evropi“ (KOM(2008)0699), (SEC(2008)2741),

–  ob upoštevanju letnega poročila 2009 o politiki o surovinah Generalnega direktorata Evropske komisije za trgovino(6),

–  ob upoštevanju študije Generalnega direktorata Evropske komisije za okolje o razmerju med okoljem in konkurenčnostjo(7),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 10. novembra 2010 z naslovom „Razvojna politika EU v podporo vključujoči rasti in trajnostnemu razvoju – Povečevanje učinka razvojne politike EU“ (KOM(2010)0629),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. novembra 2010 o utrditvi odnosov med EU in Afriko (KOM(2010)0634),

–  ob upoštevanju prihodnjega sporočila Komisije o trgovini in razvoju,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2009 „Usklajenost politik za razvoj – vzpostavitev okvira politik za pristop celotne Unije“ (KOM(2009)0458),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o usklajenosti politik EU za razvoj in novi zasnovi uradne razvojne pomoči plus(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih(9),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. marca 2011 o reševanju izzivov na področju surovin in na blagovnih borzah,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (Lizbonska pogodba), ki ponovno potrjuje, da mora EU upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju,

–  ob upoštevanju trenutnega kroga pogajanj iz Dohe,

–  ob upoštevanju skupne strategije Afrika-EU iz leta 2007 in izjave iz Tripolija sprejete na 3. vrhunskem srečanju 29. in 30. novembra 2010,

–  ob upoštevanju sedanjega sodnega postopka, ki so ga EU, ZDA in Mehika sprožile proti Kitajski v WTO glede devetih surovin,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za kmetijstvo (A7-0288/2011),

A.  ker EU za doseganje okoljskih ciljev potrebuje močno industrijsko osnovo, ki je zelo odvisna od zadostne ponudbe surovin, da bo lahko napredovala k nizkoogljičnemu gospodarstvu in ohranila konkurenčnost,

B.  ker zapletenost upravnih postopkov in pomanjkanje usklajevanja med upravami lahko povzroči večletne zamude pri pridobitvi dovoljenja za izkoriščanje rudnih bogastev; ker so takšne zamude pretirane, povečujejo stroške kapitala naložb in s trga spodrivajo majhna in srednje velika podjetja,

C.  ker svetovno povpraševanje po surovinah, zlasti po „tehnoloških kovinah“, vztrajno narašča,

D.  ker imajo države članice EU, Avstralija in ZDA možnost, da razvijejo pridobivanje nujno potrebnih surovin, osnovnih kovin in elementov redkih zemelj iz lastnih virov,

E.  ker se bo zaradi napredka še naprej povečevalo povpraševanje po virih, ki so pomembni za razvoj novih tehnologij,

F.  ker je mednarodna ponudba deloma omejena z izvoznimi kvotami, cene pa so rekordno visoke,

G.  ker je v proizvodnem sektorju delež materialnih stroškov kot del skupnih proizvodnih stroškov bistveno višji od deleža, povezanega s plačilno listo delavcev, in ker se naraščajoči trend prvega v vseh sektorjih po pričakovanjih ne bo obrnil, vsaj ne v srednjeročnem obdobju,

H.  ker so za trge koristni pošteni in enaki konkurenčni pogoji,

I.  ker lahko povečano pehanje za surovinami poslabša mednarodne odnose in povzroči spore zaradi virov,

J.  ker so lahko ti izzivi priložnost za nova inovativna partnerstva vzajemno koristnega sodelovanja med EU in tretjimi državami,

K.  ker se v veliko državah v razvoju izkoriščanje naravnih virov ni izvajalo v korist prebivalcev zaradi obstoja nedemokratičnih režimov, goljufij, korupcije ali oboroženih sporov,

L.  ker so ukrepi, ki jih je predlagala Komisija za povečanje učinkovitosti virov in recikliranja, večinoma omejeni na ocene o tem, kaj bi bilo mogoče storiti, namesto da bi vključevali konkretne rešitve, zato ne zadostujejo za uresničitev navedenih ciljev,

M.  ker Komisija ugotavlja, da je boljše izvajanje in uresničevanje obstoječe zakonodaje o odpadkih bistveno za spodbujanje učinkovitejše uporabe virov v Evropi,

N.  ker povečanje recikliranja dragocenih materialov, zlasti redkih zemelj, zahteva intenzivno razgradnjo,

O.  ker donosnost recikliranja temelji na zanesljivi in učinkoviti tehnologiji razvrščanja in ločevanja, saj je vrednost recikliranega materiala odvisna od čistosti frakcij,

P.  ker naraščajoča učinkovitost in recikliranje spodbujata trajnost, konkurenčnost in zanesljivost oskrbe,

Q.  ker se je produktivnost dela v zadnjih desetletjih razvijala veliko hitreje od produktivnosti virov, pri čemer ocene kažejo, da stroški dela zajemajo manj kot 20 %, stroški virov pa 40 % proizvoda, kar pomeni, da je treba izvesti hitre ukrepe za izboljšanje učinkovitosti virov,

R.  ker so za izvajanje učinkovite strategije in doseganje rezultatov v okviru evropske pobude za surovine najpomembnejši pravočasni in odločni ukrepi,

Strategija za surovine

1.  je prepričan, da se Evropa na področju surovin sooča tako z izzivi kot z dobrimi priložnostmi; poudarja, da ima EU sedaj, ko povpraševanje po surovinah narašča tudi v svetovnem merilu, priložnost izkoristiti prednosti s povečanjem ponudbe surovin in učinkovitosti, tako da zadovolji potrebe industrijskega sektorja EU in sektorja surovin; poudarja, da so možnost poštenega dostopa do surovin ter njihove stabilne in predvidljive cene bistvenega pomena za razvoj, konkurenčnost, inovacije in ohranitev evropske industrije; medtem ko lahko omejitve pri dostopu in dobavi, zlasti do nujno potrebnih surovin, kot so elementi redkih zemelj, ter cenovna nestabilnost ogrozijo konkurenčnost, okoljsko učinkovitost in možnosti inovacij industrije EU, zlasti malih in srednjih podjetij; pozdravlja dejstvo, da se je Komisija s svojo pobudo za surovine leta 2008 lotila vprašanja politike na področju surovin, ter odločno poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo njeno izvajanje; meni, da sta politika in diplomacija na področju virov zelo pomembni za EU, ne le za industrijsko politiko in mednarodno trgovino, ampak tudi kot horizontalno vprašanje, ki je povezano z različnimi področji domače ter zunanje in varnostne politike; poziva Komisijo, naj temu vprašanju nameni enako pozornost kot vprašanju energije; meni, da mora to problematiko obravnavati tudi Evropska služba za zunanje delovanje;

2.  meni, da morajo biti za skladno in učinkovito diplomacijo EU pristojne služba EEAS in pristojne službe Komisije, zlasti generalni direktorat za trgovino glede trgovinskih vprašanj, in sicer v tesnem usklajevanju s Svetom in Parlamentom; nadalje meni, da bi se moral strateški pomen surovin odražati v organizaciji službe EEAS in imenovanju osebja v posameznih delegacijah EU na tem področju; poudarja pomen usklajevanja zunanje politike EU in držav članic na področju surovin,

3.  poziva Komisijo, naj ustrezno ločeno obravnava blagovne borze in pobudo za surovine, saj gre za področji različne narave, ki zahtevata posebne ukrepe za reševanje različnih težav; poudarja dejstvo, da so danes finančni in blagovni trgi prepleteni bolj kot kdajkoli prej in da špekulacije povečujejo cenovno nestabilnost; ugotavlja, da bi ustrezno delovanje trgov surovin podjetjem zagotovilo potrebne spodbude, da bi ta uporabljala vire bolj učinkovito, jih nadomeščala, reciklirala in vlagala v dejavnosti raziskav in razvoja za nadomeščanje virov; zato poziva Komisijo, naj spodbuja ustrezno delovanje trgov surovin, tako da na primer nadaljuje pregled področja trgov v direktivi o finančnih storitvah z namenom zagotovitve bolj transparentnega trgovanja; poudarja, da se trije stebri pobude za surovine medsebojno dopolnjujejo pri reševanju vprašanja surovin in zagotavljanju oskrbe z njimi v EU; poziva Komisijo, naj izvaja strategijo za surovine na uravnotežen in skladen način, zlasti v zvezi z drugimi pomembnimi evropskimi politikami, predvsem v okviru industrije, raziskav, okolja, prometa in strategije 2020; v tem kontekstu zlasti ugotavlja pomembno vlogo, ki jo ima močna inovacijska in industrijska politika;

4.  pozdravlja delo Komisije v zvezi z opredelitvijo nujno potrebnih surovin, od katerih so vse pomembne tehnološke kovine in jih je treba upoštevati pri kasnejših ukrepih; poziva Komisijo, naj:

5.  ugotavlja, da se vsi surovinski trgi ne obnašajo enako in da so zlasti surovinski trgi na področju kmetijstva podvrženi močnim sezonskim in podnebnim dejavnikom ter zato zahtevajo posebno pozornost;

6.  v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pripravi študijo o evropskem uvozu surovin, ki so, četudi niso uvrščene na seznam nujno potrebnih surovin (kot so litij, hafnij in nikelj), vseeno strateškega pomena za zadovoljitev potreb evropske industrije in proizvodnjo potrošniškega blaga z veliko dodano vrednostjo; meni, da bi v tej študiji morali biti ocenjeni tudi odvisnost naše industrije od teh surovin, zanesljivost preskrbe z njimi, okoljski stroški, povezani z njihovim pridobivanjem, in mogoče alternative;

7.  pozdravlja dejstvo, da je široka paleta surovin, kot so naravna guma, les in agregati, vključena v sporočilo Komisije; poziva Komisijo, naj izvede analizo o razpoložljivosti in potencialnem povpraševanju po teh materialih in na tej podlagi sprejme ustrezne ukrepe, če in kjer je to potrebno; meni, da se to poročilo osredotoča na strateške in nujno potrebne surovine;

8.  poudarja, da je učinkovito upravljanje politike o surovinah bistveno za učinkovito strategijo o surovinah; ugotavlja, da mora učinkovita strategija vključevati stalen dialog z zadevnimi zainteresiranimi stranmi; poudarja, da je znotraj Komisije in Evropskega parlamenta ter med državami članicami potrebno tesno usklajevanje in zagotavljanje informacij; priporoča, da se podobno kot v Franciji in Združenih državah Amerike leta 2011 vzpostavi medresorska projektna skupina za surovine na visoki ravni, ki bo vključevala ustrezne generalne direktorate, Skupno raziskovalno središče, Evropsko agencijo za okolje in Evropsko službo za zunanje delovanje, ki bo pripravljala, spremljala in ocenjevala politike, tudi partnerske sporazume, da se zagotovi strateška usklajenost in spodbudi uvedba sistema zgodnjega opozarjanja, med drugim za izkrivljanje trga in spore zaradi virov, ki bi jo dopolnjevala opazovalna skupina; poziva Komisijo, naj pripravi dolgoročni „evropski načrt za surovine do leta 2050“, na podlagi katerega bi lahko ugotovila, kakšen bo prihodnji razvoj dogodkov ter kakšne bodo nevarnosti in priložnosti v sektorju surovin in nujno potrebnih surovin, ter ki bi pomagal evropskim industrijam ter akademskim in raziskovalnim ustanovam pri dolgoročnem načrtovanju in naložbah; nadalje poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri razvoju lastnih strategij za surovine ter spodbuja usklajevanje in izmenjavo najboljših praks med državami članicami, tudi o zunanji razsežnosti; predlaga, da bi lahko za vzorec uporabili prihodnje sporočilo o zunanji razsežnosti energije;

9.  vztraja, da se Evropski parlament redno obvešča o razvoju neenergetskih surovin v okviru pobude za surovine in o njenem izvajanju na podlagi letnega poročila o napredku, pri čemer je v središču skladnost politik na področju trgovine, razvoja in okolja ter socialni vplivi in podatki o nujno potrebnih surovinah;

Izziv kot priložnost za evropsko industrijo: gospodarno ravnanje z viri, ponovna uporaba, recikliranje in zamenjava

10.  ugotavlja, da premagovanje izzivov v zvezi s surovinami nudi tudi priložnost, da se s strategijo za industrijske inovacije oživi industrijska osnova EU, tehnološka zmogljivost in strokovno znanje ter poveča konkurenčnost in stabilizira zaposlenost kvalificiranih delavcev; ugotavlja, da bodo ne glede na pomembnost učinkovite trgovinske politike in uporabo lastnih virov, ključni za konkurenčnost, trajnost in zanesljivost oskrbe na srednji in dolgi rok dobro upravljanje surovin in povečevanje učinkovitosti, ponovna uporaba, energetsko učinkovito recikliranje, zmanjšanje uporabe virov tudi z izboljšanimi standardi kakovosti proizvodov in načelom daljše uporabe, kjer je to primerno, in uporaba okolju prijaznih tehnologij; je prepričan, da bi morala katerakoli pobuda, povezana s tem vprašanjem, temeljiti na ustrezni presoji vpliva in se osredotočiti na možne okoljske in socialne vplive in vplive na konkurenco; poudarja, da je treba dosledno izvajati pravno zavezujočo evropsko hierarhijo ravnanja z odpadki, določeno v okvirni direktivi o odpadkih, ki daje prednost preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju, ki jim sledita predelava in odstranjevanje; opozarja, da bi morala Komisija podpirati socialne inovacije, spremembe načina življenja in nove koncepte, kot so eko-leasing, leasing kemikalij (chemical leasing) in souporaba kemikalij (chemical sharing);

11.  poudarja, da so zmanjševanje potrošnje, preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovna uporaba ključne za prehod v gospodarstvo, ki gospodarno izkorišča vire;

12.  predlaga Komisiji, naj začne obsežno študijo oblik gospodarskega zakupa, ki bi bile alternativna možnost lastništva blaga, preuči pa naj tudi njihov vpliv na uporabo in ponovno pridobivanje surovin; poudarja, da je glavni izziv v zvezi s tem ozaveščenost;

13.  poudarja, da si je treba prizadevati za ločevanje gospodarske rasti od povečane uporabe virov, kar bo tudi pomagalo zmanjšati relativno odvisnost od uvoza; ugotavlja pomembnost oblikovanja strategije za surovine tudi v širšem kontekstu podnebnih sprememb; zato pozdravlja dejstvo, da namerava Komisija sprožiti vodilno pobudo o učinkovitosti virov; poziva Komisijo, naj opredeli ovire za povečanje produktivnosti virov (npr. tehnične ovire, stroške itd.) ter vključi in oceni cilje izboljšanja na področju srednje- in dolgoročne učinkovitosti virov, ki odražajo potrebo po zmanjšanju odvisnosti EU od uvoza surovin, saj so uvozi surovin na prebivalca v EU najvišji na svetu; da bi lahko objektivno ocenil napredek in opravil primerjave z drugimi državami, poziva Komisijo naj razvije bolj zanesljivo metodologijo za merjenje učinkovitosti virov, pri čemer naj upošteva delo Eurostata na tem področju ter rezultate nedavno naročene študije Evropskega parlamenta, povezane s tem vprašanjem;

14.  pozdravlja razvoj instrumentov in kazalnikov, kot je Ekonomika ekosistemov in biotske raznovrstnosti (ang. The Economics of Ecosystems and Biodiversity, TEEB); poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira razvoj in uporabo teh instrumentov;

15.  je prepričan, da davek na rudna bogastva ni ustrezen fiskalni instrument za povečevanje učinkovitosti virov in zato poziva Komisijo, naj naroči študijo o učinkih davka na uporabo vode in zemljišč, pri čemer je posebno pozornost treba nameniti možnim nenamernim učinkom na gospodarsko aktivnost in proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v EU;

16.  poziva Komisijo, naj na podlagi podrobne presoje vpliva resno preuči možnost, da okoljsko primerno zasnovan pristop razširi na surovine, oceni možnost uvedbe novih instrumentov, sodeluje z organi za standardizacijo, oceni izvedljivost programa najboljšega tekmeca za proizvode glede na gospodarno ravnanje z viri, okrepi svetovalne storitve o gospodarnem ravnanju z viri, zlasti za mala in srednja podjetja, npr. s krepitvijo takih programov v evropski Izvajalski agenciji za konkurenčnost in inovativnost (EACI); poziva Komisijo, naj podpre mala in srednja podjetja na tem področju s spodbujanjem izmenjave najboljših praks med državami članicami ter zagotavljanjem dostopa do ustreznih raziskav v skladu s sedmim okvirnim programom in prihodnjimi raziskovalnimi programi EU; poziva podjetja, naj izkoristijo sistem za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) ali standarde ISO; poziva Komisijo in države članice, naj prek javnih naročil spodbujajo proizvode z učinkovito rabo virov in proizvode, ki uporabljajo sekundarne surovine, ter zagotavljajo preudarno in pregledno recikliranje, ko se ti proizvodi izrabijo; ugotavlja, da pri recikliranju ni pomembna le količina, ampak tudi kakovost; zato poudarja, da morajo biti proizvodi zasnovani tako, da jih je mogoče reciklirati; poudarja, da bi bilo dobro za povečanje vpliva potrošnikov k informacijam o proizvodih in znaku za okolje dodati informacije o porabi virov; poziva evropske organe za standardizacijo, naj pri določanju standardov upoštevajo vprašanje o učinkovitem ravnanju z viri;

17.  poziva Komisijo, naj pregleda, kako bi lahko spremenila direktivo za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, direktivo o izrabljenih vozilih, direktivo o odpadni električni in elektronski opremi in direktivo o odpadnih baterijah, da bi povečala recikliranje, ne le v splošnem smislu, ampak tudi recikliranje dragocenih surovin, vključno z redkimi zemljami, npr. z bolj specifičnimi zahtevami za razgradnjo, in naj predlaga ustrezne spremembe teh aktov;

