Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 14. marec 2013 - Strasbourg
Energetski načrt za leto 2050
 Ocenjevanje tveganja in varnosti jedrskih elektrarn v Evropski uniji („stresni testi“)
 Okrepitev boja proti rasizmu, ksenofobiji in kaznivim dejanjem iz sovraštva
 Varovanje javnega zdravja pred endokrinimi motilci
 Vključevanje migrantov, njegovi učinki na trg dela ter zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo
 Z azbestom povezana poklicna tveganja za zdravje in obeti za odpravo vsega obstoječega azbesta
 Statut evropske vzajemne družbe
 Razmere v Egiptu
 Jedrske grožnje in človekove pravice v Severni Koreji
 Odnosi med EU in Kitajsko
 Vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem in korupcija v športu
 Svetovna vrednostna veriga bombaža
 Razmere v Bangladešu
 Irak: težak položaj manjšinskih skupin, zlasti Iračanov turkmenske narodnosti
 Primer Arafata Džaradata in razmere palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih

Energetski načrt za leto 2050
PDF 370kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo (2012/2103(INI))
P7_TA(2013)0088A7-0035/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Energetski načrt za leto 2050“ in priloženih delovnih dokumentov (COM(2011)0885),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012 o sodelovanju na področju energetske politike s partnerji izven naših meja: strateški pristop k zanesljivi, trajnostni in konkurenčni oskrbi z energijo(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. novembra 2012 o industrijskih, energetskih in drugih vidikih v zvezi s plinom in nafto iz skrilavca(4) in resolucije o vplivih črpanja plina in nafte iz skrilavca na okolje(5), sprejete dne 21. novembra 2012,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0035/2013),

A.  ker je treba opozoriti, da so stebri energetske politike EU trajnost, varna oskrba in konkurenčnost;

B.  ker je treba z ustrezno politiko in instrumenti ter prilagajanjem na proces ponovne industrializacije našega gospodarstva upoštevati konkurenčnost evropske industrije;

C.  ker je v interesu držav članic, da zmanjšajo svojo odvisnost od uvoza energije z nestabilnimi cenami in da diverzificirajo oskrbo z energijo;

D.  ker je izziv zanesljive oskrbe z energijo ublažiti negotovost, zaradi katere prihaja do napetosti med državami, in zmanjšati neučinkovitost trga, ki zmanjšuje koristi trgovanja tako za dobavitelje kot potrošnike;

E.  ker je pomembno pridobiti zgodnjo oceno uresničljivosti visoko zastavljenih ciljev energetskega načrta in pregledati vpliv na gospodarstvo EU, nenazadnje tudi z vidika svetovne konkurenčnosti, zaposlovanja in socialne varnosti;

F.  ker morajo imeti države članice, energetska podjetja in splošna javnost jasen pogled na smer energetske politike EU, ki mora biti podprta z večjo gotovostjo, tudi z mejniki in cilji do leta 2030, da bi ustvarili spodbude in zmanjšali tveganja dolgoročnih naložb;

Cilji energetskega načrta EU za leto 2050

1.  priznava prednosti, ki jih državam članicam prinašajo skupna prizadevanja za preoblikovanje energetskega sistema; zato podpira energetski načrt za leto 2050 kot podlago za vlaganje zakonodajnih in drugih pobud o energetski politiki z namenom izoblikovanja okvira politik do leta 2030, vključno z mejniki in cilji v zvezi z emisijami toplogrednih plinov, obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost, da bi vzpostavili ambiciozen in stabilen regulativni in zakonodajni okvir; opozarja, da je za opredelitev energetskih ciljev do leta 2050 in v vmesnem času potrebno vseevropsko upravljanje; predlaga, naj se v duhu solidarnosti sprejme strategija, ki bo državam članicam omogočila sodelovanje v okviru načrta v duhu solidarnosti – ustanovitev evropske energetske skupnosti; spodbuja prizadevanja, da bi okvir politike do leta 2030 določili do datuma, ki bo ustrezen za zagotovitev varnosti za vlagatelje;

2.  opozarja, da predlagani scenariji do leta 2050 niso dokončno določeni, temveč so osnova za tvoren dialog o tem, kako preoblikovati evropski energetski sistem, da bi do leta 2050 dosegli dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80 do 95 % glede na raven iz leta 1990; opozarja, da vse energetske projekcije za prihodnost, vključno z energetskim načrtom, temeljijo na določenih predpostavkah o tehnološkem in gospodarskem razvoju; zato Komisijo poziva k rednim posodobitvam načrta; opozarja, da Komisija v oceni učinka ni podrobneje preučila možnih projekcij v obdobju do leta 2050 ločeno za vsako državo članico, skupino držav članic ali regionalno skupino;

3.  pozdravlja dejstvo, da energetski načrt za leto 2050 obravnava različne scenarije; poudarja, da so tako scenariji na osnovi sedanjih usmeritev kot tisti na osnovi dekarbonizacije le projekcije; ugotavlja, da kot taki zagotovo ne vključujejo vseh možnosti in zato lahko ponudijo le zamisli za prihodnjo strukturo oskrbe Evrope z energijo;

4.  poudarja, da bi bilo treba projekcije, ki so bile pripravljene za energetski načrt za leto 2050, razvijati naprej tudi na podlagi drugih modelov, ne samo modela PRIMES, in obravnavati dodatne nizkoogljične scenarije, da bi bolje razumeli alternativne pristope k razvoju varne in cenovno ugodne oskrbe z energijo z nizkimi emisijami za Evropo v prihodnosti.

5.  se zaveda, da je električna energija iz nizkoogljičnih virov nujno potrebna za dekarbonizacijo – za to je do leta 2050 potreben sektor električne energije EU, ki bo skoraj brezogljičen;

6.  poudarja pomen energetske politike EU sredi gospodarske in finančne krize; poudarja vlogo, ki jo ima energetika pri spodbujanju gospodarske rasti, konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest v EU; poziva Komisijo, naj predlaga strategije za obdobje po letu 2020 in čim prej predstavi okvir energetske politike EU do leta 2030; je prepričan, da bi moral biti ta okvir usklajen s programom dekarbonizacije do leta 2050 in upoštevati možnosti, „ki jih ne bomo obžalovali“, navedene v načrtu; poziva k ukrepom, ki jih je treba sprejeti za zmanjšanje negativnega vpliva na okolje, pri čemer je treba upoštevati učinek sprejetih ukrepov na konkurenčnost nacionalnih gospodarstev in gospodarstvo EU, pa tudi na zanesljivo oskrbo z energijo za državljane;

7.  opozarja na skrb zbujajoče razmere v Bolgariji v prvih mesecih leta 2013 in poudarja, da je treba zagotoviti nizke cene električne energije prek energetske politike EU, ki bo zagotavljala konkurenčnost gospodarstev držav članic na svetovnem trgu; ta vidik je treba upoštevati zlasti v času gospodarske krize, preden se državam članicam naloži dodatna bremena na ravni EU;

8.  ugotavlja, da izvajanje okoljskih in podnebnih politik brez upoštevanja izzivov, kot je zanesljiva oskrba z energijo, ne more nadomestiti energetske politike, ki se izvaja skladno z načelom trajnostnega razvoja in ki sedanjim in prihodnjim generacija zagotavlja pravičen, splošen in konkurenčen dostop do energetskih virov ob spoštovanju naravnega okolja;

9.  spodbuja države članice, naj okrepijo tekoča prizadevanja za doseganje sedanjih ciljev za leto 2020 na področju energetske politike EU, zlasti cilja 20 % glede energetske učinkovitosti, pri uresničevanju katerega smo trenutno neuspešni; poudarja, da je za uresničitev zavezujočega cilja EU najmanj 20 odstotkov do leta 2020 bistveno pravočasno in polno izvajanje Direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov(6);

10.  poziva Komisijo, naj sprejme strategijo za regionalno energetsko specializacijo, da bi lahko regije razvile tiste vire energije, s katerimi bi najučinkoviteje uresničevale evropske cilje za leto 2050, na primer sončno energijo na jugu in vetrno na severu;

11.  je prepričan, da je prehod na nizkoogljično in energetsko učinkovito gospodarstvo priložnost ne le za trajnostno, ampak tudi zanesljivo oskrbo in za konkurenčnost v Evropi in da je lahko zmanjševanje emisij toplogrednih plinov konkurenčna prednost na rastočem svetovnem trgu blaga in storitev, povezanih z energijo; opozarja, da je to priložnost za mala in srednja podjetja v EU, ki poslujejo na trgu obnovljivih virov energije, saj daje odlično spodbudo razvoju podjetništva in inovacij in bi lahko pomenila tudi enega glavnih virov za ustvarjanje delovnih mest;

12.  poudarja, da je jasen in usklajen politični in zakonodajni okvir izredno pomemben, saj bo na gospodarsko učinkovit in trajnosten način pomagal spodbuditi potrebne naložbe v tehnologije, „ki jih ne bomo obžalovali“; izpostavlja temeljne cilje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast in zahteva nadaljevanje takšnega političnega pristopa tudi po letu 2020; ugotavlja, da bo za ozaveščeno in uravnoteženo odločitev glede strategij po letu 2020 potreben pregled obstoječih strategij do leta 2020; poudarja pomen energetske strategije, ki bi bila usmerjena v bolj zanesljivo oskrbo EU z energijo, povečanje gospodarske in industrijske konkurenčnosti, ustvarjanje delovnih mest, socialne vidike in trajnost okolja prek ukrepov, kot so večja uporaba obnovljivih virov, diverzifikacija dobavnih poti, dobaviteljev in virov, vključno z boljšimi notranjimi povezavami med državami članicami, energetska učinkovitost ter učinkovitejši in racionaliziran elektroenergetski sistem, ki bi spodbudil naložbe v trajnostno proizvodnjo energije in tehnologije za rezervne in izravnalne zmogljivosti;

13.  ugotavlja, da delovanje trgov ogljika in cene virov energije igrajo pomembno vlogo pri vedenju igralcev na trgu, tudi industrije in potrošnikov; želi, da bi politični okvir za obdobje po letu 2020 usmerjalo načelo odgovornosti povzročitelja in dolgoročna pravila za zagotovitev varnosti za akterje na trgih;

14.  opozarja, da je določanje mešanice energetskih virov v pristojnosti vsake države članice posebej; priznava, da energetski načrt za leto 2050 dopolnjuje nacionalna, regionalna in lokalna prizadevanja za posodobitev oskrbe z energijo; zato priznava tudi, da morajo države članice sodelovati na podlagi skupnih ciljev; dalje poudarja, da ima EU pomembno vlogo pri omogočanju ustrezno usklajenega, povezanega in trajnostnega energetskega preoblikovanja v vsej Uniji, med drugim tudi pri zagotavljanju, da so nacionalne politike usklajene s cilji in pravom EU; poziva države članice in Komisijo, naj se še naprej usmerjajo v možnosti, s katerimi bi lahko kot del globalnih prizadevanj dosegli dolgoročne energetske cilje in podnebne cilje (kot jih je sprejel Svet) na tehnološko raznolik, trajnosten, gospodarsko učinkovit, konkurenčen in varen način ter s čim manjšim izkrivljanjem trga, na nacionalni ravni pa naj nadaljujejo tudi prizadevanja za čim večji izkoristek potenciala stroškovno učinkovitih prihrankov energije, tudi ob podpori razpoložljivih finančnih instrumentov Unije; obenem priznava prednosti usklajenega, in kjer je to ustrezno, skupnega evropskega pristopa, ki pa mora upoštevati posebnosti malih energetskih sistemov in s tem povezane potrebo po fleksibilnosti;

15.  poudarja, da je eden od glavnih stebrov zanesljive oskrbe z energijo ta, da države članice EU svoje energetske sisteme gradijo na lastnih energetskih virih ter na svoji sposobnosti, da do njih dostopajo; zato meni, da bi bilo s tega vidika za države članice najbolj racionalno, če bi razvijale tiste energetske tehnologije, za katere imajo potencial in izkušnje in ki jim zagotavljajo neprekinjeno in stabilno dobavo energije, obenem pa ohranjale okoljske in podnebne standarde.

16.  poudarja, da načrtovani ukrepi ne bi smeli biti usmerjeni v uresničevanje načrtov glede ciljev zmanjšanja po pristopu od zgoraj navzdol, kot so sedaj, temveč v izvajanje načrtov ukrepanja, ki upoštevajo vprašanja, kot so obstoječi potencial v državah članicah, obeti za razvoj gospodarsko učinkovitih novih tehnologij ter globalni učinki izvajanja predlagane politike, zato da bi nato predlagali cilje zmanjšanja za naslednja leta (pristop od spodaj navzgor);

17.  je seznanjen z ugotovitvami iz energetskega načrta za leto 2050, da je prehod v sektor trajnostne energije na ravni EU tehnično in ekonomsko izvedljiv in je po analizi Komisije dolgoročno cenejši od nadaljevanja sedanjih politik; vseeno pa opozarja, da bi bilo treba upoštevati nacionalne razmere, ki se lahko po državah članicah precej razlikujejo;

18.  meni, da bodo cilji za leto 2050 uresničeni le, če bo EU prevzela svojo odgovornost in odigrala ključno vlogo pri prehodu; zlasti za velike projekte, kot je gradnja vetrnih elektrarn v Severnem morju, in čezmejno infrastrukturo, skupno več ali vsem državam članicam, bi morala EU izbrati prednostne projekte in delovati kot glavna vlagateljica ter tako spodbuditi zasebne naložbe;

19.  priznava, da je treba zaradi čedalje večjega pomena električne energije v prihodnji mešanici energetskih virov izkoristiti vsa sredstva nizkoogljične proizvodnje električne energije (med drugim izkoristek pretvorbe, obnovljivi viri, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida in jedrska energija), če naj bi se cilji na področju podnebnih sprememb dosegli brez ogrožanja konkurenčnosti in zanesljive oskrbe z energijo;

20.  poudarja, da je vzpostavitev čezmejne energetske infrastrukture in mehanizma za izmenjavo informacij v Uniji osnovni pogoj za uspeh energetskega načrta; zato poudarja, da je potrebno odločno usklajevanje med politikami držav članic ter skupno delovanje, solidarnost in preglednost na področju zunanje energetske politike, energetske varnosti in naložb v novo energetsko infrastrukturo;

21.  obžaluje, da Komisija ni izvedla priporočil svetovalne skupine, vključene v medsebojne strokovne preglede, za energetski načrt za leto 2050; poziva Komisijo, naj izda posodobljeno različico energetskega načrta, kjer bodo ta priporočila upoštevana;

Glavni elementi dolgoročne strategije

22.  pozdravlja ugotovitev iz energetskega načrta za leto 2050, da so ukrepi, ki jih je treba sprejeti po analiziranih scenarijih za preoblikovanje energetskega sistema EU, podobni; v zvezi s tem pozdravlja ugotovitev Komisije, da so povečana uporaba obnovljivih virov, energetska učinkovitost in energetska infrastruktura, vključno s pametnimi omrežji, možnosti, ki jih ne bomo obžalovali, zlasti če jih uravnava trg, ne glede na to, katera pot se izbere za uresničitev dekarboniziranega energetskega sistema leta 2050; poziva Komisijo, naj preuči scenarij, ki bi združeval „visok delež energije iz obnovljivih virov in visoko energetsko učinkovitost“; meni, da bi s sprejetjem odločitve o razvojni poti prispevali k naložbeni varnosti;

23.  meni, da bi bilo treba finančno krizo obravnavati kot priložnost za preoblikovanje razvojnega modela družbe EU v energetsko visoko učinkovito gospodarstvo, v celoti temelječe na energiji iz obnovljivih virov in odporno na podnebne spremembe;

24.  priznava, da je večji delež obnovljivih energetskih virov v mešanici teh virov po letu 2020 ključen vidik bolj trajnostnega energetskega sistema; nadalje priznava, da vsi scenariji za dekarbonizacijo, ki jih obravnava sporočilo Komisije, predvidevajo večji delež obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov EU, in sicer približno 30 % v končni bruto porabi energije leta 2030 in vsaj 55 % leta 2050; poudarja, da bi s približevanjem politiki večje energetske učinkovitosti lahko pripomogli k večjemu deležu obnovljivih virov energije; poziva Komisijo, naj pri prihodnjih ocenah izrecno upošteva decentralizirano proizvodnjo energije; poziva jo tudi, naj jasno opredeli finančne, tehnične in infrastrukturne ovire, ki preprečujejo rast decentralizirane proizvodnje v državah članicah;

Energetska učinkovitost

25.  poudarja, da bodo imeli pri preoblikovanju energetskega sistema glavno vlogo večja energetska učinkovitost in prihranki energije ter da je izpolnjevanje ciljev za leto 2020 osnovni pogoj za nadaljnji napredek do leta 2050; v zvezi s tem priporoča, da države članice povečajo prizadevanja za polno izvajanje nedavno sprejete direktive o energetski učinkovitosti, ter priporoča, da se kampanje osveščanja in energetska učinkovitost vključijo v nacionalne učne načrte za šole v državah članicah; priporoča državam članicam in Komisiji, naj si bolj prizadevajo za vključitev nacionalnih zamisli, pritegnitev nacionalnih razvojnih bank in podporo izmenjavi dobrih praks; opozarja, da je energetska učinkovitost ob pravilnem izvajanju za EU stroškovno učinkovit način za doseganje dolgoročnih ciljev v zvezi s prihranki energije, podnebnimi spremembami ter gospodarsko in energetsko varnostjo; se zaveda, da lahko prehod k energetsko bolj učinkovitemu gospodarstvu pospeši razmah inovativnih tehnoloških rešitev, zmanjša uvoz fosilnih goriv in poveča konkurenčnost in rast industrije v Uniji; je prepričan, da bi se morali pri premiku k večji energetski učinkovitosti osredotočiti na celotno verigo oskrbe z energijo in povpraševanja po njej, vključno s transformacijo, prenosom, distribucijo in oskrbo, ter porabo v industriji, stavbah in gospodinjstvih; poudarja, da bi moralo biti zmanjšanje porabe energije v stavbah osrednji element dolgoročne politike EU za energetsko učinkovitost, saj prenova obstoječih stavb pomeni ogromen potencial za prihranek energije; poudarja, da je treba povečati sedanjo hitrost in kakovost prenove stavb, da bi lahko EU do leta 2050 zmanjšala porabo energije obstoječega obsega stavb za 80 % v primerjavi z letom 2010; v zvezi s tem poziva države članice, naj sprejmejo dolgoročne strategije za prenovo stavb, kot zahteva direktiva o energetski učinkovitosti;

26.  poudarja, da sta nujno potrebna nova, posodobljena, pametna in prilagodljiva energetska infrastruktura, zlasti pametna omrežja, da bi omogočili bolj prožno rezervno in izravnalno zmogljivost – ki vključuje sisteme za mikroproizvodnjo in shranjevanje za posameznike, nove rabe električne energije (kot so elektronska vozila) in programe za odziv na povpraševanje (vključno s pametnimi števci) – ter popolnoma integriran evropski omrežni sistem, med drugim za povezavo vseh virov energije v EU, ki se je izkazal za nepogrešljivega poudarja, da se stroškovno optimalne politike razlikujejo glede na vzorce povpraševanja, možnosti dobave, geografske značilnosti in gospodarsko okolje na lokalni ravni; dalje opozarja, da je treba nujno vzpostaviti stabilen in predvidljiv regulativni okvir, pa tudi tržne mehanizme EU za spodbujanje prožnosti, vključno z uporabo zmogljivosti in skladiščenjem, ter zagotoviti sofinanciranje EU, namenjeno projektom skupnega interesa za infrastrukture, ki so v skladu s smernicami za energetsko infrastrukturo in instrumentom za povezovanje Evrope;

27.  ugotavlja, da so z ozirom na stroške nove gradnje in razgradnje zastarelih naprav ter stroške programov za okoljsko in socialno obnovo regij EU in nacionalna finančna sredstva, vključno s proračunskimi in investicijskimi politikami, osnovni pogoj za oblikovanje nove energetske infrastrukture v Evropi;

28.  poziva Komisijo, naj v celoti razišče potencial in različne možne tehnologije shranjevanja energije v EU, in sicer z integracijo notranjega energetskega trga EU, vključno zmogljivostmi energetskih omrežij, politikami na področju energije in podnebnih sprememb ter varstva interesov potrošnikov, tako da bo mogoče doseči energetske in podnebne cilje Unije, zmanjšati odvisnost od energije, proizvedene zunaj EU, ter vzpostaviti pravi enotni trg in enake konkurenčne pogoje na področju energije, kar bo v prihodnosti v največji meri zagotavljalo zanesljivo oskrbo z energijo;

Obnovljivi viri energije

29.  poudarja, da je srednje- do dolgoročno ključen bolj evropski pristop k energetski politiki obnovljivih energetskih virov; spodbuja države članice in njihove regije k boljšemu sodelovanju, med drugim z večjo uporabo mehanizmov sodelovanja iz direktive o obnovljivih virih energije, da bi izboljšali učinkovitost vse večjega deleža obnovljivih virov energije, znižali cene obnovljive energije in zagotovili, da bo z upoštevanjem posebnih značilnosti vsake države članice več naložb v EU uresničenih tam, kjer bodo najbolj produktivne in učinkovite; poudarja, da je pomembno določiti cilje; v zvezi s tem poudarja pomembno posredniško vlogo Komisije pri usklajevanju, finančni podpori in pripravi ustrezne analize obnovljivih virov energije in pozdravlja izraženo namero Komisije, da bo oblikovala smernice za trgovanje z obnovljivimi viri energije; poudarja, da se bodo obnovljivi viri dolgoročno premaknili v ospredje mešanice energetskih virov v Evropi, v skladu s premikom od razvoja tehnologij k serijski proizvodnji in uporabi, z majhnega na velik obseg, z integracijo lokalnih in bolj oddaljenih virov, ter od subvencioniranih do konkurenčnih virov; poudarja, da so zaradi naraščajoče uporabe obnovljivih virov energije potrebne spremembe politike in strukture energetskega trga, namenjene za prilagoditev trgov tej realnosti in tesnejšo integracijo trgov, zlasti z zagotavljanjem fleksibilnosti in storitev za stabilnost omrežnega sistema; poudarja pomen stabilnih regulativnih okvirov za spodbujanje investicij, tako na ravni EU kot na ravni držav članic, poudarja potrebo po poenostavitvi upravnih postopkov ter stabilnih in učinkovitih podpornih shemah, ki jih je mogoče sčasoma prilagoditi ter jih ukiniti, ko se tehnologije in dobavne verige razvijejo in postanejo konkurenčne, nedelovanje trga pa odpravljeno; poudarja pa, da imajo retroaktivne spremembe podpornih shem škodljiv učinek na zaupanje vlagateljev in zato povečujejo tveganja za naložbe in njihove stroške;

30.  priznava, da so bili cilji na področju obnovljivih virov energije uspešni in poziva države članice, naj izvajajo stabilne politike, ki so potrebne za uresničitev njihovih ciljev za leto 2020;

31.  opozarja na vlogo projektov, kot so Desertec in uporaba obnovljivih virov energije v sosednjih regijah; poudarja potencial projekta „Helios“ za prenos električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, iz jugovzhodne Evrope v srednjo Evropo ter nadaljnjo širitev vetrne energije v Severnem morju in drugih regijah; poudarja, da je treba možnost uvoza električne energije iz obnovljivih virov iz sosednjih regij dopolniti s spodbujanjem in omogočanjem razvoja obnovljivih virov energije, na primer v južnem Sredozemlju in na območju Severnega morja, ter z večjim številom povezav znotraj evropskih omrežij;

32.  poudarja, da je v zdajšnjih tehnoloških pogojih, ki zahtevajo vzdrževanje rezerv konvencionalnih energetskih virov v stanju pripravljenosti, pri številnih obnovljivih virih energije nemogoče zagotavljati stabilno oskrbo z energijo; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem predloži analizo tega, kako je mogoče trajnostno razvijati obnovljive vire energije, predvsem pa, kako podpreti stabilne vire obnovljive energije; meni, da bi bilo treba v primeru manj stabilnih energetskih virov opraviti analize stroškovne učinkovitosti zagotavljanja rezervne električne energije, razvijati pa bi bilo treba tudi tehnologije za shranjevanje energije,

33.  poudarja, da je za dolgoročno dekarbonizacijo oskrbe z energijo v EU potrebna tesnejša integracija s sosednjimi državami in regijami, kot so Norveška, Švica in južno Sredozemlje; poudarja, da ima Evropa lahko korist od razvoja obnovljivih virov energije v teh regijah za zadovoljevanje lokalnega povpraševanja in, z izgradnjo povezovalnih omrežij na dolge razdalje, določenega odstotka povpraševanja v EU; ugotavlja, da bo večje število povezav omogočilo državam članicam izvoz in uvoz električne energije iz obnovljivih virov za zagotovitev zanesljive oskrbe z energijo in za izravnavo spremenljive proizvodnje električne energije, kot je vetrna; v zvezi s tem opozarja, da pomeni povezava z Norveško za EU posebno prednost, ker omogoča dostop do pomembnih zmogljivosti za hranjenje električne energije, ki jih imajo norveške hidroelektrarne;

34.  poudarja pomen mikroproizvodnje za povečanja deleža obnovljivih virov energije; poleg tega opozarja na pomen mikroproizvodnje za povečanje energetske učinkovitosti, zagotavljanje oskrbe z energijo in vključevanje državljanov v rabo lastne energije in boj proti podnebnim spremembam; v zvezi s tem poudarja potrebo po usklajeni strategiji EU za mikroproizvodnjo, ki bo vključevala ukrepe za posodobitev energetske infrastrukture, zmanjšanje zakonodajnih bremen in izmenjavo dobrih praks na področju davčnih spodbud;

35.  poudarja, da je treba za obdobje po letu 2020 zagotoviti dovolj trden politični okvir za tehnologije obnovljive energije, ki še niso dosegle izenačenja stroškov, z namenom združevanja subvencij in njihove kasnejše postopne odprave;

36.  ugotavlja, da scenariji iz energetskega načrta za leto 2050 predpostavljajo večji delež biogoriv; meni, da bi morala Komisija zato podpreti prehod na biogoriva tretje generacije, ki temeljijo na rastlinskih odpadkih, in pri uvoženih biogorivih uvesti podobne pogoje;

37.  poziva Komisijo, naj predstavi predlog o možnih načinih povečanja učinkovitosti pri uvajanju obnovljivih virov energije znotraj EU in njenih regij; meni, da bi se lahko srednjeročno oblikovale regionalne skupine trgov za obnovljive vire energije;

38.  poziva države članice in Evropsko komisijo, naj podprejo in spodbujajo globalne politike odprtega trga za proizvode obnovljive energije, zagotovijo odpravo vseh trgovinskih ovir ter tako povečajo evropsko konkurenčnost s spodbujanjem izvoza tehnologije obnovljive energije;

39.  priznava, da so bili cilji glede obnovljivih virov energije uspešni in bi jih bilo treba podaljšati do leta 2030; poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo za uresničitev svojih ciljev do leta 2020; je zaskrbljen zaradi vse pogostejšega nenadnega spreminjanja podpornih mehanizmov za obnovljivo energijo v državah članicah, zlasti retroaktivnih sprememb in začasni ustavitvi podpore; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje direktive o obnovljivih virih energije in po potrebi ukrepa; poziva države članice, naj zagotovijo stabilne okvire za naložbe v obnovljivo energijo, vključno s stabilnimi podpornimi shemami, ki se redno pregledujejo, ter poenostavljene upravne postopke;

40.  poziva Komisijo in države članice, naj v prihodnjem večletnem finančnem okviru bistveno povečajo zneske, namenjene ukrepom za energetsko učinkovitost;

Infrastruktura in notranji trg z energijo

41.  poudarja, da je treba ob tem, ko si EU prizadeva za energetsko varnost in neodvisnost, postaviti v središče model energetske soodvisnosti med državami članicami, tako da se zagotovi čimprejšnje dokončanje notranjega energetskega trga v EU in infrastrukture pametnega omrežja in superomrežja EU, ki bi povezovalo sever in jug ter vzhod in zahod, pa tudi tako da se izkoristi celoten potencial decentralizirane proizvodnje energije in proizvodnje v malem obsegu ter pametne energetske infrastrukture v vseh državah članicah; poudarja, da je pomembno zagotoviti, da bo napredek na področju politike in zakonodaje v državah članicah v celoti skladen s tremi svežnji liberalizacije, da bo odpravil preostala infrastrukturna ozka grla in nedelovanje trga ter ne bo prinesel novih ovir za integracijo trgov z električno energijo in plinom; nadalje poudarja, da je treba pri odločitvah o energetski politiki v vsakem nacionalnem sistemu tudi upoštevati, kako bi lahko te odločitve vplivale na druge države članice; predlaga, naj se preuči možnost in način uporabe znanja ter struktur Agencije za koordinacijo energetskih regulatorjev (ACER) pri izvajanju teh nalog;

42.  priznava, da so za projekte na področju energetske infrastrukture značilne potrebe po zelo velikih začetnih naložbah, ki bodo bistveno zmanjšane, ko bodo v celoti izrabljene možnosti prihranka energije, in 20 do 60-letna operativna življenjska doba; opozarja, da je sedanje tržno okolje izredno nepredvidljivo, zaradi česar se vlagatelji pri razvoju energetske infrastrukture obotavljajo; poudarja, da bi bilo treba podpreti nove strategije, tudi strategije za prednostno varčevanje z energijo, in inovativne instrumente, da bi zmanjšali potrebe po naložbah v infrastrukturo in s tem omogočili hitro prilagajanje naglemu spreminjanju okolja;

43.  poudarja potrebo po izvajanju veljavnih politik in predpisov, da se zagotovi boljša izkoriščenost obstoječe energetske infrastrukture v korist porabnika EU; poziva Komisijo in ACER (Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev), naj strožje nadzorujeta nacionalno izvajanje predpisov, kot so predpisi v zvezi z načelom izgube v primeru neuporabe;

44.  poudarja potrebo po popolnoma integriranem evropskem energetskem trgu do leta 2014; poudarja, da je nujno celovito izvajanje zakonodaje o energetskem trgu v vseh državah članicah in da je treba zagotoviti, da po letu 2015 nobena država članica ali regija ne bo ostala izključena iz evropskega plinskega ali električnega omrežja; poudarja, da je treba upoštevati socialni učinek in energetske stroške, hkrati pa poskrbeti, da bodo cene energije preglednejše in da bodo bolj odražale stroške, vključno z okoljskimi stroški, kadar se ti ne upoštevajo v celoti;

45.  opozarja na vzpostavitev mehanizma za izmenjavo informacij za namene medvladnih sporazumov med državami članicami EU in tretjimi državami na področju energetske politike, saj je ta mehanizem usmerjen v krepitev preglednosti, usklajenosti in učinkovitosti politike v celotni EU; poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo zagotoviti, da se ne bodo izvajali sporazumi, ki niso v skladu z zakonodajo na področju notranjega energetskega trga; meni, da bi morala imeti Komisija možnost, da preuči, ali so osnutki sporazumov skladni s to zakonodajo, in da po potrebi sodeluje v pogajanjih; meni, da je mehanizem za izmenjavo informacij korak naprej pri usklajevanju kupovanja energije zunaj EU, kar je bistveno za uresničevanje ciljev energetskega načrta za leto 2050;

46.  poudarja, da je treba povečati spodbude za vlagatelje v energetski trg s povečanjem dobičkonosnosti in poenostavitvijo upravnih postopkov, ne da bi bili ti manj strogi;

47.  priznava, da je zaradi finančne krize postalo še težje vlagatelje pritegniti k potrebnim naložbam v preoblikovanje energetskega sistema; opozarja na nove izzive, kot je potreba po prilagodljivih rezervnih in izravnalnih virih v elektroenergetskem sistemu (na primer prilagodljiva proizvodnja, robustno omrežje prenosa energije, skladiščenje, obvladovanje povpraševanja, mikroproizvodnja in povezovanje), da bi pomagali pri prilagoditvi pričakovanega povečanja spremenljive proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov; poudarja pomen infrastrukture na ravni distribucije in pomembno vlogo, ki jo imajo industrijski uporabniki in upravljavci distribucijskih omrežij pri vključevanju decentralizirane proizvodnje energije in ukrepov za učinkovitost na strani povpraševanja v sistem; poudarja, da je treba opraviti pravo oceno zmogljivosti v Evropi ter zagotoviti zadostno število povezav in prožno rezervno in izravnalno zmogljivost, da bi ponudbo prilagodili povpraševanju in zagotovili zanesljivo preskrbo z energijo in plinom; poudarja, da bi prednostno obravnavanje upravljanja povpraševanja in proizvodnje energije na strani povpraševanja znatno okrepilo integracijo decentraliziranih virov proizvodnje energije in pospešilo doseganje splošnih ciljev energetske politike;

48.  poudarja, da je sedanja infrastruktura zastarela ter da bodo zato za vsak scenarij iz sporočila Komisije o načrtu 2050 potrebne ogromne naložbe; poudarja, da se bo zaradi tega do leta 2030 energija podražila po vsakem od teh scenarijev; poleg tega opozarja na navedbe Komisije, da največji delež teh podražitev že poteka v referenčnem scenariju, saj so povezane z naslednjo zamenjavo starih, že v celoti odpisanih zmogljivosti za proizvodnjo v naslednjih 20 letih;

49.  poudarja, da je zanesljiva oskrba Evropske unije z energijo odvisna od večje diverzifikacije njenih uvoznih virov; zato poudarja, da mora aktivno EU dejavno krepiti sodelovanje s svojimi partnerji; je zaskrbljen zaradi zamud pri dokončanju južnega koridorja; poudarja, da je treba zanesljivo oskrbo z energijo doseči z diverzifikacijo, opozarja na znaten prispevek utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) in vozil na LNG k oskrbi z energijo v EU ter poudarja potencial dodatnega koridorja za oskrbo s plinom v vzhodnem Sredozemlju in črnomorskem območju, ki bo prilagodljiv vir energije in bo spodbudil konkurenčnost na notranjem energetskem trgu v EU;

50.  ponovno opozarja, da strateška partnerstva Unije z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, zlasti z državami, vključenimi v evropsko sosedsko politiko, zahtevajo ustrezna orodja, predvidljivost, stabilnost in dolgoročne investicije; zato poudarja, da morajo biti podnebni cilji Unije podprti s projekti naložb EU v infrastrukturo, ki so usmerjeni k diverzifikaciji dobavnih poti in večji zanesljivosti oskrbe Unije z energijo, kot je Nabucco;

51.  opozarja, da imajo v skladu s svežnjem ukrepov za notranji trg glavno vlogo pri financiranju naložb v energetsko infrastrukturo igralci na trgu; priznava, da bo za nekatere inovativne ali strateško pomembne projekte, ki so upravičeni z vidika zanesljive oskrbe, solidarnosti in trajnosti, a ne bodo pritegnili dovolj sredstev na trgu, morda potrebna omejena javna podpora, ki bo spodbudila zasebno financiranje; poudarja, da bi moral izbor teh projektov temeljiti na jasnih in preglednih merilih, da ne bi smel izkrivljati konkurence, da bi moral upoštevati interese potrošnikov ter da bi moral biti povsem skladen z zakonodajo EU in njenimi dolgoročnimi energetskimi in podnebnimi cilji;

52.  poudarja, da bo večina scenarijev iz energetskega načrta za leto 2050 neizvedljiva brez razvoja lokalnih pametnih distribucijskih omrežij za električno energijo in plin; meni, da bi morala Unija poleg čezmejnih projektov sprejeti ukrepe za podporo gradnji ali obnovi lokalnih omrežij, zlasti kar zadeva dostop za zaščitene porabnike;

53.  poudarja pomen instrumenta za povezovanje Evrope, v okviru katerega je znaten znesek sredstev zagotovljen za preoblikovanje in nadaljnji razvoj energetske infrastrukture v EU; poudarja, kako pomembno je opredeliti in podpreti glavne trajnostne projekte velikega in malega obsega;

54.  poudarja vlogo pristopa po načelu „vse na enem mestu“ pri dopolnjevanju ciljev EU za poenostavitev in skrajšanje upravnih postopkov, s čimer se bodo pospešili postopki pridobivanja odobritev in dovoljenj ter zmanjšalo upravno breme za podjetja, ki zaprosijo za dovoljenje za razvoj energetske infrastrukture, hkrati pa bo zagotovljeno spoštovanje veljavnih predpisov; poziva države članice, naj pregledajo svoje postopke v zvezi s tem;

55.  poziva Komisijo, naj se nujno loti problema zakonodajne negotovosti za institucionalne vlagatelje pri razlagi tretjega energetskega svežnja, kadar so v vlogi pasivnega vlagatelja v zmogljivosti prenosa in proizvodnje;

56.  poziva Komisijo, naj se nujno posveti vprašanju pomanjkanja spodbud na področju pametnih omrežij za naložbe upravljavcev distribucijskih omrežij in upravljavcev prenosnih omrežij v informacijske in komunikacijske tehnologije in druge inovativne tehnologije, ki prispevajo k boljši in učinkovitejši izrabi obstoječih omrežij;

Socialna razsežnost

57.  zato pozdravlja vključitev socialne razsežnosti v energetski načrt za leto 2050; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem posebno pozornost nameniti energetski revščini in zaposlovanju; v zvezi z energetsko revščino vztraja, da bi morala biti energija cenovno dostopna za vse, in poziva Komisijo in države članice ter lokalne organe in pristojne socialne ustanove, naj skupaj oblikujejo prilagojene rešitve za ukrepanje proti problemom, kot so energetska in toplotna revščina, pri čemer naj namenijo posebno pozornost ranljivim gospodinjstvom z nizkimi dohodki, ki jih visoke cene elektrike najbolj prizadenejo; zato je mnenja, da bi morala takšna strategija spodbujati energetsko učinkovitost in prihranke energije, saj je to eden najbolj učinkovitih načinov za zmanjšanje energetskih izdatkov, vključevati bi morala analizo nacionalnih ukrepov, kot je obdavčenje, javna naročila, cenovna politika pri ogrevanju itd., zlasti kjer ti ovirajo naložbe v energetsko učinkovitost ali optimizacijo proizvodnje in uporabe energije za ogrevanje ter priporočila o dobrih in slabih praksah; poudarja, da je pomembno razviti več ukrepov za energetsko učinkovitost in o njih obveščati, spodbujati ukrepe na strani povpraševanja in ponudbe in izvajati kampanje ozaveščanja, da bi spodbudili potrebne spremembe obnašanja; poziva države članice, naj redno poročajo o ukrepih, sprejetih za varstvo gospodinjstev pred naraščanjem energetskih izdatkov in energetske revščine; poziva Komisijo, naj v zvezi z zaposlovanjem spodbuja ukrepe za prilagoditev izobraževanja, preusposabljanja in prekvalifikacije, da bi državam članicam pomagali zagotoviti visoko usposobljene delavce, ki bi bili pripravljeni sodelovati v energetskem prehodu; poziva Komisijo, naj Parlamentu do konca 2013 predloži več informacij o tem, kako bo ta prehod učinkoval na zaposlovanje v energetskem, industrijskem in storitvenem sektorju, in oblikuje konkretne mehanizme za pomoč delavcem in omenjenim sektorjem; priporoča, naj države članice upoštevajo zunanje stroške in koristi proizvodnje in porabe energije, kot so koristi za zdravje zaradi večje kakovosti zraka; meni, da je socialni dialog o učinkih energetskega načrta, v katerem bi morale sodelovati vse zainteresirane strani, ključni dejavnik, ki bo to tudi ostal v času prehoda;

58.  poudarja, da bi sprejetje strategije za dekarbonizacijo, ki ne upošteva položaja nekaterih držav članic, lahko vodilo v veliko povečanje energetske revščine, ki je v nekaterih državah članicah opredeljena kot stanje, ko se za energijo porabi več kot 10 % družinskega proračuna.

59.  poudarja, da je treba v skladu s pozivi glede okrepljene vloge STO, podanimi na vrhunskem srečanju Rio+20, zaščititi potrošnike pred visokimi cenami energije ter podjetja pred nepošteno konkurenco in umetno nizkimi cenami podjetij zunaj EU;

60.  poziva države članice in mednarodno skupnost, naj podprejo izobraževalne ustanove, ki bodo zmožne izšolati kvalificirano delovno silo, pa tudi novo generacijo znanstvenikov in inovatorjev na področjih, kot so varna oskrba z energijo in njena varna uporaba, zanesljiva oskrba z energijo in energetska učinkovitost; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo programa Obzorje 2020 in Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo pri premoščanju razkoraka med izobraževanjem, raziskavami in uvajanjem v energetskem sektorju;

61.  želi poudariti ključno vlogo preglednosti cen in informacij za potrošnike; zato meni, da mora Komisija čim bolj natančno določiti vpliv teh dejavnikov na ceno energije, ki jo bodo po različnih scenarijih plačali posamezniki in podjetja;

Vloga posameznih energetskih virov

62.  meni, da bodo potrebne vse vrste nizkoogljične tehnologije, da bi dosegli ambiciozen cilj dekarbonizacije energetskega sistema EU na splošno, zlasti pa sektorja električne energije; se zaveda, da bo še naprej negotovo, katere tehnologije se bodo v potrebnem roku izkazale za tehnično in komercialno uspešne; poudarja, da je treba ohraniti prožnost, da bi omogočili prilagajanje prihodnjim tehnološkim in socialno-ekonomskim spremembam;

63.  priznava, da bodo konvencionalna fosilna goriva verjetno še naprej del energetskega sistema, vsaj v času prehoda na nizkoogljični energetski sistem;

64.   priznava, da se jedrska energija sedaj uporablja kot pomemben energetski vir z nizkimi emisijami ogljika; poziva Komisijo in države članice, naj glede na izkušnje iz nesreče v Fukušimi leta 2011 izboljša varnost jedrske energije, pri čemer naj uporabi rezultate nedavnih stresnih testov na področju jedrske energije

65.  se strinja s Komisijo, da bo tudi v bodoče prispevek jedrske energije pomemben, saj jo nekatere države članice še vedno obravnavajo kot varen, zanesljiv in cenovno dostopen vir za nizkoogljično proizvodnjo električne energije; priznava, da analiza scenarijev kaže, da jedrska energija lahko prispeva k nižjim sistemskim stroškom in nižjim cenam električne energije;

66.  se strinja s Komisijo, da bo imel zemeljski plin kratkoročno in srednjeročno pomembno vlogo pri spreminjanju energetskega sistema, saj pomeni relativno hiter in stroškovno učinkovit način zmanjšanja odvisnosti od drugih, bolj onesnažujočih fosilnih goriv; poudarja potrebo po diverzifikaciji dobavnih poti zemeljskega plina v Evropsko unijo; svari pred naložbami, ki bi lahko vodile v utrditev dolgotrajne odvisnosti od fosilnih goriv,

67.  se zaveda potenciala zemeljskega plina kot prilagodljivega rezervnega vira za izravnavo spremenljive oskrbe z obnovljivo energijo, skupaj s skladiščenjem energije, energetskimi povezavami in odzivom na povpraševanje; meni, da bi plinu treba nameniti pomembnejšo vlogo, zlasti če bodo tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika postale razpoložljive v širšem obsegu; meni, da mora zmanjšanje emisij toplogrednih plinov postati osrednji cilj razmišljanj na tem področju ter prevladujoči cilj mešanice energetskih virov;

68.  meni, da ne gre pozabiti vloge utekočinjenega naftnega plina kot fleksibilnega in zanesljivega energetskega vira na področjih s slabo infrastrukturo;

69.  poudarja, da je treba za zanesljivo oskrbo z energijo rešiti vprašanje pričakovanega kratko- in srednjeročno povečanega uvoza plina in električne energije iz tretjih držav v EU; ponovno poudarja, da je v nekaterih regijah in državah članicah ta izziv tesno povezan z odvisnostjo od uvoza plina in nafte iz ene same tretje države; se zaveda, da spopadanje s tem izzivom med drugim zahteva okrepljeno vlogo domačih in obnovljivih virov energije, ki so nujno potrebni, da se zagotovita konkurenčnost in zanesljivost oskrbe, ter ukrepe, usmerjene v diverzifikacijo portfelja ponudnikov energije, dobavnih poti in virov; se zaveda, da je eden od strateških ciljev v zvezi s tem prizadevanje za uresničitev južnega plinskega koridorja ter vzpostavitev oskrbovalne poti, ki bo do leta 2020 pokrila okoli 10–20 % povpraševanja po plinu v EU in omogočila vsem evropskim regijam fizični dostop do vsaj dveh različnih virov plina;

70.  ugotavlja, da bi lahko zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida imelo vlogo pri prizadevanju za dekabornizacijo do leta 2050; ugotavlja pa, da se tehnologija zajemanja in shranjevanja še raziskuje in razvija, ugotavlja, da je razvoj zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida še naprej negotovo zaradi nerešenih problemov, kot so nedoločene zamude, visoki stroški in vprašanja učinkovitosti; poudarja, da mora zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, razvito na ekonomsko učinkovit, varen in trajnosten način, čim prej preiti v uporabo v komercialnem merilu; poudarja, da zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida pomeni tudi pomembno možnost za dekarbonizacijo več energetsko intenzivnih panog, kot so rafiniranje nafte, taljenje aluminija in proizvodnja cementa; poziva Komisijo, naj pripravi vmesno poročilo o oceni rezultatov uporabe predstavitvenih projektov za elektrarne na premog, ki jih financira EU;

71.  poudarja pomen političnih posegov, javnega financiranja in primerne cene ogljikovega dioksida za prikaz in zagotovitev zgodnje uporabe tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida v Evropi od leta 2020; poudarja, da predstavitveni program EU pomembno prispeva k temu, da javnost sprejme in podpre tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, ki je pomembna za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

72.  poziva Komisijo, naj omogoči in pospeši izmenjavo znanja in sodelovanje znotraj EU ter na mednarodni ravni, da se bo v predstavitvenih programih zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida upoštevalo najboljše tehnično znanje poziva Komisijo, naj podpre zgodnje naložbe v infrastrukturo plinovodov in uskladi čezmejno načrtovanje za zagotovitev dostopa do ponorov CO2 od leta 2020 ter opravi raziskave za opredelitev rezervoarjev za shranjevanje v Evropi; poziva Komisijo, naj aktivno sodeluje z državami članicami in industrijo pri obveščanju javnosti o koristih in varnosti zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, da bi se javno zaupanje v to tehnologijo okrepilo;

73.  ugotavlja, da optimalna, varna in trajnostna razvoj in uporaba domačih in regijskih energetskih virov ter konkurenčnost infrastrukture, potrebne za stabilno oskrbo z domačo ali uvoženo energijo lahko prispevajo k večji energetski varnosti in bi se zato morali pri oblikovanju energetske politike EU prednostno obravnavati;

74.  ugotavlja, da je – dokler obstaja povpraševanje po proizvodih na osnovi surove nafte – pomembno ohraniti evropsko prisotnost v rafinerijah, da bi pomagali zagotoviti varno oskrbo, podprli konkurenčnost industrijskih panog na koncu proizvodne verige, kot je petrokemična industrija, postavili standarde za kakovost rafiniranja goriv na svetovni ravni, zagotovili usklajenost z okoljskimi zahtevami in ohranili delovna mesta v teh sektorjih; poudarja tudi ugotovitev iz energetskega načrta, da bo nafta najverjetneje ostala v mešanici energetskih virov tudi leta 2050, čeprav bo njen delež veliko manjši kot danes, in se bo kot gorivo uporabljala predvsem v potniškem in tovornem prevozu na dolge razdalje;

