Vmesni sporazum ES/Srednja Afrika o gospodarskem partnerstvu ***
192k
19k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Vmesnega sporazuma, ki vodi k sporazumu o gospodarskem partnerstvu, med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in pogodbenico Srednjo Afriko na drugi strani (14757/2012 – C7-0369/2012 – 2008/0139(NLE))
– ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (14757/2012),
– ob upoštevanju osnutka vmesnega sporazuma, ki vodi k sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter pogodbenico osrednjo Afriko na drugi strani (13485/2011),
– ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 207, členom 211 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (C7-0369/2012),
– ob upoštevanju členov 81 in 90(7) Poslovnika,
– ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino in mnenja Odbora za razvoj (A7-0190/2013),
1. odobri sklenitev sporazuma;
2. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Republike Kamerun.
Druga sprememba Sporazuma iz Cotonouja z dne 23. junija 2000 ***
196k
19k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o drugi spremembi Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000, kakor je bil prvič spremenjen v Luxembourgu 25. junija 2005 (16894/2011 – C7-0469/2011 – 2011/0207(NLE))
– ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (16894/2011),
– ob upoštevanju Sporazuma o drugi spremembi Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000, kakor je bil prvič spremenjen v Luxembourgu 25. junija 2005 (09565/2010)(1),
– ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 217 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0469/2011),
– ob upoštevanju člena 81 in člena 90(7) Poslovnika,
– ob upoštevanju priporočila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A7-0110/2013),
1. odobri sklenitev sporazuma;
2. izraža močne pridržke glede delov sporazuma, ki ne odražajo stališča Evropskega parlamenta in vrednot Unije;
3. poziva vse strani, naj v okviru tretje revizije ustrezno spremenijo nezadovoljive klavzule sporazuma, vključno z izrecno uvedbo nediskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti v skladu s členom 8(4);
4. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in članicam skupine afriških, karibskih in pacifiških držav.
– ob upoštevanju člena 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, člena 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Konvencije Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja,
– ob upoštevanju člena 13 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki otrokom priznava pravico do izražanja,
– ob upoštevanju resolucije Sveta ZN za človekove pravice z dne 28. marca 2008 (7/36), ki podaljšuje mandat posebnega poročevalca za spodbujanje in varovanje pravice do svobode mnenja in izražanja(1),
– ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca ZN o spodbujanju in varovanju pravice do svobode mnenja in izražanja Franka La Rueja(2), ki poudarjajo veljavnost mednarodnih norm in standardov na področju človekovih pravic v zvezi s svobodo mnenja in izražanja na spletu kot komunikacijskem mediju,
– ob upoštevanju resolucije Sveta ZN za človekove pravice z dne 5. julija 2012 o spodbujanju, varstvu in uživanju človekovih pravic na internetu(3), ki priznava pomen varstva človekovih pravic in prostega pretoka informacij na internetu,
– ob upoštevanju poročila posebnega predstavnika ZN z dne 21. marca 2011 o vprašanju človekovih pravic in nadnacionalnih družb in drugih podjetij Johna Ruggieja z naslovom „Guiding Principles on Business and Human Rights: Implementing the United Nations “Protect, Respect and Remedy„ Framework“ (Vodilna načela o podjetništvu in človekovih pravicah: izvajanje okvira Združenih narodov „varovanje, spoštovanje in pomoč“)(4),
– ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta ZN S/RES/1738 z dne 23. decembra 2006 o napadih na novinarje in medijske strokovnjake ter z njimi povezano osebje v oboroženih spopadih(5),
– ob upoštevanju ženevske konvencije z dne 12. avgusta 1949(6), zlasti člena 79 Dodatnega protokola I glede zaščite novinarjev, udeleženih v nevarnih strokovnih misijah na območjih oboroženih spopadov,
– ob upoštevanju akcijskega načrta ZN o varnosti novinarjev in vprašanju nekaznovanosti, ki ga je 12. aprila 2012 potrdil odbor izvršnih direktorjev ZN(7),
– ob upoštevanju resolucije št 1920(2013) o poročilu parlamentarne skupščine Sveta Evrope o svobodi medijev v Evropi, sprejetem 24. januarja 2013,
– ob upoštevanju dela, ki ga je opravila Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) na področju svobode medijev, zlasti poročil njenega predstavnika za svobodo medijev,
– ob upoštevanju poročil nevladnih organizacij na področju medijev, kot so Novinarji brez meja (indeksi svobode tiska), Freedom House (poročila o svobodi tiska) ter Mednarodni inštitut za tisk (Death Watch in letni pregled svobode svetovnega tiska),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju(8),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: upravičljivo, pregledno in odgovorno poslovno ravnanje in trajnostna rast(9),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za letu 2011 in politiki Evropske unije na tem področju(10),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o prihodnji svetovni konferenci o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT-2012) Mednarodne telekomunikacijske zveze in morebitni širitvi obsega mednarodnih telekomunikacijskih pravil(11),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(12),
– ob upoštevanju strateškega okvira za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje (11855/2012), ki ga je sprejel Svet 25. junija 2012,
– ob upoštevanju priporočila Svetu z dne 13. junija 2012 o posebnem predstavniku EU za človekove pravice(13),
– ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu Evropske unije ob svetovnem dnevu svobode tiska(14),
– ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 za naslovom „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop“ (COM(2011)0886),
– ob upoštevanju sporočila komisarke za digitalno agendo z dne 12. decembra 2011 o strategiji stalne povezanosti(15),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14“ (COM(2011)0681),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji(16),
– ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisije z dne 25. maja 2011 z naslovom „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“ (COM(2011)0303),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2008 o medijski pismenosti v digitalnem okolju(17),
– ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1889/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (EIDHR)(18) in vseh drugih instrumentov EU za zunanje financiranje,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije(19),
– ob upoštevanju svojih resolucij o nujnih primerih kršitev človekovih pravic, demokratičnih načel in načel pravne države, tudi resolucij o posameznih državah, v katerih je izražena skrb glede svobode tiska in medijev, kamor spada zlasti obsodba novinarjev in piscev spletnih dnevnikov na zaporno kazen,
– ob upoštevanju člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njene določbe o spoštovanju svobode in pluralizma medijev,
– ob upoštevanju členov 3 in 21 Pogodbe o Evropski uniji in člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah Sveta Evrope in tekočih pogajanjih o pristopu EU k tej konvenciji,
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0176/2013),
Načela in vloga tiska in medijev
A. ker je svoboda izražanja splošna človekova pravica, na kateri temelji demokracija, in je bistvenega pomena za uresničevanje drugih pravic, h katerim stremijo ljudje po vsem svetu, na primer razvoj, dostojanstvo in izpolnitev vsakega človeškega bitja;
B. ker ima omejevanje svobode izražanja resne posledice, mora biti zelo omejeno in ga je mogoče upravičiti le pod ozko opredeljenimi in strogimi pogoji, ki jih določa zakon, ki tudi sam velja za zakonitega po mednarodnem pravu; ker je svoboda izražanja temeljna pravica, tesno povezana s pluralizmom in svobodo tiska in drugih medijev; ker so države, ki so podpisale Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, obvezane zagotavljati neodvisen, svoboden in pluralističen tisk in druge medije;
C. ker so medijske platforme bistvene za uveljavljanje pravice do svobode izražanja; ker je neodvisni tisk kot kolektivna manifestacija svobodnega izražanja eden ključnih akterjev v medijskem okolju in opravlja vlogo varuha demokracije;
D. ker svoboda tiska, medijev, digitalnega sektorja in novinarstva velja za javno dobro;
E. ker imajo (digitalne) medijske platforme vedno bolj globalno naravo, pa tudi vse večje število uporabnikov;
F. ker so internet in mediji instrumenti, ki jih uporabljajo zagovorniki človekovih pravic;
G. ker je nevtralnost omrežja bistveno načelo odprtega interneta, saj z zagotavljanjem konkurenčnosti in preglednosti ter poslovnih priložnosti spodbuja komunikacije, prav tako pa je koristna za poslovne priložnosti ter prispeva k inovacijam, ustvarjanju novih delovnih mest in rasti;
H. ker so svoboda govora in izražanja, mediji in svoboda novinarjev po vsem svetu ogroženi, novinarji pa so pogosto tudi zagovorniki človekovih pravic, svobode združevanja, mnenja, vere in prepričanja; ker se novinarje pogosto preganja in se jim odvzema svoboda;
I. ker nove digitalne in spletne medijske platforme prispevajo k večji raznolikosti in pluralizmu;
J. ker je treba prizadevanja in programe EU za spodbujanje in varovanje svobode tiska in medijev po vsem svetu optimizirati, ob tem pa izkoristiti dragoceno delo, ki ga opravljajo civilna družba in novinarske organizacije;
K. ker je lahko EU na svetovnem prizorišču verodostojna le, če se znotraj nje varuje in spoštuje svoboda tiska in medijev;
Nedavni razvoj dogodkov
1. priznava, da vlade nosijo glavno odgovornost za zagotavljanje in obrambo svobode tiska in medijev; poudarja, da vlade nosijo glavno odgovornost za oviranje svobode tiska in medijev ter jo, v najslabšem primeru, vedno pogosteje omejujejo z izvajanjem pravnih pritiskov, npr. z zlorabljanjem protiteroristične in protiekstremistične zakonodaje in zakonov o državni varnosti, izdajstvu ali prevratništvu; ugotavlja, da je treba vzpostaviti ravnotežje med vprašanji nacionalne varnosti in svobodo obveščanja, da bo mogoče preprečiti zlorabe in zagotoviti neodvisnost tiska in drugih medijev; se zaveda, da imajo medijski imperiji, ki so v lasti politikov, včasih pooblastila za razširjanje napačnih informacij; poudarja, da morajo tisk in drugi mediji nujno delovati neodvisno ter brez političnih in finančnih pritiskov; je zaskrbljen zaradi dejstva, da so ocene svobode tiska in drugih medijev v številnih državah v Evropi in zunaj nje v skladu z najnovejšimi letnimi indeksi in analitičnimi poročili (gl. seznam v prilogi na koncu poročila A7-0176/2013) vse slabše;
2. poudarja, da so svobodni, neodvisni in pluralni spletni in tradicionalni mediji eden temeljnih kamnov demokracije in pluralizma; se zaveda pomena informacijskih virov kot jamstev za dejansko svobodo in pluralnost medijev; poudarja, da je ohranjanje in utrjevanje svobode in neodvisnosti svetovnih medijev v skupnem interesu; ugotavlja, da je vloga svobodnih in neodvisnih medijev ter neoviranega pretoka informacij izjemnega pomena za demokratične spremembe v nedemokratičnih režimih;
3. obžaluje dejstvo, da po vsem svetu prihaja do poškodb in umorov novinarjev, zato poudarja, kako pomembno se je boriti proti nekaznovanju; poudarja, da se oblasti ne bodo mogle spopadati z grožnjami in nasiljem ter zagotavljati varnosti novinarjev, če politični, pravosodni in policijski organi ne bodo odločno ukrepali proti napadalcem na novinarje in njihovo delo; poudarja, da posledice nekaznovanja ne vplivajo samo na svobodo tiska, temveč tudi na vsakodnevno delo novinarjev, saj ustvarjajo ozračje strahu in samocenzure; meni, da bi morala EU zavzeti odločnejše stališče do držav, ki nenehno dopuščajo, da ostanejo tovrstna dejanja nekaznovana, in poziva vse države, naj zagotovijo varnost novinarjev, ki so po vsem svetu tarča resnih zlorab, storilci pa pogosto ostanejo nekaznovani;
4. poudarja, da so zakoni, zakonska ureditev, ustrahovanje, globe in močno koncentrirano lastništvo v rokah politikov ali drugih z nasprotujočimi si interesi dejavniki, ki lahko omejijo svobodo pridobivanja informacij in dostopanja do njih ali ogrozijo svobodo izražanja;
5. poudarja, da vlade včasih izvajajo posreden pritisk na tisk in druge medije; ugotavlja, da so mediji v številnih državah močno odvisni od vladnega oglaševanja, ki lahko tako postane orodje za izvajanje pritiskov na medije, za omejevanje delovanja kritičnih medijev pa je mogoče uporabiti tudi licence in davčne globe;
6. obžaluje dejstvo, da se krepi kriminalizacija izražanja; opominja, da novinarje po vsem svetu pogosto zapirajo zaradi njihovega dela; se zaveda, da se zakoni o obrekovanju, bogokletstvu, razžalitvi, pa tudi zakonodaja o „upadu ugleda države v tujini“ ali „homoseksualni propagandi“, uporabljajo za zapiranje ali cenzuriranje novinarjev ter onemogočanje svobodnega izražanja; obžaluje, da cenzura spodbuja samocenzuro; poziva, da se preganjanje novinarjev konča in da se jim omogoči neodvisno delo, brez strahu pred nasiljem in obtožbami, ter da se nemudoma izpusti na prostost vse novinarje in pisce spletnih dnevnikov, ki so po krivici v zaporu zaradi svojega dela;
7. ostro obsoja dejstvo, da mnogi novinarji nimajo dostopa do pravne pomoči, medtem ko je njihov poklic vedno pogosteje v prvih vrstah boja za človekove pravice, v spletu ali zunaj njega;
8. meni, da je trend koncentriranega lastništva medijev v velikih konglomeratih grožnja svobodi medijev in pluralizmu, zlasti če vzporedno poteka tudi digitalizacija; poudarja pomen odprte in spodbudne osnovne medijske infrastrukture ter obstoja neodvisnih regulatorjev;
9. se zaveda potenciala zasebnih fundacij in nevladnih organizacij, ki podpirajo kakovostno novinarstvo in so gonilo inovacij;
10. poudarja, da se podjetja, čeprav nosijo nove odgovornosti v globalno in digitalno povezanem svetu, soočajo tudi z novimi izzivi na področjih, ki so bila tradicionalno v domeni javnih organov; se zaveda, da vladne omejitve, ki vplivajo na spletno vsebino in storitve, vršijo pritisk na uredniško neodvisnost in kontinuiteto storitev;
11. priznava, da se mediji vse prepogosto uporabljajo kot tradicionalna propagandna orodja oziroma so vpleteni v takšno propagando in da so, zlasti v primeru javnih medijev, finančna in politična neodvisnost ter pluralizem bistvenega pomena; poudarja, da svobodni in neodvisni javni mediji igrajo osrednjo vlogo pri utrjevanju demokracije, večji udeležbi civilne družbe v javnih razpravah in zadevah, pa tudi pri povečevanju vpliva državljanov na poti v demokracijo;
12. spodbuja oblikovanje etičnih kodeksov za novinarje, pa tudi za vse tiste, ki so udeleženi pri upravljanju ponudnikov informacij, da se zagotovi popolna neodvisnost novinarjev in medijskih hiš; se zaveda, da bi bilo treba te kodekse tudi spoštovati, kar bi dosegli z ustanovitvijo neodvisnih regulativnih organov;
Digitalizacija
13. priznava potencialni vpliv današnjih vedno bolj digitaliziranih medijev in njihovo zmožnost, da posamezniku s povečevanjem stopnje informacij in kritičnega razmišljanja zagotovijo moč, in se zaveda, da tak razvoj dogodkov zbuja tesnobo, zlasti pri avtoritarnih režimih;
14. priznava, da so digitalni in spletni mediji v zadnjih letih odigrali pomembno vlogo v vstajah proti diktatorskim režimom;
15. poudarja, da je tako spletni kot nespletni dostop do informacij potreben za razvoj mnenj in izražanja ter za izražanje in sporočanje vsebin prek medijskih platform, ker vse to zagotavlja bistven nadzor nad oblastjo;
16. priznava, da je digitalizacija medijev in informacij okrepila njihov domet in vpliv, hkrati pa zabrisala tanko mejo med informacijo in mnenjem; je seznanjen z občutnim povečanjem uporabniško ustvarjenih vsebin in državljanskega novinarstva;
17. meni, da digitalizacija tiska in medijev dodaja novo plast v medijsko pokrajino, kar odpira vprašanja v zvezi z dostopom, kakovostjo, objektivnostjo informacij in varovanjem le-te;
18. poudarja, da lahko digitalizacija ljudem olajša dostop do informacij in nadzor nad uradniki, prav tako pa zagotovi izmenjavo in širjenje podatkov in dokumentov ter razkrivanje krivic in korupcije;
19. poudarja, da bi morali, če želimo izkoristiti celoten potencial informacijske infrastrukture, zagotoviti medopravilnost na svetovni ravni in ustrezne predpise, te elemente informacijske in komunikacijske tehnologije pa vključiti tako v obstoječo kot v razvijajočo se medijsko okolje, v povezavi s temeljnimi zahtevami za neodvisnost, pluralnost in raznolikost;
20. obžaluje vse poskuse, da bi se ustvarile različne oblike „zaprtega interneta“, saj gre za hude kršitve pravice do obveščenosti; poziva vse oblasti, naj se takšnim poskusom odrečejo;
21. je zaskrbljen zaradi množičnega nadzora, množičnega cenzuriranja ter teženj po blokiranju in filtriranju, ki ne vplivajo le na medije ter delo novinarjev in avtorjev spletnih dnevnikov, temveč ovirajo tudi prizadevanja civilne družbe za pomembne politične, gospodarske in socialne premike; obsoja vsa dejanja in poskuse aretacije avtorjev spletnih dnevnikov, ker v tem vidi napad na svobodo govora in mnenja;
22. obžaluje dejstvo, da številne tehnologije in storitve, ki se v državah nečlanicah uporabljajo za kršenje človekovih pravic s cenzuriranjem informacij, množičnim nadzorom, spremljanjem ter iskanjem in sledenjem državljanom in njihovi uporabi (mobilnih) telefonskih omrežij in interneta, izvirajo iz EU; poziva Komisijo, naj sprejme vse ukrepe, potrebne za ustavitev te trgovine z digitalnim orožjem;
23. poudarja potrebo po boljšem razumevanju vloge posrednikov in njihovih odgovornosti; meni, da lahko tržni regulatorji pomagajo ohranjati konkurenco, da pa je treba raziskovati tudi nove načine vključevanja zasebnih akterjev, da se ohrani javna vrednost informacij; priznava, da lahko samoregulacija vodi v specifična tveganja, če ni (demokratičnega) nadzora;
24. poudarja, da so digitalne in (računalniške) na podatke osredotočene platforme ali storitve, kot so iskalniki, v zasebni lasti in zahtevajo preglednost, da se ohrani javna vrednost informacij ter prepreči omejevanje dostopa do informacij in svobode izražanja;
25. poudarja, da je treba zavarovati prijavitelje in vire ter da si mora EU po vsem svetu prizadevati za to;
26. ostro obsoja vse poskuse, da bi se internet in druge spletne medije uporabljalo za spodbujanje in podpiranje terorističnih dejavnosti; poziva oblasti, naj glede tega zavzamejo odločno stališče;
Politike in zunanje dejavnosti EU
27. poudarja, da je spodbujanje in varovanje svobode tiska in medijev v svetu bistveno, če želimo, da EU velja za skupnost vrednot; poudarja, da bi morala EU odločno prevzeti politično vodilno vlogo, da bo zagotovila varstvo novinarjev po vsem svetu;
28. je prepričan, da bi morala EU igrati vodilno vlogo pri zagotavljanju, da mediji ostanejo neodvisni, pluralistični in raznoliki, ter pri varovanju položaja, svobode in varnosti novinarjev ter avtorjev spletnih dnevnikov; poudarja, da v ta namen EU ne bi smela posegati v vsebino, temveč bi morala podpirati spodbudno okolje in odpravo omejevanja svobode izražanja po svetu;
29. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so v zadnjih letih tudi nekateri mediji v EU pod nadzorom zaradi neetičnega in domnevno nezakonitega ravnanja; meni, da EU lahko daje zgled le, če bo rešila težave v okviru lastnih meja;
30. spodbuja Komisijo, naj še naprej pozorno spremlja neodvisnost tiska in drugih medijev v državah članicah;
31. meni, da EU svobodo tiska in medijev sicer obravnava v različnih politikah in programih, a ni posebej celovito osredotočena nanjo, prav tako pa nima usklajene vodilne vizije in primerjalnih meril;
32. meni, da pomanjkanje celovite strategije prinaša tveganje razdrobljenosti ter opuščanja pomembnih političnih načel preglednosti in odgovornosti;
Strategija
33. poziva Komisijo, predvsem GD DEVCO, in Evropsko službo za zunanje delovanje (EEAS), naj izboljšata svoje sodelovanje in usklajevanje načrtovanja programov, zlasti s prizadevanjem za sinergije v političnem in diplomatskem delu ter s skupnim izvajanjem, vključno s spremljanjem in ocenjevanjem financiranja in projektov; poziva Komisijo, naj izboljša svojo analizo in vrednotenje preteklega, obstoječega in prihodnjega načrtovanja programov ter objavi rezultate;
34. poziva k prehodu s priložnostnega financiranja projektov na bolj trajnosten pristop, ki bi vključeval tudi zasebne donatorje in sogovornike; priznava potrebo po pristopu k načrtovanju programov, prilagojenemu posameznim situacijam, tako na nacionalni kot na regionalni ravni;
35. poziva EU, naj igra pomembnejšo vlogo zlasti v državah kandidatkah, pa tudi v odnosih z neposrednimi južnimi in vzhodnimi sosedami in v okviru pogajanj za trgovinske in pridružitvene sporazume; poziva EU, naj sprejme strategijo, s katero bi zagotovila tesno spremljanje in odzivanje na spremembe v zakonodaji, ki omejujejo pluralizem in svobodo tiska v tretjih državah;
36. poudarja, da je treba obstoječe zunanje finančne instrumente, kot je evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), geografske instrumente in drugo uporabljati prožno, da bi tako prispevali h krepitvi civilne družbe; poudarja, da sta lokalna zavezanost in krepitev zmogljivosti bistvena za zagotavljanje trajnostnega razvoja in napredka;
37. poudarja, da bi EU morala podpirati izobraževanje in usposabljanje oblikovalcev politike, regulatorjev ter medijev v tretjih državah, in sicer s ciljem spodbujanja svobode tiska in medijev ter ustreznih in tehnološko nevtralnih oblik regulacije trga, ob tem pa zlasti opozarja, da se v prehodnih obdobjih svoboščine pogosto omejujejo v imenu stabilnosti in varnosti;
38. poudarja, da bi morala biti razvoj medijev in omogočanje svobode izražanja pomemben del dialoga EU na ravni držav; poudarja, da je treba v trgovinskih, partnerskih in pridružitvenih sporazumih EU ter sporazumih o sodelovanju s tretjimi državami v skladu s členom 21 PEU spoštovati jasna primerjalna merila in pogoje; poziva ESZD in Komisijo, naj spoštujeta in uresničujeta poročila in priporočila EP glede pogajanj o takšnih sporazumih; opominja, da so jasnost, doslednost, usklajevanje in preglednost med Parlamentom, ESZD in Komisijo pri uveljavljanju in spremljanju temeljnih človekovih pravic ključnega pomena za verodostojnost in uspešnost EU pri odnosih in stikih s tretjimi državami;
39. poziva Komisijo, naj boj proti nekaznovanju postane ena njenih prednostnih nalog v programih za svobodo izražanja in medijev, tudi s ponujanjem pomoči pri preiskovanju zločinov proti novinarjem, ustanavljanjem skladov za pravno varstvo in zagotavljanjem strokovnega znanja;
40. meni, da financiranje EU ne bi smelo biti omejeno na specializirane mednarodne organizacije (posrednike), temveč bi moralo vključevati tudi lokalne organizacije;
41. poziva Komisijo, naj ponovno prouči klavzule o zaupnosti v svojem financiranju človekovih pravic v okviru tiska in medijev, ker omogočajo diskreditacijo novinarjev, medijskih hiš ali nevladnih organizacij in s tem zmanjšujejo verodostojnost dejavnosti EU na področju človekovih pravic, ki so same po sebi odprte in pregledne;
42. poudarja, da bi se morali tudi programi za tisk in medije osredotočati na izboljšanje (državnih in pravnih) struktur ter podporo lokalnim medijskim družbam in podjetjem za izboljšanje njihove preglednosti, neodvisnosti, sposobnosti trajnostnega delovanja, strokovnosti in odprtosti; poudarja, bi se morale politike EU na področju medijev z zagotavljanjem podpore neodvisnim in novim medijem zavzemati za čim večji pluralizem in raznolikost;
43. spominja, da sta svoboda izražanja in pluralizem medijev, tudi v internetu, osrednji evropski vrednoti; poudarja temeljni pomen svobode tiska in medijev v politiki širitve EU ter digitalnih svoboščin v tem okviru, ob upoštevanju, da so te svoboščine človekove pravice in da so zato sestavni del političnih københavnskih meril;
44. meni, da bi EU morala sestavine podpore tisku in medijem vključiti v svojo pomoč na volitvah, na primer s spodbujanjem sodelovanja med organi za upravljanje volitev v tretjih državah in tiskom, da bi se izboljšali preglednost in legitimnost volilnega postopka in rezultatov;
45. meni, da bi se morala EU v državah v tranziciji osredotočiti na svobodo tiska in drugih medijev v okviru procesa sprave in obnove;
46. odobrava in pozdravlja pomembno delo številnih mednarodnih (novinarskih) organizacij na področju svobode tiska in drugih medijev ter poudarja, da bi morale biti deležne polne podpore EU, saj z ohranjanjem bistvenih vezi opravljajo izjemno pomembno nalogo;
47. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj čim bolj izkoristi sodelovanje EU v večstranskih forumih, ki se osredotočajo na svobodo tiska in medijev ter digitalne svoboščine, kot sta Svet Evrope in OVSE, ter v okviru ZN;
48. poziva Komisijo, Svet in ESZD, naj čim prej sprejmejo strategijo za svobodo tiska in medijev v okviru zunanje politike EU, priporočila iz tega poročila pa vključijo v prihodnje smernice za svobodo izražanja v spletu in zunaj njega;
49. zahteva, da se to poročilo obravnava in sprejme v tesni povezavi z resolucijo o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU;
o o o
50. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici za skupno zunanjo in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Evropski službi za zunanje delovanje, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, Uradu visokega komisarja ZN za človekove pravice, Unescu, Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.
Zlasti poročil z dne 16. maja 2011 (A/HRC/17/27), 10. avgusta 2011 (A/66/290), 4. junija 2012 (A/HRC/20/17) in 7. septembra 2012 (A/67/357), ki so na voljo na: http://www.ohchr.org/EN/Issues/FreedomOpinion/Pages/Annual.aspx.
Sprememba Direktive o ponovni uporabi informacij javnega sektorja ***I
269k
25k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (COM(2011)0877 – C7-0502/2011 – 2011/0430(COD))
– ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0877),
– ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0502/2011),
– ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem navaja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,
– ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. aprila 2012(1),
– ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. aprila 2013, da bo Svet odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za kulturo in izobraževanje ter Odbora za pravne zadeve (A7-0404/2012),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;
3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.