18.  ugotavlja, da ponovna uporaba in recikliranje prispevata k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, saj je uporaba surovin bistven vir nastajanja toplogrednih plinov; nadalje ugotavlja visoke stopnje recikliranja za specifične sektorje, ki jih ureja zakonodaja o recikliranju; poziva Komisijo, naj opredeli načine za nadaljnje povečevanje recikliranja v ustreznih sektorjih med drugim z izboljšanjem pravnega okvira za krožno gospodarstvo; poudarja potrebo po vlaganju v recikliranje surovin, zlasti elementov redkih zemelj; poziva Komisijo, naj začne s podrobno analizo toka materiala v EU, ki bo temeljila na celotnem življenjskem ciklu surovin (od izkopa do odpada) po posameznem sektorju in z namenom ocenjevanja in predlaganja stroškovno učinkovitih načinov povečevanja recikliranja surovin, ob hkratnem upoštevanju okoljskega vpliva; poziva Komisijo, naj uskladi evropsko zakonodajo in minimalne standarde recikliranja, da se zagotovi večja skladnost; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno izvajanje obstoječe zakonodaje ter poziva nacionalna industrijska združenja, naj aktivno spodbujajo recikliranje med svojimi člani ter olajšajo sodelovanje z raziskovalnimi institucijami in drugimi sektorji; poudarja pomen ločevanja obsega proizvedenih odpadkov od povečanja proizvodnje;

19.  ugotavlja, da je treba vzpostaviti sinergije o recikliranju in podjetjem pomagati ugotoviti, kako lahko njihove odpadke in stranske proizvode drugi uporabijo kot vir; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo podobne pristope kot pristop, ki ga je Združeno kraljestvo uporabilo v nacionalnem programu za industrijsko simbiozo (National Industrial Symbiosis Programme);

20.  poziva Komisijo, naj:

21.  meni, da je treba nujno zagotoviti več informacij o urbanem rudarstvu, zato poziva Komisijo, naj oceni zlasti potencial, pa tudi morebitne omejitve na tem področju;

22.  poziva Komisijo, naj razvije strategijo za recikliranje s pridobivanjem čim bliže viru odpadkov, vključno s čiščenjem odpadnih voda, saj bi s tem omogočili pridobivanje bolj koncentriranih surovin, preprečili nepovratno izgubo materialov, zmanjšali negativni vpliv na okolje in morda dosegli večjo energetsko učinkovitost;

23.  poleg tega Komisijo poziva, naj vloži predlog za spremembo direktive o odlagališčih odpadkov(10) ter naj razvije in razširi cilje iz njenega člena 5(2); meni tudi, da je treba v skladu z okvirno direktivo o odpadkih cilj v zvezi z zmanjšanjem količine biološko razgradljivih komunalnih odpadkov na odlagališčih po letu 2020 razširiti na vse biološko razgradljive odpadke, pri čemer je cilj doseči zmanjšanje na 5 %;

24.  poziva Komisijo, naj podpre partnerstva za recikliranje z državami v razvoju; poziva Komisijo, naj podpre pilotne projekte, kot so območja brez odpadkov;

25.  poziva Komisijo, naj presodi, kako lahko Evropska investicijska banka (EIB) pripomore k zmanjšanju finančnih tveganj za naložbe v tehnološko napredne reciklažne obrate in druge pobude v zvezi z recikliranjem;

26.  poziva Komisijo, naj spodbuja raziskave in oblikovanje ekonomskih spodbud za recikliranje, vključno z recikliranjem elementov redkih zemelj, pri čemer se upoštevajo tudi presoje vpliva; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi bilo mogoče med drugim s certifikati za reciklirane materiale in zahtevami za okoljsko primerno zasnovo podpreti trge za reciklirane materiale, in zagotovi, da bodo kohezijska politika in proračuni naravnani tako, da bodo spodbujali učinkovito ravnanje z viri in recikliranje;

27.  poudarja, da je treba preprečevati nezakonite pošiljke materialov, ki jih je mogoče reciklirati, in odpadkov, ki vsebujejo koristne surovine, zlasti elektronske odpadke iz direktive OEEO (2002/96/ES), z izboljšanjem zakonodaje in krepitvijo izvajanja, ter poziva države članice, naj tej nalogi dajo prednost; poziva Komisijo, naj preuči način nadaljnje uporabe koncepta odgovornosti proizvajalca v podporo temu cilju; poudarja, da je treba uvesti svetovne certifikacijske sheme za reciklažne obrate; se zaveda pomena sodelovanja med nacionalnimi carinskimi uradniki; poziva Komisijo, naj preuči, ali je nujen kolektivni mehanizem za obveščanje nacionalnih organov o nezakonitih tokovih pošiljk; poziva Komisijo, naj preuči nezakonite tokove odpadkov in redno poroča o uspehih pri boju proti nezakonitemu izvozu odpadkov; poziva Komisijo, naj spodbudi učinkovito razlikovanje v carinskih deklaracijah med novim in rabljenim blagom tako, da to obravnava v izvedbenih odločbah posodobljenega carinskega zakonika;

28.  v zvezi s tem tudi poziva Komisijo, naj, kjer je to primerno, podpre trgovinske partnerje EU pri sprejemanju ustreznih zakonov in izvrševanju ustreznih nadzornih ukrepov za preprečevanje nezakonitega uvoza vseh vrst odpadkov na njihovo ozemlje ter naj se aktivno borijo proti korupciji, ki pogosto sploh omogoči tak nezakonit uvoz;

29.  poziva Komisijo, naj upošteva kritične ocene nekaterih držav članic o uredbi Sveta o merilih za določitev, kdaj določene vrste odpadnih kovin prenehajo biti odpadek na podlagi Direktive 2008/98/ES, in poziva Komisijo, naj zaostri zahteve o kakovosti proizvodov in izboljša možnosti za preverjanje in zagotavljanje, da odpadek, ki je prenehal biti odpadek, dosega zahtevano kakovost;

30.  poziva Komisijo, naj opredeli prednostne naloge za raziskave in inovacije na področju trajnostnih proizvodnih metod in življenjskega cikla recikliranja in recikliranja (od zibelke do zibelke), nadomeščanja in učinkovitosti virov, saj bi to lahko zmanjšalo evropsko uvozno odvisnost od dobaviteljev z monopolnim položajem; poziva Komisijo, naj v okvirnih programih obravnava sedanje izzive v zvezi z recikliranjem in poudarja, da je treba pozornost nameniti različnim strategijam recikliranja, ki so potrebne za masovne kovine in za nujno potrebne surovine, kot so elementi redkih zemelj; poziva Komisijo, naj financiranje raziskav o nujno potrebnih surovinah, kot so redke zemlje, usmeri k jasnim ciljem, kot je japonski cilj za zmanjšanje porabe elementov redkih zemelj za tretjino; poziva Komisijo, naj uporabi izkušnje tretjih držav, ki so že dosegle visoke ravni zbiranja, kot je Norveška, ki zbira 80 % elektronskih odpadkov, in naj določi lastne ustrezne cilje glede zbiranja; poudarja pomen javno-zasebnih partnerstev na tem področju, ki vključujejo industrijo, akademske kroge in vlado; priznava dragocene storitve, ki jih te ustanove zagotavljajo malim in srednjim podjetjem; vztraja, da je pomembno evropsko partnerstvo za inovacije na področju strateških surovin za spodbujanje razvoja učinkovitosti virov, ključnih tehnologij, zanesljivosti oskrbe in domačega sektorja surovin; poziva Komisijo, naj v letu 2011 vzpostavi tovrstno partnerstvo;

31.  obžaluje, da v sporočilu nista v zadostni meri obravnavana nadomestitev in ponovna uporaba; ponovno poziva, da je nadomestitev, zlasti za nujno potrebne surovine in elemente redkih zemelj, velikega pomena in lahko nudi učinkovite rešitve za oskrbo in okoljska tveganja, kadar je to mogoče; zato poziva Komisijo, naj z uporabo sredstev za raziskave in inovacije poveča svoje napore na tem področju z možnim oblikovanjem raziskovalno-razvojnega programa za nadomeščanje v prihodnjem raziskovalnem okvirnem programu, tako da podpira predstavitvene obrate; spodbuja Komisijo in države članice, naj preučijo določitev ciljev nadomeščanja, pri čemer naj upoštevajo relevantne presoje vpliva; poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi sedanjo pristojnost za redke zemlje v EU;

Trajnostna dobava v EU

32.  poziva, naj se z nefiskalnimi politikami podpre domači sektor surovin pri privabljanju naložb; zato pozdravlja sodelovanje med nacionalnimi geološkimi raziskavami; poziva k tesnejšemu sodelovanju med njimi in spodbuja uporabo skupnih standardov in praks, ki bi olajšali izmenjavo in izkoriščanje razpoložljivih geoloških podatkov; pozdravlja objavo letnega evropskega letopisa o surovinah (ERMY), ki poudarja, da je treba vključiti podatke o sekundarnih virih in urbanem rudarstvu; poziva Komisijo, naj oceni, ali je treba uvesti geološko službo EU, ki bi združevala delovanje nacionalnih raziskav in sodelovanje z mednarodnimi partnerji; podpira prizadevanja Komisije za izboljšanje osnove geološkega znanja v EU; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami spodbuja razvoj digitalnega zemljevida virov Unije;

33.  ugotavlja pomen in ponudbo domače ponudbe surovin v Evropi; zato poziva,:

34.  poziva Komisijo, naj v strategijo za surovine vključi akcijski načrt za biotsko raznovrstnost za okrepitev povezav med gospodarstvom in okoljem ter upošteva okoljske posledice pridobivanja, proizvodnje, uporabe in odlaganja surovin; poziva Komisijo, naj podpre razvoj strateškega načrtovanja rabe zemljišč v vseh državah članicah za uravnoteženje pridobivanja surovin z drugimi zahtevami za rabo zemljišč ter varovanjem okolja in biotske raznovrstnosti;

35.  poudarja, da morajo dejavnosti pridobivanja surovin potekati ob ustreznem spoštovanju najvišjih standardov varnosti pri delu in okoljske zaščite, da se preprečijo nesreče in obnovijo prizadeta območja;

36.  poziva Komisijo, naj nameni ustrezno pozornost razvoju območij, bogatih z viri, in vključi obsežen pristop k izboljšanju prometne infrastrukture, ki povezuje območja Unije, bogata z viri z industrijskimi območji; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da revidirane smernice za vseevropska prometna omrežja TEN-T ustrezajo potrebam industrije, tako da se zagotovi nemoten dostop do surovin;

37.  je prepričan, da smernice Nature 2000 zagotavljajo trdno podlago, na kateri je treba izvajati dejavnosti pridobivanja neenergetskih surovin ob upoštevanju načela subsidiarnosti; poziva Komisijo, naj redno preverja, ali so države članice dosegle napredek pri usklajevanju pridobivanja surovin z ohranjanjem narave; ugotavlja, da so kodeksi ravnanja za doseganje tehnične, socialne, konkurenčne in okoljske odličnosti pomembni instrumenti; opozarja na resolucijo Parlamenta z dne 20. januarja 2011 o trajnostni politiki EU za skrajni sever(11) ter s tem v zvezi poziva Komisijo, naj v skladu s previdnostnim načelom oceni možnosti okolju vzdržnega izkoriščanja občutljivih območij, ki bi lahko bila dragoceni ponudnik bistvenih surovin, kot je na primer Arktika, Barentsovo morje in Grenlandija, in naj po možnosti obstoječe partnerske sporazume z državami razširi na te regije;

38.  poudarja, da so potrebni preglednejši in predvidljivejši okvirni pogoji pri postopkih zakonske odobritve za ustanovitev novih rudnikov za pridobivanje kovin in rudnin, hkrati pa ne smejo biti ogroženi okoljski standardi;

39.  ugotavlja, da imajo severnoevropske države in regija Barentsovega morja znatne zaloge rude, rudnin in gozdov; meni, da lahko severnoevropska regija pomembno prispeva k reševanju potreb glede oskrbe s surovinami za druga evropska podjetja in s tem zmanjša odvisnost Evrope od uvoza; meni, da je nujno treba povečati ozaveščenost glede potenciala severne Evrope v tekoči razpravi o surovinah;

40.  poudarja pomen raziskav, razvoja in inovacij za odzivanje na nove izzive; ugotavlja, da so raziskave, razvoj in inovacije v zvezi z razvijanjem inovativnih in trajnostnih metod rudarjenja, rafiniranja, proizvodnje rude in recikliranja pomembni za zmanjšanje okoljskega odtisa in možnih škodljivih socialnih učinkov;

41.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, s katerimi bi spodbudila premislek o ponovnem odprtju nekaterih rudnikov in njihovem trajnostnem izkoriščanju, zato da bi se izognili tveganju, da evropska industrija izkusi pomanjkanje surovin;

42.  poudarja pomen veščin in usposabljanja ter vloge geologov, inženirjev, rudarjev in drugih zaposlenih; poziva Komisijo in države članice, naj v v zvezi s tem v tesnem dialogu sodelujejo s socialnimi partnerji, akademskimi krogi in industrijo; poziva Komisijo, naj opredeli potrebo po in razpoložljivost usposobljenega osebja na področju raziskav in razvoja surovin, pridobivanje, rafiniranje, obdelovanje in recikliranje, do leta 2012 ter naj ugotovitve posreduje Evropskemu parlamentu; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z industrijo in akademskimi krogi podprejo izobraževanje o surovinah prek oblikovanja posebnih univerzitetnih programov in šolnin; v zvezi s tem podpira programe izmenjave na tem področju, kot so program Erasmus Mundus na področju rudnin in okolja;

43.  pozdravlja predlog za oblikovanje diplomacije EU na področju surovin in elementov redke zemlje, da bi ustanovili mednarodno regulativno platformo za zagotovitev dostopa do surovin in preskrbe z njimi, zlasti tistimi, ki veljajo za nujno potrebne, zagotovili odprte globalne trge in spodbujali mednarodno sodelovanje na področju trajnostnega pridobivanja surovin in učinkovite rabe virov v skupnem interesu; zato poudarja, da je treba vzpostaviti trden dialog o diplomaciji na področju surovin med industrializiranimi in na novo industrializiranimi državami ter državami v razvoju, bogatimi z viri, tudi z namenom spodbujanja človekovih pravic, dobrega upravljanja, in regionalne stabilnosti ter preprečevanja konfliktov zaradi virov;

44.  poziva Komisijo, naj zagotovi dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje EU ter naj varnost in standarde na področju pridobivanja zlata vključi med ukrepe v okviru vodilne pobude „Unija inovacij“, naj v delo mednarodnega foruma za trajnostno upravljanje virov (UNEP) vključi posebno točko o pridobivanju zlata, vključno z vidiki varnosti, inovacije, upravljanja kemikalij, nezakonitega rudarjenja ter obrtnih rudarskih dejavnosti, da se poišče dolgoročna trajnostna rešitev, ki bo zagotovila, da je zlato na trajnosten način proizvedeno ali uvoženo za uporabo v EU, in naj razmisli o pregledu smernic Berlin II o obrtnih rudarskih dejavnostih in rudarjenju v malem obsegu;

45.  poudarja, da imajo lahko obrtne rudarske dejavnosti in rudarjenje v majhnem obsegu odločilno vlogo v lokalnem življenju, saj zagotavljajo delovna mesta in podpirajo razvojne cilje, če so uradno priznane, zakonsko urejene in podprte; obžaluje, da ni zadostnega znanja in analitičnih orodij s tega področja, in poudarja, da je treba povečati njegovo prepoznavnost, omogočiti oblikovanje učinkovitejše politike za obrtne rudarske dejavnosti in rudarjenje v majhnem obsegu in njeno izvajanje ter spremljati prizadevanja za pomoč za preprečitev pasti revščine, kot so otroško delo, nevarno delovno okolje, prisilno delo, kar so pogosti pojavi v obrtni rudarski dejavnosti, in konfliktov, povezanih z rudarjenjem v majhnem obsegu; poleg tega poziva EU in njene države članice, naj podpirajo države v razvoju na nacionalni in lokalni ravni, in sicer tako, da jim omogočijo pridobitev strokovnih znanj o trajnostnih rudarskih praksah, povečani učinkovitosti rabe virov ter ponovni uporabi in recikliranju;

46.  poziva Komisijo, naj oceni potrebo po vzpostavitvi mehanizma za kopičenje nujnih surovin, zlasti za redke zemlje, ki bi evropskim podjetjem zagotovil dostop do strateških materialov, ki se uporabljajo v okolju prijazni, visokotehnološki, obrambni in zdravstveni industriji, ter jih zaščitil pred monopolističnim pritiskom in dvigovanjem cen; poudarja, da bi bilo treba vlogo EU v morebitnih programih skladiščenja omejiti na zagotavljanje pravnega okvira in regulativnega nadzora;

Poštena in trajnostna mednarodna dobava surovin

47.  se seznanja z vse pogostejšimi trgovinskimi omejitvami in izkrivljanjem konkurence pri trgovanju s surovinami; poziva Komisijo, naj dosledno spremlja in na regionalni, večstranski in dvostranski ravni obravnava vprašanje izvoznih in uvoznih omejitev, ukrepe, ki izkrivljajo trgovino, in so povezani z industrijskimi surovinami in zlasti nujno potrebnimi surovinami je treba v celoti preučiti, lahko pa bi bili tudi podlaga za nadaljnje pravne korake v okviru STO; poziva STO, naj skrbno spremlja vpliv uvoznih in izvoznih omejitev ter v zvezi s tem podpira oblikovanje orodja za spremljanje tarifnih in netarifnih ovir za trgovino s surovinami in redkimi zemljinami v okviru STO ter ustanovitev odbora za stabilnost surovin in redkih zemljin v okviru G-20; poziva Komisijo, naj uporabi vsa svoja mednarodna omrežja, tudi diplomatsko službo, da bi izboljšala odnose z državami in regijami dobaviteljicami surovin in nujnih surovin in tako olajša mednarodno trgovino s surovinami, zlasti z nujnimi surovinami; pozdravlja namero EU, da si bo prizadevala za aktivno diplomacijo, ki vključuje različne politike, kot so zunanja politika, trgovinska, okoljska in razvojna politika, in ki spodbuja ter krepi demokratična načela, človekove pravice, regionalno stabilnost, preglednost in trajnostni razvoj; meni, da je treba v zelo kratkem času oblikovati konkretne prednostne ukrepe in celovito strategijo za trajnostno oskrbo za redke zemlje; poziva Komisijo, naj v postopek opredelitve takšnih ukrepov vključi evropske deležnike s področja redkih zemelj;

48.  priznava zakonite pravice vlad in parlamentov držav v razvoju, da izvajajo politike in urejajo tuje naložbe v javnem interesu ter ob posvetovanju s civilno družbo na način, ki omogoča, da tuje naložbe koristijo lokalnemu gospodarstvu, ustvarjajo domačo dodano vrednost in spodbujajo razvoj; poudarja, da strategija EU o surovinah teh pravic ne sme ovirati;

49.  pozdravlja prizadevanja EU na področju spodbujanja trajnostne trgovine s surovinami (npr. FLEGT) s tretjimi državami;

50.  poudarja, da je treba določiti jasna pravila za sodelovanje na področju trgovine s surovinami med vsemi udeleženci (proizvajalci, izvozniki, tranzitnimi državami, uvozniki);

51.  poziva Komisijo, naj zagotovi skladnost med razvojno politiko in pobudo za surovine, pri čemer bi morala politika EU na področju surovin v celoti upoštevati trajnostno gospodarsko rast v državah v razvoju in biti skladna s splošnim ciljem izkoreninjenja revščine iz člena 208 PDEU; poudarja, da lahko močna podpora za gospodarski, družbeni in okoljski razvoj v državah, bogatih s surovinami, pomaga zgraditi trdne in demokratične institucije, ki bodo zagotovile obojestranske koristi za države izvoznice in uvoznice; zato poziva k vključitvi klavzul v zvezi s človekovimi pravicami in demokratizacijo v prihodnje sporazume s partnerskimi državami, ki so izvoznice surovin; meni, da bi EU morala države v razvoju podpirati tudi pri diverzifikaciji njihovega gospodarstva, zmanjšanju njihove odvisnosti od izvoza surovin in povečanju vrednosti njihovih proizvodov s domačo proizvodnjo in predelavo; poziva Komisijo, naj pri pripravi novih instrumentov zunanjega delovanja za obdobje po letu 2013 v programe za demokratično in gospodarsko stabilnost krhkih držav dobaviteljic surovin vključi ukrepe za podporo dobrega upravljanja in trajnostnega rudarstva;

52.  meni, da so podjetja odgovorna za pridobivanje virov; priznava težave pri pridobivanju virov za srednja in mala podjetja; zato poziva Komisijo, naj preuči, kako bi bilo mogoče nefinančno podpreti koncepte, kot je evropski holding za surovine; poziva Komisijo in države članice, naj podrobno preučijo primer japonske korporacije JOGMEC;

53.  poziva države članice, naj medsebojno sodelujejo kot del evropske strategije za surovine; poziva, naj ta strategija izkoristi sinergije med gospodarskimi, rudarskimi, industrijskimi in mednarodnimi politikami ter se usmeri v zaščito preskrbe s strateškimi snovmi;

54.  poziva Komisijo, naj oceni izid primera WTO proti Kitajski in naj v prihodnje po potrebi uporabi mehanizme WTO;

55.  ugotavlja pomen odnosov med Afriko in EU ter sporazuma iz Adis Abebe, sklenjenega junija 2010; vztraja, da to partnerstvo temelji na obojestranskih interesih in meni, da je pri spodbujanju trajnostnega rudarjenja pomembno izmenjevati najboljše prakse glede dobrega upravljanja, gospodarnejše uporabe virov, ponovne uporabe in recikliranja, upravljanja jalovine in odpadnih kamnin, rehabilitacije rudarske dediščine, zdravja in varnosti, zaščite delavcev in izkoreninjenja otroškega dela; poudarja, da je Afriška unija v viziji afriškega rudarstva zatrdila, da afriške države doslej še niso mogle izkoristiti svoje konkurenčne prednosti glede naravnih virov, in da je treba razmisliti o ukrepih za zagotovitev, da bogastvo naravnih virov koristi prebivalcem držav, ki so bogate z njimi;

56.  poudarja pomen dvostranskega sodelovanja na področju surovin, kot sta to dokazali EU in Afriška unija junija 2010, ter spodbuja nadaljnja prizadevanja v sklopu skupnega akcijskega načrta EU-Afrika za obdobje 2011–2013; poziva k vzpostavitvi podobnih oblik sodelovanja z drugimi državami, ki so glavne proizvajalke nujno potrebnih surovin; predlaga, naj eden od konkretnih ciljev diplomacije surovin postane diverzifikacija virov nekaterih surovin, od uvoza katerih je EU odvisna, in sicer z nabavo v Latinski Ameriki in Afriki, ne pa le v jugovzhodni Aziji;

57.  pozdravlja pristop v tem akcijskem načrtu, ki poleg spodbujanja dobrega upravljanja, vključno s preglednostjo, obsega tudi zagotavljanje usposabljanja o najboljši praksi pri pogajanjih glede dogovorov o rudninah in spodbujanje znanstvenega sodelovanja v rudarskem sektorju;

58.  obžaluje, da v sporočilu niso navedene druge regije ali države; je prepričan, da bi bilo treba raziskati alternativne vire surovin, da bi preprečili evropsko odvisnost od omejenega števila držav; s tem namenom poziva Komisijo, naj vzpostavi druga vzajemno koristna partnerstva z državami in regijami, bogatimi z viri; meni, da bi morala EU ponuditi partnerstva, ki vključujejo infrastrukturo, izmenjavo izkušenj in vire; poziva EU, naj z naravnimi viri bogate države v razvoju podpre pri razvoju njihovega znanja s področja geologije, rudarjenja in predelave rudnin ter pri znanstvenih in pravnih vprašanjih, da bi zagotovili trajnostno oblikovanje zmogljivosti; v zvezi s tem predlaga vzpostavitev kateder na geoloških fakultetah, financiranje katerih bi potekalo ob sodelovanju; poziva Komisijo, naj spremlja mednarodne sporazume, ki jih sklepajo z viri bogate države z državami, ki niso članice EU, na podlagi katerih slednje pridobijo izključni dostop do virov, ter naj zagotovi pošten dostop do teh virov in delovanje mednarodne trgovinske zakonodaje;

59.  je zaskrbljen, ker strategija za dialog in sodelovanje s Kitajsko in drugimi ključnimi mednarodnimi akterji ni opredeljena; poudarja, da je potreben dialog s Kitajsko na področju trgovanja in tehnologije; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi bilo mogoče s Kitajsko začeti pilotne projekte o trajnostnem rudarstvu in predelavi rudnin, zamenjavi, učinkoviti rabi virov in recikliranju nujno potrebnih surovin, kar bi bilo vzajemno koristno; prav tako močno podpira podobne dvostranske pogovore o pomembnih vprašanjih v zvezi s surovinami z drugimi ključnimi ponudniki, kot so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, saj imajo in uporabljajo veliko surovin; poziva Komisijo, naj vprašanje surovin podobno obravnava v evropski sosedski politiki;

60.  meni, da bi morala evropska strategija o surovinah odražati razlike med razvitimi državami in glavnimi državami v razvoju na eni strani ter najmanj razvitimi državami na drugi strani;

61.  poudarja, da bi bilo treba vprašanje surovin postopoma vključiti v ukrepe politike za vzpostavljanje miru in preprečevanje sporov, saj so se v nekaterih regijah zopet pojavili številni spori;

62.  se strinja, da razvojna politika državam omogoča pretvoriti njihovo bogastvo z viri v trajnostno in vključujočo rast, med drugim s krepitvijo upravljanja in preglednosti; poudarja dejstvo, da razvojna politika, vključno s splošnim sistemom preferencialov, ni diplomatsko sredstvo za surovine, vendar je prepričan, da ima lahko pomembno vlogo pri evropski politiki za surovine; zato poziva Komisijo, naj zagotovi skladnost med njima; pozdravlja vključitev izrecnih zagotovil o nediskriminiranem tržnem dostopu do surovin v trgovinske sporazume EU in kot nujni pogoj za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji; se strinja, da bi morali trgovinski sporazumi zagotoviti potrebno prožnost za podpiranje držav v razvoju z vzpostavljanjem povezav med ekstraktivno industrijo in lokalno industrijo; meni, da je treba v zvezi s tem spoštovati suverenost držav glede virov, in poziva Komisijo, naj uravnoteži svoje nasprotovanje izvoznim dajatvam v državah v razvoju z uporabo diferenciranega pristopa, ki bi upošteval različne nacionalne okoliščine, s čimer ne bi ogrozili razvojnih ciljev in industrializacije držav v razvoju; poudarja, da je prosta in poštena trgovina pomembna za razvoj v globalnem sektorju surovin in ustvarjanju bogastva v vseh družbah; poudarja, da imajo prihodki od surovin lahko ključno vlogo pri zagotavljanju, da najmanj razvite države dosežejo razvojne cilje tisočletja;

63.  je zaskrbljen, ker v prenovljeni pobudi o surovinah ni govora o GSP ali GSP+ in ker ni predlagala alternativnih trgovinskih spodbud za uveljavljanje človekovih pravic in okoljskih standardov, preprečevanje otroškega dela in podpiranje nacionalnih reform v državah, ki bodo izpadle iz področja uporabe teh sistemov; poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja pobude za diverzifikacijo v gospodarstvih držav v razvoju, ki so močno odvisna od določenih surovin;

64.  poziva Komisijo, naj državam v razvoju z izgradnjo zmogljivosti tako na nacionalni ravni kot med lokalnimi skupnostmi pomaga odpraviti nesorazmernost informacij pri pogajanjih v zvezi s surovinami in pogodbami o rudarjenju ter pri pogajanjih o prenosu tehnologije;

65.  poudarja vlogo, ki jo ima družbena odgovornost podjetij s spoštovanjem visokih okoljskih, socialnih in delovnih standardov v tujini in z uporabo najboljše razpoložljive tehnologije; je prepričan, da bi bilo treba to spodbujati preko relevantnih forumov kot so G8, G20, STO, OECD, UNCTAD, UNEP in njegovega mednarodnega foruma za trajnostno upravljanje virov, mednarodnih študijskih skupin za kovine in drugih organov; v zvezi s tem pozdravlja pozitivne prispevke v okviru globalnega dogovora ZN; poziva podjetja EU, naj razvijejo ustrezen kodeks ravnanja za tiste, ki delujejo v tretjih državah, in naj svoje dejavnosti opravljajo na podlagi smernic OECD za multinacionalke in standarda ISO 26000; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, ki bodo zagotovili spoštovanje družbenih, okoljskih in delovnih standardov v evropskih podjetjih, ki pridobivajo naravne vire v tretjih državah; poziva Komisijo, naj po zgledu Dodd-Frankovega zakona ZDA oblikuje predlog o poročanju po posameznih državah o „krvavih rudninah“ ter določi zakonsko obvezujočo zahtevo za podjetja v ekstraktivni industriji, da objavijo podatke o prihodkih po posameznem projektu in državi, v katerega oziroma katero vlagajo; podpira pobudo za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) in globalno omrežje za objavljanje plačil (Publish What You Pay); meni, da bi bilo treba te standarde zlasti uporabljati za projekte, ki jih financira EU, na primer s sredstvi EIB; poziva EU, naj preuči, kako bi lahko preprečili uvažanje rudnin iz nezakonite trgovine ali nezakonito pridobljenih rudnin; poziva Komisijo, naj preuči uporabo tehnologije za jemanje odtisov na tem področju in spodbuja pilotne projekte, ki temeljijo na izkušnjah glede odtisa rudnine koltan; poziva Evropsko investicijsko banko, naj redno analizira pričakovane učinke svoje posojilne dejavnosti na ekstraktivno industrijo;

66.  je zelo zaskrbljen zaradi številnih dobro dokumentiranih primerov, ko so podjetja EU kršila okoljske in delovne standarde ter človekove pravice;

67.  ponovno poudarja, da pobude za preglednost v sektorju ekstraktivnih industrij dejansko podpirajo poslovanje, ustvarjajo pravno varnost in trajnostna dolgoročna partnerstva ter delujejo kot zaščitni ukrepi pred ponovnim odpiranjem pogajanj ali izgonom; ugotavlja, da obstajajo izzivi, s katerimi se je treba spoprijeti, in da morajo nekatere pogodbe ostati zaupne, vendar še vedno pod javnim nadzorom; ugotavlja, da je ganski zakon o upravljanju prihodkov iz nafte dober primer za ohranjanje določene stopnje zaupnosti na eni strani in varovanje parlamentarnega nadzora na drugi;

68.  meni, da bi morala biti podjetja EU v svojih matičnih državah pravno odgovorna za vse kršitve teh pravic, okoljskih standardov in poglavitnih delovnih standardov ILO, ki jih zagrešijo njihove podružnice v tujini, in subjekte, ki jih nadzorujejo;

69.  poziva Evropsko investicijsko banko in Komisijo, naj pred odločanjem o podpori ekstraktivnim dejavnostim v državah v razvoju strogo preučita, ali posamezni projekti prispevajo k odpravljanju revščine, trajnostnemu razvoju in vključujoči rasti;

70.  izraža zaskrbljenost zaradi neprekinjene trgovine z rudninami z območij sporov in njihove uporabe, ker njihovo pridobivanje povzroča nesprejemljivo nasilje in nezakonite dejavnosti; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje, Svet in države članice, naj upoštevajo ta položaj v svojih odnosih s tretjimi državami; poziva Komisijo in strateške države dobaviteljice, naj skupaj razvijejo učinkovite sisteme sledljivosti surovin iz uvoza prek recikliranja in odlaganja, in uvedejo sistem zajemnega certificiranja za surovine in njihove trgovske verige (Certified Trading Chains), da se zagotovi pravičnost trgovine, zlasti pa, da se preprečijo zlorabe v zvezi s trgovino s surovinami iz kriznih regij, poziva Komisijo, naj sodeluje z upoštevnimi mednarodnimi institucijami (OZN, OECD, MOD), da bi opredelile najboljše prakse certificiranja in si prizadevale za njihovo uskladitev;

71.  poudarja, da finančni trgi lahko odigrajo pomembno vlogo pri zavarovanju pred tveganji tako proizvajalcev kot potrošnikov surovin in blaga; poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev preglednosti na surovinskih trgih in naj odločno ukrepa proti neupravičenim špekulacijam s surovinami, ki povzročajo zlorabo surovinskih trgov, če se ji zdi to potrebno na podlagi poglobljene empirične analize; meni, da mednje sodijo tudi ustrezne pobude v okviru pogajanj v krogu G8 ali G20;

72.  je zaskrbljen zaradi vpliva trga izvedenih finančnih instrumentov na gibanje cen surovin; meni, da bi bilo treba zagotoviti boljši nadzor na prostih trgih z izvedenimi finančnimi instrumenti; ob upoštevanju navedenega podpira ukrepe, kot je okrepitev preglednosti pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti pod nadzorom organa ESMA; meni, da bi taki ukrepi lahko zagotovili večjo varnost vlagateljev ter malih in srednjih podjetij ter večjo zanesljivost načrtovanja pri evropskih proizvajalcih;

73.  pozdravlja prizadevanja v okviru OECD, G8 in G20 na področju surovin in trajnosti ter poudarja nadaljnjo potrebo po dialogu v okviru skupine G20 o surovinah za razvoj skupne perspektive; pozdravlja pripravljenost članov G8 in G20 za boj proti nestanovitnosti cen surovin in poziva k razvoju konkretnih ukrepov, ki bi omejili špekulacije v zvezi s temi dobrinami; poziva Komisijo, naj spodbuja delo OECD o učinku izvoznih omejitev in njihovi uporabi kot političnem orodju; podpira vključitev nečlanic OECD v te razprave; poziva, da je treba vzpostaviti strateško sodelovanje med EU, ZDA in Japonsko za svetovno spremljanje surovin za najbolj nujne surovine z izmenjavo podatkov o povpraševanju in ponudbi, skupnimi napovedmi, s spodbujanjem izmenjave najboljše prakse, tehnološkega znanja in patentov, analizo dobavnih verig in preučevanjem možnosti za skupne strateške zaloge ter oblikovati skupne projekte za raziskave in razvoj; meni, da morajo biti ta vprašanja vključena v dnevni red srečanj na vrhu EU–ZDA; poziva Komisijo, naj spodbuja državljansko diplomacijo na področju surovin s podpiranjem izmenjave med nevladnimi organizacijami, akademskimi krogi in miselnimi trusti iz EU in drugih držav, ki so pomembne zaradi svojih virov; poziva Komisijo, naj organizira redna srečanja, kot so „Metal Saloons“ japonske korporacije JOGMEC, na področju surovin z drugimi državami, ki so pomembne za področje surovin; nadalje poziva Komisijo, naj preuči izvedljivost pobude za mednarodno statistiko o najbolj nujnih surovinah po zgledu pobude JODI (Joint Organisations Data Initiative) in ali bi bil uporabno orodje tudi mednarodni pakt za kovine; calls on the European Defence Agency to contribute, in accordance with Article 42(3) of the TEU, to the identification of measures to strengthen the industrial and technological base of the defence sector with regard to RM;

Kmetijski proizvodi in blagovni trgi

74.  podpira analizo Komisije glede kmetijskih proizvodov v sklopu svetovne prehranske varnosti, pri čemer se svetovne zaloge hrane manjšajo, prebivalstvo in lakota pa naraščata, ter s tržnega vidika, pri čemer poudarja izredno nestanovitnost cen hrane in krme, pomanjkljivosti v proizvodni verigi hrane in krme ter vlogo finančnih instrumentov in špekulativnega ravnanja, kar bi utegnili biti razlogi nestabilnosti, ki jih je treba resno obravnavati; poudarja, da so med državami, ki so najbolj ogrožene zaradi zviševanja cen živil, štiri države članice EU;

75.  zahteva, da se posebna pozornost nameni temeljni negotovosti glede vse močnejših povezav med gibanjem cen energentov in neenergentov, zlasti hrane;

76.  skladno z mnenjem Komisije vztraja, da mora mednarodna skupnosti sprejeti dolgoročen usklajen pristop za zagotovitev zanesljive preskrbe s hrano na svetovni ravni, ki bo vključeval okrepljena raziskovalna prizadevanja in naložbe v kmetijski sektor v državah v razvoju, zlasti prek prednostnih nalog razvojne politike, da se povečata odpornost na pomanjkanje hrane in prilagodljivost nanj;

77.  podpira nedavna prizadevanja skupine G-20 za odgovore politike na nestanovitnost cen na prehrambenem in kmetijskem trgu, vključno z večjo izmenjavo informacij na področju napovedi glede proizvodnje hrane, in poudarja potrebo po večji preglednosti in pravočasnejšim informacijam o rezervah in zalogah osnovnih živil;

78.  pozdravlja skupno sporočilo tretjega vrha kmetijskih ministrov v Berlinu z dne 22. januarja 2011, ki ga je podpisalo 48 držav in v katerem je izražen poziv k izboljšanju možnosti za dobro delovanje kmetijskih trgov in priznan pomen trgovine za vzpostavitev ravnotežja med različnimi akterji na kmetijskih trgih ter izboljšanje dostopa kmetov do surovin in energije;

79.  poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o uredbi o izvedenih finančnih instrumentih in blagu, da bi ugotovila, ali je zaradi posebnosti kmetijskega sektorja potrebna ločena ureditev za osnovne kmetijske proizvode; podpira nedavni predlog Komisije o ureditvi izvedenih finančnih instrumentov na prostem trgu in javnem posvetovanju o direktivi o trgih finančnih instrumentov; meni, da bi bilo nujno obravnavati nepošteno špekulativno ravnanje, nepravilnosti in zlorabe na trgih izvedenih finančnih instrumentov;

80.  poziva Komisijo, naj predlaga konkretne ukrepe za zagotovitev prehranske varnosti, se nujno spoprime s tržno nestabilnostjo ter v okviru trajnostne skupne odgovornosti okrepi zmožnost delovanja trgov izvedenih finančnih instrumentov na osnovne kmetijske proizvode.

o
o   o

81.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1) http://ec.europa.eu/enterprise/policies/raw-materials/files/docs/report-b_en.pdf. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0093. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0037. (4) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 57. (5) http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/management/docs/neei_n2000_guidance.pdf. (6) http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/trade-topics/raw-materials/. (7) Študija „The links between the environment and competitiveness“, projekt ENV.G.1/ETU/2007/0041, http://ec.europa.eu/environment/enveco/economics_policy/pdf/exec_summary_comp.pdf (8) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 47. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0446. (10) Direktiva Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL L 182, 16.7.1999, str. 1). (11) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0024.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o upravljanju ribištva v Črnem morju danes in v prihodnje (2010/2113(INI))

P7_TA(2011)0365 A7-0236/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in svoje resolucije z dne 7. maja 2009 o novi vlogi in pristojnostih Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o strategiji EU za Črno morje(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2010 o zeleni knjigi o reformi skupne ribiške politike(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2010 o celostni pomorski politiki – ocena dosedanjega napredka in novi izzivi(4),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 1256/2010 z dne 17. decembra 2010 o določitvi ribolovnih možnosti za nekatere staleže rib, ki se za leto 2011 uporabljajo v Črnem morju(5),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst(6),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji)(7),

–  ob upoštevanju sporočila Evropske komisije „Celostna pomorska politika za EU“ (KOM(2007)0575),

–  ob upoštevanju Konvencije iz leta 1992 o varstvu Črnega morja pred onesnaženjem (Bukareška konvencija) in protokolov k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju ministrske deklaracije iz leta 1993 o varstvu Črnega morja (Odeška deklaracija),

–  ob upoštevanju čezmejne diagnostične analize za Črno morje za leto 2007(8),

–  ob upoštevanju poročila Komisije za varstvo Črnega morja pred onesnaževanjem o stanju okolja Črnega morja iz leta 2008,

–  ob upoštevanju strateškega akcijskega načrta za varstvo in obnovo okolja Črnega morja iz leta 2009, ki ga je pripravila Komisija za varstvo Črnega morja pred onesnaževanjem,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982,

–  ob upoštevanju Sporazuma o uporabi določb Konvencije Združenih narodov z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib,

–  ob upoštevanju Sporazuma o uporabi dela XI Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu,

–  ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva FAO iz leta 1995,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti iz leta 1992,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o mokriščih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot habitati vodnih ptic (Ramsarska konvencija),

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali iz leta 1979 (Bonska konvencija),

–  ob upoštevanju Sporazuma o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (ACCOBAMS),

–  ob upoštevanju Sporazuma Združenih narodov o staležih rib iz leta 1995,

–  ob upoštevanju poročila iz leta 2008 „Krepitev sodelovanja v Črnem morju“ z 32. zasedanja Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM),

–  ob upoštevanju regionalne študije GFCM iz leta 2009 o malih tunih v Sredozemlju, vključno s Črnim morjem,

–  ob upoštevanju Organizacije za črnomorsko gospodarsko sodelovanje,

–  ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja vzhodnega partnerstva v Pragi z dne 7. maja 2009 (Praška izjava),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A7-0236/2011),

A.  ker razprava o reformi skupne ribiške politike (SRP) v EU še ni končana in ker bi bilo treba v njej upoštevati posebnosti in potrebe tega akvatorija, saj bo to prva reforma SRP, ki bo vključevala Črno morje,

B.  ker so črnomorske države doslej ohlapno medsebojno sodelovale ali sploh ne ter niso sprejele konkretnega usklajenega zakonodajnega okvira in skupnega zakonodajnega akta za ribolovne dejavnosti, ker so vse te vode v pristojnosti različnih obalnih držav in ker črnomorsko območje na splošno ni dovolj sistematično raziskano in o njem primanjkuje znanstvenih podatkov,

C.  ker je upravljanje ribištva v Črnem morju izjemno težko, saj sta samo dve od šestih držav ob Črnem morju članici EU in še ti dve državi sta novi članici, ki sta v EU vstopili šele leta 2007,

D.  ker bi bilo treba dolgoročno preučiti vzpostavitev mehanizma skupne politike za šest držav ob Črnem morju, da bi med drugim zagotovili varstvo okolja in olajšali gospodarski in socialni razvoj obalnih območij,

E.  ker bi moral biti cilj tega novega mehanizma politike za Črno morje ohraniti in izboljšati biotsko raznovrstnost in razmere za zaposlene v ribiškem sektorju na tem območju, kar spada med prednostne naloge Evropske unije

F.  ker bi moralo Črno morje imeti ustrezno mesto med glavnimi evropskimi morskimi območji, saj je med polzaprtimi morji najmlajše in najbolj dinamično morje,

G.  ker bi moralo biti Črno morje vključeno v reformirano SRP in celostno pomorsko politiko, in ker bi bilo treba v novem finančnem okviru Evropskega sklada za ribištvo po letu 2013 ustrezno upoštevati potrebe ribičev ter ribiške, pridelovalne in predelovalne industrije,

H.  ker bi se lahko to poročilo ne samo upoštevalo kot smernica za reformo SRP, ampak bi lahko postalo tudi del prihodnje politike EU za sodelovanje z vzhodnimi partnerji, da bi čim bolje izkoristili obstoječe sporočilo Komisije o sinergiji Črnega morja (KOM(2007)0160) ter tako okrepili sodelovanje v črnomorski regiji, v kateri imata ribištvo in razvoj različnih sektorjev pomembno vlogo,

I.  ker bi bila bolj usklajeno znanstveno sodelovanje med obalnimi državami ter skladna politika za ohranitev in izboljšanje stanja staležev rib na evropski ravni zelo koristna za upravljanje ribištva v črnomorski regiji,

J.   ker dinamične spremembe, ki so neposredno povezane z ribolovom, podnebnimi spremembami in onesnaženjem, resno vplivajo na številne morske ekosisteme na splošno in zlasti na ekosistem Črnega morja,

K.  ker populacija morskega polža (Rapana venosa) negativno vpliva na ekološko ravnovesje v Črnem morju in ga ogroža, saj uničuje naravne filtre za vodo, kot sta užitna klapavica (Mythilus galloprovincialis) in navadna venerica (Chamelea gallina),

L.  ker je večina ribiških plovil, ki jih v Črnem morju uporabljajo ribiči EU, krajša od 12 metrov, zaradi česar imajo ta plovila omejen vpliv na morsko okolje Črnega morja, vendar bi morala upoštevati prizadevanja za trajnostno ribištvo in v zvezi s tem prevzeti odgovornost,

M.  ker se je treba nemudoma lotiti reševanja nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova v Črnem morju,

N.  ker bi lahko pomanjkanje skupnega sporazuma med šestimi državami ob Črnem morju nadomestili z okvirnim sporazumom, o katerem bi se pogajali na primer na podlagi sporočila Komisije in v katerem bi bili izraženi in upoštevani interesi vseh strani,

O.  ker je velik del težav Črnega morja posledica tega, da ni ustrezne institucionalne strukture za strokovno in specializirano usklajevanje in upravljanje ribištva v Črnem morju; ker potekajo pogajanja med nacionalnimi upravami, ki so zadnjih deset let vključene v izvajanje ribiške politike, o oblikovanju take institucionalne strukture ter o njeni obliki in odgovornostih, vendar do danes ta pogajanja še niso bila uspešna; ker zaradi tega niso bili sprejeti ustrezni ukrepi za nadzor ulova in zlasti čezmejnega ribolova,

P.  ker Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju (GFCM), katere pooblastilo obsega območje Črnega morja, še ne izpolnjuje potreb in pričakovanj zainteresiranih strani, zlasti ribičev, do te mere, kot bi lahko, in ker bi morala izkoristiti vsa razpoložljiva sredstva v zvezi s tem področjem,

Q.  ker se Črno morje bistveno razlikuje od Sredozemskega morja, kar zadeva staleže rib, raven onesnaženja, raznolikost vrst, prevladujoče vrste, skupno biomaso in produktivnost območja,

R.  ker je Evropski parlament januarja 2011 sprejel poročilo o strategiji EU za Črno morje(9), v katerem je poudarjena tudi potreba po uporabi večletnih načrtov upravljanja za ribištvo ter ustanovitvi ločenega regionalnega organa za upravljanje ribištva v Črnem morju,

Splošno

1.  poudarja, da bi bilo treba na evropski ravni zagotoviti stabilen in trajen ribiški sektor in da je zlasti za Črno morje potrebna posebna politika za ohranitev in izboljšanje stanja ribolovnih virov ter zagotovitev ribiškega sektorja, prilagojenega črnomorskemu območju, ob upoštevanju posebnosti črnomorske regije in dejstva, da bi morala biti ribiška politika Črnega morja sestavni del prihajajoče reforme SRP;

2.  poudarja potrebo po natančnejših analitičnih in znanstvenih raziskavah, ki se usklajujejo na regionalni, nacionalni in evropski ravni, za ohranitev in izboljšanje ribolovnih virov in ekosistema na črnomorskem območju;

3.  priznava prizadevanja Komisije za spodbujanje tehtnejšega in strukturiranega dialoga z državami nečlanicami ob Črnem morju ter jo spodbuja, naj jih okrepi, dokler ne bo dosežen dogovor o bolj strukturiranem skupnem okviru, ki bo zajemal celotno območje Črnega morja in upošteval regionalni pristop k upravljanju ribištva v regiji;

4.  meni, da bi morale vse odločitve ali politike v zvezi s Črnim morjem temeljiti na zanesljivih znanstvenih podatkih, in poziva k sodelovanju med vsemi interesnimi skupinami v ta namen;

5.  poudarja potrebo po stalnem znanstvenem analiziranju stanja staležev rib ter stabilnem in dolgoročnem sistemu za opazovanje ribištva ter ugotavlja, da morajo pri tej analizi sodelovati vse črnomorske obalne države;

6.  spodbuja Komisijo, naj uporabi vsa razpoložljiva diplomatska in finančna sredstva, da bi pomagala doseči konkretne rezultate za uspešno in trajnostno ribištvo v interesu EU, tudi tako, da čim bolje izkoristi parlamentarno skupščino Euronest in pobudo vzhodnega partnerstva, saj imajo najbližje sosede EU bistveno vlogo;

7.  poziva k strožjemu sistemu spremljanja, preverjanja in nadziranja ribolovnih dejavnosti, kar bo dolgoročno prispevalo k trajnostnemu izkoriščanju ribjih staležev in učinkovitejšemu preprečevanju nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova;

8.  podpira mednarodno vlogo delovanja Agencije Skupnosti za nadzor ribištva in poziva, naj dejavneje prispeva in učinkoviteje sodeluje pri nadzorovanju, pregledovanju in spremljanju črnomorskega območja;

9.  meni, da bi bilo treba skrbno in podrobno preučiti ribolovne tehnike za pridnene vrste, da bi ugotovili, katere vrste so neškodljive ali najmanj škodljive za morsko dno; poudarja, da je ustrezna uporaba ribolovnih tehnik za pridnene vrste zelo pomembna za preprečevanje, da bi se prekomerno razširile populacije morskega polža (Rapana venosa), ki ogroža naravne filtre za morsko vodo, kot so užitna klapavica (Mythilus galloprovincialis), navadna venerica (Chamelea gallina) in tudi populacije ostrig (Ostrea edulis) ter mnogi drugi lupinarji;

10.  meni, da bi moralo imeti Črno morje ustrezen položaj v politikah Skupnosti, in da bi si bilo treba zato ustrezno diplomatsko in znanstveno prizadevati za trajnostno ribištvo na tem območju ter mu nameniti zadostna finančna sredstva; meni, da bi morala biti proračunska sredstva EU prožna, dostopna in pregledna, da bi lahko EU zagotovila trajnost ribištva v Črnem morju;

11.  poudarja, da je dialog med interesnimi skupinami podlaga za uspešno spodbujanje celostne pomorske politike na črnomorskem območju; ugotavlja, da bi morala celostna pomorska politika olajšati tudi vzpostavitev povezave brez navzkrižij in težav med različnimi pomorskimi sektorji ob upoštevanju trajnostnega razvoja obalnih območij;

12.  poudarja pomembno vlogo dvostranskega sodelovanja in mednarodnih sporazumov, saj večina črnomorskih držav ni članic EU in torej ni dolžna spoštovati njene zakonodaje;

13.  meni, da bi morale vse črnomorske države, zlasti države članice EU ali države kandidatke, spoštovati evropsko in mednarodno zakonodajo, ki ureja ribolovne dejavnosti in katere cilj ni samo zagotovitev trajnosti ribjih staležev ampak tudi ribiškega sektorja;

14.  spodbuja Komisijo, naj nadalje spodbuja razvoj obalnih območij z razvojem trajnostnega ribištva, ki je še zlasti pomembno za črnomorsko regijo, kjer je visoka stopnja brezposelnosti;

Posebna opažanja

15.  izraža svoje zadovoljstvo s prizadevanji Komisije za oblikovanje delovnih skupin na področju upravljanja ribištva s Turčijo in Rusko federacijo, ki zagotavljajo podlago za nadaljnjo razpravo o sodelovanju; poziva Komisijo, naj svoja prizadevanja in dialog razširi na vse države ob Črnem morju; poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi obstoječe organizacije in ustrezna sredstva, da bi izboljšali usklajevanje politike; hkrati meni, da bi lahko ločena regionalna organizacija za upravljanje ribištva (RFMO) za Črno morje dolgoročno spodbujala in promovirala komuniciranje med znanstvenimi inštituti in strokovnimi organizacijami ribičev, proizvajalcev in predelovalcev za reševanje vprašanj in poglobitev sodelovanja v črnomorski regiji; spodbuja Komisijo, naj na dvostranski ravni sodeluje s črnomorskimi državami, glede na to, da mnoge od njih niso članice Evropske unije;

16.  poudarja, da je treba dolgoročno preučiti ustanovitev RFMO, ki bi usklajevala znanstvene raziskave, analizirala stanje staležev rib in izvajala posebne politike za opazovanje ogroženih vrst; ugotavlja, da bi lahko tudi dajala predloge v zvezi z ravnjo večletnih načrtov upravljanja ribištva in razdelila kvote za države ob Črnem morju;

17.  poziva EU, naj uporabi svoja diplomatska sredstva in čim več črnomorskih obalnih držav, ki niso članice EU, prepriča o vrednosti načel skupne ribiške politike EU, zlasti v zvezi z uporabo večletnih načrtov upravljanja;

18.  meni, da bi bilo treba z uporabo instrumentov EU za znanstvene dejavnosti spodbujati ter lajšati sodelovanje in skupna prizadevanja med evropskimi znanstvenimi skupinami in njihovimi kolegi iz Ukrajine, Ruske federacije, Gruzije ter Turčije;

19.  meni, da bi morale biti dejavnosti EU, povezane z ribištvom v Črnem morju, zlasti celostna pomorska politika, osredotočene predvsem na mali ribolov, ki je bistvenega pomena za regijo in gospodarski položaj obalnih območij;

20.  poudarja, da bi morala skupna ribiška politika EU spodbujati vzpostavitev strokovnih organizacij ribičev ter medpanožnih organizacij ribiškega in ribogojskega sektorja v Črnem morju, kjer jih ni ali so zelo slabo razvite;

21.  meni, da načelo letnih celotnih dovoljenih ulovov in kvot, ki se trenutno uporablja, ne bi smelo biti edina možnost za upravljanje črnomorskega ribištva; meni, da bi bilo treba spodbujati večletne načrte upravljanja, s katerimi bi lahko zagotovili večjo jasnost glede ciljev EU na področju ribištva v črnomorski regiji in vizije EU za prihodnost tega območja;

22.  poudarja, da bi morala obstajati skupna usklajena dolgoročna metoda med vsemi interesnimi skupinami v regiji, da bi si vse strani v Črnem morju prizadevale za trajnostno ribištvo, in zato pozdravlja izmenjavo primerov dobre prakse med udeleženimi interesnimi skupinami;

23.  znova poudarja pomen upravljanja ribištva, da bi zagotovili vzdržnost in trajnost ekosistemov, zakonit ribolov in boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu; poziva k ustanovitvi evropske obalne straže, da bi se med državami članicami vzpostavilo učinkovito sodelovanje, ki bi okrepilo pomorsko zaščito, ter za boj proti novim grožnjam na morju, zlasti Črnem morju;

24.  meni, da so večletni načrti upravljanja zelo pomembni za gospodarski položaj ribiškega sektorja in okoljsko stanje črnomorskega ekosistema; meni, da bi morali poleg pristopa večletnega načrta upravljanja učinkovito nadzorovati ulov;

25.  poudarja potrebo po spodbujanju znanstvenih raziskav vprašanj Črnega morja, tako lahko pristojni evropski, regionalni in nacionalni organi pri svojih odločitvah upoštevajo gospodarske, socialne in ekološke posledice; meni, da je treba izvesti podrobno usklajeno raziskavo, da bi dobili jasen in nedvoumen odgovor na vprašanja o upravljanju ribištva in morebitnem učinku ribolovnih metod (na primer vlečenje po morskem dnu), saj brez študij njihovih učinkov ni mogoče izpeljati resnih ugotovitev; meni, da bi bilo treba nadalje spodbujati raziskovalne programe in projekte na področju ribištva v Črnem morju, kot so SESAME, KNOWSEAS, WISER in BlackSeaFish;

o
o   o

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladam in parlamentom Ukrajine, Ruske federacije, Gruzije in Turčije.

