Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2013/2122(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0311/2013

Predložena besedila :

A7-0311/2013

Razprave :

Glasovanja :

PV 22/10/2013 - 8.9
CRE 22/10/2013 - 8.9
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0436

Sprejeta besedila
PDF 285kWORD 26k
Torek, 22. oktober 2013 - Strasbourg
Zavajajoče prakse oglaševanja
P7_TA(2013)0436A7-0311/2013

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. oktobra 2013 o zavajajočih praksah oglaševanja (2013/2122(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o zaščiti podjetij pred praksami zavajajočega trženja in zagotavljanju učinkovitega uveljavljanja (COM(2012)0702),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (kodificirano besedilo)(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov)(3),

–  ob upoštevanju Direktive 98/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2011 o zavajajočih poslovnih imenikih(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o prenosu, izvajanju in izvrševanju Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2008 o zavajajočih podjetjih za imeniške storitve(7),

–  ob upoštevanju študije z naslovom "Misleading practices of "directory companies” in the context of current and future internal market legislation aimed at the protection of consumers and SMEs" (Zavajajoče prakse podjetij za imeniške storitve v okviru sedanje in prihodnje tržne zakonodaje za zaščito potrošnikov ter malih in srednjih podjetij), ki jo je naročil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov(8),

–  ob upoštevanju osnutka mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 19. aprila 2013 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom "Zaščita podjetij pred praksami zavajajočega trženja in zagotavljanje učinkovitega uveljavljanja – Pregled Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju" (COM(2012)0702)(9),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0311/2013),

A.  ker se zavajajoče prakse trženja pojavljajo v številnih oblikah, med katerimi so najpomembnejši poslovni imeniki, oblike plačila, imena internetnih domen in goljufije v zvezi z zaščito blagovnih znamk ter zavajajoče sheme poslovnih priložnosti, dela od doma in hitrega načina zaslužka;

B.  ker se področje uporabe Direktive 2006/114/ES nanaša na zavajajoče in primerjalno oglaševanje ter njegove posledice za pošteno konkurenco na notranjem trgu;

C.  ker podjetja, zlasti mala in srednja podjetja (MSP) ter mikropodjetja, jasno zahtevajo boljšo zaščito in učinkovite ukrepe zoper zavajajoče prakse v okviru sodelovanja med podjetji, kar pa ne spada v področje uporabe Direktive 2005/29/ES;

D.  ker višina finančne izgube v EU, ki je posledica zavajajočih praks trženja, sicer ni znana, vendar pa bi jo na podlagi nekaterih nacionalnih statistik bilo mogoče oceniti na milijarde EUR vsako leto;

E.  ker zavajajoče prakse trženja povzročajo nedelovanje trga in izkrivljanje konkurence ter zmanjšujejo sposobnost podjetij za sprejemanje ozaveščenih in s tem učinkovitih odločitev;

F.  ker so MSP ter zlasti mala podjetja in mikropodjetja glavne žrtve zavajajočih praks trženja, čeprav so ta podjetja ključno gonilo gospodarske rasti v Evropi; ker so med žrtvami tudi šole, cerkve, bolnišnice, nevladne organizacije, občine in drugi javni organi;

G.  ker je Parlament večkrat izrazil zaskrbljenost zaradi zavajajočih praks trženja, ki so pogosto čezmejne narave, ter pozval Komisijo in države članice, naj povečajo svoja prizadevanja na področju ozaveščanja ter okrepijo sodelovanje, izvrševanje in zakonodajo;

H.  ker zavajajoče prakse trženja posredno vplivajo tudi na položaj potrošnikov, ki morajo posledično za proizvode in storitve plačevati več;

I.  ker se o teh praksah ne poroča, saj je žrtve zavajajočih praks trženja pogosto sram in teh posledično ne prijavijo izvršilnim organom ali pa ugodijo zahtevam po plačilu; ker je zato izjemno pomembno, da ti organi spodbujajo prijavo in take primere ustrezno prednostno obravnavajo;

J.  ker države članice različno izvajajo Direktivi 2005/29/ES in 2006/114/ES, kar povzroča precejšnje razlike med nacionalnimi predpisi na teh področjih; ker takšne razlike prispevajo k razdrobljenosti trga in povzročajo negotovost glede pravnega izvrševanja pravil EU za podjetja, zlasti v čezmejnem okviru;

K.  ker goljufivi trgovci izkoriščajo velike razlike med ravnmi zaščite podjetij med državami članicami, saj sta posebno prepoved zavajajočih praks imeniških storitev v svojo zakonodajo vključili samo Avstrija in Belgija, podoben zakon pa je trenutno v pripravi še na Nizozemskem;

L.  ker je uporaba skladnega postopka, ki vzpostavlja ravnovesje med preprečevanjem in kaznovanjem, bistvenega pomena; ker bodo izvršilni organi brez jasnih pravnih določb za odpravo te težave pri ukrepanju še naprej neodločni;

M.  ker je goljufive trgovce danes zelo težko izslediti in sodno preganjati, saj račune pogosto pošiljajo iz ene države v drugo, medtem ko je njihov bančni račun v tretji državi, zaradi česar je težko izslediti tudi denarna nakazila;

N.  ker je za MSP in zlasti za mikropodjetja zaradi njihove majhnosti in omejenih sredstev pogosto neizvedljivo, da bi sami pravno preganjali goljufive trgovce s sedežem v drugi jurisdikciji;

1.  pozdravlja sporočilo Komisije, vendar poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja, zlasti na področju izvrševanja;

2.  je globoko zaskrbljen zaradi negativnega vpliva varljivih, zavajajočih in nepoštenih praks oglaševanja na gospodarsko rast, zlasti na mala in srednja podjetja, in pošteno konkurenco na notranjem trgu, zlasti v manj razvitih državah članicah, ki jih je finančna kriza najbolj prizadela;

3.  poziva Komisijo, naj pojasni področje uporabe Direktive 2006/114/ES in tako omogoči boljšo zaščito podjetij pred zavajajočimi praksami trženja;

Preprečevanje in obveščanje

4.  poudarja, da je potrebna boljša izmenjava informacij med državami članicami; poziva vse države članice, naj ustvarijo ali določijo nacionalno kontaktno točko, kateri lahko podjetja in druge žrtve prijavijo zavajajoče prakse ter kjer lahko dobijo informacije o sodnih in izvensodnih pravnih sredstvih ter pomoč in strokovne nasvete glede preprečevanja in odprave različnih oblik goljufije; meni, da bi vsaka kontaktna točka morala voditi podatkovno zbirko, v katero bi beležila vse vrste zavajajočih praks trženja in ki bi vključevala tudi preproste primere; poziva Komisijo, naj zagotovi usklajevanje nemotene izmenjave informacij iz nacionalnih podatkovnih zbirk, med drugim s spodbujanjem vzpostavitve sistema hitrega opozarjanja za odkrivanje novih praks, pri čemer pa naj upošteva proračunske omejitve;

5.  meni, da bi nacionalne kontaktne točke morale imeti aktivno vlogo pri izmenjavi informacij med javnimi organi, državljani in podjetji ter medsebojno sodelovati, da bi se lahko opozarjale na nove zavajajoče prakse in pomagale MSP pri reševanju čezmejnih sporov z zagotavljanjem informacij ogoljufanim podjetjem o sodnih in izvensodnih pravnih sredstvih; meni, da bi morale te nacionalne kontaktne točke o svojih splošnih ugotovitvah redno obveščati javnost zadevne države članice;

6.  poziva nacionalne ter mednarodne poslovne organizacije in zlasti organizacije MSP, naj tesno sodelujejo z nacionalnimi kontaktnimi točkami; v zvezi s tem pozdravlja tudi javno-zasebno sodelovanje;

7.  podpira namero Komisije, da bo raziskala možnost uvedbe črne liste zavajajočih praks trženja na ravni EU, na osnovi potrjenih meril, in, če je mogoče, liste podjetij, ki so bila že večkrat obsojena zaradi takšnih praks; priporoča, naj bo takšna črna lista usklajena s tisto, ki že obstaja v okviru direktive o nepoštenih poslovnih praksah, izčrpna ter naj vsebuje jasno opredelitev zavajajočih praks trženja;

8.  poziva Europol, naj z zbiranjem informacij v zvezi s čezmejnimi oblikami zavajajočih praks trženja in analizo struktur za podjetji, ki izvajajo takšne prakse, odigra dejavnejšo vlogo pri odpravljanju teh oblik goljufije, ter naj obenem zagotovi mehanizme za hitro izmenjavo posodobljenih informacij o teh praksah in strukturah med nacionalnimi izvršilnimi organi;

9.  poudarja, da morajo nacionalni izvršilni organi tesneje sodelovati s ponudniki storitev, ki jih uporabljajo izvajalci zavajajočih praks trženja, kot so banke, telekomunikacijska podjetja, ponudniki poštnih storitev in agencije za izterjavo, predvsem z boljšo izmenjavo informacij, da bi prispevali k temu, da se sleparskim podjetjem prepreči poslovanje;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj skupaj podprejo pobude za izobraževanje in obveščanje vseh podjetij ter spodbujajo izmenjave najboljših praks med njimi, s tem pa zagotovijo, da se bodo podjetja zavedala nevarnosti;

Izvrševanje in sodni pregon

11.  poudarja, da razlike med državami članicami v zvezi s stopnjo varstva in mehanizmi izvrševanja zakonodaje ovirajo izvajanje oglaševalskih kampanj prek nacionalnih meja, kar povzroča veliko negotovosti pri poslovanju podjetij, tako s pravnega vidika kot z vidika njihovega delovanja;

12.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da preiskovalni organi v različnih državah članicah zaradi nejasnosti veljavnih predpisov izredno neradi preiskujejo primere zavajajočih praks trženja in ne verjamejo, da je dokazno breme možno ustrezno določiti; poudarja, da mora biti vlada dejavna pri odpravi finančnega in gospodarskega kriminala;

13.  poudarja, da je treba preiskovanje in sodni pregon zavajajočih praks trženja izboljšati; zato poziva Komisijo, naj pripravi smernice o najboljših praksah za nacionalne izvršilne organe v zvezi s prednostnimi nalogami pri preiskovanju in sodnem pregonu; poziva države članice, naj okrepijo zmogljivost in strokovno znanje ustreznih preiskovalnih in sodnih organov;

14.  poudarja, da je treba uvesti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, pri čemer opozarja, da imajo sankcije lahko preprečevalni učinek;

15.  poziva Komisijo, naj vzpostavi mrežo medsebojnega sodelovanja med nacionalnimi izvršilnimi organi za boljše izvajanje direktive v čezmejnih primerih;

16.  poziva Komisijo, naj oceni priporočilo Parlamenta za delno razširitev področja uporabe direktive o nepoštenih poslovnih praksah, tako da bi Priloga I (črna lista) zajemala tudi pogodbe med podjetji (B2B), ter hkrati razmisli o morebitnem pregledu Direktive 2006/114/ES, da bi ocenila, ali bi to pripeljalo do skladnejšega pristopa, saj bi pojem nepoštenih poslovnih praks, skupaj s črno listo, razširilo na odnose med podjetji;

17.  pozdravlja namero Komisije, da predlaga bolj jasno opredelitev pojma "zavajajoče prakse trženja"; v zvezi s tem Komisijo poziva, naj uvede dodatne opredelitve praks na področju ekološkega označevanja proizvodov;

18.  poziva Komisijo, naj prednostno preuči, kako bi obsodba zaradi uporabe resnih in ponavljajočih se zavajajočih praks trženja lahko vplivala na upravičenost zadevnih družb, da sodelujejo v postopkih javnega naročanja EU in/ali prejmejo sredstva EU;

19.  poziva države članice, naj zagotovijo, da njihovi davčni organi tesno sodelujejo z nacionalnimi kontaktnimi točkami, tako da dejavno pregledujejo podjetja, ki so bila prijavljena zaradi uporabe zavajajočih praks trženja;

20.  poudarja, da je za odkrivanje sumljivega vedenja in preprečevanje goljufivih praks potrebno, da imajo organizacije, ki so odgovorne za registracijo podjetij, kot so gospodarske zbornice, bolj dejavno vlogo;

21.  opozarja zlasti na vlogo, ki jo imajo goljufive agencije za izterjavo dolgov, ki brez obotavljanja pritiskajo na podjetja, naj plačajo račune, za katere te agencije vedo ali bi lahko vedele, da so goljufivi; poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo sredstva za boljši nadzor takšnih agencij, tako pred njihovo uradno ustanovitvijo kot po njej, ter razmislijo tudi o možnosti uvedbe obvezne zahteve za agencije za izterjavo dolgov, da prijavijo zavajajoče prakse;

22.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so se postopki za reševanje sporov izkazali za neučinkovite, dolgotrajne in drage ter da ne dajejo nobenega zagotovila za primerno in pravočasno nadomestilo za povzročeno škodo; poudarja, da je treba popraviti takšno stanje in žrtvam omogočiti, da prejmejo pravično nadomestilo; poziva države članice, naj po potrebi uvedejo nacionalne zakone, ki žrtvam zavajajočih praks trženja omogočajo, da vložijo skupno tožbo proti goljufivemu podjetju v skladu z nedavno objavljenima priporočilom Komisije C(2013)3539 in sporočilom Komisije COM(2013)0401; poudarja, da bi moral žrtve zastopati kvalificiran subjekt, kot je navedeno v dokumentih Komisije, da ne pride do zlorab pravdnih postopkov;

Mednarodno sodelovanje onkraj meja EU

23.  poudarja, da so zavajajoče prakse trženja mednarodni problem, ki presega meje posameznih držav članic in EU; zato poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo z mednarodnim sodelovanjem na tem področju, in sicer tako s tretjimi državami kot s pristojnimi mednarodnimi organizacijami;

24.  poziva Komisijo, naj okrepi svoje sodelovanje v mednarodni delovni skupini za masovno trženje, ki jo sestavljajo organi kazenskega pregona, regulativni organi in agencije za varstvo potrošnikov v ZDA, Avstraliji, Belgiji, Kanadi, na Nizozemskem ter v Nigeriji in Združenem kraljestvu ter vključuje tudi Europol;

o
o   o

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 376, 27.12.2006, str. 21.
(2) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.
(3) UL L 364, 9.12.2004, str. 1.
(4) UL L 166, 11.6.1998, str. 51.
(5) UL C 380 E, 11.12.2012, str. 128.
(6) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 26.
(7) UL C 45 E, 23.2.2010, str. 17.
(8) IP/A/IMCO/ST/2008-06.
(9) INT/675 - CES1233-2013_00_00_TRA_PA.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov