Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 Spodbujanje evropskih kulturnih in ustvarjalnih sektorjev kot virov gospodarske rasti in delovnih mest 2012/2302(INI)

P7_TA(2013)0368 A7-0248/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (Konvencija Unesca o varovanju kulturne raznolikosti), ki jo je 20. oktobra 2005 sprejela generalna konferenca Organizacije združenih narodov za izobraževanje, kulturo in znanost (UNESCO),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2006/515/ES Sveta z dne 18. maja 2006 o sklenitvi Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta s 13. in 14. novembra 2006 ter s 24. in 25. maja 2007(2), zlasti o prispevku kulturnega in ustvarjalnega sektorja k uresničevanju lizbonskih ciljev, ter resolucije Sveta z dne 16. novembra 2007 o Evropski agendi za kulturo(3),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1855/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi programa Kultura (2007–2013)(4),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1718/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o izvajanju podpornega programa za evropski avdiovizualni sektor (MEDIA 2007)(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o evropski kulturni agendi v času globalizacije(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2007 o socialnem statusu umetnikov(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o kulturnih industrijah v Evropi(8),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o kulturi, ki spodbuja ustvarjalnost in inovacije(9),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2009 z naslovom Avtorske pravice v gospodarstvu znanja (COM(2009)0532),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. aprila 2010 z naslovom Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (COM(2010)0183),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 30. junija 2010 z naslovom Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike (COM(2010)0352),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o kulturnih razsežnostih zunanjega delovanja EU(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o izkoriščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij(11),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2012 z naslovom Posodobitev sporočila o industrijski politiki – Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva(12),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2012 o vsebini na enotnem digitalnem trgu (COM(2012)0789),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. septembra 2012 z naslovom „Competitiveness of the European High End Industries“ (Konkurenčnost evropskega sektorja luksuznih izdelkov) (SWD(2012)0286),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 26. septembra 2012 z naslovom Spodbujanje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za rast in delovna mesta v EU (COM(2012)0537),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 30. maja 2013(13),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za regionalni razvoj (A7-0248/2013),

A.  ker imajo kulturni in ustvarjalni sektorji, ki prispevajo k širjenju inovacij v drugih sektorjih, pomembno vlogo pri gospodarskem in socialnem razvoju Unije (pri slednjem zlasti pri malih in srednjih podjetjih) ter so bistveni del strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast;

B.  ker kulturni in ustvarjalni sektorji pomembno pripomorejo k spodbujanju socialne kohezije, ustvarjalnosti ter kulturne in jezikovne raznovrstnosti v Uniji;

C.  ker je gospodarska kriza še najmanj vplivala na kulturni sektor, kar pomeni, da je to strateško področje za razvoj družbe;

D.  ker si kulturni in ustvarjalni sektorji zaslužijo priznanje zaradi kulturne vrednosti, ki jo imajo že po naravi, hkrati pa tudi zaradi pomembnega prispevka k javni blaginji, socialnemu vključevanju in koheziji ter gospodarstvu Unije v smislu rasti in ustvarjanja delovnih mest v gospodarstvu Unije, pa tudi zaradi svojega ugodnega učinka na turizem;

E.  ker imajo evropski kulturni in ustvarjalni sektorji pomemben ekonomski vpliv na številne druge sektorje, kot so turizem, trgovina na drobno, digitalne tehnologije itd;

F.  ker kulturni in ustvarjalni sektorji vključujejo zelo raznolike ustvarjalne dejavnosti in storitve, za katere so značilni posebni modeli financiranja in razvoja; zato je treba to raznolikost upoštevati pri pripravi podpornih strategij ali strategij sodelovanja, tudi na mednarodni ravni;

G.  ker festivali v Evropi omogočajo krepitev evropske kulturne produkcije ter ustvarjajo kulturno, socialno, gospodarsko in turistično vrednost na teritorialni ravni;

H.  ker kulturne in ustvarjalne sektorje večinoma sestavljajo mala in srednja podjetja, ki so steber gospodarstva v Uniji;

I.  ker je Evropska komisija v delovnem dokumentu z dne 26. septembra 2012(14) priznala pomen kulturnega in ustvarjalnega gospodarskega sektorja vrhunskih proizvodov (moda, nakit in ure, parfumi in kozmetika, modni dodatki, usnjena galanterija, pohištvo in pohištvena oprema, gospodinjska oprema, gastronomija, vina in žgane pijače, avtomobili, ladje, hoteli in prostočasne dejavnosti, trgovina na drobno in dražbene hiše ter založniški sektor) ter ker so lahko podjetja v sektorju vrhunskih proizvodov gonilna sila za vse kulturne in ustvarjalne sektorje;

J.  ker okrepitev status delavcev v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih prispeva k strukturiranju, sposobnosti preživetja in verodostojnosti gospodarske dejavnosti ter h konsolidaciji zaposlovanja;

K.  ker je mobilnost pomembna značilnost kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, vendar zanjo obstajajo številne ovire, ki se med državami in regijami razlikujejo ter se navezujejo zlasti na težave pri pridobitvi vizumov, neobstoj statusa umetnikov ter posebne in raznovrstne pogoje umetniške produkcije;

L.  ker bi moral pilotni projekt o gospodarstvu kulturne raznolikosti, ki trenutno poteka, zagotoviti pregled izzivov in rešitev za kulturne in ustvarjalne sektorje;

M.  ker je treba državljanom Unije zagotoviti kulturno in umetniško izobraževanje že od zgodnjega otroštva, da bi tako razvili lastno razumevanje umetnosti in kulture, okrepili svoj glas in ozaveščenost o veliki raznolikosti kultur v Evropi ter da bi spodbudili njihovo lastno ustvarjalnost in izražanje, pa tudi kulturno raznolikost;

N.  ker je treba okrepiti vezi med izobraževalnimi ustanovami ter kulturnimi in ustvarjalnimi podjetji, da bi tako upoštevali spremembe pri zaposlovanju in potrebe po posebnih spretnostih, s čimer bi spodbudili izmenjavo informacij in razvoj mešanih spretnosti;

O.  ker je očitno, da so kulturni in ustvarjalni sektorji v Evropi bogatejši in bolj raznoliki kot drugje po svetu, to dejstvo pa bi morali izkoristiti za spodbujanje rasti;

P.  ker se s prehodom v digitalno dobo kulturnim in ustvarjalnim sektorjem ponuja priložnost, saj se bodo pojavile nove zahteve in storitve, ki bodo vodile v razvoj novih gospodarskih modelov;

Q.  ker je razvoj novih gospodarskih modelov za dostop do kulturnih del na spletu v polnem razcvetu in ga je treba podpreti s stabilnim pravnim okvirom, ki bo spodbudil naložbe v kulturne in ustvarjalne sektorje;

R.  ker je bistveno, da se kulturnim in ustvarjalnim sektorjem zagotovi dostop do stabilnih načinov financiranja, prilagojenih njihovim potrebam, da se tako omogoči njihov nadaljnji razvoj;

S.  ker so kulturni in ustvarjalni sektorji pomemben sestavni del lokalnih in regionalnih strategij prostorskega razvoja za doseganje ciljev socialne kohezije in gospodarskega vzpona;

Pogoji za razvoj ustvarjalnih in kulturnih sektorjev

1.  ugotavlja, da kulturni in ustvarjalni sektorji dosegajo dobre ekonomske rezultate, pomembno prispevajo k socialni koheziji in kljub težavam, s katerimi se trenutno srečujejo gospodarstva pri zahtevah proračunske discipline Unije, še naprej ustvarjajo delovna mesta, zlasti za mlade ter sproščajo velik inovacijski potencial;

2.  poudarja, da je treba zagotoviti aktualne in zanesljive statistične podatke o kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, zlasti o njihovem dejanskem položaju, posebnostih, tudi glede statusa, njihovega potenciala pri ustvarjanju delovnih mest in rasti ter njihovega ekonomskega učinka na druge sektorje, da bo nato mogoče sprejeti najustreznejše politične ukrepe za učinkovito spodbuditev teh sektorjev; priporoča ustanovitev observatorija ali banke podatkov o kulturnih in ustvarjalnih sektorjih;

3.  poziva Komisijo, naj nadaljuje z razvijanjem študij in zbiranjem podatkov o gospodarski in socialni vlogi kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, zlasti kot najpomembnejšega elementa v različnih gospodarskih sektorjih;

4.  obžaluje, da sta časovni razpored in področje ukrepov, ki jih je predlagala Komisija v svojem sporočilu o ustvarjalnih in kulturnih sektorjih(15), omejena; poudarja, da je treba predvideti dolgoročnejše možnosti za te sektorje ter izdelati program strukturiranih in konkretnih ukrepov za uskladitev s strategijo Evropa 2020; opozarja, da morajo kulturno ustvarjanje nujno podpirati Unija, države članice in lokalne skupnosti;

5.  poziva Komisijo, naj na podlagi obstoječe platforme o potencialu kulturnih in ustvarjalnih sektorjev skliče razširjeni forum akterjev v teh sektorjih, na katerem bi izoblikovali konkretne rešitve in tako dejavno pripomogli k izdelavi strukturiranega srednje- in dolgoročnega političnega programa;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj vztrajajo pri osrednji vlogi kulturnih in ustvarjalnih sektorjev v inovacijah, da bi vzpostavili medsektorske povezave, povzročili učinke aglomeracije in grozdenja ter zagotovili nove priložnosti za naložbe in zaposlovanje;

7.  meni, da bi bilo treba podpreti raziskave na podlagi inovacij za širjenje na nove trge s ponudbo inovativnih, ustvarjalnih izdelkov;

8.  meni, da sta podpora in spodbujanje razvoja sinergij z drugimi sektorji bistvena za spodbujanje gospodarske rasti; v zvezi s tem poudarja vlogo kulturnega turizma pri ustvarjanju bogastva, in sicer v obliki spoznavanja naše kulturne dediščine in udeležbe na kulturnih dogodkih, kot so festivali in jezikovna potovanja;

9.  opozarja na veliko raznolikost kulturnih in ustvarjalnih ekosistemov ter poudarja, da se je treba tega lotiti s spodbujanjem nastajanja skupne identitete prek spodbujanja skupnih produkcij ter ustanavljanja forumov za skupni dialog in izmenjavo med različnimi akterji v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, da bi tako ustvarili nove povezave med akterji ter omogočili prenašanje spretnosti in znanj med drugimi vejami gospodarstva; poudarja, da bi morale te pobude omogočiti razvoj skupnih interesov, hkrati pa upoštevati kulturno raznolikost, ki ji je treba priznati njeno bogastvo, moč za navdih in razvojni potencial, ki v celoti pripomore k oblikovanju skupne evropske identitete;

10.  poudarja, da je treba spodbujati vzajemno poznavanje ter prenos spretnosti in znanj, nujno potrebnih za sodelovanje med ustvarjalnimi podjetji, in sicer s konkurenčnimi grozdi, pobudami za zagotavljanje odličnosti in povezovanjem v mreže, ter s tem ustvariti skupno kulturo kulturnih in ustvarjalnih sektorjev ter spodbuditi sodelovanje med različnimi panogami, kar bi omogočilo uspešnejše premagovanje novih gospodarskih in družbenih izzivov;

11.  spodbuja k razvoju regionalizacije, izmenjavi spretnosti med sektorji z oblikovanjem grozdov in izboljšanju izmenjav, da bi tako pritegnili vlagatelje ter različnim kulturnim in ustvarjalnim podjetjem (mikropodjetjem, malim in srednjim podjetjem, nevladnim organizacijam in kulturnim ustanovam) omogočili nadaljnje spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest;

12.  poudarja, da so podjetja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih večinoma mala in srednja podjetja in poudarja, da jih je zato treba še posebej podpreti;

13.  odločno poziva Evropsko unijo in države članice, naj podprejo in priznajo prepoznavnost kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, zaradi katerih je Evropa s kulturnega vidika tako izjemna;

14.  opozarja na raznolikost ureditev v zvezi s kulturnimi in ustvarjalnimi sektorji ter priporoča ukrepe za uskladitev predpisov in praks v Uniji;

Delovne razmere za zaposlene v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih

15.  opozarja, da je zaposlenim v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih treba zagotoviti socialni status, da se jim tako omogočijo zadovoljivi delovni pogoji ter se z ustreznimi ukrepi na področju davčnih sistemov, pravice do dela, pravic socialne varnosti in avtorskih pravic izboljša njihova mobilnost v vsej EU;

16.  poziva k razmisleku o ukrepih za pravično financiranje in plačilo neodvisnih umetnikov; poleg tega poudarja, da je treba izboljšati usklajevanje med različnimi evropskimi sistemi socialnega varstva pri teh umetnikih zaradi njihove velike mobilnosti;

17.  poziva države članice, naj sisteme socialne varnosti prilagodijo svetu ustvarjalnega dela, zlasti v digitalnem sektorju, pri tem pa naj ustrezno upoštevajo dejstvo, da morajo ljudje na ustvarjalnih delovnih mestih pogosto izmenično delati kot zaposleni in samozaposleni ali pa hkrati opravljati obe vrsti dela;

18.  poziva Komisijo in države članice, naj delavcem v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih omogočijo dostop do zdravstvenega zavarovanja in (prostovoljnega) zavarovanja za primer brezposelnosti ter cenovno dostopnih poklicnih in osebnih pokojninskih načrtov za samozaposlene osebe;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo minimalne standarde socialne varnosti in kolektivne pogodbe v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, med drugim tako, da javno podporo pogojujejo z upoštevanjem takšnih standardov;

Izobraževanje in usposabljanje

20.  poudarja, da morajo države članice izboljšati sisteme usposabljanja, učenja in pridobivanja kvalifikacij, in sicer zlasti tako, da se študentom umetniških in ustvarjalnih disciplin omogoči celovito usposabljanje, ki upošteva današnje poslovne potrebe, da bi tako svet podjetništva približali svetu izobraževanja in zagotovili učinkovito izvajanje v vseh državah članicah; meni, da bi bilo treba pri tečajih informacijske tehnologije dovolj pozornosti nameniti možnostim v sektorju spletnih vsebin (npr. igram);

21.  meni, da je treba v okviru usposabljanja na kulturnem, umetniškem in ustvarjalnem področju posredovati tudi spretnosti, ki so predpogoj za ustanovitev podjetja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih;

22.  meni, da je bistveno okrepiti privlačnost in podobo rokodelskega, umetniškega in kulturnega usposabljanja pri učencih, njihovih starših in ustanovah ter pokazati resnico o možnostih in ustvarjanju bogastva, tudi z ustanovitvijo observatorija ali banke podatkov;

23.  poudarja pomen ohranjanja in spodbujanja umetnostnih obrti, povezanih s kulturnimi in ustvarjalnimi sektorji;

24.  poziva Komisijo, naj prizna specifičnost mojstrskih rokodelskih poklicev, ki so prave zakladnice delovnih mest za Evropo in temeljijo na štirih merilih, skupnih vsem kulturnim in ustvarjalnim sektorjem vrhunskih proizvodov: inovativnost in ustvarjalnost; odličnost in estetika; znanje in tehnologija ter učenje in podpiranje znanja v vsem poklicnem življenju;

25.  meni, da je treba okrepiti povezave med izobraževalnim sistemom (tudi univerzami ob spoštovanju njihove neodvisnosti), raziskovalnimi središči, izobraževalnimi ustanovami ter kulturnimi in ustvarjalnimi podjetji (tudi malimi in srednjimi podjetji), da bi bili ti sektorji z veliko delovnimi mesti bolj konkurenčni, da bi ustvarili bolj vključujoče medsektorske in interdisciplinarne sinergije, zlasti z oblikovanjem platforme za izmenjave, koalicij znanja, koalicij sektorskih spretnosti in partnerstev, da bi sodelujočim pomagali k razmisleku in ukrepanju za verjetnejšo zagotovitev kolektivnega uspeha, da bi dodatno povečali vrednost človeškega kapitala Unije, zagotovili boljše znanje med akterji, opredelili posebne spretnosti, izboljšali razumevanje razvoja na delovnih mestih in pri spretnostih ter spodbudili podjetniški duh,

26.  spodbuja Komisijo, naj vzpostavi koalicije znanja med visokim šolstvom in podjetji iz kulturnih in ustvarjalnih sektorjev;

27.  spodbuja Komisijo, naj vzpostavi koalicije sektorskih spretnosti med poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter podjetji iz kulturnih in ustvarjalnih sektorjev;

28.  poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo vzajemno priznavanje predmetov, poklicnih kvalifikacij in diplom, pridobljenih s študijem na področjih kulture in umetnosti;

29.  opozarja, da je treba podpirati dostop do kulturne in medijske pismenosti ter izobraževanja že od zgodnjega otroštva in nato celo življenje, da bi tako spodbudili ustvarjalnost in razvoj talentov ter prenašali naklonjenost kulturi;

30.  poudarja, da je treba spodbujati ustvarjalnost mladih ustvarjalcev in podpreti sodelovanje javnosti pri ustvarjanju kulture;

31.  meni, da je umetniško in kulturno izobraževanje potrebno za enake možnosti, za bolj demokratičen dostop do kulture in socialno kohezijo, saj se z njim ponuja sredstvo za individualno in kolektivno izražanje, dialog in vzajemno razumevanje; poleg tega poudarja, da umetniško in kulturno izobraževanje učencem omogoča razvijanje omike, in sicer z razvojem njihovih umetniških sposobnosti, srečevanjem umetnikov, spoznavanjem umetniških del in obiskovanjem krajev s kulturno vrednostjo;

32.  poziva Komisijo in Svet, naj razmislita o vzpostavitvi evropskega repertoarja znanj in spretnosti, da se zagotovi njihovo ohranjanje in spodbujanje; poziva države članice ter akterje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, naj pripravijo usposabljanja o teh znanjih in spretnostih;

Financiranje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev

33.  meni, da je treba nujno omogočiti in zagotoviti ustrezne sheme financiranja kulturnih in ustvarjalnih sektorjev ter uvesti učinkovite instrumente izvajanja zanje, zlasti za mala in srednja podjetja; vztraja, da je treba nadaljevati in okrepiti javne politike podpore kulturnim in ustvarjalnim sektorjem ter tako omogočiti nadaljnji obstoj neodvisnega in kakovostnega ustvarjanja; poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita sredstva za ocenjevanje nematerialne produkcije, zlasti v okviru observatorija ali banke podatkov, in naj razmislita o vzpostavitvi investicijske banke za kulturo;

34.  v zvezi s tem poudarja nove možnosti, na primer skupinsko financiranje („crowdfunding“) in skupinske naložbe („crowd-investment“);

35.  poziva države članice, naj v svojih socialnih in ekonomskih politikah upoštevajo ustrezno podporo in financiranje za kulturne in ustvarjalne sektorje;

36.  opozarja, da je treba v času gospodarske krize podpreti evropsko financiranje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev; izrecno poziva Evropski parlament, naj zagovarja velikopotezen in obsežen proračun za kulturo; v zvezi s tem poziva Svet, naj ne zmanjša proračuna, ki ga je predlagala Komisija za program Ustvarjalna Evropa;

37.  poudarja pomen razvoja storitev svetovanja glede financ in upravljanja podjetij, da bi mala in srednja podjetja ter mikropodjetja obvladala orodja, ki so potrebna za dobro upravljanje podjetja in s tem boljše ustvarjanje, proizvodnjo, promocijo ter širjenje kulturnih dobrin in storitev;

38.  meni, da bi morale države članice in ustrezni strokovnjaki izboljšati usposobljenost akterjev iz kulturnih in ustvarjalnih sektorjev na področju projektnega inženiringa, tako da zagotovijo poklicno usposabljanje ali z ustanovitvijo organov za pomoč pri pripravi načrtov financiranja;

39.  pozdravlja predlagane posojilne sheme, predvidene v okviru programov Ustvarjalna Evropa, COSME in Obzorje 2020, saj ti instrumenti kulturnim in ustvarjalnim sektorjem nudijo bolj raznolike možnosti financiranja;

40.  poudarja, da je treba finančne institucije bolje seznaniti s posebnostmi kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, da bi izboljšali dostop kulturnih in ustvarjalnih sektorjev do zasebnih virov financiranja;

41.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj uvedejo potrebne ukrepe, tako da priporočajo mešane načine financiranja, kot so javno-zasebna partnerstva, za katera bi veljale zahteve za preglednost in ki ne bi ogrozila potrebnega javnega financiranja, da vzpostavijo jamstvene sheme za posojila za majhne strukture in da preučijo alternativne oblike financiranja, kot je skupinsko financiranje („crowdfunding“);

42.  poziva države članice, naj poiščejo druge načine financiranja kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, zlasti v času krize; v zvezi s tem meni, da bi bilo sponzorstvo lahko ustrezna nadomestna možnost;

43.  meni, da je v avdiovizualnem sektorju prispevek avdiovizualnih storitev pri financiranju evropskih avdiovizualnih del nujno potreben za podporo ustvarjanju ter bi jo bilo treba okrepiti z natančnim prenosom direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah(16), ki bo temeljil na številčnih podatkih;

44.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj vzpostavijo ugoden regulativni okvir, zlasti pa z zmanjšanjem svojih upravnih in regulativnih bremen ustvarijo ugodno poslovno okolje za mala in srednja podjetja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih;

45.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj nadaljujejo davčno usklajevanje in naj zlasti odpravijo razlike pri obdavčitvi kulturnih proizvodov v posameznih državah članicah;

46.  poudarja, da je v teh sektorjih veliko malih in srednjih podjetij; meni, da bi bilo treba zanje določiti ustrezne davčne predpise, da bi spodbudili njihovo rast in jim omogočili preživetje;

47.  ugotavlja, da strukturni skladi ponujajo veliko možnosti za financiranje kulture, ustvarjanja in inovacij v Uniji, saj so naložbe kulturne narave upravičene do financiranja v okviru vseh treh ciljev kohezijske politike − konvergence, regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja;

48.  obžaluje predlog nekaterih držav članic, da bi v naslednjem večletnem finančnem okviru sredstva, namenjena instrumentu za povezovanje Evrope, zmanjšali za 8,2 milijarde EUR, kar bo imelo škodljiv učinek na podporo širjenju širokopasovne infrastrukture in s tem tudi na razvoj spletnih poslovnih modelov za kulturne in ustvarjalne sektorje;

49.  zato poziva države članice in Komisijo, naj uporabijo obstoječa in nova orodja in programe, kot so program Media ali jamstveni mehanizem v programu Ustvarjalna Evropa, in naj uvedejo posebne ukrepe, s katerimi naj akterjem v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih olajšajo dostop do financiranja prek teh instrumentov, pri čemer naj se posebej osredotočijo na čim bolj učinkovito uporabo digitalizacije platform, s čimer bi poenostavili postopke predložitve, ocenjevanja in upravljanja ter zmanjšali upravno breme;

50.  spodbuja institucije EU, naj v večletnem finančnem okviru (2014–2020) zagotovijo ambiciozno raven financiranja za novi sklop MEDIA;

Priložnosti in izzivi digitalizacije, globalizacije in dostopa do mednarodnih trgov

51.  meni, da digitalna in spletna orodja in platforme omogočajo povsem nove priložnosti za kulturne in ustvarjalne sektorje, da razvijejo nove poslovne modele, pritegnejo novo občinstvo ter razširijo svoje trge v Uniji in v tretjih državah;

52.  poudarja, da je obstoj 27 različnih sistemov upravljanja pravic intelektualne lastnine veliko breme za evropske kulturne in ustvarjalne sektorje in da je treba prenoviti sedanjo razdrobljeno ureditev, da bi olajšali dostop do vsebin in povečali njihovo (globalno) kroženje na način, da bodo lahko umetniki, ustvarjalci, potrošniki, podjetja in občinstvo imeli koristi od digitalnih razvojnih dosežkov, novih distribucijskih kanalov, novih poslovnih modelov in drugih priložnosti;

53.  meni, da je sodoben in uravnotežen sistem varstva pravic intelektualne lastnine v digitalni dobi, ki vsem kategorijam imetnikov pravic zagotavlja ustrezno plačilo, potrošnikom pa enostaven dostop do raznovrstnih zakonitih vsebin in resnično izbiro na področju jezikovne in kulturne raznovrstnosti, temeljni pogoj za zagotovitev konkurenčnosti kulturnih in ustvarjalnih sektorjev;

54.  poudarja, da varstvo pravic intelektualne lastnine ne bi smelo ogroziti nevtralnosti interneta;

55.  opozarja na skokovito rast uporabe inovativnih digitalnih storitev za dostop do kulturnih del in poudarja, da je treba zagotoviti stabilen ekosistem, ki bo spodbujal naložbe v kulturne in ustvarjalne sektorje, ustvarjanje delovnih mest v Evropi ter pospeševanje inovativnih poslovnih modelov;

56.  zato poziva Komisijo, naj na področju pravic intelektualne lastnine vzpostavi regulativni okvir, prilagojen posebnostim različnih sektorjev, in naj uskladi in prenovi okvir za avtorske pravice, s čimer bi izboljšali dostop do vsebine ter okrepili položaj in izbiro ustvarjalcev; pri tem zagovarja boljšo delitev odgovornosti v celotni digitalni vrednostni verigi ob upoštevanju konkurenčnosti kulturnih in ustvarjalnih sektorjev;

57.  v zvezi s tem izpostavlja pomembno vlogo kolektivnih organizacij pri dostopu do kulturne dediščine, tako da učinkovito uveljavljajo pravice intelektualne lastnine in poenostavijo postopke za uporabnike;

58.  opozarja, da imajo kulturni in ustvarjalni sektorji velik potencial na področju mednarodnega sodelovanja in izvozni potencial ter da je v interesu Unije, da spodbuja izmenjave med zaposlenimi v tem sektorju, tudi iz tretjih držav, ter da pritegne in razvija ustvarjalne talente; opozarja na pomembno vlogo ustvarjalnih in kulturnih sektorjev pri razširjanju, privlačnosti in promoviranju evropske kulture;

59.  poudarja, da si je treba prizadevati za vzajemno priznavanje statusa umetnikov, razmisliti o zagotavljanju priložnosti za mobilnost in o čim učinkovitejšem izvajanju programov usposabljanja, povezovanju v mreže in prostem pretoku zaposlenih v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, zlasti kulturnikov, pa tudi umetnikov in del;

60.  meni, da je nujno, da Unija in njene države članice ohranijo možnost varovanja in razvijanja svojih kulturnih in avdiovizualnih politik, in to v okviru svojih veljavnih zakonov, standardov in sporazumov, tudi Unescove konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov; zato poziva, da se v sporazumih med Unijo in tretjimi državami jasno določi izključitev kulturnih in avdiovizualnih storitev, vključno s spletnimi storitvami; v zvezi s tem poudarja, da je treba kulturne in avdiovizualne sektorje izključiti iz pogajalskega mandata za sporazum o prosti trgovini med EU in ZDA, pri čemer poudarja, da kulturne in ustvarjalne dobrine niso kakršno koli trgovsko blago;

61.  poudarja, da morajo Evropska unija in njene države članice v skladu z Unescovo konvencijo iz leta 2005 zasnovati in pripraviti politike za spodbujanje kulturne raznolikosti, prilagojene digitalni dobi;

62.  poudarja, da je treba okrepiti politike o digitalizaciji del, da bi bilo dostopnih čim več del evropske kulturne dediščine;

63.  poudarja vlogo kulturne diplomacije in meni, da mora EU delovati kot globalni akter, če želi izboljšati svetovno konkurenčnost kulturnih in ustvarjalnih sektorjev Unije;

64.  poziva Komisijo, naj predlaga primerna orodja za kulturne in ustvarjalne sektorje, da se omogoči izvoz na mednarodne trge pod dobrimi pogoji;

65.  poziva, naj se kulturni in ustvarjalni sektorji promovirajo s pomočjo Evropske službe za zunanje delovanje;

66.  poudarja, da kultura posredno vpliva na druge gospodarske sektorje; zato spodbuja kulturne in ustvarjalne sektorje h krepitvi sodelovanja z drugimi sektorji, kot so informacijske in komunikacijske tehnologije in turizem, da bi se tako spopadli z izzivi digitalne tehnologije, globalizacije in dostopa do mednarodnih trgov;

Lokalni in regionalni razvoj

67.  poudarja pomen regionalnih politik na področjih kulture in ustvarjanja ter v povezavi s tem tudi osrednjo vlogo lokalnih, regionalnih in makroregionalnih organov pri spodbujanju in podpori kulturnih in ustvarjalnih sektorjev ob ustreznem upoštevanju popularne kulture, pri čemer naj ustrezno uporabijo primerna orodja in sheme financiranja; pozdravlja pobude, ki so jih sprejele javne uprave za razvoj regionalnih struktur poslovne podpore, namenjenih ustvarjalnim panogam, vključno s projekti, ki jih financira EU;

68.  poudarja, da bi morali kulturni in ustvarjalni sektorji postati del socialno-ekonomskih strategij na nacionalni ravni in ravni EU; poudarja potrebo po nadaljnjem usklajevanju različnih politik, vključno s politikami na področju industrije, izobraževanja, inovativnosti, turizma ter regionalnega, mestnega, lokalnega in prostorskega razvoja; spodbuja tudi lokalne in regionalne organe, naj v skladu z načelom subsidiarnosti kulturne in ustvarjalne sektorje vključijo v svoje srednje- in dolgoročne ekonomske strategije;

69.  poudarja medsektorsko naravo kulturnih in ustvarjalnih sektorjev kot privlačnega komunikacijskega orodja ter širši pomen teh sektorjev ne samo za svetovno gospodarstvo, marveč tudi za trajnostno, pametno in vključujočo rast, inovativnost, podjetništvo, socialno kohezijo in družbeni razvoj; poudarja dejstvo, da imajo ti sektorji bogat lokalni in regionalni potencial za rast, ki predstavlja nove tržne priložnosti za podjetnike na področju kulturnih in ustvarjalnih sektorjev in s tem za zaposlovanje v sektorju kulture;

70.  meni, da so različna znanja, zajeta v teh sektorjih, in interakcija med ustvarjalci in tehnologijami pogosto lokalno ukoreninjena in jih je zato treba podpirati z ustanavljanjem lokalnih in regionalnih platform, mrež, grozdov, podjetniških inkubatorjev ter partnerstev, ki spodbujajo sinergije, da bi našli mehanizme za financiranje ustvarjalnosti in inovacij in za podporo upravljanju prostih delovnih mest in možnosti financiranja;

71.  poudarja pomen kulture pri socialnem in gospodarskem oživljanju mest; poziva Komisijo, naj podpre vzajemno učenje med mestnimi upravami, da bi lokalne oblikovalce politik spodbudili k izmenjavi dobrih praks;

72.  meni, da posodobitev kulturne infrastrukture lahko pripomore k oživitvi mestnih območij s posledičnimi socialnimi in ekonomskimi koristmi;

73.  priporoča izkoriščanje skritega ekonomskega potenciala ustvarjalnih sektorjev za izboljšanje kakovosti življenja v mestih in regijah;

74.  spodbuja pristop na podlagi teritorialne dinamike, da bi vse zainteresirane strani (umetnike, lokalne organe, predstavnike stroke itd.) vključili v kulturno upravljanje na lokalni in regionalni ravni;

75.  opozarja, da lahko kulturni in ustvarjalni sektorji kot vir potencialov v smislu večjega števila in boljših delovnih mest v regijah prispevajo k socialni in teritorialni integraciji; je zaskrbljen, da ti vidiki kulturnih in ustvarjalnih sektorjev niso zadostno raziskani in nimajo dovolj podpore; poudarja, da je zbiranje statističnih podatkov v teh sektorjih nezadostno na vseh ravneh, pri čemer je najslabši položaj na regionalni in lokalni ravni; poudarja, da je treba analizirati vpliv informacijskih in komunikacijskih tehnologij na kulturne in ustvarjalne sektorje, da bi se ti sektorji lahko prilagodili novim tehnološkim okoljem in se povezali s tehnološkimi dosežki;

76.  poudarja, da imajo kulturni in ustvarjalni sektorji, zlasti mala in srednja podjetja, pomembno vlogo kot vzvod rasti in razvoja na lokalni, regionalni in čezmejni (med državami članicami) ravni, zlasti tako, da promovirajo kulturno dediščino, turizem in centre odličnosti, pripomorejo k privlačnosti regij, namenjajo posebno pozornost regijam z bogato kulturno dediščino, preoblikujejo družbeno-gospodarsko tkivo, razvijajo nove dejavnosti in ustvarjajo stalna in trajnostna delovna mesta; poudarja, da to še zlasti velja za turizem, saj so mesta in regije z močnim kulturnim sektorjem še posebej privlačna za turiste;

77.  poudarja pomen izobraževalnih programov za spodbujanje ustvarjalnosti od zgodnjega otroštva naprej in za spodbujanje umetniškega in kulturnega izobraževanja s spodbujanjem zanimanja za delo in proizvode ustvarjalnega sektorja v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju; poudarja, da bi morali imeti lokalni in regionalni organi v tem procesu, ki obravnava kulturo in ustvarjalnost kot sestavni del regionalnega razvoja in razvoja mest, pomembno izobraževalno in kulturno vlogo, saj so ravno oni pogosto pristojni za predšolsko in osnovnošolsko izobrazbo; poudarja pomen neformalnega usposabljanja odraslih pri pridobivanju spretnosti, da se lahko prilagodijo stalno spreminjajočemu se trgu dela;

78.  poudarja, da bi bilo treba financiranje, ki je na voljo v prihodnjem večletnem finančnem okviru, zlasti prek Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za regionalni razvoj, uporabiti za krepitev kulturnih in ustvarjalnih sektorjev ter nacionalnih, regionalnih in lokalnih institucionalnih in upravnih zmogljivosti za delo s temi sektorji, s čimer bi povečali ekonomske, socialne, izobraževalne in kulturne koristi teh sektorjev; opozarja na najbolj oddaljene regije, kjer je ustvarjanje in razvoj ustvarjalnih panog bolj zapleteno;

79.  zato meni, da zahteve za ozemeljsko pripadnost, ki veljajo za nekatere ukrepe za pridobitev nacionalnih ali regionalnih pomoči za kinematografijo, pomagajo ohranjati to povezavo med kulturo in ozemljem, zato jih je treba ohraniti v skladu s pogoji iz sporočila o kinematografiji(17) iz leta 2001;

80.  ugotavlja, da kulturni in ustvarjalni sektorji doživljajo dinamično preobrazbo in omogočajo oblikovanje grozdov, ki pospešujejo napredek in razvoj mest in regij;

81.  opozarja, da kulturni in ustvarjalni sektorji prispevajo k ohranitvi in izboljšanju velike kulturne, zgodovinske in arhitekturne dediščine Evrope; poudarja pomen premične kulturne dediščine, tj. predmetov kot proizvodov človeške ustvarjalnosti skozi zgodovino do danes; poudarja, da so kulturni in ustvarjalni sektorji pomembni za razvoj turističnega sektorja Evropske unije in izjemno zanimivi za turiste iz držav EU in drugih držav; meni, da bi bilo treba v prihodnjem proračunu EU in pri pripravi državnih in regionalnih strateških dokumentov za obdobje 2014–2020 zaradi te dodane vrednosti izdatneje podpreti kulturne in ustvarjalne sektorje, saj v sebi nosijo pomembne ekonomske priložnosti;

82.  poudarja potrebo po ohranjanju narodne dediščine in spodbujanju kulturnih vsebin posamezne regije tako doma kot tudi v tujini;

83.  meni, da bi morali biti ustvarjalni ljudje, izdelki in storitve kot del kulturne raznolikosti Evropske unije temelj močnega enotnega evropskega trga in dobro razvitih regij, pa tudi lokalnih gospodarstev, kjer lahko prispevajo k ustvarjanju novih ekonomskih dejavnosti in delovnih mest; poziva k boljši uporabi kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za privabljanje novih vlaganj in raznolikih talentov v Evropo; poudarja, da podjetniki v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih nimajo lahkega dostopa do financiranja; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne socialne in fiskalne ukrepe v podporo ustvarjalnemu gospodarstvu in novim poslovnim modelom za kulturne in ustvarjalne sektorje, prilagojene evropskemu trgu, ki bodo omogočili mobilnost umetnikov in zaposlenih v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih in jim pomagali premagati ovire, ki jih predstavljajo različni davčni ali socialni sistemi in jezikovne ovire, ter spodbujali boljše razumevanje med državami in kulturami;

o
o   o

84.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 201, 25.7.2006, str. 15. (2) UL C 311, 21.12.2007, str. 7. (3) UL C 287, 29.11.2007, str. 1. (4) UL L 372, 27.12.2006, str. 1. (5) UL L 327, 24.11.2006, str. 12. (6) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 32. (7) UL C 125 E, 22.5.2008, str. 223. (8) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 25. (9) Dok.8749/1/09 REV 1 in 8749/1/09 REV 1 COR 1. (10) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 135. (11) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 142. (12) Dok.17566/12. (13) CdR 2391/2012. (14) SWD(2012)0286. (15) COM(2012)0537. (16) UL L 95, 15.4.2010, str. 1. Popravljena različica je bila objavljena v UL L 263, 6.10.2010, str. 15. (17) UL C 43, 16.2.2002, str. 6.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o letnem poročilu o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2012 (2013/2051(INI))

P7_TA(2013)0369 A7-0257/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2012,

–  ob upoštevanju člena 24(3), člena 228 in člena 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 41 in 43 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2008(1) o sprejetju Sklepa Evropskega parlamenta o spremembi Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic(2),

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o sodelovanju, ki sta ga Evropski parlament in evropski varuh človekovih pravic sklenila 15. marca 2006 in je začel veljati 1. aprila 2006,

–  ob upoštevanju izvedbenih določb statuta evropskega varuha človekovih pravic z dne 1. januarja 2009(3),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic,

–  ob upoštevanju drugega in tretjega stavka člena 205(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A7-0257/2013),

A.  ker je bilo letno poročilo o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic v letu 2012 21. maja 2013 uradno posredovano predsedniku Evropskega parlamenta in ker ga je evropski varuh človekovih pravic Nikiforos Diamanduros predstavil Odboru za peticije 28. maja 2013 v Bruslju,

B.  ker je poročilo za leto 2012 zadnje letno poročilo Nikiforosa Diamandurosa kot evropskega varuha človekovih pravic, saj je 14. marca 2013 predsednika Evropskega parlamenta obvestil, da se namerava 1. oktobra 2013 upokojiti; ker je bil Nikiforos Diamanduros leta 2003 prvič izvoljen za evropskega varuha, nato pa je bil ponovno izvoljen v letih 2005 in 2010;

C.  ker je bil Nikiforos Diamanduros evropski varuh človekovih pravic deset let; ker bo njegov naslednik izvoljen za obdobje od 1. oktobra 2013 do evropskih volitev leta 2014, po katerih bo Evropski parlament v novi zasedbi začel nov postopek izvolitve;

D.  ker člen 24 PDEU določa, da se ima vsak državljan Unije „pravico pritožiti pri varuhu človekovih pravic, imenovanem v skladu s členom 228”;

E.  ker člen 228 PDEU evropskega varuha človekovih pravic pooblašča, da sprejema pritožbe glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije,

F.  ker v skladu s členom 298 PDEU institucije, organe, urade in agencije Unije „pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava“ in ker je mogoče po istem členu v ta namen z uredbami v sekundarno pravo EU vključiti konkretne predpise, ki se nanašajo na celotno upravo Evropske unije;

G.  ker člen 41 Listine o temeljnih pravicah določa, da ima vsakdo pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku;

H.  ker je EU, da bi obeležila 20. obletnico državljanstva EU, leto 2013 razglasila za evropsko leto državljanov;

I.  ker člen 43 Listine o temeljnih pravicah navaja, da ima vsaka državljanka in vsak državljan Unije ter vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico, da se glede nepravilnosti pri delovanju institucij ali organov Skupnosti – razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije – obrne na varuha človekovih pravic;

J.  ker je Parlament s svojo resolucijo z dne 6. septembra 2001 potrdil kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je pripravil varuh človekovih pravic;

K.  ker do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu z zanj zavezujočimi pravili ali načeli;

L.  ker se po tej opredelitvi nepravilnost ne nanaša samo na primere, ko je kršeno pravilo ali načelo pravno zavezujoče; ker načela dobrega upravljanja pomenijo višjo stopnjo zavezanosti kot pravo, saj od institucij EU poleg spoštovanja pravnih zavez zahtevajo tudi, da pri svojem delu ponotranjijo storitveno naravnanost in da zagotovijo, da so vsi predstavniki javnosti obravnavani pravično, nepristransko in ob varovanju njihovega dostojanstva ter da lahko v celoti v enaki meri uživajo svoje pravice;

M.  ker je evropski varuh v letu 2012 prejel 2 442 pritožb (2. 510 v letu 2011), 2. 60 pa jih je obravnaval (2 544 v letu 2011); ker je 740 pritožb (30 %) sodilo v njegovo pristojnost;

N.  ker je večina pritožb (56 %) prejetih v elektronski obliki in se evidentirajo prek interaktivnega spletnega mesta evropskega varuha, ki je na voljo v vseh 23 uradnih jezikih;

O.  ker je varuh na osnovi pritožb uvedel 450 preiskav (382 v letu 2011), kar je v primerjavi z letom 2011 povečanje za 18 %; ker je uvedel 15 preiskav na lastno pobudo (14 v letu 2011) in Evropskemu parlamentu predstavil eno posebno poročilo;

P.  ker je varuh zaključil 390 preiskav (med drugim 10 preiskav na lastno pobudo), in sicer 206 iz leta 2012, 113 iz leta 2011 in 71 iz prejšnjih let; ker se je 85,3 % (324) zaključenih preiskav nanašalo na posamezne državljane, 14,7 % (56) pa na podjetja, združenja in druge pravne osebe;

Q.  ker je bilo 1. 467 prejetih pritožb v pristojnosti enega od članov evropske mreže varuhov človekovih pravic; ker to mrežo sestavljajo državni in regionalni varuhi človekovih pravic ter podobni organi iz EU, Evropskega gospodarskega prostora, Švice in držav kandidatk; ker je Odbor Evropskega parlamenta za peticije polnopravni član mreže; ker je evropski varuh 63 pritožb posredoval omenjenemu odboru;

R.  ker je 52,7 % preiskav, uvedenih v letu 2012, zadevalo Evropsko komisijo, 5,2 % Evropski parlament, 3,0 % Evropsko službo za zunanje delovanje, 1,5 % Evropsko investicijsko banko in 20,9 % druge institucije, agencije in organe EU;

S.  ker so glavne očitane nepravilnosti, raziskane v letu 2012, zadevale zakonitost (27,7 %), zahteve za posredovanje informacij (12,5 %), pravičnost (10,3 %), roke za sprejetje odločitev (8 %) in zahteve za vpogled v dokumentacijo (6,7 %);

T.  ker evropski varuh v 76 zaključenih primerih (19 %) ni odkril nepravilnosti, v 56 primerih (14 %) pa jih je;

U.  ker dejstvo, da varuh ne odkrije nepravilnosti, ni nujno neugoden izid za pritožnika, saj prejme izčrpno pojasnilo vpletene institucije in neodvisno analizo varuha, prav tako pa mu je zagotovljeno, da je vpletena institucija ravnala v skladu z načeli dobrega upravljanja;

V.  ker je bila v 80 primerih v letu 2012 dosežena sporazumna rešitev oziroma je zadevo rešila udeležena institucija; ker ima lahko varuh v primerih, ko ne odkrije nepravilnosti oziroma ni razlogov, da bi se preiskava nadaljevala, dodatne pripombe; ker želi z dodatnimi pripombami instituciji svetovati, kako naj izboljša kakovost storitev za državljane;

W.  ker je evropski varuh 47 primerov, v katerih je naletel na nepravilnosti, zaključil tako, da je instituciji dal kritično oceno; ker so zadevne institucije v 9 primerih osnutek priporočila sprejele;

X.  ker varuh poda kritično oceno:

1.  odobri letno poročilo za leto 2012, ki ga je predložil evropski varuh človekovih pravic; je seznanjen z dejstvom, da se bo Nikiforos Diamanduros 1. oktobra 2013 upokojil;

2.  se zahvaljuje g. Diamandurosu za odlično delo v vlogi evropskega varuha človekovih pravic v zadnjih desetih letih in za dosežene rezultate v boju za pravičnejšo in preglednejšo EU; upa, da bo zasluženi pokoj užival dobrega zdravja, in mu želi veliko uspeha tudi v prihodnje;

3.  se zaveda, da je varuh naredil ogromno, da bi utrdil in poglobil dialog z državljani, civilno družbo, institucijami in drugimi interesnimi skupinami na vseh ravneh;

4.  glede na to, da se polovica evropskih državljanov strinja s trditvijo, da je pravica do dobrega upravljanja druga najpomembnejša državljanska pravica, meni, da je vztrajno varuhovo prizadevanje, da bi povečal odprtost, preglednost in odgovornost v postopkih odločanja in upravah v Evropski uniji, pomembno prispevalo k oblikovanju Unije, v kateri se odločitve sprejemajo in izvajajo „čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani“, kot je opredeljeno v členu 1 Pogodbe o Evropski uniji; poziva naslednjega evropskega varuha človekovih pravic, naj nadaljuje uspešno delo svojega predhodnika, da bi uresničeval te pomembne cilje;

5.  izreka spoštovanje varuhu, ker si je neumorno prizadeval nagovarjati državljane in jih obveščati o pravicah, ki jih imajo po Pogodbah, in ker je spodbujal uprave institucij in organov EU, naj delujejo bolj pregledno in storitveno naravnano;

6.  meni, da je varuh svoje pristojnosti vedno izvrševal dejavno in uravnoteženo, in se mu zahvaljuje za odlične delovne odnose in sodelovanje s Parlamentom, zlasti z Odborom za peticije;

7.  ugotavlja, da 52 % evropskih državljanov meni, da je najpomembnejša varuhova naloga skrbeti za to, da državljani EU poznajo svoje pravice in da jih znajo uveljavljati, ter da bi zato moral izboljšati komunikacijo z evropskimi državljani in sodelovanje z evropsko mrežo varuhov človekovih pravic;

8.  poziva k sprejetju potrebnih ukrepov za pospešitev postopkov za preučitev pritožb, vodenje preiskav in sprejemanje odločitev;

9.  ponavlja, da 42 % evropskih državljanov ni zadovoljnih s stopnjo preglednosti v upravi EU, in opozarja, da bi si moral evropski varuh še naprej prizadevati za večjo odprtost in učinkovitost institucij EU ter njihovo prijaznost do državljanov ter pri tem vzpostavljati vezi med institucijami in državljani;

10.  ugotavlja, da je varuh pritožbam glede preglednosti vedno posvečal največ pozornosti; prav tako ugotavlja, da se je delež tovrstnih pritožb, ki je vrhunec doživel leta 2008, ko je kar 36 % pritožnikov očitalo pomanjkanje preglednosti, v letu 2012 zmanjšal na 21,5 %; meni, da je to znamenje, da so si institucije EU močno prizadevale, da bi delovale bolj pregledno; poziva institucije, agencije in organe EU, naj ta delež pomagajo še zmanjšati, tako da sodelujejo z evropskim varuhom in izvajajo njegova priporočila; je kljub vsemu zaskrbljen zaradi še vedno velikega števila nerešenih pritožb glede odprtosti, dostopa javnosti in osebnih podatkov, saj ta vprašanja ogrožajo medinstitucionalni dialog ter javno podobo in odnos javnosti do EU;

11.  znova poudarja, da so preglednost, odprtost, dostop do informacij, spoštovanje pravic evropskih državljanov in visoki etični standardi bistveni za ohranjanje zaupanja med državljani in institucijami in da je to zaupanje zlasti v trenutnih slabih gospodarskih razmerah izjemno pomembno za prihodnost evropskega povezovanja;

12.  glede na vse večjo digitalizacijo javne uprave poziva institucije EU, naj se odzovejo na posebne potrebe starejših, ki večinoma ne znajo uporabljati sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, in naj poskrbijo za uporabniku prijazne programe, praktično spletno pomoč in lahko dostopne nedigitalne možnosti za stike;

13.  ugotavlja, da je varuh leta 2012 prejel 2.442 pritožb in da je bilo to leto rekordno tako po številu uvedenih preiskav (465 = povečanje za 18 % v primerjavi z letom 2011) kot po številu zaključenih preiskav (390 = 23 % več);

14.  z zadovoljstvom opaža deset zgledov, ki jih je predstavil evropski varuh in so primer dobre upravne prakse v različnih institucijah EU in na različnih področjih;

15.  meni, da je zmanjšanje števila pritožb, predloženih varuhu v letu 2012, nadaljnji dokaz o uspehu interaktivnega priročnika na njegovem spletnem mestu, saj naj bi to zmogljivo orodje preprečevalo pritožbe državljanov iz napačnih razlogov in ponujalo nasvete pritožnikom, na koga naj se obrnejo; ugotavlja, da trendi kažejo, da se vse večje število ljudi na evropskega varuha obrača iz pravih razlogov; predlaga, da poslanci Evropskega parlamenta, institucije, organi in agencije EU ter člani evropske mreže varuhov na svojih spletnih mestih in v družabnih medijih objavijo neposredno povezavo na ta interaktivni priročnik;

16.  poudarja, da je bilo število pritožb, ki niso bile v pristojnosti varuha (1.720), najnižje v zadnjih desetih letih; poziva varuha, naj si še naprej prizadeva, da bo takšnih primerov čedalje manj;

17.  je seznanjen s pomembnim prispevkom evropske mreže varuhov in poudarja, da uspešno sodelovanje koristi evropskim državljanom; ugotavlja, da je bilo 60 % pritožb, ki jih je varuh obravnaval v letu 2012, v pristojnosti enega od članov mreže; znova opozarja, da je Odbor za peticije polnopravni član mreže; ugotavlja, da je evropski varuh v letu 2012 temu odboru posredoval 63 pritožb; čestita evropskemu varuhu za uspešno usklajevanje mreže; meni, da je to ena od najpomembnejših varuhovih dejavnosti in da bi bilo treba sodelovanje v mreži poglobiti, da bo mogoče izboljšati izvajanje zakonodaje EU na državni ravni; priporoča, da se v mrežo vključijo tudi ustrezni nacionalni organi; meni, da je treba ohraniti in okrepiti varuhovo udeležbo v evropskih in mednarodnih združenjih varuhov;

18.  ugotavlja, da je v preteklih letih večina preiskav, ki jih je uvedel evropski varuh, zadevala Komisijo (52,7 %); ugotavlja, da se je število preiskav, ki so bile uvedene v letu 2012 in so zadevale Evropski parlament, v primerjavi z letom 2011 skoraj podvojilo; poziva svoj sekretariat, naj brezpogojno sodeluje z varuhom in poskrbi, da bodo njegova priporočila in pripombe glede upravnih praks dosledno upoštevani;

19.  poudarja, da je vsaka zaključena preiskava korak v pravo smer in dobra priložnost za izboljšave, ki jih je zahtevala javnost, pa tudi način, da koncept evropskega državljanstva postane tako participativen, kot to dopušča evropski zakonodajni proces;

20.  čestita varuhu za pobudo, da se objavijo načela javne uprave, po katerih se bodo lahko ravnali javni uslužbenci EU; spominja, da je pet načel javne uprave naslednjih: predanost Evropski uniji in njenim državljanom, integriteta, nepristranskost, spoštovanje drugih in preglednost; poziva institucije, agencije in organe EU, naj ta načela vključijo v vse svoje dejavnosti;

21.  pozdravlja dejstvo, da je varuh junija 2013 objavil novo izdajo evropskega kodeksa dobrega upravnega ravnanja, pri tem pa upošteval načela evropskega upravnega prava, ki izhajajo iz sodne prakse evropskih sodišč;

22.  je zadovoljen, da je varuh sodeloval na več konferencah o boljši javni upravi, eno pa je v sodelovanju z raziskovalno mrežo za upravno pravo EU (ReNEUAL) tudi soorganiziral;

23.  ponavlja svoj poziv Komisiji iz resolucije z dne 15. januarja 2013(4), naj sprejme skupna zavezujoča pravila in načela za upravne postopke uprave EU ter v ta namen pripravi predlog uredbe na osnovi člena 298 PDEU; meni, da so dosedanje izkušnje evropskega varuha, o katerih je poročal v svojih publikacijah, primerno vodilo za vsebino takšnega zakonodajnega predloga; meni, da je to najboljši način za zagotovitev trajnih sprememb v upravni kulturi institucij EU;

24.  z zadovoljstvom ugotavlja, da so institucije poslale 98 pozitivnih odgovorov na 120 pripomb in priporočil varuha v okviru njegovih preiskav v letu 2012, kar pomeni, da so institucije EU v 82 % primerov upoštevale predloge varuha; poziva vse institucije, agencije in organe EU, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bodo v celoti spoštovali pripombe in priporočila varuha ter mu pomagali s hitrimi odgovori na poizvedbe, med drugim tako, da bodo sodelovali z njim, kar bo skrajšalo roke v postopku preiskave;

25.  spominja, da je varuh v letu 2012 Parlamentu predložil eno posebno poročilo, ki je obravnavalo nezmožnost Komisije, da bi odpravila navzkrižje interesov pri obravnavi širitve dunajskega letališča, dejstvo, da ni bila opravljena presoja okoljskega vpliva te širitve, in dejstvo, da pritožniki zoper gradbeni projekt in neobstoj presoje okoljskega vpliva niso imeli na voljo postopkov pregleda; priznava, da je bilo glede na zajeta vprašanja takšno poročilo primerno; spominja, da je Odbor za peticije v odgovor na to posebno poročilo pripravil daljnosežne predloge za sedanjo revizijo direktive o presoji okoljskih vplivov in za upravno zakonodajo EU;

26.  meni, da se institucije in organi zlasti takrat, ko je že bil pripravljen osnutek priporočila, zavedajo, da bi bilo posebno poročilo Evropskemu parlamentu lahko naslednji korak, kar jih pogosto prepriča, da spremenijo svoje stališče;

27.  ugotavlja, da sta prejšnji in sedanji varuh v 17 letih in pol predložila samo 18 posebnih poročil; meni, da je to dokaz, da so institucije EU v večini primerov pripravljene sodelovati; priznava pomen teh posebnih poročil in spodbuja varuha, naj še naprej spremlja pomembne primere nepravilnosti, ki zadevajo institucije, organe, urade in agencije EU;

28.  poudarja, da 28. september, mednarodni dan pravice do informacij, predstavlja pobudo za povečanje prepoznavnosti evropskega varuha v evropski javnosti in tudi primer dobre prakse;

29.  pozdravlja dejstvo, da varuh z Odborom Evropskega parlamenta za peticije, evropskim forumom za invalidnost, Evropsko komisijo in Agencijo EU za temeljne pravice sodeluje v okviru EU na osnovi člena 33(2), ki skrbi za zaščito, spodbujanje in spremljanje izvajanja konvencije ZN o pravicah invalidov; poziva evropskega varuha, naj pri delu posebno pozornost posveti potrebam zelo ranljivih družbenih skupin, med drugim invalidom;

30.  pozdravlja prizadevanje varuha, da bi institucije EU izvajale Listino EU o temeljnih pravicah, med drugim s preiskavami na lastno pobudo; predvideva, da bo evropski varuh s pridružitvijo Unije Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot zahteva člen 6 Pogodbe o Evropski uniji, dobil še eno podobno nalogo;

31.  poudarja, da so varuhove preiskave na lastno pobudo zelo pomembne, saj mu omogočajo, da obravnava vprašanja, ki se sicer ne bi znašla na njegovi mizi, ker državljani nimajo ustreznih informacij ali virov, da bi mu jih posredovali; meni, da bi bilo treba povečati prepoznavnost urada evropskega varuha človekovih pravic;

32.  pozdravlja sprejetje zakona o ustanovitvi varuha človekovih pravic v Turčiji v letu 2012; priznava vlogo podpore in svetovanja evropskega varuha v tej zadevi; izraža zadovoljstvo, da imajo vse države kandidatke institucijo varuha človekovih pravic na državni ravni; meni, da izkušnje kažejo, da je evropski varuh zelo koristen organ, ki prispeva k izboljšanju javne uprave, pravni državi in varstvu človekovih pravic, zato bi morale države članice, ki varuha še nimajo, čim prej razmisliti o njegovi ustanovitvi; poziva evropskega varuha, naj v tem procesu še naprej pomaga tudi prihodnjim državam kandidatkam;

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic ter njihovim varuhom človekovih pravic oziroma podobnim pristojnim organom.

(1) UL C 286 E, 27.11.2009, str. 172. (2) UL L 113, 4.5.1994, str. 15. (3) Sprejeto dne 8. julija 2002 in spremenjeno s sklepoma varuha človekovih pravic z dne 5. aprila 2004 in 3. decembra 2008. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0004.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (COM(2011)0290 – C7-0135/2011 – 2011/0138(COD))

P7_TA(2013)0370 A7-0139/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0290),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 77(2)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0135/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 18. julija 2013, da bo odobril stališče Parlamenta, v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0139/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. septembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2013 Evropskega parlamenta in Sveta spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1289/2013.)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) v zvezi z njeno povezavo z Uredbo Sveta (EU) št. …/… o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (COM(2012)0512 – C7-0289/2012 – 2012/0244(COD))

P7_TA(2013)0371 A7-0393/2012

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2012)0512),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0289/2012),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 27. novembra 2012(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 15. novembra 2012(2),

–  ob upoštevanju zaveza predstavnika Sveta v pismu z dne 18. aprila 2013, da bo odobril stališče Parlamenta, v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za ustavne zadeve (A7-0393/2012),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(3);

2.  je seznanjen s skupno izjavo predsednika Evropskega parlamenta in predsednika Evropske centralne banke, priloženo tej resoluciji;

3.  poudarja, da bi bilo treba pri širitvi nalog Evropskega bančnega organa upoštevati točko 47 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju; poudarja, da odločitve zakonodajnega organa, ki podaljšanje podpirajo, ne vplivajo na odločitve proračunskega organa v okviru letnega proračunskega postopka;

4.  zahteva, naj Komisija pripravi finančni izkaz, pri katerem naj v celoti upošteva izid zakonodajnega sporazuma med Evropskim parlamentom in Svetom o izpolnitvi proračunskih in kadrovskih zahtev v Evropskem bančnem organu, v službah Komisije in po možnosti v Evropski centralni banki;

5.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali ga nadomestiti z drugim besedilom;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. septembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2013 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) kar zadeva prenos posebnih nalog na Evropsko centralno banko na podlagi Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1022/2013.)

Priloga k zakonodajni resoluciji

Izjava predsednika Evropskega parlamenta in predsednika Evropske centralne banke o glasovanju EP o sprejetju Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij

V skladu z določbami Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 in zlasti njenega člena 20 predsednik Evropskega parlamenta in predsednik Evropske centralne banke izjavljava, da v celoti podpirava osnutek besedila medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom in Evropsko centralno banko o sodelovanju v postopkih, povezanih z enotnim mehanizmom nadzora (EMN), o katerem sta se dogovorili naši pogajalski skupini. Zato pozivava najini instituciji, da ta medinstitucionalni sporazum čim prej uradno sprejmeta.

V skladu z njim je Evropska centralna banka pri opravljanju svojih nalog v okviru enotnega mehanizma nadzora (EMN) v veliki meri odgovorna Evropskemu parlamentu, zagotovljeni pa so tudi ukrepi za varstvo zaupnih informacij. Osnutek medinstitucionalnega sporazuma zlasti določa, da Parlament izvaja strog nadzor nad nadzornimi nalogami Evropske centralne banke z redno izmenjavo mnenj med banko in pristojnim odborom Parlamenta, zaupnimi ustnimi razpravami s predsedstvom odbora in dodatnim dostopom do informacij, tudi do zapisa sej nadzornega sveta. Sodelovanje Evropske centralne banke s Parlamentom je zagotovljeno tudi pri preiskavah, ki jih izvaja banka.

V osnutku medinstitucionalnega sporazuma je poleg tega opredeljeno, da Parlament sodeluje v postopku izbire predsednika nadzornega sveta. Ker je naš skupni cilj, da čim prej dosežemo ustanovitev enotnega mehanizma nadzora kot pomemben korak na poti do popolne bančne unije, nameravata najini instituciji čim prej izvesti izbirni postopek za imenovanje predsednika nadzornega odbora.

Strasbourg/Frankfurt, 12. september 2013

Martin Schulz                                      Mario Draghi

(1) UL C 30, 1.2.2013, str. 6. (2) UL C 11, 15.1.2013, str. 34. (3) To stališče nadomesti spremembe, sprejete dne 22. maja 2013 (Sprejeta besedila P7_TA(2013)0212).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta dne 12. septembra 2013 o predlogu uredbe Sveta o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij (COM(2012)0511 – C7-0314/2012 – 2012/0242(CNS))

P7_TA(2013)0372 A7-0392/2012

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2012)0511),

–  ob upoštevanju člena 127(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0314/2012),

–  ob upoštevanju Protokola št. 4 o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega predloga ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja Odbora za ustavne zadeve (A7-0392/2012),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen(1);

2.  je seznanjen s skupno izjavo predsednika Evropskega parlamenta in predsednika Evropske centralne banke, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

4.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je odobril Parlament;

5.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta dne 12. septembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe Sveta (EU) št. …/2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1024/2013.)

Priloga k zakonodajni resoluciji

Izjava predsednika Evropskega parlamenta in predsednika Evropske centralne banke o glasovanju EP o sprejetju Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij

V skladu z določbami Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 in zlasti njenega člena 20 predsednik Evropskega parlamenta in predsednik Evropske centralne banke izjavljava, da v celoti podpirava osnutek besedila medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom in Evropsko centralno banko o sodelovanju v postopkih, povezanih z enotnim mehanizmom nadzora (EMN), o katerem sta se dogovorili naši pogajalski skupini. Zato pozivava najini instituciji, da ta medinstitucionalni sporazum čim prej uradno sprejmeta.

V skladu z njim je Evropska centralna banka pri opravljanju svojih nalog v okviru enotnega mehanizma nadzora (EMN) v veliki meri odgovorna Evropskemu parlamentu, zagotovljeni pa so tudi ukrepi za varstvo zaupnih informacij. Osnutek medinstitucionalnega sporazuma zlasti določa, da Parlament izvaja strog nadzor nad nadzornimi nalogami Evropske centralne banke z redno izmenjavo mnenj med banko in pristojnim odborom Parlamenta, zaupnimi ustnimi razpravami s predsedstvom odbora in dodatnim dostopom do informacij, tudi do zapisa sej nadzornega sveta. Sodelovanje Evropske centralne banke s Parlamentom je zagotovljeno tudi pri preiskavah, ki jih izvaja banka.

V osnutku medinstitucionalnega sporazuma je poleg tega opredeljeno, da Parlament sodeluje v postopku izbire predsednika nadzornega sveta. Ker je naš skupni cilj, da čim prej dosežemo ustanovitev enotnega mehanizma nadzora kot pomemben korak na poti do popolne bančne unije, nameravata najini instituciji čim prej izvesti izbirni postopek za imenovanje predsednika nadzornega odbora.

Strasbourg/Frankfurt, 12. september 2013

Martin Schulz                                      Mario Draghi

(1) To stališče nadomesti spremembe, sprejete dne 22. maja 2013 (Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0213).

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete dne 12. septembra 2013, k predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe v Uniji (COM(2012)0576 – C7-0322/2012 – 2012/0278(COD))(1)

P7_TA(2013)0373 A7-0263/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog uredbe Navedba sklicevanja -1 (novo) ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti in Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, Sprememba 2 Predlog uredbe Uvodna izjava -1 (novo) (-1) Unija je oblikovala „strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“, s katero se je zavezala, da bo povečala svoj prispevek k preprečevanju upadanja biotske raznovrstnosti po svetu do leta 2020. Sprememba 3 Predlog uredbe Uvodna izjava 1 (1)  Široka paleta akterjev v Uniji, vključno z akademskimi raziskovalci in podjetji iz različnih sektorjev industrije, uporablja genske vire za namene raziskovanja, razvoja in v poslovne namene; nekateri uporabljajo tudi tradicionalno znanje v zvezi z genskimi viri. (1)  Široka paleta uporabnikov in dobaviteljev v Uniji, vključno z akademskimi raziskovalci in podjetji iz različnih sektorjev industrije, uporablja genske vire za namene raziskovanja, razvoja in v poslovne namene; nekateri uporabljajo tudi tradicionalno znanje v zvezi z genskimi viri. Raziskovalne in razvojne dejavnosti poleg preučevanja in analiziranja genske ali biokemične sestave genskih virov zajemajo tudi ukrepe za ustvarjanje inovacij in praktičnih načinov uporabe. Uspešno izvajanje Nagojskega protokola je odvisno tudi od tega, kako so se uporabniki in dobavitelji genskih virov ali z njimi povezanega tradicionalnega znanja sposobni pogajati in dogovoriti o pogojih za spodbujanje ohranitve biotske raznovrstnosti v skladu s strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020. Sprememba 4 Predlog uredbe Uvodna izjava 2 (2)   Genski viri predstavljajo genski sklad v naravnih in gojenih ali udomačenih zalogah ter igrajo vse pomembnejšo vlogo v številnih gospodarskih sektorjih, vključno s proizvodnjo živil, gozdarstvom, razvijanjem zdravil ali razvijanjem virov obnovljive energije, temelječih na biomasi. (2)   Genski viri predstavljajo genski sklad v naravnih in gojenih ali udomačenih zalogah ter igrajo vse pomembnejšo vlogo v številnih gospodarskih sektorjih, vključno s proizvodnjo živil, gozdarstvom, biotehnologijo, razvijanjem in proizvodnjo zdravil, kozmetiko ali razvijanjem virov energije, temelječih na biomasi. Genski viri imajo tudi pomembno vlogo pri izvajanju strategij za obnovo poškodovanih ekosistemov in varstvo ogroženih vrst. Sprememba 5 Predlog uredbe Uvodna izjava 2 a (novo) (2a)  Unija priznava medsebojno odvisnost vseh držav v zvezi z genskimi viri za prehrano in kmetijstvo ter prav tako njihov posebni značaj in pomen za doseganje zanesljive preskrbe s hrano po vsem svetu ter za trajnostni razvoj kmetijstva v okviru zmanjševanja revščine in podnebnih sprememb, pri čemer v zvezi s tem potrjuje temeljno vlogo Mednarodne pogodbe o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo in Komisije FAO za rastlinske genske vire za prehrano in kmetijstvo. Sprememba 6 Predlog uredbe Uvodna izjava 2 b (novo) (2b)  Raziskave o genskih virih se postopoma širijo na nova področja, zlasti na oceane, ki so še vedno najmanj raziskano in najbolj nepoznano okolje na zemlji. Globine oceanov so poslednja meja na našem planetu in zanimanje zanje je na področju raziskovanja in izkoriščanja virov čedalje večje. V tem okviru je preučevanje izredne biotske raznolikosti morskih ekosistemov v velikih globinah novo področje raziskav, ki je zelo obetajoče pri odkrivanju genskih virov, ki bi se lahko uporabljali za najrazličnejše namene. Sprememba 7 Predlog uredbe Uvodna izjava 2 c (novo) (2c)  Uveljavljena je praksa izmenjave vseh rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo za namene raziskav, gojenja in usposabljanja pod pogoji tipskega sporazuma o prenosu materiala (SMTA), ki je bil oblikovan na podlagi Mednarodne pogodbe o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo (ITPGRFA), kot določa memorandum o soglasju za ustanovitev Integriranega sistema Evropske genske banke (AEGIS); v skladu s členom 4.3 Nagojskega protokola se priznava, da takšna praksa podpira cilje konvencije in Nagojskega protokola ter ni v nasprotju z njimi. Sprememba 8 Predlog uredbe Uvodna izjava 3 (3)   Tradicionalno znanje, ki ga imajo avtohtone in lokalne skupnosti, lahko prispeva pomembne ključne informacije za znanstveno odkrivanje zanimivih genskih in biokemijskih značilnosti genskih virov. (3)   Tradicionalno znanje, ki ga imajo avtohtone in lokalne skupnosti, lahko prispeva pomembne ključne informacije za znanstveno odkrivanje morebitno dragocenih genskih in biokemijskih značilnosti genskih virov, vključno z znanjem, inovacijami in praksami avtohtonih in lokalnih skupnosti, katerih tradicionalni način življenja je pomemben za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti. Pravice teh skupnosti, določene s Konvencijo št. 169 Mednarodne organizacije dela o avtohtonih in plemenskih ljudstvih in Deklaracijo Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev, ki jo je generalna skupščina ZN sprejela leta 2007, je treba spoštovati, kar morajo omogočiti tudi izvedbeni ukrepi Unije. Sprememba 9 Predlog uredbe Uvodna izjava 3 a (novo) (3a)  Pomembno je opozoriti na to, da v skladu z Evropsko patentno konvencijo ni mogoče podeliti patentov za rastlinske sorte in živalske pasme ter biološke postopke vzgoje rastlin in živali. Če izumi temeljijo na genskih virih ali na njihovih sestavinah, bi bilo treba pri vlogah za patente, ki so med drugim povezane z genskimi viri, proizvodi, vključno z derivati, in postopki, ki izhajajo iz uporabe biotehnologije, ter tradicionalnim znanjem v zvezi z genskimi viri, navesti vire, ustrezne organe obvestiti o njihovem izvoru in vloge posredovati pristojnemu organu. Enaka obveznost bi morala veljati za pravice za nove rastlinske sorte. Sprememba 10 Predlog uredbe Uvodna izjava 3 b (novo) (3b)  Pristojnost in odgovornost za praktično izvajanje ukrepov za zaščito avtohtonih in lokalnih skupnosti v Uniji v dogovorih o delitvi dostopa in koristi bi ohranile države članice in njihova sodišča. Sprememba 11 Predlog uredbe Uvodna izjava 4 a (novo) (4a)  Genske vire bi bilo treba ohraniti in situ, njihova raba bi morala biti trajnostna, koristi, ki izhajajo iz njihove rabe, pa bi morale biti pravično razdeljene. To bi pripomoglo k izkoreninjenju revščine in posledično k napredku pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, kot so zapisani v preambuli Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, h Konvenciji o biološki raznovrstnosti (Nagojski protokol), ki so ga 29. oktobra 2010 sprejele pogodbenice Konvencije. Kot pogodbenice Konvencije so Unija in večina držav članic podpisale Nagojski protokol. Podpirati bi bilo treba zmogljivosti za učinkovito izvajanje tega protokola. Sprememba 12 Predlog uredbe Uvodna izjava 4 b (novo) (4b)  Delitev koristi bi bilo treba obravnavati v okviru tega, da so države v razvoju z veliko biotsko raznovrstnostjo vodilne pri oskrbi z genskimi viri, medtem ko večina uporabnikov prihaja iz razvitih držav. Dostop in delitev koristi lahko poleg možnega doprinosa k ohranjanju in trajnostni rabi biotske raznovrstnosti prispevata k izkoreninjenju revščine in okoljski trajnosti in posledično k napredku pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, kot so zapisani v preambuli Nagojskega protokola. Izvajanje Nagojskega protokola bi moralo biti usmerjeno tudi v koriščenje teh možnosti. Sprememba 13 Predlog uredbe Uvodna izjava 4 c (novo) (4c)  Pravica do hrane, ki je zapisana v členu 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in členu 11 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, in pravica do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda iz člena 12 omenjenega pakta sta izrednega pomena in bi jo bilo treba zmeraj varovati. Sprememba 14 Predlog uredbe Uvodna izjava 4 d (novo) (4d)  Tako kot genske vire je tudi z njimi povezano tradicionalno znanje najpogosteje mogoče najti v državah v razvoju, zlasti pri avtohtonih in lokalnih skupnostih. Pravice teh skupnosti, kot so določene v Konvenciji št. 169 Mednarodne organizacije dela o avtohtonih in plemenskih ljudstvih in tudi Deklaraciji Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev, ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela leta 2007, bi bilo treba spoštovati, kar morajo omogočiti izvedbeni ukrepi Unije. Sprememba 15 Predlog uredbe Uvodna izjava 5 (5)   Konvencija priznava, da imajo države suverene pravice nad naravnimi viri, najdenimi na območju njihove jurisdikcije, in pristojnost, da določajo dostop do svojih genskih virov. Konvencija vse pogodbenice zavezuje k omogočanju dostopa do genskih virov, nad katerimi imajo suverene pravice. Prav tako pogodbenice zavezuje k sprejemanju ukrepov za pošteno in pravično delitev rezultatov raziskav in razvoja ter koristi, ki izhajajo iz komercialne in druge rabe genskih virov, s pogodbenico, ki je te vire zagotovila. Takšna delitev poteka pod medsebojno dogovorjenimi pogoji. Konvencija obravnava tudi dostop in delitev koristi v zvezi z znanjem, inovacijami in praksami avtohtonih in lokalnih skupnosti, ki so relevantni za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti. (5)   Konvencija priznava, da imajo države suverene pravice nad naravnimi viri, najdenimi na območju njihove jurisdikcije, in pristojnost, da določajo dostop do svojih genskih virov. Konvencija vse pogodbenice zavezuje k omogočanju dostopa tretjim strankam do genskih virov za okolju prijazno rabo, nad katerimi imajo suverene pravice. Prav tako pogodbenice zavezuje k sprejemanju ukrepov za pošteno in pravično delitev rezultatov raziskav in razvoja ter koristi, ki izhajajo iz komercialne in druge rabe genskih virov, s pogodbenico, ki je te vire zagotovila. Takšna delitev poteka v skladu z zahtevo po soglasju države, iz katere viri izvirajo, s predhodnim obveščanjem, koristi pa so razdeljene v skladu z medsebojno dogovorjenimi pogoji. Konvencija obravnava tudi dostop in delitev koristi v zvezi z znanjem, inovacijami in praksami avtohtonih in lokalnih skupnosti, ki so relevantni za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti. Genske vire bi bilo treba uporabljati uravnoteženo in trajnostno, pri tem pa morajo biti zakonito udeležene tudi lokalne skupnosti, saj si bodo pogodbenice samo tako pravično in pošteno delile priložnosti, napredek in koristi od uporabe teh virov. Sprememba 16 Predlog uredbe Uvodna izjava 6 (6)   Nagojski protokol o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, h Konvenciji o biološki raznovrstnosti (Nagojski protokol) je mednarodna pogodba, ki so jo 29. oktobra 2010 sprejele pogodbenice Konvencije. Nagojski protokol znatno razširja splošna pravila Konvencije o dostopu in delitvi koristi za uporabo genskih virov in tradicionalnega znanja, povezanega z genskimi viri. (6)   Nagojski protokol o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, h Konvenciji o biološki raznovrstnosti (Nagojski protokol) je mednarodna pogodba, ki so jo 29. oktobra 2010 sprejele pogodbenice Konvencije. Nagojski protokol natančneje opredeljuje splošna pravila Konvencije o dostopu in delitvi denarnih in nedenarnih koristi za uporabo in kakršno koli posledično komercializacijo genskih virov in tradicionalnega znanja, povezanega z genskimi viri. Sprememba 17 Predlog uredbe Uvodna izjava 7 a (novo) (7a)  Nagojski protokol se uporablja za genske vire, ki sodijo v področje uporabe člena 15 Konvencije, medtem ko je področje uporabe njenega člena 4 širše. To pomeni, da ta protokol ne zajema celotnega področja uporabe člena 4, denimo dejavnosti, ki se izvajajo na morskih območjih, ki ne sodi v nacionalno jurisdikcijo. Vendar Nagojski protokol ne vsebuje ničesar, kar bi pogodbenicam onemogočalo, da svoja načela razširijo na dejavnosti, ki se izvajajo na teh območjih. Sprememba 18 Predlog uredbe Uvodna izjava 8 (8)   Pomembno je določiti jasen in oprijemljiv okvir za izvajanje Nagojskega protokola, ki bi moral izboljšati priložnosti, ki so na voljo raziskovalnim dejavnostim, temelječim na virih iz narave, in razvojnim dejavnostim v Uniji. Prav tako je bistveno preprečiti uporabo protizakonito pridobljenih genskih virov ali z njimi povezanega tradicionalnega znanja v Uniji in podpreti učinkovito izvajanje obveznosti delitve koristi, določenih v obojestransko dogovorjenih pogojih med uporabniki in tistimi, ki vire zagotavljajo. (8)   Pomembno je določiti jasen in oprijemljiv okvir za izvajanje Nagojskega protokola in ustreznih določb konvencije, ki bi morale podpirati njegov glavni cilj, to je ohranitev biotske raznovrstnosti, trajnostno rabo njenih sestavnih delov in pošteno in pravično delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov. To vključuje preprečevanje uporabe protizakonito pridobljenih genskih virov ali z njimi povezanega tradicionalnega znanja v Uniji. Prav tako je nujno treba izboljšati priložnosti, ki so na voljo raziskovalnim dejavnostim, temelječim na virih iz narave, in razvojnim dejavnostim v Uniji, zlasti z izboljšanjem pogojev za pravno varnost v zvezi z uporabo genskih virov in tradicionalnega znanja. Sprememba 19 Predlog uredbe Uvodna izjava 8 a (novo) (8a)  Uporabo nepooblaščeno pridobljenih genskih virov ali nepooblaščeno uporabo ali naknadno komercializacijo proizvodov na podlagi takšnih virov ali s tem povezanega tradicionalnega znanja bi bilo treba prepovedati. Sprememba 20 Predlog uredbe Uvodna izjava 8 b (novo) (8b)  Okvir, ki se ustvari s to uredbo, je potreben tudi za krepitev zaupanja med pogodbenicami, avtohtonimi in lokalnimi skupnostmi ter interesnimi skupinami, ki sodelujejo pri dostopu do genskih virov in delitvi njihovih koristi. Sprememba 21 Predlog uredbe Uvodna izjava 9 (9)   Da bi zagotovili pravno varnost, je pomembno, da bi se pravila, ki izvajajo Nagojski protokol, uporabljala samo za tiste genske vire oziroma tradicionalno znanje v zvezi z njimi, do katerih je bil dostop omogočen po začetku veljave Nagojskega protokola v Uniji. (9)   Da bi zagotovili pravno varnost, je pomembno, da bi se pravila o izvajanju Nagojskega protokola uporabljala samo za nove pridobitve ali uporabo genskih virov oziroma tradicionalnega znanja v zvezi z njimi, do katerih je prišlo po začetku veljavnosti Nagojskega protokola v Uniji. Sprememba 22 Predlog uredbe Uvodna izjava 11 (11)   Pomembno je opredeliti, v skladu z Nagojskim protokolom, da se uporaba genskih virov nanaša na raziskovalne in razvojne dejavnosti v zvezi z gensko ali biokemijsko sestavo vzorcev genskega materiala, kar vključuje raziskovalne in razvojne dejavnosti v zvezi z izoliranimi sestavami, pridobljenimi iz genskega materiala, do katerega je bil omogočen dostop v državi pogodbenici Nagojskega protokola. (11)   Pomembno je opredeliti, v skladu z Nagojskim protokolom, da se uporaba genskih virov nanaša na raziskovalne in razvojne dejavnosti v zvezi z gensko ali biokemijsko sestavo genskih virov. Raziskave in razvoj bi bilo treba razumeti kot preiskovanje in preučevanje genske in biokemične sestave genskih virov, da bi se opredelila dejstva in zaključki, vključno z inovacijami in praktičnimi načini uporabe. Sprememba 23 Predlog uredbe Uvodna izjava 14 (14)   Da bi zagotovili učinkovito izvajanje Nagojskega protokola, bi morali vsi uporabniki genskih virov in z njimi povezanega tradicionalnega znanja ravnati s primerno skrbnostjo, da tako zagotovijo, da je bil dostop do genskih virov in z njimi povezanega tradicionalnega znanja skladen s pravnimi zahtevami, ki se za njih uporabljajo, ter, kjer je primerno, da se koristi delijo. Vendar glede na raznolikost uporabnikov v Uniji ni primerno zavezati vseh uporabnikov k sprejemanju istih ukrepov zavoljo ravnanja s primerno skrbnostjo. Zato je treba določiti samo najosnovnejše značilnosti ukrepov za primerno skrbnost. Posamezne odločitve, ki jih uporabniki sprejmejo glede orodij in ukrepov, ki se uporabljajo za ravnanje s primerno skrbnostjo, bi bilo treba podpreti s priznanjem najboljših praks in dopolnilnih ukrepov v podporo sektorskim kodeksom ravnanja, vzorčnim pogodbenim klavzulam in smernicam, da se poveča pravna varnost in znižajo stroški. Obveznost uporabnikov, da morajo hraniti informacije, relevantne za dostop in delitev koristi, bi bilo treba časovno omejiti, skladno s časovnim razponom za morebitno inovacijo. (14)   Da bi zagotovili učinkovito izvajanje Nagojskega protokola, bi morali vsi uporabniki genskih virov in z njimi povezanega tradicionalnega znanja ravnati s primerno skrbnostjo, da tako zagotovijo, da je bil dostop do genskih virov in z njimi povezanega tradicionalnega znanja skladen s pravnimi zahtevami, ki se za njih uporabljajo, ter da se koristi delijo. Vendar glede na raznolikost uporabnikov v Uniji ni primerno zavezati vseh uporabnikov k sprejemanju istih ukrepov zavoljo ravnanja s primerno skrbnostjo. Posamezne odločitve, ki jih uporabniki sprejmejo glede orodij in ukrepov, ki se uporabljajo za ravnanje s primerno skrbnostjo, bi bilo treba podpreti s priznanjem dobrih praks, sektorskimi kodeksi ravnanja, vzorčnimi pogodbenimi klavzulami in smernicami, da bi se povečala pravna varnost in znižali stroški. Obveznost uporabnikov, da morajo hraniti informacije, relevantne za dostop in delitev koristi, bi bilo treba časovno omejiti, skladno s časovnim razponom za morebitno inovacijo. Sprememba 24 Predlog uredbe Uvodna izjava 14 a (novo) (14a)  Uspešno izvajanje Nagojskega protokola je odvisno od tega, ali se uporabniki genskih virov in tradicionalnega znanja in tisti, ki jih zagotovijo, s pogajanji medsebojno dogovorijo o pogojih, ki ne bodo privedli le do pravične delitve koristi, temveč bodo tudi prispevali k doseganju širšega cilja Nagojskega protokola, in sicer pomoči pri ohranitvi biotske raznovrstnosti. Sprememba 25 Predlog uredbe Uvodna izjava 16 (16)  Najboljše prakse, ki so jih razvili uporabniki, imajo pomembno vlogo pri prepoznavanju ukrepov za primerno skrbnost, ki so še posebej primerni za doseganje skladnosti s sistemom izvajanja Nagojskega protokola z visoko pravno varnostjo in nizkimi stroški. Uporabnikom bi bilo treba omogočiti nadgrajevanje obstoječih kodeksov ravnanja v zvezi z dostopom in delitvijo koristi, ki so bili razviti za akademski sektor in različne industrije. Zvezam uporabnikov bi bilo treba omogočiti, da Komisijo zaprosijo, naj odloči, ali se določena kombinacija postopkov, orodij ali mehanizmov, ki jo zveza nadzira, lahko prizna kot najboljša praksa. Pristojni organi držav članic bi morali upoštevati, da če uporabniki izvajajo priznane najboljše prakse, se s tem zmanjša tveganje za uporabnikovo neizpolnjevanje zahtev, kar pa upravičuje zoževanje pregledov skladnosti. Enako bi moralo veljati za najboljše prakse, ki jih sprejme kolektiv pogodbenic Nagojskega protokola. črtano Sprememba 26 Predlog uredbe Uvodna izjava 17 (17)   Uporabniki bi na določenih točkah verige dejavnosti, ki so sestavni del uporabe, morali izjaviti, da so ravnali s primerno skrbnostjo. Točke, primerne za take izjave, so točka, ko uporabnik prejme javna sredstva za raziskovanje, točka, ko se zaprosi za dovoljenje za prodajo izdelka, pridobljenega na podlagi genskih virov, ali, v primeru, da dovoljenje za prodajo ni potrebno, čas, ko se izdelek trži. Zlasti velja, da izjava, podana ob prošnji za dovoljenje za trženje, ne bi bila del samega postopka odobritve in bi bila naslovljena na pristojne organe, kot jih določa ta uredba. (17)   Uporabniki bi na določenih točkah verige dejavnosti morali izjaviti, da so ravnali s primerno skrbnostjo, in predstaviti dokaze za to. Točke, primerne za take izjave, so pridobitev soglasja s predhodnim obveščanjem in določitev medsebojno dogovorjenih pogojev, prejetje sredstev za raziskovanje ob vložitvi vloge za pravice intelektualne lastnine pri ustreznih nacionalnih, regionalnih ali mednarodnih ustanovah, trenutek, ko se zaprosi za dovoljenje za prodajo izdelka, pridobljenega na podlagi genskih virov, ali, v primeru, da dovoljenje za prodajo ni potrebno, čas, ko se izdelek trži. Zlasti velja, da izjava, podana ob vložitvi vloge za pravice intelektualne lastnine ali prošnje za dovoljenje za trženje, ne bi bila del samega postopka odobritve in bi bila naslovljena na pristojne organe, kot jih določa ta uredba. Sprememba 27 Predlog uredbe Uvodna izjava 18 (18)   Zbiranje genskih virov v naravi večinoma izvajajo univerzitetni raziskovalci ali zbiralci za nekomercialne namene. V veliki večini primerov in v skoraj vseh sektorjih se dostop do na novo zbranih genskih virov pridobi prek posrednikov, zbirk, ali agentov, ki pridobijo genske vire v tretjih državah. (18)   Zbiranje genskih virov v naravi večinoma izvajajo zasebni zbiralci in podjetja, pogosto za komercialne namene, ter akademski raziskovalci ali znanstvene ustanove za nekomercialne namene. V veliki večini primerov in v skoraj vseh sektorjih se dostop do na novo zbranih genskih virov pridobi prek posrednikov, zbirk ali agentov, ki pridobijo genske vire v tretjih državah, tako na komercialen kot na nekomercialen način. Ta uredba bi morala zagotoviti, da vse udeležene strani upoštevajo določbe medsebojno dogovorjenih pogojev za začetni dostop, kar zadeva prenos na tretje stranke. V številnih primerih bi lahko bili za posledično uporabo ali komercializacijo potrebni novi vzajemno dogovorjeni pogoji. Sprememba 28 Predlog uredbe Uvodna izjava 19 (19)   Zbirke so večji dobavitelji genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi, ki se uporabljajo v Uniji. Vzpostaviti je treba sistem zanesljivih zbirk Unije. Ta bi zagotavljal, da zbirke, vključene v register registriranih zbirk Unije, učinkovito izvajajo ukrepe za dobavo vzorcev genskih virov tretjim osebam samo z dokumentacijo, ki dokazuje zakonito pridobitev in vzpostavitev medsebojno dogovorjenih pogojev, če je to potrebno. Sistem zanesljivih zbirk Unije bi moral znatno znižati tveganje uporabe nezakonito pridobljenih genskih virov v Uniji. Pristojni organi držav članic bi preverili, ali zbirka izpolnjuje zahteve za priznanje kot zanesljiva zbirka Unije. Za uporabnike, ki pridobijo genske vire iz zbirke, vključene v register Unije, bi štelo, da so pri iskanju vseh potrebnih informacij ravnali s primerno skrbnostjo. To bi bilo zlasti koristno za akademske raziskovalce ter mala in srednje velika podjetja. (19)   Zbirke so v večini najbolj dostopni dobavitelji genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi, ki se uporabljajo v Uniji. Kot dobavitelji lahko igrajo pomembno vlogo pri nudenju pomoči ostalim uporabnikom v verigi nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti. Za dosego tega bi bilo treba vzpostaviti sistem registriranih zbirk Unije. Ta zagotavlja, da zbirke, registrirane na ravni Unije, učinkovito izvajajo ukrepe za dobavo vzorcev genskih virov tretjim osebam samo z dokumentacijo, ki dokazuje zakonito pridobitev in vzpostavitev medsebojno dogovorjenih pogojev, če je to potrebno. Sistem registriranih zbirk Unije bi moral znatno znižati tveganje uporabe nezakonito pridobljenih genskih virov v Uniji. Pristojni organi držav članic bi preverili, ali zbirka izpolnjuje zahteve za priznanje kot registrirana zbirka Unije, vključno z dokazovanjem sposobnosti spoštovanja širših ciljev Nagojskega protokola v zvezi z doseganjem poštene in pravične delitve koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov, in v zvezi s prispevanjem k ohranitvi biotske raznovrstnosti. Za uporabnike, ki pridobijo genske vire iz zbirke, vključene v register Unije, bi štelo, da so pri iskanju vseh potrebnih informacij ravnali s primerno skrbnostjo. To bi bilo zlasti koristno za akademske raziskovalce ter mala in srednje velika podjetja. Sprememba 29 Predlog uredbe Uvodna izjava 19 a (novo) (19a)   Registrirane zbirke Unije bi morale slediti ciljem Nagojskega protokola. Prispevati bi morale k širjenju ozaveščenosti in izgradnji zmogljivosti v skladu s členoma 21 in 22 protokola, in sicer v meri, ki jo dopuščajo viri, ki so na voljo. Pristojni organi lahko preučijo možnost nudenja sredstev zbirkam za izvajanje teh dejavnosti. Vsaka registrirana zbirka Unije bi morala sodelovati v prizadevanjih za dokumentiranje tradicionalnega znanja, povezanega z genskimi viri, in sicer v sodelovanju z avtohtonimi in lokalnimi skupnostmi, organi, antropologi in drugimi ustreznimi akterji. To znanje bi bilo treba obravnavati ob doslednem spoštovanju ustreznih pravic. Informacije o znanju bi bilo treba objaviti, če to služi zaščiti teh pravic in jih v nobenem primeru ne izpodbija ali ogroža. Sprememba 30 Predlog uredbe Uvodna izjava 20 (20)   Pristojni organi držav članic bi morali preveriti, ali uporabniki izpolnjujejo svoje obveznosti. V tem okviru bi morali pristojni organi sprejeti mednarodno priznana potrdila o skladnosti kot dokaz, da so bili zajeti genski zakonito pridobljeni in vzpostavljeni medsebojno dogovorjeni pogoji. Pristojni organi bi morali tudi hraniti podatke o opravljenih pregledih, ustrezne informacije pa bi morale biti na voljo v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju. (20)   Pristojni organi držav članic bi morali preveriti, ali uporabniki izpolnjujejo svoje obveznosti. V tem okviru bi morali pristojni organi sprejeti mednarodno priznana potrdila o skladnosti kot dokaz, da so bili zajeti genski zakonito pridobljeni in vzpostavljeni medsebojno dogovorjeni pogoji. Kadar mednarodno potrdilo ni na voljo, bi bilo treba sprejeti druge zakonsko sprejemljive oblike kot dokaz o skladnosti, da so bili zajeti genski viri zakonito pridobljeni in vzpostavljeni medsebojno dogovorjeni pogoji. Pristojni organi bi morali tudi hraniti podatke o opravljenih pregledih, ustrezne informacije pa bi morale biti na voljo v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju. Sprememba 31 Predlog uredbe Uvodna izjava 22 a (novo) (22a)  Unija bi si morala dejavno prizadevati za doseganje ciljev Nagojskega protokola v zvezi z večstranskimi mehanizmi delitve koristi na svetovni ravni, da bi tako povečali sredstva za podporo ohranjanju biotske raznovrstnosti in trajnostni rabi njenih sestavnih delov na svetovni ravni. Sprememba 33 Predlog uredbe Uvodna izjava 23 (23)   Platforma Unije za dostop bi morala omogočiti razprave in prispevati k racionalizaciji pogojev dostopa v državah članicah, načrtovanju in delovanju režimov dostopa, poenostavljenemu dostopu za nekomercialno raziskovanje, praksam dostopa do zbirk v Uniji, dostopu zainteresiranih strani iz Unije v tretjih državah ter izmenjavi najboljših praks. (23)   Platforma Unije za dostop in pošteno in pravično delitev koristi bi morala omogočiti razprave in prispevati k racionalizaciji pogojev dostopa v državah članicah, načrtovanju in delovanju režimov dostopa in delitve koristi, poenostavljenemu dostopu in delitvi koristi za nekomercialno raziskovanje, praksam dostopa do zbirk in delitve koristi v Uniji, dostopu deležnikov iz Unije v tretjih državah in delitvi koristi ter izmenjavi najboljših praks. Platforma Unije bi morala v celoti upoštevati pristojnosti držav članic in si po potrebi v skladu z Nagojskim protokolom prizadevati za vključitev avtohtonih in lokalnih skupnosti. Sprememba 34 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 1 Ta uredba določa pravila, ki urejajo dostop in delitev koristi v zvezi z genskimi viri ter tradicionalno znanje v zvezi z njimi v skladu z določbami Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteno in pravično delitev koristi, ki izvirajo iz njihove uporabe, h Konvenciji o biološki raznovrstnosti (Nagojski protokol). Ta uredba določa pravila, ki urejajo skladnost z dostopom in delitvijo koristi v zvezi z genskimi viri ter tradicionalnim znanjem v zvezi z njimi, v skladu z določbami Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, h Konvenciji o biološki raznovrstnosti (Nagojski protokol). Sprememba 35 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 1 a (novo) Cilj te uredbe je poštena in pravična delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov, in s tem doprinos k ohranitvi biotske raznovrstnosti in trajnostni rabi njenih sestavnih delov v skladu s cilji Konvencije o biološki raznovrstnosti (v nadaljnjem besedilu: Konvencija). Sprememba 36 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 1 b (novo) Ta uredba določa obveznosti uporabnikov genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi. Sistem za izvajanje Nagojskega protokola, ki je vzpostavljen s to uredbo, vključuje tudi ureditev, ki uporabnikom olajšuje izpolnjevanje obveznosti, in okvir za predpise o spremljanju in nadzoru, ki jih oblikujejo in izvajajo države članice Unije. Ta uredba prav tako vključuje določbe o spodbujanju dejavnosti akterjev za krepitev ozaveščenosti o pomenu genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi ter pomenu vprašanj dostopa in delitve koristi ter dejavnosti za podporo izgradnji zmogljivosti v državah v razvoju, v skladu z določbami Nagojskega protokola. Sprememba 37 Predlog uredbe Člen 2 Ta uredba se uporablja za genske vire, nad katerimi članice izvršujejo suverene pravice, in tradicionalno znanje v zvezi z njimi, do katerih se dostopa po začetku veljavnosti Nagojskega protokola za Unijo. Uporablja se tudi za koristi, ki izvirajo iz uporabe takih genskih virov, in tradicionalno znanje v zvezi z genskimi viri. Ta uredba se uporablja za genske vire, nad katerimi članice izvršujejo suverene pravice, in tradicionalno znanje v zvezi z njimi, do katerih se dostopa po začetku veljavnosti Nagojskega protokola za Unijo. Uporablja se tudi za koristi, ki izvirajo iz uporabe takih genskih virov, in tradicionalno znanje v zvezi z genskimi viri. Ta uredba ne velja za genske vire, za katere dostop in delitev koristi upravlja poseben mednarodni instrument, katerega pogodbenica je Unija. Ta uredba ne velja za genske vire, za katere dostop in delitev koristi upravlja poseben mednarodni instrument, katerega pogodbenica je Unija. Ta uredba ne velja za genske vire iz države izvora, ki se je odločila, da ne bo sprejela nacionalnih pravil o dostopu v skladu z veljavnimi zahtevami Nagojskega protokola, ali za trgovino z osnovnimi proizvodi na splošno. Ustrezno bi bilo treba upoštevati sedanje koristno in ustrezno delo ali prakse v okviru drugih mednarodnih organizacij. Sprememba 38 Predlog uredbe Člen 3 a – točka 3 (3)   „genski viri“ pomeni genski material z dejansko ali potencialno vrednostjo; (3)   „genski viri“ pomeni genski material z dejansko ali potencialno vrednostjo ali njegove derivate; Sprememba 39 Predlog uredbe Člen 3 – točka 3 a (novo) (3a)  „derivat“ pomeni v naravi prisotno biokemijsko spojino, ki je posledica genskega izraza ali metabolizma bioloških ali genskih virov, tudi če ne vsebuje funkcionalnih enot dednosti; Sprememba 40 Predlog uredbe Člen 3 a – točka 5 (5)   „uporabnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja genske vire ali tradicionalno znanje v zvezi z njimi; (5)   „uporabnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja genske vire ali tradicionalno znanje v zvezi z njimi ali posledično trži genske vire ali produkte, ki na teh virih temeljijo, ali tradicionalno znanje v zvezi z njimi; Sprememba 41 Predlog uredbe Člen 3 a – točka 6 (6)   „uporaba genskih virov“ pomeni izvajanje raziskav in razvoja na genski ali biokemijski sestavi genskih virov; (6)   „uporaba genskih virov“ pomeni izvajanje raziskav in razvoja na genski ali biokemijski sestavi genskih virov, tudi z uporabo biotehnologije; Sprememba 42 Predlog uredbe Člen 3 – točka 6 a (novo) (6a)  „komercializacija“ za namene te uredbe pomeni prvo dajanje izdelka na trg Unije; Sprememba 43 Predlog uredbe Člen 3 – točka 6 b (novo) (6b)  „biotehnologija“ pomeni vsako uporabo tehnologije, ki uporablja biološke sisteme, žive organizme ali njihove derivate za izdelovanje ali prilagajanje proizvodov ali postopkov za posebno uporabo; Sprememba 44 Predlog uredbe Člen 3 – točka 8 a (novo) (8a)  „protizakonito pridobljeni genski viri“ pomeni genske vire in tradicionalno znanje v zvezi z njimi, pridobljene v nasprotju z mednarodno in nacionalno zakonodajo o dostopu in delitvi koristi, veljavno v državi izvora; Sprememba 45 Predlog uredbe Člen 3 a – točka 11 (11)  „mednarodno priznano potrdilo o skladnosti“ pomeni dovoljenje za dostop ali enakovreden dokument, ki ga izda pristojni nacionalni organ v skladu s členom 6(3)(e) Nagojskega protokola, ki je na voljo posredovalnemu mehanizmu za informacije o dostopu in delitvi koristi; (Ne zadeva slovenske različice.) Sprememba 46 Predlog uredbe Člen 3 a – točka 12 (12)  „posredovalni mehanizem za informacije o dostopu in delitvi koristi“ pomeni portal za globalno izmenjavo informacij, vzpostavljen v skladu s členom 14(1) Nagojskega protokola. (Ne zadeva slovenske različice.) Sprememba 47 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek -1 (novo) -1. Uporaba nezakonito pridobljenih genskih virov je v Uniji prepovedana. Sprememba 48 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek 1 1.   Uporabniki ravnajo s primerno skrbnostjo, da zagotovijo, da je bil dostop do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi v skladu z veljavno zakonodajo o dostopu in delitvi koristi ali regulativnimi zahtevami, ter, kjer je primerno, da se koristi pošteno in pravično delijo na podlagi medsebojno dogovorjenih pogojev. Uporabniki iščejo, hranijo in svojim naslednikom prenašajo določene informacije, ki so relevantne za dostop in delitev koristi. 1.   Uporabniki ravnajo s primerno skrbnostjo, da zagotovijo, da se do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi dostopa s soglasjem s predhodnim obveščanjem in na podlagi vzajemno dogovorjenih pogojev, kakor je opredeljeno v veljavni zakonodaji o dostopu in delitvi koristi ali z regulativnimi zahtevami, ter, kjer je primerno, da se koristi pošteno in pravično delijo na podlagi teh dogovorjenih pogojev. Uporabniki iščejo, hranijo in svojim naslednikom prenašajo vse informacije in dokumente, ki so relevantni za dostop in delitev koristi in skladnost z določbami te uredbe. Sprememba 49 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Genski viri in tradicionalno znanje v zvezi z njimi se drugim uporabnikom posredujejo le, če je to v skladu z mednarodno priznanim potrdilom o skladnosti in medsebojno dogovorjenimi pogoji ali s soglasjem po predhodnem obveščanju in medsebojno dogovorjenimi pogoji. Če ni medsebojno dogovorjenih pogojev ali če naslednji uporabniki predvidijo uporabo teh genskih virov ali tradicionalnega znanja pod pogoji, ki niso zajeti v predhodno dogovorjenih pogojih, morajo ti uporabniki pridobiti medsebojno dogovorjene pogoje iz države izvora. Sprememba 51 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek 2 2.   Uporabniki: 2.   Uporabniki: (a)   iščejo, hranijo in svojim naslednikom prenašajo informacije o: (a)   iščejo, hranijo in svojim naslednikom prenašajo informacije o mednarodno priznanem potrdilu o skladnosti v primeru genskih virov, pridobljenih od pogodbenic Nagojskega protokola, ki imajo reguliran dostop do svojih genskih virov v skladu s členom 6 Nagojskega protokola, ter o vsebini medsebojno dogovorjenih pogojev ali informacije o: (1)   datumu in kraju dostopa do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi s takimi viri; (1)   datumu in kraju dostopa do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi s takimi viri; (2)   opisu genskih virov ali tradicionalnega znanja v zvezi s takimi uporabljenimi viri, vključno z razpoložljivimi edinstvenimi identifikatorji; (2)   opisu genskih virov ali tradicionalnega znanja v zvezi s takimi uporabljenimi viri, vključno z razpoložljivimi edinstvenimi identifikatorji; (3)   viru, iz katerega so bili viri ali znanje neposredno pridobljeni, ter naslednjih uporabnikih genskih virov ali tradicionalnega znanja v zvezi s takimi viri; (3)   viru, iz katerega so bili viri ali znanje neposredno pridobljeni, ter naslednjih uporabnikih genskih virov ali tradicionalnega znanja v zvezi s takimi viri; (4)   prisotnosti ali odsotnosti pravic in obveznosti, ki se nanašajo na dostop in delitev koristi; (4)   prisotnosti ali odsotnosti pravic in obveznosti, ki se nanašajo na dostop in delitev koristi; (5)   dostopu do odločitev in medsebojno dogovorjenih pogojev, kadar je to primerno; (5)   dovoljenjih za dostop in medsebojno dogovorjenih pogojih, vključno z ureditvijo delitve koristi, kadar je to primerno; (6)  uporabi zahtev o dostopu in delitvi koristi iz specializiranih mednarodnih instrumentov v smislu člena 2, ki bi lahko omejevale ali zmanjšale obveznosti uporabnikov iz te uredbe. V tem primeru je v informacijah zapisano tudi, da uporabo urejajo specializirani instrumenti. (b)   pridobijo dodatne informacije ali dokaze, če obstaja negotovost glede zakonitosti dostopa in uporabe ter (b)   pridobijo dodatne informacije ali dokaze, če obstaja negotovost glede zakonitosti dostopa in uporabe ter (c)   pridobijo ustrezno dovoljenje za dostop, vzpostavijo medsebojno dogovorjene pogoje ali prekinejo uporabo, če se zdi, da dostop ni bil v skladu z veljavno zakonodajo o dostopu in delitvi koristi ali regulativnimi zahtevami. (c)   pridobijo ustrezno dovoljenje za dostop, vzpostavijo medsebojno dogovorjene pogoje ali prekinejo uporabo, če se zdi, da dostop ni bil v skladu z veljavno zakonodajo o dostopu in delitvi koristi ali regulativnimi zahtevami. Sprememba 52 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek 3 3.   Uporabniki hranijo informacije, pomembne za dostop in delitev koristi, dvajset let po koncu obdobja uporabe. 3.   Uporabniki hranijo informacije, pomembne za dostop in delitev koristi, dvajset let po koncu obdobja uporabe ali kasnejšega trženja. Sprememba 53 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek 4 a (novo) 4a.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 14a, da se določi ukrepe za delitev koristi v skladu z odstavkom 4a do ...1. Ta pravila zahtevajo delitev koristi vsaj na ravni najboljše prakse v zadevnem sektorju in zagotavljajo pogoje za delitev nedenarnih koristi. ____________________ 1 Datum: šest mesecev po začetku veljavnosti te uredbe. Sprememba 54 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek 4 b (novo) 4b.  Uporabniki pri pogajanjih o medsebojno dogovorjenih pogojih s tistimi, ki zagotavljajo genske vire ali tradicionalno znanje v zvezi z njimi, skušajo zagotoviti, da ti pogoji prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in trajnostni rabi njenih sestavnih delov ter k prenosu tehnologije v države v razvoju. Sprememba 55 Predlog uredbe Člen 5 Člen 5 črtano Zanesljive zbirke Unije 1.  Komisija vzpostavi in vodi register zanesljivih zbirk Unije. Ta register je na spletu, enostavno dostopen za uporabnike, ter vključuje zbirke genskih virov, ki izpolnjujejo merila za zanesljive zbirke Unije. 2.  Vsaka država članica na zahtevo zbirke pod njeno jurisdikcijo prouči možnost vključitve te zbirke v register zanesljivih zbirk Unije. Država članica po preverjanju, da zbirka izpolnjuje merila iz odstavka 3, nemudoma obvesti Komisijo o imenu, kontaktnih podatkih in vrsti zbirke. Komisija tako prejete informacije nemudoma vključi v register zanesljivih zbirk Unije. 3.  Da se zbirka vključi v register zanesljivih zbirk Unije, lastnik zbirke dokaže njeno zmožnost, da: (a)  uporablja standardizirane postopke za izmenjavo vzorcev genskih virov in s tem povezanih informacij z drugimi zbirkami ter za zagotavljanje vzorcev genskih virov in s tem povezanih informacij tretjim osebam za njihovo uporabo; (b)  zagotavlja vzorce genskih virov in z njimi povezane informacije tretjim osebam za njihovo uporabo le z dokumentacijo dokazil, da so viri in informacije pridobljeni v skladu z veljavnimi zakonskimi zahtevami in, kjer je to primerno, medsebojno dogovorjenimi pogoji za pošteno in pravično delitev koristi; (c)  vodi evidenco vseh vzorcev genskih virov in z njimi povezanih informacij, dobavljenih tretjim osebam za njihovo uporabo; (d)  vzpostavi ali uporabi edinstvene identifikatorje za vzorce genskih virov, dobavljenih tretjim osebam; (e)  uporabi ustrezna orodja za sledenje in spremljanje izmenjave vzorcev genskih virov in z njimi povezanih informacij z drugimi zbirkami. 4.  Države članice redno preverjajo, da vsaka zbirka pod njihovo jurisdikcijo, ki je vključena v register zanesljivih zbirk Unije, učinkovito uporablja ukrepe iz odstavka 3. Države članice nemudoma obvestijo Komisijo, če zbirka pod njihovo jurisdikcijo, ki je vključena v register Unije, ni več v skladu z odstavkom 3. 5.  Kjer obstaja dokaz, da zbirka, vključena v register zanesljivih zbirk Unije, ne uporablja ukrepov iz odstavka 3, zadevna država članica v dialogu z lastnikom zadevne zbirke nemudoma opredeli sanacijske ukrepe. Komisija odstrani zbirko iz registra zanesljivih zbirk Unije, če je bilo zlasti na podlagi informacij, predloženih v skladu z odstavkom 4, ugotovljeno, da se zbirka, vključena v register zanesljivih zbirk Unije, sooča s pomembnimi ali trajnimi težavami pri doseganju skladnosti z odstavkom 3. 6.  Komisija je pooblaščena, da sprejme izvedbene akte, s katerimi se vzpostavijo postopki za izvajanje odstavkov 1 do 5 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 15(2). Sprememba 56 Predlog uredbe Člen 6 – odstavek 2 2.   Komisija objavi, tudi na internetu, seznam pristojnih organov. Komisija sproti posodablja ta seznam. 2.   Komisija objavi, tudi na internetu, seznam pristojnih organov. Komisija sproti posodablja seznam; posebna pozornost se nameni najbolj oddaljenim regijam zaradi bogastva in krhkosti genskih virov na njihovem ozemlju, da bi preprečili čezmerno izkoriščanje. Sprememba 57 Predlog uredbe Člen 6 – odstavek 3 a (novo) (3a)  Kontaktna točka, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 3, zagotovi posvetovanje z ustreznimi organi Unije, ustanovljenimi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 338/971, in nacionalnimi organi, ki jo izvajajo. __________ 1 UL L 61, 3.3.1997, str. 1. Sprememba 58 Predlog uredbe Člen 6 – odstavek 3 b (novo) 3b.  Pristojni organi in kontaktna točka za dostop in delitev koristi zagotovijo svetovanje javnosti in potencialnim uporabnikom, ki iščejo informacije o izvajanju te uredbe in o pomembnih določbah konvencije in Nagojskega protokola v Uniji. Sprememba 59 Predlog uredbe Člen 7 – odstavek 1 1.  Države članice in Komisija zahtevajo od vseh prejemnikov javnega financiranja raziskav, ki vključujejo uporabo genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi, da izjavijo, da bodo ravnali s primerno skrbnostjo v skladu s členom 4. črtano Sprememba 60 Predlog uredbe Člen 7 – odstavek 2 2.   Uporabniki pristojnim organom, določenim v skladu s členom 6(1), podajo izjavo, da so ravnali s primerno skrbnostjo v skladu s členom 4, bodisi istočasno s prošnjo za dovoljenje za trženje proizvoda, razvitega na podlagi genskih virov ali tradicionalnega znanja v zvezi s takimi viri, bodisi v času trženja, kadar trg ne zahteva dovoljenja za trženje. 2.   Uporabniki pristojnim organom, določenim v skladu s členom 6(1), podajo izjavo, da so izpolnili zahteve iz člena 4, in posredujejo ustrezne informacije, če: (a)  zagotovijo soglasje po predhodnem obveščanju in se dogovorijo o pogojih; (b)  prejmejo sredstva za raziskave, ki vključujejo uporabo genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi; (c)  vložijo zahtevek za patente ali za pravice v zvezi z novo vrsto rastline pri zadevnih nacionalnih, regionalnih ali mednarodnih institucijah, kar med drugim vključuje uporabljene genske vire, proizvode, vključno z derivati in procese, ki temeljijo na uporabi biotehnologije ali tradicionalnega znanja, povezanega z genskimi viri; (d)  vložijo prošnjo za dovoljenje za trženje proizvoda, razvitega na podlagi genskih virov ali tradicionalnega znanja v zvezi s takimi viri, ali (e)  v času trženja, če se ne zahteva dovoljenje za trženje. Sprememba 61 Predlog uredbe Člen 7 – odstavek 3 Pristojni organi vsaki dve leti pošljejo Komisiji informacije, ki so jih prejeli na podlagi odstavkov 1 in 2. Komisija povzame prejete informacije in jih da na voljo posredovalnemu mehanizmu za informacije o dostopu in delitvi koristi. Pristojni organi preverijo informacije iz točk (b) do (e) odstavka 2, informacije, pridobljene v skladu s tem členom, pa v treh mesecih posredujejo mehanizmu za izmenjavo informacij o dostopu in delitvi koristi, Komisiji, po potrebi pa tudi pristojnim organom zadevne države. Komisija v treh mesecih povzame prejete informacije in jih da na voljo javnosti v lahko dostopnem, odprtem formatu prek spleta. Sprememba 62 Predlog uredbe Člen 8 Člen 8 črtano Najboljše prakse Vsako združenje uporabnikov lahko Komisiji predloži zahtevek za priznanje kombinacije postopkov, orodij ali mehanizmov, ki jih je razvilo in jih nadzira, kot najboljšo prakso. Zahtevek se podpre z dokazi in informacijami. Če Komisija na podlagi informacij in dokazov, ki jih je posredovalo združenje uporabnikov, odloči, da ta posebna kombinacija postopkov, orodij ali mehanizmov, kadar jo uporabnik izvaja učinkovito, uporabniku omogoča, da izpolnjuje obveznosti iz členov 4 in 7, podeli priznanje kot najboljša praksa. Združenje uporabnikov Komisijo obvesti o kakršnih koli spremembah ali posodobitvah priznane najboljše prakse, za katero je bilo dodeljeno priznanje v skladu z odstavkom 2. Če dokazi, ki jih predložijo pristojni organi držav članic ali drugi virov, kažejo ponavljajoče se primere, ko uporabniki, ki izvajajo najboljšo prakso, ne izpolnjujejo svojih obveznosti v skladu s to uredbo, Komisija v dialogu z zadevnim združenjem uporabnikov preuči, ali ponavljajoči se primeri neskladnosti kažejo na morebitne pomanjkljivosti najboljše prakse. Komisija prekliče priznanje najboljše prakse, če je bilo ugotovljeno, da spremembe najboljše prakse ogrožajo sposobnost uporabnika, da izpolnjuje pogoje, določene v členih 4 in 7, ali kadar se ponavljajoči primeri neizpolnjevanja obveznosti uporabnikov nanašajo na pomanjkljivosti v praksi. Komisija vzpostavi in posodablja spletni register priznanih najboljših praks. Ta register v enem oddelku navaja najboljše prakse, ki jih je Komisija priznala v skladu z odstavkom 2 tega člena, v drugem oddelku pa najboljše prakse, sprejete na podlagi člena 20(2) Nagojskega protokola. Komisija je pooblaščena, da sprejme izvedbene akte, s katerimi se vzpostavijo postopki za izvajanje odstavkov 1 do 5 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 15(2). Sprememba 63 Predlog uredbe Člen 9 1.   Pristojni organi izvajajo preglede, da preverijo, ali uporabniki izpolnjujejo obveznosti iz členov 4 in 7. 1.   Pristojni organi izvajajo preglede, da preverijo, ali uporabniki izpolnjujejo obveznosti iz členov 4 in 7. 2.   Pregledi iz odstavka 1 tega člena se opravijo v skladu z redno revidiranim načrtom in v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju. Pri razvoju pristopa, ki temelji na tveganju, države članice upoštevajo, da če uporabnik izvaja najboljšo prakso v skladu s členom 8(2) te uredbe ali v skladu s členom 20(2) Nagojskega protokola, to zmanjša uporabnikovo tveganje za neizpolnjevanje obveznosti. 2.   Pregledi iz odstavka 1 tega člena se opravijo v skladu z redno revidiranim načrtom in v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, katerega najpomembnejša načela določi Komisija v skladu s postopkom iz člena 15(2. 3.   Poleg tega se pregledi lahko opravijo, ko ima pristojni organ na voljo potrebne informacije, vključno s tistimi na podlagi utemeljenih pomislekov tretjih strani, o neupoštevanju te uredbe s strani uporabnikov. 3.   Poleg tega se opravijo dodatni pregledi, ko ima pristojni organ na voljo potrebne informacije, vključno s tistimi na podlagi utemeljenih pomislekov tretjih strani, o neupoštevanju te uredbe s strani uporabnikov. 4.   Pregledi iz odstavka 1 vključujejo vsaj: 4.   Pregledi iz odstavka 1 vključujejo vsaj: (a)   pregled ukrepov, ki jih je sprejel uporabnik za zagotovitev ravnanja s primerno skrbnostjo v skladu s členom 4; (a)   pregled ukrepov, ki jih je sprejel uporabnik za zagotovitev ravnanja s primerno skrbnostjo v skladu s členom 4; (b)   pregled dokumentacije in evidenc, ki dokazujejo, da so bile dejavnosti specifične uporabe opravljene s primerno skrbnostjo v skladu s členom 4; (b)   pregled dokumentacije in evidenc, ki dokazujejo, da so bile dejavnosti specifične uporabe opravljene s primerno skrbnostjo v skladu s členom 4; (c)   preglede, vključno z revizijami, na kraju samem; (c)   preglede, vključno z revizijami, na kraju samem; (d)   preglede primerov, v katerih je moral uporabnik podati izjavo v skladu s členom 7. (d)   preglede primerov, v katerih je moral uporabnik podati izjavo v skladu s členom 7. 5.   Pristojni organi sprejmejo mednarodno priznano potrdilo o skladnosti kot dokazilo, da je bil dostop do genskega vira, na katerega se nanaša, skladen s soglasjem po predhodnem obveščanju in da so bili vzpostavljeni medsebojno dogovorjeni pogoji, v skladu z nacionalno zakonodajo o dostopu in delitvi koristi ali v skladu z zakonskimi zahtevami pogodbenice Nagojskega protokola, ki poda soglasje po predhodnem obveščanju. 5.   Pristojni organi sprejmejo mednarodno priznano potrdilo o skladnosti kot dokazilo, da je bil dostop do genskega vira, na katerega se nanaša, skladen s soglasjem po predhodnem obveščanju in da so bili vzpostavljeni medsebojno dogovorjeni pogoji, v skladu z nacionalno zakonodajo o dostopu in delitvi koristi ali v skladu z zakonskimi zahtevami pogodbenice Nagojskega protokola, ki poda soglasje po predhodnem obveščanju. Če mednarodno priznano potrdilo ni na voljo, se kot zadosten dokaz, da so bili zajeti genski viri pridobljeni zakonito in da so bili vzpostavljeni medsebojno dogovorjeni pogoji, upoštevajo druge pravno sprejemljive oblike. 6.   Uporabniki nudijo vso potrebno pomoč za lažje izvajanje pregledov iz odstavka 1, zlasti v zvezi z dostopom do objektov in predložitvijo dokumentacije ali evidenc. 6.   Uporabniki nudijo vso potrebno pomoč za lažje izvajanje pregledov iz odstavka 1, zlasti v zvezi z dostopom do objektov in predložitvijo dokumentacije ali evidenc. 7.   Brez poseganja v člen 11 pristojni organi od uporabnikov zahtevajo sprejetje sanacijskih ukrepov, če so pri pregledih iz odstavka 1 tega člena ugotovljene pomanjkljivosti. 7.   Brez poseganja v člen 11 pristojni organi od uporabnikov zahtevajo sprejetje sanacijskih ukrepov, če so pri pregledih iz odstavkov 1 in 3 tega člena ali po preverjanju v skladu s členom 7(2) ugotovljene pomanjkljivosti. Poleg tega lahko države članice glede na naravo ugotovljenih pomanjkljivosti nemudoma sprejmejo začasne ukrepe, med drugim zaseg nezakonito pridobljenih genskih virov in prekinitev dejavnosti specifične uporabe. Če ni pozitivnega ali zadovoljivega odziva s strani uporabnika lahko države članice glede na naravo ugotovljenih pomanjkljivosti nemudoma sprejmejo začasne ukrepe, med drugim zaseg nezakonito pridobljenih genskih virov in prekinitev dejavnosti specifične uporabe. Takšni začasni ukrepi so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. 8.   Komisija je pooblaščena, da sprejme izvedbene akte, s katerimi se vzpostavijo postopki za izvajanje odstavkov 1 do 7 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 15(2). 8.   Komisija je pooblaščena, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 14a, s katerimi se vzpostavijo postopki za izvajanje odstavkov 1 do 7 tega člena, in da opredeli postopkovna jamstva, kot je pravica do pritožbe, v skladu z določbami iz člena 7 in členov 9 do 11. Sprememba 64 Predlog uredbe Člen 10 – odstavek 2 2.  Informacije iz odstavka 1 so na voljo v skladu z Direktivo 2003/4/ES. 2.  Informacije iz odstavka 1 so na voljo v skladu z Direktivo 2003/4/ES, in sicer prek spleta na enostavno dostopen način. Sprememba 65 Predlog uredbe Člen 11 – odstavek 2 2.  Določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Te kazni lahko vključujejo: 2.  Določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Te kazni lahko vključujejo: (a)  denarne kazni; (a)  denarne kazni, ki so sorazmerne z vrednostjo dejavnosti uporabe genskih virov in vsaj dejansko prikrajšajo tiste, ki imajo ekonomske koristi iz naslova kršitve; (b)  takojšnjo prekinitev dejavnosti specifične uporabe; (b)  takojšnjo prekinitev dejavnosti specifične uporabe, vključno s trženjem proizvodov, ki temeljijo na genskih virih in tradicionalnem znanju v zvezi z njimi; (c)  zaseg nezakonito pridobljenih genskih virov. (c)  zaseg nezakonito pridobljenih genskih virov. Sprememba 66 Predlog uredbe Člen 12 – odstavek 1 1.  Pristojni organi sodelujejo med seboj, z upravnimi organi tretjih držav in s Komisijo za zagotovitev upoštevanja te uredbe s strani uporabnikov. 1.  Pristojni organi sodelujejo med seboj, z upravnimi organi tretjih držav in s Komisijo za okrepitev učinkovitega usklajevanja in zagotovitev upoštevanja te uredbe s strani uporabnikov. Kadar je potrebno zaradi pravilnega izvajanja Nagojskega protokola in te uredbe, poteka sodelovanje tudi z drugimi ustreznimi akterji, vključno z zbirkami, nevladnimi organizacijami in predstavniki avtohtonih in lokalnih skupnosti. Sprememba 67 Predlog uredbe Člen 12 – odstavek 2 2.   Pristojni organi si s pristojnimi organi drugih držav članic in Komisijo izmenjujejo informacije glede hujših pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene med pregledi iz člena 9(1), in o vrstah kazni, izrečenih v skladu s členom 11. 2.   Pristojni organi si s pristojnimi organi drugih držav članic in Komisijo izmenjujejo informacije o organizaciji svojih sistemov pregledov za spremljanje izpolnjevanja obveznosti uporabnikov iz te uredbe, o hujših pomanjkljivostih, ki so bile ugotovljene med pregledi iz člena 9(4) in člena 10(1), in o vrstah kazni, izrečenih v skladu s členom 11. Sprememba 68 Predlog uredbe Člen 12 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Komisija si prizadeva za ureditev z Evropskim patentnim uradom in Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino, s katero se zagotovi, da se v registracijo patentov vključijo sklicevanja na genske vire in njihov izvor. Sprememba 69 Predlog uredbe Člen 13 – naslov Platforma Unije za dostop Platforma Unije za dostop in delitev koristi Sprememba 70 Predlog uredbe Člen 13 – odstavek 1 1.  Vzpostavi se platforma Unije za dostop do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi. 1.  Vzpostavi se platforma Unije za dostop do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi ter pošteno in pravično delitev koristi. Države članice, ki nameravajo sprejeti pravila glede dostopa do svojih genskih virov, najprej izvedejo oceno učinka teh pravil in predložijo rezultate te ocene v obravnavo platformi Unije za preverbo v skladu s postopkom iz odstavka 5 tega člena. Sprememba 71 Predlog uredbe Člen 13 – odstavek 2 2.   Platforma Unije bo prispevala k racionalizaciji pogojev za dostop na ravni Unije z razpravami o povezanih vprašanjih, vključno z načrtovanjem in delovanjem režimov dostopa, vzpostavljenih v državah članicah, poenostavljenim dostopom za nekomercialne raziskave, praksami glede dostopa do zbirk v Uniji, dostopom zainteresiranih strani iz Unije v tretjih državah ter izmenjavo dobrih praks. 2.   Platforma Unije bo prispevala k racionalizaciji pogojev za dostop na ravni Unije z razpravami o povezanih vprašanjih, vključno z načrtovanjem in delovanjem režimov dostopa, vzpostavljenih v državah članicah, spodbujanju raziskav, ki prispevajo k ohranjanju in trajnostni uporabi biotske raznovrstnosti, zlasti v državah v razvoju, vključno s poenostavljenim dostopom za nekomercialne raziskave, praksami glede dostopa do zbirk v Uniji, dostopom deležnikov iz Unije v tretjih državah pod medsebojno dogovorjenimi pogoji po pridobitvi soglasja po predhodnem obveščanju, praksami delitve koristi, izvajanjem in nadaljnjim razvojem dobrih praks in delovanjem ureditve reševanja sporov. Sprememba 72 Predlog uredbe Člen 13 – odstavek 3 3.  Platforma Unije lahko zagotovi nezavezujoče nasvete, navodila ali mnenja o zadevah, za katere je pooblaščena. 3.  Platforma Unije lahko zagotovi nezavezujoče nasvete, navodila ali mnenja o zadevah, za katere je pooblaščena. Pri nasvetih, smernicah ali mnenjih se ustrezno upošteva zahteva po vključitvi zadevnih avtohtonih in lokalnih skupnosti. Sprememba 73 Predlog uredbe Člen 14 – točke d a, d b, d c, d d, d e in d f (novo) (da)  sprejmejo ukrepe, s katerimi se – tudi prek obstoječih raziskovalnih programov – podprejo zbirke, ki prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in raznovrstnosti kultur, vendar zanje ni na voljo dovolj sredstev, da bi jih vključili v register Unije; (db)  zagotovijo, da v primeru nezakonite uporabe genskih virov in z njimi povezanega tradicionalnega znanja ali nespoštovanja zahteve po soglasju po predhodnem obveščanju ali medsebojno dogovorjenih pogojev, ponudniki, ki so pristojni za odobritev dostopa do genskih virov in podpis medsebojno dogovorjenih pogojev, lahko ukrepajo in preprečijo ali zaustavijo takšno uporabo, tudi s sodnimi odredbami, ter zahtevajo odškodnino za kakršno koli povzročeno škodo in po potrebi zaplembo teh genskih virov; (dc)  spodbujajo uporabnike in ponudnike, naj neposredne koristi, ki izhajajo iz uporabe ali trženja genskih virov, usmerijo v ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostno uporabo njenih sestavnih delov; (dd)  na zahtevo podprejo regionalno sodelovanje – tudi z gradnjo zmogljivosti – pri delitvi koristi glede čezmejnih genskih virov in z njimi povezanega tradicionalnega znanja; (de)  preučijo potrebo po oblikovanju kataloga razpoložljivih genskih virov, ki izhajajo iz posameznih držav članic, v skladu s členom 7 Konvencije o biološki raznovrstnosti, da se zagotovi boljše poznavanje biotske raznovrstnosti; (df)  podprejo raziskave in izdelavo genskih katalogov v Uniji in tretjih državah. Sprememba 74 Predlog uredbe Člen 14 a (novo) Člen 14a Izvajanje pooblastila 1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu. 2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 4(4b)in člena 9(8) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od …1. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja. 3.  Pooblastilo iz členov 4a(4) in 9(8) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. 4.  Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet. 5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 4(4a) in členom 9(8), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca. ___________ 1 Datum iz člena 17(1). Sprememba 75 Predlog uredbe Člen 15 a (novo) Člen 15a Posvetovalni forum Komisija zagotovi uravnoteženo udeležbo predstavnikov držav članic in pomembnih organizacij ponudnikov, združenj uporabnikov, medvladnih in nevladnih organizacij ter predstavnikov avtohtonih in lokalnih skupnosti pri izvajanju te uredbe. Ti udeleženci prispevajo zlasti k opredelitvi in pregledu delegiranih aktov v skladu s členom 4(4a) in členom 9(8) ter k izvajanju členov 5, 7 in 8 in vseh smernic za določitev medsebojno dogovorjenih pogojev. Sestanejo se na posvetovalnem forumu. Poslovnik foruma določi Komisija. Sprememba 76 Predlog uredbe Člen 16 – odstavek 3 3.  Komisija vsakih deset let po prvem poročilu na podlagi poročanja in izkušenj z izvajanjem te uredbe pregleda delovanje in učinkovitost te uredbe. Pri pripravi poročil Komisija upošteva zlasti upravne posledice za javne raziskovalne zavode, mala in srednje velika podjetja ter mikropodjetja. Upošteva tudi potrebo po nadaljnjih ukrepih Unije glede dostopa do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi. 3.  Komisija vsakih pet let po prvem poročilu na podlagi poročanja in izkušenj z izvajanjem te uredbe pregleda delovanje in učinkovitost te uredbe. Pri pripravi poročil upošteva zlasti upravne posledice za posebne sektorje, javne raziskovalne zavode, mala in srednja podjetja ter mikropodjetja. Upošteva tudi potrebo po pregledu izvajanja določb te uredbe v zvezi s tradicionalnim znanjem, povezanim z genskimi viri, glede na razvoj v drugih ustreznih mednarodnih organizacijah in potrebo po nadaljnjih ukrepih Unije glede dostopa do genskih virov in tradicionalnega znanja v zvezi z njimi, da bi se izvajali člen 5.2, člen 6.2, člen 7 in člen 12 Nagojskega protokola in spoštovale pravice avtohtonih in lokalnih skupnosti. Sprememba 77 Predlog uredbe Člen 16 a (novo) Člen 16a Sprememba Direktive 2008/99/ES Direktiva 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja1 se spremeni z začetkom veljavnosti od …*, kot sledi: (1)  V členu 3 se doda naslednja točka: „(j) Nezakonito pridobljeni genski viri“ (2)  V Prilogi A se doda naslednja alineja: „– Uredba (EU) št. …/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe v Uniji.“ __________________ 1 UL L 328, 6.12.2008, str. 28. * Datum: eno leto po začetku veljavnosti te uredbe. Sprememba 78 Predlog uredbe Člen 17 – odstavek 2 2.  Členi 4, 7 in 9 se začnejo uporabljati eno leto po začetku veljavnosti te uredbe. 2.  Člen 4(1) do (4) ter člena 7 in 9 se začnejo uporabljati eno leto po začetku veljavnosti te uredbe.

(1) Zadeva je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 57(2) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v ponovno obravnavo (A7-0263/2013).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o mikroproizvodnji – proizvodnja električne energije in toplote v manjšem obsegu (2012/2930(RSP))

P7_TA(2013)0374 B7-0388/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 192(2) in 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov energije, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES(2) in njenih posledic za proizvodnjo toplote in električne energije,

–  ob upoštevanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo(3), Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, ki vplivajo na rabo energije, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku(4) ter njunih izvedbenih predpisov,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Za boljše delovanje notranjega energetskega trga“ (COM(2012)0663) in priloženih delovnih dokumentov (SWD(2012)0367 in SWD(2012)0368),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Energija iz obnovljivih virov: glavni akter na evropskem energetskem trgu“ (COM(2012)0271),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2010 o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti(5),

–  ob upoštevanju vprašanja za odgovor Komisiji o mikroproizvodnji (E-010355/2011),

–  ob upoštevanju vprašanja za odgovor Komisiji o naložbenih projektih na podlagi udeležbe državljanov (E-011185/2012),

–  ob upoštevanju vprašanja za odgovor Komisiji o mikroproizvodnji (O-000074/2013 – B7-0217/2013),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je dostop do zadostne energije, ki omogoča dostojen življenjski standard, osnovna pravica vseh in ker so cene energije v zadnjih letih občutno zrasle;

B.  ker je Evropska unija čedalje bolj odvisna od uvoza energije iz tretjih držav in so zato potrebne spremembe, če želi uresničiti svoje podnebne in energetske cilje ter cilje rasti;

C.  ker se je zaradi rabe fosilnih goriv kot vira energije povečala raven ogljikovega dioksida v naši atmosferi, kar je prispevalo h globalnim podnebnim spremembam; ker si je EU zastavila cilje za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki jih želi doseči do leta 2020, trenutno pa pripravlja okvir za podnebno in energetsko politiko za leto 2030; ker trenutno obstajajo določbe glede proizvodnje energije v manjšem obsegu (mikroproizvodnja), vendar so razpršene med različne zakonodajne in nezakonodajne pobude, kot sta direktiva o obnovljivih virih energije in direktiva o energetski učinkovitosti;

D.  ker bi se morali voditelji EU postaviti na čelo energetskega prehoda in pri tem upoštevati potrebo po vključitvi vseh državljanov EU, ne glede na njihove prihodke in bogastvo; ker lahko proizvodnja energije v majhnem obsegu pripomore k spodbujanju kohezije v skupnostih, boju proti energetski revščini, ustvarjanju novih delovnih mest in gospodarski rasti ter privede do novega načina reševanja sedanje gospodarske krize;

E.  ker je proizvodnja energije v manjšem obsegu, ki je tudi decentralizirana, priložnost za gospodinjstva ter mala in srednja podjetja, pa tudi za skupnosti v mestih in na podeželju, da s tem, ko postanejo proizvajalci energije, sodelujejo pri spopadanju s podnebnimi spremembami; ker bi se morali potrošniki ozaveščati o učinkovitih načinih proizvodnje in rabe energije; ker lahko omogočanje potrošnikom, da proizvajajo svojo električno energijo in toploto, ustvarja bolj trajnostno in vključujočo družbo; ker je v sporočilu Komisije o notranjem energetskem trgu obravnavano vprašanje krepitve vloge „protrošnikov“ (tj. proizvajalcev, ki so hkrati potrošniki – ang. prosumers); ker potrošniki že imajo številne možnosti za aktivno sodelovanje pri učinkoviti proizvodnji in porabi energije, ostajajo pa izzivi, s katerimi se je treba spoprijeti;

F.  ker lahko mikroproizvodnja energije odigra pomembno vlogo tudi v svetovnem merilu;

G.  ker se spodbude za proizvodnjo električne in toplotne energije v manjšem obsegu močno razlikujejo med posameznimi državami članicami; ker bi bilo treba bolje izvajati politike EU, da bi se po vsej EU izkoristil potencial proizvodnje energije v manjšem obsegu;

Opredelitev pojmov

1.  za namene te resolucije opredeljuje pojem mikroproizvodnja kot (1) proizvodnja toplote oziroma hladu in električne energije v manjšem obsegu na ravni posameznikov ali MSP za lastne potrebe in (2) različne oblike skupinske ali zadružne proizvodnje v manjšem obsegu na ravni skupnosti za lokalne potrebe; opozarja, da mikroproizvodnja vključuje različne tehnologije (vodna, geotermalna, sončna, morska in vetrna energija ter energija, pridobljena s toplotnimi črpalkami in iz biomase), posebej pa je osredotočena na obnovljive in trajnostne razsežnosti;

Uvod

2.  potrjuje, da mora biti mikroproizvodnja bistven del proizvodnje energije v prihodnosti, če naj EU dolgoročno uresniči cilje, ki si jih je zastavila na področju obnovljivih virov energije; opozarja, da mikroproizvodnja prispeva k povečanju skupnega deleža obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov EU ter omogoča učinkovito porabo energije blizu kraja proizvodnje, s čimer se izognemo izgubam pri prenosu;

3.  opozarja, da je uspešnost širitve mikroproizvodnje odvisna od številnih različnih dejavnikov, vključno z dobro delujočim evropskim notranjim energetskim trgom, tehničnim razvojem enot za mikroproizvodnjo, uvajanjem pametne energetske infrastrukture, zlasti na ravni distribucije, ter učinkovitimi kratko-, srednje- in dolgoročnimi politikami in shemami podpore za spodbujanje mikroproizvodnje na evropski, nacionalni in lokalni ravni;

4.  priznava vlogo raziskav in tehnologije pri izboljšanju učinkovitosti in zmanjševanju stroškov mikroproizvodnje;

5.  poudarja, da določene ovire omejujejo obsežnejšo uporabo tehnologij mikroproizvodnje, med drugim: izziv, ki ga predstavljajo visoki vnaprejšnji naložbeni stroški; visoka raven upravne kompleksnosti, ki je povezana s priklopom na električno omrežje in dostopom do njega, ter pomanjkanje ozaveščenosti glede energetskih in stroškovnih prihrankov različnih tehnologij mikroproizvodnje skozi njihov življenjski cikel;

6.  poudarja, da je energetska revščina čedalje večji problem; poudarja, da lahko spodbujanje mikroproizvodnje na ravni posameznikov in skupnosti potrošnikom omogoči, da postanejo dejavni udeleženci v energetskem sektorju ter obenem pridobijo več nadzora nad svojo porabo energije ter zmanjšajo količino energije, ki jo morajo kupovati, s čimer se preprečuje energetska revščina; poudarja, da mikroproizvodnja nudi priložnost za preoblikovanje družbe na bolj trajnosten, kooperativen in pravičen način; poziva, naj se posebno pozornost nameni najemnikom, katere se pogosto odvrača od izboljšav kar zadeva energetsko učinkovitost in proizvodnjo lastne energije;

7.  poudarja, da tehnologije mikroproizvodnje, kot sta mikrosoproizvodnja in obnovljivi viri energije manjšega obsega, omogočajo gradnjo poslopij z ničnimi potrebami po energiji oziroma s pozitivno energijsko bilanco, ki proizvedeno presežno energijo oddajajo v omrežje;

8.  opozarja na pomen spodbujanja lokalnih zadrug za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, tako na podeželju kot v mestih, da se poveča podpora javnosti za energijo iz obnovljivih virov ter ozaveščenost državljanov in njihova udeležba v proizvodnji energije v majhnem obsegu, izboljša dostop do te energije in spodbuja naložbe; opozarja na pomen spodbujanja lokalnih in regionalnih energetskih povezovalcev, ki bi omogočili varno in učinkovito udeležbo državljanov na trgu električne energije ter tako protrošnikom zagotavljali poštene cene za storitve, zagotovljene elektroenergetskemu sistemu; ugotavlja, da imajo lokalni organi pomembno vlogo pri spodbujanju in pospeševanju mikroproizvodnje med državljani, MSP in zainteresiranimi stranmi;

9.  meni, da so evropski državljani slabo ozaveščeni glede koristi mikroproizvodnje, ter poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za obveščanje o mikroproizvodnih rešitvah in najboljših praksah na tem področju;

10.  ugotavlja, da je na voljo malo informacij o zmogljivosti in prihodnjem potencialu mikroproizvodnje v EU; meni, da bi boljše poznavanje mikroproizvodnje tej omogočilo, da odigra bistveno vlogo v okviru podnebne, energetske in industrijske politike;

11.  ugotavlja, da so za spodbujanje mikroproizvodnje električne energije potrebni pametni električni števci, ki lahko izračunajo delež električne energije, ki ga proizvajalec porabi za lastne potrebe, in delež, ki ga prispeva v omrežje, ter števci toplotne energije za spremljanje toplote, ki vstopa v poslopja v omrežju za daljinsko ogrevanje in izstopa iz njih, da bo mogoče šteti v dobro proizvedeno toplotno energijo;

12.  ugotavlja, da je pogosto smiselna uporaba soproizvodnje toplote in električne energije, vključno z mikroproizvodnjo, saj to pogosto občutno izboljša energetsko učinkovitost;

13.  ugotavlja, da razširjeno prevzemanje mikroproizvodnje predstavlja pomemben korak v prehodu iz zgodovinskega centraliziranega energetskega sistema v bolj decentraliziran in prožen sistem, ki je potreben za uresničitev energetskih in podnebnih ciljev EU; poudarja pomen sedanjega spodbujanja mikroproizvodnje ob sočasni pošteni obravnavi vprašanj upravljavcev distribucijskih omrežij, vključno z delitvijo stroškov in potrebo po vlaganju v pametne tehnologije; poudarja, da je treba ustrezno opredeliti in pravično obravnavati pozitiven učinek pomožnih storitev, ki jih zagotavljajo mikroproizvajalci in ki prispevajo k varnemu delovanju sistema; zato poudarja, da se je treba sedaj pravilno odločati in postaviti prave cilje ter nič več odlašati z ustreznimi naložbami in ambiciozno pravno ureditvijo;

14.  poudarja, da se lahko povečanje mikroproizvodne zmogljivosti v EE izkaže za zelo drago in da bodo zaradi večjih naložb posameznih potrošnikov-proizvajalcev v mikroproizvodnjo potrebne tudi druge naložbe na različnih ravneh energetskega sistema, na primer naložbe v distribucijske in prenosne sisteme, ki omogočajo lažjo uporabo mikroproizvodnje; poudarja, da to ne sme ogroziti popolne zanesljivosti oskrbe z energijo ali umetno dvigniti cen energije; soglaša z Evropskim svetom, da mora energetska politika EU gospodinjstvom in podjetjem zagotavljati zanesljivo oskrbo z energijo po dostopnih in konkurenčnih cenah in stroških;

Zakonodajni okvir

15.  poziva Komisijo, naj na podlagi najboljše prakse za regulativne organe in upravljavce sistemov pripravi priporočila o tem, kako skrajšati in poenostaviti upravne postopke, povezane z upravljanjem mikroproizvodnih naprav in njihovo priključitvijo v omrežje, s posebnim poudarkom na vzpostavitvi postopkov „vse na enem mestu“; poudarja, da bi bilo treba spodbujati ambiciozno izvajanje obstoječih smernic, kot so določbe o napravah za mikrosoproizvodnjo iz direktive o energetski učinkovitosti;

16.  ugotavlja, da energija, ki jo ustvarijo mikroproizvajalci, ob takojšnji in lokalni porabi pripomore k preprečevanju pretoka energije in s tem povezanih izgub v sistemu ter poveča občutek lastništva med protrošniški; zato poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo posebne mehanizme za spodbujanje samozadostnosti v povezavi s splošnim zmanjšanjem porabe;

17.  poziva Komisijo in nacionalne regulativne organe, naj razvijejo regulativne okvire, v katerih bodo določene vloge in odgovornost vseh udeležencev v distribucijskih omrežjih, s posebnim poudarkom na pogojih, ki omogočajo širitev združevanja, saj bo imelo v prihodnosti ključno vlogo pri dejavni udeležbi mikroproizvodnje v sistemu;

18.  opozarja na vse pomembnejšo vlogo upravljavcev distribucijskih omrežij v bolj decentraliziranem energetskem omrežju pri zagotavljanju zanesljive oskrbe z energijo ter stabilnega in zanesljivega delovanja omrežij ob hkratnem varovanju zasebnosti podatkov potrošnikov; poziva Komisijo in nacionalne regulativne organe, naj priznavajo to vlogo ter spodbujajo naložbe upravljavcev distribucijskih omrežij v distribucijski sistem, da se izboljša splošna učinkovitost energetskega sistema; poleg tega poziva, naj se jasneje opredeli vloga upravljavcev distribucijskih omrežij pri organizaciji izravnavanja in drugih pomožnih storitev;

19.  je prepričan, da je potrebno učinkovito usklajeno delovanje na področju mikroproizvodnje manjšega obsega v EU kot del oblikovanja evropskega notranjega energetskega trga;

20.  ugotavlja, da imajo posamezne države članice različne cilje in strukture davčne in pravne ureditve mikroproizvodnje, kar utegne ovirati vsesplošno razširitev mikroproizvodnje; poziva Komisijo, naj opredeli proračunske vrstice v okviru programa Inteligentna energija – Evropa in sodeluje z državami članicami pri odpravljanju obstoječih ovir v nacionalnih zakonodajah glede dostopa do finančnih sredstev za projekte posameznikov in zadrug na področju mikroproizvodnje, ustvari nove usmerjene finančne instrumente (npr. mikrokredite) in razširja najboljše prakse, povezane s temi dejavnostmi;

21.  poziva države članice, naj pri oblikovanju in pregledovanju nacionalnih subvencij in podpornih shem upoštevajo posebnosti mikroproizvodnje ter tako zagotovijo njihovo ustreznost za proizvodnjo energije v manjšem obsegu;

Infrastruktura, proizvodi in standardi

22.  zahteva takojšnje celovito izvajanje tretjega energetskega svežnja, zlasti zakonodajo EU na področju merjenja, da bi se spodbudile dejavnosti protrošnikov na omrežju, pa tudi učinkovito upravljanje distribucije; zahteva, da se omogoči prenos energije med proizvajalcem in potrošnikom manjšega obsega, pa tudi denimo v okviru soseske ali zadruge; poziva države članice, naj pospešijo uvajanje pametnih števcev ter tako pomagajo gospodinjstvom do natančnih podatkov in celotne vrednosti energije, ki jo proizvedejo v svojih prostorih, kjer analiza stroškov in koristi pokaže, da je to v interesu potrošnikov;

23.  predlaga, da Komisij razišče možnost uvajanja sistemov mikroproizvodnje v projekte urbanističnega načrtovanja; je prepričan, da bi to lahko povečalo učinkovitost in zmanjšalo stroške za razvoj prenosa in distribucije energije iz obnovljivih virov v manjšem obsegu;

24.  ugotavlja, da je standardizacija bistvena za bolj razširjeno uporabo opreme množične proizvodnje, ki se uporablja pri mikroproizvodnji v racionalizirani in stroškovno učinkoviti obliki; poziva evropske organe za standardizacijo, naj pospešijo svoje dejavnosti standardizacije;

25.  opozarja, da proizvajalci manjšega obsega z distribucijskim omrežjem sodelujejo drugače kot veliki proizvajalci, zato bi jih bilo treba v prihodnji zakonodaji drugače obravnavati;

26.  se zaveda, da se bodo z znatno razširitvijo mikroproizvodnje pojavili izzivi pri upravljanju distribucijskih omrežij, povezani z usklajevanjem povpraševanja in ponudbe, zaradi česar bodo potrebne inovativne naložbe v nadgradnjo distribucijskih omrežij; je seznanjen s pomenom pametnih tehnologij za uresničevanje tega; poziva države članice, naj spodbujajo dostop do omrežja za mikroproizvajalce ter obenem rešujejo vprašanje stroškov v zvezi z omrežji, ki so povezana s proizvodnjo manjšega obsega, in ohranjajo učinkovito upravljanje omrežij; poziva nacionalne regulativne organe, naj spodbujajo inovacije in naložbe v lokalnih distribucijskih omrežjih;

27.  opozarja, da so lastniški projekti dokazano bolje sprejeti, zato bi jih bilo treba podpirati; opozarja, da bi lahko imeli pri tem pomembno vlogo energetski povezovalci, vendar njihova vloga v zakonodaji EU zaenkrat še ni jasna; zato poziva k hitremu in ambicioznemu izvajanju določb glede odzivanja na povpraševanje iz direktive o energetski učinkovitosti;

28.  spodbuja Komisijo, naj preuči možnosti podpiranja modelov skupinskega financiranja, tj. dolgoročnih naložbenih sistemov, v okviru katerih so vlagatelji in podjetniki prek platforme v neposrednem stiku, ter tako ustvari priložnosti in spodbudi ljudi, da oblikujejo mikroproizvodne zadruge;

29.  ugotavlja, da se pozornost javnosti vedno bolj osredotoča na možnost financiranja projektov prek odprtih pozivov, namenjenih širši javnosti (skupinsko financiranje); poziva Komisijo, naj spodbuja možnost solastništva lokalnih projektov in tako bolje mobilizira lokalno podporo;

30.  poleg tega poziva Komisijo, naj preuči, v kolikšni meri predpisi EU, kot so direktiva o prospektu (Direktiva 2003/71/ES), direktiva o trgih finančnih instrumentov (Direktiva 2004/39/ES) in direktiva o e-denarju (Direktiva 2009/110/ES), že omogočajo izvajanje določenih projektov na osnovi solastništva lokalnih struktur;

31.  izjavlja, da bi morale biti vse pobude na področju mikroproizvodnje v skladu s kodeksi omrežij; ugotavlja, da je mogoče cilje sekundarne zakonodaje na področju električne energije, kot so kodeksi omrežij, bolje in stroškovno učinkoviteje doseči z določitvijo standardov na ravni EU za večino vrst tehnologije mikroproizvodnje; poziva k aktivni obliki upravljanja distribucijskih sistemov, ki temelji na tesnem sodelovanju med upravljavci distribucijskih omrežij in upravljavci prenosnih omrežij ter drugimi elementi (enote proizvodnje, porabe in shranjevanja) organov omrežja, da se spodbujajo inovacije in naložbe v lokalna distribucijska omrežja;

32.  poziva Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev, Evropsko omrežje upravljavcev prenosnih omrežij za električno energijo, Komisijo in vlade držav, naj v sedanjem procesu priprave osnutkov kodeksov omrežij in pogajanj o njih posebno pozornost namenijo decentraliziranim obnovljivim virom energije;

33.  ugotavlja, da bi lahko imele nove oblike proizvodnje, lastništva in porabe, kot je zakupna družba, ključno vlogo pri širitvi mikroproizvodnje, saj so številni elementi, ki jih omogoča ta pristop, pozitivni na področju mikroproizvodnje, na primer nižji vnaprejšnji stroški in preglednost stroškov zaradi fiksnih cen kombinacije izdelkov in storitev, rešitev pomembne težave glede financiranja protrošnike z nižjimi prihodki, najboljša kakovost namestite in boljše vzdrževanje ter posledično daljši življenjski cikel na strani dobavitelja;

Posebni ukrepi

34.  poziva Komisijo, naj izvede celovito oceno potencialnih zmogljivosti za mikroproizvodnjo ter preuči najboljše prakse v EU in morebitni učinek obsežne širitve te vrste proizvodnje na evropski notranji energetski trg in infrastrukturo;

35.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo mikroproizvodnjo od obdobja 2014–2020 naprej upravičena do financiranja iz skladov EU, tudi iz strukturnih skladov;

36.  poziva k vlaganju v raziskave, razvoj in inovacije na področju mikroproizvodnje, da se razvijejo ustrezne tehnične rešitve in naprave;

37.  priznava pomen vodilnega položaja EU na področju podnebne in energetske politike ter izjavlja, da bi morala mikroproizvodnja prispevati k uresničevanju naših dolgoročnih ciljev; zato poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo izvajanje strategij za proizvodnjo električne energije in toplote v manjšem obsegu, ki so že vključene v obstoječi okvir politim EU, s čimer se prizna pomen mikroproizvodnje in spodbudi njena širitev v državah članicah;

38.  poziva Komisijo, naj v prihodnji energetski zakonodaji EU upošteva vlogo mikroproizvodnje, zlasti v povezavi s prihodnjim podnebnim in energetskim svežnjem Unije (2030);

39.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami temeljito preuči sedanje stroškovne strukture v energetskem omrežju in zagotovi smernice o načinih spodbujanja izdajanja dovoljenj in dostopa do omrežij za mikroproizvodne naprave ter njihovo delovanje;

o
o   o

40.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 140, 5.6.2009, str. 16. (2) UL L 315, 14.11.2012, str. 1. (3) UL L 285, 31.10.2009, str. 10. (4) UL L 153, 18.6.2010, str. 1. (5) UL C 169 E, 15.6.2012, str. 66.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o uporabi načela enakega plačila delavk in delavcev za enako delo ali delo enake vrednosti (2013/2678(RSP))

P7_TA(2013)0375 B7-0387/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 8, 157 in 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Direktive št. 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(1),

–  ob upoštevanju člena 11(1)(d) Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je 18. decembra 1979 v svoji resoluciji št. 34/180 sprejel generalni svet Združenih narodov,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (COM(2010)0491),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2010 z naslovom „Okrepljena zaveza za enakost med ženskami in moškimi – Listina žensk (COM(2010)0078)“,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske(2),

–  ob upoštevanju ocene evropske dodane vrednosti izvajanja načela enakega plačila delavk in delavcev za enako delo ali delo enake vrednosti(3),

–  ob upoštevanju študije „Razlike med spoloma v pokojninah v EU“(4),

–  ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o uporabi načela enakega plačila delavk in delavcev za enako delo ali delo enake vrednosti (O-000078/2013 – B7-0218/2013),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske Komisijo pozval, naj najkasneje do 15. februarja 2013 revidira Direktivo  št. 2006/54/ES, pri čemer naj upošteva priporočila Evropskega parlamenta, tudi glede revizije obstoječe zakonodaje;

B.  ker dogovori glede plače zaradi politik na trgu dela, ki skušajo odpraviti načelo in prakso kolektivnih pogajanj, vse pogosteje potekajo z vsakim posameznikom posebej, kar vodi v individualiziran plačni sistem, kjer primanjkuje informacij in preglednosti, to pa povzroča vse večje razlike v plačilu med zaposlenimi na podobnih ravneh in lahko vodi v povečanje razlik v plačilu med spoloma;

C.  ker je napredek pri zmanjševanju razlike v plačilu med spoloma izredno počasen, medtem ko se je v nekaterih državah članicah razlika celo povečala; ker je kljub obsežni zakonodaji, ki velja že skoraj 40 let, ter v ta namen sprejetim ukrepom in porabljenim sredstvom (neenakost na ravni EU je bila leta 2006 17,7 %, leta 2007 17,6 %, leta 2008 17,4 %, leta 2009 16,9 % in leta 2010 16,4 %) razlika v plačah med spoloma še vedno pereč problem, saj v Evropi trenutno znaša 16,2 %; ker je uporaba načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti bistvena za doseganje enakosti med spoloma; ker se negativni učinek razlike v plačah med spoloma podaljšuje v upokojitveno starost, zaradi česar ženske prejemajo pokojnine, ki so povprečno 39 % nižje od pokojnin moških;

D.  ker so akademske raziskave pokazale, da je treba za odpravo razlik pri plačilu med spoloma upoštevati in ustrezno obravnavati različne dejavnike, kot so razlike pri stopnji delovne aktivnosti in zaposlovanja, plačni strukturi, sestavi delovne sile in plačilu, pa tudi druge makroekonomske in institucionalne dejavnike;

E.  ker izkušnje kažejo, da zgolj dobra praksa in nezavezujoči ukrepi redko delujejo spodbujevalno, pričakovani učinek vzajemnega učenja pa ni viden;

F.  ker bi glede na rezultate ocene evropske dodane vrednosti 1 % zmanjšanje razlike v plačilu med spoloma privedlo do 0,1 % povečanja gospodarske rasti, in ker je odprava razlike v plačilu med spoloma ključnega pomena v sedanji gospodarski recesiji;

G.  ker ima počasen napredek pri odpravljanju razlike v plačilu med spoloma pomembne demografske, socialne, pravne in gospodarske posledice;

1.  obžaluje počasen napredek pri zmanjševanju razlike v plačilu med spoloma v Evropski uniji;

2.  poudarja, da bi zmanjšanje razlik med spoloma z odpravo razlike v plačilu koristilo ne le ženskam, temveč tudi vsej družbi, zato nanj ne bi smeli gledati kot na strošek, temveč kot na naložbo;

3.  ponovno poudarja, da Direktiva št. 2006/54/ES v sedanji obliki ni dovolj učinkovita za reševanje razlike v plačilu med spoloma in doseganje cilja enakosti med spoloma pri zaposlovanju in delu;

4.  poziva Komisijo, naj podpre države članice pri zmanjševanju razlike v plačilu med spoloma za vsaj 5 % letno, cilj pa naj bo odprava te razlike do leta 2020;

5.  priznava, da pristop na več ravneh in več straneh zahteva, da Komisija podpre države članice pri spodbujanju dobre prakse in izvajanju politik za reševanje razlike v plačilu med spoloma;

6.  poziva Komisijo, naj Direktivo št. 2006/54/ES čim prej revidira in k njej predlaga spremembe v skladu s členom 32 direktive ter na podlagi člena 157 PDEU, pri tem pa naj upošteva podrobna priporočila iz priloge k resoluciji Evropskega parlamenta z dne 24. maja 2012;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) UL L 204, 26.7.2006, str. 23. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0225. (3) Ocena evropske dodane vrednosti (EAVA) 4/2013. (4) http://ec.europa.eu/justice/gender-equality/files/documents/130530_pensions_en.pdf

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o strategiji Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor (2013/2606(RSP))

P7_TA(2013)0376 B7-0386/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 7. februarja 2013 z naslovom "Strategija Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor" (JOIN(2013)1),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 7. februarja 2013 glede direktive o ukrepih za zagotavljanje visoke skupne ravni varnosti omrežij in informacij v Uniji (COM(2013)0048),

–  ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 19. maja 2010 z naslovom "Evropska digitalna agenda" (COM(2010)0245) in z dne 18. decembra 2012 z naslovom "Evropska digitalna agenda – digitalne spodbude za evropsko rast" (COM(2012)0784),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. septembra 2012 z naslovom "Sprostitev potenciala računalništva v oblaku v Evropi" (COM(2012)0529),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. marca 2012 z naslovom "Boj proti kriminalu v digitalni dobi: ustanovitev Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti" (COM(2012)0140) in sklepov Sveta o tem sporočilu z dne 7. junija 2012,

–  ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2013/40/EU z dne 12. avgusta 2013 o napadih na informacijske sisteme in razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ(1),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2008/114/ES z dne 8. decembra 2008 o ugotavljanju in določanju evropske ključne infrastrukture ter o oceni potrebe po izboljšanju njene zaščite(2),

–  ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2011/92/EU z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok in ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ(3),

–  ob upoštevanju stockholmskega programa za območje svobode, varnosti in pravice(4), sporočil Komisije z naslovom "Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa" (COM(2010)0171) in "Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi" (COM(2010)0673) ter svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o strategiji notranje varnosti Evropske unije(5),

–  ob upoštevanju skupnega predloga Komisije in visoke predstavnice za sklep Sveta o načinu izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije (JOIN/2012/0039),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2001/413/PNZ z dne 28. maja 2001 o boju proti goljufijam in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012 o zaščiti kritične informacijske infrastrukture – dosežki in naslednji koraki: h globalni kibernetski varnosti(7) in sklepov Sveta z dne 27. maja 2011 o sporočilu Komisije z naslovom "Zaščita kritične informacijske infrastrukture – dosežki in naslednji koraki: h globalni kibernetski varnosti" (COM(2011)0163),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o dokončanju enotnega digitalnega trga(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o kibernetski varnosti in obrambi(9),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 16. aprila 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropski agenciji za varnost omrežij in informacij (ENISA) (COM(2010)0521), pri čemer je zavzel stališče v prvi obravnavi(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(11),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti z dne 23. novembra 2001,

–  ob upoštevanju mednarodnih obveznosti Unije, zlasti v okviru Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS),

–  ob upoštevanju člena 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 6, 8 in 11,

–  ob upoštevanju pogajanj o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu, ki potekajo med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike,

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker vse večji kibernetski izzivi v obliki čedalje naprednejših groženj in napadov v veliki meri ogrožajo varnost, stabilnost in gospodarsko blaginjo držav članic, pa tudi zasebnega sektorja in širše skupnosti; ker bo zaradi tega varovanje naše družbe in gospodarstva nenehno razvijajoč se izziv;

B.  ker bi morala kibernetski prostor in kibernetska varnost tvoriti enega strateških temeljev varnostne in obrambne politike EU in posameznih držav članic; ker je izjemno pomembno zagotoviti, da bo ostal kibernetski prostor odprt prostemu pretoku zamisli in informacij ter svobodnemu izražanju;

C.  ker so elektronsko poslovanje in spletne storitve gonilna sila interneta in so izjemnega pomena za dosego ciljev strategije Evropa 2020, od njih pa imajo koristi tako državljani kot zasebni sektor; ker se mora Unija začeti v celoti zavedati potenciala in priložnosti, ki jih ponuja internet pri nadaljnjem razvoju enotnega trga, tudi digitalnega;

D.  ker strateške prednostne naloge, navedene v skupnem sporočilu o strategiji kibernetske varnosti za Evropsko unijo, zajemajo doseganje kibernetske odpornosti, zmanjševanje kibernetske kriminalitete, oblikovanje politike za varovanje pred kibernetsko kriminaliteto in kibernetske zmogljivosti, povezane s skupno varnostno in obrambno politiko, pa tudi oblikovanje usklajene mednarodne kibernetske politike EU;

E.  ker so omrežni in informacijski sistemi po vsej Uniji zelo prepleteni; ker zaradi svetovne narave interneta številni incidenti na področju varnosti omrežja in informacij presegajo nacionalne meje, sposobni pa so tudi spodkopati delovanje notranjega trga in zaupanje potrošnikov v enotni digitalni trg;

F.  ker je kibernetska varnost v Uniji, enako kot povsod po svetu, le tako močna kot njen najšibkejši člen in ker motnje v enem sektorju ali državi članici vplivajo na druge sektorje oziroma države članice, ustvarjajo učinek prelitja in prinašajo posledice za gospodarstvo celotne Unije;

G.  ker je do aprila 2013 le trinajst držav članic uradno sprejelo nacionalne strategije kibernetske varnosti; ker so med državami članicami še zmeraj velike razlike, ko gre za pripravljenost, varnost, strateško kulturo ter sposobnost razvoja in uvedbe nacionalnih strategij za kibernetsko varnost, in ker bi bilo te razlike oceniti;

H.  ker so razlike v kulturi na področju varnosti in pomanjkanje pravnega okvira povzročili razdrobljenost enotnega digitalnega trga in jih je treba prednostno obravnavati; ker odsotnost usklajenega pristopa h kibernetski varnosti vključuje resno tveganje za gospodarsko blaginjo in varnost transakcij in ker so zaradi tega potrebna usklajena prizadevanja in tesnejše sodelovanje med vladami, zasebnim sektorjem, organi kazenskega pregona in obveščevalnimi agencijami;

I.  ker postaja kibernetska kriminaliteta čedalje dražji mednarodni problem, ki po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal svetovno gospodarsko trenutno stane skoraj 295 milijard EUR letno;

J.  ker mednarodni organizirani kriminal izkorišča tehnološke prednosti in svoje področje delovanja še naprej usmerja v kibernetski prostor, kibernetski kriminal pa korenito spreminja tradicionalno strukturo organiziranih zločinskih združb; ker je zaradi tega postal organizirani kriminal manj lokaliziran in se povečuje verjetnost, da bo izkoristil ozemeljsko omejenost in razlike v nacionalnih jurisdikcijah na svetovni ravni;

K.  ker delo pristojnih organov pri preiskovanju kibernetske kriminalitete še zmeraj otežuje več ovir, med drugim uporaba navideznih valut pri transakcijah v kibernetskem prostoru, s čimer je mogoče prati denar, vprašanje ozemeljskih meja in omejitev sodnih pristojnosti, nezadostna zmogljivost za izmenjavo podatkov obveščevalnih služb, pomanjkanje usposobljenega osebja in nedosledno sodelovanje z drugimi deležniki;

L.  ker je tehnologija temelj razvoja kibernetskega prostora in je nenehno prilagajanje tehnoloških spremembam nujno, če želimo izboljšati odpornost in varnost kibernetskega prostora EU; ker je treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bo zakonodaja ohranila korak s tehnološkim razvojem, ter omogočili učinkovito identifikacijo in pregon kibernetskih kriminalcev in zaščito žrtev kibernetske kriminalitete; ker mora strategija EU za kibernetsko varnost vključevati ukrepe, ki se osredotočajo na ozaveščanje, izobraževanje, oblikovanje skupin za odzivanje na računalniške grožnje (CERT), vzpostavitev notranjega trga za proizvode in storitve s področja kibernetske varnosti ter spodbujanje naložb v raziskave, razvoj in inovacije;

1.  pozdravlja skupno sporočilo o strategiji Evropske unije za kibernetsko varnost in predlog direktive o ukrepih, s katerimi bi zagotovili visoko raven varnosti omrežij in informacij po vsej Uniji;

2.  poudarja izjemno in čedalje večjo pomembnost interneta in kibernetskega prostora za politične, gospodarske in družbene transakcije, ne le v Uniji, temveč tudi v zvezi z drugimi akterji po vsem svetu;

3.  poudarja, da je treba oblikovati strateško komunikacijsko politiko o kibernetski varnosti EU, kibernetskih kriznih dogodkih, strateških pregledih, sodelovanju med javnim in zasebnim sektorjem ter opozorilih in priporočilih za javnost;

4.  spominja, da visoka raven varnosti omrežja in informacij ni potrebna le za vzdrževanje storitev, nujnih za nemoteno delovanje družbe in gospodarstva, pač pa tudi za varovanje fizične integritete državljanov z izboljševanjem učinkovitosti, uspešnosti in varnega delovanja kritične infrastrukture; poudarja, da je sicer treba obravnavati varnost omrežja in informacij, a je pomembno vprašanje tudi izboljševanje fizične varnosti; poudarja, da mora biti infrastruktura odporna na namerne in nenamerne motnje; v zvezi s tem meni, da bi morala strategija za kibernetsko varnost večji poudarek nameniti splošnim vzrokom nenamernih sistemskih izpadov;

5.  ponovno poziva države članice, naj sprejmejo nacionalne strategije za kibernetsko varnost, ki bodo zajemale tehnične in koordinacijske vidike ter vidike kadrovskih virov in dodeljevanja sredstev, vsebovale pa tudi jasna pravila o prednostih za zasebni sektor in njegovih odgovornostih, da bi brez nepotrebnega odlašanja zagotovili njegovo sodelovanje, omogočili celovite postopke za upravljanje tveganja ter zaščitili regulativno okolje;

6.  ugotavlja, da bosta le skupno vodstvo in politična predanost institucij Unije in držav članic omogočila visoko raven varnosti omrežja in informacij po vsej Uniji, s tem pa prispevala k varnemu in nemotenemu delovanju enotnega trga;

7.  poudarja, da mora politika kibernetske varnosti Unije zagotoviti varno in zanesljivo digitalno okolje, ki bi bilo osnovano in oblikovano tako, da bi zagotavljalo varstvo in ohranjanje svoboščin ter spoštovanje temeljnih pravic v spletu, kakor je opredeljeno v Listini EU o temeljnih pravicah in členu 16 PDEU, zlasti ko gre za pravice do zasebnosti in varstva podatkov; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti varstvu otrok v spletu;

8.  poziva države članice in Komisijo, naj storijo vse, kar je potrebno, da bi pripravili programe usposabljanja, s katerimi bi v okviru programa digitalne pismenosti že od zgornje starosti ozaveščali, usposabljali in izobraževali evropske državljane, zlasti na področju osebne varnosti; pozdravlja pobudo o organizaciji evropskega mesca kibernetske varnosti, pri čemer bi s podporo agencije ENISA in v sodelovanju z javnimi organi in zasebnim sektorjem javnost seznanjali z izzivi pri varovanju omrežnih in informacijskih sistemov;

9.  meni, da izobraževanje o kibernetski varnosti ozavešča evropsko družbo o kibernetskih grožnjah, s čimer se spodbuja odgovorna uporaba kibernetskega prostora, prav tako pa pomaga pri povečevanju nabora kibernetskih veščin; priznava osrednjo vlogo agencije EUROPOL in njenega novega Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) ter agencij ENISA in EUROJUST pri zagotavljanju dejavnosti usposabljanja na ravni EU o uporabi orodij za mednarodno pravosodno sodelovanje in kazenski pregon v zvezi z različnimi vidiki kibernetske kriminalitete;

10.  ponovno poudarja, da je treba zagotoviti tehnične nasvete in pravne informacije, prav tako pa oblikovati programe o preprečevanju kibernetske kriminalitete in boju proti njej; spodbuja usposabljanje računalniških inženirjev, specializiranih na varovanje kritične infrastrukture in informacijskih sistemov, pa tudi operaterjev sistemov za nadzor prometa in centrov za upravljanje prometa; poudarja, da je za zaposlene v javnem sektorju na vseh ravneh nujno treba uvesti programe rednega usposabljanja o kibernetski varnosti;

11.  ponovno poziva k previdnosti pri omejevanju državljanov pri uporabi orodij komunikacijske in informacijske tehnologije in poudarja, da si morajo države članice pri pripravi odzivov na kibernetske grožnje in napade prizadevati, da v nobenem primeru ne bi ogrozile pravic in svoboščin državljanov, razpolagati pa morajo tudi z ustreznimi pravnimi sredstvi, ki razlikujejo med civilnimi in vojaškimi kibernetskimi incidenti;

12.  meni, da bi moralo biti regulativno poseganje v kibernetsko varnost usmerjeno k tveganjem, osredotočeno na kritično infrastrukturo, katere neovirano delovanje je v interesu širše javnosti, in temeljiti na obstoječih tržnih poskusih industrije za zagotavljanje odpornosti omrežij; poudarja bistveno vlogo sodelovanja na operativni ravni pri spodbujanju učinkovitejše izmenjave informacij o kibernetskih grožnjah med javnimi organi in zasebnim sektorjem, tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni, pa tudi s strateškimi partnerji Unije, da bi z vzpostavljanjem vzajemnega zaupanja, vrednot in predanosti ter izmenjavo strokovnega znanja zagotovili varnost omrežij in informacij; meni, da bi morala javno-zasebna partnerstva temeljiti na omrežni in tehnološki nevtralnosti ter se osredotočati na poskuse reševanja težav, ki občutno vplivajo na javnost; poziva Komisijo, naj vse sodelujoče tržne operaterje spodbuja k večji previdnosti in pripravljenosti k sodelovanju, da bi druge operaterje obvarovali pred motnjami v njihovih storitvah;

13.  priznava, da je odkrivanje in sporočanje incidentov s področja kibernetske varnosti bistvenega pomena pri spodbujanju kibernetske odpornosti v Uniji; meni, da bi morale veljati sorazmerne in potrebne zahteve po razkritju, ki bi omogočale, da se incidenti, pri katerih prihaja do resnih kršitev varnosti, sporočijo pristojnim nacionalnim organom, prav tako pa bi izboljšale nadzor nad incidenti kibernetske kriminalitete in poenostavile prizadevanje za ozaveščanje na vseh ravneh;

14.  spodbuja Komisijo in druge akterje, naj na področju kibernetske varnosti in odpornosti uvedejo politiko, pri kateri bi se z ekonomskimi spodbudami zavzemali za visoko raven kibernetske varnosti in odpornosti;

Kibernetska odpornost

15.  ugotavlja, da imajo različni sektorji in države članice različne ravni sposobnosti in veščin, to pa ovira razvoj zanesljivega sodelovanja in spodkopava delovanje enotnega trga;

16.  meni, da bi morale zahteve za mala in srednja podjetja upoštevati sorazmeren in na tveganjih temelječ pristop;

17.  vztraja pri razvoju kibernetske odpornosti za kritično infrastrukturo in opozarja, da bi bilo treba pri pripravah na izvajanje solidarnostne klavzule (člen 222 PDEU) upoštevati tveganje kibernetskega napada na posamezno državo članico; poziva Komisijo in visoko predstavnico, naj to tveganje upoštevata tudi v skupnih poročilih o celoviti oceni groženj in tveganj, ki jih bosta začela izdajati leta 2015;

18.  poudarja, da mora biti, če želimo zagotoviti celovitost, razpoložljivost in zaupnost zlasti kritičnih storitev, identifikacija in kategorizacija kritične infrastrukture vselej posodobljena, izpolnjene pa morajo biti tudi potrebne minimalne varnostne zahteve za omrežja in informacijske sisteme;

19.  priznava, da predlog direktive o ukrepih za zagotavljanje visoke skupne ravni varnosti omrežij in informacij po vsej Uniji predvideva minimalne varnostne zahteve za ponudnike storitev informacijske družbe in operaterje kritične infrastrukture;

20.  poziva države članice in Unijo, naj oblikujejo ustrezne okvire za hitre, dvosmerne sisteme za izmenjavo informacij, s katerimi bodo zagotovili anonimnost zasebnega sektorja, javnemu sektorju pa redno posredovali najnovejše informacije, po potrebi pa naj zasebnemu sektorju zagotovijo tudi pomoč;

21.  pozdravlja zamisel Komisije o vzpostavitvi kulture tveganja v zvezi s kibernetsko varnostjo in poziva države članice in institucije Unije, naj hitro vključijo krizno upravljanje na področju kibernetske varnosti v načrte kriznega upravljanja in analize tveganja; vlade držav članic in Komisijo prav tako poziva, naj spodbujajo akterje iz zasebnega sektorja, da bi krizno upravljanje na področju kibernetske varnosti vključili v svoje načrte kriznega upravljanja in analize tveganja ter usposabljali zaposlene o kibernetski varnosti;

22.  poziva vse države članice in institucije Unije, naj vzpostavijo mrežo dobro delujočih skupin za odzivanje na računalniške grožnje (CERT), ki bi bile stalno dosegljive; poudarja, da bi bile nacionalne skupine CERT del učinkovite mreže, v kateri bi se izmenjevale ustrezne informacije ter upoštevali potrebni standardi zaupanja in zaupnosti; ugotavlja, da se utegnile krovne pobude, pri katerih bi sodelovale skupine CERT in drugi ustrezni varnostni organi, izkazati kot koristno orodje pri vzpostavljanju zaupanja v čezmejnem in medsektorskem okviru; priznava, kako pomembno je učinkovito in uspešno sodelovanje med skupinami CERT in organi kazenskega pregona pri boju proti kibernetski kriminaliteti;

23.  podpira agencijo ENISA pri izvajanju dolžnosti na področju varnosti omrežja in informacij, zlasti s svetovanjem državam članicam in njihovem usmerjanju, pa tudi s podpiranjem izmenjave primerov najboljše prakse in vzpostavljanja okolja, v katerem vlada zaupanje;

24.  poudarja, da mora industrija za proizvode IKT, ki se uporabljajo v prometnih omrežjih in informacijskih sistemih, po vsej verigi vrednot uvesti ustrezne zahteve glede zmogljivosti na področju kibernetske varnosti, vpeljati ustrezno upravljanje tveganj, sprejeti varnostne standarde in rešitve ter oblikovati primere najboljše prakse in vzpostaviti izmenjavo informacij, s čimer bi zagotovila, da bodo prometni sistemi varni;

Industrijski in tehnološki viri

25.  meni, da ima zagotavljanje visoke ravni varnosti omrežij in informacij osrednjo vlogo pri povečevanju konkurenčnosti dobaviteljev in uporabnikov varnostnih rešitev v Uniji; meni, da se sicer v industriji informacijske varnosti v Uniji skriva še neizkoriščen potencial, a zasebni, javni in poslovni uporabniki pogosto niso seznanjeni s stroški in prednostmi naložb v kibernetsko varnost, zato ostajajo izpostavljeni škodljivim kibernetskim grožnjam; poudarja, da je pomemben dejavnik pri tem uvedba skupin CERT;

26.  meni, da pestra ponudba rešitev kibernetske varnosti in povpraševanje po njih od nacionalnih organov, dejavnih na področju IKT, zahtevata ustrezne naložbe v akademske vire, raziskave in razvoj ter vzpostavljanje znanja in zmogljivosti, da bi spodbujali inovacije in dosegli zadostno ozaveščenost o tveganjih za varnost omrežij in informacij, posledično pa uskladili evropsko varnostno industrijo;

27.  poziva institucije Unije in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za vzpostavitev "enotnega trga kibernetske varnosti", na katerem bodo lahko uporabniki in dobavitelji kar najbolje izkoristili razpoložljive inovacije, sinergije in skupno znanje, omogočil pa bo tudi vstop malih in srednjih podjetij;

28.  spodbuja države članice, naj razmislijo o skupnih naložbah v evropsko industrijo kibernetske varnosti, podobno kot so storile pri drugih industrijah, na primer v letalskem sektorju;

Kibernetska kriminaliteta

29.  meni, da so lahko kriminalne dejavnosti v kibernetskem prostoru enako škodljive za dobro delovanje družbe kot kazniva dejanja v realnem svetu in da se obe obliki kriminala pogosto medsebojno krepita, kakor je denimo mogoče videti na primerih spolnega izkoriščanja otrok ter organiziranega kriminala in pranja denarja;

30.  ugotavlja, da v nekaterih primerih obstaja povezava med zakonitimi in nezakonitimi poslovnimi dejavnostmi; poudarja, kako pomembna je povezava med financiranjem terorizma in resnim organiziranim kriminalom, ki je po zaslugi interneta še enostavnejša; poudarja, da je treba javnost seznaniti z resnostjo vpletenosti v kibernetski kriminal in z dejstvom, da dejanja, ki utegnejo biti na prvi pogled videti kot družbeno sprejemljiv zločin, na primer nezakonito prenašanje filmov, mednarodnim kriminalnim združbam pogosto prinašajo velike količine denarja;

31.  se strinja s Komisijo, da tudi v spletu veljajo enake norme in načela kot v običajnem svetu, zato meni, da je treba s posodobitvijo zakonodaje in operativnih zmogljivostmi okrepiti boj proti kibernetski kriminaliteti;

32.  meni, da so glede na to, da kibernetska kriminaliteta ne pozna državnih meja, še posebej pomembna skupna prizadevanja in strokovno znanje na ravni Unije, torej nad ravnjo posameznih držav članic, in da je zato treba Eurojustu, EC3 Europola, skupinam CERT, univerzam in raziskovalnim centrom zagotoviti zadostna sredstva in možnosti, da bodo lahko neovirano delovali kot središča strokovnega znanja, sodelovanja in izmenjave informacij;

33.  toplo pozdravlja ustanovitev agencije EC3 in spodbuja njen nadaljnji razvoj, spominja pa tudi na njeno pomembno vlogo pri usklajevanju pravočasne in učinkovite čezmejne izmenjave informacij in strokovnega znanja v podporo prizadevanjem za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kibernetske kriminalitete;

34.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo lahko državljani zlahka dostopali do informacij o kibernetskih grožnjah in napotkov za spopadanje z njimi; meni, da bi napotki morali vključevati informacije o tem, kako lahko uporabniki varujejo zasebnost v internetu, odkrivajo in sporočajo primere navezovanja stikov z otroki v spolne namene, nameščajo programsko opremo in požarne zidove, upravljajo gesla in odkrivajo primere lažnega predstavljanja (phishing), zvabljanja (pharming) in druge napade;

35.  vztraja pri tem, da morajo države članice, ki še niso ratificirale konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti iz Budimpešte, to nemudoma storiti; pozdravlja mnenje Sveta Evrope o potrebi po posodobitvi konvencije zaradi tehnološkega razvoja, da bi še naprej zagotavljali njeno učinkovitost pri obravnavi kibernetske kriminalitete, in poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo v tej razpravi; podpira prizadevanja za spodbujanje ratifikacije konvencije v drugih državah in poziva Komisijo, naj jo dejavno zagovarja tudi zunaj Unije;

Kibernetska zaščita

36.  poudarja, da kibernetski izzivi, grožnje in napadi ogrožajo obrambne interese in interese nacionalne varnosti v državah članicah in da bi morali civilni in vojaški pristopi k varovanju kritične infrastrukture s prizadevanji za vzpostavitev sinergije prinesti koristi na obeh področjih;

37.  zato poziva države članice, naj poglobijo sodelovanje z Evropsko obrambno agencijo, da bi pripravili predloge in pobude za zmogljivosti kibernetske zaščite, pri tem pa se opirali na nedavne pobude in projekte; poudarja, da je treba okrepiti raziskave in razvoj, tudi z združevanjem in s souporabo virov;

38.  poudarja, da bi morala celovita strategija EU za kibernetsko varnost upoštevati dodano vrednost obstoječih agencij in organov, pa tudi primere dobre prakse iz držav članic, ki so že uvedle lastne nacionalne strategije za kibernetsko varnost;

39.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj vključi upravljanje kibernetskih kriz med načrte za krizno upravljanje, in poudarja, da morajo države članice v sodelovanju z Evropsko obrambno agencijo oblikovati načrte za varovanje misij in operacij v okviru skupne varnostne in obrambne politike pred kibernetskimi napadi; poziva jih, naj s skupnimi močni oblikujejo evropsko skupino za kibernetsko zaščito;

40.  poudarja dobro praktično sodelovanje z Natom na področju kibernetske varnosti in meni, da je treba sodelovanje še poglobiti, zlasti s tesnejšim usklajevanjem na področjih načrtovanja, tehnologije, usposabljanja in opreme;

41.  poziva Unijo, naj si prizadeva za izmenjavo mnenj z mednarodnimi partnerji, vključno z Natom, opredeli področja sodelovanja in, kjer je to mogoče, prepreči podvajanje dejavnosti ter zagotovi njihovo dopolnjevanje;

Mednarodna politika

42.  meni, da imata mednarodno sodelovanje in dialog osrednjo vlogo pri ustvarjanju zaupanja in preglednosti, pa tudi pri spodbujanju visoke ravni mreženja in izmenjave informacij na svetovni ravni; zato poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj ustanovita ekipo za kibernetsko diplomacijo, ki bi bila med drugim odgovorna za spodbujanje dialoga s podobno mislečimi državami in organizacijami; poziva k dejavnejši udeležbi EU na vrsti mednarodnih konferenc na visoki ravni o kibernetski varnosti;

43.  meni, da je treba poiskati ravnovesje med konkurenčnimi cilji čezmejnega prenosa podatkov, zaščite podatkov in kibernetske varnosti, v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije, zlasti v okviru sporazuma GATS;

44.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj vključi razsežnost kibernetske varnosti v zunanje delovanje EU, zlasti v zvezi s tretjimi državami, da bi poglobili sodelovanje in izmenjavo izkušenj in informacij o obravnavi kibernetske varnosti;

45.  poziva Unijo, naj si prizadeva vzpostaviti izmenjavo mnenj z mednarodnimi partnerji, da bi opredelili področja sodelovanja in, kjer je to mogoče, preprečili podvajanje dejavnosti ter zagotovili njihovo dopolnjevanje; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj bosta proaktivna v mednarodnih organizacijah in uskladita stališča držav članic o tem, kako učinkovito spodbujati rešitve in politike na kibernetskem področju;

46.  meni, da bi si bilo treba prizadevati za to, da bi se v kibernetskem prostoru uveljavljali mednarodni pravni instrumenti, zlasti konvencija Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti; zato meni, da trenutno ni potrebe po oblikovanju novih pravnih instrumentov na mednarodni ravni; kljub temu pozdravlja mednarodno sodelovanje za pripravo pravil vedenja v kibernetskem prostoru, ki bi podprla načela prava v tem prostoru; meni, da bi veljalo razmisliti o posodobitvi obstoječih pravnih instrumentov, da bi jih prilagodili tehnološkim napredkom; meni, da se je treba v okviru vprašanja pristojnosti temeljito pogovoriti o pravosodnem sodelovanju in kazenskem pregonu v nadnacionalnih kriminalnih zadevah;

47.  meni, da bi morala biti predvsem delovna skupina EU–ZDA za kibernetsko varnost in kibernetsko kriminaliteto instrument, s pomočjo katerega bi se, kadar je to mogoče, izmenjevali primeri najboljše prakse pri politikah kibernetske varnosti med EU in ZDA; v zvezi s tem ugotavlja, da bodo področja, povezana s kibernetsko varnostjo, na primer storitve, odvisne od varnega delovanja omrežnih in informacijskih sistemov, vključena v prihodnja pogajanja o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP), ki ga je treba skleniti tako, da bo ohranil suverenost EU in neodvisnost njenih institucij;

48.  ugotavlja, da veščine s področja kibernetske varnosti in sposobnost preprečevanja, odkrivanja in učinkovitega spopadanja z grožnjami in zlonamernimi napadi niso po vsem svetu razvite v enaki meri; poudarja, da prizadevanja za povečanje kibernetske odpornosti in okrepitev boja proti kibernetskim grožnjam ne smejo biti omejena zgolj na enako misleče partnerje, temveč morajo prodreti tudi v regije z manj razvitimi zmogljivostmi, tehnično infrastrukturo in pravnimi okviri; meni, da je pri tem bistvenega pomena usklajevanje med skupinami CERT; poziva Komisijo, naj z ustreznimi sredstvi poenostavi prizadevanja tretjih držav za vzpostavitev lastnih zmogljivosti kibernetske varnosti, po potrebi pa naj jim pri tem tudi pomaga;

Izvajanje

49.  poziva k rednim ocenam učinkovitosti nacionalnih strategij za kibernetsko varnost na najvišji politični ravni, da bi se prilagodili novim svetovnim grožnjam in v državah članicah zagotovili enako raven kibernetske varnosti;

50.  poziva Komisijo, naj pripravi jasen načrt, v katerem bi določila časovni okvir za cilje, ki jih je treba v sklopu strategije za kibernetsko varnost doseči na ravni Unije, in za njihovo oceno; poziva države članice, naj se dogovorijo o podobnem načrtu za nacionalne dejavnosti v okviru te strategije;

51.  zahteva, da mu Komisija, države članice, Europol ter novoustanovljeni EC3, Eurojust in ENISA redno posredujejo poročila, v katerih ocenijo napredek pri doseganju zastavljenih ciljev v okviru strategije za kibernetsko varnost, vključno z osrednjimi kazalniki uspešnosti, ki merijo napredek pri izvajanju;

o
o   o

52.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Europolu, Eurojustu ter Svetu Evrope.

(1) UL L 218, 14.8.2013, str. 8. (2) UL L 345, 23.12.2008, str. 75. (3) UL L 335, 17.12.2011, str. 1. (4) UL C 115, 4.5.2010, str. 1. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0207. (6) UL L 149, 2.6.2001, str. 1. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0237. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0468. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0457. (10) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0103. (11) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o digitalni agendi za rast, mobilnost in zaposlovanje: čas za pospešeno ukrepanje (2013/2593(RSP))

P7_TA(2013)0377 B7-0385/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2012 z naslovom Evropska digitalna agenda – digitalne spodbude za evropsko rast (COM(2012)0784),

–  ob upoštevanju vprašanj Komisiji in Svetu o digitalni agendi za rast, mobilnost in zaposlovanje: čas za pospešeno ukrepanje (O-000085 – B7-0219/2013 in O-000086 – B7-0220/2013),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji(1),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o vzpostavitvi večletnega programa politike radijskega spektra(2),

–  ob upoštevanju potekajočih pogajanj o instrumentu za povezovanje Evrope in zlasti spremenjenega predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o smernicah za vseevropska telekomunikacijska omrežja in razveljavitvi Odločbe št. 1336/97/ES (COM(2013)0329),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 5. maja 2010 o novi digitalni agendi za Evropo: 2015.eu(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. septembra 2012 z naslovom Sprostitev potenciala računalništva v oblaku v Evropi (COM(2012)0529),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. januarja 2012 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (splošna uredba o varstvu podatkov) (COM(2012)0011),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2011 o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope (COM(2011)0665),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. maja 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (COM(2010)0245),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker namerava Evropski svet na seji 24. in 25. oktobra 2013 sprejeti sklepe o Evropski digitalni agendi;

B.  ker mora biti glavni cilj evropske digitalne strategije, sprejete leta 2010, zmanjšati neenakosti med državami članicami, zlasti kar zadeva dostop do fiksne in mobilne hitre in zelo hitre širokopasovne infrastrukture;

C.  ker so informacijske in komunikacijske tehnologije jedro digitalne družbe in predstavljajo približno 20 % rasti produktivnosti v Evropski uniji in 4,5 % njenega BDP ter ustvarijo 25 % zasebnih vlaganj v raziskave in razvoj v Evropski uniji, zaradi česar bi lahko izjemno prispevale k rasti in zaposlovanju;

D.  ker bi imelo izkoriščanje potenciala digitalnega gospodarstva v Evropski uniji velik multiplikacijski učinek na gospodarstvo in bi pripomoglo k večji rasti in večjemu številu zaposlitev; ker je zato sprostitev tega potenciala ena od najpomembnejših reform za rast in konkurenčnost, ki bi Evropski uniji pomagala pri izhodu iz sedanje krize;

E.  ker se ocenjuje, da bo do leta 2020 na internet priključenih 50 milijard naprav, svetovni promet s podatki pa naj bi se do konca leta 2017 povečal 15-krat; ker bo vse hitrejše naraščanje širokopasovnega prometa zahtevalo ambiciozne politike na ravni Unije in držav članic, da bi se povečala zmogljivost fiksnih in mobilnih omrežij, saj bo le tako Evropska unija dosegla večjo rast, konkurenčnost in produktivnost;

F.  ker je sedanje cilje digitalne agende prehitel hiter razvoj na drugih celinah in zato niso dovolj ambiciozni, da bi Evropska unija do leta 2020 postala vodilna svetovna sila na področju telekomunikacij;

G.  ker Parlament in Svet še vedno čakata na predlog Komisije o internetni nevtralnosti in univerzalni storitvi;

1.  poudarja, da morata biti digitalna agenda in dokončanje enotnega digitalnega trga v jedru prizadevanj Evropske unije za ustvarjanje rasti in izhod iz krize; meni, da je tako na ravni Evropske unije kot na nacionalni ravni potrebno politično vodstvo, da bi odpravili obstoječe ovire za enotni digitalni trg in omogočili ustvarjanje novih delovnih mest in rasti v Evropski uniji; ponovno opozarja, da digitalno gospodarstvo raste sedemkrat hitreje kot ostalo gospodarstvo, in ugotavlja, da bi lahko z dokončanjem enotnega digitalnega trga doprinesli h gospodarstvu 110 milijard EUR letno;

2.  poudarja, da se Evropska unija srečuje z večjim številom hkratnih pritiskov na rast BDP v času, ko so možnosti za spodbujanje rasti iz javnih sredstev omejene zaradi visokih ravni zadolženosti in primanjkljaja, ter poziva institucije EU in države članice, naj uporabijo vse razpoložljive vzvode za rast; ugotavlja, da informacijske in komunikacijske tehnologije bistveno prispevajo k spremembam v vseh gospodarskih sektorjih, še zlasti na področjih, kot so zdravstvo, energetika, javne storitve in izobraževanje;

Evropa brez gostovanja do leta 2015

3.  obžaluje, da ostaja trg telekomunikacij razdrobljen na nacionalne trge z umetnimi mejami in se ga ne more obravnavati kot enotni gospodarski trg, v katerem se spodbuja konkurenčnost;

4.  poudarja, da so industrijski analitiki dokazali, da prihodki gostovanja v mnogih primerih znašajo okoli 10 % prihodkov operaterjev EU, in ugotavlja, da najnovejše analize Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije kažejo, da industrija in potrošniki za gostujoče klice povprečno plačujejo dvojno ceno, ki jo na veleprodajnem trgu plačujejo operaterji;

5.  obžaluje, da neuravnotežena stopnja dobička, ki ga ustvarja gostovanje, zvišuje ceno mobilnosti znotraj Evropske unije; opozarja, da to ovira razvoj in blaginjo, kajti mobilnost je eden najpomembnejših dejavnikov rasti v Evropski uniji;

6.  poudarja, da je odprava stroškov gostovanja ključna za spodbujanje inovacij, saj bi z njo ustvarili večji domači trg za inovativne proizvode in storitve;

7.  meni, da enotni trg telekomunikacij ne obstaja, med drugim zaradi velikih razlik med domačimi cenami in cenami gostovanja; zato meni, da bi morali strukturni ukrepi prispevati k ustvarjanju resničnega notranjega digitalnega trga, ki bi spodbujal konkurenčnost in kjer ne bi bilo razlikovanja med nacionalnimi tarifami in tarifami za gostovanje, s čimer bi vzpostavili trg mobilnih komunikacij v vsej Evropski uniji;

8.  opozarja Svet in Komisijo, da bi se morale v skladu z Evropsko digitalno agendo tarife za gostovanje in nacionalne tarife do leta 2015 skoraj izenačiti in da je cilj Uredbe (EU) št. 531/2012 vzpostaviti mednarodni trg za mobilne komunikacijske storitve ter odpraviti razlikovanje med nacionalnimi tarifami in tarifami za gostovanje;

9.  zato meni, da bi morali z ukrepi za dokončanje enotnega digitalnega trga do leta 2015 odpraviti vrzel med tarifami za gostovanje in nacionalnimi tarifami, kar bo vodilo k temu, da bodo tarife za gostovanje v Evropski uniji (za klice, besedilna sporočila in podatke) popolnoma odpravljene;

10.  želi opozoriti, da bi morale biti nove ponudbe telekomunikacijskih operaterjev do uporabnika prijazne in pregledne, s čimer bi se izognili ustvarjanju novih skritih ovir v telekomunikacijskem sektorju;

11.  želi spomniti, da mora Komisija pregledati delovanje Uredbe (EU) št. 531/2012 in oceniti konkurenčnost trga gostovanja, obseg, v katerem so uporabniki imeli korist od dejanskih zmanjšanj cene storitev gostovanja, ter razliko med tarifami za gostovanje in nacionalnimi tarifami, vključno z dostopnostjo ponudb, ki zagotavljajo enotno tarifo za nacionalne storitve in storitve gostovanja;

12.  opozarja, da samo z odpravo tarif za gostovanje ne bo mogoče ustvariti resničnega enotnega digitalnega trga; vztraja, da je treba ta ukrep načrtovati v okviru celovite evropske digitalne strategije, ki bo posebno pozornost namenjala razvoju infrastrukture in dostopnosti, in tako spodbujati ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest v tem sektorju;

13.  pozdravlja napoved Komisije, da bo predlagala zakonodajni sveženj, s katerim namerava obravnavati preostale ovire pri delovanju enotnega digitalnega trga EU; Komisijo poziva, naj opravi oceno učinka potenciala za rast, ki bi ga imel telekomunikacijski sektor ob vzpostavitvi enotnega digitalnega trga v Evropski uniji;

Infrastruktura in mobilnost

14.  poudarja, da morajo biti uporaba in dostop širokopasovnih povezav, elektronsko poslovanje, digitalna vključenost, čezmejne javne storitve ter cilji raziskav in inovacij, kot je določeno v Evropski digitalni agendi, še naprej najpomembnejše prednostne naloge, saj bo Evropska unija le tako lahko v celoti izkoristila ugodnosti digitalne družbe;

15.  želi opozoriti, da je poleg potrebe po odpravi ovir do enotnega evropskega digitalnega trga najpomembnejša prednostna naloga Evropske unije ta, da vlaga v optimalno, kar se da hitro internetno širokopasovno infrastrukturo, saj bo le tako v celoti izkoristila potencial digitalnega gospodarstva;

16.  poudarja, da Evropska unija potrebuje ambiciozne in v prihodnost usmerjene cilje za leto 2020, če želi postati prizorišče digitalne revolucije in ponovno prevzeti vodilno vlogo v svetu; meni, da bi moral biti cilj prenovljene in v prihodnost usmerjene digitalne agende za leto 2020 ta, da se vsa gospodinjstva EU povežejo s širokopasovnimi povezavami z zmogljivostjo 100 megabitov na sekundo, pri čemer bi bilo 50 % gospodinjstev naročenih na hitrost prenosa 1 gigabit na sekundo ali več; ugotavlja, da je Odbor za industrijo, raziskave in energetiko take ambiciozne cilje že podprl v svojem poročilu o smernicah za vseevropska telekomunikacijska omrežja in razveljavitvi Odločbe št. 1336/97/ES;

17.  močno obžaluje, da so mnoge države članice zamudile rok (1. januar 2013) za dodelitev digitalne dividende v frekvenčnem pasu 800 MHz širokopasovnim mobilnim storitvam, kot je določeno v programu za politiko radiofrekvenčnega spektra; poudarja, da ta zamuda ovira razvoj omrežij 4G v Evropski uniji, zato države članice poziva, naj sprejmejo potrebne ukrepe in zagotovijo, da bo frekvenčni pas 800 MHz dostopen za mobilne širokopasovne storitve, Komisijo pa, naj v celoti izkoristi svoja pooblastila in zagotovi hitro izvajanje;

18.  ugotavlja, da cilji iz digitalne agende glede zagotavljanja širokopasovnih povezav še zdaleč ne bodo uresničeni; zato je prepričan, da bo Evropska unija, če v prihodnosti ne bo izvedla večjih naložb v omrežja, vedno manj konkurenčna v svetu; meni, da bi morala Komisija v okviru akta o enotnem notranjem trgu predlagati temeljito revizijo pravnega okvira za trg telekomunikacij, s čimer bi spodbudila naložbe v fiksna in mobilna omrežja;

19.  meni, da ne bi smeli oslabiti vloge, ki jo ima konkurenčnost pri spodbujanju vlaganj v novo digitalno infrastrukturo za pospeševanje gospodarske rasti; meni, da je bistveno, da Komisija zagotovi regulativni okvir, ki bo vsem akterjem na trgu omogočal, da bodo vlagali v inovativno digitalno infrastrukturo; meni, da bi morala zato nova pravila o določitvi učinkovitih cen za dostop do dostopovnih omrežij naslednje generacije odražati osnovni konkurenčni proces v posameznih državah članicah in upoštevati posebne pravice nacionalnih regulativnih organov; meni, da bi se morali nacionalni regulativni organi zato pri svojem delovanju prizadevati za skupne cilje, na primer cilje digitalne agende, pri tem pa bi morali uporabiti svoje poglobljeno in specifično strokovno znanje o nacionalnih trgih;

20.  poziva Komisijo, naj predstavi predloge za temeljito revizijo regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve;

21.  poudarja, da je pomembno izvesti ključne ukrepe, napovedane v Evropski digitalni agendi, s posebnim poudarkom na prožnih in zanesljivih storitvah in infrastrukturi ter na ureditvi o varstvu podatkov;

22.  poziva Komisijo, naj opravi oceno in revizijo direktive o informacijski družbi (2001/29/ES(4)), da bi zagotovili predvidljivost, mobilnost in prožnost na enotnem digitalnem trgu EU, kot je pozval Parlament v resoluciji z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(5);

Informacijske in komunikacijske tehnologije za zaposlovanje mladih

23.  poudarja, da so za uresničitev polno delujočega enotnega digitalnega trga potrebna usklajena prizadevanja, da bi imeli vsi državljani, ne glede na kraj prebivanja, dostop do interneta in potrebna znanja za njegovo uporabo;

24.  pozdravlja veliko koalicijo za digitalna delovna mesta, ki je bila vzpostavljena marca 2013 in je odprta za deležnike; poziva Komisijo, naj nujno zagotovi, da bo koalicija začela delovati, tako da se bo ta pobuda prenesla na raven držav članic, udeleženkam pa naj za podporo njihovim ukrepom omogoči prednostni dostop do sredstev Unije;

25.  poudarja, da je brezposelnost v EU, zlasti brezposelnost mladih in dolgoročna brezposelnost, dosegla nesprejemljivo visoke ravni in bo v bližnji prihodnosti verjetno ostala visoka ter da so potrebni odločni takojšnji ukrepi na vseh ravneh politike;

26.  ugotavlja, da je v EU več kot 4 milijone delavcev zaposlenih v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij in da se njihovo število povečuje za 3 % letno, po ocenah Komisije pa kljub krizi do leta 2015 ne bo mogoče zapolniti od 700.000 do 1 milijona visokokakovostnih delovnih mest v tem sektorju; poudarja, da so lahko zato e-znanja in spretnosti ter digitalno izobraževanje izrednega pomena pri reševanju naraščajoče brezposelnosti, zlasti med mladimi;

27.  odobrava sprejetje sistemov jamstev za mlade, da bi vsem mladim Evropejcem v štirih mesecih po tem, ko so se prenehali izobraževati ali so postali brezposelni, zagotovili kakovostno ponudbo za zaposlitev, nadaljnje usposabljanje ali izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo; vseeno ugotavlja, da znesek 6 milijard EUR, ki je v naslednjem večletnem finančnem okviru namenjen pobudi za zaposlovanje mladih, očitno ne zadostuje za reševanje tako velikega problema; poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost pridobivanju digitalnega znanja in veščin ter tako čim bolj povečajo učinkovitost teh ukrepov; poudarja, da bi morala biti digitalna znanja in veščine nujen sestavni del poklicnega usposabljanja, s čimer bi omogočili, da bi nove generacije, pa tudi vsi sedanji zaposleni, lahko pridobili znanje in veščine, ki jih potrebujejo;

Informacijske in komunikacijske tehnologije za mala in srednja podjetja

28.  želi opozoriti, da je vloga interneta kot platforme, ki omogoča vsakemu državljanu, da ponudi storitev ali inovativni izdelek, namenjen kateremu koli drugemu državljanu, s čimer se ustvarjajo nova delovna mesta ter mala in srednja podjetja, poleg njegove vloge kot platforme za družbeno komuniciranje, osnovno načelo enotnega digitalnega trga;

29.  poudarja, da so mala in srednja podjetja bistvena za gospodarstvo EU ter da je potrebnih več ukrepov za spodbujanje svetovne konkurenčnosti malih in srednjih podjetij iz EU ter za vzpostavitev najboljšega možnega okolja za uporabo obetavnih novih tehnoloških dosežkov, kot je računalništvo v oblaku, ki znatno vplivajo na konkurenčnost EU;

30.  ugotavlja, da se vse številnejši Evropejci, zlasti mladi, namesto za redno službo odločijo, da postanejo podjetniki, saj jih privlačijo popolnoma nove priložnosti, ki jih ustvarjajo svetovni splet, računalništvo v oblaku, mobilne platforme, socialna omrežja in ogromni pretok podatkov; poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo podjetništvu bolj prijazno okolje z lažjim dostopom do finančnih sredstev (dovoljenje, da so neuspešni), trgi, omrežji ter znanjem in izkušnjami, vse to pa je treba spodbujati s sistemi delitve tveganja, tveganim kapitalom, ugodno davčno obravnavo in dogodki za navezovanje stikov;

Digitalizacija javnega sektorja

31.  poudarja, da bi morala biti digitalizacija javnega sektorja v ospredju naslednjih ukrepov v okviru digitalne agende, saj bi bil poleg zmanjševanja stroškov javne uprave in večje učinkovitosti storitev za državljane učinek vzvoda v vseh gospodarskih sektorjih izredno koristen;

32.  obžaluje, da razvoj nacionalnih strategij računalništva v oblaku zavira izvajanje ambiciozne in učinkovite evropske strategije; poziva Komisijo, naj okrepi svoje predloge in poišče načine, ki bi bili dovolj učinkoviti, da bi Evropska unija prevzela vodilno vlogo na področju standardizacije;

33.  poudarja, da je sodobna javna uprava bistven dejavnik, na katerem mora temeljiti oblikovanje in izvajanje politik, ki spodbujajo ustvarjanje novih delovnih mest, rast in konkurenčnost; želi poudariti, da bi bilo treba izkoristiti potencial informacijskih in komunikacijskih tehnologij, če želimo doseči bolj uspešen in učinkovit javni sektor, obenem pa zmanjšati upravno obremenitev; ugotavlja, da informacijske in komunikacijske tehnologije lahko spodbudijo reforme na področju pobiranja davkov in zdravstvenega varstva, zmanjšajo zamude pri plačilu dobaviteljem in izboljšajo učinkovitost pravosodnih sistemov. meni zlasti, da lahko pričakujemo korenito spremembo storitev zdravstvenega varstva, ki bo prinesla stroškovno učinkovitejše ter pacientom in strokovnim delavcem prilagojene storitve;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo delo evropskega partnerstva za računalništvo;

Financiranje informacijskih in komunikacijskih tehnologij: večletni finančni okvir

35.  obžaluje, da se bo znesek 9,2 milijarde EUR, ki ga je Komisija v okviru instrumenta za povezovanje Evrope predlagala za naložbe v informacijske in komunikacijske tehnologije v obdobju 2014–2020, občutno zmanjšal; poudarja, da so zaradi novih gospodarskih okoliščin naložbe iz strukturnih skladov in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v širokopasovna omrežja pomembnejše kot kdajkoli prej in bi jih bilo treba v programskem obdobju 2007–2013 povečati;

36.  poudarja, da bi bilo treba sredstva EU za naložbe v informacijske in komunikacijske tehnologije bolj ciljno usmerjati in da bi moralo biti financiranje teh tehnologij v naslednjem večletnem finančnem okviru sorazmerno s težo in gospodarskim vplivom tega sektorja; poziva, da mora biti delež izdatkov, ki je v splošnem večletnem finančnem okviru namenjen za informacijske in komunikacijske tehnologije, pomembnejši kot v obdobju 2007–2013;

o
o   o

37.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 172, 30.6.2012, str. 10. (2) UL L 81, 21.3.2012, str. 7. (3) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 45. (4) UL L 167, 22.6.2001, str. 10. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o razmerah v Siriji (2013/2819(RSP))

P7_TA(2013)0378 RC-B7-0413/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Siriji,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Siriji z dne 23. januarja, 18. februarja, 11. marca, 22. aprila, 27. maja, 24. junija, 9. julija in 22. julija 2013; ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o Siriji z dne 8. februarja 2013,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice EU Catherine Ashton o zadnjih poročilih o uporabi kemičnega orožja v Damasku z dne 21. avgusta 2013, o nujnosti politične rešitve za sirski konflikt z dne 23. avgusta 2013 (ki odraža dogovorjeno stališče EU o Siriji z dne 7. septembra 2013) ter o predlogu, da se sirsko kemično orožje prepusti mednarodnemu nadzoru z dne 10. septembra 2013,

–  ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov, ženevskega protokola k haaški konvenciji o prepovedi uporabe dušljivih, strupenih ali drugih snovi in bakterioloških bojnih sredstev, podpisanega 17. junija 1925 v Ženevi, ter standardov iz konvencije o kemičnem orožju,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker je bilo v Siriji po navedbah Združenih narodov od začetka nasilnega ravnanja z miroljubnimi protestniki marca 2011 ubitih več kot 100 000 oseb, večinoma civilistov; ker je po podatkih Urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) 4,25 milijonov notranje razseljenih oseb in več kot 2 milijona sirskih beguncev, predvsem v Turčiji, Jordaniji, Libanonu, Egiptu in Iraku;

B.  ker je bil 21. avgusta 2013 na obrobju Damaska izveden obsežen napad s kemičnim orožjem, v katerem je bilo ubitih več sto ljudi, med njimi tudi ženske in otroci; ker ta napad predstavlja očitno kršitev mednarodnega prava, vojni zločin in zločin proti človečnosti; ker informacije iz veliko različnih virov potrjujejo, da je do napada prišlo, in ker očitno predstavljajo trden dokaz, da je za te napade odgovoren sirski režim;

C.  ker se je sirska vlada 25. avgusta 2013, štiri dni po kemičnem napadu, strinjala, da inšpektorji ZN obiščejo mesto napada; ker je generalni sekretar ZN Ban Ki Mun inšpektorje pozval, naj čim prej predložijo svoje ugotovitve; ker je mandat misije inšpektorjev ZN omejen na ugotavljanje dejstva, ali je bilo kemično orožje uporabljeno ali ne, ne obravnava pa vprašanja, kdo je bil odgovoren za to dejanje;

D.  ker sta generalni sekretar ZN Ban Ki Mun 9. septembra 2013 in visoka predstavnica/podpredsednica Catherine Ashton 10. septembra 2013 pozdravila predlog, da se kemično orožje sirskega režima preda mednarodni skupnosti v uničenje, predlog pa so sprejeli tudi Rusija, Iran in sirski režim; ker je Ban Ki Mun izjavil, da razmišlja o tem, da bi pozval varnostni svet, naj zahteva takojšen prenos tega orožja in zaloge kemičnih predhodnih sestavin na mesta v Siriji, kjer jih bo mogoče varno shraniti in uničiti;

1.  močno obsoja množično pobijanje civilistov s kemičnim orožjem 21. avgusta 2013, ko je po podatkih zahodnih obveščevalnih služb umrlo vsaj 1400 ljudi, od tega 400 otrok, ob upoštevanju, da je po navedbah različnih virov za napad odgovoren sirski režim;

2.  poudarja, da se ob tej grozljivi uporabi kemičnega orožja mednarodna skupnost mora odzvati; poudarja, da dokazana uporaba kemičnega orožja, zlasti proti civilistom, predstavlja hudo kršitev mednarodnega prava, vojni zločin in zločin proti človečnosti, ki zahteva jasen, odločen, osredotočen in enoten odziv, ki ne bo izključil morebitnih odvračilnih ukrepov, da bi jasno pokazali, da so takšni zločini nesprejemljivi in da bi preprečili uporabo kemičnega orožja v Siriji ali drugje v prihodnje;

3.  pozdravlja sprejeto stališče EU o Siriji na neuradnem srečanju zunanjih ministrov EU 7. septembra 2013; poudarja, da tamkajšnje razmere zahtevajo usklajen skupni pristop držav članic EU; poziva EU in njene države članice, naj nadalje obravnavajo razmere v tej državi v okviru Sveta za zunanje zadeve in ocenijo, katere ukrepe bi EU lahko sprejela, da bi podprla demokratične sile sirske opozicije, omogočila dialog in skupen pristop z drugimi člani mednarodne skupnosti ter zagotovila nadaljnjo humanitarno pomoč prebivalstvu v Siriji in sosednjih državah; poudarja, da bi se morala EU posebej potruditi za sodelovanje z vsemi pomembnimi akterji in za spodbujanje procesa deeskalacije v regiji;

4.  poziva Združene narode, naj hitro zaključijo svojo temeljito preiskavo o uporabi kemičnega orožja v Siriji; poziva, naj se poročilo inšpekcijske skupine čim prej pošlje varnostnemu svetu ZN, da bo na osnovi ugotovitev inšpekcijske skupine ZN obravnaval množično pobijanje v Siriji in ocenil, katere ukrepe je treba sprejeti kot odziv na uporabo kemičnega orožja in kako zagotoviti, da bodo odgovorni odgovarjali za svoja dejanja;

5.  pozdravlja predlog, da se mednarodni skupnosti čim prej da na voljo sirski arzenal kemičnega orožja za njegovo uničevanje, po ultimatu, ki ga je dala mednarodna skupnost, ter zavezujočo resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov, ki se jo v primeru nespoštovanja lahko uveljavi na podlagi vseh instrumentov, predvidenih v Ustanovni listini Združenih narodov;

6.  meni, da bi morala mednarodna skupnost poiskati politično rešitev za Sirijo, da bi ustavili nasilje, preprečili nadaljnjo uporabo kemičnega orožja in spodbujali demokratični prehod; poziva zlasti Rusijo in Kitajsko, kot stalni članici varnostnega sveta, naj prevzameta svoj del odgovornosti in pomagata doseči skupno stališče in diplomatsko rešitev krize v Siriji, ob tem ne izključuje obravnavanje zadeve v generalni skupščini ZN, če bi prišlo do trajne blokade varnostnega sveta ZN; je prepričan, da je mogoče trajno rešitev sedanje krize v Siriji doseči zgolj s političnim procesom pod vodstvom Sirije in s podporo mednarodne skupnosti; v tem duhu še naprej podpira prizadevanja EU in njenih držav članic ter skupnega posebnega predstavnika ZN in Arabske lige Lakdarja Brahimija za doseganje napredka v procesu Ženeva II in v varnostnem svetu; ponovno poziva varnostni svet, naj vprašanje razmer v Siriji preda v uradno preiskavo Mednarodnemu kazenskemu sodišču; ponovno poziva predsednika Asada in njegov režim, naj odstopita in omogočita prehod v demokracijo;

7.  izraža resno zaskrbljenost zaradi sedanje humanitarne krize v Siriji in posledic, ki jih ima v sosednjih državah; poziva EU in njene države članice, naj izpolnijo svojo humanitarno odgovornost in povečajo svojo pomoč sirskim beguncem; ponovno poziva vse države, naj izpolnijo zaveze s konference donatorjev v Kuvajtu 30. januarja 2013; poziva vse strani, vpletene v konflikt, naj na vse možne načine olajšajo zagotavljanje humanitarne pomoči, tudi čez meje in konfliktne linije, in naj zagotovijo varnost vsega medicinskega osebja in humanitarnih delavcev;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov ter vsem stranem, vpletenim v konflikt v Siriji.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o razmerah v Egiptu (2013/2820(RSP))

P7_TA(2013)0379 RC-B7-0411/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Egiptu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2013 o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji(1),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o arabski pomladi z dne 8. februarja 2013,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Egiptu z dne 21. avgusta in 22. julija 2013,

–  ob upoštevanju skupne izjave, ki sta jo 18. avgusta 2013 o Egiptu pripravila predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy in predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso,

–  ob upoštevanju pripomb visoke predstavnice Catherine Ashton po izrednem sestanku Sveta za zunanje zadeve o Egiptu 21. avgusta 2013, izjav visoke predstavnice o razmerah in nedavnih dogodkih v Egiptu avgusta in julija 2013 ter skupne izjave visoke predstavnice in ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja o Egiptu z dne 7. avgusta 2013,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in je bil okrepljen z akcijskim načrtom iz leta 2007, ter poročila Komisije o napredku pri izvajanju tega sporazuma z dne 20. marca 2013,

–  ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih sestanku projektne skupine EU-Egipt 14. novembra 2012,

–  ob upoštevanju poročila Računskega sodišča o sodelovanju EU in Egipta na področju upravljanja, objavljenega 18. junija 2013,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Egipt,

–  ob upoštevanju ustavne deklaracije, ki je bila v Egiptu izdana 8. julija 2013 in ki vsebuje predlog načrta za ustavne spremembe in nove volitve,

–  ob upoštevanju programa začasne egiptovske vlade za ohranjanje poti do demokracije,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker je Egipt največja arabska država, ključna država na območju južnega Sredozemlja, pomemben trgovinski partner EU in velik prejemnik pomoči EU; ker politična, gospodarska in družbena dogajanja v Egiptu pomembno vplivajo na vso regijo in širše;

B.  ker predsednik Mursi in njegova vlada nista znala izpolniti gospodarskih obljub, upoštevati legitimnih pomislekov vseh demokratičnih sil v egiptovski družbi in izvesti demokratičnega prehoda, h kateremu je zadnji dve leti pozivalo prebivalstvo, zaradi česar je prišlo do politične polarizacije, masovnih demonstracij s pozivi predsedniku Mursija k odstopu in do nasilnih spopadov;

C.  ker se je 30. junija 2013 v Kairu in drugih mestih v Egiptu zbralo več milijonov nasprotnikov predsednika Mursija in ga pozvalo k odstopu; ker je po teh demonstracijah 3. julija 2013 poveljnik vojaških sil general Abdul Fatah Al Sisi izvedel vojaški udar, s katerim je odstavil predsednika Mursija in njegovo vlado; ker je vrhovni svet oboroženih sil z izjavo 4. julija 2013 začasno razveljavil ustavo, oblast prenesel na predsednika vrhovnega ustavnega sodišča do predčasnih predsedniških volitev, ki naj bi jim sledile parlamentarne volitve, in razglasil oblikovanje narodne koalicijske vlade ter ustanovitev odbora, ki bo preučil možne spremembe ustave; ker je kot začasni predsednik prisegel Adli Mansur;

D.  ker je začasni predsednik razpustil zgornji dom parlamenta, naznanil poseben načrt, ki naj bi se izvedel v devetmesečnem obdobju tranzicije, v katerem bi bila ustava iz leta 2012 spremenjena in sprejeta z referendumom, temu pa bi sledile parlamentarne in predsedniške volitve, imenoval pa je še vršilca dolžnosti predsednika vlade; ker so načrt tranzicije podprle najvišje islamske in koptske oblasti, vidni liberalni politiki in salafistična stranka Nur; ker je bil 1. septembra 2013 imenovan nov ustavni odbor, ki ga sestavlja 50 strokovnjakov in ki naj bi pripravil predlog ustavnih sprememb;

E.  ker je nekdanji predsednik Mursi od 3. julija 2013 pridržan neznano kje in je državni tožilec proti njemu in 14 drugim, med njimi je nekaj osrednjih predstavnikov Muslimanske bratovščine, sprožil sodni postopek z obtožbo napeljevanja k umoru in nasilju; ker so bili aretirani številni člani Muslimanske bratovščine, med njimi tudi večina njenih voditeljev, ki čakajo na sojenje; ker je bil nekdanji diktator Hosni Mubarak 22. avgusta 2013 izpuščen iz zapora in je od tedaj v hišnem priporu;

F.  ker so po posredovanju vojske privrženci Muslimanske bratovščine organizirali množične demonstracije po vsem Egiptu, na katerih so zahtevali izpustitev in vrnitev nekdanjega predsednika Mursija na oblast; ker so mnogi protesti, ki jih je organizirala Muslimanska bratovščina, privedli do nasilja in do spopadov s smrtnimi žrtvami med državljani, pa tudi med privrženci Muslimanske bratovščine in vojsko ter varnostnimi silami; ker sta egiptovska vojska in policija 14. avgusta 2013 pregnali protestna shoda privržencev nekdanjega predsednika Mursija in Muslimanske bratovščine na trgih Raba in Nahda v Kairu, pri čemer je umrlo več sto demonstrantov in več deset policistov;

G.  ker je začasna vlada razglasila enomesečne izredne razmere in najavila ustanovitev neodvisnega odbora javnih osebnosti, z nalogo raziskati dogodke, ko so varnostne sile pregnale protestna shoda na trgih Raba in Nahda; ker so regionalne in egiptovske nevladne organizacije pozvale Arabsko ligo, naj napoti misijo za ugotavljanje dejstev, ki bi raziskala nedavne nasilne dogodke v državi; ker posredovanje EU in mednarodno posredovanje do sedaj ni bilo uspešno v prizadevanjih za vzpostavitev vključujočega političnega dialoga in ker se protesti, spopadi in aretacije nadaljujejo;

H.  ker je po razbitju protestnih shodov prišlo do tragičnega sektaškega nasilja proti egiptovskim kristjanom, ki so ga izvajali predvsem privrženci Muslimanske bratovščine; ker so bile egiptovske varnostne sile obtožene, da niso zaščitile cerkva in koptskih skupnosti pred povračilnimi napadi, ki jih je bilo mogoče predvideti;

I.  ker na Sinaju vse pogosteje prihaja do terorističnih in nasilnih napadov na varnostne sile, kamor sodi tudi uboj 25 policistov 19. avgusta 2013 v severnem delu Sinaja, ko ti niso bili v službi; ker je bil 5. septembra 2013 v Kairu egiptovski minister za notranje zadeve Mohamed Ibrahim tarča bombnega napada;

J.  ker je začasna vlada izjavila, da sta njeni najpomembnejši prednostni nalogi nacionalna sprava in vzpostavitev načel pravne države;

K.  ker se Egipt sooča z vse hujšimi gospodarskimi težavami; ker so za gospodarsko blaginjo v državi potrebni politična stabilnost, preudarna gospodarska politika, ukrepi za boj proti korupciji ter mednarodna podpora; ker sta socialna pravičnost in višji življenjski standard državljanov bistveni razsežnosti prehoda v odprto, stabilno, demokratično, svobodno in uspešno egiptovsko družbo;

L.  ker morajo neodvisni sindikati in organizacije civilne družbe v tem kritičnem času političnega in družbenega prehoda v Egiptu odigrati izredno pomembno vlogo; ker so neodvisni in svobodni tisk ter mediji v vsaki dejanski demokraciji osrednji del družbe; ker se v Egiptu stopnjuje fizično nasilje nad novinarji in njihovo nadlegovanje in ker je 3. septembra 2013 sodišče v Kairu odredilo zaprtje štirih televizijskih postaj, ki jih vodi Muslimanska bratovščina ali pa so Muslimanski bratovščini naklonjene, češ da so delovale nezakonito; ker so v preteklih šestih tednih varnostne sile izvedle racije v prostorih več televizijskih postaj;

M.  ker so v tem času dolge politične krize v Egiptu ženske v še posebej ranljivem položaju; ker so protestnice velikokrat žrtve nasilja, spolnih napadov in drugih oblik ponižujočega ravnanja, medtem ko se zagovorniki pravic žensk soočajo z grožnjami in nadlegovanjem;

N.  ker je Egipt v obdobju 2007–2012 prejel pomoč EU v vrednosti približno milijarde EUR, in ker se je EU obvezala zagotoviti še za 5 milijard EUR pomoči, ki bo v celoti na voljo le, ko bodo izpolnjeni pogoji, vezani pogoje Mednarodnega denarnega sklada;

O.  ker je Svet za zunanje zadeve v svojih sklepih o Egiptu z dne 21. avgusta 2013 visoki predstavnici naložil, naj v sodelovanju s Komisijo pregleda vprašanje pomoči, ki jo EU v okviru evropske sosedske politike in pridružitvenega sporazuma namenja Egiptu, pregled pa naj temelji na tem, kako ta država izpolnjuje svoje obveznosti glede na temeljna načela sosedske politike in pridružitvenega sporazuma; ker so se države članice odločile, da prekinejo izvozna dovoljenja v Egipt za vso opremo, ki bi bila lahko uporabljena za notranjo represijo, da ponovno ocenijo izvozna dovoljenja za drugo vojaško opremo in pregledajo svojo varnostno pomoč Egiptu;

P.  ker raven in obseg pomoči EU Egiptu po pregledani evropski sosedski politiki in zlasti načelu „več za več“, temeljita na spodbudah in sta zato odvisna od napredka, ki ga bo Egipt dosegel pri izpolnjevanju zavez, tudi na področju demokracije, pravne države, človekovih pravic in enakosti spolov;

1.  izraža globoko solidarnost z egiptovskim prebivalstvom in iskreno sožalje družinam žrtev nedavnih spopadov in nasilja; poziva egiptovske oblasti, naj ustanovijo sodno komisijo, ki bo neodvisno preiskala vse uboje, kot je egiptovsko predsedstvo obljubilo 8. julija 2013;

2.  obsoja nesorazmerno uporabo sile s strani egiptovskih varnostnih sil in tragično izgubo življenj v času razbitja protestnih taborov v Rabi in Nahdi; poziva egiptovsko vlado, naj zagotovi, da bodo varnostne sile vzpostavile ustrezne postopke notranje revizije, da bo mogoče ugotavljati odgovornost za pretirano uporabo sile in da bodo odgovorni privedeni pred sodišče;

3.  obenem izraža obžalovanje, ker vodstvo Muslimanske bratovščine svoji politični bazi ni dalo jasnih navodil, naj se vzdrži vseh oblik nasilja do sodržavljanov, vojske in policije; obžaluje, da vodstvo Muslimanske bratovščine ni storilo ničesar, da bi napade preprečilo in ustavilo, obsodilo pa jih je šele kasneje; poziva Muslimansko bratovščino, naj se vzdrži pozivanja k nasilju in njegovega poveličevanja ter podpre sodne postopke proti tistim njenim voditeljem, ki so pozivali k uporabi nasilja;

4.  obsoja vsa dejanja terorizma, hujskanja in nasilja ter sovražni govor; poziva vse politične akterje in varnostne sile, naj v korist države delujejo čim bolj zadržano in se izogibajo provokacijam, saj se bodo le tako izognili nadaljnjemu nasilju; začasnega predsednika, začasno vlado in egiptovsko vojsko opozarja na njihovo dolžnost, da zagotovijo varnost vseh državljanov, ne glede na politična prepričanja in pripadnost; izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o prijetju več desetin otrok med izvajanjem ostrih ukrepov proti podpornikom Muslimanske bratovščine in poziva k njihovi takojšnji izpustitvi;

5.  izraža zaskrbljenost zaradi političnega dogajanja v Egiptu; poziva egiptovske oblasti, naj ustvarijo razmere za vključujoč politični proces, in sicer s čimprejšnjo ukinitvijo izrednega stanja, izpustitvijo vseh političnih zapornikov, vključno z odstavljenim predsednikom Mursijem, s priporniki pa naj ravnajo ob polnem spoštovanju mednarodnih obveznosti;

6.  poudarja, da bi bilo treba oblast čim prej prenesti na demokratično izvoljene civilne oblasti; izraža svojo temeljno solidarnost z vsemi Egipčani, ki si za svojo državo želijo demokratičnih prizadevanj in vrednot, ter poziva k hitri ponovni vzpostavitvi demokratičnega procesa, vključno s svobodnimi in poštenimi vsevključujočimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami s sodelovanjem vseh demokratičnih akterjev, ter k izvedbi potrebnih gospodarskih reform in reform upravljanja; poziva Muslimansko bratovščino, naj prispeva k prizadevanjem za spravo; meni, da bi vsakršna prepoved, izključitev ali preganjanje, uperjeno proti demokratičnim političnim silam ali akterjem v Egiptu, pomenilo ponavljanje preteklih napak in bi zgolj vodilo do še večje radikalizacije;

7.  izraža podporo procesu priprave in reforme ustave in poudarja, da se morajo z njim postaviti temelji za resnično demokratičen novi Egipt, ki bo vsem svojim državljanom – moškim in ženskam – zagotavljal temeljne pravice in svoboščine, vključno z versko svobodo, spodbujal strpnost in sobivanje med verami ter zagotavljal varstvo manjšin, svobodo združevanja in zbiranja ter svobodo medijev; je trdno prepričan, da bi morali biti v postopek posvetovanj o spremembah ustave vključeni vsi akterji egiptovskega političnega spektra, tudi zmerni deli Muslimanske bratovščine, pa tudi ustrezno zastopstvo žensk, ter da bi mu moral slediti referendum o novi, pluralistični ustavi ter svobodne in poštene predsedniške in parlamentarne volitve;

8.  poziva k takojšnjemu prenehanju vseh oblik nasilja, spolnih napadov in drugih oblik ponižujočega ravnanja s protestnicami in zagovornicami pravic žensk ter k resnim in nepristranskim preiskavam vseh takih primerov in sojenju odgovornim;

9.  obsoja nasilje nad koptsko skupnostjo in uničenje številnih cerkva, kulturnih centrov in podjetij po vsej državi; je zaskrbljen, ker oblasti kljub mnogim svarilom niso sprejele ustreznih varnostnih ukrepov za zaščito koptske skupnosti; poudarja zgodovinsko pogojeni pluralizem egiptovske družbe in stoletja dolgo tradicijo egiptovske koptske skupnosti; poziva egiptovsko vlado, naj na vse mogoče načine podpira koptsko skupnost, da bo lahko še naprej tvorila pomemben del egiptovskega družbenega in gospodarskega tkiva in da se bo kmalu obnovilo miroljubno sobivanje z drugimi verskimi skupnostmi Egipta;

10.  ponovno opozarja na pomen prispevanja civilne družbe, sindikatov in medijev k izgradnji trdne in vzdržne demokracije v Egiptu; poziva začasno vlado, naj zagotovi, da bodo lahko domače in mednarodne organizacije civilne družbe, neodvisni sindikati in novinarji v tej državi delovali svobodno, brez vladnega vmešavanja; poziva egiptovske organe, naj zagotovijo, da bo odbor, zadolžen za pripravo novega zakona o nevladnih organizacijah, pripravil osnutek, ki bo usklajen z mednarodnimi standardi; podpira odločitev Sveta za zunanje zadeve z dne 21. avgusta 2013, da se bo pomoč EU v družbeno-gospodarskemu sektorju in civilni družbi izvajala še naprej, saj gospodarski položaj negativno vpliva prav na najbolj ranljive skupine egiptovske družbe;

11.  pozdravlja priporočilo egiptovskega Nacionalnega sveta za človekove pravice vladi, naj v Kairu odpre regionalno pisarno visoke komisarke ZN za človekove pravice, ter egiptovsko vlado poziva, naj odobri odprtje urada;

12.  poziva Unijo, naj v dvostranskih odnosih in pri finančni podpori Egiptu upošteva načelo pogojenosti („več za več“), pa tudi resne gospodarske izzive, s katerimi se sooča ta država; glede tega poziva k jasnim in skupno dogovorjenim merilom uspešnosti; pozdravlja nedavno odločitev Sveta za zunanje zadeve, da prekine izvozna dovoljenja v Egipt za vso opremo, ki bi bila lahko uporabljena za notranjo represijo, ponovno oceni izvozna dovoljenja za drugo vojaško opremo in pregleda svojo varnostno podporo Egiptu;

13.  ponovno potrjuje svojo zavezanost pomoči egiptovskemu ljudstvu v procesu za demokratične in gospodarske reforme; pozdravlja in podpira prizadevanja visoke predstavnice/podpredsednice Catherine Ashton in posebnega predstavnika Bernardina Leóna, da posredujeta med stranmi s ciljem, da bi našli izhod iz sedanje politične krize;

14.  je seznanjen z ugotovitvami posebnega poročila Evropskega računskega sodišča z dne 18. junija 2013 o sodelovanju EU in Egipta na področju upravljanja in poziva k ukrepanju za zagotovitev večje preglednosti in odgovornosti pri porabi sredstev EU v Egiptu, pri čemer naj bo posebna pozornost namenjena projektom za krepitev civilne družbe in zaščito manjšin ter pravic žensk;

15.  ponavlja svoj poziv k takojšnji vzpostavitvi mehanizma EU za zagotavljanje pravne in tehnične pomoči državam arabske pomladi pri postopku vračanja premoženja, ki je zaradi nemirov v Egiptu zastal, kot je omenjeno v resoluciji z dne 23. maja 2013; ponovno poudarja, da je omogočanje vračanja premoženja, ki so ga nakradli nekdanji diktatorji in njihovi režimi, moralna dolžnost EU; meni, da je vračanje premoženja zaradi njegove simbolične vrednosti prvenstveno politično vprašanje, ki lahko bistveno prispeva k ponovni vzpostavitvi odgovornosti, ustvarjanju stabilnosti in izgradnji trdnih ustanov v duhu demokracije in načel pravne države v zadevnih partnerskih državah;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi Arabske republike Egipt.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0224.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o pomorski razsežnosti skupne varnostne in obrambne politike (2012/2318(INI))

P7_TA(2013)0380 A7-0220/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 42, 43 in 45,

–  ob upoštevanju člena 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju evropske varnostne strategije z naslovom "Varna Evropa v boljšem svetu", ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju z naslovom "Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu", ki ga je Evropski svet sprejel dne 11. in 12. decembra 2008,

–  ob upoštevanju celostne pomorske politike za Evropsko unijo iz leta 2007 (COM(2007)0575) in zadevnega poročila o napredku iz leta 2012 (COM(2012)0491),

–  ob upoštevanju izjave evropskih ministrov, pristojnih za celostno pomorsko politiko, in Evropske komisije z dne 7. oktobra 2012 o morski in pomorski agendi za rast in delovna mesta ("Limassolska izjava"),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji za pomorsko varnost z dne 26. aprila 2010,

–  – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2013 o strategiji EU za Afriški rog(1),

–  ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) z dne 10. decembra 1982,

–  ob upoštevanju skupnega predloga sklepa Sveta o načinu izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije z dne 21. decembra 2012(2),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 7. junija 2006 z naslovom "Prihodnji pomorski politiki Unije naproti: Evropska vizija za oceane in morja" (COM(2006)0275),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o trajnostni politike EU za skrajni sever(3) in skupnega sporočila Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 26. junija 2012 "Razvoj politike Evropske unije za arktično regijo: napredek od leta 2008 in nadaljnji ukrepi"(4),

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja Evropske obrambne agencije glede združevanja in souporabe zmogljivosti iz leta 2012,

–  ob upoštevanju zavezniške pomorske strategije, ki jo je sprejela zveza NATO dne 18. marca 2011,

–  ob upoštevanju skupnega ukrepa Sveta o vojaški operaciji Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in oboroženih ropov pred somalsko obalo (ATALANTA) iz leta 2008(5),

–  ob upoštevanju sklepa Sveta o misiji Evropske unije za krepitev regionalnih pomorskih zmogljivosti v državah Afriškega roga (EUCAP NESTOR) iz leta 2012(6),

–  ob upoštevanju resolucije z dne 23. novembra 2010 o civilno-vojaškem sodelovanju in razvoju civilno-vojaških zmogljivosti(7),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Afriškem rogu z dne 14. novembra 2011 in zlasti strateškega okvira v prilogi k tem sklepom,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2013(9) o odnosih med EU in Kitajsko,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 23. oktobra 2008 o piratstvu na morju(10) in z dne 10. maja 2012 o pomorskem piratstvu(11),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0220/2013),

A.  ker države članice EU obsegajo več kot 90 000 km obale ob dveh oceanih in štirih morjih, poleg tega pa še čezmorska ozemlja in objekte nacionalne varnosti v drugih oceanih; ker so države članice EU odgovorne za nadzor, varnost in zaščito evropskih obalnih in teritorialnih voda, izključnih ekonomskih con, epikontinentalnega pasu, pomorske infrastrukture ter morskih virov; ker so države članice odgovorne za zagotavljanje varnosti pomorščakov na ladjah, ki plujejo pod njihovimi zastavami, in za svoje državljane; ker ima nezmožnost držav, da nadzorujejo svoj pomorski prostor, posledice, katerih učinek močno presega njihove obalne in pomorske cone;

B.  ker so morske meje držav članic zunanje meje Evropske unije;

C.  ker je pomorski prostor odprt, obsežen in brezkončen in ga omejuje le pomorska jurisdikcija; ker je pomorski prostor težko nadzorovati, zlasti ker mednarodno pomorsko pravo ureja predvsem spodbujanje trgovine in zagotavljanje prostega gibanja;

D.  ker 90 % zunanje trgovine EU in 40 % notranje trgovine EU poteka po morju; ker je EU vodilni akter v svetovnem pomorskem prevozu, pri čemer evropski lastniki ladij upravljajo 30 % ladij in 35 % svetovne tonaže – vključno s 55 % ladij za prevoz zabojnikov in 35 % tankerjev, kar predstavlja 42 % vrednosti svetovne trgovine po morju; ker države članice EU skupaj sestavljajo največjo svetovno ekonomsko cono (veliko približno 25 milijonov kvadratnih kilometrov);

E.  ker bi morala vsaka pomorska strategija EU v prvi vrsti spodbujati temeljna načela člena 21 PDEU, kot so demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, načela enakosti in solidarnosti ter spoštovanje načel Ustanovne listine ZN in mednarodnega prava; ker si morajo države prizadevati za izvajanje in krepitev mednarodnega prava, zlasti Konvencije ZN o pomorskem pravu, in zagotavljati prosto gibanje po pomorskih poteh in ohranitev skupnih dobrin ter trgovinskih in okoljskih interesov;

F.  ker je zaradi gospodarske rasti, globalizacije in vse večje svetovne medsebojne odvisnosti pomen globalnih pomorskih tokov za Unijo eksponentno narasel; ker se geostrateško ravnotežje na morju hitro spreminja in sile v vzponu uporabljajo tehnologije in strategije za zavrnitev dostopa, da bi se uveljavile na regionalnih in svetovnih morskih območjih ter omejile dostop ZDA in EU; ker bolj kompleksno in razdrobljeno zagotavljanje pomorske varnosti združeno z ohlapno in različno uporabo mednarodnih pogodb otežuje učinkovito večstransko in mednarodno sodelovanje na področju pomorskih zadev; ker je v interesu EU, da zagotovi pomorsko varnost ne le v obalnih vodah, ampak tudi v svetovnih oceanih in morjih;

G.  ker številni dejavniki, kot so revščina, pomanjkanje razvoja, šibak državni nadzor in kazenski pregon ter izpostavljenost morskih poti, spodbujajo razvoj različnih vrst groženj pomorski varnosti; ker te grožnje lahko izhajajo tako iz ravnanja držav, ki bi lahko imele interes, da motijo mednarodne pomorske tokove, ter iz nezakonitih dejavnosti nedržavnih akterjev – kot so mednarodni kriminal (na primer trgovanje z orožjem ali drogami), mednarodni terorizem ali piratstvo, ki izkoriščajo pomanjkljivosti razdrobljenega lokalnega, regionalnega in globalnega sistema pomorskega upravljanja; ker je zaradi tega povečanja števila akterjev na morju zakonitih in nezakonitih pomorskih dejavnosti vse več in so vse bolj kompleksne, kar vedno bolj otežuje razlikovanje med zakonitimi in nezakonitimi dejavnostmi; ker mora EU zato vlagati v celovit pristop k soočanju s kompleksnimi nadnacionalnimi izzivi, ki jih nobena država članica ne more obvladati sama;

H.  ker se globalna predvidevanja o prihodnjih pomorskih zmogljivostih in silah hitro spreminjajo, pri čemer imajo države v vzponu in že uveljavljene sile vedno več pomislekov glede načel iz Konvencije ZN o pomorskem pravu, mednarodni arbitraži ali regulaciji; ker predvsem Kitajska vztraja pri svoji politiki "niza biserov", da bi okrepila in razširila svojo prisotnost na morju iz številnih pojasnjenih in nepojasnjenih razlogov, npr. da bi zavarovala trgovinske in energetske poti, pa tudi obvladovala pomorske vire in ključno pomorsko infrastrukturo, ob tem pa prihaja v spor s pomorskimi interesi skoraj vseh svojih sosed v Vzhodno- in Južnokitajskem morju;

I.  ker so EU in vse njene države članice pogodbenice UNCLOS, torej je konvencija del pravnega reda Unije;

J.  ker mora EU kot globalni akter razmisliti o varnostnih izzivih in možnih samostojnih odzivih, zlasti v bližnjem Sredozemskem morju, Afriškem rogu in območjih v zahodnem Atlantiku kot tudi v Tihem oceanu (od vzhoda do zahoda, od Arktike do Antarktike);

K.  ker je vedno več nezakonitih nedržavnih akterjev v pomorstvu, ki ogrožajo ključne pomorske poti in infrastrukture ter izkoriščajo pomanjkljivosti držav in njihovih jurisdikcij;

L.  ker se boj proti tem nekonvencionalnim grožnjam pogosto odvija v zahtevnem in nevarnem okolju in torej zahteva tako civilna kakor vojaška sredstva; ker je SVOP tako v civilni kakor vojaški razsežnosti ustrezen okvir za boj proti nevarnim grožnjam na morju in ob obali;

M.  ker EU sama ne more zagotavljati svetovne pomorske varnosti; ker mora vzpostaviti močna partnerstva s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami, zlasti na oddaljenih območjih – na primer v Aziji – kjer težje uporablja svoje zmogljivosti;

N.  ker se evropska varnostna strategija ne sklicuje posebej na pomorsko razsežnost, razen ko opredeljuje piratstvo kot grožnjo EU; ker evropska celostna pomorska politika obravnava pomorska vprašanja, a se komaj dotika vprašanja varnosti, s čimer je pustila ob strani področje, ki EU povzroča vse več skrbi; ker je treba obvezno pregledati pristop EU k pomorski varnosti, zlasti s sprejetjem evropske strategije za pomorsko varnost, ki pojasnjuje, kako bi morala evropska celostna pomorska politika prispevati k izvajanju evropske varnostne strategije; ker bi morala evropska strategija za pomorsko varnost določiti varnostne interese in strateške cilje EU ter opredeliti cilje, tveganja in razpoložljiva in potrebna sredstva za ukrepanje ter morebitne grožnje;

O.  ker je treba razviti evropsko strategijo pomorske varnosti, da bi upoštevali možnosti, tveganja in priložnosti za Unijo na morju, kar vključuje tudi zaščito evropskih državljanov in njihovega premoženja; ker mora ta strategija spodbujati evropske vrednote in načela in biti usmerjena v prihodnost, proaktivna ter mobilizirati vse zadevne institucije in akterje civilne in vojaške narave ter zlasti poudariti, da si države članice EU ne morejo več privoščiti, da razvijajo in vzdržujejo pomorske zmogljivosti z edinim ciljem uporabe izključno v morebitnih visokointenzivnostnih operacijah;

P.  ker je treba zaradi konfliktov in nestabilnosti, ki vplivajo na interese EU glede odprtih pomorskih tokov in varnega dostopa, bolje preučiti povezavo med varnostjo ljudi, državnim upravljanjem in razvojem, in ker je treba zato strategijo EU za Afriški rog uporabiti kot zgled za celovit pristop, ki vključuje politična, diplomatska, socialna in ekonomska orodja; ker mora biti ta celovit pristop v osrčju evropske strategije pomorske varnosti in je treba pri tem zagotoviti usklajevanje med različnimi pobudami, agencijami in instrumenti EU, da bi se soočili s ključnimi razlogi za nestabilnost in prispevali k reševanju konfliktov, uveljavljanju miru in izgradnji državnih struktur, upravljanju in razvoja, vključno z reformo varnostnega sektorja, oskrbo z energijo, varnostjo v pomorski in drugi trgovini in prevozu, zaščito ribištva in okolja ter vplivi podnebnih sprememb;

Splošne pripombe o prihodnji evropski strategiji pomorske varnosti

1.  je prepričan, da ima EU ključni interes za varno in odprto pomorsko okolje, ki omogoča prost prehod za namene trgovine, ter miroljubno, zakonito in trajnostno izkoriščanje bogastev oceanov, ter da so pomorski tokovi ključni za evropsko trgovino in podlaga za uveljavljanje evropske moči in vpliva; da so za varnost evropskih državljanov in spodbujanje načel člena 21 PDEU odgovorne EU in države članice; ter da bi morali zato preoblikovati civilni in vojaški institucionalni okvir EU, da bi določili cilje, sredstva in zmogljivosti, ki jih EU potrebuje za izpolnjevanje te odgovornosti;

2.  opominja države članice, da bo Unija lahko le na podlagi zavezanosti, medsebojnega razumevanja in resnične solidarnosti izpolnila svojo vlogo iz Lizbonske pogodbe in namero, da bo zagotavljala mir v svetovnem merilu; v zvezi s tem opozarja, da člen 42(7) PEU ("klavzula o medsebojni obrambi" ali "klavzula o medsebojni pomoči"), člen 222 PDEU ("solidarnostna klavzula") in člen 42(6) PEU (stalno strukturno sodelovanje), ki jih uvaja Lizbonska pogodba, zagotavljata institucionalni okvir za dejansko solidarnost med vsemi državami članicami na področju varnosti in obrambe Unije; opozarja, da je te instrumente šele treba uresničiti; zlasti čestita Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje za skupni predlog o načinu izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije ter ju poziva, naj ocenita, kaj bi to vključevalo v primeru aktiviranja klavzule za soočenje z morebitnimi izzivi na morju ali v povezavi s pomorskimi sredstvi ali infrastrukturo; poziva Svet, naj hitro odobri ta predlog;

3.  poudarja, da Konvencija ZN o pomorskem pravu zagotavlja zakonit okvir za vse vrste dejavnosti, ki se izvajajo v oceanih in na morjih ter da lahko služi kot vodnik za mirno reševanje pomorskih sporov; zato poziva EU in njene države članice, da spodbujajo univerzalnost konvencije in vztrajajo pri potrebi po enotnem in doslednem izvajanju njenih določb;

4.  se zaveda, da Evropska unija že ima na voljo nekaj sredstev in instrumentov, ki jih potrebuje za soočanje z izzivi za svetovno pomorsko varnost ter zagotavljanje varnega in stabilnega okolja, in sicer v okviru Evropske službe za zunanje delovanje in Evropske komisije, finančnih instrumentov, razvojnega sodelovanja, humanitarne pomoči, kriznega upravljanja, trgovinskega sodelovanja in drugih zadevnih sredstev za ukrepanje; vendar ugotavlja, da je večina tehničnih in materialnih sredstev v rokah držav članic, njihova pripravljenost okrepiti sodelovanje pa je najpomembnejša za prihodnost evropske pomorske varnosti;

5.  kljub temu ugotavlja, da je treba razviti evropsko strategijo pomorske varnosti, da bi zagotovili celosten pristop ob osredotočanju predvsem na nevarnosti, tveganja, izzive in priložnosti na morju; da mora ta strategija temeljiti na evropskih vrednotah in načelih, hkrati pa mora prispevati k ustvarjanju sinergij in skupnih odzivov ob mobiliziranju vseh zadevnih institucij in akterjev civilne in vojaške narave; da je treba v okviru strategije opredeliti vse morebitne grožnje – od tradicionalnih varnostnih groženj do tistih, ki jih predstavljajo naravne nesreče in podnebne spremembe, od groženj z vidika zaščite ključnih morskih virov do varovanja pomorske infrastrukture in trgovinskih tokov; prav tako je treba v njej opredeliti specifična sredstva in zmogljivosti za soočanje z vsemi izzivi, vključno z obveščevalnimi dejavnostmi, nadzorom in patruljiranjem, iskanjem in reševanjem, ladijskimi prevozi, evakuacijo državljanov EU in drugih s kriznih območij, uveljavljanjem embargov ter pomočjo misijam in operacijam v okviru skupne varnostne in obrambne politike;

6.  poziva visoko predstavnico, Komisijo in Svet, naj pripravijo evropsko strategijo pomorske varnosti, ki bo osredotočena na povezovanje in usklajevanje med vsemi evropskimi akterji in državami članicami na področju pomorske varnosti; v skladu s tem poziva Komisijo in visoko predstavnico/podpredsednico, naj odpravita pomanjkljivosti celostne pomorske politike iz leta 2007, ki ne vključuje varnostne komponente, pa tudi omejitve evropskega statističnega sistema, ki ne uspeva obravnavati pomorskih varnostnih tveganj in nevarnosti; meni, da bi se morali raven ambicij ter sredstva in zmogljivosti te strategije opirati na evropsko varnostno strategijo in celostno pomorsko politiko in se začrtati na podlagi potrebe po delovanju kot ponudnik svetovne varnosti in tako zagotoviti proste pomorske tokove in dostop do odprtega morja po vsem svetu; poudarja, da bo urejanje pomorske varnosti kratko-, srednje- in dolgoročno vplivalo na vse druge elemente evropske varnosti in blaginje;

7.  poziva države članice, naj tesno in aktivno sodelujejo z ESZD in Komisijo pri pripravi nove evropske strategije pomorske varnosti, da bi učinkovito uporabili njihove raznovrstne odlike, pri tem pa upoštevali tudi opredelitev in oblikovanje novih zmogljivosti z združevanjem in souporabo; meni tudi, da bi morala nova strategija vključevati skupne dvostranske ali večstranske pobude za oblikovanje sil, na primer francosko-britansko deklaracijo z dne 2. novembra 2010;

8.  poudarja, da se tak celosten pristop k pomorskim zadevam, ki združuje civilne instrumente z vojaškimi orodji in vključuje notranje in zunanje vidike varnosti, že razvija na nacionalni ravni v nekaterih državah članicah, nekatere države članice pa ga prav tako dvostransko izvajajo, in da bi ga bilo treba zato okrepiti na ravni Unije; poudarja, kakšno vlogo lahko odigrajo in morajo odigrati pomorski narodi pri spodbujanju pozitivnega regionalnega pomorskega povezovanja; poudarja, da regionalne pobude na področju pomorskega povezovanja lahko vodijo in morajo voditi k povezovanju in deljenju ključnih pomorskih sredstev, da bi zadovoljili potrebe EU z vidika zmogljivosti;

Možna tveganja

9.  priznava, da vse več prometa na morju ter razvoj priobalnih in obalnih dejavnosti postavljajo pomorsko varnost pred preizkušnjo, saj je čedalje težje razlikovati med zakonitimi in nezakonitimi dejavnosti na morju;

10.  ugotavlja, da se EU sooča s konvencionalnimi varnostnimi grožnjami, zlasti odkar so nove morske sile povečale verjetnost morebitnega meddržavnega rivalstva za lastništvo nad morskimi območji (spori zaradi pristojnosti, ozemeljske zahteve, dovoljenja za raziskovanje in izkoriščanje globokomorskih območij); prav tako ugotavlja, da so države v vzponu razvile pomorske zmogljivosti (mornarice, podmornice), obenem pa začenjajo dvomiti v načela mednarodne pomorske zakonodaje;

11.  svari pred neupravičenim izkoriščanjem pomembnih naravnih virov in mineralov v vodah držav članic EU ali v sosednjih morjih; ugotavlja, da lahko nenadzorovana tekma za morske, naravne in mineralne vire škoduje morskemu ekosistemu ter tako še povečuje posledice dejavnosti na morju za okolje; opozarja, da lahko izkoriščanje morskih virov privede tudi do neželene militarizacije na pomorskih območjih; poudarja pa, da imajo vse države članice pravico sodelovati pri raziskovanju in izkoriščanju morskih naravnih virov na način, ki spoštuje okoljske predpise;

12.  ugotavlja, da mora EU oblikovati tesna partnerstva s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami, da bi zagotovila varnost in stabilnost trgovine in izkoriščanja virov; poudarja, da bi močna pomorska razsežnost SVOP EU omogočila, da bi po potrebi delovala kot učinkovit mednarodni razsodnik;

13.  opozarja, da so države, ki niso pripravljene sodelovati z mednarodno skupnostjo ter spoštovati mednarodnih pogodb in standardov, a jim zemljepisna lega omogoča, da blokirajo trgovinske poti, prav tako pa imajo tehnološke in vojaške zmožnosti za to, v tem trenutku ena največjih groženj za pomorsko varnost; meni, da bi morala ESZD in podpredsednica/visoka predstavnica izkoristiti vse diplomatske možnosti za vzpostavitev dialoga in sodelovanja s temi državami;

14.  ugotavlja, da sicer ni mogoče povsem izključiti možnosti meddržavnih vojaških sporov, a da varnost EU povečini neposredno in posredno ogrožajo nekonvencionalne grožnje, pri čemer se izkoriščajo težave pri izvrševanju prava na pomorskih in obalnih območjih in nasploh, do katerih prihaja zaradi razpada ali krhkosti državnih struktur ali pomanjkanja državnega nadzora;

15.  ugotavlja, da je porast pomorskih terorističnih dejavnosti po vsem svetu, ki neposredno ogrožajo civilna in vojaška plovila EU, pristaniško infrastrukturo in energetske naprave ter izkoriščajo morje za napade na kopenske cilje in vdore vanje, ena glavnih groženj za pomorsko varnost EU; ugotavlja, da so ti akterji povezani z nadnacionalno organiziranimi kriminalnimi mrežami, ki se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi, kot je tihotapljenje, trgovina z ljudmi, nezakonito preseljevanje in trgovina z drogami in orožjem, vključno z nezakonito trgovino z lahkim in osebnim orožjem ter komponentami orožja za množično uničevanje; poudarja, da te nezakonite dejavnosti še poglabljajo politične in humanitarne krize, ovirajo socialni in gospodarski razvoj, demokracijo in pravno državo, povzročajo pomanjkanje in preseljevanje, notranje razseljevanje in hudo trpljenje ljudi;

16.  je zaskrbljen zaradi vse več dokazov o tem, da teroristične mreže in nedržavni akterji nabavljajo dovršene pomorske zmogljivosti, vključno s podmorskimi zmogljivostmi in radarsko tehnologijo oziroma drugo tehnologijo odkrivanja, in da imajo dostop do logističnih podatkov, ki se nanašajo na mednarodno ladjarsko industrijo, zmogljivosti za miniranje in improviziranih vodnih eksplozivnih naprav, s čimer lahko postajajo bistveno bolj nevarni in sposobni umikati se nadzoru ter svoje dejavnosti širijo v bližini Evrope, zlasti na obeh straneh južnega Atlantika;

17.  meni, da je ohranjanje zamrznjenih sporov ob različnih morskih območjih, kot so Južni Kavkaz, jugovzhodno Sredozemlje ali Japonsko morje, eden vodilnih vzrokov za svetovno nestabilnost, saj ogroža promet in energetske povezave, spodbuja trgovino z orožjem ter olajšuje dejavnosti nedržavnih akterjev, na primer kriminalnih mrež in terorističnih celic;

18.  ostaja zaskrbljen zaradi piratstva ob vzhodni in zahodni afriški obali; poudarja, da napadi piratov – oboroženi ropi, ugrabitve ladij in posadk ter izsiljevanje odkupnine – resno ovirajo svobodo dostopa in plovbe po teh vodah, zato pomenijo resno grožnjo za mednarodno trgovino in pomorsko varnost; opozarja, da je za piratstvo v splošnem krivo pomanjkanje upravljanja in razvoja v zadevnih obalnih državah; upa, da se bo EU oprla na dosežke operacije EUNAVFOR Atalanta in tudi drugod začela izvajati operacije SVOP za boj proti piratstvu;

19.  opozarja na probleme, ki jih za varnost pomorstva na ključnih pomorskih tranzitnih točkah povzročajo piratstvo, mednarodni terorizem in organizirani kriminal; poudarja, da so nekatere najpomembnejše vodne poti, po katerih poteka globalna oskrba z energijo, geografsko umeščene v ali se do njih dostopa skozi nekatera najbolj nestabilna morska območja, kar velja za Sueški prekop ter Hormuško in Malajsko ožino;

20.  ugotavlja, da se mora boj proti nekonvencionalnim dejavnostim zanašati na celotno paleto instrumentov SVOP, vključno z vojaškimi, saj se posredovanja pogosto odvijajo v izjemno težavni konfiguraciji terena, akterji pa imajo na razpolago vrsto različnih orožij; trdi, da morajo operacije SVOP po vzoru posredovanja EU v Afriškem rogu, kjer potekata operaciji EUNAVFOR Atalanta in EUCAP NESTOR, pospremiti drugi zunanji instrumenti EU, da bi bilo mogoče obravnavati temeljne socialne, gospodarske in politične vzroke za krizo in v zadevnih regijah zagotoviti trajno varnost;

21.  ugotavlja, da bodo nezakonite migracije verjetno še naprej povzročale pritisk na morske meje EU, zlasti glede na politične in gospodarske razmere v južnem sosedstvu ter ob pričakovanju nadaljnje nestabilnosti v severni Afriki, Sahelu, državah Afriškega roga in podsaharski Afriki; kljub temu opozarja, da migracij ne gre razumeti kot varnostno grožnjo, temveč kot človeški pojav, ki terja robustno strategijo upravljanja na podlagi regionalnega, političnega in diplomatskega sodelovanja, razvojnih politik in naložb v regionalna partnerstva; opozarja na dejstvo, da terjajo ta prizadevanja razvoj pomorskih zmogljivosti in dejavnosti obalne straže za namene patruljiranja in reševanja migrantov, ki potujejo na krovu nezakonitih ladij;

22.  se zaveda, da se bo zaradi vse več prometa na morju verjetno povečala nevarnost nesreč, kot so razlitja nafte in drugi primeri onesnaževanja okolja, odlaganje strupenih odpadkov in nezakonita kraja nafte; poudarja, da mora EU še naprej razvijati strategijo, ki temelji na preteklih izkušnjah v primeru hudih okoljskih nesreč na morju, pri čemer je treba zagotoviti, da vsi akterji, telesa in agencije EU skupaj z oblastmi držav članic delujejo usklajeno, da bi ustvarili ustrezne sinergije v duhu solidarnosti in učinkovitejšega ukrepanja;

Kritična morska območja

Sredozemlje

23.  poudarja, da predstavlja Sredozemsko morje celo vrsto izzivov, ki bi morebiti lahko ogrozili stabilnost EU in neposredne interese EU, zlasti ob upoštevanju politične vstaje ter socialnih in ekonomskih težav, ki bodo verjetno še naprej prisotne v nekaterih obalnih državah; ugotavlja, da nezakonite dejavnosti, npr. terorizem in vse vrste nezakonite trgovine, ki so posledica teh razmer, vplivajo na pomorsko varnost EU, vključno z varno preskrbo z energijo na jugu; meni, da je treba nujno vlagati v regionalno pomorsko sodelovanje, pri čemer je treba vključiti evropsko in regionalno sodelovanje, obveščevalne dejavnosti, nadzor, patruljiranje in dejavnosti obalne straže, kar mora temeljiti na ustreznih predvidevanjih o pomorskih silah;

24.  poudarja, da je v Sredozemlju doma cela vrsta konfliktov, ki vključujejo spore o morskih mejah, zato poziva EU, naj se zaveže, da se bo izogibala nadaljnjemu zaostrovanju konfliktov v Sredozemlju, kar bi še okrepilo obstoječe grožnje, kot so posledice državljanske vojne v Siriji in vpliv na njeno morsko območje in na morska območja sosednjih držav, politična nestabilnost in pomanjkanje zmogljivosti za upravljanje v Libiji, Egiptu in Tuniziji, posredni učinki tega v sosednjih Maroku in Alžiriji, ki sta še vedno v sporu zaradi Zahodne Sahare in nanju neposredno vpliva zaostrovanje konflikta v Maliju in Sahelu; nadalje opozarja na nevarnost, ki izvira iz medsebojne povezanosti kriz v Sredozemlju ter nestabilnih razmer in konfliktov na Bližnjem vzhodu, v Sahelu, državah Afriškega roga, zahodni Afriki in podsaharski Afriki;

25.  ugotavlja, da so je zaradi nedavnih odkritij zemeljskega plina v vzhodnem Sredozemlju nastalo novo geopolitično okolje in da so se močno povečale možnosti za spore, kar neposredno vpliva na upravičene interese in suverene pravice držav članic EU; izraža zaskrbljenost nad tem, da so Turčija, Rusija, ZDA in Izrael okrepili pomorsko prisotnost v Sredozemlju; nadalje opozarja na posledice nerešenega spora s Turčijo v Egejskem morju in stopnjevanja napetosti zaradi načrtovanega izkoriščanja grških in ciprskih zalog ogljikovodika na morju; zato poziva EU, naj ukrepa in utrdi svoj položaj, da bi se izognili sporu o naravnih virih v Sredozemlju in posledičnim varnostnim grožnjam za države članice EU na tem območju, ki bi lahko v končni fazi vplivale na celotno EU;

Baltsko morje

26.  je seznanjen s tem, da je Baltsko morje, ki meji na ruska morska območja, notranje morje EU in zelo pomembna prometna pot mnogih obalnih držav; je seznanjen s tem, da sta stabilnost regije Baltskega morja in brezhibno delovanje pomorskega prometa odvisna od sprave med političnimi interesi, tako posameznih držav članic EU kot med EU in Rusijo; je seznanjen s tem, da je politična stabilnost Baltika prepletena z zadevami, povezanimi z varstvom položaja jezikovnih manjšin v obalnih državah, operacijami prevoza energije, gostim prometom trgovskih ladij, morebitnih nesreč tankerjev za prevoz nafte ter onesnaženjem ribjih staležev in okolja; je seznanjen s tem, da pomorski varnosti v Baltiku dodatne izzive predstavljajo kemična orožja na morskem dnu, odvržena po koncu druge svetovne vojne, zastarele jedrske elektrarne ob obalah, morebitni teroristični napadi na prevoz energentov ter morebiten nezakonit prevoz orožja prek baltskih pristanišč;

Črno morje

27.  meni, da je Črno morje zaradi potrebe po zagotavljanju energetske varnosti EU in diverzifikacije preskrbe z energijo danes geostrateško ena najpomembnejših morskih regij, ki meji na EU; ugotavlja, da ima ta regija srednjeročno in dolgoročno visok potencial za tveganja, saj gre za strateški položaj in pomembno prometno pot za blago in energijo, ki se nahaja v bližini potencialnih vrelišč dolgotrajnih sporov, kot sta sporni ozemlji Abhazije in Južne Osetije ter z njima povezan spor med Moskvo in Tbilisijem; poudarja, da ima zato ker je energetska varnost več držav članic EU zelo odvisna od varnosti plinskih in naftnih poti, ki potekajo čez Črno morje in ob njem, Evropska unija strateški interes preprečiti stopnjevanje razvlečenih regionalnih sporov in poiskati dolgoročne rešitve zanje; poudarja, da bo EU za ta namen morda morala mobilizirati evropska pomorska sredstva;

28.  opozarja na svojo resolucijo z dne 20. januarja 2011 o strategiji EU na Črnem morju(12) in poudarja, da mora EU dejavneje sodelovati pri oblikovanju varnega okolja na območju Črnega morja; ponovno poziva Komisijo in ESZD, naj pripravita strategijo za regijo Črnega morja, ki bo učinkovito obravnavala pomorsko varnost in varnostne izzive;

29.  poudarja, da je potreben okrepljen dialog s strateškimi partnerji o preprečevanju in reševanju konfliktov, vendar obenem poudarja, da je potrebno delovanje v regionalnih večstranskih pobudah, kot je sinergija na Črnem morju, da bi odpravili grožnje, kot so kriminalne mreže, ki se ukvarjajo z nezakonito trgovino z ljudmi, drogami in orožjem, ali težave, kot sta nezakonit ribolov in degradacija okolja;

Atlantski ocean in Zahodna Afrika

30.  ugotavlja, da je Atlantski ocean življenjskega pomena za evropsko trgovino; je zaskrbljen, ker je Atlantik, predvsem karibsko območje, tranzitna pot za droge iz Južne Amerike; je zaskrbljen, da bi razvoj gospodarskih dejavnosti v naslednjih desetletjih, predvsem širitev Panamskega prekopa, lahko spodbudil porast kriminalnih dejavnosti na tem območju;

31.  meni, da so na obali zahodne Afrike in zlasti v Gvinejskem zalivu danes prisotne nekatere od najpomembnejših groženj za Evropo; je resno zaskrbljen, da se vzdolž zahodnoafriške obale kažejo resni izzivi v zvezi s kriminalnimi dejavnostmi, trgovino z drogami, ljudmi in orožjem; hkrati so države ob Gvinejskem zalivu vse pogosteje teren za operacije regionalnih terorističnih mrež, kot je Boko Haram v Nigeriji, njihova dejanja pa imajo posledice tudi v sosednjih državah, pri čemer so povezane z mrežami globalne razsežnosti, kot sta Al Kaida v islamskem Magrebu, kar nazorno kaže kriza v Maliju;

32.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so države ob Gvinejskem zalivu soočajo z nenehno politično nestabilnostjo, nekaterim – npr. Gvineji Bissau – grozi celo razpad države, ta regija pa je postala platforma za trgovino z drogami iz Latinske Amerike, ki so namenjene v Evropo;

33.  ugotavlja, da je regija tudi pomemben dobavitelj energije, saj države ob Gvinejskem zalivu trenutno zagotavljajo 13 % vsega uvoza nafte in 6 % vsega uvoza plina v EU, pri čemer odpade na Nigerijo 5,8 % vsega uvoza nafte v EU; pričakuje, da bo regija postala še pomembnejša zaradi nedavnih odkritij zalog nafte in plina na morju; je zato zaskrbljen, da bo lahko tekma za naravne vire na morju s sabo prinesla konflikte in kriminalno dejavnost;

34.  poudarja, da so nestabilnost, terorizem in kriminal ob obali zahodne Afrike tesno povezani z nestabilnostjo v celotni regiji Sahela; zato poziva EU, naj v okviru civilne misije SVOP – EUCAP Sahel Niger – poveže prizadevanja za boj proti terorizmu v Sahelu v regionalno in celostno strategijo za boj proti grožnjam na morju ob obali zahodne Afrike, zlasti v Gvinejskem zalivu; v zvezi s tem poziva EU, naj zagotovi usklajevanje med obema misijama SVOP v regiji – EUCAP Sahel Niger in EUTM Mali – pa tudi s prizadevanji na kopnem in na morju za boj proti terorizmu in drugemu organiziranemu kriminalu v regiji;

35.  pozdravlja napoved Komisije o uvedbi programa za kritične pomorske poti v Gvinejskem zalivu (CRIMGO), ki je namenjen izboljšanju varnosti v vodah v Gvinejskem zalivu z zagotavljanjem usposabljanja in vzpostavitvijo mreže za izmenjavo informacij med oblastmi sedmih obalnih držav zahodne Afrike ter se bo financiral s sredstvi instrumenta za stabilnost; poziva k hitremu izvajanju programa CRIMGO ob obali zahodne Afrike; poziva tudi k uvedbi specifičnih mehanizmov za sodelovanje, namenjenih povezavi tega programa, ki ga financira Komisija, in misij SVOP EUCAP Sahel Niger in EUTM Mali, katerih prizadevanja so tesno povezana z vzroki za nestabilnost v vodah v Gvinejskem zalivu;

36.  poudarja, da je treba okrepiti učinkovitost dejavnosti EU v Gvinejskem zalivu; predlaga, naj se ustvarijo specifične sinergije, da bi ustvarili dodano vrednost na podlagi povezovanja obstoječih instrumentov in struktur EU, kot je Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA);

37.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj kartira zmogljivosti držav članic EU in partnerskih afriških, karibskih in pacifiških držav na strateških lokacijah – kot so letalska baza Lajes na Azorih, Portugalska, in Zelenortski otoki –, kjer bi lahko razvijali specifične pomorske in zračne operacije za boj proti oboroževanju, terorizmu, piratstvu in organiziranemu kriminalu v Gvinejskem zalivu in širšem južnem Atlantiku, in sicer v okviru tristranskega partnerstva, ki bi vključevalo čezatlantsko sodelovanja z ZDA, Kanado, Brazilijo in drugimi državami Latinske Amerike ter sodelovanje med EU in Afriško unijo;

Adenski zaliv in zahodni Indijski ocean

38.  poudarja, da je zaradi piratstva Adenski zaliv danes eno najnevarnejših morskih območij na svetu; opozarja, da je piratstvo posebna oblika organiziranega kriminala, ki terja poseben, celovit in celosten pristop, ki bo obravnaval vzročne povezave med piratstvom ter socialnim, političnim in gospodarskim upravljanjem, kar zlasti dokazujejo razmere na območju Afriškega roga in v Somaliji; ugotavlja, da so tudi sledenje denarnim tokovom od plačil odkupnin, razkrivanje kriminalnih mrež in kazensko preganjanje storilcev, ključni elementi boja proti piratstvu, pri čemer so te dejavnosti izvedljive samo ob izkoriščanju prednosti, ki jih prinaša sodelovanje med organi držav članic ter Europolom in Interpolom; ugotavlja, da v tem leži konkretna povezava med zunanjo varnostno politiko in notranjim kazenskim pregonom;

39.  pozdravlja uvedbo civilne misije EUCAP Nestor v okviru SVOP, ki je bila zasnovana za okrepitev pomorskih zmogljivosti v državah Afriškega roga in zahodnem Indijskem oceanu z namenom, da bi bolj trajnostno prispevala k doseganju ciljev operacije EUNAVFOR Atalanta na lokalni ravni;

40.  izpostavlja nedavni uspeh, ki se mora nadaljevati, misije EUNAVFOR Atalanta pri zmanjšanju števila napadov piratov v zahodnem Indijskem oceanu in pri zagotavljanju večje verodostojnosti SVOP; ugotavlja, da je operacija Atalanta prva pomorska misija v okviru SVOP doslej in bi morala biti podlaga za nadaljnji razvoj in izvajanje pomorske razsežnosti SVOP, pri čemer je treba upoštevati uspehe, pomanjkljivosti in izkušnje v zvezi s to operacijo; pozdravlja pozitivno vlogo EU z misijo EUNAVFOR Atalanta v okviru mehanizma za skupno osveščanje o položaju in ublažitev sporov (mehanizem SHADE) pri spodbujanju usklajevanja med multinacionalnimi, nacionalnimi in regionalnimi pomorskimi silami, ki delujejo na tem območju, predvsem v operaciji Nata Ocean Shield; poleg tega pozdravlja dobro sodelovanje med agencijami EU, (evropski satelitski center SatCen in EMSA) in tretjimi akterji, zlasti na področju razlaganja satelitskih slik ladij, tudi kadar ni formalnih dogovorov o takem sodelovanju; poziva EU, naj formalno uredi povezave med obstoječimi orodji in telesi EU, kot so tiste med Atalanto, agencijo EMSA in centrom SatCen, da bi se izognili podvajanju nalog, virov in strokovnega znanja ter izkoristili očitne operativne prednosti takih sinergij;

41.  poudarja, da je koncept celovitega pristopa, ki v tem konkretnem primeru izhaja iz strateškega okvira za Afriški rog, očiten v kombinaciji treh misij SVOP, ki potekajo v regiji (EUNAVFOR Atalanta, misija EU za usposabljanje v Somaliji in EUCAP Nestor) ter jih dopolnjujejo politične zaveze in razvojne politike; pozdravlja začetek delovanja operativnega centra EU z namenom lažjega usklajevanja in krepitve sinergij med temi misijami, kar predstavlja pomemben korak v razvoju SVOP; poudarja, da bi moral biti ta primer komplementarnosti in usklajevanja navdih za druge take ukrepe, kadar so misije in operacije SVOP namenjene soočanju z večplastnim problemom; ugotavlja, da bi stalne zmogljivosti načrtovanja in izvajanja vojaških operacij lahko prispevale k še tesnejšemu povezovanju vseh pomorskih vidikov misij in operacij SVOP;

42.  priznava varnostne ukrepe na krovu ladij, ki so jih uvedli ladijski prevozniki; pozdravlja nedavne pozive pomorskega sektorja k zakonski ureditvi zasebnih podjetij za pomorsko varnost in opozarja na svojo zahtevo, ki je bila naslovljena na Mednarodno pomorsko organizacijo, države zastave in pomorski sektor, da se s skupnimi močmi oblikuje kodeks, ki bo omogočal uporabo jasnih, doslednih in izvršljivih dogovorjenih mednarodnih standardov glede uporabe zasebno najetega oboroženega varnostnega osebja na krovu ladij; zasebna varnostna podjetja pa poziva, naj te standarde dosledno upoštevajo;

Arktika

43.  poudarja, da je odprtje arktičnih pomorskih poti neposredna posledica podnebnih sprememb, in opozarja na dejstvo, da bi si morala EU v prvi vrsti prizadevati za ohranjanje in zaščito regije in njenih ključnih okoljskih dobrin, obenem pa zagotoviti, da se arktični viri uporabljajo trajnostno in ob spoštovanju tamkajšnjih prebivalcev; poudarja, kako pomembna sta splošna stabilnost in mir na tem območju; zato poudarja, da EU potrebuje enotno in usklajeno politiko za to regijo, ki bi jasno opredelila prednostne naloge EU, morebitne izzive in strategijo; poudarja, da bi poleg interesov Danske, Finske in Švedske na Arktiki prihodnja pridružitev Islandije Evropski uniji prispevala k uveljavitvi Unije kot obalne entitete na Arktiki, kar bi poudarilo potrebo po politiki za Arktiko, ki bi se še bolj kot prej usklajevala na ravni EU; v zvezi s tem pozdravlja prej omenjeno skupno poročilo z naslovom "Razvoj politike Evropske unije za arktično regijo: napredek od leta 2008 in nadaljnji ukrepi" in ponovno poudarja, da je potreben politični dialog z vsemi partnerji v tej regiji, vključno z Rusijo;

44.  poudarja pomen novih trgovskih poti skozi prehode Arktičnega morja, med drugim tudi za gospodarstva EU in njenih držav članic; poudarja, da morajo EU in njene države članice dejavno podpirati svobodo morij in pravico do prostega prehoda po mednarodnih plovnih poteh; poudarja, da je treba dolgotrajne ozemeljske spore med državami na Arktiki reševati mirno in poziva k večji prisotnosti EU v regiji ter oceni, katera orodja in zmogljivosti bodo morda potrebni za odziv na konflikte na tem območju; vsekakor poudarja, da je treba preprečiti militarizacijo Arktike; poziva Komisijo, naj pripravi predloge o tem, kako bi lahko projekt Galileo koristil politiki EU za Arktiko in kako bi ga lahko razvili tako, da bi omogočal varnejšo plovbo v arktičnih vodah, s čimer bi prispevali k varnosti in dostopnosti še zlasti severovzhodnega prehoda;

Tihi ocean

45.  poudarja, kako pomemben je Tihomorski ocean v svetovnem merilu, zlasti Južnokitajsko morje, prek katerega poteka tretjina svetovne trgovine; je zaskrbljen zaradi stopnjevanja napetosti in odločno poziva vse vpletene strani, naj se vzdržijo enostranskih političnih in vojaških ukrepov ter svoje nasprotujoče si ozemeljske težnje v tem morju rešijo z mednarodno arbitražo v skladu z mednarodnim pravom, zlasti konvencijo ZN o pomorskem pravu, da se zagotovita regionalna stabilnost ter svobodna in varna plovba v Južnokitajskem morju;

46.  meni, da je eden od načinov za možno mirno reševanje napetosti na območjih Vzhodnega in Južnokitajskega morja pogajanje in skupno izvajanje kodeksov ravnanja za miroljubno izkoriščanje zadevnih morskih območij, vključno z ustanovitvijo varnih trgovinskih poti in ribolovnih kvot ali razdelitev območij za izkoriščanje virov;

47.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj opredeli grožnje miru in varnosti, če bi se stopnjevale napetosti in oboroženi spopadi v Vzhodno- in Južnokitajskem morju;

48.  ugotavlja, da so nekatere države že sedaj močno politično dejavne v tihomorski regiji, zlasti Avstralija, ter da bi se morala EU zanašati na dvostransko in večstransko sodelovanje, da bi zagotovila zaščito in varnost v regiji;

49.  poudarja pomen razširitve Panamskega prekopa, ki naj bi bila zaključena leta 2014, za spremembo geostrateškega ravnotežja na morju in izjemne priložnosti, ki se bodo s tem ponudile EU in državam članicam; opozarja, da morajo biti ladjarske in pristaniške infrastrukture držav članic pripravljene na predvidljivo povečanje pomorskih trgovinskih tokov ter s tem povezana tveganja z vidika varnosti in zaščite, ki bodo med drugim posledica dodatnega pritiska na okolje in kriminala; v zvezi s tem poudarja, da bi lahko ta povezava med Tihim in Atlantskim oceanom postala pomembna alternativna povezava med Azijo in Evropo prek zahoda;

Obstoječa orodja in razvoj zmogljivosti

50.  je trdno prepričan, da bi bilo treba finančno in gospodarsko krizo razumeti kot priložnost za izvajanje pobude za združevanje in skupno izkoriščanje na področju razvoja pomorskih zmogljivosti v resnično evropskem duhu, zlasti s koriščenjem pobude LeaderSHIP 2020 in s spodbujanjem mreženja med akterji s področja gradnje in popravila ladij ter povezanimi sektorji, kar bi lahko prispevalo k ohranjanju verodostojnih vojaških zmogljivosti in je edini način, da se bo lahko Evropa uspešno soočila s svetovnimi izzivi na področju varnosti pomorskih območij in svojih pomorskih zmogljivosti;

51.  kljub temu obžaluje, da države članice EU ostro zmanjšujejo nacionalne proračune za obrambo v odzivu na finančno krizo in počasnejšo gospodarsko rast ter da tovrstni rezi, ki večinoma niso usklajeni na ravni EU in ne upoštevajo evropske varnostne strategije, lahko resno vplivajo na zmožnost in pripravljenost Unije, da se sooči z varnostnimi izzivi na morju in drugod ter izpolni mednarodne obveznosti, hkrati pa tudi ovirajo vlogo Unije pri zagotavljanju svetovne varnosti;

52.  poudarja, da mora prednostna naloga "združevanje in skupna uporaba", ki jo je predstavila EU, da bi zagotovila večje usklajevanje, pametnejšo porabo sredstev za obrambo in doseganje večjih ekonomij obsega med državami članicami, šele prinesti rezultate, tudi na področju pomorskih varnostnih zmogljivosti;

53.  pozdravlja prispevek Evropske obrambne agencije k izgradnji temeljev za doseganje združevanja in skupne uporabe z usklajevanjem zahtev in projektov na področju pomorskega usposabljanja in logistike; pozdravlja študijo o pomorskih zahtevah in zmogljivostih iz leta 2012, ki jo je pripravila ekipa Wise Pen; ob upoštevanju mandata in strokovnega znanja Evropske obrambne agencije poziva države članice, naj izkoristijo njene nasvete in tehnično pomoč pri soočanju s potrebo po zmanjševanju proračuna za obrambo, da ne bi ogrozile razvoja strateških zmogljivosti v EU, s katerim je treba na usklajen način zapolniti vrzeli in odpraviti pomanjkljivosti; spodbuja države članice, naj sodelujejo z Evropsko obrambno agencijo pri opredeljevanju potreb po zmogljivostih, zlasti civilnih in vojaških zmogljivostih in zmogljivostih z dvojno rabo na področju pomorstva; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj s pomočjo Evropske obrambne agencije in generalnega direktorata za pomorske zadeve in ribištvo opredeli vsa mornariška in pomorska sredstva, ki ustrezajo pomorskim zmogljivostim in zahtevam iz leta 2012 in bi jih države članice lahko izgubile zaradi finančnih in gospodarskih omejitev, ter preuči načine, kako bi jih lahko ohranili in izkoristili v okviru celostne pomorske politike EU in prihodnje evropske strategije pomorske varnosti;

54.  opozarja, da so ob upoštevanju večplastnih varnostnih izzivov v današnjem svetu zmogljivosti z dvojno rabo potrebne pri izvajanju SVOP; poudarja, da trenutne krize v Sahelu in državah Afriškega roga pričajo o tem, da je treba ubrati celosten pristop, ki uporablja vse vrste civilno-vojaških dejavnosti na eni strani ter opremo in zmogljivosti z dvojno rabo, vključno z evropskimi pomorskimi zmogljivostmi, na drugi strani in zmogljivostmi civilnega in vojaškega ladjedelništva, ki so namenjene zagotavljanju varnosti in odpornosti ladij; poziva države članice, naj sodelujejo z ustreznimi telesi in agencijami EU, zlasti s Komisijo, Evropsko obrambno agencijo in Evropsko vesoljsko agencijo, pri iskanju finančnih sredstev EU za razvoj zmogljivosti z dvojno rabo, s čimer bi lahko zapolnili vrzeli na področju zmogljivosti na nacionalni in regionalni ravni in na ravni Unije; opozarja na potencial, ki ga nudi program Galileo z vidika dvojne rabe, in na pomen tega programa za izvajanje in učinkovitost operacij SVOP, zlasti na področju pomorstva; vendar poudarja, da je treba dati prednost večji preglednosti, učinkovitosti in večstranskim pristopom na področju razvoja zmogljivosti;

55.  opozarja, da je treba utrditi tehnološko podlago na področju obrambe, vključno z zmogljivostmi za izdelavo plovil in ladijske opreme, ki se nahaja v EU in se financira z njenimi sredstvi; v kontekstu trenutne gospodarske in finančne krize opozarja, da vzpostavitev in podpiranje zmogljive in samozadostne evropske obrambne industrije pomeni ustvarjanje novih delovnih mest in rasti; poziva k boljšemu dialogu z zainteresiranimi stranmi v industriji, saj razvoj pomorskih zmogljivosti terja večletne zaveze; poudarja, da morajo države članice EU in industrija racionalizirati in uskladiti standarde, da se zagotovi operativna združljivost pomorskih in mornariških zmogljivosti, vključno s komunikacijskimi sistemi in tehnologijami, na evropski ravni;

56.  meni, da je projekt Evropske obrambne agencije o omrežju za pomorski nadzor (MARSUR) ena takih inovacij, ki prinaša dodano vrednost v okviru razvoja pomorske razsežnosti SVOP; odločno poziva k opredelitvi ustreznih področij sodelovanja med MARSUR in drugimi projekti EU za razvoj pomorskega nadzora, kot so projekti Copernicus – evropski program za opazovanje Zemlje (nekdanji GMES – globalno spremljanje okolja in varnosti) – za pomorske in varnostne storitve ali delo Evropske agencije za pomorsko varnost (EMSA) na področju pomorskega nadzora;

57.  meni, da lahko delo agencij EMSA in ESA ter program Copernicus še naprej služita izvajanju pomorske razsežnosti SVOP, kar bi morali tudi formalno omogočiti; poudarja, da strokovno znanje agencijama omogoča, da zagotavljata storitve in podporo misijam SVOP, ki trenutno potekajo, na področju nadzora, patruljiranja ali zbiranja, analize in razširjanja satelitskih podatkov v duhu partnerstva, ki se je – sicer na neformalni ravni – razvilo med agencijo EMSA in operacijo EUNAVFOR Atalanta;

58.  poziva k ustanovitvi resnično evropske obalne straže na podlagi izkušenj, ki so bile že pridobljene v okviru Frontexa in Evropske mreže obalnih patrulj, in bo zmogljivosti črpala od različnih vladnih teles in organov ter delovala v okviru pristojnosti, ki izhajajo iz sodelovanja na področju pravosodja in notranjih zadev, da se tako zavarujejo meje EU, evropski državljani kot tudi življenja ljudi, ki so v nevarnosti v obalnih vodah Evropske unije;

59.  pozdravlja delo, opravljeno v okviru razvoja skupnega okolja za izmenjavo informacij (CISE), da bi razvili učinkovito evropsko zmogljivost na področju pomorskega nadzora; zato poziva EU, naj smiselno vlaga v nadaljnji razvoj okvira CISE, pri čemer naj navdih črpa iz izkušenj s projekti, kot so MARSUNO, BluemassMed in EUROSUR, da bi se pripravila na prepoznavanje in spremljanje izzivov na področju pomorstva v vodah držav članic EU ali v bližini EU in odzivanje nanje;

60.  glede na to, da imajo članice EU in zveze NATO samo en nabor pomorskih sil, poziva k boljšemu strateškemu usklajevanju med obema organizacijama, ko gre za pomorsko varnost; meni, da bi morala biti prihodnja strategija pomorske varnosti EU neodvisna od strategije zavezništva, a hkrati komplementarna z njo, da bi se lahko soočili s kar največ izzivi, omenjenimi zgoraj, hkrati pa zagotovili optimalno izkoriščanje omejenih pomorskih sredstev; pozdravlja pozitivne rezultate, ki jih prinaša umestitev operativnih štabov obeh organizacij na isto lokacijo v Northwoodu; meni, da bi se morala EU osredotočiti na očitno dodano vrednost, ki jo prinaša njen celovit pristop v soočanju z večplastnimi izzivi, kar dokazujejo diplomatski, finančni in pravosodni ukrepi, ki so sledili učinkovitemu boju proti piratstvu v okviru operacije Atalanta; poziva k dodatnim izboljšavam pri izmenjavi informacij med zvezo NATO in EU, kot tudi k okrepljenemu usklajevanju z drugimi mednarodnimi akterji;

61.  obžaluje, da danes še vedno prihaja do podvajanja, prekrivanja, tratenja virov in bojev za vpliv med telesi in agencijami EU, ki delajo na področju pomorske varnosti; poziva EU, naj nadalje preuči, kako lahko zmanjša upravno in finančno breme, ki ga prinaša nesmiselno prekrivanje funkcij, strokovnega znanja, opreme in virov med več telesi in akterji EU, tako da bo lahko visoka predstavnica/podpredsednica odigrala svojo vlogo koordinatorke;

62.  v tem kontekstu poziva, naj se prizadevanja za usklajevanje in povezovanje vsesplošno upoštevajo v strategiji pomorske varnosti EU, v kateri bi bilo treba opredeliti jasne smernice za specifično sodelovanje med generalnimi direktorati Komisije, vključno z generalnimi direktorati za pomorske zadeve in ribištvo, notranje zadeve, pravosodje, podjetništvo in industrijo, mobilnost in promet, obdavčitev in carinsko unijo, raziskave in inovacije ter razvoj, pa tudi z Evropsko službo za zunanje delovanje in Službo za instrumente zunanje politike; enako bi bilo treba storiti v okviru sodelovanja med agencijami EDA, EMSA, SatCen, Europol in Frontex, Vojaškim štabom EU, direktoratom za krizno upravljanje in načrtovanje, Centrom EU za analizo obveščevalnih podatkov in zadevnimi organi držav članic;

63.  pozdravlja dejavnosti načelnikov evropskih mornaric (CHENS), namenjene spodbujanju razumevanja med evropskimi mornaricami in obravnavanju vprašanj v skupnem interesu; poziva, naj se rezultati letnih srečanj načelnikov evropskih mornaric in njihovih specializiranih delovnih skupin upoštevajo pri oblikovanju strategije pomorske varnosti EU in njenem izvajanju v okviru SVOP, da bi spodbudili nadaljnje sodelovanje ter zagotovili celosten in učinkovit pristop;

64.  poziva prihodnji Evropski svet za obrambo, ki bo potekal decembra 2013, naj sprejme strategijo pomorske varnosti EU, ki vključuje stališča Evropskega parlamenta iz tega poročila; opozarja države članice, da je treba v današnjem svetu in zlasti spričo izzivov in groženj v njem delovati dosledno, usklajeno in preudarno, da bi zaščitili 500 milijonov državljanov EU; prav tako opozarja, da je spričo teh izzivov potrebna zunanja politika EU, ki temelji na potrebi po in spodbujanju miru in varnosti po vsem svetu;

o
o   o

65.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednici Komisije, Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju zveze NATO in predsedniku parlamentarne skupščine zveze NATO.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0006. (2) JOIN(2012)0039 – 2012/0370(NLE). (3) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 71. (4) JOIN(2012)19. (5) UL L 301, 12.11.2008, str. 33. (6) UL L 187, 17.7.2012, str. 40. (7) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 7. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0455. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0097. (10) UL C 15 E, 21.1.2010, str. 61. (11) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0203. (12) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 81.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o vojaških strukturah EU: trenutno stanje in obeti (2012/2319(INI))

P7_TA(2013)0381 A7-0205/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta s 13. in 14. decembra 2012,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. novembra 2012 o razvoju vojaških zmogljivosti,

–  ob upoštevanju globalnega cilja 2010 (Headline Goal 2010), ki ga je odobril Evropski svet 17. in 18. junija 2004,

–   ob upoštevanju klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule iz Lizbonske pogodbe, ki druge države članice obvezuje k zagotavljanju pomoči, če je ena od držav žrtev nesreče, terorističnega napada, ali oboroženega napada nanjo,

–  ob upoštevanju evropske varnostne strategije, ki jo je sprejel Evropski svet 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju, ki ga je Evropski svet odobril 11. in 12. decembra 2008,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/871/SZVP z dne 19. decembra 2011 o določitvi mehanizma za upravljanje financiranja skupnih stroškov operacij Evropske unije, ki so vojaškega ali obrambnega pomena (Athena)(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/411/SZVP z dne 12. julija 2011 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije ter o razveljavitvi Skupnega ukrepa 2004/551/SZVP(2),

–   ob upoštevanju razprave obrambnih ministrov na seji Sveta za zunanje zadeve dne 23. aprila 2013 o pripravah na Evropski svet za obrambo, ki bo potekal decembra 2013,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 22. novembra 2012 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(3), z dne 22. novembra 2012 o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost(4), z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki(5), in z dne 14. decembra 2011 o vplivu finančne krize na obrambne sektorje držav članic EU(6),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0205/2013),

Splošno

1.  ugotavlja, da EU kljub svojemu dolgotrajnemu zavzemanju za ohranjanje miru, varstvo človekovih pravic, preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine ZN nima zadostnih zmogljivosti za pravočasen in učinkovit odziv na mednarodne krize, pri čemer je ta težava vse bolj pereča; poudarja, da je EU in državam članicam v interesu, da so njihova prizadevanja za zagotavljanje varnosti dosledna, ne le znotraj EU, ampak tudi po svetu, zlasti pa v njihovi lastni soseščini;

2.  opozarja na svojo trdno zavezo celovitemu pristopu h kriznemu upravljanju, ki vključuje širok nabor diplomatskih, gospodarskih, razvojnih in, v skrajni sili, vojaških sredstev, kot je izraženo zlasti v resolucijah o letnih poročilih o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) ter skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP); poudarja, da so vojaške strukture in zmogljivosti sestavni del celovitega pristopa, saj podpirajo zmožnost EU za posredovanje pri grožnjah, sporih in krizah, vključno s humanitarnimi krizami in naravnimi nesrečami, če odpovejo vsi drugi načini;

3.  z obžalovanjem ugotavlja, da so nedavne vojaške operacije tako v Libiji kot tudi v Maliju opozorile na pomanjkanje napredka pri vzpostavljanju varnostne in obrambne politike, ki bi bila zares skupna, in izpostavlja potrebo po tesnejšem usklajevanju in sodelovanju na evropski ravni, če naj bo EU resno obravnavana kot učinkovit in verodostojen akter na svetovnem prizorišču;

4.  opozarja, da je EU v Pogodbi pozvana k postopnemu oblikovanju skupne obrambne politike Unije, ki bi lahko pripeljala do skupne obrambe; hkrati opozarja na obveznosti držav članic iz klavzule o medsebojni obrambi;

5.  znova poudarja, da je zelo zaskrbljen zaradi nenehnega in neusklajenega zmanjševanja sredstev v obrambnem proračunu držav, kar ovira prizadevanja za zapolnitev vrzeli v zmogljivostih in izpodbija verodostojnost SVOP; poziva države članice, naj zaustavijo in spremenijo ta neodgovorni trend ter okrepijo prizadevanja na nacionalni ravni in ravni EU za omejevanje njegovih posledic z večjim sodelovanjem ter združevanjem in skupnim izkoriščanjem zmogljivosti;

6.  opozarja na svojo resolucijo o vplivu finančne krize na obrambni sektor v državah članicah EU in znova potrjuje svoja priporočila za ublažitev negativnih učinkov krize na vojaške zmogljivosti na ravni EU, kar bi lahko dosegli z boljšim usklajevanjem obrambnega načrtovanja, združevanjem in skupnim izkoriščanjem zmogljivosti, podpiranjem obrambnih raziskav in tehnološkega razvoja, oblikovanjem celovitejše, bolj trajnostne, inovativne in konkurenčne evropske obrambne tehnološke in industrijske osnove, vzpostavitvijo evropskega trga obrambne opreme in iskanjem novih oblik financiranja na ravni EU;

7.  poziva države članice EU in Komisijo, naj izvedejo ustrezne ukrepe, ki bodo omogočili prestrukturiranje in konsolidacijo zmogljivosti obrambne industrije, da bi zmanjšale obstoječe presežne zmogljivosti, ki niso vzdržne;

8.  pozdravlja delo projektne skupine Evropske komisije za obrambno industrijo in trge in sporočilo Komisije z dne 24. julija 2013 z naslovom „Za konkurenčnejši in učinkovitejši obrambni in varnostni sektor” (COM(2013)0542), ter poziva Komisijo, naj oblikuje predloge za uporabo – na podlagi prožnega pristopa – širših politik in orodij EU v podporo obrambnim in varnostnim ciljem, zlasti na področjih horizontalne narave, kot so tehnologije z dvojno rabo;

9.  poudarja, da morajo obstoječe vojaške strukture v EU tako na ravni Unije kot tudi na večnacionalni in nacionalni ravni nadaljevati proces preobrazbe, da se oblikujejo modularne, interoperabilne in premestljive oborožene sile, pripravljene na večnacionalne operacije;

10.  pozdravlja obnovljeno pobudo Evropskega sveta iz decembra 2012 za povečanje operativne učinkovitosti in uspešnosti operacij SVOP, ki spodbuja izboljšanje evropskega sodelovanja za zagotovitev v prihodnost usmerjenih zmogljivosti, zapolnitev kritičnih vrzeli in krepitev evropske obrambne industrije;

11.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj za zasedanje Evropskega sveta decembra 2013 predstavi predloge, ki bodo odražali priporočila te resolucije in vključevali možnosti za izboljšanje evropskega sodelovanja na področju varnosti in obrambe med zainteresiranimi državami članicami na podlagi določb Pogodbe o stalnem strukturnem sodelovanju v primeru, da se države članice ne bodo sporazumele o ambicioznem načrtu;

12.  se zavezuje, da bo v okviru svoje lastne agende za naslednjo ustavno konvencijo pripravil predloge za okrepitev Pogodb na področjih, povezanih z razvojem SVOP;

Izboljšanje zmogljivosti EU za načrtovanje in izvajanje vojaških operacij

13.  z obžalovanjem opaža, da EU deset let po svoji prvi samostojno vodeni vojaški operaciji še vedno nima stalnih vojaških zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij, ter obžaluje omejevalni učinek, ki ga ima to na sposobnost EU za ukrepanje v zaostrenih razmerah; opozarja, da sedanja ureditev, ki zahteva začasno aktiviranje nacionalnega poveljstva, pomeni zgolj odzivni pristop, ne zagotavlja pa sredstev za potrebno vnaprejšnje načrtovanje;

14.  meni, da vzpostavljeni operativni center kljub svoji pozitivni vlogi pri usklajevanju misij na Afriškem rogu še zdaleč ni dovolj velik korak k stalni zmogljivosti, saj ima omejena sredstva in bolj ali manj le podporne funkcije; obžaluje dejstvo, da pobuda petih držav „Weimar plus“ ni prinesla večjih rezultatov; poziva države članice, naj se za začetek dogovorijo o zadolžitvi operativnega centra za operativno načrtovanje misij brez izvršilnih pooblastil, kot sta misiji EU za usposabljanje v Maliju in Somaliji;

15.  znova poziva k ustanovitvi polno delujočega operativnega štaba EU v okviru Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), po potrebi tudi na podlagi stalnega strukturnega sodelovanja; poudarja, naj bo to civilno-vojaška struktura z ločeno civilno in vojaško linijo poveljevanja, odgovorna za načrtovanje in izvajanje civilnih in vojaških misij EU;

16.  poudarja, da bi ustanovitev operativnega štaba EU precej izboljšala institucionalni spomin EU na področju kriznega upravljanja, z dodelitvijo nacionalnega osebja bi prispevala k razvoju skupne strateške kulture, povečala bi koristi civilno-vojaškega usklajevanja, omogočila združitev nekaterih funkcij, na daljši rok zmanjšala stroške ter Parlamentu in Svetu olajšala politični nadzor;

17.  poudarja potrebo po stalni vojaški zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij poudarja tudi v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule, pri čemer poudarja, da je treba za primer sklicevanja na katero koli od omenjenih klavzul zagotoviti ustrezno raven pripravljenosti in hitrosti posredovanja; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj za klavzulo o medsebojni obrambi predlaga praktične ureditve, ki bi določale posredovanje na ravni EU;

Okrepitev bojnih skupin EU: instrument Unije za hitro posredovanje in stabilizacijo

18.  priznava prispevek bojnih skupin EU k preoblikovanju oboroženih sil držav članic, saj spodbujajo vojaško interoperabilnost in večnacionalno sodelovanje; obžaluje dejstvo, da se ta koncept kot instrument hitrega ukrepanja v operacijah še ni izkazal za koristnega in da je sporazum o napotitvi brez večjih sprememb bolj malo verjeten; meni, da razmere v Maliju predstavljajo zamujeno priložnost za prvo napotitev bojnih skupin EU;

19.  meni, da je treba za povečanje učinkovitosti bojnih skupin ustrezno pozornost nameniti njihovi sestavi, saj je znano, da države iz iste regije grožnje običajno zaznavajo na podoben način, da bi tako olajšali potreben odziv nanje;

20.  meni, da revidirani mehanizem ATHENA za skupne stroške vojaških operacij še vedno ne upošteva ustrezno posebnosti koncepta bojnih skupin, in poziva k znatnemu povečanju skupnih stroškov za operacije hitrega ukrepanja, tj. do višine vseh stroškov v primeru uporabe bojnih skupin; meni, da je uporaba načela, pri katerem vsaka stran nosi svoje stroške, v primeru bojnih skupin, ki so v pripravljenosti na prostovoljni osnovi in se med seboj izmenjujejo, v nasprotju z načelom pravične porazdelitve bremena;

21.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj oblikuje predloge, s katerimi se bo mehanizem ATHENA prilagodil posebnostim bojnih skupin, po potrebi s pomočjo stalnega strukturnega sodelovanja, ustanovljenim vzporedno s stalim operativnim poveljstvom; hkrati poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj predstavi predlog za vzpostavitev in financiranje zagonskega sklada, namenjenega pripravljalnim dejavnostim za vojaške operacije EU, kot je določeno v Pogodbi;

22.  je seznanjen s prizadevanji Sveta in Evropske službe za zunanje delovanje za povečanje prožnosti in uporabnosti bojnih skupin, ki pa so doslej obrodili le malo oprijemljivih sadov; poudarja, da je potrebna visoka stopnja interoperabilnosti, ne le na tehnični, pač pa tudi na postopkovni in konceptualni ravni, zlasti za uskladitev pravil delovanja in prenos pristojnosti ter za odpravo nacionalnih omejitev;

23.  poziva Evropski svet, naj preuči možnosti za poenostavitev procesa političnega odločanja na ravni EU in na nacionalni ravni, da se uresniči možnost hitrega ukrepanja; vztraja, da se bo za obravnavo izzivov pokazala potrebna politična volja; spodbuja premislek o možnih poenostavljenih postopkih v povezavi z napotitvijo bojnih skupin za omejena časovna obdobja, če bodo izpolnjeni nekateri jasno določeni dogovorjeni temeljni pogoji, kot je izrecen zahtevek Združenih narodov;

24.  pozdravlja ponovno odločitev držav članic za raven ambicij v zvezi s konceptom bojnih skupin in zavezo k načrtovanju prispevkov na podlagi redno se ponavljajočih zavez, s čimer bi v prihodnje zapolnili vrzeli v razporedu bojnih skupin; spodbuja k razvoju bojnih skupin kot dolgoročnih partnerstev, ki bi se nadaljevala tudi po zaključku obdobja pripravljenosti, s čimer bi povečali vojaške in gospodarske koristi skupne nabave opreme in storitev ter združevanja in skupnega izkoriščanja zmogljivosti; ugotavlja, da je konkreten primer te usmeritve okvirna pogodba o osnovnih logističnih storitvah za bojno skupino EU v pripravljenosti v drugi polovici leta 2012, ki jo je sklenila Evropska obrambna agencija;

25.  poudarja, da bi se vsi stroški, ki niso povezani z vojaškimi operacijami, na primer stroški priprave in stanja pripravljenosti bojnih skupin, lahko krili iz proračuna EU;

26.  poudarja, da so bojne skupine poseben instrument z omejeno velikostjo in časom trajanja, ki je prilagojen za določeno število scenarijev in ga ni mogoče uporabljati kot univerzalno orodje za krizno upravljanje; opozarja, da prvotni globalni cilj, sprejet v Helsinkih leta 1999 in znova potrjen na zasedanju Evropskega sveta leta 2008, določa, da mora biti EU za večjo operacijo sposobna razmestiti 60 000 vojakov v 60 dneh; ugotavlja, da ta cilj sicer ni bil uradno opuščen, hkrati pa zaradi stalnih pomanjkljivosti na področju zmogljivosti dejansko nikoli ni bil dosežen; poudarja, da si je treba nujno nenehno prizadevati za zapolnitev vrzeli v zmogljivostih ter izboljšanje oblikovanja sil in načrtovanja v zvezi z vojaškimi operacijami EU na splošno, kar je pomembneje od samovoljnega določanja ciljev, ki lahko ogrozijo verodostojnost EU;

Oblikovanje struktur in zmogljivosti za odpravo glavnih pomanjkljivosti na področju zmogljivosti

27.  opozarja na poslanstvo in naloge Evropske obrambne agencije iz členov 42(3) in 45 Pogodbe o Evropski uniji, zlasti na njeno pomembno vlogo pri razvoju in izvajanju politike EU na področju zmogljivosti in oboroževanja, usklajevanja operativnih potreb, oblikovanja predlogov za večstranske projekte, usklajevanja programov posameznih držav članic, krepitve evropske obrambne tehnološke in industrijske osnove ter izboljšanja učinkovitosti vojaških izdatkov; poziva države članice, naj Evropski obrambni agenciji glede na njeno osredotočenost na stroškovno učinkovitost zagotovijo ustrezna sredstva, da bo lahko v celoti uresničila svoj potencial, in znova poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj predstavi predloge za financiranje osebja agencije in tekočih stroškov iz proračuna Unije;

28.  obžaluje, da države članice ne sprejmejo trdnih zavez na področju zmogljivosti, in poziva Svet, naj zagotovi izvajanje s tem povezane zahteve za vrednotenje iz členov 42(3) in 45(1) PEU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v ta namen predstavi ustrezne predloge; meni, da bi bilo treba Parlament redno obveščati o napredku na področju izgradnje vojaških zmogljivosti, pomembnih za izvajanje SVOP;

29.  spodbuja nadaljnji napredek pri izvajanju načrta Evropske obrambne agencije za razvoj zmogljivosti in v okviru njegovega pregleda v letu 2013 meni, da ga je treba vključiti v nacionalno obrambno načrtovanje, kar je treba še dodatno uskladiti; znova poziva države članice, naj na podlagi nasvetov Evropske obrambne agencije sprožijo institucionaliziran postopek za boljše usklajevanje obrambnega načrtovanja tako med seboj kot tudi v okviru vojaškega odbora EU; opozarja na splošno potrebo po okrepitvi sodelovanja med Evropsko obrambno agencijo in vojaškim odborom EU/vojaškim štabom EU; pričakuje, da bodo voditelji držav in vlad pregled evropske obrambe sprožili med zasedanjem Evropskega sveta za obrambo, ki bo potekal decembra 2013;

30.  poziva k bolj strukturiranemu pristopu za odpravo glavnih pomanjkljivosti v zvezi z zmogljivostjo na evropski ravni in zlasti na področjih, ki so ključna za omogočanje in krepitev učinkovitosti vojaških dejavnosti, kot so obveščanje, nadzor in izvidništvo, strateški zračni prevoz, helikopterji, zdravniška pomoč, oskrba z gorivom v zraku in natančno vodeni izstrelki, in sicer v tesnem sodelovanju in ob celovitem dopolnjevanju z Natom; pozdravlja prve rezultate pobud za združevanje in skupno izkoriščanje zmogljivosti, ki jih upravlja Evropska obrambna agencija, vendar poudarja, da je potreben nadaljnji napredek na teh in drugih področjih; obžaluje dejstvo, da še nobena od zaznanih vrzeli v zmogljivostih ni bila zadovoljivo zapolnjena, čeprav se evropske oborožene sile pogosto soočajo s pomanjkanjem dejavnikov za omogočanje in krepitev učinkovitosti vojaških dejavnosti v okviru SVOP in drugih operacij;

31.  poziva k oceni vzpostavitve stalnega skladišča v okviru SVOP (s podobnimi nalogami, kot jih ima podporna logistična agencija v okviru Nata), ki bo zagotavljalo celostno večnacionalno podporo vojaškim strukturam EU in državam članicam, vključno z nujno opremo, ki bo vsem misijam na voljo brez zamudnih postopkov javnega naročanja;

32.  poudarja, da mora EU oblikovati potrebne, učinkovite in sorazmerne zmogljivosti in strategije za spopadanje z vedno pogostejšimi kibernetskimi grožnjami njeni varnosti in strateškim interesom; poudarja potrebo po sodelovanju z zasebnimi akterji, da bi zagotovili uspešnost, v celoti spoštovali digitalne svoboščine in mednarodno pravo ter zagotovili zadosten demokratičen nadzor;

33.  poudarja primer evropskega poveljstva za zračni prevoz (EATC), ki se je med operacijami izkazal za koristnega in dragocenega, zlasti pa je uporaben kot model združevanja in skupnega izkoriščanja zmogljivosti, ki temelji na prenosu določenih pristojnosti na skupno strukturo, pri čemer se obdrži nacionalno lastništvo; poziva k prenosu modela EATC tudi na druga področja operativne podpore, zlasti pa pričakuje rezultate prizadevanj Evropske obrambne agencije za morebitno ustanovitev mednarodnih helikopterskih enot, s čimer bi odpravili še eno od ključnih pomanjkljivosti na področju zmogljivosti;

34.  znova poziva države članice, naj razmislijo o skupnem lastništvu nekaterih dragih zmogljivosti, zlasti vesoljskih zmogljivosti, brezpilotnih letal ali sredstev strateškega prevoza; pozdravlja delo Komisije v zvezi s preučevanjem možnosti za razvoj zmogljivosti v lasti EU, pri čemer bi izrabili tudi možne sinergije med obrambnimi in civilnimi varnostnimi potrebami, na primer na področjih civilne zaščite ali varovanja meje;

35.  poudarja, da je treba v Evropi oblikovati skupen pristop za razvoj daljinsko vodenih brezpilotnih letal z dolgim časom zadrževanja v zraku in za srednje višine (MALE RPAS), in spodbuja Komisijo ter države članice, naj razvijejo inovativno strategijo za uresničitev tega cilja;

36.  poudarja ključni pomen satelitov za sodobne operacije, zlasti v zvezi z nadzorom in izvidništvom, komunikacijskimi in navigacijskimi zmogljivosti ter potrebo po kar največji uporabi redkih virov na podlagi skupnega pristopa in izkoriščanja vseh mogočih civilno-vojaških sinergij, s čimer bi preprečili nepotrebno podvajanje; v zvezi s tem spodbuja nadaljnje sodelovanje Evropske vesoljske agencije, Evropske obrambne agencije in Komisije ter vztraja pri tem, da EU tudi v prihodnje financira programa Galileo in Copernicus (GMES);

37.  spodbuja nadaljnji razvoj programa MUSIS za poenostavitev izmenjave satelitskih posnetkov z naslednje generacije satelitov za opazovanje Zemlje ter poziva k neposredni finančni udeležbi EU v programu in povezovanju s satelitskim centrom EU, da se zagotovi dostop do posnetkov, prilagojenih potrebam EU, zlasti SVOP;

38.  pozdravlja sprejetje kodeksa ravnanja za združevanje in skupno izkoriščanje zmogljivosti, pri čemer meni, da je to pomemben korak k boljšemu sodelovanju v Evropi, ter poudarja, da je treba do konca leta pripraviti prvo strateško oceno njegovega izvajanja; pričakuje, da bo zasedanje Evropskega sveta decembra 2013 pomemben mejnik v smislu posredovanja političnega zagona za združevanje in skupno izkoriščanje zmogljivosti ter jasnih smernic o izvajanju; opozarja, da bi EU morala okrepiti dejavnosti obveščanja, da bi povečala pomen združevanja in skupnega izkoriščanja zmogljivosti;

39.  poudarja, da je treba zagotoviti varno oskrbo z opremo, ki jo potrebujejo oborožene sile držav članic za izpolnjevanje svojih zavez v mednarodnih krizah; je zelo zaskrbljen zaradi vedno večje odvisnosti od neevropskih tehnologij in virov oskrbe ter s tem povezanih posledic za evropsko neodvisnost; poudarja strateški pomen obrambne industrije ter poziva Evropsko obrambno agencijo in Komisijo, naj nadaljujeta s svojimi prizadevanji za opredelitev bistvenih industrijskih zmogljivosti, ki jih je v Evropi treba ohraniti ali razviti, in za zmanjšanje evropske odvisnosti na področju oskrbe;

40.  obžaluje zmanjševanje nacionalnih proračunov za obrambne raziskave in dejstvo, da so slednje večinoma razdrobljene po posameznih državah; poudarja možnost EU, da znotraj evropskega okvira za sodelovanje ustvari precejšnjo dodano vrednost in okrepi sinergijo med obrambnimi in civilnimi varnostnimi raziskovalnimi programi; zlasti poudarja, da se je treba osredotočiti na vlaganje v ključne omogočitvene tehnologije, kot so robotika ter nano- in mikroelektronika, ter zagotoviti, da sredstva EU, porabljena na teh področij, koristijo tudi obrambi;

Večja skladnost stalnih večnacionalnih struktur držav članic EU

41.  ugotavlja, da v Evropi obstajajo številne pobude za dvostransko/regionalno/večstransko partnerstvo, ki so namenjene združevanju virov in pospeševanju interoperabilnosti in ki lahko prispevajo k operacijam EU, OZN, Nata ali začasnih koalicij. čeprav pozdravlja koristi sodelovanja in v celoti podpira utemeljitev združevanja, hkrati spodbuja k racionalizaciji številnih struktur z večnacionalno razsežnostjo, ki so nastale brez kakršnega koli globalnega in usklajenega načrta, in boljšemu usklajevanju med njimi;

42.  poziva h krepitvi vezi med Evrokorpusom in vojaškim štabom EU ter spodbuja države članice, naj se pridružijo večnacionalni strukturi Evrokorpusa, ki bi lahko predstavljala jedro elementa evropskih oboroženih sil, ki bo v celoti integriran;

43.  ugotavlja, da se EUROFOR zapira, in priznava njegove pretekle prispevke k operacijam EU in razporejanju bojnih skupin; priznava posebne prispevke Euromarforja, Eurogendforja, baltskega obrambnega sodelovanja, nordijskega obrambnega sodelovanja, britansko-nizozemskih amfibijskih sil, špansko-italijanskih amfibijskih sil, nemško-nizozemskega korpusa, belgijsko-nizozemskega pomorskega sodelovanja, britansko-francoske pobude za oblikovanje skupne združene ekspedicijske enote, integrirane skupine letalonosilk za jurišna letala in skupnega poveljstva združenih sil ter drugih obstoječih ali nastajajočih regionalnih in dvostranskih stalnih struktur;

44.  znova poudarja, da je treba zagotoviti splošno skladnost na ravni EU, ter poziva države članice, naj na podlagi prispevkov Evropske obrambne agencije bolje usklajujejo svoje pobude v okviru Vojaškega odbora EU;

Krepitev evropske razsežnosti pri izobraževanju, usposabljanju in vajah

45.  ponovno izraža trdno podporo evropskim strukturam in projektom na področju izobraževanja in usposabljanja ter poudarja prispevek Evropske akademije za varnost in obrambo (EAVO) k spodbujanju skupne varnostne kulture ter njen potencial za opredelitev in razvoj stroškovno učinkovitih projektov sodelovanja med nacionalnimi institucijami; pozdravlja sklep Sveta z dne 12. aprila 2013 o okrepitvi akademije z zagotovitvijo pravnega statusa in financiranja iz proračuna Unije; meni, da bi to lahko postal vzorec za pomoč proračuna EU tudi za druge strukture SVOP, kot sta Evropska obrambna agencija in satelitski center EU; spodbuja nadaljnji razvoj evropske pobude za izmenjavo mladih častnikov, ki se zgleduje po programu Erasmus, in vključitev evropskih ustanov za izobraževanje in usposabljanje vojaških častnikov v program Erasmus;

46.  odločno podpira pobude za združevanje in skupno izkoriščanje zmogljivosti pri izobraževanju in usposabljanju, če je na ta način mogoče doseči znatne prihranke, ne da bi to vplivalo na nacionalno suverenost na področju operativnega razporejanja sil; poudarja uspeh programa Evropske obrambne agencije za usposabljanje pilotov helikopterjev in pozdravlja začetek taktičnih vaj v zračnem prometu, ki jih izvaja Evropska obrambna agencija in bi morale voditi k oblikovanju stalnega evropskega programa usposabljanja za taktični zračni prevoz; pričakuje večji napredek pri razvoju skupnega celovitega sistema usposabljanja za urjenje bodočih pilotov lovcev; pozdravlja prizadevanja Evropske obrambne agencije za okrepitev združevanja in skupnega usposabljanja na področjih kibernetske obrambe, boja proti improviziranim eksplozivnim napravam in pomorskih operacij; opozarja, da mora Evropska obrambna agencija upoštevati potrebe po usposabljanju v tistih državah članicah, katerih zrakoplovi se proizvajajo v podjetjih tretjih držav;

47.  poudarja priložnost za skupno usposabljanje in vaje, ki jo nudijo bojne skupine EU; spodbuja države, ki so vključene v okvir bojnih skupin, naj omogočijo vključitev dodatnih udeležencev v vaje bojnih skupin, na primer možnih strateških/operativnih omogočitvenih akterjev in partnerskih organizacij, kot so Združeni narodi;

48.  opozarja, da se je treba izogibati morebitnemu prekrivanju z dejavnostmi, ki potekajo v okviru Nata, na primer na področju usposabljanja o kibernetski varnosti;

Povečanje koristi sodelovanja med EU in Natom

49.  poudarja, da krepitev evropskih vojaških zmogljivosti z izboljšanjem struktur EU koristi tudi Natu in prispeva k pravičnejši delitvi bremen znotraj zveze; pozdravlja pragmatično sodelovanje, namenjeno preprečevanju podvajanja med pobudama „ Združevanje in skupno izkoriščanje“ ter „Pametna obramba“, zlasti z medsebojnim delovanjem Evropske obrambne agencije in Poveljstva zavezniških sil za preoblikovanje;

50 poziva k veliko tesnejšemu in rednejšemu političnemu sodelovanju med visoko predstavnico/podpredsednico in generalnim sekretarjem Nata, da bi zagotovili ocene tveganja, upravljanje z viri, načrtovanje politik in izvajanje tako civilnih kot tudi vojaških operacij; poudarja, da je treba nadgraditi obstoječe okvire operativnega sodelovanja med EU in Natom, in pri tem začeti s sporazumi Berlin Plus, katerih izvajanje še vedno zaustavlja Turčija;

51.  poudarja, da nacionalne zmogljivosti, razvite v okviru EU ali Nata, ostanejo v pristojnosti nacionalnih organov, zato jih je mogoče uporabiti za vse operacije, sprejete na nacionalni ravni;

52.  opozarja na pomen Natovih standardov za evropsko obrambno sodelovanje in poudarja, da morajo zmogljivosti, razvite v EU, zagotavljati popolno interoperabilnost z Natom;

53.  ugotavlja, da se sile Nata za ukrepanje in bojne skupine EU dopolnjujejo in vzajemno krepijo, hkrati pa od držav članic terjajo podobna prizadevanja, in poziva k prizadevanjem za povečanje sinergij med njimi;

Premik skupne varnostne in obrambne politike na novo raven

54.  poziva države članice, naj naredijo kakovosten preskok na področju evropske obrambe in okrepijo vojaške strukture EU v skladu s to resolucijo; spodbuja države članice, ki se za to odločijo, naj po potrebi začnejo z izvajanjem stalnega strukturnega sodelovanja v skladu s členi 42(6), in 46 PEU ter člena 44 PEU; meni, da bi morale morebitne tovrstne oblike sodelovanja temeljiti zlasti na pripravljenosti sodelujočih držav članic, da prevzamejo odgovornost v mednarodni skupnosti in okrepijo zmožnost Unije za operacije kriznega upravljanja;

55.  zato meni, da bi moralo stalno strukturno sodelovanje vključevati zlasti naslednje elemente za krepitev operativne učinkovitosti:

56.  poudarja, da morajo države članice tudi okrepiti svoje zaveze v zvezi z izgradnjo zmogljivosti, kar je mogoče doseči zlasti z združevanjem in skupnim izkoriščanjem, hkrati pa je treba ohraniti prožnost in vključevanje, da bi čim bolj izkoristili različne dvostranske, regionalne in večstranske sinergije; kljub temu meni, da bi moral sporazum o stalnem strukturnem sodelovanju vključevati vsaj zaveze o:

57.  ugotavlja, da Pogodba jasno navaja zahtevo po vzpostavitvi stalnega strukturnega sodelovanja v okviru Unije, in meni, da bi velika večina dejavnosti, ki se razvijajo v okviru tega sodelovanja, v skladu s členom 41 PEU lahko bila deležna sredstev iz proračuna EU pod enakimi pogoji kot druge dejavnosti EU;

58.  meni, da bi moralo stalno strukturno sodelovanje – v duhu vključevanja in prožnosti – s krepitvijo povezav med različnimi vidiki sodelovanja, ki se pojavijo v okviru izboljšanega okvira SVOP, tudi spodbujati skladnost med evropskimi pobudami za sodelovanje;

o
o   o

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu, Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici, vladam in parlamentom držav članic EU, parlamentarni skupščini Nata ter generalnemu sekretarju Nata.

(1) UL L 343, 23.12.2011, str. 35. (2) UL L 183, 13.7.2011, str. 16. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0455. (4) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 9. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0334. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0574.

Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje o politiki EU do Belorusije (2013/2036(INI))

P7_TA(2013)0382 A7-0261/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2012 o razmerah v Belorusiji po parlamentarnih volitvah 23. septembra 2012(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. marca 2012 o razmerah v Belorusiji(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o Belorusiji(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o razmerah v Belorusiji(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o pregledu evropske sosedske politike(6),

–  ob upoštevanju resolucije konference nacionalne platforme foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva z dne 1. junija 2013,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. aprila 2011 o reviziji evropske sosedske politike – vzhodna dimenzija(7),

–  ob upoštevanju Praške izjave z vrhunskega srečanja vzhodnega partnerstva iz leta 2009,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 15. oktobra 2012 in Uredbe Sveta (EU) št. 1014/2012 z dne 6. novembra 2012 o omejevalnih ukrepih v zvezi z Belorusijo(8),

–  ob upoštevanju člena 97 Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A7-0261/2013),

A.  ker od leta 1994 v Belorusiji ni bilo svobodnih in poštenih volitev po volilni zakonodaji, ki bi bila v skladu z mednarodnimi standardi;

B.  ker je bilo načelo delitve oblasti z ustavno reformo leta 1996 malodane ukinjeno in ker opozicijske politične sile od takrat niso bile zastopane v političnih institucijah in niso mogle sodelovati pri oblikovanju in izvajanju političnih usmeritev države;

C.  ker je v tem obdobju prihajalo do sistematičnih in množičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti na področju svobode izražanja, združevanja in zbiranja;

D.  ker je Evropski svet leta 1997 prekinil postopek ratifikacije sporazuma o partnerstvu in sodelovanju ter ustavil izvajanje začasnega trgovinskega sporazuma, zaradi česar odnosi med EU in Belorusijo še naprej temeljijo na sporazumu o trgovini in sodelovanju iz leta 1989;

E.  ker so v obdobju 2008–2010 odnosi med EU in Belorusijo dobili nekaj zagona, ko je Belorusija pokazala pripravljenost razviti konstruktivne odnose z EU in je bilo mogoče opaziti določen premik k boljšim pogojem za dejavnosti civilne družbe, opozicije in svobodnega tiska; ker pa so brutalni represivni ukrepi po predsedniških volitvah leta 2010 in zaostritev represivne politike, kot so bili aretacija predsedniških kandidatov, ki so ji sledile množične aretacije, politično motivirani kazenski postopki zoper opozicijske predstavnike ter val represivnih ukrepov zoper zagovornike človekovih pravic in neodvisne medije, povzročili ohladitev teh odnosov;

F.  ker beloruske oblasti, ki zavračajo pozive EU k spoštovanju mednarodno sprejetih demokratičnih standardov, vodijo politiko samoizolacije in jo vsiljujejo tudi beloruskemu prebivalstvu;

G.  ker Evropski parlament ne priznava legitimnosti beloruskega parlamenta; ker je v preteklem desetletju Belorusijo obiskala le ena uradna delegacija Evropskega parlamenta, in sicer leta 2010;

H.  ker si 70 % prebivalcev Belorusije želi sprememb v državi; ker pa del prebivalstva meni, da bi znatne spremembe v državi na začetku privedle do poslabšanja življenjskega standarda(9);

I.  ker bi bilo demokratične spremembe verjetno mogoče laže doseči, če bi se reformistični deli sedanjih vladajočih elit vključili v proces reform; ker pa bi pomembne pobude kljub temu morali sprožili predstavniki organizacij civilne družbe in zasebnih podjetij;

J.  ker bi vzpostavitev doslednega političnega dialoga z beloruskimi oblastmi pod omenjenimi pogoji morala prispevati k vključevanju civilne družbe in opozicije v dialog med različnimi interesnimi skupinami in k izvajanju reform;

K.  ker bi vrh vzhodnega partnerstva v Vilni lahko pomenil dodatno pomembno priložnost za pogojno in postopno izboljšanje odnosov med EU in Belorusijo, če bo prišlo do izpustitve političnih zapornikov in njihove politične rehabilitacije;

L.  ker je bil zaradi tega opravljen pregled in je bila sprejeta razširitev omejevalnih ukrepov EU (trenutno proti 242 osebam in 30 subjektom), pri čemer beloruske oblasti nekaterim politikom, uradnikom, vključno s predstavniki mednarodnih organizacij, novinarjem in predstavnikom civilne družbe še naprej prepovedujejo vstop v državo;

M.  ker bi lahko nadaljnja prizadevanja za enotno strategijo in akcijski načrt pripomogla k doseganju ciljev politične opozicije; ker so konkretni ukrepi, kot so skupne liste za lokalne volitve leta 2014, oblikovanje skupnega političnega programa ali predstavitev enotnega kandidata za predsedniške volitve leta 2015, pozitiven napredek v zvezi s tem;

N.  ker je imel evropski dialog za modernizacijo z belorusko družbo, ki se je začel leta 2012, pozitiven vpliv na začetek konstruktivne razprave v beloruski družbi o potrebnih reformah v državi in na ozaveščenost o EU; ker pa so potrebni nadaljnji razvoj koncepta, namen, strategija, primerno financiranje in struktura upravljanja dialoga, pa tudi boljše usklajevanje s pobudami vzhodnega partnerstva;

O.  ker je nacionalna platforma foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva pomemben in zanesljiv partner in edinstven način, s katerim EU vzpostavlja komunikacijo s prebivalstvom Belorusije;

P.  ker so v Belorusiji še vedno politični zaporniki(10), vključno z zagovornikom človekovih pravic in nominirancem za nagrado Saharova Alesem Bjaljatskim, ki so bili podvrženi hudim oblikam psihološkega in fizičnega mučenja, vključno z grožnjami s smrtjo, neutemeljenimi premestitvami, nezadovoljivim zagotavljanjem zdravstvene oskrbe in odvzemom pravice do stikov z družinskimi člani; ker izpustitev in politična rehabilitacija vseh političnih zapornikov, pa tudi napredek Belorusije pri izpolnjevanju mednarodnih zavez in spoštovanju temeljnih človekovih pravic, pravne države in demokratičnih svoboščin, ostajajo glavni pogoji za normalizacijo odnosov med EU in Belorusijo;

Q.  ker je zmanjšanje absolutnega števila politično motiviranih aretacij (zmanjšanje z 868 v letu 2011 na 235 v letu 2012, kot je poročal center za človekove pravice Viasna) mogoče pripisati vzdušju, ki se ustvarja z represivnimi ukrepi in ustrahovanjem;

R.  ker so nedavne restriktivne spremembe zakonodaje privedle do nadaljnje represije civilne družbe, pa tudi zagovornikov človekovih pravic, neodvisnih medijev in branilcev; ker je splošno stanje na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin obžalovanja vredno in še vedno zelo zaskrbljujoče, kot je bilo izpostavljeno v poročilu posebnega poročevalca OZN za Belorusijo iz leta 2013; ker imuniteta, s katero beloruske oblasti odgovarjajo na pritožbe mednarodne skupnosti, prispeva k nadaljnji ohladitvi odnosov z EU in k vedno večji samoizolaciji Belorusije;

S.  ker so v letu 2012 beloruske oblasti uvedle zakonodajne spremembe, ki službi KGB podeljujejo široka pooblastila za prosto uporabo prisilnih ukrepov; ker lahko varnostne službe v skladu z novim zakonom brez omejitev vstopajo v stanovanja ter aretirajo in pridržijo tako beloruske državljane kot tudi diplomate in predstavnike mednarodnih institucij, zaščitene z imuniteto; ker ta zakon vsebuje tudi določbo, ki uslužbence KGB oprošča vse pravne odgovornosti za poškodbe, ki so jih povzročili; ker so bila beloruskim posebnim silam podeljena široka pooblastila za prekinitev demonstracij;

T.  ker so bile leta 2011 uvedene spremembe zakona o množičnih zbiranjih, v skladu s katerimi bi organizacija množičnih protestov lahko privedla do kazenske odgovornosti za javne nemire; ker so organizatorji množičnih protestov organom dolžni zagotoviti informacije o virih sredstev, ki jih prejemajo;

U.  ker je leta 2011 prejem tujih donacij postal kriminalno dejanje, opredelitev izdaje pa je bila razširjena, s čimer je bila oblastem omogočena uporaba kazenskega prava za zatiranje organizacij in posameznikov, ki prejemajo sredstva iz tujine ali se udeležujejo mednarodnih dogodkov;

V.  ker je leta 2012 belorusko ministrstvo za pravosodje zavrnilo registracijo 19 nevladnih organizacij in dveh političnih strank in ker so člani neregistriranih organizacij v Belorusiji stalno podvrženi ustrahovanju, nadlegovanju in pregonu;

W.  ker je Belorusija edina evropska država, ki izvaja smrtno kazen; ker družine obsojencev in javnost niso seznanjene z datumi usmrtitev in ker svojci ne morejo pripraviti pogreba, saj jim oblasti ne predajo trupla, in niso obveščeni o kraju pokopa;

X.  ker sta bili leta 2012 usmrčeni dve osebi, čeprav sodni postopek ni izpolnjeval meril pravičnega sojenja; ker leta 2012 po dolgem času ni bila napovedana nobena obsodba na smrtno kazen, vendar so bile nove takšne obsodbe izrečene leta 2013;

Y.  ker je za razmere v Belorusiji značilno pomanjkanje zaupanja v sodstvo, ki je posledica nezadostne neodvisnosti te veje oblasti in politično motiviranih sodb;

Z.  ker je Belorusija edina država vzhodnega partnerstva, kjer uradne institucije na področju človekovih pravic še niso bile ustanovljene;

AA.  ker je cenzura v Belorusiji resno politično vprašanje;

AB.  ker je po podatkih svetovnega indeksa svobode tiska za leto 2013, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, Belorusija s 168. mesta napredovala na 157. mesto med skupno 179 državami, vendar je med državami vzhodnega partnerstva še vedno uvrščena najnižje (Azerbajdžan (156. mesto), Ukrajina (126. mesto), Gruzija (100. mesto), Armenija (74. mesto), in Moldavija (55. mesto));

AC.  ker je dostop do neodvisnih televizijskih in radijskih postaj ter tiskanih medijev trenutno skromen, saj dostop do informacij obvladujejo državni mediji;

AD.  ker je stanje na področju svobode medijev v Belorusiji nesprejemljivo, zlasti zaradi nadlegovanja novinarjev, ki jim je bila izrečena prepoved izstopa iz države, omejujoče zakonodaje o radiodifuziji in internetni svobodi ter selektivne uporabe pravosodja zoper neodvisne novinarje, na kar kažejo trije kazenski postopki, ki so se začeli poleti leta 2012;

AE.  ker je bil leta 2012 na podlagi lažnih trditev vsaj 15 aktivistom in novinarjem prepovedan izstop iz Belorusije;

AF.  ker ima več kot polovica državljanov Belorusije dostop do interneta; ker elektronski mediji nudijo nove možnosti za širši dostop do neodvisnih medijev, čeprav prihaja v vladnih in izobraževalnih institucijah do onemogočanja dostopa do nekaterih opozicijskih spletnih strani;

AG.  ker se Belorusija po najnovejših podatkih indeksa človekovega razvoja Združenih narodov za leto 2012 uvršča na 50. mesto v primerjavi z Rusijo (55. mesto) in državami vzhodnega partnerstva (Gruzija (72. mesto), Ukrajina (78. mesto), Azerbajdžan (82. mesto), Armenija (87. mesto) in Moldavija (113. mesto));

AH.  ker je sistem socialnih ugodnosti eden glavnih razlogov za določeno raven družbene stabilnosti, saj ljudem nudi koristi v zameno za politično neaktivnost; ker 65 % Belorusov prejema državno podporo različnih oblik, kot so pokojnine, štipendije, nadomestila za brezposelnost itd.;

AI.  ker je mogoče nizko brezposelnost umetno doseči s subvencijami za podjetja v državni lasti, ki ustvarijo okoli 70 % BDP in zaposlujejo 50 % delovne sile;

AJ.  ker si beloruska vlada prizadeva za privabljanje tujih naložb, saj ima kvalificirano delovno silo, program privatizacije, šest prostih ekonomskih con in visokotehnološki park, kljub temu pa je moč opaziti sistematično poseganje države v zasebni sektor;

AK.  ker so beloruske oblasti doslej izražale svoj geopolitični interes za nadaljnje gospodarsko povezovanje z Rusijo in vzpostavitev evrazijske carinske in gospodarske unije; ker obenem velik delež vseh neposrednih tujih naložb v Belorusiji v zadnjih letih izvira iz Rusije; ker se je po mnenju strokovnjakov v preteklih desetletjih približno 700.000 Belorusov zaradi zaposlitve izselilo v Rusijo, zlasti v Moskvo in Sankt Peterburg;

AL.  ker je mogoče signale za ponovni začetek pogajanj o pristopu Belorusije k STO opaziti tako s strani EU kot s strani Belorusije, zlasti glede na pristop Rusije k STO;

AM.  ker nedavne raziskave javnega mnenja, ki so bile opravljene v okviru projekta barometer o sosedstvu EU, kažejo, da več kot 50 % beloruskega prebivalstva meni, da bi morala EU povečati svojo vlogo na področju gospodarskega sodelovanja, trgovine in regionalnega sodelovanja z Belorusijo;

AN.  ker je program modernizacije, ki so ga nedavno predstavile beloruske oblasti, po mnenju strokovnjakov v glavnem usmerjen v posodobitev osnovne industrijske infrastrukture, medtem ko so v državi potrebne obsežnejše gospodarske reforme in pregledno poslovno okolje, pa tudi manj vladnega nadzora v vseh poslovnih sektorjih;

AO.  ker se Belorusija po podatkih indeksa zaznave korupcije za leto 2012, ki ga objavlja organizacija Transparency International, med 176 državami in ozemlji uvršča na 123. mesto v primerjavi z Ukrajino (144. mesto), Azerbajdžanom (139. mesto), Rusijo (133. mesto), Armenijo (105. mesto), Moldavijo (94. mesto) in Gruzijo (51. mesto);

AP.  ker je Belorusija pred kratkim pristopila k mehanizmu Sveta Evrope za boj proti korupciji (GRECO) in postala članica njegovega mehanizma za ukrepanje proti trgovini z ljudmi (GRETA);

AQ.  ker je Belorusija ena od držav, ki jih zajema evropska sosedska politika, vendar zaradi političnih razmer v državi še vedno ni prišlo do sprejetja akcijskih načrtov;

AR.  ker se pomoč Belorusiji trenutno dodeljuje v okviru državnega strateškega dokumenta za obdobje 2007–2013;

AS.  ker je bilo v finančni perspektivi za obdobje 2007–2013 za projekte čezmejnega sodelovanja med Belorusijo in njenimi sosednjimi državami v okviru evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (ENPI) dodeljenih 33,4 milijona EUR in ker v 50 skupnih projektih čezmejnega sodelovanja med Latvijo, Litvo in Belorusijo trenutno sodeluje približno 60 občin;

AT.  ker v različnih projektih ENPI trenutno sodeluje zgolj 20 beloruskih strokovnjakov, leta 2008 pa je v njih sodelovalo 120 strokovnjakov;

AU.  ker beloruske oblasti dejavno sodelujejo pri srečanjih strokovnjakov v okviru večstranske ravni vzhodnega partnerstva, zlasti pa v projektih čezmejnega sodelovanja;

AV.  ker 58 mest in občin iz Poljske, 47 iz Litve in 30 iz Latvije ohranja plodno sodelovanje s partnerskimi mesti in občinami v Belorusiji, pri čemer je evroregijo "Nemunas-Neman-Niemen", ki združuje Litvo, Poljsko, Kaliningrad in Belorusijo pri izvajanju skupnih projektov, mogoče obravnavati kot primer dobre prakse;

AW.  ker so državljani Belorusije v preteklih letih pridobili največje število schengenskih vizumov na prebivalca na svetu; ker morajo za pridobitev vizuma kljub temu porabiti veliko več denarja, v številnih primerih pa tudi časa in truda, kot državljani ostalih držav vzhodnega partnerstva ali Rusije;

1.  naslovi naslednja priporočila na podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ESZD, Svet, Komisijo in države članice: morali bi:

2.  naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to priporočilo podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ESZD, Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0410. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0112. (3) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 162. (4) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 57. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0334. (6) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 26. (7) UL C 296 E, 2.10.2012, str. 105. (8) UL L 307, 7.11.2012, str. 1. (9) Podatki neodvisnega inštituta za socialno-ekonomske študije, april 2013. (10) Med političnimi zaporniki so tudi Mikalaj Statkevič, Pavel Sevjarinec, Eduard Lobau, Mikalaj Autuhovič, Mikalaj Dzjadok in Igar Alinjevič.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o pritisku Rusije na države vzhodnega partnerstva (glede na bližnje vrhunsko srečanje vzhodnega partnerstva v Vilni) (2013/2826(RSP))

P7_TA(2013)0383 RC-B7-0389/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja vzhodnega partnerstva, ki bo v Vilni novembra 2013,

–  ob upoštevanju obetov, da bodo Ukrajina, Gruzija in Moldavija podpisale oziroma parafirale pridružitveni sporazum z Evropsko unijo; ob upoštevanju zlasti novega, obogatenega značaja te pridružitve, ki omogoča širok in poglobljen odnos z evropskimi partnerji ter torej daleč presega zgolj gospodarske koristi in gre v smeri močnejših političnih in družbenih odnosov,

–  opominja, da memorandum iz Budimpešte iz leta 1994 o jedrskem razoroževanju Ukrajine tej državi zagotavlja varovanje pred uporabo groženj ali nasilja in predvideva nudenje podpore v primeru, da bi se nad njo izvajali poskusi pritiskov z gospodarsko prisilo,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker so stalna prizadevanja v okviru vzhodnega partnerstva državam partnericam ponudila celovit načrt za izvedbo reform, ki bodo koristile njihovim državljanom, medtem ko pridružitveni sporazumi ter poglobljeni in celoviti sporazumi o prosti trgovini med EU in državami vzhodnega partnerstva predstavljajo zavezo med stranmi, ki so pripravljene in zmožne krepiti ter uspešno nadaljevati medsebojno sodelovanje na številnih področjih;

B.  ker so se države vzhodnega partnerstva, ki si prizadevajo za sklenitev pridružitvenega sporazuma, zaradi nedavnega pritiska Rusije, vključno z usmerjenimi sankcijami proti ukrajinskemu izvozu, prepovedi izvoza za vinarsko industrijo Moldavije, dodatnimi ovirami, ki onemogočajo napredek pri reševanju pridnestrskega spora, ter varnostnimi grožnjami v zvezi z Armenijo, katerih namen je države vzhodnega partnerstva prisiliti, da ne podpišejo oziroma parafirajo pridružitvenega sporazuma oziroma poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini, temveč se pridružijo carinski uniji pod vodstvom Rusije, ki jo ta namerava preoblikovati v Evrazijsko unijo, znašle v negotovem položaju, ki je posledica geopolitičnih omejitev, katerim ne bi smele biti izpostavljene;

C.  ker pritisk, ki ga občutijo države vzhodnega partnerstva, in sicer od sedanjih gospodarskih in političnih vidikov do izjav o prihodnjih gospodarskih omejitvah, kaže, da Rusija namerava še naprej obravnavati regijo vzhodnega partnerstva kot svoje izključno vplivno območje in da nasprotuje obetom teh držav za tesnejšo integracijo z EU preko pridružitvenih sporazumov, ta pristop pa je v nasprotju z načeli nacionalne suverenosti, vzajemnega zaupanja in dobrih sosedskih odnosov;

D.  ker imajo države vzhodnega partnerstva polno suvereno pravico in svobodo vzpostavljanja stikov kot enakovredne partnerice z partnericami po lastni izbiri, v skladu s helsinškim sporazumom;

E.  ker je treba biti bolj kot kdajkoli pozoren na skrb zbujajoče pritiske v vzhodni soseščini EU in konkretno na vzhodno partnerstvo, ki ga Rusija izpodbija in vanj dvomi;

F.  ker pridružitveni sporazum z EU pomeni politične in pravne reforme, ki spodbujajo krepitev pravne države, zmanjševanje korupcije in zagotavljanje večjega spoštovanja človekovih pravic; ker pridružitev carinski uniji na drugi strani ne vključuje nobenih meril ali pogojevanj na podlagi vrednot in se torej ne more šteti kot spodbuda za notranje reforme;

G.  ker se zamrznjeni spori vedno znova uporabljajo za slabitev ali spodkopavanje polne suverenosti držav vzhodnega partnerstva v skladu z ruskimi geopolitičnimi in gospodarskimi interesi;

1.  opominja, da so načela enakosti in spoštovanja pravic, ki jih prinaša suverenost, nevmešavanja v notranje zadeve, dobrega sodelovanja med državami in izpolnjevanja obveznosti po mednarodnem pravu v dobri veri, kot so bila dogovorjena v sklopu helsinškega sporazuma, temelji mednarodnih odnosov med neodvisnimi državami in se jih nikakor ne sme kršiti;

2.  obžaluje, da se medtem, ko se približuje vrhunsko srečanje vzhodnega partnerstva v Vilni, povečujejo različne vrste pritiska na države vzhodnega partnerstva, ki so v zaključni fazi pogajanj pred podpisom ali parafiranjem svojih pridružitvenih sporazumov; meni, da je ta pritisk nesprejemljiv; meni tudi, da je postopno približevanje držav partneric z EU skladno z njihovimi prizadevanji za dobre sosedske odnose z Rusijo, ter slednjo poziva, naj se vzdrži vsakršnega ukrepanja v očitnem nasprotju z omenjenimi helsinškimi načeli; poziva Rusko federacijo, naj se vzdrži povečevanja pritiska na države vzhodnega partnerstva ter naj v celoti spoštuje njihovo suvereno pravico do sprejemanja lastnih političnih odločitev;

3.  odločno poudarja, da države vzhodnega partnerstva zaradi svobodnih odločitev, ki nimajo nobenih negativnih posledic za trgovino z Rusijo, ne bi smele utrpeti posledic, kot so trgovinski ukrepi, vizumske omejitve, omejevanje mobilnosti delavcev in vmešavanje v zamrznjene spore; poleg tega odločno zavrača igro ničelne vsote kot paradigmo za odnose EU in Rusije z državami vzhodnega partnerstva;

4.  je prepričan, da so nadaljnje politične in ekonomske reforme v teh državah na podlagi vrednot in standardov EU konec koncev v interesu Rusije, saj bi se s tem razširilo območje stabilnosti, blaginje in sodelovanja ob njenih mejah; opominja, da EU redno poziva Rusijo, naj prispeva k temu procesu s konstruktivnim sodelovanjem z državami vzhodnega partnerstva;

5.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj te dogodke obravnavata kot nekaj, kar presega zgolj trgovinsko razsežnost, ki je samo pretveza za očiten politični pritisk, ter naj sprejmeta ukrepe v bran partneric Unije, s čimer bi poslali odločno sporočilo podpore vsem državam vzhodnega partnerstva pri njihovih evropskih težnjah in odločitvah;

6.  znova poudarja odločno podporo, da se na vrhunskem srečanju v Vilni parafirajo oziroma podpišejo pridružitveni sporazumi s tistimi državami vzhodnega partnerstva, ki so pripravljene in voljne to storiti, če so izpolnjene ustrezne zahteve; meni, da bo to dalo nov zagon postopni integraciji in močni poglobitvi odnosov in bo odgovor na evropske težnje teh držav; v zvezi s tem poziva države vzhodnega partnerstva, naj nadaljujejo in okrepijo prizadevanja za končanje svojega dela pred vrhunskim srečanjem v Vilni in naj ne podležejo pritiskom;

7.  poudarja, da mora EU izpolniti svojo dolžnost, da se v duhu solidarnosti zavzame za tiste države vzhodnega partnerstva, ki so bile izpostavljene odprtim, skrb zbujajočim in naraščajočim pritiskom, namenjenim odvračanju teh držav od pridruževanja z EU, in se jim postavi v bran, ter poziva Komisijo in Svet, naj predlagata konkretne, učinkovite ukrepe za podporo tem državam partnericam;

8.  opominja, da je namen pridružitvenih sporazumov ter poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini krepitev konkurenčnosti ter gospodarske produktivnosti in uspešnosti držav partneric in EU ob hkratnem spoštovanju takega gospodarskega sodelovanja med državami vzhodnega partnerstva z Rusijo, ki koristi vsem stranem; poudarja, da pridružitveni sporazumi ter poglobljeni in celoviti sporazumi o prosti trgovini sami na sebi ne spodkopavajo dolgotrajnih trgovinskih odnosov, ki jih imajo države vzhodnega partnerstva z drugimi državami v regiji; nasprotno meni, da jih ne bi smeli obravnavati kot nezdružljive s temi trgovinskimi odnosi ter da bi bilo treba ne glede na obveznosti, ki izhajajo iz pridružitvenih sporazumov ter poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini, vse trgovinske spore reševati v skladu s pravili in obveznostmi, določenimi v okviru Svetovne trgovinske organizacije; poleg tega zatrjuje, da je EU pripravljena pomagati državam vzhodnega partnerstva v njihovih prizadevanjih za integracijo, in sicer s podporo za začasno izvajanje ustreznih delov pridružitvenih sporazumov ter poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini ob njihovem podpisu, odmrznitvijo zadržanih posojil in programov pomoči ob njihovem podpisu oziroma parafiranju, če so izpolnjeni zahtevani pogoji, ter s sprejetjem ukrepov za lažje izdajanje vizumov in obeti za brezvizumsko potovanje;

9.  poudarja, da ima evropska integracija večinsko podporo ljudi v državah, ki čakajo na parafiranje oziroma podpis pridružitvenih sporazumov; vseeno poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepita prizadevanja za večjo prepoznavnost vzhodnega partnerstva in njegovih koristi v splošni javnosti v državah partnericah, kar je hkrati način za utrditev političnega soglasja glede njihovih evropskih odločitev; poziva, naj se v kratkem pripravi in začne široko zasnovana kampanja za obveščanje in ozaveščanje ljudi v zadevnih državah partnericah o naravi, koristih in zahtevah pridružitvenih sporazumov;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam, vladam in parlamentom držav vzhodnega partnerstva in Ruske federacije, parlamentarni skupščini Sveta Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o drugem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU (2013/2636(RSP))

P7_TA(2013)0384 B7-0377/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. aprila 2013 o drugem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU (COM(2013)0179),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o strategiji notranje varnosti Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti (vmesno poročilo)(2),

–  ob upoštevanju stockholmskega programa in akcijskega načrta za njegovo izvajanje (COM(2010)0171),

–  ob upoštevanju strategije notranje varnosti Evropske unije, ki jo je sprejel Svet 25. februarja 2010,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. junija 2013 o določanju prednostnih nalog EU za boj proti hudim kaznivim dejanjem in organiziranemu kriminalu med leti 2014 in 2017,

–  ob upoštevanju poročila Europola o stanju in trendih na področju terorizma v Evropski uniji (TE-SAT) za leto 2013,

–  ob upoštevanju ocene ogroženosti zaradi organiziranega kriminala in hudih kaznivih dejanj v EU (SOCTA) za leto 2013,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o oceni političnega cikla Evropske unije o hudih kaznivih dejanjih in organiziranemu kriminalu za obdobje 2011–2013 (SWD(2013)0017),

–  ob upoštevanju členov 2 in 3(2) Pogodbe o Evropski uniji ter poglavij 1, 2, 4 in 5 naslova V Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 6, 7, 8, 10(1), 11, 12, 21, od 47 do 50, 52 in 53,

–  ob upoštevanju ustrezne sodne prakse evropskih in nacionalnih ustavnih sodišč, ki obravnava merilo sorazmernosti in potrebo po njegovi uporabi s strani javnih organov v demokratični družbi,

–  ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca ZN za človekove pravice migrantov Françoisa Crépeauja, vključenega v študijo z dne 24. aprila 2013 z naslovom "Upravljanje zunanjih meja Evropske unije in njegov učinek na človekove pravice migrantov",

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o drugem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti za Evropsko unijo (O-000068/2013 – B7-0213/2013),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker Lizbonska pogodba nadaljuje Maastrichtsko pogodbo glede oblikovanja območja svobode, varnosti in pravice, in omogoča postavitev temeljev za razvoj varnostne politike EU in pripravo varnostne agende, skupne EU in njenim državam članicam, ki morata biti zasidrani v pravni državi in spoštovanju demokratičnih vrednot, javnih svoboščin, temeljnih pravic in solidarnosti ter podrejeni demokratičnemu nadzoru na evropski in nacionalni ravni; ker se to sidrišče nahaja v mednarodnih obvezah EU in njenih držav članic, zlasti tistih, ki izhajajo iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter iz paktov in konvencij ZN, katerih podpisnice so;

B.  ker varnostne politike ne smejo biti usmerjene samo v kazenski pregon, ampak morajo zajemati tudi preprečevanje, ki je zlasti nujno v času, ko rastoče gospodarske in socialne neenakosti postavljajo pod vprašaj socialni pakt in zlasti uveljavljanje temeljnih pravic in javnih svoboščin;

C.  ker je varnost evropskih državljanov na prvem mestu;

D.  ker vse do sedaj države članice in Komisija niso v resnici obravnavale vseh posledic začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, in ker ima Evropski parlament posledično še naprej relativno obrobno vlogo v tem postopku, zlasti glede na nevključevanje njegovih stališč o tej zadevi, predvsem v zvezi s potrebo po upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v procesu sprejemanja odločitev(3);

E.  ker je v strategiji notranje varnosti za obdobje 2010–2014 opredeljenih pet prednostnih področij, kjer lahko EU prispeva k dodani vrednosti, in sicer zaustavitev dejavnosti mednarodnih kriminalnih mrež in prispevanje k njihovemu razbitju, preprečevanje terorističnih napadov, izboljšanje kibernetske varnosti, zagotovitev varnosti na zunanjih mejah ter povečanje odpornosti na naravne nesreče; ker je to strategijo mogoče izvajati samo, če zagotavlja prost pretok ljudi, varuje pravice migrantov in prosilcev za azil ter spoštuje vse mednarodne obveze EU in njenih držav članic;

F.  ker drugo letno poročilo o izvajanju strategije notranje varnosti vsebuje potrditev, da je vseh pet ciljev še vedno istih, opis trenutnega stanja in doseženega napredka ter smernice za naprej;

1.  obžaluje, da je drugo sporočilo Komisije z dne 10. aprila 2013 o izvajanju strategije notranje varnosti Evropske unije premalo kritično glede ukrepov, ki so bili izvedeni v okviru te strategije, in ponovno poudarja iste prednostne naloge kot v prvem sporočilu iz novembra 2010, pri čemer pa ne upošteva zlasti posledic vključitve Listine o temeljnih pravicah, ki se v večini določb ne nanaša samo na državljane EU, ampak na vse osebe, ki se nahajajo na njenem ozemlju;

2.  je seznanjen z delom, ki je bilo opravljeno za vzpostavitev strategije notranje varnosti, ter z glavnimi načeli, ki vodijo to strategijo, katere namen je omogočiti vsem institucijam EU in državam članicam, da sodelujejo v prizadevanju za iste cilje; poudarja, da so svoboda, varnost in pravica cilji, za katere si je treba prizadevati sočasno, ter opominja, da je treba za uresničevanje svobode in pravice varnost vedno zagotavljati v skladu z načeli Pogodb in pravne države ter obveznostmi Unije na področju temeljnih pravic; meni, da bi se morali varnostni ukrepi EU osredotočiti na dejavnosti, ki preverjeno nižajo stopnjo kriminala in preprečujejo teroristične napade, izvajati pa bi jih bilo treba v skladu z načeli nujnosti, sorazmernosti in spoštovanja temeljnih pravic ter z ustreznim nadzorom in odgovornostjo;

3.  poudarja, da notranja varnost ni izvzeta iz obveznosti EU in držav članic na področju temeljnih pravic, in je resno zaskrbljen nad tem, da so bili institucije EU ter organi držav članic in njihovi državljani pod tajnim nadzorom držav članic, tretjih držav in tretjih oseb in da so pri tem sodelovala zasebna podjetja; poziva institucije EU in držav članic, naj zadevo raziščejo in sprejmejo nadaljnje ukrepe; poudarja, da mora strategija notranje varnosti EU temeljiti na skupnem razumevanju, kaj je „notranje“ in kaj je „zunanje“, namenjena pa mora biti obrambi institucij EU, držav članic in njenih državljanov pred nezakonitim tujim nadzorom in nedopustnim vplivanjem in manipulacijo; poziva k izboljšanju varnosti in zaupnosti komunikacijskih in logističnih sistemov EU zaradi zaščite pred nadzorom s strani tretjih oseb ali tujim nadzorom; poudarja, da sta pravica državljanov do zasebnosti in varstva podatkov in pravica do dostopa do dokumentov in informacij temeljni evropski vrednoti in pravici, ki ju je treba ohraniti na vseh ravneh in v vseh forumih;

4.  opozarja, da je Parlament zdaj polnopravni institucionalni akter na področju varnostne politike in ima zato pristojnost, da aktivno sodeluje pri določanju elementov in prednostnih nalog strategije notranje varnosti ter pri ocenjevanju instrumentov s tega področja, tudi z rednim pregledom izvajanja strategije notranje varnosti, ki ga skupaj opravljajo Evropski parlament, nacionalni parlamenti in Svet v skladu s členoma 70 in 71 PDEU;

5.  meni, da je ustrezna analiza varnostnih groženj, ki jih je treba obravnavati, bistven pogoj za učinkovito strategijo notranje varnosti; opominja Komisijo na njeno zavezanost pripravi medsektorskega pregleda naravnih tveganj in groženj, ki jih (hote ali nehote) povzroči človek, v EU; opominja Evropski svet na njegovo obveznost v skladu s členom 222 PDEU, da mora redno ocenjevati nevarnosti, s katerimi se sooča Unija, ter poziva Komisijo, naj predloži konkretne predloge o tem, kako bi bilo mogoče najbolje izvajati zgoraj navedene obveznosti, da se poveže sedanje razdrobljene in ozko usmerjene ocene groženj in tveganj na ravni EU in nacionalni ravni;

6.  ugotavlja, da je učinkovitost Europola pri ocenjevanju in analiziranju terorističnih groženj in drugih kriminalnih dejavnosti v veliki meri odvisna od tega, ali so mu službe v državah članicah pripravljene posredovati informacije; predlaga, da se okrepijo zadolžitve držav članic glede sodelovanja z Europolom, s čimer bi se izboljšalo posredovanje informacij;

7.  opozarja, da je ena večjih groženj za notranjo varnost EU organizirani kriminal, vključno z mafijami; z zadovoljstvom ugotavlja napredek, ki so ga države članice in Komisija dosegle v okviru političnega cikla EU o hudih kaznivih dejanjih in organiziranem mednarodnem kriminalu, ter poziva države članice k ponovnim prizadevanjem in dodelitvi ustreznih sredstev; meni, da je treba spodbujati skupne pravne standarde in operativne instrumente, kot so zaplemba, evropski preiskovalni nalog in skupne preiskovalne enote; meni, da je treba okrepiti pravosodno in policijsko sodelovanje med državami članicami in EU ter državami zunaj EU in pri tem spoštovati mednarodne obveznosti in zakonodajo EU na področju temeljnih svoboščin in pravic, pravne države ter varstva osebnih podatkov in zasebnosti državljanov in prebivalcev EU, in poziva, da mora imeti Evropski parlament ključno vlogo pri oceni in opredelitvi notranje varnostne politike, saj ta močno vpliva na temeljne pravice vseh ljudi, ki prebivajo v EU; zato poudarja, da mora biti ta politika v pristojnosti edine evropske institucije, ki je neposredno izvoljena za opravljanje demokratičnega pregleda in nadzora politik EU v okviru območja pravice, varnosti in svobode;

8.  na podlagi obstoječega sodelovanja med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti ponovno poudarja svojo zamisel o "parlamentarnem političnem ciklu", ki bi bil natančno usklajen z letnim poročanjem Komisije na tem področju in bi se zaključil z letnim parlamentarnim poročilom o trenutnem stanju v zvezi s strategijo notranje varnosti;

9.  meni, da je treba posebno pozornost nameniti boju proti nasilju nad otroki in ženskami;

10.  pozdravlja dejstvo, da je bil boj proti nezakoniti trgovini z orožjem uvrščen med prednostne naloge EU za boj proti organiziranemu kriminalu; vendar pričakuje, da bo Komisija oblikovala splošno strateško usmeritev glede strelnega orožja, vključno z uporabo strelnega orožja za namene prepovedane trgovine, organiziranega kriminala in za teroristične namene;

11.  obžaluje, da boj proti pranju denarja ni bil vključen kot ločena prednostna naloga EU v okviru boja proti organiziranemu kriminalu, kot je to predlagal Europol; je trdno prepričan, da so različne vrste organiziranega kriminala, kot so pranje denarja, okoljski kriminal ter korporacijski kriminal in korupcija, med seboj povezane in druga drugo krepijo, ter poziva Komisijo in Svet, naj boj proti korupciji in pranju denarja nemudoma opredelita kot prednostno nalogo;

12.  poudarja, da je boj proti terorizmu prednostna naloga v okviru strategije notranje varnosti; opozarja, da je po podatkih Europola grožnja terorizma v EU resnična, vendar se pojavlja v zelo različnih oblikah; se sprašuje o prednostnih nalogah Unije na tem področju glede resničnega izvora terorističnih napadov; vztraja, da je treba dati večjo prednost politiki preprečevanja, sočasno s kazenskimi ukrepi; v zvezi s tem ugotavlja, da se je treba bolje osredotočiti, zlasti z dodelitvijo ustreznih finančnih in človeških virov, na ciljno usmerjene policijske ukrepe in obveščevalne službe, tako da bi lahko dejansko preprečili teroristične napade; ponovno opozarja na pomen preprečevanja financiranja terorizma in z zanimanjem pričakuje predlog za okvir pravosodnih in upravnih ukrepov, kot so zamrznitev sredstev osebam, osumljenim terorizma, v skladu s členom 75 PDEU; poziva Komisijo in države članice, naj primerno ocenijo naravo in obseg grožnje, ki jo predstavlja ponovni pojav nasilne politične radikalizacije; meni, da je ključno razviti mehanizme, ki omogočajo zgodnje prepoznavanje znakov takšne radikalizacije, in poziva Komisijo in države članice, naj to upoštevajo, tudi v zvezi s preprečevanjem, na svojih področjih dejavnosti; izraža zaskrbljenost zaradi razvoja dejavnosti tako imenovanih posamičnih teroristov z državljanstvom EU ali državljanstvom države zunaj Unije, ki potujejo na področja, ki jih pretresajo spori, in se nato vrnejo na ozemlje EU, saj to pomeni nova tveganja, ki jih ni mogoče obravnavati z običajnimi metodami boja proti terorizmu; spodbuja izmenjavo primerov dobre prakse, da bi preprečili radikalizacijo mladih, in podpira predlagani projekt zbirke orodij EU v zvezi s tem; pričakuje, da bo ocena okvirnega sklepa o boju proti terorizmu upoštevala vse te parametre, in poudarja, da je treba bolje povezati obstoječe instrumente boja proti terorizmu;

13.  poziva Komisijo, države članice ter ostale organe in institucije EU, naj temeljito preučijo razvoj nasilnih ekstremističnih gibanj v Uniji ter sprejmejo konkretne ukrepe za boj proti tovrstnim izbruhom nasilja;

14.  poudarja, da ima zasebni sektor, zlasti finančna industrija, izjemno pomembno vlogo pri boju proti financiranju organiziranega kriminala in terorističnih dejavnosti, saj lahko odkriva primere goljufij, pranja denarja in drugih sumljivih transakcij ter poroča o njih; poudarja, da mora finančni sektor tesneje sodelovati z vladnimi agencijami, da bi opredelili vrzeli v sedanjih ureditvah in uporabili inovativne tehnike za obravnavo teh vprašanj; poudarja, da je izjemno pomembno razumeti, da je vsak učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu in terorizmu odvisen od celovitega pristopa, ki vključuje vse interesne skupine na nacionalni ravni in na ravni EU;

15.  meni, da bi bilo treba povečati odpornost kritične infrastrukture na naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek; obžaluje, da sedanja direktiva o varovanju evropske kritične infrastrukture (2008/114/ES(4)) ni učinkovita, in poziva Komisijo, naj predlaga spremembo te direktive, da se poveča njena učinkovitost;

16.  meni, da je treba opraviti statistično raziskavo tveganj naravnih nesreč, ki naj vsebuje seznam območij z največjim tveganjem, to pa bi morala biti podlaga za razvoj avtomatičnega sistema učinkovitega ukrepanja in pomoči za hiter odziv v nujnih primerih;

17.  meni, da je nujno potreben odločen boj proti okoljskemu in gospodarskemu kriminalu ne glede na njegov izvor, saj posebej škodljivo vpliva na življenjske pogoje državljanov EU, zlasti v času krize;

18.  pozdravlja objavo Komisije o pobudi glede tihotapljenja cigaret in z zanimanjem pričakuje njen razvoj;

19.  ugotavlja, da je boj proti kibernetskemu kriminalu prednostna naloga v strategiji notranje varnosti; meni, da postaja kibernetski kriminal vse resnejša grožnja za EU in da igra pomembno vlogo pri omogočanju drugih kriminalnih dejanj; poziva Komisijo, naj zagotovi dovolj sredstev za novi evropski center za boj proti kibernetskemu kriminalu, in poziva vse države članice, naj ratificirajo Konvencijo Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti; opominja, da morata biti obdelava in zbiranje osebnih podatkov v okviru strategije notranje varnosti vedno v skladu z načeli EU o varstvu podatkov, zlasti glede potrebnosti, sorazmernosti in zakonitosti, ter z zakonodajo EU in ustreznimi konvencijami Sveta Evrope na tem področju; opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti otrokom v digitalnem okolju, in na pomen boja proti otroški pornografiji; izraža podporo razširitvi Svetovnega zavezništva proti spolni zlorabi otrok na internetu;

20.  ponovno poudarja, da je krepitev policijskega in pravosodnega sodelovanja v EU, med drugim prek Europola, Evropske policijske akademije (CEPOL) in Eurojusta, skupaj z zagotavljanjem ustreznega usposabljanja, ključnega pomena za ustrezno strategijo notranje varnosti in da mora vključevati pristojne organe v državah članicah ter institucije in agencije EU; meni, da se to sodelovanje ne sme omejiti na iskanje in priprtje oseb, osumljenih kriminalnih dejanj, ampak bi se moralo osredotočiti tudi na preprečevanje teh dejanj in preprečevanje njihove ponovitve; je seznanjen z ustreznimi predlogi Komisije, med drugim o reformi Eurojusta in predložitvi zakonodaje o ustanavljanju evropskega javnega tožilstva; opozarja, da je treba zagotoviti spoštovanje ločitve in neodvisnosti pristojnosti med pravosodnim in policijskim sektorjem;

21.  izraža podporo ustanovitvi evropskega javnega tožilstva, da bi zlasti bolje zaščitili proračun Unije, in poziva Komisijo, naj nemudoma predstavi predlog;

22.  obžaluje, da strategija notranje varnosti še vedno nima ustreznega "vidika pravice"; opozarja, da je treba v skladu s stockholmskim programom okrepiti medsebojno zaupanje, in sicer s postopnim razvojem evropske pravosodne kulture, ki bo temeljila na raznolikosti pravnih sistemov in enotnosti na podlagi evropskega prava; to mora vključevati spoštovanje pravne države, demokratičnih vrednot in človekovih pravic in ne sme biti omejeno le na pregon oseb, osumljenih kriminalnih ali terorističnih dejanj; poudarja osrednji pomen medsebojnega zaupanja kot pogoja, pod katerim je treba spodbujati pravosodno sodelovanje, ter meni, da je to zaupanje mogoče vzpostaviti le z uvedbo in ohranitvijo enakih standardov civilnih svoboščin in postopkovnih jamstev;

23.  poudarja, kako pomembno je vzpostaviti celovito upravljanje meja, s katerim bi zagotovili enoten, varen in izjemno kakovosten nadzor zunanjih meja, obenem pa olajšali zakonite prehode zunanjih meja in spodbujali mobilnost v schengenskem območju; je zadovoljen, da je pred kratkim začel delovati schengenski informacijski sistem II, in poziva agencijo eu-LISA, naj zagotovi kakovostno operativno upravljanje novega sistema; pričakuje, da bo začel novi evropski sistem nadzorovanja meja (EUROSUR) v celoti delovati do konca leta 2014, in meni, da bo učinkovit instrument, ki bo prispeval k odkrivanju, preprečevanju in boju proti čezmejnemu kriminalu in nezakonitemu preseljevanju, pa tudi k varovanju in reševanju življenj migrantov; poudarja, da bi bilo treba natančno analizirati morebitni razvoj novih sistemov IT na področju preseljevanja in upravljanja meja, kot je na primer pobuda Pametne meje, zlasti glede na načela potrebe in sorazmernosti, sisteme pa na koncu razviti šele po sprejetju ustreznih pravnih instrumentov; posebej pozdravlja pred kratkim sprejet sporazum o schengenskem ocenjevalnem mehanizmu in poziva Komisijo, naj prevzame odgovornost in zagotovi visoko raven skladnosti s schengenskim pravnim redom po vsem schengenskem območju; poudarja, da bi morala biti ponovna uvedba nadzora na notranjih mejnih prehodih izreden ukrep, ki bi se uporabljal zgolj v skrajni sili, pri tem pa bi bilo treba upoštevati ne le varnostne vidike, pač pa tudi vpliv na mobilnost in svobodo gibanja; poudarja, da kadar se večje število državljanov tretjih držav preseli oziroma prečka zunanjo mejo, tega ne bi smeli samodejno obravnavati kot grožnjo javni politiki ali notranji varnosti; ponovno izreka močno podporo vstopu Bolgarije in Romunije v schengensko območje in poziva Svet, naj prav tako da soglasje temu vstopu, saj bo s tem spodbudil vzajemno zaupanje in solidarnost, ki sta osnovna pogoja za zagotavljanje visoke stopnje varnosti v EU;

24.  poudarja pomen krepitve medsebojnega zaupanja med policijskimi silami, da bi spodbujali sodelovanje, skupne preiskovalne enote in izmenjavo informacij; s tem v zvezi opozarja, da je evropsko usposabljanje policijskih sil ključnega pomena;

25.  meni, da morata opredelitev in izvajanje strategije notranje varnosti bolj upoštevati obstoječo interakcijo med notranjo in zunanjo razsežnostjo varnostne politike ter da morajo institucije EU in agencije, ki delujejo na področju pravosodja in notranjih zadev, v okviru obeh razsežnosti izvajati svoje naloge v popolni skladnosti z vrednotami in načeli zakonodaje EU in Listino o temeljnih pravicah; poziva Komisijo in države članice, naj prav tako ocenijo učinek strategije notranje varnosti na strategijo zunanje varnosti EU, tudi v zvezi z obveznostmi na področju spoštovanja in spodbujanja temeljnih svoboščin in pravic ter demokratičnih vrednot in načel, zapisanih v mednarodnih besedilih, konvencijah in sporazumih, katerih podpisnice so; obžaluje, da izvajanje načrta o poglobitvi vezi med SVOP in SVP iz leta 2011 ne poteka v skladu s predvidevanji, in poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pospeši dejavnosti v zvezi z njim;

26.  opozarja, da se bo sedanja strategija notranje varnosti zaključila leta 2014; poziva Komisijo, naj začne s pripravo nove strategije notranje varnosti za obdobje 2015–2019, ki bo upoštevala začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe in vključitev Listine temeljnih pravic v pravo Unije; meni, da bi morala ta nova politika temeljiti na poglobljeni, neodvisni zunanji oceni sedanje strategije in instrumentov in hkrati upoštevati prihodnje izzive, izvajati pa bi se morala po obsežnih posvetovanjih z interesnimi skupinami; poziva Svet, naj ustrezno upošteva prispevek Parlamenta v zvezi z novo strategijo notranje varnosti, preden jo bo sprejel;

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu in nacionalnim parlamentom.

(1) P7_TA(2012)0207. (2) P7_TA(2013)0245. (3) Glej Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 15. decembra 2010 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2009–2010) – učinkovito izvajanje po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (UL C 169 E, 15.6.2012, str. 49). (4) UL L 345, 23.12.2008, str. 75.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o evropski strategiji za zdravje in varnost pri delu (2013/2685(RSP))

P7_TA(2013)0385 B7-0376/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti preambule in členov 3 in 6 Pogodbe,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenih členov 4, 9, 145, 151, 152, 153, 154, 156 in 168,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 1, 3, 27, 31, 32 in 33,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o oceni evropske strategije za zdravje in varnost pri delu za obdobje 2007–2012 (O-000073/2013 – B7-0214/2013),

–  ob upoštevanju sporočila Komisija z dne 11. marca 2002 z naslovom "Prilagajanje spremembam pri delu in v družbi: nova strategija Skupnosti o varnosti in zdravju pri delu (2002–2006)" (COM(2002)0118),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. februarja 2007 z naslovom "Izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu: strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu" (COM(2007)0062),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 27. aprila 2011 z naslovom "Vmesni pregled evropske strategije 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu" (SEC(2011)0547),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 31. maja 2013 z naslovom "Ocena evropske strategije za zdravje in varnost pri delu 2007–2012" (SWD(2013)0202),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. februarja 2005 o spodbujanju zdravja in varnosti na delovnem mestu(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2008 o strategiji Skupnosti 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu(3),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je namen strategije Evropa 2020, da se do leta 2020 doseže 75 % delež zaposlenosti prebivalstva v starostnem prerezu med 20. in 64. letom;

B.  ker tehnološki napredek, gospodarski razvoj ter gospodarska in socialna kriza nenehno vplivajo na delovno okolje in zahtevajo hitre odgovore, da se zagotovi visoka raven zdravja in varnosti pri delu;

C.  ker gospodarska kriza ne bi smela biti pretveza za spodkopavanje politik za preprečevanje poklicnih tveganj;

D.  ker sta bila zato, da bi se podprli zakonodajni ukrepi, zdravje in varnost pri delu od leta 1978 obravnavana v političnih dokumentih in akcijskih načrtih na ravni EU;

E.  ker je strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu leta 2012 potekla, sledil pa ji ni še noben politični dokument na ravni EU;

F.  ker Komisija priznava, da je strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu imela pozitiven učinek v vsej EU in da bo treba v prihodnjih letih obravnavati še mnogo vprašanj s področja poklicne varnosti in zdravja;

1.  je zaskrbljen, ker Komisija do danes še ni sprejela nove evropske strategije za zdravje in varnost pri delu;

2.  ponovno poudarja svoj poziv Komisiji, naj predloži novo evropsko strategijo za zdravje in varnost pri delu za obdobje do leta 2020; poziva Komisijo, naj to nepreklicno stori pred koncem leta 2013;

3.   obžaluje dejstvo, da do danes Komisija ni pripravila predloga za direktivo o kostno-mišičnih obolenjih, povezanih z delom, ali za pregled Direktive 2004/37/ES o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu, kljub temu, da ju je napovedala že v svojem delovnem programu za leto 2011;

4.  ponavlja sporočila iz svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 304 E, 1.12.2005, str. 400. (2) UL C 41 E, 19.2.2009, str. 14. (3) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 102.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o čezmejnem kolektivnem pogajanju in nadnacionalnem socialnem dialogu (2012/2292(INI))

P7_TA(2013)0386 A7-0258/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 3(3) in 6(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju členov 9, 151, 152, 154, 155 in 156 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 12, 28, 52(3) in 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter preambule in ustreznih razlag,

–  ob upoštevanju člena 11 Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 5 in 6 (spremenjene) Evropske socialne listine,

–  ob upoštevanju Sklepa Komisije 98/500/ES z dne 20. maja 1998 o ustanovitvi Odborov sektorskega dialoga med socialnimi partnerji na evropski ravni,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001. o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/86/ES z dne 8. oktobra 2001 o dopolnitvi Statuta evropske družbe glede udeležbe delavcev in Direktive Sveta 2003/72/ES z dne 22. julija 2003 o dopolnitvi statuta evropske zadruge glede udeležbe delavcev,

–  ob upoštevanju Direktive 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti,

–  ob upoštevanju Direktive 2009/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta (EPSCO) 17423/11, sprejetih 1. decembra 2011,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 10. septembra 2012 z naslovom "Transnational company agreements: realising the potential of social dialogue" (Nadnacionalne podjetniške kolektivne pogodbe: uresničevanje potenciala socialnega dialoga) (SWD(2012)0264),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom "K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti" (COM(2012)0173),

–  ob upoštevanju poročila strokovne skupine Komisije z dne 31. januarja 2012 o nadnacionalnih podjetniških kolektivnih pogodbah,

–  ob upoštevanju spremenjenega delovnega dokumenta strokovne skupine Komisije z dne 31. januarja 2012 o nadnacionalnih podjetniških kolektivnih pogodbah,

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 17. januarja 2012 z naslovom "Prestrukturiranje in predvidevanje sprememb: spoznanja iz nedavnih izkušenj" (COM(2012)0007) in delovnega dokumenta služb Komisije z dne 17. januarja 2012 z naslovom "Prestrukturiranje v Evropi 2011" (SEC(2012)0059), vključenega v zeleno knjigo,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 z naslovom "Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – Konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti" (COM(2010)0614),

–  ob upoštevanju raziskave Komisije z dne 2. julija 2008 z naslovom "Mapping of transnational texts negotiated at corporate level" (Pregled nadnacionalnih besedil, izpogajanih na ravni družb) (EMPL F2 EP/bp 2008 (D) 14511),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije iz leta 2008 z naslovom "The role of transnational company agreements in the context of increasing international integration" (Vloga nadnacionalnih podjetniških kolektivnih pogodb pri vedno večjem mednarodnem povezovanju) (SEC(2008)2155),

–  ob upoštevanju poročila Komisije iz februarja 2006 z naslovom "Transnational collective bargaining: Past, present and future" (Nadnacionalno kolektivno pogajanje: preteklost, sedanjost in prihodnost),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. februarja 2005 o socialni agendi (COM(2005)0033),

–  ob upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela o določbah o delu v javnih naročilih (št. 94) in o spodbujanju kolektivnega pogajanja (št. 154),

–  ob upoštevanju sodne prakse, ki so jo razvili nadzorni organi Mednarodne organizacije dela,

–  ob upoštevanju tristranske deklaracije Mednarodne organizacije dela o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike (1977),

–  ob upoštevanju deklaracije Mednarodne organizacije dela z dne 10. junija 2008 o socialni pravičnosti za pravično globalizacijo,

–  ob upoštevanju deklaracije Mednarodne organizacije dela z dne 18. junija 1998 o temeljnih načelih in pravicah pri delu,

–  ob upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela, ki določajo splošne temeljne delovne standarde v zvezi z (med drugim): svobodo združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj (št. 87 iz leta 1948 in št. 98 iz leta 1949) ter nediskriminacijo pri zaposlovanju (št. 100 iz leta 1951 in št. 111 iz leta 1958),

–  ob upoštevanju svoje študije z naslovom "Enforcement of Fundamental Workers' Rights" (Izvrševanje temeljnih pravic delavcev), ki jo je naročil Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve, iz septembra 2012,

–  ob upoštevanju svoje študije o čezmejnem kolektivnem pogajanju in nadnacionalnem socialnem dialogu, ki jo je naročil Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve, iz junija 2011,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja(1),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0258/2013),

A.  ker je leta 2012 po podatkih Komisije(2) obstajalo 244 evropskih nadnacionalnih podjetniških kolektivnih pogodb; ker to kaže na nadaljnje povezovanje odnosov med delodajalci in delavci v nadnacionalnih podjetjih v Evropi;

B.  ker čedalje več novih podjetniških kolektivnih pogodb vsebuje dogovore o postopkih reševanja sporov, kot priporočajo organizacije tako delavcev kot delodajalcev;

C.  ker niti na mednarodni niti na evropski ravni ni pravnega okvira za te pogodbe; treba pa je preveriti, ali je to razlog za to, da se sklepa manj tovrstnih pogodb;

D.  ker ima vsaka država članica Unije svoj sistem, ki ureja odnose med delodajalci in delavci, temelji na različnih zgodovinskih dogodkih in tradicijah ter ga je treba spoštovati in ga ni treba poenotiti;

E.  ker so se čezmejna partnerstva med socialnimi partnerji izkazala za dobro prakso za spodbujanje prostega pretoka delavcev in spodbujanje pravic delavcev v drugih državah; ker je podpora EU takšnim čezmejnim partnerstvom bistvena;

F.  ker evropski dialog inovativno spodbuja ohranjanje in povečevanje zaposlenosti, izboljšanje delovnih pogojev in s tem povečevanje blaginje za zaposlene v nadnacionalnih družbah, hkrati pa varuje avtonomijo pri kolektivnih pogajanjih;

G.  ker EU svobodo zbiranja in združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj priznava kot temeljni pravici;

H.  ker podjetja čedalje bolj poslujejo na evropski ravni, medtem ko je zastopanost delavcev pretežno organizirana na nacionalni ravni;

1.  opozarja, da se ta resolucija osredotoča na nadnacionalne podjetniške pogodbe; opozarja, da nadnacionalne podjetniške kolektivne pogodbe sklepajo evropska sindikalna združenja na eni strani in posamezna podjetja in/ali združenja delodajalcev, praviloma na ravni panog, na drugi, ter ugotavlja, da se resolucija ne nanaša na mednarodne okvirne pogodbe (IFA), ki jih sklepajo mednarodna sindikalna združenja z družbami; poudarja potrebo po krepitvi evropskega in nadnacionalnega socialnega dialoga in čezmejnih kolektivnih pogajanj;

2.  predlaga, da bi Komisija lahko preučila, ali bi bil za te evropske nadnacionalne podjetniške kolektivne pogodbe potreben in koristen neobvezen evropski pravni okvir, da bi zagotovili večjo pravno varnost, večjo preglednost ter predvidljive in izvršljive pravne učinke pogodb, ki sledijo tem okvirnim določbam; predlaga, da bi bilo treba v zvezi s temi evropskimi nadnacionalnimi podjetniškimi kolektivnimi pogodbami spodbujati prakse, ki priznavajo pogodbeno avtonomijo pogodbenih strank, in priporoča, da se v pogodbe vključijo določbe, povezane z reševanjem sporov;

Neobvezen pravni okvir za evropske nadnacionalne podjetniške kolektivne pogodbe

3.  poudarja avtonomijo socialnih partnerjev, na podlagi katere lahko na vseh ravneh začnejo pogajanja in sklepajo pogodbe;

4.  poudarja, da se podjetniške kolektivne pogodbe medsebojno razlikujejo, na primer kar se tiče stopnje uporabnosti, obsega in podpisnikov, v skladu z nameni, izhodišči, potrebami in cilji pogodbenih strank, da se poslovne in podjetniške kulture občutno razlikujejo med seboj in da je treba spoštovati svobodo pogodbenih strank, kar zadeva oblikovanje različnih vrst podjetniških kolektivnih pogodb;

5.  priporoča socialnim partnerjem, naj si izmenjujejo izkušnje s področja nadnacionalnih sporazumov podjetij;

6.  poudarja, da bi morala Komisija pri preverjanju neobveznega pravnega okvira izhajati iz njegove prostovoljne uporabe za zadevne socialne partnerje in podjetja ter skupine podjetij, neobvezen pravni okvir pa bi prav tako moral temeljiti na prožnosti in priporočilih na nacionalni ravni, da se zagotovi pravni učinek nadnacionalnih podjetniških kolektivnih pogodb; izrecno poudarja avtonomijo kolektivnih in socialnih partnerjev;

7.  meni, da bi morali biti evropski sveti delavcev v celoti vključeni v pogajanja z evropskimi sindikalnimi združenji, kjer je ustrezno, zlasti ker so sposobni zaznati potrebo/priložnost za podjetniško kolektivno pogodbo, sprožiti proces in utreti pot za pogajanja ter prispevati k zagotavljanju preglednosti in razširjanju informacij o pogodbah med vpletenimi delavci; pozdravlja dejstvo, da so nekatera evropska sindikalna združenja oblikovala postopkovna pravila za vključevanje evropskih svetov delavcev;

8.  je prepričan, da je sprejetje načela ugodnejših pogojev in "klavzule o prepovedi poslabšanja položaja" potrebno za preprečitev nevarnosti, da se zaradi evropske nadnacionalne podjetniške kolektivne pogodbe ne bi upoštevale ali bi se v manjši meri upoštevale nacionalne kolektivne pogodbe (collective agreements) in nacionalne podjetniške kolektivne pogodbe (company agreements);

9.  priporoča, da se uvedejo alternativni mehanizmi za reševanje sporov; meni, da bi se bilo treba na ravni družb dogovoriti o priložnostnem skupnem mehanizmu, ki bi na primer spodbujal podpisnice, naj se prostovoljno sporazumejo o klavzulah za reševanje sporov, kar bi pomagalo rešiti spore med pogodbenimi strankami; predlaga, naj te klavzule temeljijo na predlogah alternativnega reševanja sporov, o katerih so se socialni partnerji EU sporazumeli in jih zagotovili na sektorski ravni; priznava, da številni sklenjeni nadnacionalni sporazumi podjetij na evropski ravni že vsebujejo delujoče mehanizme za izvensodno reševanje sporov, in spodbuja socialne partnerje k okrepljeni izmenjavi o teh mehanizmih na evropski ravni in iskanju načinov za nadaljnji razvoj oz. optimalno prilagoditev;

10.  predlaga Komisiji, naj socialnim partnerjem priporoči, naj pri evropskih nadnacionalnih podjetniških kolektivnih pogodbah upoštevajo naslednja merila: postopek podelitve mandata, to je opredelitev legitimnosti in reprezentativnosti strank, ki se pogajajo za sklenitev pogodbe; kraj in datum sklenitve pogodbe; njeno vsebinsko in geografsko področje uporabe; načelo ugodnejših pogojev in "klavzulo o prepovedi poslabšanja položaja"; obdobje veljavnosti; pogoje za odpoved in mehanizme za reševanje sporov, zadeve, ki jih ureja pogodba, in nadaljnje formalne zahteve;

11.  pozdravlja dejavnosti, ki jih Komisija pripravlja za izmenjavo izkušenj med socialnimi partnerji in strokovnjaki za njihovo podporo, npr. zbiranje primerov, vzpostavljanje podatkovnih zbirk in priprava študij;

12.  v tem pogledu opozarja na pozitivne izkušnje, kar zadeva čezmejna partnerstva med socialnimi partnerji, in poziva Komisijo in države članice, naj tovrstnim partnerstvom v prihodnosti zagotovijo podporo EU;

13.  spodbuja evropske socialne partnerje, naj v celoti izkoristijo možnost sporazumov EU, kot določa člen 155 PDEU, na podlagi polnega spoštovanja njihove avtonomije;

14.  poziva k okrepljeni vlogi evropskih socialnih partnerjev pri oblikovanju evropskih politik; zlasti poziva, naj socialni partnerji sodelujejo pri pripravi letnega pregleda rasti in imajo močnejšo vlogo pri spremljanju napredka, ki so ga dosegle države članice;

15.  poudarja, da je treba spodbujati, podpirati in povečati zastopanost in udeležbo žensk na različnih ravneh socialnega dialoga in struktur kolektivnega pogajanja ter vidik spola vključiti tudi na ustreznih forumih, da bi pridobili stališča žensk in vprašanja, povezana z enakostjo spolov, vključili v kolektivna pogajanja; poudarja, da imajo socialni dialog in kolektivna pogajanja nedvomno velik potencial kot nosilci za spodbujanje enakosti spolov na delovnem mestu;

o
o   o

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, evropskim socialnim partnerjem in nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0005. (2) "Transnational company agreements: realising the potential of social dialogue" (Nadnacionalne podjetniške kolektivne pogodbe: uresničevanje potenciala socialnega dialoga), delovni dokument služb Komisije z dne 10.9.2012 (SWD(2012)0264, str. 2).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o položaju mladoletnikov brez spremstva v Evropski uniji (2012/2263(INI))

P7_TA(2013)0387 A7-0251/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in zlasti njenega člena 3,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti njenih členov 67 in 79,

–  ob upoštevanju določb Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti njenega člena 24,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov,

–  ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu z dne 6. maja 2010 z naslovom „Akcijski načrt za mladoletnike brez spremstva (2010–2014)“ (COM(2010)0213),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Komisiji z dne 28. septembra 2012 z naslovom „Vmesno poročilo o izvajanju akcijskega načrta za mladoletnike brez spremstva“ (COM(2012)0554),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 20. aprila 2010 o akcijskem načrtu za izvajanje stockholmskega programa (COM(2010)0171),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu Parlamentu in Svetu z naslovom „Območje svobode, varnosti in pravice za državljane – stockholmski program“(1),

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem vrstam diskriminacije proti njim,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 3. junija 2010 o mladoletnikih brez spremstva, ki so bili sprejeti na njegovem 3018. zasedanju,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(3) ter sporočila Komisije z naslovom „Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016“,

–  ob upoštevanju direktiv o azilu, zlasti Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite(4), Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil(5) in Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(6),

–  ob upoštevanju predlogov reforme skupnega evropskega azilnega sistema (SEAS), zlasti spremenjenega predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za azil (prenovitev) (COM(2011)0320) in spremenjenega predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem statusa mednarodne zaščite (prenovitev) (COM(2011)0319) ter predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (COM(2008)0820),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine(7),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti(8),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 779/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o uvedbi posebnega programa za preprečevanje nasilja nad otroki, mladimi in ženskami in boj proti njemu ter za zaščito žrtev in ogroženih skupin za obdobje 2007–2013 (program Daphne III) v okviru splošnega programa Temeljne pravice in pravosodje(9),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 23. februarja 2011 o oceni sporazumov EU o ponovnem sprejemu (COM(2011)0076),

–  ob upoštevanju prispevkov Sveta Evrope, zlasti Resolucije 1810 (2011) njegove Parlamentarne skupščine o težavah pri prihodu, bivanju in povratku otrok brez spremstva v Evropi ter priporočila državam članicam o življenjskih načrtih za mladoletne migrante brez spremstva (CM/Rec(2007)9) in dvajsetih smernic o prisilnem vračanju (CM(2005)40) njegovega Sveta ministrov,,

–  ob upoštevanju mednarodnih instrumentov o pravicah otrok, zlasti konvencije Združenih narodov o pravicah otrok in še posebej njenega člena 3 ter splošnih pripomb Odbora Združenih narodov za pravice otrok, zlasti pripombe št. 6 (2005) o ravnanju z mladoletniki brez spremstva zunaj njihovih matičnih držav,

–  ob upoštevanju smernic Visokega komisarja Združenih narodov za begunce iz leta 1997 o strategijah in postopkih pri obravnavi otrok brez spremstva, ki prosijo za azil,

–  ob upoštevanju splošnega priporočila št. 19 Odbora Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk, sprejetega leta 1992,

–  ob upoštevanju deklaracije generalne skupščine Združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami, prvega mednarodnega instrumenta o človekovih pravicah, ki zadeva izključno nasilje nad ženskami in je bil sprejet decembra 1993,

–  ob upoštevanju Protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0251/2013),

A.  ker vsako leto tisoči državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, mlajših od 18 let, prispejo sami na evropsko ozemlje ali pa tam ostanejo sami po prihodu;

B.  ker se zaradi nenehnih konfliktov v različnih delih sveta in zaradi gospodarske krize, s katero se sooča svet, naglo povečuje število mladoletnikov brez spremstva;

C.  ker so razlogi za prihod mladoletnikov brez spremstva raznoliki: vojne, nasilje, kršitve temeljnih pravic, želja po ponovni združitvi z družinskimi člani, naravne nesreče, revščina, trgovina z ljudmi, izkoriščanje itd.;

D.  ker bi bilo treba posebno pozornost nameniti otrokom brez spremstva, ki so žrtve trgovine z ljudmi, saj zaradi svojega posebej ranljivega položaja potrebujejo posebno pomoč in podporo;

E.  ker veliko mladoletnikov brez spremstva pride zaradi prisilnih porok in se mora Evropska unija še odločneje spopasti s tem pojavom;

F.  ker so ti mladoletniki že po naravi zelo ranljivi in je treba zato zagotoviti spoštovanje njihovih temeljnih pravic;

G.  ker morajo Evropska unija in države članice na podlagi Pogodbe o Evropski uniji in Listine EU o temeljnih pravicah ter Konvencije o otrokovih pravicah zaščititi pravice otrok;

H.  ker je Stockholmski program dal prednost zaščiti mladoletnikov brez spremstva;

I.  ker se sprejem ter prevzem v vzgojo in varstvo mladoletnikov brez spremstva med posameznimi državami zelo razlikujeta in ker ni enotne in učinkovite ravni zaščite;

J.  ker je treba zagotoviti enakost med spoloma in enako raven varstva človekovih pravic migrantskih deklic in dečkov brez spremstva in ker je treba posvetiti posebno pozornost kršitvam človekovih pravic pri deklicah in zagotavljanju zadostne podpore in ustreznih pravnih sredstev;

K.  ker je veliko primerov izginotij otrok iz nastanitvenih in sprejemnih centrov za prosilce za azil;

Splošna priporočila

1.  opozarja, da je mladoletnik brez spremstva zlasti potencialno ogrožen otrok, zato si morajo države članice in Evropska unija pri njegovi obravnavi kot vodilno načelo postaviti zaščito otrok in ne politik priseljevanja ter tako spoštovati temeljno načelo koristi otroka; poudarja, da se za otroka in s tem tudi mladoletnika brez izjeme šteje vsaka oseba, mlajša od osemnajst let; poudarja, da so mladoletniki brez spremstva, zlasti dekleta, dvakrat bolj izpostavljeni problemom in težavam kot drugi mladoletniki; ugotavlja, da so tudi bolj ranljivi, čeprav imajo enake potrebe kot drugi mladoletniki in begunci s podobno izkušnjo; poudarja, da so deklice in ženske še posebej podvržene kršitvam njihovih pravic v celotnem procesu migracij in so še posebej ogrožene deklice brez spremstva, ker so pogosto glavna tarča spolnega izkoriščanja, zlorab in nasilja; poudarja, da organi v EU mladoletnike brez spremstva pogosto obravnavajo kot prestopnike, ki so kršili zakonodajo o priseljevanju, in ne kot posameznike, ki imajo pravice na podlagi svoje starosti in posebnih razmer;

2.  hkrati opozarja, da je treba pri vseh ukrepih, ki jih javni organi ali zasebne ustanove sprejmejo v zvezi z otroki, pred kakršnim koli drugim premislekom vedno najprej upoštevati koristi otroka, kot so opredeljene v besedilih in sodni praksi; poziva Komisijo, naj spodbuja pravilno izvajanje zakonskih določb EU v zvezi s koristmi otroka in predlaga strateške smernice na podlagi najboljše prakse, sodne prakse in Splošne pripombe št. 6 (2005) o ravnanju z otroki brez spremstva in ločenimi otroki zunaj njihovih matičnih držav, ki jo je oblikoval Odbor ZN za pravice otroka, ter naj na podlagi nabora kazalnikov in meril presoja o pojmu koristi otroka; poziva Komisijo, naj izvaja zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, da z njimi zagotovi primerno zaščito otrok in mladoletnikov brez spremstva, zlasti z izboljšanjem metod za iskanje trajnih rešitev;

3.  odločno obsoja obstoječe pomanjkljivosti v zvezi z zaščito mladoletnikov brez spremstva v Evropski uniji ter opozarja na pogosto obžalovanja vredne razmere pri sprejemu teh mladoletnikov in na številne kršitve njihovih temeljnih pravic v nekaterih državah članicah;

4.  poudarja, da morajo EU in države članice za zaščito mladoletnikov brez spremstva nujno usklajeno ukrepati, pri tem pa polno spoštovati njihove temeljne pravice; čestita tistim državam članicam, ki so se odločile pristopiti k izbirnemu protokolu h Konvenciji ZN o otrokovih pravicah o zagotavljanju pravnega varstva otrok pred najhujšimi oblikami izkoriščanja;

5.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija sprejela Akcijski načrt za mladoletnike brez spremstva (2010–2014); kljub temu obžaluje, da se s svojim pristopom ni bolj oprla na zaščito temeljnih pravic teh mladoletnikov, in meni, da obstoječi ukrepi ne zadostujejo, zato so za večjo zaščito mladoletnikov brez spremstva potrebni dodatni ukrepi; opozarja, da bi morale EU in države članice v skladu z enim od ciljev akcijskega načrta EU za mladoletnike brez spremstva odpraviti osnovne vzroke preseljevanja in vključiti vprašanje mladoletnikov brez spremstva v razvojno sodelovanje ter tako prispevati k ustvarjanju varnega okolja, da bodo lahko otroci odraščali v svoji matični državi; poudarja, da je treba nadalje oblikovati preventivno razsežnost politik EU, ki se nanašajo na mladoletnike brez spremstva, tako da se večja pozornost nameni izkoreninjenju revščine, zdravstvenim politikam in politikam zaposlovanja, človekovim pravicam in demokratizaciji in obnovi po konfliktu; meni, da mora EU preseči akcijski načrt, ki ga je predlagala Komisija, da se dejansko okrepijo temeljne pravice mladoletnikov brez spremstva; zlasti poudarja potrebo po okrepitvi statusa skrbnika v EU in partnerskih državah ter meni, da je treba v sodelovanju z matično in tranzitno državo nujno izdelati načrt spremljanja za zagotovitev ustrezne zaščite otroka po vrnitvi in ponovni vključitvi v matično državo;

6.  obžaluje razpršenost evropskih določb v zvezi z mladoletniki brez spremstva in Komisijo poziva, naj nujno izdela praktični priročnik, v katerem bodo zbrani vsi ti različni pravni instrumenti in ki bo namenjen državam članicam in strokovnim delavcem, da bi se omogočilo pravilno izvajanje v državah članicah in povečala zaščita mladoletnikov brez spremstva;

7.  obžaluje, da ni zanesljive uradne statistike v zvezi z mladoletniki brez spremstva; poziva države članice in Komisijo, naj izboljšajo zbiranje statističnih podatkov o mladoletnikih brez spremstva, vanje vključijo podatke o starosti in spolu, izboljšajo primerljivost zbirk podatkov v vseh državah članicah, uvedejo usklajen način zbiranja in izmenjave podatkov v vseh državah članicah, obenem pa zagotovijo varstvo osebnih podatkov s platformo, ki bi združevala vse strani, vključene v vprašanja mladoletnikov brez spremstva, in s seznamom nacionalnih kontaktnih točk ter naj bolje uporabljajo že obstoječa orodja za zbiranje statističnih podatkov na ravni EU, kot so Eurostat, Frontex, Evropski azilni podporni urad (EASO) in Evropska migracijska mreža; poudarja, da je namen zbiranja teh podatkov v boljšem razumevanju razmer, izboljšani zaščiti mladoletnikov brez spremstva in boljšemu odzivu na njihove potrebe; poziva Komisijo, države članice, Evropski inštitut za enakost spolov ter mednarodne in nevladne organizacije, naj si še bolj prizadevajo za zbiranje, spremljanje in izmenjavo natančnih podatkov, razčlenjenih po spolu, tako da bodo imeli celovit pregled nad številom deklet brez spremstva in bodo lahko preučili posebne potrebe te skupine, da ji bodo nudili pomoč in izvedli posebne ukrepe za zadostitev tem potrebam, in naj si izmenjajo najboljšo prakso za izboljšanje stanja na tem področju;

8.  ponavlja, da bi morale EU in države članice okrepiti sodelovanje s tretjimi matičnimi in tranzitnimi državami izvora v zvezi z mladoletniki brez spremstva, spoštovanjem njihovih temeljnih pravic in vprašanji, kot je opredelitev trajnih rešitev, iskanje družin, spremljanje ob vrnitvi in ponovni sprejem, če je to otroku v korist, obnovitvi družinskih vezi in ponovni vključitvi; poziva tudi k boljšemu sodelovanju s tretjimi matičnimi in tranzitnimi državami v zvezi s preprečevanjem trgovanja z ljudmi in bojem proti njemu, zlasti trgovanja z otroki in izkoriščanja mladoletnikov, preprečevanjem nezakonitega priseljevanja in drugih oblik nasilja nad ženskami, kot so prisilne poroke, kar je mogoče tudi z rednimi dialogi med EU in temi državami ter Evropsko službo za zunanje delovanje; poziva Komisijo in države članice, naj zaščito otrok in vprašanje mladoletnikov brez spremstva vključijo v politike razvoja in sodelovanja; poudarja pomen usklajenega razvoja politik EU na področju priseljevanja, azila in otrokovih pravic, ki se nanašajo na mladoletnike v EU in tretjih državah, pri čemer se ustrezno upošteva vpliv teh politik na države v razvoju; opozarja na obveznost skladnosti politike za razvoj iz Lizbonske pogodbe; poziva Komisijo, države članice in tretje države, naj spodbujajo javne kampanje ozaveščanja v matičnih, tranzitnih in ciljnih državah mladoletnikov brez spremstva o tveganjih v zvezi z migracijami otrok, zlasti o izkoriščanju mladoletnikov in organiziranem kriminalu; poudarja, da je preiskovanje osebne in družinske preteklosti zelo pomembno pri odkrivanju ozadja, iz katerega izhajajo mladoletniki, in pri oblikovanju prilagojenih načrtov za njihovo vključevanje v državi prihoda ali ponovno vključevanje v matični državi;

9.  opozarja, da se je treba nujno osredotočiti na boj proti trgovini z ljudmi, saj so mladoletniki in zlasti dekleta še posebej ogroženi ter izpostavljeni tej trgovini, nasilju na podlagi spola in izkoriščanju, zlasti za delo ter spolnemu izkoriščanju in zlorabi; poudarja, da je treba uvesti učinkovite mehanizme za preprečevanje, prepoznavanje, poročanje, prijavo, preiskavo, obravnavo in nadaljnje ukrepanje v primerih trgovine z ljudmi, prisilnega dela ali spolnega izkoriščanja in zlorabe ter da bi morale ukrepe za odpravo osnovnih vzrokov te trgovine sprejeti tudi tretje države; pri tem Komisijo in države članice poziva, naj bodo zelo pozorne in naj učinkovito izvajajo Direktivo 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, Direktivo 2011/93/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in Direktivo 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj; države članice in EU tudi poziva, naj okrepijo policijsko in sodno sodelovanje ter sodelujejo s koordinatorjem EU za boj proti trgovini z ljudmi pri odkrivanju morebitnih žrtev, ozaveščanju javnosti in boju proti trgovini z ljudmi; pozdravlja, da je bila končno sprejeta strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi (2012–2016), še zlasti določbe o financiranju izdelave smernic o sistemih za zaščito otrok in izmenjave najboljše prakse; opozarja države članice na člen 11 Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki poziva države, naj sprejmejo ukrepe za boj proti nezakonitemu premeščanju otrok; poziva države članice, naj sodelujejo s tretjimi državami pri reševanju vse večjih težav s tihotapljenjem otrok; poziva države članice, naj kazensko preganjajo tihotapce otrok z ustreznimi in sorazmernimi kaznimi, kadar je le mogoče; je zaskrbljen zaradi položaja mnogih mladoletnikov brez spremstva, ki se skrivajo v EU in so še posebej ranljivi za izkoriščanje in zlorabe; poziva oblasti držav članic in organizacije civilne družbe, naj sodelujejo in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihove zaščite in dostojanstva;

10.  obžaluje, da se zaščiti otrok vedno namenja znatno manj sredstev kot ostalim humanitarnim sektorjem; poziva Komisijo, naj mladoletnike brez spremstva posebej upošteva v Evropskem skladu za migracije in azil, da bi tako izoblikovali trajna jamstva za zaščito otrok, tudi v razdelkih, ki zadevajo begunce, prosilce za azil, zunanje meje in vračanje, pa tudi v Evropskem socialnem skladu, zlasti za zagotovitev podpore ozemljem, ki jih ta problematika najbolj zadeva; meni, da bi bilo treba zagotoviti zadostno dolgoročno financiranje za programe za prepoznavanje mladoletnikov brez spremstva, ustrezen sprejem, zaščito, imenovanje zakonitih skrbnikov, iskanje družin, ponovno naselitev in ponovno vključevanje ter za usposabljanje mejnih policistov in organov;

Strateške smernice

11.  poziva Komisijo, naj pripravi strateške smernice za države članice, ki bi morale temeljiti na najboljši praksi in biti oblikovane kot minimalni skupni standardi, v katerih bi bile z namenom ustrezne zaščite in sprejema natančno opredeljene vse faze postopka od prihoda mladoletnika na evropsko ozemlje do izoblikovanja trajne rešitve zanj; poziva države članice, naj sprejmejo nacionalne strategije za mladoletnike brez spremstva, ki bi temeljile na teh strateških smernicah, ter na imenujejo nacionalne kontaktne točke, pristojne za usklajevanje izvedbe teh ukrepov in dejanj; poziva Komisijo, naj spremlja razmere in ukrepe v državah članicah v sodelovanju z obstoječo skupino strokovnjakov ter naj Parlamentu in Svetu predloži letno poročilo;

12.  opozarja, da otroku ni dovoljeno odreči vstopa na ozemlje EU, in vztraja, da morajo države članice mednarodne in evropske obveznosti, ki veljajo za otroke na njihovem ozemlju izpolnjevati brez samovoljnih omejitev; opozarja tudi, da otroku ni dovoljeno zavrniti vstopa po skrajšanem postopku na meji države članice;

13.  poziva države članice, naj dosledno in brez izjem izpolnjujejo temeljno obveznost prepovedi policijskega pridržanja mladoletnikov; obžaluje, da spremenjeni predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za azil ni uvedel prepovedi policijskega pridržanja otrok brez spremstva, ki so prosilci za azil, in poziva države članice k upoštevanju merila izjemnih okoliščin v skladu z Direktivo; poziva Komisijo, naj zelo pozorno spremlja uporabo določb Skupnosti v zvezi s policijskim pridržanjem mladoletnikov, pri čemer je treba upoštevati sodno prakso; poziva države članice, naj mladoletnike namestijo v posebne domove za otroke ob upoštevanju njihove starosti in spola;

14.  meni, da je opredelitev mladoletnikov brez spremstva v pristojnosti posameznih držav članic; poziva države članice, naj jih takoj po prihodu usmerijo v specializirane storitve, kot so družbene in izobraževalne storitve, pri čemer je treba na eni strani oceniti okoliščine posameznika in posebne potrebe po zaščiti posameznega mladoletnika, zlasti njegovo narodnost, izobrazbo, etnično, kulturno in jezikovno poreklo in stopnjo ranljivosti, na drugi strani pa jim takoj v jeziku in obliki, ki ju razumejo, po potrebi s tolmači, zagotoviti vse informacije, ki jih potrebujejo o svojih pravicah, zaščiti, pravnih možnostih in možnostih za pomoč, ter postopkih in njihovih posledicah; poziva države članice, naj si izmenjujejo najboljšo prakso o otrokom prijaznih orodjih, da bi imeli otroci jasno predstavo o ustreznih postopkih in se bodo zavedali svojih pravic; poziva države članice, naj pri tem namenijo posebno pozornost in posebne predpise identifikaciji, sprejemu in zaščiti mladoletnikov brez spremstva s posebnimi potrebami po zaščiti, zlasti za mladoletnike brez spremstva, ki so žrtve trgovine z ljudmi, tako da se jim zagotovijo potrebna pomoč in zaščita na podlagi Direktive 2011/36/EU;

15.  obžaluje neprimerno in vsiljivo naravo zdravstvenih tehnik, ki se uporabljajo za ugotavljanje starosti v nekaterih državah članicah, saj lahko povzročijo poškodbe, in spornost ter velika odstopanja nekaterih metod, ki temeljijo na zrelosti kosti ali mineralizaciji zob; poziva Komisijo, naj v strateške smernice vključi skupne standarde na osnovi skupne prakse v zvezi z načinom ocenjevanja starosti, ki bi ga morale sestavljati večdimenzionalne in večdisciplinarne ocene, ki bi se moral izvajati na znanstven, varen, otroku primeren, spolu prilagojen in pošten način, pri čemer bi bilo treba nameniti posebno pozornost deklicam, izvajati pa bi ga morali neodvisni, kvalificirani strokovni delavci in strokovnjaki; opozarja, da je treba pri ocenjevanju starosti upoštevati pravice otrok in telesno integriteto, človekovo dostojanstvo ter da je treba otrokom v dvomu vedno verjeti; opozarja tudi, da je treba zdravniške preglede izvajati šele po izvedbi drugih načinov ocenjevanja in da mora obstajati možnost pritožbe na rezultate te ocene; pozdravlja tozadevne dosežke Evropskega urada za podporo azilu (EASO), ki bi jih bilo treba posplošiti na vse mladoletnike;

16.  poziva države članice, naj takoj ob prihodu mladoletnika na njihovo ozemlje in dokler ne najdejo trajne rešitve zagotovijo imenovanje skrbnika ali osebo, ki bo odgovorna za to, da ga spremlja, mu pomaga in ga zastopa v vseh postopkih in mu omogoči, da v vseh postopkih uživa vse pravice, in poziva k temu, da so mladoletniki nemudoma obveščeni o imenovanju osebe, ki je zanje odgovorna; poleg tega poziva k temu, da se ta oseba ustrezno usposobi za izzive, s katerimi se soočajo mladoletniki brez spremstva, zaščito in pravice otrok ter azilne in migracijske pravice, ter da ravna povsem neodvisno; meni, da bi bilo treba za te osebe zagotoviti stalno in primerno usposabljanje ter jih redno in neodvisno spremljati; poziva Komisijo, naj v strateške smernice vključi skupne standarde na podlagi najboljše prakse v zvezi s pooblastili, nalogami, kvalifikacijami, znanjem in veščinami ter usposabljanjem teh oseb;

17.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo uslužbenci in osebje, zaposleno pri organih, za katere je verjetno, da bodo prihajali v stik z mladoletniki brez spremstva, tudi žrtvami trgovine z ljudmi, ustrezno kvalificirani in usposobljeni, da bodo lahko prepoznavali in ustrezno ravnali v takih primerih, ter naj jim nudijo ustrezno usposabljanje za posebne potrebe mladoletnikov brez spremstva ter o pravicah otrok, njihovemu vedenju in psihologiji ter azilnem in migracijskem pravu; poziva države članice, naj določijo obvezno usposabljanje, vezano na spol, za osebje, ki v zavetiščih sprejema mladoletnike brez spremstva, pa tudi za osebe, ki z njimi vodijo razgovore, sprejemajo odločitve in jih pravno zastopajo, ter naj zagotovijo, da se policija in pravosodni organi v državah članicah redno udeležujejo usposabljanj, vezanih na spol; poudarja, da mora oseba mladoletnika, za katerega je odgovorna, obveščati in mu svetovati, pri tem pa pravnega zastopnika zgolj dopolnjuje in ne nadomešča; poudarja, da mora država članica, v kateri se znajde mladoletnik brez spremstva, ne glede na njegovo narodnost ali priznavanje te narodnosti prevzeti skrbništvo zanj in mu nuditi čim višjo stopnjo zaščite;

18.  poziva države članice, naj zaradi zagotavljanja doslednosti in enakih standardov zaščite mladoletnikov brez spremstva v EU vsem mladoletnikom brez spremstva ne glede na njihov status in pod enakimi pogoji kot otrokom, ki so državljani države gostiteljice, zagotovijo primerno zaščito:

19.  opozarja, da morajo biti vsi postopki prilagojeni mladoletnikom, pri čemer je treba ustrezno spoštovati njihovo starost, stopnjo zrelosti in raven razumevanja ter upoštevati potrebe otrok v skladu smernicami Sveta Evrope za otrokom prijazno sodno varstvo, in pozdravlja dejavnosti Komisije pri spodbujanju teh smernic; mnenju mladoletnikov je treba v sodelovanju z izurjenim in usposobljenim kadrom, kot so psihologi, socialni delavci in kulturni mediatorji, prisluhniti in ga upoštevati na vseh stopnjah postopkov;

20.  pozdravlja dosežke na področju zakonodaje v zvezi z azilom in poziva države članice k uvedbi potrebnih zakonodajnih in upravnih reform, da bodo lahko njene določbe učinkovito izvajale; vendar opozarja, da je treba mladoletnike brez spremstva v azilni politiki EU obravnavati najprej kot otroke, zato države članice poziva, naj mladoletnike brez spremstva po najboljših močeh izključijo iz pospešenih postopkov in postopkov na meji; opozarja tudi, da je za prošnjo za azil, ki jo mladoletnik brez spremstva, ki na ozemlju držav članic nima zakonito prisotnega člana družine, vloži v več državah članicah, odgovorna država, v kateri se mladoletnih nahaja po vložitvi prošnje, in poziva države članice, naj upoštevajo sodbe Evropskega sodišča; poudarja, da je zaradi posebnih potreb mladoletnikov brez spremstva nujno treba prednostno obravnavati njihove prošnje za azil z namenom čim hitrejše poštene odločitve; poziva države članice, naj pri razvoju svojih azilnih sistemov stremijo k oblikovanju usklajenega in na otroka osredotočenega institucionalnega okvira, ki upošteva posebne potrebe in različne težave mladoletnikov brez spremstva, zlasti žrtev trgovine z ljudmi;

21.  poudarja, da bi bilo treba vse odločitve o mladoletnikih brez spremstva sprejeti na podlagi individualne presoje in ob spoštovanju načela otrokove koristi;

22.  obsoja dejstvo, da se ti mladoletniki, ko dopolnijo polnoletnost, nenadoma znajdejo v zelo negotovem položaju; poziva države članice, naj si izmenjujejo najboljše prakse in predvidijo mehanizme za določitev okvira za prehod teh mladoletnikov v polnoletnost; pozdravlja dosežke Sveta Evrope v zvezi s to problematiko in poziva Komisijo, naj v svoje strateške smernice vključi najboljše prakse za izdelavo „individualiziranih načrtov za življenje“, pripravljenih za mladoletnika in z njim;

23.  poziva države članice, naj opredelijo obveznosti vseh partnerjev, zlasti nacionalnih in lokalnih oblasti, služb socialnega skrbstva, mladinskih delavcev, družin in pravnih zastopnikov, pri izvajanju, spremljanju in usklajevanju načrtov za življenje;

24.  odločno poudarja, da mora biti končni cilj vse od prihoda mladoletnika oz. mladoletnice brez spremstva na ozemlje EU iskanje trajne rešitve zanj oz. zanjo ob upoštevanju njegovih oz. njenih koristi; poudarja, da se mora to iskanje vedno začeti s preučitvijo možnosti za ponovno združitev družine v in zunaj EU, če je to v korist otroka; poudarja, da mladoletnik sicer načeloma lahko zaprosi za pomoč pri iskanju svojih bližnjih sorodnikov, vendar pa ne sme obstajati nobena obveznost sodelovanja, ki bi vplivala na rezultat obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito; poudarja, da je v primeru, ko bi bilo lahko ogroženo življenje mladoletnika ali njegovih bližnjih sorodnikov, zlasti če so ti ostali v matični državi, treba poskrbeti, da je zbiranje, obdelava in kroženje informacij o teh osebah zaupno, da ne bi ogrozili njihovih življenj; poziva države članice vse njihove pristojne organe, naj izboljšajo sodelovanje, predvsem z odpravo birokratskih ovir za iskanje in/ali ponovno združitev družin, ter izmenjujejo najboljšo prakso; poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje Direktive 2003/86/ES o pravici do združitve družine, zlasti njenega člena 10(3);

25.  poziva Komisijo, naj v strateške smernice dosledno vključi skupne standarde na podlagi najboljše prakse v zvezi s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pred vračanjem mladoletnika, ter pri tem spoštuje otrokovo korist ter se opre na primerjalno študijo o praksah na področju vračanja mladoletnikov, ki jo je Komisija objavila 2011 in obsega kontrolni seznam in zbirko najboljše prakse; odločno opozarja, da nikakor ni mogoče sprejeti odločitve o vračilu, če ni v korist mladoletnika in obstaja tveganje za življenje mladoletnika, njegovo telesno in duševno zdravje, dobrobit, varnost, njegove temeljne pravice ali temeljne pravice njegove družine, ob čemer je treba v celoti upoštevati in oceniti individualne okoliščine vsakega mladoletnika (v primeru ponovne združitve družine pa tudi članov njegove družine); opozarja, da je mogoče odločitev o vračilu sprejeti samo na podlagi ugotovitve, da bodo za mladoletnika v državi vrnitve veljale varne, konkretne in prilagojene določbe, ki bodo spoštovale njegove pravice in ki bodo združene z ukrepi ponovne vključitve v državi vrnitve; poziva države članice, naj se za varno vrnitev otroka z matičnimi in tranzitnimi državami ter v sodelovanju z nevladnimi, lokalnimi in mednarodnimi organizacijami dogovorijo za sodelovanje in spremljanje ter naj poskrbijo, da bodo mladoletniki po svoji vrnitvi zaščiteni in ponovno vključeni v družbo; ugotavlja, da je taka ureditev bistvena prvina vrnitve; poziva Komisijo, naj pri oceni Direktive 2008/115/ES vztraja pri njenem vplivu na mladoletnike brez spremstva, zlasti glede členov 10, 14(1)(c) in 17; poziva Evropsko unijo, naj si prizadeva za boljše odzivanje na morebitne dejavnike, ki spodbujajo preseljevanje, tudi zgodnje in prisilne poroke, škodljive tradicionalne prakse, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, in spolno nasilje po vsem svetu, da jih ustavi;

26.  poudarja, da mora vključevanje mladoletnika brez spremstva v državo gostiteljico temeljiti na individualnem načrtu za njegovo življenje, izdelanem za mladoletnika in z njim, ob polnem upoštevanju etničnega, verskega, kulturnega in jezikovnega okolja, iz katerega izhaja;

27.  poziva države članice, naj uvedejo obveznost za javne organe, da ukrepajo v zvezi z mladoletniki brez spremstva, ki so žrtve beračenja; meni, da je treba za vsako ceno preprečiti izkoriščanje mladoletnikov za beračenje;

o
o   o

28.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.

(1) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 12. (2) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (3) UL L 101, 15.4.2011, str. 1. (4) UL L 337, 20.12.2011, str. 9. (5) UL L 31, 6.2.2003, str. 18. (6) UL L 348, 24.12.2008, str. 98. (7) UL L 251, 3.10.2003, str. 12. (8) UL L 199, 31.7.2007, str. 23. (9) UL L 173, 3.7.2007, str. 19.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o razmerah v Demokratični republiki Kongo (2013/2822(RSP))

P7_TA(2013)0388 RC-B7-0390/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 30. avgusta 2013 o razmerah v Severnem Kivuju in z dne 7. junija 2012 in 10. julija 2012 o razmerah v vzhodnem Kongu,

–  ob upoštevanju resolucije o nestabilnih in negotovih razmerah na območju Velikih jezer, zlasti na vzhodu Demokratične republike Kongo, ki jo je skupna parlamentarna skupščina AKP-EU sprejela na srečanju, ki je potekalo od 27. do 29. novembra 2012 v Paramaribu v Surinamu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. julija 2013 o območju Velikih jezer in z dne 10. decembra 2012, 19. novembra 2012 in 25. junija 2012 o razmerah na vzhodu Demokratične republike Kongo,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Organizacije Združenih narodov (OZN) št. 2053 (2012) o razmerah v Demokratični republiki Kongo, št. 1925 (2010), št. 1856 (2008), ki opredeljuje mandat misije OZN v Demokratični republiki Kongo (Monusco), in št. 2098 (2013), s katero je bil mandat misije Monusco podaljšan,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 28. junija 2013 o stabilizacijski misiji OZN v Demokratični republiki Kongo,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN z dne 25. julija 2013 o razmerah na območju Velikih jezer,

–  ob upoštevanju sklepa mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije o razmerah na območju Velikih jezer, zlasti v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, z njegovega 393. srečanja, ki je potekalo 28. avgusta 2013,

–  ob upoštevanju izjav voditeljev držav in vlad držav članic Mednarodne konference o območju Velikih jezer z dne 6. avgusta 2013 in 24. novembra 2012 o varnostnih razmerah v Demokratični republiki Kongo,

–  ob upoštevanju resolucije Mednarodne organizacije za frankofonijo (OIF) o razmerah v Demokratični republiki Kongo, sprejete na 14. vrhu frankofonskih držav 13. in 14. oktobra 2012,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja, podpisanega junija 2000,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 1325 (2000), št. 1820 (2008), št. 1888 (2009) in št. 1960 (2010) o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju člena 3 in protokola II ženevske konvencije iz leta 1949, ki prepovedujeta usmrtitve po hitrem postopku, posilstva, prisilno novačenje in druga grozodejstva,

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989, ki prepoveduje zlasti vključevanje otrok v oborožene spopade,

–  ob upoštevanju izbirnega protokola k Mednarodni konvenciji o otrokovih pravicah v zvezi z vključevanjem otrok v oborožene spopade, ki so jo ratificirale države območja Velikih jezer,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki jo je Demokratična republika Kongo ratificirala leta 1982,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker se nasilje na vzhodu Demokratične republike Kongo od julija zaostruje, saj so se ponovno začeli spopadi med uporniško skupino M23 in vladnimi silami, kar je povzročilo več tisoč mrtvih in nešteto ranjenih, vključno z napadi na civilno prebivalstvo in mirovne sile Združenih narodov; ker humanitarne razmere ostajajo kritične;

B.  ker je v regiji Kivu zaradi obnovljenih oboroženih sporov prišlo do grozodejstev in nasilja, vključno z ropanjem, spolnim nasiljem, ugrabitvami ter prisilnim novačenjem otrok v oborožene skupine, kršenje človekovih pravic pa še spodkopava prizadevanja varnostnega sveta ZN in regionalnih teles za končanje tega konflikta;

C.  ker je bil 28. avgusta 2013 med napadom uporniške skupine M23 v višavju Kibati v severnem Kivuju ubit en pripadnik mirovnih sil ZN, 10 pa je bilo ranjenih, ko je misija Monusco podprla oborožene sile Konga (FARDC) pri varovanju območij s civilnim prebivalstvom v Gomi;

D.  ker je moralo svoje domove zapustiti več kot 2,7 milijona notranje razseljenih oseb, več kot milijon samo v letu 2012, in je 440 000 beguncev iz Konga pobegnilo v druge afriške države, približno 6,4 milijona ljudi pa potrebuje hrano in nujno pomoč, saj trenutno zgolj poskuša preživeti v negotovih razmerah zaradi vedno novih bojev ter kršenja njihovih človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava na vzhodu Demokratične republike Kongo;

E.  ker se s tem, ko Demokratična republika Kongo sodno ne preganja odgovornih za kršenje človekovih pravic in storilcev vojnih zločinov, podpira vzdušje nekaznovanosti in spodbujajo novi zločini;

F.  ker so pogajanja med uporniškimi skupinami in državo Demokratično republiko Kongo prekinjena od maja 2013; ker so se uporniki iz skupine M23, ki so bili po mirovnem sporazumu leta 2000 vključeni v redno vojsko, v aprilu 2012 uprli in ker je ta skupina ena izmed ducata oboroženih skupin, ki se bojujejo v tej regiji, bogati z viri;

G.  ker se je 5. septembra 2013 začelo sedmo srečanje vrha mednarodne konference za območje Velikih jezer (International Conference on the Great Lakes Region – ICGLR), ki poziva k ponovnemu začetku in hitremu zaključku mirovnih pogajanj;

H.  ker je bil z resolucijo varnostnega sveta ZN 2098(2013) z dne 28. marca 2013 mandat misije Monusco podaljšan do 31. marca 2014, v okviru obstoječih sil misije, ki šteje 19.815 vojakov, pa je bila na izredni podlagi oblikovana posebna intervencijska brigada;

I.  ker so leta 2012 države članice mednarodne konference za območje Velikih jezer (ICGLR) začele izvajati mehanizem skupnega preverjanja, namenjen spremljanju gibanja vojaških enot na vzhodu Demokratične republike Kongo in napotitvi predvidenih nevtralnih mednarodnih sil;

J.  ker je skupina strokovnjakov ZN objavila dokaze, ki Ruando povezujejo z uporniki, in ker so ZDA pozvale Kigali, naj ustavi svojo podporo; ker je Ruanda večkrat zanikala vse povezave s skupino M23;

K.  ker imata spolno nasilje in še bolj razširjena uporaba posilstva kot orožja v vojni strahotne posledice, kot je fizično in psihično uničenje žrtev, ter ju je treba obravnavati kot vojna zločina; ker so državne oblasti in mednarodna skupnost veliko vlagale v krepitev pravosodnega sistema, zlasti na strani vojske, ter v spodbujanje začetka preiskav in sodnega pregona spolnega nasilja; ker je do sojenj prišlo, sodbe pa niso bile izvršene in v številni primerih so obsojeni lahko pobegnili, medtem ko je bilo le malo storjenega za odškodovanje žrtev;

L.  ker je treba začeti odpravljati posledice konfliktov, predvsem z demilitarizacijo, revizijo lokalne uprave, demobilizacijo in ponovno vključitvijo nekdanjih borcev, vračanjem beguncev, ponovno naselitvijo notranje razseljenih ljudi in izvajanjem trajnih razvojnih programov;

M.  ker Evropska unija prispeva k obnovi pravosodnega in varnostnega sektorja (policije in vojske) ter poskuša poskrbeti za njuno dobro delovanje s finančno in tehnično pomočjo ter z usposabljanjem osebja v okviru misij EUSEC RD in EUPOL RD;

N.  ker je vprašanje nezakonitega izkoriščanja naravnih virov države – nekateri od teh pristanejo v drugih državah – eden od dejavnikov, ki netijo in zaostrujejo konflikt v Demokratični republiki Kongo ter ostaja vir nevarnosti za vso regijo;

O.  ker gre nestabilnost Demokratične republike Kongo in območja Velikih jezer deloma pripisati tudi rastoči brezposelnosti, socialni krizi, krizi v preskrbi s hrano, neustreznosti osnovnih storitev, siromašenju prebivalstva in uničevanju okolja v tej državi;

P.  ker v zadnjih mesecih ni prišlo do napredka, kar zadeva osnutek zakona o zaščiti zagovornikov človekovih pravic, in ker se je zaostrilo zatiranje aktivistov na področju človekovih pravic in novinarjev v Demokratični republiki Kongo, saj so bili samovoljno aretirani in ustrahovani; ker niso bili sprejeti nikakršni ukrepi, da bi odgovorne za ta dejanja privedli pred sodišče;

Q.  ker so bili po tem, ko se je 9. aprila 2013 nadaljevalo sojenje na drugi stopnji pred vrhovnim vojaškim sodiščem za umor izvršnega direktorja organizacije za človekove pravice La Voix des Sans Voix (VSV) in člana generalne skupščine Svetovne organizacije proti mučenju (OMCT) Floriberta Chebeya Bahizira in člana organizacije VSV Fidèleja Bazana junija 2010, odvetniki obrambe Peter Ngomo Milambo, Emmanuel Ilunga Kabengele in Regine Sesepe ustrahovani;

R.  ker so 7. avgusta 2013 v vasi Kawakolo na območju Pweto v regiji Katanga pripadniki uporniških skupin, ki od leta 2011 terorizirajo več vasi na severu te regije, brutalno umorili Godfreya Mutomba, člana nevladne organizacije Libertas;

1.  je izjemno zaskrbljen nad nedavnim stopnjevanjem nasilja v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, ki ima resne politične, gospodarske, družbene, humanitarne in varnostne posledice za Demokratično republiko Kongo in vso regijo, v kateri so bile razmere že prej krhke in nestanovitne;

2.  ostro obsoja zadnji izbruh nasilja na vzhodu Demokratične republike Kongo, zlasti vsesplošno obstreljevanje oborožene skupine M23 in drugih skupin, predvsem Demokratičnih sil za osvoboditev Ruande, ki je povzročilo smrtne žrtve, poškodbe in škodo med civilnim prebivalstvom; obsoja načrtne napade upornikov na misijo Monusco, v katerih je bilo ubitih nekaj ljudi, tudi tanzanijski pripadnik mirovnih sil, več pa je bilo ranjenih; poziva vse udeležene strani, naj omogočijo dostop in zaščito humanitarnim organizacijam, ki prihajajo na pomoč prizadetemu civilnemu prebivalstvu;

3.  zahteva takojšnje prenehanje kršitev človekovih pravic, vključno s skrb vzbujajočim in močno razširjenim spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola (resolucija št. 1820 (2008) varnostnega sveta OZN z dne 19. junija 2008), ter tragičnega novačenja in uporabe otrok za oborožene sile; izraža svojo solidarnost s prebivalci Demokratične republike Kongo, ki trpijo zaradi vojne;

4.  odločno poziva vse zadevne organe k takojšnjim ukrepom za izvedbo nepristranske in temeljite preiskave vseh preteklih in sedanjih kršitev človekovih pravic ter k polnemu sodelovanju z Mednarodnim kazenskim sodiščem; poziva k ukrepom, s katerimi bi zagotovili, da bodo kršitelji človekovih pravic, vojni zločinci, povzročitelji zločinov proti človeštvu ter storilci nasilja nad ženskami in novačenja otrok vojakov prijavljeni, prepoznani, preganjani ter kaznovani v skladu z nacionalnim in mednarodnim kazenskim pravom;

5.  močno obsoja vse oblike zunanje podpore skupini M23 in druge sile, ki destabilizirajo Demokratično republiko Kongo, ter zahteva takojšnje in dokončno prenehanje podpore;

6.  podpira brigado za posredovanje misije Monusco, ki je bila pozvana k aktivnemu ukrepanju proti oboroženim skupinam, med drugim tudi M23; izraža odobravanje, da je Monusco aktivno ukrepal za izvajanje svojega mandata, zlasti za zaščito civilnega prebivalstva, ter spodbuja nadaljnja prizadevanja na tem področju; poziva zlasti varnostni svet OZN, naj sprejme vse potrebne ukrepe v skladu s svojo resolucijo št. 2098 (2013), da bi zaščitil civilno prebivalstvo v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo;

7.  poziva, naj se v okviru razširjenega mehanizem skupnega preverjanja opravi temeljita preiskava izvora izstrelkov in bomb iz območja Demokratične republike Kongo, ki so pristali v sosednji Ruandi; poziva k preglednejšim in rednejšim poročilom tega mehanizma;

8.  poudarja, da bi vsako neposredno posredovanje sosednjih držav Demokratične republike Kongo kvečjemu zaostrilo razmere; poziva vse zadevne regionalne akterje, naj bodo karseda zadržani in naj se izogibajo dejanjem ali izjavam, ki bi lahko poslabšale razmere; poziva sosednje države, naj v celoti spoštujejo suverenost in ozemeljsko celovitost Demokratične republike Kongo;

9.  pozdravlja prizadevanja držav članic mednarodne konference za območje Velikih jezer, Afriške unije in OZN pri njihovih korakih in pobudah za trajno, strukturno in miroljubno politično rešitev krize; poziva k spoštovanju vseh določb okvirnega sporazuma za mir, varnost in sodelovanje;

10.  poziva države na območju Velikih jezer, zlasti po zavezah, danih februarja 2013 v okviru sporazumov iz Adis Abebe, naj skupaj spodbujajo mir, stabilnost in varnost, da bi izboljšale regionalni gospodarski razvoj, pri tem pa posebno pozornost posvetijo spravi, spoštovanju človekovih pravic, boju zoper nekaznovanost, vzpostavitvi nepristranskega sodnega sistema ter boljši odgovornosti vlade;

11.  pozdravlja pogovore za mir v tej regiji, ki so potekali v Kampali 5. septembra 2013 pod vodstvom predsednika mednarodne konference za območje Velikih jezer, predsednika Ugande Yowerija Musevenija; poziva vse zadevne akterje k sodelovanju, kongovske oblasti pa poziva, naj podprejo dialog med skupnostmi v državi, predvsem med tistimi, ki so utrpele posledice spora;

12.  poziva Afriško unijo in države na območju Velikih jezer, naj sprejmejo nadaljnje ukrepe za boj proti nezakonitemu izkoriščanju naravnih virov in trgovini z njimi, saj so eden od razlogov za širjenje orožja in trgovino z njim, ki je eden glavnih dejavnikov pri spodbujanju in stopnjevanju sporov na tem območju;

13.  poziva mednarodno skupnost, vključno z EU, Afriško unijo in OZN, naj si še naprej po vseh močeh prizadevajo, da bi zagotovile bolj usklajeno in učinkovitejšo pomoč ljudem v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo in prispevale k prizadevanjem za odziv na humanitarno katastrofo;

14.  pozdravlja, da je Komisija sprostila dodatnih 10 milijonov EUR za pomoč, ki jo nujno potrebuje 2,5 milijona ljudi v Demokratični republiki Kongo, s čimer se je pomoč v sili, ki jo je EU namenila Demokratični republiki Kongo in regiji Velikih jezer, povzpela na 71 milijonov EUR v letu 2013, EU pa je postala največja donatorica humanitarne pomoči;

15.  vztraja pri reformi celotnega varnostnega sektorja Demokratične republike Kongo in poziva k prizadevanjem na državni in mednarodni ravni za večjo moč države in pravno državo, zlasti na področju upravljanja in varnosti, vključno s tesnim sodelovanjem z vojaško (EUSEC) in policijsko (EUPOL) misijo EU za pomoč in svetovanje, ki se morata nadaljevati, da bi utrdili mir in varnost v državi in na območju Velikih jezer;

16.  spodbuja parlament, senat in predsednika Demokratične republike Kongo, Josepha Kabilo, naj uvede vse ukrepe, ki so potrebni za utrjevanje demokracije in zagotavljanje pristnega sodelovanja vseh političnih sil pri izražanju volje državljanov Konga pri upravljanju države, in sicer na podlagi ustavnih in zakonitih pravil ter svobodnih in poštenih volitev; poudarja, da je treba upoštevati priporočila misije EU za opazovanje volitev leta 2011 in izvesti reforme, ki so bistvene za nadaljevanje volilnega postopka, vključno z zagotovilom, da bodo organizirane lokalne volitve;

17.  poziva kongovske oblasti, naj v vseh okoliščinah spoštujejo telesno in duševno celovitost zagovornikov človekovih pravic in opravijo hitro, temeljito, nepristransko in pregledno preiskavo, da bi odkrile vse, ki so odgovorni za ustrahovanje, napade in umore več omenjenih zagovornikov;

18.  poudarja, da je pomembno sprejeti dolgo pričakovano zakonodajo, vključno z zakonom o zaščiti zagovornikov človekovih pravic in zakonom o skladnosti nacionalne zakonodaje z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča;

19.  priporoča Svetu za človekove pravice, naj na svoji 24. seji sprejme močno resolucijo, s katero bi ponovno vzpostavil nekakšno obliko mehanizma za spremljanje v zvezi z razmerami na področju človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo ter pozval visoko komisarko Združenih narodov za človekove pravice, naj predloži poročilo o razmerah na področju človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo;

20.  poziva kongovske oblasti, naj zagotovijo učinkovito ustanovitev specializiranega mešanega sodišča za pomoč v boju proti nekaznovanosti in kaznovanje storilcev resnih kršitev človekovih pravic in mednarodnega prava v Demokratični republiko Kongo, vključno s spolnim nasiljem nad ženskami;

21.  meni, da so pregleden dostop in nadzor nad naravnimi viri Demokratične republike Kongo ter enakomerna porazdelitev sredstev v državnem proračunu bistveni za trajnostni razvoj države; zato poziva Afriško unijo in države na območju Velikih jezer, naj sprejmejo nadaljnje ukrepe za boj proti nezakonitemu izkoriščanju naravnih virov in trgovini z njimi, ter EU in vso mednarodno skupnost, naj na tem področju pospeši sodelovanje z Demokratično republiko Kongo;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Afriški uniji, vladam držav z območja Velikih jezer, predsedniku, predsedniku vlade in parlamentu Demokratične republike Kongo, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, posebni predstavnici OZN za spolno nasilje v oboroženih konfliktih, Varnostnemu svetu in Svetu za človekove pravice OZN ter delegaciji pri skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o Srednjeafriški republiki (2013/2823(RSP))

P7_TA(2013)0389 RC-B7-0399/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporazuma iz Librevilla (Gabon) z dne 11. januarja 2013 o reševanju politično-vojaške krize v Srednjeafriški republiki, ki je bil podpisan pod okriljem voditeljev držav in vlad Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS) in določa pogoje za rešitev krize v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 14. avgusta 2013 o razmerah v Srednjeafriški republiki in poročil vodje integriranega urada OZN za izgradnjo miru v Srednjeafriški republiki (Binuca), namestnika generalnega sekretarja za humanitarne zadeve in pomočnika generalnega sekretarja za človekove pravice,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN 2088(2013) z dne 24. januarja 2013 in deklaracij varnostnega sveta OZN o Srednjeafriški republiki ter prošnje varnostnemu svetu, naj podpre novo operacijo pod afriškim vodstvom,

–  ob upoštevanju sklepa mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije z dne 19. julija 2013, v katerem je odobril začetek mirovne operacije pod afriškim vodstvom od 1. avgusta 2013,

–  ob upoštevanju izrednih zasedanj ECCAS voditeljev držav in vlad, ki so potekala v N’Djameni (Čad) 21. decembra 2012, 3. aprila 2013 in 18. aprila 2013, in njihovih sklepov o ustanovitvi prehodnega nacionalnega sveta (CNT) z zakonodajnimi in ustavodajnimi pooblastili ter o časovnem načrtu za proces tranzicije v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju srečanja mednarodne kontaktne skupine z dne 3. maja 2013 v Brazzavillu (Kongo), ki je potrdila časovni načrt za tranzicijo in ustanovila poseben sklad za pomoč Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju izjav o Srednjeafriški republiki, ki jih je 21. decembra 2012, 1. in 11. januarja 2013, 25. marca 2013, 21. aprila 2013 in 27. avgusta 2013 podala podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–  ob upoštevanju izjave, ki jo je 21. decembra 2012 podala komisarka za humanitarno pomoč in krizno odzivanje o novem izbruhu spopadov v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o Srednjeafriški republiki, ki je bila sprejeta 19. junija 2013,

–  ob upoštevanju izjav varnostnega sveta Združenih narodov za javnost z dne 27. decembra 2012, 4. in 11. januarja 2013 o Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna z dne 26. decembra 2012, v kateri je obsodil napade upornikov in pozval vse strani, naj spoštujejo sklepe, ki jih je skupnost ECCAS sprejela 21. decembra 2012 v N’Djameni, in z dne 5. avgusta 2013, v kateri zahteva, da se preneha nekaznovanost za hude kršitve človekovih pravic v Srednjeafriški republiki, vključno z obravnavo sankcij,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke za človekove pravice OZN Navanethem Pillay z dne 16. aprila 2013, v kateri poziva k prenehanju nasilja v tej državi in obnovitvi pravne države,

–  ob upoštevanju izjav, ki jih je 12., 19. in 31. Decembra 2012 podala predsednica Komisije Afriške unije Nkosazana Dlamini-Zuma o razmerah v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonuja,

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 17. januarja 2013 o razmerah v Srednjeafriški republiki(1),

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker člani koalicije Seleka od vojaške zmage 24. marca 2013 in prevzema oblasti množijo izsiljevanje, posilstva, kriminal, fizično nasilje, kraje, ropanje in druge kršitve človekovih pravic, tako v glavnem mestu kot drugje, pri čemer se izogibajo vsakemu nadzoru;

B.  ker je 20. avgusta 2013 razoroževanje, ki ga je vodila koalicija Seleka na območju Boy-Rabé, ki ga obvladujejo privrženci nekdanjega predsednika Françoisja Bozizéja, povzročilo poboj 11 oseb, ducat ranjenih in ropanje;

C.  ker je 28. avgusta 2013 več kot 500 prebivalcev Banguija pred nekdanjimi roparskimi uporniki pobegnilo na glavno mednarodno letališče Srednjeafriške republike, in so zasedali letalsko stezo skoraj 18 ur;

D.  ker obstaja tveganje, da bodo nekdanje oborožene sile Srednjeafriške republike, ki podpirajo odstavljenega predsednika Françoisja Bozizéja, ponovno začele oborožene spopade; ker je treba upoštevati instrumentalizacijo medverskih napetosti in tveganja, ki jih vse to povzroča;

E.  ker je 4. septembra 2013 tožilec sodišča v Banguiju zaprosil za desetletno zaporno kazen za 24 nekdanjih upornikov Seleke, ki so bili pripeljani pred sodišče v prvi obravnavi zlorab, zagrešenih v Srednjeafriški republiki;

F.  ker je spoštovanje človekovih pravic temeljna vrednota Evropske unije in bistveni element Sporazuma iz Cotonouja;

G.  ker neizvajanje pregona kršiteljev človekovih pravic in vojnih zločincev pred sodišči spodbuja ozračje nekaznovanosti in nove zločine;

H.  ker je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča 7. avgusta 2013 izdal drugo opozorilo, da bodo lahko zločini, zagrešeni v Srednjeafriški republiki, spadali v pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča in da bo, če bo treba, postopek vodil urad tega sodišča;

I.  ker to nasilje povzroča nove premike prebivalstva in ker Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti navaja, da je tretjina prebivalstva zapustila domove in trpi zaradi podhranjenosti, 1,6 milijona obupno potrebuje pomoč, od tega 200 000 zdravstveno oskrbo, 484 000 jih živi v izrednem pomanjkanju hrane, 206 000 oseb je bilo razseljenih, 60 000 pa je našlo zatočišče v sosednjih državah; poleg tega več kot 650 000 otrok ne hodi več v šolo, saj so šole zasedle oborožene skupine, 3500 otrok pa je pristopilo k oboroženim silam in skupinam;

J.  ker so kamerunske oblasti 21. avgusta 2013 začasno zaprle meje s Srednjeafriško republiko po tem, ko naj bi uporniki iz koalicije Seleka napadli obmejno mesto Toktoyo in ubili kamerunskega mejnega nadzornika; ker vozniki tovornjakov kljub ponovnemu odprtju meje oklevajo s prečkanjem v Srednjeafriško republiko zaradi vedno slabših varnostnih pogojev;

K.  ker se Srednjeafriška republika sooča s socialnimi in gospodarskimi izzivi, saj sta bila javni in zasebni sektor izropana in uničena, kar resno spodkopava upravo države in njeno gospodarsko strukturo ter povzroča socialne nemire; ker so bile tudi bolnišnice masivno izropane, kar je povzročilo katastrofalne zdravstvene razmere v državi;

L.  opozarja, da mirovni sporazum iz Librevilla ostaja osnova za prehodne določbe; ker morajo biti po 18-mesečni tranziciji organizirane svobodne, demokratične, pregledne in zakonite volitve, na njih pa ne smejo kandidirati predsednik države, predsednik vlade, člani tranzicijske vlade in člani prehodnega nacionalnega sveta;

M.  ker je bil na vrhu Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS), ki je potekal 3. aprila 2013, ustanovljen prehodni nacionalni svet in 18. aprila 2013 sprejet načrt za njegovo sestavo in delovanje;

N.  ker je bila maja 2013 ustanovljena mednarodna kontaktna skupina za Srednjeafriško republiko, da bi usklajevala regionalno, vseafriško in mednarodno ukrepanje za iskanje trajne rešitve za ponavljajoče se težave države;

O.  ker Evropska unija izvaja reden politični dialog s Srednjeafriško republiko zaradi Sporazuma iz Cotonouja in je glavna donatorica države in ker je 8. julija 2013 sklenila, da bo za 8 milijonov evrov povečala svojo humanitarno pomoč, ki bo tako znašala 20 milijonov evrov; ker ta pomoč EU ne bo zadoščala in ker morajo pri tem sodelovati tudi drugi mednarodni partnerji;

P.  ker se Srednjeafriška republika sooča z desetletji nestabilnosti in političnih nemirov, odkar je leta 1960 postala samostojna; ker se, čeprav je država bogata z naravnimi viri (les, zlato, diamanti, uran itd.), uvršča samo na 179. od 187 mest na lestvici indeksa človekovega razvoja, okrog 70 % njenega prebivalstva živi pod mejo revščine in tako ostaja ena izmed najrevnejših držav sveta;

1.  obsoja, da so oborožene sile koalicije Seleka 24. marca 2013 na nezakonit način prevzele oblast;

2.  je izredno zaskrbljen zaradi razmer v Srednjeafriški republiki, za katero so značilni popoln razpad zakonov in reda ter odsotnost pravne države; obsoja nedavno nasilje, ki je še dodatno spodkopalo najosnovnejše storitve v državi in poslabšalo že tako strašne humanitarne razmere, ki prizadevajo vse prebivalce;

3.  poziva organe Srednjeafriške republike, naj sprejmejo konkretne ukrepe za zaščito civilnega prebivalstva ter ustavijo novačenje in uporabo otrok v oboroženih skupinah, ter ponovno vzpostavijo varnost in javni red kot tudi osnovne storitve zagotavljanja elektrike in vode;

4.  strogo obsoja resne kršitve humanitarnega prava in razširjene primere kršenja prava človekovih pravic, zlasti s strani članov Seleke, vključno z zunajsodnimi poboji, množičnimi usmrtitvami, prisilnimi izginotji, samovoljnimi aretacijami in pridržanji, mučenjem, spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola ter novačenjem otrok vojakov;

5.  poziva organe Srednjeafriške republike in vse deležnike, naj obravnavajo strukturne vzroke ponavljajočih se kriz v tej državi in sodelujejo pri izvajanju sporazuma iz Librevilla, ki določa pogoje tranzicije v državi in vrnitve k ustavnemu redu, da se tako dosežejo dolgoročni mir in demokratične rešitve;

6.  poziva mednarodne partnerje, naj v celoti podprejo skupna prizadevanja na področjih varnosti, humanitarne pomoči, izgradnje pravne države; spodbuja varnostni svet OZN, naj nemudoma preuči zahtevo za podporo, ki jo je pripravila Afriška unija, za financiranje 3600 članov civilnega in vojaškega osebja misije za ohranjanje miru v Srednjeafriški republiki;

7.  podpira aktualni prehod z misije za utrditev miru v Srednjeafriški republiki (Micopax) na mednarodno podporno misijo v Srednjeafriški republiki pod afriškim vodstvom (AFISM-CAR), katere mandat bi se moral izvajati pod okriljem OZN;

8.  pozdravlja odločitev voditeljev držav Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS) za znatno povečanje velikosti srednjeafriških večnacionalnih sil (FOMAC) in za sprejetje primernega mandata misije, da se prispeva k povečanju varnosti v Srednjeafriški republiki; istočasno je zaskrbljen, da četudi je bilo 1300 enot ECCAS razporejenih v Srednjeafriški republiki, niso mogle preprečiti, da država ne bi zdrsnila v anarhijo; opozarja, da bi slabšanje razmer v Srednjeafriški republiki lahko privedlo do regionalne nestabilnosti;

9.  poziva, da je treba vse, ki so kršili človekove pravice, zagrešili vojne zločine, zločine proti človeštvu, spolno nasilje nad ženskami ali novačili otroke vojake, prijaviti, identificirati, kazensko preganjati in kaznovati v skladu z nacionalnim in mednarodnim kazenskim pravom; glede tega poudarja, da so bile razmere v Srednjeafriški republiki že obravnavane pred Mednarodnim kazenskim sodiščem in da po statutu sodišča genocid, zločini proti človeštvu ali vojni zločini ne zastarajo;

10.  pozdravlja odločitev Srednjeafriške republike, da bo začela program za zbiranje nedovoljenega orožja kot odziv na nasilje in manjše zločine v kronično nestabilni državi; poziva vlado, naj postane ta ukrep obvezen;

11.  je seznanjen z vzpostavitvijo mešane preiskovalne skupine za izsiljevanja, ki so bila storjena od prevzema oblasti koalicije Seleka, in poziva vse udeležene v tej strukturi, naj si prizadevajo za nacionalno spravo;

12.  meni, da je poleg tega treba obravnavati posledice konfliktov, predvsem z reformo oboroženih in varnostnih sil, razorožitvijo, demobilizacijo in ponovno vključitvijo nekdanjih borcev, vračanje beguncev, ponovno naselitev notranje razseljenega prebivalstva na njihove domove in izvajanje trajnih razvojnih programov;

13.  vztraja, da je celovita politična rešitev, vključno s pravično razdelitvijo dohodka po državnem proračunu, nujna za iskanje rešitev krize in za tlakovanje poti za trajnostni razvoj v tej regiji; poziva generalnega sekretarja OZN, da imenuje skupino strokovnjakov, ki bodo preučili izkoriščanje kmetijskih in rudninskih virov Srednjeafriške republike, da se vzpostavi pravni sistem in bodo viri države koristili prebivalstvu;

14.  pozdravlja povečano podporo EU pri razreševanju humanitarne krize v Srednjeafriški republiki, in poziva EU in njene države članice, kot glavne donatorice te države, naj okrepijo svoje usklajevanje z drugimi donatorji in mednarodnimi institucijami, da se primerno izpolnijo humanitarne potrebe in ublaži trpljenje prebivalcev Srednjeafriške republike; zahteva, naj septembra 2013 v New Yorku poteka mednarodna seja o Srednjeafriški republiki;

15.  zahteva okrepitev mednarodnih operacij, s soglasjem Srednjeafriške republike, da se aretirajo člani vojske Gospodovega odpora (ARS), da se prekine pustošenje te kriminalne skupine;

16.  poziva organe Srednjeafriške republike, da izpolnijo obveze iz Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, katerega podpisnica je njihova država;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, institucijam Afriške unije, Evropski službi za zunanje delovanje, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in državam članicam Evropske unije.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0033.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2013 o razmerah na področju človekovih pravic v Bahrajnu (2013/2830(RSP))

P7_TA(2013)0390 RC-B7-0410/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 27. oktobra 2011(1), 15. marca 2012(2) in 17. januarja 2013(3),

–  ob upoštevanju obiska delegacije pododbora za človekove pravice v Bahrajnu 19. in 20. decembra 2012 ter njene izjave za medije in obiska delegacije za odnose z Arabskim polotokom od 27. do 30. aprila 2013 in njenih izjav za medije,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Bahrajnu, zlasti z dne 7. januarja, 11. februarja in 1. julija 2013,

–  ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, zlasti z dne 8. januarja 2013, in izjave predstavnika visokega komisarja ZN za človekove pravice z dne 6. avgusta 2013,

–  ob upoštevanju 23. Skupnega sveta in ministrskega sestanka EU-GCC v Manami v Bahrajnu dne 30. junija 2013,

–  ob upoštevanju izrednega zasedanja bahrajnske narodne skupščine 28. julija 2013, na katerem so bili sprejeti izredni odloki, ki jih je izdal bahrajnski kralj Hamad bin Isa Al Kalifa,

–  ob upoštevanju bahrajnskega zakona iz leta 2006 o zaščiti družbe pred terorističnimi dejanji,

–  ob upoštevanju sklepa ministrskega sveta Arabske lige, sprejetega 1. septembra 2013 v Kairu, o vzpostavitvi vsearabskega sodišča za človekove pravice v bahrajnski prestolnici Manama,

–  ob upoštevanju poročila bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije iz novembra 2011 in poročila o nadaljnjem ukrepanju z dne 21. novembra 2012,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Konvencije proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, Konvencije o otrokovih pravicah in arabske listine o človekovih pravicah, katerih Bahrajn je podpisnica,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz leta 2004, posodobljenih leta 2008,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) poslovnika,

A.  ker so razmere na področju človekovih pravic v Bahrajnu po zatrtju protestnikov v podporo demokraciji leta 2011 še vedno zaskrbljujoče; ker številna dejanja bahrajnske vlade še vedno hudo kršijo ter omejujejo pravice in svoboščine dela bahrajnskega ljudstva, zlasti pravico posameznikov do miroljubnega protesta, svobode izražanja in digitalne svobode; ker bahrajnske oblasti še vedno zatirajo miroljubne politične protestnike, tudi z nesorazmerno uporabo nasilja in mučenjem, ki ju izvajajo varnostne in policijske sile;

B.  ker se aktivisti na področju človekovih pravic v Bahrajnu soočajo s sistematičnim napadanjem, nadlegovanjem in aretacijami, nekateri od njih pa so obsojeni na doživljenjsko zaporno kazen;

C.  ker je 1. avgusta 2013, pred načrtovanimi protesti v Manami 14. avgusta 2013, bahrajnski kralj odredil izvajanje priporočil, ki jih je sprejel parlament in ki vključujejo prepoved sedečih protestov, zbiranja in protestov v glavnem mestu Manama, dodatne omejitve dejavnosti družbenih medijev, podaljšanje obdobja pridržanja in odvzem državljanstva osebam, spoznanim za krive terorističnega dejanja ali napeljevanja k njemu;

D.  ker je Urad visokega komisarja ZN za človekove pravice izjavil, da čeprav pozdravlja priporočilo narodne skupščine, da ohranjanje ravnovesja med kazenskim pregonom in varovanjem človekovih pravic ne bi smelo vplivati na temeljne svoboščine, zlasti svobodo mnenja, poudarja, da je zaskrbljen nad omejevanjem javnih demonstracij in drugih oblik javnega zbiranja;

E.  ker so se na podlagi poročila bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije bahrajnske oblasti zavezale k izvajanju reform; ker je bil dosežen napredek pri pregledu pravnega sistema in sistema kazenskega pregona, saj so bili neupravičeno odpuščeni delavci ponovno zaposleni, vzpostavljena pa je bila tudi posebna enota za preiskovanje domnevnih zlorab, prav tako pa je bil dosežen napredek pri izvajanju reform policije; ker izvajanje priporočil neodvisne preiskovalne komisije vseeno napreduje počasi;

F.  ker se bo uradna delegacija pod vodstvom ministra za človekove pravice dr. Salaha bin Alija Abdurahmana udeležila 24. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice od 7. do 27. septembra ter med srečanji sveta pregledala izvrševanje priporočil Sveta za človekove pravice in priporočil bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije, pa tudi priporočil nacionalne skupščine, ki se jih je bahrajnska vlada zavezala uveljaviti v skladu s časovnim razporedom in akcijskim načrtom;

G.  ker je bila v Bahrajnu odvzeta prostost celo otrokom in so bili pridržani v prostorih za odrasle, neprimernih za otroke, po poročilih pa so bili tam žrtve mučenja in grdega ravnanja;

H.  ker je 24. aprila 2013 vlada že drugič, tokrat za nedoločen čas, preložila obisk posebnega poročevalca za mučenje in drugo kruto, nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje;

I.  ker je 2. septembra 2013 Bahrajn napovedal, da bo tam sedež arabskega sodišča za človekove pravice, zatem ko bo to potrjeno na srečanju Arabske lige v Kairu;

J.  ker je posebni predstavnik EU za človekove pravice Stavros Lambrinidis junija 2013 obiskal Bahrajn v okviru ministrskega srečanja med Evropsko unijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu;

1.  poziva bahrajnske oblasti, naj spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, med njimi svobodo izražanja, po spletu in s pomočjo tradicionalnih medijev, in svobodo združevanja; globoko obžaluje nedavne omejevalne ukaze parlamenta in bahrajnskega kralja ter poziva k odpravi prepovedi miroljubnih demonstracij in svobodnega združevanja v prestolnici Manami in razveljavitvi ukazov ministra za pravosodje z dne 3. septembra 2013, ki niso združljivi z zavezo vlade, da bo začela reforme, ter ne bodo prispevali k nacionalni spravi ali izgradnji zaupanja med vsemi stranmi;

2.  poziva k spoštovanju legitimne pravice bahrajnskih državljanov, da svobodno izražajo svoje mnenje, organizirajo zborovanja in miroljubno demonstrirajo; poudarja pomen svobodnih in pluralnih medijev; poziva k popolnemu dostopu mednarodnih nevladnih organizacij in novinarjev do te države;

3.  pozdravlja ukrepe, ki so jih bahrajnske oblasti sprejele za uresničitev priporočil neodvisne bahrajnske preiskovalne komisije; priznava prizadevanja v tej smeri, vendar poudarja, da je treba za izboljšanje stanja človekovih pravic v tej državi storiti več; poziva bahrajnsko vlado, naj v celoti in hitro uresniči priporočila neodvisne bahrajnske preiskovalne komisije in priporočila iz rednega splošnega pregleda; priporoča, da se med 24. zasedanjem Sveta OZN za človekove pravice ustanovi nadzorni mehanizem, katerega naloga bo spremljanje uveljavljanja priporočil neodvisne bahrajnske preiskovalne komisije in splošnega reševanja razmer na področju človekovih pravic v Bahrajnu;

4.  poziva bahrajnsko vlado, naj izvede potrebne demokratične reforme in spodbudi vključujoč in konstruktiven nacionalni dialog ter spravo in naj izpusti zaprte disidente;

5.  poziva bahrajnske oblasti, naj nemudoma končajo vsa represivna dejanja, vključno s sodnim nadlegovanjem, in poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zapornikov vesti, političnih aktivistov, novinarjev, blogerjev, zdravnikov in reševalcev, zagovornikov človekovih pravic in miroljubnih protestnikov, vključno z Abdulhadijem al Kavajo, Nabilom Radžabom, Ibrahimom Šarifom, Nadžijem Fatilom, Zajnabom al Kavajo, Mahdiso Mahdijem Abu Dibom in Džalilo al Salman;

6.  pozdravlja dejstvo, da je kralj Hamad bin Isa al Kalifa ustanovil neodvisno komisijo za pravice zapornikov in pripornikov, in to komisijo poziva, naj učinkovito spremlja in izboljša razmere, v katerih živijo zaporniki, ter ravnanje z njimi;

7.  pozdravlja dejstvo, da je kralj Hamad bin Isa al Kalifa oblikoval ministrstvo za človekove pravice in družbeni razvoj v Bahrajnu, in to ministrstvo poziva, naj deluje v skladu z mednarodnimi standardi in obveznostmi na področju človekovih pravic; zlasti ugotavlja napredno stališče Bahrajna do žensk v družbi;

8.  ugotavlja, da je bahrajnsko ministrstvo za notranje zadeve julija 2013 formalno ustanovilo funkcijo policijskega varuha človekovih pravic, in upa, da bo to pomenilo, da se bodo pritožbe in ugovori bahrajnskih državljanov učinkovito raziskali;

9.  ugotavlja, da si bahrajnska vlada prizadeva za reformo kazenskega zakonika in sodnih postopkov, ter spodbuja nadaljevanje tega postopka; poziva bahrajnsko vlado, naj sprejme vse potrebne ukrepe za zagotavljanje pravičnosti, neodvisnosti in nepristranskosti sodstva v Bahrajnu ter poskrbi, da deluje popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi;

10.  poziva k neodvisnim preiskavam vseh trditev o mučenju in drugem grdem ravnanju ter k objavi rezultatov; meni, da je prevzemanje odgovornosti za pretekle kršitve ključni element na poti do doseganja pravice in dejanske sprave, ki sta potrebni za stabilnost družbe;

11.  poziva bahrajnske oblasti, naj spoštujejo pravice mladoletnikov in jih ne zapirajo v zavode za odrasle ter naj z njimi ravnajo v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah, katere članica je tudi Bahrajn;

12.  meni, da lahko samovoljni odvzemi državljanstva povzročijo, da nekatere osebe ostanejo brez državljanstva, kar ima hude posledice za človekove pravice teh posameznikov; ugotavlja, da je odvzem državljanstva političnim nasprotnikom, ki ga izvajajo bahrajnske oblasti, v nasprotju z mednarodnim pravom;

13.  obžaluje pomanjkljiv odziv EU na sedanje razmere v Bahrajnu in poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj obsodi stalne kršitve osnovnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter določi ciljne omejevalne ukrepe (prepoved izdaje vizumov in zamrznitev premoženja) zoper posameznike, odgovorne za zlorabe človekovih pravic ali vanje vpletene, kot dokazuje poročilo bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije;

14.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico in države članice, naj sodelujejo pri oblikovanju jasne strategije o tem, kako si bo EU javno in zasebno aktivno prizadevala za izpustitev zapornikov vesti, in poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj v sodelovanju z državami članicami zagotovi sprejetje sklepov Sveta za zunanje zadeve o stanju na področju človekovih pravic v Bahrajnu, ki naj vsebujejo poseben poziv k takojšnji in brezpogojni izpustitvi teh zapornikov;

15.  obžaluje, da je obisk posebnega poročevalca za mučenje ponovno preložen, in poziva bahrajnske oblasti, naj olajšajo obiske posebnih poročevalcev o svobodi združevanja in zbiranja ter o položaju zagovornikov človekovih pravic;

16.  pozdravlja odločitev Arabske lige, da v Manami ustanovi arabsko sodišče za človekove pravice, ter upa, da bo delovalo kot pospeševalec človekovih pravic na tem območju; poziva bahrajnsko vlado in njene partnerje v Arabski ligi, naj zagotovijo celovitost, nepristranskost, učinkovitost in verodostojnost tega sodišča;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Kraljevine Bahrajn.

(1) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 125. (2) UL C 251 E, 31.8.2013, str. 111. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0032.