(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

[Sprememba 1, razen kjer je drugače označeno]

(1) Zadeva je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 57(2) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v ponovno obravnavo (A7-0398/2013). (2) Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(1),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  V skladu s členom 26(2) PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Razdrobljenost notranjega trga škodi konkurenčnosti, rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Odprava neposrednih in posrednih ovir za ustrezno delovanje notranjega trga je bistvena za njegovo uresničevanje. Ukrepanje Unije v zvezi z notranjim trgom v sektorju finančnih storitev na drobno je že znatno prispevalo k razvoju čezmejnega delovanja ponudnikov plačilnih storitev, izboljšanju izbire za potrošnike ter povečanju kakovosti in preglednosti ponudb.

(2)  V zvezi s tem Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES(2) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o plačilnih storitvah) določa osnovne zahteve glede preglednosti provizij, ki jih zaračunajo ponudniki plačilnih storitev za storitve, ki so na voljo v zvezi s plačilnimi računi. To je z določitvijo enotnih pravil o zagotavljanju plačilnih storitev in informacijah, ki jih je treba zagotoviti, znatno olajšalo dejavnost ponudnikov plačilnih storitev, zmanjšalo upravno breme in prispevalo k nižjim stroškom ponudnikov plačilnih storitev.

(2a)  Nemoteno delovanje notranjega trga in razvoj sodobnega in socialno vključujočega gospodarstva sta vedno bolj odvisna od splošne dostopnosti osnovnih plačilnih storitev. Glede na to, da se ponudniki plačilnih storitev, ki delujejo po tržni logiki, pogosto osredotočijo na komercialno zanimive potrošnike, zaradi česar ranljivi potrošniki ostanejo brez enake izbire produktov, je treba novo zakonodajo na tem področju vključiti v pametno gospodarsko strategijo za Unijo.

(3)  Vendar je treba, kot je navedel Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 4. julija 2012 s priporočili Komisiji o dostopu do osnovnih bančnih storitev(3), za izboljšanje in razvoj notranjega trga za bančništvo na drobno storiti še več. Skupaj s tem razvojem bi bilo treba tudi zagotoviti, da bo finančni sektor v Uniji služil podjetjem in potrošnikom. Vzpostavitev popolnoma integriranega trga trenutno še vedno ovirajo pomanjkanje preglednosti in primerljivosti provizij ter težave pri zamenjavi plačilnih računov. Obravnavati je treba problem različne kakovosti produktov in nizke konkurence ter doseči visokokakovostne standarde.

(4)  Sedanji pogoji na notranjem trgu lahko odvračajo ponudnike plačilnih storitev od uveljavljanja pravice do ustanavljanja in zagotavljanja storitev v Uniji zaradi težav pri pridobivanju strank ob vstopu na nov trg. Za vstop na nove trge so pogosto potrebne velike naložbe. Te so upravičene le, če ponudnik predvidi zadostne priložnosti in ustrezno povpraševanje potrošnikov. Majhna raven mobilnosti potrošnikov v zvezi s finančnimi storitvami na drobno je predvsem posledica pomanjkanja preglednosti in primerljivosti v zvezi s provizijami in ponudbo storitev ter težav v zvezi z zamenjavo plačilnih računov. Navedeni dejavniki ovirajo tudi povpraševanje. To velja zlasti v čezmejnem smislu.

(5)  Razdrobljenost obstoječih nacionalnih regulativnih okvirov lahko povzroča tudi znatne ovire za uresničevanje notranjega trga na področju plačilnih računov. Obstoječe določbe na nacionalni ravni v zvezi s plačilnimi računi ter zlasti s primerljivostjo provizij in zamenjavo plačilnih računov so neenotne. Kar zadeva zamenjavo računov, dejstvo, da enotni zavezujoči ukrepi na ravni Unije niso določeni, prispeva k neenotnim praksam in ukrepom na nacionalni ravni. Te razlike so še bolj izrazite na področju primerljivosti provizij, saj na ravni Unije ne obstaja noben ukrep, pri čemer niso sprejeti niti samoregulativni ukrepi. Če bi v prihodnosti te razlike postale večje, saj banke prilagajajo svoje prakse nacionalnim trgom, bi se povečali stroški čezmejnega delovanja glede na stroške domačih ponudnikov, s tem pa bi čezmejno poslovanje postalo manj privlačno. Čezmejna dejavnost na notranjem trgu je prav tako otežena zaradi ovir, s katerimi se srečujejo potrošniki pri odprtju plačilnega računa v tujini. Obstoječa omejevalna merila upravičenosti lahko preprečujejo prosti pretok državljanov Unije. Z zagotavljanjem dostopa do plačilnega računa vsem potrošnikom, bodo ti lahko sodelovali na notranjem trgu ter izkoristili prednosti notranjega trga.

(6)  Poleg tega morebitno povpraševanje po storitvah, povezanih s plačilnimi računi v Uniji, zdaj še ni v celoti izkoriščeno, saj veliko potencialnih strank še ni odprlo računa, ker je bila njihova vloga zavrnjena ali pa ker niso bili na voljo ustrezni produkti. Večje sodelovanje potrošnikov na notranjem trgu bi dodatno spodbudilo ponudnike plačilnih storitev k vstopu na nove trge. Poleg tega je ustvarjanje pogojev, ki omogočajo dostop vseh potrošnikov do plačilnega računa, nujno, da se spodbudi njihovo sodelovanje na notranjem trgu in se jim omogoči izkoriščanje prednosti notranjega trga.

(7)  Preglednost in primerljivost provizij sta bili obravnavani v samoregulativni pobudi, ki jo je uvedla bančna industrija. Vendar o takšnih smernicah ni bil dosežen končni dogovor. V zvezi z zamenjavo računov skupna načela, ki jih je leta 2008 sprejel Odbor za evropsko bančno industrijo, določajo vzorčni mehanizem za zamenjavo bančnih računov, ki ga ponujajo ponudniki plačilnih storitev v isti državi članici. Vendar je bila zaradi njihove nezavezujoče narave uporaba teh skupnih načel v Uniji nedosledna in neučinkovita. Poleg tega skupna načela obravnavajo le zamenjavo bančnih računov na nacionalni ravni in ne zajemajo čezmejne zamenjave računov. V zvezi z dostopom do osnovnega plačilnega računa je Komisija v Priporočilu 2011/442/EU [...](4) države članice pozvala, da najpozneje šest mesecev po objavi navedenega priporočila sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev njegove uporabe. Glavna načela iz priporočila izpolnjuje le nekaj držav članic.

(8)  Da bi dolgoročno omogočili učinkovito in nemoteno finančno mobilnost, je ključno, da se določi enoten sklop pravil za rešitev vprašanja majhne mobilnosti strank in zlasti za izboljšanje primerjave storitev in provizij v zvezi s plačilnim računom ter za spodbujanje zamenjave plačilnih računov in preprečitev diskriminacije potrošnikov, ki nameravajo kupiti plačilni račun v tujini, na podlagi njihovega prebivališča. Poleg tega je bistveno sprejeti primerne ukrepe za spodbujanje sodelovanja strank na trgu plačilnih računov. Ti ukrepi bodo spodbudili vstop ponudnikov plačilnih storitev na notranji trg in zagotovili enake konkurenčne pogoje ter s tem okrepili konkurenco in učinkovito dodeljevanje sredstev na trgu Unije za finančne storitve na drobno, kar bo koristilo podjetjem in potrošnikom. Poleg tega bodo pregledne informacije o provizijah in možnosti zamenjave računov skupaj s pravico dostopa do storitev osnovnega računa omogočile državljanom Unije, da se bodo lažje gibali in kupovali v Uniji ter s tem izkoristili prednosti popolnoma delujočega notranjega trga na področju finančnih storitev na drobno in prispevali k rasti e-trgovanja in nadaljnjemu razvoju notranjega trga.

(8a)  Prav tako je treba zagotoviti, da ta direktiva ne bo ovirala inovacij na področju finančnih storitev na drobno. Vsako leto postanejo ekonomsko sprejemljive nove tehnologije, ki lahko povzročijo, da obstoječi model plačilnih računov zastari. Kot nadomestila za običajne bančne storitve je treba spodbujati predvsem mobilne bančne storitve, storitve po sistemu „vsak z vsakim“ in plačilne kartice s shranjeno vrednostjo.

(9)  Ta direktiva se uporablja za plačilne račune potrošnikov. Zato računi podjetij, tudi malih ali mikropodjetij, razen računov v lastnem imenu, niso zajeti v njeno področje uporabe. Poleg tega ta direktiva ne zajema varčevalnih računov, ki lahko imajo bolj omejene možnosti plačil. Prav tako ta direktiva ne zajema kreditnih kartic, ki niso bistvene za uresničevanje njenih ciljev glede krepitve finančne vključenosti in delovanja notranjega trga.

(10)  Opredelitve pojmov iz te direktive so usklajene z opredelitvami iz druge zakonodaje Unije, zlasti z opredelitvami iz Direktive 2007/64/ES in Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009(5).

(11)  Ključno je, da lahko potrošniki razumejo provizije, na podlagi česar lahko primerjajo ponudbe različnih ponudnikov plačilnih storitev in sprejmejo ozaveščeno odločitev, kateri račun najbolj ustreza njihovim potrebam. Primerjava provizij ni mogoča, kadar ponudniki plačilnih storitev uporabljajo različno terminologijo za enake ▌storitve in zagotavljajo informacije v različnih oblikah. Standardizirana terminologija skupaj z informacijami o provizijah za najbolj reprezentativne plačilne storitve, povezane s plačilnimi računi, v usklajeni obliki lahko pomaga potrošnikom, da bolje razumejo provizije in jih primerjajo med seboj.

(12)  Potrošnikom bi najbolj koristile informacije, ki so čim bolj strnjene, standardizirane in jih je preprosto primerjati med različnimi ponudniki plačilnih storitev. Orodja, ki jih imajo na voljo potrošniki za primerjavo ponudb v zvezi s plačilnimi računi, bi morala biti večstranska, prav tako bi bilo treba v zvezi z njimi izvesti preskuse pri potrošnikih. ▌Terminologijo o provizijah bi bilo treba na tej stopnji standardizirati le za najbolj reprezentativne izraze in opredelitve v državah članicah, da bi omogočili hitro uveljavitev.

(13)  Terminologijo o provizijah bi morali določati nacionalni pristojni organi, s čimer bi se upoštevale posebnosti lokalnih trgov. ▌Kadar je mogoče, bi morala biti terminologija o provizijah standardizirana na ravni Unije, kar bi omogočalo primerjavo v celotni Uniji. Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ (EBA)) bi moral pripraviti smernice za pomoč državam članicam pri določanju ▌storitev, ki se na nacionalni ravni najpogosteje uporabljajo in potrošnikom povzročajo najvišje stroške. Da bi dosegli učinkovito uporabo standardizirane terminologije, bi morale biti te opredelitve dovolj široke.

(14)  Ko nacionalni pristojni organi pripravijo začasni seznam najbolj reprezentativnih storitev, povezanih s plačilnimi računi, za katere se na nacionalni ravni plačuje provizija, ter pogoje in opredelitve, bi jih Komisija morala pregledati, da bi z delegiranimi akti določila storitve, ki so skupne večini držav članic, in zanje predlagala izraze ▌, standardizirane na ravni Unije.

