Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 311 in 312 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 29. junija 2011 ter spremenjenega predloga Komisije z dne 6. julija 2012 za uredbo Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (COM(2011)0398) in COM(2012)0388),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 29. junija 2011 o medinstitucionalnem sporazumu med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (COM(2011)0403),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2011 z naslovom „Proračun za strategijo Evropa 2020“ (COM(2011)0500),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 27. aprila 2010 Evropskemu parlamentu in Svetu o delovanju Medinstitucionalnega sporazuma o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (COM(2010)0185),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. marca 2007 o prihodnosti lastnih sredstev Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o vlaganju v prihodnost: novi večletni finančni okvir za konkurenčno, trajnostno in vključujočo Evropo(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2012 o večletnem finančnem okviru in lastnih sredstvih(3),

–  ob upoštevanju skupne izjave o vprašanjih v zvezi z večletnim finančnim okvirom, priložene spremenjenim finančnim pravilom, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije,

–  ob upoštevanju člena 81(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za proračun ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračunski nadzor,Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko,Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za promet in turizem, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, Odbora za ribištvo, Odbora za kulturo in izobraževanje, Odbora za pravne zadeve, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za ustavne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0313/2012),

A.  ker Svet v skladu s členom 312(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in s posebnim zakonodajnim postopkom soglasno sprejeme uredbo, ki določa večletni finančni okvir, potem ko pridobi soglasje Evropskega parlamenta; ker lahko Evropski svet v skladu s členom 312(2) PDEU soglasno sprejme sklep, s katerim Svetu podeli pooblastila za sprejetje uredbe o večletnem finančnem okviru s kvalificirano večino;

B.  ker morajo biti v skladu s členom 310(1) PDEU v proračunu prikazane vse postavke prihodkov in odhodkov Unije;

C.  ker se Evropski parlament, Svet in Komisija v skladu s členom 295 PDEU med seboj posvetujejo in v medsebojnem soglasju določijo načine svojega sodelovanja in ker bi bilo treba v zvezi s tem sprejeti medinstitucionalni sporazum za izboljšanje delovanja letnega proračunskega postopka in sodelovanja med institucijami v zvezi s proračunskimi zadevami;

D.  ker se v členu 312(5) PDEU poziva Evropski parlament, Svet in Komisijo k sprejetju vseh potrebnih ukrepov za lažje sprejetje finančnega okvira;

E.  ker si mora v skladu s členom 311 PDEU Unija sama zagotoviti sredstva, potrebna za izpolnitev svojih ciljev in izvajanje politik, in ker se mora v celoti financirati iz lastnih sredstev; ker se mora Svet posvetovati s Parlamentom, preden sprejme nov sklep o reformi virov lastnih sredstev, in ker mora Parlament odobriti prošnjo Sveta, preden ta sprejme pravila o ukrepih za izvajanje sistema lastnih sredstev;

F.  ker bo uredba o večletnem finančnem okviru tokrat prvič sprejeta na podlagi novih določb Lizbonske pogodbe in zato prinaša nove ureditve sodelovanja med institucijami, ki so namenjene usklajevanju učinkovitega sprejemanja odločitev ob spoštovanju posebnih pravic iz Pogodbe;

G.  ker daje Lizbonska pogodba Evropski uniji pomembne nove pristojnosti, na primer na področju zunanjega delovanja (člen 27(3) PEU), športa (člen 165 PDEU), vesolja (člen 189 PDEU), podnebnih sprememb (člen 191 PDEU), energije (člen 194 PDEU), turizma (člen 195 PDEU) in civilne zaščite (člen 196 PDEU);

H.  ker je Parlament v resoluciji z dne 8. junija 2011, sprejeti z veliko večino, predstavil svoje splošne politične prednostne naloge za naslednji večletni finančni okvir, tako v zakonodajnem kot proračunskem smislu;

I.  ker je Parlament v resoluciji z dne 13. junija 2012, sprejeti z veliko večino, predstavil svoje splošne proračunske prednostne naloge za naslednji večletni finančni okvir, tako na strani prihodkov kot na strani odhodkov;

J.  ker so pristojni parlamentarni odbori, kot je razvidno iz priloženih mnenj, izvedli temeljito analizo potreb, da bi opredelili politične prednostne naloge;

K.  ker namerava ciprsko predsedstvo na izrednem zasedanju Evropskega sveta novembra 2012 predložiti „pogajalski okvir“, vključno z zneski za zgornje meje (pa tudi možnosti politike, ki spadajo v redni zakonodajni postopek);

L.  ker proračun EU že zdaj določa jamstva za srednjeročno finančno pomoč pri plačilnih bilancah držav članic izven evroobmočja, in sicer v višini do 50 milijard EUR, pa tudi jamstva za evropski mehanizem za finančno stabilizacijo (EFSM) v višini do 60 milijard EUR (celotni neporavnani znesek posojil);

M.  ker je nujno, da ima EU tako proračun kot proračunski postopek, ki popolnoma odražata pregledno in demokratično bistvo parlamentarnega procesa sprejemanja odločitev in nadzora na podlagi spoštovanja načel enotnosti in univerzalnosti, ki zahtevata, da se vsi prihodki in odhodki izkazujejo v celoti brez neto izravnave ter da se v skladu s pristojnostmi iz Pogodbe organizira parlamentarna razprava in glasovanje o prihodkih in odhodkih;

Proračun EU kot ključno orodje za uresničitev pametne, trajnostne in vključujoče rasti za celotno EU

1.  se popolnoma zaveda, da potekajo pogajanja o večletnem finančnem okviru 2014–2020 v zelo težkih socialnih, gospodarskih in finančnih razmerah, v katerih si države članice močno prizadevajo za fiskalne prilagoditve nacionalnih proračunov, da bi dosegle trajnost javnih financ ter stabilnost bančnega sektorja in enotne valute; vztraja pri tem, da se ne bi smelo razumeti, kot da Unija povečuje davčno obremenitev davkoplačevalcev; vendar je prepričan, da je proračun EU del rešitve, ki bo Evropi pomagala izkopati se iz sedanje krize, tako da bo spodbujala naložbe v rast in delovna mesta ter državam članicam pomagala skupaj in usklajeno ter trajnostno rešiti sedanje strukturne izzive, zlasti izgubo konkurenčnosti ter povečanje brezposelnosti in revščine;

2.  vendar meni, da so uravnotežene strukturne reforme na nacionalni in evropski ravni bistveni predpogoj za gospodarno in učinkovito izvajanje financiranja EU, hkrati pa opominja, kako pomembne so trdne javne finance;

3.  opozarja, da je Evropski svet ob več priložnostih vztrajal, da je treba okrepiti evropsko gospodarsko upravljanje, in podprl cilje strategije EU 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, in sicer spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje pogojev in povečanje javne porabe za inovacije, raziskave in razvoj, doseganje ciljev na področju podnebnih sprememb in energije, izboljšanje ravni izobrazbe ter spodbujanje socialne vključenosti, zlasti z zmanjševanjem revščine;

4.  opozarja, da je sam Evropski svet junija 2012 sprejel Pakt za rast in delovna mesta, ki priznava učinek finančnega vzvoda proračuna EU v smislu krepitve rasti in zaposlovanja ter daje velik poudarek njegovemu prispevku za pomoč celotni Uniji, da bo premagala sedanjo gospodarsko in finančno krizo;

5.  meni, da so zaporedne finančne krize v minulih štirih letih posebej prizadele Unijo delno tudi zato, ker so finančni operaterji, mednarodni partnerji in javnost dvomili v raven solidarnosti v EU; meni, da mora biti proračun EU v središču te solidarnosti; je zato prepričan, da bo odločitev o naslednjem večletnem finančnem okviru bodisi precej pozitivno vplivala na prizadevanja vlad držav članic, da bi premagale krizo, ali pa povzročila dodatno recesijo v EU;

6.  opozarja, da vsi makroekonomski ukrepi za finančno stabilizacijo, sprejeti po letu 2008, še niso končali gospodarske in finančne krize; zato meni, da si morajo za vrnitev k rasti in ustvarjanju delovnih mest v Evropi države članice še naprej prizadevati izkoristiti potencial za trajnostno rast, prav tako pa je potreben dobro usmerjen in zadosten proračun EU, ki bo nadalje v pomoč pri usklajevanju in povečanju nacionalnih prizadevanj;

7.  ugotavlja, da proračun EU predstavlja samo približno 2 % skupnih javnofinančnih odhodkov v Uniji in je tako več kot 45-krat manjši od vsote javnofinančnih odhodkov v državah članicah;

8.  opozarja, da morajo biti v skladu s členom 310 PDEU prihodki in odhodki, prikazani v proračunu EU, uravnoteženi in da zato proračun ne more ustvarjati primanjkljaja in javnega dolga;

9.  poudarja, da je proračun EU v prvi vrsti proračun za naložbe in da se 94 % njegovega celotnega donosa vloži v same države članice ali nameni za zunanje prednostne naloge Unije; poudarja, da se bodo brez prispevka iz proračuna EU javne naložbe v regijah in državah članicah zmanjšale ali bodo povsem nemogoče; meni, da bi vsakršno zmanjšanje proračuna EU neizogibno oviralo rast in konkurenčno moč celotnega gospodarstva Unije, pa tudi njeno povezanost, ter tako spodkopalo načelo solidarnosti, ki je temeljna vrednota EU;

10.  poudarja, da lizbonska strategija ni uspela doseči zastavljenih ciljev, to pa gre med drugim pripisati neustreznemu usklajevanju ter nezadostni predanosti na vseh ravneh, tako v proračunskem kot v zakonodajnem smislu; je prepričan, da bi morali začeti strategijo Evropa 2020 začeti izvajati zdaj in z njo ne več odlašati, če želimo, da bo učinkovita;

11.  opozarja, da bo uresničevanje sedmih vodilnih pobud strategije Evropa 2020 zahtevalo precejšnje naložbe, usmerjene v prihodnost, ki se ocenjujejo na nič manj kot 1 800 milijard EUR do leta 2020(4); poudarja, da bo enega od glavnih ciljev strategije Evropa 2020, torej spodbujanje rasti in izjemno kakovostnih delovnih mest za vse Evropejce, mogoče doseči le, če bodo potrebne naložbe v izobraževanje, spodbujanje družbe znanja, raziskave in inovacije, MSP ter zelene in nove tehnologije opravljene zdaj in se z njimi ne bo več odlašalo; je naklonjen dvotirnemu pristopu z ukrepi za proračunsko konsolidacijo, ki spodbujajo rast, da bi zmanjšali primanjkljaj in javni dolg, ter s spodbujanjem tovrstnih naložb;

12.  meni, da zastrašujoče razmere, s katerimi se soočajo mladi po vsej EU, vključno z visoko stopnjo brezposelnosti, kot je še ni bilo, ter naraščajočo revščino in izzivi v zvezi z izobraževanjem, zahtevajo posebna prizadevanja s poenotenjem ukrepov in ustreznimi programi proračunske podpore, da bodo nove generacije še naprej predane vrednotam EU, kot so mir, demokracija in človekove pravice, gospodarska blaginja in socialna pravičnost;

13.  poudarja, da je močna, raznolika in konkurenčna industrijska podlaga ključnega pomena za pametno, trajnostno in vključujoče evropsko gospodarstvo; poudarja pomen industrijskega sektorja za podporo konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest v EU in posledično njegov bistven prispevek k prebroditvi gospodarske krize;

