Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Mnenja Evropskega računskega sodišča št. 2/2004 o modelu enotne revizije (in predlogu za okvir notranje kontrole Skupnosti)(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o časovnem načrtu za integriran okvir notranje kontrole (COM(2005)0252),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o akcijskem načrtu Komisije za integriran okvir notranje kontrole (COM(2006)0009),

–  ob upoštevanju prvega polletnega poročila o rezultatih uresničevanja akcijskega načrta Komisije za integriran okvir notranje kontrole, objavljenega dne 19. julija 2006 (SEC(2006)1009), v skladu z zahtevo Parlamenta, izraženo v resoluciji o razrešnici za proračunsko leto 2004(2),

–  ob upoštevanju vmesnega poročila o napredku, ki ga je Komisija objavila marca 2007 (COM(2007)0086) in v katerem poroča o napredku ter naznanja nekatere dodatne ukrepe,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije iz februarja 2008 (COM(2008)0110) in delovnega dokumenta Komisije (SEC(2008)0259), priloženega temu sporočilu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije iz februarja 2009 o poročilu o učinku Akcijskega načrta Komisije za integriran okvir notranje kontrole (COM(2009)0043),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0189/2013),

A.  ker Komisija v skladu s členom 317 PDEU izvršuje proračun na lastno odgovornost v sodelovanju z državami članicami, pri čemer upošteva načela dobrega finančnega poslovodenja;

B.  ker Komisija v skladu s pogodbo nosi končno odgovornost za izvrševanje proračuna Unije, čeprav imajo pri tem ogromno odgovornost države članice, saj v okviru sistema deljenega upravljanja porabijo 80 % sredstev iz proračuna;

C.  ker je načelo učinkovitega notranjega nadzora eno od proračunskih načel finančne uredbe od njene spremembe z Uredbo (ES, Euratom) št. 1995/2006, kot je v zgoraj navedenem akcijskem načrtu predlagala Komisija;

D.  ker je najboljši način, da Komisija pokaže svojo resnično zavezanost preglednosti in dobremu finančnemu poslovodenju ta, da po svojih najboljših močeh podpira pobude za izboljšanje kakovosti finančnega poslovodenja, da bi od Evropskega računskega sodišča (ECA) pridobila pozitivno izjavo o zanesljivosti (DAS(3));

E.  ker morajo vse institucije in države članice sodelovati, da bi ponovno vzpostavile zaupanje evropskih državljanov v finančno učinkovitost Unije;

F.  ker je Komisija v podporo strateškemu cilju, da bi od Evropskega računskega sodišča prejela pozitivno izjavo o zanesljivosti, januarja 2006 sprejela akcijski načrt za integriran okvir notranje kontrole („akcijski načrt“), ki temelji na priporočilih Evropskega računskega sodišča(4), resoluciji Parlamenta o razrešnici za proračunsko leto 2003(5) ter sklepih Ekonomsko-finančnega sveta z dne 8. novembra 2005;

G.  ker je akcijski načrt obravnaval vrzeli v takratnih nadzornih strukturah Komisije in opredelil 16 področij, na katerih bi bilo treba ukrepati do konca leta 2007, pri tem pa upošteval, da mora biti izboljšanje finančnega poslovodenja v Uniji podprto z natančnim spremljanjem kontrol v Komisiji in državah članicah;

Izvajanje akcijskega načrta

1.  poudarja, da je treba napredek pri doseganju ciljev akcijskega načrta meriti ne le z doseganjem posameznega ukrepa, ampak tudi z učinki le-tega na zmanjšanje napak pri z izkazi povezanih transakcijah;

2.  ugotavlja, da je Komisija sama v začetku leta 2009 izjavila, da je akcijski načrt v celoti uresničen, čeprav treh od prvotnih 16 ukrepov ni bilo mogoče izvesti ali pa je bilo delo opravljeno na drug način;

3.  zlasti poudarja, da člen 32 nove finančne uredbe uvaja načelo uspešne in učinkovite notranje kontrole, člen 33 iste uredbe pa določa, da bo Komisija ob predložitvi spremenjenih ali novih predlogov odhodkov ocenila stroške in koristi sistemov kontrole ter tveganje za napake;