(15)  Da bi jim pomagali preprosto primerjati provizije za plačilne račune na celotnem notranjem trgu, bi morali ponudniki plačilnih storitev potrošnikom zagotoviti dokument s celovitimi informacijami o pristojbinah s pristojbinami za vse storitve, povezane s plačilnim računom, s seznama najbolj reprezentativnih plačilnih storitev in vsemi dodatnimi pristojbinami, ki jih je mogoče zaračunati za račun. V dokumentu bi bilo treba, kjer je mogoče, uporabiti izraze in opredelitve, standardizirane na ravni Unije. To bi prispevalo tudi k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev za kreditne institucije, ki konkurirajo na trgu plačilnih računov. ▌Potrošnikom bi bilo treba zagotoviti glosar z jasno, poljudno in nedvoumno razlago vsaj za ▌storitve, povezane s plačilnim računom, ter z njimi povezane opredelitve in razlage, da bi jim pomagali razumeti provizije, ki jih morajo plačati za svoj plačilni račun. Glosar bi moral biti uporabno orodje za spodbujanje boljšega razumevanja pomena provizij, kar bi potrošnikom tudi omogočalo večjo izbiro med ponudbami plačilnih računov. Uvesti bi bilo treba tudi obveznost za ponudnike plačilnih storitev, da ▌vsaj enkrat na leto potrošnike brezplačno obvestijo o vseh provizijah in obrestih, ki se zaračunajo za njihov račun. Naknadne informacije bi bilo treba posredovati v njim namenjenem povzetku. Zagotoviti bi bilo treba popoln pregled natečenih obresti, zaračunanih provizij in predhodnih obvestil o spremembah provizij ali obrestnih mer. Potrošniku bi bilo treba zagotoviti potrebne informacije, da bi razumel, na kaj se navezujejo odhodki za provizije in obresti, in ocenil, ali mora spremeniti potrošniške vzorce ali zamenjati ponudnika. ▌

(16)  Za izpolnjevanje potreb potrošnikov bi bilo treba zagotoviti, da so informacije o provizijah za plačilne račune točne, jasne in primerljive. Zato bi morala EBA po posvetovanju z nacionalnimi organi in po preskušanju pri potrošnikih oblikovati osnutek izvedbenih tehničnih standardov v zvezi s standardizirano predstavitveno obliko za dokument z informacijami o provizijah in obračun provizij ter skupnimi simboli, s čimer bi se potrošnikom zagotovila razumljivost in možnost primerjave. ▌Dokument z informacijami o provizijah in obračun provizij bi se morala jasno razlikovati od drugih obvestil. ▌

(17)  Za zagotovitev usklajene uporabe veljavne terminologije na ravni Unije v celotni Uniji bi morale države članice določiti obveznost za ponudnike plačilnih storitev, da pri komunikaciji s potrošniki uporabljajo veljavno terminologijo na ravni Unije in ostalo nacionalno standardizirano terminologijo, določeno v začasnem seznamu, vključno z dokumentom z informacijami o provizijah in obračunom provizij. Ponudniki plačilnih storitev bi morali imeti možnost uporabe takšnih blagovnih znamk v dokumentu z informacijami o provizijah ali obračunu provizij, da bi označili svoje storitve ali plačilne račune, če te dopolnjujejo standardizirano terminologijo in dodatno označujejo ponujene storitve ali račun.

(18)  Neodvisna primerjalna spletna mesta so učinkovita sredstva, s katerimi lahko potrošniki ocenijo koristi različnih ponudb plačilnih računov na enem mestu. Takšna spletna mesta lahko zagotovijo pravo ravnovesje med potrebo po jasnosti in jedrnatosti informacij ter njihovo popolnostjo in celovitostjo, saj omogočajo, da uporabniki pridobijo natančnejše informacije, kadar jih potrebujejo. Prav tako lahko zmanjšajo stroške iskanja, saj potrošnikom informacij ne bo treba zbirati ločeno pri ponudnikih plačilnih storitev. Bistvenega pomena je, da so informacije na takšnih spletnih mestih zanesljive, nepristranske in pregledne ter da so potrošniki obveščeni o njihovi razpoložljivosti. V zvezi s tem bi morali pristojni organi javnost dejavno obveščati o takšnih spletnih mestih.

(19)  Zaradi pridobivanja nepristranskih informacij o zaračunanih provizijah in obrestnih merah, ki se uporabljajo za plačilne račune, bi bilo treba potrošnikom omogočiti dostop do primerjalnih spletnih mest, ki so javno dostopna in neodvisna od ponudnikov plačilnih storitev. Zato bi morale države članice zagotoviti, da imajo potrošniki na njihovem ozemlju prost dostop do vsaj enega neodvisnega in javno dostopnega spletnega mesta. Takšna primerjalna spletna mesta bi lahko upravljali pristojni organi, drugi javni organi in/ali akreditirani zasebni upravljavci ali bi jih upravljala tretja stran v njihovem imenu. Da bi povečale zaupanje potrošnikov v nadaljnja razpoložljiva primerjalna spletna mesta, bi morale države članice vzpostaviti prostovoljno akreditacijsko shemo in tako zasebnim upravljavcem primerjalnih spletnih mest omogočiti, da zaprosijo za akreditacijo v skladu z določenimi merili kakovosti. Uvesti bi bilo treba primerjalno spletno mesto, ki bi ga upravljal pristojni organ ali drugi javni organ ali tretja stran v njihovem imenu, kadar zasebno upravljano spletno mesto ne bi bilo akreditirano. Takšna spletna mesta bi morala prav tako izpolnjevati merila kakovosti.

(20)  Sedanja praksa je, da ponudniki plačilnih storitev ponujajo plačilni račun v paketu z drugimi finančnimi produkti ali storitvami. S to prakso lahko ponudniki plačilnih storitev razširijo svojo ponudbo in med seboj konkurirajo, pozitivna pa je lahko tudi za potrošnike. Vendar je bilo na podlagi študije Komisije o vezavah v finančnem sektorju, ki je bila izvedena leta 2009, ter ustreznih posvetovanj in pritožb potrošnikov ugotovljeno, da lahko ponudniki plačilnih storitev ponujajo bančne račune v paketu s produkti, ki jih potrošniki ne zahtevajo in ki niso bistveni za plačilne račune, na primer skupaj s stanovanjskim zavarovanjem. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da lahko takšne prakse zmanjšujejo preglednost in primerljivost cen, omejujejo izbiro potrošnikov pri nakupu ter negativno vplivajo na njihovo mobilnost. Zato bi morale države članice zagotoviti, da ponudniki plačilnih storitev, ki ponujajo plačilne račune v paketu, potrošnikom ▌zagotovijo informacije o tem, ali je mogoče plačilni račun kupiti ločeno, in v tem primeru o veljavnih stroških in provizijah, povezanih z vsakim drugim finančnim proizvodom ali finančno storitvijo v paketu. ▌

(21)  Potrošniki zamenjajo račun le, če postopek ne povzroči pretiranega upravnega in finančnega bremena. Postopek prenosa plačilnega računa k drugemu ponudniku plačilnih storitev bi moral biti jasen, hiter in varen. Če ponudniki plačilnih storitev zaračunajo provizije v zvezi s storitvijo zamenjave računov, bi te morale biti razumne in v skladu s členom 45(2) Direktive 2007/64/ES. Da se zagotovi pozitiven učinek na konkurenco, bi bilo treba olajšati tudi čezmejne zamenjave računov. Ker je lahko čezmejna zamenjava računov bolj zapletena kot zamenjava računov na nacionalni ravni in morajo ponudniki plačilnih storitev morda prilagoditi in izboljšati svoje notranje postopke, bi bilo treba zagotoviti daljša prehodna obdobja za storitev zamenjave računov med ponudniki plačilnih storitev v različnih državah članicah.

(21a)  Pri postopku zamenjave računa, kjer sta oba ponudnika plačilnih storitev na ozemlju ene države članice, bi bilo treba tem državam dovoliti, da določijo ali ohranijo ureditev, ki se razlikuje od ureditve v tej uredbi, če je to jasno v interesu potrošnika.

(22)  Postopek zamenjave računov bi moral biti za potrošnika čim bolj enostaven. V skladu s tem bi morale države članice zagotoviti, da je sprejemni ponudnik plačilnih storitev odgovoren za začetek in upravljanje postopka v imenu potrošnika.

(23)  Načeloma in če je potrošnik v to privolil, bi moral sprejemni ponudnik plačilnih storitev v imenu potrošnika izvesti zamenjavo periodičnih plačil ter prenos morebitnih preostalih sredstev, pri čemer je zaželeno, da bi bil za to potreben samo en obisk pri sprejemnem ponudniku plačilnih storitev. Zato bi morali potrošniki imeti možnost podpisati enotno pooblastilo za izvajanje ali neizvajanje omenjenih nalog. Pred podpisom pooblastila bi moral biti potrošnik obveščen o vseh korakih postopka za zamenjavo računov.

(24)  Za uspešno zamenjavo računov je potrebno sodelovanje prenosnega ponudnika plačilnih storitev. Prenosni ponudnik plačilnih storitev bi moral imeti možnost, da od potrošnika ali, kadar je to potrebno, od prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva vse informacije, ki se mu zdijo pomembne za obnovitev periodičnih plačil na novem plačilnem računu s strani prenosnega ponudnika plačilnih storitev. Vendar take informacije ne bi smele presegati obsega informacij, ki je potreben za izvedbo zamenjave računov, sprejemni ponudnik plačilnih storitev pa ne bi smel zahtevati nepotrebnih informacij.

(25)  V primeru napačne usmeritve vhodnih kreditnih plačil ali direktnih obremenitev se potrošnikom ne bi smela izreči kazen ali ne bi smela nastati druga finančna škoda. To je zlasti pomembno pri nekaterih kategorijah plačnikov in prejemnikov plačil, kot so izvajalci gospodarskih javnih služb, ki uporabljajo elektronska sredstva (npr. zbirke podatkov) za shranjevanje informacij o računih potrošnikov in izvajanje številnih periodičnih transakcij, ki vključujejo veliko potrošnikov.

(26)  Države članice bi morale zagotoviti, da potrošniki, ki želijo odpreti plačilni račun, niso diskriminirani na podlagi državljanstva ali prebivališča. Pomembno je, da ponudniki plačilnih storitev zagotovijo, da njihove stranke ne uporabljajo finančnega sistema za nezakonite namene, kot so goljufije, pranje denarja ali financiranje terorizma, vendar ne smejo omejevati potrošnikov, ki želijo izkoristiti prednosti notranjega trga s čezmejnim nakupom plačilnih računov.

(27)  Potrošniki, ki zakonito prebivajo v Uniji, ne bi smeli biti diskriminirani zaradi državljanstva ali kraja bivanja ali katerega koli drugega razloga iz člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ko zaprosijo za odprtje plačilnega računa v Uniji ali ga uporabljajo. ▌Dostop do osnovnih plačilnih računov bi morale države članice zagotoviti ne glede na finančne okoliščine potrošnika, kot so njegov zaposlitveni status, stopnja dohodka, pretekli krediti ali osebni stečaj ▌.