75.  je prepričan, da je treba posebno pozornosti nameniti tistim regijam v državah članicah, kjer je sedaj premog prevladujoč vir energije in/ali kjer sta proizvodnja premoga in proizvodnja električne energije na podlagi premoga ključna vira zaposlovanja v teh regijah; meni, da bodo potrebni dodatni socialni ukrepi, ki jih bo podprla EU, če naj prebivalstvo teh regij sprejme energetski načrt za leto 2050;

Svetovni izzivi na področju energije

76.  priznava, da EU deluje v svetovnem okviru in da ukrepi, ki bi jih sama sprejela, najbrž ne bi prinesli vseh pričakovanih koristi, ter opozarja na sklepe Sveta za promet, telekomunikacije in energijo iz novembra 2011 o krepitvi zunanje razsežnosti energetske politike EU, v katerih je Svet opozoril, da je treba zagotoviti širši in bolj usklajen pristop EU do mednarodnih odnosov na energetskem področju, da bi se lahko odzvali na globalne energetske izzive in izzive na področju podnebnih sprememb, ter obravnavati vprašanja v zvezi s konkurenčnostjo in selitvijo virov CO2, pri tem pa hkrati zagotoviti varno, zanesljivo in diverzificirano oskrbo z energijo;

77.  poudarja, da je treba zagotoviti zanesljivo oskrbo EU z energijo in energetsko neodvisnost, kar se lahko doseže predvsem s spodbujanjem energetske učinkovitosti, prihrankov energije in obnovljive energije, kar bo skupaj z drugimi alternativnimi viri energije zmanjšalo odvisnost od uvoza; opaža vse večje zanimanje za raziskovanje naftnih in plinskih polj v Sredozemskem in Črnem morju; meni, da je treba nujno izdelati celostno politiko EU o črpanju nafte in plina na morju; meni, da bi moral biti njen poudarek na možnih nevarnostih ter na določitvi izključnih ekonomskih con držav članic in zadevnih tretjih držav v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), katere podpisnice so vse države članice in tudi EU kot taka;

78.  poudarja, da bosta podeljevanje koncesij za črpanje ter določitev izključnih ekonomskih con povod za napetosti s tretjimi državami ter da bi morala EU v zvezi s tem ohraniti trdno politično držo in si prizadevati za izognitev mednarodnim sporom; poudarja, da je treba energijo uporabljati kot gibalo miru, okoljske skladnosti, sodelovanja in stabilnosti;

79.  poziva, naj energetski načrt EU–Rusija temelji na načelih medsebojnega spoštovanja in vzajemnosti, ki izhajajo iz pravil Svetovne trgovinske organizacije, Pogodbe o energetski listini in tretjega energetskega svežnja; poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja in izvršuje pravila EU o notranjem trgu in konkurenci v zvezi z vsemi podjetji v energetskem sektorju, ki poslujejo na območju Unije; v zvezi s tem pozdravlja nedavno preiskavo nekonkurenčnega vedenja družbe Gazprom in njenih evropskih hčerinskih družb ter obžaluje politično motiviran odlok predsednika Ruske federacije, ki preprečuje sodelovanje njenih energetskih družb z institucijami EU; vztraja, da se od vseh podjetji v energetskem sektorju pričakuje polno sodelovanje s preiskovalnimi organi; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezen odziv na ta odlok ter zagotovi začetek preiskave;

80.  poziva Komisijo, naj oblikuje celovit sklop kratko-, srednje- in dolgoročnih prednostnih nalog energetske politike EU v odnosu do sosednjih držav, da bi vzpostavila skupno pravno področje, ki bi temeljilo na načelih in standardih notranjega energetskega trga, povezanih s temeljnim pravnim redom; poudarja pomen nadaljnje širitve energetske skupnosti, zlasti vključitev držav kandidatk in držav vzhodnega partnerstva, osrednje Azije in Sredozemlja, ter vzpostavitve mehanizmov pravnega nadzora za ukrepanje v zvezi s pomanjkljivim izvajanjem pravnega reda; poziva Unijo, naj bo solidarna s svojimi partnericami v energetski skupnosti; v zvezi s tem obsoja nedavne grožnje Ruske federacije proti Moldaviji;

81.  poudarja, da energetska politika EU nikakor ne sme biti v navzkrižju s temeljnimi načeli, na katerih je bila zgrajena EU, zlasti na področju demokracije in človekovih pravic; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v svojih odnosih na področju energije daje prednost tistim proizvajalcem in tranzitnim državam, ki so sprejeli in podpirajo enake vrednote;

82.  poudarja pomen tesnejšega sodelovanja in dialoga z drugimi strateškimi energetskimi partnerji; meni, da je zaradi vse večjega vpliva rastočih gospodarstev na globalnih energetskih trgih, kot tudi njihove naraščajoče potrebe po energiji, nujno potrebno, da EU sodeluje s temi partnerji na celovit način in na vseh energetskih področjih; ugotavlja, da se mora Evropska unija dolgoročno bolj uskladiti glede odkupa energije iz tretjih držav; poziva k tesnejšemu sodelovanju med Svetom, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, da bi lahko EU zagovarjala enotna stališča v zadevah energetske politike, v skladu z opredelitvami zakonodaje EU in ugotovitvami Generalnega direktorata Komisije za energetiko; ponavlja, da bi bilo treba Evropski parlament še naprej redno obveščati o dogajanju na tem področju;

83.  poudarja, da bi morala biti solidarnost med državami članicami, h kateri poziva Pogodba EU, prisotna tako pri vsakodnevnem delovanju kot tudi pri kriznem upravljanju notranje in zunanje energetske politike; poziva Komisijo, naj jasno opredeli energetsko solidarnost in tako zagotovi, da jo bodo spoštovale vse države članice;

84.  poudarja, da pri varnosti in zanesljivosti tradicionalnih (npr. jedrskih) ali novih energetskih virov (npr. nekonvencionalna nafta in plin) ne bo kompromisov, in verjame, da bi morala EU še naprej krepiti okvir za varnost in zanesljivost ter prevzeti vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih na tem področju;

85.  poudarja, da je treba, medtem ko države članice povezujejo in združujejo nacionalne trge z naložbami v infrastrukturo in sprejemanjem skupnih predpisov, okrepiti tudi prizadevanja za sodelovanje z Rusijo, da bi opredelili ustvarjalne in vzajemno sprejemljive ukrepe za zmanjševanje razhajanj med tema dvema energetskima trgoma;

86.  poudarja, da se oskrba z energijo usmerja h gospodarstvom v razvoju, zato mora EU vzpostaviti intenziven dialog in sodelovanje z državami BRICS na področju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, čistega premoga, zajemanja in shranjevanja ogljika, pametnih omrežij, raziskav fuzije in jedrske varnosti; prav tako bi morala EU razviti jasno politiko sodelovanja s temi državami pri raziskavah in inovacijah v energetskem sektorju;

87.  poziva EU, naj še naprej igra dejavno vlogo v mednarodnih pogajanjih o svetovnem podnebnem sporazumu; poudarja, da se mora EU zavedati, kakšne posledice bi imelo nesprejetje svetovnega sporazuma o podnebnih spremembah; zato obžaluje, da energetski načrt ne predvideva scenarija za primer, če tak sporazum ne bo sprejet; poudarja, da se bodo s sprejetjem pravno zavezujočega globalnega sporazuma o zmanjševanju emisij in z vključitvijo največjih svetovnih proizvajalk emisij, kot so Kitajska, Indija, ZDA in Brazilija, v ta proces povečale možnosti za resnično zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; opozarja, da se je treba odzvati na izziv, ki ga pomeni selitev virov CO2, s preprečevanjem selitev energetsko intenzivnih panog iz EU;

Sistem za trgovanje z emisijami

88.  se zaveda, da je sistem EU za trgovanje z emisijami trenutno glavno – čeprav ne edino – sredstvo za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v industriji in spodbujanje naložb v varne in trajnostne nizkoogljične tehnologije; ugotavlja, da je potrebno dodatno izboljšanje tega sistema, da bi povečali sposobnost sistema za odziv na upad in dvig gospodarske rasti, vlagateljem povrnili gotovost in okrepili tržne spodbude za naložbe v nizkoogljične tehnologije in njihovo uporabo; opozarja, da bi bila pred vsakršnimi strukturnimi spremembami trgovanja z emisijami potrebna celovita ocena vplivov na okolje, gospodarskega in socialnega učinka ter učinka na naložbe v nizkoogljične dejavnosti, cene električne energije in konkurenčnost energetsko intenzivnih panog, zlasti v zvezi s tveganjem selitve virov CO2; poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo in spodbujajo razvoj inovativnih, varnih in trajnostnih tehnoloških storitev v industriji EU;

89.  poziva Komisijo, naj čim prej predloži dodatno oceno, v kateri naj predlaga priporočljive ukrepe, ki bi lahko preprečili tveganje selitve virov CO2 zaradi preselitve proizvodnih objektov v kraje zunaj EU, zlasti pa naj se osredotoči na dodatne scenarije v primeru omejitve ali neizvajanja nadaljnjih globalnih ukrepov za zmanjšanje emisij ogljika;

90.  poudarja, da sektor, ki ni zajet v sistem trgovanja z emisijami, povzroča okoli 55 % emisij toplogrednih plinov ter da je bistvenega pomena poleg izvajanju sistema zagotoviti, da tudi sektorji, ki niso zajeti vanj, prevzamejo odgovornosti za zmanjševanje emisij; poudarja potrebo po političnem vodstvu na ravni EU in sprejetju konkretnih ukrepov za reševaje tega vprašanja;

91.  ugotavlja, da ima sistem trgovanja z emisijami nekaj nepredvidenih težav in da bo kopičenje viška pravic za naslednjih nekaj let zmanjšalo spodbudo za uveljavljanje naložb v nizkoogljične dejavnosti; opozarja, da to ogroža učinkovitost tega sistema kot osrednjega mehanizma EU za zmanjševanje emisij, ki konkurenčnim tehnologijam zagotavlja enake konkurenčne pogoje, podjetjem omogoča prožnost pri razvoju lastne strategije blaženja in omogoča posebne ukrepe za boj proti selitvi virov ogljika; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za odpravljanje pomanjkljivosti sistema za trgovanje z emisijami in omogoči prvotno predvideno delovanje; predlaga, naj bodo med temi ukrepi:

   (a) čimprejšnja predložitev poročila Parlamentu in Svetu, v katerem bodo med drugimi vidiki preučeni vplivi na spodbude za vlaganje v nizkoogljične tehnologije in tveganje selitve virov CO2; Komisija bi morala pred začetkom tretje faze po potrebi dopolni uredbo iz člena 10(4) Direktive 2003/87/ES, da bi začeli izvajati ustrezne ukrepe, kar bi lahko zajemalo tudi zadržanje potrebnega števila pravic;
   (b) predlaganje zakonodaje, ki bi ob prvem primernem datumu prilagodila zahtevo za linearno letno zmanjševanje, ki trenutno znaša 1,74 % letno, da bi dosegli cilj glede zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050;
   (c) ocena in objava ocene o koristnosti določitve rezervne cene za dražbo pravic;
   (d) ukrepi za povečanje vnosa ustreznih informacij in večjo preglednost registra sistema za trgovanje z emisijami, kar bi omogočilo učinkovitejši nadzor in ocenjevanje;

Raziskave, človeški viri, nove tehnologije in alternativna goriva

92.  meni, da imajo cene ključno vlogo pri energetskih naložbah in proizvodnji energije; opozarja, da bi bilo treba politike držav članic za spodbujanje obnovljivih virov obravnavati kot krivuljo učenja; meni, da bodo najnovejše in relativno visoke cene fosilnih goriv spodbudile razvoj obnovljivih virov energije, pod pogojem, da se odpravijo neuspehi politike in nedelovanje trga; priporoča, naj države članice spodbujajo in podprejo bolj učinkovite podporne sheme za obnovljivo energijo, da bi čim bolj omejili podražitve energije; poziva Komisijo, naj razišče možnosti za bolj usklajen, konvergenten in integriran evropski sistem za podporo obnovljivih virov;

93.  meni, da se je zaradi višjih izdatkov za energijo v Evropi v zadnjih letih razvil pameten in razumen pristop k zmanjševanju porabe energije prek energetske učinkovitosti in prihrankov energije; poudarja, da je pomembno to naravno, vendar nezadostno spremembo v obnašanju združiti z ustreznimi politični ukrepi in finančno podporo, da se spodbudijo dodatni prihranki energije; poudarja potrebo po spodbujanju potrošnikov k proizvodnji lastne energije; poudarja, da sta vloga informacijsko-komunikacijskih tehnologij in njihovo izvajanje v vseh inteligentnih omrežjih vse bolj pomembna za razvoj učinkovite porabe energije, zlasti za razvoj programov za odziv na povpraševanje (vključno z inteligentnimi števci), ki bi morali potrošnikom pomagati pri prevzemanju vloge aktivnih udeležencev na področju energetske učinkovitosti, tako da jim bodo v realnem času posredovali lahko razumljive podatke o porabi energije v gospodinjstvih in podjetjih ter višku, poslanem nazaj v omrežje, pa tudi informacije o ukrepih in možnostih za energetsko učinkovitost;

94.  meni, da bi morala biti energetska infrastruktura v večji meri usmerjena h končnemu porabniku in se bolj osredotočiti na odnos med zmogljivostmi distribucijskega sistema in porabo, ter poudarja potrebo po dvosmernih tokovih električne energije in informacij v realnem času; poudarja koristi za potrošnike, ki jih imajo nove tehnologije, kot so upravljanje z energijo na strani povpraševanja in sistemi za odziv na povpraševanje, ki izboljšajo energetsko učinkovitost ponudbe in povpraševanja;

95.  meni, da je uvedba pametnih omrežij nujna in da brez njih vključevanje porazdeljene proizvodnje iz obnovljivih virov, električni avtomobili in izboljšanje učinkovitosti porabe energije (ki so osnova za doseganje ciljev 20/20/20 iz svežnja podnebnih in energetskih ukrepov) ne bodo mogoči;

96.  poudarja vlogo pametnih omrežij pri omogočanju dvosmerne komunikacije med proizvajalci električne energije in potrošniki ter opozarja, da lahko pametna omrežja potrošnikom omogočajo spremljanje in prilagajanje njihove porabe električne energije; poudarja, da so bistveni močno varstvo osebnih podatkov in programi izobraževanja potrošnikov, kot so informacijske kampanje v šolah in na univerzah, zlasti če naj imajo pametni števci resnični učinek; poudarja, da bi države članice morale dati pomembne informacije na voljo na spletnih mestih potrošnikom ter da bi morali vsi zadevni akterji, kot so gradbeniki, arhitekti in dobavitelji naprav za ogrevanje, hlajenje in električno energijo, pridobiti najnovejše informacije in primerjati cene in storitve ter na podlagi tega izbrati dobavitelja energije, ki najbolj ustreza njihovim namenom;

97.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se v programu Obzorje 2020 in v evropskih partnerstvih za inovacije v okviru Unije inovacij prednostno obravnavata optimizacija energetskega sistema in potreba po razvoju vseh vrst trajnostnih nizkoogljičnih tehnologij, ki bi spodbudile konkurenčnost EU, spodbujale priložnosti za oblikovanje delovnih mest, zagotovile spremembo vedenja potrošnikov in ustvarile spodbude za odgovorno ravnanje z energijo; s tem v zvezi podpira cilje Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo in povezanih evropskih industrijskih pobud; poudarja, da bi morala biti spodbujanje energetske učinkovitosti in zmanjševanje stroškov obnovljive energije prek tehnoloških izboljšav in inovacij prednostno obravnavana, med drugim prek povečanja deleža sredstev za javne raziskave, ki so namenjena raziskavam na področju obnovljive energije in energetske učinkovitosti, zlasti v okviru programa Obzorje 2020 in Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo;

98.  poudarja, da so raziskave na področju novih alternativnih goriv bistvene za doseganje dolgoročnih okoljskih in podnebnih ciljev, in zato pričakuje, da bodo za njih na voljo spodbude v okviru programa Obzorje 2020;

99.  poudarja pomen nadaljnjih raziskav in razvoja v okviru javnih institucij in industrije, da bi izboljšali in povečali energetsko učinkovitost in uporabo obnovljive energije in zemeljskega plina v cestnem, pomorskem in letalskem sektorju;

Ogrevanje in hlajenje

100.  poziva, naj se več pozornosti nameni sektorju ogrevanja in hlajenja; v zvezi s tem poziva EU, naj preuči celovito vključitev sektorja ogrevanja in hlajenja v preoblikovanje energetskega sistema; ugotavlja, da ta sektor predstavlja 45 % končne potrošnje energije v Evropi, in da je potrebno boljše razumevanje pomembne vloge ogrevanja in hlajenja; zato poziva Komisijo, naj zbere potrebne podatke, ki se nanašajo na energetske vire ter uporabo ogrevanja in hlajenja ter distribucijo toplotne energije različnim skupinam končnih potrošnikov (na primer stanovanjska, industrijska, terciarna); spodbuja razvoj kombiniranih obratov za soproizvodnjo toplotne in električne energije, ki uporabljajo obnovljive in odpadne toplote, in podpira nadaljnje raziskave sistemov hlajenja in ogrevanja z namenom izvajanja ambiciozne politike EU; poziva javne organe, naj osvežijo napoved povpraševanja za leto 2050 in pripravijo oceno vplivov na regionalno podzemlje, da se izboljša razdelitev virov; poziva Komisijo in države članice, naj dodelijo– med drugim prek finančnih instrumentov za raziskave in razvoj ter inovativnih finančnih instrumentov – več sredstev lokalnim energetskim infrastrukturam, kot so daljinsko ogrevanje in hlajenje, ki prinašajo učinkovite, nizkoogljične rešitve ali rešitve brez ogljika, ki bodo nadomestile uvoz in izmenjavo/prenos električne energije po vsej Evropi; ugotavlja, da dostopni obnovljivi viri (geotermalna energija, biomasa vključno z biološko razgradljivimi odpadki, solarnotermalna in vodno-/aerotermalna energija) skupaj z ukrepi za energetsko učinkovitost omogočajo dekarbonizacijo celotne potrebe po toplotni energiji do leta 2050 na stroškovno učinkovit način, pri čemer bi se hkrati spopadli s problemom energetske revščine.

Končne opombe

101.  pozdravlja prihodnje sporočilo Komisije o zajemanju in shranjevanju ogljika, notranjem trgu, energetski učinkovitosti in energetskih tehnologijah za nadaljnji napredek pri političnih odločitvah, opredeljenih v energetskem načrtu Komisije za leto 2050;

102.  meni, da je treba za zagotovitev zanesljive oskrbe z energijo nameniti posebno pozornost regijam na zunanjih mejah EU ter podpreti njihovo povezovanje v mrežo in razvoj novih energetskih infrastruktur v sodelovanju s sosednjimi državami;

103.  opozarja, da zaradi različnih geografskih pogojev ni mogoče uporabiti enake energetske politike za vse regije; ne glede na merila za skupne ukrepe in ob zavedanju, da je treba upoštevati politične okvire EU, meni, da bi morala imeti vsaka evropska regija možnost izvajanja lastnega načrta, ki bi bil prilagojen njenemu stanju in gospodarstvu in v skladu s katerim bi razvijala tiste energetske vire, ki bi lahko najbolj učinkovito izpolnili cilje energetskega načrta za leto 2050; opozarja, da ima lahko še zlasti decentralizirana proizvodnja energije iz obnovljivih virov ključno vlogo pri razvoju podeželskih območij in zaposlovanju v njih; zato poziva vse regije, naj razvijejo in izvajajo energetske strategije ter razmislijo o vključitvi področja energije v raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo;

104.  poudarja pomen preglednosti, demokratičnega nadzora in udeležbe civilne družbe v odnosih s tretjimi državami na področju energije;

105.  poudarja, kako pomembno je zmanjšati skupno porabo energije in povečati energetsko učinkovitost v prometnem sektorju, vključno prek načrtovanja prometa in podpore za javni promet na ravni držav članic; poudarja tudi, da bi bilo treba pospešiti projekte obnovljive energije v okviru programa vseevropskega prometnega in energetskega omrežja (TEN-T in TEN-E);

106.  meni, da cilj celovite dekarbonizacije zahteva bistveno zmanjšanje emisij iz prometa in posledično nadaljnji razvoj alternativnih goriv, izboljšave učinkovitosti prevoznih sredstev in bistveno večjo rabo električne energije ter s tem velika vlaganja v električno infrastrukturo, upravljanje omrežja in shranjevanje energije; opozarja, da je treba ukrepati hitro, da ne bi zaradi dolgega življenjskega cikla infrastruktur nadaljevali v smeri višanja emisij;

107.  odločno spodbuja zamisel o vključitvi sklepov delovnega dokumenta Komisije „Regije 2020 – ocena prihodnjih izzivov za regije EU“ o tem, da bi bilo treba upoštevati potencial tudi najbolj oddaljenih in manj razvitih regij na področju oskrbe z energijo v prihodnjih letih;

108.  opozarja na zapleteno razmerje med razvojem dogodkov na področju energije, oskrbe s hrano in varnosti, zlasti v zvezi z netrajnostnimi biogorivi prve generacije, ki utegnejo imeti negativen družbeni in okoljski vpliv na države v razvoju; zato priporoča povečanje vlaganj v trajnostna napredna biogoriva iz kmetijskih odpadkov in alg ter njihov razvoj;

109.  opozarja na pomen okoljske neoporečnosti proizvodnje energije; poziva države članice, naj dosledno uporabljajo zahteve iz ocene vplivov na okolje za proizvodnjo vseh vrst energije, vključno s plinom iz nekonvencionalnih virov;

110.  poziva Komisijo, naj podpre vključitev tako imenovane „klavzule o energetski varnosti“ v vse trgovinske in pridružitvene sporazume ter sporazume o partnerstvu in sodelovanju z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, v kateri bi bil določen kodeks ravnanja in izrecno navedeni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, če eden od partnerjev sprejme enostransko odločitev o spremembi pogojev;

111.  poudarja pomen širokega sodelovanja na območju Arktike, zlasti med državami na evroatlantskem območju, vključno z dogovorom o posebnem režimu; zato poziva Komisijo, naj predloži celovito oceno prednosti in tveganj, ki jih prinaša delovanje EU na območju Arktike, vključno z analizo okoljskega tveganja, glede na to, da so ta področja zelo občutljiva in nepogrešljiva, zlasti visoko arktično območje;

112.  meni, da so vode Arktike izredno pomembno sosednje morsko okolje za Evropsko unijo in da imajo pomembno vlogo pri blažitvi podnebnih sprememb; poudarja, da si moramo zaradi resnih okoljskih pomislekov v zvezi z vodami Arktike posebej prizadevati za zagotovitev okoljske zaščite Arktike v okviru vseh dejavnosti izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na odprtem morju, tudi raziskovanja, pri čemer je treba upoštevati tveganje večjih nesreč in potrebo po učinkovitem odzivu; spodbuja države članice, ki so članice sveta Arktike, naj aktivno spodbujajo prizadevanja za ohranitev čim višje ravni standardov okoljske varnosti v tem ranljivem in edinstvenem ekosistemu, tudi z vzpostavitvijo mednarodnih instrumentov za preprečevanje naftnih izlivov v morja na Arktiki ter pripravljenost zanje in odziv nanje, ter naj zlasti aktivno predlagajo vladne ukrepe odgovornih držav, da ne bi izdale dovoljenj za izvajanje naftnih in plinskih dejavnosti na odprtem morju, tudi za raziskovanje, preden ne bo mogoče zagotoviti učinkovitega odziva na tovrstne nesreče;

o
o   o

113.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 315, 14.11.2012, str. 1.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0238.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0086.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0444.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0443.
(6) Direktiva 2009/28/ES z dne 23. aprila 2009 (UL L 140, 5.6.2009, str. 16). Predlog o spremembi direktive (COM(2012)0595) je trenutno v razpravi.


Ocenjevanje tveganja in varnosti jedrskih elektrarn v Evropski uniji („stresni testi“)
PDF 137kWORD 28k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o ocenjevanjih tveganja in varnosti („stresni testi“) jedrskih elektrarn v Evropski uniji in z njimi povezanih dejavnosti (2012/2830(RSP))
P7_TA(2013)0089B7-0086/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. oktobra 2012 o celovitih ocenjevanjih tveganja in varnosti („stresni testi“) jedrskih elektrarn v Evropski uniji in z njimi povezanih dejavnosti (COM(2012)0571),

–  ob upoštevanju nadaljnjih obiskov jedrskih elektrarn za ugotavljanje dejstev, ki jih je organizirala skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG) po končanem postopku pregleda stresnih testov, njihov namen pa je izmenjava informacij o ukrepih, ki so bili sprejeti, načrtovani ali obravnavani na teh območjih za izboljšanje varnosti na podlagi stresnega testa, ter opredelitev dobrih praks, pomembnih uspehov in morebitnih izkušenj ali težav pri izvajanju teh ukrepov,

–  ob upoštevanju sklepov z zasedanja Evropskega sveta z dne 24. in 25. marca 2011 ter zlasti njegovega poziva neodvisnim nacionalnim organom v EU, naj opravijo celovita in pregledna ocenjevanja tveganja in varnosti vseh jedrskih elektrarn EU glede na izkušnje ob nesreči v jedrski elektrarni Fukušima Daiči na Japonskem,

–  ker je skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost 1. avgusta 2012 potrdila akcijski načrt, ki zagotavlja, da bodo nacionalni regulatorji in skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost dosledno obravnavali priporočila in predloge iz strokovnega pregleda stresnih testov,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2009/71/Euratom z dne 25. junija 2009 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost jedrskih objektov(1), ki poudarja, da je nacionalna odgovornost držav članic za varnost jedrskih objektov temeljno načelo ter da je odgovornost za nadzor varnosti jedrskih objektov v pristojnosti nacionalnih regulatorjev,

–  ob upoštevanju poročila skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost o strokovnem pregledu stresnih testov, ki sta ga sprejeli skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost in Komisija, in o spremljevalni skupni izjavi skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost in Komisije z dne 26. aprila 2012,

–  ob upoštevanju jedrske nesreče v jedrski elektrarni Fukušima Daiči na Japonskem leta 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2012 ter zlasti njegovega poziva državam članicam k celovitemu in pravočasnemu izvajanju priporočil, predstavljenih v poročilu skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost po opravljenih stresnih testih za jedrsko varnost,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki(2),

–  ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, zlasti členov 2 in 30 Pogodbe,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o celovitih ocenjevanjih tveganja in varnosti („stresni testi“) jedrskih elektrarn v Evropski uniji in z njimi povezanih dejavnosti (O–000183/2012 – B7-0108/2013),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker parlamentarni Odbor za industrijo, raziskave in energetiko v poročilu z dne 16. oktobra 2012 o predlogu Sveta o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti (A7-0327/2012) poziva, naj bo jedrska varnost v tretjih državah skladna z evropskimi varnostnimi standardi;

B.  ker so bila „celovita ocenjevanja tveganja in varnosti (“stresni testi„) jedrskih elektrarn v Evropski uniji in z njimi povezanih dejavnosti“ opravljena z namenom, da se prouči pripravljenost jedrskih elektrarn na številne izredne okoliščine;

1.  je seznanjen s sporočilom Komisije o stresnih testih in njihovih ugotovitvah po nesreči v Fukušimi; pozdravlja prizadevanja Komisije, zlasti v okviru skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost, ter nacionalnih regulatorjev, da se na 145 reaktorjih v Evropski uniji in 20 zunaj nje opravi postopke stresnega testa; poudarja koristnost tega postopka ter njegovega značaja, saj gre za precedenčno prakso na svetovni ravni; pričakuje, da bodo ugotovitve stresnih testov prispevale k okrepitvi kulture jedrske varnosti v Evropi, ki bo tako postala vzor na mednarodni ravni; izraža pohvalo prizadevanjem za čim bolj pregledne stresne teste;

2.  je seznanjen z glavnimi ugotovitvami poročila o strokovnem pregledu, ki poudarja štiri glavna področja izboljšav v Evropi: (1) objava smernic Združenja zahodnoevropskih regulatorjev za jedrsko varnost (WENRA) o oceni naravnih nevarnosti in varnostnih rezerv ob upoštevanju obstoječih smernic Mednarodne agencije za atomsko energijo, (2) poudarjena pomembnost rednih pregledov varnosti, (3) izvajanje splošno sprejetih ukrepov za zaščito brezhibnosti zadrževalnega hrama ter (4) zmanjšanje števila nesreč zaradi naravnih nevarnosti in omejevanje njihovih posledic;

3.  ugotavlja, da so države po opravljenih stresnih testih začele izvajati ali načrtovati ukrepe za izboljšanje varnosti njihovih elektrarn, zlasti glede na izkušnje v primeru Fukušime; pozdravlja dogovor med skupino evropskih regulatorjev za jedrsko varnost in Komisijo o akcijskem načrtu za ukrepanje na podlagi priporočil ter da bodo vsi ukrepi za izboljšanje jedrske varnosti sprejeti na evropski ravni; poudarja, da je Komisija na podlagi strokovnega pregleda določila ukrepe, ki jih je treba upoštevati na ravni Evropske unije; poziva vse udeležence, naj ustrezno in nemudoma ukrepajo v zvezi z ugotovitvami in priporočili, ki jih vsebuje strokovni pregled, vključno z opredeljeno najboljšo prakso; v zvezi s tem priporoča, naj se potrdi vodilna vloga skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost pri spremljanju izvajanja priporočil iz strokovnega pregleda na podlagi nacionalnih akcijskih načrtov; poziva skupino evropskih regulatorjev za jedrsko varnost, naj Komisijo, Parlament in Svet redno obvešča o napredku ter naj vsako leto obvešča Parlament in se z njim posvetuje v zvezi z rezultati, ukrepi in načrti na področju jedrske varnosti;

4.  opozarja pa, da so bili stresni testi jedrske varnosti, ki sta jih začeli izvajati Komisija in skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost, omejenega obsega in prvenstveno namenjeni ocenjevanju vzdržljivosti jedrskih elektrarn v primeru izrednih zunanjih dogodkov in njihovi pripravljenosti na take dogodke; zato meni, da so bili stresni testi prvenstveno namenjeni ocenjevanju vzdržljivosti jedrskih elektrarn v primeru takih izrednih zunanjih dogodkov in njihovi pripravljenosti nanje ter da niso in ne morejo biti namenjeni temu, da bi nadomestili podrobne varnostne preglede jedrskih elektrarn, ki se izvajajo v sklopu nacionalnih pristojnosti držav članic za oceno jedrske varnosti jedrskih elektrarn; zato poziva Komisijo, naj med specifična merila prihodnjih stresnih testov vključi splošno vzdržljivost jedrske elektrarne (zlasti v zvezi z morebitnimi razpokami v tlačnih posodah);

5.  poudarja, da so stresni testi nepopolni in ne upoštevajo tveganj, kot so sekundarni dogodki, slabšanje materiala, človeške napake, specifične napake v posodah reaktorja in številne druge napake; zato opozarja, da tudi uspešno opravljeni testi ne zagotavljajo varnosti jedrske elektrarne;

6.  ugotavlja, da so sedanje ugotovitve plod sodelovanja številnih držav, ki niso članice Evropske unije, čeprav včasih z uporabo drugačnih metod in časovnic;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo države, ki niso članice Evropske unije, vendar imajo jedrske elektrarne, še zlasti sosednje države, da uporabijo postopke stresnih testov in predstavijo svoje ugotovitve; poudarja pomen krepitve mednarodnih standardov jedrske varnosti in zaščite ter njihovega pravilnega izvajanja; spodbuja EU, naj v zvezi s tem še naprej sodeluje na mednarodni ravni, zlasti v okviru Mednarodne agencije za atomsko energijo;

8.  ugotavlja, da je Konvencija o jedrski varnosti pravni instrument, namenjen zlasti spodbujanju visoke ravni jedrske varnosti na svetovni ravni, kar zavezuje pogodbenice (tudi Euratom), da na svojih rednih srečanjih pod pokroviteljstvom Mednarodne agencije za atomsko energijo predložijo poročila o izvajanju obveznosti strokovnega pregleda; spodbuja uporabo instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti pri spodbujanju izvajanja stresnih testov na podlagi evropskih izkušenj na mednarodni ravni;

9.  opozarja, da je jedrska nesreča v Fukušimi znova poudarila nevarnosti, ki so povezane z radioaktivnimi odpadki; ugotavlja, da bi lahko naravne nesreče, kot so potresi in cunamiji prizadele tudi obstoječe ali načrtovane jedrske objekte v Uniji in sosednjih državah na območjih z visokim tveganjem za nastanek potresov ali cunamijev, kamor spada tudi Akkuyu v Turčiji; meni, da bi bilo treba poleg ukrepov, ki bodo izvedeni za jedrske elektrarne, sprejeti vse ustrezne ukrepe na ravni Unije in držav članic za preprečitev odlaganja radioaktivnih odpadkov na območjih, opredeljenih kot območja z visokim tveganjem; poziva Komisijo, naj podpre določitev najboljših mest za karseda varno skladiščenje radioaktivnih odpadkov brez vnaprej pričakovanih rezultatov; poziva sosednje države in države kandidatke za pristop, naj pristopijo k dogovoru za zgodnjo izmenjavo informacij ob radiološkem izrednem dogodku (Ecurie);

10.  poziva države članice in nacionalne regulatorje, naj izvajajo priporočila in nasvete iz poročila skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost o strokovnem pregledu, vključno z opredeljeno najboljšo prakso, ter po potrebi prilagodijo zakonodajo v skladu z izkušnjami iz nesreče v elektrarni Fukušima Daiči;

11.  poziva Komisijo, naj vloži predloge za opredelitev načel o ureditvi jedrske varnosti v zvezi z jedrskimi elektrarnami v EU, ki delujejo, so v procesu razgradnje ali so že bile razgrajene;

12.  poziva, da mora biti neodvisnost in preglednost nadzornih organov na prvem mestu, vse dokler jedrske elektrarne obratujejo;

13.  meni, da obstajajo različni nacionalni pristopi k ocenjevanju posledic letalskih nesreč na varnost jedrskih elektrarn; ugotavlja, da „letalske nesreče niso izrecno obravnavane kot predhodni dogodki pri ocenjevanju varnosti“ in da so v specifikacijah stresnih testov opisane zgolj njihove posledice; obžaluje pa, da so samo štiri države članice vključile takšne ocene v svoja poročila o stresnih testih; kljub temu ugotavlja, da specifikacije stresnih testov navajajo, da je „ocenjevanje posledic izgube varnostnih funkcij pomembno tudi, če razmere povzročijo posredni predhodni dogodki, na primer (...) letalska nesreča“; ugotavlja, da je bila ob upoštevanju, da to tveganje spada predvsem na področje nacionalne varnosti držav članic in gre torej za vprašanje njihove suverenosti, ustanovljena ad hoc skupina za jedrsko varnost, ki je zadolžena za podrobno obravnavo tega vprašanja in objavo svojih ugotovitev; se zaveda, da so na to temo predvidene nadaljnje izmenjave med državami članicami v okviru ustreznih forumov, kot je Evropsko združenje regulatorjev za jedrsko varnost (ENSRA); poziva vse zainteresirane strani, vključno z državami članicami, Komisijo, skupino evropskih regulatorjev za jedrsko varnost, Evropskim združenjem regulatorjev za jedrsko varnost in upravljavci jedrskih elektrarn, naj sodelujejo, da bi predvideli skupni pristop k obravnavi tveganja letalskih nesreč in se o njem dogovorijo, obenem pa se zaveda, da to tveganje spada med vprašanja nacionalne varnosti in suverenosti držav članic;

14.  poudarja, da je v Evropski uniji 47 jedrskih elektrarn s skupaj 111 reaktorji takšnih, ob katerih v polmeru 30 km živi več kot 100 000 prebivalcev; obžaluje, da stresni testi niso bili razširjeni na ocenjevanje pripravljenosti na izredne dogodke zunaj območja jedrske elektrarne, kljub pomembnosti tega dejavnika pri omejevanju posledic morebitnih jedrskih nesreč za prebivalstvo; pozdravlja pobudo Komisije, ki jo podpira skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost, za izvedbo študije, ki bi se osredotočila na obmejne regije Evropske unije; poziva Komisijo, naj v okviru prihodnje direktive o jedrski varnosti pripravi priporočila o čezmejnih in državnih ukrepih za primer izrednih razmer zunaj območja jedrske elektrarne; v zvezi s tem priporoča, naj se zagotovi vključenost pristojnih čezmejnih organov na nacionalni in regionalni ravni v smislu njihovih akcijskih načrtov za varnost in izkušenj s postopki obveščanja in sporočanja, kjer se jedrske elektrarne nahajajo neposredno na nacionalnih mejah;

15.  poziva, naj se državljane EU izčrpno obvešča in z njimi posvetuje o jedrski varnosti v Uniji;

16.  poudarja, da je razpoložljivost kvalificirane in izkušene delovne sile ključna za močno kulturo jedrske varnosti; zato vztraja, da je treba vse ukrepe, potrebne za spodbujanje in ohranjevanje visoke ravni znanja o jedrski varnosti, ravnanju z odpadki, varstvu pred sevanjem in pripravljenosti na izredne dogodke, izvajati na ravni Evropske unije in držav članic; poziva Komisijo, naj spodbuja čezmejne izmenjave strokovnjakov in najboljše prakse, ter poudarja, kako pomembno je zagotoviti primerne delovne pogoje, zlasti kar zadeva delovnik, da ne bi ogrozili jedrske varnosti;

17.  priporoča, naj Evropska unija spodbuja mednarodna prizadevanja za razvoj najvišjih varnostnih standardov, ki se bodo dosledno upoštevali in razvijali v skladu z znanstvenim napredkom in upravičenimi pomisleki državljanov; v tej zvezi poudarja vlogo Evropske unije v sosedski politiki kot instrumentu za sodelovanje na področju jedrske varnosti; poziva države članice in Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z Mednarodno agencijo za atomsko energijo, sekretariatom konvencije iz Espooja in drugimi ustreznimi mednarodnimi organizacijami sprejmejo skupno odgovornost za krepitev mednarodnih standardov za jedrsko varnost ter njihovo primerno izvajanje; poziva Komisijo, naj preuči akcijski načrt po nesreči v Fukušimi Mednarodne agencije za atomsko energijo ter naj pripravi vključujoč akcijski načrt s konkretnimi pravili za njegovo izvajanje; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z Mednarodno agencijo za atomsko energijo konstruktivno sodelujejo z državami, ki niso opravile preglednih stresnih testov jedrske varnosti, kot so Belorusija, Rusija in Turčija, ter jih pozovejo k spoštovanju mednarodnih varnostnih standardov in k sodelovanju z mednarodnimi izvedenci v vseh stopnjah priprave, izgradnje, delovanja in razgradnje jedrskih elektrarn; v zvezi s tem meni, da mora Evropska unija v celoti uporabiti strokovno znanje mednarodnih organizacij in organov;

18.  meni, da bi morala Evropska unija v skladu s Pogodbo Euratom vztrajati pri tesnem sodelovanju z Mednarodno agencijo za atomsko energijo na področju jedrske varnosti. poudarja, da bi morala uredba Sveta o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti zagotoviti pomoč, med drugim Japonski pri stabilizaciji in sanaciji območja jedrskega objekta Fukušima Daiči ter pri varstvu pred sevanjem in varnosti hrane na nacionalni ravni;

19.  je seznanjen z ugotovitvijo nacionalnih regulatorjev na podlagi stresnih testov, da ni tehničnih razlogov za zaprtje nobene jedrske elektrarne v EU; poudarja pa, da so stresni testi pokazali, da je treba v skoraj vseh jedrskih elektrarnah uvesti specifične varnostne izboljšave, saj je bilo opredeljenih veliko število ukrepov za tehnično posodobitev, ter da še niso bili dokončani niti predhodni ukrepi; poziva k takojšnji izvedbi potrebnih ukrepov za posodobitev ter opozarja, da varčevalni ukrepi držav članic ne smejo vplivati na ukrepe v zvezi z jedrsko varnostjo in zaščito;

20.  zahteva, da se v prid učinkovitemu oblikovanju politik in pregledni javni razpravi dodatno utemelji začetna ocena stroškov za potrebne varnostne izboljšave, priporočene na podlagi stresnih testov, za 132 reaktorjev, delujočih v Evropski uniji (od 10 do 25 milijard EUR v prihodnjih letih) z bolj podrobno stroškovno analizo, ki naj jo opravijo nacionalni upravni organi v sodelovanju z upravitelji jedrskih elektrarn in ki naj bo po možnosti povezana z izbiro opredeljenih priporočil; meni, da morajo stroške takšne izboljšave ne glede na višino prevzeti upravitelji jedrskih elektrarn in ne davkoplačevalci; poziva Komisijo, naj podrobno spremlja to vprašanje, tudi v okviru svojih pristojnosti na področju konkurenčne politike;

21.  poudarja, da bi morala krovna politika jedrske varnosti in zaščite zajemati vsa območja jedrskih elektrarn, varnost goriva in reaktorjev, ravnanje z odpadki in razgradnjo jedrskih elektrarn, operativno varnost, zadostne človeške vire, stalno izboljševanje varnostnih pogojev za delavce v tem sektorju ter pripravljenost na izredne dogodke, vključno z načrti za čezmejne izredne dogodke zunaj območja jedrskih elektrarn, zagotoviti pa bi morala tudi obstoj močnih in neodvisnih regulatorjev;

22.  meni, da mora biti najpomembnejša naloga glede ravni jedrske varnosti v EU, pa tudi v sosednjih tretjih državah, skladnost z najboljšimi praksami in najvišjimi standardi varnosti in zaščite v svetu, vse dokler bodo obstoječe jedrske elektrarne obratovale in dokler se bodo gradile nove; vztraja, da je treba zagotoviti skladnost s temi zahtevami skozi celoten življenjski ciklus jedrske elektrarne, vključno z njeno razgradnjo; posebej poudarja, da je treba pri ocenjevanju meril za varnost jedrskih elektrarn upoštevati stroške, ki nastanejo v celotnem življenjskem ciklu (izbira lokacije, načrtovanje, gradnja, zagon, obratovanje in razgradnja); opozarja, da imajo analize stroškov in tveganj zelo pomembno vlogo za nadaljnje obratovanje elektrarn;

23.  meni, da bi bilo treba pri upravljanju vseh zunanjih nevarnosti slediti postopku ocenjevanja, ki mora biti vsaj skladen s smernicami Mednarodne agencije za atomsko energijo in ne sme podcenjevati netehničnih vidikov;

24.  ugotavlja, da imajo lahko države članice različne pristope do pravnega urejanja jedrske varnosti, da pa so vse pogodbenice standardov jedrske varnosti Mednarodne agencije za atomsko energijo ter da imajo vse obveznost, da spoštujejo in izvajajo določbe direktive EU o jedrski varnosti;

25.  priznava, da so stresni testi po ugotovitvah iz sporočila Komisije in poročila skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost o strokovnem pregledu pokazali koristnost rednih pregledov varnosti kot učinkovitega orodja za ohranjanje in izboljšanje varnosti in vzdržljivosti jedrskih elektrarn; je seznanjen na primer z mnenjem skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost, da bi bilo treba ocenjevanje tveganja naravnih nesreč in ustrezne pripravljenosti jedrske elektrarne nanje ponoviti najmanj vsakih 5 ali 10 let; priporoča, naj redni pregledi temeljijo na skupnih varnostnih standardih in naj se v prenovo pravnega okvira o jedrski varnosti vključijo ustrezne določbe;

26.  pozdravlja bližajočo se prenovo direktive o jedrski varnosti, ki bi morala biti smela in bi morala omogočiti uvedbo pomembnih izboljšav na področjih, kot so varnostni postopki in okviri, zlasti z opredelitvijo in izvajanjem zavezujočih standardov jedrske varnosti, ki bodo odražali najsodobnejše prakse v EU s tehničnega, ureditvenega in operativnega vidika, ter glede vloge in sredstev upravnih organov za jedrsko varnost, zlasti pa bi morala spodbuditi neodvisnost, odprtost in preglednost teh organov, obenem pa okrepiti spremljanje in strokovni pregled; poudarja, da bi morala prenova pravnega okvira za jedrsko varnost upoštevati tekoča mednarodna prizadevanja, na primer na ravni Mednarodne agencije za atomsko energijo;

27.   poziva Komisijo, naj pripravi predlog, s katerim bo zagotovila, da bodo nacionalni upravni organi za jedrsko varnost popolnoma in dejansko funkcionalno neodvisni od vseh organov ali institucij, ki spodbujajo jedrsko energijo oziroma z njo upravljajo;

28.  priznava pomen izvajanja priporočil v tesnem sodelovanju z organi za jedrsko varnost in sprotnega ocenjevanja, v kolikšnem obsegu bi bilo treba razširiti redne preglede varnosti; znova poudarja potrebo po tesnem čezmejnem sodelovanju in izmenjavi primerov najboljše prakse o teh zadevah ter po usklajevanju izmenjave informacij; meni, da je treba istočasno zagotoviti jamstva za čezmejno varnost in nadzor; v zvezi s tem meni, da je treba upoštevati prebivalce, ki živijo manj kot 50 km od jedrske elektrarne, in če to zadeva večino prebivalcev sosednje države članice, mora pri vseh odločitvah sodelovati tudi njen pristojni organ;

29.  meni, da bi morale države članice ob sodelovanju Skupnosti spodbujati primerne kampanje obveščanja in ozaveščanja, da bi državljane seznanile nujnostjo stresnih testov in njihovimi prednostmi;

30.  v zvezi s tem pozdravlja namero Komisije, da predlaga zakonodajne in nezakonodajne instrumente za področje zavarovanja in odgovornosti na področju jedrske varnosti; opozarja, da je civilna odgovornost za jedrske nevarnosti že zajeta v mednarodnih konvencijah (Pariški in Dunajski); vendar meni, da bi si morali upravitelji jedrskih elektrarn in imetniki dovoljenj za ravnanje z jedrskimi odpadki prek zavarovanja in drugih finančnih instrumentov zagotoviti vsa finančna sredstva, ki bi jim omogočila poravnavo vseh stroškov, za katere so odgovorni v zvezi s škodo, povzročeno ljudem in okolju v primeru nesreče; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj do konca leta 2013 pripravi predloge o tem vprašanju;

31.  poziva EU in njene države članice, naj jedrsko energijo obravnavajo na enak način kot vse preostale vire energije v okviru Pogodbe o delovanju Evropske unije, v interesu demokracije, sodelovanja Evropskega parlamenta, preglednosti in popolnega dostopa javnosti do informacij;

32.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Evropskemu svetu in nacionalnim parlamentom.

(1) UL L 172, 2.7.2009, str. 18.
(2) UL L 199, 2.8.2011, str. 48.


Okrepitev boja proti rasizmu, ksenofobiji in kaznivim dejanjem iz sovraštva
PDF 213kWORD 25k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o okrepitvi boja proti rasizmu, ksenofobiji in kaznivim dejanjem iz sovraštva (2013/2543(RSP))
P7_TA(2013)0090RC-B7-0121/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju mednarodnih instrumentov za človekove pravice, ki prepovedujejo diskriminacijo, zlasti Konvencije OZN o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti člena 14 Konvencije,

–  ob upoštevanju člena 21 Listine o temeljnih pravicah, ki prepoveduje diskriminacijo na kakršni koli podlagi, na primer na podlagi rase, narodnosti ali jezika, vere ali pripadnosti narodnostni manjšini,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki določa, da Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških,

–  ob upoštevanju člena 10 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki navaja, da si Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti,

–  ob upoštevanju člena 19 PDEU, ki EU nalaga politični mandat, da sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti,

–  ob upoštevanju člena 67 PDEU, ki navaja, da si Unija prizadeva zagotoviti visoko raven varnosti z ukrepi za preprečevanje rasizma in ksenofobije,

–  ob upoštevanju člena 83(2) PDEU,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj(1),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(2),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(3) (direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi(4) (okvirni sklep Sveta o rasizmu in ksenofobiji),

–  ob upoštevanju okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov;

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu, verski nestrpnosti, sovraštvu do Romov, homofobiji, transfobiji, diskriminaciji, nasilju zaradi predsodkov in ekstremizmu ter svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o pristopu EU do kazenskega prava(5),

–  ob upoštevanju Agencije za temeljne pravice in njenega dela na področju nediskriminacije, rasizma, ksenofobije in sorodnih oblik nestrpnosti ter nasilja zaradi predsodkov(6),

–  ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je irsko predsedstvo na neformalni seji Sveta PNZ 17. in 18. januarja 2013 sprožilo razpravo o ukrepih EU za boj proti kaznivim dejanjem iz sovraštva, proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in homofobiji ter poudarilo, da je potrebna boljša zaščita in zbiranje podatkov ter da se morajo voditelji odločneje zavzemati za dejavno ohranjanje evropskih vrednot in podpirati vzdušje medsebojnega spoštovanja in vključevanja oseb različnega verskega ali etničnega porekla ali spolne usmerjenosti;

B.  ker je vsako leto 21. marca mednarodni dan za odpravo rasne diskriminacije v spomin na umor 69 demonstrantov proti apartheidu v Južni Afriki leta 1960;

C.  ker se je treba zavedati pobojev na podlagi rasizma in ksenofobije, ki so se zgodili v evropski zgodovini, ter ohraniti spomin nanje;

D.  ker Evropska unija temelji na skupnih vrednotah spoštovanja demokracije, človekovih pravic in pravne države ter večjem spodbujanju strpnosti;

E.  ker rasizem, ksenofobija, antisemitizem, verska nestrpnost, sovraštvo do Romov, homofobija, transfobija in sorodne oblike nestrpnosti zajemajo prepričanja, predsodke in stališča, ki upravičujejo diskriminacijo, nasilje zaradi predsodkov in sovraštvo iz nekaterih razlogov, vključno z osebnimi značilnostmi in družbenim položajem;

F.  ker je kljub dejstvu, da so vse države članice v svoje pravne sisteme uvedle prepoved diskriminacije, da bi spodbujale enakost za vse, v EU vse več diskriminacije in kaznivih dejanj iz sovraštva – nasilja in kaznivih dejanj, katerih motiv je bodisi rasizem, ksenofobija, sovraštvo do Romov, antisemitizem ali verska nestrpnost bodisi spolna usmerjenost, spolna identiteta ali sovraštvo do pripadnikov manjšinskih skupin na podlagi neizčrpnega seznama razlogov, navedenih v 21. členu Listine o temeljnih pravicah;

G.   ker Agencija za temeljne pravice poroča, da je vsak četrti pripadnik manjšinskih skupin že doživel rasistično kaznivo dejanje in da priseljenci ali pripadniki etničnih manjšinskih skupin 90 % napadov ali groženj ne prijavijo policiji; ker samo štiri države članice EU zbirajo ali objavljajo podatke o kaznivih dejanjih iz sovraštva do Romov, samo osem pa jih beleži kazniva dejanja, do katerih je prišlo zaradi žrtvine (domnevne) spolne usmerjenosti;

H.  ker je pomembno, da EU in države članice ukrepajo v boju proti rasizmu in ksenofobiji, tako da ju preprečujejo z izobraževanjem, spodbujajo kulturo spoštovanja in strpnosti ter zagotavljajo, da žrtve kazniva dejanja iz sovraštva prijavijo, da jih organi za kazensko preiskovanje in pregon preiskujejo, pravosodni sistem pa kaznuje;

I.  ker sedanja gospodarska kriza ogroža načelo solidarnosti in ker morajo biti države članice v takšnem času oprezne ter se izogibati skušnjavam po vse večji nestrpnosti in iskanju grešnih kozlov;

J.  ker je EU sprejela vrsto instrumentov za boj proti takim dejanjem in diskriminaciji, kot so zlasti Direktiva Sveta 2000/43/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (direktiva o rasni enakopravnosti), Direktiva Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju), Okvirni sklep Sveta 2008/913/PNZ o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi (okvirni sklep o rasizmu in ksenofobiji), okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov in Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj;

K.   ker Svet po petih letih razprav in zaradi odločnega nasprotovanja nekaterih držav članic ni sprejel predloga Komisije iz leta 2008 za direktivo Sveta o zaščiti enakega obravnavanja zunaj področja zaposlovanja ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (direktiva o enakosti);

L.  ker je Parlament večkrat pozval Komisijo, Svet in države članice, naj okrepijo boj proti nasilju in diskriminaciji na podlagi predsodkov, vključno z rasizmom, ksenofobijo, antisemitizmom, versko nestrpnostjo, sovraštvom do Romov, homofobijo in transfobijo;

M.  ker je Komisija pred kratkim posvarila pred rasističnim, ekstremističnim in populističnim političnim diskurzom, ki bi zaradi širjenja nasilnega ekstremizma lahko spodbudil „volke samotarje“ k neselektivnemu pobijanju;

N.  ker so vse države Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, tudi vse države članice, priznale, da je treba kazniva dejanja iz sovraštva, ki so opredeljena kot kazniva dejanja, katerih motiv je predsodek, rešiti s kazensko zakonodajo in posebej oblikovanimi politikami;

1.  poudarja, da v Evropski uniji nikoli ne sme postati sprejemljiva nobena vrsta nestrpnosti in diskriminacije;

2.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj okrepijo boj proti kaznivim dejanjem iz sovraštva in diskriminacijskim ravnanjem in stališčem;

3.  poziva k uvedbi celostne strategije za boj proti kaznivim dejanjem iz sovraštva, nasilju zaradi predsodkov in diskriminaciji;

4.  poudarja, da se mora vsakdo dobro zavedati svojih pravic v zvezi z zaščito proti kaznivim dejanjem iz sovraštva, in poziva države članice, naj sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi bi spodbudile prijavljanje kaznivih dejanj iz sovraštva ter kaznivih dejanj zaradi rasizma in ksenofobije ter zagotovile ustrezno zaščito za prijavitelje in žrtve tovrstnih kaznivih dejanj;

5.  opominja, da je že zahteval revizijo Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ, zlasti v zvezi z izrazi in dejanji antisemitizma, verske nestrpnosti, sovraštva proti Romom, homofobije in transfobije;

6.   poziva Svet in države članice, naj nemudoma odobrijo direktivo o enakosti, ki je eden od glavnih instrumentov EU za spodbujanje in zagotavljanje resnične enakosti v EU ter za boj proti predsodkom in diskriminaciji;

7.  poziva k ukrepom, ki bodo zagotovili izvajanje nacionalnih strategij vključevanja Romov s pomočjo rednih pregledov, spremljanja in podpore, da bi lokalnim, regionalnim in nacionalnim organom omogočili razvoj in izvajanje učinkovitih politik, programov in ukrepov za vključevanje Romov, ki bi morali biti skladni s standardi človekovih pravic, za to pa bi lahko uporabili razpoložljiva sredstva, tudi iz EU, hkrati pa bodo strogo spremljali spoštovanje temeljnih pravic in izvajanje Direktive 2004/38/ES o pravici do prostega gibanja in prebivanja;

8.  poziva k pripravi načrta za enakost na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete, ki ga je Parlament že večkrat zahteval;

9.  poziva EU, naj podpiše konvencijo OZN o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, saj so jo ratificirale že vse države članice;

10.  poziva k ukrepom, ki bodo zagotovili, da bodo vsi zadevni instrumenti kazenskega prava EU, tudi navedeni okvirni sklep, zajeli širši spekter stopnjevanih sankcij, po potrebi tudi z alternativnimi kaznimi, kot je delo v splošno korist, ter v celoti spoštovali temeljne pravice, tudi na področju svobode izražanja;

11.  poziva h krepitvi vloge nacionalnih organov, odgovornih za boj proti diskriminaciji, da se omogoči prevzemanje odgovornosti za spodbujanje sovražnega govora in spodbujanje kaznivih dejanj iz sovraštva;

12.  poziva k podpori programov usposabljanja za organe za kazensko preiskovanje in pregon, pravosodne organe ter ustrezne agencije EU za preprečevanje in odpravljanje diskriminacijskih praks in kriminalnih dejanj iz sovraštva;

13.  poziva k zbiranju obsežnih in zanesljivih podatkov o kaznivih dejanjih iz sovraštva, ki bi obsegali vsaj število dogodkov, o katerih se javno poroča in ki jih evidentirajo pristojni organi, število obsodb, obrazložitve, zakaj so se kazniva dejanja obravnavala kot diskriminacijska, in izrečene kazni, ter viktimološke raziskave, ki bi obravnavale naravo in razširjenost neprijavljenih kaznivih dejanj, izkušnje žrtev kaznivih dejanj z organi za kazensko preiskovanje in pregon, vzroke, zakaj ta dejanja niso bila prijavljena, in ozaveščenost žrtev teh kaznivih dejanj o njihovih pravicah;

14.  poziva k vzpostavitvi mehanizmov, namenjenih boljši prepoznavnosti kaznivih dejanj iz sovraštva v EU, ki bodo zagotovili, da bodo kazniva dejanja zaradi predsodkov kaznovana, ustrezno evidentirana in učinkovito preiskana, da se bodo kršitelji preganjali in kaznovali ter da bodo žrtve deležne ustrezne pomoči, zaščite in odškodnine, ter se tako spodbudi žrtve in priče, naj ta kazniva dejanja prijavijo;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu, Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) UL L 315, 14.11.2012, str. 57.
(2) UL L 180, 19.7.2000, str. 22.
(3) UL L 303, 2.12.2000, str. 16.
(4) UL L 328, 6.12.2008, str. 55.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0208.
(6) Na primer: Opozarjanje na kazniva dejanja iz sovraštva v Evropski uniji: priznavanje pravic žrtev, http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2012_hate-crime.pdf


Varovanje javnega zdravja pred endokrinimi motilci
PDF 225kWORD 34k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o varovanju javnega zdravja pred endokrinimi motilci (2012/2066(INI))
P7_TA(2013)0091A7-0027/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES(1) (uredba REACH),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1107/2009(3) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike(5) (okvirna direktiva o vodah),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih(7),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike,

–  ob upoštevanju konceptualnega okvira OECD za preskušanje in ocenjevanje endokrinih motilcev,

–  ob upoštevanju osnutka navodil za standardizirane preskusne smernice za ocenjevanje kemikalij glede lastnosti endokrinih motilcev (2011),

–  ob upoštevanju osnutka dokumenta z naslovom „State of the sciences on novel in vitro and in vivo screening and testing methods and endpoints for evaluating endocrine disruptors“ (Najnovejše v znanosti o novih presejalnih in preskusnih metodah in vitro in in vivo ter parametri za ocenjevanje endokrinih motilcev, ni na voljo v slovenščini),

–  ob upoštevanju prihodnjega predloga Komisije o ohranjanju vodnih virov v Evropi,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o izvajanju strategije Skupnosti za endokrine motilce – snovi, ki domnevno vplivajo na hormonski sistem človeka in prostoživečih živali (COM(1999)0706, COM(2001)0262 in SEC (2004)1372),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o četrtem poročilu o izvajanju strategije Skupnosti za endokrine motilce – snovi, ki domnevno vplivajo na hormonski sistem človeka in prostoživečih živali (COM(1999)0706, SEC (2011)1001),

–  ob upoštevanju evropske okoljske in zdravstvene strategije ter akcijskega načrta EU za okolje in zdravje (2004–2010), ki med drugim priznavata, da je treba pri ocenah tveganja upoštevati kombinirano izpostavljenost kemikalijam,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu o previdnostnem načelu (COM(2000)0001),

–  ob upoštevanju tehničnega poročila Evropske agencije za okolje št. 2/2012 z naslovom „The impacts of endocrine disrupters on wildlife, people and their environments“ (Vplivi endokrinih motilcev na prostoživeče živali, ljudi in njihovo okolje),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 1998 o kemikalijah, ki motijo delovanje endokrinih žlez(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2010 o sporočilu Komisije o boju proti raku: evropsko partnerstvo(9),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2012 o reviziji šestega okoljskega akcijskega programa in določanju prednostnih nalog za sedmi okoljski akcijski program – boljše okolje za boljše življenje(10),

–  ob upoštevanju študije o znanstveni oceni dvanajstih snovi v okviru seznama prednostnih ukrepov glede endokrinih motilcev,

–  ob upoštevanju študije organizacije DHI Water and Environment o dopolnitvi prednostnega seznama endokrinih motilcev s poudarkom na kemikalijah z manjšim obsegom proizvodnje,

–  ob upoštevanju projekta o najnovejši oceni endokrinih motilcev, številka projektne pogodbe 070307/2009/550687/SER/D3,

–  ob upoštevanju poročila „The impacts of endocrine disrupters on wildlife, people and their environments, the Weybridge+15 (1996–2011) report“ (Vplivi endokrinih motilcev na prostoživeče živali, ljudi in njihovo okolje) (ISSN 1725-2237),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene,

–  ob upoštevanju opredelitve kemikalij, ki motijo delovanje endokrinih žlez, ki sta jo razvila Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodni program za kemijsko varnost (IPCS)(11),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0027/2013),

A.  ker se je v zadnjih 20 letih pri ljudeh povečala pogostost hormonskih motenj in bolezni, vključno s slabšo kakovostjo sperme, zgodnjim začetkom pubertete, povečano pojavnostjo deformiranih spolnih organov, povečano pojavnostjo nekaterih oblik raka in presnovnih bolezni; ker bi mogle biti nekatere nevrološke motnje in nevrodegenerativna bolezni, vplivi na nevrološke razvojne funkcije, imunski sistem ali epigenetiko povezane z izpostavljenostjo kemičnim snovem z lastnostmi endokrinih motilcev; ker so potrebne nadaljnje raziskave za boljše razumevanje vzrokov tovrstnih bolezni;

B.  ker imajo kemične snovi, ki delujejo kot endokrini motilci, estrogenske ali antiestrogenske učinke, ki s spreminjanjem koncentracije hormonov in menstrualnega cikla vplivajo na delovanje ženskega reproduktivnega sistema in na plodnost žensk, spodbujajo razvoj bolezni maternice, kot so maternični fibroidi in endometrioza; ker so bile te snovi označene kot dejavniki tveganja za prezgodnjo puberteto deklet, raka na dojki, spontan splav in zmanjšano plodnost ali neplodnost;

C.  ker vedno več znanstvenih študij navaja, da imajo kemikalije, ki motijo delovanje endokrinih žlez, zlasti če se med seboj kombinirajo, pomembno vlogo tako pri kroničnih boleznih, vključno z vrstami raka, ki jih povezujemo s hormoni, debelostjo, sladkorno boleznijo in srčnožilnimi boleznimi kot tudi pri reproduktivnih težavah;

D.  ker že obstajajo obsežni znanstveni dokazi za to, da so hormonske motnje pri prostoživečih živalih, vključno z reproduktivnimi nepravilnostmi, maskulinizacijo polžev, feminizacijo rib ali upadom številnih populacij mehkužcev v različnih delih sveta, povezane z vplivom kemikalij z lastnostmi endokrinih motilcev;

E.  ker je za vse večjo pogostost hormonskih motenj in bolezni veliko možnih razlogov; ker obstaja že veliko znanstvenih dokazov, da je to delno posledica vpliva kemikalij z lastnostmi endokrinih motilcev;

F.  ker je zelo težko dokazati vzročno povezavo med izpostavljenostjo posameznim kemikalijam in motnjami hormonskega ravnovesja, ki lahko vplivajo na zdravje;

G.  ker v primeru kemikalij z lastnostmi endokrinih motilcev težave pri dokazovanju vzročne povezave stopnjujejo številni dejavniki, na primer:

   med izpostavljenostjo in epigenetskimi učinki lahko preteče veliko časa, endokrini motilci pa imajo lahko neželen učinek na več prihodnjih generacij;
   nevarnost negativnega učinka se na različnih stopnjah razvoja močno razlikuje, kritična obdobja pa so lahko zelo kratka, npr. med razvojem ploda;
   v času življenja so ljudje izpostavljeni številnim kemikalijam v kompleksnih mešanicah;
   endokrini motilci lahko učinkujejo eden na drugega in na endokrini sistem v telesu;
   endokrini motilci lahko delujejo pri zelo nizkih koncentracijah in povzročijo neželene učinke že v majhnih odmerkih; če razmerje med odmerkom in odzivom ni linearno, je napovedovanje še bolj oteženo;
   naše poznavanje človeškega in živalskega endokrinega sistema je še vedno omejeno;

H.  ker zakonodaja EU vsebuje pravne določbe glede endokrinih motilcev, vendar ne vključuje meril, ki bi določala, ali določena snov sodi med snovi z lastnostmi endokrinih motilcev, kar onemogoča ustrezno izvajanje pravnih določb; ker bi bilo treba določiti časovni načrt za zagotovitev hitre uporabe prihodnjih meril;

I.  ker na ravni EU ni usklajenih ali kombiniranih programov spremljanja, ki bi bili posebej namenjeni endokrinim motilcem;

J.  ker je glede načina pridobivanja podatkov, njihovega upravljanja, ocenjevanja in poročanja v različnih programih spremljanja usklajevanja le malo, če sploh kaj;

K.  ker glede na aktualne razmere pravno ni mogoče upoštevati kombiniranih učinkov med endokrinimi motilci, ki jih sproščajo izdelki, za katere veljajo različni predpisi;

L.  ker standardne zahteve glede podatkov v zakonodaji EU o kemikalijah ne zadostujejo za ustrezno opredelitev lastnosti endokrinih motilcev;

M.  ker je namen številnih zakonov EU zaščita državljanov pred škodljivimi kemikalijami; vendar se v skladu s sedanjo zakonodajo EU ocenjuje vsaka izpostavljenost posebej, kar ne omogoča celovite, integrirane ocene kumulativnih učinkov, ki bi upoštevala različne načine izpostavljenosti ali različne vrste izdelkov;

1.  na podlagi splošne ocene trenutnega védenja meni, da bi morali Komisija in zakonodajalca v skladu s previdnostnim načelom iz člena 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske Unije po potrebi sprejeti ukrepe za zmanjšanje kratkoročne in dolgoročne izpostavljenosti ljudi endokrinim motilcem, veliko bolj pa bi si morali prizadevati tudi za raziskave za izboljšanje znanstvenega znanja o vplivu endokrinih motilcev na zdravje ljudi;

2.  poudarja, da se v svetu znanstvene negotovosti lahko tveganje opredeli le na podlagi nepopolnega znanja, ki ni trdno in vsesplošno sprejeto, treba pa je tudi ukrepati, da bi preprečili ali zmanjšali morebitne resne ali nepopravljive posledice za zdravje ljudi in/ali okolje, v te namene pa se uporablja previdnostno načelo;

3.  meni, da kadar je razumno mogoče pričakovati neželene učinke endokrinih motilcev, je treba izvesti ukrepe za zaščito zdravja ljudi; poleg tega poudarja, da bi morali v skladu s previdnostnim načelom, a upoštevaje tudi načelo sorazmernosti, sprejeti zaščitne ukrepe kljub pomanjkanju natančnega védenja in dokončnih dokazov o vzročnih povezavah, saj imajo endokrini motilci velik potencial za škodljive ali nepopravljive učinke;

4.  meni, da je zaščita žensk pred morebitnimi tveganji endokrinih motilcev izjemnega pomena za njihovo reproduktivno zdravje; zato poziva Komisijo, naj daje prednost financiranju raziskav, ki preučujejo učinke hormonskih motilcev na zdravje žensk, in naj podpira dolgoročne študije, ki spremljajo zdravje žensk skozi dolga obdobja njihovega življenja, s čimer bi omogočili oceno na podlagi dokazov o dolgoročnih in večgeneracijskih učinkih izpostavljenosti hormonskim motilcem;

5.  zato poziva Komisijo, naj čim prej predstavi predloge za celovita merila na podlagi opredelitve endokrinih motilcev, ki jo je oblikoval Mednarodni program za kemijsko varnost pri Svetovni zdravstveni organizaciji, in sicer skupaj z zahtevami za preskušanje in posredovanje informacij za kemikalije na trgu, ter predloge za opredelitev pojma snovi z lastnostmi endokrinih motilcev v zakonodaji EU; se zavzema, da bi „endokrini motilec“ postal eden od razredov nevarnosti v zakonodaji, ki bi vključeval več kategorij glede na zanesljivost dokazov;

6.  poudarja, da je bistveno opredeliti merila za opredelitev lastnosti endokrinih motilcev s celostno oceno nevarnosti na osnovi najnovejših znanstvenih dognanj, upoštevaje morebitne kombinirane učinke ter dolgoročne učinke in učinke med kritičnimi obdobji razvoja; oceno nevarnosti bi morali nato uporabiti pri oceni tveganj in postopkih za obvladovanje tveganja, kakor je določeno v različni zadevni zakonodaji;

7.  poziva Komisijo k nadaljnjim ukrepom na področju politike o kemikalijah in k okrepitvi raziskav, ki zagotavljajo tako oceno potenciala posameznih kemikalij, da motijo delovanje endokrinih žlez, kot tudi možnost oceniti kumulativni učinek določenih kombinacij snovi na endokrini sistem;

8.  meni, da bi morala biti merila za določanje endokrinih motilcev osnovana na merilih za določanje „neželenega učinka“ in „endokrinega delovanja“; osnova za to naj bi bila opredelitev Mednarodnega programa za kemijsko varnost pri Svetovni zdravstveni organizaciji; meni, da je treba kategoriji „neželenega učinka“ in „endokrinega delovanja“ preučiti in vzporedno primerjati v celostni oceni; meni, da je treba ugotovljene učinke šteti za škodljive, če bi znanstveni podatki tako nakazovali; poudarja, da bi bilo treba upoštevati možne kombinirane učinke, kot so učinki mešanic in „koktejla kemikalij“;

9.  poudarja, da morajo biti merila za opredelitev endokrinega motilca znanstveno osnovana in horizontalna; meni, da bi bilo treba uporabiti pristop glede na težko dokazov in da ne bi smeli šteti samo enega merila za odločilnega pri opredeljevanju endokrinih motilcev; meni, da bi bilo treba v skladu z ustrezno zakonodajo opraviti socialno-ekonomsko oceno;

10.  meni, da bi bilo treba pri odločanju, ali snov ima ali nima lastnosti endokrinih motilcev, upoštevati vse strokovno pregledane znanstvene študije, podatke in informacije, vključno s pregledom znanstvene literature in študij, ki niso skladne z dobro laboratorijsko prakso, skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi; poleg tega meni, da je pomembno upoštevati sodobne metode in najnovejše raziskave;

11.  poziva Komisijo, naj v vso ustrezno zakonodajo EU uvede primerne zahteve za preskušanje in odkrivanje snovi z lastnostmi endokrinih motilcev; meni, da je treba uporabiti potrjene in mednarodno priznane metode preskušanja, na primer razvite pri OECD, EURL ECVAM ali v okviru programa Agencije ZDA za varovanje okolja za presejanje endokrinih motilcev; ugotavlja, da program metod preskušanja OECD vključuje spolne hormone in hormone ščitnice ter steroidogenezo; po drugi strani poudarja, da ni preskusov za številna druga področja endokrinega sistema, npr. inzulin in rastne hormone; meni, da bi bilo treba metode preskušanja in navodila razviti tako, da bi bolj upoštevala endokrine motilce, morebitne učinke pri majhnih odmerkih, kombinirane učinke ter nelinearna razmerja med odmerkom in odzivom, zlasti v kritičnem obdobju izpostavljenosti v razvoju;

12.  za pridobitev varnostnih podatkov, ki bi bili relevantni za ljudi, bi bilo treba spodbujati razvoj preskusnih metod, pri katerih se ne uporabljajo živali, ter nadomestiti študije na živalih, ki se trenutno uporabljajo;

13.  meni, da bi bilo treba uveljavljati preskusne metode in ocene tveganja brez uporabe živali, preskuse na živalih čim bolj omejiti, preskuse na vretenčarjih pa bi morali uporabiti le v skrajnem primeru; želi opomniti, da je treba v skladu z Direktivo 2010/63/EU poskuse na vretenčarjih nadomestiti, omejiti ali izpopolniti; zato poziva Komisijo, naj določi pravila za preprečevanje dvojnih preskusov, podvajanje preskusov in naj zagotovi prepoved študij na vretenčarjih;

14.  poziva Komisijo in države članice k oblikovanju registrov motenj reproduktivnega zdravja, da bi odpravili obstoječe pomanjkanje podatkov na ravni Unije;

15.  poziva Komisijo in države članice k pridobitvi zanesljivih podatkov o socialno-ekonomskih učinkih hormonskih motenj in bolezni;

16.  meni, da bi morali imeti organi odločanja možnost, da bi skupinsko obravnavali snovi, ki imajo podobno delovanje in lastnosti, če je na voljo dovolj podatkov, v primeru pomanjkljivih podatkov pa bi bilo koristno združiti snovi v skupine s podobno kemično zgradbo, da bi na primer opredelili prednostne naloge na nadaljnje preskušanje, da bi javnost karseda hitro in učinkovito zaščitili pred učinki izpostavljenosti endokrinim motilcem in omejili število poskusov na živalih; meni, da bi morali kemikalije s podobno zgradbo združiti v skupine, če proizvajalec ali uvoznik ne bi mogel dokazati organom odločanja, da je kemikalija varna; poudarja, da smejo organi v takih primerih uporabiti informacije o kemikalijah podobne zgradbe, s katerimi dopolnijo razpoložljive podatke, ki jih obravnavajo, zato da lahko odločijo o potrebnem nadaljnjem ukrepanju;

17.  poziva Komisijo, naj spremeni svojo strategijo EU za endokrine motilce, da bo zagotavljala učinkovito zaščito zdravja ljudi, in sicer z večjim poudarkom na previdnostnem načelu (upoštevaje načelo sorazmernosti), ter naj po potrebi ukrepa za zmanjšanje izpostavljenosti ljudi endokrinim motilcem;

18.  poziva Komisijo in države članice, naj bolj upoštevajo dejstvo, da potrošniki potrebujejo zanesljive informacije – predstavljene v ustrezni obliki in v jeziku, ki ga lahko razumejo – o nevarnostih endokrinih motilcev, njihovih učinkih in o tem, kako vse se lahko zavarujejo pred njimi;

19.  poziva Komisijo, naj predstavi konkreten časovni načrt za uporabo prihodnjih meril in spremenjenih zahtev za preskušanje endokrinih motilcev v zadevni zakonodaji, vključno s pregledi odobritev aktivnih snovi v pesticidih in biocidih, ter načrt s specifičnimi ukrepi in cilji za zmanjšanje izpostavljenosti endokrinim motilcem;

20.  meni, da bi bilo treba zbirko podatkov o hormonskih učinkovinah, razvito v sklopu sedanje strategije, nenehno posodabljati;

21.  poziva Komisijo, naj v sklopu pregleda strategije Skupnosti o endokrinih motilcih iz leta 1999 izvede sistematičen pregled vse zadevne zakonodaje, po potrebi – a najkasneje do 1. junija 2015 – pa naj dopolni veljavno zakonodajo ali predlaga novo, vključno z oceno nevarnosti in tveganja, tako da bi po možnosti zmanjšali izpostavljenost ljudi hormonskim motilcem, zlasti ranljive skupine, kot so nosečnice, dojenčki, otroci in mladostniki;

22.  poziva Komisijo, naj pri izvajanju prihodnjih pregledov strategije EU o endokrinih motilcih določi natančen časovni načrt in natančno navede vmesne faze za:

   uporabo prihodnjih meril za določanje morebitnih kemikalij, ki motijo endokrine žleze;
   pregled zadevne zakonodaje iz odstavka 22;
   objavo redno posodobljenega seznama prednostnih endokrinih motilcev, katerega prva različica bi morala biti objavljena do 20. decembra 2014;
   sprejetje vseh potrebnih ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti prebivalstva in okolja EU endokrinim motilcem;

23.  meni, da bi bilo treba endokrine motilce v sklopu uredbe Reach ali druge ustrezne zakonodaje uvrstiti med snovi, ki zbujajo veliko skrb;

24.  poudarja, da znanost zaenkrat nima zadostne podlage, da bi določili mejno vrednost, pod katero se neželeni učinki sploh ne pojavijo, zato bi bilo treba endokrine motilce obravnavati kot snovi, za katere ni mogoče določiti mejne vrednosti, ter opominja, da je lahko vsakršna izpostavljenost tem snovem tvegana, razen če ima proizvajalec znanstvene dokaze, da se mejna vrednost da določiti, upoštevaje povečano dovzetnost v kritičnih obdobjih razvoja ploda in učinke mešanic;

25.  poziva Komisijo, naj podpira ciljno usmerjene raziskovalne projekte o snoveh, ki utegnejo vplivati na endokrini sistem, in poudari neželene učinke pri nizkih koncentracijah ali pri kombinirani izpostavljenosti, vključno z razvojem novih metod preskušanja in analiziranja ter podporo sistemskemu premiku na osnovi načine toksičnega delovanja/poteka neželenega izida; poziva Komisijo, naj problematiko endokrinih motilcev in kombiniranih učinkov vključi v prednostne naloge okvirnega programa za raziskave in razvoj;

26.  poziva Komisijo, naj razvije metodologije in vitro in in silico, da bi zmanjšali preskuse na živalih pri presejanju endokrinih motilcev;

27.  poziva Komisijo, naj zahteva, da bodo vsi izdelki, uvoženi iz tretjih držav, skladni z vso sedanjo in prihodnjo zakonodajo EU o endokrinih motilcih;

28.  poziva Komisijo, naj pri sprejemanju potrebnih zakonodajnih sprememb za boljšo zaščito zdravja ljudi pred kemikalijami, ki škodljivo vplivajo na hormone, in oblikovanju informacijskih kampanj sodeluje z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi;

29.  poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti ustanovitve raziskovalnega centra za endokrine motilce, ki bi moral preučevati te snovi ter usklajevati znanje o njih na ravni EU;

30.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo merila za določanje poznanih, verjetnih in morebitnih endokrinih motilcev uporabljala horizontalno v vsej zadevni veljavni in prihodnji zakonodaji, da bi dosegli visoko stopnjo zaščite;

31.  poudarja, da je, čeprav je ta resolucija omejena na varovanje zdravja ljudi pred endokrinimi motilci, prav tako pomembno sprejeti odločne ukrepe o endokrinih motilcih za varovanje prostoživečih živali in okolja;

32.  poziva Komisijo, naj spodbuja in financira javne informativne programe o zdravstvenih tveganjih endokrinih motilcev, s katerimi bi potrošnikom omogočili, da bi ob celovitem poznavanju dejstev prilagodili svoje vedenje in način življenja; ti informacijski programi bi se morali osredotočiti zlasti na najbolj ranljive skupine (nosečnice in otroke), da bi lahko pravočasno sprejeli previdnostne ukrepe;

33.  poziva države članice, naj izboljšajo programe usposabljanja za zdravstvene delavce na tem področju;

34.  pozdravlja vključitev kemikalij, ki motijo delovanje endokrinih žlez, kot razvijajočega se političnega vprašanja v okviru strateškega pristopa k mednarodnemu ravnanju s kemikalijami (SAICM); poziva Komisijo in države članice, naj podprejo dejavnosti strateškega pristopa k mednarodnemu ravnanju s kemikalijami in spodbujajo aktivne politike za zmanjšanje izpostavljenosti ljudi in okolja kemikalijam, ki motijo delovanje endokrinih žlez, v vseh mednarodnih forumih, kot sta Svetovna zdravstvena organizacija ali Program Združenih narodov za okolje (UNEP);

35.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 396, 30.12.2006, str. 1.
(2) UL L 353, 31.12.2008, str. 1.
(3) UL L 309, 24.11.2009, str. 1.
(4) UL L 167, 27.6.2012, str. 1.
(5) UL L 327, 22.12.2000, str. 1.
(6) UL L 309, 24.11.2009, str. 71.
(7) UL L 342, 22.12.2009, str. 59.
(8) UL C 341, 9.11.1998, str. 37.
(9) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 95.
(10) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0147.
(11) Opredelitev iz poročila WHO/IPCS (2002): „Endokrini motilec je snov ali mešanica, ki ni lastna telesu ter spremeni funkcijo (funkcije) endokrinega sistema in ima zato neželene učinke na zdravje neokvarjenega organizma, njegove potomce ali (pod)populacije.“ Potencialni endokrini motilec je „snov ali mešanica, ki ni lastna telesu ter ima lastnosti, ki lahko povzročijo motnje endokrinega sistema neokvarjenega organizma ali njegovih potomcev ali (pod)populacij).“ (http://www.who.int/ipcs/publications/en/ch1.pdf)


Vključevanje migrantov, njegovi učinki na trg dela ter zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo
PDF 318kWORD 42k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o vključevanju migrantov, njegovih učinkih na trg dela ter zunanji razsežnosti koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v EU (2012/2131(INI))
P7_TA(2013)0092A7-0040/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 15, 18, 20, 21 in 34,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. marca 2012 z naslovom „Zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v Evropski uniji“ (COM(2012)0153),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. novembra 2011 z naslovom „Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti“ (COM(2011)0743),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. julija 2011 z naslovom „Evropski program za vključevanje državljanov tretjih držav“ (COM(2011)0455),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ (COM(2012)0173),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. februarja 2012 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski program za vključevanje državljanov tretjih držav (SOC/427),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 16. februarja 2012 z naslovom „Novi evropski program za vključevanje“,

–  ob upoštevanju mnenja na lastno pobudo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. septembra 2012 o prispevku migrantov podjetnikov h gospodarstvu EU(1),

–  ob upoštevanju študije Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz leta 2011 z naslovom „Spodbujanje podjetništva etničnih manjšin v evropskih mestih“,

–  ob upoštevanju skupnega poročila o zaposlovanju 2012 z dne 20. februarja 2012,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 5. decembra 2011 o doseženih rezultatih ter kvalitativnih in kvantitativnih vidikih izvajanja Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007–2009 (COM(2011)0847),

–  ob upoštevanju zbirnega poročila „Šesto srečanje Evropskega foruma za vključevanje: sodelovanje matičnih držav pri procesu vključevanja“ (Bruselj, 9. in 10. november 2011),

–  ob upoštevanju študije „Vključevanje migrantov in s tem povezani vplivi na trg dela“, Evropski parlament, 2011,

–  ob upoštevanju študije „Zbirno poročilo Evropske migracijske mreže: zadovoljevanje povpraševanja po delovni sili s pomočjo migracij“, Evropski parlament, 2011,

–  ob upoštevanju študije „Svetovna raziskava Gallup: številni obrazi svetovnih migracij“, Mednarodna organizacija za migracije in podjetje Gallup, 2011,

–  ob upoštevanju objav Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z naslovi „Kakovost življenja v etnično raznolikih soseskah“ (2011), „Delovne razmere državljanov tujega izvora“ (2011) in „Zaposlovanje in delovni pogoji delavcev migrantov“ (2007),

–  ob upoštevanju raziskave evropske mreže mest za lokalno politiko vključevanja migrantov (CLIP), ki so jo ustanovili Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, mesto Stuttgart in Eurofound,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 4. maja 2010 o vključevanju kot gibalu razvoja in socialne kohezije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. marca 2010 z naslovom „Vključevanje priseljenih delavcev“ (SOC/364),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. februarja 2010 z naslovom „Vključevanje in socialna agenda“ (SOC/362),

–  ob upoštevanju stockholmskega programa z naslovom „Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“ z dne 10. in 11. decembra 2009,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine(2),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(5),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2009/50/ES z dne 25. maja 2009 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene visokokvalificirane zaposlitve (direktiva o modri karti)(6),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2009 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v obdobju 2004–2008(8),

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 16. maja 2007 o krožni migraciji in partnerstvih za mobilnost med Evropsko unijo in tretjimi državami (COM(2007)0248),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2006 o strategijah in sredstvih za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo(9),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2005/71/ES z dne 12. oktobra 2005 o posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja(10),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. septembra 2005 z naslovom „Skupni program za vključevanje – Okvir za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo“ (COM(2005)0389),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. maja 2005 z naslovom „Haaški program: Deset prednostnih nalog za naslednjih pet let – Partnerstvo za evropsko prenovo na področju svobode, varnosti in pravice“ (COM(2005)0184),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic z dne 19. novembra 2004 o oblikovanju skupnih osnovnih načel za politiko vključevanja priseljencev v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju programa iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(11),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(12),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti(13),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o razširitvi uporabe uredb (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009 na državljane tretjih držav, za katere se navedeni uredbi ne uporabljata le na podlagi njihovega državljanstva(14),

–  ob upoštevanju predlogov Komisije z dne 30. marca 2012, ki zadevajo koordinacijo sistemov v zvezi s socialno varnostjo (COM(2012)0156, COM(2012)0157, COM(2012)0158 in COM(2012)0152),

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije v zadevah C-214/94, C-112/75, C-110/73, C-247/96, C-300/84, C-237/83, C-60/93 in C-485/07,

–  ob upoštevanju členov 48, 78, 79 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za zunanje zadeve, in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0040/2013),

A.  ker se število delovno sposobnih prebivalcev v Evropi od leta 2012 zmanjšuje in se bo v naslednjih desetih letih brez priseljevanja zmanjšalo za 14 milijonov oseb; ker se ti podatki med državami članicami zelo razlikujejo;

B.  ker je leta 2011 v 27 državah članicah EU prebivalo 48,9 milijona ljudi, ki so bili rojeni v tujini (9,7 % celotnega prebivalstva EU), med njimi je bilo 16,5 milijona rojenih v drugih državah članicah (3,3 %), 32,4 milijona pa zunaj EU (6,4 %);

C.  ker se to pomanjkanje strokovnjakov kljub približno 10-odstotni brezposelnosti v EU (23,8 milijona) že opazi in se bo v naslednjih letih še povečalo in ker bo na primer leta 2015 od 380 000 do 700 000 delovnih mest na področju informacijske tehnologije nezasedenih; ker morajo ukrepi za reševanje vprašanja pomanjkanja strokovnjakov zajemati boljše politike držav članic in podjetij glede izobraževanja, usposabljanja, razvijanja spretnosti in možnosti napredovanja, opredelitev novih ciljnih skupin ter boljši in enak dostop do visokega šolstva za državljane EU;

D.  ker je iz raziskav Eurobarometra razvidno, da 70 % državljanov v EU meni, da so priseljenci nujni za gospodarstvo; ker se število državljanov, ki so rojeni v tujini in prihajajo iz držav zunaj EU-27, ocenjuje na 32 milijonov, kar ustreza 6,5 % vsega prebivalstva;

E.  ker je stopnja zaposlenosti državljanov tretjih držav v starosti od 20 do 64 let v primerjavi s povprečjem EU za 10 odstotnih točk nižja od stopnje zaposlenosti domačinov, poleg tega pa številni migranti opravljajo dela, ki so pod stopnjo njihove strokovne usposobljenosti ali delajo v negotovih razmerah, kar se lahko odpravi z razširitvijo področja uporabe splošno veljavnih kolektivnih delovnih pogodb, če obstajajo; ker povpraševanje po strokovnjakih narašča in bo naraščalo hitreje kot povpraševanje po nižje kvalificiranih delavcih, vendar je stopnja izobrazbe državljanov tretjih držav v povprečju nižja od stopnje izobrazbe državljanov EU in so mladi ljudje z migrantskim poreklom v večji nevarnosti, da zapustijo sistem izobraževanja in usposabljanja, ne da bi pridobili srednješolsko izobrazbo;

F.  ker EU sicer lahko pričakuje stalen pritok migrantov, vendar se mora na svetovni ravni boriti, da bi privabila in ohranila talente; ker mora EU zaradi demografskih sprememb in čedalje večje globalne konkurence reševati vprašanja, ki bi to migracijo lahko ovirala, in spodbujati socialne inovacije;

G.  ker je verjetneje, da bodo strokovnjake, ki imajo človeški in ustvarjalni kapital, iz katerega se napajajo gospodarstva, ki temeljijo na znanju, privabile raznolike, odprte in strpne družbe, in je privlačnost Evrope zato odvisna od aktivnega pristopa k zaposlovanju, možnosti za uspešno vključevanje, enakega dostopa in nediskriminacije pri zaposlovanju in izobraževanju, enakosti in uspešnosti pri izobraževanju in usposabljanja učencev z migrantskim poreklom v okviru družbe, ki je odprta za tujce, ter odprave birokratskih ovir;

H.  ker so stereotipi o spolih v priseljenskih skupnostih globlje zakoreninjeni in so migrantke pogosteje žrtve različnih vrst nasilja nad ženskami, zlasti prisilnih porok, pohabljanja ženskih spolnih organov, tako imenovanih zločinov iz časti, slabega ravnanja v odnosih z bližnjimi, spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ter celo trgovine in spolnega izkoriščanja;

I.  ker je iz rezultatov Gallupove globalne javnomnenjske raziskave iz leta 2011 razvidno, da po svetu dvakrat več potencialnih migrantov navaja, da bi se zaradi dela raje samo začasno izselili iz svoje države, kot pa je takih, ki bi se za stalno priselili v drugo državo;

J.  ker je zaposlitev ključna za vključevanje in ker načela EU za vključevanje poudarjajo, da je kakovostna, trajnostna in plačana zaposlitev ali samozaposlitev ključni del procesa vključevanja, ki je osrednjega pomena za udeležbo priseljencev, za prispevek, ki ga priseljenci dajo družbi gostiteljici, in za prepoznavnost tega prispevka;

K.  ker se ocenjuje, da v EU nezakonito živi in dela od 1,9 do 3,8 milijona priseljencev;

L.  ker so priseljenci omogočili, da se je od leta 2000 odprla približno četrtina novih delovnih mest; ker si migranti čedalje pogosteje utrejo pot na trg dela s samostojno dejavnostjo, toda pri tem tudi pogosteje zaidejo v gospodarske težave; ker imajo podjetniki migranti in etnična podjetja pomembno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in lahko delujejo kot vodje skupnosti in povezovalni člen s svetovnimi trgi, s čimer prispevajo k uspešnejšemu povezovanju; ker morajo države članice te skupine bolje obveščati in ozaveščati, na primer z vzpostavitvijo spletnega mesta po načelu „vse na enem mestu“, namenjenega prizadevnim podjetnikom, ki bi vsebovalo informacije o priložnostih in izzivih, evropskih in nacionalnih subvencijah ter organizacijah in organih, ki nudijo podporo na področju samozaposlitve;

M.  ker so učenci z migrantskim poreklom že v izobraževalnem sistemu zapostavljeni in pogosteje brez spričevala zapustijo izobraževalne ustanove;

N.  ker sta neusklajenost med ponudbo in povpraševanjem znanj in spretnosti in s tem izguba možganov zaradi birokratskih ovir, nezadostnega priznavanja kvalifikacij in pomanjkanja možnosti za dodatne kvalifikacije pri priseljencih večja kot pri domačinih;

O.  ker je globalizacija gospodarstva povezana s socialno globalizacijo in ker to vpliva predvsem na zunanjo koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane EU in državljane tretjih držav;

P.  ker so politike zaposlovanja povezane s sosedsko politiko, da bi bolje zadovoljevale potrebe po delavcih na evropskih trgih dela;

Q.  ker posamezne države članice ne bodo mogle skleniti dvostranskih, vzajemnih sporazumov o socialni varnosti z vsemi tretjimi državami in ker bi takšno ravnanje pripeljalo do razdrobljenega sistema, ki bi državljane EU obravnaval neenako, in ker je zato potrebno ukrepanje na evropski ravni;

R.  ker je odgovornost na ravni EU za vključevanje državljanov tretjih držav na trg dela in s tem povezano vsesplošno vključevanje porazdeljena na številne generalne direktorate Komisije in Evropsko službo za zunanje delovanje;

S.  ker je lahko na nacionalni ravni podobno razdrobljen pristop med različnimi službami in ravnmi oblasti ter različnimi agencijami, lokalni in regionalni organi pa imajo ključno vlogo pri izvajanju strategij vključevanja na temeljni ravni;

T.  ker so migrantke pogosteje žrtve brezposelnosti, slabo plačanih del in neusklajenosti med ponudbo znanj in spretnosti in povpraševanjem po njih;

U.  ker so migrantke pogosteje zaposlene na področjih, kot je neformalni sektor nege, ki ga nekateri sistemi socialne varnosti v državah članicah ne priznajo, zato po upokojitvi nimajo dostopa do pokojninske sheme in so v starejših letih izpostavljene revščini;

V.  ker velik del tujih študentov v EU po končanem študiju ne dela v EU;

W.  ker imajo osebe z migrantskim poreklom pogosteje težave v zvezi z uspehom v šoli, socialno izključenostjo, vključno z udeležbo na trgu dela, rasizmom, ksenofobijo in diskriminacijo, kar ovira njihov vključevanje na trg dela;

1.  poudarja, da vključevanje na trg dela in v družbo zahteva obojestranska prizadevanja, zlasti v povezavi z učenjem jezika, spoznavanjem in spoštovanjem pravnega, političnega in socialnega sistema, navadami, običaji ter družbenim sožitjem v državi gostiteljici, na drugi strani pa z graditvijo vključujoče družbe in zagotavljanjem dostopa do trga dela, institucij, izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvene oskrbe, dostopa do blaga, storitev in stanovanj ter pravico do sodelovanja v demokratičnem procesu; poudarja, da imajo pri tem posebno družbeno odgovornost izobraževalne ustanove, verske in socialne institucije, športna in kulturna društva, vojska, socialni partnerji, zlasti sindikati, podjetja in agencije za zaposlovanje in da ima vsak od njih različne prednosti v procesu vključevanja;

2.  verjame, da lahko vzajemna zavezanost vključevanju dobi kar najširšo podporo v družbi samo, če jo je mogoče uspešno popularizirati in če države članice o tem vprašanju dejavno in odprto razpravljajo z javnostjo ter ponudijo verodostojne rešitve za izzive, ki jih integracija trenutno predstavlja;

3.  opozarja, da je vključevanje trajen dvosmeren proces, ki zahteva tako sodelovanje državljanov tretjih držav kot družbe gostiteljice; pozdravlja številne primere dobre prakse integracije migrantov, prosilcev za azil ter upravičencev do mednarodne zaščite po vsej EU, pogosto v obliki projektov, ki jih izvajajo lokalni organi in ki imajo s tem ključno vlogo pri uresničevanju ciljev integracije;

4.  ugotavlja, da je vključevanje najučinkoviteje začeti v lokalnih skupnostih, zato poziva k podpori EU pri vzpostavljanju mreže lokalnih in regionalnih organov za vključevanje, ki bi po načelu „od spodaj navzgor“ pritegnila vse družbene akterje na lokalni ravni, za zgled pa bi bili npr. lahko CLIP(15), ERLAIM(16), ROUTES, City2City in EUROCITIES; poudarja, da imajo pri tem zlasti mesta in velika mesta posebno vlogo, in predlaga, da se jih še posebej podpre;

5.  poziva države članice, naj se odločno zoperstavijo diskriminaciji do državljanov tretjih držav in drugih držav EU, zlasti formalni in neformalni diskriminaciji pri iskanju zaposlitve in na delovnem mestu; meni, da je treba odločno ukrepati proti diskriminaciji in rasizmu med gospodarsko in finančno krizo ter s tem povezani večji brezposelnosti; poudarja, da morajo delodajalci po zakonu obravnavati vse zaposlene enako in jih ne smejo diskriminirati na podlagi vere, spola, etnične pripadnosti ali nacionalnosti, zato je spodbujanje temeljnih pravic, nediskriminacije in enakih možnosti ključni del procesa vključevanja; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bodo plačila in pravice na podlagi kolektivnih pogodb v državah gostiteljicah upoštevale tudi za migrante; poziva države članice, naj to spremljajo in tako preprečijo plačni in socialni damping, sprejmejo skupne smernice za reševanje vprašanja diskriminacije na delovnem mestu in ukrepe za zmanjšanje negativnih učinkov, ki bi jih zakonodajni sistem lahko imel na življenje migrantov, ter podpirajo zagon politik, ki bi pospešile rast in zmanjšale neenakost in velike razlike v dohodkih;

6.  poziva države članice, naj v zvezi z delom bolje povežejo migracijske politike, da bi odpravile pomanjkanje delovne sile in povečale domačo proizvodnjo;

7.  poziva Komisijo, naj s predpristopno pomočjo in pozornejšim spremljanjem doseženega napredka dodatno okrepi prizadevanja držav, vključenih v širitev, glede izboljšanja socialne in ekonomske vključenosti Romov, in sicer tako, da dodatno pozornost posvetijo položaju romskih žensk in deklic;

8.  meni, da morajo biti politika in ukrepi vključevanja posameznih držav članic bolj diferencirani, prilagodljivejši in kakovostnejši, pri čemer je nujno predvsem razlikovanje med potrebami npr. visoko kvalificiranih in nizko kvalificiranih delavcev, državljanov EU in državljanov tretjih držav, migrantov s ponudbo za službo, znanjem jezika ali družinskimi vezmi v državi gostiteljici in migranti brez navedenega, kar omogoča izpolnjevanje potreb vseh migrantov; opozarja, da je sodelovanje odvisno od razpoložljivosti in dostopnosti teh ukrepov ter pravice do spremstva bližnjih sorodnikov in do dela za dolgoročne partnerje;

9.  opozarja, da je približno polovica migrantov EU žensk in da sta neodvisni priseljenski status za ženske in pravica do dela za zakonce bistvena elementa za zagotavljanje učinkovitega vključevanja;

10.  poziva, da se na lokalni, nacionalni in evropski ravni uvede celosten pristop, ki bo primerljiv z vključevanjem načela enakosti spolov; poziva tudi k uvedbi načela splošnega upoštevanja vključevanja, po katerem bi vprašanja vključevanja upoštevali v vseh političnih, zakonodajnih in finančnih instrumentih, in v zvezi s tem poziva države članice, naj od nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje zahtevajo poročanje o napredku na tem področju; poziva Komisijo, naj ustanovi medsektorsko skupino za vključevanje, ki se bo ukvarjala z vprašanji vključevanja, (delovnih) migracij in vključevanja na trg dela ter bo zajela vse generalne direktorate, ki se ukvarjajo s tem, Evropsko službo za zunanje delovanje in zainteresirane strani;

11.  pozdravlja ustanovitev evropskega foruma za vključevanje, ki zagotavlja platformo za civilno družbo, namenjeno razpravi o izzivih in prednostnih nalogah na področju vključevanja migrantov; želi, da bi se vzpostavili tesnejši stiki med forumom ter sedanjim političnim in zakonodajnim procesom na ravni EU;

12.  meni, da uspešno vključevanje vključuje tudi udeležbo v procesih političnega odločanja in da bi bilo treba še posebej spodbujati sodelovanje migrantov v družbi; zato zagovarja razširitev področja udeležbe migrantov v družbenem življenju in političnega soodločanja za ljudi z migrantskimi koreninami ter spodbujanje migrantov, da izrabijo takšne priložnosti;

13.  opozarja na pomen volilne pravice za migrante, zlasti na lokalni ravni, saj gre za pomembno orodje za spodbujanje vključevanja in aktivnega državljanstva; je zaskrbljen zaradi nizke politične zastopanosti manjšin na vseh ravneh upravljanja, tudi na ravni držav članic in v Evropskem parlamentu;

14.  poudarja, kako pomembno je vedeti, da ni treba, da močne kulturne identitete škodujejo moči nacionalne identitete, in da mora biti nacionalna identiteta dovolj odprta in prožna, da vključi in sprejme posebne lastnosti različnih kulturnih porekel in ozadij državljanov, ki ustvarjajo pluralistično državo;

15.  poudarja odgovornost matičnih držav za vključevanje na trg dela s ponudbo jezikovnih in pripravljalnih tečajev, informacij, zagotavljanjem informacij, spremljanjem agencij za zaposlovanje in njihovega odgovornega ravnanja in vzdrževanjem stikov z diasporo in/ali ustreznimi službami veleposlaništev v državi gostiteljici; zato spodbuja države izvora, naj še naprej razvijajo programe v zvezi s tem;

16.  poziva, naj se na jezikovnih tečajih in v programih vključevanja države gostiteljice posreduje znanje o zgodovini, vrednotah in načelih evropske demokracije, pravne države in evropskega spomina in se na ta način izpostavijo pravice iz Listine o temeljnih pravicah ne glede na kulturno ozadje, znanja in spretnosti ter poklicno področje priseljencev;

17.  opozarja na vse pomembnejšo vlogo migrantk v vključevanju, saj ne pomenijo le velikega potenciala za trg dela, temveč imajo pogosto tudi pomembno vlogo v vzgoji otrok ter posredovanju standardov in vrednot, pa tudi ker so najpogosteje žrtve diskriminacije in nasilja; poziva Komisijo in države članice, naj znatno okrepijo pravni in socialni položaj žensk, da bi se preprečila diskriminacija na vseh področjih in izkoristil potencial žensk za gospodarski in družbeni razvoj;

18.  poziva države članice, naj pripravijo izobraževalne in komunikacijske programe za obveščanje migrantk o njihovih pravicah in dolžnostih ter naj vzpostavijo večjezično svetovalno službo za ženske;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo z omrežji in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju vprašanj, povezanih z migrantkami, da bi razvile politiko, ki bo upoštevala in uveljavila enakost spolov, varovala človekove pravice migrantk in jim omogočala enake možnosti pri zaposlovanju in dostopu do trga dela, ter naj ukrepajo proti vsem vrstam nasilja, delovnemu in spolnemu izkoriščanju, pohabljanju ženskih spolnih organov, nepoštenim praksam, ugrabitvam, suženjstvu, prisilnim porokam in trgovini z ženskami;

20.  poudarja, da bi bilo treba vprašanje pomanjkanja strokovnjakov reševati tudi z usmerjenim izobraževanjem in usposabljanjem ter vseživljenjskim učenjem v državah članicah, tudi v podjetjih; zato predlaga širitev mednarodnih razsežnosti programov EU za vseživljenjsko učenje; poudarja tudi, da bi bilo treba vprašanje neuspeha in zgodnje opustitve srednješolskega šolanja otrok delavcev migrantov reševati z zagotavljanjem pravice mladoletnikov do izobraževanja, in sicer z ukrepi, med katerimi so financiranje, štipendiranje, nadaljnje možnosti izobraževanja in obveščanje o izobraževalnih sistemih držav članic in s tem povezanih pravicah in obveznostih v čim več jezikih; opozarja na uspeh dualnega sistema izobraževanja/usposabljanja, ki se uporablja v nekaterih državah članicah, pri lažjem vključevanju migrantov na trg dela in zmanjšanju brezposelnost med mladimi; meni, da je nujno delavce v izobraževanju usposobiti za obravnavanje raznolikosti in razmisliti o zaposlitvi migrantov v javni upravi, zlasti kot učiteljev; spodbuja države članice, naj podpirajo podjetnike iz etničnih skupin, in priznava njihovo pomembno vlogo pri vključevanju, ustvarjanju delovnih mest in vodenju skupnosti;

21.  poziva države članice, naj tuje študente obveščajo o zaposlititvenih priložnostih po končanem študiju in jim olajšajo vstop na domači trg dela, saj so ti z življenjem v državi gostiteljici, dokončano izobrazbo in znanjem jezika v omenjeni državi že vključeni v družbo; poleg tega opozarja, da je za EU tudi z narodnogospodarskega vidika neugodno, da zapravlja naložbe v diplomante, ker slednji nimajo pravice do delovnega mesta v EU; zato poziva države članice, naj bolje ocenijo povpraševanje po delu in ustvarijo poštene priložnosti za delavce migrante, ki se potegujejo za službo in so šolanje končali na ozemlju ene od držav članic EU;

22.  opozarja, da večina iskalcev zaposlitve na evropskih trgih dela prihaja iz sosednjih držav EU in da so za te trge resnično dragoceni, podobni izobraževalni programi, zgodovinsko ozadje in jeziki pa so tudi dragocene prednosti pri njihovem vključevanju;

23.  poziva Komisijo, naj oceni možnost razvoja in uvedbe skupnega evropskega vstopnega sistema na podlagi preglednih meril in v skladu s pristopom evropskega okvira kvalifikacij za zbiranje in prenašanje kreditnih točk, v katerem bi države članice prostovoljno sodelovale; ugotavlja, da bi ta sistem moral biti prilagodljiv razmeram na trgu dela, da bi olajšal priseljevanje nujno potrebnih strokovnjakov;

24.  poudarja, da mora za pridobljene strokovnjake iz EU in tretjih držav veljati načelo enakega plačila in enakih delovnih pogojev za enako delo na enakem delovnem mestu;

25.  poziva Komisijo, naj v zvezi s predlaganim vstopnim sistemom preuči možnost razvoja mednarodne platforme na portalu EURES za standardizirane profile delovnih mest in profile znanj in spretnosti, da bi tako olajšala pridobivanje migrantov, ki iščejo zaposlitev, ter primerjavo njihovih znanj, spretnosti in kvalifikacij, pri čemer naj upošteva pristop evropskega okvira kvalifikacij za zbiranje in prenašanje kreditnih točk;

26.  poudarja, da bi se z udeležbo države članice v vstopnem sistemu na podlagi evropskega okvira klasifikacij za zbiranje in prenašanje kreditnih točk povečala njena privlačnost in poenostavila priselitev za kvalificirane državljane tretjih držav;

27.  poudarja, kako pomembna je migracija, ki temelji na potrebah, kvalificirani delovni sili in ukrepih za vključevanje, ter poziva Komisijo in države članice, naj se skupaj s svojimi regijami in mesti zavzamejo za skupno evropsko koordinacijo pri ugotavljanju potreb po delovni sili, da bi bolje upravljali delovne migracije; zato pozdravlja načrt Komisije za uvedbo evropske platforme za dialog o upravljanju delovne migracije in rednega sistematičnega ocenjevanja dolgoročne ponudbe in povpraševanja na evropskih trgih dela do leta 2020, in sicer po sektorjih, poklicih, ravneh kvalifikacij in državah članicah; poudarja, da bi bilo treba v tem načrtu jasno opredeliti kratkoročne in srednjeročne primanjkljaje delovne sile v EU;

28.  priporoča, naj takšen sistem zajema vsaj seznam deficitarnih poklicev in analizo potreb na podlagi podatkov delodajalcev;

29.  poziva države članice, naj ob upoštevanju preferenčnega pravila Skupnosti in kljub stalnemu pomanjkanju strokovnjakov, pa tudi zaradi njega, spodbujajo mobilnost znotraj EU in tako olajšajo pogoje zaposlovanja, zaposlovanje in vključevanje državljanov EU iz drugih držav članic; poziva države članice, naj razvijejo orodja in sredstva za odpravo pomanjkanja delovne sile z mobilnostjo znotraj EU in vlagajo v službe za ponovno vključevanje državljanov EU, vključenih v migracije, ki so brez uspeha iskali delo in so se zato vrnili v svojo domovino;

30.  poudarja, da delovne migracije niso primerna tema za ustrahovanje javnosti; opozarja, da vnaprejšnje obsojanje, ki temelji na predsodkih in zamerah, spodkopava solidarnost, ki je temelj družbe, ter da bi bilo treba odločno zavračati izkoriščanje te teme za populistične namene;

31.  opozarja na pomembno vlogo množičnih medijev pri oblikovanju javnega mnenja o priseljevanju in vključevanju ter poziva k odgovornemu novinarstvu, da bi se spodbujala vzajemno spoštovanje in razumevanje medsebojnih podobnosti in razlik;

32.  meni, da bi bilo treba priseljencem in prosilcem za azil omogočiti lažji dostop do trga dela, ne da bi imeli pri tem težave, in zagotoviti, da bodo njihova spričevala, kvalifikacije in spretnosti, pridobljeni s formalnim, neformalnim in priložnostnim učenjem, hitro in stroškovno ugodno ocenjeni in po potrebi tudi priznani in uradno veljavni; poziva Komisijo, naj pripravi konkretne predloge o tem, kako vzpostaviti mehanizem za priznavanje poklicnih kvalifikacij in diplom za državljane tretjih držav, vključno z učinkovitim ocenjevanjem spretnosti, če teh dokumentov nimajo; opozarja, da je v ta namen pomembno podpirati preglednost v zvezi s sposobnostmi, kvalifikacijami in spretnostmi v partnerskih državah;

33.  ugotavlja, da lahko priseljevanje, usmerjeno na trg dela, pozitivno vpliva na sisteme socialne varnosti držav članic gostiteljic in zagotavlja visoko kvalificirano delovno silo in večjo konkurenčno prednost zahvaljujoč kulturni raznolikosti (znanje jezikov, izkušnje v tujini, mobilnost itd.);

34.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo s partnerskimi državami, da se posebna pozornost nameni boju proti delu otrok in da se namesto tega ustvarijo delovna mesta za odrasle, otrokom pa omogoči ustrezna izobrazba;

35.  se zavzema za izvajanje svobode združevanja za sindikate in pravice do kolektivnega pogajanja brez izjem, da se zagotovijo, izboljšajo in zaščitijo dostojni pogoji dela;

36.  poziva, da je treba migrante čim prej začeti pripravljati na domači trg dela; v zvezi s tem opozarja na dobro prakso na področju vključevanja na trg dela, npr. mentorstvo in spremstvo migrantov, projekt „migranti za migrante“ in poklicno usmerjeni jezikovni tečaji, kot tudi pomoč šoloobveznim otrokom migrantov in pomoč za zagon poslovanja, ki jo nudijo usposobljeni posamezniki migrantskega porekla;

37.  poudarja, da je znanje jezika države gostiteljice podlaga za uspeh na evropskem trgu dela, ki je usmerjen v storitve; poleg tega poudarja, da morajo države članice poskrbeti, da bo na voljo dovolj možnosti za učenje jezika in da jezikovne ovire ne bodo še naprej predstavljale ovire v delovnem okolju, in pozdravlja lastne pobude gospodarskih družb na tem področju;

38.  v zvezi s tem poziva države članice, naj migrante bolje obveščajo o možnostih in izzivih, evropskih in nacionalnih subvencijah ter dobrodelnih organizacijah in organih za pomoč na področju samozaposlovanja;

39.  predlaga Komisiji pri njenem načrtu, da leto 2016 razglasi za evropsko leto vključevanja, in ji svetuje, naj posebno pozornost nameni vključevanju skozi delo; poziva Komisijo, naj v letu vključevanja zagotovi konkretna zakonodajna besedila in merila za države članice;

40.  priporoča državam članicam, naj si izmenjujejo in nadalje razvijajo uveljavljene prakse za spodbujanje raznolikosti na delovnem mestu, kot so coaching, podpora za novoustanovljena podjetja, programi vključevanja, subvencionirano delo, ciljne skupine, diverzifikacija, individualno svetovanje, jezikovno usposabljanje in pridobivanje znanj in spretnosti ter kampanje proti diskriminaciji;

41.  ugotavlja, da vključevanje migrantov v številnih državah članicah ni ustrezno zagotovljeno in so zato potrebna nadaljnja ciljno usmerjena prizadevanja uradnih organov; meni, da je to tudi posledica zmotnega pristopa, po katerem se migranti prikazujejo predvsem kot varnostno tveganje, in da so pozitivne priložnosti velikokrat spregledane; meni, da se zato kvalifikacije, pridobljene v državi izvora, v številnih primerih ne priznavajo na ravni, na kateri bi jih bilo treba priznavati;

42.  priznava, da so krožne (delovne) migracije koristne za vse tri udeležene, da torej pridobijo migrant, država gostiteljica in domovina, ter poziva države članice, naj se odprejo tej obliki priseljevanja in izseljevanja;

43.  poudarja, da je v središču krožnih migracij človek in da se pridobljena znanja in spretnosti posameznika lahko izkoristijo ob vrnitvi;

44.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje s tretjimi državami na področju krožnih migracij in ga vključijo v pogajanja in pogodbe, zlasti v globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti in s tem povezane dialoge o migracijah in mobilnosti ter partnerstva za mobilnost;

45.  sprejema sklepanje skupnih agend o migraciji in mobilnosti med EU in tretjimi državami kot nadomestni okvir, kadar katera od strani ni pripravljena prevzeti vseh obveznosti, ki izhajajo iz partnerstva za mobilnost, pri tem pa poudarja, da bi morala to biti samo prehodna faza;

46.  v zvezi s tem pozdravlja zlasti načrtovano uvedbo informacijskih centrov za migracije in mobilnost (MMRC) v partnerskih državah, ki spadajo v okvir partnerstev za mobilnost in skupnih agend, ter poziva, da se koncept teh centrov ponudi tudi tretjim državam;

47.  poziva k spodbujanju pametnih strategij za krožno migracijo, ki vključujejo potrebna sredstva in pravna jamstva ter pogoje, v katerih se lahko ustvarijo varna delovna mesta in prepreči nezakonito priseljevanje;

48.  ugotavlja, da je za uspešno tovrstno sodelovanje potrebna dolgoročna zavezanost, ki jo lahko EU uresniči prek svojih finančnih instrumentov, na primer s podporo programom za vračanje in vključevanje, v katerih bi bile upoštevane tudi krožne migracije;

49.  poudarja, da morajo biti programi za krožne migracije zasnovani prožno in da je treba upoštevati člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter direktivi 2003/109/ES in 2003/86/ES;

50.  poudarja, da sta smiselna tudi jezikovno usposabljanje in pridobivanje znanj in spretnosti pred prihodom v državo gostiteljico ter priprava na vrnitev, in opozarja na možnost, da bi v domovini in v državi gostiteljici ustanovili službe za pripravo na izselitev iz države;

51.  ob upoštevanju, da bi morali biti politiki migracij in zaposlovanja povezani, poziva Komisijo, naj v zvezi s tem okrepi in postavi v ospredje povezave med povpraševanjem na trgu dela, krožno migracijo, razvojem ter sosedsko in zunanjo politiko; pozdravlja dosedanjo finančno podporo EU za upravljanje migracij v tretjih državah, npr. strokovno znanje EU na področju migracij (MIEUX II), in pri financiranju evropskih projektov poziva k razvijanju čim večjih sinergij med Evropskim socialnim skladom in Skladom za azil in migracije;

52.  pozdravlja obstoječe instrumente EU za oblikovanje politik vključevanja, na primer omrežje nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje, evropsko spletno stran za vključevanje, evropski priročnik o vključevanju, Evropski sklad za vključevanje, Sklad za azil in migracije, portal EU za priseljevanje ter evropske module za vključevanje;

53.  opozarja na skupna osnovna načela politike vključevanja priseljencev v Evropski uniji; obžaluje, da države članice trenutno ne izkoriščajo celotnega potenciala Evropskega sklada za vključevanje, in opozarja, da je namen sklada podpora ukrepom držav članic za izvajanje teh skupnih osnovnih načel;

54.  poudarja, da je treba opredeliti najboljše prakse držav članic EU in drugih držav z najbolj enakopravnimi politikami priseljevanja glede na spol ter jih deliti in spodbujati njihovo izmenjavo;

55.  poudarja, da je treba čim bolj izkoristiti evropsko leto državljanov 2013, da bi se osredotočili na prosto gibanje migrantk in njihovo vsestransko udeležbo v evropski družbi;

56.  poziva države članice, naj izvedejo migrantom namenjene kampanje za odpravo zakoreninjenih spolnih stereotipov v teh skupnostih, da bi izboljšale vključevanje in udeležbo migrantk v družbi, gospodarstvu, izobraževanju in na trgu dela ter preprečile nasilje na podlagi spola;

57.  opozarja, da se številni potencialni migranti v svoji domovini soočajo z dolgim čakanjem na konzularnih predstavništvih držav članic ter da je posledično v okviru krožne migracije izjemno težko hitro, zanesljivo in nemoteno vzpostaviti delovno razmerje; zato poziva Komisijo in države članice, naj resno razmislijo o vzpostavitvi skupnega evropskega konzularnega predstavništva v delegacijah EU in veleposlaništvih držav članic;

58.  spodbuja usposabljanje osebja v evropski službi za zunanje delovanje, zlasti osebja v delegacijah EU, za globalni pristop k vprašanju migracij, da bi zagotovili učinkovito vključevanje politike priseljevanja EU v njeno zunanje delovanje;

59.  močno spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj si prizadeva za dejavnejšo vlogo v zunanji razsežnosti procesa za oblikovanje migracijske politike;

60.  opozarja na pomen pametnega upravljanja mej v EU in možnosti spremljanja s pomočjo biometričnih identifikatorjev;

61.  meni, da je treba vstop in bivanje urejati z jasnimi, pravičnimi in nediskriminatornimi pravili, ki morajo izpolnjevati standarde vladavine prava na nacionalni ravni in na ravni EU; poudarja, da morajo biti merila za vstop lahko razumljiva in dolgoročno veljavna; ugotavlja, da je na področju vključevanja bistven obet upravičenost do dolgotrajne pravice bivanja v bližnji prihodnosti; poudarja, da je znanje jezika pomembno ter da bi bilo treba spodbujati in podpirati njegovo učenje, ne gre pa ga uporabljati kot merilo za izbiranje ali kaznovanje;

62.  v luči direktiv 2008/115/ES in 2009/52/ES ugotavlja, da je mogoče nezakonite delovne migracije zmanjšati tudi z učinkovitejšim zagotavljanjem možnosti zakonitega priseljevanja in ne zgolj z učinkovitim nadzorom;

63.  obžaluje nedavne spremembe zakonodaje glede pravice do državljanstva z rojstvom v nekaterih državah članicah, zaradi česar se v EU povečuje število oseb brez državljanstva;

64.  poudarja, da gre pri zakonitem in nezakonitem priseljevanju za običajen pojav ter da je potreben skupen pravni okvir na področju migracijskih politik za zaščito migrantov in morebitnih žrtev, zlasti žensk in otrok, ki so izpostavljeni različnim oblikam organiziranega kriminala, povezanega z migracijami in trgovino z ljudmi; poudarja tudi, da je s skupnim pravnim okvirom mogoče zmanjšati nezakonite migracije;

65.  obžaluje, da so številne migrantke v državi izvora zavedene z obljubami o pogodbah o zaposlitvi v razvitih državah, nekatere celo ugrabijo za spolno izkoriščanje v okviru hudodelskih združb in mrež trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za preprečevanje teh zlorab in nečloveških praks;

66.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj vzpostavijo pravni okvir, ki bo priseljenkam zagotavljal pravico do posedovanja lastnega potnega lista in dovoljenja za prebivanje ter omogočal kazenski pregon osebe, ki bi ji te dokumente odvzela;

67.  poudarja, da je večina migrantk ne glede na izobrazbo in strokovne izkušnje zaposlenih na področju gospodinjskih storitev in osebne nege; obžaluje, da jih velika večina opravlja delo brez pogodb za zelo nizke plače in brez kakršnih koli socialnih pravic;

68.  pozdravlja Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 189 o zaposlenih v gospodinjstvu, ki bo začela veljati leta 2013, in poziva vse države članice, naj jo brez odlašanja ratificirajo;

69.  pozdravlja obstoječe sporazume EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti z Alžirijo, Marokom, Tunizijo, Hrvaško, Makedonijo, Izraelom, Črno goro, San Marinom, Albanijo in Turčijo; poziva Komisijo, naj ukrepa tako, da bo obravnavala koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane tretjih držav, predvsem ohranitev pravic, potem ko zapustijo ali ponovno vstopijo v EU, in naj evropsko migracijsko politiko okrepi z ustreznimi ukrepi, ki bodo obravnavali pravice iz socialne varnosti, ki jih pridobijo migranti;

70.  v zvezi s tem pozdravlja Ibero-ameriško konvencijo o socialni varnosti in se zavzema za možnost, da bi poleg Portugalske in Španije k tej konvenciji kot platformi za koordinacijo na evropski ravni lahko pristopile tudi druge države članice; poudarja, da čeprav dvostranski sporazumi med državami članicami EU in tretjimi državami omogočajo boljšo socialno varnost, državljanom tretjih držav, ki prehajajo med državami v EU, tudi otežujejo poznavanje njihovih pravic iz socialne varnosti; zato pozdravlja predlog Komisije o vzpostavitvi mehanizma EU za izmenjavo dobrih praks in informacij o koordinaciji sistemov socialne varnosti in predlaga, da Komisija zbere, obdela in omogoči pregleden dostop do obstoječih dvostranskih nacionalnih sporazumov; poziva Komisijo, naj uvede smernice za države članice, ki sprejemajo kakršen koli dvostranski sporazum, da se bo zagotovila enotnejša uporaba po vsej EU ob hkratnem upoštevanju tako koordinacije sistemov socialne varnosti v EU kot konvencij Mednarodne organizacije dela o socialni varnosti;

71.  poziva države članice in Komisijo, naj v zvezi s socialno varnostjo razširijo praktično področje uporabe pridružitvenih sporazumov EU s tretjimi državami in širše; zato poziva, naj postane zunanja razsežnost koordinacije sistemov socialne varnosti pomembna točka v zunanjih odnosih EU in v pogajanjih s tretjimi državami;

72.  opozarja, da je sprejetje Uredbe (EU) št. 1231/2010 sicer doseglo razširitev obsega pravic na podlagi Uredbe (ES) št. 883/2004 na državljane tretjih držav, vendar se te pravice lahko uveljavljajo samo pri čezmejni dejavnosti znotraj EU, zato je večina državljanov tretjih držav iz tega izvzeta; pričakuje, da bodo v celoti uveljavljeni ukrepi v zvezi z dostopom do socialne varnosti, ki so že vključeni v zakonodajo EU, kot je na primer direktiva o enotnem dovoljenju;

73.  v zvezi s tem pozdravlja nadaljnja pravila za državljane tretjih držav v Direktivi 2009/50/ES (direktiva o modri karti) ter poziva Komisijo, naj oceni njeno izvajanje direktive in učinke na trg dela;

74.  poudarja, da morajo biti pravice državljanov EU zaščitene tudi zunaj EU in takrat, ko delajo ali so delali v tretjih državah;

75.  zato poziva, da si mora EU prizadevati za enoten in vzajemen pristop h koordinaciji socialne varnosti v odnosu do tretjih držav, ki bo zajemal vse državljane EU in državljane tretjih držav, brez poseganja v pravice državljanov tretjih držav, ki izvirajo iz pridružitvenih sporazumov in jih je vzpostavilo Sodišče Evropske unije;

76.  predlaga, da se v zvezi s tem upošteva tudi neobvezni, prostovoljni in nadrejeni 28. režim za priseljence in državljane EU v drugih državah EU;

77.  pozdravlja uvedbo evropske kartice zdravstvenega zavarovanja in spodbuja, da se njena uporaba še razširi in poenostavi;

78.  poudarja, da je privlačnost evropskega trga dela odvisna tudi od tega, ali so pravice do pokojnine in socialne varnosti prenosljive in ali ob morebitni vrnitvi še veljajo;

79.  pozdravlja sprejetje direktive o enotnem dovoljenju, ki omogoča prenosljivost pokojnin za državljane tretjih držav in njihove dediče v skladu z Uredbo (ES) št. 883/2004; poziva sedanje predsedstvo EU in vsa prihodnja, skupaj z Evropsko komisijo, naj ponovno začnejo pogajanja o predlogu direktive o prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja;

80.  poudarja, da lahko EU na področju zunanje razsežnosti koordinacije sistemov socialne varnosti prevzame vodilno vlogo in postavi svetovne standarde;

81.  opozarja na potrebo po vzpostavitvi primernega sistema obveščanja za migrante, vključno v zvezi z dostopom do ustreznih programov in storitev, kar bi potencialnim migrantom omogočilo ustrezno oceno stroškov in koristi migracije ter jim pomagalo pri odločitvi, ali naj se zanjo odločijo; predlaga, da priseljenci že ob prihodu dobijo informacije o svojem pravnem položaju po vrnitvi; zato spodbuja k uporabi sistema MISSOC (vzajemni informacijski sistem o socialni varnosti);

82.  poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo kampanje za ozaveščanje na evropski in nacionalni ravni, katerih cilj naj bo povečati udeležbo migrantk v demokratičnem življenju ter organizirati in podpreti platforme za izmenjavo za migrantke;

83.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter nacionalnim parlamentom.

(1) CESE 638/2012 - SOC/449
(2) UL L 251, 3.10.2003, str. 12.
(3) UL L 16, 23.1.2004, str. 44.
(4) UL L 343, 23.12.2011, str. 1.
(5) UL L 168, 30.6.2009, str. 24.
(6) UL L 155, 18.6.2009, str. 17.
(7) UL L 348, 24.12.2008, str. 98.
(8) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 48.
(9) UL C 303 E, 13.12.2006, str. 845.
(10) UL L 289, 3.11.2005, str. 15.
(11) UL L 303, 2.12.2000, str. 16.
(12) UL L 180, 19.7.2000, str. 22.
(13) UL L 166, 30.4.2004, str. 1.
(14) UL L 344, 29.12.2010, str. 1.
(15) Evropska mreža mest za lokalne integracijske politike za migrante.
(16) Evropske regionalne in lokalne oblasti za integracijo migrantov.


Z azbestom povezana poklicna tveganja za zdravje in obeti za odpravo vsega obstoječega azbesta
PDF 405kWORD 36k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o z azbestom povezanih poklicnih tveganjih za zdravje in obetih za odpravo vsega obstoječega azbesta (2012/2065(INI))
P7_TA(2013)0093A7-0025/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti preambule ter členov 3 in 6,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 6, 9, 151, 153, 156 in 168,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 6, 31, 37 in 35,

–  ob upoštevanju resolucije Mednarodne organizacije dela z dne 1. junija 2006 o azbestu,

–  ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela z dne 16. junija 1989 o varnosti pri uporabi azbesta,

–  ob upoštevanju deklaracij Svetovne zdravstvene organizacije o azbestu,

–  ob upoštevanju deklaracije o zaščiti delavcev pred azbestom s konference o azbestu, ki je potekala v Dresdnu (2003),

–  ob upoštevanju Resolucije Sveta z dne 29. junija 1978 o akcijskem programu Evropskih skupnosti na področju varnosti in zdravja pri delu, zlasti odstavka 4(1),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (okvirna direktiva)(2),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 92/57/EGS z dne 24. junija 1992 o izvajanju minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev na začasnih ali premičnih gradbiščih(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/148/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o varstvu delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu(4),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije 90/326/EGS državam članicam z dne 22. maja 1990 glede sprejetja evropskega seznama poklicnih bolezni(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu: strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu“ (COM(2007)0062),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Evropske komisije z dne 24. aprila 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu (SEC(2011)0547),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2008 o strategiji Skupnosti 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. maja 2009 o osnutku Uredbe Komisije o spremembah Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), kar zadeva Prilogo XVII(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu(8),

–  ob upoštevanju poročila Odbora višjih inšpektorjev za delo (SLIC) o evropski kampanji proti azbestu (2006),

–  ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije z naslovom „Preventing Disease Through Healthy Environments: Action is needed on Chemicals of Major Public Health Concern“ (Preprečevanje bolezni z zdravim okoljem: potrebni so ukrepi za kemikalije, ki so pomembna težava na področju javnega zdravja, ni na voljo v slovenščini)(9),

–  ob upoštevanju monografije 100C Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) z naslovom „Arsenic, Metals, Fibres, and Dusts: A Review of Human Carcinogens“ (Arzen, kovine, vlakna in prah: pregled za človeka rakotvornih snovi) (2012)(10),

–  ob upoštevanju izjave Mednarodne komisije za zdravje pri delu (ICOH) o svetovni prepovedi azbesta in izkoreninjenju bolezni, povezanih z azbestom(11),

–  ob upoštevanju informativnih obvestil Komisije o poklicnih boleznih – priročnik za diagnostiko (2009)(12),

–  ob upoštevanju preiskovalnega poročila Eurogip 24/E (iz aprila 2006) z naslovom „Asbestos-related Occupational Diseases in Europe: Recognition - Figures - Specific systems“ (Poklicne bolezni, povezane z azbestom, v Evropi: priznavanje – številke – posebni sistemi, ni na voljo v slovenščini)(13),

–  ob upoštevanju poročila Eurogip 08-E (avgust 2004) z naslovom „Stroški in financiranje poklicnih bolezni v Evropi“(14),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0025/2013),

A.  ker so vse vrste azbesta nevarne in ker so bili njegovi nevarni učinki dokumentirani in zakonsko urejeni; ker se najbolj škodljivi učinki vdihovanja azbestnih vlaken na zdravje pojavijo desetletja po izpostavljenosti azbestu;

B.  ker je skupina strokovnjakov, ki jih je za to področje pooblastila Komisija, že leta 1977 ugotovila, da: „Ni nikakršnih teoretičnih dokazov za določitev praga izpostavljenosti, pod katerim se rakava obolenja ne bodo pojavila. Varna raven izpostavljenosti azbestu ni bila določena,“ ker so to mnenje v preteklosti potrdili vsi pomembni svetovalni znanstveni organi in ker tudi sodišča običajno priznavajo, da ni nobenega znanega praga izpostavljenosti azbestu, pod katerim tveganje ne bi obstajalo;

C.  ker Direktiva 1999/77/ES določa, da „do sedaj še ni bila določena pragovna vrednost izpostavitve, pod katero krizotilni azbest ne predstavlja tveganja za nastanek raka“ in da „je učinkovit način za varovanje zdravja ljudi prepoved uporabe krizotilnih azbestnih vlaken in izdelkov, ki jih vsebujejo“;

D.  ker so se večja tveganja za nastanek rakavih obolenj pokazala pri skupinah prebivalstva, izpostavljenih zelo nizkim ravnem azbestnih vlaken, vključno s krizotilnimi vlakni;

E.  ker dostava azbestnih odpadkov na odlagališča verjetno ni najbolj varen način za dokončno odpravo sproščanja azbestnih vlaken v okolje (zlasti v zrak in podtalnico) in ker bi se bilo zato veliko bolje odločiti za obrate za inertizacijo azbestnih odpadkov;

F.  ker vzpostavljanje odlagališč za azbestne odpadke predstavlja le začasno rešitev te težave, s katero se bodo morale zato spopadati bodoče generacije, saj so azbestna vlakna praktično neuničljiva;

G.  ker je azbest kljub prepovedi njegove uporabe še vedno mogoče najti v številnih ladjah, vlakih, strojih, bunkerjih, predorih, galerijah, ceveh v javnih in zasebnih vodovodnih omrežjih, zlasti pa v stavbah, vključno z mnogimi javnimi in zasebnimi stavbami;

H.  ker z obstoječim tržnim nadzorom kljub prepovedi ni mogoče zagotoviti, da se azbest na evropske trge ne bi več uvažal;

I.  ker so številne države članice zagotovile tečaje usposabljanja za delavce, zaposlene na področju rušenja stavb, gradbeništva in vzdrževalnih del, ter za ostale osebe, ki se ukvarjajo z odstranjevanjem materialov, ki vsebujejo azbest;

J.  ker so številni delavci azbestu izpostavljeni med opravljanjem svojih delovnih nalog, zlasti v sektorjih vzdrževanja in dekontaminacije;

K.  ker bi si morali prizadevati za ustvarjanje delovnih mest in za zagotavljanje takšnih delovnih pogojev, ki spodbujajo zdravje ter dobro počutje posameznikov in ki zaradi rezultatov njihovega dela prispevajo k družbenemu napredku;

L.  ker ima ta težava poleg človeške razsežnosti, povezane z neustreznim zagotavljanjem zdravja in varnosti pri delu, škodljive posledice tudi za gospodarstvo; težave, povezane z zdravjem in varnostjo pri delu, namreč ovirajo rast in konkurenčnost, obenem pa povzročajo nesorazmerno povečanje stroškov socialnega varstva;

M.  ker mlajši delavci in delavci v gradbeništvu pri izvajanju obnovitvenih del ali rušenju stavb azbesta v stavbah ne prepoznajo nujno, predvsem to velja v številnih državah članicah, kjer že dolgo velja prepoved uporabe azbesta;

N.  ker so bili številni materiali, ki vsebujejo azbest, že odstranjeni, zapečateni v neprepustno embalažo ali inkapsulirani, mnoga podjetja in lastniki stavb pa imajo dokumentacijo, ki natančno določajo lokacije odlagalnih polj za azbest;

O.  ker odstranjevanje materialov, ki vsebujejo azbest, iz stavb, zlasti v gospodarsko manj razvitih državah članicah in na podeželskih območjih, predstavlja finančno breme za lastnike stavb, zaradi česar bi moralo biti tudi v prihodnje deležno dejavne podpore na nacionalni ravni in na ravni Evropske unije;

P.  ker običajni življenjski cikel materialov, ki vsebujejo azbest, traja od 30 do 50 let; ker bo to privedlo do povečanja števila obnovitvenih in gradbenih projektov, zaradi česar se bo povečalo tudi število izpostavljenih delavcev;

Q.  ker je uspešnost izvajanja predpisov, ki v državah članicah urejajo vprašanje azbesta, omejena zaradi pomanjkanja znanja v zvezi z obstojem materialov, ki vsebujejo azbest, in s tem povezanih nevarnosti, ter zaradi pomanjkanja poklicnega usposabljanja in izobraževanja delavcev na področju gradbeništva in vzdrževalnih del, vključno s strokovnjaki v gradbeništvu, ki z azbestom delajo občasno;

R.  ker lokalne skupnosti nimajo dovolj strokovnega znanja in izkušenj in se izjemno pomanjkljivo spopadajo z nalogami na področju preprečevanja, spremljanja in izvrševanja, ki so pogosto preveč razdrobljene;

S.  ker so mesta, kjer se nahajajo materiali, ki vsebujejo azbest, pogosto skrita in/ali neznana, védenje o takšnih mestih pa se s časom vse hitreje zmanjšuje;

T.  ker bi bil obvezen pregled prisotnosti azbesta v stavbah, ladjah, vlakih, skladiščih, predorih, galerijah, ceveh v javnih in zasebnih vodovodnih omrežjih in odlagališčih odpadkov trdna in utemeljena podlaga za nacionalne, regionalne in evropske programe odstranjevanja azbesta;

U.  ker je Evropska unija oblikovala ambiciozno politiko na področju energetske učinkovitosti, revidirana direktiva o energetski učinkovitosti pa bo po pričakovanjih pripomogla k dolgoročni strategiji prenove stavb v posameznih državah članicah, vendar ta politika ni povezana s strategijami odstranjevanja azbesta;

V.  ker dvomi glede tega, ali je azbest prisoten oziroma ali je bil inkapsuliran ali odstranjen iz posameznih stavb, povzročajo morebitne spore med delodajalci in delavci in ker bodo vnaprejšnje informacije o azbestu omogočile veliko varnejše delovne razmere, zlasti med obnovitvenimi deli;

W.  ker morajo imeti delavci v skladu z Direktivo 92/57/EGS(15) v nevarnih razmerah na voljo prostore, kjer hranijo delovno obleko ločeno od lastnih oblačil in osebnih predmetov;

X.  ker bi bilo treba inkapsulacijo ali zatesnitev materialov, ki vsebujejo azbest, dovoliti le, če so ustrezno označeni z opozorili;

Y.  ker tri države članice še vedno dovoljujejo uporabo azbestnih vlaken v elektroliznih celicah, čeprav obstajajo tudi druge tehnične možnosti, ki se uspešno uporabljajo v drugih državah;

Z.  ker med časovnimi načrti držav članic za priznavanje poklicnih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu, še vedno obstajajo nesprejemljivo velike razlike;

AA.  ker je ena od glavnih ovir za zdravljenje žrtev nezadostno poročanje o boleznih, povezanih z izpostavljenostjo azbestu;

AB.  ker se nacionalni programi zdravstvenega nadzora delavcev, izpostavljenih azbestu, v Evropski uniji močno razlikujejo, zlasti glede zdravniških pregledov po prenehanju opravljanja dela;

AC.  ker izpostavljenost azbestu ogroža splošno javnost in povzroča bolezni v prepoznavnem obsegu(16);

AD.  ker naj bi bilo po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije v Evropski uniji vsako leto med 20.000 in 30.000 pojavov bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu, to število pa še ni vrhunec;

AE.  ker žrtve zaradi zelo dolgega obdobja latence in zaradi pomanjkanja znanja med zdravstvenimi osebjem niso deležne pravočasne in ustrezne podpore izvajalcev zdravstvenih storitev;

AF.  ker je Poljska edina država članica, ki je sprejela akcijski načrt za državo brez azbesta;

AG.  ker se število delovnih inšpekcij v številnih državah članicah zmanjšuje in ker se zaradi potez, usmerjenih k večji deregulaciji, povečujejo tveganja zaradi izpostavljenosti azbestu;

AH.  ker so številni delavci v gradbeništvu in uporabniki stavb še vedno nezaščiteni pred visokimi ravnmi izpostavljenosti azbestu;

AI.  ker bo tudi z uvedbo prepovedi v stavbah ostalo na milijone ton azbesta in ni nikakršne evidence glede tega, kje je in koliko ga je treba še odstraniti;

AJ.  ker morajo vsi novi zakonodajni predlogi upoštevati veljavno zakonodajo na nacionalni in evropski ravni, pred tem pa mora biti opravljena podrobna ocena njihovih morebitnih učinkov in analiza stroškov in koristi, ki bi jih prinesli;

Preverjanje in evidentiranje prisotnosti azbesta

1.  poziva Evropsko unijo, naj razmisli o razvoju modela za preverjanje in evidentiranje prisotnosti azbesta v skladu s členom 11 Direktive 2009/148/ES in od lastnikov javnih ali poslovnih stavb zahteva, da:

a. preverijo, ali so v stavbah prisotni materiali, ki vsebujejo azbest;

b. pripravijo načrte za obvladovanje tveganj, ki jih povzročajo;

c. zagotovijo dostopnost teh informacij delavcem, ki lahko pridejo v stik s temi materiali;

d. države članice, ki tovrstne obvezne programe že izvajajo, poziva, naj povečajo učinkovitost preverjanja;

   2. poziva Evropsko unijo, naj razvije modele za spremljanje prisotnosti obstoječega azbesta v zasebnih in javnih stavbah, vključno s stanovanjskimi in nestanovanjskimi stavbami, zemljišči, infrastrukturo, logističnimi objekti in cevovodi;
   3. poziva Evropsko unijo, naj oblikuje modele za spremljanje azbestnih vlaken v zraku na delovnem mestu, v naseljih in na odlagališčih odpadkov ter vlaken, ki so zaradi azbestncementnih vodovodov prisotna v pitni vodi;
   4. poziva Evropsko unijo, naj sledi zgledu Poljske in do leta 2028 izvede oceno učinka ter analizo stroškov in koristi v zvezi z možnostjo, da bi oblikovali akcijske načrte za varno odstranitev azbesta iz javnih stavb in stavb, v katerih se izvajajo storitve, pri katerih je potreben reden javni dostop, ter naj lastnikom zasebnih stavb zagotovi informacije in smernice, s katerimi jih bo spodbudila, da bodo v svojih prostorih dejansko opravljali preglede prisotnosti materialov, ki vsebujejo azbest, in ocene tveganja; če bodo oblikovani izčrpni nacionalni načrti za odstranitev azbesta, bi morali pristojni ministri usklajevati ukrepanje, pristojni organi držav članic pa nadzorovati skladnost lokalnih načrtov za odstranjevanje;
   5. poziva Komisijo, naj vprašanje azbesta vključi v ostale politike, kot je politika Evropske unije o energetski učinkovitosti in o odpadkih;
   6. predlaga, da bi strategijo za prenovo stavb za večjo energetsko učinkovitost združili s sočasno odstranitvijo vsega azbesta;
   7. poziva Komisijo, naj državam članicam priporoči razvoj javnega registra azbesta, ki bi delavcem in delodajalcem pred pričetkom obnovitvenih del zagotavljal ustrezne informacije glede tveganj, povezanih z azbestom, ter naj dopolni obstoječe ukrepe za varovanje zdravja in varnosti, določene v zakonodaji Evropske unije;
   8. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami zagotovi učinkovito in neovirano izvajanje evropske zakonodaje na področju azbesta in okrepi uradni inšpekcijski nadzor;
   9. poziva Komisijo, naj zaradi pomanjkanja informacij v zvezi z azbestom za delodajalce in zaposlene sodeluje z državami članicami in zadevnimi zainteresiranimi stranmi, vključno s socialnimi partnerji, pri vzpostavljanju in razvijanju storitev za zagotavljanje svetovanja in najnovejših informacij;
   10. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z nacionalnimi organi zagotovi potrebno podporo za zaščito vse celotne delovne sile v Evropski uniji, saj so mala in srednja podjetja, ki zaposlujejo večino evropske delovne sile, z vidika izvajanja zakonodaje na področju zdravja in varnosti pri delu še posebej izpostavljena;
   11. poziva države članice, naj pravilno izvajajo in upoštevajo zahteve Direktive 2009/148/ES ter naj zagotovijo, da bodo njihovi pristojni organiustrezno obveščeni o predvidenih načrtih za delo z materiali, ki vsebujejo azbest;
   12. poziva generalne sekretarje institucij Evropske unije, naj poskribjo za popoln in javno dostopen register materialov, ki vsebujejo azbest, v stavbah Evropske unije; poziva institucije Evropske unije, naj vzpostavijo javne registre azbesta in naj bodo za zgled;
   13. poziva Evropsko unijo, naj vzpostavi obvezno razlikovanje med drobljivim in nedrobljivim azbestom;
   14. poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavljanje centrov za obdelavo in inertizacijo odpadkov, ki vsebujejo azbest, na vsem ozemlju Unije in naj si obenem prizadeva za postopno odpravo vsega dostavljanja tovrstnih odpadkov na odlagališča;

Zagotavljanje kvalifikacij in usposabljanja

15.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami ustanovi delovno skupino za oblikovanje minimalnih posebnih strokovnih znanj na področju azbesta za gradbene inženirje, arhitekte in zaposlene v podjetjih, ki so registrirana za odstranjevanje azbesta, in naj zagotovi, da bodo posebnega strokovnega usposabljanja na področju azbesta deležni tudi ostali delavci, na primer zaposleni v ladjedelništvu ali kmetje, pri čemer naj se posebej osredotoči na osebe, ki so odgovorne za odstranjevanje azbesta na terenu, in okrepi njihovo usposabljanje, uporabo zaščitne opreme in nadzor pristojnih organov držav članic nad njihovo dejavnostjo;

16.  poziva Evropsko unijo, naj skupaj s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi vzpostavi programe in dejavnosti ozaveščanja o tveganjih, povezanih z azbestom, ter o ustreznem usposabljanju za vse osebje, ki bi ga utegnili prizadeti materiali, ki vsebujejo azbest, in sicer v skladu s členom 14(1) Direktive 2009/148/ES, ter naj izboljša informacije o veljavni zakonodaji s področja azbesta in poskrbi za praktične smernice, kako jo izvajati;

17.  poudarja, da bi moralo usposabljanje vseh oseb (delodajalcev, nadzornikov in delavcev), udeleženih v dejavnostih, ki so (lahko) povezane z azbestom, zajemati: lastnosti azbesta in njegove vplive na zdravje, vključno s sinergičnim učinkom kajenja; vrste materialov ali proizvodov, ki utegnejo vsebovati azbest, in mesta, kjer se bi se mogli pojaviti; kako stanje teh materialov ali proizvodov vpliva na sproščanje vlaken in kaj storiti ob stiku z materiali, za katere sumimo, da vsebujejo azbest;

18.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami predlaga posebno direktivo, ki bo vsebovala minimalne zahteve za poklicno usposabljanje delavcev na področju gradbeništva in vzdrževalnih del, vključno z vodstvenimi delavci in strokovnjaki v gradbeništvu, ki z azbestom delajo občasno, in zaposlenimi na odlagališčih, kjer se odlagajo odpadki, ki vsebujejo azbest, ali v centrih, specializiranih za obdelavo, varno odstranjevanje in odlaganje azbestnih odpadkov, poziva jo tudi, naj sodeluje s socialnimi partnerji in ostalimi zainteresiranimi stranmi za boljše izvajanje člena 14(2) Direktive 2009/148/ES ter jih podpira z ozaveščanjem glede potrebe po ustreznem usposabljanju, ter naj v ta namen pripravi informacije in gradiva; tovrstno usposabljanje je treba izvajati v rednih časovnih presledkih in ne na stroške delavcev;

19.  poziva Evropsko unijo, naj prek Odbora višjih inšpektorjev za delo in nacionalnih inšpektoratov za delo zagotovi, da bodo inšpektorji za delo deležni usposabljanja na področju materialov, ki vsebujejo azbest, in da bodo za svoje dejavnosti na terenu prejeli ustrezno zaščitno opremo;

20.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo zdravniki medicine dela ustrezno usposobljeni, ter tako zagotovijo, da bodo seznanjeni s posledicami azbesta in bodo delavcem pod njihovim nadzorom zmožni zagotoviti potrebne informacije;

Razvoj programov za odstranjevanje azbesta

21.  poziva Evropsko unijo, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi na evropski, nacionalni in regionalni ravni oblikuje akcijske načrte za ravnanje z azbestom in njegovo odstranjevanje in zagotovi njihovo izmenjavo. Ti načrti bi morali vključevati: zakonodajne predloge, izobraževanje in obveščanje, usposabljanje javnih uslužbencev, nacionalno in mednarodno usposabljanje, programe za financiranje odstranjevanja azbesta, dejavnosti ozaveščanja v zvezi z odstranjevanjem azbesta in proizvodov, ki ga vsebujejo (tudi med odstranjevanjem iz stavb), iz javnih objektov in območij, kjer so bile nekdaj tovarne azbesta, čiščenje obratov, izgradnjo obratov za uničevanje azbesta in odpadkov, ki ga vsebujejo, spremljanje učinkovitosti veljavnih pravnih zahtev, ocene izpostavljenosti tveganju za osebje in varovanje zdravja;

22.  poziva države članice, naj si prizadevajo za postopno opustitev azbesta v čim krajšem času;

23.  poudarja, da je treba za delavce, ki utegnejo delati v bližini materialov, ki vsebujejo azbest, razviti varne delovne postopke, vključno s pravilno uporabo osebne zaščitne opreme;

24.  poziva Komisijo, naj izvede raziskave za pregled obstoječe mejne vrednosti za azbestna vlakna; morebitno znižanje in dejansko določena vrednost pa mora temeljiti na trednih znanstvenih dokazih;

25.  poziva Evropsko unijo, naj metodo fazno kontrastne optične mikroskopije (PCOM – Phase-Contrast Optical Microscopy) nadomesti z analitično transmisijsko elektronsko mikroskopijo (ATEM – Analytical Transmission Electron Microscopy), ki je natančnejša in zagotavlja boljše odkrivanje drobnih delcev;

26.  poziva Evropsko unijo, naj na podlagi načel, ki jih je sprejela Svetovna zdravstvena organizacija, oblikuje načrt za delovna mesta brez azbesta in okolje brez azbesta(17);

27.  poziva Evropsko unijo, naj prek Odbora višjih inšpektorjev za delo in nacionalnih inšpektoratov za delo zagotovi popolno izvrševanje uredb Evropske unije in nacionalnih predpisov, ki urejajo vprašanje azbesta;

28.  poziva Komisijo, naj usklajeno strategijo o azbestu vključi v prihodnjo strategijo Skupnosti za zdravje in varnost 2014–2020 ter naj Evropski agenciji za varnost in zdravje pri delu zagotovi učinkovita orodja za izboljšanje zbiranja in razširjanja tehničnih, znanstvenih in ekonomskih informacij v državah članicah in za enostavnejše oblikovanje in izvajanje nacionalnih politik, namenjenih varovanju zdravja in varnosti delavcev;

29.  poziva Komisijo, naj pregleda napredek pri razvoju diafragem brez krizotila za uporabo pri elektrolizi, in sicer v skladu z delom 6 Priloge XVII k uredbi REACH, ter naj zagotovi, da bodo nadomeščene pred iztekom desetletnega obdobja izvzetja, sprejetega leta 2009;

30.  poziva Komisijo, naj okrepi predhodne ocene nadomestnih proizvodov za azbest;

31.  poziva Komisijo, naj spodbuja raziskave in dejavnosti za sanacijo okolja, namenjene onemogočanju resuspenzije posameznih vlaken in/ali uničenju vlaknaste kristalne mreže azbesta;

32.  poudarja, da je treba v zvezi z ravnanjem z azbestnimi odpadki v soglasju s prebivalci zadevnih območij sprejeti ukrepe v spodbudo in podporo raziskavam in tehnologijam, zasnovanim na okolju neškodljivih alternativah, in za zagotovitev postopkov za deaktivacijo aktivnih azbestnih vlaken in njihovo pretvorbo v snovi, ki ne ogrožajo javnega zdravja, kot je na primer inertizacija odpadkov, ki vsebujeo azbest;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo nadzor, ki je potreben, da bi se vse zadevne zainteresirane strani, zlasti tiste, ki se ukvarjajo z obdelavo azbestnih odpadkov na odlagališčih, obvezale k spoštovanju vseh določb o varovanju zdravja iz Direktive 2009/148/ES, in naj zagotovijo, da bodo vsi odpadki, ki vsebujejo azbest, ne glede na vsebnost azbestnih vlaken, uvrščeni med nevarne odpadke v skladu s posodobljeno različico Odločbe 2000/532/ES; poudarja, da se morajo ti odpadki odlagati le na namenskih odlagališčih, kot je določeno v Direktivi 1999/31/ES, ali po pridobitvi dovoljenja obdelati v namenskih, preizkušenih in varnih obratih za obdelavo in inertizacijo, o čemer mora biti lokalno prebivalstvo obveščeno;

Priznavanje bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu

34.  priznava, da priporočili o poklicnih boleznih nista privedli do harmoniziranih nacionalnih standardov in postopkov za ugotavljanje, prijavljanje in priznavanje bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu, in za določanje odškodnin, zaradi česar se nacionalni sistemi še vedno močno razlikujejo;

35.  poziva Komisijo, naj spremeni Priporočilo 2003/670/ES, da bo odražalo napredek v medicinskih raziskavah ter da bosta zajeta tudi rak na grlu in jajčnikih kot obolenji, povezani z izpostavljenostjo azbestu;

36.  obžaluje pomanjkanje informacij iz več držav članic, kar onemogoča zanesljive napovedi v zvezi z umrljivostjo zaradi mezotelioma v Evropi, saj po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije samo v Evropski uniji glede vsako leto zabeležimo med 20.000 in 30.000 primerov bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in bo v EU do leta 2030 zaradi mezotelioma po pričakovanjih umrlo več kot 300.000 državljanov; pri tem pripisuje izjemen pomen obveščanju in usposabljanju državljanov ter izmenjavi najboljše prakse med državami članicami za diagnosticiranje bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu;

37.  poudarja, da so vse vrste bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, kot sta rak na pljučih in plevralni mezoteliom, ki jih povzroča vdihovanje prosto lebdečih azbestnih vlaken, ki so dovolj tanka, da lahko dosežejo pljučne mešičke, in dovolj dolga, da presežejo velikost makrofagov, pa tudi različne vrste raka, ki jih poleg vdihovanja vlaken v zraku povzroča tudi uživanje vode iz azbestnih cevi, ki ta vlakna vsebuje, priznane kot nevarne za zdravje in se lahko pokažejo šele po več desetletjih, v nekaterih primerih celo po več kot 40 letih;

38.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vsi primeri azbestoze, mezotelioma in sorodnih bolezni evidentirani s sistematičnim zbiranjem podatkov o poklicnih in nepoklicnih boleznih zaradi izpostavljenosti azbestu, naj razvrstijo in uradno registrirajo plevralne plake kot bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu in s pomočjo namenskih observatorijev omogočijo zanesljivo kartiranje prisotnosti azbesta; poudarja, da bi morale biti v tej evidenci in na zemljevidu prisotnosti azbesta na ravni EU natančno označene javne in zasebne lokacije, kjer je prisoten azbest, pa tudi podrobne podatke o odlagališčih, kjer se nahajajo azbestni odpadki, s čimer bi preprečili nenamerno odkopavanje tal, ki vsebujejo te snovi, in prispevali k izvajanju preprečevalnih in sanacijskih ukrepov;

39.  poziva Komisijo in države članice, naj izvedejo raziskavo za opredelitev obsega in resnosti klinično merljivih psiholoških učinkov v skupnostih po vsej Evropski uniji, prizadetih zaradi bolezni, ki jih je mogoče pripisati izključno izpostavljenosti azbestu(18);

40.  poziva zavarovalnice in odškodninske družbe, naj sprejmejo skupen pristop k priznavanju poklicnih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu, in določanju odškodnin zanje;

41.  poziva k poenostavitvi in olajšanju izvajanja postopkov priznavanja;

42.  poziva Komisijo, naj nemudoma poda predlog za spremembo Direktive 2004/37/ES o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu, s čimer bo zagotovila zaščito in varovanje zdravja delavcev, pri katerih obstaja tveganje, da bodo izpostavljeni rakotvornim snovem, s spodbujanjem in izmenjavo najboljših praks na področju preprečevanja in diagnosticiranja;

43.  poziva Evropsko unijo, naj zagotovi, da bodo vse poklicne bolezni, povezane z izpostavljenostjo azbestu, vključno s plevralnimi plaki, priznane kot poklicna bolezen;

44.  priznava, da žrtve azbesta zaradi zelo dolgih obdobij latence pogosto ne morejo dokazati vzročno-posledične povezave s svojo poklicno izpostavljenostjo azbestu;

45.  poziva države članice, naj dokaznega bremena ne nalagajo žrtvam azbesta, temveč naj vzpostavijo širše pravice do odškodnine, kot je predlagano v Priporočilu Komisije 2003/670/ES(19);

46.  poziva Evropsko unijo, naj državam članicam priporoči, da sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da se bodo vsi primeri poklicnih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu, ugotavljali, prijavljali pristojnemu organu in da jih bodo preučili strokovnjaki;

47.  poziva k preganjanju in kaznovanju kršiteljevev ter posledično k pregledu in odpravi vseh ovir za tovrstno ukrepanje, ki bi utegnile obstajati v nacionalnem kazenskem pravu;

48.  poziva Komisijo, naj širi najboljše prakse na področju nacionalnih smernic in praks za nacionalne postopke za priznavanje bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu;

49.  poziva Komisijo, naj podpre izmenjavo najboljših praks za usposabljanje zdravstvenega osebja na področju diagnosticiranja bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu;

50.  poziva ustrezne agencije EU, naj s pomočjo neodvisnih zdravstvenih in tehničnih strokovnjakov opredelijo znanstvene dokaze, potrebne za dokazovanje, da so bolezen, povezano z izpostavljenostjo azbestu, povzročili določeni delovni pogoji;

Podpora skupinam, ki združujejo žrtve azbesta

51.  poziva Komisijo, naj podpre konference skupin, ki združujejo žrtve azbesta in jim pomagajo s strokovnim svetovanjem ter svojim članom nudijo pomoč;

52.  poziva Komisijo, naj podpre mrežo žrtev azbesta na ravni Evropske unije;

Strategije za svetovno prepoved azbesta25

53.  poudarja, da imajo vse žrtve azbesta v Evropski uniji in njihovi svojci ne glede na vir izpostavljenosti ali zaposlitveni status izpostavljene osebe pravico do hitrega in primernega zdravljenja in ustrezne finančne podpore iz svojih nacionalnih zdravstvenih sistemov;

54.  poziva Evropsko unijo, naj sodeluje z mednarodnimi organizacijami in kot prva razvije instrumente, s katerimi bo trg z azbestom označila kot trgovino s strupenimi snovmi;

55.  na splošno poziva, naj se pojem zdravja in varnosti zaposlenih upošteva v nacionalni zakonodaji in naj bodo delodajalci dolžni zagotoviti njegovo izvajanje v smislu Okvirne direktive 89/391/EGS;

56.  poziva Evropsko unijo, naj uvrstitev krizotila na seznam iz Priloge III k Rotterdamski konvenciji obravnava kot glavno prednostno nalogo;

57.  poziva Evropsko unijo, naj nesprejemljivo odlaganje azbesta v državah v razvoju obravnava na forumih, kjer se razpravlja o trgovinskih sporazumih, zlasti v Svetovni trgovinski organizaciji, in naj izvaja diplomatske in finančne pritiske na države, ki azbest izvažajo, da bi odpravile rudarjenje azbesta in končale nezakonito in neetično prakso izvažanja izrabljenih ladij, ki vsebujejo azbest;

58.  poziva Evropsko unijo, naj v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo, tretjimi državami in drugimi mednarodnimi organi spodbuja visoko raven zdravja in varnosti pri delu po vsem svetu, na primer z opredelitvijo težav, povezanih z azbestom, in s spodbujanjem rešitev, ki bodo ugodno vplivale na varovanje zdravja;

59.  poziva Evropsko unijo, naj razvije in podpira izvoz brezazbestnih tehnologij in znanja o azbestu v države v razvoju;

60.  obsoja evropske finančne naložbe v svetovno azbestno industrijo;

61.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da plovila, ki azbest prevažajo kot tovor v tranzitu, ne bodo smela niti vpluti v pristanišča niti uporabljati pristaniških zmogljivosti ali začasnega skladiščenja v Evropski uniji;

o
o   o

62.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) „Razviti preprečevalne in varnostne ukrepe za snovi, ki so dokazano rakotvorne, z določitvijo mejnih vrednosti izpostavljenosti, zahtev glede vzorčenja, merilnih metod, zadovoljivih higienskih pogojev na delovnem mestu in z določitvijo prepovedi, kjer je to potrebno.“
(2) UL L 183, 29.6.1989, str. 1.
(3) UL L 245, 26.8.1992, str. 6.
(4) UL L 330, 16.12.2009, str. 28.
(5) UL L 160, 26.6.1990, str. 39.
(6) UL C 41 E, 19.2.2009, str. 14.
(7) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 106.
(8) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0589.
(9) http://www.who.int/ipcs/features/10chemicals_en.pdf
(10) http://monographs.iarc.fr/ENG/Monographs/vol100C/mono100C.pdf
(11) http://www.icohweb.org/site_new/multimedia/news/pdf/ICOH%20Statement%20on%20global%20asbestos%20ban.pdf
(12) http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=4376&langId=en
(13) http://www.eurogip.fr/en/docs/EUROGIP-24E-AsbestosOccDiseases.pdf
(14) http://www.europeanforum.org/pdf/Eurogip-08_E-cost.pdf
(15) Direktiva 92/57/EGS: Priloga IV, del A, Splošne minimalne zahteve za delovna mesta na gradbiščih,14.1.2: „Če okoliščine zahtevajo (na primer nevarne snovi, vlaga, umazanija), morajo delavci imeti na voljo prostore, kjer hranijo delovno obleko ločeno od lastnih oblačil in osebnih predmetov.“
(16) Parlamentarni odbor je leta 1978 po zaključku 18 mesecev trajajoče preiskave sklenil, da azbest predstavlja „nevarnost tako za delavce v azbestni industriji kot tudi za tiste delavce, ki so mu izpostavljeni v drugih primerih“ (Evropski parlament, 1978).
(17) Svetovna zdravstvena organizacija – „Global Health Risks: Mortality and burden of disease attributable to selected major risks“ (Smrtnost in breme bolezni, ki jih je mogoče pripisati nekaterim glavnim tveganjem, ni na voljo v slovenščini), http://www.who.int/healthinfo/global_burden_disease/GlobalHealthRisks_report_full.pdf in http://www.who.int/ipcs/assessment/public_health/asbestos/en/
(18) Soočanje z mezoteliomom je za obolele in njihove družine izjemno težavno, nenazadnje tudi s psihološkega vidika. Raziskava, ki jo je univerza v Torinu izvedla v kraju Casale Monferrato (profesor A. Granieri), je pokazala, da se pri obolelih za mezoteliomom in njihovih družinah kažejo različni psihološki simptomi, ki so značilni za znanstveno priznani pojem posttravmatske stresne motnje.
(19) UL L 238, 25.9.2003, str. 28.


Statut evropske vzajemne družbe
PDF 457kWORD 33k
Resolucija
Priloga
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 s priporočili Komisiji o statutu evropske vzajemne družbe (2012/2039(INL))
P7_TA(2013)0094A7-0018/2013

Evropski parlament

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Sveta o statutu evropske vzajemne družbe (COM(1991)0273) in spremenjenega predloga (COM(1993)0252),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. septembra 2005 o rezultatih preverjanja zakonodajnih predlogov, ki čakajo na obravnavo zakonodajalca (COM(2005)0462),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj za novo rast“ (COM(2011)0206),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Pobuda za socialno podjetništvo – Ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij“ (COM(2011)0682),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o izidu pregleda zakonodajnih predlogov, ki čakajo na obravnavo zakonodajalca(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2006 o nedavnem razvoju dogodkov in nadaljnjih možnostih na področju prava družb(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2010 o vidikih civilnega, gospodarskega, družinskega in mednarodnega zasebnega prava v Akcijskem načrtu za uresničevanje Stockholmskega programa(4),

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 10. marca 2011 o pripravi evropskega statuta za vzajemne družbe, združenja in fundacije(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2012 o prihodnosti evropskega prava družb(6),

–  ob upoštevanju ocene evropske dodane vrednosti o statutu evropske vzajemne družbe, ki jo je oddelek za evropsko dodano vrednost predložil Odboru za pravne zadeve 21. januarja 2013(7),

–  ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0018/2013),

A.  ker je Komisija marca 2006 umaknila svoj osnutek predloga za uredbo o statutu evropske vzajemne družbe;

B.  ker je bila leta 2003 sprejeta uredba o statutu evropske zadruge(8) in ker je Komisija 8. februarja 2012 predstavila predlog uredbe Sveta o statutu evropske fundacije;

C.  ker so v študiji, ki jo je leta 2011 naročil Odbor Evropskega parlamenta za zaposlovanje in socialne zadeve, jasno predstavljene socialne, politične in gospodarske posledice ukrepov Unije na področju vzajemnih družb;

D.  ker je Parlament v zadnjih letih sprejel več resolucij, s katerimi je pozval k sprejetju uredbe o statutu evropske vzajemne družbe; ker je obžalovanja vredno, da Komisija po tem, ko je leta 2006 umaknila predlog o evropskem statutu za vzajemne družbe, ni pripravila novega predloga, ki bi vzajemnim družbam zagotovil ustrezen pravni instrument za njihove čezmejne dejavnosti;

E.  ker se je Komisija zavzela, da bo pregledala nekaj predhodnih predlogov o statutu evropske vzajemne družbe in ponovno preučila potrebo po zakonodajnem ukrepu za celovito oceno učinka; ker Parlament pozdravlja študijo o trenutnem položaju in obetih za vzajemne družbe v Uniji, ki jo je v zvezi s tem naročila Komisija in ki obravnava težave vzajemnih družb, ki so posledica neobstoja pravnih okvirov v nekaterih državah članicah, ter težave pri ustanavljanju novih vzajemnih družb zaradi kapitalskih zahtev in pomanjkljivih rešitev za povezovanje v skupine; ker bi morala Komisija predlagati ustrezne rešitve za te težave – vključno s statutom – da bi se tako omogočilo boljše priznavanje prispevka vzajemnih družb k socialnemu gospodarstvu;

F.  ker je hvalevredno, da je Komisija priznala potrebo po statutu ter se obvezala, da bo pripravila kakovostnejšo zakonodajo za organizacije socialnega gospodarstva, vključno z vzajemnimi družbami, hkrati pa poudarja, da bi morale biti vzajemne družbe sposobne čezmejnega delovanja, kar bi prispevalo k evropskim prizadevanjem za okrepitev rasti in zaupanja v Evropskem gospodarskem prostoru(9);

G.  ker gre zato upati, da bo evropski statut velikopotezen in inovativen, tako da bo omogočil zaščito zaposlenih in njihovih družin, ki se odločajo za mobilnost med državami Unije;

H.  ker so vzajemne družbe prostovoljne skupine fizičnih ali pravnih oseb, njihov namen pa je zadovoljitev potreb članov in ne toliko donosnost naložb; ker delujejo po načelu prostovoljnega in odprtega članstva ter solidarnosti med člani, upravljajo pa se na podlagi demokratičnih načel (kot je načelo en član, en glas za vzajemne družbe posameznikov) ter tako prispevajo k odgovornemu in trajnostnemu upravljanju;

I.  ker je okvir, v katerem vzajemne družbe v Evropi obstajajo, zaradi njihove raznolikosti zelo raznolik v smislu storitev, ki jih zagotavljajo, njihove velikosti, poslanstva ali geografskega vpliva;

J.  ker v Evropi obstajata dve glavni vrsti vzajemnih družb, in sicer „družbe za vzajemno pomoč“ (ali „družbe za zdravstveno oskrbo“) in „vzajemne zavarovalne družbe“; ker „družbe za vzajemno pomoč“ zagotavljajo kritje stroškov dodatnega ali dopolnilnega socialnega skrbstva ali socialnega skrbstva, vključenega v obvezni sistem socialnega varstva; ker „vzajemne zavarovalne družbe“ lahko krijejo vse vrste premoženjskih in življenjskih tveganj in ker lahko v nekaterih državah celo zagotavljajo storitve na drugih področjih, kot so nepremičnine ali krediti;

K.   ker vzajemne družbe kljub svoji raznolikosti organizirajo storitve in usluge v korist svojih članov na podlagi solidarnosti in skupnega financiranja; ker se organizirajo demokratično in uporabljajo presežke iz svojih dejavnosti v korist svojih članov;

L.  ker bi morala Unija, da bi zagotovila enake konkurenčne pogoje in prispevala k svojemu gospodarskemu razvoju, vzajemnim družbam, tj. eni od organizacijskih oblik, ki jo priznava večina držav članic, zagotoviti ustrezne pravne instrumente, ki lahko poenostavijo razvoj njihovih čezmejnih dejavnosti in jim omogočijo, da izkoristijo ugodnosti notranjega trga;

M.  ker imajo vzajemne družbe pomembno vlogo v gospodarstvu Unije, saj zagotavljajo zdravstveno varstvo, socialne storitve in zavarovalne storitve po dostopnih cenah za več kot 160 milijonov evropskih državljanov; ker predstavljajo več kot 180 milijard EUR v obliki zavarovalnih premij in zaposlujejo več kot 350 000 ljudi;

N.  ker vzajemne družbe poenostavljajo dostop do oskrbe in socialno vključevanje ter so v celoti vključene v zagotavljanje storitev splošnega pomena v Uniji;

O.  ker je leta 2010 približno 12,3 milijona evropskih državljanov delalo v drugi državi članici, kar je 2,5 % aktivnega prebivalstva Unije;

P.  ker v nekaterih državah članicah skladi obveznega zdravstvenega zavarovanja ne smejo delovati kot družbe zasebnega sektorja;

Q.  ker vzajemne družbe predstavljajo 25 % zavarovalnega trga in 70 % vseh podjetij v tem sektorju; ker vzajemne družbe ne morejo več biti spregledane na enotnem trgu(10) in bi jim bilo treba zagotoviti evropski statut, da bodo enakopravne z drugimi oblikami podjetij v Uniji; ker je raznolikost podjetniških oblik bogastvo, ki ga je treba v celoti priznati in spodbujati;

R.  ker imajo ali bi morale imeti vzajemne družbe pomembno vlogo v gospodarstvu držav članic, saj prispevajo k strateškim ciljem Unije, kar potrjujejo demografski trendi, in sicer k zagotavljanju vključujoče rasti z dostopom do temeljnih virov, socialnih pravic in storitev za vse, pa tudi z dostopom do kakovostnega zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe za vse, ki temeljijo na solidarnosti, finančni dostopnosti, nediskriminaciji in vključevanju ter jamstvu, da potreba po dodatni oskrbi za starejše slednjih ne bo pripeljala v revščino in finančno odvisnost;

S.  ker so vzajemne družbe zlasti dejavne na področju zdravja, dolgotrajne oskrbe, pokojnin in socialnih storitev, ki vključujejo potrebe starajočega se prebivalstva; ker je sodelovanje vzajemnih družb kot glavnih zainteresiranih strani bistveno za zagotavljanje dolgoročne prihodnosti socialnega varstva, saj je staranje prebivalstva trenutno glavni izziv v Evropi, ki zlasti postavlja na preizkušnjo uravnoteženost državnih proračunov in ustvarja pritisk na javno porabo in socialno varnost; in ker vzajemne družbe kljub temu, da imajo pomembno vlogo pri oblikovanju predlogov za družbeno odgovorne sisteme pokojninskega zavarovanja v zasebnem sektorju, ne morejo nadomestiti močnega prvega stebra pokojninskega sistema;

T.  ker bi moral zasebni sektor prispevati k iskanju rešitev za izzive reforme sistemov socialnega varstva Unije in socialnega gospodarstva; ker imajo prav vzajemne družbe kot zainteresirana stran samoumevno vlogo pri uresničevanju tega cilja;

U.  ker vzajemne družbe s svojimi temeljnimi vrednotami solidarnosti in demokratičnega upravljanja ter odsotnostjo delničarjev delujejo v korist svojih članov in zato že po svoji naravi na družbeno odgovoren način;

V.  ker se vrednote vzajemnih družb ujemajo s temeljnim načelom evropskega socialnega modela; ker so vzajemne družbe, poleg tega, da temeljijo na vrednotah solidarnosti, pomembni akterji socialnega tržnega gospodarstva Unije, zato bi jih bilo treba bolj priznavati, tudi z oblikovanjem evropskega statuta;

W.  ker lahko povečanje stroškov za zdravstveno oskrbo in pokojnine pomembno vpliva na trajnost in vzdržnost obstoječih sistemov socialnega varstva; ker vzajemne družbe spodbujajo ključne vrednote socialne države, kot so solidarnost, nediskriminacija, enak dostop in visokokakovostne socialne storitve v zasebnem sektorju; ker zmožnosti vzajemnih družb, da prispevajo k evropskemu socialnemu tržnemu gospodarstvu, ne bi smeli krepiti na račun ukrepov držav članic na področju socialnega varstva; ker kljub temu prostovoljno socialno varstvo ne sme nadomestiti obveznega socialnega varstva; ker je treba spoštovati raznolikost sistemov socialnega varstva, ki so včasih v izključni pristojnosti države oziroma vzajemnih družb, včasih pa je ta pristojnost porazdeljena med oba akterja; ker je evropski statut za vzajemne družbe temeljnega pomena, vendar ga ne bi smeli uporabljati za odpravljanje pomanjkljivosti držav članic na področju socialnega varstva;

X.  ker obstaja upanje, da bo to poenostavilo možnost vključitve v vzajemno družbo za vse zaposlene, še zlasti tiste v malih podjetjih, in jih bo spodbudilo k takšnemu vključevanju;

Y.  ker obstaja upanje, da se bo vključevanje zaposlenih v sistem vzajemnih družb spodbujalo z oprostitvijo socialnih prispevkov ali davčnih bremen;

Z.  ker bi lahko vzajemne družbe glede na izzive, s katerimi se soočajo vlade na področju socialne zaščite, pomagale zagotoviti dostopno mrežo socialne varnosti za ogrožene skupine; ker vzajemne družbe nudijo dodatne in cenovno dostopne priložnosti za državljane Unije;

AA.  ker je v nekaterih vzajemnih družbah zelo poudarjen prostovoljni vidik in ker je treba duh prostovoljstva ohraniti in spodbujati;

AB.  ker v nekaterih državah članicah vzajemne družbe poleg zavarovalnih storitev svojim članom zagotavljajo posojila brez obresti ali z nizkimi obrestmi;

AC.  ker bo dodana vrednost vzajemnih družb v primerjavi z njihovimi tržno usmerjenimi konkurenti na ravni Unije še večja ob upoštevanju njihove gospodarske teže in pozitivnega učinka enakih konkurenčnih pogojev, ki bodo veljali za celotno Unijo;

AD.  ker imajo socialno gospodarstvo in zlasti vzajemne družbe bistveno vlogo v gospodarstvu Unije, saj združujejo donosnost in solidarnost, omogočajo ustvarjanje kakovostnih in lokalnih delovnih mest, krepijo socialno, ekonomsko in regionalno kohezijo, proizvajajo socialni kapital, spodbujajo dejavno državljanstvo, na solidarnosti temelječe socialno varstvo in obliko ekonomije z demokratičnimi načeli, pri kateri so na prvem mestu ljudje, poleg tega pa podpirajo trajnostni razvoj ter socialne, okoljske in tehnološke inovacije;

AE.  ker morajo vzajemne družbe pri teh izzivih odigrati svojo vlogo, skupaj z zasebnim sektorjem, za to pa morajo imeti možnost delovati znotraj Unije pod enakimi konkurenčnimi pogoji kot druge oblike družb; ker sedanji evropski statuti, kot je statut evropske zadruge ali statut evropske družbe, niso primerni za vzajemne družbe zaradi različnosti njihovih poslovnih modelov;

AF.  ker je v zakonodaji Unije žal vrzel, saj Pogodbi ne omenjata izrecno vzajemnih družb, pa tudi noben sekundarni zakonodajni akt ne vključuje teh poslovnih modelov, saj se sekundarna zakonodaja sklicuje le na javna in zasebna podjetja, to pa ogroža status vzajemnih družb, njihov razvoj in ustanavljanje čezmejnih skupin;

AG.  ker je evropski statut vzajemnih družb temeljnega pomena za boljšo vključitev teh družb na enotni trg, večje priznavanje njihovih posebnosti in zagotovitev možnosti, da bi v večji meri pripomogle k doseganju ciljev strategije Evropa 2020, ki se osredotočajo na rast in delovna mesta; ker bi se z evropskim statutom poenostavila tudi mobilnost evropskih državljanov, saj bi tako vzajemnim družbam omogočili zagotavljanje storitev v več državah članicah ter s tem bolj nepretrgano in dosledno delovanje na enotnem trgu;

AH.  ker bi z evropskim statutom za vzajemne družbe pridobili orodje za spodbujanje vzajemnega modela v celotni razširjeni Uniji, zlasti v novih državah članicah, v katerih ta model v nekatere zakonske sisteme ni vključen; ker bi evropska uredba, ki bi se samodejno uporabljala v celotni Evropski uniji, pomenila dvojno prednost, saj bi te države pridobile referenčni evropski statut, hkrati pa bi se tako okrepila tudi status in javna podoba tovrstnih podjetij;

AI.  ker bi lahko vzajemne družbe s statutom dobile priložnost za ustvarjanje ekonomije obsega, s čimer bi v prihodnje ohranile konkurenčnost, hkrati pa bi se okrepilo priznavanje vrednosti takih družb pri oblikovanju evropskih politik;

AJ.  ker so vzajemne družbe trdne in stalne organizacije, ki so v vseh gospodarstvih dobro prestale finančno krizo in prispevale k odpornejšemu, bolj raznolikemu trgu, zlasti v sektorju zavarovalništva in socialnega varstva; ker so vzajemne družbe zlasti dejavne na področju staranja prebivalstva in socialnih potreb; ker vključitev vzajemnih družb v pokojninski sektor nudi dodatne priložnosti državljanom Unije in ker morajo te družbe igrati osrednjo vlogo pri ohranjanju evropskega socialnega modela;

AK.  ker pri vzajemnih družbah ni delnic, temveč je njihovo lastništvo skupno, presežki pa se znova vložijo, namesto da bi jih razdelili članom; ker jim je to omogočilo večjo odpornost na krizo v primerjavi z drugimi subjekti zasebnega sektorja;

AL.  ker bi bil evropski statut prostovoljno orodje, ki bi dopolnjevalo obstoječe nacionalne zakonske določbe, ki se uporabljajo za vzajemne družbe, in torej ne bi vplival na že obstoječe statute, ampak bi bil nekakšen „28. sistem“, s katerim bi poenostavili čezmejne dejavnosti vzajemnih družb;

AM.   ker bi morala Komisija upoštevati posebnosti vzajemnih družb, da bi tako zagotovila enake konkurenčne pogoje, s tem pa bi se preprečila dodatna diskriminacija ter zagotovila sorazmernost vsake nove zakonodaje in pošten, konkurenčen in trajnosten trg;

AN.  ker so zahteve po diverzifikaciji zavarovalniškega sektorja vse glasnejše in je zato vloga vzajemnih družb v primerjavi z njihovimi konkurenti v obliki delniških družb še pomembnejša, če naj bi ta sektor v celoti postal konkurenčnejši, manj tvegan in bolj odporen na spreminjajoče se finančne in gospodarske razmere;

AO.  ker se vzajemne družbe soočajo z intenzivno in vse večjo konkurenco, še posebej v zavarovalniškem sektorju, in ker se nekatere od njih nagibajo k demutualizaciji – preoblikovanju iz vzajemne v delniško družbo – in financializaciji;

AP.  ker je najmanj v šestih državah članicah Unije in Evropskega gospodarskega prostora po zakonu nemogoče ustanoviti organizacijo, ki deluje po načelu vzajemnosti; ker zato na trgu prihaja do izkrivljanj; ker bi lahko z evropskim statutom to odpravili, kar bi v teh državah članicah spodbudilo ustanavljanje vzajemnih družb;

AQ.  ker vzajemne družbe nimajo na razpolago pravnih instrumentov, ki bi jim omogočili razvoj in čezmejne dejavnosti na notranjem trgu; ker so vzajemne družbe v primerjavi z drugimi oblikami družb, za katere so na voljo evropski statuti, še vedno v slabšem položaju; ker so vzajemne družbe brez evropskega statuta pri čezmejnih dejavnostih pogosto prisiljene v uporabo neprimernih pravnih instrumentov in se morajo zato odpovedati vzajemnosti;

AR.  ker se nacionalna zakonodaja o vzajemnih družbah med državami Unije znatno razlikuje in ker bi bilo z evropskim statutom mogoče ustanavljanje nadnacionalnih vzajemnih družb, kar bi krepilo model evropskega socialnega varstva;

AS.  ker bi morale vzajemne družbe same širiti idejo vzajemnosti kot svojo temeljno vrednoto in prepričati prihodnje člane, da je to stroškovno učinkovita in trajnostna alternativa ponudnikom komercialnih storitev;

AT.  ker je treba vzajemnim družbam preprečiti, da bi za ohranjanje konkurenčnosti sprejemale ukrepe, s katerimi bi postale podobne svojim komercialnim konkurentom, na primer uvedle izbiro na podlagi tveganja ali strožja merila za članstvo ali celo izdale delnice, da bi zvišale svoj minimalni kapital;

AU.  ker bi bile lahko vzajemne družbe, zlasti tiste srednje velike, prisiljene postati del večjih organizacij, celo delniških družb (demutualizacija), kar bi povečalo razdaljo med zadevno organizacijo in zavarovalci;

AV.  ker je zaradi neobstoja statuta čezmejno sodelovanje in združevanje vzajemnih družb še vedno nemogoče;

1.  upoštevajoč ugotovitve nedavne študije o položaju vzajemnih družb v Uniji in glede na to, da je Parlament večkrat izrazil svojo naklonjenost statutu za evropsko vzajemno družbo, poziva Komisijo, naj na podlagi člena 352 ali člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije in ob upoštevanju podrobnih priporočil iz te priloge nemudoma predloži enega ali več predlogov, ki bodo vzajemnim družbam omogočali delovanje na evropski in čezmejni ravni;

2.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

3.  je mnenja, da je treba finančne posledice zahtevanega predloga kriti z ustrezno dodelitvijo proračunskih sredstev;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Svetu in Komisiji.

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Priporočila o statutu evropske vzajemne družbe

Priporočilo št. 1 (o ciljih statuta evropske vzajemne družbe)

Evropski parlament meni, da bi morala biti raznolikost družb jasno določena v Pogodbi o delovanju Evropske unije in predlaga, da se vzajemne družbe vključi v njen člen 54.

Evropski parlament meni, da je za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za vzajemne družbe potrebna kombinacija strategij in ukrepov, vključno z evropskim statutom, da jim bodo na voljo enake možnosti za pridobitev dodatne evropske razsežnosti pri njihovi organizaciji in dejavnostih ter ustrezni pravni instrumenti, ki bodo poenostavili njihove čezmejne in nadnacionalne dejavnosti. Tako bi lahko vzajemne družbe delovale kjer koli v Uniji v skladu s svojim posebnim načinom upravljanja.

Evropski parlament meni, da bo statut evropske vzajemne družbe vzpostavil prostovoljni sistem v obliki neobveznega instrumenta, ki bo vzajemnim družbam omogočal poslovanje v več državah članicah in vstop celo v tiste države, kjer trenutno ne obstajajo, zato zahteva, da se evropska vzajemna družba obravnava kot evropska pravna oblika s posebnim značajem Unije.

Evropski parlament hkrati opozarja, da nobena zakonodajna pobuda ne bo spreminjala veljavnih zakonodaj posameznih držav članic in da se ne sme razumeti kot približevanje zakonodaje posameznih držav članic, ki velja za vzajemne družbe.

Evropski parlament potrjuje, da bodo temeljni cilji uredbe o statutu evropske vzajemne družbe naslednji:

   odpraviti vse ovire za čezmejno sodelovanje med vzajemnimi družbami ob upoštevanju njihovih posebnih značilnosti, ki so globoko zakoreninjene v njihovih nacionalnih pravnih sistemih, in jim omogočiti prosto delovanje na evropskem enotnem trgu, da bi se tako okrepila načela samega enotnega trga;
   omogočiti, da evropsko vzajemno družbo ustanovijo fizične osebe s stalnim bivališčem v različnih državah članicah ali pravne osebe, ustanovljene po zakonih različnih držav članic;
   omogočiti, da se evropska vzajemna družba ustanovi s čezmejno združitvijo dveh ali več obstoječih vzajemnih družb glede na dejstvo, da se direktiva o čezmejnih združitvah za vzajemne družbe ne uporablja(11);
   omogočiti ustanovitev evropske vzajemne družbe s preureditvijo ali preoblikovanjem nacionalne vzajemne družbe v novo obliko, ne da bi bila ta najprej predmet likvidacije, kadar ima zadevna družba svoj registrirani sedež in glavno upravo v isti državi članici;
   omogočiti ustanovitev skupine evropskih vzajemnih družb in vzajemnim družbam omogočiti, da izkoristijo prednosti evropske skupine vzajemnih družb, zlasti v okviru direktive o solventnosti II(12), za tiste vzajemne družbe, ki zagotavljajo zavarovanje.

Priporočilo št. 2 (o elementih statuta evropske vzajemne družbe)

Evropski parlament poziva Komisijo, naj upošteva dejstvo, da bi morala taka izbirna uredba, ki bi bila na voljo v zakonodaji držav članic, vključevati značilnosti in načela upravljanja vzajemnih družb.

Evropski parlament opozarja, da mora predlog statuta evropske vzajemne družbe upoštevati posebna pravila delovanja vzajemnih družb, ki se razlikujejo od pravil drugih gospodarskih subjektov:

   vzajemne družbe nudijo široko vrsto zavarovalnih, posojilnih in drugih storitev v korist svojih članov na podlagi solidarnosti in skupnega financiranja;
   člani v zameno plačujejo prispevek ali protivrednost, katerih znesek je lahko spremenljiv;
   člani ne morejo uveljavljati individualnih pravic do sredstev vzajemne družbe.

Evropski parlament meni, da bo moral statut določati točne in jasne pogoje za uvedbo prave in učinkovite nove kategorije evropskih vzajemnih družb ter da je treba v zvezi s tem nujno upoštevati prejšnje vzorčne statute evropskih subjektov, kjer velika prožnost, ki je bila omogočena državam članicam, in pomanjkanje dodane vrednosti nista ustvarila pogojev za uspešno uporabo takšnega evropskega orodja.

Evropski parlament poziva Komisijo, naj v predlog uredbe na podlagi člena 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije vključi glavne značilnosti vzajemnih družb kot družb, ki temeljijo na posameznikih, in sicer načelo nediskriminacije z vidika izbire tveganj in demokratično usmeritev članov, da se v duhu vzajemnosti izboljšajo socialne razmere lokalnih skupnosti in širše družbe.

Evropski parlament poudarja pomen načela solidarnosti v vzajemnih družbah, v katerih so stranke hkrati tudi člani in imajo torej iste interese, opozarja na načelo skupnega lastništva kapitala in na njegovo nedeljivost ter poudarja pomen načela nepristranskega razdeljevanja v primeru likvidacije, kar pomeni, da bi bilo treba sredstva razdeliti drugim vzajemnim družbam ali subjektu, katerega namen je podpirati in spodbujati vzajemne družbe.

Priporočilo št. 3 (o področju uporabe in veljavnosti statuta evropske vzajemne družbe)

Evropski parlament poudarja naslednje vidike v zvezi s področjem uporabe in veljavnostjo prihodnje uredbe o evropskem statutu:

   ne bi smela vplivati na sisteme obveznega in/ali zakonsko določenega socialnega zavarovanja, ki jih v nekaterih državah upravljajo vzajemne družbe, in tudi ne na svobodno odločanje držav članic o tem, ali in pod kakšnimi pogoji zaupati upravljanje takšnih sistemov vzajemnim družbam;
   glede na to, da bi imela evropska vzajemna družba poseben značaj Unije, ureditev upravljanja, ki bi bila sprejeta s statutom, ne bi smela posegati v zakonodajo držav članic in ne bi smela vnaprej posegati v druga besedila Unije o pravu družb;
   uredba ne bi smela veljati za druga področja prava, kot so predpisi o vključevanju zaposlenih v proces odločanja, delovno pravo, davčno pravo, konkurenčno pravo, pravo intelektualne ali industrijske lastnine ali pravila o plačilni nesposobnosti in odlogu plačil;
   ker se med državami članicami razlikujejo okviri, v katerih poslujejo vzajemne družbe, bi morala uredba zagotavljati, da lahko evropske vzajemne družbe prosto določijo področje svoje dejavnosti in zagotavljajo široko paleto storitev, vključno s socialnim in zdravstvenim zavarovanjem ter dajanjem posojil svojim članom.

Priporočilo št. 4 (o upravljanju evropskih vzajemnih družb)

Evropska vzajemna družba bi morala biti upravljana demokratično in financirana kolektivno v korist svojih članov. V statutu bi moralo biti določeno, da so člani kolektivni lastniki vzajemne organizacije;

Statuti evropske vzajemne družbe bi morali določati pravila vodenja in upravljanja, ki predvidevajo naslednje: skupščino (ki je lahko zasedanje vseh članov ali zasedanje delegatov članov), nadzorni organ in poslovodni ali upravni organ, odvisno od oblike, sprejete v statutih;

Vsak član (fizična ali pravna oseba) ali predstavnik v skupščini bi moral načeloma imeti enakopraven glas;

Člana ali člane poslovodnega organa bi moral imenovati in odpoklicati nadzorni organ. Vendar pa država članica lahko zahteva ali dovoli, da statuti določajo možnost, da člana ali člane poslovodnega organa imenuje skupščina;

Nobena oseba ne bi smela biti hkrati član poslovodnega in nadzornega organa.

Pozorno bi bilo treba spremljati vpliv direktive Solventnost II na upravljanje vzajemnih organizacij;

(1) UL C 297 E, 7.12.2006, str. 140.
(2) UL C 303 E, 13.12.2006, str. 114.
(3) UL C 76 E, 25.3.2010, str. 16.
(4) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 19.
(5) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 187.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0259.
(7) http://www.europarl.europa.eu/committees/en/studiesdownload.html?languageDocument=EN&file=83593
(8) Uredba Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu Evropske zadruge (SCE) (UL L 207, 18.8.2003, str. 1).
(9) Sporočilo Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja “Skupaj v novo rast„ (COM(2011)0206),
(10) Glej zgoraj navedeni COM(2011)0206.
(11) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/56/ES z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb iz različnih držav članic (UL L 310, 25.11.2005, str. 1).
(12) Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).