4.  navaja tudi, da je bila v zvezi s pojmom „dopustne stopnje tveganja“ sprejeta odločitev, da se ta ukrep uresniči z opredelitvijo pojma „preostalo tveganje za napake“;

5.  obžaluje dejstvo, da poenostavitev zakonodaje za obdobje 2007–2013 ni bila tako obsežna, kot je bilo upati;

6.  obžaluje dejstvo, da zaveza Komisije doseganju povsem pozitivne izjave o zanesljivosti ni bila uresničena, in zlasti opozarja, da je Evropsko računsko sodišče v svojem poročilu in izjavi o zanesljivosti za leto 2011 zaključilo, da pri skupnih plačilih prihaja do pomembnih napak, ter ocenilo, da so nadzorni in kontrolni sistemi na splošno samo delno učinkoviti;

7.  opozarja, da se je skupna stopnja napak pri z izkazi povezanih transakcijah v letu 2010 povečala s 3,3 % na 3,7 % , leta 2011 pa dosegla 3,9 %; obžaluje preobrat v pozitivnem trendu, ki se je zgodil v zadnjih letih, in izraža bojazen, da se bo stopnja napak v prihodnjih letih še povečala;

8.  ugotavlja, da je Komisija ohranila cilj pridobiti pozitivno izjavo o zanesljivosti, medtem ko je Parlament v svoji resoluciji o razrešnici za leto 2011 globoko obžaloval dejstvo, da pri plačilih še vedno prihaja do pomembnih napak;

9.  poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da se vzpostavi trend doslednega zmanjševanja stopnje napak;

Kaj je narobe?

10.  se strinja z Računskim sodiščem in Komisijo(6) kar zadeva dejstvo, da shema enotne revizije ne deluje in da sistemi kontrole, ki so jih vzpostavile države članice, ne delujejo v skladu s svojimi celotnimi možnostmi;

11.  v zvezi s tem opominja, da so imeli organi držav članic leta 2011 o več kot 60 % napak, ki jih je na področju regionalne politike ugotovilo Evropsko računsko sodišče, dovolj informacij, da bi nekatere napake ugotovili in popravili, preden so Komisijo zaprosili za vračilo;

12.  v zvezi s tem se strinja z Evropskim računskim sodiščem, da pregledi na prvi stopnji– sistemi upravljanja in nadzora v državah članicah – niso dovolj; zaradi česar prihaja do precejšnje obremenitve z znižanjem stopnje napak;

13.  opozarja, da zapletena in nepregledna pravila ovirajo izvajanje in revidiranje programov; je zaskrbljen, ker bi to lahko vodilo v visoko število napak in pomenilo priložnosti za goljufijo; zato je tudi zaskrbljen, da bi vse bolj zapletena pravila na nacionalni ali regionalni ravni (t. i. gold plating) povzročila še več težav pri pravnem izvajanju proračuna Unije in nepotrebno povečanje stopnje napak;

14.  ugotavlja, da se Komisija ne more v celoti zanašati na ugotovitve nacionalnih revizijskih organov v državah članicah;

15.  ugotavlja, da obstaja bistveno odstopanje med Evropskim računskim sodiščem, ki pri revizijah za DAS uporablja enoletni pristop, in Komisijo, ki pri izvajanju proračuna uporablja večletni pristop;

Kaj je treba storiti?

16.  poziva Komisijo, naj strogo uporablja člen 32(5) nove finančne uredbe, če je stopnja napak nenehno visoka, in nato poišče slabosti v sistemih kontrole, analizira stroške in koristi morebitnih korektivnih ukrepov ter ustrezno ukrepa oziroma predlaga ukrepe v zvezi s poenostavitvijo, izboljšanjem sistemov kontrole in preoblikovanjem programov ali sistemov izvedbe;

17.  poziva države članice, naj okrepijo svoje nadzorne in kontrolne sisteme ter zlasti zagotovijo zanesljivost svojih kazalnikov in statističnih podatkov;

18.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Evropsko računsko sodišče za leti 2010 in 2011 na področju regionalne politike ugotovilo, da se Komisija ne more povsem zanesti na delo nacionalnih revizijskih organov, ter poziva države članice, naj to stanje izboljšajo;

19.  poziva države članice, naj prevzamejo polno odgovornost za svoje računovodske izkaze in Komisiji posredujejo zanesljive podatke z uporabo nacionalnih izjav o upravljanju, podpisanih na ustrezni politični ravni;

