Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2013/2110(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0375/2013

Predložena besedila :

A7-0375/2013

Razprave :

Glasovanja :

PV 11/12/2013 - 4.27
CRE 11/12/2013 - 4.27
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0578

Sprejeta besedila
PDF 316kWORD 89k
Sreda, 11. december 2013 - Strasbourg
Odpornost in zmanjšanje tveganja katastrof v državah v razvoju
P7_TA(2013)0578A7-0375/2013

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti (2013/2110(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 210 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju z dne 20. decembra 2005,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči z dne 18. decembra 2007,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. decembra 2010 z naslovom „Vmesni pregled akcijskega načrta za evropsko soglasje o humanitarni pomoči – učinkovito in načelno humanitarno delovanje EU“ (COM(2010)0722),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“ (COM(2012)0586) (v nadaljevanju: sporočilo o odpornosti iz leta 2012),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 19. junija 2013 z naslovom „Akcijski načrt za odpornost v državah, izpostavljenih krizam, za obdobje 2013–2020“ (SWD(2013)0227),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o pristopu EU k odpornosti z dne 28. maja 2013,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. februarja 2009 z naslovom „Strategija EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju“ (COM(2009)0084),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 16. februarja 2011 z naslovom „Načrt za izvajanje strategije EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju za obdobje 2011–2014“ (SEC(2011)0215),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju z dne 18. maja 2009,

–  ob upoštevanju Hjoškega akcijskega okvira Združenih narodov za obdobje 2005–2015, sprejetega na svetovni konferenci o zmanjšanju nesreč januarja 2005 v Hjogu na Japonskem, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov potrdila v svoji resoluciji A/RES/60/195, in njegovega vmesnega pregleda,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. aprila 2001 z naslovom „Povezovanje pomoči, sanacije in razvoja – ocena“ COM(2001)0153),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. avgusta 2012 z naslovom „Socialna zaščita v razvojnem sodelovanju Evropske unije“ (COM (2012)0446),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o sporočilu Komisije: Skupnostni pristop k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o učinkovitejšem evropskem odzivanju na nesreče: vloga civilne zaščite in humanitarne pomoči“(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: Izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“ (COM(2013)0092),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (COM(2011)0637) in zadevnih sklepov Sveta z dne 14. maja 2012,

–  ob upoštevanju novega dogovora o delovanju v nestabilnih državah, kot je določen v partnerstvu za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, sprejetem na petem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu v Južni Koreji, ki je potekal od 29. novembra do 1. decembra 2011,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o razvojnih ciljih tisočletja – opredelitev okvira za obdobje po letu 2015(3),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o splošni agendi za obdobje po letu 2015 z dne 25. junija 2013,

–  ob upoštevanju konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju z naslovom „Prihodnost, ki si jo želimo“, ki je potekala junija 2012 v Riu de Janeiru v Braziliji (Rio+20), zlasti njenih sklepov o zmanjšanju tveganja nesreč,

–  ob upoštevanju četrtega zasedanja globalne platforme za zmanjšanje tveganja nesreč, ki je potekalo od 19. do 23. maja 2013 v Ženevi v Švici,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 z naslovom „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0375/2013),

A.  ker je Komisija v sporočilu o odpornosti iz leta 2012 le-to opredelila kot „zmožnost posameznika, gospodinjstva, skupnosti, države ali regije, da se zoperstavi stresnim razmeram in pretresom, se jim prilagodi in si od njih hitro opomore“;

B.  ker je zmanjšanje tveganja nesreč bistveni element za doseganje odpornosti; ker to vključuje analizo in obvladovanje tveganj za posledično manjšo ranljivost ob nesrečah ter zajema dejavnosti v podporo pripravljenosti, preprečevanju in blažitvi na vseh ravneh, od lokalne do mednarodne;

C.  ker je povezovanje pomoči, obnove in razvoja pomembno sredstvo v pristopu k odpornosti, ki pomaga pri premagovanju razkoraka v delovanju in financiranju med fazama pomoči in razvoja;

D.  ker je Hjoški akcijski okvir neprecenljiv instrument za spodbujanje zmanjšanja tveganja nesreč po vsem svetu in ker se leta 2015 njegova veljavnost izteče; ker naj bi bil po pričakovanjih na svetovni konferenci o zmanjšanju posledic nesreč na Japonskem na začetku leta 2015 sprejet okvir za zmanjšanje tveganja nesreč po letu 2015;