(28)  Države članice bi morale zagotoviti, da vsi ponudniki plačilnih storitev, ki so dejavni na področju plačilnih storitev za občane in ponujajo plačilne račune kot sestavni del svojega rednega poslovanja, potrošnikom ponujajo osnovni plačilni račun, kot je opredeljen v tej direktivi. Dostop ne bi smel biti pretirano zahteven in potrošnikom ne bi smel povzročiti prekomernih stroškov. Pravico dostopa do osnovnega plačilnega računa v kateri koli državi članici bi bilo treba odobriti v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES(6), zlasti kar zadeva dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete strank. Obenem pa same določbe te direktive ne bi smele biti uporabljene kot razlog za zavrnitev komercialno manj zanimivih potrošnikov. vzpostaviti bi bilo treba mehanizem, ki bo potrošnikom brez stalnega naslova, prosilcem za azil in potrošnikom, ki jim dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njihov izgon iz pravnih razlogov ni mogoč, pomagal pri izpolnjevanju zahtev iz Poglavja II Direktive 2005/60/ES.

(28a)  Da bi ustrezno ravnali z uporabniki osnovnih plačilnih računov, bi morale države članice od ponudnikov zahtevati zagotovitev, da bo njihovo osebje ustrezno usposobljeno, tako da morebitna navzkrižja interesov teh potrošnikov ne bi negativno prizadela.

(29)  Države članice bi morale imeti možnost, da od ponudnikov plačilnih storitev zahtevajo, da preverijo, ali potrošnik že ima aktiven in enakovreden plačilni račun na istem ozemlju, od potrošnika pa, da podpiše zapriseženo izjavo v zvezi s tem. Ponudnikom plačilnih storitev ne bi smelo biti dovoljeno, da zavrnejo zahtevo za dostop do osnovnega plačilnega računa, razen v primerih, ki so posebej opredeljeni v tej direktivi.

(29a)  Države članice bi morale zagotoviti, da ponudniki plačilnih storitev zahtevo obravnavajo v rokih, določenih v tej direktivi in da v primeru zavrnitve ponudniki plačilnih storitev obvestijo potrošnika o specifičnih razlogih z zavrnitev, razen če bi bilo takšno razkritje v nasprotju s cilji nacionalne varnosti ali na področju finančnega kriminala.

(30)  Potrošnikom bi moral biti zagotovljen dostop do različnih osnovnih plačilnih storitev. Države članice bi morale zagotoviti, da ni omejitev glede števila transakcij, ki so potrošniku na voljo v skladu s pravili oblikovanja cen iz te direktive, če potrošnik uporablja osnovni plačilni račun za osebne namene. Pri določanju tega, kaj naj šteje za osebne namene, bi morale države članice upoštevati obstoječe vedenje potrošnikov in splošno poslovno prakso. Storitve, povezane z osnovnimi plačilnimi računi, bi morale vključevati možnost pologa in dviga gotovine. Z njimi bi lahko potrošniki izvrševali osnovne plačilne transakcije, kot so prejemanje dohodka ali nadomestil, plačevanje računov ali davkov ter nakup blaga in storitev, med drugim z direktno obremenitvijo, kreditnimi plačili in uporabo plačilne kartice. Te storitve bi morale omogočati spletni nakup blaga in storitev ter potrošnikom omogočati, da izvršijo plačilne naloge prek spletnega bančništva ponudnika plačilnih storitev, kadar je to mogoče. Kljub temu osnovni plačilni račun ne bi smel biti omejen na spletno uporabo, saj bi to predstavljalo oviro za potrošnike brez internetnega dostopa. Pri osnovnem plačilnem računu potrošniki ne bi smeli imeti možnosti prekoračitve pozitivnega stanja. Države članice pa lahko dovolijo, da ponudniki plačilnih storitev potrošnikom z osnovnimi plačilnimi računi ponudijo možnosti prekoračitve in druge kreditne produkte kot jasno ločene storitve, pod pogojem, da dostop do osnovnega plačilnega računa ali njegova uporaba nista omejena ali pogojena z nakupom takšnih kreditnih storitev. Zaračunane provizije za te storitve bi morale biti jasno razvidne in vsaj enako ugodne kot običajna cenovna politika ponudnika.

(31)  Da se dostop do osnovnih plačilnih računov zagotovi čim bolj raznoliki skupini potrošnikov, bi morali biti osnovni plačilni računi brezplačni ali z razumno provizijo. Države članice bi morale od ponudnikov plačilnih storitev zahtevati, naj zagotovijo, da se pri osnovnem plačilnem računu za zagotavljanje minimalnega paketa plačilnih storitev, ki jih določi država članica, vedno zaračunavajo najnižje provizije. Poleg tega bi morale biti kakršne koli dodatno zaračunane provizije potrošnika v primeru neizpolnjevanja pogojev iz pogodbe razumne in v nobenem primeru višje od običajnih cen ponudnika.

(32)  Ponudnik plačilnih storitev bi moral zavrniti odprtje osnovnega plačilnega računa ali prekiniti pogodbo za osnovni plačilni račun samo v posebnih okoliščinah, kot je na primer neupoštevanje zakonodaje o pranju denarja in financiranju terorizma ali preprečevanju in preiskovanju kaznivih dejanj. Tudi v teh primerih bi bila lahko zavrnitev upravičena le, če potrošnik ne bi izpolnjeval določb navedene zakonodaje in ne, ker bi bil postopek za preverjanje izpolnjevanja zakonodaje preveč obremenjujoč ali predrag.

(33)  Države članice bi morale zagotoviti ustrezne ukrepe za osveščanje o razpoložljivosti osnovnih plačilnih računov ter postopkih in pogojih za njihovo uporabo, kot je določeno v tej direktivi. Države članice bi morale zagotoviti, da so ukrepi za obveščanje zadostni in ciljno usmerjeni ter zlasti da upoštevajo potrošnike, ki nimajo bančnih računov, ter ranljive in mobilne potrošnike. Ponudniki plačilnih storitev bi si morali dejavno prizadevati, da bi potrošnikom zagotovili dostopne informacije in ustrezno pomoč v zvezi s specifičnimi lastnostmi ponujenega osnovnega plačilnega računa, z njimi povezanimi provizijami in pogoji uporabe ter korake, ki jih morajo potrošniki upoštevati pri uveljavljanju pravice do odprtja osnovnega plačilnega računa. Potrošniki bi morali biti obveščeni zlasti o tem, da za dostop do osnovnega plačilnega računa nakup dodatnih storitev ni obvezen. Države članice bi morale za zmanjšanje tveganja izključenosti potrošnikov izboljšati izobraževanje na področju ekonomije, vključno v šolah, in se boriti proti prezadolževanju. Poleg tega bi države članice morale spodbujati pobude ponudnikov plačilnih storitev, da se olajša skupno zagotavljanje osnovnih plačilnih računov in izobraževanja na področju ekonomije.

(34)  Države članice bi morale imenovati pristojne organe za zagotavljanje izvajanja te direktive in jim podeliti preiskovalna in izvršilna pooblastila. Imenovani pristojni organi bi morali biti neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev in bi morali imeti na voljo ustrezna sredstva za opravljanje svojih nalog. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da imenujejo različne pristojne organe za zagotovitev izvajanja različnih obveznosti iz te direktive.

(35)  Potrošniki bi morali imeti dostop do učinkovitih in uspešnih pritožbenih postopkov in drugih pravnih sredstev za zunajsodno reševanje sporov, ki izhajajo iz pravic in obveznosti, določenih v tej direktivi. Postopki alternativnega reševanja sporov bi morali biti zlahka dostopni, pristojni organi pa bi morali izpolnjevati več meril, kot je enaka zastopanost ponudnikov in uporabnikov. Takšen dostop je glede ustreznih pogodbenih sporov zagotovljen že z Direktivo 2013/…/EU. Vendar bi bilo treba potrošnikom omogočiti dostop do pravnih sredstev za zunajsodno reševanje sporov tudi v primeru predpogodbenih sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, določenimi v tej direktivi, npr. v primeru zavrnitve dostopa do osnovnega plačilnega računa. Za izpolnjevanje določb iz te direktive je potrebna obdelava osebnih podatkov potrošnikov. Tako obdelavo ureja Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov(7). Zato bi morala biti ta direktiva v skladu s pravili iz Direktive 95/46/ES in nacionalno zakonodajo, s katero se ta pravila izvajajo.

(36)  Za doseganje ciljev iz te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte glede določanja standardizirane terminologije na ravni Unije za plačilne storitve, skupne številnim državam članicam, in z njo povezanih opredelitev izrazov.

▌

(38)  Države članice bi morale v treh letih od začetka veljavnosti te direktive prvič, in nato vsako leto, pridobiti zanesljive letne statistične podatke o izvajanju ukrepov, sprejetih s to direktivo. Uporabiti bi morale vse ustrezne vire informacij in te informacije sporočiti Komisiji. Komisija bi morala na podlagi prejetih informacij pripraviti letno poročilo.

(39)  Pregled te direktive bi bilo treba opraviti štiri leta po začetku njene veljavnosti, da se upoštevajo razvoj trga, kot je pojav novih oblik plačilnih računov in plačilnih storitev, razvoj na drugih področjih zakonodaje Unije ter izkušnje držav članic. Pri pregledu bi bilo treba oceniti, ali sta se s sprejetimi ukrepi izboljšala potrošnikovo razumevanje provizij za plačilne račune in primerljivost plačilnih računov ter ali je bila zamenjava računov poenostavljena. Prav tako bi bilo treba določiti, koliko osnovnih plačilnih računov je bilo odprtih, vključno z računi potrošnikov, ki prej niso imeli bančnega računa, koliko časa zadevne osebe ohranijo tak račun, kolikokrat je bilo odprtje osnovnih plačilnih računov zavrnjeno, kolikokrat so bili taki računi zaprti, kakšni so bili razlogi za zaprtje in koliko so znašali s tem povezani stroški. Oceniti bi bilo treba tudi, ali bi bilo treba daljše roke za ponudnike plačilnih storitev, ki zagotavljajo čezmejno zamenjavo računov, ohraniti daljše obdobje. Poleg tega bi bilo treba oceniti, ali zadoščajo določbe o informacijah, ki jih morajo ponudniki plačilnih storitev zagotoviti v zvezi s ponudbo produktov v paketu, in ali so potrebni dodatni ukrepi. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo in po potrebi zakonodajne predloge.

(40)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah v skladu s členom 6(1) Pogodbe o Evropski uniji.

(41)  Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 zavzele, da bodo v utemeljenih primerih obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli Direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(41a)  Države članice bi morale imeti možnost, da se z odobritvijo Komisije odločijo, da ponudnike plačilnih storitev izvzamejo iz zagotavljanja osnovnega plačilnega računa. Komisija bi morala izjeme odobriti samo, kadar so zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji vsem ponudnikom plačilnih storitev, pravica potrošnikov do dostopa ni ogrožena in ni nevarnosti, da bi bili imetniki osnovnih plačilnih računov stigmatizirani. Odobritev ne sme povzročiti, da bi v državi članici takšne osnovne plačilne račune ponujal en sam ponudnik– [Sprememba 3]

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

VSEBINA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  Ta direktiva določa pravila o preglednosti in primerljivosti provizij, zaračunanih potrošnikom za njihove plačilne račune znotraj Evropske unije, ki jih zagotavljajo ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v Uniji, in pravila o zamenjavi plačilnih računov znotraj Unije.

2.  Ta direktiva določa tudi okvir za pravila in pogoje, po katerih države članice zagotovijo pravico potrošnikov do odprtja in uporabe osnovnih plačilnih računov v Uniji.

3.  Odprtje in uporaba osnovnega plačilnega računa iz te direktive sta skladna z določbami poglavja II Direktive 2005/60/ES.

3a.  Brez poseganja v člene od 15 do 19 se osnovni plačilni račun za namene te direktive obravnava kot plačilni račun.

4.  Ta direktiva se uporablja za ponudnike plačilnih storitev iz Unije.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)  „potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki deluje zunaj okvira svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;

(aa)  „zakoniti prebivalec“ se nanaša na status državljana Unije ali tretje države, ki zakonito prebiva na ozemlju Unije, tudi osebe, ki so zaprosile za azil v skladu z ženevsko konvencijo z dne 28. julija 1951, ki se nanaša na status beguncev, protokolom h konvenciji z dne 31. januarja 1967 in drugimi ustreznimi mednarodnimi pogodbami;

(b)  „plačilni račun“ pomeni račun, voden v imenu enega ali več uporabnikov plačilnih storitev, ki se uporablja za izvrševanje plačilnih transakcij;

(c)  „plačilna storitev“ pomeni plačilno storitev, kakor je opredeljena v členu 4(3) Direktive 2007/64/ES;

(ca)  „storitve, povezane s plačilnim računom“ pomenijo vse storitve, povezane z delovanjem plačilnega računa, vključno s plačilnimi storitvami in plačilnimi transakcijami, ki sodijo na področje uporabe člena 3(g) Direktive 2007/64/ES;

(d)  „plačilna transakcija“ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila, neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

(e)  „ponudnik plačilnih storitev“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, kakor je opredeljen v členu 4(9) Direktive 2007/64/ES, razen za namene Poglavja IV, kjer pomeni vse ponudnike plačilnih storitev na ozemlju države članice, ki so dejavni na področju plačilnih storitev za občane in ki ponujajo plačilne račune kot sestavni del svojega rednega poslovanja;

(f)  „plačilni instrument“ pomeni plačilni instrument, kakor je opredeljen v členu 4(23) Direktive 2007/64/ES;

(g)  „prenosni ponudnik plačilnih storitev“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, od katerega so prenesene informacije o vseh ali nekaterih periodičnih plačilih;

(h)  „sprejemni ponudnik plačilnih storitev“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, h kateremu so prenesene informacije o vseh ali nekaterih periodičnih plačilih;

(i)  „plačnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ima odprt plačilni račun in privoli v izvedbo plačilnega naloga s tega plačilnega računa ali, če plačilni račun plačnika ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog za prenos na plačilni račun prejemnika plačila;

(j)  „prejemnik plačila“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predvideni prejemnik sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije;

(k)  „provizije“ pomenijo vse morebitne stroške in kazni, ki jih mora potrošnik plačati ponudniku plačilnih storitev za storitve, povezane s plačilnim računom, ali v zvezi s tem;

(ka)  „kreditna obrestna mera“ pomeni vsako obrestno mero, plačano potrošniku v zvezi s hranjenjem sredstev na plačilnem računu;

(l)  „trajni nosilec podatkov“ pomeni vsak instrument, ki potrošniku ali ponudniku plačilnih storitev omogoča, da njemu osebno namenjene informacije shrani tako, da so temu potrošniku dostopne za prihodnje potrebe za obdobje, ki je ustrezno za namene informiranja, in ki omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij;

(m)  „zamenjava“ pomeni prenos informacij o vseh ali nekaterih trajnih nalogih za kreditna plačila, periodične direktne obremenitve in periodična vhodna kreditna plačila, izvršena na plačilni račun, s prenosom pozitivnega stanja sredstev na računu z enega plačilnega računa na drugega ali brez takšnega prenosa na potrošnikovo zahtevo od enega ponudnika plačilnih storitev k drugemu ali zaprtje tega računa; zamenjava plačilnega računa ne pomeni prenosa pogodbe od prenosnega ponudnika plačilnih storitev k sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev;

(n)  „direktna obremenitev“ pomeni plačilno storitev, pri kateri se obremeni plačilni račun plačnika, pri čemer plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi plačnikove privolitve;

(o)  „kreditno plačilo“ pomeni ▌plačilno storitev knjiženja v dobro plačilnega računa prejemnika plačila na podlagi plačilne transakcije ali serije plačilnih transakcij s plačilnega računa plačnika, ki jo opravi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun plačnika, na podlagi navodil, ki mu jih daje plačnik;

(p)  „trajni nalog“ pomeni storitev rednega knjiženja v dobro na plačilnem računu prejemnika plačila na podlagi serije plačilnih transakcij s plačilnega računa plačnika, ki jo izvrši ponudnik plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun plačnika na podlagi navodil, ki mu jih daje plačnik;

(q)  „sredstva“ pomenijo bankovce in kovance, knjižni denar in elektronski denar, kakor je opredeljen v členu 2(2) Direktive 2009/110/ES;

(r)  „okvirna pogodba“ pomeni pogodbo o plačilnih storitvah, ki ureja izvršitev enkratne plačilne transakcije ali več zaporednih plačilnih transakcij v prihodnosti in lahko vsebuje obveznost in pogoje za odprtje plačilnega računa;

(ra)  „delovni dan“ pomeni delovni dan, kot je opredeljen v členu 4(27) Direktive 2007/64/ES.

Člen 3

▌Standardizirana terminologija, povezana s plačilnimi računi

1.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi iz člena 20 pripravijo začasni seznam ▌najbolj reprezentativnih storitev, povezanih s plačilnimi računi, na nacionalni ravni▌. Seznam zajema vsaj 10 najbolj reprezentativnih storitev, ki so na voljo na nacionalni ravni. Vključuje izraze in opredelitve za vsako določeno storitev, pri čemer se v vsakem uradnem jeziku države članice za vsako storitev uporablja le en izraz.

2.  V odstavku 1 pristojni organi upoštevajo storitve, ki:

(a)   jih potrošniki najpogosteje uporabljajo v povezavi s svojim plačilnim računom;

(b)   za potrošnike predstavljajo najvišje stroške, tako skupne kot na enoto;

EBA na podlagi člena 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 pripravi smernice kot pomoč pristojnim organom, da se zagotovi pravilna uporaba teh meril za namene odstavka 1.

3.  Države članice o začasnih seznamih iz odstavka 1 Komisijo obvestijo do ... [12 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive]. Države članice na zahtevo predložijo Komisiji dopolnilne informacije o podatkih, na podlagi katerih so sestavile sezname glede meril iz odstavka 2.

4.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 24 v zvezi z določanjem standardizirane terminologije Unije na podlagi začasnih seznamov, predloženih v skladu z odstavkom 3, za storitve, povezane s plačilnimi računi, ki so skupne vsaj večini držav članic. Standardizirana terminologija Unije je jasna in jedrnata ter vključuje skupne izraze in opredelitve za skupne storitve. V vsakem uradnem jeziku države članice se za vsako storitev uporablja le en izraz.

5.  Po objavi delegiranih aktov iz odstavka 4 v Uradnem listu Evropske unije vsaka država članica standardizirano terminologijo Unije, sprejeto v skladu z odstavkom 4, nemudoma, vsekakor pa v enem mesecu, vključi na začasni seznam iz odstavka 1 in ta seznam objavi.

Člen 4

Dokument z informacijami o provizijah in glosar

1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev pravočasno pred sklenitvijo pogodbe za plačilni račun s potrošnikom temu potrošniku zagotovijo dokument z izčrpnimi informacijami o provizijah. Ta dokument vsebuje vse storitve, povezane s plačilnim računom, ki so na voljo in ki so vključene v seznam najbolj reprezentativnih storitev iz člena 3(5) in ustrezne provizije za vsako storitev. Vsebuje tudi vse dodatne provizije in obrestne mere, ki se lahko uporabijo za račun. Dokument z informacijami o provizijah vsebuje skupni simbol na vrhu prve strani, da bi se razlikoval od poslovne in pogodbene dokumentacije . Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev obveščajo potrošnike o vseh spremembah provizij in jim po potrebi dajo na voljo posodobljeni dokument z informacijami o provizijah.

Kadar provizija za storitev velja le za določene komunikacijske kanale, denimo prek spleta ali podružnice, ali kadar je provizija odvisna od uporabljenega kanala, se to jasno navede v dokumentu z informacijami o provizijah.

1a.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev ne zaračunavajo provizij, ki niso navedene v dokumentu z informacijami o provizijah.

2.  Kadar je ena ali več plačilnih storitev ▌na voljo v paketu plačilnih storitev, dokument z informacijami o provizijah razkriva provizijo za ves paket, storitve, ki so vključene v paket, in njihovo število ter provizijo, ki se zaračunava za katero koli storitev, ki ni vključena v provizijo paketa.

▌

5.  Države članice določijo obveznost ponudnikov plačilnih storitev, da potrošnikom dajo na voljo glosar vseh storitev iz odstavka 1 in z njimi povezanih opredelitev in razlag pojmov.

Države članice zagotovijo, da se v glosarju iz prvega pododstavka uporablja jasen, nedvoumen in poljuden jezik ter da glosar ni zavajajoč.

6.  Ponudniki plačilnih storitev omogočijo, da sta dokument z informacijami o provizijah in glosar trajno na voljo potrošnikom in morebitnim potrošnikom v elektronski obliki na spletnih mestih ponudnikov, kjer so preprosto dostopni tudi za nepotrošnike. Ponudniki plačilnih storitev omogočijo, da je dokument z informacijami o provizijah ▌brezplačno na voljo na trajnem nosilcu podatkov v prostorih, dostopnih potrošnikom, glosar pa je na zahtevo na voljo na trajnem nosilcu podatkov.

7.  EBA po posvetovanju z nacionalnimi organi in po preskušanju pri potrošnikih oblikuje osnutek izvedbenih tehničnih standardov v zvezi s standardizirano predstavitveno obliko dokumenta z informacijami o provizijah in njegovega skupnega simbola.

EBA predloži Komisiji te osnutke izvedbenih tehničnih standardov do ... [12 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 5

Obračun provizij

1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev potrošniku vsaj enkrat na leto brezplačno izdajo obračun vseh provizij in obrestnih mer, zaračunanih za njegov plačilni račun.

Pogodbeni stranki se medsebojno dogovorita, prek katerega komunikacijskega kanala bo potrošnik prejemal obračun provizij. Na zahtevo potrošnika se obračun da na voljo v papirni obliki.

2.  V obračunu iz odstavka 1 so navedene naslednje informacije:

(a)  provizija na enoto, zaračunana za vsako storitev, in kolikokrat je bila storitev uporabljena v določenem obdobju ali, kadar so storitve združene v paket, provizija za paket kot celoto;

(b)  skupni znesek provizij, zaračunanih za vsako storitev, opravljeno v določenem obdobju, kjer je primerno pa ob upoštevanju posebnih struktur provizij, povezanih s paketi storitev;

(ba)  obrestna mera za prekoračitev, ki se uporablja za račun, število dni, ko je bil račun prekoračen, in skupni znesek obresti, zaračunanih za prekoračitev v določenem obdobju;

(bb)  obrestna mera za kredite, ki se uporablja za račun, povprečno stanje in skupni znesek obresti, natečenih v določenem obdobju;

(c)  skupno stanje (pozitivno ali negativno) po odbitku vseh provizij in obračunu obresti, natečenih v zvezi z uporabo računa v določenem obdobju;

(ca)  predhodna obvestila v zvezi z načrtovanimi spremembami provizij in obrestnih mer v določenem obdobju.

▌

4.  EBA po posvetovanju z nacionalnimi organi in po preskušanju pri potrošnikih oblikuje izvedbene tehnične standarde v zvezi s standardizirano predstavitveno obliko obračuna provizij in njegovega skupnega simbola.

EBA predloži Komisiji te osnutke izvedbenih tehničnih standardov do ... [12 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 6

Obvestila s standardizirano terminologijo

1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev v vseh svojih obvestilih potrošnikom, vključno s pogodbenimi in tržnimi obvestili, kjer je primerno, uporabljajo standardizirano terminologijo s seznama najbolj reprezentativnih▌ storitev, povezanih s plačilnim računom, iz člena 3(5).

2.  Ponudniki plačilnih storitev lahko v svojih tržnih obvestilih strankam za storitve ali plačilne račune uporabljajo blagovne znamke, če, kadar je to ustrezno, jasno navedejo ustrezni izraz v skladu s standardizirano terminologijo, zajeto v popolnem seznamu iz člena 3(5). Ponudniki plačilnih storitev lahko te blagovne znamke uporabljajo v dokumentu z informacijami o provizijah ali v obračunu provizij, če to dopolnjuje standardizirano terminologijo in dodatno označuje ponujene storitve ali račun.

Člen 7

Primerjalna spletna mesta na nacionalni ravni

1.  Države članice ▌zagotovijo, da imajo potrošniki brezplačen dostop do vsaj enega spletnega mesta, vzpostavljenega v skladu z odstavkom 2 ali 3, ki vključuje vsaj:

(a)  primerjavo plačanih obresti ali obresti, zaračunanih na plačilni račun, provizije, ki jih ponudniki plačilnih storitev zaračunajo za storitve, povezane s plačilnimi računi na nacionalni ravni;

(b)  primerjavo odločilnih dejavnikov za raven storitve, ki jo zagotavlja ponudnik plačilnih storitev, vključno z dejavniki, kot so število in lokacija podružnic, ter število bankomatov, prek katerih je mogoče opravljati storitve;

(c)  dopolnilne informacije o standardizirani terminologiji Unije, dostopu do plačilnih računov, vključno z osnovnimi plačilnimi računi, in o postopkih zamenjave, ki so na voljo na ravni Unije in nacionalni ravni. Te informacije se lahko zagotovijo tudi prek povezav na zunanja spletna mesta.

2.  Države članice vzpostavijo prostovoljno akreditacijsko shemo za spletna mesta, na katerih je objavljena primerjava elementov za primerjavo iz člena 7(1)(a) in (b), ponujenih pri plačilnih računih, ki jih upravljajo zasebni upravljavci. Za pridobitev akreditacije morajo primerjalna spletna mesta, ki jih upravljajo zasebni upravljavci:

(a)  biti pravno, finančno in operativno neodvisna od vseh ponudnikov plačilnih storitev;

(aa)  jasno razkrivati lastnike in vir financiranja;

(ab)  določati jasna in objektivna merila, na katerih bo primerjava temeljila;

(ac)  biti nepristranska, tako da na domači spletni strani ali na straneh s primerjavo cen niso prikazani oglasi ponudnikov plačilnih storitev, njihovih zastopnikov, odvisnih podjetij ali blagovnih znamk;

(b)  biti napisana v preprostem in nedvoumnem jeziku, kjer je primerno, pa je treba uporabljati standardizirano terminologijo Unije iz člena 3(5);

(c)  zagotavljati točne in posodobljene informacije ter navajati čas zadnje posodobitve;

(d)  zagotavljati uporabnikom objektivne in izčrpne rezultate, pri čemer se v celoti upoštevajo vsa iskalna merila, ki so jih izbrali uporabniki, če pa predložene informacije ne zagotavljajo popolnega pregleda trga, morajo to jasno navesti pred razkritjem rezultatov;

(da)  sprejemati zahtevke katerega koli ponudnika plačilnih storitev v zadevni državi članici za vključitev v spletno mesto;

(e)  omogočati učinkovit postopek poizvedbe in obravnave pritožb.

Če se ponudnikom plačilnih storitev zaračuna vključitev v taka spletna mesta, ti stroški ne smejo biti diskriminatorni in morajo biti objavljeni na spletnem mestu.

3.  Kadar v skladu z odstavkom 2 ni akreditirano nobeno spletno mesto, države članice zagotovijo, da se vzpostavi spletno mesto, ki ga upravlja pristojni organ iz člena 20 ali kateri koli drug pristojni javni organ ali ki ga upravlja drug organ v imenu pristojnega organa. Kadar je spletna stran v skladu z odstavkom 2 akreditirana, se države članice lahko odločijo, da vzpostavijo dodatno spletno mesto, ki ga upravlja pristojni organ iz člena 20 ali kateri koli drug pristojni javni organ. Spletna mesta, ki jih pristojni organ upravlja v skladu z odstavkom 1, so skladna z odstavkom 2(a) do (e).

4.  Države članice zavrnejo ali odvzamejo akreditacijo zasebnim upravljavcem, kadar ponavljajoče se ali vztrajno ne izpolnjujejo obveznosti iz odstavka 2.

4a.  Ponudniki plačilnih storitev niso odgovorni za nepravilne ali zastarele informacije o njih ali njihovih storitvah, ki se nahajajo na akreditiranem ali neakreditiranem spletnem mestu, če ponudnik spletnega mesta ni popravil teh informacij na zahtevo ponudnika plačilnih storitev.

4b.  Države članice zagotovijo, da so potrošniki obveščeni o razpoložljivosti spletnih mest iz odstavka 1 in o akreditiranih spletnih mestih v skladu z odstavkom 2 ali 3.

▌

Člen 7a

Primerjalno spletno mesto Unije

1.  Države članice obvestijo EBA o primerjalnih spletnih mestih, ki se upravljajo v skladu z odstavki 1, 2 in 3 člena 7.

2.  EBA do [tri leta po začetku veljavnosti te direktive] zagotovi javno dostopno primerjalno spletno mesto Unije, ki bo potrošnikom omogočalo primerjavo plačilnih računov, ponujenih na notranjem trgu. Kot dopolnilo k tem informacijam nudi primerjalno spletno mesto Unije potrošnikom glosar, ki vsebuje standardizirano terminologijo Unije, sprejeto v skladu s členom 3(5), in praktične smernice o čezmejni zamenjavi plačilnih računov.

Člen 8

Računi v paketu

Brez poseganja v člen 4(2) države članice zagotovijo, da ponudnik plačilnih storitev, kadar plačilni račun ponuja z drugo finančno storitvijo ali produktom kot del paketa, potrošnika obvesti, ali lahko plačilni račun kupi ločeno, in v tem primeru zagotovi ločene informacije o stroških in provizijah, ki veljajo za druge finančne produkte in storitve v paketu.

▌

POGLAVJE III

ZAMENJAVA

Člen 9

Zagotavljanje storitve zamenjave računov

Države članice zagotovijo, da zadevni ponudniki plačilnih storitev potrošniku, ki ima odprt plačilni račun pri drugem ponudniku plačilnih storitev znotraj Unije in ki je uredil odprtje novega plačilnega računa pri sprejemnem ponudniku plačilnih storitev, zagotovijo storitev zamenjave računov, kot jo določa člen 10.

Države članice lahko pri postopku zamenjave računa, kadar se oba ponudnika plačilnih storitev nahajata na ozemlju ene države članice, vzpostavijo ali ohranijo ureditev, ki se razlikuje od ureditve v členu 10, če je to jasno v interesu potrošnika in se zamenjava računov opravi v največ enakih splošnih rokih, kot so opisani v členu 10.

Člen 10

Storitev zamenjave računov

1.  Države članice zagotovijo, da storitev zamenjave računov izvede sprejemni ponudnik plačilnih storitev in da je ta v skladu s pravili iz odstavkov 2 do 7.

2.  Storitev zamenjave računov izvede sprejemni ponudnik plačilnih storitev. V ta namen sprejemni ponudnik plačilnih storitev za izvedbo storitve zamenjave računov pridobi pisno pooblastilo potrošnika. V primeru skupnega računa se mora pridobiti pisno pooblastilo vseh imetnikov računa.

Pooblastilo se napiše v uradnem jeziku države članice, kjer se izvede storitev zamenjave računov, ali v katerem koli drugem jeziku, za katerega se dogovorijo stranke.

S pooblastilom potrošnik prenosnemu ponudniku plačilnih storitev zagotovi ali odkloni posebno privolitev za izvedbo posameznih nalog iz odstavkov 3(e) in [...] (f), sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev pa zagotovi ali odkloni posebno privolitev za izvedbo posameznih nalog iz odstavka 4(c) in (d) ter odstavka 5. Pooblastilo potrošniku omogoča, da od prenosnega ponudnika plačilnih storitev posebej zahteva informacije iz odstavkov 3(a) in [...] (b).

Pooblastilo določa tudi datum, od katerega se z računa, odprtega pri sprejemnem ponudniku plačilnih storitev, izvajajo periodična plačila. Ta datum je najmanj sedem delovnih dni po dnevu, ko prenosni ponudnik plačilnih storitev od sprejemnega ponudnika plačilnih storitev prejme zahtevo za izvedbo zamenjave računov na podlagi člena 10(6).

