Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 15, 18, 20, 21 in 34,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. marca 2012 z naslovom „Zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v Evropski uniji“ (COM(2012)0153),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. novembra 2011 z naslovom „Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti“ (COM(2011)0743),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. julija 2011 z naslovom „Evropski program za vključevanje državljanov tretjih držav“ (COM(2011)0455),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ (COM(2012)0173),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. februarja 2012 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski program za vključevanje državljanov tretjih držav (SOC/427),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 16. februarja 2012 z naslovom „Novi evropski program za vključevanje“,

–  ob upoštevanju mnenja na lastno pobudo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. septembra 2012 o prispevku migrantov podjetnikov h gospodarstvu EU(1),

–  ob upoštevanju študije Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz leta 2011 z naslovom „Spodbujanje podjetništva etničnih manjšin v evropskih mestih“,

–  ob upoštevanju skupnega poročila o zaposlovanju 2012 z dne 20. februarja 2012,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 5. decembra 2011 o doseženih rezultatih ter kvalitativnih in kvantitativnih vidikih izvajanja Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007–2009 (COM(2011)0847),

–  ob upoštevanju zbirnega poročila „Šesto srečanje Evropskega foruma za vključevanje: sodelovanje matičnih držav pri procesu vključevanja“ (Bruselj, 9. in 10. november 2011),

–  ob upoštevanju študije „Vključevanje migrantov in s tem povezani vplivi na trg dela“, Evropski parlament, 2011,

–  ob upoštevanju študije „Zbirno poročilo Evropske migracijske mreže: zadovoljevanje povpraševanja po delovni sili s pomočjo migracij“, Evropski parlament, 2011,

–  ob upoštevanju študije „Svetovna raziskava Gallup: številni obrazi svetovnih migracij“, Mednarodna organizacija za migracije in podjetje Gallup, 2011,

–  ob upoštevanju objav Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z naslovi „Kakovost življenja v etnično raznolikih soseskah“ (2011), „Delovne razmere državljanov tujega izvora“ (2011) in „Zaposlovanje in delovni pogoji delavcev migrantov“ (2007),

–  ob upoštevanju raziskave evropske mreže mest za lokalno politiko vključevanja migrantov (CLIP), ki so jo ustanovili Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, mesto Stuttgart in Eurofound,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 4. maja 2010 o vključevanju kot gibalu razvoja in socialne kohezije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. marca 2010 z naslovom „Vključevanje priseljenih delavcev“ (SOC/364),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. februarja 2010 z naslovom „Vključevanje in socialna agenda“ (SOC/362),

–  ob upoštevanju stockholmskega programa z naslovom „Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“ z dne 10. in 11. decembra 2009,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine(2),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(5),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2009/50/ES z dne 25. maja 2009 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene visokokvalificirane zaposlitve (direktiva o modri karti)(6),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2009 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v obdobju 2004–2008(8),

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 16. maja 2007 o krožni migraciji in partnerstvih za mobilnost med Evropsko unijo in tretjimi državami (COM(2007)0248),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2006 o strategijah in sredstvih za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo(9),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2005/71/ES z dne 12. oktobra 2005 o posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja(10),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. septembra 2005 z naslovom „Skupni program za vključevanje – Okvir za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo“ (COM(2005)0389),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. maja 2005 z naslovom „Haaški program: Deset prednostnih nalog za naslednjih pet let – Partnerstvo za evropsko prenovo na področju svobode, varnosti in pravice“ (COM(2005)0184),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic z dne 19. novembra 2004 o oblikovanju skupnih osnovnih načel za politiko vključevanja priseljencev v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju programa iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(11),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(12),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti(13),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o razširitvi uporabe uredb (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009 na državljane tretjih držav, za katere se navedeni uredbi ne uporabljata le na podlagi njihovega državljanstva(14),

–  ob upoštevanju predlogov Komisije z dne 30. marca 2012, ki zadevajo koordinacijo sistemov v zvezi s socialno varnostjo (COM(2012)0156, COM(2012)0157, COM(2012)0158 in COM(2012)0152),

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije v zadevah C-214/94, C-112/75, C-110/73, C-247/96, C-300/84, C-237/83, C-60/93 in C-485/07,

–  ob upoštevanju členov 48, 78, 79 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za zunanje zadeve, in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0040/2013),

A.  ker se število delovno sposobnih prebivalcev v Evropi od leta 2012 zmanjšuje in se bo v naslednjih desetih letih brez priseljevanja zmanjšalo za 14 milijonov oseb; ker se ti podatki med državami članicami zelo razlikujejo;

B.  ker je leta 2011 v 27 državah članicah EU prebivalo 48,9 milijona ljudi, ki so bili rojeni v tujini (9,7 % celotnega prebivalstva EU), med njimi je bilo 16,5 milijona rojenih v drugih državah članicah (3,3 %), 32,4 milijona pa zunaj EU (6,4 %);

C.  ker se to pomanjkanje strokovnjakov kljub približno 10-odstotni brezposelnosti v EU (23,8 milijona) že opazi in se bo v naslednjih letih še povečalo in ker bo na primer leta 2015 od 380 000 do 700 000 delovnih mest na področju informacijske tehnologije nezasedenih; ker morajo ukrepi za reševanje vprašanja pomanjkanja strokovnjakov zajemati boljše politike držav članic in podjetij glede izobraževanja, usposabljanja, razvijanja spretnosti in možnosti napredovanja, opredelitev novih ciljnih skupin ter boljši in enak dostop do visokega šolstva za državljane EU;

D.  ker je iz raziskav Eurobarometra razvidno, da 70 % državljanov v EU meni, da so priseljenci nujni za gospodarstvo; ker se število državljanov, ki so rojeni v tujini in prihajajo iz držav zunaj EU-27, ocenjuje na 32 milijonov, kar ustreza 6,5 % vsega prebivalstva;

