Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 67(2), 78 in 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 2. decembra 2011 o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila – Agenda EU za boljšo delitev odgovornosti in več medsebojnega sodelovanja (COM(2011)0835),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – Stockholmski program(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 6. aprila 2005 o pripravi okvirnega programa Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov za obdobje 2007–2013 (COM(2005)0123),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 8. marca 2012 o skupnem okviru za pristno in dejansko solidarnost z državami članicami, katerih azilni sistemi so pod posebnim pritiskom, med drugim zaradi mešanih migracijskih tokov, sprejetih med 3151. sejo Sveta za pravosodje in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju mednarodnih in evropskih instrumentov na področju človekovih pravic, vključno zlasti s Konvencijo ZN o statusu beguncev, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 6. junija 2007 o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu (COM(2007)0301),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. junija 2008 z naslovom „Načrt politike azila – Celostni pristop k zaščiti v EU“ (COM(2008)0360),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb(2),

–  ob upoštevanju 18-mesečnega programa Sveta z dne 17. junija 2011, ki so ga pripravila poljsko, dansko in ciprsko predsedstvo,

–  ob upoštevanju predloga uredbe Komisije z dne 15. novembra 2011 o ustanovitvi Sklada za migracije in azil (COM(2011)0751),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0248/2012),

A.  ker se je Evropska unija zavezala, da bo leta 2012 dokončno vzpostavila skupni evropski azilni sistem;

B.  ker se solidarnost od samega začetka šteje za bistveni sestavni del in vodilno načelo skupnega evropskega azilnega sistema ter je ključno načelo zakonodaje EU, v skladu s katerim si morajo države članice enako in pravično deliti koristi in bremena;

C.  ker mora solidarnost spremljati odgovornost, države članice pa morajo zagotoviti, da so njihovi azilni sistemi sposobni izpolnjevati standarde, ki so določeni v mednarodnem in evropskem pravu, zlasti v Ženevski konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951 in dodatnem protokolu k njej iz leta 1967, Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah;

D.  ker je treba obravnavati zagotavljanje podpore pri izvajanju azilnih postopkov v obliki učinkovite solidarnosti in pravične delitve odgovornosti kot sredstvo pomoči državam članicam pri izpolnjevanju njihove obveznosti zagotavljanja zaščite tistim, ki potrebujejo mednarodno zaščito in pomoči tretjim državam, ki gostijo največje število beguncev, s ciljem, da se okrepi celotno skupno območje zaščite;

E.  ker je treba, kadar skupna obravnava pripelje do skupnih odločitev, ne glede na obveznost obravnave vsake posamezne prošnje za azil posebej, ustrezno spoštovati skupna koncepta Evropske unije o varni državi izvora in varni tretji državi, ob spoštovanju pogojev in zaščitnih ukrepov iz stališča s prve obravnave predloga Komisije za revidirano direktivo o azilnem postopku v Parlamentu dne 6. aprila 2011;

Uvod

1.  pozdravlja sporočilo Komisije o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila, ki poziva, naj se solidarnost in delitev odgovornosti preoblikujeta v konkretne ukrepe ter naj države članice izpolnjujejo svojo odgovornost za zagotavljanje, da so njihovi lastni azilni sistemi v skladu z mednarodnimi in evropskimi standardi;

2.  poudarja osrednjo vlogo in horizontalni učinek solidarnosti in delitve odgovornosti pri vzpostavitvi skupnega evropskega azilnega sistema; ponavlja, da je treba zagotoviti učinkovito in enotno uporabo pravnega reda Unije na področju azila ter izvajanje zakonodaje za zagotavljanje visokih ravni zaščite;

3.  opozarja, da je pravica do mednarodne zaščite temeljna pravica v mednarodnem pravu in pravu Unije, ki jo dopolnjuje vrsta dodatnih pravic in načel, kot so načelo nevračanja, pravica do dostojanstva, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zaščita žensk pred nasiljem in vsemi oblikami diskriminacije, pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter pravica do zasebnega in družinskega življenja;

4.  poudarja, da je načelo solidarnosti in delitve odgovornosti zapisano v Pogodbah ter da učinkovit okvir solidarnosti vključuje vsaj dolžnost institucij in agencij ter držav članic EU, da sodelujejo pri iskanju načinov za uveljavitev tega načela; vztraja, da solidarnost ni omejena le na odnose med državami članicami, temveč zadeva tudi prosilce za azil in upravičence do mednarodne zaščite;

5.  poudarja, da je bilo v zadnjem desetletju mogoče opaziti znatno zmanjšanje števila prošenj za azil v EU, čeprav je število prosilcev za azil v letu 2011 naraslo; poudarja, da se nekatere države članice zaradi različnih dejavnikov, vključno njihovih geografskih značilnosti, soočajo z nesorazmernim številom prošenj za azil v primerjavi z drugimi, ter da so prošnje za azil neenakomerno razporejene po Evropski uniji opozarja, da je bilo v letu 2011 v desetih državah članicah evidentiranih več kot 90 % prošenj za azil, da je bilo do poletja 2011 znotraj EU le 227 upravičencev do mednarodne zaščite premeščenih z Malte v šest drugih držav članic in da je bilo leta 2011 v celotni EU le 4 125 beguncev preseljenih v le deset držav članic EU, kar pomeni približno 6,6 % vseh oseb, preseljenih v navedenem letu; poudarja, da je treba opredeliti te neenakosti, med drugim s primerjavo absolutnih številk s kazalniki zmogljivosti in da morajo države članice, ki so jih najbolj prizadele prošnje za azil, prejeti večjo upravno kot tudi finančno pomoč Evropske unije;

6.  poudarja, da ni mogoče doseči visoke ravni zaščite prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite ter sprejeti trdnih odločitev, če se ne odpravi neskladje med deležem prošenj za azil ter tehnično in upravno absorpcijsko sposobnostjo posameznih držav članic in če podporni ukrepi v državah članicah niso prilagojeni odzivanju na spremenljive azilne tokove;

7.  ponovno opozarja, da bi morale države članice zagotoviti pravične in učinkovite azilne sisteme za odzivanje na spremenljive azilne tokove; meni, da kljub temu, da število prošenj za azil ni stalno, obstajajo dokazi, da so določene vstopne točke na zunanjih mejah EU pereče in se lahko za njih razumno predvideva, da bo tam morda vloženo veliko prošenj za azil; poziva k sprejetju ukrepov za izboljšanje pripravljenosti azilnih sistemov držav članic na glavnih vstopnih točkah v EU kot znak praktične solidarnosti;

8.  poudarja, da morajo vse države članice v celoti izvajati in uporabljati pravo Unije in mednarodne obveznosti na področju azila; ugotavlja, da se države članice na zunanjih mejah Unije srečujejo z drugačnimi izzivi v okviru skupnega evropskega azilnega sistema kot tiste brez zunanjih meja in zato potrebujejo tudi različne oblike podpore za ustrezno izvajanje svojih nalog; poudarja, da je treba v skladu s členom 80 Pogodbe o delovanju EU aktivirati obstoječe ukrepe in razviti nove, da bi po potrebi pomagali tem državam članicam;

9.  poziva k optimizaciji uporabe sedanjih ukrepov ter razvoju novih ciljno usmerjenih ukrepov in orodij za prožno, a učinkovito odzivanje na nenehno spreminjajoče se izzive; taka optimizacija je še zlasti ustrezna glede na hudo finančno krizo, s katero se spopada EU in ki še dodatno otežuje prizadevanja držav članic za učinkovito obvladovanje azilnih postopkov, zlasti tistih držav, ki sprejemajo nesorazmerno veliko število prosilcev za azil;

10.  ugotavlja, da ima lahko sodelovanje s tretjimi državami v okviru okoljskih in razvojnih politik zaradi vse večjih potreb v zvezi z begunci na svetovni ravni bistveno vlogo pri vzpostavljanju odnosov, ki temeljijo na solidarnosti;

11.  poudarja pomen zbiranja, analiziranja in razlaganja zanesljivih, natančnih, celovitih, primerljivih in osveženih kvantitativnih in kvalitativnih podatkov, da bi tako omogočili spremljanje in ocenjevanje ukrepov ter dobro razumevanje vprašanj na področju azila; zato spodbuja države članice, naj Evropskemu azilnemu podpornemu organu in Komisiji pošljejo ustrezne podatke o azilnih vprašanjih poleg podatkov, predvidenih v uredbi o statistikah o selitvah in uredbi o EASO; vse statistične podatke je treba razčleniti po spolu, kjer je to mogoče;

12.  obžaluje krepitev ksenofobije in rasizma ter negativnih in zgrešenih domnev o prosilcih za azil in beguncih, kar je povezano s socialno in gospodarsko negotovostjo v EU; priporoča, da države članice organizirajo kampanje za ozaveščanje o dejanski situaciji prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite;

Praktično sodelovanje in tehnična pomoč

13.  poudarja, da bi ustanovitev Evropskega urada za podporo azilu (EASO) lahko spodbudila tesnejše praktično sodelovanje med državami članicami, da se zmanjšajo pomembne razlike med njihovimi azilnimi praksami, s čimer bi oblikovali boljše in pravičnejše azilne sisteme v EU; meni, da mora biti takšno dejavno in praktično sodelovanje povezano z zakonodajnim usklajevanjem evropskih azilnih politik;

