Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav (2011/2109(INI))

P7_TA(2011)0507 A7-0368/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je začel veljati 1. julija 2002,

–  ob upoštevanju Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki je začela veljati 12. januarja 1951,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Mednarodnem kazenskem sodišču, zlasti tistih z dne 19. novembra 1998(1), 18. januarja 2001(2), 28. februarja 2002(3), 26. septembra 2002(4) in 19. maja 2010(5),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu, od katerih je zadnja z dne 16. decembra 2010(6),

–  ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2003/444/SZVP z dne 16. junija 2003 o Mednarodnem kazenskem sodišču(7),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2011/168/SZVP z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču(8),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta z dne 4. februarja 2004 in akcijskega načrta o spremljanju izvajanja Sklepa o Mednarodnem kazenskem sodišču z dne 12. julija 2011,

–  ob upoštevanju sporazuma med Mednarodnim kazenskim sodiščem in Evropsko unijo o sodelovanju in pomoči(9),

–  ob upoštevanju evropske varnostne strategije iz leta 2003 z naslovom „Varna Evropa v boljšem svetu“, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003,

–  ob upoštevanju stockholmskega programa za obdobje 2010–2014 z naslovom „Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“ (december 2009)(10) in akcijskega načrta za uresničevanje stockholmskega programa (april 2010, (KOM(2010)0171)),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2002/494/PNZ z dne 13. junija 2002 o vzpostavitvi evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva(11), in Sklepa Sveta 2003/335/PNZ z dne 8. maja 2003 o preiskavi in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih zločinov(12),

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta ZN 1593 (2005) o Sudanu/Darfurju in 1970 (2011) o Libiji,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0368/2011),

A.  ker so pravičnost, pravna država in boj proti nekaznovanju stebri trajnostnega miru, saj zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine;

B.  ker je septembra 2011 Rimski statut ratificirala 117. država, vendar mora prizadevanje za to, da bi ga ratificirale vse države, ostati glavni cilj;

C.  ker univerzalni značaj pravosodja pomeni njegovo enotno uporabo brez izjem in dvojnih meril; ker osebe, odgovorne za genocid, zločine proti človeštvu, zunajsodne usmrtitve, vojne zločine, mučenje, množična posilstva ali prisilna izginotja, ne smejo nikjer na svetu najti varnega zatočišča,

D.  ker mora biti pravosodje nepogrešljiv element pri podpiranju prizadevanj za mir in reševanje sporov;

E.  ker je ohranjanje neodvisnosti Mednarodnega kazenskega sodišča osrednjega pomena ne le za zagotavljanje njegove popolne učinkovitosti, temveč tudi za spodbujanje univerzalnosti Rimskega statuta;

F.  ker je Mednarodno kazensko sodišče prvo stalno mednarodno sodno telo, ki lahko sodi posameznikom za genocid, zločine proti človeštvu in vojne zločine ter tako odločilno prispeva k spoštovanju človekovih pravic in mednarodnemu pravu z bojem proti nekaznovanju, igra pomembno vlogo pri odvračanju od kršitev ter jasno sporoča, da je nekaznovanje teh zločinov nedopustno;

G.  ker je zasledovanje „interesa pravičnosti“ ne glede na politične pomisleke (člen 53 Rimskega statuta) temeljno načelo sodišča; ker Mednarodno kazensko sodišče pomembno prispeva h krepitvi mednarodne pravičnosti in s tem k varnosti, pravičnosti in pravni državi, ohranjanju miru in krepitvi mednarodne varnosti;

H.  ker je Mednarodno kazensko sodišče pristojno za kazniva dejanja, storjena po začetku veljavnosti Rimskega statuta 1. julija 2002;

I.  ker v skladu s preambulo Rimskega statuta ter z načelom dopolnjevanja Mednarodno kazensko sodišče ukrepa le v primerih, ko nacionalna sodišča ne morejo ali ne želijo izvajati verodostojnih sojenj, zato so države pogodbenice še vedno prvenstveno odgovorne za pregon vojnih zločinov, zločinov zoper človeštvo in genocida; ker je sodelovanje med državami pogodbenicami Rimskega statuta in sodelovanje z regionalnimi organizacijami izjemnega pomena, zlasti kadar je ogrožena sodna pristojnost sodišča;

J.  ker Mednarodno kazensko sodišče s svojo politiko „pozitivnega dopolnjevanja“ podpira nacionalna sodišča pri preiskovanju in sodnem pregonu vojnih zločinov;

K.  ker Mednarodno kazensko sodišče trenutno izvaja preiskave v sedmih državah (Uganda, Demokratična republika Kongo, regija Darfur v Sudanu, Centralnoafriška republika, Kenija, Libija in Slonokoščena obala) in je javno objavilo, da preučuje informacije o domnevnih kaznivih dejanjih, zagrešenih v več drugih državah; ker je dva primera (Darfur in Libija) sodišču predložil Varnostni svet Združenih narodov, tri primere (Uganda, Demokratična republika Kongo in Centralnoafriška republika) so mu predložile države pogodbenice same, v dveh primerih (Kenija in Slonokoščena obala) pa je tožilec začel postopek na lastno pobudo;

L.  ker je večina od sedemnajstih nalogov za prijetje, ki jih je izdalo Mednarodno kazensko sodišče, tudi za Josepha Konyja in druge voditelje Gospodove odporniške vojske v severni Ugandi, Bosca Ntagando v Demokratični republiki Kongo, Ahmeda Mohameda Haruna, Alija Mohameda Ali Abdelrahmana in predsednika Omarja Hasana Ahmada al Baširja v Sudanu ter Saifa al-Islama Gadafija in Abdulaha Al-Senusija v Libiji, še vedno neizvršenih;

M.  ker so pošteno sojenje, predpisan postopek in pravice žrtev temeljna načela sistema Rimskega statuta;

N.  ker je cilj sodišča vsestransko zagotavljanje pravic žrtev in prizadetih skupnosti ter poprava škode, med drugim s sodelovanjem, zaščito, pravnim zastopanjem in ozaveščanjem;

O.  ker sodišče pričam na podlagi struktur za varstvo prič omogoča sodelovanje v postopkih pred sodiščem;

P.  ker je Mednarodno kazensko sodišče zaradi sistema odškodnin žrtvam zločinov v sodni pristojnosti tega sodišča edinstvena sodna institucija na mednarodni ravni;

Q.  ker je uspešnost odškodninskih postopkov, ki so se začeli leta 2011, odvisna od prostovoljnih prispevkov donatorjev ter od pobiranja glob in zaplemb premoženja obsojenih oseb;

R.  ker mora sodišče obravnavati hitro rastoče število preiskav, primerov in predhodnih preiskav, medtem ko si nekatere države pogodbenice Rimskega statuta prizadevajo, da bi njegov proračun ostal nespremenjen ali se celo zmanjšal;

S.  ker so EU in njene države članice tesne zaveznice sodišča že od njegove ustanovitve, mu zagotavljajo politično, diplomatsko, finančno in logistično podporo, vključno s spodbujanjem vsesplošne uporabe Rimskega statuta in ohranjanjem njegove celovitosti, in varujejo ter krepijo njegovo neodvisnost;

T.  ker se je mogoče proti nekaznovanju boriti le, če bodo vse države pogodbenice v celoti sodelovale z Mednarodnim kazenskim sodiščem in če bodo tudi države, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, pomagale sodišču;

Potreba po okrepitvi podpore sodišču s političnimi in diplomatskimi ukrepi

1.  ponovno poudarja svojo polno podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču, Rimskemu statutu in sistemu mednarodnega kazenskega prava, katerih glavni cilj je boj proti nekaznovanju genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu;

2.  znova poudarja, da v celoti podpira urad tožilca, njegovo pristojnost, da sproži postopek na lastno pobudo, in napredek pri sprožanju novih preiskav;

3.  poziva države pogodbenice in države, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, naj ne izvajajo političnega pritiska na sodišče, da bi to ohranilo svojo neodvisnost ter zagotovilo pravičnost na podlagi prava, ne pa političnih motivov;

4.  poudarja pomembnost načela univerzalnosti ter poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, države članice EU in Komisijo, naj si še naprej odločno prizadevajo za spodbujanje vseh držav po svetu k ratifikaciji Rimskega statuta, sporazuma o privilegijih in imunitetah Mednarodnega kazenskega sodišča ter nacionalnih izvedbenih predpisov;

5.  pozdravlja dejstvo, da so EU in večina držav članic na konferenci v Kampali dale posebne obljube, in priporoča, naj jih pravočasno izpolnijo in o tem poročajo na naslednji skupščini držav pogodbenic, ki bo predvidoma potekala od 12. do 21. decembra 2011 v New Yorku;

6.  pozdravlja sprejetje sprememb Rimskega statuta, med drugim o kaznivem dejanju agresije, in poziva vse države članice EU k njihovi ratifikaciji in vključitvi v nacionalno zakonodajo;

7.  pozdravlja pregled skupnega stališča EU o Mednarodnem kazenskem sodišču s sprejetjem sklepa 21. marca 2011; ugotavlja, da novi sklep upošteva izzive, s katerimi se sooča sodišče, in poudarja, da je dobra osnova za podporo EU in njenih držav članic sodišču pri spopadanju z njimi;

8.  pozdravlja revidirani akcijski načrt EU z dne 12. julija 2011 o spremljanju izvajanja sklepa o Mednarodnem kazenskem sodišču, v katerem so izraženi učinkoviti in konkretni ukrepi, s katerimi bo EU v prihodnosti povečala svojo podporo sodišču, in spodbuja predsedstvo Sveta, naj skupaj s Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in državami članicami uvrsti izvajanje akcijskega načrta med prednostne naloge;

9.  poudarja, da je popolno in pravočasno sodelovanje med državami pogodbenicami, vključno z državami članicami EU, in sodiščem še naprej bistvenega pomena za učinkovitost in uspešnost mednarodnega kazenskega pravosodnega sistema;

10.  poziva EU in države članice, naj pravočasno izpolnijo vse zahteve sodišča za podporo in sodelovanje, da bi med drugim zagotovili izvršitev nerešenih nalogov za prijetje in informacije, pri čemer so tu vključene tudi zahteve za pomoč pri ugotavljanju, zamrznitvi in zaplembi finančnega premoženja osumljencev;

11.  poziva vse države članice EU, ki tega še niso storile, naj sprejmejo nacionalno zakonodajo o sodelovanju in z Mednarodnim kazenskim sodiščem sklenejo okvirne sporazume o izvrševanju kazenskih sankcij, ki jih izreče sodišče, in o vprašanjih preiskovanja, zbiranja dokazov, iskanja, zaščite in preselitev prič, prijetja, izročitev, pridržanja in sprejema obtoženih oseb, ki so bile izpuščene proti varščini, in zaprtja obsojenih oseb; poziva države članice k medsebojnemu sodelovanju v okviru policijskih, pravosodnih in drugih ustreznih mehanizmov za zagotavljanje ustrezne podpore Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

12.  spodbuja države članice EU, naj spremenijo člen 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da bi na seznam kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti EU, dodale kazniva dejanja v sodni pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča; natančneje povedano, spodbuja države članice EU, naj na EU prenesejo pristojnosti na področju ugotavljanja in zaplembe premoženja oseb, ki so obtožene pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, tudi če sodni postopek uvede Mednarodno kazensko sodišče; poziva države članice EU, naj sodelujejo pri izmenjavi ustreznih informacij med obstoječimi uradi za odvzem premoženjske koristi in v okviru Camdenske meddržavne mreže uradov za odvzem premoženjske koristi (CARIN);

13.  poziva države članice EU, naj določbe Rimskega statuta in sporazuma o privilegijih in imunitetah Mednarodnega kazenskega sodišča v celoti vključijo v nacionalno zakonodajo;

14.  pozdravlja sprejetje sprememb Rimskega statuta, povezanih s kaznivim dejanjem agresije, na revizijski konferenci v Kampali in poziva države članice EU k njihovi ratifikaciji in vključitvi v nacionalno zakonodajo; priporoča, da si je zavoljo krepitve univerzalnosti Rimskega statuta treba s skupnimi močmi prizadevati za natančnejšo opredelitev zadevnih kaznivih dejanj agresije, ki pomenijo kršitev mednarodnega prava;

15.  ugotavlja, da bo lahko sodišče v skladu z izidi konference v Kampali sodno pristojnost za kaznivo dejanje agresije začelo izvajati šele po januarju 2017, ko naj bi o začetku izvajanja te pristojnosti odločile države pogodbenice;

16.  pozdravlja prispevek nekaterih držav članic EU k boju proti nekaznovanju najhujših zločinov, ki jih je človeštvo doživelo, z izvajanjem splošne sodne pristojnosti; spodbuja vse države članice EU, naj jih posnemajo; priporoča, da je treba še naprej krepiti vlogo mreže kontaktnih točk EU za vojne zločine, zločine proti človeštvu in genocid pri spodbujanju sodelovanja med organi kazenskega pregona EU, kadar gre za pregon hujših kaznivih dejanj;

17.  poudarja ključno vlogo mednarodne pristojnosti v kazenskih zadevah v boju proti nekaznovanju in pri obravnavanju zadevnih kršitev mednarodnega prava v zvezi z nezakonito uporabo in novačenjem otrok vojakov; ostro nasprotuje novačenju in naboru otrok, mlajših od 18 let, za oborožene sile oziroma vsakršnemu njihovemu sodelovanju v vojaškem posredovanju; poudarja pomen zaščite njihove pravice do mirnega otroštva, izobraževanja, fizične celovitosti, varnosti in spolne anatomije;

18.  poziva k vzpostavitvi učinkovitih politik in izboljševalnih mehanizmov, s katerimi bi zagotovili, da bi imelo sodelovanje žrtev z Mednarodnim kazenskim sodiščem velik vpliv, vključno z zagotavljanjem dostopnejšega psihološkega, zdravstvenega in pravnega svetovanja ter enostavnega dostopa do programov za zaščito prič; poudarja pomen ozaveščanja o prisotnosti spolnega nasilja na konfliktnih območjih prek pravnih programov, vodenja evidence o kaznivih dejanjih na podlagi spola v oboroženih konfliktih, usposabljanja odvetnikov, sodnikov in aktivistov o Rimskem statutu in mednarodni sodni praksi v zvezi s kaznivimi dejanji na podlagi spola zoper ženske in otroke;

19.  poziva Evropsko unijo in države članice, naj zagotovijo programe usposabljanja za – med drugim – policijske preiskovalce, tožilce, sodnike in vojaške uslužbence, ki se osredotočajo na določbe Rimskega statuta in zadevno mednarodno pravo ter na preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in kazenski pregon kršitev teh načel;

20.  ugotavlja, da sta EU in Mednarodno kazensko sodišče sklenila sporazum o sodelovanju in pomoči; poziva države članice EU, naj izvajajo načelo splošne sodne pristojnosti v boju proti nekaznovanju in zločinom proti človeštvu, ter poudarja pomembnost tega načela za učinkovitost in uspešnost mednarodnega kazenskega pravosodnega sistema;

21.  odločno spodbuja EU in njene države članice, naj uporabijo vsa diplomatska sredstva in instrumente, da se doseže učinkovito sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, še posebej na področju izvrševanja nerešenih nalogov za prijetje;

22.  odločno spodbuja EU in njene države članice, naj s pomočjo Evropske službe za zunanje delovanje po vzoru obstoječih smernic ZN in Mednarodnega kazenskega sodišča, ki jih upošteva urad tožilca, vzpostavijo sistem strogih notranjih smernic s kodeksom ravnanja za stike med uradniki EU in držav članic ter osebami, ki jih išče Mednarodno kazensko sodišče, zlasti kadar te še vedno opravljajo uradne funkcije, ne glede na njihov status in to, ali so državljani držav pogodbenic Rimskega statuta ali držav, ki niso pogodbenice;

23.  poziva EU in njene države članice, naj v primeru, ko partnerska država povabi osebo, za katero je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje, ali izrazi pripravljenost, da taki osebi dovoli obisk na svojem ozemlju, na državo takoj začnejo izvajati močan pritisk, da se zagotovi prijetje ali podpora pri operaciji za prijetje oziroma da se osebi vsaj prepreči potovanje; ugotavlja, da so tovrstna povabila sudanskemu predsedniku Omarju al Baširju nedavno med drugim izdali Čad, Kitajska, Džibuti in Kenija;

24.  podpira nedavno odločitev tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, da v zvezi z domnevnimi zločini proti človeštvu v obdobju od začetka vstaje v državi izda naloge za prijetje Saifa al Islama Gadafija in vodje libijske obveščevalne službe Abdulaha al Senusija; poudarja, da bodo uspešna prijetja teh oseb in sojenja pred Mednarodnim kazenskim sodiščem odločilno prispevala k boju proti nekaznovanju v regiji;

25.  izraža globoko zaskrbljenost glede dejstva, da so nekatere države pogodbenice Mednarodnega kazenskega sodišča, kot so Čad, Džibuti in Kenija, nedavno na svojem ozemlju sprejele sudanskega predsednika Omarja al Baširja, ne da bi mu odvzele prostost in ga predale sodišču, čeprav je po Rimskem statutu jasna njihova pravna obveznost, da mu odvzamejo prostost in ga predajo;

26.  poudarja pomembnost odločnih ukrepov EU za predvidevanje in preprečevanje ali obsodbo takih oblik nesodelovanja; ponavlja, da morajo EU in države članice uvesti notranji protokol konkretnih in standardnih ukrepov za pravočasen in dosleden odziv na primere nesodelovanja s sodiščem, pri čemer naj jih po potrebi uskladijo z mehanizmi drugih zadevnih institucij, tudi Skupščine držav pogodbenic;

27.  ugotavlja, da so imele afriške države pomembno vlogo pri ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča, in meni, da sta njihova podpora in tesno sodelovanje nepogrešljiva dejavnika za učinkovito in neodvisno delovanje sodišča;

28.  poziva afriške države podpisnice Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, naj izpolnijo svoje obveznosti v skladu z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča, naj v skladu z ustanovnim aktom Afriške unije aktivno podprejo sojenje najhujšim svetovnim zločincem in naj izrečejo odločno podporo sodišču na srečanjih Afriške unije, Afriško unijo pa poziva, naj prekine krog nekaznovanosti za najhujša kazniva dejanja ter pomaga žrtvam teh grozodejstev; izraža podporo zahtevi sodišča po odprtju urada za zvezo z Afriško unijo v Adis Abebi;

29.  poziva EU in države članice, naj vprašanja v zvezi z delom Mednarodnega kazenskega sodišča in določbami Rimskega statuta vključujejo v svoje razvojne programe, katerih cilj je okrepiti načela pravne države; poziva EU in države članice, naj zagotovijo potrebno tehnično, logistično in finančno podporo in strokovno znanje državam v razvoju z omejenimi viri, da bodo lahko uskladile svoje nacionalne zakonodaje z načeli Rimskega statuta in sodelovale z Mednarodnim kazenskim sodiščem, ne glede na to, ali so te države ratificirale statut ali ne; poleg tega spodbuja EU in države članice, naj podprejo programe usposabljanja pripadnikov policije, pravosodja, vojske in upravnih organov v državah v razvoju, da se seznanijo z določbami Rimskega statuta;

30.  spodbuja naslednjo Skupno parlamentarno skupščino AKP–EU k razpravi o boju proti nekaznovanju v mednarodnem razvojnem sodelovanju in ustreznemu političnemu dialogu, skladno s pozivi v več resolucijah in s členom 11.6 revidiranega sporazuma iz Cotonouja, z namenom vključevanja boja proti nekaznovanju in krepitve pravne države v obstoječe programe in ukrepe razvojnega sodelovanja;

31.  spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in diplomatske službe držav članic EU k sistematični in ciljno usmerjeni uporabi diplomatskih orodij, ki jih uporabljajo za podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču ter spodbujanje širše ratifikacije in izvajanja Rimskega statuta; ugotavlja, da ta orodja vključujejo demarše, politične izjave, izjave, klavzule o Mednarodnem kazenskem sodišču v sporazumih s tretjimi državami in politični dialog ter dialog o človekovih pravicah; svetuje, da se na podlagi ocene rezultatov sprejmejo ustrezni ukrepi;

32.  poudarja, da se mora Mednarodno kazensko sodišče osredotočiti ne le na oborožene spopade, temveč tudi na bolj proaktivno preiskovanje nujnih primerov na področju človekovih pravic, ki postanejo tako resni kot hudi kot zločini proti človeštvu, in na primere, ko domače oblasti očitno nočejo preiskovati, kazensko preganjati in kaznovati domnevnih storilcev kaznivih dejanj;

33.  zahteva, naj visoka predstavnica/podpredsednica in države članice EU sprožijo diplomatsko pobudo za spodbuditev držav članic Varnostnega sveta Združenih narodov, da Mednarodnemu kazenskemu sodišču predlagajo uvedbo preiskav v primerih, ko so uradniki držav, ki niso pogodbenice statuta, domnevno sodelovali pri zločinih proti človeštvu, pa ostajajo nekaznovani, med drugim tudi nedavno v Iranu, Siriji, Bahrajnu in Jemnu;