(1) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 37. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0025. (3) UL C 348 E, 21.12.2010, str. 15. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0386. (5) UL L 343, 29.12.2010, str. 2. (6) UL L 206, 22.7.1992, str. 50. (7) UL L 164, 25.6.2008, str. 19. (8) http://www.grid.unep.ch/bsein/tda/main.htm. (9) Glej zgoraj navedeno resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o obvladovanju izzivov glede varnosti pri pridobivanju nafte in plina na odprtem morju (2011/2072(INI))

P7_TA(2011)0366 A7-0290/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov(1),

–  ob upoštevanju Direktive 92/91/EGS z dne 3. novembra 1992 o minimalnih zahtevah za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu za delavce v dejavnostih pridobivanja rudnin z vrtanjem(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja(3),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (direktiva o okoljski presoji)(4), kakor je bila spremenjena z direktivami 97/11/ES(5), 2003/35/ES(6) in 2009/31/ES(7),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (direktiva o okoljski odgovornosti)(8),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1406/2002 Evropskega Parlamenta In Sveta z dne 27. junija 2002 o ustanovitvi Evropske agencije za pomorsko varnost(9), kakor je bila spremenjena,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2038/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o večletni denarni podpori ukrepom Evropske agencije za pomorsko varnost na področju odzivanja na onesnaženje z ladij in o spremembah Uredbe (ES) št. 1406/2002(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji)(11),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 7. oktobra 2010 o ukrepanju EU na področju iskanja in črpanja nafte v Evropi(12),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Soočanje z izzivom varnosti pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju (KOM(2010)0560),

–  ob upoštevanju člena 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 11 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju nesreče na ploščadi Deepwater Horizon, ki je terjala tragične smrtne žrtve in povzročilo veliko okoljsko škodo,

–  ob upoštevanju končnega poročila državne komisije ZDA za razlitje na ploščadi Deepwater Horizon in vrtanje na odprtem morju,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (direktiva o habitatih)(13),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za pravne zadeve (A7-0290/2011),

A.  ker člen 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije izrecno navaja, da imajo države članice pravico, da določijo pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov ob hkratnem podpiranju vidikov solidarnosti in varstva okolja,

B.  ker je v členu 191 PDEU zapisano, da si mora okoljska politika Unije prizadevati za visoko stopnjo varstva ter da temelji na načelu previdnosti in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora obremenitev plačati povzročitelj,

C.  ker domači viri nafte in plina znatno prispevajo h kritju sedanjih evropskih energetskih potreb in so danes bistveni za zanesljivo oskrbo z energijo in raznolikost virov energije,

D.  ker je na območjih ob ozemlju EU vedno več dejavnosti na odprtem morju, za katere ne velja zakonodaja EU, kakršenkoli nepričakovan dogodek pa bi utegnil imeti posledice za ozemlje EU in ker je veliko teh regij trenutno politično nestabilnih;

E.  ker že obstaja obširna mednarodna zakonodaja in številne mednarodne konvencije, ki urejajo razmere na morju, vključno z evropskimi vodami,

F.  ker Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) določa pravni okvir, znotraj katerega se morajo izvajati dejavnosti na oceanih in morjih, vključno z razmejitvijo epikontinentalnega pasu in izključne ekonomske cone,

G.  ker je treba zagotoviti varnost in neoporečnost pri raziskovanju nafte in zemeljskega plina ter največjo možno zaščito za evropske državljane in okolje,

H.  ker lahko posledice nesreče v naravi sežejo čez meje in s tem upravičujejo vnaprej pripravljeno zmogljivost EU za odzivanje na onesnaženje, ki upošteva nesreče izven voda EU,

I.  ker je razlitje nafte na ploščadi Deepwater Horizon dokaz o možnih uničujočih posledicah za okolje in ljudi, ki jih lahko ima črpanje nafte v ekstremnih okoljskih razmerah, in ogromnih ekonomskih stroških, ki so povezani s tovrstnimi vplivi na okolje,

J.  ker nekatera priporočila Državne komisije ZDA za razlitje na ploščadi Deepwater Horizon in vrtanje na odprtem morju odražajo številne prakse, ki so v nekaterih predelih EU uveljavljene že 20 ali več let,

K.  ker mora EU zaradi razlitja nafte na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu, nujno in kjer je to potrebno skrbno pregledati svojo zakonodajo in ureditev v povezavi z vsemi vidiki iskanja ter črpanja nafte in plina na morju, vključno z varnim prenosom po podvodnih naftovodih in plinovodih na morskem dnu in pod njim, upoštevaje previdnostno načelo in načelo preventivnega ukrepanja; ker Parlament zato pozdravlja pripravljenost Komisije, da bo čim prej zapolnila vrzeli v veljavni zakonodaji EU,

L.  ker je nesreča v Mehiškem zalivu spodbudila predstavnike zadevnih panog in pristojne organe, da ustanovijo forume, kot sta GIRG(14) in OSPRAG(15), da bi uporabili izkušnje iz nesreče, in ker so številne pobude že prinesle konkretne rezultate,

M.  ker so nacionalne naftne družbe leta 2007 proizvedle 52 % vse svetovne nafte in nadzorovale 88 % dokazanih naftnih zalog in ker se njihov pomen v primerjavi z mednarodnimi naftnimi družbami skokovito povečuje,

N.  ker različni regulativni mehanizmi držav članic otežujejo zagotavljanje brezhibnosti varnostnih ukrepov, nalagajo podjetjem dodatno finančno breme ter škodujejo normalnemu nemotenemu delovanju notranjega trga,

O.  ker podatki kažejo, da se je z ločevanjem procesa izdajanja dovoljenj od zdravstvenih in varnostnih ocen mogoče izogniti možnim navzkrižjem interesov ali mešanju ciljev,

P.  ker morajo nacionalni regulativni organi oceniti finančno izvedljivost in zmogljivost, preden izdajo dovoljenje in dokončno soglasje za vrtanje, in preveriti, ali je zagotovljenih dovolj sredstev, tudi prek zavarovanja odgovornosti do tretjih oseb in skupnostnih skladov,

Q.  ker že obstajajo različni mednarodni forumi, v katerih si lahko regulativni organi izmenjujejo najboljše prakse, na primer NSOAF(16),

R.  ker je Komisija v imenu EU že pogodbenica regionalne konvencije OSPAR(17) o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika,

S.  ker že obstajajo sistemi za poročanje o nepredvidenih izrednih dogodkih, ki med drugim vključujejo letno poročilo konvencije OSPAR o izpustih, razlitjih in emisijah, in ker se za širjenje izkušenj iz takšnih izrednih dogodkov lahko uporabijo neregulativne poti, na primer varnostni bilteni foruma NSOAF,

T.  ker številni obstoječi sporazumi že opredeljujejo postopke za mednarodno odzivanje ob razlitjih mednarodnega pomena, na primer sporazum združenja OCES(18),

U.  ker direktiva EU o strojih velja na splošno za opremo naftnih in plinskih objektov na morju, ne vključuje pa mobilnih vrtalnih enot na morju in opreme na njih,

V.  ker Evropska agencija za pomorsko varnost Komisiji že nudi tehnično pomoč pri razvijanju in izvajanju zakonodaje EU o pomorski varnosti ter izvaja operativne naloge na področju odzivanja ob onesnaženju z nafto, satelitskega spremljanja ter prepoznavanja in sledenja plovilom na dolge razdalje,

W.  ker odgovornost za čiščenje razlitja nafte in odgovornost za škodo temeljita na členu 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa načelo, da mora obremenitev plačati povzročitelj, in sta izraženi v sekundarni zakonodaji, na primer v direktivi o okoljski odgovornosti in direktivi o odpadkih,

X.  ker za Severno morje že obstaja prostovoljni sistem nadomestil za onesnaževanje z nafto,

Regulativni pristop

1.  priznava, da je izdajanje dovoljenj in drugih potrdil za raziskovanje in izkoriščanje virov ogljikovodikov v pristojnosti držav članic, tako da o ustavitvi tovrstnih dejavnosti odločajo same; vendar poudarja, da morajo biti postopki izdajanja dovoljenj v skladu z določenimi skupnimi merili EU, in opozarja, da morajo države članice pri izdajanju dovoljenj za raziskovanje in izkoriščanje zalog ogljikovodikov uporabljati previdnostno načelo;

2.  zato vztraja, da bi bila uvedba moratorija na ravni celotne EU na vse nove globokomorske naftne vrtine nesorazmerna reakcija na potrebo po zagotavljanju visokih varnostnih standardov na celotnem ozemlju EU;

3.  poudarja, da mora biti v zakonodajnih in ureditvenih okvirjih držav članic zagotovljeno, da vsi izvajalci vrtanja predložijo na podlagi tveganj pripravljeno varnostno analizo za posamezno lokacijo, ki od njih zahteva, da ustreznim nacionalnim zdravstvenim, varnostnim in okoljskim organom v celoti dokažejo, da upoštevajo vsa tveganja posamezne lokacije in druga tveganja ter izvajajo nadzore vsake naprave;

4.  poudarja, da mora biti v zakonodajnih in ureditvenih okvirjih vseh držav članic vzpostavljena stroga ureditev v skladu s trenutnimi najboljšimi praksami, ki od vseh predlogov za vrtanje zahteva varnostno analizo, ki jo je treba odobriti, preden se dejavnost prične, ter vključuje tudi neodvisna zunanja preverjanja in preglede v rednih in ustreznih presledkih, ki jih bodo izvajali neodvisni strokovnjaki; poudarja, da se bo z regulativnimi premori pred pričetkom vrtanja še dodatno zagotovilo upoštevanje vseh tveganj in omejevanje njihovih posledic ter pregledi, ki jih bodo neodvisni strokovnjaki v primernih presledkih izvajali na vsaki napravi;

5.  poziva, naj vse varnostne analize postanejo živi in spreminjajoči se dokumenti, ki zahtevajo, da bistvene tehnične spremembe ali spremembe opreme odobrijo ustrezni pristojni organi, ter poudarja, da je treba preglede vseh varnostnih analiz opraviti vsaj vsakih pet let, te preglede pa opravijo tudi neodvisni regulativni organi; poudarja, da morajo biti vsi postopki in vsa oprema, ki so na lokaciji in so namenjeni ukrepanju ob morebitnih eksplozijah, vključeni v varnostno analizo;

6.  priznava, da že obstaja omrežje ureditev in najboljših praks, ter meni, da utegne vsak nov posebni predpis EU destabilizirati sedanje omrežje ureditev in razvodeniti uveljavljeni pristop varnostnih analiz ter poudarja, da nova zakonodaja ne sme podvajati ali ogrožati obstoječih najboljših praks;

7.  podpira željo Komisije, da bi v sodelovanju z državami članicami dvignili minimalne standarde v EU; meni, da je treba varnostne in okoljske pomisleke upoštevati v vsej zakonodaji ter na vseh območjih pridobivanja nafte in plina na morju izvajati najvišje varnostne in okoljske standarde; poziva k vključitvi neodvisne tretje strani, ki bo povečala raven usklajenosti v primeru nesreče; priporoča, da se ta vloga dodeli Evropski agenciji za pomorsko varnost;

8.  poziva k razširitvi področja uporabe direktive o okoljski presoji(19), tako da bi zajeli vse projektne faze na morju (raziskovalna in operativna faza) ter k posebnim zahtevam za okoljske presoje dejavnosti vrtanja v globokih vodah, v zapletenih vrtinah ali težavnih razmerah za vrtanje in prenosa nafte in plina po podvodnih vodih na morskem dnu ali pod njim; poleg tega meni, da bi morala Komisija zagotoviti, da bodo okoljske presoje za projekte na morju, ki bi jih odobrili nacionalni organi, zajemale tudi postopke, ki bi jih morali gospodarski subjekti spoštovati med razgradnjo; poziva Komisijo, naj ponovno preuči zakonske določbe o okoljskih presojah in določi, da je treba te postopke zaupati strokovnjakom, ki so neodvisni od naročnika;

9.  poziva Komisijo, naj preuči veljavni regulativni okvir glede razgradnje obstoječe infrastrukture za vrtanje ter po potrebi z zakonodajo razjasni odgovornost operaterjev za varno odstranitev in finančno odgovornost za vso okoljsko škodo, ki je nastala zaradi razgradnje, ali škodo na vrtini, nastalo po razgradnji;

10.  poziva Komisijo, naj preuči argumente za razširitev smotrnih načel, zajetih v njeni zakonodaji za nadzor nad nevarnostmi na kopnem (SEVESO II(20) in III(21)), na zakonodajo za dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju; do takrat in v primeru, da Komisija ne bo predlagala takšne nove zakonodaje, jo poziva, naj ponovno pregleda svoj predlog za direktivo SEVESO III in razširi področje njene uporabe na naftne ploščadi in podvodne plinovode na morskem dnu in pod njim ter na vse faze iskanja nahajališč nafte in plina do opustitve vrtine; pozdravlja obrazložitveni memorandum glede revizije direktive SEVESO II, v katerem Komisija izjavlja, da bo preučila ustrezne načine za okrepitev okoljske zakonodaje;

11.  ugotavlja, da so dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju izključene iz glavnih določb direktive o industrijskih emisijah(22); predlaga, naj Komisija v okviru prvega pregleda področja uporabe, ki naj bi ga izvedli do 31. decembra 2011, v točko 1.5 priloge I doda dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju, in naj evropski urad odbora IPPC opredeli najboljše razpoložljive prakse za dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju;

12.  pozdravlja namero Komisije, da bo ponovno pregledala Direktivo 92/91/EGS, in poziva k pristopu na osnovi skupnih standardov, da bi preprečili različno obravnavanje delavcev znotraj istega podjetja na različnih lokacijah črpanja plina in nafte; poziva k preglednemu, učinkovitemu in doslednemu naboru pravil, ki mora veljati za vse delavce, zaposlene v tem sektorju, ter k oceni učinkovitosti veljavne zakonodaje in možnosti za prihodnjo uskladitev zakonodaje;

13.  poziva EU, naj v naftni in plinski industriji spodbuja uporabo smernic Mednarodne organizacije dela za sisteme upravljanja zdravja in varnosti pri delu (ILO-OSH 2001);

14.  vendar opozarja, da je učinkovitost zakonodaje navsezadnje odvisna od kakovosti izvajanja pristojnih evropskih in nacionalnih organov in teles, ki izvajajo, upravljajo in izvršujejo zadevno zakonodajo; meni, da bi morala Komisija budno spremljati dogajanje pri zagotavljanju, da organi držav članic upoštevajo zakonodajo;

15.  poudarja, da imajo nekatere države članice že odlične varnostne mehanizme v primerjavi s svetom in Evropo;

16.  poudarja, da je pomembno, da neodvisni usposobljeni strokovnjaki, ki poznajo lokalne razmere, izvajajo redne, raznovrstne in stroge inšpekcijske preglede; meni, da mora sisteme inšpekcijskih pregledov pri izvajalcih vrtanja preveriti tudi tretja oseba; podpira dozdajšnja prizadevanja nekaterih držav članic za povečanje števila strogih inšpekcijskih pregledov; poudarja pomen neodvisnosti nacionalnih organov in preglednega reševanja morebitnih navzkrižij interesov, s katerimi se soočajo inšpektorji pri morebitnih prihodnjih delodajalcih;

17.  poudarja, da število izkušenih inšpektorjev ni neomejeno, in poziva k nadaljnjim vlaganjem v razvoj bolj kvalificirane inšpekcijske mreže v državah članicah; poziva Komisijo, naj preuči načine, kako lahko pomaga državam članicam razviti lastne inšpektorate;

18.  poudarja, da so potrebni učinkoviti nadzorni sistemi inšpekcijskih organov, ki uporabljajo inovativne metode, kot so posebni pregledi delovnega časa ali reševalnih akcij, ter da mora obstajati možnost sankcij za kršitve v zvezi z zdravjem in varnostjo delavcev;

19.  ugotavlja, da mora sisteme inšpekcijskih pregledov pri izvajalcih preveriti tretja stran in izvajati pa je treba tudi inšpekcijske preglede na ravni EU ter da je treba preglede plovil razširiti na naftne in plinske ploščadi na morju;

20.  priznava, da bi lahko pri nekaterih manj obsežnih operacijah s skupnim delom inšpektoratov dosegli ekonomijo obsega za države članice;

21.  poudarja, da vsaka morebitna širitev zakonodaje EU o proizvodih na opremo naprav na morju upoštevati, da so glede na hiter tehnološki napredek lahko preveč natančna določila kmalu odveč;

22.  se boji, da „nadzornik nadzornikov“ na ravni EU ne bo ustrezna dodana vrednost oziroma utemeljitev za odtegnitev že tako premalo številnih regulativnih virov od pristojnih nacionalnih organov; priznava potencial številnih izkušenj Evropske agencije za pomorsko varnost na področju preprečevanja nesreč zaradi razlitij nafte, spremljanja in zaznavanja in meni, da je treba zbiranje podatkov, primerjavo najboljših praks in usklajevanje virov za odziv usklajevati na ravni EU; poziva Komisijo, naj preuči, ali bi evropski regulativni organ za dejavnosti na morju, ki povezuje evropske regulatorje, kot na primer organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije, lahko zagotovil dodano vrednost in okrepil izvrševanje ter izvajanje najvišjih standardov v vsej EU;

Preprečevanje, izmenjava informacij in najboljša praksa

23.  poudarja pomen regionalnih pobud kot prve stopnje večstranskega delovanja in meni, da bi lahko za države članice ob Sredozemskem, Baltskem in Črnem morju ustanovili forume po zgledu foruma NSOAF za Severno morje, ki bi nadzirali sprejemanje in izvajanje minimalnih standardov; v zvezi s tem pozdravlja pobudo Komisije, da ustanovi Forum organov, pristojnih za dejavnosti v Sredozemskem morju (Mediterranean Offshore Authorities Forum, MOAF), in spodbuja sodelovanje držav, ki niso članice EU; meni, da bi morali standardi in pravila, sprejeti v EU, upoštevati okoljske vidike v zvezi raziskovanjem ogljikovodikov v tretjih državah;

24.  priznava, da so na različnih morskih območjih razmere različne, vendar meni, da bi po potrebi moralo potekati usklajevanje regionalnih pobud med forumi, kar bi zagotavljalo najboljše prakse na ravni EU; poudarja, da bi morala Komisija aktivno sodelovati v teh forumih;