Finančne storitve: pomanjkanje napredka v Svetu in zamuda Komisije pri sprejetju nekaterih predlogov
218k
26k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o finančnih storitvah: pomanjkanje napredka v Svetu in zamuda Komisije pri sprejetju nekaterih predlogov (2013/2658(RSP))
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o sistemih zajamčenih vlog (prenovitev) (COM(2010)0368), ki ga je Komisija podala 12. julija 2010,
– ob upoštevanju predloga za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta o odškodninskih shemah za vlagatelje (COM(2010)0371), ki ga je Komisija podala 12. julija 2010,
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/71/ES in Direktive 2009/138/ES glede pristojnosti Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (COM(2011)0008) (Omnibus II/Solventnost II), ki ga je Komisija podala 19. januarja 2011,
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o trgih finančnih instrumentov in razveljavitvi Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta (prenovitev) (COM(2011)0656), ki ga je predlagala Komije dne 20. oktobra 2011 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe [uredba o infrastrukturi evropskega trga] o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (COM(2011)0652) (revizija direktive MiFID), ki ga je Komisija podala dne 20. oktobra 2011,
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kazenskih sankcijah za trgovanje z notranjimi informacijami in tržno manipulacijo (COM(2011)0654) in predlog za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) (COM(2011)0651), (MAD/MAR), ki ga je Komisija podala 20. oktobra 2011,
– ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji, centralnih depotnih družbah (CDD) in spremembi Direktive 98/26/ES (COM(2012)0073), ki ga je Komisija podala 7. marca 2012,
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi direktiv Sveta 77/91/EGS in 82/891/EGS, direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES in 2011/35/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (COM(2012)0280), ki ga je Komisija podala 6. junija 2012,
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kar zadeva funkcije depozitarja, plačne politike in sankcije (COM(2012)0350), (KNPVP V), ki ga je Komisija podala 3. julija 2012,
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zavarovalnem posredovanju (prenovitev) (COM(2012)0360) (IMD II), ki ga je Komisija podala 3. julija 2012,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 o delovnem programu Komisije 2010 (COM(2010)0135), predvsem navedbe o načrtovanem sprejetju zakonodajnega predloga direktive o pravni varnosti v zakonodaji o vrednostnih papirjih v letu 2010,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 o delovnem programu Komisije 2011 (COM(2010)0623), predvsem navedbe o načrtovanem sprejetju zakonodajnega predloga direktive o pravni varnosti v zakonodaji o vrednostnih papirjih v letu 2011;
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2011 o delovnem programu Komisije 2012 (COM(2011)0777), predvsem navedbe o načrtovanem sprejetju zakonodajnega predloga direktive o pravni varnosti v zakonodaji o vrednostnih papirjih v letu 2012 in zakonodajnega predloga za revizijo Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu(1),
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta na zasedanju 1. in 2. marca 2012, predvsem navedb o reviziji direktive MiFID,
– upoštevanju priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 20. decembra 2012 o skladih denarnega trga(2),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2012 o bančnem sistemu v senci(3),
– ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji v zvezi s finančnimi storitvami, in sicer o zastoju v Svetu in o zamudi Komisije pri sprejemanju nekaterih predlogov (O-000063/2013 – B7-0208/2013 in O-000065/2013 – B7-0209/2013),
– ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) Poslovnika,
A. ker je za oživitev gospodarstva EU potreben trden finančni sektor, ki bo realnemu gospodarstvu zagotavljal konkurenčna finančna sredstva; ker je za to treba dokončno vzpostaviti bančno unijo, o čemer so se različne institucije EU, ki so pristojne za ta pomembni sektor našega gospodarstva, že dogovorile in to potrdile;
B. ker je Komisija 12. julija 2010 sprejela predlog za revizijo direktive o sistemih zajamčenih vlog, Parlament pa je po brezplodnih pogajanjih s Svetom o tem glasoval v prvi obravnavi 16. februarja 2012(4);
C. ker je Komisija 12. julija 2010 sprejela predlog za revizijo direktive o odškodninskih shemah za vlagatelje, Parlament pa je o tem glasoval v prvi obravnavi šele 5. julija 2011, ker Svet ni bil pripravljen sprejeti splošnega pristopa in začeti pogajanj(5);
D. ker je Komisija predloge za revizijo direktive MiFID sprejela 20. oktobra 2011, Parlament pa jih je hitro obravnaval in že leto dni po vložitvi (26. oktobra 2012(6)) sprejel dodatne predloge sprememb; odtlej čaka na začetek pogajanj s Svetom, da bi morda dosegla soglasje v prvi obravnavi;
E. ker je Evropski svet na svoji seji 1. in 2. marca 2012 sklenil, da bi morala sozakonodajalca o predlogih za revizijo direktive MiFID odločiti do decembra 2012;
F. ker je Komisija 7. marca 2012 sprejela predlog o centralnih depotnih družbah, Odbor za ekonomske in monetarne zadeve pa je svoje poročilo sprejel 4. februarja 2013 (A7-0039/2013), in Parlament vse odtlej čaka na začetek pogajanj s Svetom za morebitni dogovor v prvi obravnavi;
G. ker je bilo sprva predvideno, da bo predlog Komisije o direktivi o pravni varnosti v zakonodaji o vrednostnih papirjih sprejet v letu 2010, nato je bil prestavljen v njen zakonodajni in delovni program za leto 2011 in potem za leto 2012, a še vedno ni sprejet;
H. ker Direktiva 2007/64/ES o plačilnih storitvah na notranjem trgu zahteva, da mora Komisija najkasneje do 1. novembra 2012 predstaviti poročilo o njenem izvajanju in vplivu in mu po potrebi priložiti predlog za revizijo; ker Komisija še vedno ni posredovala ne poročila ne revizije;
I. ker je Parlament v svoji resoluciji o vzporednem bančnem sistemu pozval k sprejetju dodatnih ukrepov v zvezi s skladi denarnega trga, predvsem za boljšo odpornost teh skladov in za kritje likvidnostnih tveganj, in ker bi bilo treba pri teh ukrepih upoštevati priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja, objavljeno kmalu po resoluciji, da se za te sklade ne sme več uporabljati konstantna neto vrednost sredstev;
J. ker mora Komisija v skladu s členom 5 Direktive 2011/89/ES(7) opraviti celovito revizijo Direktive 2002/87/ES (direktiva o finančnih konglomeratih)(8), pri čemer bi morala obravnavati predvsem njeno področje uporabe, razširitev uporabe na neregulirane subjekte, merila za določitev finančnih konglomeratov, ki so v lasti širših nefinančnih skupin, in obvezno testiranje izjemnih situacij, do 31. decembra 2012 pa mora Parlamentu in Svetu poslati poročilo o tem, nato pa podati ustrezne zakonodajne predloge;
K. ker je Komisija po tej reviziji dne 20. decembra 2012 objavila poročilo in ugotovila, da so najpomembnejša vprašanja, ki bi jih lahko obravnavali v prihodnji reviziji direktive o finančnih konglomeratih, merila za opredelitev in določitev konglomerata, določitev matičnega subjekta, ki je dejansko odgovoren za izpolnjevanje zahtev v vsej skupini, in okrepitev izvrševanja v zvezi s tem subjektom; kljub temu se ni odločila za vložitev tovrstnega zakonodajnega predloga v letu 2013;
L. ker se je Komisija zavezala, da bo razmere redno pregledovala, da bo določila pravi čas za sprejetje predlogov o reviziji direktive o finančnih konglomeratih, predvsem glede na potekajoča pogajanja o svežnju CRD IV in enotnem nadzornem mehanizmu;
M. ker je Komisija večkrat nakazala, da namerava izvesti poglobljeno študijo o učinkovitosti in sorazmernosti ukrepov, ki so bili od nastanka finančne krize sprejeti v okviru urejanja finančnega sektorja;
1. želi spomniti, da je pripravljen v prvi obravnavi sprejeti vsaj vse predloge Komisije o finančnih storitvah, ki jih že ima pred sabo, in to pred zaključkom parlamentarnega mandata spomladi 2014;
2. poudarja, da je treba za nadaljnjo čim prejšnjo krepitev učinkovitosti in trdnosti finančnih trgov Unije hitro sprejeti že pripravljene predloge Komisije o finančnih storitvah, s čimer bi preprečili zamude pri začetku veljavnosti ustrezne zakonodaje;
3. izraža trdno prepričanost, da sta stabilnost finančnega sektorja in uspeh vseh finančnih strukturnih reform osnovni pogoj za doseganje trajnostne gospodarske rasti in zaposlovanja v Evropski uniji;
4. poudarja, da je jasno pokazal pripravljenost in sposobnost, da predloge Komisije o ureditvi finančnih storitev obravnava hitro ter v kratkem času, na primer pri enotnem nadzornem mehanizmu, Solventnosti II in reviziji direktive MiFID; pričakuje, da bo enako konstruktiven in hiter pristop uporabil pri naslednjih predlogih Komisije;
5. poziva Komisijo, naj pospeši delo pri zakonodajnih pobudah o finančnih storitvah, ki jih je napovedovala v zadnjih letih, vendar še niso bile pripravljene; zlasti poziva Komisijo, naj čim prej sprejme predlog direktive za zakonodajo o vrednostnih papirjih, s katerim zdaj zamuja že več kot dve leti, ter naj čim prej pripravi revizijo direktive o plačilnih storitvah na notranjem trgu, ki se še ni začela; poziva Komisijo, naj čim prej sprejme predlog o skladih denarnega trga, pri čemer naj v celoti upošteva ustrezna priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja;
6. po zaključku pogajanj o CRD IV in enotnem nadzornem mehanizmu meni, da bi morala Komisija nemudoma pripraviti predloge za celovito revizijo direktive o finančnih konglomeratih iz leta 2002;
7. opozarja na zavezo Komisije, da bo pred iztekom mandata opravila študijo, ki bo vključevala analizo stroškov in koristih, in sicer o učinkovitosti in sorazmernosti številnih zakonodajnih besedil, ki so bila sprejeta od začetka finančne krize, pri čemer naj bo ta študija zbirna ocena učinka celotne zakonodaje EU o finančnih trgih, ki je bila doslej predlagana, sprejeta in se je izvajala v Uniji od začetka mandata; poziva, da je treba ta proces začeti čim prej; v tej študiji bi bilo treba oceniti, kakšen učinek ima nedokončna vzpostavitev bančne unije v različnih državah članicah, vključno z učinkom na javni dolg;
8. poziva Komisijo, naj čim prej sprejme zlasti predloge o osnutku uredbe o ustanovitvi enotnega mehanizma za reševanje ter o nadaljnjih ukrepih na podlagi priporočil Liikanenove strokovne skupine na visoki ravni o strukturni bančni reformi; poudarja, kako pomembno je, da sozakonodajalca s soodločanjem hitro obravnavata te prihajajoče predloge, da bi omogočila čim prejšnji začetek veljavnosti ustreznih ukrepov;
9. poziva Komisijo, naj v letnem pregledu rasti natančneje izrazi finančni razvoj, kot je zahteval Parlament v svojih resolucijah z dne 15. decembra 2011(9) in 18. aprila 2013(10);
10. poziva Svet, naj ponovno začne pogajanja o sistemih zajamčenih vlog, kar je nadvse pomembna zadeva in je v neposrednem interesu državljanov Evropske unije, pomembno pa je tudi za zaupanje v finančni sistem in njegovo trdnost; ugotavlja, da je ciprska kriza potrdila, kako nujno je hitro sprejetje tega predloga; opozarja, da bi lahko bil enotni evropski sklad za zajamčene vloge z delujočimi sistemi zajamčenih vlog, podprtimi z ustreznimi ravnmi financiranja, ki tako krepijo verodostojnost in zaupanje vlagateljev, dolgoročni cilj, ko bosta začela delovati tudi učinkovit okvir reševanja ter učinkovit enoten nadzorni mehanizem; poudarja njihov pomen za pravilno izoblikovanje bančne unije ter izpolnitev splošnega cilja stabilnih finančnih trgov; meni, da bi bilo treba predlog o sistemu zajamčenih vlog sprejeti vzporedno z direktivo o oblikovanju okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij;
11. obžaluje, da Svet in države članice ne kažejo zmogljivosti in trdne odločenosti za sprejetje sporazumov, potrebnih za izvajanje javnih zavez, ki so nujne za dokončno vzpostavitev bančne unije;
12. poziva Svet, naj čim prej sprejme stališče o direktivi o odškodninskih shemah za vlagatelje, da bi lahko začeli pogajanja o vprašanju, ki ima konkreten učinek na državljane Unije, saj naj bi povečalo zaščito posameznih vlagateljev;
13. opozarja na zavezo skupine G-20, da bi se moralo z vsemi standardiziranimi pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih na neorganiziranem trgu trgovati na borzah oziroma elektronskih platformah za trgovanje, kakor je primerno, njihov kliring pa bi morale najkasneje do konca leta 2012 izvajati centralne nasprotne stranke; zato poziva Svet, naj preostali čas v zakonodajnem obdobju uporabi za dokončanje dela o reviziji direktive MiFID, tako da bi lahko predloge Komisije sprejeli pred evropskimi volitvami maja 2014;
14. poziva Svet, naj nadaljuje delo o centralnih depotnih družbah, da bi omogočil hiter začetek pogajanj s Parlamentom in Komisijo zaradi pravočasnega izvajanja pred uvedbo sistema Target2Securities;
15. poziva Svet k hitremu napredku za pogajanja s Parlamentom o drugih ključnih dosjejih o zaščiti potrošnikov in vlagateljev, o katerih je pristojni odbor Parlamenta že glasoval ali bo kmalu glasoval, poleg revizije MiFID, na primer KNPVP V in IMD II;
16. poziva Svet, naj čim prej sprejme stališče o predlogu direktive o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, ki ga je podala Komisija, saj je to bistveno orodje za omejitev bodoče izpostavljenosti davkoplačevalcev EU propadanju bank;
17. poziva Svet, naj bo pripravljen hitro zaključiti pogajanja s Parlamentom o Omnibusu II/Solventnosti II, in sicer takoj ko bo na voljo ocena učinka, ki jo pripravlja Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine za določbe o dolgoročnih jamstvih, o katerih so razpravljali v trialogu; poziva, da je treba hitro sprejeti predloge o MAD/MAR;
18. poziva Komisijo, naj pravočasno pripravi predloge, da bo lahko Parlament o njih razpravljal v sedanjem zakonodajnem obdobju, in sicer o sistemih jamstev za zavarovanja ter o okviru za sanacijo in reševanje finančnih institucij, ki niso banke, vključno z okvirom, ki se bo uporabljal vsaj za večje čezmejne zavarovalniške skupine ter tiste, ki se pretežno ukvarjajo z netradicionalnimi in nezavarovalniškimi dejavnostmi;
19. poziva Svet, naj pojasni merila, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev za obravnavanje ali opustitev obravnavanja dosjeja, ter naj razloži, kako je upošteval medsebojno povezanost dosjejev;
20. poziva Svet, naj pojasni in natančno navede, kako zbira potrebna sredstva in izboljšuje nemoten potek in učinkovitost prehoda z enega predsedovanja na drugo;
21. Svet glede na pomanjkanje napredka v njegovih delovnih skupinah poziva, naj prevzame svojo politično odgovornost in pri glasovanju sprejme stališča s kvalificirano večino, kot je določeno v Pogodbah;
22. poudarja odgovornost sozakonodajalcev, da sprejmeta vse potrebne ukrepe in tako omogočita čim prejšnje sprejetje tekočih predlogov ter naj po potrebi, če je to smiselno in izvedljivo, to storita pred koncem sedanjega zakonodajnega obdobja;
23. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 18. aprila 2013 o napredku Turčije za leto 2012(1),
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju pogajalskega okvira za Turčijo z dne 3. oktobra 2005,
– ob upoštevanju Sklepa Sveta 2008/157/ES z dne 18. februarja 2008 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih iz partnerstva za pristop z Republiko Turčijo(2) („partnerstvo za pristop“) ter prejšnjih sklepov Sveta o partnerstvu za pristop iz let 2001, 2003 in 2006,
– ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,
A. ker je turška policija 31. maja 2013 v zgodnjih jutranjih urah skušala razgnati skupino protestnikov, ki so že več tednov protestirali proti načrtovanemu podiranju dreves zaradi novega gradbenega projekta v parku Gezi na območju trga Taksim v Carigradu, in pri tem uporabila prekomerno silo;
B. ker se je nasilno posredovanje policije sprevrglo v spopade s protestniki, ki so se razširili v druga turška mesta, in ker so ob teh spopadih umrli štirje ljudje, na tisoče ljudi je bilo ranjenih, vršile so se množične aretacije, zasebna in javna lastnina pa je bila močno poškodovana; ker je policija proti protestnikom uporabila velike količine solzivca in pločevinke s solzivcem izstreljevala naravnost vanje, s čimer je povzročila hude poškodbe;
C. ker so demonstracije podprli različni sloji turške družbe; ker so v njih moški in ženske sodelovali v enaki meri;
D. ker se zdi, da je turška vlada, ko je ostro obsodila dogodke, dosegla ravno nasprotni učinek;
E. ker 34. člen turške ustave zagotavlja pravico, da se lahko brez dovoljenja organizirajo mirna in neoborožena srečanja in demonstracije; ker njen 26. člen zagotavlja svobodo izražanja, 27. in 28. člen pa svobodo izražanja in neovirano širjenje idej;
F. ker so protesti povezani tudi s pomisleki v nekaterih sektorjih turške družbe glede vrste nedavno sprejetih sklepov in zakonodajnih aktov o vprašanjih, kot so omejevanje prodaje alkohola in reforme izobraževanja;
G. ker protestniki vedno bolj izražajo pomisleke glede opazne premajhne zastopanosti manjšin, avtoritarnega upravljanja in pomanjkanja pravne države in dobrega upravljanja ter pravičnega sojenja in dolžnega pravnega postopanja v Turčiji;
H. ker osrednji turški mediji o protestih niso poročali, uporabniki Twitterja pa so bili aretirani;
I. ker je Turčija kot država kandidatka za pristop k EU prevzela obveznost, da bo spoštovala in spodbujala demokracijo ter krepila demokratične in človekove pravice in svoboščine;
J. ker sta se komisar Füle in visoka predstavnica Unije/podpredsednica Komisije Catherine Ashton odzvala na te dogodke;
K. ker so svoboda zbiranja, svoboda izražanja (tudi prek spletnih in nespletnih družbenih medijev) in svoboda tiska temeljna načela EU;
1. izraža iskreno sožalje družinam protestnikov in policista, ki so izgubili življenje, številnim ranjenim pa želi hitro okrevanje;
2. izraža globoko zaskrbljenost, ker se je turška policija odzvala na mirne in legitimne proteste v parku Gezi v Carigradu z uporabo nesorazmerne in pretirane sile, in poziva turške oblasti, naj podrobno raziščejo policijsko nasilje, odgovorne privedejo pred sodišče in žrtvam zagotovijo odškodnino; svari turško vlado pred uporabo ostrih ukrepov proti miroljubnim protestnikom in poziva predsednika vlade, naj zavzame združevalno in pomirjevalno stališče, da bi preprečili nadaljnje stopnjevanje nasilja;
3. obžaluje, da se nadaljuje policijsko nasilje na trgu Taksim in okoli njega kljub napovedi turških oblasti, da se bodo pogajale z nekaterimi voditelji protestov, kar dejansko zmanjšuje možnosti za pogajanja med vlado in protestniki;
4. poziva turške oblasti, naj zagotovijo in spoštujejo pravice vseh državljanov do svobodnega izražanja, mirnega zbiranja in mirnih protestov; poziva k takojšnji izpustitvi vseh priprtih miroljubnih protestnikov; zahteva, da se vsem zagotovi neomejen dostop do odvetnikov po njihovi izbiri; zahteva natančne podatke o številu priprtih in ranjenih;
5. obžaluje odziv turške vlade in predsednika vlade Erdogana, ki je s tem, ko ni želel sprejeti korakov za spravo, se ni opravičil in ni bil pripravljen razumeti odziva dela turškega prebivalstva, le še prispeval k nadaljnji polarizaciji;
6. pozdravlja pomirjujoči odziv predsednika Güla in opravičilo podpredsednika vlade Arinca ranjenim protestnikom ter njun dialog s Platformo Taksim in političnimi opozicijskimi osebnostmi, s čimer sta skušala umiriti napetosti; poudarja pomembnost dialoga med turško vlado in miroljubnimi protestniki;
7. opominja Turčijo, da bi se morali v vključujoči in pluralistični demokraciji vsi državljani počutiti zastopane in da je vladajoča večina odgovorna za to, da v postopek odločanja vključi opozicijo in civilno družbo; opozicijske stranke pa opominja na njihovo odgovornost, da prispevajo k ustvarjanju demokratične politične kulture v zvezi z različnimi pogledi in mnenji;
8. je zaskrbljen zaradi nenehnih sporov med političnimi strankami in pomanjkanja pripravljenosti vlade in opozicije, da bi si skupaj prizadevali za soglasje o bistvenih reformah; poziva vse politične akterje, vlado in opozicijo, naj sodelujejo, da bi povečali politični pluralizem v državnih institucijah ter spodbujali posodobitev in demokratizacijo države in družbe;
9. poudarja, da ima sistem nadzora in ravnotežja oblasti v sodobni demokratični državi bistveno vlogo, kar bi se moralo odražati v sedanjem postopku sprejemanja ustave, takšna država pa mora temeljiti na načelu ločevanja oblasti in ravnotežju med izvršilno, zakonodajno in pravosodno vejo, na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti svobode izražanja in svobode tiska, ter na vključujoči politični kulturi, ki dejansko odraža pluralizem demokratične družbe; je prepričan, da organizacija mirnih in legitimnih protestov priča o živahnosti turške civilne družbe; opominja Turčijo, kako pomembno je, da si še naprej prizadeva za dodatno izboljšanje demokratičnih institucij, pravne države ter spoštovanja temeljnih svoboščin;
10. poudarja, da bi bilo treba policijske in pravosodne organe nenehno – tako med formalnim izobraževanjem kot med aktivnim službovanjem – izčrpno usposabljati o izvajanju Carigrajskega protokola (mednarodne smernice proti mučenju in slabemu ravnanju) ter o primarnosti pravic in svoboščin posameznika;
11. poziva lokalne in nacionalne organe v Turčiji, naj začnejo izvajati javna posvetovanja za vse urbanistične in regionalne razvojne načrte; opozarja, da je treba uravnotežiti gospodarsko rast z družbenimi, okoljskimi, kulturnimi in zgodovinskimi dejavniki; poziva, naj se za vse ustrezne projekte v Turčiji brez izjeme opravi presoja vplivov na okolje;
12. ugotavlja, da izjemni val protestov odraža tudi rastoče nezadovoljstvo delov turškega prebivalstva z ureditvijo načina življenja; znova poudarja, da se morajo vlade v demokratični družbeni ureditvi zavzemati za strpnost ter vsem državljanom zagotavljati svobodo veroizpovedi in prepričanja; poziva vlado, naj spoštuje pluralnost in raznolikost turške družbe ter varuje sekularni življenjski slog;
13. opozarja, da nasilni odziv policije spodkopava verodostojnost Turčije kot pionirke demokratičnih sprememb v južni soseščini;
14. opozarja, da sta svoboda izražanja in pluralnost medijev jedro evropskih vrednot in da resnično demokratična, svobodna in pluralistična družba potrebuje resnično svobodo izražanja; opozarja, da svoboda izražanja ne velja samo za informacije ali ideje, ki so dobro sprejete ali ne veljajo za žaljive, temveč v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah tudi za izjave, ki žalijo, pretresejo ali vznemirijo državo ali del prebivalstva;
15. je zaskrbljen zaradi vse slabšega stanja na področju svobode tiska, nekaterih cenzurnih ukrepov in vse pogostejše avtocenzure v turških medijih, tudi v internetu; poziva turško vlado, naj podpre načelo svobode tiska; poudarja, da je neodvisni tisk bistvenega pomena za demokratično družbo, ter v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo sodstva pri zaščiti in krepitvi svobode tiska, kar zagotavlja prostor za svobodne javne razprave; je zaskrbljen, ker je veliko število novinarjev v zaporih in proti njim potekajo številni sodni procesi; poziva k izpustitvi aktivistov na družbenih omrežjih; močno obžaluje odločitev vrhovnega sveta za radio in televizijo, da kaznuje televizijske postaje, ki so od začetka prenašale dogodke v parku Gezi, ker naj bi s tem škodovale telesnemu, moralnemu in duševnemu razvoju otrok in mladih;
16. ponovno izraža zaskrbljenost, ker je večina medijev združenih v lasti velikih konglomeratov, ki imajo zelo raznovrstne poslovne interese; ponovno poziva k sprejetju novega zakona o medijih, ki mora med drugim obravnavati vprašanja neodvisnosti, lastništva in upravnega nadzora;
17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Evropske komisije, generalnemu sekretarju Sveta Evrope, predsedniku Evropskega sodišča za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Republike Turčije.
Pregled organizacije in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje v letu 2013
335k
31k
Priporočilo Evropskega parlamenta visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednici Evropske komisije, Svetu in Komisiji z dne 13. junija 2013 o pregledu organizacije in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje v letu 2013 (2012/2253(INI))
– ob upoštevanju člena 27(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki predvideva ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), katere naloga je pomagati visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,
– ob upoštevanju člena 21(3) PEU, ki določa, da visoki predstavnik pomaga Svetu in Komisiji pri zagotavljanju doslednosti med različnimi področji zunanjega delovanja Unije,
– ob upoštevanju člena 26(2) PEU, ki predvideva, da Svet in visoki predstavnik skrbita za enotnost, doslednost in učinkovitost delovanja Unije,
– ob upoštevanju tretjega odstavka člena 35 PEU, ki določa, da diplomatska in konzularna predstavništva držav članic ter delegacije Unije prispevajo k uresničevanju pravic državljanov Unije do zaščite na ozemlju tretjih držav,
– ob upoštevanju člena 36 PEU, ki določa, da se visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednik Komisije (v nadaljevanju: visoki predstavnik/podpredsednik) redno posvetuje z Evropskim parlamentom o glavnih vidikih in temeljnih usmeritvah skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike in ga obvešča o razvoju teh politik ter skrbi, da se mnenja Evropskega parlamenta ustrezno upoštevajo,
– ob upoštevanju člena 42 PEU, ki daje visokemu predstavniku/podpredsedniku pristojnosti za pripravo predlogov na področju skupne varnostne in obrambne politike, vključno z začetkom misij, in sicer tako uporabo nacionalnih sredstev kot sredstev Unije,
– ob upoštevanju člena 13(3) Sklepa Sveta z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (v nadaljevanju: sklep o ESZD), ki določa, da visoki predstavnik do sredine leta 2013 pregleda organizacijo in delovanje ESZD, ki med drugim zajema izvajanje členov 6(6) in 6(8) o geografski uravnoteženosti, in po potrebi priloži zakonodajni predlog za revizijo tega sklepa,
– ob upoštevanju členov 298 in 336 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določata zakonodajni postopek, ki se uporablja za kadrovske zadeve,
– ob upoštevanju izjave visoke predstavnice/podpredsednice Komisije o politični odgovornosti (v nadaljevanju: izjava visoke predstavnice/podpredsednice)(1),
– ob upoštevanju poročila o osebju ESZD za leto 2012 z dne 24. julija 2012, ki je bilo predstavljeno v skladu s členom 6(9) sklepa o ESZD,
– ob upoštevanju člena 97 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za proračun, Odbora za proračunski nadzor in Odbora za pravne zadeve (A7–0147/2013),
A. ker je Lizbonska pogodba uvedla cilj zagotavljanja enotnega, doslednega in učinkovitega zunanjega delovanja Evropske unije;
B. ker je ESZD nov organ hibridne narave, oblikovan na osnovi skupnosti in medvladnih virov, in v Evropski uniji nima precedensa, in ker od njega ne moremo pričakovati, da bo že dve leti po ustanovitvi polno deloval; ker mora zato pregled njegove organizacije in delovanja temeljiti na pošteni in konstruktivni kritiki;
C. ker se mora uspeh ESZD meriti glede na njeno zmožnost uresničevanja celovitega pristopa Evropske unije k aktualnim zunanjepolitičnim izzivom ter odgovornostim in glede na njeno zmožnost učinkovitejše porabe skromnih virov z boljšim sodelovanjem in ekonomijo obsega na ravni Evropske unije in na nacionalni ravni;
D. ker je trojna vloga visokega predstavnika/podpredsednika najbolj oprijemljiv izraz iskanja večje skladnosti v zunanjem delovanju Evropske unije;
E. ker sedanja struktura znotraj Komisije neustrezno odraža posebno vlogo visokega predstavnika/podpredsednika v zvezi z zunanjim delovanjem Evropske unije;
F. ker številne vloge visokega predstavnika/podpredsednika, določene z Lizbonsko pogodbo, zahtevajo uvedbo političnega namestnika ali namestnikov, ki mu pomaga pri izpolnjevanju nalog;
G. ker je zaradi strukturnih in postopkovnih razlogov operativno odločanje in izvajanje na področju skupne zunanje in varnostne politike/skupne varnostne in obrambne politike prepočasno; ker se je to znova pokazalo s krizo v Maliju, saj postopki odločanja in sklepi o financiranju v zvezi s to krizo niso bili hitro sprejeti in izvedeni;
H. ker mora biti ESZD smotrna, usmerjena k rezultatom, imeti učinkovito strukturo in biti sposobna nuditi podporo političnemu vodstvu v zunanjih odnosih, zlasti na področju skupne zunanje in varnostne politike, ter pomagati pri odločanju v Svetu; ker bi zato morala biti zmožna hitro in na usklajen način zagotavljati strokovno znanje iz različnih oddelkov, vključno iz Komisije; ker je v sedanji strukturi ESZD preveč vodstvenih struktur in preveč ravni odločanja;
I. ker se še ne izkoriščajo možnosti za takojšnjo napotitev, ki jo nudijo bojne skupine Evropske unije;
J. ker so pretekle izkušnje jasno pokazale, da je treba za izvajanje misij skupne varnostne in obrambne politike vzpostaviti stalno operativno poveljstvo v Bruslju;
K. ker je v primeru arabskih revolucij postalo jasno, da Evropska unija ne zmore zagotoviti prerazporeditve sredstev v tako kratkem času , vključno z osebjem, bi bila kos novim političnim prednostnim nalogam; ker morata velikost in profil osebja delegacij Evropske unije odražati strateške interese Unije;
L. ker bi morala biti vloga ESZD pri določanju strateških smernic in pri prispevanju k izvajanju instrumentov Evropske unije za zunanje financiranje okrepljena v skladu s ključnimi smernicami zunanje politike Evropske unije;
M. ker je treba zagotoviti večjo usklajenost in dobro upravljanje razvojnih vprašanj na mednarodni ravni, da bi se tako Evropski uniji omogočilo, da nastopi enotno in da se poveča njena prepoznavnost;
N. ker naj bi ESZD, zlasti v času proračunskih omejitev, pospeševala sinergije, ne samo v institucionalnem okviru Evropske unije, temveč tudi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami;
O. ker smo v času, ko vlade držav članic zmanjšujejo svoji diplomatsko in konzularno prisotnost, in bi morali na ESZD gledati kot na priložnost za spodbujanje boljšega sodelovanja in sinergij ter jo dodatno uporabiti;
P. ker si je treba bolj prizadevati, da ne bi prihajalo do podvajanja prizadevanj in struktur med ESZD, Komisijo – zlasti med GD DEVCO in Uradom Evropske skupnosti za humanitarno pomoč (ECHO) – ter sekretariatom Sveta;
Q. ker je bil dosežen cilj, v skladu s katerim tretjina osebja prihaja iz držav članic, in ker mora biti osebje, ki prihaja iz treh sestavnih delov (iz Komisije, sekretariata Sveta in nacionalnih diplomatskih služb) primerno razporejeno na vseh ravneh ter med delegacijami in sedežem;
R. ker so ženske nezadostno zastopane na delovnih mestih AD in vodilnih položajih ter preveč zastopane na delovnih mestih AST;
S. ker morajo biti vse spremembe v zvezi s kadrovskimi predpisi sprejete s postopkom soodločanja;
T. ker je jasno, da mora ESZD razviti zmogljivost, da bo prepoznavala relevantne izkušnje in se uči na osnovi preteklih operativnih izkušenj, zlasti na področju preprečevanja konfliktov, posredovanj v konfliktih, kriznega upravljanja, sprave in vzpostavljanja miru;
U. ker je treba dve leti in pol po sprejetju izjave visoke predstavnice/podpredsednice natančno oceniti politično odgovornost ESZD do Parlamenta, zlasti, v kolikšni meri se posvetuje s Parlamentom o strateških odločitvah in koliko upošteva njegovo mnenje in vložek;
V. ker bi morala ta presoja obravnavati tudi načine za izboljšanje predstavitve visokega predstavnika/podpredsednika in uradnikov ESZD, vključno z vodji delegacij in posebnimi predstavniki Evropske unije, Parlamentu in njegovim organom, ter kako ESZD ukrepa na podlagi resolucij Parlamenta;
W. ker je parlamentarni nadzor nad ESZD bistvenega pomena, če naj državljani Evropske unije bolje razumejo in podpirajo evropsko zunanje delovanje; ker parlamentarni nadzor povečuje legitimnost tega delovanja;
X. ker je v sedanjih finančnih krogih znotraj delegacij premalo prožnosti, kar slabo vpliva na delovno obremenitev osebja;
1. naslovi spodnja priporočila na visoko predstavnico/podpredsednico, Svet in Komisiji, ob upoštevanju dejstva, da je bil dosežen dober napredek pri vzpostavljanju ESZD, vendar je možno doseči še več, ko gre za sinergijo, usklajevanje med institucijami in političnim vodstvom ter prepoznavnostjo, zaradi priložnosti, ki jih ponuja kombinacija vlog visokega predstavnika, podpredsednika Komisije in predsednika Sveta za zunanje zadeve, tako da se izboljšajo poglavitne značilnosti službe, in sicer:
O vodstvu ter smotrnejši in učinkovitejši strukturi za diplomacijo 21. stoletja
2. nuditi pomoč visokemu predstavniku/podpredsedniku pri uresničevanju njegovih številnih dolžnosti, kot nalaga PEU, tako da se predvidi imenovanje političnih namestnikov, ki bi bili odgovorni Parlamentu, in bi se predstavili njegovim pristojnim odborom pred začetkom dela ter bi bili pooblaščeni za delovanje v imenu visokega predstavnika/podpredsednika; zagotoviti tudi, da lahko komisarji skupine RELEX v celoti zastopajo visokega predstavnika/podpredsednika pri parlamentarnih zadevah in na mednarodni ravni; poleg tega je treba razmisliti o sodelovanju zunanjih ministrov držav članic pri posebnih nalogah in misijah v imenu Unije, saj bi to okrepilo skupna stališča Evropske unije;
3. zaradi zgoraj naštetega je treba poenostaviti vodstveno strukturo ESZD in okrepiti vlogo izvršnega generalnega sekretarja te službe, tako da se uvede jasna vodstvena struktura, ki bi podpirala učinkovito sprejemanje odločitev in pravočasen politični odziv; v tem okviru je treba tudi racionalizirati delovna mesta operativnega in upravnega direktorja, ki vodita upravo, ter zmanjšati in poenostaviti hierarhično strukturo upravnih direktoratov, jasno določiti ustrezne pristojnosti znotraj vodstvene strukture ESZD, pregledati trenutno strukturo, ki temelji na upravnem odboru, za čim bolj uspešno, jasno in učinkovito sprejemanje odločitev; na enak način je treba zagotoviti, da bo visoki predstavnik/podpredsednik deležen političnih nasvetov od vseh zadevnih institucionalnih akterjev, na primer prek političnega sveta, da se mu omogoči, da preuči vpliv ukrepov, ki bi jih izvedla ESZD;
4. izboljšati in okrepiti vlogo visokega predstavnika/podpredsednika na področju usklajevanja in predlaganja pobud ter njegovo vodilno vlogo, zlasti kot predsednika Sveta za zunanje zadeve, tako da se zagotovi, da bo v naslednjem mandatu Komisije v celoti dosegel svoj potencial kot podpredsednik Komisije, in se mu dodeli vodenje komisarjev skupine RELEX, po potrebi pa tudi drugih komisarjev, katerih portfelji imajo zunanjo razsežnost, da se dodatno razvije praksa skupnih predlogov in skupnih odločitev;
5. v celoti uizkoristi učinek sinergij ESZD in v tem okviru predvideti možnost glasovanja s kvalificirano večino o zadevah ESZD, kot določa člen 31(2) PEU, in formalno preučiti razširitev glasovanja s kvalificirano večino o zadevah ESZD s pomočjo ustrezne premostitvene klavzule;
6. v skladu s členom 9(3) sklepa o ESZD zagotoviti, da bo imela ESZD vodilno vlogo pri določanju strategij o ustreznih instrumentih za zunanje financiranje in da ji bo v ta namen na voljo strokovno znanje in izkušnje za vodenje na teh področjih;
7. istočasno pa zaščititi „skupnostni“ značaj sosedske politike, ob upoštevanju tega, da Parlament zavrača odločanje o politikah Unije na medvladni ravni in Pogodba Komisiji podeljuje glavno odgovornost za sklepanje mednarodnih sporazumov za Unijo in v njenem imenu;
8. dodatno izboljšati vmesnik med direktoratom za instrumente zunanje politike in ESZD;
9. zagotoviti, da bodo posebni predstavniki Evropske unije tesno sodelovali pri delu ESZD, tako da se te predstavnike in njihovo osebje vključi v strukturo ESZD, in da se jim, kadar je le mogoče, hkrati dodeli tudi vloga vodje delegacij Evropske unije;
10. izvesti sistematično in temeljito revizijo, da se poenotijo strukture, povezane z zunanjo politiko, ki sta jih vzpostavila Komisija in sekretariat Sveta, da se odpravijo obstoječa podvajanja in spodbudi stroškovna učinkovitost; omogočiti, da bo to poročilo na voljo Parlamentu;
11. hkrati pa nadalje razviti prakso skupnih tehničnih in logističnih služb med institucijami, da se doseže ekonomija obsega in izboljša učinkovitost; kot prvi korak je treba pod „enotno skupno strukturo“ postaviti različne logistične službe Komisije in ESZD za zgodnje opozarjanje, oceno tveganja in varnostne naloge, ki pokrivajo dogodke zunaj Unije, v katerih morajo te službe sodelovati;
12. v sodelovanju z državami članicami določiti možnosti glede srednjeročnega in dolgoročnega obdobja za doseganje ekonomij obsega med diplomatskimi službami držav članic in ESZD v tretjih državah, tudi ko gre za opravljanje konzularnih služb;
13. sprejeti usklajen pristop glede vodenja delovnih skupin Sveta, in ukiniti izmenjujoče se predsedstvo teh skupin;
14. v skladu s členom 24 PEU zagotoviti, da bodo države članice dejavno in v celoti podpirale zunanjo in varnostno politiko Unije, v duhu lojalnosti in vzajemne solidarnosti, in da bodo delovale v skladu z ukrepanjem Unije in pomagale ESZD pri izvajanju njenega mandata;
15. s tem namenom spodbujati tesnejše sodelovanje z državami članicami in razviti skupno politično poročanje med delegacijami in veleposlaništvi;
O primerni strukturi za zagotovitev celovitega pristopa
16. izkoristiti vse možnosti, ki jih ponuja Lizbonska pogodba, tako da bi si prizadevali za celoviti pristop, ki bo vključeval diplomatska, gospodarska, razvojna in – kot zadnje sredstvo in ob polnem spoštovanju Ustanovne listine Združenih narodov – vojaška sredstva, v skladu s skupnimi smernicami strateške politike Unije, da se zaščitita in spodbudita varnost in blaginja najprej državljanov Evropske unije in njihovih sosedov kot tudi drugje; v tem okviru je treba zagotoviti skladnost med srednje- in dolgoročnimi ukrepi; poleg tega je treba zagotoviti, da bo imela ESZD sposobnost za strateško razmišljanje in oblikovanje predlogov za izvajanje pomembnih inovacij, ki jih omogoča Lizbonska pogodba, kot je zaupanje izvajanja nekaterih nalog skupinam sposobnih držav članic, ter razvoj stalnega strukturnega sodelovanja, vključno z uporabo bojnih skupin;
17. s tem namenom nadalje razvijati primerno strukturo (na primer opredeljeno kot krizni odbor), ki bo vključevala preprečevanja konfliktov, krizno odzivanje, graditev miru, zadevne instrumente zunanje politike, varnostno politiko in strukture skupne varnostne in obrambne politike, in zagotavljala usklajevanje med geografskimi referati, delegacijami in drugimi politični oddelki, ki se ukvarjajo s kriznim upravljanjem, na podlagi koncepta krizne platforme; zagotoviti celovito skladnost in izogibanje podvajanja znotraj ESZD; poleg tega je treba okrepiti medinstitucionalno usklajevanje in pojasniti vloge;
18. zagotoviti učinkovito in integrirano načrtovanje ter hitrejše odločanje pri operacijah skupne varnostne in obrambne politike, tako da se združijo ustrezne načrtovalne zmogljivosti iz direktorata za krizno upravljanje in načrtovanje ter civilne zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij; poleg tega ustvariti tudi stalno strukturo vodenja, tako da se oblikuje stalno vojaško operativno poveljstvo, ki bo na isti lokaciji kot civilna zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij, da se omogoči uspešno izvajanje vojaških in civilnih operacij, hkrati pa zaščitijo strukture poveljevanja obeh teles;
O spremembi finančnih postopkov za učinkovito zunanje delovanje
19. v celoti uporabiti vse prilagodljivosti iz finančne uredbe, ki se nanašajo na finančno upravljanje upravnih odhodkov in odhodkov iz poslovanja, da se vodje delegacij pooblasti, kjer okoliščine to zahtevajo, da svoje funkcije prenesejo na namestnika in osebje Komisije ter tako olajšajo upravljanje in nemoteno delovanje delegacij ter omogočijo vodjem delegacij, da se osredotočijo na svoje politične naloge;
20. v službi za instrumente zunanje politike pospešiti postopke vodenja financ skupne zunanje in varnostne politike s ciljem zagotavljanja prožnega in pravočasnega odziva na krizne razmere in zlasti zagotoviti, da se bodo civilne operacije skupne varnostne in obrambne politike začele hitro in učinkovito; v zvezi s tem preučiti, ali je mogoče uvesti spremembe finančne uredbe, ne da bi zmanjšali nadzor;
21. povečati prilagodljivost in odzivnost zunanje pomoči Evropske unije s ponovnim pregledom pravil o odločanju glede načrtovanja in porabe instrumentov za zunanje financiranje;
22. izboljšati finančno odgovornost, tako da se razširi preglednost vseh proračunskih vrstic skupne zunanje in varnostne politike, vključno z operacijami skupne varnostne in obrambne politike, posebnimi predstavniki Evropske unije, neširjenjem orožja in preprečevanjem konfliktov;
O delegacijah
23. ESZD omogočiti večji vpliv pri (pre)razporejanju osebja Komisije v delegacije Evropske unije, da se zagotovi, da bodo profili osebja in velikost delegacij Evropske unije odražali strateške interese in politične prednostne naloge Unije;
24. sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da bodo vodje delegacij Evropske unije imenovani na osnovi zaslug in dobrega znanja o interesih, vrednotah in politikah Unije, da se zagotovi motivacija in najvišja stopnja kakovosti ter učinkovitosti med izbranimi za tako občutljive funkcije;
25. omogočiti, zlasti v delegacijah, ki imajo majhno število osebja ESZD, da bo vodja delegacije v skladu s členom 5(2) sklepa o ESZD lahko naročil tudi osebju Komisije, naj opravi politično analizo in pripravi politično poročilo;
26. v tem okviru okrepiti pristojnosti vodij delegacij glede na vse osebje, vključno z osebjem Komisije, in zagotoviti, da bo vodja delegacije naslovnik vseh navodil, ki jih izda sedež;
27. resno si prizadevati za razvoj priložnosti, ki jih ponujata sklep o ESZD in PEU, zlasti tako, da se okrepi usklajevalna vloga delegacij, predvsem v kriznih razmerah, in da se jim omogoči, da lahko državljanom Evropske unije nudijo konzularno zaščito v državah članicah, ki v posamezni državi nimajo predstavništva; zagotoviti, da dodatne naloge ne bodo odvzemale sredstev obstoječim politikam, institucijam in prednostnim nalogam na ravni Evropske unije;
28. velika večina delegacij Evropske unije se sedaj osredotoča na človekove pravice, da se zagotovi, da se vprašanja človekovih pravic in zlasti pravic žensk vključijo v vsako delegacijo in urad Evropske unije; poleg tega je treba omogočiti prepoznavnost evropski kulturi, ki temelji na raznovrstnosti; po potrebi zagotoviti, da imajo delegacije Evropske unije med obstoječim osebjem uradnika za zvezo za Evropski parlament, ki mora delegacijam Parlamenta v tretjih državah nuditi primerno pomoč in preiskave, na podlagi načela, da delegacije EU zastopajo vse institucije EU na enak način;
29. poleg tega zagotoviti, da imajo delegacije strokovno znanje in izkušnje na tistih področjih politike (na primer podnebne spremembe, energetska varnost, socialna politika in politika dela, kultura itd.), ki so pomembne za odnose Evropske unije z zadevnimi državami;
30. po potrebi zagotoviti, da ima vsaka delegacija atašeja za varnost in obrambo, zlasti tam, kjer delegacije delujejo v politično nestabilnih ali negotovih razmerah, oziroma kjer so se nedavno zaključile operacije ali misije skupne varnostne in obrambne politike, da se zagotovi nemoteno delovanje in primerno spremljanje političnega okolja;
31. poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj naroči pregled varnostne ureditve in zahtev v delegacijah EU v tujini ter se prepriča, da varnostne odločitve sprejema ESZD, ne pa zunanji pogodbeniki za področje varnosti;
O izvajanju izjave o politični odgovornosti
32. v skladu s štiristranskim sporazumom, ki je bil podpisan junija 2010 v Madridu, zagotoviti popolno in učinkovito izvajanje obveznosti iz člena 36 PEU, da se ustrezno upošteva mnenja Parlamenta, na primer s proaktivnim in sistematičnim posvetovanjem z ustreznim odborom Parlamenta, pred sprejetjem strategij in mandatov na področju skupne zunanje in varnostne politike/skupne varnostne in obrambne politike;
33. zagotoviti popolno politično poročanje delegacij Unije glavnim nosilcem funkcij Parlamenta na podlagi reguliranega dostopa;
34. v skladu s členom 218(10) PEU zagotoviti, da se Parlament nemudoma in v celoti obvesti o vseh fazah postopka pogajanj o mednarodnih sporazumih, vključno s sporazumi, sklenjenimi na področju skupne zunanje in varnostne politike;
35. v skladu s pozitivno izkušnjo na novo imenovanih vodij delegacij in posebnih predstavnikov Evropske unije, ki se pred prevzemom svojega položaja predstavijo odboru AFET, razširiti to prakso na novoimenovane vodje misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike;
36. zagotoviti, da ustrezni odbor Parlamenta uradno potrdi nove vodje delegacij, ki jih je imenoval visoki predstavnik/podpredsednik, še pred prevzemom njihove funkcije;
37. sistematično izmenjati mnenja z ustreznim odborom Parlamenta pred vsako sejo Sveta za zunanje zadeve in mu po vsaki seji poročati;
O usposabljanju in utrjevanju evropskega diplomatskega občutka pripadnosti (fr. esprit de corps)
38. spodbujati skupno usposabljanje in druge konkretne ukrepe za utrjevanje občutka pripadnosti med osebjem ESZD z različnim diplomatskim, kulturnim in institucionalnim ozadjem, in upoštevati skupne pobude za usposabljanje osebja ESZD in nacionalnih diplomatov, kot del njihovega stalnega poklicnega razvoja;
39. v tem duhu pregledati ustrezne obstoječe programe usposabljanja in izobraževanja na ravni Evropske unije in na nacionalni ravni, in jih utrditi poleg že obstoječe Evropske akademije za varnost in obrambo;
O bazi potencialnega novega osebja
40. nadaljevati in okrepiti prizadevanja za boljšo zastopanost obeh spolov, ob upoštevanju zaslug in usposobljenosti; poudariti pomen doseganja ravnotežja na ravni vodij delegacij in drugih vodstvenih ravneh; uvesti prehodne ukrepe ob istočasnem razvoju akcijskega načrta, ki bo zajemal programe spremljanja, posebno usposabljanje in delovno okolje, ki bo prijazno za družine, da se spodbudi zastopanost žensk in obravnavajo strukturne ovire za njihovo diplomatsko kariero;
41. za sprejetje vseh potrebnih ukrepov za obnovitev geografske zastopanosti na najvišjih ravneh in na vseh drugih ravneh in pozicijah, da se okrepi in spodbudi politična odgovornost uradnikov in držav članic za ESZD na enak način, kot določata člena 6(6) in 6(8) sklepa o ESZD;
42. ker je bil dosežen cilj, da tretjina osebja prihaja iz držav članic, je treba zagotoviti, da osebje iz nacionalnih ministrstev ne bo skoncentrirano na vodilnih mestih, da se poklicne možnosti ponudijo vsem, in se sedaj osredotoči na trajnostno zaposlovanje novega osebja Evropske unije; poleg tega raziskati, kako bi se lahko nacionalni diplomati, ki delajo v ESZD, tam prijavljali za stalna delovna mesta;
43. da bi razvili resničen evropski občutek pripadnosti in zagotovili, da bo ESZD služila samo skupnim evropskim interesom, je treba preprečiti vsak poskus držav članic, da bi vplivale na izbirni postopek osebja ESZD; ker je sedaj prehodno obdobje končano, zagotoviti, da bo ESZD sposobna samostojno izvesti izbirni postopek, odprt tudi za uradnike iz vseh institucij Evropske unije ter za zunanje kandidate prek javnih natečajev;
44. zaradi posebne vloge Evropskega parlamenta glede opredelitve ciljev in osnovnih izbir skupne zunanje in varnostne politike, pristojnosti Parlamenta kot proračunskega organa, njegove vloge v demokratičnem pogledu zunanje politike kot tudi prakse parlamentarnih zunanjih odnosov, zlasti razmisliti o možnosti, da se uradniki iz Evropskega parlamenta lahko od 1. julija 2013 dalje prijavijo na delovna mesta v ESZD na enak način kot uradniki iz Sveta in Komisije;
45. zagotoviti, da bo imelo osebje ESZD ustrezna raznovrstna znanja in spretnosti za odzivanje na konflikte, zlasti tako, da razvijajo spretnosti na področju mediacije in dialoga;
Dolgoročni pogledi
46. v okviru prihodnje konvencije poziva, da se na dnevni red uvrsti dodatni razvoj skupne zunanje in varnostne politike/skupne varnostne in obrambne politike ter vloga ESZD, vključno s spremembo imena;
o o o
47. naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
Spodbujanje in zaščita svobode veroizpovedi ali prepričanja
298k
31k
Priporočilo Evropskega parlamenta Svetu z dne 13. junija 2013 o osnutku smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja (2013/2082(INI))
– ob upoštevanju predloga priporočila Svetu, ki ga je v imenu skupine PPE vložila Laima Liucija Andrikienė, o osnutku smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja (B7-0164/2013),
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Deklaracije ZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,
– ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in splošne pripombe št. 22 Odbora ZN za človekove pravice(1),
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi vere ali prepričanja iz let 2009 in 2011(2),
– ob upoštevanju strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, ki ju je Svet sprejel 25. junija 2012(3),
– ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop“ (COM(2011)0886),
– ob upoštevanju svojih priporočil Svetu z dne 13. junija 2012 o posebnem predstavniku Evropske unije za človekove pravice(4) in Sklepa Sveta 2012/440/SZVP z dne 25. julija 2012 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice(5),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o pregledu strategije EU o človekovih pravicah(6),
– ob upoštevanju svojih resolucij o letnih poročilih o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter zadevnih politikah EU(7),
– ob upoštevanju člena 36 Pogodbe o Evropski uniji,
– ob upoštevanju osnutka smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja (v nadaljnjem besedilu: „smernice“),
– ob upoštevanju člena 121(3) Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0203/2013),
A. ker so v skladu s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, načeli enakosti in solidarnosti ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava vodilna načela vseh oblik zunanjega delovanja EU;
B. ker so svoboda veroizpovedi ali prepričanja, vključno s teističnimi, neteističnimi in ateističnimi prepričanji, pravica do neverovanja ter pravica do spremembe veroizpovedi ali prepričanja univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine vsakega človeka, povezane z drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, kot je zapisano v členu 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah;
C. ker je Evropski parlament večkrat pozval k ambicioznemu naboru orodij za spodbujanje pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja kot dela zunanje politike EU;
D. ker je Evropski parlament v zvezi s tem pozdravil zavezo EU k oblikovanju smernic o svobodi veroizpovedi ali prepričanja v skladu z akcijskim načrtom EU o človekovih pravicah in demokraciji ter je poudaril, da morajo biti Parlament in organizacije civilne družbe vključeni v pripravo teh smernic;
E. ker imajo v skladu s standardi mednarodnega prava vse države dolžnost, da zagotovijo učinkovito zaščito vsem svojim državljanom in vsem drugim osebam pod svojo jurisdikcijo; ker je preganjanje posameznikov in njihovih družin, skupnosti, verskih objektov in ustanov na podlagi verske pripadnosti, stališč ali legitimnega javnega izražanja veroizpovedi ali prepričanja v nekaterih regijah sveta zelo razširjeno; ker v vseh regijah po svetu, tudi v Evropi in njeni soseščini, še vedno obstaja diskriminacija zaradi veroizpovedi ali prepričanja in ker se v mnogih državah pripadnikom določenih verskih skupnosti, vključno z verskimi manjšinami in neverniki, še vedno odrekajo človekove pravice in so redno žrtve diskriminacije, aretacij, obsodb in včasih celo usmrtitev;
1. na Svet naslavlja naslednja priporočila:
Razlogi za ukrepanje
(a) spodbujanje pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja ter preprečevanje kršenja te pravice morata biti prednostni nalogi zunanjih politik EU;
(b) v številnih delih sveta se še vedno izvaja nasilje nad pripadniki verskih skupnosti in manjšin ali nad ljudmi, ki nimajo verskih prepričanj, pa tudi njihovo preganjanje in diskriminacija; pomanjkanje verske strpnosti, pripravljenosti na dialog in verskega sožitja pogosto privede do političnih nemirov, nasilja in odkritih oboroženih konfliktov, ki ogrožajo življenja in spodkopavajo regionalno stabilnost; Evropska unija bi morala kot temeljni del svoje politike na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja jasno in nemudoma obsoditi vse oblike nasilja in diskriminacije; posebno pozornost bi bilo treba posvetiti položaju tistih, ki so spremenili svojo veroizpoved ali prepričanje, saj so v številnih državah v praksi tarča družbenih pritiskov, ustrahovanja ali celo fizičnega nasilja;
Namen in področje uporabe
(c) namen in področje uporabe smernic EU bi morali biti spodbujanje in zaščita svobode veroizpovedi ali prepričanja v tretjih državah, vključitev svobode veroizpovedi ali prepričanja v celotno zunanje delovanje EU in njene politike na področju človekovih pravic ter razvoj jasnih referenčnih standardov, meril, norm in praktične usmeritve, s katerimi bi okrepili spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja pri delu uradnikov institucij EU in držav članic ter tako prispevali k povečanju skladnosti, učinkovitosti in prepoznavnosti v zunanjih odnosih EU;
Opredelitev pojmov
(d) ker bo uspešno izvajanje smernic odvisno od tega, bi morali biti pojmi, ki so uporabljeni, jasno opredeljeni, pravica do svobode veroizpovedi ali prepričanja pa ustrezno in v celoti zaščitena v skladu z mednarodnim pravom, tako na javni in zasebni kot na individualni, kolektivni in institucionalni ravni, vključno s pravico posameznika, da verjame ali ne, pravico do spremembe veroizpovedi ali prepričanja, svobodo izražanja, zbiranja in združevanja ter pravico staršev do izobraževanja svojih otrok v skladu s svojim moralnimi prepričanji, in sicer verskimi ali neverskimi; prav tako je treba jasno opredeliti in v celoti zaščititi priznavanje pravne osebnosti verskih ustanov in na prepričanju osnovanih ustanov ter spoštovanje njihove avtonomije, pravico do ugovora vesti, pravico do azila, pravico do spoštovanja dni počitka in praznovanja praznikov in slovesnosti v skladu z načeli lastne veroizpovedi ali prepričanja ter temeljno pravico do zaščite lastnine;
Operativne smernice
(e) smernice bi morale temeljiti na mednarodnem pravu in pogodbah, ki jih priznava in jih je ratificirala mednarodna skupnost;
Sorazmernost
(f) kot je navedeno v osnutku smernic in v skladu z načeli, ki jih je sprejela mednarodna skupnost, se posameznika ne sme prisiliti v veroizpoved ali prepričanje ali k njuni spremembi, prav tako pa se ne sme omejevati svobode staršev in skrbnikov, da zagotovijo versko in moralno vzgojo; vsako drugo obliko izražanja pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja lahko omejujejo samo zakonsko določeni predpisi, ki so potrebni za zaščito javne varnosti, reda, zdravja ali morale oziroma temeljnih pravic in svoboščin drugih(8); obenem je treba dosledno interpretirati omejitve, ki morajo biti neposredno povezane in sorazmerne z zaščitenimi pravicami drugih, doseči pa je treba ustrezno ravnovesje; v smernicah je zato treba poudariti merilo sorazmernosti;
Svoboda izražanja
(g) svoboda veroizpovedi ali prepričanja in svoboda izražanja sta pravici, ki se medsebojno krepita, kadar pa se ti dve pravici uveljavljata ena zoper drugo, bi morala EU upoštevati, da lahko sodobna medijska orodja omogočijo večjo povezanost med kulturami in verami; zato je treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi se izognili medkulturnemu nasilju kot odzivu na uveljavljanje svobode izražanja, povezano s kritiziranjem in zlasti posmehovanjem ali norčevanjem; zato bi morala EU v tem smislu prispevati k zmanjšanju teh napetosti, na primer s spodbujanjem medsebojnega razumevanja in dialoga ter brez izjeme obsoditi vsakršno nasilje, ki je odziv na takšno izražanje, ter odločno nasprotovati vsem poskusom kriminalizacije svobode govora v povezavi z verskimi vprašanji, kot so zakoni o bogokletstvu;
Kolektivna razsežnost svobode veroizpovedi ali prepričanja
(h) v smernicah bi bilo treba poudariti, da je bistvena komponenta svobode veroizpovedi ali prepričanja pravica vsakega posameznika do izražanja veroizpovedi ali prepričanja samostojno ali v skupnosti z drugimi; to zajema:
–
pravico do verskih obredov in zbiranja v povezavi z veroizpovedjo ali prepričanjem ter do ustanovitve in vzdrževanja objektov in verskih krajev v te namene;
–
pravico do nesodelovanja pri kakršni koli verski dejavnosti ali dogodku;
–
pravico do ustanovitve in vzdrževanja ustreznih verskih, medijskih, izobraževalnih, zdravstvenih, socialnih, dobrodelnih ali humanitarnih ustanov;
–
pravico prositi za prostovoljne finančne in druge prispevke od posameznikov in ustanov ter jih prejemati;
–
pravico do usposabljanja, določanja, izvolitve ali imenovanja na podlagi nasledstva ustreznih vodij, v skladu z zahtevami in standardi veroizpovedi ali prepričanja;
–
pravico do navezovanja in vzdrževanja stikov s posamezniki in skupnostmi v zvezi z vprašanji veroizpovedi in prepričanja na nacionalni in mednarodni ravni; prav tako bi bilo treba v smernicah omeniti, da pravica do izražanja veroizpovedi v skupnosti z drugimi, ki mora vedno spoštovati osebne svoboščine posameznika, ne bi smela biti po nepotrebnem omejena na uradno priznane verske objekte, poleg tega bi morala EU obsojati vse oblike neupravičenega omejevanja svobode do zbiranja; v smernicah je treba poudariti, da so države dolžne ostati nevtralne in nepristranske do verskih skupin, tudi kar zadeva simbolično in finančno podporo;
(i)
meni, da sekularnost, opredeljena kot stroga ločitev med verskimi in političnimi oblastmi, pomeni zavračanje vsakršnega vmešavanja verske sfere v delovanje vlade in vsakršnega vmešavanja javne sfere v verske zadeve, razen če je to potrebno za vzdrževanje javnega reda, miru in varnosti (to zajema tudi spoštovanje svoboščin drugih), in zagotavlja, da imajo vsi, tako verniki kot agnostiki in ateisti, enako svobodo vesti;
Pogoji za registracijo
(j) EU bi morala ukrepati, kadar pogoji za registracijo verskih ali s prepričanjem povezanih organizacij neupravičeno omejujejo svobodo veroizpovedi ali prepričanja; registracija ne bi smela biti pogoj za uveljavljanje posameznikove človekove pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja, saj ta ne more biti pogojena z upravnimi ali zakonskimi zahtevami; EU bi morala pozvati k razveljavitvi vseh zakonov, kot je o obvezni navedbi veroizpovedi v dokumentih o osebnem stanju, če vodijo k diskriminaciji oseb, ki ne verujejo ali so spremenile veroizpoved ali prepričanje;
Izobraževanje
(k) v skladu z mednarodno sprejetimi standardi imajo starši ali zakoniti skrbniki otroka svobodo zagotoviti, da so njihovi otroci deležni verskega in moralnega izobraževanja, skladnega z njihovimi prepričanji, otroka pa se ne sme prisilno poučevati o veroizpovedi ali prepričanju v nasprotju z željami njegovih staršev ali zakonitih skrbnikov, ob čemer mora biti vodilno načelo največja korist otroka; pravica staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim ali neverskim prepričanjem, vključuje pravico, da zavrnejo vsakršno neprimerno vmešavanje državnih ali nedržavnih akterjev v vzgojo otrok, če to ni v skladu z njihovim verskim ali neverskim prepričanjem; v smernicah bi bilo treba poudariti ta vidik svobode veroizpovedi ali prepričanja ter prav tako zagotoviti sekularizacijo javnega šolstva, delegacije EU pa bi morale ustrezno ukrepati, če je to načelo kršeno;
Družinska in socialna zakonodaja
(l) EU bi morala biti zlasti pozorna na diskriminacijo na podlagi veroizpovedi ali prepričanja v družinski in socialni zakonodaji tretjih držav, predvsem, a ne izključno, v zvezi s pravico do poroke in skrbništva nad otroki;
Pravica do ugovora vesti
(m) v smernice bi bilo treba vključiti pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti kot legitimno uveljavljanje pravice do svobode misli, vesti in vere; EU bi morala pozvati države s sistemom obveznega služenja vojaškega roka, naj omogočijo nadomestno služenje z nevojaškim ali civilnim značajem v javnem interesu in brez kaznovalne narave ter naj ugovornike vesti ne kaznujejo, vključno z zaporno kaznijo, zaradi nesluženja vojaškega roka;
Azil
(n) EU bi morala spodbujati tretje države, da sprejmejo begunce, preganjane zaradi veroizpovedi ali prepričanja, ter jim omogočijo zaščito z azilom, zlasti kadar se jim grozi s smrtjo ali nasiljem; države članice EU bi morale okrepiti prizadevanja za sprejemanje beguncev, preganjanih zaradi veroizpovedi ali prepričanja;
Podpiranje civilne družbe in sodelovanje z njo
(o) spodbujanje širokega spektra organizacij civilne družbe, vključno z organizacijami za človekove pravice ter verskimi in na prepričanju osnovanimi skupinami, in sodelovanje z njimi bosta pri oblikovanju in izvajanju smernic bistvenega pomena za spodbujanje in zaščito svobode veroizpovedi ali prepričanja, zato bi morale kontaktne točke za človekove pravice v delegacijah EU ohranjati redne stike s temi organizacijami, da bi lahko čim prej zaznale težave, ki se porajajo na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja v posameznih državah;
Spremljanje in ocenjevanje
(p) Evropska služba za zunanje delovanje, za katero je odgovoren visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, mora zagotoviti ustrezno in stalno spremljanje in ocenjevanje razmer na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja v svetu, v letnem poročilu EU o človekovih pravicah v svetu pa bi moralo biti temu vprašanju še naprej namenjeno poglavje, vključno s priporočili za izboljšave; spremljanje razmer na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja bi moralo biti eno od bistvenih vprašanj med drugimi vprašanji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v odnosih EU s tretjimi državami, zlasti v okviru evropske sosedske politike; to bi se moralo odražati v vseh sporazumih ter dokumentih o pregledih in poročilih; posebni predstavnik EU za človekove pravice bi moral biti v sklopu vseh svojih dejavnosti še posebej pozoren na vprašanja v zvezi s spodbujanjem in zaščito svobode veroizpovedi ali prepričanja ter bi moral imeti vidno vlogo pri spodbujanju teh svoboščin v okviru zunanjih odnosov EU; prav tako bi se moral povezati z Evropskim parlamentom in pristojnimi odbori ter jih obveščati o bistvenih področjih in doseženem napredku ter sodelovati z ustreznimi nevladnimi organizacijami;
(q) sprejeti je treba niz instrumentov za spremljanje, ocenjevanje in podporo smernic EU; ta mora biti osredotočen na operativna orodja za boljše odražanje prednostnih področij ukrepanja iz smernic in mora med drugim:
–
zagotoviti podroben seznam za preverjanje analize razmer, da bi spremljali in nadzirali razmere na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja v zadevnih državah za opredelitev napredka ali nazadovanj;
–
od vodij misij EU zahtevati, da redno poročajo o vprašanjih svobode veroizpovedi ali prepričanja s podrobno oceno razmer ter o kršitvah te pravice in zatiranju njenih zagovornikov ali drugih posameznikov, z opredelitvijo konkretnih primerov očitnih kršitev pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja; ta poročila vodij misij morajo biti v kar največji meri standardizirana, da se jih lahko med sabo primerja;
–
poudariti konkretne ukrepe mednarodnih forumov ali dejavnosti razvojnega sodelovanja, ki so bistveni za zaščito in spodbujanje pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja, vključno z učinkovitim obravnavanjem konkretnih primerov (posamezniki, skupine, manjšine, ustanove) diskriminacije ali preganjanja zaradi vere ali prepričanja;
–
ponovno poudariti, da je lahko podpora za žrtve diskriminacije ali preganjanja zaradi vere ali prepričanja mnogovrstna, vključno s povabilom teh žrtev v institucije EU, da bi poročale o svojih razmerah;
o tem nizu instrumentov (obvestilu) se je treba posvetovati z interesnimi stranmi, pripraviti pa ga je treba do konca leta 2013; Uporaba zunanjih finančnih instrumentov
(r) Zunanji finančni instrumenti EU bi se morali uporabljati kot spodbude in kot odvračalni ukrepi (na primer zamrznitev sredstev) v zvezi s svobodo veroizpovedi ali prepričanja v posamezni državi, saj je to sestavni del ocene splošnih razmer na področju človekovih pravic v dani državi; v primeru resnega poslabšanja teh razmer, tudi v zvezi s svobodo veroizpovedi in prepričanja, bi morala EU uporabiti veljavne klavzule o človekovih pravicah v zunanjih sporazumih EU s to državo; uporaba klavzul o človekovih pravicah v zunanjih sporazumih EU mora biti zavezujoča in sistematično vključena v vse sporazume EU s tretjimi državam;
Ukrepanje EU v večstranskih forumih
(s) EU bi morala nadaljevati svoje pobude v večstranskih forumih, da bi spodbujala in zaščitila svobodo veroizpovedi ali prepričanja; kjer je to primerno, bi morala EU na zahtevo pomagati tretjim državam pri pripravi zakonodaje o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja;
Ocenjevanje
(t) v skladu s členom 36 Pogodbe o Evropski uniji bi moral biti Evropski parlament vključen v oceno izvajanja smernic, ki se opravi najpozneje tri leta po začetku njihove veljavnosti; ocena bi morala temeljiti na analizi odgovora EU na konkretne razmere v zvezi s kršenjem svobode veroizpovedi ali prepričanja v tretjih državah; Evropski parlament bi moral biti redno obveščen o zadevnih področjih in dogodkih, o katerih poročajo delegacije EU; njegovi pristojni odbori bi morali prejeti podrobne informacije;
2. naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter v vednost Komisiji.
Splošna pripomba, ki jo je Odbor ZN za človekove pravice sprejel v skladu s členom 40(4) mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah CCPR/C/21/Rev.1/Add.4, 27. september 1993.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o čezatlantskih odnosih, zlasti resolucije z dne 1. junija 2006 o izboljšanju odnosov med EU in ZDA v okviru sporazuma o čezatlantskem partnerstvu(1), resolucije z dne 26. marca 2009 o stanju čezatlantskih odnosov po volitvah v Združenih državah Amerike(2) ter resolucije z dne 17. novembra 2011 o vrhovnem srečanju EU-ZDA dne 28. novembra 2011(3),
– ob upoštevanju izidov vrhovnega srečanja EU-ZDA v Washingtonu D.C. 28. novembra 2011,
– ob upoštevanju skupnih izjav 71. čezatlantskega dialoga zakonodajalcev decembra 2011 v Jacksonvillu, 72. čezatlantskega dialoga zakonodajalcev junija 2012 v Kopenhagnu in Strasbourgu in 73. čezatlantskega dialoga zakonodajalcev novembra 2012 v Washingtonu, D.C.,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2012 o trgovinskih in gospodarskih odnosih z Združenimi državami(4), na kateri so podprli zamisel o začetku pogajanj za celovit gospodarski sporazum, in resolucije z dne 23. maja 2013(5) o pogajalskem mandatu,
– ob upoštevanju izjave predsednika Združenih držav Baracka Obame, predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya in predsednika Evropske komisije Joséja Manuela Barrosa z dne 13. februarja 2013, v kateri so oznanili pripravljenost Združenih držav in Evropske unije na začetek notranjih postopkov, ki so potrebni za začetek pogajanj o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb,
– ob upoštevanju deklaracije z vrhovnega srečanja Severnoatlantskega sveta 20. maja 2012 v Chicagu,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki(6), resolucije z dne 22. novembra 2012 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(7) in resolucije z dne 22. novembra 2012 o kibernetski varnosti in obrambi(8),
– ob upoštevanju skupne izjave Evropske unije in Združenih držav Amerike o azijsko-pacifiški regiji z dne 12. julija 2012,
– ob upoštevanju dokumenta ministrstva ZDA za obrambo z naslovom „Ohranjanje vodilne vloge ZDA: prednostne naloge za obrambo v 21. stoletju“ iz januarja 2012, ki opisuje spremembe vojaške strategije ZDA,
– ob upoštevanju drugega inavguracijskega govora predsednika ZDA Baracka Obame z dne 21. januarja 2013, govora o stanju v državi z dne 12. februarja 2013 in ugotovitev podpredsednika ZDA Josepha Bidna na münchenski varnostni konferenci z dne 2. februarja 2013,
– ob upoštevanju strateških partnerstev EU z Brazilijo (2007) in Mehiko (2008), pridružitvenih sporazumov z Mehiko, Čilom in Srednjo Ameriko, trgovinskih sporazumih s Kolumbijo in Perujem, trenutnih pogajanj s Kanado o sporazumu o strateškem partnerstvu in celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu ter trenutnih pogajanj z Mercosurjem,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012 o opredelitvi novega razvojnega sodelovanja z Latinsko Ameriko(9), ki poudarja podporo EU latinskoameriškemu procesu regionalnega povezovanja, ki se odvija v okvirih Skupnosti držav Latinske Amerike in Karibov (CELAC), Zveze južnoameriških držav (UNASUR), Mercosurja, Andske skupnosti, Integracijskega sistema Srednje Amerike (SICA), Karibske skupnosti (CARICOM) in Pacifiške zveze,
– ob upoštevanju rednih vrhovnih srečanj, ki jih EU in ZDA organizirata z državami Latinske Amerike, dvoletnega vrha EU-CELAC in vrha Amerik, ki sta predvidena v letu 2015,
– ob upoštevanju odnosov EU z afriškimi regionalnimi in podregionalnimi organizacijami atlantskega obroča, zlasti z Afriško unijo (AU), Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS), Gospodarsko skupnostjo srednjeafriških držav (ECCAS) in Južnoafriško razvojno skupnostjo (SADC),
– ob upoštevanju izjav voditeljev na srečanjih skupine G20, končnega dokumenta posebne skupine strokovnjakov v okviru sistema OZN za razvojno agendo OZN po letu 2015 (Uresničevanje prihodnosti, ki si jo želimo za vse) in končnega dokumenta konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Prihodnost, ki si jo želimo),
– ob upoštevanju svojih resolucij, med drugim o arabski pomladi, Maliju, Bližnjem vzhodu, Siriji, Iranu, Afganistanu, vzhodnem partnerstvu, Rusiji in Kitajski,
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0173/2013),
A. ker so na celotnem območju atlantskega bazena najpomembnejši prav politični in gospodarski odnosi med EU in ZDA; ker bi moral začetek novega mandata predsednika Obame okrepiti te odnose v okviru visoko zastavljenega novega programa;
B. ker čezatlantsko partnerstvo temelji na močnih političnih, kulturnih, gospodarskih in zgodovinskih vezeh, skupnih vrednotah, kot so svoboda, demokracija, človekove pravice in pravna država, ter skupnih ciljih, kot so blaginja, odprta in integrirana gospodarstva, družbeni napredek in vključenost, trajnostni razvoj in miroljubno reševanje sporov;
C. ker je svetovni upad gospodarstva povzročil znatno zmanjšanje porabe za obrambo tako v EU kot v ZDA;
D. ker bi morali EU in ZDA kljub gospodarski krizi v globalnem, zapletenem in vedno bolj večpolnem svetu še naprej igrati ključno konstruktivno vlogo v svetovni politiki in ekonomiji ter oblikovanju mednarodnega okolja in se skupaj soočiti z regionalnimi spori ter globalnimi izzivi na večstranskem nivoju, zlasti v okviru mednarodnih organizacij; ker bi morali zato zagotoviti sodelovanje novih ključnih sil, med drugim dveh latinskoameriških strateških partneric EU Brazilije in Mehike, ter Kanade;
E. ker možganski trusti, mednarodne organizacije in nekatere vlade ob spremembah razmer po svetu, ki jih je povzročil vzpon azijskih držav, zadnje čase poudarjajo vedno večji pomen atlantskega bazena kot celote, vključno z njegovim južnim delom, in potrebo po sodelovanju med državami, ki ga sestavljajo, da se vsem zagotovi možnost obravnavanja skupnih problemov v širši regiji;
F. ker je Latinska Amerika regija, ki jo z EU in ZDA povezujejo številne vrednote, interesi ter zgodovinske in vedno močnejše gospodarske vezi; ker so države Latinske Amerike ustanovile številne regionalne in podregionalne organizacije; ker je koristno preučiti morebitna področja, na katerih bi bilo mogoče razviti različne oblike tristranskega sodelovanja; ker bi lahko tako sodelovanje razširili in vanj vključili tudi afriške države atlantskega bazena; ker je pomembno, da sodelovanje v čezatlantskem prostoru temelji na združevanju različnih interesov in ker bi vsi udeleženi morali ohraniti pravico, da sledijo svojim nacionalnim prednostnim nalogam in razvojnim pristopom;
G. ker so nekatere države, zlasti Kitajska, pa tudi druge, kot je Indija, vedno dejavnejše na območju atlantskega bazena, zlasti v južnem Atlantiku, kjer na njihova dejanja vpliva potreba po pridobivanju surovin in hrane;
H. ker mora širše čezatlantsko partnerstvo obravnavati vprašanja, kot so razvoj, varnost, energija in priseljevanje, pa tudi spodbujati postopno gospodarsko in politično konvergenco;
I. ker poleg širše atlantske perspektive obstajajo še druga vprašanja in konflikti, za katere je bistveno usklajeno delovanje med EU in ZDA;
J. ker je povečanje števila in prefinjenosti odmevnih kibernetskih napadov povzročilo pregled zadevne zakonodaje, pri čemer so ZDA sprejele prostovoljne mehanizme poročanja, EU pa načrtuje sprejetje strožjih obveznih ukrepov;
Dvostranski odnosi
1. čestita Baracku Obami za ponovno izvolitev za predsednika Združenih držav Amerike; ga poziva, naj med svojim naslednjim obiskom v Evropi spregovori pred Evropskim parlamentom na plenarnem zasedanju v Strasbourgu;
2. poziva, naj se čim prej organizira vrhovno srečanje EU-ZDA, na katerem se bo sprejel skupni program kratko- in dolgoročnih ciljev tako glede dvostranskih vprašanj kot svetovnih in regionalnih vprašanj;
3. priznava dolgoročne posledice geopolitične preusmeritve ZDA k Aziji za čezatlantsko partnerstvo; poudarja, da je potreben konstruktiven, dosleden in strateški odziv EU; meni, da je to tudi priložnost za EU, da postane dejavnejša v azijsko-pacifiški regiji kot samostojni globalni akter, a v tesnem sodelovanju z ZDA, s čimer bi poglobila strateško razsežnost čezatlantskega partnerstva;
4. pozdravlja uradno objavo pogajanj o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb (TTIP); poudarja, da bo ta sporazum pomenil veliko spodbudo za gospodarstvo EU in ZDA ter oživil odnose med njima; ugotavlja, da bi njegov svetovni vpliv presegel dvostranske razsežnosti, saj bi zagotovil skupne pristope in pravila ter standarde za svetovno trgovino, naložbe in področja, povezana s trgovino; poudarja, da sta za učinkovita pogajanja potrebni močna politična volja in konstruktivna naravnanost; pričakuje, da bo proces TTIP omogočil nov politični zagon v čezatlantskih odnosih, ki ga bi lahko in morali uporabiti za spodbujanje tesnejšega sodelovanja na drugih področjih, vključno z zunanjo politiko;
5. poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije, Svet, Komisijo in države članice EU, naj okrepijo usklajevanje politike EU z ameriško administracijo, tako da bi prepričljivo pokazali, da je EU dosleden in učinkovit mednarodni akter; poudarja, da je treba okrepiti tudi skupno varnostno in obrambno politiko glede na različne krize, do katerih lahko pride v sosednjih regijah EU, in ameriško doktrino vodenja iz ozadja;
6. opozarja na svoj predlog o ustanovitvi čezatlantskega političnega sveta, ki bi deloval kot organ za sistematično posvetovanje in usklajevanje zunanje in varnostne politike, vodila pa bi ga visoki predstavnik/podpredsednik in državni sekretar ZDA;
7. poudarja, da čezatlantski dialog zakonodajalcev kot vsebinski in konstruktivni instrument z zagotavljanjem foruma za parlamentarni dialog, opredeljevanjem ciljev in usklajevanjem o skupnih zadevah, prispeva h krepitvi odnosov med EU in ZDA; pozdravlja odprtje urada Evropskega parlamenta za zveze v Washingtonu in poziva ameriški kongres, naj stori enako; poziva k nadaljnjim izmenjavam osebja med institucijama;
8. strogo obsoja teroristični napad v Bostonu 15. aprila 2013; spodbuja oba partnerja, naj nadaljujeta boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu in pri tem spoštujeta in ohranjata človekove pravice in temeljne svoboščine; je zelo zaskrbljen glede nedavnih razkritij o nadzoru in operacijah za pridobivanje podatkov, ki jih izvajajo Združene države po programu PRISM, in njihove posledice za zaščito državljanskih svoboščin državljanov EU; poziva Komisijo in Svet, naj o tem postavita vprašanje na prihodnjem srečanju ministrov EU in ZDA za pravosodje in notranje zadeve 14. junija; ugotavlja, da sta sporazum o evidenci imen letalskih potnikov in sporazum o programu nadzora nad financiranjem terorizma (sporazum SWIFT), ki ju je sprejel Evropski parlament, že v veljavi; poziva partnerje, naj okrepita sodelovanje v zvezi s sporazumom o tajnosti in varstvu podatkov, da bi pogajanja zaključili tako, da bi zagotovili primerno preglednost obdelave podatkov in zadostno varstvo osebnih podatkov;
9. ugotavlja, da so brezpilotna letala vedno pomembnejša; poudarja, da je potrebna zavzeta razprava o oboroženih brezpilotnih letalih in njihovih omejitvah, preglednosti in nadzoru; pozdravlja razprave, ki o tem potekajo v ZDA, in pričakuje, da bo kmalu mogoče oblikovati celovit zakonodajni okvir; v tem smislu pozdravlja sklepe, ki jih je naznanil predsednik ZDA Obama v svojem govoru 23. maja 2013, o uvedbi novih omejitev glede uporabe brezpilotnih letal kot smrtonosnega orožja in o pozivu kongresu ZDA, naj preuči možnosti za večji nadzor nad njihovo uporabo; poziva partnerja, naj tesno sodelujeta pri razpravah o oboroženih brezpilotnih letalih in poudarja, da si je treba prizadevati za mednarodno regulacijo v prihodnje, saj je to vprašanje svetovnega pomena;
10. znova izraža stališče, da mora EU v pogovorih z ZDA na politični in tehnični ravni še naprej opozarjati na dolgoletno vprašanje obveznega vizuma, ki velja za državljane štirih držav članic EU;
11. poudarja vedno večji pomen kibernetske obrambe in pozdravlja dejstvo, da je bila na vrhovnem srečanju leta 2010 ustanovljena delovna skupina EU-ZDA za kibernetsko varnost in kibernetski kriminal; meni, da bi morali EU in ZDA dati posebno prednost sodelovanju pri kibernetski varnosti, zlasti boju proti kibernetskim napadom in si na mednarodni ravni skupaj prizadevati za razvoj celostnega in preglednega mednarodnega pravnega okvira, s katerimi bi določili minimalne standarde politik kibernetske varnosti ob hkratnem spoštovanju temeljnih svoboščin;
12. obžaluje, da nameravata EU in ZDA izvajati različne ravni opreznosti glede kibernetske varnosti v času, ko se Nato zavzema za okrepljeno sodelovanje; poudarja, da takšne nedoslednosti pomenijo nevarnost kibernetski obrambi in bi lahko povzročile težave v zvezi s trgovino za podjetja, ki izvajajo dejavnosti v obeh jurisdikcijah;
13. pozdravlja, da je predsednik ZDA Obama v svojem govoru 23. maja 2013 ponovno obljubil, da bo zaprl Guantánamo; ponovno poziva, naj se zapornikom, ki niso bili obtoženi, omogoči čimprejšnja vrnitev v domovino ali v drugo varno državo in naj se bo zapornikom v Guantánamu, proti katerim obstaja dovolj dopustnih dokazov, nemudoma sodi na pravičnem in javnem sojenju pred neodvisnim, nepristranskim sodiščem ter naj v primeru obsodbe prestajajo zaporno kazen v ZDA v skladu z veljavnimi mednarodnimi standardi in načeli;
14. poudarja trajni pomen Nata kot temelja čezatlantske varnosti; ponovno poziva h krepitvi strateškega partnerstva med EU in Natom;
Atlantski in svetovni program
15. poziva oba partnerja, naj preučita področja in okvire, s pomočjo katerih bi lahko širše čezatlantsko sodelovanje potekalo na pragmatičen način in naj z drugimi atlantskimi državami preučita uporabnost tega razširjenega sodelovanja; poudarja, da so možna področja z vidika EU gospodarska in socialna vprašanja, svetovna politika, proces demokratizacije, človekove pravice, razvojno sodelovanje, podnebne spremembe, varnost in energija; poziva partnerja, naj za potrebe tega tristranskega dialoga analizirata možnost uporabe regionalnih in podregionalnih struktur, vzpostavljenih v Latinski Ameriki, ki jih EU tradicionalno spodbuja;
16. predlaga partnerjema, naj redno izmenjujeta mnenje o posameznih vrhovnih srečanjih z državami Latinske Amerike v regionalnem okviru, kar pomeni dvoletni vrh EU-CELAC in vrh Amerik, ki ga vodi organizacija ameriških držav;
17. poudarja, da že obstajajo različni večstranski instrumenti za specifične zadeve z močno tristransko noto, kot je Srednjeameriška regionalna varnostna pobuda;
18. opominja na pozitivno vlogo, ki jo lahko ima Kanada, s katero imata oba partnerja trden odnos, pri širšem čezatlantskem sodelovanju;
19. poziva oba partnerja, naj preučita tudi možnost širšega sodelovanja, ki bi vključevalo afriški obroč atlantskega bazena, in naj opredelita ustrezna področja in okvire ter pri tem upoštevata zadevne afriške organizacije;
20. poziva EU in ZDA, naj delujeta usklajeno, da bi prispevala k stabilnemu mednarodnemu miru in sodelovanju, na podlagi učinkovitega mednarodnega sodelovanja z novimi vidnejšimi akterji, tudi tistimi iz južnoatlantskega obroča; poziva partnerja, naj pri sodelovanju z drugimi atlantskimi državami še naprej delata na programu reform OZN, pri tem pa upoštevata tudi interese drugih atlantskih držav; poudarja, da je potrebno okrepljeno sodelovanje med EU in ameriškimi državami v okviru OZN;
21. opominja, da je Mednarodno kazensko sodišče vedno bolj nepogrešljiv instrument mednarodnega prava in temeljni element zunanje politike EU, usmerjene k odpravi nekaznovanosti; ob desetletnici čestita sodišču za njegovo delo; pozdravlja ukrep vlade predsednika Obame za ponovno vzpostavitev delovnega odnosa s sodiščem in pričakuje, da bodo ZDA izvedle nadaljnje ukrepe za ponoven podpis in ratifikacijo Rimskega statuta;
22. poziva EU in ZDA, naj si skupaj prizadevata za okrepitev regionalnih in podregionalnih organizacij v atlantskem bazenu zaradi pomembne vloge, ki jo imajo te organizacije pri spodbujanju gospodarskega in političnega povezovanja;
23. poziva partnerja, naj G20 dasta nov zagon tudi tako, da k enakopravnemu sodelovanju na forumu povabita druge atlantske sile; poudarja dejstvo, da je glede na ponovno izvolitev Obame in številne nove voditelje v ključnih državah G20 trenutek primeren za to, da bi bilo naslednje srečanje G20 bolj ambiciozno in operativno, in pričakuje, da bo to vprašanje obravnavano na naslednjem dvostranskem vrhu;
24. poudarja, da bo morebitna sklenitev TTIP ustvarila možnost širšega gospodarskega prostora, ki bi vključeval Severno Ameriko, EU in številne latinskoameriške države, s katerimi sta partnerja sklenila gospodarske sporazume;
25. poudarja, da bi lahko povezovanje dveh izmed največjih tržnih gospodarstev ustvarilo geopolitično predlogo za spodbujanje demokratskih vrednot;
26. poudarja, da morajo biti demokracija, pravna država in spoštovanje človekovih pravic bistvene značilnosti držav atlantskega bazena; spodbuja nadaljnje sodelovanje med programi EU in ZDA za spodbujanje demokracije, svobodnih in poštenih volitev in ohranjanja človekovih pravic;
27. poudarja pomen usklajevanja za boj proti tveganjem za svetovno varnost, kot so terorizem, propadle države, trgovina z ljudmi, orožjem in drogami, organizirani kriminal, piratstvo in kibernetska varnost, ki trenutno pomenijo grožnjo v atlantskem bazenu; poudarja potrebo po poglobitvi celovitega sodelovanja med vsemi državami atlantskega bazena v boju proti trgovini z drogami, pojavu, ki je vedno bolj prisoten v zahodni Afriki in Sahelu; pozdravlja podporo partnerjev regionalnemu akcijskemu načrtu o drogah Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS);
28. opozarja na še posebej pomembno vlogo, ki jo mora na atlantskem območju igrati pomorska varnost; pozdravlja prizadevanja partnerjev, da se v tesnem sodelovanju z Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Gospodarsko skupnostjo srednjeafriških držav (ECCAS) borita proti piratstvu in spodbujata pomorsko varnost v Gvinejskem zalivu;
29. poudarja pomen raznolikosti energetskih ponudnikov, virov in prometnih poti; poudarja vedno večjo vlogo držav atlantskega bazena v povezavi s proizvodnjo energije, rezervami in surovinami, kar nudi precej možnosti za raznolikost; predlaga, naj energetski svet EU-ZDA z državami atlantskega bazena preuči možnost sodelovanja na področju energetske varnosti in trajnosti;, vključno s tehnologijami obnovljivih virov energije; predlaga tudi preučitev možnosti tesnejšega sodelovanja glede učinkovitosti surovin in reciklaže;
30. pozdravlja dejstvo, da je predsednik Obama v inavguracijskem govoru poudaril obnovitev zmogljivosti ZDA za obvladovanje kriz v tujini, in pričakuje, da se bo že obstoječe sodelovanje EU in ZDA pri kriznem upravljanju ter vedno bolj tudi pri preprečevanju takih razmer v vzhodni Afriki razširilo tudi na atlantski bazen; v zvezi s tem poziva obe partnerici, naj v celoti in konstruktivno uporabita okvirni sporazum iz leta 2011 o sodelovanju ZDA v SVOP; poziva države članice EU, naj resno sodelujejo v skupnih projektih združevanja in skupnega izkoriščanja, da bodo lahko samostojno izpolnjevale naloge iz člena 43 Lizbonske pogodbe;
31. poziva EU in ZDA, naj še naprej krepita razvojni dialog in sodelovanje, da bi izboljšali kakovost in učinkovitost njune razvojne pomoči; poziva oba partnerja, naj še naprej spodbujata doseganje razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015; pozdravlja dejstvo, da sta partnerja ustanovila skupino za razmislek, ki bo delala na programu razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015; poziva partnerja, naj se tesno usklajujeta z državami atlantskega obroča v povezavi s temi cilji, ki so za to skupino še posebej pomembni; poziva EU in ZDA, naj v tem procesu razmisleka obravnavata vprašanje, kako bi lahko povezali razvojne cilje tisočletja po letu 2015 in cilje trajnostnega razvoja;
32. pozdravlja dejstvo, da se je predsednik Obama ponovno zavezal k boju proti podnebnim spremembam; poziva partnerja, naj čim prej in najkasneje do leta 2015 dosežeta soglasje o zavezujočih obvezah glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v skladu z ohranjanjem podnebnih sprememb pod 2 C; pričakuje, da se bo o tej temi govorilo na naslednjem dvostranskem vrhu; poudarja potrebo, da se v ta prizadevanja vključijo tudi atlantske države, zlasti zaradi škodljivega vpliva, ki ga imajo podnebne spremembe v teh državah in po vsem svetu na proizvodnjo hrane, biotsko raznovrstnost, dezertifikacijo in ekstremne vremenske pojave; meni, da je nujno, da EU in ZDA prevzameta vodilno vlogo pri doseganju svetovnega sporazuma o regulaciji emisij letalskega prometa v okviru generalne skupščine Mednarodne organizacije za civilno letalstvo; ponovno poudarja potrebo po tesnem čezatlantskem sodelovanju na področju izkoriščanja plina iz skrilavca;
33. poziva EU in ZDA, naj sprejmeta skupno strategijo na mednarodnem prizorišču, zlasti v okviru OZN, glede zmanjševanja zalog orožja za množično uničevanje in konvencionalnega orožja ter k sodelovanju pritegneta tudi atlantske države; pričakuje, da bosta ZDA in Rusija še povečali napredek pri jedrskem razoroževanju; toplo pozdravlja dejstvo, da je generalna skupščina OZN pred kratkim odobrila pogodbo o trgovini z orožjem in poziva države članice EU in ZDA, naj jo hitro podpišeta;
34. spodbuja možganske truste in raziskovalce, naj nadaljujejo študije o širšem čezatlantskem sodelovanju, s čimer bi razvijali idejo o širši atlantski skupnosti;
35. poudarja, da so kulturne izmenjave v okviru izobraževalnih programov bistvene za oblikovanje skupnih vrednot in s tem gradnjo mostov med partnerji atlantskega bazena;
Trenutna vprašanja in konflikti
36. poziva partnerja, naj s celovitimi in pogojenimi strategijami pomoči ter pobudami v zvezi z demokratičnimi reformami dasta prednost tesnemu usklajevanju pri podpori demokratičnemu prehodu v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu; poziva partnerja, naj se čim bolj tesno usklajujeta o podpori opoziciji v Siriji ter še naprej pritiskata na Rusijo in Kitajsko, da se nemudoma doseže politična rešitev tragične krize v državi; podpira poziv, naj se v Ženevi organizira mirovna konferenca o Siriji; prav tako poudarja potrebo po skupnem odzivu na politično nestabilnost in grozečo gospodarsko krizo v Egiptu; spodbuja sodelovanje za podporo programom demokratizacije na tem območju;
37. poudarja potrebo po usklajevanju med EU, njenimi državami članicami, ZDA, Afriško unijo, Gospodarsko skupnostjo vzhodnoafriških držav, OZN in drugimi akterji, da se podpre izvajanje časovnega načrta za tranzicijo v Maliju, in potrebo po finančni in logistični pomoči mednarodni podporni misiji v Maliju pod vodstvom Afrike, ki naj bi v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 2100, sprejeto 25. aprila 2013, svoja pooblastila prenesla na večdimenzionalno integrirano stabilizacijsko misijo OZN v Maliju (MINUSMA);
38. obžaluje zaustavitev bližnjevzhodnega mirovnega procesa; pozdravlja dejstvo, da je predsednik Obama med svojim prvim obisku v tujini po ponovni izvolitvi obiskal Izrael, Palestinsko upravo in Jordanijo, in pozdravlja dejstvo, da je bližnjevzhodni mirovni proces ponovno postal osrednja prednostna naloga, kar je razvidno iz sedanjih prizadevanj državnega sekretarja Johna Kerryija; pozdravlja zavezanost predsednika Obame k rešitvi z dvema državama; poziva ZDA, naj se zavzemajo za ustavitev gradnje naselbin in si skupaj z EU prizadevajo za nadaljevanje neposrednih izraelsko-palestinskih pogajanj; se strinja s stališčem predsednika Obame glede sedanje gradnje naselbin in kako pomembno je zagotoviti varnost Izraela;
39. poziva partnerja, naj nadaljujeta s prizadevanji, da bi našla diplomatsko rešitev iranskega jedrskega vprašanja in hitro dosegla usklajeno celostno dolgotrajno rešitev, ki bi povečala mednarodno zaupanje v izključno miroljubno naravo iranskega jedrskega programa, obenem pa spoštovala legitimno pravico Irana do miroljubne uporabe jedrske energije v skladu s Pogodbo o neširjenju; poziva EU in ZDA, naj v okviru EU+3+3 (P5+1) pogajanj z Iranom, razmislita o usklajeni in pogojni odpravi sankcij v zameno za vzajemno dogovorjene in preverljive ukrepe iranske vlade za rešitev vseh odprtih vprašanj v zvezi z njenim jedrskim programom ob polnem upoštevanju določb pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, Upravnega odbora IAEA, ter zahtev, ki jih je postavila Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA); poziva oba partnerja, naj uporabita bolj celovit pristop glede odnosov z Iranom, ki bo obravnaval razmere na področju človekovih pravic, pa tudi širše razmere na področju regionalne varnosti in po potrebi vključita iransko civilno družbo in nevladne organizacije;
40. poziva partnerja, naj skupaj in z usklajevanjem z afganistansko vlado oblikujeta celovit pristop v zvezi z Afganistanom za obdobje po letu 2014; poudarja, da bodo primerno usposobljene in opremljene afganistanske vojaške in policijske sile ob človeškem in družbeno-ekonomskem razvoju, dobrem upravljanju ter politiki pravne države ključni za mir, stabilnost in varnost v državi, poleg tega pa bo potrebna tudi veliko večja zavezanost afganistanskih sosed tem ciljem; poudarja, da je v tej državi potreben tudi demokratičen in vključujoč politični proces; priznava temeljno vlogo Nata pri usklajevanju varnostnega odziva na teroristično grožnjo, ki je prisotna v Afganistanu, vključno z obnovo in sanacijo, in priznava potencialno vlogo Nata v obdobju po letu 2014;
41. poudarja pomembnost vzhodnega partnerstva za EU; poudarja potrebo po političnem in ekonomskem približevanju teh sosednjih regij EU in skupnim vrednotam čezatlantskih partnerjev; poziva EU in ZDA, naj se glede tega dejavno usklajujeta in poudarja potrebo po skupnih prizadevanjih za spodbujanje demokratičnih reform, utrjevanje demokratičnih institucij in izboljševanje miroljubnega reševanja sporov; ceni stalno podporo ZDA procesu širitve na zahodni Balkan in spodbuja oba partnerja, naj ohranita usklajen pristop k državam iz te regije;
42. poziva oba partnerja, naj bolje uskladita svoje politike za kritično sodelovanje z Rusijo; poudarja, da je pomembno sodelovati z Rusijo glede svetovnih izzivov, vključno z razoroževanjem in neširjenjem; poziva EU in ZDA, naj prispevata k procesu ruske modernizacije s posebnim poudarkom na utrditvi demokracije, človekovih pravic in pravne države in spodbujanju raznolike in socialno pravične gospodarske rasti; poudarja pomen spodbujanja neposrednih človeških stikov; v zvezi s tem obžaluje nove omejevalne zakone o nevladnih organizacijah in vse hujši pritisk, ki ga ruske oblasti izvajajo na urade nevladnih organizacij s sedežem v Rusiji; poudarja, da je izvrševanje zavez, ki jih je Rusija sprejela ob pristopu k STO, pomemben del načrta modernizacije države; poziva oba partnerja, naj se udeležita konstruktivnih razprav z Rusijo o zamrznjenih konfliktih; ozdravlja dejstvo, da je kongres ZDA potrdil magnitskijev seznam in opozarja na lastno resolucijo iz oktobra 2012;
43. ugotavlja, da je do premika mednarodne pozornosti proti vzhodni Aziji prišlo zaradi politične in gospodarske rasti v azijsko-pacifiški regiji; pozdravlja, da sta se EU in ZDA začeli v zadnjem času tesneje posvetovati o tej regiji in meni, da bi to lahko vodilo k tesnejšemu sodelovanju med EU in ZDA glede Azije; zlasti ugotavlja, da je potrebno usklajeno odzivanje na vprašanja, ki bi lahko omajale regionalni mir, zlasti v primeru spora v morju jugozahodne Kitajske, ki v nekaterih azijskih državah spodbuja agresiven nacionalizem in ogroža pomorsko varnost;
44. strogo obsoja stopnjujočo se vojno retoriko Severne Koreje ter njene neposredne grožnje, usmerjene proti ZDA, kot odgovor na zadnjo resolucijo varnostnega sveta OZN 2087, ki uvaja strožje sankcije; poziva Pjongjang, naj spoštuje ustrezne resolucije Varnostnega sveta OZN, ki pozivajo k opustitvi programov za jedrsko orožje in balističnih raket; poziva obe strani, naj ostaneta mirni in si za mir prizadevata po diplomatskih poteh; poziva EU, ZDA in Južno Korejo, naj ohranjajo tesni dialog s Kitajsko, da bi obrzdali režim v Pjongjangu;
45. poziva EU in ZDA, naj si skupaj prizadevata, da se bodo nove kitajske oblasti bolj posvečale svetovnim vprašanjem in konfliktom; pozdravlja dejstvo, da sta se EU in Kitajska dogovorili za redni dialog o obrambni in varnostni politiki, pa tudi o tem, da bosta ohranjali stalen stik med posebnimi predstavniki in posebnimi odposlanci; opozarja, da je treba ohraniti odprt dialog s Kitajsko o dobrem upravljanju in spoštovanju človekovih pravic;
o o o
46. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladi ZDA in kongresu ZDA.
– ob upoštevanju resolucij z dne 20. aprila 2012 o razmerah v Maliju(1) in z dne 14. junija 2012 o človekovih pravicah in varnostnih razmerah na območju Sahela(2),
– ob upoštevanju strategije Evropske unije za varnost in razvoj Sahela, sprejete marca 2011,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta ZN 2056 (2012) in 2071 (2012) o razmerah v Maliju,
– ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta ZN 2085 (2012), s katero je bila odobrena napotitev mednarodne podporne misije pod afriškim vodstvom v Mali (Afisma),
– ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 22. marca, 26. marca, 7. aprila, 21. decembra in 23. decembra 2012 ter z dne 11. januarja, 7. marca in 7. junija 2013 o razmerah v Maliju,
– ob upoštevanju sklepov Sveta EU z dne 23. marca 2012 o Sahelu, s katerimi je bil odobren koncept kriznega upravljanja za civilno misijo skupne varnostne in obrambne politike za svetovanje, pomoč in usposabljanje v Sahelu,
– ob upoštevanju sklepov Sveta EU z dne 31. januarja, 18. februarja, 23. aprila in 27. maja 2013 o Maliju,
– ob upoštevanju pisma malijskih prehodnih oblasti generalnemu sekretarju ZN z dne 25. marca 2013, v katerem prosijo za začetek operacije ZN za stabilizacijo in ponovno vzpostavitev oblasti in suverenosti malijske države na njenem celotnem ozemlju,
– ob upoštevanju pisma z dne 26. marca 2013, v katerem predsednik komisije Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav generalnega sekretarja ZN naproša, naj se mednarodna podporna misija v Maliju pod afriškim vodstvom preoblikuje v misijo ZN za stabilizacijo,
– ob upoštevanju Resolucije ZN 2100 (2013), ki jo je varnostni svet sprejel na 6952. zasedanju 25. aprila 2013 in s katero so bile ustanovljene mirovne sile,
– ob upoštevanju malijskega načrta za prehod, ki ga je tamkajšnja nacionalna skupščina 29. januarja 2013 soglasno odobrila,
– ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,
– ob upoštevanju vseh afriških in mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, ki jih je Mali podpisal,
– ob upoštevanju pisnih vprašanj O-000040 – B7–0205/2013 in O-000041 – B7–0206/2013 Svetu in Komisiji o obnovi in demokratizaciji Malija,
– ob upoštevanju donatorske konference za razvoj z naslovom „Skupaj za novi Mali“, ki je potekala 15. maja 2013 v Bruslju,
– ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) Poslovnika,
A. ker posledice vojaškega udara v Maliju iz Marca 2012, zasedbe severnega dela države s strani oboroženih uporniških džihadističnih skupin in poznejšega oboroženega konflikta v severnem delu čutijo tudi zunaj Malija in na območju Sahela, odmevajo pa tudi drugod po Afriki in v Evropi;
B. ker je Mali ena od desetih najrevnejših držav na svetu in je bila leta 2013 na podlagi indeksa človekovega razvoja iz programa ZN za razvoj med 187 državami uvrščena na 182. mesto; ker je bil Mali že pred to krizo v težavah zaradi socialno-gospodarskih razlik med severom in jugom ter šibkih demokratičnih institucij, slabega upravljanja, korupcije in organiziranega kriminala;
C. ker je stotnik Amadou Haya Sanogo, imenovan za vodjo vojaškega odbora za reformo oboroženih sil in varnost, še vedno nevaren, saj je še vedno sposoben škodovati, ne nazadnje v okviru svoje nove funkcije, ki mu omogoča neposreden stik z vojsko;
D. ker so malijske oblasti odobrile načrt za prehod in je bila ustanovljena komisija za dialog in spravo; ker je EU skupaj z prehodnimi malijskimi oblastmi ter drugimi regionalnimi in mednarodnimi organizacijami začela priprave na izvajanje tega načrta za vzpostavitev trajnega miru;
E. ker sta politični dialog in sprava med etničnimi skupinami izziva za obnovo Malija, da bi ohranili mir in bi bile različne etnične skupine v državi pripravljene sobivati; ker utegnejo razmere v Kidalu, ki je še vedno pod nadzorom Tuaregov iz nacionalnega gibanja za osvoboditev regije Azawad, v veliki meri ogroziti spravni proces; ker bodo lahko v komisiji za dialog in spravo sodelovale le skupine, ki spoštujejo malijsko ustavo in celovitost njegovega ozemlja;
F. ker so na donatorski konferenci v Adis Abebi, ki jo je 29. januarja 2013 organizirala Afriška unija, obljubili skupni znesek v višini 337,2 milijonov EUR za reševanje krize v Maliju, pri čemer je EU namenila 50 milijonov EUR za mednarodno podporno misijo pod afriškim nadzorom, 20 milijonov EUR pa je v okviru instrumenta za stabilnost zagotovila v obliki takojšnje podpore za malijske organe kazenskega pregona, sodstvo, lokalne organe, prizadevanja za dialog in spravo ter prvo fazo priprav za naslednje volitve;
G. ker je Komisija napovedala postopno obnovitev razvojne pomoči v višini 250 milijonov EUR za podporo na področjih, kot so sprava in preprečevanje konfliktov, volilni proces, zagotavljanje osnovnih storitev, vključno z zdravstvenimi storitvami, dostopom do vode in sanitarnimi storitvami, krepitev prehranske varnosti in ponovni zagon gospodarstva;
H. ker številne mednarodne in nevladne organizacije v Maliju poskušajo pomagati pri zagotavljanju osnovnih storitev lokalnim skupnostim, vključno s pomočjo v hrani, dostopom do vode in zdravstvene oskrbe;
I. ker se mednarodna skupnost in Mali strinjata, da je načrt za trajnostno obnovo Malija (PRED) trdna podlaga za vzajemne obveze in da je treba pri izvajanju tega načrta spremljati in ocenjevati predvidene programe in izdatke ter da je podpora donatorjev za ta načrt odvisna od tega, ali bo Mali spoštoval svoje obveze, zlasti glede izvajanja potrebnih reform v zvezi z demokratičnim vladanjem;
J. ker je bila francoska vojaška operacija Serval, ki se je 11. januarja 2013 začela v podporo malijski vojski v odziv na napad skrajnih islamskih skupin, uspešna pri ponovnem prevzemu nadzora nad mesti in območji na severu, ki so jih zavzeli uporniki, in ker naj bi po navedbah francoske vlade francoske enote aprila 2013 začele postopen umik iz Malija;
K. ker ima mednarodna podporna misija v Maliju pod afriškim vodstvom, ki so jo odobrili ZN, v državi že 6 500 vojakov; ker je generalni sekretar ZN Ban Ki Mun obljubil napotitev mirovnih sil ZN v Mali za stabilizacijo države;
L. ker je varnostni svet ZN 25. aprila 2013 na podlagi poglavja VII Listine v skladu s priporočili generalnega sekretarja ZN sprejel Resolucijo 2100 (2013) o združeni misiji ZN za stabilizacijo v Maliju; ker bo ta združena misija s 12 600 vojaki 1. julija 2013 zamenjala mednarodno podporno misijo v Maliju pod afriškim vodstvom, pri čemer bodo lahko francoske vojake na prošnjo generalnega sekretarja ZN v primeru neposredne hude grožnje posredovale v podporo elementov združene misije;
M. ker se boj proti skrajnim islamskim skupina na severu Malija nadaljuje, čeprav so tamkajšnje razmere po francoskem posredovanju boljše; ker je treba ohraniti zagon proti posameznim terorističnim grožnjam na nekaterih severnih območjih, kot so nedavne grožnje v Timbuktuju in Gau, za kar so potrebne stabilizacijske sile in zmogljivosti za hitro protiukrepanje; ker oboroženi skrajneži vse bolj uporabljajo nesimetrične taktike, kot so gverilske zasede, samomorilski napadi, napadi z avtomobilom bombo in uporaba protipehotnih min; ker je zato srednje- in dolgoročna ohranitev miru in varnosti zelo velik izziv;
N. ker je treba zaradi razmer v Maliju, ki utegnejo ogroziti mednarodni mir in varnost, ukrepati širše, ne pa zgolj reševati vprašanj ogrožanja varnosti, kar vključuje dolgoročno zavezanost mednarodne skupnosti in odločne ukrepe za reševanje globoko zakoreninjenih političnih, vladnih, razvojnih in humanitarnih problemov;
O. ker so bile v zadnjih dveh desetletjih v Maliju redne volitve in ker je pred državnim udarom država veljala za uspešno, kar zadeva razvoj demokracije v Afriki, čeprav gospodarstvo te države ni nikoli doseglo zadostnega napredka, ki bi mladim ljudem zagotovil boljšo prihodnost (veliko med njimi se jih je moralo izseliti) ali izboljšal možnosti preživljanja širšega prebivalstva;
P. ker je za ponovni zagon gospodarskega razvoja v Maliju potrebna namenska pomoč s poudarkom na dejanskih potrebah v državi;
Q. ker je malijska kriza večplastna in kompleksna in je ni mogoče razložiti zgolj kot etnični konflikt; ker morajo zato biti rešitve celostne in skladne ter morajo združevati gospodarske, socialne in okoljske politike, katerih cilj je izboljšati življenjski standard prebivalstva, da bi to dosegli pa je treba razumeti pretekle napake, in sicer z analizo notranjih in zunanjih dejavnikov neuspešnega gospodarskega razvoja Malija;
R. ker so neustavne spremembe vlade glavna ovira za mir, varnost in razvoj; ker člen 25 Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju določa, da posameznim kršiteljem ni dovoljeno sodelovati na volitvah za ponovno vzpostavitev demokratičnega reda ali zasedati odgovornih položajev v političnih institucijah v državi;
S. ker se je po začetku uporov na severu države in vojaškim udarom 22. marca 2012 položaj človekovih pravic v Maliju zelo poslabšal;
T. ker so v Maliju zelo velike humanitarne potrebe, milijon ljudi je namreč odvisnih od pomoči v hrani, vključno s 174 129 begunci v sosednjih državah in 300 783 razseljenimi ljudmi znotraj države; ker je treba oblikovati celostno strategijo vračanja, ko bodo razmere na severu omogočale varno, prostovoljno in dostojno vrnitev teh ljudi;
U. ker 750 000 ljudi potrebuje takojšnjo pomoč v hrani, 660 000 otrokom pa grozi podhranjenost, vključno z 210 000 otroki, ki jim grozi huda podhranjenost; ker je dostop do osnovnih socialnih storitev še vedno omejen, zlati na severu;
V. ker je bil na mednarodnem srečanju strokovnjakov, ki ga je februarja 2013 organiziral Unesco, sprejet akcijski načrt za obnovo kulturne dediščine in zaščito starih rokopisov v Maliju;
W. ker je spoštovanje človekovih pravic za EU nadvse pomembno; ker prebivalci na severu Malija živijo v strahu, skrajne islamske skupine pa tam sistematično kršijo človekove pravice;
X. ker je bila 15. maja 2013 v Bruslju donatorska konferenca na visoki ravni z naslovom „Skupaj za nov Mali“, katere so se udeležile delegacije iz 108 držav, vključno s 13 voditelji držav in vlad, velikim številom ministrov za zunanje zadeva in visokih predstavnikov regionalnih in mednarodnih institucij skupaj s predstavniki lokalnih organov in civilne družbe; ker so se donatorji obvezali, da bodo v naslednjih dveh letih za Mali namenili 3,25 milijard EUR, pri čemer je največ obljubila EU, in sicer 520 milijonov EUR;
Y. ker bo EU načrtu za trajnostno obnovo Malija skupno namenila 1,35 milijard EUR, od katerih bo Komisija prispevala 523,9 milijonov, vključno z 12 milijoni človekoljubne pomoči, da bi se potešile vsaj najnujnejše potrebe;
Z. ker so razmere v Kidalu še vedno negotove in utegnejo ovirati prihajajoče predsedniške volitve kljub temu, da poskuša Burkina Faso pomagati pri reševanju težav;
1. poudarja svojo zavezanost suverenosti, enotnosti in ozemeljski celovitosti Malija; pozdravlja francosko posredovanje v podporo tem načelom kot prvi korak k obnovi in demokratizaciji Malija; poziva EU, naj v veliki meri sodeluje v tem procesu;
2. podpira politični proces pod malijskim vodstvom, da bo lahko ta država dosegla dolgoročno politično stabilnost in gospodarsko blaginjo; poudarja pomen vključujočega nacionalnega dialoga in spravnega procesa v prizadevanju, da se poišče prava demokratična rešitev za ponavljajočo se krizo v državi; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je bila 6. marca 2013 ustanovljena nacionalna komisija za dialog in spravo ter upa, da bo hitro začela delovati; pozdravlja, da je bila na mesto podpredsednice te komisije imenovana Tuareginja, kar kaže na zavezanost k vključenosti in pluralnosti v političnem procesu;
3. je zelo zaskrbljen zaradi razmer v Kidalu, kjer Tuaregi iz nacionalnega gibanja za osvoboditev regije Azawad še vedno niso pripravljeni predati nadzora malijski vojski in s tem močno ovirajo proces obnove; poziva vlado in nacionalno gibanje za osvoboditev regije Azawad, naj organizirata predhodno razpravo o sodelovanju tega gibanja v komisiji za nacionalni dialog in spravo;
4. poziva k hitremu izvajanju načrta za tranzicijo, dokler se v celotni državi ponovno ne vzpostavita ustavni red in pravna država z organiziranjem demokratičnih, svobodnih, poštenih in preglednih volitev leta 2013; pozdravlja zavezo malijskih oblasti k organiziranju volitev 28. julija in 11. avgusta 2013 ter izjave voditeljev prehodne vlade, da ne bodo kandidirali na volitvah; je seznanjen z izzivi pri organizaciji volitev, vključno z nalogami, kot so zagotavljanje varnosti na severnih območjih, izdaja biometričnih glasovnic in vpis beguncev v volilni imenik, ter poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj povečajo podporo za prihajajoče volitve; v zvezi s tem pozdravlja namero o napotitvi misije EU za opazovanje volitev, kakor je zaprosila malijska vlada;
5. ponovno potrjuje, da so predsedniške in parlamentarne volitve prvi korak vrnitve k demokraciji in da je organiziranje volitev bistveno, da se zagotovi verodostojnost in legitimnost prihodnje vlade;
6. pozdravlja prizadevanja za mediacijo predsednika Burkine Faso pri pogajanjih, ki potekajo v Ouagadougou ju med malijsko vlado in tuareškimi uporniki; poziva k hitremu koncu pogajanj in ponavlja svojo odločenost, da bo podprl ponovno vzpostavitev državne uprave po vsem malijskem ozemlju in prihodnje volitve, vključno v regiji Kidal in v begunskih taboriščih;
7. vztraja, da mora vsako politično rešitev za obnovo Malija spremljati jasna in trajnostna strategija o gospodarskem razvoju, ki bo obravnavala problem brezposelnosti, tako da se izboljšajo možnosti prebivalcev za preživljanje, in poudarja, da je treba ponovno začeti zagotavljati osnovne storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje, oskrba z vodo in sanitarne storitve, saj je to bistveno za stabilnost države; meni, da je treba izvesti institucionalne reforme, da se zagotovi politična stabilnost in se celotni malijski družbi omogoči sodelovanje pri gradnji prihodnosti države; poudarja tudi, da je treba okrepiti demokratične procese in odgovornost v celotni državi za doseganje boljših rezultatov na področju razvoja;
8. pozdravlja načrt za trajnostno obnovo za obdobje 2013–2014, ki je del načrta za prehod z dne 29. januarja 2013 in strateškega okvira za rast in zmanjšanje revščine za obdobje 2012–2017 iz decembra 2011 (CSCRP 2012–2017);
9. je prepričan, da je treba upoštevati regionalno in podregionalno razsežnost, če naj bo načrt za trajnostno obnovo Malija uspešen, zlasti z utrditvijo dobrega upravljanja in okrepljenim gospodarskim povezovanjem, razvojem gospodarske infrastrukture, razvojem človeških virov v zdravstvu in izobraževanju ter vzpostavitvijo partnerstva za aktiviranje virov in spremljanje vrednotenja;
10. poziva malijsko vlado, naj sodeluje z ustreznimi mednarodnimi in nevladnimi organizacijami, da bi prebivalcem Malija zagotovili ustrezno in usklajeno podporo;
11. meni, da so za reševanje razvojnih izzivov v Maliju nujna ustrezna finančna sredstva in boljše sodelovanje na ravni EU in z drugimi mednarodnimi donatorji; odločno podpira prilagojeni pristop, katerega poudarek je na potrebah države in ki odraža napredek pri izvajanju načrta in ponovni vzpostavitvi pravne države;
12. poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj zahodnoafriškim vladam pomagajo pri boju proti trgovini z mamili in širjenju orožja; poziva države v regiji, naj v središče svoje razvojne politike postavijo uravnoteženo in trajnostno razvojno strategijo, zagotovijo osnovne javne storitve za prebivalstvo na splošno in ustvarijo možnosti za zaposlitev, zlasti za mlade;
13. poziva EU, ZN in posamezne države, naj zagotovijo logistično in tehnično podporo, da bodo Malijcem pomagali v boju proti trgovini z mamili in širjenju orožja; poziva vse države na območju Sahela, naj uskladijo svoje posamezne varnostne politike, tako da bodo odločno ukrepale proti tej trgovini;
14. poudarja, da se varnost in razvoj v Sahelu vzajemno krepita; pozdravlja začetno posredovanje Francije, okrepljeno z mednarodno podporno misijo v Maliju pod afriškim vodstvom (od 1. julija 2013 pa z združeno misijo ZN za stabilizacijo v Maliju), za preprečevanje nadaljnje destabilizacije in nasprotovanje skrajnim silam; poudarja, da ima misija EU za usposabljanje v Maliju pomembno dopolnilno vlogo za zagotavljanje odločilne pomoči pri krepitvi dolgoročnih zmogljivosti malijske vojske; opozarja, da za dolgoročno stabilnost, varnost in ozemeljsko celovitost države ni treba premagati le nasilnih in radikalnih skrajnežev in tistih, ki se ukvarjajo s trgovino z orožjem, mamili in ljudmi, temveč tudi spodbujati druge možnosti, ki bi nadomestile nezakonite dejavnosti obubožanih ljudi in brezposelne mladine;
15. poudarja, da je treba poiskati regionalno rešitev in jo vključiti v regionalni sporazum, ki ga bo podpirala konferenca držav podregije, zlasti Alžirija in Mavretanija;
16. poziva k reformi malijskih oboroženih sil in pospešeni razširitvi varnostnih služb, ki naj poteka pod demokratičnim in civilnim nadzorom, da se zagotovi stabilnost in se pridobi zaupanje v vlogo varnostnega sektorja pri omogočanju trajnega miru in demokracije v državi;
17. poziva malijsko vlado, naj posebno pozornost nameni spodbujanju človekovih pravic na vsem ozemlju Malija in naj preganja vse, ki so resno kršili človekove pravice, ne glede na to, ali so pripadniki radikalnih islamističnih skupin ali malijske vojske;
18. pozdravlja prizadevanja afriških držav, ki so prispevale k mednarodni podporni misiji in pozdravlja njeno napotitev v Mali; prav tako pozdravlja sprejetje Resolucije varnostnega sveta ZN 2100 (2013) o ustanovitvi misije ZN za stabilizacijo Malija (MINUSMA), operacije s stalnim mandatom za stabilizacijo države, v podporo uresničitvi časovnega načrta za prehod, za zaščito civilnega prebivalstva, spodbujanje in varstvo človekovih pravic kot tudi v podporo humanitarni pomoči, ohranjanju kulture ter nacionalnemu in mednarodnemu pravosodju; upa, da bo misija ZN za stabilizacijo Malija (MINUSMA) kmalu v celoti delovala in da bodo varnostne razmere omogočale njeno napotitev 1. julija 2013;
19. pozdravlja začetek misije EU za usposabljanje v Maliju 18. februarja 2013 in njen mandat za podpiranje reforme malijskih oboroženih sil pod demokratičnim civilnim nadzorom; opozarja, da je nujno treba podpreti malijsko vlado in ji zagotoviti, da lahko dolgoročno ohrani ozemeljsko celovitost, kar pomeni, da mora imeti na voljo orodja za obravnavanje nesimetričnih groženj, ki jih povzročajo skrajne islamske skupine in tisti, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, blagom in orožjem; meni, da bi morala EU razmisliti o možnosti, da bi v programe usposabljanja malijskih oboroženih sil vključili merila o dobri praksi, človekovih pravicah in preprečevanju korupcije;
20. je seznanjen z dopolnilnim delom misije EUCAP Sahel Niger pri zagotavljanju usposabljanja za krepitev varnostnega sektorja v sosednjih državah in pri usklajevanju z misijo za usposabljanje v Maliju prek uradnika za zvezo v Bamaku; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj določi možnosti za zagotavljanje podobne podpore za reformo širšega varnostnega sektorja v Maliju (vključno s policijo, narodno gardo, žandarskimi silami in sodstvom), med drugim z oceno, ali bi lahko to izvedli tako, da bi razširili mandat misije EU za usposabljanje v Maliju ali misije EUCAP Sahel Niger oziroma ustanovili novo misijo skupne varnostne in obrambne politike za širšo reformo civilnega varnostnega sektorja;
21. obsoja kršitve človekovih pravic in poziva, da morajo kršitelji za svoja dejanja odgovarjati; pozdravlja odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča za začetek preiskave in poziva malijske oblasti, naj sodelujejo z njim; pozdravlja napotitev prvih opazovalcev stanja človekovih pravic v Mali na podlagi odločitve mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije in Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav; poudarja, da sta politična obnova in njena verodostojnost odvisni tudi od uvedbe prehodnih sodnih mehanizmov;
22. poziva, naj se prebivalcem v sili še naprej zagotavlja humanitarna pomoč in naj se sprejmejo ukrepi, s katerimi bi zagotovili svobodno in prostovoljno vrnitev beguncev; poudarja, da je treba še naprej jasno razlikovati med humanitarno in politično/varnostno agendo, da bi zagotovili nepristranskost humanitarne dejavnosti, varnost humanitarnih delavcev in dostop do humanitarne pomoči za tiste, ki jo potrebujejo;
23. poziva vse varnostne sile v Maliju, naj varujejo državo, da bo lahko humanitarna pomoč prispela do celotnega prebivalstva;
24. ponovno obsoja ropanje in uničevanje kulturne dediščine; pozdravlja nedavne ukrepe, ki jih je sprejel Unesco za obnovo kulturne dediščine v Maliju;
25. meni, da bi morala EU zaradi malijske krize ustrezno prilagoditi evropsko strategijo za varnost in razvoj v Sahelu; poudarja, da je treba razvojni in varnostni steber te strategije bolj združiti in bolje uskladiti njene instrumente politike; poudarja, da je treba izboljšati sisteme EU za zgodnje opozarjanje, da bi lahko uresničili preventivno razsežnost strategije;
26. pozdravlja pozitivni izid in sklepe donatorske konference na visoki ravni „Skupaj za nov Mali“, ki sta jo v sodelovanju z Malijem organizirali EU in Francija in je potekala 15. maja 2013 v Bruslju v podporo načrtu za trajnostno obnovo Malija; poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj v okviru nadaljnjih učinkovitih in usklajenih ukrepov po konferenci uresničijo medsebojne zaveze; v zvezi s tem poudarja, da je treba upravljanje v Maliju v celoti reformirati, oblikovati novo politiko decentralizacije in vzpostaviti razmere za trajnostni gospodarski in socialni razvoj v Maliju;
27. poudarja, da je treba tesneje sodelovati, in meni, da bi morala EU s svojim političnim vplivom in finančnimi vzvodi spodbujati svoje partnerje v regiji, da uskladijo pogosto razdrobljene politične, diplomatske in vojaške pobude in se tako učinkoviteje spopadejo z večplastnimi izzivi, s katerimi se sooča Sahel;
28. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo pošlje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in nacionalni skupščini Malija, Afriški uniji, Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav, generalnemu sekretarju ZN, Svetu ZN za človekove pravice, Organizaciji ZN za izobraževanje, znanost in kulturo.
Sporazum o partnerstvu in sodelovanju z Afganistanom
124k
25k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o pogajanjih o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj med Evropsko unijo in Afganistanom (2013/2665(RSP))
– ob upoštevanju svojih prejšnjih poročil in resolucij o Afganistanu, zlasti resolucije z dne 16. decembra 2010 o novi strategiji za Afganistan(1), resolucije z dne 15. decembra 2011 o proračunskem nadzoru finančne pomoči EU v Afganistanu(2) in resolucije z dne 15. decembra 2011 o položaju žensk v Afganistanu in Pakistanu(3),
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov o Afganistanu, vključno z resolucijo št. 2096 iz marca 2013,
– ob upoštevanju sklepov mednarodnih konferenc o Afganistanu iz let 2011 in 2012, med drugim konference v Bonnu decembra 2011, Chicagu maja 2012, Kabulu junija 2012 in Tokiu julija 2012;
– ob upoštevanju izjave delegacije EU za Afganistan v dogovoru z vodji misij EU v Afganistanu z dne 19. novembra 2012 o usmrtitvi oseb, obsojenih na smrtno kazen,
– ob upoštevanju sklepa ministrov za zunanje zadeve EU z dne 27. maja 2013 o podaljšanju policijske misije Evropske unije v Afganistanu (EUPOL) do 31. decembra 2014,
– ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,
A. ker EU podpira obnovo in razvoj Afganistana vse od leta 2002 in si še naprej prizadeva za njegovo mirno tranzicijo, vključujoč in trajnosten razvoj ter stabilnost in varnost vse regije;
B. ker se je zagotavljanje pomoči EU med letoma 2011 in 2013 osredotočalo na bistvene sektorje upravljanja (vključno s policijo), kmetijstvo, razvoj podeželja ter zdravstveno in socialno zaščito;
C. ker sta EU in Afganistan tik pred zaključkom pogajanj o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj, ki bo sodelovanje med EU in Afganistanom postavil na novo, celovito raven z novim pravnim okvirom;
D. ker je Parlament pozval k pripravi petletnega akcijskega načrta za odpravo pridelave opija, ki bi ga nadomestile druge možnosti razvoja v Afganistanu;
E. ker EU podpira usposabljanje policijskih sil in gradnjo zmogljivosti v Afganistanu in ker policijska misija EU že od leta 2007 podpira vzdržne in učinkovite civilne policijske sile, ki bodo pomagale vzpostaviti kazenskopravni sistem pod vodstvom Afganistana;
F. ker število afganistanskih državljanov, ki so odvisni od drog, po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal še naprej narašča, kar ima velike socialne posledice za prebivalstvo;
G. ker je bil kljub aktivni vlogi EU pri podpiranju ukrepov za boj proti drogam dosežen le majhen napredek;
H. ker učinkovitost pomoči EU za Afganistan trpi zaradi pomanjkanja usklajenosti med donatorji za Afganistan in afganistansko vlado;
I. ker ima Evropski parlament od sprejetja Lizbonske pogodbe ključno vlogo, da daje potrebno soglasje k novim sporazumom o sodelovanju;
1. ponovno poudarja, da še naprej podpira izoblikovanje afganistanske države, ki bo imela močnejše demokratične institucije in bo lahko zagotavljala nacionalno suverenost, državno enotnost, ozemeljsko celovitost in blaginjo za prebivalce Afganistana; ponovno zatrjuje, da je treba za mirno prihodnost te države oblikovati stabilno, varno in gospodarsko vzdržno državo, v kateri ne bo terorizma in drog ter ki bo temeljila na načelih pravne države, okrepljenih demokratičnih institucijah, spoštovanju delitve oblasti, močnem parlamentu in zagotavljanju temeljnih pravic; v zvezi s tem ceni pomembni prispevek EU pri razvojnem sodelovanju in policijske misije EU v Afganistanu ter pozdravlja podaljšanje te misije;
2. pozdravlja prizadevanja in napredek, dosežen v zadnjem desetletju; vendar znova poudarja svojo zaskrbljenost nad varnostnimi razmerami in nadaljevanjem nasilja v Afganistanu, ki ogroža lokalno prebivalstvo, vključno z ženskami, otroki, nacionalnimi varnostnimi silami in mednarodnim vojaškim in civilnim osebjem;
3. poziva afganistansko vlado, naj bo po umiku mednarodnih sil pripravljena prevzeti polno odgovornost za svojo varnost; poziva EU in države članice, naj okrepijo prizadevanja za podporo afganistanski vladi in nacionalnim varnostnim silam pri gradnji vojaških in civilnih zmogljivosti, da bi vzpostavili stabilnost in varnost kot pomembna temelja za družbeno-gospodarski razvoj in preprečili nastanek praznine, ki bi lahko nastala po tem, ko bo država po letu 2014 prevzela polno odgovornost za svojo varnost; opozarja, da lahko umik mednarodnih sil leta 2014 povzroči gospodarsko praznino;
4. podpira pogajanja o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj in poudarja, da bi moral privesti do bolj strateškega pristopa in podpore afganistanskim oblastem med umikom mednarodnih sil in po njem;
5. poudarja, da mora novi sporazum vključevati celovit in trajnosten pristop k obravnavanju izzivov, ki jih ima Afganistan na področju varnosti, gospodarstva, dobrega upravljanja in razvoja, saj so medsebojno povezani;
6. poziva afganistanske oblasti, naj pretvorijo vse smrtne kazni v druge oblike kazni in ponovno uvedejo moratorij za usmrtitve z namenom, da se trajno odpravi smrtna kazen;
7. obžaluje pomanjkanje političnega zagona za zaključek pogajanj o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj; zato poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in afganistansko vlado, naj jih hitro zaključita;
8. poziva EU, naj si v okviru novega sporazuma še naprej prizadeva podpirati demokratične vrednote, pravno državo, zanesljiv sistem upravljanja (vključno z bojem proti korupciji), neodvisno sodstvo, človekove pravice in oblikovanje prave civilne družbe;
9. obžaluje, da Evropska služba za zunanje delovanje ni ustrezno obveščala Parlamenta o vseh fazah pogajanj, čeprav je to dolžna storiti; opozarja na svoje nove pristojnosti na področju zunanjih zadev, ki so določene v Lizbonski pogodbi, in od Evropske službe za zunanje delovanje in Sveta zahteva polno sodelovanje pri tako pomembnem vprašanju;
10. opozarja na potrebo po nadaljnjem družbeno-gospodarskem razvoju in gospodarski diverzifikaciji; v zvezi s tem opozarja na možnost, da se rast spodbudi z izkoriščanjem energetskih virov in močnejšo usmeritvijo v ekstraktivno industrijo; vendar poudarja tudi, da mora ekstraktivna industrija delovati pregledno in da je treba uporabiti standarde, ki jih določa mednarodna pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji;
11. opozarja, da so ženske v Afganistanu kljub napredku na področju enakosti spolov in temeljnih pravic v zadnjem desetletju še vedno najbolj ranljiva družbena skupina, saj so še naprej izpostavljene grožnjam, zastraševanju in nasilju ter so žrtve diskriminacijskih zakonov; poudarja potrebo po celoviti vključitvi žensk v družbo tako s pravnega kot praktičnega vidika, da bi zagotovili njihovo polno sodelovanje in okrepili njihovo vlogo; ostro obsoja dejstvo, da so številne ženske tarča nenehnih groženj in nasilja in da je v zadnjih nekaj letih prihajalo do umorov ali poskusov umora uglednih žensk iz afganistanskega javnega življenja, storilci pa niso bili privedeni pred sodišče;
12. poudarja, da je treba še naprej podpirati razvoj infrastrukture v številnih sektorjih, tudi v šolah, bolnišnicah, prometu, energetskih omrežjih in kmetijstvu, ter krepiti vlogo žensk v Afganistanu, in sicer v skladu z razvojno pomočjo Evropske unije še pred posredovanjem leta 2001;
13. obžaluje, da pobuda EU za boj proti drogam do zdaj ni prinesla zadovoljivih rezultatov; opozarja, da proizvodnja drog in trgovina z njimi podpirata skupine tako imenovanih upornikov in spodbujata korupcijo na različnih ravneh; poudarja, da bi morali biti ukrepi proti drogam usmerjeni predvsem v podpiranje alternativnih virov dohodka za kmete; v zvezi s tem poudarja tudi, da je na področju trajnostnega razvoja podeželja in gospodarjenja z vodami potrebna širša strategija;
14. opozarja, da več kot 90 % heroina v Evropi prihaja iz Afganistana in da stroški za javno zdravje v evropskih državah dosegajo milijarde dolarjev; vendar ugotavlja, da je pridelava opija pomembno družbeno, gospodarsko in varnostno vprašanje; obžaluje, da se je v letu 2011 povečala za 61 % v primerjavi z letom prej in je leta 2011 predstavljala 9 % afganistanskega BDP;
15. ugotavlja, da sta ZDA in mednarodna skupnost med letoma 2009 in 2011 porabili 1,1 milijarde dolarjev za ukrepe za boj proti drogam, kar pa ni bistveno vplivalo na njihovo proizvodnjo in trgovino z njimi; poudarja, da je Parlament večkrat pozval k oblikovanju petletnega načrta za odpravo opija z natančno določenimi roki in merili uspešnosti, ki bi se izvajal prek namenskega urada z lastnimi sredstvi in osebjem in na podlagi sodelovanja med EU, ZDA in Rusko federacijo, saj je slednja največja žrtev heroina, ki prihaja iz Afganistana, in največji trg opija na svetu;
16. poudarja, da je EU Afganistanu med letoma 2002 in 2011 namenila približno 2,5 milijarde EUR pomoči, ki je obsegala 493 milijonov EUR humanitarne pomoči; obžaluje, da je kljub ogromnim vložkom tuje pomoči njen učinek omejen; poziva Računsko sodišče, naj pripravi posebno poročilo o učinkovitosti pomoči EU Afganistanu v zadnjem desetletju, podobno poročilu o misiji EULEX na Kosovu;
17. je izjemno zaskrbljen nad neučinkovitostjo mednarodne finančne pomoči in afganistanskih vladnih struktur ter nad pomanjkanjem preglednosti in omejenimi mehanizmi za odgovornost donatorjev;
18. obžaluje, da se velik del evropske in druge mednarodne denarne pomoči izgubi v distribucijski verigi, ter poudarja štiri glavne razloge za to: izgubljanje sredstev, prekomerni stroški posredovanja in varnosti, prekomerno zaračunavanje in korupcija;
19. ponovno poudarja, da je usklajevanje pomoči EU z državami članicami in mednarodnimi akterji na podlagi skupnega pristopa in strategije zelo pomembno; pozdravlja strateški dogovor med afganistansko vlado in mednarodno skupnostjo o obnovljenem in trajnem partnerstvu za naslednje desetletje, kot je navedeno v ugotovitvah tokijske konference o Afganistanu in tokijskem okviru vzajemne odgovornosti;
20. poudarja pomen celovitega in vključujočega pristopa k spravi v Afganistanu – ki ga bo vodil in za bo zanj odgovoren – za vse, ki zavračajo nasilje, spoštujejo ustavo, vključno z njenimi določbami o človekovih pravicah, zlasti o pravicah žensk, in so pripravljeni sodelovati pri izoblikovanju mirnega Afganistana; poudarja, da bi moral mirovni proces vključevati politično opozicijo in civilno družbo na splošno, zlasti pa ženske, ter biti čim bolj vključujoč; poziva k okrepitvi vloge visokega mirovnega sveta na tem področju in k njegovi večji usmeritvi v potekajoči mirovni proces;
21. opozarja na zaveze afganistanske vlade na mednarodnih konferencah o Afganistanu v Kabulu in Tokiu, da bo okrepila in izboljšala volilni proces v Afganistanu, vključno z dolgoročno volilno reformo, in tako zagotovila, da bodo prihodnje volitve izpolnjevale mednarodne standarde; pozdravlja objavo datuma predsedniških volitev in volitev v pokrajinske svete leta 2014, in priprave nanje, ki potekajo v Afganistanu; poudarja, da je treba spodbuditi udeležbo, ki utegne biti odvisna od varnostnih razmer, zlasti v južnih in vzhodnih provincah; opozarja afganistanske oblasti, da morajo nacionalni in mednarodni opazovalci imeti pregled nad nacionalnim volilnim imenikom ter organizacijo in spremljanjem volilnega procesa na prihodnjih volitvah; poziva EU, naj na podlagi prošnje afganistanskih oblasti zagotovi podporo pri organizaciji prihodnjih volitev;
22. poudarja potrebo po regionalnem sodelovanju, ki bo spodbujalo stabilnost in varnost v širši regiji; poudarja, da je potrebno tesnejše sodelovanje z Rusijo, Pakistanom, osrednjo Azijo, Indijo in Iranom, ki so del regionalnega okvira, da bi se spopadli z izzivi na področju varnostnih vprašanj, čezmejne trgovine z ljudmi in blagom ter boja proti nezakoniti proizvodnji drog in trgovini z njimi;
23. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj izboljša sodelovanje s Parlamentom v zvezi s pomočjo EU Afganistanu, med drugim tudi v zvezi z napredkom pri pogajanjih; pričakuje popolne informacije o poteku pogajanj in redno poročanje po sprejetju sporazuma;
24. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Afganistana, Svetu Evrope ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.
– ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,
– ob upoštevanju resolucije „Uresničiti obljube: združeni za doseganje razvojnih ciljev tisočletja“, ki jo je leta 2010 sprejela generalna skupščina Združenih narodov na 65. plenarnem zasedanju na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja,
– ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Združenih narodov Peking +5, Peking +10 in Peking +15 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005 ter 2. marca 2010, v njih pa so se države članice zavezale k izvajanju ukrepov za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi na dvanajstih področjih,
– ob upoštevanju istanbulskega akcijskega programa za najmanj razvite države za desetletje 2011–2020,
– ob upoštevanju izvajanja akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, sprejetega v Kairu leta 1994, s katerim je bilo priznano, da spolno in reproduktivno zdravje ter pravice predstavljajo temelj za uresničevanje trajnostnega razvoja,
– ob upoštevanju poročila Programa ZN za razvoj (UNDP) „Vmesna točka: doseganje razvojnih ciljev tisočletja“, objavljenega januarja 2010,
– ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2010 Programa ZN za razvoj (UNDP) „Resnično bogastvo držav: možnosti za človekov razvoj“,
– ob upoštevanju poročila ZN „Enakost spolov: pregled napredka za leto 2012“ , ki ocenjuje izboljšanje vidikov glede enakosti spolov na področju osmih razvojnih ciljev tisočletja,
– ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2011 Programa ZN za razvoj (UNDP),
– ob upoštevanju sklepne deklaracije s konference ZN o trajnostnem razvoju (Rio+20), ki je potekala od 20. do 22. junija 2012 v Riu de Janeiru, Brazilija,
– ob upoštevanju Konvencije za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), ki jo je leta 1979 sprejela generalna skupščina ZN ter opredeljuje vse oblike diskriminacije žensk in določa načrt za nacionalne ukrepe, ki bi odpravili te oblike diskriminacije,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in pravnega okvira za človekove pravice,
– ob upoštevanju dela posebne skupine strokovnjakov v okviru sistema ZN za razvojno agendo ZN po letu 2015, ki ga s podporo vseh agencij ZN in v posvetovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi skupaj vodita Oddelek za ekonomsko-socialne zadeve ZN (UN DESA) in Program ZN za razvoj,
– ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z junija 2012 „Uresničevanje prihodnosti, ki jo želimo za vse“,
– ob upoštevanju dela skupine uglednih osebnosti na visoki ravni pri generalnem sekretarju ZN v zvezi z razvojno agendo po letu 2015 in izida konference Rio+20,
– ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, ki je potekala v Monterreyju v Mehiki od 18. do 22. marca 2002,
– ob upoštevanju deklaracije in akcijskega načrta, sprejetih na srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekalo decembra 2011 v Busanu,
– ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči in agende za ukrepanje iz Akre,
– ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju(1) ter kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike(2),
– ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki potrjuje, da mora EU zagotoviti usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev,
– ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2005 „Usklajenost politik za razvoj“ (COM(2005)0134) in sklepov Sveta „Usklajenost politik za razvoj“, sprejetih na 3166. seji Sveta za zunanje zadeve dne 14. maja 2012,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 „Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano“ (COM(2010)0127),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 „Humanitarna pomoč v hrani“ (COM(2010)0126),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“ (COM(2012)0586),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141),
– ob upoštevanju Evropskega poročila o razvoju z dne 19. septembra 2008 „Razvojni cilji tisočletja na polovici: kje smo in kam moramo iti?“,
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: odpravimo revščino in dajmo svetu trajnostno prihodnost“ (COM(2013)0092),
– ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami (COM(2011)0843, SEC(2011)1475, SEC(2011)1476),
– ob upoštevanju predloga Komisije z dne 7. decembra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (COM(2011)0840),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2011 „Proračun za strategijo Evropa 2020“ (COM(2011)0500) in delovnega dokumenta Komisije z istega dne „Proračun za strategijo Evropa 2020: sedanji sistem financiranja, izzivi, ki so pred nami, rezultati posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in različne možnosti glede glavnih horizontalnih in sektorskih vprašanj (SEC(2011)0868),
– ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 7. decembra 2011: „Evropa v svetu: nov pristop k financiranju zunanjega ukrepanja EU“ (COM(2011)0865),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. decembra 2011 „Priprava večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020“ (COM(2011)0837),
– ob upoštevanju sklepov Sveta o podpori EU trajnostnim spremembam v tranzicijskih družbah, 3218. seja Sveta za zunanje zadeve dne 31. januarja 2013,
– ob upoštevanju sklepov Sveta „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“, 3166. seja Sveta za zunanje zadeve dne 14. maja 2012,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“ (COM(2012)0492),
– ob upoštevanju javnih posvetovanj Komisije o pripravi stališča EU „Razvojnemu okviru za obdobje po letu 2015 naproti“(3), ki so potekala od 15. junija 2012 do 15. septembra 2012 in so bila odprta vsem zainteresiranim stranem, posameznikom, organizacijam (vladnim/nevladnim, parlamentarnim in akademskim organizacijam, organizacijam iz zasebnega sektorja, itd.) in državam,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. aprila 2010 „Akcijski načrt EU za podporo razvojnim ciljem tisočletja v dvanajstih točkah“ (COM(2010)0159),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 „Napredek pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled za pripravo na srečanje ZN na visoki ravni septembra 2010“ (4),
– ob upoštevanju študije o razvojnih ciljih tisočletja in obdobju po letu 2015 – odločno vključevanje EU,
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0165/2013),
A. ker so razvojni cilji tisočletja izboljšali ozaveščenost o tem, da je odprava svetovne revščine nujen izziv in prednostna naloga za ukrepanje na svetovni ravni, po zaslugi omejenega števila konkretnih in časovno omejenih ciljev; ker je dve leti pred ciljnim datumom leta 2015, ki je določen za razvojne cilje tisočletja, že dosežen velik napredek; dosežen je bil cilj zmanjšanja skrajne revščine za polovico in prav tako cilj zmanjšanja za polovico deleža ljudi, ki nimajo zanesljivega dostopa do saniranih virov pitne vode, izboljšali so se pogoji za več kot 200 milijonov ljudi, ki živijo v barakarskih naseljih, vpis deklet v osnovno šolo je zdaj enak vpisu fantov, opaziti pa je tudi pospešen napredek pri zmanjševanju umrljivosti otrok in mater; ker pa sedanji razvojni cilji tisočletja ne obravnavajo v zadostni meri osnovnih vzrokov revščine, kot so neenakosti v državah in med državami, socialna izključenost, biotska raznovrstnost in upravljanje;
B. ker je Evropsko soglasje o razvoju, ki so ga podpisali Komisija, Svet in Evropski parlament, del pravnega reda; opozarja na pomen in obseg tega dokumenta, ki vsebuje evropski časovni načrt za razvoj ter pravni red in smernice, ki izhajajo iz tega;
C. ker so razvojni cilji tisočletja pomagali opredeliti revščino kot večplastno prikrajšanost v življenju ljudi ter zajemajo izobraževanje, zdravje, okolje, hrano, zaposlovanje, nastanitev in enakost med spoloma;
D. ker so svetovni izzivi še vedno prisotni in se bodo po pričakovanjih še povečali – revščina, lakota in podhranjenost, pomanjkanje dostopa do kakovostnega zdravstvenega varstva za vse, omejen dostop do zdravil, pomanjkanje ustrezne in varne sanitarne oskrbe in higiene, nezadostne ravni kakovostnega osnovnega in srednjega izobraževanja, visoka brezposelnost, zlasti brezposelnost mladih, pomanjkanje socialne varnosti in spoštovanja človekovih pravic, neenakosti, vključno z neenakostjo med spoloma, uničevanje okolja in podnebne spremembe – in je zato treba poiskati nove poti razvoja, ki bi lahko pripeljale do vključujočega in trajnostnega razvoja za vse;
E. ker je skoraj ena milijarda ljudi na svetu podhranjena in je več kot 200 milijonov ljudi brezposelnih; ker je samo 28 % svetovnega prebivalstva vključenih v celovite sisteme socialne varnosti, kar je odraz visoke stopnje neformalne zaposlitve, in ker približno 1,4 milijarde ljudi nima dostopa do zadostnih energetskih storitev, kar omejuje njihove možnosti, da bi premagali revščino;
F. ker približno 2,6 milijona otrok v državah v razvoju vsako leto umre zaradi podhranjenosti in ker se bo število podhranjenih zaradi učinkov podnebnih sprememb po pričakovanjih še povečalo;
G. ker bo približno 140 milijonov deklet do leta 2020 postalo otroških nevest, če se bodo nadaljevale zdajšnje stopnje zgodnjih porok;
H. ker tri četrtine revnih ljudi na svetu živi v državah s srednje visokim dohodkom in ker so se neenakosti v dohodku in premoženju znotraj držav v skladu s kazalci svetovnega razvoja 2008 Svetovne banke od začetka 80. let prejšnjega stoletja povečale, med drugim tudi v državah z visokim dohodkom; ker se je negotovost dohodka in zaposlitve povečala tudi zaradi vzorcev globalizacije, ki temeljijo na zunanjem izvajanju del in slabšem varstvu delavcev;
I. ker napovedujejo, da bo leta 2015 več kot 600 milijonov ljudi še vedno uporabljalo nesanirane vodne vire, ki ogrožajo zdravje, in da bo ena milijarda ljudi, od tega 70 % žensk, živela z manj kot 1,25 USD na dan, zlasti v številnih afriških državah, a tudi v državah v vzponu, razvojni cilj tisočletja, da se delež ljudi, ki živijo brez osnovnih sanitarnih storitev, zmanjša za polovico, pa ne bo dosežen do leta 2049, če se bodo sedanji trendi nadaljevali; ker je sedaj skoraj 200 milijonov ljudi brezposelnih – približno 74 milijonov teh je starih od 15 do 24 let in samo 20 % svetovnega prebivalstva je vključenih v ustrezen sistem socialne varnosti, več kot polovica pa nima nobene socialne varnosti; ker bo potrditev leta 2015 kot evropskega leta za razvoj omogočila ozaveščanje v Evropi o pomenu novih razvojnih ciljev tisočletja;
J. ker je svetovna prehranska, energetska in finančna kriza v obdobju 2007–2010 skupaj s svetovnim gospodarskim upadom in podnebnimi spremembami pokazala, kako ranljivi so svetovni sistemi preskrbe s hrano, ter izpostavila neuspehe finančnih trgov in trgov primarnih proizvodov ter slabosti mehanizmov globalnega upravljanja;
K. ker so vprašanja trajnosti, tudi v zvezi s tem, da je treba nujno zmanjšati svetovne emisije toplogrednih plinov ter doseči bolj uravnoteženo in trajnostno upravljanje naravnih virov in gospodarjenje z njimi, ključni izziv agende za spremembe;
L. ker deklaracija o pravici do razvoja iz leta 1986 potrjuje, da je razvoj temeljna človekova pravica; ker se deklaracija zavzema za pristop, „ki temelji na človekovih pravicah“, za katerega je značilno uresničevanje vseh človekovih pravic (gospodarskih, socialnih, kulturnih, državljanskih in političnih), in ker se enako zavzema za krepitev mednarodnega sodelovanja;
M. ker bo uresničitev razvojnih ciljev tisočletja pred rokom v veliki meri odvisna od izpolnjevanja globalnega partnerstva za razvoj in ker bi EU in njene države članice morale vztrajati pri svojih zavezah in ne bi smele dopustiti, da bi sedanja gospodarska in finančna kriza zavrla doseženi napredek;
N. ker člen 208 PDEU določa, da je zmanjšanje revščine in dolgoročno njeno izkoreninjenje glavni cilj razvojne politike EU;
O. ker je 50 let donatorsko usmerjene razvojne politike ustvarilo čezmerno odvisnost in zanašanje(5);
P. ker OZN na vključujoč način tesno sodeluje z vsemi zainteresiranimi stranmi, da bi izkoristila zagon, ki so ga ustvarili razvojni cilji tisočletja, in da bi nadaljevala z ambiciozno razvojno agendo za obdobje po letu 2015, ki bi morala temeljiti na kakovostnejši pomoči, boljšem usklajevanju in spoštovanju načel skladnosti politik;
Q. ker je Evropska unija v skladu s sklepi Evropskega sveta iz leta 2005 ponovno potrdila zavezo EU glede usklajenosti politik za razvoj v sklepih z dne 14. maja 2012(6) ;
R. ker je EU kot največja svetovna donatorica odločena, da bodo razvojni cilji tisočletja doseženi pravočasno, in je intenzivno vključena v pogajanja o razvojni agendi za obdobje po letu 2015;
S. ker je ta proces za Evropski parlament še posebej pomemben in ker meni, da bi EU morala biti gonilna sila za okvir za obdobje po letu 2015;
T. ker precejšnje število nestabilnih držav ali držav, ki so jih prizadeli konflikti, ni uresničilo niti enega razvojnega cilja tisočletja(7);
U. ker pomanjkanje miru, varnosti, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in politične stabilnosti skupaj s korupcijo in kršitvami človekovih pravic preprečuje revnim državam, da bi dosegle svoj razvojni potencial,
V. ker kljub gospodarski rasti držav s srednje visokim dohodkom v teh državah živi 75 % vseh revnih ljudi na svetu in ker je treba pri pregledu razvojnih ciljev tisočletja zato upoštevati posebne razmere v državah s srednje visokim dohodkom in hkrati upoštevati načelo diferenciacije, kot je dogovorjeno v novi razvojni agendi;
I.Razvojni cilji tisočletja in novi izzivi
1. potrjuje, da so razvojni cilji tisočletja, določeni leta 2000, del številnih uspešnih ukrepov v državah s srednje visokim dohodkom in državah v razvoju, in meni, da je treba te rezultate pravilno analizirati za prihodnji okvir, da bi dosegli bolj globalne in trajnostne rezultate;
2. poudarja, da se je globalno okolje v zadnjem desetletju korenito spremenilo in prav tako narava revščine, vse večja vrzel in neenakost med državami in znotraj njih pa postaja pomembno vprašanje v smislu njenega izkoreninjanja;
3. opozarja, da se kljub temu, da so nekatere države v razvoju postale donatorice, še vedno soočajo z visokimi in vse višjimi stopnjami neenakosti, primerljivimi s tovrstnimi stopnjami v drugih državah v razvoju; opozarja, da med drugim podnebne spremembe, nezanesljiva preskrba s hrano, migracije, brezposelnost, demografske spremembe, korupcija, omejeni viri, nevzdržna rast, finančna in gospodarska kriza ter kršitve človekovih pravic predstavljajo zapletene in medsebojno povezane izzive;
4. opozarja, da uničevanje okolja ogroža uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, med drugim tudi cilj izkoreninjenja skrajne revščine in lakote; posebej opozarja, da so vztrajne neenakosti in boji za redke vire nekateri od ključnih vzrokov konfliktov, lakote, negotovosti in nasilja, slednji pa so ključni dejavniki, ki zavirajo človekov razvoj in prizadevanja za dosego trajnostnega razvoja; poziva k celovitejšemu pristopu, ki bo odražal rezultate in nadaljnje ukrepanje s konference Rio+20 o trajnostnem razvoju;
5. opozarja na potrebo po skladnosti trgovinskih politik EU in politik, ki se izvajajo na področju razvoja, zlasti v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami;
6. poziva EU, naj nastopa z odločnim in enotnim stališčem na razpravah o okviru za obdobje po letu 2015 do vrhunskega srečanja ZN ter naj sprejme skupno, učinkovito in ambiciozno stališče o načelih in ciljih, ki bi morali biti del novega razvojnega okvira v obdobju po letu 2015; istočasno opozarja, da mora obstajati enoten, obsežen in celovit okvir z jasnimi merili, ki bo zajemal ključna razvojna vprašanja in vprašanja trajnosti, in da mora biti ta okvir splošen in globalen, da se mora zavzemati za blaginjo, človekove pravice in dobrobit za vse, izražati neposredno in aktivno vključenost vseh držav v njegovo izgradnjo in izvajanje ter posvečati pozornost vlogi in obveznostim bogatejših držav – kar presega zgolj financiranje – pri zagotavljanju njegove uspešnosti;
7. opozarja, da bi bilo treba svetovno partnerstvo za razvoj preoblikovati, da bi upoštevalo spremenjene razmere, in da bi moralo biti tesno povezano z novim obsegom agende za obdobje po letu 2015; poudarja, da bo preoblikovano in okrepljeno svetovno partnerstvo za razvoj nujno za izvajanje agende za obdobje po letu 2015 ter za zagotovitev učinkovitih mehanizmov odgovornosti na vseh ravneh;
8. meni, da ta poenoteni pristop zahteva ustrezno usklajevanje med EU in njenimi državami članicami pred predstavitvijo na jesenskem vrhunskem srečanju v New Yorku in veliko prepoznavnost v procesu pogajanj pod vodstvom evropskega komisarja za razvoj; poziva EU, ki je največja svetovna donatorica, naj v celoti prevzame svojo vlogo kot glavna akterka za agendo v obdobju po letu 2015;
9. poziva, naj bodo med cilje razvojnega okvira za obdobje po letu 2015 vključeni razvojni cilji tisočletja pa tudi cilji trajnostnega razvoja (CTR) ter naj spodbujajo blaginjo in dobrobit za vse, vključno z zapostavljenimi skupinami, kot so ženske, otroci, starejši in invalidi; poudarja, da mora obstajati dejanska prožnost v skladu z zmogljivostjo za določanje nacionalnih ciljev z neposredno in aktivno udeležbo držav in partnerjev v razvoju, zlasti civilne družbe; opozarja, da morajo bogate države sprejeti trdne zaveze v zvezi z lastnim razvojem in svojimi politikami, ki vplivajo na druge države;
10. poudarja, da pomanjkanje napredka pri razvojnih ciljih tisočletja, ki so povezani s položajem žensk, ni samo posledica finančnih ali tehničnih ovir, temveč predvsem pomanjkanja politične volje;
II.Izkoreninjenje revščine
11. poziva, da bi morali biti izkoreninjenje revščine, ki je prednostni cilj razvojnega sodelovanja EU, in uresničitev trajnostnega socialnega in okoljskega razvoja v okviru zmogljivosti planeta nujni prednostni nalogi na svetovni ravni za razvojno agendo v obdobju po letu 2015;
12. poudarja, da neenakost ovira gospodarski razvoj in prizadevanja za zmanjšanje revščine; zlasti opozarja, da je zaradi visokih stopenj neenakosti težko vzpostaviti univerzalne, prerazporedljive in javnofinančno vzdržne sisteme socialnega varstva, ki temeljijo na načelih socialne solidarnosti, visoke stopnje neenakosti pa lahko tudi zvišajo stopnje kriminala ali povzročijo nasilne konflikte, zlasti v večetničnih družbah; meni, da je treba obravnavati strukturne vzroke revščine, da bi lahko dejansko spremenili družbo;
13. priznava, kako sta razvoj in izkoreninjenje revščine povezana z izzivi miru in varnosti, okolja, človekovih pravic, enakosti spolov, demokracije in dobrega upravljanja; zato poziva k prenovljenemu pristopu k izkoreninjanju revščine, ki upošteva pomen vključujočega gospodarskega razvoja in rasti, prerazporeditve bogastva prek proračunskih sredstev, dostojnega dela, učinkovitega poklicnega usposabljanja, okoljske trajnosti, človekovih pravic in dobrega upravljanja;
14. poziva, naj „agenda po razvojnih ciljih tisočletja“ temelji na deklaraciji o pravici do razvoja iz leta 1986, ki ne le trdi, da je razvoj temeljna človekova pravica, temveč ga obravnava tudi kot proces;
15. poziva, naj postane načelo enakosti med spoloma sestavni del v rast usmerjenega pristopa za odpravo revščine in naj se enakost med spoloma vključi v vse programe, politike in strategije EU ter v okvir za obdobje po letu 2015;
16. poudarja, da je vključenost dinamičen pojem, ki presega strategijo „v korist revnih“, in pomeni širjenje usmerjenosti, da bi vključevala ranljive skupine prebivalstva, ki se preživljajo z negotovim delom, zaradi česar je treba razvojno strategijo umestiti v makroekonomski okvir; meni, da bo določanje kvalitativnih kazalnikov bistveno za spremljanje stopnje, do katere je napredek v razvoju vključujoč in trajnosten, in obsega, v katerem se upoštevajo potrebe najbolj prikrajšanih in ranljivih skupin;
17. v povezavi s tem poziva k širši opredelitvi revščine od tiste, ki temelji samo na bruto domačem proizvodu (BDP); poudarja, da v svetovne in nacionalne povprečne vrednosti ni zajeto veliko število revnih ljudi na svetu;
Zdravstvo, prehrana, izobraževanje in socialno varstvo
18. priznava, da obravnavanje podhranjenosti otrok in mater zahteva dolgotrajne razvojne strategije, osredotočene na sektorje, ki vplivajo na podhranjenost, kot so zdravje, izobraževanje, voda in sanitarna oskrba ter kmetijstvo;
19. opozarja, da je treba v celoti upoštevati večrazsežnost človekove blaginje; v povezavi s tem opozarja, da so zdravje, prehrana, socialna varnost, enakost med spoloma in izobraževanje ključna gonila izkoreninjanja revščine in vključujočega gospodarskega razvoja;
20. poudarja pomen zmanjšanja razlik med spoloma v izobraževanju, ko gre za povečanje povprečne kakovosti človeškega kapitala, in v zdravstvu, da bi dosegli večji napredek pri izboljšanju zdravja mater in zmanjšanju umrljivosti otrok;
21. poziva EU, naj se močno zavzame za pravico do zdravja najvišjega možnega standarda, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami ter vključevanjem HIV/aidsa, med drugim z zagotavljanjem prostovoljnega načrtovanja družine, varnega splava in kontracepcijskih sredstev;
22. poudarja, da okvir razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015 vključuje poseben cilj o odpravi vseh oblik nasilja nad ženskami;
23. poudarja, da bi morali za glavne cilje agende po letu 2015 določiti dostop do splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi obsegalo tako zdravljenje kot preventivni pristop, splošen dostop do hrane z ustrezno hranljivo vrednostjo in visoko kakovostno izobrazbo za vse na vseh ravneh, ki omogoča zaposlitev;
24. vztraja, da mora okvir za obdobje po letu 2015 vključevati cilje o dostopnosti in cenovni ustreznosti kakovostne zdravstvene oskrbe s poudarkom na ključnih elementih, kot je spodbujanje zdravja, preprečevanje bolezni in kurativni posegi, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, ter HIV/aids, ter konkretne ukrepe za vzpostavitev osnovnih sistemov zdravstvenega varstva, ki zagotavljajo preprečevanje, zdravljenje, oskrbo in podporo za vse ljudi, tudi za najbolj marginalizirane in zapostavljene skupine, kot so manjšine, zaporniki, migranti, osebe brez dokumentov, spolni delavci in uživalci drog;
25. poziva k pospešenim globalnim ukrepom za zmanjšanje umrljivosti mater, novorojenčkov in otrok ter znova potrjuje osrednji pomen univerzalnega dostopa do reproduktivne zdravstvene oskrbe;
26. poziva, naj se tudi v prihodnje podpirajo raziskave za učinkovitejše in bolj trajnostne programe preprečevanja in zdravljenja, vključno z raziskavami in razvijanjem učinkovitih medicinskih posegov, tudi cepiv, zdravil in diagnostike;
27. ugotavlja, da imajo ženske ključno vlogo na področju prehrane in zanesljive preskrbe s hrano, saj so odgovorne za 80 % kmetovanja v Afriki, čeprav imajo še vedno komaj kakšno možnost, da bi bile lastnice zemlje, ki jo obdelujejo; poudarja, da je izkoreninjenje lakote posledično odvisno od pomoči malim kmetom, da bodo lahko proizvedli dovolj hrane zase in za svoje družine; opozarja, da je med malimi kmeti največ žensk; poziva k pristopu, ki upošteva razlike med spoloma in ki naj bo vključen v vse elemente načrtovanja zanesljive preskrbe s hrano; poudarja, da je treba podhranjenost preprečevati in zdraviti s posredovanjem na podlagi dokazov, pri čemer morajo imeti prednost nosečnice in majhni otroci;
28. poudarja, da je treba pripraviti in izvesti zdravstvene programe za okrepitev zdravstvenih sistemov ob upoštevanju dejstva, da je svetovna gospodarska kriza omejila napredek na področju virusa HIV/aidsa, tuberkuloze, malarije in zapostavljenih tropskih bolezni;
29. poudarja pomen cilja boljšega zdravja mater v zvezi z zmanjševanjem stopnje umrljivosti mater in zagotavljanjem splošnega dostopa do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja ter načrtovanja družine; poudarja, da sta izobraževanje in osveščanje na področju spolnega in reproduktivnega zdravja pomembna kot sestavna dela programa za zdravje žensk;
30. ugotavlja, da je treba vse od začetka izobraževanja posvetiti posebno pozornost izobraževanju obeh spolov o spolnih vprašanjih, da se postopoma spremenijo odnosi in socialni stereotipi ter da enakost spolov postane osnovno načelo družbe v vseh državah sveta;
31. poziva, naj bo zagotavljanje humanitarne pomoči EU, ki prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, dejansko neodvisno od omejitev na področju humanitarne pomoči, ki so jih uvedle ZDA ali druge donatorice, zlasti z zagotavljanjem dostopa do splava za ženske in dekleta, ki so žrtve posilstva v oboroženih spopadih;
32. priznava, da možnosti za dostojno delo omogočajo revnim gospodinjstvom, da se izvlečejo iz revščine, in so ključnega pomena za posameznike in družine, da pridobijo samospoštovanje, občutek pripadnosti skupnosti in način, kako produktivno prispevati vanjo; poziva, naj bosta polna in produktivna zaposlenost ter dostojno delo osrednja cilja razvojne agende po letu 2015, in poziva, naj se ta cilj podpre z izvajanjem dobro premišljenih nacionalnih minimalnih ravni socialne varnosti za zmanjšanje revščine in odpornost proti njej;
33. poudarja, da so zdravstvene informacije in izobraževanje pomembne prvine za boljše javno zdravje;
34. poziva, da bi bilo posebno pozornost treba nameniti tudi odpravljanju nenalezljivih bolezni, kot je rak;
35. poziva, naj okvir razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015 prispeva h krepitvi vloge žensk in enakosti med spoloma z odpravo razlik med spoloma na vseh ravneh izobraževanja s posebnimi cilji, med katerimi so splošni dostop do kakovostnega izobraževanja in njegovo dokončanje (na osnovni, srednji in višji ravni) ter poklicnega usposabljanja v okolju, kjer vlada politika ustvarjanja delovnih mest za mlade, kakor tudi z odpravo nepismenosti žensk ter dostopom do celovite spolne vzgoje v šoli in zunaj nje;
III.Dobro upravljanje
36. poudarja, da okvir trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015 zahteva spoštovanje načela demokratičnega upravljanja in človekovih pravic, učinkovite, pregledne in odgovorne institucije in partnerje na vseh ravneh ter močno civilno družbo, ki bo sistematično udeležena v demokratičnem procesu; vztraja, da mora okvir temeljiti na ključnih pojmih participativne demokracije in učinkovitega državljanstva s polnim in večjim uveljavljanjem državljanskih in političnih pravic;
37. poziva EU, naj deli svoje izkušnje in strokovno znanje z državami v razvoju, tako da jim zagotovi dostop do znanja z ustreznih področij trajnostnega razvoja, predvsem pa izkoristi tranzicijske izkušnje držav članic EU;
38. meni, da je treba tekoča pogajanja in razprave strukturirati tako, da se bo v novem razvojnem okviru odražala in uresničevala jasna zaveza demokratičnemu upravljanju;
39. poudarja, da je mogoče podnebne spremembe, nedavno krizo zaradi visokih cen hrane in svetovno finančno krizo povezati s pomanjkanjem ustreznega globalnega upravljanja; zato poudarja, da bi moralo biti globalno upravljanje ključni sestavni del razvojne agende po letu 2015;
40. obžaluje pomanjkanje usklajenosti med institucijami globalnega upravljanja, zlasti v zvezi z večstransko trgovinsko, finančno in okoljsko arhitekturo; meni, da je treba, ker so države zaradi nezadostnega globalnega upravljanja kot odgovor na razvojne potrebe svojih regij poiskale regionalne rešitve, takšne ureditve usklajevati ter tako preprečiti politično razdrobljenost in neskladnost z večstranskimi režimi in mednarodnimi standardi; v širšem smislu meni, da so kot dopolnilo nacionalnim prizadevanjem potrebni ukrepi na svetovni ravni;
41. ugotavlja, da je format okvira razvojnih ciljev tisočletja sicer omogočil določanje konkretnih in časovno omejenih ciljev, ki jih je mogoče spremljati s statistično zanesljivimi kazalniki, vendar primanjkuje zavezanosti ciljem; glede na to svari pred uporabo enega pristopa za vse in meni, da je treba cilje na svetovni ravni prirediti in prilagoditi nacionalnim in regionalnim razmeram in začetnim pogojem;
42. opozarja, da imajo organi na vseh ravneh ključno vlogo pri agendi za trajnostni razvoj, tako da se udeležujejo političnih razprav, prenašajo zaveze v zakonodajo, zagotavljajo odgovorno ravnanje vlad, ko gre za socialne, okoljske in pravosodne politike, ter se zavzemajo za načelo prevzemanja odgovornosti;
43. poziva mednarodno skupnost, naj posveti posebno pozornost ustvarjanju spodbudnega in v sodelovanje usmerjenega okolja, ki bo organizacijam civilne družbe, zasebnemu sektorju, nepridobitnim fundacijam in drugim neodvisnim razvojnim partnerjem, pa tudi nacionalnim parlamentom in lokalnim organom na lokalni, nacionalni in regionalni ravni omogočilo, da bodo sprejeli svoje odgovornosti pri načrtovanju politik in njihovem spremljanju, da bi imele ustrezno vlogo v okviru za obdobje po letu 2015;
44. nadalje poziva, da je treba mladim, zlasti dekletom in mladim ženskam, omogočiti, da bodo imeli ključno vlogo v okviru za obdobje po letu 2015, in opozarja, da je sodelovanje mladih v upravljanju lahko zelo koristno, vključno s spodbujanjem struktur in postopkov demokratičnega odločanja ter izboljšanjem blaginje mladih in njihovih skupnosti;
Pristop na podlagi človekovih pravic
45. poziva, naj bodo načela o človekovih pravicah podlaga za okvir za obdobje po letu 2015, ki mora obravnavati predvsem vprašanja neenakosti, škodljivih tradicionalnih običajev, diskriminacije, nasilja na podlagi spola, sodelovanja in krepitve položaja marginaliziranih in zapostavljenih ljudi v družbi, s posebnim poudarkom na pravicah mladih, žensk, migrantov, okuženih z virusom HIV, oseb, ki so tarče diskriminacije na podlagi kaste, lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev ter invalidov;
46. v povezavi s tem poziva, naj bo obravnavanje vztrajnih neenakosti, s katerimi se soočajo ženske in dekleta, samostojen cilj, ki naj spodbuja potrebno politično voljo, sredstva in zavezanost za trajnostne in učinkovite ukrepe;
47. poudarja, da mora razvojna agenda ZN za obdobje po letu 2015 vsebovati pristop, ki temelji na človekovih pravicah in vključuje socialne in gospodarske pravice, a tudi državljanske in politične pravice s področja miru in varnosti, ter pravico do razvoja;
48. priporoča, naj se oblikuje splošen cilj v zvezi z enakostjo;
49. spodbuja EU, naj podpira države v razvoju pri razvijanju njihove politične volje in krepitvi prizadevanj za izboljšanje stopnje ratifikacije in izvajanja pravnih instrumentov s področja človekovih pravic za prepoved diskriminacije ali vseh pravnih, političnih, regulatornih ovir in kazenskih določb na podlagi starosti, spola, rase, etnične pripadnosti, kaste, kulture, vere, prepričanja, zakonskega stanu, invalidnosti, okužbe z virusom HIV, nacionalnega izvora, statusa migranta, znanja jezika, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali drugih dejavnikov ali statusov; prav tako spodbuja EU, naj podpira države v razvoju pri uvedbi ustreznih socialnih pragov,
50. poziva vse države, naj ratificirajo Konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in s tem spodbujajo enakost spolov;
Mir, varnost in razvoj
51. poudarja, da so oboroženi konflikti in razmere po konfliktih nekatere od glavnih ovir za razvoj in zmanjšanje revščine ter ogrožajo demokracijo; enako poudarja, da so mir in varnost, razvoj in človekove pravice medsebojno povezani in se medsebojno krepijo; zato spodbuja Unijo, naj uporabi vse pomembne instrumente, kot so mednarodna deklaracija o človekovih pravicah ali tisti iz okvira sporazuma iz Cotonouja, da bi okrepila preprečevanje konfliktov;
52. v povezavi s tem poziva, naj ima prednost krepitev zmogljivosti v državah, ki so jih prizadeli konflikti, in nestabilnih državah; meni, da so učinkovita mednarodna partnerstva, metode izmenjave znanja in razvoja zmogljivosti, ki temeljijo na tranzicijskih izkušnjah držav članic EU, osnovana na modelu novega dogovora o delovanju v nestabilnih državah, ki je bil predstavljen na četrtem srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu, nujna za stabilizacijo in razvoj teh držav;
53. poziva EU, naj bo še naprej zelo dejavna v nestabilnih državah, tako da zagotavlja celovite odzive, povezane z razvojnimi politikami, humanitarno pomoč in prispeva k zmanjševanju nevarnosti nesreč, preprečevanju konfliktov in utrjevanju države;
54. meni, da mora okvir za obdobje po letu 2015 odražati cilje izgradnje miru in oblikovanja države, dogovorjene v Busanu;
55. poudarja, da bi bilo treba preprečevanje nasilja in diskriminacije, zlasti spolnega nasilja nad dekleti in ženskami, obravnavati v okviru za obdobje po letu 2015 ter da je treba vzpostaviti ali okrepiti celovite sisteme zaščite, ki bodo dostopni vsem;
IV.Trajnost
56. poziva EU, naj na vključujoč in pregleden način prispeva k okrepitvi skladnosti med cilji za trajnostni razvoj v socialnih in okoljskih zadevah in razvojnimi cilji za obdobje po letu 2015;
57. poudarja, da bi moral biti končni rezultat „ena razvojna agenda“, s čimer bi se izognili podvajanju ukrepov in sredstev; poudarja, da bi morala EU glede na dejstvo, da se okoljska in razvojna vprašanja običajno obravnavajo ločeno na svetovni ravni, poiskati nove načine, da bi premagala to delitev in povezala ta med seboj tesno povezana področja, vključno z institucionalnega vidika;
58. poudarja, da je trajnost najpomembnejši izziv, saj neuspeh lahko ogrozi vse razsežnosti človekovega razvoja; zlasti priznava neločljivo povezavo med hrano, trajnostnim in varnim dostopom do energije, vodo, trajnostno uporabo zemljišč, učinkovito rabo naravnih virov, zaščito morskega okolja in drugih ekosistemov ter biotske raznovrstnosti, krčenjem gozdov in blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje, zmanjševanjem nevarnosti nesreč, trajnostno proizvodnjo in porabo, socialno vključenostjo in dostojnim delom v okviru boja proti revščini;
59. opozarja, da je univerzalen dostop do čiste pitne vode in sanitarne oskrbe kot horizontalne osnovne socialne storitve za dosego vseh ciljev ter do sodobnih, zanesljivih, dosegljivih, podnebju prijaznih in trajnostnih energetskih storitev za vse ključno gonilo izkoreninjanja revščine in vključujoče trajnostne rasti;
60. poudarja, da je za zanesljivo oskrbo z energijo treba izvajati strategije, ki temeljijo na diverzifikaciji virov, vključno s sončno energijo, zaščiti ekosistemov in naravnih virov, zmanjševanju nevarnosti nesreč, integriranem upravljanju vodnih virov, izboljšanju trgov, infrastruktur in regulativnih ukrepov;
61. poziva tudi h konkretnim ukrepom za spodbujanje in razvoj zdravih morskih ekosistemov, trajnostnega ribištva in trajnostne akvakulture, ki bi lahko imeli pomembno vlogo pri zanesljivi preskrbi s hrano in prehrani ter trajnostnem kmetijstvu;
62. poudarja, da je treba nujno primerno izvajati načelo diferenciacije, ki ga določa nova razvojna agenda; poziva države v vzponu, naj prevzamejo svojo odgovornost pri prerazporeditvi bogastva med svojimi državljani prek državnega proračuna, da bi zmanjšale vrzel revščine;
V.Stališču EU o razvojnem okviru za obdobje po letu 2015 naproti Financiranje razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015
63. opozarja na zavezo o dodelitvi 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč do leta 2015; poudarja, da se mora ta stopnja v prihodnjem okviru ohraniti, in poziva vse države članice, naj to uvedejo z zavezujočo zakonodajo in sprejmejo večletne proračunske časovne razporede za uresničitev tega cilja;
64. poudarja pomen proračuna Unije, ki bo kos izzivom, s katerimi se sooča, zlasti v kriznih časih in v smislu financiranja razvoja; v povezavi s tem, in da proračun EU ne bi bil več odvisen zgolj od vprašanja stopnje odobritve plačil, poziva k uvedbi lastnih sredstev, kot je davek na finančne transakcije, katerega delež bi bilo treba razvrstiti v razdelek IV proračuna EU;
65. vztraja, da morajo biti sredstva za boj proti učinkom podnebnih sprememb in za prilagajanje nanje resnično dodatek k že obstoječim zavezam; zato poziva EU, naj predlaga, da se za boj proti podnebnim spremembam poleg uradne razvojne pomoči zagotovijo še druga finančna sredstva, da se bo v razpravah za obdobje po letu 2015 lahko razjasnila vloga uradne razvojne pomoči in sredstev za prilagajanje na podnebne spremembe v okviru trajnostnega izkoreninjanja revščine;
66. poziva Komisijo, naj spodbudi razprave z vsemi zainteresiranimi stranmi o mehanizmih financiranja, da bi izpolnili finančne potrebe na področju razvoja v obdobju po letu 2015;
67. opozarja, da je bila med forumom ZN za razvojno sodelovanje 2012 jasno izpostavljena potreba po večjem usklajevanju in ne konkurenci med različnimi mehanizmi in donatorji; poziva EU, naj spodbuja agendo za učinkovitost pomoči, saj so EU in njene države članice skupaj odgovorne za zmanjšanje razdrobljenosti pomoči;
Inovativni mehanizmi financiranja
68. poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje z drugimi donatorji na svetovni ravni za razvoj nadaljnjih inovativnih finančnih mehanizmov za razvoj, ker bodo imeli ti skupaj z novimi partnerstvi bistveno vlogo v novem okolju za razvoj, saj bodo dopolnili druga sredstva in kompromise o financiranju trajnostnega razvoja; spominja države članice EU, ki so se dogovorile za uvedbo davka na finančne transakcije, naj del teh sredstev namenijo trajnostnemu razvoju in boju proti podnebnim spremembam;
69. opozarja, da bi EU morala spodbujati celostni in dopolnilni pristop k financiranju, tudi prek javno-zasebnih partnerstev;
70. poziva EU, naj spodbuja socialna, etična in okolju prijazna javna naročila na mednarodni ravni kot orodje za izvajanje okvira za obdobje po letu 2015;
71. poziva EU, naj ustrezno oceni mehanizem združevanja posojil in nepovratnih sredstev, zlasti z vidika razvoja in finančne dodatnosti, preglednosti in odgovornosti, lokalne avtonomije in tveganja zadolženosti, preden naprej razvija združevanje posojil in nepovratnih sredstev za povečanje finančnih sredstev za razvoj in spodbujanje mikro kreditov; poziva Komisijo, naj objavi smernice in podrobna merila, ki temeljijo na usklajenih strategijah za zmanjševanje revščine in bodo imela jasen učinek na trajnostni razvoj po izvedbi novih ureditev;
Povečevanje domačega prihodka z učinkovitim obdavčevanjem in bojem proti korupciji
72. ponavlja svoj poziv, naj postane boj proti korupciji, pranju denarja, davčnim oazam, nezakonitim kapitalskim tokovom in škodljivim davčnim sistemom najpomembnejša prednostna naloga agende EU za področje mednarodnih finančnih in razvojnih institucij, da bi državam v razvoju omogočili povečanje domačih prihodkov;
73. poudarja, da je treba nujno mobilizirati več domačih sredstev, in zato poziva EU in mednarodno skupnost, naj povečata svojo podporo državam v razvoju pri uveljavitvi učinkovite fiskalne politike in vzdržne davčne osnove pa tudi pri krepitvi usposobljenosti in kvalifikacij njihovih uprav, da bi odpravili nezakonite finančne tokove, izogibanje plačilu davkov, davčne utaje in goljufije ter izboljšali pobiranje davkov;
74. opozarja, da je kakovost računovodskega poročanja bistvena za učinkovit boj proti davčnim utajam; zato poudarja pomen popolne preglednosti poročanja podjetij o dobičkih in plačanih davkih, zlasti, vendar ne izključno, tistih podjetij, ki se ukvarjajo z izkoriščanjem naravnih virov; zato poziva Komisijo, naj se zavzema za to, da se v mednarodni standard računovodskega poročanja IASB vključi zahteva, da vse večnacionalne korporacije svoje prihodke in plačane davke poročajo po državah; opozarja, da je ta zahteva v skladu s potrebo po izboljšanju družbene odgovornosti večnacionalnih podjetij;
Mehanizmi spremljanja in kazalniki
75. poudarja, da je treba nujno preiti na primerno mešanico količinskih in kakovostnih meril razvoja;
76. opozarja, da je za dosego blaginje in razvoja ter premagovanje novih socialnih in okoljskih izzivov potreben nov sklop kazalnikov poleg BDP, ki bi zato moral vključevati kazalnike, kot so indeks človekovega razvoja, stopnjo revščine na število prebivalcev, indeks vrzeli revščine in Ginijev količnik;
77. opozarja, da so jasni in merljivi kazalniki, vključno z učinki in rezultati, ključni za spremljanje in poročanje o doseženem napredku na področju izkoreninjenja revščine ter gospodarskega in socialnega razvoja ter da bi morali vključevati enakost med spoloma, zaposlovanje, socialno varnost (na primer dostop do zdravstvene oskrbe in pokojnin, zaščito pred izpostavljenostjo brezposelnosti in zaščito pred posebno prikrajšanostjo žensk, otrok in starejših za preživetje), invalidnost, migracije in status manjšin;
78. poziva EU, naj razvije ustrezna izhodišča, kazalnike in cilje za merjenje učinka usklajenosti politik za razvoj (UPR);
Zasebni sektor
79. poudarja, da je treba izvajati vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; zaradi tega poziva vse države, naj vzpostavijo pravi poslovni regulativni okvir, spodbujajo polno in produktivno zaposlenost in dostojno delo, spoštovanje človekovih pravic, vključno s standardi Mednarodne organizacije dela, preglednost ter socialne in okoljske standarde;
80. meni, da bi moral biti glavni namen podpore zasebnemu sektorju ta, da se državljanom držav v razvoju zagotovi izhod iz revščine in prispeva h krepitvi zasebnega sektorja v državah v razvoju, saj bi v nasprotnem primeru lahko spodbudili neuravnotežen razvoj in rast;
81. poziva podjetja s sedežem v EU, ki imajo proizvodne obrate v državah v razvoju, naj izpolnjujejo svoje obveznosti spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, socialnih in okoljskih standardov, enakosti med spoloma, temeljnih delovnih standardov, mednarodnih dogovorov in plačevanje davkov na pregleden način;
82. opozarja, da je pomembno zaščititi zasebno lastnino ter na ta način izboljšati naložbeno okolje in okrepiti pravno državo;
83. poudarja, da je, čeprav ima zasebni sektor ključno vlogo v gospodarstvu, za zagotavljanje osnovnih kakovostnih storitev za državljane in prispevanje k boju proti revščini v prvi vrsti odgovorna država;
84. poudarja, da morata javni in zasebni sektor poiskati nove načine za uskladitev svojih interesov, zmogljivosti in prizadevanj, da bi tako prispevala k uresničitvi agende v obdobju po letu 2015;
85. poudarja, da bi morala biti gospodarska rast in razvoj vzdržna in vključujoča ter da bi morala prispevati k okrepitvi proizvodnih zmogljivosti, ustvarjanju dostojnih delovnih mest in socialne vključenosti za vse, da bi omogočila gospodarsko preobrazbo držav v razvoju; poziva k vzpostavitvi nacionalno opredeljenih socialnih pragov v državah v razvoju in odpravi vseh oblik dela otrok;
86. poudarja, da je pravična trgovina trgovinsko partnerstvo, ki temelji na dialogu, preglednosti in spoštovanju ter si prizadeva za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini(8). meni, da je pravična trgovina primer uspešnega partnerstva, ki vključuje več zainteresiranih strani po svetu v različnih fazah vzdolž dobavne verige in zagotavlja dostop do trga za prikrajšane proizvajalce, jamči trajnostne možnosti preživetja, spoštuje delovne standarde, odpravlja delo otrok in spodbuja okoljsko trajnostne prakse kmetovanja in proizvodnje;
Skladnost politik za razvoj in usklajevanje med donatorji
87. poziva EU, naj ob zagotavljanju, da je skladnost politik za razvoj vključeno v okvir za obdobje po letu 2015, tudi vnaprej posveča posebno pozornost naslednjim prednostnim področjem: trgovina in finance, zdravje in izobraževanje, podnebne spremembe, naravni viri, kmetijstvo, ribištvo, zdravstveno varstvo, prehrana in zanesljiva preskrba s hrano, migracije, energija, mirovna in varnostna politika ter človekove pravice;
88. opozarja, da je trgovina lahko temeljno gonilo za zmanjševanje revščine, ki zagotavlja večjo pravičnost in preglednost ter spodbuja trajnostni človekov razvoj in gospodarsko rast; v zvezi s tem poziva EU, naj zagotovi skladnost svoje trgovinske politike z razvojnimi cilji EU;
89. meni, da so razvojni cilji tisočletja resda uspešno pritegnili pozornost k razvojni pomoči, vendar je zgolj osredotočenost na pomoč premalo; meni, da je potreben nov pristop, ki bo vključeval globalno upravljanje in se močno osredotočil na skladnost politik za razvoj ter zagotavljanje svetovnih javnih dobrin;
90. meni, da mora agenda za razvoj po letu 2015 opredeliti osnovne svetovne javne dobrine ter določiti, na kakšen način se financirajo in katere svetovne institucije so lahko odgovorne za njihovo zagotavljanje;
91. meni, da bi skladnost politik za razvoj morala preseči vidik „ne škoditi“ v Evropi in zunaj njenih meja v smeri bolj celovitega pristopa, ki mednarodno trgovino, okolje in mednarodno finančno strukturo razume kot globalne javne politike, ki pomagajo krepiti globalne razvojne cilje; s tega vidika podpira idejo o ustanovitvi svetovnega gospodarskega sveta v okviru sistema Združenih narodov;
92. opozarja, da lahko skladnost politik za razvoj dejanske in učinkovite rezultate doseže le s skupnimi prizadevanji in aktivnim sodelovanjem razvitih držav in držav v razvoju, gospodarstev v vzponu in mednarodnih organizacij;
93. poudarja, da bi se moral prihodnji okvir za razvoj sklicevati na pomoč in pojem „razvojne učinkovitosti“; zlasti meni, da predstavlja prehod od agende za „učinkovitost pomoči“ na agendo za „razvojno učinkovitost“ kombinacijo razvojne pomoči, pomoči za zagotavljanje svetovnih javnih dobrin in prilagajanja obstoječih struktur globalnega upravljanja, da bi se povečala njihova sposobnost za odzivanje na svetovne izzive;
94. poziva EU, naj ukrepa kot gonilna sila ter na vključujoč in pregleden način zagotovi dopolnjevanje in delitev dela v razvojnem procesu, med drugim prek večje uporabe skupnega načrtovanja;
Obsežne smernice za razvojni okvir za obdobje po letu 2015
95. pozdravlja ambiciozno in zanimivo sporočilo Komisije z dne 27. februarja 2013 o dostojnem življenju za vse;
96. poudarja, da bi bilo pri opredeljevanju usklajenega stališča EU za pogajanja o novem razvojnem okviru treba upoštevati naslednja načela:
a.
razvojna agenda za obdobje po letu 2015 bi morala biti sestavljena tako, da bo odražala nove globalne, regionalne, nacionalne in lokalne razmere in izzive;
b.
opredelitev prihodnje agende mora upoštevati polno sodelovanje in zavezanost držav v razvoju in držav s srednje visokim dohodkom, nove odgovornosti in bremena pa si morajo vse države deliti enakopravno, toda pravično;
c.
prihodnja agenda bi morala biti ambiciozna, univerzalna, po naravi globalna, večrazsežna in prožna, njeni cilji, ki bi bili prikrojeni vsaki posamezni državi, pa bi morali biti preprosti, jedrnati, usmerjeni v ukrepe, preprosti za razlaganje in prilagojeni lokalnim, nacionalnim in regionalnim okvirom, število konkretnih in merljivih ciljev pa bi moralo biti omejeno;
d.
nujno je spoštovanje načel vzajemne odgovornosti, pristojnosti, preglednosti, demokracije, človekovih pravic, prevzemanja odgovornosti, dobrega upravljanja, pravne države, miru in varnosti, enakosti in pravičnosti ter enakosti med spoloma pa tudi zagotavljanje njihove vključenosti v prihodnjo agendo;
e.
za uspešno uresničitev prihodnjih ciljev je odločilna sposobnost vseh držav v razvoju, da izpolnijo svojo odgovornost za blaginjo svojih državljanov, odpravijo revščino najbolj ranljivih skupin, premagajo neenakosti in se istočasno zavzemajo za načela o človekovih pravicah;
f.
posebno pozornost bi bilo treba posvetiti pospeševanju enakosti med spoloma in krepitvi vloge deklet in žensk na vseh ravneh družbe;
g.
opozarja, da bi moral novi okvir povezati gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnost trajnostnega razvoja;
h.
nujno je treba mobilizirati vsa možna finančna sredstva in inovativne mehanizme financiranja za razvoj ter posebno pozornost posvetiti:
(i)
boju proti korupciji, davčnim oazam, davčnim utajam, izogibanju plačila davkov in nezakonitim kapitalskim tokovom;
(ii)
odgovornostim gospodarstev v vzponu v razvojni agendi, tudi s spodbujanjem sodelovanja jug-jug in tristranskega sodelovanja;
(iii)
izboljšanju mehanizmov spremljanja;
(iv)
uradni razvojni pomoči; in
(v)
skladnosti politik za razvoj;
i.
zagotoviti bi bilo treba, da bo novi okvir vključeval tudi partnerje, ki niso omejeni samo na nacionalno vlado, da bi lahko ustvarili okolje, ki podpira dejansko demokratično odgovornost in civilno družbo;
j.
skladnost politik za razvoj bo absolutno ključna za uspešnost prihodnjega okvira, ob upoštevanju spremenljive narave revščine in učinka domačih politik v globalnem okolju;
k.
potrebni so jasni mehanizmi odgovornosti, ki bodo zagotavljali, da bodo države izpolnjevale svoje zaveze in učinkovito reševale izzive revščine in trajnosti, obravnavane v okviru za obdobje po letu 2015; o o o
97. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.
OECD et al., 2011, „Conflict, fragility and armed violence are major factors preventing the achievement of the MDGs“ („Konflikti, nestabilnost in oboroženo nasilje so glavni dejavniki, ki preprečujejo uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja“).
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti resolucijo z dne 17. februarja 2011 o pravni državi v Rusiji(1), z dne 13. septembra 2012 o politični uporabi sodstva v Rusiji(2) ter z dne 13. decembra 2012, ki vsebuje priporočila Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje o pogajanjih o novem sporazumu med EU in Rusijo(3),
– ob upoštevanju obstoječega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni in Rusko federacijo na drugi strani ter aktualnih pogajanj za nov sporazum med EU in Rusijo,
– ob upoštevanju partnerstva za modernizacijo, ki se je maja 2010 v Rostovu na Donu, in zaveze pravni državi kot temeljni osnovi modernizacije v Rusiji, ki jo je sprejelo rusko vodstvo,
– ob upoštevanju ruske ustave, zlasti njenega člena 118, v katerem je navedeno, da so za sojenje v Ruski federaciji pristojna samo sodišča, in njenega člena 120, v katerem je predvideno, da so sodniki neodvisni in podrejeni samo ruski ustavi in zveznemu zakonu,
– ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu,
– ob upoštevanje izidov vrhunskega srečanja med EU in Rusijo 3. in 4. junija 2013 in pogajanj o človekovih pravicah 19. maja 2013,
– ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o združenju Golos, o stanju NVO v Ruski federaciji in o zadevi Magnicki,
– ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic ter Deklaracije Združenih narodov o pravicah in odgovornosti posameznikov, skupin in organov družbe za uveljavljanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
– ob upoštevanje podelitve nagrade Saharova za svobodo misli za leto 2009 organizaciji Memorial, ruski nevladni organizaciji, ki se med drugim bori za pravice političnih zapornikov v Rusiji, in ob upoštevanju vse večje podpore Evropskega parlamenta kandidaturi organizacije Memorial za nobelovo nagrado za mir,
– ob upoštevanju mnenj Beneške komisije o ruskem zveznem zakonu št. 65 z 8. junija 2012 o zbiranju, srečevanju, demonstracijah, shodih in postavljanju stavkovnih straž ter o zakonu o prekrških, ruskem zveznem zakonu o boju proti dejavnostim skrajnežev v Ruski federaciji ter o ruskem zveznem zakonu o zvezni varnostni službi;
– ob upoštevanju člena 122(5) in člena 110(4) Poslovnika,
A. ker Evropska unija ostaja zavezana nadaljnjemu poglabljanju in razvijanju odnosov med EU in Rusijo v skladu z načeli, zapisanimi v partnerstvu za modernizacijo, ki temelji na globoki zavezanosti demokratičnim načelom, spoštovanju temeljnih in človekovih pravic, pravni državi, svobodi govora, svobodi izražanja, svobodi združevanja, spoštovanju človekovega dostojanstva in enakosti;
B. ker se je Rusija kot članica Sveta Evrope ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in kot podpisnica deklaracij Združenih narodov zavezala varovanju in spodbujanju človekovih pravic, temeljnih svoboščin in načel pravne države,
C. ker vlada resna zaskrbljenost glede razvoja dogodkov v Ruski federaciji v zvezi s spoštovanjem in varstvom človekovih pravic ter spoštovanjem skupno dogovorjenih demokratičnih načel, pravil in postopkov;
D. ker je svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot nespletnih, ključni vidik demokratične in odprte družbe, je pa tudi bistvena za boj proti korupciji in varovanje človekovih pravic in pravne države; ker je neodvisni tisk, kot skupno pojavna oblika svobode izražanja, eden od ključnih dejavnikov na medijskem prizorišču in deluje kot čuvaj demokracije;
E. ker so številna sojenja in sodni postopki v zadnjih letih, kot so zadeve Magnickega, Hodorkovskega in Politkovske vzbudili dvome v neodvisnost in nepristranskost sodstva Ruske federacije; ker so naštete razvpite zadeve samo primeri, ki so zunaj Rusije najbolj znani, v resnici pa je videti, da gre za sistemsko nezmožnost ruske države, da bi spoštovala načelo pravne države in državljanom zagotavljala pravico;
F. ker v Rusiji ravno sodijo znanemu pravniku, borcu proti korupciji in družbenemu aktivistu Alekseju Navalnem, zaradi obtožb, za katere sam trdi, da so politično motiviran poskus kaznovanja, saj gre za enega od najbolj razvpitih nasprotnikov vlade; ker Navalni vztrajno razkriva obsežno korupcijo na najvišjih ravneh ruskega državnega aparata;
G. ker državni tožilci še naprej preganjajo opozicijske aktiviste, ki so sodelovali na „pohodu milijonov“ 6. maja 2012, dan pred Putinovo zaprisego kot predsednika; ker so policijske enote za obvladovanje izgredov, v skladu z zanesljivimi neodvisnimi poročili, na trgu Bolotnaja protest nasilno razpustili ter proti udeležencem uporabili nesorazmerno silo in samovoljno nasilje; ker so poročila predsedniškega sveta za človekove pravice, varuha človekovih pravic in neodvisne preiskovalne komisije, ki so jo sestavljali pomembni javni liki, za nasilje obtožili tako ruske oblasti kot policijo;
H. ker sta v zadnjih mesecih sprejemanje zakonov o registraciji političnih strank, financiranju NVO, pravici do zbiranja, ekstremizmu in obrekovanju ter filtriranje spletnih vsebin znatno prispevala k poslabšanju razmer za razvoj prave civilne družbe v Rusiji;
I. ker je ruski parlament julija 2012 sprejel zakon, s katerim je ruskim nekomercialnim organizacijam, ki se ukvarjajo s političnimi dejavnostmi in so financirane iz tujine, podelil status tujega agenta; ker se lanskoletna zakonodaja o nevladnih organizacijah in o svobodi zbiranja uporabljata za zatiranje civilne družbe, zadušitev nasprotnih političnih stališč in nadlegovanje NVO, demokratične opozicije in medijev;
J. ker zvezne oblasti niso storile ničesar, da bi preprečile, da bi diskriminatorna zakonodaja, ki prepoveduje „homoseksualno propagando“, pričela veljati v devetih ruskih regijah; ker je duma nedavno sprejela podoben zakon na nacionalni ravni;
K. ker so se člani predsedniškega sveta za človekove pravice pritožili, da so žrtve nadlegovanja, ustrahovanja, zasliševanj, preiskav uradov in lastnine ter drugih ukrepov, ki jih izvajajo pripadniki ruskih organov pregona;
L. ker nezmožnost Rusije, da bi v celoti sprejela demokratične vrednote in okrepila vladavino prava, še naprej ovira razvoj odnosov med EU in Rusijo;
1. želi spomniti Rusijo na pomembnost popolnega spoštovanja njenih mednarodnih pravnih obveznosti kot članice Sveta Evrope in temeljnih človekovih pravic ter vladavine prava iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;
2. izraža resno zaskrbljenost v zvezi z nedavnimi represivnimi zakoni in njihovim samovoljnim izvajanjem s strani ruskih oblasti, kar pogosto vodi do nadlegovanja NVO, aktivistov civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic in manjšin;
3. je zelo zaskrbljen, ker Rusija ne spoštuje svojih mednarodnih pravnih obveznosti, da bo ščitila svobodo združevanja, izražanja in zbiranja, kar ogroža tako vzdržnost živahne ruske družbe kot tudi njeno sodelovanje z EU;
4. ponovno poudarja svoje razočaranje nad zakonom, ki ruskim nekomercialnim organizacijam, ki opravljajo politične dejavnosti in so financirane iz tujine, podeljuje status „tujega agenta“; spodbuja ruske oblasti, naj nehajo registrirati NVO kot tuje agente na podlagi zakona, ki povečuje državni nadzor nad temi organizacijami, tako da nenatančno opredeljuje politične dejavnosti, ki so zajete s tem zakonom, stigmatizirati NVO in ustvarjati razmere, ki so sovražne do civilne družbe;
5. meni, da so razširjeni, ciljno usmerjeni in vsiljivi pregledi, zasegi premoženja in upravne kazni, ki se nalagajo ruskim NVO in njihovim aktivistom, ki domnevno prejemajo tuje financiranje, nedopustni in posegajo v pravico do združevanja; nadalje kritično ocenjuje preglede in pritiske, ki se izvajajo nad mednarodnimi političnimi fundacijami; zelo obžaluje, da se nekaterim NVO že sodi, tako kot organizaciji Memorial v Sankt Petersburgu, ali so že bile obsojene, kot organizacija Golos in center Levada; je zaskrbljen zaradi preiskav, ki so bile sprožene zoper mednarodne nevladne organizacije, ki si prizadevajo za izgradnjo demokracije v Rusiji, vključno z mednarodnimi inštituti;
6. spodbuja ruske oblasti, naj ublaži te pomisleke tako, da omenjene zakone uskladi z mednarodnimi standardi ter mednarodnimi in ustavnimi zavezami Rusije v zvezi s človekovimi pravicami, vključno z lastno ustavo, zlasti tako, da odpravi neutemeljene pravne, upravne in druge omejitve za delovanje NVO;
7. poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj med pogajanji, ki potekajo o prihodnjem večletnem finančnem okviru, in med fazo programiranja, upoštevajo vse slabše razmere za civilno družbo, prisilni umik drugih mednarodnih donatorjev in vse večje zahteve po pomoči EU, ter naj ustrezno poskrbijo za znatno povečanje finančne pomoči Unije za NVO in civilno družbo;
8. je zelo zaskrbljen zaradi negativnih posledic sprejetja zveznega zakona o „homoseksualni propagandi“, kar bi lahko povečalo diskriminacijo in nasilje do posameznikov LGBTI;
9. poziva ruske oblasti, naj zagotovijo politični pluralizem, svobodo medijev, pravno državo, neodvisnost in nepristranskost sodstva, svobodo govora in združevanja, tudi na spletu, učinkovite in neodvisne sindikate ter nediskriminacijo, ki so nujni pogoji za nadaljnji razvoj in modernizacijo Rusije, pri katerem bodo priznavane in zaščitene pravice vseh njenih državljanov, tako posameznikov kot skupin; ponovno opozarja na dejstvo, da imajo države po mednarodnem pravu obveznost, da posredno ali neposredno finančno podpirajo dejavnosti civilne družbe, zlasti z ustvarjanjem ugodnih razmer in brez poseganja v njihovo neodvisnost;
10. je globoko zaskrbljen zaradi poročil o politično motiviranih sojenjih, nepravičnih postopkih in opustitvi preiskovanja resnih zločinov, kot so uboji, nadlegovanje in druga nasilna dejanja, kot se je to zgodilo v zadevah Magnickega, Hodorkovskega, Politkovske in drugih; poziva rusko sodstvo in organe pregona, naj učinkovito, nepristransko in neodvisno izvajajo svoje naloge ter privedejo storilce pred sodišča;
11. ponovno poudarja svoje priporočilo o skupnih vizumskih omejitvah za ruske uradnike, ki so bili vključeni v zadevi Sergeja Magnickega, in poziva Svet in Komisijo, naj uvedeta vseevropsko vizumsko prepoved ter naj zamrznejo finančna sredstva, ki se nahajajo v EU, vseh uradnikov, vpletenih v smrt Magnickega, ki je še posmrtno preganjan, in vseh drugih storilcev hudih kršitev človekovih pravic v Rusiji; poudarja, da ti posamezniki ne smejo imeti koristi od nobenega sporazuma o vizumskih olajšavah med EU in Rusijo;
12. poziva države članice, naj olajšajo in pozitivno ocenijo prošnje za vizume preganjanih ruskih političnih aktivistov;
13. pozdravlja dejstvo, da se je nedavno spet začel postopek v zadevi zaradi umora Ane Politkovskaje, in sicer več kot šest let za tem, ko je bila ustreljena, vendar se strinja, da je zelo malo verjetno, da bo v tem postopku odgovorjeno na vprašanje, kdo je umor naročil;
14. izraža globoko zaskrbljenost zaradi zadeve Alekseja Navalnega in obsoja domnevno politične motive za njegovo preganjanje; poziva ruske oblasti, naj zagotovijo, da bo lahko v popolnosti užival svoje pravice in da bo njegovo sojenje v skladu z mednarodno sprejetimi standardi pravičnega sojenja; v zvezi s tem poziva delegacijo EU in misije držav članic v Rusiji, naj spremljajo sojenja vseh zagovornikov človekovih pravic, vključno s sojenje Navalnem in drugim, zlasti na regionalni ravni;
15. v zvezi z demonstracijami „pohod milijonov“ poziva Rusijo, naj naroči neodvisno preiskavo nasilja na trgu Bolotnaja, zlasti naj razišče domnevno prekomerno uporabo sile proti demonstrantom; je zaskrbljen zaradi domnevno političnih razlogov za kazenske pregone v zvezi z nasiljem na trgu Bolotnaja;
16. poziva ruske oblasti, naj zagotovijo svobodo tiska in medijev, tako na spletu kot sicer, spodbudijo pluralnost medijske krajine, omogočijo medijske platfome, novinarjem in piscem spletnih dnevnikov omogočijo, da bodo lahko neodvisno izpolnjevali svojo vlogo, naj varujejo prost pretok informacij in zagotovijo svobodo izražanja; poudarja pomen zakonodaje o svobodi obveščanja, ki je bistvena, da lahko novinarji in civilna družba opravljata delo čuvaja demokracije;
17. poziva Rusijo, naj v celoti sodeluje v posebnih postopkih sveta ZN za človekove pravice, tudi tako da izda stalno vabilo za obisk države in pozitivno odgovori na prošnje za dostop posebnih poročevalcev ZN za zaščito zagovornikov človekovih pravic, za svobodo združevanja in zbiranja in za svobodo izražanja v Rusiji; poziva Rusijo, naj sprejme priporočila, oblikovana v okviru rednega pregleda stanja v Rusiji, ki ga izvaja Svet ZN za človekove pravice, in razveljavi ali spremeni zakonodajo, ki vpliva na delo nevladnih organizacij, ter naj preneha ovirati delo na področju človekovih pravic;
18. poziva Svet, naj sprejme sklepe Sveta EU za zunanje zadeve o človekovih pravicah v Rusiji, s katerimi bi lahko zagotovili nujno podporo vsem v Rusiji, ki si prizadevajo za varstvo človekovih pravic, poleg tega pa bi lahko zavezali 27 držav članic in institucije EU, da bi pošiljale skupno sporočilo in uporabljale skupni pristop v zvezi s človekovimi pravicami v Rusiji;
19. poziva Rusijo, naj sprejme vse možne ukrepe za zaščito vseh članov predsedniškega sveta za človekove pravice in splošneje vseh, ki se borijo za človekove pravice v Rusiji, pred nadlegovanjem in ustrahovanjem;
20. spodbuja predsednika Sveta in Komisije, pa tudi podpredsednico Komisije/visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj še naprej pozorno spremljajo te primere, naj izpostavijo ta vprašanja v različnih oblikah in na sestankih z ruskimi predstavniki ter naj Parlamentu poročajo o izmenjavah mnenj z ruskimi oblastmi;
21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije, Svetu Evrope ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Azerbajdžanu, zlasti tistih o človekovih pravicah in načelu pravne države,
– ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton in komisarja Štefana Füleja 9. februarja 2013 o aretacijah Tofika Jakubluja, kolumnista in namestnika predsednika opozicijske stranke Musavat, in Ilgarja Mamadova, vodje in predsedniškega kandidata stranke Republikanske alternative (REAL),
– ob upoštevanju skupne izjave tiskovnih predstavnikov Catherine Ashton in komisarja Füleja 7. junija 2013 o omejevanju svobode izražanja v Azerbajdžanu,
– ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda 3. maja 2013 o novih obtožbah zoper Ilgarja Mamadova,
– ob upoštevanju izjave kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope 18. marca 2013,
– ob upoštevanju skupne izjave z zahtevo za izpustitev Mamadova in Jakubluja, ki jo je podalo 52 azerbajdžanskih organizacij civilne družbe,
– ob upoštevanju odnosov med EU in Azerbajdžanom, ki so bili vzpostavljeni leta 1999, o čemer pričajo izvajanje akcijskega načrta evropske sosedske politike, oblikovanje vzhodnega partnerstva, pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Azerbajdžanom ter sodelovanje Azerbajdžana v parlamentarni skupščini Euronest,
– ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Azerbajdžanom o pridružitvenem sporazumu,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(1),
– ob upoštevanju poročila o napredku Azerbajdžana pri izvajanju evropske sosedske politike z dne 20 marca 2013,
– ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,
A. ker so azerbajdžanske oblasti 4. februarja 2013 odvzele prostost Ilgarju Mamadovu, vodji opozicijskega gibanja REAL in direktorju Šole Sveta Evrope za politične študije v Bakuju, in Tofiku Jakubluju, namestniku predsednika opozicijske stranke Musavat, in ker sta od takrat nezakonito pridržana; ker je Mamadov obtožen hujskanja k upiranju v mestu Ismaili, potem ko je to mesto obiskal;
B. ker je bil njegov preiskovalni pripor dvakrat podaljšan, kar je jasen poskus, da bi ga zadržali za zapahi do bližnjih volitev; ker je bil Mamadov po nedavnih poročilih zaprt v kaznovalno celico, kar je botrovalo skrbem, da se ga izpostavlja;
C. ker je kljub sprejetju akcijskega načrta evropske sosedske politike stanje človekovih pravic v Azerbajdžanu v zadnjih letih čedalje slabše, nevladne organizacije in neodvisni mediji pa so tarča vse močnejših pritiskov in ustrahovanja, kar povzroča vsesplošen strah med opozicijskimi silami in zagovorniki človekovih pravic, pa tudi mladino in aktivisti v družbenih omrežjih, ter samocenzuro pri novinarjih;
D. ker je opozicijska stranka REAL Mamadova pred odvzemom prostosti potrdila kot svojega kandidata na predsedniških volitvah v Azerbajdžanu, ki so napovedane za oktober 2013;
E. ker so zagovorniki človekovih pravic in predstavniki civilne družbe mnenja, da je aretacija Ilgarja Mamadova nezakonita, da so v ozadju politični razlogi in da gre za poskus ustrahovanja opozicije;
F. ker so Komisija, parlamentarna skupščina Sveta Evrope in vlade držav članic izrazile resno zaskrbljenost zaradi tega primera;
G. ker je EU izrazila resno zaskrbljenost zaradi uporabe selektivne pravice za politične namene;
H. ker predstavniku Sveta Evrope v Bakuju ni bil dovoljen vstop na prvo sodno obravnavo februarja 2013 in ker poleg tega skupini veleposlanikov Sveta Evrope, ki so pred nedavnim obiskali Azerbajdžan, ni bilo dovoljeno videti Mamadova;
I. ker je svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot klasičnih, bistven vidik demokratične in odprte družbe ter temelj za varstvo človekovih pravic in spoštovanje načela pravne države;
J. ker so novinarji, pisci spletnih dnevnikov, aktivisti in drugi svobodomisleci v Azerbajdžanu še naprej resno ovirani pri uveljavljanju svoje svobode izražanja, izpostavljeni pregonu na podlagi lažnih obtožnic, nadlegovanju, ustrahovanju in fizičnim napadom;
K. ker so v centralnem Bakuju demonstracije od leta 2006 dejansko prepovedane in ker so bile nedavno uvedene nove, stroge kazni in daljša obdobja administrativnega pripora za organizatorje ali udeležence nedovoljenih javnih zborovanj;
L. ker so azerbajdžanske oblasti pred nedavnim zahtevale znižanje ravni misije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v Bakuju na raven „urada za usklajevanje projektov“, kar velja za poskus omejitve pričakovanih kritik OVSE glede predsedniških volitev, napovedanih za oktober 2013;
M. ker je azerbajdžanski parlament (mili medžlis) v nasprotju s svojimi zavezami sprejel spremembe kazenskega zakonika, ki zdaj določa do tri leta zapora za obrekovanje v spletu, kar je nadaljnja ovira za uresničitev pogojev, potrebnih za neodvisne in nepristranske medije v Azerbajdžanu;
N. ker trenutno poteka posvetovanje med Azerbajdžanom in beneško komisijo Sveta Evrope o reformi azerbajdžanske zakonodaje glede obrekovanja, ki jo je treba izvesti zaradi dveh sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v škodo Azerbajdžana; ker je azerbajdžanski parlament kljub temu sprejel nove zakonodajne spremembe, katerih namen je lažje uveljavljanje določb o obrekovanju pri spletnih oblikah izražanja;
O. ker je Azerbajdžan član Sveta Evrope in bo po sistemu rotacije leta 2014 prevzel predsedovanje tej organizaciji in ker je tudi podpisnik Evropske konvencije o človekovih pravicah;
P. ker Azerbajdžan dejavno sodeluje v evropski sosedski politiki in vzhodnem partnerstvu ter v pogajanjih o pridružitvenem sporazumu in o razširitvi pobud za sodelovanje, ki izvirajo iz vzhodnega partnerstva, ker je ustanovni član skupne parlamentarne skupščine Euronest in ker se je zavezal, da bo spoštoval demokracijo, človekove pravice in načelo pravne države, ki so osrednje vrednote teh pobud;
Q. ker je Azerbajdžan sprejel nove zakone, s katerimi je razširil opredelitev kaznivega dejanja obrekovanja, strožje uredil financiranje nevladnih organizacij in uvedel strožje kazni za kazniva dejanja v zvezi z javnimi zborovanji;
R. ker je Azerbajdžan zasedel mesto nestalne države članice Varnostnega sveta Združenih narodov za obdobje 2012–2013 in se je zavezal, da bo podpiral vrednote, zapisane v ustanovni listini Združenih narodov in splošni deklaraciji o človekovih pravicah;
S. ker je leto 2013 pomembno volilno leto za Azerbajdžan, ki se je zavezal k izboljšanju splošnih razmer za demokratične volitve;
1. poudarja, da je popolno spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin in načela pravne države jedro sodelovanja v vzhodnem partnerstvu in zavez, ki jih je Azerbajdžan sprejel v Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi;
2. strogo obsoja pridržanje Mamadova, poziva k njegovi takojšnji in brezpogojni izpustitvi in prenehanju njegovega pregona, azerbajdžanske oblasti pa prosi, naj sprožijo hitro, pravično, pregledno in neodvisno preiskavo obtožb zoper njega;
3. poziva EU, naj pomaga Republiki Azerbajdžan in jo še naprej podpira v prizadevanjih za utrditev demokracije in pravne države ter za reformiranje pravosodnega sistema in sistema kazenskega pregona, pri čemer naj posebno pozornost posveti varstvu človekovih pravic;
4. je zelo zaskrbljen zaradi poročil zagovornikov človekovih pravic ter domačih in mednarodnih nevladnih organizacij glede domnevnih lažnih obtožb zoper politike, aktiviste in novinarje;
5. obsoja vsakršno ustrahovanje, odvzem prostosti, pridržanje ali pregon vodij ali članov opozicijskih strank, aktivistov, novinarjev in piscev spletnih dnevnikov zgolj zato, ker so izrazili svoje mnenje ter uveljavili svoje temeljne pravice in svoboščine v skladu z mednarodnimi standardi;
6. poziva azerbajdžanske oblasti, naj nedvoumno spoštujejo svobodo tiska in medijev, tako spletnih kot klasičnih, ter zagotovijo svobodo izražanja;
7. poziva azerbajdžanske oblasti, naj reformirajo zakonodajo glede obrekovanja, tako da bo obrekovanje kaznovano s sorazmernimi denarnimi kaznimi, ne pa z zaporom;
8. poziva azerbajdžanske oblasti, naj v celoti spoštujejo svobodo zborovanja azerbajdžanskega prebivalstva;
9. pozdravlja tekoča pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Azerbajdžanom in ponavlja svoje stališče, da bi moral takšen sporazum vključevati določbe in merila za varstvo in spodbujanje človekovih pravic, zlasti v zvezi s svobodo medijev, svobodo izražanja, združevanja in zbiranja, ki odražajo načela in pravice, vključene v azerbajdžansko ustavo, ter zaveze, ki jih je Azerbajdžan sprejel v Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi;
10. poziva azerbajdžanske oblasti, naj zakonodajo o volitvah, svobodi zbiranja, svobodi združevanja in svobodi medijev uskladijo z mednarodnimi standardi ter zagotovijo njeno popolno izvajanje;
11. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj strogo izvaja načelo „več za več“ in se še posebej osredotoči na vključujoče, svobodne in poštene volitve, neodvisnost pravosodja, demokratične reforme in temeljne pravice in svoboščine ter jasno določi, kakšne bodo posledice zaostajanja pri reformah;
12. poziva azerbajdžanske oblasti, naj si bolj prizadevajo za reformo vseh področij pravosodnega sistema: pregona, sojenja, izreka kazni, odvzema prostosti in pritožb;
13. poziva predsednika Komisije Joséja Manuela Barrosa, naj predsedniku Ilhamu Alijevu med njegovim načrtovanim obiskom v Bruslju omeni skrbi EU v zvezi s človekovimi pravicami v Azerbajdžanu, kot je bilo opisano v zadnjem poročilu o napredku pri izvajanju evropske sosedske politike;
14. podpira delo Evropske službe za zunanje delovanje in poziva delegacijo EU v Bakuju, naj še naprej podrobno spremlja vprašanja človekovih pravic pred prihajajočimi volitvami, izrazi podporo zagovornikom človekovih pravic z udeleževanjem dogodkov, ki jih organizira civilna družba, in se jasno postavi na njihovo stran, podrobno spremlja sodne obravnave in podpira svobodo medijev, med drugim z zahtevami za nemoteno oddajanje neodvisnih radijskih in televizijskih kanalov med volilno kampanjo;
15. poziva azerbajdžanske oblasti, naj hiši človekovih pravic v Azerbajdžanu brezpogojno dovolijo ponovno odprtje, Center za spremljanje volitev in demokratične študije ter Klub za človekove pravice pa registrirajo brez nadaljnjih zamud ali upravnih obremenitev;
16. poziva azerbajdžanske oblasti, naj spoštujejo vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki zadevajo Azerbajdžan;
17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski službi za zunanje delovanje, Evropskemu svetu, Komisiji, vladi in parlamentu Republike Azerbajdžan, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burmi/Mjanmaru, zlasti resolucije z dne 20. aprila 2012(1), 13. septembra 2012(2) in 22. novembra 2012(3),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2013 o obnovitvi dostopa Burme/Mjanmara do splošnih tarifnih preferencialov(4),
– ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve z dne 22. aprila 2013 o Mjanmaru/Burmi,
– ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 27. novembra 2012 o resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov iz leta 2012 o razmerah človekovih pravic v Mjanmaru,
– ob upoštevanju izjave predstavnika visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 1. junija 2013 o sporazumu, ki sta ga sklenila vlada Mjanmara/Burme in Organizacija za neodvisnost Kačinov,
– ob upoštevanju izjave komisarke EU za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje Kristaline Georgieve z dne 9. avgusta 2012 o položaju muslimanov Rohingja,
– ob upoštevanju končnega poročila delegacije v Burmo/Mjanmar od 3. do 5. aprila 2013 Pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice,
– ob upoštevanju svežnja omejevalnih ukrepov Evropske unije, kot so določeni v Sklepu Sveta 2010/232/SVZP z dne 26. aprila 2010, kot je bil nazadnje spremenjen z Uredbo Sveta (EU) št. 1083/2011 z dne 27. oktobra 2011,
– ob upoštevanju izjave predstavnika visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 23. marca 2013 o nasilnih spopadih v mestu Meiktila v Burmi/Mjanmaru,
– ob upoštevanju izjave predstavnika visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 2. aprila 2013 o smrti 13 otrok zaradi požara v muslimanski šoli v Burmi,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,
– ob upoštevanju konvencije OZN o statusu beguncev iz leta 1951 ter njenega protokola iz leta 1967,
– ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov št. 67/233 o položaju človekovih pravic v Mjanmaru z dne 24. decembra 2012,
– ob upoštevanju poziva Sveta OZN za človekove pravice z dne 13. novembra 2012 vladam v Jugovzhodni Aziji, naj svoje meje ohranijo odprte za ljudi, ki iz Burme bežijo po morju,
– ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov z dne 6. marca 2013 o položaju človekovih pravic v Burmi/Mjanmaru ter njegove izjave z dne 11. junija 2013, da so kršitve človekovih pravic, ki v državi Rakhine potekajo zoper pripadnike ljudstva Rohingja, močno razširjene in sistematične,
– ob upoštevanju izjave Aun San Suu Kyi z dne 27. maja 2013 o politiki dveh otrok za muslimane Rohingja,
– ob upoštevanju sklepa, sprejetega na vrhunskem srečanju združenja ASEAN novembra 2011, da bo združenju leta 2014 predsedovala Burma/Mjanmar,
– ob upoštevanju poročila, ki ga je organizacija Human Rights Watch 22. aprila 2013 objavila z naslovom Edino še molitev nam ostaja: zločini zoper človečnost in etnično čiščenje muslimanskega ljudstva Rohingja v državi Rakhine,
– ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,
A. ker se preganjanje manjšine Rohingja in nasilje nad njimi še vedno stopnjujeta predvsem z uničevanjem lastnine, verskih objektov, z množičnimi aretacijami, samovoljnim zapiranjem, mučenjem, posiljevanjem ter omejevanjem svobode gibanja, pravice do poroke in dostopa do izobraževanja;
B. ker se je versko nasilje, ki se je začelo v državi Rakhine, razširilo po vsej Burmi; ker naj bi med marcem in majem 2013 prišlo do več napadov proti muslimanom v Mandalayu, provincah Pegu in Rangoon ter v državah Kachin in Shan, med katerimi je bilo ubitih 46 oseb, 14000 ljudi pa se je moralo zaradi njih razseliti;
C. ker se je sektaško nasilje sedaj razširilo na novo regijo Burme, saj je množica 28. maja 2013 požigala trgovine v mestu Lashi, v državi Shan, v vasi Parein pa je med spopadom zaradi naselitve razseljene manjšine policija 4. junija 2013 ubila tri pripadnice ljudstva Rohingja;
D. ker je 130 000 pripadnikov ljudstva Rohingja še vedno v taboriščih in na drugih območjih, vlada Burme/Mjanmara pa je dovolila le omejen in neprimeren humanitaren dostop do ogroženih skupin ljudstva Rohingja; ker jih je veliko na območjih, izpostavljenih poplavam, kjer jim grozijo monsunsko deževje in cikloni, domov pa se ne morejo vrniti zaradi neprestanega nasilja, ker so njihovi domovi uničeni ali ker jim varnostne sile na straži ne dovolijo zapustiti taborišč;
E. ker je več deset tisoč pripadnikov ljudstva Rohingja pred preganjanjem zbežalo po morju in ker jih je na stotine izgubilo življenje v potopljenih čolnih ali ker so jih potisnili v morje; ker naj bi bilo skoraj 1 700 pripadnikov ljudstva Rohingja, ki so bežali iz Burme, priprtih v tajskih centrih za pridržanje priseljencev v groznih pogojih;
F. ker je 23. aprila 2013 neodvisna preiskovalna komisija, ki je bila ustanovljena avgusta 2012, da bi preiskala sektaško nasilje v državi Rakhine, objavila poročilo s priporočili za ublažitev napetosti, vendar ni želela priznati identitete ljudstva Rohingja ali pokazati na odgovorne za kršitve človekovih pravic med nemiri in se je raje izrekla za „začasno ločitev“ muslimanske in budistične skupnosti ter priporočila izvajanje nesprejemljivih programov nadzorovanih rojstev za muslimane
G. ker je burmanski predsednik U Thein Sein v govoru 6. maja 2013 sicer zagotovil, da bo njegova vlada zagotovila temeljne pravice muslimanov v državi Rakhine, in je tudi že naredil nekaj korakov v smeri širjenja državljanskih svoboščin v državi, pa lahko dramatični položaj pripadnikov ljudstva Rohingja in medetnične razmere kljub temu zamajejo celotni reformni proces v Burmi/Mjanmanru; ker zanesljiva neodvisna poročila opozarjajo na to, da so birmanske oblasti vpletene v zločine proti človečnosti nad pripadniki ljudstva Rohingja, zaradi katerih je prišlo do versko zelo razdeljene države Rakhine;
H. ker je vlada Burme/Mjanmara nedavno izjavila, da bo ponovno uvedla politiko dveh dovoljenih otrok, ker je posebni poročevalec OZN za človekove pravice v Burmi/Mjanmaru Tomás Ojea Quintana to namero obsodil kot diskriminatoren in prisilen ukrep, ki krši temeljne človekove pravice tega ljudstva, pa tudi mednarodne obveznosti glede človekovih pravic, ki jih je sprejela Burma;
I. ker je mednarodna skupnost pozvala burmansko vlado, naj ponovno preuči zakon o državljanstvu iz leta 1982 ter pripadnikom manjšine Rohingja zagotovi status ljudstva z državo in začne reševati vzroke za dolgotrajno diskriminacijo tega ljudstva;
J. ker je bil junija 2012 aretiran in na 17-letno zaporno kazen obsojen 65-letni zdravnik in priznan vodja skupnosti v državi Rakhine, dr. Tun Aung, kar so skupine za človekove pravice, med njimi tudi Amnesty Internatinal, odločno obsodile, ker naj bi šlo za politično motivirane obtožbe;
K. ker organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu z naslovom Edino še molitev nam ostaja: zločini zoper človečnost in etnično čiščenje muslimanskega ljudstva Rohingja v državi Rakhine, objavljenem 22. aprila 2013, ugotavlja, da so zlorabe nad tem ljudstvom v preteklem letu, pri katerih naj bi sodelovali državni organi, tako hude, da jih lahko označimo kot zločin proti človečnosti in etnično čiščenje; ker so v poročilu razkriti dokazi o štirih masovnih grobiščih v državi Rakhine, ki naj bi nastali leta 2012;
L. ker ima svoboda tiska spletnih in klasičnih medijev osrednjo vlogo pri razkrivanju in dokumentiranju zlorab človekovih pravic ter pri dokazovanju odgovornosti vodilnih oblasti;
M. ker je po splošni deklaraciji o človekovih pravicah vsakdo upravičen do azila zaradi preganjanja;
1. obsoja hude kršitve človekovih pravic in nasilje nad muslimanskim ljudstvom Rohingja v Burmi/Mjanmaru in vse strani poziva, naj se vzdržijo nasilja;
2. izreka sožalje žrtvam nasilja in nezakonitega preganjanja v Burmi/Mjanmaru;
3. je seznanjen z ukrepi, ki so jih v preteklem letu za začetek demokratičnih reform sprejeli predsednik U Thein Sein in drugi reformatorji v Burmi/Mjanmaru; vseeno pa obžaluje, da vladi ni uspelo, da bi pripadnike ljudstva Rohingja zaščitila pred organiziranim nasiljem, zato poziva vlado in celotno burmansko/mjanmarsko družbo, naj nemudoma ukrepa in preneha zlorabljati človekove pravice ter odgovorne za silovite spopade in z njimi povezane zlorabe privede pred sodišče;
4. poziva vlado Burme/Mjanmara, naj zagotovi, da bodo varnostne sile naredile vse, kar je v njihovi moči in zaščitile muslimansko ljudstvo Rohingja pred nasilnimi dejanji; izraža globoko zaskrbljenost nad navedbami, po katerih naj bi pripadniki burmanskih varnostnih sil sodelovali v nasilju, in ponavlja nujni poziv po celoviti in neodvisni preiskavi teh navedb, tudi ob pomoči OZN;
5. poudarja, da je kot odziv na težak humanitarni položaj vseh razseljenih oseb v Burmi/Mjanmaru, zlasti pripadnikov ljudstva Rohingja, nujno takojšnje ukrepanje; ponovno poziva burmansko/mjanmarsko vlado, naj agencijam OZN in človekoljubnim nevladnim organizacijam, novinarjem in diplomatom zagotovi neoviran dostop do vseh območij v državi, tudi do države Rakhine, ter omogoči neomejen dostop do človekoljubne pomoči vsem prebivalcem, prizadetim zaradi konflikta in sektaškega nasilja; poziva burmanske oblasti, naj nemudoma izboljšajo pogoje v begunskih taboriščih, kjer živijo pripadniki ljudstva Rohingje;
6. poziva vse države v tamkajšnji regiji, naj spoštujejo svoje mednarodne obveznosti glede pravic beguncev in odprejo svoje meje pripadnikom ljudstva Rohingja, ki iščejo azil, ter jim nudijo vsaj začasno zaščito, hkrati pa pomagajo burmanski vladi pri iskanju dolgotrajnih pravičnih rešitev za odpravo temeljnih vzrokov;
7. poziva tajsko vlado, naj nemudoma napravi konec nehumanemu pridržanju vsaj 1 700 iskalcem azila, pripadnikov ljudstva Rohingja, in jim omogoči dostop do begunskih agencij OZN; obžaluje, da tajska vlada še vedno ni izdala dovoljenja Visokemu komisariatu OZN za begunce, ki med pripadniki Rohingja želi opraviti pregled in opredeliti njihov status begunca;
8. poziva vlado, naj dovoli odprtje pisarne Urada visoke komisarke za človekove pravice v Mjanmaru in regionalnih pisarn po provincah, da bi te lahko ustrezno spremljale položaj človekovih pravic v državi;
9. pozdravlja obljubo predsednika U Thein Seina, da bodo odgovorne za nasilje kazensko preganjali, ter njegovo zavezanost vzpostavitvi družbe večih kultur, etničnih skupin in religij; predsednika U Thein Seina še poziva k dodatnim ukrepom za krepitev pravne države in odpravo temeljnih vzrokov nasilja;
10. pozdravlja izjavo predsednika U Thein Seina z dne 4. junija 2013 o tem, da bodo izpuščeni vsi politični zaporniki v Burmi/Mjanmaru; ponavlja stališče, da bi morali biti vsi politični zaporniki, tudi dr. Tun Aung, izpuščeni brez dodatnega odlašanja ali pogojev in da se jim morajo povrniti vse njihove pravice in svoboščine;
11. poziva vlado, naj še naprej izvaja trajne rešitve za odpravo temeljnih vzrokov napetosti, kar vključuje tudi ureditev statusa ljudstva Rohingja; ponavlja že izražene pozive za spremembo ali odpravo zakona o državljanstvu iz leta 1982, da bi se ljudstvu Rohingja zagotovil enak dostop do burmanskega državljanstva, pravic in dolžnosti iz njega – spremenjeni ali novi zakon je treba uskladiti z mednarodnimi standardi človekovih pravic in s prevzetimi obveznostmi po členu 7 konvencije OZN o človekovih pravicah;
12. kritizira izjavo burmanskega/mjanmarskega ministra za priseljence Khin Yija z dne 11. junija 2013, ko je izrazil podporo ponovni uvedbi politike dveh dovoljenih otrok;
13. pozdravlja nedavno izjavo opozicijske voditeljice Aung San Suu Kyi v znak protesta proti ponovni uvedbi politike dveh dovoljenih otrok za pripadnike ljudstva Rohingja in burmansko vlado poziva, naj takoj prekliče ta predpis in vse druge ukrepe prisilne in diskriminatorne politike, pravila, predpise ali zakone;
14. poudarja, kako pomembne so potrebne zakonodajne in upravne spremembe za zagotovitev kar najširše udeležbe burmanskega prebivalstva, tudi manjšin, na volitvah leta 2014;
15. poziva podpredsednico/visoko predstavnico EU, naj to vprašanje sproži na najvišji možni politični ravni v Burmi/Mjanmaru in med kontakti, ki jih ima med članicami združenja ASEAN;
16. opozarja, da je Evropska unija nedavno z Burmo/Mjanmarom ponovno vzpostavila splošni sistem tarifnih preferencialov (GSP); ponavlja, da je treba preferenciale pogojevati s spoštovanjem temeljnih svoboščin in človekovih pravic; poziva Komisijo, naj od blizu spremlja napredek burmanskih oblasti pri spoštovanju teh pogojev;
17. poziva Komisijo, naj tedaj, ko bo Parlamentu in Svetu predložila delegirani akt za nadaljnjo uporabo sistema GSP za Burmo/Mjanmar po 31. decembru 2013, priloži poročilo z ugotovitvami, da v državi ne prihaja do resnih in sistematičnih kršitev načel iz konvencij, ki so navedene v uredbi o GSP, pri tem pa naj posebno pozornost v poročilu nameni ljudstvu Rohingja;
18. poziva Komisijo, naj pred oblikovanjem predlogov za pogajalske smernice učinkovito in celovito oceni učinek, ki ga bo na človekove pravice imel načrtovani dvostranski sporazum o vlaganju, pri čemer naj se v tem procesu tesno posvetuje s Parlamentom in civilno družbo;
19. pričakuje, da se bo evropska služba za zunanje delovanje s Parlamentom redno posvetovala in ga obveščala o procesu vzpostavljanja dialoga o človekovih pravicah z Burmo/Mjanmarom; službo za zunanje delovanje in države članice poziva, naj pripravijo seznam jasnih standardov s področja človekovih pravic, na osnovi katerih bo možno ocenjevati napredek burmanskih oblasti pri reformah; poudarja, da je treba nadaljnji razvoj odnosov EU z burmanskim vodstvom pogojevati z otipljivim napredkom, zlasti kar zadeva položaj ljudstva Rohingja;
20. poziva k vključitvi močnega in prepoznavnega elementa civilne družbe, ob soudeležbi pripadnikov ljudstva Rohingja, v projektno skupino EU-Burma, ki bo po modelu projektne skupine EU-Egipt začela delovati še letos;
21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Burme/Mjanmara, generalnemu sekretarju združenja ASEAN, medvladni komisiji združenja ASEAN za človekove pravice, posebnemu predstavniku OZN za človekove pravice v Mjanmaru, visokemu komisarju OZN za begunce in Svetu OZN za človekove pravice in vladam in parlamentom drugih držav v tamkajšnji regiji.