20.  poziva Komisijo, naj države članice motivira za sodelovanje, da bi s pomočjo ustreznih spodbud ali s pomočjo strogih kazni ali ustavitve toka plačil zagotovili, da se davkoplačevalska sredstva uporabljajo v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja; poudarja, da bi to pomagalo obnoviti zaupanje državljanov EU v Unijo in njene institucije;

21.  poziva Komisijo, naj uskladi vse postopke znotraj svojih oddelkov;

22.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi bile lahko slabosti pri delu nacionalnih organov, ki jih je odkrilo Evropsko računsko sodišče, tudi posledica pomanjkljivosti in navzkrižja interesov znotraj samega sistema deljenega upravljanja(7), saj morajo biti nacionalni revizijski organi učinkoviti, da bi jim Komisija podelila status enotne revizije, hkrati pa mora biti ugotovljena stopnja napak nižja od 2 %, kar bi lahko bila spodbuda za nezadostno poročanje o nepravilnostih;

23.  zato poziva Komisijo, naj bo strožja pri potrjevanju nacionalnih organov za upravljanje in revizijo ter naj vzpostavi ustrezne spodbude in učinkovit sistem sankcioniranja;

24.   zato v skladu s členom 287(3) PDEU poziva, da nacionalni revizijski organi in Evropsko računsko sodišče okrepijo sodelovanje na področju revidiranja deljenega upravljanja;

25.  poziva ustrezne institucije EU, naj ocenijo, ali je določitev stopnje napak na ravni 2 % ustrezna in dosegljiva za vsa področja politike EU;

26.   glede na to močno dvomi v korist izjave o zanesljivosti, saj zaradi zapletenosti izvrševanja proračuna na področju skupnega upravljanja obstaja tudi skupna odgovornost za zakonitost in pravilnost upravljanja proračuna med Komisijo in državami članicami ter med Komisijo in regionalnimi upravami, medtem celotno politično odgovornost še vedno nosi le Komisija;

27.   zato meni, da bi morali v okviru prihodnjega pregleda in morebitnih sprememb pogodbe o EU, ponovno premisliti o konceptu izjave o zanesljivosti;

Spremljanje razrešnice Komisiji za leto 2011

28.  ponovno poziva države članice, naj izdajo nacionalne izjave o upravljanju na ustrezni politični ravni, in poziva Komisijo, naj izdela predlogo za takšne izjave;

29.  meni, da je treba načelo obvezne nacionalne izjave o upravljanju vključiti v medinstitucionalni sporazum, ki je priložen sklepu o večletnem finančnem okviru;

30.  opozarja, da bo nadaljnja odsotnost verodostojnega sistema nacionalnih izjav še naprej ogrožala zaupanje državljanov EU v makro upravljalce in upravljalce sredstev EU(8);

31.  opominja, da je namen prvih treh prednostnih ukrepov, ki jih je Parlament zahteval od Komisije, ko je podelil razrešnico za leto 2011, utreti pot do nadaljnjega napredka pri vprašanju pozitivne izjave o zanesljivosti;

32.  zlasti opozarja, da bi Komisija morala vsako leto, prvič pa septembra 2013, sprejeti sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu računskemu sodišču, da bi tako javno objavila vse (nominalne) zneske, izterjane v predhodnem letu s finančnimi popravki in izterjavami za vse načine poslovodenja na ravni Unije in držav članic(9);

33.  vztraja, da bi moralo biti to sporočilo predstavljeno pravočasno, da bi ga Evropsko računsko sodišče natančno pregledalo, preden bi objavilo svoje letno poročilo;

34.  ponovno spodbuja Komisijo, naj naredi korak naprej pri razkrivanju natančnejših in zanesljivejših podatkov v zvezi z izterjavami in finančnimi popravki ter predloži informacije, ki bi, kolikor je to mogoče, omogočile povezovanje leta izvršenega plačila, leta odkritja s tem povezane napake in leta razkritja izterjav ali finančnih popravkov v pojasnilih k računovodskim izkazom(10);

35.  poudarja, da bi morali biti vsi ukrepi, ki se izvajajo z namenom znižanja stopnje napak, dopolnjeni z novo, storilnostno naravnano kulturo; službe Evropske komisije bi morale v svojem načrtu upravljanja opredeliti številne cilje in kazalnike, ki izpolnjujejo zahteve Računskega sodišča v smislu ustreznosti, primerljivosti in zanesljivosti; te službe bi morale v svojih letnih poročilih o dejavnostih oceniti svojo učinkovitost s povzetkom rezultatov, ki so jih dosegle, ko so prispevale k uresničevanju glavnih politik, za katere se zavzema Komisija; to učinkovitost na ravni oddelkov bo dopolnila skupna ocena učinkovitosti Komisije v finančnem poročilu, ki ga določa člen 318 PDEU(11);

36.  opozarja, da bi Komisija morala spremeniti strukturo zgoraj omenjenega poročila, tako da bi ločila notranje politike od zunanjih in se osredotočila – v poglavju, ki se nanaša na notranjo politiko – na strategijo Evropa 2020 kot gospodarsko in socialno politiko Unije; Komisija bi morala poudariti napredek, dosežen pri uresničevanju vodilnih pobud;

37.  poleg tega poudarja, da bi morali biti kazalniki učinkovitosti povsem integrirani v vse predloge novih politik in programov;

38.  poziva, naj se smernice, ki jih je Parlament dal Komisiji v odstavku 1 resolucije, ki je priložena sklepu Parlamenta o razrešnici za leto 2011, in zadevajo način sestavljanja poročila o oceni, kot je določeno v členu 318 PDEU, vključijo v medinstitucionalni sporazum, ki je priložen sklepu o večletnem finančnem okviru;

Proračun na podlagi učinkovitosti

39.  se strinja s stališčem Evropskega računskega sodišča, da ni smiselno meriti učinkovitosti, če proračun ni pripravljen na podlagi kazalnikov učinkovitosti(12), in poziva k vzpostavitvi modela za oblikovanje proračuna, ki bo temeljil na učinkovitosti in kjer bodo vsako proračunsko postavko spremljali cilji in rezultati, ki se merijo s kazalniki učinkovitosti;

40.  poziva Komisijo, naj oblikuje delovno skupino, sestavljeno iz predstavnikov Komisije, Parlamenta, Sveta in Evropskega računskega sodišča, ki bi preučila, katere ukrepe je treba sprejeti za vpeljavo takšnega na učinkovitosti temelječega proračuna, in v zvezi s tem pripravila osnutek časovno opredeljenega akcijskega načrta;

Poenostavitev

41.  poziva vse strani, ki sodelujejo v postopku odločanja glede zakonodaje in programov po letu 2013, naj upoštevajo, da so nujne poenostavitve s tem, da se zmanjša število programov in opredelijo sorazmerne in stroškovno učinkovite kontrole ter poenostavljena izbirna merila in načini obračunavanja stroškov;

o
o   o

42.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 107, 30.4.2004, str. 1. (2) UL L 340, 6.12.2006, str. 3. (3) Kratica za francoski izraz „Déclaration d'assurance“. (4) Mnenje št. 2/2004 (UL L 107, 30.4.2004, str. 1) (mnenje o enotni reviziji). (5) UL L 196, 27.7.2005, str. 4. (6) Prispevka Kersti Kaljulaid in Manfreda Kraffa na predstavitvi integriranega okvira notranje kontrole, ki jo je Odbor za proračunski nadzor organiziral 22. aprila 2013. (7) Prispevek Kersti Kaljulaid na predstavitvi integriranega okvira notranje kontrole, ki jo je Odbor za proračunski nadzor organiziral 22. aprila 2013. (8) Prispevek Julesa Muisa na isti predstavitvi. (9) Resolucija, ki je priložena sklepu o podelitvi razrešnice Komisiji za leto 2011, odstavek 1, točka (a) (UL L 308, 16.11.2013, str. 27). (10) Resolucija, ki je priložena sklepu o podelitvi razrešnice Komisiji za leto 2011, odstavek 61. (11) Resolucija, ki je priložena sklepu o podelitvi razrešnice Komisiji za leto 2011, odstavek 1, točke (ab), (ae) in (af). (12) Prispevek Kersti Kaljulaid na predstavitvi integriranega okvira notranje kontrole, ki jo je Odbor za proračunski nadzor organiziral 22. Aprila 2013.