E.  ker je stopnja zaposlenosti državljanov tretjih držav v starosti od 20 do 64 let v primerjavi s povprečjem EU za 10 odstotnih točk nižja od stopnje zaposlenosti domačinov, poleg tega pa številni migranti opravljajo dela, ki so pod stopnjo njihove strokovne usposobljenosti ali delajo v negotovih razmerah, kar se lahko odpravi z razširitvijo področja uporabe splošno veljavnih kolektivnih delovnih pogodb, če obstajajo; ker povpraševanje po strokovnjakih narašča in bo naraščalo hitreje kot povpraševanje po nižje kvalificiranih delavcih, vendar je stopnja izobrazbe državljanov tretjih držav v povprečju nižja od stopnje izobrazbe državljanov EU in so mladi ljudje z migrantskim poreklom v večji nevarnosti, da zapustijo sistem izobraževanja in usposabljanja, ne da bi pridobili srednješolsko izobrazbo;

F.  ker EU sicer lahko pričakuje stalen pritok migrantov, vendar se mora na svetovni ravni boriti, da bi privabila in ohranila talente; ker mora EU zaradi demografskih sprememb in čedalje večje globalne konkurence reševati vprašanja, ki bi to migracijo lahko ovirala, in spodbujati socialne inovacije;

G.  ker je verjetneje, da bodo strokovnjake, ki imajo človeški in ustvarjalni kapital, iz katerega se napajajo gospodarstva, ki temeljijo na znanju, privabile raznolike, odprte in strpne družbe, in je privlačnost Evrope zato odvisna od aktivnega pristopa k zaposlovanju, možnosti za uspešno vključevanje, enakega dostopa in nediskriminacije pri zaposlovanju in izobraževanju, enakosti in uspešnosti pri izobraževanju in usposabljanja učencev z migrantskim poreklom v okviru družbe, ki je odprta za tujce, ter odprave birokratskih ovir;

H.  ker so stereotipi o spolih v priseljenskih skupnostih globlje zakoreninjeni in so migrantke pogosteje žrtve različnih vrst nasilja nad ženskami, zlasti prisilnih porok, pohabljanja ženskih spolnih organov, tako imenovanih zločinov iz časti, slabega ravnanja v odnosih z bližnjimi, spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ter celo trgovine in spolnega izkoriščanja;

I.  ker je iz rezultatov Gallupove globalne javnomnenjske raziskave iz leta 2011 razvidno, da po svetu dvakrat več potencialnih migrantov navaja, da bi se zaradi dela raje samo začasno izselili iz svoje države, kot pa je takih, ki bi se za stalno priselili v drugo državo;

J.  ker je zaposlitev ključna za vključevanje in ker načela EU za vključevanje poudarjajo, da je kakovostna, trajnostna in plačana zaposlitev ali samozaposlitev ključni del procesa vključevanja, ki je osrednjega pomena za udeležbo priseljencev, za prispevek, ki ga priseljenci dajo družbi gostiteljici, in za prepoznavnost tega prispevka;

K.  ker se ocenjuje, da v EU nezakonito živi in dela od 1,9 do 3,8 milijona priseljencev;

L.  ker so priseljenci omogočili, da se je od leta 2000 odprla približno četrtina novih delovnih mest; ker si migranti čedalje pogosteje utrejo pot na trg dela s samostojno dejavnostjo, toda pri tem tudi pogosteje zaidejo v gospodarske težave; ker imajo podjetniki migranti in etnična podjetja pomembno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in lahko delujejo kot vodje skupnosti in povezovalni člen s svetovnimi trgi, s čimer prispevajo k uspešnejšemu povezovanju; ker morajo države članice te skupine bolje obveščati in ozaveščati, na primer z vzpostavitvijo spletnega mesta po načelu „vse na enem mestu“, namenjenega prizadevnim podjetnikom, ki bi vsebovalo informacije o priložnostih in izzivih, evropskih in nacionalnih subvencijah ter organizacijah in organih, ki nudijo podporo na področju samozaposlitve;

M.  ker so učenci z migrantskim poreklom že v izobraževalnem sistemu zapostavljeni in pogosteje brez spričevala zapustijo izobraževalne ustanove;

N.  ker sta neusklajenost med ponudbo in povpraševanjem znanj in spretnosti in s tem izguba možganov zaradi birokratskih ovir, nezadostnega priznavanja kvalifikacij in pomanjkanja možnosti za dodatne kvalifikacije pri priseljencih večja kot pri domačinih;

O.  ker je globalizacija gospodarstva povezana s socialno globalizacijo in ker to vpliva predvsem na zunanjo koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane EU in državljane tretjih držav;

P.  ker so politike zaposlovanja povezane s sosedsko politiko, da bi bolje zadovoljevale potrebe po delavcih na evropskih trgih dela;

Q.  ker posamezne države članice ne bodo mogle skleniti dvostranskih, vzajemnih sporazumov o socialni varnosti z vsemi tretjimi državami in ker bi takšno ravnanje pripeljalo do razdrobljenega sistema, ki bi državljane EU obravnaval neenako, in ker je zato potrebno ukrepanje na evropski ravni;

R.  ker je odgovornost na ravni EU za vključevanje državljanov tretjih držav na trg dela in s tem povezano vsesplošno vključevanje porazdeljena na številne generalne direktorate Komisije in Evropsko službo za zunanje delovanje;

S.  ker je lahko na nacionalni ravni podobno razdrobljen pristop med različnimi službami in ravnmi oblasti ter različnimi agencijami, lokalni in regionalni organi pa imajo ključno vlogo pri izvajanju strategij vključevanja na temeljni ravni;

T.  ker so migrantke pogosteje žrtve brezposelnosti, slabo plačanih del in neusklajenosti med ponudbo znanj in spretnosti in povpraševanjem po njih;

U.  ker so migrantke pogosteje zaposlene na področjih, kot je neformalni sektor nege, ki ga nekateri sistemi socialne varnosti v državah članicah ne priznajo, zato po upokojitvi nimajo dostopa do pokojninske sheme in so v starejših letih izpostavljene revščini;

V.  ker velik del tujih študentov v EU po končanem študiju ne dela v EU;

W.  ker imajo osebe z migrantskim poreklom pogosteje težave v zvezi z uspehom v šoli, socialno izključenostjo, vključno z udeležbo na trgu dela, rasizmom, ksenofobijo in diskriminacijo, kar ovira njihov vključevanje na trg dela;

1.  poudarja, da vključevanje na trg dela in v družbo zahteva obojestranska prizadevanja, zlasti v povezavi z učenjem jezika, spoznavanjem in spoštovanjem pravnega, političnega in socialnega sistema, navadami, običaji ter družbenim sožitjem v državi gostiteljici, na drugi strani pa z graditvijo vključujoče družbe in zagotavljanjem dostopa do trga dela, institucij, izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvene oskrbe, dostopa do blaga, storitev in stanovanj ter pravico do sodelovanja v demokratičnem procesu; poudarja, da imajo pri tem posebno družbeno odgovornost izobraževalne ustanove, verske in socialne institucije, športna in kulturna društva, vojska, socialni partnerji, zlasti sindikati, podjetja in agencije za zaposlovanje in da ima vsak od njih različne prednosti v procesu vključevanja;

2.  verjame, da lahko vzajemna zavezanost vključevanju dobi kar najširšo podporo v družbi samo, če jo je mogoče uspešno popularizirati in če države članice o tem vprašanju dejavno in odprto razpravljajo z javnostjo ter ponudijo verodostojne rešitve za izzive, ki jih integracija trenutno predstavlja;

3.  opozarja, da je vključevanje trajen dvosmeren proces, ki zahteva tako sodelovanje državljanov tretjih držav kot družbe gostiteljice; pozdravlja številne primere dobre prakse integracije migrantov, prosilcev za azil ter upravičencev do mednarodne zaščite po vsej EU, pogosto v obliki projektov, ki jih izvajajo lokalni organi in ki imajo s tem ključno vlogo pri uresničevanju ciljev integracije;

4.  ugotavlja, da je vključevanje najučinkoviteje začeti v lokalnih skupnostih, zato poziva k podpori EU pri vzpostavljanju mreže lokalnih in regionalnih organov za vključevanje, ki bi po načelu „od spodaj navzgor“ pritegnila vse družbene akterje na lokalni ravni, za zgled pa bi bili npr. lahko CLIP(15), ERLAIM(16), ROUTES, City2City in EUROCITIES; poudarja, da imajo pri tem zlasti mesta in velika mesta posebno vlogo, in predlaga, da se jih še posebej podpre;

5.  poziva države članice, naj se odločno zoperstavijo diskriminaciji do državljanov tretjih držav in drugih držav EU, zlasti formalni in neformalni diskriminaciji pri iskanju zaposlitve in na delovnem mestu; meni, da je treba odločno ukrepati proti diskriminaciji in rasizmu med gospodarsko in finančno krizo ter s tem povezani večji brezposelnosti; poudarja, da morajo delodajalci po zakonu obravnavati vse zaposlene enako in jih ne smejo diskriminirati na podlagi vere, spola, etnične pripadnosti ali nacionalnosti, zato je spodbujanje temeljnih pravic, nediskriminacije in enakih možnosti ključni del procesa vključevanja; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bodo plačila in pravice na podlagi kolektivnih pogodb v državah gostiteljicah upoštevale tudi za migrante; poziva države članice, naj to spremljajo in tako preprečijo plačni in socialni damping, sprejmejo skupne smernice za reševanje vprašanja diskriminacije na delovnem mestu in ukrepe za zmanjšanje negativnih učinkov, ki bi jih zakonodajni sistem lahko imel na življenje migrantov, ter podpirajo zagon politik, ki bi pospešile rast in zmanjšale neenakost in velike razlike v dohodkih;

6.  poziva države članice, naj v zvezi z delom bolje povežejo migracijske politike, da bi odpravile pomanjkanje delovne sile in povečale domačo proizvodnjo;

7.  poziva Komisijo, naj s predpristopno pomočjo in pozornejšim spremljanjem doseženega napredka dodatno okrepi prizadevanja držav, vključenih v širitev, glede izboljšanja socialne in ekonomske vključenosti Romov, in sicer tako, da dodatno pozornost posvetijo položaju romskih žensk in deklic;

8.  meni, da morajo biti politika in ukrepi vključevanja posameznih držav članic bolj diferencirani, prilagodljivejši in kakovostnejši, pri čemer je nujno predvsem razlikovanje med potrebami npr. visoko kvalificiranih in nizko kvalificiranih delavcev, državljanov EU in državljanov tretjih držav, migrantov s ponudbo za službo, znanjem jezika ali družinskimi vezmi v državi gostiteljici in migranti brez navedenega, kar omogoča izpolnjevanje potreb vseh migrantov; opozarja, da je sodelovanje odvisno od razpoložljivosti in dostopnosti teh ukrepov ter pravice do spremstva bližnjih sorodnikov in do dela za dolgoročne partnerje;

9.  opozarja, da je približno polovica migrantov EU žensk in da sta neodvisni priseljenski status za ženske in pravica do dela za zakonce bistvena elementa za zagotavljanje učinkovitega vključevanja;

10.  poziva, da se na lokalni, nacionalni in evropski ravni uvede celosten pristop, ki bo primerljiv z vključevanjem načela enakosti spolov; poziva tudi k uvedbi načela splošnega upoštevanja vključevanja, po katerem bi vprašanja vključevanja upoštevali v vseh političnih, zakonodajnih in finančnih instrumentih, in v zvezi s tem poziva države članice, naj od nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje zahtevajo poročanje o napredku na tem področju; poziva Komisijo, naj ustanovi medsektorsko skupino za vključevanje, ki se bo ukvarjala z vprašanji vključevanja, (delovnih) migracij in vključevanja na trg dela ter bo zajela vse generalne direktorate, ki se ukvarjajo s tem, Evropsko službo za zunanje delovanje in zainteresirane strani;

11.  pozdravlja ustanovitev evropskega foruma za vključevanje, ki zagotavlja platformo za civilno družbo, namenjeno razpravi o izzivih in prednostnih nalogah na področju vključevanja migrantov; želi, da bi se vzpostavili tesnejši stiki med forumom ter sedanjim političnim in zakonodajnim procesom na ravni EU;

12.  meni, da uspešno vključevanje vključuje tudi udeležbo v procesih političnega odločanja in da bi bilo treba še posebej spodbujati sodelovanje migrantov v družbi; zato zagovarja razširitev področja udeležbe migrantov v družbenem življenju in političnega soodločanja za ljudi z migrantskimi koreninami ter spodbujanje migrantov, da izrabijo takšne priložnosti;

13.  opozarja na pomen volilne pravice za migrante, zlasti na lokalni ravni, saj gre za pomembno orodje za spodbujanje vključevanja in aktivnega državljanstva; je zaskrbljen zaradi nizke politične zastopanosti manjšin na vseh ravneh upravljanja, tudi na ravni držav članic in v Evropskem parlamentu;

14.  poudarja, kako pomembno je vedeti, da ni treba, da močne kulturne identitete škodujejo moči nacionalne identitete, in da mora biti nacionalna identiteta dovolj odprta in prožna, da vključi in sprejme posebne lastnosti različnih kulturnih porekel in ozadij državljanov, ki ustvarjajo pluralistično državo;

15.  poudarja odgovornost matičnih držav za vključevanje na trg dela s ponudbo jezikovnih in pripravljalnih tečajev, informacij, zagotavljanjem informacij, spremljanjem agencij za zaposlovanje in njihovega odgovornega ravnanja in vzdrževanjem stikov z diasporo in/ali ustreznimi službami veleposlaništev v državi gostiteljici; zato spodbuja države izvora, naj še naprej razvijajo programe v zvezi s tem;

16.  poziva, naj se na jezikovnih tečajih in v programih vključevanja države gostiteljice posreduje znanje o zgodovini, vrednotah in načelih evropske demokracije, pravne države in evropskega spomina in se na ta način izpostavijo pravice iz Listine o temeljnih pravicah ne glede na kulturno ozadje, znanja in spretnosti ter poklicno področje priseljencev;

17.  opozarja na vse pomembnejšo vlogo migrantk v vključevanju, saj ne pomenijo le velikega potenciala za trg dela, temveč imajo pogosto tudi pomembno vlogo v vzgoji otrok ter posredovanju standardov in vrednot, pa tudi ker so najpogosteje žrtve diskriminacije in nasilja; poziva Komisijo in države članice, naj znatno okrepijo pravni in socialni položaj žensk, da bi se preprečila diskriminacija na vseh področjih in izkoristil potencial žensk za gospodarski in družbeni razvoj;

18.  poziva države članice, naj pripravijo izobraževalne in komunikacijske programe za obveščanje migrantk o njihovih pravicah in dolžnostih ter naj vzpostavijo večjezično svetovalno službo za ženske;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo z omrežji in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju vprašanj, povezanih z migrantkami, da bi razvile politiko, ki bo upoštevala in uveljavila enakost spolov, varovala človekove pravice migrantk in jim omogočala enake možnosti pri zaposlovanju in dostopu do trga dela, ter naj ukrepajo proti vsem vrstam nasilja, delovnemu in spolnemu izkoriščanju, pohabljanju ženskih spolnih organov, nepoštenim praksam, ugrabitvam, suženjstvu, prisilnim porokam in trgovini z ženskami;

20.  poudarja, da bi bilo treba vprašanje pomanjkanja strokovnjakov reševati tudi z usmerjenim izobraževanjem in usposabljanjem ter vseživljenjskim učenjem v državah članicah, tudi v podjetjih; zato predlaga širitev mednarodnih razsežnosti programov EU za vseživljenjsko učenje; poudarja tudi, da bi bilo treba vprašanje neuspeha in zgodnje opustitve srednješolskega šolanja otrok delavcev migrantov reševati z zagotavljanjem pravice mladoletnikov do izobraževanja, in sicer z ukrepi, med katerimi so financiranje, štipendiranje, nadaljnje možnosti izobraževanja in obveščanje o izobraževalnih sistemih držav članic in s tem povezanih pravicah in obveznostih v čim več jezikih; opozarja na uspeh dualnega sistema izobraževanja/usposabljanja, ki se uporablja v nekaterih državah članicah, pri lažjem vključevanju migrantov na trg dela in zmanjšanju brezposelnost med mladimi; meni, da je nujno delavce v izobraževanju usposobiti za obravnavanje raznolikosti in razmisliti o zaposlitvi migrantov v javni upravi, zlasti kot učiteljev; spodbuja države članice, naj podpirajo podjetnike iz etničnih skupin, in priznava njihovo pomembno vlogo pri vključevanju, ustvarjanju delovnih mest in vodenju skupnosti;

21.  poziva države članice, naj tuje študente obveščajo o zaposlititvenih priložnostih po končanem študiju in jim olajšajo vstop na domači trg dela, saj so ti z življenjem v državi gostiteljici, dokončano izobrazbo in znanjem jezika v omenjeni državi že vključeni v družbo; poleg tega opozarja, da je za EU tudi z narodnogospodarskega vidika neugodno, da zapravlja naložbe v diplomante, ker slednji nimajo pravice do delovnega mesta v EU; zato poziva države članice, naj bolje ocenijo povpraševanje po delu in ustvarijo poštene priložnosti za delavce migrante, ki se potegujejo za službo in so šolanje končali na ozemlju ene od držav članic EU;

22.  opozarja, da večina iskalcev zaposlitve na evropskih trgih dela prihaja iz sosednjih držav EU in da so za te trge resnično dragoceni, podobni izobraževalni programi, zgodovinsko ozadje in jeziki pa so tudi dragocene prednosti pri njihovem vključevanju;

23.  poziva Komisijo, naj oceni možnost razvoja in uvedbe skupnega evropskega vstopnega sistema na podlagi preglednih meril in v skladu s pristopom evropskega okvira kvalifikacij za zbiranje in prenašanje kreditnih točk, v katerem bi države članice prostovoljno sodelovale; ugotavlja, da bi ta sistem moral biti prilagodljiv razmeram na trgu dela, da bi olajšal priseljevanje nujno potrebnih strokovnjakov;

24.  poudarja, da mora za pridobljene strokovnjake iz EU in tretjih držav veljati načelo enakega plačila in enakih delovnih pogojev za enako delo na enakem delovnem mestu;

25.  poziva Komisijo, naj v zvezi s predlaganim vstopnim sistemom preuči možnost razvoja mednarodne platforme na portalu EURES za standardizirane profile delovnih mest in profile znanj in spretnosti, da bi tako olajšala pridobivanje migrantov, ki iščejo zaposlitev, ter primerjavo njihovih znanj, spretnosti in kvalifikacij, pri čemer naj upošteva pristop evropskega okvira kvalifikacij za zbiranje in prenašanje kreditnih točk;

26.  poudarja, da bi se z udeležbo države članice v vstopnem sistemu na podlagi evropskega okvira klasifikacij za zbiranje in prenašanje kreditnih točk povečala njena privlačnost in poenostavila priselitev za kvalificirane državljane tretjih držav;

27.  poudarja, kako pomembna je migracija, ki temelji na potrebah, kvalificirani delovni sili in ukrepih za vključevanje, ter poziva Komisijo in države članice, naj se skupaj s svojimi regijami in mesti zavzamejo za skupno evropsko koordinacijo pri ugotavljanju potreb po delovni sili, da bi bolje upravljali delovne migracije; zato pozdravlja načrt Komisije za uvedbo evropske platforme za dialog o upravljanju delovne migracije in rednega sistematičnega ocenjevanja dolgoročne ponudbe in povpraševanja na evropskih trgih dela do leta 2020, in sicer po sektorjih, poklicih, ravneh kvalifikacij in državah članicah; poudarja, da bi bilo treba v tem načrtu jasno opredeliti kratkoročne in srednjeročne primanjkljaje delovne sile v EU;

28.  priporoča, naj takšen sistem zajema vsaj seznam deficitarnih poklicev in analizo potreb na podlagi podatkov delodajalcev;

29.  poziva države članice, naj ob upoštevanju preferenčnega pravila Skupnosti in kljub stalnemu pomanjkanju strokovnjakov, pa tudi zaradi njega, spodbujajo mobilnost znotraj EU in tako olajšajo pogoje zaposlovanja, zaposlovanje in vključevanje državljanov EU iz drugih držav članic; poziva države članice, naj razvijejo orodja in sredstva za odpravo pomanjkanja delovne sile z mobilnostjo znotraj EU in vlagajo v službe za ponovno vključevanje državljanov EU, vključenih v migracije, ki so brez uspeha iskali delo in so se zato vrnili v svojo domovino;

30.  poudarja, da delovne migracije niso primerna tema za ustrahovanje javnosti; opozarja, da vnaprejšnje obsojanje, ki temelji na predsodkih in zamerah, spodkopava solidarnost, ki je temelj družbe, ter da bi bilo treba odločno zavračati izkoriščanje te teme za populistične namene;

31.  opozarja na pomembno vlogo množičnih medijev pri oblikovanju javnega mnenja o priseljevanju in vključevanju ter poziva k odgovornemu novinarstvu, da bi se spodbujala vzajemno spoštovanje in razumevanje medsebojnih podobnosti in razlik;

32.  meni, da bi bilo treba priseljencem in prosilcem za azil omogočiti lažji dostop do trga dela, ne da bi imeli pri tem težave, in zagotoviti, da bodo njihova spričevala, kvalifikacije in spretnosti, pridobljeni s formalnim, neformalnim in priložnostnim učenjem, hitro in stroškovno ugodno ocenjeni in po potrebi tudi priznani in uradno veljavni; poziva Komisijo, naj pripravi konkretne predloge o tem, kako vzpostaviti mehanizem za priznavanje poklicnih kvalifikacij in diplom za državljane tretjih držav, vključno z učinkovitim ocenjevanjem spretnosti, če teh dokumentov nimajo; opozarja, da je v ta namen pomembno podpirati preglednost v zvezi s sposobnostmi, kvalifikacijami in spretnostmi v partnerskih državah;

33.  ugotavlja, da lahko priseljevanje, usmerjeno na trg dela, pozitivno vpliva na sisteme socialne varnosti držav članic gostiteljic in zagotavlja visoko kvalificirano delovno silo in večjo konkurenčno prednost zahvaljujoč kulturni raznolikosti (znanje jezikov, izkušnje v tujini, mobilnost itd.);

34.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo s partnerskimi državami, da se posebna pozornost nameni boju proti delu otrok in da se namesto tega ustvarijo delovna mesta za odrasle, otrokom pa omogoči ustrezna izobrazba;

35.  se zavzema za izvajanje svobode združevanja za sindikate in pravice do kolektivnega pogajanja brez izjem, da se zagotovijo, izboljšajo in zaščitijo dostojni pogoji dela;

36.  poziva, da je treba migrante čim prej začeti pripravljati na domači trg dela; v zvezi s tem opozarja na dobro prakso na področju vključevanja na trg dela, npr. mentorstvo in spremstvo migrantov, projekt „migranti za migrante“ in poklicno usmerjeni jezikovni tečaji, kot tudi pomoč šoloobveznim otrokom migrantov in pomoč za zagon poslovanja, ki jo nudijo usposobljeni posamezniki migrantskega porekla;

37.  poudarja, da je znanje jezika države gostiteljice podlaga za uspeh na evropskem trgu dela, ki je usmerjen v storitve; poleg tega poudarja, da morajo države članice poskrbeti, da bo na voljo dovolj možnosti za učenje jezika in da jezikovne ovire ne bodo še naprej predstavljale ovire v delovnem okolju, in pozdravlja lastne pobude gospodarskih družb na tem področju;

38.  v zvezi s tem poziva države članice, naj migrante bolje obveščajo o možnostih in izzivih, evropskih in nacionalnih subvencijah ter dobrodelnih organizacijah in organih za pomoč na področju samozaposlovanja;

39.  predlaga Komisiji pri njenem načrtu, da leto 2016 razglasi za evropsko leto vključevanja, in ji svetuje, naj posebno pozornost nameni vključevanju skozi delo; poziva Komisijo, naj v letu vključevanja zagotovi konkretna zakonodajna besedila in merila za države članice;

40.  priporoča državam članicam, naj si izmenjujejo in nadalje razvijajo uveljavljene prakse za spodbujanje raznolikosti na delovnem mestu, kot so coaching, podpora za novoustanovljena podjetja, programi vključevanja, subvencionirano delo, ciljne skupine, diverzifikacija, individualno svetovanje, jezikovno usposabljanje in pridobivanje znanj in spretnosti ter kampanje proti diskriminaciji;

41.  ugotavlja, da vključevanje migrantov v številnih državah članicah ni ustrezno zagotovljeno in so zato potrebna nadaljnja ciljno usmerjena prizadevanja uradnih organov; meni, da je to tudi posledica zmotnega pristopa, po katerem se migranti prikazujejo predvsem kot varnostno tveganje, in da so pozitivne priložnosti velikokrat spregledane; meni, da se zato kvalifikacije, pridobljene v državi izvora, v številnih primerih ne priznavajo na ravni, na kateri bi jih bilo treba priznavati;

42.  priznava, da so krožne (delovne) migracije koristne za vse tri udeležene, da torej pridobijo migrant, država gostiteljica in domovina, ter poziva države članice, naj se odprejo tej obliki priseljevanja in izseljevanja;

43.  poudarja, da je v središču krožnih migracij človek in da se pridobljena znanja in spretnosti posameznika lahko izkoristijo ob vrnitvi;

44.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje s tretjimi državami na področju krožnih migracij in ga vključijo v pogajanja in pogodbe, zlasti v globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti in s tem povezane dialoge o migracijah in mobilnosti ter partnerstva za mobilnost;

45.  sprejema sklepanje skupnih agend o migraciji in mobilnosti med EU in tretjimi državami kot nadomestni okvir, kadar katera od strani ni pripravljena prevzeti vseh obveznosti, ki izhajajo iz partnerstva za mobilnost, pri tem pa poudarja, da bi morala to biti samo prehodna faza;

46.  v zvezi s tem pozdravlja zlasti načrtovano uvedbo informacijskih centrov za migracije in mobilnost (MMRC) v partnerskih državah, ki spadajo v okvir partnerstev za mobilnost in skupnih agend, ter poziva, da se koncept teh centrov ponudi tudi tretjim državam;

47.  poziva k spodbujanju pametnih strategij za krožno migracijo, ki vključujejo potrebna sredstva in pravna jamstva ter pogoje, v katerih se lahko ustvarijo varna delovna mesta in prepreči nezakonito priseljevanje;

48.  ugotavlja, da je za uspešno tovrstno sodelovanje potrebna dolgoročna zavezanost, ki jo lahko EU uresniči prek svojih finančnih instrumentov, na primer s podporo programom za vračanje in vključevanje, v katerih bi bile upoštevane tudi krožne migracije;

49.  poudarja, da morajo biti programi za krožne migracije zasnovani prožno in da je treba upoštevati člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter direktivi 2003/109/ES in 2003/86/ES;

50.  poudarja, da sta smiselna tudi jezikovno usposabljanje in pridobivanje znanj in spretnosti pred prihodom v državo gostiteljico ter priprava na vrnitev, in opozarja na možnost, da bi v domovini in v državi gostiteljici ustanovili službe za pripravo na izselitev iz države;

51.  ob upoštevanju, da bi morali biti politiki migracij in zaposlovanja povezani, poziva Komisijo, naj v zvezi s tem okrepi in postavi v ospredje povezave med povpraševanjem na trgu dela, krožno migracijo, razvojem ter sosedsko in zunanjo politiko; pozdravlja dosedanjo finančno podporo EU za upravljanje migracij v tretjih državah, npr. strokovno znanje EU na področju migracij (MIEUX II), in pri financiranju evropskih projektov poziva k razvijanju čim večjih sinergij med Evropskim socialnim skladom in Skladom za azil in migracije;

52.  pozdravlja obstoječe instrumente EU za oblikovanje politik vključevanja, na primer omrežje nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje, evropsko spletno stran za vključevanje, evropski priročnik o vključevanju, Evropski sklad za vključevanje, Sklad za azil in migracije, portal EU za priseljevanje ter evropske module za vključevanje;

53.  opozarja na skupna osnovna načela politike vključevanja priseljencev v Evropski uniji; obžaluje, da države članice trenutno ne izkoriščajo celotnega potenciala Evropskega sklada za vključevanje, in opozarja, da je namen sklada podpora ukrepom držav članic za izvajanje teh skupnih osnovnih načel;

54.  poudarja, da je treba opredeliti najboljše prakse držav članic EU in drugih držav z najbolj enakopravnimi politikami priseljevanja glede na spol ter jih deliti in spodbujati njihovo izmenjavo;

55.  poudarja, da je treba čim bolj izkoristiti evropsko leto državljanov 2013, da bi se osredotočili na prosto gibanje migrantk in njihovo vsestransko udeležbo v evropski družbi;

56.  poziva države članice, naj izvedejo migrantom namenjene kampanje za odpravo zakoreninjenih spolnih stereotipov v teh skupnostih, da bi izboljšale vključevanje in udeležbo migrantk v družbi, gospodarstvu, izobraževanju in na trgu dela ter preprečile nasilje na podlagi spola;

57.  opozarja, da se številni potencialni migranti v svoji domovini soočajo z dolgim čakanjem na konzularnih predstavništvih držav članic ter da je posledično v okviru krožne migracije izjemno težko hitro, zanesljivo in nemoteno vzpostaviti delovno razmerje; zato poziva Komisijo in države članice, naj resno razmislijo o vzpostavitvi skupnega evropskega konzularnega predstavništva v delegacijah EU in veleposlaništvih držav članic;

58.  spodbuja usposabljanje osebja v evropski službi za zunanje delovanje, zlasti osebja v delegacijah EU, za globalni pristop k vprašanju migracij, da bi zagotovili učinkovito vključevanje politike priseljevanja EU v njeno zunanje delovanje;

59.  močno spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj si prizadeva za dejavnejšo vlogo v zunanji razsežnosti procesa za oblikovanje migracijske politike;

60.  opozarja na pomen pametnega upravljanja mej v EU in možnosti spremljanja s pomočjo biometričnih identifikatorjev;

61.  meni, da je treba vstop in bivanje urejati z jasnimi, pravičnimi in nediskriminatornimi pravili, ki morajo izpolnjevati standarde vladavine prava na nacionalni ravni in na ravni EU; poudarja, da morajo biti merila za vstop lahko razumljiva in dolgoročno veljavna; ugotavlja, da je na področju vključevanja bistven obet upravičenost do dolgotrajne pravice bivanja v bližnji prihodnosti; poudarja, da je znanje jezika pomembno ter da bi bilo treba spodbujati in podpirati njegovo učenje, ne gre pa ga uporabljati kot merilo za izbiranje ali kaznovanje;

62.  v luči direktiv 2008/115/ES in 2009/52/ES ugotavlja, da je mogoče nezakonite delovne migracije zmanjšati tudi z učinkovitejšim zagotavljanjem možnosti zakonitega priseljevanja in ne zgolj z učinkovitim nadzorom;

63.  obžaluje nedavne spremembe zakonodaje glede pravice do državljanstva z rojstvom v nekaterih državah članicah, zaradi česar se v EU povečuje število oseb brez državljanstva;

64.  poudarja, da gre pri zakonitem in nezakonitem priseljevanju za običajen pojav ter da je potreben skupen pravni okvir na področju migracijskih politik za zaščito migrantov in morebitnih žrtev, zlasti žensk in otrok, ki so izpostavljeni različnim oblikam organiziranega kriminala, povezanega z migracijami in trgovino z ljudmi; poudarja tudi, da je s skupnim pravnim okvirom mogoče zmanjšati nezakonite migracije;

65.  obžaluje, da so številne migrantke v državi izvora zavedene z obljubami o pogodbah o zaposlitvi v razvitih državah, nekatere celo ugrabijo za spolno izkoriščanje v okviru hudodelskih združb in mrež trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za preprečevanje teh zlorab in nečloveških praks;

66.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj vzpostavijo pravni okvir, ki bo priseljenkam zagotavljal pravico do posedovanja lastnega potnega lista in dovoljenja za prebivanje ter omogočal kazenski pregon osebe, ki bi ji te dokumente odvzela;

67.  poudarja, da je večina migrantk ne glede na izobrazbo in strokovne izkušnje zaposlenih na področju gospodinjskih storitev in osebne nege; obžaluje, da jih velika večina opravlja delo brez pogodb za zelo nizke plače in brez kakršnih koli socialnih pravic;

68.  pozdravlja Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 189 o zaposlenih v gospodinjstvu, ki bo začela veljati leta 2013, in poziva vse države članice, naj jo brez odlašanja ratificirajo;

69.  pozdravlja obstoječe sporazume EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti z Alžirijo, Marokom, Tunizijo, Hrvaško, Makedonijo, Izraelom, Črno goro, San Marinom, Albanijo in Turčijo; poziva Komisijo, naj ukrepa tako, da bo obravnavala koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane tretjih držav, predvsem ohranitev pravic, potem ko zapustijo ali ponovno vstopijo v EU, in naj evropsko migracijsko politiko okrepi z ustreznimi ukrepi, ki bodo obravnavali pravice iz socialne varnosti, ki jih pridobijo migranti;

70.  v zvezi s tem pozdravlja Ibero-ameriško konvencijo o socialni varnosti in se zavzema za možnost, da bi poleg Portugalske in Španije k tej konvenciji kot platformi za koordinacijo na evropski ravni lahko pristopile tudi druge države članice; poudarja, da čeprav dvostranski sporazumi med državami članicami EU in tretjimi državami omogočajo boljšo socialno varnost, državljanom tretjih držav, ki prehajajo med državami v EU, tudi otežujejo poznavanje njihovih pravic iz socialne varnosti; zato pozdravlja predlog Komisije o vzpostavitvi mehanizma EU za izmenjavo dobrih praks in informacij o koordinaciji sistemov socialne varnosti in predlaga, da Komisija zbere, obdela in omogoči pregleden dostop do obstoječih dvostranskih nacionalnih sporazumov; poziva Komisijo, naj uvede smernice za države članice, ki sprejemajo kakršen koli dvostranski sporazum, da se bo zagotovila enotnejša uporaba po vsej EU ob hkratnem upoštevanju tako koordinacije sistemov socialne varnosti v EU kot konvencij Mednarodne organizacije dela o socialni varnosti;

71.  poziva države članice in Komisijo, naj v zvezi s socialno varnostjo razširijo praktično področje uporabe pridružitvenih sporazumov EU s tretjimi državami in širše; zato poziva, naj postane zunanja razsežnost koordinacije sistemov socialne varnosti pomembna točka v zunanjih odnosih EU in v pogajanjih s tretjimi državami;

72.  opozarja, da je sprejetje Uredbe (EU) št. 1231/2010 sicer doseglo razširitev obsega pravic na podlagi Uredbe (ES) št. 883/2004 na državljane tretjih držav, vendar se te pravice lahko uveljavljajo samo pri čezmejni dejavnosti znotraj EU, zato je večina državljanov tretjih držav iz tega izvzeta; pričakuje, da bodo v celoti uveljavljeni ukrepi v zvezi z dostopom do socialne varnosti, ki so že vključeni v zakonodajo EU, kot je na primer direktiva o enotnem dovoljenju;

73.  v zvezi s tem pozdravlja nadaljnja pravila za državljane tretjih držav v Direktivi 2009/50/ES (direktiva o modri karti) ter poziva Komisijo, naj oceni njeno izvajanje direktive in učinke na trg dela;

74.  poudarja, da morajo biti pravice državljanov EU zaščitene tudi zunaj EU in takrat, ko delajo ali so delali v tretjih državah;

75.  zato poziva, da si mora EU prizadevati za enoten in vzajemen pristop h koordinaciji socialne varnosti v odnosu do tretjih držav, ki bo zajemal vse državljane EU in državljane tretjih držav, brez poseganja v pravice državljanov tretjih držav, ki izvirajo iz pridružitvenih sporazumov in jih je vzpostavilo Sodišče Evropske unije;

76.  predlaga, da se v zvezi s tem upošteva tudi neobvezni, prostovoljni in nadrejeni 28. režim za priseljence in državljane EU v drugih državah EU;

77.  pozdravlja uvedbo evropske kartice zdravstvenega zavarovanja in spodbuja, da se njena uporaba še razširi in poenostavi;

78.  poudarja, da je privlačnost evropskega trga dela odvisna tudi od tega, ali so pravice do pokojnine in socialne varnosti prenosljive in ali ob morebitni vrnitvi še veljajo;

79.  pozdravlja sprejetje direktive o enotnem dovoljenju, ki omogoča prenosljivost pokojnin za državljane tretjih držav in njihove dediče v skladu z Uredbo (ES) št. 883/2004; poziva sedanje predsedstvo EU in vsa prihodnja, skupaj z Evropsko komisijo, naj ponovno začnejo pogajanja o predlogu direktive o prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja;

80.  poudarja, da lahko EU na področju zunanje razsežnosti koordinacije sistemov socialne varnosti prevzame vodilno vlogo in postavi svetovne standarde;

81.  opozarja na potrebo po vzpostavitvi primernega sistema obveščanja za migrante, vključno v zvezi z dostopom do ustreznih programov in storitev, kar bi potencialnim migrantom omogočilo ustrezno oceno stroškov in koristi migracije ter jim pomagalo pri odločitvi, ali naj se zanjo odločijo; predlaga, da priseljenci že ob prihodu dobijo informacije o svojem pravnem položaju po vrnitvi; zato spodbuja k uporabi sistema MISSOC (vzajemni informacijski sistem o socialni varnosti);

82.  poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo kampanje za ozaveščanje na evropski in nacionalni ravni, katerih cilj naj bo povečati udeležbo migrantk v demokratičnem življenju ter organizirati in podpreti platforme za izmenjavo za migrantke;

83.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter nacionalnim parlamentom.

(1) CESE 638/2012 - SOC/449 (2) UL L 251, 3.10.2003, str. 12. (3) UL L 16, 23.1.2004, str. 44. (4) UL L 343, 23.12.2011, str. 1. (5) UL L 168, 30.6.2009, str. 24. (6) UL L 155, 18.6.2009, str. 17. (7) UL L 348, 24.12.2008, str. 98. (8) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 48. (9) UL C 303 E, 13.12.2006, str. 845. (10) UL L 289, 3.11.2005, str. 15. (11) UL L 303, 2.12.2000, str. 16. (12) UL L 180, 19.7.2000, str. 22. (13) UL L 166, 30.4.2004, str. 1. (14) UL L 344, 29.12.2010, str. 1. (15) Evropska mreža mest za lokalne integracijske politike za migrante. (16) Evropske regionalne in lokalne oblasti za integracijo migrantov.