Razmere v Egiptu
PDF 139kWORD 29k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o razmerah v Egiptu (2013/2542(RSP))
P7_TA(2013)0095RC-B7-0095/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Egiptu, zlasti resolucije z dne 16. februarja 2012 o nedavnih dogodkih v Egiptu(1) in resolucije z dne 15. marca 2012 o trgovini z ljudmi na Sinaju(2),

–  ob upoštevanju svojih plenarnih razprav o Egiptu in Bližnjem vzhodu z dne 12. junija 2012, 4. julija 2012 in 12. decembra 2012,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Catherine Ashton in njenega uradnega govorca o Egiptu leta 2012, zlasti z dne 25. maja 2012 o predsedniških volitvah v Egiptu, z dne 1. junija 2012 o preklicu izrednega stanja v Egiptu, z dne 15. junija 2012 o sodbah egiptovskega vrhovnega ustavnega sodišča, z dne 20. junija 2012 o političnih razmerah v Egiptu, z dne 24. junija 2012 o izvolitvi Mohameda Morsija za egiptovskega predsednika, z dne 13. septembra 2012 o vzpostavitvi nove delovne skupine EU-Egipt, z dne 5. decembra 2012, s katero sta pozvala k nacionalnemu političnemu dialogu, z dne 25. decembra 2012 o referendumu v Egiptu in z dne 25. januarja 2013 o ubojih v Port Saidu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Egiptu z dne 27. februarja 2012, 25. junija 2012, 19. novembra 2012 in 10. decembra 2012, o podpori EU trajnostnim spremembam v družbah v tranziciji z dne 31. januarja 2013 ter o arabski pomladi z dne 8. februarja 2013,

–  ob upoštevanju svežnja evropske sosedske politike, poročila o napredku Egipta z dne 15. maja 2012,

–  ob upoštevanju srečanja delovne skupine EU-Egipt z dne 13. in 14. novembra 2012 in njegovih zaključkov,

–  ob upoštevanju kairske izjave drugega srečanja zunanjih ministrov Evropske unije in Arabske lige dne 13. novembra 2012,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 1099/2012 z dne 26. novembra 2012 o spremembi Uredbe (EU) št. 270/2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe in subjekte glede na razmere v Egiptu,

–  ob upoštevanju izjav predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya po srečanjih z egiptovskim predsednikom Mohamedom Morsijem 13. septembra 2012 in 13. januarja 2013,

–  ob upoštevanju memoranduma Komisije z dne 8. februarja 2013 z naslovom „Odziv EU na arabsko pomlad: stanje po dveh letih“,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice/podpredsednice z dne 15. maja 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odbor regij: „Uresničevanje zavez v okviru nove evropske sosedske politike“,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001 (ki je začel veljati 1. junija 2004), ki sta ga okrepila akcijski načrt in evropska sosedska politika, sprejeta leta 2007,

–  ob upoštevanju izjav visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice Navi Pillay z dne 7. decembra 2012 o nasilju v Egiptu in velikih težavah z osnutkom ustave, ter z dne 29. januarja 2013 o potrebi po resnem dialogu in prenehanju uporabe pretirane sile,

–  ob upoštevanju izjave izvršne direktorice organa ZN za ženske, Michelle Bachelet, z dne 31. januarja 2013, ki je izrazila globoko zaskrbljenost zaradi stopnjevanja nasilja nad ženskami na javnih mestih v Egiptu,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, katerega podpisnik je Egipt, in Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989, o kateri se je Egipt strinjal, da jo bo podpisal,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je Egipt ključni partner Evropske unije v južnem Sredozemlju; ker politična, gospodarska in družbena dogajanja v Egiptu pomembno vplivajo na vso regijo in še dlje;

B.  ker je maja in junija 2012 Mohamed Morsi zmagal na predsedniških volitvah z 51,7 % glasov in postal prvi izvoljeni islamistični kandidat v arabskem svetu; ker so bile te svobodne in poštene predsedniške volitve pomemben korak v postopku demokratične tranzicije;

C.  ker je 14. junija 2012 egiptovsko vrhovno ustavno sodišče parlamentarne volitve iz leta 2012 razglasilo za neustavne, eno tretjino zmagovalcev pa za nezakonite, ter razveljavilo zakon o politični izključitvi;

D.  ker je 22. novembra 2012, osem dni po koncu srečanja delovne skupine EU-Egipt in dan po tem, ko je Egipt dosegel sporazum o prekinitvi sovražnosti med Izraelom in Hamasom, predsednik Morsi izdal ustavno deklaracijo, s katero je med drugim predsedniško funkcijo izvzel iz sodnega nadzora; ker je deklaracijo nekaj dni kasneje razveljavil, vendar so demonstracije že potekale in se stopnjevale;

E.  ker v Egiptu pravosodne institucije in sodniki še naprej doživljajo pritiske, napade, zastraševanje in vmešavanje različnih političnih akterjev in sil; ker so novembra 2012 prostore ustavnega sodišča obkolili predsednikovi podporniki in njihovih zavezniki ter tako prekinili njegovo delo; ker je odpust generalnega državnega tožilca oktobra 2012 in imenovanje njegovega naslednika sprožilo ostre kritike in proteste sodnikov, sodnih uradnikov in drugih; ker vmešavanje v sodstvo spodkopava zaupanje Egipčanov v pravičnost in nepristranskost sodnega sistema;

F.  ker je ustavodajna skupščina dne 30. novembra 2012 sprejela osnutek ustave; ker je bil sprejet z referendumom 15. in 22. decembra 2012, in sicer s 63,8 % glasov, vendar z le 32,9-odstotno volilno udeležbo; ker sta ustavni proces in pričakovano sprejetje nove ustave namesto soglasja pripeljala do še večjih notranjih delitev egiptovske družbe; ker je mnogo ljudi v Egiptu in drugod izrazilo zaskrbljenost glede več členov nove ustave, tudi vlogi šeriatskega prava v nacionalni zakonodaji, neodvisnosti pravosodja in vlogi vojaških sodišč, temeljnih svoboščin in pravic žensk;

G.  ker so bile nove parlamentarne volitve v Egiptu razpisane za konec aprila 2013; ker je egiptovska vrhovna volilna komisija dovolila, da volitve poleg štirih nevladnih organizacij spremljajo tudi Evropska unija, Arabska liga in Afriška unija; je 18. februarja 2013 vrhovno ustavno sodišče več členov tega zakona razglasilo za neustavne in svet šura prosilo, naj jih spremeni; ker so opozicijske sile pod vodstvom Fronte narodne rešitve protestirale zaradi pomanjkljivih pravnih jamstev za svobodne in poštene volitve in napovedale bojkot prihodnjih parlamentarnih volitev; ker je egiptovska volilna komisija 7. marca 2013 odpovedala prihajajoče parlamentarne volitve po sklepu kairskega upravnega sodišča o njihovi zaustavitvi, ker svet šura ni vrnil volilnega zakona vrhovnemu ustavnemu sodišču v zadnji pregled po spremembi;

H.  ker so po nasilnih spopadih med protestniki in varnostnimi silami na predvečer druge obletnice revolucije 25. januarja, in v tednih potem, zaradi katerih je bilo na desetine mrtvih in ki so jih sprožili vse večje brezpravje v Egiptu, ostro nazadovanje egiptovskega gospodarstva in na desetine smrtnih obsodb civilistov, vpletenih v nogometne nemire s smrtnimi žrtvami v Port Saidu leta 2012, zaradi česar je predsednik Morsi v številnih egiptovskih mestih razglasil izredno stanje, vojska pa je opozarjala na „propad države“; ker so voditelji opozicije 30. januarja 2013 v znak enotnosti pozvale predsednika Morsija, naj konča nasilje proti protestnikom, oblikuje vlado narodne enotnosti in začne nacionalni dialog kot edini način za odpravo sedanjih političnih in socialnih delitev in napetosti; ker je predsednik Morsi zavrnil pozive k vladi narodne enotnosti; ker je 26. februarja 2013 predsednik Morsi začel nacionalni dialog, ki so ga vodilne opozicijske sile bojkotirale;

I.  ker je 42 ljudi umrlo v nemirih, med njimi tudi dva policista, potem ko je sodišče 26. januarja 2013 obsodilo na smrt 21 prebivalcev Port Saida za poboje, ki so se zgodili leto prej po neki nogometni tekmi; ker je bila 9. marca 2013 obsodba potrjena, izrečena pa je bila tudi razsodba zoper preostalih 52 obtožencev; ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 16. februarja 2012 pozval k neodvisni preiskavi dogodkov, ki so botrovali tragediji, in k sojenju odgovornim; ker Evropska unija nasprotuje uporabi smrtne kazni v vseh primerih in okoliščinah in ves čas poziva k njeni ukinitvi povsod po svetu, da bi se zaščitilo človekovo dostojanstvo;

J.  ker so naraščajoče politične napetosti dodatno poglobile notranjo polarizacijo egiptovske družbe in vodijo v nove ulične proteste in nasilne spopade, tudi samovoljne aretacije, ustrahovanje, ugrabitve in mučenje; ker primeri prekomerne uporabe sile in smrtonosnega nasilja proti mirnih protestnikom s strani policije, varnostnih sil in neidentificiranih skupin pogosto ostanejo nekaznovani; ker je treba zagotoviti varnost in javni red, pri tem pa ravnati zadržano in v celoti spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine;

K.  ker je javno mnenje v Egiptu zelo kritično do omejevanja svobodo izražanje; ker bi lahko kazenski zakonik in pred kratkim sprejeta ustava resno omejila svobodo izražanja tako na spletu kot sicer; ker državljanjske in digitalne svoboščine omogočajo uresničevanje univerzalnih človekovih pravic in bi jih bilo vedno treba podpreti, ker se je fizično nasilje nad novinarji in njihovo nadlegovanje zelo povečalo; ker so proti opozicijskim medijem sproženi številni sodni postopki zaradi žalitve predsednika; ker se nadaljuje kazenski pregon novinarjev, zlasti iz opozicijskih medijev, in komikov, kot so Gamal Fahmi, Basem Jusuf in Okaša Tofik; ker je bila v 24 primerih vložena obtožnica zaradi razžalitve predsednika; ker se je povečalo število primerov bogoskrunstva, odkar je Morsi postal predsednik;

L.  ker bi osnutek zakona o zaščiti pravice do mirnih protestov na javnih mestih resno omejeval pravico do svobodnega javnega zbiranja;

M.  ker so v sedanjem tranzicijskem obdobju egiptovske ženske v še posebej ranljivem položaju; ker so po podatkih egiptovskih in mednarodnih organizacij za človekove pravice ženske, ki se udeležijo demonstracij, pogosto žrtve nasilja, spolnih napadov in preizkusov devištva ter drugih oblik ponižujočega ravnanja varnostnih sil, aktivisti za pravice žensk pa se soočajo z grožnjami in nadlegovanjem; ker so ženske na področju politične participacije doživele vidno nazadovanje; ker sta egiptovski nacionalni odbor za ženske in civilna družba kritizirala molk oblasti, ki niso obsodile nasilja nad ženskami in s tem poslale napačno sporočilo glede spoštovanja človekovih pravic v Egiptu;

N.  ker se egiptovska civilna družba in mednarodne nevladne organizacije pri delu v Egiptu soočajo z naraščajočim pritiskom in velikimi težavami; ker so aktivisti in organizacije civilne družbe zaskrbljeni zaradi več osnutkov novega zakona o civilnih združenjih in fundacijah, ki bi močno omejeval financiranje nevladnih organizacij, zlasti iz tujih virov, omogočal temeljit nadzor s strani oblasti in omejeval vse oblike družbenih dejavnosti in organizacij; ker naj bi prav tako omejil obiske za ugotavljanje dejstev in druge pomembne dejavnosti po vsej državi, kar bo v praksi preprečilo civilnim organizacijam opravljanje njihovega dela;

O.  ker je EU prva gospodarska partnerica Egipta in glavni vir tujih naložb ter razvojnega sodelovanja v državi; ker se je 13. in 14. novembra 2012 delovna skupina EU-Egipt, ki ji sopredsedujeta visoka predstavnica/podpredsednica in egiptovski zunanji minister Kamel Amr, sestala v Kairu in se dogovorila o pomembnem svežnju gospodarske in politične pomoči Egiptu pri prehodu v demokracijo, ki v letih 2012–2013 obsega posojila in nepovratna sredstva v vrednosti skoraj petih milijard EUR; ker je finančna pomoč delno pogojena s sklenitvijo dogovora med Egiptom in Mednarodnim denarnim skladom ter s človekovimi pravicami, demokracijo in gospodarskim upravljanjem; ker sta izvajanje teh zavez in hitrejša podpora EU za Egipt ključnega pomena;

P.  ker je delovna skupina opozorila na svojo zavezanost k širjenju in spoštovanju človekovih pravic, tudi pravic žensk in enakosti spolov za opolnomočenje žensk na vseh področjih, svobodi izražanja in združevanja in verski svobodi ali svobodi prepričanja ter obsodila vse oblike podpihovanja verskega sovraštva, nestrpnosti, sovražnosti in nasilja;

Q.  ker bo uspešnost evropske sosedske politike in reform na področju človekovih pravic, zlasti pravic žensk, odvisna od sodelovanja civilne družbe pri izvajanju ustreznih politik;

R.  ker je Egipt v zelo slabem gospodarskem položaju, z nizkimi deviznimi rezervami in najnižjo vrednostjo egiptovskega funta po letu 2004; ker bo izboljšanje gospodarstva odvisno od njegove dolgoročne politične in socialne stabilnosti; ker preživlja kritično obdobje prehoda in se v procesu demokratizacije spoprijema s precejšnjimi izzivi in težavami; ker mora tranzicija temeljiti na temeljnih vrednotah socialne pravičnosti, spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščinah, pravni državi in dobrem upravljanju;

S.  ker lahko vračilo premoženja, ki si ga je prilastil prejšnji režim, poleg ekonomskega pomena prispeva k zagotavljanju pravice in odgovornosti za Egipčane in je zato glavno politično vprašanje z velikim simboličnim pomenom za odnose med EU in Egiptom; ker je bilo od marca 2011 dalje 19 osebam, odgovornim za nezakonito prilaščanje državnih sredstev Egipta, tudi predsedniku Mubaraku, zamrznjeno premoženje v EU; ker je Svet 26. novembra 2012 sprejel novo uredbo, da bi omogočil lažje vračanje nezakonito prilaščenih sredstev; ker se je delovna skupina strinjala, da bo v treh mesecih zaključila časovni načrt, kamor bi lahko uvrstila ustanovitev skupine za vračanje premoženja, ki bi jo koordinirala Evropska služba za zunanje delovanje;

1.  izraža solidarnost z Egipčani v tem ključnem obdobju prehoda države v demokracijo; poziva egiptovske oblasti, naj zagotovijo popolno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo izražanja, združevanja in mirnega zborovanja, svobodo tiska in medijev, pravicami žensk, svobodo veroizpovedi, prepričanja in misli, zaščito manjšin in bojem proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti, ter zagotovijo pravno državo, delitev oblasti, neodvisnost sodstva, boj proti nekaznovanju in pošteno sojenje, ker so to bistveni sestavni deli svobodne in demokratične družbe;

2.  izraža resno zaskrbljenost zaradi vedno večje polarizacije znotraj egiptovske družbe in ponavljajočih se nasilnih incidentov; egiptovske državne oblasti in varnostne sile opominja, da so dolžne ponovno vzpostaviti in zagotavljati varnost in red v državi; vse politične akterje poziva, naj v korist države pokažejo zmernost in tako preprečijo novo nasilje; poziva k resnim, nepristranskim in preglednim preiskavam ubojev, mučenj, ponižujočega ravnanja in nadlegovanja mirnih protestnikov, zlasti žensk, in k sojenju odgovornim; poziva oblasti, naj ukrepajo popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi; globoko obžaluje precejšnjo izgubo človeških življenj in veliko število ranjenih v nedavnih spopadih in svojcem žrtev izreka sožalje;

3.  ponovno poudarja, da EU ostro in načelno nasprotuje smrtni kazni, in poziva k popolnemu moratoriju za izvrševanje vseh smrtnih obsodb v Egiptu; poziva Egipt, naj ratificira drugi izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 za ukinitev smrtne kazni; poziva k spremembi smrtnih obsodb, izrečenih 21 privržencem nogometnega kluba Al Masri 26. januarja 2013;

4.  je seznanjen z odločitvijo egiptovske volilne komisije, da odpove bližnje parlamentarne volitve, in poziva egiptovsko vlado, naj to obdobje izkoristi za oblikovanje vključujočega političnega procesa, ki bo temeljil na soglasju in skupni odgovornosti, s pravim nacionalnim dialogom in dejavnim sodelovanjem vseh demokratičnih političnih sil; vse politične sile v Egiptu poziva, naj si skupaj prizadevajo za ta cilj; spodbuja EU in njene države članice, naj še naprej podpirajo egiptovske oblasti, politične stranke in civilno družbo in jim pomagajo v prizadevanjih za dosego tega cilja; pozdravlja povabilo egiptovske vlade EU k spremljanju bližnjih parlamentarnih volitev, ne glede na to, da so bile odpovedane; ponovno poudarja, da je pripravljen poslati ustrezno misijo za opazovanje volitev;

5.  je zaskrbljen zaradi vse večjega nasilja nad ženskami, zlasti protestnicami in borkami za pravice žensk, ter dejstva, da oblasti tega nasilja ne preprečijo in obsodijo ter storilcev ne kaznujejo; poziva predsednika Morsija in voditelje vladajočih in opozicijskih strank, naj prevzamejo vodilno politično vlogo pri preprečevanju nasilja na podlagi spola in za zagotovitev, da bodo vsi pojavi spolnih napadov in nadlegovanja žensk učinkovito raziskani, da bodo storilci postavljeni pred sodišče in žrtve prejele primerno odškodnino; poziva predsednika Morsija, naj se tega kroničnega pojava nasilja in diskriminacije žensk loti s sprejetjem zakonodaje proti nadlegovanju, ki so jo predlagali aktivisti za pravice žensk; poziva egiptovske oblasti, naj obsodijo vse oblike nasilja in napadalnosti do žensk; poziva vlado, naj spodbuja in podpira politično udejstvovanje žensk in obrne sedanji negativni trend na tem področju;

6.  poziva egiptovske oblasti, naj reformirajo policijo in varnostne sile ter odpravijo vse zakone, ki jim omogočajo neomejeno uporabo sile proti civilistom; poudarja, da je treba z dialogom in posvetovanjem s civilno družbo razviti ustrezen pravni okvir, ki bo zagotavljal pravico do mirnih protestov in javnega zbiranja ter organizacijam civilne družbe omogočal, da delujejo brez neupravičenega omejevanja in izkoristijo pomoč iz tujih virov;

7.  v celoti podpira prizadevanja organizacij civilne družbe ter pomembno in visokokakovostno delo, ki ga opravljajo za spodbujanje miru, demokracije in človekovih pravic, in poziva k takojšnji odpravi vseh oblik pritiska, ustrahovanja in nadlegovanja sindikatov, novinarjev ali blogerjev;

8.  je zaskrbljen zaradi razmer v egiptovskem pravosodju; poziva egiptovsko vlado in politične sile v državi, naj v celoti spoštujejo, podpirajo in spodbujajo neodvisnost in celovitost pravosodnih institucij v Egiptu; poudarja potrebo po nadaljevanju reform kazenskopravnega sistema za zagotovitev ustreznega pravnega okvira za odpravo nekaznovanosti in mučenja ter zaščito človekovih pravic; spodbuja egiptovske oblasti, naj sprožijo dejanske tranzicijske sodne postopke za prevzem odgovornosti za kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile pred in med revolucijo leta 2011 ali po njej;

9.  je zaskrbljen nad omejitvami svobode prepričanja, vesti in veroizpovedi; v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev egiptovskega sveta cerkva dne 18. februarja 2013, ki ga sestavlja pet največjih krščanskih manjšin v državi, njihov mandat pa vključuje spodbujanje dialoga med muslimani in kristjani; meni, da si je treba prizadevati za prekinitev izseljevanja kristjanov iz Egipta, saj ta ogroža neprekinjen obstoj ene najstarejših skupnosti v Egiptu in škoduje egiptovskemu gospodarstvu, saj državo zapuščajo usposobljeni strokovnjaki;

10.  poziva egiptovske oblasti, naj podpišejo in ratificirajo Rimski statut o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu in naj ne vabijo voditeljev držav, za katere je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje;

11.  izraža močno podporo reformam, ki jih želijo Egipčani in ki vodijo v demokracijo, pravno državo in socialno pravičnost v Egiptu; ponovno poziva k oceni možnosti za odpravo izrednega stanja po vsej državi; poziva k takojšnjemu prenehanju sojenja civilistom pred vojaškimi sodišči;

12.  ponovno izraža zaskrbljenost zaradi tihotapljenja ljudi in trgovine z ljudmi in zaradi položaja nezakonitih migrantov v državi, zlasti na območju Sinaja; poziva egiptovske oblasti, naj še okrepijo prizadevanja za rešitev teh vprašanj, nenazadnje tudi s popolnim izvajanjem nacionalne zakonodaje o beguncih ter zagotavljanjem neoviranega dostopa do zadevnih posameznikov v Sinaju agencijam Združenih narodov in organizacijam za človekove pravice;

13.  je zelo zaskrbljen nad hitrim slabšanjem gospodarskih razmer v Egiptu in dolgotrajnimi pogajanji z Mednarodnim denarnim skladom o posojilni pogodbi; pozdravlja obnovljena prizadevanja vlade za nadaljevanje teh pogajanj; spodbuja razvoj gospodarskega sodelovanja med EU in Egiptom z več dvostranskega dialoga o gospodarskih reformah, ki so pomemben korak k vzpostavitvi zaupanja med vlagatelji;

14.  poziva visoko predstavnica/podpredsednico in Komisijo, naj razvijeta načelo „več za več“, ki bo bolj usklajeno in se bo izvajalo v praksi ter bo osredotočeno na civilno družbo ter pravice žensk in manjšin, vključno z jasnimi pogoji in merili za primer, če bi se egiptovska vlada izogibala demokratičnim reformam in spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, ter ki bo temelj revidirane evropske sosedske politike v odnosih EU z egiptovsko vlado, in sicer brez ustvarjanja negativnih posledic na življenjske razmere prebivalstva v državi;

15.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj od egiptovskih oblasti in predsednika Morsija zahteva izpolnjevanje zavez o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin; poziva EU, naj egiptovskim oblastem ne zagotovi proračunske podpore, če ne bo večjega napredka, kot je spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, demokratično upravljanje in pravna država;

16.  v celoti podpira globlje sodelovanje med EU in Egiptom, bodisi v okviru pridružitvenega sporazuma in z njimi povezanih akcijskih načrtov, uspešnega nadaljnjega delovanja delovne skupine EU-Egipt, rednega dialoga o človekovih pravicah, večjega poslovnega sodelovanja, večje mobilnosti Egipčanov, zlasti študentov, v EU, pogajanj o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini ali prihodnjega povezovanja trgov;

17.  poziva EU in države članice, naj si še naprej močno prizadevajo za hitrejše vračanje odtujenega premoženja, ki si ga je nezakonito prisvojil prejšnji režim; zato poziva, naj EU sestavi skupino preiskovalcev, odvetnikov in tožilcev iz držav članic in drugih evropskih držav, ki bo egiptovskim oblastem v tem postopku nudila pravno pomoč in podporo;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, parlamentom in vladam držav članic ter egiptovskim oblastem.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0064.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0092.


Jedrske grožnje in človekove pravice v Severni Koreji
PDF 273kWORD 23k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o jedrskih grožnjah in človekovih pravicah v Demokratični ljudski republiki Koreji (2013/2565(RSP))
P7_TA(2013)0096RC-B7-0132/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Demokratični ljudski republiki Koreji (v nadaljevanju DLRK),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanjo politiko z dne 18. februarja 2013 o DLRK,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN 1718 (2006), 1874 (2009), 2087 (2013), 2094 (2013), 825 (1993), 1540 (2004), 1695 (2006) in 1887 (2009),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in vseh drugih ustreznih mednarodnih instrumentov o človekovih pravicah, tudi Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je DLRK sprejela in ratificirala,

–  ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984,

–  ob upoštevanju ustreznih resolucij sveta OZN za človekove pravice, zlasti resolucije z dne 19. marca 2012 o položaju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca o človekovih pravicah v Demokratični ljudski republiki Koreji Marzuka Darusmana z dne 1. februarja 2013,

–  ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,

A.  ker sta Svet Evropske unije in varnostni svet OZN obsodila izstrelitev rakete DLRK 12. decembra 2012 z uporabo tehnologije balističnih izstrelkov in jedrske poskuse, ki jih je izvedla 12. februarja 2013, s čimer je očitno kršila svoje mednarodne zaveze v okviru resolucij varnostnega sveta OZN in resno ogrozila stabilnost regije ter regionalni in mednarodni mir in varnost;

B.  ker širjenje jedrskega, kemičnega in biološkega orožja ter njihovih pripadajočih nosilcev pomeni grožnjo mednarodnemu miru in varnosti; ker je DLRK leta 2003 odstopila od Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (pogodba NPT) in od leta 2006 izvaja jedrske poskuse, leta 2009 pa je uradno objavila, da je razvila jedrsko orožje; ker izvajanje nezakonitih jedrskih programov in programov balističnih izstrelkov ogroža mednarodni režim neširjenja jedrskega orožja in povzroča tveganje, da se bodo napetosti v regiji še povečale;

C.  ker ti programi niso v skladu z izraženim ciljem DLRK, da izboljša svojo varnost; ker država s svojim gospodarstvom, ki se osredotoča na oborožene sile, še zdaleč ni uresničila zadanega cilja o močni in bogati državi in namesto tega s težnjami po pridobitvi orožja za množično uničevanje in pripadajočih nosilcev čedalje bolj osamlja in siromaši svoje prebivalce;

D.  ker je DLRK nedavno odstopila od korejskega sporazuma o premirju z Republiko Korejo in prekinila pogovore med Pjongjangom in Seulom; ker se na Korejskem polotoku že desetletja soočajo z napetostmi in vojaškimi spopadi; ker EU odločno podpira zamisel o Korejskem polotoku brez jedrskega orožja in meni, da je ponovni začetek šeststranskih pogovorov bistvenega pomena za mir in stabilnost v regiji;

E.  ker režim DLRK ni sodeloval z OZN in je zavrnil vse resolucije Sveta OZN za človekove pravice in generalne skupščine OZN o človekovih pravicah v Severni Koreji; ker ni sodeloval s posebnim poročevalcem OZN o položaju človekovih pravic v državi in je zavrnil vso pomoč visoke komisarke OZN za človekove pravice;

F.  ker je Evropska unija zagovornica in spodbujevalka človekovih pravic in demokracije v svetu; ker je stanje na področju človekovih pravic in humanitarne razmere v DLRK še zmeraj izjemno zaskrbljujoče; ker vlada DLRK ne dovoljuje politične opozicije, svobodnih in pravičnih volitev, svobodnih medijev, verske svobode, svobode združevanja, kolektivnih pogajanj ali svobode gibanja;

G.  ker je pravosodni sistem podrejen državi in za številne zločine zoper državo velja smrtna kazen, kazenski zakonik pa jo občasno podaljšuje, medtem ko so državljani, tudi otroci, prisiljeni prisostvovati javnim usmrtitvam; ker državni organi DLRK načrtno izvajajo zunajsodne uboje, mučenje, samovoljne pripore in so odgovorni za izginotja, tudi ugrabitev tujih državljanov, ter v zaporih in „prevzgojnih taboriščih“ pridržujejo več kot 200 000 ljudi;

H.  ker so prebivalci DLRK že desetletja izpostavljeni nezadostnemu razvoju, slabi zdravstveni oskrbi in visoki stopnji podhranjenosti mater in otrok, v okolju politične in gospodarske osamitve, pogostih naravnih nesreč in svetovne rasti cen hrane in goriva; ker večina prebivalstva trpi zaradi lakote in je v veliki meri odvisna od mednarodne pomoči v hrani; ker imata množično pomanjkanje hrane in lakota velike posledice za celo vrsto človekovih pravic; ker je več deset tisoč prebivalcev Severne Koreje pobegnilo na Kitajsko, da bi ubežalo vsesplošni lakoti in represiji;

Jedrske grožnje

1.  obsoja jedrske poskuse in raketne dejavnosti DLRK in zahteva, da se vzdrži nadaljnjih izzivalnih dejanj, ustavi vse dejavnosti, povezane s programom balističnih izstrelkov, ter povsem in nepreklicno opusti obstoječe jedrske programe; poziva DLRK, naj nemudoma podpiše in ratificira Pogodbo o celoviti prepovedi izvajanja jedrskih poskusov;

2.  obsoja uradno objavo DLRK, da si država pridržuje pravico do preventivnega jedrskega napada; poziva DLRK, naj spoštuje Ustanovno listino OZN, ki države članice obvezuje, da se vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile proti drugim državam;

3.  obžaluje dejstvo, da je DLRK razveljavila sporazum o nenapadanju z Republiko Korejo, ukinila posebno neposredno zvezo s Seulom, zaprla skupni mejni prehod ter vojake na svoji prvi bojni črti postavila v pripravljenost za morebitno vojno; pozdravlja nadaljnjo krepitev sankcij Sveta in Varnostnega sveta OZN z glasovanjem 7. marca 2013 po nedavnem jedrskem poskusu; poziva DLRK, naj bo konstruktivna pri svojih zavezah z mednarodno skupnostjo, kar bo koristilo regionalni stabilnosti in povečalo blaginjo severnokorejskega prebivalstva;

4.  poziva DLRK, naj se ponovno zaveže spoštovanju moratorija za izstreljevanje raket ter ponovno pristopi k Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja, ki je temelj režima o neširjenju jedrskega orožja ter bistvena za nadaljnje jedrsko razoroževanje in miroljubno uporabo jedrske energije; poudarja, da si je treba bolj prizadevati za okrepitev te pogodbe; opozarja na končno izjavo s konference o pregledu Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja iz leta 2010, v katerem je bila izražena velika zaskrbljenost zaradi katastrofalnih posledic vsakršne uporabe jedrskega orožja in potrjena potreba, da bi morale vse države vedno upoštevati veljavno mednarodno zakonodajo, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom;

5.  potrjuje željo po diplomatski in politični rešitvi jedrskega vprašanja DLRK; ponovno izraža podporo šeststranskim pogovorom in poziva k ponovnemu začetku teh pogovorov; spodbuja vse udeležence šeststranskih pogovorov, naj okrepijo svoja prizadevanja; poziva DLRK, naj ponovno vzpostavi konstruktiven dialog z mednarodno skupnostjo, zlasti z udeleženci šeststranskih pogovorov, da bi dosegli vzpostavitev trajnega miru in varnosti na Korejskem polotoku brez jedrskega orožja in DLRK na najboljši način zagotovili uspešno in stabilno prihodnost;

6.  poziva Ljudsko republiko Kitajsko, ki je stalna članica varnostnega sveta OZN in glavna trgovinska partnerica DLRK, naj vpliva nanjo, da se razmere ne bi dodatno poslabšale, in ugotavlja, da je Ljudska republika Kitajska podprla resolucijo 2094 (2013) varnostnega sveta OZN; ugotavlja, da so se članice varnostnega sveta OZN soglasno odzvale na nedavni jedrski poskus DLRK;

7.  zvezi s tem poudarja potrebo po krepitvi svetovnih prizadevanj za jedrsko razoroževanje; poziva k začasnim ukrepom za krepitev zaupanja;

Človekove pravice

8.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi slabšanja položaja človekovih pravic v DLRK, ki sta jih prejšnji in sedanji poročevalec OZN za Severno Korejo opisala kot neprimerljive z drugimi državami, ker so kršitve nezaslišane, vsesplošno razširjene in sistematične ter jih je morda treba obravnavati kot zločine proti človečnosti; poziva DLRK, naj z Evropsko unijo vzpostavi smiseln dialog o človekovih pravicah;

9.  poziva vlado DLRK, naj izpolni svoje obveznosti v okviru instrumentov za človekove pravice, pri katerih sodeluje, ter naj zagotovi, da bodo imeli humanitarne organizacije, neodvisni opazovalci spoštovanja človekovih pravic in posebni poročevalec OZN o položaju človekovih pravic v DLRK možnost vstopa v državo in jim bo zagotovljeno ustrezno sodelovanje;

10.  pozdravlja ustanovitev preiskovalne komisije OZN za DLRK, kot sta predlagali Evropska unija in Japonska;

11.  poziva vlado, naj razglasi moratorij za vse usmrtitve zaradi morebitne odprave smrtne kazne v bližnji prihodnosti; poziva DLRK, naj konča zunajsodne uboje in prisilna izginotja, izpusti politične zapornike in svojim državljanom omogoči prosto potovanje, tako v državi kot zunaj nje; poziva DLRK, naj omogoči svobodo izražanja ter svobodo tiska za nacionalne in mednarodne medije, vsem njenim državljanom pa necenzuriran dostop do interneta;

12.  je posebej zaskrbljen zaradi resnosti prehranskih razmer, s katerimi se sooča država, in njihovih posledic za gospodarske, socialne in kulturne pravice prebivalstva; poziva Komisijo, naj ohrani obstoječe programe humanitarne pomoči in komunikacijske kanale z DLRK ter naj zagotovi, da bosta pomoč in komunikacija dosegla ciljne skupine prebivalstva; poziva oblasti DLRK, naj vsem državljanom v skladu s potrebami in humanitarnimi načeli zagotovijo dostop do hrane in humanitarne pomoči;

o
o   o

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladi Demokratične ljudske republike Koreje, vladi Republike Koreje, vladi Ljudske republike Kitajske, posebnemu poročevalcu OZN o položaju človekovih pravic v DLRK in generalnemu sekretarju OZN.


Odnosi med EU in Kitajsko
PDF 297kWORD 45k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o odnosih med EU in Kitajsko (2012/2137(INI))
P7_TA(2013)0097A7-0434/2012

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vzpostavitve diplomatskih odnosov med EU in Kitajsko maja 1975,

–  ob upoštevanju temeljnega pravnega okvira za odnose s Kitajsko, namreč Sporazuma o trgovini in gospodarskem sodelovanju med ES in Kitajsko(1) iz leta 1985, ki pokriva področji gospodarskih in trgovinskih odnosov ter program sodelovanja med EU in Kitajsko,

–  ob upoštevanju pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, ki potekajo od leta 2007,

–  ob upoštevanju strateškega partnerstva EU-Kitajska iz leta 2003,

–  ob upoštevanju strukturiranega političnega dialoga med EU in Kitajsko, uradno vzpostavljenega leta 1994, in strateškega dialoga na visoki ravni o strateških vprašanjih in vprašanjih zunanje politike, vzpostavljenega leta 2010,

–  ob upoštevanju sporočila z naslovom „EU-Kitajska: tesnejše partnerstvo, več odgovornosti“ (COM(2006)0631) z dne 24. oktobra 2006, ki ga je Komisija poslala Svetu in Evropskemu parlamentu,

–  ob upoštevanju dokumenta o politiki Komisije z naslovom „Dozorevajoče partnerstvo – skupni interesi in izzivi v odnosih med EU in Kitajsko“ (COM(2003)0533), ki ga je Evropski svet podprl 13. oktobra 2003,

–   ob upoštevanju političnih smernic Sveta za vzhodno Azijo,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z naslovom „Strateško partnerstvo EU-Kitajska“, sprejetih na zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose 11. in 12. decembra 2006,

–  ob upoštevanju strateškega dokumenta Komisije o Kitajski 2007–2013, večletnega okvirnega programa 2011–2013 ter vmesnega pregleda strateškega dokumenta iz leta 2010 in pregleda večletnega okvirnega programa 2011–2013,

–  ob upoštevanju prvega dokumenta Kitajske o političnih ukrepih v zvezi z EU, ki je bil objavljen 13. oktobra 2003,

–  ob upoštevanju dialoga o človekovih pravicah med EU in Kitajsko, vzpostavljenega leta 1995, in dveh najnovejših krogov dialoga, in sicer 30. kroga v Pekingu 16. junija 2011 in 31. kroga v Bruslju 29. maja 2012,

–  ob upoštevanju skoraj 60 sektorskih dialogov, ki potekajo med Kitajsko in Unijo ter med drugim zadevajo okolje, regionalno politiko, zaposlovanje in socialne zadeve ter civilno družbo,

–  ob upoštevanju vzpostavitve dialoga na visoki ravni za povezovanje ljudi med EU in Kitajsko februarja 2012, ki bo vključeval vse skupne pobude EU in Kitajske na tem področju,

–  ob upoštevanju sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med ES in Kitajsko, podpisanega decembra 1998, ki je začel veljati leta 2000(2) in je bil obnovljen v letih 2004 in 2009, sporazuma o znanstvenem in tehnološkem partnerstvu, podpisanega 20. maja 2009, ter skupne izjave ES-Kitajska o sodelovanju na energetskem področju z dne 8. decembra 2010,

–  ob upoštevanju sporazuma s Kitajsko o sodelovanju v okviru programa EU za satelitsko navigacijo Galileo, podpisanega 30. oktobra 2003,

–  ob upoštevanju 15. vrhovnega srečanja EU-Kitajska, ki je potekalo 20. septembra 2012 v Bruslju, in skupne izjave za tisk ob zaključku tega srečanja,

–  ob upoštevanju dogovorjenega partnerstva med EU in Kitajsko na področju podnebnih sprememb in izjave o podnebnih spremembah, podane na 8. vrhovnem srečanju EU-Kitajska septembra 2005,

–  ob upoštevanju skupne izjave o energetski varnosti, ki sta jo EU in Kitajska podali 3. maja 2012 v Bruslju, in 5. srečanja v sklopu energetskega dialoga med ES in Kitajsko novembra 2011,

–  ob upoštevanju okroglih miz med Kitajsko in EU,

–  ob upoštevanju 18. nacionalnega kongresa Komunistične partije Kitajske, ki je potekal od 8. do 14. november 2012, in sprememb v vodstvu stalnega odbora politbiroja, o katerih se je odločalo ob tej priložnosti,

–  ob upoštevanju zadnjega medparlamentarnega srečanja s Kitajsko, ki je potekalo v Bruslju 11. in 12. julija 2012,

–   ob upoštevanju zadnjih resolucij o Kitajski, predvsem tistih z dne 23. maja 2012 z naslovom „EU in Kitajska: neuravnotežena trgovina?“(3), z dne 2. februarja 2012 z naslovom „Poročilo o zunanji politiki EU do držav BRICS in drugih sil v vzponu: cilji in strategije“(4) in z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o osrednjih vidikih in temeljnih usmeritvah skupne zunanje in varnostne politike(5),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 7. septembra 2006 o odnosih EU-Kitajska(6) in z dne 5. februarja 2009 o trgovinskih in gospodarskih odnosih s Kitajsko(7),

–  ob upoštevanju resolucij s področja človekovih pravic z dne 21. januarja 2010 o kršitvah človekovih pravic na Kitajskem, zlasti v primeru Liu Xiaobaa(8), z dne 10. marca 2011 o razmerah in kulturni dediščini v Kašgaru (avtonomna ujgurska regija Xinjiang, Kitajska)(9), z dne 7. aprila 2011 o primeru Ai Weiweija(10), z dne 5. julija 2012 o škandalu s prisilnim splavom na Kitajskem(11), z dne 26. novembra 2009 o pravicah manjšin in izvajanju smrtne kazni na Kitajskem(12) ter z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu za leto 2009 in politiki Evropske unije na tem področju(13),

–  ob upoštevanju embarga na orožje, ki ga je EU uvedla zaradi zadušitve demonstracij na Trgu nebeškega miru junija leta 1989 in ga je Parlament podprl v resoluciji z dne 2. februarja 2006 o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2005 o odnosih med Evropsko unijo, Kitajsko in Tajvanom ter varnosti na Daljnem vzhodu(15),

–  ob upoštevanju prejšnjih resolucij o Tibetu in o stanju na področju človekovih pravic na Kitajskem, zlasti resolucij z dne 25. novembra 2010 o načrtih, da postane kitajščina glavni učni jezik v Tibetu(16), z dne 27. oktobra 2011 o Tibetu, zlasti samosežigih redovnic in menihov(17), ter z dne 14. junija 2012 o stanju človekovih pravic v Tibetu(18),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0434/2012),

A.  ker je strateško partnerstvo EU-Kitajska izjemno pomembno za odnose med obema stranema in ker so ti donosi nujno potrebni za iskanje odgovorov na svetovne izzive, kot so svetovna in regionalna varnost, gospodarska kriza, svetovna finančna in tržna ureditev, zanesljiva oskrba z energijo, orožje za množično uničevanje in neširjenje jedrskega orožja, podnebne spremembe, ekonomski in socialni razvoj tržnega gospodarstva, spodbujanje demokracije in človekovih pravic ter boj organiziranemu kriminalu, terorizmu in piratstvu, pa tudi oblikovanje okvira za reševanje dvostranskih vprašanj med EU in Kitajsko;

B.  ker strateško partnerstvo zahteva odločno zavezo vzajemni odgovornosti in dobro mero zaupanja, temeljiti pa mora na univerzalnih vrednotah;

C.  ker so se od podpisa sporazuma o sodelovanju med EU in Kitajsko leta 1985 odnosi med tema regijama zelo razvili; ker je Komisija leta 2006 sprejela glavno politično strategijo za Kitajsko in v tem okviru januarja 2007 začela pogajanja o celovitem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, da bi še izboljšala odnose med EU in Kitajsko, zlasti na področju trgovine in naložb;

D.  ker je Kitajska v procesu družbene in gospodarske tranzicije iz ekstenzivnega modela gospodarstva pod nadzorom države v model, ki temelji na večji gospodarski svobodi, ta pa je velikemu deležu kitajskega prebivalstva omogočila višji življenjski standard;

E.  ker kljub vsemu ni primerljivega napredka na področju političnih svoboščin;

F.  ker so človekove pravice komplementarne, univerzalne, neodtujljive, nedeljive in medsebojno odvisne; ker Kitajska kaže skrb za gospodarske in socialne človekove pravice (npr. hrano, oblačila, gospodarski razvoj), medtem ko ima EU širši pristop k človekovim pravicam, ki vključuje in poudarja predvsem državljanske in politične pravice (npr. svobodo govora, vere, združevanja);

G.  ker kitajski aktivisti za državljanske pravice poročajo o odvzemih prostosti, ko jih je policija odpeljala brez naloga za aretacijo in je preteklo več mesecev, ne da bi proti njim vložili obtožnico oziroma jim omogočili stike s sorodniki in pravno pomoč;

H.  ker je predsednik Hu Jintao leta 2007 že naročil najvišji stopnji pravosodnega sistema, da bodo sodnike usmerjale tri „vrhovne oblasti“ – partija, ljudstvo in pravo, in sicer v navedenem vrstnem redu – in ker je kitajsko pravosodno ministrstvo marca 2012 odredilo, da morajo vsi odvetniki zapriseči zvestobo Komunistični partiji Kitajske, če želijo pridobiti ali podaljšati svojo licenco;

I.  ker so šokantne novice sredi junija 2012 o izjemno krutem prisilnem splavu Feng Jianmei, ki je v sedmem mesecu nosečnosti splavila nerojeno deklico, sprožile razpravo o odpravi uradne politike enega otroka;

J.  ker se kljub napredku kitajske vlade pri spodbujanju nekaterih gospodarskih in socialnih pravic vztrajno zatira uveljavljanje svobode izražanja, združevanja, zborovanja, tiska in združevanja v sindikate; ker organizacije za varstvo človekovih pravic še vedno poročajo o hudih zlorabah človekovih pravic s strani kitajskih oblasti, in sicer o obsodbah pomembnih oporečnikov, kot je zaprti dobitnik Nobelove nagrade za mir Liu Xiaobo, strožjih omejitvah svobode medijev in interneta, poostrenem nadzoru in nadlegovanju odvetnikov, zagovornikov človekovih pravic in nevladnih organizacij, povečanem nadzoru nad Ujguri in Tibetanci, njihovem zatiranju in kratenju svoboščin ter naraščajočem številu prisilnih izginotij in samovoljnih pridržanj, vključno s tistimi v skrivnih in nezakonitih objektih za pridržanje, znanih kot „črne ječe“; ker je represivna politika proti temeljnim svoboščinam Tibetancev v zadnjih letih povzročila skrb zbujajoče število samozažigov;

K.  ker je Kitajska država pogodbenica Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov; ker ta status Kitajski nalaga posebne dolžnosti, da spoštuje mednarodne pravne obveznosti iz tega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter ustanovne listine Združenih narodov;

L.  ker je Hu Jia, dobitnik nagrade Saharova za leto 2008, še vedno v hišnem priporu pod strogim nadzorom in z omejenimi možnostmi komuniciranja;

M.   ker kitajska država priznava samo pet veroizpovedi, in sicer budizem, daoizem, islam in krščanstvo (katolištvo in protestantizem); ker imajo vse te veroizpovedi centralizirane upravne organe s sedežem v Pekingu, v katerih službujejo uradniki, zvesti Komunistični partiji Kitajske; ker Komunistična partija Kitajske imenuje najvišje verske voditelje in je leta 1999 prepovedala nedovoljene verske skupine, kot je gibanje Falun gong, da bi izkoreninila izvajanje njihovih obredov; ker so organizacije za varstvo človekovih pravic poročale o nepravnih prisilnih ukrepih, ki so posledica te prepovedi, kot so samovoljno pridržanje, prisilno delo in telesno mučenje, ki se včasih konča s smrtjo;

N.  ker so avtonomna pokrajina Tibet, druga tibetanska avtonomna območja in avtonomna ujgurska pokrajina Xinjiang postali pomembna ozemlja za kitajske regionalne, vojaške in gospodarske ambicije in jih zato sedanja kitajska vlada obravnava kot osrednja vprašanja za kitajsko ozemeljsko celovitost; ker se je od leta 2009 na območjih Ljudske republike Kitajske, poseljenih s tibetanskim prebivalstvom, ki vključujejo avtonomno pokrajino Tibet in tibetanska avtonomna območja v provincah Gansu, Sečuan in Qinghai, zažgalo najmanj 90 Tibetancev;

O.  ker gospodarska rast kljub odpiranju kitajskega gospodarstva, ki je prineslo velike koristi, na primer boljši dostop do trga zaposlovanja in zmanjšanje brezposelnosti na podeželju, ni prinesla enakih koristi vsem slojem kitajskega prebivalstva, med mestnimi in podeželskimi deli države pa nastajajo velike razlike;

P.  ker so neenakosti med mestnim in podeželskim prebivalstvom pri dohodkih in dostopu do zaposlitve, socialnega varstva, zdravja in izobraževanja velik izziv za kohezijsko politiko Kitajske;

Q.  ker je sodelovanje med EU in Kitajsko na področju znanosti in tehnologije stvar skupnega interesa; ker se je uporaba interneta na Kitajskem razširila, v državi pa je zdaj več kot 500 milijonov uporabnikov, ki predstavljajo javno mnenje v spletu; ker internetno okolje na Kitajskem ostaja zelo omejevalno;

R.  ker je EU vodilna turistična destinacija na svetu, ker naj bi do leta 2020 po svetu potovalo 100 milijonov Kitajcev in ker je treba zato podpreti pobude, da se ti novi turistični tokovi pritegnejo na evropsko ozemlje;

S.  ker je Kitajska največji svetovni povzročitelj izpustov ogljikovega dioksida in ker ti izpusti še vedno hitro naraščajo; ker so emisije CO2 na Kitajskem leta 2010 dosegle 6,8 tone na prebivalca in bodo po pričakovanjih že leta 2017 večje od emisij na prebivalca v ZDA;

T.  ker Kitajska stopnjuje prizadevanja v zvezi s tržno usmerjenimi sistemi za trgovanje z emisijami; ker Kitajska v zvezi s tem izvaja sedem pilotnih projektov, da bi leta 2015 vzpostavila nacionalni sistem trgovanja z emisijami;

U.  ker smo bili v 21. stoletju priča vrnitvi Kitajske kot gospodarske in trgovske sile na svetovno prizorišče, kar gre pripisati hitro rastoči gospodarski moči in nepregledni krepitvi vojaške zmogljivosti;

V.  ker EU v odnosih med Ljudsko republiko Kitajsko in Tajvanom spoštuje svojo politiko ene Kitajske;

W.  ker ozemeljski spori v vzhodni Aziji, na Južnokitajskem morju z Vietnamom, Malezijo, Indonezijo, Brunejem, Filipini in Tajvanom in na Vzhodnokitajskem morju z Japonsko in Tajvanom, pri čemer gre za območja, bogata z ribami, pa tudi z zalogami nafte in plina, mečejo vse temnejšo senco na pozitivno vlogo Ljudske republike Kitajske v jugovzhodni Aziji v smislu gospodarske regionalizacije in dinamičnosti;

X.  ker Kitajska neguje tesne odnose s Severno Korejo, pri čemer je slednja v glavnem gospodarsko odvisna od prve, dotok kitajskega denarja in turistov pa je bistven za ohranitev režima v Pjongjangu v sedanjem stanju;

Y. ker Kitajska v Šanghajski organizaciji za sodelovanje sodeluje z Rusijo, štirimi državami osrednje Azije (Kazahstanom, Kirgizistanom, Tadžikistanom in Uzbekistanom) in štirimi državami opazovalkami (Indijo, Iranom, Mongolijo in Pakistanom); ker bodo kitajske naložbe v osrednji Aziji v naslednjem desetletju narasle z 20 na 100 milijard USD, kot je bilo napovedano na vrhu Šanghajske organizacije za sodelovanje v Pekingu 6. junija 2012;

Z.  ker vse tesnejši odnosi med Pekingom in Washingtonom poleg močnih finančnih in gospodarskih vezi med državama v svetovnem merilu predstavljajo eno najpomembnejših dvostranskih povezav; ker je Evropa najpomembnejša trgovinska partnerica Kitajske;

AA.  ker eksplozivna kitajska rast nikjer na svetu ni opazna tako kot v Afriki in Latinski Ameriki; ker o tem priča zlasti neverjetna rast obsega trgovine med Kitajsko in Afriko, saj se je ta po podatkih kitajskega ministrstva za trgovino med letoma 2009 in 2011 povečal kar za 80 % in je leta 2011 znašal 166,3 milijarde USD; ker so se kitajske neposredne naložbe v Afriki v letu 2011 povečale za 58,9 % in dosegle 1,7 milijarde USD; ker se kitajski interesi v Afriki kažejo prek velikih razvojnih projektov, kot so železnice, ceste in socialna varnost;

Strateško partnerstvo in sodelovanje med EU in Kitajsko

1.  podpira javno zavezo, ki sta jo v okviru strateškega dialoga na visoki ravni 9. in 10. julija 2012 v Pekingu sprejeli EU in Kitajska, namreč da bosta s strateškim partnerstvom, ki temelji na skupnih interesih in vzajemnem razumevanju, oblikovali vzoren primer mednarodnega sodelovanja v 21. stoletju; podpira in spodbuja skoraj 60 sektorskih dialogov med EU in Kitajsko ter je prepričan, da bo tesnejše in bolj razvito partnerstvo koristilo obema stranema; vendar si hkrati prizadeva za okrepitev dialoga na področjih človekovih pravic, okolja, varnosti, energetike in zlasti boja proti ponarejanju, pri čemer je treba upoštevati posledice tega pojava za javno zdravje in varnost; spodbuja prizadevanja za dejavno iskanje sinergij med 12. kitajsko petletko in strategijo Evropa 2020 z namenom poglabljanja pragmatičnega sodelovanja na različnih področjih; povrhu tega je prepričan, da je treba koncept strateškega partnerstva bolje opredeliti; zahteva, da okrepljene trgovinske in gospodarske odnose s Kitajsko spremlja znaten napredek pri političnem dialogu o človekovih pravicah in pravni državi;

2.  pričakuje, da bodo države članice Evropski službi za zunanje delovanje in zlasti delegaciji v Pekingu dale jasen mandat za krepitev strateškega partnerstva EU-Kitajska, tako da bodo enotno nastopile pred kitajsko vlado in se vzdržale izvajanja dvostranskih zunanjepolitičnih pobud, ki bi lahko ogrozile prizadevanja te službe; zahteva, da EU uresniči dolgoročno strategijo za Kitajsko, da bi zagotovila operativno usklajevanje tako med institucijami EU kot med EU in državami članicami; od kitajskih organov na vseh političnih ravneh pričakuje krepitev strateškega partnerstva EU-Kitajska z dosledno in pregledno uporabo medsebojnih in mednarodnih sporazumov in pravil;

3.  pozdravlja sporazume, ki so bili doseženi na 15. vrhu EU in Kitajske 20. septembra 2012 v Bruslju; poziva k njihovi hitri uveljavitvi in izvajanju, kar bo utrdilo odnose med Unijo in Kitajsko;

4.   pozdravlja zaveze, sprejete na 15. vrhovnem srečanju, zlasti v zvezi s pogajanji o sporazumu o naložbah ter začetkom stalnega dialoga o obrambnih in varnostnih vprašanjih;

5.  meni, da so lahko odnosi med EU in Kitajsko na gospodarski in trgovinski ravni ter v zvezi s kulturnimi in socialnimi vprašanji eden najpomembnejših dejavnikov za razvoj in izboljšanje obeh družb, zato ocenjuje to sodelovanje kot bistveno za interese obeh strani;

6.   pozdravlja začetek in uspešen prvi krog pogovorov za povezovanje ljudi EU-Kitajska na visoki ravni; izraža zadovoljstvo z napredkom in dosežki leta medkulturnega dialoga med EU in Kitajsko in je seznanjen s sporazumom, doseženim na 15. vrhu EU-Kitajska o vrsti nadaljnjih ukrepov na različnih področjih izobraževanja, kulture, večjezičnosti in vprašanj mladih;

7.  poziva Komisijo, Svet in pristojne kitajske organe, naj v sodelovanju s Parlamentom omogočijo turistične tokove iz Kitajske proti EU, in sicer z uskladitvijo in pospešitvijo postopkov za izdajo vizumov za kitajske državljane, zlasti v okviru poslovnega in kongresnega turizma;

8.  pozdravlja pozive obeh strani na 15. vrhu EU-Kitajska k začetku celovitega dialoga na ustrezni ravni med EU in Kitajsko o mobilnosti in migracijah ter k medsebojnemu prizadevanju za iskanje novih možnosti izmenjave za kitajske in evropske državljane, vključno z medsebojnim izvzetjem iz vizumske obveznosti za imetnike diplomatskih potnih listov;

9.  poudarja, da Kitajska ni le drugo največje svetovno gospodarstvo in največja izvoznica v svetovnem merilu, ampak tudi vse pomembnejša politična sila;

Notranje razmere

10.  poudarja, da je Kitajska v zadnjih desetletjih dosegla precejšen socialni napredek; poudarja, da je takšno izboljšanje kakovosti življenja v tako ogromni državi v tako kratkem času enkraten zgodovinski dosežek; ugotavlja, da se je zaradi gospodarske rasti na Kitajskem od leta 1990 iz revščine rešilo več kot pol milijarde ljudi;

11.  je seznanjen z 12. petletko (2011–2015), ki jo je marca 2012 potrdil nacionalni ljudski kongres in katere cilj je spoprijeti se z negativnimi stranskimi učinki izjemnega obdobja trajne visoke gospodarske rasti, na primer velikega okoljskega tveganja, regionalnih neskladij, čedalje večjih razlik v zaslužkih in nenehnih kolektivnih protestov zaradi socialnih, gospodarskih ali pravnih težav;

12.  ugotavlja, da je iskanje skupnih točk med 12. kitajsko petletko in strategijo Evropa 2020 zelo pomembno;

13.  pozdravlja uspešno gospodarsko politiko Kitajske, a se pridružuje kritiki neodvisnih kitajskih izobražencev in opazovalcev, da ta trend resno ogrožajo koripcijski škandali, premajhna preglednost in „rdeča aristokracija“ bližnjih družinskih članov nekdanjih in trenutnih voditeljev partije, ki so si s političnimi in gospodarskimi povezavami pridobili ogromno bogastvo, in meni, da gre za resno stanje, ki ga je pred kratkim razgrnila afera Boja Xilaija;

14.  pričakuje, da bo novo vodstvo Komunistične partije Kitajske hitro uresničilo ponavljajoče se pozive k demokratizaciji in političnim reformam stranke; meni, da bodo le učinkovite politične reforme v smeri oblikovanja vključujočih, demokratičnih in odgovornih institucij, ki bodo odražale kitajsko etnično, versko, politično in družbeno raznolikost, tlakovale pot k trajnostni rasti in stabilnosti, zlasti z zajezitvijo delne neodvisnosti visokih pokrajinskih, okrožnih in lokalnih partijskih voditeljev, ki resno znižujejo ugled kitajskega nacionalnega vodstva, tako znotraj države kot zunaj nje, saj zlorabljajo svoj položaj, posebej pereči pa so izjemno dragi in razširjeni primeri korupcije; meni, da bi bilo treba takšne primere reševati z uvedbo mehanizmov odgovornosti, kot je priznal predsednik Hu Jintao na 18. kongresu Komunistične partije Kitajske novembra 2012;

15.  je zadovoljen, da so se kitajski odvetniki odločno uprli obvezni zaprisegi zvestobe Komunistični partiji Kitajske, in njihovo dejanje podpira, saj gre za napad na pravni sistem, ki očitno ne spoštuje mednarodnih pravnih standardov, saj bi moral vsak odvetnik zapriseči ustavi, ne pa politični stranki ali organizaciji;

16.  poudarja, da uradniki za načrtovanje družin pogosto silijo ženske v nehumane prakse, kot sta prisilni splav ali sterilizacija, čeprav so prisilni splavi na Kitajskem povsem nezakoniti; obsoja t. i. pristojbino za socialno vzdrževanje„ pogosto pretirano kazen, ki jo morajo plačati starši, če imajo več kot enega otroka, kot v primeru tragedije Feng Jianmei; poudarja, da je bilo zaradi kršitev, ki so jih zagrešili organi za načrtovanje družine, po uradnih statističnih podatkih leta 2011 vloženih 8.400 pritožb žrtev; iskreno podpira kitajske pozive k odpravi politike enega otroka, ki je polna vrzeli, zlasti glede na demografske trende na Kitajskem, ter poudarja njene hude negativne družbene in psihološke posledice, kot so družbene neenakosti, slabšanje razmer na področju enakopravnosti spolov, vsesplošna nenaklonjenost rojstvom deklic, še vedno naraščajoče neravnovesje med dečki in deklicami, ustvarjanje “malih princev„, ogrožanje tradicionalne družinske strukture in slabše vključevanje mladih na trg delovne sile; poziva kitajsko vodstvo, naj si iskanje rešitve za ta problem zada za pomembno prednostno nalogo;

17.  resno obravnava odločne proteste delavcev tovarne Foxconn in zahteva, da se spoštujejo njihove pravice; podpira omogočanje dostojne plače in dostojnih delovnih razmer;

18.  pozdravlja prizadevanja Kitajske, da bi do leta 2015 vzpostavila sistem za trgovanje z emisijami na nacionalni ravni, ki bi ga bilo mogoče v prihodnosti vključiti v druge sisteme za trgovanje z ogljikom, zlasti v sistem za trgovanje z emisijam EU; vendar ugotavlja, da Kitajska še nima dobro delujočega in zrelega tržnega gospodarstva, ki je seveda pogoj za dobro delujoč sistem trgovanja z emisijami;

19.  poziva kitajsko vlado, naj pospeši meritve onesnaževal in emisij, da bi premostila pomanjkanje zanesljivih podatkov o emisijah ogljika, zagotovila boljšo zakonodajo in povečala krepitev zmogljivosti na upravni ravni; s tem v zvezi pozdravlja finančni sporazum med EU in Kitajsko z dne 20. septembra 2012, ki spodbuja skrb za okolje, prehod na nizkoogljično gospodarstvo in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov na Kitajskem;

20.  je seznanjen z odločitvijo glavnega upravitelja Hongkonga, da po množičnih demonstracijah in obsežnem nasprotovanju ne bodo vsilili kontroverznega učnega načrta „nacionalnega pouka“; poziva oblasti v Pekingu, naj v celoti spoštuje načelo „ena država – dva sistema“ v skladu s sporazumom, ki je bil podpisan pred predajo nekdanje britanske kolonije Ljudski republiki Kitajski; pozdravlja visoko volilno udeležbo na nedavnih volitvah v zakonodajni svet in pričakuje, da bodo splošne volitve vseh članov te skupščine uvedene v čim krajšem času;

Človekove pravice in demokracija

21.  občuduje pogum in aktivizem tistih kitajskih državljanov, ki delujejo družbeno odgovorno, da bi spodbudili in zaščitili univerzalne človekove pravice in izkoreninili vsem znane družbene nevarnosti/kazniva dejanja kitajskih državnih uradnikov, kot so korupcija, zloraba položaja, okoljska škoda, okužba z aidsom, zastrupitev s hrano, goljufije pri izgradnji šol ter nezakonit zaseg zemlje in lastnine, ki ga pogosto izvaja lokalno strankarsko vodstvo; obsoja vse primere uradnih povračilnih ukrepov proti tem kitajskim državljanom; poziva kitajske voditelje, naj spodbujajo državljansko odgovornost v smislu upoštevanja socialnih človekovih pravic ter povrnejo ugled uradno preganjanim in kaznovanim zagovornikom teh pravic; opozarja kitajsko vodstvo, naj strogo upošteva domačo in mednarodno zakonodajo o človekovih pravicah;

22.  odločno podpira kritične pripombe kitajskih odvetnikov in pravnikov, da je ponižujoče pridržanje osumljencev za več kot 15 dni v nasprotju z mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Kitajska podpisala oktobra leta 1998; izraža zaskrbljenost, ker kitajska vlada še vedno ni pripravljena ratificirati tega mednarodnega pakta; obžaluje dejstvo, da smeta policija in služba državne varnosti v skladu z novim zakonom o kazenskem postopku od leta 2013 pridržati osumljenca celo za več kot 14 mesecev brez vsakršne pomoči odvetnika; v celoti podpira kritike kitajskih pravnikov, da je policija ohranila možnost, da osumljence ne le pridrži v hišnem priporu, ampak jih aretira tudi v skladu s pravili o „pridržanju na določenem kraju“; podpira vse pobude kitajskih pravnikov za resnično reformo zakona o kazenskem postopku;

23.  poziva Kitajsko, naj spoštuje minimalne socialne standarde; poudarja pomen spoštovanja vseh pravil Mednarodne organizacije dela, vključno s pravico do svobodnega ustanavljanja neodvisnih sindikatov; pozdravlja izvajanje zakona o delovnih pogodbah in poziva, da se zakonodajni okvir dopolni s sprejetjem zakona o kolektivnih pogajanjih; poziva kitajske organe ter evropske vlagatelje in podjetja, ki delujejo na Kitajskem, naj upoštevajo mednarodne delovne standarde, da bi zagotovili spodobne delovne razmere in spoštovanje človekovih pravic na Kitajskem; meni, da EU ne bi smela dovoliti dostopa do trga za blago, proizvedeno z delom otrok ali v obratih, ki hudo kršijo mednarodne delovne standarde in človekove pravice, kot so zaporniška delovna taborišča;

24.  meni, da trgovinska neravnovesja med EU in Kitajsko odražajo razlike v socialnem, gospodarskem in demokratičnem modelu; meni, da k temu prispeva nespoštovanje ali pomanjkljivo spoštovanje nekaterih pravic na Kitajskem; poudarja, da je treba opredeliti strategijo za dialog s Kitajsko, pri čemer je treba najprej obravnavati trg delovne sile;

25.  se boji, da je število zapornikov, usmrčenih v skladu s kitajsko zakonodajo o smrtni kazni, pa tudi naglica pri njihovih sojenjih in posledičnih usmrtitvah v nasprotju z duhom človekove pravice do svobodnega in poštenega sojenja, saj je mogoče pri takšni hitrosti sojenja, kot jo izvajajo kitajski organi, spregledati neveljavne procese in druge napake, ki pripeljejo do usmrtitev nedolžnih ljudi; meni, da je uporaba smrtne kazni v nejasnem pravosodnem sistemu, ki ni povsem pregleden in v katerem pravice zapornikov še niso dovolj razvite, huda napaka; poziva kitajske organe, naj ponovno preučijo svojo politiko do smrtne kazni;

26.  poudarja, da strateško partnerstvo med EU in Kitajsko vključuje svobodo medijev na vzajemni osnovi, kar pomeni svobodo tiska za kitajske medije v Evropi in svobodo tiska za evropske medije na Kitajskem; pričakuje, da se bodo vse evropske institucije v stikih s kitajskimi partnerji odločno zavzemale za to temeljno načelo človekovih pravic;

27.  obžaluje nadzor in cenzuro interneta, ki ju izvajajo kitajske oblasti; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da kitajska vlada zaostruje nadzor nad internetom z novim zakonom, ki prepoveduje izdajanje državnih skrivnosti, ogrožanje nacionalnega ponosa in etnične enotnosti države ter pozivanje k „nezakonitim protestom“ ali „množičnim srečanjem“; v zvezi s tem ugotavlja, da cenzura in pregon praktično nista več omejena; je zaskrbljen, ker novi zakon ne predvideva dovolj varoval, kar omogoča njegovo zlorabo; poudarja, da bi morali pojma „nezakoniti protesti“ in „množična srečanja“ uporabljati samo v okoliščinah, kjer obstaja in se dejansko izvaja zakonodaja o mirnih in zakonitih protestih; spodbuja kitajsko vlado, naj dovoli izražanje raznolikih mnenj v internetu, medijih in javnem življenju na splošno; opozarja, da je Svet ZN za človekove pravice nedavno priznal pravico do svobode izražanja v internetu;

28.  je zaskrbljen zaradi začetka veljavnosti novih določb o nadzoru nad internetom, s katerimi je uzakonjeno zapiranje spletnih dnevnikov, predvidene pa so tudi hude kazni za njihove pisce, novinarje in odvetnike, ki jih branijo;

29.  poudarja, da so digitalne svoboščine v državi z več kot 500 milijoni uporabnikov interneta edina pot do razvitega in uspešnega kibernetskega prostora; poziva kitajske organe, naj zagotovijo – pa tudi zaščitijo – ogromno kibernetsko sfero, ki se je razvila v tej državi, ter usmerijo prizadevanja k njenemu izboljšanju namesto k cenzuri in nadzoru;

30.  priznava znatna prizadevanja kitajske vlade za gospodarski razvoj Tibeta in Xinjianga ter učinke takšnih prizadevanj na nomadske skupnosti in tradicionalne načine preživljanja; odločno poziva kitajsko vlado, naj ravna politično odgovorno in smiselno vključi tibetansko in ujgursko prebivalstvo v reševanje vprašanj upravljanja, vključno z upravljanjem naravnih virov in prednostnimi nalogami na področju gospodarskega razvoja, ter spoštuje njihove kulturne značilnosti, kot sta jezik in vera, namesto da jih slabi; odločno zatrjuje, da kitajska vlada trajne stabilnosti v Tibetu in Xinjiangu in tudi ne medsebojnega spoštovanja med kitajskim, tibetanskim in ujgurskim ljudstvom ne bo dosegla s prisilno asimilacijo, uničevanjem kulture ali represivnimi policijskimi in varnostnimi metodami, temveč samo z resnim odzivanjem na vse pritožbe avtohtonega prebivalstva, da bi vzpostavili resnično skupno odgovornost za blaginjo obeh avtonomnih pokrajin; poziva kitajsko vlado, naj odpravi prepoved obiskov neodvisnih opazovalcev v teh regijah;

31.  poudarja, da na Kitajskem kljub ostri represivni politiki poteka verski preporod, ki ga zaznamuje ponovno odprtje ali prenova številnih verskih objektov; poziva kitajske oblasti, naj odpravijo politike in prakse, ki kratijo temeljno pravico državljanov do svobode veroizpovedi in prepričanja;

32.  poziva kitajske oblasti, naj uradno priznajo protestantske hišne cerkve in nezakonite katoliške cerkve, pa tudi obrede drugih veroizpovedi; poudarja, da mednarodno pravo o človekovih pravicah priznava svobodo veroizpovedi ali prepričanja ne glede na registracijski status, zato registracija ne bi smela biti obvezen pogoj za prakticiranje veroizpovedi; ostro obsoja vse poskuse oblasti, da bi tem neregistriranim cerkvam vzele temeljno pravico svobode veroizpovedi z vsiljevanjem zahteve, naj delujejo pod okriljem upravnih odborov, ki jih nadzoruje vlada, z zaplembo njihovega premoženja in celo pridržanjem in zaporom, ko si prizadevajo, da bi jih utišale, kar posega v njihovo versko avtonomijo in močno omejuje njihove dejavnosti;

33.  se pridružuje kritiki kitajskih pravnikov, da temeljne pomanjkljivosti kitajske verske zakonodaje izvirajo iz ustave, ker je načelo „verske svobode“ iz odstavkov 1 in 2 člena 36 v navzkrižju z načelom „verskih omejitev“ iz odstavkov 3 in 4, brez pojasnila, katero izmed njiju ima prednost; se pridružuje pozivu kitajskih pravnikov k določitvi načela verske svobode kot prednostnega načela v ustavi;

34.  priznava prizadevanja na področju nadzora in previdne uporabe smrtne kazni na Kitajskem, vendar ostaja zaskrbljen, ker je kitajska vlada ohranila politiko nesporočanja podrobnosti o zapornikih, ki jih letno usmrtijo, ter podatke o smrtnih kaznih obravnava kot državno skrivnost; nadalje poziva kitajske organe, naj opustijo spolitizirano uporabo smrtne kazni in zagotovijo, da bo njihov pravni sistem zagotavljal varstvo oseb, obsojenih na smrtno kazen, vključno s pravico do poštenega sojenja v skladu z mednarodnimi standardi;

35.  obžaluje, da v dialogu o človekovih pravicah med EU in Kitajsko še vedno ni pomembnejšega napredka ter konkretnih in opaznih rezultatov; opozarja, da so se zunanji ministri EU ob sprejemu nove strategije EU o človekovih pravicah junija 2012 zavezali, da bo EU odslej odločno odpirala vprašanja človekovih pravic v vseh ustreznih oblikah dvostranskega dialoga, vključno z dialogom na najvišji ravni; poziva novega posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Evropsko službo za zunanje delovanje, Svet in Komisijo, naj okrepijo prizadevanja, da bi ta dialog postal učinkovitejši in bolj usmerjen k rezultatom, vključno s pripravljalnimi sestanki z mednarodnimi in lokalnimi organizacijami civilne družbe in nevladnimi organizacijami v navzočnosti organov obeh strani; meni, da bi moral biti ta dialog del vseh stikov z uradniki iz strateških partneric, kot je Kitajska; poudarja pomen temeljitega soočenja z vsemi problemi v zvezi s človekovimi pravicami in pravno državo na Kitajskem in v EU; meni, da bi morali vrhovi EU-Kitajska in pogovori o človekovih pravicah vključevati niz preglednih vprašanj za razpravo in konkretna primerjalna merila; poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton, naj izrazi svoje skrbi v zvezi z zlorabami človekovih pravic na Kitajskem in javno spregovori o konkretnih primerih in vprašanjih, o katerih se pogovarja s kitajskimi uradniki na vseh srečanjih; spodbuja uradnike držav članic, naj usklajeno in povezano zavzamejo enako stališče; poziva evropska podjetja, ki delujejo na Kitajskem, naj spoštujejo vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, EU in države članice pa poziva, naj to spoštovanje natančno spremljajo;

Odnosi med Kitajsko in Tajvanom

36.  znova poudarja, da EU vodi politiko ene Kitajske; pozdravlja čedalje pogostejše stike med Ljudsko republiko Kitajsko in Tajvanom; poudarja, da so se odnosi med Tajvanom in Kitajsko sicer izboljšali, vendar jih še vedno resno ogrožajo rakete Ljudske republike Kitajske, usmerjene proti Tajvanu, in mednarodna osamitev Tajvana, ki jo izvaja Kitajska; podpira plodovito sodelovanje Tajvana v mednarodnih organizacijah, ki ga je podprl tudi Svet v izjavi št. 9486/09 z dne 8. maja 2009;

37.  izraža zadovoljstvo z velikim zanimanjem milijonov kitajskih državljanov za predsedniške in parlamentarne volitve na Tajvanu 14. januarja 2012, ki jih je bilo mogoče prvič neposredno spremljati prek interneta;

38.  pozdravlja močne gospodarske vezi, ki se spletajo med celinsko Kitajsko in Tajvanom, pa tudi ponovno odprtje Tajvana za kitajske turiste in kulturno sodelovanje; meni, da sta internacionalizacija trgovine in naložb najboljše jamstvo za stabilnost Tajvana; zato poziva tajvansko vlado, naj naložbe v Ljudski republiki Kitajski pospremi z naložbami v drugih državah;

Zunanji odnosi

39.  poziva Ljudsko republiko Kitajsko, naj odgovorno izkoristi svoj svetovni položaj, in sicer v Varnostnem svetu Združenih narodov, kjer ima stalni sedež in pravico veta; zato poudarja, da mora Kitajska opustiti nasprotovanje z vetom vsakršni resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov, ki bi dovoljevala posredovanje v Siriji za ustavitev državljanske vojne in omogočila sirskemu prebivalstvu, da vzame prihodnost države v svoje roke v svobodnem in demokratičnem procesu; poudarja, da bi morala Kitajska ravnati odgovorno in v skladu s svojim svetovnim prispevkom, in sicer na ravni G20 v boju s svetovno finančno krizo, z upoštevanjem pravil Svetovne trgovinske organizacije in s spoštovanjem vsem mednarodnih paktov in pogodb, katerih pogodbenica je;

40.  poziva Ljudsko republiko Kitajsko, naj se pri uresničevanju svojih ciljev v tujini nedvoumno zaveže spoštovanju ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava;

41.  spoštuje dejstvo, da Kitajska med stalnimi članicami Varnostnega sveta Združenih narodov prispeva največ vojakov v mirovne čete, za kar ima največ zaslug njena mornarica, ki se hitro modernizira; v zvezi s tem pozdravlja tesnejše sodelovanje z EU v boju proti piratom v Adenskem zalivu; poziva Kitajsko kot stalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov, naj na odgovoren način sodeluje z mednarodno skupnostjo pri pomembnih vprašanjih svetovne varnosti, kot so razmere v Siriji in Iranu;

42.  priznava odgovornost Kitajske pri zagotavljanju varnosti svojim državljanom in prevzemanju vloge zagovornice miru in stabilnosti v svetu ter pozdravlja njeno povečano udeležbo v Združenih narodih; vendar poziva k tesnejšemu sodelovanju in preglednosti s kitajske strani glede teh vprašanj v odnosih do EU in ZN ter k izogibanju osamitve Kitajske pri oblikovanju zunanje politike;

43.  poziva Kitajsko, naj spremeni svojo politiko „nevmešavanja v notranje zadeve držav“ v primerih hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava;

44.  c. pozdravlja dialog med EU in Kitajsko o obrambni in varnostni politiki, ki se je začel julija 2012; predlaga razširitev tega dialoga na celotno azijsko-pacifiško regijo;

45.  poziva Kitajsko, naj razblini čedalje večje mednarodne skrbi glede nepreglednega proračuna za vojsko;

46.  poudarja, kako pomembno je Južnokitajsko morje v svetovnem merilu, saj se prek njega izvaja tretjina svetovne trgovine; je zaskrbljen zaradi stopnjevanja napetosti in zato poziva vse vpletene strani, naj se vzdržijo enostranskega političnega in vojaškega posredovanja ter svoje nasprotujoče si ozemeljske težnje v tem morju rešijo z mednarodno arbitražo v skladu z mednarodnim pravom, zlasti konvencijo ZN o pomorskem pravu, da se zagotovi regionalna stabilnost;

47.  je resno zaskrbljen zaradi naraščajočih napetosti med Kitajsko in Japonsko; odločno poziva Kitajsko in Japonsko, naj se borita proti vzajemnemu sovražnemu dojemanju, in obžaluje, da štiridesete obletnice medsebojnih diplomatskih odnosov nista izkoristili za konstruktivna pogajanja;

48.  zaradi velikega interesa Evropske unije za varnost in stabilnost vzhodne Azije poziva vse vpletene strani (Kitajsko, Japonsko in Tajvan), naj pokažejo vzdržnost in sprejmejo ukrepe za umiritev strasti glede spornih otokov; poziva vse vpletene strani, naj spore rešijo mirno in v duhu sodelovanja in spoštovanja mednarodnega prava, zlasti konvencije ZN o pomorskem pravu, ter se dogovorijo za umirjanje bojnih ukrepov v primeru nepredvidenih zapletov;

49.  je seznanjen z nedavno pobudo Tajvana za soglasje o kodeksu ravnanja na Vzhodnokitajskem morju in vzpostavitvi mehanizma, ki bo vsem stranem omogočil sodelovanje pri izkoriščanju naravnih virov v regiji, vključno z zmogljivostmi za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov;

50.  ugotavlja, da ima Kitajska ključno vlogo pri sodelovanju med obema stranema na Korejskem polotoku, zato jo poziva, naj si dejavneje prizadeva za povečano sodelovanje med severom in jugom;

51.  ugotavlja in obžaluje, da je preživetje diktatorskega in represivnega severnokorejskega režima v veliki meri odvisno od Kitajske; pozdravlja odgovorno ravnanje Kitajske, ki je v Varnostnem svetu Združenih narodov 15. aprila 2012 glasovala za odločno obsodbo neuspele izstrelitve raket Severne Koreje, ki na splošno velja za poskus testiranja balističnih raket; je zadovoljen, da bo Kitajska še naprej prevzemala odgovornost za stabilnost na Korejskem polotoku, da se bodo kmalu ponovno začeli šeststranski pogovori o jedrski grožnji Severne Koreje in da se bodo po zaslugi kitajskih spodbud predvsem korenito izboljšale vsakdanje razmere, v katerih živijo državljani Severne Koreje;

52.  ugotavlja, da ima Kitajska vse pomembnejšo vlogo v osrednjeazijski regiji zaradi trgovine, gospodarskih in energetskih projektov; meni, da lahko Kitajska odigra pomembno vlogo pri razvoju držav osrednje Azije, zato jo poziva, naj se zavzema za boljše odnose med tamkajšnjimi državami, kar je odločilni korak k regionalnemu sodelovanju; ugotavlja, da sta glavna cilja Kitajske v Šanghajski organizaciji za sodelovanje doseči mir in stabilnost v osrednji Aziji s skupnim bojem proti t.i. trem zlom, ki zajemajo ekstremizem, separatizem in terorizem; se zaveda velikega strateškega in gospodarskega zanimanja Kitajske za to regijo, saj izkorišča njene obilne zaloge nafte in plina ter je z železnicami in avtocestami povezala osrednjo Azijo s kitajsko obalo;

53.  pozdravlja krepitev povezav med Kitajsko in Afganistanom, med katerima pogovori prvič v zgodovini potekajo na ravni višjega vodstva; meni, da lahko Kitajska odigra ključno vlogo pri stabilizaciji Afganistana s pristopom blage moči, in poziva k razvoju tesnega sodelovanja med EU in Kitajsko v zvezi s tem vprašanjem;

54.  opaža, da kitajsko vodstvo novo ameriško strategijo ponovnega osredotočanja na Azijo dojema kot poskus ZDA, da bi zajezile hiter gospodarski in politični vzpon Kitajske; poziva Kitajsko in ZDA, naj preprečijo trenja in oboroževalno tekmo v Tihem oceanu; prav tako poziva Kitajsko, naj zagotovi svobodo pomorskega prometa;

55.  meni, da je treba zelo resno razmisliti o gospodarskem, družbenem in okoljskem učinku vse večjih naložb Kitajske v državah v razvoju;

56.  ugotavlja, da je povečana kitajska navzočnost v Afriki prispevala h gospodarskemu razvoju s posebnim poudarkom na infrastrukturnih projektih; ceni, da si je kitajska vlada vzela k srcu resno kritiko glede svoje neuravnotežene in k surovinam osredotočene afriške politike, izraženo na forumu kitajsko-afriškega sodelovanja 20. julija 2012 v Pekingu, kar dokazuje s tem, da zdaj odkrito spodbuja diverzifikacijo dejavnosti na tej celini; pozdravlja obljubo voditelja države in partije Hu Jintaa na srečanju ob forumu kitajsko-afriškega sodelovanja, da bodo afriške države v naslednjih treh letih dobile rekordnih 20 milijard dolarjev posojila za razvoj infrastrukture, kmetijstva, proizvodnje ter malih in srednjih podjetij; pozdravlja podporo pobudi za preglednost v ekstraktivnih industrijah, ki jo je izrazila Kitajska, in spodbuja kitajske organe, naj sledijo svetovnemu gibanju v smeri večje preglednosti ter okrepijo svoje konkretne zaveze na tem področju; poziva Evropsko unijo, naj še naprej budno spremlja politični, gospodarski, socialni in okoljski učinek vse večjih naložb Kitajske v Afriki;

57.  je zaskrbljen, da je okrepljena kitajska prisotnost v Afriki povzročila resna družbena trenja, a pozdravlja dejstvo, da so kitajska podjetja izrazila željo, da bi v svojih afriških dejavnostih večji poudarek namenila družbeni odgovornosti; poziva kitajske oblasti, naj svojo politiko v Afriki vežejo na načela človekovih pravic in njihovo spoštovanje, spodbujanje trajnostnega razvoja in varnosti ljudi;

58.  je seznanjen z vse večjo vključenostjo Kitajske v izkoriščanje naravnih virov Latinske Amerike, pri čemer se je kitajski uvoz teh virov povečal za več kot 50 %;

59.  spodbuja Kitajsko, največjo svetovno onesnaževalko z ogljikovim dioksidom, naj igra bolj proaktivno in konstruktivno vlogo pri spodbujanju sodelovanja svetovne skupnosti, da bi se tako borili proti podnebnim spremembam; pozdravlja belo knjigo, ki so jo novembra 2011 predstavile kitajske oblasti in ki govori o politikah in ukrepih, sprejetih za boj proti podnebnim spremembam, in se nadeja njene hitre uresničitve;

60.  ugotavlja, da lahko medčloveški odnosi odigrajo ključno vlogo na poti k boljšemu medsebojnemu razumevanju med Kitajsko in EU, pa tudi nekaterimi drugimi partnericami, kot so ZDA,; v zvezi s tem pozdravlja programe, s katerimi naj bi spodbudili mobilnost med Kitajsko in EU;

61.  poziva Kitajsko, naj zagotavljanje pravne varnosti tujim podjetjem opredeli kot absolutno prednostno nalogo, pri čemer naj spoštuje načela enakosti, vzajemnosti in družbene odgovornosti podjetij;

o
o   o

62.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Evropski službi za zunanje delovanje, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter držav pristopnic in držav kandidatk, vladi Ljudske republike Kitajske, kitajskemu nacionalnemu ljudskemu kongresu, tajvanski vladi in tajvanskemu zakonodajnemu svetu.

(1) UL L 250, 19.9.1985, str. 2.
(2) UL L 6, 11.1.2000, str. 40.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0218.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0017.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0334.
(6) UL C 305 E, 14.12.2006, str. 219.
(7) UL C 67 E, 18.3.2010, str. 132.
(8) UL C 305 E, 11.11.2010, str. 9.
(9) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 185.
(10) UL C 296 E, 2.10.2012, str. 137.
(11) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0301.
(12) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 80.
(13) UL C 169 E, 15.6.2012, str. 81.
(14) UL C 288 E, 25.11.2006, str. 59.
(15) UL C 157 E, 6.7.2006, str. 471.
(16) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 118.
(17) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0474.
(18) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0257.


Vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem in korupcija v športu
PDF 210kWORD 25k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o vnaprejšnjem dogovarjanju o izidih tekem in korupciji v športu (2013/2567(RSP))
P7_TA(2013)0098RC-B7-0130/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Deklaracije iz Nikozije z dne 20. septembra 2012 o boju proti vnaprejšnjemu dogovarjanju o izidih tekem,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. januarja 2011 z naslovom Razvijanje evropske razsežnosti v športu (COM(2011)0012),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. februarja 2012 o evropski razsežnosti v športu(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 o neoporečnosti spletnih iger na srečo(2),

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije o športu (COM(2007)0391),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2005 o boju proti uporabi nedovoljenih poživil v športu(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Boj proti korupciji v EU (COM(2011)0308),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o spletnih igrah na srečo na notranjem trgu(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. oktobra 2012 z naslovom Celovitemu evropskemu okviru za spletne igre na srečo naproti (COM(2012)0596),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 24. marca 2011 o spletnih igrah na srečo na notranjem trgu (COM(2011)0128),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2011 o prizadevanjih EU za boj proti korupciji(5),

–  ob upoštevanju pripravljalnega ukrepa z naslovom Evropska partnerstva za šport ter zlasti zbiranja projektov, ki se osredotočajo na preprečevanje primerov vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem prek izobraževanja in obveščanja ustreznih zainteresiranih strani,

–  ob upoštevanju priporočila Komisije za Sklep Sveta o pooblastitvi Evropske komisije, da v imenu EU sodeluje v pogajanjih o mednarodni konvenciji Sveta Evrope za boj proti prirejanju športnih rezultatov (COM(2012)0655),

–  ob upoštevanju rezultatov študije iz marca 2012 z naslovom Vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem v športu, ki jo je naročila Komisija,

–  ob upoštevanju konvencije Sveta Evrope proti dopingu v športu z dne 16. novembra 1989,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 28. septembra 2011 o spodbujanju neoporečnosti športa za boj proti prirejanju rezultatov, zlasti dogovarjanju o izidih tekem,

–  ob upoštevanju členov 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je skupna preiskovalna enota Europola z imenom „Operation Veto“ razkrila zelo obširno dogovarjanje o izidih nogometnih tekem v zadnjih letih z domnevno 680 spornimi tekmami po vsem svetu, od tega 380 v Evropi, in ker je opisala široko razpredeno omrežje za dogovarjanje o izidih tekem, ki je delovalo v samem jedru športa in v okviru katerega je osumljenih 425 oseb, 50 pa je že bilo aretiranih;

B.  ker so po oceni Europola te številke zgolj vrh ledene gore;

C.  ker ima dogovarjanje o izidih tekem posledice za številne države članice, kar je razlog za resno zaskrbljenost, saj je dogovarjanje o izidih tekem povezano z organiziranim kriminalom in predstavlja veliko tveganje za institucijo športa v praktično vseh državah članicah;

D.  ker je vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem oblika kaznivega dejanja, ki ustvarja velike dobičke, zaporne kazni in stopnje odkrivanja pa so izredno nizke, in ker ga zato hudodelske združbe uporabljajo v svojih nezakonitih dejavnostih, kot so pranje denarja, trgovina z ljudmi in promet s prepovedanimi drogami;

E.  ker je prirejanje posameznega dogodka med tekmo, pri čemer se priredi določen del igre, vendar ne nujno končni izid, težje zaznati kot klasično vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem;

F.  ker hudodelske združbe delujejo na mednarodni ravni in so povezane po vsem svetu, zato se nobena individualna institucija, država ali organizacija ne bi mogla sama spopasti z vnaprejšnjim dogovarjanjem o izidih tekem;

G.  ker se to lahko zgodi v vsaki športni panogi in je ogrožena neoporečnost športa;

H.  ker obstoječi mehanizmi nadzora zaradi mednarodne narave teh nezakonitih dejavnosti dogovorjenih izidov tekem ne zaznavajo nemudoma;

I.  ker so preglednost, odgovornost in demokracija – z drugimi besedami, dobro upravljanje – v športnih organizacijah temeljni pogoji, da bi športno gibanje sploh lahko imelo uspešno vlogo v boju proti dogovarjanju o izidih tekem in prevaram v športu;

J.  ker so številne organizacije že sprejele ukrepe na tem področju, kot sta denimo razvoj kodeksov vedenja in sprejetje politik ničelne tolerance;

K.  ker se s stavami na tekme z dogovorjenimi izidi v glavnem ukvarjajo ponudniki zunaj EU, kar zahteva mednarodni pristop k boju proti vnaprejšnjemu dogovarjanju o izidih tekem;

L.  ker strokovnjaki opozarjajo na čedalje večjo zaskrbljenost nad zlonamernim delovanjem nekaterih posameznikov, ki prevzemajo nogometne klube, da bi olajšali vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem in prali denar;

M.  ker sindikati igralcev opozarjajo na dejstvo, da je vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem težava tudi zato, ker se igralcem pravočasno ne izplačujejo plače in se igralce ustrahuje in izsiljuje;

1.  poziva vse glavne zainteresirane strani, naj prevzamejo odgovornost in razvijejo celovit pristop z vzajemnim dopolnjevanjem prizadevanj za boj proti dogovarjanju o izidih tekem v športu;

2.  poziva Komisijo, naj razvije usklajen pristop k boju proti dogovarjanju o izidih tekem in organiziranemu kriminalu z usklajevanjem prizadevanj glavnih zainteresiranih strani na tem področju, kot so športne organizacije, nacionalna policija in sodni organi ter ponudniki iger na srečo, ter z zagotavljanjem platforme za razpravo in izmenjavo informacij in primerov najboljše prakse;

3.  poziva športne organizacije, naj prevzamejo politiko ničelne tolerance do korupcije (tako notranje kot v zvezi z zunanjimi izvajalci) ter tako svojim članom preprečijo, da bi popustili pod zunanjim pritiskom;

4.  poziva športne organizacije, naj uvedejo kodeks ravnanja za vse osebje in vse uradnike (igralci, trenerji, sodniki, zdravstveno in tehnično osebje ter vodstveno osebje klubov in zvez), ki bo opisal nevarnosti vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem, vseboval jasno prepoved prirejanja izidov tekem zaradi stav ali v druge namene, določal s tem povezane sankcije ter vključeval prepoved stav na lastne tekme in – v povezavi z ustreznim mehanizmom za zaščito prijaviteljev – dolžnost prijave vsakega poskusa navezovanja stika v zvezi z dogovarjanjem o izidih tekem ali informacij o takem dogovarjanju;

5.  poziva vse vodstvene organe na področju športa, naj upoštevajo prakse dobrega vodenja ter tako zmanjšajo tveganje, da bi postali žrtev vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem;

6.  poudarja pomen izobrazbe pri zaščiti neoporečnosti športa; zato poziva države članice in športne zveze, naj ustrezno obveščajo in izobražujejo športnike in potrošnike že od malih nog in na vseh ravneh športa (tako ljubiteljskega kot poklicnega);

7.  spodbuja športne organizacije, naj uvedejo in vztrajno izvajajo celovite preventivne in izobraževalne programe, v katerih bodo jasno opredeljene dolžnosti klubov, lig in zvez, zlasti v zvezi z mladoletniki, ter ustanovijo disciplinski organ, ki se bo ukvarjal z vnaprejšnjim dogovarjanjem o izidih tekem;

8.  odločno poziva Komisijo, naj izrecno spodbudi vse države članice k vključitvi vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem v njihovo kazensko pravo, določi ustrezne skupne minimalne sankcije ter zagotovi, da se obstoječe vrzeli odpravijo na način, ki bo v celoti spoštoval temeljne pravice;

9.  pozdravlja razprave, ki potekajo v zvezi z morebitno konvencijo Sveta Evrope za boj proti prirejanju športnih rezultatov, ki bi nacionalnim sistemom zagotovila ustrezna orodja, strokovno znanje in vire za boj proti tej grožnji;

10.  spodbuja športne organizacije, naj uporabljajo visoke in prepričljive standarde upravljanja;

11.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse države članice prepovedale stave na tekmovanja, v katerih sodelujejo mladoletniki;

12.  poziva države članice, naj vzpostavijo specializiran oddelek za odkrivanje in pregon vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem, ki bo služil kot središče za komunikacijo in sodelovanje z glavnimi zainteresiranimi stranmi, ter naj od ponudnikov iger na srečo zahtevajo, naj temu oddelku in športnim organizacijam posredujejo informacije o nenavadnih igralnih vzorcih za nadaljnjo preiskavo in predajo organom pregona;

13.  poziva države članice, naj okrepijo evropsko sodelovanje na področju kazenskega pregona s skupnimi preiskovalnimi enotami in sodelovanjem med organi pregona; poudarja potrebo po uvedbi in učinkovitem izvajanju ukrepov za boj proti spletnim mestom, ki ponujajo nezakonite stave, in anonimnim stavam; meni, da bi si bilo treba izmenjevati informacije o osebah, ki so bile omenjene v povezavi z navezovanjem stikov z igralci glede vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem ali so bile za to obsojene;

14.  poziva države članice, naj ustanovijo regulativne organe za odkrivanje nezakonitih dejavnosti in korupcije na področju športnih stav ter boj proti njim ter naj zbirajo, si izmenjujejo, analizirajo in širijo dokaze o vnaprejšnjem dogovarjanju o izidih tekem, prevarah v športu in drugih oblikah korupcije v športu, tako v Evropi kot zunaj nje; poudarja potrebo po tesnem sodelovanju z drugimi regulativnimi organi, vključno z organi za izdajo dovoljenj, izvršilnimi organi in policijo;

15.  poziva Komisijo, naj olajša izmenjavo informacij o nezakonitih ali sumljivih dejavnostih na področju športnih stav med temi regulativnimi organi;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo sodelovanje s tretjimi državami za boj proti organiziranemu kriminalu, povezanemu z vnaprejšnjim dogovarjanjem o izidih tekem, med drugim tudi s sodelovanjem v pogajanjih o mednarodni konvenciji Sveta Evrope za boj proti prirejanju športnih rezultatov;

17.  pozdravlja objavo polletnega poročila Komisije o boju proti korupciji, skupaj z analizo po posameznih državah članicah in prilagojenimi priporočili (od leta 2013);

18.  spodbuja Komisijo, naj zasleduje cilje delovnega načrta EU za šport za obdobje od 2011 do 2014 in zlasti vztraja pri razvoju izobraževalnih programov v državah članicah za ozaveščanje o športnih vrednotah, kot so neoporečnost, poštena igra in spoštovanje drugih;

19.  pozdravlja pobudo Komisije, da bo leta 2014 sprejela priporočilo o najboljših praksah za preprečevanje in boj proti vnaprejšnjemu dogovarjanju o izidih tekem, povezanemu s stavami;

20.  pozdravlja dejstvo, da bo peta Mednarodna konferenca ministrov in visokih uradnikov, odgovornih za športno vzgojo in šport (MINEPS), obravnavala vprašanje neoporečnosti v športu in boj proti vnaprejšnjemu dogovarjanju o izidih, ter meni, da je to dober forum za razpravo o potrebi po svetovnem organu, ki se bo ukvarjal z vnaprejšnjim dogovarjanjem o izidih tekem in v okviru katerega se bodo lahko srečevale vse zainteresirane skupine, si izmenjavale informacije, usklajevale svoje ukrepe ter spodbujale zamisli dobrega upravljanja;

21.  poziva Komisijo, naj opredeli tretje države, kot so denimo tiste, ki jim pravijo azijski raji za stave, kjer se pojavljajo posebna vprašanja glede vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem, povezanega s stavami, v zvezi s športnimi dogodki v EU, in okrepi sodelovanje z njimi pri boju proti vnaprejšnjemu dogovarjanju o izidih tekem;

22.  poziva Svet, naj hitro in velikopotezno nadaljuje z razpravami o predlogu nove direktive o pranju denarja (COM(2013)0045), ki bi obravnavala izkoriščanje spletnih stavnic za pranje denarja;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter evropskim, mednarodnim in nacionalnim športnim organizacijam.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0025.
(2) UL C 87 E, 1.4.2010, str. 30.
(3) UL C 33 E, 9.2.2006, str. 590.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0492.
(5) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 121.


Svetovna vrednostna veriga bombaža
PDF 226kWORD 28k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o trajnosti v svetovni vrednostni verigi bombaža (2012/2841(RSP))
P7_TA(2013)0099B7-0092/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 3, 6 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 206 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Protokola 4 o bombažu, ki je priloga Akta o pogojih pristopa Helenske republike, in prilagoditev Pogodb,

–  ob upoštevanju temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela, tudi konvencije št. 138 z dne 26. junija 1973 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja, konvencije št. 182 z dne 17. junija 1999 o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo, konvencije št. 184 z dne 21. junija 2001 o varnosti in zdravju v kmetijstvu, konvencije št. 87 z dne 9. julija 1948 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic, konvencije št. 98 z dne 8. junija 1949 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, konvencije št. 141 z dne 23. junija 1975 o organizacijah podeželskih delavcev in konvencije št. 155 z dne 22. junija 1981 o varnosti pri delu in zdravju, ter konvencije Združenih narodov z dne 20. novembra 1989 o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju mednarodnega programa za odpravo dela otrok in programa za razumevanje dela otrok,

–  ob upoštevanju dejstva, da je EU članica v mednarodnih organih za osnovne proizvode,

–  ob upoštevanju izida 71. plenarnega zasedanja Mednarodnega svetovalnega odbora za bombaž, ki je potekalo od 7. do 11. oktobra 2012,

–  ob upoštevanju resolucije o bombažu s 95. zasedanja sveta ministrov držav AKP, ki je potekalo od 10. do 15. junija 2012 v Port Vili (Vanuatu),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih(1) in o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(3),

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o trgovanju z osnovnimi proizvodi, dostopu do surovin, nihanju cen na trgih kmetijskih proizvodov, trgih izvedenih finančnih instrumentov, trajnostnem razvoju, vodnih virih, delu otrok in izkoriščanju otrok v državah v razvoju,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011(4) o umaknitvi soglasja k protokolu o tekstilnih izdelkih v sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Uzbekistanom zaradi pomislekov v zvezi z uporabo prisilnega otroškega dela na bombažnih poljih,

–  ob upoštevanju globalnega dogovora Združenih narodov, evropske strategije o surovinah, strategije EU za družbeno odgovornost gospodarskih družb, strategije EU za trajnostni razvoj, usklajenosti politik za razvoj in Strateškega okvira EU za človekove pravice demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje,

–  ob upoštevanju izjave Komisije z dne 14. marca 2013 o trajnosti v vrednostni verigi bombaža,

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je bombaž ena od najpomembnejših kultur glede na rabo tal, ustvarja veliko delovnih mest in je osnovni kmetijski neživilski proizvod bistvenega pomena za podeželske skupnosti, trgovce, tekstilno industrijo in potrošnike po vsem svetu;

B.  ker je bombaž najbolj uporabljeno naravno vlakno, ki ga gojijo v več kot 100 državah, v njegovo trgovanje pa je vključenih okoli 150 držav,

C.  ker se ocenjuje, da je v proizvodnjo bombaža vključenih 100 milijonov podeželskih gospodinjstev, in ker je sektor bombaža pomemben vir zaposlovanja in dohodka za več kot 250 milijonov ljudi, ki delajo v proizvodnji, pri obdelavi, skladiščenju in prevozu v tej vrednostni verigi kmetijstva;

D.  ker proizvodnjo bombaža obvladujejo Kitajska, Indija in Združene države Amerike, pri čemer so največje izvoznice Združene države Amerike, Indija, Avstralija in Brazilija, medtem ko so Kitajska, Bangladeš in Turčija največje uvoznice; ker je Uzbekistan peta največja svetovna država izvoznica in šesta največja svetovna proizvajalka bombaža;

E.  ker Bangladeš veliko večino uvoženega bombaža uporabi v tekstilni industriji za izvoz tekstila in proizvodnjo oblačil, kar je 80 % celotnega izvoza; ker večino proizvedenih tekstilnih izdelkov in oblačil izvaža v razvite države, zlasti v države članice EU, Kanado in Združene države Amerike;

F.  ker v EU bombaž goji približno 100 000 proizvajalcev na območju 370 000 hektarjev, predvsem v Grčiji in Španiji, ki vsako leto proizvedejo 340 000 ton prečiščenega bombaža, kar je 1 % svetovne proizvodnje prečiščenega bombaža;

G.  ker je EU leta 2009 postala neto izvoznica bombaža in ima 2,8-odstotni delež izvoznega trga, največ pa izvozi v Turčijo, Egipt in na Kitajsko;

H.  ker je leta 2011 vrednost izvoza tekstilne in oblačilne industrije EU skupaj znašala 39 milijard EUR, pri čemer je ta industrija je zaposlovala več kot 1,8 milijona delavcev v 146 000 podjetjih v vsej EU(5);

I.  ker je okoljski odtis bombaža pomnožen zaradi pretirane uporabe pesticidov (7 % svetovne uporabe pesticidov), insekticidov (15 % svetovne uporabe insekticidov) in vode, posledica česar je degradacija in onesnaženje tal ter izguba biotske raznovrstnosti;

J.  ker večina svetovnega pridelka bombaža zraste na namakanih zemljiščih, ki precej obremenjujejo sladkovodne vire; ker bombaž ustvarja več izpustov insekticidov na svetovni ravni kot kateri koli drug pridelek;

K.  ker EU zagotavlja največ razvojne pomoči, povezane z bombažem, prek svojega partnerstva z Afriko v sektorju bombaža in drugih programov(6), in ker je bila leta 2009 največji uvoznik tekstila in oblačil iz najmanj razvitih držav na svetu;

L.  ker bo reforma splošnega sistema preferencialov v Uniji(7) okrepila spodbude v okviru sheme GSP+ za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in pravic delavcev, okoljskih standardov in standardov dobrega upravljanja;

M.  ker je dejansko razširjenost dela otrok v vrednostni verigi bombaža težko oceniti zaradi nepopolnih in razdrobljenih informacij;

N.  ker Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da na svetu dela več kot 215 milijonov otrok in da jih 60 % dela v kmetijskem sektorju(8);

O.  ker v tej resoluciji velja opredelitev dela otrok iz konvencij Mednarodne organizacije dela št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja in št. 182 o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo;

P.  ker se v veliki večini držav, ki so glavne proizvajalke bombaža, pojavljajo različne oblike dela otrok in prisilnega dela pri pridelavi, obiranju bombažnih vlaken in semen ter odzrnjevanju bombaža(9);

Q.  ker se dela otrok in prisilnega dela v sektorju bombaža in tekstila ne more obravnavati ločeno od glavnih vzrokov zanj: revščina na podeželju in pomanjkanje alternativnih virov dohodka, nezadostno varstvo otrokovih pravic, nezmožnost zagotavljanja obveznega izobraževanja za vse otroke, toge strukture in prevladujoči odnosi na ravni skupnosti;

R.  ker so v proizvodnji bombaža ter proizvodnji tekstila in oblačil delovne razmere, tudi zdravstveni in varnostni standardi ter višina plač, še vedno zelo pereče vprašanje, zlasti v najmanj razvitih državah in državah v razvoju; ker je leta 2006 samo v Bangladešu umrlo 470 ljudi v požarih, ki so izbruhnili v tekstilnih tovarnah;

S.  ker Mednarodni svetovalni odbor za bombaž združuje 41 držav, ki proizvajajo in porabljajo bombaž ali z njim trgujejo, njegov cilj pa je povečati preglednost na trgu bombaža z osveščanjem, spodbujanjem mednarodnega sodelovanja, zbiranjem statističnih podatkov in nudenjem tehničnih informacij ter napovedi za bombažne in tekstilne trge;

T.  ker je Mednarodni svetovalni odbor za bombaž eden od maloštevilnih mednarodnih organov za osnovne proizvode, v katerih Unija še ni članica, in ker je trenutno sedem držav članic Unije tudi članic Mednarodnega svetovalnega odbora za bombaž;

U.  ker je bombaž bistvenega pomena za trgovinske, razvojne in kmetijske cilje Unije;

V.  ker bi se s pristopom Unije k Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž okrepilo sodelovanje v bombažni industriji ter povečala usklajenost ukrepov in vpliv Unije pri opredelitvi „agende za bombaž“;

W.  ker bi imela Unija s članstvom v Mednarodnem svetovalnem odboru za bombaž boljši dostop do informacij in analitičnih mnenj in bi članstvo olajšalo povezave in partnerstva med tekstilnim sektorjem, proizvajalci bombaža in javnimi organi;

X.  ker bo Parlament zaprošen za soglasje k pristopu Unije k Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž;

1.  poziva k nadaljnjemu boju proti ukrepom, ki izkrivljajo trgovino, in izboljšanju preglednosti na trgih z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago;

2.  poziva vse zainteresirane strani v bombažni industriji, naj nemudoma začnejo sodelovati v okviru Mednarodnega svetovalnega odbora za bombaž, da bi bistveno zmanjšali degradacijo okolja, tudi vodni odtis ter uporabo pesticidov in insekticidov; poudarja, da ti netrajnostni načini proizvodnje ogrožajo pogoje za prihodnost proizvodnje bombaža; meni, da je pristop EU k Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž bistven za oblikovanje ustreznega skupnega delovnega programa tega odbora;

3.  poudarja pomen boja proti kršitvam človekovih pravic in delovnega prava ter onesnaževanja okolja v vrednostni verigi bombaža, tudi v tekstilnem in oblačilnem sektorju; predlaga Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž, naj izoblikuje ukrepe, ki bodo nevladnim organizacijam omogočili neodvisno spremljanje kršitev človekovih pravic v vrednostni verigi bombaža, in poziva Unijo, naj si prizadeva za to, ko bo članica tega odbora;

4.  poudarja, da je treba ustvariti ustrezne pogoje, v katerih bodo mali proizvajalci iz držav v razvoju lahko dostopali do glavnih vrednostnih verig v tekstilni in oblačilni industriji Unije, se pomaknili navzgor po vrednostni verigi bombaž–tekstil–oblačila in izkoristili možnosti ekološko pridelanega bombaža in pravične trgovine z bombažem; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko zakonodaja na področju javnih naročil v EU spodbudila nakup bombaža v okviru pravične trgovine;

5.  poziva Komisijo, naj pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in nacionalnih razvojnih načrtih v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje bolj zavzeto podpre nacionalne in regionalne strategije za bombaž v najmanj razvitih državah, ki proizvajajo bombaž;

6.  ostro obsoja delo otrok in prisilno delo na bombažnih poljih;

7.  meni, da lahko k bolj trajnostni vrednostni verigi bombaža vodi samo celovit in usklajen okvir, ki bi obravnaval temeljne vzroke dela otrok in prisilnega dela in bi se izvajal dolgoročno; vendar poziva EU, naj jemlje resno vse obtožbe o suženjstvu ali prisilnemu delu v bombažni dobavni verigi in naj se odzove z ustreznimi sankcijami;

8.  poudarja, da je trajnost sektorja bombaža odvisna od njegovih proizvajalcev, trgovcev, dobaviteljev kmetijskih obratnih sredstev, proizvajalcev tekstila, trgovcev na drobno, trgovskih znamk, vlad, civilne družbe in potrošnikov; opominja, da sistemi pravične trgovine zagotavljajo tesnejše sodelovanje potrošnikov in proizvajalcev, tudi v sektorju bombaža, Komisija pa bi morala oceniti njihovo znanje in najboljšo prakso;

9.  poziva vse države, ki proizvajajo bombaž, naj ustvarijo okolje, v katerem bodo lahko vlade, industrije, neodvisne nevladne organizacije in sindikati ustrezno nadzorovali delovne pogoje v bombažnem sektorju ter poročali o njih in podpirali prizadevanja organizacij kmetov ter sindikatov za povečanje njihovega dohodka in izboljšanje delovnih pogojev na bombažnih poljih; poudarja, da morajo delavci v bombažni industriji za svoje delo prejemati dostojne prihodke in biti udeleženi pri delitvi dobička držav proizvajalk bombaža;

10.  pozdravlja pobude za boljši bombaž (Better Cotton Initiative), bombaž proizveden v Afriki (Cotton Made in Africa), svetovni standard za ekološki tekstil (Global Organic Textile Standard) in druge pobude, ki vključujejo več interesnih skupin ter si prizadevajo za večjo trajnost vrednostne verige bombaža in tekstila;

11.  poziva države, ki še niso ratificirale Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, konvencij Mednarodne organizacije dela št. 138 in 182 ali konvencij št. 87, 98, 141 in155, naj jih hitro ratificirajo in začnejo izvajati; meni, da bi morale vlade sprejeti vse ustrezne ukrepe za ozaveščanje o veljavnih nacionalnih in mednarodnih pravilih o delu otrok in osnovnih konvencijah v celotni proizvodni verigi bombaža;

12.  opominja, da je dodelitev preferencialov prek splošnega sistema preferencialov glavni instrument trgovinske politike, s katerim Unija spodbuja temeljne človekove pravice, pravice delavcev in trajnostni razvoj, in da jih je mogoče začasno odvzeti v primeru resnih in sistematičnih kršitev temeljnih človekovih pravic in pravic delavcev iz temeljnih konvencij Združenih narodov in Mednarodne organizacije dela; poudarja, da morajo evropska podjetja spoštovati te standarde v svojih dobavnih verigah;

13.  poudarja pomen posebnega spodbujevalnega režima za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (GSP+);

14.  poziva Komisijo, naj preuči razmere in po potrebi Parlamentu predstavi zakonodajni predlog o učinkovitem mehanizmu za sledenje blagu, ki se proizvaja z delom otrok ali prisilnim delom;

15.  poziva Svet, naj sprejme odločitev o pogojih za članstvo v Mednarodnem svetovalnem odboru za bombaž, ki bo Uniji dodelila izključno pristojnost za članstvo v tem odboru;

16.  poziva udeležence v vrednostni verigi bombaža, naj se izognejo enostranskim ukrepom, kot je prepoved izvoza, si prizadevajo za večjo preglednost in usklajenost, da bi zmanjšali nestanovitnost cen in možnosti špekulacij, ter za zagotovitev sledljivosti trgovine z bombažnimi vlakni na odprtem trgu;

17.  meni, da je treba ohraniti proizvodnjo bombaža v Uniji in okrepiti prehodne ukrepe prestrukturiranja za najbolj prizadete regije;

18.  poziva Mednarodni svetovalni odbor za bombaž, naj prek svoje skupine strokovnjakov za socialno, okoljsko in gospodarsko učinkovitost bombaža redno ocenjuje socialni in okoljski učinek proizvodnje bombaža in ugotovitve objavi;

19.  Mednarodni svetovalni odbor za bombaž tudi poziva, naj preuči možnost za vzpostavitev učinkovite sheme označevanja proizvodov na svetovni ravni, ki bi zagotavljala, da na nobeni stopnji dobavne verige in proizvodnega procesa ni bilo uporabljeno delo otrok ali prisilno delo;

20.  poziva Ljudsko republiko Kitajsko, ki je največji trg bombaža z največjimi zalogami bombaža, naj premisli o pristopu k Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž in v sektorju bombaža prevzame konstruktivno vlogo; poziva jo tudi, naj odločno preprečuje uporabo dela otrok in prisilnega dela v bombažni in tekstilni industriji;

21.  poziva Komisijo, naj:

   i. mu redno poroča o svojem delu in dejavnostih v mednarodnih organih za osnovne proizvode, tudi v Mednarodnem svetovalnem odboru za bombaž;
   ii. v celoti izkoristi možnosti članstva v omenjenem odboru, da bi si prizadevala za večjo preglednost trga z bombažnimi oblačili in trajnost;
   iii. se hitro odzove na morebitne omejitve izvoza bombaža ali na druge ukrepe, ki bi vodili k pretirani nestanovitnosti cen;
   iv. še naprej zagotavlja, da bo upoštevano mnenje evropskih pridelovalcev, odzrnjevalcev, trgovcev in raziskovalcev v sektorju bombaža;
   v. izboljša usklajevanje, zbiranje statističnih podatkov, napovedi, izmenjavo informacij in nadzor v okviru svetovnih dobavnih in vrednostnih verig bombaža;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž, Mednarodni organizaciji dela, Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, Mednarodnemu skladu za razvoj kmetijstva, Skladu Združenih narodov za otroke, Svetovni banki, Svetovni trgovinski organizaciji in vladi Ljudske republike Kitajske.

(1) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 31.
(2) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 101.
(3) UL L 303, 31.10.2012, str. 1.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0586.
(5) Tekstilna in oblačilna industrija v EU-27 leta 2011 (The EU-27 Textile and Clothing Industry in the year 2011), Evropska organizacija za oblačila in tekstilne izdelke (Euratex), 2011.
(6) Od leta 2004 so EU in njene članice za razvojno pomoč afriškemu bombažnemu sektorju namenile več kot 350 milijonov EUR. Glej podatke Svetovne trgovinske organizacije o razvojni pomoči za bombaž, 31. maj 2012.
(7) Glej Sprejeta besedila z dne 13. junija 2012, P7_TA(2012)0241.
(8) ILO-IPEC, Delo otrok na svetu: meritve trendov med letoma 2004 in 2008 (Global Child Labour Developments: Measuring Trends from 2004 to 2008), 2011.
(9) Pregled literature in ocena raziskav o socialnih učinkih svetovne proizvodnje bombaža za skupino strokovnjakov za socialno, okoljsko in gospodarsko učinkovitost bombaža (Literature Review and Research Evaluation relating to Social Impacts of Global Cotton Production), julij 2008.


Razmere v Bangladešu
PDF 205kWORD 23k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o razmerah v Bangladešu (2013/2561(RSP))
P7_TA(2013)0100RC-B7-0133/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Bangladešu, zlasti resolucij z dne 17. januarja 2013(1), 6. septembra 2007(2) in 10. julija 2008(3),

–  ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Ljudsko republiko Bangladeš za partnerstvo in razvoj(4),

–  ob upoštevanju zakona o mednarodnih zločinih oziroma o sodiščih za te zločine, ki ga je leta 1973 sprejel bangladeški parlament, da bi „omogočil odvzem prostosti, preganjanje in kaznovanje oseb zaradi genocida, zločinov proti človečnosti, vojnih zločinov in drugih zločinov po mednarodnem pravu“,

–  ob upoštevanju uradnega govora predstavnika za javnost visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 22. januarja 2013 o smrtni kazni, ki jo je izreklo sodišče za mednarodne zločine v Bangladešu, in z dne 2. marca 2013 o nasilju v Bangladešu,

–  ob upoštevanju skupne izjave posebnega poročevalca OZN za zunajsodne, nagle in samovoljne usmrtitve ter posebne poročevalke OZN o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov z dne 7. februarja 2013,

–  ob upoštevanju načel ustanovne listine Združenih narodov, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, dunajske deklaracije in akcijskega programa svetovne konference o človekovih pravicah iz leta 1993 ter københavnske deklaracije in akcijskega programa o socialnem razvoju iz leta 1995,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,

A.  ker ima EU dobre, dolgoletne odnose z Bangladešem, tudi v okviru sporazuma o sodelovanju za partnerstvo in razvoj;

B.  ker je vlada Lige Avami pod vodstvom Šejk Hasine izpolnila obljubo osrednje predvolilne kampanje in ustanovila sodišče za vojne zločine za pokole med devetmesečno odcepitveno vojno med nekdanjima Vzhodnim in Zahodnim Pakistanom leta 1971, v kateri je bilo ubitih med 300 000 in 3 milijoni ljudi ter posiljenih okoli 200 000 žensk,

C.  ker travmatične izkušnje enega najhujših primerov množičnih pokolov v zgodovini 40 let kasneje še vedno pretresajo življenja mnogih Bangladeševcev, katerim so ti sodni postopki namenjeni, da bi jim omogočili pomembno priznanje in povračilo za njihovo trpljenje,

D.  ker je 21. januarja 2013 sodišče za mednarodne zločine izreklo sodbo zoper Abdula Kalama Azada za zločine proti človečnosti, ki jih je zagrešil med osamosvojitveno vojno leta 1971, in ga obsodilo na smrt, potem ko mu je bilo sojeno v odsotnosti;

E.  ker je to sodišče 5. februarja 2013 Abdula Kadra Molaha obsodilo na dosmrtno ječo, kar je sprožilo čustvene, a večinoma mirne proteste večinoma mladih, ki so se začeli na križišču Šahbag v Daki; ker je to tako imenovano „gibanje Šahbag“ pozivalo k uporabi smrtne kazni v sodbi pa tudi k družbi in politiki brez verskega ekstremizma;

F.  ker je vlada zaradi protestov spremenila zakon o sodišču za mednarodne zločine iz leta 1973 in vanj vključila določbo, po kateri se lahko tožniki pritožijo na sodbo sodišča; ker je zato mogoče sodbo zoper Abdula Kadra Molaha spremeniti v smrtno kazen; ker ta oblika retroaktivne zakonodaje krši standarde pravičnega sojenja, škodi legitimnosti dela sodišča za mednarodne zločine in krši prepoved ponovnega sojenja za isto kaznivo dejanje (ne bis in idem) v mednarodnem pravu, kar je opredeljeno tudi v členu 14(7) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega pogodbenik je tudi Bangladeš;

G.  ker so različni voditelji vladajoče stranke Liga Avami, vključno z ministrom za notranje zadeve, podprli zahteve gibanja Šahbag, s tem pa nakazali, da bi bilo treba prepovedati stranko Džamat e Islami ter ukiniti z njo povezane medijske hiše;

H.  ker je sodišče za mednarodne zločine 28. februarja 2013 objavilo odločitev o obsodbi Delvarja Hosaina Sajidija, podpredsednika stranke Džamat e Islami, na smrtno kazen zaradi obtožb, ki so vključevale tudi preganjanje hindujske manjšine;

I.  ker so se razmere po zadnji sodbi poslabšale zaradi nasilnih protestov proti sodbi, ki so jih začeli privrženci stranke Džamat in zaradi katerih je umrlo več kot 60 ljudi; ker se je po podatkih nevladnih organizacij policija odzvala na napade članov in podpornikov te stranke tudi z uporabo ostrega streliva;

J.  ker so aktivisti stranke Džamat in nekateri podporniki bangladeške nacionalistične stranke po poročanju nedavno napadli več kot 40 hindujskih templjev, domov in trgovin po vsem Bangladešu, zaradi česar je več sto ljudi ostalo brez domov; ker so bangladeške hindujska in druge manjšine (kot je skupnost Ahmadija) vedno znova trpele zaradi obdobij nasilja in pregona, zlasti med osamosvojitveno vojno leta 1971 ter po volitvah v letu 2001, in ker je zaradi tega okoli 900 000 hindujcev med letoma 2001 in 2011 zapustilo Bangladeš;

K.  ker na sodišču za mednarodne zločine potekajo sodni postopki v mnogih drugih zadevah ter obstaja resno tveganje, da bodo obdolženi spoznani za krive in obsojeni na smrt;

L.  ker so posebni poročevalec OZN za zunajsodne, nagle in samovoljne usmrtitve, posebna poročevalka OZN o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov ter organizacije za človekove pravice izrazili zaskrbljenost zaradi domnevnih pomanjkljivosti sodišča v zvezi s poštenim in pravičnim sojenjem, zlasti zaradi dejstva, da je eno sojenje potekalo v odsotnosti obdolženca;

1.  je zelo zaskrbljen zaradi nedavnega izbruha nasilja v Bangladešu po objavi sodb sodišča za mednarodne zločine in obžaluje nedavne žrtve;

2.  izreka sožalje sorodnikom in znancem ubitih in poškodovanih zaradi nasilja;

3.  priznava, da so potrebni sprava, pravičnost in odgovornost za zločine, storjene med osamosvojitveno vojno leta 1971; poudarja pomembno vlogo sodišča za mednarodne zločine v tej zadevi;

4.  ponovno poudarja svoje odločno nasprotovanje uporabi smrtne kazni v vseh primerih in vseh okoliščinah;

5.  poziva bangladeške oblasti, naj spremenijo vse smrtne kazni, nadaljujejo napredek, da od leta 2012 ni bilo smrtnih kazni, in kot prvi korak k odpravi smrtne kazni uvedejo uradni moratorij za usmrtitve;

6.  graja domnevne nepravilnosti pri delovanju sodišča za mednarodne zločine, kot so domnevno zastraševanje, nadlegovanje in prisilna izginotja prič, pa tudi dokazi o nezakonitem sodelovanju med sodniki, tožilci in vlado; zlasti vztraja, naj organi kazenskega odkrivanja in pregona izboljšajo ukrepe za zagotovitev učinkovite zaščite prič;

7.  poziva bangladeško vlado, naj zagotovi, da bo sodišče za mednarodne zločine strogo upoštevalo nacionalne in mednarodne sodne standarde; v zvezi s tem poudarja zagotovitev svobodnega, poštenega in preglednega sojenja, pa tudi pravico žrtev do zaščite, resnice, pravičnosti in odškodnine;

8.  poziva bangladeško vlado, naj podvoji prizadevanja za izvrševanje pravne države in reda; ponovno poudarja njeno obveznost spoštovanja mednarodnih zavez na področju človekovih pravic;

9.  strogo obsoja nasilje podpornikov stranke Džamat e Islami in sorodnih strank nad uradniki kazenskega odkrivanja in pregona, nad tistimi, ki podpirajo sodbe sodišča za mednarodne zločine, ter nad verskimi in etničnimi manjšinami; strogo obsoja vsako vsesplošno nasilje nad običajnimi državljani;

10.  izraža zaskrbljenost zaradi velikega števila žrtev; poziva vlado, naj svojim varnostnim silam naroči strogo upoštevanje obveznosti, da se čim bolj brzdajo in ne uporabijo smrtonosne sile, pa tudi, da temeljito preiščejo smrt vseh, ki so bili ubiti med demonstracijami;

11.  poziva bangladeške oblasti, naj zagotovijo nepristransko preiskavo vseh obtožb mučenja in slabega ravnanja ter sojenje tistim, ki so za to odgovorni;

12.  poziva vse politične voditelje v državi, naj umirijo politične napetosti, da bi preprečili nadaljnje nasilje, in svojim privržencem naročijo, naj ne sodelujejo v nasilnih dejanjih; poziva vse politične stranke v Bangladešu, naj začnejo medsebojni dialog;

13.  poziva medije, naj se vzdržijo hujskanja h konfrontacijskemu nasilju; poziva vlado, naj zagotovi, da bodo lahko novinarji in uredniki svoje mnenje izražali mirno, ne da bi bili nadlegovani, ustrahovani, pridržani ali mučeni;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, svetu OZN za človekove pravice ter bangladeški vladi in parlamentu.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0027.
(2) UL C 187 E, 24.7.2008, str. 240.
(3) UL C 294 E, 3.12.2009, str. 77.
(4) UL L 118, 27.4.2001, str. 48.


Irak: težak položaj manjšinskih skupin, zlasti Iračanov turkmenske narodnosti
PDF 208kWORD 24k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o Iraku: težak položaj manjšinskih skupin, med njimi tudi Iračanov turkmenske narodnosti (2013/2562(RSP))
P7_TA(2013)0101RC-B7-0147/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iraku, predvsem resolucije z dne 6. aprila 2006 o asirski skupnosti(1) in resolucije z dne 25. novembra 2010 o krščanskih skupnostih(2),

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Irak na drugi strani in svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Irakom(3),

–  ob upoštevanju skupnega strateškega dokumenta Komisije o Iraku (2011–2013),

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 25. januarja 2013 o nedavnem izbruhu terorističnih napadov v Iraku,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 24. januarja 2013 o ubojih na pogrebu v kraju Tuz Hurmatu,

–  ob upoštevanju mednarodnega dogovora z Irakom, za katerega sta dala pobudo generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun in predsednik iraške vlade Nuri Al Maliki leta 2007 in ki zavezuje k „zaščiti revnih in ogroženih skupin pred pomanjkanjem in stradanjem“,

–  ob upoštevanju poročila o človekovih pravicah v Iraku od januarja do junija 2012, ki sta ga 19. decembra 2012 skupaj predstavili misija Združenih narodov za pomoč Iraku (UNAMI) in Komisija,

–  ob upoštevanju spremne izjave za medije visoke komisarke OZN za človekove pravice Navi Pillay, da „sta število do zdaj izvršenih usmrtitev v letu 2012 in način njihove izvršitve v velikih skupinah skrajno nevarna ter nimata opravičila in lahko resno ogrozita delen in negotov napredek na področju pravne države v Iraku,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna z dne 25. januarja 2013, v kateri je ostro obsodil „nedavni val terorističnih napadov po vsem Iraku, v katerih je bilo ubitih na stotine ljudi, še veliko več pa jih je bilo ranjenih“,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Irak,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker se Irak še naprej sooča z resnimi političnimi, varnostnimi in družbeno-gospodarskimi izzivi, politična krajina je skrajno razdrobljena in jo bremeni nasilje, kar močno škoduje legitimnim prizadevanjem iraškega ljudstva za mir, blaginjo in resnični prehod v demokracijo;

B.  ker iraška ustava zagotavlja enakost pred zakonom za vse državljane in zlasti, v členu 125, „upravne, politične in kulturne pravice ter pravico do izobraževanja za različne narodnosti, kot so turkmenska, kaldejska, asirska in vse druge narodnosti“, člen 31 ustave regije Kurdistan, veljavne od leta 2009, pa zagotavlja „nacionalno, kulturno in upravno avtonomijo Turkmenov, Arabcev, kaldejsko-asirskih Sirijcev, Armencev in drugih, ki so državljani Kurdistana, kadar koli predstavljajo večino prebivalstva“;

C.  ker je 9. aprila 2012 iraški parlament potrdil Komisijo za človekove pravice na visoki ravni, ki je prva komisija za človekove pravice v zgodovini države, čeprav še ne deluje v polnem obsegu;

D.  ker se Parlament v političnem dialogu z iraško stranjo osredotoča na stanje človekovih pravic v Iraku, ki je glede na neustrezne razmere ogroženih skupin, vključno z manjšinami, še naprej močno zaskrbljujoče;

E.  ker je v sporazumu med EU in Irakom, zlasti v členu o človekovih pravicah, poudarjeno, da se mora politični dialog med EU in Irakom osredotočiti na človekove pravice in krepitev demokratičnih institucij;

F.  ker je Irak že dolgo življenjski prostor različnih etničnih in verskih manjšinskih skupin, vključno s Turkmeni, kristjani, Kurdi, Šabaki, Mandejani, Armenci, Jezidi, Bahajci, Afroiračani, Asirci, Judi, Palestinci in drugimi;

G.  ker so bile v Iraku manjšine tarča ukrepov asimilacije in v iraški vladi in povezanih institucijah niso zadostno zastopane; ker se je zato prebivalstvo manjšinskih skupin v Iraku v zadnjih letih drastično zmanjšalo, saj so številni iz države zbežali, drugi pa so se bili prisiljeni preseliti v druge kraje v Iraku;

H.  ker so Turkmeni domnevno tretja največja etnična skupina v Iraku; ker med Turkmeni in Kurdi obstaja nerazrešen spor glede Kirkuka, z nafto in drugimi naravnimi viri bogate regije, pri čemer so Turkmeni žrtve napadov in ugrabitev tako kurdskih sil kot arabskih ekstremističnih skupin; ker so bili med Turkmeni tako suniti kot šiiti žrtve napadov zaradi sektaških razlogov;

I.  ker se je trajajoči spor med centralno vlado Iraka in regionalno vlado Kurdistana nedavno zaostril, kar negativno vpliva na varnostne razmere v regiji in ogroža miren soobstoj različnih etničnih skupin, predvsem Kurdov, Arabcev in Turkmenov;

J.  ker je severni Irak poleg teritorialnih napetosti tudi tarča dozdevno sektaških napadov, v katerih sunitske skupine pogosto napadajo šiitsko prebivalstvo; ker je bilo 31. decembra 2012 v času šiitskega praznika arab ’in ubitih 39 romarjev; ker je bilo 23. januarja 2013 v napadu na šiitsko mošejo v kraju Tuz Hurmatu – mestu v provinci Ninive v severnem Iraku, ki je ozemlje, glede katerega obstaja spor med vlado Iraka in regionalno vlado Kurdistana in na katerem živi znatno število turkmenskega prebivalstva – umrlo najmanj 42 ljudi, 117 pa je bilo ranjenih;

K.  ker je kljub znatnemu izboljšanju varnostnih razmer raven nasilja, s katerim se sooča iraško prebivalstvo, še naprej nesprejemljivo visoka, poročila o bombnih napadih in streljanju pa prihajajo dnevno; ker je zaradi stalnih napetosti in nasilja večina Iračanov v negotovosti glede svoje prihodnosti, gospodarska in socialna integracija iraškega prebivalstva na splošno pa se ne more razvijati;

1.  je globoko zaskrbljen zaradi vse več dejanj nasilja, ki ga trpi civilno prebivalstvo v Iraku in do katerega prihaja predvsem med suniti in šiiti, vendar tudi v napadih na skupine, ki so še posebej ogrožene, kot so verske, etnične in kulturne manjšine, ter poziva iraške oblasti, naj povečajo varnost in javni red ter se borijo proti terorizmu in sektaškemu nasilju po vsej državi;

2.  obsoja napad, ki se je 23. januarja 2013 zgodil v kraju Tuz Hurmatu na turkmenskem pogrebu državnega uradnika, ubitega prejšnjega dne, in v katerem je bilo ubitih 42 ljudi, 117 pa jih je bilo ranjenih, napad 3. februarja 2013, v katerem je bilo v Kirkuku v samomorilskem bombnem napadu pri policijski postaji ubitih 30 ljudi, 70 pa ranjenih, ter napad 16. decembra 2012, v katerem sta bila dva turkmenska učitelja ugrabljena, mučena in živa zažgana;

3.  ostro obsoja vse teroristične napade in izraža svoje sožalje družinam in prijateljem umrlih in ranjenih;

4.  izraža resno zaskrbljenost, da bi lahko novo povečanje nestabilnosti in sektaškega nasilja ogrozilo prihodnje volitve v provincah 20. aprila 2013, preklic teh pa bi ogrozil možnosti za bolj demokratično in vključujočo strukturo vladanja;

5.  obžaluje, da so kljub omembi pravic Turkmenov in drugih manjšin v ustavi te manjšine še naprej žrtve nasilja in diskriminacije;

6.  poziva tako vlado Iraka kot regionalno vlado Kurdistana, naj obsodita napade in opravita celovito in takojšnjo preiskavo nedavnih terorističnih napadov v regiji, vključno z nedavnim smrtonosnim bombnim napadom na šiitsko mošejo v kraju Tuz Hurmatu, odgovorne pa privedeta pred sodišče;

7.  poziva vlado Iraka in regionalno vlado Kurdistana, naj nemudoma sprejmeta ukrepe za pomiritev teritorialnega spora, priznata večkulturno, večetnično in večversko raznolikost province ter državljanom omogočita svobodno odločanje o svoji identiteti, vključno z jezikom, vero in kulturo;

8.  poziva politične sile, ki so zastopane v iraškem predstavniškem svetu, naj začnejo resničen in vključujoč nacionalni dialog, da bi zagotovile dejansko demokratično vladanje Iraka in spoštovanje individualnih in kolektivnih pravic iraških državljanov; poziva iraški parlament, naj opravi nacionalni popis prebivalstva, ki je bil odložen za nedoločen čas, da bi se ugotovilo število prebivalstva turkmenske in drugih manjšin;

9.  poziva iraško vlado in druge politične voditelje, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zaščite vseh iraških državljanov na splošno, zlasti pa članov ogroženih etničnih in verskih manjšin; poziva iraško vlado, naj varnostnim silam da navodila za omejitev uporabe sile pri vzdrževanju javnega reda v skladu z načeli pravne države in mednarodnimi standardi;

10.  v zvezi s tem pozdravlja nedavni zagon programa reorganizacije in rehabilitacije za centre za pridržanje in zapore, ki ga vodi iraško ministrstvo za pravosodje, in upa, da bo s tem prenehala razširjena uporaba mučenja in splošno razširjen pojav nekaznovanosti v Iraku, ki ju obsojajo organizacije za človekove pravice;

11.  močno obžaluje visoko stopnjo usmrtitev v Iraku, pri čemer se smrtne kazni pogosto izrečejo v nepravičnih sodnih postopkih in na podlagi pričevanj pod pritiskom; odločno poziva iraško vlado, naj razglasi moratorij na vse usmrtitve, s ciljem odprave smrtne kazni v bližnji prihodnosti;

12.  poudarja, da je treba zagotoviti usklajeno ukrepanje iraških oblasti in mednarodnih organizacij za pomoč, da bi pomagali ogroženim skupinam in ustvarili ustrezne pogoje za zagotovitev njihove varnosti in dostojanstva, zlasti s pobudami, ki spodbujajo dialog in medsebojno spoštovanje med verskimi in etničnimi skupnostmi v Iraku;

13.  poudarja, da je pomembno ustrezno izpostaviti pobude misije Evropske unije za krepitev pravne države – kjer je mogoče – za pravice Turkmenov in manjšin na splošno, ter izreka pohvalo za uspehe misije in njeno izvajanje v Iraku;

14.  vztraja, naj se svet za sodelovanje, ustanovljen na podlagi sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Irakom, uporabi kot kanal za seznanjanje iraške strani z zaskrbljujočimi zadevami v zvezi z razmerami etničnih in verskih manjšin v državi;

15.  poziva mednarodno skupnost in EU, naj podpreta iraško vlado pri organizaciji mirnih, svobodnih in pravičnih regionalnih volitev v aprilu 2013;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in predstavniškemu svetu Iraka, regionalni vladi Kurdistana, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

(1) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 322.
(2) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 115.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0022.


Primer Arafata Džaradata in razmere palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih
PDF 207kWORD 23k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o primeru Arafata Džaradata in razmerah palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih (2013/2563(RSP))
P7_TA(2013)0102RC-B7-0154/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti tistih z dne 4. septembra 2008 o položaju palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih(1) in z dne 5. julija 2012 o politiki EU o Zahodnem bregu in vzhodnem Jeruzalemu(2),

–  ob upoštevanju izjave uradnega govorca visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 16. februarja 2013 o razmerah palestinskih zapornikov v Izraelu, ki gladovno stavkajo,

–  ob upoštevanju izjave na kraju samem, ki jo je EU dala 8. maja 2012 o palestinskih zapornikih, ki gladovno stavkajo,

–  ob upoštevanju Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Državo Izrael na drugi strani (Pridružitveni sporazum med EU in Izraelom), zlasti njegovega člena 2 o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju četrte ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne iz leta 1949,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta OZN o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989,

–  ob upoštevanju ustreznih resolucij OZN o konfliktu na Bližnjem vzhodu,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna z dne 19. februarja 2013, v kateri je izrazil zaskrbljenost glede razmer gladovno stavkajočih palestinskih zapornikov v Izraelu, izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Navi Pillay z dne 13. februarja 2013 o palestinskih pripornikih ter izjave posebnega poročevalca OZN o človekovih pravicah na zasedenih ozemljih Richarda Falka z dne 27. februarja 2013 o smrti palestinskega zapornika Arafata Džaradata,

–  ob upoštevanju poročila Sklada OZN za otroke (Unicef) iz februarja 2013 z naslovom „Otroci v izraelskih zaporih: ugotovitve in priporočila“,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je bil Arafat Džaradat 18. februarja 2013 prijet zaradi suma, da je metal kamenje v izraelske tarče, in ker je 23. februarja 2013 umrl v zaporu Megido; ker je vzrok smrti še vedno predmet spora; ker izraelski organi trdijo, da je umrl zaradi zastoja srca, vendar so modrice in zlomljena rebra, ki jih je razkrila obdukcija, značilni za poskuse oživljanja, ki jih je izvedlo osebje zapora; ker palestinski organi na podlagi obdukcije trdijo, da je umrl zaradi posledic mučenja;

B.  ker je zaradi Džaradatove smrti z gladovno stavko protestiralo in zavračalo hrano skoraj vseh 4 500 palestinskih zapornikov, ki so zaprti v Izraelu; ker so v zadnjih dneh, potem ko so Palestinci javno obsodili razmere palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih, na ulicah Zahodnega brega izbruhnili spopadi;

C.  ker ima vprašanje palestinskih zapornikov in pripornikov daljnosežne politične, družbene in humanitarne posledice; ker imajo palestinski politični zaporniki in nekdanji zaporniki pomembno vlogo v palestinski družbi; ker je v Izraelu zaprtih več kot 4 800 palestinskih zapornikov in pripornikov, vključno z mnogimi ženskami in otroki, več kot 100 zapornikov iz časa pred sporazumom iz Osla in 15 članov palestinskega zakonodajnega sveta; ker jih je 178 med njimi v upravnem pridržanju, vključno z devetimi člani palestinskega zakonodajnega sveta; ker naj bi glede na izjavo palestinskih in izraelskih organizacij za človekove pravice iz marca 2013 od leta 1967 v izraelskih zaporih zaradi neposrednih posledic mučenja umrlo vsaj 71 palestinskih zapornikov;

D.  ker je velika večina palestinskih zapornikov z Zahodnega brega in Gaze zaprta v zaporih v notranjosti izraelskega ozemlja; ker je za veliko večino njih pogosto nemogoče ali zelo težko uveljavljati pravico do obiskov družine;

E.  ker upravni priporni nalogi, ki jih izdajo izraelski vojaški organi, omogočajo pridržanje brez obtožnice na podlagi dokazov, ki niso dostopni ne za pridržane ne za njihove odvetnike, tak pripor pa lahko traja do šest mesecev in se lahko obnavlja v nedogled; ker je vrhovno sodišče v Izraelu nedavno kritiziralo vojaška sodišča in oddelek vojaškega generalnega pravobranilca zaradi ukrepov, s katerimi so podaljšali upravne priporne naloge;

F.  ker so palestinski politični zaporniki večkrat gladovno stavkali, pri čemer je bilo naenkrat udeleženih po več sto zapornikov; ker več palestinskih pripornikov nadaljuje gladovno stavko;

G.  ker so zapornice posebno ranljiva skupina med palestinskimi priporniki;

H.  ker po nekaterih ocenah izraelske varnostne sile na Zahodnem bregu vsako leto aretirajo 700 palestinskih otrok; ker se glede na pregled prakse, povezane s palestinskimi otroci, ki pridejo v stik z izraelskim vojaškim sistemom pripora, izveden leta 2013 pri Unicefu, zdi slabo ravnanje z otroki razširjeno in sistematično;

I.  ker odnosi med EU in Izraelom v skladu s členom 2 pridružitvenega sporazuma temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel, ki tvorijo bistveni element tega sporazuma; ker je v akcijskemu načrtu EU-Izrael poudarjeno, da je spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava ena od vrednot, ki so skupne obema stranema;

1.  izraža najglobljo zaskrbljenost zaradi smrti palestinskega zapornika Arafata Džaradata 23. februarja 2013 v izraelskem zaporu in izraža sožalje njegovi družini;

2.  je globoko zaskrbljen zaradi ponovne napetosti na Zahodnem bregu, ki je sledila smrti Arafata Džaradata v zaporu Megido v spornih okoliščinah; poziva vse strani, naj se čim bolj brzdajo in vzdržijo provokacij, da bi preprečili nadaljnje nasilje in sprejeli pozitivne ukrepe za ugotovitev resnice in sprostitev trenutne napetosti;

3.  poziva izraelske oblasti, naj takoj začnejo neodvisno, nepristransko in pregledno preiskavo okoliščin smrti Arafata Džaradata, pa tudi vseh primerov domnevnega mučenja in drugega krutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja palestinskih zapornikov;

4.  ponovno izraža podporo legitimni zaskrbljenosti Izraela za lastno varnost, vendar meni, da je treba pri ravnanju z vsemi zaporniki v celoti spoštovati načela pravne države, saj je to ključnega pomena za demokratično državo; zato poziva izraelsko vlado, naj spoštuje pravice palestinskih zapornikov in zaščiti njihovo zdravje in življenje;

5.  je zaskrbljen zaradi palestinskih pripornikov, ki so brez obtožnice v upravnem pridržanju; poudarja, da bi bilo treba zoper te pripornike vložiti obtožnico ter jim soditi s sodnimi jamstvi v skladu z mednarodnimi standardi, ali pa jih nemudoma izpustiti;

6.  vztraja, da je treba takoj uveljaviti pravico zapornikov do družinskih obiskov in poziva izraelske oblasti, naj ustvarijo potrebne pogoje za uresničevanje te pravice;

7.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi razmer in zdravstvenega stanja palestinskih pripornikov, ki že dolgo časa gladovno stavkajo; podpira prizadevanja mednarodnega odbora Rdečega križa, da bi rešil življenja zapornikov in pripornikov, ki so v kritičnem stanju, Izrael pa poziva, naj vsem gladovno stavkajočim zagotovi neomejen dostop do ustrezne medicinske pomoči;

8.  ponovno poziva k takojšnji izpustitvi vseh zaprtih članov palestinskega zakonodajnega sveta, vključno z Marvanom Bargutijem;

9.  poziva izraelske oblasti, naj zagotovijo, da bodo zaprte in priprte palestinske ženske in otroci deležni ustrezne zaščite in ravnanja, ki bo v skladu z ustreznimi mednarodnimi konvencijami, katerih podpisnica je tudi izraelska država;

10.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj od blizu spremljajo usodo palestinskih zapornikov in pripornikov, vključno z ženskami in otroki, ter to vprašanje obravnavajo na vseh ravneh političnega dialoga z Izraelom; vztraja, da bi bilo treba zadevo vključiti v bližajoče se poročilo o izvajanju evropske sosedske politike za Izrael;

11.  poziva, naj Evropski parlament pošlje misijo za ugotavljanje dejstev, ki naj oceni sedanje stanje glede razmer palestinskih zapornikov, vključno z ženskami in otroki, ter uporabe upravnega pridržanja;

12.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve, Svetu, Komisiji, izraelski vladi, knesetu, predsedniku Palestinske uprave, palestinskemu zakonodajnemu svetu, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, odposlancu četverice na Bližnjem vzhodu, predsedniku Evro-sredozemske parlamentarne skupščine, visoki komisarki OZN za človekove pravice in mednarodnemu odboru Rdečega križa.

(1) UL C 295 E, 4.12.2009, str. 47.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0298.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov