Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o osnutku sklepa Sveta o določitvi večletnega okvira za Agencijo Evropske unije za temeljne pravice za obdobje 2013–2017 (10449/2012 – C7-0169/2012 – 2011/0431(APP))

P7_TA(2012)0501 A7-0361/2012

(Posebni zakonodajni postopek – odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (10449/2012),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0169/2012),

–  ob upoštevanju člena 81(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0361/2012),

1.  odobri osnutek sklepa Sveta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o spremembi členov 123 in 42 Poslovnika Evropskega parlamenta: pisne izjave in zakonodajne pobude (2011/2058(REG))

P7_TA(2012)0502 A7-0242/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pisma svojega predsednika z dne 11. novembra 2010,

–  ob upoštevanju študije svojega tematskega sektorja z naslovom „Pisne izjave v Evropskem parlamentu – Pregled postopka in učinka“ (PE 462.424),

–  ob upoštevanju členov 211 in 212 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A7-0242/2012),

Ob upoštevanju naslednjega:

A.  Parlament je z leti precej razširil svoja pooblastila in si zagotovil pomembna orodja, s katerimi lahko v postopkih odločanja v Evropski uniji izvaja svoj vpliv pri večini dejavnosti Unije;

B.  institucije, na katere je pisna izjava naslovljena, bi morale zagotoviti ustrezne ukrepe;

C.  pisne izjave koristno služijo za opozarjanje na zadeve, ki so pomembne za državljane Unije;

D.  pisne izjave se uporabljajo redno, vendar ne v velikem številu, samo majhen odstotek med njimi pa dobi zahtevano podporo večine poslancev Parlamenta;

E.  večina pisnih izjav po obdobju, ki ga določa Poslovnik, postane brezpredmetnih;

F.  večina sprejetih pisnih izjav je naslovljena na Komisijo, za katero velja, da je edina institucija, ki je odgovorila na opozorjene zadeve;

G.  ti odgovori se v večini primerov omejijo na to, da Komisija v njih ponovno opozori na dejavnosti, ki jih vodi, le v izjemnih primerih pa je vanje vključena specifična dejavnost, ki jo je spodbudila pisna izjava;

H.  glede na vse večje pravice Parlamenta in uvedbo evropske državljanske pobude se je pomen pisnih izjav spremenil, so pa še vedno lahko koristno sredstvo, ki poslancem omogoča, da pripomorejo k dvigu ozaveščenosti o vprašanjih, ki zadevajo javnost;

I.  pisne izjave imajo zelo omejen vpliv, tako glede načrtovanja kot tudi glede vpliva na sprejete odločitve v institucijah, in lahko zbujajo zavajajoč vtis o svoji učinkovitosti; če pa se pravilno uporabijo, so še vedno priljubljeno orodje za kampanje; za predloge, ki pozivajo k zakonodajnim ukrepom, bi bilo treba uporabiti člen 42(2), s čimer bi se poslancem dejansko dala možnost, da vplivajo na zakonodajo Unije in da predlog vključijo v delo parlamentarnih odborov;

J.  kakovost in tehtnost nekaterih pisnih izjav, še zlasti pa njihova usklajenost s pristojnostmi Unije, kot jih določa Naslov I Dela I Pogodbe o delovanju Evropske unije, včasih niso ravno navdušujoče; zato bi Parlament v naslednjem mandatu lahko analiziral vpliv novih določb Poslovnika o pisnih izjavah in proučil njihovo učinkovitost;

1.  se odloči spremeniti svoj poslovnik, kot sledi;

2.  meni, da bi morale institucije, na katere je naslovljena pisna izjava, obvestiti Parlament o nameravanih nadaljnjih ukrepih v treh mesecih po prejemu take izjave; poleg tega se namerava o tem načelu dogovoriti s Komisijo na naslednjih pogajanjih o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo;

3.  opozarja, da bodo spremembe začele veljati na prvi dan naslednjega delnega zasedanja;

4.  pozdravlja sklep predsedstva, da omeji obsežno oglaševanje pisnih izjav in s tem omogoči nemoten dostop poslancev do sejne dvorane;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji v vednost.

Veljavno besedilo   Sprememba Sprememba 6 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 42 – odstavka 2 in 3 2.  Vsak poslanec lahko na podlagi pravice do pobude Parlamenta v skladu s členom 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije vloži predlog za akt Unije. 2.  Vsak poslanec lahko na podlagi pravice do pobude Parlamenta v skladu s členom 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije vloži predlog za akt Unije. Predlog lahko skupaj vloži do deset poslancev. V predlogu se navede njegova pravna podlaga, lahko pa se mu priloži obrazložitev, dolga največ 150 besed. 3.  Predlog se vloži pri predsedniku, ki ga pošlje v obravnavo pristojnemu odboru. Pred takšnim posredovanjem odboru se predlog prevede v tiste uradne jezike, za katere predsednik odbora meni, da so potrebni za kratko obravnavo. Odbor sprejme sklep o nadaljnjem postopku v roku treh mesecev po posredovanju in po zaslišanju pripravljavca predloga. 3.  Predlog se vloži pri predsedniku, ki preveri, ali so izpolnjene pravne zahteve. Predsednik lahko predlog posreduje odboru, pristojnemu za preverjanje pravne podlage, ki o tem izda mnenje. Če predsednik izjavi, da je predlog sprejemljiv, to oznani na plenarnem zasedanju in ga posreduje pristojnemu odboru. Pred takšnim posredovanjem pristojnemu odboru se predlog prevede v tiste uradne jezike, za katere predsednik odbora meni, da so potrebni za kratko obravnavo. Odbor lahko predsedniku priporoči, naj se predlog da na voljo za podpis vsem poslancem pod pogoji in v rokih iz člena 123(1a), (2) in (5). Kadar odbor sklene, da bo Parlamentu predložil predlog v skladu s postopkom iz člena 48, se ime avtorja predloga navede v naslovu poročila. Kadar predlog podpiše večina poslancev Parlamenta, se šteje, da je konferenca predsednikov odobrila poročilo o predlogu. Odbor pripravi poročilo v skladu s členom 48, potem ko pripravljavci predloga predstavijo svoj predlog odboru. Kadar se za predlog ne zbirajo dodatni podpisi ali ga ne podpiše večina poslancev Parlamenta, pristojni odbor sprejme sklep o nadaljnjem postopku v roku treh mesecev po posredovanju in po zaslišanju pripravljavcev predloga. Ime pripravljavcev predloga se navede v naslovu poročila. Sprememba 1 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 123 – odstavek 1 1.   Do pet poslancev lahko predloži največ 200 besed obsegajočo pisno izjavo v zvezi z zadevo, ki spada v okvir prisojnosti Evropske unije in ne sovpada s tematiko, ki se obravnava v potekajočih zakonodajnih postopkih. Vsako posamezno izjavo odobri predsednik. Pisne izjave se natisnejo v uradnih jezikih in razdelijo. Skupaj z imeni podpisnikov se zabeležijo v register. Ta je javen in se med potekom delnih zasedanj hrani pred vhodom v sejno dvorano, med posameznimi delnimi zasedanji pa na ustreznem mestu, ki ga določi kolegij kvestorjev. 1.   Najmanj deset poslancev iz najmanj treh političnih skupin lahko predloži največ 200 besed obsegajočo pisno izjavo izključno v zvezi z zadevo, ki spada v okvir prisojnosti Evropske unije. Vsebina pisne izjave ne sme presegati oblike izjave. Zlasti ne sme pozivati k zakonodajnim ukrepom, vsebovati odločitev o zadevah, za katere so v tem poslovniku določeni posebni postopki in pristojnosti, ali obravnavati vprašanja, o katerem v Parlamentu poteka kak postopek. 1a.  Nadaljnji postopek se odobri z obrazloženo odločitvijo predsednika v skladu z odstavkom 1 in za vsak primer posebej. Pisne izjave se objavijo v uradnih jezikih na spletišču Parlamenta in se elektronsko razdelijo vsem poslancem. Skupaj z imeni podpisnikov se zabeležijo v elektronski register. Ta je javen in dostopen prek spletišča Parlamenta. Pisne izjave v fizični obliki s podpisi hrani tudi predsednik. Sprememba 2 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 123 – odstavek 2 2.  Vsak poslanec lahko podpiše izjavo, zabeleženo v registru. 2.  Vsak poslanec lahko podpiše izjavo, zabeleženo v registru. Podpis se lahko umakne kadar koli pred pretekom treh mesecev od vpisa izjave v register. V primeru umika zadevni poslanec izjave ne sme ponovno podpisati. Sprememba 7 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 123 – odstavek 3 3.  Kadar izjavo podpiše večina poslancev, predsednik s tem seznani Parlament in objavi imena podpisnikov v zapisniku, izjavo pa objavi kot sprejeto besedilo. 3.  Kadar izjavo po preteku treh mesecev od njenega vpisa v register podpiše večina poslancev, predsednik s tem seznani Parlament. Izjava se z imeni podpisnikov objavi v zapisniku in Parlamenta ne zavezuje. Sprememba 4 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 123 – odstavek 4 a (novo) 4a.  Kadar institucije, na katere je naslovljena sprejeta izjava, v treh mesecih od prejema izjave ne obvestijo Parlamenta o načrtovanih nadaljnjih ukrepih, se zadeva na zahtevo enega od avtorjev izjave uvrsti na dnevni red naslednjega zasedanja pristojnega odbora. Sprememba 5 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 123 – odstavek 5 5.  Pisna izjava, ki je bila v registru več kot tri mesece in je ni podpisala najmanj polovica poslancev, se šteje za brezpredmetno. 5.  Pisna izjava, ki je bila v registru več kot tri mesece in je ni podpisala najmanj polovica poslancev, se šteje za brezpredmetno brez možnosti za podaljšanje trimesečnega obdobja.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za letu 2011 in politika Evropske unije na tem področju (2012/2145(INI))

P7_TA(2012)0503 A7-0377/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah in preostalih pomembnih mednarodnih pogodb in dokumentov o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011, ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012;

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah(1),

–  ob upoštevanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje (11855/2012), ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2012/440/SZVP z dne 25. julija 2012 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 o človekovih pravicah in demokraciji v središču zunanjega delovanja – za učinkovitejši pristop (COM(2011)0886),

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 8. julija 2010(2) o Evropski službi za zunanje delovanje,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine ZN št. 65/276 z dne 3. maja 2011 o sodelovanju Evropske unije pri delu ZN,

–  ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000 (A/Res/55/2) in resolucij Generalne skupščine Združenih narodov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav(3) in svoje resolucije z dne 19. maja 2010 o prvi revizijski konferenci o Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je potekala v Kampali v Ugandi od 31. maja do 11. junija(4), ter zavez, ki jih je ob tej priložnosti sprejela EU(5),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/168/SZVP z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču(6) in revidiranega akcijskega načrta z dne 12. julija 2011 z nadaljnjimi ukrepi na podlagi sklepa Sveta o Mednarodnem kazenskem sodišču,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o pregledu evropske sosedske politike(7),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 8. marca 2011 o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja (COM(2011)0200),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisije z dne 25. maja 2011 o novem odzivu na spremembe v sosedstvu (COM(2011)0303),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o evropski sosedski politiki, sprejetih na 3101. zasedanju dne 20. junija 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Evropski ustanovi za demokracijo, ki so bili sprejeti dne 1. decembra 2011 na 3130. zasedanju Sveta, in izjave o ustanovitvi Evropske ustanove za demokracijo, o kateri se je Coreper dogovoril dne 15. decembra 2011,

–  ob upoštevanju svojih priporočil Svetu z dne 29. marca 2012 o načinih za morebitno ustanovitev Evropskega ustanove za demokracijo(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji(9),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2011 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014“,

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. februarja 2012 o dosledni politiki do režimov, za katere je EU uvedla omejevalne ukrepe, kadar njihovi voditelji izvršujejo svoje osebne in gospodarske interese znotraj meja EU(10),

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca ZN (A/HRC/17/27) z dne 16. maja 2011 o spodbujanju in varovanju pravice do svobode mnenja in izražanja, ki poudarja veljavnost mednarodnih norm in standardov na področju človekovih pravic v zvezi s svobodo mnenja in izražanja za splet kot komunikacijski medij,

–  ob upoštevanju sporočila komisarke za digitalno agendo z dne 12. decembra 2011 o strategiji stalne povezanosti,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca ZN z dne 28. julija 2011 (A/66/203) o položaju zagovornikov človekovih pravic,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine ZN z dne 21. decembra 2010 (A/RES/65/206) o moratoriju za izvajanje smrtne kazni,

–  ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA(11),

–  ob upoštevanju vmesnega poročila posebnega poročevalca ZN z dne 5. avgusta 2011 o mučenju in drugih oblikah krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, zapiranju v samico, vključno s psihiatričnimi klinikami (A/66/268),

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta ZN št. 1325, 1820, 1888, 1889 in 1960 o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju poročila o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta ZN št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti na ravni EU, ki ga je Svet EU sprejel 13. maja 2011,

–  ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 1. decembra 2011 o skupni varnostni in obrambni politiki,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“(COM(2011)0637),

–  ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njenega izbirnega protokola,

–  ob upoštevanju konvencije o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki jo je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel 7. aprila 2011,

–  ob upoštevanju resolucij ZN o otrokovih pravicah, zlasti zadnje resolucije z dne 4. aprila 2012,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta ZN za človekove pravice z dne 17. junija 2011 o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti,

–  ob upoštevanju pristopa Evropske unije h Konvenciji ZN o pravicah invalidov dne 22. januarja 2011 kot prvi konvenciji ZN s področja človekovih pravic, ki jo je Evropska unija ratificirala kot organizacija za regionalno povezovanje;

–  ob upoštevanju osnutka načel in smernic ZN za odpravo razlikovanja na podlagi dela in porekla, ki ga je objavil Svet za človekove pravice (A/HRC/11/CRP.3),

–  ob upoštevanju mnenj in priporočil visokega komisarja ZN za človekove pravice, pogodbenih organov ZN in posebnih postopkov ZN o kastni diskriminaciji, ki še zlasti opozarjajo na poročilo posebnega poročevalca z dne 24. maja 2011 o sodobnih oblikah rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in s tem povezane nestrpnosti (A/HRC/17/40),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 21. februarja 2011 o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi veroizpovedi ali prepričanja in ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 66/167 o boju proti netolerantnosti, negativnim stereotipom ter stigmatizaciji, diskriminaciji in pozivanju k nasilju ter nasilju nad osebami na podlagi vere ali prepričanja;

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0377/2012),

A.  ker zunanje delovanje Unije v skladu s Pogodbami temelji na načelih demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanju človekovega dostojanstva, načelih enakosti in solidarnosti ter spoštovanju načel Ustanovne listine ZN in mednarodnega prava;

B.  ker so pravica, pravna država, odgovornost za vse zločine, vključno z najhujšimi zločini, ki zadevajo mednarodno skupnost, pošteno sojenje in neodvisno sodstvo nepogrešljivi elementi varstva človekovih pravic ter stebri trajnega miru;

C.  ker sta demokracija in pravna država najboljša zaščitnika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vseh oblik nediskriminacije in strpnosti do posameznikov ter skupnosti in enakopravnosti vseh;

D.  ker morajo izkušnje, pridobljene med arabsko pomladjo, EU še naprej spodbujati k pregledu in izboljšanju politik, povezanih med drugim tudi z zagovorniki človekovih pravic, mednarodnim humanitarnim pravom, dialogi o človekovih pravicah s tretjimi državami in civilno družbo, vključno z nevladnimi organizacijami, temeljnimi gibanji in socialnimi mediji, ter k zagotavljanju skladnosti med njimi;

E.  ker mora EU državam, s katerimi sklepa mednarodne sporazume, tudi trgovinske, pomagati pri uresničevanju vseh navedenih temeljnih načel ter pri tem zlasti skrbeti, da se dosledno upoštevajo klavzule v zvezi z demokracijo in človekovimi pravicami, vključene v te sporazume;

F.  ker je dostop do interneta bistven za dostopanje do informacij, svobodno izražanje, svobodo tiska in svobodo zbiranja ter gospodarski, družbeni, politični in kulturni razvoj; ker mora EU varovati in spodbujati človekove pravice, tudi na spletu in zunaj njega;

G.  ker v številnih državah po svetu tako vlade kot nedržavni akterji vedno bolj kršijo svobodo misli, vesti in veroizpovedi ali prepričanja, kar vodi v diskriminacijo in nestrpnost do nekaterih posameznikov in verskih skupnosti, vključno z manjšinami in neverniki;

H.  ker je vloga žensk in njihova polna udeležba v politični, gospodarski in družbeni sferi bistvena, zlasti v povojnih procesih izgradnje miru, pogajanjih o demokratičnem prehodu in procesih reševanja konfliktov, sprave in stabilizacije;

I.  ker letno poročilo o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politika EU za to področje ne bi smela le odražati in pregledovati pretekle dosežke in neuspehe, ampak bi morala biti tudi navdih za strategijo in akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo; ker bi morala vsa naslednja letna poročila v idealnem primeru oprijemljivo in redno prispevati k izboljšanju politike EU za človekove pravice v svetu;

Letno poročilo EU za leto 2011

1.  pozdravlja sprejetje letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji za leto 2011; pozdravlja dejstvo, da je podpredsednica Komisije/visoka predstavnica predstavila letno poročilo na junijskem plenarnem zasedanju Parlamenta in se s tem vrnila k ustaljeni praksi;

2.  je seznanjen s pozitivnimi ukrepi za pripravo letnega poročila, sprejetimi v zadnjih letih, vendar poudarja možnost nadaljnje izboljšave;

3.  meni, da bi moralo biti letno poročilo pomembno orodje za obveščanje o delu EU na tem področju in bi izboljšati prepoznavnost ukrepov EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj se pri pripravi prihodnjih letnih poročil dejavno in sistematično posvetuje s Parlamentom ter poroča o tem, kako so bile upoštevane resolucije Parlamenta;

Splošne ugotovitve

4.  pozdravlja sprejetje strateškega okvira EU za človekove pravice dne 25. junija 2012; poziva institucije EU, naj sodelujejo za zagotovitev primernega izvajanja, da bi pravočasno in verodostojno izpolnili zavezo iz Pogodbe EU o načelnem in neomajnem izvajanju zunanje politike, ki temelji na človekovih pravicah, demokratičnih vrednotah in pravni državi in se pri tem izogiba dvojnim merilom;

5.  poziva Svet, Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in Parlament, naj ohranijo in izvajajo svojo vlogo vodilnih zagovornikov človekovih pravic s tesnim sodelovanjem pri izvajanju skladne, ambiciozne in učinkovite politike EU o človekovih pravicah v svetu na podlagi tega strateškega okvira in s pomočjo razvojne pomoči in priložnosti, ki jih ponuja Evropski sklad za demokracijo;

6.  priporoča, naj Svet in Evropska služba za zunanje delovanje izvedeta srednjeročno oceno novega svežnja o človekovih pravicah, zlasti akcijskega načrta; vztraja, da se je treba v tem procesu obširno posvetovati s Parlamentom ter ga redno obveščati, v proces pa mora biti vključena tudi civilna družba;

7.  pozdravlja pooblastilo posebnega tematskega predstavnika EU za človekove pravice in predvideno vzpostavitev Delovne skupine za človekove pravice (COHOM) v okviru Sveta s sedežem v Bruslju; z veseljem pričakuje njuno tesno sodelovanje s Parlamentom, v prvem primeru tudi v skladu z določbami člena 36 PEU;

8.  pričakuje, da bo Delovna skupina za človekove pravice okrepila sodelovanje z delovno skupino Sveta o temeljnih pravicah (FREMP) za obravnavo vprašanja skladnosti med zunanjo in notranjo politiko EU glede človekovih pravic; poudarja, da je pomembno, da znotraj Unije obstajajo povezane, dosledne in zgledne politike v skladu s temeljnimi vrednotami in načeli, da bi imela Unija čim večjo verodostojnost na svetovni ravni, da bi bile njene politike na področju človekovih pravic čim bolj učinkovite in da bi resnično spoštovale univerzalnost človekovih pravic;

9.  pozdravlja pozitivni vpliv na skladnost notranjih in zunanjih politik EU, ki ga je imelo delovanje EU kot pravne osebe, vzpostavljene z Lizbonsko pogodbo, na ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov decembra 2010; poziva k podobnemu pristopu do drugih mednarodnih pogodb in konvencij o človekovih pravicah; poziva Svet in Komisijo k proaktivnemu pristopu na tem področju, da bi odpravili negativne učinke nesistematičnega podpisovanja in ratifikacije drugih pomembnih zunanjih pogodb in konvencij v državah članicah EU;

10.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje, Svet in Komisijo, naj zaradi učinkovitosti zagotovijo usklajenost in doslednost različnih zunanjih finančnih instrumentov ter obstoječih in načrtovanih dejavnosti EU v zvezi s primerjalnimi analizami, spremljanjem in ocenjevanjem ter metodologij v zvezi z razmerami glede človekovih pravic in demokracije v tretjih državah, med drugim vključno z: razdelki o človekovih pravicah in demokraciji v poročilih o napredku širitve in sosedske politike; oceno načela „več za več“ človekovih pravic in demokracije, ki je določeno za evropsko sosedsko politiko; načrtovano vključitvijo človekovih pravic v ocene učinka, izvedene za zakonodajne in nezakonodajne predloge ter za regionalne ali dvostranske sporazume, ne glede na to, ali se nanašajo na trgovino, partnerstvo, pridruževanje ali sodelovanje; načrtom Komisije za uvedbo ocene stanja na področju človekovih pravic pri oblikovanju pogojev za pomoč EU (zlasti glede proračunske podpore); okrepljenim izvajanjem mehanizma spremljanja za nadzor spoštovanja konvencij o človekovih pravicah v državah GSP+; ciljem sistematiziranja nadaljnje uporabe poročil misij EU za opazovanje volitev; in poudarkom Sveta EU na primerjalnih analizah ter nadaljnjem in sistematičnem upoštevanju vidikov v povezavi s človekovimi pravicami, spolom in otroki, ki jih je prizadel oborožen spopad, v dokumentih misij SVOP o pridobljenih izkušnjah;

11.  pozdravlja sprejetje državnih strategij o človekovih pravicah za posamezne države, da bi politike izvajali na najprimernejši in najučinkovitejši način; priznava bistveno vlogo delegacij EU pri razvoju in nadaljnjem ukrepanju glede strategij za posamezne države, prilagojenih posebnim okoliščinam, vendar poudarja odgovornost Evropske službe za zunanje delovanje za usklajevanje pri zagotavljanju skladne uporabe ciljev politike EU o človekovih pravicah, ki so določeni v strateškem okviru za človekove pravice in v smernicah EU; poudarja pomen dokončanja mreže osrednjih točk človekovih pravic in demokracije v delegacijah EU ter misijah in operacijah SVOP; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj kot najboljšo prakso sprejmejo metodo obravnavanja vprašanj glede človekovih pravic na lokalni ravni z delovnimi skupinami o človekovih pravicah, oblikovanimi med delegacijami EU ter veleposlaništvi držav članic EU; hkrati poziva k ohranjanju rednih stikov s predstavniki civilne družbe, zagovorniki človekovih pravic in poslanci nacionalnih parlamentov; podpira cilj Evropske službe za zunanje delovanje o zagotavljanju usposabljanja o človekovih pravicah in demokraciji vsemu osebju Evropske službe za zunanje delovanje, Komisije, delegacij EU in misij SVOP ter osebju agencij Evropske unije, ki imajo odnose s tretjimi državami, in zlasti agencije FRONTEX; poziva, naj se prav posebna pozornost nameni potrebi po zaščiti zagovornikov človekovih pravic; meni, da bi bilo treba za večjo učinkovitost, uspešnost in usklajenost v SZVP, SVOP, trgovinski in razvojni politiki v okviru geografskih in tematskih programov splošno upoštevati državne strategije na področju človekovih pravic;

Ukrepi EU v Združenih narodih

12.  pozdravlja prizadevanja EU za podporo in oživitev dela na področju človekovih pravic v okviru sistema ZN, vključno z zaključkom pregleda Sveta ZN za človekove pravice v letu 2011; poudarja nadaljnji pomen podpiranja neodvisnosti Urada visokega komisarja za človekove pravice in vloge tematskih posebnih poročevalcev ZN o človekovih pravicah za posamezne države ter pričakuje njihovo tesno sodelovanje z na novo imenovanim posebnim predstavnikom EU za človekove pravice; poudarja pomen pristopa Evropske unije h Konvenciji ZN o pravicah invalidov dne 22. januarja 2011 kot prvi konvenciji ZN s področja človekovih pravic, ki jo je Evropska unija ratificirala kot pravna oseba;

13.   poudarja pomen dejavne udeležbe EU pri delu Sveta ZN za človekove pravice s podporo resolucijam, uradnimi izjavami ter sodelovanjem v interaktivnih pogovorih in razpravah, ter izraža trdno podporo taki udeležbi;

14.  pozdravlja vodstvo, ki so ga države članice EU pokazale pri podpori verodostojnosti sistema ZN za človekove pravice, ko so skupaj razširile stalno vabilo na vse posebne postopke ZN v zvezi s človekovimi pravicami in sprožile posebno sejo Sveta ZN za človekove pravice o Libiji, kjer je bilo podano zgodovinsko priporočilo za začasno izključitev Libije, in ko so prevzele pobudo pri prizadevanjih, ki so vodila k vzpostavitvi neodvisne preiskovalne komisije o razmerah glede človekovih pravic v Siriji;

15.  priznava potencial EU za vzpostavljanje stikov in ustvarjalno oblikovanje koalicij, kar kažejo ukrepi EU, ki so omogočili sprejetje prelomne resolucije Sveta za človekove pravice o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti, ki so jo podprle vse države iz regije, ter doseganje soglasja v Ženevi in New Yorku glede potrebe po boju proti verski nestrpnosti in zaščiti svobode veroizpovedi in prepričanja ter istočasnem preprečevanju morebitnega škodljivega vpliva na druge osrednje človekove pravice, kot je svoboda izražanja;

16.  ponavlja svoje nasprotovanje praksi regionalnih skupin, ki prirejajo volitve v Svet za človekove pravice brez protikandidatov;

17.  priporoča nadaljnje ukrepe v zvezi s priporočili splošnega rednega pregleda, in sicer njihovo vključitev v državne strategije o človekovih pravicah, pa tudi v dialoge in posvetovanja o človekovih pravicah;

18.   spominja, da je treba zagotoviti dovolj finančnih sredstev za nadaljnje delovanje regionalnih pisarn Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR);

19.  opominja na sprejetje resolucije št. 65/276 Generalne skupščine ZN o sodelovanju EU pri delu ZN kot na skromen začetek odločnejših prizadevanj za krepitev vloge Unije pri dejavnostih te organizacije v zvezi s človekovimi pravicami;

Politika EU o mednarodnem kazenskem pravosodju, boju proti nekaznovanju in Mednarodnem kazenskem sodišču

20.  obžaluje, da se v novih in tranzicijskih demokracijah pod pretvezo pravne države in boja proti korupciji pogosto kaže selektivna pravičnost; obžaluje, da je selektivna pravičnost postala zgolj sredstvo za politično maščevanje in obračun s političnimi disidenti, s katerim se opozicija, zaposleni v medijih in zagovorniki človekovih pravic ustrahujejo in potiskajo na obrobje, zlasti v času pred volitvami; je še vedno zaskrbljen zaradi kriminalnih preiskav in politično motiviranih tožb zoper člane opozicije v Ukrajini ter poziva ukrajinske organe oblasti, naj končajo nenehno nadlegovanje opozicije, saj je to velika ovira v prizadevanjih države, da bi zagotovila pravni red in demokratične vrednote.

