Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 15. novembra 2007 o resnih dogodkih, ki ogrožajo obstoj krščanskih in drugih verskih skupnosti(1), z dne 21. januarja 2010 o nedavnih napadih na krščanske skupnosti(2), z dne 6. maja 2010 o množičnih grozodejstvih v nigerijskem mestu Jos(3), z dne 20. maja 2010 o verski svobodi v Pakistanu(4), z dne 25. novembra 2010 o Iraku: smrtna kazen (zlasti primer Tarika Aziza) in napadi na krščanske skupnosti(5), z dne 20. januarja 2011 o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi(6), z dne 27. oktobra 2011 o razmerah v Egiptu in Siriji, zlasti v krščanskih skupnostih(7), in z dne 13. decembra 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za letu 2011 in politika Evropske unije na tem področju(8),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 13. junija 2013 o osnutku smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja(9),

–  ob upoštevanju o smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju izjave Catherine Ashton, visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Unije, z dne 23. septembra 2013, v kateri je obsodila napad na krščansko skupnost v Pešavarju v Pakistanu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 21. februarja 2011 o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi veroizpovedi ali prepričanja ter sklepov Sveta z dne 16. novembra 2009, v katerih je poudaril strateški pomen svobode veroizpovedi in boja proti verski nestrpnosti,

–  ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju člena 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca OZN o svobodi veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker Evropska unija vztrajno izraža svojo zavezanost svobodi veroizpovedi, svobodi vesti in svobodi misli, in ker poudarja, da je naloga vlad držav po vsem svetu, da te svoboščine zagotovijo; ker imajo politični in verski voditelji dolžnost, da se na vseh ravneh borijo proti ekstremizmu in spodbujajo vzajemno spoštovanje med posamezniki in verskimi skupinami; ker je razvoj človekovih pravic, demokracije in državljanskih svoboščin skupna podlaga, na kateri Evropska unija gradi svoje odnose s tretjimi državami, omogoča jo pa določba o demokraciji v sporazumih med EU in tretjimi državami;

B.  ker ima glede na mednarodno pravo človekovih pravic in zlasti člen 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ker ta pravica vključuje pravico do spremembe veroizpovedi ali prepričanja ter pravico do izražanja svoje veroizpovedi ali prepričanja z bogoslužjem, obredi, običaji in poučevanjem, tako samostojno kot v skupnosti z drugimi, javno ali zasebno; ker po mnenju odbora OZN za človekove pravice svoboda veroizpovedi ali prepričanja ščiti vsa prepričanja, tudi teistična, neteistična in ateistična;

C.  ker Svet OZN za človekove pravice v več resolucijah poziva vse države, naj v svojem nacionalnem zakonodajnem okviru ter v skladu z mednarodnimi instrumenti za človekove pravice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za boj proti sovraštvu, diskriminaciji, nestrpnosti in nasilnim dejanjem, ustrahovanju in nasilju zaradi verske nestrpnosti, tudi proti napadom na verske objekte, ter naj spodbujajo razumevanje, strpnost in spoštovanje pri vprašanjih o svobodi veroizpovedi in prepričanja;

D.  ker sta po več poročilih vladno zatiranje in družbeno sovraštvo do posameznikov in skupin različnih verskih ozadij in različnega prepričanja v porastu, zlasti v Pakistanu, državah arabske pomladi in delih Afrike; ker so v nekaterih primerih razmere, s katerimi se srečujejo krščanske skupine, takšne, da ogrožajo njihov nadaljnji obstoj, če pa bi izginile, bi to pomenilo izgubo znatnega dela verske dediščine v teh državah;

Malula, Sirija

E.  ker so 4. septembra 2013 skrajneži Džabat Al Nusre, skupine, povezane z Al Kajdo, izvedli napad na sirsko vas Malula;

F.  ker je Malula simbol krščanske prisotnosti v Siriji in je bila domovanje različnim verskim skupinam, ki so že stoletja sobivale v miru; ker so vsak september Sirci vseh veroizpovedi sodelovali v festivalu dneva križa v tem mestu; ker je Malula eno treh mest in vasi v državi, kjer lokalno prebivalstvo še vedno govori aramejsko;

G.  ker so nasilni spopadi v Maluli prvi napadi, usmerjeni neposredno k vidni krščanski skupnosti, od začetka nasilne krize v Siriji; ker so bili vsaj štirje ljudje – Michael Talab, Antoine Talab, Sarkis Zakem in Zaki Džabra – v teh spopadih ubiti, drugi – Šadi Talab, Džihad Talab, Musa Šanis, Gasan Šanis, Daud Milaneh in Atef Kalumeh – pa so bili ugrabljeni ali so izginili; ker je od začetka spopadov v mestu večina od 5000 prebivalcev zbežala v sosednje vasi ali v Damask; ker so dogodki v Maluli dokaz, da postaja sirski konflikt vedno bolj medsektaški;

H.  ker je bil samostan sv. Tekle (Mar Takla) v preteklosti domovanje nun in sirot tako krščanske kot muslimanske veroizpovedi; ker je okoli 40 nun in sirot ostalo v Maluli kljub hudim spopadom in so ujeti v samostanu v vedno hujših razmerah zaradi pomanjkanja vode in drugih zalog;

Pešavar, Pakistan

I.  ker je bilo 22. septembra 2013 v dvojnem samomorilskem bombnem napadu na cerkev vseh svetih v predmestju Pešavarja Kohati Gate ubitih vsaj 82 ljudi, več kot 120 pa ranjenih;

J.  ker je islamistična skupina Džundula, ki ima povezave z organizacijo Terik-i-Taliban Pakistan, prevzela odgovornost za napad in izjavila, da bo nadaljevala napade na kristjane in nemuslimane, ker so sovražniki islama in da ne bo prenehala, dokler se ne končajo napadi brezpilotnih letal ZDA v Pakistanu; ker je organizacija Terik-i-Taliban Pakistan zanikala vsako sodelovanje v eksploziji in povezave z Džundulo;

K.  ker je predsednik pakistanske vlade Navaz Šarif obsodil napad iz izjavil, da je napad proti nedolžnim ljudem v nasprotju z naukom islama;

L.  ker kristjani, ki predstavljajo približno 1,6 % prebivalstva Islamske republike Pakistan, trpijo zaradi predsodkov in občasnega množičnega nasilja;

M.  ker večina pakistanskih kristjanov živi negotovo, pogosto v strahu pred obtožbami bogokletja, ki je vprašanje, ki lahko povzroči izbruh javnega nasilja;

N.  ker so muslimani 9. marca 2013 v mestu Lahore požgali več kot 150 krščanskih domov in dve cerkvi kot odgovor na domnevno bogokletje;

O.  ker se je verskim manjšinam zaradi pakistanskih zakonov proti bogokletju nevarno svobodno izražati ali se odkrito udejstvovati v verskih dejavnostih;

Primer pastorja Saida Abedinija, Iran

P.  ker je bil Saida Abedinija, iransko-ameriškega pastorja, zaprtega v Iranu od 26. septembra 2012, revolucionarno sodišče v Iranu 27. januarja 2013 obsodilo na osemletno zaporno kazen zaradi ogrožanja nacionalne varnosti, ker je vzpostavil mrežo krščanskih cerkva v zasebnih domovih; ker je bil po poročanju Said Abedini v zaporu žrtev fizične in psihološke zlorabe;

Q.  ker posebni poročevalec OZN o položaju človekovih pravic v Islamski republiki Iran meni, da kristjanom ne bi smele groziti kazni za izkazovanje in prakticiranje svoje veroizpovedi, in je zato še zmeraj zaskrbljen, da se izvajajo pridržanja in pregoni kristjanov na podlagi nejasno ubesedenih zločinov v zvezi z nacionalno varnostjo zaradi uveljavljanja njihovega prepričanja;

1.  strogo obsoja nedavne napade na kristjane in izraža solidarnost z družinami žrtev; ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi množenja primerov nestrpnosti, zatiranja in nasilnih dejanj proti krščanskim skupnostim, zlasti v afriških, azijskih in bližnjevzhodnih državah; poziva vlade, naj poskrbijo za to, da se vsi storilci teh kaznivih dejanj in vse osebe, odgovorne za napade in druga nasilna dejanja nad kristjani ali druge verske manjšine, privedejo pred sodišče in se jim ustrezno sodi;

2.  strogo obsoja vse oblike diskriminacije in nestrpnosti na podlagi vere in prepričanja ter nasilna dejanja nad vsemi verskimi skupnostmi; znova poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in vere temeljna človekova pravica;

3.  ponovno izraža zaskrbljenost, ker se je v zadnjih letih iz različnih držav, zlasti na Bližnjem vzhodu, izselilo veliko število kristjanov;

Malula, Sirija

4.  je zaskrbljen zaradi položaja kristjanov v Siriji; obsoja dejanja organizacije Džabat Al Nusra in z njo povezanih skrajnežev v Maluli in okolici; ugotavlja, da so doslej kristjani in muslimani v tej vasi mirno sobivali celo med konfliktom in se dogovorili, da mora ta kraj ostati mesto miru; priznava, da je napad na Malulo le eden od vidikov sirijske državljanske vojne;

5.  poudarja, da je treba zaščititi samostane v Maluli, da bi obvarovali življenja, verske dejavnosti in arhitekturne zaklade ter kristjanom in muslimanom omogočili mirno sobivanje;

6.  poziva k takojšnji podpori in humanitarni pomoči nunam in sirotam, ujetim v samostanu sv. Tekle (Mar Takla); poziva vse strani, vpletene v konflikt, naj humanitarnim skupinam omogočijo dostop do samostana;

7.  je zaskrbljen zaradi posledic teh napadov in morebitnih nevarnosti za krščansko skupnost; se zaveda, da so krščanske in druge skupnosti ujete v navzkrižnem ognju in tako priseljene, da se postavijo na eno od strani v vojni, ki še naprej spodbuja sektaštvo;

8.  poudarja, da so vsi akterji dolžni zaščititi vse manjšine, ki živijo v Siriji, vključno s šiiti, alaviti, Kurdi, druzi in kristjani;

Pešavar, Pakistan

9.  strogo obsoja napad na cerkev vseh svetih v Pešavarju in druge nedavne teroristične napade;

10.  pozdravlja, da politični akterji in deloma pakistanska civilna družba na splošno obsojajo te napade;

11.  poziva pakistansko vlado, naj naredi vse, kar je v njeni moči, da bi tiste, ki so izvedli napad na cerkev vseh svetih, privedli pred sodišče; poziva k odločnejšemu ukrepanju, da bi zagotovili varnost vseh pakistanskih državljanov – ne glede na vero ali prepričanje – in pred sodišče privedli vse skupine in posameznike, ki so odgovorni za nagovarjanje k terorističnim napadom in njihovo izvedbo;

12.  poziva pakistansko vlado, naj posreduje in zaščiti žrtve versko motiviranega množičnega nasilja ter dejavno rešuje vprašanje verske sovražnosti s strani družbenih akterjev, se bori proti verski nestrpnosti, nasilnim dejanjem in ustrahovanju in ukrepa proti ustvarjanju vtisa nekaznovanosti;

13.  je zelo zaskrbljen, ker so kristjani v Pakistanu v vedno večji nevarnosti, saj se je v zadnjem času povečalo število napadov na manjšine, kot se je zgodilo marca, ko so islamski verski gorečneži v mestu Lahore preganjali na stotine kristjanov zaradi domnevnega bogokletja proti islamu;

14.  je globoko zaskrbljen zaradi splošnega položaja verskih manjšin v Pakistanu, zlasti glede krščanskih cerkva, ki prejemajo grožnje od talibanov in drugih ekstremističnih skupin;

15.  izraža veliko zaskrbljenost, ker je kontroverzne zakone o bogokletju možno zlorabiti, kar bi lahko vplivalo na pripadnike vseh ver v Pakistanu; izraža posebno zaskrbljenost, ker se zakoni o bogokletju, katerim je javno nasprotoval umorjeni minister Šabaz Bati in umorjeni guverner Salman Tasir, v Pakistanu vedno bolj uporabljajo proti kristjanom;

16.  poziva pakistansko vlado, naj podrobno pregleda te zakone in kako se trenutno uporabljajo, zlasti člena 295 B in C kazenskega zakonika, ki predpisujeta obvezno dosmrtno zaporno kazen (295 B in C) ali celo smrtno kazen (295 C) za domnevna dejanja bogokletja;

17.  opozarja, da pakistanska ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi in pravice manjšin; poziva vse Pakistance, naj sodelujejo pri spodbujanju in zagotavljanju strpnosti in medsebojnega razumevanja;

18.  pozdravlja ukrepe, ki jih je pakistanska vlada v interesu verskih manjšin sprejela od novembra 2008, kot so vzpostavitev 5-odstotne kvote za manjšine v zveznem sektorju zaposlovanja, priznanje nemuslimanskih državnih praznikov in imenovanje dneva narodnostnih manjšin;

Primer pastorja Saida Abedinija, Iran

19.  je zelo zaskrbljen zaradi usode pastorja Saida Abedinija, ki je pridržan že več kot eno leto in je bil obsojen na osemletno zaporno kazen v Iranu zaradi obtožb, povezanih z njegovimi verskimi prepričanji;

20.  poziva iransko vlado, naj pomilosti in takoj spusti na prostost Saida Abedinija in vse preostale posameznike, ki so v zaporu ali obtoženi zaradi vere;

21.  ponovno poziva Iran, naj sprejme ukrepe, ki bodo v celoti zagotovili spoštovanje pravice do svobode vere ali prepričanja, tudi z zakonodajo in prakso, ki bo popolnoma skladna s členom 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; poudarja, da je treba zato vsem brezpogojno in v celoti zagotoviti pravico, da izberejo drugo vero, če se tako odločijo;

22.  pozdravlja, da je v govoru novega iranskega predsednika Hasana Ruhanija zaslediti zmernost in versko strpnost; meni, da bi EU z Iranom morala začeti dialog o človekovih pravicah;

23.  ponovno poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije, naj bodo pri sklepanju sporazumov in dogovorov o sodelovanju s tretjimi državami in poročilih o človekovih pravicah bolj pozorni na svobodo veroizpovedi ali prepričanja in položaj verskih skupnosti, tudi kristjanov;

24.  pozdravlja dejstvo, da je Svet 24. junija 2013 sprejel smernice EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj te smernice dosledno izpolnjujejo in v celoti izkoristijo orodja in predloge, ki jih vsebujejo;

25.  podpira vse pobude za spodbujanje dialoga in medsebojnega spoštovanja med skupnostmi; poziva verske oblasti, naj se zavzemajo za strpnost in dajejo pobude proti sovraštvu in nasilnemu in ekstremnemu radikalizmu;

o
o   o

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice, organu OZN za ženske, sirski vladi, sirskemu nacionalnemu svetu, pakistanski vladi in parlamentu in iranski vladi in parlamentu.

(1) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 474. (2) UL C 305 E, 11.11.2010, str. 7. (3) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 143. (4) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 147. (5) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 115. (6) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 53. (7) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 108. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0503. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0279.