25.  pozdravlja pobudo Komisije, da začne s skupnimi srečanji med EU in Forumom organov, pristojnih za dejavnosti v Severnem morju (NSOAF), ki pomenijo priložnost za izmenjavo najboljših praks v EU; poudarja, da bi morali ta srečanja ocenjevati udeleženci;

26.  pozdravlja odločitev Mednarodnega združenja proizvajalcev nafte in plina, da po nesreči v Mehiškem zalivu ustanovi Svetovno industrijsko skupino za odzivanje (GIRG); poziva ga, naj pri izmenjavi informacij in sodelovanju z oblastmi deluje pregledno;

27.  poudarja varnostne prednosti programov za soudeležbo delovne sile; podpira tesne povezave in skupne pobude med industrijskimi panogami, delovno silo in nacionalnimi pristojnimi organi na področju zdravstva, varnosti in varstva okolja;

28.  poudarja, da so v sektorju pridobivanja nafte in plina na morju zelo velika tveganja za zdravje in varnost delavcev zaradi občasnih skrajnih okoljskih razmer, delovnega časa v 12-urnih delovnih izmenah in odmaknjenosti, ter priznava, da so delovne razmere za te delavce urejene in da mora ostati tako še naprej, da bi čim bolj zmanjšali možnost človeške napake in zaščitili delavce; zato priporoča, naj bo delavcem zagotovljeno ustrezno zavarovanje, sorazmerno z možnimi tveganji;

29.  meni, da je treba razviti kulturo preprečevanja na področju zdravja in varnosti, k temu pa pritegniti delodajalce in sindikate ter zagotoviti aktivno udeležbo delavcev, zlasti prek posvetovanja z delavci ter njihovega vključevanja v razvoj in izvajanje varnostnih postopkov, pa tudi z obveščanjem o morebitnih tveganjih, povezanih z njihovim delom; poudarja pomen preverjanja in spremljanja teh postopkov v vsej vodstveni hierarhiji, da bi zagotovili usposobljenost in odgovornost višjega vodstva v primeru nesreč ali pomanjkljive varnosti;

30.  poziva panogo, naj si prek svojih organizacij prizadeva za kulturo resnične varnosti, tako na morju kot v pisarniškem okolju; zato spodbuja redna usposabljanja vseh začasno in stalno zaposlenih delavcev ter delodajalcev;

31.  poziva Komisijo, naj preuči možnost oblikovanja skupnih visokih varnostnih standardov ter sistemov za odpravljanje in omejevanje tveganj, ki bodo po potrebi omogočali hitro in učinkovito odzivanje; poziva tudi, naj se v državah članicah EU določijo zahteve glede usposabljanja delavcev, zunanjih izvajalcev in podizvajalcev, ki opravljajo izredno nevarne naloge, in se uskladijo, tako da bo v vseh evropskih vodah zagotovljeno dosledno izvajanje; poziva Komisijo, naj s svojimi mednarodnimi partnerji preuči možnost svetovne pobude o pravilih za zdravje in varnost delavcev, ki naj bi se redno posodabljali, da bi sledili tehnološkemu napredku;

32.  poziva države članice, naj dovolijo le notranje in zunanje usposabljanje s certifikatom;

33.  pozdravlja programe mednarodne izmenjave in skupnega usposabljanja za osebje pristojnih nacionalnih organov ter poziva Komisijo in države članice, naj jih spodbujajo s predlogi pobud;

34.  zahteva stroga merila za varnost, zaščito zdravja in usposabljanje podizvajalcev, ki morajo imeti zahtevane kvalifikacije za opravljanje vzdrževalnega in gradbenega dela na svojem strokovnem področju; delavci, vključno z zunanjimi izvajalci in podizvajalci ter delavskimi organizacijami, morajo biti pred izvajanjem dela obveščeni o vseh tveganjih, ki jih zajema;

35.  poudarja, da so tudi delavci v nadaljnji proizvodni verigi na morju ali na kopnem izpostavljeni izjemno visokim zdravstvenim in varnostnim tveganjem; poziva države članice, naj te zaposlene vključijo v svoje dejavnosti urejanja;

36.  meni, da bi morala biti delavcem, ki opravljajo dejavnosti na področju pridobivanja nafte in plina na morju, zagotovljena posebna zdravniška oskrba in spremljanje; priporoča zdravniške preglede fizičnega in psihičnega stanja delavcev najmanj enkrat letno;

37.  poziva, naj se odobri mehanizem za ocenjevanje tveganja, ki so mu izpostavljeni delavci, in naj se ta ocena upošteva pri izračunavanju plač teh delavcev;

38.  poziva panogo, naj sledi najboljšim praksam v zvezi s predstavniki za varnost; zaposleni bi morali imeti možnost, da izvolijo predstavnika, ki bi sodeloval pri varnostnih vprašanjih na vseh ravneh delovanja in postopka odločanja; meni tudi, da bi morali zaposleni imeti možnost, da pristojnim organom anonimno prijavijo pomanjkanje varnosti ali tveganje in so pri tem zaščiteni pred nadlegovanjem;

39.  podpira večja prizadevanja za izmenjavo najboljših praks glede zakonske ureditve, standardov in postopkov ter pri poročanju in upravljanju nepredvidenih izrednih dogodkov med državami članicami, vključno z znanstvenimi mnenji, ureditvijo operativne varnosti in varovanja okolja, obvladovanjem tveganj, postopki odzivanja itd.;

40.  priznava, da se informacije že izmenjujejo, tako v regulativnih skupinah kot poslovnih partnerstvih in skupnih podjemih; je stališča, da si varnosti ne more nihče lastiti;

41.  poziva nacionalne pristojne organe, naj združujejo, izmenjujejo in objavljajo informacije iz poročil o nepredvidenih izrednih dogodkih, ob tem pa ustrezno upoštevajo občutljive poslovne informacije, da bodo uporabili izkušnje iz preteklosti; priznava, da lahko utrjevanje ter dodatno usklajevanje obstoječih praks in poročanja o nepredvidenih izrednih dogodkih pomaga pri zagotavljanju preglednosti in doslednosti na celotnem ozemlju EU; meni, da je treba te informacije izmenjati čim prej po nepredvidenem izrednem dogodku in vanje med drugim vključiti nesreče na delovnem mestu, okvare strojev, izpuste ogljikovodikov in druge nevarne nepredvidene izredne dogodke; pozdravlja mednarodne pobude, vključno z delovno skupino skupine G-20, za pomoč pri zagotavljanju splošnega znanja o nepredvidenih izrednih dogodkih in potrebnih sanacijskih ukrepih na svetovni ravni;

42.  meni, da bi morala Komisija oceniti ovrednotiti učinkovitost različnih obstoječih informacijskih poti, upravičenost racionalizacije in/ali vzpostavljanja novih mednarodnih sistemov, ob čemer bi morala ustrezno upoštevati s tem povezano upravno breme;

Izdaja dovoljenj in soglasij za vrtanje

43.  se zaveda razlike med dovoljenjem in soglasjem za vrtanje, in ugotavlja, da imetnik dovoljenja ni nujno izvajalec vrtanja; meni, da bi moral biti med podelitvijo dovoljenja in začetkom vrtanja „regulativni premor“;

44.  predlaga, naj se funkcija izdaje dovoljenj v vseh državah članicah loči od zdravstvene in varnostne funkcije; meni, da bi morala Komisija sodelovati z državami članicami pri oblikovanju skupnih, preglednih in objektivnih meril za izdajo dovoljenj ter zagotoviti, da se funkcija izdaje dovoljenj loči od zdravstvene in varnostne funkcije, da bi tako zmanjšala tveganje za navzkrižje interesov;

45.  opozarja, da se številne naprave v vodah EU starajo; pozdravlja poskuse za izboljšanje neoporečnosti delovanja obstoječih ploščadi;

46.  meni, da morajo subjekti s področja nafte in plina v postopku izdajanja dovoljenja in v celotnem operacijskem obdobju ter v vseh fazah projekta na morju (raziskovalna in operativna faza ter razgradnja) izkazati, da imajo dovolj finančnih zmogljivosti za zagotovitev sanacije okoljske škode, ki jo povzročijo specifične dejavnosti, ki jih izvajajo, vključno z malo verjetnimi nesrečami s hudimi posledicami: bodisi z obveznimi vzajemnimi panožnimi sistemi, z obveznim zavarovanjem ali z mešanimi shemami, ki zagotavljajo finančno varnost;

Načrtovanje izrednih ukrepov

47.  zagovarja poseben načrt izrednih ukrepov za vsako lokacijo posebej, v katerem bi morala biti ob vrtalnih načrtih za morebitne rezervne vrtine opredeljena tveganja, ocenjeni morebitni viri in posledice onesnaženja ter začrtana odzivna strategija; priporoča, naj izvajalci, ki pridobijo dovoljenje, kot pogoj za pridobitev soglasja za vrtanje izvedejo okoljsko oceno vpliva in predložijo načrt izrednih ukrepov vsaj dva meseca pred začetkom izvajanja del; če gre za zapletene vrtine ali težavne razmere za vrtanje, pa je treba načrt izrednih ukrepov oceniti, se o njem posvetovati in ga odobriti še z drugimi procesi regulativnega potrjevanja (na primer tistimi v zvezi z vplivi na okolje ali zasnovo vrtin); meni, da se izvajanje del nikakor ne sme začeti, dokler načrt izrednih ukrepov ni potrjen s strani države članice, v kateri se bo izvajalo delo; vztraja, da ga mora nacionalni pristojni organ ob ustreznem varstvu podatkov objaviti;

48.  poziva države članice, naj pripravijo, dopolnijo ali posodobijo nacionalne načrte izrednih ukrepov in v njih natančno navedejo hierarhično strukturo in mehanizme za pridobitev nacionalnih sredstev, ki bi jih v primeru razlitja uporabili skupaj s panožnimi viri; poziva države članice, naj pri pripravi regionalnih načrtov izrednih ukrepov sodelujejo med seboj in s sosednjimi državami EU; poziva, naj te načrte posredujejo Evropski agenciji za pomorsko varnost;

49.  ugotavlja, da so nedavni dogodki opozorili na nevarnost dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja nafte in plina na morju za pomorski promet in morsko okolje; meni, da bi bilo treba uporabo zmogljivosti za odzivanje Evropske agencije za pomorsko varnost izrecno razširiti na preprečevanje onesnaževanja, ki izvira iz tovrstnih dejavnosti, in ustrezno ukrepanje;

50.  predlaga, da bi morala Evropska agencija za pomorsko varnost v svojih seznamih zajeti vse zadevne javne in panožne vire, da bi lahko najbolje izvajala usklajevanje v primeru večjega nepredvidenega izrednega dogodka;

51.  predlaga, da mora biti bistveni del kriznih načrtov razpoložljiva oprema za omejevanje morebitnih razlitij, in sicer na voljo v bližini ploščadi in naprav, da bi jo lahko v primeru nesreče hitro uporabili;

52.  poziva družbe, naj še naprej odvajajo sredstva za raziskave in razvoj novih tehnologij za preprečevanje in sanacijo nesreč; poudarja, da je treba vsako tehnologijo za odzivanje ob nesrečah, preden se doda potrjenemu načrtu izrednih ukrepov, neodvisno preskusiti, oceniti in odobriti;

53.  meni, da je ključnega pomena opravljanje ciljno usmerjenih in inovativnih znanstvenih raziskav, da bi omogočili uporabo samodejnih sistemov za spremljanje dejavnosti na vrtalnih ploščadih in zaprtij ter posledično povečali zanesljivost vrtanja, izkoriščanja in sistemov za požarno varnost v ekstremnih vremenskih pogojih;

54.  zagovarja strog nadzor ter nadaljnje preskušanje in ocenjevanje okoljskega vpliva kemičnih disperzijskih sredstev (in načrtov kriznega odzivanja, ki vključujejo uporabo kemičnih disperzijskih sredstev), da bi zagotovili njihovo trajnost v primeru razlitja in preprečili posledice za javno zdravje in okolje; poziva Komisijo, naj da podrobneje preučiti vplive tovrstnih kemikalij, po potrebi tudi prek raziskovalnih programov EU;

Odzivanje na nesreče

55.  priznava, da je za odzivanje na nesreče prvenstveno odgovorna panoga; pozdravlja skupne panožne pobude za razvoj, pridobitev in uporabo virov za ukrepanje v primerih razlitja nafte; poudarja, da ima javni sektor pomembno vlogo pri zakonskem urejanju, varnosti in usklajevanju odzivanja ob nesrečah;

56.  priporoča, da se nameni več pozornosti sistematičnemu usposabljanju, predvsem praktični uporabi opreme za odzivanje ob nesrečah;

57.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da so v sistem izdaje dovoljenj vključeni finančni instrumenti za zaščito, ki v primeru večjih nepredvidenih izrednih dogodkov omogočajo takojšnje aktiviranje potrebnih finančnih virov za nadomestitev gospodarske, družbene in okoljske škode, ki jo je povzročilo razlitje nafte ali uhajanje plina;

58.  pozdravlja prizadevanja Komisije za razširitev mandata Evropske agencije za pomorsko varnost, da bi poleg plovil vključeval tudi objekte na morju;

59.  ugotavlja, da bo uporabo strokovnega znanja in virov Evropske agencije za pomorsko varnost določila revidirana uredba o Evropski agenciji za pomorsko varnost, vendar bi jo bilo treba izrecno razširiti na odzivanje ob onesnaženju zaradi raziskovanj nafte in plina, po potrebi pa bi morala biti možna po vsej EU in v sosednjih državah;

60.  meni, da se orodji za odzivanje in nadzorovanje, razviti na ravni EU, namreč mreža plovil Evropske agencije za pomorsko varnost v pripravljenosti za ukrepanje po razlitju nafte in sistem za spremljanje in zaznavanje razlitij nafte CleanSeaNet, lahko uporabljata pri nepredvidenih izrednih dogodkih ali nesrečah na napravah na morju;

61.  priporoča uporabo storitve Evropske agencije za pomorsko varnost CleanSeaNet za spremljanje naftnih ploščadi in nezakonitih izpustov s plovil; se zaveda, da je mogoče 50 % posnetkov, ki jih trenutno prejema CleanSeaNet, uporabiti za spremljanje naftnih ploščadi;

62.  zato priporoča uporabo mreže plovil Evropske agencije za pomorsko varnost v pripravljenosti za ukrepanje po razlitju nafte po pregledu naslednjih točk:

63.  ponovno poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predloge za ustanovitev evropske enote civilne zaščite, osnovane na evropskem mehanizmu civilne zaščite, in naj skupaj z državami članicami razvije akcijski načrt, v katerem bi bili zajeti posebni mehanizmi, ki bi EU omogočili spoprijemanje s hudim onesnaženjem zaradi naftnih ploščadi na morju, vključno s podvodnimi naftovodi in plinovodi na morskem dnu ali pod njim;

64.  priznava pomembno vlogo centra za spremljanje in informiranje(23), ki dopolnjuje mehanizme držav članic in gospodarskih panog za odzivanje v izrednih razmerah;

65.  podpira inovativne storitve, usmerjene v pomorski sektor; pozdravlja razpravo med Komisijo in državami članicami o novi pobudi za e-pomorstvo, ki gradi na projektu SafeSeaNet, ter meni, da bi lahko še dodatno izboljšala varnost pri pridobivanju nafte in plina na morju;

66.  poudarja, da mora biti za vsako morsko območje vedno na voljo dovolj razpoložljive opreme za ukrepanje ob velikih razlitjih oziroma razlitjih po najbolj črnem scenariju na tem morskem območju, ne samo v vodah EU;

67.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pri boljšem upravljanju podatkov o morjih, predlaganem v sporočilu „Poznavanje morja 2020“(24) in v predlogu uredbe o ustanovitvi programa za podporo nadaljnjemu razvoju integrirane pomorske politike(25), upoštevano, da je treba zagotoviti ustrezno spremljanje nevarnosti onesnaževanja, zato da bi pravočasno opredelili, kako ustrezno ukrepati;

68.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog, da bi se znanstvena dognanja izvajalcev, ki na morju delujejo z javnim dovoljenjem, z uporabo standardov in protokolov, razvitih v sklopu sporočila „Poznavanje morja 2020“, dala na voljo pristojnim organom, tako da bi olajšali javni nadzor in poglobili poznavanje morskega okolja;

Odgovornost

69.  poziva države članice, naj bodo pri presojanju o mehanizmih finančnih jamstev, vključno s potrebo po zavarovanju odgovornosti do tretjih oseb, pozorne, da cene zavarovanj določijo na podlagi dejanskega tveganja v primeru težav z vrtanjem in izkoriščanjem ter s tem malih in srednjih izvajalcev, ki prosijo za dovoljenje, ne izrinejo s trga, obenem pa zagotovijo ohranitev kritja odgovornosti;

70.  poudarja, da se da finančna jamstva načeloma zagotoviti z zavarovanjem ali z delitvijo tveganj v panogi, vendar je pomembno, da gospodarski subjekti dokažejo obstoj finančnih jamstev za kritje vseh stroškov čiščenja in nadomestil v primeru velike nesreče in da se tveganja in odgovornosti ne prenašajo na manjše družbe, za katere je bolj verjetno, da bi v primeru nesreče postale nesolventne; poziva, naj se vse skupne sheme oblikujejo tako, da bodo ohranile spodbude za preprečevanje tveganj in spoštovanje najvišjih možnih standardov v posameznih dejavnostih;

71.  priznava zasluge skupnostnih skladov, kot je OPOL v Severnem morju, in poziva k ustanovitvi tovrstnih skladov na vseh morskih območjih EU; poziva, naj bo članstvo v teh skladih za izvajalce obvezno in naj se zagotovi pravna varnost in varnostni mehanizem za utrditev zaupanja držav članic, pomorskega sektorja, zlasti ribičev, in davkoplačevalcev;

72.  poudarja, da prostovoljno članstvo v shemah, kot je OPOL, omejuje njihov pravni nadzor, zato meni, da bi bili ti skladi močnejši, če bi bilo članstvo v njih obvezen pogoj za pridobitev dovoljenja;

73.  poudarja, da bi morali biti prispevki preračunani skladno s stopnjo tveganja na posamezni lokaciji in z načrtom izrednih ukrepov;