21.  obžaluje, da kljub številnim pozivom mednarodnih organov ruskim oblastem ni bilo napredka pri preiskavi smrti Sergeja Magnitskega; zato Svet poziva k uvedbi in izvajanju prepovedi izdajanja vizumov na ravni celotne EU za uradnike, ki so odgovorni za smrt Sergeja Magnitskega, ter zamrznitev morebitnega finančnega premoženja, ki ga imajo oni osebno ali njihovi najožji sorodniki v EU;

22.  je še vedno razočaran zaradi postopkov zoper Mihaila Hodorkovskega in Platona Lebedeva, ki so na mednarodni ravni prikazani kot politični;

23.  praznuje deseto obletnico začetka veljavnosti Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča; pozdravlja dejstvo, da so ga ratificirali tudi Zelenortski otoki in Vanuatu; priznava Mednarodno kazensko sodišče kot mehanizem „zadnje stopnje“, ki je pristojen za uveljavljanje pravic žrtev zločinov zoper človečnost, genocida in vojnih zločinov, kot je določeno z načelom dopolnjevanja iz Rimskega statuta;

24.  ponovno izraža svojo odločno podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču v boju proti nekaznovanosti najhujših kaznivih dejanj mednarodnega pomena; poziva EU in njene države članice, naj še naprej politično, diplomatsko, logistično in finančno podpirajo Mednarodno kazensko sodišče in druga mednarodna kazenska sodišča, vključno z ad hoc mednarodnima sodiščema za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, Posebnim sodiščem za Sierro Leone, izrednimi sodnimi senati v Kambodži ter Posebnim sodiščem za Libanon;

25.  pozdravlja vključitev sklicevanja na potrebo po odločnem boju proti nekaznovanosti hudih kaznivih dejanj v strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijski načrt za njegovo izvajanje, tudi z zavezanostjo Mednarodnemu kazenskemu sodišču in dogovorom o primarni dolžnosti posameznih držav, da raziščejo hude mednarodne zločine ter spodbujajo in prispevajo h krepitvi zmogljivosti nacionalnih sodnih sistemov za preiskovanje in pregon teh zločinov;

26.  pozdravlja zaveze iz Sklepa Sveta 2011/168/SZVP glede Mednarodnega kazenskega sodišča, sprejete 21. marca 2011, in v poznejšem akcijskem načrtu, sprejetem 12. julija 2011, ter priporoča, naj EU in države članice zagotovijo njuno izvajanje z učinkovitimi in konkretnimi ukrepi, ki bodo spodbudili univerzalnost in celovitost Rimskega statuta, podprli neodvisnost sodišča in njegovo uspešno in učinkovito delovanje ter podprli izvajanje načela dopolnjevanja; poziva posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj izvaja ukrepe, navedene v strateškem okviru EU za človekove pravice in demokracijo, povezane z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

27.  priznava prizadevanja Komisije za vzpostavitev „dopolnilnega instrumenta EU“, usmerjenega k podpori razvoju državnih zmogljivosti in ustvarjanju politične volje za preiskovanje in pregon domnevnih mednarodnih kaznivih dejanj, ter poudarja pomen poglobljenih posvetovanj z državami članicami, Parlamentom in organizacijami civilne družbe glede dokončnega izoblikovanja instrumenta;

28.  ponovno priporoča, naj se Rimski statut doda v nabor mednarodnih pogodb o dobrem upravljanju in pravni državi, ki jih morajo ratificirati tretje države, ki so vključene v splošni sistem preferencialov (GSP+); podpira dosledno vključevanje klavzule o Mednarodnem kazenskem sodišču v sporazume EU s tretjimi državami; poziva k splošnemu upoštevanju Mednarodnega kazenskega sodišča pri vseh prednostnih nalogah zunanje politike EU, še zlasti s sistematičnim upoštevanjem boja proti nekaznovanju in načela dopolnjevanja;

29.  poudarja pomembnost odločnih ukrepov EU za predvidevanje in s tem preprečevanje ali obsodbo primerov nesodelovanja, kot so vabila posameznikom, za katere je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje, ter izmikanje prijetju in predaji takih posameznikov; znova poziva EU in države članice, naj pravočasno izpolnijo vse zahteve sodišča za podporo in sodelovanje, da bi med drugim zagotovili izvršitev nerešenih nalogov za prijetje; znova potrjuje, da bi EU in njene države članice morale s pomočjo Evropske službe za zunanje delovanje vzpostaviti sistem notranjih smernic s kodeksom ravnanja za stike med uradniki EU in držav članic ter osebami, ki jih išče Mednarodno kazensko sodišče;

30.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi izida pogovorov o proračunu na desetem zasedanju skupščine držav pogodbenic od 12 do 21. decembra 2011, saj kaže, da sodišču ne bodo zagotovljena zadostna sredstva; globoko obžaluje, da nekatere evropske države podpisnice Rimskega statuta zahtevajo sprejetje proračuna z ničelno rastjo/nižjega proračuna in da skupščina sodišču ni želela zagotoviti zadostnih sredstev za učinkovito izvajanje njegovih sodnih pristojnosti ter zanesljivo, pošteno, smiselno in učinkovito izvrševanje pravice; poziva države članice, naj na zasedanju skupščine držav pogodbenic izkažejo trdno podporo delovanju sodišča ter zavrnejo predloge za ničelno nominalno rast njegovega proračuna, saj bi to ogrozilo njegovo zmožnost izvrševanja pravice in odzivanja na nove razmere;

31.  poudarja, da bi morala podpora EU v boju proti nekaznovanju zajemati številne pobude, ki med drugim vključujejo: okrepljena prizadevanja za spodbujanje širše ratifikacije in izvajanja Rimskega statuta ter Sporazuma o privilegijih in imunitetah sodišča, da bi sodišče postalo resnično globalno in univerzalno; okrepljena prizadevanja za zagotovitev polnega sodelovanja s sodiščem, vključno s sprejetjem nacionalne zakonodaje o sodelovanju in sklenitvijo okvirnih sporazumov z Mednarodnim kazenskim sodiščem o izvrševanju kazenskih sankcij, ki jih izreče sodišče, o varstvu in preselitvah žrtev in prič itd., da se omogoči ustrezno in pravočasno sodelovanje s sodiščem; ter odločno politično in diplomatsko podporo, še posebej na področju izvrševanja nerešenih nalogov za prijetje;

32.  v zvezi z arabsko pomladjo poudarja pomen razvoja skladne in specifične politike EU o tranzicijskem sodstvu, poleg krepitve neodvisnosti sodstva, vključno s povezavo z Mednarodnim kazenskim sodiščem kot sodiščem na zadnji stopnji, da bi državam v tranziciji pomagali obravnavati pretekle kršitve človekovih pravic in se bojevati proti nekaznovanju;

33.  poudarja, da lahko digitalno zbiranje dokazov in razširjanje slik, ki prikazujejo kršitve človekovih pravic, prispevata k svetovnemu boju proti nekaznovanju; meni, da je potrebna pomoč pri pripravi gradiv, ki so po mednarodnem (kazenskem) pravu sprejemljiva kot dokazi v sodnih postopkih;

Ukrepi EU v mednarodnem humanitarnem pravu

34.  pozdravlja vključitev, prvo te vrste, posebnega razdelka o mednarodnem humanitarnem pravu v letno poročilo o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011 ter prizadevanja EU za zagotovitev odgovornosti, s tem da beleži vse zlorabe mednarodnega humanitarnega prava in podpornih mehanizmov odgovornosti ter se zavezuje k boju proti prisilnim izginotjem, nadaljnji podpori Mednarodnega kazenskega sodišča, delu za nadaljnjo udeležbo v glavnih instrumentih mednarodnega humanitarnega prava, spodbujanju spoštovanja temeljnih postopkovnih jamstev za vse osebe, pridržane v oboroženem spopadu, in podpori mednarodnim instrumentom za odpravljanje humanitarnih nevarnosti, ki jih predstavljajo eksplozivni ostanki vojne, kasetno strelivo, improvizirana eksplozivna telesa in protipehotne mine;

35.  vendar obžaluje, da splošna osveščenost in izvajanje smernic EU za spodbujanje skladnosti z mednarodnim humanitarnim pravom ostajata na znatno nižji ravni v primerjavi z drugimi smernicami; poziva EU, naj bolj politično izpostavi in nameni več sredstev izvajanju teh smernic, zlasti tako, da bo zagotovila vključitev mednarodnega humanitarnega prava v operacije za krizno upravljanje ter da se bo aktivno bojevala proti nekaznovanju in zagotavljala individualno odgovornost;

36.  opozarja, da mora biti spoštovanje mednarodnega prava v središču vseh strategij EU, katerih cilj je okrepiti človekove pravice in demokracijo po vsem svetu, zlasti pa v odnosih s partnerji, ki so vpleteni v oborožene ali zamrznjene spore, če želimo doseči, da do kršitev človekovih pravic sploh ne bo prihajalo; opozarja, da je treba odpraviti vso finančno, logistično in taktično pomoč EU sprtim stranem, vključno z dobavo orožja, streliva in drugih vrst vojaške opreme, kot določa skupno stališče EU o izvozu orožja;

37.  poudarja tudi potrebo po zagotavljanju bolj sistematične obravnave boja proti nekaznovanosti za zločine proti človeštvu, vojne zločine in genocid v dvostranskih odnosih EU z zadevnimi državami tudi z omembo v izjavah za javnost, EU pa mora nekaznovanje bolj dosledno obravnavati na večstranski ravni, na primer v Generalni skupščini ZN in Svetu za človekove pravice;

38.  ponavlja svojo zavezanost načelu „odgovornosti za zaščito“ in poudarja pomen prevzema odgovornosti s strani mednarodne skupnosti, vključno z EU, pri obravnavi hudih kršitev človekovih pravic v tretjih državah, kadar vlade teh držav niso zmožne zaščititi svojih državljanov ali pa tega ne želijo storiti; poudarja, da ta ukrep mednarodne skupnosti pomeni humanitarno posredovanje in ustrezen diplomatski pritisk ter le v skrajnem primeru kolektivno uporabo sile v okviru ali z odobritvijo ZN; poziva EU k dejavnemu sodelovanju in spodbujanju nujne reforme Varnostnega sveta ZN, da bi preprečila oviranje uveljavljanja načela „odgovornosti za zaščito;

39.  v tem okviru želi pohvaliti ukrepe Evropske unije in številnih držav članic, ki so prevzele vodstvo pri preprečevanju nadaljnjega nasilja nad civilnim prebivalstvom v Libiji leta 2011, vendar obžaluje pomanjkanje usklajenega odziva na ravni EU;

40.  je globoko zaskrbljen nad položajem človekovih pravic v Libiji, zlasti glede razmer v zaporih in ravnanja s priporniki, ki so v ujetništvu številnih milic brez učinkovitega in resnega nadzora začasne vlade, ter zahteva večjo budnost in trajno podporo mednarodne skupnosti, kot je 25. januarja 2012 pred Varnostnim svetom ZN zahtevala visoka komisarka ZN za človekove pravice;

41.  je seznanjen s prizadevanji Evropske unije in mednarodne skupnosti v Siriji, vendar obžaluje, ker ta prizadevanja niso pripomogla k izboljšanju položaja na terenu; ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi razmer v Siriji, zlasti glede trajajočih izrednih razmer na področju človekovih pravic in humanitarne krize; najostreje obsoja širjenje brutalnega nasilja in sistematične kršitve človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ki jih sirski režim izvaja nad svojim prebivalstvom, vključno z otroki in ženskami; poziva sirske oblasti k takojšnjemu prenehanju kršenja človekovih pravic in izpolnjevanju njihovih dolžnosti v okviru mednarodnega prava na področju človekovih pravic, kar bi omogočilo mirne in demokratične spremembe; ponovno izraža trdno podporo posebnemu odposlancu ZN in Arabske lige in poziva Varnostni svet ZN, naj sprejme ustrezne ukrepe za ustavitev pobojev civilistov in odgovorne za hude vojne zločine in kršitve človekovih pravic v Siriji preda Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

42.  pozdravlja novi program EU Aid Volunteers – Evropska prostovoljska enota za humanitarno pomoč, ki bo v začetnem programskem obdobju v letih 2014−2020 približno 10 000 Evropejcem omogočil sodelovanje v humanitarnih dejavnostih po vsem svetu, tam, kjer je pomoč najbolj potrebna, ter izkazovanje evropske solidarnosti s praktično pomočjo skupnostim, ki so jih doletele naravne ali druge nesreče;

43.  trdi, da bi morale biti zasebne vojaške in varnostne službe odgovorne za vse kršitve človekovih pravic in humanitarnega prava, ki jih zagreši njihovo osebje; poziva EU in države članice, naj glede na razširjeno uporabo zasebnih vojaških in varnostnih služb okrepijo prizadevanja za oblikovanje verodostojne regulativne rešitve, s katero bi odpravili pravne vrzeli glede odgovornosti;

Evropska sosedstva politika in arabska pomlad

44.  poudarja, kako pomembne so bile vstaje v arabskem svetu leta 2011, saj so pomenile tako izraz želje po svobodi, pravici in dostojanstvu kot tudi velik izziv za politiko EU v regiji in onkraj nje; priznava, da je EU okrepila svoja politična prizadevanja v vzhodnem in južnem sosedstvu, a poudarja, da se je treba naučiti iz prejšnjih političnih napak ter oblikovati novo politiko, ki bo spoštovala človekove pravice in podpirala demokratične vrednote;

45.  pozdravlja, da politika EU do južnega sosedstva po novem poudarja vzajemno odgovornost in skupno predanost splošnim vrednotam človekovih pravic, demokracije in pravne države; zahteva doslednost v približevanju politike EU na področju človekovih pravic jugu in vzhodu; poudarja, da je treba na vzhodu preprečiti enake politične napake, kot so bile storjene na jugu pred arabsko pomladjo leta 2011;

46.  opozarja na svoji resoluciji z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari(12) ter 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah(13); izraža zaskrbljenost zaradi poslabšanja razmer na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari; poziva k spoštovanju temeljnih pravic ljudstev Zahodne Sahare, vključno s pravico do svobode združevanja, do svobode izražanja ter pravico do demonstracij; zahteva izpustitev vseh zahodnosaharskih političnih zapornikov; poziva k odprtju ozemlja za neodvisne opazovalce, nevladne organizacije in sredstva obveščanja; ponovno poudarja svojo podporo k vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic v Zahodni Sahari; podpira pravično in dokončno rešitev konflikta na podlagi pravice zahodnosaharskega ljudstva do samoodločbe v skladu z ustreznimi resolucijami Organizacije združenih narodov;

47.  poudarja pomen vloge žensk in njihove polne udeležbe v političnem in gospodarskem odločanju, zlasti v povojnih procesih izgradnje miru, pogajanjih o demokratičnem prehodu in procesih reševanja konfliktov, sprave in stabilizacije, in sicer v smislu cilja ozaveščanja in posvečanja večje pozornosti odpravi diskriminacije žensk v procesih demokratizacije v številnih tretjih državah;

48.  ponovno poudarja stališče, da bi moral pristop „več za več“ temeljiti na jasno opredeljenih merilih ter posebnih, izmerljivih, dosegljivih, preglednih in časovno vezanih primerjalnih analizah; poziva ESZD in Komisijo, naj začneta ta pristop sistematično vključevati v poročila o napredku pri sosedski politiki;

49.  pozdravlja okrepljeno navezovanje stikov EU s civilno družbo in poudarja, da mora civilna družba bolj sistematično in redno prispevati k pripravi državnih strategij za človekove pravice in ocen človekovih pravic, ki so potrebne za ustrezno izvajanje novega pristopa „več za več“ v politiki EU;

50.  prav tako pozdravlja dejavnosti v okviru pobude vzhodnega partnerstva pri spodbujanju človekovih pravic, demokracije, temeljnih svoboščin in pravne države v partnerskih državah; poziva Evropsko unijo naj se opre na izkušnje lastnih držav članic pri prehodu iz avtoritativnih v demokratične režime ter pretvori pri tem pridobljene izkušnje v oprijemljive, v rezultate usmerjene programe v vzhodnih partnerskih državah Unije; poziva EU, naj zavzame dejavnejše in bolj usklajeno stališče pri spodbujanju človekovih pravic, demokracije in pravne države v partnerskih državah;

51.  obžaluje pa, da politika vzhodnega partnerstva včasih pušča prostor za napačno interpretacijo ter pravzaprav postaja politika vsesplošne popustljivosti in odpuščanja, vsebuje pa tudi dvojna merila, ki se pogosto uporabljajo v zvezi z državami vzhodnega partnerstva;

52.  je še vedno izredno zaskrbljen zaradi pomanjkanja demokracije, pravne države, temeljnih svoboščin in spoštovanja človekovih pravic v Belorusiji, edini državi iz evropskega sosedstva, ki ne sodeluje v polni meri v vzhodnem partnerstvu in pri delu parlamentarne skupščine Euronest, zlasti po predsedniških volitvah decembra 2010 in nasilnem zatiranju protestnikov in politične opozicije, ki je sledilo, vključno s sojenjem aktivistom leta 2011, pri katerih niso bili upoštevani mednarodni standardni in so bile izrečene nesorazmerno visoke kazni; želi pohvaliti enotnost EU pri odzivu na izgon diplomatov EU iz Belorusije februarja 2012; poziva Unijo in vse države članice, naj ohranijo koherentno in dosledno politiko do Belorusije ter naj ohranijo pritisk na politični režim, tudi s kaznimi, med drugimi za zadevne funkcionarje, civilnemu prebivalstvu pa naj se približajo z metodami, kot sta poenostavitev vizumskih postopkov in večje možnosti izobraževanja in izmenjave; je zelo zaskrbljen, ker je Ales Bjaljacki v zaporu že od 4. avgusta 2011; obžaluje dejanja poljske in litovske vlade, ki sta omogočili prijetje Alesa Bjaljackega, tako da sta posredovali bančne podatke, ter vse akterje v EU poziva k sprejetju vseh potrebnih ukrepov, da se take napake ne bi več ponovile;

53.  poziva EU, naj enako dosleden pristop uporabi tudi, ko gre za kršitve človekovih pravic v vseh tretjih državah, tako partnerskih državah kot tistih, s katerimi ima EU manj razvite odnose; vztraja pri tem, da mora biti EU glasna, kadar je treba opozoriti na kršitve človekovih pravic in jih obsoditi, ne glede na to, kje in kdaj se pojavijo, in ne ozirajoč se na stopnjo ali strateško pomembnost partnerstva z zadevno državo; poudarja, da bi morala EU uporabiti finančno pomoč in gospodarske odnose kot mehanizem pritiska za zagotovitev zavezanosti vseh svojih partnerjem univerzalnim vrednotam na področju človekovih pravic;

Politike EU v podporo demokratizaciji in volitvam

54.  poudarja vzajemno spodbudno naravo človekovih pravic in demokracije, saj družbe s spoštovanjem človekovih pravic ustvarjajo svoboden politični prostor, potreben za miroljubno demokratično izražanje mnenja; s tem v zvezi pozdravlja večjo osredotočenost EU na podpiranje demokracije, kar ponazarja nedavno ustanovljena Evropska ustanova za demokracijo;

55.  poudarja, da je potreben dolgoročnejši pristop, ki zajema celoten volilni ciklus, da bi se bilo mogoče ustrezno odzvati na poročila in priporočila misij EU za opazovanje volitev; poudarja, kako pomembno je oblikovati realistična in uresničljiva priporočila ter zagotoviti, da jih spremljajo delegacije EU in da postanejo del njihovega političnega dialoga in pomoči; meni, da bi morale stalne delegacije Evropskega parlamenta in skupne parlamentarne skupščine prav tako igrati večjo vlogo pri spremljanju teh priporočil misij in analizi napredka, doseženega na področju človekovih pravic in demokracije; spodbuja misije EU za opazovanje volitev, naj okrepijo usklajevanje z drugimi mednarodnimi misijami za opazovanje volitev, s čimer bi izboljšali skladnost ukrepov EU na tem področju; poudarja, da mora EU za oblikovanje trajnih in neodvisnih volilnih postopkov v tretjih državah vlagati v usposabljanje lokalnih opazovalcev; poudarja dejstvo, da so za prehod v demokracijo in napredek pri spodbujanju človekovih pravic potrebne dolgoročne strategije ter da morda kratkoročno ne bosta opazna zato spodbuja Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v države, ki prehajajo iz avtoritarnih v demokratične režime, in tiste, ki beležijo večje odmike od demokracije, pošljeta misije EU za opazovanje volitev ter podrobno spremljata vsaj dva volilna cikla;

56.  ponovno poziva Svet in Komisijo, naj razvijeta povezano in dolgoročno strategijo za vsako misijo EU za spremljanje volitev, ki ji dve leti po zaključku misije sledi ocena demokratičnega napredka, pri oblikovanju katere je ustrezno udeležen zadevni glavni opazovalec za opazovanje volitev, in o kateri bo Parlament razpravljal med letno razpravo o človekovih pravicah z visoko predstavnico/podpredsednico; opozarja na zavezo visoke predstavnice/podpredsednice, da se bo pri opazovanju volitev osredotočila na sodelovanje žensk in narodnih manjšin ter invalidov v vlogi kandidatov in volivcev;

57.  poudarja, da mora EU sodelovati s političnimi strankami, da bi interesne strani lahko uporabljale orodja in tehnike, s katerimi je mogoče vzpostaviti tesnejše povezave z javnostjo, izvajati konkurenčne volilne kampanje in uspešnejše delovati v zakonodajnem obdobju; poudarja, da je demokratizacija proces, v katerem morajo sodelovati tudi državljani, lokalna gibanja in civilna družba; zato je prepričan, da bi EU morala financirati programe, ki spodbujajo državljansko udeležbo, izobraževanje volivcev, organizacijo ukrepov zagovorništva in svobodo tiska ter izražanja, in na splošno zagotavljajo politični nadzor in državljanom pomagajo pri uveljavljanju njihovih pravic;

58.  meni, da je enaka udeležba žensk v politiki in vladi bistvenega pomena za izgradnjo in vzdrževanje demokracije; zato poudarja, da bi morali programi EU na področju človekovih pravic in demokratizacije dajati prednost sodelovanju in krepitvi zmogljivosti žensk kot voditeljic, aktivistk in osveščenih državljank v zakonodajnih obdobjih, političnih strankah in civilni družbi; meni, da mora EU še naprej podpirati in spodbujati ženske, naj kandidirajo za politične funkcije in pomembno sodelujejo pri vseh vidikih državljanskega in političnega življenja; opozarja, da polna udeležba žensk v političnem življenju ni omejena na statistične cilje glede števila kandidatk in izvoljenih oseb ter da zagotavljanje enakosti spolov temelji na upoštevanju vprašanj v zvezi s pravicami žensk pri oblikovanju politik ter zagotavljanju svobodne in dejanske udeležbe žensk v vseh vidikih javnega, političnega in gospodarskega življenja;

59.  opozarja, da je izgradnja legitimnih demokratičnih temeljev, ustrezno delujoče civilne družbe ter demokratične skupnosti, ki temelji na pravicah, dolgoročni proces, ki ga je treba zastaviti od spodaj navzgor in ki zahteva notranjo, regionalno, lokalno in mednarodno podporo;

60.  pozdravlja ustanovitev Direktorata za podporo demokraciji v Parlamentu ter razširitev mandata njegove usklajevalne skupine za volitve, ki je bila preoblikovana v usklajevalno skupino za volitve in demokratično podporo; pričakuje, da bodo dejavnosti v podporo demokraciji, ki jih izvaja Evropski parlament, vključno s političnimi skupinami, še okrepljene, zlasti prek njegovega urada za spodbujanje parlamentarne demokracije in njegove enote za opazovanje volitev;

Dialogi in posvetovanja o človekovih pravicah s tretjimi državami

61.  priznava prednosti izčrpnih dialogov o človekovih pravicah s tretjimi državami, zlasti če se jih učinkovito združi z izvajanjem državnih strategij na področju človekovih pravic; poudarja pa, da se dialogov ne sme uporabiti kot pripomočka, s katerim bi potisnili v ozadje razprave o človekovih pravicah na drugih, višjih ravneh političnega dialoga, kot so srečanja na vrhu; prav tako poziva, naj bodo vprašanja človekovih pravic osrednji del vseh odnosov s tretjimi državami;

62.   priporoča, da se državne strategije na področju človekovih pravic javno objavijo; poudarja, da bi javne strategije povečale prepoznavnost zavzemanja EU za človekove pravice v državah nečlanicah in zagotovile podporo tistim, ki si prizadevajo za uveljavljanje in zaščito svojih človekovih pravic;

63.  poudarja, kako pomembno je, da EU te dialoge uporabi za izpostavljanje posameznih zaskrbljujočih primerov, zlasti zapornikov vesti, ki so zaprti zaradi uveljavljanja pravice do svobode govora, zbiranja, veroizpovedi ali prepričanja, in poziva EU, naj učinkovito spremlja te primere v zadevnih državah;

64.  ponovno izraža zaskrbljenost zaradi vztrajnega pomanjkanja napredka pri številnih dialogih o človekovih pravicah, pa tudi zaradi odsotnosti preglednih primerjalnih meril, s katerimi bi natančno ocenili napredek ali nazadovanje na področju človekovih pravic; je seznanjen z nenehnimi težavami EU pri pogajanjih o boljših pogojih dialogov o človekovih pravicah, zlasti s Kitajsko in Rusijo; poziva pravkar imenovanega posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj v navedenih in drugih dialogih prevzame vodilno vlogo ter si v zvezi s tem prizadeva za nov, ciljno usmerjen pristop s stalnim sodelovanjem s Parlamentom;

65.  poudarja, da so kitajske oblasti sicer sprejele nekatere ukrepe v pravo smer, vendar se kljub temu razmere na področju človekovih na Kitajskem še naprej slabšajo, zaznamujejo pa jih vedno večji socialni nemiri in zaostrovanje nadzora in zatiranja zagovornikov človekovih pravic, odvetnikov, blogerjev in socialnih aktivistov, pa tudi ciljne politike, usmerjene v marginalizacijo Tibetancev in njihove kulturne identitete; poziva kitajske oblasti, naj začnejo resno sodelovati s tibetanskim prebivalstvom, da bi opredelili globlje vzroke za samozažige tibetanskih menihov in nun ter prenehali z nadlegovanjem in ustrahovanjem Tibetancev, ki uveljavljajo svoje pravice do svobode izražanja, zbiranja in združevanja, ustavili uporabo nepotrebne prekomerne sile pri soočanju s protestniki, raziskali vse primere kršenja človekovih pravic in neodvisnim opazovalcem omogočili dostop do upornih območij;

66.  ponovno poziva k imenovanju posebnega predstavnika EU za Tibet, ki bi bil odgovoren za varovanje človekovih pravic in med drugim tudi za pravico do svobodnega prakticiranja vere in kulture na Kitajskem;

67.  je še vedno razočaran, ker Parlament ni sistematično vključen v ocenjevanje dialogov o človekovih pravicah, tudi dialogov z Rusijo in Kitajsko; zahteva, da se uredi dostop Parlamenta do teh ocen, in spominja, da Smernice EU o dialogu na področju človekovih pravic navajajo, da bo „pri teh ocenah sodelovala civilna družba“;

68.  ponovno poudarja, da je treba položaj in spodbujanje pravic žensk, enakost spolov in prizadevanja za boj proti nasilju nad ženskami sistematično upoštevati v vsakem dialogu o človekovih pravicah, ki ga ima Evropska unija s tretjimi državami, s katerimi je podpisala sporazume o sodelovanju ali pridružitvene sporazume;

Sankcije EU ter klavzule o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih EU

69.  pozdravlja zavezo iz akcijskega načrta EU za človekove pravice o razvoju metodologije, s katero bi izboljšali analizo stanja na področju človekovih pravic v tretjih državah, ki bi se opravljala v povezavi z začetkom izvajanja ali sklenitvijo trgovinskih in/ali naložbenih sporazumov; poziva EU, naj zagotovi, da bo dodelitev statusa GSP+ tesno povezana z ratifikacijo in izvajanjem ključnih mednarodnih instrumentov na področju človekovih pravic v zadevni državi, kar bo omogočalo redno ocenjevanje takih obveznosti, s posebnim poudarkom na spoštovanju svobode izražanja, zbiranja, združevanja in veroizpovedi ali prepričanja ter pravic manjšin, žensk in otrok; zlasti poudarja potrebo po preglednosti pri zagovarjanju človekovih pravic priseljencev;

70.  pozdravlja prizadevanja EU za vključitev klavzule o človekovih pravicah in demokraciji v vse okvirne politične sporazume EU, a ponovno zahteva, da morajo vsa pogodbena razmerja s tretjimi državami, tako industrijskimi državami kot državami v razvoju ter vključno s sektorskimi, trgovinskimi in tehničnimi sporazumi ali sporazumi o finančni pomoči, brez izjeme vključevati pogojevanja in klavzule z jasno izraženim besedilom o človekovih pravicah in demokraciji; meni, da je sedanji prag v shemah splošnega sistema preferencialov, ki bi lahko sprožil ukrepanje v zvezi s klavzulami o človekovih pravicah, visok, vendar bi ga morali prilagoditi vsaki posamezni državi; opozarja na novi predlog reforme splošnega sistema preferencialov, ki je bil podan leta 2011 in predlaga razširitev postopka posvetovanja ter vsebuje določbe za poenostavitev preiskav kršitev človekovih pravic v odboru GSP; v zvezi s tem izraža globoko zaskrbljenost zaradi slabšanja stanja na področju človekovih pravic v Kambodži, kjer prisvajanje zemlje povzroča še večjo revščino in vodi v kršenje klavzul o človekovih pravicah, ki so del veljavnih sporazumov med EU in Kambodžo; opozarja, da nedoslednost pri izvajanju klavzule o človekovih pravicah lahko ogrozi verodostojnost in učinkovitost politike pogojenosti EU;

71.  pozdravlja ukrepe in načrte, ki so jih v letu 2011 sprejele oziroma razvile institucije EU in države članice s ciljem oblikovati skladnejšo in doslednejšo politiko na področju družbene odgovornosti podjetij, med drugim v podporo človekovim pravicam po vsem svetu in za izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah iz leta 2011;

72.  poudarja, kako pomembno je v sporazume o prosti trgovini s tretjimi državami ali državami v razvoju vključiti družbeno odgovornost podjetij, saj se s tem spodbuja človekove pravice ter družbene in okoljske standarde; predlaga, da se v vse prihodnje sporazume o prosti trgovini poleg socialnih in okoljskih poglavij vključi obsežno poglavje o človekovih pravicah; prav tako poziva Komisijo, naj v okviru sporazumov o prosti trgovini spodbuja štiri temeljne delovne standarde, na primer svobodo združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj; odpravo vseh oblik prisilnega dela; odpravo otroškega dela; in odpravo diskriminacije pri zaposlovanju; poudarja tudi, da bi bilo treba dodatno okrepiti mehanizme spremljanja in izvrševanja splošnega sistema preferencialov;

73.  poudarja, da je dosledna uporaba klavzul o človekovih pravicah v sporazumih bistvenega pomena za odnose Evropske unije in njenih držav članic s tretjimi državami; poudarja, da je pomembno pregledati, kako so države članice sodelovale z represivnim aparatom pod pretvezo boja proti terorizmu; v zvezi s tem poudarja, da se mora na novo revidirana evropska sosedska politika osredotočiti na podporo reformi varnostnega sektorja ter zlasti zagotoviti predvsem jasno ločitev obveščevalnih funkcij od kazenskega pregona; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Evropsko službo za zunanje delovanje, Svet in Komisijo, naj okrepijo svoje sodelovanje z Odborom za preprečevanje mučenja in drugimi ustreznimi mehanizmi Sveta Evrope pri načrtovanju in izvajanju projektov pomoči v boju proti terorizmu s tretjimi državami in v vseh oblikah dialoga s tretjimi državami v okviru boja proti terorizmu;

74.  poudarja pomen nadaljevanja dela na področju globalne prakse, zlasti v zvezi s skrivnimi pridržanji v okviru boja proti terorizmu; vztraja pri tem, da boj proti terorizmu nikakor ne sme biti izgovor za kršitve človekovih pravic niti v tretjih državah niti na ozemlju Evropske unije; v zvezi s tem spominja na sprejetje svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA: nadaljnje ukrepanje po poročilu odbora TDIP Evropskega parlamenta, pri čemer države članice poziva k uresničitvi zadevnih priporočil;

75.  vztraja pri tem, kako pomembno je, da EU dosledno spoštuje in izvaja mednarodne zaveze, politike in instrumente zunanje politike, na primer smernice za politiko glede mučenja in dialogih o človekovih pravicah, da bo tako bolj verodostojna pri zahtevah za dosledno izvajanje klavzul o človekovih pravicah v pridružitvenih sporazumih ter da bo lahko pozvala svoje največje zaveznice k spoštovanju lastnih notranjih in mednarodnih zakonov;

76.  da bi povečali verodostojnost klavzule o človekovih pravicah in predvidljivost ukrepanja EU, priporoča, da se klavzula dodatno razširi in vanjo vključijo politični in pravni postopkovni mehanizmi, ki bi se uporabili v primeru zahteve za začasno prekinitev dvostranskega sodelovanja zaradi ponavljajočih se in/ali sistematičnih kršitev človekovih pravic, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom;

77.  poziva Evropsko unijo, naj se prepriča, da trgovinski sporazumi, ki jih sklepa s tretjimi državami, vsebujejo klavzule, ki spodbujajo socialno kohezijo ter zagotavljajo upoštevanje socialnih in okoljskih standardov in standardov dela, pa tudi dobro upravljanje z naravnimi viri, zlasti z zemljo in vodo; ugotavlja, da EU razvija mehanizem za spremljanje človekovih pravic, ki bo vključen v sporazume o partnerstvu in sodelovanju in druge trgovinske sporazume s številnimi državami; poudarja, da ti mehanizmi za spremljanje niso dovolj ambiciozni in so nejasno opredeljeni, s čimer ogrožajo obvezo glede spodbujanja človekovih pravic in demokracije v svetu, navedeno v Pogodbah EU; je v zvezi s tem zlasti zaskrbljen glede sporazuma o partnerstvu in sodelovanju z Uzbekistanom in sporazuma o partnerstvu in sodelovanju s Turkmenistanom, ki je v teku;

78.  ponovno priporoča EU, naj sprejme doslednejšo in učinkovitejšo politiko glede sankcij in omejevalnih ukrepov EU ter navede jasna merila o tem, kdaj bo posegla po njih in katero vrsto sankcij bo uporabila, vključi pa naj tudi pregledne kazalnike za njihovo odpravo; poziva Svet, naj zagotovi, da pri odločitvah o uvedbi omejevalnih ukrepov ali sankcij ni dvojnih meril in da se izvajajo ne glede na politične, gospodarske in varnostne interese;

79.  poziva Komisijo in države članice, naj na mednarodni ravni obravnavajo nasilje nad ženskami in kršitve človekovih pravic na podlagi spola, zlasti v okviru veljavnih dvostranskih pridružitvenih sporazumov in mednarodnih trgovinskih sporazumov ter tistih, ki so še v postopku pogajanja;

Svoboda izražanja (socialni mediji/digitalna svoboda)

80.  ugotavlja, da je arabska pomlad pokazala, kako nova globalna informacijska in komunikacijska arhitektura ne ustvarja le novih kanalov za svobodo izražanja, pač pa omogoča tudi nove oblike političnega zbiranja, ki se izogibajo tradicionalnim načinom; v zvezi s tem poudarja, da podeželska območja pogosto niso dovolj povezana s sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami; poziva institucije EU in države članice, naj izkoristijo pozitivni potencial novih tehnologij v zunanji politiki EU, pri čemer poudarja, da se bo finančna pomoč odobrila le organiziranim skupinam, ki imajo jasen in skladen politični program; poziva institucije in države članice EU, naj začnejo obravnavati nevarnosti spletne cenzure in represije; pozdravlja začetek izvajanja strategije stalne povezanosti decembra 2011, katere namen je razviti orodja, ki bi EU v ustreznih primerih omogočala zagotavljanje pomoči organizacijam civilne družbe ali posameznikom, da bi se lahko izognili samovoljnemu oviranju dostopa do elektronskih komunikacijskih tehnologij, tudi do interneta;

81.  priznava, da bo vedno večja odvisnost od informacij in infrastrukture za komunikacijske tehnologije najverjetneje razkrila nove šibke točke in mednarodne pomisleke glede varnosti; opozarja pa, da je internet zaradi številnih decentraliziranih značilnosti, ki povzročajo pomisleke glede kibernetske varnosti, prav tako zmogljivo orodje v rokah zagovornikov človekovih pravic, ki živijo pod represivnimi režimi; zato poudarja, kako pomembna je celovita strategija digitalne svobode, ki bi vsebovala jasno razsežnost človekovih pravic, vključno s presojo vpliva na človekove pravice, pri razvoju politik in programov, ki se nanašajo na kibernetsko varnost, boj proti kibernetskemu kriminalu, internetno upravljanje in druge politike EU na tem področju; v zvezi s tem poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zavzameta proaktiven pristop in vključita razsežnost kibernetske varnosti v svoje sodelovanje s tretjimi državami;

82.  poudarja, da se za represijo ter nadzor državljanov in podjetij vedno pogosteje uporablja tehnologija za blokiranje vsebin, spremljanje in identifikacijo zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, aktivistov in disidentov ter za inkriminacijo legitimnega izražanja na spletu in za sprejemanje restriktivne zakonodaje, ki upravičuje takšne ukrepe; priporoča, da se spodbujanje in varstvo digitalne svobode vključi v vse zunanje ukrepe, ukrepe financiranja ter politike in instrumente pomoči EU ter se vsako leto preveri, s čimer bi zagotovili odgovornost in stalnost; poziva Komisijo in Svet, naj jasno priznata digitalne svoboščine kot temeljne pravice in nujen pogoj za uživanje univerzalnih človekovih pravic, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja in dostop do informacij, in za zagotavljanje preglednosti in odgovornosti v javnem življenju;

83.  pozdravlja zavezo iz akcijskega načrta EU za človekove pravice glede razvoja novih javnih smernic o svobodi izražanja v spletu in zunaj njega, vključno z zaščito piscev blogov in novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in opozicijskih strank;

84.  poudarja pomen spodbujanja neodvisnega in svobodnega tiska in medijev, ki so ključni akterji ohranjanja pravne države in boja proti korupciji;

85.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so v porastu napadi na novinarje in medijske delavce po svetu ter njihovo ustrahovanje; poziva k okrepitvi prizadevanj EU, da bi v dialogih s partnerji Unije in drugimi državami spodbujali zagotavljanje njihove varnosti;

86.  je močno zaskrbljen zaradi dogodkov, ki omejujejo svobodo izražanja in zbiranja na podlagi napačnih prepričanj o homoseksualnosti in transseksualnosti; opozarja, da takšni zakoni in predlogi niso skladni z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki izključuje diskriminatorne zakone in prakse, ki temeljijo na spolni usmerjenosti; poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in posebnega predstavnika za človekove pravice, naj sistematično obravnavata ta vprašanja;

87.  obžaluje, da se tehnologija in storitve iz EU v tretjih državah uporabljajo za namene, ki kršijo človekove pravice, in sicer za cenzuriranje informacij, množični nadzor, spremljanje in izsleditev državljanov ter sledenje le-tem in njihovi uporabi (mobilnih) telefonskih omrežij in interneta; je zaskrbljen nad poročili o nekaterih podjetjih EU, ki sodelujejo z avtoritativnimi režimi, pri čemer jim pod pretvezo upoštevanja lokalne zakonodaje omogočajo brezplačen in neomejen dostop do svojih omrežij in podatkovnih zbirk, kot je znano v primeru podjetja s sedežem v EU TeliaSonera v več državah nekdanje Sovjetske zveze; je prepričan, da bi morali imeti evropska podjetja, njihove hčerinske družbe in podizvajalci temeljno vlogo pri spodbujanju in razširjanju socialnih standardov v svetu, zato bi morali ravnati v skladu z evropskimi vrednotami, pri poskusih širjenja na tuje trge pa v nobenem primeru ne bi smeli ogrožati človekovih pravic;

88.  pozdravlja sklepe Sveta o prepovedi izvoza nekaterih informacijskih tehnologij in storitev v Sirijo in Iran ter poziva EU, naj te primere obravnava kot precedense za prihodnje restriktivne ukrepe zoper druge represivne režime; trdno podpira predlog, da se kršenje človekovih pravic vključi v sistem nadzora izvoza blaga z dvojno rabo kot razlog, zaradi katerega lahko države članice uvedejo izvozne omejitve; v zvezi s tem opozarja na svoje stališče o sprejetju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo;

Podpora EU civilni družbi in zagovornikom človekovih pravic

89.  poudarja, da je razvoj močne in živahne civilne družbe bistveni dejavnik, ki omogoča demokratični napredek in boljše varstvo človekovih pravic; poudarja, da je bila mobilizacija civilne družbe povod za zgodovinske spremembe arabske pomladi;

90.  priznava EU, da si prizadeva okrepiti podporo organizacijam civilne družbe; zlasti ceni zmožnost Evropske unije, da se prek evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, Sklada za civilno družbo in Evropskega sklada za demokracijo neposredno vključuje v civilno družbo; vendar obžaluje, da EU nima močnejše sistematične politike za prepričevanje partnerskih držav, naj odpravijo neupravičene zakonodajne in upravne omejitve, s katerimi omejujejo svobodo zbiranja in združevanja; poziva k oblikovanju takšnih političnih smernic;

91.  ponovno izraža podporo uvedbi koncepta demokratične odgovornosti v razvojno sodelovanje EU in meni, da je pri tem bistvena vloga civilne družbe; poudarja, da mora vse osebje EU tesno sodelovati s civilno družbo v državi, v katero je napoteno; opozarja, da bi tesnejše sodelovanje s civilno družbo znatno prispevalo k oblikovanju izvedljivih in realističnih državnih strategij na področju človekovih pravic, ki bi bile prilagojene prednostnim nalogam teh držav;

92.  obžaluje, da sta preganjanje in marginalizacija zagovornikov človekovih pravic še vedno močno razširjena po celem svetu, zlasti na Kitajskem in v Rusiji ter v vseh drugih državah, ki še vedno napačno menijo, da jim visoke standarde človekovih pravic vsiljujejo EU, ZN in svetovne organizacije za človekove pravice; obžaluje dejstvo, da se usoda odvetnikov na Kitajskem, ki so bili izključeni iz zbornice, ter politično preganjanih novinarjev in medijskih delavcev obravnava kot notranja zadeva; ugotavlja oženje demokratičnega prostora;

93.  pozdravlja resolucijo Tretjega odbora Generalne skupščine ZN o zagovornikih človekovih pravic iz novembra 2011, katere sopokroviteljica je EU, in javno podporo, ki jo je EU izrekla posebni poročevalki ZN za zagovornike človekovih pravic in ustreznim regionalnim mehanizmom za zaščito zagovornikov človekovih pravic;

94.  podpira načrte za vzpostavitev prostovoljne evropske pobude v okviru EIDHR za zagotavljanje začasnega zatočišča zagovornikom človekovih pravic, ki morajo nujno zapustiti svojo matično državo; poudarja, da je treba pobudo izvajati tako, da bo dopolnjevala že obstoječe programe za zatočišča;

95.  ugotavlja, da so najbolj izpostavljeni grožnjam in nevarnosti zagovorniki človekovih pravic, ki delujejo na odročnih ali konfliktnih območjih, ki imajo tudi najmanj stikov z osebjem EU; poziva delegacije EU, naj razvijejo lokalne strategije o človekovih pravicah, s katerimi bodo vzdrževale redne stike z zagovorniki človekovih pravic na terenu in jim bodo dajale potrebno pomoč ter zaščito v skladu s smernicami EU glede zagovornikov človekovih pravic;

96.  poudarja, da mora EU proaktivno ukrepati (reagiranje na grožnje zagovornikom človekovih pravic in podpora takim zagovornikom; opazovanje sodnih procesov proti zagovornikom človekovih pravic; takojšen, glasen in viden odziv na omejevanje svobode izražanja, združevanja in zbiranja) ter zagovornikom in/ali njihovim družinam poročati o dejavnostih v zvezi z njimi, kot je predpisano v smernicah EU glede zagovornikov človekovih pravic; v zvezi s tem poziva k okrepitvi mehanizma EIDHR za zagotovitev nujnih varnostnih ukrepov za zagovornike človekovih pravic, ki so ogroženi ali v nevarnosti;

97.  obžaluje, da ni bil upoštevan njegov poziv, naj se poveča prepoznavnost letne nagrade Saharova, saj je ta nagrada omenjena le deklarativno v razdelku letnega poročila, ki se nanaša na Evropski parlament; ponovno poudarja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje ustrezno spremljati položaj kandidatov in prejemnikov nagrade ter razmere v njihovih državah; ponovno poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Evropsko komisijo, naj ostaneta v rednem stiku s kandidati in prejemniki nagrade Saharova, da se zagotovita neprekinjen dialog in spremljanje razmer v zadevnih državah na področju človekovih pravic ter zagotovi varstvo tistih, ki so preganjani; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj vključi nagrado Saharova v razdelek o zagovornikih človekovih pravic v letnem poročilu o človekovih pravicah;

98.  poziva Komisijo in Svet, naj podpirata in usposabljata zagovornike človekovih pravic, aktiviste civilne družbe in neodvisne novinarje, krepita njihovo vlogo in zagotovita njihovo varnost in svobodo na spletu ter uveljavita temeljne pravice svobode izražanja, svobode zbiranja in svobode združevanja;

Delovanje EU proti smrtni kazni

99.  ponovno izraža svoje neomajno stališče proti smrtni kazni v vseh zadevah in okoliščinah ter trdno podpira prizadevanja EU, da bi Generalna skupščina ZN na 67. seji sprejela odločno resolucijo o moratoriju za smrtno kazen, tudi da bi dali zagona pripravam na svetovni kongres proti smrtni kazni; poudarja, da je EU vodilni akter na področju boja proti smrtni kazni in da tudi največ prispeva k temu boju;

100.  poziva države članice, naj ne tržijo ali spodbujajo uporabe opreme, ki je prepovedana z Uredbo (ES) št. 1236/2005 z dne 27. junija 2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje; poziva k rednemu in posodobljenemu nadzoru nad izvozom zdravil, ki jih proizvajajo farmacevtske družbe iz EU in bi se lahko uporabila za izvrševanje smrtnih kazni v tretjih državah; v zvezi s tem pozdravlja sklep Komisije iz leta 2011 o spremembi Uredbe (ES) št. 1236/2005 za okrepitev nadzora nad izvozom nekaterih zdravil, ki se lahko uporabljajo za izvršitev smrtne kazni; pozdravlja proaktivne ukrepe, ki so jih sprejele nekatere farmacevtske družbe EU za zaustavitev izvoza zdravil v tretje države, če obstaja predvidljivo tveganje, da se bodo uporabila za usmrtitve; poziva tudi druge farmacevtske družbe EU, naj sprejmejo podobne ukrepe; poziva Komisijo, naj v Uredbo (ES) št. 1236/2005 vstavi vseobsegajočo klavzulo, ki bi med drugim zahtevala predhodno izvozno dovoljenje za vsa zdravila, ki bi se lahko uporabljala za mučenje ali usmrtitve;

101.  pozdravlja oceno organizacij za človekove pravice, da izvajanje smrtne kazni leta 2011 v glavnem potrjuje, da splošni trend vodi k njeni odpravi; pozdravlja odpravo smrtne kazni na Tajskem za obsojence, mlajše od 18 let; vendar obžaluje, da se je število usmrtitev v Iranu, Iraku, Afganistanu in Savdski Arabiji precej povečalo; izraža veliko razočaranje nad Kitajsko, ker noče razkriti kredibilnih podatkov o smrtnih kaznih in usmrtitvah, ki jih je po podatkih Amnesty International na tisoče; pozdravlja odpravo smrtne kazni v državi Illinois v Združenih državah Amerike, vendar obžaluje, da Združene države še naprej izvršujejo smrtno kazen, čeprav so leta 2011 edine med državami skupine G8 s smrtno kaznijo; z zaskrbljenostjo opozarja, da je Belorusija edina evropska država, ki še izvaja smrtno kazen; poziva EU in njene države članice, naj sistematično in prednostno obravnavajo to vprašanje v dialogu s temi državami;

102.   izjavlja, da bi morala EU, ki se je v preteklosti v posameznih primerih uspešno borila proti smrtni kazni, zavzeti odločnejše stališče ter pozvati institucije in države članice, naj ohranijo in okrepijo svoje zaveze temu vprašanju ter svojo politično voljo in tako prispevajo k dokončni odpravi smrtne kazni po vsem svetu;

Mučenje in drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje

103.  pozdravlja sprejetje posodobljenih smernic za politiko EU do tretjih držav glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja; vendar opozarja, da je za resničen napredek v politiki EU treba premagati izzive, ki jih prinašata ozaveščanje in izvajanje;

104.  pozdravlja dejstvo, da so v posodobljenih smernicah skupine, ki potrebujejo posebno varstvo, razširjene na osebe, ki so žrtve diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete, in da je sprejeta zaveza, da se tretje države pozove, naj zagotovijo domače postopke za pritožbe in prijave, prilagojene spolu ali otrokom; vendar obžaluje, da usklajena prizadevanja EU zoper mučenje ne obravnavajo bolj sistematično vprašanja spola, kar je predvsem posledica pomanjkanja podatkov o vseh oblikah mučenja in slabega ravnanja;

105.  poudarja, da je treba smernice EU povezati z načini izvajanja Opcijskega protokola h Konvenciji ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (MOPPM), posebno pozornost pa nameniti nacionalnim preventivnim mehanizmom;

106.  poudarja, da opredelitev suženjstva, kot so jo določili Združeni narodi, ustreza položaju ali stanju posameznika, nad katerim se uveljavljajo značilnosti lastninske pravice ali nekatere od teh značilnosti; obžaluje dejstvo, da še vedno obstajajo oblike sodobnega suženjstva, med drugim tudi v Evropski uniji; zato poziva Komisijo, naj vodi odločnejšo politiko o tej temi, zlasti kar zadeva hišno osebje, ki so družbena in poklicna kategorija, ki jo najbolj zadevajo te oblike suženjstva;

107.  obžaluje, da je zloraba psihiatrije v politične namene še vedno pereč problem v številnih državah, ki imajo dolgo zgodovino uporabe nasilnih psihiatričnih metod za podpiranje nedemokratičnih režimov, s katerimi si prizadevajo zastrašiti in ustaviti nasprotujoče družbene segmente in posameznike; zaskrbljeno poudarja, da temu trendu sledi tudi trend nedorečenih in težko dokazljivih oblik mučenja, tudi psihološkega terorja in ponižujočih razmer v zaporih;

108.  opozarja na pomen poročila posebnega poročevalca Združenih narodov z dne 5. avgusta 2011 o mučenju in drugih oblikah krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (A/66/268), ki se osredotoča na vplive zapiranja v samico, vključno z uporabo te metode v psihiatričnih klinikah; izraža resno zaskrbljenost zaradi dokazov iz različnih držav, da se psihiatrične bolnišnice dejansko uporabljajo kot centri za pridržanje; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj temu problemu posvetijo potrebno pozornost;

109.  izraža zaskrbljenost zaradi prihodnjega delovanja rehabilitacijskih centrov za žrtve mučenja; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in službe Komisije, naj sodelujejo prek ločnice med zunanjo in notranjo politiko, da bi zagotovile, da meje upravnih pristojnosti ne bodo ogrozile podpore EU rehabilitacijskim centrom v Uniji ali zunaj nje;

110.  obžaluje, da so kršitve človekovih pravic še vedno pereč problem na zasedenih območjih Cipra; ugotavlja, da turška vojska več tisoč beguncem, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in premoženje, še vedno ne dovoli, da bi živeli v svoji domovini; prav tako ugotavlja, da je družinam in svojcem pogrešanih oseb še vedno odvzeta pravica, da bi se seznanili z usodo svojih bližnjih, ker Turčija ne omogoča dostopa do vojnih območij in arhivov z ustreznimi poročili o preiskavah Odbora za pogrešane osebe na Cipru;

Diskriminacija

111.  vztraja pri tem, da mora politični dialog o človekovih pravicah med EU in tretjimi državami obsegati bolj vključujočo in celovito opredelitev nediskriminacije, med drugim na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, spola, rasnega ali etničnega porekla, starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti in spolne identitete;

112.  poudarja, da bi moral Svet za verodostojno in skladno zunanjo politiko EU na področju temeljnih pravic, enakosti in nediskriminacije sprejeti direktivo o enaki obravnavi oseb ne glede na veroizpoved ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost ter razširiti uporabo okvirnega sklepa o rasizmu in ksenofobiji tudi na druge ciljne skupine, kot so lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci;

113.  zahteva, naj države članice odločno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja koncepta univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic ter naj dejavno spodbujajo Svet ZN za človekove pravice, da enakovredno obravnava diskriminacijo na vsaki podlagi – spola, spolne identitete, rase, starosti, spolne usmerjenosti, vere ali prepričanja; globoko obžaluje, da je homoseksualnost v 78 državah še vedno kazniva, v petih državah se zanjo lahko izreče tudi smrtna kazen; te države poziva, naj homoseksualnost takoj dekriminalizirajo, osvobodijo tiste, ki so zaprti na podlagi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete, in naj jih ne usmrtijo; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v celoti uporablja Priročnik LGBT za zaščito lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev; poziva Svet, naj si prizadeva oblikovati zavezujoče smernice za to področje; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj podpirajo zagovornike človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v državah, kjer so ogroženi, in poziva podpredsednico/visoko predstavnico in posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj še naprej jasno posredujeta trdno zavezanost Evropske unije enakosti in nediskriminaciji na podlagi spolne usmeritve, spolne identitete in spolnega izražanja v svetu, vključno s pripravo in podporo pobud na to temo na dvostranski in mednarodni ravni ter na ravni ZN; ponovno poziva Komisijo, naj objavi časovni načrt za enakopravnost na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete;

114.  poziva države članice, naj dodelijo azil lezbijkam, gejem, biseksualcem, transseksualcem in interseksualcem, ki bežijo pred pregonom v državah, kjer so obravnavani kot storilci kaznivih dejanj, na podlagi utemeljene bojazni prosilcev, da bodo preganjani, in njihove osebne opredelitve za lezbijko, geja, biseksualca, transseksualca ali interseksualca;

115.  ponovno poudarja, da je načelo nediskriminacije, ki zadeva tudi diskriminacijo na podlagi spola in spolne usmerjenosti, bistven element partnerstva med AKP in EU;

116.  poudarja dejstvo, da je EU ratificirala Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov in sprejela Evropsko strategijo o invalidnosti 2010–2020, zlasti področje ukrepanja št. 8; obsoja vse oblike diskriminacije na podlagi invalidnosti in poziva vse države, naj ratificirajo in izvajajo Konvencijo ZN o pravicah invalidov; poudarja, da mora tudi EU spremljati izvajanje Konvencije ZN o pravicah invalidov na lastnem ozemlju; poziva EU in njene države članice, naj v Evropski uniji in zunaj nje spodbujajo izvajanje Mednarodne konvencije o pravicah invalidov, ki je bila sestavljena leta 2006 v okviru OZN;

117.  obsoja stalne kršitve človekovih pravic proti ljudem, ki trpijo zaradi diskriminacije na podlagi kast, vključno z nepriznavanjem enakosti in onemogočanjem dostopa do sodnega varstva, neprestano segregacijo in ovirami zaradi kastnega sistema pri doseganju osnovnih človekovih pravic; poziva Svet, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj skupaj ukrepajo proti diskriminaciji na podlagi kast, tudi v sporočilih in okvirih EU o človekovih pravicah ter v strategijah EU za posamezne države in dialogu z njimi, kadar je to primerno, ter naj podprejo osnutek načel in smernic ZN za odpravo diskriminacije na podlagi dela in porekla kot vodilni okvir za odpravo diskriminacije na podlagi kast ter si prizadevajo, da jih potrdi Svet ZN za človekove pravice;

118.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico in posebnega predstavnika za človekove pravice, naj v celoti priznata, da je diskriminacija na podlagi kast medsektorski problem, ki zadeva področji človekovih pravic in revščine, ter ima resne posledice, predvsem za ženske;

119.  pozdravlja dejstvo, da smernice Sveta Združenih narodov za človekove pravice o skrajni revščini in človekovih pravicah temeljijo na medsebojni odvisnosti in nedeljivosti vseh človekovih pravic ter na načelih udeležbe in osamosvajanja ljudi, ki živijo v skrajni revščini; vztraja, da je skrajna revščina neločljivo povezana s človekovimi pravicami: po eni strani so osebe, ki živijo v skrajni revščini, pogosto prikrajšane za svoje človekove pravice, in sicer državljanske, politične, ekonomske in socialne; po drugi strani je pristop k boju proti skrajni revščini, ki temelji na človekovih pravicah, bistven, če želimo razumeti te razmere in se spopasti z njimi; poziva Svet, naj podpre ta pristop v Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov;

120.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da diskriminacija grozi zlasti domorodnim ljudstvom, ki so še posebej občutljiva za politične, gospodarske, okoljske in z delom povezane spremembe ter motnje; ugotavlja, da jih večina živi pod pragom revščine in ima zelo omejen dostop do predstavniškega sistema, političnega odločanja ali pravosodnega sistema oziroma ga sploh nima; zlasti je zaskrbljen zaradi po poročilih splošno razširjenega prisvajanja zemljišč, prisilnih preselitev in kršenja človekovih pravic zaradi oboroženih spopadov;

121.  poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata pojem „podnebni begunec“ kot uraden in pravno priznan pojem (ki označuje osebo, ki je bila zaradi podnebnih sprememb prisiljena zapustiti dom in iskati zatočišče v tujini), saj še ni priznan v mednarodnem pravu in v nobenem pravno zavezujočem mednarodnem sporazumu;

122.  poudarja pomen pravice do državljanstva kot ene najbolj temeljnih pravic, saj imajo v številnih državah le polnopravni državljani zagotovljene možnosti, da v celoti uveljavljajo svoje osnovne človekove pravice, vključno z javno varnostjo, blaginjo in izobraževanjem;

123.  poudarja, da imajo tradicionalne narodnostne manjšine posebne potrebe, ki so drugačne od potreb drugih manjšinskih skupin, in da je treba zagotoviti enako obravnavo teh manjšin z vidika izobraževanja, zdravstvenega varstva ter socialnih in drugih javnih storitev, poleg tega pa je treba na vseh področjih ekonomskega, socialnega, političnega in kulturnega življenja spodbujati popolno in dejansko enakost med pripadniki narodnostnih manjšin in večine;

Ženske in otroci v oboroženih spopadih

124.  ceni pozornost, ki jo EU posveča izzivom pri izvajanju resolucij, povezanih z ženskami, mirom in varnostjo, v politikah EU, kar poudarja poročilo o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij varnostnega sveta ZN št. 1325 in 1820, ki ga je Svet EU sprejel dne 13. maja 2011; pozdravlja politično delovanje EU, da bi v Generalni skupščini ZN zagotovila podaljšanje mandata posebne predstavnice generalnega sekretarja ZN za otroke in oborožene spopade; se strinja z mnenjem, izraženim v Sklepih Sveta z dne 1. decembra 2011 o skupni varnostni in obrambni politiki, da bi morala biti stalna in sistematična pozornost, namenjena vprašanjem človekovih pravic, spola in otrok, prizadetih v oboroženih spopadih, ključnega pomena v vseh fazah misij SVOP;

125.  meni, da je za zagotovitev dejanske udeležbe žensk, ki so trenutno premalo zastopane v političnih organizacijah in organizacijah civilne družbe, pomembno zagotoviti module usposabljanja in podpore tako za evropsko osebje, ki se ukvarja z vprašanji spolov, kot za ženske na terenu, da bi se jim omogočilo, da resnično prispevajo k mirovnim procesom in procesom reševanja sporov;

126.  priznava, da je konkreten napredek pri izboljšanju razmer za ženske in otroke v oboroženih spopadih pogosto odvisen od vzpostavitve jasnih in enotnih struktur za prevzemanje odgovornosti v vojaških in varnostnih službah pod civilnim nadzorom; zato poziva ustrezne institucije EU, naj poiščejo in izvajajo učinkovitejše metode za reforme varnostnega sektorja v državah, v katerih so spopadi ali ki trpijo za posledicami spopadov, z močnim poudarkom na pravicah žensk in otrok ter vključevanju in krepitvi vlog v tem okviru; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj to upoštevata pri načrtovanju in izvajanju instrumentov zunanje pomoči, namenjenih reformam varnostnega sektorja, vključno s pomenom krepitve vloge žensk pri obnovi po spopadih;

127.  poziva EU, naj vključi razoroževanje, rehabilitacijo in ponovno vključevanje otrok vojakov kot pomemben element v svoje politike, katerih cilj je krepitev človekovih pravic, boljša zaščita otrok in uporaba političnih mehanizmov za reševanje sporov namesto nasilja;

128.  izraža globoko zaskrbljenost glede regije afriških Velikih jezer, kjer se posilstvo uporablja kot orožje za izkoreninjenje celotnih skupin prebivalstva;

Pravice žensk

129.  poziva EU, naj odločneje ukrepa za izkoreninjenje praks pohabljanja ženskih spolnih organov, zgodnjih in prisilnih porok, umorov iz časti ter prisilnih splavov in splavov na podlagi spola zarodka; vztraja, da bi morala biti ta politika osnovni element pristopa EU k razvojnemu sodelovanju; poudarja, da je za dobrobit žensk in deklic v vseh državah pomemben ustrezen dostop do medicinskih sredstev ter do informacij in izobraževanja o spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah;

130.  ugotavlja, da se še vedno ne posveča dovolj pozornosti kršitvam spolnih in reproduktivnih pravic, ki spodkopavajo prizadevanja za doseganje zavez iz akcijskega programa iz Kaira, sprejetega na mednarodni konferenci ZN o prebivalstvu in razvoju leta 1994, ter obravnavi diskriminacije v strategijah na področju prebivalstva in razvoja, vključno z diskriminacijo na podlagi spola in neenakostjo; poudarja, da je bil napredek na področju reproduktivnega zdravja ponekod omejen zaradi kršitev, kot so otroške, zgodnje in prisilne poroke ter nezmožnost uveljavljanja najnižje zakonsko predpisane starosti za poroko, prisilne prakse, kot so prisilna sterilizacija ali pohabljanje ženskih spolnih organov, ter nepriznavanje samostojnosti ženskam in dekletom pri odločanju o spolnem in reproduktivnem zdravju brez diskriminacije, prisile in nasilja; poziva, naj se akcijski program iz Kaira izvaja v okviru politike na področju človekovih pravic in razvojne politike, da bi tako spodbujali enakost med spoloma ter pravice žensk in otrok, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami;

131.  poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bo operativni pregled ICPD+20 omogočil celovit pregled vseh vidikov, povezanih s polnim uživanjem spolnih in reproduktivnih pravic, potrdil odločen in progresiven pristop k uveljavljanju spolnih in reproduktivnih pravic za vse v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic ter povečal odgovornost vlad, ko gre za uresničevanje dogovorjenih ciljev; zlasti poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da se pregled opravi na podlagi sodelovanja in da se omogoči smiselno sodelovanje različnim zainteresiranim stranem, vključno s civilno družbo ter ženskami, mladoletniki in mladimi; opozarja, da mora tak pregled temeljiti na človekovih pravicah in biti posebej osredotočen na spolne in reproduktivne pravice;

132.  opominja na resolucijo št. 11/8 Sveta ZN za človekove pravice z naslovom „Umrljivost in obolevnost mater, ki bi ju bilo mogoče preprečiti“, kjer je zapisano, da preprečevanje umrljivosti in obolevnosti mater zahteva učinkovito spodbujanje in varstvo človekovih pravic žensk in deklet, zlasti njihove pravice do življenja, izobraževanja, obveščenosti in zdravja; poudarja, da mora zato EU odigrati pomembno vlogo in prispevati k zmanjšanju števila zapletov, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, tako pred in med nosečnostjo in porodom kot pozneje;

133.  poziva EU k tesnemu sodelovanju z žensko organizacijo ZN na področju uresničevanja pravic žensk, tako dvostransko kot na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni; poudarja zlasti potrebo ne le po spodbujanju zdravstvene vzgoje in ustreznih programov za spolno in reproduktivno zdravje in pravice, ki so pomemben del politike EU do tretjih držav na področju razvoja in človekovih pravic, temveč tudi po zagotavljanju, da imajo ženske ustrezen dostop do javnih zdravstvenih sistemov in primernega ginekološkega in porodniškega varstva, kot jih je opredelila Svetovna zdravstvena organizacija;

134.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj znotraj skupne strategije za boj proti nasilju nad ženskami namenita posebno pozornost pohabljanju ženskih spolnih organov, tudi z oblikovanjem akcijskega načrta EU proti pohabljanju ženskih spolnih organov v skladu z načelom potrebne skrbnosti; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj vprašanje pohabljanja ženskih spolnih organov še naprej obravnavajo v političnem dialogu s partnerskimi državami, v katerih se te prakse še izvajajo, in naj v ta dialog vključijo zagovornike človekovih pravic, ki si že prizadevajo za izkoreninjenje teh praks, dekleta in žene, ki so zaradi praks osebno prizadete, vodje skupnosti, verske voditelje, učitelje, zdravstvene delavce in vladne uradnike na lokalni in nacionalni ravni; poudarja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje razviti niz ustreznih orodij za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov kot del svojih ukrepov za izvajanje Strateškega okvira EU o človekovih pravicah in demokraciji;

135.   poudarja, da je bil napredek na področju reproduktivnega zdravja ponekod omejen zaradi kršitev, kot so otroške, zgodnje in prisilne poroke ter nezmožnost uveljavljanja najnižje zakonsko predpisane starosti za poroko, prisilne prakse, kot so prisilna sterilizacija ali pohabljanje ženskih spolnih organov;

136.  pozdravlja prizadevanja več držav članic za boj proti nasilju nad ženskami, nasilju v družini in pohabljanju ženskih spolnih organov, zlasti čezmejne vidike; ponovno poudarja, da morajo biti notranje in zunanje politike EU o teh vprašanjih usklajene, in poziva Komisijo, naj si kot prednostno nalogo zastavi odpravo nasilja nad ženskami in dekleti kot tudi umorov žensk in deklet ter z dodelitvijo ustreznih finančnih sredstev podpre ciljne in inovativne programe tako v EU kot v tretjih državah; spodbuja EU in njene države članice, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini;

137.  pozdravlja sprejetje Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev(14) ter izoblikovanje nove strategije Komisije, naslovljene „Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016“; opozarja, da je trgovina z ljudmi kompleksen nadnacionalni pojav, katerega vzroki so ranljivost zaradi revščine, pomanjkanje demokratične kulture, razlike med spoloma in nasilje nad ženskami; poudarja, da je treba v dialogu s tretjimi državami v zvezi s to problematiko še bolj vztrajati pri razsežnosti spolov, ter nazadnje še poziva države članice, ki še niso ratificirale Protokola Združenih narodov o trgovini z ljudmi (t. i. „protokol iz Palerma“) in Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, naj to storijo čim prej;

138.  vztraja pri bistveni vlogi žensk v političnem življenju južnih sosedskih držav; pozdravlja izide volitev, s katerimi se je precej povečalo število žensk na političnem prizorišču;

139.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj še posebej spodbujajo države članice Afriške unije k ratifikaciji in izvajanju Protokola Afriške unije o pravicah žensk v Afriki;

Otrokove pravice

140.  poziva k posebni zavezi iz Lizbonske pogodbe, da se bo EU v zunanji politiki osredotočila na pravice otrok; poudarja, da je skoraj univerzalno sprejetje Konvencije ZN o otrokovih pravicah še posebej trdna mednarodna pravna podlaga za izvajanje progresivnih politik na tem področju; priporoča, naj se otrokove pravice upoštevajo v vseh politikah in ukrepih EU; zato poziva države, ki še niso ratificirale konvencije, naj to storijo čim prej in jo začnejo izvajati skupaj z opcijskima protokoloma;

141.  opozarja na resen problem v številnih državah podsaharske Afrike, kjer otroke obtožujejo čarovništva, kar ima resne posledice, ki segajo od socialne izključenosti in detomora, do obrednih umorov otrok za namen žrtvovanja; poudarja, da je država odgovorna za zaščito otrok pred vsemi oblikami nasilja in zlorabe, zato poziva visoko predstavnico/podpredsednico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj posebno pozornost posvetijo zaščiti otrok pred vsemi oblikami nasilja ter v dialogih z vladami zadevnih držav na področju človekovih pravic in pri načrtovanju zunanjih finančnih instrumentov obravnavajo usodo teh otrok;

142.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj v zunanjih politikah Unije zagotavljata zaščito otrokovih pravic v kazenskih postopkih z opredelitvijo posebnih potreb za zaščito, priznata njihovo ranljivost za sekundarno in ponovno viktimizacijo in upoštevata predvsem interese otrok, kakor je opredeljeno v Direktivi 2012/29/EU o minimalnih standardih na področju pravic žrtev;

143.  pozdravlja sporočilo Komisije Agenda EU za otrokove pravice, ki združuje notranjepolitične in zunanjepolitične cilje v en sam politični dokument; opozarja na zavezo visoke predstavnice/podpredsednice iz sporočila Komisije o človekovih pravicah in demokraciji v središču zunanjega delovanja, da se bo osredotočila na pravice otrok kot eno od treh prednostnih nalog kampanje; vendar poudarja pomen pretvorbe teh zavez v proračunsko podprte ukrepe in spremljanja njihovega učinkovitega izvajanja;

144.  poziva k dosledni vključitvi otrokovih pravic v državne strategije EU na področju človekovih pravic v skladu z zavezo iz Lizbonske pogodbe; podpira načrte, da bi se v razvojnem sodelovanju še naprej razvijali pristopi, ki temeljijo na pravicah, kot je zapisano v akcijskem načrtu o strategiji EU o človekovih pravicah; poudarja, da je to nujno potrebno v primeru otrokovih pravic, da se zagotovi dolgoročnejši trajnostni napredek; poudarja, da so v nekaterih državah posebej ranljiva dekleta;

145.  poudarja potrebo po boju proti vsem oblikam prisilnega dela in izkoriščanja otrok ter trgovini z otroki; poziva k boljšem izvajanju veljavnih nacionalnih in mednarodnih pravil, ki povečujejo ozaveščenost o zlorabi otrok na trgu dela; poudarja, da bi morali otroci in mladostniki sodelovati le pri delu, ki ne škoduje njihovemu zdravju in osebnemu razvoju ali ovira njihovega izobraževanja;

Svoboda misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja

146.  poudarja, da je svoboda misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja temeljna človekova pravica(15), ki vključuje pravico posameznika, da verjame ali ne, in pravico, da goji teistično, neteistično ali ateistično prepričanje, bodisi zasebno ali v javnosti oziroma sam ali v skupnosti; poudarja, da je uveljavljanje te pravice temeljnega pomena za razvoj pluralističnih in demokratičnih družb; poziva EU, naj v skladu s konvencijami ZN na področju človekovih pravic v političnih dialogih s tretjimi državami sistematično zagovarja pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja za vse;

147.  obsoja vsakršno nestrpnost, diskriminacijo ali nasilje na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, kjer koli ali komur koli se zgodi, pa naj bo usmerjeno proti vernikom, verskim odpadnikom ali nevernikom; izraža globoko zaskrbljenost zaradi čedalje večjega števila tovrstnih primerov v različnih državah, kjer je nasilje usmerjeno proti predstavnikom verskih manjšin in posameznikom v večinskih verskih skupnostih, ki spodbujajo pluralistično in raznoliko družbo, ki temelji na medsebojnem spoštovanju posameznikov; izraža zaskrbljenost zaradi nekaznovanja takih kršitev, pristranskosti policije in sodnih sistemov pri obravnavi takih zadev, pa tudi pomanjkanja ustreznih sistemov za odškodnino žrtvam v številnih državah sveta; ugotavlja, da so dogodki v zvezi z arabsko pomladjo v številnih primerih poleg pričakovanih demokratičnih sprememb začuda povzročili tudi poslabšanje svoboščin in pravic verskih skupnosti, zato odločno obsoja vsako nasilje zoper kristjane, jude, muslimane in druge verske skupnosti; priznava vse večjo potrebo v številnih državah po reševanju konfliktov in doseganju sprave, vključno z medverskim dialogom na različnih ravneh; poziva EU, visoko predstavnico/podpredsednico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v dialogih EU s tretjimi državami o človekovih pravicah obravnavajo diskriminacijsko in hujskaško vsebino denimo v sredstvih javnega obveščanja, pa tudi vprašanje ovir za svobodno izpoved prepričanja; meni, da v tretjih državah, v katerih se verske manjšine soočajo s kršitvami pravic, takih težav ni mogoče rešiti z izolacijo teh manjšin iz družb, ki jih obkrožajo, in s posledičnim ustvarjanjem „vzporednih družb“;

148.  je zlasti zaskrbljen zaradi razmer na Kitajskem, kjer se posamezniki, ki izražajo svojo veroizpoved zunaj uradno odobrenih kanalov, vključno s kristjani, muslimani, budisti in pripadniki gibanja falun gong, sistematično soočajo s pregonom; poziva kitajsko vlado, naj preneha s svojo kampanjo slabega ravnanja in nadlegovanja pripadnikov gibanja falun gong, ki jim zaradi uveljavljanja pravice do svobode veroizpovedi in prepričanja grozita dolgoletna zaporna kazen in prevzgoja z delom, s čimer naj bi jih prisilili, da se odpovejo svojim duhovnim prepričanjem, čeprav je Kitajska ratificirala Konvencijo ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju; poziva Kitajsko, naj v skladu s svojimi obljubami ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah; poziva kitajske oblasti naj prenehajo izvajati in sčasoma, z dejanskim posvetovanjem s Tibetanci, spremenijo politiko, ki izredno negativno vpliva na tibetanski budizem, kulturo in tradicijo; je resno zaskrbljen zaradi razmer na področju svobode veroizpovedi na Kubi, zlasti zaradi vse večjega preganjanja voditeljev in vernikov katoliške in protestantske cerkve;

149.  poudarja, da mednarodno pravo o človekovih pravicah priznava svobodo misli, vesti, veroizpovedi, prepričanja ali politične pripadnosti ne glede na registracijski status, zato registracija ne bi smela biti obvezen pogoj za izvajanje veroizpovedi ali uresničevanje pravice do politične pripadnosti; zaskrbljeno opozarja, da se morajo na Kitajskem vsi posamezniki, ki želijo prakticirati veroizpoved, vključno s petimi uradnimi veroizpovedmi, tj. budizmom, taoizmom, islamom, rimokatolicizmom in protestantizmom, registrirati pri vladi in delovati pod okriljem upravnih odborov, ki jih nadzoruje vlada, kar posega v njihovo versko avtonomijo in omejuje njihove dejavnosti; z zaskrbljenostjo ugotavlja tudi, da se neregistrirane verske skupine, vključno s hišnimi cerkvami in pripadniki gibanja falun gong, srečujejo z različnimi oblikami slabega ravnanja, ki omejujejo njihove dejavnosti ali zbiranje, vključno z zaplembo premoženja oziroma celo pridržanjem ali zaporno kaznijo;

150.  pozdravlja dejstvo, da je svoboda veroizpovedi ali prepričanja vključena v usposabljanje, ki se zagotavlja osebju EU; ponovno odločno poziva k priročniku za pospeševanje pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja kot delu zunanje politike EU; v zvezi s tem pozdravlja zavezo EU, da bo v skladu z razdelkom 23 akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo pripravila smernice o svobodi veroizpovedi ali prepričanja; ugotavlja, da morajo biti te smernice v skladu z državnimi strategijami EU o človekovih pravicah in vključevati seznam potrebnih svoboščin, ki so del svobode veroizpovedi ali prepričanja, da bi se ocenile razmere v posamezni državi, ter metodologijo za ugotavljanje kršitev svobode veroizpovedi ali prepričanja; poudarja, da morajo Evropski parlament in organizacije civilne družbe sodelovati pri pripravi teh smernic; spodbuja EU, naj zagotovi, da bodo nove smernice skladne s prednostnimi nalogami, navedenimi v državnih strategijah EU o človekovih pravicah; poudarja pomen vključevanja svobode veroizpovedi ali prepričanja v razvojno in zunanjo politiko EU;

151.  poziva EU, naj se dejavno odzove na povečano uporabo zakonov o verskem odpadništvu, bogokletstvu in spreobrnitvi ter na njihovo vlogo pri povečanju verske nestrpnosti in diskriminacije; poudarja, da mednarodno pravo vključuje pravico do pripadnosti, sprejetja ali spremembe veroizpovedi ali prepričanja; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in institucije EU, naj sprejmejo ukrepe proti nesprejemljivim praksam ter izvajajo pritisk na tiste tretje države, zlasti partnerice EU, v katerih se take prakse še vedno dogajajo, ter zagotovijo njihovo ukinitev; spodbuja EU, naj se javno izreče proti temu, da bi vlade uporabljale te zakone, prav tako pa naj podpira pravico posameznikov do spremembe veroizpovedi, predvsem v državah, v katerih je za to zagrožena smrtna kazen;

152.  poudarja, kako pomembno je zaščititi svobodo misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja, vključno z ateizmom in drugimi oblikami neverovanja, v skladu z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah, in vztraja pri tem, da te svobode ne bi smela ogrožati uporaba zakonov o bogokletstvu, s katerimi se zatirajo in preganjajo tisti, ki pripadajo drugi veroizpovedi ali gojijo drugačno prepričanje; poudarja, da se zakoni o bogokletstvu sicer pogosto uveljavljajo pod pretvezo zmanjšanja družbenih napetosti, v resnici pa le prispevajo k naraščanju takih napetosti in povečanju nestrpnosti, zlasti do verskih manjšin; v zvezi s tem ponovno opozarja, da je v številnih državah še vedno običajna prepoved, zaplemba in uničevanje krajev, na katerih poteka čaščenje, ter verskih publikacij, pa tudi prepoved izobraževanja duhovnikov; poziva institucije EU, naj pri svojih stikih z zadevnimi vladami nasprotujejo takim kršitvam; zahteva odločno ukrepanje zoper izkoriščanje zakonov o bogokletstvu za pregon pripadnikov verskih manjšin;

153.  poudarja pomen vključevanja svobode veroizpovedi ali prepričanja v evropske politike razvoja, preprečevanja konfliktov in boja proti terorizmu; pozdravlja vseobsežna prizadevanja za medkulturni in medverski dialog in sodelovanje na različnih ravneh, ki vključujejo voditelje skupnosti, ženske, mlade in predstavnike etničnih manjšin, pri spodbujanju družbene kohezije in miru; pozdravlja zavezo EU, da bo predstavljala in spodbujala pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja na mednarodnih in regionalnih forumih, vključno z ZN, OVSE, Svetom Evrope in drugimi regionalnimi mehanizmi, in poziva h konstruktivnemu dialogu z Organizacijo islamske konference (OIC) o oddaljitvi od terminologije, povezane z bojem proti omalovaževanju veroizpovedi; spodbuja EU, naj na Generalni skupščini ZN na dnevni red še naprej uvršča svojo letno resolucijo o svobodi veroizpovedi ali prepričanja;

154.  pozdravlja skupno izjavo podpredsednice/visoke predstavnice, generalnega sekretarja Organizacije islamske konference (OIC), generalnega sekretarja Arabske lige in komisarja Afriške unije za mir in varnost z dne 20. septembra 2012, s katero so potrdili spoštovanje vseh veroizpovedi ter temeljni pomen verske svobode in strpnosti, hkrati pa v celoti priznali pomen svobode izražanja; obsoja vsakršno zagovarjanje verskega sovraštva in nasilja ter globoko obžaluje izgubo človeških življenj zaradi nedavnih napadov na diplomatska predstavništva; izreka sožalje družinam žrtev;

155.  poudarja, da je svoboda veroizpovedi ali prepričanja medsebojno povezana z vprašanji priznavanja, enakopravnega državljanstva in enakega uživanja pravic v družbi; spodbuja EU, naj si prednostno prizadeva doseči enakost in enakopravno državljanstvo za predstavnike marginaliziranih in diskriminiranih skupin v družbi; poleg tega poudarja pomen podpiranja pobud in zagotavljanja finančnih sredstev za civilno družbo in zagovornike človekovih pravic, ki si prizadevajo za boj proti diskriminaciji, nestrpnosti in nasilju zaradi veroizpovedi ali prepričanja;

156.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v okviru svoje strukture razvije stalno zmogljivost za spremljanje in analiziranje vloge veroizpovedi ali prepričanja v sodobnih družbah in mednarodnih odnosih ter vključi vprašanje svobode veroizpovedi ali prepričanja v geografske in tematske direktorate in enote; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj Parlamentu letno poroča o napredku na področju zagotavljanja svobode veroizpovedi ali prepričanja v svetu;

157.  poudarja pomen podpiranja pobud in zagotavljanja finančnih sredstev za civilno družbo in zagovornike človekovih pravic, ki si prizadevajo za boj proti diskriminaciji, nestrpnosti in nasilju zaradi veroizpovedi ali prepričanja; meni, da bi bilo treba v programih podpore za posamezne države prednostno zagotoviti finančna sredstva za zaščito in spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja v državah, kjer je državna strategija EU pokazala, da je treba to pravico obravnavati prednostno;

o
o   o

158.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo pošlje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Združenim narodom, Svetu Evrope ter vladam držav in ozemelj, omenjenih v tej resoluciji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0126. (2) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 454. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0507. (4) UL C 161 E , 31.5.2011, str.78. (5) http://www.icc-cpi.int/NR/rdonlyres/18B88265-BC63-4DFF-BE56-903F2062B797/0/RC9ENGFRASPA.pdf (6) UL L 76, 22.3.2011, str. 56. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0576. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0113. (9) UL C 291 E, 4.10.2011, str. 171. (10) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0018. (11) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0309. (12) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 87. (13) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0126. (14) UL L 101, 15.4.2011, str. 1. (15) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi (UL C 136 E, 11.5.2012, str. 53).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o pregledu strategije EU o človekovih pravicah (2012/2062(INI))

P7_TA(2012)0504 A7-0378/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 3, 6, 8, 21, 33 in 36 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije Parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 o človekovih pravicah in demokraciji v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop (COM(2011)0886),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 8. maja 2001 o vlogi Evropske unije pri spodbujanju človekovih pravic in demokratizacije v tretjih državah (COM(2001)0252),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 20. aprila 2010 o zagotavljanju območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa (COM(2010)0171),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014“ (COM(2011)0681),

–  ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, kot sta bila sprejeta na 3179. zasedanju Sveta za zunanje zadeve dne 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji(3),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. februarja 2012 o dosledni politiki do režimov, za katere je EU uvedla omejevalne ukrepe, kadar njihovi voditelji izvršujejo svoje osebne in gospodarske interese znotraj meja EU(4),

–  ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in potekajočih pogajanj o pristopu EU k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 13. junija 2012 o posebnem predstavniku EU za človekove pravice(5),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Evropski ustanovi za demokracijo(6), ki so bili sprejeti dne 1. decembra 2011 na 3130. zasedanju Sveta, in izjave o ustanovitvi Evropske ustanove za demokracijo(7), o kateri se je Coreper dogovoril dne 15. decembra 2011,

–  ob upoštevanju svojih priporočil Svetu z dne 29. marca 2012 o načinih za morebitno ustanovitev Evropske ustanove za demokracijo(8),

–  ob upoštevanju nedavne vzpostavitve Evropske ustanove za demokracijo,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A7-0378/2012)

A.  ker je bila EU ustanovljena na načelu spoštovanja človekovih pravic in ima pravno obveznost, opredeljeno v svojih pogodbah, do umeščanja človekovih pravic v jedro vseh politik EU in držav članic, pa tudi v jedro vseh mednarodnih sporazumov; ker morajo dialogu med EU, državami članicami in državami nečlanicami vedno slediti konkretni ukrepi za zagotovitev, da človekove pravice ostanejo v jedru teh politik;

B.  ker je EU izdelala obsežen nabor instrumentov kot politični okvir, ki podpira te obveznosti, vključno s smernicami o človekovih pravicah, svetovnim finančnim instrumentom za človekove pravice in demokracijo (evropski instrument za demokracijo in človekove pravice), pogojem, da vsi zunanji finančni instrumenti, kot so instrument za razvojno sodelovanje, instrument za stabilnost, evropski instrument sosedstva, instrument za predpristopno pomoč in instrument partnerstva, spodbujajo človekove pravice in demokracijo znotraj svoje pristojnosti, vzpostavitvijo Evropske ustanove za demokracijo in imenovanjem novega posebnega predstavnika EU za človekove pravice, izjavami in sklepi Sveta, izjavami visoke predstavnice, demaršami EU, sankcijami EU v primeru hudih kršitev človekovih pravic in, v zadnjem času, strategijami držav na področju človekovih pravic;

C.  ker je zaradi spremenljivega značaja pogodbenih razmerij med EU in državami nečlanicami EU oblikovala široko paleto orodij, kot so evropska sosedska politika, Sporazum iz Cotonouja ter dialogi in posvetovanje o človekovih pravicah, za nadaljnje vključevanje držav nečlanic v spodbujanje človekovih pravic in demokracije ter boljše sodelovanje v mednarodnih organih pri razpravah o vprašanjih splošnega interesa; ker evropska sosedska politika spremlja izvajanje dogovorjenih obveznosti, Sporazum iz Cotonouja pa zagotavlja posvetovanje v primeru kršitev človekovih pravic; meni, da vloga EU v volilnih procesih in pri opazovanju volitev konkretno vpliva tudi na človekove pravice, demokracijo in utrjevanje pravne države;

D.  ker je kumulativni učinek teh politik pripeljal do nesistematičnega pristopa, pri čemer načelo skladnosti in doslednosti med različnimi področji zunanjega delovanja EU ter med temi in drugimi politikami ni bilo ustrezno upoštevano; ker so ti različni instrumenti zato postali samostojni elementi in ne služijo niti pravni obveznosti za spremljanje izvajanja klavzul o človekovih pravicah niti s tem povezanemu političnemu cilju, zato bi jih bilo treba uskladiti in ustvariti sinergije med njimi;

E.  ker različni dejavniki preprečujejo izvajanje učinkovite politike EU o človekovih pravicah in demokraciji in ker jih skupno sporočilo iz decembra 2011 z naslovom „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja – za učinkovitejši pristop“ pa jih ne obravnava primerno – ti dejavniki so na primer necelovit pristop, ki ne temelji na povezavi med vsemi zunanjimi instrumenti EU in primerni vključitvi prednostnih ciljev držav, neobstoj politike primerjalnih analiz za vse instrumente (vključno z geografskimi politikami in strategijami), ki bi omogočila merjenje in spremljanje spoštovanja človekovih pravic in demokratičnih načel na osnovi specifičnih, preglednih, merljivih, dosegljivih in časovno določenih kazalnikov, in neučinkovitost dialoga o človekovih pravicah, ki bi ga bilo treba vključiti v širši politični dialog na najvišji ravni;

F.  ker so dogodki arabske pomladi in izkušnje v odnosih z državami vzhodnega partnerstva tako med obdobjem tranzicije kot po njem razkrili, da je treba preoblikovati sosedsko politiko, da bo mogoče posvetiti večjo pozornost političnemu dialogu z nevladnimi organizacijami, zagovorniki človekovih pravic, sindikati, mediji, univerzami, demokratičnimi političnimi strankami in drugimi elementi civilne družbe, in varstvu temeljnih svoboščin, kar je nepogrešljiv del postopkov demokratizacije in tranzicije; v zvezi s tem pozdravlja vzpostavitev Evropske ustanove za demokracijo kot konkretnega odgovora EU na izzive demokratizacije predvsem v sosedstvu, vendar ne izključno tam;

G.  ker mora biti ta prenovljena politika namenjena nadaljnjemu vključevanju partnerskih držav v globlje demokratične reforme in spoštovanju temeljnih pravic, zlasti osrednjih temeljnih pravic, kot so svoboda izražanja, veroizpovedi, vesti, zbiranja in združevanja, na podlagi pristopa „več za več“ in vzajemne odgovornosti med partnerskimi državami, EU in njenimi državami članicami;

H.  ker je Svet v postopku pregleda racionaliziral in preoblikoval politiko EU o človekovih pravicah in demokraciji v kontekstu njenega zunanjega delovanja; ker je spremenjena opredelitev vključena v strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo, ki ga je sprejel Svet za zunanje zadeve dne 25. junija 2012 in ki ga dopolnjuje akcijski načrt, ki jasno določa specifične cilje, časovni razpored, mejnike za ukrepe in dodelitev odgovornosti; ker je Svet imenoval posebnega predstavnika za človekove pravice, da bi izboljšal prepoznavnost, učinkovitost in skladnost politike EU na področju človekovih pravic ter prispeval k izvajanju njenih ciljev z oceno sedanjih instrumentov za človekove pravice, s posvetovanjem z različnimi partnerji in institucijami na tem področju ter z osredotočenjem na vsebinska vprašanja, pri katerih je treba nemudoma ukrepati;

I.  ker so trenutna gospodarska kriza, njeni opaženi učinki na trdnost evropskega projekta in spremembe svetovnega ravnovesja moči razkrili neučinkovitost visokoletečih izjav o vprašanjih človekovih pravic, če jim ne sledi načelna politika človekovih pravic, ki se izvaja s prožnimi in konkretnimi ukrepi in jo podpira obveznost do spoštovanja skladnosti in doslednosti notranjih in zunanjih razsežnosti vseh politik EU;

J.  ker je spodbujanje človekovih pravic in demokracije skupna odgovornost EU in njenih držav članic; ker bo mogoče napredek na tem področju doseči samo z usklajenim delovanjem obeh strani; ker so ekonomske in socialne pravice sestavni del človekovih pravic vse od sprejetja splošne deklaracije o človekovih pravicah leta 1948;

K.  ker je zato bistvenega pomena, da EU pomaga pri izvajanju teh pravic v najmanj razvitih državah in v državah v razvoju, s katerimi podpiše mednarodne sporazume, vključno s trgovinskimi;

L.  ker razvoj tehnologije ter novih informacijskih in komunikacijskih sredstev, vse višje stopnje izobrazbe v številnih regijah po svetu, vzpon nekaterih držav v razvoju med regionalne sile, nastanek novih večstranskih forumov, kot je G-20, in pojav obveščene in povezane svetovne civilne družbe vsi kažejo na to, da je treba povečati doslednost in skladnost obstoječih instrumentov mednarodnega prava in poglobiti sodelovanje v kontekstu svetovnega upravljanja, da bi zagotovili spoštovanje človekovih pravic, napravili konec njihovemu nekaznovanemu kršenju in izboljšali obete za demokracijo po vsem svetu;

M.  ker prost dostop do interneta in telekomunikacij spodbuja prosto in demokratično razpravo, lahko predstavlja sredstvo za zgodnje opozarjanje o kršenju človekovih pravic in bi zato moral biti prednostna naloga zunanjega delovanja EU na področju podpiranja demokracije in varstva človekovih pravic;

N.  ker osnovne usmeritve in bistveni elementi novega strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo zahtevajo visoko stopnjo doslednosti in politične volje za doseganje oprijemljivih rezultatov;

Strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo

1.  meni, da poskuša pobuda za strateški pregled podati odgovore na osrednje izzive, ki so jih opredelili Parlament in druge interesne skupine; pozdravlja celovit in vključujoč pristop Sveta pri tem, predvsem kar zadeva akcijski načrt za človekove pravice in demokracijo kot konkretni izraz zavezanosti in odgovornosti EU, skupaj z imenovanjem posebnega predstavnika EU za človekove pravice, k čemur je Parlament pozival že v prejšnjih poročilih;

2.  ponovno potrjuje, da splošne človekove pravice in svoboščine, določene v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, veljajo za vse ljudi, ne glede na okoliščine ali položaj, veroizpoved ali prepričanje, spol, rasno ali etično poreklo, starost, invalidnost, spolno usmerjenost ali spolno identiteto;

3.  poziva EU, naj preide od besed k dejanjem in začne izvajati dane zaveze na hiter in pregleden način;

4.  poudarja, da sta strateški okvir in akcijski načrt spodnja meja politike EU o človekovih pravicah, ne zgornja, in vztraja, da bodo morale institucije EU in države članice pregledno in odgovorno sprejeti odločen, skladen in enoten pristop h kršitvam človekovih pravic po vsem svetu;

5.  pozdravlja dejstvo, da je visoka predstavnica/podpredsednica kot tri medpodročne teme predlagala krepitev pravic žensk in otrok ter sodstvo (zlasti pravico do poštenega sojenja), in je prepričan, da bo imel novi posebni predstavnik EU za človekove pravice pozitivno vlogo pri izvajanju akcijskega načrta v zvezi s tem;

6.  je trdno prepričan, da bo imenovanje posebnega predstavnika EU za človekove pravice prispevalo k večji vlogi politike človekovih pravic v vseh strategijah EU za zunanje delovanje;

7.  si prizadeva za zagotovitev stalne komunikacije in sodelovanja med Parlamentom in posebnim predstavnikom EU za človekove pravice;

8.  izraža željo, da bi bil kot edina neposredno voljena institucija EU tesno povezan s tem spremenjenim političnim okvirom, in odločenost, da bo še naprej opravljal svoje ključne naloge pri povečevanju demokratične legitimnosti oblikovanja politik v EU in spoštoval vloge vseh institucij v skladu s Pogodbo;

9.  znova izraža željo, da bi okrepil medinstitucionalno sodelovanje, tudi znotraj kontaktne skupine za človekove pravice, v kateri sodelujejo Evropska služba za zunanje delovanje, ustrezne službe Sveta in Komisije, posebni predstavnik EU za človekove pravice, Pododbor EP za človekove pravice in Odbor za zunanje zadeve in ki ima nalogo sprejemati ukrepe po pregledu in akcijskem načrtu;

10.  vztraja, da morajo vse institucije združiti svoje napore v tem postopku, in zato poziva k skupni izjavi, ki bi jih obvezala k skupnim ustanovnim načelom in ciljem;

11.  pozdravlja velikopotezni značaj strateškega okvira; kljub temu poudarja, da je treba izboljšati usklajevanje in razjasniti postopke in porazdelitev nalog med EU in državami članicami, da bo izvajanje akcijskega načrta učinkovitejše in uspešnejše;

Usklajenost in sodelovanje na področjih politik ter med EU in njenimi državami članicami

12.  poudarja potrebo po skladnosti in doslednosti na vseh področjih politike kot bistvenega pogoja za učinkovito in verodostojno strategijo človekovih pravic ter meni, da je obžalovanja vredno, da ta načela niso izrecno omenjena v strateškem okviru EU; opominja Komisijo, da se je večkrat obvezala, kot je določeno v njenem sporočilu iz leta 2001 in njenem sporočilu iz leta 2010 o akcijskem načrtu izvajanja stockholmskega programa (COM(2010)0171), da bo s praktičnimi ukrepi zagotovila večjo skladnost in doslednost med svojimi zunanjimi in notranjimi politikami; spominja, da sta bila leta 2001 dogovorjeni celovita udeležba Parlamenta in večja usklajenost na tem področju; opominja države članice in institucije EU, da se spoštovanje temeljnih pravic začne doma in da ga ne smemo dojemati kot nekaj samoumevnega, temveč ga moramo nenehno ocenjevati in izboljševati, da bo EU veljala za verodostojno zagovornico človekovih pravic po svetu;

13.  poziva EU in države članice, naj izboljšajo medsebojno usklajevanje, da bodo dosegle večjo doslednost in dopolnjevanje politik in programov za človekove pravice, varnost in razvoj;

14.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje sodelovanje, naj izpolnita zavezo, da bo pristop, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, upoštevan v celotnem procesu razvojnega sodelovanja;

15.  poziva EU, naj ohrani in izvaja svojo vlogo vodilne zagovornice spoštovanja človekovih pravic po vsem svetu z učinkovito, dosledno in premišljeno uporabo vseh razpoložljivih instrumentov za spodbujanje in zaščito človekovih pravic in učinkovitost naše razvojne politike;

16.  poudarja pomen usklajenosti politik za razvoj, s čimer naj bi zagotovili, da bodo politike EU na vseh področjih omogočale doslednejše uresničevanje človekovih pravic na vseh področjih, pa tudi to, da nobena politika EU ne bo kršila človekovih pravic;

17.  poudarja, da mora novi posebni predstavnik EU za človekove pravice pri vseh ukrepih za spodbujanje človekovih pravic v svetu upoštevati razvojni vidik; glede tega pričakuje tesno sodelovanje s Parlamentom in njegovimi zadevnimi odbori;

18.  ob upoštevanju konvencije ZN o otrokovih pravicah in dejstva, da je treba čim bolj zaščititi pravice iz te konvencije ter preprečiti njihovo kršenje, poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj poskrbita za posebno podporo, da bodo potrebe dečkov in deklic, ki potrebujejo posebno varstvo in skrb, postale prednostna naloga, v smislu omenjene konvencije in deklaracije o pravicah otrok;

19.  strogo obsoja pohabljanje ženskih spolnih organov kot poseg v nedotakljivost teles žensk in deklet, in poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj bosta pri pripravi strategije za boj proti nasilju nad ženskami posebej pozorni na take škodljive tradicionalne prakse;

20.  meni, da bo javnost EU sprejela kot verodostojno branilko človekovih pravic in demokracije samo pod pogojem, da bodo njene zunanje politike skladne z njenim ravnanjem znotraj lastnih meja;

21.  poudarja, da mora biti strateški okvir dovolj prepoznaven, da se poveča njegova legitimnost, verodostojnost in odgovornost v očeh javnosti;

22.  poziva Komisijo, naj objavi sporočilo o akcijskem načrtu EU za človekove pravice, da bi tako spodbujala njene vrednote v zunanji razsežnosti politike na področju pravosodja in notranjih zadev, kot je to objavljeno v akcijskem načrtu o izvajanju stockholmskega programa iz leta 2010 in v skladu z akcijskim načrtom EU za človekove pravice in demokracijo;

23.  vztraja, da naj vsi generalni direktorati Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje opravijo podrobne ocene pravnih posledic listine o temeljnih pravicah za zunanje politike EU, saj ta listina velja za vse ukrepe institucij EU; se zavezuje enakemu ravnanju; spodbuja svoje parlamentarne odbore, naj uporabijo ustrezno določbo po členu 36 parlamentarnega poslovnika, ki jim omogoča preverjanje skladnosti predloga za zakonodajni akt z listino o temeljnih pravicah, vključno s predlogi, ki zadevajo zunanje finančne instrumente;

24.  poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje in posvetovanje med delovno skupino Sveta za temeljne pravice in delovno skupino Sveta za človekove pravice; poziva, da se v to sodelovanje in posvetovanje vključi tudi posebni predstavnik EU za človekove pravice; poziva oba organa, naj v celoti izkoristita strokovno znanje in izkušnje Sveta Evrope, njegove instrumente in posebne postopke ZN, tudi ko pripravljata nove pobude, katerih namen je oblikovati in spodbujati skupne vrednote in mednarodne standarde;

25.  pozdravlja povečano usklajenost politik z mednarodnimi in regionalnimi konvencijami in mehanizmi, kot so mehanizmi ZN in Sveta Evrope; poziva k sistematski vključitvi teh standardov v strategije držav na področju človekovih pravic, ki naj bi bile referenčni dokument za geografske in tematske politike, akcijske načrte, strategije in instrumente; predlaga, da bi sodelovanje na področju človekovih pravic, predvsem prek dialoga na to temo v času mednarodnih vrhovnih srečanj, razširili na vse regionalne partnerje in organizacije ter mu dodali še specifične izjave po srečanjih s temi partnerji ter tudi po srečanjih z državami nečlanicami, predvsem z državami BRIC in drugimi državami v vzponu;

26.  meni, da bo vključitev držav severne Afrike in Bližnjega vzhoda v sosedsko politiko Sveta Evrope zagotovila dopolnilna orodja za približevanje njihovega zakonodajnega okvira in praktičnih zgledov na področju človekovih pravic; opaža, da je nedavno sprejeti skupni program EU in Sveta Evrope za krepitev demokratičnih reform v južnem sosedstvu primer dodatnega strokovnega znanja Sveta Evrope na temo ustavnih, pravnih in institucionalnih reform;

27.  poziva pristojne institucije EU, naj si pri obravnavi mednarodnih standardov človekovih pravic prizadevajo za večje spoštovanje svobode veroizpovedi ali prepričanja ter zaščite te svobode;

28.  poziva svoje pristojne odbore, kot so Pododbor za človekove pravice, Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbor za pravice žensk in enakost spolov, naj okrepijo sodelovanje s pristojnimi organi in instrumenti Sveta Evrope ter vzpostavijo strukturirane dialoge, da bi lahko razvili učinkovito in pragmatično sinergijo med obema institucijama in v celoti izkoristili obstoječe strokovno znanje s tega področja;

Za vključujoč in učinkovit pristop

29.  priznava, da je cilj pregleda umestiti človekove pravice v središče odnosov EU z vsemi tretjimi državami; meni, da je bistvenega pomena, da EU sprejme učinkovit pristop k svojim partnerjem tako, da se bo zavzemala za izbrane ključne prednostne cilje, ki zadevajo človekove pravice, demokracijo in pravno državo, in da osredotoči svoja prizadevanja na ta pristop, da jih bo usmerila v uresničljive in dosegljive rezultate; ugotavlja, da bi morale glavne prednostne naloge na področju človekovih pravic vključevati temeljne pravice, kot so nediskriminacija in svoboda izražanja, svoboda veroizpovedi in prepričanja, svoboda vesti, svoboda zbiranja in svoboda združevanja;

30.  predlaga, naj EU in države članice na področju varstva človekovih pravic kot prednostni nalogi opredelijo boj proti smrtni kazni in diskriminaciji žensk, saj je EU pri tem dosegla resničen uspeh in bogate izkušnje, ki jih lahko deli z drugimi, da bodo tako doseženi konkretni rezultati;

31.  opozarja, da razvoj, demokracija in pravna država še ne pomenijo spoštovanja človekovih pravic, so pa nujni pogoji zanj, ter da so medsebojno povezani in se medsebojno podpirajo; poziva EU, naj podpre uveljavljanje demokratičnih idealov in idealov, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, v celotni družbi in zlasti spodbuja enakost spolov in otrokove pravice;

32.  pozdravlja osrednjo vlogo strategij držav na področju človekovih pravic, ki jih je Parlament že dolgo časa zahteval, in dejstvo, da so bile razvite kot vključujoč postopek, ki je obsegal delegacije EU, vodje misij in delovno skupino Sveta za človekove pravice: meni, da je bistvenega pomena organizirati širok posvet, predvsem z lokalnimi organizacijami civilne družbe, zagovorniki človekovih pravic in drugimi socialnimi in okoljskimi interesnimi skupinami, in poudarja, da je treba zagotoviti njihovo zaščito z ustreznimi izvedbenimi ukrepi;

33.  meni, da so ugotavljanje prednostnih nalog posameznih držav, stvarni cilji in oblike političnega vplivanja bistvenega pomena za učinkovitejše delovanje EU in merljive dosežke; meni, da bi bilo treba strategije držav o človekovih pravicah vključiti v skupno zunanjo in varnostno politiko EU, trgovinske in razvojne politike (tako v geografske kot tematske programe), da bi zagotovili večjo učinkovitost, uspešnost in skladnost;

34.  poziva Komisijo, naj strategije za človekove pravice za posamezne države vključi v načrtovanje in izvajanje vseh vrst pomoči tretjim državam ter v strateške dokumente in večletne okvirne programe;

35.  priporoča, da se prednostne naloge državnih strategij za človekove pravice objavijo, ne da bi ogrozilo varnost zagovornikov človekovih pravic in civilne družbe v zadevnih državah; poudarja, da bi bila objava prednostnih nalog dokaz zavezanosti EU človekovim pravicam v državah nečlanicah in bi podprla tiste, ki se pri uveljavljanju in varstvu človekovih pravic soočajo s težavami; je prepričan, da bi moral imeti Parlament vpogled v državne strategije človekovih pravic in v vse povezane informacije;

36.  opozarja na družbeno odgovornost gospodarskih družb na področju človekovih pravic, kot jo opredeljuje Komisija v sporočilu z dne 25. oktobra 2011, v katerem se med drugim sklicuje na vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; poudarja, da je treba družbeno odgovornost gospodarskih družb vključiti v strategije EU o človekovih pravicah; opozarja, da imajo evropska in večnacionalna podjetja tudi odgovornosti in obveznosti, ter pozdravlja dejstvo, da je EU družbeno odgovornost gospodarskih družb znova potrdila; poziva vsa podjetja, naj izpolnijo svojo družbeno odgovornost v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic v skladu z vodilnimi načeli ZN; pozdravlja pripravljenost Komisije glede oblikovanja smernic o človekovih pravicah za mala in srednja podjetja; poziva države članice, naj pripravijo nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel ZN, in še naprej vztraja, da morajo tudi države partnerice upoštevati mednarodno priznane standarde o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, kot so smernice OECD za večnacionalna podjetja in tristranska deklaracija Mednarodne organizacije dela o načelih glede večnacionalnih podjetjih in socialne politike;

37.  meni, da bosta strateški okvir in njegov spremljevalni akcijski načrt, ki imata triletni časovni okvir, racionalizirala prednostne cilje držav, tudi ker bosta obsegala tematske smernice EU in sorodne lokalne strategije, da bi tako zagotovila dosleden okvir za vse delovanje EU; poziva k hitremu dokončanju vseh državnih strategij na temo človekovih pravic, k njihovemu čimprejšnjemu izvajanju in k oceni dobrih praks; je prepričan, da bodo te strategije omogočile natančne letne ocene izvajanja klavzul o človekovih pravicah, ki so določene v okvirnih sporazumih;

38.  predlaga, da naj EU kot del državnih strategij za človekove pravice določi seznam „minimalnih točk“, o katerih naj se države članice in organi EU med srečanji in obiski pogovorijo s sogovorniki v državah nečlanicah, vključno s tistimi na najvišji politični ravni in med vrhovnimi srečanji;

39.  poziva institucije in države članice EU, naj nadalje spodbujajo države nečlanice, da v svojih zakonodajah čim prej sprejmejo določbe o pravicah žensk in zagotovijo, da se bodo te pravice spoštovale;

40.  poziva pristojne institucije EU, naj sodelujejo z verskimi akterji in verskimi organizacijami pri podpiranju svobode veroizpovedi in reševanja konfliktov ter jim nudijo pomoč;

41.  pozdravlja zavezo iz strateškega okvira, da bodo človekove pravice umeščene v jedro odnosov EU z državami nečlanicami, pa tudi s strateškimi partnerji; v zvezi s tem poziva EU, naj sprejme letne sklepe Sveta za zunanje zadeve o strateških partnerjih EU, da bi vzpostavila enoten prag v zvezi z vprašanji človekovih pravic za države članice in uradnike EU, ki ga bodo morali s svojimi sogovorniki vsaj zvišati;

42.  poziva k novim prizadevanjem za zaščito in podporo zagovornikov človekovih pravic v državah nečlanicah, zlasti tistim, ki so zaradi svojega delovanja ogroženi ali živijo v strahu; z veseljem pričakuje bolj prožne in ciljno usmerjene ukrepe, s katerimi se bodo lahko zaščitili zagovorniki človekovih pravic v okviru Evropske ustanove za demokracijo;

Akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo
Klavzula o človekovih pravicah

43.  poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo, ki bo od podjetij EU zahtevala, da s svojimi nakupi ne podpirajo oseb, odgovornih za konflikte in hude kršitve človekovih pravic, in sicer tako, da bodo izvajala preglede in revizije svojih dobavnih verig mineralov in objavljala ugotovitve; poziva Komisijo, naj pripravi in javno objavi seznam podjetij EU, ki so bila neposredno vpletena v kršitve človekovih pravic pri svojih poslih z avtoritarnimi režimi; meni, da bi obvezna potrebna skrbnost podjetij EU v skladu s smernicami OECD zaščitila ugled evropskih podjetij in zagotovila večjo skladnost človekovih pravic in razvojnih politik EU, zlasti na območjih, ki jih pestijo konflikti;

44.  predlaga, naj visoka predstavnica ta mehanizem osnuje na prepoznavanju morebitnega tveganja, da bi partnerska država prekršila mednarodne standarde za človekove pravice, tako da v to klavzulo vključi specifične lastnosti pristnega sistema zgodnjega opozarjanja, in na izdelavi progresivnega okvira, ki bo temeljil na posvetovanju, ukrepih in posledicah, podobnega tistemu iz Sporazuma iz Cotonouja, in ki bo sledil zgledu mehanizma spremljanja iz sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Turkmenistanom; ugotavlja, da bi tak na dialogu temelječ sistem pomagal prepoznati in obravnavati vse slabše okolje ter ponavljajoče se in/ali sistematične kršitve človekovih pravic po mednarodnem pravu ter omogočil razpravo o korektivnih ukrepih v zavezujočem okviru; zato poziva k temu, da bi pri pregledu ocenili tudi vlogo, mandat in cilje dialoga in posvetovanja na temo človekovih pravic, ki bi jih morali izboljšati;

45.  poziva k temu, da se zaščito temeljnih pravic migrantov v državah gostiteljicah redno ocenjuje in se ji nameni posebno pozornost;

46.  pozdravlja uvedbo mehanizma za spremljanje razmer na področju človekovih pravic, ki ga bo izvajal Parlament in ki je bil ustanovljen v sklopu sporazuma o partnerstvu in sodelovanju s Turkmenistanom; priporoča, da se tudi za druge sporazume sistematično predvidijo podobni mehanizmi spremljanja;

47.  poudarja odločitev Sveta iz leta 2009, da razširi klavzulo o človekovih pravicah in demokraciji na vse sporazume in omogoči povezavo med temi sporazumi in sporazumi o prosti trgovini, tako da se po potrebi doda premostitvena klavzula; je seznanjen s sklicem na oblikovanje meril za uporabo tega elementa v akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo; opaža, da je za razširitev področja uporabe klavzule o človekovih pravicah nujno potreben jasen mehanizem za njeno izvajanje na institucionalnih in političnih ravneh, zato jo mora dopolniti operativni mehanizem izvajanja; vztraja, da se v vse sporazume, ki jih Evropska unija sklene z industrializiranimi državami in državami v razvoju, med drugim v sektorske sporazume ter sporazume o trgovini in naložbah, vključijo izvršljive klavzule o človekovih pravicah, o katerih se ni mogoče pogajati; meni, da je bistvenega pomena, da vse države partnerice, predvsem enako misleče države in strateške partnerice, s katerimi se EU pogaja o sporazumih, sprejmejo to zavezujočo obveznost;

48.  je seznanjen s tem, da Parlament ni vključen v postopke odločanja o začetku posvetovanja ali začasni odložitvi izvajanja nekega sporazuma; meni, da bi morala Komisija v primeru, ko Evropski parlament sprejme priporočilo za uporabo klavzule o človekovih pravicah in določb poglavja o trajnostnem razvoju, podrobno preučiti, ali so izpolnjeni pogoji iz tega poglavja. meni, da bi morala Komisija, četudi oceni, da pogoji niso izpolnjeni, pristojnemu odboru Evropskega parlamenta predložiti poročilo;

49.  spodbuja visoko predstavnico, naj dopolni letno poročilo o delovanju EU na področju človekovih pravic in demokracije po svetu ter mu doda poglavje o napredku pri izvajanju akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, ki bo obsegalo tudi uporabo klavzule o človekovih pravicah in demokraciji v že veljavnih sporazumih, tako da bo vključevalo analizo posamičnih primerov vsakega postopka posvetovanja in druge ustrezne ukrepe Sveta, Evropske službe za zunanje delovanje in Komisije ter analizo učinkovitosti in skladnosti sprejetega ukrepa.

Ocena učinka človekovih pravic

50.  meni, da EU lahko v celoti izpolni svoje obveznosti iz Lizbonske pogodbe in listine samo tako, da pripravlja ocene učinka človekovih pravic že pred začetkom pogajanj o vseh dvostranskih in večstranskih sporazumih z državami nečlanicami;

51.  ugotavlja, da je ta sistematična praksa edini način, da se doseže doslednost med primarno zakonodajo, zunanjim delovanjem EU in lastnimi obveznostmi tretjih strani po mednarodnih konvencijah, vključno z mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah, mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter mednarodno priznanimi delovnimi in okoljskimi standardi;

52.  poziva, naj te ocene učinka vključujejo vse človekove pravice, tudi v spletu, ki si jih je treba razlagati kot nedeljivo celoto;

53.  opozarja, da morajo biti te ocene opravljene neodvisno, pregledno in participativno ter vključevati skupnosti, ki bi jih utegnile zadevati;

54.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj razvijeta trdno metodologijo, ki bo vključevala načeli enakosti in nediskriminacije, da bi se tako izognili negativnemu vplivu na nekatere dele prebivalstva, in zagotavljala vzajemno sprejete preventivne ali korektivne ukrepe v primeru negativnega učinka, preden se pogajanja zaključijo;

55.  posebej opozarja, da je treba oceno učinka opraviti za tiste projekte, katerih izvajanje prinaša resno tveganje za kršitve listine, kot so projekti, ki se navezujejo na sodstvo, agencije za nadzor meja in policijo ter varnostne sile v državah, kjer vladajo represivni režimi;

Politika primerjalne analize

56.  poudarja, da cilji človekovih pravic in demokracije nujno potrebujejo specifična, merljiva, uresničljiva in javna merila za ocenjevanje stopnje spoštovanja temeljnih svoboščin, človekovih pravic in pravne države; meni, da bi v zvezi s tem EU morala v celoti uporabiti ustrezne instrumente ter strokovno znanje in izkušnje ZN in Sveta Evrope, vključno z izvajanjem evropske konvencije o človekovih pravicah kot zanesljivega in enotnega seznama meril za človekove pravice in demokracijo za države članice Sveta Evrope, ter bi morala jasno ločiti svoje politične sklepe od pravnih in tehničnih ocen;

57.  predlaga, da naj Evropska služba za zunanje delovanje razvije niz kvalitativnih in kvantitativnih kazalnikov ter posameznim državam prilagojenih javnih primerjalnih meril, ki bodo služili kot usklajena in dosledna podlaga za vsakoletno oceno politik EU v okviru državnih strategij na temo človekovih pravic in dialoga o človekovih pravicah z državami nečlanicami; priporoča, naj ta primerjalna merila upoštevajo tudi osnove mednarodnega begunskega prava, da se zaščiti pravice beguncev in razseljenih oseb;

Prenovljena evropska sosedska politika

58.  spominja na politično lekcijo arabske pomladi in izkušnje v odnosih z državami vzhodnega partnerstva tako med obdobjem tranzicije kot po njem, vključno z nujno spremembo prejšnjih politik, ki so bile pretežno usmerjene v odnose z oblastmi, in z vzpostavitvijo učinkovitega partnerstva med EU ter vladami in civilnimi družbami partnerskih držav; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo nedavno ustanovljene Evropske ustanove za demokracijo, ki naj bi delovala predvsem v soseščini EU, vendar ne izključno tam;

59.  poudarja, da je treba oblikovati programe in podporne projekte, ki omogočajo stik s civilnimi družbami v EU in v državah nečlanicah, ter poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj povečata zmogljivosti civilne družbe za sodelovanje v procesih odločanja na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni, kar bi moralo postati osrednji steber zunanjih finančnih instrumentov, ki so trenutno v postopku pregleda;

60.  pozdravlja dejstvo, da je dialog o človekovih pravicah v okviru vzhodnega partnerstva dopolnjen s skupnimi seminarji civilne družbe, ter ponovno izraža podporo forumu civilne družbe tega partnerstva;

61.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj model institucionaliziranega posvetovanja s civilno družbo, določen v sporazumu o prosti trgovini med EU in Južno Korejo, uporabita kot izhodišče za izdelavo še bolj vključujočih mehanizmov za vse sporazume;

62.  razume bistvo novega pristopa EU kot krepitev družb prek aktivne odgovornosti znotraj posamezne države, da bi tako podprli njihovo zmogljivost za sodelovanje v postopku javnega sprejemanja odločitev in demokratičnega vladanja;

63.  pozdravlja nove pobude, kot sta Evropska ustanova za demokracijo in mehanizem za razvoj civilne družbe, saj bo z njima pomoč EU dostopnejša, zlasti za organizacije civilne družbe, prav tako pa lahko spodbudita bolj strateški in političen pristop EU k demokratizaciji z zagotavljanjem prilagojene, prožne in pravočasne pomoči za demokratično tranzicijo v partnerskih državah;

64.  ugotavlja, da so dogodki arabske pomladi, čeprav naj bi po pričakovanjih prinesli demokratično preobrazbo, v veliko primerih pripeljali do slabših razmer na področju svoboščin in pravic verskih manjšin; zato odločno obsoja vsako nasilje zoper kristjane, jude, muslimane in druge verske skupnosti ter vse oblike diskriminacije in nestrpnosti na podlagi vere in prepričanja zoper vernike, odpadnike in nevernike; v skladu s svojimi prejšnjimi resolucijami še enkrat poudarja, da je svoboda misli, vesti in vere temeljna človekova pravica;

65.  poudarja, da je arabska pomlad razkrila številne pomanjkljivosti politike EU za to regijo, vključno s položajem mladih, ki se soočajo z množično brezposelnostjo in slabimi obeti za prihodnost v svojih državah; vseeno pa pozdravlja pripravljenost za nov pristop in vztraja, da je treba izboljšati potekajoče projekte in programe izmenjave za mladino v državah arabske pomladi, zlasti tiste, ki so bili začeti v okviru Unije za Sredozemlje;

66.  poudarja, da bi bilo treba uvesti programe izmenjave ali arabski mladini dovoliti sodelovanje v evropskih programih ter omogočiti razprave civilne družbe o vzrokih in posledicah neozaveščenosti o težavah teh družb, zlasti na ekonomskem in socialnem področju;

67.  predlaga, da se uvedejo programi izmenjave oziroma da se mladini iz držav nečlanic omogoči sodelovanje v evropskih programih;

68.  poudarja, da so močne vezi s civilno družbo v državah arabske pomladi in državah vzhodnega partnerstva, ki jih med drugim gojijo programi izmenjave, pripravništva v institucijah EU in njenih držav članic ter štipendije na evropskih univerzah, nujne za prihodnji razvoj in utrditev demokracije v teh državah;

69.  opozarja, da bi bilo mogoče omenjene razprave civilne družbe izboljšati z ustanovitvijo konvencije evropsko-arabske mladine –ali evropsko-bližnjevzhodno-severnoafriške/evropsko-sredozemske konvencije mladih, s posebnim poudarkom na človekovih pravicah;

70.  poudarja, da se pri ocenjevanju napredka na področju demokracije in človekovih pravic razmere žensk v državah arabske pomladi pogosto izkažejo za kritične in da bi moralo biti spoštovanje teh pravic bistveni element pri ukrepanju EU glede teh držav; poziva k oblikovanju evropsko-arabske medparlamentarne konvencije žensk; prav tako poudarja, da demokracija pomeni popolno udeležbo žensk v javnem življenju, kot je navedeno v mednarodnih in regionalnih instrumentih, na primer v protokolu o pravicah žensk k afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev;

71.  poudarja bistveno vlogo nacionalnih ustanov za človekove pravice in njihovega sodelovanja v državah članicah EU in sosedskih državah; pozdravlja pobude za prenos dobrih praks, usklajevanje in spodbujanje sodelovanja med nacionalnimi ustanovami za človekove pravice v državah članicah EU in sosednjih državah, kot je program za sodelovanje med varuhi človekovih pravic iz držav vzhodnega partnerstva 2009–2013, ki sta ga skupaj vzpostavila poljski in francoski varuh človekovih pravic, da bi okrepili zmogljivosti uradov varuhov človekovih pravic, vladnih organov in nevladnih organizacij v državah vzhodnega partnerstva pri zaščiti pravic posameznika in oblikovanju demokratičnih držav, ki temeljijo na vladavini prava; poudarja, da se morajo ti ukrepi usklajevati v EU in da se morajo institucije EU opreti na izkušnje, pridobljene v zvezi s tem; poudarja, da je treba spodbujati ustanavljanje nacionalnih ustanov za človekove pravice v tistih državah v soseščini EU, katerih pravni sistemi takšnih organov ne predvidevajo;

72.  vztraja, da naj visoka predstavnica in Komisija odločno izvajata prenovljeno evropsko sosedsko politiko tako, da enakovredno uporabljata načeli „več za več“ in „manj za manj“

73.  je prepričan, da bi morala EU v skladu s cilji te politike zmanjšati podporo državam, za katere je nedvoumno ugotovljeno, da ne dosegajo napredka pri resnični demokraciji ter korenitih institucionalnih in socialnih spremembah, vključno s pravno državo, ne da bi bila pri tem ogrožena podpora civilni družbi v teh državah; to bi moralo veljati še toliko bolj, če te države kršijo nekatera temeljna načela na tem področju, kot so svoboda izražanja, svoboda veroizpovedi in verovanja, nediskriminacija, enakost med spoloma, svoboda vesti, svoboda zbiranja in svoboda združevanja;

74.  je zaskrbljen, ker se podobno kot v preteklosti še vedno pretirano politično nagrajujejo dejanja partnerskih vlad, ki ničesar ne prispevajo k neposrednemu doseganju ciljev;

75.  pozdravlja pobudo, da se uvede na človekovih pravicah temelječ pristop k razvojni politiki, ugotavlja, da mora tak pristop temeljiti na nedeljivosti človekovih pravic, in je trdno prepričan, da bi morali biti v središču ciljev sodelovanja ljudje in njihova blaginja, in ne vlade; poudarja, da je treba usklajenost politike za razvoj pri tem razumeti kot prispevek k celovitemu doseganju ciljev na področju človekovih pravic, tako da si v tem pogledu različne politike EU ne bi nasprotovale;

76.  pozdravlja novi evropski program za prostovoljce EU Aid Volunteers, ki bo v letih 2014–2020 približno 10.000 Evropejcem omogočil sodelovanje v humanitarnih dejavnostih po vsem svetu, kjer je pomoč nujno potrebna, ter izkazovanje evropske solidarnosti s praktično pomočjo skupnostim, ki so jih doletele naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek;

Skupna medinstitucionalna odgovornost

77.  zavzema stališče, da sta strateški okvir in akcijski načrt posebej pomembna, saj predstavljata skupno obveznost, ki jo podpirajo visoka predstavnica, Svet, Komisija in države članice; pozdravlja priznanje vodilne vloge Parlamenta pri spodbujanju človekovih pravic in demokracije; pričakuje, da bo Parlament primerno vključen v izvajanje akcijskega načrta, med drugim z izmenjavami v delovni skupini za človekove pravice, v kateri bodo združili moči Evropska služba za zunanje delovanje, ustrezne službe Sveta in Komisije, posebni predstavnik EU za človekove pravice ter Odbor za zunanje zadeve in Pododbor za človekove pravice Evropskega parlamenta;

78.  predlaga, naj Parlament razvije bolj dinamične odnose z delegacijami EU, ki bodo temeljili na rednih stikih in izmenjavi informacij v obliki poročil o napredku, v katerih se bo zrcalila „agenda za spremembe“ na področju človekovih pravic in demokracije ter cilji in mejniki, določeni v akcijskem načrtu;

79.  se zavezuje, da bo ob podpori nedavno ustanovljenega oddelka za človekove pravice zagotovil bolj sistematično nadaljnje spremljanje svojih resolucij o človekovih pravicah in posameznih primerih človekovih pravic, in sicer z oblikovanjem mehanizma nadaljnjega ukrepanja, in predlaga okrepljeno sodelovanje med Pododborom za človekove pravice, Odborom za proračun, Odborom za proračunski nadzor in drugimi ustreznimi odbori EP ter Računskim sodiščem, da bi tako zagotovili, da bo Unija ustrezno finančno podprla cilje strateškega pregleda;

80.  predlaga, naj Parlament izboljša lastne postopke v povezavi z vprašanji človekovih pravic in okrepi prizadevanja za učinkovito vključevanje človekovih pravic v svoje strukture in procese, vključno z revizijo smernic za medparlamentarne delegacije EP za spodbujanje človekovih pravic in demokracije, da bodo človekove pravice in demokracija v središču vseh parlamentarnih ukrepov in politik;

81.  je mnenja, da bi morala vsaka stalna delegacija in vsak ustrezni odbor Parlamenta imeti člana, izbranega med predsednikom in podpredsedniki, čigar posebna naloga bi bila spremljati dokumentacijo o človekovih pravicah v ustrezni regiji ali državi, in da bi imenovana oseba o tem morala redno poročati Pododboru za človekove pravice Evropskega parlamenta;

82.  priporoča, da bi morala imeti vsaka delegacija EP, ki odhaja na misijo v državo, kjer je stanje človekovih pravic skrb zbujajoče, člane, katerih posebna naloga bi bila obravnavati vprašanja v zvezi s človekovimi pravicami v zadevni regiji ali državi in ki bi morali o tem poročati Pododboru za človekove pravice Evropskega parlamenta;

83.  poziva k boljšemu sodelovanju s parlamenti držav članic pri vprašanjih o človekovih pravicah;

84.  poudarja, da je treba izboljšati model plenarnih razprav o kršitvah človekovih pravic, demokracije in pravne države, da bi omogočili pogostejše razprave s širšo udeležbo poslancev, strukturirane posvete s civilno družbo med pripravami, večjo odzivnost na kršitve človekovih pravic in druge nepredvidene dogodke na terenu, prav tako pa opozarja, da je treba izboljšati nadaljnje spremljanje preteklih razprav in resolucij;

85.  poudarja, da morajo Evropski parlament in druge institucije EU bolje uporabiti potencial mreže nagrade Saharova;

86.  priporoča, naj Parlament v sodelovanju s parlamenti držav članic organizira letni dogodek o zagovornikih človekovih pravic, s sodelovanjem zagovornikov z vsega sveta, kar bi Parlamentu vsako leto ponudilo priložnost, da izreče svojo podporo tem zagovornikom in jim pomaga pri opozarjanju in uveljavljanju njihovih pravic v lastnih državah;

87.  poziva h konkretni uporabi člena 36 Pogodbe o EU, da bi zagotovili ustrezno upoštevanje mnenj Parlamenta, kadar gre za nadaljnje spremljanje resolucij, in pri tem predlaga okrepljen dialog;

o
o   o

88.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, posebnemu predstavniku za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0126. (2) UL C 290 E, 29.11.2006, str. 107. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0334. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0018. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0250. (6) Dokument Sveta 17944/2011. (7) Dokument Sveta 18764/2011. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0113.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 s priporočili Evropskega parlamenta Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede novega sporazuma med EU in Rusijo (2011/2050(INI))

P7_TA(2012)0505 A7-0338/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni ter Rusko federacijo na drugi strani, ki je začel veljati dne 1. decembra 1997,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2012 o trgovinskih odnosih med EU in Rusijo po njenem pristopu k Svetovni trgovinski organizaciji(1),

–  ob upoštevanju pogajanj o novem sporazumu EU-Rusija, ki so se začela leta 2008, ter partnerstva za modernizacijo, ki se je začelo leta 2010,

–  ob upoštevanju skupnega cilja EU in Rusije, določenega v skupni izjavi po 11. vrhunskem srečanju med EU in Rusijo v Sankt Peterburgu dne 31. maja 2003, da se oblikujejo skupni gospodarski prostor, skupni prostor svobode, varnosti in pravice, skupni prostor sodelovanja na področju zunanje varnosti ter skupni prostor raziskovanja in izobraževanja, vključno s kulturnimi vidiki (štirje skupni prostori),

–  ob upoštevanju posvetovanj med EU in Rusijo o človekovih pravicah,

–   ob upoštevanju svojega priporočila z dne 23. oktobra 2012 s priporočilom Svetu o določitvi skupnih vizumskih omejitev za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(2);

–  ob upoštevanju svojih resolucij o odnosih med EU in Rusijo,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2012 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Rusko federacijo o uvedbi ali zvišanju izvoznih dajatev za surovine(3),

–  ob upoštevanju členov 90(4) in 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A7-0338/2012),

A.  ker bi morala biti Rusija kot pomembna partnerica vključena v razvijajočo se skupno zunanjo in varnostno politiko EU, če bo upoštevala in spoštovala temeljne vrednote, na katerih temelji Unija, vključno z demokracijo, pravno državo, univerzalnostjo in nedeljivostjo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanjem človekovega dostojanstva, načeli enakosti in solidarnosti ter spoštovanjem načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava; ker je Rusija država s kulturnimi koreninami v Evropi, pomemben globalni in regionalni akter ter članica Varnostnega sveta Združenih narodov, skupin G-8 in G-20, Sveta Evrope in OVSE, kot članica teh organizacij pa tudi dolžna izpolnjevati obveznosti, zlasti v zvezi s poročilom Sveta Evrope o spremljanju iz oktobra 2012;

B.  ker si Rusija kot stalna članica varnostnega sveta Združenih narodov deli odgovornost z drugimi članicami za ohranjanje svetovne stabilnosti; ker je mogoče številne izzive na mednarodni ravni obravnavati zgolj z usklajenim pristopom, ki vključuje Rusijo;

C.  ker se gospodarska soodvisnost med EU in Rusijo stalno povečuje in ker je treba okrepljeno sodelovanje in dobre sosedske odnose med EU in Rusijo obravnavati kot bistvene za stabilnost, varnost in blaginjo obeh strani;

D.  ker Rusija pod predsedstvom Vladimirja Putina kaže zgolj selektivni interes za razvoj skupnih politik, ne pa tudi resnega namena za razvoj pristnega in daljnosežnega strateškega partnerstva za izvajanje mednarodnega prava in preprečevanje konfliktov;

E.  ker sta od leta 1994, ko je bil podpisan sedanji sporazum o partnerstvu in sodelovanju (SPS), tako EU kot Rusija doživeli korenite politične, institucionalne, družbene in gospodarske spremembe;

F.  ker je pristop Rusije k STO dne 22. avgusta 2012 pomenil velik korak, ki bi lahko pripomogel k pospešitvi modernizacije ruskega gospodarstva in istočasno deloval kot dobra spodbuda za Rusijo, da bi upoštevala mednarodna pravila in standarde v zvezi s trgovino, h katerim se je zavezala;

G.  ker je treba te spremembe, vključno z novimi cilji in priložnostmi, povezanimi z odnosom med EU in Rusijo, obravnavati tako na bilateralni kot multilateralni ravni; ker bi lahko ambiciozen, celovit in pravno zavezujoč nov sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki bi pokrival najpomembnejša področja sodelovanja in bil osnovan na skupnih vrednotah demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravne države, kljub pomanjkanju navdušenja na ruski strani zagotovil temelj za resnično strateško partnerstvo; ker je treba zlasti poudariti potrebo po vzpostavitvi resničnega partnerstva med družbama EU in Rusije;

H.  ker je Evropska unija še naprej zavezana nadaljnjemu poglabljanju in razvijanju odnosov z Rusijo ter načelom, zapisanim v partnerstvu za modernizacijo, ki temeljijo na skupnih interesih in globoki zavezanosti splošnim vrednotam, demokratičnim načelom, spoštovanju temeljnih človekovih pravic ter pravni državi;

I.  ker je obsodba članic ruske pankovske skupine Pussy Riot na dveletno zaporno kazen zaradi protestnega nastopa proti predsedniku Vladimirju Putinu v moskovski pravoslavni stolnici nesorazmerna, zbuja resne pomisleke o tem, kako ruski pravni sistem obravnava svoje državljane, in deluje tako, da ustrahuje rusko civilno družbo;

J.  ker bi bilo treba v okviru tekočih pogajanj oceniti sedanje stanje odnosov med EU in Rusijo, pri tem pa upoštevati obstoječe dvostranske spore med Rusijo in državami članicami EU;

K.  ker na odnose med EU in Rusijo še vedno negativno vpliva dejstvo, da Rusija ni v celoti sprejela demokratičnih vrednot in okrepila pravne države;

L.  ker imajo stalno ustrahovanje, nadlegovanje in aretacije predstavnikov opozicije in nevladnih organizacij, nedavno sprejetje zakonov o financiranju nevladnih organizacij in pravice do zbiranja, zakona o obrekovanju in zakona o internetnih omejitvah ter vse večji pritisk, ki se izvaja na svobodne in neodvisne medije ter na manjšine na področjih spolne usmeritve in vere, za posledico nadaljnje slabšanje razmer na področju človekovih pravic in demokratičnih načel v Rusiji;

M.  ker je Odbor Združenih narodov za človekove pravice pred kratkim obsodil zakone, ki veljajo v nekaterih regijah Ruske federacije in ki prepovedujejo „homoseksualno propagando“, ker naj bi kršila Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah;

N.  ker mora sedanji sporazum o partnerstvu in sodelovanju ostati veljaven in biti učinkovit, dokler novi ni sklenjen in ne začne veljati;

O.  ker so bile 14. oktobra 2012 v vsej Rusiji lokalne in regionalne volitve;

P.  ker je navedene nove ali spremenjene zakone sprejela državna duma, najnovejše volitve vanjo pa niso bile niti svobodne niti poštene, kar menita tako OVSE kot Evropski parlament;

Q.  ker so nekateri postopki, ki se uporabljajo zoper opozicijo, kot je odvzem poslanskega mandata nekdanjemu poslancu dume in članu opozicijske stranke Pravična Rusija Genadiju Gudkovu mogoče razumeti kot primere selektivne uporabe prava in vmešavanje v legitimno politično dejavnost;

1.  v okviru tekočih pogajanj o novem sporazumu naslavlja naslednja priporočila na Svet, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje:

2.  naj so še naprej pozorni na zahteve, ki jih namerava določiti EU v zvezi s spoštovanjem demokratičnih načel, pri čemer meni, da je to spoštovanje absolutni osnovni pogoj za podpis sporazuma med EU in Rusijo;

o
o   o

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo s priporočili Evropskega parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje ter z njo seznani Vlado Ruske federacije in državno dumo Ruske federacije.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0409. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0369. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0286.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o odločitvi izraelske vlade, da razširi naselbine na Zahodnem bregu (2012/2911(RSP))

P7_TA(2012)0506 RC-B7-0561/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju ustanovne listine Združenih narodov,

–  ob upoštevanju ustreznih resolucij ZN: resolucij generalne skupščine ZN št. 181(1947) in 194 (1948) ter resolucij varnostnega sveta ZN št. 242 (1967), 338 (1973), 1397 (2002), 1515 (2003) in 1850 (2008),

–   ob upoštevanju sporazumov iz Osla (deklaracija o načelih o začasnih samoupravnih sporazumih) z dne 13. septembra 1993,

–  ob upoštevanju začasnega sporazuma o Zahodnem bregu in Gazi z dne 28. septembra 1995,

–  ob upoštevanju izjav, ki jih je dne 2. decembra 2012 podala podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Catherine Ashton, zlasti tistih z dne 8. junija 2012 in 2. decembra 2012 o širitvi naselbin,

–  ob upoštevanju sklepa generalne skupščine Združenih narodov z dne 29. novembra 2012, da Palestini podeli status države nečlanice opazovalke,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o bližnjevzhodnem mirovnem procesu z dne 10. decembra 2012 in 14. maja 2012,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je izraelska vlada 2. decembra 2012 napovedala, da namerava zgraditi približno 3000 novih stanovanjskih enot na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu; ker bi objavljeni načrti ogrozili uresničitev rešitve z dvema državama, zlasti na območju E1, kjer bi gradnja naselbin razdelila Zahodni breg na dva dela in tako onemogočila vzpostavitev uspešne, nedeljive in suverene palestinske države;

B.  ker je izraelska vlada 2. decembra 2012 napovedala zadržanje 100 milijonov ameriških dolarjev palestinskih prihodkov od davkov; ker so mesečni davčni transferji bistvena sestavina proračuna Palestinske uprave; ker je izraelski finančni minister Juval Steinitz izjavil, da so bili prihodki od davkov zadržani za poplačilo palestinskih dolgov podjetju Israeli Electric Corporation;

C.   ker je EU večkrat potrdila svojo podporo rešitvi na podlagi mirnega in varnega soobstoja dveh držav – Izraela in neodvisne, demokratične, nedeljive in trajne palestinske države;

D.  ker je bilo ozemlje Zahodnega brega s sporazumi iz Osla leta 1993 razdeljeno na tri območja: območje A, B in C; ker območje C pod izraelskim civilnim in varnostnim nadzorom predstavlja 62 % ozemlja in je edino strnjeno, najbolj rodovitno in z viri bogato območje na Zahodnem bregu; ker je začasni sporazum o Zahodnem bregu in Gazi iz leta 1995 določil, da bo območje C postopno prešlo pod palestinsko jurisdikcijo;

E.  ker je generalna skupščina Združenih narodov 29. novembra 2012 sklenila z veliko večino, in sicer s 138 glasovi za, 9 proti in 41 vzdržanimi glasovi, da Palestini podeli status države nečlanice opazovalke v Združenih narodih;

1.  izraža globoko zaskrbljenost nad napovedjo izraelske vlade, da namerava zgraditi približno 3000 novih naselbinskih enot na Zahodnem bregu, vključno z vzhodnim Jeruzalemom;

2.  ponovno poudarja, da bi lahko taka širitev ogrozila možnost trajne Palestine z Jeruzalemom kot glavnim mestom tako Palestine kot Izraela;

3.  poudarja, da so po mednarodnem pravu izraelske naselbine na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu nezakonite; poziva k takojšnji, popolni in trajni ustavitvi vseh dejavnosti gradnje in širitve izraelskih naselbin, nadaljnjega prisilnega izseljevanja palestinskih družin z njihovih domov in rušenja palestinskih hiš;

4.  obsoja izjave političnega voditelja Hamasa Kaleda Mešala, v katerih odklanja priznanje izraelske države in odločno zavrača vsakršno prisotnost Izraela v Jeruzalemu, in poziva Hamas, naj prizna pravico Izraela do obstoja;

5.  globoko obžaluje odločitev izraelske vlade za zadržanje 100 milijonov ameriških dolarjev palestinskih prihodkov od davkov, ker to ogroža proračun Palestinske uprave, in poziva k takojšnjemu prenosu teh prihodkov; spodbuja udeležene strani, naj vse nerešene finančne spore rešijo z meditacijo EU;

6.  ponovno izraža odločno podporo rešitvi z dvema državama, ki bi temeljila na mejah iz leta 1967, z Jeruzalemom kot glavnim mestom obeh držav, z varno državo Izrael ter neodvisno, demokratično, nedeljivo in uspešno palestinsko državo, ki bi živeli druga ob drugi v miru in varnosti; ponovno poudarja, da so miroljubna in nenasilna sredstva edini način za dosego pravičnega in trajnega miru med Izraelci in Palestinci, ter v zvezi s tem poziva k obnovitvi neposrednih mirovnih pogovorov dveh strani; poziva vse strani, naj se vzdržijo enostranskih dejanj, ki bi lahko ogrozila ali ovirala mirovna prizadevanja in možnosti za dogovor o mirovnem sporazumu;

7.  ponovno poziva, naj se veljavna zakonodaja EU in dvostranski sporazumi med EU in njenimi državami članicami ter Izraelom v celoti in dejansko izvajajo, in poudarja, da je treba spoštovati vse določbe pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Izraelom glede spoštovanja človekovih pravic Palestincev; potrjuje zavezanost EU zagotavljanju stalnega, doslednega in učinkovitega izvajanja veljavne zakonodaje Evropske unije in dvostranskih dogovorov, ki se uporabljajo za izdelke iz naselbin;

8.  v tem duhu še naprej poziva k spravi med Palestinci, saj bi ta vodila v ponovno združitev Palestincev, ki živijo na Zahodnem bregu, v vzhodnem Jeruzalemu in Gazi ter pripadajo istemu palestinskemu narodu;

9.  poziva palestinsko upravo in izraelsko vlado, naj ponovno začneta mirovni proces na Bližnjem vzhodu; poudarja tudi, da je pomembno zaščititi palestinsko prebivalstvo in njegove pravice na območju C in v vzhodnem Jeruzalemu, kar je bistveno za uresničljivost rešitve z dvema državama;

10.  ponovno poziva EU in njene države članice, naj v prizadevanjih za pravičen in trajen mir med Izraelci in Palestinci igrajo dejavnejšo politično vlogo, tudi v okviru četverice; podpira podpredsednico/visoko predstavnico pri njenih prizadevanjih, da bi zagotovila verodostojne možnosti za ponoven začetek mirovnega procesa;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, posebnemu predstavniku EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, predsedniku generalne skupščine ZN, vladam in parlamentom članic varnostnega sveta ZN, odposlancu bližnjevzhodne četverice, knesetu in izraelski vladi, predsedniku palestinske uprave in palestinskemu zakonodajnemu svetu.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o razmerah v Ukrajini (2012/2889(RSP))

P7_TA(2012)0507 RC-B7-0544/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij in poročil, zlasti resolucije z dne 1. decembra 2011 s priporočilom Evropskega parlamenta Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede pogajanj o pridružitvenem sporazumu med EU in Ukrajino(1) in resolucije z dne 24. maja 2012 o razmerah v Ukrajini in zadevi Julije Timošenko(2),

–  ob upoštevanju vmesnih poročil i n predhodnih sklepov misije za opazovanje volitev v Ukrajini OVSE/ODIHR, zlasti izjave o predhodnih ugotovitvah in sklepih, objavljene 29. oktobra 2012 v sodelovanju s parlamentarno skupščino OVSE, parlamentarno skupščino Sveta Evrope, Evropskim parlamentom in parlamentarno skupščino Nata,

–  ob upoštevanju skupne izjave visoke predstavnice EU Catherine Ashton in komisarja Štefana Füleja z dne 12. novembra 2012 o parlamentarnih volitvah v Ukrajini,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2012 o Ukrajini,

–  ob upoštevanju izjave nekdanjega poljskega predsednika Aleksandra Kwaśniewskega in nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Pata Coxa z dne 3. oktobra 2012 o tem, da bodo volitve odločilnega pomena za prihodnost Ukrajine in da je zagon v odnosih med EU in Ukrajino zastal,

–  ob upoštevanju poročila ad hoc delegacije Parlamenta za opazovanje parlamentarnih volitev v Ukrajini, ki je bilo predstavljeno na seji Odbora za zunanje zadeve 6. novembra 2012,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU in Ukrajine o liberalizaciji vizumskega režima, sprejetega 22. novembra 2010,

–  ob upoštevanju poročila evropske sosedske politike o napredku Ukrajine, objavljenega 15. maja 2012,

–  ob upoštevanju členov 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker so na vrhunskem srečanju med EU in Ukrajino v Kijevu priznali, da je Ukrajina evropska država z evropsko identiteto, ki jo z državami Evropske unije povezujejo skupna zgodovina in skupne vrednote,

B.  ker imajo OVSE/ODIHR in mednarodni opazovalci volitev dokaze o tem, da so ukrajinske volitve zaznamovali neuravnoteženo medijsko okolje, neustrezna sestava volilnih odborov, nezadostna preglednost pri financiranju strank, zlorabe upravnih virov in neenaki pogoji, kar se je kazalo tudi v odsotnosti vodilnih opozicijskih kandidatov, ki so v zaporu zaradi političnih razlogov, kar je korak nazaj v primerjavi s prejšnjimi splošnimi volitvami;

C.  ker so mednarodni opazovalci kljub siceršnji pozitivni splošni oceni OVSE o volilnem postopku na dan volitev vseeno opozorili na pomanjkljivo preglednost pri primerjavi končnih rezultatov in so negativno ocenili postopek tabeliranja glasov v 77 od 161 opazovanih območnih volilnih odborih, opozorili pa tudi na dejstvo, da so se 10. novembra še vedno javljale zamude pri tabeliranju glasov v 12 okrožjih za en mandat;

D.  ker so po poročilih misije OVSE/ODIHR za spremljanje volitev izvedbo povolilnega postopka zaznamovale nepravilnosti, zamude pri štetju glasov in nepreglednost v volilnih komisijah;

E.  ker sta v skupni izjavi podpredsednica Komisije/visoka predstavnica EU Catherine Ashton in komisar Štefan Füle izrazila zaskrbljenost nad potekom povolilnega postopka, ki so ga zaznamovale nepravilnosti;

F.  ker so bile splošne volitve 28. oktobra 2012 ključni preskus za Ukrajino, da pokaže, da si nepreklicno prizadeva razviti pravi demokratični sistem, utrditi pravno državo in nadaljevati politične reforme;

G.  ker sta Beneška komisija in parlamentarna skupščina Sveta Evrope prvič izdali priporočila, v katerih je jasno zapisano, da bi Ukrajina morala imeti proporcionalni sistem z odprtimi seznami;

H.  ker je posebni odposlanec Evropskega parlamenta Aleksander Kwaśniewski posvaril pred poskusi osamitve Ukrajine, saj bi to lahko privedlo do ugodnih pogojev za nedemokratični režim;

I.  ker na vrhunskem srečanju med EU in Ukrajino decembra 2011, na katerem naj bi bil podpisan pridružitveni sporazum, do tega ni prišlo zaradi nezadovoljstva EU nad političnimi razmerami v Ukrajini, zlasti zaradi aretacije in sodnega procesa proti opozicijskima voditeljema Juliji Timošensko in Juriju Lucenku;

J.  ker ukrajinski parlament obravnava zakon 8711, zakonodajni dokument, ki zatira svoboščine in bo omejil svobodo izražanja in združevanja tistih, ki podpirajo človekove pravice lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih oseb; ker je odbor OZN za človekove pravice pred nedavnim razglasil, da to pomeni kršitev 19. in 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

1.  obžaluje, da po poročanju opazovalcev OVSE, parlamentarne skupščine Sveta Evrope, parlamentarne skupščine Nata in Evropskega parlamenta volilna kampanja, volilni postopek in povolilni postopek niso izpolnili osnovnih mednarodnih standardov ter pomenijo korak nazaj v primerjavi z volitvami leta 2010;

2.  zlasti ugotavlja, da nekateri vidiki predvolilnega obdobja (aretacija opozicijskih političnih voditeljev, neenaki pogoji, nastali predvsem zaradi zlorabe upravnih virov, primeri nadlegovanja in ustrahovanja kandidatov in osebja, ki je sodelovalo na volitvah, nepregledna kampanja in financiranje strank in neuravnoteženo poročanje medijev) ter nepravilnosti in zamude pri štetju glasov in njihovem tabelaričnem prikazu, pomenijo korak nazaj v primerjavi z zadnjimi volitvami v tej državi;

3.  poudarja, da je na volilni postopek negativno vplivalo dejstvo, da sta bila med volitvami v zaporu opozicijska voditelja Julija Timošenko in Jurij Lucenko, pa tudi drugi;

4.  poudarja, da je uspešno sodelovanje med Ukrajino in Evropsko unijo mogoče le na podlagi jasne pripravljenosti ukrajinskih oblasti, da izvedejo potrebne reforme, zlasti pravnega in sodnega sistema, tako da se bodo v celoti spoštovala načela demokracije, človekove pravice in temeljne svoboščine, pravice manjšin in načela pravne države; poziva institucije Evropske unije in Svet Evrope, skupaj z Beneško komisijo, naj dejavno in učinkovito podprejo ta proces reform;

5.  je zaskrbljen zaradi nepravilne rabe upravnih sredstev in sistema financiranja kampanje, saj ta ni dosegel mednarodnih standardov, ki jih je določila skupina držav proti korupciji pri Svetu Evrope (GRECO); poziva novo vlado, naj še naprej krepi zakonske določbe o financiranju strank, da bi zagotovila večjo preglednost financiranja in porabe, polno razkritje virov in višine stroškov kampanje, zlasti pa sankcije za kršitve določb o financiranju kampanj;

6.  poziva ukrajinsko vlado, naj v dialogu z vsemi političnimi strankami obravnava volilne nepravilnosti, vključno z nejasnimi rezultati v nekaterih volilnih okrajih; poleg tega pričakuje, da bo ukrajinski parlament pravočasno obravnaval pomanjkljivosti volilne zakonodaje; pričakuje, da bo ukrajinski parlament lahko nadaljeval delo s sedanjimi predlogi, ki jih je ob polni podpori Evropske unije in Beneške komisije pripravil parlament z iztekajočim se mandatom;

7.  izraža zaskrbljenost zaradi težav v zvezi s štetjem in tabeliranjem glasov v več volilnih okrajih z enim mandatom; pozdravlja odločitev osrednje volilne komisije, da za te okraje ne objavi izida, ter dejstvo, da so ukrajinske oblasti začele sprejemati ukrepe za čimprejšnjo izvedbo novih volitev v teh okrajih;

8.  je zaskrbljen nad širjenjem nacionalističnih čustev v Ukrajini, kar se kaže v podpori stranki Svoboda, ki je zaradi tega ena od dveh novih strank v ukrajinskem parlamentu (verhovni radi); opominja, da so rasistični, antisemitski in ksenofobični nazori v nasprotju s temeljnimi vrednotami in načeli EU, zato prodemokratične stranke v verhovni radi poziva, naj se s to stranko ne povezujejo, je ne podpirajo ali z njo oblikujejo koalicij;

9.  še vedno vztrajno podpira evropske težnje Ukrajincev; obžaluje, da nedavne parlamentarne volitve niso prinesle pomembnejšega napredka pri večji verodostojnosti Ukrajine v zvezi s tem; poudarja, da je EU še vedno zavezana sodelovanju z Ukrajino, tudi njeno civilno družbo (nevladnimi, verskimi organizacijami ipd.), da bi se izboljšale demokratične institucije, okrepila pravna država, zagotovila medijska svoboda in napredek pri obsežnih gospodarskih reformah;

10.  potrjuje zavezanost EU temu, da odnose z Ukrajino še spodbudi s podpisom pridružitvenega sporazuma takoj, ko bodo ukrajinske oblasti pokazale odločno ukrepanje in otipljiv napredek, k čemur pozivamo zgoraj, po možnosti v času vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu v Vilni novembra 2013; ugotavlja, da je napredek političnega združevanja in gospodarskega povezovanja odvisen od dejanske zavezanosti Ukrajine demokratičnim načelom, pravni državi, neodvisnosti sodstva in medijski svobodi;

11.  je seznanjen s sprejetjem in podpisom zakona o referendumih v Ukrajini; pričakuje, da bodo ukrajinske oblasti pretehtale priporočila Beneške komisije, ko bodo dostopna, da bi preprečili morebitne zlorabe te zakonodaje;

12.  odločno poziva ukrajinske organe, naj skupaj z odposlancema Evropskega parlamenta Aleksandrom Kwaśnievskim in Patom Coxom najdejo razumno in pravično rešitev v zvezi s primerom Julije Timošenko; poziva ukrajinsko vlado, naj spoštuje in izvaja končne sklepe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Julije Timošenko in Jurija Lucenka;

13.  poziva Ukrajino, naj preneha selektivno uporabljati pravo na vseh ravneh vlade v Ukrajini in naj omogoči udeležbo opozicijskih strank v političnem življenju na osnovi enakih pogojev; poziva oblasti, naj v tem smislu osvobodijo in rehabilitirajo politično preganjane nasprotnike, vključno z Julijo Timošenko, Jurijem Lucenkom in drugimi;

14.  pozdravlja podpis spremenjenega sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov med Evropsko unijo in Ukrajino, ki v primerjavi z zdaj veljavnim sporazumom uvaja jasne izboljšave pri izdaji vizumov za ukrajinske državljane; poziva Svet, naj spodbuja dialog med EU in Ukrajino o liberalizaciji vizumskega režima pred vrhunskim srečanjem o vzhodnem partnerstvu v Vilni novembra 2013;

15.  odločno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico EU Catherine Ashton in komisarja Štefana Füleja, naj pospešita sodelovanje EU z Ukrajino in si še naprej prizadevata, da bi bile možnosti, ki jih nudijo odnosi med EU in Ukrajino, polno izkoriščene v dobro državljanov Ukrajine in EU, med drugim tako, da omogočita nepretrgan napredek v dialogu o liberalizaciji vizumskega režima;

16.  pozdravlja sklepe z zasedanja Sveta za zunanje zadeve dne 10. decembra 2012;

17.  poziva ukrajinski parlament, naj zavrne zakon 8711, ki omejuje svobodo izražanja v zvezi s spolno usmerjenostjo in spolno identiteto in ki je bil oktobra sprejet v prvi obravnavi; poudarja, da je ta zakon v očitnem nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki ju je ratificiral parlament Ukrajine;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski službi za zunanje delovanje, Svetu, Komisiji, državam članicam, predsedniku, vladi in parlamentu Ukrajine ter parlamentarnim skupščinam Sveta Evrope in OVSE.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0545. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0221.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o poročilu o napredku Albanije za leto 2012 (2012/2814(RSP))

P7_TA(2012)0508 B7-0533/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Solunu 19. in 20. junija 2003 glede možnosti pridružitve držav zahodnega Balkana k Evropski uniji,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom „Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2012-2013“ (COM(2012)0600) ter priloženega poročila o napredku Albanije za leto 2012 (SWD(2012)0334),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2008/210/ES z dne 18. februarja 2008 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih Evropskega partnerstva z Albanijo ter razveljavitvi Sklepa 2006/54/ES(1),

–  ob upoštevanju sklepov s četrte seje stabilizacijsko-pridružitvenega sveta med Albanijo in Evropsko unijo z dne 15. maja 2012,

–  ob upoštevanju priporočil, ki jih je sprejel stabilizacijsko-pridružitveni parlamentarni odbor Evropska unija-Albanija na 5. seji dne 11. in 12. julija 2012,

–  ob upoštevanju političnega dogovora med vlado in opozicijo, doseženega na konferenci predsednikov strank 14. novembra 2011, in revidiranega akcijskega načrta albanske vlade iz marca 2012 za 12 glavnih prednostnih nalog, razgrnjenega v mnenju Komisije o prošnji Albanije za članstvo v Evropski uniji z dne 9. novembra 2010 (COM(2010)0680),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o Albaniji(2),

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je prihodnost Albanije in drugih držav Zahodnega Balkana povezana z Evropsko unijo in ker Albanija geografsko, zgodovinsko in kulturno pripada Evropi;

B.  ker pristop Albanije k EU ne bi smel biti zgolj cilj vlade in opozicije, temveč bi moral biti v splošnem interesu vseh Albancev;

C.  ker morajo države, ki se želijo pridružiti Uniji, dokazati, da so v vseh fazah pristopnega procesa sposobne okrepiti uresničevanje vrednost, na katerih temelji Unija; ker morajo že v zgodnji fazi vzpostaviti in spodbujati pravilno delovanje osrednjih institucij, potrebnih za demokratično upravljanje in izvajanje načel pravne države, od nacionalnega parlamenta, vlade in pravosodnega sistema, pa do sodišč, javnega tožilca in institucij kazenskega pregona;

D.  ker bi moral proces pristopa k EU postati gonilna sila za nadaljevanje reform in glavni dejavnik za zagotavljanje plodnega in odgovornega sodelovanja političnega vodstva države;

E.  ker je program reform od sporazuma med vladajočo stranko in opozicijo novembra 2011 dosegel viden napredek; ker izzivi ostajajo in se je treba spoprijeti z njimi za nadaljnji napredek na poti do članstva EU;

F.  ker so za zagotavljanje stabilnosti in socialne kohezije poleg reform izvajanja zakonov in razvoja infrastrukture prav tako pomembne reforme na socialnem področju in njihovo učinkovito izvajanje in ker se mora to odražati tudi v financiranju EU; ker bi morala Komisija pri oblikovanju strategije za Albanijo za obdobje 2014–2020 to ustrezno upoštevati;

G.  ker ima Albanija na Zahodnem Balkanu še vedno stabilizacijsko vlogo;

H.  ker lahko Albanija zaradi prizadevanj za reforme, in če albansko prebivalstvo to želi, leta 2012 doseže naslednjo stopnjo v pristopnem procesu, in sicer dobi status kandidatke za pristop, če ji bo uspelo doseči kritično maso konkretnih rezultatov na še odprtih ključnih področjih reform;

I.  ker je EU postavila načela pravne države v osrčje procesa širitve;

Splošne ugotovitve

1.  ponovno izraža svojo popolno podporo prihodnji pridružitvi Albanije Evropski uniji; se strinja z oceno Komisije, da bi tej državi lahko podelili status države kandidatke, če bo izvedla in sprejela najpomembnejše reforme v pravosodju, javni upravni in pri pregledu parlamentarnega poslovnika; čestita Albaniji za ta pomemben korak in spodbuja albansko vlado, naj sprejme vse potrebne ukrepe za izvajanje že sprejetih zavez; poziva Svet, naj brez dodatnega odlašanja podeli Albaniji status kandidatke EU, če bo država izvedla navedene osrednje reforme;

2.  pozdravlja odločna prizadevanja vlade in opozicije za sodelovanje pri reformah ter priznava, kako pomemben je politični sporazum iz novembra 2011, s katerim se je končalo daljše obdobje pat položaja ter utrla pot napredku na področju dvanajstih prednostnih nalog; poziva vladajočo večino ter opozicijo, naj nadaljujeta z medstrankarskim sodelovanjem ter podpirata uspešno sprejetje in dosledno izvajanje najpomembnejših reform, potrebnih za začetek uradnih pristopnih pogajanj; poudarja, da bi se morale vse politične stranke in akterji v Albaniji, vključno z mediji in civilno družbo, zavzemati za izboljšanje političnega ozračja v državi, da bi omogočili dialog in vzajemno razumevanje; zato od vseh političnih strank zahteva iskreno predanost cilju izboljšanja političnega ozračja v državi; poziva politične sile v Albaniji, naj v volilni kampanji naslednje leto ne dovolijo, da bi se država oddaljila od začrtane evropske poti;

3.  poudarja, kako pomembne so svobodne in poštene volitve, saj dajejo demokratičnim institucijam verodostojnost in omogočajo njihovo ustrezno delovanje; poziva vse politične sile, naj si prizadevajo, da bi volilna kampanja naslednje leto in parlamentarne volitve leta 2013 potekale svobodno in pravično; je trdno prepričan, da bodo volitve pomemben preizkus zrelosti albanske demokracije in sposobnosti vseh političnih sil, da začrtajo skupni evropski načrt za državo, prav tako pa bodo pomembne za nadaljnji napredek v pristopnem procesu; opozarja, da je za utrditev demokracije potreben svoboden in pošten volilni proces z rezultati, ki so za vse ustrezne politične stranke v skladu z zakonom; pozdravlja politično soglasje glede predlogov sprememb k zakonodajnemu okviru za volitve, ki so upoštevali priporočila OVSE/ODIHR;

4.  poziva vse politične sile, naj še najprej sprejemajo konkretne reforme, ki bodo vodile do oprijemljivih rezultatov v korist vseh državljanov; meni, da je pomembno, da albanska civilna družba, mediji in državljani od voditeljev zahtevajo odgovornost za doseganje konkretnih rezultatov v politiki;

Utrjevanje demokracije in krepitev človekovih pravic

5.  meni, da so demokracija in načela pravne države najboljši varuhi človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

6.  zelo podpira konstruktiven politični dialog, ki ni zgolj ključni element dvanajstih glavnih prednostnih nalog, temveč tudi osnovni pogoj za delujočo demokracijo; poziva politično elito, naj podpre medstrankarski dialog in konsenz o reformah, da bi država lahko dosegla napredek pri pristopu;

7.  pozdravlja napredek Albanije pri izpolnjevanju političnih meril za članstvo v EU; ugotavlja, da je konstruktiven politični dialog pomemben element za doseganje konkretnih rezultatov pri izvajanju dvanajstih glavnih prednostnih nalog, predvsem tistih, ki se nanašajo na ustrezno delovanje parlamenta, sprejetje obravnavanih zakonov, ki zahtevajo okrepljeno večino, imenovanje varuha človekovih pravic, postopke predstavljanja in glasovanja za glavne institucije ter spremembo zakonodajnega okvira za volitve;

8.  pozdravlja izvolitev novega predsednika; ugotavlja, da je bil volilni proces v skladu z ustavo; obžaluje pa, da politični proces, ki je spremljal volitve, ni temeljil na medstrankarskem dialogu; poudarja, da je vloga predsednika izjemno pomembna za združevanje naroda ter zagotavljanje stabilnosti in neodvisnosti državnih institucij;

9.  ceni dialog, ki se razvija med civilno družbo in albansko vlado; poudarja, da je treba ohraniti zagon tega odnosa in utrditi dosežke;

10.  poudarja, kako pomembne so povsem delujoče predstavniške institucije, ki so hrbtenica utrjenega demokratičnega sistema in osrednje politično merilo evropske integracije; v zvezi s tem poudarja osrednjo vlogo parlamenta in poziva politične sile v tej državi, naj dodatno izboljšajo delovanje, sprejmejo in začnejo izvajati predvideno reformo poslovnika parlamenta, dodatno okrepijo nadzorno vlogo parlamenta, tudi s pogostejšim zasliševanjem članov vlade, izboljšajo pripravo zakonodaje in okrepijo posvetovanje s civilno družbo, sindikati in socialnimi organizacijami;

11.  ugotavlja, da je bil dosežen omejen napredek pri pravosodni reformi; poziva oblasti, naj z dodatnimi ukrepi zagotovijo resnično neodvisnost, integriteto, preglednost, odgovornost in učinkovitost sodstva brez političnega vmešavanja in korupcije, državljanom omogočijo enakopraven dostop do sodišč, zagotovijo, da se sojenje odvije v razumnem roku, ter pospešijo uresničevanje strategije pravosodne reforme, vključno s sprejetjem predlogov sprememb k zakonodaji o višjem sodišču; meni, da mora biti pravosodna reforma postopna in nepreklicna ter mora vključevati zanesljive posvetovalne mehanizme in povečati učinkovitost sistema, sodstvu pa dati na voljo dovolj sredstev, da bo lahko učinkovito delovalo po vsej državi;

12.  poudarja, da je treba okrepiti kazenski pregon trgovine z ljudmi in prizadevanja za zaščito žrtev; poziva k sprejetju strategije za pravno varstvo otrok ter izvajanje sodnih odločb, kar je osnovni pogoj za delujoče in učinkovito sodstvo;

13.  pozdravlja novi pristop Komisije in zaveze, da bo načela pravne države postavila v središče širitvene politike; meni, da bi moral ta pristop pomeniti dodatno spodbudo za izvedbo najpomembnejših pravosodnih reform ter še olajšati napredek Albanije na teh področjih, prav tako pa omogočiti doseganje konkretnih rezultatov in verodostojnih dosežkov na področju izvajanja;

14.  poudarja, da je treba odpraviti nevarnost politiziranja javne uprave ter vzpostaviti na dosežkih temelječo in strokovno javno upravo, ki deluje pregledno in je zmožna sprejeti in izvajati zakone; pozdravlja postopek ustanovitve albanske šole za javno upravo; izraža zadovoljstvo nad imenovanjem varuha človekovih pravic, ki je potekalo na odprt in pregleden način, ter poziva k zagotavljanju zadostne politične podpore tej instituciji;

15.  pozdravlja imenovanje varuha človekovih pravic decembra 2011; poziva albanske oblasti, naj uradu varuha človekovih pravic zagotovijo ustrezno politično podporo in sredstva; spodbuja albansko civilno družbo in državljane, naj institucijo v celoti izkoristijo za izboljšanje razmer na področju človekovih pravic;

16.  je zaskrbljen nad tem, da je korupcija še vedno prisotna v življenju državljanov; nadvse priporoča, naj se intenzivneje izvaja politika ničelne tolerance do korupcije in zlorabe javnih sredstev, obenem pa se naj vsem obtožencem zagotovi pošteno, pravično in pravočasno sojenje; poziva k hitremu začetku izvajanja priporočil skupine držav proti korupciji, zlasti tistih, ki se nanašajo na inkriminacijo in financiranje političnih strank; ugotavlja, da je potrebno okrepljeno izvajanje politik za boj proti korupciji; ugotavlja, da izvajanje protikorupcijske strategije poteka prepočasi;

17.  poudarja, da je treba po dogodkih iz januarja 2011 brez nadaljnjega odlašanja in oviranja izvesti obširno in neodvisno kazensko preiskavo ter izpeljati verodostojen sodni postopek;

18.  pozdravlja zavezanost vseh političnih sil k boju proti nekaznovanosti ter pozdravlja soglasje v parlamentu za reformo sistema imunitet, da se bo omogočilo preiskovanje višjih državnih uradnikov, sodnikov in tožilcev; poziva vse pristojne organe, naj zagotovijo dosledno izvajanje tega sistema; poziva albanske organe, naj okrepijo izvajanje in institucionalno usklajevanje strategije vlade za boj proti korupciji za obdobje 2007–2013; poudarja, da je treba okrepiti politične zaveze, da bi napredovali pri preiskavah in obsodbah, tudi v primerih korupcije na visokih položajih;

19.  pozdravlja prizadevanja za zajezitev organiziranega kriminala, zlasti glede izvajanja protimafijske zakonodaje, tudi številnejše zaplembe premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji; poziva oblasti, naj dodatno okrepijo policijsko in pravosodno sodelovanje v Albaniji in s sosednjimi državami;

20.  je seznanjen z napredkom, doseženim v boju proti organiziranemu kriminalu in upravljanju meja; poudarja, da je treba nadaljevati z reformami na teh področjih, zlasti z okrepitvijo usklajevanja med institucijami kazenskega pregona;

21.  poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za to, da bi delo policije v celoti spoštovalo človekove pravice in bilo usmerjeno v rezultate; poziva k proaktivnim in učinkovitejšim ukrepom za preganjanje storilcev in zaščito žrtev trgovine z ljudmi;

22.  poudarja izjemen pomen strokovnih, neodvisnih ter raznolikih javnih in zasebnih medijev, saj gre pri tem za steber demokracije; poziva pristojne oblasti, naj zagotavljajo in spodbujajo pluralizem medijev ter svobodo medijskega izražanja in informiranja brez političnega ali drugega posredovanja in sprejmejo ukrepe za preglednost lastništva nad mediji in njihovega financiranja;

23.  je zaskrbljen zaradi svobode izražanja, svobode medijev in zlasti neodvisnosti upravnega organa, nacionalnega odbora za radio in televizijo; obžaluje, da upravni organ še vedno nima zadostnih upravnih in tehničnih zmogljivosti ter uredniške neodvisnosti; poziva k sprejetju zakona o storitvah avdiovizualnih medijev;

24.  je zaskrbljen zaradi neposrednega vmešavanja vlade v imenovanje upraviteljev javne radiotelevizije, saj se tako ovira oblikovanje političnega pluralizma in posledično krepitev demokracije, in zaradi dejstva, da neodvisnost urednikov od vlade ni bila okrepljena; je zaskrbljen, da se obrekovanje še vedno lahko kaznuje z visokimi kaznimi za novinarje, posledica tega pa je samocenzura novinarjev; zahteva verodostojno in učinkovito izvajanje ukrepov za zaščito novinarjev; je zelo zaskrbljen, ker novinarji delujejo v negotovih delovnih pogojih, in obžaluje, da še vedno nimajo zakonsko urejenih pravic iz delovnega razmerja ter da mnogi med njimi ne prejemajo plače od lastnikov medijev;

25.  poziva oblasti, naj zakonodajo o volitvah, svobodi zbiranja in medijski svobodi uskladijo z mednarodnimi standardi ter zagotovijo popolno izvajanje te zakonodaje; poziva oblasti, naj spodbujajo in vzdržujejo digitalno svobodo, za katero velja, da je bistven del pristopnih meril;

26.  priznava, da je bil dosežen napredek pri varstvu manjšin; vendar opaža, da so potrebna dodatna prizadevanja za boj proti diskriminaciji, zlasti ko gre za osebe, ki so ji izpostavljene; v zvezi s tem spominja albansko vlado, da ima odgovornost vzpostaviti ozračje vključevanja in strpnosti v državi; poziva k odločilnim ukrepom, s katerimi bi celovito zaščitili človekove pravice in izboljšali kakovost življenja pripadnikov manjšin v vsej državi, med drugim tudi z izvajanjem obstoječih ukrepov na področju uporabe manjšinskih jezikov v izobraževanju, veri in množičnih medijih ter z obravnavanjem vseh primerov diskriminacije proti njim;

27.  poudarja, da je treba te pravice zagotoviti vsem manjšinskim skupinam, ne pa samo narodnim manjšinam; prav tako poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja za zagotovitev premoženjskih in lastninskih pravic manjšinskih skupin; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da še vedno primanjkujejo sredstva za izvajanje akcijskega načrta za Rome; poziva k večji odgovornosti v zvezi z zagotavljanjem storitev manjšinam in ranljivim skupinam; poudarja, kako pomembno je spoštovati načelo samoopredelitve, in poziva k objektivni in pregledni obdelavi podatkov popisa v skladu z mednarodno priznanimi standardi;

28.  pozdravlja napredek, dosežen na področju človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, zlasti dejstvo, da je bil prvi javni shod lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev 17. maja 2012 v Tirani varen in prešeren dogodek; vendar odločno zavrača diskriminatorne izjave namestnika ministra za obrambo z istega dne, pozdravlja pa kritiko, ki jo je v zvezi s tem izrazil predsednik vlade Sali Berisha; poudarja, da je še vedno prisotna diskriminacija lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev ter da je še vedno nujno treba pregledati zakonodajo, da bi obravnavali morebitne diskriminatorne določbe in dosegli rezultate;

29.  poziva k potrebnemu napredku na področju temeljnih pravic in svoboščin ter učinkovitemu izvajanju teh politik, da bi zagotovili pravice žensk in enakost spolov, pravice lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, pravice otrok, pravice družbeno ranljivih oseb in invalidov ter pravice manjšin, saj se še vedno poroča o diskriminaciji lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, romske manjšine in drugih ranljivih skupin; poudarja, da je treba izboljšati pravice in kakovost življenj ljudi, ki so odvisni od države, na primer zapornikov, sirot in duševnih bolnikov;

30.  pozdravlja zakone in ukrepe, sprejete za spodbujanje enakosti spolov, vendar meni, da je njihovo dejansko izvajanje neprimerno, saj so ženske denimo še zmeraj v neenakopravnem položaju, kadar gre za dostop do političnega življenja, izobraževanja in trga dela;

31.  ugotavlja, da so še zmeraj prisotni nasilje v družini, prisilna prostitucija in izjemno visoka stopnja trgovine z ženskami in otroki in da ni usklajevanja pristojnih organov, ki bi bilo nujno za zagotavljanje njihove bistvene zaščite; opozarja, da je treba žrtvam zagotoviti dostop do popolne pravne pomoči in psihološke podpore, ter poziva oblasti, naj ukrepajo, tudi s povečanim financiranjem agencij in ustreznih služb, da bi odpravile nasilje in neenakost; poudarja, da je nujno treba sprejeti in začeti izvajati ukrepe, kot so specializirane strukture socialnega skrbstva in centri za rehabilitacijo, ter vzpostaviti mrežo zatočišč in organizacij, ki pomagajo ženskam in otrokom, da bi jih med drugim poskusili ponovno vključiti v družbo; pozdravlja nenehno dosegljivo in brezplačno telefonsko pomoč za žrtve, okrepitev oddelkov za zaščito otrok ter vzoren primer sodelovanja na področju skupne pomoči žrtvam, ki ga dajejo občina Tirana, policija, pravosodni sistem in nevladne organizacije;

32.  poudarja, da je treba nameniti posebno pozornost varstvu otrokovih pravic, med drugim tudi z izboljšanjem pogojev v državnih institucijah za otroško varstvo, poenostavitvijo možnosti za rejništvo ter odločnim bojem proti trgovini z ljudmi in otroškemu delu;

33.  poudarja, da je treba vzpostaviti sodoben izobraževalni sistem, ki bo osredotočen na učenca in na zagotavljanje najboljše možne izobrazbe; meni, da je pomembno, da imajo vsi otroci, zlasti pa tisti iz družin z nizkimi dohodki in manjšinskih skupin, zagotovljen dostop do izobraževanja in šolskega materiala; je seznanjen z obveznostjo vlade, da zagotovi visoko raven univerzitetne in tehnične izobrazbe ter uveljavljene delavske pravice v dodiplomskem študiju, in tako spodbudi mlade diplomante, da bodo s svojimi storitvami prispevali k napredku države;

34.  poziva vlado, naj v celoti zagotovi spoštovanje delovne zakonodaje v javnem in zasebnem sektorju ter pravic sindikatov, tako da spodbuja krepitev prakse mediacije za reševanje delovnih sporov; poziva vlado, naj dodatno okrepi tristranski dialog v nacionalnem svetu za delo, tako da razširi pristojnosti tega sveta in vključi odobritve pomembnih svežnjev socialne in gospodarske politike in zakonodaje, prav tako pa naj okrepi vlogo sindikatov v nacionalnem svetu za delo;

35.  je zaskrbljen zaradi dejstva, da ni akcijskega načrta za zaposlovanje, in zaradi zmanjševanja proračuna za izvajanje reform socialne pomoči in varstva; poziva albanske oblasti, naj pripravijo tak akcijski načrt; poziva k redni pripravi statistike o trgu dela, ki bo skladna s statistiko drugih držav pristopnic in Eurostata, da bi lahko bolje spremljali in primerjali razmere glede zaposlenosti v Albaniji;

36.  poziva oblasti, naj še izboljšajo ravnanje s pridržanimi osebami in zaporniki v skladu s priporočili nacionalnega varuha človekovih pravic in mednarodnimi standardi človekovih pravic, saj se še vedno poroča o primerih slabega ravnanja; poudarja, da je treba zmanjšati pogostost pridržanja prestopnikov, pri katerih je tveganje nizko, ter globoko obžaluje dolgotrajno pridržanje mladoletnikov pred začetkom sojenja in prekomerno uporabo tega ukrepa, tudi v ustanovah, ki niso primerne za ponovno vključevanje mladoletnikov; poziva k sprejetju strategije za pravosodni sistem za mladoletnike in s tem povezanega akcijskega načrta za obravnavo obstoječih pomanjkljivosti v zakonodaji in praksi, ki bo v skladu z mednarodnimi standardi in najboljšimi praksami drugih evropskih držav;

37.  poudarja, da je treba pojasniti lastniške pravice in v celoti začeti izvajati nacionalno strategijo in akcijski načrt za te pravice; poudarja, da so med procesom potrebna temeljita posvetovanja z vsemi interesnimi skupinami; poziva Komisijo, naj zagotovi podporo za izvajanje strategije in akcijskega načrta;

38.  poziva vlado in vse odgovorne organe, naj si po svojih najboljših močeh prizadevajo za strogo izvajanje vseh potrebnih meril in ukrepov za potovanje v države schengenskega območja brez vizumov; meni, da je treba državljane primerno obvestiti o omejitvah v brezvizumskem režimu, da bi preprečili vse vrste zlorab svobode potovanja in politike liberalizacije vizumskega režima; je seznanjen s tem, da je bila liberalizacija vizumskega režima eden največjih dosežkov države pri njenem nedavnem napredku v smeri članstva v EU;

Nadaljevanje socialno-ekonomskih reform

39.  poziva vlado, naj vzpostavi in uresničuje strukturne reforme in reforme, ki se nanašajo na pravno državo, saj njihova odsotnost med drugim ovira možnost izvrševanja pogodb, da bi se ohranila makroekonomska stabilnost ter okrepilo gospodarsko okolje, ugodno za naložbe, gospodarsko rast ter trajnostni gospodarski razvoj v korist državljanov; spodbuja vlado, naj prav tako obravnava vprašanje lastniške pravice, da bi izboljšali sistem pobiranja davkov, se osredotočili na infrastrukturo in človeške vire ter se hkrati spopadli z razširjeno neformalno ekonomijo ter neurejenim trgom dela, ki ovirata socialno kohezijo in gospodarske obete države;

40.  poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti energetski varnosti, diverzifikaciji energetskih virov in izboljšanju omrežij javnega prevoza; obžaluje neprimernost javnega prevoza, zlasti železniškega, ter slabo upravljanje prometnih omrežij;

41.  poziva k večjemu napredku na področju okoljskega varstva in podnebnih sprememb, celotnemu izvajanju okoljske zakonodaje in tesnejšemu regionalnemu sodelovanju za spodbujanje okoljske trajnosti; poziva vlado, naj ohranjanje edinstvene pokrajine Albanije določi kot prednostno nalogo ter pospeši usklajevanje z zakonodajo EU na področjih kakovosti zraka in vode, ravnanja z odpadki in nadzora nad industrijskim onesnaževanjem; poziva vlado, naj pripravi politiko za obnovljive vire energije, se učinkoviteje spopade s problemoma ravnanja z odpadki in nezakonitega uvoza odpadkov ter razvije okoljsko trajnostni turizem; v zvezi s tem poziva oblasti, naj v tesnem sodelovanju z akterji in organizacijami civilne družbe na lokalni in državni ravni v celoti izvajajo nacionalni načrt za ravnanje z odpadki ter vzpostavijo pregledno in dobro delujočo infrastrukturo za nadzor nad odpadki;

42.  je zelo zaskrbljen zaradi visoke stopnje brezposelnosti, čeprav je nižja kot v preteklosti, ter števila Albancev, ki še vedno živijo pod pragom revščine; poziva vlado, naj sprejme vse možne ukrepe, da bi obravnavala najhujšo revščino in ustvarila sistem socialnega varstva za finančno šibkejše državljane ter tiste, ki najnujneje potrebujejo pomoč, tudi ranljive skupine in otroke, invalide in manjšinske skupine; meni, da je pomembno zagotoviti, da bodo imeli enak dostop do izobraževanja, zdravstva, nastanitve in javnih storitev;

43.  priporoča sprejetje sodobnih javnih naložb za spodbuditev trajnostnega razvoja in zmanjšanje brezposelnosti; je prepričan, da bo celovit program javnih naložb prav tako pripomogel k izkoriščanju potenciala mladih albanskih diplomantov; poziva vlado, naj sprejme tudi ukrepe in zakonodajo za spodbujanje zaposlovanja in rasti;

44.  je zaskrbljen zaradi položaja nekdanjih političnih zapornikov, med katerimi so nekateri pred kratkim protestirali; poziva pristojne organe, naj v celoti izvajajo zakon o odškodninah nekdanjim političnim zapornikom;

Spodbujanje regionalnega in mednarodnega sodelovanja

45.  izreka pohvalo Albaniji za spodbujanje dobrososedskih odnosov; ponovno izraža prepričanje, da je treba meje na zahodnem Balkanu v celoti spoštovati ter spodbuja Albanijo in vse zadevne strani, naj se vzdržijo dejanj, ki bi lahko sprožila regijske napetosti; pozdravlja politiko vlade do albanskih skupnosti v sosednjih državah, zlasti njen nasvet, naj sodelujejo s svojimi vladami pri reševanju težav;

46.  poziva Albanijo, naj prekliče dvostranski sporazum o imuniteti z Združenimi državami, saj to ni v skladu s politiko EU o Mednarodnem kazenskem sodišču in škodi celovitosti Rimskega statuta, naj še naprej podpira Mednarodno kazensko sodišče ter brez odlašanja in v celoti sodeluje z njim;

o
o   o

47.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladi in parlamentu Albanije.

(1) UL L 80, 19.3.2008, str. 1. (2) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 85.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o jeklarski industriji EU (2012/2833(RSP))

P7_TA(2012)0509 RC-B7-0541/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki izvira iz Pogodbe o ESPJ,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o jeklarski industriji ter prestrukturiranju, selitvi in zapiranju podjetij v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. februarja 2011 z naslovom „Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin“ (COM(2011)0025),

–  ob upoštevanju strategije Evropa 2020,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva“ (COM(2012)0582),

–  ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor za Komisijo o jeklarski industriji v Evropski uniji (O-000184/2012 – B7-0368/2012),

–  ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker sektor premoga in jekla od izteka Pogodbe o ESPJ urejajo določbe Pogodbe o EU;

B.  ker je eden od ciljev Evropske unije podpirati predelovalno industrijo ter doseči, da bo konkurenčna in se bo odzivala na spreminjajoče se tržne razmere v Evropi in zunaj nje, saj je to bistveno za rast in blaginjo v Evropi;

C.  ker je evropsko jeklarsko industrijo prizadel močan upad povpraševanja, zaradi česar čedalje bolj izgublja delovna mesta in konkurenčnost;

D.  ker je jeklarska industrija strateškega pomena za evropsko gospodarstvo in je v interesu vse Evropske unije, da bi ohranili dejavnosti, iz katerih je stkana njena industrijska bit, in z domačo proizvodnjo poskrbeli za zanesljivo oskrbo z energijo;

E.  ker je evropska jeklarska industrija hrbtenica razvoja in ustvarjanja vrednosti v številnih pomembnih industrijskih panogah, na primer avtomobilski, gradbeni in strojni industriji;

F.  ker se jeklarska industrija sooča s pomembnimi izzivi, kot so znaten upad povpraševanja, močna konkurenca zaradi uvoza iz držav nečlanic, kjer veljajo drugačne ureditve in standardi, otežen dostop do surovin ter višji stroški, kar ima za posledico prestrukturiranje, združevanje podjetij in izgubljanje delovnih mest;

G.  ker se je zaposlenost v jeklarskem sektorju zmanjšala z milijona delovnih mest v letu 1970 na približno 369 000 delovnih mest v letu 2012 in ker je delavcev v panogah proizvodne verige na milijone;

H.  ker je po podatkih Komisije evropski izvoz jekla v letu 2010 znašal 33,7 milijona ton (32 milijard EUR) – največji trgi za izvoz jekla iz EU so Turčija, ZDA, Alžirija, Švica, Rusija, Indija, uvoz jekla v EU pa je v istem letu dosegel 26,8 milijona ton (18 milijard EUR) – največji viri so Rusija, Ukrajina, Kitajska, Turčija, Južna Koreja, Švica in Srbija;

I.  ker kriza delavcem in prizadetim regijam povzroča neznanske socialne stiske, podjetja, ki se prestrukturirajo, pa bi morala ravnati družbeno odgovorno, saj izkušnje kažejo, da ni uspešnega prestrukturiranja brez zadostnega socialnega dialoga;

J.  ker so visokotehnološke panoge – kar je razvidno v jeklarstvu – nekak model tehnološkega strokovnega znanja, tako da jih je treba zaščititi in nemudoma ukrepati, da se prepreči njihova selitev z ozemlja EU;

1.  poziva Komisijo, naj v kratkem posreduje jasen pregled razmer glede velikih sprememb, ki se odvijajo v evropski jeklarski industriji; poudarja, da je pomembno, da Komisija skrbno spremlja dogajanje, da bi ohranili industrijsko dediščino Evrope in to delovno silo;

2.  želi spomniti Komisijo, da ima od prenehanja Pogodbe o ESPJ pristojnost za reševanje gospodarskega in socialnega vpliva dogodkov v evropski jeklarski industriji, in jo poziva, naj upošteva pozitivne izkušnje Evropske skupnosti za premog in jeklo in ustanovi tristranski organ (sindikati, industrija in Komisija), ki si bo prizadeval za nadaljnji razvoj evropske jeklarske industrije ter omogočal predvidevanje, posvetovanje z delavci in njihovo obveščanje, obenem pa zagotovil popolno spoštovanje pravnih zahtev direktive o evropskem svetu delavcev(1);

3.  poziva Komisijo, naj skrbno premisli o srednje- in dolgoročnih pobudah, s katerimi bi podprli in obdržali jeklarsko industrijo in sektorje nižje v proizvodni verigi;

4.  vztraja, da mora Komisija posvetiti večjo pozornost industrijski politiki, da bi oživila konkurenčnost evropske industrije v odnosu do svetovnega trga ter tako poskrbela za enake konkurenčne pogoje, obenem pa zagotovila visoke socialne in okoljske standarde, poleg tega si mora tudi prizadevati za vzajemnost v tretjih državah;

5.  je prepričan, da je oživitev evropskega gospodarstva odvisna od dovolj močne predelovalne industrije; poudarja, da je jeklo ključno za zagotavljanje konkurenčnosti strateških panog v proizvodni verigi in da bi zmanjšan obseg evropske jeklarske industrije slabo vplival nanje, saj bi postale bolj ranljive zaradi odvisnosti od uvoza iz držav nečlanic;

6.  pozdravlja pobudo Komisije o pripravi evropskega akcijskega načrta za jeklarski sektor do leta 2013, a poudarja, da ga je treba predstaviti čim prej;

7.  poziva Komisijo, naj znova pretehta svojo odločitev, da bo po 31. decembru 2012 opustila sistem za predhodni nadzor pri uvozu proizvodov iz jekla in jeklenih cevi, kot je določeno z Uredbo Komisije (EU) št. 1241/2009(2), in naj ga vključi v akcijski načrt;

8.  poziva Komisijo, naj v svoj akcijski načrt vključi uporabo vseh razpoložljivih orodij EU, kot so povečane raziskave, razvoj in naložbe, zlasti na področjih energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov, ciljno usmerjene naložbe Evropske investicijske banke, aktivne politike za veščine in znanja, prekvalifikacijo in preusposabljanje delavcev, po potrebi pa tudi morebitno uporabo finančnih instrumentov EU, kot sta Evropski socialni sklad in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, in druge spodbude, s katerimi bi tej panogi pomagali pri naložbah in posodabljanju;

9.  meni, da bi bilo treba v akcijskem načrtu preučiti tudi različne načine za obravnavo in zmanjševanje visokih stroškov energije in surovin, saj ogrožajo konkurenčnost jeklarske industrije; s tem v zvezi poudarja, da lahko energetska učinkovitost in učinkovita raba virov pripomoreta k velikim prihrankom pri stroških ter pozdravlja evropsko javno-zasebno partnerstvo SPIRE, vseeno pa poziva Komisijo in jeklarski sektor, naj še naprej iščeta razpoložljive priložnosti, spodbujata ustanavljanje poslovnih konzorcijev in spodbujata proizvodni sistem s sklenjeno zanko, v katerem bi predelali in ponovno uporabili ostanke, saj ponudba surovin je in bo tudi v prihodnje omejena;

10.  poziva Komisijo, naj pri ravno potekajoči reviziji veljavnih pravil o državni pomoči upošteva tudi jeklarsko industrijo ter oceni, ali bi bilo izvedljivo uvesti certifikate kakovosti za jeklarske izdelke;

11.  poziva Komisijo, naj pri vsakem primeru posebej spremlja dejavnosti prestrukturiranja ali selitve ter preveri, da bodo potekale ob doslednem spoštovanju zakonodaje Unije o konkurenci; meni, da bi bilo treba spremljati tudi morebitne zlorabe prevladujočega položaja na trgu;

12.  pozdravlja projekte, kot so konzorcij ULCOS (proizvodnja jekla z ekstremno nizko emisijo CO2), primer pobude za inovativno raziskovanje in razvoj, ki naj bi jeklarski industriji pomagala zmanjšati emisije ogljikovega dioksida, in poudarja, da so potrebne stalne naložbe, raziskave in inovacije, saj so odločilnega pomena za ponoven zagon in oživitev tega sektorja;

13.  poziva Komisijo, naj pozorneje spremlja dogajanje v obratih v Florangeu, Liègeu, Terniju, Galațiju, Schifflangeu, Piombinu, Campii Turzii, Rodangeu, Oţelu Roşuju, Trstu, Silesii, Reşiţi, Târgoviştu, Călăraşiju, Hunedoari, Buzăuu, Braili, Borlängeju, Lulei, Oxelösundu in drugod, saj je njihov obstoj v sedanji obliki pod vprašajem, in s tem zagotovi, da ne bosta ogroženi konkurenčnost evropskega jeklarskega sektorja ter njegov pomen za zaposlovanje;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 254, 30.9.1994, str. 64. (2) UL L 332, 17.12.2009, str. 54.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o novi trajnostni in konkurenčni jeklarski industriji, na podlagi prejete peticije (2012/2905 (RSP))

P7_TA(2012)0510 B7-0550/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju peticije št. 760/2007 italijanskega državljana o jeklarni ILVA in preplaha zaradi dioksina v Tarantu,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča EU z dne 31. marca 2011, ki je ugotovila, da Italija ni izpolnila svojih obveznosti iz Direktive o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC),

–  ob upoštevanju člena 191(2) PDEU in Direktive 2004/35/ES o okoljski odgovornosti,

–  ob upoštevanju svojih razprav v odboru z vlagatelji peticij, nazadnje 9. oktobra 2012, in pristojnim podpredsednikom Komisije,

–  ob upoštevanju člena 202(2) Poslovnika,

A.  ker so vlagatelji peticije odločno izrazili svojo zaskrbljenost zaradi izjemno visokih ravni emisij dioksina iz jeklarne ILVA v Tarantu, ki so imele in še vedno imajo velik in trajen škodljiv učinek na zdravje prebivalstva na tistem območju, kjer ima 20 000 družin člana, ki dela ali je delal v jeklarski industriji ali v povezavi z njo, in kjer je stopnja kontaminacije lokalnega prebivalstva povzročila nesprejemljive in nevzdržne ravni bolezni in kroničnih bolezni;

  B ker so italijanske oblasti del jeklarne ILVA zaprli, da bi preprečili nadaljnje onesnaženje, in ker imajo oblasti in lastniki tovarne neodložljivo pravno dolžnost, da zagotovijo drastično zmanjšanje nadaljnjih škodljivih emisij;

C.  ker nestanovitne in nevarne razmere jeklarne ILVA povzročajo hudo škodo okolju in njegovo uničenje ter hude socialne in ekonomske težave na jugu Italije in ker privatizacija te jeklarne v ničemer ni prispevala k okoljski varnosti tega sektorja;

D.  ker je jeklarska industrija, ki zaposluje približno 360 000 delavcev, ključni gospodarski sektor Evropske Unije in ker ima Parlament dolžnost in odgovornost, da jasno izrazi svojo solidarnost z delavci jeklarne ILVA in njihovimi družinami, ki so jih prizadele te popolnoma nesprejemljive razmere;

E.  ker je, kar zadeva industrijsko politiko EU, bistvenega strateškega pomena, da se prepreči nadaljnja selitev jeklarn in proizvodnje zunaj Evropske unije in da se zagotovi varnost delovne sile in ker je, kar zadeva okoljsko politiko EU, enako bistveno, da se zagotovi, da onesnaževalec plača in da se ekološko ravnovesje poveča ter, kjer je to potrebno, ponovno vzpostavi, kakor to zahtevata člen 191(2) PDEU in Direktiva 2004/35/ES o okoljski odgovornosti;

1.  poziva Komisijo in Svet, naj vzpostavita novo politiko za jeklarsko industrijo, ki bo spodbudila rast in zaposlovanje med gospodarsko krizo in ki bo združljiva z zdravjem in varnostjo vseh državljanov EU in oseb, ki prebivajo v Uniji;

2.  poziva Komisijo in Svet, naj tudi sodelujeta z vsemi vpletenimi stranmi, da bi zagotovila, da bo ta politika dosledno povezala gospodarske cilje s socialnimi in okoljskimi prednostnimi nalogami, da bi se tako ustvarila sodobna, konkurenčna in trajnostna evropska jeklarska industrija, ki bo v celoti skladna z okoljsko zakonodajo EU;

3.  poziva italijanske oblasti, naj nemudoma zagotovijo okoljsko sanacijo onesnaženega zemljišča jeklarne, hkrati pa zagotovijo, da se stroški preventivnih ali sanacijskih ukrepov krijejo v skladu z načelom onesnaževalec plača, kakor to zahteva člen 8 Direktive 2004/35/ES o okoljski odgovornosti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o razmerah v Demokratični republiki Kongo (2012/2907(RSP))

P7_TA(2012)0511 RC-B7-0562/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju partnerskega sporazuma iz Cotonouja, podpisanega junija 2000,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju člena 3 Ženevske konvencije iz leta 1949 in protokola II k tej konvenciji, ki določata prepoved izvensodnih pobojev, posilstva, prisilnega novačenja in drugih grozodejstev,

–  ob upoštevanju konvencije o pravicah otrok z dne 20. novembra 1989, ki zlasti določa prepoved vključitve otrok v oborožene spopade,

–  ob upoštevanju izbirnega protokola h konvenciji o pravicah otrok v zvezi z vključevanjem otrok v oborožene spopade, ki so jo ratificirale države regije Velikih jezer,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov (ZN) na to temo, zlasti resolucij 2076 (2012), 2053 (2012), 1925 (2010) in 1856 (2008) o razmerah v Demokratični republiki (DR) Kongo, ki so določile mandat stabilizacijske misije ZN v Demokratični republiki Kongo (Monusco), izjave varnostnega sveta ZN z dne 2. avgusta 2012 in mesečnih poročil generalnega sekretarja Združenih narodov na to temo,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov 1325 (2000), 1820 (2008) 1888 (2009) in 1960 (2010) o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 60/1 z dne 24. oktobra 2005 o izidu svetovnega vrha 2005, zlasti odstavkov 138 do 140 te resolucije o odgovornosti za zaščito prebivalstva,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki jo je Demokratična republika Kongo ratificirala leta 1982,

–  ob upoštevanju sklepa mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije z dne 19. septembra 2012 o varnostnih razmerah na vzhodu Demokratične republike Kongo,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve s seje z dne 25. junija in 19. novembra 2012 o razmerah na vzhodu Demokratične republike Kongo,

–  ob upoštevanju predsedniške izjave varnostnega sveta Združenih narodov z dne 19. oktobra 2012,

–  ob upoštevanju izjave Margot Wallström, nekdanje posebne odposlanke generalnega sekretarja za spolno nasilje v konfliktih, z dne 23. junija 2011,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega Sveta Hermana Van Rompuya z dne 27. septembra 2012,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton z dne 7. junija, 12. junija, 10. julija in 23. novembra 2012,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o razmerah na vzhodu Demokratične republike Kongo z dne 10. decembra 2012,

–  ob upoštevanju izjave Andrisa Piebalgsa, evropskega komisarja za razvoj, z dne 22. februarja 2011 z naslovom Korak bliže k odpravi nekaznovanja,

–  ob upoštevanju izjave Kristaline Georgieve, evropske komisarke za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje, z dne 26. junija 2012 o poslabšanju humanitarnih razmer v Demokratični republiki Kongo,

–  ob upoštevanju izjav vodij držav in vlad držav članic Mednarodne konference o regiji Velikih jezer o varnostnih razmerah na vzhodu Demokratične republike Kongo, zlasti tiste z dne 24. novembra 2012,

–  ob upoštevanju resolucije Mednarodne organizacije za frankofonijo o razmerah v Demokratični republiki Kongo, sprejete na 14. vrhu frankofonskih držav 13. in 14. oktobra 2012 v Kinšasi,

–  ob upoštevanju pisma predsednika komisije varnostnega sveta ZN, ustanovljene z resolucijo št. 1533 (2004), z dne 21. junija 2012 o Demokratični republiki Kongo, naslovljenega predsedniku varnostnega sveta ZN s priloženim vmesnim poročilom skupine strokovnjakov o Demokratični republiki Kongo in njegovimi prilogami, za katere je zahteval, da se objavijo v dokumentu Sveta (S/2012/348),

–  ob upoštevanju poročil organizacij za človekove pravice o hudih kršitvah človekovih pravic na vzhodu Demokratične republike Kongo,

–  ob upoštevanju partnerskega sporazuma o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov med EU in Demokratično republiko Kongo, ki je začel veljati septembra 2010,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Demokratični republiki Kongo, zlasti tiste z dne 13. junija 2012 o spremljanju volitev v Demokratični republiki Kongo(1),

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker so se na vzhodu države od aprila 2012 upirale enote oboroženih sil Demokratične republike Kongo (FARDC), natančneje v provinci Severni Kivu, ta upor pa se je hitro sprevrgel v oboroženi upor pod imenom Gibanje 23. marca (M23), ki je pozvalo k izvajanju mirovnega sporazuma, ki so ga 23. marca 2009 v Gomi podpisali vlada Demokratične republike Kongo in oborožena skupina z imenom Nacionalni ljudski kongres (CNDP);

B.  ker so uporniki gibanja M23 ena od dvanajstih oboroženih skupin, kot so skupina Mai-Mai, Demokratične sile za osvoboditev Ruande (FDLR) in hutujski uporniki na eni strani in FARDC na drugi, ki se bojujejo na tem območju, bogatem z viri;

C.  ker uporniška skupina M23 že skoraj sedem mesecev zaseda večji del province Severni Kivu, kjer je vzpostavila svojo upravo, zato je to območje popolnoma izven nadzora Demokratične republike Kongo, kar povzroča nenehno nestabilnost in nevarnost;

D.  ker se je skupina M23 enajst dni po zasedbi ključnega mesta Goma v boju z vladnimi silami, pri čemer so ji pomagale mirovne sile Združenih narodov, iz tega mesta umaknila v okviru regionalnega sporazuma;

E.  ker so se 6. decembra 2012 v Kampali v Ugandi začela pogajanja in dialog med uporniškimi skupinami in vlado Demokratični republiki Kongo;

F.  ker je ob nedavnih napadih oboroženih skupin na taborišče Mugunga III postalo jasno, da je zagotovitev varnosti na predvidenih območjih za notranje razseljeno prebivalstvo prednostna naloga, kot tudi izboljšanje dostopa za dostavo humanitarne pomoči;

G.  ker je skupina strokovnjakov Združenih narodov predložila dokaz, da Ruanda podpira upornike M23, tako da jim zagotavlja vojaško podporo, vključno z orožjem, strelivom, usposabljanjem in vojaki;

H.  ker sta ugandska in ruandska vlada zanikali obtožbe skupine strokovnjakov Združenih narodov, da podpirata upornike M23 in zasedbo mesta Goma na vzhodu Demokratične republike Kongo;

I.  ker so se Združene države Amerike, Združeno kraljestvo, Nemčija, Nizozemska, Švedska in EU na poročilo Združenih narodov odzvale s prekinitvijo dostave nekaterih oblik pomoči Ruandi;

J.  ker si države članice Mednarodne konference o območju Velikih jezer, Skupnost za razvoj južne Afrike (SADC) in EU prizadevajo za konstruktivno politično rešitev konflikta na vzhodu Demokratične republike Kongo;

K.  ker so države članice Mednarodne konference o območju Velikih jezer vzpostavile mehanizem skupnega preverjanja za nadzor gibanja sil na vzhodu Demokratične republike Kongo in sklenile na to območje napotiti nevtralne mednarodne sile;

L.  ker je varnostni svet Združenih narodov z resolucijo 2053 (2012) podaljšal mandat misije Monusco do 30. junija 2013;

M.  ker v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo nenehno prihaja do grozodejstev v obliki kršitev človekovih pravic in vojnih zločinov, kot so množična posilstva žensk in deklet, mučenje in poboji civilnega prebivalstva ter splošno novačenje otrok vojakov;

N.  ker imajo spolno nasilje in splošna razširjenost posilstev nepopisne posledice – fizično in psihično uničenje žrtev – in jih je treba obravnavati kot vojne zločine;

O.  ker je tudi vojska Demoratične republike Kongo (FARDC) na območjih, kjer potekajo spopadi, zagrešila mnoge zlorabe;

P.  ker nesojenje odgovornim za kršitve človekovih pravic in vojnih zločinov širi vzdušje nekaznovanja in spodbuja nove zločine;

Q.  ker je več kot 2,4 milijona prebivalcev Demokratične republike Kongo na območju spopadov notranje razseljenih, 420 000 se jih je zateklo v sosednje države, živijo pa v nečloveških razmerah;

R.  ker ima Demokratična republika Kongo, zlasti vzhodne regije, ki so sedaj pod nadzorom oboroženih paravojaških skupin, obilico naravnih virov, kot so zlato, kositer, koltan, s pomočjo katerih se z nezakonitim rudarjenjem financirajo nadaljnji spori;

S.  ker je bil nacionalni park Virunga leta 1979 zaradi edinstvene biotske raznovrstnosti vključen na Unescov seznam svetovne dediščine;

T.  ker je bilo v tem nacionalnem parku v nasprotju s pariško konvencijo z dne 16. novembra 1972 o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine izdano dovoljenje za izkoriščanje naftnih virov;

U.  ker so naftne koncesije, podeljene v nacionalnem parku Virunga, v nasprotju z omenjeno konvencijo, ki povezuje Demokratično republiko Kongo in Unesco, in tudi z ustavo in zakoni te države, zato bi bilo treba te koncesije preklicati;

V.  ker k nestabilnosti tega območja prispevajo tudi naraščajoča brezposelnost, socialna in prehrambena kriza, neustrezne osnovne storitve, siromašenje prebivalstva in degradacija okolja; ker sta za rešitev teh problemov potrebna celovit razvojni načrt in strategija;

W.  ker se je treba lotiti posledic konfliktov, predvsem z razorožitvijo, demobilizacijo in ponovno vključitvijo nekdanjih borcev, vračanje beguncev, ponovno naselitev notranje razseljenega prebivalstva in izvajanje izvedljivih razvojnih programov;

X.  ker so pripadniki avtohtonega plemena Batva na vzhodu Demokratične republike Kongo (90.000) žrtve sistematičnega rasizma, socialne in politične izključenosti in kršitve človekovih pravic v tej pa tudi v drugih državah na območju Velikih jezer;

Y.  ker se je povečalo zatiranje borcev za človekove pravice in novinarjev v Demokratični republiki Kongo, ki so žrtve samovoljnega pridržanja in ustrahovanja; ker ni nikakršnih ukrepov, da bi odgovorne za ta dejanja privedli pred sodišče;

1.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi poslabšanja splošnih razmer na vzhodu Demokratične republike Kongo, kar ima resne politične, gospodarske, družbene, humanitarne in varnostne posledice v tej državi in po vsej regiji;

2.  ostro obsoja napade, ki so jih na vzhodu Demokratične republike Kongo v zadnjih mesecih izvedle uporniška skupina M23 in vse ostale negativne sile; nasprotuje zunanjim posegom v konflikt in poudarja, da je treba zaustaviti dejavnosti tujih oboroženih skupin na vzhodu države;

3.  poziva ruandsko in ugandsko vlado, naj prenehata podpirati uporniško skupino M23, saj to destabilizira vse območje Velikih jezer;

4.  znova poudarja neodtujljivo in nezastarljivo pravico Demokratične republike Kongo do spoštovanja njene suverenosti in ozemeljske celovitosti;

5.  poziva vse vpletene strani v regiji, naj v dobri veri prispevajo k mirni rešitvi; poziva tudi k takojšnjemu izvajanju načrta za reševanje krize, ki je bil sprejet 24. novembra 2012 v Kampali;

6.  pozdravlja prizadevanja in pobude držav članic Mednarodne konference o območju Velikih jezer, Afriške unije in Združenih narodov, da bi dosegle trajno in mirno politično rešitev krize; vztraja, da te ne bo mogoče rešiti po vojaški poti; zato poziva k političnemu mirovnemu procesu, ki si bo prizadeval za razorožitev uporniških sil in odpravo temeljnih vzrokov za konflikt;

7.  poudarja, kako pomembno je učinkovito delovanje mehanizma skupnega preverjanja ter vzpostavitev in učinkovita napotitev predvidene nevtralne mednarodne sile;

8.  poziva, naj EU oblikuje stališče do vseh posameznikov, ki so kršili embargo Združenih narodov na izvoz orožja v Kongo;

9.  poziva vlade Demokratične republike Kongo in sosednjih držav, naj sprejmejo potrebne ukrepe za strukturno rešitev, ki bo prek sodelovanja, trajnega dialoga ter vzpostavitve zaupanja in sprave zagotovila trajen mir, varnost, stabilnost, gospodarski razvoj in spoštovanje človekovih pravic v tej regiji; potrjuje svojo zavezanost sodelovanju z Demokratično republiko Kongo in območjem Velikih jezer, da bi to dosegli;

10.  obsoja nasilna dejanja in vse kršitve človekovih pravic na vzhodu Demokratične republike Kongo in na območju Velikih jezer in izraža solidarnost s prebivalstvom Demokratične republike Kongo, ki ga je prizadela vojna; poziva vse sile, ki so na vzhodu te države udeležene v konfliktih, naj spoštujejo človekove pravice in mednarodno humanitarno pravo, prenehajo vse napade na civiliste, zlasti ženske in otroke, in naj humanitarnim agencijam, ki prihajajo, da bi pomagale trpečemu civilnemu prebivalstvu, dovolijo dostop in jih ščitijo;

11.  ostro obsoja dejanja spolnega nasilja, ki so se v Demokratični republiki Kongo množično dogajala, zlasti posiljevanje žensk in deklet ter novačenje otrok vojakov; poziva vlado Demokratične republike Kongo in mednarodno skupnost, naj vsem ljudem na vzhodu te države, ki so v stiski, zagotovijo ustrezno zdravniško oskrbo, tudi potravmatsko in psihološko podporo;

12.  obsoja poskus umora zdravnika Denisa Mukwegeja, pri katerem je umrl njegov telesni stražar, in poziva k neodvisni sodni preiskavi, ki bo ta napad pojasnila;

13.  meni, da je nujno treba opraviti nepristransko podrobno preiskavo vseh preteklih in sedanjih primerov kršenja človekovih pravic, in poziva vse države na območju Velikih jezer, naj si v procesu za boljšo pravno državo prizadevajo odpraviti nekaznovanost;

14.  poziva zlasti, da je treba vse, ki so kršili človekove pravice, zagrešili vojne zločine, zločine proti človeštvu, spolno nasilje nad ženskami in dekleti ali novačili otroke vojake, prijaviti, identificirati, kazensko preganjati in kaznovati v skladu z nacionalnim in mednarodnim kazenskim pravom; poudarja, da je nekaznovanost nesprejemljiva ne glede na to, kdo bi bili lahko storilci;

15.  poziva kongovsko vlado, naj prevzame vso svojo odgovornost in odpravi prakso nekaznovanja, tudi za zlorabe, ki jih je zagrešila kongovska vojska (FARDC);

16.  poziva Demokratično republiko Kongo, naj uvede učinkovito reformo nacionalnega varnostnega sektorja z močnimi neodvisnimi institucijami, ki bodo odgovorne državi in njenemu narodu in se bodo zmožne bojevati proti zločinom in korupciji ter jih preganjati;

17.  poziva mednarodno skupnost, še posebej Evropsko unijo, Afriško unijo in Združene narode, naj še naprej sprejema vse možne ukrepe, da bi za prebivalstvo na vzhodu Demokratične republike Kongo zagotovila bolj usklajeno in učinkovito pomoč in prispevala k prizadevanjem pri odzivanju na humanitarno katastrofo;

18.  poziva vlado Demokratične republike Kongo in mednarodno skupnost, naj vsem ljudem na vzhodu Demokratične republike Kongo, ki so v stiski, zagotovijo ustrezno zdravniško oskrbo, tudi potravmatsko in psihološko podporo;

19.  poziva Afriško unijo in države Velikih jezer, naj sprejmejo nadaljnje ukrepe za boj proti nezakonitemu izkoriščanju naravnih virov in trgovini z njimi, ki je eden od razlogov za širjenje orožja in trgovanje z njim, kar je eden glavnih dejavnikov, ki podžigajo in zaostrujejo konflikte na tem območju;

20.  meni, da sta pregleden dostop do naravnih virov Demokratične republike Kongo in nadzor nad njimi nujna za trajnostni razvoj te države;

21.  poziva k ostrejšim pravnim ukrepom, da bi se zagotovila boljša sledljivost mineralov iz nezakonitega rudarjenja, in k vzpostavitvi mednarodnega instrumenta za nadzor trga z naravnimi viri po vzoru Dodd-Franckovega zakona, ki ga je sprejel kongres ZDA;

22.  poziva kongovsko vlado, naj hitro in odločno ukrepa, da bi preprečila vso nepopravljivo škodo v nacionalnem parku Virunga zaradi iskanja in izkoriščanja nafte ali drugih nezakonitih dejavnosti;

23.  poziva kongovsko vlado, naj v skladu z zahtevo Unesca ne izdaja dovoljenj za izkoriščanje nafte;

24.  poziva k prizadevanjem na nacionalni in mednarodni ravni za okrepitev državne oblasti in pravne države v Demokratični republiki Kongo, zlasti na področju upravljanja in varnosti, tudi s tesnim sodelovanjem misije Evropske unije za vojaško pomoč (EUSEC) in policijske misije Evropske unije (EUPOL), ki bi se morali nadaljevati, da bi utrdili mir in varnost v tej državi in na območju Velikih jezer;

25.  poziva vodje držav in vlad območja Velikih jezer, naj si prizadevajo za dejansko izvajanje obstoječih regionalnih instrumentov za mir in razvoj in poziva vse države, ki so podpisale pakt za varnost, stabilnost in razvoj na območju Velikih jezer, naj ga v celoti izvajajo ter tako vzpostavijo in utrdijo potrebne temelje za mir in varnost na tem območju; poziva Združene narode, Afriško unijo in prijatelje območja Velikih jezer, naj odločno in dejavno podprejo prizadevanja za izvajanje pakta;

26.  poziva vse države v tej regiji in vse mednarodne organe, naj dejavno sodelujejo z oblastmi Demokratične republike Kongo, da bi razpustili in demobilizirali vse oborožene skupine ter na vzhodu te države vzpostavili trajen mir;

27.  poziva stabilizacijsko misijo Monusco v Demokratični republiki Kongo, naj učinkoviteje opravlja svoj mandat, da bi zagotovila varovanje in varnost kongovskih civilistov; priporoča, naj misija Monusco in vlada Demokratične republike Kongo spodbujata in omogočita vzpostavitev lokalnih mirovnih pobud, zlasti na območjih, kjer vladajo velike etnične napetosti, da bi se razmere trajno stabilizirale;

28.  spodbuja voditelje Demokratične republike Kongo, naj sprejmejo vse potrebne pobude za utrditev demokracije in zagotovijo sodelovanje vseh dejavnih sil med kongovskim prebivalstvom pri upravljanju države na podlagi ustavnih in pravnih pravil;

29.  pozdravlja, da je parlament Demokratične republike Kongo 6. decembra 2012 ustanovil nacionalni odbor za človekove pravice, kot je poudarjen v ustavi, preden bo sprejel zakon o varstvu žrtev in prič zlorab človekovih pravic, borcev za človekove pravice, humanitarnih delavcev in novinarjev;

30.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Afriški uniji, vladam in državam območja Velikih jezer, predsedniku, predsedniku vlade in parlamentu Demokratične republike Kongo, generalnemu sekretarju Združenih narodov, posebni odposlanki Združenih narodov za spolno nasilje v konfliktih, varnostnemu svetu Združenih narodov in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0252.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2012 o kastni diskriminaciji v Indiji (2012/2909(RSP))

P7_TA(2012)0512 RC-B7-0574/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 1. februarja 2007 o položaju človekovih pravic Dalitov v Indiji(1) in resolucij o letnih poročilih o človekovih pravicah v svetu, zlasti resolucije z dne 18. aprila 2012(2),

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju mednarodne konvencije o odpravi rasne diskriminacije, ki jo je Indija ratificirala, ter splošnih priporočil te konvencije,

–  ob upoštevanju vladnega predloga, ki ga je predstavil Mukul Vasnik, minister za krepitev družbene pravičnosti, o zakonu o prepovedi zaposlovanja ročnih čistilcev kanalizacij ter o njihovi rehabilitaciji iz leta 2012, ki je bil predstavljen indijskemu parlamentu 3. septembra 2012,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Navi Pillay z dne 19. oktobra 2009 in njenega poziva državam članicam OZN, naj podprejo načela in smernice OZN za dejansko odpravo na delu in poreklu temelječe diskriminacije,

–  ob upoštevanju priporočil organov za spremljanje izvajanja posebnih postopkov in sporazumov OZN, pa tudi priporočil iz dveh splošnih rednih pregledov o Indiji z dne 10. aprila 2008 in 24. maja 2012,

–  ob upoštevanju priporočil delovne skupine OZN za splošni redni pregled o Indiji z dne 9. julija 2012,

–  ob upoštevanju globoke zaskrbljenosti, ki jo je 6. februarja 2012 izrazil posebni poročevalec OZN o zagovornikih človekovih pravic v zvezi z dalitskimi aktivisti v Indiji,

–  ob upoštevanju pohoda Maila Mukti Jatra, ki se ga po vsej državi udeležujejo tisoči ljudi za izkoreninjenje ročnega čiščenja kanalizacij in ki je med 30. novembrom 2011 in 31. januarjem 2012 prečkal 18 indijskih držav,

–  ob upoštevanju tematskega dialoga o človekovih pravicah med EU in Indijo,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3(5) Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je Indija na gospodarskem področju izjemno napredovala in ima sedaj kot ena od držav BRICS pomembno vlogo v svetovni politiki; ker je kastna diskriminacija vseeno še vedno razširjena in vztrajna;

B.  ker indijska ustava svojim državljanom zagotavlja enak položaj, diskriminacija na podlagi kaste in nedotakljivosti pa je na podlagi členov 15 in 17 nezakonita; ker opravljajo Daliti najvišje politične funkcije; ker ima Indija zakone in predpise, katerih namen je zaščititi najnižje kaste in plemena, kot je zakon iz leta 1976 o varstvu državljanskih svoboščin ter zakon iz leta 1989 o preprečevanju nasilja nad najnižjimi kastami in plemeni; ker je indijski predsednik vlade Manmohan Singh dal številne odločne izjave o tem, da je boj proti nasilju nad Daliti prednostna naloga;

C.  ker je kljub prizadevanjem še vedno približno 170 milijonov Dalitov in domorodnih Adivasijev v Indiji žrtev hudih oblik družbene izključenosti; ker Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da je velika večina žrtev zasužnjevanja zaradi dolgov v Indiji iz najnižjih kast in plemen;

D.  ker je ročno čiščenje kanalizacij, kljub temu da je prepovedano z zakonom, še vedno razširjeno in stotine tisočev Dalitov skoraj izključno ženskega spola opravlja to obliko prisilnega dela, indijske železnice pa so največji zaposlovalec ročnih čistilcev kanalizacij;

E.  ker so ženske pripadnice Dalitov in Adivasijev najrevnejše med revnimi v Indiji, se soočajo z večplastno diskriminacijo na podlagi kaste in spola, so pogosto žrtve hudih kršitev telesne nedotakljivosti, vključno z nekaznovanimi spolnimi zlorabami, ki jih zakrivijo člani prevladujočih kast, njihova stopnja pismenosti pa je le 24 %;

F.  ker po ocenah velika večina kaznivih dejanj zoper dalitske ženske zaradi strahu pred družbeno izločitvijo in groženj z nasiljem ostane neprijavljenih; ker je bilo 9. septembra 2012 v vasi Dabra (okrožje Hisar) v državi Harjana 16-letno dalitsko dekle žrtev množičnega posilstva; ker je njen oče potem, ko je izvedel za dogodek, storil samomor, policija pa se je za ukrepanje odločila šele kasneje, ko se je morala spopasti z množičnimi protesti;

G.  ker je 20. novembra 2012 v Darmapuriju (država Tamil Nadu) tolpa približno 1000 ljudi iz višjih kast oropala in zažgala najmanj 268 hiš v dalitskih skupnostih, prisotni policisti pa niso ukrepali;

H.  ker se zakon o zaščiti žensk pred nasiljem v družini iz leta 2005 dejansko ne izvaja in ker razširjeni predsodki do žensk v policiji, pravnem sistemu, zdravstvu in politiki onemogočajo pravično ukrepanje;

I.  ker je število obsodb po zakonu o preprečevanju nasilja nad najnižjimi kastami in plemeni še vedno zelo nizko in ne odvrača od storitve kaznivih dejanj;

J.  ker številni lokalni in mednarodni viri poročajo, da je med 100.000 in 200.000 deklic, večinoma dalitskega porekla, domnevno ujetih v suženjstvu zaradi dolgov in delajo v predilnicah v državi Tamil Nadu, ki dobavljajo prejo tovarnam, ki izdelujejo oblačila za zahodne znamke;

1.  priznava prizadevanja na zvezni, državni, regionalni in lokalni ravni v Indiji za izkoreninjenje kastne diskriminacije; poleg tega pozdravlja jasno stališče številnih indijskih politikov, medijev, nevladnih organizacij in drugih oblikovalcev javnega mnenja na vseh ravneh družbe, ki so izrazili svoje nasprotovanje diskriminaciji;

2.  je še vedno zaskrbljen zaradi vztrajno visokega števila prijavljenih in neprijavljenih grozodejstev in razširjenih praks nedotakljivosti, zlasti ročnega čiščenja kanalizacij;

3.  poziva indijske oblasti na zvezni, državni, regionalni in lokalni ravni, naj izpolnijo svoje obveznosti in izvršujejo ali, če je to potrebno, spremenijo veljavno zakonodajo, zlasti zakon o preprečevanju nasilja nad najnižjimi kastami in plemeni, da bi učinkovito zaščitili Dalite in druge ranljive skupine v družbi;

4.  zlasti poudarja, da je treba žrtvam omogočiti, da varno prijavijo svoj primer policiji in sodnim oblastem, pa tudi da morata policija in sodstvo resno obravnavati prijavljena grozodejstva in druge primere diskriminacije;

5.  poziva indijski parlament, naj ukrepa v skladu s svojim načrtom, da bo sprejel nov zakon, ki bo prepovedoval zaposlovanje ročnih čistilcev kanalizacij in omogočal njihovo rehabilitacijo, in indijsko vlado, naj sprejme ukrepe, ki so potrebni za takojšnje izvrševanje tega zakona;

6.  poziva indijske oblasti, naj razveljavijo tiste določbe zakona o urejanju tujih prispevkov, ki niso v skladu z mednarodnimi standardi in lahko ovirajo delo nevladnih organizacij, vključno z dalitskimi organizacijami in drugimi organizacijami, ki predstavljajo prikrajšane skupine v indijski družbi, in sicer tako, da jim onemogočijo, da prejemajo sredstva od tujih donatorjev;

7.  poziva Svet, Komisijo, visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko / podpredsednico Komisije (visoko predstavnico/podpredsednico), posebnega predstavnika EU za človekove pravice in države članice EU, naj oblikujejo politiko EU o kastni diskriminaciji in naj v svetu OZN za človekove pravice podprejo osnutek načel in smernic OZN za dejansko odpravo na delu in poreklu temelječe diskriminacije;

8.   pozdravlja dejstvo, da je indijska vlada septembra 2012 potrdila Zakon o prepovedi dela otrok in mladostnikov, ki prepoveduje zaposlovanje otrok, mlajših od 14 let po vseh sektorjih, ter mlajših od 18 let v nevarnih sektorjih; poziva indijsko vlado k sprejetju učinkovitih izvedbenih ukrepov, da bi se hitro zmanjšalo število otrok, ki delajo, ki je še vedno med najvišjimi na svetu, in k uvedbi zakonodaje o popolni prepovedi otroškega dela v skladu s smernicami Mednarodne organizacije dela.

9.  poziva predstavništva EU in držav članic v Indiji, naj v dialoge z indijskimi oblastmi vključijo vprašanje kastne diskriminacije ter prednostno obravnavajo programe, ki se ukvarjajo s kastno diskriminacijo, tudi v izobraževanju, ter programe, ki se posebej osredotočajo na ženske in deklice; pričakuje, da se bo v prihodnosti sodelovanje z Indijo ocenjevalo glede na to, kako bo vplivalo na kastno diskriminacijo;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku vlade Indije, indijskemu ministru za pravo in sodstvo, indijskemu notranjemu ministru, indijskemu ministru za krepitev družbene pravičnosti, Svetu, visoki predstavnici/podpredsednici, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju Commonwealtha, generalnemu sekretarju OZN in predsedniku generalne skupščine OZN.

(1) UL C 250 E, 25.10.2007, str. 87. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0126.