E.  ker vmesni pregled Evropskega soglasja o humanitarni pomoči opozarja, da je bil pri zmanjševanju tveganja nesreč sicer dosežen napredek, vendar je potreben dodaten napredek v praksi;

F.  ker so po podatkih OZN od leta 1992 nesreče prizadele 4,4 milijarde ljudi, povzročile za dva bilijona dolarjev škode in zahtevale 1,3 milijona človeških žrtev; ker izguba zaradi nesreč v letu 2011 znašala več kakor 300 milijard dolarjev; ker se po ocenah Azijske razvojne banke vsak dolar, vložen v zmanjševanje tveganja nesreč na območjih, ki so na udaru kriz, prihrani vsaj štiri dolarje pri stroških pomoči in obnove v prihodnosti;

G.  ker imajo zaradi prepleta dobavnih verig v današnjem globaliziranem svetu gospodarske izgube v eni regiji posledice za ves svet; tako je bila na primer zaradi poplav, ki so leta 2011 prizadele Tajsko, svetovna industrijska proizvodnja po ocenah manjša za 2,5 %;

H.  ker se stroški nesreč povečujejo, saj so zaradi podnebnih sprememb vremensko pogojene naravne nesreče vse pogostejše, k temu pa prispevajo tudi hitra in neustrezno vodena urbanizacija, rast števila prebivalstva, degradacija tal in pomanjkanje naravnih virov; ker so v številnih regijah v razvoju krize s pomanjkanjem hrane čedalje pogostejše;

I.  ker morajo prizadevanja za zmanjševanje tveganja nesreč in krepitev odpornosti dopolnjevati prizadevanja razvitih držav za zmanjšanje prispevka k podnebnim spremembam in jih ne smejo zamenjati;

J.  ker se v obdobju finančne konsolidacije kaže precejšnja potreba po uspešni in učinkoviti rabi virov; ker mora biti financiranje zmanjševanja tveganja nesreč naravnano dolgoročno in mora zrcaliti dejanska tveganja ter se usmeriti predvsem v pomoč tistim, ki so najbolj izpostavljeni pretresom;

K.  ker je Kitajska za zmanjševanje posledic poplav namenila 3,15 milijarde dolarjev ter s tem po ocenah preprečila za 12 milijard dolarjev škode; ker se med zgodbe o uspehu uvrščajo tudi Bangladeš, Kuba, Vietnam in Madagaskar, ki jim je z izboljšanjem sistemov zgodnjega obveščanja, pripravljenostjo na nesreče in drugimi ukrepi za zmanjševanje tveganja uspelo občutno zmanjšati posledice ekstremnih vremenskih pojavov, kot so tropske nevihte in poplave;

L.  ker v večini držav velik delež vseh naložb predstavljajo naložbe zasebnega sektorja in ker sta gospodarski razvoj države in njena odpornost proti nesrečam odvisna od naložb zasebnega sektorja, ki upoštevajo tveganje nesreč;

M.  ker OZN napoveduje, da se bo do leta 2050 število mestnega prebivalstva na svetu povečalo za 72 %, in sicer najbolj v manj razvitih državah, s čimer se bo zelo povečalo število ljudi, izpostavljenih tveganju nesreč;

N.  ker lahko nesreče zaostrijo različne druge težave, kot so huda revščina, neustrezna prehranska varnost in podhranjenost;

O.  ker sta netrajnostno razvojno načrtovanje in ravnanje v preteklosti povečala ranljivost številnih skupin prebivalstva ob nesrečah; ker morajo biti razvojno načrtovanje in programi pogojeni z oceno tveganja nesreč;

P.  ker je zaradi pomanjkanja usklajenosti med državami članicami EU in drugimi donatoricami ob ukrepanju po krizi učinek njihovih skupnih prizadevanj manjši; ker lahko večja usklajenost donatoric ob ukrepanju po krizi in pri prizadevanjih za večjo odpornost prinese precejšnje prihranke in večjo učinkovitost pri razvojnih ciljih;

Q.  ker se je svetovno poročilo o oceni sedaj uveljavilo kot verodostojen vir na svetovni ravni za analizo tveganja nesreč in nihanj ranljivosti; ker pomanjkanje natančnih podatkov o izgubah zaradi nesreč kljub temu ostaja velik izziv;

