Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 s priporočili Evropskega parlamenta Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede pogajanj o pridružitvenem sporazumu EU-Moldavija (2011/2079(INI))

P7_TA(2011)0385 A7-0289/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju potekajočih pogajanj med Evropsko unijo in Republiko Moldavijo o pridružitvenem sporazumu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Republiki Moldaviji z dne 15. junija 2009 za sprejetje pogajalskih smernic,

–  ob upoštevanju pogajalskih smernic za pogajanja o poglobljenem in razširjenem območju proste trgovine z Republiko Moldavijo, ki jih je Svet sprejel 20. junija 2011,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Republiko Moldavijo in Evropsko unijo, ki je bil podpisan 28. novembra 1994 in je začel veljati 1. julija 1998,

–  ob upoštevanju protokola k sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Republiko Moldavijo glede sodelovanja Moldavije v programih in agencijah Unije,

–  ob upoštevanju skupnega akcijskega načrta evropske sosedske politike EU-Moldavija, ki določa strateške cilje, ki temeljijo na zavezah za skupne vrednote ter učinkovitem izvajanju političnih, gospodarskih in institucionalnih reform,

–  ob upoštevanju dialoga o vizumih med EU in Republiko Moldavijo, ki se je začel 15. junija 2010, in akcijskega načrta Evropske komisije za liberalizacijo vizumske ureditve z dne 16. decembra 2010,

–  ob upoštevanju skupne deklaracije o partnerstvu za mobilnost med Evropsko unijo in Republiko Moldavijo,

–  ob upoštevanju poročila Evropske komisije o napredku Republike Moldavije, ki je bilo sprejeto 25. maja 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o evropski sosedski politiki, ki jih je Svet za zunanje zadeve sprejel 20. junija 2011,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila o novem odzivu na spreminjajočo se soseščino z dne 25. maja 2011,

–  ob upoštevanju skupne izjave z vrhovnega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo v Pragi 7. maja 2009,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o vzhodnem partnerstvu z dne 25. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju strategije Evropske unije za podonavsko regijo,

–  ob upoštevanju prvega poročila usmerjevalnega odbora foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva,

–  ob upoštevanju priporočil foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Republiki Moldaviji, zlasti resolucije z dne 7. maja 2009 o razmerah v Republiki Moldaviji(1) in resolucije z dne 21. oktobra 2010 o izvedenih reformah in razvoju dogodkov v Republiki Moldaviji(2), ter priporočil odbora za parlamentarno sodelovanje med Evropsko unijo in Republiko Moldavijo,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o strategiji EU za Črno morje(3),

–  ob upoštevanju člena 49 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 90(4) in 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A7-0289/2011),

A.  ker EU v okviru nove filozofije v ozadju evropske sosedske politike, ki v skladu z načelom „več za več“ prednostno obravnava tiste države, ki najuspešneje izpolnjujejo njene zahteve, daje priložnost Republiki Moldaviji, da postane zgodba o uspehu evropske politike do sosed,

B.  ker je Evropska unija človekove pravice in demokracijo postavila v središče svoje sosedske politike,

C.  ker je vzhodno partnerstvo znotraj evropske sosedske politike pomemben politični okvir za poglabljanje odnosov, pospeševanje političnega združevanja in nadaljevanje gospodarskega povezovanja med EU in Republiko Moldavijo, ki ju povezujejo močne zemljepisne, zgodovinske in kulturne vezi, s podpiranjem političnih in socialno-gospodarskih reform in z omogočanjem približevanja Uniji,

D.  ker vzhodno partnerstvo krepi večstranske odnose med sodelujočimi državami, prispeva k izmenjavi informacij in izkušenj o vprašanjih v zvezi s preoblikovanjem, reformami in modernizacijo ter daje Evropski uniji dodatne instrumente za podporo tem procesom,

E.  ker vzhodno partnerstvo predvideva krepitev dvostranskih odnosov z novimi pridružitvenimi sporazumi, ob upoštevanju specifičnih razmer in ambicij partnerske države in njene zmožnosti za izpolnjevanje iz partnerstva izhajajočih obveznosti,

F.  ker so stiki med ljudmi osnova za doseganje ciljev vzhodnega partnerstva in ker se je treba zavedati, da to ni v celoti uresničljivo brez liberalizacije vizumskega režima,

G.  ker bi morale biti Moldavija in druge države vzhodnega partnerstva deležne privilegirane ponudbe EU za liberalizacijo vizumske ureditve z vidika urnika in vsebine, in sicer pred drugimi državami v soseščini,

H.  ker sta dejavna udeležba Republike Moldavije ter zavezanost k skupnim vrednotam in načelom, vključno z demokracijo, pravno državo, dobrim upravljanjem in spoštovanjem človekovih pravic, tudi pravic manjšin, bistveni za uspešno napredovanje procesa in za pogajanje ter poznejše izvajanje pridružitvenega sporazuma, ki bi moral biti prilagojen potrebam in zmožnostim države, saj bo imel trajen vpliv na njen razvoj,

I.  ker bi morala EU s poglabljanjem odnosov z Republiko Moldavijo spodbujati stabilnost in krepitev zaupanja, med drugim s proaktivnim prispevkom k iskanju pravočasne in izvedljive rešitve za spor v Pridnestrje, ki je vir regionalne nestabilnosti,

J.  ker pogajanja o pridružitvenem sporazumu z Republiko Moldavijo napredujejo z nezmanjšano hitrostjo in so doslej dosegla znaten napredek, podobno kot dialog o vizumih; ker se pogajanja o poglobljenem in razširjenem območju proste trgovine še niso začela,

1.  v okviru potekajočih pogajanj o pridružitvenem sporazumu naslavlja naslednja priporočila Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje:

2.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo s priporočili Evropskega parlamenta posreduje Svetu, Evropski službi za zunanje delovanje, Komisiji in v vednost Republiki Moldaviji.

(1) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 54. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0385. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0025.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o razmerah v Libiji

P7_TA(2011)0386 RC-B7-0513/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970/2011 z dne 26. februarja 2011 in št. 1973/2011 z dne 17. marca 2011,

–  ob upoštevanju prekinitve pogajanj o okvirnem sporazumu med EU in Libijo 22. februarja 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Libiji z dne 18. julija 2011,

–  ob upoštevanju konference Mednarodne kontaktne skupine, ki je 1. septembra 2011 potekala v Parizu,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Libiji, zlasti resolucije z dne 10. marca 2011(1) in priporočil z dne 20. januarja 2011(2),

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 13. septembra 2011 o Libiji,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker je po šestih mesecih bojev, ki so povzročili na tisoče žrtev in zastrašujočo humanitarno krizo in trpljenje, Gadafijevega režima konec, in ker bo začasna vlada, ki jo vodi prehodni nacionalni svet, kmalu začela graditi novo Libijo;

B.  ker sta bili resoluciji varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970 in št. 1973 sprejeti po grobi zaustavitvi mirnih demonstrantov ter hudi in sistematični kršitvi človekovih pravic in ker libijskemu režimu ni uspelo uveljaviti odgovornosti za zaščito libijskega prebivalstva po mednarodnem pravu;

C.  ker se je oblikovala koalicija, ki jo sestavljajo države, pripravljene uresničiti resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1973; ker je ta mandat v drugi fazi prevzel Nato; ker bo zračna operacija Odisejeva zora pod vodstvom Nata trajala, dokler bo potrebno za zaščito civilnega prebivalstva v Libiji;

D.  ker bo moral prehodni nacionalni svet sočasno reševati najnujnejše humanitarne potrebe svojega prebivalstva, končati nasilje, vzpostaviti pravno državo ter se lotiti zahtevne naloge oblikovanja državnih struktur in izgradnje delujoče demokratične države, ker se je prehodni nacionalni svet obvezal k hitremu prehodu na demokratično legitimnost s pripravo ustave in zgodnjih svobodnih in poštenih volitev;

E.  ker je Mednarodno kazensko sodišče 27. junija 2011 razpisalo tiralico za Moamerja Gadafija, njegovega sina Saifa Al Islama Gadafija in nekdanjega vodjo obveščevalne službe Abdulaha Al Senusija zaradi domnevnih zločinov zoper človeštvo, storjenih od začetka ljudske vstaje;

F.  ker je po podatkih UNHCR od začetka izbruhov v Libiji med poskusom prečkanja Sredozemlja na poti v Evropo umrlo približno 1.500 beguncev;

G.  ker je 1. septembra 2011 v Parizu potekalo vrhunsko srečanje prijateljev Libije, ki se ga je udeležilo približno 60 držav in mednarodnih organizacij, da bi uskladile mednarodna prizadevanja za pomoč pri obnovi Libije;

H.  ker je EU zagotovila humanitarno pomoč v vrednosti več kot 152 milijonov EUR, podpredsednica/visoka predstavnica pa je 22. maja 2011 v Bengaziju odprla urad EU, da bi vzpostavili stike s prehodnim nacionalnim svetom in Libiji pomagali pri pripravi naslednje faze prehoda v demokracijo; ker so 31. avgusta 2011 odprli urad EU v Tripoliju;

I.  ker je za EU demokratična, stabilna, uspešna in mirna Severna Afrika bistvenega pomena,

1.  se veseli konca šestmesečnih konfliktov v Libiji in pozdravlja padec 42 let trajajočega avtokratskega režima Moamerja Gadafija, ki je povzročil dolgotrajno in neznansko trpljenje libijskega prebivalstva; čestita libijskemu prebivalstvu za pogum in odločnost in poudarja, da bi morala biti libijska prizadevanja za svobodo in suverenost gonilna sila procesa prehoda, saj bo uspeh zagotovil le močan občutek lokalnega lastništva;

2.   poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj oblikuje pravo, učinkovito in verodostojno skupno strategijo za Libijo, od držav članic EU pa zahteva, naj to strategijo uresničijo ter se pri tem vzdržijo enostranskih ukrepov ali pobud, ki bi lahko to strategijo omajale; poziva EU in njene države članice, naj v celoti podprejo proces prehoda, ki se sedaj mora odviti, da bi na usklajen način oblikovali svobodno, demokratično in uspešno Libijo, in sicer brez podvajanj in s prizadevanji za večstranski pristop;

3.  izraža polno podporo prehodnemu nacionalnemu svetu in njegovi težki nalogi vzpostavitve nove države, ki bo predstavljala vse Libijce; pozdravlja nedavno priznanje prehodnega nacionalnega sveta in poziva vse države članice EU in mednarodno skupnost, naj sledijo temu zgledu; pozdravlja dejstvo, da so vse stalne članice varnostnega sveta Združenih narodov, med njimi nedavno tudi Kitajska, priznale prehodni nacionalni svet kot legitimno oblast v Libiji; poziva vse države Afriške unije, naj priznajo prehodni nacionalni svet; poziva prehodni nacionalni svet, naj v celoti prevzame odgovornost za varnost in dobrobit Libijcev, naj deluje pregledno in popolnoma v skladu z demokratičnimi načeli ter mednarodnim humanitarnim pravom; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Svet in Komisijo, naj še naprej spodbujajo stike s prehodnim nacionalnim svetom in novim libijskim oblastem pomagajo pri gradnji enotne, demokratične in pluralistične Libije, v kateri bodo človekove pravice, temeljne svoboščine in pravica zagotovljene vsem državljanom Libije, delavcem migrantom in beguncem;

4.  poudarja, da zločini proti človeštvu ne morejo ostati nekaznovani in da morajo Moamer Gadafi in pripadniki njegovega režima odgovarjati in za svoje zločine biti privedeni pred sodišče v pravni državi; poziva bojevnike prehodnega nacionalnega sveta, naj ne izvajajo povračilnih ukrepov in izvensodnih usmrtitev; pričakuje, da bodo libijska sodišča in postopki zagotovili popolno upoštevanje mednarodnih standardov za pravično sojenje ter preglednost za mednarodne opazovalce in izključitev smrtne kazni, če bodo privedeni pred sodišče v Libiji za vse zločine, storjene v času diktature, in ne le zločine, za katere jih obtožuje Mednarodno kazensko sodišče;

5.  odločno poziva vse države, zlasti sosednje države Libije, naj sodelujejo z novo libijsko oblastjo in mednarodnim sodnim sistemom, namreč Mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi zagotovili sojenje Gadafiju in njegovim najbližjim sodelavcem; opozarja, da sta Niger in Burkina Faso na primer članici Mednarodnega kazenskega sodišča, zato morata s tem sodiščem sodelovati ter mu predati Gadafija in njegove obtožene sorodnike, če bodo vstopili na njuno ozemlje; obžaluje, da je Gvineja Bissau Gadafiju ponudila azil za prihod in življenje v tej državi in opozarja, da bi bilo to v nasprotju z obveznostmi te države po sporazumu iz Cotonouja;

6.  pozdravlja obvezo držav in mednarodnih organizacij, prisotnih na vrhunskem srečanju prijateljev Libije, ki je 1. septembra 2011 potekalo v Parizu, da nemudoma sprostijo zamrznjeno libijsko premoženje v vrednosti 15 milijard USD, ter sklep EU o odpravi sankcij za 28 libijskih subjektov, vključno s pristanišči, naftnimi družbami in bankami; poziva države članice EU, naj varnostni svet Združenih narodov zaprosijo za odobritev in sprostijo še zamrznjeno libijsko premoženje, da bi prehodnemu nacionalnemu svetu pomagale pri potrebnem upravljanju v tem prehodnem obdobju, zlasti pa jih poziva, naj izpolnijo zaveze, izrečene na konferenci v Parizu; poziva k mednarodni preiskavi o tem, kje se nahaja ukradeno premoženje in denar Gadafijeve družine, in naj se vrneta Libiji;

7.  pozdravlja dejstvo, da je bila EU fizično navzoča v Tripoliju že kmalu po osvoboditvi mesta in da je v libijskem glavnem mestu odprla svoj urad; izraža pričakovanje, da bo ta v najkrajšem možnem času polno kadrovsko zaseden in bo nadgrajeval pomembno delo, ki ga je začel urad EU v Bengaziju, s tem pa še naprej spodbujal odnose s prehodnim nacionalnim svetom in novim libijskim oblastem pomagal pri reševanju najnujnejših potreb libijskega naroda;

8.   priporoča napotitev delegacije Evropskega parlamenta v Libijo, da bi ocenila razmere, prenesla sporočilo podpore in solidarnosti ter vzpostavila dialog s prehodnim nacionalnim svetom, civilno družbo in drugimi ključnimi akterji na terenu;

9.  poudarja, da bo verodostojnost začasnega vodstva prehodnega nacionalnega sveta odvisna od tega, ali bo sposobno reševati najnujnejša vprašanja in sočasno ustvariti razmere za demokratične ustanove; poziva prehodni nacionalni svet, naj sproži kar se da pregleden proces, v katerega bodo vključene vse ključne zainteresirane strani iz vseh delov države, za vzpostavitev legitimnosti in nacionalnega soglasja, kar bi onemogočilo nastanek regionalnih, etničnih ali rodovnih frakcij, ki bi spodbujale nadaljevanje nasilja; poziva prehodni nacionalni svet, naj v prehodnem procesu v smeri demokratizacije zagotovi sodelovanje celotnega spektra libijske družbe ter okrepi vlogo žensk in manjšin, zlasti s spodbujanjem njihove udeležbe v civilne družbi, medijih, političnih strankah in vseh različnih političnih in gospodarskih organih, pristojnih za sprejemanje odločitev;

10.  je seznanjen z nedavnim poročilom Amnesty International in poziva prehodni nacionalni svet, naj nadzira in razoroži oborožene skupine, ustavi kršitve človekovih pravic ter razišče prijavljene primere vojnih zločinov, da bi preprečil začarani krog nasilja in maščevanja; poziva novo oblast, naj nemudoma zagotovi, da bodo centri za pridržanje pod nadzorom ministrstva za pravosodje in človekove pravice, da bodo aretacije izvajali le uradni organi in da se bodo vsi kazenski pregoni končali s pravičnim sojenjem v skladu z mednarodnimi standardi;

11.  je seznanjen z govorom predsednika prehodnega nacionalnega sveta Džalila v Tripoliju, kjer je naznanil, da bo Libija zmerna muslimanska država z ustavo, v kateri se bo to odražalo, in ki bo pozdravila udeležbo žensk v javnem življenju; izraža pričakovanje, da bo prehodni nacionalni svet ravnal odgovorno in izpolnil obljube glede vzpostavitve strpne, enotne in demokratične države v Libiji ter bo zaščitil univerzalne človekove pravice za vse libijske državljane ter delavce migrante in tujce; poziva prehodni nacionalni svet, naj ženske in mlade dejavno spodbuja in vključuje v politične procese za izgradnjo političnih strank in demokratičnih ustanov;

12.  poziva prehodni nacionalni svet, naj nemudoma sproži sodne postopke in začne postopek nacionalne sprave; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj pošlje ustrezno usposobljene strokovnjake za mediacijo in dialog, ki bodo pomagali prehodnemu nacionalnemu svetu in usposabljali še druge tamkajšnje akterje;

13.  poudarja pomen preiskave vseh kršitev človekovih pravic ne glede na kršitelja; meni, da bi to moral biti pomemben del procesa sprave v državi, ki ga bodo vodili Libijci sami;

14.  poziva vse sile prehodnega nacionalnega sveta, naj pri ravnanju z vojnimi ujetniki – preostalimi Gadafijevimi borci in plačanci – upoštevajo mednarodno humanitarno pravo; prehodni nacionalni svet odločno poziva, naj nemudoma izpusti afriške delavce migrante in temnopolte Libijce, ki so bili samovoljno pridržani, češ da so Gadafijevi plačanci, ter storilce zločinov privede pred neodvisno sodišče;

15.  poziva prehodni nacionalni svet, naj zaščiti pravice manjšine in ranljivih skupin, med njimi številnih migrantov iz podsaharske Afrike, ki so žrtve nadlegovanja samo zaradi barve kože, in naj poskrbi za varstvo in evakuacijo migrantov, ki se še vedno nahajajo v centrih Mednarodne organizacije za migracije ali v različnih začasnih taboriščih; ob tem poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj prehodnemu nacionalnemu svetu zagotovi evropsko podporo na področju mediacije, da bo odziv v teh nujnih razmerah v skladu s človekovimi pravicami in človekoljubnimi standardi; poziva države članice EU in Komisijo k pomoči pri ponovni namestitvi beguncev, ki so še vedno v taboriščih ob tunizijski in drugih mejah, potem ko so zbežali pred spopadi, ob vrnitvi v Libijo pa bi bila njihova življenja lahko ogrožena;

16.  poudarja, da je revolucijo začel libijski narod, ki tudi utira pot naprej; meni, da mora prihodnost Libije ostati čvrsto v njegovih rokah, saj bo to zagotovilo polno suverenost te države;

17.  poudarja, da bodo Združeni narodi imeli usklajevalno vlogo, da bi zagotovili mednarodno podporo političnega prehoda v Libiji in obnovo države, skladno s pričakovanji, ki jih je Libija izrazila na konferenci v Parizu;

18.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice EU, naj zagotovijo pomoč za reformo libijskega varnostnega sektorja, vključno s policijskimi in oboroženimi silami, za razorožitev, demobilizacijo in reintegracijo nekdanjih bojevnikov, pa tudi za strožji nadzor na mejah in nad trgovino z orožjem v sodelovanju s sosednjimi državami; je še posebej zaskrbljen zaradi izredno velikih količin orožja v posesti bojevnikov in civilistov, saj to ogroža prebivalstvo, zlasti ranljive skupine, kot so ženske in otroci;

19.  poudarja, da je uspešen zaključek libijskega konflikta pomemben za regijo, pa tudi širše za arabsko pomlad; poziva druge voditelje v regiji, naj jim bo Libija v opomin, da bodo ustrezno pozornost in skrb namenili vse številnejšim gibanjem, s katerimi ljudje zahtevajo spoštovanje njihovih pravic in svoboščin;

20.  poziva prehodni nacionalni svet, naj se v domačih strateških gospodarskih sektorjih ravna po visokih standardih preglednosti, da bo od libijskih naravnih virov korist imelo vse libijsko prebivalstvo;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici, vladam in parlamentom držav članic, parlamentarni skupščini Unije za Sredozemlje, Afriški uniji, Arabski ligi in libijskemu prehodnemu nacionalnemu svetu.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0095. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0020.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o razmerah v Siriji

P7_TA(2011)0387 RC-B7-0482/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Siriji, zlasti resolucije o razmerah v Siriji, Jemnu in Bahrajnu glede na splošne razmere v arabskem svetu in Severni Afriki z dne 7. julija 2011(1),

–   ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega parlamenta o razmerah v Siriji in odzivu mednarodne skupnosti z dne 19. avgusta 2011,

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/522/SZVP o spremembi Sklepa 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji, Sklepa Sveta 2011/523/EU o delni prekinitvi izvajanja Sporazuma o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Sirsko arabsko republiko ter Uredbe Sveta (EU) št. 878/2011 o spremembi Uredbe (EU) št. 442/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji z dne 2. septembra 2011,

–   ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Siriji z dne 8. in 31. julija, 1., 4., 18., 19., 23. in 30. avgusta ter 2. septembra 2011,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta o Siriji z dne 18. julija 2011,

–   ob upoštevanju skupnega poročila o novem odzivu na spremembe v sosedstvu z dne 25. maja 2011, ki sta ga Evropska komisija in visoka predstavnica Unije naslovili na Evropski parlament, Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij,

–   ob upoštevanju izjave predsednika varnostnega sveta Organizacije združenih narodov z dne 3. avgusta 2011,

–   ob upoštevanju resolucije Sveta ZN za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Sirski arabski republiki z dne 23. avgusta 2011,

–   ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–   ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisala tudi Sirija,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker se od začetka nasilnega zloma miroljubnih protestov v Siriji marca 2011 in čeprav je vlada 21. aprila 2011 preklicala izredne razmere, sistematične usmrtitve, nasilje in mučenja zaskrbljujoče stopnjujejo, sirska vojska in varnostne sile pa se odzivajo z načrtnimi uboji, mučenjem in množičnimi aretacijami; ker je po ocenah Združenih narodov življenje izgubilo več kot 2600 ljudi, še več pa je bilo ranjenih in na tisoče pridržanih,

B.  ker je misija za ugotavljanje dejstev visoke komisarke za človekove pravice z dne 19. avgusta 2011 odkrila dokaze o stotinah samovoljnih usmrtitev, uporabi pravega streliva proti protestnikom, razširjeni uporabi ostrostrelcev med protesti, pridržanju in mučenju ljudi vseh starosti, blokadah mest s strani varnostnih sil in uničevanju vodnih virov,

C.  ker se je vlada Sirske arabske republike zavezala izvajanju demokratičnih in družbenih reform, vendar ni storila vsega potrebnega, da bi te zaveze izpolnila,

D.  ker so se številni Sirci zaradi nasilja in pregona primorani soočati s čedalje slabšimi humanitarnimi razmerami; ker si sosednje države in mednarodna skupnost zelo prizadevajo preprečiti nadaljnje slabšanje in zaostritev humanitarne krize,

E.  ker kriza v Siriji ogroža stabilnost in varnost vsega Bližnjega vzhoda,

F.  ker je EU zaradi stopnjevanja okrutnega pohoda sirskega režima proti svojemu prebivalstvu zoper ta režim sprejela omejevalne ukrepe in ker razmišlja, da bi jih še zaostrila,

G.  ker pridružitveni sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Sirsko arabsko republiko na drugi ni bil podpisan; ker se s podpisom tega sporazuma na zahtevo Sirije odlaša že od oktobra 2009; ker je Svet sklenil, da na tem področju ne bo sprejel dodatnih ukrepov ter da bo delno prekinil izvajanje veljavnega sporazuma o sodelovanju,

H.  ker novi pristop, ki ga kot odziv na spremembe v sosedstvu predlagata Evropska komisija in visoka predstavnica Unije, temelji na vzajemni odgovornosti in skupni zavezanosti temeljnim vrednotam človekovih pravic, demokracije in pravne države,

I.  ker je Svet ZN za človekove pravice 23. avgusta 2011 sprejel resolucijo, ki poziva k napotitvi neodvisne mednarodne preiskovalne komisije, da bi raziskala kršitve človekovih pravic v Siriji, ki bi lahko dobile razsežnosti zločinov proti človečnosti,

1.  ostro obsoja stopnjevanje nasilja proti mirnim protestnikom ter nasilno in sistematično preganjanje prodemokratičnih aktivistov, zagovornikov človekovih pravic in novinarjev; izraža globoko zaskrbljenost nad hudimi kršitvami človekovih pravic, ki so jih zagrešile sirske oblasti, vključno z množičnimi aretacijami, zunajsodnimi usmrtitvami, samovoljnim pridržanjem, izginotji in mučenjem;

2.  izreka iskreno sožalje družinam žrtev in izraža solidarnost s sirskim prebivalstvom, ki se bori za svoje pravice, občuduje njegov pogum in odločnost ter globoko podpira njegova prizadevanja za dosego popolnega spoštovanja načel pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi jamstva za boljše gospodarske in socialne razmere;

3.  podpira sklepe, ki jih je Svet sprejel 18. julija 2011 in ki navajajo, da sirski režim, s tem ko se je odločil za represijo, namesto da bi izpolnil obljube o obsežnih reformah, spodkopava lastno legitimnost; poziva predsednika Bašarja Al Asada in člane njegovega režima, naj nemudoma zapustijo oblast, in zavrača nekaznovanost;

4.  poziva k takojšnji ustavitvi nasilnega ukrepanja proti miroljubnim protestnikom in nadlegovanja njihovih družin, k izpustitvi vseh pridržanih protestnikov, političnih zapornikov, zagovornikov človekovih pravic in novinarjev ter k omogočitvi neomejenega dostopa v državo mednarodnim humanitarnim organizacijam in organizacijam za človekove pravice, pa tudi mednarodnim medijem; poziva sirske oblasti, naj odpravijo vladno cenzuro lokalnih in tujih tiskanih medijev, vladni nadzor nad časopisi in drugimi tiskanimi mediji ter omejitve na internetu in v mobilnih komunikacijskih omrežjih;

5.  ponovno zahteva neodvisno, pregledno in učinkovito preiskavo pobojev, aretacij, samovoljnih pridržanj ter domnevnih prisilnih izginotij in primerov mučenja s strani sirskih varnostnih sil, s katero bi zagotovili, da bodo storilci za ta dejanja odgovarjali; v zvezi s tem pozdravlja resolucijo, ki jo je pred kratkim sprejel Svet ZN za človekove pravice in ki poziva k napotitvi neodvisne mednarodne preiskovalne komisije v Sirijo, da bi preučila vse domnevne kršitve mednarodne zakonodaje o človekovih pravicah, ki jih je režim zagrešil od marca 2011, da bi ugotovili dejstva in okoliščine teh zločinov in kršitev, odkrili odgovorne in zagotovili, da bodo kršitelji odgovarjali za svoja dejanja;

6.  obenem poziva k takojšnemu, poštenemu in vključujočemu političnemu procesu, pri katerem bi sodelovali vsi demokratični politični akterji in organizacije civilne družbe ter ki bi utegnil biti podlaga za miroljuben in nepreklicen prehod Sirije v demokracijo; v zvezi s tem pozdravlja izjavo predsednika varnostnega sveta ZN z dne 3. avgusta 2011, v kateri poudarja, da je edina rešitev za sedanjo krizo v Siriji vključujoč politični proces pod sirskim vodstvom; poziva članice varnostnega sveta ZN, predvsem Rusijo in Kitajsko, naj sprejmejo resolucijo, v kateri bi obsodile uporabo smrtonosne sile, h kateri se zateka sirski režim, ter zahtevale, da se konča, v nasprotnem primeru pa uvedle sankcije; je seznanjen s srečanjem generalnega sekretarja Arabske lige s sirskimi oblastmi ter upa, da bo prineslo oprijemljive rezultate;

7.  je zadovoljen, da je Svet 2. septembra 2011 zoper sirski režim sprejel nove omejevalne ukrepe, ki zajemajo tudi prepoved uvoza surove nafte v EU ter uvrstitev štirih Sircev in treh subjektov na seznam tistih, ki jim preti zamrznitev premoženja in prepoved potovanja; zahteva pa dodatne ukrepe, ki bi bili usmerjeni proti režimu, a bi imeli kolikor mogoče majhen negativen vpliv na življenjske razmere prebivalstva; poziva EU, naj pri odnosih s sirskimi oblastmi nastopa enotno;

8.  je zadovoljen s humanitarno pomočjo, ki jo sirske sosede, zlasti Turčija, zagotavljajo tamkajšnjim beguncem; poziva EU in države članice, naj še naprej sodelujejo s članicami varnostnega sveta ZN, sirskimi sosedami, Arabsko ligo ter drugimi mednarodnimi akterji in nevladnimi organizacijami, da bi preprečili morebitno razširitev krize v Siriji, tudi humanitarne, na druga območja v tej regiji in zaostritev humanitarne krize znotraj države;

9.  pozdravlja, da sta Turčija in Savdska Arabija obsodili sirski režim; obžaluje, da Iran še vedno podpira režim predsednika Al Asada;

10.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Svet in Komisijo, naj nadalje spodbujajo in podpirajo nastanek organiziranih sirskih demokratičnih opozicijskih sil v državi in zunaj nje;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentov držav članic, vladi in parlamentu Ruske federacije, vladi in parlamentu Ljudske republike Kitajske, administraciji in kongresu ZDA, generalnemu sekretarju Arabske lige ter vladi in parlamentu Sirske arabske republike.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0333.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o prizadevanjih EU za boj proti korupciji

P7_TA(2011)0388 B7-0481/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu ter Evropskemu socialno-ekonomskemu odboru z dne 6. junija 2011 z naslovom Boj proti korupciji v EU (KOM(2011)0308) in Sklepa Komisije (C(2011)3673) o uvedbi mehanizma EU za poročanje o boju proti korupciji (Poročilo EU o preprečevanju korupcije),

–  ob upoštevanju členov 67(3) in 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter stockholmskega programa Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje,

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 18. maja 2010 o prizadevanjih Unije za boj proti korupciji(1),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2003/568/PNZ z dne 22. julija 2003o boju proti korupciji v zasebnem sektorju(2),

–  ob upoštevanju konvencije EU, oblikovane na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti(3) ter protokola EU, oblikovanega na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, h konvenciji o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, ki obsoja goljufije in korupcijo, ki vplivajo na finančne interese EU(4),

–  ob upoštevanju konvencije EU, oblikovane na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju proti korupciji, ki zadeva uradnike Evropskih skupnosti ali uradnike držav članic Evropske unije, o obsodbi goljufij in korupcije, ki ne zadevajo finančnih interesov EU(5);

–  ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) svojega poslovnika,

A.  ker je korupcija zelo hudo kaznivo dejanje s čezmejnimi razsežnostmi in pogostimi posledicami znotraj in zunaj meja EU in ker ima Evropska unija pravico delovati na protikorupcijskem področju;

B.  ker člen 67 PDEU določa obveznost Unije, da zagotavlja visoko raven varnosti, vključno s preprečevanjem kriminala in bojem proti njemu ter približevanjem kazenskih zakonodaj, in ker člen 83 PDEU določa, da je korupcija posebno huda oblika kriminala s čezmejnimi posledicami;

C.  ker je v stockholmskem programu (4.1) korupcija na seznamu čezmejnega kriminala, ki ogroža notranjo varnost Unije in zahteva jasen in celovit odziv;

D.  ker štiri petine državljanov EU meni, da je korupcija hud problem v njihovi državi članici (Eurobarometer iz leta 2009 o odnosu Evropejcev do korupcije) in ker je 88 % vprašanih leta 2008 v javnem posvetovanju o stockholmskem programu dejalo, da bi EU morala narediti več proti korupciji;

E.  ker je vsako leto zaradi korupcije izgubljenih približno 120 milijard EUR, kar je en odstotek BDP EU (KOM(2011)0308);

F.  ker korupcija spodkopava pravno državo, vodi v zlorabo javnih sredstev na splošno in sredstev davkoplačevalcev EU in izkrivljanje trga, saj je vplivala tudi na sedanjo gospodarsko krizo;

G.  ker gospodarsko okrevanje držav članic, ki jih je prizadela gospodarska in finančna kriza, ovirajo korupcija, utaja davkov, davčne goljufije in druga kazniva dejanja na gospodarskem področju; ker je v primeru splošne deregulacije in privatizacije izjemno visoko tveganje korupcije, ki se ji je treba zoperstaviti z vsemi sredstvi;

H.  ker korupcija povzroča socialno škodo, saj jo kriminalne organizacije uporabljajo za zagrešitev drugih hudih kaznivih dejanj, kot sta trgovina z mamili in ljudmi (KOM(2011)0308);

I.  ker je pri nekaterih voditeljih in nosilcih odločanja opaziti pomanjkanje odločne politične zavezanosti za boj proti korupciji v vseh njenih oblikah in ker je izvajanje protikorupcijske zakonodaje v državah članicah neenako in na splošno nezadovoljivo (KOM(2011)0308);

J.  ker tri države članice EU še niso ratificirale kazenskopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji, dvanajst jih še ni ratificiralo njenega dodatnega protokola ter sedem jih še ni ratificiralo civilnopravne konvencije o korupciji; ker tri države članice še niso ratificirale konvencije Združenih narodov proti korupciji ter pet držav članic EU še ni ratificiralo konvencije OECD o boju proti podkupovanju;

K.  ker zaznavanje korupcije resno spodkopava medsebojno zaupanje med državami članicami ter tako vpliva na sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev;

L.  ker ostaja sodelovanje na področju pravosodja v primerih korupcije čezmejnih razsežnosti zapleteno in počasno;

M.  ker lahko korupcija, če se z njo ne spoprimemo na pravi način in takoj, spodkopa zaupanje v demokratične institucije in oslabi odgovornost političnih voditeljev (KOM(2011)0308);

N.  ker je korupcija ohranjala na oblasti mnogo diktatorskih režimov in jim omogočala preliv velikih denarnih zneskov na račune v tujih bankah, tudi evropskih; ker morajo države članice okrepiti svoja prizadevanja za odkrivanje in zamrznitev ukradenega tujega premoženja, da se lahko vrne zakonitim lastnikom;

1.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija 6. junija 2011 sprejela protikorupcijski sveženj(6), ki vsebuje sporočilo o boju proti korupciji v EU in sklep o oblikovanju poročila o preprečevanju korupcije v EU;

2.  poziva Komisijo, naj v okviru svoje varnostne agende za prihodnja leta prednostno obravnava boj proti korupciji ter temu nameni tudi človeške vire;

3.  poziva Komisijo, naj prek svojega mehanizma poročanja ključno pozornost nameni izvajanju protikorupcijske zakonodaje in odvračilnih sankcij, vključno s tistimi, ki so jih določili organi kazenskega pregona in sodstvo;

4.  poziva Komisijo, naj si prizadeva za prevzem in izvajanje protikorupcijske zakonodaje v EU, vključno z odvračilnimi sankcijami, ter naj sprejme ukrepe za spodbujanje držav članic, da bodo prevzele in izvajale pomembne mednarodne in regionalne protikorupcijske instrumente;

5.  poziva Komisijo, naj pri izvajanju mehanizma poročanja EU o boju proti korupciji zagotovi, da bodo v skupini strokovnjakov ter mreži raziskovalcev tudi neodvisni strokovnjaki, da bodo vsi strokovnjaki dokazano pošteni, ugledni in strokovno podkovani ter da bodo prisotne tudi različne organizacije civilne družbe;

6.  zahteva, naj Komisija preuči možnost, da bi zaradi nujnosti reševanja tega vprašanja zaradi sedanje gospodarske krize v mnogih državah članicah predložila vmesna protikorupcijska poročila pred letom 2013;

7.  poziva Komisijo, naj na podlagi člena 83(1) PDEU sprejme minimalna pravila o opredelitvi korupcije in sankcij zanjo, glede na njene čezmejne razsežnosti in posledice za notranji trg;

8.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v državah članicah ni napredka pri izvajanju okvirnega sklepa Sveta 2003/568/PNZ o boju proti korupciji v zasebnem sektorju; poziva države članice, naj prevzamejo in izvajajo določbe tega okvirnega sklepa;

9.  poziva Svet in države članice, naj v celoti izvajajo konvencije EU iz leta 1995 in 1997 o obsodbi goljufij in korupcije;

10.  predlaga Komisiji, naj sprejme nadaljnje ukrepe na ravni EU za usklajevanje zakonodaje o zaščiti informatorjev (vključno z zaščito pred tožbami zaradi obrekovanju in klevet ter kazenskimi obtožbami) ter kaznovanju nezakonitega prisvajanja premoženja;

11.  poziva vse institucije EU, tudi agencije EU in države članice, naj z oblikovanjem kodeksov obnašanja ali izboljšanjem že obstoječih zagotovijo več preglednosti, z jasnimi pravili o navzkrižju interesov, ter naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje korupcije in boj proti njej pri njenem prodiranju v politiko in medije, tudi z večjo preglednostjo in nadzorom nad financiranjem in vlaganjem sredstev;

12.  poziva države članice, naj finančne in človeške vire vlagajo v boj proti korupciji; poudarja, da morajo države članice pri preiskovanju in kazenskem preganjanju kaznivih dejanj, povezanih s korupcijo, sodelovati z Europolom, Eurojustom in OLAF;

13.  poziva Komisijo in Eurojust, naj v primerih čezmejne korupcije zagotovita učinkovitejšo in hitrejšo izmenjavo dokumentov in informacij med nacionalnimi sodišči;

14.  poziva Svet, naj zagotovi potrebno politično voljo, ki jo v nekaterih državah članicah sedaj primanjkuje, za boj proti korupciji in izvajanje ukrepov, ki jih je sprejela Komisija v svojem protikorupcijskem svežnju in širšem svežnju o zaščiti zakonitega gospodarstva;

15.  poziva Svet in Komisijo, naj si prizadevata, da bo sedanja mreža osrednjih nacionalnih točk proti korupciji postala učinkovitejša, ter poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu poroča o delovanju te mreže;

16.  poziva Svet in države članice, naj ratificirajo in v celoti izvajajo konvencijo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih uradnikov v mednarodnem poslovanju; poudarja negativne posledice podkupovanja tujih uradnikov za temeljne pravice, okolje in razvojno politiko Unije;

17.  poziva Komisijo, naj pospeši svoje delo, da bo izpolnila svoje obveznosti poročanja iz konvencije ZN proti korupciji;

18.  meni, da boj proti korupciji vključuje večjo preglednost finančnih transakcij, zlasti tistih, ki zadevajo tako imenovane offshore jurisdikcije (jurisdikcije zunaj visoko obdavčenih območij) v EU in drugod po svetu;

19.  poziva Svet, naj pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami (zlasti s tako imenovanimi offshore jurisdikcijami) o omogočanju izmenjave informacij o bančnih računih in finančnih transakcijah med državljani EU in družbami v teh državah, deluje skupaj s Komisijo;

20.  poziva Komisijo, naj bo boj proti anonimnim navideznim družbam v jurisdikcijah, kjer velja davčna tajnost, ki omogočajo nezakonite finančne tokove, ključni element prihodnje reforme direktive proti pranju denarja;

21.  poziva Komisijo, naj zagotovi močno politično usklajenost mehanizma za poročanje o boju proti korupciji z novo strategijo proti goljufijam in zakonodajno pobudo za odvzem sredstev, pridobljenih s kaznivimi dejanji, tudi v širšem svežnju o zaščiti zakonitega gospodarstva;

22.  poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu vsako leto poroča o izvajanju protikorupcijske politike EU ter naj vsakič, ko je potrebno in možno, predloži vmesna poročila o posebnih problemih, povezanih z bojem proti korupciji v EU;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 62. (2) UL L 192, 31.7.2003, str. 54. (3) UL C 316, 27.11.1995, str. 49. (4) UL C 313, 23.10.1996, str. 2. (5) UL C 195, 25.6.1997, str. 2. (6) Protikorupcijski zakonodajni sveženj vsebuje sporočilo o boju proti korupciji v EU, sklep o uvedbi mehanizma poročanja EU o boju proti korupciji, poročilo o izvajanju Okvirnega sklepa Sveta 2003/568/PNZ o boju proti korupciji v zasebnem sektorju in poročilo o načinih sodelovanja Evropske unije v skupini držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o lakoti v vzhodni Afriki

P7_TA(2011)0389 RC-B7-0490/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o državah Afriškega roga,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 24. avgusta 2011 o odzivu EU na lakoto v državah Afriškega roga,

–  ob upoštevanju izida donatorske konference v Adis Abebi 25. avgusta 2011,

–  ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Organizacije združenih narodov,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

–   ob upoštevanju svoje prejšnje resolucije z dne 17. februarja 2011 o rastočih cenah hrane(1),

–  ob upoštevanju poročila posebnega svetovalca generalnega sekretarja Združenih narodov Jacka Langa o pravnih vprašanjih, povezanih s piratstvom ob somalijski obali,

–  ob upoštevanju časovnega načrta za dokončanje tranzicije v Somaliji, ki so ga 6. septembra 2011 sprejeli začasna somalijska zvezna vlada, regionalna uprava Puntlanda in Galmuduuga ter gibanje Ahlu Sunna Wal Jama'a,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.   ker je umrlo na tisoče ljudi, 750 000 grozi smrt zaradi lakote,13,3 milijona ljudi v Somaliji, Etiopiji, Keniji in Džibutiju pa nujno potrebuje pomoč v hrani v času najhujše lakote v zadnjih 60 letih,

B.  ker je stopnja podhranjenosti ponekod več kot trikrat presega kritične mejne ravni in ker se bodo po napovedih razmere v državah Afriškega roga pred izboljšanjem še poslabšale, in sicer naj bi kriza dosegla vrhunec oktobra 2011, prvo izboljšanje pa je mogoče pričakovati šele v prvi polovici leta 2012,

