Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 175, 212 in 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 z dne 11. novembra 2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 7. novembra 2002 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o financiranju Solidarnostnega sklada Evropske unije, ki dopolnjuje Medinstitucionalni sporazum z dne 6. maja 1999 o proračunski disciplini in izboljšanju proračunskega postopka(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij z naslovom „Prihodnost Solidarnostnega sklada Evropske unije“ (COM(2011)0613),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o Solidarnostnem skladu Evropske unije z naslovom „Letno poročilo 2010“ (COM(2011)0694),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Solidarnostni sklad Evropske unije – Letno poročilo 2008 in Poročilo o izkušnjah šestih let uporabe novega instrumenta“ (COM(2009)0193),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 18. maja 2006 o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije(3),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o prihodnosti Solidarnostnega sklada Evropske unije(4),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 3/2008 z naslovom „Kako hiter, učinkovit in fleksibilen je Solidarnostni sklad Evropske unije?“(5),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A7-0398/2012),

A.  ker Pogodba o delovanju Evropske unije v členu 222 opredeljuje, da bodo Unija in njene države članice ukrepale skupaj in v duhu solidarnosti, če bo ena izmed držav članic žrtev naravne nesreče, nesreče, ki jo je povzročil človek, ali terorističnega napada;

B.  ker je Solidarnostni sklad Evropske unije najpomembnejše sredstvo za izkazovanje solidarnosti v Uniji, saj državam članicam ali regijam, ki jih prizadenejo hude nesreče, nudi izdatno finančno pomoč;

C.  ker je Solidarnostni sklad, kadar je potrebno črpati iz njega, splošno dojet kot eden izmed najbolj zadovoljivih instrumentov, ki jih ima na voljo Evropska unija, saj predstavlja najbolj jasen, najodločnejši in najpomembnejši izkaz evropske solidarnosti z državljani, ki se soočajo s težkimi razmerami;

D.  ker je bil zakonodajni predlog za novo uredbo o Solidarnostnem skladu iz leta 2005 deležen velike podpore v Evropskem parlamentu, vendar ni bil sprejemljiv za večino držav članic, zato ga je Komisija nazadnje umaknila;

E.  ker sedanja kriza države članice in EU sili, da se izogibajo prekomernim izdatkom;

F.  ker je bilo v številnih poročilih(6) ugotovljeno, da je treba sedanjo uredbo o Solidarnostnem skladu spremeniti, predvsem z namenom povečati njegovo prožnost in izboljšati funkcionalnost ob hkratnem spoštovanju načela subsidiarnosti;

Izvajanje Solidarnostnega sklada EU

1.  poudarja pomen Solidarnostnega sklada kot poglavitnega instrumenta, ki Evropski uniji omogoča odzivanje na hude nesreče, ki se zgodijo na ozemlju Unije ali držav, ki se pogajajo o pristopu k EU;

2.  poudarja, da je treba kljub pozitivnemu zaznavanju sklada v javnosti izboljšati njegovo delovanje, da bo prožnejši, bolj odziven in prepoznaven, z namenom povečanja verodostojnosti Evropske unije v očeh državljanov;

3.  poudarja pomen pomoči, ki jo Solidarnostni sklad odobri državam članicam za lajšanje bremena za javne finance, ki ob soočanju s posledicami hudih nesreč pogosto presega njihove zmogljivosti;

4.  meni, da je čas za mobilizacijo sklada trenutno nesprejemljivo dolg, in skladno s tem opozarja, da je treba izboljšati učinkovitost in hitrost upravnih postopkov, potrebnih za mobilizacijo sklada, ki so preveč zamudni, saj za odobritev zahtevajo posredovanje treh evropskih institucij ter tako podaljšujejo čas, potreben za začetek pomoči državam članicam, ki jih je prizadela nesreča, zaradi česar so rezultati slabši od pričakovanih;

5.  poudarja, da je bila večina vlog (63 %) oddana v izredni kategoriji „regionalnih nesreč“ in da jih je od tega Komisija po proučitvi 66 % zavrnila;

6.  meni, da v primeru nesreč, ki se „odvijajo počasi“, sedanje določbe zadevne uredbe povzročajo pravne in praktične težave pri uporabi sklada, ter zato Komisijo poziva, naj razmisli o večji prožnosti glede predpisanega roka za oddajo vlog, da bo mogoče posebno pozornost nameniti zagotovitvi kritja tudi takšne škode iz Solidarnostnega sklada;

Priporočila za izboljšanje Solidarnostnega sklada EU

7.  pozdravlja odločitev Komisije, da je treba pregledati sedanjo uredbo o Solidarnostnem skladu z namenom, da se izboljšata njegova funkcionalnost in delovanje; se strinja s Komisijo, da glede na sedanjo gospodarsko krizo predlog spremembe te uredbe ne sme dodatno finančno obremeniti niti proračuna Unije niti proračunov držav članic;