74.  meni, da bi bilo treba razširiti področje uporabe direktive o okoljski odgovornosti(26), tako da bi strogo uveljavljali načelo onesnaževalec plača in da bi povzročitelji strogo odgovarjali za vso škodo, ki jo povzročijo morskim vodam in biotski raznovrstnosti, tako da bi morale naftne družbe odgovarjati za kakršno koli in vso škodo, ki jo povzročijo, in bi prevzele popolno odgovornost za morebitno škodo;

75.  poziva k reviziji direktive o okoljski odgovornosti, tako da bi v skladu z okvirno direktivo o pomorski strategiji(27) veljala za vse morske vode EU;

76.  poziva Komisijo, naj v okviru direktive o okoljski odgovornosti zniža najnižje vrednosti škode in naj izvaja strog sistem odgovornosti za škodo v morskem vodnem okolju, ki bi kril vso škodo za morsko vodo in biotsko raznovrstnost;

77.  meni, da bi morala Komisija preveriti, ali bi bilo mogoče v okviru okoljske odgovornosti oblikovati odškodninski sklad za primere izlitja nafte, ki bi vseboval zavezujoče določbe o finančni varnosti;

78.  priporoča, naj države članice razmislijo o sprejetju in krepitvi odvračalnih ukrepov za malomarnost in kršitve, na primer denarnih kazni, odvzema dovoljenj in kazenske odgovornosti za delavce; poudarja pa, da je v ZDA tovrsten sistem veljal že pred razlitjem na ploščadi Deepwater Horizon;

79.  poudarja, da je treba finančno odgovorne stranke nedvoumno določiti pred pričetkom vrtanja;

Odnosi s tretjimi državami

80.  poziva, naj se v tej panogi uporabljajo vsaj okoljski in varnostni standardi EU ali njim enakovredni standardi, ne glede na to, kje na svetu deluje; se zaveda težav pri izvrševanju zahteve, da morajo družbe s sedežem v EU, ki delujejo drugod po svetu, upoštevati standarde EU, vendar poziva Komisijo, naj preuči, kateri mehanizmi bi lahko zagotovili, da bi družbe s sedežem v EU po vsem svetu delovale vsaj v skladu z varnostnimi standardi EU; meni, da bi morala biti ključna gonilna sila na tem področju tudi odgovornost pravnih oseb in da bi režimi izdajanja dovoljenj držav članic pri izdajanju dovoljenj lahko upoštevali izredne dogodke na svetovni ravni, v katere so vpletene družbe, če so ti dogodki natančno preučeni; poziva Komisijo, naj skupaj z globalnimi partnerji spodbuja upoštevanje teh visokih standardov;

81.  odločno poziva Komisijo in države članice, naj še naprej prispevajo k pobudam za dejavnosti na odprtem morju v okviru skupine G-20 in pri tem upoštevajo Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS);

82.  poudarja, kako pomembna je veljavna zakonodaja, ki je nastala na pobudo programa OZN za okolje prek konvencije OSPAR ter barcelonske in helsinške konvencije, vendar priznava, da veljavno mednarodno pravo ne zagotavlja popolnega ali skladnega okvira za varnostne in okoljske standarde glede vrtanja na morju, ki jih je zatorej težko izvrševati;

83.  poudarja, kako pomembno je, da v celoti začne veljati še neratificirani protokol o Sredozemskem morju iz leta 1994, ki zasleduje preprečevanje onesnaževanja morja zaradi raziskovanja in izkoriščanja;

84.  poziva Komisijo, naj dejavno sodeluje z drugimi državami, ki mejijo na morja EU, in zagotovi, da bo v regulativnih okvirih in pri nadzoru zagotovljena enaka raven varnosti;

85.  poziva EU, naj sodeluje z ustreznimi državami zunaj EU, tudi z njihovimi delavskimi organizacijami in organizacijami delodajalcev, katerih državljani izvajajo storitve na področju pridobivanja nafte in plina na morju v EU, da bi zagotovili, da bodo za podjetja s sedežem zunaj EU, ki delujejo v evropskih vodah, veljali delovni pogoji EU in njena zakonodaja na področju varnosti in zdravja pri delu;

86.  poziva Komisijo, naj začne razpravo o ureditvi na področju odgovornosti za okoljsko škodo in o finančnih jamstvih, pri katerih bi bile zajete tudi tretje države;

87.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju s partnerji in sosednjimi državami doseže posebno ureditev za dejavnosti na Arktiki, ob tem pa naj dosledno upošteva trajnost in nujnost dejavnosti na morju v tako ranljivem in edinstvenem okolju;

88.  zagovarja mednarodna dvostranska partnerstva v okviru akcijskih načrtov evropske sosedske politike, ki med drugim spodbujajo tretje države, da sprejmejo visoke varnostne standarde; spodbuja države, ki še niso v celoti uveljavile evropske sosedske politike, naj to storijo;

89.  podpira sisteme za prenos strokovnega znanja, ki jih uporablja industrija, zlasti za prenos znanja v države s slabše razvitim regulativnim okvirom;

o
o   o

90.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1) UL L 164, 30.6.1994, str. 3. (2) UL L 348, 28.11.1992, str. 9. (3) UL L 24, 29.1.2008, str. 8. (4) UL L 175, 5.7.1985, str. 40. (5) UL L 73, 14.3.1997, str. 5. (6) UL L 156, 25.6.2003, str. 17. (7) UL L 140, 5.6.2009, str. 114. (8) UL L 143, 30.4.2004, str. 56. (9) UL L 208, 5.8.2002, str. 1. (10) UL L 394, 30.12.2006, str. 1. (11) UL L 164, 25.6.2008, str. 19. (12) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0352. (13) UL L 206, 22.7.1992, str. 7. (14) Global Industry Response Group, Svetovna industrijska skupina za odzivanje. (15) Oil Spill response group, Skupina za odziv ob razlitju nafte. (16) North Sea Offshore Authorities Forum, Forum organov, pristojnih za dejavnosti v Severnem morju. (17) Konvencija OSPAR je veljaven pravni instrument, ki ureja mednarodno sodelovanje pri zaščiti morskega okolja v severovzhodnem Atlantiku. (18) Združenje Offshore Cooperative Emergency Services (Skupne službe za ukrepanje ob izrednih dogodkih na morju) povezuje nacionalna združenja Danske, Nemčije, Irske, Nizozemske, Norveške in Združenega kraljestva. (19) Direktiva Sveta 85/337/EGS (kakor je bila spremenjena). (20) Direktiva Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL L 10, 14.1.1997, str. 13). (21) Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (KOM(2010)0781). (22) Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17). (23) Monitoring and Information Centre - Center za spremljanje in informiranje, ki ga upravlja Komisija. (24) Sporočilo Komisije z naslovom „Znanje o morju 2020 – opazovanje in podatki o morju za pametno in trajnostno rast“ (KOM(2010)0461). (25) KOM(2010)0494. (26) Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L 143, 30.4.2004, str. 56). (27) Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o ženskem podjetništvu v malih in srednjih podjetjih (2010/2275(INI))

P7_TA(2011)0367 A7-0207/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah)(1),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom „Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok“ (KOM(2008)0638),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o spodbujanju žensk inovatork in žensk v podjetništvu z dne 25. julija 2008,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom „Najprej pomisli na male: Akt za mala podjetja za Evropo“ (KOM(2008)0394),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS(2),

–  ob upoštevanju odločbe Sveta 2010/707/EU z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic(3),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 o Aktu za mala podjetja(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. novembra 2006 o času za višjo prestavo – ustvarjanju Evrope podjetništva in rasti(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2002 o poročilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Pobuda za rast in zaposlovanje – ukrepi glede finančne pomoči za inovativna mala in srednja podjetja (MSP), ki ustvarjajo delovna mesta(7),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0207/2011),

A.  ker je pomembno priznati, da je delitev družinskih in gospodinjskih obveznosti med ženske in moške nujna za dosego enakosti med spoloma, zlasti z obsežnejšim izkoriščanjem očetovskega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka s strani očeta, pogoj za napredek in za dosego enakosti med moškimi in ženskami, ki lahko ženskam, ki ustanavljajo svoja podjetja, pomaga pri zagotavljanju finančne neodvisnosti in neodvisnosti na delu;

B.  ker samozaposlitev navadno omogoča večjo prožnost pri delovnem času, številu oddelanih ur in kraju dela kot običajna zaposlitev, to pa osebam, ki želijo kombinirati zaposlitev in negovanje ali druge dejavnosti ter osebam, ki potrebujejo prilagojeno delovno okolje, daje več možnosti;

C.  ker kategorijo mikro, majhnih in srednjih podjetij (MSP) sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR, in letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR,

D.  ker je 99 % novih podjetij v Evropi mikro- in malih podjetij, ker jih eno tretjino ustanavljajo brezposelni in ker mikropodjetja, ki zaposlujejo manj kot 10 ljudi, predstavljajo 91 % evropskih podjetij,

E.  ker akcijski načrt Komisije Evropska agenda za podjetništvo (KOM(2004)0070) opozarja na potrebo po boljših sistemih socialne varnosti, ker namerava Komisija v letu 2011 predstaviti sporočilo o aktu za mala podjetja in ker je treba posebej poudariti potrebo po boljšem zagotavljanju socialne varnosti za podjetnice,

F.  ker se ženske lahko pri dostopu do informacijske pomoči ter finančnih in tehnoloških orodjih ter storitev srečujejo z ovirami, ki lahko omejijo njihove možnosti, da razširijo svoja podjetja in da se potegujejo za vladna in občinska naročila,

G.  ker je v terminologiji Evropske komisije lažna samozaposlitev vrsta neprave samozaposlitve, ki nastane, ko se neustrezna klasifikacija zaposlitvenega statusa uporabi, da se obide socialno varstvo in se ti delavci izključijo iz temeljnih pravic delavcev, da bi se zmanjšalo stroški dela; ker so zadevni delavci kljub temu ekonomsko odvisni,

H.  ker so podjetniki ljudje (lastniki podjetij), ki želijo ustvarjati vrednost z odpiranjem ali širjenjem gospodarske dejavnosti, z iskanjem in izkoriščanjem novih proizvodov, procesov ali trgov(8),

I.  ker lahko kot podjetnico opredelimo žensko, ki je ustvarila podjetje, v katerem ima večinski lastniški delež, in se dejavno vključuje v sprejemanje odločitev, prevzemanje tveganja in vsakodnevno upravljanje,

J.  ker so bila številna podjetja, zlasti tista, ki jih vodijo ženske, ustanovljena na območju regij, ki sodijo v okvir Cilja 1, ki pa bodo s pristopom novih članic kmalu izgubila svoj status manj razvitih regij,

K.  ker so številne regije, ki bodo prenehale prejemati podporo, podeželska območja, ki še niso dovolj razvita, medtem ko regije v nedavnih državah pristopnicah pogosto nimajo na voljo ustreznih kulturnih, socialnih in organizacijskih virov za uspešno črpanje evropskih sredstev,

L.  ker so med državami članicami razlike v številu podjetnic; ker manj žensk kakor moških meni, da je podjetništvo vzdržna možnost za kariero, in ker je kljub povečanju števila žensk, ki vodijo MSP v zadnjem desetletju, v Evropski uniji le ena od desetih žensk podjetnica, v nasprotju z moškimi, med katerimi se s podjetništvom ukvarja eden od štirih; ker je približno 60 % univerzitetnih diplomirancev žensk, ki pa niso ustrezno zastopane med polno zaposlenimi na trgu dela, zlasti v podjetništvu; ker je ključno, da se ženske ohrabrijo in spodbudijo za podjetniške podvige, da bi se zmanjšale obstoječe neenakosti med spoloma;

M.  ker je v Združenih državah zakon o podjetnicah in lastnicah podjetij iz leta 1988 povečal odstotek žensk, ki so lastnice podjetij, v razmerju z vsemi podjetji, s 26 % leta 1992 na 57 % leta 2002; ker lahko uspeh tega zakona prispeva k opredelitvi dobrih praks v EU,

N.  ker podjetnice, ki so manj seznanjene z možnostmi financiranja, ki so na voljo, in imajo manj izkušenj s področja finančnega upravljanja, za kar je treba iskati razloge v družbi, potrebujejo podporo ne le v začetnem obdobju, ampak v celotnem poslovnem ciklu podjetja, saj obstajajo razlike v obliki podpore, ki je potrebna med načrtovanjem poslovanja v začetnem obdobju in v obdobju rasti,

O.  ker žensko podjetništvo ter ženska mala in srednja podjetja zagotavljajo ključni vir povečevanja stopnje zaposlenosti žensk ter večjega izkoriščanja njihove stopnje izobrazbe, hkrati pa zagotavljajo, da ženske ne sprejemajo negotovih oblik zaposlitve, in ker žensko podjetništvo zagotavlja poslovno dinamiko in inovacije, katerih potencial v Evropski uniji še zdaleč ni polno izkoriščen, povečano število podjetnic pa ima lahko pozitiven učinek na celotno gospodarstvo in predstavlja takojšen prispevek; ker se v nestabilni gospodarski klimi ukrepi za podporo podjetnicam zlahka zanemarijo,

P.  ker moški in ženske pogosto nimajo enakih možnosti za vodenje in razvijanje podjetij in ker je spodbujanje ženskega podjetništva dolgoročen proces, za katerega je potreben čas, da se spremenijo strukture in odnosi v družbi; ker imajo ženske že od vedno podjetniško žilico, vendar jim vrata v podjetništvo zaradi pravil in tradicionalne delitve vlog niso vedno odprta,

Q.  ker je Evropska investicijska banka bistveno povečala posojila malim in srednjim podjetjem z 8,1 milijard EUR leta 2008 na približno 11,5 milijard EUR leta 2009; ker se stalno uporabljajo instrumenti za mala in srednja podjetja iz okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije (1,13 milijard EUR rezerviranih za obdobje 2007-2013); ker je Komisija sprejela začasni okvir o državni pomoči v letih 2009/2010, s čimer so države članice dobile več možnosti za boj proti učinkom zaostritve kreditnih pogojev,

R.  ker programi za pripravo na naložbo krepijo sposobnosti malih in srednjih podjetij ali podjetnika za razumevanje zadržkov bank ali drugih vlagateljev, ki bi lahko zagotovili zunanje financiranje,

S.  ker predstavljajo podjetnice raznoliko skupino glede na starost, ozadje in izobrazbo, ki sega od žensk, ki so pravkar diplomirale, do tistih, ki so v svoji karieri že zelo napredovale in ki si želijo najti nove načine, kako bi izkoristile svoje vodstvene sposobnosti, podjetniški duh, komunikacijske spretnosti, smisel za sklepanje kompromisov in sposobnost natančne ocene tveganja, in ker so podjetnice dejavne v različnih sektorjih in dejavnostih; ker moški in ženske zaradi stereotipov o spolih in strukturnih ovir nimajo enakih priložnosti za vodenje in razvijanje podjetij, pri čemer pogosto velja neutemeljeno prepričanje, da ženske nimajo podjetniških spretnosti, kot so samozavest, vodstvene sposobnosti, odločnost in prevzemanje tveganja,

T.  ker lahko mentorstvo in podpora dejavnih podjetnic in podjetnikov pomaga podjetjem, ki jih na novo ustanovijo ženske, pri premagovanju številnih strahov, povezanih z odpiranjem novih podjetij,

U.  ker je pomembno spodbujati praktična priporočila, ki upoštevajo dejanske razmere v poslovnem in gospodarskem svetu v konkurenčnem tržnem okolju,

V.  ker na ravni EU ni bilo opravljenih dovolj raziskav o podjetništvu žensk, ki bi lahko služile pri razvoju in izvajanju evropskih politik na tem področju,

W.  ker v številnih državah članicah samozaposleni nimajo ustreznih pravic socialne varnosti, kot so porodniški in očetovski dopust, zavarovanje za primer brezposelnosti, bolniški dopust, nadomestilo za primer invalidnosti in pokojnina ter varstvo za otroke, kljub temu, da so te zmogljivosti nujne, ker omogočajo podjetnicam, da uskladijo poklicno in zasebno življenje, Evropski uniji pa, da rešuje demografski izziv; ker se v smernicah za politiko zaposlovanja od držav članic zahteva, da spodbujajo samozaposlitev in hkrati zagotovijo ustrezno socialno varnost za samozaposlene,

X.  ker je skupina, pretežno sestavljena iz žensk, dejavna pri delu, kot so hišna opravila ali zasebna nega, in ker te osebe niso uradno zaposlene, pa tudi niso uradno samozaposlene, zaradi česar nimajo nobene oblike socialne varnosti,

Dostop do finančne podpore in podpore za izobraževanje

1.  spodbuja Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj bolje izkoristijo možnosti financiranja, ki so podjetnicam na voljo prek posebnih subvencij, tveganega kapitala, socialnih nadomestil in subvencioniranja obrestnih mer, ki omogočajo pravičen in enak dostop do financiranja, kot je denimo Evropski mikrofinančni instrument Progress, ki nudi mikrokredite do višine 25 000 EUR mikropodjetjem in tistim, ki želijo ustanoviti malo podjetje, a nimajo dostopa do običajnih bančnih storitev, na primer brezposelnim;

2.  poziva države članice, naj začnejo nacionalne kampanje, vključno z delavnicami in seminarji, da ženke bolj učinkovito obveščajo o evropskem mikrofinančnem instrumentu Progress in o vseh možnostih financiranja, ki jih ta instrument ponuja, in da ga spodbujajo;

3.  poudarja, da je enakost med ženskami in moškimi temeljno načelo EU, priznano v Pogodbi o Evropski uniji ter v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in da kljub precejšnjemu napredku na področju podjetništva in odločanja ostajajo številne neenakosti med ženskami in moškimi;

4.  obžaluje, da je finančna in gospodarska kriza poglobila težave za številne potencialne podjetnice, zlasti tiste v prvih treh letih poslovanja; poudarja, da donosna MSP, ki jih ustanavljajo moški in ženske, pripomorejo k temu, da države članice dosegajo večjo gospodarsko rast;

5.  pozdravlja ločeno obravnavo ženskega podjetništva v zgoraj omenjeni Uredbi Komisije (ES) št. 800/2008; poziva Komisijo, naj zagotovi nudenje pomoči tudi v prihodnjem okviru podpore Unije, da bi podjetnicam pomagali krepiti njihovo vlogo tudi po izteku veljavnosti uredbe;

6.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo MSP, ki jih vodijo ali ustanovijo ženske, koristila davčne ugodnosti, predvidene za MSP;

7.  spodbuja Komisijo in države članice, naj ustrezno izvajajo Uredbo Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti in podjetnicam, ki postanejo plačilno nesposobne ali prekinejo kariero, zagotovijo dostop do finančne pomoči za obnovo in podporo, da lahko nadaljujejo že začete projekte ali da spremenijo načrte;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izmenjavo najboljših praks med regijami, ki bodo izgubile svoje mesto v okviru Cilja 1, in regijami v državah, ki so nedavno pristopile k Uniji, da bi zagotovili udeležbo žensk v podjetništvu, zlasti v kmetijskem sektorju manjšega obsega, s čimer bi jim omogočili, da posredujejo svoje izkušnje in se izognejo nenadni izgubi finančne pomoči, ter da bi usposobili in oblikovali nov razred žensk na vodilnih položajih v novih državah pristopnicah;

9.  poziva Komisijo, države članice in Business Europe, naj spodbujajo podjetništvo žensk, finančno podporo in poklicno usmerjanje, da bi skupaj s poslovnimi šolami in organizacijami ter nacionalnimi organizacijami za ženske vzpostavili programe za pripravo na naložbo, ki lahko ženskam pomagajo pri oblikovanju uresničljivih poslovnih načrtov in opredelitvi potencialnih vlagateljev;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj preučijo omejitve za žensko podjetništvo, zlasti pa naj celovito analizirajo dostop žensk do financiranja;

11.  poziva države članice, naj spodbujajo banke in finančne institucije, da razmislijo o „ženskam prijaznim“ službam za podporo podjetništvu;

12.  poziva Komisijo, države članice in Business Europe, naj razmislijo o oblikovanju sistemov mentorstva in programov podpore, pri katerih bi lahko uporabili zlasti sisteme dejavnega staranja, v okviru katerih se izkoriščajo znanje in izkušnje upokojenih podjetnikov in podjetnic;

13.  poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo položaju žensk, ki imajo nad petdeset let, in jim pomagajo pri ustanovitvi svojih podjetij;

14.  vztraja, naj države članice uvedejo politike, ki bi ženskam omogočile, da dosežejo ustrezno ravnovesje med službenim in zasebnim življenjem, in naj zagotovijo ustrezne zmogljivosti za varstvo otrok, saj visoka cena, pomanjkanje prostora in slaba kakovost teh zmogljivosti predstavljajo oviro za ženske, ki želijo ustanoviti podjetje;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo dostop podjetnic do ocen možnosti za rast, ki jih izvedejo izkušeni svetovalci in ki izmerijo obseg tveganja;

16.  ugotavlja, da so podjetnice po ugotovitvah več novejših študij bolj previdne od moških pri prevzemanju ekonomskih in finančnih tveganj; meni, da bi bilo treba rezultate teh študij bolj poglobljeno preučiti, da se ugotovi, ali so točni, in kaj je mogoče iz tega sklepati;

17.  poziva države članice in regionalne oblasti, naj sprejmejo nacionalne izobraževalne koncepte, da bi dekleta postala dovzetna za podjetništvo in žensko vodenje, ter razvijajo „podjetništvo mladih“ v šolah, tako da lahko dijakinje med šolskim letom spoznajo, če to želijo, kakšen je življenjski krog podjetja od začetnega obdobja do prenehanja delovanja, pri čemer bi v ta proces kot mentorje vključili učitelje in svetovalce iz lokalne podjetniške skupnosti v okviru sistema dejavnega staranja;

18.  priznava, da številna dekleta že v zgodnji starosti odvračajo od usmerjanja v šolske in univerzitetne programe, ki veljajo za „moške“, na primer znanost, matematiko ali tehnologijo; priporoča uvedbo predavanj o temeljih podjetništva v šole in razširitev spektra možnih programov in poklicev, odprtih za dekleta, da bodo lahko razvila temeljna znanja in celotni obseg spretnosti, ki jih potrebujejo za uspeh v poslovnem svetu; poudarja, da je treba zaposljivost deklet in žensk spodbujati s pridobivanjem spretnosti in vseživljenjskim učenjem;

19.  poziva institucije EU, države članice in regionalne organe, naj spodbujajo enoletne programe podjetništva ali pripravništva in izmenjave za ženske na univerzah po Evropi, kjer bi študentke vodile razvojne projekte na podlagi dejanskih poslovnih konceptov s ciljem ustanoviti uspešno in dobičkonosno podjetje že v času študija; meni tudi, da bi morale biti dejavnosti združenj študentov in diplomantov sestavni del tega procesa, da se pri študentih vzpostavi zaupanje in da si pridobijo vzornika; poziva Komisijo, naj na tem področju spodbuja izmenjavo najboljših praks;

20.  poziva države članice in Business Europe, naj spodbujajo evropski program izmenjav Erasmus za mlade podjetnike, ki je posebej usmerjen v krepitev podjetništva, mednarodne razsežnosti in konkurenčnosti morebitnih novih podjetnikov v EU ter novo ustanovljenih mikro in malih podjetij, ter novim podjetnikom daje možnost, da do šest mesecev delajo z izkušenim podjetnikom v njegovem/njenem malem ali srednjem podjetju v drugi državi EU, ter naj o njem obveščajo; priporoča, da se študentkam z izjemnim potencialom dodelijo posebne štipendije, kot so na primer štipendije EU Leonardo da Vinci, in da se za uspešne diplomante organizira podelitev nagrad za „najboljšo prakso“;

21.  vztraja, naj države članice spodbujajo enak dostop do javnih naročil in naj zagotovijo, da bo politika javnih naročil v javnem sektorju nevtralna glede na spol;

Dostop do tradicionalnih priložnosti za poslovno povezovanje ter do informacij in komunikacijskih tehnologij

22.  poziva države članice, naj spodbujajo programe čezmejnega sodelovanja za ustanovitev centrov čezmejne podpore za podjetnice, da bi oblikovali temelje za izmenjavo izkušenj, racionalizacijo virov in izmenjavo najboljših praks;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj izkoristijo informacije in komunikacijske tehnologije, ki lahko pomagajo ozaveščati ženske in podpirati njihovo povezovanje; zahteva, da se odpravi digitalni razkorak v Evropi, in sicer z razvojem širokopasovnih povezav, ki ženskam omogočajo prožnost, da lahko poslujejo od doma, če tako želijo;

24.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo ženske, da se vključijo v lokalne gospodarske zbornice, specifične nevladne organizacije, skupine lobistov in panožne organizacije, ki tvorijo glavno poslovno skupnost, da lahko razvijejo in okrepijo svoje znanje o konkurenčnem podjetništvu, ter poziva gospodarske zbornice, naj ddejavno vabijo podjetnice, naj se vključijo, in naj spodbujajo oblikovanje posebnih storitev in zastopništva za podjetnice, da bi jim pomagali pri njihovem uveljavljanju in razvijanju podjetniške kulture;

25.  poziva države članice, naj poudarijo vlogo nevladnih organizacij pri spodbujanju in omogočanju podjetništva žensk;

26.  poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo najboljših praks ter s tem pospešuje podjetništvo med ženskami; poziva Komisijo, države članice in Business Europe, naj spodbujajo podjetnice ter poskrbijo, da se povežejo z ustreznimi poslovnimi partnerji na drugih področij, da imajo možnost izmenjave izkušenj in primerov dobre prakse, s čimer si pridobijo boljše razumevanje širšega poslovnega sveta;

27.  poziva Komisijo, naj v okviru mreže Enterprise Europe uvede svetovalne svete, ki bodo zagotavljali specifična znanja in izkušnje glede izzivov in ovir, s katerimi se srečujejo podjetnice; sveti bi lahko delovali tudi kot enotne kontaktne točke za primere diskriminacije, ki jo izvajajo ponudniki finančnih storitev pri dostopu do posojil;

28.  priznava pomen ambasadork, na primer evropskega omrežja podjetnic-ambasadork (ENFEA), ki poudarja vlogo žensk pri ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju konkurenčnost, tako da poskuša ženske in mlada dekleta prek dejavnosti v šolah, univerzah, skupnostih in medijih navdihniti k ustanovitvi svojega podjetja; poudarja, da morajo imeti ambasadorke različna ozadja in izkušnje ter da morajo biti različnih starosti in dejavne v vseh panogah;

29.  poziva Komisijo, naj začne kampanjo za promocijo udeležbe žensk pri delu, in sicer tako da ustanovijo svoja podjetja, in hkrati nudi informacije o različnih instrumentih, ki so na voljo za lažjo ustanovitev podjetja;

30.  meni, da bi Evropska služba za zunanjepolitično delovanje (EEAS), zlasti delegacije EU v tretjih državah, v sodelovanju s trgovinskimi misijami držav članic lahko prispevale k razvoju mrež MSP, ki jih vodijo ženske;

31.  poziva Komisijo, naj s pomočjo Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer ter Evropskega inštituta za enakost med spoloma na način, ki ne predstavlja dodatnega bremena za MSP, zbere primerljive in celovite podatke o ženskem podjetništvu v Evropski uniji (kot so starost podjetnic, področje dejavnosti, velikost podjetja, starost podjetja in narodnost podjetnic, v skladu s predpisi držav članic o varstvu osebnih podatkov) ter jih analizira v letnem poročilu o malih in srednjih podjetij v EU v okviru pregleda uspešnosti malih in srednjih podjetij; meni, da bi zbrani podatki nosilce odločanja morali poučiti o posebnih težavah, s katerimi se srečujejo podjetnice;

32.  odobrava študij Komisije iz leta 2008 o ženskih inovatorkah in podjetništvu, ter poziva države članice, naj se zavežejo političnim priporočilom iz študije;

33.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj sprejmejo ukrepe zato, da se bodo v zvezi z socialnimi in drugimi družbenimi storitvami podjetnice obravnavale enako kot zaposlene ženske, pa tudi naj izboljšajo družbeni položaj podjetnic in družbenic v malih in srednjih podjetjih, in sicer z boljšo ureditvijo materinstva, boljšimi ustanovami za varstvo otrok, starejših oseb in oseb s posebnimi potrebami, boljšimi sistemi socialne varnosti ter odpravo stereotipov o spolu, hkrati pa naj izboljšajo njihov kulturni in pravni položaj, zlasti na področju raziskav, znanosti, inženirstva, novih medijev, okolja, ekološke in nizkoogljične tehnologije, kmetijstva in industrijskih panog v mestih in na podeželju;

34.  poziva države članice, naj preučijo ovire za samozaposlovanje romskih žensk in oblikujejo programe, ki bodo omogočili dostopno, hitro in poceni registracijo romskih podjetnic in samozaposlenih oseb; ustvarijo naj tudi možnosti dostopnih kreditov – tudi z mikrokrediti – za financiranje podjetij romskih žensk, in poziva Komisijo, naj podpre te dejavnosti z ustreznimi sistemi financiranja;

35.  poziva države članice, naj dejavno preprečujejo lažno samozaposlovanje, in sicer z dejansko opredelitvijo samozaposlovanja in s kaznovanjem lažnega samozaposlovanja;

36.  poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo program za pomoč osebam, ki delajo na domu ali zagotavljajo oskrbo in nego ali druge storitve, med katerimi je največ žensk, ki niso ne zaposlene ne samozaposlene, da se bodo lahko zakonito samozaposlile ali ustanovile lastna podjetja;

37.  poziva Komisijo in države članice, naj ponudijo podporo ženskam, ki načrtujejo ustanovitev ali nakup podjetja ali prevzem družinskega podjetja, vključno s tistimi, ki delajo v svobodnih poklicih in so na primer lastnice zasebne odvetniške ali zdravniške prakse; meni, da bi morala biti podpora sestavljena iz ustreznih seminarjev usposabljanja in delavnic, da bi ženske pridobile vodstvena znanja in spretnosti, s katerimi bi uspešno izpeljale postopek prevzema, zlasti oceno vrednosti podjetja in rešitev bančnih in pravnih vprašanj; priznava, da je treba posebno pozornost nameniti ženskam, mlajšim od 25 let in starejšim od 50 let, saj so te bolj prizadete zaradi finančne krize;

38.  poziva Poljsko, naj med svojim predsedovanjem poudarja žensko podjetništvo, še zlasti na začetku oktobra ob evropskem tednu MSP; poziva Komisijo, naj čim prej predlaga akcijski načrt za povečanje deleža podjetnic in naj sproži kampanje za povečanje ozaveščenosti, da bi odpravili stereotipe, v skladu s katerimi naj ženske ne bi nikoli bile uspešni poslovni vodje;

39.  poziva podjetja v družinski lasti, naj zagotovijo enake priložnosti ženskim sorodnicam, na primer hčeram, ko se odločajo o predaji ali prenosu družbe;

40.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za lažje usklajevanje med zahtevami družinskega in poklicnega življenja, da bi olajšali zaposlovanje žensk in izboljšali njihove možnosti za samozaposlitev;

41.  poziva Komisijo, naj zaščiti podobo ženske v vseh vrstah komunikacijskih medijev, ter se tako upre vcepljeni ideji, da so ženske v osnovi ranljive in menda ne premorejo lastnosti, potrebnih za konkurenčno vodenje poslovanja;

42.  opozarja, da je treba podpirati pobude, ki pripomorejo k pripravi in izvajanju pozitivnih ukrepov in politike človeških virov na ravni podjetij ter tako spodbujajo enakost spolov, obenem pa je treba več poudarka nameniti povečevanju ozaveščenosti in ukrepom usposabljanja, ki pripomorejo k pospeševanju, prenašanju in vključevanju praks, ki so bile uspešno uporabljene v organizacijah in podjetjih;

43.  priznava, da je rezultat revizije Akta za mala podjetja za Evropo z dne 23. februarja 2011 močna agenda za MSP, vendar zahteva, da se vodilo „Najprej pomisli na male“ upošteva pri vseh ravnanjih EU in držav članic;

44.  poziva države članice, naj podprejo programe, ki migrantkam omogočajo samozaposlitev ali ustanovitev podjetja, in sicer s politiko usposabljanja in mentorstva in podpornimi ukrepi za pridobitev posojil;

45.  poziva države članice, naj nagradijo podjetja, ki si prizadevajo za enakost med spoloma in ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem, da bi razširili prakse za doseganje odličnosti na tem področju;

46.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uravnoteženo zastopstvo moških in žensk v upravnih odborih podjetij, zlasti tistih, katerih delničarji so države članice;

47.  poziva države članice, naj spodbujajo družbeno odgovornost podjetij med podjetji, ki jih vodijo ženske, da bi zagotovili, da sta delo in delovni čas žensk organizirana bolj prožno, ter spodbujali nudenje družinam prijaznih storitev;

48.  poziva Komisijo, naj spodbuja politike in programe poklicnega usposabljanja za ženske, vključno z razvijanjem računalniške pismenosti, da bi povečali njihov delež v različnih sektorjih industrije; pri tem pa naj upošteva finančno podporo, ki je na voljo na lokalni, nacionalni in na ravni Unije, in bolj spodbuja uporabo te podpore v velikih ter malih in srednjih podjetjih;

49.  poziva Komisijo, naj okrepi podporo za programe poklicnega usposabljanja za ženske v malih in srednjih podjetjih v industriji ter za raziskave in inovacije, v skladu s sedmim okvirnim programom in Evropsko listino za mala podjetja, kot je bila sprejeta v prilogi III k sklepom Evropskega sveta s srečanja v Santa Marii da Feiri 19. in 20. junija 2000;

50.  poudarja, da je treba spodbujati ustanovitev ženskih mrež v podjetjih, in sicer med podjetji v istem sektorju industrije ter med sektorji;

51.  poziva države članice in Komisijo, naj oblikujejo in izvajajo strategije za odpravo neenakosti v delovnem okolju ter na področju poklicnega razvoja žensk, zaposlenih v znanstvenem in tehnološkem sektorju;

52.  meni, da je treba širiti zglede dobre prakse na področju udeležbe žensk v industrijskih raziskavah in visokotehnološki industriji; poudarja pomen tega, da se vodstva podjetij v industriji, v katerih je udeležba žensk zelo nizka, ozavesti o vprašanju spolov, kar se mora odražati s cilji v številkah;

o
o   o

53.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) UL L 214, 9.8.2008, str. 3. (2) UL L 180, 15.7.2010, str. 1. (3) UL L 308, 24.11.2010, str. 46. (4) UL L 160, 30. 6. 2000, str. 1. (5) UL C 87 E, 1.4.2010, str. 48. (6) UL C 316 E, 22.12.2006, str. 378. (7) UL C 279 E, 20.11.2003, str. 78. (8) „Okvir za obravnavo in merjenje podjetništva (A Framework for Addressing and Measuring Entrepreneurship)“ N. Ahmad in A.N. Hoffman, 24. januar 2008, STD/DOC (2008) 2.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011 o postopku s skupnimi sejami odborov, sestankih koordinatorjev in informacijah samostojnim poslancem (razlagi členov 51 in 192 Poslovnika)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pisma predsednika Odbora za ustavne zadeve z dne 12. julija 2011,

–  ob upoštevanju člena 211 Poslovnika,

1.  sklene, da se členu 51 Poslovnika doda sledeča razlaga:"

Ta člen se lahko uporabi za postopek za priporočilo o odobritvi ali zavrnitvi sklenitve mednarodnega sporazuma na podlagi člena 90(5) in člena 81(1), če so izpolnjeni pogoji iz tega člena.

2.  sklene, da se členu 192 Poslovnika doda sledeča razlaga:"

Samostojni poslanci niso politična skupina v smislu člena 30, zato ne morejo imenovati koordinatorjev, ki so edini poslanci, ki se lahko udeležujejo sestankov koordinatorjev.

Sestanki koordinatorjev so namenjeni pripravi odločitev odbora, sej odbora pa razen z izrecnim pooblastilom ne morejo nadomestiti. Zato morajo biti odločitve, sprejete na sestanku koordinatorjev, predmet predhodnega pooblastila. Koordinatorji lahko brez takega pooblastila sprejmejo le priporočila, ki jih mora odbor naknadno formalno odobriti.

V vseh primerih je treba samostojnim poslancem zagotoviti pravico do dostopa do informacij v skladu z načelom nediskriminacije, tako da se zagotovi prenos informacij in prisotnost člana sekretariata samostojnih poslancev na sestankih koordinatorjev.

3.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje v vednost Svetu in Komisiji.