R.  ker je regionalno povezovanje vir gospodarskega, političnega in družbenega napredka;

S.  ker morajo prakse prenosa zemljišč urejati določbe, da ne bi ogrozili podeželskega prebivalstva;

Pristop EU k odpornosti

1.  pozdravlja sporočilo Komisije o odpornosti iz leta 2012 in njegove cilje; spodbuja Komisijo, naj udejanji predloge iz sporočila ter poskrbi za nadaljnji razvoj dolgoročnega pristopa h krepitvi odpornosti in zmanjševanju tveganja nesreč, ki bo vključeval humanitarno in razvojno razsežnost ter predstavljal jasno povezavo med njima;

2.  odobrava akcijski načrt za odpornost v državah, ki so na udaru kriz, za obdobje 2013–2020 in njegove prednostne naloge; poziva Komisijo, naj skupaj z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) udejanji njegove predloge in prednostne naloge ter zagotovi dosleden napredek pri uresničevanju njegovih ciljev;

3.  je zaskrbljen, ker sta v sklepih Sveta o splošni agendi za obdobje po letu 2015 odpornost in zlasti zmanjševanje tveganja nesreč omenjena zgolj bežno; meni, da mora biti v agendi za obdobje po letu 2015 tema vprašanjema namenjen večji poudarek;

4.  poziva Komisijo, naj ukrepe za večjo odpornost dejavno vključi med humanitarne in hkrati razvojne postavke načrtovanja; poudarja potrebo po tesnejši povezavi med kratkoročnimi humanitarnimi odzivi in dolgoročnim razvojnim načrtovanjem, kar bi oboje moralo biti del skupnega pristopa EU k odpornosti;

5.  meni, da bi se moral pristop EU k odpornosti osredotočiti zlasti na najbolj ranljive, najrevnejše in najbolj zapostavljene skupine prebivalstva, ki so zelo na udaru tveganj, zlasti naravnih nesreč, in so slabo zaščitene pred takimi pretresi, tudi pred tistimi, ki nastopijo šele sčasoma; poudarja, da bi se moral dolgoročni pristop k odpornosti usmeriti na temeljne vzroke ranljivosti ter občutno zmanjšati osnovne dejavnike tveganja;

6.  poudarja, da bi moral dolgoročni pristop EU k odpornosti obravnavati slabšanje ekosistemov, zlasti kmetijstva, vode, biotske raznovrstnosti in ribolovnih virov, ter EU poziva, naj sprejme usklajeno politiko za zmanjšanje ranljivosti prek strategije za zmanjševanje tveganj, kar je mogoče doseči s sprejetjem trajnostnih načinov in sistemov kmetijske proizvodnje, kot so kolobarjenje, kmetijsko-okoljski ukrepi, kmetijsko-gozdarska raba, ekološko kmetijstvo in male kmetije;

7.  poziva Komisijo, naj se v svoji agendi za odpornost usmeri na šibke države in države, ki so na udaru kriz, ter vlaga v krepitev lokalnih institucij, da bi dosegla stabilnost in zagotovila, da bodo ranljivi prebivalci imeli na voljo osnovne storitve;

8.  poudarja, da je mogoče razkorak med fazo pomoči in razvoja odpraviti s povezovanjem pomoči, obnove in razvoja, da bi dosegli sinergijo med humanitarnim in razvojnim delovanjem; meni, da se je treba podrobneje posvetiti pozornost prehodnim strategijam in vzporednicam med humanitarno pomočjo in razvojnim sodelovanjem, zlasti v državah, ki so na udaru nesreč, v primerih dolgotrajnih kriz in v državah, ki so pretrpele nesreče;

9.  vztraja, da bi morale imeti države na udaru nesreč vodilno vlogo in bi morale biti glavni akter pri določanju svojih prednostnih nalog in strategij za prehod s humanitarne pomoči na dolgoročno razvojno strategijo, saj bolje poznajo lokalno realnost in lahko opredelijo, kaj je za njihovo skupnost najbolje;

10.  poudarja, da podnebne spremembe še dodatno zaostrujejo osnovne dejavnike tveganja in jih je zato treba upoštevati pri strategijah za odpornost, zlasti pri prilagajanju na podnebne spremembe;

Zmanjševanje tveganja nesreč kot bistvena sestavina odpornosti

11.  poudarja, da so naložbe v ukrepe za zmanjšanje tveganja nesreč, še preden do njih pride, veliko bolj stroškovno učinkovite od financiranja odziva, potem ko do njih pride; zato spodbuja nadaljnje naložbe v ukrepe za zmanjšanje tveganja nesreč in strategije za odpornost v državah v razvoju, zlasti na najbolj ogroženih območjih, ter njihovo vključitev v nacionalne razvojne načrte;

12.  poudarja, da učinkovito upravljanje odziva na nesreče upošteva vzpostavitev okvira, ki bi omogočal takojšnjo mobilizacijo vseh potrebnih virov;

13.  poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem razvojnem načrtovanju v skladu s tem nameniti prednost ukrepom za zmanjšanje tveganja nesreč ter jih vključiti v razvojno in humanitarno načrtovanje v vseh šibkih državah in državah, ki so najbolj na udaru;

14.  poziva EU, njene države članice in vlade njenih partnerskih držav, naj izboljšajo in oblikujejo strategije za zmanjšanje tveganja nesreč v državah v razvoju z izvajanjem programov ocene tveganja ter izboljšanjem sistemov zgodnjega obveščanja, zlasti v šibkih državah in državah, ki so najbolj na udaru, z okrepitvijo pripravljenosti na nesreče za učinkovito odzivanje na vseh ravneh ter s podporo bolj trajnostnemu razvojnemu načrtovanju v partnerskih država;

15.  poziva partnerske države, naj vzpostavijo računovodske sisteme, s katerimi bo mogoče knjižiti izgube na lokalni ravni ter izmenjavati informacije med lokalno in nacionalno ravnijo za načrtovanje in statistične namene; ugotavlja, da bi določena stopnja standardizacije lahko pripomogla k boljšemu knjiženju izgub na lokalni ravni in tako prispevala k regionalnemu sodelovanju;

16.  poziva EU in države članice ter partnerske države, naj v programih za reformo upravljanja zemljišč in mehanizmov za vpis v zemljiško knjigo upoštevajo okoljsko trajnost in obvladovanje tveganja nesreč;

17.  ugotavlja, da sta zmanjšanje tveganja nesreč in prilagajanje na podnebne spremembe povezani vprašanji, zato Komisijo in vse akterje poziva, naj še bolj povežejo strategije za zmanjšanje tveganja nesreč in za prilagajanje na podnebne spremembe, med drugim obstoječe nacionalne akcijske programe za prilagajanje, ter jih vključijo v načrtovalno fazo proračuna 11. Evropskega razvojnega sklada; naj poiščejo konkretno finančno podporo, na primer z izvajanjem globalnega zavezništva o podnebnih spremembah, ter si prizadevajo za uskladitev teh dejavnosti;

18.  podpira dopolnjujoč se in skladen pristop k okviroma razvojnih ciljev tisočletja ter ukrepov za zmanjšanje tveganja nesreč po letu 2015; meni, da je treba v vseh procesih po izteku obdobja za dosego razvojnih ciljev tisočletja in po preteku veljavnosti Hjoškega akcijskega okvira upoštevati rezultate zdajšnjih okvirov ter obravnavati izkušnje, s katerimi se soočajo tisti, ki jih nesreče in krize najbolj prizadenejo; ponavlja, da je treba zmanjšanje tveganja nesreč, obvladovanje podnebnih tveganj in odpornost odločno vključiti v okvir delovanja za obdobje po letu 2015;

Trajnostni razvoj, socialna zaščita in odpornost skupnosti

19.  poudarja, da mora pristop k odpornosti prinesti trajnostno korist najbolj ranljivim delom družbe, zlasti tistim, ki živijo v hudi revščini, tistim, ki živijo v neformalnih ali barakarskih naseljih, in avtohtonemu prebivalstvu, ki so močno izpostavljeni tveganju nesreč;

20.  poudarja, da je treba trajnostni razvoj obravnavati kot nujno sestavino zmanjšanja tveganja nesreč; priznava, da je dolgoročni napredek mogoč le, če bodo upoštevani temeljni dejavniki, zaradi katerih so skupnosti ali posamezniki bolj ranljivi, kot so neprimerno ravnanje z okoljem, nezadostna infrastruktura, degradacija tal in neprimerno prostorsko načrtovanje;

21.  se zaveda, da ima v državah v razvoju, zlasti tistih z nizkim dohodkom, velik delež gospodinjstev, ki živijo v trdovratni revščini, zelo malo ali sploh nič socialne varnosti na splošno, in so torej ob naravnih nesrečah in nesrečah, ki jih povzroči človek, še bolj izpostavljena; poziva Komisijo, naj v svojih programih razvojnega sodelovanja nadalje spodbuja dejavnosti socialne zaščite, s specifičnimi dejavnostmi za izboljšanje sistemov v državni lasti, preventivnih ukrepov ter zavarovanja za primer naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek;

22.  spodbuja k večji pozornosti na nesreče manjšega obsega kot glavnemu cilju v pristopu k odpornosti, ter k večji prepoznavnosti škode, ki jo zaradi nesreč manjšega obsega pretrpijo skupnosti, in njihovega vpliva nanje;

23.  poudarja potrebo po krepitvi in razvoju izobraževanja v kontekstu nesreč in izrednih stanj ter izboljšanju širjenja, zbiranja in sporočanja informacij ter znanj, ki bodo pomagali k oblikovanju odpornosti skupnosti ter spodbujali spremembe vedenja in kulturo pripravljenosti na nesreče;

24.  poudarja pomembno vlogo lokalnih oblasti ter lokalnih in nacionalnih organizacij civilne družbe pri krepitvi odpornosti, zlasti v šibkih in ogroženih državah, ter lokalne oblasti spodbuja, da po posvetu z lokalnimi skupnostmi in organizacijami civilne družbe izoblikujejo dosledne in usklajene postopke za izvajanje strategij odpornosti;

25.  poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti trdne mehanizme odgovornosti in spremljanja, in sicer s sodelovanjem lokalnih oblasti, razvojnih partnerjev, znanstvenikov, civilne družbe, medijev in splošne javnosti, da bi povečali dostop do informacij in ozaveščali o potrebi po strategijah za zmanjšanje tveganja nesreč in za odpornost; poziva k rednemu zbiranju podatkov, med drugim meteoroloških podatkov, podatkov o žetvi, živini, delovanju trga, prehranjenosti otrok in najrevnejših članov družbe kot tudi podatkov iz obstoječih mehanizmov za zmanjšanje tveganja nesreč ter o dostopu do osnovnih storitev; spodbuja k rednemu poročanju in objavljanju teh podatkov na javno dostopnih platformah, da se olajša dostop do informacij, zgodnje opozarjanje ter izboljšanje razmer;

Izkušnje iz kriz prehranske varnosti in preteklih nesreč

26.  poudarja, da nesrečam in izrednim razmeram pogosto sledi kriza prehranske varnosti in podhranjenost med prizadetim prebivalstvom, zlasti otroki; poleg tega poudarja, da so krize prehranske varnosti same po sebi nesreče in da je treba v odločitve glede načrtovanja sistematično vključevati pristop k odpornosti, ki se usmerja k večji prehranski varnosti in prehranjenosti;

27.  poziva EU, naj črpa izkušnje iz preteklih desetletij svoje politike sodelovanja ter predloži predloge za spodbujanje usklajenosti politik za razvoj v praksi s povezovanjem razvojne pomoči in drugih področij politike EU, kot so kmetijstvo, trgovina, obdavčitev, podnebne spremembe in naložbe;

28.  poziva Komisijo, naj v svoj politični dialog z državami v razvoju vključi vprašanje prisvajanja zemlje, da bi usklajenost politik postala temeljni kamen razvojnega sodelovanja na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni ter da bi se izognili razlastitvam malih kmetov, dodatni ranljivosti revnih na podeželju ter netrajnostni rabi zemljišč in vode;