8.  opozarja, da je treba še naprej uporabljati načelo, po katerem stroške krije povzročitelj škode, da ne bi z uporabo Solidarnostnega sklada oprostili odgovornosti tistih, ki so zakrivili nesrečo;

9.  meni, da nasprotovanje nekaterih držav članic, ki se bojijo, da bi večje spremembe pravne podlage tega instrumenta pomenile večje izdatke, ni upravičeno in da omejuje spremembe uredbe iz leta 2002 na nekatera pojasnila in poskuse izboljšanja delovanja sklada; opominja, da se je od ustanovitve sklada žal znatno povečalo število nesreč v regijah Evropske unije ter njihova narava, resnost in intenzivnost;

10.  kljub temu pozdravlja možnost, da se zgolj z uvedbo nekaterih popravkov v veljavne predpise doseže znatno izboljšanje delovanja sklada, hkrati pa se ohrani njegova vloga in značaj, kar pomeni predvsem razpolaganje s prožnim in učinkovitim instrumentom, ki lahko hitro zagotovi pomoč prizadetim državljanom, katerih življenjske razmere in blaginja so se zaradi nesreče bistveno spremenile;

11.  se sprašuje, ali bi lahko jasnejša in natančnejša opredelitev pojma nesreča pripomogla k zmanjšanju dvomov številnih držav članic, ki nasprotujejo temeljiti reformi tega instrumenta EU;

Skrajšanje časa, potrebnega za zagotovitev pomoči

12.  vztraja, da je treba nujno poenostaviti birokratske postopke, ki so potrebni za mobilizacijo tega instrumenta Unije, da bi tako skrajšali čas, ki preteče od nastanka nesreče do trenutka, ko prizadeta država članica ali regija prejme pomoč, kar včasih traja več kot leto dni; kljub temu opozarja, da ta instrument ni bil zasnovan kot hitra pomoč, temveč z namenom kritja stroškov nujnih ukrepov za nazaj, potem ko jih sprva financirajo javni organi prizadete države;

13.  pozdravlja predlog Komisije za prispevek k poenostavitvi postopkov na evropski ravni, katerega namen je skrajšanje zamud; poudarja, da bi morale tudi države članice analizirati svoje upravne postopke ter ugotoviti in odpraviti morebitna ozka grla, ki bi lahko predstavljala oviro za hitrejšo mobilizacijo pomoči prizadetim regijam;

14.  poziva države članice k tesnemu sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi organi na vseh ravneh izvajanja, da se zagotovita vidnost in učinkovitost pomoči Unije na terenu ter da se spodbujajo trajnostne rešitve;

15.  meni, da je predlog Komisije glede združevanja sklepov o nepovratnih sredstvih in sporazumov o uporabi med Komisijo in državami članicami, potem ko Evropski parlament in Svet dasta na voljo finančna sredstva, zanimiv in ustrezen, saj bi omogočil prihranek časa in posledično hitrejši odziv;

16.  meni, da mora glede na negotovost in nepredvidljivost števila in resnosti nesreč, do katerih lahko pride, Solidarnostni sklad EU še naprej ostati zunaj proračuna Unije in ga je treba uporabiti, ko pride do nesreče;

17.  se strinja z zamislijo, da je uvedba možnosti izplačevanja predplačil, takoj ko prizadeta država zaprosi za pomoč, prav tako sprejemljiv način za pospešitev postopka izplačila pomoči državam, ki jih prizadene huda nesreča, in da bi pripomogla k večji učinkovitosti Solidarnostnega sklada; meni, da bi morala predplačila, če bodo sprejeta, predstavljati fiksen delež celotne pomoči, ki bi bila predvidena za dodelitev in ki bi jo bilo treba vrniti v evropsko blagajno v primeru, da vloga ne bi bila odobrena;

Več jasnosti glede področja uporabe in opredelitev

18.  poziva Komisijo, naj jasno opredeli področje uporabe in kritje iz sklada, da se odpravi vsakršna možnost pravne negotovosti v zvezi s področjem njegove uporabe in da se prepreči oddajanje vlog tistih držav članic, ki zaprosijo za pomoč pod pritiskom državljanov, čeprav vedo, da bo vloga zavrnjena;

19.  meni, da mora sklad pri nesreči, ki povzroči „učinek snežne kepe“, kriti tudi „kolateralno“ škodo, če ta pomembno vpliva na socialno in gospodarsko strukturo regije;

20.  poudarja potrebo po jasni in enostavni opredelitvi nesreče na regionalni ravni ter jasni določitvi upravičenosti pri nesrečah, ki se zgodijo na regionalni ravni, z uvedbo preprostih in objektivnih meril, s pomočjo katerih jih bo mogoče primerjati z drugimi nesrečami, da se tako odpravi vsakršna možnost špekulativnih razlag in dvomov v zvezi z upravičenostjo morebitne dodelitve pomoči prosilkam;

