Sklep Evropskega parlamenta, da ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije z dne 30. oktobra 2013 o pogojih za objavo izjave o lastnostih gradbenih proizvodov na spletnem mestu (C(2013)7086 – 2013/2928(DEA))

P7_TA(2013)0551 B7-0548/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije (C(2013)7086),

–  ob upoštevanju pisma Komisije z dne 14. novembra 2013, v katerem poziva Parlament, naj izjavi, da ne bo nasprotoval delegirani uredbi,

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS(1) (CPR - uredba o skupnih določbah), zlasti člena 7(3) in člena 63(b) Uredbe,

–  ob upoštevanju člena 87a(6) Poslovnika,

–  ob upoštevanju, da ni bilo izraženo nobeno nasprotovanje v roku iz tretje in četrte alinee člena 87a(6) Poslovnika, ki se je iztekel 10. decembra 2013,

A.  ker je treba zagotoviti, da bo delegirana uredba o elektronskem naročanju začela veljati čim prej, saj se številne določbe temeljnega zakonodajnega akta, tudi tiste o izjavah o lastnostih, uporabljajo že od 1. julija 2013;

B.  ker bi možnost, da bi bile te izjave v skladu z željo zakonodajalca na voljo na spletu, omogočila proizvajalcem gradbenih proizvodov, da znižajo stroške in povečajo prilagodljivost gradbenega sektorja kot takega;

C.  ker bi morala Komisija delegirano uredbo pripraviti vnaprej, da bi preprečili neljube zamude pri dovoljevanju odstopanj od obvez za proizvajalce, saj morajo za vsak proizvod, ki je na voljo na trgu, posredovati kopije izjav o lastnostih v papirni ali elektronski obliki;

D.  ker je izrednega pomena, da lahko tako Parlament kot Svet uveljavljata svoje pravice kot sozakonodajalca na podlagi Pogodb, vključno glede odločitve o tem, katere elemente je treba delegirati Komisiji pri prihodnjih temeljnih zakonodajnih aktih, in da bo Parlament skupaj s strokovnjaki iz držav članic in drugimi zainteresiranimi stranmi lahko na pregleden način sodeloval pri posvetovanjih pred sprejetjem delegiranega akta;

1.  izjavlja, da ne bo nasprotoval delegirani uredbi;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 88, 4.4.2011, str. 5.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa izmenjave, pomoči in usposabljanja za zaščito eura pred ponarejanjem (program „Pericles 2020“) (COM(2011)0913 – C7-0510/2011 – 2011/0449(COD))

P7_TA(2013)0552 A7-0423/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0913),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 133 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0510/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 2. marca 2012(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 21. novembra 2013, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0423/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa izmenjave, pomoči in usposabljanja za zaščito eura pred ponarejanjem (program „Pericles 2020“) in razveljavitvi sklepov Sveta 2001/923/ES, 2001/924/ES, 2006/75/ES, 2006/76/ES, 2006/849/ES in 2006/850/ES

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 331/2014.)

(1) UL C 137, 12.5.2012, str. 7.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 99/2013 o evropskem statističnem programu za obdobje 2013-17 (COM(2013)0525 – C7-0224/2013 – 2013/0249(COD))

P7_TA(2013)0553 A7-0401/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2013)0525),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 338(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0224/2013),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 27. novembra 2013, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0401/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 99/2013 o evropskem statističnem programu za obdobje 2013–2017

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1383/2013.)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o osnutku sklepa Sveta o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije ratificirajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu iz leta 2011 (Konvencija št. 189) (11462/2013 – C7-0234/2013 – 2013/0085(NLE))

P7_TA(2013)0554 A7-0394/2013

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (11462/2013),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 153, v povezavi s točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) in prvim pododstavkom člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0234/2013),

–  ob upoštevanju člena 81 in člena 90(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0394/2013),

1.  odobri osnutek sklepa Sveta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Protokola k Sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Republiko Armenijo na drugi strani o okvirnem sporazumu med Evropsko unijo in Republiko Armenijo o splošnih načelih za sodelovanje Republike Armenije v programih Unije (16469/2012 – C7-0009/2013 – 2012/0247(NLE))

P7_TA(2013)0555 A7-0406/2013

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (16469/2012),

–  ob upoštevanju osnutka protokola k Sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Republiko Armenijo na drugi strani (16472/2012),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členi 114, 168, 169, 172, 173(3), 188 in 192 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7–0009/2013),

–  ob upoštevanju členov 81 in 90(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A7-0406/2013),

1.  odobri sklenitev Protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Republike Armenije.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Francosko republiko o uporabi zakonodaje Unije o obdavčevanju prihrankov in upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja v zvezi z ozemeljsko skupnostjo Saint-Barthélemy (COM(2013)0555 – C7-0360/2013 – 2013/0269(NLE))

P7_TA(2013)0556 A7-0404/2013

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2013)0555),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Francosko republiko o uporabi zakonodaje Unije o obdavčevanju prihrankov in upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja v zvezi z ozemeljsko skupnostjo Saint-Barthélemy,

–  ob upoštevanju členov 113 in 115 v povezavi z drugim pododstavkom točke (b) člena 218(6) in drugim odstavkom člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerimi se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0360/2013),

–  ob upoštevanju členov 55, 90(7) in 46(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0404/2013),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu sklepa Sveta o spremembi Odločbe 2002/546/ES glede obdobja njene uporabe (COM(2013)0781 – C7-0420/2013 – 2013/0387(CNS))

P7_TA(2013)0557 A7-0431/2013

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2013)0781),

–  ob upoštevanju člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0420/2013),

–  ob upoštevanju členov 55 in 46(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A7-0431/2013),

1.  odobri predlog Komisije;

2.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 s priporočili Komisiji o usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči (2013/2057(INL))

P7_TA(2013)0558 A7-0393/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in zlasti členov 9, 151 in 153(1)(e) Pogodbe,

–  ob upoštevanju členov 209 in 210 PDEU,

–  ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

–  ob upoštevanju pariške deklaracije iz leta 2005, načrta ukrepov iz Akre iz leta 2008 in svetovnega partnerstva za učinkovit razvoj iz leta 2011,

–  ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije „Evropsko soglasje“(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (COM(2011)0637),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 15. maja 2007 o Kodeksu ravnanja Evropske unije o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. septembra 2006 „Več in bolje sodelovanje: paket o učinkoviti pomoči za leto 2006“(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po Pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči(6),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 17. novembra 2009 o operativnem okviru za učinkovitost pomoči(7),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve (ministri za razvoj) z dne 14. junija 2010 o delitvi dela med državami(8), ki dopolnjujejo in spreminjajo operativni okvir za učinkovitost pomoči,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve (ministri za razvoj) z dne 9. decembra 2010 o vzajemni odgovornosti in preglednosti: četrto poglavje operativnega okvira EU za učinkovitost pomoči(9),

–  ob upoštevanju prečiščenega besedila operativnega okvira za učinkovitost pomoči, ki ga je generalni sekretariat Sveta Evropske unije sprejel 11. januarja 2011(10),

–  ob upoštevanju poročila z oktobra 2009 z naslovom „Agenda učinkovitosti pomoči: prednosti evropskega pristopa”, ki je bilo sestavljeno po naročilu generalnega direktorata Komisije za razvoj(11),

–  ob upoštevanju končnega poročila iz marca 2011 z naslovom „Skupno večletno načrtovanje”, ki je bilo sestavljeno po naročilu Generalnega direktorata Komisije za razvoj(12),

–  ob upoštevanju končnega poročila o oceni pariške izjave: faza 2, objavljenega v maju 2011,

–  ob upoštevanju poročila o stroških „Neevrope” pri povečanem usklajevanju med donatorji EU, ki je bilo predstavljeno Odboru za razvoj 10. julija 2013,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (2010/427/EU)(13), zlasti člena 9 (Instrumenti in načrtovanje programov zunanjega delovanja),

–  ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0393/2013),

A.  ker nedavne ocene iz omenjenega poročila o stroških „Neevrope“ kažejo, da bi lahko z zmanjšanjem stroškov transakcij letno prihranili do 800 milijonov EUR, če bi EU in njene države članice svojo pomoč osredotočile na manjše število držav in dejavnosti; in ker bi bilo mogoče doseči še 8,4 milijarde EUR letnih prihrankov, če bi bile dodelitve državam popolnoma usklajene, njihov edini cilj pa bi bil zmanjševanje revščine;

B.  ker je v razmerah, v katerih je bil dosežen le majhen napredek pri doseganju cilja OZN, da bi se do leta 2015 0,7 % bruto domačega proizvoda namenilo kot uradno razvojno pomoč, učinkovito usklajevanje na ravni EU ključnega pomena;

C.  ker bo, ob upoštevanju mednarodnih demografskih sprememb in vse večje prihodnje soodvisnosti med sedanjimi državami v razvoju in EU kot celote, učinkovitejša poraba razvojne pomoči prispevala k učinkovitejši pomoči na terenu ter hkrati v prihodnosti imela dodani pozitivni učinek vzbujanja večjega medsebojnega spoštovanja;

D.  ker ima usklajeno ukrepanje EU kot celote, zlasti vzpostavitev odbora s predstavniki Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta, dodano vrednost, ki je z vidika politike in finančnega vzvoda večja od seštevka posameznih ukrepov 28 držav članic in Komisije;

E.  ker bi morale EU in njene države članice še naprej biti za zgled pri zmanjševanju razdrobljenosti pomoči, tako da bi v celoti uresničevale zaveze v zvezi z učinkovitostjo mednarodne pomoči in razvoja iz Pariza, Akre in Busana ter da bi nadgradile napredek sedanjega procesa skupnega načrtovanja;

F.  ker bi morala usklajenost med donatorji EU prispevati k cilju ukinitve vse formalne in neformalne vezane pomoči in preoblikovanja „agende za učinkovitost pomoči“ v „agendo za učinkovitost razvoja“;

G.  ker so pobude EU za večjo usklajenost donatorjev večinoma prostovoljne in nezavezujoče; in ker so bili s Kodeksom ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike doseženi omejeni rezultati;

H.  ker Pogodbi dajeta EU pravno podlago za povečanje usklajenosti in učinkovitosti zunanjega delovanja EU;

I.  ker bi Komisija morala biti gonilna sila popolne uresničitve agende za učinkovitost pomoči in razvoja na ravni EU;

1.  poziva EU in njene države članice, naj spoštujejo svoje zaveze iz deklaracije iz Pariza, načrta ukrepov iz Akre in svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana; največje ovire za to so pomanjkanje politične volje, birokracija in visoki stroški transakcij; v zvezi s tem opominja, da je eden glavnih pogojev za uresničitev agende za učinkovitost pomoči polno sprejetje načela „demokratične odgovornosti“, po katerem so države nosilke razvojnih strategij, v katerih se odraža zavezanost vseh nacionalnih interesnih skupin;

2.  poziva EU in njene države članice, naj v celoti izkoristijo pravne določbe PDEU o razvoju, ki pozivajo k dopolnjevanju med EU in njenimi državami članicami pri razvojnem sodelovanju (člen 208 PDEU in člen 210 PDEU), da bi okrepile učinkovito usklajenost med EU in donatorji;

3.  poziva k učinkovitejšemu usklajevanju, ki ga EU in države članice izvajajo med drugim s skupnim načrtovanjem, vključno z delitvijo dela na ravni držav, da bi se izognili prekrivanju ukrepov in visokim stroškom transakcij; vztraja tudi pri tem, da je treba opraviti skrbno analizo potreb specifičnih razmer vsake države prejemnice, pri tem pa zagotoviti, da bodo financirani projekti vključeni v lokalno gospodarstvo in bodo koristili tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo;

4.  poziva k učinkovitejšemu usklajevanju delitve dela med državami, ki ga izvajajo EU in države članice, da se razreši vprašanje privilegiranih držav in držav, ki ne prejemajo pomoči; poudarja, da bi morala politika EU o delitvi dela zagotavljati polno obravnavo horizontalnih vprašanj, kot so človekove pravice, enakost spolov in podnebne spremembe; poudarja tudi, da se zaradi prizadevanj za povečanje učinka pomoči in za doseganje več rezultatov oziroma vrednosti za ta sredstva ne bi smeli izogibati tveganju v razvojni politiki in se osredotočati samo na „lahke države“;

5.  poziva k ponovnemu ovrednotenju primerjalnih prednosti EU in njenih držav članic pri delitvi nalog na področju razvoja, tako da se ocenijo prednosti in slabosti, kar bi moralo vključevati ustrezno državo članico (ali Komisijo), pa tudi druge države donatorice in partnerske države;

6.  vendar ugotavlja, da je potrebna tudi boljša usklajenost z mednarodno skupnostjo in, še pomembneje, z lokalnimi akterji, zlasti z lokalnimi upravami, nacionalnimi parlamenti, civilno družbo in nevladnimi organizacijami; ponovno opozarja, da osmi razvojni cilj tisočletja – vzpostavitev svetovnega partnerstva za razvoj – spodbuja široko udeležbo in tesno sodelovanje med vsemi razvojnimi akterji;

7.  poudarja, da lahko večstranske razvojne organizacije z združevanjem virov, ki jih zagotavljajo države donatorke, dosežejo povečanje učinkovitosti pomoči in njeno čim večjo uspešnost; ugotavlja, da uporaba virov mednarodnih organizacij tudi donatorjem omogoča izmenjavo informacij o razvojnih dejavnostih, kar prispeva k večji preglednosti in odgovornosti;

8.  poudarja, da je pomembno podpirati razvoj zmogljivosti teh držav, da lahko oblikujejo spretnosti, znanja in institucije, potrebne za učinkovito upravljanje lastnega razvoja; poudarja pomen proste trgovine, tržnega gospodarstva in podjetništva, da bi bile države v razvoju sposobne same odpravljati revščino in s tem ustvarjati trajnosten gospodarski razvoj in ne bi bile več tako odvisne od pomoči; ravno tako poudarja pomen spodbujanja in zaščite dobrega upravljanja ter tega, da se oblasti v državah prejemnicah borijo proti korupciji in vzpostavijo svojo fiskalno infrastrukturo, da bi lahko zaščitile svoje davčne prihodke in se borile proti utajam davkov in nezakonitemu begu kapitala;

9.  poudarja rastočo vlogo netradicionalnih donatorjev ter naložb zasebnega sektorja in človekoljubnih finančnih tokov v države v razvoju, ki predstavljajo dodaten izziv za usklajevanje; meni, da bi moral novi okvir za usklajevanje donatorjev iz EU na področju razvojne pomoči raziskati tudi možnosti za vključevanje teh vidikov in se pri tem opreti na zaveze, sprejete v okviru partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana;

10.  poudarja, da je za učinkovitost pomoči pomemben raznolik pristop, ob upoštevanju ravni razvoja partnerskih držav (najmanj razvite, krhke države ali države s srednje visokim dohodkom) ter njihovih posebnih potreb; ta raznolik pristop bi moral temeljiti na večrazsežnostnih kazalnikih razvoja, ki presegajo BDP in upoštevajo revščino v državi, neenakost in ranljivost;

11.  poziva države članice, naj v celoti izkoristijo nova elektronska orodja za usklajevanje projektov, kot je uradna razvojna pomoč za mozambiško bazo podatkov (ODAMoz), katere vzpostavitev je financirala EU;

12.  poziva EU, naj zagotovi, da se zaveze o učinkovitosti pomoči in razvoja v celoti odražajo v vseh finančnih mehanizmih, ki so potrebni za razvojno sodelovanje;

13.  poudarja, da je ob upoštevanju omejitev nacionalnih proračunov in proračuna EU zaradi gospodarskih težav in vse večje skrbi politike za izkazovanje učinkovitejše porabe za razvoj nujna boljša usklajenost donatorjev, EU pa bi morala imeti ključno vlogo pri spodbujanju te usklajenosti, ki bi morala obsegati vse pomembne vidike vseh razvojnih projektov, tudi njihovo načrtovanje, spremljanje in ocenjevanje;

14.  meni, da zaradi prostovoljne, nezavezujoče narave sedanjih pobud EU za povečanje usklajenosti donatorjev EU in njene države članice še niso v celoti izkoristile svojega potenciala, da razvojno pomoč napravijo bolj učinkovito in uspešno; zato poziva EU in njene države članice, naj vzpostavijo nov instrument za usklajevanje, ki bo imel obliko uredbe;

15.  od Komisije zahteva, naj po možnosti do 31. decembra 2015, vsekakor pa najpozneje v prvem polletju 2016, na podlagi členov 209 in 210 PDEU predloži predlog za akt glede regulativnih vidikov usklajenosti donatorjev EU glede razvojne pomoči, po sprejetju in izvajanju časovnega načrta pripravljalnih ukrepov za omogočanje začetka veljavnosti teh regulativnih vidikov na podlagi podrobnih priporočilih iz Priloge k tej resoluciji;

16.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj ta časovni načrt ocenita na podlagi predhodno dogovorjenega niza kazalnikov; v tem procesu bi na eni strani sodelovale delegacije EU skupaj z diplomatskimi predstavništvi držav članic v državah partnericah, na drugi strani pa tudi GD DEVCO in ESZD skupaj s predstavniki držav članic; pri tem procesu bi Komisija in ESZD poročale Evropskemu parlamentu, da bi se dogovorili o izvajanju časovnega načrta;

17.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

18.  meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu.

PRILOGA K P RESOLUCIJI

PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Priporočilo št. 1 (o cilju in področju uporabe predvidene uredbe)

Cilj uredbe bi moral biti kodificirati in okrepiti mehanizme ter prakse za zagotavljanje boljšega dopolnjevanja in učinkovitega usklajevanja razvojne pomoči. Njeno področje uporabe bi moralo rešiti vprašanje povečanja učinkovitosti in uspešnosti razvojne pomoči EU.

Uredba bi morala veljati za države članice in institucije EU.

Priporočilo št. 2 (o splošnih načelih, ki bi morala urejati usklajevanje med donatorji EU)

Uredba bi morala kodificirati naslednja načela:

—  Lastništvo: EU in njene države članice bi morale spoštovati vodstvo partnerskih držav in se uskladiti s strategijami centralnih vlad. Po potrebi bi morale vključevati ukrepe za okrepitev zmogljivosti partnerskih držav za upravljanje operativnih okvirov za usklajevanje donatorjev.

—  Usklajevanje: EU in njene države članice bi morale uvesti skupne dogovore na ravni držav za načrtovanje (skupno načrtovanje) ter bi morale sodelovati za zmanjšanje števila ločenih misij na terenu, ki se pogosto podvajajo, in diagnostičnih pregledov. Prav tako bi morale vodilne donatorje pooblastiti za izvršitev tistih ukrepov, za katere ima kdo od teh donatorjev primerjalno prednost na sektorski ali državni ravni.

—  Usmeritev: EU in njene države članice bi morale splošno podporo (državne strategije, politične dialoge in programe razvojnega sodelovanja) utemeljiti na nacionalnih razvojnih strategijah partneric in rednih pregledih napredka pri izvrševanju teh strategij. Da bi bilo upravljanje pomoči čim manj obremenjujoče, bi morale kot prvo možnost uporabiti državne sisteme. EU in njene države članice bi se morale izogniti ustanavljanju struktur, ki bi bile namenjene izključno vsakodnevnemu upravljanju in izvrševanju projektov in programov, financiranih s pomočjo.

—  Predvidljivost financiranja: Da bi učinkovito uskladile svoja prizadevanja na področju razvoja, bi morale EU in njene države članice državam v razvoju dati pravočasne podatke o svojih načrtih za odhodke in/ali izvrševanje, z okvirno razporeditvijo sredstev, da bi lahko države partnerice to vključile v svoje srednjeročno načrtovanje.

—  Preglednost in vzajemna odgovornost: EU in njene države članice bi morale sodelovati s partnerskimi državami za vzpostavitev medsebojno dogovorjenih okvirov, znotraj katerih se bo opravljala zanesljiva ocena uspešnosti, preglednosti in odgovornosti sistemov držav, in za izboljšanje dostopnosti in kakovosti podatkov v partnerskih državah. Treba bi bilo dodatno spodbujati glavne pobude, ki prispevajo k doseganju teh ciljev, kot sta na primer zagotovilo EU o preglednosti in mednarodna pobuda za pregledno pomoč.

—  Raznolik pristop: Pri izvajanju te uredbe bi bilo treba slediti raznolikemu pristopu, ki bi temeljil na stanju razvoja in potrebah, tako da bi bilo partnerskim državam ali regijam zagotovljeno posebno, po meri izdelano sodelovanje, zasnovano na njim lastnih potrebah, strategijah, prednostnih nalogah in sredstvih.

—  Pregled in ocena rezultatov ter razprava o njih: EU bi morala nadzorovati izvajanje uredbe in o njem poročati. O sprejetih ukrepih bi bilo treba letno poročati nacionalnim parlamentom in Evropskemu parlamentu.

Priporočilo št. 3 (o skupnem načrtovanju)

Uredba bi morala kodificirati zavezo EU in njenih držav članic k povečanju njihovega sodelovanja pri skupnem večletnem načrtovanju, usklajenim z razvojnimi strategijami držav partneric in ki bi v čim večji meri vseboval uskladitev s ciklusi načrtovanja na ravni držav partneric. Okvir za skupno načrtovanje je pragmatično orodje za spodbujanje delitve dela ter bi moral dopolnjevati in krepiti obstoječo ureditev usklajevanja donatorjev, da bi se izognili nepotrebnih vzporednim postopkom.

Uredba bi morala zagotavljati, da EU dejavno spremlja napredek na državni ravni in na sedežu, da se zagotovi stalen napredek v razmerju do obstoječih zavez ter da se sledi načrtom za izvrševanje okvira EU za skupno sodelovanje.

Priporočilo št. 4 (o delitvi dela)

EU in njene države članice so oblikovale široko paleto vodilnih načel o tem, kako bi bilo treba učinkovito razdeliti delo. Kodeks ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike daje smernice EU in njenim državam članicam ter bi ga morale vse države partnerice hitro uveljaviti.

Priporočilo št. 4.1: delitev dela na ravni države

EU in njene države članice bi morale zmanjšati stroške transakcij tako, da bi omejile število donatorjev EU, ki so dejavni v dialogu te sektorske politike in dejavnostih sodelovanja. V ta namen bi se morale razviti in izvajati sektorski načrti zaradi večje koncentracije sektorjev, in sicer na podlagi dialoga z vladami partnericami in drugimi donatorji ter ocene učinka morebitnih vrzeli pri financiranju.

Priporočilo št. 4.2: delitev dela med državami

Da bi se zmanjšala razdrobljenost pomoči med državami ter množitev donatorjev, bi morale EU in njene države članice zagotoviti, da se dodelitve državam opravijo na informiran način, tudi z upoštevanjem namer drugih držav članic in možnosti za učinek EU. Države članice bi si morale prizadevati za večjo geografsko koncentracijo, Komisija pa bi morala imeti vlogo usklajevalca, zlasti v zapostavljenih državah. V zvezi s tem bi lahko bile skupne analize in strategije EU tako za privilegirane kot tudi za zapostavljene države temelj za boljšo razdelitev dela med državami.

Priporočilo št. 5 (o spremljanju napredka na sedežu in na državni ravni)

Uredba bi morala kodificirati mehanizme za posredovanje dokazov o napredku na področju večje usklajenosti med donatorji na državni ravni in sicer tako, da bi med drugim vključili: a) razčlenjene podatke o vseh ustreznih tokovih pomoči; b) napredek o postopkih skupnega načrtovanja, posebna pozornost pa bi morala biti namenjena delitvi dela; c) dokaze o manjših stroških transakcij zaradi delitve dela; in d) vključevanje skupnega načrtovanja in delitev dela v postopke za strateško načrtovanje.

Ti podatki bi morali biti na voljo državam partnericam, da bi jih lahko vključile v nacionalne proračunske dokumente, s čimer bi se povečala preglednost v razmerju do parlamentov, civilne družbe in drugih pomembnih zainteresiranih strani.

Priporočilo št. 6 (o vključitvi nacionalnih parlamentov v spremljanje usklajevanja med donatorji)

Uredba bi morala vključevati določbe za povečanje sodelovanja nacionalnih parlamentov pri spremljanju usklajevanja med donatorji. V ta namen bi se morali Evropski parlament in nacionalni parlamenti srečevati enkrat letno, da bi se ocenil napredek in se razpravljalo o rezultatih.

Priporočilo št. 7 (o letnem poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu)

Ta uredba bi morala vključevati določbe o oceni s pomočjo letnega poročila. Komisija bi morala preučiti dosežen napredek pri izvajanju ukrepov, sprejetih v skladu s to uredbo, in bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu, pa tudi odboru iz priporočila št. 9, posredovati letno poročilo o izvrševanju uredbe in rezultatih v zvezi z usklajevanjem pomoči EU.

Poročilo bi bilo treba prav tako predložiti Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

Letno poročilo bi moralo temeljiti na podatkih iz prejšnjega leta, ki bi se pridobili na sedežu in na terenu. V njem bi se moralo oceniti rezultate prizadevanj za povečanje usklajevanja razvojne politike EU in njenih držav članic s pomočjo kar se da specifičnih in merljivih kazalnikov napredka pri doseganju ciljev uredbe.

Priporočilo št. 8 (o pregledu)

Komisija bi Evropskemu parlamentu in Svetu morala predložiti poročilo o oceni izvajanja uredbe v prvih treh letih, po potrebi z zakonodajnim predlogom, ki uvaja potrebne spremembe.

Priporočilo št. 9 (o ustanovitvi odbora za usklajevanje)

Uredba bi morala vključevati določbe za ustanovitev odbora. Odbor bi moral sprejeti svoj poslovnik, sestavljati pa bi ga morali predstavniki Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta.

(1) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (2) Dok.9369/12. (3) Dok.9558/07. (4) UL C 306 E, 15.12.2006, str. 373. (5) UL C 279 E, 19.11.2009, str. 100. (6) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 80. (7) Dok.15912/09. (8) Dok.11081/10. (9) Dok.17769/10. (10) Dok.18239/10. (11) Projekt št. 2008/170204 – različica 1. (12) Projekt št. 2010/250763 – različica 1. (13) UL L 201, 20.5.2010, str. 3.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o imenovanju Phila Wynna Owena za člana Računskega sodišča (C7-0313/2013 – 2013/0811(NLE))

P7_TA(2013)0559 A7-0438/2013

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 286(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0313/2013),

–  ob upoštevanju člena 108 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0438/2013),

A.  ker je Odbor za proračunski nadzor ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 286(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

B.  ker je Odbor za proračunski nadzor na svoji seji dne 7. novembra 2013 poslušal predstavitev kandidata Sveta za članstvo v Računskem sodišču;

1.  odobri predlog Sveta, da se Phila Wynna Owena imenuje za člana Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o imenovanju Alexa Brenninkmeijerja za člana Računskega sodišča (C7-0312/2013 – 2013/0810(NLE))

P7_TA(2013)0560 A7-0433/2013

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 286(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval z Evropskim parlamentom (C7‑0312/2013),

–  ob upoštevanju člena 108 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0433/2013),

A.  ker je Odbor za proračunski nadzor ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 286(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

B.  ker je Odbor za proračunski nadzor na svoji seji dne 7. novembra 2013 poslušal predstavitev kandidata Sveta za članstvo v Računskem sodišču;

1.  odobri predlog Sveta, da se Alexa Brenninkmeijerja imenuje za člana Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o imenovanju Henrija Grethena za člana Računskega sodišča (C7-0309/2013 – 2013/0807(NLE))

P7_TA(2013)0561 A7-0439/2013

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 286(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je posvetoval s Svetom (C7-0309/2013),

–  ob upoštevanju člena 108 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0439/2013),

A.  ker je Odbor za proračunski nadzor na svoji seji dne 7. novembra 2013 poslušal predstavitev kandidata Sveta za članstvo v Računskem sodišču;

B.  ker Henri Grethen izpolnjuje pogoje, ki jih določa člen 286(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

1.  odobri predlog Sveta, da se Henrija Grethena imenuje za člana Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, kot tudi drugim institucijam Evropske unije in revizijskim organom držav članic.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o imenovanju Nikolaosa Milionisa za člana Računskega sodišča (C7-0310/2013 –2013/0808 (NLE))

P7_TA(2013)0562 A7-0436/2013

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 286(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0310/2013),

–  ob upoštevanju člena 108 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0436/2013),

A.  ker je Odbor za proračunski nadzor ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 286(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

B.  ker je Odbor za proračunski nadzor na svoji seji dne 7. novembra 2013 poslušal predstavitev kandidata Sveta za članstvo v Računskem sodišču;

1.  odobri predlog Sveta, da se Nikolaosa Milionisa imenuje za člana Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o imenovanju Danièle Lamarque za članico Računskega sodišča (C7-0311/2013 – 2013/0809(NLE))

P7_TA(2013)0563 A7-0437/2013

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 286(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je posvetoval s Svetom (C7‑0311/2013),

–  ob upoštevanju člena 108 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0437/2013),

A.  ker je Odbor za računski nadzor ocenil kandidatkina priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 286(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

B.  ker je Odbor za proračunski nadzor na svoji seji 7. novembra 2013 poslušal predstavitev kandidatke Sveta za članstvo v Računskem sodišču;

1.  odobri predloga Sveta, da se Danièle Lamarque imenuje za članico Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, kot tudi drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu Evropske centralne banke o imenovanju predsednice nadzornega sveta Evropske centralne banke (N7-0103/2013 – C7-0424/2013 – 2013/0901(NLE))

P7_TA(2013)0564 A7-0452/2013

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Evropske centralne banke z dne 22. novembra 2013 o imenovanju predsednice nadzornega sveta Evropske centralne banke (N7-0103/2013),

–  ob upoštevanju člena 26(3) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko(1),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom in Evropsko centralno banko o praktičnih podrobnostih za uresničevanje demokratične odgovornosti in nadzora nad opravljanjem nalog, prenesenih na Evropsko centralno banko v okviru enotnega mehanizma nadzora(2),

–  ob upoštevanju Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0452/2013),

A.  ker člen 26(3) Uredbe (EU) št. 1024/2013 določa, da Evropska centralna banka (ECB) Parlamentu predloži predlog za imenovanje predsednika svojega nadzornega sveta in da se predsednik izbere na podlagi odprtega izbirnega postopka izmed uglednih in izkušenih posameznikov s področja bančnih in finančnih zadev, ki niso člani sveta ECB;

B.  ker člen 26(2) Uredbe (EU) št. 1024/2013 določa, da se pri imenovanju članov nadzornega sveta v skladu s to uredbo spoštujejo načela izkušenosti, usposobljenosti in uravnotežene zastopanosti spolov;

C.  ker je ECB v pismu z dne 22. novembra 2013 Parlamentu predložila predlog o imenovanju Danièle Nouy za predsednico nadzornega sveta ECB za obdobje pet let;

D.  ker je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve Parlamenta nato ocenil priporočila predlagane kandidatke, zlasti ob upoštevanju zahtev iz člena 26(2) in (3) Uredbe (EU) št. 1024/2013; ker je odbor pri ocenjevanju prejel življenjepis predlagane kandidatke ter njene odgovore na pisna vprašanja;

E.  ker je imela kandidatka 27. novembra 2013 predstavitev v odboru, ki jo je začela z uvodno izjavo, nato pa je nadaljevala z odgovori na vprašanja članov odbora;

1.  odobri predlog ECB o imenovanju Danièle Nouy za predsednico nadzornega sveta ECB;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropski centralni banki, Svetu in vladam držav članic.

(1) UL L 287, 29.10.2013, str. 63. (2) UL L 320, 30.11.2013, str. 1.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi skupnih pravil in postopkov za izvajanje instrumentov Unije za zunanje ukrepanje (COM(2011)0842 – C7-0494/2011 – 2011/0415(COD))

P7_TA(2013)0565 A7-0447/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0842),

–  ob upoštevanju členov 294(2), 209(1) in 212(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0494/2011),

—  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. oktobra 2012(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. decembra 2013, da bo odobril stališče Parlamenta Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za proračun (A7-0447/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri izjavo Parlamenta, priloženo k tej resoluciji;

3.  je seznanjen z izjavo Komisije, priloženo k tej resoluciji,

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi skupnih pravil in postopkov za izvajanje instrumentov Unije za financiranje zunanjega delovanja

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 236/2014.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropske komisije o uporabi izvedbenih aktov in njihovih določb za izvajanje določenih pravil iz Uredbe št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta ter iz Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II)

Evropska komisija meni, da je namen pravil za izvajanje programov čezmejnega sodelovanja, kot so določena v Uredbi (EU) št. 236/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o določitvi skupnih pravil in postopkov za izvajanje instrumentov Unije za zunanje ukrepanje, ter drugih natančnejših in podrobnejših izvedbenih pravil iz Uredbe (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta in iz Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) dopolniti osnovni akt in bi zato morala imeti obliko delegiranih aktov, sprejetih na podlagi člena 290 PDEU. Evropska komisija ne bo nasprotovala sprejetju besedila, o katerem sta se dogovorila sozakonodajalca. Evropska komisija kljub temu opozarja, da je vprašanje razmejitve med členoma 290 in 291 PDEU trenutno v obravnavi Sodišča Evropske unije v zadevi o „biocidih“.

Izjava Evropske komisije o „vrnjenih sredstvih“

V skladu z obveznostmi iz člena 21(5) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 bo Evropska komisija v predlog proračuna vključila proračunsko vrstico za notranje namenske prejemke in po možnosti navedla znesek takih prejemkov.

Proračunski organ bo o znesku zbranih sredstev obveščen vsako leto v procesu načrtovanja proračuna. Notranji namenski prejemki bodo vključeni v predlog proračuna samo, če bo njihov znesek določen.

Izjava Evropskega parlamenta o ukinitvi pomoči, dodeljene v okviru finančnih instrumentov

Evropski parlament opozarja, da Uredba (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020, Uredba (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega instrumenta sosedstva, Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami ter Uredba (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) ne vsebujejo izrecne navedbe, da je pomoč mogoče ukiniti v primerih, kadar država upravičenka ne spoštuje osnovnih načel, razglašenih v posameznem instrumentu, ter zlasti načel demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic.

Evropski parlament meni, da bi vsaka ukinitev pomoči v okviru teh instrumentov spremenila celotno shemo finančne pomoči, dogovorjene v okviru rednega zakonodajnega postopka. Evropski parlament je kot sozakonodajalec in ena od dveh vej proračunskega organa zato pristojen, da v celoti izvaja svoje posebne pravice v zvezi s tem, če bi bilo treba sprejeti tako odločitev.

(1) UL C 391, 18.12.2012, str. 110.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost (COM(2011)0845 – C7-0497/2011 – 2011/0413(COD))

P7_TA(2013)0566 A7-0451/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0845),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 209(1) in 212(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0497/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. decembra 2013, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za proračun (A7-0451/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  je seznanjen z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 230/2014.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropske komisije o strateškem dialogu z Evropskim parlamentom(1)

Evropska komisija bo na podlagi člena 14 PEU pred načrtovanjem Uredbe (EU) št. 230/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru in po začetnem posvetovanju z zadevnimi upravičenci, kjer je to ustrezno, opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom. Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s predvidenimi okvirnimi dodelitvami na državo/regijo ter – znotraj držav/regij – s prednostnimi nalogami, možnimi rezultati in okvirnimi prednostnimi dodelitvami za geografske programe ter izbiro načinov pomoči(2). Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s tematskimi prednostnimi nalogami, možnimi rezultati, izbiro načinov pomoči2 in dodeljenimi finančnimi sredstvi za take v tematskih programih predvidene prednostne naloge. Evropska komisija bo upoštevala stališče Evropskega parlamenta o tej zadevi.

Evropska komisija bo opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom pri pripravi vmesnega pregleda in pred vsako znatno spremembo programskih dokumentov v obdobju veljavnosti te uredbe.

Evropska komisija bo na poziv Evropskega parlamenta pojasnila, kje so se upoštevala stališča Evropskega parlamenta v programskih dokumentih, ter vse druge nadaljnje ukrepe na podlagi strateškega dialoga.

(1) Evropska komisija bo zastopana na ravni pristojnega komisarja. (2) Kjer je to ustrezno.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta (COM(2011)0839 – C7-0492/2011 – 2011/0405(COD))

P7_TA(2013)0567 A7-0449/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0839),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 209(1) in 212(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0492/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. novembra 2012(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. oktobra 2012(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. decembra 2013, da bo odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za kulturo in izobraževanje ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0449/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri izjavo Parlamenta, priloženo k tej resoluciji;

3.  je seznanjen z izjavama Komisije, priloženima k tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 232/2014.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropske komisije o strateškem dialogu z Evropskim parlamentom(3)

Evropska komisija bo na podlagi člena 14 PEU pred načrtovanjem Uredbe (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta in po začetnem posvetovanju z zadevnimi upravičenci, kjer je to ustrezno, opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom. Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s predvidenimi okvirnimi dodelitvami na državo/regijo ter – znotraj držav/regij – s prednostnimi nalogami, možnimi rezultati in okvirnimi prednostnimi dodelitvami za geografske programe ter izbiro načinov pomoči(4). Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s tematskimi prednostnimi nalogami, možnimi rezultati, izbiro načinov pomoči2 in dodeljenimi finančnimi sredstvi za take v tematskih programih predvidene prednostne naloge. Evropska komisija bo upoštevala stališče Evropskega parlamenta o tej zadevi.

Evropska komisija bo opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom pri pripravi vmesnega pregleda in pred vsako znatno spremembo programskih dokumentov v obdobju veljavnosti te uredbe.

Evropska komisija bo na poziv Evropskega parlamenta pojasnila, kje so se upoštevala stališča Evropskega parlamenta v programskih dokumentih, ter vse druge nadaljnje ukrepe na podlagi strateškega dialoga.

Izjava Evropske komisije o uporabi izvedbenih aktov in njihovih določb za izvajanje določenih pravil iz Uredbe (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta ter iz Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II)

Evropska komisija meni, da je namen pravil za izvajanje programov čezmejnega sodelovanja, kot so določena v Uredbi (EU) št. 236/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o določitvi skupnih pravil in postopkov za izvajanje instrumentov Unije za zunanje ukrepanje, ter drugih natančnejših in podrobnejših izvedbenih pravil iz Uredbe (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta in iz Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) dopolniti osnovni akt in bi zato morala imeti obliko delegiranih aktov, sprejetih na podlagi člena 290 PDEU. Evropska komisija ne bo nasprotovala sprejetju besedila, o katerem sta se dogovorila sozakonodajalca. Evropska komisija kljub temu opozarja, da je vprašanje razmejitve med členoma 290 in 291 PDEU trenutno v obravnavi Sodišča Evropske unije v zadevi o „biocidih“.

Izjava Evropskega parlamenta o ukinitvi pomoči, dodeljene v okviru finančnih instrumentov

Evropski parlament opozarja, da Uredba (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020, Uredba (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega instrumenta sosedstva, Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državamiter Uredba (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) ne vsebujejo izrecne navedbe, da je pomoč mogoče ukiniti v primerih, kadar država upravičenka ne spoštuje osnovnih načel, razglašenih v posameznem instrumentu, ter zlasti načel demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic.

Evropski parlament meni, da bi vsaka ukinitev pomoči v okviru teh instrumentov spremenila celotno shemo finančne pomoči, dogovorjene v okviru rednega zakonodajnega postopka. Evropski parlament je kot sozakonodajalec in ena od dveh vej proračunskega organa zato pristojen, da v zvezi s tem v celoti izvaja svoje posebne pravice, če bi bilo treba sprejeti tako odločitev.

(1) UL C 11, 15.01.2013, str. 77. (2) UL C 391, 18.12.2012, str. 110. (3) Evropska komisija bo zastopana na ravni pristojnega komisarja. (4) Kjer je to ustrezno.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o instrumentu za predpristopno pomoč (IPA II) (COM(2011)0838 – C7-0491/2011 – 2011/0404(COD))

P7_TA(2013)0568 A7-0445/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0838),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 212(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0491/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. novembra 2012(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. oktobra 2012(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. decembra 2013, da bo odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0445/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri izjavi Parlamenta in skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priložene k tej resoluciji;

3.  je seznanjen z izjavama Komisije, priloženima k tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 231/2014.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropske komisije o strateškem dialogu z Evropskim parlamentom(3)

Evropska komisija bo na podlagi člena 14 PEU pred načrtovanjem Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) in po začetnem posvetovanju z zadevnimi upravičenci, kjer je to ustrezno, opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom. Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s predvidenimi okvirnimi dodelitvami na državo/regijo ter – znotraj držav/regij – s prednostnimi nalogami, možnimi rezultati in okvirnimi prednostnimi dodelitvami za geografske programe ter izbiro načinov pomoči(4). Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s tematskimi prednostnimi nalogami, možnimi rezultati, izbiro načinov pomoči2 in dodeljenimi finančnimi sredstvi za take v tematskih programih predvidene prednostne naloge. Evropska komisija bo upoštevala stališče Evropskega parlamenta o tej zadevi.

Evropska komisija bo opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom pri pripravi vmesnega pregleda in pred vsako znatno spremembo programskih dokumentov v obdobju veljavnosti te uredbe.

Evropska komisija bo na poziv Evropskega parlamenta pojasnila, kje so se upoštevala stališča Evropskega parlamenta v programskih dokumentih, ter vse druge nadaljnje ukrepe na podlagi strateškega dialoga.

Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Evropske komisije o financiranju horizontalnih programov za manjšine

Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija se strinjajo, da je treba člen 2(1)(a)(ii) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 231/2014 z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) razlagati, kot da dovoljuje financiranje programov, katerih cilj je spodbujanje spoštovanja in varstva manjšin v skladu s københavnskimi merili, kot je bila praksa v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA).

Izjava Evropske komisije o uporabi izvedbenih aktov in njihovih določb za izvajanje določenih pravil iz Uredbe (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta ter iz Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II)

Evropska komisija meni, da je namen pravil za izvajanje programov čezmejnega sodelovanja, kot so določena v Uredbi (EU) št. 236/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o določitvi skupnih pravil in postopkov za izvajanje instrumentov Unije za zunanje ukrepanje, ter drugih natančnejših in podrobnejših izvedbenih pravil iz Uredbe (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta in iz Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) dopolniti osnovni akt in bi zato morala imeti obliko delegiranih aktov, sprejetih na podlagi člena 290 PDEU. Evropska komisija ne bo nasprotovala sprejetju besedila, o katerem sta se dogovorila sozakonodajalca. Evropska komisija kljub temu opozarja, da je vprašanje razmejitve med členoma 290 in 291 PDEU trenutno v obravnavi Sodišča Evropske unije v zadevi o „biocidih“.

Izjava Evropskega parlamenta o ukinitvi pomoči, dodeljene v okviru finančnih instrumentov

Evropski parlament opozarja, da Uredba (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020, Uredba (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega instrumenta sosedstva, Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami ter Uredba (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) ne vsebujejo izrecne navedbe, da je pomoč mogoče ukiniti v primerih, kadar država upravičenka ne spoštuje osnovnih načel, razglašenih v posameznem instrumentu, ter zlasti načel demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic.

Evropski parlament meni, da bi vsaka ukinitev pomoči v okviru teh instrumentov spremenila celotno shemo finančne pomoči, dogovorjene v okviru rednega zakonodajnega postopka. Evropski parlament je kot sozakonodajalec in ena od dveh vej proračunskega organa zato pristojen, da v celoti izvaja svoje posebne pravice v zvezi s tem, če bi bilo treba sprejeti tako odločitev.

Izjava Evropskega parlamenta o upravičenkah, navedenih v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II)

Evropski parlament ugotavlja, da se v celotnem besedilu Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) uporablja izraz „upravičenke iz Priloge I“. Evropski parlament meni, da se ta izraz uporablja za države.

(1) UL C 11, 15.1.2013, str. 77. (2) UL C 391, 18.12.2012, str. 110. (3) Evropska komisija bo zastopana na ravni pristojnega komisarja. (4) Kjer je to ustrezno.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami (COM(2011)0843 – C7-0495/2011 – 2011/0411(COD))

P7_TA(2013)0569 A7-0446/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0843),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in členov 207(2), 209(1) ter 212(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0495/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. oktobra 2012(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. decembra 2013, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za razvoj, Odbora za proračun in Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0446/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri izjavo Parlamenta, priloženo k tej resoluciji;

3.  je seznanjen z izjavo Komisije, priloženo k tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 234/2014.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropske komisije o strateškem dialogu z Evropskim parlamentom(2)

Evropska komisija bo na podlagi člena 14 PEU pred načrtovanjem Uredbe (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami in po začetnem posvetovanju z zadevnimi upravičenci, kjer je to ustrezno, opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom. Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s predvidenimi okvirnimi dodelitvami na državo/regijo ter – znotraj držav/regij – s prednostnimi nalogami, možnimi rezultati in okvirnimi prednostnimi dodelitvami za geografske programe ter izbiro načinov pomoči(3). Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s tematskimi prednostnimi nalogami, možnimi rezultati, izbiro načinov pomoči2 in dodeljenimi finančnimi sredstvi za take v tematskih programih predvidene prednostne naloge. Evropska komisija bo upoštevala stališče Evropskega parlamenta o tej zadevi.

Evropska komisija bo opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom pri pripravi vmesnega pregleda in pred vsako znatno spremembo programskih dokumentov v obdobju veljavnosti te uredbe.

Evropska komisija bo na poziv Evropskega parlamenta pojasnila, kje so se upoštevala stališča Evropskega parlamenta v programskih dokumentih, ter vse druge nadaljnje ukrepe na podlagi strateškega dialoga.

Izjava Evropskega parlamenta o ukinitvi pomoči, dodeljene v okviru finančnih instrumentov

Evropski parlament opozarja, da Uredba (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020, Uredba (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega instrumenta sosedstva, Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami ter Uredba (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) ne vsebujejo izrecne navedbe, da je pomoč mogoče ukiniti v primerih, kadar država upravičenka ne spoštuje osnovnih načel, razglašenih v posameznem instrumentu, ter zlasti načel demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic.

Evropski parlament meni, da bi vsaka ukinitev pomoči v okviru teh instrumentov spremenila celotno shemo finančne pomoči, dogovorjene v okviru rednega zakonodajnega postopka. Evropski parlament je kot sozakonodajalec in ena od dveh vej proračunskega organa zato pristojen, da v celoti izvaja svoje posebne pravice v zvezi s tem, če bi bilo treba sprejeti tako odločitev.

(1) UL C 391, 18.12.2012, str. 110. (2) Evropska komisija bo zastopana na ravni pristojnega komisarja. (3) Kjer je to ustrezno.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (COM(2011)0844 – C7-0496/2011 – 2011/0412(COD))

P7_TA(2013)0570 A7-0448/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0844),

–  ob upoštevanju členov 294(2), 209 in 212 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0496/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 15. novembra 2012(1),

—  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. oktobra 2012(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. decembra 2013, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za proračun in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0448/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  je seznanjen z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta financiranja za demokracijo in človekove pravice po svetu

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 235/2014.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropske komisije o strateškem dialogu z Evropskim

parlamentom(3)

Evropska komisija bo na podlagi člena 14 PEU pred načrtovanjem Uredbe (EU) št. 235/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu in po začetnem posvetovanju z zadevnimi upravičenci, kjer je to ustrezno, opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom. Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s predvidenimi okvirnimi dodelitvami na državo/regijo ter – znotraj držav/regij – s prednostnimi nalogami, možnimi rezultati in okvirnimi prednostnimi dodelitvami za geografske programe ter izbiro načinov pomoči(4). Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s tematskimi prednostnimi nalogami, možnimi rezultati, izbiro načinov pomoči2 in dodeljenimi finančnimi sredstvi za take v tematskih programih predvidene prednostne naloge. Evropska komisija bo upoštevala stališče Evropskega parlamenta o tej zadevi.

Evropska komisija bo opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom pri pripravi vmesnega pregleda in pred vsako znatno spremembo programskih dokumentov v obdobju veljavnosti te uredbe.

Evropska komisija bo na poziv Evropskega parlamenta pojasnila, kje so se upoštevala stališča Evropskega parlamenta v programskih dokumentih, ter vse druge nadaljnje ukrepe na podlagi strateškega dialoga.

Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Evropske komisije o misijah za opazovanje volitev

Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija poudarjajo, da misije Evropske unije za opazovanje volitev pomembno prispevajo k politiki zunanjih odnosov Unije pri podpori demokracije v partnerskih državah. Misije Evropske unije za opazovanje volitev prispevajo k večji preglednosti in večjemu zaupanju v volilne postopke ter zagotavljajo utemeljeno oceno volitev ter priporočila za njihovo nadaljnje izboljšanje v okviru sodelovanja in političnega dialoga Unije s partnerskimi državami. Zato se Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija strinjajo, da bi bilo treba do 25 % proračuna za obdobje 2014–2020 v okviru Uredbe (EU) št. 235/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu nameniti financiranju misij Evropske unije za opazovanje volitev, in sicer glede na letno zastavljene prednostne naloge v zvezi z volitvami.

(1) UL C 11, 15.1.2013, str. 81. (2) UL C 391, 18.12.2012, str. 110. (3) Evropska komisija bo zastopana na ravni pristojnega komisarja. (4) Kjer je to ustrezno.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (COM(2011)0840 – C7-0493/2011 – 2011/0406(COD))

P7_TA(2013)0571 A7-0450/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu Parlamentu in Svetu (COM(2011)0840),

–  ob upoštevanju členov 294(2) in 209(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0493/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. oktobra 2012(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. decembra 2013, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračun ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0450/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri izjavo Parlamenta in skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženi k tej resoluciji;

3.  je seznanjen z izjavama Komisije, priloženima k tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 233/2014.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropske komisije o strateškem dialogu z Evropskim parlamentom(2)

Evropska komisija bo na podlagi člena 14 PEU pred načrtovanjem Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020 in po začetnem posvetovanju z zadevnimi upravičenci, kjer je to ustrezno, opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom. Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s predvidenimi okvirnimi dodelitvami na državo/regijo ter – znotraj držav/regij – s prednostnimi nalogami, možnimi rezultati in okvirnimi prednostnimi dodelitvami za geografske programe ter izbiro načinov pomoči(3). Evropska komisija bo Evropskemu parlamentu predstavila zadevne razpoložljive programske dokumente s tematskimi prednostnimi nalogami, možnimi rezultati, izbiro načinov pomoči2 in dodeljenimi finančnimi sredstvi za take v tematskih programih predvidene prednostne naloge. Evropska komisija bo upoštevala stališče Evropskega parlamenta o tej zadevi.

Evropska komisija bo opravila strateški dialog z Evropskim parlamentom pri pripravi vmesnega pregleda in pred vsako znatno spremembo programskih dokumentov v obdobju veljavnosti te uredbe.

Evropska komisija bo na poziv Evropskega parlamenta pojasnila, kje so se upoštevala stališča Evropskega parlamenta v programskih dokumentih, ter vse druge nadaljnje ukrepe na podlagi strateškega dialoga.

Izjava Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Evropske komisije o členu 5(2)(b)(ii) Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020

V zvezi z uporabo člena 5(2)(b)(ii) Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020 veljajo ob začetku veljavnosti navedene uredbe naslednje partnerske države izjemoma za upravičene do dvostranskega sodelovanja, med drugim zaradi postopnega zmanjševanja dodeljevanja razvojne pomoči: Kuba, Kolumbija, Ekvador, Peru in Južna Afrika.

Izjava Evropske komisije o členu 5 Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020

Evropska komisija bo zaprosila za mnenje Evropskega parlamenta pred spremembo uporabe člena 5(2)(b)(ii) Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020.

Izjava Evropske komisije o dodelitvi za osnovne storitve

Uredba št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020 bi morala Uniji omogočiti, da prispeva k izpolnitvi skupne zaveze Unije k zagotavljanju neprekinjene podpore za človekov razvoj, da se izboljša življenje ljudi v skladu z razvojnimi cilji tisočletja. Vsaj 20 % pomoči, dodeljene na podlagi navedene uredbe, bo namenjene osnovnim socialnim storitvam, s poudarkom na zdravju in izobraževanju, ter sekundarnemu izobraževanju, pri čemer se priznava, da je nujno treba ohraniti določeno stopnjo prožnosti, na primer v primerih izredne pomoči. Podatki v zvezi s spoštovanjem te izjave bodo vključeni v letno poročilo iz člena 13 Uredbe št. 236/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o določitvi skupnih pravil in postopkov za izvajanje instrumentov Unije za zunanje ukrepanje.

Izjava Evropskega parlamenta o ukinitvi pomoči, dodeljene v okviru finančnih instrumentov

Evropski parlament opozarja, da Uredba (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020, Uredba (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega instrumenta sosedstva, Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami ter Uredba (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) ne vsebujejo izrecne navedbe, da je pomoč mogoče ukiniti v primerih, kadar država upravičenka ne spoštuje osnovnih načel, razglašenih v posameznem instrumentu, ter zlasti načel demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic.

Evropski parlament meni, da bi vsaka ukinitev pomoči v okviru teh instrumentov spremenila celotno shemo finančne pomoči, dogovorjene v okviru rednega zakonodajnega postopka. Evropski parlament je kot sozakonodajalec in ena od dveh vej proračunskega organa zato pristojen, da v celoti izvaja svoje posebne pravice v zvezi s tem, če bi bilo treba sprejeti tako odločitev.

(1) UL C 391, 18.12.2012, str. 110. (2) Evropska komisija bo zastopana na ravni pristojnega komisarja. (3) Kjer je to ustrezno.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji za obdobje 2014–2020 (COM(2011)0608 – C7-0319/2011 – 2011/0269(COD))

P7_TA(2013)0572 A7-0005/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0608),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 175 in členov 42 in 43 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0319/2011),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 175 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja danskega parlamenta, nizozemskega senata in nizozemske poslanske zbornice ter švedskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 23. februarja 2012(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 3. maja 2012(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 18. oktobra 2013, da bo odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 55 in 37 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračun, Odbora za proračunski nadzor, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0005/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji (2014–2020) in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1927/2006

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 1309/2013.)

(1) UL C 143, 22.5.2012, str. 42. (2) UL C 225, 27.7.2012, str. 159.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja (COM(2013)0348 – C7-0200/2013 – 2013/0188(CNS))

P7_TA(2013)0573 A7-0376/2013

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2013)0348),

–  ob upoštevanju člena 115 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0200/2013),

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za proračunski nadzor (A7-0376/2013),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog v skladu s členom 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

3.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog direktive Uvodna izjava 1 (1)   V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavljajo davčne goljufije in davčne utaje, vedno večji, za Evropsko unijo in na globalni ravni pa predstavlja veliko težavo. Neprijavljeni in neobdavčeni dohodki zelo zmanjšujejo nacionalne davčne prihodke. Zato je nujno potrebna večja učinkovitost in uspešnost pobiranja davkov. Avtomatična izmenjava podatkov je v tem smislu pomembno orodje in Komisija je v svojem sporočilu z dne 6. decembra 2012, ki vsebuje Akcijski načrt za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam, poudarila potrebo po odločnem spodbujanju avtomatične izmenjave podatkov kot prihodnjem evropskem in mednarodnem standardu preglednosti in izmenjave podatkov o davčnih zadevah. Evropski svet je 22. maja 2013 pozval k širjenju avtomatične izmenjave podatkov na ravni Unije in globalni ravni za boj proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju. (1)   V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavljajo davčne goljufije, davčne utaje in agresivno davčno načrtovanje, vedno večji, za Evropsko unijo in na globalni ravni pa predstavlja veliko težavo, zlasti v času krize. Neprijavljeni in neobdavčeni dohodki zelo zmanjšujejo nacionalne davčne prihodke ter tako ustvarjajo ugodne razmere za nelojalno konkurenco in povzročajo izgube. Zato je nujno potrebna večja učinkovitost in uspešnost pobiranja davkov. Vzpostaviti bi bilo treba učinkovite sisteme za uspešnejše pobiranja davkov in določiti, davčno pravo katere države članice se uporablja. Avtomatična izmenjava podatkov je v tem smislu pomembno orodje in Komisija je v svojem sporočilu z dne 6. decembra 2012, ki vsebuje Akcijski načrt za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam, poudarila, da je treba odločno spodbujati avtomatično izmenjavo podatkov, kar bo prihodnji evropski in mednarodni standard preglednosti in izmenjave podatkov o davčnih zadevah.. Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 21. maja 2013 o boju proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in davčnim oazam9 – kot tudi Evropski svet 22. maja 2013 – pozval k širjenju avtomatične izmenjave podatkov na ravni Unije in globalni ravni za boj proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju. _____________ ____________ 8 COM(2012)722 konč. 8 COM(2012)0722. 9 Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0205. Sprememba 2 Predlog direktive Uvodna izjava 1 a (novo) (1a)  V preteklosti je davčna politika veljala za izključno nacionalno zadevo, pri kateri EU nima vloge. Dandanes je je treba davčna vprašanja zaradi globalizacije obravnavati tudi na ravni EU. Namesto vrste dvostranskih sporazumov, sklenjenih med državami članicami, bi bilo uspešneje in učinkoviteje, če bi Komisija usklajevala izmenjavo informacij o davkih v imenu držav članic. Vsaka država ima drugačne standarde za avtomatično izmenjavo informacij. To prinaša nepotrebne zaplete in visoke stroške tako za države članice kot za finančne institucije v Uniji. Sprememba 3 Predlog direktive Uvodna izjava 1 b (novo) (1b)  Opredelitve, ki se nanašajo na Direktivo 2011/16/EU bi bilo potrebno uskladiti z delom OECD na tem področju, da se tako doseže jasnejše razlage, poenostavitev normativne ureditve ter poveča usklajenost sprememb te direktive. Sprememba 4 Predlog direktive Uvodna izjava 3 (3)  Kot je poudarjeno v pozivu Evropskega sveta, je ustrezno predlagati razširitev avtomatične izmenjave podatkov, ki je že predvidena v členu 8(5) Direktive 2011/16/EU. Pobuda Unije zagotavlja skladen, dosleden in celovit pristop na ravni Unije k avtomatični izmenjavi podatkov na notranjem trgu, kar bi omogočilo prihranek pri stroških za davčne uprave in gospodarske subjekte. (3)  Kot je poudarjeno v pozivu Evropskega sveta, je ustrezno predlagati razširitev avtomatične izmenjave podatkov, ki je že predvidena v členu 8(5) Direktive 2011/16/EU. Pobuda Unije zagotavlja na evropski ravni skladen, dosleden in celovit pristop k avtomatični izmenjavi podatkov na notranjem trgu ter je pomembna za izboljšanje učinkovitosti davčnih sistemov in za okrepitev enotnega trga, saj soobstoj 28 nacionalnih davčnih sistemov odpira vprašanje dvojnega obdavčevanja in izkrivljanja konkurence. Državam članicam bi utegnila koristiti enakovredna izmenjava informacij, Unija pa bo lahko prevzela pobudo pri spodbujanju podobnih standardov na mednarodni ravni. Sprememba 5 Predlog direktive Uvodna izjava 3 a (novo) (3a)  Države članice bi morale izvajati upravno sodelovanje in izmenjavo informacij tako, da ne bi bile kršene postopkovnih pravic davkoplačevalcev in njihove pravice do zasebnosti. Sprememba 6 Predlog direktive Uvodna izjava 3 b (novo) (3b)  V skladu s poročilom OECD z dne 19. junija 2013 in izjavo G-20 v Sankt-Peterburgu 6. septembra 2013 mora avtomatična izmenjava podatkov temeljiti na skupnem svetovnem modelu, ki mora zagotavljati zadostno zaupnost in dobro uporabo podatkov. Razširitev avtomatične izmenjave davčnih podatkov bo prispevek Unije k delu OECD in bi morala izboljšati možnosti za vzpostavitev skladnega svetovnega sistema, ki bo temeljil na novem standardu OECD, predstavljenem februarja 2014. Sprememba 7 Predlog direktive Uvodna izjava 3 c (novo) (3c)  Kadar se davčnim organom predložijo podatki za izmenjavo informacij z drugimi državami, je treba pojasniti, kako jih smejo ti organi uporabljati. Sprememba 9 Predlog direktive Uvodna izjava 4 a (novo) (4a)  Da bi zmanjšali dvoumnosti in neskladja ter prihranili pri stroških, je treba izvajanje te direktive usklajevati z izvajanjem sporazumov FATCA. Sprememba 10 Predlog direktive Uvodna izjava 5 (5)  Sklenitev vzporednih in neusklajenih sporazumov držav članic v skladu s členom 19 Direktive 2011/16/EU bi lahko vodila k izkrivljanju, ki bi škodilo uspešnemu delovanju notranjega trga. Razširjena avtomatična izmenjava podatkov na podlagi pravnega instrumenta na ravni Unije bi odpravila potrebo, da bi se države članice pri sklepanju dvostranskih ali mnogostranskih sporazumov o isti zadevi, ki se lahko zdijo primerni, če ne obstaja zadevna zakonodaja Unije, sklicevale na to določbo. (5)  Sklenitev vzporednih in neusklajenih sporazumov držav članic v skladu s členom 19 Direktive 2011/16/EU bi lahko vodila k izkrivljanju, ki bi škodilo uspešnemu delovanju notranjega trga in pristopu na ravni Unije kot celote. Razširjena avtomatična izmenjava podatkov na podlagi pravnega instrumenta na ravni Unije bi odpravila potrebo, da bi se države članice pri sklepanju dvostranskih ali mnogostranskih sporazumov o isti zadevi, ki se lahko zdijo primerni, če ne obstaja zadevna zakonodaja Unije, sklicevale na to določbo. Unija bi bila tako tudi v boljšem pogajalskem položaju za spodbujanje višjih standardov za izmenjavo davčnih informacij na globalni ravni. Sprememba 11 Predlog direktive Uvodna izjava 5 a (novo) (5a)  OECD si prizadeva za opredelitev modela dvo- in večstranskih sporazumov o izmenjavi podatkov. Poleg tega potekajo pogajanja med ZDA in številnimi državami o izvajanju sporazuma zakona FACTA prek dvostranskih sporazumov. Predlagane spremembe Direktive 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja v veliki meri urejajo izmenjavo podatkov, na katero se nanašata tudi zakon FACTA in delo OECD. Komisija bi morala razjasniti razmerja med temi predpisi in tako zagotoviti, da bodo nacionalni davčni organi in finančne institucije lahko izvajale spremembe, za katerih uporabo so odgovorni. Sprememba 12 Predlog direktive Uvodna izjava 6 a (novo) (6a)  Nove kategorije dohodkov in kapitala, za katere ta direktiva določa obvezno izmenjavo podatkov, bi bilo treba oblikovati glede na njihovo opredelitev v nacionalni zakonodaji države članice, ki sporoča podatke. Sprememba 13 Predlog direktive Uvodna izjava 7 a (novo) (7a)  Med drugim je namen obstoječega določila o sporočanju podatkov o dohodkih od kapitala in storitev nacionalnim davčnim organom zagotoviti podlago za obdavčenje in izmenjavo podatkov z drugimi državami. Ker se je obveznost obveščanja spremenila in se podatki pridobijo samo zaradi izmenjave, je pomembno pojasniti, kako bodo smeli nacionalni davčni organi uporabljati te podatke. Sprememba 15 Predlog direktive Uvodna izjava 9 a (novo) (9a)  Vse države članice bi morale določiti kazni za kršitve te direktive in ustrezno ukrepati, da zagotovijo skladnost z njo. Sprememba 16 Predlog direktive Uvodna izjava 10 (10)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. (10)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznavata zlasti člen 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člen 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob upoštevanju občutljivosti podatkov, ki se bodo zbirali, bi bilo treba posebno pozornost nameniti spoštovanju pravice do zasebnosti in upravičenemu pričakovanju zaupnosti, zlasti v postopku preiskave. Sprememba 17 Predlog direktive Člen 1 – točka b Direktiva 2011/16/EU Člen 8 – odstavek 3 a – pododstavek 1 – uvodni del 3a.   Pristojni organ vsake države članice z avtomatično izmenjavo sporoči pristojnemu organu katere koli druge države članice podatke o davčnih obdobjih od 1. januarja 2014 dalje v zvezi z naslednjimi postavkami, ki jih finančna institucija izplača, zagotavlja ali hrani v neposredno ali posredno korist upravičenega lastnika, ki je fizična oseba s stalnim prebivališčem v tisti drugi državi članici: 3a.   Pristojni organ vsake države članice z avtomatično izmenjavo in v skladu z nacionalno zakonodajo sporoči pristojnemu organu druge države članice podatke o davčnih obdobjih od 1. januarja 2014 dalje v zvezi z naslednjimi postavkami, ki jih finančna institucija izplača, zagotavlja ali hrani v neposredno ali posredno korist upravičenega lastnika, ki je fizična oseba s stalnim prebivališčem v navedeni drugi državi članici: Sprememba 18 Predlog direktive Člen 1 – točka b a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 8 – odstavek 4 (ba)  odstavek 4 se nadomesti z naslednjim: 4.  Države članice pred 1. julijem 2016 Komisiji za vsako ustrezno leto posredujejo statistične podatke o obsegu avtomatičnih izmenjav ter po možnosti podatke o administrativnih in drugih zadevnih stroških in koristih, povezanih z opravljenimi izmenjavami ter morebitnimi spremembami, za davčne uprave in za tretje strani. „4. Države članice pred 1. julijem 2016 Komisiji za vsako ustrezno leto posredujejo statistične podatke o obsegu avtomatičnih izmenjav ter po možnosti podatke o administrativnih in drugih zadevnih stroških in koristih, povezanih z opravljenimi izmenjavami ter morebitnimi spremembami, za davčne uprave in za tretje strani. Komisija o prejetih informacijah obvesti Evropski parlament.“ Sprememba 19 Predlog direktive Člen 1 – točka c Direktiva 2011/16/EU Člen 8 – odstavek 5 – pododstavek 1 5.   Komisija pred 1. julijem 2017 predloži poročilo s pregledom in oceno prejetih statističnih in drugih podatkov v zvezi zadevami, kot so administrativni in drugi zadevni stroški ter koristi avtomatične izmenjave podatkov, in s tem povezanimi praktičnimi vidiki. Po potrebi Komisija Svetu predloži predlog glede kategorij in pogojev iz odstavka 1, vključno s pogojem, da morajo biti na voljo podatki o rezidentih drugih držav članic ali postavkah iz odstavka 3a ali oboje. 5.   Komisija pred 1. julijem 2017 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo s pregledom in oceno učinka prejetih statističnih in drugih podatkov v zvezi zadevami, kot so administrativni in drugi zadevni stroški ter koristi avtomatične izmenjave podatkov, in s tem povezanimi praktičnimi vidiki. Po potrebi Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži predlog glede kategorij dohodkov in kapitala, pogojev iz odstavka 1 ali obojega, vključno s pogojem, da morajo biti na voljo podatki o rezidentih drugih držav članic ali postavkah iz odstavka 3a ali obojem. Sprememba 21 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 18 – odstavek 2 a (novo) 1a.  V členu 18 se doda naslednji odstavek: „2a. Države članice določijo kazni za kršitve te direktive in ustrezno ukrepajo, da zagotovijo skladnost z njo. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“ Sprememba 22 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 b (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 19 a (novo) 1b.  Vstavi se naslednji člen: „Člen 19a Mandat za pogajanja s tretjimi državami Od [datum začetka veljavnosti te direktive] se v zvezi s sporazumi o avtomatični izmenjavi podatkov s tretjimi državami v imenu Unije pogaja le Komisija. Od tega datuma se države članice ne vključujejo v dvostranske sporazume.“ Sprememba 23 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 c (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 22 – odstavek 1 – točka c a (novo) 1c.  Členu 22(1) se doda naslednja točka: „(ca) zagotovitev vseh človeških, tehnoloških in finančnih virov, potrebnih za izvajanje te direktive, glede na količino in zapletenost podatkov, ki se bodo začeli avtomatično izmenjevati od 1. januarja 2015.“ Sprememba 24 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 d (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 23 – odstavek 3 1d.  v členu 23 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim: 3.  Države članice Komisiji sporočijo letno oceno učinkovitosti avtomatične izmenjave informacij iz člena 8 ter dosežene praktične rezultate. Komisija določi obliko in pogoje sporočanja te letne ocene v skladu s postopkom iz člena 26(2). „3. Države članice Komisiji sporočijo letno oceno učinkovitosti avtomatične izmenjave informacij iz člena 8 ter dosežene praktične rezultate. Komisija določi obliko in pogoje sporočanja te letne ocene v skladu s postopkom iz člena 26(2). Komisija vsako leto obvešča Evropski parlament o ocenah, ki jih posredujejo države članice.“ Sprememba 25 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 e (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 25 1e.  člen 25 se nadomesti z naslednjim: Člen 25 Člen 25 Varstvo podatkov Varstvo podatkov Za vse izmenjave informacij na podlagi te direktive veljajo določbe za izvajanje Direktive 95/46/ES. Vendar pa države članice za namene pravilne uporabe te direktive omejijo obseg obveznosti in pravic iz člena 10, člena 11(1), člena 12 in člena 21 Direktive 95/46/ES na obseg, ki je potreben zaradi zaščite interesov iz člena 13(1)(e) navedene direktive. 1.   Za vse izmenjave informacij na podlagi te direktive veljajo določbe za izvajanje Direktive 95/46/ES. Vendar pa države članice za namene pravilne uporabe te direktive omejijo obseg obveznosti in pravic iz člena 10, člena 11(1), členov 12 in 21 Direktive 95/46/ES na obseg, ki je posebej potreben zaradi zaščite interesov iz člena 13(1)(e) navedene direktive. 2.  Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo izmenjanih podatkov pred nepooblaščenim dostopom tretjih strani ali tretjih držav.“ Sprememba 31 Predlog direktive Člen 2 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Komisija do …* [12 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive] pregleda delovanje te direktive in, če je to ustrezno, Svetu predloži zakonodajni predlog, da bi zagotovila preglednost izmenjave informacij.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Sveta o vzpostavitvi sistema Skupnosti za registracijo prevoznikov radioaktivnih snovi (COM(2012)0561 – C7-0320/2012 – 2011/0225(COD))

P7_TA(2013)0574 A7-0385/2013

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2012)0561),

–  ob upoštevanju členov 31 in 32 Pogodbe Euratom, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0320/2012),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

—  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 91 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. februarja 2012(1),

–  ob upoštevanju členov 55 in 37 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0385/2013),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog v skladu s členom 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 11. decembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema Skupnosti za registracijo prevoznikov radioaktivnih snovi [Sprememba 1]

EVROPKSI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo delovanju Evropske unije in zlasti drugega odstavka člena 31 in člena 32 91 Pogodbe, [Sprememba 2]

ob upoštevanju predloga Komisije, oblikovanega po prejetem mnenju skupine oseb, ki jih je imenoval Znanstveno–tehnični odbor Evropske komisije, [Sprememba 3]

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3), [Sprememba 4]

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Člen 33 Pogodbe zahteva, da države članice sprejmejo ustrezne predpise za zagotavljanje izpolnjevanja temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja.

(2)  Temeljni varnostni standardi za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja so vzpostavljeni z Direktivo Sveta 96/29/Euratom(4). Ta direktiva velja za vse dejavnosti, ki obsegajo tveganja zaradi ionizirajočega sevanja iz umetnega ali naravnega vira sevanja, vključno s prometom.

(3)  Da bi zagotovili skladnost s temeljnimi varnostnimi standardi, morajo organi držav članic izvajati regulativna preverjanja oseb, organizacij ali podjetij. Za ta namen Direktiva 96/29/Euratom zahteva, da države članice nekatere dejavnosti, ki vključujejo nevarnost zaradi ionizirajočega sevanja, sporočajo v sistem javljanja in predhodnih dovoljenj ali določene dejavnosti prepovejo.

(4)  Ker je prevoz edina pogosta čezmejna dejavnost, bodo morali prevozniki radioaktivnih snovi morda spoštovati zahteve v zvezi s sistemi prijavljanja in pridobivanja dovoljenj v več državah članicah. Ta uredba nadomešča navedene sisteme prijavljanja in pridobivanja dovoljenj v državah članicah z enotnim sistemom registracije, ki velja v celotni Evropski skupnosti za atomsko energijo (v nadaljnjem besedilu: Skupnost).

(4a)  Zagotoviti je treba učinkovito in usklajeno izvajanje te uredbe z opredelitvijo skupnih meril, ki bi jih morale države članice uporabljati pri izdaji potrdil o registraciji in z določitvijo mehanizma za izvedljivo in obvezno izmenjavo informacij z drugimi državami članicami za zagotavljanje nadzora prevoznikov, preverjanje skladnosti ter učinkovito odzivanje na izredne razmere. [Sprememba 5]

(5)  Za prevoznike v letalskem in pomorskem prometu takšni sistemi registracije in spričeval že obstajajo. Uredba Sveta (EGS) št. 3922/91(5) določa, da morajo imeti letalski prevozniki posebno spričevalo letalskega prevoznika za prevažanje nevarnih snovi. Za prevoze po morju Direktiva 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta vzpostavlja sistem Skupnosti za spremljanje in obveščanje za ladijski promet(6). Meni se, da spričevala, ki jih izdajajo organi za civilno letalstvo, in sistem obveščanja za morska plovila zadovoljivo izvajajo zahteve v zvezi s prijavljanjem in dovoljenji iz Direktive 96/29/Euratom. Zato registracija letalskih in pomorskih prevoznikov v skladu s to uredbo ni potrebna, da bi države članice lahko zagotavljale izpolnjevanje temeljnih varnostnih standardov pri teh vrstah prevoza.

(6)  Za prevoznike radioaktivnih snovi se uporablja več zahtev iz zakonodaje Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo ter mednarodnih pravnih instrumentov. Predpisi o varnem prevozu radioaktivnih snovi (TS-R-1) Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) in modalni predpisi o prevozu nevarnega blaga se še naprej uporabljajo neposredno ali jih države članice izvajajo v skladu z Direktivo 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta(7) v cestnem in železniškem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh. Določbe navedene direktive ne posegajo v izvajanje drugih določb na področjih varnosti na delovnem mestu, varovanja zdravja in okolja.

(6a)  Da bi se upoštevala možna tveganja v zvezi z varnostnimi standardi za varovanje okolja in zdravja delavcev in prebivalstva, bi se moralo pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU prenesti na Komisijo, da bi se vzpostavila skupna merila, ki jih morajo prevozniki radioaktivnih snovi spoštovati, da prejmejo potrdilo za vpis v register. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način. [Sprememba 6]

(7)  Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe, bi bilo treba izvedbena pooblastila podeliti Komisiji. Navedena pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(8).

(7a)  Ob upoštevanju splošnega cilja zmanjšati upravne obremenitve za industrijo bi morala Komisija še naprej spremljati ekonomske učinke predlagane uredbe na številna mala podjetja, ki prevažajo radioaktivne snovi na ozemlju ene same države članice – [Sprememba 7]

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

1.  Ta uredba vzpostavlja sistem Skupnosti za registracijo in pridobivanje dovoljenj prevoznikov radioaktivnih snovi, ki omogoča državam članicam lažje izvajanje naloge, povezane z zagotavljanjem izpolnjevanja temeljnih varnostnih standardov varovanja zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja, določenih v Direktivi na podlagi Direktive 2008/68/ES in Direktive 96/29/Euratom. [Sprememba 8]

2.  Ta uredba se uporablja za vse prevoznike, ki prevažajo radioaktivne snovi v cestnem in železniškem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh znotraj Skupnosti, iz tretjih držav v Skupnost in iz Skupnosti v tretje države. Ne uporablja se za prevoznike, ki prevažajo radioaktivne snovi po zraku ali po morju. [Sprememba 9]

2a.  Ta uredba se uporablja brez poseganja v nacionalne določbe, ki obravnavajo varovanje prevoza radioaktivnih snovi pred krajo, sabotažami ali drugimi zlonamernimi dejanji. [Sprememba 10]

Člen 2

Opredelitve pojmov

V tej uredbi:

(a)  „prevoznik“ pomeni vsako osebo, organizacijo ali javno podjetje, ki izvaja prevoz radioaktivnih snovi s katerim koli prevoznim sredstvom v Skupnosti. To vključuje prevoznike za najem ali plačilo in za lastni račun; [Sprememba 11]

(b)  „pristojni organ“ pomeni vsak organ, ki ga imenujejo države članice za izvajanje nalog iz te uredbe;

(ba)  „skupna merila“ pomeni sveženj varnostnih standardov, ki temeljijo na modalnih predpisih za prevoz nevarnih snovi ( Evropskem sporazumu o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR), Pravilniku o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID) in Evropskem sporazumu o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh (ADN)) ter na Direktivi 96/29/Euratom in Direktivi 2008/68/ES, ki ju morajo prevozniki radioaktivnih snovi spoštovati, da prejmejo potrdilo o vpisu v register; [Sprememba 12]

(c)  „prevoz“ pomeni vse postopke, ki jih pri prevozu od kraja izvora do namembnega kraja, vključno z nakladanjem, skladiščenjem v tranzitu in razkladanjem radioaktivnih snovi opravi prevoznik; [Sprememba 13]

(d)  „radioaktivna snov“' pomeni vsako snov, ki vsebuje radionuklide, pri kateri koncentracija aktivnosti in skupna aktivnost v tovoru presegata vrednosti iz odstavkov 402–407 v Varnostnih zahtevah št. TS-R-1 Predpisov za varen prevoz radioaktivnih snovi Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA), Dunaj, 2009; ima enak pomen kot v modalnih predpisih o prevozu nevarnega blaga (ADR, RID in ADN), ki jih uporabljajo države članice v skladu z Direktivo 2008/68/ES; [Sprememba 14]

(e)  „nevarne snovi z velikimi posledicami – radioaktivne snovi“ pomenijo radioaktivne snovi, ki se lahko nenamerno sprostijo ali zlorabijo v terorističnem napadu in lahko povzročijo hude posledice, na primer množične žrtve ali uničenje, kot je opredeljeno v Dodatku A.9. „Varnost pri prevozu radioaktivnih snovi“ v Zbirki o atomski varnosti št. 9 Mednarodne agencije za atomsko energijo, Dunaj, 2008; [Sprememba 15]

(f)  „izvzeti tovorek“ pomeni vsak tovorek, v katerem dovoljena radioaktivna vsebnost ne presega ravni aktivnosti, določenih v tabeli V oddelka IV predpisov IAEA za varen prevoz radioaktivnih snovi, varnostnih zahtev št. TS-R-1, Dunaj, 2009 ali ene desetine teh omejitev pri poštnem prevozu, in ima oznako ZN št. 2908, 2909, 2910 ali 2911 ki vsebuje radioaktivne snovi in izpolnjuje vse zahteve za tovorke, ki se razvrstijo kot „izvzeti tovorek“, kot je določeno v modalnih predpisih za prevoz nevarnega blaga (ADR, RID in ADN), ki jih izvajajo države članice v skladu z Direktivo 2008/68/ES; [Sprememba 16]

(g)  „cepljiva snov“ pomeni uran–233, uran–235, plutonij–239 in plutonij–241 ali kakršno koli kombinacijo teh radionuklidov.

Člen 3

Splošne določbe

1.  Prevozniki radioaktivnih snovi morajo imeti veljavno registracijo, ki jo pridobijo v skladu s členom 5. Registracija omogoča prevozniku izvajanje prevoza po vsej Uniji.

2.  Za posamezni prevoz mora prevoznik imeti kopijo potrdila o vpisu v register, v primeru prevoza iz odstavka 3 pa dovoljenje ali registracijo, ki jo je pridobil v skladu z veljavnim nacionalnim postopkom. [Sprememba 17]

3.  Imetnik veljavnih dovoljenj ali registracij, ki so bile izdane v skladu z Direktivo 96/29/Euratom za ravnanje z radioaktivnimi snovmi ali za uporabo opreme, ki vsebuje radioaktivne snovi ali vire, lahko v skladu s to uredbo prevaža te snovi ali vire brez registracije, če je prevoz vključen v dovoljenja ali registracije za vse države članice, kjer se prevoz izvaja. [Sprememba 18]

4.  Nacionalne zahteve v zvezi s prijavami in dovoljenji, ki presegajo zahteve iz te uredbe, se lahko med drugim uporabljajo le za prevoznike naslednjih snovi:

(a)  cepljive snovi, razen naravnega ali osiromašenega urana, ki je bil obsevan samo v toplotnem reaktorju; [Sprememba 52]

(b)  nevarno blago z velikimi posledicami – radioaktivne snovi.

5.  Registracija se ne zahteva za prevoznike, ki prevažajo izključno izvzete tovorke.

5a.  Prevoz radioaktivnih snovi mora potekati v skladu z mednarodnimi pravili in standardi glede nevarnega in okolju škodljivega blaga, ki jih določi UNECE, pa tudi ADR, RID in ADN, kot je opredeljen v Direktivi 2008/68/ES. [Sprememba 19]

5b.  Ko vložnik poda vlogo za registracijo, predloži dokaz, da je v primeru nesreče finančno zmožen plačati odškodnino, za katero je odgovoren njegov konvoj, v skladu z načelom „onesnaževalec plača“. [Sprememba 53]

5c.  Prevoz radioaktivnih snovi s konvoji, ki prevažajo eksplozive, je prepovedan. [Sprememba 54]

Člen 4

Elektronski sistem za registracijo prevoznikov (ESCReg)

1.  Komisija za nadzor in kontrolo prevoza registracije prevoznikov radioaktivnih snovi vzpostavi in, vzdržuje in varuje elektronski sistem za registracijo prevoznikov (ESCReg). Komisija opredeli informacije, ki jih je treba vključiti v sistem, tehnične specifikacije in zahteve za sistem ESCReg. V izogib nesporazumom so te specifikacije popolne in nedvoumne. [Sprememba 20]

1a.  ESCReg bo varen, robusten in v celoti delujoč pred začetkom veljavnosti te uredbe. Poleg tega bo vzpostavljen mehanizem za izmenjavo informacij med pristojnimi organi in ESCReg, da bi olajšali vsaj čezmejni prevoz. [Sprememba 21]

2.  Sistem ESCReg omogoča omejen in varen dostop do pristojnih organov držav članic, registriranih prevoznikov in vložnikov ob upoštevanju ustreznih določb o varstvu osebnih podatkov, opredeljenih z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta(9). Pristojni organi imajo dostop do vseh razpoložljivih podatkov. ESCReg omogoča javni dostop do seznama registriranih prevoznikov. [Sprememba 22]

3.  Komisija ni odgovornaPristojni organi držav članic so odgovorni za vsebino in točnost informacij, ki so posredovane posredovanih prek sistema ESCReg, ki morajo biti točne, pravočasne in pregledne. [Sprememba 23]

Člen 5

Postopek registracije

1.  Prevoznik da pristojnemu organu iz odstavka 3 vlogo za registracijo prek sistema ESCReg. [Sprememba 24]

Prevoznik vložnik odda izpolnjen obrazec vloge iz Priloge I. Vložniku so kot pomoč vedno na voljo spletne smernice s kontakti in informacijami o tem, kako stopiti v stik s kontaktno točko ali pristojnim organom. [Sprememba 25]

Uporablja se prehodno obdobje enega leta po ...(10), da bodo lahko vsi prevozniki v skladu s to uredbo zaprosili za potrdilo o vpisu v register in ga pridobili. V tem prehodnem obdobju se uporabljajo določbe Direktive 96/29/Euratom in Direktive 2008/68/ES. [Sprememba 26]

2.  Po izpolnitvi in predložitvi obrazca vloge vložnik prejme avtomatsko potrdilo o prejemu skupaj s številko vloge. Enako potrdilo prejme tudi pristojni organ. Komisija je odgovorna za zagotavljanje skladnosti z odstavkom 3 tega člena. V primeru zavrnitve se vložniku pošlje sporočilo o napaki, ki vsebuje razloge, zaradi katerih je bila vloga zavrnjena. [Sprememba 27]

3.  Če ima vložnik sedež v eni ali več državah članicah, obdela vlogo pristojni organ države članice, v kateri ima vložnik sedež.

Če ima vložnik sedež v tretji državi, obdela vlogo pristojni organ države članice, v kateri namerava prevoznik prvič vstopiti na ozemlje Unije.

Pristojni organ države članice, ki izda prvo potrdilo o vpisu prevoznika v register, v primeru spremembe podatkov v skladu s členom 6 izda novo potrdilo.

4.  Pristojni organ izda potrdilo o vpisu prevoznika v register v osmih tednih od izdaje potrdila o prejemu, če meni, da so predloženi podatki popolni in v skladu s to uredbo, Direktivo 96/29/Euratom in Direktivo 2008/68/ES in da vložnik izpolnjuje zahteve skupnih meril. [Sprememba 28]

5.  Potrdilo o vpisu prevoznika v register vsebuje informacije iz Priloge II in se izda v obliki standardiziranega potrdila o vpisu v register prek sistema ESCReg.

Kopija potrdila o vpisu prevoznika v register se prek sistema ESCReg samodejno zagotovi vsem pristojnim organom vseh držav članic, v katerih namera prevoznik opravljati svojo dejavnost. [Sprememba 29]

6.  Pristojni organi od vložnika zahtevajo, da v treh tednih od prejema zahteve po potrebi predloži potrebne popravke ali dodatne informacije. Če pristojni organ zavrne izdajo potrdila o vpisu prevoznika v register zaradi nepopolne vloge ali neizpolnjevanja veljavnih zahtev, vložniku pisno odgovori v osmih tednih po izdaji potrdila o prejemu. Pred tako zavrnitvijo pristojni organ od vložnika zahteva, da popravi ali dopolni vlogo, in sicer v treh tednih od prejema zahteve. Pristojni organ navede razloge za zavrnitev. [Sprememba 30]

Kopija sporočila o zavrnitvi in navedbi razloga se prek sistema ESCReg samodejno zagotovi vsem pristojnim organom vseh držav članic, v katerih namerava prevoznik opravljati svojo dejavnost. [Sprememba 31]

7.  Če je zahtevek za izdajo potrdila o vpisu prevoznika v register zavrnjen, lahko vložnik vloži pritožbo v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravnimi predpisi.

8.  Veljavno potrdilo o vpisu v register priznajo vse države članice.

9.  Potrdilo o vpisu prevoznika v register velja za obdobje petih let in se lahko podaljša na podlagi vloge prevoznika.

9a.  Pristojni organ hrani vse zgodovinske podatke za vse vložnike, da bi zagotovili njihovo sledljivost, omogočili boljše spremljanje in preprečili ponarejanje. [Sprememba 32]

Člen 6

Sprememba podatkov

1.  Prevoznik odgovarja za zagotavljanje stalne točnosti podatkov, navedenih v obrazcu vloge za registracijo prevoznika v Skupnosti, ki ga je oddal prek sistema ESCReg. Zato ima vložnik pooblastilo, da enostavno posodobi svoje podatke z omejenim administrativnim bremenom. [Sprememba 33]

1a.  Pristojni organ, ki je izdal potrdilo, je pristojen za to, da v obdobju veljavnosti potrdila z inšpekcijskimi pregledi preverja nadaljnjo skladnost registriranega prevoznika z zahtevami te uredbe. [Sprememba 34]

2.  Če se spremenijo podatki iz dela A obrazca vloge za registracijo prevoznika v Skupnosti, vloži prevoznik vlogo za novo potrdilo.

2a.  Zavoljo enake obravnave vseh vložnikov pristojni organi zagotovijo, da so merila za podelitev potrdila o vpisu v register enaka in skladna z opredelitvami agencije IAEA in da je proces vpisa v register harmoniziran. [Sprememba 35]

Člen 7

Zagotavljanje skladnosti

1.  Če prevoznik ne ravna v skladu z zahtevami iz te uredbe, pristojni organ v državi članici, v kateri je bila neskladnost ugotovljena, uporabi izvršilne ukrepe v pravnem okviru navedene države članice, na primer pisne opomine, ukrepe usposabljanja in izobraževanja, začasni preklic, preklic ali spremembo registracije ali kazenski pregon, odvisno od stopnje ogrožanja varnosti zaradi neskladnosti in pretekle evidence o skladnosti prevoznika.

Izvršilni ukrepi se nemudoma sporočijo državi članici, ki je izdala potrdilo. Država članica najpozneje v štirih tednih spremeni, obnovi ali prekliče potrdilo o vpisu. Odločitev se prek ESCReg posreduje pristojnim organom vseh držav članic. [Sprememba 36]

1a.  Država članica, v kateri je bila ugotovljena neskladnost, lahko glede na stopnjo ogrožanja varnosti zaradi neskladnosti in preteklo evidenco o skladnosti prevoznika prekine veljavnost potrdila o vpisu prevoznika v register.

Prekinitev veljavnosti se nemudoma sporoči državi članici, ki je izdala potrdilo. Država članica najpozneje v štirih tednih spremeni, obnovi ali prekliče potrdilo o vpisu. Odločitev se prek ESCReg posreduje pristojnim organom vseh držav članic.[Sprememba 37]

2.  Pristojni organ države članice, v kateri je bila ugotovljena neskladnost, prevozniku in pristojnim organom vseh držav članic, kjer je prevoznik načrtoval prevoz radioaktivnih snovi, ter Komisiji sporoči informacije o uporabljenem izvršilnem ukrepu in navede razloge za njegovo uporabo ukrepa. Če prevoznik ne izpolni izvršilnega ukrepa, uporabljenega v skladu z odstavkom 1, pristojni organ države članice, kjer ima prevoznik sedež, če ima prevoznik sedež v tretji državi, pa pristojni organ države članice, kjer je nameraval prevoznik vstopiti na ozemlje Skupnosti, prekliče registracijo. [Sprememba 38]

3.  Pristojni organ pošlje sporočilo o preklicu skupaj z navedbo razlogov prevozniku in ostalim zadevnim pristojnim organom. [Sprememba 39]

3a.  Vsi primeri neskladnosti se sporočijo Komisiji in vnesejo v ESCReg. [Sprememba 40]

Člen 8

Pristojni organi in nacionalna kontaktna točka

1.  Države članice imenujejo pristojni organ in nacionalno kontaktno točko za prevoz registracijo prevoznikov radioaktivnih snovi. Ti podatki se objavijo na registracijski strani vložnika. [Sprememba 41]

Najpozneje v enem mesecu od začetka veljavnosti te uredbe države članice posredujejo Komisiji ime(-na), naslov(-e), vse potrebne informacije in tudi vsako naknadno spremembo teh informacij za hitro komunikacijo s pristojnimi organi in nacionalno kontaktno točko za prevoz radioaktivnih snovi.

Komisija te informacije in vse njihove spremembe sporoči vsem pristojnim organom v Skupnosti prek sistema ESCReg ter jih javno objavi na internetu. [Sprememba 42]

2.  Informacije o nacionalnih pravilih glede varstva pred sevanjem, ki se uporabljajo za prevoz radioaktivnih snovi, morajo biti prevoznikom enostavno dostopne prek kontaktnih točk. [Sprememba 43]

3.  Kontaktna točka in pristojni organ zadevne države članice na prošnjo prevoznikov zagotovita popolne informacije o zahtevah za prevoz radioaktivnih snovi na ozemlju te države članice.

Informacije morajo biti brez težav dostopne na daljavo in prek elektronskih sredstev ter se stalno posodabljajo.

Kontaktne točke in pristojni organi čim hitreje odgovorijo na vsako prošnjo za informacije ter v primeru nepravilne ali neutemeljene prošnje o tem prosilca nemudoma obvestijo v dveh tednih. [Sprememba 44]

Člen 9

Sodelovanje med pristojnimi organi

Pristojni organi držav članic medsebojno sodelujejo z namenom, da uskladijo zahteve za izdajo registracije in zagotavljajo usklajeno uporabo in izvrševanje te uredbe.

V državi članici, kjer je več pristojnih organov, se ti povežejo in tesno sodelujejo na podlagi medsebojnih pravnih ali formalnih dogovorov, ki zadevajo pristojnosti posameznega organa. Organi medsebojno komunicirajo in zagotavljajo informacije drug drugemu, nacionalni kontaktni točki ter ostalim vladnim in nevladnim organizacijam s podobnimi pristojnostmi.

Člen 9a

Delegirani akti

Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 9b v zvezi z določitvijo skupnih meril iz člena 2(ba). [Sprememba 58]

Člen 9b

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 9a se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 1. januarja 2014.

3.  Pooblastilo iz člena 9a lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 9a, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca. [Sprememba 59]

Člen 10

Izvajanje

Komisija sprejme izvedbene akte za vzpostavitev elektronskega sistema za registracijo prevoznikov (ESCReg), opisanega v členu 4.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 11(2).

Člen 11

Svetovalni odbor

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.  Odbor svetuje in pomaga Komisiji pri opravljanju njenih nalog, ki so navedene v tej uredbi.

4.  Odbor sestavljajo strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, in strokovnjaki, ki jih imenuje Komisija, predseduje pa mu predstavnik Komisije.

Člen 11a

Pregled

Komisija pregleda to uredbo do ...(11), da bi ocenila njeno učinkovitost in po potrebi predlagala dodatne ukrepe za zagotavljanje varnega prevoza radioaktivnih snovi znotraj Skupnosti in iz tretjih držav. [Sprememba 47]

Člen 12

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Pri uporabi te uredbe se bo upoštevala razpoložljivost potrjenega in delujočega sistema za registracijo. [Sprememba 49]

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA I

OBRAZEC VLOGE ZA REGISTRACIJO PREVOZNIKA V SKUPNOSTI

ZA POŠILJANJE TE VLOGE UPORABITE IZKLJUČNO VARNI ELEKTRONSKI SISTEM ZA REGISTRACIJO PREVOZNIKOV (ESCReg) EVROPSKE KOMISIJE

ČE SE SPREMENIJO PODATKI IZ DELA A, JE TREBA VLOŽITI NOVO VLOGO ZA REGISTRACIJO. Prevoznik je odgovoren za točnost podatkov, navedenih v obrazcu vloge za registracijo prevoznika v Skupnosti in posredovanih prek tega sistema.

Podatke iz tega obrazca vloge bo Evropska komisija obdelala v skladu z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta.

 NOVO POTRDILO O VPISU V REGISTER

 SPREMEMBA OBSTOJEČE REGISTRACIJE

 PODALJŠANJE OBSTOJEČE REGISTRACIJE

Številka(-ke) potrdila o vpisu v register:

Navedite, zakaj želite spremembo obstoječe registracije.

1.  IDENTIFIKACIJA PROSILCA:

2.  VRSTA PREVOZA:

3.  GEOGRAFSKA POKRITOST

V spodnjem seznamu označite države članice, v katerih je predviden prevoz radioaktivnih snovi, in izberite vrsto dejavnosti.

4.  VRSTA POŠILJK

Registracija se zahteva za:

5.  PROGRAM VARSTVA PRED SEVANJEM (RPP)

6.  PROGRAM ZA ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI (QAP)

Program QAP mora biti pristojnemu organu na voljo za pregled (v skladu s členom 1(7)(3) ADR).

7.  Izjava

 Kot prevoznik potrjujem, da izpolnjujem vse ustrezne mednarodne predpise, predpise Skupnosti in nacionalne predpise, ki so povezani s prevozom radioaktivnih snovi.

 Kot prevoznik potrjujem, da so informacije, ki jih vsebuje ta obrazec, točne.

Datum ….. Ime …..….. Podpis…

PRILOGA II

ELEKTRONSKO POTRDILO O VPISU PREVOZNIKA V REGISTER ZA PREVOZ RADIOAKTIVNIH SNOVI

OPOMBA:

KOPIJO TEGA POTRDILA O VPISU V REGISTER JE TREBA IMETI OB VSAKEM PREVOZU, KI SPADA V PODROČJE UPORABE TE UREDBE.

To potrdilo o vpisu v register je izdano v skladu z Uredbo Sveta xxxxx (Euratom).

To potrdilo prevoznika ne odvezuje izpolnjevanja zahtev ostalih veljavnih prometnih predpisov.

1)  REFERENČNA ŠTEVILKA REGISTRACIJE: BE/ xxxx / dd-mm-llll

2)  NAZIV ORGANA / DRŽAVA:

3)  NAZIV IN NASLOV PODJETJA

4)  NAČIN PREVOZA:

 CESTNI

 ŽELEZNIŠKI

 CELINSKE PLOVNE POTI

7)  DRŽAVE ČLANICE, v katerih se uporablja potrdilo

8)  VRSTA TOVORKA – ŠTEVILKA ZN (glej Prilogo 1 – ista oblika)

9)  DATUM

ELEKTRONSKI PODPIS

OBDOBJE VELJAVNOSTI: DATUM + 5 let

(1) UL C 143, 22.5.2012, str. 110. (2) UL C 143, 22.5.2012, str. 110. (3) UL C, , str. . Stališče Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013. (4) Direktiva Sveta 96/29/Euratom z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja (UL L 159, 29.6.1996, str. 1). (5) Uredba Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva (UL L 373, 31.12.1991, str. 4). (6) Direktiva 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o vzpostavitvi sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/75/EGS (UL L 208, 5.8.2002, str. 10). (7) Direktiva 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL L 260, 30.9.2008, str. 13). (8) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Svetaz dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13). (9) UL L 281, 23.11.1995, str. 31. (10) UL: prosimo, vstavite datum začetka veljavnosti te uredbe. (11) UL: prosimo, vstavite datum: dve leti po začetku veljavnosti te uredbe.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012 ter politiki Evropske unije na tem področju (2013/2152(INI))

P7_TA(2013)0575 A7-0418/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih pomembnih pogodb in dokumentov ZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000 (A/Res/55/2) in ustreznih resolucij Generalne skupščine Združenih narodov,

–  ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2012, ki ga je Svet sprejel 6. junija 2013,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o Letnem poročilo o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011 in politiki Evropske unije na tem področju(1)

–  ob upoštevanju strateškega okvira EU in akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo (11855/2012), ki ju je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o pregledu strategije EU o človekovih pravicah(2),

–  ob upoštevanju sklepa Sveta 2012/440/SZVP z dne 25. julija 2012 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice(3),

–  ob upoštevanju svojih priporočil z dne 13. junija 2012 o posebnem predstavniku EU za človekove pravice(4),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“,

–  ob upoštevanju svojih priporočil visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Svetu in Komisiji z dne 13. junija 2013 o pregledu organizacije in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje v letu 2013(5),

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah in mednarodnem humanitarnem pravu(6),

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja in priporočila Parlamenta Svetu z dne 13. junija 2013 o osnutku smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev (LGBTI),

–  ob upoštevanju smernic EU za dialoge o človekovih pravicah, ki jih je Svet sprejel 13. decembra 2001 in so bile pregledane 19. januarja 2009,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2013 o 22. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o pregledu evropske sosedske politike(10),

–  ob upoštevanju skupnih sporočil Evropske komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 20. marca 2013 z naslovom „Evropska sosedska politika: na poti k močnejšemu partnerstvu” (JOIN(2013)4) in z dne 25. maja 2011 z naslovom „Nov odziv na spremembe v sosedstvu – pregled evropske sosedske politike“ (COM(2011)0303),

–  ob upoštevanju strateškega dokumenta za obdobje 2011–2013 o evropskem instrumentu za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) in predloga Komisije za novo finančno uredbo za EIDHR 2014–2020 (COM(2011)0844),

–  ob upoštevanju svojih priporočil Svetu z dne 29. marca 2012 o načinih za morebitno ustanovitev Evropske ustanove za demokracijo(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o ukrepih EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(14),

–  ob upoštevanju resolucije 67/176 generalne skupščine Združenih narodov z dne 20. decembra 2012 o moratoriju na izvajanje smrtne kazni,

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov 1325(2000), 1820 (2008), 1888 (2009), 1889 (2009), 1960 (2010) in 2106 (2013) o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju poročila o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta ZN št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti na ravni EU, ki ga je Svet EU sprejel 13. maja 2011,

–  ob upoštevanju resolucij ZN o otrokovih pravicah, zlasti zadnje resolucije z dne 4. aprila 2012 (66/141),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih(17),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0418/2013),

A.  ker tranzicija, med drugim ljudske vstaje, konfliktne in pokonfliktne razmere, pa tudi tranzicijski procesi v avtoritarnih državah, ki so obtičali na mrtvi točki, povzroča vse večje izzive za politike EU v podporo človekovim pravicam in demokraciji v svetu; ker letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012 priča o tem, da bi morala EU še naprej razvijati prilagodljive politične odzive; ker temeljne politične izbire EU izhajajo iz vztrajnosti in politične volje, da bo ostala zvesta svojim temeljnim vrednotam v težavnih časih, ko so pritiski zaradi drugih političnih ciljev in interesov veliki;

B.  ker so pravica, pravna država, preglednost in odgovornost, boj proti nekaznovanosti, poštena sojenja in neodvisno sodstvo nepogrešljivi elementi varstva človekovih pravic;

C.  ker je člen 21 Pogodbe o Evropski uniji še utrdil zavezo EU, da bo na mednarodnem prizorišču ravnala v skladu z načeli demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanja človekovega dostojanstva, enakosti in solidarnosti ter da bo spoštovala načela Ustanovne listine Združenih narodov, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in mednarodnega prava;

D.  ker københavnska politična merila, ki zahtevajo stabilnost institucij za zagotavljanje demokracije, pravne države, človekovih pravic ter spoštovanja in varstva manjšin, ostajajo temeljna sestavina širitvenega procesa;

E.  ker so vstaje v arabskem svetu Evropsko unijo spodbudile, da je priznala neuspeh dotedanjih politik in se v pregledu sosedske politike zavezala pristopu „več za več“, da bo „prilagodila stopnje podpore partnericam glede na njihov napredek pri političnih reformah in vzpostavljanju resnične demokracije“, vključno s svobodnimi in poštenimi volitvami, svobodo združevanja, izražanja in zbiranja, svobodo tiska in medijev in pravno državo, ki jo zagotavlja neodvisno sodstvo, ter svobodo misli, vesti in veroizpovedi ali prepričanja;

F.  ker je Svet v svojih sklepih o programu Evropske komisije za spremembe razvojne politike EU, sprejetih maja 2012, izrecno navedel, da bo „podpora partnerjem prilagojena njihovemu razvojnemu položaju ter zavezam in napredku na področju človekovih pravic, demokracije, pravne države in dobrega upravljanja“; ker je v zadnjem skupnem stališču EU glede foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči zapisano, da se bo treba pri razvojnem sodelovanju sistematično sklicevati na „demokratično lastništvo“, kar pomeni, da bodo partnerske države odgovorne za spodbujanje ugodnih razmer za civilno družbo in za krepitev vloge parlamentov, lokalnih organov, nacionalnih revizijskih organov in svobodnih medijev;

G.  ker je Svet junija 2012 sprejel strateški okvir in akcijski načrt za človekove pravice in demokracijo, v katerem je institucijam EU naložil, da morajo uresničiti več konkretnih političnih ciljev; ker je Svet julija 2012 oblikoval svoje stališče in imenoval prvega tematskega posebnega predstavnika EU za človekove pravice; ker je treba postopek za sprejetje novega akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo, ki naj bi začel veljati januarja 2015, ko sedanji akcijski načrt poteče, začeti spomladi 2014;

H.  ker je bila oktobra 2012 ustanovljena Evropska ustanova za demokracijo, katere glavna naloga je dodeljevanje neposrednih nepovratnih sredstev aktivistom in organizacijam, ki se borijo za demokratično tranzicijo v evropski soseščini in drugod po svetu;

I.  ker so bila ob ustanovitvi Evropske službe za zunanje delovanje dana zagotovila, da bo podpora človekovim pravicam in demokraciji rdeča nit te nove diplomatske službe EU; ker mreža delegacij EU po svetu podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ponuja dodatne zmogljivosti za izvajanje politike EU na področju človekovih pravic;

J.  ker je Parlament v resolucijah o prejšnjem letnem poročilu in o pregledu strategije EU na področju človekovih pravic (sprejetih decembra 2012) poudaril, da bo moral izvesti reformo lastne prakse, da bi vprašanje človekovih pravic vključil v svoje dejavnosti, in spremljati svoje nujne resolucije o kršitvah demokracije, človekovih pravic in pravne države;

K.  ker je raziskava javnega mnenja Eurobarometer, ki je bila za Evropski parlament opravljena v 27 državah članicah EU novembra in decembra 2012, ponovno pokazala, da varstvo človekovih pravic ostaja najpomembnejša vrednota v očeh Evropejcev; je verodostojno uresničevanje omenjenih zavez EU v podporo človekovim pravicam in demokraciji pri zunanjem delovanju ključnega pomena za verodostojnost zunanje politike EU nasploh;

L.  ker je Evropska unija decembra 2012 prejela Nobelovo nagrado za prispevek k miru in spravi, demokraciji in človekovim pravicam v Evropi;

Splošne ugotovitve

1.  meni, da so človekove pravice v središču odnosov EU z vsemi državami nečlanicami, tudi s strateškimi partnericami; poudarja, da je treba pri izvajanju politike EU na področju človekovih pravic dosledno spoštovati obveznosti iz Pogodbe, zagotoviti usklajenost notranje in zunanje politike ter se izogibati dvojnim merilom v slednji; zato poziva k sprejetju sklepov Sveta za zunanje zadeve EU o človekovih pravicah in strateških partnerjih, ki bi vzpostavili enoten najnižji prag v zvezi z vprašanji človekovih pravic, ki jih morajo države članice in uradniki EU obravnavati v pogovorih s svojimi strateškimi sogovorniki;

2.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnega predstavnika EU za človekove pravice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj spoštujejo te zaveze ter človekove pravice in demokracijo vključijo v odnose EU s partnerji, tudi na najvišji politični ravni, pri tem pa uporabijo vse ustrezne zunanjepolitične instrumente;

3.  priznava, da ima civilna družba ključno vlogo pri varovanju in spodbujanju demokracije in človekovih pravic; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj poskrbi za tesno sodelovanje in partnerstvo s civilno družbo, vključno z zagovorniki človekovih pravic; meni, da bi morala EU z vsemi močmi podpreti zagovornike svobode, demokracije in človekovih pravic po vsem svetu;

4.  priznava, da bi morale institucije EU in države članice v primerih kršitev človekovih pravic po vsem svetu nastopiti odločno in skladno; meni, da bi EU v primerih stalnih kršitev človekovih pravic morala spregovoriti enotno in zagotoviti, da bi njeno sporočilo slišali tako vlade, ki dopuščajo kršitve, kot njihovi narodi; poziva Svet za zunanje zadeve, naj pripravi letno javno razpravo o človekovih pravicah;

5.  opozarja na svojo odločenost, da želi tesno sodelovati in svetovati pri izvajanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo;

Letno poročilo EU za leto 2012

6.  pozdravlja sprejetje letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji po svetu v letu 2012; pričakuje stalno zavezanost podpredsednice/visoke predstavnice in redna poročila Evropskemu parlamentu; poziva k dejavni in konstruktivni razpravi med institucijami EU pri pripravi prihodnjih poročil, kar bo povečalo prepoznavnost dejavnosti EU na tem področju;

7.  meni, da bi moralo letno poročilo postati bistveno orodje za obveščanje in razpravo o dejavnostih EU na področju človekovih pravic in demokracije; zato pozdravlja zavezo visoke predstavnice/podpredsednice in Evropske službe za zunanje delovanje, da bosta letna poročila EU uporabili za poročanje o izvajanju strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo;

8.  je seznanjen z omembo ukrepov posebnega predstavnika EU za človekove pravice v letnem poročilu in spodbuja visoko predstavnico/podpredsednico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj vanj vključita bolj poglobljene analize, zlasti ko gre za vlogo posebnega predstavnika pri izvajanju strateškega okvira in akcijskega načrta, da bi tako ponudili ustrezen opis njegove vloge in dela;

9.  priznava prizadevanja, da bi v poročilih o državah, ki ponujajo bogate informacije o delu institucij EU po svetu, navedli tudi različne ukrepe EU v podporo človekovim pravicam in demokraciji; obžaluje pa, da poročila o državah še vedno niso dovolj sistematična, jasna in skladna, da bi omogočila podrobnejšo analizo vpliva in učinkovitosti ukrepov EU;

10.  ponavlja svoje stališče, da bi morali poročila o državah še poglobiti in da bi morala ta odražati izvajanje državnih strategij za človekove pravice, zaradi česar je treba uporabiti posebna merila uspešnosti na osnovi sklopa kazalnikov za ocenjevanje tako pozitivnih kot negativnih trendov, ovrednotiti učinkovitost ukrepov EU ter navesti razloge za prilagoditev ravni podpore EU glede na napredek na področju človekovih pravic, demokracije, pravne države in dobrega javnega upravljanja;

11.  pozdravlja prizadevanja, da bi v letno poročilo vključili tudi dejavnosti Evropskega parlamenta, poziva k uporabi dosežkov in potenciala Parlamenta, vključno s številnimi študijami in analizami, ki jih je opravil, in odločno spodbuja visoko predstavnico/podpredsednico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj poročata, kateri ukrepi EU so bili sprejeti v odgovor na resolucije Parlamenta, vključno z nujnimi resolucijami o kršitvah človekovih pravic; poziva k stalnemu pretoku informacij in sodelovanju med Parlamentom in posebnim predstavnikom EU za človekove pravice, zlasti v izrednih razmerah;

12.  pozdravlja letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012, saj odraža prizadevanja EU za spodbujanje vključevanja človekovih pravic, enakosti spolov, demokracije in dobrega upravljanja v razvojne politike in instrumente;

Politični okvir EU

Strateški okvir in akcijski načrt

13.  znova izraža pohvalo za strateški okvir in akcijski načrt EU na področju človekovih pravic in demokracije, saj je pomemben mejnik pri povezovanju in vključevanju človekovih pravic v vse zunanje politike EU; opozarja na pomen splošnega soglasja in okrepljenega usklajevanja politike EU o človekovih pravicah med institucijami EU in državami članicami; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepi prizadevanja za povečanje občutka odgovornosti za ta akcijski načrt med državami članicami; poziva, naj se v letno poročilo vključi oddelek o izvajanju akcijskega načrta v državah članicah;

14.  poudarja, da je učinkovito in verodostojno uresničevanje obveznosti, opredeljenih tako v strateškem okviru kot v akcijskem načrtu, bistvenega pomena; opozarja, da verodostojnost zahteva ustrezno financiranje namenskih politik o človekovih pravicah in dosledno obravnavanje tega vprašanja na visoki politični ravni, na primer na srečanjih ministrov in vrhovnih srečanjih z državami nečlanicami, vključno s strateškimi partnericami;

15.  obžaluje, da so gospodarske, socialne in kulturne pravice v politiki EU o človekovih pravicah še vedno v veliki meri zapostavljene, kar je v nasprotju z izraženo zavezo EU o nedeljivosti in soodvisnosti pravic, in poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja v tej smeri, vključno s področjem delavskih in socialnih pravic;

16.  ugotavlja, da bo obstoječi akcijski načrt zaključen ob koncu leta 2014; pričakuje, da bosta visoka predstavnica/podpredsednica in Evropska služba za zunanje delovanje še pravočasno sodelovali pri pregledu in posvetovanju z državami članicami, Komisijo, Parlamentom in civilno družbo, kar bo vodilo do sprejetja novega akcijskega načrta, ki bo začel veljati januarja 2015;

Posebni predstavnik EU za človekove pravice

17.  se zaveda pomembnosti poslanstva prvega posebnega predstavnika EU za človekove pravice; spodbuja posebnega predstavnika EU, naj prispeva k prepoznavnosti, vključevanju, skladnosti, doslednosti in učinkovitosti politike EU o človekovih pravicah, zlasti pravicah žensk in pravicah vseh manjšin, ter pri izvajanju svojega mandata vzpostavi pravo ravnovesje med tiho in javno diplomacijo; ponovno priporoča, naj posebni predstavnik EU Parlamentu predloži redno poročilo o svojih aktivnostih in pojasnilo o svojih tematskih in geografskih prednostnih nalogah ter zagotovi, da se upoštevajo pomisleki Parlamenta;

18.  čestita posebnemu predstavniku EU za odprt dialog s Parlamentom in civilno družbo, saj tako oblikuje pomembno prakso, ki bi jo bilo treba nadaljevati in utrditi, da se zagotovi ustrezna preglednost in odgovornost; pozdravlja sodelovanje posebnega predstavnika EU z regionalnimi organi in v večstranskih forumih ter ga spodbuja, naj še bolj razširi tovrstne dejavnosti;

19.  pozdravlja tudi dejstvo, da je bilo sodelovanje s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice vključeno v mandat geografskega posebnega predstavnika EU za Sahel, ter poziva Svet in visoko predstavnico/podpredsednico, naj tej praksi sledita tudi pri mandatih prihodnjih geografskih posebnih predstavnikov EU;

Smernice EU o človekovih pravicah

20.  pozdravlja sprejetje smernic EU o svobodi veroizpovedi ali prepričanja ter o človekovih pravicah lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev; kljub temu opominja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj spoštuje dobro medinstitucionalno prakso in pravočasno sodeluje z ustreznimi političnimi organi v Parlamentu pri razvijanju novih strateških orodij, kot so smernice, ali pri pregledih obstoječih; opozarja na priporočilo Parlamenta Svetu o smernicah EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja, v katerem je Parlament predlagal ambiciozen sklop instrumentov in podal predloge za praktično izvajanje smernic, da bi dosegli občuten napredek pri varovanju in spodbujanju te temeljne in splošne svoboščine; pozdravlja prakso pregleda in revizije starejših smernic, ki sta jo uvedla Evropska služba za zunanje delovanje in Svet; službo poziva, naj uvede strožji postopek pregleda, ki bo vključeval temeljito posvetovanje z zainteresiranimi stranmi, kar bo omogočilo prilagoditev spreminjajočim se okoliščinam;

21.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj posebno pozornost namenita ustreznemu uresničevanju načrtov za smernice; priporoča nadaljnje usposabljanje in ozaveščanje uslužbencev Evropske službe za zunanje delovanje in delegacij EU, pa tudi diplomatov držav članic; je še posebej zaskrbljen zaradi izvajanja smernic o mednarodnem humanitarnem pravu ter smernic o mučenju in drugem krutem, nečloveškem in ponižujočem ravnanju;

Dialog o človekovih pravicah z državami nečlanicami

22.  je seznanjen z nenehnimi težavami pri doseganju konkretnega napredka v številnih dialogih in posvetih EU o človekovih pravicah; spodbuja EU, naj poišče nove načine za plodnejši dialog s problematičnimi državami; poudarja, da je treba v teh dialogih voditi odločno, velikopotezno in pregledno politiko človekovih pravic; zato poziva EU, naj sprejme jasne politične zaključke, kadar dialog o človekovih pravicah ni konstruktiven, in v takih primerih ali v primerih stalnih kršitev človekovih pravic večjo pozornost nameni političnemu dialogu, demaršam in javni diplomaciji; svari tudi pred tem, da bi razprave o človekovih pravicah ločili od dialoga na visoki politični ravni;

23.  verjame, da bi morali dialogi in posveti o človekovih pravicah krepiti in podpirati civilne družbe, zagovornike človekovih pravic, sindikate, novinarje, pravnike in poslance, ki odločno nastopajo proti kršitvam v svojih državah in zahtevajo spoštovanje svojih pravic; poziva EU, naj zagotovi, da bodo dialogi in posveti o človekovih pravicah ambiciozni, spremljajo pa naj jih jasna javna merila, na podlagi katerih bo mogoče objektivno meriti njihovo uspešnost;

24.  opozarja, da korupcija v javnem in zasebnem sektorju ohranja in poglablja neenakosti ter diskriminacijo, ko gre za enako uživanje državljanskih, političnih, gospodarskih ali socialnih in kulturnih pravic, in poudarja, da so korupcija in kršitve človekovih pravic dokazano povezane z zlorabo moči, pomanjkanjem odgovornosti in različnimi oblikami diskriminacije; poziva k najvišji ravni odgovornosti in preglednosti zunanje pomoči in javnih proračunov, ko gre za proračun EU in zunanjo pomoč;

Državne strategije in kontaktne točke za človekove pravice

25.  je seznanjen s prizadevanji Evropske službe za zunanje delovanje, da bi dokončala prvi cikel državnih strategij EU za človekove pravice; znova izraža podporo zamisli, da se odgovornost za državne strategije podeli delegacijam EU in veleposlaništvom držav članic na terenu, sedeži pa naj bi skrbeli za nadzor kakovosti; obžaluje pa pomanjkanje preglednosti v zvezi z vsebino državnih strategij; ponovno poziva k javnemu razkritju vsaj ključnih prednostnih nalog v vsaki državni strategiji in da ima Parlament dostop do teh strategij, da bi se omogočila primerna raven nadzora; spodbuja EU, naj pripravi javno oceno izkušenj, pridobljenih med prvim ciklom državnih strategij EU za človekove pravice, in prepozna dobre prakse za naslednji cikel;

26.  pozdravlja dejstvo, da je mreža kontaktnih točk za človekove pravice v delegacijah EU skoraj dokončno vzpostavljena; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pripravita načrt za takšno uporabo te mreže, da bo njen potencial v celoti izkoriščen; poziva delegacije EU, naj objavijo kontaktne podatke vseh kontaktnih točk za človekove pravice in uradnikov za zvezo EU za zagovornike človekovih pravic;

Človekove pravice na področju trgovinske politike EU

27.  podpira prakso, da se v mednarodne sporazume EU s tretjimi državami vključujejo pravno zavezujoče klavzule o človekovih pravicah, o katerih se ni mogoče pogajati, in meni, da bi bilo treba določbe o človekovih pravicah tudi sistematično vključiti v trgovinske sporazume; poziva k učinkovitemu spremljanju njihove uporabe in obveščanju pristojnega odbora Parlamentu o njihovi oceni in predlaganem odzivu;

28.  poudarja, da Evropski parlament v primeru hudih kršitev človekovih pravic ne bi smel privoliti v sklenitev mednarodnih sporazumov;

29.  opozarja, da bo revidirana shema GSP začela veljati 1. januarja 2014; pozdravlja nadaljevanje sheme GSP+, v skladu s katero lahko države, ki so ratificirale in izvajajo 27 bistvenih konvencij o človekovih pravicah, delu in okolju, izkoristijo dodatne preferencialne tarife; opozarja na možnost, da se preferenciali GSP, GSP+ in „Vse razen orožja“ (EBA) odvzamejo v primeru hujše kršitve človekovih pravic; poziva Komisijo, naj objavi ocene upravičenosti do preferencialov GSP+, da bo prispevala k preglednosti in odgovornosti;

30.  poleg tega poziva EU, naj opredeli in sprejme posebne politične smernice za učinkovito vključevanje človekovih pravic v svoje trgovinske in naložbene sporazume, da bo dosegla metodološko doslednost in strogost pri ocenah učinka na področju človekovih pravic;

Človekove pravice na področju razvojne politike EU

31.  poudarja, da je partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana pozvalo mednarodno skupnost, naj na področju mednarodnega sodelovanja privzame na človekovih pravicah temelječ pristop, da bi tako povečala učinkovitost razvojnih prizadevanj;

32.  poziva Komisijo, naj opravi obsežne ocene učinka projektov razvojnega sodelovanja EU, ki naj vključujejo oceno njihovega učinka na položaj človekovih pravic, s čimer bi zagotovili, da prizadevanja EU za razvoj ne bodo prispevala k dodatni marginalizaciji diskriminiranih skupin in da bodo sredstva EU pošteno razdeljena med različne regije v državi, odvisno od potreb in ravni razvoja;

33.  ponovno poudarja, da bi morali Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje pri načrtovanju programov v prihodnosti poskrbeti za pristop, ki bo temeljil na človekovih pravicah;

34.  meni, da imajo nacionalni parlamenti in organizacije civilne družbe pomembno vlogo pri učinkovitem izvajanju določb o človekovih pravicah, in poudarja, da je treba vzpostaviti ustrezne pogoje za njihovo udeležbo pri odločanju, s čimer bi spodbudili dejansko odgovornost za politične odločitve na področju razvojne strategije;

Politika Evropske unije za tranzicijske procese

35.  je seznanjen s prepričljivimi dokazi iz zadnjih let, ki kažejo, kako pomembno je, da zunanja politika EU ustrezno obravnava dinamične procese tranzicije v državah nečlanicah; spodbuja EU, naj se še naprej uči iz izkušenj, tako dobrih kot slabih, da ne bi ponovila nekaterih političnih napak in da bi opredelila dobre prakse za vplivanje na procese demokratizacije in njihovo utrditev; priznava, da mora biti politika v različnih situacijah prilagodljiva, in spodbuja razvoj političnih orodij, ki bi jih lahko uporabili v različnih tranzicijskih scenarijih, da bi podporne ukrepe za človekove pravice in demokracijo na prožen in verodostojen način vključili v pristop EU;

36.  poudarja, da je treba politično tranzicijo in demokratizacijo povezati s spoštovanjem človekovih pravic, spodbujanjem pravice, preglednosti, odgovornosti, sprave, pravne države in vzpostavitvijo demokratičnih institucij, ob doslednem upoštevanju enakosti spolov in sodnega sistema za obravnavanje mladoletnikov; poudarja, da je treba popraviti krivice zaradi kršitev človekovih pravic, ki so jih zagrešili prejšnji režimi; poudarja, da mora EU vedno zagovarjati pristop k tranzicijski pravosodni ureditvi, ki bo upošteval okoliščine, ob tem pa strogo podpirati načelo odgovornosti za kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava;

37.  poudarja, da bi morala EU odločno podpreti države, ki so odstranile avtoritarne režime in so v procesu demokratične tranzicije, s podporo civilni družbi kot ključnemu akterju zagovorništva pravne države, odgovornosti in preglednosti ter spodbujanja socialnih gibanj za politične spremembe in udeležbo; opozarja, da se policija, vojska in sodstvo pogosto uporabljajo kot mehanizmi za sistematične kršitve človekovih pravic; zato poudarja, da je treba pri institucionalni reformi teh organov poskrbeti za večjo odgovornost in preglednost tranzicijskih procesov;

38.  meni, da so finančni instrumenti zunanje politike EU pomembno orodje za spodbujanje in zastopanje vrednot EU v tujini; v zvezi s tem pozdravlja zavezo, da bodo človekove pravice, demokracija in pravna država v središču zunanjega delovanja EU; zahteva večjo skladnost in učinkovitost različnih tematskih in geografskih instrumentov, da bo mogoče uresničiti ta strateški cilj;

39.  odločno spodbuja EU, naj podpre aktivno in neodvisno civilno družbo po vsem svetu, tako politično kot finančno, na primer z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice (EIDHR); meni, da bi odpiranje evropskih programov izmenjave študentov mladim iz držav, ki niso članice EU, in oblikovanje programov usposabljanja za mlade strokovnjake spodbudilo dejavno sodelovanje mladih pri gradnji demokracije ter okrepilo civilno družbo; obžaluje, da se zdi, da je akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo spregledal svobodo zbiranja kot temeljni pogoj za demokratičen razvoj in kot posebno občutljivo vprašanje v tranzicijskih državah; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice, naj pripravijo smernice o svobodi zbiranja;

40.  pozdravlja vzpostavitev Evropske ustanove za demokracijo, in jo poziva, naj s prožnim, potrebam prilagojenim financiranjem podpre tiste, ki se borijo za demokratične spremembe; poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo ustrezno finančno podporo Evropski ustanovi za demokracijo; opozarja na ključni pomen izogibanja prekrivanju med pooblastili in dejavnostmi Evropske ustanove za demokracijo ter pooblastili in dejavnostmi zunanjih instrumentov EU, zlasti tistih na področju človekovih pravic in demokracije;

Politika širitve, demokratizacija in človekove pravice

41.  opozarja na zgodovinski pomen širitvenega procesa kot sredstva za podporo demokratizaciji in krepitev varstva človekovih pravic;

42.  pozdravlja odločitev Komisije, da pravno državo postavi v središče širitvenega procesa; poziva EU, naj širitveni proces pozorno spremlja in zahteva strogo izvajanje bistvenih določb o človekovih pravicah, na primer o aktivnem varstvu pravic pripadnikov narodnih manjšin, da zagotovi enako obravnavanje teh manjšin v zvezi z izobraževanjem, zdravstvenim varstvom ter socialnimi in drugimi javnimi storitvami, vzpostavi pravno državo, skupaj z odločnimi ukrepi za boj proti vsem oblikam korupcije, učinkovit dostop do pravnega varstva in zagotavljanje temeljnih svoboščin ter celovito in učinkovito enakost med pripadniki nacionalnih manjšin in pripadniki nacionalne večine na vseh področjih socialnega, gospodarskega, političnega in kulturnega življenja;

43.  poudarja, da je nujno treba najti pošteno in trajno rešitev spora na Bližnjem vzhodu za soobstoj dveh držav – neodvisne, demokratične in trdne palestinske države ter izraelske države – ki bosta živeli druga ob drugi v ozračju miru in varnosti na podlagi mednarodno priznanih meja iz leta 1967;

44.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je spoštovanje pravic manjšin eden ključnih izzivov, ki jih je Komisija opredelila v strategiji širitve za obdobje 2012–2013; spodbuja države članice ter tudi države kandidatke in potencialne države kandidatke, naj začnejo široko javno razpravo o sprejemanju manjšin in njihovem vključevanju v sistem izobraževanja, prizadevanju civilne družbe, izboljšanju življenjskih pogojev in ozaveščanju javnosti nasploh; obžaluje, da so romske skupnosti na zahodnem Balkanu v posebej slabem položaju, kar ima negativen učinek na partnerske procese; poziva zadevne države, naj izvajajo učinkovite ukrepe za obravnavanje težav, kot so diskriminacija in segregacija ter dostop do stanovanj in zdravstvenega varstva; obsoja netenje sovraštva in predsodkov na splošno ter negativna dejanja in diskriminacijo na podlagi spola ali spolne usmerjenosti oziroma v odnosu do ranljivih skupin in invalidov; poudarja, da gre za težavo, ki je pogosta v številnih državah, ki se pripravljajo na pristop, kakor tudi v večini držav članic;

45.  ugotavlja, da se je svoboda medijev v državah, ki so del širitvenega procesa, v splošnem povečala; vseeno obžaluje, da so ukrepi za svobodo izražanja v nekaterih državah, ki se pripravljajo na pristop, pomanjkljivi, kar pogosto vodi do samocenzure, političnega vmešavanja, gospodarskih pritiskov, nadlegovanja in uporabe nasilja nad novinarji; je zato resno zaskrbljen zaradi vse pogostejših kršitev svobode izražanja in svobode tiska v Turčiji;

Tranzicijski izzivi v sosedski politiki

46.  se zaveda izzivov, povezanih z demokratično tranzicijo v južni in vzhodni soseščini; ugotavlja tudi, da so razhajanja pri demokratičnih reformah v sosedstvu EU vse večja; ponovno poudarja pomen civilne družbe in organizacij za človekove pravice v procesu demokratične tranzicije; zato poziva k razlikovanju med južnimi in vzhodnimi razsežnostmi sosedske politike za učinkovitejše obravnavanje specifičnih značilnosti in potreb vsakega geografskega območja;

47.  poziva EU, naj v svoji soseščini dosledno spodbuja k reformam; ob tem podpira nadaljnja prizadevanja za pridružitvene procese s sosednjimi državami; priznava sklepe vrha v Vilni in poziva k nadaljnji krepitvi odnosov med EU in državami vzhodnega partnerstva; podpira demokratične in proevropske procese v Ukrajini in obsoja nedavno uporabo sile proti miroljubnim javnim demonstracijam v Kijevu, kar je kršenje temeljnih načel svobode zbiranja in svobode govora;

48.  je seznanjen z novim pristopom EU za okrepitev partnerstva med EU ter državami in družbami v njeni soseščini, ki temelji na vzajemni odgovornosti in skupni zavezanosti univerzalnim vrednotam človekovih pravic, demokracije, socialne pravice in pravne države;

49.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so demokratični procesi v večini sosednjih držav v občutljivi fazi ter da se je stanje na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin poslabšalo; poudarja, da so dobro upravljanje, preglednost, svoboda združevanja, izražanja, misli, vesti, veroizpovedi in zbiranja, svoboda tiska in medijev, pravna država in neodvisnost sodstva bistvenega pomena za demokratično tranzicijo; ponavlja pomen zagovarjanja in spodbujanja enakosti spolov in pravic žensk kakor tudi socialnega razvoja in zmanjševanja neenakosti; priznava, da ima civilna družba ključno vlogo pri pridobivanju javne podpore za demokratične reforme v sosednjih državah;

50.  obžaluje dejstvo, da se organizacije civilne družbe v nekaterih državah še vedno soočajo z velikimi ovirami za prosto gibanje, tožbami proti voditeljem nevladnih organizacij in zagovornikom človekovih pravic, zapletenimi upravnimi postopki, pretirano uporabo zakonov o kazenski razžalitvi zoper nevladnim organizacijam ali popolno prepovedjo delovanja, omejevalnimi pravili za nadzor financiranja iz tujine oziroma predhodnimi dovoljenji za finančno podporo; s tem v zvezi poudarja pomen Evropske ustanove za demokracijo kot prožnega in nevsiljivega sredstva za podpiranje prodemokratičnega potenciala družb v državah pred ali med procesom demokratične preobrazbe;

51.  obžaluje pomanjkanje napredka pri doseganju trajne politične rešitve v zvezi z „zamrznjenimi spori“; poudarja, da bi moral politični dialog v celoti upoštevati in v celoti spoštovati ozemeljsko celovitost in mednarodno priznane meje zadevnih držav; poziva EU, naj se v tem pogledu dejavneje angažira;

52.  poudarja pomen nacionalnih institucij za človekove pravice v strukturi človekovih pravic na nacionalni ravni, vključno v zvezi s spremljanjem človekovih pravic in ozaveščanjem ter zagotavljanjem poprave krivic ob kršitvah; poziva ESZD in Komisijo, naj razvijeta politiko za podporo nacionalnim institucijam za človekove pravice ter kot prednostno nalogo zunanje pomoči podpirata ustanavljanje in krepitev nacionalnih institucij za človekove pravice v skladu s pariškimi načeli, zlasti v okviru evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva;

53.  je še vedno zaskrbljen zaradi pomanjkanja demokracije, pravne države, temeljnih svoboščin in spoštovanja človekovih pravic v Belorusiji;

54.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v nekaterih državah vzhodne soseščine pravosodje uporablja selektivno; opozarja, da je EU večkrat pozvala k izpustitvi političnih zapornikov, kot je Julija Timošenko v Ukrajini; znova poudarja, da bi morali biti politična in kazenska odgovornost v državah, ki so zavezane demokratičnim vrednotam, strogo ločeni;

55.  podpira vse ukrepe, ki vodijo k političnemu dialogu, saj je ta bistvenega pomena za tranzicijski napredek v Egiptu; je resno zaskrbljen zaradi nedavnih kriz in politične polarizacije v državi, vključno z uličnimi boji med vojsko in podporniki Muslimanske bratovščine, terorizmom in nasilnimi spopadi na Sinaju; obsoja skrajno nasilje proti manjšinam, vključno proti koptskim krščanskim skupnostim; izraža solidarnost z Egipčani, ki se borijo za demokracijo, in pozdravlja prizadevanja Evropske unije in visoke predstavnice/podpredsednice pri iskanju rešitve za izhod iz krize ter ponovno opozarja na nujno potrebo po konstruktivnem in vključujočem političnem dialogu za določitev jasnega načrta za tranzicijo v resnično in trajno demokracijo; poziva vse politične voditelje v državi, naj poiščejo izhod iz nevarne slepe ulice in se dogovorijo o izvajanju konkretnih ukrepov za krepitev zaupanja, da bi preprečili novo prelivanje krvi in polarizacijo v državi; poziva k hitri vrnitvi k demokratičnemu procesu, vključno s pripravo svobodnih in poštenih predsedniških in parlamentarnih volitev v vseobsegajočem procesu; poziva egiptovske oblasti, naj pospešijo delo na vključujoči ustavi z enakimi pravicami za vse;

56.  poziva k takojšnjemu prenehanju vseh oblik nasilja, spolnih napadov in drugih oblik ponižujočega ravnanja z ženskami, ki se udeležijo protestov, in z aktivisti za pravice žensk, ter k resnim in nepristranskim preiskavam vseh takih primerov ter polni odgovornosti pristojnih oseb;

57.  je še vedno zelo zaskrbljen zaradi kritičnih razmer v Siriji; najmočneje obžaluje uporabo kemičnega orožja ter pretirano uporabo sile in nasilje nad civilnim prebivalstvom in manjšinami v državi, ki jih ni mogoče upravičiti v nobenih okoliščinah, ter je zgrožen zaradi hudih zlorab države, pri katerih bi lahko šlo za zločine proti človeštvu; ponavlja močno podporo pozivu visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, naj Varnostni svet Združenih narodov posreduje poročila o razmerah v Siriji Mednarodnemu kazenskemu sodišču za uradno preiskavo; poziva vse oborožene skupine, naj nemudoma končajo nasilje v državi; izraža resno zaskrbljenost zaradi potekajoče humanitarne krize v Siriji, vključno zaradi razmer beguncev, in posledic, ki jih ima za sosednje države in stabilnost v regiji; ponovno poudarja, da mora biti humanitarna pomoč ljudem v Siriji in sosednjih državah, ki potrebujejo osnovna živila in storitve, nujna prednostna naloga za mednarodno skupnost in Evropsko unijo; je prepričan, da je ključ za rešitev spora v političnih mehanizmih in diplomatskih procesih; poudarja pomen doslednega izvajanje Konvencije o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog in uporabe kemičnega orožja in o njegovem uničenju; pozdravlja nedavno resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov in predlog generalnega sekretarja ZN, da bi morala druga ženevska konferenca potekati decembra 2013; obsoja preganjanje kristjanov in drugih verskih manjšin na Bližnjem vzhodu;

58.  opozarja na svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari(18), z dne 22. oktobra 2013 o razmerah na področju človekovih pravic na območju Sahela(19), poziva k varovanju človekovih pravic Zahodnosaharcev in potrebe po reševanju teh pravic v Zahodni Sahari in taborišč v Tindoufu, vključno s svobodo združevanja, svobodo izražanja in pravico do demonstriranja; zahteva izpustitev vseh zahodnosaharskih političnih zapornikov; zahteva, da se neodvisnim opazovalcem, nevladnim organizacijam in medijem omogoči dostop do ozemlja; podpira pravično in obojestransko sprejemljivo politično rešitev glede Zahodne Sahare v skladu z ustreznimi resolucijami Združenih narodov, vključno s tistimi, ki dovoljujejo pravico do samoodločbe;

Prehodno pravosodje in izziv vzpostavljanja miru po koncu konfliktov

59.  meni, da je odgovornost za kršitve v preteklosti sestavni del procesa doseganja trajne sprave; poziva EU in njene države članice, naj podprejo sistematično sodelovanje žensk pri procesih vzpostavljanja miru ter pri sprejemanju političnih in gospodarskih odločitev, tudi pri demokratični tranziciji in reševanju sporov, ter poudarja bistven pomen tega; poziva, naj se vojni zločinci privedejo pred Mednarodno kazensko sodišče, in poziva države članice, naj v tem okviru okrepijo svoje sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem; pozdravlja namero ESZD, da bo oblikovala posebno politiko za prehodno pravosodje in tako pomagala družbam pri obravnavi preteklih zlorab in boju proti nekaznovanosti, ter spodbuja pravočasno oblikovanje takšne politike; poudarja, da je treba prehodno pravosodje obravnavati v skladu s podporo, ki jo EU namenja mednarodnemu kazenskemu pravosodju nasploh, še posebej pa Mednarodnemu kazenskemu sodišču; zlasti opozarja, da so lahko pri tem za zgled izkušnje EU na zahodnem Balkanu; poziva EU, naj dejavno podpre nov mandat posebnega poročevalca ZN za resnico, pravico, povrnitev škode in jamstva za neponovitev;

60.  poudarja, da bi moral biti osrednji element pristopa EU k prehodnemu pravosodju podpora institucionalni reformi sodstva, da se izboljša delovanje pravne države v skladu z mednarodnimi standardi; poudarja, da je treba storilce, ki so kazniva dejanja zagrešili pred časom, privesti pred nacionalna ali mednarodna sodišča; poudarja, da je javni dialog zelo pomemben pri soočanju s preteklostjo ter za ustrezno svetovanje žrtvam in programe za popravo krivic, vključno z odškodninami; meni, da je preverjanje preteklosti zaposlenih v tranzicijskih institucijah preskus verodostojnosti prehodnega pravosodja;

61.  ugotavlja, da oblikovanje doslednih tranzicijskih politik v pokonfliktnih razmerah ni preprosta naloga; zato poudarja, da je treba v oboroženih spopadih poskrbeti za strožje spoštovanje mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava ter njihovo spremljanje, in spodbuja ESZD, naj podpre organizacije civilne družbe, ki se zavzemajo za spodbujanje spoštovanja humanitarnega prava s strani oboroženih državnih in nedržavnih akterjev, s posebnim poudarkom na pravicah žensk in največji koristi otrok;

62.  najostreje obsoja hude kršitve človekovih pravic v oboroženih spopadih v nedavnih in sedanjih krizah, na primer v Siriji, Maliju, Demokratični republiki Kongo in Srednjeafriški republiki, zlasti usmrtitve po hitrem postopku, posilstva in druge oblike spolnega nasilja, mučenje ter samovoljne aretacije in priprtje, predvsem žensk in otrok, ki so še posebej ranljivi; poziva EU, naj se bori proti nekaznovanosti v vseh teh primerih ter podpre ukrepe domačih pravosodnih organov in Mednarodnega kazenskega sodišča, da bi bili storilci privedeni pred sodišče; spodbuja EU, naj mehanizme za preprečevanje mučenja vključi v vse dejavnosti v zunanjih odnosih EU;

63.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico in ESZD, naj izvedeta temeljit politični pregled tragičnih dogodkov v Siriji, Libiji in Maliju ter drugih nedavnih konfliktov z namenom revizije smernic EU o mednarodnem humanitarnem pravu ter si prizadevata za učinkovitejše izvajanje teh smernic; poziva EU, naj podpre potekajočo pobudo mednarodnega odbora Rdečega križa in švicarske vlade za reformo veljavnega mednarodnega okvira upravljanja za mednarodno humanitarno pravo; podpira EU pri zavzemanju za reformo Varnostnega sveta Združenih narodov, da se bo lahko učinkoviteje odzival na sodobne krize;

64.  pozdravlja začetek izvajanja pobude EU Aid Volunteers januarja 2014, ki bo več kot 8.000 državljanom EU in osebam, ki niso državljani EU, odprla priložnost za usposabljanje in sodelovanje v humanitarnih operacijah po vsem svetu, pričakuje pa se, da bo pobudo EU Aid Volunteers podprlo še dodatnih 10.000 ljudi, ki bodo kot „spletni prostovoljci“ izvajali naloge, ki jih je mogoče opravljati od doma prek računalnika;

65.  poziva EU, naj pripravi skupno stališče EU o oboroženih brezpilotnih letalih;

Tranzicija v slepi ulici in problematične države

66.  opozarja na države in regije, kjer je tranzicija zašla v slepo ulico, potem ko je vladajoči režim ustavil ali zatrl reformna gibanja in tranzicijske procese; poziva EU, naj vodilne elite v teh državah, pa tudi v drugih problematičnih državah z vladavino diktature, še naprej prepričuje, naj začnejo izvajati reformne procese za trdno in stabilno demokracijo, kjer bodo spoštovane pravna država, človekove pravice in temeljne svoboščine; meni, da mora to prepričevanje biti del vseh dialogov s partnerji, vključno na najvišji politični ravni, z uporabo vseh ustreznih področij zunanje politike EU, tj. razvoja, trgovine itd.;

67.  opozarja, da v državah in regijah, kjer je tranzicija zastala, primanjkuje demokratičnih reform in politične odgovornosti; znova poudarja, da imajo vsi državljani pravico polno in svobodno sodelovati v političnem življenju s svobodnimi, poštenimi in odprtimi volitvami, na katerih kandidira več kot ena stranka, spremljajo pa jih različni alternativni in neodvisni mediji;

68.  izraža resno zaskrbljenost zaradi nedavnih represivnih zakonov, ki jih ruske oblasti izvajajo samovoljno, kar pogosto vodi do nadlegovanja nevladnih organizacij, aktivistov civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic, manjšin ter lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, ter poziva EU, naj izrazi to zaskrbljenost na vseh političnih ravneh; poziva k izpustitvi Mihaila Hodorkovskega in drugih političnih zapornikov, ter obžaluje politično uporabo pravosodja; poziva ruske oblasti, naj nepristransko raziščejo in privedejo pred sodišče odgovorne za smrt Sergeja Magnickega, Natalije Estemirove, Ane Politkovske, Stanislava Markelova in Vasilija Aleksanjana; obžaluje, da Svet ni upošteval priporočila Parlamenta z dne 23. oktobra 2012 v zvezi s primerom Magnicki; zato poziva Svet, naj sprejme sklep o oblikovanju skupnega seznama EU z imeni uradnikov, vpletenih v smrt Sergeja Magnickega; dodaja, da bi moral ta sklep Sveta določiti tudi ciljno usmerjene sankcije za sporne uradnike; je izjemno zaskrbljen nad dejavnostmi skrajno desničarskih nasilniških skupin, ki prek spleta stopajo v stik z lezbijkami, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci, da bi jim nastavile past in jih napadle, ter na spletu objavljajo na stotine videoposnetkov takšnih dejanj; poziva delegacijo EU in poslaništva držav članic v Rusiji, naj v skladu z ustreznimi smernicami povečajo svojo podporo zagovornikom človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev;

69.  izraža zaskrbljenost zaradi nenehnega zatiranja neodvisnih novinarjev in aktivistov za človekove pravice ter zatiranja političnega nestrinjanja na Kubi; opozarja na položaj zapornikov vesti na Kubi, ki jih še vedno obsojajo na podlagi izmišljenih obsodb ali držijo v preiskovalnem priporu; poziva ESZD in visoko predstavnico/podpredsednico, naj si v okviru Združenih narodov prizadevata za ustanovitev mednarodnega neodvisnega preiskovalnega odbora za preiskavo okoliščin, v katerih sta julija 2012 umrla kubanska zagovornika človekovih pravic in miroljubna oporečnika Oswaldo Payá Sardiñas (dobitnik nagrade Saharova leta 2002) in Harold Cepero;

70.  poudarja, da bi morala mednarodna skupnost spremljati stanje človekovih pravic na Kitajskem, ter poziva države članice EU, naj se glede na propadli dialog med EU in Kitajsko o človekovih pravicah dejavno lotijo takšnega spremljanja, da bi dosegle pomembne in otipljive rezultate; ostaja zaskrbljen zaradi vse večjega omejevanja zagovornikov človekovih pravic, pravnikov, aktivistov civilne družbe, novinarjev in avtorjev spletnih dnevnikov; podpira notranje zahteve kitajskega naroda po temeljnih svoboščinah in pravicah, do katerih je upravičen; opozarja, da bi EU lahko pri tem odigrala vodilno in spodbujevalno vlogo s krepitvijo zaupanja, iskanjem novih načinov dialoga in izboljšanjem obstoječih instrumentov;

71.  poziva kitajske oblasti k resnemu sodelovanju s tibetanskim prebivalstvom, da se opredelijo globlji vzroki za veliko število samosežigov; obsoja neprostovoljno preseljevanje in premestitev tibetanskih nomadov, kar ogroža obstoj načina življenja, ki je neločljivo povezan s tibetansko identiteto; poziva ESZD, naj v skladu z novo sprejetimi smernicami EU o svobodi veroizpovedi in prepričanja posveti posebno pozornost vprašanju verskega zatiranja v Tibetu, ter poziva Kitajsko, naj odpravi svoje restriktivne politike proti tibetanskemu budizmu; poudarja potrebo po izboljšanju izobraževalnega sistema, zlasti v zvezi z dvojezičnim izobraževanjem v regiji, da se ohranijo nacionalna identiteta in dediščina ter obravnavajo vzroki brezposelnosti mladih;

72.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi razmer na področju človekovih pravic v Iranu, nenehnega zatiranja reformistov, vse številnejših političnih zapornikov ter zapornikov vesti in vere, diskriminacije in preganjanja skupnosti Baha'i, zelo velikega števila usmrtitev, tudi mladoletnikov, razširjenega mučenja, nepoštenega sojenja, izredno visokih varščin ter hudega omejevanja svobode obveščanja, izražanja, zbiranja, veroizpovedi, izobraževanja in gibanja; pozdravlja izpustitev več zapornikov vesti v Iranu, vključno s pravnico in zagovornico človekovih pravic ter dobitnico nagrade Saharova Nasrin Sotudeh; poziva iranske oblasti, naj izpustijo tri opozicijske voditelje, ki so že več kot dve leti brez obtožbe v hišnem priporu, Mehdija Karubija, Zahro Rahnavard in Mira Hoseina Musavija, in dovolijo posebnemu poročevalcu ZN za človekove pravice v Iranu obiskati državo, si prizadevajo za moratorij na smrtno kazen, odpravijo cenzuro interneta in dovolijo svobodo izražanja v Iranu; je seznanjen s ponovno vzpostavitvijo diplomatskih stikov med Iranom in mednarodno skupnostjo ter pričakuje zadovoljiv in za vse strani sprejemljiv zaključek pogajanj med skupino držav E3+3 in Iranom o iranskem jedrskem programu;

73.  je globoko zaskrbljen zaradi poslabšanja stanja človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji, opozarja na nujno resolucijo (člen 122), ki jo je sprejel Evropski parlament, in poziva Demokratično ljudsko republiko Korejo, naj sodeluje z Evropsko unijo v plodnem dialogu o človekovih pravicah; poziva Demokratično ljudsko republiko Korejo, naj konča zunajsodne uboje in prisilna izginotja, izpusti politične zapornike in svojim državljanom omogoči prosto potovanje, tako v državi kot zunaj nje; poziva Demokratično ljudsko republiko Korejo, naj omogoči svobodo izražanja ter svobodo tiska za nacionalne in mednarodne medije, vsem svojim državljanom pa necenzuriran dostop do interneta; ugotavlja, da vse provokativne dejavnosti v Demokratični ljudski republiki Koreji in omejevalni ukrepi, uvedeni proti državljanom, vodijo v širjenje revščine in materialno pomanjkanje;

74.  izraža globoko zaskrbljenost v zvezi s Kašmirjem, kjer je treba ostro obsoditi sleherno nasilje proti civilistom; se zaveda, da že potekajo preiskave v zvezi z vprašanjem neidentificiranih grobov; vseeno poziva, naj bodo v središču vseh prizadevanj za identificiranje odgovornih mehanizmi za varstvo človekovih pravic, da se zagotovi odgovornost za zlorabe civilistov;

75.  poziva Evropsko unijo, naj se zaveže, da bo izvajala usklajeno in vključujočo strategijo v Sahelu, tako da bo v regiji po eni strani zagotovljena varnost, po drugi strani pa se bodo spodbujale človekove pravice, da se bodo prenehale izvajati kršitve človekovih pravic, kot so mučenje, pogoste samovoljne aretacije oporečnikov in novinarjev, zatiranje mirnih demonstracij, nasilje nad ženskami – posilstvo, prisilne poroke, pohabljenje spolnih organov –, diskriminacija, ki temelji na etnični ali kastni pripadnosti, ter tako pomaga vzpostaviti pravno državo, ki bo zagotovila za temeljne pravice in svoboščine;

76.  je zelo zaskrbljen zaradi vedno večjega trenda državnega nasilja proti osebam LGBTI v številnih podsaharskih državah, zlasti v Ugandi, Nigeriji, Kamerunu in Senegalu; odločno obsoja poskuse uveljavitve še bolj represivnih zakonov v državah, kjer je homoseksualnost že kazniva; poziva druge poslance parlamentov, naj se ne odzivajo več na populistične in konservativne pritiske, tudi verskih voditeljev, in naj varujejo pravice vseh državljanov, tudi oseb LGBTI; poudarja, da je homoseksualnost v 76 državah še vedno kaznivo dejanje, pet od teh držav pa omogoča uporabo smrtne kazni; obžaluje, da je bil sporazum iz Cotonouja podpisan, ne da bi bila v njegov politični dialog vključena razprava o diskriminaciji na podlagi spolne usmeritve, kot je večkrat zahteval Parlament; opominja Komisijo in Svet na trdno odločenost Parlamenta, da bo v naslednji pregled tega sporazuma vključil navedeni vidik;

77.  poziva EU, naj oblikuje učinkovito politiko kaznovanja za vse režime, ki uporabljajo represivne metode proti civilistom;

78.  poziva EU, naj še naprej dejavno podpira zagovornike človekovih pravic, vključno s pravočasnim zagotavljanjem začasnega zatočišča ogroženim; poziva EU, naj svojo politiko za podporo zagovornikom človekovih pravic razširi tudi na notranje informatorje in raziskovalne novinarje, ki lahko občutno prispevajo k varstvu in spodbujanju človekovih pravic;

Opazovanje volitev in politike za podporo demokraciji

79.  pozdravlja dejstvo, da EU neprekinjeno podpira volilne procese po vsem svetu, in sicer z misijami EU za opazovanje volitev in misijami strokovnjakov za volitve ter zagotavljanjem pomoči pri volitvah in podpore domačim opazovalcem; ugotavlja, da so te misije nedavno prispevale k demokratičnemu napredku v soseščini EU, prevzemu oblasti s strani opozicije (Senegal) in utrjevanju demokracije po konfliktu (Sierra Leone);

80.  poudarja pomen nadaljnjega ukrepanja na podlagi poročil in priporočil misij za opazovanje volitev;pozdravlja pobudo Evropskega parlamenta, da je treba izboljšati ukrepanje na osnovi priporočil misij za opazovanje volitev, tako da se ta vključijo v „časovni načrt za demokracijo“ za posamezne države, glavnemu opazovalcu pa zaupati posebno nalogo, namreč skrb za nadaljnje ukrepanje na osnovi priporočil in njihovo izvajanje s podporo stalnih organov Parlamenta;

81.  poudarja, da je treba v vmesnem obdobju med volitvami povečati operativno zmogljivost parlamentov; v zvezi s tem opozarja na zavezo EU na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, da bo razvojno sodelovanje temeljilo na „demokratični odgovornosti“, s posebnim poudarkom na okrepljeni vlogi parlamentov; poziva EU, naj si prizadeva za pristop na podlagi pravic, da bi se načela človekovih pravic vključila v operativne dejavnosti EU, in v globalni razvojni agendi zagovarja vprašanja, povezana s človekovimi pravicami, v skladu z zavezami iz akcijskega načrta;

82.  opozarja na zavezo visoke predstavnice/podpredsednice, da se bo pri opazovanju volitev osredotočila na sodelovanje žensk in narodnih manjšin ter invalidov v vlogi kandidatov in volivcev; zahteva, da se pri pripravi programov za podporo polnemu in enakopravnemu sodelovanju žensk pri volilnem postopku in izvajanju priporočil misij vedno upoštevajo ugotovitve misij EU za opazovanje volitev;

Svoboda izražanja

83.  poudarja posebni pomen svobode izražanja, pa tudi svobode medijev, v tranziciji; pozdravlja zavezo EU, da bo oblikovala smernice za svobodo izražanja (v spletu in drugod), in ji priporoča, naj razvije metodologijo za spremljanje in odzivanje na spremembe v zakonodaji, ki omejujejo pluralizem in svobodo tiska v tretjih državah;

84.  izraža resno in nenehno zaskrbljenost zaradi spletne cenzure in njene obžalovanja vredne razširjenosti v številnih državah; meni, da mora EU v svojih politikah dajati prednost uresničevanju pravice do udeležbe ter pravice do dostopa do informacij kot osrednjih načel demokracije, ki jih je treba uresničevati tudi prek spleta, pri tem pa mora uporabiti razpoložljive mehanizme za okrepitev javne odgovornosti, kot so načela odprtih podatkov; meni, da bi moralo to veljati za vse ravni dialoga s tretjimi državami, tudi v dvostranskih odnosih in na najvišji ravni; poudarja pomen spletnih medijev za delovanje in učinkovitost civilne družbe, vključno z zagovorniki človekovih pravic, sindikati in žvižgači; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj povečata prizadevanja za vključevanje digitalne svobode v zunanjih odnosih EU;

85.  ugotavlja obžalovanja vreden trend sprejemanja zakonov, ki podpornikom človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev omejujejo svobodo izražanja in zbiranja; ugotavlja, da takšni zakoni trenutno veljajo v Litvi in Rusiji, v Ukrajini o njih razpravljajo, predlagani pa so bili še v Gruziji, Armeniji in Kazahstanu; čestita Moldaviji za zavrnitev zakona o prepovedi „širjenja vseh zvez, ki niso povezane s poroko ali družino“; poziva delegacije EU v teh državah, naj izrazijo izrecno zaskrbljenost EU glede teh zakonov;

Podpora EU splošnim človekovim pravicam

86.  v celoti podpira stališče, ki ga je v strateškem okviru za človekove pravice in demokracijo EU zavzela glede spodbujanja in varovanja vseh človekovih pravic, pa tudi njeno zavezo, da bo odločno nasprotovala vsakršnim poskusom ogrožanja spoštovanja univerzalnosti človekovih pravic; ponovno poudarja, EU pa poziva, naj potrdi celovito podporo nedeljivosti in univerzalnosti človekovih pravic, vključno z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v skladu s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji (Naslov V, Poglavje 1 – Splošne določbe o zunanjem delovanju Unije);

Sistem ZN za človekove pravice

87.  znova izraža podporo izboljšanju sistema ZN za človekove pravice, saj je temeljnega pomena za spodbujanje splošnih človekovih pravic; je seznanjen s prizadevanji EU pri reviziji Sveta ZN za človekove pravice in poziva vse člane tega sveta, naj ohranijo najvišje standarde človekovih pravic in izpolnijo obljube, dane pred izvolitvijo; meni, da je neodvisnost Urada visoke komisarke ZN za človekove pravice in nosilcev mandata za posebne postopke ZN glavni pogoj za njihovo učinkovito delo, in poudarja, da je treba za to zagotoviti nenamensko financiranje;

88.  pozdravlja začetek drugega kroga splošnega rednega pregleda in poziva EU, naj še naprej pozorno spremlja postopkovne izboljšave in izvajanje priporočil iz tega procesa, ki so jih države sprejele in obljubile, da jih bodo uresničile;

89.  poziva države članice EU, naj uresničijo svojo zavezo iz strateškega okvira EU, da bodo ratificirale in začele izvajati ključne mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, predvsem deset temeljnih pogodb ZN o človekovih pravicah in njihove izbirne protokole, ter izjavijo, da bodo zagotovile sprejetje vseh posameznih pritožbenih in preiskovalnih postopkov; poudarja, da je ratifikacija teh dokumentov pomembna za verodostojnost politike EU na področju človekovih pravic doma in v tujini; izraža globoko zaskrbljenost, ker nekatere države članice EU svojih rednih poročil ustreznim organom ZN za spremljanje človekovih pravic ne pošiljajo pravočasno, kar spodkopava tudi verodostojnost politike EU do tretjih držav na področju človekovih pravic;

90.  poziva EU, naj tretje države spodbuja k celovitemu sodelovanju s posebnimi poročevalci ZN in neodvisnimi strokovnjaki s področja človekovih pravic, tudi z izdajanjem stalnih vabil in sprejemanjem takšnih strokovnjakov;

91.  spodbuja EU in države članice, naj podprejo visoko komisarko ZN za človekove pravice pri izvajanju njenega poročila za leto 2012 o krepitvi pogodbenih organov ZN, ki imajo osrednjo vlogo pri spremljanju, kako države, ki so pogodbenice pogodb ZN o človekovih pravicah, v resnici spoštujejo svoje obveznosti na tem področju;

92.  obžaluje, da je Svet Združenih narodov za človekove pravice sprejel resolucijo A/HRC/RES/21/3 o tradicionalnih vrednotah, ki ogroža načelo splošnih in nedeljivih človekovih pravic, ter izraža pohvalo, da je EU tej resoluciji nasprotovala; obžaluje, da ni prišlo do nadaljnjih ukrepov v zvezi z resolucijo A/HRC/RES/17/19 o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti, ter poziva skupino držav, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, tudi Južno Afriko, naj kar se da hitro ukrepajo v zvezi s to resolucijo; izraža pohvalo visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice za njeno delo pri spodbujanju in varovanju človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, zlasti prek izjav, poročil, in nove kampanje „Svobodni in enakopravni“; poziva visoko komisarko Združenih narodov, naj svoje delo nadaljuje in izrazi močno zaskrbljenost nad tako imenovanimi protipropagandnimi zakoni, ki omejujejo svobodo izražanja in zbiranja;

93.  glede na načela mednarodnega humanitarnega prava, ki jih določajo Haaški pravilnik iz leta 1907 (čl. 42−56), Četrta ženevska konvencija (čl. 27−34 in 47−78) in določbe Dodatnega protokola I, poudarja, naj EU zagotovi, da partnerji, ki sodijo v kategorijo okupacijskih sil, spoštujejo svoje dolžnosti do prebivalstva na zasedenih ozemljih; opozarja, da mora okupacijska sila prebivalstvu v času okupacije v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom zagotoviti standarde javnega zdravstva ter dostop do hrane in zdravstvene oskrbe; ponovno poudarja, da je preseljevanje civilnega prebivalstva okupacijske sile na zasedeno ozemlje prepovedano in da je treba obtoženim kaznivih dejanj omogočiti postopke, ki spoštujejo mednarodno priznana sodna jamstva, na primer to, da so obveščeni o razlogu za prijetje in obtoženi zaradi točno določenega kaznivega dejanja ter da imajo možnost čim hitrejšega poštenega sojenja;

Mednarodno kazensko sodišče

94.  znova izraža odločno podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču; meni, da je naraščanje števila držav pogodbenic pomemben korak k večji univerzalnosti tega sodišča; pozdravlja dejstvo, da je Gvatemala rimski statut ratificirala aprila 2012, Slonokoščena obala pa februarja 2013;

95.  poziva zunanje ministre EU, naj sprejmejo sklepe Sveta za zunanje zadeve in tako potrdijo trdno podporo EU in njenih držav članic Mednarodnemu kazenskemu sodišču, upoštevajo prizadevanja EU za stalne preglede, posodabljanje in širjenje svojih instrumentov o Mednarodnem kazenskem sodišču ter se ponovno zavežejo, da si bodo prizadevali za univerzalnost rimskega statuta ter tako žrtvam hudih zločinov po mednarodnem pravu omogočili širši dostop do pravnega varstva;

96.  obžaluje, da rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča tudi v novi uredbi o GSP ni na seznamu konvencij, potrebnih za status GSP+; ugotavlja, da kar nekaj držav prosilk za GSP+ ni pogodbenic omenjenega statuta oziroma ga ni ratificiralo (npr. Armenija, Pakistan); znova priporoča, da se rimski statut doda na prihodnji seznam konvencij;

97.  poziva EU in države članice, naj na pogajanjih in v političnih dialogih s tretjimi državami, regionalnimi organizacijami in drugimi regionalnimi skupinami opozarjajo na nujnost ratifikacije in izvajanja statuta ter sporazuma o privilegijih in imunitetah sodišča, v sporazume EU s tretjimi državami pa vključijo določbe o Mednarodnem kazenskem sodišču in mednarodnem pravosodju;

98.  Evropsko službo za zunanje delovanje spodbuja, naj zagotovi, da bodo vse delegacije in posebni predstavniki EU v celoti obveščeni o Sklepu Sveta EU in akcijskem načrtu o Mednarodnem kazenskem sodišču ter o dopolnilnem instrumentu EU, in se dejavno zavzema za Mednarodno kazensko sodišče, izvajanje njegovih sodb in boj proti nekaznovanosti za kazniva dejanja iz rimskega statuta;

99.  poziva delegacije in posebne predstavnike EU, zlasti posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj se v političnem dialogu in na srečanjih s tretjimi državami dejavno zavzemajo za Mednarodno kazensko sodišče, izvajanje njegovih odločitev in boj proti nekaznovanosti za kazniva dejanja iz rimskega statuta; poleg tega predlaga okrepitev finančne podpore Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

100.  pozdravlja sprejetje instrumenta EU za spodbujanje načela dopolnjevanja, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo pa poziva, naj sprejmeta dodatne ukrepe za njegovo učinkovito izvajanje; spodbuja EU, naj zagotovi, da bo podpora Mednarodnemu kazenskemu sodišču ustrezno vključena v vsa pomembna področja zunanje politike EU;

101.  poziva države članice EU, naj v celoti izvajajo rimski statut z uskladitvijo nacionalne zakonodaje z vsemi obveznostmi iz statuta, ugodijo prošnjam Mednarodnega kazenskega sodišča za pomoč in sodelovanje v vseh fazah sodnih postopkov, zlasti v zvezi s predhodnimi pregledi, preiskavo, prijetjem in predajo, zaščito žrtev in prič, začasnim izpustom in izvrševanjem kazenskih sankcij; obžaluje, da so prispevki v sklad za pomoč žrtvam še vedno nezadostni in poziva države članice EU, naj zagotovijo potrebna sredstva zanj, da bo lahko v celoti izpolnjeval svoja pooblastila;

102.  izraža podporo ustrezno financiranim dejavnostim ozaveščanja in obveščanja javnosti v okviru rednega proračuna sodišča in poudarja pomen teh dejavnosti za zagotavljanje prepoznavnosti pravnega varstva;

103.  poziva države članice EU, naj ratificirajo spremembe rimskega statuta iz Kampale in k ratifikaciji spodbujajo tretje države;

104.  poziva EU in njene države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za boj proti nekaznovanosti znotraj meja EU; jih spodbuja, naj v tem smislu upoštevajo priporočila Evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, zločine proti človeštvu in vojne zločine;

Smrtna kazen in njeno izvrševanje

105.  izraža odločno nasprotovanje smrtni kazni in meni, da je izvajanje vsesplošnega moratorija z namenom splošne odprave smrtne kazni osrednji cilj politike EU na področju človekovih pravic; poudarja, da ni nobenih dokazov o učinkovitosti smrtne kazni kot sredstva za odvračanje od kaznivih dejanj, in poudarja, da so po razpoložljivih podatkih s smrtno kaznijo najpogosteje kaznovani prikrajšani posamezniki; pozdravlja prizadevanje Evropske unije in držav članic v okviru Združenih narodov, ki je vodilo do sprejetja resolucije generalne skupščine o moratoriju za izvajanje smrtne kazni decembra 2012; kljub temu izraža zaskrbljenost zaradi ponovnega začetka izvrševanja smrtne kazni v številnih državah; poziva EU, naj še naprej pripravlja ciljno usmerjene kampanje o smrtni kazni in okrepi sodelovanje z državami, ki zagovarjajo ohranitev smrtne kazni; pričakuje, da se z njim ustrezno posvetuje med pregledom Uredbe (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni ali mučenje, načrtovanim za leto 2013;

106.  obžaluje, da je Belorusija zadnja država na evropski celini, ki še ima smrtno kazen; znova poudarja, da je bila usmrtitev Dimitrija Konovalova in Vladislava Kovaljeva obžalovanja vredna; znova poziva Belorusijo, naj uvede moratorij za smrtno kazen, nato pa jo v celoti odpravi;

Podjetništvo in človekove pravice

107.  ponovno poudarja, da bi morala evropska podjetja pri svojih dejavnostih zagotavljati spoštovanje standardov človekovih pravic, tudi pri poslovanju zunaj EU; je zaskrbljen nad poročili v zvezi s sodelovanjem nekaterih podjetij EU z avtoritarnimi režimi, zlasti v primerih, ko trgovina z občutljivim blagom, na primer na področju informacijske tehnologije in komunikacij, povzroča zlorabe človekovih pravic;

108.  opozarja na pomen spodbujanja družbene odgovornosti podjetij, tudi pri poslovanju zunaj EU, ter na pomen zagotavljanja družbene odgovornosti podjetij vzdolž vse dobavne verige; je prepričan, da bi morali imeti evropska podjetja ter njihove podružnice in podizvajalci ključno vlogo pri spodbujanju in razširjanju mednarodnih standardov poslovanja in človekovih pravic po vsem svetu; poudarja pomen smiselnega poročanja o človekovih pravicah ter socialnem in okoljskem vplivu projektov, ki jih podpirajo Evropska investicijska banka ali izvozni krediti, ki jih odobrijo evropske kreditne agencije; poudarja, da bi morale finančne operacije, ki jih izvajajo te institucije, prispevati k splošnim načelom, ki vodijo Unijo pri njenem zunanjem delovanju, kot je navedeno v členu 21 Podobe o Evropski uniji;

109.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj poroča o izpolnjevanju obvez iz akcijskega načrta EU o človekovih pravicah glede na vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; obžaluje pomanjkanje napredka pri odzivu Komisije na zahtevo Evropskega parlamenta, naj predlaga zakonodajo, ki bi od podjetij iz EU zahtevala, da zagotovijo, da njihova nabava ne podpira krivcev za spopade in hude kršitve človekovih pravic;

110.  opozarja Komisijo na njeno zavezo iz septembra 2010, da bo preučila vprašanje prisilnega zaporniškega dela v tretjih državah in ustrezno pregledala odziv EU, ter poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o izidu tega procesa; poziva Komisijo, naj uvede zakonodajo o preporodi uvoza blaga, ki ga proizvedejo prisilni in zaporniški delavci, v EU;

Izkoreninjenje vseh vrst diskriminacije

111.  opominja na člene splošne deklaracije o človekovih pravicah, po katerih se vsi ljudje rodijo svobodni in enakopravni, kar zadeva dostojanstvo in pravice, pravice in svoboščine pa lahko uživajo brez vsakršnega razlikovanja; poudarja pomen boja proti vsem oblikam diskriminacije, vključno na podlagi rase, barve, spola, spolne usmeritve, jezika, vere, kaste, družbenega izvora, kulture, starosti, rojstva, invalidnosti ali drugih razlogov; znova poziva EU, naj se bori proti diskriminaciji in nestrpnosti, saj je to osrednja naloga njene politike človekovih pravic, slednjo pa utemelji na vključujoči in celoviti opredelitvi nediskriminacije; poudarja, da je spoštovanje pravic manjšin ključni pogoj za mir, razvoj in demokracijo; pozdravlja in spodbuja sodelovanje EU z ZN in regionalnimi organizacijami pri doseganju tega cilja;

112.  poziva EU, naj posebno pozornost nameni diskriminaciji zaradi pripadnosti družbenim slojem, kot so kaste in podobni sistemi dednega statusa, saj zelo škodljivo in včasih uničujoče vplivajo na možnosti za enakopravno uživanje človekovih pravic; meni, da bi bilo treba države, v katerih še vedno obstaja kastni sistem, pozvati, naj ga prepovedo in zagotovijo, da se bodo zakoni proti kastnemu sistemu v resnici izvajali;

Svoboda misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja

113.  poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti, vere ali prepričanja, kot je zapisana v 18. členu splošne deklaracije o človekovih pravicah in drugih mednarodnih instrumentih o človekovih pravicah, temeljna človekova pravica, medsebojno povezana z drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, in zajema tudi pravico do verovanja ali neverovanja ter pravico do prakticiranja teističnega, neteističnega ali ateističnega prepričanja bodisi zasebno ali v javnosti oziroma sam ali v skupnosti, ter pravico do sprejetja, spremembe in opustitve ali ponovnega sprejetja prepričanja po lastni izbiri; poziva EU, naj spodbuja pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja v mednarodnih in regionalnih forumih ter v dvostranskih odnosih s tretjimi državami;

114.  opozarja, da pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti sodi v okvir zakonitega uveljavljanja pravice do svobode misli, vesti in vere, ter poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj države s sistemom obveznega služenja vojaškega roka pozovejo, naj zaradi javnega interesa omogočijo nadomestno služenje nevojaškega ali civilnega značaja in naj tistih, ki izrazijo ugovor vesti, ne kaznujejo zaradi nesluženja vojaškega roka, na primer z zaporom;

115.  najostreje obsoja diskriminacijo, nestrpnost, nasilje in uboje zaradi vere ali prepričanja, ne glede na to, kje se zgodijo in kdo so njihove žrtve; je posebej zaskrbljen, ker poskušajo ljudstva, ki se delijo na podlagi religije, spore vse pogosteje razreševati z uporabo nasilja in preganjanja, saj taka dejanja onemogočajo trajni mir in spravo; poleg tega je zaskrbljen zaradi naraščajoče sovražnosti vlad in družbe na splošno v mnogih državah, ki manjšinskim verskim skupinam in skupinam z drugačnim prepričanjem odrekajo pravico do verskih obredov ali javnega izražanja svoje veroizpovedi ali prepričanja; ugotavlja, da so družbena sovražnost in napadi proti verskim skupinam ali skupinam z drugačnim prepričanjem, ki povzročajo mnogo smrti in poškodb, vse pogostejši, nekaznovanost in pomanjkljivo varstvo manjšinskih verskih skupnosti ali skupnosti z drugačnim prepričanjem pa še vedno vzbujata zaskrbljenost;

116.  nasprotuje zakonodaji, ki posameznike kaznuje zaradi spremembe veroizpovedi ali prepričanja; izraža globoko zaskrbljenost, ker zaradi takšne zakonodaje posameznikom v nekaterih državah grozi zapor ali celo smrtna kazen; prav tako je zaskrbljen, ker so tisti, ki so opustili ali spremenili svojo veroizpoved, soočeni z družbeno sovražnostjo, na primer z nasiljem in ustrahovanjem; nasprotuje zakonom, na podlagi katerih se kaznujejo izrazi, ki veljajo za bogokletne, obrekljive ali žaljive do vere ali verskih simbolov, oseb ali občutkov; izjavlja, da ti zakoni niso skladni s sprejetimi mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic; obstoja določbe zakona o bogokletstvu v Afganistanu, Bangladešu, Egiptu, Pakistanu in Savdski Arabiji, ki dovoljujejo zaporno in smrtno kazen;

117.  pozdravlja nedavne pozive evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice za zbiranje predlogov, ki dajejo prednost in podpirajo ukrepe v družbi za boj proti diskriminaciji na podlagi veroizpovedi ali prepričanja; spodbuja EU, naj podpre vključujoča prizadevanja medkulturnega in medverskega dialoga ter sodelovanje na različnih ravneh, ki vključuje voditelje skupnosti, ženske, mlade in predstavnike etničnih manjšin, katerih cilj je spodbujanje izgradnje miru in družbene kohezije; EU in države članice poziva, naj razvijejo sheme donacij za varstvo in spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja v državah, kjer je ta pravica najbolj ogrožena;

118.  pozdravlja zavezo EU, da bo spodbujala pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja v mednarodnih in regionalnih forumih, vključno z ZN, OVSE, Svetom Evrope in drugimi regionalnimi mehanizmi; spodbuja EU, naj na Generalni skupščini ZN na dnevni red še naprej uvršča svojo letno resolucijo o svobodi veroizpovedi ali prepričanja in podpira pooblastila posebnega poročevalca ZN za svobodo veroizpovedi in prepričanja;

Pravice in neodvisnost žensk in otrok

119.  izraža vso podporo ZN v prizadevanjih za pravice in večjo neodvisnost žensk; spodbuja EU, naj pripravi ciljno usmerjeno kampanjo o politični in gospodarski udeležbi žensk ter podpre pobude proti nasilju na podlagi spola in umorom žensk; podpira izvajanje akcijskega načrta za enakopravnost spolov in krepitev vloge žensk na področju razvoja; poziva delegacije EU, naj v svojih lokalnih strategijah za izvajanje smernic EU glede nasilja nad ženskami in deklicami ter boja proti vsem oblikam njihove diskriminacije, vključno s prisilnimi porokami, predvidijo posebne ukrepe v zvezi z vlogo zunanje pomoči in razvojnega sodelovanja; poudarja, da vloga Komisije in držav članic na tem področju v Evropski uniji in zunaj nje ne sme biti omejena le na boj proti nasilju nad ženskami v vseh njegovih oblikah, torej proti fizičnemu, psihološkemu, socialnemu ali ekonomskemu nasilju, ter da je treba dati prednost izobraževanju fantov in deklet od zgodnjega otroštva brez spolnega razlikovanja; Komisijo in Svet poziva, naj tretje države še naprej spodbujata k temu, da bodo pri pripravi nacionalne zakonodaje upoštevale pravice žensk in poskrbele tudi za njeno ustrezno izvajanje;

120.  znova obsoja zlorabo žensk in vse oblike nasilja nad njimi, vključno z nasiljem v družini; zato poziva vse države članice Sveta Evrope, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in boju proti njemu, EU pa poziva, naj začne proces pristopa k tej konvenciji, da bo zagotovila usklajenost notranjih in zunanjih ukrepov EU proti nasilju nad ženskami; opozarja na pomen kampanj obveščanja in ozaveščanja v skupnostih, kjer prihaja do pohabljanja ženskih spolnih organov, spolnih zlorab deklic, zgodnjih in prisilnih porok, umorov žensk in drugih kršitev človekovih pravic zaradi spola, pa tudi na to, da je treba zagovornike človekovih pravic, ki se že borijo proti tem praksam, vključiti v priprave in izvedbo omenjenih kampanj; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj v političnih dialogih s partnerskimi državami, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolnih organov, še naprej obravnavajo to vprašanje;

121.  poziva EU, naj dodatno zavaruje reproduktivne pravice, in poudarja potrebo po tem, da se te politike postavijo v središče razvojnega sodelovanja s tretjimi državami; ostro obsoja sramotno prakso pohabljanja ženskih spolnih organov v nekaterih delih Afrike, umore iz časti, splave na podlagi spola in prisilne poroke; opominja na pomembne sklepe, sprejete na mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju v Kairu;

122.  podpira pobudo generalnega sekretarja ZN „Education First“ (Izobrazba na prvem mestu), saj dostop do izobraževanja povečuje varstvo deklic pred grožnjami za njihovo prihodnost, kot so zgodnja poroka in nosečnost, okužba s HIV, revščina, nasilje v družini in spolno nasilje, hkrati pa zmanjšuje smrtnost otrok in mater;

123.  poziva k odločnejšim prizadevanjem za čim popolnejšo uresničitev razvojnih ciljev tisočletja še pred iztekom rokov, in sicer kar zadeva enakopravnost spolov, zdravje mater in dostop do ustreznega javnega zdravstva, pravico do izobraževanja ter spolnega in reproduktivnega zdravja, zlasti za najbolj ranljive skupine, kot so deklice in mlade ženske, na osnovi trdne zaveze vlad, da bodo povečale odgovornost in izboljšale mehanizme spremljanja za obstoječe obveznosti glede človekovih pravic, se zavzemale za pravno varstvo za vse in omogočile učinkovito udeležbo vsem, tudi najbolj marginaliziranim in zapostavljenim, pri razvoju, odločanju in izvajanju; zelo priporoča, da se razvojnim ciljem tisočletja za obdobje po letu 2015 doda samostojen cilj za pravice žensk in enakost spolov, z odločnim poudarkom na spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah;

124.  poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bo pregled ICPD+20 omogočil celovito revizijo vseh vidikov, povezanih s polnim uživanjem spolnih in reproduktivnih pravic, in ponovno potrdijo odločen in progresiven pristop do vprašanja spolnih in reproduktivnih pravic za vse v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic, ter poziva k večji odgovornosti glede dosežkov; zlasti jih poziva, naj poskrbijo, da bo ta proces potekal na participativni osnovi in da bo omogočeno plodovito sodelovanje različnim interesnim skupinam, vključno s civilno družbo ter ženskami, mladoletniki in mladimi; opozarja, da mora ta pregled temeljiti na človekovih pravicah in biti posebej osredotočen na spolne in reproduktivne pravice;

125.  izraža močno zaskrbljenost v zvezi z vprašanjem posilstev; obžaluje izjemno visoko stopnjo nekaznovanosti posilstev v državah, kot sta Indija in Pakistan;

126.  obsoja razširjeno uporabo spolnega nasilja in posilstev kot orožja v vojni, zlasti v regiji Velikih jezer; opozarja na vključitev zločinov na podlagi spola in kaznivih dejanj spolnega nasilja v rimski statut med vojne zločine, zločine proti človečnosti ali dejanja, ki so konstitutivni element genocida ali mučenja; v zvezi s tem pozdravlja resolucijo varnostnega sveta ZN št. 2106(2013) o preprečevanju spolnega nasilja v konfliktih, sprejeto 24. junija 2013, ki ponovno potrjuje, da ima Mednarodno kazensko sodišče pomembno vlogo v boju proti nekaznovanosti za kazniva dejanja, povezana s spolno integriteto, in kazniva dejanja na podlagi spola; poziva EU, naj podpre izvajanje teh načel v celoti; ponovno izraža zavezanost EU vključevanju človekovih pravic in vidikov enakosti spolov v misijah skupne varnostne in obrambne politike v skladu s prelomnima resolucijama varnostnega sveta ZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti;

127.  poziva EU, naj si za prednostno nalogo določi boj proti trgovini z ljudmi; poudarja potrebo po upoštevanju tako notranjih kot zunanjih vidikov pri obravnavi trgovine z ljudmi; spodbuja države članice EU, naj izvajajo Direktivo EU (2011/36/EU) in strategijo EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016;

128.  poziva k splošni ratifikaciji Konvencije ZN o otrokovih pravicah; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sprejmeta ukrepe glede pravic otrok, pri tem pa naj se posebej osredotočijo na nasilje nad njimi, zlasti na vprašanje prisilnega otroškega dela, porok otrok, novačenja otrok v oborožene skupine, njihovo razorožitev, rehabilitacijo in ponovno vključitev, v dnevni red dialogov o človekovih pravicah z zadevnimi državami pa naj vključijo tudi otroško čarovništvo; poudarja pomen dajanja prednosti otrokovim pravicam v zunanji politiki EU;

129.  poudarja, da si je treba bolj prizadevati za uresničitev revidirane strategije za izvajanje smernic EU o otrocih in oboroženih spopadih; spodbuja EU, naj še poglobi sodelovanje s posebnim predstavnikom ZN za otroke v oboroženih spopadih; pozdravlja dejstvo, da je bila leta 2012 uvedena posebna proračunska postavka za humanitarno pomoč otrokom, žrtvam spopadov, ki omogoča izobraževanje v izrednih primerih;

130.  opozarja na svoja prejšnja priporočila za izboljšanje lastnih postopkov v zvezi z vprašanji človekovih pravic in pospeševanje prizadevanj za učinkovito vključevanje človekovih pravic v svoje strukture in procese; obžaluje, da ni nobenih izboljšav v zvezi s plenarnimi razpravami ter resolucijami o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države ter nadaljnjimi ukrepi; pozdravlja prizadevanja za izboljšanje sodelovanja z nacionalnimi parlamenti držav članic pri vprašanjih o človekovih pravicah;

o
o   o

131.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Združenim narodom, Svetu Evrope ter vladam držav in ozemelj, omenjenih v tej resoluciji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0503. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0504. (3) UL L 200, 27.7.2012, str. 21. (4) UL C 332 E, 15.11.2013, str. 114. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0278. (6) http://www.eeas.europa.eu/human_rights/docs/guidelines_en.pdf. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0394. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0055. (9) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 115. (10) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 26. (11) UL C 257 E, 6.9.2013, str. 13. (12) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 69. (13) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 165. (14) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470. (15) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 31. (16) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 94. (17) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 101. (18) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 87. (19) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0431.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o letnem poročilu o politiki konkurence EU (2013/2075(INI))

P7_TA(2013)0576 A7-0357/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju poročila Komisije o politiki konkurence za leto 2012 (COM(2013)0257) in priloženega delovnega dokumenta Komisije (SWD(2013)0159),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 101, 102 in 107 Pogodbe,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 169/2009 z dne 26. februarja 2009 o uporabi konkurenčnih pravil za železniški in cestni promet ter promet po celinskih plovnih poteh(2),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije (COM(2013)0404),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o ocenjevanju škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije (C(2013)3440),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom: „Javno posvetovanje: Usklajenemu evropskemu pristopu h kolektivnim pravnim sredstvom naproti“ (SEC(2011)0173),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. junija 2013 z naslovom „Evropskemu horizontalnemu okviru za kolektivna pravna sredstva naproti“ (COM(2013)0401),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z naslovom: „Recommendation on common principles for injunctive and compensatory collective redress mechanisms in the Member States concerning violations of rights granted under Union Law“ (Priporočilo o skupnih načelih za kolektivna pravna sredstva sodne prepovedi ali odškodnin v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic, podeljenih v skladu s pravom Unije) (C(2013)3539/3),

–  ob upoštevanju študije, ki jo je objavil tematski sektor generalnega direktorata Evropskega parlamenta za notranjo politiko, z naslovom „Kolektivna pravna sredstva na področju varstva konkurence“ iz junija 2012,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije, objavljenega v skladu s členom 27(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v zadevi AT.39740 – Google (2013/C 120/09),

–  ob upoštevanju zavez, ponujenih Komisiji v skladu s členom 9 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v zadevi COMP/39.398 – Visa MIF,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah)(3),

–  ob upoštevanju posvetovanja Komisije dne 27. marca 2013 o nadzoru združevanja v EU – osnutek spremembe poenostavljenega postopka in izvedbene uredbe o združitvah,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2008 o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize (sporočilo o bančništvu)(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. decembra 2008 z naslovom „Dokapitalizacija finančnih institucij v trenutni finančni krizi: omejitev pomoči na najmanjšo potrebno in zaščitni ukrepi za preprečevanje neupravičenega izkrivljanja konkurence” (sporočilo o dokapitalizaciji)(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2009 o obravnavanju oslabljenih sredstev v bančnem sektorju Skupnosti (sporočilo o oslabljenih sredstvih)(6),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. julija 2009 o ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in oceni ukrepov prestrukturiranja v finančnem sektorju v sedanji krizi na podlagi pravil o državni pomoči (sporočilo o prestrukturiranju)(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. decembra 2008 o začasnem okviru Skupnosti za ukrepe državne pomoči v podporo dostopu do financiranja ob trenutni finančni in gospodarski krizi (prvotni začasni okvir)(8),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. decembra 2010 z naslovom "Začasni okvir Unije za ukrepe državne pomoči v podporo dostopu do financiranja v trenutni finančni in gospodarski krizi"(9) (novi začasni okvir, ki nadomešča tistega, ki se je končal 31. decembra 2010),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje (sporočilo o bančništvu)(10),

–  ob upoštevanju problemskega dokumenta Komisije v vednost Ekonomsko-finančnemu odboru o reviziji smernic o državni pomoči za prestrukturiranje bank,

–  ob upoštevanju študije, ki jo je objavil tematski sektor generalnega direktorata Evropskega parlamenta za notranjo politiko, z naslovom „Državna pomoč – krizna pravila za finančni sektor in za realno gospodarstvo“ iz junija 2011,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o uporabi pravil Evropske unije o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena(11),

–  ob upoštevanju Sklepa Komisije št. 2012/21/EU z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena(12),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Okvir Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011)”(13),

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 360/2012 z dne 25. aprila 2012 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o preoblikovanju pravil EU o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena(15),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Posodobitev področja državnih pomoči EU“ (COM(2012)0209),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o posodobitvi državne pomoči(16),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za Uredbo Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za določene vrste horizontalne državne pomoči in Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza (COM(2012)0730),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za Uredbo Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (COM(2012)0725),

–  ob upoštevanju smernic Komisije o državnih pomočeh za prevoznike v železniškem prometu(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2013 o regionalni politiki kot delu širših shem državne pomoči(18),

–  ob upoštevanju Okvirnega sporazuma z dne 20. novembra 2010 o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo(19) (v nadaljnjem besedilu: okvirni sporazum), zlasti odstavkov 9, 12, 15 in 16,

–  ob upoštevanju tožbe, vložene v eni od držav članic, o kršitvi osnovnega pravnega načela „nulla poena sine lege“z zahtevo, da se podjetja ne kaznujejo za kartelno kršitev, če pravo teh kazni ne določa;

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 22. februarja 2005 o XXXIII. poročilu Komisije o konkurenčni politiki za leto 2003(20), z dne 4. aprila 2006 o poročilu Komisije o politiki konkurence 2004(21), z dne 19. junija 2007 o poročilu o politiki konkurence 2005(22), z dne 10. marca 2009 o poročilih o politiki konkurence za leti 2006 in 2007(23), z dne 9. marca 2010 o poročilu o politiki konkurence za leto 2008(24), z dne 20. januarja 2011 o poročilu o politiki konkurence za leto 2009(25), z dne 2. februarja 2012 o letnem poročilu o politiki konkurence EU(26) in z dne 12. junija 2013 o letnem poročilu o konkurenčni politiki EU(27),

–  ob upoštevanju člena 48 in člena 119(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0357/2013),

A.  ker so banke v EU v obdobju od leta 2008 do konca leta 2011 prejele državno pomoč v vrednosti 1 600 milijard EUR in ker je bila državna pomoč večinoma zagotovljena z vpisom izdaje dolžniških vrednostnih papirjev ali v obliki jamstev ali – v izjemnih primerih – v obliki nepovratnih sredstev;

B.  ker hud kreditni krč v številnih državah članicah vpliva na mala in srednja podjetja (MSP), ki predstavljajo 98 % podjetij v EU;

C.  ker vsakoletne izgube zaradi obstoja kartelov znašajo 181−320 milijard EUR, kar je približno 3 % BDP v EU;

D.  ker sta neliberaliziran trg in zaprtost potniškega in tovornega železniškega prometa delno posledici pomanjkanja resnično neodvisnih nadzornih organov na nacionalni ravni v nekaterih državah članicah;

E.  ker bi moralo letno poročilo o politiki konkurence služiti kot instrument za nadaljnji razvoj splošne konkurenčnosti Unije s širjenjem konkurence in odpiranjem trgov za nove akterje, s čimer bi se razširil in okrepil notranji trg, in ni le povezano s praktičnim izvajanjem politike konkurence s strani Komisije;

F.  ker je odprava ovir za prosti pretok blaga, storitev, oseb in kapitala predpogoj za rast;

G.  ker so v sektorjih z nižjo stopnjo konkurence pogosto tudi gospodarski rezultati slabši;

H.  ker je namen politike konkurence zagotoviti pravilno delovanje notranjega trga ter enake konkurenčne pogoje, da se potrošnike zaščiti pred protikonkurenčno prakso in zagotovijo najboljše cene; ker namen politike konkurence ni natančno nadziranje, ampak izvrševanje jasnih in poštenih pravil, v okviru katerih tržne sile lahko učinkovito delujejo;

I.  ker imajo javno ukrepanje, javne naložbe in storitve splošnega gospodarskega pomena zlasti v obdobju krize bistveno vlogo pri zagotavljanju socialne kohezije;

J.  ker člen 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da je treba s postopkom soodločanja zagotavljati predvsem gospodarske in finančne pogoje za delovanje storitev splošnega gospodarskega pomena;

K.  ker protokol št. 26 k Pogodbi o delovanju Evropske unije javnim organom zagotavlja široke diskrecijske pravice za zagotavljanje, naročanje in organiziranje storitev splošnega gospodarskega pomena;

L.  ker sodba v zadevi Altmark določa štiri merila za razlikovanje med nadomestili za javne storitve in državnimi pomočmi;

Konkurenčna politika kot orodje za spodbujanje enotnega trga

1.  pozdravlja poročilo Komisije in njegovo osredotočenost na prispevek politike konkurence k nadzoru združevanja ter odprave ovir, izkoriščanja prednosti pred drugimi, tajnega dogovarjanja in ukrepov državne pomoči, ki imajo učinek izkrivljanja, v prid enotnemu trgu, pri tem pa se upošteva razvoj svetovnega gospodarstva;

2.  obžaluje, da se Komisija v svojem poročilu o politiki konkurence iz leta 2012 osredotoča zlasti na prakse nelojalne konkurence, ki izhajajo iz praks posameznih držav, sorazmerno malo pozornosti pa namenja nepoštenim praksam, ki so posledica povezovanja podjetij na enotnem trgu;

3.  meni, da je politika konkurence gonilo gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest, zlasti v kriznih časih;

4.  poudarja, da sta politika konkurence in nemoteno delovanje enotnega trga bistvena za soočanje s krizo, spodbujanje rasti in trajnostnega zaposlovanja v okviru strategije Evropa 2020 ter pomoč pri doseganju ciljev Evropske unije;

5.  e zato strinja s Komisijo, da kriza ne bi smela biti pretveza za popuščanje pri izvajanju konkurenčnih pravil;

6.  meni, da bi morali politiko konkurence prilagoditi, da bi se bolje odzivala na izzive, ki jih predstavlja globalizacija;

7.  meni, da bi morala nova politika konkurence EU omogočati upoštevanje klavzule o fleksibilnosti;

8.  se strinja, da je še vedno preveč sektorjev v veliki meri razdeljenih z nacionalnimi mejami ter javnimi ali zasebnimi umetnimi ovirami, in tudi, da ima politika konkurence temeljno vlogo pri odpravljanju takšne razdrobljenosti in ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev v vseh sektorjih enotnega trga, pri čemer mora upoštevati posebne potrebe MSP in končnih uporabnikov;

9.  poudarja, da izvajanje konkurenčne politike v širšem smislu ne sme krepiti že uveljavljenih podjetij ter ponudnikov blaga in storitev, temveč si mora prizadevati zlasti za vstop novih akterjev in pojav novih idej in tehnik, da se tako doseže kar največja korist za državljane Unije;

10.  meni, da bi politika konkurence morala prispevati k spodbujanju in krepitvi odprtih standardov ter interoperabilnosti, s čimer bi preprečili, da bi manjšina akterjev na trgu tehnološko blokirala potrošnike in stranke;

11.  meni, da se cene izdelkov v različnih državah članicah še vedno zelo razlikujejo, na primer cene zdravil, in sicer zaradi različnih sporazumov med državami članicami in farmacevtsko industrijo; poziva Komisijo, naj v interesu potrošnikov preuči ta problem in pripravi predloge za oblikovanje preglednejšega notranjega trga, na katerem ne bo nepotrebnih razlik v cenah.

12.  pozdravlja enotni patent EU kot korak naprej k oblikovanju enotnega trga in odzivu na izzive globalizacije; poziva k sprejetju ukrepov za zagotovitev, da lahko vse države članice sodelujejo v tej ureditvi; meni, da je treba pravice intelektualne lastnine uskladiti z zahtevami konkurenčnosti, pri čemer je treba zaščititi splošni interes in zagotoviti, da imetniki patentov svojih pravic ne zlorabijo v škodo javnosti; poziva Komisijo, naj preganja ravnanje, katerega namen je neupravičeno zavlačevati vstop generičnih zdravil na trg;

Legitimnost in učinkovitost konkurenčne politike EU

13.  meni, da bi moral imeti pri vzpostavitvi okvira za politiko konkurence zakonodajno pristojnost soodločanja; obžaluje, da člena 103 in 109 PDEU predvidevata le posvetovanje s Parlamentom; meni, da tak demokratični deficit ni dopusten; predlaga, da se ta pomanjkljivost čim prej premosti z medinstitucionalno ureditvijo na področju politike konkurence ter popravi s prihodnjimi spremembami Pogodbe; ponovno opozarja, da politična odgovornost Komisije do Parlamenta pokriva tudi politiko konkurence in da je strukturiran dialog z ustreznim komisarjem pomembno sredstvo za izvajanje pravilnega demokratičnega nadzora na tem področju;

14.  meni, da vrsta dialoga, ki ga vodi komisarka za konkurenco, ne more nadomestiti pravega demokratičnega nadzora, ki ga izvaja Parlament; poudarja, da je parlamentarni nadzor še toliko bolj potreben, ker Komisija v skladu s politiko konkurence spremlja odločitve demokratično izvoljenih nacionalnih in lokalnih organov; poudarja tudi, da je treba izboljšati dialog med Komisijo, državami članicami, lokalnimi in regionalnimi organi ter civilno družbo;

15.  poudarja, da morata imeti Parlament in Svet enak dostop do srečanj in obveščanja za pripravo zakonodaje ali nezavezujočih aktov na področju politike konkurence, kot je določeno v okvirnem sporazumu; obžaluje, da Komisija tega ne upošteva;

16.  poudarja, da je treba oblikovati kulturo konkurence, ki spodbuja lastne vrednote in pomaga ohranjati pozitiven pristop do spoštovanja predpisov, s preprečevalnim in ugodnim učinkom na razvoj politike konkurence;

17.  poudarja, da je zaradi medsektorskega značaja politike konkurence EU potrebna popolna skladnost med to politiko in politikami EU na drugih področjih ter da morajo biti predpisi posameznih sektorjev za zagotovitev nemotenega delovanja notranjega trga skladni z načeli politike konkurence;

18.  meni, da bi morala Komisija podati predlog za urejanje vprašanj konkurence, ki se nanašajo na manjšinske deleže;

19.  spodbuja Komisijo, naj nadaljuje z uvajanjem nezavezujočih smernic na področju politike konkurence, ob tem pa naj ustrezno upošteva obstoječo sodno prakso Sodišča, da se zagotovi določena stopnja pravne varnosti za deležnike; vendar meni, da nezavezujoči akti ne morejo nadomestiti zakonodaje na področjih, kjer je pravna varnost ključnega pomena;

20.  poudarja, da so denarne kazni odvračilno orodje, ki je pomembno za konkurenčno politiko, in da je za uspeh preiskav potrebno hitro ukrepanje; meni, da so pravna varnost, poenostavitev postopkov in možnost predčasne prekinitve na podlagi ustreznih sporazumov ključnega pomena, in zato ponovno poziva Komisijo, naj pravila o denarnih kaznih vključi v Uredbo (ES) št. 1/2003; hkrati meni, da bi morala Komisija okrepiti nenapovedane inšpekcije ter ukrepati zoper domnevne kršitve;

21.  vendar meni, da je lahko uporaba vedno višjih kazni kot edinega protimonopolnega instrumenta preveč neprizanesljiva, nenazadnje glede na možnost izgube delovnih mest zaradi nezmožnosti plačevanja; poudarja, da se politika visokih glob ne bi smela uporabljati kot alternativni mehanizem za financiranje proračuna; podpira pristop nagrajevanja in kaznovanja, ki bi učinkovito odvračal zlasti večkratne kršitelje, hkrati pa spodbujal delovanje po predpisih;

22.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo njena politika kaznovanja in izvrševanja zakonodaje ponovno vzpostavila uravnotežen trg, ter spodbuja podjetja, naj na interni ravni prepoznavajo kršitve ter prostovoljno izvajajo izravnalne ukrepe; poziva Komisijo, naj upošteva raven nezakonitih dobičkov in izgubo prizadetih oseb;

23.  ponovno poudarja, da je število zahtevkov za zmanjšanje globe zaradi nezmožnosti plačila naraslo, predvsem v primeru podjetij z enim proizvodom ter MSP; še vedno meni, da bi lahko kot alternativi zmanjšanju glob razmislili o sistemu odloženih in/ali deljenih plačil, da ne bi uničevali podjetij;

24.  ugotavlja, da lahko uporaba globalnega prometa za 10-odstotno zgornjo mejo glede na vedno večje število organov, pristojnih za konkurenco, po vsem svetu privede do nalaganja kumulativnih sankcij za isto kršitev; zato meni, da bi bil promet, ki temelji na Evropskem gospodarskem prostoru, primernejši od globalnega prometa;

25.  še vedno čaka na spremembo smernic za določanje glob v zvezi s podjetji „z enim proizvodom“ ter MSP; kljub temu pozdravlja, da je Komisija v svojem sklepu o okovju za okna (COMP/39452 z dne 28. marca 2012) nedavno upoštevala posebne potrebe podjetij z enim proizvodom;

26.  poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z nacionalnimi sodišči, da se olajša izvrševanje na zasebni ravni in ustrezno razreševanje sporov v zvezi z državno pomočjo; pozdravlja programe Komisije za usposabljanje nacionalnih sodnikov;

27.  odobrava vlogo sodnih organov v politiki konkurence in jih poziva, naj svoje pristojnosti uporabijo za pridobivanje informacij in mnenja Komisije in naj sodelujejo pri dejavnostih usposabljanja Skupnosti; priporoča Komisiji, naj tesno sodeluje s sodnimi organi, izkoristi možnost, da deluje kot „prijatelj sodišča“ (amicus curiae), kar bi moralo biti pravočasno objavljeno na spletni strani Komisije, ter preuči možnost sprejetja pravnih ukrepov za zaščito EU in varovanje interesov, ki bi jih morala ščititi;

28.  je seznanjen s predlogom Komisije z dne 11. junija 2013 o postopkih z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb zakonodaje o konkurenci, s katerim se trenutno ukvarja; je odločen, da bo našel zadovoljivo rešitev za posebna vprašanja na tem področju;

29.  vztraja, da bi morala EU dejavno spodbujati vsebinsko in postopkovno zbliževanje pravil konkurence na mednarodnem prizorišču; meni, da je mednarodno sodelovanje bistveno za zagotavljanje skladnosti in interoperabilnosti pri izvajanju politike konkurence s strani različnih pristojnih organov, saj to pripomore k večji učinkovitosti raziskav in ustvarja enake konkurenčne pogoje;

30.  poudarja, da je pomembno spodbujati svetovno približevanje ureditve konkurenčnih pravil; spodbuja Komisijo, naj sprejme dvostranske sporazume o sodelovanju pri izvrševanju konkurenčnih pravil; trenutno izdeluje predlagani sporazum med EU in Švico v zvezi s sodelovanjem pri uporabi zakonodaje o konkurenci obeh; je odločen, da bo našel zadovoljivo rešitev za posebna vprašanja na tem področju;

31.  meni, da bi morali sredstva, namenjena generalnemu direktoratu Komisije za konkurenco, uskladiti z njegovim povečanim obsegom dela in večjim številom nalog tudi s prerazporeditvijo sredstev iz zastarelih ali premalo izkoriščenih proračunskih vrstic, da bi lahko sprejemali bolj proaktivne ukrepe;

Organi, pristojni za konkurenco

32.  poziva države članice, naj zagotovijo neodvisnost vseh nacionalnih organov za konkurenco in sektorskih regulatorjev od nacionalnih vlad, za kar je bistvenega pomena imenovanje nepolitičnih predsednikov in članov odborov, ki nimajo navzkrižnih interesov; poziva države članice, naj zagotovijo, da imajo nacionalni organi za konkurenco in sektorski regulatorji na voljo dovolj osebja in sredstev v skladu s potrebami trga, da lahko učinkovito izvajajo svoje naloge;

33.  poudarja pomen popolne preglednosti nacionalnih organov za konkurenco in sektorskih regulatorjev; zahteva, da so vse ustrezne informacije o zadevah in uradnih odločitvah razvidne in dostopne v javni spletni podatkovni zbirki, pri čemer je treba upoštevati zaupne poslovne podatke, ki lahko znatno vplivajo na konkurenco;

34.  podpira strukturirano sodelovanje v okviru Evropske mreže za konkurenco (ECN), ki omogoča usklajeno javno izvajanje konkurenčnih pravil po vsej EU, in spodbuja njegov nadaljnji razvoj, saj imajo nekateri trgi zaradi različnih pravnih, gospodarskih in kulturnih pogojev bolj nacionalne razsežnosti kot drugi; meni, da bi bilo treba delovne programe in sklepe srečanj Evropske mreže za konkurenco kot splošno pravilo objavljati na spletni strani generalnega direktorata za konkurenco;

35.  meni, da bi morali nacionalni organi za konkurenco in drugi nacionalni sektorski regulatorji še naprej sodelovati, da se zagotovi usklajeno delovanje, zlasti v sektorjih, kjer liberalizacija še ni zaključena ali v celoti uresničena; predlaga vzpostavitev širše mreže evropskih regulatorjev za izmenjavo najboljše prakse, ki bo vključevala tudi nacionalne organe za konkurenco in druge nacionalne sektorske regulatorje;

Državna pomoč in učinki na realno gospodarstvo

Državna pomoč za banke

36.  priznava, da ima nadzor državne pomoči že od začetka krize pomembno vlogo kot mehanizem za prestrukturiranje in reševanje bank v težavah;

37.  meni, da bi se moral nadzor državnih pomoči med krizo osredotočati na stabilizacijo bančnega sistema, odpravljanje nepoštene segmentacije v zvezi s kreditnimi pogoji v realnem gospodarstvu ter diskriminacije MSP in gospodinjstev na enotnem trgu; vendar poziva Komisijo, naj zagotovi, da cilj stabilizacije bančnega sistema ne bo privedel do nadaljnjega povečanja javnega dolga; poziva Komisijo, naj podaljšanje začasne državne pomoči bančnemu sektorju poveže z izboljšanimi in strožjimi pogoji za primerno osredotočenje na posojila prebivalstvu ter večjimi omejitvami in preglednejšimi pravili za bonuse, strukture pristojbin in razdeljevanje dividend;

38.  ponovno opozarja, da je že večkrat pozval Komisijo, naj revidira pravila o državni pomoči bankam, ki so bila kot začasni ukrepi uvedena leta 2008; zato pozdravlja ukrepe, ki jih je Komisija pred kratkim sprejela na tem področju;

39.  poziva Komisijo, naj redno pripravlja podrobno statistiko − po posameznih državah in organizacijah – o državni pomoči, ki jo je finančni sektor prejel od začetka krize, o konsolidiranih izgubah in stanju na področju vračil, rezultate pa naj objavlja na spletni strani Komisije, da se zagotovi popolna preglednost obsega javnega posredovanja od začetka krize in njegovega učinka na davkoplačevalce;

40.  meni, da bi bilo treba uskladiti računovodske metode, preden se oceni znesek državne pomoči za banke, tako da bo računovodska obravnava na primer posojil, ki so drugič refinancirana, v vseh državah članicah enaka;

41.  poudarja, da bi morali pri refinanciranju posojil – zlasti v primeru bank, ki prejemajo državno pomoč – v celoti upoštevati finančno zmogljivost prejemnika; meni, da bi morala biti prodaja sredstev in deležev v drugih podjetij pogoj za refinanciranje posojil multinacionalnih korporacij;

42.  poziva Komisijo, naj pozorno spremlja tiste trge v bančnem sektorju, kjer je koncentracija visoka ali rastoča, zlasti če je ta posledica prestrukturiranja kot odziva na krizo; opozarja, da so oligopolni trgi še zlasti dovzetni za nekonkurenčne prakse; se boji, da bi ta koncentracija nazadnje škodila potrošnikom; poudarja, da je prevelika koncentracija tvegana tako za finančni sektor kot tudi za realno gospodarstvo;

43.  poudarja, da se je s konsolidacijo v bančnem sektorju povečal tržni delež nekaterih velikih finančnih institucij; poziva Komisijo, naj še naprej pozorno spremlja ta sektor, da bi okrepila konkurenco in varstvo potrošnikov na evropskih bančnih trgih, tudi na področju investicijskega bančništva, kjer se mali depoziti uporabljajo za navzkrižno subvencioniranje bolj tveganih dejavnosti investicijskega bančništva;

44.  poziva Komisijo, naj pred dodelitvijo državne pomoči skrbno preuči obseg sredstev in deležev finančnih institucij;

45.  poudarja, da bi morali deponentom, ki imajo na bančnih računih do 100 000 EUR, zagotoviti največjo možno raven zaščite in jih izključiti iz vseh sporazumov o porazdelitvi bremen, ki izhajajo iz prestrukturiranja ali reševanja bank;

46.  meni, da bi morala Komisija razmisliti o možnosti, da se državna pomoč bankam občasno pogoji s kreditiranjem MSP;

47.  poudarja, da so MSP v času finančne krize nesorazmerno prizadeta, kar zadeva možnosti za dostop do financiranja; poudarja, da MSP predstavljajo 98 % vseh podjetij v evroobmočju, tu zaposlujejo približno tri četrtine zaposlenih in ustvarijo okoli 60 % dodane vrednosti ter da jih dostop do financiranja ovira pri naložbah in rasti; zato poziva Komisijo, naj prednostno sprejme ukrepe za ponovno uravnavo finančne ureditve, da bi spodbudila rast in olajšala krizo na področju financiranja MSP;

48.  poudarja, da banke, ki prejemajo državno pomoč, ne bi smele povečevati svoje velikosti in kompleksnosti; poziva Komisijo, naj jih spodbuja, da bi svoj poslovni model usmerile v izvedljivi del svojih dejavnosti, politiko prejemkov in strukturo pristojbin in ne bi povečale izpostavljenosti javnemu dolgu, zlasti če hkrati zmanjšujejo tok posojil za MSP in gospodinjstva; poudarja, da je treba oblikovati nov, stalen regulativni sistem, da bi se lahko spopadli s pomanjkljivostmi, ki so bile odkrite v pravnem sistemu v času pred krizo, predvsem kar zadeva finančni sektor, ter da bi odpravili izkrivljanje, do katerega je prišlo v času finančne in gospodarske krize, ter da je treba zagotoviti, da se pri dodeljevanju državne pomoči bankam upoštevajo posledice in koristi za davkoplačevalce, potrošnike in enotni trg kot celoto;

49.  obžaluje, da imajo MSP, ki so vključena v programe prilagajanja v državah članicah, težave s pridobivanjem bančnih posojil in morajo plačevati višje obrestne mere le zato, ker se nahajajo v evroobmočju, kar povzroča izkrivljanje na enotnem trgu;

50.  poudarja, da bi bilo treba tudi zunanje vlagatelje spodbujati k čim večjemu sodelovanju v družbah za upravljanje s premoženjem, ustanovljenih v okviru programov državne pomoči z namenom izločitve oslabljenih sredstev, da bi tako preprečili navzkrižja interesov med vlagatelji, ki imajo ali prenašajo sredstva, in cilji posameznih družb za upravljanje s premoženjem;

51.  meni, da bi morale družbe za upravljanje s premoženjem čim prej prodati svoja sredstva, da se znova vzpostavi normalno stanje na trgu in konča javno vmešavanje v posamezni sektor;

52.  meni, da bi morale izkušnje GD za konkurenco z bančno krizo veljati za najboljšo prakso in jih je treba v prihodnje uporabljati za preprečevanje, namesto za naknadna posredovanja;

Posodobitev na področju državne pomoči

53.  znova pozdravlja sporočilo Komisije o posodobitvi področja državnih pomoči (COM(2012)0209) in revidirana pravila o državni pomoči, kar zadeva skupinske izjeme in postopke, ki jih je pred kratkim sprejel Svet; kljub temu poziva Komisijo, naj zagotovi, da spodbujanje gospodarske rasti kot eden splošnih ciljev te reforme ne bo znova povzročilo povečanja javnega dolga;

54.  meni, da bi se morala podjetja prestrukturirati v skladu z jasnimi omejitvami, pri čemer naj bodo negativne posledice za tiste tekmece, ki ne prejemajo javne finančne pomoči, čim manjše;

55.  poziva Komisijo, naj preuči, kdaj družbe postanejo prevelike, da bi propadle, in razmisli o ukrepih, ki bi jih lahko sprejeli na nacionalni ravni ali ravni EU, da bi preprečili, da bi družbe postale odvisne od vladnega reševanja z javnimi sredstvi;

56.  je seznanjen s splošno namero Komisije, da iz obveznosti priglasitve izvzame še več ukrepov; vendar poudarja, da bodo morale države članice zagotoviti predhodno usklajenost s pravili o državni pomoči ukrepov de minimis in sistemov skupinskih izjem, če želijo ohraniti zadostno raven nadzora, medtem ko bo Komisija nadaljevala z izvajanjem naknadnega nadzora takih primerov;

57.  se strinja z mnenjem Komisije, da je treba pospešiti postopke dodeljevanja državne pomoči, ker bi se tako lahko osredotočili na zapletene primere z resnimi posledicami za konkurenco na notranjem trgu; je seznanjen s predlogom Komisije za zvišanje ravni njene proste presoje pri odločanju o načinu obravnave pritožb; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem zagotovi podrobna merila za razlikovanje med bolj in manj pomembnimi zadevami; poudarja, da so višji pragovi za uredbo de minimis ter razširitev horizontalnih kategorij v uredbi o podelitvi pooblastil in uredbi o splošnih skupinskih izjemah primerni za tako razlikovanje;

58.  poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti boljšo izmenjavo z državami članicami v zvezi s kakovostjo in pravočasnostjo posredovanja informacij ter priprave obvestil; poudarja, da morajo učinkoviti nacionalni sistemi zagotavljati skladnost ukrepov državne pomoči, izvzetih iz obveznosti predhodne priglasitve, s pravom Unije; poudarja, da so višji pragovi za uredbo de minimis ter razširitev horizontalnih kategorij v uredbi o podelitvi pooblastil in uredbi o splošnih skupinskih izjemah primerni za tako razlikovanje;

59.  ugotavlja, da so zadevne informacije za nadzor primerov državne pomoči doslej posredovale izključno države članice; znova poziva Komisijo, naj oceni, ali bo potrebovala dodatne človeške vire, da bi razširila svoja orodja za zbiranje informacij in da bi lahko prejemala neposredne informacije od udeležencev na trgu; vendar ugotavlja, da Komisija ne bi smela imeti možnosti za vključevanje dodatnih razmislekov o kakovosti in učinkovitosti v oceno skladnosti ter da bi morala te odločitve prepuščati organom za dodeljevanje pomoči;

60.  poudarja, da v nekaterih državah članicah ni jasno, ali je javno financiranje evropskih potrošniških centrov mogoče obravnavati kot neupravičeno državno pomoč v smislu konkurenčnega prava Unije; je zaskrbljen, da to ogroža podporo držav članic evropskim potrošniškim centrom in je že povzročilo začasno prekinitev njihovega financiranja; zato poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno delovanje evropskih potrošniških centrov in čim prej pojasni, da ta vrsta financiranja ne velja za državno pomoč v smislu prava Unije, saj se evropski potrošniški centri ne ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi, temveč zagotavljajo podporne storitve za potrošnike;

Sektor prometa

61.  meni, da bi morala Komisija še bolj okrepiti povezanost med konkurenčno in prometno politiko, da bi izboljšala konkurenčnost evropskega prometnega sektorja;

62.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo odprto in pošteno konkurenco pri vseh načinih prevoza;

63.  poziva Komisijo, naj razvije mreže javnega prevoza s ciljem izboljšanja storitev za stranke;

64.  poziva Komisijo, naj se z namenom preprečevanja vedno večjih emisij CO2 posebej posveti izpolnitvi mednarodne zaveze za omejitev globalnega segrevanja na dve stopinji Celzija (°C) nad predindustrijsko raven v skladu s ciljem za leto 2020;

Železnice

65.  poziva Komisijo, naj dokončno vzpostavi enotno evropsko železniško območje, zagotovi popolno preglednost denarnih tokov med upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu ter preveri, ali imajo države članice močne in neodvisne nacionalne regulatorje;

66.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja, da bi v sektorju železniškega prometa zagotovili pošteno konkurenco in bolj kakovostne storitve;

67.  poziva Komisijo, naj preuči možnost sprejetja zakonodajnega predloga za evropskega regulatorja, ki bi sodeloval z obstoječimi nacionalnimi regulatorji in deloval, kjer teh ni ali, če je to primerno, so nedejavni;

68.  poudarja, da na enotni trg v sektorju železniškega tovornega prometa vplivajo nepravilen ali nepopoln prenos prava EU v državah članicah in ozka grla pri čezmejni mobilnosti, ki ovirajo konkurenčnost in rast; poziva Komisijo, naj preveri, ali je tržne ovire, ki so jih ustvarili operaterji, ali tehnični vidiki, ki se med državami članicami razlikujejo − na primer tirne širine, sistem napajanja z energijo, signalni sistemi in druge podobne ovire za interoperabilnost in dostopnost infrastrukture − mogoče šteti za kršitve pravil konkurence;

Letalstvo

69.  pozdravlja namen Komisije, da do konca leta 2013 revidira smernice EU na področju državne pomoči za letalstvo in letališča, da se prepreči izkrivljanje konkurence in vzpostavijo enaki konkurenčni pogoji za vse udeležence na trgu;

70.  poziva Komisijo, naj pripravi utemeljen pregled, da ugotovi, kateri letalski prevozniki neprimerno izkoriščajo posebne pogoje ali zlorabljajo svoj prevladujoči položaj na nekaterih letališčih in tako ravnajo na protikonkurenčen način;

71.  spodbuja Komisijo, naj razišče, ali so nekatere prakse, povezane z določitvijo določenih vozliščnih letališč – na podlagi pogojev več kot 1 000 dvostranskih sporazumov o zračnem prometu, ki so jih države članice podpisale z državami, ki niso članice EU –, izkrivljajo konkurenco v nasprotju z interesi evropskih potrošnikov;

Avtomobilski sektor

72.  poziva Komisijo, naj zagotovi uravnotežene pogajalske moči med proizvajalci in distributerji ter pri tem poudari:

poziva Komisijo, naj vztraja, da je treba razviti načela dobrega ravnanja med proizvajalci in trgovci, kar zadeva vertikalne sporazume v sektorju motornih vozil, zlasti glede zaščite naložb po koncu pogodbe in možnosti prenosa posla na drugega člana mreže znotraj iste znamke, s čimer bi spodbudili preglednost v trgovinskih in pogodbenih odnosih med strankami;

Sektor ladjedelništva

73.  poziva k prizadevanjem za zagotovitev konkurenčnosti evropskega ladjedelniškega sektorja, in sicer s spodbujanjem ladjedelništva v EU z vidika vse bolj konkurenčnega mednarodnega okolja;

74.  poudarja, da je treba zagotoviti pravno varnost in enako obravnavo evropskih lastnikov ladij v vseh državah članicah;

Sektor finančnih storitev

75.  poziva Komisijo in nacionalne regulativne organe, naj raziščejo morebitne tajne dogovore med podjetji in zlorabe prevladujočega položaja na trgu zavarovanja motornih vozil;

Energetski sektor

76.  ugotavlja, da posledica enotnega energetskega trga ne bodo le nižje cene za potrošnike, temveč tudi večja konkurenčnost podjetij v EU;

77.  pozdravlja protimonopolne ukrepe, ki jih Komisija izvaja v energetskem sektorju;

78.  ker enotni trg v energetskem sektorju še ni v celoti odprt in konkurenčen, poziva Komisijo, naj si prizadeva za popolno izvajanje svežnja o notranjem energetskem trgu; poziva Komisijo, naj še naprej dosledno izvaja ukrepe, ki jih je uvedla po preiskavi sektorja in s katerimi bo zagotovila, da se bodo v energetskem sektorju dejansko uporabljala pravila o konkurenci; v ta namen pozdravlja tekoče postopke konkurenčnega prava v energetskem sektorju, katerih cilj je leta 2014 vzpostaviti notranji energetski trg in odpraviti ovire, ki so jih znova uvedli dobavitelji energije;

79.  meni, da bi enoten evropski energetski trg znižal cene energije za potrošnike in podjetja ter okrepil konkurenčnost evropskih podjetij v svetovnem merilu; meni, da bi bilo treba zato Komisijo spodbuditi k vzpostavitvi enotnega evropskega energetskega trga do leta 2014;

80.  poudarja, da je bistveno, da države članice in Komisija zagotovijo pravočasno in pravilno izvajanje veljavne zakonodaje za energetski trg, vključno z zakonodajnimi predlogi, predvidenimi v tretjem svežnju o notranjem trgu z energijo, da se do leta 2014 doseže povezan in konkurenčen evropski notranji energetski trg;

81.  poziva Komisijo, naj zagotovi prenos in pravilno uporabo predpisov in direktiv s področja energetike v vseh državah članicah; poziva Komisijo, naj bo še zlasti pozorna, če cene presežejo povprečje EU, saj visoke cene izkrivljajo konkurenco in škodijo potrošnikom;

82.  meni, da mora biti Komisija stroga pri uvedbi reform energetskega trga, da zniža cene na njem, zlasti v državah članicah, ki so v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem;

83.  poziva Komisijo in nacionalne regulativne organe, naj raziščejo primere morebitnega tajnega dogovarjanja med podjetji in zlorabe prevladujočih položajev na maloprodajnih trgih goriv;

84.  v zvezi s tem pozdravlja nedavne preiskave, ki jih je Komisija opravila v naftnem sektorju, s čemer je priznala, da ima kršenje konkurenčnih pravil na tem področju ogromne posledice za potrošnike;

85.  poziva Komisijo in nacionalne regulatorje, naj preverijo, ali je „ponedeljkov učinek“ – domnevno spreminjanje cen goriva s strani podjetij glede na določen dan v tednu – resničen; poziva Komisijo, naj skrbno spremlja stopnjo konkurence, saj trije največji akterji še vedno predstavljajo približno 75 % (elektrika) in nad 60 % (plin) trga, kljub postopnemu odpiranju trgov sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja; poziva Komisijo, naj izda smernice, s katerimi bo izboljšala dostop do energetskega omrežja za obnovljive vire energije;

86.  poziva Komisijo, naj v svojem naslednjem letnem poročilu preuči, v kolikšnem obsegu lahko koncentracija dobaviteljev ključnih surovin škodi dejavnosti sektorjev odjemalcev in ekološko bolj učinkovitemu gospodarstvu, saj so nekateri od njih izredno pomembni za uveljavljanje ekološko učinkovitih tehnologij, potrebnih za doseganje okoljskih ciljev;

87.  poudarja vlogo pametnih omrežij pri omogočanju dvosmerne komunikacije med proizvajalci električne energije in potrošniki ter opozarja, da lahko pametna omrežja potrošnikom omogočajo spremljanje in prilagajanje njihove porabe električne energije; poudarja, da bi morale države članice te informacije objaviti na spletnih mestih za potrošnike in vse pomembne akterje, kot so gradbeniki, arhitekti in dobavitelji ogrevalnih, hladilnih in električnih naprav;

Plačilne storitve

88.  je zaskrbljen, ker je evropski trg za elektronska plačila še vedno razdrobljen in ker vprašanja konkurence še niso rešena; podpira predloga Komisije z dne 24. julija 2013 o medfranšiznih provizijah za kartične plačilne transakcije in plačilne storitve na notranjem trgu, ki ju trenutno obravnava; je odločen, da bo našel zadovoljivo rešitev za posebna vprašanja na tem področju;

89.  poudarja, da vse države članice še vedno ne izvajajo direktive o zamudah pri plačilih (2011/7/EU), čeprav bi jo morale v nacionalno zakonodajo prenesti do marca 2013; ugotavlja, da to ovira konkurenco na enotnem trgu in škoduje zlasti MSP;

Telekomunikacije

90.  poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja na trgih telekomunikacij, da pripomore k odpravi njihove razdrobljenosti in prepreči zlorabe prevladujočih položajev operaterjev, ki imajo moč na teh trgih; jo hkrati poziva, naj zagotovi, da so storitve, ki jih nudijo operaterji − zlasti pa internetni dostop − pregledne, primerljive in brez kakršnih koli pogodbenih ovir za konkurenco;

91.  pozdravlja podporo, ki jo Komisija namenja vzpostavitvi širokopasovne infrastrukture v vsej Evropi, saj bo ustvarila gospodarsko konkurenčnost in socialno kohezijo; se sprašuje, ali bi bilo mogoče digitalne storitve v Evropi uvrstiti med storitve splošnega gospodarskega pomena;

92.  meni, da je prispevek politike konkurence k razvoju širokopasovnih storitev na notranjem trgu zelo pomemben za vzpostavitev ravnotežja med javnimi in zasebnimi vlaganji, da bi dosegli cilje digitalne agende in zagotovili pokritost na oddaljenih, podeželskih in redko poseljenih območjih EU;

Nove tehnologije in inovacije

93.  poudarja odločilni pomen „osnovnih patentov“ za inovacije v sektorju IKT in v zvezi s tem poziva Komisijo, naj čim prej zagotovi, da bodo imetniki teh patentov podelili poštene, dostopne in nediskriminatorne licence drugim operaterjem ter tako omogočili stalen tehnični napredek in razvoj novih izdelkov v korist potrošnikov; poudarja, da bi morala politika konkurence vključevati orodja za preprečitev ustvarjanja umetnih ovir za medsebojno povezovanje, interoperabilnost in razvoj ekonomij obsega na trgih;

94.  pozdravlja napredek, ki ga je Komisija dosegla s preiskavo Googlovih protikonkurenčnih praks in nedavno novico o možni poravnavi do pomladi 2014; poziva Komisijo, naj se odločno loti reševanja ugotovljenih težav in kot prednostno nalogo sprejme vse potrebne ukrepe, da glede na prevlado Googla, katerega tržni delež v večini držav članic presega 90 %, in zaradi morebitne zlorabe te prevlade zagotovi pošteno konkurenco na trgih spletnega iskanja in iskalnega marketinga;

95.  poziva Komisijo, naj na trgu preveri nove Googlove predloge, da bi temeljito ocenil njihovo ustreznost in učinek; poudarja, da mora Komisija zaradi pomena iskalnikov v digitalnem gospodarstvu v vsakem primeru zagotoviti, da se bo Google v celoti zavezal rešitvam za štiri področja, ki jih je Komisija opredelila kot problematična, in jih v celoti izvajal; poziva Komisijo, naj iskalni družbi nemudoma pošlje obvestilo o nasprotovanju, če tega ne bo mogoče doseči s poravnavo;

96.  ponovno opozarja na izjemen pomen nevtralnosti omrežja, da ne prihaja do razlikovanja med internetnimi storitvami in da je konkurenca v celoti zagotovljena;

Državna pomoč za nogomet

97.  pozdravlja ukrep Komisije za začetek preiskav zoper državno pomoč za nogomet, saj ta izkrivlja uporabo javnih sredstev;

98.   meni, da bi morala Komisija skrbno preučiti vsa posojila nogometnim klubom ali refinanciranje takih posojil s strani bank, ki so prejele državno pomoč, zlasti obrestne mere za posojila v primerjavi s povprečno obrestno mero pri posojilih in višino posojila v primerjavi z dolgom zadevnega nogometnega kluba;

99.  poziva Komisijo, naj strukturirano preuči razmerja med profesionalnimi vrstami športa in politiko konkurence, zlasti neplačevanje socialnih prispevkov, izpolnjevanje davčnih obveznosti v nogometnih klubih in določbe o odpovedi;

Prehranska veriga

100.  pozdravlja ustanovitev delovne skupine za hrano v okviru GD za konkurenco, katere cilj je spremljati dogajanje v zvezi s konkurenco v prehranski verigi in njen vpliv na potrošnike, ter začetek študije maloprodajnega sektorja; meni, da uravnoteženega sistema razmerij v prehranskem sektorju ne bi smeli vzpostaviti na škodo politike konkurence ali izključno s komercialnim pristopom, ki ne odraža osnovnih načel te politike;

101.  pozdravlja ukrepe Komisije za nadzor ponudbe na trgu belega sladkorja in z veseljem pričakuje rezultate preiskave;

Socialni vidiki

102.  ugotavlja, da so načela subsidiarnosti, demokratičnega nadzora in spodbujanja splošnega interesa načela, na katerih temelji Evropska unija;

103.  poudarja, da morajo države članice in lokalni organi v skladu s splošnimi načeli Pogodb (nediskriminacija, enaka obravnava, sorazmernost) sami odločati, kako bodo financirali in organizirali socialne storitve splošnega pomena; pri tem opozarja na socialne cilje Unije in potrebo po spodbujanju kakovosti, dostopnosti in učinkovitosti teh storitev, ne glede na to, ali jih opravljajo javni ali zasebni izvajalci;

104.  ugotavlja, da se Unija sooča s pomembnimi izzivi na področju ponovne industrializacije, energetskega prehoda in digitalne opreme, ki zahtevajo velike naložbe, ter da morajo socialne naložbe v izobraževanje, usposabljanje in dopolnjevanje znanja, katerih namen je boj proti brezposelnosti mladih, dopolnjevati cilje politike konkurence, ne pa jim nasprotovati;

105.  opozarja, da mora politika konkurence spoštovati člen 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da mora Unija pri izvajanju svojih politik in ukrepov upoštevati zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti;

106.  je prepričan, da je mogoče politiko socialnega zbliževanja izvajati v tesni povezavi z močno gospodarsko politiko in politiko konkurence;

107.  meni, da se je treba pri zagotavljanju pravičnih konkurenčnih pogojev za podjetja na notranjem trgu boriti tudi proti socialnemu dampingu, ki bi ga morali šteti kot protikonkurenčno ravnanje; meni, da bi morala biti Komisija pozorna na dampinške prakse znotraj EU, kjer podjetje, na mednarodni ravni ali v EU, prodaja enote pod proizvodno ceno, da bi povzročilo bankrot enega ali več konkurenčnih podjetij; meni, da bi si morala Komisija zato prizadevati za zbliževanje držav članic v smislu gospodarske in socialne uspešnosti; poudarja, da morajo strukturne reforme zajemati tudi prenovo davčnega sistema, da bi lahko preprečevali goljufije, utajo davkov in davčne oaze;

o
o   o

108.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim organom za konkurenco.

(1) UL L 1, 4.1.2003. str. 1. (2) UL L 61, 5.3.2009. str. 1. (3) UL L 24, 29.1.2004. str. 1. (4) UL C 270, 25.10.2008, str. 8. (5) UL C 10, 15.1.2009, str. 2. (6) UL C 72, 26.3.2009, str. 1. (7) UL C 195, 19.8.2009, str. 9. (8) UL C 16, 22.1.2009, str. 1. (9) UL C 6, 11.1.2011, str. 5. (10) UL C 216, 30.7.2013, str. 1. (11) UL C 8, 11.1.2012, str. 4. (12) UL L 7, 11.1.2012. str. 3. (13) UL C 8, 11.1.2012, str. 15. (14) UL L 114, 26.4.2012. str. 8. (15) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 51. (16) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0026. (17) UL C 184, 22.7.2008, str. 13. (18) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0267. (19) UL L 304, 20.11.2010. str. 47. (20) UL C 304 E, 1.12.2005, str. 114. (21) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 143. (22) UL C 146 E, 12.6.2008, str. 105. (23) UL C 87 E, 1.4.2010, str. 43. (24) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 16. (25) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 60. (26) UL C 239 E, 20.8.2013, str. 97. (27) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0268.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o ohranjanju proizvodnje mleka v gorskih območjih, območjih z neugodnim položajem in najbolj oddaljenih regijah po prenehanju veljavnosti sistema mlečnih kvot (2013/2097(INI))

P7_TA(2013)0577 A7-0383/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju naslova III Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti v zvezi s kmetijstvom,

–  ob upoštevanju člena 174(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti v zvezi z gorskimi regijami, in člena 349 v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 247/2006(1) o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 261/2012(2) glede pogodbenih razmerij v sektorju mleka in mlečnih izdelkov,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1234/2007(3),

–  ob upoštevanju protokola o izvajanju Alpske konvencije iz leta 1991 o hribovskem kmetijstvu, Protokol "Hribovsko kmetijstvo", objavljenega 30. septembra 2006 v Uradnem listu Evropske unije(4),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij NAT-V-028 z dne 30. maja 2013 o razvoju razmer na trgu in posledičnih pogojih za nemoteno postopno odpravljanje sistema mlečnih kvot – drugo poročilo o "nežnem pristanku",

–  o upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o razvoju razmer na trgu in posledičnih pogojih za nemoteno postopno odpravljanje sistema mlečnih kvot – drugo poročilo o "nežnem pristanku" (COM(2012)0741),

–  ob upoštevanju študije o označevanju kmetijskih in živilskih proizvodov iz gorskega kmetijstva, ki jo je naročil Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja (upravni dogovor AGRI-2011-0460 / JRC-IPTS št. 32349-2011-10),

–  ob upoštevanju študije o ekonomskem učinku odprave sistema mlečnih kvot – regionalna analiza proizvodnje mleka v EU, ki jo je opravila Komisija februarja 2009,

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja B (strukturna in kohezijska politika) o prihodnosti mlečnih kvot – različni scenariji, opravljene januarja 2008,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0383/2013),

A.  ker bo imelo prenehanje veljavnosti sistema mlečnih kvot posledice za celoten evropski mlečni trg in ker bodo prizadeti zlasti pridelovalci mleka v gorskih območjih in najbolj oddaljenih regijah, saj tam zaradi neugodnih naravnih in trajnih razmer ne bo mogoče izkoristiti priložnosti za rast, ki jih bo prinesla liberalizacija;

B.  ker se v skladu s členom 32 Uredbe (EU) št. 1305/2013 območja severno od 62. vzporednika in nekatera sosednja območja štejejo za gorska območja in ker sta opredelitev ter status najbolj oddaljenih regij navedena v členu 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

C.  ker bo odločanje mladih kmetov na teh območjih glede prihodnosti odvisno od velikosti kmetij in njihovih finančnih rezerv, ob upoštevanju dejstva, da se bodo kmetije, ki so pred kratkim vlagale v sistem kvot, po prenehanju veljavnosti kvot znašle v resnejši likvidnostni krizi in bodo finančno bolj obremenjene;

D.  ugotavlja, da so s pridelavo mleka v gorskih območjih in najbolj oddaljenih regijah povezane resne stroškovne slabosti, zaradi lokacije, zato je treba glede na dodatne ovire in predvsem omejitve uporabe zemljišč kmetom po prenehanju veljavnosti kvot zagotoviti ekonomsko vzdržno in dobičkonosno delo;

E.  ker se lahko zaradi prenehanja veljavnosti kvot tudi deli nekaterih drugih območij z neugodnim položajem znajdejo v slabšem konkurenčnem položaju, kar bi ogrozilo trajnost pridelave na teh območjih, deloma zato, ker je gostota pridelave tako nizka in bi dr lahko podjetja za zbiranje in predelavo preselila na konkurenčnejša območja, kjer so predvsem stroški zbiranja mleka ali prevoza proizvodov do trga nižji;

F.  ker je eden od glavnih ciljev nove SKP ohraniti produktivno kmetijstvo v gorskih regijah in območjih z neugodnim položajem ali v najbolj oddaljenih regijah;

G.  ker so stroški pridelave, zbiranja, prevoza in prodaje mleka in mlečnih proizvodnih zunaj regije proizvodnje veliko višji na teh območjih kot v ugodnejših območjih;

H.  ker lahko oblikovanje združenj proizvajalcev pomaga zniževati stroške pridelave in omogoči pridelovalcem mleka večjo pogajalsko moč, zlasti na področju oblikovanja cen mleka;

I.  ker se zaradi obstoječih okvirnih pogojev mlečni izdelki pogosto ne morejo predelovati v bližini kraja pridelave; ugotavlja, da je treba upoštevati infrastrukturo in omogočiti posebne oznake, na primer "pridelano v hribih", ki se uporabljajo za izdelke, predelane v določeni oddaljenosti od zadevnega gorskega območja; meni, da je bistvenega pomena, da se ta ukrep uporablja za vse izdelke, narejene iz mleka iz gorskih območij;

J.  ker je pridelava mleka v številnih omenjenih območjih najpomembnejša in najbolj razširjena kmetijska panoga in je ključna za proizvodnjo kakovostnih mlečnih izdelkov z oznakami, priznanimi v EU; ker je pomembno, da se ohranijo proizvodne osnove na vseh ozemljih Unije, da bo možna oskrba vseh regij porabe brez nastajanja nerazumnih prevoznih in okoljskih stroškov;

K.  ker je pridelava mleka v številnih državah članicah in regijah glavni steber regionalnega gospodarstva in glavni dejavnik dodane vrednosti v kmetijstvu;

L.  ker je razvoj in promocija kakovostnih mlečnih izdelkov eden on možnih načinov obravnave vprašanja povečane pridelave mleka;

M.  ker je pridelava mleka v številnih regijah v domeni malih in srednjih družinskih kmetij;

N.  ker 59 % kmetijskih površin v gorskih območjih pokrivajo trajna travinja ali pašniki, namenjeni pridelavi mleka, teh zemljišč pa ni mogoče oziroma ni smiselno uporabljati za nobeno drugo kmetijsko panogo; ker je 9,5 % mleka v EU pridelanega v gorskih območjih; ker orografija in podnebje omejujeta druge možnosti kmetovanja, raznolikost kmetijstva pa je zelo omejena;

O.  ker je v nekaterih najbolj oddaljenih regijah pridelava mleka, ki je eno od glavnih gibal gospodarstva, socialne stabilnosti ter kakovosti okolja in rabe zemljišč, nenadomestljiva; ker so v teh regijah programi POSEI najboljši način za pridobivanje večje pomoči za ohranjanje ravni pridelave;

P.  ker živinoreja v teh regijah ni le gospodarska dejavnost in način preživetja njihovih prebivalcev, ampak tudi glavni sestavni del njihove tradicionalne kulture in družbene strukture, ki je tesno povezan z življenjem in tradicijo lokalnih prebivalcev;

Q.  ker v gorskih območjih, najbolj oddaljenih regijah in delih nekaterih drugih območij z neugodnim položajem opuščanje živinoreje in z njo povezane pridelave mleka pogosto vodi v opuščanje kmetijstva, zanemarjenje dobrih kmetijskih površin ter posledično v izseljevanje in migracije s podeželskih v mestna območja;

R.  ker kmetijstvo v teh območjih prispeva zlasti k ohranjanju kulturne krajine in biotske raznovrstnosti ter k zmanjševanju naravnih tveganj in ker je temelj uspešnega regionalnega razvoja, saj se brez njega druge gospodarske panoge, kot je turizem, ne morejo razvijati; ker je opuščanje kmetovanja v takih območjih močno vplivalo na navedene sektorje;

S.  ker pridelava mleka v številnih območjih z neugodnim položajem zagotavlja gospodarsko in socialno kohezijo, zato je ne bi smeli ogroziti s prenehanjem veljavnosti kvot; ker je treba varovati in spodbujati ohranjanje kmetijske krajine, turizma, lokalnih krogov pridelave, predelave in trženja, delovnih mest in dolgoročnih perspektiv za mlade;

T.  ker bo odprava kvot za mleko povzročila vseevropsko konkurenco med pridelovalnimi regijam; ker je diferenciacija izdelkov bistvena, da se gorskim območjem in najbolj oddaljenim regijam, ki proizvajajo mleko ali mlečne izdelke, ohrani dostop do trga;

1.  ugotavlja, da neposredna plačila iz prvega stebra kmetijske politike v številnih državah članicah tudi ob upoštevanju tekoče reforme SKP temeljijo na zgodovinskih referenčnih zneskih, zaradi česar so površine, pokrite s travinjem, in posledično pridelava mleka v teh regijah v veliko slabšem položaju; zato poziva države članice, ki so jih take okoliščine prizadele, naj pri uveljavljanju reforme kmetijske politike na nacionalni ravni nemudoma zagotovijo sistem, ki bo odpravil prikrajšanost teh regij;

2.  ugotavlja, da je delež hribovskega mleka v EU-27 10-odstoten, kar pa hkrati pomeni dve tretjini mleka in tri četrtine pridelovalcev v Avstriji, Sloveniji in na Finskem, ta delež mleka in pridelovalcev pa je zelo velik še v okoli desetih drugih državah. ugotavlja tudi, da v večini od teh vlažnih gorskih regij, pa tudi v najbolj oddaljenih regijah, so črede krav molznic glavni uporabnik travnikov in tako omogočajo ohranjanje odprte in naseljene krajine in s tem koristijo turizmu, biotski raznovrstnosti in okolju;

3.  meni, da trajno travinje in pašniki v teh območjih, ki so praviloma primerni edino za govedorejo, ovčerejo in kozjerejo, pri izračunu neposrednih plačil iz prvega stebra nikoli ne smejo biti obravnavani slabše kot druge kmetijske površine;

4.  meni, da je treba v prvem stebru SKP, za najbolj oddaljene regije pa v okviru programa POSEI, za ta območja nujno predvideti premije, vezane na pašno živino; zavrača vse nove zahteve v zvezi s krmljenjem prežvekovalcev, ki bi lahko povzročile propad obstoječe kmetijske prakse;

5.  poudarja pomen vezanih plačil iz prvega stebra kmetijske politike; opozarja, da bi morale imeti države članice na teh območjih več možnosti za vezavo plačil, ki jih financirajo države ali EU, kot je bilo dogovorjeno v tekoči reformi SKP;

6.  poudarja, da je treba pri nadaljnjem razvoju SKP ustrezno pozornost nameniti malim kmetijam v teh območjih, saj je zanje značilna višja strukturno pogojena delovna intenzivnost – obenem pa so primorane plačevati višje cene za vložke – in imajo poseben pomen za ohranjanje delovnih mest in za razvoj podeželja;

7.  ugotavlja, da je treba zaradi posebnih značilnosti gorskih območij in najbolj oddaljenih regij ločeno oceniti prenehanje veljavnosti kvot za mleko v takih območjih, če naj se oblikujejo ciljno usmerjeni ukrepi za podporo in ohranitev pridelave;

8.  ker je pridelava mleka v nekaterih najbolj oddaljenih regijah nenadomestljiva, meni, da bi morale Komisija in države članice v teh regijah uporabiti programe POSEI za krepitev podpore na področju neposrednih plačil in tržnih ukrepov ter programe za razvoj podeželja za krepitev podpore v okviru drugega stebra SKP;

9.  poziva, naj bodo na voljo dodatni ukrepi v okviru razvoja skupnega strateškega okvira, ob sodelovanju programa za regionalni razvoj, evropskega socialnega sklada in kohezijskega sklada; meni, da bi morali biti cilji skupnega strateškega okvira spodbujanje konceptov regionalnega razvoja ter programov ohranjanja struktur, s poudarkom na varstvu kmetijstva ter krepitvi navzgor in navzdol po vrednostni verigi;

10.  poziva države članice in regije, naj po potrebi v okviru razvoja podeželja oblikujejo poseben program za pridelavo mleka v teh območjih;

11.  v zvezi s tem poudarja potrebo po podpiranju konsolidacije ali priprave projektov, ki ustvarjajo dodano vrednost, razlikujejo izdelke po ozemljih in nudijo nove strategije za krepitev gorskih območij in najbolj oddaljenih regij; poziva Komisijo, naj predlaga široke ukrepe za podporo oblikovanju in izvajanju teh projektov in z njimi povezanih skupnih naložb;

12.  poziva države članice, naj ukrepajo zoper pozidavo travinja in to upoštevajo pri zakonodaji o načrtovanju rabe zemljišč;

13.  poudarja, da imajo ukrepi iz drugega stebra, kot so kompenzacijsko plačilo, kmetijsko-okoljske premije, individualna ali skupinska pomoč za naložbe za pridelavo, predelavo – pri čemer v primeru najbolj oddaljenih regij (ki so zajete v sistemu POSEI) ne smemo pozabiti na možnost, da se proizvodi, ki se štejejo za bistvene za preoblikovanje regionalne kmetijske proizvodnje, zlasti glede mlečnih proizvodov, vključijo v posebno ureditev dobave zaradi ohranjanja konkurenčnosti – in trženje, zagonska pomoč mladim kmetom pri ustanavljanju in pomoč za spodbujanje kakovosti, raznovrstnosti, inovacij in sodelovanja (vključno z lokalnimi organi) velik pomen za trajnostno pridelavo mleka v teh območjih; zato poudarja, da je treba državam članicam in regijam omogočiti potreben pravni okvir, raven financiranja in manevrski prostor za zagotovitev zadostnih in močno diferenciranih kompenzacijskih plačil ter zlasti da je treba še naprej spodbujati okolju prijazne, trajnostne in ekološke oblike kmetijstva; poleg tega poudarja, da je treba višje stroške naložb v pridelavo mleka v gorskih območjih in najbolj oddaljenih regijah, ki izhajajo iz posebnega značaja teh območij, njihove oddaljenosti, izjemne razdrobljenosti zemljišč in geografske nepovezanosti otokov, primerno izravnati v okviru drugega stebra SKP;

14.  poleg tega poziva, naj se pridelovalcem mleka, ki imajo potencial za razvoj, zagotovi ciljno usmerjena pomoč za naložbe, na primer v zvezi z amortizacijo ter obrestmi za kmetijske zgradbe in tehnologijo, da se zmanjšajo stroški pridelave in poveča konkurenčnost kmetij;

15.  poziva države članice, naj z ukrepi iz drugega stebra zlasti spodbujajo projekte, kot so sodelovanja za gospodarno rabo strojev ali stavb;

16.  poziva Komisijo, naj ponovno opredeli skladen program razvoja podeželja in sektorja mleka za gorska območja in najbolj oddaljene regije, območja z neugodnim položajem, ki so usmerjena v pridelavo mleka, ter države članice, v katerih večino proizvodnje mleka zagotavljajo zelo majhna kmetijska gospodarstva;

17.  opozarja, da so stroški zbiranja mleka v gorskih območjih in najbolj oddaljenih regijah in prevoza končnih izdelkov iz teh območij zaradi njihovega izrazito težkega prometnega položaja in večinoma majhnih količin mleka, ki jih pridela posamezna kmetija, zelo visoki, zaradi česar so ta območja v bistveno slabšem geografskem in konkurenčnem položaju; poziva k pomoči za predelovalne obrate, zlasti tisti v zadružni lasti, s katero se bodo znižali višji stroški pridelave in zbiranja mleka ter stroški prevoza proizvodnih vložkov in prevoza končnih izdelkov na teh območjih v primerjavi z ugodnejšimi območji;

18.  poudarja, da je potrebno orodje za spremljanje trga pridelave mleka (opazovalna skupina za mleko) za zbiranje in razširjanje podatkov in informacij o proizvodnji in ponudbi, za zagotavljanje zgodnjega opozarjanja na tveganje tržnih neravnovesij, pri čemer bi upoštevali raznolikost mlečnih proizvodov, ter za opravljanje kratkoročne analize v smislu nestanovitnosti cen, da bi količino mleka natančneje prilagodili povpraševanju na trgu;

19.  opozarja, da predelava in trženje na gorskih kmetijah ali na planinskih pašnikih malim in mikrokmetijam omogočata ustvarjanje višje dodane vrednosti, poleg tega pa prispevata k turističnemu potencialu gorskih območij, najbolj oddaljenih regij in drugih območij z omejenimi možnostmi; poudarja, da bi bilo treba take pobude podpreti v okviru drugega stebra SKP;

20.  poudarja, da je zaradi velike oddaljenosti najbolj oddaljenih regij od potrošniških trgov potrebno dvojno skladiščenje v skladu s sodobno logistično organizacijo; zato poziva Komisijo, naj šteje ta skladišča, ki se nahajajo zunaj ozemlja najbolj oddaljenih regij, za upravičena v okviru predpisov v zvezi z naložbami v te regije;

21.  meni, da območja z alpskimi pašniki in tista območja najbolj oddaljenih regij, ki proizvajajo mleko, še posebej potrebujejo naložbe in posebne ukrepe za ohranjanje ali ponovno vzpostavitev primernega okolja za pridelavo, predelavo in prodajo mleka;

22.  opozarja, da bi bilo treba vzpostaviti ukrepe, ki bodo omogočali proizvodnjo tipičnih izdelkov v umetelnih obrteh;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj bodo pri pripravi zakonodaje pozorne, da se je treba izogniti pretiranim birokratskim obremenitvam ter ohraniti zahteve na področju higiene, označevanja in obveščanja sorazmerne, tako da bodo obvladljive za male proizvajalce in predelovalce;

24.  opozarja, da bi bilo treba zagotoviti pomoč malim kmetom v gorskih območjih in v območjih z neugodnim položajem, kot so najbolj oddaljene regije, ki proizvajajo mleko ali mlečne proizvode, pri ustanavljanju organizacij proizvajalcev, ki krepijo njihov pogajalski položaj, saj zaradi malih kmetov na teh območjih treba ohraniti in razviti bolj regionalizirane lokalne trge;

25.  poudarja, da morajo higienska in trženjska pravila ustrezati posebni velikosti trgov in njihovim potrebam, zato bi morali biti higienski standardi ustrezni in se uporabljati za hribovske kmete, kmete v območjih z neugodnim položajem in v najbolj oddaljenih regijah ter za pridelovalce mleka na teh območjih;

26.  opozarja, da je na malih kmetijah način vzreje, potreben za učinkovito pridelavo mleka, močno stroškovno intenziven; zato poziva k spodbujanju vzreje, da bodo pridelovalci mleka na teh območjih kljub visokim stroškom sami vzrejali živali;

27.  meni, da bi bilo treba podpreti združevanje pridelovalcev mleka v organizacije proizvajalcev, da bi malim kmetijam na teh območjih omogočili primeren dostop do trga in oblikovali partnerstva za promocijo kmečko-okoljskega turizma;

28.  poudarja, da bi bilo treba organizacijam proizvajalcev po vzoru SUT za sadje in zelenjavo omogočiti izvajanje operativnih programov, sofinanciranih iz proračuna EU; v tem okviru bi morale imeti organizacije proizvajalcev možnost podpreti ukrepe za dostop do novih trgov, razvoj trga, nadzor kakovosti, inovativne proizvode in oglaševanje, zlasti ob upoštevanju nove označbe "pridelano v hribih" in zaščitenih označb porekla ali drugih neobveznih rezerviranih izrazov, ki se lahko odobrijo, zaščitenih označb porekla in drugih oznak porekla, pa tudi spodbujati ukrepe za razvoj usposabljanja in kriznega upravljanja;

29.  poziva Komisijo in države članice, naj v skupne raziskovalne programe vključijo travinje in pridelavo mleka na gorskih območjih, v najbolj oddaljenih regijah in na drugih območjih z neugodnim položajem ter jim posvetijo posebno pozornost v okviru skupnih raziskovalnih projektov za spodbujanje inovativnih rešitev na teh področjih, pri čemer bi morale upoštevati potrebo po spopadanju z izzivi v zvezi s produktivnostjo in s podnebnimi spremembami; meni, da bi moral biti cilj teh raziskav tudi opredeliti zdravstvene koristi za potrošnike;

30.  poziva Komisijo, naj tesno spremlja razvoj pridelave mleka na teh območjih in pregleda ekonomski učinek prenehanja veljavnosti mlečnih kvot na pridelovalce mleka na teh območjih; poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu do leta 2017 predloži poročilo, ki obravnava to vprašanje, skupaj z zakonodajnim predlogom, če se v teh regijah pridelava mleka občutno zmanjša;

31.  poziva Komisijo, naj razvije programe sodelovanja s pridelovalci, združenji pridelovalcev in trgovino – na primer na podlagi modela zbiranja sredstev –, namenjenih zmanjševanju vpliva pričakovanega hitrega znižanja cen mleka;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj povečajo učinkovitost programa EU za razdeljevanje mleka v šolah ter naj zadevnim subjektom zlasti omogočijo, da v javnih razpisih izrecno zahtevajo mleko iz gorskih območij z označbo "pridelano v hribih"; poziva tudi države članice, naj v programu za razdeljevanje mleka v šolah uporabljajo kratke oskrbovalne verige, da se spodbudi lokalna pridelava mleka in omejijo emisije ogljikovega dioksida iz prometa;

33.  poziva Komisijo, naj pri pripravi in izvajanju zakonodaje za oznako "pridelano v hribih" ustrezno upošteva posebnosti izdelkov z zaščiteno označbo porekla, ki jih urejajo posebna pravila o poreklu, z upoštevanjem možnosti uvedbe prožnih ureditev za gorska območja, ki bi se jih zaradi njihovega posebnega neugodnega položaja, kot so težave pri proizvodnji krmnih rastlin, lahko izključilo iz shem iz Uredbe (EU) št. 1151/2012, kar bi bilo v nasprotju s cilji uredbe;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in podpirajo vključevanje opuščenih pašnikov, večjega pridelka travinja in njihove racionalne rabe v proizvodni cikel;

35.  opozarja na pomen ukrepov za pomoč mladim kmetom pri začenjanju dejavnosti v gorskih območjih in najbolj oddaljenih regijah, ob upoštevanju nadpovprečne stopnje staranja prebivalstva v takih območjih;

36.  poziva države članice, naj vzpostavijo potrebni okvir, da bodo pridelovalcem in predelovalcem v gorskih območjih in območjih z neugodnim položajem omogočile dostop do usposabljanja in posojil;

37.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 42, 14.2.2006, str. 1. (2) UL L 94, 30.3.2012, str. 38. (3) UL L 299, 16.11.2007, str 1. (4) UL L 271, 30.9.2006, str. 63.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti (2013/2110(INI))

P7_TA(2013)0578 A7-0375/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 210 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju z dne 20. decembra 2005,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči z dne 18. decembra 2007,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. decembra 2010 z naslovom „Vmesni pregled akcijskega načrta za evropsko soglasje o humanitarni pomoči – učinkovito in načelno humanitarno delovanje EU“ (COM(2010)0722),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“ (COM(2012)0586) (v nadaljevanju: sporočilo o odpornosti iz leta 2012),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 19. junija 2013 z naslovom „Akcijski načrt za odpornost v državah, izpostavljenih krizam, za obdobje 2013–2020“ (SWD(2013)0227),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o pristopu EU k odpornosti z dne 28. maja 2013,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. februarja 2009 z naslovom „Strategija EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju“ (COM(2009)0084),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 16. februarja 2011 z naslovom „Načrt za izvajanje strategije EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju za obdobje 2011–2014“ (SEC(2011)0215),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju z dne 18. maja 2009,

–  ob upoštevanju Hjoškega akcijskega okvira Združenih narodov za obdobje 2005–2015, sprejetega na svetovni konferenci o zmanjšanju nesreč januarja 2005 v Hjogu na Japonskem, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov potrdila v svoji resoluciji A/RES/60/195, in njegovega vmesnega pregleda,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. aprila 2001 z naslovom „Povezovanje pomoči, sanacije in razvoja – ocena“ COM(2001)0153),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. avgusta 2012 z naslovom „Socialna zaščita v razvojnem sodelovanju Evropske unije“ (COM (2012)0446),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o sporočilu Komisije: Skupnostni pristop k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o učinkovitejšem evropskem odzivanju na nesreče: vloga civilne zaščite in humanitarne pomoči“(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: Izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“ (COM(2013)0092),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (COM(2011)0637) in zadevnih sklepov Sveta z dne 14. maja 2012,

–  ob upoštevanju novega dogovora o delovanju v nestabilnih državah, kot je določen v partnerstvu za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, sprejetem na petem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu v Južni Koreji, ki je potekal od 29. novembra do 1. decembra 2011,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o razvojnih ciljih tisočletja – opredelitev okvira za obdobje po letu 2015(3),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o splošni agendi za obdobje po letu 2015 z dne 25. junija 2013,

–  ob upoštevanju konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju z naslovom „Prihodnost, ki si jo želimo“, ki je potekala junija 2012 v Riu de Janeiru v Braziliji (Rio+20), zlasti njenih sklepov o zmanjšanju tveganja nesreč,

–  ob upoštevanju četrtega zasedanja globalne platforme za zmanjšanje tveganja nesreč, ki je potekalo od 19. do 23. maja 2013 v Ženevi v Švici,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 z naslovom „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0375/2013),

A.  ker je Komisija v sporočilu o odpornosti iz leta 2012 le-to opredelila kot „zmožnost posameznika, gospodinjstva, skupnosti, države ali regije, da se zoperstavi stresnim razmeram in pretresom, se jim prilagodi in si od njih hitro opomore“;

B.  ker je zmanjšanje tveganja nesreč bistveni element za doseganje odpornosti; ker to vključuje analizo in obvladovanje tveganj za posledično manjšo ranljivost ob nesrečah ter zajema dejavnosti v podporo pripravljenosti, preprečevanju in blažitvi na vseh ravneh, od lokalne do mednarodne;

C.  ker je povezovanje pomoči, obnove in razvoja pomembno sredstvo v pristopu k odpornosti, ki pomaga pri premagovanju razkoraka v delovanju in financiranju med fazama pomoči in razvoja;

D.  ker je Hjoški akcijski okvir neprecenljiv instrument za spodbujanje zmanjšanja tveganja nesreč po vsem svetu in ker se leta 2015 njegova veljavnost izteče; ker naj bi bil po pričakovanjih na svetovni konferenci o zmanjšanju posledic nesreč na Japonskem na začetku leta 2015 sprejet okvir za zmanjšanje tveganja nesreč po letu 2015;

E.  ker vmesni pregled Evropskega soglasja o humanitarni pomoči opozarja, da je bil pri zmanjševanju tveganja nesreč sicer dosežen napredek, vendar je potreben dodaten napredek v praksi;

F.  ker so po podatkih OZN od leta 1992 nesreče prizadele 4,4 milijarde ljudi, povzročile za dva bilijona dolarjev škode in zahtevale 1,3 milijona človeških žrtev; ker izguba zaradi nesreč v letu 2011 znašala več kakor 300 milijard dolarjev; ker se po ocenah Azijske razvojne banke vsak dolar, vložen v zmanjševanje tveganja nesreč na območjih, ki so na udaru kriz, prihrani vsaj štiri dolarje pri stroških pomoči in obnove v prihodnosti;

G.  ker imajo zaradi prepleta dobavnih verig v današnjem globaliziranem svetu gospodarske izgube v eni regiji posledice za ves svet; tako je bila na primer zaradi poplav, ki so leta 2011 prizadele Tajsko, svetovna industrijska proizvodnja po ocenah manjša za 2,5 %;

H.  ker se stroški nesreč povečujejo, saj so zaradi podnebnih sprememb vremensko pogojene naravne nesreče vse pogostejše, k temu pa prispevajo tudi hitra in neustrezno vodena urbanizacija, rast števila prebivalstva, degradacija tal in pomanjkanje naravnih virov; ker so v številnih regijah v razvoju krize s pomanjkanjem hrane čedalje pogostejše;

I.  ker morajo prizadevanja za zmanjševanje tveganja nesreč in krepitev odpornosti dopolnjevati prizadevanja razvitih držav za zmanjšanje prispevka k podnebnim spremembam in jih ne smejo zamenjati;

J.  ker se v obdobju finančne konsolidacije kaže precejšnja potreba po uspešni in učinkoviti rabi virov; ker mora biti financiranje zmanjševanja tveganja nesreč naravnano dolgoročno in mora zrcaliti dejanska tveganja ter se usmeriti predvsem v pomoč tistim, ki so najbolj izpostavljeni pretresom;

K.  ker je Kitajska za zmanjševanje posledic poplav namenila 3,15 milijarde dolarjev ter s tem po ocenah preprečila za 12 milijard dolarjev škode; ker se med zgodbe o uspehu uvrščajo tudi Bangladeš, Kuba, Vietnam in Madagaskar, ki jim je z izboljšanjem sistemov zgodnjega obveščanja, pripravljenostjo na nesreče in drugimi ukrepi za zmanjševanje tveganja uspelo občutno zmanjšati posledice ekstremnih vremenskih pojavov, kot so tropske nevihte in poplave;

L.  ker v večini držav velik delež vseh naložb predstavljajo naložbe zasebnega sektorja in ker sta gospodarski razvoj države in njena odpornost proti nesrečam odvisna od naložb zasebnega sektorja, ki upoštevajo tveganje nesreč;

M.  ker OZN napoveduje, da se bo do leta 2050 število mestnega prebivalstva na svetu povečalo za 72 %, in sicer najbolj v manj razvitih državah, s čimer se bo zelo povečalo število ljudi, izpostavljenih tveganju nesreč;

N.  ker lahko nesreče zaostrijo različne druge težave, kot so huda revščina, neustrezna prehranska varnost in podhranjenost;

O.  ker sta netrajnostno razvojno načrtovanje in ravnanje v preteklosti povečala ranljivost številnih skupin prebivalstva ob nesrečah; ker morajo biti razvojno načrtovanje in programi pogojeni z oceno tveganja nesreč;

P.  ker je zaradi pomanjkanja usklajenosti med državami članicami EU in drugimi donatoricami ob ukrepanju po krizi učinek njihovih skupnih prizadevanj manjši; ker lahko večja usklajenost donatoric ob ukrepanju po krizi in pri prizadevanjih za večjo odpornost prinese precejšnje prihranke in večjo učinkovitost pri razvojnih ciljih;

Q.  ker se je svetovno poročilo o oceni sedaj uveljavilo kot verodostojen vir na svetovni ravni za analizo tveganja nesreč in nihanj ranljivosti; ker pomanjkanje natančnih podatkov o izgubah zaradi nesreč kljub temu ostaja velik izziv;

R.  ker je regionalno povezovanje vir gospodarskega, političnega in družbenega napredka;

S.  ker morajo prakse prenosa zemljišč urejati določbe, da ne bi ogrozili podeželskega prebivalstva;

Pristop EU k odpornosti

1.  pozdravlja sporočilo Komisije o odpornosti iz leta 2012 in njegove cilje; spodbuja Komisijo, naj udejanji predloge iz sporočila ter poskrbi za nadaljnji razvoj dolgoročnega pristopa h krepitvi odpornosti in zmanjševanju tveganja nesreč, ki bo vključeval humanitarno in razvojno razsežnost ter predstavljal jasno povezavo med njima;

2.  odobrava akcijski načrt za odpornost v državah, ki so na udaru kriz, za obdobje 2013–2020 in njegove prednostne naloge; poziva Komisijo, naj skupaj z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) udejanji njegove predloge in prednostne naloge ter zagotovi dosleden napredek pri uresničevanju njegovih ciljev;

3.  je zaskrbljen, ker sta v sklepih Sveta o splošni agendi za obdobje po letu 2015 odpornost in zlasti zmanjševanje tveganja nesreč omenjena zgolj bežno; meni, da mora biti v agendi za obdobje po letu 2015 tema vprašanjema namenjen večji poudarek;

4.  poziva Komisijo, naj ukrepe za večjo odpornost dejavno vključi med humanitarne in hkrati razvojne postavke načrtovanja; poudarja potrebo po tesnejši povezavi med kratkoročnimi humanitarnimi odzivi in dolgoročnim razvojnim načrtovanjem, kar bi oboje moralo biti del skupnega pristopa EU k odpornosti;

5.  meni, da bi se moral pristop EU k odpornosti osredotočiti zlasti na najbolj ranljive, najrevnejše in najbolj zapostavljene skupine prebivalstva, ki so zelo na udaru tveganj, zlasti naravnih nesreč, in so slabo zaščitene pred takimi pretresi, tudi pred tistimi, ki nastopijo šele sčasoma; poudarja, da bi se moral dolgoročni pristop k odpornosti usmeriti na temeljne vzroke ranljivosti ter občutno zmanjšati osnovne dejavnike tveganja;

6.  poudarja, da bi moral dolgoročni pristop EU k odpornosti obravnavati slabšanje ekosistemov, zlasti kmetijstva, vode, biotske raznovrstnosti in ribolovnih virov, ter EU poziva, naj sprejme usklajeno politiko za zmanjšanje ranljivosti prek strategije za zmanjševanje tveganj, kar je mogoče doseči s sprejetjem trajnostnih načinov in sistemov kmetijske proizvodnje, kot so kolobarjenje, kmetijsko-okoljski ukrepi, kmetijsko-gozdarska raba, ekološko kmetijstvo in male kmetije;

7.  poziva Komisijo, naj se v svoji agendi za odpornost usmeri na šibke države in države, ki so na udaru kriz, ter vlaga v krepitev lokalnih institucij, da bi dosegla stabilnost in zagotovila, da bodo ranljivi prebivalci imeli na voljo osnovne storitve;

8.  poudarja, da je mogoče razkorak med fazo pomoči in razvoja odpraviti s povezovanjem pomoči, obnove in razvoja, da bi dosegli sinergijo med humanitarnim in razvojnim delovanjem; meni, da se je treba podrobneje posvetiti pozornost prehodnim strategijam in vzporednicam med humanitarno pomočjo in razvojnim sodelovanjem, zlasti v državah, ki so na udaru nesreč, v primerih dolgotrajnih kriz in v državah, ki so pretrpele nesreče;

9.  vztraja, da bi morale imeti države na udaru nesreč vodilno vlogo in bi morale biti glavni akter pri določanju svojih prednostnih nalog in strategij za prehod s humanitarne pomoči na dolgoročno razvojno strategijo, saj bolje poznajo lokalno realnost in lahko opredelijo, kaj je za njihovo skupnost najbolje;

10.  poudarja, da podnebne spremembe še dodatno zaostrujejo osnovne dejavnike tveganja in jih je zato treba upoštevati pri strategijah za odpornost, zlasti pri prilagajanju na podnebne spremembe;

Zmanjševanje tveganja nesreč kot bistvena sestavina odpornosti

11.  poudarja, da so naložbe v ukrepe za zmanjšanje tveganja nesreč, še preden do njih pride, veliko bolj stroškovno učinkovite od financiranja odziva, potem ko do njih pride; zato spodbuja nadaljnje naložbe v ukrepe za zmanjšanje tveganja nesreč in strategije za odpornost v državah v razvoju, zlasti na najbolj ogroženih območjih, ter njihovo vključitev v nacionalne razvojne načrte;

12.  poudarja, da učinkovito upravljanje odziva na nesreče upošteva vzpostavitev okvira, ki bi omogočal takojšnjo mobilizacijo vseh potrebnih virov;

13.  poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem razvojnem načrtovanju v skladu s tem nameniti prednost ukrepom za zmanjšanje tveganja nesreč ter jih vključiti v razvojno in humanitarno načrtovanje v vseh šibkih državah in državah, ki so najbolj na udaru;

14.  poziva EU, njene države članice in vlade njenih partnerskih držav, naj izboljšajo in oblikujejo strategije za zmanjšanje tveganja nesreč v državah v razvoju z izvajanjem programov ocene tveganja ter izboljšanjem sistemov zgodnjega obveščanja, zlasti v šibkih državah in državah, ki so najbolj na udaru, z okrepitvijo pripravljenosti na nesreče za učinkovito odzivanje na vseh ravneh ter s podporo bolj trajnostnemu razvojnemu načrtovanju v partnerskih država;

15.  poziva partnerske države, naj vzpostavijo računovodske sisteme, s katerimi bo mogoče knjižiti izgube na lokalni ravni ter izmenjavati informacije med lokalno in nacionalno ravnijo za načrtovanje in statistične namene; ugotavlja, da bi določena stopnja standardizacije lahko pripomogla k boljšemu knjiženju izgub na lokalni ravni in tako prispevala k regionalnemu sodelovanju;

16.  poziva EU in države članice ter partnerske države, naj v programih za reformo upravljanja zemljišč in mehanizmov za vpis v zemljiško knjigo upoštevajo okoljsko trajnost in obvladovanje tveganja nesreč;

17.  ugotavlja, da sta zmanjšanje tveganja nesreč in prilagajanje na podnebne spremembe povezani vprašanji, zato Komisijo in vse akterje poziva, naj še bolj povežejo strategije za zmanjšanje tveganja nesreč in za prilagajanje na podnebne spremembe, med drugim obstoječe nacionalne akcijske programe za prilagajanje, ter jih vključijo v načrtovalno fazo proračuna 11. Evropskega razvojnega sklada; naj poiščejo konkretno finančno podporo, na primer z izvajanjem globalnega zavezništva o podnebnih spremembah, ter si prizadevajo za uskladitev teh dejavnosti;

18.  podpira dopolnjujoč se in skladen pristop k okviroma razvojnih ciljev tisočletja ter ukrepov za zmanjšanje tveganja nesreč po letu 2015; meni, da je treba v vseh procesih po izteku obdobja za dosego razvojnih ciljev tisočletja in po preteku veljavnosti Hjoškega akcijskega okvira upoštevati rezultate zdajšnjih okvirov ter obravnavati izkušnje, s katerimi se soočajo tisti, ki jih nesreče in krize najbolj prizadenejo; ponavlja, da je treba zmanjšanje tveganja nesreč, obvladovanje podnebnih tveganj in odpornost odločno vključiti v okvir delovanja za obdobje po letu 2015;

Trajnostni razvoj, socialna zaščita in odpornost skupnosti

19.  poudarja, da mora pristop k odpornosti prinesti trajnostno korist najbolj ranljivim delom družbe, zlasti tistim, ki živijo v hudi revščini, tistim, ki živijo v neformalnih ali barakarskih naseljih, in avtohtonemu prebivalstvu, ki so močno izpostavljeni tveganju nesreč;

20.  poudarja, da je treba trajnostni razvoj obravnavati kot nujno sestavino zmanjšanja tveganja nesreč; priznava, da je dolgoročni napredek mogoč le, če bodo upoštevani temeljni dejavniki, zaradi katerih so skupnosti ali posamezniki bolj ranljivi, kot so neprimerno ravnanje z okoljem, nezadostna infrastruktura, degradacija tal in neprimerno prostorsko načrtovanje;

21.  se zaveda, da ima v državah v razvoju, zlasti tistih z nizkim dohodkom, velik delež gospodinjstev, ki živijo v trdovratni revščini, zelo malo ali sploh nič socialne varnosti na splošno, in so torej ob naravnih nesrečah in nesrečah, ki jih povzroči človek, še bolj izpostavljena; poziva Komisijo, naj v svojih programih razvojnega sodelovanja nadalje spodbuja dejavnosti socialne zaščite, s specifičnimi dejavnostmi za izboljšanje sistemov v državni lasti, preventivnih ukrepov ter zavarovanja za primer naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek;

22.  spodbuja k večji pozornosti na nesreče manjšega obsega kot glavnemu cilju v pristopu k odpornosti, ter k večji prepoznavnosti škode, ki jo zaradi nesreč manjšega obsega pretrpijo skupnosti, in njihovega vpliva nanje;

23.  poudarja potrebo po krepitvi in razvoju izobraževanja v kontekstu nesreč in izrednih stanj ter izboljšanju širjenja, zbiranja in sporočanja informacij ter znanj, ki bodo pomagali k oblikovanju odpornosti skupnosti ter spodbujali spremembe vedenja in kulturo pripravljenosti na nesreče;

24.  poudarja pomembno vlogo lokalnih oblasti ter lokalnih in nacionalnih organizacij civilne družbe pri krepitvi odpornosti, zlasti v šibkih in ogroženih državah, ter lokalne oblasti spodbuja, da po posvetu z lokalnimi skupnostmi in organizacijami civilne družbe izoblikujejo dosledne in usklajene postopke za izvajanje strategij odpornosti;

25.  poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti trdne mehanizme odgovornosti in spremljanja, in sicer s sodelovanjem lokalnih oblasti, razvojnih partnerjev, znanstvenikov, civilne družbe, medijev in splošne javnosti, da bi povečali dostop do informacij in ozaveščali o potrebi po strategijah za zmanjšanje tveganja nesreč in za odpornost; poziva k rednemu zbiranju podatkov, med drugim meteoroloških podatkov, podatkov o žetvi, živini, delovanju trga, prehranjenosti otrok in najrevnejših članov družbe kot tudi podatkov iz obstoječih mehanizmov za zmanjšanje tveganja nesreč ter o dostopu do osnovnih storitev; spodbuja k rednemu poročanju in objavljanju teh podatkov na javno dostopnih platformah, da se olajša dostop do informacij, zgodnje opozarjanje ter izboljšanje razmer;

Izkušnje iz kriz prehranske varnosti in preteklih nesreč

26.  poudarja, da nesrečam in izrednim razmeram pogosto sledi kriza prehranske varnosti in podhranjenost med prizadetim prebivalstvom, zlasti otroki; poleg tega poudarja, da so krize prehranske varnosti same po sebi nesreče in da je treba v odločitve glede načrtovanja sistematično vključevati pristop k odpornosti, ki se usmerja k večji prehranski varnosti in prehranjenosti;

27.  poziva EU, naj črpa izkušnje iz preteklih desetletij svoje politike sodelovanja ter predloži predloge za spodbujanje usklajenosti politik za razvoj v praksi s povezovanjem razvojne pomoči in drugih področij politike EU, kot so kmetijstvo, trgovina, obdavčitev, podnebne spremembe in naložbe;

28.  poziva Komisijo, naj v svoj politični dialog z državami v razvoju vključi vprašanje prisvajanja zemlje, da bi usklajenost politik postala temeljni kamen razvojnega sodelovanja na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni ter da bi se izognili razlastitvam malih kmetov, dodatni ranljivosti revnih na podeželju ter netrajnostni rabi zemljišč in vode;

29.  ugotavlja, da so krize prehranske varnosti in prehranske krize v Sahelu in na Afriškem rogu čedalje pogostejše in da tam na milijone ljudi nima dostopa do ustrezne hrane; poudarja, da sta krizi prehranske varnosti na Afriškem rogu leta 2011 in v Sahelu leta 2012 dokazali, da zgolj s humanitarno pomočjo ni mogoče prekiniti začaranega kroga kronične lakote in podhranjenosti ali obravnavati njenih temeljnih vzrokov; poudarja, kako pomembno je obravnavati temeljne vzroke vztrajne neustrezne prehranske varnosti v teh regijah, kot so pomanjkljiv dostop do ustreznih osnovnih storitev in izobraževanja, huda revščina, nezadostna podpora kmetijstvu in vzreji živine majhnega obsega, težave pri dostopu do zemljišča, uničevanje okolja, hitra rast prebivalstva, tržni neuspehi, zmanjševanje količine pridelane hrane na prebivalca in slabo vodenje; poudarja, da so temeljni vzroki, ki privedejo do kriz prehranske varnosti, danes bolj zapleteni kot v preteklosti, saj so denimo pretresi na trgu in cenovni pretresi pogostejši in je bolj verjetno, da bodo prizadeli revne;

30.  ugotavlja, da je kronična negotova preskrba s hrano najpomembnejši dejavnik ogroženosti zaradi prehranske krize, ker zmanjšuje sposobnost ljudi, da se na to pripravijo, to prenesejo in se potem spet postavijo na noge; ugotavlja še, da hkrati povzroča dolgotrajne negativne posledice, ki zmanjšujejo človeški kapital, saj zavirajo rast otrok in negativno vplivajo na zmožnost družb za razvoj; priznava, da je obravnava kriz zaradi visokih cen hrane in njihovega velikega nihanja draga in zapletena; opozarja, da gre pristop o odpornosti, ki ga je sprejela Komisija, v pravo smer za obravnavo temeljnih vzrokov ranljivosti, med katerimi sta najpomembnejša kronična negotova preskrba s hrano in prehranjenost;

31.  meni, da bi morala biti cilj Akcijskega načrta EU za odpornost izvajanje usklajenosti politik za razvoj ter obravnava vprašanj, povezanih s prehransko varnostjo in odpornostjo proti podnebnim spremembam, z odpravo netrajnostnih praks, kot so damping kmetijskih proizvodov in nepoštena trgovinska pravila; poziva EU, naj trajnostno kmetijstvo obravnava na celosten način na nacionalni in mednarodni ravni;

32.  odobrava tako skupni razvojno- humanitarni pristop kot regionalni pristop v pobudi EU v podporo odpornosti na Afriškem rogu (SHARE) ter v pobudi globalnega zavezništva za odpornost v Sahelu pod vodstvom EU (AGIR); poziva, naj se tema regijama nameni še več pozornosti, in k še boljšemu sodelovanju in usklajevanju med nacionalnimi vladami, mednarodnimi donatorji, civilno družbo in zasebnim sektorjem pri odpravljanju ovir med razvojnim in humanitarnim pristopom, med „običajnim“ in „kriznim“ odzivom;

33.  poziva k učinkovitemu pristopu k odpornosti, ki mora biti večinstitucionalen, usklajen, celovit in sistematičen ter vključevati več elementov, kot so zagotavljanje predvidljivih in ciljno usmerjenih socialnih varnostnih mrež za najbolj ranljive, ki bi hkrati zagotovile takojšen dostop gospodinjstev do hrane med krizo ter hitro obnovo in odpornost proti prihodnjim pretresom; poziva, naj zmanjšanje podhranjenosti otrok postane bistveno za odpornost prek usklajenih nacionalnih načrtov, ki bi dajali prednost zlasti otrokom do drugega leta starosti in nosečnicam;

34.  ugotavlja, da dokazi iz Nigra, Burkine Faso in Malija kažejo, da so poceni kmetijsko-okoljske tehnike, zlasti gozdno kmetijstvo ter varovanje tal in vode, izboljšale odpornost malih kmetov ob neustrezni prehranski varnosti; vendar pa poudarja, da zgolj s kmetijsko-okoljskimi ukrepi ni mogoče odpraviti strukturnih vzrokov neustrezne prehranske varnosti; poziva, naj se v intervencije v kmetijstvu vključijo nekmetijski vidiki ter naj se zagotovi, da bo boljša prehranjenost izrecni cilj kmetijskih programov; poleg tega poziva, naj se zagotovi, da bodo imele koristi od programov tudi kmetice, tako da se pri zasnovi kmetijskih programov upoštevajo omejitve zaradi neenakosti med spoloma (denimo pri dostopu do zemljišč, posojil, kmetijske svetovalne službe in vložkov);

Boljše usklajevanje prizadevanj in izboljšani načini financiranja

35.  opozarja, da je bistveno, da države članice in institucije EU bolje uskladijo svoje razvojno in humanitarno delovanje ter si s skupnimi močmi prizadevajo za večjo učinkovitost pomoči; opozarja na študijo Evropskega parlamenta o stroških Neevrope v razvojni politiki iz junija 2013, v kateri je ocenjeno, da bi lahko vsako leto prihranili 800 milijonov EUR pri stroških transakcij, če bi donatorji pomoč usmerili na manj držav in dejavnosti, ter da bi še dodatnih 8,4 milijarde EUR na leto prihranili z boljšimi vzorci dodeljevanja po državah;

36.  opozarja na pomemben prispevek nomadskih malih živinorejcev pri proizvodnji mesa, mleka in krvi na območjih, ki so neprimerna za druge oblike kmetijstva; poudarja njihovo pomembno vlogo pri prehranjevanju skupnosti ter njihov pozitiven prispevek k prehranski varnosti in prehranjenosti, o čemer pričajo dokazi s sušnih in polsušnih območij, ki kažejo, da je prehranska varnost otrok na pastirskih območjih boljša od tistih, ki so stalno naseljeni v mestih in vaseh; zato poziva, naj se pri zasnovi intervencij in programov v kmetijstvu upoštevajo tudi pravice in potrebe teh pastirskih ljudstev;

37.  poudarja pomen izboljšanja zmogljivosti malih kmetijskih gospodarstev ter spodbuja javno-zasebne naložbe, zlasti mikro posojila, odobrena ženskam;

38.  meni, da bi lahko prihranke, ki bi nastali z boljšim usklajevanjem donatorjev, lahko na primer namenili dejavnostim za zmanjšanje tveganja nesreč, to pa bi se nato bogato obrestovalo in ustvarilo pozitivno razvojno spiralo;

39.  pozdravlja predlog Komisije v akcijskem načrtu za odpornost iz leta 2013, da bi bilo treba vsako leto sklicati forum EU o odpornosti; v tem vidi priložnost za uskladitev prizadevanj za odpornost med javnimi ustanovami, vključno z nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom, zasebnim sektorjem ter nevladnimi organizacijami in civilno družbo, da bi dosegli usklajen napredek pri zmanjšanju tveganja nesreč in odpornosti s sodelovanjem vseh akterjev;

40.  spodbuja tesnejše sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem pri zmanjšanju tveganja nesreč in odpornosti; poziva Komisijo, naj omogoči sodelovanje zasebnega sektorja z oblikovanjem pobud in ustreznega okolja, v katerem bodo lahko zasebniki delili svoje strokovno znanje o krepitvi odpornosti in zmanjševanju tveganja; vendar pa v zvezi s tem Komisijo poziva, naj pripravi predlog, ki bi določil pravila za javno-zasebno partnerstvo, vključno z oceno socialnih in okoljskih učinkov, da bi preprečili na primer zaostritev sporov glede rabe zemljišč ali glede dostopa do vode ter da bi zlasti zaščitili male kmete; poleg tega spodbuja ponujanje podpore za države AKP pri pregledu pogodb z multinacionalnimi vlagatelji; prav tako poziva k preglednosti naložb in njihovih ciljev na platformah, ki so na voljo civilni družbi;

41.  priporoča tesnejše sodelovanje z državami zunaj EU ter mednarodnimi in regionalnimi institucijami glede pripravljenosti na nesreče, odzivanja nanje ter obnove; podpira okrepitev sodelovanja med Komisijo in Uradom Združenih narodov za mednarodno strategijo za zmanjšanje tveganja nesreč (UNISDR), s čimer bi se izboljšalo delovanje EU pri vprašanjih zmanjšanja tveganja nesreč;

42.  poudarja, da lahko EU in mednarodne organizacije prek svojih programov sicer dosežejo napredek pri zmanjšanju tveganja nesreč in odpornosti v državah v razvoju, vendar je zagotavljanje varnosti državljanov predvsem v pristojnosti nacionalnih vlad, zato mora v partnerskih državah obstajati močna politična predanost podpori in izvajanju dejavnosti za krepitev odpornosti in zmanjšanje tveganja nesreč;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 50 E, 21.2.2012, str. 30. (2) UL C 56 E, 26.2.2013, str. 31. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0283.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o invalidkah (2013/2065(INI))

P7_TA(2013)0579 A7-0329/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je stopila v veljavo 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta št. 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti (2010/48/ES)(1), zlasti njenega člena 6 o invalidnih ženskah,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979,

–  ob upoštevanju Listine skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev,

–  ob upoštevanju členov 10, 19 in 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(2),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426) ter stališča Parlamenta z dne 2. aprila 2009(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2010 z naslovom Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir (COM(2010)0636) in dokumentov iz priloženega delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Initial plan to implement the European Disability Strategy 2010-2020 – List of Actions 2010-2015 (Prvotni načrt za izvajanje evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2010–2020 – Seznam ukrepov za obdobje 2010–2015) (SEC(2010)1323 in SEC(2010)1324),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2010 z naslovom Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo (COM(2010)0758),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 3. decembra 2012 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja (COM(2012)0721),

–  ob upoštevanju Priporočila Sveta 98/376/ES z dne 4. junija 1998 o parkirni kartici za invalide(4),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra 2009 o spodbujanju vključevanja na trg dela – rešitev iz krize in priprava lizbonske strategije za obdobje po letu 2010,

–  ob upoštevanju osnutka resolucije Sveta z dne 2. junija 2010 o novem evropskem okviru na področju invalidnosti (10173/2010) in resolucije Sveta o položaju invalidov v Evropski uniji (2008/C 75/01),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o uporabi in učinkih Uredbe (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (COM(2011)0166),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti o zadevi C 13/05 glede Direktive 2000/78/ES – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Pojem invalidnosti(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 1988 o znakovnih jezikih za gluhe(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 1989 o ženskah in invalidnosti(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 1992 o pravicah duševno prizadetih oseb(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 1995 o človekovih pravicah invalidov(9),

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 9. maja 1996 o pravicah avtističnih oseb(10),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 13. decembra 1996 o parkirni izkaznici za invalide – pravicah za invalide(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. aprila 1997 o enakih možnostih za invalide(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2001 o Evropi brez ovir za invalide(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2003 o sporočilu Komisije z naslovom „Towards a United Nations legally binding instrument to promote and protect the rights and dignity of persons with disabilities“ (Kako do pravno zavezujočega dokumenta ZN za spodbujanje ter zaščito pravic in dostojanstva invalidnih oseb)(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2009 o pristopu Evropske skupnosti h Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov in izbirnemu protokolu k tej konvenciji(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o mobilnosti in vključevanju invalidov ter evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o zmanjšanju neenakosti na področju zdravja v EU(17),

–  ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020),

–  ob upoštevanju Akcijskega načrta za enakost spolov in krepitev vloge žensk (2010–2015),

–   ob upoštevanju Drugega manifesta o pravicah invalidk v Evropski uniji: orodja za aktiviste in oblikovalce politike,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0329/2013),

A.  ker 80 milijonov invalidov, ki živijo v Evropski uniji, resnično potrebuje dostopno fizično, intelektualno in družbeno okolje brez predsodkov, ovir, preprek in stereotipov, ki jim omejujejo polno uživanje temeljnih človekovih pravic in evropskega državljanstva; ker je med 80 milijoni teh ljudi 46 milijonov žensk in deklic, ki predstavljajo 16 % vsega ženskega prebivalstva Evropske unije;

B.  ker po ocenah ena milijarda ljudi po vsem svetu(18) živi z invalidnostjo in da 80 % izmed njih živi v državah v razvoju; ker so invalidke večkratno prikrajšane, saj se soočajo z resnimi ovirami pri iskanju ustrezne nastanitve in dostopu do zdravstvenega varstva, javnega prevoza, izobraževanja, poklicnega usposabljanja ter zaposlitve, prav tako pa se srečujejo z diskriminacijo pri dostopu do posojil in drugih proizvodnih virov ter redko sodelujejo v postopkih odločanja;

C.  ker se povečuje število starejših, kar pomeni, da se bo ustrezno povečalo tudi število invalidov, tudi invalidk; ker je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije invalidnost pogostejša pri ženskah, ta pojav pa jih zaradi daljše pričakovane življenjske dobe še posebej zadeva; ker se bo zato število invalidk povečalo v večjem deležu;

D.  ker se bo s povečanjem števila invalidov povečevalo breme za negovalce, zlasti za družinske negovalce, ki so večinoma ženske, ki morajo delati s krajšim delavnikom ali celo zapustiti trg dela, da bi lahko skrbele za vzdrževane družinske člane;

E.  ker je polna gospodarska in družbena udeležba invalidk bistvenega pomena, če naj bo strategija Evropa 2020 uspešna pri ustvarjanju pametne, trajnostne in vključujoče rasti; ker je treba vsem invalidom, skupaj z invalidnimi ženskami in deklicami, zagotoviti poštene in enake možnosti in priložnosti za sodelovanje v družbenem, gospodarskem in političnem življenju skupnosti; ker se invalidi še vedno srečujejo z različnimi ovirami, ki jim preprečujejo polno udeležbo v družbi, kar pogosto vodi v socialno izključenost in revščino ter omejuje polno evropsko državljanstvo;

F.  ker lahko vse oblike diskriminacije vodijo v družbeno osamitev in izolacijo, psihološko travmo in nezadovoljstvo;

G.  ker so spodbujanje udeležbe vseh državljanov, žensk in moških, v demokratičnih procesih (predvsem na volitvah), vzpostavljanje infrastrukture za takšno udeležbo, kjer je pomanjkljiva, in tako tudi spodbujanje vključenosti invalidk podlaga za vsakršno združevanje demokratičnih držav;

H.  ker morajo vse zainteresirane strani invalidnim ženskam in dekletom zagotoviti enak dostop do kakovostnih storitev javnega zdravstvenega varstva, tj. z izboljševanjem poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja za zdravstveno osebje o specifičnih potrebah teh žensk in deklet, tudi o potrebah, povezanih s spolnim in reproduktivnim zdravjem;

I.  ker morajo invalidke uživati pravico do izobraževanja, zdravja, dela, mobilnosti, družinskega življenja, spolnih odnosov, poroke in materinstva ter do varoval, ki jamčijo te pravice;

J.  ker predstavljanje partnerstva, spolnosti in materinstva, kakor jih doživljajo invalidne ženske in dekleta, v javnem prostoru prispeva k prizadevanjem za boj proti predsodkom, vztrajnim stereotipom in napačnim informacijam; ker je tovrstno predstavljanje mogoče izvajati na različne načine, zlasti z uporabo umetniških in kulturnih sredstev ter medijev;

K.  ker je pri invalidnih ženskah in dekletih precej večja verjetnost, da so žrtve nasilja, zlasti domačega in spolnega izkoriščanja, po ocenah pa je verjetnost zlorabe pri invalidkah 1,5 do 10 krat večja kot pri neinvalidnih ženskah(19); ker je treba, glede na to, ali te ženske živijo v skupnosti ali institucijah, sprejeti posebne ukrepe za obravnavo tega neopravičljivega pojava, ki pomeni kaznivo dejanje in resno kršitev človekovih pravic; ker je morajo biti vsem ženskam v celoti dostopne podporne storitve, saj so invalidne ženske in dekleta v večji meri čustveno odvisne, pri njih je večje tveganje, da bi postale žrtve vseh oblik spolnega nasilja, osebni in socialni razvoj poteka na nižjih ravneh, razširjeni pa so nepoučenost glede spolnosti in nešteti škodljivi miti, povezani s tem vprašanjem; ker številke kažejo, da zaradi večje revščine spolno izkoriščanje invalidk postaja pogostejše;

L.  ker so invalidne ženske in dekleta izpostavljene večkratni diskriminaciji zaradi razlik med spoloma, starosti, vere, narodnosti, kulturnega in družbenega vedenja ter stereotipov o invalidnosti, proti katerim se je treba boriti; ker so invalidke pri dostopu do zaposlovanja in izobraževanja pogosto diskriminirane v primerjavi z invalidi; ker lahko Komisija in države članice ta pojav odpravijo z vključevanjem načela enakosti spolov na vsa ustrezna področja politike o invalidnosti;

M.  ker so javni organi dolžni vzpostaviti specializirane javne storitve, ki izpolnjujejo visoka merila, da bi invalidnim ženskam in dekletom zagotovili okolje, prilagojeno tako, da lahko v polnosti uresničujejo svoje pravice in odgovornosti ter odločajo zase, s čimer bodo postopno bolj samostojne in v enakem položaju kot neinvalidi; ker se razmere, infrastruktura, zakonodaja in podporne strukture med državami članicami močno razlikujejo;

N.  ker invalidne ženske in dekleta lahko uživajo enake pravice le, če med spoloma vlada pravičnost in če je državna uprava invalidkam dostopna v enaki meri kot neinvalidom; vseeno ugotavlja, da se prakse in izvajanje glede enakosti spolov v EU močno razlikujejo;

O.  ker je skupnost ljudi, ki imajo eno ali več oblik telesne, duševne ali intelektualne invalidnosti, izjemno raznolika in jo je treba obravnavati glede na posamezne potrebe;

P.  ker stopnja brezposelnosti med invalidi ostaja nesprejemljivo visoka, ker zaradi tega invalide, ranljive skupine, pri katerih je revščina verjetnejša, še bolj ogroža socialna izključenost; ker se invalidne ženske in dekleta soočajo z večjimi težavami pri vstopanju na trg dela, zaradi česar jim je težje živeti urejeno in neodvisno; ker zaposlitev ni le vir dohodka, temveč je postala tudi način vključevanja v družbo, ker ustvarja vezi s širšim svetom in tke mreže medosebnih odnosov; ker invalidne ženske in dekleta pogosto prejemajo manjše plačilo; ker je treba premagati ovire v mobilnosti ter večjo odvisnost od družinskih članov in negovalcev, da bi spodbudili njihovo dejavno udeležbo v izobraževanju in na trgu dela ter v družbenem in gospodarskem življenju skupnosti;

Q.  ker več sredstev ko države članice vložijo v vključevanje invalidk, bolj so uspešne v smislu samostojnega življenja, ki jim omogoča razvoj njihovih znanj in veščin;

R.  ker imajo invalidke iz bolj prikrajšanih delov družbe manj priložnosti za razvijanje svojih znanj in veščin ter uresničevanje svojega potenciala z opiranjem na lastne moči;

S.  ker imajo gospodarska kriza in ostri rezi v javno zdravstveno varstvo in socialne storitve v večini držav članic škodljive posledice za ranljive skupine, zlasti za invalidne ženske in dekleta; ker je invalidkam že pred krizo močno grozila revščina; ker varčevalna politika vodi v zmanjšanje posebnega izobraževalnega in podpornega osebja za invalide, manj socialne podpore za negovalce, manjšo socialno pomoč za invalide, zmanjševanje sredstev za ustanove in organizacije, ki jim pomagajo, in omejevanje njihovega dostopa do zaposlovanja v javnem sektorju, kar resno vpliva na življenja invalidk in njihove možnosti za neodvisnost;

T.  ker je med mobilnostjo, invalidnostjo in socialno vključenostjo tesna povezava, zlasti glede svobode in dostopa do komunikacij (vključno z brajico in znakovnimi jeziki ter drugimi alternativnimi oblikami komunikacije) ter svobode gibanja na vseh področjih življenja in dostopa do storitev; ker je treba spodbujati polno in dejavno udeležbo invalidov v vseh vidikih družbe ter jim zagotoviti večji dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij, avtomatizacije doma in spletnih komunikacijskih rešitev;

U.  ker bi bilo z vidika socialnega vključevanja in stroškov bolj zaželeno, če bi bila podpora, ki jo zagotavljajo države članice, takšna, da bi invalidke lahko še naprej živele v svojih družinah in ne v institucijah;

1.  poudarja pomen vključevanja vseh državljanov EU ne glede na telesno, intelektualno, psihosocialno ali duševno motnjo in v ta namen poziva k določitvi posebnih ciljev, da bi izboljšali življenje invalidov ter okrepili skladno politiko s polno udeležbo vseh; poudarja, da je treba strategije, politike in zakonodajne pobude za zagotavljanje nediskriminacije in enakih možnosti pripravljati v dejavnem sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi, tudi invalidkami;

2.  vztraja, da bi morale politike na področju invalidnosti upoštevati načelo enakosti spolov ter poudarja pomen vključevanja invalidnosti, specifične za spol, v politike, programe in ukrepe za enakost spolov, s čimer bi okrepili priznavanje in razumevanje presečnosti med spolom in invalidnostjo v zakonodaji in politikah Evropske unije in držav članic meni, da bi bilo treba invalidke povabiti k sodelovanju v ustreznih organih kot svetovalke ali strokovnjakinje; obžaluje dejstvo, da Evropska strategija o invalidnosti 2010–2020 ne vključuje celostne obravnave vidika enakosti spolov ali posebnega poglavja o politikah na področju invalidnosti glede na spol; ravno tako obžaluje, da strategija za enakost med ženskami in moškimi 2010–2015 posebej ne obravnava vprašanja invalidnosti, čeprav so invalidne ženske pogosto v slabšem položaju kot invalidni moški ter jih pogosteje ogrožata revščina in socialna izključenost;

3.  poziva države članice, ki še niso ratificirale Konvencije ZN o pravicah invalidov in njenega izbirnega protokola, naj to storijo, da se bo konvencija lahko v celoti izvajala;

4.  poudarja dejstvo, da so mnoge študije pokazale, da so invalidke diskriminirane dvakratno – tako zaradi spola kot zaradi invalidnosti, in poudarja, da ima prekrivanje teh oblik diskriminacije posebej negativne učinke na invalidne ženske in dekleta; poziva Komisijo in države članice, naj v sistem socialnega varstva vključijo določbe za invalidke, saj trenutno ni posebnih določb;

5.  opozarja vlade, da je diskriminacija na podlagi invalidnosti prepovedana, ter poziva države članice, naj si bolj prizadevajo za odpravo preostalih ovir;

6.  opozarja, da je vključevanje in udeležbo invalidnih žensk in deklet mogoče doseči le, če se lahko nemoteno gibljejo v fizičnem in družbenem okolju, in poziva k prizadevanjem v tej smeri;

7.  poudarja vlogo, ki jo imajo združenja za samopomoč pri povezovanju ljudi in zlasti žensk, ki negujejo invalidne člane svoje družine ali ožjega prijateljskega kroga, ter delo teh združenj pri ozaveščanju;

8.  poudarja, kako pomembno je optimizirati uporabo instrumentov financiranja EU, zlasti strukturnih skladov, da bi spodbudili dostop in nediskriminacijo invalidov, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti ženskam, ki so pogosto soočajo z večkratno diskriminacijo, in da bi ukrepali za večjo prepoznavnost možnosti financiranja za tovrstne ukrepe v programih po letu 2013;

9.  vztraja, da je informacije o razpoložljivih storitvah za državljane (izobraževanje, zdravstvo, pravosodje, prevoz, stiki z oblastmi itd.) treba na enostaven in varen način zagotoviti v vseh mogočih jezikih, oblikah in formatih; poudarja, da morajo, kadar so tovrstne storitve na voljo v obliki telefonskih linij za pomoč uporabnikom ali pomoči na daljavo, ti sistemi biti dostopni tudi ženskam, ki so gluhe ali slepe in gluhe;

10.  vztraja, da je pogoj za vključevanje to, da se na stereotipe odgovarja s posredovanjem pozitivnih podob prek kulturnega izraza in kampanj za ozaveščanje, ki nepristransko predstavljajo podobe invalidk in kažejo veliko raznolikost vlog, ki jih lahko prevzamejo v vsakodnevnem življenju in družbi, hkrati pa se je treba osredotočiti zlasti na posebno prikazovanje invalidnosti v javnosti, ker prav to področje zaostaja; poudarja, da imajo lahko mediji pomembno vlogo pri razširjanju informacij o invalidkah in bi morali pomagati pri spreminjanju odnosa javnosti do invalidk na bolje v skladu z načeli in vrednotami, zapisanimi v Konvenciji ZN o pravicah invalidov;

11.  poziva države članice, naj spolno nasilje obravnavajo kot hudo kaznivo dejanje, ki ga je treba sodno preganjati, zlasti v primeru invalidk, predvsem žensk z duševnimi motnjami, da bi zmanjšali visoko število prijavljenih posilstev in primerov spolnega nadlegovanja ter nasilja v velikih zavodih;

12.  poudarja, da je za preprečevanje osamitve, zapustitve, zanemarjanja in segregacije invalidnih deklet treba izvajati kampanje obveščanja za družine in jim posredovati podrobnosti o podpornih storitvah skupnosti pri skrbi zanje in njihovem prihodnjem razvoju ter odpravljati seksistične in diskriminatorne stereotipe; meni, da bi v primerih, ko za invalidne otroke ne morejo skrbeti njihove ožje družine, oblasti morale kot alternativno rešitev zagotoviti, da bi zanje poskrbela širša družina, kjer pa to ne bi bilo mogoče, da bi jim zagotovili skupnostno oskrbo v družinskem okolju; ugotavlja, da je treba spodbujati rejništvo in posvojitve invalidnih otrok tako, da se pospešijo birokratske formalnosti ter se posvojiteljskim ali rejniškim družinam zagotovijo ustrezne informacije in pomoč;

13.  predlaga, naj se na stanovanjskem področju upoštevajo arhitekturni in drugi okoljski dejavniki in ukrepi, da bi pospešili pozitiven premik od „načrtovanja za posebne potrebe“ k „celovitemu in vključujočemu načrtovanju za vse državljane“; hkrati ugotavlja, da cilj neoviranega dostopa in potrebnih prilagoditev za njegovo uresničitev ne bi smel biti zgolj arhitekturne narave in da bi moralo biti univerzalno oblikovanje, namenjeno zlasti zadovoljevanju osnovnih vsakodnevnih potreb invalidk, trden cilj in stvarnost; poudarja, da je treba invalidkam zagotoviti skupen ali individualen dostop do socialnih stanovanj in jim zagotoviti subvencije za odpravo ovir za njihovo mobilnost doma, kar je instrument, ki bi ga bilo treba razširiti tudi na ljudi, ki bivajo v najetih stanovanjskih prostorih; ponovno poudarja, kako pomembno je invalidom zagotoviti večji dostop do dostojnih življenjskih razmer, pa naj gre za stanovanja, mobilnost, dostop do javnih in socialnih storitev ali sodelovanje v javnem življenju;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbudijo neoviran dostop do prometne infrastrukture, vozil ter sistemov informacij in rezervacij za ženske in dekleta z omejeno mobilnostjo ter invalidne ženske in dekleta; ugotavlja, da je med invalidnimi uporabniki javnega prevoza več žensk kot moških; poudarja, da je bistveno v oblikovanje, izvajanje in vrednotenje prometne politike vključevati invalidnost in vključevanje načela enakosti spolov, da bi zagotovili enake možnosti in preprečili diskriminacijo invalidk; zato priporoča, da se invalidke kot strokovnjakinje na tem področju vključijo kot svetovalke za prometno politiko;

15.  poudarja, da je treba zagotoviti tudi dostop do interneta in družbenih medijev (npr. berljivost vseh javnih spletišč za ljudi z okvarami vida z rešitvami, ki se osredotočajo tudi na druge oblike invalidnosti, ki niso povezane z vidom, kot so prilagajanje zapletenih vsebin potrebam ljudi z motnjami v duševnem razvoju in vključevanje videov v znakovnem jeziku, ki omogoča razumevanje vsebine); izraža zaskrbljenost, ker dostopnost do vladnih agencij in e-uprave še ni v celoti zagotovljena vsem državljanom; vztraja, da je treba dostop do digitalne pismenosti omogočiti vsem invalidom, tudi starejšim s slušnimi težavami, katerih število in delež v družbi po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije posebej naraščata; zato pozdravlja predlog Komisije za direktivo o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja;

16.  poudarja, da je demokratično sodelovanje del temeljnih in državljanskih pravic invalidk, zato ga je treba omogočiti in zagotoviti; zato poziva države članice in vse ustrezne javne organe, naj zagotovijo primerno prilagojeno infrastrukturo in okrepijo dejavno udeležbo in sodelovanje žensk;

17.  poudarja, da Konvencija Združenih narodov spodbuja model človekovih pravic s „podporo pri odločanju“ na podlagi neločljivo povezane enakosti in dostojanstva vseh ljudi v nasprotju z zastarelim sistemom „nadomestitve pri odločanju“; poziva države članice, naj spodbudijo zastopanost invalidk v procesu sprejemanja odločitev, da bi zaščitili njihove interese in pravice;

18.  meni, da imajo invalidne ženske in dekleta pravico, da v čim večji meri odločajo o svojih življenjih in potrebah, da jih je treba slišati in se z njimi posvetovati in da jih je treba dejavno spodbujati k čim večji samostojnosti, hkrati poudarja, da bi bilo treba te pravice zagotoviti tudi v vsakdanjem življenju v specializiranih javnih ustanovah; poudarja, da je osebna pomoč sredstvo za samostojno življenje invalidk in bi jo zato bilo treba omogočati in spodbujati, kadar so invalidke deležne podpore v zavodih za izobraževanje in poklicno usposabljanje, na delovnem mestu, v družinah ter med nosečnostjo in pri materinstvu;

19.  opozarja, da vsi koraki v življenju ženske prinašajo tako priložnosti kot odgovornosti in da morajo v tem smislu ženske pogosto nositi nesorazmerna bremena, ko gre za nosečnost in rojevanje otrok, kadar se morajo soočiti z negativnimi posledicami nosečnosti, zlasti v primerih, ko očetje ne prevzamejo svoje odgovornosti, ne prispevajo k blaginji in prihodnosti svojih otrok, ker so zapustili družino, pri čemer je treba opozoriti, da si morata v družini oba starša enakopravno deliti odgovornosti, razen če se že prej sporazumno ne dogovorita drugače;

20.  poudarja, da je treba invalidne ženske in dekleta seznaniti z njihovimi pravicami, da bodo lahko same sprejemale odločitve, pri čemer jim je treba informacije posredovati v lahko dostopni in njim razumljivi obliki ob upoštevanju različnih komunikacijskih metod, medijev in formatov, ki jih same izberejo, in po potrebi težo njihove duševne motnje;

21.  ugotavlja, da je, če naj invalidne ženske in zlasti dekleta dobijo ustrezno oskrbo, v zdravstvenem sektorju potrebno posebno in stalno usposabljanje vse poklicno življenje o vprašanjih duševnih bolezni/motenj, da bi te bolezni bolje odkrivali, bolnike, ki zaradi njih trpijo, pa bi napotili na zdravljenje na medicinske oddelke, specializirane za to področje; poziva države članice, naj zagotovijo posebno usposabljanje za vse strokovnjake, ki delajo z invalidi, ter poudarja, da je treba med usposabljanjem zdravstvene delavce in učitelje izobraževati in ozaveščati o vseh vrstah invalidnosti, ker so nekatere kljub svoji pogostosti slabo poznane;

22.  ugotavlja, da se v nekaterih državah članicah izobraževanje in poklicno usposabljanje invalidov izvaja ločeno in pomanjkljivo; poudarja pomen vključevanja invalidk v standardne izobraževalne in poklicne sisteme v vseh primerih, ko njihova invalidnost to omogoča;

23.  poudarja, da je treba pomagati invalidnim priseljenkam, dekletom in ženskam, da s poklicnim usposabljanjem razvijejo svoje spretnosti in zmožnosti, ter da jim je treba dati priložnost za pridobitev ustrezne zaposlitve;

24.  ugotavlja, da so različna obdobja v življenju ženske – na primer nosečnost – povezana s posebnimi izzivi, s katerimi se je treba soočiti, in da bi morale imeti invalidke pri tem enake pravice in možnosti kot vse druge neinvalidne ženske, da se prepreči kakršno koli odvračanje od zanositve; hkrati upoštevajoč dodatne izzive, s katerimi se srečujejo invalidke, poudarja, da bi morale imeti pravico do daljšega porodniškega dopusta, da bi se lahko prilagodile novemu položaju in si ustvarile dobro družinsko življenje; ugotavlja, da sta prisilna sterilizacija in splav obliki nasilja nad ženskami in pomenita nečloveško in ponižujoče ravnanje, ki ga morajo države članice izkoreniniti in ostro obsoditi;

25.  poudarja, da je treba invalidnim ženskam in dekletom omogočiti, da v enaki meri kot ljudje brez invalidnosti svobodno uživajo spolnost, in meni, da bi invalidke morale tako kot vse druge ženske imeti možnost živeti in izpolniti svojo željo bodisi imeti otroke ali ne; poudarja, da invalidne deklice, najstnice in ženske, če želijo prevzeti odgovornost za svoje spolno vedenje, potrebujejo dostop do izobraževanja o spolnosti, ki ga izvajajo strokovnjaki, izvedenci na tem področju, kot so pedagogi v lokalnih javnih socialnih službah, in ki je po potrebi prilagojeno intelektualnim sposobnostim zadevnih invalidnih žensk in deklet: vedeti in razumeti morajo, kako deluje telo (kako pride do nosečnosti in kako se ji izogniti), kako reči ne spolnim praksam, v katerih ne želijo sodelovati, kako se izogniti spolno prenosljivim boleznim itd.; opozarja, da je treba invalidkam in njihovim družinam zagotoviti specializirano podporo, vključno s pomočjo pri negi otroka, da bi lahko v polnosti uživale v materinstvu; poudarja, da bi morale države članice v tem primeru še zlasti upoštevati potrebe žensk z motnjami v duševnem razvoju;

26.  meni, da je za invalidne ženske in dekleta bistvenega pomena, da imajo popoln dostop do zdravstvene oskrbe, ki ustreza njihovim posebnim potrebam, vključno z ginekološko obravnavo, zdravniškimi pregledi, načrtovanjem družine in ustrezno prilagojeno podporo med nosečnostjo; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo njihovo javno zdravstvo vključevalo ustrezen dostop do teh storitev;

27.  poudarja pomen odpravljanja predsodkov, negativnih predstav in socialne stigme ter spodbujanja družbenega sprejemanja in sodelovanja, spoštovanja in strpnosti in vrednotenja človeške raznolikosti; spodbuja države članice, naj predvsem pripravljajo kampanje ozaveščanja;

28.  poudarja, da predstavljata nasilje nad ženskami in spolno nasilje resno kršitev temeljnih pravic; poudarja, da je treba invalidne ženske in dekleta, ki živijo v oskrbnih domovih in psihiatričnih bolnišnicah, zaradi njihove izredne ranljivosti zaščititi pred spolnimi napadi in drugimi oblikami telesnih zlorab, katerih žrtve so lahko, ter z zaskrbljenostjo opozarja na pomanjkanje podatkov o tem zaskrbljujočem pojavu; poziva države članice, naj preučijo, kako razširjen je ta problem, in spodbujajo invalidke, ki so njegove žrtve, naj spregovorijo; spodbuja zbiranje ustreznih podatkov na zaupen način, da bi sprejeli primerne ukrepe, potrebne za boj proti temu problemu; poziva Evropski inštitut za enakost spolov, naj opravi raziskave o položaju invalidnih deklet in žensk glede nasilja;

29.  poziva države članice, naj preprečijo nadlegovanje na delovnem mestu z učinkovitimi protokoli o nadlegovanju v skladu z uporabo Direktive 2000/78/ES, da bi zmanjšali visoko število posilstev in primerov spolnega nadlegovanja in nasilja ter prisilne sterilizacije, zlasti v velikih zavodih;

30.  poudarja, da v številnih državah v razvoju še vedno obstajajo precejšnje ovire, ki otežujejo beg pred nasiljem, prijavo kaznivih dejanj in dostop do sodnega varstva ter pravnih in socialnih služb;

31.  poziva EU in države članice, naj sprejmejo vse ustrezne zakonodajne, upravne, socialne, izobraževalne in druge ukrepe za zaščito invalidnih žensk in deklet pred vsemi oblikami izkoriščanja, nasilja in zlorab tako znotraj kot zunaj domačega okolja ter jim omogočijo dostop do sodnega varstva prek zagotavljanja ustrezne pomoči in podpore v skupnosti, pri čemer upoštevajo njihove specifične potrebe skupaj s pripomočki, da bi preprečili njihovo osamitev in zaprtost med domače stene; poleg tega meni, da bi morali vse take storitve in programe skrbno spremljati neodvisni organi; obžaluje, da se zakonodaja EU in nacionalna zakonodaja za preprečevanje izkoriščanja, nasilja in zlorab pogosto ne osredotočata na invalidnost;

32.  poziva Komisijo, naj oblikuje celovito strategijo za boj proti nasilju nad ženskami, kot je Parlament zahteval že v več resolucijah in nazadnje v svoji resoluciji z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami(20); ponovno poudarja, da mora Komisija predstaviti zakonodajni instrument kazenskega prava za boj proti nasilju na podlagi spola, vključno z zaščito pravic invalidk v primerih spolne zlorabe in nasilja v javnem in domačem okolju;

33.  poudarja, da je invalidkam treba zagotoviti cenovno dostopen, enostaven in varen dostop do sodnega varstva in da morajo imeti na vseh stopnjah procesa možnost uporabljati sisteme in tehnologije, ki podpirajo besedno komunikacijo po njihovi izbiri, vključno s tolmači za znakovni jezik ali vodniki-tolmači za slepe in gluhe, da bodo lahko pravilno komunicirale s policijo in pravnim osebjem; poudarja, da je treba, ker so mnoge invalidke zelo odvisne od svojega skrbnika, ki je v mnogih primerih tudi človek, ki jih napada in zlorablja, zagotoviti neodvisne komunikacijske metode, da bodo lahko napadene invalidke vložile pritožbo in bodo nemudoma premeščene v začasen celodnevni oskrbni center, dokler pritožba ne bo ustrezno pravno rešena; predlaga uvedbo sodnih postopkov, posebej prilagojenih potrebam invalidnih žensk in deklet, vključno z zagotavljanjem pomoči nevladnih organizacij; poudarja, da bi morale invalidke imeti neoviran dostop do pravnih sredstev; s tem v zvezi poudarja, da je treba sprejeti učinkovite ukrepe, da bodo invalidke imele dostop do podpore, ki jo utegnejo potrebovati pri uveljavljanju pravne sposobnosti, podpore, ki mora biti v primeru potrebe sorazmerna z njihovimi osebnimi potrebami in sposobnostmi pri sprejemanju odločitev o državljanskih in političnih pravicah; poudarja, da so prav tako potrebni ustrezni učinkoviti varovalni ukrepi, kot je nepristranska ocena resničnih potreb žensk s strani priznanih neodvisnih strokovnjakov, da bi tretjim osebam ali institucijam preprečili izkoriščanje invalidk pri uveljavljanju njihove pravne sposobnosti, in da bi bilo treba te ukrepe redno revidirati;

34.  poudarja, da mora biti vsak dogovor o sterilizaciji, v katerega privoli invalidna ženska ali dekle, prostovoljen in ga mora preučiti nepristranska tretja stran, ki mora preveriti, ali je bila odločitev sprejeta pošteno in – če ni resnih medicinskih razlogov – brez prisile; poleg tega poudarja, da ni dovoljeno predpisovati kontracepcijskih sredstev ali zakonito prekiniti nosečnosti proti volji invalidne ženske ali dekleta; meni, da morajo imeti invalidne ženske in dekleta pravico, da dajo svoje prostovoljno soglasje in da razumejo vse medicinske postopke; meni, da če invalidka ne more dati soglasja, potem mora soglasje vedno temeljiti na spoštovanju človekovih pravic; poziva države članice, naj preprečijo in obsodijo primere prisilne sterilizacije invalidk;

35.  ugotavlja, da se terminologiji za fizično prizadetost in invalidnost med seboj razlikujeta in da bi se bilo treba namesto na prizadetost osredotočiti na invalidnost v medicinskem smislu v skladu s pristopom, določenim v Konvenciji ZN o pravicah invalidov, ki ga upošteva Sodišče Evropske unije; poudarja, da bi se delodajalci morali osredotočati na spretnosti in sposobnosti zaposlenih invalidov ali invalidnih prosilcev za zaposlitev;

36.  poziva države članice, naj spodbujajo in zagotavljajo dostop do vseh vrst formalnega, neformalnega in vseživljenjskega izobraževanja ter trga dela za invalidne ženske in dekleta, saj bi jih morali spodbujati k študiju in uporabi novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter jih podpirati in spodbujati, da vstopajo na trg dela, hkrati pa poudarja, da lahko posebni talenti, mnenja in izkušnje bistveno obogatijo delovna okolja; poziva države članice, naj zagotovijo usposabljanje in informacije za učitelje, vodje usposabljanj, višje državne uradnike in delodajalce, da bi pri svojem delu izvajali procese socialnega vključevanja, namenjene izkoriščanju potenciala in dodane vrednosti invalidk; predlaga, naj se Evropski socialni sklad učinkovito uporabi za izboljšanje ravni vključenosti invalidnih žensk in deklet na vsa pomembna življenjska področja, kot je dostop do trga dela, ter za zmanjševanje brezposelnosti in revščine mladih;

37.  poziva države članice, naj v zvezi z udeležbo invalidk in žensk z motnjami v duševnem razvoju in duševnem zdravju na trgu dela revidirajo svoje zakonodajne in politične okvire; poudarja, da je treba sprejeti ukrepe aktivne politike na trgu dela za invalidke, ki bodo dajali možnost individualne izbire, na primer gibljiv delovni čas, skrajšan in poln delovni čas, ter da je treba preučiti možnosti za spodbujanje malih in srednjih podjetij s pomočjo finančnih spodbud in drugih vrst podpore za večjo usklajenost med poklicnim in zasebnim življenjem; meni, da bi morale imeti invalidke enak dostop do finančne pomoči pri ustanavljanju malih podjetij in pri drugih oblikah samozaposlovanja ter pravico do izbire med različnimi oblikami zaposlitve; spodbuja države članice, naj posnemajo najboljše prakse po Evropi; poziva delodajalce, naj razumno prilagodijo delovno okolje in delovne razmere, da bi se bolj osredotočili na zagotavljanje spodbud za invalide in njihovo aktivno vključevanje na trg dela z možnostjo, da se posamezni primeri diskriminacije privedejo pred delovno sodišče v skladu s členom 5 Direktive 2000/78/ES;

38.  ugotavlja, da sedanji sistemi izobraževanja in usposabljanja v glavnem ne preprečujejo visoke stopnje osipa med invalidi, ter spodbuja države članice, naj posvetijo posebno pozornost dečkom in deklicam z invalidnostjo ali posebnimi potrebami v izobraževalnem okolju, da bi izboljšale njihovo vključevanje in pripomogle k zmanjšanju stopnje osipa na manj kot 10 %;

39.  poziva države članice, naj zagotovijo potrebno financiranje in podporo združenjem in organizacijam, ki zastopajo invalide in imajo osrednjo vlogo pri uveljavljanju njihovih pravic ter poudarjanju vrednosti njihovega aktivnega državljanstva in sodelovanja v družbi;

40.  poziva države članice, naj družinam invalidk zagotovijo potrebno specializirano podporo v obliki usposabljanja in pomoči za negovalce na vseh mogočih ravneh ter naj vzpostavijo centre za nadomestno oskrbo, kjer bodo lahko začasno poskrbeli za invalide, kadar bodo njihove družine potrebovale tovrstno storitev;

41.  poudarja obstoječe neenakosti v infrastrukturi za invalide med državami članicami in poudarja, da je treba vsem invalidnim ženskam in dekletom povsod v Evropski uniji zagotoviti mobilnost ter da mora namembna država članica takim ženskam pod enakimi pogoji kot drugim invalidom zagotoviti posebne zmogljivosti, do katerih imajo pravico;

42.  obžaluje dejstvo, da kljub stališču Parlamenta iz leta 2009 Svet še ni zaključil dela o osnutku direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost; poziva Svet, naj zagotovi, da bo ta zakonodaja sprejeta pred koncem sedanjega zakonodajnega obdobja;

43.  poudarja, da invalidom, še zlasti invalidkam, veliko bolj grozi, da zdrsnejo v revščino (po podatkih OECD približno vsak četrti invalid živi v revščini); poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi bi preprečili, da bi invalidne ženske in dekleta zdrsnile v revščino, naj jim zagotovijo invalidska nadomestila in pravice ter dostop do socialnih in zdravstvenih storitev tako, da pripravijo ustrezne nacionalne programe ter s stalnim spremljanjem in vrednotenjem zagotovijo njihovo učinkovito izvajanje; ugotavlja, da je tveganje revščine in brezposelnosti še posebej veliko, ko gre za matere samohranilke z invalidnimi otroki; poudarja, da sta spodbujanje enakosti med spoloma in enakih možnosti ter boj proti diskriminaciji, ki so ji izpostavljeni invalidni otroci in njihove družine, orodji, ki bi ju lahko uporabili v boju proti stigmatizaciji, revščini in socialni izključenosti, ter da bi bilo treba povezavo med invalidnostjo, spolom in revščino upoštevati v vseh politikah za boj proti revščini in socialni izključenosti;

44.  poziva, naj se v javnih zdravstvenih sistemih ranljive skupine prebivalstva kategorizirajo kot uporabniki s posebnimi potrebami in naj se jim zagotovijo sredstva in ustrezne zmogljivosti za zagotavljanje ustrezne oskrbe;

45.  poziva, naj se starejšim ženskam, ki pogosto živijo same in se soočajo z boleznimi, ki vodijo v invalidnost, posveti posebna pozornost z vzpostavitvijo programa za preprečevanje in pomoč;

46.  poudarja, da uvedba varčevalnih ukrepov v mnogih državah vodi v zmanjšanje obsega socialne pomoči in nujnih storitev ter da so v tem smislu invalidke še posebej ranljiva skupina; poudarja, da zmanjševanje financiranja za invalide in njihove negovalce, ki so pogosto ženske, škodljivo vpliva na izobraževalne, socialne in ekonomske potrebe žensk z družinskimi obveznostmi; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za odpravo vseh ovir, ki invalidkam preprečujejo dostop do učinkovitih, dostopnih, kakovostnih in cenovno sprejemljivih storitev;

47.  poudarja, da pomanjkanje cenovno ugodnih, dostopnih in kakovostnih storitev nege in pomoči za invalide v večini držav članic Evropske unije in dejstvo, da negovalno delo ni enakomerno porazdeljeno med ženskami in moškimi, neposredno negativno vplivata na možnost žensk za sodelovanje v vseh vidikih družbenega, gospodarskega, kulturnega in političnega življenja; v tem pogledu vztraja, da je treba posebno pozornost posvetiti ljudem, pogosto ženskam, ki skrbijo za invalide, in da je treba njihovo predanost upoštevati pri priznavanju njihovih poklicnih izkušenj, hkrati pa poudarja potrebo po spodbujanju držav članic, naj v svojih sistemih socialne varnosti in ob upokojitvi priznajo sodelovanje in neplačano delo negovalcev invalidov, v glavnem žensk; poudarja, da je treba tem ženskam posvetiti posebno pozornost, da bodo prejele ustrezno plačo in pokojnino; zato poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog o skrbniškem dopustu (ali dopustu za nego vzdrževanih družinskih članov), ki bi ljudem omogočil vzeti dopust za nego bolnih, invalidnih ali prizadetih družinskih članov in/ali ostati v delovnem razmerju med dopustom za nego vzdrževanih družinskih članov;

48.  poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo obsežne kampanje ozaveščanja, da bi bile invalidne ženske in dekleta bolj prepoznavne, ter poudarja dragoceno vlogo, ki jo lahko prevzamejo množični mediji in internet pri oblikovanju pozitivne podobe invalidk in spodbujanju invalidk k uveljavljanju pravic;

49.  meni, da je bistvenega pomena, da države članice invalidnim ženskam in dekletom zagotovijo enakost pred zakonom in pravico do enakega pravnega varstva in enakih pravnih koristi brez kakršne koli diskriminacije; meni, da mora biti vsakršna diskriminacija na podlagi invalidnosti in spola prepovedana, ob upoštevanju dejstva, da ima sovpadanje teh dveh dejavnikov eksponentni učinek na neenakost;

50.  poziva Komisijo, naj med izvedbo vmesnega pregleda Evropske strategije o invalidnosti 2010–2020 in pripravo z njo povezanega seznama ukrepov 2015–2020 razvije pristop, ki bo bolj upošteval različnost spolov;

51.  ponovno poudarja, da morajo politike Skupnosti o invalidnosti od vsega začetka upoštevati enakost spolov, da se neenakosti, ki že obstajajo, med oblikovanjem politike ne bi ohranjale ali povečevale; poudarja, da je treba oblikovati kazalnike, ki hkrati odražajo vidike invalidnosti in spola; meni, da je zaradi manjkajočih kazalnikov težko pridobiti jasno predstavo o položaju invalidk; poziva Komisijo, naj invalidne ženske in dekleta pritegne k sodelovanju v prihodnjih študijah o invalidkah;

52.  poziva Komisijo, Svet in države članice k sprejetju horizontalne direktive proti diskriminaciji, da bi odpravili ovire na vseh področjih pristojnosti EU, ki invalidom, še posebej invalidnim ženskam in dekletom, preprečujejo uresničevanje polnega potenciala za družbeno udeležbo in samostojnost;

53.  poziva države članice, naj podprejo prostovoljne pobude, ki podpirajo raznolikost med ljudmi, in zagotovijo ustrezno financiranje nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem;

54.  poziva Komisijo in države članice, naj zberejo podrobne in zanesljive statistične podatke, ločene po spolu, za usmerjene raziskave o dejanskem položaju invalidov, kar je nujno za oblikovanje učinkovite politike, da bi obravnavali presečnost med spolom, invalidnostjo in nasiljem; meni, da bi morale invalidke sodelovati pri zbiranju teh podatkov; ravno tako meni, da morajo vse raziskave o invalidih upoštevati vidik spola, prav tako pa morajo raziskave o ženskah in dekletih upoštevati vidik invalidnosti;

55.  poudarja, da raznolikost bogati družbo;

56.  poudarja, da je človeško dostojanstvo nedotakljivo ter ga je treba spoštovati in varovati;

57.  poudarja, kako pomembno je v razvojni agendi za obdobje po letu 2015 sprejeti pristop do invalidnosti, ki upošteva različnost spolov;

58.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj invalidnost na usklajen način vključita v razvojno politiko in projekte ter podpreta celovito strategijo za odpravljanje revščine v okviru geografskih programov za invalidke, da bodo lahko izkoristile svoj gospodarski potencial; poudarja, da mora zemljiška reforma zagotoviti enakost med spoloma pri lastništvu zemlje, vključno z invalidkami;

59.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj vzpostavita mehanizme spremljanja za oceno posledic, ki jih ima njuna politika za invalidke na ravni držav; poziva Evropsko unijo, naj v skladu s Konvencijo o pravicah invalidov (CRPD) in Konvencijo št. 159 Mednarodne organizacije dela podpre prizadevanja partnerskih držav pri oblikovanju in izvajanju zaposlitvene zakonodaje;

60.  poziva Komisijo, naj v skladu s cilji Konvencije o pravicah invalidov podpre pobude za krepitev zmogljivosti zainteresiranih strani za učinkovito izvajanje mednarodnih obveznosti v zvezi z razvojem, ki vključuje invalidnost; priporoča, naj Evropska unija spodbuja sodelovanje organizacij invalidov pri mednarodnih in nacionalnih postopkih odločanja;

61.  poudarja, da nevarne razmere in humanitarne krize negativno vplivajo na varnost in zaščito invalidnih žensk in deklet ter bistveno zmanjšujejo njihove možnosti preživetja; poudarja, da so invalidne ženske in dekleta ranljivejše od drugih ljudi pred nastankom nevarnih razmer, v času trajanja in po njih , kot so oboroženi spopadi, zasedba ozemlja, naravne nesreče in humanitarne krize; poudarja, da je treba nacionalne in mednarodne agencije, odgovorne za javno zdravje, pripravljenost na naravne nesreče, nujno pomoč in humanitarno pomoč ozavestiti o pravicah in posebnih potrebah invalidnih žensk in deklet ter da morajo imeti na voljo človeške in materialne vire, ki invalidnim ženskam in dekletom omogočajo univerzalen dostop in enake možnosti v nevarnih in izrednih razmerah, s čimer bi preprečili pomanjkanje oskrbe in/ali neustrezne ukrepe;

62.  poudarja, da se morajo Evropska unija in njene države članice zavedeti pomena spodbujanja mednarodnega sodelovanja, da bi podprli nacionalna prizadevanja za uveljavljanje pravice invalidnih žensk in deklet, da v celoti in pod enakimi pogoji uživajo vse svoje temeljne pravice in svoboščine; poudarja, da morajo biti programi mednarodnega sodelovanja vključujoči za invalidne ženske in dekleta, zato morajo njihove predstavniške organizacije (mešane ali specifične) neposredno sodelovati pri oblikovanju, razvijanju, spremljanju in vrednotenju politik sodelovanja, ki se izvajajo na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter ravni Skupnosti prek izmenjave in širjenja informacij, izkušenj, programov usposabljanja in najboljših praks;

63.  poudarja, da morajo Evropska unija in države članice spodbujati vključevanje enakosti spolov in invalidnosti kot presečne razsežnosti v svoje politike, programe in projekte razvojnega sodelovanja, s čimer bodo zagotovile, da bodo zasnovani specifični projekti za spodbujanje enakih možnosti za invalide in še zlasti za invalidne ženske in dekleta; poudarja, da si morajo Evropska komisija, Evropski parlament, Združeni narodi, specializirane agencije in vse druge mednarodne, nacionalne in lokalne donatorske agencije kot eno od prednostnih nalog zadati financiranje programov, namenjenih invalidnim ženskam in dekletom ter jim dodeliti finančna sredstva v svojih splošnih programih in v programih ali delih programov, namenjenih invalidnim ženskam in dekletom; meni, da mora Evropska unija pravice invalidnih žensk in deklet vključiti v svoje dvostransko sodelovanje in v dolgoročno sodelovanje tretjih držav z lokalnimi oblastmi, ob tem pa prek svojih politik večstranskega razvojnega sodelovanja ponuditi neposredno gospodarsko podporo v obliki finančnih prispevkov mednarodnim organizacijam, sofinanciranja nevladnih organizacij v EU in drugod po svetu ter politik, povezanih s humanitarno pomočjo;

64.  poudarja pomen spodbujanja dejavnega vključevanja invalidk v Evropi prek njihovih predstavniških organizacij (zlasti Evropskega foruma za invalide, Evropskega ženskega lobija in njunih nacionalnih članskih organizacij) v spremljanje mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in posredovanje ustreznih informacij v alternativnih poročilih, ki povezujejo položaj invalidnih žensk in deklet z njihovimi temeljnimi pravicami in svoboščinami;

65.  meni, da je bistvenega pomena zagotoviti, da bodo redna poročila Evropske unije in njenih držav članic po pogodbah o človekovih pravicah vsebovala informacije o vsaki od pravic invalidnih žensk in deklet, vključno s sedanjim dejanskim in pravnim položajem, informacije o ukrepih za izboljšanje njihovega položaja ter o težavah in ovirah, s katerimi se srečujejo, zlasti na podeželskih območjih; meni, da je treba to prakso razširiti na vse institucije, ki delajo na področju varstva človekovih pravic tako na ravni EU kot na nacionalni ravni, vključno s predstavniškimi organizacijami invalidov in njihovih družin, žensk na splošno in invalidk;

66.  meni, da je pri spreminjanju položaja invalidnih žensk in deklet eden glavnih izzivov povezan z vključevanjem invalidnosti v vse programe, ukrepe in politike o spolu ter z oblikovanjem in razvijanjem pozitivnih ukrepov za doseganje napredka zanje glede na to, da so v slabšem položaju;

67.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu Evrope in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) UL L 23, 27.1.2010, str. 35. (2) UL L 303, 2.12.2000, str. 16. (3) UL C 137 E, 27.5.2010, str. 68. (4) UL L 167, 12.6.1998, str. 25. (5) UL C 224, 16.9.2006, str. 9. (6) UL C 187, 18.7.1988, str. 236. (7) UL C 158, 26.6.1989, str. 383. (8) UL C 284, 2.11.1992, str. 49. (9) UL C 17, 22.1.1996, str. 196. (10) UL C 152, 27.5.1996, str. 87. (11) UL C 20, 20.1.1997, str. 386. (12) UL C 132, 28.4.1997, str. 313. (13) UL C 21 E, 24.1.2002, str. 246. (14) UL C 76 E, 25.3.2004, str. 231. (15) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 111.. (16) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 9. (17) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 25. (18) Svetovno poročilo o invalidnosti 2011, ki sta ga skupaj pripravili Svetovna zdravstvena organizacija in Svetovna banka. (19) Mednarodna organizacija za zaščito človekovih pravic (Human Rights Watch); Človekove pravice invalidnih žensk in otrok (2012), str. 5. (20) UL C 296 E, 2.10.2012, str. 26.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor v korist vseh udeležencev (2013/2093(INI))

P7_TA(2013)0580 A7-0374/2013

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. januarja 2013 z naslovom "Priprava akcijskega načrta za maloprodajni sektor" (COM(2013)0036),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 31. januarja 2013 o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi (COM(2013)0037),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 5. julija 2010 z naslovom "Spremljanje trga za trgovino in distribucijo – za učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo do leta 2020" (COM(2010)0355),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o bolj učinkovitem in poštenem maloprodajnem trgu(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. maja 2012 z naslovom "Evropska agenda za potrošnike – za krepitev zaupanja in rasti" (COM(2012)0225),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o novi agendi za evropsko potrošniško politiko(2),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 29. maja 2012 z naslovom "Consumer Conditions Scoreboard – Consumers at home in the single market: Monitoring the integration of the retail single market and consumer conditions in the Member States" (Pregled razmer za potrošnike – Potrošniki doma na enotnem trgu: spremljanje povezovanja maloprodajnega enotnega trga in razmer za potrošnike v državah članicah) (SWD(2012)0165),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. novembra 2012 z naslovom "Zaščita podjetij pred praksami zavajajočega trženja in zagotavljanje učinkovitega uveljavljanja – pregled Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju" (COM(2012)0702),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o zavajajočih praksah oglaševanja(3),

–  ob upoštevanju dela foruma na visoki ravni za boljše delovanje verige preskrbe s hrano in dela skupine strokovnjakov za pogodbena razmerja pri poslovanju med podjetji,

–  ob upoštevanju dokumenta o posvetovanju Komisije z dne 4. julija 2013 z naslovom "Consultation of Social Partners under Article 154 TFEU on enhancing EU cooperation in the prevention and deterrence of undeclared work" (Posvetovanje socialnih partnerjev v skladu s členom 154 PDEU o okrepljenem sodelovanju na področju preprečevanja in odvračanja neprijavljenega dela) (C(2013)4145),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2009 z naslovom "Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi" (COM(2009)0591),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi(4),

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, delujočih v Evropski uniji(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom "Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev" (COM(2011)0942),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 11. decembra 2012(6) in 4. julija 2013(7) o dokončanju oziroma vzpostavitvi enotnega digitalnega trga,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. julija 2013 o sporočilu Komisije o pripravi evropskega akcijskega načrta za maloprodajni sektor(8),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. julija 2013 o zeleni knjigi Komisije o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi(9),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil(11) ter Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom(12),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju(13),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih(14),

–  ob upoštevanju Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu(15),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0374/2013),

A.  ker je skoraj nemogoče preceniti pomen maloprodajnega trga, saj predstavlja 11 % BDP EU in zagotavlja več kot 15 % vseh delovnih mest v Evropi, in sicer za kvalificirano in nekvalificirano delovno silo, ter prispeva k socialnemu tkivu družbe;

B.  ker je treba v celoti priznati strateški pomen maloprodajnega sektorja kot gonila za rast, zaposlovanje, konkurenčnost in inovacije, pa tudi za krepitev evropskega enotnega trga;

C.  ker so trgovine v družbi, ki jo vedno bolj zaznamujejo virtualni stiki prek interneta, še vedno kraj, kjer se ljudje srečujejo, zlasti nakupovalne ulice in mestna središča ter neposredna prodaja proizvajalcev pa so lahko prostor za izmenjavo izkušenj in osrednja točka lokalne identitete, poistovetenja s skupnostjo ter skupne dediščine in skupnih vrednot; ker se elektronske in tradicionalne trgovine kljub temu medsebojno ne izključujejo, temveč se pravzaprav dopolnjujejo;

D.  ker sedanja gospodarska kriza terja velik davek od maloprodajnega sektorja, pri čemer vpliva zlasti na male, neodvisne trgovine;

E.  ker nepoštene trgovinske prakse še vedno obstajajo in negativno vplivajo na celotno dobavno verigo, vključno s kmeti ter malimi in srednjimi podjetji; ker nepoštene trgovinske prakse negativno vplivajo tudi na interese potrošnikov ter na rast in ustvarjanje delovnih mest;

1.  pozdravlja, da je Komisija uvedla evropski akcijski načrt za maloprodajni sektor;

2.  ugotavlja, da bi akcijski načrt moral večjo pozornost nameniti učinkom sedanje gospodarske krize na maloprodajni sektor in zlasti na male, neodvisne trgovine;

3.  pozdravlja namero Komisije, da ustanovi stalno skupino za konkurenčnost v trgovini na drobno, vendar poudarja pomen uravnotežene zastopanosti, med drugim velikih in malih maloprodajnih trgovcev, dobaviteljev, zadrug, interesnih združenj potrošnikov ter okoljskih in družbenih interesnih združenj; poziva Komisijo, naj uporabi celosten pristop do trgovine na drobno, pri tem pa naj se izogne podvajanju in dodatnemu upravnemu bremenu, ter zagotovi skladnost in tesno usklajevanje z drugimi obstoječimi forumi, kot je letna okrogla miza o maloprodajnem trgu;

4.  pozdravlja, da je Komisija ustanovila skupino strokovnjakov na visoki ravni za inovacije v maloprodajnem sektorju, in Komisijo poziva, naj hitro pregleda načrtovana priporočila skupine, da bi dodatno spodbudili podjetništvo in inovacije ter ustvarjali delovna mesta in rast v Evropi;

5.  je naklonjen okrogli mizi o maloprodajnem trgu, ki jo organizira Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, ki kot institucionalni forum skrbi, da ostaja trgovina na drobno visoko na seznamu nalog političnega programa EU, saj se v njenem okviru pregleduje napredek pri izvajanju ustreznih vidikov akcijskega načrta za maloprodajni sektor, poroča o delu stalne skupine za konkurenčnost v trgovini na drobno ter obvešča o najnovejšem napredku drugih obstoječih platformah in mehanizmov neformalnega dialoga; poziva stalno skupino za konkurenčnost v trgovini na drobno, naj tesno sodeluje z Evropskim parlamentom pri pripravi letne okrogle mize o maloprodajnem trgu;

6.  poziva države članice, naj v okviru varčevalnih politik ne sprejemajo ukrepov, ki bi spodkopavali zaupanje potrošnikov in neposredno škodovali interesom maloprodajnega sektorja, kot so višji DDV, ponovno razvrščanje proizvodov in stopenj za proizvode ali zviševanje dajatev za trgovine; ponovno poudarja pomen boljšega dostopa do finančnih sredstev, zlasti za mala in srednja podjetja, ki se ukvarjajo s trgovino na drobno in debelo; glede tega odobrava akcijski načrt Komisije za leto 2011 in nedavne zakonodajne predloge, katerih namen je ohraniti kreditne tokove za mala in srednja podjetja ter izboljšati njihov dostop do kapitalskih trgov;

7.  poudarja, da se morajo države članice vzdržati diskriminacijskih ukrepov, kot so trgovinski in davčni zakoni, ki vplivajo zgolj na določene sektorje ali poslovne modele in izkrivljajo konkurenco;

8.  obžaluje, da nekatere države članice zapostavljajo tuja podjetja z ustvarjanjem novih ovir, ki otežujejo njihovo ustanovitev v določeni državi članici, kar je očitna kršitev načel notranjega trga;

9.  poziva Komisijo in države članice, naj maloprodajnemu sektorju namenijo največjo politično težo kot enemu od stebrov enotnega trga, vključno z digitalnim enotnim trgom, in naj odpravijo regulativne, upravne in praktične ovire, ki ovirajo začetek poslovanja, razvoj in kontinuiteto podjetij, trgovcem na drobno pa otežujejo polno izkoriščanje prednosti notranjega trga; meni, da bi morala zakonodaja za maloprodajni trg temeljiti na dokazih, pri čemer bi morala upoštevati potrebe sektorja, ter se opirati zlasti na preučevanje in razumevanje svojega učinka na mala podjetja;

10.  poziva države članice, naj dosledno in skladno prenesejo pravila notranjega trga ter naj v celoti in pravilno izvajajo njegova pravila in zakonodajo; poudarja, da zahteve po dodatnih testih in registracijah, nepriznavanje certifikatov in standardov, teritorialne omejitve dobave in podobni ukrepi ustvarjajo dodatne stroške za potrošnike in trgovce na drobno, zlasti mala in srednja podjetja, evropske državljane pa prikrajšujejo za polno izkoriščanje prednosti enotnega trga; poziva tudi Komisijo, naj za zagotovitev boljšega upravljanja izvaja politiko nične tolerance do tistih držav članic, ki pravil notranjega trga ne uporabljajo pravilno, to pa naj, kjer je primerno, izvaja s postopki za ugotavljanje kršitev in s pospeševanjem teh postopkov s hitrim pristopom;

11.  poziva k razširitvi indeksa notranjega trga, da bi zajel izvajanje direktive o storitvah;

12.  spodbuja podjetniška in potrošniška združenja, naj deležnikom zagotovijo več informacij, usposabljanja in pravnega svetovanja o njihovih pravicah in instrumentih za reševanje težav, ki jih imajo na voljo, na primer mreži SOLVIT, podpirajo pa naj tudi medsebojno izmenjavo dobre prakse;

13.  pozdravlja namero Komisije, da razvije instrumente za lažji dostop potrošnikov do preglednih, lahko razumljivih, primerljivih in zanesljivih informacij o cenah, kakovosti ter trajnosti blaga in storitev; spodbuja Komisijo, naj vzpostavi zlahka dostopno bazo podatkov, ki bo vsebovala vse zahteve EU in nacionalne zahteve glede označevanja; istočasno svari pred naraščanjem števila oznak in zahtev glede označevanja ter poziva k poenostavitvi, vključno s tem, da bi ena oznaka združevala več trajnostnih vidikov, ter z zmanjšanjem razlik med nacionalnimi zahtevami glede obveznega označevanja in določitvijo skupnih meril uspešnosti na ravni EU, kjer je primerno;

14.  Komisijo poziva, naj pri spremljanju izvajanja svojega akcijskega načrta posebno pozornost nameni ukrepom v podporo neodvisnim trgovcem na drobno; poziva lokalne in regionalne organe, naj spodbujajo ukrepe, katerih cilj je olajšati enak dostop in vzpostaviti enake pogoje za neodvisne trgovce na drobno, ob polnem spoštovanju proste in poštene konkurence, kot so: spodbujanje načela "posvoji trgovino", v skladu s katerim večji trgovci na drobno delujejo kot "mentorji" manjših trgovin v isti okolici, zlasti novih udeležencev na trgu; spodbujanje povezovanja neodvisnih trgovcev na drobno v skupine, vključno z zadrugami, ki koristijo ugodnosti od vzajemne pomoči in nekaterih ekonomij obsega, hkrati pa ohranjajo polno neodvisnost; upoštevanje pravice lokalnih in regionalnih organov, da spodbujajo pogoje, ki so ugodni za male, neodvisne trgovine, za katere je značilno, da se odpirajo v mestnih središčih, z zniževanjem cen energije (tudi za znake, ki so osvetljeni ponoči) in najemnin prek javno-zasebnih partnerstev, uvajanjem nižjih stopenj lokalnih dajatev za dejavnosti malih podjetij in neodvisnih trgovcev na drobno v skladu z veljavnimi pravili EU za državno pomoč, konkurenco in javna naročila na notranjem trgu ter s spodbujanjem sodelovanja med različnimi trgovinami v okolici;

15.  opozarja, da je strnjenost trgovin zunaj mestnih središč lahko priročna za nekatere potrošnike, za druge pa lahko ima negativne učinke, zlasti za starejše osebe, osebe z omejeno mobilnostjo ali osebe brez avtomobila; lokalne in regionalne organe zato poziva, naj sprejmejo uravnotežen pristop, pri čemer naj upoštevajo tudi dejstvo, da je v številnih regijah stopnja nasičenosti glede na gospodarsko krizo že dosežena; poudarja, da bi morali razvijalci trgovine na drobno še naprej prevzemati skupno odgovornost za spodbujanje trajnosti, resničnih možnosti izbire za potrošnike in dostopnosti trga za male trgovine; ugotavlja, da so najemnine v trgovskih centrih zunaj mestnih središč lahko previsoke za manjše, neodvisne trgovine, ter poudarja, da bi bilo treba za te trgovine ustvariti enake pogoje, na primer tako, da bi najemnine izračunavali na osnovi odstotka prihodka, kadar to še ni obstoječa praksa;

16.  priznava pristojnosti lokalnih organov v zvezi z urbanističnim načrtovanjem; vendar poudarja, da se urbanistično načrtovanje ne bi smelo izrabljati kot izgovor, da se zaobide pravica do svobodnega ustanavljanja; v zvezi s tem opozarja na pomen pravilnega izvajanja direktive o storitvah; poziva države članice, naj odpravijo ovire za prosti pretok in odprejo svoje trge, da bi spodbudile konkurenčnost in raznolikost trgovin, ki je nujna, da bi nakupovalna območja – zlasti v središčih manjših in večjih mest – ostala privlačna;

17.  poudarja pomembno vlogo javno-zasebnih partnerstev pri zagotavljanju čistih, varnih in dostopnih nakupovalnih območij v mestnih središčih, med drugim z odpravljanjem negativnih učinkov praznih stavb v nakupovalnih območjih, na primer tako, da se ti prostori ponudijo novoustanovljenim podjetjem za nižjo najemnino od običajne, v skladu s predpisi EU o državni pomoči in javnih naročilih;

18.  ugotavlja, da je hiter razvoj elektronskega poslovanja prinesel velike koristi za potrošnike in podjetja v smislu inovacij, novih tržnih priložnosti in rasti, boljše izbire, okrepljene konkurenčnosti in nižjih cen; vseeno ugotavlja, da se trgovine po novem soočajo z novimi izzivi, zaradi česar postajajo večkanalne maloprodajne strategije še bolj pomembne; glede na socialno in kulturno vlogo maloprodaje trgovce na drobno spodbuja, naj čim bolje izkoristijo inovativne tehnologije in razvijejo nove poslovne modele za svojo spletno mrežo strank, obenem pa razširijo tudi nakupovalne izkušnje v tradicionalni trgovini, med drugim z višjo ravnjo storitev, tako pred prodajo kot po njej;

19.  pozdravlja namen Komisije, da bo spodbujala elektronsko poslovanje; vseeno pa obžaluje pomanjkanje cilja, da bi spletne storitve in blago postali dostopni potrošnikom iz vseh držav članic; poziva Komisijo, naj predlaga strategijo, ki bi trgovcem preprečevala sprejemanje diskriminatorskih politik v njihovih praksah elektronskega poslovanja, ter tako zagotovi, da bodo imeli vsi evropski državljani neoviran dostop do čezmejne spletne trgovine;

20.  poudarja, da je elektronsko poslovanje pomembno, da se potrošnikom zagotovita izbira in dostop do blaga in storitev, zlasti na odročnih območjih; poudarja, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za razvoj njegovega polnega potenciala, tudi z izboljšanjem dostopa do interneta na najbolj odročnih območjih EU; podpira ukrepe, ki jih Komisija zahteva v svojem sporočilu o elektronskem poslovanju iz leta z dne 11. januarja 2012 za okrepitev zaupanja, poenostavitev čezmejne registracije domen, izboljšanje varnosti elektronskih plačilnih sistemov in dostavnih storitev, olajšanje čezmejne izterjave dolgov in izboljšanje obveščanja potrošnikov o njihovih pravicah, zlasti v zvezi z odstopom od nakupa in možnostmi pritožbe;

21.  ponovno poudarja pomen odstranjevanja ovir (vključno z jezikovnimi in upravnimi ovirami ter ovirami, ki jih povzroča pomanjkanje informacij), ki omejujejo poslovni potencial spletne čezmejne trgovine in spodkopavajo zaupanje potrošnikov v enotni trg;

22.  odobrava predlog Komisije v zvezi z večstranskimi medfranšiznimi provizijami in poudarja pomen odprave pravil o kartičnih shemah, ki povečujejo protikonkurenčne učinke večstranskih medfranšiznih provizij; poziva Komisijo, naj podpre države članice, ki že imajo pregledne, konkurenčne in inovativne plačilne sisteme, in jih uporabi kot primere dobrih praks pri nadaljnjem razvoju cenejšega in bolj poštenega plačilnega trga v Evropi;

23.  poudarja odgovornost maloprodajnega sektorja glede trajnosti; pozdravlja, da so bili trgovci na drobno in dobavitelji na čelu prizadevanj za ekološko odgovornost, zlasti v zvezi z odpadki, porabo energije, transportom in zmanjšanjem izpustov CO2; meni, da so na tem področju potrebna nadaljnja prizadevanja;

24.  pozdravlja zlasti prostovoljne pobude in zaveze trgovcev na drobno in dobaviteljev za zmanjšanje živilskih odpadkov;

25.  opozarja na pomen ohranjanja in zaščite prodaje na drobno na stojnicah in tržnicah, saj gre za sektor, ki ga v pretežni meri tvori na tisoče družinskih mikropodjetij in ki je tudi razpoznavni znak evropskega gospodarstva;

26.  poudarja, da trgovci na drobno ponujajo različne sodobne načine za nakup in prodajo blaga in storitev, ki prispevajo k večji izbiri potrošnikov in prožnim zaposlitvenim možnostim, zlasti za mlade in dolgotrajno brezposelne;

27.  poziva k večji podpori in spodbujanju malih in srednjih podjetij ter zadrug, zlasti tistih, ki kažejo inovativnost in prispevajo k socialnemu tržnemu gospodarstvu, saj rešujejo nove tržne potrebe in se ukvarjajo z okolju prijaznimi in družbeno odgovornimi dejavnostmi, da bi povečali konkurenčnost maloprodajnega sektorja v EU, znižali cene za potrošnike, izboljšali kakovost storitev in ustvarili nove priložnosti za zaposlovanje;

28.  opozarja na pomen ustreznega izvajanja obstoječe socialne in delovne zakonodaje; poziva k enaki obravnavi komercialnih subjektov na notranjem trgu z namenom boja proti neprijavljenemu delu ter davčnim goljufijam in zlorabam na področju socialne varnosti;

29.  pozdravlja franšize kot poslovni model, ki podpira lastništvo novih in malih podjetij; vseeno ugotavlja, da so pogodbeni pogoji v določenih primerih nepošteni, zato poziva k preglednim in poštenim pogodbam; Komisijo in zlasti države članice opozarja na težave, s katerimi se srečujejo franšizojemalci, ki bi želeli prodati svoje podjetje ali spremeniti poslovno formulo, hkrati pa še naprej delovati v istem sektorju; zahteva, da Komisija preuči prepoved mehanizma za določanje cen v franšiznih sistemih, učinke dolgoročnih konkurenčnih klavzul, možnosti odkupa in prepovedi franšiz za več proizvajalcev ter v zvezi s tem ponovno presodi o sedanji izjemi od pravil konkurence za pogodbene stranke, katerih tržni delež je manjši od 30 %;

30.  je zaskrbljen zaradi hitrega razvoja zasebnih blagovnih znamk; poudarja, da je treba zasebne blagovne znamke razvijati tako, da bo izbira potrošnikov še večja, zlasti kar zadeva preglednost, kakovost informacij in raznolikost, mala in srednja podjetja pa bodo imela boljše možnosti za inovacije in širitev;

31.  podpira delo foruma na visoki ravni za boljše delovanje verige preskrbe s hrano in skupino strokovnjakov za pogodbena razmerja pri poslovanju med podjetji, ki deluje v njegovem okviru; meni, da bi moral Evropski parlament nujno rešiti odprta vprašanja v zvezi z njegovim sodelovanjem v delu foruma; poudarja, da se nepoštene trgovinske prakse pojavljajo tudi v verigi preskrbe s hrano; zato poziva Komisijo in gospodarska združenja, naj se zavzamejo za konstruktiven medsektorski dialog na obstoječih forumih, tudi na letni okrogli mizi o maloprodajnem trgu in v načrtovani skupini Komisije za konkurenčnost v trgovini na drobno;

32.  pozdravlja načela dobre prakse ter seznam primerov poštenih in nepoštenih praks v vertikalnih trgovinskih odnosih v verigi preskrbe s hrano ter okvir za izvajanje in uveljavljanje teh načel; odobrava, da so trgovinska združenja priznala potrebo po izvrševanju, in poudarja, da je za učinkovitost mehanizma za izvrševanje v praksi nujno, da ga spoštujejo vsi akterji v verigi preskrbe s hrano in da sodelujejo vsi, tudi organizacije kmetov ter proizvodni sektor in sektor prodaje na debelo; poziva Komisijo, naj pregleda praktične učinke prostovoljne pobude, vključno z izvajanjem načel dobre prakse, in sicer v enem letu od začetka njene veljave;

33.  ugotavlja, da se vprašanja v zvezi z vertikalnimi trgovinskimi odnosi pojavljajo tudi v povezavi s sporazumi o selektivni in ekskluzivni distribuciji pri maloprodaji izdelkov z blagovno znamko; zato poziva Komisijo in države članice, naj zaščitijo pravice trgovcev na drobno in lastnikov trgovin z manjšo pogajalsko močjo;

34.  meni, da se šibkejšim akterjem na trgu, zlasti kmetom in drugim dobaviteljem, pogosto zdi težko pritožiti se zaradi nepoštenih trgovinskih praks, in glede tega poudarja pomembno vlogo združenj, ki bi morala imeti možnost, da v njihovem imenu vlagajo takšne pritožbe; poziva Komisijo, naj preuči, ali je potreben varuh človekovih pravic ali razsodnik oz. ali je to izvedljivo, poleg tega pa naj preuči tudi, ali naj ima nosilec te funkcije pristojnost sprejemanja ukrepov po uradni dolžnosti v primeru nepoštenih trgovinskih praks, za katere obstajajo dokazi;

35.  poziva Komisijo, naj malim dobaviteljem zagotovi pravico do ustanavljanja skupin proizvajalcev, ne da bi jih zaradi tega kaznovali nacionalni organi za varstvo konkurence, ki pomen teh skupin ocenjujejo samo na podlagi nacionalne proizvodnje;

36.  poziva Komisijo, naj uveljavi sedanjo zakonodajo o teritorialnih omejitvah dobave, ki jih dobavitelji določajo za svoje stranke;

37.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 9. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0239. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0436. (4) UL C 308 E, 20.10.2011, str. 22. (5) UL C 184 E, 6.8.2009, str. 23. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0468. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0327. (8) http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.int-opinions.26063. (9) http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.int-opinions.26065. (10) UL L 304, 22.11.2011, str. 64. (11) UL L 109, 6.5.2000, str. 29. (12) UL L 304, 22.11.2011, str. 18. (13) UL L 376, 27.12.2006, str. 21. (14) UL L 48, 23.2.2011, str. 1. (15) UL L 319, 5.12.2007, str. 1.