34.  priznava vlogo EU pri uveljavljanju ratifikacije Rimskega statuta in sporazuma o privilegijih in imunitetah sodišča po vsem svetu in pozdravlja zadnje pristope k Rimskemu statutu in njegovo ratifikacijo v Tuniziji, na Filipinih, na Maldivih, v Grenadi, v Moldaviji, v Sveti Luciji in na Sejšelih, s čimer se je število držav pogodbenic povečalo na 118; poziva več azijskih, severnoafriških, bližnjevzhodnih in podsaharskih držav, naj pristopijo k Rimskemu statutu;

35.  poziva EU in zlasti Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej spodbujata vsesplošno uporabo Rimskega statuta in sporazuma o privilegijih in imunitetah sodišča in boj proti nekaznovanju, pa tudi spoštovanje in nudenje pomoči sodišču ter sodelovanje z njim v sklopu odnosov EU s tretjimi državami, tudi v okviru Sporazuma iz Cotonouja in dialogov med EU in regionalnimi organizacijami, na primer Afriško unijo, Arabsko ligo, Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN); poudarja tudi pomembnost spodbujanja ratifikacije in uporabe Rimskega statuta za sodišče v dvostranskih dialogih o človekovih pravicah med EU in tretjimi državami;

36.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj si bolj sistematično prizadevata za vključitev klavzule o Mednarodnem kazenskem sodišču v pogajalske mandate in sporazume s tretjimi državami;

37.  poziva voditelje EU, naj navdušijo vse države, ki še niso podpisnice Rimskega statuta, naj postanejo države pogodbenice; pri tem bi se morali osredotočiti zlasti na stalne in nestalne članice Varnostnega sveta ZN;

38.  pozdravlja sodelovanje Združenih držav Amerike kot opazovalke na skupščini držav pogodbenic Mednarodnega kazenskega sodišča in upa, da bodo kmalu postale država pogodbenica;

39.  pozdravlja nedavni pristop Tunizije k Rimskemu statutu in upa, da bodo temu zgledu sledile tudi druge severnoafriške države in države Bližnjega vzhoda; nadalje pozdravlja nedavno ratifikacijo Rimskega statuta na Filipinih, s čimer se je povečalo število azijskih držav v sistemu sodišča, to pa je pomembno, saj daje vedeti, da se število azijskih držav članic Mednarodnega kazenskega sodišča povečuje, nedavno ratifikacijo Rimskega statuta na Maldivih ter nedavni osnutek zakona nacionalne skupščine Zelenortskih otokov, ki odobrava ratifikacijo Rimskega statuta, zato izraža upanje, da bo njihova vlada čim prej ukrepala v skladu s tem predlogom; upa, da bodo vse države Latinske Amerike postale pogodbenice v sistemu Mednarodnega kazenskega sodišča;

40.  poziva Turčijo, edino uradno državo kandidatko za vstop v EU, ki tega še ni storila, naj takoj ko bo mogoče, postane podpisnica Rimskega statuta in Sporazuma o privilegijih in imunitetah sodišča, ter poudarja, da bi morale to storiti vse bodoče države kandidatke, potencialne države kandidatke in partnerske države v okviru Evropske sosedske politike;

41.  poziva EU in njene države članice, naj podprejo zmogljivost in politično voljo tretjih držav, zlasti držav pogodbenic Mednarodnega kazenskega sodišča in držav v predhodni analizi sodišča, da začnejo nacionalni postopek o genocidu, vojnih zločinih in zločinih proti človeštvu; v tem okviru poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj podprejo reformne procese in nacionalna prizadevanja za izgradnjo zmogljivosti, usmerjene v krepitev neodvisne sodne oblasti, organov pregona in kazenskega sistema v vseh državah, ki so neposredno prizadete zaradi domnevnih hudih mednarodnih kaznivih dejanj;

42.  poudarja, da se učinkovitost načela dopolnjevanja Sodišča skriva v primarni obveznosti držav pogodbenic, da raziščejo in preganjajo vojne zločine, genocid in zločine proti človeštvu; je zaskrbljen, ker nekatere države članice EU nimajo zakonodaje, ki bi opredeljevala ta kazniva dejanja v nacionalnem pravu, na podlagi katerega njihova sodišča izvršujejo svojo pristojnost;

43.  poziva tiste države članice, ki tega še niso storile, naj po preglednem posvetovanju s civilno družbo sprejmejo celovito in učinkovito izvedbeno zakonodajo ter svojim nacionalnim pravosodnim organom zagotovijo potrebna orodja za preiskovanje in kazenski pregon teh kaznivih dejanj;

44.  ponovno potrjuje potrebo po okrepitvi diplomatskih prizadevanj EU in njenih držav članic v državah, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, in v regionalnih organizacijah (npr. v Afriški uniji, organizaciji ASEAN in Arabski ligi) za boljše razumevanje pooblastil Mednarodnega kazenskega sodišča, tj. pregona storilcev vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in genocida, tudi z oblikovanjem posebne komunikacijske strategije na tem področju, in za povečevanje podpore Sodišču in njegovemu mandatu, predvsem v forumih ZN, na primer Varnostnem svetu ZN;

45.  potrjuje pomen diplomatske podpore, ki jo države članice EU dajejo Mednarodnemu kazenskemu sodišču, njegovim pooblastilom in dejavnostim v forumih ZN, vključno z Generalno skupščino ZN in Varnostnim svetom ZN;

46.  poudarja potrebo po nadaljevanju diplomatskih prizadevanj za spodbujanje držav članic Varnostnega sveta ZN k pravočasni predložitvi primerov, kot je navedeno v členu 13 (b) Rimskega statuta in kot se je zgodilo pred kratkim, ko je Varnostni svet ZN soglasno predložil Mednarodnemu kazenskemu sodišču razmere v Libiji; izraža tudi upanje, da Varnostni svet ZN ne bo zavlačeval preiskav ali kazenskega pregona pred sodiščem v skladu s členom 16 Rimskega statuta;

47.  poziva države članice Varnostnega sveta ZN in Generalne skupščine ZN, naj najdejo primerne načine in sredstva, da ZN sodišču priskrbijo finančna sredstva za pokritje stroškov začetka preiskav in pregonov, ki jih je predlagal Varnostni svet ZN v skladu s členom 115 Rimskega statuta;

48.  poziva države članice EU, naj poskrbijo, da bo usklajevanje in sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem vključeno v pooblastila posebnih predstavnikov EU za določeno regijo; poziva visoko predstavnico, naj imenuje posebnega predstavnika EU za mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravosodje s pooblastili za spodbujanje in zastopanje zaveze EU za boj proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vseh zunanjih politikah EU ter vključevanje vanje;

49.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovi vključitev Mednarodnega kazenskega sodišča v prednostne naloge zunanje politike EU ter naj sistematično upošteva boj proti nekaznovanju in načelo dopolnjevanja v širšem kontekstu pomoči pri razvoju in širjenju pravne države, predvsem pa naj spodbuja tranzicijske države v južnem Sredozemlju k podpisu in ratifikaciji Rimskega statuta;

50.  potrjuje, da bi morala EU zagotoviti strokovno znanje in zmogljivosti na visoki ravni, ki jih Evropska služba za zunanje delovanje potrebuje, da bi resnično uvrstila Mednarodno kazensko sodišče med prednostne naloge; priporoča, naj Evropska služba za zunanje delovanje v Bruslju in v delegacijah zagotovi osebje, zadolženo za obravnavanje vprašanj mednarodnega sodstva in naj skupaj z Evropsko komisijo izboljša usposabljanje osebja glede mednarodnega pravosodja in vprašanj, povezanih z Mednarodnim kazenskim sodiščem, ter ustanovi program izmenjav osebja z Mednarodnim kazenskim sodiščem za okrepitev skupnega institucionalnega znanja in pospeševanje nadaljnjega sodelovanja;

51.  nemudoma poziva vse države pogodbenice Mednarodnega kazenskega sodišča, Evropsko unijo in samo Mednarodno kazensko sodišče, vključno z uradom tožilca, naj si še naprej prizadevajo za preganjanje in kaznovanje krivcev spolnih zločinov nad človeštvom, ki so posebna kategorija zločinov proti človeštvu v stvarni pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča (člen 7 Rimskega statuta) in zajemajo posilstvo, spolno suženjstvo, prisilno prostitucijo, prisilno nosečnost, prisilno sterilizacijo, spolno nasilje v vseh svojih primerljivih oblikah, kot tudi preganjanje na podlagi spola; ugotavlja, da so ti spolni zločini izredno podli, saj zelo pogosto istočasno in v večjem obsegu predstavljajo tako zločine proti človeštvu kot tudi vojne zločine (člen 8 Rimskega statuta), in so usmerjeni proti najbolj ranljivim skupinam prebivalstva (ženskam, otrokom in civilistom) v državah, ki so že tako šibke zaradi konfliktov in/ali pomanjkanja hrane oziroma lakote;

52.  v okviru predvidenih volitev šestih novih sodnikov in novega tožilca decembra 2011 na zasedanju skupščine držav pogodbenic poziva države članice EU, naj imenujejo in izvolijo najbolj usposobljene kandidate v pravičnem, preglednem postopku, ki naj temelji na dosežkih in s katerim se bo zagotovila uravnotežena geografska zastopanost in zastopanost obeh spolov, ter naj spodbujajo države iz regij, za katere veljajo minimalne zahteve glede glasovanja (npr. skupino držav Latinske Amerike in karibskih držav – GRULAC), da to izkoristijo in imenujejo dovolj kandidatov, da se zagotovi uravnotežena regionalna zastopanost med sodniki; opozarja, da je izvolitev novega tožilca zelo pomembna za učinkovitost in legitimnost sodišča, in ceni delo raziskovalnega odbora, ki ga je ustanovilo predsedstvo skupščine držav pogodbenic;

53.  pozdravlja predloge za ustanovitev svetovalnega odbora za sprejetje in pregled vseh kandidatur novih sodnikov, kakor je predvideno v členu 36/4c) Rimskega statuta, in ustanovitev raziskovalnega odbora za tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča ter meni, da na delo raziskovalnega odbora ne bi smeli vplivati politični premisleki;

Potreba po zagotavljanju dodatne finančne in logistične pomoči sodišču

54.  pozdravlja dosedanjo finančno in logistično podporo EU in posameznih držav članic Mednarodnemu kazenskemu sodišču in priporoča, da se obstoječe oblike podpore bodisi v okviru rednega proračuna Mednarodnega kazenskega sodišča, v katerega prispevajo države pogodbenice, bodisi v okviru sredstev EU, na primer za evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, nadaljujejo, zlasti na naslednjih področjih: dejavnosti ozaveščanja za pomoč žrtvam in prizadetim skupnostim; pravno zastopanje; preselitve prič; sodelovanje in varstvo žrtev/prič, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti potrebam mladoletnih žrtev in žrtev ženskega spola; zagotavljanje podpore, ki bo sodišču omogočila pokritje nujnih operativnih potreb, ki so nastale zaradi novih preiskav; poziva EU in države članice, naj podprejo prizadevanja sodišča za izboljšave prisotnosti na terenu, pri tem pa priznajo, kako pomembna je njegova prisotnost za spodbujanje razumevanja in podpore njegovega mandata ter za vključevanje in pomoč skupnostim, ki so bile tarča zločinov, ki sodijo v pristojnost sodišča; je zaskrbljen, ker pomanjkanje sredstev še zmeraj ovira celovito delovanje sodišča;

55.  poudarja pomemben učinek sistema Rimskega statuta za žrtve, posameznike in skupnosti, ki jih prizadenejo kazniva dejanja v sodni pristojnosti sodišča; meni, da so dejavnosti sodišča na področju ozaveščanja ključne za spodbujanje razumevanja pooblastil sodišča in večjo podporo sodišču, upravljanje pričakovanj in omogočanje žrtvam in prizadetim skupnostim, da sledijo mednarodnemu kazenskemu sodnemu procesu in delu sodišča ter ga razumejo;

56.  predlaga, da države članice EU še naprej zagotavljajo dovolj finančnih sredstev skladu Mednarodnega kazenskega sodišča za pomoč žrtvam (za dopolnitev odškodnin, ki bodo morda dodeljene, in za nadaljevanje obstoječih dejavnosti pomoči) ter prispevajo v novo ustanovljeni posebni sklad Mednarodnega kazenskega sodišča za preselitve, v sklad za financiranje obiskov svojcev pridržanih oseb na sedežu sodišča v Haagu, za program pravne pomoči in za stroške, povezane z vzdrževanjem in širitvijo prisotnosti Mednarodnega kazenskega sodišča na terenu;

57.  odločno podpira prizadevanja Mednarodnega kazenskega sodišča za razširitev in krepitev prisotnosti na terenu, saj bo lahko tako bolje izvajalo svoje funkcije, vključno s preiskavami, ozaveščanjem žrtev in prizadetih skupnosti, varstvom prič in zagotavljanjem pravic žrtev do sodelovanja v postopkih in odškodnin, to pa je pomemben dejavnik pri krepitvi vpliva Sodišča in njegove zmožnosti ustvariti pomembno in pozitivno dediščino;

58.  spodbuja EU, naj zagotovi ustrezno in stabilno financiranje za akterje civilne družbe, ki se v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice ukvarjajo z vprašanji, povezanimi z Mednarodnim kazenskim sodiščem, ter spodbuja države članice EU in obstoječe evropske ustanove, naj nadaljujejo s svojo podporo tem akterjem;

59.  spodbuja države članice EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj začnejo razprave o ponovnem pregledu sedanjih finančnih instrumentov EU, zlasti Evropskega razvojnega sklada, da bi preučile, kako lahko še dodatno podprejo dopolnilne dejavnosti v državah upravičenkah in tako okrepijo boj proti nekaznovanju v teh državah;

60.  priznava sedanja prizadevanja Komisije za vzpostavitev dopolnilnega instrumenta EU, ki bo omogočil razvoj državnih zmogljivosti za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, in jo spodbuja, naj zagotovi njegovo uporabo, da se bodo dopolnilne dejavnosti vključile v programe pomoči in bo dosežena večja skladnost med različnimi instrumenti EU;

61.  poziva vse države pogodbenice Mednarodnega kazenskega sodišča, naj podprejo skupna prizadevanja za izboljšanje sojenj storilcem najhujših zločinov, kot so vojni zločini, zločini proti človeštvu in genocid, na nacionalni ravni;

62.  pozdravlja pobudo Komisije za organizacijo seminarja za evropsko in afriško civilno družbo v Pretorii aprila 2011, kjer je tekla razprava o mednarodni pravičnosti, opozarja na priporočila s tega srečanja in poziva Komisijo, naj še naprej podpira take priložnosti;

63.  opozarja, da je Evropski parlament med prvimi glasno podpiral sodišče, in se zaveda ključne vloge Evropskega parlamenta pri spremljanju delovanja EU na tem področju; zahteva vključitev poglavja o boju proti nekaznovanju in o Mednarodnem kazenskem sodišču v letno poročilo EP o človekovih pravicah po svetu ter poleg tega predlaga, naj Evropski parlament bolj proaktivno spodbuja vključevanje boja proti nekaznovanju in dela Mednarodnega kazenskega sodišča v vse politike in institucije EU, tudi v vse odbore, skupine in delegacije v tretjih državah;

o
o   o

64.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 379, 7.12.1998, str. 265. (2) UL C 262, 18.9.2001, str. 262. (3) UL C 293 E, 28.11.2002, str. 88. (4) UL C 273 E, 14.11.2003, str. 291. (5) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 78. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489. (7) UL L 150, 18.6.2003, str. 67. (8) UL L 76, 22.3.2011, str. 56. (9) UL L 115, 28.4.2006, str. 50. (10) UL C 115, 4.5.2010, str. 1. (11) UL L 167, 26.6.2002, str. 1. (12) UL L 118, 14.5.2003, str. 12.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o programu za podporo nadaljnjemu oblikovanju celostne pomorske politike (KOM(2010)0494 – C7-0292/2010 – 2010/0257(COD))

P7_TA(2011)0508 A7-0163/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2010)0494),

–  ob upoštevanju člena 294(2), člena 43(2), členov 74 in 77(2), členov 91(1) in 100(2), člena 173(3), člena 175, člena 188, člena 192(1), člena 194(2) in člena 195(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7-0292/2010),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. februarja 2011(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 27. januarja 2011(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 6. oktobra 2011, da bo odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 55 in 37 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenj Odbora za ribištvo, Odbora za proračun, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0163/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  odobri skupno izjavo Parlamenta in Sveta, priloženo tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 17. novembra 2011 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o programu za podporo nadaljnjemu oblikovanju celostne pomorske politike

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1255/2011.)

PRILOGA

Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije

V skladu s členom 9 znaša finančni okvir za izvajanje programa za podporo nadaljnjega razvoja celostne pomorske politike za obdobje od 2011 do 2013 40 000 000 EUR. Ta okvir je sestavljen iz zneska 23 140 000 EUR, ki se črpa iz proračuna za leto 2011 brez uporabe razpoložljive razlike iz postavke 2 večletnega finančnega okvira, zneska 16 660 000, ki vključuje dodeljena sredstva za tehnično pomoč, ki je bil predviden v predlogu proračuna in ga je Svet sprejel v obravnavi proračuna za leto 2012, ter dodatnega zneska 200 000 EUR za tehnično pomoč, ki se vnese v proračun za leto 2013.

V ta namen bi bilo treba spremeniti proračun za leto 2011, da bi se ustvarila potrebna nomenklatura in razporedila sredstva v rezervo. Sprejeta proračuna za leti 2012 in 2013 bi morala vključevati ustrezne zneske za ti leti.

Skupna izjava Evropskega parlamenta in Sveta

Evropski parlament in Svet ne izključujeta možnosti predvideti sprejetje delegiranih aktov v prihodnjih programih za obdobje po letu 2013 na podlagi zadevnih predlogov Komisije.

(1) UL C 107, 6.4.2011, str. 64. (2) UL C 104, 2.4.2011, str. 47.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o predlogu sklepa Sveta o okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013) (KOM(2011)0072 – C7-0077/2011 – 2011/0046(NLE))

P7_TA(2011)0509 A7-0360/2011

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2011)0072),

–  ob upoštevanju člena 7 Pogodbe Euratom, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0077/2011),

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenja Odbora za proračun (A7-0360/2011),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  meni, da glavni referenčni znesek iz zakonodajnega predloga ni združljiv z zgornjo mejo iz razdelka 1a sedanjega večletnega finančnega okvira 2007–2013; je seznanjen s predlogom Komisije(1) o reviziji sedanjega večletnega finančnega okvira na podlagi točk od 21 do 23 Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju(2) (medinstitucionalni sporazum), da bi za leti 2012 in 2013 vključila dodatno nepredvideno financiranje projekta ITER; je pripravljen, da se začne z vsemi sredstvi, ki jih zagotavlja medinstitucionalni sporazum, pogajati z drugo vejo proračunskega organa, da bi bil do konca leta 2011 dosežen hiter sporazum o financiranju raziskovalnega programa Euratom; poudarja, da nasprotuje vsem oblikam prerazporeditve iz sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007-2013)(3), kakor je predlagano v navedenem predlogu Komisije;

3.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 106a Pogodbe Euratom;

4.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je odobril Parlament;

5.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog sklepa Uvodna izjava 4 a (novo) (4a)  Oblikovanje in izvajanje okvirnega programa (2012–2013) bi moralo temeljiti na načelih enostavnosti, stabilnosti, preglednosti, pravne varnosti, doslednosti, odličnosti in zaupanja v skladu s priporočili Evropskega parlamenta iz resolucije z dne 11. novembra 2010 o poenostavitvi izvajanja raziskovalnih okvirnih programov1. 1Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0401. Sprememba 2 Predlog sklepa Uvodna izjava 5 a (novo) (5a)  Izboljšanje jedrske varnosti in, če je ustrezno, varnostne vidike bi bilo glede na morebitni čezmejni učinek jedrskih nesreč treba obravnavati prednostno. Sprememba 3 Predlog sklepa Uvodna izjava 6 a (novo) (6a)  Cilj evropske industrijske pobude za trajnostno jedrsko energijo (ESNII) je med letoma 2035 in 2040 vzpostaviti hitre nevtronske reaktorje četrte generacije z zaprtim gorivnim ciklusom. Pobuda sledi trem smernicam tehnološkega razvoja in zajema štiri večje projekte: prototipni reaktor ASTRID (hlajen z natrijem), poskusni model ALLEGRO (hlajen s plinom), predstavitveni reaktor ALFRED (hlajen s svincem) in podporno infrastrukturo za to zadnjo tehnologijo, napravo za obsevanje s hitrimi nevtroni MYRRHA (hlajeno s svincem-bizmutom). Sprememba 4 Predlog sklepa Uvodna izjava 6 b (novo) (6b)  V okviru sedmega okvirnega programa Euratom so bile uvedene tri večje evropske pobude za sodelovanje na področju jedrske znanosti in tehnologije (2007 do 2011). Te so tehnološka platforma za trajnostno jedrsko energijo (SNETP), tehnološka platforma za odlaganje odpadkov v geološke formacije (IGDTP) in multidisciplinarna evropska pobuda za manjšo izpostavljenost (MELODI). Pobudi SNETP in IGDTP ustrezata ciljem načrta SET. Sprememba 5 Predlog sklepa Uvodna izjava 6 c (novo) (6c)  Ob upoštevanju nesreče v jedrski elektrarni v Fukušimi na Japonskem, do katere je prišlo zaradi potresa in cunamija 11. marca 2011, so za to, da bi državljane Unije prepričali, da varnost jedrskih objektov v Uniji še vedno izpolnjuje najstrožje mednarodne standarde, potrebna dodatna raziskovalna prizadevanja na področju varnosti jedrske fisije. Za ta dodatna prizadevanja je treba za jedrsko fisijo dodeliti več proračunskih sredstev. Sprememba 6 Predlog sklepa Uvodna izjava 9 a (novo) (9a)  Sporazum o dodatnem financiranju projekta ITER izključno s prenosi neporabljenih razlik iz večletnega finančnega okvira za leto 2011 in brez prerazporeditev sredstev iz sedmega okvirnega programa EU za raziskave (2007-2013) v okvirni program (2012-2013) bi omogočil hitro sprejetje raziskovalnega programa v letu 2011. Sprememba 7 Predlog sklepa Uvodna izjava 11 (11)  Svet v svojih sklepih o potrebi po strokovnem znanju na področju jedrske energije, ki jih je sprejel na zasedanju 1. in 2. decembra 2008, priznava, da je v Skupnosti treba ohraniti visoko raven usposabljanja na področju jedrske energije. (11)  Svet v svojih sklepih o potrebi po strokovnem znanju na področju jedrske energije, ki jih je sprejel na zasedanju 1. in 2. decembra 2008, priznava, da je v Skupnosti treba ohraniti visoko raven usposabljanja in ustrezne delovne pogoje na področju jedrske energije. Sprememba 8 Predlog sklepa Uvodna izjava 14 a (novo) (14a)  Komisija, Evropski svet, Svet in države članice začenjajo postopek za spremembo Pogodbe Euratom, s katero bodo okrepljene določbe te pogodbe o pravicah Evropskega parlamenta do informacij in njegovih pravicah sozakonodajalca pri zadevah v zvezi z raziskavami Euratom in varstvom okolja, da se, med drugim, olajšajo prihodnji proračunski postopki. Sprememba 9 Predlog sklepa Uvodna izjava 16 (16)  Ta sklep mora določiti finančni okvir za celotno obdobje trajanja okvirnega programa (2012–2013), ki bo glavna referenčna točka za proračunski organ v smislu točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju. (16)  Ta sklep mora določiti finančni okvir za celotno obdobje trajanja okvirnega programa (2012–2013), ki bo glavna referenčna točka za proračunski organ v smislu točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (medinstitucionalni sporazum). Za vključitev okvirnega programa (2012–2013) v večletni finančni okvir za leti 2012 in 2013 bo slednjega treba spremeniti tako, da se zviša zgornja meja razdelka 1a. Če za prenos v leti 2012 in 2013 niso na voljo nobene druge razlike iz večletnega finančnega okvira za leto 2011, bi bilo treba, kakor je določeno v točki 27 medinstitucionalnega sporazuma, uporabiti instrument prilagodljivosti. Sprememba 10 Predlog sklepa Uvodna izjava 16 a (novo) (16a)  Pri večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 bi bilo treba finančne vire, dodeljene projektu ITER, določiti za celotno programsko obdobje, tako da se bodo morale vse prekoračitve stroškov, ki presegajo delež EU v višini 6 600 000 000 EUR za obdobje gradnje reaktorja ITER, ki naj bi bila po sedanjih načrtih zaključena leta 2020, financirati iz virov zunaj zgornjih meja večletnega finančnega okvira („namenska vezava sredstev“). Sprememba 11 Predlog sklepa Uvodna izjava 18 (18)  Mednarodna in svetovna razsežnost evropskih raziskovalnih dejavnosti je pomembna z vidika medsebojnih koristi. V okvirnem programu (2012–2013) naj bi sodelovale države, ki so v ta namen sklenile potrebne sporazume, na ravni projekta in na podlagi vzajemnih koristi pa naj bi v njem sodelovali tudi subjekti iz tretjih držav in mednarodnih organizacij za znanstveno sodelovanje. (18)  Mednarodna in svetovna razsežnost evropskih raziskovalnih dejavnosti je pomembna z vidika medsebojnih koristi. V okvirnem programu (2012–2013) naj bi torej po eni strani sodelovale države, ki so v ta namen sklenile potrebne sporazume, na ravni projekta in na podlagi vzajemnih koristi pa naj bi v njem sodelovali tudi subjekti iz tretjih držav in mednarodnih organizacij za znanstveno sodelovanje. Po drugi strani to pomeni tudi, da bi morali mednarodni partnerji, še zlasti kar zadeva projekt ITER, v celoti spoštovati svoje finančne obveznosti. Sprememba 12 Predlog sklepa Člen 2 – odstavek 1 1.  Okvirni program (2012–2013), ki temelji na Evropskem raziskovalnem prostoru, sledi splošnim ciljem, določenim v členu 1 in členu 2(a) Pogodbe ter istočasno prispeva k oblikovanju Unije znanja. 1.  Okvirni program (2012–2013), ki temelji na Evropskem raziskovalnem prostoru, sledi splošnim ciljem, določenim v členu 1 in členu 2(a) Pogodbe, namenja poseben poudarek jedrski varnosti in zaščiti ter zaščiti pred sevanjem ter istočasno prispeva k oblikovanju Unije inovacij. Sprememba 13 Predlog sklepa Člen 2 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Okvirni program (2012-2013) prispeva k izvajanju načrta SET. Ukrepi iz programa bi morali upoštevati agendo strateškega raziskovanja iz treh obstoječih evropskih tehnoloških platform za jedrsko energijo: SNETP, IGDTP in MELODI. Sprememba 14 Predlog sklepa Člen 3 – odstavek 1 – uvodni del Največji znesek za izvajanje okvirnega programa (2012–2013) je 2.560.270.000 EUR. Ta znesek se razdeli na naslednji način (v EUR): Največji znesek za izvajanje okvirnega programa (2012–2013) je 2.100.270.000 EUR. Ta znesek se razdeli na naslednji način (v EUR): Sprememba 30 Predlog sklepa Člen 3 – odstavek 1 – točka a – alinea 1 – raziskave fuzijske energije 2. 208.809.000; – raziskave fuzijske energije 1.748.809.000; ta znesek vključuje sredstva, potrebna za nadaljevanje programa JET v Culhamu; Sprememba 16 Predlog sklepa Člen 3 – odstavek 1 – točka a – alinea 2 – jedrska fisija in zaščita pred sevanjem 118.245. 000; – jedrska fisija, zlasti varnost, izboljšanje ravnanja z jedrskimi odpadki in zaščita pred sevanjem 118.245.000; Sprememba 17 Predlog sklepa Člen 3 – odstavek 1 – točka b – alinea 1 – jedrske dejavnosti JRC 233. 216.000. – jedrske dejavnosti JRC, povezane z jedrsko varnostjo, varstvom okolja in razgradnjo, 233.216.000 Sprememba 18 Predlog sklepa Člen 4 – odstavek 1 a (novo) Posebno pozornost se nameni razvoju pogodbenih dogovorov, ki zmanjšujejo tveganje neizpolnitve obveznosti kakor tudi prerazporeditev tveganj in stroškov skozi čas. Sprememba 19 Predlog sklepa Člen 6 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Posebno pozornost se nameni pobudam, ki dopolnjujejo osrednje jedrske raziskave, zlasti v zvezi z vlaganji v človeški kapital in ustrezne delovne pogoje ter ukrepe za obvladovanje tveganja pomanjkanja usposobljene delovne sile v prihodnjih letih. Sprememba 20 Predlog sklepa Člen 6 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Države članice in Komisija pripravijo pregled poklicnih kvalifikacij, izobraževanj in veščin na jedrskem področju v Uniji, ki celovito predstavlja sedanjo situacijo ter omogoča opredelitev in izvajanje ustreznih rešitev. Sprememba 21 Predlog sklepa Priloga I – del I.A. – oddelek 3 – točka 2 Izkoriščanje Skupnega evropskega torusa (JET) in drugih naprav za magnetne konfinacije, ki so pomembne za projekt ITER, bo potekalo na podlagi usmerjenega fizikalnega in tehnološkega programa. Program bo ocenil posebne ključne tehnologije reaktorja ITER, povzel projektne odločitve v zvezi z njim in pripravil njegovo obratovanje. Izkoriščanje Skupnega evropskega torusa (JET) in drugih naprav za magnetne konfinacije (vključno z morebitnimi novimi preskusi, ki naj bi se izvajali in potekali hkrati s projektom ITER), ki so pomembne za projekt ITER, bo potekalo na podlagi usmerjenega fizikalnega in tehnološkega programa. Program bo ocenil posebne ključne tehnologije reaktorja ITER, povzel projektne odločitve v zvezi z njim in pripravil njegovo obratovanje. Sprememba 22 Predlog sklepa Priloga I – del I.B. – oddelek 1 – Cilj Vzpostavitev trdne znanstvene in tehnične osnove, da bi pospešili praktične rešitve za varnejše ravnanje z dolgoživimi radioaktivnimi odpadki, spodbujanje zlasti varnejše, z vidika virov učinkovitejše in stroškovno učinkovite jedrske energije ter zagotavljanje močnega in družbeno sprejemljivega sistema zaščite ljudi in okolja pred vplivi ionizirajočega sevanja. Vzpostavitev trdne znanstvene in tehnične osnove, da bi pospešili praktične rešitve za varnejše ravnanje z dolgoživimi radioaktivnimi odpadki, spodbujanje zlasti varnejše, z vidika virov učinkovitejše in stroškovno učinkovite jedrske energije ter zagotavljanje močnega in družbeno sprejemljivega sistema zaščite ljudi in okolja pred vplivi ionizirajočega sevanja. Pri razgradnji zastarelih sistemov je treba posebno pozornost nameniti dolgoživim jedrskim odpadkom. Sprememba 23 Predlog sklepa Priloga I – del I.B. – oddelek 3 – točka 5 Podpora ohranitvi in nadaljnjemu raziskovanju znanstvene pristojnosti in človeških kapacitet z namenom zagotavljanja dolgoročne razpoložljivosti ustrezno usposobljenih raziskovalcev, inženirjev in zaposlenih na jedrskem področju. Nadaljnja podpora ohranitvi in raziskovanju usposabljanja strokovnega osebja, kar je potrebno za ohranitev jedrske neodvisnosti Unije ter za konstantno zagotavljanje in izboljševanje ravni jedrske varnosti. V Uniji je nujno treba zadržati strokovno znanje s področja jedrske energije, kar zadeva zaščito pred sevanjem in razgradnjo jedrskih naprav, med drugim v zvezi z razgradnjo in ravnanjem z dolgoživimi odpadki, saj bo jedrska energija igrala ključno vlogo v mešanici energetskih virov. Sprememba 24 Predlog sklepa Priloga I – del II – oddelek 2 – odstavek 2 Za izpolnitev tega cilja je jasno treba razvijati znanje, spretnosti in sposobnosti za zagotovitev ustreznega, vrhunsko usposobljenega, neodvisnega in zanesljivega strokovnega znanja, ki bo podprlo izvajanje politik Unije na področjih varnosti jedrskih reaktorjev in gorivnega ciklusa ter zaščitnih ukrepov in varnosti na področju jedrske energije. Podpora politiki Unije, usmerjena k uporabnikom, kot je poudarjena v poslanstvu JRC, bo dopolnjena s proaktivno vlogo znotraj Evropskega raziskovalnega prostora pri izvajanju visokokakovostnih raziskovalnih dejavnosti v tesnem sodelovanju z industrijo in drugimi organi ter pri razvijanju omrežij z javnimi in zasebnimi ustanovami v državah članicah. Za izpolnitev tega cilja je jasno treba razvijati znanje, spretnosti in sposobnosti za zagotovitev ustreznega, vrhunsko usposobljenega, neodvisnega in zanesljivega strokovnega znanja, ki bo podprlo izvajanje politik Unije na področjih ter zaščitnih ukrepov in varnosti na področju jedrske energije. Poslanstvo JRC bo dopolnjeno s proaktivno vlogo znotraj Evropskega raziskovalnega prostora pri izvajanju visokokakovostnih raziskovalnih dejavnosti v tesnem sodelovanju z industrijo in drugimi organi ter pri razvijanju omrežij z javnimi in zasebnimi ustanovami v državah članicah. Okrepila se bo njegova vloga razširjevalca informacij javnosti. Sprememba 25 Predlog sklepa Priloga I – del II – oddelek 3 – točka 3 3.  Jedrska varnost, kar bo usmerjeno v nadaljnjo podporo uresničevanju zavez Skupnosti, zlasti razvijanju metod za nadzor nad objekti gorivnega ciklusa, izvajanju dodatnega protokola, vključno z okoljskim vzorčenjem in celostnimi zaščitnimi ukrepi, in preprečevanju zlorabe jedrskega in radioaktivnega materiala, povezane z nedovoljenim prometom s takim materialom, vključno z jedrsko forenziko. 3.  Jedrska varnost, kar bo usmerjeno v nadaljnjo podporo uresničevanju zavez Skupnosti, zlasti razvijanju metod za nadzor nad objekti gorivnega ciklusa, izvajanju dodatnega protokola, vključno z okoljskim vzorčenjem in celostnimi zaščitnimi ukrepi, in preprečevanju zlorabe jedrskega in radioaktivnega materiala, povezane z nedovoljenim prometom s takim materialom, vključno z jedrsko forenziko. Potrebno je uporabiti najboljše instrumente nadzora nad vsemi civilnimi jedrskimi dejavnostmi, med njimi nad prevozom ali hrambo radioaktivnega materiala. Sprememba 28 Predlog sklepa Priloga II – uvod – odstavek 1 a (novo) Upravljanje evropskih sredstev za raziskave bi moralo bolj temeljiti na zaupanju do sodelujočih in dopustiti večjo stopnjo tveganja v zvezi z njimi na vseh stopnjah projektov, obenem pa zagotavljati odgovornost, s prožnimi pravili Unije, da se, kadar je to mogoče, izboljša usklajenost z različnimi veljavnimi nacionalnimi predpisi in uveljavljenimi računovodskimi praksami; Sprememba 29 Predlog sklepa Priloga II – uvod – odstavek 1 b (novo) Uravnotežiti je treba zaupanje in nadzor – sprejemanje tveganj in nevarnosti, ki jih tveganje prinaša – pri zagotavljanju dobrega finančnega upravljanja sredstev Unije za raziskave. Sprememba 26 Predlog sklepa Priloga II – točka 2 – točka a – točka 1 Podpora raziskovalnim projektom, ki jih izvajajo konzorciji z udeleženci iz različnih držav, da bi razvili novo znanje in tehnologijo, izdelke ali skupne vire za raziskave. Obseg, področje uporabe in notranja organizacija projektov se lahko razlikujejo od področja do področja in od teme do teme. Za dosego določenega cilja lahko projekti vključujejo različne raziskovalne dejavnosti, od majhnih ali srednje velikih do obsežnih integriranih projektov, pri katerih je treba zbrati znatno količino virov. Podpora usposabljanju in poklicnemu razvoju raziskovalcev bo vključena v delovne načrte projektov. Podpora raziskovalnim projektom, ki jih izvajajo konzorciji z udeleženci iz različnih držav, da bi razvili novo znanje in tehnologijo, izdelke ali skupne vire za raziskave. Obseg, področje uporabe in notranja organizacija projektov se lahko razlikujejo od področja do področja in od teme do teme. Za dosego določenega cilja lahko projekti vključujejo različne raziskovalne dejavnosti, od majhnih ali srednje velikih do obsežnih integriranih projektov, pri katerih je treba zbrati znatno količino virov. Podpora usposabljanju in poklicnemu razvoju raziskovalcev bo vključena v delovne načrte projektov. V osnutek delovnega programa bodo vključene dejavnosti za standardizacijo. Sprememba 27 Predlog sklepa Priloga II – točka 2 – točka a – točka 3 Podpora dejavnostim, namenjenim usklajevanju usklajevalnih ali podpornih raziskovalnih dejavnosti (povezovanje v mreže, izmenjave, nadnacionalni dostop do raziskovalnih infrastruktur, študije, konference, prispevki med izgradnjo nove infrastrukture itd.) ali spodbujanju razvoja človeških virov (npr. povezovanje v mreže in vzpostavljanje programov usposabljanja). Ti ukrepi se lahko izvajajo tudi z drugimi sredstvi, ne le z razpisi za zbiranje predlogov. Podpora dejavnostim, namenjenim usklajevanju usklajevalnih ali podpornih raziskovalnih dejavnosti (povezovanje v mreže, izmenjave, nadnacionalni dostop do raziskovalnih infrastruktur, študije, sodelovanje v organih za standardizacijo, konference, prispevki med izgradnjo nove infrastrukture itd.) ali spodbujanju razvoja človeških virov (npr. povezovanje v mreže in vzpostavljanje programov usposabljanja). Ti ukrepi se lahko izvajajo tudi z drugimi sredstvi, ne le z razpisi za zbiranje predlogov.

(1) KOM(2011)0226. (2) UL C 139, 14.6.2006, str. 1. (3) UL L 412, 30.12.2006, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o vrhovnem srečanju EU in ZDA 28. novembra 2011

P7_TA(2011)0510 RC-B7-0577/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o čezatlantskih odnosih,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker se je trenutna gospodarska kriza kljub številnim svetovnim izzivom na področju zunanje politike, varnosti, razvoja in okolja, ki zahtevajo skupne ukrepe in čezatlantsko sodelovanje, prebila v ospredje kot največja težava, s katero se je treba soočiti;

B.  ker EU in ZDA skupaj predstavljajo polovico svetovnega gospodarstva in ker je njihovo partnerstvo v vrednosti 4,28 trilijona USD najobsežnejši, najbolj povezan in najdlje trajajoči gospodarski odnos v svetu ter ključna gonilna sila svetovne gospodarske blaginje;

C.  ker finančna in gospodarska kriza tako v Evropi kot v Združenih državah ogroža stabilnost in rast naših gospodarstev ter blaginjo naših državljanov in ker za boj proti tej krizi tesno gospodarsko sodelovanje med Evropo in Združenimi državami še nikoli ni bilo tako nujno kot zdaj;

D.  ker zaradi nujnega zagotavljanja svobode in varnosti doma ne bi smeli žrtvovati temeljnih načel spoštovanja državljanskih svoboščin in skupnih standardov človekovih pravic;

E.  ker čezatlantsko partnerstvo temelji na skupnih temeljnih vrednotah, kot so svoboda, demokracija, človekove pravice in pravna država, ter na skupnih ciljih, kot so socialni napredek in socialna vključenost, odprta in povezana gospodarstva, trajnostni razvoj in mirno reševanje sporov, ter je temelj varnosti in stabilnosti v evro-atlantskem območju,

Delovna mesta in rast

1.  pozdravlja sklepe, sprejete na vrhu G20 v Cannesu dne 3 in 4. novembra 2011, zlasti glede akcijskega načrta za delovna mesta in rast, reforme za okrepitev mednarodnega denarnega sistema, nadaljnjih prizadevanj za izboljšanje finančne ureditve ter zavez za pospešitev večstranske trgovine in preprečitev protekcionizma; meni, da bi se morali na vrhovnem srečanju EU-ZDA obe partnerici zavezati, da bosta prevzeli vodilno vlogo pri uresničevanju zavez G20; je seznanjen z razpravami skupine G20 o različnih možnostih za inovativno financiranje in z dejstvom, da EU še najprej preučuje zamisel o davku na finančne transakcije;

2.  poziva EU in administracijo ZDA, naj razvijeta in sprožita skupno čezatlantsko pobudo za delovna mesta in rast, vključno z načrtom za spodbujanje trgovine in naložb;

3.  poziva EU in ZDA, naj vzpostavijo mehanizem zgodnjega opozarjanja za odkrivanje in odvračanje protekcionizma v medsebojnih dvostranskih odnosih; ponovno opozarja na pomen odprtih trgov javnih naročil za čezatlantsko trgovanje, saj ti trgi omogočajo enak dostop dobaviteljem, zlasti malim in srednjim podjetjem, zato poziva ZDA, naj se odrečejo uvedbi zahteve za nakup ameriških proizvodov; poudarja pomen sporazuma o vladnih naročilih Svetovne trgovinske organizacije za zagotavljanje odprtega in uravnoteženega dostopa na oba trga;

4.  poudarja, da je treba okrepiti proces, ki poteka v čezatlantskem ekonomskem svetu, da se dosežejo ti cilji, zlasti razvoj skupnih standardov za nova področja, ki jih je treba urediti s predpisi, kot so nanotehnologija in nastajajoči gospodarski sektorji, na primer tehnologija električnih vozil; poziva EU in ZDA, naj predstavnike čezatlantskega dialoga zakonodajalcev tesno vključijo v čezatlantski ekonomski svet, saj so zakonodajalci skupaj z ustrezno izvršilno oblastjo odgovorni za izvajanje in nadzor številnih odločitev sveta;

5.  spodbuja izmenjavo izkušenj in praktičnih zgledov med EU in ZDA o spodbujanju podjetništva, med drugim prek podpore novoustanovljenim podjetjem in upravljanja stečajev;

6.  poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za sodelovanje v okviru partnerstva za raziskave in inovacije;

7.  poudarja, da je treba sprejeti in izvajati skupni načrt EU-ZDA o surovinah do leta 2050, ki bi se osredotočal na redke zemeljske elemente in ki bo spodbudil sodelovanje pri inovativnih tehnologijah za ekstrakcijo in recikliranje surovin ter raziskave na področju nadomestnih rešitev; poziva k čezatlantski strategiji za spodbuditev svetovnega upravljanja na področju surovin prek pobud za sodelovanje, kot je mednarodni forum za surovine po zgledu Mednarodnega energetskega foruma;

8.  poudarja pomen sodelovanja pri spodbujanju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in visokih standardov jedrske varnosti na svetovni ravni ter pozdravlja nadaljnje usklajevanje označevanja energetske učinkovitosti pisarniške opreme ter sodelovanje pri razvoju energetskih tehnologij (novi sporazum Energy Star med EU in ZDA);

9.  poziva Komisijo, naj pospeši pogajanja z ZDA na področju varnosti proizvodov, in pozdravlja uvedbo pravne podlage za komisijo ZDA za varnost potrošniških izdelkov na pogajanjih z EU o sporazumu, ki naj bi izboljšal izmenjavo informacij o nevarnih proizvodih, poškodbah in korektivnih ukrepih, sprejetih v državah članicah EU in v ZDA;

Svetovno upravljanje, zunanja politika in razvoj

10.  ponovno poudarja, da svobodne in odprte demokracije spodbujajo mir in stabilnost ter so najboljše jamstvo za svetovno varnost, zato poziva EU in ZDA, naj še okrepijo sodelovanje za mir, zlasti na Bližnjem vzhodu, ter podprejo nastajajoče demokracije v Severni Afriki;

11.  poziva EU in ZDA, naj uporabijo svoj vpliv za nadaljevanje neposrednih pogajanj med Izraelom in Palestinci ob popolnem spoštovanju mednarodnega prava, kar bo vodilo k rešitvi dveh držav, ki bo temeljila na mejah iz leta 1967 z Jeruzalemom kot glavnim mestom obeh držav in po kateri bi Izrael in sosednja neodvisna, demokratična palestinska država, ki bi bila sposobna preživetja, sobivala v miru in varnosti; poziva države članice in ZDA, naj se odzovejo na legitimno zahtevo Palestincev, da bi bili zastopani kot država v Združenih narodih na podlagi pogajanj v okviru te organizacije;

12.  poziva zlasti k skupni pobudi EU-ZDA, ki bo izraelsko vlado prepričala, naj prekliče odločitev o pospešitvi gradnje 2000 enot na Zahodnem bregu in neizplačilu prejetih carin palestinskim oblastem v odgovor na sprejetje Palestine v UNESCO;

13.  odločno obsoja stopnjevanje nasilja v Siriji ter podpira prizadevanja ZDA in držav članic EU v varnostnem svetu ZN za sprejem resolucije, ki bo obsodila sirski režim zaradi uporabe oborožene sile in ga pozvala, naj opusti nasilje, ter predvidela sankcije za primer, če se to ne bo zgodilo; pozdravlja novico, da je Arabska liga zamrznila članstvo Sirije, in odobrava poziv jordanskega kralja Abdulaha predsedniku Baširju Al Asadu, naj odstopi;

14.  poziva EU in ZDA, naj še naprej podpirata libijsko prehodno vlado pri vseh prizadevanjih za gradnjo vključujoče in demokratične družbe; hkrati poudarja, da mora biti takšna podpora pogojena s spoštovanjem človekovih pravic, pravne države in politične udeležbe vseh državljanov, zlasti žensk;

15.  globoko obžaluje navedbe v najnovejšem poročilu Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) glede napredka Irana pri doseganju znanja, potrebnega za oblikovanje in proizvodnjo jedrskega orožja; obžaluje dejstvo, da Iran ni v celoti sodeloval z agencijo IAEA, čeprav vztraja pri tem, da je njegov jedrski program namenjen samo mirnemu, civilnemu pridobivanju energije; meni, da bi morale EU in ZDA še naprej tesno sodelovati ter delovati v okviru P 5+1, da se ohrani močan pritisk na Iran, zlasti z uporabo vseh političnih, diplomatskih in ekonomskih sredstev, vključno s sankcijami, da bi Iran prepričale, naj spoštuje mednarodne obveznosti glede neširjenja jedrskega orožja, ter obvladale in odvrnile grožnjo, ki jo ta država predstavlja za mednarodno varnost;

16.  poudarja, da EU in ZDA skupaj upravljajo 90 % svetovne razvojne pomoči na področju zdravja in 80 % vse pomoči; pozdravlja ponoven začetek razvojnega dialoga med EU in ZDA v septembru 2011, ker je za dosego razvojnih ciljev tisočletja ostalo na voljo samo še pet let;

17.  poziva EU in ZDA, naj se zavzamejo za ukrepanje v skupini G20 in tako zagotovijo tesnejše svetovno sodelovanje, da bi obvladali škodljive špekulacije s cenami hrane in preveliko nihanje svetovnih cen hrane; poudarja, da mora skupina G20 vključiti države, ki niso njene članice, da bi zagotovila svetovno zbliževanje;

18.  poudarja, da bi bilo treba vrhovno srečanje izkoristiti tudi za izmenjavo stališč in krepitev usklajevanja v zvezi s tretjimi državami, zlasti državami BRIC;

19.  poudarja, da so podnebne spremembe svetovni problem, in poziva Komisijo, naj si prizadeva za velikopotezne zaveze ZDA za bližnjo konferenco v Durbanu, da bo lahko sprejet podroben mandat za sklenitev pogajanj o celovitem svetovnem podnebnem sporazumu do leta 2015; v zvezi s tem je zaskrbljen zaradi zakona št. 2594, ki ga je nedavno sprejel predstavniški dom ZDA in ki poziva k prepovedi udeležbe letalskih družb ZDA v sistemu EU za trgovanje z emisijami; poziva senat ZDA, naj tega zakona ne sprejme, poziva pa tudi k tvornemu dialogu o tem vprašanju;

20.  poziva vrh EU-ZDA, naj v razpravah o gospodarstvu obravnava tudi vprašanja, kot so varstvo podnebja, pomanjkanje virov in njihova učinkovitost, zanesljiva oskrba z energijo, inovacije in konkurenčnost; ponavlja, da mednarodno usklajeno delovanje pomaga reševati vprašanja selitve industrijskih virov toplogrednih plinov v zadevnih sektorjih, zlasti v energijsko intenzivnih sektorjih;

Svoboda in varnost

21.  priznava, da bi moral biti ves pretok potnikov in blaga na čezatlantskem trgu zavarovan z ustreznimi in sorazmernimi varnostnimi ukrepi;

22.  v zvezi s tem poziva Združene države, naj opustijo širše splošne omejitve, kot sta stoodstotno rentgensko pregledovanje zabojnikov ali prepoved tekočin na letalu, ter namesto tega sprejmejo bolj ciljno usmerjene pristope, ki temeljijo na tveganju, kot sta na primer shema varnih prevoznikov in pregledovanje tekočin;

23.  v zvezi s tem pozdravlja začetek pogajanj o sporazumu med EU in ZDA o varstvu osebnih podatkov marca 2011; je seznanjen z izjavo Komisije o zaključku pogajanj o sporazumu med EU in ZDA o evidenci podatkov o potnikih, ki ga bo Parlament preučil v okviru zahtev iz svojih resolucij z dne 5. maja 2010(1) in 11. novembra 2010(2).;

24.  poudarja, da je ustrezno izvrševanje sporazumov o izročitvi in vzajemni pravni pomoči med EU in ZDA ter povezanih dvostranskih instrumentov zelo pomembno;

25.  znova izraža stališče, da mora EU v pogovorih z ZDA na politični in tehnični ravni še naprej opozarjati, kako pomembno je zanjo, da se preostale štiri države članice EU čim prej sprejmejo v program za odpravo vizumov;

26.  poudarja, da je treba zavarovati neokrnjenost svetovnega interneta in svobodo komuniciranja, in sicer z izogibanjem enostranskim ukrepom za preklic naslovov IP ali domenskih imen;

27.  upošteva konkretne predloge različnih odborov Evropskega parlamenta in poziva delegacijo Evropskega parlamenta pri čezatlantskem dialogu zakonodajalcev, naj izkoristi njihove predloge;

o
o   o

28.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, kongresu ZDA, sopredsednikom čezatlantskega dialoga zakonodajalcev ter sopredsednikom in sekretariatu čezatlantskega ekonomskega sveta.

(1) UL C 81 E, 15.3.2011, str.70. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0397.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o odprtem internetu in nevtralnosti omrežja v Evropi

P7_TA(2011)0511 B7-0572/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. aprila 2011 o odprtem internetu in nevtralnosti omrežja v Evropi (KOM(2011)0222),

–  ob upoštevanju vprašanj z dne 12. oktobra in 14. oktobra 2011 Svetu o odprtem internetu in nevtralnosti omrežja v Evropi (O-000243/2011 – B7-0641/2011 in O-000261/2011 - B7-0653/2011),

–  ob upoštevanju izjave Komisije z dne 18. decembra 2009 o nevtralnosti omrežja(1),

–  ob upoštevanju člena 1(8)(g) Direktive 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembi direktiv 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, 2002/19/ES o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju in 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev,

–  ob upoštevanju členov 20(1)(b), 21(3)(c) in (d) ter 22(3) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o evropskih širokopasovnih povezavah: naložbe v rast, ki jo poganja digitalizacija(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. maja 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (KOM(2010)0245),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 31. maja 2010 o evropski digitalni agendi,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom Akt za enotni trg: dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja „Skupaj za novo rast“ (KOM(2011)0206),

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja o odprtem internetu in nevtralnosti omrežja v Evropi, ki sta ga 11. novembra 2010 organizirala Parlament in Komisija,

–  ob upoštevanju študije Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov z naslovom Nevtralnost omrežja: izzivi in odzivi v EU in ZDA (IP/A/IMCO/ST/2011-02) iz maja 2011,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega nadzornika za varstvo podatkov z dne 7. oktobra 2011 o nevtralnosti omrežja, upravljanju prometa ter varstvu zasebnosti in osebnih podatkov,

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) svojega poslovnika,

A.  ker Svet načrtuje sprejetje sklepov o odprtem internetu in nevtralnosti omrežja v Evropi na seji Sveta za promet, telekomunikacije in energijo 13. decembra 2011;

B.  ker bi morale države članice EU do 25. maja 2011 svojo zakonodajo uskladiti s svežnjem telekomunikacijskih reform EU iz leta 2009, Komisija pa je že sprejela ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev spoštovanja načel iz Pogodbe o EU in iz pravnega reda Skupnosti;

C.  ker je Parlament pozval Komisijo, naj varuje načela nevtralnosti in odprtosti interneta ter naj spodbuja možnost, da končni uporabniki lahko po lastni izbiri dostopajo do informacij in jih širijo ter uporabljajo aplikacije in storitve;

D.  ker je Komisija pozvala BEREC, naj preuči ovire pri zamenjavi operaterjev, blokiranje ali oviranje spletnega prometa ter transparentnost in kakovost storitev v državah članicah;

E.  ker je odprt značaj interneta ključna gonilna sila konkurenčnosti, gospodarske rasti, socialnega razvoja in inovacij, kar je imelo za posledico zelo hiter razvoj spletnih uporabniških programov, vsebin in storitev, ter posledično rasti v ponudbi in povpraševanju po vsebinah in storitvah, in je zato izredno pomemben pospeševalec prostega pretoka znanja, idej in informacij, tudi v državah, kjer je dostop do neodvisnih sredstev obveščanja omejen;

F.  ker obstajajo tretje države, ki so preprečile operaterjem mobilnih širokopasovnih povezav, da blokirajo zakonite spletne strani in prenos govora prek internetnega protokola (VoIP) ali uporabniških programov za video telefonijo, ki konkurirajo njihovim storitvam govorne ali videotelefonije;

G.  ker so internetne storitve na voljo na čezmejni ravni, internet pa je v središču svetovne trgovine;

H.  ker sta širokopasovna povezava in internet, kot je poudarjeno v evropski digitalni agendi, pomembna za gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest in evropsko konkurenčnost na svetovni ravni;

I.  ker bo Evropa lahko v celoti izkoristila potencial digitalnega gospodarstva le prek spodbujanja dobro delujočega notranjega digitalnega trga;

1.  pozdravlja sporočilo Komisije in se strinja z njeno analizo, zlasti glede potrebe po ohranitvi odprtega in nevtralnega značaja interneta kot ključne gonilne sile inovacij in povpraševanja potrošnikov, ki lahko hkrati še naprej zagotavlja visokokakovostne storitve v okviru, ki spodbuja in spoštuje temeljne pravice;

2.  ugotavlja, da sklepi v sporočilu Komisije nakazujejo, da v tej fazi ni jasne potrebe po dodatnem regulativnem poseganju v nevtralnost omrežja na evropski ravni;

3.  poudarja, da obstaja potencial za nekonkurenčno in diskriminatorno obnašanje pri upravljanju prometa, zlasti pri vertikalno povezanih podjetjih; pozdravlja namero Komisije, da objavi dokaze, ki jih je v okviru preiskave praks, ki lahko vplivajo na nevtralnost omrežja v državah članicah, pridobil BEREC;

4.  poziva Komisijo, naj zagotovi skladno uporabo in izvrševanje obstoječega telekomunikacijskega regulativnega okvira za komunikacije ter v roku šestih mesecev po objavi ugotovitev preiskave, ki jo je opravil BEREC, oceni ali so potrebni nadaljnji regulatorni ukrepi za zagotovitev svobode izražanja, svobodnega dostopa do informacij, svobodne izbire potrošnikov in medijskega pluralizma, da bi dosegli učinkovito konkurenco in inovacije ter povečali vsestranske koristi pri uporabi interneta za državljane, podjetja in javno upravo; poudarja, da bi moral biti vsak evropski regulativni predlog na področju nevtralnosti omrežja predmet presoje vpliva;

5.  pozdravlja delo organa BEREC na tem področju in poziva države članice, zlasti nacionalne regulativne organe, naj tesno sodelujejo z njim;

6.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z organom BEREC in državami članicami, skrbno nadzoruje razvoj upravljanja prometa in dogovorov o medsebojnih povezavah, zlasti v zvezi z blokiranjem in oviranjem ali pretiranega zaračunavanja storitev prenosa govora prek internetnega protokola in izmenjave datotek, ter nekonkurenčnega ravnanja in izrednega zmanjšanja kakovosti, kot je zahtevano v regulativnem okviru EU za telekomunikacije; nadalje poziva Komisijo, naj zagotovi, da ponudniki internetnih storitev ne blokirajo, diskriminirajo, škodujejo ali zmanjšujejo zmožnost posameznikov, da uporabljajo storitve za dostop, uporabo, pošiljanje, objavljanje, prejemanje ali ponujanje katerekoli vsebine, uporabniškega programa ali storitve po lastni izbiri, ne glede na vir ali cilj;

7.  poziva Komisijo, naj Parlamentu zagotovi informacije o sedanjih praksah v zvezi z upravljanjem prometa, trgom o medsebojnih povezavah in preobremenjenostjo omrežja ter o pomanjkanju naložb; poziva Komisijo, naj nadalje analizira vprašanje nevtralnosti naprav;

8.  poziva Komisijo, države članice in BEREC, naj zagotovijo skladnost pristopov k nevtralnosti omrežja in učinkovito izvajanje regulativnega okvira EU na področju telekomunikacij;

9.  poudarja, da bi lahko bila vsaka rešitev, predlagana v zvezi z nevtralnostjo omrežja učinkovita samo s skladnim evropskim pristopom; zato poziva Komisijo, naj skrbno spremlja sprejetje katerih koli nacionalnih predpisov, povezanih z nevtralnostjo omrežja, in sicer z vidika njihovega vpliva na zadevne nacionalne trge ter notranji trg; meni, da bi vsem zainteresiranim stranem koristilo, če bi Komisija zagotovila smernice na ravni EU, vključno z mobilnim trgom, da se zagotovi skladna in ustrezna uporaba ter izvrševanje določb telekomunikacijskega svežnja o nevtralnosti omrežja;

10.  poudarja, da morajo države članice in predvsem nacionalni regulativni organi sodelovati in se usklajevati med seboj ter s Komisijo, da bi EU v celoti izkoristila potencial interneta;

11.  opozarja na resna tveganja, povezana z oddaljevanjem od nevtralnega omrežja, kot so nekonkurenčno ravnanje, oviranje inovacij, omejevanje svobode izražanja, pomanjkanje ozaveščenosti potrošnikov in kršenje zasebnosti, kar škoduje podjetjem, potrošnikom in demokratični družbi kot celoti ter opominja na mnenje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov o vplivu prakse upravljanja prometa na zaupnost telekomunikacij;

12.  poudarja, da je cilj regulativnega okvira EU na področju telekomunikacij spodbujanje svobode izražanja, nediskriminatornega dostopa do vsebin, uporabniških programov in storitev ter učinkovita konkurenca, zato bi moral biti vsak ukrep na področju nevtralnosti omrežja poleg obstoječega konkurenčnega prava namenjen odpravi nekonkurenčnih praks, ki se lahko pojavijo, ter bi moral voditi v naložbe in olajšati inovativne poslovne modele za spletno gospodarstvo;

13.  meni, da je načelo nevtralnosti omrežja bistven predpogoj za omogočanje inovativnega internetnega ekosistema in za zagotavljanje enakih pogojev za storitve evropskih državljanov in podjetnikov;

14.  meni, da morajo biti med minimalnimi pogoji, nujnimi za nevtralnost omrežja, ki končnim uporabnikom zagotavlja svobodo izbire in zahteve, učinkovito konkurenco pri elektronskih komunikacijskih storitvah, transparentnost v povezavi z upravljanjem prometa in kakovostjo storitev ter enostavnost zamenjave ponudnika;

15.  priznava, da je potrebno zmerno upravljanje prometa, da bi zagotovili, da povezovanje končnih uporabnikov ne bi bilo prekinjeno zaradi preobremenjenosti omrežja; ugotavlja, da lahko v tem kontekstu operaterji, ki so predmet nadzora nacionalnih regulativnih organov, uporabijo postopke za merjenje in oblikovanje internetnega prometa, da bi ohranili zmogljivost in stabilnost delovanja omrežja ter zagotovili kakovost zahtev po storitvah; poziva pristojne nacionalne organe, da uporabijo vsa svoja pooblastila v okviru direktive o univerzalnih storitvah, da uveljavijo minimalne standarde kakovosti storitev; je prepričan, da zagotavljanje kakovosti pri prenosu časovno kritičnih storitev ne bi smel biti razlog za opustitev načela najboljše kakovosti;

16.  poziva pristojne nacionalne organe, naj zagotovijo, da posegi v upravljanje prometa ne vključujejo anti-konkurenčne ali škodljive diskriminacije; meni, da specializirane (ali upravljane) storitve ne bi smele škoditi varovanju zanesljivega internetnega dostopa najboljše kakovosti, ki spodbuja inovacije in svobodo izražanja, zagotavlja konkurenco in preprečuje novo digitalno delitev;

Varstvo potrošnikov

17.  poziva k transparentnosti pri upravljanju prometa, vključno z boljšo obveščenostjo končnih uporabnikov, ter poudarja, da je treba potrošnikom omogočiti sprejemanje odločitev na podlagi informacij in dejansko možnost prehoda k novemu ponudniku, ki lahko bolje zadovolji njihove potrebe in preference, vključno s hitrostjo in obsegom prenosov in storitev; s tem v zvezi poudarja pomembnost zagotavljanja jasnih, učinkovitih, smiselnih in primerljivih informacij potrošnikom o vseh pomembnih poslovnih praksah z enakovrednim učinkom, zlasti o mobilnem internetu;

18.  poziva Komisijo, naj objavi nadaljnje smernice o pravici do zamenjave operaterja ter tako izpolni zahteve glede transparentnosti in spodbuja enake pravice za potrošnike po vsej EU;

19.  se seznanja z zaskrbljenostjo potrošnikov, ki se je pojavila v zvezi z razliko med oglaševanimi in dejansko zagotovljenimi hitrostmi internetnih povezav; s tem v zvezi poziva države članice, naj skladno izvajajo prepoved zavajajočega oglaševanja;

20.  priznava potrebo po vzpostavljanju načinov za povečevanje zaupanja potrošnikov v spletno okolje; zato poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za razvoj izobraževalnih programov, katerih namen je povečanje znanja potrošnikov na področju informacijske in komunikacijske tehnologije in zmanjšanje digitalne izključenosti;

21.  poziva Komisijo, naj povabi predstavnike potrošnikov in civilne družbe naj aktivno in enakovredno sodelujejo s predstavniki panoge v razpravi o prihodnosti interneta v EU;

o
o   o

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 308, 18.12.2009, str. 2. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0322.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o prepovedi kasetnega streliva

P7_TA(2011)0512 RC-B7-0588/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Konvencije o kasetnem strelivu, ki je začela veljati 1. avgusta 2010, 8. novembra 2011 pa jo je podprlo 111 držav (od tega jih je 108 konvencijo podpisalo, med njimi tri države članice EU, 63 držav jo je ratificiralo, med njimi 19 držav članic EU, tri države pa so h konvenciji pristopile),

–  ob upoštevanju osnutka protokola VI o kasetnem strelivu z dne 26. avgusta 2011 h Konvenciji o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerne travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako,

–  ob upoštevanju resolucije o konvenciji o kasetnem strelivu, ki jo je dne 2. decembra 2008 sprejela generalna skupščina Združenih narodov,

–  ob upoštevanju sporočila generalnega sekretarja Združenih narodov na drugem srečanju držav pogodbenic konvencije o kasetnem strelivu, ki ga je 13. septembra 2011 v Bejrutu predstavil visoki predstavnik za razorožitev Sergio Duarte,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton, zlasti izjave z dne 1. avgusta 2010 o konvenciji o kasetnem strelivu ter izjave z dne 29. aprila 2011 o domnevni uporabi kasetnega streliva v Libiji,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2008 o Konvenciji o kasetnem strelivu(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o začetku veljavnosti konvencije o kasetnem strelivu in vlogi EU(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o napredku na področju boja proti minam(3),

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker kasetno strelivo resno ogroža civiliste, saj za seboj običajno pusti veliko smrtonosno sled, in ker na območjih, kjer so nekoč divjali spori, uporaba tega streliva med civilisti povzroča številne tragične poškodbe in smrti, saj na neeksplodirano podstrelivo pogosto naletijo otroci in druge nič hudega sluteče nedolžne osebe;

B.  ker so bili podpora večine držav članic EU, parlamentarne pobude in delo organizacij civilne družbe odločilnega pomena, da se je lahko proces iz Osla uspešno zaključil z začetkom veljavnosti konvencije o kasetnem strelivu; ker je 22 držav članic EU držav pogodbenic konvencije o kasetnem strelivu, pet držav članic EU pa te konvencije ni ne podpisalo ne ratificiralo;

C.  ker konvencija o kasetnem strelivu državam pogodbenicam prepoveduje uporabo, razvoj, proizvodnjo, drugačno pridobivanje, kopičenje, zadrževanje ali posredovanje kasetnega streliva komur koli, neposredno ali posredno, pa tudi podporo, spodbujanje ali prigovarjanje kogar koli h kakršnim koli dejanjem, ki jih konvencija prepoveduje državam pogodbenicam;

D.  ker konvencija o kasetnem strelivu vzpostavlja nov humanitarni standard za pomoč žrtvam, med katere sodijo osebe, ki jih je kasetno strelivo neposredno prizadelo, ter njihove družine in skupnosti;

E.  ker osnutek protokola VI h konvenciji o klasičnem orožju, o katerem bo tekla razprava na četrti revizijski konferenci konvencije o klasičnem orožju pravno ni v skladu s konvencijo o kasetnem strelivu niti je ne dopolnjuje; ker so države pogodbenice konvencije o kasetnem strelivu pravno zavezane uničiti vse strelivo, osnutek protokola pa bi prepovedal le kasetno strelivo izpred leta 1980, določa dolgo prehodno obdobje, s katerim bo mogoče spoštovanje preložiti za vsaj 12 let, dovolil bi uporabo kasetnega streliva z zgolj enim mehanizmom samodejnega uničenja, države pa bi lahko uporabljale kasetno strelivo s tako imenovano stopnjo napak 1 % ali manj;

F.  ker je bilo po podpisu konvencije o kasetnem strelivu to strelivo pred kratkim domnevno uporabljeno proti civilnemu prebivalstvu v Kambodži, na Tajskem in v Libiji in ker je treba sedaj nujno ukrepati in zagotoviti odstranjevanje neeksplodiranega kasetnega podstreliva, s čimer bi preprečili nove smrti in poškodbe;

1.  poziva države članice, naj ne sprejemajo, podpirajo ali posledično ratificirajo nobenega protokola h konvenciji o klasičnem orožju, ki bi dovoljeval uporabo kasetnega streliva, prepovedanega s konvencijo o kasetnem strelivu, ter poziva Svet in države članice, naj v skladu s tem ravnajo na četrti revizijski konferenci konvencije o klasičnem orožju od 14. do 25. novembra 2011 v Ženevi;

2.  globoko obžaluje, da osnutek protokola VI, o katerem se bo razpravljalo na tej konferenci, lahko ogrozi jasni in trdni standard mednarodnega humanitarnega prava, vzpostavljen s konvencijo o kasetnem strelivu, ki v celoti prepoveduje kasetno strelivo, hkrati pa bi s tem osnutkom oslabili zaščito civilistov;

3.  poziva države, naj priznajo humanitarne posledice in visoko politično ceno za podporo predlaganemu osnutku protokola, v katerem je veliko izjem in vrzeli, ki bi omogočile uporabo kasetnega streliva;

4.  poziva države članice in države članice kandidatke, ki niso pogodbenice konvencije o kasetnem strelivu, naj k tej konvenciji pristopijo, ter države podpisnice konvencije, naj jo čim prej ratificirajo;

5.  meni, da protokol VI h konvenciji o klasičnem orožju ni skladen s konvencijo o kasetnem strelivu ter da so države članice, ki so podpisale konvencijo o kasetnem strelivu, pravno zavezane odločnemu nasprotovanju uvedbi tega osnutka in k njeni zavrnitvi;

6.  odločno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj države članice opomni na njihove pravne obveznosti v skladu s konvencijo o kasetnem strelivu; poziva jo, naj posebno pozornost nameni tematskemu cilju za zmanjšanje grožnje kasetnega streliva ter naj izpelje pristop Evropske unije h konvenciji o kasetnem strelivu, kar je omogočil začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe;

7.  pozdravlja dejstvo, da je 15 držav pogodbenic in podpisnic zaključilo uničevanje zalog kasetnega streliva, nadaljnjih 12 držav pa bo to storilo do svojega roka ter da operacije odstranjevanja potekajo v 18 državah in na treh drugih območjih;

8.  poziva države članice, ki še niso pristopile h konvenciji o kasetnem strelivu, a želijo zmanjšati humanitarne posledice tega streliva, naj v obdobju pred pristopom sprejmejo odločne in pregledne nacionalne ukrepe, vključno z moratorijem na uporabo, proizvodnjo in posredovanje kasetnega streliva, in naj kar najhitreje začnejo uničevati zaloge kasetnega streliva;

9.  poziva države članice, ki so podpisale konvencijo o kasetnem strelivu, naj sprejmejo zakonodajo za njeno izvajanje na nacionalni ravni; poziva države članice, naj pri prizadevanjih v odziv na to resolucijo ravnajo pregledno in naj, na primer svojim parlamentom, redno poročajo o svojih dejavnostih po tej konvenciji;

10.  poziva Svet in Komisijo, naj predvsem v okviru odnosov Evropske unije s sosedami v pogodbe s tretjimi državami poleg standardne klavzule o neširjenju orožja za množično uničevanje kot standardno klavzulo vključita tudi sklicevanje na prepoved kasetnega streliva;

11.  poziva Svet in Komisijo, naj v programe zunanje pomoči Skupnosti kot sestavni del vključita boj proti kasetnemu strelivu, da bi tretje države podprli pri uničevanju zalog in zagotavljanju humanitarne pomoči;

12.  poziva države članice, Svet in Komisijo, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bi države odvrnili od zagotavljanja kasetnega streliva nedržavnim akterjem;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU in držav kandidatk, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Zvezi proti kasetnemu strelivu.

(1) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 61. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0285. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0339.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o posodobitvi zakonodaje o DDV za okrepitev enotnega digitalnega trga

P7_TA(2011)0513 RC-B7-0608/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji z dne 30. septembra 2011 o posodobitvi zakonodaje o DDV za okrepitev enotnega digitalnega trga (O-000226/2011 – B7-0648/2011),

–  ob upoštevanju členov 113 in 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost(1),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska digitalna agenda (KOM(2010)0245),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije o prihodnosti DDV (KOM(2010)0695),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o izkoriščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2011 o prihodnosti DDV(4),

–   ob upoštevanju smernic OECD glede nevtralnosti sistema DDV,

–  ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker ena od vodilnih pobud strategije EU 2020 vsebuje vzpostavitev enotnega digitalnega trga;

B.  ker je enotni digitalni trg EU še vedno razdrobljen;

C.  ker je gospodarska kriza močno škodovala priložnostim za gospodarsko rast in ker ima digitalno gospodarstvo možnosti, da v prihodnjih letih pomembno prispeva k blaginji Evrope;

D.  ker zakon Združenih držav Amerike o internetni davčni svobodi, ki je začel veljati leta 1998 in je bil nato razširjen ter ki prepoveduje zveznim in lokalnim vladam, da bi za spletno prodajo uporabljale diskriminatorne stopnje prometnega davka, pomembno vpliva na e-trgovino in prispeva k ustanavljanju podjetij, ki sedaj prevladujejo na svetovnih trgih;

E.  ker mora Evropska unija razviti zmožnosti enotnega trga, tako da olajša spletno in čezmejno trgovino med državami članicami;

F.  ker Komisija trenutno razpravlja o prihodnosti DDV in ker je treba v zvezi s tem upoštevati strategijo EU 2020;

1.  poudarja, da sedanji pravni okvir, zlasti Priloga 3 k Direktivi 2006/112/ES, ovira razvoj novih digitalnih storitev in zato ni skladen s cilji iz digitalne agende;

2.  meni, da stopnje DDV, ki se uporabljajo za knjige, ponazarjajo pomanjkljivosti sedanje zakonodaje na tem področju, saj lahko države članice uporabljajo znižane stopnje DDV za dobavo knjig v vseh fizičnih oblikah, za e-knjige pa velja standardna stopnja DDV, ki znaša najmanj 15 odstotkov; meni, da je tako razlikovanje zaradi potencialne rasti tega segmenta trga neutemeljeno;

3.  poudarja, da si mora Evropska unija prizadevati, da bi storila več, kot le odpravila nedoslednosti v sedanjem pravnem okviru; meni, da mora biti prednostna naloga pri pregledu pravil o DDV spodbujanje podjetij, da razvijejo in ponujajo nove vseevropske spletne storitve;

4.  poudarja pa, da bi morala Evropska unija izdelati posebej prilagojene rešitve za lastne potrebe; meni, da bi za razvoj dejanskega enotnega trga pravo Evropske unije lahko omogočalo državam članicam, da za elektronske storitve s kulturno vsebino začasno uporabljajo zmanjšano stopnjo DDV;

5.  meni, da bi ta nova kategorija, ki bi jo vključili v sedanjo prilogo 3 k Direktivi 2006/112/ES, lahko vsebovala določbo o dobavi spletnih storitev (na primer televizija, glasba, knjige ali časopisi in revije), ki jo izvajalci s sedežem v EU zagotavljajo potrošnikom, ki prebivajo v EU;

6.  poudarja, da digitalna distribucija kulturnih, novinarskih in ustvarjalnih vsebin omogoča avtorjem in dobaviteljem vsebin, da dosežejo širše občinstvo; meni, da mora Evropska unija spodbujati ustvarjanje, produkcijo in distribucijo (na vseh platformah) digitalnih vsebin ter da bi uporaba nižje stopnje DDV za spletne kulturne vsebine verjetno okrepila rast;

7.  opozarja na načela OECD glede obdavčitve e-trgovine, sprejeta leta 1998 na konferenci v Ottawi, ki določajo, da bi morala imeti pravila o davkih na potrošnjo, kot je DDV, za posledico obdavčitev na področju sodne pristojnosti, kjer se odvija potrošnja; poudarja, da bodo v skladu z Direktivo 2008/8/ES načela OECD za Evropsko unijo veljala od 1. januarja 2015;

8.  meni, da bi moral biti pregled zakonodaje o DDV, ki državam članicam omogoča večjo prilagodljivost v zvezi z uporabo nižjih stopenj DDV, tesno povezan z izvajanjem načel iz Direktive 2008/8/ES; poudarja pa, da bi bilo treba čim prej uveljaviti načelo obdavčitve v državi članici, kjer poteka potrošnja, če naj bi bilo vsem državam članicam omogočeno, da bi imele enake koristi od enotnega digitalnega trga; poudarja, da bi bilo treba s pregledom poenostaviti sistem DDV, na primer z vzpostavitvijo sistema „vse na enem mestu“ za DDV in odpravo dvojnega obdavčevanja;

9.  zato poziva Komisijo, naj pretehta možnosti pregleda Direktive 2008/8/ES, da bi do 1. januarja 2015 uvedla obveznost plačevanje DDV v skladu z načelom namembne države;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 347, 11.12.2006, str. 1. (2) UL L 44, 20.2.2008, str. 11. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0240. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0436.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 s priporočili Evropskega parlamenta Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede pogajanj o pridružitvenem sporazumu med EU in Gruzijo (2011/2133(INI))

P7_TA(2011)0514 A7-0374/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju trenutnih pogajanj med Evropsko unijo in Gruzijo o sklenitvi pridružitvenega sporazuma,

–  ob upoštevanju sklepov izrednega srečanja Evropskega sveta z dne 1. septembra 2008 in sklepov Sveta Evropske unije za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 15. septembra 2008,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Gruziji z dne 10. maja 2010 o sprejetju pogajalskih smernic,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Gruzijo, ki je začel veljati 1. julija 1999,

–  ob upoštevanja sporazuma o premirju z dne 12. avgusta 2008, ki sta ga ob posredovanju Evropske unije podpisali Gruzija in Ruska federacija, ter sporazuma o izvajanju z dne 8. septembra 2008,

–  ob upoštevanju govora predsednika Gruzije Mihaila Sakašvilija v Evropskem parlamentu 23. novembra 2010,

–  ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo 7. maja 2009 v Pragi,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o vzhodnem partnerstvu z dne 25. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“ z dne 25. maja 2011,

–  ob upoštevanju skupnega akcijskega načrta evropske sosedske politike EU–Gruzija, ki ga je 14. novembra 2006 sprejel Svet za sodelovanje EU–Gruzija in ki določa strateške ter posebne cilje, ki temeljijo na zavezah za skupne vrednote in učinkovitem izvajanju političnih, gospodarskih in institucionalnih reform,

–  ob upoštevanju poročila Evropske komisije o napredku Gruzije, sprejetega dne 25. maja 2011,

–  ob upoštevanju sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov in ponovnem sprejemu med EU in Gruzijo, ki je začel veljati dne 1. marca 2011,

–  ob upoštevanju skupne deklaracije o partnerstvu za mobilnost med Evropsko unijo in Gruzijo z dne 30. novembra 2009,

–  ob upoštevanju glavnih priporočil Evropske komisije iz leta 2009 o pripravah Gruzije na začetek pogajanj o poglobljenem in celovitem področju proste trgovine z Gruzijo,

–  ob upoštevanju podpisa Sporazuma med Evropsko unijo in Gruzijo o zaščiti geografskih označb za kmetijske proizvode in živila z dne 14. julija 2011,

–  ob upoštevanju podpisa Sporazuma z dne 2. decembra 2010 o skupnem zračnem prostoru med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani,

–  ob upoštevanju posebnega poročila št. 13/2010 Evropskega računskega sodišča o rezultatih Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (ENPI) na Južnem Kavkazu,

–  ob upoštevanju svojih resolucij o Gruziji z dne 3. septembra 2008(1), o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz z dne 20. maja 2010(2) ter o pregledu evropske sosedske politike – vzhodna dimenzija z dne 7. aprila 2011(3),

–  ob upoštevanju členov 90(4) in 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0374/2011),

A.  ker je vzhodno partnerstvo ustvarilo pomemben politični okvir za poglabljanje odnosov, pospeševanje političnega združevanja in nadaljnje gospodarsko povezovanje med EU in Gruzijo, tako da podpira politične in socialno-ekonomske reforme ter omogoča približevanje Uniji;

B.  ker vzhodno partnerstvo omogoča krepitev dvostranskih odnosov z novimi pridružitvenimi sporazumi, pri čemer se upoštevajo specifične razmere in želje partnerske države ter njene zmožnosti izpolnjevanja obveznosti, izhajajočih iz partnerstva;

C.  ker sta dejavno sodelovanje Gruzije ter zavezanost skupnim vrednotam in načelom, vključno z demokracijo, pravno državo, dobrim upravljanjem in spoštovanjem človekovih pravic, bistveni za napredovanje procesa, pa tudi za uspešna pogajanja o pridružitvenem sporazumu ter njegovo poznejše izvajanje, kar bi zagotovilo trajen vpliv sporazuma na razvoj države,

D.  ker je približevanje zakonodaje pomembno sredstvo za spodbujanje sodelovanja med Evropsko unijo in Gruzijo;

E.  ker je Gruzija med najbolj uspešnimi partnericami vzhodnega partnerstva pri sprejemanju reform, čeprav se pri izvajanju še vedno sooča s težavami; ker so potrebne dodatne izboljšave na področju reform pravosodnega sistema, pravic delavcev in žensk ter integracije manjšin;

F.  ker nerešeni konflikt med Rusijo in Gruzijo ovira stabilnost in razvoj Gruzije; ker Rusija še vedno zaseda gruzijski regiji Abhazijo in Chinvalsko regijo/Južno Osetijo ter s tem krši temeljne norme in načela mednarodnega prava; ker na območjih pod dejanskim nadzorom okupacijskih sil poteka etično čiščenje in nasilne demografske spremembe, te sile pa so odgovorne tudi za kršitve človekovih pravic na teh območjih;

G.  ker je Evropska unija v svojem skupnem poročilu o novem odzivu na spremembe v sosedstvu izrazila željo po dejavnejšem sodelovanju pri reševanju konflikta; ker nadzorna misija EU (EUMM) opravlja pomembno nalogo na terenu, posebni predstavnik EU za južni Kavkaz in krizo v Gruziji pa sopredseduje ženevskim pogovorom; ker so ti pogovori doslej obrodili le malo sadov;

H.  ker Evropska unija poudarja pravico Gruzije, da se pridruži mednarodni organizaciji ali zavezništvu ob spoštovanju mednarodnega prava, znova poudarja svoje prepričanje, da nobena tretja država nima pravice veta na suvereno odločitev druge države o vstopu v mednarodno organizacijo ali zvezo oziroma pravice destabilizirati demokratično izvoljene vlade;

I.  ker pogajanja z Gruzijo o pridružitvenem sporazumu hitro napredujejo, vendar pa se pogajanja o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine še niso začela;

1.  v okviru potekajočih pogajanj o pridružitvenem sporazumu Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje priporoča naslednje:

o
o   o

2.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo s priporočili Evropskega parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje ter v vednost Gruziji.

(1) UL C 295 E, 4.12.2009, str. 26. (2) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 136. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0153.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o vključevanju načela enakosti spolov v delo Evropskega parlamenta (2011/2151(INI))

P7_TA(2011)0515 A7-0351/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter naknadnih končnih dokumentov,

–  ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji, ki poudarja vrednote, skupne državam članicam, kot so pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost in enakost moških in žensk,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 2, 3, 4, 5, 21 in 23,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju evropskega pakta za enakost med spoloma (2011–2020) , ki ga je Evropski svet sprejel marca 2011(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015 (KOM(2010)0491),

–  ob upoštevanju izčrpnega poročila, ki ga je leta 2009 pripravilo švedsko predsedstvo Evropske unije z naslovom Peking + 15: izhodišča za ukrepanje in Evropska unija, v katerem so natančno opredeljene trenutne ovire za celovito uresničitev enakosti spolov,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 2. in 3. junija 2005, ki države članice in Komisijo vabijo h krepitvi institucionalnih mehanizmov za spodbujanje enakosti spolov ter k oblikovanju okvira za ocenjevanje izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje, da bi poenotili in sistematizirali spremljanje napredka,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 1995 o četrti svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah: „Enakost, razvoj in mir“(2), svoje resolucije z dne 10. marca 2005 o nadaljnjem ukrepanju po četrti svetovni konferenci o ženskah – izhodišča za ukrepanje (Peking + 10)(3) in svoje resolucije z dne 25. februarja 2010 o Pekingu + 15 – izhodiščih Organizacije združenih narodov za ukrepanje na področju enakosti med spoloma(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2003 o vključevanju načela enakosti med spoloma v delo Evropskega parlamenta(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2007 o vključevanju načela enakosti med spoloma v delo odborov(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. aprila 2009 o vključevanju načela enakosti med spoloma v delo odborov in delegacij(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. maja 2009 o vključevanju načela enakosti med spoloma v zunanje odnose EU(8),

–  ob upoštevanju pionirskih dosežkov Sveta Evrope pri vključevanju načela enakosti spolov in zlasti Deklaracije o uresničitvi enakosti med spoloma, objavljene po 119. zasedanju odbora ministrov(9),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0351/2011),

A.  ker vključevanje načela enakosti spolov ni samo spodbujanje enakosti pri izvajanju posebnih ukrepov za pomoč ženskam ali v nekaterih primerih nezadostno zastopanega spola, pač pa usmeritev vseh splošnih politik in ukrepov v doseganje enakosti spolov;

B.  ker so Združeni narodi ustanovili Agencijo ZN za ženske, ki od 1. januarja 2011 krepi institucionalne dogovore sistema ZN v podporo enakosti spolov in krepitvi vloge žensk in ki kot okvir uporablja Pekinško deklaracijo in izhodišča za ukrepanje(10);

C.  ker člen 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije uvaja načelo vključevanja enakosti spolov, saj navaja, da si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva za odpravo neenakosti in spodbujanje enakost med moškimi in ženskami;

D.  ker člen 2 Pogodbe o Evropski uniji določa načelo, da Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, in da so te vrednote skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških;

E.  ker je vključitev enakosti spolov v politično in zakonodajno delo Parlamenta v nekaterih primerih najlaže doseči z usmerjenimi spremembami osnutkov poročil, ki jih predloži pristojni odbor v obliki predlogov sprememb o vključevanju načela enakosti spolov, kar je strategija, ki jo Odbor za pravice žensk in enakost spolov aktivno izvaja od leta 2009;

F.  ker je bil ta postopek uspešno uporabljen pri vključevanju načela enakosti spolov v zadnje resolucije z dne 18. maja 2010 na temo ključnih kompetenc za spreminjajoči se svet: izvajanje delovnega programa izobraževanja in usposabljanja za leto 2010(11) in z dne 8. junija 2011 o vmesnem pregledu Sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti(12);

G.  ker so države članice podpisnice vseh pomembnejših mednarodnih sporazumov o enakosti spolov in pravicah žensk in ker na ravni EU obstajajo številni usmeritveni dokumenti, vendar je treba dejanska prizadevanja za vključevanje načela enakosti spolov in krepitev vloge žensk okrepiti, saj je napredek pri izvajanju obstoječih izvedbenih dokumentov skromen, proračunska sredstva za vprašanje enakosti spolov pa nezadostna;

H.  ker je Komisija poleg svoje strategije za enakost med ženskami in moškimi (2010–2015), navedla ključne ukrepe, ki naj jih izvede vsak od njenih generalnih direktoratov, kar nakazuje, da se EU približuje bolj celostnemu in skladnemu pristopu k vključevanju načela enakosti(13);

I.  ker se je Komisija v okviru svoje Listine žensk(14) zavezala h krepitvi načela enakosti spolov na vseh svojih področjih delovanja;

J.  ker je Evropski inštitut za enakost spolov zadolžen za razvoj, analizo, ocenjevanje in razširjanje metodoloških orodij za podporo vključevanju načela enakosti spolov v vse politike Skupnosti in iz njih izhajajoče nacionalne politike in spodbujanje vključevanja enakosti spolov v vse institucije in organe Skupnosti(15);

K.  ker je potrebno tesno sodelovanje z Evropskim inštitutom za enakost spolov v njegovi vlogi širjenja natančnih metodoloških orodij ter za učinkovitejše ovrednotenje vključevanja načela enakosti spolov v delo Parlamenta;

L.  ker si Komisija prizadeva za izvajanje vključevanja načela enakosti spolov kot sestavnega dela oblikovanja politike, med drugim tudi z ocenami učinkov spola in postopki ocenjevanja in je zato pripravila navodila za izvajanje presoje vplivov na enakost spolov(16);

M.  ker politika vključevanja načela enakosti spolov kot del dvojnega pristopa za doseganje cilja enakosti spolov dopolnjuje in ne nadomešča posameznih politik v zvezi z enakostjo spolov in pozitivnih ukrepov;

N.  ker diskriminacija na podlagi biološkega ali družbenega spola negativno vpliva na transseksualne ljudi in ker politika in dejavnosti Evropskega parlamenta in številnih držav članic na področju enakosti spolov vse pogosteje vključujejo vprašanje spolne identitete;

O.  ker večina odborov vključevanju načela enakosti spolov na splošno pripisuje pomen (na primer pri zakonodajnem delu, uradnih odnosih z Odborom za pravice žensk in enakost spolov ali pripravi akcijskih načrtov za enakost spolov), vendar pa se manjše število odborov temu vprašanju redko ali nikoli ne posveča;

1.  se zavezuje k rednemu sprejemanju in izvajanju načrta politike za vključevanje načela enakosti spolov v delo Parlamenta s skupnim ciljem spodbujanja enakosti spolov z dejanskim in učinkovitim vključevanjem vidika spolov v vse politike in dejavnosti, da se oceni različen učinek ukrepov na moške in ženske, uskladijo obstoječe pobude, in oblikujejo cilji, prednostne naloge in sredstva za njihovo doseganje;

2.  potrjuje, da bi moral njegov načrt politike vključevanja načela enakosti spolov za naslednje triletno obdobje doseči bolj skladno in učinkovito izvajanje vključevanja enakosti spolov v delo Parlamenta na osnovi naslednjih prednostnih nalog:

3.  poziva svoj pristojni odbor, da preuči kako se lahko postopek, s katerim Odbor za pravice žensk in enakost spolov sprejema predloge sprememb določenega poročila, ki izpostavljajo učinke področja politike na spol v skladu z roki in postopki, ki jih je predpisal pristojni odbor, najbolje vključi v poslovnik;

4.  poziva odbore Evropskega parlamenta, pristojne za večletni finančni okvir in strukturne sklade, naj ocenijo vpliv predlaganih prednostnih proračunskih nalog, virov prihodkov in orodij upravljanja glede na spol, preden se sprejme večletni finančni okvir, da se zagotovi, da bo okvir za obdobje po letu 2013 upošteval enakost spolov in da se jamči, da imajo vsi finančni programi EU v svojih ustanovitvenih določbah določene cilje na področju enakosti spolov in namenijo določena sredstva za doseganje teh ciljev;

5.  čestita mreži za vključevanje načela enakosti Parlamenta in parlamentarnim odborom, ki so v svoje delo vključili načelo enakosti spolov, in poziva ostale odbore, da storijo enako, da zagotovijo predanost strategiji vključevanja enakosti spolov in jo izvajajo pri svojem delu;

6.  poudarja, da morajo parlamentarni odbori imeti ustrezna orodja, ki omogočajo dobro poznavanje vključevanja načela enakosti med spoloma, kot so pokazatelji, podatki in statistike, ločeni po spolu, in porazdeliti proračunska sredstva z vidika enakosti med spoloma; pri tem jih spodbuja, da izkoristijo znanje in izkušnje, tako notranje (sekretariat pristojnega odbora, tematski oddelek, knjižnica itd.) kot zunanje v drugih lokalnih, regionalnih, nacionalnih in nadnacionalnih institucijah, bodisi javnih bodisi zasebnih, kakor tudi v malih, srednje velikih in velikih podjetjih ter univerzah, ki delujejo na področju enakosti med spoloma;

7.  izraža zadovoljstvo nad specifičnimi pobudami s tega področja, ki jih je sprejelo več parlamentarnih odborov, zlasti nad pripravo samoiniciativnega poročila o vlogi žensk v kmetijstvu in na podeželju v Odboru za kmetijstvo ter nad javno predstavitvijo na temo vloge žensk pri trajnostnem razvoju ribolovnih območij, ki jo pripravlja Odbor za ribištvo;

8.  na osnovi vprašalnika, ki je bil predložen predsednikom in podpredsednikom, pristojnim za vključevanje načela enakosti spolov v parlamentarnih odborih, zaključuje, da se delo odborov Parlamenta na področju vključevanja načela enakosti zelo razlikuje in je prostovoljno in da se na nekaterih področjih zelo osredotoča na spol, na drugih pa je dejavnosti malo ali nič;

9.  pozdravlja delo medparlamentarnih delegacij in misij za opazovanje volitev in njihova prizadevanja pri odnosih s parlamenti tretjih držav, ki obravnavajo vprašanja, povezana z enakostjo spolov in krepitvijo vloge žensk z bolj sistematičnim spremljanjem in sledenjem vprašanj, kot je pohabljanje ženskih spolovil in umrljivost mater pri porodu, in s tesnejšim sodelovanjem z Odborom za pravice žensk in enakost spolov pri organizaciji skupnih sestankov in izmenjavi informacij na teh področjih;

10.  poziva Komisijo, naj pri načrtovanju in izvajanju vseh politik bolj skladno in sistematično obravnava neenakosti spolov in vztraja, da je treba za dosego cilja enakosti spolov izboljšati vključevanje vprašanja enakosti spolov;

11.  ponovno poudarja, da se je treba osredotočiti na odnose med spoloma, ki povzročajo in ohranjajo neenakosti med njima;

12.  meni, da bi moralo delo Parlamenta na vključevanju enakosti spolov vključevati tudi vprašanje spolne identitete in da bi moral oceniti, kako politike in dejavnosti vplivajo na transseksualne ljudi; poziva Komisijo, naj pri vseh dejavnostih in politikah na področju enakosti spolov obravnava vprašanje spolne identitete;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Svetu Evrope.

(1) Priloga k sklepom Sveta z dne 7. marca 2011. (2) UL C 166, 3.7.1995, str. 92. (3) UL C 320 E, 15.12.2005, str. 247. (4) UL C 348 E, 21.12.2010, str. 11. (5) UL C 61 E, 10.3.2004, str. 384. (6) UL C 244 E, 18.10.2007, str. 225. (7) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 18. (8) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 32. (9) Zasedanje Odbora ministrov v Madridu, 12. maja 2009. (10) Resolucija Generalne skupščine OZN št. 64/289 z dne 21. julija 2010 o usklajenosti celotnega sistema. (11) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 8. (12) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0256. (13) Delovni dokument služb Komisije o ukrepih za izvajanje Strategije za enakost žensk in moških 2010–2015 (SEK(2010)1079/2). (14) Sporočilo Komisije z naslovom Okrepljena zaveza za enakost med ženskami in moškimi: Listina žensk (KOM(2010)0078). (15) Uredba (ES) št. 1922/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o ustanovitvi Evropskega instituta za enakost spolov (UL L 403, 30.12.2006, str. 9). (16) http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=4376&langId=en.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o boju proti nezakonitemu ribolovu na globalni ravni – vloga EU (2010/2210(INI))

P7_TA(2011)0516 A7-0362/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982,

–  ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti in Deklaracije o okolju in razvoju iz Ria, sprejete na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju junija 1992,

–  ob upoštevanju Sporazuma Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) o spodbujanju upoštevanja mednarodnih ohranjevalnih in upravljavskih ukrepov s strani ribiških plovil na odprtem morju, ki je bil sprejet na 27. zasedanju konference FAO novembra 1993 (sporazum o usklajevanju),

–  ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 za izvajanje določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982, ki se nanašajo na ohranjanje in upravljanje čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib (sporazum ZN o staležih rib iz avgusta 1995),

–  ob upoštevanju kodeksa odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, ki ga je sprejela konferenca FAO oktobra 1995,

–  ob upoštevanju Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, sprejete junija 1998 (aarhuške konvencije),

–  ob upoštevanju mednarodnega akcijskega načrta FAO za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (IPOA-IUU), ki ga je svet FAO potrdil junija 2001,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o akcijskem načrtu Skupnosti za izkoreninjenje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova iz maja 2002 (KOM(2002)0180),

–  ob upoštevanju deklaracije s svetovnega vrhunskega srečanja o trajnostnem razvoju od 26. avgusta do 4. septembra 2002 v Johannesburgu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o izvajanju akcijskega načrta EU proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (uredba IUU)(2), Uredbe Sveta (ES) št. 1006/2008 z dne 29. septembra 2008 o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti ribiških plovil Skupnosti zunaj voda Skupnosti in dostopu plovil tretjih držav do voda Skupnosti (uredba o dovoljenjih za ribolov)(3) in Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike (uredba o nadzoru)(4),

–  ob upoštevanju sporazuma FAO o ukrepih države pristanišča za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (sporazum o ukrepih države pristanišča), ki je bil sprejet na 36. zasedanju konference FAO v Rimu novembra 2009,

–  ob upoštevanju poročila Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) za leto 2011 o nadnacionalnem organiziranem kriminalu v ribiški industriji,

–  ob upoštevanju referenčnega poročila Skupnega raziskovalnega središča Komisije „Preprečevanje nezakonitih dejavnosti v ribiškem sektorju – genetika, genomika, kemija in forenzika za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu in v podporo sledljivosti ribjih proizvodov“, objavljenega leta 2011,

–  ob upoštevanju naslednje konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (UNCSD), ki bo junija 2012 v Braziliji,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0362/2011),

A.  ker je 71 % površine planeta Zemlje pokrite z oceani, kjer se shrani šestnajstkrat več ogljikovega dioksida kot na kopnem in ki imajo pri podnebju ter v sistemih za omogočanje življenja na vsem planetu osnovno vlogo, poleg tega pa zagotavljajo znatnemu deležu svetovnega prebivalstva hrano, preživetje, energijo in prometne poti;

B.  ker po poročilih nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov predstavlja od 11 do 26 milijonov ton letno, kar je enako vsaj 15 % svetovnega ulova, zaradi tega pa je ekonomsko, socialno in okoljsko vzdržno upravljanje izkoriščanja svetovnih morskih virov nemogoče;

C.  ker sporazum, potrjen na 10. konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti oktobra 2010 v Nagoji, določa, da je do leta 2020 treba razpoloviti izgubljanje biotske raznovrstnosti;

D.  ker svetovni oceani predstavljajo habitat za 90 % življenja na Zemlji;

E.  ker sta dve tretjini svetovnih oceanov zunaj nacionalnih pristojnosti, ker ni celostne politike za upravljanje mednarodnih voda (odprto morje), ker sedanja nepopolna zakonodaja, ki temelji predvsem na načelih 17. stoletja o svobodi morij, ne upošteva številnih okoljskih načel, ki že dolgo veljajo za kopno in ozračje;

F.  ker je eden od ciljev sporazuma FAO o ukrepih države pristanišča za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova odpraviti „pristanišča ugodnosti“, ki omogočajo varno zavetje plovilom, ki izvajajo nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov, in služijo kot vstopna pristanišča za trgovino z nezakonitim ulovom;

G.  ker je novi nadzorni sveženj EU, v katerem so uredba o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu, uredba o nadzoru ter uredba o dovoljenjih za ribolov, celovit sklop instrumentov za boj proti tej nadlogi v oceanih, saj za države članice EU ter za tretje države določa odgovornosti kot države zastave, obalne države, države pristanišča in države trga;

H.  ker je EU največja svetovna uvoznica ribiških proizvodov in ena od glavnih svetovnih ribolovnih sil, kar ji nalaga pomembno odgovornost, da prevzame vodilno vlogo pri aktiviranju mednarodne skupnosti v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

1.  meni, da je nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov med največjimi grožnjami za biotsko raznovrstnost svetovnih oceanov;

2.  je prepričan, da je nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov okoljski in ekonomski problem v morskih in sladkovodnih ribištvih po vsem svetu, ki spodkopava prizadevanja za upravljanje ribištev, ogroža trajnost ribjih staležev in zanesljivo preskrbo s hrano ter izkrivlja trg, hkrati pa ni mogoče izračunati njegovih socialnih in ekonomskih posledic za družbo kot celoto, tudi v državah v razvoju;

3.  poudarja, da predstavljajo nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov in z njim povezane komercialne dejavnosti nepošteno konkurenco za ribiče in druge, ki delujejo zakonito, ter ustvarja ekonomske težave za ribiške skupnosti, potrošnike in celoten sektor;

4.  poudarja vodilno vlogo na svetovni ravni, ki jo je prevzela EU z novim nadzornim svežnjem, v katerem so uredba o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu, uredba o nadzoru ter uredba o dovoljenjih za ribolov; meni, da je ta sveženj celovit sklop instrumentov za boj proti tej nadlogi v oceanih, saj določa odgovornosti države zastave, obalne države, države pristanišča in države trga za države članice EU ter za tretje države, kakor tudi obveznosti pri dejavnostih njihovih državljanov; poziva k doslednemu izvajanju teh instrumentov;

5.  poudarja, da je potrebno večje usklajevanje med Komisijo, Agencijo Skupnosti za nadzor ribištva ter državami članicami, s čimer bi izboljšali zbiranje informacij in njihovo izmenjavo ter pripomogli k doslednemu in preglednemu izvajanju zakonodaje Unije o ribištvu;

6.  meni, da mora biti država zastave še naprej odgovorna za zagotavljanje skladnosti plovil z ustreznimi pravili o upravljanju in drugimi pravili, za zbiranje podatkov in poročanje o ulovu ter za zagotavljanje sledljivosti, vključno s preverjanjem veljavnosti potrdil o ulovu, saj bi prenos odgovornosti na drugo državo oslabil boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

7.  vztraja, da je treba Komisiji in nadzornim organom v državah članicah dati na razpolago dovolj (človeških, finančnih in tehnoloških) virov, ki jim bodo omogočili celovito izvajanje uredb;

8.  poudarja, da morajo v interesu verodostojnosti Evropske unije Komisija in države članice odkriti in kaznovati izvajalce EU, ki kršijo zakonodajo EU, in glede na to meni, da nas čaka še veliko dela za uspešen boj Unije proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu na njenem ozemlju ter pri izvajalcih EU drugje;

9.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo zatiranje nezakonitega ribolova na morju in v celinskih vodah, ter poudarja, da je treba pregledati zadostnost nadzornih mehanizmov in njihovo izvajanje;

10.  poziva k pregledu skupne ribiške politike, pri čemer naj se oblikujejo spodbude za zakonit ribolov v interesu rib, okolja, potrošnikov in proizvajalcev v EU;

11.  poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 ugotovi, ali rekreacijski ribolov v EU obstaja v takem obsegu, da ga je dejansko mogoče označiti kot nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov;

12.  poziva Komisijo in države članice k sodelovanju pri ustanovitvi „evropske obalne straže“, da bi povečali zmogljivosti za spremljanje in nadzor ter se učinkovito bojevali proti današnjim in prihodnjim nevarnostim na morju, kot so terorizem, piratstvo, nezakonit, nedovoljen in nereguliran ribolov, nezakonita trgovina ali celo onesnaževanje morja;

13.  spodbuja Komisijo, naj si še naprej prizadeva za spodbujanje izmenjave informacij za povezovanje pomorskega nadzora in zlasti informacij za zbliževanje obalne straže na evropski ravni;

14.  meni, da je treba cilje EU v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu podpreti s potrebnimi sredstvi, zlasti finančnimi, da bi tako zagotovili spodbujanje teh ciljev, državam članicam pa je treba dodeliti zadostna sredstva, da bodo lahko izvajale veljavne predpise; obenem poudarja, da je treba za morebitno sprejemanje novih metod (npr. sistemov za elektronsko sledenje itd.) v prihodnosti na ravni proračuna EU zagotoviti razpoložljiva finančna sredstva za njihovo izvajanje;

15.  poziva Komisijo, naj objavlja letne ocene uspešnosti držav članic pri izvajanju predpisov skupne ribiške politike, v katerih so opredeljene morebitne šibke točke, potrebne izboljšanja, in naj uporabi vsa razpoložljiva sredstva, tudi razkritje držav članic, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, da bi zagotovili spoštovanje teh predpisov v celoti in s tem ustvarili zanesljiv in pregleden sistem nadzora;

16.  pozdravlja odločitev Komisije o uvedbi „ribolovnega dovoljenja na točke“, ki bo za države članice dodatni instrument in ga bodo lahko uporabile pri ugotavljanju nepravilnosti v vsaki fazi prodajne verige ter naložile stroge kazni v primeru kršitev;

17.  meni, da je zaradi izredne mobilnosti ribjih staležev, ribiških flot in kapitala, ki jih podpira, pa tudi zaradi globalnosti trga z ribami boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu lahko učinkovit predvsem z mednarodnim sodelovanjem na bilateralni in multilateralni ravni ter z izmenjavo izčrpnih, natančnih in pravočasnih informacij o ribiških plovilih, njihovih dejavnostih in ulovu ter drugih ustreznih zadevah;

18.  poziva Evropsko unijo, naj v okviru trgovinskih sporazumov, sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju ter razvojne politike EU odločno vztraja pri učinkovitem boju tretjih držav proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu ter spodbuja podpis, ratifikacijo in izvajanje sporazuma FAO o usklajevanju in Konvencije Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu ter raznih drugih sistemov dokumentacije o ulovu, ki so jih že sprejele regionalne organizacije za upravljanje ribištva;

19.  poudarja, da morajo vse tretje države, s katerimi je EU sklenila sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju, uporabljati pravila Mednarodne organizacije dela o temeljnih pravicah delavcev, zlasti o socialnem dampingu, do katerega prihaja zaradi nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova;

20.  poudarja, da so s tehnološkim napredkom, tudi z razvojem vesoljskih in satelitskih tehnologij, večinoma odpravljene pretekle omejitve pri nadzoru, spremljanju in obvladovanju ribolovnih dejavnosti ter da je danes za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu bistvena predvsem politična volja za učinkovito in odgovorno ukrepanje, ki jo morajo izkazati vlade;

21.  poziva države članice, naj tako kot druge storilce okoljskih ali gospodarskih kaznivih dejanj iščejo in kaznujejo plovila, lastnike, podjetja, družbe ali posameznike, ki se ukvarjajo z dejavnostmi nezakonitega, nedovoljenega in nereguliranega ribolova, tudi z mešanjem nezakonitega in zakonitega ulova, ter jim po obsodbi naložijo stroge kazni, med drugim po potrebi za resne ali ponovne prestopke stalni odvzem dovoljenj in prepoved dostopa do pristaniške infrastrukture;

22.  obžaluje dejstvo, da so bile subvencije EU dodeljene plovilom, ki so jih v preteklosti že ujeli pri nezakonitem ribolovu;

23.  poziva Komisijo, naj zahteve za pridobitev različnih vrst finančne pomoči spremeni tako, da bodo vključevale finančne sankcije in odrekanje možnosti financiranja za lastnike plovil, ki jim je bil dokazan nezakonit ribolov;

24.  poziva Komisijo, naj ne dodeljuje pomoči iz Evropskega sklada za ribištvo plovilom, ki so vključena v nezakonite, neprijavljene in neregulirane dejavnosti;

25.  poudarja, da mora ribiška industrija prevzeti večjo odgovornost za doseganje trajnostne uporabe morskih virov; meni, da je nujno izboljšati preglednost na vseh področjih ter pri vseh dejavnostih ribiške industrije in da se je treba dogovoriti o mednarodnih merilih za določitev dejanskih upravičenih lastnikov plovil in njihovih ribolovnih pravic ter o pogojih za njihovo objavo kakor tudi o spremljanju ribiških plovil v mednarodnih vodah;

26.  meni, da bi morala biti Evropska unija zgled s sprejemanjem in spodbujanjem politike preglednosti pri odločanju o upravljanju ribištva v mednarodnih organih in tretjih državah, s katerimi ima EU odnose na področju ribištva;

27.  meni, da ribolov, ki upošteva ukrepe, sprejete na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni in ki temelji na odgovorni in trajnostni uporabi virov, omogoča gospodarsko rast in odpiranje novih delovnih mest v EU in v državah v razvoju, medtem ko ima nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov hude posledice na gospodarski, socialni in okoljski ravni, te posledice pa so še bolj škodljive za države v razvoju, saj ovirajo uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, zlasti ciljev 1, 7 in 8;

28.  poudarja čezmejni značaj ribolovnih dejavnosti in potrebo po sodelovanju na dvostranski in večstranski ravni v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, da bi ukrepe v boju proti takemu ribolovu izvajali vsi na pregleden, nediskriminacijski in pravičen način, obenem pa upoštevali finančne, tehnične in človeške zmožnosti držav v razvoju, zlasti majhnih otoških držav;

29.  poziva Komisijo, naj zagotovi doslednost svojih politik, da bo razvojna politika, ki se bori proti revščini, sestavni del politike EU, katere cilj je poleg okoljskih in trgovinskih vprašanj tudi boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

30.  poudarja neposredno povezavo med nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovom ter ravnjo upravljanja v državi, ter poziva, naj vse ukrepe za zunanjo pomoč spremlja trdna politična volja države prejemnice, da bo v svojih vodah prepovedala nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov ter na splošno izboljšala upravljanje v ribiškem sektorju;

31.  spodbuja Komisijo in države članice, naj razširijo svoje programe finančne, tehnološke in tehnične pomoči, vključno z uradno razvojno pomočjo ter sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju, za podporo programom spremljanja, obvladovanja in nadzora v vodah držav v razvoju, pri tem pa prednost namenijo regionalnim in ne dvostranskim programom; poleg tega spodbuja večjo usklajenost med vsemi donatorji iz Evrope in od drugod pri financiranju tovrstnih programov;

32.  meni tudi, da bi morala EU sodelovanje v sporazumih o partnerstvu v ribiškem sektorju dejavno uporabiti za učinkovitejši boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

33.  poziva Komisijo, naj v sporazumih, ki jih sklepa z državami v razvoju, po potrebi poveča finančna sredstva, namenjena ribiškemu sektorju, da bodo te države lahko okrepile svoje institucionalne, človeške in tehnične zmogljivosti v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu ter bolj upoštevale ukrepe svetovnih in regionalnih organizacij za upravljanje ribištev in evropsko zakonodajo;

34.  poudarja, da je treba vključiti civilno družbo ter na podjetja v ribiškem sektorju prenesti odgovornost, da bodo zagotovila uporabo zakonitih ribolovnih metod ter v okviru socialne in okoljske odgovornosti podjetij sodelovala z oblastmi v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

35.  poziva Komisijo, naj preuči možnost, da se doda sporazum FAO o ukrepih države pristanišča, sporazum ZN o staležih rib in sporazum FAO o usklajevanju na seznam instrumentov, ki jih morajo izvajati države, če želijo biti upravičene do splošnega sistema preferencialov plus, ki se trenutno pregleduje; zahteva ukinitev izvoznih dovoljenj za vse države, ki tržijo proizvode, ki izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova; meni, da bi morala Evropska unija sodelovati s temi državami, da bi prepovedali trženje takih proizvodov;

36.  opozarja na povezanost vprašanja nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova z vprašanjem sporazumov o gospodarskem partnerstvu v ribiškem sektorju v okviru trgovine, za katero veljajo pravila Svetovne trgovinske organizacije; poudarja težave zaradi odstopanja od pravil o poreklu za nekatere predelane ribiške proizvode, zlasti v primeru Papue Nove Gvineje, kar preprečuje sledljivost teh proizvodov in tako omogoča nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov;

37.  meni, da bi si morala EU prizadevati za naslednje cilje v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, v katere je včlanjena:

38.  poziva k nujni širitvi mreže regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, da bi se vanjo vključila vsa ribištva na odprtem morju in vsa območja, bodisi z ustanavljanjem novih regionalnih organizacij za upravljanje ribištva bodisi s širitvijo pristojnosti obstoječih; meni, da je zaradi globalne narave nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova nujno zelo okrepljeno sodelovanje med regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva pri izmenjavi informacij ter sankcijah za plovila in pogodbenice Konvencije;

39.  meni, da mora biti pravica do ribolova na odprtem morju v takšni meri, kot jo omogoča mednarodno pravo, pogojena s tem, ali država upošteva ustrezne mednarodne organe in ali v celoti izvaja vse ukrepe upravljanja, ki jih sprejmejo ti organi;

40.  ugotavlja, da je FAO glavni vir strokovnega znanja in priporočil pri obravnavanju svetovnih vprašanj o ribištvu in ribogojstvu, saj sta razvoj in upravljanje ribištva bolje združena z ohranjanjem biotske raznovrstnosti in varstvom okolja;

41.  v celoti podpira sedanjo pobudo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo za vzpostavitev svetovne evidence ribiških plovil, ladij za prezvoz zamrznjenih proizvodov in oskrbovalnih ladij, ki bi morala čimprej postati obvezna in vključevati vsa plovila z bruto tonažo nad 10 BT;

42.  spodbuja hiter razvoj sistema za oceno uspešnosti države zastave, ki ga razvija Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo in ki bi bil sredstvo pritiska na države, ki ne izpolnjujejo svojih mednarodnih pravnih obveznosti; poziva, da je treba poiskati učinkovit mehanizem za sankcioniranje držav, ki ne zagotavljajo, da plovila pod njihovo zastavo ne podpirajo nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova in se z njim ne ukvarjajo ter da spoštujejo vso zadevno zakonodajo; poziva države članice, naj pravično in pregledno ter brez diskriminacije drugih držav izvajajo tržne instrumente za odpravo nezakonitega ribolova; podpira odločitev organizacije FAO o uvedbi mednarodnih posvetovanj na temo učinkovitosti držav zastave pri izpolnjevanju obveznosti iz mednarodnega prava;

43.  poziva k hitremu sprejetju ukrepov za odpravo uporabe „zastav ugodnosti“, ki ribiškim plovilom omogočajo nezakonito delovanje brez kaznovanja, kar zelo ogroža morski ekosistem, ribje staleže, obalne skupnosti in zanesljivo preskrbo s hrano, zlasti v državah v razvoju in v zakoniti ribiški industriji, ki spoštuje zakone;

44.  poudarja, da je treba zagotoviti nevpletenost subjektov iz EU v tovrstne oblike piratskega ribolova, zato države članice poziva, naj zagotovijo, da njihovi državljani ne podpirajo nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova ali se z njim ukvarjajo;

45.  podpira prizadevanja Komisije za vzpostavitev javnega registra s seznamom lastnikov plovil, ki so bili dokazano vpleteni v nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov; meni, da je treba register uskladiti s tistim, ki ga vodi Agencija Skupnosti za nadzor ribištva v Vigu;

46.  meni, da bi morala organizacija, vključena v sistem Združenih narodov, brez odlašanja začeti opravljati neodvisne ocene uspešnosti tako držav zastave kot regionalnih organizacij za upravljanje ribištva;

47.  priznava pomanjkanje mednarodnega sodelovanja pri upravljanju negativnih učinkov drugih človekovih dejavnosti poleg ribištva, ki vplivajo na morsko okolje, ter poziva Komisijo, naj se zavzame za ustanovitev svetovnega organa, ki bo zapolnil to vrzel, po možnosti pod okriljem ZN;

48.  poudarja, da je idejo odgovornosti države trga treba razviti v sredstvo za odpravo trgov za ribiške proizvode iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova; meni, da mora EU nemudoma razpravljati z drugimi večjimi državami trga, tudi in ne zgolj z ZDA, Japonsko in Kitajsko, kako medsebojno sodelovati in čim prej razviti mednarodne pravne instrumente za zaustavitev, pregon in kaznovanje trgovanja z ribami iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije in v okviru sistema Združenih narodov;

49.  poudarja, da sta ohranitev in razvoj evropskega ribiškega sektorja deloma odvisna od strogega nadzora ribiških proizvodov iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, s katerimi se trguje na evropski in svetovni ravni; poudarja pomen tega sektorja za regionalno načrtovanje, varnost hrane, ohranjanje delovnih mest in virov v vodah Skupnosti;

50.  meni, da Evropska unija že ima instrumente za odvračanje od nezakonitega ribolova, in je prepričan, da bi, ker je Unija eden od največjih svetovnih trgov za ribje proizvode, odvračilni učinek nedvomno imel praktične posledice, če bi te instrumente pravilno uporabili; zato poziva, naj se izvozna potrdila Evropske unije ne podeljujejo tistim državam ali pogodbenicam, ki pri uvedbi instrumentov, kot so sistemi dokumentacije o ulovu ali ukrepi države pristanišča, ne sodelujejo z regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva oziroma naj se potrdila takim državam odvzamejo;

51.  poudarja, da je trgovina eno najmočnejših orožij v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu; zato ponovno obžaluje neusklajenost generalnih direktoratov za pomorske zadeve in ribištvo ter za trgovino, saj si prvi zastavlja vedno več ciljev za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, medtem ko je edini cilj drugega očitno ta, da trge Skupnosti še bolj odpre za uvoz ne glede na izvor proizvodov in ne glede na to, kakšen nadzor je zajamčen, dovoljuje pa tarifne preferenciale in odstopanja od pravil o poreklu, s čimer lahko povzroči le to, da evropske trge prevzamejo flote in države, ki dokazano vsaj dopuščajo nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov;

52.  v zvezi s tem meni, da je treba trgu, zlasti uvoznikom, pripisati večjo odgovornost za njihova dejanja, saj je trg verjetno najpomembnejši vzrok nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova;

53.  poudarja, da ima potrošnik vedno pravico vedeti, ali je kupljeni proizvod ulovljen na zakonit način;

54.  poziva tako Komisijo kot države članice, naj izboljšajo obveščanje potrošnikov o različnih načinih označevanja, npr. o sistemu okoljskega označevanja organizacije Marine Stewardship Council, saj omogočajo preglednost in potrošnikom jamčijo nakup trajnostno in zakonito ulovljenih rib;

55.  izraža svojo polno podporo novim smernicam, ki jih je februarja 2011 sprejel odbor FAO za ribištvo, katerih cilj je uskladiti sistem za označevanje ribjih proizvodov v boju proti nezakonitemu ribolovu; meni, da je treba pri označevanju jasno navesti tudi komercialno in znanstveno oznako ribe, vrsto ribištva in predvsem območje izvora;

56.  spodbuja Komisijo, naj nadaljuje razvoj svetovnega sistema dokumentacije o ulovu;

57.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo razvoj in uporabo tehnologij, s katerimi bi zagotovili celovito in učinkovito sledljivost ribjih proizvodov v celotni dobavni verigi, tudi satelitski nadzor ribolova in spremljevalnih plovil ter elektronske označbe za sledenje rib, podprejo pa naj tudi vzpostavitev svetovnih zbirk podatkov o ribji DNK ter drugih genetskih zbirk podatkov, s pomočjo katerih bi opredelili ribje proizvode in njihov geografski izvor, kot je opisano v poročilu Skupnega raziskovalnega središča Komisije „Preprečevanje nezakonitih dejavnosti v ribiškem sektorju – genetika, genomika, kemija in forenzika za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu in v podporo sledljivosti ribjih proizvodov“;

58.  poziva Komisijo in Svet, naj povečata sredstva za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu na vseh ravneh;

59.  pozdravlja nedavno poročilo o vlogi nadnacionalnega organiziranega kriminala v ribiški industriji, ki ga je pripravil Urad ZN za droge in kriminal, ter njegovo razlago, kako organizirane kriminalne združbe širijo svoj vpliv v ribiški industriji, tudi v dejavnostih pred ribolovom (dobava plovil in posadke, polnjenje goriva itd.) in po njem (trženje, razpošiljanje);

60.  izraža zaskrbljenost, ker se osebe, vpletene v nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov, ukvarjajo tudi s takimi kriminalnimi dejavnostmi, kot je izkoriščanje ljudi in trgovina z ljudmi, pranje denarja, korupcija, prikrivanje ukradenega blaga, davčna utaja in goljufije na področju carine, tak ribolov pa bi bilo treba obravnavati kot obliko organiziranega mednarodnega kriminala; poudarja, da je potreben celovitejši in bolj povezan pristop k boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

61.  v celoti podpira priporočila iz poročila Urada ZN za droge in kriminal, vključno s širitvijo mednarodnega sodelovanja pri raziskovanju kriminalnih dejavnosti na morju, večjo preglednostjo lastništva ribiških plovil in dejavnosti ter z odvračanjem od prodaje ribiških plovil družbam, pri katerih ni mogoče ugotoviti identitete upravičenega lastnika, kakor tudi od upravljanja plovil s strani takih družb;

62.  ugotavlja, da je Konvencija ZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu med pogodbami, ki jih je ratificiralo največ držav, in da pogodbenice obvezuje k medsebojnemu sodelovanju na področju preiskav, pregona in sodnih postopkov v primerih mednarodnega organiziranega kriminala, s čimer se ustvarjajo pomembne sinergije za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

63.  meni, da mora postati nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov eno od prednostnih področij za Interpol, ki mora zato dobiti sredstva in preiskovalna pooblastila za nadzor nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova ter boj proti njemu z vidika nadnacionalnega kriminala;

64.  poziva Komisijo, naj preuči Laceyev zakon iz ZDA in presodi, ali bi lahko določene elemente tega zakona uporabili tudi v evropskem okviru, zlasti kar zadeva odgovornost za zakonitost ulovljenih rib, ki jo zakon nalaga trgovcem na drobno;

65.  poziva Komisijo, naj zgoraj navedena načela, kjer je to ustrezno, vključi v določbe svojih dvostranskih sporazumov o ribolovu;

66.  vztraja, da mora EU na prihodnjem vrhunskem srečanju o trajnostnem razvoju v Braziliji leta 2012 ob 30. obletnici konvencije ZN o pomorskem pravu predlagati prednostno obravnavo vprašanja mednarodnega upravljanja oceanov;

67.  opozarja, da je boj proti nezakonitemu ribolovu na svetovni ravni bistven za globalni trajnostni razvoj ter da mora biti zato nujno in izrecno vključen v sporazume o partnerstvu v ribiškem sektorju, zaveze trgovinske politike, cilje politike razvojnega sodelovanja in prednostne naloge zunanje politike Evropske unije;

68.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, nacionalnim parlamentom držav članic, sekretariatom regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, kjer je Evropska unija pogodbenica, ter odboru FAO za ribištvo.

(1) UL C 287 E, 29.11.2007, str. 502. (2) UL L 286, 29.10.2008, str. 1. (3) UL L 286, 29.10.2008, str. 33. (4) UL L 343, 22.12.2009, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o Iranu – nedavni primeri kršitev človekovih pravic

P7_TA(2011)0517 RC-B7-0594/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, zlasti tistih o človekovih pravicah, in še posebej resolucij z dne 7. septembra 2010 in 20. januarja 2011,

–  ob upoštevanju resolucije sveta Združenih narodov za človekove pravice št. 16/9, s katero je bil vzpostavljen mandat posebnega poročevalca o položaju človekovih pravic v Iranu,

–  ob upoštevanju 123 priporočil, izdanih po splošnem rednem pregledu, ki ga je svet Združenih narodov za človekove pravice opravil februarja 2010,

–  ob upoštevanju imenovanja Ahmeda Šahida za posebnega poročevalca ZN o položaju človekovih pravic v Iranu, ki ga je 17. junija 2011opravil predsednik sveta Združenih narodov za človekove pravice, in vmesnega poročila o položaju človekovih pravic v Iranu, ki ga je posebni poročevalec predložil na 66. zasedanju generalne skupščine ZN 23. septembra 2011,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov z dne 15. septembra 2011 na 66. zasedanju generalne skupščine ZN o položaju človekovih pravic v Islamski republiki Iran,

–  ob upoštevanju poročila iranskega dokumentacijskega centra za človekove pravice z dne 10. junija 2011 o posilstvu kot mučilni metodi, ki jo uporabljajo organi v iranskih zaporih,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanjo in varnostno politiko z dne 15. in 26. septembra 2011 o pridržanju odvetnice za človekove Nasrin Sotude in prijetju šest neodvisnih filmskih ustvarjalcev, ter z dne 18. oktobra 2011 o obsodbah, izrečenih filmskemu ustvarjalcu Džafarju Panahiju in igralki Marzije Vafamehr,

–  ob upoštevanju stopnjevanja omejevalnih ukrepov EU na dan 10. oktobra 2011 kot odgovor na resne kršitve človekovih pravic v Iranu,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. 62/149 z dne 18. decembra 2007 in št. 63/168 z dne 18. decembra 2008 o moratoriju na izvajanje smrtne kazni,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in Konvencije o otrokovih pravicah, katerih podpisnica je Iran,

–  ob upoštevanju ustave Islamske republike Iran, zlasti členov 23–27 in 32–35, ki določajo pravico do svobodnega izražanja, zborovanja in združevanja ter pravico do izkazovanja verske pripadnosti, pa tudi temeljne pravice obtoženih in pridržanih oseb;

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker je za trenutni položaj človekovih pravic v Iranu značilen stalen vzorec sistematičnih kršitev temeljnih pravic; ker zagovorniki človekovih pravic (zlasti aktivisti za pravice žensk, otrok in manjšin), novinarji, blogerji, umetniki, študentski voditelji, odvetniki, sindikalisti in okoljevarstveniki še naprej živijo pod velikim pritiskom in ob stalni grožnji, da bodo prijeti;

B.  ker so najnujnejša vprašanja povezana s kopičenjem primanjkljaja na področju delovanja sodnega sistema, praksami, ki se ne razlikujejo od mučenja, krutim ali ponižujočem ravnanjem s priporniki, vključno s posilstvom, neenakim obravnavanjem žensk, preganjanjem verskih in etničnih manjšin in pomanjkanjem civilnih in političnih pravic, zlasti pa z nadlegovanjem in ustrahovanjem zagovornikov človekovih pravic, odvetnikov in akterjev civilne družbe;

C.  ker je število usmrtitev v Iranu v prvi polovici leta 2011 to državo uvrstilo na vodilno mesto glede uporabe smrtne kazni na prebivalca, v nasprotju s svetovnim trendom, ki si prizadeva za odpravo smrtne kazni;

D.  ker je v državi kljub temu, da je podpisnica Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in da uradno prepoveduje usmrtitev oseb, mlajših od 18 let, glede na različna poročila usmrčenih več mladoletnih prestopnikov kot kjerkoli drugje na svetu;

E.  ker iranske oblasti do sedaj niso izpolnile svojih obveznosti pri Združenih narodih in ker so zavrnile sodelovanje s posebnim poročevalcem; ker sta bila v vmesnem poročilu omenjena vzorec sistematičnih kršitev in stopnjevanje kampanje zlorab; izraža strah pred vse večjo uporabo smrtne kazni za manjša kazniva dejanja, brez ustreznega sodnega postopka, in navaja, da je bilo doslej v letu 2011 vsaj 200 uradnih usmrtitev, 146 usmrtitev pa je bilo na skrivaj izvedenih v mestu Mašad na vzhodu države, v letu 2010 pa naj bi bilo na skrivaj usmrčenih več kot 300 ljudi;

F.  ker prijemajo, zaslišujejo in nadlegujejo sorodnike Irancev, ki so v sodnem postopku ali v zaporu, tudi zunaj Irana in v EU; ker so tisoči Irancev zapustili svojo državo in poiskali zatočišče v sosednjih državah;

G.  ker sta bila voditelja opozicije Mir-Husein Musavi in Mehdi Karubi nezakonito pridržana v hišnem priporu, 14. februarja 2011 pa samovoljno pregnana; ker so ti voditelji skupaj s svojimi politično aktivnimi soprogami v nekaterih obdobjih postali žrtev prisilnih izginotij v neznane lokacije, pri čemer so pretrgali vse vezi s prijatelji in družinami, v teh obdobjih pa jim je tudi resno pretilo mučenje;

H.  ker je bilo v februarju in marcu 2011 na stotine ljudi prijetih, vsaj tri osebe pa so umrle med uličnim pohodom tisočih protestnikov v podporo demokratičnemu gibanju v sosednjih arabskih državah in proti pridržanju voditeljev opozicije Mir-Huseina Musavija in Mehdija Karubija;

I.  ker so v aprilu varnostne enote ubile več deset protestnikov, ki so bili povečini arabske narodnosti, v jugozahodni provinci Kuzestan pa prijele na desetine oseb; ker je bilo prav tako na desetine oseb prijetih in poškodovanih med okoljskimi protesti v provinci Zahodni Azerbajdžan, do katerih je prišlo zaradi usihanja jezera Urmija;

J.  ker se stopnjuje pritisk na verske manjšine, zlasti na bahajsko manjšino, konvertite in disidentske šiitske humaniste; ker bahajci kljub temu, da so ena od največjih nemuslimanskih verskih manjšin, trpijo zaradi hude diskriminacije, vključno s prepovedjo šolanja, in ker sodni postopki proti sedmim zaprtim voditeljem še vedno trajajo, več kot 100 pripadnikov skupnosti pa ostaja v priporu; ker je bilo po nekaterih poročilih v prvi polovici leta 2011 prijetih vsaj 207 kristjanov; ker se sunitski muslimani srečujejo z diskriminacijo v zakonodaji in v praksi ter ne smejo v celoti uveljavljati svoje pravice do izkazovanja verske pripadnosti; ker se ob podpori države še nadaljuje kampanja za očrnjenje (šiitske) sufijske bratovščine Nematulahi, pri čemer se vse vrste misticizma označuje za satanske ter preganja sufijske vernike, najbolj kričeč primer tega pa je oboroženi napad v Kavarju septembra 2011, v katerem je bila ena oseba ubita, več pa resno poškodovanih;

K.  ker so bile prijete osebe, ki so se spreobrnile iz islama, in ker si nekateri prizadevajo, da bi člen 225 osnutka kazenskega zakonika predpisoval obvezno smrtno kazen za obsojene moške odpadnike; ker protestantskemu pastorju Jusefu Nadarkhaniju še grozi preganjanje zaradi odpadništva;

L.  ker imajo iranska revolucionarna garda, tajne službe in milica Basidž aktivno vlogo pri ostri in brutalni represiji v Iranu;

M.  ker se pripadniki lezbične, gejevske, biseksualne in transseksualne skupnosti srečujejo z nadlegovanjem, preganjanjem, krutim kaznovanjem in celo s smrtno kaznijo; ker se te osebe soočajo z diskriminacijo na podlagi njihove spolne usmerjenosti, vključno z dostopom do zaposlitve, stanovanja, izobrazbe in zdravstvenega varstva ter s socialno izključenostjo;

N.  ker so bile zaporne kazni, izrečene vidnim študentskim aktivistom Bahare Hedajat, Mahdije Golru in Madžidu Tavakoliju potem, ko so bili obtoženi propagande proti režimu, podaljšane za šest mesecev; ker je 15. septembra 2011 politična aktivistka in doktorandka Somaje Tohidlu po tem, ko je odsedela enoletno zaporno kazen v zaporu Evin, prejela 50 udarcev z bičem; ker je Somaje Tohidlu že odsedela 70-dnevno zaporno kazen; ker so bile obe zaporne kazni in kazen 50 udarcev z bičem izrečene zaradi bloganja in drugih internetnih dejavnosti; ker je 9. oktobra 2011 študentski aktivist Pajman Aref, preden so ga izpustili iz zapora, prejel 74 udarcev z bičem, češ da naj bi žalil iranskega predsednika;

O.  ker je bila znanemu iranskemu filmskemu ustvarjalcu Džafarju Panahiju izrečena šestletna zaporna kazen, ki je bila po pritožbi potrjena; ker sta bili znani igralki Marzije Vafamehr zaradi nastopanja v filmu, ki je opisoval težke razmere, v katerih delujejo iranski umetniki, izrečeni enoletna zaporna kazen in kazen 90 udarcev z bičem; ker so 17. septembra 2011 iranski organi pridržali šest neodvisnih ustvarjalcev dokumentarnih filmov, Mohsena Šahrnazdarja, Hadija Afarideha, Katajuna Šahabija, Naserja Safariana, Šahnama Bazdarja in Mojtabo Mir Tahmaseba, ter jih obtožili, da delajo za iransko podružnico BBC in da vohunijo za omenjeno poročevalsko hišo;

P.  ker je bilo od leta 2009 prijetih na desetine odvetnikov, ker so opravljali svoj poklic, vključno z Nasrin Sotude, Mohamadom Seifzadehom, Hutanom Kijanom in Abdolfatahom Soltanijem; ker je bila Nobelova nagrajenka Širin Ebadi dejansko prisiljena oditi v izgnanstvo po tem, ko so oblasti zaprle njen center za zagovornike človekovih pravic, in ker se odvetniki, ki branijo politične pripornike in zapornike vesti, soočajo z vse večjim osebnim tveganjem;

Q.  ker so iranske oblasti napovedale, da si prizadevajo ustvariti splet, ki bi bil vzporeden odprtemu svetovnemu spletu in ga nekoč nadomestil; ta splet bi spoštoval načela islama in bil „halal“; ker bi tak splet iranskim oblastem dejansko omogočil popoln nadzor nad vsem spletnim prometom in vsebinami, pri tem pa resno kršil svobodo izražanja in omejil dostop do informacijskih in komunikacijskih omrežij;

R.  ker se je veliko poročalo, da so družbe s sedežem v EU iranskim oblastem zagotavljale tehnično pomoč in tehnologije po naročilu, te pa so bile nato uporabljene za spletno iskanje zagovornikov človekovih pravic ter aktivistov in njihovo sledenje ter služile kot orodje za kršenje človekovih pravic;

1.  izraža veliko zaskrbljenost zaradi nenehnega slabšanja stanja človekovih pravic v Iranu, vse večjega števila političnih zapornikov, nenehnih in številnih usmrtitev, tudi mladoletnikov, razširjenega mučenja, nepoštenega sojenja, izredno visokih varščin ter hudega omejevanja svobode obveščanja, izražanja, zbiranja, prepričanja, izobraževanja in gibanja;

2.  izreka priznanje vsem Irancem, ki se borijo za zaščito temeljnih svoboščin, človekovih pravic in demokratičnih načel ter želijo živeti v družbi brez zatiranja in zastraševanja;

3.  močno obsoja uporabo smrtne kazni v Iranu ter v skladu z resolucijama 62/149 in 63/138 generalne skupščine Združenih narodov poziva iranske oblasti, naj do odprave smrtne kazni uvedejo moratorij za usmrtitve;

4.  poziva k spremembi iranskega kazenskega zakonika, da bo sodnim in upravnim organom prepovedoval uporabo telesnega kaznovanja; opozarja, da tako kaznovanje, ki sodi med mučenje, ni v skladu s členom 7 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; močno obsoja bičanje študentskih aktivistov Somayeha Tohidlouja in Paymana Arefa;

5.  je pripravljen podpreti dodatne sankcije za posameznike, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic; poziva EU in države članice, ki so stalne članice varnostnega sveta Združenih narodov, naj predlagajo preiskavo o tem, ali zločini, ki so jih zagrešile iranske oblasti, sodijo med zločine proti človeštvu;

6.  poziva iranske oblasti, naj izpustijo vse politične zapornike, tudi politična voditelja Mir-Huseina Mousavija in Mehdija Karroubija, odvetnika s področja človekovih pravic Nasrina Sotudeha in Abdolfattaha Soltanija, študentske aktiviste Bahareha Hedayata, Abdollaha Momenija, Mahdieha Golrooja, in Majida Tavakolija, novinarja Abdolrezo Tajika, pastorja Yousefa Nadarkhanija, filmska ustvarjalca Jafara Panahija in Mohammada Rasoulofa ter vse ostale ljudi, navedene v poročilu posebnega poročevalca Združenih narodov Ahmeda Shaheeda stanju človekovih pravic v Iranu;

7.  globoko obžaluje pomanjkanje pravičnosti in preglednosti sodnega postopka v Iranu, pa tudi ustrezno strokovno usposabljanje vseh, ki so vanj vključeni, ter poziva iranske oblasti, naj zagotovijo pravičen in odprt postopek;

8.  poziva iransko vlado, naj posebnemu poročevalcu Združenih narodov Ahmedu Šahedu nemudoma dovoli vstop v Iran, da bi poročal o sedanji krizi na področju človekovih pravic; ugotavlja, da vlada s tem, ko nikakor noče sodelovati pri nalogi posebnega poročevalca in mu vztrajno ne dovoli vstopa v državo, kaže, da ne namerava sprejeti pomembnejših ukrepov za izboljšanje stanja človekovih pravic;

9.  poziva iranske oblasti, naj pokažejo, da so trdno odločene sodelovati z mednarodno skupnostjo pri izboljšanju stanja človekovih pravic v Iranu, ter poziva iransko vlado, naj izpolni svoje obveznosti, tako po mednarodnem pravu kot po mednarodnih konvencijah, ki jih je podpisala; poudarja pomen svobodnih in pravičnih volitev;

10.  poziva iranske oblasti, naj iz zapora nemudoma izpustijo člane iranske umetniške skupnosti in naj to skupnost prenehajo preganjati z odvzemanjem prostosti ali drugimi oblikami nadlegovanja; ugotavlja, da tako ravnanje ni skladno z mednarodnimi načeli o človekovih pravicah, ki jih je Iran prostovoljno podpisal; poudarja, da je pravica do svobodnega izražanja prek umetnosti in pisanja zapisana v členu 19 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Iran podpisal;

11.  poziva Iran, naj sprejme ukrepe, ki bodo v celoti zagotovili spoštovanje pravice do svobode vere ali prepričanja, tudi z zakonodajo in prakso, ki bo popolnoma skladna s členom 18 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ter poudarja, da je treba zato vsem brezpogojno in v celoti zagotoviti pravico, da izberejo drugo vero, če se tako odločijo;

12.  poziva Iran, naj nemudoma sprejme ukrepe, ki bodo zagotovili, da bodo člani bahajske skupnosti na vseh področjih zaščiteni pred diskriminacijo, da bodo kršitve njihovih pravic nemudoma raziskane, da bodo krivci kazensko preganjani in da bodo članom te skupnosti zagotovljena učinkovita pravna sredstva;

13.  obsoja Iran zaradi nezakonitega motenja storitev iranske podružnice BBC in televizijskih signalov Deutsche Welle s satelitov Hotbird in Eutelsat W3A ter poziva Eutelsat, naj preneha zagotavljati storitve iranskim državnim televizijskim postajam, dokler bo Iran uporabljal njegove storitve za blokiranje neodvisnih televizijskih programov;

14.  izraža zaskrbljenost zaradi uporabe (evropske) cenzure, tehnologije filtriranja in nadzora za nadzor in cenzuro pretoka informacij in komunikacij ter za izsleditev državljanov, zlasti zagovornikov človekovih pravic, kot v nedavnem primeru podjetja Creativity Software; poziva evropska podjetja, naj izpolnijo svojo družbeno odgovornost in Iranu ne dobavljajo blaga, tehnologije in storitev, ki bi lahko ogrožali državljanske in politične pravice iranskih državljanov;

15.  poudarja, da sta dostop do informacij in sredstev obveščanja ter necenzuriran dostop do interneta (internetna svoboda), kot je 6. maja 2011 izjavil svet za človekove pravice, splošni pravici, ki sta nujni za demokracijo in svobodo izražanja ter zagotavljata preglednost in odgovornost;

16.  poziva iranske oblasti, naj razveljavijo ali spremenijo vso zakonodajo, ki predpisuje diskriminacijo, preganjanje in kaznovanje ljudi zaradi njihove spolne usmerjenosti ali spola, ter naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse, ki so zaprti zaradi sporazumnih spolnih dejanj ali spolne usmerjenosti;

17.  poziva države članice, naj zagotovijo varno zatočišče za iranske državljane, ki so zapustili svojo državo, na primer prek pobude za mesta zatočišča;

18.  poziva iranske oblasti, naj dovolijo mirne proteste in odpravijo številne težave, s katerimi se sooča iransko prebivalstvo; izraža veliko zaskrbljenost zaradi prihajajoče ekološke katastrofe na območju jezera Urmija in poziva k odločnim vladnim ukrepom, ki naj bi stabilizirali ekologijo na tem območju, od katerega so odvisni milijoni Irancev;

19.  poziva predstavnike EU in podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj spodbujajo iranske oblasti k ponovni vzpostavitvi dialoga o človekovih pravicah;

20.  poziva evropsko službo za zunanje delovanje, naj se osredotoči na državljane EU v iranskih zaporih in stori vse, da bi zagotovila njihovo dobro počutje in izpustitev;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju Združenih narodov, uradu vrhovnega voditelja, predsedniku iranskega vrhovnega sodišča ter iranski vladi in parlamentu.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o Egiptu, zlasti primeru blogerja Ale Abdela Fataha

P7_TA(2011)0518 RC-B7-0595/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucij z dne 17. februarja 2011(1) o razmerah v Egiptu in s 27. oktobra 2011(2) o razmerah v Egiptu in Siriji, zlasti v krščanskih skupnostih,

–   ob upoštevanju Pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom in zlasti člena 2 sporazuma,

–  ob upoštevanju členov 10, 18 in 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju členov 14(1) in 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Egipt,

–   ob upoštevanju členov 6 in 9 Evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950,

–   ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–   ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–   ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 10. oktobra 2011 o nasilju v Egiptu,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 21. februarja 2011, kjer je visoka predstavnica poročala o sprejetih ukrepih in konkretnih predlogih za še okrepljeno ukrepanje Evropske unije pri spodbujanju in zaščiti vere in svobode prepričanja,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 10. oktobra 2011 in sklepov Evropskega sveta o Egiptu z dne 23. oktobra 2011,

–  ob upoštevanju svojega letnega poročila o stanju na področju človekovih pravic po svetu, zlasti svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah po svetu za leto 2009,

–  ob upoštevanju člena 122(5) Poslovnika,

A.  ker je 30. oktobra 2011 vojaški tožilec zahteval zaslišanje blogerja Ale Abdela Fataha in je kasneje zahteval njegovo 15-dnevno pridržanje v priporu v prostorih posebnega zapora Bab El Khalq v Kairu z obtožbo o „nagovarjanju k nasilju nad oboroženimi silami“, „napadanju vojaškega osebja in povzročanja škode nad vojaško lastnino“ med nedavnimi spopadi okoli zgradbe Maspero, v katere so prerasle sprva mirne demonstracije za pravice krščanskih Koptov 9. oktobra 2011 v Kairu, ko je bilo ubitih vsaj 25 Egipčanov, več kot 300 pa je bilo ranjenih; ker je bilo v isti zadevi pred sodiščem pridržanih še 30 drugih civilistov;

B.  ker je 3. novembra 2011 vojaško prizivno sodišče potrdilo 15-dnevni pripor Ale Abdela Fataha, nakar je bil prepeljan v zapor Tora, 13. novembra pa je bil njegov pripor podaljšan za dodatnih 15 dni v pričakovanju nadaljnje preiskave;

C.  ker Ala Abdel Fatah ni želel odgovarjati na vprašanja vojaškega sodišča glede omenjenih dogodkov in je izjavil, da bo odgovarjal le pred nepristranskim civilnim sodiščem, saj meni, da vojaško sodišče ni ne legitimno ne prostojno za zaslišanje civilistov;

D.  ker mora imeti vsakdo pravico do pravične in javne obravnave pred pristojnim, neodvisnim in nepristranskim sodiščem, ustanovljenim po zakonu;

E.  ker je Ala Abdel Fatah že pod Mubarakovim režimom leta 2006 prestal 45-dnevno zaporno kazen zaradi sodelovanja v protestih v podporo neodvisnemu sodstvu;

F.  ker zaprti bloger Majkel Nabil Sanad še naprej gladovno stavka in je v kritičnem stanju; ker je 11. oktobra 2011 vojaško prizivno sodišče odločilo, da razveljavi obsodbo na triletno zaporno kazen, in je zahtevalo ponovno sojenje; ker je bilo na drugi obravnavi v tem novem postopku 1. novembra 2011 sojenje preloženo na 13. november 2011 in je bilo tega dne še enkrat preloženo na 27. november 2011, ker ponovno ni želel sodelovati z vojaškim sodiščem, saj nasprotuje temu, da civilistom sodijo vojaška sodišča;

G.  ker Egipt preživlja kritično obdobje v demokratičnem prehodu in se v tem procesu sooča z velikim izzivi in težavami;

H.  ker so socialni mediji odigrali pomembno vlogo v dogodkih arabske pomladi, vključno z Egiptom; ker so blogerji, novinarji in zagovorniki človekovih pravic v Egiptu še vedno tarče nadlegovanja in ustrahovanja;

I.  ker organizacije za človekove pravice poročajo o več kot 12.000 civilistih, ki so jim od marca 2011 v Egiptu sodili pred vojaškimi sodišči; ker civilistom, ki jim je prostost odvzeta po zakonu o izrednem stanju, še vedno sodijo tamkajšnja vojaška sodišča, kar ni v skladu z minimalnimi standardi poštenega sojenja in pravice do obrambe; ker velika večina egiptovskih nevladnih organizacij s področja človekovih pravic, odvetniških združenj in političnih osebnosti iz vseh političnih skupin vztraja, da morajo civilistom soditi civilna sodišča in jim tako zagotoviti primeren proces;

J.  ker Evropska unija vztrajno izraža svojo zavezanost svobodi izražanja, svobodi misli, svobodi vesti in svobodi vere, in ker poudarja, da je naloga vlad držav po vsem svetu, da te svoboščine zagotovijo;

1.  poziva egiptovske oblasti, naj takoj izpustijo Alo Abdela Fataha, ki je v zaporu, ker se ne želi zagovarjati pred vojaškim sodiščem v zvezi z dogodki 9. oktobra 2011, saj po njegovem mnenju to sodišče ni nepristransko in legitimno; poziva egiptovske oblasti, naj zagotovijo, da blogerji, novinarji ali zagovorniki človekovih pravic ne bodo neposredna ali posredna tarča nadlegovanja in ustrahovanja v državi;

2.  močno obsoja sodniško nadlegovanje Ale Abdela Fataha s strani vojaških sodnih organov; ponavlja svoj poziv vrhovnemu svetu oboroženih sil Egipta, naj brez odlašanja odpravi zakon o izrednem stanju in konča vojaška sojenja civilistom, ter naj takoj izpusti vse zapornike zaradi ugovora vesti in politične zapornike, ki jih zadržujejo vojaška sodišča; poudarja, da vojaška sodišča ne bi smela preganjati civilistov, saj ne izpolnjujejo temeljnih standardov primernega procesa;

3.  poziva egiptovske oblasti, naj zagotovijo nepristranska sodišča, kot to navaja 10. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948: „Vsakdo je pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega upravičen ob polni enakosti do pravičnega in javnega obravnavanja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem“;

4.  ponovno poziva k neodvisni, natančni in pregledni preiskavi spopadov okoli zgradbe Maspero, v katere so 9. oktobra 2011 v Kairu prerasle sprva mirne demonstracije za pravice krščanskih Koptov; meni, da bi moralo preiskavo opraviti neodvisno in nepristransko civilno sodstvo, da bi za svoja dejanja odgovarjali vsi odgovorni, ter ponovno izraža sožalje žrtvam in njihovim svojcem; poziva egiptovske oblasti, naj zagotovijo, da bodo različne preiskave potekale neodvisno in nepristransko, kar naj omogočijo z ustreznim nadzorom;

5.  ponovno izraža svojo solidarnost z egiptovskim ljudstvom v tem kritičnem obdobju demokratičnega prehoda v državi in še naprej podpira njegove legitimne demokratične težnje; egiptovske oblasti poziva, naj zagotovijo polno spoštovanje vseh temeljnih pravic, vključno s svobodo misli, svobodo vesti in svobodo vere, svobodo izražanja in interneta, svobodo mirnega zbiranja in svobodo združevanja;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi Arabske republike Egipt.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0064. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0471.

Izjava Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o potrebi po dostopnih storitvah v sili na številki 112

P7_TA(2011)0519 P7_DCL(2011)0035

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju enotne evropske telefonske številke 112 za klic v sili za Evropsko unijo, uvedene s Sklepom Sveta 91/396/EGS z dne 29. julija 1991 in potrjene z Direktivo 98/10/ES o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) za govorno telefonijo in o univerzalni storitvi za telekomunikacije v konkurenčnem okolju,

–  ob upoštevanju Direktive 2009/136/ES o spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami,

–  ob upoštevanju člena 123 Poslovnika,

A.  ker so storitve EU v sili večinoma še vedno dostopne samo z uporabo glasu, zaradi česar več milijonov državljanov, kot so gluhi, naglušni in nemi ne more uporabljati storitve za reševanje življenja, kar velja tudi za razmere, ko je pri klicu potrebna diskretnost,

B.  ker je Evropska unija ratificirala Konvencijo ZN o pravicah invalidov ter sprejela strategijo o invalidnosti za obdobje 2010–2020 in digitalno agendo, s katero spodbuja načelo univerzalnega oblikovanja,

1.  poziva Komisijo, naj predloži zakonodajne predloge in predloge standardizacije, da bi vsem državljanom omogočili dostop do vseh storitev na številki 112, in naj pri tem da prednost znakovnemu jeziku, in sicer z uporabo video tehnologij in na besedilu osnovanih storitev, da bi zagotovila vključitev gluhih, naglušnih in nemih uporabnikov;

2.  poziva Komisijo, naj z uporabo koncepta vseh načinov pogovora spodbuja razvoj popolnoma dostopnih in zanesljivih storitev na številki 112 naslednje generacije, ki bodo neodvisne od naprav in omrežij;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov(1) posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) Seznam podpisnikov je objavljen v Prilogi 1 k zapisniku z dne 17. novembra 2011 (P7_PV(2011)11-17(ANN1)).