14.  opozarja, da mora EASO v sodelovanju s civilno družbo in UNHCR državam članicam nuditi tehnično podporo in posebno strokovno znanje pri izvajanju azilne zakonodaje, poudarja, da bi morala Komisija uporabljati podatke, ki je zbere EASO za opredelitev morebitnih pomanjkljivosti v azilnih sistemih držav članic; podatki, ki jih urad zbira v skladu z Uredbo (EU) št. 439/2010, so relevantni tudi sklopu mehanizma za zgodnje opozarjanje, pripravljenost in krizno upravljanje, ki bo del spremenjene dublinske uredbe; poudarja, da je treba zagotavljati redna poročila in oblikovati akcijske načrte za spodbujanje ciljno usmerjenih rešitev in priporočil za izboljšanje skupnega evropskega azilnega sistema in odpravo morebitnih pomanjkljivosti; je zlasti seznanjen z vlogo urada pri usklajevanju in podpiranju skupnih ukrepov za pomoč državam članicam, kateri azilni sistemi in sprejemne zmogljivosti so pod posebnim pritiskom, s pomočjo ukrepov, ki vključujejo dodelitev uradnikov zadevnim državam članicam in uporabo skupin strokovnjakov na področju azila ter socialnih delavcev in tolmačev, ki se jih lahko hitro mobilizira v kriznih razmerah; opozarja, da bo učinek Evropskega azilnega podpornega urada odvisen od pripravljenosti držav članic, da popolnoma izkoristijo njegove možnosti;

15.  ob upoštevanju dolžnosti in omejenega proračuna, sredstev in izkušenj poziva Evropski podporni azilni urad, naj optimalno uporabi sredstva, ki jih ima na voljo, pri čemer naj vzpostavi tesen dialog in sodelovanje z mednarodnimi organizacijami in civilno družbo za namene izmenjave informacij in znanja na področju azila, zbiranja podatkov, izmenjave najboljših praks, oblikovanja celovitih smernic o vprašanjih na področju azila, povezanih s spolom, razvoja usposabljanja in oblikovanja skupin strokovnjakov, uradnikov, ki obravnavajo primere, in tolmačev, ki bi lahko v najkrajšem možnem času zagotovili pomoč; poleg tega priporoča, naj EASO zagotavlja široko zastopanost organizacij, ki sodelujejo v posvetovalnem forumu;

16.  poudarja, da morajo biti dejavnosti urada EASO osredotočene na dolgoročne preventivne cilje in kratkoročne reaktivne ukrepe za ustrezno odzivanje na različne okoliščine; zato meni, da mora EASO dajati prednost izrednim razmeram in državam članicam, ki so izpostavljene posebnim ali nesorazmernim pritiskom, čeprav mora podpirati tudi ukrepe za krepitev zmogljivosti premalo razvitim ali slabo delujočim azilnim sistemom; v zvezi s tem poudarja ključno vlogo, ki jo imajo skupine strokovnjakov za azil pri zagotavljanju pomoči pri velikem številu primerov in zaostankih, zagotavljanju usposabljanja, projektnem vodenju, svetovanju in priporočanju konkretnih ukrepov ter spremljanju in izvajanju nadaljnjih ukrepov;

17.  je seznanjen z operativnim načrtom, vzpostavljenim za podporo grškemu azilnemu sistemu ter izboljšanje položaja prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite v Grčiji; poudarja, da so kljub določenemu napredku potrebna dodatna prizadevanja organov EU in grških organov za izboljšanje azilnega sistema in zagotavljanje, da se pravice prosilcev za azil v celoti spoštujejo; opozarja, da ukrepi za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja onemogočajo dodelitev nacionalnih sredstev za zaposlitev večjega števila uradnikov, in priporoča, naj se to težavo reši, saj je potreben dobro delujoč organ, pristojen za azil, da se Grčiji omogoči izvajanje njenih obveznosti iz mednarodnega prava in prava EU;

18.  je seznanjen s priporočilom Komisije in Sveta glede sodelovanja med uradom EASO in agencijo Frontex ter poudarja, da je popolno in hitro izvajanje strategije agencije Frontex o temeljnih pravicah nujni pogoj za vsako tovrstno sodelovanje v zvezi z mednarodno zaščito, vključno z imenovanjem uradnika za človekove pravice, vzpostavitvijo posvetovalnega foruma s civilno družbo in povabilom mednarodnim organizacijam, naj sodelujejo v njegovih dejavnostih kot opazovalca človekovih pravic; poudarja, da je treba vsako sodelovanje obravnavati v sklopu ohranjanja standardov, ki jih določajo evropski in mednarodni normativi in s tem v praksi izboljšati kakovost zaščite, ki se jo nudi prosilcem za azil; zato poziva EASO, naj podpira agencijo Frontex pri njenih obveznostih, povezanih z dostopom do mednarodne zaščite, zlasti z načelom nevračanja; poudarja, da je treba ukrepe na meji uporabljati na način, ki upošteva zaščito;

19.  priznava potrebo po rednem pregledovanju pristojnosti urada EASO za zagotavljanje ustrezne odzivnosti na različne izzive, s katerimi se srečujejo azilni sistemi; ob upoštevanju, da so vsi ukrepi, ki jih sprejme urad EASO, odvisni od dobre volje držav članic, predlaga, naj se obravnava možnost uvedbe strukturnih jamstev v pristojnosti urada EASO za zagotovitev, da se po potrebi zagotavljata praktično sodelovanje in tehnična pomoč;

Finančna solidarnost

20.  spodbuja države članice, naj v celoti izkoriščajo možnosti, ki so na voljo v okviru Evropskega sklada za begunce v smislu izvajanja ciljno usmerjenih ukrepov za izboljšanje azilnih sistemov; priporoča, naj države članice sprejmejo ukrepe za obravnavo vprašanj, kot so zapleteni in zamudni birokratski postopki, zamude pri absorpciji in težave z likvidnostjo, za zagotavljanje učinkovite in hitre porazdelitve sredstev;

21.  opozarja, da morajo države članice poskrbeti, da v celoti izkoristijo možnosti, ki jih ponuja Evropski sklad za begunce, in zagotoviti, da se lahko porabijo vsa dodeljena sredstva, da se nosilci projektov ne bi znašli v težavah pri izvajanju financiranih projektov;

22.  pozdravlja ustanovitev preprostejšega in bolj prilagodljivega sklada za azil in migracije, ki bo, po letu 2014 nadomestil Evropski sklad za begunce, Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav in Evropski sklad za vračanje ter poudarja, da je treba zaščiti upravičencev do mednarodne zaščite in prosilcev za azil nameniti zadostna sredstva; v zvezi s tem poudarja, da je treba vključiti jamstva v okviru sklada za azil in migracije, da bi preprečili dodeljevanje preveč sredstev za samo eno področje politik na račun skupnega evropskega azilnega sistema kot celote; meni, da je treba v sklopu reforme dodeljevanja sredstev na področju notranjih zadev za večletni finančni okvir 2014–2020 dodeliti tudi zadostna sredstva za zaščito meja, da se tudi na tem področju omogoči doseganje večje solidarnosti; opozarja, da bi moralo biti vedno dovolj sredstev za financiranje ukrepov mednarodne zaščite in solidarnosti držav članic;

23.  poudarja, da mora biti Sklad za azil in migracije dovolj prožen, da ga mora biti preprosto mobilizirati ter mora nuditi hiter dostop, da se bo mogoče hitro in ustrezno odzvati na nepredvidene pritiske in krize, ki prizadenejo eno ali več držav članic; v zvezi s tem predlaga, naj se po potrebi rezervira določen delež sklada za azil in migracije do vmesne revizije za ukrepe, namenjene pomoči državam članicam, da v celoti izvajajo in uporabljajo veljavni pravni red Unije na področju azila ter spoštujejo vse mednarodne obveznosti na tem področju;

24.  pozdravlja dialoge na področju notranje politike s posameznimi državami članicami, ki zadevajo njihovo porabo sredstev, pred večletnim načrtovanjem; poudarja, da je za doseganje optimalnih rezultatov pomembno sodelovanje pri ukrepih in priporoča okrepitev partnerskega načela z vključevanjem civilne družbe, mednarodnih organizacij ter lokalnih in regionalnih organov, pa tudi ustreznih zainteresiranih strani, saj so njihove dejanske izkušnje bistvene za določanje uresničljivih prednostnih nalog in razvoj trajnostnih programov; njihov prispevek k razvoju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju ciljev in programov je torej pomemben in bi ga morale države članice upoštevati;