3.  Sprejemni ponudnik plačilnih storitev v dveh delovnih dneh od prejema pooblastila iz odstavka 2 od prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva, da opravi naslednje naloge:

(a)  sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če posebej zahteva v skladu z odstavkom 2, kadar je mogoče, posreduje seznam vseh veljavnih trajnih nalogov za kreditna plačila in soglasij za direktne obremenitve, ki jih upravlja plačnikova banka;

(b)  sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če posebej zahteva v skladu z odstavkom 2, posreduje vse razpoložljive informacije o vhodnih kreditnih plačilih in direktnih obremenitvah, ki jih upravlja prejemnik plačila, izvršenih na potrošnikovem računu v zadnjih 13 mesecih;

(c)  sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev posreduje takšne dodatne informacije, ki jih sprejemni ponudnik plačilnih storitev potrebuje za izvedbo zamenjave;

(d)  kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev vhodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na račun potrošnika, ki ga ima pri sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev, od datuma, določenega v pooblastilu, ▌preneha sprejemati direktne obremenitve in vhodna kreditna plačila;

(e)  na podlagi potrošnikove posebne privolitve iz odstavka 2 prenese preostalo pozitivno stanje sredstev na račun, ki ga je potrošnik odprl ali ga ima pri sprejemnem ponudniku plačilnih storitev, na dan, ki ga določi potrošnik; ▌

(f)  na podlagi potrošnikove posebne privolitve iz odstavka 2 zapre račun, ki ga ima potrošnik pri prenosnem ponudniku plačilnih storitev, na dan, ki ga določi potrošnik;

(fa)  prekliče trajne naloge in kreditna plačila z datumom izvršitve od datuma, določenega v pooblastilu;

4.  Sprejemni ponudnik plačilnih storitev ob prejemu informacij iz odstavka 3, ki jih je zahteval od prenosnega ponudnika plačilnih storitev, opravi naslednje naloge:

(a)  v sedmih delovnih dneh določi trajne naloge za kreditna plačila, ki jih je zahteval potrošnik, in jih izvršuje od datuma, določenega v pooblastilu;

(b)  od datuma, določenega v pooblastilu, sprejema direktne obremenitve;

(ba)  po potrebi seznani potrošnike z njihovimi pravicami v zvezi z direktnimi obremenitvami SEPA na podlagi člena 5(3)(d) Uredbe (EU) št. 260/2012;

(c)  na podlagi potrošnikove posebne privolitve iz odstavka 2 plačnike, ki opravljajo periodična kreditna plačila na potrošnikov plačilni račun, obvesti o podrobnostih potrošnikovega računa pri sprejemnem ponudniku plačilnih storitev. Če sprejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje plačnika, od potrošnika ali, po potrebi, prenosnega ponudnika plačilnih storitev v dveh dneh zahteva, da potem, ko po potrebi pridobi soglasje potrošnika, zagotovi manjkajoče informacije;

(d)  na podlagi potrošnikove posebne privolitve iz odstavka 2 prejemnike plačil, ki za unovčenje sredstev s plačnikovega računa uporabljajo direktne obremenitve, obvesti o podrobnostih potrošnikovega računa pri sprejemnem ponudniku plačilnih storitev in o datumu, po katerem se bodo direktne obremenitve izvrševale z navedenega računa. Če sprejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje prejemnika plačila, od potrošnika ali, po potrebi, prenosnega ponudnika plačilnih storitev v dveh dneh zahteva, da potem, ko po potrebi pridobi soglasje potrošnika, zagotovi manjkajoče informacije;

(e)  kadar se od potrošnika zahteva, da zagotovi informacije za namene točk (c) in (d), potrošniku zagotovi navadna pisma, ki so napisana v uradnem jeziku države članice, kjer se izvede storitev zamenjave računov, ali v katerem koli drugem jeziku, za katerega se dogovorijo stranke, s podrobnostmi novega računa in z začetnim datumom, navedenim v pooblastilu.

4a.  Države članice zagotovijo, da se na nacionalni ravni določijo roki za plačnike in prejemnike plačil, do katerih morajo ti začeti upoštevati nove podrobnosti o računu, ki jih posreduje sprejemni ponudnik plačilnih storitev; Države članice zagotovijo tudi, da se potrošniki zavedajo teh rokov in z njimi povezanih obveznosti;

5.  Sprejemni ponudnik plačilnih storitev lahko na podlagi potrošnikove posebne privolitve iz odstavka 2 opravi dodatne naloge, potrebne za izvedbo zamenjave.

6.  Prenosni ponudnik plačilnih storitev po prejemu zahteve sprejemnega ponudnika plačilnih storitev opravi naslednje naloge:

(a)  sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev v sedmih delovnih dneh od prejema zahteve pošlje informacije, navedene v odstavku 3(a), (b) in (c);

(b)  kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev vhodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na račun potrošnika, ki ga ima pri sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev, od datuma, ki ga zahteva sprejemni ponudnik plačilnih storitev, ustavi vhodna kreditna plačila in preneha sprejemati direktne obremenitve plačilnega računa;

(c)  prenese morebitno preostalo pozitivno stanje sredstev s plačilnega računa na račun, ki ga ima potrošnik pri sprejemnem ponudniku plačilnih storitev;

(d)  zapre plačilni račun takoj, ko se opravijo koraki v točkah (a), (b) in (c);

(e)  v skladu z odstavkom 5 opravi kakršne koli dodatne naloge, potrebne za izvedbo zamenjave.

6a.  Ponudnik plačilnih storitev ni dolžan zapreti plačilnega računa v skladu z odstavkom 6(d), kadar ima potrošnik do njega neporavnane obveznosti. Ponudnik plačilnih storitev takoj obvesti potrošnika, če mu te neporavnane obveznosti ne dovoljujejo zaprtja plačilnega računa.

7.  Brez poseganja v člen 55(2) Direktive 2007/64/ES prenosni ponudnik plačilnih storitev ne blokira plačilnih instrumentov pred datumom, za katerega sta se dogovorila s sprejemnim ponudnikom plačilnih storitev, da med postopkom zamenjave računov za potrošnika ne pride do prekinitve zagotavljanja plačilnih storitev.

8.  Države članice zagotovijo, da se vse določbe iz odstavkov 1 do 7, razen tiste iz odstavkov 4(c) in (d), uporabljajo tudi, kadar storitev zamenjave računov izvrši ponudnik plačilnih storitev iz druge države članice.

9.  V primeru iz odstavka 8 se dolžina rokov iz odstavkov 3, 4 in 6 podvoji, razen v zvezi s transakcijami, ki sodijo na področje uporabe člena 1 Uredbe (EU) št. 260/2012, kadar sta tako prenosni kot sprejemni plačilni račun vodena v evrih. Ta določba se pregleda v skladu s členom 27.

Člen 11

Provizije, povezane s storitvijo zamenjave računov

1.  Države članice zagotovijo, da lahko potrošniki brezplačno dostopajo do svojih osebnih informacij o obstoječih trajnih nalogih in direktnih obremenitvah, ki jih imajo pri prenosnem ali sprejemnem ponudniku plačilnih storitev.

2.  Države članice zagotovijo, da prenosni ponudnik plačilnih storitev zagotovi informacije, ki jih sprejemni ponudnik plačilnih storitev zahteva v skladu s členom 10(6)(a), ne da bi potrošniku ali sprejemnemu ponudniku plačilnih storitev za to zaračunal stroške.

3.  Države članice zagotovijo, da se morebitne provizije, ki jih prenosni ponudnik plačilnih storitev zaračuna potrošniku za zaprtje plačilnega računa pri njem, določijo v skladu s členom 45(2) Direktive 2007/64/ES.

4.  4. Države članice zagotovijo, da so morebitne provizije, ki jih prenosni ali sprejemni ponudnik plačilnih storitev zaračuna potrošniku za katero koli storitev iz člena 10, razen storitev iz odstavkov 1, 2 in 3, razumne.

Člen 11a

Samodejna preusmeritev

Razen če Komisija po izvedbi ocene regulativnega učinka odloči drugače, države članice do ... [šest let po začetku veljavnosti te direktive] zagotovijo, da se vzpostavi sistem, ki zagotavlja samodejno preusmeritev plačil z enega plačilnega računa na drugega v isti državi članici v povezavi s samodejnim obveščanjem prejemnikov plačil in plačnikov, ko so njihovi prenosi preusmerjeni.

Člen 12

Finančne izgube za potrošnike

1.  Države članice zagotovijo, da ponudnik plačilnih storitev, vključen v postopek zamenjave računov, povrne kakršne koli provizije ali druge finančne izgube, ki jih potrošnik utrpi zaradi neupoštevanja obveznosti iz člena 10 s strani navedenega ponudnika plačilnih storitev, v treh delovnih dneh, odkar je bila ugotovljena neskladnost. Dokazno breme nosi ponudnik plačilnih storitev, ki je dolžan dokazati, da so bili pogoji iz člena 10 izpolnjeni.

2.  Potrošniki niso odgovorni za nikakršne finančne izgube, ki nastanejo zaradi napak ali zamud plačnikov ali prejemnikov plačila pri posodobitvi podrobnosti njihovega plačilnega računa. Države članice zagotovijo, da so plačniki in prejemniki plačil odgovorni za neupoštevanje rokov, ki jih določijo države članice v skladu s členom 10(4a).

Člen 13

Informacije o storitvi zamenjave računov

1.  Države članice zagotovijo, da dajo ponudniki plačilnih storitev potrošnikom na voljo naslednje informacije o storitvi zamenjave računov:

(a)  o vlogah prenosnega in sprejemnega ponudnika plačilnih storitev pri vsakem koraku postopka zamenjave računov iz člena 10;

(b)  o časovnem okviru za dokončanje posameznih korakov;

(c)  o morebitnih provizijah, zaračunanih za postopek zamenjave računov;

(d)  kakršne koli informacije, ki jih bo moral zagotoviti potrošnik;

(e)  o shemi postopkov alternativnega reševanja sporov iz člena 21.

2.  Informacije so vedno brezplačno na voljo na trajnem nosilcu podatkov v vseh podružnicah ponudnikov plačilnih storitev, dostopnih potrošnikom, in v elektronski obliki na njihovih spletnih mestih.

POGLAVJE IV

DOSTOP DO PLAČILNIH RAČUNOV

Člen 14

Nediskriminacija

Države članice zagotovijo, da potrošniki, ki zakonito prebivajo v Uniji, niso diskriminirani na podlagi državljanstva ali prebivališča ali katerega koli drugega razloga iz člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ko zaprosijo za odprtje plačilnega računa v Uniji ali do njega dostopajo. Diskriminiranje imetnikov osnovnega plačilnega računa nikakor ni dopustno. Vsakršna vidna diskriminacija, na primer v obliki različne zunanje podobe kartice, različne številke računa ali kartice, je prepovedana.

Člen 15

Pravica do dostopa do osnovnega plačilnega računa

1.  Države članice zagotovijo, da vsi ponudniki plačilnih storitev na njihovem ozemlju, ki so dejavni na področju plačilnih storitev za potrošnike in ki ponujajo plačilne račune kot sestavni del svojega rednega poslovanja, potrošnikom ponujajo osnovni plačilni račun. Države članice zagotovijo, da osnovnih plačilnih računov ne ponujajo samo ponudniki plačilnih storitev, ki račun zagotavljajo le prek spletnega bančništva.

Države članice lahko ponudnike plačilnih storitev z odobritvijo Komisije izvzamejo iz obveznosti zagotavljanja osnovnega plačilnega računa iz prvega pododstavka. Takšna izjema temelji na objektivnih in omejevalnih merilih. Komisija odobri izjeme kadar so zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji vsem ponudnikom plačilnih storitev, pravica potrošnikov do dostopa ni ogrožena in ni nevarnosti, da bi bili v tisti državi članici imetniki osnovnih plačilnih računov stigmatizirani. [Spremembi 4/rev in 5/rev]

1a.  Države članice lahko opustijo obveznost iz odstavka 1, kadar so ponudniki plačilnih storitev:

(a)  navedeni v členu 2(5) Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta(8),

(b)  poslujejo na neprofitni osnovi;

(c)  zahtevajo članstvo, ki temelji na opredeljenih merilih, kot je poklic.

Takšna opustitev potrošnikom ne posega v pravice potrošnikov do dostopa do osnovnega plačilnega računa.

2.  Države članice zagotovijo, da je na njihovem ozemlju vzpostavljen sistem, ki potrošnikom zagotavlja pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa iz člena 14, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)  ta pravica velja ne glede na potrošnikovo prebivališče, brez poseganja v odstavek 2a;

(aa)  vzpostavi se mehanizem, ki bo potrošnikom brez stalnega naslova, prosilcem za azil in potrošnikom, ki jim dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njihov izgon iz pravnih razlogov ni mogoč, pomagal pri izpolnjevanju zahtev iz Poglavja II Direktive 2005/60/ES;

(b)  uveljavljanje te pravice ni preveč zapleteno ali obremenjujoče za potrošnika;

(ba)  vzpostavi se mehanizem, ki zagotavlja, da so potrošniki, ki nimajo odprtega bančnega računa, ter ranljivi in mobilni potrošniki seznanjeni z razpoložljivostjo osnovnih plačilnih računov;

(bb)  storitev zamenjave iz členov 10 in 11 te direktive se uporablja tudi, kadar potrošnik želi zamenjati drug plačilni račun za osnovni plačilni račun v okviru storitve zamenjave.

2a.  Države članice za izvajanje pravice iz odstavka 2 od potrošnikov zahtevajo, da morajo imeti pristno povezavo z državo članico,v kateri želijo odpreti in uporabljati osnovni plačilni račun.

Če mora potrošnik takšno povezavo dokazati, države članice zagotovijo, da to ni preveč obremenjujoče zanj. Države članice v ta namen zagotovijo, da pristojni organi sestavijo seznam, ki določa, kakšne vrste so lahko te povezave. Ta seznam vključuje vsaj državljanstvo, družinske vezi, središče interesov, delovno mesto, pripravništvo ali vajeništvo, iskanje poslovnih priložnosti ali druge poklicne povezave, kraj študija ali poklicne izobrazbe, stalno prebivališče, lastnina in vse odprte prošnje za azil ali preselitev.

EBA na podlagi člena 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 pripravi smernice kot pomoč pristojnim organom pri izvajanju tega odstavka.

Ponudniki plačilnih storitev upoštevajo informacije, ki jih posredujejo potrošniki, in lahko od potrošnika zahtevajo, naj bo za odprtje računa fizično prisoten v najbližji razpoložljivi podružnici ali naj ga zastopa tretja oseba.

Države članice zagotovijo, da imajo potrošniki možnost dokazati obstoj pristne povezave v enem mesecu po vnaprejšnjem odprtju računa na daljavo. Ponudniki plačilnih storitev lahko pred takšnim preverjanjem, vključno z osebno prisotnostjo, če je potrebno, omejijo uporabo računa.

2b.  Države članice lahko pred odprtjem osnovnega plačilnega računa zahtevajo, da morajo ponudniki plačilnih storitev preveriti, ali ima potrošnik aktiven in enakovreden plačilni račun na ozemlju države članice in od potrošnika zahtevati zapriseženo izjavo v zvezi s tem.

3.  Ponudniki plačilnih storitev ne smejo zavrniti zahtevka za dostop do osnovnega plačilnega računa, razen v naslednjih primerih:

(a)  kadar je pri skrbnem pregledu stranke, opravljenem v skladu s poglavjem II Direktive 2005/60/ES, ugotovljeno pomembno tveganje, da bo račun uporabljen v nasprotju z zakonodajo Unije;

(b)  kadar je država uveljavila možnost iz odstavka 2b tega člena, da potrošniku, kadar ta že ima plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev na njenem ozemlju, omogoča uporabo plačilnih storitev iz člena 16(1).

4.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev obdelajo vloge za dostop do osnovnega plačilnega računa v sedmih delovnih dneh po prejemu izpolnjene vloge in dokazila identitete. Države članice zagotovijo, da v primerih iz odstavka 3 ponudnik plačilnih storitev nemudoma pisno in brezplačno obvesti potrošnika o zavrnitvi in razlogih zanjo, razen če bi bilo takšno razkritje v nasprotju s cilji nacionalne varnostne politike ali področja pregona finančne kriminalitete. Poleg tega potrošnika obvesti o vsaj enemu kanalu za pritožbe ali storitvi svetovanja, ki sta mu na voljo brezplačno ali za razumno plačilo ter o razpoložljivih alternativnih mehanizmih za reševanje sporov.

5.  Države članice zagotovijo, da v primerih iz odstavka 3(b) ponudnik plačilnih storitev sprejme ustrezne ukrepe v skladu s poglavjem III Direktive 2005/60/ES.

6.  Države članice zagotovijo, da dostop do osnovnega plačilnega računa ni odvisen od nakupa dodatnih storitev ali delnic ponudnika plačilnih storitev.

Člen 16

Značilnosti osnovnega plačilnega računa

1.  Države članice zagotovijo, da osnovni plačilni račun vključuje naslednje ▌storitve:

(a)  storitve, ki omogočajo vse postopke, potrebne za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa;

(b)  storitve, ki omogočajo polog denarja na plačilni račun;

(c)  storitve, ki omogočajo dvige gotovine s tekočega računa znotraj Unije na bančnem okencu in na bankomatih med obratovalnim časom banke ali zunaj njega.

(d)  izvrševanje naslednjih plačilnih transakcij znotraj Unije:

(i)  direktnih obremenitev SEPA in neevrskih direktnih obremenitev;

(ii)  plačilnih transakcij SEPA in neevrskih plačilnih transakcij s plačilnim instrumentom (npr. plačilno kartico, programskim izdelkom), vključno s spletnimi plačili;

(iii)  kreditnih plačil SEPA in neevrskih kreditnih plačil, vključno s trajnimi nalogi, na bančnih terminalih, bančnih okencih in prek spletnega bančništva zadevnega ponudnika plačilnih storitev.

2.  Države članice zagotovijo, da ni omejitev glede števila transakcij, ki so potrošniku na voljo v skladu s pravili oblikovanja cen iz člena 17, če potrošnik uporablja osnovni plačilni račun za osebne namene. Pri določanju tega, kaj šteje za osebne namene, države članice upoštevajo obstoječe vedenje potrošnikov in splošno poslovno prakso.

3.  Države članice zagotovijo, da lahko potrošnik upravlja in izvrši plačilne transakcije iz svojega osnovnega plačilnega računa v podružnicah ponudnika plačilnih storitev ali prek spletnega bančništva ▌, kadar je to mogoče.

4.  Države članice zagotovijo, da osnovni plačilni račun ne vključuje možnosti prekoračitve pozitivnega stanja na računu, razen začasne minimalne prekoračitve za nizke zneske. Države članice lahko dovolijo, da ponudniki plačilnih storitev strankam z osnovnim plačilnim računom ponujajo možnost prekoračitve pozitivnega stanja in druge kreditne produkte kot jasno ločene storitve. Dostop do osnovnega plačilnega računa ali njegova uporaba ni omejen ali pogojen z nakupom teh kreditnih storitev. Zaračunane provizije za te storitve so jasno razvidne in vsaj enako ugodne kot običajna cenovna politika ponudnika.

4a.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 24, da bi posodobila seznam storitev, ki so del osnovnega plačilnega računa, glede na razvoj plačilnih sredstev in tehnologije.

Člen 17

Povezane provizije

1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev storitve iz člena 16 ponudijo brezplačno ali za razumno provizijo. Države članice zahtevajo, da ponudniki plačilnih storitev zagotovijo, da med produkti, ki jih ponujajo, pri osnovnem plačilnem računu vedno zaračunavajo najnižje provizije za zagotavljanje minimalnega paketa plačilnih storitev, ki jih določi država članica v skladu s členom 16(1) in (2).

2.  Države članice zagotovijo, da so provizije, zaračunane potrošniku zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz okvirne pogodbe, razumne in v nobenem primeru višje glede na običajno cenovno politiko ponudnika.

▌

Člen 18

Okvirne pogodbe in prekinitev

1.  Za okvirne pogodbe, ki zagotavljajo dostop do osnovnega plačilnega računa, veljajo določbe Direktive 2007/64/ES, če ni v odstavkih 2 in 3 določeno drugače.

2.  Ponudnik plačilnih storitev lahko enostransko prekine okvirno pogodbo, le če je izpolnjen vsaj en od naslednjih pogojev:

(a)  potrošnik je račun namerno uporabljal za nezakonite namene;

(b)  na računu ni bila izvedena nobena transakcija več kot 24 zaporednih mesecev in provizije, ki jih je treba plačati ponudniku plačilnih storitev, niso bile plačane;

(c)  potrošnik je zavestno predložil netočne informacije, da bi pridobil pravico dostopa do osnovnega plačilnega računa, pri čemer bi bila vloga na podlagi točnih informacij zavrnjena;

(ca)  potrošnik ne more utemeljiti, da obstaja dejanska povezava z zadevno državo članico, kot je navedeno v členu 15(2a), v roku enega meseca po odprtju računa na daljavo;

(d)  potrošnik nima več zakonitega prebivališča v Uniji ali je v državi članici, kjer že ima osnovni plačilni račun, naknadno odprl še en plačilni račun.

3.  Države članice zagotovijo, da ponudnik plačilnih storitev ob prekinitvi pogodbe za osnovni plačilni račun potrošnika pisno in brezplačno obvesti o razlogih za prekinitev in utemeljitvi zanjo, vsaj enem brezplačnem ali cenovno ugodnem pravnem sredstvu ali storitvi svetovanja in razpoložljivih alternativnih mehanizmih za reševanje sporov vsaj en mesec pred uveljavitvijo prekinitve, razen če bi bilo takšno razkritje v nasprotju s cilji nacionalne varnostne politike.

Člen 19

Splošne informacije o osnovnih plačilnih računih

1.  Države članice zagotovijo sprejetje ustreznih ukrepov za povečanje ozaveščenosti ▌o razpoložljivosti osnovnih plačilnih računov, njihovih cenovnih pogojih, postopkih za uveljavitev pravice dostopa do osnovnih plačilnih računov ter načinih za dostop do alternativnega reševanja sporov. Države članice zagotovijo, da so ukrepi za obveščanje zadostni in ciljno usmerjeni ter da zlasti upoštevajo potrošnike, ki nimajo bančnih računov, ter ranljive in mobilne potrošnike.

2.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev potrošnikom na aktiven način nudijo informacije v dostopni obliki in ustrezno pomoč v zvezi s posebnimi značilnostmi osnovnega plačilnega računa v ponudbi, z njim povezanimi provizijami ter pogoji njegove uporabe. Države članice zagotovijo tudi, da je potrošnik obveščen, da za dostop do osnovnega plačilnega računa nakup dodatnih storitev ni obvezen.

2a.  Države članice zahtevajo, da izobraževalne ustanove in svetovalne službe vzpostavijo storitve za najbolj ranljive stranke, da bi jim svetovale in pomagale pri odgovornem upravljanju njihovih financ. Države članice spodbujajo pobude za doseganje tega cilja in izboljšanje finančnega izobraževanja v šolah in drugje. Tveganje finančne izključenosti se za vse potrošnike čim bolj zmanjša. Poleg tega države članice spodbujajo pobude, s katerimi želijo ponudniki plačilnih storitev zagotavljanje osnovnega plačilnega računa dopolniti z neodvisnimi storitvami finančnega izobraževanja.

2b.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev, ki so dolžni ponujati osnovni plačilni račun, letno objavijo podatke o številu osnovnih plačilnih računov, za katere je bila v zadevnem letu podana vloga, za katere je bila ta zavrnjena, ki so bili odprti in zaprti. Zadevni podatki se zberejo in objavijo na ravni podružnice in podjetja.

2c.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi objavijo, med drugim na svojem spletnem mestu, revizijo uspešnosti vsakega ponudnika plačilnih storitev v smislu izpolnjevanja zahteve glede pravice do dostopa. V ta namen se ponudnike plačilnih storitev neodvisno oceni glede na njihovo uspešnost pri zagotavljanju osnovnih plačilnih računov, letno pa se objavi ocena desetih najboljših bank po tržnem deležu. Vsi ustrezni podatki se predložijo Komisiji in organu EBA.

POGLAVJE V

PRISTOJNI ORGANI IN ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV

Člen 20

Pristojni organi

1.  Države članice imenujejo pristojne organe za zagotavljanje in spremljanje učinkovitega upoštevanja te direktive. Navedeni pristojni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje takšnega upoštevanja. Ti pristojni organi so neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev. Navedeni pristojni organi so pristojni organi v smislu člena 4(2) Uredbe št. 1039/2010.

2.  Organi iz odstavka 1 so neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev in imajo vsa potrebna pooblastila in vire za opravljanje svojih nalog. Kadar je za zagotavljanje in spremljanje učinkovitega upoštevanja te direktive pristojnih več organov, države članice zagotovijo, da ti organi tesno sodelujejo in učinkovito opravljajo svoje naloge. Ti organi tesno sodelujejo s pristojnimi organi drugih držav članic, da bi zagotovili pravilno in polno uporabo ukrepov iz te direktive.

2a.  Brez poseganja v zahtevo o neodvisnosti iz odstavka 1 se organi iz odstavka 1 redno posvetujejo z zainteresiranimi stranmi, tudi s predstavniki potrošnikov, da se zagotovi in nadzira učinkovito izpolnjevanje zahtev te direktive.

3.  Države članice obvestijo Komisijo o imenovanih pristojnih organih iz odstavka 1 eno leto po začetku veljavnosti te direktive. Komisijo obvestijo o kakršni koli delitvi dolžnosti teh organov. O vsaki naknadni spremembi v zvezi z imenovanjem in pristojnostmi navedenih organov nemudoma obvestijo Komisijo.

Člen 21

Alternativno reševanje sporov

1.   Države članice vzpostavijo ustrezne in učinkovite pritožbene postopke in pravna sredstva za zunajsodno reševanje sporov med potrošniki in ponudniki plačilnih storitev v zvezi s pravicami in obveznostmi, določenimi v tej direktivi. Za ta namen države članice pooblastijo obstoječe organe ali, kadar je to primerno, ustanovijo nove.

1a.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev upoštevajo enega ali več organov za alternativno reševanje sporov, ki izpolnjujejo naslednja merila:

(a)  zastaralni rok za predložitev spora sodišču v času trajanja postopka za alternativno reševanje sporov ne teče;

(b)  postopek je brezplačen ali zahteva zmerne stroške, kot je določeno v nacionalni zakonodaji;

(c)  elektronska sredstva niso edina sredstva, s katerimi lahko stranke dostopajo do postopka;

(d)  zagotovljena je enaka zastopanost ponudnikov, potrošnikov in drugih uporabnikov.

1b.  Države članice zagotovijo, da se ponudniki plačilnih storitev vežejo na enega ali več organov za alternativno reševanje sporov.

1c.  Države članice obvestijo Komisijo in organ EBA o organih iz odstavka 1 do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive]. O vsaki naknadni spremembi v zvezi s temi organi nemudoma obvestijo Komisijo.

1d.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev potrošnike obvestijo o organih za alternativno reševanje sporov, na katere so vezani in ki so pristojni za obravnavo morebitnih sporov med njimi in potrošniki. Navedejo tudi, ali se zavezujejo uporabljati te organe oziroma so jih dolžni uporabljati za reševanje sporov s potrošniki.

1e.  Informacije iz odstavka 1b so navedene na jasen, razumljiv in lahko dostopen način na spletnem mestu ponudnika, če ga ima, in v splošnih pogojih za kupoprodajne pogodbe ali pogodbe o storitvah med ponudnikom in potrošnikom.

POGLAVJE VI

SANKCIJE

Člen 22

Upravni ukrepi in uporaba upravnih kazni ter drugih upravnih ukrepov

1.  Države članice določijo pravila o upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih ▌, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Te upravne kazni in drugi upravni ukrepi so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

Denarne kazni se v čim večji meri določijo na ravni Unije, da se zagotovi učinkovito izvajanje nacionalnih določb, ki prenašajo to direktivo.

2.  Organ EBA v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice za pristojne organe o vrstah upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov ter višini upravnih denarnih kazni.

3.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi brez nepotrebnega odlašanja objavijo vsako kazen ali drug ukrep, ki ga izvedejo zaradi kršitve nacionalnih določb, ki prenašajo to direktivo, vključno z informacijami o vrsti in naravi kršitve.

Države članice obvestijo Komisijo o določbah v zvezi s kaznimi do ... [18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] ter o njihovih morebitnih poznejših spremembah.

POGLAVJE VII

KONČNE DOLOČBE

Člen 23

Delegirani akti

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 24 glede člena 3(4).

Člen 24

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se prenese na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo iz člena 23 se podeli za nedoločen čas od datuma začetka veljavnosti te direktive.

3.  Pooblastilo iz člena 23 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati pooblastilo iz navedenega sklepa. Sklep začne veljati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njem določen. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o tem hkrati uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 23, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta delegiranemu aktu v roku treh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka oba obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.

▌

Člen 26

Ocenjevanje

1.  Države članice Komisiji vsako leto in prvič do ... [3 leta po začetku veljavnosti te direktive] zagotovijo informacije o naslednjem:

(a)  spoštovanju določb iz členov 3 do 6 s strani ponudnikov plačilnih storitev;

(b)  številu akreditiranih primerjalnih spletnih mest, vzpostavljenih v skladu s členom 7, in najboljših praksah v zvezi z zadovoljstvom uporabnikov s primerjalnimi spletnimi mesti;

(c)  številu plačilnih računov, ki so bili zamenjani, povprečnem času za zaključek postopka zamenjave, povprečni skupni proviziji, zaračunani za zamenjavo računov, številu zavrnitev zamenjave računov in najpogostejših težavah, s katerimi se potrošniki srečujejo v postopku zamenjave;

(d)  številu odprtih osnovnih plačilnih računov, trajanju vodenja teh računov, številu zavrnitev in zaprtij in razlogih zanje ter povezanih stroških.

(da)  ukrepih, sprejetih v podporo ranljivim družbenim skupinam v zvezi z vprašanji njihovih financ in prezadolženostjo.

2.  Komisija na podlagi informacij, ki jih je prejela od držav članic, pripravi letno poročilo.

Člen 27

Klavzula o pregledu

1.  Do ... [štiri leta od datuma začetka veljavnosti te direktive] Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o izvajanju te direktive, ki mu po potrebi priloži predlog.

Poročilo vključuje

(a)  seznam vseh postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Komisija zaradi nepravilnega ali nepopolnega izvajanja te direktive;

(b)  oceno učinka te direktive na usklajevanje in povezovanje bančništva na drobno v Uniji ter na konkurenco in povprečno višino provizij v državah članicah;

(c)  strategije za večjo kakovost, preglednost in primerljivost zagotavljanja plačilnih storitev po vsej Uniji, vključno s preglednostjo poslovnih modelov in naložbenih strategij, ter za večjo družbeno odgovornost podjetij;

(d)  oceno stroškov in koristi uvedbe popolne prenosljivosti številk plačilnih računov po vsej Uniji, vključno z načrtom s konkretnimi koraki, ki so potrebni zanjo;

(e)  oceno značilnosti potrošnikov, ki so odprli osnovne plačilne račune po prenosu direktive;

(f)  primere najboljših praks v državah članicah, namenjenih manjši izključenosti potrošnikov pri dostopu do plačilnih storitev;

(g)  oceno stroškov, zaračunanih za osnovne plačilne račune, ob upoštevanju meril iz člena 17(3);

(h)  oceno možnosti, da bi se določila zgornja meja za skupne letne provizije za odprtje in uporabo osnovnega plačilnega računa za celotno Unijo, ter načinov za prilagoditev te meje nacionalnim okoliščinam;

(i)  oceno učinka zagotavljanja osnovnih plačilnih računov na trg za druge plačilne račune s podobnimi storitvami.

2.  S ponovnim pregledom, ki temelji tudi na informacijah, pridobljenih od držav članic na podlagi člena 26, se oceni, ali naj se seznam storitev, ki so del osnovnega plačilnega računa, spremeni in posodobi glede na razvoj plačilnih sredstev in tehnologije.

3.  S ponovnim pregledom se oceni tudi, ▌ali so poleg ukrepov, sprejetih v skladu s členoma 7 in 8 v zvezi s primerjalnimi spletnimi mesti in paketnimi ponudbami, potrebni dodatni ukrepi.

Člen 28

Prenos

1.  Države članice najpozneje [dve leti po začetku veljavnosti te direktive] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov.

Če dokumenti, priloženi obvestilu o ukrepih za prenos, ki ga predložijo države članice, ne zadostujejo za celovito oceno usklajenosti teh ukrepov z določenimi določbami te direktive, lahko Komisija na zahtevo organa EBA in za namene izvajanja svojih nalog v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 ali na lastno pobudo zahteva od držav članic, da predložijo podrobnejše informacije v zvezi s prenosom in izvajanjem teh ukrepov.

2.  Te predpise začnejo uporabljati eno leto po začetku veljavnosti te direktive.

Z odstopanjem od prvega pododstavka države članice uporabljajo poglavje III od … [18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] v zvezi s storitvijo zamenjave med ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v isti držav članici, in storitvijo zamenjave med ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v Uniji, za plačilne račune, vodene v eurih, v zvezi s plačilnimi storitvami v eurih.

Z odstopanjem od prvega pododstavka, razen če Komisija na podlagi regulativne ocene učinka odloči drugače, države članice uporabljajo določbe poglavja III od … [48 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] v zvezi s storitvijo zamenjave med ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v Uniji, za plačilne račune, vodene v valuti, ki ni euro.

Z odstopanjem od prvega pododstavka države članice začnejo uporabljati člen 4(1) do (6), člen 5(1) in (2) ter člen 6(1) in (2) v roku 18 mesecev od dneva objave seznama iz člena 3(5).

Z odstopanjem od prvega pododstavka države članice, ki do 1. januarja 2014 uvedejo nacionalni zakonodajni sistem, s katerim se potrošnikom, ki na zadevnem ozemlju zakonito prebivajo, zagotavlja dostop do osnovnih plačilnih računov, uporabljajo določbe poglavja IV od ... [24 mesecev po datumu začetku veljavnosti te direktive].

3.  Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

4.  Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 29

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 30

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V [...],

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu. (2) UL L 319, 5.12.2007, str. 1. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0293. (4) UL L 190 ,21.7.2011, str. 87. (5) UL L 94, 30.3.2012, str. 22. (6) Direktiva 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15). (7) UL L 281, 23.11.1995, str. 31. (8) Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338).