Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. oktobra 2013 o razmerah na področju človekovih pravic na območju Sahela (2013/2020(INI))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju bistvenih konvencij in pogodb Združenih narodov o človekovih pravicah ter zadevnih afriških konvencij in pogodb, vključno z Afriško listino o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njenega izbirnega protokola,
– ob upoštevanju protokola o pravicah žensk v Afriki, ki je priložen Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,
– ob upoštevanju Rimskega statuta, ki je bil sprejet dne 17. julija 1998 in je začel veljati 1. julija 2002;
– ob upoštevanju sporazuma iz Cotonouja z dne 23. junija 2000, spremenjenega dne 22. junija 2010,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. junija 2012 o strateškem okviru EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo ter sklepov Sveta z dne 25. julija 2012 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice(1) in 18. marca 2013 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za Sahel(2), zlasti členov o človekovih pravicah v okviru njegovega mandata,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o Sahelu, zlasti o Maliju, vključno s sklepi z dne 21. marca 2011 o strategiji Evropske unije za varnost in razvoj Sahela, in nedavnih sklepov, vključno s tistimi z dne 17. in 31. januarja, 18. februarja, 22. aprila, 27. maja in 24. junija 2013,
– ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o varstvu žensk in otrok v izrednih razmerah in oboroženih spopadih ter resolucij Varnostnega sveta 1325(2000) in 1820(2008) o ženskah, miru in varnosti,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. junija 2011 o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325(2000) in 1820(2008) o ženskah, miru in varnosti na ravni EU,
– ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju smernic EU glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam diskriminacije proti njim,
– ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta ZN in poročil generalnega sekretarja ZN in visokega komisarja ZN za človekove pravice o Sahelu, zlasti o Maliju,
– ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov Varnostnemu svetu ZN o razmerah na območju Sahela z dne 14. junija 2013 in priložene celovite strategije Združenih narodov za Sahel,
– ob upoštevanju poročila Združenih narodov o človekovem razvoju iz leta 2013,
– ob upoštevanju načrtov za izvajanje humanitarne pomoči za Sahel, ki jih je pripravila Evropska komisija,
– ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih mednarodni konferenci donatorjev z naslovom "Skupaj za nov Mali", ki je potekala 15. maja 2013 v Bruslju,
– ob upoštevanju konference na visoki ravni o vodenju žensk na območju Sahela, ki je na pobudo Evropske unije, Urada posebnega odposlanca generalnega sekretarja Združenih narodov za Sahel in Agencije Združenih narodov za ženske, potekala 9. aprila 2013 v Bruslju,
– ob upoštevanju akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvojnem sodelovanju (2010–2015),
– ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN Varnostnemu svetu ZN o Zahodni Sahari z dne 8. aprila 2013, zlasti njegovega sklicevanja na povezanost med Zahodno Saharo in razmerami v Sahelu, ter ob upoštevanju Strategije EU za varnost in razvoj Sahela, ki jo je pripravila Evropska služba za zunanje delovanje, zlasti ugotovitve iz te strategije, da so težave v Sahelu čezmejne in tesno povezane med seboj, zato bo napredek v regiji mogoč, le če bodo v regionalno in celostno strategijo vključene tudi države, ki mejijo na Magreb,
– ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju z dne 28. februarja 2013 v zvezi z opravljeno misijo v Maroku, vključno z Zahodno Saharo,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari(3),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011 in politika Evropske unije na tem področju(4),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2013 o 22. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice(5),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2012 k stališču Parlamenta o zasedanju Sveta ZN za človekove pravice(6),
– ob upoštevanju letnega poročila o skupni zunanji in varnostni politiki, ki ga je visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko predložila Evropskemu parlamentu in ki ga je Svet odobril 4. oktobra 2012,
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0325/2013),
A. ker je Sahel eno najrevnejših območij na svetu, ki se sooča s hudimi težavami, povezanimi s človekovimi pravicami, uveljavljanjem načela pravne države, varnostjo in oboroženimi spopadi, pa tudi z gospodarskim in socialnim razvojem; ker se skrajna revščina v tej regiji odraža na lestvici indeksa človekovega razvoja Združenih narodov za leto 2012, na kateri se Niger (186. mesto), Čad (184. mesto), Burkina Faso (183. mesto) in Mali (182. mesto) uvrščajo med šest najmanj razvitih držav na svetu;
B. ker je učinek prelivanja, ki sam po sebi poraja skupne izzive na področju človekovih pravic v celotnem Sahelu in je večinoma posledica politične nestabilnosti, revščine in nezavarovanih meja, ena najpomembnejših značilnosti tega območja; ker ta značilnost izpostavlja potrebo po dobro usklajenem in celovitem pristopu na celotnem okoljskem in geografskem območju Sahela;
C. ker je vzpostavitev demokracije, miru in dobrega upravljanja temeljni izziv za države na območju Sahela ter si morajo države prizadevati za spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odpravo diskriminacije žensk in manjšin ter spodbujanje izobraževanja in sprave med etničnimi skupinami;
D. ker ta resolucija zajema države, opredeljene v Strategiji EU za Sahel, zlasti Mavretanijo, Mali, Niger ter zadevna območja Burkine Faso in Čada; ker širša geografska in okoljska opredelitev Sahela še naprej ostaja bistvenega pomena tudi z vidika skupnih izzivov te regije na področju človekovih pravic, ki izhajajo iz konfliktov in raznih pomanjkljivosti na področju varnosti ljudi, vključno z nestabilnostjo držav; ker to poročilo obravnava tudi stanje na področju človekovih pravic na nesamoupravnem ozemlju Zahodne Sahare in v begunskih taboriščih v Tindoufu;
E. ker je glede na podatke Združenih narodov stopnja umrljivosti mater v Maliju, kjer po ocenah umre 1.100 mater na 100.000 živorojenih otrok, najvišja na svetu; ker sta v Poročilu Združenih narodov o človekovem razvoju za leto 2013 Niger in Mali izpostavljena kot državi s še posebej visoko stopnjo umrljivosti otrok, mlajših od pet let, ki presega 200 smrtnih primerov na 1.000 živorojenih otrok, in kjer matere nimajo nikakršne izobrazbe; ker so ocene Svetovne banke glede stopnje vpisa v osnovno šolo za Niger in Mali med najnižjimi na svetu in znašajo 62 % oziroma 63 %; ker Združeni narodi ocenjujejo, da je približno 18 milijonov ljudi v Sahelu in zahodni Afriki leta 2012 prizadela huda kriza zaradi pomanjkanja hrane; ker Komisija ocenjuje, da se v letu 2013 10,3 milijona ljudi v regiji še vedno sooča s prehransko nepreskrbljenostjo, od tega 4,2 milijona Malijcev, pri čemer 1,4 milijonu otrok, mlajših od 5 let, grozi huda akutna podhranjenost in nadaljnjemu 3,1 milijonu zmerna akutna podhranjenost; ker je Komisija veliko pripomogla k vzpostavitvi globalnega zavezništva za pobudo odpornost v Sahelu (AGIR-Sahel) in obljubila 517 milijonov EUR za humanitarno in razvojno pomoč za leti 2012–2013;
F. ker del prebivalcev teh držav nima dostopa do zdravstvene oskrbe ter oboleva za številnimi endemičnimi boleznimi, kot so kolera, meningitis, ošpice ter virus HIV in aids; ker je število smrtnih žrtev zaradi virusa HIV in aidsa veliko, in sicer v Čadu 11.000 mrtvih na leto, v Burkini Faso 7.100 mrtvih na leto, v Maliju 4.400 mrtvih na leto, v Nigru pa 4.300 mrtvih na leto;
G. ker so države na območju Sahela bogate z naravnimi viri, zlasti nafto, zlatom in uranom, vendar se prihodki iz njihovega izkoriščanja ne vračajo v lokalno gospodarstvo v zadostni meri, da bi omogočili razvoj teh držav;
H. ker državljanske vojne ali spori med etničnimi skupinami povzročajo preseljevanje prebivalcev in postavljanje begunskih taborišč, kot so Mentao v Burkini Faso, Mangaize v Nigru, Mbera v Mavretaniji in Breijing v Čadu; ker so življenjske in higienske razmere v teh taboriščih zelo slabe;
I. ker so volitve v Maliju v preteklih 20 letih potekale redno; ker je ta država pred državnim udarom veljala za zgodbo o sorazmernem uspehu na področju demokracije v Afriki;
J. ker je malijska kriza večplastna in je ni mogoče označiti zgolj kot etnični konflikt; ker pa so nezadovoljstvo Tuaregov ter njihovo težnjo po neodvisnosti oziroma večji avtonomiji severnega Malija izkoristile oborožene džihadske skupine, ki so se v začetku leta 2012 pridružile uporu sekularnega narodnega osvobodilnega gibanja Azavada (MNLA) ter ga nato izrinile; ker so te skupine, zlasti muslimanska skupina Ansar Dine, Al Kajda v muslimanskem Magrebu (AQIM) in Gibanje za enotnost in džihad v zahodni Afriki (MUAJO), nato izkoristile tudi nestabilnost, ki je nastala zaradi poznejšega državnega udara v glavnem mestu Bamako, in širšo regionalno nestabilnost ter se okrepile po zaslugi nenadzorovane dobave orožja iz Libije; ker je neizbežna življenjska ogroženost malijske države kot take, ki jo spremljajo sistematične kršitve človekovih pravic na severu, privedla do oboroženega posredovanja francoskih in afriških sil ter sil Združenih narodov z namenom prenehanja grozodejstev in kršitev človekovih pravic, ki so jih izvajale ekstremistične skupine, vnovične vzpostavitve demokracije, pravne države in oblasti malijske države ter vnovične zagotovitve spoštovanja človekovih pravic; ker je bil 18. junija 2013 podpisan začasni mirovni sporazum med malijsko vlado in uporniškimi silami; ker je treba zaradi razmer v Maliju ukrepati širše, ne pa zgolj reševati vprašanj ogrožanja varnosti, kar vključuje dolgoročno zavezanost mednarodne skupnosti k obravnavi globoko zakoreninjenih političnih, razvojnih in humanitarnih izzivov ter odločne ukrepe v ta namen;
K. ker je zaradi navzočnosti terorističnih skupin v Sahelu, ki izvajajo ugrabitve in atentate, varnostni položaj v regiji zelo negotov; ker je Sahel prehodno območje za trgovino z drogo, ki jo pošiljajo kriminalne združbe iz Latinske Amerike; ker so trgovci z drogami včasih povezani s terorističnimi skupinami, ki zagotavljajo varen prehod; ker navzočnost teh trgovcev povzroča nestabilnost za Sahel in Evropsko unijo, ki je pogosto končna destinacija zadevne trgovine;
L. ker morajo vlade na območju Sahela k sodelovanju pritegniti zadevna ljudstva, da bi našle trajno rešitev za krizo; ker je zlasti sodelovanje žensk pri reševanju krize v Sahelu nujen pogoj za doseganje dolgoročne stabilnosti; ker je boj proti nekaznovanju, tudi za nasilje na podlagi spola, do katerega prihaja v času konfliktov, temeljnega pomena za stabilnost tega območja in zagotavljanje trajnega miru;
M. ker je Evropska unija Sahelu posvetila več pozornosti, kar dokazuje sprejetje Strategije EU za varnost in razvoj Sahela leta 2011, vzpostavitev misije za krepitev zmogljivosti (EUCAP Sahel Niger) julija 2012 in misije za usposabljanje (EUTM) v Maliju februarja 2013 v okviru skupne varnostne in obrambne politike EU ter imenovanje posebnega predstavnika EU za Sahel; ker pristojnosti posebnega predstavnika EU, ki so bile potrjene 18. marca 2013, vključujejo tudi krepitev človekovih pravic;
N. ker je za reševanje zapletenih in medsebojno prepletenih težav potreben celovit in usklajen pristop, ki zajema uporabo celotnega nabora instrumentov in politik Evropske unije, ki bi cilje EU na področju kriznega upravljanja, varnostnega sektorja, razvojnega sodelovanja in trajnostnega okoljskega razvoja povezalo z njenimi prizadevanji v zvezi s človekovimi pravicami, podporo demokraciji in pravno državo; ker bi morala celovita strategija za to območje zajemati učinkovito usklajevanje med pristojnimi komisarji, kot je komisar za razvoj in humanitarno pomoč, Evropsko službo za zunanje delovanje, posebnimi predstavniki EU, vključno s posebnima predstavnikoma za človekove pravice oziroma Sahel, koordinatorjem EU za boj proti terorizmu ter državami članicami, za katero bi skrbela podpredsednica/visoka predstavnica; ker mora učinkovita rešitev sedanje krize zajemati ekonomske in socialne politike, namenjene izboljšanju življenjskega standarda prebivalstva;
O. ker se morajo politike EU osredotočiti zlasti na razvoj podeželja in kmetijstvo, da bi zagotovili prehransko preskrbljenost in tako prispevali k trajnemu socialnemu in gospodarskemu razvoju podsaharske Afrike; ker je Komisija v sodelovanju z Uradom Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (UNOCHA), Mednarodnim skladom Združenih narodov za pomoč otrokom (UNICEF), Združenimi narodi, Uradom Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) in Svetovnim programom za hrano (WFP) ter drugimi organizacijami pripravila pobudo AGIR-Sahel, ki kot del celovitega pristopa EU zasleduje povečanje sodelovanja med organizacijami pri obravnavanju prehranske krize v Sahelu; ker so partnerji ugotovili, da bi bile potrebne naložbe v višini najmanj 750 milijonov EUR za vzpostavitev mreže socialne varnosti, ki bi zagotavljala zaščito najranljivejših prebivalcev, če in ko jih bo suša v prihodnje ponovno prizadela;
P. ker kršitve človekovih pravic ter politična, okoljska, razvojna in humanitarna kriza na območju Sahela zadevajo zlasti ženske, ki so pogosto tarče diskriminacije, izjemne fizične in človeške negotovosti, dolgotrajne revščine in odrinjenosti iz družbe; ker so enakost spolov, politična in ekonomska odgovornost žensk, spodbujanje enakosti spolov in varstvo pravic žensk bistveni za zmanjšanje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja; ker vse bolj omejujoče socialno okolje onemogoča mobilnost, produktivnost in nazadnje tudi sposobnost žensk, da bi delovale kot uspešne voditeljice in zagovornice pravic žensk; ker ženske na območju Sahela predstavljajo večino malih kmetovalcev, vendar so z vidika zemljiških pravic v slabšem položaju; ker tovrstno pomanjkanje lastništva nad zemljišči prispeva k revščini med ženskami; ker študije kažejo, da izobraženost žensk ter dejstvo, da lahko služijo in nadzorujejo dohodke, prinaša več dobrih rezultatov, na primer: zmanjšanje umrljivosti mater in otrok, izboljšanje zdravja in prehrane mater in otrok, povečanje kmetijske produktivnosti, ublažitev podnebnih sprememb, upočasnitev rasti prebivalstva, razvoj gospodarstva in prekinitev začaranega kroga revščine;
Q. ker si je julija 2012 na vrhu o načrtovanju družine v Londonu več kot sto vlad, mednarodnih agencij in nevladnih organizacij za cilj določilo, da do leta 2020 vložijo še dodatne 4 milijarde dolarjev, da bi kontracepcijo lahko uporabljalo še dodatnih 120 milijonov žensk v 69 najrevnejših državah sveta, vključno z državami na območju Sahela; ker je treba poleg tega upoštevati še dosedanja sredstva v višini 10 milijard dolarjev;
R. ker so države na območju Sahela podpisnice sporazuma iz Cotonouja; ker partnerstvo z Evropsko unijo temelji na sporazumno dogovorjenih določbah o človekovih pravicah in dobrem upravljanju ter vključuje razvojno pomoč, dobro upravljanje, spodbujanje človekovih pravic in humanitarno pomoč;
S. ker bo sodelovanje Evropske unije z Afriško unijo (AU), Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS), Unijo arabskega Magreba, regionalnimi institucijami, organi Združenih narodov za človekove pravice in organizacijami civilne družbe tudi v prihodnje predpogoj za plodno zagovarjanje varstva in spodbujanje človekovih pravic v Sahelu;
T. ker je generalni sekretar Združenih narodov v svojem poročilu Varnostnemu svetu ZN z dne 14. junija 2013 predlagal sprejetje celovite strategije za Sahel, ki temelji na treh strateških ciljih, in sicer spodbujanju vključujočega in učinkovitega upravljanja na celotnem območju, vzpostavitvi nacionalnih in regionalnih varnostnih mehanizmov, ki bodo omogočali soočanje s čezmejnimi nevarnostmi, in povezovanju humanitarnih in razvojnih načrtov in ukrepov za zagotavljanje dolgoročne odpornosti;
U. ker premirje med maroško vlado in gibanjem Polisario v Zahodni Sahari velja od leta 1991; ker Združeni narodi Zahodno Saharo obravnavajo kot nesamoupravno ozemlje; ker je Demokratična arabska republika Sahara polnopravna članica Afriške unije in jo trenutno priznava več kot 35 držav članic Združenih narodov, ne priznava pa je Organizacija združenih narodov kot taka ali katera koli izmed držav članic Evropske unije; ker ima Maroko pravne obveznosti, ki jih mora spoštovati pri svojem izvajanju dejanskega upravnega nadzora nad ozemljem in prebivalstvom Zahodne Sahare; ker Združeni narodi pod pokroviteljstvom Varnostnega sveta delujejo kot posrednik pri iskanju rešitve za spor; ker po besedah generalnega sekretarja Združenih narodov vseeno ni bil dosežen noben napredek v zvezi z bistvenimi vprašanji glede prihodnjega statusa ozemlja; ker referendum o statusu Zahodne Sahare, glede katerega je bil prvi načelni dogovor sklenjen leta 1988, še vedno ni bil izveden;
V. ker je Maroko podpisal in ratificiral številne mednarodne pogodbe in konvencije na področju človekovih pravic, kot so Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Konvencija Združenih narodov proti mučenju, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Deklaracija Združenih narodov o zaščiti zagovornikov človekovih pravic;
W. ker je Varnostni svet Združenih narodov v resolucijah št. 1754(2007), 1783(2007) , 1871(2009), 1920(2010), 1979(2011), 2044(2012) in 2099(2013) sosednje države pozval, naj polno sodelujejo z Združenimi narodi in med seboj ter okrepijo svoja prizadevanja za odpravo sedanjega zastoja in napredek pri iskanju politične rešitve;
X. ker so begunska taborišča v alžirskem Tindoufu, ki so bila prvič vzpostavljena pred sedemintridesetimi leti, druga najdlje obstoječa taborišča na svetu; ker politični zastoj onemogoča vsakršno realno možnost, da bi v bližnji prihodnosti prišlo do prenehanja njihovega delovanja ali do preselitve prebivalcev ali njihove vrnitve v domovino;
Y. ker sta bila kršenja človekovih pravic obtožena tako maroška vlada kot tudi gibanje Polisario; ker pristojnosti misije Združenih narodov za organizacijo referenduma v Zahodni Sahari (Minurso) ne vključujejo področja človekovih pravic in ker misija ne predvideva nikakršnega mehanizma za poročanje o domnevnih kršitvah človekovih pravic; ker je Varnostni svet Združenih narodov z resolucijo št. 2099 z dne 25. aprila 2013 podaljšal mandat misije Minurso; ker poročilo generalnega sekretarja z dne 8. aprila 2013 namenja tri strani vprašanjem o človekovih pravicah; ker Varnostni svet Združenih narodov in države članice EU v Varnostnem svetu ZN niso podprli predloga ZDA, da bi misiji Minurso podelili pristojnosti na področju človekovih pravic, kar je privedlo do množičnih demonstracij v Zahodni Sahari;
Splošne ugotovitve
1. izraža globoko zaskrbljenost v zvezi s stanjem človekovih pravic na območju Sahela, ki se je poslabšalo zaradi številnih kriz na političnem, socialnem, gospodarskem in ekološkem področju; poudarja, da se je na močno prepletene izzive treba odzvati s celovitimi in vsestranskimi politikami ter politično rešitvijo, ki vključuje različne strani v sporu;
2. ugotavlja, da je stanje na področju človekovih pravic v Sahelu pridobilo večjo pozornost mednarodne skupnosti zaradi oboroženega spopada v Maliju in oboroženega posredovanja francoskih in afriških sil ter sil Združenih narodov; priznava, da je ta spopad privedel do posebnih težav v Maliju, pa tudi do zaostritve strukturnih izzivov, s katerimi se ta država in ostala območja v regiji, na primer Libija, že spopadajo; vendar poudarja, da težave v Maliju, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, ne bi smele odvrniti pozornosti od dolgotrajnih in razširjenih problemov, ki resno vplivajo na človekove pravice v preostalih predelih Sahela, zlasti organiziranega kriminala, suženjstva in trgovine z ljudmi, nedovoljenega prometa z orožjem in drogami, džihadskega ekstremizma in radikalizacije, nestabilnega upravljanja in institucionalne korupcije, sistemske in napredujoče revščine, otrok-vojakov in diskriminacije žensk;
3. opozarja, da je prepustnost meja odločilna značilnost držav v tej regiji; poudarja, da je poslabšanje položaja v Sahelu tesno povezano z množičnim vnosom orožja po koncu vojne v Libiji na sever Malija, saj so bili libijski uporniki na mejah z drugimi državami v regiji sistematično razoroženi; ponovno poziva k sprejetju predpisov v zvezi s prodajo orožja in strogemu nadzoru nad to dejavnostjo, da bi tako preprečili udeležbo držav članic pri povečevanju števila sporov;
4. pozdravlja večjo pozornost, ki jo človekovim pravicam namenja politika Evropske unije; ugotavlja, da so tudi Združeni narodi oblikovali celovito strategijo za Sahel, ki vključuje močno razsežnost človekovih pravic; opozarja, da so Evropska unija in države na območju Sahela kot podpisnice sporazuma iz Cotonouja prevzele medsebojne obveznosti v zvezi z varstvom človekovih pravic in demokratičnih načel, ki temeljijo na načelu pravne države ter na preglednem in odgovornem upravljanju; opozarja, da so države na območju Sahela podpisale večino mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic ter pravic žensk in otrok;
5. izpostavlja pomembno vlogo, ki jo ima Evropska unija kot največji donator pomoči na svetu pri spopadanju z razvojnimi cilji, s katerimi se sooča območje Sahela; poudarja pomen vključevanja ostalih mednarodnih akterjev v prizadevanja, kot so izkoreninjenje revščine in lakote, spodbujanje enakosti med spoloma in zmanjšanje stopnje umrljivosti otrok, ki temeljijo na razvojnih ciljih tisočletja;
Človekove pravice v oboroženih spopadih
6. opozarja, da je treba posebno pozornost posvetiti stanju na področju človekovih pravic v Maliju, od koder poročajo o resnih kršitvah človekovih pravic, za katere so odgovorne oborožene tuareške in džihadske skupine v severnem delu te države; ugotavlja, da domnevni zločini vključujejo množična posilstva, mučenje, pohabljanje in kruto ravnanje, vključno z amputacijami in javnim bičanjem ter javnim kamenjanjem zaradi domnevnega prešuštva, etnično nasilje, poskuse etničnega čiščenja, zunajsodne in nagle usmrtitve zapornikov, pokol malijskih vojakov, nezakonite odvzeme prostosti in pridržanja ter izrekanje obsodb brez primernega sojenja, prisilne poroke in spolno suženjstvo, naklepne napade na kulturne objekte ter uničevanje in plenjenje tuje lastnine; izraža globoko zaskrbljenost zaradi novih trendov v zvezi z metodami, ki jih uporabljajo teroristi in storilci kaznivih dejanj, vključno z izvajanjem samomorilskih napadov, ugrabitvami in zajetjem talcev ter uporabo otrok za živi ščit; ugotavlja, da se od januarja 2013 pojavljajo tudi številna poročila o kršitvah človekovih pravic domnevnih džihadskih borcev ali oseb, ki naj bi sodelovale z uporniškimi skupinami, za katere naj bi bili odgovorni nekateri elementi malijskih varnostnih sil, v manjšem obsegu pa tudi milice; ugotavlja, da so osebe, ki so tarče tovrstnih kršitev, večinoma pripadniki tuareških, arabskih in fulanskih skupnosti in da je bila vojska pogosto obtožena izvajanja povračilnih ukrepov na podlagi etnične pripadnosti; izraža globoko zaskrbljenost, ker so domnevni zločini vključevali mučenje in nečloveško ravnanje, prisilna izginotja ter zunajsodne in nagle usmrtitve tako zapornikov kot tudi civilnega prebivalstva; izraža tudi zaskrbljenost zaradi poročil, ki prihajajo iz južnega Malija, o ubojih, mučenju in izginotjih pripadnikov varnostnih sil, zvestih Touréjevemu režimu, ki je bil na oblasti pred državnim udarom, za katera naj bi bila odgovorna vojska; prav tako je globoko zaskrbljen zaradi poročil o uporabi protipehotnih min, ki ubijajo in pohabljajo malijsko civilno prebivalstvo, tudi otroke; poziva vse borce, naj prenehajo z uporabo protipehotnih min in naj vzpostavijo takojšnje in učinkovito sodelovanje z regionalnimi in mednarodnimi akterji, da bi zagotovili popolno odpravo uporabe tovrstne oborožitve;
7. pozdravlja sporazum z dne 18. junija 2013, ki so ga sklenile malijske oblasti in uporniške oborožene skupine s severa Malija pred uspešnimi predsedniškimi volitvami in vključujočimi mirovnimi pogajanji v Maliju, še zlasti zavezo vseh podpisnikov, da bodo končali vsa dejanja, s katerimi se kršijo človekove pravice; pozdravlja njihovo zavezanost enotnosti, dialogu in ponovni vzpostavitvi ustavnega reda; vseeno priznava, da gre za začasni sporazum, ki mu morajo slediti ukrepi na obeh straneh, če naj se spopadi nepreklicno končajo; v ta namen poziva malijske oblasti in njihove mednarodne partnerje, naj posebno pozornost posvetijo novim oblikam kršitev človekovih pravic, zlasti povračilnim ukrepom na podlagi etnične pripadnosti, ki so se začele pojavljati od ponovne pridobitve nadzora nad nekaterimi območji na severu Malija in ki bi lahko močno ovirale vzpostavitev miru in spravo, če ne bodo ustrezno obravnavane; v tem okviru pozdravlja dejstvo, da je malijska vlada izoblikovala enote za nadzor nad vojaškimi operacijami vojske, razporejene na severu države, in da so se začele preiskave o domnevnih kršitvah človekovih pravic, ki se pripisujejo nekaterim elementom malijskih oboroženih sil; poziva oborožene sile, naj pri utrjevanju svojega položaja na območjih, ki so bila pod nadzorom upornikov, pokažejo svojo profesionalnost; poleg tega poziva malijsko vlado, naj tako v okviru njenih sedanjih operacij kot tudi v primeru kakršnih koli prihodnjih napadov podvoji svoja prizadevanja za enostavnejše poročanje o zlorabah, tudi z nudenjem podpore nacionalni komisiji za človekove pravice, in naj pri zasliševanju osumljenih upornikov spoštuje ustrezne postopke; ponovno obsoja grozodejstva, ki se po poročanjih izvajajo zoper civilno prebivalstvo, zapornike in vojake; opozarja na ugotovitev tožilstva Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ki je presodilo, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da grozodejstva, do katerih prihaja v oboroženih spopadih v Maliju, utegnejo predstavljati vojne zločine; poleg tega meni, da bi nekatera izmed teh grozodejstev lahko obravnavali kot zločine proti človeštvu;
8. z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da vedno višja stopnja korupcije, zaradi katere prebivalstvo na severu Malija, vključno s Tuaregi, Songaji, Arabci in ostalimi ljudstvi, nima dostopa do mednarodne pomoči, predstavlja dodaten razlog za vedno večjo destabilizacijo v tej državi; poudarja, da je ustvarjanje kulturnih in etničnih pregrad med severnim in južnim Malijem ena izmed najnevarnejših posledic korupcije;
9. je zelo zaskrbljen zaradi ocen Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), po katerih naj bi poleg več kot 175.000 beguncev, ki so se zatekli v sosednje države – Burkino Faso, Niger, Mavretanijo in v manjši meri Alžirijo –, v Maliju živelo še skoraj 300.000 notranje razseljenih oseb; poziva k takojšnjemu ukrepanju v tistih begunskih taboriščih in tistih delih na severu Malija, ki naj bi se spopadali s kolero, izjemno prehransko nepreskrbljenostjo in zaskrbljujočo stopnjo umrljivosti otrok, ki zaradi podhranjenosti in nedostopnosti zdrave pitne vode in zdravstvenega varstva močno presega statistične podatke, ki veljajo za celotno območje; poziva mednarodne donatorje, naj nujno izpolnijo svoje finančne zaveze in brez odlašanja zberejo 290 milijonov USD, ki jih Urad Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) še potrebuje za zajezitev hude prehranske krize, zaradi katere trenutno trpi 3,4 milijona Malijcev; poudarja pomen zagotavljanja varnosti beguncem in notranje razseljenim osebam ter omogočanja njihovega urejenega vračanja v domače skupnosti, kar je bistvenega pomena za narodno spravo;
10. opozarja na trpljenje žensk v nedavnem spopadu v Maliju; posebej obsoja vojne zločine, ki temeljijo na uporabi ugrabitev in posilstev kot orožja; pričakuje, da bodo Evropska unija in drugi mednarodni partnerji Malija pri izvajanju zavez, ki izhajajo iz resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 in 1820 ter iz celovitega pristopa EU, tesno sodelovali z malijskimi oblastmi; izpostavlja pomen vzpostavitve prehodnih sodnih mehanizmov za odpravo nekaznovanosti storilcev, ki zagrešijo kazniva dejanja na podlagi spola;
11. poziva EU in države na območju Sahela, naj v celoti izvajajo naslednje resolucije Varnostnega sveta ZN: resolucijo št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, ki zahteva, da ženske sodelujejo pri vseh vidikih in na vseh ravneh reševanja konfliktov, resolucijo št. 1820 o spolnem nasilju med konflikti in po njih ter poznejše resolucije št. 1888, 1889 in 1960, ki temeljijo na prej omenjenih resolucijah; zato zahteva, naj se spodbuja in zagotavlja sodelovanje žensk v mirovnih procesih ter prizna nujnost vključevanja načela enakosti spolov pri preprečevanju konfliktov, v mirovnih operacijah, humanitarni pomoči in obnovi po končanih konfliktih; obžaluje nepopisno trpljenje, povzročeno ženskam, preprosto zato, ker so ženske, ki prihajajo iz konfliktnih območij; ugotavlja, da so tovrstna dejanja, vključno s posilstvi mladih deklet s strani vojakov, prisilno prostitucijo, prisilno oploditvijo žensk, spolnim suženjstvom, posilstvom, spolno zlorabo in ugrabitvijo z zapeljevanjem, kazniva dejanja, ki jih ne smemo prezreti; ugotavlja, da mora Evropska unija obravnavati takšna dejanja kot bistvene težave, ki jih je treba upoštevati; poudarja, da je treba ženskam in mladim dekletom, ki so žrtve posilstev med oboroženimi spopadi, nujno zagotoviti dostop do splava;
12. opozarja, da so ženske pogosto žrtve diskriminacije, ko gre za priznavanje njihovega dela pri zavzemanju za mir; opozarja, da tedaj, ko so v proces reševanja konfliktov in vzpostavljanja miru ženske redno vključene, te igrajo ključno vlogo v mirovnih pogajanjih, s čimer se poveča obseg obnove, rehabilitacije in utrjevanja miru; zaradi tega spodbuja udeležbo žensk v vseh nacionalnih, regionalnih in mednarodnih procesih sprave za Mali, še zlasti za sever države; zahteva, da nacionalni akcijski načrti iz resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325 predvidijo redne preglede in redno posodabljanje prednostnih točk;
13. je zgrožen nad hudimi kršitvami in brutalnim nasiljem, ki se v Maliju izvajajo nad otroki, vključno s široko dokumentiranim naborom in izkoriščanjem otrok-vojakov, ki naj bi jih uporabljale skoraj vse oborožene skupine na severu te države, vključno z vladnimi silami; poudarja pomen dodeljevanja zadostnih virov za izvajanje demobilizacije in rehabilitacije otrok-vojakov; v zvezi s tem pozdravlja osnutek sporazuma, ki ga pripravljajo malijska vlada in Združeni narodi in bo omogočal predajo otrok-vojakov, povezanih z oboroženimi skupinami, predstavnikom Združenih narodov, ter pozdravlja delovanje UNICEF-a za ponovno vključevanje teh otrok; izraža globoko zaskrbljenost zaradi ugotovitev iz najnovejšega poročila Združenih narodov o otrocih v oboroženih spopadih, ki poudarja, kako sta narava in taktika spopadov v Maliju ustvarila grožnje brez primere za otroke; najostreje obsoja uboje in pohabljanja otrok, posilstva in spolno nasilje, prisilne poroke, ugrabitve, napade na šole in bolnišnice ter omejevanje dostopa deklet do izobrazbe, do katerih je prišlo med oboroženimi spopadi v Maliju; ugotavlja, da se večina šol na severu države še ni ponovno odprla in poziva k takojšnjemu ukrepanju, ki jim bo omogočilo, da to storijo; opozarja, da primeri zapuščenih otrok, rojenih zaradi posilstev na severu države, predstavljajo zaskrbljujoč trend, za katerega je treba nujno najti rešitev; prav tako izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o otrocih, ki so pridržani skupaj z odraslimi osebami in podvrženi zaslišanjem brez ustreznega varstva; v zvezi s tem pozdravlja prizadevanja Varnostnega sveta Združenih narodov za zagotavljanje posebnega varstva za ženske in otroke, izpostavljene oboroženim spopadom;
14. poziva vse države na območju Sahela, naj sodelujejo pri politiki preventivnih ukrepov in zaščite, da bi preprečili prisilno novačenje otrok, ki ga izvajajo oborožene skupine; poziva države, naj otrok ne novačijo v redno vojsko in naj obsodijo vsakogar, ki bi storil ta vojni zločin;
15. obžaluje poskuse uničenja dragocene kulturne dediščine na severu Malija, kjer oborožene skupine, ki so že uničile približno 4.200 starodavnih rokopisov, obrednih mask in kulturnih domov (imenovanih toguna) etnične skupine Dogonov v mestu Douentza ter knjižnic v mestu Kidal in drugod, uničujejo tudi starodavna sufijska svetišča in druge cenjene spomenike v mestih Timbuktu in Gao; meni, da oskrunjenje kulturne dediščine, ki smo mu priča v severnem Maliju, predstavlja vojni zločin; pozdravlja in zahteva podporo Evropske unije za akcijski načrt Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, kulturo in znanost (UNESCO) za obnovo kulturne dediščine in zaščito starodavnih rokopisov v Maliju;
16. pozdravlja francosko vojaško operacijo Serval, ki se je pričela 11. januarja 2013, in zavezanost Francije k suverenosti, enotnosti in ozemeljski celovitosti Malija, saj to predstavlja prvi korak k obnovi in demokratizaciji te države; prav tako pozdravlja resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2100, ki je bila sprejeta 25. aprila 2013, in dejstvo, da ta velik poudarek namenja prav človekovim pravicam in da se za njihovo spoštovanje zavzema tudi navodilo za izvajanje mandata misije Združenih narodov za večrazsežnostno in celovito stabilizacijo Malija (MINUSMA), ki od pripadnikov misije zahteva, da spremljajo vsakršne zlorabe ali kršitve človekovih pravic ali mednarodnega humanitarnega prava, zagotavljajo pomoč pri njihovem preiskovanju in o njih poročajo Varnostnemu svetu; pozdravlja vključitev usposabljanja na področju človekovih pravic v misijo Evropske unije za usposabljanje (EUTM) v Maliju, ki deluje v okviru skupne zunanje in varnostne politike;
17. podpira mednarodno podporno misijo v Maliju, misijo MINUSMA, ki jo je nadomestila 1. julija 2013, in misijo EUCAP Sahel; pozdravlja predlog generalnega sekretarja Združenih narodov z dne 14. junija 2013 za vzpostavitev "celostne strategije Združenih narodov za Sahel", ki bi morala obravnavati vse vidike krize: boljše upravljanje, boj proti kriminalu (trgovina z drogami, ljudmi, orožjem in cigaretami, pranje denarja) ter proti terorizmu, humanitarna pomoč; zlasti pozdravlja cilje te strategije, usmerjene v krepitev učinkovitega in splošnega upravljanja v celotni regiji, ter v vključevanje načrtov ter humanitarnih in razvojnih ukrepov, da bi zagotovili dolgoročno odpornost;
18. pozdravlja pomembno vlogo Mednarodne podporne misije v Maliju, na čelu katere so predstavniki Afrike (AFISMA), ki je postavila temelje za delovanje misije MINUSMA; nadalje pozdravlja številčen afriški kontingent v okviru misije MINUSMA, zlasti pa odločitev Afriške unije o dodelitvi opazovalcev za človekove pravice in njihovi umestitvi v to misijo; upa, da se bosta omenjeni rešitvi tudi v prihodnje uporabljali kot standard za vse operacije v Afriki; pozdravlja zaveze, ki so jih sprejele malijske oblasti in oborožene skupine v predhodnem mirovnem sporazumu v zvezi z razmestitvijo opazovalcev; pozdravlja prihod opazovalcev v mesti Gao in Timbuktu ter upa, da jih bo v kratkem mogoče razmestiti tudi v Kidal, saj je pomembno, da se raziščejo navedbe o zlorabah človekovih pravic na severu Malija, ki naj bi jih zagrešile vse strani, udeležene v spopadu v tej državi; pozdravlja tudi podporo, ki jo je Komisija namenila opazovalcem, in njena prizadevanja v zvezi z usposabljanjem in razmeščanjem dodatnih lokalnih in regionalnih opazovalcev iz civilne družbe s pomočjo evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice; poziva Evropsko unijo, naj na podlagi te izkušnje pridobi potrebna spoznanja in naj ob podpori akterjev malijske nacionalne in lokalne civilne družbe preuči ustrezne načine za zagotavljanje skupine razpoložljivih in usposobljenih strokovnjakov, ki bi jih bilo v nujnih razmerah mogoče hitro razmestiti na terenu in ki bi oblikovalcem politike Evropske unije po potrebi nudili strokovno svetovanje;
19. opozarja na nujno potrebo po krepitvi spoštovanja mednarodnih predpisov na področju človekovih pravic in humanitarnega prava v primeru oboroženih spopadov; poziva visoko predstavnico, naj izkušnje, pridobljene v tragičnih dogodkih v Maliju in ostalih nedavnih spopadih, upošteva pri pregledu smernic Evropske unije o mednarodnem humanitarnem pravu, prizadevanjih za njihovo učinkovitejše izvajanje in zagotavljanju podpore trenutni pobudi Mednarodnega odbora Rdečega križa in švicarske vlade za prenovo veljavnega okvira mednarodnega upravljanja z vidika mednarodnega humanitarnega prava;
20. pozdravlja sklepe mednarodne konference donatorjev z naslovom "Skupaj za nov Mali", ki je potekala 15. maja 2013; poudarja, da so se donatorji obvezali, da bodo v naslednjih dveh letih za Mali namenili 3,25 milijarde EUR, pri čemer je največ obljubila EU, in sicer 520 milijonov EUR; izreka pohvalo malijski vladi za sprejetje načrta za trajnostno obnovo Malija (PRED); pozdravlja posebno pozornost, ki je bila namenjena zagotavljanju preglednosti javnih računov in računov ekstraktivnih industrijskih panog; podpira dejstvo, da je malijska vlada potrdila osnutek zakona zoper nezakonito obogatitev in poudarja pomen uresničevanja zavez, sprejetih na konferenci donatorjev, glede skrbnega spremljanja sistematičnega izvajanja tega zakona po njegovem sprejetju; obžaluje, da sklepi konference ne odražajo zaveze, ki jo je predstavila Evropska unija, glede tega, da si je treba v okviru razvojnega sodelovanja prizadevati za pristop, ki bo temeljil na pravicah; poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj v okviru nadaljnjih učinkovitih in usklajenih ukrepov po konferenci uresničijo medsebojne zaveze; ponovno poudarja potrebo po vzpostavitvi povezave med institucionalno reformo ter opaznim socialnim in političnim razvojem; pozdravlja tudi plodno vključevanje regionalnih akterjev; poziva, da se ob upoštevanju posplošene ravni korupcije malijskih oblasti sprejmejo vsa jamstva in nadzorni ukrepi, potrebni za to, da bodo izplačani zneski dejansko čim prej dosegli malijsko prebivalstvo;
21. ponovno poudarja pomen klavzule Evropske unije o človekovih pravicah, ki jo je treba vključiti v vsak sporazum s tretjimi državami, vključno z državami na območju Sahela; meni, da je takšna klavzula eden od najučinkovitejših instrumentov Evropske unije, ki lahko privede ne le do trajnostnega razvoja najmanj razvitih držav, temveč tudi do ustreznega spoštovanja in varstva človekovih pravic v teh državah;
22. meni, da so boj proti nekaznovanosti, zagotovitev poprave krivic žrtvam in pregon vseh storilcev resnih kršitev človekovih pravic, ne glede na njihovo pripadnost in položaj, vključno z nasilnimi dejanji na podlagi spola v spopadih, ki prizadenejo dostojanstvo žensk, bistveni za zagotovitev trajnega miru in stabilnosti v Maliju; zato pozdravlja dejstvo, da bo malijska vlada zadeve v zvezi z nastalim stanjem predložila Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) in da bo tožilstvo tega sodišča sprožilo postopke za začetek uradnih preiskav ter da so malijska vlada in uporniške skupine v členu 18 začasnega mirovnega sporazuma izrazile pričakovanje, da bo mednarodna preiskovalna komisija preiskala domnevne vojne zločine, zločine proti človeštvu in druge hude kršitve človekovih pravic ter kršitve mednarodnega in humanitarnega prava v celotnem Maliju; poziva EU in druge mednarodne partnerje Malija, naj vprašanje nekaznovanosti med mirovnimi pogajanji obravnavajo prednostno, pomagajo vladi pri doseganju njenih ciljev na področju preiskav in pregona storilcev, odgovornih za zlorabe, ter izvajanju določb predhodnega mirovnega sporazuma ter naj zagotovijo, da bodo storilci kaznivih dejanj spolnega nasilja privedeni pred roko pravice; ponovno poudarja, da mora to vključevati zločine in grozodejstva, ki so jih zagrešile vse udeležene strani;
23. pozdravlja dejstvo, da je malijska vlada dne 6. marca 2013 ustanovila nacionalno skupino za dialog in spravo, ki bo delovala dve leti; vztraja, da mora biti nacionalna komisija čim bolj reprezentativna in čim prej dati konkretne rezultate; v ta namen zlasti pozdravlja vključujoče članstvo nacionalne komisije, ki ga dokazujeta njena podpredsednika, kot zavezo k vključevanju in pluralnosti v političnem procesu; ugotavlja, da je nacionalna komisija zadolžena za dokumentiranje kršitev človekovih pravic, do katerih je prihajalo od začetka spopadov; poleg tega spodbuja Komisijo, naj preuči vprašanja, ki so privedla do krize v Maliju, odkrito in celovito preišče obtožbe o zlorabah in diskriminaciji tuareških skupnosti po razglasitvi neodvisnosti Malija in pripravi priporočila za smiselne izboljšave; poleg tega pozdravlja dejstvo, da je malijska vlada imenovala odposlanca, ki bo nadaljeval dialog z oboroženimi skupinami na severu; v zvezi z tem iskreno upa, da bo povolilno stanje v Maliju omogočilo okrepljen dialog in večje zaupanje med skupnostmi, kar je predpogoj za mir in stabilnost, in da se bodo vse malijske skupnosti zavezale k izobraževanju otrok na področju medsebojne strpnosti in spoštovanja; poziva EU in njene partnerje v mednarodni skupnosti, naj v celoti podpirajo ta proces narodne sprave in vključujočega dialoga;
24. poudarja, da so različni spori na območju Sahela povzročili povečanje preseljevanja prebivalstva znotraj teh držav ter porast števila beguncev; izraža globoko zaskrbljenost zaradi številnih begunskih kriz in razmer, v katerih so se znašli begunci na tem območju, in tudi zaradi mnogih težav, ki niso povezane s krizo v Maliju; posebej opozarja na tisoče beguncev iz Darfurja v vzhodnem Čadu in na čadske povratnike iz Darfurja, ki nimajo dostopa do čiste vode, ustreznega zatočišča in zdravstvenega varstva, in ugotavlja, da lahko zaradi polsušnih podnebnih razmer pride do vedno večje konkurence za vire med begunci in gostiteljskim prebivalstvom ter tako tudi do povečanja možnosti za nestabilnost; opozarja tudi na hudi stisko več tisoč beguncev iz Srednjeafriške republike v južnem Čadu, kjer poplave ogrožajo njihove domove in kmetijstvo; s tem v zvezi se pridružuje pozivu Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) k povečanju finančne in logistične podpore čadskim varnostnim silam, ki varujejo begunska taborišča, zlasti zaradi poročil o napadih na humanitarne objekte; izraža tudi zaskrbljenost za prebivalce Nigra, ki so morali pred nedavnimi spopadi v severni Nigeriji zapustiti svoje domove; poziva mednarodno skupnost, naj po potrebi poveča delež pomoči za begunska taborišča na območju Sahela in prispeva k preprečevanju nadaljnjih humanitarnih kriz, ki lahko prizadenejo begunce na tem območju; zahteva usklajevanje politik za begunce med EU, državami Sahela, Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, Afriško unijo in Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav, kar bo omogočilo sprejem beguncev, najbolj ranljivim skupinam pa zagotovilo varnost ljudi in poskrbelo za programe samozadostnosti; spodbuja države gostiteljice, naj si v sodelovanju z Združenimi narodi in ostalimi akterji prizadevajo zlasti za izboljšanje dostopa do zatočišča, sanitarne oskrbe, zdravstvenega varstva, vode, hrane in izobraževanje in naj zaščitijo ogrožene otroke; poudarja, da si je razen za zagotavljanja sprejema in zaščite treba prizadevati za povečanje ekonomske varnosti beguncev in razseljenih oseb in krepitev vezi med družinskimi člani, ki živijo ločeno, ter za izboljšanju dokumentacije za begunce, da bi se lahko čim prej vrnili v domači kraj;
25. poziva države ter lokalne in regionalne oblasti, naj oblikujejo politike za varnost ljudi v prid beguncem, razseljenim in najbolj ranljivim skupinam, da bi se borili proti terorizmu, nasilju nad ženskami, izkoriščanju ter trgovini (z drogami, orožjem, blagom in ljudmi);
Odgovornost in reforma vladnih, pravosodnih in varnostnih institucij
26. meni, da sedanjih izzivov na področju človekovih pravic v Sahelu ni mogoče ločiti od splošne krize upravljanja, ki zajema razširjeno korupcijo v javnem sektorju, oslabljeno zagotavljanje osnovnih storitev, slabo uveljavljanje socialnih in ekonomskih pravic, pa tudi hude težave na področju uveljavljanja pravne države in ohranjanja učinkovitega nadzora meja, ki so še posebej pereče v obsežnih in pogosto redko poseljenih saharskih regijah; obžaluje škodo, ki jo je to prizadejalo legitimnosti institucij in političnih sistemov v tej regiji; izraža bojazen, da bo v prihodnje prišlo do nadaljnjih sporov ali nemirov, če omenjena vprašanja ne bodo ustrezno obravnavana; opozarja, da je dostop prebivalcev do njihovih naravnih virov, izobraževanja, zdravstva in javnih storitev temeljna pravica, ki jo je treba dejansko izvajati, da se omogoči dolgoročna odprava nestabilnosti v tej regiji;
27. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ti dejavniki prispevajo k razmahu mednarodnega organiziranega kriminala in terorističnih mrež na regionalni ravni; izpostavlja hudo nevarnost, ki jo te predstavljajo za človekove pravice, stabilnost v regiji, upravljanje države, pravno državo in posledično za razvojne možnosti, ter potrebo po boju proti tovrstnim grožnjam za dobrobit prebivalstva na območju Sahela; je še posebej zaskrbljen zaradi "tihotapskih poti", ki izkoriščajo prepustnost meja in se začenjajo na obalah zahodne Afrike ter preko celotne celine potekajo od zahoda proti vzhodu in od juga na sever in se uporabljajo za prevoz strelnega orožja, drog, cigaret, olja, ponarejenih zdravil in ljudi; opozarja na vpliv takšnih dejavnosti na širšo regijo in na Evropsko unijo, kamor je namenjena večina nezakonite trgovine; opozarja na nedavno poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov o Sahelu, ki ugotavlja, da so zgodovinske trgovske poti preko Sahela najbolj ogrožene zaradi dejavnosti terorističnih in kriminalnih mrež; pozdravlja prizadevanja držav na območju Sahela v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, zlasti kar zadeva trgovino s težkim orožjem, in jih spodbuja, naj okrepijo usklajevanje in sodelovanje na regionalni ravni ter si bolj prizadevajo za zagotavljanje večje varnosti na skupnih kopenskih mejah in – v ta namen – za vključevanje skupnosti ECOWAS; te države poleg tega spodbuja, naj skupaj z Združenimi narodi in ostalimi mednarodnimi akterji in partnerji razvijejo celovito strategijo za boj proti trgovini z ljudmi, vključno z zbiranjem in analizo podatkov, pregonom in kaznovanjem trgovcev ter ukrepi za rehabilitacijo in socialno vključevanje vseh oseb, večinoma žensk in deklet, ki so žrtve trgovine z ljudmi; poziva voditelje držav na območju Sahela, naj si skupaj prizadevajo za okrepitev sistemov kazenskega pregona, da bi izkoreninili vse oblike nezakonite trgovine, zlasti pa trgovine z ljudmi, ki prizadene nekatere izmed najmlajših in najrevnejših žensk na tem območju;
28. ugotavlja, da na območju Sahela obstaja nevarnost, da bo zaradi širjenja lahkega orožja libijskega izvora in drugih učinkov razmer v tej državi prišlo do nadaljnje destabilizacije; poudarja, da nestabilnost in slabo upravljanje v Libiji krepita regionalno trgovino z orožjem in širjenje orožja malega kalibra in lahkega strelnega orožja, trgovino z drogami in drugo nezakonito trgovino;
29. obsoja vedno večje število primerov ugrabitev in zajemanja talcev v regiji, ki so se izkazali kot izjemno donosen vir zaslužka za hudodelske združbe in teroristične skupine, in pozdravlja dejavnosti svetovalne skupine Sveta Združenih narodov za človekove pravice o vplivu zajemanja talcev s strani terorističnih skupin na človekove pravice; poziva k veliko tesnejšemu sodelovanju med vladami na območju Sahela in z vladami ključnih držav v regiji, kot so Alžirija, Libija, Maroko in Sudan, pa tudi z Evropsko unijo in ostalimi nadnacionalnimi organizacijami, s čimer bi zagotovili učinkovito in usklajeno odzivanje političnih, varnostnih in pravosodnih institucij na tovrstne težave;
30. opozarja, da delovanje terorističnih skupin ne pozna meja in se različne organizacije povezujejo med seboj ter da je skupina Boko Haram precej razširjena v Nigeriji in ogroža stabilnost Nigra, skupina AQIM, ki jo vodijo trije Alžirci (Abou Zeid, Yahya Abou Al-Hammam in Mokhtar Belmokhtar), pa poskuša destabilizirati jug Alžirije; z zadovoljstvom pozdravlja misijo Evropske unije za pomoč pri integriranem upravljanju libijskih meja (EUBAM Libya), katere namen je zavarovati libijske meje; zato poziva države na območju Sahela, naj se uskladijo v prizadevanjih za zavarovanje celotne regije, za začetek na mejah, ter naj okrepijo sodelovanje v boju proti terorizmu z vsemi zadevnimi državami, vključno z Alžirijo, Nigerijo, Marokom in Libijo; poziva EU, AU, ECOWAS in mednarodno skupnost, naj zagotovijo vso tehnično, materialno in človeško podporo, ki jo bodo potrebovale države na območju Sahela;
31. opozarja pred domnevnim širjenjem ekstremizma v državah arabske pomladi, in sicer Tuniziji, Egiptu in Libiji, in poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi vodstvo v procesu sodelovanja z vladami, institucijami in organizacijami civilne družbe v teh državah, da bi tako podprla procese dejanskega demokratičnega prehoda in obenem zagotovila stabilizacijo sosednjih regij, kjer obstaja nevarnost konfliktov, in sicer Sahela;
32. poziva države na območju Sahela, naj začnejo intenzivno sodelovati s Senegalom, Gvinejo Bissau in Gano, ki so tranzitna pristanišča za drogo, ki jo latinskoameriške kriminalne združbe tihotapijo v Evropo; poziva Evropsko unijo, naj podpre države na območju Sahela v boju proti tej trgovini;
33. zato meni, da je spodbujanje reform v institucijah, pristojnih za pravosodne, varnostne in osnovne storitve v državah na območju Sahela, bistvenega pomena za vnovično vzpostavitev pravne države in ustvarjanje boljših pogojev za prehod v demokracijo, človekove pravice, trajnostni razvoj in legitimnost institucij; spodbuja vlade na območju Sahela, naj nadaljujejo s procesom decentralizacije in naj več pristojnosti in virov dodelijo lokalnim oblastem ter tako okrepijo njihovo zmogljivost, legitimnost in odgovornost; poudarja zlasti pomen jasnih struktur odgovornosti za spodbujanje učinkovitosti in preglednosti in poziva Evropsko unijo, naj pri krepitvi mehanizmov za civilni nadzor in pregled sodeluje z lokalnimi oblastmi ter naj okrepi protikorupcijske pobude; prav tako opozarja na potrebo, ki izhaja iz nove celovite strategije Združenih narodov za Sahel, po zagotavljanju podpore uslužbencem organov pregona, predstavnikom sodstva in sodnim uradnikom pri krepitvi notranjega in zunanjega nadzora, pa tudi pri zagotavljanju celovitosti zaščitnih mehanizmov;
34. poudarja, da mora Mali svojemu ministrstvu za pravosodje nujno zagotoviti ustrezne človeške in finančne vire, pa tudi strokovno usposabljanje njegovega osebja; vztraja, da morajo vlade držav na območju Sahela spoštovati neodvisnost in nepristranskost sodstva, saj je to temeljno zagotovilo demokracije in pravne države; poziva države, naj si še naprej prizadevajo za izboljšanje pravosodnega usposabljanja; poziva Evropsko unijo, naj podpre projekte nevladnih organizacij za ozaveščanje zaposlenih v pravosodju o človekovih pravicah; poleg tega spodbuja malijske organe, naj preganjajo uradnike, vpletene v korupcijo in organizirani kriminal, saj so takšni ukrepi bistvenega pomena za povrnitev zaupanja in zmanjšanje možnosti za prihodnjo nestabilnost; ugotavlja, da organizirani kriminal povzroča splošno korupcijo v vseh sferah države; zato poziva države na območju Sahela, naj odločno obsodijo vse oblike korupcije;
35. pozdravlja poudarek, ki ga nova celovita strategija Združenih narodov za Sahel daje potrebi po vzpostavitvi in podpiranju procesov, namenjenih iskanju resnice, nacionalnih posvetovanj o prehodnem sodstvu, mehanizmov sodne odgovornosti in programov odškodnin, tudi za žrtve spolnega nasilja; poziva Evropsko unijo, naj si v sodelovanju z agencijami Združenih narodov prizadeva za nudenje pomoči vladam na območju Sahela pri izvajanju tovrstnih reform;
36. pozdravlja sporazum med Senegalom in Afriško unijo o ustanovitvi posebnega sodišča za pregon Hissèneja Habréja, nekdanjega čadskega predsednika, za vojne zločine, mučenje in zločine proti človeštvu, pa tudi sporazum med vladama Senegala in Čada, ki bo senegalskim sodnikom omogočil izvedbo preiskav v Čadu; močno spodbuja pristojne politike iz različnih držav v regiji in vse javne organe, naj konkretno pokažejo odločnost za odpravo kulture nekaznovanosti domnevnih vojnih zločincev in kršiteljev človekovih pravic v Čadu in drugod po regiji ter naj hitro izvedejo ukrepe v zvezi s tem; v zvezi s tem ugotavlja, da je Čad edina država na območju Sahela, ki še ni podpisala protokola k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev o ustanovitvi Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev; spodbuja Čad, naj to stori kot odločen znak svoje zavezanosti kaznovanju sistemskih zlorab človekovih pravic in zagotavljanju pravnih sredstev za žrtve; prav tako obžaluje, da je Burkina Faso pred kratkim sprejela zakon o pomilostitvi voditeljev držav; izraža bojazen, da to pošilja napačno sporočilo kršiteljem človekovih pravic na tem območju in je v nasprotju s prizadevanji za odpravo nekaznovanosti;
37. z zadovoljstvom sprejema mirno rešitev mejnega spora med Nigrom in Burkino Faso, ki sta zadevo predložili Meddržavnemu sodišču, ki je v zvezi s tem razsodilo 16. aprila 2013, in poziva države v regiji, naj se ravnajo po tem zgledu;
38. poziva države na območju Sahela, naj sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem (ICC), da bo to lahko svobodno in popolnoma nepristransko opravilo preiskave; poziva države pogodbenice, naj izvršujejo mednarodne naloge za prijetje, ki jih izdaja ICC, in naj z vso zahtevano hitrostjo izvajajo njegove odločitve; predlaga, naj Združeni narodi podprejo države na območju Sahela pri vzpostavitvi nepristranskih in neodvisnih sodnih organov, pristojnih za sojenje storilcem mednarodnih zločinov, po zgledu posebnega sodišča za Sierro Leone; ugotavlja, da je Mavretanija edina država na območju Sahela in ena izmed redkih afriških držav, ki še ni pristopila k Rimskemu statutu Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC); spodbuja Mavretanijo, naj to stori kot odločen znak zavračanja kulture nekaznovanja; v zvezi s tem poudarja pomen oblikovanja politike Evropske unije na področju prehodnega sodstva, kot izhaja iz akcijskega načrta Evropske unije o človekovih pravicah;
39. poziva vse države v regiji, naj se nemudoma odzovejo na nenehna poročila o domnevnih samovoljnih aretacijah, primerih grdega ravnanja in zlorabah, do katerih prihaja, čeprav zakonodaja takšna ravnanja prepoveduje; izraža zlasti zaskrbljenost zaradi poročil o mučenju v centrih za pridržanje in samovoljnih aretacijah tisočih migrantov v Mavretaniji ter zaradi dejstva, da oblasti družinam nekaterih obsojenih zapornikov tudi po dveh letih nočejo posredovati podatkov o tem, kje se ti nahajajo; izraža tudi zaskrbljenost zaradi poročil iz Čada, ki navajajo, da v N'Djameni prihaja do množičnih primerov grdega ravnanja med pridržanjem, priporov brez sojenja in na stotine prisilnih izselitev, pa tudi do prisilnih izginotij zapornikov; opozarja, da se prisilna izginotja po Rimskem statutu obravnavajo kot vojni zločin; obsoja poročila o izjemno slabih pogojih v nekaterih zaporih v regiji, zlasti v Čadu in Maliju, v katerih ni osnovnega zdravstvenega varstva in so zaporniki podvrženi hudemu trpljenju; poziva države, naj izboljšajo življenjske razmere zapornikov ter naj zlasti zagotovijo varnost najranljivejših skupin, kot so mladoletniki in ženske; prav tako opozarja na nedavne smrtne kazni, ki so jih malijska sodišča izrekla za kazniva dejanja, vključno z ropi, hudodelskim združevanjem in nezakonitim posedovanjem strelnega orožja;
Državljanske svoboščine in demokratično upravljanje
40. poudarja, da ukrepi, ki so v okviru sedanjega spora v Maliju nujni za zagotavljanje varnosti, ne smejo zmanjšati osrednjega cilja vključujočega nacionalnega dialoga, dobrega upravljanja in demokratičnih reform, ki predstavljajo gonilno silo politične stabilnosti in trajnosti v tej regiji; ugotavlja, da so ta vprašanja neločljivo povezana z izboljšanjem stanja na področju razvoja in človekovih pravic; poziva vse strani v Maliju, naj pri doseganju teh ciljev delujejo kot zgled za preostalo regijo;
41. podpira zaveze iz resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov glede nudenja pomoči prehodni oblasti v Maliju pri izvajanju načrta za popolno obnovo ustavnega reda, demokratično upravljanje in narodno enotnost kot temeljnih gradnikov za vse vidike mirovnega procesa; meni, da je treba nujno vzpostaviti pogoje, ki bodo omogočili izvedbo svobodnih, poštenih in demokratičnih volitev v skladu z mednarodnimi standardi; poudarja potrebo po premagovanju izzivov glede ureditve glasovanja v taboriščih za begunce in notranje razseljene osebe, s čimer bi se izognili nadaljnji politični marginalizaciji; poziva k takojšnjemu ukrepanju malijske vlade in njenih mednarodnih partnerjev glede tega vprašanja; pozdravlja sporazum, ki so ga podpisali malijska vlada in tuareški uporniki in ki omogoča vrnitev malijske vojske in uprave na sever države ter je odpravil najpomembnejšo oviro za izvedbo julijskih predsedniških volitev; poudarja potrebo po zagotavljanju varne udeležbe žensk v volilnem postopku;
42. pozdravlja napotitev misije Evropske unije za opazovanje volitev na volitve v Maliju; vendar opozarja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje zagotoviti ustrezno spremljanje izvajanja priporočil misije za opazovanje volitev in njihovo dolgoročnejše vključevanje v širše zastavljeno politiko Evropske unije; je zlasti prepričan, da bi misija za opazovanje volitev lahko imela dodano vrednost za volitve na območju Sahela, če bi spremljala vidike, povezane s človekovimi pravicami, in poročala delegacijam Evropske unije, ki bi po potrebi uvedle ustrezne ukrepe;
43. poziva malijsko vlado in mednarodno skupnost, naj upoštevata izkušnje iz demokratičnega prehoda v Nigru in postopka sprejemanja njegove ustave v obdobju med letoma 2010 in 2011, ki zajemajo zlasti obsežna posvetovanja s civilno družbo in ostalimi zainteresiranimi stranmi, prizadevanja za spodbujanje politične udeležbe žensk na listah kandidatov in podporo partnerjev iz civilne družbe pri izvajanju opazovanja volitev s strani državljanov, izobraževanja volivcev in drugih dejavnosti; poudarja, da je nadaljnja podpora Nigru pomembna za celotno območje Sahela, da bi okrepili zaupanje tamkajšnjih državljanov v demokratični sistem in spremljali izvajanje novih ustavnih zahtev po povečanju preglednosti in boju proti korupciji v upravljanju sektorja ekstraktivnih dejavnosti, vključno z objavo vseh večjih pogodb o rudarjenju in informacij o tako ustvarjenih dobičkih;
44. globoko obžaluje omejevanje svobode izražanja, zbiranja in združevanja na območju Sahela; je posebej zaskrbljen zaradi poročil o nadlegovanju, ustrahovanju in aretacijah novinarjev, političnih nasprotnikov, predstavnikov sindikatov, cerkvenih veljakov ter drugih aktivistov civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic, do česar naj bi prihajalo v Čadu; prav tako izraža zaskrbljenost zaradi aretacij in domnevnega nasilja nad mirnimi protestniki v Mavretaniji in zaradi domnevnih poskusov utišanja opozicije v Maliju, tudi s pomočjo aretacij novinarjev in političnih nasprotnikov ter s cenzuriranjem medijskih hiš; s tem v zvezi poudarja, da je treba na območju Sahela podpirati zagovornike človekovih pravic, neodvisno civilno družbo, vključno z združenji žensk, in svobodne medije, ki predstavljajo odločilne dejavnike v življenju demokratične družbe, zlasti v času volitev; pozdravlja pozitiven napredek na področju svobode izražanja, zbiranja in združevanja v drugih delih tega območja in spodbuja Evropsko unijo, naj si skupaj z lokalnimi partnerji prizadeva za nadaljnje spodbujanje izboljšav; prav tako poziva Evropsko unijo, naj spodbuja in podpira opredeljevanje civilne družbe, saj je to podlaga za zagotavljanje učinkovitejše pomoči; priporoča, naj Evropska unija civilni družbi in zagovornikom človekovih pravic pomaga tako strateško kot tudi finančno in jim omogoči sodelovanje v dolgoročnih izmenjavah, tudi v okviru zadevnih delegacij EU;
45. meni, da sta varstvo in spodbujanje svobode govora bistvenega pomena za razvoj dejavne in angažirane civilne družbe, ki lahko ustrezno prispeva k razvoju celotnega območja; v zvezi s tem obsoja vsakršen poskus cenzure in ustrahovanja novinarjev ali aktivistov za človekove pravice in vsakršno obliko neposrednega ali posrednega pritiska na zasebne ali državne medije;
46. poziva države na območju Sahela, naj končajo vse samovoljne aretacije in kampanje, s katerimi ustrahujejo tisk in medije, zagovornike človekovih pravic ali pripadnike opozicije; poziva države na območju Sahela in Sahare, vključno s severnoafriškimi državami, naj v celoti spoštujejo svobodo izražanja in demonstriranja mirovniških skupin; poziva pravosodne organe, naj zaprtim pripadnikom opozicije sodijo na podlagi veljavnega prava v pravičnem sodnem postopku; poziva države na območju Sahela, naj spodbujajo izoblikovanje več strank in političnim formacijam, ki spoštujejo pravno državo, omogočijo udeležbo na volitvah brez strahu pred povračilnimi ukrepi, prebivalcem pa udeležbo na volitvah;
Razvoj, humanitarna pomoč in človekove pravice
47. ponovno poudarja neločljivo povezavo med varnostjo ljudi in razvojem v državah na območju Sahela, kakor je opredeljena v strategiji Evropske unije za varnost in razvoj Sahela iz leta 2011; poudarja, da so za trajnostni uspeh razvojnih politik potrebni razvoj, stabilnost na področju varnosti, gospodarstva, politike, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin na območju Sahela; vendar opozarja, da je za vzpostavitev varnosti v regiji nujno treba vlagati v razvojno pomoč, da bi prebivalci pridobili zadostna sredstva, ki bi omogočila večjo stabilnost na območju; meni, da bi se tako v veliki meri izognili primerom nedovoljene trgovine in nezakonitih operacij, do katerih prihaja zaradi izredne revščine ter pomanjkanja sredstev in priložnosti;
48. z vso resnostjo opozarja na skrajno in razširjeno revščino na celotnem območju Sahela, zlasti v Maliju, Nigru, Čadu in Burkini Faso, pa tudi v Mavretaniji; priznava, da revščina škoduje možnostim za uveljavljanje človekovih pravic; ugotavlja, da imata revščina in nerazvitost nesorazmerne vplive na ženske in dekleta, in izraža globoko zaskrbljenost zaradi visokih stopenj umrljivosti mater in otrok, mlajših od pet let, v tej regiji; izpostavlja obratno sorazmerje med ravnjo šolske izobrazbe mater in stopnjo umrljivosti otrok; na podlagi tega opozarja, da je treba spodbujati šolanje deklet; izpostavlja ugotovitve Združenih narodov, ki kažejo, da so stopnje umrljivosti pri bolje izobraženih materah nižje, in poziva k zagotavljanju splošnega in dostopnega izobraževanja; poudarja, da hitra rast prebivalstva, ki je letno pogosto več kot 3-odstotna, dodatno obremenjuje zmogljivost vlad za zagotavljanje varstva najosnovnejših ekonomskih in socialnih pravic; zato je treba povečati dostop do zdravstvenih storitev, zlasti v zvezi s pravico do spolnosti in reprodukcije, tako da se omogoči dostop do storitev načrtovanja družine;
49. poudarja medsebojno odvisnost razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja in varnosti v Sahelu; ponovno izraža podporo pristopu, ki temelji na človekovih pravicah, in demokratični odgovornosti v okviru razvojnega sodelovanja, ki temeljita na izkoriščanju lokalnega sodelovanja in znanja za doseganje razvojnih ciljev v praksi, kakor tudi podporo trdnim, učinkovitim in neodvisnim mehanizmom za spremljanje izvrševanja, ki vključujejo parlamente, druga predstavniška telesa, ki dejansko zastopajo državljane, in lokalno ter regionalno civilno družbo na nacionalni in mednarodni ravni; izpostavlja in podpira zaveze Evropske unije glede uporabe pristopa do človekovih pravic v okviru razvojnega sodelovanja Evropske unije, kot izhaja tudi iz strategije EU za človekove pravice in njenega akcijskega načrta;
50. opozarja na to, da je treba razvojno pomoč, ki jo prejmejo države, pogojevati s tem, da spoštujejo temeljne pravice; ponavlja, da mora biti za učinkovito dodelitev sredstev iz naslova evropske razvojne pomoči Unija zmožna učinkovito nadzirati uporabo teh sredstev in zagotavljati, da se zadevna sredstva resnično porabljajo za tisto, za kar so bila prvotno namenjena; potrjuje, da je treba za učinkovito spodbujanje človekovih pravic izboljšati skladnost med zunanjimi in notranjimi politikami Unije v skladu s cilji EU na področju razvoja;
51. poziva Evropsko komisijo, naj se v skladu s potrebami prebivalstva, ki so bile predhodno ugotovljene, uporabijo vsi skladi, ki so namenjeni razvoju v Sahelu: evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, evropski razvojni sklad, instrument za financiranje razvojnega sodelovanja in sklad za odpornost v Sahelu;
52. poziva Evropsko unijo, naj podpre vse ukrepe držav na območju Sahela, nevladnih organizacij in civilne družbe za izboljšanje dostopa do zdravstvene oskrbe, zlasti za najranljivejše prebivalce; poziva mednarodne akterje, naj nadaljujejo boj proti virusu HIV in aidsu, tuberkulozi, malariji in meningitisu, zaradi katerih umre veliko ljudi; opozarja na nujnost oblikovanja in izvajanja zdravstvenih programov za krepitev zdravstvenih sistemov ob upoštevanju dejstva, da je svetovna gospodarska kriza upočasnila napredek pri premagovanju HIV/aidsa, tuberkuloze, malarije in drugih bolezni; opozarja, da so nekateri prebivalci Sahela nomadi, kar otežuje njihov dostop do zdravstvene oskrbe; s tem v zvezi poziva k podpori kampanjam za ozaveščanje in usposabljanje v zvezi s tako oskrbo;
53. obžaluje dejstvo, da so zmanjšanja proračunskih sredstev na področjih, kot so prehranska preskrbljenost, zdravje in izobraževanje, ki so ključni dejavniki pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, vplivala na poslabšanje prehranske in humanitarne krize na območju Sahela; poudarja, da so strukturni ukrepi na področju kmetijstva, prehranske preskrbljenosti in prehranjevanja ter konkretni ukrepi za izkoreninjenje pojava prisvajanja zemljišč ključnega pomena pri spodbujanju vključujoče in trajnostne rasti ter pri preprečevanju, da bi se prehranske krize na območju Sahela ponavljale iz leta v leto;
54. meni, da politična nestabilnost na območju Sahela skupaj s hudo sušo, ki prizadeva milijone ljudi, pomeni resno grožnjo demokraciji, pravni državi in spoštovanju človekovih ter socialno-ekonomskih pravic, kar negativno vpliva na življenjske pogoje prebivalstva; opozarja, da so načelo pravne države, dobro upravljanje in spoštovanje človekovih pravic nepogrešljivi za stabilnost držav, varnost in spoštovanje temeljnih svoboščin;
55. poziva lokalne in regionalne oblasti, naj v povezavi s civilno družbo v državah na območju Sahela in na njihovih mejah vzpostavijo učinkovite varnostne razmere in spoštovanje človekovih pravic za optimalni napredek razvojnih politik ter politik humanitarne pomoči;
56. poziva vlade držav na območju Sahela, naj obravnavajo temeljne vzroke krize s trajnostno gospodarsko razvojno strategijo, ki bi odgovorila na politična, ekonomska in socialna vprašanja državljanov, kot so dostop do hrane, izobraževanja, zdravstvene nege, zaposlitve in stanovanja, prerazporeditev bogastva, dostojni življenjski pogoji itd.;
57. poudarja potrebo po boju proti korupciji za krepitev legitimnosti institucij in soočanje z vedno večjimi razvojnimi izzivi in izzivi na področju človekovih pravic v tej regiji; ugotavlja, da so različne oblike korupcije močno škodovale dostopu do osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja; obenem poudarja pomen svobodne in organizirane civilne družbe in medijev za spremljanje zlorab in poročanje o njih;
58. ugotavlja, da je vloga žensk bistvena za razvoj na območju Sahela, zlasti kar zadeva prehranjevanje, prehransko preskrbljenost in proizvodnjo hrane, če upoštevamo, da so po večini odgovorne za kmetijstvo, čeprav imajo še vedno komaj kdaj možnost biti lastnice zemlje, ki jo obdelujejo; poziva Komisijo, naj prizna temeljno vlogo žensk kot manjših pridelovalk za prehransko preskrbljenost in naj vlaga v programe, ki so posebej zasnovani za podporo tem ženskam; vztraja, da se mora strategija EU prav tako osredotočati na izvajanje ukrepov, ki zagotavljajo, da bodo lahko najbolj ranljive osebe, zlasti na podeželju, deležne usposabljanja o kmetovanju, izobraževanja o prehranjevanju, ohranjanju zdravja in pogojih dela ter varnostne mreže, kadar je ta potrebna; poudarja, da morajo imeti mali kmetovalci, zlasti ženske, za to, da bi lahko ne le proizvajali na trajnostni način, ampak tudi izkoriščali svojo proizvodno zmogljivost, zagotovljen dostop do mikroposojil, da bi lahko vlagali v boljša semena, gnojila in namakalne sisteme ter imeli orodja, ki jih potrebujejo za zaščito svojih poljščin pred škodljivci in boleznimi;
59. vztraja pri nujnosti odobritve humanitarne pomoči Evropske unije, ki prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja; poudarja pomen cilja boljšega zdravja mater v zvezi z zmanjševanjem stopnje umrljivosti mater in omogočanjem splošnega dostopa do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja ter načrtovanja družine; vztraja pri pomenu izobraževanja in ozaveščanja o spolnem in reproduktivnem zdravju kot nujne sestavine programa za zdravje žensk;
60. opaža alarmantna znamenja, da bo regijo Sahel kot celoto letos prizadela huda kriza zaradi pomanjkanja hrane in poziva Komisijo, naj ustrezno financira svojo humanitarno pomoč tej regiji;
61. poudarja, da pereče težave zaradi trajne lakote in suše ter nesposobnost nacionalnih vlad za zagotavljanje zanesljivosti osnovne prehranske preskrbljenosti predstavljajo glavne razloge za razočaranje na lokalni ravni; ponovno poudarja potrebo po izboljšanju sposobnosti nacionalnih vlad za zagotavljanje prehranske preskrbljenosti s povečanjem finančnih sredstev in politične podpore pobudi AGIR-Sahel, ki se lahko izvaja tudi v smislu regionalnega in celovitega pristopa za odpravo temeljnih vzrokov prehranske nepreskrbljenosti;
62. poziva Evropsko unijo, naj v sodelovanju z državami na območju Sahela oblikuje prednostne razvojne politike, osnovane na pristopu, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, za omilitev prehranske krize, težav podhranjenosti in pomanjkanja hrane ter spopad s sušo in zoperstavljenje naravnim nesrečam; poziva Evropsko komisijo, naj bo poraba sredstev, dodeljenih za boj proti podhranjenosti (123,5 milijonov EUR leta 2012), optimalna in v skladu s temi prednostnimi politikami, naj krije potrebe prizadetega prebivalstva in podpre razvoj lokalnih zmogljivosti teh držav, da bo pomoč resnično imela dobre učinke;
63. opozarja, da je zaveza glede trajanja potrebna za doseganje odpornosti proti sušam v Sahelu in s tem za preprečevanje ponavljajočih se kriz pomanjkanja hrane ter uporabe obsežne humanitarne pomoči kadar koli pride do nove suše; poudarja, da ta zaveza zahteva trajno partnerstvo med vladami, regionalnimi institucijami, donatorji in finančnimi institucijami, po zgledu pobude AGIR Sahel, ki jo je začela Evropska unija;
64. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je dostop do pitne vode na celotnem območju Sahela še vedno težaven; ponovno poudarja, da se je treba pri doseganju razvoja tega območja v prvi vrsti osredotočiti na izpolnjevanje osnovnih potreb tamkajšnjega prebivalstva; poudarja, da mora biti temu vprašanju namenjen znaten del razvojne pomoči, ki jo zagotavlja Evropska unija; v zvezi s tem pozdravlja vse mednarodne pobude, ki si prizadevajo za zmanjšanje pomanjkanja vode na območju Sahela;
65. poudarja, da je potreben dolgoročen pristop, ki temelji na dostopu do izobraževanja za vse, da bi izboljšali vsakdanje življenje prebivalcev Sahela in podprli razvoj regije, ki bo leta 2040 štela 150 milijonov ljudi;
66. spodbuja države na območju Sahela in regionalne akterje, naj v sodelovanju z Evropsko unijo zagotovijo nova sredstva za razvoj; pozdravlja posvetovanja, ki jih je posebni odposlanec generalnega sekretarja Združenih narodov začel z Afriško banko za razvoj, in priporoča, naj se zavoljo vzpostavitve sklada za ukrepanje v Sahelu v ta posvetovanja vključijo tudi Svetovna banka in ostale mednarodne finančne institucije; pozdravlja dejstvo, da predlagani sklad vsebuje celovito platformo za vire, ki bo služila usklajevanju regionalnih razvojnih projektov s posebnimi potrebami držav na območju Sahela; spodbuja Evropsko unijo, naj svojo strategijo ustrezno prilagodi in uskladi;
67. izraža zaskrbljenost zaradi splošnih razmer na področju pridobivanja uranovih rud na območju Sahela, zlasti z vidika napada Gibanja za enotnost in džihad v zahodni Afriki (MUJAO) na rudnik v mestu Arlit na severu Nigra, do katerega je prišlo 23. maja 2013; poudarja, da bi pomembne kršitve varnosti v okolici rudnikov urana v Nigru lahko imele uničujoče posledice za lokalno prebivalstvo in stabilnost v regiji, zato oblasti Nigra in njegove mednarodne partnerje poziva, naj vprašanju varnosti namenijo kar največjo pozornost; prav tako poudarja pomen zagotavljanja varnosti pri pridobivanju uranovih rud; nadalje poziva rudarska podjetja, naj zagotovijo, da bo pridobivanje uranovih rud potekalo odgovorno, ob polnem soglasju lokalnih skupnosti in z najmanjšimi možnimi škodljivimi vplivi na bližnje prebivalstvo in okolje;
68. z vso resnostjo opozarja na pogoste prehrambene krize in druge izredne humanitarne razmere na območju Sahela in na njihov vpliv na najosnovnejše človekove pravice; pozdravlja intenzivno vključevanje Evropske unije in njenih držav članic v prizadevanja za rešitev humanitarne krize v Sahelu; poudarja, da je spopadanje s prehransko nepreskrbljenostjo bistvenega pomena tako za lažje doseganje miru kot tudi za krepitev človekovih pravic; meni, da je v ta namen treba spodbujati lokalno proizvodnjo in lastništvo ter krepiti distribucijska omrežja in mobilnost virov; ugotavlja, da je leta 2012 pomoč Evropske komisije za prehranske krize znašala 338 milijonov EUR, od tega 174 milijonov za nujno humanitarno pomoč, ter da je Generalni direktorat za humanitarno pomoč (ECHO) sprostil 172 milijonov EUR humanitarne pomoči, od katerih je bilo 58 milijonov EUR porabljenih v Maliju;
69. poziva Unijo, naj nadaljuje in spodbudi ukrepe za okrepitev humanitarne pomoči za Sahel, zagotovi tesno sodelovanje med mednarodnimi humanitarnimi organizacijami, civilno družbo, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter vladami, mobilizira ustrezna finančna sredstva 10. Evropskega razvojnega sklada (660 milijonov EUR za obdobje 2007–2013) in sklada AGIR Sahel (172 milijonov EUR za leto 2012). je zadovoljen s proračunom, dodeljenim za program AGIR-Sahel, ki znaša 1,5 milijona EUR iz 11. Evropskega razvojnega sklada in je namenjen izboljšanju odpornosti v državah na območju Sahela;
70. poudarja, da morajo vse države na območju Sahela oblikovati politike za osnovno socialno infrastrukturo in osnovna omrežja (kanalizacija, mreža zdravstvenih delavcev, promet, telekomunikacije) za nevtralno, univerzalno, ustrezno in učinkovito dostavo humanitarne pomoči brez omejitev; od držav ter lokalnih in regionalnih oblasti pričakuje, da bodo ta omrežja vzdržna in dostopna;
Stanje na področju človekovih pravic žensk, otrok in manjšin
71. najostreje obsoja nadaljevanje suženjstva na območju Sahela, pogosto z dedovanjem, in zlasti v Mavretaniji, kjer je suženjstvu domnevno podvržena nezanemarljiva manjšina prebivalstva; ugotavlja, da suženjstvo obstaja v togem kastnem sistemu, in da se je obdržalo, čeprav je ta država suženjstvo uradno prepovedala leta 1981 in ga leta 2007 izrecno uvrstila med kazniva dejanja; je zelo zaskrbljen nad institucionalizacijo te prakse, ki seže vse do javne uprave; nadalje ugotavlja, da mavretanska vlada zelo nerada priznava nadaljnji obstoj močno razširjenega suženjstva in da je bil sodni pregon proti lastniku sužnjev doslej po podatkih uspešen le v eni zadevi; poziva mavretansko vlado, naj izpolni svoje nacionalne in mednarodne pravne zaveze in obveznosti glede učinkovite odprave vseh oblik suženjstva ter sprejme zakonodajo, s katero bi obsodila suženjstvo in ki bo med drugim zagotavljala odškodninske postopke; prav tako poziva mavretanske oblasti, naj prenehajo nadlegovati in celo zapirati aktiviste civilne družbe, ki si prizadevajo za odpravo suženjstva, tudi na podlagi obtožb zaradi odpadništva; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj še naprej podpirajo dejavnosti mavretanskih in mednarodnih organizacij, ki se borijo proti suženjstvu, vključno s posebnim poročevalcem Združenih narodov (UNSR) za sodobne oblike suženjstva in Mednarodno organizacijo dela;
72. z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je suženjstvo prisotno na širšem območju Sahela in da je prisilnemu delu podvržen precejšen delež prebivalstva v Maliju, Nigru in drugod; poziva pristojne nacionalne in mednarodne organe, naj s spremljanjem izvajanja obstoječe zakonodaje, ki suženjstvo prepoveduje in ga opredeljuje kot kaznivo dejanje, ukrepajo v zvezi s tem – pri čemer naj posebno pozornost namenijo položaju in ranljivosti žensk in deklet; spodbuja oblasti, naj oblikujejo programe, ki bodo med drugim namenjeni zagotavljanju pomoči za rehabilitacijo in ponovno vključevanje žrtev, zbiranju podatkov in organizaciji kampanj za ozaveščanje javnosti, saj mnogi obravnavajo suženjstvo kot naravno stanje in je tovrstna družbena hierarhija kulturno ukoreninjena; spodbuja lokalne oblasti, naj oblikujejo strategije in programe za vključevanje nekdanjih sužnjev v družbo, ki jim bodo zagotavljali sredstva za preživetje in ustrezen dostop do dela;
73. izraža zaskrbljenost zaradi kršitev temeljnih pravic otrok na območju Sahela, zlasti pa zaradi nasilja in diskriminacije na podlagi spola, pogostega dela otrok, domnevnega pridržanja mladoletnih oseb v zaporih za odrasle v Mavretaniji, Maliju in drugod ter zaradi novačenja otrok-vojakov v redno vojsko, do česar naj bi prihajalo v Čadu; poziva Evropsko unijo, naj tesno sodeluje z vladami na območju Sahela, da bi zagotovila odpravo tovrstnega ravnanja;
74. izraža globoko zaskrbljenost zaradi podatkov o delu otrok v malijskih rudnikih zlata, kmetijstvu, gozdarstvu in drugih gospodarskih sektorjih, kjer naj bi delali tudi otroci, stari le šest let; ugotavlja, da zakonodaja držav na območju Sahela prepoveduje delo otrok; opozarja tudi na posebej nevarno naravo dela pri pridobivanju zlata; zato poziva malijske oblasti, naj izvedejo predloge iz svojega akcijskega načrta za boj proti delu otrok (PANETEM), sprejetega junija 2011, in naj dejavneje spodbujajo splošno izobraževanje; poziva Evropsko unijo, naj si skupaj z Mednarodno organizacijo dela (ILO) in drugimi nacionalnimi in mednarodnimi organizacijami prizadeva za popolno izkoreninjenje dela otrok v Maliju; poziva vse države na območju Sahela, naj se borijo proti delu otrok in spodbujajo izobraževanje;
75. z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da po statističnih podatkih nevladnih organizacij v Maliju dela več kot 3 milijone otrok, mlajših od 17 let; obžaluje takšno stanje, zlasti ker se to odraža v znižani ravni izobraženosti in nizki stopnji pismenosti;
76. opozarja, da se Evropska unija strinja z načeli procesa Kimberley, izvaja programe akcijskega načrta izvrševanja zakonodaje, upravljanja in trgovanja na področju gozdov (FLEGT) in si na splošno prizadeva za spodbujanje upoštevanja temeljnih mednarodnih standardov na področjih socialne zaščite, varstva pri delu in varovanja okolja, pa tudi družbene odgovornosti podjetij; poziva Evropsko unijo in države na območju Sahela, naj razmislijo o procesu za zagotavljanje sledljivosti zlata po zgledu procesa Kimberley za diamante; vztraja pri tem, da morajo evropska podjetja s podružnicami v državah v tej regiji zagotoviti upoštevanje zadevnih temeljnih standardov in mednarodnih smernic v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij; opozarja, da bo Evropska unija kmalu začela delovati po načelu poročanja po posameznih državah;
77. je zelo zaskrbljen zaradi poročil o ugrabitvah otrok zaradi odkupnine ali prodaje, ki prihajajo iz Čada in drugih držav v tej regiji; ugotavlja, da so otroci žrtve trgovine z ljudmi zaradi prisilnega dela, prisilnih porok in spolnega izkoriščanja tako znotraj te regije kot tudi v tujini; poleg tega ugotavlja, da je v nekaterih primerih prišlo do ugrabitve otrok in njihove prodaje mednarodnim agencijam za posvojitve;
78. poziva države na območju Sahela, naj spodbujajo dostop vseh otrok, to je dečkov in deklic pa tudi otrok nomadov, do izobraževanja, in sicer brez diskriminacije na podlagi rase, kaste ali etnične pripadnosti; poziva države na območju Sahela, naj spodbujajo politike za zagotavljanje poklicnega usposabljanja ter dostopa do visokošolske izobrazbe in zaposlitve, da bi mladim v Sahelu omogočili upanje v prihodnost in jih tako odvrnili od terorističnih skupin; vztraja pri tem, da morajo življenjske razmere otrok v šolah izpolnjevati minimalne pogoje glede higiene, varnosti in dostojanstva ter da je treba zagotoviti, da skrbniki otrok ne trpinčijo ali jih silijo v beračenje;
79. poziva k oblikovanju in spremljanju učinkovitih zdravstvenih in izobraževalnih politik, namenjenih najbolj ranljivemu prebivalstvu, kot so ženske in otroci, ki se bodo čim bolj približale razvojnim ciljem tisočletja: osnovno izobraževanje za vse, izboljšanje zdravja mater in dostop do zdravstvene nege za vse, boj proti virusu HIV/aidsu in drugim nalezljivim boleznim; poziva Evropsko unijo, naj bodo v okviru 11. evropskega razvojnega sklada mladi prednostna naloga v Sahelu in naj razvije ambiciozno politiko na področju izobraževanja; poudarja pomen politik, namenjenih ženskam in dostopu do delovnih mest;
80. priznava pomembno vlogo žensk pri stabilizaciji in razvoju Sahela ter poziva h krepitvi njihovega odločilnega vpliva na področju preprečevanja sporov, ohranjanja in ponovnega vzpostavljanju miru, varnosti, politike ter gospodarskega razvoja; spodbuja razvojne partnerje, naj dodelijo finančno pomoč za projekte, ki so specifično usmerjeni v samostojnost žensk v tej regiji;
81. izraža zaskrbljenost, ker se ženske in dekleta v pretežnem delu tega območja spopadajo z diskriminacijo, ki se odraža v prisilnih porokah, porokah otrok, spolnem izkoriščanju, nezadostnem izobraževanju in razširjenem pohabljanju ženskih spolnih organov, vključno z infibulacijo, ter običajnih praksah, kot sta sororat ali levirat, kot tudi diskriminacijo pri dostopu do izobraževanja, delovnih mest s pravicami in zdravja; poziva k izoblikovanju politik za varstvo človekovih pravic in enakosti spolov v sodelovanju z vsemi akterji razvoja na kraju samem, zlasti za varstvo, zaščito in spodbujanje pravic žensk, kot so pravica do spolnosti in reprodukcije brez diskriminacije na podlagi rase, kaste, starosti, etnične ali verske pripadnosti, zakonskega stanu, porekla ali statusa (ne)priseljenca; poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za zagotavljanje, da bodo reforme, povezane z upravljanjem in načelom pravne države, upoštevale posebne potrebe žensk;
82. poziva države na območju Sahela, da sprejmejo zakone in konkretne ukrepe, ki prepovedujejo in določajo sankcije za vse oblike nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini in spolnim nasiljem, spolnim nadlegovanjem in škodljivimi tradicionalnimi praksami, kot sta pohabljanje ženskih spolnih organov in prisilne poroke, zlasti pri mladoletnicah; vztraja, da je pomembno zaščititi žrtve, zagotoviti posebne službe in se boriti proti nekaznovanosti storilcev tako, da se zagotovijo preiskave takšnih kršitev, dejanski sodni postopki in sankcije in da imajo vse ženske zagotovljen popoln dostop do pravnega varstva brez razlikovanja na podlagi vere in/ali etnične pripadnosti; poudarja, da nasilje v družini ni zasebna družinska zadeva in da so izgovori, češ da je tovrstno nasilje zakoreninjeno v kulturi ali verskih prepričanjih, nesprejemljivi;
83. poziva države na območju Sahela, naj spremenijo svojo zakonodajo v zvezi z ženskami in premoženjskimi pravicami; poudarja pomen lastništva žensk nad zemljišči, ki jih obdelujejo in na katerih živijo;
84. poziva mednarodno skupnost, naj več sredstev nameni za izboljšanje pravic žensk in krepitev njihovega položaja v regiji; pozdravlja prizadevanja Afriške unije v podporo pravicam žensk in opozarja na ključno vlogo Zahodnoafriške gospodarske skupnosti pri zagotavljanju stabilnosti v regiji; poziva države na območju Sahela, naj okrepijo medsebojno sodelovanje pri pripravi kampanj za ozaveščanje glede pravic žensk z nevladnimi organizacijami, civilno družbo, Združenimi narodi in Evropsko unijo; poziva Evropsko unijo, naj si skupaj z regionalnimi akterji prizadeva za spodbujanje izobraževanja deklet in podpira ukrepe za povečanje finančne varnosti in možnosti žensk, saj je to bistvenega pomena za krepitev položaja žensk na družbenem, političnem in gospodarskem področju; prav tako poziva, naj izboljšanje zdravstvenega varstva žensk pridobi večji poudarek v politiki;
85. poleg tega poziva države na območju Sahela, naj zagotovijo, da bodo vse novorojenke ob rojstvu vpisane v matično knjigo in da bodo vse deklice vpisane v osnovnošolsko izobraževanje;
86. poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj še bolj spodbujajo države v tej regiji k temu, da bodo v domačo zakonodajo vključile jasne predpise za pravice žensk in deklet, prednostno pripravile programe za zagotavljanje teh pravic, zlasti kar zadeva dostop do javnih storitev, tudi na področju izobraževanja, dostop do zdravja, spolne in reproduktivne pravice, varna posojila za hrano, dostop do zemlje in proizvodnih virov, zlasti na podeželju, ter dostop do zdravstva in pravnega varstva, kar bi omogočilo večjo finančno neodvisnost žensk in jim pomagalo pri prehodu iz neformalnega v formalni sektor, njihovo udeležbo pri političnem in gospodarskem odločanju ter odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, vključno z izkoreninjenem zgodnjih prisilnih porok in barbarske prakse pohabljanja ženskih spolnih organov;
87. poziva posebnega predstavnika EU za Sahel in posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj za boljše zagotavljanje pravic žensk v regiji nastopata družno, zlasti tako da ukrepata proti nekaznovanosti zaradi nasilja na podlagi spola in vseh drugih vrst nasilja, ki prizadene dostojanstvo žensk; vztraja, da morajo Evropska komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in države partnerice pravice žensk in enakost spolov opredeliti kot prednostno nalogo v programih dvostranske pomoči ter zagotoviti trajnostno in zanesljivo financiranje pobud za krepitev vloge žensk in enakosti med spoloma; najstrožje obsoja uporabo nasilja, ki je za ženske glavna ovira pri uživanju družbene in ekonomske svobode; poudarja, da je treba politiko spodbujanja enakosti med ženskami in moškimi obravnavati kot medsektorsko vprašanje;
88. pozdravlja ureditev pravnega statusa istospolnih zvez v Maliju, Nigru, Čadu in Burkini Faso; vendar obžaluje diskriminacijo, ki je v družbi še vedno prisotna; izraža globoko zaskrbljenost zaradi izvajanja zakonov, ki urejajo "javno nespodobnost" in prepovedujejo združevanje z "nemoralnimi nameni" ter veljajo za skupnost lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev v Maliju in na širšem območju; upa, da se bodo osebe, ki so bile med uporom v severnem Maliju zatirane, lahko ponovno varno vključile v družbo; izraža globoko zaskrbljenost, ker so zveze lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev (LGBT) v Mavretaniji še vedno kaznive, kar pri moških običajno pomeni smrtno obsodbo z javnim kamenjanjem; kljub temu ugotavlja, da do sedaj še ni nobenih dokumentiranih primerov uporabe tovrstne kazni; vseeno poziva mavretansko vlado, naj pri reformi zakonodaje sodeluje s civilno družbo in prispeva k izboljšanju življenja lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev;
89. meni, da je obravnava stanja in razvoja tuareškega ljudstva, ki temelji na pravicah in ki zgodovinske krivice obravnava pošteno, bistvenega pomena za zagotavljanje miru in razvoja na območju Sahela, pri čemer je treba upoštevati, da Tuaregi živijo skupaj z drugimi etničnimi skupinami; pozdravlja razvoj dogodkov glede tega vprašanja v Nigru, vendar poziva vse države z znatnim deležem tuareškega prebivalstva, vključno z državami zunaj Sahela, kot sta Alžirija in Libija, naj sodelujejo s predstavniki skupnosti, da bi na politični in institucionalni ravni rešile težave, povezane z nerazvitostjo in sovraštvom; poleg tega ugotavlja, da je za območje celotnega Sahela značilna velika kulturna raznolikost; meni, da je treba vsem zadevnim prebivalcem omogočiti vnovično mirno sobivanje; spodbuja vlade v tej regiji, naj v socialni in politični dialog ter v procese sprejemanja odločitev vključijo predstavnike vseh kultur;
Priporočila za politiko Evropske unije za Sahel
90. pozdravlja imenovanje posebnega predstavnika EU za Sahel in poudarjen element človekovih pravic, ki je del njegovega mandata; pričakuje, da bo nov posebni predstavnik EU vzpostavil tesno sodelovanje s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice, tožilstvom Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), Uradom Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) ter zagovorniki in opazovalci na področju človekovih pravic v tej regiji z namenom spodbujanja spoštovanja človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava; poziva k ustreznemu usklajevanju med posebnim predstavnikom EU za Sahel in posebnim predstavnikom EU za južno Sredozemlje, pa tudi s posebnim predstavnikom EU za Afriški rog, saj imajo krize v Afriki pomembne regionalne posledice, običajno pa so zanje značilni tudi učinek prelivanja in geostrateški vidiki; s tem v zvezi poziva Evropsko unijo, naj se zavzema za učinkovito usklajevanje vseh prizadevanj Unije v Afriki, zlasti v zvezi s kriznim upravljanjem in prizadevanji po zaključku spopadov, zaradi česar poziva visoko podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi takšno usklajevanje;
91. poudarja pomen izvajanja zavez Evropske unije na področju človekovih pravic, vključno z njenimi smernicami o otrocih v oboroženih spopadih, o nasilju nad ženskami in deklicami ter preprečevanju vseh vrst diskriminacije proti njim, o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava ter o zaščiti civilistov, ki sodelujejo v misijah in operacijah skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), kakor tudi politike Evropske unije za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti, tudi s spremljanjem razvoja na tem področju in poročanja o njem;
92. obžaluje, da niti strategija EU za varnost in razvoj na območju Sahela, sprejeta 21. marca 2011, niti sklepi v zvezi s to strategijo, ki jih je sprejel Svet za zunanje zadeve 23. marca 2012, ne omenjajo spodbujanja enakosti spolov, položaja žensk ali zaščite njihovih pravic;
93. pozdravlja strateško zasnovo ukrepov v strategiji EU za Sahel, vključno s podpiranjem in spodbujanjem dobrega upravljanja in notranjega reševanja konfliktov; vendar meni, da ta strategija človekovih pravic, pravne države, podpore demokraciji, učinkovitega gospodarskega upravljanja in odločnih ukrepov za boj proti korupciji, ki so bistvenega pomena za spodbujanje povezave med razvojem in varnostjo, na kar se ta strategija osredotoča, še vedno ne postavlja v ospredje; poziva institucije Evropske unije, naj v kratkem pričnejo sodelovati, da bi v strategijo vključile konkretne predloge za:
(a)
odzivanje na hudo stisko beguncev in notranje razseljenih oseb na tem območju,
(b)
spopadanje s suženjstvom, trgovino z ljudmi in drugimi oblikami nezakonite trgovine in tihotapljenja, ki so se izkazale kot izjemno škodljive za človekove pravice in varnost na tem območju,
(c)
izboljšanje položaja žensk, otrok in manjšin,
(d)
učinkovito in uspešno usmerjanje pomoči, nudenje dodatne podpore vladam pri udejanjanju načela "več za več",
(e)
odpravo kulture nekaznovanja, tudi s podpornimi ukrepi, ki so bili že predlagani ali se v Maliju in drugod že izvajajo,
(f)
varstvo državljanskih svoboščin in izboljšanje demokratičnega upravljanja z vključujočimi volilnimi postopki, verodostojnim zastopanjem državljanov in s podpiranjem civilne družbe,
(g)
zaščito kulturne raznolikosti in dediščine;
94. priporoča, naj Evropska unija preuči možnosti za uporabo usmerjenih sankcij v obliki zamrznitve premoženja, prepovedi izdaje vizumov ali z drugimi instrumenti za najhujše kršitelje človekovih pravic tako v Maliju kot tudi drugod v regiji;
95. pozdravlja nedavno poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov o razmerah v Sahelu; ugotavlja, da je pristop "štiri krat štiri", ki je namenjen krepitvi upravljanja, varnosti, humanitarnih zahtev in razvoja, del celovite strategije; zlasti pozdravlja vključitev poudarjene razsežnosti človekovih pravic v strategijo in poziva Evropsko unijo, naj še naprej zagotavlja svojo podporo; prav tako pozdravlja poudarek, ki ga celovita strategija Združenih narodov daje večjemu sodelovanju, podpori lokalnega in regionalnega upravljanja, krepitvi socialne in varnostne kohezije, razvoju sistemov za zgodnje opozarjanje na prihodnje nevarnosti, zlasti pa krepitvi ali utrjevanju nacionalnih in regionalnih mehanizmov za človekove pravice; spodbuja Evropsko unijo, naj podoben celosten pristop vključi v obravnavo trajnosti, varnosti, humanitarnih in razvojnih vprašanj in človekovih pravic, in sicer v sodelovanju in ob usklajenosti z Združenimi narodi ter na način, ki bo upošteval nadnacionalno in čezmejno naravo ter medsebojno prepletenost izzivov na območju Sahela;
96. poudarja, da sta vedno večje sodelovanje Evropske unije z afriškimi regionalnimi akterji, kot so Afriška unija (AU), Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Unija arabskega Magreba, ter njeno vključevanje v afriške regionalne instrumente za človekove pravice še vedno bistvenega pomena za doseganje trajnega napredka pri izvajanju pobud na področju človekovih pravic in demokracije v Sahelu; spodbuja sosednje države, kot so Senegal, Alžirija in Maroko, naj zagotovijo vodstvo in pomagajo vzpostaviti resnično regionalno dinamiko, ki bo omogočila regionalni gospodarski razvoj in spodbudila človekove pravice; nazadnje priznava, da je treba trajne rešitve za težave Sahela iskati znotraj tega območja in da jih mora prebivalstvo Sahela v celoti podpreti; kljub temu poziva Evropsko unijo, naj se še naprej zavzema za sodelovanje s partnerji na območju Sahela in jim nudi pomoč z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da bi izboljšala kakovost življenja ljudi na tem območju in okrepila vezi z njihovimi demokratičnimi vladami;
Vprašanja človekovih pravic v Zahodni Sahari in begunskih taboriščih v Tindoufu
97. pozdravlja poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov o razmerah v Zahodni Sahari, ki je bilo objavljeno aprila 2013 in poudarja, da je obravnava spora v Zahodni Sahari v okviru širše strategije za Sahel bistvenega pomena in da bo vprašanje človekovih pravic tudi v prihodnje pomembno za kakršno koli rešitev tega spora, ter se z njim strinja; opozarja, da številni spori v Sahelu, zlasti navzočnost terorističnih skupin, kot je skupina AQIM, na severu Malija in jugu Alžirije, lahko destabilizirajo Zahodno Saharo in širšo regijo; poleg tega ugotavlja, da je spor negativno vplival na regionalno povezovanje, v katerega bi morala biti vključena tudi Maroko in Alžirija, ki bi lahko zagotovilo pomembne priložnosti za demokratizacijo in gospodarski razvoj ter tako povečalo varnost ljudi na celotnem območju Sahela in Sahare;
98. ponovno poudarja svojo podporo resolucijam Združenih narodov o zahodni Sahari; poziva k polnemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ljudstva Sahrawi, vključno s svobodo združevanja, svobodo izražanja in pravico do mirnih demonstracij;
99. poudarja, da je treba človekove pravice v Zahodni Sahari in begunskem taborišču v Tindoufu obravnavati, ne da bi pri tem napovedovali kakršno koli politično rešitev ali izražali stališča o morebitnih rešitvah; kljub temu ponovno poudarja, da je pravica do samoodločbe temeljna človekova pravica, kot to določa člen 1 Mednarodnega pakta Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah, vendar hkrati poudarja, da je ozemeljska celovitost načelo mednarodnega prava; prav tako opozarja na resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1754(2007), ki pogodbenice poziva, naj pogajanja začnejo v dobri veri, brez postavljanja pogojev in z namenom doseganja pravične, trajne in obojestransko sprejemljive politične rešitve, ki bo prebivalstvu Zahodne Sahare zagotovila pravico do samoodločbe; ponavlja poziv Maroku in gibanju Polisario, naj nadaljujeta s pogajanji za mirno rešitev spora, in ponovno poudarja pravico ljudstva Sahrawi do samoodločbe; poudarja priložnosti, ki jih ponujajo politične in demokratične reforme, sprejete v Maroku, obenem pa ugotavlja, da iz teh reform izhajajo strožje obveznosti, zlasti glede spoštovanja in zaščite človekovih pravic v zahodni Sahari; izraža bojazen, da bo 25-letna zamuda pri izvedbi referenduma ali dosegi kakršne koli druge oblike vzajemno sprejemljive politične rešitve, dosežene s pogajanji, okrepila odtujenost ljudstva Sahrawi in povečala možnosti za nasilje, zlasti med mladimi; poziva Evropsko unijo k dejavnejšemu delovanju in podpori Združenim narodom pri spodbujanju vpletenih strani, naj znova začnejo neposredna pogajanja za mirno in trajno rešitev spora;
100. poziva Komisijo in države članice – glede na to, da so politična rešitev spora v Zahodni Sahari, sprava in razmere na področju človekovih pravic tesno povezane –, naj bodo pri reševanju spora v Zahodni Sahari bolj dejavne, ne le z nudenjem podpore pogajanjem v okviru Združenih narodov, ampak tudi z uporabo različnih instrumentov zunanje politike (npr. za krepitev spremljanja človekovih pravic in večjo ozaveščenost policije in varnostnih sil, podporo demokratičnim reformam, vključno z decentralizacijo, in boj proti diskriminaciji v tej regiji), da bi spodbudile prepotrebno krepitev zaupanja med stranmi, udeleženimi v spor;
101. izraža globoko zaskrbljenost zaradi nedavnega poročila posebnega poročevalca Združenih narodov za mučenje, ki je našel dokaze o tem, da so bili maroški uradniki vpleteni v pridržanja posameznikov zaradi političnih razlogov, mučenje in posiljevanje zapornikov iz ljudstva Sahrawi, ugrabitve protestnikov, ki so jih nato pustili v puščavi in jih tako ustrahovali, ter v namerno in pogosto nadlegovanje zagovornikov neodvisnosti, tudi na njihovih domovih; opozarja tudi na razširjene navedbe o prisilnih izginotjih in nepoštenih sojenjih; opozarja zlasti na razpustitev taborišča protestnikov Gdeim Izik novembra 2010, kjer je hudo nasilje zahtevalo 13 življenj, in na poznejše sojenje 25 pripadnikom ljudstva Sahrawi, med katerimi so bili večinoma znani aktivisti za človekove pravice, ki je potekalo februarja 2013; ugotavlja, da Maroko vztraja pri tem, da so njegove oblasti zagotovile pošteno sojenje in ustrezne sodne postopke, in da so nekateri mednarodni opazovalci predstavili pozitivne zaključke, vendar obenem opozarja na pomisleke posebnega poročevalca Združenih narodov glede izvajanja postopka pred vojaškim sodiščem, domnevnega mučenja in dejstva, da maroške oblasti teh navedb niso preiskale; ugotavlja, da so nekatere nevladne organizacije in opazovalci na področju človekovih pravic opozorili na domnevno politično motivirane sodne pregone, pomanjkljive dokaze in pretirane kazni v tej zadevi, v kateri je bilo dvajset ljudi obsojenih na kazni od 20 let zapora do dosmrtnega zapora; zato pozdravlja dejstvo, da je maroška vlada potrdila priporočilo Nacionalnega sveta za človekove pravice (CNDH), da civilistom v prihodnje ne bi smela soditi vojaška sodišča; poziva maroško vlado, naj zagotovi, da se bo to tudi dejansko uresničilo; istočasno obžaluje, da ta odločitev ne bo vplivala na že obsojene; poleg tega spodbuja maroško vlado, naj začne izvajati vsa priporočila iz poročil Združenih narodov in Nacionalnega sveta za človekove pravice (CNDH) in naj še naprej razvija kulturo človekovih pravic; s tem v zvezi poziva maroške oblasti, naj nemudoma izpustijo vse politične zapornike ljudstva Sahrawi ter si skupaj s civilno družbo in ostalimi akterji prizadevajo za zagotavljanje preglednosti in pravičnosti sodnih postopkov in za preiskavo in pregon varnostnega osebja, ki naj bi sodelovalo pri samovoljnem pridržanju, mučenju in drugih zlorabah pooblastil;
102. obsoja kršitve človekovih pravic, zlasti nadlegovanje in spolno nasilje, katerih žrtve so sahravijske ženske;
103. ponovno opozarja na pomisleke, izražene v poročilu Urada Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) iz leta 2006, ki je neuradno pricurljalo v javnost, o omejevanju svobode govora, združevanja in zbiranja v Zahodni Sahari; ugotavlja, da Maroko po lastnih trditvah dovoljuje sedeče proteste in druge oblike protestov; obžaluje, da se Maroko poslužuje očitnega institucionalnega oviranja nevladnih organizacij, ki zagovarjajo neodvisnost, s preprečevanjem njihove zakonite registracije in priznavanja, ki sta nujna, če naj organizacija učinkovito zagovarja pravice v svojih skupnostih; obsoja kazni za "ogrožanje maroške ozemeljske celovitosti", ki so pogosto stroge in se domnevno uporabljajo za ustrahovanje pripadnikov ljudstva Sahrawi, ki neodvisnost zagovarjajo na miren način; opozarja na ugotovitve neodvisne strokovnjakinje Združenih narodov za kulturne pravice, ki kažejo, da maroške oblasti zatirajo nekatere vidike kulture ljudstva Sahrawi; se pridružuje pozivu neodvisne strokovnjakinje Združenih narodov k odpravi takšnih ukrepov in spodbujanju popolne kulturne raznolikosti; v zvezi s tem z zadovoljstvom pozdravlja določbe nove maroške ustave, katerih namen je zagotoviti spoštovanje kulturnih pravic; pozdravlja ustanovitev televizijske postaje, namenjene ljudstvu Sahrawi; močno spodbuja popolno izvajanje teh določb;
104. globoko obžaluje, da je v sredo, 6. marca 2013, Maroko izgnal delegacijo, ki so jo sestavljali štiri poslanci Evropskega parlamenta; ugotavlja, da je delegacija nameravala obiskati ozemlja v Zahodni Sahari, da bi se seznanila z razmerami na področju človekovih pravic, in se sestati s predstavniki misije Združenih narodov za Zahodno Saharo (Minurso); globoko obžaluje ravnanje maroških oblasti in zahteva, da Kraljevina Maroko neodvisnim opazovalcem, poslancem, medijem in humanitarnim organizacijam dovoli prost vstop v Zahodno Saharo in prosto gibanje na tem območju;
105. opozarja na pomisleke Urada Združenih narodov za projektne storitve (UNOPS), ki trdi, da Zahodna Sahara ostaja eno izmed območij z največjo prisotnostjo protipehotnih min na svetu; ugotavlja, da je zaradi protipehotnih min v Zahodni Sahari od leta 1975 tragično umrlo najmanj 2 500 oseb in da te še vedno ogrožajo več tisoč nomadov iz ljudstva Sahrawi in predstavljajo veliko oviro za rešitev spora in ureditev razmer za begunce v Zahodni Sahari; zato pozdravlja dejavnosti misije Združenih narodov za Zahodno Saharo (Minurso), maroške kraljeve vojske, gibanja Polisario, organizacije Landmine Action in drugih akterjev na področju kartiranja in čiščenja prizadetih območij; pozdravlja dejstvo, da je gibanje Polisario podpisalo ženevski poziv o prepovedi protipehotnih min; vse akterje spodbuja, naj si v čim večji meri prizadevajo za izobraževanje prebivalstva, nudenje pomoči žrtvam in odstranjevanje preostalega streliva; prav tako ugotavlja, da je Maroko ena izmed redkih držav in ena izmed zgolj treh afriških držav, ki še ni podpisala konvencije o prepovedi uporabe protipehotnih min; spodbuja Maroko, naj to stori v podporo ukrepom za krepitev zaupanja in v znak svoje zavezanosti miru;
106. poudarja problematiko sahravijskih žensk in njihovo pomembno vlogo v sahravijski družbi, zlasti v begunskih taboriščih, kjer se je nepismenost močno zmanjšala; poudarja ključno vlogo žensk v organizaciji sahravijskih institucij ter njihovo veliko udeležbo v procesu sprejemanja odločitev na vseh ravneh, v lokalnih odborih, parlamentu in vladi; opozarja na vlogo, ki jo imajo ženske iz Zahodne Sahare pri ohranjanju miru, spodbujanju dialoga in reševanju konflikta ter pri ohranjanju sahravijske družbe in njenih struktur;
107. izraža globoko zaskrbljenost zaradi revščine in pomanjkanja osnovnih storitev v begunskih taboriščih v bližini Tindoufa, s katerimi upravlja gibanje Polisario, zlasti z vidika dostopa do hrane, zdravstvenega varstva in pitne vode; pozdravlja humanitarno pomoč, ki jo zadevnim beguncem zagotavlja Evropska unija v okviru Generalnega direktorata za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO); vseeno poziva mednarodne akterje, naj učinkoviteje usmerijo, uskladijo in okrepijo ter po potrebi povečajo pomoč, da bi zagotovili stabilnost humanitarnih razmer in prispevali k izboljšanju pogojev v taboriščih; se pridružuje priporočilom posebnega poročevalca Združenih narodov o ustrezni nastanitvi, v skladu s katerimi je treba za zagotovitev nastanitev nameniti zadostna mednarodna sredstva; kljub temu opozarja na uspešno delovanje sistemov upravljanja v taboriščih in pozdravlja dejavno prisotnost civilne družbe, pri čemer so ženske močno zastopane v obeh dejavnostih; prav tako pozdravlja poudarek, ki ga družba kljub pomanjkanju virov namenja izobraževanju; vseeno opozarja na pomanjkanje jasnih dokumentov o natančnem številu prebivalstva v taboriščih; poziva organe gibanja Polisario, naj ob pomoči Alžirije, kadar je to primerno, izvajajo ali omogočajo redne popise ali formalno registracijo prebivalstva;
108. je zaskrbljen, ker so številni begunci v taboriščih v Tindoufu zaradi revščine, ki jo spremlja pomanjkanje dolgoročnih priložnosti, izpostavljeni radikalizaciji po zgledu verskih fundamentalistov; opozarja na nevarnost, povezano z novačenjem mladih v kriminalne ali teroristične mreže, in na prepustnost meja v regiji, zaradi česar obstaja nevarnost globljega prodiranja džihadskih skupin iz severnega Malija in ostalih predelov v begunska taborišča; obsoja ugrabitev treh evropskih humanitarnih delavcev iz taborišča Rabouni oktobra 2011; zato poudarja, da je zagotavljanje varnosti v taboriščih izjemnega pomena; poziva alžirske oblasti, naj izpolnijo svoje obveznosti za izboljšanje razmer na področju človekovih pravic v taboriščih v Tindoufu; v celoti podpira program Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) za spodbujanje večjega zaupanja z omogočanjem izmenjav med družinskimi člani v Tindoufu in Zahodni Sahari;
109. ugotavlja, da četudi poročila mednarodnih opazovalcev in poročila Urada Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev, Centra Roberta F. Kennedyja za pravosodje in človekove pravice in organizacije Human Rights Watch povečini vsebujejo le malo dokazov o sistemskih in institucionalnih kršitvah človekovih pravic v begunskih taboriščih, številni akterji, vključno z maroško vlado, maroškimi nevladnimi organizacijami in nekaterimi nekdanjimi prebivalci taborišč v Tindoufu, vseeno navajajo, da naj bi organi gibanja Polisario prebivalcem omejevali svobodo izražanja in gibanja; ugotavlja, da gibanje Polisario odločno zavrača tovrstne obtožbe in je pripravljeno sodelovati z organi Združenih narodov za človekove pravice; zato gibanje Polisario poziva, naj neodvisnim opazovalcem na področju človekovih pravic omogoči poln, reden in prost dostop do begunskih taborišč, ter poziva, naj se temeljito raziščejo vse obtožbe;
110. pozdravlja prizadevanja za izboljšanje dokumentacije o domnevnih kršitvah človekovih pravic v Zahodni Sahari, zlasti z ustanovitvijo maroškega nacionalnega sveta za človekove pravice (CNDH), ki ima svoje prostore v mestih Laayoune in Dakhla ter so ga priznali tudi Združeni narodi; je seznanjen s pozitivnim delovanjem sveta CNDH in poziva maroško vlado, naj prispeva h krepitvi njegove neodvisnosti in pristojnosti in zagotovi izvajanje njegovih priporočil; poleg tega spodbuja svet CNDH, naj okrepi prizadevanja za vzpostavitev odnosov s tistimi pripadniki ljudstva Sahrawi, ki nasprotujejo maroški vladi, ter zagotovitev ustreznega ukrepanja na podlagi pritožb; pozdravlja dejstvo, da je Maroko leta 2012 sprejel tri od petih priporočil Sveta Združenih narodov za človekove pravice v zvezi s položajem človekovih pravic v zahodni Sahari, in ga poziva, naj sprejme še preostali dve; prav tako pozdravlja povabila, ki jih je Maroko poslal priložnostnim mednarodnim delegacijam, tudi posebnemu poročevalcu Združenih narodov za mučenje, in dejstvo, da so te delegacije povabila sprejele; spodbuja maroške oblasti, naj dovolijo izvedbo misij za ugotavljanje dejstev še drugim mednarodnim organom, kot so Afriška komisija za človekove pravice in poslanci Evropskega parlamenta; poziva vse zadevne strani, naj tudi v prihodnje sodelujejo z organi Združenih narodov za človekove pravice; podpira ustanovitev uradne misije Minurso in Mednarodnega odbora Rdečega križa na območju Fadret Leguiaa, da bi po odkritju množičnih grobov, ki jih je našla skupina preiskovalcev z Univerze v Baskiji, nadaljevali izkopavanje posmrtnih ostankov žrtev in jih izročili njihovim družinam;
111. kljub temu opozarja na hude in sporne obtožbe, tako zoper maroško upravo kot tudi zoper upravo gibanja Polisario; ponovno izpostavlja tudi nedavne poudarke generalnega sekretarja Združenih narodov v zvezi z neodvisnim, nepristranskim, celovitim in trajnim spremljanjem stanja človekovih pravic tako v Zahodni Sahari kot tudi v begunskih taboriščih; v zvezi s tem ugotavlja, da Združeni narodi aprila 2013 mandata misije Minurso niso nadgradili s krepitvijo človekovih pravic; spodbuja Združene narode, naj to storijo, ali pa naj ustanovijo novo, stalno in neodvisno telo za človekove pravice, ki bo zadolženo za spremljanje splošnega stanja na področju človekovih pravic, za poročanje o njem in za preiskovanje posameznih pritožb; poziva takšno telo, naj v svoje dejavnosti vključi tudi območje Zahodne Sahare, ki je pod nadzorom Maroka, begunska taborišča v Tindoufu in ostala ozemlja, ki so pod nadzorom gibanja Polisario;
112. spodbuja vladi Maroka in Alžirije, naj razvijata in krepita svoj politični dialog, da bi izboljšali regionalno dinamiko in se izognili vedno večjim napetostim ter za dobro širše mednarodne skupnosti;
113. poziva podpredsednico/visoko predstavnico in posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj maroškim oblastem in gibanju Polisario ponudijo programe usposabljanja na področju človekovih pravic, ki bi potekali v Zahodni Sahari in Tindoufu in bi se osredotočali na policiste in druge pripadnike varnostnih sil, sodnike, uslužbence lokalne uprave, predstavnike medijev in organizacij civilne družbe, pri čemer bi si prizadevali za pričetek političnih reform za uveljavljanje demokracije, pravne države in človekovih pravic v Maroku, pri tem pa ne bi posegali v politično rešitev sporov v Zahodni Sahari, doseženo s pogajanji, ampak bi si prizadevali za spodbuditev tovrstnih pogajanj;
o o o
114. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnima predstavnikoma EU za človekove pravice oziroma za območje Sahela, državam članicam Evropske unije, vladam in parlamentom držav na območju Sahela, Maroku, Alžiriji in gibanju Polisario, generalnemu sekretarju in Varnostnemu svetu Združenih narodov, visokemu komisarju Združenih narodov za človekove pravice, predsedujočemu Afriški uniji in generalnemu sekretarju Komisije ter predsedujočemu Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) in predsedniku Komisije.