21.  meni, da bi lahko merilo na osnovi dohodkovnega praga sprejeli kot osnovno splošno merilo za vse vrste nesreč; vztraja, da bi ga bilo treba v primeru, da se tak prag določi kot kazalnik za ugotavljanje upravičenosti do pomoči ob nesrečah regionalnih razsežnosti, prilagoditi glede na višino BDP v regiji v zadnjem letu, za katero so na voljo uradni podatki, in uporabiti vnaprej določen korekcijski faktor, ki bi upošteval izgube, ki jih ni mogoče količinsko opredeliti v smislu dohodka, kakor tudi neposredne in posredne učinke, ki običajno spremljajo regionalne nesreče in so pogosto veliko večji od evidentiranih v okviru izpada prihodkov;

22.  meni, da bi prag za škodo v višini 1,5 % BDP regij na ravni NUTS II(7), ki je predlagan za opredelitev upravičenosti do pomoči pri nesrečah regionalnih razsežnosti, razjasnil pričakovanja v zvezi s tem, ali bo morebitna vloga za črpanje iz sklada odobrena ali zavrnjena, vendar poudarja, da bi bil rezultat praktično enak kot pri sedanjih merilih za regionalne nesreče, saj skoraj nobena nesreča regionalnih razsežnosti še vedno ne bo upravičena do pomoči; zato opozarja, da tako visok prag ne bo zagotovil odziva, ki ga pričakujejo državljani, in se torej ne bo mogoče izogniti nezadovoljstvu žrtev nesreč – prej nasprotno, te bodo še naprej zelo kritične do odnosa Unije ter ji očitale pomanjkanje razumevanja za državljane;

23.  opozarja, da ima preprečevanje naravnih nesreč pomembno vlogo v politikah Unije in predstavlja najcenejši način za zmanjšanje ranljivosti ob nesrečah; poudarja, da bi morale evropske regije za trajnostno preprečevanje naravnih nesreč skladno uporabljati različne priložnosti za financiranje;

24.  poudarja, da mora biti jasno, da bo suša še naprej obravnavana kot vrsta nesreče, ki je upravičena do sredstev Solidarnostnega sklada, z namenom ublažiti socialno-gospodarske in okoljske učinke tega pojava v okvirih, ki jih določa Okvirna direktiva o vodah, in ob upoštevanju, da gre za trajen strukturni problem, pri katerem se je težko prilagoditi predpisanim rokom za prijavo in ki pušča resne posledice za družbeni in gospodarski razvoj prizadetih regij; zato vztraja, da je treba v primeru hudih suš ali drugih nesreč, ki se odvijajo počasi, uvesti posebne določbe, s katerimi se določi datum prvega ukrepanja javnih organov proti temu pojavu, kar bo omogočilo hiter in pravno jasen odziv;

25.  poziva Komisijo, naj pretehta in prilagodi merila, da se bo lahko Solidarnostni sklad odzival na naravne nesreče, značilne za Sredozemlje, ki v zadnjih letih, deloma zaradi podnebnih sprememb, povzročajo največje naravne nesreče v Uniji;

26.  poudarja, da Solidarnostni sklad ne krije vse škode, nastale pri naravnih nesrečah, in da je zato treba škodo, ki jo ta instrument zajema, ustrezno opredeliti v prihodnjem predlogu uredbe;

27.  poudarja, da se je s pomočjo obstoječih instrumentov na ravni EU zelo težko ustrezno odzivati na hude krize, ki niso naravnega izvora, kot se je izkazalo v primerih industrijskih nesreč ali resnih kriz na področju javnega zdravja, ter da mora za takšne primere Unija razpolagati z ustreznimi instrumenti, da se bo lahko nanje primerno odzvala;

28.  poudarja, da mora Solidarnostni sklad pri odzivanju na naravne nesreče dopolnjevati druge finančne instrumente, kot so strukturni skladi, ter izkoristiti ustvarjanje sinergij s temi mehanizmi in povezanimi programi;

29.  poudarja, da bi morale regije v prihodnjem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 imeti dovolj prožnosti in možnosti prerazporejanja dodeljenih sredstev, da bodo lahko povečale vsoto, ki jim bo na voljo za primere nesreč, če bodo menile, da je to potrebno in primerno, ter poziva Komisijo, naj pravočasno revidira veljavno uredbo pred začetkom novega finančnega obdobja;

o
o   o

30.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom

(1) UL L 311, 14.11.2002, str. 3. (2) UL C 283, 20.11.2002, str. 1. (3) UL C 297 E, 7.12.2006, str. 331. (4) UL C 181, 21.6.2012, str. 52. (5) UL C 153, 18.6.2008, str. 1. (6) Posebno poročilo Računskega sodišča št.°3/2008; poročilo Komisije o Solidarnostnem skladu Evropske unije za leto 2010; poročilo Komisije o Solidarnostnem skladu Evropske unije - Letno poročilo 2008 in Poročilo o izkušnjah šestih let uporabe novega instrumenta; Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o prihodnosti Solidarnostnega sklada Evropske unije. (7) Eurostatova nomenklatura teritorialnih enot za statistiko, regionalna raven 2: osnovne regije za uporabo regionalnih politik.