14.  odločno podpira predlog Komisije o poenotenju ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, pri čemer naj bi se vsaj 20 % odhodkov nanašalo na podnebje; meni, da mora proračun EU nujno pritegniti naložbe v trajnostno in uspešno nizkoogljično gospodarstvo, omogočiti zadostno podporo za doseganje ciljev strategije Evropa 2020 na področju podnebja, energije, učinkovitosti virov in biotske raznovrstnosti ter evropskim državljanom zagotavljati bolj zdravo okolje;

15.  zato poziva države članice, naj preučijo sinergije med nacionalnimi prizadevanji za konsolidacijo in dodano vrednostjo proračuna EU z dobro zastavljenimi prednostnimi nalogami, ki omogočajo izvajanje političnih zavez, ki so že bile dane na najvišji ravni;

Raven odhodkov

16.  poudarja, da so nacionalni proračuni po letu 1988 v povprečju rasli hitreje kot proračun EU; ugotavlja, da so celo od začetka krize leta 2008 skupni javnofinančni odhodki v državah članicah rasli z letno nominalno stopnjo 2 %; sklepa, da je krčenje proračuna EU glede na nacionalne proračune v očitnem nasprotju s širjenjem pristojnosti in nalog, ki jih Uniji podeljuje Pogodba, in z glavnimi političnimi sklepi Evropskega sveta, še zlasti z razvojem okrepljenega evropskega gospodarskega upravljanja;

17.  poudarja, da se je od leta 2000 vrzel med zgornjo mejo lastnih sredstev EU (1,29 % BND za prevzem obveznosti in 1,23 % za odobritev plačil) in zgornjimi mejami večletnega finančnega okvira dramatično povečala; nadalje ugotavlja, da večletni finančni okvir določa le najvišje stopnje odhodkov, proračun EU pa je vedno ostajal daleč pod temi stopnjami;

18.  meni, da predlog Komisije, ki predstavlja zamrznitev zgornjih meja večletnega finančnega okvira 2014–2020 na stopnji zgornje meje za leto 2013, ne bo dovolj za financiranje obstoječih političnih prednostnih nalog, povezanih z evropsko strategijo za pametno, trajnostno in vključujočo rast, novih nalog, ki jih nalaga Lizbonska pogodba, ali nepredvidenih dogodkov, sploh pa ne političnih ciljev in zavez, ki jih je določil sam Evropski svet;

19.  ponavlja svoje stališče z dne 8. junija 2011, da bo brez ustreznega povečanja proračuna nad zgornje meje za leto 2013 treba več prednostnih nalog in politik EU popraviti navzdol ali celo opustiti;

20.  svari Svet, naj ne poskuša dodatno zmanjšati stopnje odhodkov EU, kot je predlagala Komisija; odločno nasprotuje vsakršnemu pozivu k linearnim, vsesplošnim zniževanjem, ki bi ogrozila izvajanje in učinkovitost vseh politik EU, ne glede na njihovo evropsko dodano vrednost, politično težo ali uspešnost; namesto tega poziva Svet, naj v primeru, če bi predlagal znižanje, jasno in javno opredeli, katere od njegovih političnih prednostnih nalog ali projektov bi naj v celoti opustili;

21.  poudarja, da mora imeti proračun EU osrednjo vlogo pri doseganju dogovorjenih ciljev strategije EU 2020; je trdno prepričan, da lahko financiranje EU, če je dobro zastavljeno, sproži in spodbudi ukrepe z nedvoumno dodano vrednostjo EU, ki jih države članice ne morejo izvesti same, prav tako pa ustvari sinergije in dopolni dejavnosti držav članic, tako da jim omogoči, da se osredotočijo na najpomembnejše v prihodnost usmerjene naložbe;

22.  v zvezi s tem ponovno potrjuje svoje stališče, ki je naklonjeno občutnemu povečanju sredstev, namenjenih programom Unije na področjih konkurenčnosti, MSP, podjetništva in trajnostne infrastrukture, ki so v središču strategije Evropa 2020; meni, da bodo nadaljnja zniževanja v zvezi s predlogom Komisije resno ogrozila verodostojnost EU in njene politične zaveze za rast in delovna mesta;

23.  toplo pozdravlja predlog Komisije o instrumentu za povezovanje Evrope in realistično dodelitev sredstev za izboljšanje evropskih prometnih, energetskih in digitalnih omrežij; v zvezi s tem zahteva, da se znesek, prenesen iz kohezijskega sklada v instrument za povezovanje Evrope, prvih nekaj let porablja v skladu z nacionalnimi dodelitvami za ta sklad;

24.  poudarja, kako pomembne so raziskave in inovacije pri pospeševanju prehoda v trajnostno in v svetovnem merilu vodilno in na znanju temelječe gospodarstvo, ki učinkovito in odgovorno uporablja svoje naravne vire; poziva institucije EU in države članice, naj se dogovorijo o posebnem načrtu za doseganje cilja o namenitvi treh odstotkov BDP za naložbe v raziskave; izpostavlja velikansko gospodarsko zavezo, ki bi jo ta cilj prinesel, v smislu dodatnih odhodkov v skupnem znesku 130 milijard EUR, letno in iz vseh virov; zato poudarja, da je treba okrepiti, spodbuditi in zagotoviti financiranje raziskav in inovacij v Uniji z občutnim povečanjem ustreznih odhodkov, zlasti v okviru financiranja EU za raziskave in inovacije, predvsem s pomočjo programa Obzorje 2020;

25.  opozarja, da so mala in srednja podjetja ključno gonilo gospodarske rasti, konkurenčnosti, inovacij in zaposlovanja, ter priznava njihovo pomembno vlogo pri zagotavljanju okrevanja in krepitvi trajnostnega gospodarstva EU; zato pozdravlja poudarek, ki ga strategija Evropa 2020 namenja inovacijam in industrijski politiki; ostro zavrača vse poskuse nadaljnjega zmanjševanja sredstev za programe, kot je COSME, ki so samo osrčje evropske konkurenčnosti in zaposlovanja;

26.  meni, da je kohezijska politika EU (strukturni skladi in kohezijski sklad) strateško orodje za naložbe, rast in konkurenčnost in da je glavni steber evropske solidarnosti, ki nedvomno prinaša dodano vrednost EU; je prav tako seznanjen s precejšnjimi ugodnimi učinki kohezijskega financiranja za vse države članice EU; vztraja, da bi za učinkovito zmanjšanje makroekonomskih neravnovesij znotraj EU in prispevanje k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji morala imeti kohezijska politika trden, stabilen in trajnosten finančni okvir, na katerega bi se lahko oprla; ponavlja svoje stališče, da bi bilo treba glede na perečo potrebo po zavarovanju javnih naložb v rast in zaposlovanje financiranje kohezijske politike ohraniti vsaj na ravni iz obdobja 2007–2013 ter še naprej pokrivati vse regije EU, več pozornosti pa nameniti manj razvitim regijam; podpira predlog Komisije, da bi 25 % skupnih sredstev za kohezijsko politiko dodelili Evropskemu socialnemu skladu;

27.  ponavlja svoje stališče, da bi bilo glede na številne naloge, izzive in cilje, na katere mora skupna kmetijska politika odgovoriti, treba zneske, ki so bili za skupno kmetijsko politiko dodeljeni v proračunskem letu 2013, v naslednjem obdobju finančnega načrtovanja najmanj ohraniti; meni, da bi bilo treba pri novi skupni kmetijski politiki bolj učinkovito in uspešno porazdeliti proračun, med drugim s pravično porazdelitvijo neposrednih plačil in dodelitev za razvoj podeželja med države članice, regije in kmete, s čimer bi zmanjšali obstoječo vrzel; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo drugega stebra skupne kmetijske politike, ki znatno prispeva k naložbam in ustvarjanju delovnih mest v podeželskih območjih, k spodbujanju učinkovitosti in konkurenčnosti kmetijskega sektorja, zlasti v luči novih izzivov iz strategije Evropa 2020, ter k upravljanju okolja in ohranjanju biotske raznovrstnosti;

28.  poudarja, da je nujno treba okrepiti ciljno usmerjen in učinkovit program Unije za okolje in podnebje in da bi bilo treba v okviru ustreznih skladov Unije dejavno podpirati celostno porabo za okolje in podnebje;

29.  priznava velike izzive, s katerimi se srečujejo mladi v EU v okviru gospodarske krize; meni, da so sodelovanje, zaposlovanje, izobraževanje, neformalno izobraževanje, usposabljanje, mobilnost in socialna vključenost mladih Evropejcev strateško pomembna vprašanja za razvoj EU in evropske družbe; vztraja pri tem, da je treba poenotiti ta vprašanja in jim dati prednost v vseh ustreznih politikah in programih, ki se financirajo iz proračuna EU, prav tako pa v skladu s potrebami povečati financiranje konkretnih instrumentov za mlade, ki jih predlaga Komisija, kot je na primer uvedba jamstva za mlade, s katerim bi zagotovili, da bo vsaka mlada oseba v Evropi, ki ne najde zaposlitve, imela možnost nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja;

30.  poudarja, da je treba nadaljevati program za najbolj ogrožene osebe; spominja Komisijo na njeno zavezo za pravočasno predložitev zakonodajnega predloga glede tega, da bi tako zagotovili nadaljevanje podpore takšnega programa po letu 2013 na novi pravni podlagi in s samostojnimi finančnimi sredstvi;

31.  meni, da skupni znesek, ki ga je Komisija namenila območju svobode, varnosti in pravice, ne odraža ustrezno krepitve tega območja z Lizbonsko pogodbo ter naraščajočih nalog in izzivov; poudarja, da morajo financirane dejavnosti prinašati evropsko dodano vrednost in da je treba zagotoviti pravično, uravnoteženo in pregledno porazdelitev sredstev med različne cilje teh programov;

32.  opozarja, da so programi EU na področju izobraževanja, mladih, medijev in kulture blizu državljanom, beležijo izjemno visoko stopnjo izvajanja, ustvarjajo opazne učinke vzvoda in prelivanja, vključno s pomembnimi gospodarskimi rezultati ter z združevanjem sredstev ustvarjajo jasno in dokazano evropsko dodano vrednost ter spodbujajo mobilnost in aktivno državljanstvo ter povečujejo sodelovanje med različnimi sektorji in zainteresiranimi stranmi;

33.  ponavlja svoje stališče, da bodo nove odgovornosti, ki jih EU nalagajo Pogodbe, zahtevale ustrezna dodatna finančna sredstva v primerjavi z večletnim finančnim okvirom 2007–2013, da se Uniji omogoči, da izpolni svojo vlogo globalnega akterja, medtem ko ohranja zaveze, ki jih je že dala, predvsem glede uresničitve cilja v zvezi z dodelitvijo 0,7 % BND držav članic za uradno razvojno pomoč ter izpolnitve razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015; spominja na vlogo Unije pri spodbujanju demokracije, miru, solidarnosti, stabilnosti in boja proti revščini v soseščini in partnerskih državah; poudarja dopolnilen značaj pomoči EU k pomoči, ki jo dajo države članice, in njen učinek spodbujanja v smislu posredovanja v regijah, kjer dvostranska pomoč ni zagotovljena; zlasti podpira skupno načrtovanje programov med dejavnostmi držav članic in EU; zato poudarja, da je treba predloge Komisije za Evropo v svetu in Evropski razvojni sklad razumeti kot goli minimum, ki je potreben, da bi Evropa uresničila svoje ambicije v svetu; zlasti ugotavlja, da je treba ESZD dodeliti ustrezna proračunska sredstva, ki bodo ustrezala njenim zadolžitvam;

Veliki projekti

34.  poudarja strateški pomen velikih infrastrukturnih projektov, kot so ITER, Galileo in GMES, za prihodnost konkurenčnosti EU; zato zavrača vsakršen poskus spreminjanja programa GMES v medvladni program;

35.  je trdno prepričan, da bi morali finančna sredstva za te velike projekte zagotoviti v proračunu EU, vendar jih hkrati namensko vezati, da bi tako zajamčili, da morebitne prekoračitve stroškov ne bi ogrozile teh sredstev in uspešnega izvajanja drugih politik Unije;

36.  pozdravlja predlog Komisije za določitev najvišjega zneska za Galileo v uredbi o večletnem finančnem okviru in namensko vezavo proračunsko dodeljenih sredstev za ta projekt; prav tako meni, da bi morali v tej uredbi določiti tudi najvišja zneska za ITER in GMES; meni, da bi morali finančna sredstva za te tri projekte dodeliti nad zgornjimi mejami večletnega finančnega okvira, da bi tako po potrebi lažje zagotovili dodatna sredstva držav članic;

Boljša poraba

37.  poudarja, da bi moralo biti doseganje evropske dodane vrednosti in zagotavljanje dobrega finančnega poslovodenja, učinkovitosti, uspešnosti in smotrnosti, zdaj še bolj kot kdaj koli prej, vodilno načelo proračuna EU; v tem pogledu pozdravlja vrsto zakonodajnih predlogov Komisije o novi generaciji večletnih programov, ki bodo sprejeti v okviru rednega zakonodajnega postopka; vztraja, da je treba čim bolj povečati sinergije med programi pomoči EU in nacionalnimi vlaganji;

38.  je prepričan, da bo zaradi aktualnih proračunskih omejitev treba nujno pritegniti druge vire financiranja, sicer ne bo mogoče izvesti dolgoročnih naložb, potrebnih za uresničevanje ciljev strategije EU 2020; meni, da je dodana vrednost Unije predvsem v dolgoročnih naložbah, ki so za posamezne države članice nedosegljive; v zvezi s tem izpostavlja sklepe in priporočila svoje resolucije o inovativnih finančnih instrumentih v povezavi z večletnim finančnim okvirom(5);

39.  poudarja potrebo po zagotovitvi skladnosti med pravili posameznih sektorjev in splošnim okvirom finančne uredbe ter po tem, da je treba najti ravnotežje med poenostavitvijo in dobrim finančnim poslovodenjem; je seznanjen s preglednico za poenostavitev, ki jo je izdelala Komisija, in potrjuje svojo odločenost, da podpre program za poenostavitev; je prepričan, da je treba dodatno zmanjšati upravno breme upravičencev, ter poziva, da se za novo generacijo večletnih programov opravi temeljito „preverjanje birokracije“, da bi preprečili dodatno upravno breme na ravni EU in nacionalni ravni;

40.  meni, da je učinkovitost odhodkov EU odvisna od preudarne politike ter ureditvenih in institucionalnih okvirov na vseh ravneh; vztraja pri tem, da morajo države članice v skladu s členoma 310(5) in 317 PDEU izvrševati proračun v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja; spominja države članice, da imajo pravno obveznost zagotoviti, da se sredstva, vnesena v proračun, porabljajo v skladu s tem načelom in da morajo prevzeti svoj del odgovornosti za učinkovitejše financiranje EU; opozarja, da 90 % napak, ki jih zazna Računsko sodišče, nastane v državah članicah in da bi se večini teh napak lahko izognili; odločno poziva vse države članice, naj izdajajo nacionalne izjave o zanesljivosti, podpisane na ustrezni politični ravni;

41.  podpira uvedbo predhodnih določb glede pogojenosti, da se zagotovi, da so sredstva EU, predvsem v zvezi s Kohezijskim skladom, strukturnimi skladi in skladi za razvoj podeželja in ribištvo, bolje usmerjena v doseganje ciljev strategije Evropa 2020; meni, da bi določbe glede pogojenosti lahko izboljšale legitimnost in učinkovitost podpore EU, če bi njihovo izvajanje po eni strani temeljilo na načelu okrepljenega partnerstva prek večje udeležbe lokalnih in regionalnih oblasti, po drugi strani pa na pogojih, ki ustrezajo ciljem različnih skladov;

42.  zahteva, da je treba začeti sredstva v okviru sporazumov o partnerstvu pogojevati z določenimi posebnimi zavezami, ki se predhodno opredelijo v dialogu med Komisijo in državami članicami; meni, da je ustrezno, da ti pogoji vsebujejo zlasti pravilno izvajanje obstoječe zakonodaje EU (o regulaciji cen, razpisnih postopkih, prometu, okolju in zdravju), da bi tako preprečili nepravilnosti in zagotovili učinkovitost; vendar zavrača zahteve, naj države članice izvedejo temeljne socialne in ekonomske reforme; vsi pogoji morajo v celoti spoštovati načeli subsidiarnosti in partnerstva;

43.  poudarja pa, da ni neposredne povezave med uspehom regionalne politike in makroekonomskim uspehom države članice in da regij ne bi smeli kaznovati za neuspeh nacionalne ravni pri spoštovanju postopkov, povezanih z gospodarskim upravljanjem; meni, da lahko nalaganje dodatnih kazni še poslabša težave držav članic, ki se že zdaj spopadajo z makroekonomskimi težavami, zato makroekonomske pogojenosti niso sprejemljive;

44.  poudarja, da decentralizirane agencije EU opravljajo zelo pomembno delo, ko podpirajo cilje Unije, in da jim je treba dodeliti proračunska sredstva, ki bodo ustrezala njihovim nalogam;

45.  meni pa, da bi moralo delo decentraliziranih agencij EU zagotoviti precej večje prihranke na nacionalni ravni; poziva države članice, naj ocenijo večjo učinkovitost, ki jo ustvarjajo te agencije na nacionalni ravni, in izkoristijo njihov potencial in s tem racionalizirajo svoje nacionalne odhodke; prav tako poziva države članice, naj v zvezi z agencijami opredelijo morebitna področja, kjer se delo podvaja ali je dodana vrednost zmanjšana, da bi tako lahko racionalizirali njihovo delovanje;