25.  poudarja pomen delitve finančne odgovornosti na področju azila in priporoča uvedbo dobro financiranega mehanizma za sprejemanje (absolutno ali sorazmerno) večjega števila prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite, in za pomoč tistim državam članicam, ki imajo slabše razvite azilne sisteme; meni, da je treba dodatno raziskati, opredeliti in številčno ovrednotiti dejanske stroške obravnavanja prošenj za azil; zato poziva Komisijo, naj opravi študijo za oceno sredstev, ki jih je treba dodeliti v skladu z odgovornostjo posamezne države članice in na podlagi kazalnikov, kot so: število prvih prošenj za azil, število ugoditvenih odločb, s katerimi se podeljuje status begunca ali subsidiarne zaščite, število preseljenih in premeščenih beguncev, število odločb o vrnitvi in postopkov vračanja ter število prijetih nezakonitih priseljencev;

26.  priporoča, naj države članice izkoristijo finančne spodbude, ki so na voljo za ukrepe premeščanja preko sklada za azil in migracije, ob priznavanju pomena finančne pomoči v okviru sklada in tehnične pomoči v okviru urada EASO; predlaga uvedbo prednostnih območij za obravnavo nujnih primerov in zagotavljanje večje finančne pomoči državam članicam, ki želijo sodelovati pri pobudah glede premeščanja, da se ublaži povezane finančne stroške;

27.  meni, da bo oblikovanje jasnejšega in učinkovitejšega sistema finančnih spodbud za države članice, ki sodelujejo pri dejavnostih v zvezi s premeščanjem in pri proaktivnih strategijah za izboljšanje infrastruktur nacionalnih azilnih sistemov, dolgoročno pozitivno vplivalo na zbliževanje standardov v EU in na kakovost skupnega evropskega azilnega sistema;

28.  pozdravlja možnost, da bo prispevek Komisije za projekte, ki se jih drugače ne bi izvajalo, povečan na 90 % skupnih upravičenih izdatkov; meni, da mora nastati jasna dodana vrednost iz projektov, ki jih financira Komisija; poudarja, da evropsko financiranje nikakor ne sme nadomestiti državnih proračunov za azilne politike;

29.  poudarja, da trenutno obstajajo težave v zvezi s financiranjem dejavnosti, kot so ovire pri dostopanju do natančnih informacij in financiranja, oblikovanju realističnih in ustreznih ciljev ter izvajanju učinkovitih nadaljnjih ukrepov; predlaga uvedbo jamstev za preprečevanje podvajanja, jasno dodeljevanje sredstev ter temeljito preučitev dodane vrednosti dejavnosti in doseženih rezultatov;

30.  poudarja, da je treba strogo nadzirati porabo in upravljanje sredstev na podlagi specifičnih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov in meril, da bi se izognili neustreznemu dodeljevanju človeških in finančnih virov in zagotovili upoštevanje določenih ciljev; v zvezi s tem pozdravlja oblikovanje skupnega sistema ocenjevanja in spremljanja;

31.  poziva države članice, naj s pomočjo Komisije zagotovijo polno izkoriščanje obstoječih komplementarnosti med drugimi razpoložljivimi finančnimi instrumenti, kot so Evropski socialni sklad in drugi strukturni skladi, da se doseže pristop celostnega financiranja za politike v zvezi z azilom;

Dodelitev odgovornosti

32.  pozdravlja dejstvo, da se je Komisija zavezala izvedbi celovite ocene dublinskega sistema v letu 2014, pri čemer bo pregledala učinke sistema na pravnem, ekonomskem in socialnem področju in na področju človekovih pravic, tudi učinek na položaj prosilk za azil; meni, da je treba dodatno razmisliti o oblikovanju pravičnega mehanizma za delitev odgovornosti za odločanje, katera država članic naj bo odgovorna za obravnavanje prošenj za azil, kar bi omogočilo hitro in učinkovito praktično podporo državam članicam v kriznih razmerah, ki se soočajo z nesorazmernimi bremeni;

33.  meni, da dublinska uredba, ki ureja dodelitev odgovornosti glede prošenj za azil, nalaga nesorazmerno breme državam članicam, ki so vstopne točke v EU, pri tem pa ne predvideva pravične porazdelitve odgovornosti za azil med države članice; je seznanjen, da je dublinski sistem, kot se ga je izvajalo doslej v zelo različnih azilnih sistemih in ob nezadostni ravni izvajanja azilnega pravnega reda, pripeljal k neenaki obravnavi prosilcev za azil, hkrati pa škodljivo vplival na združitev in vključevanje družin; poleg tega opozarja na pomanjkljivosti sistema z vidika učinkovitosti in stroškovne učinkovitosti, saj se več kot polovica dogovorjenih premestitev nikoli ne zgodi in je še vedno veliko število večkratnih prošenj; poziva Komisijo in države članice naj zagotovijo, da se ne diskriminira prosilcev za azil, ki so jih vrnili v državo članico na podlagi dublinske uredbe zgolj zato, ker so bili premeščeni v skladu z dublinskim sistemom;

34.  poudarja, da ustrezna sodna praksa že spodkopava podlago, na kateri temelji dublinski sistem; meni, da sodna praksa sicer nudi odgovor v posamezni zadevi, ne premaguje pa pomanjkljivosti, ki obstajajo pri izvajanju azilnega pravnega reda; priznava, da morajo države članice zagotoviti, da njihovi azilni sistemi izpolnjujejo normative Evropske unije in mednarodne normative, obenem pa pozdravlja prizadevanja, da se v dublinsko uredbo vključi dodatno merilo za blažitev neželenih škodljivih učinkov sistema; verjame, da je treba v razpravah za opredelitev pristojne države članice upoštevati dejstvo, da so nekatere države članice že izpostavljene nesorazmernim pritiskom in da so nekateri azilni sistemi deloma ali v celoti slabo delujoči;

Skupna obravnava prošenj za azil

35.  meni, da je nujno potreben nadaljnji dialog o delitvi odgovornosti glede prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite, med drugim o uporabi orodij, kot so skupna obravnava prošenj za azil (v nadaljevanju: skupna obravnava) in programi premestitve;

36.  meni, da bi skupna obravnava lahko bila koristno orodje za solidarnost in delitev odgovornosti v različnih primerih, zlasti če se države članice srečujejo z velikimi ali nenadnimi navali prosilcev za azil ali če je prišlo do velikega zaostanka pri obravnavi vlog, ki upočasnjuje in ogroža azilni postopek v škodo prosilcev za azil; skupna obravnava bi lahko preprečila ali odpravila težave z zmogljivostmi, zmanjšala breme in stroške, povezane z azilnim postopkom, pospešila obravnavo prošenj ter zagotovila bolj pravično delitev odgovornosti za obravnavo prošenj za azil; poudarja, da je za skupno obravnavo potrebna jasna razdelitev odgovornosti med udeleženimi državami članicami, da se prepreči prenašanje odgovornosti, odločanje pa ostane v odgovornosti držav članic; ugotavlja, da bi bilo to treba dopolniti s sistemom za zagotavljanje pravičnejše delitve odgovornosti po končani obravnavi prošenj;

37.  pozdravlja študijo izvedljivosti, ki jo je začela Komisija, da bi preučila pravne in praktične posledice skupne obravnave na ozemlju Unije, saj je treba pojasniti niz vprašanj;

38.  ugotavlja, da skupna obravnava ne pomeni nujno tudi enotne odločitve, lahko pa bi vključevala podporo in enotno obravnavo pri drugih vidikih azilnega postopka, kot so identifikacija, priprava postopkov na prvi stopnji, razgovori ali ocena političnih razmer v matični državi;

39.  poudarja, da bi morala skupna obravnava zagotavljati dodano vrednost v zvezi s kakovostjo postopka odločanja ter zagotavljati in spodbujati pravične, učinkovite in hitre postopke; poudarja dejstvo, da lahko izboljšanje azilnih postopkov že od vsega začetka (izboljšanje kakovosti odločitev) skrajša dolžino in zmanjša stroške postopka, kar koristi prosilcem za azil in državam članicam;

40.  poudarja, da mora program skupne obravnave v celoti spoštovati pravice prosilcev in vsebovati stroga jamstva v ta namen; vztraja, da se skupna obravnava v nobenem primeru ne sme uporabljati za pospešitev azilnega postopka na račun njegove kakovosti; meni, da bi skupna obravnava lahko privedla do učinkovitejših azilnih postopkov tudi v korist posameznih prosilcev za azil, ker bi se zaradi večjih upravnih zmogljivosti lahko hitreje priznale njihove potrebe po zaščiti;

41.  meni, da bi lahko EASO koristno prispeval k oblikovanju, usposabljanju in usklajevanju azilnih podpornih skupin, ki bi zagotavljale pomoč, nasvete in priporočila za postopke na prvi stopnji;

42.  priporoča, da morajo predvideni programi v zvezi s skupno obravnavo prednostno razvrstiti možnosti, ki vključujejo prej uporabo in sodelovanje ustreznih organov kot pa premestitev prosilcev za azil;

43.  priporoča, naj EASO spodbuja, olajšuje in usklajuje izmenjave informacij in druge dejavnosti v zvezi s skupno obravnavo;

Premestitve upravičencev do mednarodne zaščite in prosilcev za azil

44.  poudarja, da sta programa EU za ponovno naselitev in premestitve znotraj EU dopolnilna ukrepa, namenjena krepitvi zaščite prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite ob hkratnem izražanju solidarnosti znotraj in zunaj EU;

45.  poudarja, da je fizična premestitev upravičencev do mednarodne zaščite in prosilcev za azil pod nekaterimi pogoji ena najbolj konkretnih oblik solidarnosti in lahko veliko prispeva k pravičnejšemu skupnemu evropskemu azilnemu sistemu; poudarja, da je do zdaj le malo držav članic sodelovalo v pobudah za premestitev, čeprav je tudi to jasen izraz zavezanosti mednarodni zaščiti in spodbujanju človekovih pravic;

46.  poudarja pomen projektov, kot je projekt EU za premestitev za Malto (Eurema) in njegova razširitev, v okviru katerega so bili in so upravičenci do mednarodne zaščite premeščeni z Malte v druge države članice, in se zavzema za več takšnih pobud; obžaluje, da ta projekt ni bil tako uspešen, kot je bilo pričakovano, ker države članice niso bile naklonjene sodelovanju; poziva države članice, naj dejavneje in v duhu solidarnosti in delitve odgovornosti sodelujejo v projektu Eurema; pozdravlja zavezo Komisije, da bo opravila temeljito oceno projekta Euremain pripravila predlog za stalni mehanizem EU za premestitve;

47.  poziva Komisijo, naj v svojem zakonodajnem predlogu za trajen in učinkovit mehanizem za premestitve znotraj EU upošteva uporabo delitvenega ključa EU za preselitev upravičencev do mednarodne zaščite na podlagi ustreznih kazalnikov, ki so povezani zmogljivostjo držav članic za sprejem in vključevanje, kot so BDP, prebivalstvo in površina držav članice ter najboljši interes upravičencev in obeti za njihovo vključevanje; delitveni ključ EU bi bilo treba upoštevati pri državah članicah, ki se soočajo s posebnimi in nesorazmernimi pritiski na nacionalne azilne sisteme ali v kriznih razmerah; poudarja, da bo preselitev vedno odvisna od soglasja upravičencev do mednarodne zaščite in da uvedba delitvenega ključa EU ne bi posegala v obveznost držav članic, da izvajajo in uporabljajo veljavno azilni pravni red pri opredelitvi zaščite, sprejemnih pogojev in postopkovnih jamstev ter da spoštujejo vse mednarodne obveznosti na tem področju;

48.  poziva Komisijo, naj v predlog za stalni program EU za premestitve vključi stroga postopkovna jamstva in jasna merila, da bo zagotovila spoštovanje interesov morebitnih upravičencev in tudi ublažila migracijski pritisk na države članice, ki so še posebej izpostavljene migracijskim tokovom. priporoča udeležbo skupnosti gostiteljice, civilne družbe in lokalnih oblasti v pobudah za premestitev že od vsega začetka;

49.  poudarja, da lahko premestitev sicer ponudi trajne rešitve za upravičence do mednarodne zaščite in razbremeni azilne sisteme držav članic, vendar ne sme voditi k prelaganju odgovornosti; vztraja, da se morajo države članice, ki imajo koristi od premestitve, odločno zavezati, da bodo učinkovito odpravile pomanjkljivosti pri zaščiti v svojem azilnem sistemu in zagotovile visoko raven zaščite za tiste, ki so ostali v državah članicah pošiljateljicah v smislu pogojev sprejema, azilnih postopkov in vključevanja;

50.  pozdravlja možnosti financiranja, ki jih ponuja sklad za azil in migracije za premeščanje prosilcev za azil, in spodbuja države članice, naj se vključijo v prostovoljne pobude, ob tem pa v celoti spoštujejo pravice prosilcev za azil in dejstvo, da morajo s premestitvijo soglašati; poziva Komisijo, naj preuči, ali bi bilo mogoče vzpostaviti sistem EU za premeščanje prosilcev za azil, ter pripravi predlog za izvedljiv in trajnosten program za notranje premestitve prosilcev za azil, ter med drugim preuči tudi možnost, da bi temeljil na delitvenem ključu EU, ki bi upošteval objektivno preverljiva merila, kot so BDP, prebivalstvo in površina držav članic ter najboljši interes prosilcev za azil in obete za njihovo vključevanje; takšen program bi bilo mogoče uporabljati kot solidarnostni ukrep v primerih, v katerih je število prosilcev za azil nesorazmerno veliko glede na zmogljivost azilnega sistema države članice, ali v nujnih primerih;

51.  opozarja na pristojnosti urada EASO v zvezi s spodbujanjem premestitve upravičencev do mednarodne zaščite med državami članicami in poziva agencijo, naj vzpostavi zmogljivosti za dejavno podpiranje programov in dejavnosti premestitve v tesnem sodelovanju z uradom UNHCR na podlagi izmenjave informacij in najboljše prakse ter dejavnosti usklajevanja in sodelovanja;

52.  ugotavlja, da je Komisija navedla, da bo vedno razmislila tudi o uporabi mehanizma iz direktive o začasni zaščiti, kadar bodo izpolnjeni ustrezni pogoji, zlasti v primeru množičnega prihoda ali neizbežnega množičnega prihoda razseljenih oseb, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo na varen in trajen način; poziva Komisijo, naj omogoči uporabo te direktive tudi v primerih, v katerih zadevni prihod pomeni množični prihod za vsaj eno državo članico in ne le, kadar pomeni množični prihod za EU kot celoto;

Medsebojno zaupanje v središču prenovljenega sistema upravljanja

53.  vztraja, da vzajemno zaupanje temelji na skupnem razumevanju odgovornosti; poudarja, da je skladnost z zakonodajo EU nepogrešljiv element za zaupanje med državami članicami;

54.  poudarja, da izpolnjevanje pravnih obveznosti in obveznosti glede temeljnih pravic s strani držav članic krepi zaupanje in solidarnost;

55.  opozarja na pomen trdnih temeljev za medsebojno zaupanje med državami članicami, saj je to neločljivo povezano z razvojem skupnega evropskega azilnega sistema ter resnično in dejansko solidarnostjo;

56.  priznava, da spoštovanje obveznosti mednarodne zaščite krepi medsebojno zaupanje, vendar to še ne pomeni nujno enotne uporabe predpisov, glede na to, da se razlage in uporaba mednarodnega azilnega prava in azilnega prava EU med državami članicami še vedno zelo razlikujejo, kar kaže nedavna pravna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije v povezavi z dublinsko uredbo; poudarja, da morajo Komisija in sodišča spremljati in ocenjevati uporabo predpisov o azilu v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU;

57.  verjame, da so lahko mehanizmi za zgodnje opozarjanje, ki so bili uvedeni za odkrivanje in odpravljanje nastajajočih težav, preden te povzročijo krize, koristno orodje; kljub temu meni, da je treba predvideti tudi dopolnilne rešitve, da se prepreči kršenje temeljnih pravic in zagotovi ustrezno delovanje azilnih sistemov;

58.  poudarja, da bi bilo treba postopke za ugotavljanje kršitev pogosteje uporabljati za opozarjanje na obveznosti držav članic in njihovo nespoštovanje veljavnega pravnega reda na področju azila, prav tako pa morajo biti pospremljeni s preventivnimi ukrepi, operativnimi načrti in nadzornimi mehanizmi, da bodo prinesli rezultate; poudarja pomen rednih ocen, konstruktivnega dialoga in izmenjave najboljše prakse kot ključnih elementov, ki bodo verjetneje omogočili pozitiven potek dogodkov v azilnih sistemih, v katerih so bile ugotovljene pomanjkljivosti; meni, da je tako mogoče vnesti različne oblike finančne in pravne pomoči, da bi dosegli polno in pravilno izvajanje evropske azilne zakonodaje;

59.  ugotavlja, da dublinski sistem temelji na medsebojnem zaupanju in da njegovo izvajanje pomeni vzajemno priznavanje sklepov o zavrnitvi azila med državami članicami, glede na to, da je prošnjo za azil v EU mogoče obravnavati samo enkrat; poziva Komisijo, naj do leta 2014 predloži sporočilo o okviru za prenos zaščite upravičencev do mednarodne zaščite in vzajemnem priznavanju odločitev na področju azila, v skladu z akcijskim načrtom za izvajanje stockholmskega programa;

60.  poudarja, da lahko upravljanje migracij okrepi medsebojno zaupanje in solidarnostne ukrepe samo, če je pospremljeno s pristopom, ki upošteva zaščito in v okviru katerega se mejni ukrepi izvajajo brez poseganja v pravice beguncev in oseb, ki prosijo za mednarodno zaščito;

61.  poudarja, da vizumske ureditve urejajo številna dovoljenja za vstop in izstop ter da ti predpisi o vstopu in izstopu ne omejujejo pravne obveznosti zagotavljanja dostopa do azila;

62.  opozarja na zavezo Komisije, da bo olajšala urejen prihod oseb, ki potrebujejo zaščito v EU in jo poziva, naj razišče nove pristope k dostopu od azilnih postopkov; s tem v zvezi pozdravlja zavezo Komisije, da do leta 2013 sprejme sporočilo o novih pristopih glede dostopa do azilnih postopkov v glavnih tranzitnih državah;

o
o   o

63.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic in Svetu Evrope.

(1) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 12. (2) UL L 212, 7.8.2001, str. 12.