Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2012/2575(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B7-0150/2012

Predložena besedila :

B7-0150/2012

Razprave :

PV 12/03/2012 - 20
CRE 12/03/2012 - 20

Glasovanja :

PV 14/03/2012 - 9.6
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2012)0079

Sprejeta besedila
PDF 208kWORD 53k
Sreda, 14. marec 2012 - Strasbourg
Izobraževanje pravosodnih organov
P7_TA(2012)0079B7-0150/2012

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2012 o izobraževanju pravosodnih organov (2012/2575(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 81 in 82 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki predvidevata sprejetje ukrepov v „pomoč pri usposabljanju sodnikov in zaposlenih na sodišču“ z rednim zakonodajnim postopkom,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 1991 o ustanovitvi evropske pravne akademije(1), svojega stališča z dne 24. septembra 2002 o sprejetju sklepa Sveta o vzpostavitvi evropske mreže za sodniško usposabljanje(2), svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o vlogi nacionalnih sodnikov v evropskem sodnem sistemu(3) in svojega priporočila Svetu z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o akcijskem načrtu za izvajanje stockholmskega programa (COM(2010)0171),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o stockholmskem programu(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izobraževanju pravosodnih organov(6),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2011 z naslovom „Vzpostavljanje zaupanja v pravosodni sistem celotne EU – nova razsežnost evropskega izobraževanja v pravosodju“(COM(2011)0551),

–  ob upoštevanju pilotnega projekta za izobraževanje pravosodnih organov, ki ga je Parlament predlagal leta 2011,

–  ob upoštevanju primerjalne študije o izobraževanju pravosodnih organov v državah članicah, ki jo je Parlament naročil pri ERA v sodelovanju z EJTN(7),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker omenjena študija preučuje dejavnosti, ki jih na tem področju izvajajo nacionalne pravosodne izobraževalne ustanove, vključno z vrsto usposabljanja, pogoji in proračunskimi viri, njen namen pa je poleg tega opredeliti potrebe in predlagati izboljšave in praktične zglede ter predstaviti rezultate poglobljene ankete med več kot 6.000 sodniki in tožilci v državah članicah, s poudarkom na njihovih izkušnjah z izobraževanjem o pravu EU in njihovih predlogih za izboljšave;

B.  ker bi morali pravosodnemu usposabljanju pravzaprav reči „pravosodne študije“, da se poudari posebna narava nepretrganega intelektualnega razvoja, ki je potreben v pravosodju, in dejstvo, da so prav sodniki najbolj poklicani za izvajanje pravosodnega usposabljanja;

C.  ker trenutna ponudba izobraževanja še zdaleč ne izpolnjuje ciljev Komisije, namreč da bi morala biti na voljo polovici pravnih strokovnjakov v EU;

D.  ker so glede na ugotovitve iz študije jezikovne ovire, pomanjkanje (pravočasnih) informacij o obstoječih programih, dejstvo, da programi niso vedno prilagojeni potrebam sodnikov, velike delovne obremenitve sodnikov in nezadostno financiranje med glavnimi razlogi za razmeroma majhno število tistih, ki se izobražujejo o pravu EU (53 %, od tega samo tretjina v zadnjih treh letih);

E.  ker je v trenutnih razmerah finančne varčnosti tudi s proračunskega vidika priporočljivo, da se izkoristijo obstoječe ustanove, zlasti nacionalne šole za pravosodno izobraževanje, pa tudi univerze in strokovni organi, kar zadeva vidike nacionalne zakonodaje pri vzpostavljanju evropske pravosodne kulture; ker bo na ta način mogoče opredeliti najboljše prakse v državah članicah, jih gojiti in širiti po celotni EU; ker bi morala pri izobraževanju o pravu EU svojo vlogo še naprej igrati Evropska pravna akademija (ERA);

F.  ker je Parlament že opozoril, da mora evropsko pravosodno območje graditi na skupni pravosodni kulturi izvajalcev, sodnikov in tožilcev, ki pa ne sme izhajati samo iz prava EU, temveč jo je treba razviti s skupnim poznavanjem in razumevanjem nacionalnih pravosodnih sistemov, temeljito prenovitvijo univerzitetnih učnih programov, izmenjavami, študijskimi obiski in skupnim usposabljanjem z dejavno podporo Evropske pravne akademije, evropske mreže za sodniško usposabljanje in Evropskega pravnega inštituta;

G.  ker bi moralo biti izobraževanje pravosodnih organov povezano z razpravo o tradicionalni vlogi pravosodja in njegovi modernizaciji, o tem, kako ga odpreti in razširiti njegova obzorja; ker to zahteva tudi jezikovno izobraževanje ter spodbujanje študija primerjalnega in mednarodnega prava;

H.  ker je treba med delavci v pravosodju gojiti skupno sodno kulturo na podlagi listine o temeljnih pravicah, dela beneške komisije Sveta Evrope in podobno, da se okrepijo osrednje vrednote pravosodnega poklica z razpravo in širjenjem enotne poklicne etike, pravna država in načela za imenovanje in izbor sodnikov in da se prepreči politizacija pravosodja, s tem pa spodbudi vzajemno zaupanje, potrebno za uresničenje skupnega pravosodnega območja;

I.  ker je treba ustvariti nove mreže sodnikov iz različnih kultur in izboljšati usklajevanje v obstoječih mrežah, da bodo lahko nastali „krogi usklajenosti“; ker elektronska komunikacija za to ne zadostuje, ampak so potrebni forumi, kjer bodo lahko sodniki vzpostavljali medsebojne stike, pritegniti pa je treba tudi sodnike z luksemburškega in strasbourškega sodišča;

J.  ker pravosodne študije ne smejo biti omejene na materialno in postopkovno pravo in ker se morajo sodniki usposabljati tudi o sodnem delu in veščinah;

1.  meni, da bi bilo mogoče glede na proračunske omejitve in odgovore sodnikov iz omenjene ankete kljub dejstvu, da so osebni stiki najboljša možnost, takšno usposabljanje in svetovanje zagotavljati prek interneta (videokonference, spletni tečaji, spletne oddaje), pa tudi z izmenjavami; ugotavlja, da se sodniki zavzemajo za nadaljnje ocene in prilagoditev izobraževalnih programov njihovim potrebam, pri čemer dajejo prednost interaktivnemu usposabljanju, kjer lahko izmenjujejo izkušnje in razpravljajo o konkretnih primerih, pred klasičnimi (od zgoraj navzdol) oblikami izobraževanja;

2.  meni, da bi bil dodatni cilj uskladitev usposabljanja, ki ga ponujajo obstoječe ustanove za pravosodno izobraževanje, ter olajšanje in krepitev dialoga in stikov med strokovnjaki;

3.  ugotavlja, da je večjezično usposabljanje pomembno, saj je študija pokazala, da razmeroma majhno število sodnikov tuje jezike govori tako dobro, da bi lahko dejavno sodelovali v pravosodnem usposabljanju v drugih državah članicah;

4.  meni, da bi lahko težave (stroški, jezikovno izobraževanje, stroškovna učinkovitost) rešili z uporabo sodobnih tehnologij in financiranjem razvoja programov v smislu Applove knjižnice iTunes U; takšni programi, ki bi jih pripravljale nacionalne šole, ERA, univerze in druge izobraževalne ustanove, bi vsebovali tečaje z videogradivom, vključno z jezikovnim usposabljanjem (s posebnim poudarkom na pravni terminologiji), in napotke glede nacionalnih pravnih sistemov, zlasti pravnih postopkov in podobno, bili pa bi brezplačni za delavce v pravosodju;

5.  meni, da bi lahko uspešna udeležba na takšnih tečajih tlakovala pot za program Erasmus za sodnike in udeležbo na tečajih v tujini;

6.  predlaga, da bi bili ti programi na voljo tudi pravnim strokovnjakom, strokovnim organom, akademijam in študentom prava za nizko ceno, njihov razvoj in izdelava pa bi v manjšem obsegu celo spodbudila gospodarstvo in zaposlovanje z razmeroma majhnim vložkom;

7.  meni, da bi se moral pilotni projekt pod vodstvom Luigija Berlinguerja in Erminie Mazzoni, ki naj bi se začel v letu 2012, osredotočiti predvsem na opredelitev in širjenje najboljših praks pri organiziranju usposabljanja o pravu EU v nacionalnih pravosodnih sistemih in šolah; meni, da bi lahko EU spodbudila države članice, naj se zgledujejo po uspešnih ustanovah, kot so koordinatorji za pravo EU v Italiji in na Nizozemskem v okviru nacionalnih sodišč, in podprejo usposabljanje takšnih koordinatorjev oziroma jim olajšajo delo na ravni EU;

8.  meni, da bi bilo treba v pilotnem projektu ustanoviti delovno skupino ponudnikov pravosodnega usposabljanja na nacionalni in evropski ravni, pa tudi izvensodnih akterjev, katere cilj bi bil opredeliti niz tem v okviru prava EU, ki so najpomembnejše za vsakodnevno sodno prakso, tako pri praktičnih (kako vložiti zahtevo za predhodno odločanje, kako dostopati do podatkovnih zbirk prava EU itd.) kot pri vsebinskih vprašanjih;

9.  predlaga, da bi pilotni projekt usklajeval (a) medsebojno svetovanje in izmenjavo znanja o posameznih pravnih sistemih med pravosodnimi izobraževalnimi ustanovami, pri čemer bi gradil na obstoječih mrežah in virih, ter (b) formalno usposabljanje in seznanjanje s tujimi pravnimi sistemi;

10.  predlaga še, naj Komisija vsako leto organizira forum, na katerem bi se lahko sodniki vseh stopenj na pravnih področjih, kjer se pogosto pojavljajo domači in čezmejni problemi, pogovarjali o zadnjih pravnih spornih točkah in težavah, da bi spodbudili razpravo, vzpostavili stike, ustvarili kanale za komuniciranje ter poglobili medsebojno zaupanje in razumevanje; meni, da bi forum pristojnim organom, izvajalcem izobraževanja in strokovnjakom, vključno z univerzami in strokovnimi organi, ponudil priložnost, da razpravljajo o politiki pravosodnega usposabljanja in prihodnosti pravnega izobraževanja v Evropi;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji.

(1) UL C 267, 14.10.1991, str. 33.
(2) UL C 273 E, 14.11.2003, str. 99.
(3) UL C 294 E, 3.12.2009, str. 27.
(4) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 116.
(5) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 12.
(6) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 130.
(7) http://www.europarl.europa.eu/delegations/en/studiesdownload.html?languageDocument=EN&file=60091

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov