Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (12562/2011 – 2012/2050(INI))

P7_TA(2012)0334 A7-0252/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (12562/2011),

–  ob upoštevanju člena 36 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006, del II, oddelek G, odstavek 43(1),

–  ob upoštevanju omenjenega Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju,

–  ob upoštevanju svojih resolucij o letnih poročilih o skupni zunanji in varnostni politiki za leti 2009 in 2008 z dne 11. maja 2011(2) oziroma 10. marca 2010(3) ,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010(4) o Evropski službi za zunanje delovanje,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o politični odgovornosti(5),

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta z dne 8. julija 2010 o osnovni organizaciji osrednje uprave Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD)(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah(7),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 z naslovom „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop“ (COM(2011)0886),

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 (2000) in 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti, resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1888 (2009) o spolnem nasilju nad ženskami in otroki v oboroženih spopadih, resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1889 (2009) za krepitev izvajanja in spremljanja resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 ter ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1960 (2010), s katero je bil oblikovan mehanizem za zbiranje podatkov o storilcih spolnega nasilja v oboroženih spopadih ter objavo njihovih imen,

–  ob upoštevanju člena 119(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za proračun (A7-0252/2012),

A.  ker mora EU dodatno razvijati cilje svoje zunanje politike in po vsem svetu spodbujati svoje vrednote in interese, da bi prispevala k miru, varnosti ljudi, solidarnosti, preprečevanju konfliktov, upoštevanju načel pravne države in spodbujanju demokracije, varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, enakosti spolov, spoštovanju mednarodnega prava, podpiranju mednarodnih institucij, učinkoviti večstranskosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, trajnostnemu razvoju, preglednemu in odgovornemu vodenju, svobodni in pošteni trgovini ter izkoreninjenju revščine;

B.  ker bi morala biti EU za doseganje teh ciljev sposobna ustvariti sinergije in razviti strateška partnerstva z državami, ki imajo iste vrednote ter so pripravljene sprejeti skupne politike in izvajati medsebojno dogovorjene ukrepe;

C.  ker izvajanje Lizbonske pogodbe prinaša novo razsežnost evropskemu zunanjemu delovanju in bo prispevalo h krepitvi skladnosti, povezanosti in učinkovitosti zunanje politike EU, ter obsežneje njenim zunanjim ukrepom; ker se je treba učiti iz preteklih neuspehov Evropske unije in držav članic, da bi EU preoblikovala svoje zunanje delovanje, hkrati pa postavila človekove pravice in demokracijo v središče svojih politik ter spodbujala tranzicijo v državah z avtoritarnimi režimi, zlasti kadar so pomisleki o stabilnosti in varnosti okrnili načelno politiko spodbujanja demokracije in človekovih pravic;

D.  ker Lizbonska pogodba daje nov zagon zunanji politiki EU, zlasti z zagotavljanjem institucionalnih in operativnih orodij, ki bi Uniji lahko omogočila, da prevzame mednarodno vlogo, ki je skladna z njenim zelo pomembnim gospodarskim statusom in njenimi prizadevanji, ter da se organizira na način, da bo pomemben svetovni dejavnik, ki bo lahko prevzel del odgovornosti za svetovno varnost in prevzel vodstvo pri določanju skupnih odgovorov na skupne izzive;

E.  ker sedanja finančna in državna dolžniška kriza močno vpliva na verodostojnost Evropske unije na mednarodnem prizorišču ter spodkopava učinkovitost in dolgoročno vzdržnost skupne zunanje in varnostne politike (SZVP);

F.  ker nov zagon evropskega zunanjega delovanja zahteva tudi, da EU deluje bolj strateško, da bi tako lahko v mednarodnem okolju uveljavila svoj pomen; ker sposobnost EU, da vpliva na mednarodni red, ni odvisna zgolj od skladnosti njenih politik, akterjev in institucij, temveč tudi od resničnega strateškega koncepta zunanje politike EU, ki mora vse države članice združiti za istim nizom prednostnih nalog in ciljev ter jih uskladiti, tako da na mednarodnem prizorišču nastopijo z odločnim enotnim stališčem in pokažejo solidarnost; ker je treba v zunanji politiki EU zagotoviti potrebna sredstva in instrumente za učinkovito in skladno delovanje Unije na svetovni ravni;

G.  ker je nadzor nad zunanjo politiko EU, ki ga vsak na svoji ravni izvajajo Evropski parlament in nacionalni parlamenti, bistvenega pomena, če naj državljani EU razumejo in podpirajo evropsko zunanje delovanje; ker parlamentarni nadzor povečuje legitimnost teh ukrepov;

OCENA LETNEGA POROČILA SVETA O SZVP ZA LETO 2010

1.  pozdravlja ukrepe, ki jih je s podporo visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Evropske komisije sprejel Svet v letnem poročilu za leto 2010 glede združitve zunanje politike Unije v napreden in strateški politični dokument;

2.  meni, da letno poročilo Sveta kljub temu ne izpolnjuje pomembnih ambicij iz Lizbonske pogodbe, med drugim: ne izpostavlja jasno srednje- in dolgoročnih prednostnih nalog ali strateških smernic za SZVP; ne pojasnjuje mehanizmov politike za zagotavljanje skladnosti in doslednosti med različnimi sestavnimi deli zunanje politike, vključno s tistimi, za katere je odgovorna Komisija; ne obravnava pomembnih vprašanj o vlogi ESZD in delegacij pri zagotavljanju usklajenosti med viri Unije (kadrovski viri, finančna sredstva in diplomacija) in njihovimi prednostnimi nalogami v okviru zunanjih zadev; se izogiba razpravi, ki bi morala potekati znotraj novih strategij za Afriški rog in Sahel o tem, kako vključiti priložnostne misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike (njihovo utemeljitev in končno stanje) v politično-strateški okvir prednostnih nalog zunanje politike EU za določeno državo ali regijo;

3.  opozarja na svojo posebno pravico iz Pogodbe, da je vključen v posvetovanja na področju SZVP in SVOP, da se njegova mnenja ustrezno upoštevajo in da daje priporočila; v zvezi s tem se zaveda, da je Evropskemu parlamentu na razpolago visoka predstavnica/podpredsednica; meni pa, da bi bilo mogoče z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe doseči izboljšave pri obveščanju pristojnih odborov o izidu zasedanj Sveta za zunanje zadeve ter pri posvetovanju s Parlamentom pri zagotavljanju, da se pred sprejetjem mandatov in strategij na področju SZVP dosledno upoštevajo njegova stališča; pozdravlja pregled instrumentov zunanje pomoči in izid, ki priznava pravice Parlamenta v zvezi s strateškimi dokumenti in večletnimi akcijskimi načrti, kot določa člen 290 PDEU; poleg tega poziva k izboljšanemu obveščanju in posvetovanju s Parlamentom v vseh fazah sprejemanja sklepov Sveta na področju SZVP glede sporazumov s tretjimi državami, zlasti pred pooblastitvijo Evropske komisije ali podpredsednice/visoke predstavnice za to, da se v imenu Unije pogaja o sporazumih in jih podpiše, ter kadar gre za okvire za sodelovanje tretjih držav v operacijah EU za krizno upravljanje;

4.  poziva Svet, naj pri pripravljanju prihodnjih letnih poročil o SZVP začne zgodaj sodelovati s Odborom za zunanje zadeve, da lahko obravnavata širok politični okvir za prihajajoče leto in dolgoročnejše strateške cilje, ter naj uvede primerjalno merilo, ki bo evropskim državljanom jasno prikazalo razvoj, prednostne naloge in napredek zunanje politike Evropske unije;

NOV CELOVIT PRISTOP K ZUNANJI POLITIKI EU

5.  poudarja, da se v drugem desetletju 21. stoletja evropski in tudi drugi državljani vse bolj zavedajo, da so samo celoviti pristopi, ki združujejo diplomatska, gospodarska, razvojna ter – v skrajnem primeru in ob popolnem upoštevanju določb Ustanovne listine Združenih narodov – vojaška sredstva, primerni za soočanje s svetovnimi grožnjami in izzivi;

6.  meni, da ima EU z Lizbonsko pogodbo vsa potrebna sredstva, da sprejme celovit pristop, kot je ta, v skladu s katerim se bodo vsi diplomatski in finančni viri Unije uporabljali v podporo smernicam skupne strateške politike, da bi čim močneje spodbujali varnost ter ekonomsko blaginjo evropskih državljanov in njihovih sosedov, pa tudi temeljne pravice; prav tako poziva k nadaljnjemu razvoju – v sodelovanju z ustreznimi službami Komisije – primernega mehanizma v ESZD, ki bo združeval geografsko in tematsko strokovno znanje kot vodilo celovitega pristopa k načrtovanju, oblikovanju in izvajanju politike;

7.  poudarja, da celovito razumevanje SZVP zajema vsa področja zunanje politike, vključno s postopnim oblikovanjem skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), ki bi lahko privedla do skupne obrambe, s poudarkom na prizadevanju za skladnost in doslednost ob upoštevanju posebnosti vsakega sestavnega dela zunanjega delovanja; ponovno poudarja, da mora biti tak pristop k razvoju zunanje politike EU osnovan na načelih in ciljih, ki jih določa člen 21 Pogodbe o Evropski uniji, kar pomeni, da mora zunanje delovanje EU temeljiti na spodbujanju in varovanju vrednot Unije, kot so spoštovanje človekovih pravic, svoboda, demokracija in pravna država; hkrati poudarja pomen obsežnejšega usklajevanja notranjih in zunanjih razsežnosti varnostnih politik EU, ki bi morale biti izražene v zunanjem delovanju Unije;

8.  ugotavlja, da bo leta 2013 minilo desetletje od sprejetja evropske varnostne strategije, zato poudarja potrebo po posodobitvi in utrditvi tega okvirnega dokumenta v skladu s sedanjimi mednarodnimi okoliščinami;

ZGRADBA ZUNANJE POLITIKE

9.  poudarja vlogo političnega vodstva, ki se pričakuje od visoke predstavnice/podpredsednice pri zagotavljanju enotnosti, usklajenosti, doslednosti, verodostojnosti in učinkovitosti delovanja Unije; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj pravočasno uporabi vsa svoja pooblastila, da sproži, vodi in zagotavlja skladnost s SZVP, ter v ta prizadevanja v celoti vključi ustrezne organe Parlamenta; pozdravlja pomembno vodilno vlogo, ki jo je v imenu mednarodne skupnosti v težkih razmerah imela visoka predstavnica/podpredsednica v pogajanjih z Iranom; upošteva pomembno zgodovinsko povezanost med evropskimi in iranskimi ljudstvi; poziva k vodstvu pri krepitvi vloge Unije pri podpiranju evropskega sosedstva, kar zadeva arabsko pomlad in zlasti procese demokratičnega prehoda v južnem Sredozemlju, vključno z novo Evropsko ustanovo za demokracijo, ter pri zastalem bližnjevzhodnem mirovnem procesu;

10.  se zaveda bistvene vloge ESZD (vključno z njenimi delegacijami in posebnimi predstavniki EU), ki visoki predstavnici/podpredsednici pomaga pri prizadevanju za bolj strateški, skladen in dosleden politični pristop k zunanjemu delovanju Unije; potrjuje svoj namen, da bo še naprej spremljal uravnoteženost glede na geografsko pripadnost in spol med osebjem ESZD, tudi na visokih položajih, in ocenjeval, ali je imenovanje diplomatov držav članic na mesta vodij delegacij in na druge ključne položaje v interesu Unije, ne samo držav članic, katerih državljani so; poudarja, kako pomembno je imeti popolnoma delujočo in učinkovito ESZD ter okrepiti odnose med njo, Komisijo in državami članicami, da bi dosegli sinergije pri učinkovitem izvajanju zunanjega delovanja ter pri posredovanju enotnega sporočila EU o ključnih političnih vprašanjih;

11.  poudarja, da mora vloga posebnih predstavnikov EU dopolnjevati delo vodij delegacij EU v posameznih državah in biti skladna z njihovim delom ter zastopati in usklajevati politiko EU do regij s posebnimi strateškimi ali varnostnimi interesi, ki zahtevajo stalno navzočnost in prepoznavnost EU; pozdravlja pozitivni odziv visoke predstavnice/podpredsednice na predlog, da se novoimenovani posebni predstavniki in vodje delegacij EU pred prevzemom položaja predstavijo v Parlamentu in izmenjajo poglede s poslanci; poziva k boljšemu poročanju in dostopu do političnih poročil delegacij in posebnih predstavnikov EU, da bo Parlament v celoti in pravočasno obveščen o dogajanju na terenu, predvsem na področjih, ki veljajo za strateško pomembna ali središče političnega zanimanja;

12.  ponovno poudarja svoje mnenje, da morajo imeti pomembne tematske politike, s katerimi so se pred tem ukvarjali osebni predstavniki, popolno podporo ESZD in ustrezno zunanje politično zastopanje, ter zato poziva k predstavitvi predlogov, kot je predlog za človekove pravice;

13.  pozdravlja odločitev za imenovanje posebnega predstavnika EU za človekove pravice, ki mora imeti obsežna pooblastila za vključevanje človekovih pravic v vse dele SZVP, SVOP in drugih politik EU ter zagotavljati prepoznavnost in usklajenost delovanja EU na tem področju;

14.  meni, da bodo jasno opredeljene strateške smernice pomagale prilagoditi pomembna, a omejena finančna sredstva Unije ambicijam in prednostnim nalogam zunanjega delovanja Unije; poudarja, da mora biti strateški pristop, kot je ta, pod demokratičnim nadzorom, vendar to ne sme ovirati ali upočasnjevati prožnosti pri odzivanju na spreminjajoče se politične razmere na terenu;

15.  pozdravlja zavezanost držav članic v Lizbonski pogodbi, da pri razvijanju in izvajanju zunanje politike EU ter pri zagotavljanju usklajenosti in združljivosti z drugimi politikami Unije v celoti odigrajo svojo vlogo; poudarja, kako pomembna je solidarnost držav članic v času gospodarskih omejitev pri izboljševanju učinkovitosti Unije kot enotnega svetovnega akterja; predvsem ugotavlja, kako pomembno je, da dajo države članice na razpolago civilne in vojaške zmogljivosti za učinkovito izvajanje skupne varnostne in obrambne politike; vendar obžaluje, da dvostranski odnosi nekaterih držav članic s tretjimi državami še vedno pogosto zasenčijo ali spodkopljejo skladnost delovanja EU, in v zvezi s tem poziva države članice k večjemu prizadevanju za uskladitev njihovih zunanjih politik s skupno zunanjo in varnostno politiko EU;

16.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj utrjuje sistematično sodelovanje med vsemi državami članicami v sklopu SZVP, obenem pa v celoti razišče možnosti okrepljenega sodelovanja, ki jih ponuja Lizbonska pogodba, vključno s pripravo smernic za sistematično dodeljevanje posebnih nalog in misij koaliciji voljnih, na primer osrednji skupini držav EU, prav tako pa naj začne proces, ki bo privedel do sklepov Evropskega sveta o stalnem strukturnem sodelovanju na področju varnosti in obrambe ter izvajanja klavzule o vzajemni obrambi;

PRORAČUNSKA IN FINANČNA ZGRADBA ZUNANJE POLITIKE

17.  opozarja, da mora revizija medinstitucionalnega sporazuma o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju iz leta 2006 pomeniti nadaljnji korak k večji preglednosti na področju SZVP in k posredovanju ustreznih podatkov proračunskemu organu, v skladu z izjavo visoke predstavnice/podpredsednice o politični odgovornosti; v zvezi s tem meni, da so za popolno preglednost in demokratični nadzor potrebne ločene proračunske vrstice za vsako misijo in operacijo SVOP in za vsakega posebnega predstavnika EU ter poenostavljeni, a pregledni postopki za prerazporeditev sredstev iz ene postavke v drugo, če tako zahtevajo razmere; hkrati je prepričan, da se ne sme posegati v potrebno prožnost in odzivnost, ki se zahtevata za SZVP;

18.  vztraja, da je treba razpoložljiva sredstva EU za izvajanje SZVP uporabiti čim bolj učinkovito ter da je zato treba sinergijo med zunanjimi ukrepi EU in držav članic doseči v političnem in proračunskem smislu;

19.  meni, da mehanizem Athena za financiranje skupnih stroškov vojaških in obrambnih operacij pod vodstvom EU ne zagotavlja zadostnega pregleda nad vsemi finančnimi posledicami misij, ki potekajo v okviru SZVP, zato zahteva pregleden prikaz vseh odhodkov;

20.  pozdravlja večji poudarek na doslednosti in skladnosti med vrsto finančnih instrumentov Unije, na primer v obliki medsektorskih določb glede ESZD v predlogih uredb o novih finančnih instrumentih za zunanje odnose v obdobju 2014–2020; meni, da bo tovrsten pristop dokazal dodano vrednost Unije v prizadevanju za varnost in blaginjo evropskih državljanov; v zvezi s tem poudarja, da je treba finančne instrumente v celotnem izčrpnem obsegu zunanje politike Unije uporabljati dopolnjevalno in brez podvajanja;

21.  poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da so novi finančni instrumenti za zunanje odnose, ki jih obravnavata Parlament in Svet, prilagojeni in ustrezno financirani za odzivanje v skladu s strateškimi interesi Unije, obenem pa zmožni prilagajanja spreminjajočim se političnim razmeram; zato poziva, da se za proračun Unije (večletni finančni okvir 2014–2020) zagotovijo ustrezna sredstva v skladu z ambicijami in prednostnimi nalogami Unije kot svetovnega akterja ter da se z njim poskrbi za varno in cvetočo prihodnost državljanov in tudi za potrebno prožnost pri soočanju z nepredvidenimi dogodki;

22.  meni, da bo bolj združen in celovit pristop k izvajanju instrumentov zunanjih odnosov EU v podporo skupnim političnim in strateškim ciljem obrodil uspešnejše in stroškovno bolj učinkovite odzive na izzive zunanje in varnostne politike ter posledično zagotovil več varnosti in blaginje za evropske državljane; poudarja, da se morajo pristojnosti, ki jih Parlamentu podeljujejo Pogodbe (predvsem člen 290 PDEU), ustrezno odražati pri reviziji finančnih instrumentov in predvsem pri uporabi delegiranih aktov za dokumente o strateškem načrtovanju, da lahko Parlament zatrdi državljanom, da so zunanje politike in finančni instrumenti Unije skladni in stroškovno učinkoviti;

23.  meni, da je treba, če se želi doseči skladnost z lastnimi vrednotami Unije, okrepiti finančne instrumente, ki med drugim spodbujajo vzpostavljanje miru, varnost, demokracijo, načela pravne države, dobro upravljanje in pravične družbe, saj gre za strateška orodja zunanje politike in zunanjega delovanja EU pri spoprijemanju s svetovnimi izzivi;

24.  poudarja pomen zagotavljanja skladnosti med načrtovanjem, oblikovanjem in izvajanjem politike z ustrezno kombinacijo zunanjih finančnih instrumentov na področju zunanjih zadev; mod drugim poziva k nadaljevanju dopolnjevanja med SZVP in instrumentom za stabilnost na področjih posredovanja, preprečevanja konfliktov, kriznega upravljanja in vzpostavljanja miru po končanih konfliktih ter k nadaljnjemu prizadevanju za dopolnjevanje z geografskimi instrumenti za dolgoročno sodelovanje z državami ali regijami; pozdravlja uvedbo novega partnerskega instrumenta – kot je zahteval Parlament –, ki z zagotavljanjem finančnega okvira za sodelovanje EU s tretjimi državami pri izpolnjevanju ciljev, ki izhajajo iz dvostranskih, regionalnih in večstranskih odnosov Unije, a ne spadajo v področje uporabe instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, prinaša pomembno dodano vrednost SZVP EU;

25.  meni, da je takšnemu pristopu lahko v pomoč uvedba jasnih primerjalnih meril, ki bi jih moral kratko-, srednje- in dolgoročno spremljati in ocenjevati Parlament; poziva k primerjalnemu ocenjevanju zunanje politike EU, s črpanjem iz obstoječih dokumentov o strateškem načrtovanju ali okvirov strateških politik (kot na primer tistih, ki se izvajata za Afriški rog ali Sahel) in vključevanjem bolj sistematične in merljive opredelitve prednostnih nalog in ciljev politike, kakor tudi sredstev, ki bi se naj uporabila v skladu z natančnimi kratko-, srednje- in dolgoročnimi časovnimi okviri;

26.  meni, da celovit pristop k zunanjemu delovanju Unije zahteva med drugim obsežnejše usklajevanje in medsebojno krepitev SZVP in evropske sosedske politike; v tem kontekstu pozdravlja skupni politični odziv Komisije in ESZD na dogodke v južnem sosedstvu, ponazorjen s skupnim sporočilom z dne 25. maja 2011; poleg tega meni, da je treba večstranske strukture evropske sosedske politike utrditi in jih bolj strateško oblikovati, da bi se učinkovito podprle zunanjepolitične prednostne naloge Unije; trdi, da bi morali ESZD in Komisija glede na osrednji pomen „učinkovite večstranskosti“ v zunanjem delovanju Unije preučiti, ali bi bilo večstransko raven evropske sosedske politike praktično uporabiti kot okvir za organizacijo političnih odnosov v širši Evropi;

STRATEŠKE PREDNOSTNE NALOGE: KONCENTRIČNI KROGI MIRU, VARNOSTI IN DRUŽBENO-GOSPODARSKEGA RAZVOJA

27.  meni, da morajo strateški interesi, cilji in splošne smernice, za katere si prizadeva SZVP, temeljiti na zagotavljanju miru, varnosti in blaginje za evropske in druge državljane, najprej v našem sosedstvu, a tudi širše, voditi pa jih morajo načela, ki so bila navdih za samo ustanovitev EU, vključno z demokracijo, pravno državo, univerzalnostjo in nedeljivostjo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanjem človekovega dostojanstva, enakostjo in solidarnostjo, upoštevanjem mednarodnega prava in Ustanovne listine Združenih narodov ter izvajanjem načela odgovornosti za varovanje;

28.  še naprej podpira morebitno širitev Evropske unije na katero koli evropsko državo, ki spoštuje vrednote Unije, je zavezana njihovemu spodbujanju ter je pripravljena in zmožna izpolniti pristopna merila;

29.  ugotavlja, da je Unija sčasoma razvila odnose z državami in regionalnimi organizacijami, ki imajo različne pogodbene in pravne podlage, nekateri med njimi pa veljajo za „strateške“; opaža, da ni jasne formule, s katero bi bilo mogoče določiti, koga izbere Unija za strateškega partnerja, in da se Evropskega parlamenta pri sprejemanju teh odločitev niti ne obvesti niti ne vpraša za nasvet; ugotavlja, da lahko uporaba resničnih in odgovornih dvostranskih odnosov pomembno okrepi zunanjo politiko EU tako na regionalni ravni kot v večstranskih forumih ter da je zato treba natančno razmisliti o izbiri strateških partnerjev, pri tem pa upoštevati vrednote in strateške cilje, ki jih želi Unija zastopati;

30.  zato meni, da je treba prihodnje odločitve o strateških partnerjih pozorno uokviriti v skladu s prednostnimi nalogami zunanje politike Unije glede določene države ali regije oziroma v mednarodnih forumih in da je treba ustrezno pretehtati možnost prekinitve partnerstev, ki zastarajo ali imajo nasprotne učinke od želenih; zato poziva k nadaljnjim pogovorom s Parlamentom v zvezi z razpravo Evropskega sveta o strateških partnerstvih, ki je potekala septembra 2010, in k rednemu obveščanju Parlamenta pred odločitvami o prihodnjih partnerstvih, še zlasti kadar tovrstna partnerstva prejemajo finančno podporo iz proračuna Unije ali prinašajo tesnejše pogodbeno razmerje z EU;

31.  meni, da je pomembno osredotočiti omejena sredstva Unije na strateške prednostne naloge, najprej na izzive, ki so bliže domu, zlasti v državah širitve in sosedstvu, nato pa navzven v koncentričnih krogih, ter po potrebi vključiti vlogo in relativni vpliv regionalnih organizacij, če želi Unija učinkovito zagotavljati mir, varnost in družbeno-gospodarski razvoj državljanom v zelo konkurenčni, spreminjajoči se in nepredvidljivi mednarodni politični ureditvi;

32.  meni, da bo Unija s spoštovanjem zavez v okviru širitve in z dokazovanjem odgovornosti za sosedstvo okrepila verodostojnost svojega svetovnega dosega; potrjuje zavezo EU za učinkovito večstranskost s sistemom Združenih narodov v središču in poudarja pomen sodelovanja z drugimi mednarodnimi partnerji pri odzivanju na mednarodne krize, grožnje in izzive;

Zahodni Balkan

33.  podpira strategije EU za Zahodni Balkan, vključno z možnostjo širitve EU, ki spodbujajo demokratizacijo, stabilizacijo, mirno reševanje sporov in družbeno-gospodarsko modernizacijo tako posameznih držav kot celotne regije; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da politična nestabilnost, šibkost institucij, razširjena korupcija, organizirani kriminal ter nerešena regionalna in dvostranska vprašanja ovirajo nadaljnji napredek nekaterih držav pri vključevanju v EU; zato poziva EU, naj v skladu z Ustanovno listino ZN odločneje obravnava ta vprašanja v procesu povezovanja ter okrepi osrednjo vlogo v tej regiji;

34.  ponovno zagotavlja podporo izboljšanju pristopnega procesa zahodnega Balkana, in sicer s povečanjem ciljne usmerjenosti, preglednosti in vzajemne odgovornosti ter z uvedbo jasnih kazalnikov; poziva EU, naj si ponovno, prepričljivo in resno prizadeva za oživitev procesa širitve ter naj v svoji politiki širitve še naprej prednostno obravnava pogoje, kot so: konstruktiven politični dialog, dobri sosedski odnosi, gospodarski razvoj, utrditev pravne države, vključno z zagotavljanjem svobode izražanja ter spoštovanja pravic pripadnikov narodnih manjšin, učinkovit boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, krepitev učinkovitosti in neodvisnosti sodstva, izboljšanje upravnih zmogljivosti pri izvajanju zakonodaje, povezane z evropskim pravnim redom, reševanje medetničnih in medverskih konfliktov, rešitev problematike beguncev in razseljenih oseb ter reševanje odprtih dvostranskih in regionalnih vprašanj;

35.  poleg tega meni, da je za zunanjo politiko EU v regiji, v kateri so nedavno potekali medetnični oboroženi spopadi, ključnega pomena, da spodbuja ozračje strpnosti, spoštovanja pravic pripadnikov manjšin ter protidiskriminacijske politike in zakonodaje, dobrih sosedskih odnosov, regionalnega sodelovanja, med drugim z bolj povezanimi izobraževalnimi sistemi (medregijska izmenjava študentov), in znanstvenega sodelovanja, kar so osnovni pogoji za stabilnost v Evropi in sredstva za lažjo spravo;

36.  pozdravlja preoblikovanje misije EULEX ter njeno preusmeritev na pravno državo in izvršilna pooblastila; pričakuje, da bo v polnem obsegu delovala na celotnem ozemlju Kosova, vključno s severnim delom, in okrepila boj proti korupciji na vseh ravneh, tudi organiziranemu kriminalu;

Turčija

37.  pozdravlja pozitivno agendo Komisije glede odnosov med EU in Turčijo; je zaskrbljen zaradi stanja na številnih področjih, zlasti kar zadeva svobodo izražanja, načela pravne države, pravice žensk v Turčiji, počasen napredek pri novi civilni ustavi in polarizacijo turške družbe; spodbuja Turčijo, naj pospeši reformni proces; poudarja, da je Turčija država kandidatka in obenem tudi pomembna strateška partnerica ter zaveznica Nata; zato poziva k okrepitvi obstoječega političnega dialoga s Turčijo o zunanjepolitičnih izbirah in ciljih v skupnem interesu; poudarja, kako pomembno je spodbujati Turčijo, naj svojo zunanjo politiko izvaja v okviru dobrih sosedskih odnosov, tesnega dialoga in usklajevanja z Evropsko unijo ter tako ustvari koristne sinergije in okrepi potencial za pozitiven vpliv, zlasti ko gre za podporo procesu reforme v arabskem svetu; upa, da se bodo pogoji za odpiranje novih poglavij v pogajanjih o članstvu izboljšali (npr. z ratifikacijo in izvajanjem protokola iz Ankare);

Južno sosedstvo in Bližnji vzhod

38.  poziva k popolnemu izvajanju osnovnih načel novega pristopa evropske sosedske politike (ESP), kot je opredeljen v skupnem sporočilu visoke predstavnice/podpredsednice in Komisije z dne 25. maja 2011, zlasti načel „več za več“, razlikovanja in vzajemne odgovornosti ter „partnerstva z družbo“, ter k popolni usklajenosti pomoči Unije s tem novim pristopom; opozarja, da so v skupnem sporočilu „Uresničevanje zavez v okviru nove evropske sosedske politike“ z dne 15. maja 2012 navedeni naslednji izzivi, s katerimi se srečujejo države v regiji: trajnostna demokracija, vključujoč gospodarski razvoj in rast, mobilnost, regionalno sodelovanje in načela pravne države;

39.  opozarja, da je južno sosedstvo bistvenega pomena za Evropsko unijo, poudarja potrebo po krepitvi partnerstva med EU ter državami ter družbami iz sosedstva pri podpiranju prehoda k utrjenim demokracijam ter poziva, naj se vzpostavi boljše ravnovesje v odzivu EU na arabsko pomlad med izvajanjem tržno usmerjenega pristopa na eni strani ter humanističnih in socialnih pristopov na drugi; zato poziva, naj se večji poudarek nameni človekovim pravicam, pravni državi, zaposlovanju (zlasti brezposelnosti mladih), izobraževanju, usposabljanju in regionalnemu razvoju, da bi tako pomagali ublažiti trenutno družbeno in gospodarsko krizo v teh državah ter da bi zagotovili potrebno pomoč za krepitev dobrega upravljanja in podporo demokratičnim političnim reformam ter družbenemu in gospodarskemu razvoju; prav tako poudarja, kako pomembno je podpirati vzpostavljanje institucionalnih zmogljivosti in učinkovito javno upravo, tudi v parlamentih teh držav, neodvisen sodni sistem, krepitev organizacij civilne družbe in neodvisnih medijev ter oblikovanje pluralističnih političnih strank v kolikor mogoče sekularnem sistemu, v katerem se v celoti spoštujejo pravice žensk in kjer so vidne precejšnje izboljšave pri glavnih temeljnih pravicah, kot je svoboda veroizpovedi, v individualnih, skupnih, javnih, zasebnih in institucionalnih vidikih;

40.  ponavlja, da morajo gospodarski, politični, socialni, kulturni ali kakršni koli drugi odnosi med EU in državami evropske sosedske politike temeljiti na enakem obravnavanju, solidarnosti, dialogu in spoštovanju posebnih razlik in lastnosti vsake države;

41.  meni, da mora ocenjevanje splošnega napredka partnerskih držav temeljiti na vzajemni preglednosti in stopnji zavezanosti k reformi ter jasno opredeljenih in skupaj dogovorjenih primerjalnih merilih, ki določajo časovne okvire za izvajanje reform iz akcijskih načrtov; ta primerjalna merila morajo biti osnova za redno in, če je to mogoče, skupno spremljanje in ocenjevanje, ki vključuje polno sodelovanje civilne družbe, da bi zagotovili učinkovito in pregledno izvajanje politik;

42.  poudarja pomen Unije za Sredozemlje, saj gre za instrument za institucionalizacijo odnosov z južnim sosedstvom; poudarja, da je treba premagati ohromitev, v kateri se je znašla organizacija; pozdravlja spremembe v zvezi z evropskim sopredsedovanjem in upa, da bo dinamičnost novega generalnega sekretarja pospešila opredeljene projekte;

43.  opozarja na zavezo EU k bližnjevzhodnemu mirovnemu procesu in njeno podporo rešitvi z obstojem dveh držav, z državo Izrael in neodvisno, demokratično, sosednjo in preživetja sposobno državo Palestino, ki živita ena ob drugi v miru in varnosti;

44.  opozarja, da je rešitev spora na Bližnjem vzhodu temeljni interes Evropske unije, strank samih in širše regije. zato poudarja, da je napredek pri mirovnem procesu še toliko nujnejši zaradi sedanjih sprememb v arabskem svetu;

Iran

45.  podpira dvotirni pristop Sveta, ki je namenjen iskanju diplomatske rešitve, kot edini primeren pristop v primeru iranskega jedrskega vprašanja; opozarja, da sankcije niso same sebi namen; poziva skupino držav EU3+3 in Iran, naj nadaljujejo sodelovanje za pogajalsko mizo, pogajalce pa, naj dosežejo sporazum; opozarja, da ima Iran v skladu z osrednjim načelom Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja pravico do bogatenja urana v miroljubne namene in do tehnične pomoči za uresničitev tega cilja; je zaskrbljen, da bi utegnilo priti do vojaškega posredovanja, zato poziva vse strani, naj poiščejo miroljubno rešitev, ter poziva Iran, naj spoštuje Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in resolucije OZN ter popolnoma sodeluje z Mednarodno agencijo za atomsko energijo;

46.  prav tako poziva Svet, naj razmisli o pozitivnih ukrepih, če se Iran zaveže, da bo omejil bogatenje urana na manj kot 5 %, izvozil vse zaloge urana nad to stopnjo za predelavo v gorivne palice za civilne jedrske namene in popolnoma razkril vse vidike svojega jedrskega programa Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA), tako da se bo ta lahko prepričala v popolnoma civilne namene iranskega jedrskega programa; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj ponovno obudita diplomatsko delovanje v zvezi z drugimi vprašanji obojestranskega interesa za EU in Iran, kot so regionalna varnost, človekove pravice ter razmere v Siriji, Afganistanu, Iraku in Perzijskem zalivu; poziva Iran, naj igra dejavno vlogo pri regionalni varnosti;

47.  zato poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj odločno zahtevata, da Iran spoštuje človekove pravice; poudarja, da mora politika EU do Irana izražati solidarnost z vsemi, ki se upirajo zatiranju ter se borijo za osnovne svoboščine in demokracijo; vztraja, da bi lahko prisotnost EU na ozemlju zagotovila, da države članice in EU ustrezno ocenjujejo razvoj na vseh področjih in komunicirajo z iranskimi oblastmi; meni, da je odprtje delegacije EU v Teheranu v ustreznem trenutku mogoče;

Libija

48.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj zagotovi hitro napotitev zadostnega števila osebja in institucionalnega strokovnega znanja v Libijo, da se ji pomaga zadovoljiti njene potrebe in odgovori na njene zahteve na področjih krepitve zmogljivosti, upravljanja, civilne družbe in razvoja; poziva EU, naj podpre demokratični prehod v Libiji na vseh področjih, visoko predstavnico/podpredsednico pa, naj zagotovi, da države članice delujejo usklajeno ter v skladu z načeli in vrednotami EU ter strateškimi interesi pri izpolnjevanju potreb in zahtev Libije;

Sirija

49.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, Svet in države članice, naj si prizadevajo za rešitev krize v Siriji; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj zagotovi, da države članice delujejo enotno in usklajeno v Varnostnem svetu Združenih narodov, ki je primeren forum za razpravo o morebitnem mednarodnem posredovanju in s strani Združenih narodov podprtem posredovanju v Siriji; poleg tega poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj okrepi prizadevanja za diplomatski pritisk na Rusijo in Kitajsko, da odpravita zastoj v zvezi s Sirijo v Varnostnem svetu; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj raziščeta vse možnosti za zagotovitev in povečanje humanitarne pomoči za odziv na potrebe v sosednjih državah, ki jih je predvsem s pritokom beguncem kriza v Siriji najbolj prizadela;

Vzhodno sosedstvo

50.  opozarja, da je vzhodno sosedstvo strateško pomembno; poziva k večjemu prizadevanju in okrepljeni politični zavezanosti k uresničevanju ciljev vzhodnega partnerstva, kot jih določajo Praška deklaracija in sklepi z vrhunskega srečanja v Varšavi, nanje pa se ponovno opozarja v skupnem sporočilu „Vzhodno partnerstvo: Časovni načrt za jesensko vrhunsko srečanje 2013“ z dne 15. maja 2012, in sicer predvsem pospeševanju političnega združevanja in gospodarskega povezovanja ter izboljševanju mobilnosti državljanov v varnem in dobro upravljanem okolju; meni, da se mora Unija predvsem zavzemati za pogajanja o pridružitvenih sporazumih z vzhodnimi partnerji in sklepanje sporazumov, ki spodbujajo mobilnost s partnerstvi za mobilnost in dialogi o vizumih ter zagotavljajo stalni napredek pri sprejemanju in izvajanju reform v tesnem sodelovanju s parlamentarno skupščino EURONEST; poudarja, da mora vse odločitve spremljati ustrezna dodelitev finančnih sredstev, in zahteva napredek pri obravnavi teh vprašanj v okviru partnerstva za modernizacijo;

51.  vendar obžaluje, da pri splošnih razmerah v zvezi z demokratičnimi standardi in spoštovanjem človekovih pravic v državah vzhodnega partnerstva skoraj ni bilo napredka; poleg tega poudarja, da je popolni razvoj vzhodnega partnerstva možen šele, ko bodo rešeni vsi zamrznjeni spori; v zvezi s tem poziva k dejavnejši vključenosti EU v zadevne mirovne procese, da se začnejo izvajati verodostojne pobude za premagovanje sedanjih zastojev, olajšanje obnovitve dialoga med stranmi ter ustvarjanje pogojev za celovite in trajne rešitve;

52.  poziva k večjemu vključevanju EU, v sodelovanju z drugimi regionalnimi partnerji, v reševanje zamrznjenih sporov, ki potekajo na ozemljih držav vzhodnega partnerstva, zlasti premik konflikta v Južni Osetiji in Abhaziji, in v Gorskem Karabahu z mrtve točke in v celostno sodelovanje v podporo morebitnemu mirovnemu sporazumu; meni, da je lahko pridnestrski spor dober pokazatelj dobre volje regionalnih partnerjev;

Moldavija

53.  pozdravlja večrazsežnostna prizadevanja Republike Moldavije, da bi se približala EU, zlasti z napredkom pri domačih političnih reformah ter s pomembnimi in pozitivnimi koraki pri pogajanjih o pridnestrskem sporu v sestavi „5 +2 “;

Ukrajina

54.  poudarja, da je bil sporazum med EU in Ukrajino sicer parafiran, a je mogoče njegov podpis in ratifikacijo uresničiti le, če bo Ukrajina izpolnila potrebne zahteve, torej če bo zagotovila spoštovanje pravic manjšin, začela izvajati načela pravne države, tako, da bo povečala stabilnost, neodvisnost in učinkovitost institucij, ki jih zagotavljajo, ter spoštovala pravice opozicije in prenehala pregon zoper njo, s čimer bi vzpostavila resnično pluralistično demokracijo; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj zagotovita zadostna finančna sredstva za podporo dodatnih misij za spremljanje volitev, predvidenih za prihajajoče parlamentarne volitve v Ukrajini; poziva ukrajinski parlament, naj spremeni kazenski zakonik, ki sega v čas Sovjetske zveze, da se odpravijo kazenske sankcije za nedvomno politična dejanja, ki jih storijo državni funkcionarji pri opravljanju uradne dolžnosti;

Belorusija

55.  poziva beloruske oblasti, naj izpustijo vse politične zapornike; zahteva, da je razvoj odnosov z beloruskimi oblastmi odvisen od napredka na področju spoštovanja načel demokracije, pravne države in človekovih pravic; opozarja, da pri dialogu med EU in Belorusijo ne more biti napredka, dokler vsi politični zaporniki ne bodo izpuščeni in rehabilitirani; obenem pozdravlja prizadevanja EU in njene delegacije v Minsku, da pomagata beloruski družbi in intenzivneje sodelujeta z njo, tudi s pomočjo „evropskega dialoga za modernizacijo“, poenostavljenih postopkov za izdajo vizuma ter pogostejšega sodelovanja beloruskih državljanov v programih EU;

Južni Kavkaz

56.  ugotavlja znaten napredek, dosežen v okviru vzhodnega partnerstva za okrepitev odnosov Evropske unije z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo; poziva k nadaljnjim korakom za poglobitev odnosov med EU in temi tremi državami z Južnega Kavkaza;

Strategija za Črno morje

57.  poudarja strateški pomen črnomorske regije za Unijo ter ponovno poziva Komisijo in Službo za zunanje delovanje, naj izdelata strategijo za črnomorsko regijo, s katerim bi opredelili celovit in izčrpen pristop EU za obravnavo izzivov in priložnosti v tej regiji;

Rusija

58.  podpira politiko Unije o kritičnem sodelovanju z Rusijo; šteje Rusijo za pomembno strateško partnerico in sosedo, vendar ima še naprej pomisleke o predanosti Rusije pravni državi, pluralistični demokraciji in človekovim pravicam; obžaluje zlasti stalno ustrahovanje in nadlegovanje predstavnikov opozicijskih sil in nevladnih organizacij in odvzemanje njihove prostosti, nedavno sprejetje zakona o financiranju nevladnih organizacij ter vse večji pritisk na svobodne in neodvisne medije; v zvezi s tem poziva EU, naj ostane dosledna pri zahtevah, da morajo ruske oblasti izpolniti svoje obveznosti članice Sveta Evrope in OVSE; poudarja, da bi bila krepitev pravne države na vseh področjih javnega življenja v Rusiji, tudi na gospodarskem področju, konstruktiven odgovor na čedalje večje nezadovoljstvo številnih ruskih državljanov in je potrebna za vzpostavitev pristnega in konstruktivnega partnerstva med EU in Rusijo; poudarja, da je EU pripravljena prispevati k partnerstvu za modernizacijo in k nasledniku sedanjega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki je vezan na napredek Rusije na področju človekovih pravic, pravne države in pluralistične demokracije;

59.  meni, da je nedavna obsodba treh članic feministične pank skupine Pussy Riot na dve leti v kazenski koloniji zaradi „huliganstva na podlagi verskega sovraštva“ del ukrepov proti političnim nesoglasjem in opozicijskim silam, ki še bolj krči ruski demokratični prostor in močno škoduje verodostojnosti ruskega pravnega sistema; odločno obsoja to politično motivirano sodbo in pričakuje, da bo obsodba po pritožbi razveljavljena, članice skupine Pussy Riot pa izpuščene;

60.  meni, da bi bila najboljša podlaga za tesnejše partnerstvo ambiciozen in celovit nov sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki bi vključeval poglavja o političnem dialogu, trgovini in naložbah, sodelovanju na področju energetike, dialogu o človekovih pravicah ter področjih pravosodja, svobode in varnosti; poudarja potrebo po vzpostavitvi resničnega partnerstva med družbama EU in Rusije ter v zvezi s tem pozdravlja napredek, dosežen pri izvajanju „skupnih korakov k potovanju brez vizumov“, o katerih sta se dogovorili EU in Rusija;

61.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj sodelujeta z Rusijo in Kitajsko, da se premagajo razhajanja, tudi v Varnostnem svetu Združenih narodov, pri ocenjevanju razmer v Siriji s skupnim ciljem prekiniti krog nasilja, preprečiti državljansko vojno in najti trajno mirno rešitev v Siriji; pozdravlja sodelovanje z Rusijo pri pogajanjih skupine držav EU3 + 3 z Iranom, da se Iranu prepreči pridobitev jedrskega orožja;

62.  poziva Rusijo, naj poveča stabilnost, politično sodelovanje in gospodarski razvoj, obenem pa spoštuje suverene pravice posamezne strani, da določi svojo varnostno ureditev; poziva Rusijo, naj spoštuje ozemeljsko in ustavno celovitost regionalnih sosed ter se pridruži mednarodnemu soglasju v Združenih narodih glede nastajajoče demokracije;

63.  poudarja, da si je treba, medtem ko države članice povezujejo in združujejo nacionalne trge z naložbami v infrastrukturo in sprejemanjem skupnih predpisov, nenehno prizadevati za sodelovanje z Rusijo, da bi opredelili ustvarjalne in vzajemno sprejemljive ukrepe za zmanjševanje razhajanj med tema dvema energetskima trgoma;

64.  je zaskrbljen zaradi nedavne prekomerne militarizacije območja Kaliningrada, ki povzroča vse večjo negotovost okrog območja EU;

Osrednja Azija

65.  podpira regionalni pristop v osrednji Aziji, ki ga spodbuja EU in je ključnega pomena za spopadanje z regionalno razsežnostjo problematike, ki vključuje organizirani kriminal, trgovanje s prepovedanimi drogami, radioaktivnimi materiali in ljudmi, terorizem, naravne okoljske nesreče in okoljske nesreče, ki jih povzroči človek, ter upravljanje vodnih in energetskih virov; vseeno obžaluje, da ni bil dosežen večji napredek, kar je samo delno posledica omejenih finančnih sredstev, ki so na voljo; zato zahteva, da mora biti tovrstno delovanje odločno in odvisno od napredka („več za več“) pri demokratizaciji, človekovih pravicah, dobrem upravljanju, trajnostnem družbeno-gospodarskem razvoju, pravni državi in boju proti korupciji; poudarja, da regionalni pristop ne sme spodkopati posameznih spodbud za naprednejše države; ugotavlja, da ima strategija EU za sodelovanje z osrednjo Azijo sedem prednostnih nalog, vendar so zagotovljena sredstva preveč omejena, da bi imela vpliv na vsa področja politike; poziva EU, naj bolje opredeli prednostne naloge v skladu z razpoložljivimi sredstvi; opozarja na pomen te regije v smislu gospodarskega sodelovanja, energije in varnosti, vendar poudarja, da je pomembno zagotoviti, da razvoj sodelovanja ne bo podrejen tem interesom; kljub temu poudarja pomen dialoga med EU in državami osrednje Azije o regionalnih varnostnih vprašanjih, zlasti kar zadeva položaj v Afganistanu ter morebitno zaostritev odnosov med Uzbekistanom in Tadžikistanom; predlaga EU, naj preuči možnosti združevanja virov z državami članicami, ki so dejavne v regiji;

66.  ugotavlja, da splošne razmere na področju človekovih pravic, pravic delavcev, pomanjkanja podpore civilni družbi ter stanja pravne države ostajajo zaskrbljujoče; poziva, naj se okrepijo dialogi o človekovih pravicah, ki naj postanejo učinkovitejši in ciljno naravnani, s tesnim sodelovanjem in udeležbo organizacij civilne družbe pri pripravljanju, spremljanju in izvajanju tovrstnih dialogov; poziva EU in visoko predstavnico/podpredsednico, naj javno spregovorita o političnih zapornikih ter zaprtih zagovornikih človekovih pravic in novinarjih ter zahtevata takojšnjo izpustitev vseh političnih zapornikov ter pravične in pregledne pravne postopke za druge; poziva k izboljšanju preglednosti pobude za pravno državo za organizacije civilne družbe in k vključitvi jasnih ciljev, ki bodo omogočali pregledno ocenjevanje izvajanja in rezultatov;

67.  ugotavlja, da so osrednjeazijske države, ki so bogate z energetskimi in drugimi naravnimi viri, potencialno pomembne za diverzifikacijo dobavnih virov in poti za EU; ugotavlja, da je EU zanesljiva potrošnica ter da morajo države proizvajalke dokazati svojo zanesljivost kot dobaviteljice državam potrošnicam in tujim vlagateljem, med drugim z vzpostavitvijo enakih konkurenčnih pogojev za nacionalne in mednarodne družbe v skladu z načeli pravne države; poziva ESZD in Komisijo, naj še naprej podpirata energetske projekte in spodbujata komunikacijo o pomembnih ciljih, kot sta južni in transkaspijski koridor, pri tem pa ne zanemarita načel dobrega upravljanja in preglednosti kot tistih elementov sodelovanja med EU in partnerskimi državami, ki prinašajo korist vsem;

68.  poudarja, da sta izkoriščanje in upravljanje naravnih virov, zlasti kar zadeva vodo, v tej regiji še vedno predmet sporov ter vir nestabilnosti, napetosti in mogočih konfliktov; v zvezi s tem pozdravlja pobudo za vodo, ki sta jo začeli EU in osrednja Azija, vendar poziva k učinkovitejšemu in konstruktivnejšemu dialogu med goratimi državami više ob toku in državami niže ob toku, da bi se zasnovali preudarni in trajnostni načini za reševanje vprašanj vode ter sklepanje celovitih in dolgotrajnih dogovorov o souporabi vode;

Afganistan

69.  je zaskrbljen zaradi ponovnega izbruha nasilja po neuspehu mirovnih pogajanj; poudarja pomen podregionalnega osrednjeazijskega pristopa k spopadanju s čezmejnim trgovanjem z ljudmi in blagom ter k boju proti nezakoniti proizvodnji mamil in trgovanju z njimi, saj je to glavni vir financiranja organiziranega kriminala in terorizma; poziva k boljšemu sodelovanju med državami članicami, ki sodelujejo pri misiji Natovih Mednarodnih varnostnih sil za pomoč (ISAF), da bi se zagotovila učinkovitost posredovanja; poziva k večji podpori za krepitev zmogljivosti vlade Islamske republike Afganistan in nacionalnih varnostnih sil ter k pomoči širšemu prebivalstvu pri spodbujanju kmetijskega in družbeno-gospodarskega razvoja, da bi lahko država v celoti prevzela odgovornost za varnost po zaključku prenosa notranje varnosti na afganistanske sile do konca leta 2014;

70.  z veliko zaskrbljenostjo za prizadeto prebivalstvo ugotavlja, da vojaško posredovanje v Afganistanu ni prineslo izgradnje preživetja sposobne države z demokratičnimi strukturami in izboljšanja življenjskih razmer večine – zlasti žensk in deklet – ter ni doseglo zamenjave proizvodnje mamil z drugimi oblikami kmetijstva, temveč je namesto tega državo pahnilo v doslej največjo raven korupcije; ob upoštevanju pospešenega umika evropskih sil poziva EU in države članice, naj kot prednostno nalogo izdelajo varnostni načrt za tiste Afganistance, ki so tesno podpirali evropska prizadevanja za oblikovanje države in katerih življenje bi lahko bilo ogroženo z odhodom evropskih sil, zlasti za aktivistke; poziva ESZD, naj pošteno oceni politiko EU in držav članic v Afganistanu od leta 2001 ter do konca leta predloži realen načrt prihodnjih dejavnosti EU v regiji;

71.  poudarja potrebo po okrepljenem sodelovanju z državami, kot so Rusija, Pakistan, Indija in Iran, pri obravnavi izzivov v Afganistanu, zlasti tistih, ki so povezani s trgovino s prepovedanimi drogami, terorizmom in tveganjem prelivanja učinkov na sosednje države in regijo;

Severna in Južna Amerika
ZDA

72.  je močno prepričan, da so Združene države najpomembnejši strateški partner EU; zato poziva EU, naj bo poglabljanje čezatlantskih odnosov na vseh ravneh jasna politična prednostna naloga;

73.  poudarja izreden pomen čezatlantskih odnosov; meni, da bi bila redna vrhovna srečanja med EU in ZDA priložnost za opredelitev skupnih ciljev in usklajevanje strategij o grožnjah in izzivih svetovnega pomena, med drugim tudi o gospodarskem upravljanju in razvoju skupnega pristopa do sil v vzponu; pozdravlja poročilo delovne skupine na visoki ravni za zaposlovanje in rast; meni, da morata čezatlantski ekonomski svet in čezatlantski dialog zakonodajalcev premisliti o strateškem sodelovanju EU in ZDA z državami BRICS in drugimi pomembnimi državami v vzponu, pa tudi z ASEAN, Afriško unijo, Mercosurjem, Andsko skupnostjo in CELAC, ter o tem, kako doseči zbliževanje pravnih ureditev s temi državami; poudarja pomen čezatlantskega ekonomskega sveta kot organa, odgovornega za krepitev gospodarskega povezovanja in regulativnega sodelovanja, in čezatlantskega dialoga zakonodajalcev kot foruma za parlamentarni dialog in usklajevanje parlamentarnega dela z obeh strani v zvezi z vprašanji skupnega interesa, zlasti zakonodajo, ki je pomembna za čezatlantski trg; opozarja, da bi bilo treba nemudoma ustanoviti čezatlantski politični svet, priložnostni organ za sistematično posvetovanje in usklajevanje na visoki ravni na področju zunanje in varnostne politike med EU in ZDA, ki bi deloval sočasno z Natom;

74.  ugotavlja, da Združene države Amerike postopoma preusmerjajo svojo glavno pozornost na tihomorsko regijo in vanjo vlagajo več političnih prizadevanj, gospodarskih naložb in vojaških virov, kar je posledica čedalje večjega svetovnega in regionalnega pomena Kitajske, Indije in drugih azijskih držav v vzponu; poleg tega ugotavlja, da bi morale Evropska unija in države članice na zunanjepolitičnem področju več pozornosti posvečati Aziji; zato poziva k večjemu usklajevanju politik ZDA in EU do Kitajske, Indije in drugih azijskih držav v vzponu, da se prepreči razhajanje v pristopih h ključnim politikam;

75.  meni, da bodo ZDA še naprej bistveno prispevale h kolektivni varnosti evroatlantskega območja, in ponovno potrjuje kritični pomen čezatlantske varnostne povezave; poudarja, da je v spreminjajočih se geostrateških in gospodarskih razmerah izgradnja močnejših evropskih varnostnih in obrambnih zmogljivosti pomemben način krepitve čezatlantske povezave;

Latinska Amerika

76.  poziva, naj se politični dialog med EU in Latinsko Ameriko na vseh ravneh razširi, vključno z vrhunskimi srečanji voditeljev držav in parlamentarno skupščino EUROLAT, saj je to pomembno orodje za razvoj političnega soglasja; poziva, naj politične zaveze z vrhovnih srečanj med EU in Latinsko Ameriko spremlja dodelitev ustreznih finančnih sredstev; izraža veliko zaskrbljenost, da je Argentina pred kratkim nacionalizirala veliko naftno družbo v lasti Španije (YPF) ter poleg tega izvedla zelo nespodbudne diplomatske ukrepe v zvezi s Falklandskimi otoki Združenega kraljestva;

77.  predlaga, naj se razišče možnost tesnejšega sodelovanja, predvsem gospodarskega, med Severno in Južno Ameriko ter EU z namenom oblikovanja skupnega sporazuma o prosti trgovini;

78.  poziva k okrepitvi obstoječih dialogov o človekovih pravicah, pri čemer je treba tesneje vključiti Parlament, in k vzpostavitvi dialoga o okrepitvi sodelovanja pri pomembnih varnostnih izzivih, zlasti uničujočih učinkih organiziranega kriminala in narkokriminala na državne institucije in varnost ljudi; ugotavlja, da je lahko 7. vrh voditeljev držav in vlad EU-LAK, ki bo potekal v Čilu januarja 2013, dobra priložnost za predstavitev novih vizij dvoregionalnega sodelovanja na številnih političnih in družbeno-ekonomskih področjih;

79.  poudarja, da mora socialna kohezija ostati ključno načelo strategije za razvojno sodelovanje z Latinsko Ameriko, ne le zaradi družbeno-ekonomskih posledic socialne kohezije, temveč tudi zaradi njenega prispevka k utrjevanju demokratičnih institucij v regiji in pravne države; ugotavlja tudi, da je potrebno tesnejše razvojno sodelovanje med EU in državami srednjega dohodkovnega razreda v Latinski Ameriki, da bi obravnavali velike razlike, ki še vedno obstajajo v regiji; poziva h krepitvi tristranskega sodelovanja in sodelovanja jug-jug z državami Latinske Amerike;

80.  poziva k nadaljnjemu razvoju tristranskega sodelovanja z Amerikama glede zadev skupnega interesa, da se tako premaknemo proti evro-atlantskem območju, ki bo zajemalo EU, ZDA, Kanado in Latinsko Ameriko;

81.  ugotavlja znaten vpliv vzpona Brazilije v regiji in svetu, ki povezuje gospodarske in socialne programe z demokracijo, pravno državo in temeljnimi svoboščinami; poziva h krepitvi strateškega partnerstva in političnega dialoga med EU in Brazilijo z namenom podpore prizadevanjem države za okrepitev gradnje institucij v okviru Mercosurja in Unasurja;

82.  pozdravlja dejstvo, da bo kmalu podpisan pridružitveni sporazum s Srednjo Ameriko, ki ga bo Evropski parlament obravnaval v postopku odobritve; poudarja dejstvo, da kot prvi celovit sporazum med dvema regijama za EU nadgrajuje odnose ter spodbuja tako regionalni pristop kot regionalno povezovanje v Latinski Ameriki; izjavlja, da namerava pozorno spremljati izvajanje sporazuma in zlasti njegov vpliv na človekove pravice in položaj pravne države v Srednji Ameriki;

83.  pozdravlja tudi dejstvo, da bo v kratkem podpisan trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Kolumbijo ter Perujem, ki ga bo Evropski parlament obravnaval v postopku odobritve; opozarja, da ta sporazum ne predstavlja dokončnega okvira odnosov med EU in temi državami, temveč še en korak h globalnemu pridružitvenemu sporazumu, ki dopušča pridružitev drugih držav Andske skupnosti;

84.  zato opozarja, da je cilj EU podpis pridružitvenega sporazuma z vsemi članicami Andske skupnosti; meni, da bi pridružitveni sporazum z Mercosurjem pomenil odločilen napredek pri strateških odnosih z Latinsko Ameriko, če bi temeljil na načelih svobodne in pravične trgovine ter pravne varnosti naložb, spoštovanju mednarodnih, delovnih in okoljskih standardov ter zanesljivem delovanju partnerjev;

85.  obžaluje, da v predlogih Komisije o uredbi o shemi splošnih tarifnih preferencialov in instrumentu za razvojno sodelovanje ni upoštevan strateški značaj odnosov z Latinsko Ameriko, saj izključujeta veliko ogroženih držav v regiji; opozarja, da nekatere države Latinske Amerike spadajo med države z največjo razliko v dohodkih na prebivalca na svetu in da do trdovratnega ohranjanja neenakosti pride v razmerah majhne družbenogospodarske mobilnosti; meni, da je sporočilo EU regiji zelo zaskrbljujoče, saj v praksi pomeni, da ji ne namenja ustrezne pozornosti, kljub številnim političnim in trgovinskim zavezam ter skupnim globalnim interesom;

Afrika

86.  ugotavlja, da se je skupna strategija Afrika–EU in njenih osem sektorjev na začetku osredotočala na Afriško unijo ter na tehnično podporo za krepitev institucionalnih zmogljivosti in politike na področjih miru in varnosti, človekovih pravic, spodbujanja demokracije, pravne države in doseganja razvojnih ciljev tisočletja; opozarja, da sta bili, čeprav je takšen celovit pristop še vedno umesten, obstajajo prekrivajoči se sporazumi s številnimi partnerji in da za izvajanje strategije ni bilo določenih nobenih posebnih proračunskih sredstev, kar je zmanjšalo njeno skladnost in učinkovitost; poleg tega obstaja vse večja potreba po premiku od krepitve institucionalnih zmogljivosti na celinski ravni k razvoju političnega partnerstva za mir, varnost in družbeno-gospodarski razvoj na regionalni in podregionalni ravni; poziva k razširitvi tovrstnih političnih partnerstev, da bodo vključevala regionalne gospodarske skupnosti, kar naj ne bo le strategija za krepitev Afriške unije, ampak tudi sredstvo za poglobitev partnerstva med EU in Afriko na regionalni in podregionalni ravni, da bodo tako obravnavani politični, varnostni in gospodarski interesi afriških in evropskih državljanov; obžaluje nazadovanje z vidika demokratičnih načel in ciljev Afriške unije, EU in ZN, ki je posledica državnih udarov, kot na primer v Maliju in Gvineji Bissau; poziva k nujni ponovni vzpostavitvi ustavnega reda v teh državah;

87.  je seznanjen s strategijama EU za Afriški rog in regijo Sahel; meni, da je treba obravnavati strukturne vzroke sporov v teh regijah, da se omogoči primerna mirna rešitev problemov, prebivalstvu pa zagotovijo boljše možnosti, kar pomeni zagotavljanje pravičnega dostopa do virov, trajnostni razvoj regij in prerazporeditev premoženja; poziva k oceni politik Unije, kjer se uporabljajo znatna razvojna pomoč in diplomatska sredstva, da se oceni učinek na prebivalstvo; poziva tudi k tesnejšemu sodelovanju med Evropskim parlamentom, vseafriškim parlamentom in regionalnimi parlamentarnimi ureditvami, da se zagotovi večja odgovornost za politične in proračunske odločitve do državljanov obeh celin, pri čemer naj to sodelovanje služi kot osnova za merjenje in ocenjevanje napredka pri uresničevanju politik; pozdravlja predvsem sklep Sveta, da se podaljša mandat operacije EUNAVFOR Atalanta (da se vključi reševanje grožnje piratstva na kopnem) kot sredstvo za krepitev celovitega pristopa za reševanje posebnih groženj piratstva in za nudenje podpore za dolgoročni razvoj regije;

88.  je resno zaskrbljen zaradi napetosti med Sudanom in Južnim Sudanom; poziva obe strani, naj pokažeta politično voljo za rešitev odprtih poodcepitvenih vprašanj na podlagi načrta, odobrenega v resoluciji št. 2046 (2012) Varnostnega Sveta Združenih narodov z dne 2. maja 2012; poudarja, da je za dolgotrajno stabilnost v regiji potrebna enotna, celostna in mednarodna strategija, v kateri bo Evropska unija imela vlogo skupaj z drugimi svetovnimi in regionalnimi akterji, pri čemer se ne sme osredotočiti le na vprašanja med severom in jugom ter razmere v pokrajinah Južnega Kordofana in Modrega Nila, temveč tudi na že dolgo čakajoči reformni proces v Sudanu in krepitev demokratičnih reform v Južnem Sudanu;

89.  opozarja na svojo resolucijo z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari; poziva Maroko in Fronto Polisario, naj nadaljujeta pogajanja za mirno in dolgotrajno rešitev spora o Zahodni Sahari, in ponovno poudarja pravice Zahodnosaharcev, da se sami odločijo o položaju Zahodne Sahare, in sicer na demokratičnem referendumu, v skladu z zadevnimi resolucijami Združenih narodov;

Azija

90.  poziva EU, naj bo bolj prisotna v azijsko-pacifiški regiji ter naj večstranske pobude v državah ASEAN in njihovi okolici ter postopno pojavljanje vse številnejših vsepacifiških pobud podpre zlasti s poudarjanjem dosežkov pri demokratičnem prehodu v Indoneziji, največji muslimanski državi, ter s svojimi izkušnjami in strokovnim znanjem; meni, da mora zdaj Služba za zunanje delovanje v celoti izkoristiti možnosti za okrepitev sodelovanja med EU in Azijo; meni, da je pri tem akcijski načrt iz Bandar Seri Begawana za krepitev okrepljenega partnerstva pomemben prvi korak; poleg tega izreka pohvalo nedavni sklenitvi pogodbe o prijateljstvu kot priložnosti za poglobitev sodelovanja, katere namen je preseči pričakovanja trgovinskih sporazumov med EU in azijskimi državami; poudarja, da je treba dati večjo prednost gospodarskemu in kulturnemu medsebojnemu bogatenju, predvsem s spodbujanjem priložnosti za neposredne naložbe ter omogočanjem lažjega in privlačnejšega dostopa za študente in raziskovalce; ugotavlja, da to s seboj prinaša strateško usklajevanje prizadevanj držav članic in EU namesto vzporednih in konkurenčnih nacionalnih politik; ugotavlja, da mora biti EU v kontekstu varnosti v azijsko-pacifiški regiji, vključno z ozemeljskimi spori glede Južnokitajskega morja in zaskrbljenostjo v zvezi s Severno Korejo, kot nevtralni partner dejavna zagovornica stabilne in miroljubne rešitve, ki temelji na večstranskih institucijah;

91.  poziva k hitremu začetku pogajanj za sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Japonsko;

Kitajska

92.  pozdravlja napredek pri razvoju strateškega partnerstva med EU in Kitajsko, vključno z razvojem tretjega stebra, tj. „dialog za povezovanje ljudi“, poleg dialogov o gospodarstvu in varnosti; poudarja vse večjo medsebojno odvisnost gospodarstev EU in Kitajske ter opozarja na pomen hitre rasti kitajskega gospodarstva in vpliva na mednarodni sistem;

93.  ugotavlja, da bo sprememba v kitajskem vodstvu pomemben preizkus razvoja države; ponovno poudarja svoj cilj razvoja celovitega strateškega partnerstva s Kitajsko; poziva EU in njene države članice, naj bodo bolj usklajene in strateške pri svojih sporočilih in politikah ter naj tako prispevajo k razvoju v pozitivno smer in ga podpirajo; poudarja, da to pomeni odpravo razhajanj med prednostnimi nalogami držav članic in EU glede človekovih pravic na Kitajskem, dialoga o človekovih pravicah in podpore organizacijam civilne družbe;

Japonska

94.  poudarja potrebo po utrditvi odnosov Unije z Japonsko kot pomembno mednarodno akterko, s katero ima EU skupne demokratične vrednote in je prava partnerica za sodelovanje v večstranskih forumih in pri vprašanjih, ki so v skupnem interesu; pozdravlja uresničitev celovitega okvirnega sporazuma in prostotrgovinskega sporazuma;

Južna in vzhodna Azija

95.  poziva EU, naj v južni in jugovzhodni Aziji dejavneje podpira demokratični razvoj ter reforme na področju upravljanja in pravne države; zato pozdravlja prizadevanja za demokratičen, stabilen, sekularen in socialno vključujoč Pakistan; pozdravlja prvi strateški dialog med EU in Pakistanom, organiziran junija 2012, ter zaveze za konstruktivne razprave o krepitvi dvostranskega sodelovanja in za izmenjavo mnenj v zvezi z regionalnimi in mednarodnimi vprašanji, ki zadevajo obe strani, vključno s proaktivnejšim prizadevanjem na področju boja proti terorizmu; poziva EU in njene države članice, naj na podlagi spodbujanja demokracije, socialne vključenosti, načel pravne države in človekovih pravic poglobijo odnose z Indijo, da bi EU in Indija hitro zaključili tekoča pogajanja za celovit sporazum o prosti trgovini med njima, ki bi spodbudil evropsko in indijsko trgovino in gospodarsko rast; poziva EU in njene države članice, naj podprejo šrilanško povojno spravo, obnovo in gospodarski razvoj, ter v zvezi s tem odločno spodbuja Svet, naj podpre Šrilanko pri izvajanju poročila komisije za pridobljene izkušnje in spravo; pozdravlja dejavno podporo Unije pri spodbujanju demokracije v Mjanmaru;

96. pozdravlja uspešen zaključek predsedniških in parlamentarnih volitev, ki so v Tajvanu potekale 14. januarja 2012; izreka pohvalo nenehnim prizadevanjem Tajvana za ohranjanje miru in stabilnosti v azijsko-pacifiški regiji; priznava napredek v odnosih med Tajvanom in Kitajsko, še posebej okrepljene gospodarske povezave, in možnost, da lahko tesnejše gospodarske vezi s Tajvanom izboljšajo dostop EU do kitajskega trga; poziva Komisijo in Svet, naj v skladu z resolucijo Parlamenta o SZVP iz maja 2011 sprejmeta konkretne ukrepe za nadaljnjo krepitev gospodarskih odnosov med EU in Tajvanom ter poenostavitev pogajanj o sporazumu o gospodarskem sodelovanju med EU in Tajvanom; ponovno izraža svojo odločno podporo pomembnemu sodelovanju Tajvana v ustreznih mednarodnih organizacijah in dejavnostih, vključno s Svetovno zdravstveno organizacijo; priznava, da se je program EU za odpravo vizumov, ki je bil odobren za tajvanske državljane in ki je začel veljati januarja 2011, izkazal za vzajemno koristnega; spodbuja tesnejše dvostransko sodelovanje med EU in Tajvanom na področjih, kot so trgovina, raziskave, kultura, izobraževanje in varstvo okolja;

97.  poziva EU, naj poveča ozaveščenost o resnih kršitvah človekovih pravic, množičnih pobojih in nečloveškem ravnanju v delovnih taboriščih in taboriščih za politične zapornike v Severni Koreji ter naj podpre žrtve takih kršitev;

Večstranski partnerji
G7, G8 in G20

98.  meni, da je glede na vse večjo vlogo držav BRICS in drugih sil v vzponu ter glede na nastajajoči večpolarni sistem upravljanja skupina G-20 koristen in še posebej ustrezen forum za doseganje soglasja v vključujočem procesu, ki temelji na partnerstvu in lahko omogoči zbliževanje, vključno z usklajevanjem predpisov; meni, da se mora skupina G-20 kljub temu še dokazati pri pretvarjanju sklepov vrhunskih srečanj v trajnostne politike za spopadanje s kritičnimi izzivi, zlasti z nadzorom nad davčnimi oazami ter drugimi izzivi in grožnjami, ki so prišli do izraza s svetovno finančno in gospodarsko krizo; s tem v zvezi ugotavlja, da bi skupina G-8 lahko imela pomembno vlogo pri doseganju soglasja pred srečanji skupine G-20; meni, da bi bilo treba obstoj skupine G-8 prav tako izkoristiti za zbliževanje stališč z Rusijo, tako da bi se lahko usklajeno in učinkovito soočali s skupnimi izzivi;

ZN

99.  poziva EU, naj potrdi, da je učinkovita večstranskost temelj zunanje politike EU, ter prevzame vodilno vlogo v mednarodnem sodelovanju in spodbudi globalno ukrepanje mednarodne skupnosti; spodbuja EU, naj še naprej krepi sinergije znotraj sistema ZN, deluje kot povezovalni člen v ZN ter sodeluje z regionalnimi organizacijami in strateškimi partnerji po vsem svetu; izraža svojo podporo nadaljevanju reforme ZN; poziva EU, naj prispeva k dobremu finančnemu poslovodenju in proračunski disciplini v zvezi s sredstvi ZN;

100.  zato poziva EU, naj opozarja na potrebo po celoviti reformi Varnostnega sveta ZN, da bi se okrepili njegova zakonitost, regionalno predstavništvo in učinkovitost; poudarja, da lahko takšno reformo nepreklicno sprožijo države članice EU, če v skladu s cilji Lizbonske pogodbe za boljšo zunanjo politiko in večjo vlogo EU na področju svetovnega miru in varnosti zahtevajo stalni sedež za EU v razširjenem in prenovljenem Varnostnem svetu Združenih narodov; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj nemudoma prevzame pobudo za to, da države članice oblikujejo skupno stališče s tem ciljem; poziva države članice, naj se do sprejetja takega skupnega stališča brez odlašanja dogovorijo o sistemu rotacije v Varnostnem svetu ZN in ga uzakonijo, da se EU zagotovi stalni sedež v Varnostnem svetu ZN;

101.  meni, da je pomembno, da se resolucija generalne skupščine ZN o sodelovanju EU pri delu generalne skupščine ZN v celoti izvaja ter da EU pravočasno in usklajeno ukrepa v zvezi z vsebinskimi vprašanji; poziva EU, naj dodatno izboljša usklajevanje stališč in interesov držav članic EU v varnostnem svetu ZN; pozdravlja določitev srednjeročnih prednostnih nalog EU v ZN in poziva k rednemu posvetovanju z Odborom za zunanje zadeve Parlamenta glede letnega pregleda in kakršnega koli izvajanja; poudarja potrebo po močnejši javni diplomaciji o zadevah Združenih narodov in učinkovitejši predstavitvi vloge EU v svetu evropski javnosti;

102.  trdno verjame, da je treba zgraditi partnerstva na področju preprečevanja konfliktov, civilnega in vojaškega kriznega upravljanja in vzpostavljanja miru ter s tem v mislih povečati operativnost usmerjevalnega odbora EU-ZN v kontekstu kriznega upravljanja; poziva EU in njene države članice, naj si še naprej prizadevajo za napredek pri uveljavljanju načela odgovornosti za varovanje ter naj sodelujejo s partnerji ZN pri zagotavljanju, da ta pojem postane del preprečevanja konfliktov in obnove po njihovem koncu; poziva, naj se vzporedno z že obstoječima „soglasjem o humanitarni pomoči“ in „soglasjem o razvoju“ oblikuje „soglasje o odgovornosti za varovanje in skupni politiki za preprečevanje konfliktov“, s katerim bi se lahko zagotovila večja doslednost EU v zvezi z navedenimi vprašanji v forumih ZN;

103.  opozarja, da celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti na ravni EU, ki ga je 1. decembra 2008 sprejel Svet Evropske unije, priznava tesno povezanost med vprašanji miru, varnosti, razvoja in enakosti spolov ter bi moral biti temelj SZVP; poudarja, da je EU vztrajno pozivala k popolni uveljavitvi agende v zvezi z vprašanji žensk, miru in varnosti, ki je bila začrtana v resolucijah Varnostnega sveta ZN 1325 (2000) in 1820 (2008) ter nato okrepljena z resolucijami Varnostnega sveta ZN 1888 in 1889 (2009) ter 1960 (2010), zlasti kar zadeva nujnost zatiranja nasilja nad ženskami v konfliktnih razmerah in spodbujanje udeleženosti žensk pri vzpostavljanju miru; poziva tiste države članice, ki tega še niso storile, naj sprejmejo nacionalne akcijske načrte v zvezi z ženskami, mirom in varnostjo, ter poudarja, da morajo ti načrti, kar zadeva njihove cilje, izvajanje in spremljanje po vsej EU, temeljiti na enotnih minimalnih evropskih standardih;

104.  poudarja, da je treba razviti učinkovitejše smernice in zmogljivosti za posredovanje s skupnim sodelovanjem med Evropsko unijo in Združenimi narodi glede zmogljivosti za posredovanje, da se tako pravočasno in usklajeno zagotovijo primerna sredstva zanj, vključno z zagotavljanjem udeležbe žensk pri teh postopkih; meni, da je za izvajanje politike EU o človekovih pravicah ključnega pomena, da se razvije zmožnost Sveta ZN za človekove pravice, da obravnava resne in nujne kršitve človekovih pravic, utrdi spremljanje izvajanja priporočil, sprejetih v okviru posebnih postopkov, ter okrepi postopek splošnega rednega pregleda; poudarja, da mora EU še naprej podpirati Mednarodno kazensko sodišče z namenom, da se prispeva k učinkovitemu varstvu človekovih pravic in k boju proti nekaznovanosti;

105.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico EU in Svet, naj si pri pogajanjih ZN o pogodbi o trgovini z orožjem prizadevata za najvišje mogoče standarde zaščite iz mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava s postavljanjem standardov, ki presegajo že dogovorjene na ravni EU in določene v skupnem stališču EU o izvozu orožja; poudarja, da države podpisnice iz EU v svojih stališčih tako ne smejo pristati na nižje standarde, ki bi nedvomno škodili uspehu in učinkovitosti pogodbe o prodaji orožja;

EU in NATO

106.  pozdravlja zaveze EU in Nata za okrepitev njunega strateškega partnerstva, ki jih je zveza Nato potrdila v novem strateškem konceptu in na vrhunskem srečanju v Chicagu, ter poudarja napredek, dosežen pri praktičnem sodelovanju v operacijah; ugotavlja, da je trenutna gospodarska kriza v svetu in Evropi sprožila prizadevanja, da se poiščejo stroškovno učinkovitejše in nujno potrebne operativne zmogljivosti v EU in Natu; zato poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj bo bolj proaktivna pri spodbujanju nadaljnjih konkretnih predlogov glede sodelovanja med organizacijama, tudi prek Evropske obrambne agencije (s pametno obrambo, združevanjem in skupno uporabo ter celovitim pristopom kot vodilnimi načeli, temelječimi na možnosti dopolnjevanja pobud); poziva k hitri politični rešitvi blokade sodelovanja v okviru dogovorov „Berlin Plus“, ki zavira možnosti za učinkovitejše sodelovanje obeh organizacij;

Svet Evrope

107.  poziva države članice, naj izpolnijo svojo obveznost hitre sklenitve pogajanj o pristopu EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; poudarja, kako pomembni so standardi, postopki spremljanja in ugotovitve Sveta Evrope ter kako veliko prispevajo k ocenjevanju napredka sosednjih držav pri uresničevanju demokratičnih reform;

108.  poudarja, da je pristop EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zgodovinska priložnost za potrditev človekovih pravic kot osrednje vrednote EU in skupne osnove za njene odnose s tretjimi državami, ter upa, da bo ta pristop opravljen brez nepotrebnega odlašanja; potrjuje, da je pristop EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic pomemben dosežek za nadaljnjo krepitev varstva človekovih pravic v Evropi;

OVSE

109.  podpira dialog o reformi Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, če to ne bo oslabilo obstoječih institucij in mehanizmov oziroma prizadelo njihove neodvisnosti; poudarja, da je treba ohranjati ravnovesje med tremi razsežnostmi organizacije OVSE in jih razvijati na skladen in celosten način ter se pri tem opreti na že dosežene rezultate; poleg tega poudarja, da se je treba z varnostnimi grožnjami in izzivi spopadati prek vseh treh razsežnosti, če želimo, da je delovanje resnično učinkovito; poziva OVSE, naj še okrepi svoje zmogljivosti za zagotavljanje spoštovanja in izvajanja načel in zavez, ki so jih prevzele udeležene države v vseh treh razsežnostih, med drugim tudi s krepitvijo mehanizmov za nadaljnje spremljanje;

Svet za sodelovanje v Zalivu

110.  pričakuje od EU, da bo razvila resnično strateško partnerstvo s Svetom za sodelovanje v Zalivu (GCC), ki bo vključevalo odprt, reden in konstruktiven dialog ter strukturirano sodelovanje na področju človekovih pravic in demokracije ter pri upravljanju procesa prehoda in kriznem upravljanju v južnem sosedstvu; ponovno poudarja, da mora ESZD, da bi podprla ta cilj, regiji nameniti več človeških virov in odpreti delegacije v glavnih državah GCC; poudarja, da človekove pravice, pravice žensk, pravna država in demokratične težnje ljudi v državah GCC, od Bahrajna do Savdske Arabije, v politikah EU do te regije ne morejo ostati še naprej neopažene;

Arabska liga

111.  priznava vse pomembnejšo vlogo regionalnih organizacij, zlasti Arabske lige, pa tudi Organizacije islamske konference in Organizacije za gospodarsko sodelovanje (ECO), ter poziva EU, naj okrepi sodelovanje, predvsem na področju vprašanj, ki so povezana s procesi prehoda in kriznim upravljanjem v južnem sosedstvu; pozdravlja prizadevanja EU, da pomaga Arabski ligi pri njenem procesu povezovanja;

Tematske prednostne naloge SZVP
Skupna varnostna in obrambna politika

112.  poudarja, da bi delovanje v okviru SVOP moralo biti sestavni del celovite politike, usmerjene na države in regije v krizi, kjer so ogrožene vrednote in strateški interesi EU in kjer bi operacije v okviru SVOP zagotovile resnično dodano vrednost pri spodbujanju miru, stabilnosti in pravne države; poudarja tudi, da je treba na podlagi pridobljenih izkušenj natančneje oceniti uspešnost izvedbe vsake operacije in njen trajni učinek na terenu;

113.  ponovno poziva visoko predstavnico/podpredsednico, Svet in države članice, naj odpravijo številne težave, ki ogrožajo civilno-vojaško sodelovanje, od pomanjkanja usposobljenega osebja do nezadostne in nesorazmerno porazdeljene opreme; zlasti zahteva zadostno število zaposlenih na področju pravosodja, civilne uprave, carine, dialoga, sprave in posredovanja, da se zagotovi ustrezno in zadostno strokovno znanje za civilne misije SVOP; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj predstavi predloge, kako odpraviti tovrstno pomanjkanje osebja, zlasti na področju civilnega kriznega upravljanja, preprečevanja konfliktov, obnove po krizah in na zgoraj opisanih področjih;

114.  pozdravlja pozive k večjemu združevanju in sodelovanju v zvezi s ključnimi vojaškimi zmogljivostmi, boljšim zmogljivostim za načrtovanje in izvajanje misij in operacij ter povezovanju civilnih in vojaških misij in operacij; opozarja, da je treba dosežke misij in operacij SVOP nenehno nadgrajevati, med drugim z ocenjevanjem rezultatov, določanjem referenčnih meril, oceno vpliva, zbiranjem in izkoriščanjem pridobljenih spoznanj ter razvijanjem najboljših praks za uspešno in učinkovito ukrepanje v okviru SVOP; vendar pa obžaluje politične ovire pri sodelovanju, ki včasih preprečujejo najboljše prakse pri doseganju medsebojnih učinkov;

Trgovina z orožjem

115.  opozarja, da so države članice EU odgovorne za več kot tretjino svetovnega izvoza orožja; poziva države članice EU, naj spoštujejo osem meril iz Skupnega stališča 2008/944/SZVP (kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja) in načela razvojne politike EU; zahteva, da se pristojnosti za pravila o izvozu orožja prenesejo na EU; opozarja države članice EU, da morajo države v razvoju finančna sredstva v prvi vrsti vlagati v trajnostni družbeni in gospodarski razvoj, demokracijo, človekove pravice ter pravno državo; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in države članice EU, naj z revizijo Skupnega stališča EU 2008/944/SZVP, ki poteka, okrepijo spoštovanje in spremljanje spoštovanja meril EU za izvoz orožja; globoko obžaluje neuspeh pogajanj ZN o mednarodni pogodbi o trgovini z orožjem julija 2012; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in države članice EU, naj čim prej začnejo vršiti pritisk na tiste države, ki so nasprotovale stabilni mednarodni pogodbi o trgovini z orožjem; poziva k podpisu trdne in stabilne pogodbe o trgovini z orožjem, v skladu s katero pogodbenice ne smejo izvažati orožja ali streliva, če obstaja resno tveganje, da bi se to orožje uporabilo za ali omogočilo resne kršitve mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava, vključno z genocidom, zločini proti človeštvu in vojnimi zločini;

Preprečevanje konfliktov in vzpostavljanje miru

116.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj predstavi predloge za povečanje zmogljivosti ESZD glede preprečevanja konfliktov in vzpostavljanja miru, še zlasti v povezavi s programom iz Göteborga, ter naj vzporedno z zmogljivostmi za krizno upravljanje, ki razpolagajo z več sredstvi, nadalje okrepi zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov in omogoči zmogljivosti za posredovanje, dialog in spravo; poziva, naj se prednostno preveri stanje v zvezi s politikami EU na področju preprečevanja konfliktov in vzpostavljanja miru, da bo lahko visoka predstavnica/podpredsednica poročala Parlamentu o predlogih za krepitev zunanjega delovanja Unije in odzivnosti na tem področju; pozdravlja predlog Komisije in ESZD, naj se po uspešnem zaključku pripravljalnega ukrepa, ki ga je predlagal Evropski parlament, konec letošnjega leta v proračun ESZD za leto 2013 vnese proračunska postavka v višini 500.000 EUR za službe za preprečevanje konfliktov in pomoč pri posredovanju; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj poveča udeležbo žensk v mehanizmih za preprečevanje konfliktov, posredovanje, dialog, spravo in vzpostavljanje miru;

117.  meni, da je predlog za neodvisen ali delno neodvisen Evropski mirovni inštitut, ki je tesno povezan z EU, zelo obetavna zamisel, ki bi lahko pripomogla h krepitvi zmogljivosti za preprečevanje konfliktov in posredovanje v Evropi; poziva, naj tak inštitut temelji na jasno opredeljenem mandatu, ki se ne prekriva s pooblastili obstoječih vladnih in nevladnih organizacij ter je osredotočen na neformalno diplomatsko posredovanje in prenos znanj med EU in neodvisnimi akterji posredovanja; pozdravlja rezultate pilotnega projekta Evropski mirovni inštitut, ki je bil začet letos; pričakuje, da bo v celoti vključen v razprave, ki bi privedle do ustanovitve takega inštituta;

Sankcije in omejevalni ukrepi

118.  meni, da bi morala EU pri obravnavi avtoritarnih režimov oblikovati doslednejšo politiko, kar zadeva nalaganje in odpravljanje sankcij in omejevalnih ukrepov;

Preprečevanje širjenja orožja za množično uničevanje in razoroževanje

119.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj analizira učinkovitost Evropske unije pri obravnavi groženj zaradi kemičnega, biološkega, radiološkega in jedrskega orožja desetletje po sprejetju Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje iz leta 2003 in ob izteku podaljšanega roka za izvajanje novih smernic za ukrepanje iz leta 2008, da bi poročala Parlamentu o predlogih za okrepitev zmogljivosti EU na tem političnem področju;

120.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj analizira učinkovitost Evropske unije pri obravnavanju groženj zaradi širjenja osebnega in lahkega orožja ali drugega konvencionalnega orožja ter pri reševanju vprašanj splošnega razoroževanja, odkar so bili sprejeti strategija za osebno in lahko orožje iz leta 2005 ter drugi zadevni politični okviri – vključno s skupnim stališčem o posredovanju orožja in embargu na orožje iz leta 2003 –, da bi poročala Parlamentu o predlogih za okrepitev zmogljivosti EU na tem političnem področju;

Evropska obrambna agencija

121.  ponovno poziva države članice, naj poglobijo evropsko sodelovanje na področju obrambe, ki je edini izvedljiv način, da se ob zmanjševanju proračunov za obrambo zagotovita verodostojnost in sposobnost delovanja evropskih vojaških sil v prihodnosti; opaža napredek, ki je bil dosežen v okviru EU z združevanjem in skupno uporabo, v Natu pa s pametno obrambo, in meni, da je ključnega pomena, da se dosežejo nadaljnje sinergije med obema organizacijama; poudarja potrebo po večjem napredku pri združevanju in skupni uporabi sredstev ter možnosti za doseganje sinergij v raziskavah, razvoju in industrijskem sodelovanju na področju obrambe na ravni Unije; pozdravlja pobude za okrepljeno sodelovanje na tem področju, tudi pobudo Weimar plus;

122.  v zvezi s tem opozarja na ključno vlogo Evropske obrambne agencije pri razvijanju in izvajanju politike EU na področju zmogljivosti in oboroževanja; zato poziva Svet, naj okrepi institucionalni značaj Evropske obrambne agencije in v celoti izkoristi njen potencial, kot je določeno v členih 42(3) in 45 PEU;

123.  poziva Svet in države članice, naj Evropski obrambni agenciji zagotovijo ustrezna finančna sredstva za vse njene misije in naloge; meni, da bi bilo to najbolje narediti s financiranjem stroškov dela in tekočih stroškov agencije iz proračuna Unije, začenši s prihodnjim večletnim finančnim načrtom; v ta namen poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj predstavi potrebne predloge;

Energetska varnost

124.  ugotavlja, da člen 194 Lizbonske pogodbe določa, da je EU pooblaščena za ukrepanje na evropski ravni, da zagotovi zanesljivost oskrbe z energijo; zvezi s tem poudarja, da je za povečanje zanesljivosti oskrbe z energijo ter hkrati verodostojnosti in učinkovitosti skupne zunanje in varnostne politike EU nadvse pomembno zmanjšati energetsko odvisnost od tretjih držav, ki nimajo istih vrednot kot EU ali ki se njenim vrednotam zoperstavljajo; meni, da sta raznovrstnost dobavnih virov in tranzitnih poti ter obsežnejše opiranje na obnovljive in čiste vire energije in tranzitne poti nujna in izjemnega pomena za EU, ki je v veliki meri odvisna od zunanjih virov energije; ugotavlja, da so glavni smeri za povečanje raznovrstnosti Arktika, Sredozemlje, južni koridor od Iraka do osrednje Azije in Bližnji vzhod, ter poziva Komisijo, naj prednostno razvrsti take projekte; je zaskrbljen zaradi zamud pri dokončanju južnega koridorja; poudarja potrebo po doseganju zanesljivosti oskrbe z energijo prek energetske raznovrstnosti in opozarja na možnost dopolnilnega koridorja za utekočinjeni zemeljski plin v vzhodnem Sredozemlju, ki bi pomenil prilagodljiv vir energije in spodbudo za večjo konkurenco na notranjem trgu EU; meni, da mora EU zagotoviti, da eden od trenutnih glavnih virov uvožene energije – Rusija – spoštuje pravila notranjega trga, predpise iz tretjega energetskega svežnja in Pogodbo o energetski listini; opozarja na velik potencial za razvoj in medsebojno odvisnost, ki bi ju lahko ponujala medcelinska pametna omrežja za obnovljivo energijo med Evropo in Afriko;

125.  ugotavlja, da je leta 2011 Komisija predlagala vzpostavitev mehanizma za izmenjavo informacij o medvladnih sporazumih na področju energije med državami članicami in tretjimi državami; meni, da bi izmenjava najboljših praks in politična podpora Komisije prav tako okrepili pogajalsko moč držav članic; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj Parlamentu redno poročata o vzpostavljanju in izvajanju mehanizma; poziva Komisijo, naj v trgovinske in pridružitvene sporazume ter sporazume o partnerstvu in sodelovanju z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami vključi „klavzulo o zanesljivosti oskrbe z energijo“, to je kodeks ravnanja v primeru motenj dobave ali sprememb pogojev dobave s strani enega od partnerjev;

Nove grožnje in izzivi

126.  poudarja, da je treba v SZVP pomembno mesto nameniti ukrepanju v odgovor na novo generacijo izzivov za stabilnost in mednarodno varnost, kot so podnebne spremembe, mednarodni kriminal in terorizem, kibernetski napadi, širjenje jedrskega orožja in orožja za množično uničevanje, propadle države, piratstvo ter pandemije;

Zunanja razsežnost območja svobode, varnosti in pravice

127.  opozarja, da mora imeti zunanja razsežnost območja svobode, varnosti in pravice pomembno vlogo v SZVP; poudarja potrebo po organiziranem upravljanju migracijskih tokov, ki zagotavlja sodelovanje z državami izvora in tranzita;

Kulturni in verski dialog

128.  meni, da mora biti skrb za dialog in razumevanje med različnimi verstvi in kulturami sestavni del našega zunanjega sodelovanja s tretjimi državami in družbami ter zlasti naše podpore reševanju sporov in spodbujanju strpnih, vključujočih in demokratičnih družb;

o
o   o

129.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, generalnemu sekretarju Nata, predsedniku parlamentarne skupščine Nata, predsedujočemu OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine OVSE, predsedniku odbora ministrov Sveta Evrope in predsedniku parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

(1) OJ C 139, 14.6.2006, str. 1. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0227. (3) OJ C 349 E, 22.12.2010, str. 51. (4) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 454. (5) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 470. (6) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 472. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0126.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2012 o obveznostih poročanja na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (2011/2291(INI))

P7_TA(2012)0335 A7-0225/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obveznostih poročanja na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (COM(2011)0418),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike,

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 22. aprila 2009 z naslovom „Reforma skupne ribiške politike“ (COM(2009)0163),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. julija 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki (COM(2011)0425),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 5. februarja 2007 o izboljšanju kazalnikov ribolovne zmogljivosti in napora na podlagi skupne ribiške politike (COM(2007)0039),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. maja 2011 v zvezi s posvetovanjem o ribolovnih možnostih (COM(2011)0298),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 12/2011 „Ali so ukrepi EU prispevali k prilagoditvi zmogljivosti ribolovnih flot razpoložljivim ribolovnim možnostim?“,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o pregledu nekaterih omejitev dostopa v skupni ribiški politiki (območje Shetland in območje morske plošče)(1),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A7-0225/2012),

A.  ker to poročilo Komisije ponovno potrjuje, da sedanja skupna ribiška politika ni izpolnila svojih ciljev za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje ribištev v EU ter za prilagoditev razpoložljivih ribolovnih zmogljivosti razpoložljivim ribolovnim virom;

B.  ker se več kot 60 % ribjih staležev v evropskih vodah izkorišča nad ravnjo največjega trajnostnega donosa in ker so znanstvenih podatki za številne vrste pomanjkljivi;

C.  ker sta se celotni dovoljeni ulov in sistem kvot sama po sebi izkazala za neučinkovita pri trajnostnem upravljanju nekaterih ribjih staležev in ker so dolgoročni načrti upravljanja bistvenega pomena za trajnostno upravljanje ribjih staležev;

D.  ker so znanstveni podatki občasno pomanjkljivi ali nezanesljivi in ker raven nezanesljivosti pri modelih za opredeljevanje tovrstnih podatkov še naprej predstavlja resen problem pri prizadevanjih za trajnostno upravljanje številnih ribjih staležev;

E.  ker hitro rastoče populacije morskih ptic in tjulenjev v nekaterih regijah EU dodatno ogrožajo izčrpane ribolovne vire;

F.   ker tudi na trajnostno ohranjanje ribolovnih virov vplivajo podnebne spremembe, tudi globalno segrevanje, in človeški dejavniki, kot je onesnaževanje;

G.  ker je v zadnjem desetletju v evropski ribiški industriji prišlo do izgube številnih delovnih mest zaradi slabega stanja ribjih staležev, zvišanja stroškov proizvodnje, znižanja cen zaradi poceni uvoza in tehnološkega napredka; ker se je sočasno zaradi tehnološkega napredka v nekaterih primerih bistveno povečala ribolovna zmogljivost flot;

H.  ker razpoložljivi podatki o dejanski zmogljivosti evropskih ribiških flot niso dovolj zanesljivi, saj ne upoštevajo tehnološkega razvoja, poleg tega pa države članice tudi ne posredujejo vedno natančnih podatkov o zmogljivosti flot;

I.  ker bo načrtovani pregled okvirov tehničnih ukrepov pomemben zakonodajni dokument, ki bo obravnaval in združil ohranitvene ukrepe;

1.  ugotavlja, da je Komisija zdaj izpolnila svoje obveznosti iz Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002, ki ji nalaga, da mora pred koncem leta 2012 Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o delovanju skupne ribiške politike, kar zadeva poglavji II (Ohranjevanje in trajnost) in III (Prilagoditev ribolovne zmogljivosti) te uredbe;

2.  ugotavlja, da je Komisija izpolnila tudi svojo obveznost iz iste uredbe, da mora do 31. decembra 2011 poročati o ureditvi, določeni v členu 17(2), o omejitvi ribolova v vodah do 12 navtičnih milj od osnovnih črt;

Ohranjevanje in trajnost (poglavje  II)

3.   poziva Komisijo, naj zagotovi pripravo dolgoročnih načrtov upravljanja za vsa komercialna ribištva EU v okviru močno decentraliziranega sistema upravljanje, ki v celoti vključuje vse ustrezne zainteresirane strani; opozarja na možnost, da se z regionalizacijo skupne ribiške politike ribištva razdelijo v skupine glede na geografske ribolovne regije, pri čemer bi bilo treba upoštevati posebnosti različnih evropskih morij kot tudi položaj malega ribolova na različnih območjih, da bi ukrepe upravljanja čim bolj uskladili z dejanskimi razmerami za posamezno floto;

4.  poziva Komisijo, naj za ohranjanje živih virov in zagotavljanje dolgoročne okoljske trajnosti preuči možnost za uvedbo omrežja zaprtih območij, kjer bi bile določeno obdobje prepovedane vse ribolovne dejavnosti, s čimer bi povečali produktivnost rib ter ohranili žive morske vire in morski ekosistem;

5.   meni, da bi se morale obravnavane politike v okviru cilja za zagotavljanje trajnosti osredotočiti na prihodnost ribiškega sektorja in posledično na pospeševanje prihoda novih generacij ribičev;

6.  poziva Komisijo, države članice in regionalne svetovalne svete, naj v prihodnje kot osnovo za vse dolgoročne načrte upravljanja uporabijo ekosistemski pristop, meni, da morajo biti načrti upravljanja podlaga prihodnje skupne ribiške politike in imeti jasno opredeljene cilje, s katerimi se oblikujejo pravila za določanje letnega ribolovnega napora ob upoštevanju razlike med trenutno velikostjo staležev in strukturo ribištva ter ciljno velikostjo staležev, meril za zavržke in nadzorom ulova; v zvezi s tem poziva Svet, naj brez izjeme spoštuje cilje dolgoročnih načrtov upravljanja;

7.  obžaluje sedanji medinstitucionalni razvoj pri nekaterih predlaganih večletnih načrtih, kar ima širše posledice za vse druge dolgoročne načrte upravljanja;

8.  poudarja, da je treba vzpostaviti ravnovesje med ekološkim ter ekonomskim in socialnim položajem vsakega ribištva, pri čemer priznava, da brez bogatih ribjih staležev ni dobičkonosne ribiške industrije; hkrati poudarja, da je zelo pomembno, da evropski ribiči sprejmejo pravila o nadzoru ulova, zato poziva k širokemu sodelovanju predstavnikov regionalnih svetovalnih svetov in drugih zainteresiranih strani pri pripravi načrtov upravljanja; meni, da bi morale imeti zainteresirane strani v prihodnje veliko večjo vlogo v tem procesu; zato zahteva resnično regionalizacijo; predlaga, naj regionalni svetovalni sveti Komisiji pošljejo obvezno mnenje o vseh načrtih upravljanja, preden so ti predlogi objavljeni;

9.  poudarja neposredno povezavo med zavržki, neželenim prilovom in prelovom ter potrebo po učinkoviti politiki odprave zavržkov na ravni EU, pri čemer bi morala Evropska agencija za nadzor ribištva imeti večje pristojnosti, da bi lahko zagotovila pravičen sistem pravil in kazni, tj. po načelu enake obravnave; zagovarja stališče, da bi bilo treba prepoved zavržkov uvajati postopoma za vsako ribištvo posebej in jo vključiti v različne načrte upravljanje, pri čemer ne bi smela biti vezana na različne ribje staleže; poudarja, da je treba spodbujati uporabo selektivnega ribolovnega orodja in drugih sredstev, ki zmanjšujejo ali odpravljajo prilov neciljnih vrst ali mladic ciljnih vrst, pa tudi druge trajnostne ribolovne metode; poudarja, da je treba pri uvajanju sistema upravljanja v Evropski uniji nujno upoštevati pomen mešanih ribištev v vodah Unije, kar bo zahtevalo prilagoditve in posebno obravnavo glede na ustrezne regije in sprejetje posebnih ukrepov;

10.  meni, da bi bilo treba pri reformirani skupni ribiški politiki države članice, ki sodelujejo na regionalni ravni, spodbuditi k sodelovanju z industrijo in drugimi zainteresiranimi stranmi pri iskanju inovativnih načinov za odpravo zavržkov na najprimernejši način za posamezne regije in ribištva;

11.  poziva Komisijo, naj takoj obravnava pomanjkanje zadostnih zanesljivih podatkov, potrebnih za dobro znanstveno mnenje; poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem kazni za države članice, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti za zbiranje podatkov in njihovo posredovanje v okviru evropskega programa za zbiranje podatkov o ribištvih; opozarja na protislovje med pritožbami Komisije zaradi pomanjkanja podatkov in majhnimi proračunskimi sredstvi, dodeljenimi za njihovo zbiranje, zato vztraja, da je treba dodeliti ustrezna finančna sredstva za zbiranje podatkov in ustrezne znanstvene raziskave na ravni držav članic; obenem poziva Komisijo, naj pripravi okvir za odločanje o načrtih upravljanja, celotnem dovoljenem ulovu in kvotah v primerih, ko je na voljo malo podatkov;

12.  poudarja, da so znanstvene raziskave na področju ribištva orodje, ki je bistveno za upravljanje ribištva ter nujno potrebno za opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na razvoj ribolovnih virov, da bi pripravili kvantitativne ocene in razvili modele, ki omogočajo predvidevanje razvoja teh virov, pa tudi izboljšali ribolovna orodja, plovila ter delovne in varnostne razmere ribičev v povezavi z njihovim znanjem in izkušnjami; v tem okviru meni, da je treba vlagati v usposabljanje človeških virov, zagotoviti ustrezna finančna sredstva in spodbujati sodelovanje med različnimi javnimi organi držav članic;

13.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje negativnega vpliva tjulenjev in nekaterih morskih ptic na ribje staleže, zlasti ko v določeni regiji predstavljajo invazivne vrste;

Prilagoditev ribolovne zmogljivosti (poglavje III )

14.  opozarja, da presežna zmogljivost ni natančno ali kvantitativno opredeljena; poziva Komisijo, naj določi opredelitev presežne zmogljivosti na ravni EU, ki bo vključevala regionalne opredelitve in upoštevala lokalne posebnosti; nadalje poziva Komisijo, naj ribolovne zmogljivosti ponovno opredeli na tak način, da bosta kot osnova uporabljena tako ribolovna zmogljivost plovila kot tudi njegov dejanski ribolovni napor; poleg tega poudarja, da je treba opredeliti mali ribolov, saj ni splošno uporabne opredelitve, da bo ribolov mogoče prilagoditi ciljem nove skupne ribiške politike;

15.  poziva Komisijo, naj na podlagi priporočil tehničnega svetovanja Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (1999) do konca leta 2013 oceni zmogljivost evropske flote in ugotovi, kje obstaja presežna zmogljivost v primerjavi z razpoložljivimi viri in kolikšno zmanjšanje ali prilagoditve so potrebne; vztraja, naj ocenjevanje zmogljivosti ne bo omejeno na tonažo in moč motorjev, temveč naj vključuje vrste in količine uporabljenega ribolovnega orodja ter vse druge parametre, ki prispevajo k ribolovni zmogljivosti;

16.  poziva Komisijo, naj spremlja in prilagodi zgornje meje ribolovne zmogljivosti ladjevja držav članic, da bodo v skladu z zanesljivimi podatki in da bo upoštevan tudi tehnični napredek;

17.  poziva države članice, naj po potrebi izvedejo ustrezne prilagoditve na podlagi natančnih ocen sedanjih zmogljivosti ladjevja, vključno z zmogljivostjo motorjev in ribolovno zmogljivostjo, da bi dosegle zastavljene cilje za trajnostno raven zmogljivosti, vnaprej določeno za vsako ribištvo in tako odpravile preostalo precejšnjo presežno zmogljivost nekaterih ribiških flot, pri čemer je kazen za neizpolnitev ciljev zamrznitev sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

18.  je seznanjen s predlogom Komisije, da se uvede sistem individualno prenosljivih ribolovnih koncesij s strogimi zaščitnimi ukrepi in iz katerega bo izključen mali priobalni ribolov, ter poziva k vzpostavitvi posebnega režima za mala in priobalna ribištva ter preferencialno obravnavo okolju prijaznih ribiških plovil, kjer bo uvedeno pogojevanje in bo obravnavano vprašanje koncentracije pravic in možnost razveljavitve ribolovnih koncesij; meni, da je prostovoljen sistem prenosljivih ribolovnih koncesij eden od možnih modelov, ki jih države članice lahko uporabijo za zmanjšanje presežne zmogljivosti;

19.  poudarja, da sistem prenosljivih ribolovnih koncesij ne sme veljati za edini ukrep za zmanjšanje prelova in presežne zmogljivosti, kjer je ta dokazana, pač pa mora biti državam članicam na voljo kot eden izmed različnih dopolnilnih ukrepov upravljanja, pri čemer Komisija skupaj s sozakonodajalcema določi širši okvir, nadzira in spremlja nacionalno uporabo tega sistema, če to možnost izbere država članica, ter zakonodajalcema redno poroča o njegovih rezultatih; s tem v zvezi poudarja, da je treba kot dopolnilne ukrepe še naprej spodbujati oblikovanje ustreznega nabora tehničnih ukrepov, ki spodbujajo selektivno ribolovno orodje, zaprtje določenih območij ali omejitev dostopa do morskih območij, opredeljenih kot biogeografsko občutljiva, samo za regionalne flote, ki uporabljajo okolju prijazne ribolovne tehnike;

20.  poudarja, da mora prihodnji Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo upoštevati socialno-ekonomske posledice ukrepov za zmanjšanje presežne zmogljivosti, kjer je dokazana, in za prilagoditev velikosti ribiških flot glede na ribolovne možnosti in dolgoročno trajnost ter da je treba zato zagotoviti ustrezno finančno pomoč za blažitev posledic; meni, da bodo različni ukrepi upravljanja ribolovnih virov bolje razumljeni, sprejeti in izvajani, če bo raven udeležbe večja, če bodo cilji jasneje opredeljeni ter če bo ekonomska in socialna podpora za prizadete večja;

21.  poudarja, da je treba čim prej določiti jasne roke in doseči napredek pri prilagajanju flot, kjer je to potrebno; poudarja, da je treba dati prednost sistemom, ki spodbujajo flote k prilagajanju dejanskemu stanju v njihovih ribištvih, in poziva Komisijo, naj določi shemo ukrepov za sankcioniranje držav članic, ki svojih obveznosti ne bodo izpolnjevale v določenih časovnih rokih, pri čemer naj ta proces tudi ustrezno finančno podpira in naj še naprej razvija koncept ekološkega in socialnega pogojevanja pri dostopu do ribolovnih virov in plačil, ki nagrajujejo trajnostni ribolov;

22.  je seznanjen s predlogom Komisije, da se pooblastilo za posebne ribolovne omejitve ohrani do 31. decembra 2022; se strinja s Komisijo, da bi spreminjanje določb glede režima dostopa do voda znotraj dvanajst navtičnih milj lahko ogrozilo sedanje ravnovesje, ki se je vzpostavilo od uvedbe tega posebnega režima; poleg tega opozarja, da so cilji režima dostopa do voda znotraj 12 navtičnih milj popolnoma drugačni od ciljev, ki naj bi bili doseženi z uvedbo drugih omejitev;

23.  poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem upravljanja na podlagi rezultatov za podeljevanje pravic do dostopa, pri čemer mora breme dokazovanja trajnostnega ribolova nositi industrija;

24.  meni, da bi bilo treba trenutno ohraniti posebni režim dostopa za mali ribolov v vodah do 12 navtičnih milj, pa tudi posebne omejitve za plovila, registrirana v pristaniščih na Azorih, Madeiri in Kanarskih otokih, za vode okoli teh otočij, zlasti na biogeografsko občutljivih območjih, ki jih sedaj ureja Uredba Sveta (ES) št. 1954/2003(2);

25.  ugotavlja, da je v poročilu Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo (STECF) o območju Shetland navedeno, da bi ukinitev omejitve dostopa lahko povzročila povečan ribolovni napor na tem območju ter da zato STECF priporoča, naj se omejitev dostopa na tem območju ohrani;

26.  meni, da morajo v prihodnje opredelitev območij omejenega ribolova, kot velja za območje Shetlanda, obsežno podpirati znanstvena merila, ki dokazujejo doslednost opredelitve takih območij kot biogeografsko občutljivih, zlasti če so take omejitve del zakonskega okvira skupne ribiške politike prek njene osnovne uredbe;

27.  meni, da je treba priznati in podpreti vlogo obdobij biološke obnovitve kot pomembnega načina za ohranjanje ribolovnih virov, ki se je izkazal za učinkovitega, in kot bistvenega instrumenta za trajnostno upravljanje ribištva. meni, da uvedba obdobij biološke obnovitve v nekaterih fazah življenjskega cikla vrst omogoča rast staležev, ki je združljiva z nepretrganim ribolovom zunaj teh obdobij;

o
o   o

28.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam držav članic.

(1) UL C 290 E, 29.11.2006, str. 113. (2) UL L 289, 7.11.2003, str. 1

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2012 o reformi skupne ribiške politike – glavno sporočilo (2011/2290(INI))

P7_TA(2012)0336 A7-0253/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib (t. i. newyorški sporazum z dne 4. avgusta 1995),

–  ob upoštevanju kodeksa vedenja za odgovorno ribištvo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, sprejetega 31. oktobra 1995,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2002 o zeleni knjigi Komisije o prihodnosti skupne ribiške politike(1),

–  ob upoštevanju izjave s svetovnega vrhunskega srečanja o trajnostnem razvoju od 26. avgusta do 4. septembra 2002 v Johannesburgu,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. septembra 2007 z naslovom „Zagotovitev trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom“ (COM(2006)0360) in svoje resolucije o zagotovitvi trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2007 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Politika zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu“ (COM(2007)0136) in svoje resolucije z dne 31. januarja 2008 o politiki zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu(5),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 12/2011 „Ali so ukrepi EU prispevali k prilagoditvi zmogljivosti ribolovnih flot razpoložljivim ribolovnim možnostim?“,

–  ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (okvirna direktiva o morski strategiji)(6),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o vlogi SRP pri izvajanju ekosistemskega pristopa k upravljanju morij (COM(2008)0187) in svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o SRP in ekosistemskem pristopu k upravljanju ribištva(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. septembra 2008 „ Evropska strategija za morsko in pomorsko raziskovanje: skladen okvir za Evropski raziskovalni prostor v podporo trajnostni uporabi oceanov in morij“ (COM(2008)0534) in svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o aplikativnih raziskavah na področju skupne ribiške politike(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2009 o upravljanju na področju skupne ribiške politike: Evropski parlament, regionalni svetovalni sveti in drugi udeleženci(9),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in svoje resolucije z dne 7. maja 2009 o novi vlogi in pristojnostih Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe(10),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „ Izgradnja trajnostne prihodnosti ribogojstva – Nova pobuda za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva“ (COM(2009)0162),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 22. aprila 2009 z naslovom „Reforma skupne ribiške politike“ (COM(2009)0163),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2010 o zeleni knjigi o reformi skupne ribiške politike(11),

–  ob upoštevanju cilja 6 iz Aičija v Protokolu iz Nagoje, ki je bil objavljen po vrhunskem srečanju o biotski raznovrstnosti v Nagoji od 18. do 29. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. julija 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki (COM(2011)0425) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SEC(2011)0891),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Reforma skupne ribiške politike“ (COM(2011)0417),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (COM(2011)0804),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (COM(2011)0416),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o zunanji razsežnosti skupne ribiške politike (COM(2011)0424),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o obveznostih poročanja na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (COM(2011)0418),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2012 o prispevku skupne ribiške politike k proizvodnji javnih dobrin(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o krizi v evropskem ribiškem sektorju zaradi zvišanja cen nafte(13),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o strategiji Evropa 2020 (COM(2010)2020,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za regionalni razvoj (A7-0253/2012),

A.  ker Evropski parlament prvič v zgodovini skupne ribiške politike (SRP) nastopa kot sozakonodajalec pri oblikovanju prenovljene SRP;

B.  ker je ribiški sektor strateškega pomena za javno oskrbo z ribiškimi proizvodi in prehrambenega ravnovesja tako v posameznih državah članicah kot v vsej Evropski uniji ter ker bistveno prispeva k socialni in ekonomski blaginji obalnih skupnosti, lokalnemu razvoju, zaposlovanju, ohranjanju in ustvarjanju gospodarskih dejavnosti v predelavi in prodaji ter ohranjanju lokalne kulturne tradicije;

C.  ker nedavno objavljeno sporočilo opozarja, da dosedanja skupna ribiška politika kljub določenemu napredku po reviziji leta 2002 ni dosegla nekaterih glavnih ciljev: številni ribji staleži so prelovljeni; ekonomski položaj nekaterih delov flote EU je nestabilen kljub subvencijam; v ribiškem sektorju se ukinjajo delovna mesta, ta pa tudi niso privlačna, zlasti za mlade, ki vstopajo v sektor; razmere v številnih obalnih skupnostih, odvisnih od ribolova in ribogojstva, pa so negotove;

D.  ker je imela prejšnja skupna ribiška politika vseeno nekatere pozitivne učinke, saj je omogočila obnovo določenih staležev in ustanovitev regionalnih svetovalnih svetov;

E.  ker je bistvenega pomena, da skupna ribiška politika ohranja pristop do ribiškega sektorja, ki upošteva ekološko ter ekonomsko in socialno raven (tri stebre reforme skupne ribiške politike), tako da se vedno doseže kompromis med stanjem obstoječih virov na različnih morskih območjih in zaščito socialno-ekonomske strukture obalnih skupnosti, katerih delovna mesta in blaginja so odvisni od obalnega ribolova;

F.  ker Evropska unija predstavlja približno 4,6 % svetovne ribiške in ribogojske proizvodnje in je s tem četrta največja proizvajalka na svetu; ker EU kljub temu za lastno potrošnjo uvozi prek 60 % rib;

G.  ker je po ocenah Evropske komisije in ne glede na pomanjkanje znanstvenih podatkov 75 % ribjih staležev v Evropski uniji prekomerno izkoriščanih, ribolov pri več kot 60 % staležev v evropskih vodah presega raven največjega trajnostnega donosa, EU pa zaradi netrajnostnega upravljanja ribištva letno izgubi približno 1,8 milijarde EUR potencialnih prihodkov;

H.  ker so nekatera ribištva EU kljub temu ocenjena kot trajnostna, kar je dokaz, da lahko sodelovanje med organi upravljanja, ribiško industrijo in drugimi zainteresiranimi stranmi prinese zadovoljive rezultate;

I.  ker so po mnenju Komisije sklepi Sveta od leta 2003 znanstvena priporočila presegali za povprečno 47 %, danes pa je 63 % ocenjenih staležev v Atlantiku prekomerno izkoriščanih, kar velja tudi za 82 % staležev v Sredozemlju ter za štiri od šestih staležev v Baltskem morju;

J.  ker je ribiška industrija Evropske unije zaradi slabega stanja ribjih staležev, padca cen zaradi cenejšega uvoza in tehnološkega napredka med letoma 2002 in 2007 sicer izgubila 30 % delovnih mest, vendar pa je ta sektor (vključno z ribogojstvom) po ocenah v tem obdobju še vedno ustvaril 34,2 milijarde EUR letnega prihodka in ustvaril več kot 350 000 delovnih mest vzdolž celotne verige v ribištvu, vključno s predelavo in trženjem rib, zlasti na obalnih območjih, v oddaljenih regijah in na otokih, kjer ustvarja „javne dobrine“, ki niso ustrezno upoštevane; ker se je kljub izgubi delovnih mest ribolovna zmogljivost flot bistveno povečala zaradi tehnološkega napredka;

K.  ker razpoložljivi podatki o dejanskih zmogljivostih evropske ribiške flote niso zanesljivi, saj ne upoštevajo tehnološkega razvoja, poleg tega pa države članice tudi ne posredujejo točnih podatkov o zmogljivostih flote;

L.  ker so prihodki in plače zaposlenih v ribiškem sektorju negotovi zaradi načina trženja rib, načina oblikovanja cen pri prvi prodaji in nestanovitnosti dejavnosti, kar kaže, da je treba ohraniti ustrezno javno financiranje na nacionalni ravni in na ravni EU;

M.  ker imajo na eni strani flote obrtnega in malega ribolova, vključno s flotami v pobiranju lupinarjev in drugih dejavnostih tradicionalnega in ekstenzivnega ribogojstva, ter na drugi strani velike industrijske flote zelo različne značilnosti, tako kot tudi flote v različnih delih EU ne glede na velikost; v skladu s tem primernih instrumentov upravljanja in problemov ni mogoče spraviti v en kalup, tako da je treba različne flote obravnavati različno;

N.  ker je treba z reformo skupne ribiške politike zagotoviti prihodnje preživetje in blaginjo za flote obrtnega in malega ribolova ter obalna območja in najbolj oddaljene regije, ki so zelo odvisne od ribolova in ki bodo v okviru nove skupne ribiške politike morda potrebovale začasno socialno-ekonomsko podporo, kar pa ne sme voditi v povečanje skupne zmogljivosti flot;

O.  ker je treba v opredeljevanje in razvoj nove skupne ribiške politike vključiti predstavnike sektorjev industrijskih in malih flot ter ribogojstva;

P.  ker imajo ženske temeljno vlogo v predelovalnem in ribogojskem sektorju, pri opravljanju pomožnih upravljavskih in upravnih nalog ter pri pobiranju lupinarjev; ker so, čeprav v manjši meri, dejavne tudi v ribolovu; ker ta pomemben prispevek pogosto ni ustrezno priznan in nagrajen;

Q.  ker nas Lizbonska pogodba obvezuje k zagotavljanju usklajenosti politik Unije tudi pri reformi skupne ribiške politike;

R.  ker imajo ribiški proizvodi in proizvodi iz ribogojstva pomembno vlogo v prehrani ljudi tako v Evropi kot tudi po svetu, saj predstavljajo vir zdrave prehrane, bogate z beljakovinami;

S.  ker je treba šolarje od zelo zgodnje starosti poučevati o raznolikosti vrst rib in o sezonah, ko so na voljo;

T.  ker je treba potrošnike redno obveščati o različnih vrstah rib, ki so na voljo, da se ublaži pritisk na določene staleže;

U.  ker bi morala biti skupna ribiška politika odgovorna za financiranje svojih stroškov, zlasti sklepov in ukrepov, sprejetih v njenem okviru;

CILJI REFORME
Okoljska trajnost
Ukrepi za ohranjanje morskih bioloških virov

1.  meni, da mora biti glavni cilj ribiške politike zagotavljanje oskrbe prebivalstva z ribami in razvoj obalnih skupnosti, tako da se spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest in boljše delovne razmere poklicnih ribičev, hkrati pa si prizadeva za trajnost virov, kar pomeni ustrezno ohranjanje;

2.  meni, da je potrebna temeljita in ambiciozna reforma skupne ribiške politike (ribolov prostoživečih vrst in sektor ribogojstva), če naj Evropska unija zagotovi dolgoročno okoljsko trajnost, ki je predpogoj za zagotovitev ekonomske in socialne vzdržnosti evropskega ribiškega in ribogojskega sektorja; se zavzema za večjo usklajenost prenovljene skupne ribiške politike z drugimi evropskimi politikami, kot so kohezijska, okoljska, kmetijska in zunanja politika, ter za skladnost prihodnjih mednarodnih sporazumov o trajnostnem ribolovu s to politiko; poudarja, kako so v tej povezavi pomembna orodja, kot je celostna pomorska politika in makroregionalni pristop, ki lahko vodijo k boljšemu povezovanju;

3.  poudarja, da bi morala ribiška politika upoštevati številne razsežnosti (socialno, okoljsko in ekonomsko), ki zahtevajo celovit in uravnotežen pristop, nezdružljiv s pogledom, po katerem bi bile te razsežnosti razvrščene po pomembnosti na podlagi predhodne opredelitve prednostnih nalog;

4.  poudarja, da bi lahko ribolov prostoživečih vrst in ribogojstvo v Evropski uniji, če bi ju upravljali na osnovi svetovne trajnosti, v večji meri prispevala k izpolnitvi potreb evropske družbe za zanesljivo preskrbo s hrano, zaposlovanje, varstvo okolja in ohranjanje dinamičnih in raznolikih ribiških in obalnih skupnosti;

5.  se zaveda, da ribiški sektor v številnih, pogosto ekonomsko ranljivih skupnostih ob obalah Evrope zaposluje že več generacij; meni, da je treba vse te skupnosti ne glede na velikost zaščititi v okviru evropske ribiške politike ter ohraniti zgodovinske vezi med skupnostmi in vodami, kjer so vedno lovili;

6.  meni, da bi bilo treba tistim, ki izvajajo trajnosten ribolov ali pobirajo lupinarje in pri tem uporabljajo okoljsko trajnostno in bolj selektivno ribiško orodje in načine ribolova z majhnim vplivom na okolje, z uporabo pogojevanja nuditi spodbude, da bi zagotovili širšo rabo takih ribolovnih praks ter trajnostni razvoj obalnih skupnosti; meni, da mora imeti ribiški sektor sam osrednjo vlogo pri razvoju trajnostnih načinov ribolova in da bi bilo treba vse tovrstne spodbude ponuditi na ravni, ki je blizu zainteresiranim stranem, ter v sodelovanju z ribiči in drugimi zainteresiranimi telesi; ugotavlja, da to vključuje zagotavljanje podpore za prostovoljni znak EU za okolje, za kar bi lahko sklenili pogodbe o podizvajanju z obstoječimi certifikacijskimi organi, da bi zagotovili enake pogoje za ribiče in proizvajalce v EU in zunaj nje;

7.  je prepričan, da mora reforma skupne ribiške politike vzpostaviti primerne in učinkovite instrumente, ki bodo podpirali ekosistemski pristop k upravljanju ribištva; zato meni, da morajo večletni načrti upravljanja upoštevati tak ekosistemski pristop; meni, da je treba odpraviti institucionalni zastoj pri teh večletnih načrtih upravljanja in uporabljati redni zakonodajni postopek; meni, da je treba poleg tega pristojnosti mikroupravljanja prenesti na države članice, ki sodelujejo na regionalni ravni;

8.  ponovno poudarja, da mora ves razvoj na morskih in obalnih območjih upoštevati okoljsko zakonodajo, kot so okvirna direktiva o morski strategiji in direktive o varovanju biotske raznovrstnosti, saj bi moralo biti dobro okoljsko stanje pogoj za vse dejavnosti v morskih in obalnih regijah;

9.  poudarja, da je treba v skupni ribiški politiki uporabljati previdnostni pristop k upravljanju ribištva in zagotoviti, da se s trajnostnim izkoriščanjem živih morskih bioloških virov populacije vseh staležev lovljenih vrst obnovijo na ravneh, blizu katerih je mogoče doseči največji trajnostni donos, ter se na teh ravneh ohranijo; poudarja, da je treba v osnovni uredbi določiti jasen časovni razpored skupaj s končnim rokom; poudarja, da je treba za izvajanje skupne ribiške politike zagotoviti ustrezne ekonomske vire, da bi postopoma odpravili prelov, kjer je do njega prišlo, in dosegli trajnostno ohranjanje staležev, za kar so potrebni zanesljivi znanstveni podatki;

10.  meni, da bi bilo treba cilj doseganja največjega trajnostnega donosa na podlagi ribolovne umrljivosti rib (FMSY) uresničiti takoj, saj bo to znatno pripomoglo k dobremu trendu pri trajnosti staležev; poziva Komisijo in države članice, naj ta cilj uresničujejo na izvedljiv način, ki bo temeljil na trdnih znanstvenih podatkih in upošteval socialno-ekonomske posledice;

11.  vseeno poudarja težave, povezane z izvajanjem načela največjega trajnostnega donosa, zlasti v primeru mešanih ribištev ali kjer znanstveni podatki o ribjih staležih niso dostopni ali zanesljivi; zato poziva, naj se za znanstvene raziskave in zbiranje podatkov dodelijo ustrezni zneski, potrebni za izvajanje trajnostne ribiške politike;

12.  poziva Komisijo, naj zagotovi dolgoročne načrte upravljanja za vsa ribištva EU in uporabo ekosistemskega pristopa kot osnove za vse tovrstne načrte, pri čemer naj imajo v vsakem načrtu osrednjo vlogo jasno opredeljeni cilji ter pravila za nadzor ulova, kar pomeni, da je treba določiti pravila za določanje letnega ribolovnega napora ob upoštevanju razlike med trenutno velikostjo staležev in strukturo ribolova ter ciljno velikostjo staležev; v zvezi s tem poziva Svet, naj brez izjeme upošteva cilje dolgoročnih načrtov upravljanja;

13.  poudarja neposredno povezavo med zavržki, neželenim prilovom in prelovom ter razume razloge Komisije in potrebo po oblikovanju učinkovite politike za odpravo zavržkov na ravni EU, pri čemer bi morala Evropska agencija za nadzor ribištva imeti večje pristojnosti, da bi lahko zagotovila pravičen sistem pravil in kazni po načelu enake obravnave;

14.  zato predlaga obvezno pripravo popolne dokumentacije o količini vrst rib, katerih ulov presega določen obseg, vendar ni bil iztovorjen, da bi lahko izvajali znanstvene raziskave in omogočili razvoj selektivne opreme za plovila na podlagi izčrpnih podatkov;

15.  meni, da bi morala postopna odprava zavržkov temeljiti na ribištvu ter biti odvisna od značilnosti in danosti različnih načinov in ribištev, pri čemer je treba upoštevati, da je to lažje doseči v nekaterih ribištvih ene vrste, da pa to za mešana ribištva predstavlja izziv, s katerim se bo treba soočiti; poudarja, da bi morali upoštevati organizacije proizvajalcev in ribičev, ki bi morale dejavno sodelovati; meni, da bi morali odpravo zavržkov spremljati tehnični ukrepi za zmanjšanje ali odpravo neželenega prilova in spodbude za uporabo selektivnih ribolovnih praks; meni, da bi si bilo treba v prvi vrsti prizadevati za preprečevanje neželenega ulova in ne reševanje tega problema; je zaskrbljen zaradi pojava vzporednega trga za zavržke, ki bi lahko ogrozil ekosistem in evropski ribiški sektor; poudarja, da je zato treba uvesti ustrezne zaščitne ukrepe; poudarja tudi potrebo po sodelovanju zainteresiranih strani in skrbnem oblikovanju obveznega iztovarjanja in poznejšega ravnanja z iztovorjenim ulovom, da se ne bi namesto s težavami zaradi neželenih rib v morju ukvarjali z neželenimi ribami na kopnem;

16.  poudarja, da je treba okrepiti znanstvene raziskave, ki jim je treba dodeliti dodatna finančna sredstva, ter razviti ribolovno orodje in tehnike, s katerimi bi preprečili neželeni ulov; poziva Komisijo, naj predlaga zadostne in ustrezne ukrepe ter državam članicam zagotovi finančno podporo v ta namen; zato poudarja, da je treba urediti upravljanje mešanih ribištev; ugotavlja, da obstoječa tehnologija za zmanjšanje ali odpravo zavržkov ni enako učinkovita za vse vrste ribištev; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spodbuja partnerstva med znanstveniki in ribiči, upošteva njihova mnenja pri pripravi politik ter pomaga državam članicam pri razvoju novih ribolovnih tehnik;

17.  poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma izvedejo pilotske projekte za večjo selektivnost orodij;

18.  je seznanjen s težavami pri izvajanju tovrstnega ukrepa v mešanih ribištvih, tudi in ne zgolj v Sredozemlju, kjer se uporabljajo posebne ribolovne prakse in so posebne podnebne in geološke razmere; meni, da so potrebna nadaljnja posvetovanja, da bi obravnavali težave, povezane z vzpostavljanjem infrastrukture za zbiranje in predelavo prilova, kot to predlaga Komisija; poziva k sprejetju dodatnih ukrepov za zmanjšanje ulova mladic in preprečevanje njihovega trženja;

19.  poziva Komisijo, naj za ohranjanje živih virov in zagotavljanje dolgoročne okoljske trajnosti preuči možnost za uvedbo omrežja zaprtih območij, kjer bi bile določeno obdobje prepovedane vse ribolovne dejavnosti, s čimer bi povečali produktivnost rib ter ohranili žive morske vire in morski ekosistem;

20.  poudarja posebnosti najbolj oddaljenih regij, ki so v ekonomskem, socialnem in demografskem smislu zelo odvisne od ribolova, zlasti malega, in jih obdaja globoko morje; meni, da je treba dostop do njihovih biogeografsko občutljivih morskih območij omejiti na lokalno floto, ki uporablja okolju prijazno ribolovno orodje;

21.  dvomi v predloge za trg prilova in poudarja, da bi morali ob njihovi uvedbi zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe, da bi se izognili nastanku vzporednega trga, ki bi ribiče spodbujal k povečevanju ulova;

22.  meni, da bi morala prepoved zavržkov temeljiti na postopnem uvajanju za vsako ribištvo, kar bi sektorju omogočilo lažje prilagajanje; poudarja, da bi morale organizacije proizvajalcev dejavno sodelovati pri postopnem uvajanju take prepovedi;

23.  poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga pri blaženju različnih socialno-ekonomskih posledic zaradi sprejetja prepovedi zavržkov;

24.  poudarja, da bi bila zaradi uvajanja ukrepov za postopno odpravo zavržkov potrebna temeljita reforma sistema za nadzor in izvrševanje; poziva Komisijo, naj državam članicam pri tem pomaga, da bi zagotovila, da bo izvrševanje povsod potekalo enotno; meni, da je treba z zadostnimi pooblastili in viri primerno podpreti Evropsko agencijo za nadzor ribištva, da bo lahko izpolnjevala svoje dolžnosti in tako pomagala državam članicam pri uveljavljanju njihovih sistemov pravil in sankcij;

25.  poziva Komisijo, naj preuči zmanjšanje ribjih staležev zaradi naravnih plenilcev, kot so morski levi, tjulenji in kormorani, ter naj oblikuje in uvede načrte upravljanja, da bi urejala te populacije v sodelovanju s prizadetimi državami članicami;

26.  poziva Komisijo k izvajanju programov za izobraževanje šolarjev in potrošnikov o raznolikosti razpoložljivih vrst in o pomenu uživanja rib, ki so plod trajnostne proizvodnje;

27.  opozarja na obveznost iz Lizbonske pogodbe, da se zagotovi usklajenost politik Unije tudi pri reformi skupne ribiške politike;

Spremljanje in zbiranje kakovostnih podatkov

28.  meni, da morajo biti zanesljivost in dostopnost znanstvenih podatkov ter ocen socialno-ekonomskega učinka pri različnih staležih v različnih morskih bazenih in njihovih ekosistemih ter izboljševanje in standardizacija uporabljenih modelov ena najpomembnejših prednostnih nalog reforme; je zaskrbljen zaradi pomanjkanja zanesljivih in dostopnih znanstvenih podatkov, potrebnih za zanesljivo znanstveno mnenje;

29.  poudarja, da so znanstvene raziskave ribištva bistveno orodje pri upravljanju ribištva, ki je nepogrešljivo za opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na razvoj ribolovnih virov, za pripravo kvantitativne ocene in razvijanje modelov, ki omogočajo napoved razvoja ribolovnih virov, pa tudi za izboljšanje ribolovnega orodja, plovil ter delovnih in varnostnih razmer ribičev ob upoštevanju njihovega znanja in izkušenj;

30.  poziva Komisijo, naj pripravi predloge za učinkovito zbiranje kakovostnih podatkov za znanstvenike, ki bo usklajeno na ravni EU; obenem jo poziva, naj vzpostavi okvir za odločanje v primerih, ko je na voljo premalo podatkov, in predloži znanstvene modele, na katerih bo temeljilo upravljanje večvrstnih ribištev; poudarja, da je treba k zbiranju in analizi informacij ter dejavnemu razvoju raziskovalnih partnerstev pritegniti ribiče in tudi vse zainteresirane strani, skupaj z znanstveniki;

31.  ugotavlja, da so glavni razlogi za pomanjkanje osnovnih znanstvenih podatkov o večini staležev neustrezno poročanje držav članic, pomanjkanje ustreznega financiranja ter skromni človeški in tehnični viri v državah članicah; poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem sankcij za države članice, ki ne izpolnjujejo obveznosti o zbiranju in posredovanju podatkov; meni, da bi moral novi Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo državam članicam po potrebi zagotoviti tehnično in finančno pomoč za zbiranje in analizo zanesljivih podatkov ter da je treba ustreznim znanstvenim raziskavam v državah članicah nameniti ustrezna finančna sredstva;

32.  ugotavlja, da prispevek Unije k financiranju pridobivanja, obdelave in razpoložljivosti znanstvenih podatkov za podporo na znanju temelječega upravljanja trenutno ne presega 50 %; zato poziva Unijo, naj okrepi svoja prizadevanja na tem področju;

33.  poziva Komisijo, naj določi opredelitev presežne zmogljivosti na ravni EU, ki bo vključevala regionalne opredelitve in upoštevala lokalne posebnosti; nadalje poziva Komisijo, naj ponovno opredeli ribolovne zmogljivosti tako, da bosta kot osnova uporabljena tako ribolovna zmogljivost plovila kot tudi njegov dejanski ribolovni napor; poleg tega poudarja, da je treba opredeliti mali ribolov, da bo ločen od industrijskega ribolova;

Socialno-ekonomska trajnost

34.  meni, da so živi morski viri skupna javna dobrina, ki je ni mogoče privatizirati; zavrača opredelitev pravic do zasebne lastnine za dostop do izkoriščanja te javne dobrine;

35.  ugotavlja, da lahko predlog za uvedbo „prenosljivih ribolovnih koncesij“ iz osnovne uredbe kot edina rešitev za zmanjšanje presežne zmogljivosti prinese protikonkurenčne in špekulativne prakse ter koncentracijo, in meni, da bi morala biti uvedba prostovoljna, o njej pa bi se morale tako kot doslej odločati države članice; opozarja, da neposredne izkušnje nekaterih držav članic, ki so že uvedle sistem prenosljivih ribolovnih koncesij brez učinkovitih omejitev in zaščitnih ukrepov, kažejo, da je uvedba teh koncesij neposredno povezana z večjo koncentracijo ribolovnih pravic v rokah nekaj trgovcev ter posledično s povišanjem cen ribiških proizvodov; ugotavlja, da je v nekaterih državah z uvedbo takega sistema sicer prišlo do zmanjšanja zmogljivosti ladjevja, vendar predvsem na račun malega in obrtnega priobalnega ribolova, ki ni del flote, ki bi najbolj uničeval okolje, je pa najbolj ekonomsko ogrožen del, ki zagotavlja največ delovnih mest in najobsežnejšo gospodarsko dejavnost v obalnih regijah; opozarja, da zmanjšanje ribolovne zmogljivosti ne pomeni nujno zmanjšanja ribolovne dejavnosti, ampak zgolj koncentracijo izkoriščanja ribolovnih virov v rokah ekonomsko bolj konkurenčnih subjektov; poudarja, da bi bilo treba ob morebitni uvedbi shem prenosljivih ribolovnih koncesij uvesti ustrezne zaščitne ukrepe, s katerimi bi zaščitili mali in priobalni ribolov;

36.  meni, da bi bilo treba prednostni dostop do ribolovnih območij ponuditi tistim ribičem, ki svojo dejavnost opravljajo na družbeno in okoljsko odgovoren način; poudarja, da je mogoče zmogljivost v nekaterih ribištvih zmanjšati tudi brez uporabe prenosljivih ribolovnih koncesij; poziva države članice, naj uvedejo ukrepe, ki najbolj ustrezajo njihovim razmeram, da bi zmanjšali zmogljivost, kjer je potrebno;

37.  meni, da je ekonomsko vzdržnost ribiškega sektorja poleg drugih dejavnikov prizadela nestanovitnost cen nafte; poziva Komisijo, naj pripravi primerne ukrepe za bolj učinkovito porabo goriva v sektorju ribištva in ribogojstva brez povečanja ribolovne zmogljivosti, da bi olajšala težke ekonomske razmere, v katerih so se znašli evropski ribiči in ribogojci, ter naj v zvezi s tem predlaga akcijski načrt za obalne regije in otoke, zlasti za najbolj oddaljene regije;

38.  opozarja, da svetovni oceani ne zagotavljajo le hrane, zanesljive oskrbe z njo in možnosti za preživetje za 500 milijonov ljudi po vsem svetu, za 400 milijonov ljudi v najrevnejših državah pa najmanj 50 % živalskih beljakovin, temveč so tudi osrednjega pomena pri blaženju posledic podnebnih sprememb, saj so modri ponori ogljika največji dolgoročni ponori, omogočajo promet in predstavljajo habitat za 90 % življenja na Zemlji;

39.  ponovno poudarja potrebo po strogem spremljanju in certificiranju ribiških proizvodov, ki vstopajo na trg Unije, vključno z uvoženimi proizvodi, da se zagotovi, da izvirajo iz trajnostnega ribištva in da, v primeru uvoženih izdelkov, izpolnjujejo enake zahteve kot proizvajalci Unije, na primer za označevanje, sledljivost, fitosanitarne predpise in najmanjše dovoljene velikosti;

Prihodnost delovnih mest v ribištvu in ribogojstvu

40.  je trdno prepričan, da se prenovljene skupne ribiške politike ne sme obravnavati izven socialno-ekonomskega in okoljskega okvira, v katerem ta obstaja; meni, da je treba ribištvo in ekstenzivno ribogojstvo obravnavati kot pomemben posreden in neposreden vir za ustvarjanje delovnih mest, ki oživlja gospodarstvo v obmorskih regijah in krepi njihovo gospodarstvo kot celoto, hkrati pa prispeva k zanesljivi preskrbi s hrano v Evropski uniji; meni, da bi skupna ribiška politika zato morala prispevati k izboljšanju življenjskega standarda skupnosti, odvisnih od ribištva, ter k zagotavljanju boljših delovnih razmer za ribiče, zlasti z izpolnjevanjem zahtev zdravstvene in varnostne zakonodaje in upoštevanjem pravil iz kolektivnih pogodb;

41.  je zaskrbljen, ker je ribiški sektor v preteklem desetletju izgubil več kot 30 % delovnih mest; meni, da zmanjšanje ribjih staležev, neobstoj zagotovljene minimalne plače, nizka vrednost pri prvi prodaji in težke delovne razmere ovirajo potrebno obnavljanje človeških virov v tem sektorju;

42.  z zadovoljstvom ugotavlja, da nekatere študije kažejo, da bi dosegli znatne socialne in ekonomske koristi, vključno z večjo zaposlenostjo, ulovom in večjo donosnostjo, če bi se ribji staleži lahko povečali nad ravni, ki omogočajo največji trajnostni donos;

43.  meni, da lahko ribiški sektor ostane vzdržen, če bo vzpostavljeno ravnovesje med socialno-ekonomskimi in okoljskimi vidiki in če bo imel zadostno število ustrezno usposobljenih in izurjenih delavcev; meni, da morajo za uresničitev tega cilja poklicne poti v ribištvu postati privlačne, standardi za pridobitev kvalifikacij in usposabljanje pa morajo ustrezati mednarodnim in evropskim zahtevam; poziva Komisijo, naj spodbuja ustrezne programe usposabljanja in izobraževanja o najboljših praksah in morski biologiji na različnih področjih tega sektorja, saj bo to privabilo mlade in prispevalo k vzpostavitvi konkurenčnih in trajnostnih ribištev ter trajnostnega sektorja ribogojstva; meni, da bi morala obstajati možnost zagonskih paketov, saj bi to novi generaciji ribičev omogočilo vstop v mali ribolov;

44.  pozdravlja predlog Komisije za pobudo „Modra rast – trajnostna rast za oceane, morja in obale“; meni, da so večja poklicna mobilnost v ribiškem sektorju, raznolikost delovnih mest in opredelitev instrumentov, ki bi omogočali usklajevanje veščin in znanja, kvalifikacij in izobraževalnih programov s potrebami sektorja, pomembne za rast v sektorjih pomorstva, ribištva in ribogojstva;

45.  meni, da je treba v pravnem in socialnem pogledu bolj priznati vlogo žensk v ribiškem sektorju in jo tudi bolje nagraditi; vztraja, da morajo imeti ženske v ribiškem sektorju v vseh pogledih popolnoma enake pravice kot moški, npr. kar zadeva članstvo in položaj v upravljavskih organih ribiških organizacij; meni, da bi morali ženam in življenjskim partnerkam ribičev, ki podpirajo družinsko podjetje, podeliti de facto pravni status in socialne prejemke, kakršne uživajo samozaposleni posamezniki v skladu z Direktivo 2010/41/EU; poleg tega meni, da bi morali v okviru Evropskega sklada za ribištvo ter prihodnjega Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo dati na voljo finančna sredstva za usposabljanje, ki bi bilo posebej prilagojeno ženskam, ki delajo v ribiškem sektorju;

46.  je zaskrbljen, da bi reforma skupne ribiške politike brez primernih spremljevalnih ukrepov lahko kratkoročno povzročila izgubo delovnih mest, predvsem v ribiškem sektorju in sektorju pakiranja na kopnem, kar bi trajno negativno vplivalo na negotovo rast v obalnih skupnostih in na otokih, zlasti v najbolj oddaljenih regijah; v zvezi s tem poudarja, da so potrebni spremljevalni socialno-ekonomski ukrepi, vključno s strokovnim sodelovanjem in načrtom za delovna mesta, da bi ublažili začasne učinke uresničevanja ciljev največjega trajnostnega donosa in da bi ta sektor postal privlačnejši za mlade in zagotavljal spodbude za vstop vanj; poziva Komisijo, naj preuči in okrepi sodelovanje z Evropsko investicijsko banko, da bi spodbudila naložbe v ta sektor;

47.  meni, da je treba spodbujati razvoj inovacij in dejavnosti, povezanih z ribištvom, ki lahko nadomestijo izgubo delovnih mest, do katere pride zaradi prilagoditev iz reforme skupne ribiške politike; poziva Komisijo, naj razvije posebne programe, namenjene razvoju ribolovnega turizma in drugim področjem gospodarskega razvoja, ki so povezana z morjem in ribolovno dejavnostjo;

Regionalizacija

48.  se strinja s stališčem Komisije, ki v svojem predlogu navaja potrebo po prilagajanju in posebnih ukrepih, ki bi temeljili na različnih razmerah v evropski ribiški in ribogojski industriji, zlasti na obalnih območjih in v najbolj oddaljenih regijah Unije; podpira zamisel, da bi regionalizacija postala eno glavnih orodij tega nove oblike upravljanja, da bi tako ustrezno odgovorili na potrebe posameznih morskih bazenov in spodbudili spoštovanje pravil, sprejetih na evropski ravni;

49.  meni, da bi morala biti reforma priložnost za pomemben premik k novi obliki sodelovanja med znanstveno skupnostjo, industrijo in socialnimi partnerji, da bi uresničili proces regionalizacije;

50.  poudarja pomen ribiškega sektorja za socialno-ekonomske razmere, zaposlovanje in spodbujanje ekonomske in socialne kohezije v najbolj oddaljenih regijah, za katere je značilno gospodarstvo s stalnimi strukturnimi omejitvami in malo možnostmi za diverzifikacijo;

51.  meni, da je treba pri regionalizaciji na ustrezni ravni določiti jasna in preprosta pravila ter tako okrepiti njihovo spoštovanje; ravno tako je trdno prepričan, da bi morali regionalni svetovalni sveti s širšim predstavništvom in več odgovornostmi spodbujati dialog in sodelovanje med zainteresiranimi stranmi in dejavno prispevati k pripravi dolgoročnih načrtov upravljanja; ponovno opozarja na vlogo sozakonodajalcev pri sprejetju teh načrtov;

52.  meni, da bi bilo treba vlogo regionalnih svetovalnih svetov okrepiti v smislu reprezentativnosti in pristojnosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predloži nov predlog, ki bo namenjen krepitvi sodelovanja zainteresiranih strani ter malih ribičev in ribičev obrtnikov ter tako privedel do resnične regionalizacije v okviru skupne ribiške politike; s tega vidika pozdravlja predlog Komisije za ustanovitev svetovalnega sveta za Črno morje, obenem poudarja, da Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju ni primeren okvir za upravljanje Črnega morja in da je zato potrebna nova regionalna organizacija za upravljanje ribištva; poziva Komisijo, naj okrepi dialog z državami Črnega morja, zlasti o izkoriščanju in ohranjanju staležev rib; poziva k ustanovitvi svetovalnega sveta za najbolj oddaljene regije; meni, da bi bilo treba v skladu s smernicami Evropske komisije o načelih regionalizacije in subsidiarnosti razmisliti o ustanovitvi regionalnega svetovalnega sveta za najbolj oddaljene regije in pri tem upoštevati občutljivo naravo njihovih posebnih značilnosti; poudarja, da morajo regionalni svetovalni sveti Parlamentu in Svetu svetovati pri sprejetju večletnih načrtov ter v sprejemanje svojih odločitev vključiti znanstvenike;

53.  meni, da mora regionalizacija skupne ribiške politike odražati geografski obseg ribištev v upravljanju, pri čemer je treba cilje in načela, ki jih sprejmeta sozakonodajalca EU, in podrobnosti o ukrepih upravljanja, ki se sprejmejo na regionalni ravni, sprejemati na čim bolj lokalni ravni, kar bi za nekatera ribištva pomenilo odločanje v več državah članicah, za druga pa odločanje znotraj ene same države članice; priznava, da bo za delovanje takega sistema morda treba vzpostaviti nove strukture;

54.  meni, da je pomembno bolj ovrednotiti nekatere segmente evropskega ribiškega sektorja, na primer mali priobalni ribolov, ki na nekaterih geografskih območjih, na primer v Sredozemskem morju, zagotavlja blaginjo in delovna mesta;

55.  ravno tako je prepričan, da je treba morsko okolje obravnavati bolj celostno in celovito ter da je pomorsko prostorsko načrtovanje na lokalni in regionalni ravni, v katerega so vključene vse zainteresirane strani, nujno orodje za uporabo resničnega ekosistemskega pristopa k upravljanju;

56.  ugotavlja, da bo učinkovito načrtovanje na regionalni ali lokalni ravni omogočilo najustreznejšo uporabo morskih virov ob upoštevanju lokalnih razmer, zahtev trga, konkurenčnih načinov rabe, potrebne zaščite območij, določitve specifičnih območij, kjer so dovoljene samo določene vrste ribolovnega orodja po vzoru najboljših praks itd.;

57.  poudarja, da bo ambiciozno in dejansko reformo skupne ribiške politike mogoče olajšati, če bo v naslednjih desetih letih na voljo dovolj finančnih sredstev za podpiranje vseh ukrepov te reforme in za odpravljanje socialno-ekonomskih in okoljskih težav, ki se lahko pojavijo; zavrača vse pozive držav članic k zmanjšanju finančnih sredstev EU za ribištvo in ribogojstvo;

58.  poudarja zlasti pomen sinergij med Evropskim skladom za regionalni razvoj, Evropskim instrumentom sosedstva in partnerstva in Evropskim skladom za ribištvo za prostorsko upravljanje obalnih območij; meni, da so makroregionalne strategije, programi evropskega teritorialnega sodelovanja in programi morskih bazenov ustrezna orodja za izvajanje celovitih razvojnih strategij za obalna območja Evropske unije;

59.  poudarja, da mora prihodnji Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo zagotavljati nepovratna sredstva za posodobitev ribiških flot zaradi varnosti, varstva okolja in prihranka goriva;

60.  poudarja, da je treba za nove politike, cilje ali prednostne naloge, ki vplivajo na morsko okolje, dodeliti nova sredstva; zavrača financiranje teh novih prednostnih nalog, ciljev ali politik (kakršna je celostna pomorska politika) na račun sredstev, potrebnih za ribiško politiko;

61.  opozarja na obveznost iz člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da mora Evropska unija upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju, tudi pri skupni ribiški politiki;

62.  poudarja, da bi za uvožene ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva morali veljati isti okoljski, zdravstveni in socialni standardi kot za domačo evropsko proizvodnjo, vključno s popolno sledljivostjo „od mreže do mize“, ter meni, da bodo države v razvoju potrebovale finančno in tehnično pomoč za doseganje istih standardov ter za učinkovitejši boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

63.  poudarja, da je treba pri dostopu do ribolovnih virov v državah v razvoju spoštovati člen 62 Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS) o presežku staležev, pa tudi člena 69 in 70 o pravicah držav brez dostopa do morja in geografsko prikrajšanih držav v regiji, zlasti glede prehranskih in socialno-ekonomskih potreb lokalnega prebivalstva;

64.  ponovno poudarja presežek kot osnovni pogoj iz Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu pri dostopu do ribjih staležev v vodah tretjih držav; poudarja, da je treba presežek določiti pravilno in na znanstven način; poudarja, da mora skupna ribiška politika zagotavljati preglednost in izmenjavo vseh pomembnih informacij med Evropsko unijo in partnerskimi tretjimi državami o skupnem ribolovnem naporu za ustrezne staleže s strani nacionalnih in, kjer je to ustrezno, tujih plovil;

65.  ponovno poudarja, da mora prihodnja skupna ribiška politika temeljiti na načelih dobrega upravljanja, tudi preglednosti in dostopu do informacij v skladu z Aarhuško konvencijo, ter oceni sporazumov o trajnostnem ribolovu;

66.  poudarja, da bi morala Evropska unija spodbujati trajnostno upravljanje virov v tretjih državah, in jo zato poziva, naj okrepi ukrepe za boj proti nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovnim dejavnostim; poudarja, da bi morali biti sporazumi o trajnostnem ribolovu bolj osredotočeni na znanstveno raziskovanje in zbiranje podatkov, spremljanje, nadzor ter opazovanje; Evropska unija bi zato morala partnerskim tretjim državam nameniti ustrezno finančno in tehnično podporo ter podporo na področju človeških virov;

67.  ponovno poudarja, da mora biti skupna ribiška politika skladna z razvojno in okoljsko politiko, vključno z varstvom morskih ekosistemov; zato poziva k ukrepom za izboljšanje in razširitev znanstvenih spoznanj ter k tesnejšemu mednarodnemu sodelovanju, kar bi zagotovilo boljše rezultate;

68.  ponovno poudarja, da morajo vsi državljani Evropske unije, kjer koli opravljajo svojo dejavnost, spoštovati pravila in predpise skupne ribiške politike, med drugim tudi okoljske in socialne predpise;

o
o   o

69.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 271 E, 7.11.2002, str. 401. (2) UL L 358, 31.12.2002, str. 59. (3) UL C 187 E, 24.7.2008, str. 228. (4) UL C 323 E, 18.12.2008, str. 271. (5) UL C 68 E, 21.3.2009, str. 26. (6) UL L 164, 25.6.2008, str. 19. (7) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 31. (8) UL C 76 E, 25.3.2010, str. 38. (9) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 75. (10) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 37. (11) UL C 348 E, 21.12.2010, str. 15. (12) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0052. (13) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0234.