29.  ugotavlja, da so krize prehranske varnosti in prehranske krize v Sahelu in na Afriškem rogu čedalje pogostejše in da tam na milijone ljudi nima dostopa do ustrezne hrane; poudarja, da sta krizi prehranske varnosti na Afriškem rogu leta 2011 in v Sahelu leta 2012 dokazali, da zgolj s humanitarno pomočjo ni mogoče prekiniti začaranega kroga kronične lakote in podhranjenosti ali obravnavati njenih temeljnih vzrokov; poudarja, kako pomembno je obravnavati temeljne vzroke vztrajne neustrezne prehranske varnosti v teh regijah, kot so pomanjkljiv dostop do ustreznih osnovnih storitev in izobraževanja, huda revščina, nezadostna podpora kmetijstvu in vzreji živine majhnega obsega, težave pri dostopu do zemljišča, uničevanje okolja, hitra rast prebivalstva, tržni neuspehi, zmanjševanje količine pridelane hrane na prebivalca in slabo vodenje; poudarja, da so temeljni vzroki, ki privedejo do kriz prehranske varnosti, danes bolj zapleteni kot v preteklosti, saj so denimo pretresi na trgu in cenovni pretresi pogostejši in je bolj verjetno, da bodo prizadeli revne;

30.  ugotavlja, da je kronična negotova preskrba s hrano najpomembnejši dejavnik ogroženosti zaradi prehranske krize, ker zmanjšuje sposobnost ljudi, da se na to pripravijo, to prenesejo in se potem spet postavijo na noge; ugotavlja še, da hkrati povzroča dolgotrajne negativne posledice, ki zmanjšujejo človeški kapital, saj zavirajo rast otrok in negativno vplivajo na zmožnost družb za razvoj; priznava, da je obravnava kriz zaradi visokih cen hrane in njihovega velikega nihanja draga in zapletena; opozarja, da gre pristop o odpornosti, ki ga je sprejela Komisija, v pravo smer za obravnavo temeljnih vzrokov ranljivosti, med katerimi sta najpomembnejša kronična negotova preskrba s hrano in prehranjenost;

31.  meni, da bi morala biti cilj Akcijskega načrta EU za odpornost izvajanje usklajenosti politik za razvoj ter obravnava vprašanj, povezanih s prehransko varnostjo in odpornostjo proti podnebnim spremembam, z odpravo netrajnostnih praks, kot so damping kmetijskih proizvodov in nepoštena trgovinska pravila; poziva EU, naj trajnostno kmetijstvo obravnava na celosten način na nacionalni in mednarodni ravni;

32.  odobrava tako skupni razvojno- humanitarni pristop kot regionalni pristop v pobudi EU v podporo odpornosti na Afriškem rogu (SHARE) ter v pobudi globalnega zavezništva za odpornost v Sahelu pod vodstvom EU (AGIR); poziva, naj se tema regijama nameni še več pozornosti, in k še boljšemu sodelovanju in usklajevanju med nacionalnimi vladami, mednarodnimi donatorji, civilno družbo in zasebnim sektorjem pri odpravljanju ovir med razvojnim in humanitarnim pristopom, med „običajnim“ in „kriznim“ odzivom;

33.  poziva k učinkovitemu pristopu k odpornosti, ki mora biti večinstitucionalen, usklajen, celovit in sistematičen ter vključevati več elementov, kot so zagotavljanje predvidljivih in ciljno usmerjenih socialnih varnostnih mrež za najbolj ranljive, ki bi hkrati zagotovile takojšen dostop gospodinjstev do hrane med krizo ter hitro obnovo in odpornost proti prihodnjim pretresom; poziva, naj zmanjšanje podhranjenosti otrok postane bistveno za odpornost prek usklajenih nacionalnih načrtov, ki bi dajali prednost zlasti otrokom do drugega leta starosti in nosečnicam;

34.  ugotavlja, da dokazi iz Nigra, Burkine Faso in Malija kažejo, da so poceni kmetijsko-okoljske tehnike, zlasti gozdno kmetijstvo ter varovanje tal in vode, izboljšale odpornost malih kmetov ob neustrezni prehranski varnosti; vendar pa poudarja, da zgolj s kmetijsko-okoljskimi ukrepi ni mogoče odpraviti strukturnih vzrokov neustrezne prehranske varnosti; poziva, naj se v intervencije v kmetijstvu vključijo nekmetijski vidiki ter naj se zagotovi, da bo boljša prehranjenost izrecni cilj kmetijskih programov; poleg tega poziva, naj se zagotovi, da bodo imele koristi od programov tudi kmetice, tako da se pri zasnovi kmetijskih programov upoštevajo omejitve zaradi neenakosti med spoloma (denimo pri dostopu do zemljišč, posojil, kmetijske svetovalne službe in vložkov);