C.  ker lakoto v tej regiji še poslabšujejo dejavniki, ki vključujejo konflikte, redke vire, podnebne spremembe, naglo rast števila prebivalcev, pomanjkanje infrastrukture, izkrivljene vzorce trgovanja in visoke cene primarnih proizvodov,

D.  ker je bila Somalija najbolj prizadeta, saj je več kot polovica prebivalstva odvisna od pomoči v hrani, 1,4 milijona ljudi je razseljenih, UNICEF pa poroča, da je v severni Somaliji 780 000 otrok akutno podhranjenih,

E.  ker humanitarne razmere v Somaliji še zaostrujejo posledice dvajset let trajajočega konflikta med vojskujočimi se frakcijami na tem območju; ker militantna skupina Al Šabab nadzoruje številne predele, v katerih je bila razglašena lakota, in je iz regije pregnala nekatere zahodne agencije za pomoč, kar resno otežuje prizadevanja za zagotavljanje pomoči,

F.  ker je vlada Eritreje odločna zavrnila dostop za hrano in drugo humanitarno pomoč za svoje ljudi,

G.  ker se je več kot 860 000 beguncev zateklo v sosednje države, zlasti v Kenijo in Etiopijo, da bi poiskalo zatočišče, hrano in vodo, begunsko taborišče Dadaab v Keniji pa je preplavilo več kot 420 000 oseb,

H.  ker je begunsko taborišče v Dadaabu sedaj največje begunsko taborišče na svetu in ker tam živi 440 000 ljudi, čeprav je bilo načrtovano za sprejem 90 000, ter ker so humanitarne razmere v taboriščih iz dneva v dan poslabšujejo, pojavljajo se izbruhi epidemij, na primer kolere in ošpic, prijavljenih pa je bilo več primerov posilstev,

I.  ker je med begunci 80 % žensk in otrok, mnogi od njih pa so bili na poti v begunska taborišča ali prav v taboriščih žrtve spolnega nasilja in ustrahovanja,

J.  ker je pomanjkanje zakonitosti in reda na obali povečalo piratstvo v Indijskem oceanu in močno ovira oskrbo v tej regiji, ter ker je pomorska operacija evropskih sil EUNAVFOR samo odvrnila in omejila piratstvo, ni pa odpravila osnovnih vzrokov zanj,

K.  ker je EU leta 2011 poleg 440 milijonov EUR od držav članic in 680 milijonov EUR dolgoročne pomoči tej regiji do leta 2013 za področje kmetijstva, razvoja podeželja in varnosti hrane namenila še 158 milijonov EUR za humanitarno pomoč,

L.  ker so se voditelji Afriške unije obvezali, da bodo prispevali več kot 350 milijonov ameriških dolarjev za humanitarne operacije,

M.  ker je za reševanje sedanjih humanitarnih potreb in preprečitev nadaljnjega poslabšanja razmer nujen okrepljen odziv na krizo; ker Svetovni program za hrano v naslednjih šestih mesecih predvideva 190 milijonov USD primanjkljaja v svojih operacijah, povezanih z odpravljanjem posledic suše v Džibutiju, Etiopiji, Keniji in Somaliji,

N.  ker je zaradi naraščajočega nakupa zemljišč v državah Afriškega roga (zlasti s strani tujih vlagateljev) tamkajšnji kmetijski in prehrambeni sistem še bolj ranljiv in ne zagotavlja obljubljenih ugodnosti, kot so delovna mesta, hrana in gospodarski razvoj,

O.  ker so podnebne spremembe resno prizadele pridelek v tej regiji, kar je skupaj z globalnim gospodarskim nazadovanjem in naraščanjem cen hrane in goriva zaustavilo zmanjševanje revščine in doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

P.  ker sodeč po poročilu Food Price Watch Svetovne banke za avgust 2011 pomenijo visoke in nestanovitne globalne cene hrane tveganje za najrevnejše ljudi v svetu v razvoju in prispevajo k kriznim razmeram v državah Afriškega roga,

Q.  ker je večja likvidnost in dostopnost teh izvedenih instrumentov povezana z višjimi in močno spremenljivimi cenami na osnovnih promptnih trgih, in ker imajo regulatorji več težav s celotnim pregledom nad temi trgi, saj se velika večina teh transakcij izvede na prostem trgu,

1.  izraža globoko žalost ob izgubi življenj in trpljenju v tej regiji; poziva k večji mobilizaciji pomoči EU za območja z najhujšo lakoto, da bi najbolj ranljivim prebivalcem priskrbeli hrano, zdravstveno oskrbo, čisto vodo in sanitarna sredstva;

2.  poziva vse javne organe in frakcije v tej regiji, naj omogočijo organizacijam za humanitarno pomoč neoviran dostop do ljudi v stiski in naj v vseh okoliščinah zaščitijo civilno prebivalstvo, zlasti ženske in otroke, v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in pravom o človekovih pravicah; poziva, naj se odprejo koridorji za humanitarno pomoč, da bo mogoče dostaviti hrano in pomoč globlje v prizadete regije;

3.  zahteva, da vse strani nemudoma prenehajo zlorabljati civiliste, zlasti ženske in otroke, da odgovornim za zlorabe sodijo, da prebivalcem zagotovijo dostop do pomoči, vsem ljudem na begu pred spopadi in sušo pa omogočijo prosto gibanje; ostro obsoja islamistično militantno skupino Al Šabab zaradi oviranja prizadevanj agencij za pomoč in Svetovnega programa za hrano, da bi prebivalcem dostavila pomoč v hrani; vse države v tej regiji opozarja, da je treba pomagati beguncem in jih zaščititi v skladu z mednarodnim pravom;

4.  poziva k večji mobilizaciji mednarodne skupnosti, ki mora podvojiti prizadevanja za spoprijem s temi nujnimi razmerami, da bi izpolnili rastoče humanitarne potrebe in preprečiti nadaljnje slabšanje razmer, pri tem pa naj ne pozabijo, da ni na voljo ustrezno financiranje;

5.  poudarja, da je treba nadzorovati pomoč, tako da ugotovimo, kdo so zanesljivi partnerji na terenu, vključno z dobro zasidranimi agencijami za pomoč in vodji lokalne skupnosti, ter z boljšim usklajevanjem in razdeljevanjem, in tako preprečimo preusmerjanje in ropanje oskrbe s pomočjo;

6.  poziva Komisijo, naj nujno izboljša prehod med humanitarno pomočjo EU in razvojno pomočjo saj kriza zaradi suše na Afriškem rogu jasno kaže, da letom nujne pomoči vsem območjem, ki jih je prizadela suša, niso učinkovito sledile dolgoročne razvojne politike, zlasti kar zadeva kmetijstvo; poziva Komisijo in države članice EU, naj podprejo projekt držav vzhodne Afrike za zmogljivosti za preprečevanje in zgodnje sisteme opozarjanja na lakoto in sušo;

7.  pozdravlja zavezanost Afriške unije humanitarnim dejavnostim, vključno z misijo ohranjanja miru Afriške unije v Somaliji (AMISOM), vendar obžaluje, da je bilo doslej napotenih v Somalijo le 9 000 pripadnikov mirovnih sil namesto obljubljenih 20 000;

8.  poudarja, da bo težave zaradi lakote na Afriškem rogu, zlasti pa v Somaliji, mogoče rešiti le, če bodo lokalni akterji in mednarodna skupnost obravnavali osnovne politične, gospodarske, okoljske in varnostne probleme; poziva k oblikovanju strategije EU za to regijo, ki bo opisala politične cilje in način, kako posamezne humanitarni, razvojni, varnostni in vojaški cilji ustrezajo in se medsebojno povezujejo;

9.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisijo, naj kritično pregleda mirovni proces iz Džibutija; poudarja, da je treba na vseh ravneh vključiti vse ljudi, ki jih je prizadel konflikt v Somaliji, vključno s civilno družbo in ženskimi skupinami; spodbuja ustanovitev nacionalnega spravnega režima, da bi se začela obnova države;

10.  pozdravlja zaveze EU in njenih držav članic; vendar opozarja, da še vedno manjka milijarda dolarjev za nujno pomoč, h kateri so pozvali ZN; poziva mednarodno skupnost, naj spoštuje svoje obveznosti, dostavi pomoč v hrani in izboljša zdravstvene razmere na terenu;

11.  poziva, naj se večji delež uradne razvojne pomoči EU usmeri v kmetijsko proizvodnjo in pomoč živinorejcem v državah v razvoju, da se spodbudi zanesljiva preskrba s hrano; v zvezi s tem poziva mednarodno skupnost k dolgoročnim naložbam v kmetijstvo kot glavni vir hrane in prihodka v tej regiji, k izgradnji trajnostne infrastrukture, k omogočanju dostopa malih kmetov do zemljišč, da bi spodbudili lokalni trg in ljudem na Afriškem rogu zagotovili sprejemljivo vsakdanjo prehrano;

12.  poziva, naj bodo informacije o rezervah in zalogah živil ter mednarodnem oblikovanju cen preglednejše, kakovostnejše in aktualnejše;

13.  zahteva od držav članic, naj zagotovijo, da bodo finančne institucije, ki se ukvarjajo s špekulacijo na živilskih trgih in trgih kmetijskih proizvodov, prekinile špekulativne dejavnosti, ki povzročajo višanje in nestanovitnost cen hrane, ter naj postavita boj proti revščini in človekovemu trpljenju na Afriškem rogu in po vseh območjih v razvoju pred dobiček in zaslužke, ki jih prinašajo špekulacije s cenami hrane;

14.  poziva te institucije, naj resno jemljejo svojo družbeno odgovornost in uvedejo notranja pravila, ki bodo zagotovila omejitev njihovih dejavnosti na živilskih trgih in trgih kmetijskih proizvodov na to, da služijo podjetjem realnega gospodarstva, ki se morajo varovati pred tveganji;

15.  poziva skupino G20, naj pospeši dejavnosti za sprejetje svetovne zakonodajne ureditve, ki bo preprečevala škodljive špekulacije in usklajevala oblikovanje mehanizmov za preprečevanje prevelikega nihanja globalnih cen hrane; poudarja, da mora skupina G20 vključiti države, ki niso njene članice, da bi zagotovila globalno zbliževanje;

16.  poziva Komisijo, naj predstavi predloge sprememb direktive o trgih finančnih instrumentov (2004/39/ES) in direktive o zlorabi trga (2003/6/ES), da bi preprečila škodljive špekulacije;

17.  poudarja, da mora imeti Evropski organ za vrednostne papirje in trge ESMA glavno vlogo pri pregledu nad trgom kmetijskih proizvodov; izjavlja, da bi moral organ ESMA bdeti nad uporabo regulativnih orodij za preprečevanje manipuliranje in zlorabe na živilskih trgih in trgih kmetijskih proizvodov;

18.  poziva Komisijo, naj posodobi svoje smernice v zvezi z zemljiško politiko glede prilaščanja zemlje, da bi zagotovila njihovo usklajenost s prostovoljnimi smernicami o odgovornem upravljanju lastništva zemlje, ribištva in gozdov pod vodstvom Odbora za varnost hrane, in naj temu pripiše večji pomen prek razvoja programov sodelovanja, trgovinske politike in sodelovanja v večstranskih finančnih ustanovah, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad;

19.  poziva Komisijo in vlade v vzhodnoafriški regiji, naj ocenijo zdajšnji vpliv nakupa kmetijskih zemljišč na revščino na podeželju in območja, ki jih je prizadela lakota; poziva Komisijo, naj vključi vprašanje prilaščanja zemljišč v politični dialog z državami v razvoju, da bi izboljšala poročanje o velikih nakupih zemljišč in njihovo spremljanje, ter podprla države v razvoju pri odločanju o naložbah;

20.  poziva k znatnim prizadevanjem, da bi bolje vključili prilagajanje podnebnim spremembam v razvojne politike EU; poziva EU, naj znatno poveča finančna sredstva za to, da bi tako zagotovila, da dopolnijo uradno razvojno pomoč, dokazala drzno vodstvo na prihodnji konferenci COP–17, kar zadeva boljše izvajanje politik prilagajanja podnebnim spremembam, in okrepila mednarodno upravljanje politik trajnostnega razvoja;

21.  poziva OZN, Komisijo in visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj ukrepa v zvezi z nezakonitim odlaganjem strupenih snovi v somalskih vodah in začne izvajati politiko za odpravo nevarnosti za zdravje ljudi;

22.  izraža zaskrbljenost zaradi nedavnih poročil o zlorabi uradne razvojne pomoči za izvajanje političnega zatiranja v Etiopiji; poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da se bo pomoč uporabljala izključno za odpravljanje revščine, na odgovoren in pregleden način, pri tem pa naj se v celoti upoštevajo klavzule o človekovih pravicah iz sporazuma iz Cotonouja;

23.  poziva Komisijo, naj bolje vključi živinorejce v razvojne politike EU, saj zagotavljajo pomemben del gospodarskih dejavnosti in proizvodnje beljakovin v tej regiji; meni, da je nujno potreben dialog z lokalnimi organi, da bi zavarovali njihov življenjski slog in priznali, da je njihov nomadski način življenja dobro prilagojen sušnim območjem, kjer razmere ne omogočajo stalne naselitve;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Varnostnemu svetu in generalnemu sekretarju ZN, institucijam Afriške unije, vladam in parlamentom držav članic Medvladne agencije za razvoj (IGAD), vseafriškemu parlamentu, parlamentarni skupščini AKP-EU, predsedstvu skupine G-20 ter vladam držav članic EU.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0071.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o stališču in zavezanosti Evropske unije pred srečanjem Združenih narodov na visoki ravni o preprečevanju in nadzoru nenalezljivih bolezni

P7_TA(2011)0390 RC-B7-0488/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta Svetovne zdravstvene organizacije za globalno strategijo za preprečevanje in nadzor nad nenalezljivimi boleznimi za obdobje 2008–2013(1),

–  ob upoštevanju resolucije Svetovne zdravstvene organizacije z dne 11. septembra 2006 o preprečevanju in nadzoru nenalezljivih bolezni v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije(2)

–  ob upoštevanju resolucije ZN št. 64/265 o preprečevanju in nadzoru nenalezljivih bolezni iz oktobra 2010(3),

–  ob upoštevanju moskovske izjave o zdravem načinu življenja in nadzorom nenalezljivih bolezni iz aprila 2011(4),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije o nenalezljivih boleznih iz maja 2011(5),

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN o preprečevanju in nadzoru nenalezljivih bolezni(6),

–  ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2008 o globalnem spremljanju, preprečevanju in nadzoru kroničnih bolezni dihalnih organov(7)

–  ob upoštevanju parmske izjave in zaveze, da bodo delovale, ki so ju države članice evropske regije Svetovne zdravstvene organizacije sprejele marca 2011(8),

–  ob upoštevanju asturijske izjave Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2011(9),

–  ob upoštevanju evropske listine o preprečevanju debelosti, sprejete novembra 2006(10),

–  ob upoštevanju členov 168 in 179 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. februarja 2007 o spodbujanju zdrave prehrane in telesne dejavnosti: evropska razsežnost za preprečevanje prekomerne teže, debelosti in kroničnih bolezni(11) in svoje resolucije z dne 25. septembra 2008 o beli knjigi o zdravstvenih vprašanjih v zvezi s prehrano, prekomerno telesno težo in debelostjo(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o ukrepih za obravnavo bolezni srca in ožilja(13), svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o boju proti raku v razširjeni Evropski uniji(14) in ob upoštevanju svoje izjave z dne 27. aprila 2006 o sladkorni bolezni (15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2008 o vmesnem pregledu Evropskega akcijskega načrta za okolje in zdravje 2004–2010(16),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti(17),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 11. novembra 2010 o demografskih izzivih in medgeneracijski solidarnosti(18) in z dne 8. marca 2011 o zmanjšanju neenakosti na področju zdravja v EU(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2010 o sporočilu Komisije o boju proti raku: evropsko partnerstvo(20)in o beli knjigi Komisije: Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti(21),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2004/513/ES z dne 2. junija 2004 o sklenitvi Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka(22),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o zdravju srca iz leta 2004(23),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2003–2013)(24),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1982/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013)(25),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o inovativnih pristopih h kroničnim boleznim v sistemih javnega zdravstva in zdravstvenega varstva z dne 7. decembra 2010 (26),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o skupnih vrednotah in načelih, na katerih temeljijo evropski zdravstveni sistemi Evropske unije z dne 22. junija 2006 in sklepov Sveta z naslovom „Na poti k sodobnim, odzivnim in vzdržnim zdravstvenim sistemom“ z dne 6. junija 2011(27),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o vlogi EU na področju svetovnega zdravja z dne 10. maja 2010(28),

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije nenalezljive bolezni povzročijo 86 % smrti v Evropi;

B.  ker so štiri najpogostejše nenalezljive bolezni srca in ožilja, dihal, rak in sladkorna bolezen; ker ne smemo prezreti drugih nenalezljivih bolezni;

C.  ker so bolezni srca in ožilja najpogostejši vzrok smrti, zaradi katerega vsakoletno umre več kot 2 milijona ljudi; ker sta koronarna bolezen srca in srčna kap najpogostejši bolezni srca in ožilja, pri čemer povzroči prva več kot tretjino (tj. 741 000), druga pa nekaj več kot četrtino (tj. 508 000) vseh smrti, povezanih z boleznimi srca in ožilja;

D.  ker je rak drugi najpogostejši vzrok smrti in je njegova pogostost med prebivalci 3 do 4 %, med starejšimi prebivalci pa naraste na 10 do 15 %; ker po ocenah v EU vsako leto ugotovijo obolelost za rakom pri približno 2,45 milijona ljudeh in zabeležijo 1,23 milijona smrtnih primerov zaradi te bolezni; ker v Evropi stopnja obolevnosti za rakom med otroci narašča za več kot 1 % letno;

E.  ker v Evropi milijone ljudi prizadenejo kronične bolezni dihal, ki jih je mogoče preprečiti, kot so astma in kronična obstruktivna pljučna bolezen;

F.  ker ni strategije ali pobude za vso EU, ki bi se celovito osredotočala na sladkorno bolezen (tip 1 in tip 2), zaradi katere je po ocenah prizadetih več kot 32 milijonov državljanov EU, podobno število pa jih trpi moteno toleranco na glukozo ter se soočajo z zelo visoko verjetnostjo, da se bo ta razvila v klinično izraženo sladkorno bolezen; ker naj bi do leta 2030 te številke še narasle za 16 % zaradi epidemije debelosti in staranja evropskega prebivalstva ter drugih dejavnikov, ki jih je še treba opredeliti in za katere je potrebnih več raziskav,

G.  ker k večini kroničnih nenalezljivih bolezni skupno prispevajo štirje dejavniki tveganja: uživanje tobaka, neuravnotežena prehrana, uživanje alkohola in pomanjkanje telesne dejavnosti; ker je pomembni peti dejavnik, ki ga je treba obravnavati, izpostavljenost onesnaževalcem okolja;

H.  ker je uživanje tobaka vodilni vzrok smrti, ki bi se jih dalo preprečiti, zaradi katerega umre vsak drugi dolgotrajni uporabnik tobaka;

I.  ker lahko uživanje alkohola, neuravnotežena prehrana, onesnaženo okolje in pomanjkanje telesne dejavnosti znatno prispevajo k tveganju za razvoj nekaterih vrst bolezni srca in ožilja, raka in sladkorne bolezni;

J.  ker se vse bolj priznava, da ima telesna dejavnost pomembno vlogo pri preprečevanju nenalezljivih bolezni;

K.  ker je sedem dejavnikov tveganja za prezgodnjo smrt (visok krvni pritisk, visoka raven holesterola, visok indeks telesne mase, nezadostno uživanje sadja in zelenjave, pomanjkanje telesne vadbe, prekomerno uživanje alkohola, kajenje) povezano z navadami glede prehrane in telesne dejavnosti;

L.  ker je mogoče večino kroničnih nenalezljivih bolezni preprečiti, zlasti z zmanjšanjem glavnih dejavnikov tveganja, kot so kajenje, neuravnotežena prehrana, pomanjkanje telesne dejavnosti, uživanje alkohola, izpostavljenost nekaterim kemičnim snovem, ali z izogibanjem tem dejavnikom; ker učinkovita okoljska politika, skupaj z izvajanjem obstoječe zakonodaje in standardov, nudi velike možnosti za preprečevanje;

M.  ker je treba pri pripravi strategij za preprečevanje in zgodnje odkrivanje upoštevati tudi dodatne faktorje, kot so starost, spol, genska predispozicija ali fiziološko stanje, vključno z debelostjo;

N.  ker ima večina nenalezljivih bolezni enake simptome, kot so kronična bolečina in duševne težave, ki neposredno vplivajo na bolnike in kakovost njihovega življenja, ter bi jih bilo treba obravnavati s skupnim horizontalnim pristopom, kar bi sistemom zdravstvenega varstva omogočalo stroškovno učinkovitejši boj proti tem boleznim;

O.  ker so možnosti za preprečevanje bolezni še vedno premalo izkoriščene, čeprav je bilo dokazano, da strategije za preprečevanje nenalezljivih bolezni, ki zajemajo vse prebivalstvo, dosledno znižajo stroške;

P.  ker se sedaj 97 % izdatkov za zdravstvo porabi za zdravljenje in zgolj 3 % za naložbe v preprečevanje in ker stroški zdravljenja in obvladovanja nenalezljivih bolezni izrazito naraščajo zaradi širše dostopnosti diagnosticiranja in zdravljenja;

Q.  ker Svetovna zdravstvena organizacija meni, da je naraščanje nenalezljivih bolezni preraslo v epidemijo in ocenjuje, da bo do leta 2030 zahtevala 52 milijonov človeških življenj;

R.  ker bodo po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma in harvardske šole za javno zdravstvo (Harvard School of Public Health) nenalezljive bolezni v obdobju od leta 2005 do 2030 povzročile za 25 bilijonov evrov svetovne gospodarske izgube;

S.  ker bi nenalezljive bolezni lahko ovirale strategijo Evropa 2020, ljudi pa prikrajšale za pravico do zdravega in produktivnega življenja;

T.  ker mora imeti EU osrednjo vlogo pri pospeševanju napredka pri reševanju svetovnih zdravstvenih izzivov, skupaj z razvojnimi cilji tisočletja na področju zdravstva in nenalezljivih bolezni, kot je zapisano v sklepih Sveta o vlogi EU na področju svetovnega zdravja;

U.  ker so nekateri dejavniki nenalezljivih bolezni nedvomno povezani s svetovnimi problemi, kot je onesnaževanje okolja, zato bi jih bilo treba obravnavati na svetovni ravni; ker bi lahko druge vidike obravnavali na nacionalni ali regionalni ravni v skladu z načelom subsidiarnosti;

V.  ker prenatalna stanja, vključno z izpostavljenostjo okoljskemu onesnaženju, vse življenje vplivajo na številne vidike zdravja in dobrega počutja, zlasti na verjetnost, da se bodo razvile bolezni dihal, lahko pa prispevajo k obolevnosti za rakom in sladkorno boleznijo;

W.  ker kljub temu, da ljudje v povprečju živijo dlje in bolj zdravo življenje kot prejšnje generacije, se v kontekstu staranja prebivalstva in novega pojava najstarejših starih EU sooča z epidemijo kroničnih bolezni in obolevnostjo za več bolezni ter posledično grožnjo ali povečanim pritiskom na vzdržnost nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva;

X.  ker socialno-gospodarski dejavniki prav tako pomembni za zdravje in ker so tako med državami članicami kot tudi znotraj držav članic neenakosti na področju zdravstva;

Y.  ker bo po ocenah do leta 2020 v Evropi primanjkovalo že milijon zdravstvenih delavcev, kar vključuje zdravnike, medicinske sestre, zobozdravnike, farmacevte in fizioterapevte;

Z.  ker bi bilo treba socialne in okoljske dejavnike jasno opredeliti kot dejavnike zdravja, saj na primer zaradi onesnaženosti zraka v zaprtih prostorih vsako leto umre 1,6 milijona ljudi, zaradi česar je v poglavitna okoljska grožnja zdravju v Evropi in povzroča znatno skrajšanje pričakovane življenjske dobe in zmanjšanje produktivnosti;

AA.  ker so državljani EU zaskrbljeni zaradi možnega vpliva okolja na njihovo zdravje, pri čemer so najbolj zaskrbljeni zaradi možnih učinkov nevarnih kemikalij; ker je na primer onesnaženost s trdimi delci vsako leto povezana z več kot 455. 000 smrtnimi primeri zaradi bolezni srca in dihal v 27 državah članicah;

1.  poziva k odločni politični zavezanosti Komisije in držav članic EU, ki odraža pomembnost in resnost svetovne epidemije nenalezljivih bolezni;

2.  poziva EU, naj zagovarja drzni cilj zmanjšanja umrljivosti zaradi nenalezljivih bolezni, ki jih je mogoče preprečiti, kot je cilj Svetovne zdravstvene organizacije, da se do leta 2025 nacionalne stopnje umrljivosti zmanjšajo za 25 % v primerjavi s stopnjami iz leta 2010;

3.  poziva EU in njene države članice, naj sprejmejo naslednjih pet odločilnih zavez in jih vključijo v politično izjavo, ki bo dana na srečanju OZN na visoki ravni o nenalezljivih boleznih septembra 2011, in sicer:

4.  poziva EU in njene države članice, naj dejavno izvajajo politično izjavo, ki bo dana na srečanju na visoki ravni, kjer bodo sodelovale vse pomembne agencije EU in institucije, da bi obravnavale izzive, povezane z nenalezljivimi boleznimi;

5.  poziva EU in njene države članice, naj okrepijo primarno preprečevanje, raziskave, zgodnje ugotavljanje in obvladovanje štirih najpogostejših nenalezljivih bolezni, tj. bolezni srca in ožilja ter dihal, rak in sladkorna bolezen, ne da bi pri tem zanemarili druge pomembne nenalezljive bolezni, kot so psihične in nevrološke motnje, vključno z alzheimerjevo boleznijo; poudarja, da je pomembno zgodaj prepoznati posameznike, pri katerih je veliko tveganje obolevnosti za tem boleznimi ali smrti zaradi njih, ali ki imajo predispozicijo za te bolezni ali ki trpijo za kroničnimi ali hudimi boleznimi ali dejavniki tveganja, ki poslabšujejo nenalezljive bolezni;

6.  poudarja, da je potreben integriran in celosten pristop, usmerjen na bolnika, za obravnavanje dolgoročnih stanj, ki bo vključeval preprečevanje bolezni in spodbujanje zdravja, zgodnjo diagnozo, spremljanje in izobraževanje, pa tudi javne kampanje za osveščanje o dejavnikih tveganja, obstoječih boleznih in nezdravem načinu življenja (uživanje tobaka, slaba prehrana, pomanjkanje telesne dejavnosti in uživanje alkohola) ter usklajevanje bolnišnične oskrbe in patronažnega varstva;

7.  poziva, naj se preventivne strategije za nenalezljive bolezni izvajajo od zgodnje mladosti; poudarja, da je treba v šolah okrepiti izobraževanje o zdravih navadah glede hrane in telesne dejavnosti; ugotavlja, da bi morala biti na splošno za takšno izobraževalno delo na voljo ustrezna sredstva;

8.  ugotavlja, da bi bilo treba hitro in v celoti izvajati politike, ki obravnavajo vedenjske, socialne, gospodarske in okoljske dejavnike, povezane z nenalezljivimi boleznimi, da bi zagotovili najučinkovitejše odzivanje na te bolezni, hkrati pa bi se povečali kakovost življenja in pravičnost na področju zdravstva;

9.  ugotavlja, da bi morali modele oskrbe kroničnih bolnikov naravnati tako, da bi bolnike obravnavali že v začetnem stadiju nenalezljive bolezni, ne pa šele, ko ta že napreduje v kronično obolenje, pri čemer glavni cilj ni samo obvladovanje bolezni ampak tudi izboljšanje prognoze bolnikov s kronično boleznijo; istočasno poudarja pomembnost paliativne nege;

10.  pozdravlja poudarek, ki so ga predhodna predsedstva EU namenila preprečevanju in nadzoru nenalezljivih boleznimi, pa tudi prednostno nalogo španskega predsedstva o boleznih srca in ožilja ter konferenci o otroških boleznih dihal in o zdravstveni solidarnosti – zmanjšanju zdravstvenih razlik med državami članicami EU med poljskim predsedstvom;

11.  poziva k oblikovanju jasnih protokolov in z dokazi podprtih smernic za štiri najpogostejše nenalezljive bolezni, da bi zagotovili, da bi vsi zdravstveni delavci, tudi specialisti, splošni zdravniki in specializirano negovalno osebje, bolnike ustrezno obravnavali in zdravili;

12.  poudarja, da bi morali na vseh ravneh raziskovati kronične bolezni in se o njih izobraževati, zlasti o štirih najpogostejših nenalezljiv boleznih, ne da bi zanemarili druge pomembne nenalezljive bolezni, o zmanjševanju dejavnikov tveganja, posredovanju na področju javnega zdravja na splošno ter o medsebojnem vplivu med viri onesnaževanja in zdravstvenimi učinki, pri čemer je potrebno multidisciplinarno sodelovanje na področju nenalezljivih bolezni, ob tem pa so raziskave prednostna naloga regij in držav, ki imajo dovolj sredstev;

13.  odločno poziva države članice, naj spoštujejo standarde EU o kakovosti zraka in izvajajo smernice za zrak na prostem in v zaprtih prostorih, ki jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, ter parmsko izjavo in zaveze o tem, da je treba obravnavati učinke podnebnih sprememb na zdravje;

14.  poudarja, da je treba nemudoma učinkovito pregledati direktivo o tobačnih izdelkih;

15.  poudarja, da morajo EU in države članice v vsa zadevna zakonodajna področja in politike, zlasti v njihove politike o okolju, hrani in potrošnikih, še bolj vključiti preprečevanje in zmanjševanje tveganja, da bi uresničile cilje v zvezi z nenalezljivimi boleznimi in premagale izzive na področju javnega zdravstva ter socialne in gospodarske izzive;

16.  priznava, da je na podlagi člena 168 PDEU ukrepanje na področju zdravstvenega varstva v prvi vrsti v pristojnosti držav članic, vendar poudarja, da treba po priporočilu Sveta v sodelovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi, tudi bolniki in zdravstvenimi delavci, oblikovati strategijo EU o kroničnih nenalezljivih boleznih, ki bo v posameznih razdelkih obravnavala štiri najpogostejše nenalezljive boleznih, pri tem pa je treba upoštevati posebnosti spolov;

17.  poziva države članice, naj do leta 2013 oblikujejo nacionalne načrte o nenalezljivih boleznih, zlasti za štiri najpogostejše med njimi, s sredstvi, ki bodo sorazmerna teži bremena nenalezljivih bolezni, ter vzpostavijo mehanizem na visoki svetovni ravni za ukrepanje v zvezi z nenalezljivimi boleznimi;

18.  je seznanjen, da bi lahko izvajanje nacionalnih načrtov o nenalezljivih boleznih, povezano z učinkovitejšim preprečevanjem, ugotavljanjem in omejevanjem nenalezljivih bolezni in dejavnikov tveganja, kot so obstoječe bolezni ter kronične in hude bolezni, znatno zmanjšalo celotno breme nenalezljivih bolezni in tako pozitivno prispevalo k ohranjanju vzdržnosti nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva;

19.  poziva Komisijo, naj stalno spremlja napredek držav članic pri izvajanju nacionalnih načrtov o nenalezljivih boleznih v EU in o njem poroča, zlasti o štirih najpogostejših nenalezljivih boleznih, pri tem pa naj se osredotoči na napredek pri preprečevanju, zgodnjem ugotavljanju, obvladovanju bolezni in raziskavah;

20.  poziva države članice, naj ukrepajo in povečajo število zdravstvenega osebja s strokovnim usposabljanjem in dejansko zaposlitvijo v zdravstvenih sistemih, da se bodo učinkoviteje soočile z bremenom nenalezljivih bolezni;

21.  poudarja potrebo po skladnosti med politično izjavo ZN in aktualnimi ukrepi Sveta EU in Komisije ter po skupnemu pristopu k razmisleku o kroničnih boleznih;

22.  poziva Komisijo, naj preuči in oceni možnosti, da bi razširili pristojnosti Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) na nenalezljive bolezni ter da bi ga uporabili kot center za zbiranje podatkov in razvoj priporočil glede nenalezljivih bolezni, s tem pa bi oblikovalcem politike, znanstvenikom in zdravnikom zagotovili primere najboljše prakse in več znanja o nenalezljivih boleznih;

23.  poudarja, da je treba prednostno uvesti osrednje zbiranje podatkov, da se pridobijo primerljivi podatki, ki bodo omogočili boljše načrtovanje in pripravo priporočil po vsej EU;

24.  poziva k celovitemu pregledu izvajanja politične izjave ZN do leta 2014;

25.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da se bo delegacija na visoki ravni udeležila seje ZN 19. in 20. septembra 2011 in na njej predstavila ambiciozno in usklajeno stališče EU;

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton, vladam in parlamentom držav članic, veleposlaniku EU pri Organizaciji združenih narodov, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov in generalni direktorici Svetovne zdravstvene organizacije.

(1) http://whqlibdoc.who.int/publications/2009/9789241597418_eng.pdf (2) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0004/77575/RC56_eres02.pdf (3) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/64/265&Lang=E (4) http://www.un.org/en/ga/president/65/issues/moscow_declaration_en.pdf (5) http://apps.who.int/gb/ebwha/pdf_files/WHA64/A64_R11-en.pdf (6) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/66/83&Lang=E (7) http://www.who.int/gard/publications/GARD%20Book%202007.pdf (8) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0011/78608/E93618.pdf (9) http://www.iarc.fr/en/media-centre/iarcnews/2011/asturiasdeclaration.php (10) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0009/87462/E89567.pdf (11) UL C 250 E, 25.10.2007, str. 93. (12) UL C 8 E, 14.1.2010, str. 97. (13) UL C 175 E, 10.7.2008, str. 561. (14) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 11. (15) UL C 296 E, 6.12.2006, str. 273. (16) UL C 295 E, 4.12.2009, str. 83. (17) UL L 242 E, 10.9.2002, str. 1. (18) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0400. (19) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0081. (20) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 95. (21) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 115. (22) http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2004:213:0008:0024:EN:PDF (23) www.consilium.europa.eu/uedocs/NewsWord/en/lsa/80729.doc (24) http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2007:301:0003:0013:sl:PDF (25) http://cordis.europa.eu/documents/documentlibrary/90798681SL6.pdf (26) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/118282.pdf (27) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/122395.pdf (28) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/114352.pdf

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o pristopu politike Evropske unije k Svetovni konferenci o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze leta 2012 (WRC-12)

P7_TA(2011)0391 B7-0480/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o pristopu politike Evropske unije k Svetovni konferenci o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze leta 2012 (WRC-12) z dne 6. aprila 2011 (KOM(2011)0180),

–  ob upoštevanju agende Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU) za konferenco WRC-12,

–  ob upoštevanju digitalne agende iz strategije Evropa 2020,

–  ob upoštevanju mnenja Skupine za politiko radijskega spektra o skupnih ciljih politike za Svetovno konferenco o radiokomunikacijah leta 2012,

–  ob upoštevanju svojega stališča o programu za politiko radiofrekvenčnega spektra z dne 11. maja 2011(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za promet, telekomunikacije in energijo z dne 27. maja 2011 o konferenci WRC-12,

–  ob upoštevanju členov 8a(4) in 9(1) Direktive 2009/140/ES z dne 25. novembra 2009 o spremembi Direktive 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve,

–  ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) svojega poslovnika,

A.  ker se bo konferenca leta 2012 zaključila s sprejetjem spremembe Pravilnika o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze,

B.  ker morajo države članice EU zagotoviti, da bodo mednarodni sporazumi, katerih pogodbenice so v okviru Mednarodne telekomunikacijske zveze, skladni z veljavno zakonodajo EU, zlasti z ustreznimi pravili in načeli regulativnega okvira EU o elektronskih komunikacijah,

C.  ker je spekter omejena javna dobrina, ki je nadvse pomembna za vse več sektorjev,

D.  ker so širokopasovne komunikacijske storitve zlasti pomembne za rast in evropsko konkurenčnost na svetovni ravni, kot je poudarjeno v digitalni agendi za Evropo,

E.  ker bo lahko Evropa v celoti izkoristila potencial digitalnega gospodarstva samo, če bo vzpostavila dobro delujoč notranji digitalni trg z enakimi konkurenčnimi pogoji na evropski ravni,

F.  ker je dodatna sprostitev spektra na usklajen način na svetovni in evropski ravni pomembna za zmanjšanje omejitev zmogljivosti mobilnih omrežij ter spodbujanje novih storitev in gospodarske rasti,

G.  ker se glavno vprašanje na tej konferenci nanaša na razpoložljivost radijskega spektra in je zlasti povezano z digitalno dividendo v frekvenčnem pasu 800 MHz,

H.  ker je veliko drugih vprašanj pomembnih za politike EU (informacijska družba, promet, vesoljska politika, Galileo, notranji trg, okolje, avdiovizualna politika, raziskave itd.),

I.  ker se na vsaki svetovni konferenci o radiokomunikacijah oblikuje agenda za naslednjo konferenco,

1.  pozdravlja sporočilo Komisije in se strinja z analizo o tem, kako pomembno bo konferenca WRC-12 vplivala na politike EU;

2.  meni, da mora EU v mednarodnih pogajanjih glede uporabe spektra nastopati enotno, da bo spodbujala svoje interese ter vzpostavila sinergije na svetovni ravni in ekonomijo obsega; zato odločno spodbuja države članice, naj v celoti sprejmejo te usmeritve politike ter jih dejavno spodbujajo in zagovarjajo na konferenci WRC-12; poleg tega meni, da bi morale države članice skupaj s Komisijo tesno uskladiti skupno stališče Unije na podlagi programa za politiko radiofrekvenčnega spektra, dokler Komisija ne bo imela pravice, da v Mednarodni telekomunikacijski zvezi zastopa EU;

3.  opozarja na 25 drugih točk agende konference WRC-12 in na njihov morebiten vpliv na politike in cilje EU;

4.  poziva države članice, naj ohranijo te cilje in naj Pravilnika o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze ne spreminjajo tako, da bi vplivale na njegovo področje uporabe in vsebino; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi spoštovanje načel Pogodbe EU in pravnega reda EU;

5.  meni, da bi morala Komisija državam članicam nuditi tehnično in politično podporo ter jim tako pomagati pri dvostranskih in večstranskih pogajanjih s tretjimi državami ter da bi morala z državami članicami sodelovati pri pogajanjih za sklenitev mednarodnih sporazumov, zlasti sporazumov s sosednjimi tretjimi državami, kjer lahko nastanejo motnje zaradi različnih načrtov dodeljevanja frekvenc;

6.  ponovno poudarja svoje stališče v programu za politiko radiofrekvenčnega spektra in meni, zlasti ob upoštevanju študije Mednarodne telekomunikacijske zveze o sodobnih potrebah mednarodne mobilne telekomunikacije, da je treba za mobilni prenos podatkov dodeliti dovolj ustreznih frekvenc radiofrekvenčnega spektra, in sicer najmanj 1200 MHz do leta 2015, da bi podprli cilje politike Unije in najbolje zadostili vse večjemu povpraševanju po mobilnem prenosu podatkov; poudarja, da bi morali biti vsi novi ukrepi pregledni in ne bi smeli izkrivljati konkurence ali novih udeležencev na trgu telekomunikacij postavljati v slabši položaj;

7.  poziva države članice, naj podprejo Komisijo pri zavzemanju, da se ta pomembna točka vključi v dnevni red za naslednjo Svetovno konferenco o radiokomunikacijah leta 2016; v zvezi s tem ponovno poudarja, da je treba na ravni EU sestaviti pregled sedanje uporabe spektra in njegove učinkovitosti, kakor je predlagano v programu za politiko radiofrekvenčnega spektra;

8.  ponovno poziva države članice in Komisijo, naj izvajajo ambiciozno agendo usklajevanja v skladu s sklepi Mednarodne telekomunikacijske zveze, in poziva Komisijo, naj oceni in preveri, ali je treba sprostiti dodatni frekvenčni pas, pri čemer naj upošteva razvoj radiofrekvenčne tehnologije, tržne izkušnje z novimi storitvami, morebitne prihodnje potrebe prizemne radiodifuzije in pomanjkanje drugih frekvenčnih pasov spektra, primernih za brezžično širokopasovno povezavo, da bi to omogočila, odvisno od sprejetja potrebnih odločitev, do leta 2012 in 2016;

9.  poudarja, da brezžične širokopasovne storitve bistveno prispevajo k okrevanju gospodarstva in gospodarski rasti ter da potrebujemo dovolj frekvenc in učinkovito upravljanje spektra, da bi se lahko odzvali na vse večje povpraševanje po zmogljivosti in pokritosti;

10.  meni, da mora EU zavzeti trdnejše uradno stališče v Mednarodni telekomunikacijski zvezi, če naj ima EU pomembnejšo vlogo v politiki radiofrekvenčnega spektra, in zato odločno podpira ponovno preučitev njenega položaja na naslednji konferenci pooblaščenih predstavnikov Mednarodne telekomunikacijske zveze leta 2014;

11.  poudarja, da morajo države članice med seboj sodelovati in se usklajevati, da bo EU v celoti izkoristila morebitne možnosti inovacij na področju radiofrekvenčnih tehnologij;

12.  poudarja, da mora EU prevzeti vodilno vlogo na področju radiofrekvenčne tehnologije ter postaviti zgled najboljše prakse in kohezije na svetovni ravni;

13.  poudarja, da so naprave, ki uporabljajo radiofrekvenčni spekter, izpostavljene kibernetičnim napadom, in poudarja potrebo po usklajenem pristopu na svetovni ravni za krepitev spletne varnosti;

14.  poziva Komisijo, naj poroča o rezultatih in dosežkih konference WRC-12;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0220.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o Belorusiji: aretacija zagovornika človekovih pravic Alesa Bjaljackega

P7_TA(2011)0392 RC-B7-0496/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Belorusiji, zlasti resolucij z 12. maja 2011(1), 10. marca 2011(2), 20. januarja 2011(3) in 17. decembra 2009(4),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta o Belorusiji, sprejetih 20. junija 2011 na 3101. seji Sveta za zunanje zadeve,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic iz decembra 1998,

–  ob upoštevanju resolucije o svobodi združevanja v Republiki Belorusiji, ki jo je 22. junija 2011 sprejela konferenca mednarodnih nevladnih organizacij pri Svetu Evrope,

–  ob upoštevanju resolucije sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 17. junija 2011, ki obsoja kršitve človekovih pravic pred predsedniškimi volitvami v Belorusiji, med njimi ter po njih in poziva belorusko vlado, naj preneha s preganjanjem opozicijskih voditeljev,

–   ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton 5. avgusta 2011 o aretaciji Alesa Bjaljackega v Belorusiji,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker Belorusijo mednarodne zaveze obvezujejo k spoštovanju načel mednarodnega prava in temeljnih vrednot, tudi demokracije, pravne države ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

B.  ker so zagovornika človekovih pravic Alesa Bjaljackega, vodjo centra za človekove pravice Vjasna in podpredsednika Mednarodne federacije za človekove pravice, najprej zadrževali v centru za pridržanje beloruskega notranjega ministrstva, nato pa ga 4. avgusta 2011 v Minsku aretirali z uradno obtožbo velike davčne utaje („prikrivanje dobička v posebej velikem obsegu“) ter ga 12. avgusta 2011 obtožili v skladu z delom II 243. člena beloruskega kazenskega zakonika; ker mu grozi kazen do petih let „omejitve svobode“ ali treh do sedmih let zapora ter zaplemba premoženja, vključno s prostori, kjer deluje Vjasna;

C.  ker so uslužbenci Urada za državno varnost (KGB) in oddelka za finančne preiskave Odbora za državni nadzor izvedli racijo v zasebnih prostorih Alesa Bjaljackega v Minsku, na njegovem domu v Rakovu in v pisarni Vjasne v Minsku in ker je bil zaplenjen njegov računalnik in drugi dokumenti;

D.  ker je okrožni sodnik v Minsku 16. avgusta 2011 zavrnil prošnjo odvetnika Alesa Bjaljackega za izpustitev zagovornika človekovih pravic proti varščini in ker mu je bil v začetku tedna preiskovalni pripor podaljšan na dva meseca,

E.  ker je aretacija povezana s podrobnostmi o bančnih računih Alesa Bjaljackega, ki so jih beloruskim oblastem razkrile nekatere države članice EU; ker so beloruske oblasti pri pridobivanju teh informacij izkoristile mednarodno sodelovanje v okviru dvostranskega sporazuma o pravni pomoči, uporabile sistem mednarodnih postopkov in sporazumov o finančnih transferjih, namenjenih sledenju teroristom in kriminalcem, da bi v celoti nadzorovale nevladne organizacije civilne družbe in beloruske demokratične opozicije ter da bi diskreditirale pomoč Evropske unije beloruski civilni družbi;

F.  ker so beloruski davčni organi zneske na računih Alesa Bjaljackega razlagali kot osebni dohodek in ga obtožili njihovega prikrivanja;

G.  ker beloruske oblasti na državni ravni sistematično zavračajo registracijo skoraj vseh organizacij za človekove pravice v državi (v zadnjih letih je bila registracija Vjasne zavrnjena kar trikrat); zaradi tega in ker morajo tujo pomoč nevladnim organizacijam v Belorusiji (v primeru Vjasne sredstva omogočajo pomoč žrtvam množičnega zatiranja beloruskega režima po predsedniških volitvah decembra 2010) odobriti beloruske oblasti, so zagovorniki človekovih pravic prisiljeni odpirati račune v sosednjih državah, da lahko zagotovijo učinkovito pomoč predstavnikom neodvisne civilne družbe;

H.  ker zagovornike človekovih pravic in aktiviste dosledno in vsesplošno nadlegujejo; ker so bila pred kratkim objavljena poročila o preganjanju zagovornikov človekovih pravic, novinarjev in aktivistov, ki so se zavzemali za izpustitev Alesa Bjaljackega, med drugim o aretacijah, pridržanjih, zasliševanjih, izrekih denarnih kazni ali zaplembi tiskovnega materiala; ker eden med njimi, Viktor Sazonov, trenutno čaka na sojenje;

I.  ker je primer Alesa Bjaljackega le del v večjem vzorcu dolgotrajnega in stalnega nadlegovanja civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic po predsedniških volitvah decembra 2010, zaradi česar se je občutno poslabšalo stanje na področju človekovih pravic ter civilnih in političnih svoboščin v Belorusiji;

J.  ker je bilo zaradi sodelovanja na mirnih povolilnih demonstracijah 19. decembra 2010 v Minsku pridržanih veliko opozicijskih aktivistov, med njimi tudi nekdanji predsedniški kandidati, novinarji in zagovorniki človekovih pravic, obtoženi so bili „organiziranja množičnih neredov“, izrekli pa so jim neupravičeno stroge kazni do sedmih let v kazenski koloniji z visoko ali srednjo stopnjo varovanja; ker so nekatere med njimi menda fizično in psihično mučili, niso jim zagotovili ustrezne pravne in medicinske pomoči ali so jih po večji operaciji brez ustrezne zdravstvene rehabilitacije poslali nazaj v zapor;

1.  je globoko zaskrbljen zaradi vse slabšega položaja zagovornikov človekovih pravic v Belorusiji; ostro obsoja nedavno aretacijo vodje centra za človekove pravice Vjasna Alesa Bjaljackega in obtožbe proti njemu ter to, da beloruske oblasti ne spoštujejo temeljnih pravic do svobode združevanja in izražanja;

2.  obžaluje, da beloruske oblasti dosledno zavračajo podelitev pravnega statusa neodvisnim organizacijam za človekove pravice v državi, zaradi česar te ne morejo delovati, saj oblasti uvajajo represivne zakone, da bi ustavile tovrstne dejavnosti, nato pa z grožnjo kazenskih sankcij zastrašujejo zagovornike človekovih pravic;

3.  glede na to in glede na neprimerljivo zatrtje beloruske civilne družbe po predsedniških volitvah decembra 2010 meni, da je kazenska zadeva proti Alesu Bjaljackemu politično motivirana in namenjena oviranju njegovega legitimnega dela kot zagovornika človekovih pravic;

4.  poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi Alesa Bjaljackega iz pripora in k takojšnji opustitvi preiskave in vseh obtožb proti njemu;

5.  obsoja ukrepe proti centru za človekove pravice Vjasna ter poziva beloruske oblasti, naj prenehajo z vsemi oblikami nadlegovanja Alesa Bjaljackega, Vjasne in njenega osebja ter vseh drugih zagovornikov človekovih pravic in organizacij civilne družbe v državi ter naj spoštujejo načela pravne države;

6.  poziva beloruske oblasti, naj razveljavijo člen 193(1) beloruskega kazenskega zakonika, ki prepoveduje organizacijo dejavnosti neregistriranih javnih združenj ali sodelovanje pri njih, saj je ta določba v nasprotju z mednarodnimi standardi o svobodi združevanja ter pomeni, da Belorusija krši svoje obveznosti pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter Združenih narodih;

7.  poudarja, da pravna pomoč med državami članicami EU in Belorusijo ne bi smela postati orodje političnega preganjanja in represije;

8.  obžaluje, da beloruske oblasti namenoma zlorabljajo in izkoriščajo belorusko pravo ter dvostranske in mednarodne mehanizme;

9.  poziva beloruske oblasti, naj spoštujejo vse določbe deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic ter naj zagotovijo spoštovanje demokratičnih načel, človekovih pravic in temeljnih svoboščin v vseh okoliščinah v skladu s splošno deklaracijo o človekovih pravicah ter mednarodnimi in regionalnimi instrumenti za človekove pravice, ki jih je ratificirala Belorusija,

10.  poziva beloruske oblasti, naj spremenijo belorusko zakonodajo, zlasti glede svobode združevanja in svobode izražanja in jo uskladijo z mednarodnimi standardi, ta čas pa naj se izogibajo novim zlorabam prava;

11.  poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico, naj okrepijo pritisk na beloruske oblasti, naj še razširijo seznam o prepovedi izdajanja vizumov ter zamrznitvi premoženja in nanj uvrstijo vse, ki sodelujejo pri aretaciji in pregonu Alesa Bjaljackega;

12.  poudarja, da mora Evropska unija glede na nenehno in neprimerljivo zatiranje opozicije in civilne družbe v Belorusiji podpirati krepitev demokracije v tej državi in poiskati nove načine za pomoč beloruski civilni družbi ter neodvisnim medijem pri krepitvi ozaveščenosti javnosti;

13.  poziva, naj vrh vzhodnega partnerstva, ki bo potekal 28. in 29. septembra 2011 v Varšavi, okrepi pomoč beloruski demokratični opoziciji in organizacijam civilne družbe ter učinkovito sodeluje z njimi, da bi spodbudili in okrepili prizadevanja za zaščito demokracije;

14.  poziva beloruske oblasti, naj vsem političnim zapornikom zagotovijo primerno pravno in medicinsko pomoč in naj jih nemudoma in brezpogojno izpustijo, jih oprostijo vseh obtožb in jim v celoti vrnejo civilne pravice;

15.  poudarja, da mora za morebitno sodelovanje Evropske unije z Belorusijo veljati strogo pogojevanje, sodelovanje pa mora biti odvisno od zaveze Belorusije, da bo spoštovala demokratične standarde, človekove pravice in pravno državo, kot določa skupna izjava praškega srečanja na vrhu o vzhodnem partnerstvu 7. maja 2009, ki jo je podpisala tudi Belorusija;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, parlamentarnima skupščinama Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Sveta Evrope ter vladi in parlamentu Belorusije.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0244. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0099. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0022. (4) UL C 286 E, 22.10.2010, str. 16.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o Sudanu: razmere v Južnem Kordofanu in izbruh nasilja v zvezni državi Modri Nil

P7_TA(2011)0393 RC-B7-0501/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Sudanu,

–  ob upoštevanju celovitega mirovnega sporazuma, podpisanega dne 9. januarja 2005,

–  ob upoštevanju izjave Afriške unije z dne 31. januarja 2011,

–  ob upoštevanju izjave EU in njenih držav članic z dne 9. julija 2011 o neodvisnosti Republike Južni Sudan,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton z dne 6. septembra 2011 o izbruhu spopadov v državi Modri Nil ter izjave z dne 26. avgusta 2011 o razmerah v Južnem Kordofanu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 20. junija 2011,

–  ob upoštevanju izjave komisarke Georgieve z dne 26. avgusta 2011 o dostopu humanitarne pomoči do Južnega Kordofana,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega parlamenta Jerzyja Buzeka z dne 21. junija 2011 o razmerah v pokrajini Abyei in v Južnem Kordofanu,

–  ob upoštevanju izjave Afriške unije z dne 20. avgusta 2011 glede sporazuma med sudansko vlado in vlado Južnega Sudana o misiji za podporo mejnega nadzora,

–  ob upoštevanju predhodnega poročila Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice iz avgusta 2011 o kršitvah mednarodnega prava na področju človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava v Južnem Kordofanu med 5. in 30. junijem 2011,

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o politični in varnostni ureditvi v zveznih državah Modri Nil in Južni Kordofan, podpisanega 28. junija 2011,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna z dne 2. septembra 2011, v kateri poziva k ustavitvi spopadov v zveznih državah Južni Kordofan in Modri Nil,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker so razmere v Južnem Kordofanu še vedno napete, saj se nadaljujejo spopadi med sudanskimi oboroženimi silami in sudanskim ljudskim osvobodilnim gibanjem (SPLMNorth), do novih spopadov pa prihaja tudi v zvezni državi Modri Nil;

B.  ker so posledice oboroženega spopada med sudanskimi oboroženimi silami in sudanskim ljudskim osvobodilnim gibanjem v Južnem Kordofanu številni mrtvi in na tisoče razseljenih ljudi, ki so se zatekli v sosednje države,

C.  ker je predsednik Al Bašir 23. avgusta 2011 enostransko razglasil dvotedensko premirje v Južnem Kordofanu, hkrati pa naznanil, da nobeni tuji organizaciji ne bo dovoljeno delovanje v tej regiji,

D.  ker je predsednik Al Bašir 2. septembra 2011 objavil razveljavitev začasne ustave zvezne države Modri Nil in uvedbo izrednega stanja po krvavih spopadih med sudansko vojsko in silami s tega območja, ki so povezane z Južnim Sudanom, kar je povzročilo dodatno razseljevanje tisočev prebivalcev,

E.  ker napadi na civiliste v Južnem Kordofanu vključujejo samovoljne in zunajsodne usmrtitve, večinoma domnevnih podpornikov sudanskega ljudskega osvobodilnega gibanja, samovoljne aretacije in pridržanja (pri čemer se poraja skrb, da so pridržani morda izpostavljeni mučenju ter drugim oblikam nečloveškega in ponižujočega ravnanja), hišne preiskave, katerih cilj naj bi bili pripadniki ljudstva Nuba, prisilna izginotja, uničevanje cerkva in plenjenje,

F.  ker je po ocenah zaradi nedavnih spopadov več kot 200.000 ljudi razseljenih ali hudo prizadetih, 5000 ljudi pa je pred spopadi zbežalo v Južni Sudan (zvezna država Unity); ker bi se lahko to število v prihodnjih mesecih ob nadaljevanju spopadov v tej regiji močno povišalo,

G.  ker sudanske oborožene sile kljub premirju neselektivno bombardirajo civilna območja v gorski regiji Nuba v Južnem Kordofanu in preprečujejo dostavo pomoči razseljenim ljudem,

H.  ker humanitarne agencije vse od izbruha spopadov v juniju ne morejo dobiti dovoljenja za delo v Južnem Kordofanu in ker niso bile opravljene ocene potreb; ker je sudanska vlada po razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana zavrnila zahtevo Združenih narodov po ohranitvi mirovnih sil v Južnem Kordofanu, Modrem Nilu in pokrajini Abyei,

I.  ker naj bi varnostne sile Južnega Sudana posegale v delo humanitarnih organizacij, med drugim z zasegi vozil, fizičnimi napadi na humanitarne delavce in napadi na komplekse mednarodnih organizacij, vključno z OZN, njihovim uradnikom pa preprečujejo dostop do številnih predelov Južnega Kordofana ter jim onemogočajo preiskovanje in izvedbo misije za neodvisno oceno na terenu,

J.  ker velikemu delu prebivalstva v tej regiji še vedno primanjkuje hrane, to stanje pa se je še poslabšalo zaradi spopadov, naraščajočih cen blaga in lakote v državah Afriškega roga,

K.  ker je Komisija v letu 2011 dodelila 100 milijonov EUR, od tega 11 milijonov EUR za prehodna območja, vendar je mednarodni poziv za Južni Sudan še vedno financiran zgolj 37-odstotno,

L.  ker je bil dosežen le boren napredek pri celostnem mirovnem sporazumu, zlasti v pogajanjih o vprašanjih, kot so delitev prihodkov od nafte, razmejitev, državljanstvo, delitev dolgov in sredstev ter referendumi v Južnem Kordofanu, Modrem Nilu in pokrajini Abyei,

M.  ker so razmere v Darfurju še vedno zelo skrb zbujajoče, saj misija OZN v Darfurju poroča o nadlegovanju, ugrabitvah in splošnih varnostnih grožnjah s strani centralne rezervistične policije v taboriščih za notranje razseljene osebe;

1.  obžaluje izgubo življenj, nasilje, kršitve človekovih pravic in pomanjkljiv dostop humanitarne pomoči v zveznih državah Južni Kordofan in Modri Nil; ostro obsoja vdor sudanskih oboroženih sil v zvezni državi Južni Kordofan in Modri Nil; poziva vse strani, naj takoj ustavijo spopade in si prizadevajo za politično rešitev na podlagi sporazuma z dne 28. junija 2011; nadalje poziva k preklicu izrednih razmer v zvezni državi Modri Nil;

2.  opominja vse strani na njihovo obveznost spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava in prava na področju človekovih pravic; zlasti zahteva ustavitev usmerjenih samovoljnih in zunajsodnih usmrtitev, samovoljnih aretacij in pridržanj, mučenja, prisilnih izginotij in plenjenja; od Sudana zahteva tudi ustavitev neselektivnih zračnih napadov ter poudarja, da bi morali z neodvisno preiskavo Združenih narodov zagotoviti, da bodo osumljeni storilci vsakršnih kršitev odgovarjali za svoja dejanja;

3.  pozdravlja dogovor s posredovanjem Afriške unije z dne 8. septembra 2011, v katerem sta se obe strani dogovorili o umiku svojih oboroženih sil iz sporne pokrajine Abyei; Sudan in Južni Sudan poziva, naj spoštujeta vse določbe celovitega mirovnega sporazuma iz leta 2005, da bi omogočili vzpostavitev trajnega miru, ohranili pravico ljudi do samoodločanja, spoštovali določene meje in nazadnje tlakovali pot do sprave med državama; znova izraža zavezanost EU za sodelovanje s Sudanom in Južnim Sudanom pri spodbujanju demokratičnega vodenja in spoštovanja človekovih pravic vseh Sudancev;

4.  od vseh strani zahteva, naj humanitarnim organizacijam nemudoma omogočijo neoviran dostop do pomoči potrebnih brez ustrahovanja in nasilja; odločno poudarja obvezno zaščito civilistov in humanitarnih delavcev; je zaskrbljen nad dejstvom, da smejo humanitarno pomoč razdeljevati le organi pod nadzorom vlade in lokalni prostovoljni delavci, medtem pa usihajo zaloge in dobavne verige najosnovnejših dobrin;

5.  je zaskrbljen zaradi poročil o vladnih poskusih, da bi razseljene ljudi prisilili v vrnitev na območja, kjer je ogroženo njihovo življenje in niso varni; poziva k spoštovanju pravic notranje razseljenih oseb;

6.  poziva Komisijo, države članice EU in mednarodno skupnost, naj izpolnijo svoje zaveze o finančni pomoči tej regiji, zlasti pa se naj posvetijo reševanju hudega pomanjkanja pomoči v hrani, zavetišč in varovanja; poziva k resni obravnavi stanja v preskrbi s hrano in k sprejetju ukrepov, če bi se to stanje poslabšalo; meni, da lahko v tej regiji vsak hip izbruhne nova obsežna humanitarna kriza in da bo za njeno preprečitev morda potrebna dodatna pomoč;

7.  poziva mednarodno skupnost, naj podpre prizadevanja Afriške unije in njene izvedbene skupine za Sudan na visoki ravni, ki jo vodi Thabo Mbeki, ob udeležbi Arabske lige, da bi pospešila pogajanja med podpisniki celovitega mirovnega sporazuma, ter prizadevanja posebnega predstavnika generalnega sekretarja OZN za Sudan;

8.  je globoko zaskrbljen zaradi poročil o povečani uporabi protipehotnih min v tej regiji; znova poudarja svoje odločno nasprotovanje uporabi min in zahteva takojšnjo ustavitev takih dejavnosti;

9.  poziva Afriško unijo, naj okrepi sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi razširila ozaveščenost o človekovih pravicah v vsej Afriki ter podprla njihovo spoštovanje; zahteva končanje nekaznovanosti za vse zločine, storjene med vojno v Sudanu, in upa, da bo se bo v Haagu kmalu začelo sojenje Omarju Al Baširju kot nujen korak pri ponovni vzpostavitvi pravičnosti, pravne države in zadoščenja za žrtve;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Varnostnemu svetu in generalnemu sekretarju ZN, posebnemu predstavniku EU v Južnem Sudanu, vladi Sudana, vladi Južnega Sudana, institucijam Afriške unije in predsedniku njene skupine za Sudan na visoki ravni, Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU ter vladam držav članic EU.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o Eritreji: primer Dawita Isaaka

P7_TA(2011)0394 RC-B7-0505/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 2, 3, 6(3) in 21(2)(a) in (b) Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, katere pogodbenica je Eritreja, zlasti njenih členov 6, 7 in 9,

–  ob upoštevanju člena 9 sporazuma o partnerstvu med AKP in EU, kot je bil spremenjen leta 2005 (cotonoujski sporazum), katerega podpisnica je Eritreja,

–  ob upoštevanju izjave predsedstva Sveta o političnih zapornikih v Eritreji z dne 22. septembra 2008; in izjav Sveta in Komisije o Eritreji ter stanju človekovih pravic, ki so prvi sledili,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o Eritreji, zlasti tistih v zvezi s človekovimi pravicami in primerom Dawita Isaaka,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi slabšanja stanja človekovih pravic v Eritreji in očitnega pomanjkanja sodelovanja eritrejskih oblasti kljub večkratnim pozivom Evropske unije in mednarodnih organizacij za človekove pravice;

B.  ker je EU odločno in jasno zavezana varstvu človekovih pravic kot temeljni vrednoti in ker svoboda tiska in svoboda govora sodita med splošne in bistvene pravice;

C.  ker je pravna država načelo, ki ne sme nikoli biti ogroženo;

D.  ker je na tisoče Eritrejcev zaprtih brez obtožnice in pravičnega sojenja in ne morejo dostopati do svojih odvetnikov ali družin, med njimi pa so tudi nekdanji člani vladajoče stranke na visokih položajih, ki so leta 2001 javno kritizirali predsednika Isaiasa Afeverkija;

E.  ker je deset neodvisnih novinarjev že od septembra 2001 priprtih v Asmari, med njimi švedski državljan Dawit Isaak, ki mu ni bilo sojeno za noben zločin, eritejske oblasti pa so zavrnile kakršen koli komentar glede njegove usode;

F.  ker bo 23. septembra 2011 minilo deset let, odkar je Dawit Isaak, ki je nekdaj poročal za neodvisni časopis v Eritreji, v zaporu brez obtožnice, sojenja ali zakonitega zaslišanja, in ker se mednarodno obravnava kot zapornik vesti;

G.  ker je v pravnem mnenju, ki je bilo septembra 2010 predloženo predsedniku Evropskega parlamenta, poudarjeno, da ima EU pravno in moralno obveznost zaščititi svoje državljane v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice in sodno prakso Evropskega sodišča;

H.  je pretresen, ker je eritrejska vlada večkrat zavrnila zagotovitev kakršnih koli informacij o stanju zapornikov, vključno s krajem njihovega zaprtja in o tem, ali so še vedno živi;

I.  ker je v skladu s poročili nekdanjih zaporniških paznikov več kot polovica uradnikov in novinarjev, zaprtih leta 2001, mrtvih,

J.  ker je EU pomembna partnerica Eritreje pri razvojni pomoči in podpori,

1.  izraža zaskrbljenost glede obžalovanja vrednih razmer na področju človekovih pravic v Eritreji; zlasti pomanjkanja svobode izražanja in nadaljnjega zapiranja političnih zapornikov, ki so pridržani v nasprotju z načeli pravne države in eritrejske ustave;

2.  obžaluje, da Dawit Isaak še ni bil izpuščen in da je moral deset let preživeti kot zapornik vesti; se boji za njegovo življenje zaradi dobro znanih težkih razmer v eritrejskih zaporih in nedostopnosti potrebnega zdravstvenega varstva;

3.  poziva eritrejske oblasti, naj v skladu s splošno deklaracijo o človekovih pravicah nemudoma izpustijo Dawita Isaaka in nekdanje visoke uradnike,

4.  poziva eritrejske oblasti, naj odpravijo prepoved neodvisnih medijev v tej državi in takoj izpustijo neodvisne novinarje in vse ostale, ki so bili zaprti samo zato, ker so uveljavljali svojo pravico do svobodnega izražanja,

5.  ponovno poziva Eritrejo, naj nemudoma izpusti vse politične zapornike, vključno z Dawitom Isaakom; zahteva, da tem in drugim zapornikom nemudoma nudi pravno in zdravniško pomoč, če jih ni mogoče takoj izpustiti; poleg tega zahteva, da se predstavnikom EU ali držav članic EU omogoči dostop do Dawita Isaaka, da se ugotovijo njegove potrebe po zdravstvenem varstvu in drugi podpori;

6.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico za skupno zunanjo in varnostno politiko, naj okrepi prizadevanja EU in njenih držav članic za izpustitev Dawita Isaaka;

7.  poziva Svet, naj dejavneje uporablja mehanizme dialoga, povezane s programom razvojne pomoči EU za Eritrejo, da se nemudoma najdejo rešitve, ki bi lahko pripomogle k osvoboditvi političnih zapornikov in k bolj demokratičnemu upravljanju te države; v zvezi s tem poziva Svet, naj zagotovi, da razvojna pomoč EU ne bo koristila eritrejski vladi, ampak bo namenjena le potrebam eritrejskega prebivalstva;

8.  poziva Afriško unijo kot partnerico EU z izraženo izrecno zavezo splošnim vrednotam demokracije in človekovih pravic, da okrepi svoje dejavnosti glede obžalovanja vrednih razmer v Eritreji in sodeluje z EU, da se zagotovi izpustitev Dawita Isaaka in drugih političnih zapornikov;

9.  z zanimanjem spremlja sodni postopek pritožbe habeas corpus v zadevi Dawita Isaaka, ki so jo na eritrejskem vrhovnem sodišču julija 2001 vložili evropski pravniki;

10.  ponovno ponavlja zahtevo po eritrejski nacionalni konferenci, ki bo združila vodje različnih političnih strank in predstavnike civilne družbe, da se najde rešitev sedanje krize in država pripelje na pot k demokraciji, političnemu pluralizmu in trajnostnemu razvoju;

11.  odločno poudarja, da so opisane zadeve resne in nujne;

12.  izraža iskreno podporo in sočustvovanje družinam teh političnih zapornikov;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Evropske Komisije, Svetu, Komisiji, parlamentom in vladam držav članic, parlamentu in vladi Eritreje, Vseafriškemu parlamentu, Skupnemu trgu vzhodne in južne Afrike, Medvladni agenciji za razvoj, sopredsednikoma Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU in Afriški uniji.

Izjava Evropskega parlamenta z dne 15. septembra 2011 o epilepsiji

P7_TA(2011)0395 P7_DCL(2011)0022

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 123 Poslovnika,

A.  ker je epilepsija najpogostejša huda motnja delovanja možganov,

B.  ker ima 6 000 000 ljudi v Evropi epilepsijo in je vsako leto ugotovljenih 300 000 novih primerov,

C.   ker ob primernem zdravljenju do 70 % epileptikov ne bi imelo napadov in ker 40 % epileptikov v Evropi ne prejema tovrstnega zdravljenja,

D.   ker ima 40 % epileptičnih otrok težave v šoli,

E.  ker je stopnja brezposelnosti med epileptiki v Evropi visoka,

F.  ker so epileptiki izpostavljeni stigmatizaciji in predsodkom,

G.   ker epilepsija škoduje zdravju, obenem pa negativno vpliva na vse vidike življenja in je lahko za posameznike in družine fizično, psihološko in socialno breme,

1.  poziva Komisijo in Svet, naj:

2.  poziva države članice, naj sprejmejo ustrezno zakonodajo za zaščito pravic vseh epileptikov;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov(1) posreduje Komisiji in parlamentom držav članic.

(1) Seznam podpisnikov je objavljen v Prilogi 1 k zapisniku z dne 15. septembra 2011 (P7_PV(2011)09-15(ANN1)).