46.  je prepričan, da bi morala vzpostavitev Evropske službe za zunanje delovanje povzročiti ekonomije obsega na ravni EU ter ustvariti precejšnje prihranke na nacionalni ravni, zlasti v nacionalnih diplomatskih službah v tretjih državah;

47.  predlaga, da se opravi neodvisna ocena učinkovitosti javne porabe na treh ravneh – nacionalni, regionalni in evropski, da bi natančno preučili dodano vrednost ter možnosti za združevanje virov in prihranke na področjih, kot so obramba, razvojna politika, decentralizirane agencije, Evropska služba za zunanje delovanje in znanstvene raziskave, in sicer s sredstvi, ki ne bi le spodbujali ekonomije obsega na ravni EU, pač pa bi spoštovali tudi načelo subsidiarnosti; meni, da bi s to oceno lahko dosegli prihranke; opozarja, da bi morala ocena v zvezi z decentraliziranimi agencijami upoštevati ustrezne določbe skupnega pristopa, priloženega skupni izjavi o decentraliziranih agencijah, ki so jo Evropski parlament, Svet EU in Evropska komisija podpisali 19. julija 2012;

48.  soglaša s stališčem Komisije, da je treba upravne odhodke racionalizirati; vendar poudarja, da je treba poiskati ravnotežje med ciljem ustvarjanja dodatnih prihrankov in zagotavljanjem, da bodo lahko institucije svoje naloge in dolžnosti opravljale v skladu z obveznostmi in pristojnostmi iz Pogodb, ob upoštevanju težkih izzivov, ki jih postavlja sedanja gospodarska kriza;

49.  odločno nasprotuje linearnemu zmanjšanju kadrovskih virov v vseh institucijah, organih in agencijah, saj se njihove naloge in odgovornosti po Pogodbah močno razlikujejo; poudarja, da bi bilo treba institucije, organe in agencije obravnavati individualno in bi morali sami odločiti, katerim delovnim mestom se lahko odpovejo, da to ne bo oviralo njihovega delovanja;

50.  opozarja na velike prihranke, ki bi jih lahko zagotovili z enim samim sedežem Evropskega parlamenta; odločno poziva proračunski organ, naj opozori na to vprašanje med pogajanji o naslednjem večletnem finančnem okviru 2014–2020;

Trajanje

51.  meni, da bi morali naslednji večletni finančni okvir, sedemletno obdobje, ki bo trajalo do leta 2020, obravnavati kot prehodno rešitev, ki je jasno povezana s strategijo Evropa 2020; vendar meni, da bi obdobje 5 ali 5+5 let bolje uskladilo trajanje večletnega finančnega okvira z mandatom institucij in s tem povečalo demokratično odgovornost; opozarja, da sedemletno obdobje zahteva kar največjo raven prožnosti, če želimo imeti uresničljiv in učinkovit večletni finančni okvir;

Vmesni pregled

52.  poudarja potrebo po vmesnem pregledu, ki bi jo vključili v uredbo o večletnem finančnem okviru, s posebnim postopkom, ki zajema tudi zavezujoč časovni razpored ter zagotavlja polno sodelovanje naslednjega Parlamenta; meni, da bi morala Komisija predložiti zakonodajni predlog, ki bo omogočal, da se revidirani večletni finančni okvir sprejme pravočasno za proračunski postopek 2018; poudarja, da vmesni pregled ne bi smel ovirati stabilnosti naložbenih obetov ter bi moral zaščititi upravičence in stabilnost dolgoročnega načrtovanja in naložb;

Potreba po prožnejšem večletnem finančnem okviru

53.  je načelno prepričan, da bodo spreminjajoče se politične in gospodarske razmere, pa tudi nepredvideni dogodki, zahtevali prilagoditve večletnega finančnega okvira v sedemletnem obdobju; vztraja, da mora prihodnji večletni finančni okvir zagotoviti večjo proračunsko prožnost tako znotraj razdelkov kot med njimi, pa tudi med finančnimi leti znotraj večletnega finančnega okvira, da se zagotovi popolna izkoriščenost razpoložljivih proračunskih sredstev;

54.  meni, da je nujno potrebna 5-odstotna prožnost, ko gre za zgornje meje (pod)razdelkov, da bi se bilo mogoče prilagoditi novim razmeram brez povečanja skupnega zneska in ne da bi bila potrebna revizija večletnega finančnega okvira;

55.  pozdravlja predlog Komisije za povečanje stopnje zakonodajne prožnosti (možnost odstopanja od dane vsote za celotno trajanje zadevnega programa) s 5 na 10 %;

56.  poudarja potrebo po čim boljši uporabi zgornje meje, ki jo določa večletni finančni okvir; zato predlaga, da se rezerve, ki so ostale pod zgornjimi mejami odobrenih proračunskih sredstev za prevzem obveznosti v proračunu za eno leto, prenesejo v naslednje leto in predstavljajo skupno rezervo večletnega finančnega okvira, ki bi se v prihodnjih letih dodelila različnim razdelkom v skladu z ocenjenimi potrebami in se uporabila v okviru letnega proračunskega postopka;

57.  enako poudarja potrebo po uvedbi skupne rezerve večletnega finančnega okvira za odobrena proračunska sredstva za plačila, s katero bo mogoče prenesti rezerve, ostale pod mejo odobritev plačil, na naslednja leta in jih uporabiti v okviru letnega proračunskega postopka;

58.  je še posebej zaskrbljen nad trenutno rastočo stopnjo neporavnanih obveznosti; poziva k skupni medinstitucionalni strategiji, s katero bi v večletnem finančnem okviru 2014–2020 ohranili neporavnane obveznosti pod nadzorom, ter zahteva, da se v zvezi s tem sprejmejo ustrezni ukrepi; v zvezi s tem spodbuja razpravo o tem, kako bi bolj enakomerno porazdelili stopnjo sredstev za plačila skozi celotno obdobje večletnega finančnega okvira, da bi v čim večji meri preprečili tveganje, da bi bilo izvajanje programov EU ovirano, ker bi ob koncu finančnega okvira zmanjkalo sredstev za plačila;