Boljše usklajevanje prizadevanj in izboljšani načini financiranja

35.  opozarja, da je bistveno, da države članice in institucije EU bolje uskladijo svoje razvojno in humanitarno delovanje ter si s skupnimi močmi prizadevajo za večjo učinkovitost pomoči; opozarja na študijo Evropskega parlamenta o stroških Neevrope v razvojni politiki iz junija 2013, v kateri je ocenjeno, da bi lahko vsako leto prihranili 800 milijonov EUR pri stroških transakcij, če bi donatorji pomoč usmerili na manj držav in dejavnosti, ter da bi še dodatnih 8,4 milijarde EUR na leto prihranili z boljšimi vzorci dodeljevanja po državah;

36.  opozarja na pomemben prispevek nomadskih malih živinorejcev pri proizvodnji mesa, mleka in krvi na območjih, ki so neprimerna za druge oblike kmetijstva; poudarja njihovo pomembno vlogo pri prehranjevanju skupnosti ter njihov pozitiven prispevek k prehranski varnosti in prehranjenosti, o čemer pričajo dokazi s sušnih in polsušnih območij, ki kažejo, da je prehranska varnost otrok na pastirskih območjih boljša od tistih, ki so stalno naseljeni v mestih in vaseh; zato poziva, naj se pri zasnovi intervencij in programov v kmetijstvu upoštevajo tudi pravice in potrebe teh pastirskih ljudstev;

37.  poudarja pomen izboljšanja zmogljivosti malih kmetijskih gospodarstev ter spodbuja javno-zasebne naložbe, zlasti mikro posojila, odobrena ženskam;

38.  meni, da bi lahko prihranke, ki bi nastali z boljšim usklajevanjem donatorjev, lahko na primer namenili dejavnostim za zmanjšanje tveganja nesreč, to pa bi se nato bogato obrestovalo in ustvarilo pozitivno razvojno spiralo;

39.  pozdravlja predlog Komisije v akcijskem načrtu za odpornost iz leta 2013, da bi bilo treba vsako leto sklicati forum EU o odpornosti; v tem vidi priložnost za uskladitev prizadevanj za odpornost med javnimi ustanovami, vključno z nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom, zasebnim sektorjem ter nevladnimi organizacijami in civilno družbo, da bi dosegli usklajen napredek pri zmanjšanju tveganja nesreč in odpornosti s sodelovanjem vseh akterjev;

40.  spodbuja tesnejše sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem pri zmanjšanju tveganja nesreč in odpornosti; poziva Komisijo, naj omogoči sodelovanje zasebnega sektorja z oblikovanjem pobud in ustreznega okolja, v katerem bodo lahko zasebniki delili svoje strokovno znanje o krepitvi odpornosti in zmanjševanju tveganja; vendar pa v zvezi s tem Komisijo poziva, naj pripravi predlog, ki bi določil pravila za javno-zasebno partnerstvo, vključno z oceno socialnih in okoljskih učinkov, da bi preprečili na primer zaostritev sporov glede rabe zemljišč ali glede dostopa do vode ter da bi zlasti zaščitili male kmete; poleg tega spodbuja ponujanje podpore za države AKP pri pregledu pogodb z multinacionalnimi vlagatelji; prav tako poziva k preglednosti naložb in njihovih ciljev na platformah, ki so na voljo civilni družbi;

41.  priporoča tesnejše sodelovanje z državami zunaj EU ter mednarodnimi in regionalnimi institucijami glede pripravljenosti na nesreče, odzivanja nanje ter obnove; podpira okrepitev sodelovanja med Komisijo in Uradom Združenih narodov za mednarodno strategijo za zmanjšanje tveganja nesreč (UNISDR), s čimer bi se izboljšalo delovanje EU pri vprašanjih zmanjšanja tveganja nesreč;

42.  poudarja, da lahko EU in mednarodne organizacije prek svojih programov sicer dosežejo napredek pri zmanjšanju tveganja nesreč in odpornosti v državah v razvoju, vendar je zagotavljanje varnosti državljanov predvsem v pristojnosti nacionalnih vlad, zato mora v partnerskih državah obstajati močna politična predanost podpori in izvajanju dejavnosti za krepitev odpornosti in zmanjšanje tveganja nesreč;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 50 E, 21.2.2012, str. 30.
(2) UL C 56 E, 26.2.2013, str. 31.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0283.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov