Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o vlogi EU pri spodbujanju širšega čezatlantskega partnerstva (2012/2287(INI))

P7_TA(2013)0280 A7-0173/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o čezatlantskih odnosih, zlasti resolucije z dne 1. junija 2006 o izboljšanju odnosov med EU in ZDA v okviru sporazuma o čezatlantskem partnerstvu(1), resolucije z dne 26. marca 2009 o stanju čezatlantskih odnosov po volitvah v Združenih državah Amerike(2) ter resolucije z dne 17. novembra 2011 o vrhovnem srečanju EU-ZDA dne 28. novembra 2011(3),

–  ob upoštevanju izidov vrhovnega srečanja EU-ZDA v Washingtonu D.C. 28. novembra 2011,

–  ob upoštevanju skupnih izjav 71. čezatlantskega dialoga zakonodajalcev decembra 2011 v Jacksonvillu, 72. čezatlantskega dialoga zakonodajalcev junija 2012 v Kopenhagnu in Strasbourgu in 73. čezatlantskega dialoga zakonodajalcev novembra 2012 v Washingtonu, D.C.,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2012 o trgovinskih in gospodarskih odnosih z Združenimi državami(4), na kateri so podprli zamisel o začetku pogajanj za celovit gospodarski sporazum, in resolucije z dne 23. maja 2013(5) o pogajalskem mandatu,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Združenih držav Baracka Obame, predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya in predsednika Evropske komisije Joséja Manuela Barrosa z dne 13. februarja 2013, v kateri so oznanili pripravljenost Združenih držav in Evropske unije na začetek notranjih postopkov, ki so potrebni za začetek pogajanj o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb,

–  ob upoštevanju deklaracije z vrhovnega srečanja Severnoatlantskega sveta 20. maja 2012 v Chicagu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki(6), resolucije z dne 22. novembra 2012 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(7) in resolucije z dne 22. novembra 2012 o kibernetski varnosti in obrambi(8),

–  ob upoštevanju skupne izjave Evropske unije in Združenih držav Amerike o azijsko-pacifiški regiji z dne 12. julija 2012,

–  ob upoštevanju dokumenta ministrstva ZDA za obrambo z naslovom „Ohranjanje vodilne vloge ZDA: prednostne naloge za obrambo v 21. stoletju“ iz januarja 2012, ki opisuje spremembe vojaške strategije ZDA,

–  ob upoštevanju drugega inavguracijskega govora predsednika ZDA Baracka Obame z dne 21. januarja 2013, govora o stanju v državi z dne 12. februarja 2013 in ugotovitev podpredsednika ZDA Josepha Bidna na münchenski varnostni konferenci z dne 2. februarja 2013,

–  ob upoštevanju strateških partnerstev EU z Brazilijo (2007) in Mehiko (2008), pridružitvenih sporazumov z Mehiko, Čilom in Srednjo Ameriko, trgovinskih sporazumih s Kolumbijo in Perujem, trenutnih pogajanj s Kanado o sporazumu o strateškem partnerstvu in celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu ter trenutnih pogajanj z Mercosurjem,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012 o opredelitvi novega razvojnega sodelovanja z Latinsko Ameriko(9), ki poudarja podporo EU latinskoameriškemu procesu regionalnega povezovanja, ki se odvija v okvirih Skupnosti držav Latinske Amerike in Karibov (CELAC), Zveze južnoameriških držav (UNASUR), Mercosurja, Andske skupnosti, Integracijskega sistema Srednje Amerike (SICA), Karibske skupnosti (CARICOM) in Pacifiške zveze,

–  ob upoštevanju rednih vrhovnih srečanj, ki jih EU in ZDA organizirata z državami Latinske Amerike, dvoletnega vrha EU-CELAC in vrha Amerik, ki sta predvidena v letu 2015,

–  ob upoštevanju odnosov EU z afriškimi regionalnimi in podregionalnimi organizacijami atlantskega obroča, zlasti z Afriško unijo (AU), Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS), Gospodarsko skupnostjo srednjeafriških držav (ECCAS) in Južnoafriško razvojno skupnostjo (SADC),

–  ob upoštevanju izjav voditeljev na srečanjih skupine G20, končnega dokumenta posebne skupine strokovnjakov v okviru sistema OZN za razvojno agendo OZN po letu 2015 (Uresničevanje prihodnosti, ki si jo želimo za vse) in končnega dokumenta konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Prihodnost, ki si jo želimo),

–  ob upoštevanju svojih resolucij, med drugim o arabski pomladi, Maliju, Bližnjem vzhodu, Siriji, Iranu, Afganistanu, vzhodnem partnerstvu, Rusiji in Kitajski,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0173/2013),

A.  ker so na celotnem območju atlantskega bazena najpomembnejši prav politični in gospodarski odnosi med EU in ZDA; ker bi moral začetek novega mandata predsednika Obame okrepiti te odnose v okviru visoko zastavljenega novega programa;

B.  ker čezatlantsko partnerstvo temelji na močnih političnih, kulturnih, gospodarskih in zgodovinskih vezeh, skupnih vrednotah, kot so svoboda, demokracija, človekove pravice in pravna država, ter skupnih ciljih, kot so blaginja, odprta in integrirana gospodarstva, družbeni napredek in vključenost, trajnostni razvoj in miroljubno reševanje sporov;

C.  ker je svetovni upad gospodarstva povzročil znatno zmanjšanje porabe za obrambo tako v EU kot v ZDA;

D.  ker bi morali EU in ZDA kljub gospodarski krizi v globalnem, zapletenem in vedno bolj večpolnem svetu še naprej igrati ključno konstruktivno vlogo v svetovni politiki in ekonomiji ter oblikovanju mednarodnega okolja in se skupaj soočiti z regionalnimi spori ter globalnimi izzivi na večstranskem nivoju, zlasti v okviru mednarodnih organizacij; ker bi morali zato zagotoviti sodelovanje novih ključnih sil, med drugim dveh latinskoameriških strateških partneric EU Brazilije in Mehike, ter Kanade;

E.  ker možganski trusti, mednarodne organizacije in nekatere vlade ob spremembah razmer po svetu, ki jih je povzročil vzpon azijskih držav, zadnje čase poudarjajo vedno večji pomen atlantskega bazena kot celote, vključno z njegovim južnim delom, in potrebo po sodelovanju med državami, ki ga sestavljajo, da se vsem zagotovi možnost obravnavanja skupnih problemov v širši regiji;

F.  ker je Latinska Amerika regija, ki jo z EU in ZDA povezujejo številne vrednote, interesi ter zgodovinske in vedno močnejše gospodarske vezi; ker so države Latinske Amerike ustanovile številne regionalne in podregionalne organizacije; ker je koristno preučiti morebitna področja, na katerih bi bilo mogoče razviti različne oblike tristranskega sodelovanja; ker bi lahko tako sodelovanje razširili in vanj vključili tudi afriške države atlantskega bazena; ker je pomembno, da sodelovanje v čezatlantskem prostoru temelji na združevanju različnih interesov in ker bi vsi udeleženi morali ohraniti pravico, da sledijo svojim nacionalnim prednostnim nalogam in razvojnim pristopom;

G.  ker so nekatere države, zlasti Kitajska, pa tudi druge, kot je Indija, vedno dejavnejše na območju atlantskega bazena, zlasti v južnem Atlantiku, kjer na njihova dejanja vpliva potreba po pridobivanju surovin in hrane;

H.  ker mora širše čezatlantsko partnerstvo obravnavati vprašanja, kot so razvoj, varnost, energija in priseljevanje, pa tudi spodbujati postopno gospodarsko in politično konvergenco;

I.  ker poleg širše atlantske perspektive obstajajo še druga vprašanja in konflikti, za katere je bistveno usklajeno delovanje med EU in ZDA;

J.  ker je povečanje števila in prefinjenosti odmevnih kibernetskih napadov povzročilo pregled zadevne zakonodaje, pri čemer so ZDA sprejele prostovoljne mehanizme poročanja, EU pa načrtuje sprejetje strožjih obveznih ukrepov;

Dvostranski odnosi

1.  čestita Baracku Obami za ponovno izvolitev za predsednika Združenih držav Amerike; ga poziva, naj med svojim naslednjim obiskom v Evropi spregovori pred Evropskim parlamentom na plenarnem zasedanju v Strasbourgu;

2.  poziva, naj se čim prej organizira vrhovno srečanje EU-ZDA, na katerem se bo sprejel skupni program kratko- in dolgoročnih ciljev tako glede dvostranskih vprašanj kot svetovnih in regionalnih vprašanj;

3.  priznava dolgoročne posledice geopolitične preusmeritve ZDA k Aziji za čezatlantsko partnerstvo; poudarja, da je potreben konstruktiven, dosleden in strateški odziv EU; meni, da je to tudi priložnost za EU, da postane dejavnejša v azijsko-pacifiški regiji kot samostojni globalni akter, a v tesnem sodelovanju z ZDA, s čimer bi poglobila strateško razsežnost čezatlantskega partnerstva;

4.  pozdravlja uradno objavo pogajanj o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb (TTIP); poudarja, da bo ta sporazum pomenil veliko spodbudo za gospodarstvo EU in ZDA ter oživil odnose med njima; ugotavlja, da bi njegov svetovni vpliv presegel dvostranske razsežnosti, saj bi zagotovil skupne pristope in pravila ter standarde za svetovno trgovino, naložbe in področja, povezana s trgovino; poudarja, da sta za učinkovita pogajanja potrebni močna politična volja in konstruktivna naravnanost; pričakuje, da bo proces TTIP omogočil nov politični zagon v čezatlantskih odnosih, ki ga bi lahko in morali uporabiti za spodbujanje tesnejšega sodelovanja na drugih področjih, vključno z zunanjo politiko;

5.  poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije, Svet, Komisijo in države članice EU, naj okrepijo usklajevanje politike EU z ameriško administracijo, tako da bi prepričljivo pokazali, da je EU dosleden in učinkovit mednarodni akter; poudarja, da je treba okrepiti tudi skupno varnostno in obrambno politiko glede na različne krize, do katerih lahko pride v sosednjih regijah EU, in ameriško doktrino vodenja iz ozadja;

6.  opozarja na svoj predlog o ustanovitvi čezatlantskega političnega sveta, ki bi deloval kot organ za sistematično posvetovanje in usklajevanje zunanje in varnostne politike, vodila pa bi ga visoki predstavnik/podpredsednik in državni sekretar ZDA;

7.  poudarja, da čezatlantski dialog zakonodajalcev kot vsebinski in konstruktivni instrument z zagotavljanjem foruma za parlamentarni dialog, opredeljevanjem ciljev in usklajevanjem o skupnih zadevah, prispeva h krepitvi odnosov med EU in ZDA; pozdravlja odprtje urada Evropskega parlamenta za zveze v Washingtonu in poziva ameriški kongres, naj stori enako; poziva k nadaljnjim izmenjavam osebja med institucijama;

8.  strogo obsoja teroristični napad v Bostonu 15. aprila 2013; spodbuja oba partnerja, naj nadaljujeta boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu in pri tem spoštujeta in ohranjata človekove pravice in temeljne svoboščine; je zelo zaskrbljen glede nedavnih razkritij o nadzoru in operacijah za pridobivanje podatkov, ki jih izvajajo Združene države po programu PRISM, in njihove posledice za zaščito državljanskih svoboščin državljanov EU; poziva Komisijo in Svet, naj o tem postavita vprašanje na prihodnjem srečanju ministrov EU in ZDA za pravosodje in notranje zadeve 14. junija; ugotavlja, da sta sporazum o evidenci imen letalskih potnikov in sporazum o programu nadzora nad financiranjem terorizma (sporazum SWIFT), ki ju je sprejel Evropski parlament, že v veljavi; poziva partnerje, naj okrepita sodelovanje v zvezi s sporazumom o tajnosti in varstvu podatkov, da bi pogajanja zaključili tako, da bi zagotovili primerno preglednost obdelave podatkov in zadostno varstvo osebnih podatkov;

9.  ugotavlja, da so brezpilotna letala vedno pomembnejša; poudarja, da je potrebna zavzeta razprava o oboroženih brezpilotnih letalih in njihovih omejitvah, preglednosti in nadzoru; pozdravlja razprave, ki o tem potekajo v ZDA, in pričakuje, da bo kmalu mogoče oblikovati celovit zakonodajni okvir; v tem smislu pozdravlja sklepe, ki jih je naznanil predsednik ZDA Obama v svojem govoru 23. maja 2013, o uvedbi novih omejitev glede uporabe brezpilotnih letal kot smrtonosnega orožja in o pozivu kongresu ZDA, naj preuči možnosti za večji nadzor nad njihovo uporabo; poziva partnerja, naj tesno sodelujeta pri razpravah o oboroženih brezpilotnih letalih in poudarja, da si je treba prizadevati za mednarodno regulacijo v prihodnje, saj je to vprašanje svetovnega pomena;

10.  znova izraža stališče, da mora EU v pogovorih z ZDA na politični in tehnični ravni še naprej opozarjati na dolgoletno vprašanje obveznega vizuma, ki velja za državljane štirih držav članic EU;

11.  poudarja vedno večji pomen kibernetske obrambe in pozdravlja dejstvo, da je bila na vrhovnem srečanju leta 2010 ustanovljena delovna skupina EU-ZDA za kibernetsko varnost in kibernetski kriminal; meni, da bi morali EU in ZDA dati posebno prednost sodelovanju pri kibernetski varnosti, zlasti boju proti kibernetskim napadom in si na mednarodni ravni skupaj prizadevati za razvoj celostnega in preglednega mednarodnega pravnega okvira, s katerimi bi določili minimalne standarde politik kibernetske varnosti ob hkratnem spoštovanju temeljnih svoboščin;

12.  obžaluje, da nameravata EU in ZDA izvajati različne ravni opreznosti glede kibernetske varnosti v času, ko se Nato zavzema za okrepljeno sodelovanje; poudarja, da takšne nedoslednosti pomenijo nevarnost kibernetski obrambi in bi lahko povzročile težave v zvezi s trgovino za podjetja, ki izvajajo dejavnosti v obeh jurisdikcijah;

13.  pozdravlja, da je predsednik ZDA Obama v svojem govoru 23. maja 2013 ponovno obljubil, da bo zaprl Guantánamo; ponovno poziva, naj se zapornikom, ki niso bili obtoženi, omogoči čimprejšnja vrnitev v domovino ali v drugo varno državo in naj se bo zapornikom v Guantánamu, proti katerim obstaja dovolj dopustnih dokazov, nemudoma sodi na pravičnem in javnem sojenju pred neodvisnim, nepristranskim sodiščem ter naj v primeru obsodbe prestajajo zaporno kazen v ZDA v skladu z veljavnimi mednarodnimi standardi in načeli;

14.  poudarja trajni pomen Nata kot temelja čezatlantske varnosti; ponovno poziva h krepitvi strateškega partnerstva med EU in Natom;

Atlantski in svetovni program

15.  poziva oba partnerja, naj preučita področja in okvire, s pomočjo katerih bi lahko širše čezatlantsko sodelovanje potekalo na pragmatičen način in naj z drugimi atlantskimi državami preučita uporabnost tega razširjenega sodelovanja; poudarja, da so možna področja z vidika EU gospodarska in socialna vprašanja, svetovna politika, proces demokratizacije, človekove pravice, razvojno sodelovanje, podnebne spremembe, varnost in energija; poziva partnerja, naj za potrebe tega tristranskega dialoga analizirata možnost uporabe regionalnih in podregionalnih struktur, vzpostavljenih v Latinski Ameriki, ki jih EU tradicionalno spodbuja;

16.  predlaga partnerjema, naj redno izmenjujeta mnenje o posameznih vrhovnih srečanjih z državami Latinske Amerike v regionalnem okviru, kar pomeni dvoletni vrh EU-CELAC in vrh Amerik, ki ga vodi organizacija ameriških držav;

17.  poudarja, da že obstajajo različni večstranski instrumenti za specifične zadeve z močno tristransko noto, kot je Srednjeameriška regionalna varnostna pobuda;

18.  opominja na pozitivno vlogo, ki jo lahko ima Kanada, s katero imata oba partnerja trden odnos, pri širšem čezatlantskem sodelovanju;

19.  poziva oba partnerja, naj preučita tudi možnost širšega sodelovanja, ki bi vključevalo afriški obroč atlantskega bazena, in naj opredelita ustrezna področja in okvire ter pri tem upoštevata zadevne afriške organizacije;

20.  poziva EU in ZDA, naj delujeta usklajeno, da bi prispevala k stabilnemu mednarodnemu miru in sodelovanju, na podlagi učinkovitega mednarodnega sodelovanja z novimi vidnejšimi akterji, tudi tistimi iz južnoatlantskega obroča; poziva partnerja, naj pri sodelovanju z drugimi atlantskimi državami še naprej delata na programu reform OZN, pri tem pa upoštevata tudi interese drugih atlantskih držav; poudarja, da je potrebno okrepljeno sodelovanje med EU in ameriškimi državami v okviru OZN;

21.  opominja, da je Mednarodno kazensko sodišče vedno bolj nepogrešljiv instrument mednarodnega prava in temeljni element zunanje politike EU, usmerjene k odpravi nekaznovanosti; ob desetletnici čestita sodišču za njegovo delo; pozdravlja ukrep vlade predsednika Obame za ponovno vzpostavitev delovnega odnosa s sodiščem in pričakuje, da bodo ZDA izvedle nadaljnje ukrepe za ponoven podpis in ratifikacijo Rimskega statuta;

22.  poziva EU in ZDA, naj si skupaj prizadevata za okrepitev regionalnih in podregionalnih organizacij v atlantskem bazenu zaradi pomembne vloge, ki jo imajo te organizacije pri spodbujanju gospodarskega in političnega povezovanja;

23.  poziva partnerja, naj G20 dasta nov zagon tudi tako, da k enakopravnemu sodelovanju na forumu povabita druge atlantske sile; poudarja dejstvo, da je glede na ponovno izvolitev Obame in številne nove voditelje v ključnih državah G20 trenutek primeren za to, da bi bilo naslednje srečanje G20 bolj ambiciozno in operativno, in pričakuje, da bo to vprašanje obravnavano na naslednjem dvostranskem vrhu;

24.  poudarja, da bo morebitna sklenitev TTIP ustvarila možnost širšega gospodarskega prostora, ki bi vključeval Severno Ameriko, EU in številne latinskoameriške države, s katerimi sta partnerja sklenila gospodarske sporazume;

25.  poudarja, da bi lahko povezovanje dveh izmed največjih tržnih gospodarstev ustvarilo geopolitično predlogo za spodbujanje demokratskih vrednot;

26.  poudarja, da morajo biti demokracija, pravna država in spoštovanje človekovih pravic bistvene značilnosti držav atlantskega bazena; spodbuja nadaljnje sodelovanje med programi EU in ZDA za spodbujanje demokracije, svobodnih in poštenih volitev in ohranjanja človekovih pravic;

27.  poudarja pomen usklajevanja za boj proti tveganjem za svetovno varnost, kot so terorizem, propadle države, trgovina z ljudmi, orožjem in drogami, organizirani kriminal, piratstvo in kibernetska varnost, ki trenutno pomenijo grožnjo v atlantskem bazenu; poudarja potrebo po poglobitvi celovitega sodelovanja med vsemi državami atlantskega bazena v boju proti trgovini z drogami, pojavu, ki je vedno bolj prisoten v zahodni Afriki in Sahelu; pozdravlja podporo partnerjev regionalnemu akcijskemu načrtu o drogah Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS);

28.  opozarja na še posebej pomembno vlogo, ki jo mora na atlantskem območju igrati pomorska varnost; pozdravlja prizadevanja partnerjev, da se v tesnem sodelovanju z Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Gospodarsko skupnostjo srednjeafriških držav (ECCAS) borita proti piratstvu in spodbujata pomorsko varnost v Gvinejskem zalivu;

29.  poudarja pomen raznolikosti energetskih ponudnikov, virov in prometnih poti; poudarja vedno večjo vlogo držav atlantskega bazena v povezavi s proizvodnjo energije, rezervami in surovinami, kar nudi precej možnosti za raznolikost; predlaga, naj energetski svet EU-ZDA z državami atlantskega bazena preuči možnost sodelovanja na področju energetske varnosti in trajnosti;, vključno s tehnologijami obnovljivih virov energije; predlaga tudi preučitev možnosti tesnejšega sodelovanja glede učinkovitosti surovin in reciklaže;

30.  pozdravlja dejstvo, da je predsednik Obama v inavguracijskem govoru poudaril obnovitev zmogljivosti ZDA za obvladovanje kriz v tujini, in pričakuje, da se bo že obstoječe sodelovanje EU in ZDA pri kriznem upravljanju ter vedno bolj tudi pri preprečevanju takih razmer v vzhodni Afriki razširilo tudi na atlantski bazen; v zvezi s tem poziva obe partnerici, naj v celoti in konstruktivno uporabita okvirni sporazum iz leta 2011 o sodelovanju ZDA v SVOP; poziva države članice EU, naj resno sodelujejo v skupnih projektih združevanja in skupnega izkoriščanja, da bodo lahko samostojno izpolnjevale naloge iz člena 43 Lizbonske pogodbe;

31.  poziva EU in ZDA, naj še naprej krepita razvojni dialog in sodelovanje, da bi izboljšali kakovost in učinkovitost njune razvojne pomoči; poziva oba partnerja, naj še naprej spodbujata doseganje razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015; pozdravlja dejstvo, da sta partnerja ustanovila skupino za razmislek, ki bo delala na programu razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015; poziva partnerja, naj se tesno usklajujeta z državami atlantskega obroča v povezavi s temi cilji, ki so za to skupino še posebej pomembni; poziva EU in ZDA, naj v tem procesu razmisleka obravnavata vprašanje, kako bi lahko povezali razvojne cilje tisočletja po letu 2015 in cilje trajnostnega razvoja;

32.  pozdravlja dejstvo, da se je predsednik Obama ponovno zavezal k boju proti podnebnim spremembam; poziva partnerja, naj čim prej in najkasneje do leta 2015 dosežeta soglasje o zavezujočih obvezah glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v skladu z ohranjanjem podnebnih sprememb pod 2 C; pričakuje, da se bo o tej temi govorilo na naslednjem dvostranskem vrhu; poudarja potrebo, da se v ta prizadevanja vključijo tudi atlantske države, zlasti zaradi škodljivega vpliva, ki ga imajo podnebne spremembe v teh državah in po vsem svetu na proizvodnjo hrane, biotsko raznovrstnost, dezertifikacijo in ekstremne vremenske pojave; meni, da je nujno, da EU in ZDA prevzameta vodilno vlogo pri doseganju svetovnega sporazuma o regulaciji emisij letalskega prometa v okviru generalne skupščine Mednarodne organizacije za civilno letalstvo; ponovno poudarja potrebo po tesnem čezatlantskem sodelovanju na področju izkoriščanja plina iz skrilavca;

33.  poziva EU in ZDA, naj sprejmeta skupno strategijo na mednarodnem prizorišču, zlasti v okviru OZN, glede zmanjševanja zalog orožja za množično uničevanje in konvencionalnega orožja ter k sodelovanju pritegneta tudi atlantske države; pričakuje, da bosta ZDA in Rusija še povečali napredek pri jedrskem razoroževanju; toplo pozdravlja dejstvo, da je generalna skupščina OZN pred kratkim odobrila pogodbo o trgovini z orožjem in poziva države članice EU in ZDA, naj jo hitro podpišeta;

34.  spodbuja možganske truste in raziskovalce, naj nadaljujejo študije o širšem čezatlantskem sodelovanju, s čimer bi razvijali idejo o širši atlantski skupnosti;

35.  poudarja, da so kulturne izmenjave v okviru izobraževalnih programov bistvene za oblikovanje skupnih vrednot in s tem gradnjo mostov med partnerji atlantskega bazena;

Trenutna vprašanja in konflikti

36.  poziva partnerja, naj s celovitimi in pogojenimi strategijami pomoči ter pobudami v zvezi z demokratičnimi reformami dasta prednost tesnemu usklajevanju pri podpori demokratičnemu prehodu v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu; poziva partnerja, naj se čim bolj tesno usklajujeta o podpori opoziciji v Siriji ter še naprej pritiskata na Rusijo in Kitajsko, da se nemudoma doseže politična rešitev tragične krize v državi; podpira poziv, naj se v Ženevi organizira mirovna konferenca o Siriji; prav tako poudarja potrebo po skupnem odzivu na politično nestabilnost in grozečo gospodarsko krizo v Egiptu; spodbuja sodelovanje za podporo programom demokratizacije na tem območju;

37.  poudarja potrebo po usklajevanju med EU, njenimi državami članicami, ZDA, Afriško unijo, Gospodarsko skupnostjo vzhodnoafriških držav, OZN in drugimi akterji, da se podpre izvajanje časovnega načrta za tranzicijo v Maliju, in potrebo po finančni in logistični pomoči mednarodni podporni misiji v Maliju pod vodstvom Afrike, ki naj bi v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 2100, sprejeto 25. aprila 2013, svoja pooblastila prenesla na večdimenzionalno integrirano stabilizacijsko misijo OZN v Maliju (MINUSMA);

38.  obžaluje zaustavitev bližnjevzhodnega mirovnega procesa; pozdravlja dejstvo, da je predsednik Obama med svojim prvim obisku v tujini po ponovni izvolitvi obiskal Izrael, Palestinsko upravo in Jordanijo, in pozdravlja dejstvo, da je bližnjevzhodni mirovni proces ponovno postal osrednja prednostna naloga, kar je razvidno iz sedanjih prizadevanj državnega sekretarja Johna Kerryija; pozdravlja zavezanost predsednika Obame k rešitvi z dvema državama; poziva ZDA, naj se zavzemajo za ustavitev gradnje naselbin in si skupaj z EU prizadevajo za nadaljevanje neposrednih izraelsko-palestinskih pogajanj; se strinja s stališčem predsednika Obame glede sedanje gradnje naselbin in kako pomembno je zagotoviti varnost Izraela;

39.  poziva partnerja, naj nadaljujeta s prizadevanji, da bi našla diplomatsko rešitev iranskega jedrskega vprašanja in hitro dosegla usklajeno celostno dolgotrajno rešitev, ki bi povečala mednarodno zaupanje v izključno miroljubno naravo iranskega jedrskega programa, obenem pa spoštovala legitimno pravico Irana do miroljubne uporabe jedrske energije v skladu s Pogodbo o neširjenju; poziva EU in ZDA, naj v okviru EU+3+3 (P5+1) pogajanj z Iranom, razmislita o usklajeni in pogojni odpravi sankcij v zameno za vzajemno dogovorjene in preverljive ukrepe iranske vlade za rešitev vseh odprtih vprašanj v zvezi z njenim jedrskim programom ob polnem upoštevanju določb pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, Upravnega odbora IAEA, ter zahtev, ki jih je postavila Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA); poziva oba partnerja, naj uporabita bolj celovit pristop glede odnosov z Iranom, ki bo obravnaval razmere na področju človekovih pravic, pa tudi širše razmere na področju regionalne varnosti in po potrebi vključita iransko civilno družbo in nevladne organizacije;

40.  poziva partnerja, naj skupaj in z usklajevanjem z afganistansko vlado oblikujeta celovit pristop v zvezi z Afganistanom za obdobje po letu 2014; poudarja, da bodo primerno usposobljene in opremljene afganistanske vojaške in policijske sile ob človeškem in družbeno-ekonomskem razvoju, dobrem upravljanju ter politiki pravne države ključni za mir, stabilnost in varnost v državi, poleg tega pa bo potrebna tudi veliko večja zavezanost afganistanskih sosed tem ciljem; poudarja, da je v tej državi potreben tudi demokratičen in vključujoč politični proces; priznava temeljno vlogo Nata pri usklajevanju varnostnega odziva na teroristično grožnjo, ki je prisotna v Afganistanu, vključno z obnovo in sanacijo, in priznava potencialno vlogo Nata v obdobju po letu 2014;

41.  poudarja pomembnost vzhodnega partnerstva za EU; poudarja potrebo po političnem in ekonomskem približevanju teh sosednjih regij EU in skupnim vrednotam čezatlantskih partnerjev; poziva EU in ZDA, naj se glede tega dejavno usklajujeta in poudarja potrebo po skupnih prizadevanjih za spodbujanje demokratičnih reform, utrjevanje demokratičnih institucij in izboljševanje miroljubnega reševanja sporov; ceni stalno podporo ZDA procesu širitve na zahodni Balkan in spodbuja oba partnerja, naj ohranita usklajen pristop k državam iz te regije;

42.  poziva oba partnerja, naj bolje uskladita svoje politike za kritično sodelovanje z Rusijo; poudarja, da je pomembno sodelovati z Rusijo glede svetovnih izzivov, vključno z razoroževanjem in neširjenjem; poziva EU in ZDA, naj prispevata k procesu ruske modernizacije s posebnim poudarkom na utrditvi demokracije, človekovih pravic in pravne države in spodbujanju raznolike in socialno pravične gospodarske rasti; poudarja pomen spodbujanja neposrednih človeških stikov; v zvezi s tem obžaluje nove omejevalne zakone o nevladnih organizacijah in vse hujši pritisk, ki ga ruske oblasti izvajajo na urade nevladnih organizacij s sedežem v Rusiji; poudarja, da je izvrševanje zavez, ki jih je Rusija sprejela ob pristopu k STO, pomemben del načrta modernizacije države; poziva oba partnerja, naj se udeležita konstruktivnih razprav z Rusijo o zamrznjenih konfliktih; ozdravlja dejstvo, da je kongres ZDA potrdil magnitskijev seznam in opozarja na lastno resolucijo iz oktobra 2012;

43.  ugotavlja, da je do premika mednarodne pozornosti proti vzhodni Aziji prišlo zaradi politične in gospodarske rasti v azijsko-pacifiški regiji; pozdravlja, da sta se EU in ZDA začeli v zadnjem času tesneje posvetovati o tej regiji in meni, da bi to lahko vodilo k tesnejšemu sodelovanju med EU in ZDA glede Azije; zlasti ugotavlja, da je potrebno usklajeno odzivanje na vprašanja, ki bi lahko omajale regionalni mir, zlasti v primeru spora v morju jugozahodne Kitajske, ki v nekaterih azijskih državah spodbuja agresiven nacionalizem in ogroža pomorsko varnost;

44.  strogo obsoja stopnjujočo se vojno retoriko Severne Koreje ter njene neposredne grožnje, usmerjene proti ZDA, kot odgovor na zadnjo resolucijo varnostnega sveta OZN 2087, ki uvaja strožje sankcije; poziva Pjongjang, naj spoštuje ustrezne resolucije Varnostnega sveta OZN, ki pozivajo k opustitvi programov za jedrsko orožje in balističnih raket; poziva obe strani, naj ostaneta mirni in si za mir prizadevata po diplomatskih poteh; poziva EU, ZDA in Južno Korejo, naj ohranjajo tesni dialog s Kitajsko, da bi obrzdali režim v Pjongjangu;

45.  poziva EU in ZDA, naj si skupaj prizadevata, da se bodo nove kitajske oblasti bolj posvečale svetovnim vprašanjem in konfliktom; pozdravlja dejstvo, da sta se EU in Kitajska dogovorili za redni dialog o obrambni in varnostni politiki, pa tudi o tem, da bosta ohranjali stalen stik med posebnimi predstavniki in posebnimi odposlanci; opozarja, da je treba ohraniti odprt dialog s Kitajsko o dobrem upravljanju in spoštovanju človekovih pravic;

o
o   o

46.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladi ZDA in kongresu ZDA.

(1) UL C 298 E, 8.12.2006, str. 226. (2) UL C 117 E, 6.5.2010, str. 198. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0510. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0388. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0227. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0334. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0455. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0457. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0235.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o obnovi in demokratizaciji Malija (2013/2587(RSP))

P7_TA(2013)0281 B7-0254/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucij z dne 20. aprila 2012 o razmerah v Maliju(1) in z dne 14. junija 2012 o človekovih pravicah in varnostnih razmerah na območju Sahela(2),

–  ob upoštevanju strategije Evropske unije za varnost in razvoj Sahela, sprejete marca 2011,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta ZN 2056 (2012) in 2071 (2012) o razmerah v Maliju,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta ZN 2085 (2012), s katero je bila odobrena napotitev mednarodne podporne misije pod afriškim vodstvom v Mali (Afisma),

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 22. marca, 26. marca, 7. aprila, 21. decembra in 23. decembra 2012 ter z dne 11. januarja, 7. marca in 7. junija 2013 o razmerah v Maliju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta EU z dne 23. marca 2012 o Sahelu, s katerimi je bil odobren koncept kriznega upravljanja za civilno misijo skupne varnostne in obrambne politike za svetovanje, pomoč in usposabljanje v Sahelu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta EU z dne 31. januarja, 18. februarja, 23. aprila in 27. maja 2013 o Maliju,

–   ob upoštevanju pisma malijskih prehodnih oblasti generalnemu sekretarju ZN z dne 25. marca 2013, v katerem prosijo za začetek operacije ZN za stabilizacijo in ponovno vzpostavitev oblasti in suverenosti malijske države na njenem celotnem ozemlju,

–   ob upoštevanju pisma z dne 26. marca 2013, v katerem predsednik komisije Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav generalnega sekretarja ZN naproša, naj se mednarodna podporna misija v Maliju pod afriškim vodstvom preoblikuje v misijo ZN za stabilizacijo,

–   ob upoštevanju Resolucije ZN 2100 (2013), ki jo je varnostni svet sprejel na 6952. zasedanju 25. aprila 2013 in s katero so bile ustanovljene mirovne sile,

–  ob upoštevanju malijskega načrta za prehod, ki ga je tamkajšnja nacionalna skupščina 29. januarja 2013 soglasno odobrila,

–  ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

–  ob upoštevanju vseh afriških in mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, ki jih je Mali podpisal,

–  ob upoštevanju pisnih vprašanj O-000040 – B7–0205/2013 in O-000041 – B7–0206/2013 Svetu in Komisiji o obnovi in demokratizaciji Malija,

–   ob upoštevanju donatorske konference za razvoj z naslovom „Skupaj za novi Mali“, ki je potekala 15. maja 2013 v Bruslju,

–  ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) Poslovnika,

A.  ker posledice vojaškega udara v Maliju iz Marca 2012, zasedbe severnega dela države s strani oboroženih uporniških džihadističnih skupin in poznejšega oboroženega konflikta v severnem delu čutijo tudi zunaj Malija in na območju Sahela, odmevajo pa tudi drugod po Afriki in v Evropi;

B.  ker je Mali ena od desetih najrevnejših držav na svetu in je bila leta 2013 na podlagi indeksa človekovega razvoja iz programa ZN za razvoj med 187 državami uvrščena na 182. mesto; ker je bil Mali že pred to krizo v težavah zaradi socialno-gospodarskih razlik med severom in jugom ter šibkih demokratičnih institucij, slabega upravljanja, korupcije in organiziranega kriminala;

C.  ker je stotnik Amadou Haya Sanogo, imenovan za vodjo vojaškega odbora za reformo oboroženih sil in varnost, še vedno nevaren, saj je še vedno sposoben škodovati, ne nazadnje v okviru svoje nove funkcije, ki mu omogoča neposreden stik z vojsko;

D.  ker so malijske oblasti odobrile načrt za prehod in je bila ustanovljena komisija za dialog in spravo; ker je EU skupaj z prehodnimi malijskimi oblastmi ter drugimi regionalnimi in mednarodnimi organizacijami začela priprave na izvajanje tega načrta za vzpostavitev trajnega miru;

E.  ker sta politični dialog in sprava med etničnimi skupinami izziva za obnovo Malija, da bi ohranili mir in bi bile različne etnične skupine v državi pripravljene sobivati; ker utegnejo razmere v Kidalu, ki je še vedno pod nadzorom Tuaregov iz nacionalnega gibanja za osvoboditev regije Azawad, v veliki meri ogroziti spravni proces; ker bodo lahko v komisiji za dialog in spravo sodelovale le skupine, ki spoštujejo malijsko ustavo in celovitost njegovega ozemlja;

F.  ker so na donatorski konferenci v Adis Abebi, ki jo je 29. januarja 2013 organizirala Afriška unija, obljubili skupni znesek v višini 337,2 milijonov EUR za reševanje krize v Maliju, pri čemer je EU namenila 50 milijonov EUR za mednarodno podporno misijo pod afriškim nadzorom, 20 milijonov EUR pa je v okviru instrumenta za stabilnost zagotovila v obliki takojšnje podpore za malijske organe kazenskega pregona, sodstvo, lokalne organe, prizadevanja za dialog in spravo ter prvo fazo priprav za naslednje volitve;

G.  ker je Komisija napovedala postopno obnovitev razvojne pomoči v višini 250 milijonov EUR za podporo na področjih, kot so sprava in preprečevanje konfliktov, volilni proces, zagotavljanje osnovnih storitev, vključno z zdravstvenimi storitvami, dostopom do vode in sanitarnimi storitvami, krepitev prehranske varnosti in ponovni zagon gospodarstva;

H.  ker številne mednarodne in nevladne organizacije v Maliju poskušajo pomagati pri zagotavljanju osnovnih storitev lokalnim skupnostim, vključno s pomočjo v hrani, dostopom do vode in zdravstvene oskrbe;

I.   ker se mednarodna skupnost in Mali strinjata, da je načrt za trajnostno obnovo Malija (PRED) trdna podlaga za vzajemne obveze in da je treba pri izvajanju tega načrta spremljati in ocenjevati predvidene programe in izdatke ter da je podpora donatorjev za ta načrt odvisna od tega, ali bo Mali spoštoval svoje obveze, zlasti glede izvajanja potrebnih reform v zvezi z demokratičnim vladanjem;

J.  ker je bila francoska vojaška operacija Serval, ki se je 11. januarja 2013 začela v podporo malijski vojski v odziv na napad skrajnih islamskih skupin, uspešna pri ponovnem prevzemu nadzora nad mesti in območji na severu, ki so jih zavzeli uporniki, in ker naj bi po navedbah francoske vlade francoske enote aprila 2013 začele postopen umik iz Malija;

K.  ker ima mednarodna podporna misija v Maliju pod afriškim vodstvom, ki so jo odobrili ZN, v državi že 6 500 vojakov; ker je generalni sekretar ZN Ban Ki Mun obljubil napotitev mirovnih sil ZN v Mali za stabilizacijo države;

L.  ker je varnostni svet ZN 25. aprila 2013 na podlagi poglavja VII Listine v skladu s priporočili generalnega sekretarja ZN sprejel Resolucijo 2100 (2013) o združeni misiji ZN za stabilizacijo v Maliju; ker bo ta združena misija s 12 600 vojaki 1. julija 2013 zamenjala mednarodno podporno misijo v Maliju pod afriškim vodstvom, pri čemer bodo lahko francoske vojake na prošnjo generalnega sekretarja ZN v primeru neposredne hude grožnje posredovale v podporo elementov združene misije;

M.  ker se boj proti skrajnim islamskim skupina na severu Malija nadaljuje, čeprav so tamkajšnje razmere po francoskem posredovanju boljše; ker je treba ohraniti zagon proti posameznim terorističnim grožnjam na nekaterih severnih območjih, kot so nedavne grožnje v Timbuktuju in Gau, za kar so potrebne stabilizacijske sile in zmogljivosti za hitro protiukrepanje; ker oboroženi skrajneži vse bolj uporabljajo nesimetrične taktike, kot so gverilske zasede, samomorilski napadi, napadi z avtomobilom bombo in uporaba protipehotnih min; ker je zato srednje- in dolgoročna ohranitev miru in varnosti zelo velik izziv;

N.  ker je treba zaradi razmer v Maliju, ki utegnejo ogroziti mednarodni mir in varnost, ukrepati širše, ne pa zgolj reševati vprašanj ogrožanja varnosti, kar vključuje dolgoročno zavezanost mednarodne skupnosti in odločne ukrepe za reševanje globoko zakoreninjenih političnih, vladnih, razvojnih in humanitarnih problemov;

O.   ker so bile v zadnjih dveh desetletjih v Maliju redne volitve in ker je pred državnim udarom država veljala za uspešno, kar zadeva razvoj demokracije v Afriki, čeprav gospodarstvo te države ni nikoli doseglo zadostnega napredka, ki bi mladim ljudem zagotovil boljšo prihodnost (veliko med njimi se jih je moralo izseliti) ali izboljšal možnosti preživljanja širšega prebivalstva;

P.  ker je za ponovni zagon gospodarskega razvoja v Maliju potrebna namenska pomoč s poudarkom na dejanskih potrebah v državi;

Q.   ker je malijska kriza večplastna in kompleksna in je ni mogoče razložiti zgolj kot etnični konflikt; ker morajo zato biti rešitve celostne in skladne ter morajo združevati gospodarske, socialne in okoljske politike, katerih cilj je izboljšati življenjski standard prebivalstva, da bi to dosegli pa je treba razumeti pretekle napake, in sicer z analizo notranjih in zunanjih dejavnikov neuspešnega gospodarskega razvoja Malija;

R.  ker so neustavne spremembe vlade glavna ovira za mir, varnost in razvoj; ker člen 25 Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju določa, da posameznim kršiteljem ni dovoljeno sodelovati na volitvah za ponovno vzpostavitev demokratičnega reda ali zasedati odgovornih položajev v političnih institucijah v državi;

S.  ker se je po začetku uporov na severu države in vojaškim udarom 22. marca 2012 položaj človekovih pravic v Maliju zelo poslabšal;

T.  ker so v Maliju zelo velike humanitarne potrebe, milijon ljudi je namreč odvisnih od pomoči v hrani, vključno s 174 129 begunci v sosednjih državah in 300 783 razseljenimi ljudmi znotraj države; ker je treba oblikovati celostno strategijo vračanja, ko bodo razmere na severu omogočale varno, prostovoljno in dostojno vrnitev teh ljudi;

U.  ker 750 000 ljudi potrebuje takojšnjo pomoč v hrani, 660 000 otrokom pa grozi podhranjenost, vključno z 210 000 otroki, ki jim grozi huda podhranjenost; ker je dostop do osnovnih socialnih storitev še vedno omejen, zlati na severu;

V.  ker je bil na mednarodnem srečanju strokovnjakov, ki ga je februarja 2013 organiziral Unesco, sprejet akcijski načrt za obnovo kulturne dediščine in zaščito starih rokopisov v Maliju;

W.  ker je spoštovanje človekovih pravic za EU nadvse pomembno; ker prebivalci na severu Malija živijo v strahu, skrajne islamske skupine pa tam sistematično kršijo človekove pravice;

X.   ker je bila 15. maja 2013 v Bruslju donatorska konferenca na visoki ravni z naslovom „Skupaj za nov Mali“, katere so se udeležile delegacije iz 108 držav, vključno s 13 voditelji držav in vlad, velikim številom ministrov za zunanje zadeva in visokih predstavnikov regionalnih in mednarodnih institucij skupaj s predstavniki lokalnih organov in civilne družbe; ker so se donatorji obvezali, da bodo v naslednjih dveh letih za Mali namenili 3,25 milijard EUR, pri čemer je največ obljubila EU, in sicer 520 milijonov EUR;

Y.   ker bo EU načrtu za trajnostno obnovo Malija skupno namenila 1,35 milijard EUR, od katerih bo Komisija prispevala 523,9 milijonov, vključno z 12 milijoni človekoljubne pomoči, da bi se potešile vsaj najnujnejše potrebe;

Z.   ker so razmere v Kidalu še vedno negotove in utegnejo ovirati prihajajoče predsedniške volitve kljub temu, da poskuša Burkina Faso pomagati pri reševanju težav;

1.  poudarja svojo zavezanost suverenosti, enotnosti in ozemeljski celovitosti Malija; pozdravlja francosko posredovanje v podporo tem načelom kot prvi korak k obnovi in demokratizaciji Malija; poziva EU, naj v veliki meri sodeluje v tem procesu;

2.  podpira politični proces pod malijskim vodstvom, da bo lahko ta država dosegla dolgoročno politično stabilnost in gospodarsko blaginjo; poudarja pomen vključujočega nacionalnega dialoga in spravnega procesa v prizadevanju, da se poišče prava demokratična rešitev za ponavljajočo se krizo v državi; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je bila 6. marca 2013 ustanovljena nacionalna komisija za dialog in spravo ter upa, da bo hitro začela delovati; pozdravlja, da je bila na mesto podpredsednice te komisije imenovana Tuareginja, kar kaže na zavezanost k vključenosti in pluralnosti v političnem procesu;

3.  je zelo zaskrbljen zaradi razmer v Kidalu, kjer Tuaregi iz nacionalnega gibanja za osvoboditev regije Azawad še vedno niso pripravljeni predati nadzora malijski vojski in s tem močno ovirajo proces obnove; poziva vlado in nacionalno gibanje za osvoboditev regije Azawad, naj organizirata predhodno razpravo o sodelovanju tega gibanja v komisiji za nacionalni dialog in spravo;

4.  poziva k hitremu izvajanju načrta za tranzicijo, dokler se v celotni državi ponovno ne vzpostavita ustavni red in pravna država z organiziranjem demokratičnih, svobodnih, poštenih in preglednih volitev leta 2013; pozdravlja zavezo malijskih oblasti k organiziranju volitev 28. julija in 11. avgusta 2013 ter izjave voditeljev prehodne vlade, da ne bodo kandidirali na volitvah; je seznanjen z izzivi pri organizaciji volitev, vključno z nalogami, kot so zagotavljanje varnosti na severnih območjih, izdaja biometričnih glasovnic in vpis beguncev v volilni imenik, ter poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj povečajo podporo za prihajajoče volitve; v zvezi s tem pozdravlja namero o napotitvi misije EU za opazovanje volitev, kakor je zaprosila malijska vlada;

5.  ponovno potrjuje, da so predsedniške in parlamentarne volitve prvi korak vrnitve k demokraciji in da je organiziranje volitev bistveno, da se zagotovi verodostojnost in legitimnost prihodnje vlade;

6.   pozdravlja prizadevanja za mediacijo predsednika Burkine Faso pri pogajanjih, ki potekajo v Ouagadougou ju med malijsko vlado in tuareškimi uporniki; poziva k hitremu koncu pogajanj in ponavlja svojo odločenost, da bo podprl ponovno vzpostavitev državne uprave po vsem malijskem ozemlju in prihodnje volitve, vključno v regiji Kidal in v begunskih taboriščih;

7.  vztraja, da mora vsako politično rešitev za obnovo Malija spremljati jasna in trajnostna strategija o gospodarskem razvoju, ki bo obravnavala problem brezposelnosti, tako da se izboljšajo možnosti prebivalcev za preživljanje, in poudarja, da je treba ponovno začeti zagotavljati osnovne storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje, oskrba z vodo in sanitarne storitve, saj je to bistveno za stabilnost države; meni, da je treba izvesti institucionalne reforme, da se zagotovi politična stabilnost in se celotni malijski družbi omogoči sodelovanje pri gradnji prihodnosti države; poudarja tudi, da je treba okrepiti demokratične procese in odgovornost v celotni državi za doseganje boljših rezultatov na področju razvoja;

8.   pozdravlja načrt za trajnostno obnovo za obdobje 2013–2014, ki je del načrta za prehod z dne 29. januarja 2013 in strateškega okvira za rast in zmanjšanje revščine za obdobje 2012–2017 iz decembra 2011 (CSCRP 2012–2017);

9.   je prepričan, da je treba upoštevati regionalno in podregionalno razsežnost, če naj bo načrt za trajnostno obnovo Malija uspešen, zlasti z utrditvijo dobrega upravljanja in okrepljenim gospodarskim povezovanjem, razvojem gospodarske infrastrukture, razvojem človeških virov v zdravstvu in izobraževanju ter vzpostavitvijo partnerstva za aktiviranje virov in spremljanje vrednotenja;

10.  poziva malijsko vlado, naj sodeluje z ustreznimi mednarodnimi in nevladnimi organizacijami, da bi prebivalcem Malija zagotovili ustrezno in usklajeno podporo;

11.  meni, da so za reševanje razvojnih izzivov v Maliju nujna ustrezna finančna sredstva in boljše sodelovanje na ravni EU in z drugimi mednarodnimi donatorji; odločno podpira prilagojeni pristop, katerega poudarek je na potrebah države in ki odraža napredek pri izvajanju načrta in ponovni vzpostavitvi pravne države;

12.  poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj zahodnoafriškim vladam pomagajo pri boju proti trgovini z mamili in širjenju orožja; poziva države v regiji, naj v središče svoje razvojne politike postavijo uravnoteženo in trajnostno razvojno strategijo, zagotovijo osnovne javne storitve za prebivalstvo na splošno in ustvarijo možnosti za zaposlitev, zlasti za mlade;

13.  poziva EU, ZN in posamezne države, naj zagotovijo logistično in tehnično podporo, da bodo Malijcem pomagali v boju proti trgovini z mamili in širjenju orožja; poziva vse države na območju Sahela, naj uskladijo svoje posamezne varnostne politike, tako da bodo odločno ukrepale proti tej trgovini;

14.  poudarja, da se varnost in razvoj v Sahelu vzajemno krepita; pozdravlja začetno posredovanje Francije, okrepljeno z mednarodno podporno misijo v Maliju pod afriškim vodstvom (od 1. julija 2013 pa z združeno misijo ZN za stabilizacijo v Maliju), za preprečevanje nadaljnje destabilizacije in nasprotovanje skrajnim silam; poudarja, da ima misija EU za usposabljanje v Maliju pomembno dopolnilno vlogo za zagotavljanje odločilne pomoči pri krepitvi dolgoročnih zmogljivosti malijske vojske; opozarja, da za dolgoročno stabilnost, varnost in ozemeljsko celovitost države ni treba premagati le nasilnih in radikalnih skrajnežev in tistih, ki se ukvarjajo s trgovino z orožjem, mamili in ljudmi, temveč tudi spodbujati druge možnosti, ki bi nadomestile nezakonite dejavnosti obubožanih ljudi in brezposelne mladine;

15.  poudarja, da je treba poiskati regionalno rešitev in jo vključiti v regionalni sporazum, ki ga bo podpirala konferenca držav podregije, zlasti Alžirija in Mavretanija;

16.  poziva k reformi malijskih oboroženih sil in pospešeni razširitvi varnostnih služb, ki naj poteka pod demokratičnim in civilnim nadzorom, da se zagotovi stabilnost in se pridobi zaupanje v vlogo varnostnega sektorja pri omogočanju trajnega miru in demokracije v državi;

17.  poziva malijsko vlado, naj posebno pozornost nameni spodbujanju človekovih pravic na vsem ozemlju Malija in naj preganja vse, ki so resno kršili človekove pravice, ne glede na to, ali so pripadniki radikalnih islamističnih skupin ali malijske vojske;

18.  pozdravlja prizadevanja afriških držav, ki so prispevale k mednarodni podporni misiji in pozdravlja njeno napotitev v Mali; prav tako pozdravlja sprejetje Resolucije varnostnega sveta ZN 2100 (2013) o ustanovitvi misije ZN za stabilizacijo Malija (MINUSMA), operacije s stalnim mandatom za stabilizacijo države, v podporo uresničitvi časovnega načrta za prehod, za zaščito civilnega prebivalstva, spodbujanje in varstvo človekovih pravic kot tudi v podporo humanitarni pomoči, ohranjanju kulture ter nacionalnemu in mednarodnemu pravosodju; upa, da bo misija ZN za stabilizacijo Malija (MINUSMA) kmalu v celoti delovala in da bodo varnostne razmere omogočale njeno napotitev 1. julija 2013;

19.  pozdravlja začetek misije EU za usposabljanje v Maliju 18. februarja 2013 in njen mandat za podpiranje reforme malijskih oboroženih sil pod demokratičnim civilnim nadzorom; opozarja, da je nujno treba podpreti malijsko vlado in ji zagotoviti, da lahko dolgoročno ohrani ozemeljsko celovitost, kar pomeni, da mora imeti na voljo orodja za obravnavanje nesimetričnih groženj, ki jih povzročajo skrajne islamske skupine in tisti, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, blagom in orožjem; meni, da bi morala EU razmisliti o možnosti, da bi v programe usposabljanja malijskih oboroženih sil vključili merila o dobri praksi, človekovih pravicah in preprečevanju korupcije;

20.  je seznanjen z dopolnilnim delom misije EUCAP Sahel Niger pri zagotavljanju usposabljanja za krepitev varnostnega sektorja v sosednjih državah in pri usklajevanju z misijo za usposabljanje v Maliju prek uradnika za zvezo v Bamaku; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj določi možnosti za zagotavljanje podobne podpore za reformo širšega varnostnega sektorja v Maliju (vključno s policijo, narodno gardo, žandarskimi silami in sodstvom), med drugim z oceno, ali bi lahko to izvedli tako, da bi razširili mandat misije EU za usposabljanje v Maliju ali misije EUCAP Sahel Niger oziroma ustanovili novo misijo skupne varnostne in obrambne politike za širšo reformo civilnega varnostnega sektorja;

21.  obsoja kršitve človekovih pravic in poziva, da morajo kršitelji za svoja dejanja odgovarjati; pozdravlja odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča za začetek preiskave in poziva malijske oblasti, naj sodelujejo z njim; pozdravlja napotitev prvih opazovalcev stanja človekovih pravic v Mali na podlagi odločitve mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije in Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav; poudarja, da sta politična obnova in njena verodostojnost odvisni tudi od uvedbe prehodnih sodnih mehanizmov;

22.  poziva, naj se prebivalcem v sili še naprej zagotavlja humanitarna pomoč in naj se sprejmejo ukrepi, s katerimi bi zagotovili svobodno in prostovoljno vrnitev beguncev; poudarja, da je treba še naprej jasno razlikovati med humanitarno in politično/varnostno agendo, da bi zagotovili nepristranskost humanitarne dejavnosti, varnost humanitarnih delavcev in dostop do humanitarne pomoči za tiste, ki jo potrebujejo;

23.  poziva vse varnostne sile v Maliju, naj varujejo državo, da bo lahko humanitarna pomoč prispela do celotnega prebivalstva;

24.  ponovno obsoja ropanje in uničevanje kulturne dediščine; pozdravlja nedavne ukrepe, ki jih je sprejel Unesco za obnovo kulturne dediščine v Maliju;

25.  meni, da bi morala EU zaradi malijske krize ustrezno prilagoditi evropsko strategijo za varnost in razvoj v Sahelu; poudarja, da je treba razvojni in varnostni steber te strategije bolj združiti in bolje uskladiti njene instrumente politike; poudarja, da je treba izboljšati sisteme EU za zgodnje opozarjanje, da bi lahko uresničili preventivno razsežnost strategije;

26.  pozdravlja pozitivni izid in sklepe donatorske konference na visoki ravni „Skupaj za nov Mali“, ki sta jo v sodelovanju z Malijem organizirali EU in Francija in je potekala 15. maja 2013 v Bruslju v podporo načrtu za trajnostno obnovo Malija; poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj v okviru nadaljnjih učinkovitih in usklajenih ukrepov po konferenci uresničijo medsebojne zaveze; v zvezi s tem poudarja, da je treba upravljanje v Maliju v celoti reformirati, oblikovati novo politiko decentralizacije in vzpostaviti razmere za trajnostni gospodarski in socialni razvoj v Maliju;

27.  poudarja, da je treba tesneje sodelovati, in meni, da bi morala EU s svojim političnim vplivom in finančnimi vzvodi spodbujati svoje partnerje v regiji, da uskladijo pogosto razdrobljene politične, diplomatske in vojaške pobude in se tako učinkoviteje spopadejo z večplastnimi izzivi, s katerimi se sooča Sahel;

28.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo pošlje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in nacionalni skupščini Malija, Afriški uniji, Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav, generalnemu sekretarju ZN, Svetu ZN za človekove pravice, Organizaciji ZN za izobraževanje, znanost in kulturo.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0141. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0263.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o pogajanjih o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj med Evropsko unijo in Afganistanom (2013/2665(RSP))

P7_TA(2013)0282 RC-B7-0274/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih poročil in resolucij o Afganistanu, zlasti resolucije z dne 16. decembra 2010 o novi strategiji za Afganistan(1), resolucije z dne 15. decembra 2011 o proračunskem nadzoru finančne pomoči EU v Afganistanu(2) in resolucije z dne 15. decembra 2011 o položaju žensk v Afganistanu in Pakistanu(3),

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov o Afganistanu, vključno z resolucijo št. 2096 iz marca 2013,

–  ob upoštevanju sklepov mednarodnih konferenc o Afganistanu iz let 2011 in 2012, med drugim konference v Bonnu decembra 2011, Chicagu maja 2012, Kabulu junija 2012 in Tokiu julija 2012;

–  ob upoštevanju izjave delegacije EU za Afganistan v dogovoru z vodji misij EU v Afganistanu z dne 19. novembra 2012 o usmrtitvi oseb, obsojenih na smrtno kazen,

–  ob upoštevanju sklepa ministrov za zunanje zadeve EU z dne 27. maja 2013 o podaljšanju policijske misije Evropske unije v Afganistanu (EUPOL) do 31. decembra 2014,

–  ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,

A.  ker EU podpira obnovo in razvoj Afganistana vse od leta 2002 in si še naprej prizadeva za njegovo mirno tranzicijo, vključujoč in trajnosten razvoj ter stabilnost in varnost vse regije;

B.  ker se je zagotavljanje pomoči EU med letoma 2011 in 2013 osredotočalo na bistvene sektorje upravljanja (vključno s policijo), kmetijstvo, razvoj podeželja ter zdravstveno in socialno zaščito;

C.  ker sta EU in Afganistan tik pred zaključkom pogajanj o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj, ki bo sodelovanje med EU in Afganistanom postavil na novo, celovito raven z novim pravnim okvirom;

D.  ker je Parlament pozval k pripravi petletnega akcijskega načrta za odpravo pridelave opija, ki bi ga nadomestile druge možnosti razvoja v Afganistanu;

E.  ker EU podpira usposabljanje policijskih sil in gradnjo zmogljivosti v Afganistanu in ker policijska misija EU že od leta 2007 podpira vzdržne in učinkovite civilne policijske sile, ki bodo pomagale vzpostaviti kazenskopravni sistem pod vodstvom Afganistana;

F.  ker število afganistanskih državljanov, ki so odvisni od drog, po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal še naprej narašča, kar ima velike socialne posledice za prebivalstvo;

G.  ker je bil kljub aktivni vlogi EU pri podpiranju ukrepov za boj proti drogam dosežen le majhen napredek;

H.  ker učinkovitost pomoči EU za Afganistan trpi zaradi pomanjkanja usklajenosti med donatorji za Afganistan in afganistansko vlado;

I.  ker ima Evropski parlament od sprejetja Lizbonske pogodbe ključno vlogo, da daje potrebno soglasje k novim sporazumom o sodelovanju;

1.  ponovno poudarja, da še naprej podpira izoblikovanje afganistanske države, ki bo imela močnejše demokratične institucije in bo lahko zagotavljala nacionalno suverenost, državno enotnost, ozemeljsko celovitost in blaginjo za prebivalce Afganistana; ponovno zatrjuje, da je treba za mirno prihodnost te države oblikovati stabilno, varno in gospodarsko vzdržno državo, v kateri ne bo terorizma in drog ter ki bo temeljila na načelih pravne države, okrepljenih demokratičnih institucijah, spoštovanju delitve oblasti, močnem parlamentu in zagotavljanju temeljnih pravic; v zvezi s tem ceni pomembni prispevek EU pri razvojnem sodelovanju in policijske misije EU v Afganistanu ter pozdravlja podaljšanje te misije;

2.  pozdravlja prizadevanja in napredek, dosežen v zadnjem desetletju; vendar znova poudarja svojo zaskrbljenost nad varnostnimi razmerami in nadaljevanjem nasilja v Afganistanu, ki ogroža lokalno prebivalstvo, vključno z ženskami, otroki, nacionalnimi varnostnimi silami in mednarodnim vojaškim in civilnim osebjem;

3.  poziva afganistansko vlado, naj bo po umiku mednarodnih sil pripravljena prevzeti polno odgovornost za svojo varnost; poziva EU in države članice, naj okrepijo prizadevanja za podporo afganistanski vladi in nacionalnim varnostnim silam pri gradnji vojaških in civilnih zmogljivosti, da bi vzpostavili stabilnost in varnost kot pomembna temelja za družbeno-gospodarski razvoj in preprečili nastanek praznine, ki bi lahko nastala po tem, ko bo država po letu 2014 prevzela polno odgovornost za svojo varnost; opozarja, da lahko umik mednarodnih sil leta 2014 povzroči gospodarsko praznino;

4.  podpira pogajanja o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj in poudarja, da bi moral privesti do bolj strateškega pristopa in podpore afganistanskim oblastem med umikom mednarodnih sil in po njem;

5.  poudarja, da mora novi sporazum vključevati celovit in trajnosten pristop k obravnavanju izzivov, ki jih ima Afganistan na področju varnosti, gospodarstva, dobrega upravljanja in razvoja, saj so medsebojno povezani;

6.  poziva afganistanske oblasti, naj pretvorijo vse smrtne kazni v druge oblike kazni in ponovno uvedejo moratorij za usmrtitve z namenom, da se trajno odpravi smrtna kazen;

7.  obžaluje pomanjkanje političnega zagona za zaključek pogajanj o sporazumu o sodelovanju za partnerstvo in razvoj; zato poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in afganistansko vlado, naj jih hitro zaključita;

8.  poziva EU, naj si v okviru novega sporazuma še naprej prizadeva podpirati demokratične vrednote, pravno državo, zanesljiv sistem upravljanja (vključno z bojem proti korupciji), neodvisno sodstvo, človekove pravice in oblikovanje prave civilne družbe;

9.  obžaluje, da Evropska služba za zunanje delovanje ni ustrezno obveščala Parlamenta o vseh fazah pogajanj, čeprav je to dolžna storiti; opozarja na svoje nove pristojnosti na področju zunanjih zadev, ki so določene v Lizbonski pogodbi, in od Evropske službe za zunanje delovanje in Sveta zahteva polno sodelovanje pri tako pomembnem vprašanju;

10.  opozarja na potrebo po nadaljnjem družbeno-gospodarskem razvoju in gospodarski diverzifikaciji; v zvezi s tem opozarja na možnost, da se rast spodbudi z izkoriščanjem energetskih virov in močnejšo usmeritvijo v ekstraktivno industrijo; vendar poudarja tudi, da mora ekstraktivna industrija delovati pregledno in da je treba uporabiti standarde, ki jih določa mednarodna pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji;

11.  opozarja, da so ženske v Afganistanu kljub napredku na področju enakosti spolov in temeljnih pravic v zadnjem desetletju še vedno najbolj ranljiva družbena skupina, saj so še naprej izpostavljene grožnjam, zastraševanju in nasilju ter so žrtve diskriminacijskih zakonov; poudarja potrebo po celoviti vključitvi žensk v družbo tako s pravnega kot praktičnega vidika, da bi zagotovili njihovo polno sodelovanje in okrepili njihovo vlogo; ostro obsoja dejstvo, da so številne ženske tarča nenehnih groženj in nasilja in da je v zadnjih nekaj letih prihajalo do umorov ali poskusov umora uglednih žensk iz afganistanskega javnega življenja, storilci pa niso bili privedeni pred sodišče;

12.  poudarja, da je treba še naprej podpirati razvoj infrastrukture v številnih sektorjih, tudi v šolah, bolnišnicah, prometu, energetskih omrežjih in kmetijstvu, ter krepiti vlogo žensk v Afganistanu, in sicer v skladu z razvojno pomočjo Evropske unije še pred posredovanjem leta 2001;

13.  obžaluje, da pobuda EU za boj proti drogam do zdaj ni prinesla zadovoljivih rezultatov; opozarja, da proizvodnja drog in trgovina z njimi podpirata skupine tako imenovanih upornikov in spodbujata korupcijo na različnih ravneh; poudarja, da bi morali biti ukrepi proti drogam usmerjeni predvsem v podpiranje alternativnih virov dohodka za kmete; v zvezi s tem poudarja tudi, da je na področju trajnostnega razvoja podeželja in gospodarjenja z vodami potrebna širša strategija;

14.  opozarja, da več kot 90 % heroina v Evropi prihaja iz Afganistana in da stroški za javno zdravje v evropskih državah dosegajo milijarde dolarjev; vendar ugotavlja, da je pridelava opija pomembno družbeno, gospodarsko in varnostno vprašanje; obžaluje, da se je v letu 2011 povečala za 61 % v primerjavi z letom prej in je leta 2011 predstavljala 9 % afganistanskega BDP;

15.  ugotavlja, da sta ZDA in mednarodna skupnost med letoma 2009 in 2011 porabili 1,1 milijarde dolarjev za ukrepe za boj proti drogam, kar pa ni bistveno vplivalo na njihovo proizvodnjo in trgovino z njimi; poudarja, da je Parlament večkrat pozval k oblikovanju petletnega načrta za odpravo opija z natančno določenimi roki in merili uspešnosti, ki bi se izvajal prek namenskega urada z lastnimi sredstvi in osebjem in na podlagi sodelovanja med EU, ZDA in Rusko federacijo, saj je slednja največja žrtev heroina, ki prihaja iz Afganistana, in največji trg opija na svetu;

16.  poudarja, da je EU Afganistanu med letoma 2002 in 2011 namenila približno 2,5 milijarde EUR pomoči, ki je obsegala 493 milijonov EUR humanitarne pomoči; obžaluje, da je kljub ogromnim vložkom tuje pomoči njen učinek omejen; poziva Računsko sodišče, naj pripravi posebno poročilo o učinkovitosti pomoči EU Afganistanu v zadnjem desetletju, podobno poročilu o misiji EULEX na Kosovu;

17.  je izjemno zaskrbljen nad neučinkovitostjo mednarodne finančne pomoči in afganistanskih vladnih struktur ter nad pomanjkanjem preglednosti in omejenimi mehanizmi za odgovornost donatorjev;

18.  obžaluje, da se velik del evropske in druge mednarodne denarne pomoči izgubi v distribucijski verigi, ter poudarja štiri glavne razloge za to: izgubljanje sredstev, prekomerni stroški posredovanja in varnosti, prekomerno zaračunavanje in korupcija;

19.  ponovno poudarja, da je usklajevanje pomoči EU z državami članicami in mednarodnimi akterji na podlagi skupnega pristopa in strategije zelo pomembno; pozdravlja strateški dogovor med afganistansko vlado in mednarodno skupnostjo o obnovljenem in trajnem partnerstvu za naslednje desetletje, kot je navedeno v ugotovitvah tokijske konference o Afganistanu in tokijskem okviru vzajemne odgovornosti;

20.  poudarja pomen celovitega in vključujočega pristopa k spravi v Afganistanu – ki ga bo vodil in za bo zanj odgovoren – za vse, ki zavračajo nasilje, spoštujejo ustavo, vključno z njenimi določbami o človekovih pravicah, zlasti o pravicah žensk, in so pripravljeni sodelovati pri izoblikovanju mirnega Afganistana; poudarja, da bi moral mirovni proces vključevati politično opozicijo in civilno družbo na splošno, zlasti pa ženske, ter biti čim bolj vključujoč; poziva k okrepitvi vloge visokega mirovnega sveta na tem področju in k njegovi večji usmeritvi v potekajoči mirovni proces;

21.  opozarja na zaveze afganistanske vlade na mednarodnih konferencah o Afganistanu v Kabulu in Tokiu, da bo okrepila in izboljšala volilni proces v Afganistanu, vključno z dolgoročno volilno reformo, in tako zagotovila, da bodo prihodnje volitve izpolnjevale mednarodne standarde; pozdravlja objavo datuma predsedniških volitev in volitev v pokrajinske svete leta 2014, in priprave nanje, ki potekajo v Afganistanu; poudarja, da je treba spodbuditi udeležbo, ki utegne biti odvisna od varnostnih razmer, zlasti v južnih in vzhodnih provincah; opozarja afganistanske oblasti, da morajo nacionalni in mednarodni opazovalci imeti pregled nad nacionalnim volilnim imenikom ter organizacijo in spremljanjem volilnega procesa na prihodnjih volitvah; poziva EU, naj na podlagi prošnje afganistanskih oblasti zagotovi podporo pri organizaciji prihodnjih volitev;

22.  poudarja potrebo po regionalnem sodelovanju, ki bo spodbujalo stabilnost in varnost v širši regiji; poudarja, da je potrebno tesnejše sodelovanje z Rusijo, Pakistanom, osrednjo Azijo, Indijo in Iranom, ki so del regionalnega okvira, da bi se spopadli z izzivi na področju varnostnih vprašanj, čezmejne trgovine z ljudmi in blagom ter boja proti nezakoniti proizvodnji drog in trgovini z njimi;

23.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj izboljša sodelovanje s Parlamentom v zvezi s pomočjo EU Afganistanu, med drugim tudi v zvezi z napredkom pri pogajanjih; pričakuje popolne informacije o poteku pogajanj in redno poročanje po sprejetju sporazuma;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Afganistana, Svetu Evrope ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

(1) UL C 169 E, 15.6.2012, str. 108. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0578. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0591.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o razvojnih ciljih tisočletja – opredelitev okvira za obdobje po letu 2015 (2012/2289(INI))

P7_TA(2013)0283 A7-0165/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

–  ob upoštevanju resolucije „Uresničiti obljube: združeni za doseganje razvojnih ciljev tisočletja“, ki jo je leta 2010 sprejela generalna skupščina Združenih narodov na 65. plenarnem zasedanju na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja,

–  ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Združenih narodov Peking +5, Peking +10 in Peking +15 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005 ter 2. marca 2010, v njih pa so se države članice zavezale k izvajanju ukrepov za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi na dvanajstih področjih,

–  ob upoštevanju istanbulskega akcijskega programa za najmanj razvite države za desetletje 2011–2020,

–  ob upoštevanju izvajanja akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, sprejetega v Kairu leta 1994, s katerim je bilo priznano, da spolno in reproduktivno zdravje ter pravice predstavljajo temelj za uresničevanje trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju poročila Programa ZN za razvoj (UNDP) „Vmesna točka: doseganje razvojnih ciljev tisočletja“, objavljenega januarja 2010,

–  ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2010 Programa ZN za razvoj (UNDP) „Resnično bogastvo držav: možnosti za človekov razvoj“,

–  ob upoštevanju poročila ZN „Enakost spolov: pregled napredka za leto 2012“ , ki ocenjuje izboljšanje vidikov glede enakosti spolov na področju osmih razvojnih ciljev tisočletja,

–  ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2011 Programa ZN za razvoj (UNDP),

–  ob upoštevanju sklepne deklaracije s konference ZN o trajnostnem razvoju (Rio+20), ki je potekala od 20. do 22. junija 2012 v Riu de Janeiru, Brazilija,

–  ob upoštevanju Konvencije za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), ki jo je leta 1979 sprejela generalna skupščina ZN ter opredeljuje vse oblike diskriminacije žensk in določa načrt za nacionalne ukrepe, ki bi odpravili te oblike diskriminacije,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in pravnega okvira za človekove pravice,

–  ob upoštevanju dela posebne skupine strokovnjakov v okviru sistema ZN za razvojno agendo ZN po letu 2015, ki ga s podporo vseh agencij ZN in v posvetovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi skupaj vodita Oddelek za ekonomsko-socialne zadeve ZN (UN DESA) in Program ZN za razvoj,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z junija 2012 „Uresničevanje prihodnosti, ki jo želimo za vse“,

–  ob upoštevanju dela skupine uglednih osebnosti na visoki ravni pri generalnem sekretarju ZN v zvezi z razvojno agendo po letu 2015 in izida konference Rio+20,

–  ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, ki je potekala v Monterreyju v Mehiki od 18. do 22. marca 2002,

–  ob upoštevanju deklaracije in akcijskega načrta, sprejetih na srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekalo decembra 2011 v Busanu,

–  ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči in agende za ukrepanje iz Akre,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju(1) ter kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike(2),

–  ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki potrjuje, da mora EU zagotoviti usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev,

–  ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2005 „Usklajenost politik za razvoj“ (COM(2005)0134) in sklepov Sveta „Usklajenost politik za razvoj“, sprejetih na 3166. seji Sveta za zunanje zadeve dne 14. maja 2012,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 „Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano“ (COM(2010)0127),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 „Humanitarna pomoč v hrani“ (COM(2010)0126),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“ (COM(2012)0586),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141),

–  ob upoštevanju Evropskega poročila o razvoju z dne 19. septembra 2008 „Razvojni cilji tisočletja na polovici: kje smo in kam moramo iti?“,

–  ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: odpravimo revščino in dajmo svetu trajnostno prihodnost“ (COM(2013)0092),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami (COM(2011)0843, SEC(2011)1475, SEC(2011)1476),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 7. decembra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (COM(2011)0840),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2011 „Proračun za strategijo Evropa 2020“ (COM(2011)0500) in delovnega dokumenta Komisije z istega dne „Proračun za strategijo Evropa 2020: sedanji sistem financiranja, izzivi, ki so pred nami, rezultati posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in različne možnosti glede glavnih horizontalnih in sektorskih vprašanj (SEC(2011)0868),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 7. decembra 2011: „Evropa v svetu: nov pristop k financiranju zunanjega ukrepanja EU“ (COM(2011)0865),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. decembra 2011 „Priprava večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020“ (COM(2011)0837),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o podpori EU trajnostnim spremembam v tranzicijskih družbah, 3218. seja Sveta za zunanje zadeve dne 31. januarja 2013,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“, 3166. seja Sveta za zunanje zadeve dne 14. maja 2012,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“ (COM(2012)0492),

–  ob upoštevanju javnih posvetovanj Komisije o pripravi stališča EU „Razvojnemu okviru za obdobje po letu 2015 naproti“(3), ki so potekala od 15. junija 2012 do 15. septembra 2012 in so bila odprta vsem zainteresiranim stranem, posameznikom, organizacijam (vladnim/nevladnim, parlamentarnim in akademskim organizacijam, organizacijam iz zasebnega sektorja, itd.) in državam,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. aprila 2010 „Akcijski načrt EU za podporo razvojnim ciljem tisočletja v dvanajstih točkah“ (COM(2010)0159),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 „Napredek pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled za pripravo na srečanje ZN na visoki ravni septembra 2010“ (4),

–  ob upoštevanju študije o razvojnih ciljih tisočletja in obdobju po letu 2015 – odločno vključevanje EU,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0165/2013),

A.  ker so razvojni cilji tisočletja izboljšali ozaveščenost o tem, da je odprava svetovne revščine nujen izziv in prednostna naloga za ukrepanje na svetovni ravni, po zaslugi omejenega števila konkretnih in časovno omejenih ciljev; ker je dve leti pred ciljnim datumom leta 2015, ki je določen za razvojne cilje tisočletja, že dosežen velik napredek; dosežen je bil cilj zmanjšanja skrajne revščine za polovico in prav tako cilj zmanjšanja za polovico deleža ljudi, ki nimajo zanesljivega dostopa do saniranih virov pitne vode, izboljšali so se pogoji za več kot 200 milijonov ljudi, ki živijo v barakarskih naseljih, vpis deklet v osnovno šolo je zdaj enak vpisu fantov, opaziti pa je tudi pospešen napredek pri zmanjševanju umrljivosti otrok in mater; ker pa sedanji razvojni cilji tisočletja ne obravnavajo v zadostni meri osnovnih vzrokov revščine, kot so neenakosti v državah in med državami, socialna izključenost, biotska raznovrstnost in upravljanje;

B.  ker je Evropsko soglasje o razvoju, ki so ga podpisali Komisija, Svet in Evropski parlament, del pravnega reda; opozarja na pomen in obseg tega dokumenta, ki vsebuje evropski časovni načrt za razvoj ter pravni red in smernice, ki izhajajo iz tega;

C.  ker so razvojni cilji tisočletja pomagali opredeliti revščino kot večplastno prikrajšanost v življenju ljudi ter zajemajo izobraževanje, zdravje, okolje, hrano, zaposlovanje, nastanitev in enakost med spoloma;

D.  ker so svetovni izzivi še vedno prisotni in se bodo po pričakovanjih še povečali – revščina, lakota in podhranjenost, pomanjkanje dostopa do kakovostnega zdravstvenega varstva za vse, omejen dostop do zdravil, pomanjkanje ustrezne in varne sanitarne oskrbe in higiene, nezadostne ravni kakovostnega osnovnega in srednjega izobraževanja, visoka brezposelnost, zlasti brezposelnost mladih, pomanjkanje socialne varnosti in spoštovanja človekovih pravic, neenakosti, vključno z neenakostjo med spoloma, uničevanje okolja in podnebne spremembe – in je zato treba poiskati nove poti razvoja, ki bi lahko pripeljale do vključujočega in trajnostnega razvoja za vse;

E.  ker je skoraj ena milijarda ljudi na svetu podhranjena in je več kot 200 milijonov ljudi brezposelnih; ker je samo 28 % svetovnega prebivalstva vključenih v celovite sisteme socialne varnosti, kar je odraz visoke stopnje neformalne zaposlitve, in ker približno 1,4 milijarde ljudi nima dostopa do zadostnih energetskih storitev, kar omejuje njihove možnosti, da bi premagali revščino;

F.  ker približno 2,6 milijona otrok v državah v razvoju vsako leto umre zaradi podhranjenosti in ker se bo število podhranjenih zaradi učinkov podnebnih sprememb po pričakovanjih še povečalo;

G.  ker bo približno 140 milijonov deklet do leta 2020 postalo otroških nevest, če se bodo nadaljevale zdajšnje stopnje zgodnjih porok;

H.  ker tri četrtine revnih ljudi na svetu živi v državah s srednje visokim dohodkom in ker so se neenakosti v dohodku in premoženju znotraj držav v skladu s kazalci svetovnega razvoja 2008 Svetovne banke od začetka 80. let prejšnjega stoletja povečale, med drugim tudi v državah z visokim dohodkom; ker se je negotovost dohodka in zaposlitve povečala tudi zaradi vzorcev globalizacije, ki temeljijo na zunanjem izvajanju del in slabšem varstvu delavcev;

I.  ker napovedujejo, da bo leta 2015 več kot 600 milijonov ljudi še vedno uporabljalo nesanirane vodne vire, ki ogrožajo zdravje, in da bo ena milijarda ljudi, od tega 70 % žensk, živela z manj kot 1,25 USD na dan, zlasti v številnih afriških državah, a tudi v državah v vzponu, razvojni cilj tisočletja, da se delež ljudi, ki živijo brez osnovnih sanitarnih storitev, zmanjša za polovico, pa ne bo dosežen do leta 2049, če se bodo sedanji trendi nadaljevali; ker je sedaj skoraj 200 milijonov ljudi brezposelnih – približno 74 milijonov teh je starih od 15 do 24 let in samo 20 % svetovnega prebivalstva je vključenih v ustrezen sistem socialne varnosti, več kot polovica pa nima nobene socialne varnosti; ker bo potrditev leta 2015 kot evropskega leta za razvoj omogočila ozaveščanje v Evropi o pomenu novih razvojnih ciljev tisočletja;

J.  ker je svetovna prehranska, energetska in finančna kriza v obdobju 2007–2010 skupaj s svetovnim gospodarskim upadom in podnebnimi spremembami pokazala, kako ranljivi so svetovni sistemi preskrbe s hrano, ter izpostavila neuspehe finančnih trgov in trgov primarnih proizvodov ter slabosti mehanizmov globalnega upravljanja;

K.  ker so vprašanja trajnosti, tudi v zvezi s tem, da je treba nujno zmanjšati svetovne emisije toplogrednih plinov ter doseči bolj uravnoteženo in trajnostno upravljanje naravnih virov in gospodarjenje z njimi, ključni izziv agende za spremembe;

L.  ker deklaracija o pravici do razvoja iz leta 1986 potrjuje, da je razvoj temeljna človekova pravica; ker se deklaracija zavzema za pristop, „ki temelji na človekovih pravicah“, za katerega je značilno uresničevanje vseh človekovih pravic (gospodarskih, socialnih, kulturnih, državljanskih in političnih), in ker se enako zavzema za krepitev mednarodnega sodelovanja;

M.  ker bo uresničitev razvojnih ciljev tisočletja pred rokom v veliki meri odvisna od izpolnjevanja globalnega partnerstva za razvoj in ker bi EU in njene države članice morale vztrajati pri svojih zavezah in ne bi smele dopustiti, da bi sedanja gospodarska in finančna kriza zavrla doseženi napredek;

N.  ker člen 208 PDEU določa, da je zmanjšanje revščine in dolgoročno njeno izkoreninjenje glavni cilj razvojne politike EU;

O.  ker je 50 let donatorsko usmerjene razvojne politike ustvarilo čezmerno odvisnost in zanašanje(5);

P.  ker OZN na vključujoč način tesno sodeluje z vsemi zainteresiranimi stranmi, da bi izkoristila zagon, ki so ga ustvarili razvojni cilji tisočletja, in da bi nadaljevala z ambiciozno razvojno agendo za obdobje po letu 2015, ki bi morala temeljiti na kakovostnejši pomoči, boljšem usklajevanju in spoštovanju načel skladnosti politik;

Q.  ker je Evropska unija v skladu s sklepi Evropskega sveta iz leta 2005 ponovno potrdila zavezo EU glede usklajenosti politik za razvoj v sklepih z dne 14. maja 2012(6) ;

R.  ker je EU kot največja svetovna donatorica odločena, da bodo razvojni cilji tisočletja doseženi pravočasno, in je intenzivno vključena v pogajanja o razvojni agendi za obdobje po letu 2015;

S.  ker je ta proces za Evropski parlament še posebej pomemben in ker meni, da bi EU morala biti gonilna sila za okvir za obdobje po letu 2015;

T.  ker precejšnje število nestabilnih držav ali držav, ki so jih prizadeli konflikti, ni uresničilo niti enega razvojnega cilja tisočletja(7);

U.  ker pomanjkanje miru, varnosti, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in politične stabilnosti skupaj s korupcijo in kršitvami človekovih pravic preprečuje revnim državam, da bi dosegle svoj razvojni potencial,

V.  ker kljub gospodarski rasti držav s srednje visokim dohodkom v teh državah živi 75 % vseh revnih ljudi na svetu in ker je treba pri pregledu razvojnih ciljev tisočletja zato upoštevati posebne razmere v državah s srednje visokim dohodkom in hkrati upoštevati načelo diferenciacije, kot je dogovorjeno v novi razvojni agendi;

I.Razvojni cilji tisočletja in novi izzivi

1.  potrjuje, da so razvojni cilji tisočletja, določeni leta 2000, del številnih uspešnih ukrepov v državah s srednje visokim dohodkom in državah v razvoju, in meni, da je treba te rezultate pravilno analizirati za prihodnji okvir, da bi dosegli bolj globalne in trajnostne rezultate;

2.  poudarja, da se je globalno okolje v zadnjem desetletju korenito spremenilo in prav tako narava revščine, vse večja vrzel in neenakost med državami in znotraj njih pa postaja pomembno vprašanje v smislu njenega izkoreninjanja;

3.  opozarja, da se kljub temu, da so nekatere države v razvoju postale donatorice, še vedno soočajo z visokimi in vse višjimi stopnjami neenakosti, primerljivimi s tovrstnimi stopnjami v drugih državah v razvoju; opozarja, da med drugim podnebne spremembe, nezanesljiva preskrba s hrano, migracije, brezposelnost, demografske spremembe, korupcija, omejeni viri, nevzdržna rast, finančna in gospodarska kriza ter kršitve človekovih pravic predstavljajo zapletene in medsebojno povezane izzive;

4.  opozarja, da uničevanje okolja ogroža uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, med drugim tudi cilj izkoreninjenja skrajne revščine in lakote; posebej opozarja, da so vztrajne neenakosti in boji za redke vire nekateri od ključnih vzrokov konfliktov, lakote, negotovosti in nasilja, slednji pa so ključni dejavniki, ki zavirajo človekov razvoj in prizadevanja za dosego trajnostnega razvoja; poziva k celovitejšemu pristopu, ki bo odražal rezultate in nadaljnje ukrepanje s konference Rio+20 o trajnostnem razvoju;

5.  opozarja na potrebo po skladnosti trgovinskih politik EU in politik, ki se izvajajo na področju razvoja, zlasti v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami;

6.  poziva EU, naj nastopa z odločnim in enotnim stališčem na razpravah o okviru za obdobje po letu 2015 do vrhunskega srečanja ZN ter naj sprejme skupno, učinkovito in ambiciozno stališče o načelih in ciljih, ki bi morali biti del novega razvojnega okvira v obdobju po letu 2015; istočasno opozarja, da mora obstajati enoten, obsežen in celovit okvir z jasnimi merili, ki bo zajemal ključna razvojna vprašanja in vprašanja trajnosti, in da mora biti ta okvir splošen in globalen, da se mora zavzemati za blaginjo, človekove pravice in dobrobit za vse, izražati neposredno in aktivno vključenost vseh držav v njegovo izgradnjo in izvajanje ter posvečati pozornost vlogi in obveznostim bogatejših držav – kar presega zgolj financiranje – pri zagotavljanju njegove uspešnosti;

7.  opozarja, da bi bilo treba svetovno partnerstvo za razvoj preoblikovati, da bi upoštevalo spremenjene razmere, in da bi moralo biti tesno povezano z novim obsegom agende za obdobje po letu 2015; poudarja, da bo preoblikovano in okrepljeno svetovno partnerstvo za razvoj nujno za izvajanje agende za obdobje po letu 2015 ter za zagotovitev učinkovitih mehanizmov odgovornosti na vseh ravneh;

8.  meni, da ta poenoteni pristop zahteva ustrezno usklajevanje med EU in njenimi državami članicami pred predstavitvijo na jesenskem vrhunskem srečanju v New Yorku in veliko prepoznavnost v procesu pogajanj pod vodstvom evropskega komisarja za razvoj; poziva EU, ki je največja svetovna donatorica, naj v celoti prevzame svojo vlogo kot glavna akterka za agendo v obdobju po letu 2015;

9.  poziva, naj bodo med cilje razvojnega okvira za obdobje po letu 2015 vključeni razvojni cilji tisočletja pa tudi cilji trajnostnega razvoja (CTR) ter naj spodbujajo blaginjo in dobrobit za vse, vključno z zapostavljenimi skupinami, kot so ženske, otroci, starejši in invalidi; poudarja, da mora obstajati dejanska prožnost v skladu z zmogljivostjo za določanje nacionalnih ciljev z neposredno in aktivno udeležbo držav in partnerjev v razvoju, zlasti civilne družbe; opozarja, da morajo bogate države sprejeti trdne zaveze v zvezi z lastnim razvojem in svojimi politikami, ki vplivajo na druge države;

10.  poudarja, da pomanjkanje napredka pri razvojnih ciljih tisočletja, ki so povezani s položajem žensk, ni samo posledica finančnih ali tehničnih ovir, temveč predvsem pomanjkanja politične volje;

II.Izkoreninjenje revščine

11.  poziva, da bi morali biti izkoreninjenje revščine, ki je prednostni cilj razvojnega sodelovanja EU, in uresničitev trajnostnega socialnega in okoljskega razvoja v okviru zmogljivosti planeta nujni prednostni nalogi na svetovni ravni za razvojno agendo v obdobju po letu 2015;

12.  poudarja, da neenakost ovira gospodarski razvoj in prizadevanja za zmanjšanje revščine; zlasti opozarja, da je zaradi visokih stopenj neenakosti težko vzpostaviti univerzalne, prerazporedljive in javnofinančno vzdržne sisteme socialnega varstva, ki temeljijo na načelih socialne solidarnosti, visoke stopnje neenakosti pa lahko tudi zvišajo stopnje kriminala ali povzročijo nasilne konflikte, zlasti v večetničnih družbah; meni, da je treba obravnavati strukturne vzroke revščine, da bi lahko dejansko spremenili družbo;

13.  priznava, kako sta razvoj in izkoreninjenje revščine povezana z izzivi miru in varnosti, okolja, človekovih pravic, enakosti spolov, demokracije in dobrega upravljanja; zato poziva k prenovljenemu pristopu k izkoreninjanju revščine, ki upošteva pomen vključujočega gospodarskega razvoja in rasti, prerazporeditve bogastva prek proračunskih sredstev, dostojnega dela, učinkovitega poklicnega usposabljanja, okoljske trajnosti, človekovih pravic in dobrega upravljanja;

14.  poziva, naj „agenda po razvojnih ciljih tisočletja“ temelji na deklaraciji o pravici do razvoja iz leta 1986, ki ne le trdi, da je razvoj temeljna človekova pravica, temveč ga obravnava tudi kot proces;

15.  poziva, naj postane načelo enakosti med spoloma sestavni del v rast usmerjenega pristopa za odpravo revščine in naj se enakost med spoloma vključi v vse programe, politike in strategije EU ter v okvir za obdobje po letu 2015;

16.  poudarja, da je vključenost dinamičen pojem, ki presega strategijo „v korist revnih“, in pomeni širjenje usmerjenosti, da bi vključevala ranljive skupine prebivalstva, ki se preživljajo z negotovim delom, zaradi česar je treba razvojno strategijo umestiti v makroekonomski okvir; meni, da bo določanje kvalitativnih kazalnikov bistveno za spremljanje stopnje, do katere je napredek v razvoju vključujoč in trajnosten, in obsega, v katerem se upoštevajo potrebe najbolj prikrajšanih in ranljivih skupin;

17.  v povezavi s tem poziva k širši opredelitvi revščine od tiste, ki temelji samo na bruto domačem proizvodu (BDP); poudarja, da v svetovne in nacionalne povprečne vrednosti ni zajeto veliko število revnih ljudi na svetu;

Zdravstvo, prehrana, izobraževanje in socialno varstvo

18.  priznava, da obravnavanje podhranjenosti otrok in mater zahteva dolgotrajne razvojne strategije, osredotočene na sektorje, ki vplivajo na podhranjenost, kot so zdravje, izobraževanje, voda in sanitarna oskrba ter kmetijstvo;

19.  opozarja, da je treba v celoti upoštevati večrazsežnost človekove blaginje; v povezavi s tem opozarja, da so zdravje, prehrana, socialna varnost, enakost med spoloma in izobraževanje ključna gonila izkoreninjanja revščine in vključujočega gospodarskega razvoja;

20.  poudarja pomen zmanjšanja razlik med spoloma v izobraževanju, ko gre za povečanje povprečne kakovosti človeškega kapitala, in v zdravstvu, da bi dosegli večji napredek pri izboljšanju zdravja mater in zmanjšanju umrljivosti otrok;

21.  poziva EU, naj se močno zavzame za pravico do zdravja najvišjega možnega standarda, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami ter vključevanjem HIV/aidsa, med drugim z zagotavljanjem prostovoljnega načrtovanja družine, varnega splava in kontracepcijskih sredstev;

22.  poudarja, da okvir razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015 vključuje poseben cilj o odpravi vseh oblik nasilja nad ženskami;

23.  poudarja, da bi morali za glavne cilje agende po letu 2015 določiti dostop do splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi obsegalo tako zdravljenje kot preventivni pristop, splošen dostop do hrane z ustrezno hranljivo vrednostjo in visoko kakovostno izobrazbo za vse na vseh ravneh, ki omogoča zaposlitev;

24.  vztraja, da mora okvir za obdobje po letu 2015 vključevati cilje o dostopnosti in cenovni ustreznosti kakovostne zdravstvene oskrbe s poudarkom na ključnih elementih, kot je spodbujanje zdravja, preprečevanje bolezni in kurativni posegi, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, ter HIV/aids, ter konkretne ukrepe za vzpostavitev osnovnih sistemov zdravstvenega varstva, ki zagotavljajo preprečevanje, zdravljenje, oskrbo in podporo za vse ljudi, tudi za najbolj marginalizirane in zapostavljene skupine, kot so manjšine, zaporniki, migranti, osebe brez dokumentov, spolni delavci in uživalci drog;

25.  poziva k pospešenim globalnim ukrepom za zmanjšanje umrljivosti mater, novorojenčkov in otrok ter znova potrjuje osrednji pomen univerzalnega dostopa do reproduktivne zdravstvene oskrbe;

26.  poziva, naj se tudi v prihodnje podpirajo raziskave za učinkovitejše in bolj trajnostne programe preprečevanja in zdravljenja, vključno z raziskavami in razvijanjem učinkovitih medicinskih posegov, tudi cepiv, zdravil in diagnostike;

27.  ugotavlja, da imajo ženske ključno vlogo na področju prehrane in zanesljive preskrbe s hrano, saj so odgovorne za 80 % kmetovanja v Afriki, čeprav imajo še vedno komaj kakšno možnost, da bi bile lastnice zemlje, ki jo obdelujejo; poudarja, da je izkoreninjenje lakote posledično odvisno od pomoči malim kmetom, da bodo lahko proizvedli dovolj hrane zase in za svoje družine; opozarja, da je med malimi kmeti največ žensk; poziva k pristopu, ki upošteva razlike med spoloma in ki naj bo vključen v vse elemente načrtovanja zanesljive preskrbe s hrano; poudarja, da je treba podhranjenost preprečevati in zdraviti s posredovanjem na podlagi dokazov, pri čemer morajo imeti prednost nosečnice in majhni otroci;

28.  poudarja, da je treba pripraviti in izvesti zdravstvene programe za okrepitev zdravstvenih sistemov ob upoštevanju dejstva, da je svetovna gospodarska kriza omejila napredek na področju virusa HIV/aidsa, tuberkuloze, malarije in zapostavljenih tropskih bolezni;

29.  poudarja pomen cilja boljšega zdravja mater v zvezi z zmanjševanjem stopnje umrljivosti mater in zagotavljanjem splošnega dostopa do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja ter načrtovanja družine; poudarja, da sta izobraževanje in osveščanje na področju spolnega in reproduktivnega zdravja pomembna kot sestavna dela programa za zdravje žensk;

30.  ugotavlja, da je treba vse od začetka izobraževanja posvetiti posebno pozornost izobraževanju obeh spolov o spolnih vprašanjih, da se postopoma spremenijo odnosi in socialni stereotipi ter da enakost spolov postane osnovno načelo družbe v vseh državah sveta;

31.  poziva, naj bo zagotavljanje humanitarne pomoči EU, ki prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, dejansko neodvisno od omejitev na področju humanitarne pomoči, ki so jih uvedle ZDA ali druge donatorice, zlasti z zagotavljanjem dostopa do splava za ženske in dekleta, ki so žrtve posilstva v oboroženih spopadih;

32.  priznava, da možnosti za dostojno delo omogočajo revnim gospodinjstvom, da se izvlečejo iz revščine, in so ključnega pomena za posameznike in družine, da pridobijo samospoštovanje, občutek pripadnosti skupnosti in način, kako produktivno prispevati vanjo; poziva, naj bosta polna in produktivna zaposlenost ter dostojno delo osrednja cilja razvojne agende po letu 2015, in poziva, naj se ta cilj podpre z izvajanjem dobro premišljenih nacionalnih minimalnih ravni socialne varnosti za zmanjšanje revščine in odpornost proti njej;

33.  poudarja, da so zdravstvene informacije in izobraževanje pomembne prvine za boljše javno zdravje;

34.  poziva, da bi bilo posebno pozornost treba nameniti tudi odpravljanju nenalezljivih bolezni, kot je rak;

35.  poziva, naj okvir razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015 prispeva h krepitvi vloge žensk in enakosti med spoloma z odpravo razlik med spoloma na vseh ravneh izobraževanja s posebnimi cilji, med katerimi so splošni dostop do kakovostnega izobraževanja in njegovo dokončanje (na osnovni, srednji in višji ravni) ter poklicnega usposabljanja v okolju, kjer vlada politika ustvarjanja delovnih mest za mlade, kakor tudi z odpravo nepismenosti žensk ter dostopom do celovite spolne vzgoje v šoli in zunaj nje;

III.Dobro upravljanje

36.  poudarja, da okvir trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015 zahteva spoštovanje načela demokratičnega upravljanja in človekovih pravic, učinkovite, pregledne in odgovorne institucije in partnerje na vseh ravneh ter močno civilno družbo, ki bo sistematično udeležena v demokratičnem procesu; vztraja, da mora okvir temeljiti na ključnih pojmih participativne demokracije in učinkovitega državljanstva s polnim in večjim uveljavljanjem državljanskih in političnih pravic;

37.  poziva EU, naj deli svoje izkušnje in strokovno znanje z državami v razvoju, tako da jim zagotovi dostop do znanja z ustreznih področij trajnostnega razvoja, predvsem pa izkoristi tranzicijske izkušnje držav članic EU;

38.  meni, da je treba tekoča pogajanja in razprave strukturirati tako, da se bo v novem razvojnem okviru odražala in uresničevala jasna zaveza demokratičnemu upravljanju;

39.  poudarja, da je mogoče podnebne spremembe, nedavno krizo zaradi visokih cen hrane in svetovno finančno krizo povezati s pomanjkanjem ustreznega globalnega upravljanja; zato poudarja, da bi moralo biti globalno upravljanje ključni sestavni del razvojne agende po letu 2015;

40.  obžaluje pomanjkanje usklajenosti med institucijami globalnega upravljanja, zlasti v zvezi z večstransko trgovinsko, finančno in okoljsko arhitekturo; meni, da je treba, ker so države zaradi nezadostnega globalnega upravljanja kot odgovor na razvojne potrebe svojih regij poiskale regionalne rešitve, takšne ureditve usklajevati ter tako preprečiti politično razdrobljenost in neskladnost z večstranskimi režimi in mednarodnimi standardi; v širšem smislu meni, da so kot dopolnilo nacionalnim prizadevanjem potrebni ukrepi na svetovni ravni;

41.  ugotavlja, da je format okvira razvojnih ciljev tisočletja sicer omogočil določanje konkretnih in časovno omejenih ciljev, ki jih je mogoče spremljati s statistično zanesljivimi kazalniki, vendar primanjkuje zavezanosti ciljem; glede na to svari pred uporabo enega pristopa za vse in meni, da je treba cilje na svetovni ravni prirediti in prilagoditi nacionalnim in regionalnim razmeram in začetnim pogojem;

42.  opozarja, da imajo organi na vseh ravneh ključno vlogo pri agendi za trajnostni razvoj, tako da se udeležujejo političnih razprav, prenašajo zaveze v zakonodajo, zagotavljajo odgovorno ravnanje vlad, ko gre za socialne, okoljske in pravosodne politike, ter se zavzemajo za načelo prevzemanja odgovornosti;

43.  poziva mednarodno skupnost, naj posveti posebno pozornost ustvarjanju spodbudnega in v sodelovanje usmerjenega okolja, ki bo organizacijam civilne družbe, zasebnemu sektorju, nepridobitnim fundacijam in drugim neodvisnim razvojnim partnerjem, pa tudi nacionalnim parlamentom in lokalnim organom na lokalni, nacionalni in regionalni ravni omogočilo, da bodo sprejeli svoje odgovornosti pri načrtovanju politik in njihovem spremljanju, da bi imele ustrezno vlogo v okviru za obdobje po letu 2015;

44.  nadalje poziva, da je treba mladim, zlasti dekletom in mladim ženskam, omogočiti, da bodo imeli ključno vlogo v okviru za obdobje po letu 2015, in opozarja, da je sodelovanje mladih v upravljanju lahko zelo koristno, vključno s spodbujanjem struktur in postopkov demokratičnega odločanja ter izboljšanjem blaginje mladih in njihovih skupnosti;

Pristop na podlagi človekovih pravic

45.  poziva, naj bodo načela o človekovih pravicah podlaga za okvir za obdobje po letu 2015, ki mora obravnavati predvsem vprašanja neenakosti, škodljivih tradicionalnih običajev, diskriminacije, nasilja na podlagi spola, sodelovanja in krepitve položaja marginaliziranih in zapostavljenih ljudi v družbi, s posebnim poudarkom na pravicah mladih, žensk, migrantov, okuženih z virusom HIV, oseb, ki so tarče diskriminacije na podlagi kaste, lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev ter invalidov;

46.  v povezavi s tem poziva, naj bo obravnavanje vztrajnih neenakosti, s katerimi se soočajo ženske in dekleta, samostojen cilj, ki naj spodbuja potrebno politično voljo, sredstva in zavezanost za trajnostne in učinkovite ukrepe;

47.  poudarja, da mora razvojna agenda ZN za obdobje po letu 2015 vsebovati pristop, ki temelji na človekovih pravicah in vključuje socialne in gospodarske pravice, a tudi državljanske in politične pravice s področja miru in varnosti, ter pravico do razvoja;

48.  priporoča, naj se oblikuje splošen cilj v zvezi z enakostjo;

49.  spodbuja EU, naj podpira države v razvoju pri razvijanju njihove politične volje in krepitvi prizadevanj za izboljšanje stopnje ratifikacije in izvajanja pravnih instrumentov s področja človekovih pravic za prepoved diskriminacije ali vseh pravnih, političnih, regulatornih ovir in kazenskih določb na podlagi starosti, spola, rase, etnične pripadnosti, kaste, kulture, vere, prepričanja, zakonskega stanu, invalidnosti, okužbe z virusom HIV, nacionalnega izvora, statusa migranta, znanja jezika, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali drugih dejavnikov ali statusov; prav tako spodbuja EU, naj podpira države v razvoju pri uvedbi ustreznih socialnih pragov,

50.  poziva vse države, naj ratificirajo Konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in s tem spodbujajo enakost spolov;

Mir, varnost in razvoj

51.  poudarja, da so oboroženi konflikti in razmere po konfliktih nekatere od glavnih ovir za razvoj in zmanjšanje revščine ter ogrožajo demokracijo; enako poudarja, da so mir in varnost, razvoj in človekove pravice medsebojno povezani in se medsebojno krepijo; zato spodbuja Unijo, naj uporabi vse pomembne instrumente, kot so mednarodna deklaracija o človekovih pravicah ali tisti iz okvira sporazuma iz Cotonouja, da bi okrepila preprečevanje konfliktov;

52.  v povezavi s tem poziva, naj ima prednost krepitev zmogljivosti v državah, ki so jih prizadeli konflikti, in nestabilnih državah; meni, da so učinkovita mednarodna partnerstva, metode izmenjave znanja in razvoja zmogljivosti, ki temeljijo na tranzicijskih izkušnjah držav članic EU, osnovana na modelu novega dogovora o delovanju v nestabilnih državah, ki je bil predstavljen na četrtem srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu, nujna za stabilizacijo in razvoj teh držav;

53.  poziva EU, naj bo še naprej zelo dejavna v nestabilnih državah, tako da zagotavlja celovite odzive, povezane z razvojnimi politikami, humanitarno pomoč in prispeva k zmanjševanju nevarnosti nesreč, preprečevanju konfliktov in utrjevanju države;

54.  meni, da mora okvir za obdobje po letu 2015 odražati cilje izgradnje miru in oblikovanja države, dogovorjene v Busanu;

55.  poudarja, da bi bilo treba preprečevanje nasilja in diskriminacije, zlasti spolnega nasilja nad dekleti in ženskami, obravnavati v okviru za obdobje po letu 2015 ter da je treba vzpostaviti ali okrepiti celovite sisteme zaščite, ki bodo dostopni vsem;

IV.Trajnost

56.  poziva EU, naj na vključujoč in pregleden način prispeva k okrepitvi skladnosti med cilji za trajnostni razvoj v socialnih in okoljskih zadevah in razvojnimi cilji za obdobje po letu 2015;

57.  poudarja, da bi moral biti končni rezultat „ena razvojna agenda“, s čimer bi se izognili podvajanju ukrepov in sredstev; poudarja, da bi morala EU glede na dejstvo, da se okoljska in razvojna vprašanja običajno obravnavajo ločeno na svetovni ravni, poiskati nove načine, da bi premagala to delitev in povezala ta med seboj tesno povezana področja, vključno z institucionalnega vidika;

58.  poudarja, da je trajnost najpomembnejši izziv, saj neuspeh lahko ogrozi vse razsežnosti človekovega razvoja; zlasti priznava neločljivo povezavo med hrano, trajnostnim in varnim dostopom do energije, vodo, trajnostno uporabo zemljišč, učinkovito rabo naravnih virov, zaščito morskega okolja in drugih ekosistemov ter biotske raznovrstnosti, krčenjem gozdov in blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje, zmanjševanjem nevarnosti nesreč, trajnostno proizvodnjo in porabo, socialno vključenostjo in dostojnim delom v okviru boja proti revščini;

59.  opozarja, da je univerzalen dostop do čiste pitne vode in sanitarne oskrbe kot horizontalne osnovne socialne storitve za dosego vseh ciljev ter do sodobnih, zanesljivih, dosegljivih, podnebju prijaznih in trajnostnih energetskih storitev za vse ključno gonilo izkoreninjanja revščine in vključujoče trajnostne rasti;

60.  poudarja, da je za zanesljivo oskrbo z energijo treba izvajati strategije, ki temeljijo na diverzifikaciji virov, vključno s sončno energijo, zaščiti ekosistemov in naravnih virov, zmanjševanju nevarnosti nesreč, integriranem upravljanju vodnih virov, izboljšanju trgov, infrastruktur in regulativnih ukrepov;

61.  poziva tudi h konkretnim ukrepom za spodbujanje in razvoj zdravih morskih ekosistemov, trajnostnega ribištva in trajnostne akvakulture, ki bi lahko imeli pomembno vlogo pri zanesljivi preskrbi s hrano in prehrani ter trajnostnem kmetijstvu;

62.  poudarja, da je treba nujno primerno izvajati načelo diferenciacije, ki ga določa nova razvojna agenda; poziva države v vzponu, naj prevzamejo svojo odgovornost pri prerazporeditvi bogastva med svojimi državljani prek državnega proračuna, da bi zmanjšale vrzel revščine;

V.Stališču EU o razvojnem okviru za obdobje po letu 2015 naproti
Financiranje razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015

63.  opozarja na zavezo o dodelitvi 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč do leta 2015; poudarja, da se mora ta stopnja v prihodnjem okviru ohraniti, in poziva vse države članice, naj to uvedejo z zavezujočo zakonodajo in sprejmejo večletne proračunske časovne razporede za uresničitev tega cilja;

64.  poudarja pomen proračuna Unije, ki bo kos izzivom, s katerimi se sooča, zlasti v kriznih časih in v smislu financiranja razvoja; v povezavi s tem, in da proračun EU ne bi bil več odvisen zgolj od vprašanja stopnje odobritve plačil, poziva k uvedbi lastnih sredstev, kot je davek na finančne transakcije, katerega delež bi bilo treba razvrstiti v razdelek IV proračuna EU;

65.  vztraja, da morajo biti sredstva za boj proti učinkom podnebnih sprememb in za prilagajanje nanje resnično dodatek k že obstoječim zavezam; zato poziva EU, naj predlaga, da se za boj proti podnebnim spremembam poleg uradne razvojne pomoči zagotovijo še druga finančna sredstva, da se bo v razpravah za obdobje po letu 2015 lahko razjasnila vloga uradne razvojne pomoči in sredstev za prilagajanje na podnebne spremembe v okviru trajnostnega izkoreninjanja revščine;

66.  poziva Komisijo, naj spodbudi razprave z vsemi zainteresiranimi stranmi o mehanizmih financiranja, da bi izpolnili finančne potrebe na področju razvoja v obdobju po letu 2015;

67.  opozarja, da je bila med forumom ZN za razvojno sodelovanje 2012 jasno izpostavljena potreba po večjem usklajevanju in ne konkurenci med različnimi mehanizmi in donatorji; poziva EU, naj spodbuja agendo za učinkovitost pomoči, saj so EU in njene države članice skupaj odgovorne za zmanjšanje razdrobljenosti pomoči;

Inovativni mehanizmi financiranja

68.  poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje z drugimi donatorji na svetovni ravni za razvoj nadaljnjih inovativnih finančnih mehanizmov za razvoj, ker bodo imeli ti skupaj z novimi partnerstvi bistveno vlogo v novem okolju za razvoj, saj bodo dopolnili druga sredstva in kompromise o financiranju trajnostnega razvoja; spominja države članice EU, ki so se dogovorile za uvedbo davka na finančne transakcije, naj del teh sredstev namenijo trajnostnemu razvoju in boju proti podnebnim spremembam;

69.  opozarja, da bi EU morala spodbujati celostni in dopolnilni pristop k financiranju, tudi prek javno-zasebnih partnerstev;

70.  poziva EU, naj spodbuja socialna, etična in okolju prijazna javna naročila na mednarodni ravni kot orodje za izvajanje okvira za obdobje po letu 2015;

71.  poziva EU, naj ustrezno oceni mehanizem združevanja posojil in nepovratnih sredstev, zlasti z vidika razvoja in finančne dodatnosti, preglednosti in odgovornosti, lokalne avtonomije in tveganja zadolženosti, preden naprej razvija združevanje posojil in nepovratnih sredstev za povečanje finančnih sredstev za razvoj in spodbujanje mikro kreditov; poziva Komisijo, naj objavi smernice in podrobna merila, ki temeljijo na usklajenih strategijah za zmanjševanje revščine in bodo imela jasen učinek na trajnostni razvoj po izvedbi novih ureditev;

Povečevanje domačega prihodka z učinkovitim obdavčevanjem in bojem proti korupciji

72.  ponavlja svoj poziv, naj postane boj proti korupciji, pranju denarja, davčnim oazam, nezakonitim kapitalskim tokovom in škodljivim davčnim sistemom najpomembnejša prednostna naloga agende EU za področje mednarodnih finančnih in razvojnih institucij, da bi državam v razvoju omogočili povečanje domačih prihodkov;

73.  poudarja, da je treba nujno mobilizirati več domačih sredstev, in zato poziva EU in mednarodno skupnost, naj povečata svojo podporo državam v razvoju pri uveljavitvi učinkovite fiskalne politike in vzdržne davčne osnove pa tudi pri krepitvi usposobljenosti in kvalifikacij njihovih uprav, da bi odpravili nezakonite finančne tokove, izogibanje plačilu davkov, davčne utaje in goljufije ter izboljšali pobiranje davkov;

74.  opozarja, da je kakovost računovodskega poročanja bistvena za učinkovit boj proti davčnim utajam; zato poudarja pomen popolne preglednosti poročanja podjetij o dobičkih in plačanih davkih, zlasti, vendar ne izključno, tistih podjetij, ki se ukvarjajo z izkoriščanjem naravnih virov; zato poziva Komisijo, naj se zavzema za to, da se v mednarodni standard računovodskega poročanja IASB vključi zahteva, da vse večnacionalne korporacije svoje prihodke in plačane davke poročajo po državah; opozarja, da je ta zahteva v skladu s potrebo po izboljšanju družbene odgovornosti večnacionalnih podjetij;

Mehanizmi spremljanja in kazalniki

75.  poudarja, da je treba nujno preiti na primerno mešanico količinskih in kakovostnih meril razvoja;

76.  opozarja, da je za dosego blaginje in razvoja ter premagovanje novih socialnih in okoljskih izzivov potreben nov sklop kazalnikov poleg BDP, ki bi zato moral vključevati kazalnike, kot so indeks človekovega razvoja, stopnjo revščine na število prebivalcev, indeks vrzeli revščine in Ginijev količnik;

77.  opozarja, da so jasni in merljivi kazalniki, vključno z učinki in rezultati, ključni za spremljanje in poročanje o doseženem napredku na področju izkoreninjenja revščine ter gospodarskega in socialnega razvoja ter da bi morali vključevati enakost med spoloma, zaposlovanje, socialno varnost (na primer dostop do zdravstvene oskrbe in pokojnin, zaščito pred izpostavljenostjo brezposelnosti in zaščito pred posebno prikrajšanostjo žensk, otrok in starejših za preživetje), invalidnost, migracije in status manjšin;

78.  poziva EU, naj razvije ustrezna izhodišča, kazalnike in cilje za merjenje učinka usklajenosti politik za razvoj (UPR);

Zasebni sektor

79.  poudarja, da je treba izvajati vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; zaradi tega poziva vse države, naj vzpostavijo pravi poslovni regulativni okvir, spodbujajo polno in produktivno zaposlenost in dostojno delo, spoštovanje človekovih pravic, vključno s standardi Mednarodne organizacije dela, preglednost ter socialne in okoljske standarde;

80.  meni, da bi moral biti glavni namen podpore zasebnemu sektorju ta, da se državljanom držav v razvoju zagotovi izhod iz revščine in prispeva h krepitvi zasebnega sektorja v državah v razvoju, saj bi v nasprotnem primeru lahko spodbudili neuravnotežen razvoj in rast;

81.  poziva podjetja s sedežem v EU, ki imajo proizvodne obrate v državah v razvoju, naj izpolnjujejo svoje obveznosti spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, socialnih in okoljskih standardov, enakosti med spoloma, temeljnih delovnih standardov, mednarodnih dogovorov in plačevanje davkov na pregleden način;

82.  opozarja, da je pomembno zaščititi zasebno lastnino ter na ta način izboljšati naložbeno okolje in okrepiti pravno državo;

83.  poudarja, da je, čeprav ima zasebni sektor ključno vlogo v gospodarstvu, za zagotavljanje osnovnih kakovostnih storitev za državljane in prispevanje k boju proti revščini v prvi vrsti odgovorna država;

84.  poudarja, da morata javni in zasebni sektor poiskati nove načine za uskladitev svojih interesov, zmogljivosti in prizadevanj, da bi tako prispevala k uresničitvi agende v obdobju po letu 2015;

85.  poudarja, da bi morala biti gospodarska rast in razvoj vzdržna in vključujoča ter da bi morala prispevati k okrepitvi proizvodnih zmogljivosti, ustvarjanju dostojnih delovnih mest in socialne vključenosti za vse, da bi omogočila gospodarsko preobrazbo držav v razvoju; poziva k vzpostavitvi nacionalno opredeljenih socialnih pragov v državah v razvoju in odpravi vseh oblik dela otrok;

86.  poudarja, da je pravična trgovina trgovinsko partnerstvo, ki temelji na dialogu, preglednosti in spoštovanju ter si prizadeva za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini(8). meni, da je pravična trgovina primer uspešnega partnerstva, ki vključuje več zainteresiranih strani po svetu v različnih fazah vzdolž dobavne verige in zagotavlja dostop do trga za prikrajšane proizvajalce, jamči trajnostne možnosti preživetja, spoštuje delovne standarde, odpravlja delo otrok in spodbuja okoljsko trajnostne prakse kmetovanja in proizvodnje;

Skladnost politik za razvoj in usklajevanje med donatorji

87.  poziva EU, naj ob zagotavljanju, da je skladnost politik za razvoj vključeno v okvir za obdobje po letu 2015, tudi vnaprej posveča posebno pozornost naslednjim prednostnim področjem: trgovina in finance, zdravje in izobraževanje, podnebne spremembe, naravni viri, kmetijstvo, ribištvo, zdravstveno varstvo, prehrana in zanesljiva preskrba s hrano, migracije, energija, mirovna in varnostna politika ter človekove pravice;

88.  opozarja, da je trgovina lahko temeljno gonilo za zmanjševanje revščine, ki zagotavlja večjo pravičnost in preglednost ter spodbuja trajnostni človekov razvoj in gospodarsko rast; v zvezi s tem poziva EU, naj zagotovi skladnost svoje trgovinske politike z razvojnimi cilji EU;

89.  meni, da so razvojni cilji tisočletja resda uspešno pritegnili pozornost k razvojni pomoči, vendar je zgolj osredotočenost na pomoč premalo; meni, da je potreben nov pristop, ki bo vključeval globalno upravljanje in se močno osredotočil na skladnost politik za razvoj ter zagotavljanje svetovnih javnih dobrin;

90.  meni, da mora agenda za razvoj po letu 2015 opredeliti osnovne svetovne javne dobrine ter določiti, na kakšen način se financirajo in katere svetovne institucije so lahko odgovorne za njihovo zagotavljanje;

91.  meni, da bi skladnost politik za razvoj morala preseči vidik „ne škoditi“ v Evropi in zunaj njenih meja v smeri bolj celovitega pristopa, ki mednarodno trgovino, okolje in mednarodno finančno strukturo razume kot globalne javne politike, ki pomagajo krepiti globalne razvojne cilje; s tega vidika podpira idejo o ustanovitvi svetovnega gospodarskega sveta v okviru sistema Združenih narodov;

92.  opozarja, da lahko skladnost politik za razvoj dejanske in učinkovite rezultate doseže le s skupnimi prizadevanji in aktivnim sodelovanjem razvitih držav in držav v razvoju, gospodarstev v vzponu in mednarodnih organizacij;

93.  poudarja, da bi se moral prihodnji okvir za razvoj sklicevati na pomoč in pojem „razvojne učinkovitosti“; zlasti meni, da predstavlja prehod od agende za „učinkovitost pomoči“ na agendo za „razvojno učinkovitost“ kombinacijo razvojne pomoči, pomoči za zagotavljanje svetovnih javnih dobrin in prilagajanja obstoječih struktur globalnega upravljanja, da bi se povečala njihova sposobnost za odzivanje na svetovne izzive;

94.  poziva EU, naj ukrepa kot gonilna sila ter na vključujoč in pregleden način zagotovi dopolnjevanje in delitev dela v razvojnem procesu, med drugim prek večje uporabe skupnega načrtovanja;

Obsežne smernice za razvojni okvir za obdobje po letu 2015

95.  pozdravlja ambiciozno in zanimivo sporočilo Komisije z dne 27. februarja 2013 o dostojnem življenju za vse;

96.  poudarja, da bi bilo pri opredeljevanju usklajenega stališča EU za pogajanja o novem razvojnem okviru treba upoštevati naslednja načela:

97.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (2) Sklepi Sveta 9558/07, 15.5.2007. (3) http://ec.europa.eu/europeaid/what/millenium-development-goals/index_en.htm (4) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 48. (5) http://www.ecdpm-talkingpoints.org/african-consultations-post2015-development-agenda. (6) Dok. 9317/12. (7) OECD et al., 2011, „Conflict, fragility and armed violence are major factors preventing the achievement of the MDGs“ („Konflikti, nestabilnost in oboroženo nasilje so glavni dejavniki, ki preprečujejo uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja“). (8) Kot je določeno v listini načel pravične trgovine Svetovne organizacije pravične trgovine.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o pravni državi v Rusiji (2013/2667(RSP))

P7_TA(2013)0284 RC-B7-0269/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti resolucijo z dne 17. februarja 2011 o pravni državi v Rusiji(1), z dne 13. septembra 2012 o politični uporabi sodstva v Rusiji(2) ter z dne 13. decembra 2012, ki vsebuje priporočila Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje o pogajanjih o novem sporazumu med EU in Rusijo(3),

–  ob upoštevanju obstoječega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni in Rusko federacijo na drugi strani ter aktualnih pogajanj za nov sporazum med EU in Rusijo,

–  ob upoštevanju partnerstva za modernizacijo, ki se je maja 2010 v Rostovu na Donu, in zaveze pravni državi kot temeljni osnovi modernizacije v Rusiji, ki jo je sprejelo rusko vodstvo,

–  ob upoštevanju ruske ustave, zlasti njenega člena 118, v katerem je navedeno, da so za sojenje v Ruski federaciji pristojna samo sodišča, in njenega člena 120, v katerem je predvideno, da so sodniki neodvisni in podrejeni samo ruski ustavi in zveznemu zakonu,

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu,

–  ob upoštevanje izidov vrhunskega srečanja med EU in Rusijo 3. in 4. junija 2013 in pogajanj o človekovih pravicah 19. maja 2013,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o združenju Golos, o stanju NVO v Ruski federaciji in o zadevi Magnicki,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic ter Deklaracije Združenih narodov o pravicah in odgovornosti posameznikov, skupin in organov družbe za uveljavljanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanje podelitve nagrade Saharova za svobodo misli za leto 2009 organizaciji Memorial, ruski nevladni organizaciji, ki se med drugim bori za pravice političnih zapornikov v Rusiji, in ob upoštevanju vse večje podpore Evropskega parlamenta kandidaturi organizacije Memorial za nobelovo nagrado za mir,

–  ob upoštevanju mnenj Beneške komisije o ruskem zveznem zakonu št. 65 z 8. junija 2012 o zbiranju, srečevanju, demonstracijah, shodih in postavljanju stavkovnih straž ter o zakonu o prekrških, ruskem zveznem zakonu o boju proti dejavnostim skrajnežev v Ruski federaciji ter o ruskem zveznem zakonu o zvezni varnostni službi;

–  ob upoštevanju člena 122(5) in člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker Evropska unija ostaja zavezana nadaljnjemu poglabljanju in razvijanju odnosov med EU in Rusijo v skladu z načeli, zapisanimi v partnerstvu za modernizacijo, ki temelji na globoki zavezanosti demokratičnim načelom, spoštovanju temeljnih in človekovih pravic, pravni državi, svobodi govora, svobodi izražanja, svobodi združevanja, spoštovanju človekovega dostojanstva in enakosti;

B.  ker se je Rusija kot članica Sveta Evrope ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in kot podpisnica deklaracij Združenih narodov zavezala varovanju in spodbujanju človekovih pravic, temeljnih svoboščin in načel pravne države,

C.  ker vlada resna zaskrbljenost glede razvoja dogodkov v Ruski federaciji v zvezi s spoštovanjem in varstvom človekovih pravic ter spoštovanjem skupno dogovorjenih demokratičnih načel, pravil in postopkov;

D.  ker je svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot nespletnih, ključni vidik demokratične in odprte družbe, je pa tudi bistvena za boj proti korupciji in varovanje človekovih pravic in pravne države; ker je neodvisni tisk, kot skupno pojavna oblika svobode izražanja, eden od ključnih dejavnikov na medijskem prizorišču in deluje kot čuvaj demokracije;

E.  ker so številna sojenja in sodni postopki v zadnjih letih, kot so zadeve Magnickega, Hodorkovskega in Politkovske vzbudili dvome v neodvisnost in nepristranskost sodstva Ruske federacije; ker so naštete razvpite zadeve samo primeri, ki so zunaj Rusije najbolj znani, v resnici pa je videti, da gre za sistemsko nezmožnost ruske države, da bi spoštovala načelo pravne države in državljanom zagotavljala pravico;

F.  ker v Rusiji ravno sodijo znanemu pravniku, borcu proti korupciji in družbenemu aktivistu Alekseju Navalnem, zaradi obtožb, za katere sam trdi, da so politično motiviran poskus kaznovanja, saj gre za enega od najbolj razvpitih nasprotnikov vlade; ker Navalni vztrajno razkriva obsežno korupcijo na najvišjih ravneh ruskega državnega aparata;

G.  ker državni tožilci še naprej preganjajo opozicijske aktiviste, ki so sodelovali na „pohodu milijonov“ 6. maja 2012, dan pred Putinovo zaprisego kot predsednika; ker so policijske enote za obvladovanje izgredov, v skladu z zanesljivimi neodvisnimi poročili, na trgu Bolotnaja protest nasilno razpustili ter proti udeležencem uporabili nesorazmerno silo in samovoljno nasilje; ker so poročila predsedniškega sveta za človekove pravice, varuha človekovih pravic in neodvisne preiskovalne komisije, ki so jo sestavljali pomembni javni liki, za nasilje obtožili tako ruske oblasti kot policijo;

H.  ker sta v zadnjih mesecih sprejemanje zakonov o registraciji političnih strank, financiranju NVO, pravici do zbiranja, ekstremizmu in obrekovanju ter filtriranje spletnih vsebin znatno prispevala k poslabšanju razmer za razvoj prave civilne družbe v Rusiji;

I.  ker je ruski parlament julija 2012 sprejel zakon, s katerim je ruskim nekomercialnim organizacijam, ki se ukvarjajo s političnimi dejavnostmi in so financirane iz tujine, podelil status tujega agenta; ker se lanskoletna zakonodaja o nevladnih organizacijah in o svobodi zbiranja uporabljata za zatiranje civilne družbe, zadušitev nasprotnih političnih stališč in nadlegovanje NVO, demokratične opozicije in medijev;

J.  ker zvezne oblasti niso storile ničesar, da bi preprečile, da bi diskriminatorna zakonodaja, ki prepoveduje „homoseksualno propagando“, pričela veljati v devetih ruskih regijah; ker je duma nedavno sprejela podoben zakon na nacionalni ravni;

K.  ker so se člani predsedniškega sveta za človekove pravice pritožili, da so žrtve nadlegovanja, ustrahovanja, zasliševanj, preiskav uradov in lastnine ter drugih ukrepov, ki jih izvajajo pripadniki ruskih organov pregona;

L.  ker nezmožnost Rusije, da bi v celoti sprejela demokratične vrednote in okrepila vladavino prava, še naprej ovira razvoj odnosov med EU in Rusijo;

1.  želi spomniti Rusijo na pomembnost popolnega spoštovanja njenih mednarodnih pravnih obveznosti kot članice Sveta Evrope in temeljnih človekovih pravic ter vladavine prava iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

2.  izraža resno zaskrbljenost v zvezi z nedavnimi represivnimi zakoni in njihovim samovoljnim izvajanjem s strani ruskih oblasti, kar pogosto vodi do nadlegovanja NVO, aktivistov civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic in manjšin;

3.  je zelo zaskrbljen, ker Rusija ne spoštuje svojih mednarodnih pravnih obveznosti, da bo ščitila svobodo združevanja, izražanja in zbiranja, kar ogroža tako vzdržnost živahne ruske družbe kot tudi njeno sodelovanje z EU;

4.  ponovno poudarja svoje razočaranje nad zakonom, ki ruskim nekomercialnim organizacijam, ki opravljajo politične dejavnosti in so financirane iz tujine, podeljuje status „tujega agenta“; spodbuja ruske oblasti, naj nehajo registrirati NVO kot tuje agente na podlagi zakona, ki povečuje državni nadzor nad temi organizacijami, tako da nenatančno opredeljuje politične dejavnosti, ki so zajete s tem zakonom, stigmatizirati NVO in ustvarjati razmere, ki so sovražne do civilne družbe;

5.  meni, da so razširjeni, ciljno usmerjeni in vsiljivi pregledi, zasegi premoženja in upravne kazni, ki se nalagajo ruskim NVO in njihovim aktivistom, ki domnevno prejemajo tuje financiranje, nedopustni in posegajo v pravico do združevanja; nadalje kritično ocenjuje preglede in pritiske, ki se izvajajo nad mednarodnimi političnimi fundacijami; zelo obžaluje, da se nekaterim NVO že sodi, tako kot organizaciji Memorial v Sankt Petersburgu, ali so že bile obsojene, kot organizacija Golos in center Levada; je zaskrbljen zaradi preiskav, ki so bile sprožene zoper mednarodne nevladne organizacije, ki si prizadevajo za izgradnjo demokracije v Rusiji, vključno z mednarodnimi inštituti;

6.  spodbuja ruske oblasti, naj ublaži te pomisleke tako, da omenjene zakone uskladi z mednarodnimi standardi ter mednarodnimi in ustavnimi zavezami Rusije v zvezi s človekovimi pravicami, vključno z lastno ustavo, zlasti tako, da odpravi neutemeljene pravne, upravne in druge omejitve za delovanje NVO;

7.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj med pogajanji, ki potekajo o prihodnjem večletnem finančnem okviru, in med fazo programiranja, upoštevajo vse slabše razmere za civilno družbo, prisilni umik drugih mednarodnih donatorjev in vse večje zahteve po pomoči EU, ter naj ustrezno poskrbijo za znatno povečanje finančne pomoči Unije za NVO in civilno družbo;

8.  je zelo zaskrbljen zaradi negativnih posledic sprejetja zveznega zakona o „homoseksualni propagandi“, kar bi lahko povečalo diskriminacijo in nasilje do posameznikov LGBTI;

9.  poziva ruske oblasti, naj zagotovijo politični pluralizem, svobodo medijev, pravno državo, neodvisnost in nepristranskost sodstva, svobodo govora in združevanja, tudi na spletu, učinkovite in neodvisne sindikate ter nediskriminacijo, ki so nujni pogoji za nadaljnji razvoj in modernizacijo Rusije, pri katerem bodo priznavane in zaščitene pravice vseh njenih državljanov, tako posameznikov kot skupin; ponovno opozarja na dejstvo, da imajo države po mednarodnem pravu obveznost, da posredno ali neposredno finančno podpirajo dejavnosti civilne družbe, zlasti z ustvarjanjem ugodnih razmer in brez poseganja v njihovo neodvisnost;

10.  je globoko zaskrbljen zaradi poročil o politično motiviranih sojenjih, nepravičnih postopkih in opustitvi preiskovanja resnih zločinov, kot so uboji, nadlegovanje in druga nasilna dejanja, kot se je to zgodilo v zadevah Magnickega, Hodorkovskega, Politkovske in drugih; poziva rusko sodstvo in organe pregona, naj učinkovito, nepristransko in neodvisno izvajajo svoje naloge ter privedejo storilce pred sodišča;

11.  ponovno poudarja svoje priporočilo o skupnih vizumskih omejitvah za ruske uradnike, ki so bili vključeni v zadevi Sergeja Magnickega, in poziva Svet in Komisijo, naj uvedeta vseevropsko vizumsko prepoved ter naj zamrznejo finančna sredstva, ki se nahajajo v EU, vseh uradnikov, vpletenih v smrt Magnickega, ki je še posmrtno preganjan, in vseh drugih storilcev hudih kršitev človekovih pravic v Rusiji; poudarja, da ti posamezniki ne smejo imeti koristi od nobenega sporazuma o vizumskih olajšavah med EU in Rusijo;

12.  poziva države članice, naj olajšajo in pozitivno ocenijo prošnje za vizume preganjanih ruskih političnih aktivistov;

13.  pozdravlja dejstvo, da se je nedavno spet začel postopek v zadevi zaradi umora Ane Politkovskaje, in sicer več kot šest let za tem, ko je bila ustreljena, vendar se strinja, da je zelo malo verjetno, da bo v tem postopku odgovorjeno na vprašanje, kdo je umor naročil;

14.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi zadeve Alekseja Navalnega in obsoja domnevno politične motive za njegovo preganjanje; poziva ruske oblasti, naj zagotovijo, da bo lahko v popolnosti užival svoje pravice in da bo njegovo sojenje v skladu z mednarodno sprejetimi standardi pravičnega sojenja; v zvezi s tem poziva delegacijo EU in misije držav članic v Rusiji, naj spremljajo sojenja vseh zagovornikov človekovih pravic, vključno s sojenje Navalnem in drugim, zlasti na regionalni ravni;

15.  v zvezi z demonstracijami „pohod milijonov“ poziva Rusijo, naj naroči neodvisno preiskavo nasilja na trgu Bolotnaja, zlasti naj razišče domnevno prekomerno uporabo sile proti demonstrantom; je zaskrbljen zaradi domnevno političnih razlogov za kazenske pregone v zvezi z nasiljem na trgu Bolotnaja;

16.  poziva ruske oblasti, naj zagotovijo svobodo tiska in medijev, tako na spletu kot sicer, spodbudijo pluralnost medijske krajine, omogočijo medijske platfome, novinarjem in piscem spletnih dnevnikov omogočijo, da bodo lahko neodvisno izpolnjevali svojo vlogo, naj varujejo prost pretok informacij in zagotovijo svobodo izražanja; poudarja pomen zakonodaje o svobodi obveščanja, ki je bistvena, da lahko novinarji in civilna družba opravljata delo čuvaja demokracije;

17.  poziva Rusijo, naj v celoti sodeluje v posebnih postopkih sveta ZN za človekove pravice, tudi tako da izda stalno vabilo za obisk države in pozitivno odgovori na prošnje za dostop posebnih poročevalcev ZN za zaščito zagovornikov človekovih pravic, za svobodo združevanja in zbiranja in za svobodo izražanja v Rusiji; poziva Rusijo, naj sprejme priporočila, oblikovana v okviru rednega pregleda stanja v Rusiji, ki ga izvaja Svet ZN za človekove pravice, in razveljavi ali spremeni zakonodajo, ki vpliva na delo nevladnih organizacij, ter naj preneha ovirati delo na področju človekovih pravic;

18.  poziva Svet, naj sprejme sklepe Sveta EU za zunanje zadeve o človekovih pravicah v Rusiji, s katerimi bi lahko zagotovili nujno podporo vsem v Rusiji, ki si prizadevajo za varstvo človekovih pravic, poleg tega pa bi lahko zavezali 27 držav članic in institucije EU, da bi pošiljale skupno sporočilo in uporabljale skupni pristop v zvezi s človekovimi pravicami v Rusiji;

19.  poziva Rusijo, naj sprejme vse možne ukrepe za zaščito vseh članov predsedniškega sveta za človekove pravice in splošneje vseh, ki se borijo za človekove pravice v Rusiji, pred nadlegovanjem in ustrahovanjem;

20.  spodbuja predsednika Sveta in Komisije, pa tudi podpredsednico Komisije/visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj še naprej pozorno spremljajo te primere, naj izpostavijo ta vprašanja v različnih oblikah in na sestankih z ruskimi predstavniki ter naj Parlamentu poročajo o izmenjavah mnenj z ruskimi oblastmi;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije, Svetu Evrope ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

(1) UL C 188 E, 28.6.2012, str. 37. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0352. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0505.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o Azerbajdžanu: primer Ilgarja Mamadova (2013/2668(RSP))

P7_TA(2013)0285 RC-B7-0289/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Azerbajdžanu, zlasti tistih o človekovih pravicah in načelu pravne države,

–   ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton in komisarja Štefana Füleja 9. februarja 2013 o aretacijah Tofika Jakubluja, kolumnista in namestnika predsednika opozicijske stranke Musavat, in Ilgarja Mamadova, vodje in predsedniškega kandidata stranke Republikanske alternative (REAL),

–  ob upoštevanju skupne izjave tiskovnih predstavnikov Catherine Ashton in komisarja Füleja 7. junija 2013 o omejevanju svobode izražanja v Azerbajdžanu,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda 3. maja 2013 o novih obtožbah zoper Ilgarja Mamadova,

–  ob upoštevanju izjave kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope 18. marca 2013,

–  ob upoštevanju skupne izjave z zahtevo za izpustitev Mamadova in Jakubluja, ki jo je podalo 52 azerbajdžanskih organizacij civilne družbe,

–  ob upoštevanju odnosov med EU in Azerbajdžanom, ki so bili vzpostavljeni leta 1999, o čemer pričajo izvajanje akcijskega načrta evropske sosedske politike, oblikovanje vzhodnega partnerstva, pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Azerbajdžanom ter sodelovanje Azerbajdžana v parlamentarni skupščini Euronest,

–  ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Azerbajdžanom o pridružitvenem sporazumu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(1),

–  ob upoštevanju poročila o napredku Azerbajdžana pri izvajanju evropske sosedske politike z dne 20 marca 2013,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker so azerbajdžanske oblasti 4. februarja 2013 odvzele prostost Ilgarju Mamadovu, vodji opozicijskega gibanja REAL in direktorju Šole Sveta Evrope za politične študije v Bakuju, in Tofiku Jakubluju, namestniku predsednika opozicijske stranke Musavat, in ker sta od takrat nezakonito pridržana; ker je Mamadov obtožen hujskanja k upiranju v mestu Ismaili, potem ko je to mesto obiskal;

B.  ker je bil njegov preiskovalni pripor dvakrat podaljšan, kar je jasen poskus, da bi ga zadržali za zapahi do bližnjih volitev; ker je bil Mamadov po nedavnih poročilih zaprt v kaznovalno celico, kar je botrovalo skrbem, da se ga izpostavlja;

C.   ker je kljub sprejetju akcijskega načrta evropske sosedske politike stanje človekovih pravic v Azerbajdžanu v zadnjih letih čedalje slabše, nevladne organizacije in neodvisni mediji pa so tarča vse močnejših pritiskov in ustrahovanja, kar povzroča vsesplošen strah med opozicijskimi silami in zagovorniki človekovih pravic, pa tudi mladino in aktivisti v družbenih omrežjih, ter samocenzuro pri novinarjih;

D.   ker je opozicijska stranka REAL Mamadova pred odvzemom prostosti potrdila kot svojega kandidata na predsedniških volitvah v Azerbajdžanu, ki so napovedane za oktober 2013;

E.   ker so zagovorniki človekovih pravic in predstavniki civilne družbe mnenja, da je aretacija Ilgarja Mamadova nezakonita, da so v ozadju politični razlogi in da gre za poskus ustrahovanja opozicije;

F.   ker so Komisija, parlamentarna skupščina Sveta Evrope in vlade držav članic izrazile resno zaskrbljenost zaradi tega primera;

G.   ker je EU izrazila resno zaskrbljenost zaradi uporabe selektivne pravice za politične namene;

H.  ker predstavniku Sveta Evrope v Bakuju ni bil dovoljen vstop na prvo sodno obravnavo februarja 2013 in ker poleg tega skupini veleposlanikov Sveta Evrope, ki so pred nedavnim obiskali Azerbajdžan, ni bilo dovoljeno videti Mamadova;

I.  ker je svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot klasičnih, bistven vidik demokratične in odprte družbe ter temelj za varstvo človekovih pravic in spoštovanje načela pravne države;

J.   ker so novinarji, pisci spletnih dnevnikov, aktivisti in drugi svobodomisleci v Azerbajdžanu še naprej resno ovirani pri uveljavljanju svoje svobode izražanja, izpostavljeni pregonu na podlagi lažnih obtožnic, nadlegovanju, ustrahovanju in fizičnim napadom;

K.  ker so v centralnem Bakuju demonstracije od leta 2006 dejansko prepovedane in ker so bile nedavno uvedene nove, stroge kazni in daljša obdobja administrativnega pripora za organizatorje ali udeležence nedovoljenih javnih zborovanj;

L.  ker so azerbajdžanske oblasti pred nedavnim zahtevale znižanje ravni misije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v Bakuju na raven „urada za usklajevanje projektov“, kar velja za poskus omejitve pričakovanih kritik OVSE glede predsedniških volitev, napovedanih za oktober 2013;

M.  ker je azerbajdžanski parlament (mili medžlis) v nasprotju s svojimi zavezami sprejel spremembe kazenskega zakonika, ki zdaj določa do tri leta zapora za obrekovanje v spletu, kar je nadaljnja ovira za uresničitev pogojev, potrebnih za neodvisne in nepristranske medije v Azerbajdžanu;

N.  ker trenutno poteka posvetovanje med Azerbajdžanom in beneško komisijo Sveta Evrope o reformi azerbajdžanske zakonodaje glede obrekovanja, ki jo je treba izvesti zaradi dveh sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v škodo Azerbajdžana; ker je azerbajdžanski parlament kljub temu sprejel nove zakonodajne spremembe, katerih namen je lažje uveljavljanje določb o obrekovanju pri spletnih oblikah izražanja;

O.  ker je Azerbajdžan član Sveta Evrope in bo po sistemu rotacije leta 2014 prevzel predsedovanje tej organizaciji in ker je tudi podpisnik Evropske konvencije o človekovih pravicah;

P.  ker Azerbajdžan dejavno sodeluje v evropski sosedski politiki in vzhodnem partnerstvu ter v pogajanjih o pridružitvenem sporazumu in o razširitvi pobud za sodelovanje, ki izvirajo iz vzhodnega partnerstva, ker je ustanovni član skupne parlamentarne skupščine Euronest in ker se je zavezal, da bo spoštoval demokracijo, človekove pravice in načelo pravne države, ki so osrednje vrednote teh pobud;

Q.  ker je Azerbajdžan sprejel nove zakone, s katerimi je razširil opredelitev kaznivega dejanja obrekovanja, strožje uredil financiranje nevladnih organizacij in uvedel strožje kazni za kazniva dejanja v zvezi z javnimi zborovanji;

R.  ker je Azerbajdžan zasedel mesto nestalne države članice Varnostnega sveta Združenih narodov za obdobje 2012–2013 in se je zavezal, da bo podpiral vrednote, zapisane v ustanovni listini Združenih narodov in splošni deklaraciji o človekovih pravicah;

S.  ker je leto 2013 pomembno volilno leto za Azerbajdžan, ki se je zavezal k izboljšanju splošnih razmer za demokratične volitve;

1.  poudarja, da je popolno spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin in načela pravne države jedro sodelovanja v vzhodnem partnerstvu in zavez, ki jih je Azerbajdžan sprejel v Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi;

2.   strogo obsoja pridržanje Mamadova, poziva k njegovi takojšnji in brezpogojni izpustitvi in prenehanju njegovega pregona, azerbajdžanske oblasti pa prosi, naj sprožijo hitro, pravično, pregledno in neodvisno preiskavo obtožb zoper njega;

3.   poziva EU, naj pomaga Republiki Azerbajdžan in jo še naprej podpira v prizadevanjih za utrditev demokracije in pravne države ter za reformiranje pravosodnega sistema in sistema kazenskega pregona, pri čemer naj posebno pozornost posveti varstvu človekovih pravic;

4.   je zelo zaskrbljen zaradi poročil zagovornikov človekovih pravic ter domačih in mednarodnih nevladnih organizacij glede domnevnih lažnih obtožb zoper politike, aktiviste in novinarje;

5.   obsoja vsakršno ustrahovanje, odvzem prostosti, pridržanje ali pregon vodij ali članov opozicijskih strank, aktivistov, novinarjev in piscev spletnih dnevnikov zgolj zato, ker so izrazili svoje mnenje ter uveljavili svoje temeljne pravice in svoboščine v skladu z mednarodnimi standardi;

6.   poziva azerbajdžanske oblasti, naj nedvoumno spoštujejo svobodo tiska in medijev, tako spletnih kot klasičnih, ter zagotovijo svobodo izražanja;

7.   poziva azerbajdžanske oblasti, naj reformirajo zakonodajo glede obrekovanja, tako da bo obrekovanje kaznovano s sorazmernimi denarnimi kaznimi, ne pa z zaporom;

8.   poziva azerbajdžanske oblasti, naj v celoti spoštujejo svobodo zborovanja azerbajdžanskega prebivalstva;

9.   pozdravlja tekoča pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Azerbajdžanom in ponavlja svoje stališče, da bi moral takšen sporazum vključevati določbe in merila za varstvo in spodbujanje človekovih pravic, zlasti v zvezi s svobodo medijev, svobodo izražanja, združevanja in zbiranja, ki odražajo načela in pravice, vključene v azerbajdžansko ustavo, ter zaveze, ki jih je Azerbajdžan sprejel v Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi;

10.  poziva azerbajdžanske oblasti, naj zakonodajo o volitvah, svobodi zbiranja, svobodi združevanja in svobodi medijev uskladijo z mednarodnimi standardi ter zagotovijo njeno popolno izvajanje;

11.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj strogo izvaja načelo „več za več“ in se še posebej osredotoči na vključujoče, svobodne in poštene volitve, neodvisnost pravosodja, demokratične reforme in temeljne pravice in svoboščine ter jasno določi, kakšne bodo posledice zaostajanja pri reformah;

12.  poziva azerbajdžanske oblasti, naj si bolj prizadevajo za reformo vseh področij pravosodnega sistema: pregona, sojenja, izreka kazni, odvzema prostosti in pritožb;

13.  poziva predsednika Komisije Joséja Manuela Barrosa, naj predsedniku Ilhamu Alijevu med njegovim načrtovanim obiskom v Bruslju omeni skrbi EU v zvezi s človekovimi pravicami v Azerbajdžanu, kot je bilo opisano v zadnjem poročilu o napredku pri izvajanju evropske sosedske politike;

14.  podpira delo Evropske službe za zunanje delovanje in poziva delegacijo EU v Bakuju, naj še naprej podrobno spremlja vprašanja človekovih pravic pred prihajajočimi volitvami, izrazi podporo zagovornikom človekovih pravic z udeleževanjem dogodkov, ki jih organizira civilna družba, in se jasno postavi na njihovo stran, podrobno spremlja sodne obravnave in podpira svobodo medijev, med drugim z zahtevami za nemoteno oddajanje neodvisnih radijskih in televizijskih kanalov med volilno kampanjo;

15.   poziva azerbajdžanske oblasti, naj hiši človekovih pravic v Azerbajdžanu brezpogojno dovolijo ponovno odprtje, Center za spremljanje volitev in demokratične študije ter Klub za človekove pravice pa registrirajo brez nadaljnjih zamud ali upravnih obremenitev;

16.   poziva azerbajdžanske oblasti, naj spoštujejo vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki zadevajo Azerbajdžan;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski službi za zunanje delovanje, Evropskemu svetu, Komisiji, vladi in parlamentu Republike Azerbajdžan, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2013 o položaju muslimanov Rohingja (2013/2669(RSP))

P7_TA(2013)0286 RC-B7-0295/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burmi/Mjanmaru, zlasti resolucije z dne 20. aprila 2012(1), 13. septembra 2012(2) in 22. novembra 2012(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2013 o obnovitvi dostopa Burme/Mjanmara do splošnih tarifnih preferencialov(4),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve z dne 22. aprila 2013 o Mjanmaru/Burmi,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 27. novembra 2012 o resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov iz leta 2012 o razmerah človekovih pravic v Mjanmaru,

–  ob upoštevanju izjave predstavnika visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 1. junija 2013 o sporazumu, ki sta ga sklenila vlada Mjanmara/Burme in Organizacija za neodvisnost Kačinov,

–  ob upoštevanju izjave komisarke EU za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje Kristaline Georgieve z dne 9. avgusta 2012 o položaju muslimanov Rohingja,

–  ob upoštevanju končnega poročila delegacije v Burmo/Mjanmar od 3. do 5. aprila 2013 Pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice,

–  ob upoštevanju svežnja omejevalnih ukrepov Evropske unije, kot so določeni v Sklepu Sveta 2010/232/SVZP z dne 26. aprila 2010, kot je bil nazadnje spremenjen z Uredbo Sveta (EU) št. 1083/2011 z dne 27. oktobra 2011,

–  ob upoštevanju izjave predstavnika visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 23. marca 2013 o nasilnih spopadih v mestu Meiktila v Burmi/Mjanmaru,

–  ob upoštevanju izjave predstavnika visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 2. aprila 2013 o smrti 13 otrok zaradi požara v muslimanski šoli v Burmi,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju konvencije OZN o statusu beguncev iz leta 1951 ter njenega protokola iz leta 1967,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov št. 67/233 o položaju človekovih pravic v Mjanmaru z dne 24. decembra 2012,

–  ob upoštevanju poziva Sveta OZN za človekove pravice z dne 13. novembra 2012 vladam v Jugovzhodni Aziji, naj svoje meje ohranijo odprte za ljudi, ki iz Burme bežijo po morju,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov z dne 6. marca 2013 o položaju človekovih pravic v Burmi/Mjanmaru ter njegove izjave z dne 11. junija 2013, da so kršitve človekovih pravic, ki v državi Rakhine potekajo zoper pripadnike ljudstva Rohingja, močno razširjene in sistematične,

–  ob upoštevanju izjave Aun San Suu Kyi z dne 27. maja 2013 o politiki dveh otrok za muslimane Rohingja,

–   ob upoštevanju sklepa, sprejetega na vrhunskem srečanju združenja ASEAN novembra 2011, da bo združenju leta 2014 predsedovala Burma/Mjanmar,

–   ob upoštevanju poročila, ki ga je organizacija Human Rights Watch 22. aprila 2013 objavila z naslovom Edino še molitev nam ostaja: zločini zoper človečnost in etnično čiščenje muslimanskega ljudstva Rohingja v državi Rakhine,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker se preganjanje manjšine Rohingja in nasilje nad njimi še vedno stopnjujeta predvsem z uničevanjem lastnine, verskih objektov, z množičnimi aretacijami, samovoljnim zapiranjem, mučenjem, posiljevanjem ter omejevanjem svobode gibanja, pravice do poroke in dostopa do izobraževanja;

B.  ker se je versko nasilje, ki se je začelo v državi Rakhine, razširilo po vsej Burmi; ker naj bi med marcem in majem 2013 prišlo do več napadov proti muslimanom v Mandalayu, provincah Pegu in Rangoon ter v državah Kachin in Shan, med katerimi je bilo ubitih 46 oseb, 14000 ljudi pa se je moralo zaradi njih razseliti;

C.  ker se je sektaško nasilje sedaj razširilo na novo regijo Burme, saj je množica 28. maja 2013 požigala trgovine v mestu Lashi, v državi Shan, v vasi Parein pa je med spopadom zaradi naselitve razseljene manjšine policija 4. junija 2013 ubila tri pripadnice ljudstva Rohingja;

D.  ker je 130 000 pripadnikov ljudstva Rohingja še vedno v taboriščih in na drugih območjih, vlada Burme/Mjanmara pa je dovolila le omejen in neprimeren humanitaren dostop do ogroženih skupin ljudstva Rohingja; ker jih je veliko na območjih, izpostavljenih poplavam, kjer jim grozijo monsunsko deževje in cikloni, domov pa se ne morejo vrniti zaradi neprestanega nasilja, ker so njihovi domovi uničeni ali ker jim varnostne sile na straži ne dovolijo zapustiti taborišč;

E.  ker je več deset tisoč pripadnikov ljudstva Rohingja pred preganjanjem zbežalo po morju in ker jih je na stotine izgubilo življenje v potopljenih čolnih ali ker so jih potisnili v morje; ker naj bi bilo skoraj 1 700 pripadnikov ljudstva Rohingja, ki so bežali iz Burme, priprtih v tajskih centrih za pridržanje priseljencev v groznih pogojih;

F.  ker je 23. aprila 2013 neodvisna preiskovalna komisija, ki je bila ustanovljena avgusta 2012, da bi preiskala sektaško nasilje v državi Rakhine, objavila poročilo s priporočili za ublažitev napetosti, vendar ni želela priznati identitete ljudstva Rohingja ali pokazati na odgovorne za kršitve človekovih pravic med nemiri in se je raje izrekla za „začasno ločitev“ muslimanske in budistične skupnosti ter priporočila izvajanje nesprejemljivih programov nadzorovanih rojstev za muslimane

G.  ker je burmanski predsednik U Thein Sein v govoru 6. maja 2013 sicer zagotovil, da bo njegova vlada zagotovila temeljne pravice muslimanov v državi Rakhine, in je tudi že naredil nekaj korakov v smeri širjenja državljanskih svoboščin v državi, pa lahko dramatični položaj pripadnikov ljudstva Rohingja in medetnične razmere kljub temu zamajejo celotni reformni proces v Burmi/Mjanmanru; ker zanesljiva neodvisna poročila opozarjajo na to, da so birmanske oblasti vpletene v zločine proti človečnosti nad pripadniki ljudstva Rohingja, zaradi katerih je prišlo do versko zelo razdeljene države Rakhine;

H.  ker je vlada Burme/Mjanmara nedavno izjavila, da bo ponovno uvedla politiko dveh dovoljenih otrok, ker je posebni poročevalec OZN za človekove pravice v Burmi/Mjanmaru Tomás Ojea Quintana to namero obsodil kot diskriminatoren in prisilen ukrep, ki krši temeljne človekove pravice tega ljudstva, pa tudi mednarodne obveznosti glede človekovih pravic, ki jih je sprejela Burma;

I.  ker je mednarodna skupnost pozvala burmansko vlado, naj ponovno preuči zakon o državljanstvu iz leta 1982 ter pripadnikom manjšine Rohingja zagotovi status ljudstva z državo in začne reševati vzroke za dolgotrajno diskriminacijo tega ljudstva;

J.  ker je bil junija 2012 aretiran in na 17-letno zaporno kazen obsojen 65-letni zdravnik in priznan vodja skupnosti v državi Rakhine, dr. Tun Aung, kar so skupine za človekove pravice, med njimi tudi Amnesty Internatinal, odločno obsodile, ker naj bi šlo za politično motivirane obtožbe;

K.  ker organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu z naslovom Edino še molitev nam ostaja: zločini zoper človečnost in etnično čiščenje muslimanskega ljudstva Rohingja v državi Rakhine, objavljenem 22. aprila 2013, ugotavlja, da so zlorabe nad tem ljudstvom v preteklem letu, pri katerih naj bi sodelovali državni organi, tako hude, da jih lahko označimo kot zločin proti človečnosti in etnično čiščenje; ker so v poročilu razkriti dokazi o štirih masovnih grobiščih v državi Rakhine, ki naj bi nastali leta 2012;

L.  ker ima svoboda tiska spletnih in klasičnih medijev osrednjo vlogo pri razkrivanju in dokumentiranju zlorab človekovih pravic ter pri dokazovanju odgovornosti vodilnih oblasti;

M.  ker je po splošni deklaraciji o človekovih pravicah vsakdo upravičen do azila zaradi preganjanja;

1.  obsoja hude kršitve človekovih pravic in nasilje nad muslimanskim ljudstvom Rohingja v Burmi/Mjanmaru in vse strani poziva, naj se vzdržijo nasilja;

2.  izreka sožalje žrtvam nasilja in nezakonitega preganjanja v Burmi/Mjanmaru;

3.  je seznanjen z ukrepi, ki so jih v preteklem letu za začetek demokratičnih reform sprejeli predsednik U Thein Sein in drugi reformatorji v Burmi/Mjanmaru; vseeno pa obžaluje, da vladi ni uspelo, da bi pripadnike ljudstva Rohingja zaščitila pred organiziranim nasiljem, zato poziva vlado in celotno burmansko/mjanmarsko družbo, naj nemudoma ukrepa in preneha zlorabljati človekove pravice ter odgovorne za silovite spopade in z njimi povezane zlorabe privede pred sodišče;

4.  poziva vlado Burme/Mjanmara, naj zagotovi, da bodo varnostne sile naredile vse, kar je v njihovi moči in zaščitile muslimansko ljudstvo Rohingja pred nasilnimi dejanji; izraža globoko zaskrbljenost nad navedbami, po katerih naj bi pripadniki burmanskih varnostnih sil sodelovali v nasilju, in ponavlja nujni poziv po celoviti in neodvisni preiskavi teh navedb, tudi ob pomoči OZN;

5.  poudarja, da je kot odziv na težak humanitarni položaj vseh razseljenih oseb v Burmi/Mjanmaru, zlasti pripadnikov ljudstva Rohingja, nujno takojšnje ukrepanje; ponovno poziva burmansko/mjanmarsko vlado, naj agencijam OZN in človekoljubnim nevladnim organizacijam, novinarjem in diplomatom zagotovi neoviran dostop do vseh območij v državi, tudi do države Rakhine, ter omogoči neomejen dostop do človekoljubne pomoči vsem prebivalcem, prizadetim zaradi konflikta in sektaškega nasilja; poziva burmanske oblasti, naj nemudoma izboljšajo pogoje v begunskih taboriščih, kjer živijo pripadniki ljudstva Rohingje;

6.  poziva vse države v tamkajšnji regiji, naj spoštujejo svoje mednarodne obveznosti glede pravic beguncev in odprejo svoje meje pripadnikom ljudstva Rohingja, ki iščejo azil, ter jim nudijo vsaj začasno zaščito, hkrati pa pomagajo burmanski vladi pri iskanju dolgotrajnih pravičnih rešitev za odpravo temeljnih vzrokov;

7.  poziva tajsko vlado, naj nemudoma napravi konec nehumanemu pridržanju vsaj 1 700 iskalcem azila, pripadnikov ljudstva Rohingja, in jim omogoči dostop do begunskih agencij OZN; obžaluje, da tajska vlada še vedno ni izdala dovoljenja Visokemu komisariatu OZN za begunce, ki med pripadniki Rohingja želi opraviti pregled in opredeliti njihov status begunca;

8.  poziva vlado, naj dovoli odprtje pisarne Urada visoke komisarke za človekove pravice v Mjanmaru in regionalnih pisarn po provincah, da bi te lahko ustrezno spremljale položaj človekovih pravic v državi;

9.  pozdravlja obljubo predsednika U Thein Seina, da bodo odgovorne za nasilje kazensko preganjali, ter njegovo zavezanost vzpostavitvi družbe večih kultur, etničnih skupin in religij; predsednika U Thein Seina še poziva k dodatnim ukrepom za krepitev pravne države in odpravo temeljnih vzrokov nasilja;

10.  pozdravlja izjavo predsednika U Thein Seina z dne 4. junija 2013 o tem, da bodo izpuščeni vsi politični zaporniki v Burmi/Mjanmaru; ponavlja stališče, da bi morali biti vsi politični zaporniki, tudi dr. Tun Aung, izpuščeni brez dodatnega odlašanja ali pogojev in da se jim morajo povrniti vse njihove pravice in svoboščine;

11.  poziva vlado, naj še naprej izvaja trajne rešitve za odpravo temeljnih vzrokov napetosti, kar vključuje tudi ureditev statusa ljudstva Rohingja; ponavlja že izražene pozive za spremembo ali odpravo zakona o državljanstvu iz leta 1982, da bi se ljudstvu Rohingja zagotovil enak dostop do burmanskega državljanstva, pravic in dolžnosti iz njega – spremenjeni ali novi zakon je treba uskladiti z mednarodnimi standardi človekovih pravic in s prevzetimi obveznostmi po členu 7 konvencije OZN o človekovih pravicah;

12.  kritizira izjavo burmanskega/mjanmarskega ministra za priseljence Khin Yija z dne 11. junija 2013, ko je izrazil podporo ponovni uvedbi politike dveh dovoljenih otrok;

13.  pozdravlja nedavno izjavo opozicijske voditeljice Aung San Suu Kyi v znak protesta proti ponovni uvedbi politike dveh dovoljenih otrok za pripadnike ljudstva Rohingja in burmansko vlado poziva, naj takoj prekliče ta predpis in vse druge ukrepe prisilne in diskriminatorne politike, pravila, predpise ali zakone;

14.  poudarja, kako pomembne so potrebne zakonodajne in upravne spremembe za zagotovitev kar najširše udeležbe burmanskega prebivalstva, tudi manjšin, na volitvah leta 2014;

15.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico EU, naj to vprašanje sproži na najvišji možni politični ravni v Burmi/Mjanmaru in med kontakti, ki jih ima med članicami združenja ASEAN;

16.  opozarja, da je Evropska unija nedavno z Burmo/Mjanmarom ponovno vzpostavila splošni sistem tarifnih preferencialov (GSP); ponavlja, da je treba preferenciale pogojevati s spoštovanjem temeljnih svoboščin in človekovih pravic; poziva Komisijo, naj od blizu spremlja napredek burmanskih oblasti pri spoštovanju teh pogojev;

17.  poziva Komisijo, naj tedaj, ko bo Parlamentu in Svetu predložila delegirani akt za nadaljnjo uporabo sistema GSP za Burmo/Mjanmar po 31. decembru 2013, priloži poročilo z ugotovitvami, da v državi ne prihaja do resnih in sistematičnih kršitev načel iz konvencij, ki so navedene v uredbi o GSP, pri tem pa naj posebno pozornost v poročilu nameni ljudstvu Rohingja;

18.  poziva Komisijo, naj pred oblikovanjem predlogov za pogajalske smernice učinkovito in celovito oceni učinek, ki ga bo na človekove pravice imel načrtovani dvostranski sporazum o vlaganju, pri čemer naj se v tem procesu tesno posvetuje s Parlamentom in civilno družbo;

19.  pričakuje, da se bo evropska služba za zunanje delovanje s Parlamentom redno posvetovala in ga obveščala o procesu vzpostavljanja dialoga o človekovih pravicah z Burmo/Mjanmarom; službo za zunanje delovanje in države članice poziva, naj pripravijo seznam jasnih standardov s področja človekovih pravic, na osnovi katerih bo možno ocenjevati napredek burmanskih oblasti pri reformah; poudarja, da je treba nadaljnji razvoj odnosov EU z burmanskim vodstvom pogojevati z otipljivim napredkom, zlasti kar zadeva položaj ljudstva Rohingja;

20.  poziva k vključitvi močnega in prepoznavnega elementa civilne družbe, ob soudeležbi pripadnikov ljudstva Rohingja, v projektno skupino EU-Burma, ki bo po modelu projektne skupine EU-Egipt začela delovati še letos;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Burme/Mjanmara, generalnemu sekretarju združenja ASEAN, medvladni komisiji združenja ASEAN za človekove pravice, posebnemu predstavniku OZN za človekove pravice v Mjanmaru, visokemu komisarju OZN za begunce in Svetu OZN za človekove pravice in vladam in parlamentom drugih držav v tamkajšnji regiji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0142. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0355. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0464. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0218.