59.  ugotavlja, da proračun EU vsako leto beleži presežek in da se prispevki držav članic v proračun EU zmanjšajo za ta znesek; hkrati obžaluje, da Svet redno linearno zmanjšuje ocenjena sredstva za plačila, ki jih Komisija vnese v predlog proračuna, prav tako pa je Svet v zadnjih letih večkrat nasprotoval temu, da se proračunu EU ob koncu proračunskega leta zagotovi raven dodatnih plačil, ki jih potrebuje Komisija, da bi EU izpolnila svoje finančne obveznosti; meni, pri tem pristopu ne gre za dobro finančno poslovodenje in da bi, čeprav vrnjeni presežek ne vpliva na skupno stopnjo primanjkljaja držav članic, ta znesek utegnil biti zelo pomemben za letni proračun EU; opozarja na zavezo institucij o reviziji finančne uredbe, da bi omogočile prenos neporabljenih sredstev in zagotovile proračunsko ravnotežje;

60.  odločno podpira varnostno rezervo, vendar poudarja, da njena sprostitev, če naj bo učinkovita, ne bi smela pomeniti obvezne izravnave zgornjih mej in bi jo morali sprejeti s kvalificirano večino glasov v Svetu;

61.  pozdravlja predlog Komisije za povečanje sredstev instrumenta prilagodljivosti in uporabo letnih zneskov do vključno leta n+3;

62.  ponovno izraža močno podporo predlogu Komisije, da je treba rezervo za nujno pomoč, Solidarnostni sklad Evropske unije, Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji in rezervo za krize v kmetijskem sektorju ob upoštevanju njihove nepredvidljive narave, ki onemogoča načrtovanje, vnesti v proračun nad zgornje meje za zadevne razdelke;

63.  poudarja dodano vrednost Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji kot kriznega intervencijskega instrumenta za pomoč delavcem, ki so izgubili službo, pri vrnitvi na trg dela; poudarja, da se mora Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji po letu 2013 nadaljevati kot instrument, ki je enako dostopen vsem kategorijam delavcev; poudarja tudi, da je treba poenostaviti in pospešiti postopek glede plačil nepovratnih sredstev, da bi povečali njihovo učinkovitost;

Enotnost proračuna

64.  opozarja, da proračun EU zajema vse prihodke in odhodke na podlagi sklepov, ki so jih sprejele institucije EU v okviru svojih pristojnosti, in da ločeno upošteva finančno poslovanje Unije v obliki dajanja in najemanja posojil in jamstev;

65.  poziva Komisijo in Svet, naj v posebni prilogi navedeta proračunske ali finančne obveznosti ter jamstva Unije ali držav članic v okviru evropskih stabilizacijskih mehanizmov (EFSM, EFSF, ESM) v skladu z določbami členov 122(2), 136(3) in 143 PDEU, pa tudi neposredno dvostransko finančno pomoč drugim državam članicam ali druge projekte, povezane z bančno unijo;

66.  poudarja, da bi bilo treba vse odločitve o krepitvi gospodarske in monetarne unije sprejemati na podlagi pogodb, pri tem pa bi morale sodelovati ustrezne institucije; poudarja, da bo vsakršno odstopanje od metode skupnosti ter povečana uporaba medvladnih sporazumov le razdelila in oslabila Evropsko unijo, vključno z območjem eura;

67.  izraža odločno prepričanje, da je treba v okviru Unije razviti vsako novo fiskalno zmožnost držav članic evroobmočja, vzpostavljeno s ciljem prilagoditve asimetričnim šokom, specifičnim za posamezno državo, in strukturnim reformam, če njenih fiskalnih funkcij ne pokriva večletni finančni okvir; za vsako tako fiskalno zmožnost mora veljati demokratični nadzor, ki ga izvajajo obstoječe institucije; opozarja, da Pogodbi določata, da je treba vsako proračunsko zmožnost vključiti v proračun EU in s tem spoštovati njegovo enotnost; meni tudi, da bi bilo treba za boljšo prepoznavnost in zagotovljeno dopolnjevanje take nove proračunske zmožnosti v večletni finančni okvir uvesti poseben nov razdelek; odločno zavrača vsakršne poskuse zniževanja zgornjih meja v predlogu Komisije o večletnem finančnem okviru, da se za takšno novo zmožnost zagotovijo viri;

68.  odločno zahteva, da se države članice trdno zavežejo k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun EU od leta 2021 dalje; ugotavlja, da bo zaradi te reforme treba ustrezno povečati zgornje meje večletnega finančnega okvira;

69.  potrjuje, da bo v prihodnosti kot del pregleda osnutka letnega proračuna organiziral posebno javno razpravo in glasovanje o prihodkovnem delu proračuna; je trdno prepričan, da bo na ta način zagotovljena stalna razprava o sistemu financiranja Unije, hkrati pa se v celoti zaveda, da proračunski organ trenutno nima nobene pristojnosti za predlaganje sprememb tega dela proračuna;

Lastna sredstva

70.  meni, da pogajanja o naslednjem večletnem finančnem okviru, ki so se začela pred več kot enim letom, jasno kažejo na zastoj, ki je nastal, ker ni dejanskega sistema lastnih sredstev; ta pogajanja potekajo v Svetu v dveh nasprotujočih si taborih, ki jih vodijo države neto plačnice v proračun EU na eni strani in države neto prejemnice iz proračuna EU na drugi, po sistemu, ki vodi do zgolj računovodsko utemeljenega pogleda na „pravično vračanje“, zaradi česar je na koncu vsak dogovor o večletnem finančnem okviru pogojen z dogovorom o dolgem seznamu izjem in kompenzacij, o katerem se pogajajo za zaprtimi vrati in je evropskim državljanom nerazumljiv;

71.  je trdno prepričan, da se mora financiranje proračuna Unije vrniti k dejanskemu sistemu lastnih sredstev, kot je določeno v Rimski pogodbi in vseh nadaljnjih pogodbah EU; globoko obžaluje dejstvo, da sedanji sistem, po katerem velika večina financiranja prihaja iz nacionalnih prispevkov, ni pregleden in ni pravičen ter ni predmet parlamentarnega nadzora ne na evropski ne na nacionalni ravni; poudarja, da ta sistem v svojem bistvu krši črko in duh Pogodbe;

72.  poudarja, da prestrukturiranje sistema lastnih sredstev kot takega ni povezano z velikostjo proračuna EU, ampak z iskanjem učinkovitejše kombinacije sredstev za financiranje sprejetih politik in ciljev EU; poudarja, da uvedba novega sistema ne bi povečala skupnega davčnega bremena za državljane, ampak bi nasprotno zmanjšala obremenitev nacionalnih proračunov;

73.  ponovno poudarja svoje temeljno stališče, kot je navedeno v resoluciji z dne 13. junija 2012, da ni pripravljen dati soglasja za naslednji večletni finančni okvir brez političnega dogovora o reformi sistema lastnih sredstev, v skladu s predlogom Komisije z dne 29. junija 2011, vključno z zakonodajnimi predlogi za dejanska nova lastna sredstva; meni, da bi moral biti cilj takšne reforme do leta 2020 zmanjšati delež prispevkov držav članic na podlagi BND v proračun EU na največ 40 % in s tem prispevati k prizadevanjem držav članic za konsolidacijo;

74.  je trdno prepričan, da bi moral nujen politični dogovor zajemati naslednje elemente:

Medinstitucionalna pogajanja

75.  poudarja, da so potrebne stroge zahteve glede večine tako v Parlamentu kot v Svetu za sprejetje večletnega finančnega okvira, in poudarja, da je pomembno v polni meri izkoristiti določbe člena 321(5), ki določa, da so se institucije dolžne pogajati, da se doseže dogovor o besedilu, ki ga Parlament lahko odobri;

76.  poudarja, da bo uredba o večletnem finančnem okviru tokrat prvič sprejeta na podlagi novih določb Lizbonske pogodbe, ki prinaša nove ureditve sodelovanja med institucijami, namenjene združevanju učinkovitega sprejemanja odločitev s spoštovanjem zadevnih posebnih pravic; zato pozdravlja ukrepe madžarskega, poljskega, danskega in ciprskega predsedstva Sveta za vzpostavitev strukturiranega dialoga in redne izmenjave informacij s Parlamentom;

77.  izraža pripravljenost za začetek obsežne razprave s Svetom tako o uredbi o večletnem finančnem okviru kot tudi o medinstitucionalnem sporazumu, in poziva Svet, naj v povezavi z zasedanjem Evropskega sveta dne 22. in 23. novembra 2012 okrepi stike na vseh ravneh; poudarja, da je treba čim prej doseči dokončni dogovor o večletnem finančnem okviru;

78.  ugotavlja, da vsak politični sporazum, dosežen na ravni Evropskega sveta, predstavlja le pogajalski mandat za Svet; vztraja, da morajo po tem, ko Evropski svet doseže politični sporazum, potekati polnopravna pogajanja med Parlamentom in Svetom, preden Svet uradno predloži svoje predloge o uredbi o večletnem finančnem okviru v odobritev Parlamentu;

79.  poudarja, da sta v skladu s PDEU zakonodajna organa Parlament in Svet, Evropski svet pa nima vloge zakonodajalca; poudarja, da bodo pogajanja o zakonodajnih predlogih v zvezi z večletnimi programi sledila v okviru rednega zakonodajnega postopka;

80.  vztraja pri kvalitativnem pristopu k pogajanjem o uredbi o večletnem finančnem okviru in povezanih večletnih programih; poudarja, da bi jih bilo treba obravnavati kot sveženj, in ponovno poudarja načelo, da „ni nič dogovorjeno, dokler ni vse dogovorjeno“;

81.  opozarja, kako pomembna so mnenja odborov EP, priložena vmesnim poročilom, saj dopolnjujejo pogajalske smernice za večletni finančni okvir in medinstitucionalni sporazum ter zagotavljajo dragocene smernice in podrobnosti; vztraja pri tem, da bi se morala politična priporočila iz teh mnenj upoštevati v pogajanjih o ustreznih večletnih programih; v zvezi s tem ponovno zavzema trdno stališče, da se v okviru posebnega zakonodajnega postopka glede večletnega finančnega okvira ne bi smelo obravnavati vprašanj, za katera se uporablja redni zakonodajni postopek;

82.  spominja Svet na priloženi delovni dokument, v katerem so navedene spremembe k predlogu Uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 in k predlogu medinstitucionalnega sporazuma o sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju; opominja, da bi utegnile biti potrebne dodatne spremembe, odvisno od poteka pogajanj o večletnem finančnem okviru; poudarja, da je mogoče medinstitucionalni sporazum dokončno oblikovati šele, ko bo končan postopek glede večletnega finančnega okvira;

83.  nazadnje poudarja, da se bodo, če večletni finančni okvir ne bo sprejet do konca leta 2013, zgornje meje in druge določbe za leto 2013 podaljšale, vse dokler se ne sprejme nov večletni finančni okvir; opozarja, da bo v tem primeru Parlament pripravljen sprejeti hiter dogovor s Svetom in Komisijo, da se prilagodi notranja struktura večletnega finančnega okvira, ki bo odražala nove politične prednostne naloge;

o
o   o

84.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, parlamentom in vladam držav članic ter drugim zadevnim institucijam in organom.

(1) UL C 27 E, 31.1.2008, str. 214. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0266. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0245. (4) (COM(2010)0700). (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0404.