Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iraku, predvsem resolucije z dne 6. aprila 2006 o asirski skupnosti(1) in resolucije z dne 25. novembra 2010 o krščanskih skupnostih(2),

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Irak na drugi strani in svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Irakom(3),

–  ob upoštevanju skupnega strateškega dokumenta Komisije o Iraku (2011–2013),

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 25. januarja 2013 o nedavnem izbruhu terorističnih napadov v Iraku,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 24. januarja 2013 o ubojih na pogrebu v kraju Tuz Hurmatu,

–  ob upoštevanju mednarodnega dogovora z Irakom, za katerega sta dala pobudo generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun in predsednik iraške vlade Nuri Al Maliki leta 2007 in ki zavezuje k „zaščiti revnih in ogroženih skupin pred pomanjkanjem in stradanjem“,

–  ob upoštevanju poročila o človekovih pravicah v Iraku od januarja do junija 2012, ki sta ga 19. decembra 2012 skupaj predstavili misija Združenih narodov za pomoč Iraku (UNAMI) in Komisija,

–  ob upoštevanju spremne izjave za medije visoke komisarke OZN za človekove pravice Navi Pillay, da „sta število do zdaj izvršenih usmrtitev v letu 2012 in način njihove izvršitve v velikih skupinah skrajno nevarna ter nimata opravičila in lahko resno ogrozita delen in negotov napredek na področju pravne države v Iraku,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna z dne 25. januarja 2013, v kateri je ostro obsodil „nedavni val terorističnih napadov po vsem Iraku, v katerih je bilo ubitih na stotine ljudi, še veliko več pa jih je bilo ranjenih“,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Irak,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker se Irak še naprej sooča z resnimi političnimi, varnostnimi in družbeno-gospodarskimi izzivi, politična krajina je skrajno razdrobljena in jo bremeni nasilje, kar močno škoduje legitimnim prizadevanjem iraškega ljudstva za mir, blaginjo in resnični prehod v demokracijo;

B.  ker iraška ustava zagotavlja enakost pred zakonom za vse državljane in zlasti, v členu 125, „upravne, politične in kulturne pravice ter pravico do izobraževanja za različne narodnosti, kot so turkmenska, kaldejska, asirska in vse druge narodnosti“, člen 31 ustave regije Kurdistan, veljavne od leta 2009, pa zagotavlja „nacionalno, kulturno in upravno avtonomijo Turkmenov, Arabcev, kaldejsko-asirskih Sirijcev, Armencev in drugih, ki so državljani Kurdistana, kadar koli predstavljajo večino prebivalstva“;

C.  ker je 9. aprila 2012 iraški parlament potrdil Komisijo za človekove pravice na visoki ravni, ki je prva komisija za človekove pravice v zgodovini države, čeprav še ne deluje v polnem obsegu;

D.  ker se Parlament v političnem dialogu z iraško stranjo osredotoča na stanje človekovih pravic v Iraku, ki je glede na neustrezne razmere ogroženih skupin, vključno z manjšinami, še naprej močno zaskrbljujoče;

E.  ker je v sporazumu med EU in Irakom, zlasti v členu o človekovih pravicah, poudarjeno, da se mora politični dialog med EU in Irakom osredotočiti na človekove pravice in krepitev demokratičnih institucij;

F.  ker je Irak že dolgo življenjski prostor različnih etničnih in verskih manjšinskih skupin, vključno s Turkmeni, kristjani, Kurdi, Šabaki, Mandejani, Armenci, Jezidi, Bahajci, Afroiračani, Asirci, Judi, Palestinci in drugimi;

G.  ker so bile v Iraku manjšine tarča ukrepov asimilacije in v iraški vladi in povezanih institucijah niso zadostno zastopane; ker se je zato prebivalstvo manjšinskih skupin v Iraku v zadnjih letih drastično zmanjšalo, saj so številni iz države zbežali, drugi pa so se bili prisiljeni preseliti v druge kraje v Iraku;

H.  ker so Turkmeni domnevno tretja največja etnična skupina v Iraku; ker med Turkmeni in Kurdi obstaja nerazrešen spor glede Kirkuka, z nafto in drugimi naravnimi viri bogate regije, pri čemer so Turkmeni žrtve napadov in ugrabitev tako kurdskih sil kot arabskih ekstremističnih skupin; ker so bili med Turkmeni tako suniti kot šiiti žrtve napadov zaradi sektaških razlogov;

I.  ker se je trajajoči spor med centralno vlado Iraka in regionalno vlado Kurdistana nedavno zaostril, kar negativno vpliva na varnostne razmere v regiji in ogroža miren soobstoj različnih etničnih skupin, predvsem Kurdov, Arabcev in Turkmenov;

J.  ker je severni Irak poleg teritorialnih napetosti tudi tarča dozdevno sektaških napadov, v katerih sunitske skupine pogosto napadajo šiitsko prebivalstvo; ker je bilo 31. decembra 2012 v času šiitskega praznika arab ’in ubitih 39 romarjev; ker je bilo 23. januarja 2013 v napadu na šiitsko mošejo v kraju Tuz Hurmatu – mestu v provinci Ninive v severnem Iraku, ki je ozemlje, glede katerega obstaja spor med vlado Iraka in regionalno vlado Kurdistana in na katerem živi znatno število turkmenskega prebivalstva – umrlo najmanj 42 ljudi, 117 pa je bilo ranjenih;

K.  ker je kljub znatnemu izboljšanju varnostnih razmer raven nasilja, s katerim se sooča iraško prebivalstvo, še naprej nesprejemljivo visoka, poročila o bombnih napadih in streljanju pa prihajajo dnevno; ker je zaradi stalnih napetosti in nasilja večina Iračanov v negotovosti glede svoje prihodnosti, gospodarska in socialna integracija iraškega prebivalstva na splošno pa se ne more razvijati;

1.  je globoko zaskrbljen zaradi vse več dejanj nasilja, ki ga trpi civilno prebivalstvo v Iraku in do katerega prihaja predvsem med suniti in šiiti, vendar tudi v napadih na skupine, ki so še posebej ogrožene, kot so verske, etnične in kulturne manjšine, ter poziva iraške oblasti, naj povečajo varnost in javni red ter se borijo proti terorizmu in sektaškemu nasilju po vsej državi;

2.  obsoja napad, ki se je 23. januarja 2013 zgodil v kraju Tuz Hurmatu na turkmenskem pogrebu državnega uradnika, ubitega prejšnjega dne, in v katerem je bilo ubitih 42 ljudi, 117 pa jih je bilo ranjenih, napad 3. februarja 2013, v katerem je bilo v Kirkuku v samomorilskem bombnem napadu pri policijski postaji ubitih 30 ljudi, 70 pa ranjenih, ter napad 16. decembra 2012, v katerem sta bila dva turkmenska učitelja ugrabljena, mučena in živa zažgana;

3.  ostro obsoja vse teroristične napade in izraža svoje sožalje družinam in prijateljem umrlih in ranjenih;

4.  izraža resno zaskrbljenost, da bi lahko novo povečanje nestabilnosti in sektaškega nasilja ogrozilo prihodnje volitve v provincah 20. aprila 2013, preklic teh pa bi ogrozil možnosti za bolj demokratično in vključujočo strukturo vladanja;

5.  obžaluje, da so kljub omembi pravic Turkmenov in drugih manjšin v ustavi te manjšine še naprej žrtve nasilja in diskriminacije;

6.  poziva tako vlado Iraka kot regionalno vlado Kurdistana, naj obsodita napade in opravita celovito in takojšnjo preiskavo nedavnih terorističnih napadov v regiji, vključno z nedavnim smrtonosnim bombnim napadom na šiitsko mošejo v kraju Tuz Hurmatu, odgovorne pa privedeta pred sodišče;

7.  poziva vlado Iraka in regionalno vlado Kurdistana, naj nemudoma sprejmeta ukrepe za pomiritev teritorialnega spora, priznata večkulturno, večetnično in večversko raznolikost province ter državljanom omogočita svobodno odločanje o svoji identiteti, vključno z jezikom, vero in kulturo;

8.  poziva politične sile, ki so zastopane v iraškem predstavniškem svetu, naj začnejo resničen in vključujoč nacionalni dialog, da bi zagotovile dejansko demokratično vladanje Iraka in spoštovanje individualnih in kolektivnih pravic iraških državljanov; poziva iraški parlament, naj opravi nacionalni popis prebivalstva, ki je bil odložen za nedoločen čas, da bi se ugotovilo število prebivalstva turkmenske in drugih manjšin;

9.  poziva iraško vlado in druge politične voditelje, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zaščite vseh iraških državljanov na splošno, zlasti pa članov ogroženih etničnih in verskih manjšin; poziva iraško vlado, naj varnostnim silam da navodila za omejitev uporabe sile pri vzdrževanju javnega reda v skladu z načeli pravne države in mednarodnimi standardi;

10.  v zvezi s tem pozdravlja nedavni zagon programa reorganizacije in rehabilitacije za centre za pridržanje in zapore, ki ga vodi iraško ministrstvo za pravosodje, in upa, da bo s tem prenehala razširjena uporaba mučenja in splošno razširjen pojav nekaznovanosti v Iraku, ki ju obsojajo organizacije za človekove pravice;

11.  močno obžaluje visoko stopnjo usmrtitev v Iraku, pri čemer se smrtne kazni pogosto izrečejo v nepravičnih sodnih postopkih in na podlagi pričevanj pod pritiskom; odločno poziva iraško vlado, naj razglasi moratorij na vse usmrtitve, s ciljem odprave smrtne kazni v bližnji prihodnosti;

12.  poudarja, da je treba zagotoviti usklajeno ukrepanje iraških oblasti in mednarodnih organizacij za pomoč, da bi pomagali ogroženim skupinam in ustvarili ustrezne pogoje za zagotovitev njihove varnosti in dostojanstva, zlasti s pobudami, ki spodbujajo dialog in medsebojno spoštovanje med verskimi in etničnimi skupnostmi v Iraku;

13.  poudarja, da je pomembno ustrezno izpostaviti pobude misije Evropske unije za krepitev pravne države – kjer je mogoče – za pravice Turkmenov in manjšin na splošno, ter izreka pohvalo za uspehe misije in njeno izvajanje v Iraku;

14.  vztraja, naj se svet za sodelovanje, ustanovljen na podlagi sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Irakom, uporabi kot kanal za seznanjanje iraške strani z zaskrbljujočimi zadevami v zvezi z razmerami etničnih in verskih manjšin v državi;

15.  poziva mednarodno skupnost in EU, naj podpreta iraško vlado pri organizaciji mirnih, svobodnih in pravičnih regionalnih volitev v aprilu 2013;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in predstavniškemu svetu Iraka, regionalni vladi Kurdistana, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

(1) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 322. (2) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 115. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0022.