Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete dne 6. februarja 2014 k predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje bank ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2013)0520 – C7-0223/2013 – 2013/0253(COD))(1) (Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

P7_TA(2014)0095 A7-0478/2013

Sprememba 1
SPREMEMBE EVROPSKEGA PARLAMENTA(2)
k predlogu Komisije
---------------------------------------------------------
UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
o ustanovitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje bank ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Uredbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po predložitvi osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke(3),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Bolje povezan notranji trg za bančne storitve je bistven za spodbujanje gospodarskega okrevanja v Uniji. Vendar je trenutna finančna in gospodarska kriza pokazala, da je delovanje notranjega trga na tem področju ogroženo in da je tveganje finančne razdrobljenosti vse večje. Medbančni trgi so postali manj likvidni, čezmejnega bančnega poslovanja pa je vedno manj zaradi strahu pred širjenjem negativnih učinkov ter pomanjkanja zaupanja v druge nacionalne bančne sisteme in v sposobnost držav članic, da pomagajo bankam. To je na notranjem trgu, kjer bančne institucije uporabljajo evropski potni list in jih je večina prisotnih v več državah članicah, zelo zaskrbljujoče.

(2)  Razlike v nacionalnih pravilih glede reševanja med državami članicami in s tem povezanimi upravnimi praksami ter pomanjkanje poenotenega postopka odločanja na ravni Unije za reševanje čezmejnih bank prispevajo k temu pomanjkanju zaupanja in nestabilnosti trga, saj ne zagotavljajo gotovosti in predvidljivosti glede možnega izida propada banke. Odločitve glede reševanja, sprejete le na nacionalni ravni in v neharmoniziranih pravnih okvirih, lahko povzročijo izkrivljanje konkurence in nenazadnje škodijo notranjemu trgu.

(3)  Zlasti različne prakse držav članic pri obravnavi upnikov bank v postopku reševanja in pri reševanju bank v težavah z javnimi sredstvi vplivajo na dojemanje kreditnega tveganja, finančne trdnosti in kapitalske ustreznosti njihovih bank. To ogroža zaupanje javnosti v bančni sektor in ovira izvajanje pravice do ustanavljanja in prostega opravljanja storitev na notranjem trgu, ker bi bili stroški financiranja nižji, če ne bi bilo takšnih razlik v praksah držav članic.

(4)  Razlike v nacionalnih pravilih glede reševanja med državami članicami in ustreznimi upravnimi praksami lahko povzročijo, da imajo banke in stranke višje stroške posojil zgolj zaradi njihove lokacije, ne glede na njihovo dejansko kreditno sposobnost. Poleg tega se stranke bank v nekaterih državah članicah srečujejo s precej višjimi posojilnimi obrestnimi merami kot stranke bank v drugih, ne glede na njihovo lastno kreditno sposobnost.

(4a)  Nezmožnost nekaterih držav članic, da bi vzpostavile dobro delujoče institucije na področju reševanja bank, je v zadnjih letih poslabšala posledice bančne krize.

(4b)  Nacionalni organi lahko imajo spodbude za reševanje bank z javnimi sredstvi, preden začnejo postopek reševanja, zato je vzpostavitev evropskega mehanizma za reševanje (EMR) ključna za oblikovanje enotnih konkurenčnih pogojev ter bolj nevtralnega pristopa pri odločanju, ali bi morali določeno banko rešiti.

(5)  Dokler pravila, prakse in pristopi reševanja glede delitve bremena ostajajo nacionalni ter se finančna sredstva, potrebna za financiranje reševanja, zbirajo in porabljajo na nacionalni ravni, bo notranji trg ostal razdrobljen. Poleg tega imajo nacionalni nadzorniki močne spodbude za zmanjšanje potencialnega učinka krize na njihova nacionalna gospodarstva, tako da sprejemajo enostranske ukrepe za zaščito bančnih poslov z njihovim ločevanjem (ringfencing), na primer z omejevanjem transferjev in posojil znotraj skupine ali določanjem višjih zahtev po likvidnosti in kapitalu za podrejene družbe potencialno propadajočih nadrejenih družb, ki se nahajajo znotraj njihove jurisdikcije. Nacionalna vprašanja in sporna vprašanja med matičnimi državami in državami gostiteljicami bistveno zmanjšujejo učinkovitost čezmejnih postopkov reševanja. To omejuje čezmejne dejavnosti bank in tako ustvarja ovire za izvajanje temeljnih svoboščin ter izkrivlja konkurenco na notranjem trgu.

(6)  Direktiva [DSRB] Evropskega parlamenta in Sveta(6)pomeni odločilen korak k harmonizacijinacionalnih pravil za reševanje bank ter zagotavlja sodelovanje med organi za reševanje pri obravnavanju propadov čezmejnih bank. Vendar uskladitev, ki jo določa Direktiva [DSRB], ni dokončna, postopek odločanja pa ni centraliziran. Direktiva [DSRB] v osnovi določa skupne instrumente in pooblastila za reševanje, ki so na voljo nacionalnim organom vsake države članice, vendar prepušča nacionalnim organom določeno stopnjo presoje glede uporabe instrumentov in nacionalnih shem za financiranje pri podpori postopkov reševanja. Kljub dodelitvi regulativnih in posredniških nalog Evropskemu nadzornemu organu (Evropskemu bančnemu organu) (EBA), ki je bil ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta(7), Direktiva [DSRB] državam članicam ne preprečuje v celoti, da bi sprejemale ločene in potencialno neskladne odločitve glede reševanja čezmejnih skupin, kar lahko vpliva na celotne stroške reševanja. Poleg tega – ker določa nacionalne sheme za financiranje – ne zmanjšuje v zadostni meri odvisnosti bank od pomoči iz nacionalnih proračunov in ne preprečuje v celoti različnih pristopov držav članic k uporabi shem za financiranje.

(7)  Zagotavljanje učinkovitih enotnih odločitev za reševanje bank v težavah znotraj Unije, vključno z uporabo sredstev, ki se zberejo na ravni Unije, je bistveno za dokončno vzpostavitev notranjega trga za finančne storitve. Znotraj notranjega trga lahko propad bank v eni državi članici vpliva na stabilnost finančnih trgov celotne Unije. Zagotavljanje učinkovitih in enotnih pravil reševanja in enakih pogojev financiranja reševanja po vseh državah članicah je v interesu ne le držav članic, v katerih banke delujejo, ampak tudi vseh držav članic na splošno kot sredstvo za ohranitev konkurence in izboljšanje delovanja notranjega trga. Bančni sistemi na notranjem trgu so med seboj zelo povezani, bančne skupine so mednarodne in bančne aktive vsebujejo velik delež tujih sredstev. Brez enotnega mehanizma za reševanje bi imele bančne krize v državah članicah, ki sodelujejo v enotnem nadzornem mehanizmu (ENM), močnejši negativen sistemski učinek tudi v nesodelujočih državah članicah. Vzpostavitev enotnega mehanizma za reševanje bo povečala stabilnost bank sodelujočih držav članic ter preprečila prelivanje kriz v nesodelujoče države članice ter tako olajšala delovanje celotnega notranjega trga. Mehanizmi za sodelovanje v zvezi z institucijami, vzpostavljeni v sodelujočih in nesodelujočih državah članicah, bi morali biti jasni, pomembno pa je tudi preprečiti diskriminacijo nesodelujočih držav članic.

(7a)  Za povrnitev zaupanja v bančni sektor in njegove verodostojnosti bi morala Evropska centralna banka (ECB) opraviti celovito oceno bilance stanja vseh bank, ki so pod neposrednim nadzorom. Za banke v sodelujočih državah članicah, ki niso pod neposrednim nadzorom ECB, bi morali pristojni organi v sodelovanju z ECB opraviti enakovredno oceno bilance stanja, ki bi bila sorazmerna glede na velikost in poslovni model banke. Tudi to bi prispevalo k povrnitvi verodostojnosti in zagotovitvi, da bodo pregledane vse banke.

(7b)  Da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na celotnem notranjem trgu, bi morali vsak okvir za sanacijo in reševanje bank v Uniji urejati Direktiva [DSRB] in delegirani akti, sprejeti na njeni podlagi. Pri izvajanju nalog iz te uredbe bi morala Komisija in odbor delovati v skladu z zahtevami te direktive in omenjenih delegiranih aktov. Direktiva bi morala urejati načrtovanje sanacije in reševanja, zgodnje posredovanje, pogoje in načela reševanja ter uporabo instrumentov za reševanje v okviru enotnega mehanizma za reševanje. Glavni cilj te uredbe je zajeti tiste vidike, ki so potrebni, da se bo v okviru enotnega mehanizma za reševanje izvajala navedena direktiva in da bodo za to na voljo ustrezna dodatna finančna sredstva. Komisijo in odbor bi morala spoštovati tudi vso drugo ustrezno zakonodajo Unije, vključno z zavezujočimi regulativnimi in izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih pripravi EBA, sprejme pa Komisija v skladu s členi 10 do 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Odbor bi moral spoštovati smernice in priporočila, ki jih je sprejel organ EBA v zvezi z direktivo [DSRB] v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, ter po potrebi sklepe organa EBA iz zavezujočega posredovanja na podlagi člena 19(3) omenjene uredbe.

(8)  Po vzpostavitvi ENM z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013(8) se, kadar so banke v sodelujočih državah članicah pod centralnim nadzorom ECB, se pojavi neskladje med nadzorom Unije nad takšnimi bankami in nacionalno obravnavo teh bank v postopkih reševanja v skladu s pravili iz Direktive [DSRB].

(8a)  Uredba (EU) št. 1024/2013 omogoča državam članicam, ki niso v euroobmočju in so se odločile za sodelovanje (opt-in), da tesno sodelovanje z ENM prekinejo. Tako se lahko zgodi, da se država članica odloči, da bo izstopila iz ENM, vendar ima na svojem ozemlju institucijo, ki koristi sredstva reševanja iz sklada enotnega mehanizma za reševanje. To uredbo se lahko spremeni tako, da bo vsebovala določbe za obravnavanje takih primerov.

(9)  Medtem ko banke v državah članicah, ki ostajajo zunaj ENM, na nacionalni ravni uživajo koristi, ki izhajajo iz usklajenega nadzora, reševanja in finančnih varovalnih mehanizmov, se za banke v državah članicah, ki sodelujejo v ENM, uporabljajo nadzorne sheme Unije ter nacionalne sheme za reševanje in finančni varovalni mehanizmi. Ta neusklajenost vodi do slabšega konkurenčnega položaja za banke v državah članicah, ki sodelujejo v ENM, v primerjavi z bankami v drugih državah članicah. Ker se nadzor in reševanje znotraj ENM nahajata na dveh različnih ravneh, posredovanje in reševanje bank v državah članicah, ki sodelujejo v ENM, ne bi bilo tako hitro, dosledno in učinkovito, kot v bankah v državah članicah, ki ne sodelujejo v ENM. To negativno vpliva na stroške financiranja za te banke in jih postavlja v slabši konkurenčni položaj, kar ima negativne posledice za države članice, v katerih delujejo te banke, in za celotno delovanje notranjega trga. Zato je centraliziran mehanizem za reševanje bistvenega pomena za vse banke, ki delujejo v državah članicah, ki sodelujejo v ENM, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji.

(10)  Delitev odgovornosti za reševanje med nacionalnimi ravnmi in ravnjo Unije bi morala biti usklajena z delitvijo nadzornih odgovornosti med temi ravnmi. Dokler nadzor v državi članici ostaja na nacionalni ravni, bi morala ta država članica ostati odgovorna za finančne posledice propada banke. Enotni mehanizem za reševanje bi zato moral zajemati zgolj banke in finančne institucije s sedežem v državah članicah, ki sodelujejo v ENM in so pod nadzorom ECB v okviru ENM. Banke s sedežem v državah članicah, ki ne sodelujejo v ENM, ne bi smele biti predmet enotnega mehanizma za reševanje. Če takšna država članica postane predmet enotnega mehanizma za reševanje, bi to zanjo ustvarilo napačne spodbude. Zlasti bi lahko nadzorniki v teh državah članicah postali bolj popustljivi do bank v njihovi jurisdikciji, saj ne bi bili odgovorni za celotno finančno tveganje njihovega propada. Zato bi se moral za zagotovitev vzporednega izvajanja z ENM enotni mehanizem za reševanje uporabljati za države članice, ki sodelujejo v ENM. Ko se država članica pridruži ENM, bi morala avtomatsko postati predmet enotnega mehanizma za reševanje. V končni fazi naj bi se enotni mehanizem za reševanje razširil na celotni notranji trg.

(11)  Enotni sklad za reševanje bank (v nadaljnjem besedilu: sklad) je bistven element, brez katerega enotni mehanizem za reševanje ne bi mogel delovati ustrezno. Različni sistemi nacionalnega financiranja bi ovirali uporabo enotnih pravil za reševanje bank na notranjem trgu. Če bi financiranje reševanja ostalo na nacionalni ravni, bi se povezanost med državami in bančnim sektorjem ohranila, vlagatelji pa bi še naprej določali pogoje izposojanja na podlagi sedeža bank namesto na podlagi njihove kreditne sposobnosti. Ohranila bi se tudi sedanja izrazita razdrobljenost finančnih trgov. Sklad bi moral pomagati zagotoviti enotne upravne prakse na področju financiranja reševanja ter preprečiti oblikovanje ovir za izvajanje temeljnih svoboščin ali izkrivljanje konkurence na enotnem trgu zaradi različnih nacionalnih praks. Sklad bi morale neposredno financirati banke in bi moral biti zbran na ravni Unije, da bi se lahko sredstva za reševanje objektivno razporejala med države članice, s čimer bi se povečala finančna stabilnost in omejila povezanost med ugotovljenim fiskalnim položajem posameznih držav članic ter stroški financiranja bank in podjetij, ki delujejo v teh državah članicah. Da bi to povezanost še bolj zmanjšali, bi morali prepovedati odločitve enotnega mehanizma za reševanje, ki bi neposredno posegale v fiskalne obveznosti držav članic.

(12)  Zato je treba sprejeti ukrepe za oblikovanje enotnega mehanizma za reševanje za vse države članice, ki sodelujejo v enotnem nadzornem mehanizmu, da se olajša ustrezno in stabilno delovanje notranjega trga.

(13)  Centralizirana uporaba pravil za reševanje bank, določenih v Direktivi [DSRB], s strani enotnega organa Unije za reševanje v sodelujočih državah članicah se lahko zagotovi le, če se pravila o vzpostavitvi in delovanju enotnega mehanizma za reševanje v državah članicah uporabljajo neposredno, da se preprečijo različne razlage med državami članicami. Da bi zagotovili harmonizirano uporabo instrumentov za reševanje, bi moral odbor skupaj s Komisijo sprejeti priročnik za reševanje, v katerem bi določil jasna in podrobna navodila za uporabo instrumentov za reševanje, ki so določeni v Direktivi [DSRB]. To bi moralo koristiti notranjemu trgu kot celoti, saj bo prispevalo k zagotavljanju poštene konkurence in preprečevanju ovir za prosto izvajanje temeljnih svoboščin ne le v sodelujočih državah članicah, ampak na celotnem notranjem trgu.

(14)  Podobno kot področje uporabe Uredbe (EU) št. 1024/2013 bi moral enotni mehanizem za reševanje zajeti vse kreditne institucije, ki delujejo v sodelujočih državah članicah. Vendar bi moralo biti znotraj okvira enotnega mehanizma za reševanje mogoče neposredno rešiti katero koli kreditno institucijo sodelujoče države članice, da se preprečijo neskladnosti znotraj notranjega trga pri obravnavi propadajočih institucij in upnikov v postopku reševanja. Če so nadrejeno podjetje, investicijska podjetja in finančne institucije vključeni v konsolidiran nadzor ECB, bi morali biti vključeni v področje uporabe enotnega mehanizma za reševanje. Čeprav ECB ni edini nadzornik teh institucij, bo edini nadzornik, ki bo imel splošen vpogled v tveganje, ki mu je izpostavljena celotna skupina, in tako posredno tudi posamezni člani skupine. Izključitev subjektov, ki so del konsolidiranega nadzora ECB, iz področja uporabe enotnega mehanizma za reševanje bi onemogočila načrtovanje reševanja bančnih skupin ter sprejetje strategije za reševanje skupine, zaradi česar bi bile odločitve glede reševanja precej manj učinkovite.

(15)  Znotraj enotnega mehanizma za reševanje bi bilo treba odločitve sprejemati na najbolj ustrezni ravni. Odbor, zlasti v okviru izvršne seje, bi moral imeti pooblastila za pripravo in sprejemanje vseh odločitev o postopku reševanja v čim večjem obsegu, pri tem pa spoštovati vlogo Komisije, kot je določena v PDEU, zlasti v njenih členih 114 in 107.

(15a)  Komisija bi morala izvajati naloge iz te uredbe ločeno od svojih drugih nalog in delovati strogo v skladu s cilji in načeli iz te uredbe in Direktive [DSRB]. Ločitev nalog bi bilo treba zagotoviti z organizacijsko ločitvijo.

(16)  ECB je kot nadzornik znotraj ENM v najboljšem položaju, da oceni, ali kreditna institucija propada ali bo verjetno propadla ter ali ni nobene razumne možnosti, da bi v razumnem času kakršen koli alternativen ukrep zasebnega sektorja ali nadzorni ukrep preprečil njen propad. Odbor bi moral na svoji izvršni seji po obvestilu ECB in oceni pogojev za reševanje Komisiji predložiti osnutek odločitve za začetek postopka reševanja institucije. Ta osnutek bi moral vsebovati priporočilo o jasnem in natančnem okviru instrumentov za reševanje in po potrebi o okviru uporabe sklada. Znotraj tega okvira bi se moral odbor na izvršni seji odločiti o programu reševanja ter nacionalnim organom za reševanje odrediti, katere instrumente in pooblastila za reševanje naj uporabijo na nacionalni ravni. Brez poseganja v učinkovitost postopkov odločanja odbora bi si morali člani odbora pri sprejemanju odločitev prizadevati za soglasje.

(17)  Odbor bi moral biti pooblaščen za sprejemanje odločitev, zlasti v povezavi z načrtovanjem reševanja, oceno o rešljivosti, odpravo ovir za rešljivost ter pripravo ukrepov za reševanje. Nacionalni organi za reševanje bi morali pomagati odboru pri načrtovanju reševanja in pri pripravi odločitev o reševanju. Ker se pri izvajanju pooblastil za reševanje uporablja nacionalno pravo, bi morali biti nacionalni organi za reševanje odgovorni za izvajanje odločitev o reševanju.

(18)  Za dobro delovanje notranjega trga je bistveno, da ista pravila veljajo za vse ukrepe za reševanje, ne glede na to, ali so jih sprejeli nacionalni organi za reševanje v okviru Direktive [DSRB] ali so bili sprejeti v okviru enotnega mehanizma za reševanje. Komisija bo te ukrepe ocenila na podlagi člena 107 PDEU. Kadar uporaba shem za financiranje reševanja ne vključuje državne pomoči v skladu s členom 107(1) PDEU, bi morala Komisija za zagotovitev enakopravnih konkurenčnih pogojev na notranjem trgu oceniti te ukrepe po analogiji s členom 107 PDEU. Če obvestilo v skladu s členom 108 PDEU ni potrebno, ker uporaba sredstev, kot jo predlaga odbor na svoji izvršni seji, ne vključuje državne pomoči v smislu člena 107 PDEU, bi morala Komisija pri oceni predlagane uporabe sredstev iz sklada za zagotovitev celovitosti notranjega trga med sodelujočimi in nesodelujočimi državami članicami po analogiji uporabiti ustrezna pravila o državni pomoči iz člena 107 PDEU. Odbor ne bi smel sprejeti odločitve o programu reševanja, dokler Komisija po analogiji s pravili o državni pomoči ne zagotovi, da se pri uporabi sredstev iz sklada upoštevajo ista pravila kot za posredovanja z uporabo nacionalnih shem za financiranje.

(19)  Za zagotovitev hitrega in učinkovitega postopka odločanja pri reševanju, bi moral biti odbor posebna agencija Unije s specifično strukturo, ki ustreza njegovim specifičnim nalogam in ki odstopa od modela vseh drugih agencij Unije. Njegova sestava bi morala zagotoviti, da se ustrezno upoštevajo vsi zadevni interesi, ki so pomembni v postopkih reševanja. Odbor bi moral delovati na izvršnih in plenarnih sejah. Na izvršnih sejah bi ga morali sestavljati izvršni direktor, namestnik izvršnega direktorja ter člani, ki jih imenujeta Komisija in ECB in ki bi morali delovati neodvisno in objektivno v interesu Unije kot celote. Ob upoštevanju nalog odbora bi morala biti izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja imenovana na podlagi sposobnosti, veščin, znanja na področju bančništva in financ ter izkušenj, ki so pomembne za finančni nadzor in regulacijo. Izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja bi morala biti izbrana z odprtim izbirnim postopkom, o katerem bi morala biti Evropski parlament in Svet ustrezno obveščena. Pri izbirnem postopku bi bilo treba upoštevati načelo uravnotežene zastopanosti spolov. Komisija bi morala pristojnemu odboru Evropskega parlamenta predložiti ožji seznam kandidatov za mesto izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu v odobritev predložiti predlog za imenovanje izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja. Ko bi Evropski parlament ta predlog odobril, bi moral Svet sprejeti izvedbeni sklep o imenovanju izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja. Med posvetovanjem o reševanju banke ali skupine, ki deluje znotraj ene sodelujoče države članice, bi bilo tudi treba sklicati izvršno sejo odbora ter v postopek odločanja vključiti člana, ki ga imenuje zadevna država članica ter zastopa njen nacionalni organ za reševanje. Na posvetovanja o čezmejni skupini, bi bilo treba povabiti tudi člane, ki jih imenujejo domače in vse zadevne gostujoče države članice in zastopajo zadevne nacionalne organe za reševanje, ki bi sodelovali v postopku odločanja izvršne seje odbora. Vendar bi morali imeti domači organi in gostujoči organi uravnotežen vpliv na odločanje, zato bi morali gostujoči organi imeti skupaj en glas. V postopku odločanja bi bilo treba upoštevati relativno velikosti in pomen podrejenega podjetja, podružnice ali subjekta, ki je vključen v konsolidiran nadzor, v gospodarstvu posameznih držav članic in v skupini kot celoti.

(19a)  Ker bodo udeleženci v postopku odločanja odbora na izvršnih sejah različni glede na države članice, v katerih zadevna institucija ali skupina deluje, bi morali stalni udeleženci – izvršni direktor, namestnik izvršnega direktorja in člani, ki jih imenuje Komisija in ECB – zagotoviti, da bodo odločitve vseh različnih sestav izvršnih sej odbora skladne, ustrezne in sorazmerne.

(19b)  Organ EBA bi se moral sej odbora udeležiti kot opazovalec. Če je ustrezno, se lahko na seje odbora povabi tudi druge opazovalce, kot je predstavnik Evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Za opazovalce bi morale veljati iste zahteve glede varovanja poslovnih skrivnosti kot za člane odbora, zaposlene odbora in zaposlene, ki se izmenjajo s sodelujočimi državami članicami ali napotijo iz teh držav in ki izvajajo naloge reševanja.

(19c)  Odbor bi moral imeti možnost, da ustanovi notranje ekipe za reševanje, ki bi jih sestavljali njegovi zaposleni in zaposleni pri nacionalnih organih sodelujočih držav članic za reševanje, te ekipe pa bi morali voditi koordinatorji, imenovani izmed višjega osebja odbora, ki bi lahko bili kot opazovalci povabljeni na izvršne seje odbora, vendar ne bi imeli glasovalne pravice.

(19d)  Načelo lojalnega sodelovanja med institucijami Unije je zapisano v Pogodbah, zlasti v členu 13(2) Pogodbe o Evropski uniji.

(20)  Ob upoštevanju nalog odbora in Komisije v okviru te uredbe ter ciljev reševanja, ki vključujejo zaščito javnih sredstev, bi moralo biti delovanje enotnega mehanizma za reševanje financirano iz prispevkov, ki jih vplačajo institucije v sodelujočih državah članicah. Kritje teh stroškov v nobenem primeru ne bi smelo biti proračunska obveznost držav članic ali Unije.

(21)  Komisija in odbor bi morala po potrebi nadomestiti nacionalne organe za reševanje, imenovane v skladu z Direktivo [DSRB], v povezavi z vsemi vidiki postopka odločanja glede reševanja. Nacionalni organi za reševanje, imenovani v skladu z Direktivo [DSRB], bi morali še naprej opravljati dejavnosti v zvezi z izvajanjem programov reševanja, ki jih sprejme odbor. Za zagotovitev preglednosti in demokratičnega nadzora ter za zaščito pravic institucij Unije bi moral biti odbor odgovoren pred Evropskim parlamentom in Svetom za vse odločitve, ki jih sprejme na podlagi tega predloga. Iz istih razlogov preglednosti in demokratičnega nadzora bi morali imeti nacionalni parlamenti določene pravice pridobiti informacije o dejavnostih odbora ter sodelovati v dialogu z njim.

(21a)  Vsi zadevni organi bi morali pri uporabi uredbe upoštevati načelo sorazmernosti. Načelo sorazmernosti vključuje zlasti oceno učinka, ki bi ga lahko imel propad institucije zaradi narave njenega poslovanja, delniške strukture, pravne oblike, profila tveganja, velikosti in pravnega statusa, npr. v zvezi s tem, ali koristi opustitev na podlagi člena 10 Uredbe (EU) št. 575/2013, povezanosti z drugimi institucijami ali finančnim sistemom na splošno, obsega in kompleksnosti njenih dejavnosti in njenega članstva v institucionalni shemi za zaščito vlog v skladu s členom 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 ali drugega sistema vzajemne solidarnosti iz njenega člena 113(6) in zaradi morebitnega opravljanja investicijskih storitev ali dejavnosti iz člena 4(1)(2) Direktive 2004/39/ES.

(21b)  Na zahtevo nacionalnih parlamentov sodelujočih držav članic bi pristojni odbori teh parlamentov morali imeti možnost, da bi ob navzočnosti pristojnega nacionalnega organa zaslišali predstavnika odbora.

(22)  Kadar Direktiva [DSRB] nacionalnim organom za reševanje dopušča možnost uporabe poenostavljenih obveznosti ali oprostitev obveznosti glede zahteve po pripravi načrtov reševanja, bi bilo treba določiti postopek, po katerem lahko odbor odobri uporabo takšnih poenostavljenih obveznosti.

(23)  Za zagotovitev enotnega pristopa za institucije in skupine bi moral biti odbor pooblaščen za pripravo načrtov za reševanje za takšne institucije in skupine, in sicer v sodelovanju z nacionalnimi organi za reševanje, od katerih bi lahko odbor zahteval izvajanje nalog, povezanih s pripravo načrtov za reševanje. Odbor bi moral oceniti rešljivost institucij in skupin ter sprejeti ukrepe, ki so namenjeni odpravi ovir za rešljivost, če te obstajajo. Odbor bi moral zahtevati, da nacionalni organi za reševanje uporabljajo take ustrezne ukrepe, oblikovane za odpravo ovir za rešljivost, da se zagotovi skladnost in rešljivost zadevnih institucij. Zaradi zaupne narave informacij o posameznih institucijah, ki jih vsebujejo načrti reševanja, bi moral odbor pripravo, oceno in odobritev načrtov reševanja ter uporabo ustreznih ukrepov obravnavati na izvršnih sejah.

(24)  Načrtovanje reševanja je bistven del učinkovitega reševanja. Odbor bi zato moral imeti pooblastila, da zahteva spremembe strukture in organizacije institucij ali skupin, da odpravi praktične ovire za uporabo instrumentov za reševanje ter zagotovi rešljivost zadevnih subjektov. Zaradi potencialno sistemskega pomena vseh institucij je za ohranjanje finančne stabilnosti pomembno, da lahko organi rešijo vsako institucijo. Za spoštovanje svobode gospodarske pobude, ki je določena v členu 16 Listine o temeljnih pravicah, bi bilo treba diskrecijo odbora omejiti na to, kar je potrebno za poenostavitev strukture in delovanja institucije, zgolj za izboljšanje njene rešljivosti. Poleg tega bi moral biti vsak ukrep, določen za ta namen, v skladu s pravom Unije. Ukrepi ne bi smeli biti neposredno niti posredno diskriminatorni na podlagi nacionalnosti, prav tako bi morali biti utemeljeni z javnim interesom za finančno stabilnost kot prednostnim razlogom. Za določitev, ali je bil ukrep sprejet v splošnem interesu javnosti, bi moral biti odbor, ki deluje v interesu splošne javnosti, sposoben doseči cilje reševanja, ne da bi se srečeval z ovirami pri uporabi instrumentov za reševanje ali pri izvajanju pooblastil, ki so mu bila podeljena. Poleg tega ukrep ne bi smel preseči minimalnega obsega, potrebnega za dosego ciljev.

(24a)  V načrtih reševanja bi bilo treba upoštevati učinek za zaposlene in v skladu z Direktivo [DSRB] v te načrte vključiti postopke za obveščanje zaposlenih ali njihovih predstavnikov in posvetovanje z njimi v celotnem postopku reševanja. Po potrebi bi bilo treba v zvezi s tem upoštevati kolektivne pogodbe ali druge sporazume, ki jih zagotovijo socialni partnerji. Informacije o načrtih reševanja, vključno z morebitnimi posodobitvami, bi bilo treba posredovati zaposlenim ali njihovim predstavnikom, kot je določeno v Direktivi [DSRB].

(25)  Enotni mehanizem za reševanje bi moral temeljiti na okvirih Direktive [DSRB] in ENM. Zato bi moral biti odbor pooblaščen, da zgodaj posreduje, kadar se finančni položaj ali kapitalska ustreznost institucije poslabša. Informacije, ki jih odbor prejme od ▌ECB na tej stopnji, so bistvene za odločitev o ukrepih, ki jih lahko izvede za pripravo na reševanje zadevne institucije.

(26)  Za zagotovitev hitrih ukrepov reševanja, ko so ti potrebni, bi moral odbor v sodelovanju s pristojnimi organi ali ECB tesno spremljati položaj zadevnih institucij in njihovo upoštevanje ukrepov zgodnjega posredovanja, ki so bili zanje sprejeti.

(27)  Za zmanjšanje motenj na finančnih trgih in v gospodarstvu bi bilo treba postopek reševanja začeti hitro. Imetnikom vlog bi bilo treba zagotoviti dostop vsaj do kritih vlog čim prej, v vsakem primeru pa preden jim je omogočen dostop do kritih vlog v okviru običajnega postopka zaradi insolventnosti, v skladu z direktivo o sistemih zajamčenih vlog. Komisija bi morala med celotnim postopkom reševanja imeti dostop do vseh informacij, ki se zdijo potrebne za sprejetje informirane odločitve v postopku reševanja. Ko se Komisija odloči sprejeti osnutek odločitve, da za institucijo začne postopek reševanja, ki ga je pripravil odbor, bi moral odbor takoj sprejeti program reševanja, v katerem določi podrobnosti o instrumentih in pooblastilih za reševanje, ki se bodo uporabili, ter o uporabi shem za financiranje.

(28)  Likvidacija propadajoče institucije po običajnem postopku zaradi insolventnosti lahko ogrozi finančno stabilnost, povzroči motnje pri zagotavljanju ključnih storitev in vpliva na zaščito imetnikov vlog. V takem primeru je uporaba instrumentov za reševanje v javnem interesu. Zato bi morali biti cilji reševanja zagotovitev neprekinjenega opravljanja ključnih finančnih storitev, ohranitev stabilnosti finančnega sistema, zmanjšanje moralnega tveganja s čim večjim zmanjšanjem odvisnosti propadajočih institucij od javne finančne podpore in zaščita imetnikov vlog.

(29)  Vendar bi bilo treba vedno obravnavati možnost prenehanja insolventne institucije po običajnih postopkih zaradi insolventnosti, preden se sprejme odločitev o ohranitvi institucije kot delujočega podjetja. Insolventno institucijo bi bilo treba ohraniti kot delujoče podjetje zaradi finančne stabilnosti in, kolikor je mogoče, z uporabo zasebnih sredstev. To je mogoče doseči s prodajo ali združitvijo s kupcem iz zasebnega sektorja, z odpisom obveznosti institucije ali s preoblikovanjem njenega dolga v kapital, da se izvede dokapitalizacija.

(30)  Komisija in odbor bi morala pri izvajanju pooblastil za reševanje zagotoviti, da delničarji in upniki krijejo ustrezen del izgub, da se poslovodje zamenjajo ali da se jim pridružijo dodatni poslovodje, da so stroški reševanja institucije čim manjši in da se vsi upniki insolventne institucije istega razreda obravnavajo podobno,v skladu s to uredbo in Direktivo [DSRB].

(31)  Omejitve pravic delničarjev in upnikov bi morale biti v skladu s členom 52 Listine o temeljnih pravicah. Instrumente za reševanje bi bilo zato treba uporabiti samo za tiste institucije, ki propadajo ali bodo verjetno propadle, in samo kadar je potrebno uresničevati cilj finančne stabilnosti v javnem interesu. Instrumente za reševanje bi bilo treba uporabiti zlasti, kadar prenehanje institucije ni mogoče z običajnimi postopki zaradi insolventnosti, ne da bi se pri tem destabiliziral finančni sistem, ukrepi pa so potrebni, da se zagotovi hiter prenos in nadaljevanje sistemsko pomembnih funkcij, ter kadar ni realne možnosti za alternativno zasebno reševanje, vključno z dokapitalizacijo s strani obstoječih delničarjev ali tretjih strani, s katero bi se lahko v celoti obnovilo uspešno poslovanje institucije.

(32)  Poseganje v lastninske pravice ne bi smelo biti nesorazmerno. Posledično prizadeti delničarji in upniki ne bi smeli imeti večjih izgub od izgub, ki bi jih imeli, če bi institucija prenehala poslovati v času sprejetja odločitve o reševanju. V primeru delnega prenosa sredstev institucije v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo, bi moral preostali del institucije v postopku reševanja prenehati poslovati po običajnih postopkih zaradi insolventnosti. Za zaščito obstoječih delničarjev in upnikov institucije med postopkom prenehanja bi morali le-ti imeti pravico do poplačila svojih terjatev v višini, ki ni nižja od tega, kar bi po oceni prejeli, če bi celotna institucija prenehala poslovati po običajnih postopkih zaradi insolventnosti.

(33)  Za zaščito pravic delničarjev in zagotovitev, da upniki ne prejmejo manj, kot bi prejeli pri običajnih postopkih zaradi insolventnosti, bi bilo treba določiti jasne obveznosti glede vrednotenja sredstev in obveznosti institucije, poleg tega bi moralo biti na voljo dovolj časa, da se ustrezno oceni obravnava, ki bi je bili deležni, če bi institucija prenehala poslovati po običajnih postopkih zaradi insolventnosti. Takšno vrednotenje bi moralo biti mogoče začeti že v zgodnji fazi posredovanja. Preden se sprejme kakršen koli ukrep za reševanje, bi bilo treba oceniti vrednost sredstev in obveznosti institucije ter preučiti obravnavo, ki bi je bili deležni delničarji in upniki v običajnih postopkih zaradi insolventnosti.

(34)  Ob propadu institucije je pomembno pripoznanje izgub. Glavna načela pri vrednotenju sredstev in obveznosti propadajočih institucij so določena v Direktivi [DSRB]. Kadar je nujno, bi bilo treba odboru omogočiti hitro okvirno vrednotenje sredstev ali obveznosti propadajoče institucije, ki bi moralo veljati, dokler se ne opravi neodvisno vrednotenje.

(35)  Za zagotovitev, da je postopek reševanja objektiven in zanesljiv, je treba določiti vrstni red, po katerem bi se odpisale ali pretvorile nezavarovane terjatve upnikov do institucije v postopku reševanja. Za omejitev tveganja, da upniki utrpijo večje izgube, kot bi jih, če bi institucija prenehala po običajnih postopkih zaradi insolventnosti, bi bilo treba vrstni red, ki se ga določi, uporabiti v običajnih postopkih zaradi insolventnosti ter v postopkih odpisa dolga ali pretvorbe pri postopku reševanja. To bi olajšalo določitev cene dolga.

(35a)  Harmonizacije zakonodaje o insolventnosti po vsej Uniji, ki bi pomenila velik korak pri oblikovanju pravega notranjega trga, še nismo dosegli. Vendar pa zaradi harmonizacije, uvedene z Direktivo [DSRB], velja enaka hierarhija terjatev upnikov v primeru insolventnosti, ki vključuje dajanje prednosti imetnikom vlog, tako za subjekte s sedežem v državah članicah, ki sodelujejo v enotnem nadzornem mehanizmu, kot za tiste s sedežem v drugih državah članicah. Ta harmonizacija odpravlja pomemben vir regulativne arbitraže. Treba pa bi bilo narediti korak naprej v smeri ureditve Unije za insolventnost.

(36)  Komisija bi morala na podlagi osnutka sklepa, ki ga pripravi odbor, zagotoviti okvir ukrepa za reševanje, ki naj bi se sprejel po načrtih za reševanje zadevnih subjektov in odvisno od okoliščin primera, poleg tega bi moral biti sposoben določiti vse potrebne instrumente za reševanje, ki naj bi se uporabili. Znotraj jasnega in natančnega okvira bi se moral odbor odločiti o podrobnem programu reševanja. Zadevni instrumenti za reševanje bi morali vključevati instrument prodaje poslovanja, instrument premostitvene institucije, instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi in instrument ločevanja sredstev, kot je določeno v Direktivi [DSRB]. Okvir bi moral omogočati oceno, ali so izpolnjeni pogoji za odpis dolga in pretvorbo kapitalskih instrumentov.

(37)  Instrument prodaje poslovanja bi moral v skladu z Direktivo [DSRB] omogočati prodajo institucije ali delov njenega poslovanja enemu ali več kupcem brez soglasja delničarjev.

(38)  Instrument ločevanja sredstev bi moral v skladu z Direktivo [DSRB] organom omogočati prenos premalo donosnih ali oslabljenih sredstev na ločen nosilec. Ta instrument bi se lahko uporabil le v povezavi z drugimi instrumenti, da se prepreči neupravičena konkurenčna prednost propadajoče institucije.

(39)  Z učinkovito ureditvijo reševanja bi bilo treba čim bolj zmanjšati stroške reševanja propadajoče institucije, ki jih krijejo davkoplačevalci. Prav tako bi morala zagotoviti, da je celo večje, sistemsko pomembne institucije mogoče rešiti, ne da bi bila pri tem ogrožena finančna stabilnost. To se lahko doseže z instrumentom za reševanje z zasebnimi sredstvi, ki zagotavlja, da delničarji in upniki subjekta prevzamejo ustrezen del izgub in zadevnih stroškov. V ta namen bi morala biti zakonska pooblastila za odpis dolga vključena v okvir za reševanje kot dodatna možnost v povezavi z drugimi instrumenti za reševanje, kot priporoča odbor za finančno stabilnost.

(40)  V skladu z Direktivo [DSRB] je za zagotovitev potrebne prilagodljivosti pri razdelitvi izgub med upnike v različnih okoliščinah ▌primerno, da se instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi uporabi, kadar je cilj propadajočo institucijo rešiti kot delujoče podjetje, če obstaja realna možnost, da začne institucija ponovno uspešno poslovati, ter kadar se sistemsko pomembne storitve prenesejo na premostitveno institucijo in preostali del institucije preneha poslovati in se postopno zapre.

(41)  Kadar se instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi uporabi za obnovitev kapitala propadajoče institucije, da se omogoči nadaljevanje njenega poslovanja, bi bilo treba v skladu z Direktivo [DSRB] poleg uporabe tega instrumenta vedno zamenjati tudi poslovodstvo ter pozneje prestrukturirati institucijo in njene dejavnosti tako, da se odpravijo razlogi za njen propad. To prestrukturiranje bi bilo treba izvesti z načrtom reorganizacije poslovanja.

(42)  V skladu z Direktivo [DSRB] instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi ni primerno uporabiti za terjatve, ki so zavarovane s poroštvom, premoženjem ali drugim jamstvom. Vendar bi bilo treba omogočiti, da se lahko instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi uporabi za čim več nezavarovanih obveznosti propadajoče institucije, da se tako zagotovi učinkovitost tega instrumenta in doseganje njegovih ciljev. Kljub temu je primerno iz področja uporabe instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi izključiti nekatere vrste nezavarovanih obveznosti. Zaradi javnega reda in učinkovitega reševanja se instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi ne bi smel uporabljati za vloge, zaščitene z Direktivo 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta(9), obveznosti do delojemalcev propadajoče institucije ali komercialne terjatve, povezane s blagom in storitvami, ki so potrebni za tekoče poslovanje institucije.

(43)  V skladu z Direktivo [DSRB] se za imetnike vlog, zajamčene s sistemom zajamčenih vlog, ▌instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi ne bi smel uporabljati. ▌Izvajanje pooblastil za reševanje z zasebnimi sredstvi bi zagotovilo, da bi imeli imetniki vlog še naprej dostop do svojih vlog ▌.

(44)  Da bi si delničarji in podrejeni upniki delili breme, kot to zahtevajo pravila o državni pomoči, bi lahko enotni mehanizem za reševanje od začetka veljavnosti te uredbe in Direktive[DSRB] po analogiji uporabljal instrument reševanja z zasebnimi sredstvi.

(45)  Za preprečitev, da bi institucije svoje obveznosti strukturirale na način, ki ovira učinkovitost instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi, bi moral biti odbor sposoben določiti, da morajo institucije vedno imeti skupen znesek (izražen kot odstotek vseh obveznosti institucije) lastnih sredstev, podrejenega dolga in nadrejenih obveznosti, za katere se uporablja instrument reševanja z zasebnimi sredstvi, ki ne štejejo kot lastna sredstva za namene Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(10) ter Direktive 2013/36/EU z dne 26. junija 2013 Evropskega parlamenta in Sveta(11); ta znesek bi moral biti naveden v načrtu reševanja.

(46)  Najboljša metoda reševanja bi morala biti odvisna od okoliščin primera in v ta namen bi morali biti na voljo vsi instrumenti za reševanje, ki jih določa Direktiva [DSRB], in se v skladu z njo uporabljati.

(47)  Direktiva [DSRB] je prenesla pooblastila za odpis dolga in pretvorbo kapitalskih instrumentov na nacionalne organe za reševanje, ker lahko pogoji za odpis in pretvorbo kapitalskih instrumentov sovpadajo s pogoji za reševanje in v tem primeru je treba pripraviti oceno, ali sta zgolj odpis in pretvorba kapitalskih instrumentov dovolj za obnovo finančne trdnosti zadevnega subjekta ali je treba sprejeti tudi ukrep za reševanje. Praviloma se bo uporabljala v zvezi z reševanjem. Odbor in Komisija bi morala nadomestiti nacionalni organ tudi v tej funkciji in bi zato morala biti pooblaščena, da ocenita, ali so pogoji za odpis dolga in pretvorbo kapitalskih instrumentov izpolnjeni, ter odločiti, ali naj se za zadevni subjekt začne postopek reševanja, če so zahteve za reševanje tudi izpolnjene.

(48)  Učinkovitost in enotnost ukrepa reševanja bi morala biti zagotovljena v vseh sodelujočih državah članicah. V ta namen bi moral biti odbor pooblaščen, da izda navodila neposredno instituciji v postopku reševanja, če nacionalni organ za reševanje ni izvedel sklepa odbora ali ga ni izvedel ustrezno ▌.

(49)  Za izboljšanje učinkovitosti enotnega mehanizma za reševanje, bi moral odbor v vseh okoliščinah tesno sodelovati z Evropskim bančnim organom. Po potrebi bi moral odbor sodelovati tudi z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge, Evropskim organom za zavarovanja in poklicne pokojnine ter Evropskim odborom za sistemska tveganja ter drugimi organi, ki so del Evropskega sistema finančnega nadzora. Poleg tega bi moral odbor tesno sodelovati z ECB in drugimi organi, ki so pooblaščeni za nadzor kreditnih institucij v okviru ENM, zlasti v zvezi s skupinami, ki so pod konsolidiranim nadzorom ECB. Za učinkovito upravljanje postopka reševanja bank v težavah, bi moral odbor sodelovati z nacionalnimi organi za reševanje na vseh stopnjah postopka reševanja. Zato je sodelovanje s slednjim potrebno ne le za izvajanje odločitev o reševanju, ki jih sprejme odbor, ampak tudi pred sprejetjem vsakršne odločitve o reševanju, na stopnji načrtovanja reševanja ali v fazi zgodnjega posredovanja. Komisija bi morala pri izvajanju nalog v okviru te uredbe tesno sodelovati z organom EBA in ustrezno upoštevati smernice in priporočila, ki jih izda.

(49a)  Organ bi moral pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje zagotoviti, da so zaposleni in njihovi predstavniki obveščeni ter da se opravi posvetovanje z njimi, kot določa Direktiva [DSRB]. Po potrebi bi bilo treba v zvezi s tem upoštevati kolektivne pogodbe ali druge sporazume, ki jih zagotovijo socialni partnerji.

(50)  Ker odbor nadomešča nacionalne organe za reševanje sodelujočih držav članic pri njihovih odločitvah o reševanju, bi moral odbor te organe nadomestiti tudi za potrebe sodelovanja z nesodelujočimi državami članicami v zvezi s funkcijami reševanja. Zlasti bi moral odbor zastopati vse organe iz sodelujočih držav članic v kolegijih za reševanje, vključno z organi iz nesodelujočih držav članic.

(50a)  Odbor in organi za reševanje iz držav članic, ki niso sodelujoče države članice, bi morali skleniti memorandum o soglasju, ki bi vseboval splošne pogoje njihovega sodelovanja pri izvajanju nalog v okviru Direktive [DSRB]. V memorandumu o soglasju bi lahko med drugim pojasnili posvetovanje v zvezi z odločitvami Komisije in odbora, ki vplivajo na podrejena podjetja ali podružnice s sedežem v nesodelujoči državi članici, katerih nadrejeno podjetje ima sedež v sodelujoči državi članici. Memorandum o soglasju bi bilo treba redno pregledovati.

(51)  Ker številne institucije ne delujejo le znotraj Unije, ampak v mednarodnem okolju, bi moral učinkovit mehanizem za reševanje določiti načela sodelovanja z zadevnimi organi tretje države. Podpora organom tretje države bi morala biti zagotovljena v skladu s pravnim okvirom iz člena 88 Direktive [DSRB]. V ta namen bi moral biti odbor, ker bi moral biti edini organ, pooblaščen za reševanje propadajočih bank v sodelujočih državah članicah, izključno pooblaščen za sklepanje nezavezujočih sporazumov o sodelovanju s temi organi tretjih držav v imenu nacionalnih organov sodelujočih držav članic.

(52)  Za uspešno opravljanje svojih nalog bi moral imeti odbor ustrezna preiskovalna pooblastila. Odbor bi moral biti pooblaščen, da zahteva vse potrebne informacije neposredno ali prek nacionalnih organov za reševanje ter izvede inšpekcijske preglede na kraju samem, po potrebi v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi, pri tem pa v celoti izrabiti vse informacije, ki jih imajo na voljo ECB in nacionalni pristojni organi. V okviru reševanja bi bili inšpekcijski pregledi na kraju samem na voljo odboru za učinkovito spremljanje izvajanja s strani nacionalnih organov ter za zagotovitev, da Komisija in odbor sprejemata svoje odločitve na podlagi popolnoma točnih informacij.

(53)  Da bi se odboru zagotovil dostop do vseh zadevnih informacij, se zadevni subjekti in njihovi zaposleni ne bi smeli sklicevati na pravila o poslovni skrivnosti, s čimer bi lahko preprečili razkritje informacij odboru. Obenem se razkritje teh informacij odboru ne bi smelo obravnavati kot kršitev poslovne skrivnosti.

(54)  Za zagotovitev, da se odločitve, sprejete v okviru enotnega mehanizma za reševanje, spoštujejo, bi bilo treba v primeru kršitve določiti sorazmerne in odvračilne kazni. Odbor bi moral biti pooblaščen, da od nacionalnih organov za reševanje zahteva naložitev upravne kazni ali periodične denarne kazni subjektom, ki ne upoštevajo obveznosti iz njegovih sklepov. Za zagotovitev doslednih, učinkovitih in uspešnih praks izvrševanja bi moral biti odbor pooblaščen za izdajo smernic, naslovljenih na nacionalne organe za reševanje, v zvezi z uporabo upravnih in denarnih kazni.

(55)  Kadar nacionalni organ za reševanje krši pravila enotnega mehanizma za reševanje tako, da ne uporablja pooblastil, ki so mu podeljena v skladu z nacionalnim pravom za izvajanje navodil odbora, je lahko zadevna država članica odgovorna, da nadomesti vsakršno škodo, povzročeno posameznikom, po potrebi tudi subjektu ali skupini v postopku reševanja, ali vsakemu upniku ali delu subjekta ali skupine v kateri koli državi članici, v skladu s sodno prakso navedenega prava.

(56)  Določiti bi bilo treba ustrezna pravila za proračun odbora, pripravo proračuna, sprejetje notranjih pravil o določitvi postopka za določitev in izvajanje njegovega proračuna, spremljanje in nadzor proračuna, ki bi ju opravil odbor na plenarni seji, ter notranjo in zunanjo revizijo računovodskih izkazov.

(56a)  Odbor bi moral v okviru plenarne seje sprejeti, spremljati in nadzirati tudi svoj letni delovni program ter izdati mnenja in priporočila glede osnutka poročila izvršnega direktorja, ki bi moralo vsebovati oddelek o dejavnostih reševanja, tudi o tekočih primerih reševanja, ter oddelek o finančnih in upravnih zadevah.

(57)  Obstajajo okoliščine, ko je učinkovitost uporabljenih instrumentov za reševanje odvisna od razpoložljivosti kratkoročnega financiranja za institucijo ali premostitveno institucijo, zagotovitve jamstev potencialnim kupcem ali zagotovitve kapitala premostitveni instituciji. Zato je pomembno ustanoviti sklad, da se prepreči uporaba javnih sredstev v takšne namene.

(58)  Potrebno je zagotoviti, da je sklad v celoti na voljo za namene reševanja propadajočih institucij. Zato se sklada ne bi smelo uporabljati za druge namene, kot je učinkovito izvajanje instrumentov za reševanje in pooblastil. Poleg tega bi ga bilo treba uporabljati le v skladu z veljavnimi cilji in načeli reševanja ter ob polnem spoštovanju določb iz Direktive [DSRB]. V skladu s tem bi moral odbor zagotoviti, da vse izgube, stroške ali druge odhodke, nastale v zvezi z uporabo instrumentov za reševanje, najprej krijejo delničarji in upniki institucije v postopku reševanja. Šele če se sredstva delničarjev in upnikov izčrpajo, bi moral sklad kriti izgube, stroške ali druge odhodke, nastale v zvezi z instrumenti za reševanje.

(59)  Praviloma bi moral finančni sektor zagotoviti prispevke pred kakršnim koli ukrepom za reševanje in neodvisno od njega. Če s predhodnim financiranjem ni mogoče pokriti izgub ali stroškov, ki nastanejo zaradi uporabe sklada, bi bilo treba za pokrivanje dodatnih stroškov ali izgub zbrati dodatne prispevke. Poleg tega bi moral imeti sklad možnost pridobiti posojila ali druge oblike pomoči finančnih institucij ali drugih tretjih oseb, kadar njegova razpoložljiva sredstva ne zadoščajo za kritje izgub, stroškov in drugih odhodkov, ki nastanejo z uporabo sklada, in izredni naknadni prispevki niso takoj na voljo.

(59a)  Če so v državah članicah zaradi krize že uvedene dajatve za banke, davki ali prispevki za reševanje, bi jih bilo treba nadomestiti s prispevki v sklad, da bi preprečili dvojno plačevanje.

(60)  Da bi dosegli kritično maso in se izognili procikličnim učinkom, ki bi se pojavili, če bi se moral sklad v sistemski krizi zanašati le na naknadne prispevke, je nujno, da predhodno razpoložljiva finančna sredstva sklada dosegajo določeno ciljno raven.

(60a)  Ciljno raven sklada bi bilo treba določiti kot odstotek zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij, ki imajo dovoljenje v sodelujočih državah članicah. Ker pa bi bilo glede na funkcije sklada ustreznejše referenčno merilo znesek vseh obveznosti teh institucij, bi morala Komisija oceniti, ali bi bilo treba referenčno vrednost glede na te obveznosti, ki bi jo bilo treba doseči poleg ciljne ravni financiranja, uvesti v prihodnosti in pri tem ohraniti enake pogoje v skladu z Direktivo [DSRB].

(61)  Določiti bi bilo treba ustrezen časovni okvir za dosego ciljne ravni financiranja sklada. Vendar bi moralo biti skladu omogočeno, da prilagodi obdobje prispevkov tako, da upošteva velika izplačila iz sklada.

(61a)  Da bi odpravili povezanost med državami in bankami ter zagotovili učinkovitost in verodostojnost enotnega mehanizma za reševanje, zlasti dokler sklad za reševanje ni v celoti financiran, je bistveno, da se v razumnem času po začetku veljavnosti te uredbe vzpostavi evropski instrument za javna posojila. Sklad bi moral v dogovorjenem roku povrniti vsa posojila iz tega instrumenta posojil. Ta instrument posojil bi zagotovil takojšnjo razpoložljivost ustreznih finančnih sredstev za namene iz te uredbe.

(62)  Če so sodelujoče države članice že vzpostavile nacionalne sheme za financiranje reševanja, bi morale biti sposobne zagotoviti, da nacionalne sheme za financiranje reševanja uporabijo razpoložljiva finančna sredstva, ki so jih v preteklosti v obliki predhodnih prispevkov zbrale od institucij, da institucijam povrnejo predhodne prispevke, ki bi jih te morale vplačati v sklad. Takšno povračilo ne bi smelo posegati v obveznosti držav članic iz Direktive 94/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta(12).

(63)  Za zagotovitev poštenega izračuna prispevkov in spodbujanje poslovanja po modelu, ki predstavlja manj tveganja, bi bilo treba pri prispevkih v sklad, ki jih mora v skladu z direktivo [DSRB] in delegiranimi akti, sprejetimi na njeni podlagi, ter po posvetovanju s pristojnim organom določiti odbor, upoštevati stopnjo tveganja kreditnih institucij.

▐

(65)  Za zaščito vrednosti zneskov v skladu bi bilo treba te zneske vložiti v dovolj varna, razpršena in likvidna sredstva.

(66)  Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU, da določi vrsto prispevkov v sklad in zadeve, za katere se prispevki plačajo, način za izračun zneska prispevkov in način njihovega plačila; da določi pravila glede registracije, računovodenja, poročanja in druga pravila, ki so potrebna za zagotovitev, da so prispevki v celoti in pravočasno plačani; se določi sistem prispevkov za institucije, ki so prejele dovoljenje za poslovanje po tem, ko je sklad dosegel ciljno raven; da določi merila za časovno razporeditev prispevkov; da določi razmere, v katerih se plačilo prispevkov lahko prestavi na zgodnejši čas; da določi merila za določitev zneska letnih prispevkov in da določi razmere in pogoje, v katerih se lahko institucija deloma ali v celoti oprosti plačila naknadnih prispevkov.

(67)  Za ohranitev zaupnosti dela odbora bi morali njegovi člani, zaposleni odbora, vključno z zaposlenimi, ki se izmenjajo s sodelujočimi državami članicami ali napotijo iz teh držav za izvajanje nalog reševanja, upoštevati zahteve glede poslovne skrivnosti, tudi potem, ko njihove naloge prenehajo. Te zahteve bi morale veljati tudi za druge osebe, ki jih pooblasti odbor, ali za druge osebe, ki jih nacionalni organi držav članic za reševanje pooblastijo ali imenujejo za izvajanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem, ter za opazovalce, ki so povabljeni na plenarne in izvršne seje odbora. Za opravljanje nalog, ki so mu zaupane, bi moral biti odbor pod določenimi pogoji pooblaščen za izmenjavo informacij z nacionalnimi organi ali organi Unije.

(68)  Za zagotovitev, da je odbor zastopan v evropskem sistemu finančnega nadzora, bi bilo treba Uredbo (EU) št. 1093/2010 spremeniti, da se odbor vključi v pojem pristojnih organov, ustanovljenih z navedeno uredbo. Takšno izenačenje položaja odbora in pristojnih organov v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 je skladno z nalogami, dodeljenimi organu EBA v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 1093/2010, v skladu s katerimi prispeva in aktivno sodeluje pri pripravi in usklajevanju načrtov za sanacijo in reševanje ter si prizadeva za reševanje propadajočih institucij in zlasti čezmejnih skupin.

(69)  Dokler odbor ni popolnoma operativen, bi morala biti Komisija odgovorna za začetne dejavnosti, vključno z zbiranjem prispevkov, ki so potrebni za kritje upravnih stroškov, ter za imenovanje začasnega izvršnega direktorja, ki bo pooblastil vsa potrebna plačila v imenu odbora.

(70)  Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti lastninsko pravico, pravico do varstva osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude, pravico zaposlenih do obveščenosti in posvetovanja v podjetju ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, in jo je zato treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(71)  Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostavitve učinkovitega in uspešnega enotnega evropskega okvira za reševanje kreditnih institucij in zagotavljanja skladne uporabe pravil za reševanje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti izčlena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

DEL I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

Ta uredba določa enotna pravila in enotni postopek za reševanje subjektov iz člena 2 s sedežem v sodelujočih državah članicah iz člena 4.

Odbor, ki se ustanovi na podlagi člena 38, skupaj s Komisijo in organi za reševanje sodelujočih držav članic izvaja ta enotna pravila in postopke v okviru enotnega mehanizma za reševanje, ustanovljenega s to uredbo. Enotni mehanizem za reševanje bo podpiral enotni sklad za reševanje (v nadaljevanju: sklad).

Člen 2

Področje uporabe

Ta uredba se uporablja za naslednje subjekte:

(a)  kreditne institucije s sedežem v sodelujočih državah članicah;

(b)  nadrejena podjetja s sedežem v eni od sodelujočih držav članic, vključno s finančnimi holdingi in mešanimi finančnimi holdingi, kadar so ti predmet konsolidiranega nadzora ECB v skladu s členom 4(1)(i) Uredbe (EU) št. 1024/2013;

(c)  investicijska podjetja in finančne institucije s sedežem v sodelujočih državah članicah, kadar so zajete pod konsolidiran nadzor nadrejenega podjetja, ki ga izvaja ECB v skladu s členom 4(1)(i) Uredbe (EU) št. 1024/2013.

Člen 3

Opredelitve

Za namene te uredbe veljajo opredelitve iz člena 2 Direktive [DSRB] in člena 3 Direktive 2013/36/EU. Poleg tega se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1)  „nacionalni pristojni organ“ pomeni vsak nacionalni pristojni organ, kot je opredeljen v členu 2(2) Uredbe (EU) št. 1024/2013;

(1a)  „pristojni organ“ pomeni pristojni organ, kot je opredeljen v členu 4(1)(40) Uredbe (EU) št. 575/2013, in ECB v svoji nadzorni funkciji v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013;

(2)  „nacionalni organ za reševanje“ pomeni organ, ki ga imenuje država članica v skladu s členom 3 Direktive [DSRB];

(3)  „ukrep za reševanje“ pomeni uporabo instrumenta reševanja pri instituciji ali subjektu iz člena 2 ali izvajanje enega ali več pooblastil za reševanje v povezavi z institucijo ali subjektom;

(3a)  „odbor“ pomeni enotni odbor za reševanje, ki se ustanovi v skladu s členom 38 te uredbe;

(4)  „krite vloge“ pomeni vloge, ki so zajamčene s sistemi zajamčenih vlog na podlagi nacionalne zakonodaje v skladu z Direktivo 94/19/ES in do višine kritja, kot je določena členu 7 Direktive 94/19/ES;

(5)  „upravičene vloge“ pomeni vloge opredeljene v členu 1 Direktive 94/19/ES, ki niso izključene iz jamstva v skladu s členom 2 navedene direktive, ne glede na njihovo višino;

▐

(11)  „institucija v postopku reševanja“ pomeni subjekt iz člena 2, v zvezi s katerim se izvaja ukrep za reševanje;

(12)  „institucija“ pomeni kreditno institucijo ali investicijsko podjetje, vključeno v konsolidiran nadzor v skladu s točko (c) člena 2;

(13)  „skupina“ pomeni nadrejeno družbo in njegove podrejene družbe, ki so subjekti v skladu s členom 2;

▐

(19)  „razpoložljiva finančna sredstva“ pomeni denarna sredstva, vloge, sredstva in nepreklicne zaveze za plačilo, ki so na voljo skladu za namene iz člena 74;

(20)  „ciljna raven financiranja“ pomeni znesek razpoložljivih finančnih sredstev, ki jih je treba zbrati v skladu s členom 68.

Člen 4

Sodelujoče države članice

Sodelujoča država članica je država članica, katere valuta je euro, ali država članica, katere valuta ni euro in je vzpostavila tesno sodelovanje v skladu s členom 7 Uredbe (EU) št. 1024/2013.

Člen 5

Povezava z Direktivo [DSRB ] in veljavno nacionalno zakonodajo

-1. V skladu s to uredbo izvajanje nalog ali pooblastil, ki ji imata Komisija in odbor v okviru te uredbe, urejajo Direktiva [DSRB] in delegirani akti, sprejeti na njeni podlagi.

1.  Kadar Komisija ali odbor v skladu s to uredbo izvajata naloge ali pooblastila, ki bi jih v skladu z Direktivo [DSRB ] moral izvajati nacionalni organ za reševanje sodelujoče države članice, se za uporabo te uredbe in Direktive [DSRB ] šteje, da je odbor ustrezni nacionalni organ za reševanje ali – v primeru čezmejnega reševanja skupine – zadevni nacionalni organ za reševanje na ravni skupine.

1a.  Odbor mora pri izvajanju pooblastil, ki so mu podeljena v tej uredbi, spoštovati zavezujoče regulativne in izvedbene tehnične standarde, ki jih pripravi organ EBA, sprejme pa Komisija v skladu s členi 10 do 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010, morebitne smernice in priporočila, ki jih sprejme organ EBA v skladu s členom 16 navedene uredbe ter morebitne odločitve organa EBA v skladu s členom 19 navedene uredbe na podlagi ustreznih določb Direktive [DSRB].

2.  Odbor v vlogi nacionalnega organa za reševanje, kjer je ustrezno, ukrepa po pooblastilu Komisije.

3.  Ob upoštevanju določb te uredbe nacionalni organi za reševanje sodelujoče države članice ukrepajo na podlagi in v skladu z ustreznimi določbami nacionalne zakonodaje, kakor je usklajena z Direktivo [DSRB].

Člen 6

Splošna načela

1.  Noben ukrep, predlog ali politika odbora, Komisije ali nacionalnega organa za reševanje ne diskriminira subjektov iz člena 2, imetnikov vlog, investitorjev ali drugih upnikov s sedežem v Uniji na podlagi njihovega državljanstva ali kraja poslovanja.

1a.  Ukrepi, predlogi ali politika odbora, Komisije ali nacionalnega organa za reševanje v okviru enotnega mehanizma za reševanje se sprejmejo z namenom, da bi se okrepila stabilnost finančnega sistema v Uniji in vseh sodelujočih državah članicah, pri čemer se v celoti upoštevata in ohranjata enotnost in celovitost notranjega trga.

2.  Pri odločanju ali ukrepanju, ki lahko vpliva na več kot eno ▌državo članico, in zlasti pri sprejemanju odločitev glede skupin, ki delujejo v dveh ali več sodelujočih državah članicah, Komisija in odbor ustrezno upoštevata vse naslednje dejavnike:

(a)  interese ▌držav članic, v katerih skupina posluje, in zlasti vpliv vsake odločitve, ukrepa ali neukrepanja na finančno stabilnost, gospodarstvo, sistem zajamčenih vlog ali odškodninsko shemo za investitorje katere koli od teh držav članic;

(b)  cilj uravnoteženja interesov različnih udeleženih držav članic in izogibanja neupravičenim predsodkom ali neupravičeni zaščiti interesov ▌države članice;

(c)  potrebo po izogibanju negativnemu učinku na druge dele skupine, katere član je subjekt iz člena 2, ki je predmet reševanja;

(ca)  po možnosti interes skupine za nadaljevanje čezmejne dejavnosti;

(d)  potrebo po izogibanju nesorazmernemu povečanju stroškov, naloženih upnikom ▌subjektov iz člena 2, če bi bilo to povečanje večje od tistega, ki bi nastalo, če bi se reševali v okviru običajnih postopkov zaradi insolventnosti;

(e)  odločitve, ki se sprejmejo v okviru člena 107 PDEU in sklic na katere je naveden v členu 16(10).

3.  Komisija in odboruravnotežita dejavnike iz odstavka 2 s cilji reševanja iz člena 12, kakor je to primerno glede na naravo in okoliščine posameznega primera.

4.   Odločitve ali ukrepi odbora ali Komisije ne zahtevajo od držav članic, da zagotovijo izredno javno finančno podporo, niti ne posegajo neposredno v fiskalne obveznosti držav članic.

4a.  Pri sprejemanju odločitev ali ukrepov odbor zagotovi, da so predstavniki zaposlenih zadevnih subjektov obveščeni in da se po potrebi opravi posvetovanje z njimi.

4b.  Ukrepi, predlogi in politike Komisije, odbora in nacionalnih organov za reševanje v okviru te uredbe so v odnosu do katere koli države članice ali skupine držav članic v skladu z načelom nediskriminacije.

4c.  Komisija izvaja naloge iz te uredbe ločeno in neodvisno od svojih drugih nalog in deluje strogo v skladu s cilji in načeli iz te uredbe in Direktive [DSRB]. Ločitev nalog bi bilo treba zagotoviti z ustreznimi organizacijskimi prilagoditvami.

DEL II

POSEBNE DOLOČBE

NASLOV I

Funkcije v okviru enotnega mehanizma za reševanje in postopkovna pravila

Poglavje 1

Načrtovanje reševanja

Člen 7

Načrti reševanja

1.  Odbor skupaj z nacionalnimi organi za reševanje pripravi načrte reševanja za subjekte iz člena 2 in skupine ter jih odobri.

2.  Za namene odstavka 1 nacionalni organi za reševanje posredujejo odboru vse informacije, potrebne za pripravo in izvajanje načrtov reševanja, kakor so jih pridobili v skladu s členom 10 in členom 12(1) Direktive [DSRB], brez poseganja v poglavje 5 tega naslova.

2a.  Načrt reševanja za vsak subjekt in skupino se pripravi v skladu s členi 9 do 12 Direktive [DSRB].

▐

7.  Odbor pripravi načrte za reševanje v sodelovanju z nadzornikom ali konsolidacijskim nadzornikom in z nacionalnimi organi za reševanje sodelujočih držav članic, v katerih subjekti delujejo. Odbor sodeluje z organi za reševanje v nesodelujočih državah članicah, če se v njih nahajajo subjekti, ki so pod konsolidiranim nadzorom.

8.  Odbor lahko od nacionalnih organov za reševanje zahteva, da pripravijo predhodne osnutke načrtov reševanja, in od organa za reševanje na ravni skupine, da pripravi predhodni osnutek načrta za reševanje skupine, da bi jih nato pregledal in odobril. Odbor lahko od nacionalnih organov za reševanje zahteva izvajanje nalog, povezanih s pripravo načrtov reševanja.

9.  Načrti reševanja se pregledujejo in po potrebi posodabljajo v skladu s členoma 9 in 12 Direktive [DSRB].

9a.  Odločitve v zvezi s pripravo, oceno in odobritvijo načrtov reševanja ter uporabo ustreznih ukrepov sprejme odbor na izvršni seji.

Člen 8

Ocena rešljivosti

1.  Odbor pri pripravi načrtov za reševanje v skladu s členom 7 po posvetovanju s pristojnimi organi, vključno z ECB, in organi za reševanje v nesodelujočih državah članicah, v katerih so pomembna podrejena podjetja ali pomembne podružnice, če je to relevantno za pomembno podjetje, kot je to določeno v členih 13 in 13a Direktive [DSRB], oceni, v kolikšnem obsegu so institucije in skupine rešljive, kot se zahteva v členih 13 in 13a Direktive [DSRB].

2.  ▌ Subjekt velja za rešljivega v okoliščinah iz člena 13 Direktive [DSRB].

3.  ▌ Skupina velja za rešljivo v okoliščinah iz člena 13a Direktive[DSRB].

4.  Za namene ocene odbor preuči vsaj zadeve iz oddelka C Priloge k Direktivi [DSRB].

5.  Če na podlagi ocene rešljivosti za podjetje ali skupino, izvedene v skladu z odstavkom 1, odbor po posvetu s pristojnim organom, vključno z ECB, ugotovi, da obstajajo potencialne znatne ovire za rešljivost navedenega subjekta ali skupine, po posvetovanju s pristojnimi organi pripravi poročilo, naslovljeno na institucijo ali nadrejeno podjetje, v katerem analizira znatne ovire za učinkovito uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje. V tem poročilu se priporočijo tudi vsi ukrepi, ki so po mnenju odbora potrebni ali ustrezni za odpravo teh ovir v skladu z odstavkom 8.

6.  O poročilu se uradno obvesti zadevni subjekt ali nadrejeno podjetje, pristojne organe in organe za reševanje iz nesodelujočih držav članic, v kateri se nahajajo pomembne podružnice ali podrejena podjetja. V njem so vključeni razlogi za zadevno oceno ali ugotovitev in je navedeno, kako navedena ocena ali ugotovitev izpolnjuje zahtevo glede sorazmerne uporabe iz člena 6.

7.  Subjekt ali nadrejeno podjetje lahko v štirih mesecih po datumu prejema poročila predloži pripombe in odboru predlaga nadomestne ukrepe, s katerimi bi se lahko odpravile ovire, ugotovljene v poročilu. Odbor pristojnim organom in organom za reševanje iz nesodelujočih držav članic, v kateri se nahajajo pomembne podružnice ali podrejena podjetja, sporoči vse ukrepe, ki jih predlaga subjekt ali nadrejeno podjetje.

8.  Če ukrepi, ki jih predlaga zadevni subjekt ali nadrejeno podjetje, ne odpravijo učinkovito ovir za rešljivost, odbor po posvetovanju s pristojnimi organi ter po potrebi makrobonitetnim organom sprejme odločitev, v kateri navede, da predlagani ukrepi ne odpravljajo učinkovito ovir za rešljivost, in nacionalnim organom za reševanje naroči, naj od institucije, nadrejenega podjetja ali katerega koli podrejenega podjetja zadevne skupine zahtevajo, da izvede kateri koli ukrep iz člena 14 Direktive [DSRB], in sicer na podlagi naslednjih meril:

(a)  učinkovitosti ukrepa pri odpravljanju ovir za rešljivost;

(b)  potrebe po izogibanju negativnim učinkom na finančno stabilnost v ▌državah članicah, kjer skupina deluje;

(c)  potrebi po preprečevanju učinka na zadevno institucijo ali skupino, ki bi presegal potrebno za odpravo ovire za rešljivost ali bi bil nesorazmeren s tem.

9.  Odbor za namen odstavka 8 naroči nacionalnim organom za reševanje, naj sprejmejo katerega koli od ▌ukrepov iz člena 14 Direktive [DSRB].

▐

10.  Nacionalni organi za reševanje izvajajo navodila odbora v skladu s členom 26.

Člen 8a

Rešljivost sistemsko pomembnih institucij

Odbor, brez poseganja v pooblastila in neodvisnost, ki jih ima, prednost nameni oceni rešljivosti institucij, ki nosijo sistemsko tveganje, med katerimi so med drugim institucije, ki so opredeljene kot globalne sistemsko pomembne institucije ali druge sistemsko pomembne institucije na podlagi člena 131 Direktive 2013/36/EU, in po potrebi pripravi načrt za vsako od teh institucij, da se odpravijo ovire za rešljivost v skladu s členom 8 te uredbe in s členom 14 Direktive [DSRB].

Člen 9

Poenostavljene obveznosti in opustitve

1.  Odbor lahko na lastno pobudo ali na podlagi predloga nacionalnega organa za reševanje uporabi poenostavljene obveznosti v zvezi s pripravo načrtov za sanacijo in reševanje v skladu s členom 4 Direktive [DSRB].

2.  Nacionalni organi za reševanje lahko odboru predlagajo, da uporabi poenostavljene obveznosti v zvezi s pripravo načrtov reševanja za določene institucije ali skupine. Navedeni predlog je utemeljen in podprt z vso ustrezno dokumentacijo.

3.  Odbor po prejemu predloga v skladu z odstavkom 1 ali na lastno pobudo oceni zadevne institucije ali skupino. Ocena se izvede ob upoštevanju elementov iz člena 4 Direktive [DSRB].

▐

4.  Odbor oceni nadaljnjo uporabo poenostavljenih obveznosti in jih preneha uporabljati v okoliščinah iz člena 4 Direktive [DSRB].

Če nacionalni organ za reševanje, ki je predlagal uporabo poenostavljene obveznosti ▌v skladu z odstavkom 1, meni, da je treba odločitev o uporabi poenostavljenih obveznosti ▌umakniti, poda predlog o tem odboru. V tem primeru odbor sprejme odločitev o predlaganem umiku, pri čemer v celoti upošteva utemeljitev umika, ki jo predloži nacionalni organ za reševanje v skladu z elementi iz odstavka 3.

▐

7.  Odbor obvesti EBA o svoji uporabi odstavkov 1 in 4 ▌.

Člen 10

Minimalne zahteve za lastna sredstva in upravičene obveznosti

1.  Odbor po posvetovanju s pristojnimi organi, vključno z ECB, določi minimalne zahteve za lastna sredstva in upravičene obveznosti iz odstavka 2, ob upoštevanju pooblastil za odpis in pretvorbo, za katere se od institucij in nadrejenih podjetij iz člena 2 zahteva, da jih obdržijo.

2.  Minimalna zahteva se izračuna v skladu s členom 39 Direktive [DSRB].

3.  Ugotovitev iz odstavka 1 se določi na podlagi ▌meril iz člena 39 Direktive [DSRB].

▐

V ugotovitvi je določena minimalna zahteva, ki jo morajo institucije upoštevati na individualni osnovi in nadrejena podjetja na konsolidirani osnovi. Odbor se lahko odloči, da opusti uporabo minimalne zahteve na konsolidirani ali individualni osnovi v okoliščinah iz člena 39 Direktive [DSRB] ▌.

4.  V odločitvah iz odstavka 1 je lahko določeno, da se minimalna zahteva glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti delno izpolni na konsolidirani ali individualni osnovi s pogodbenimi instrumenti za reševanje z zasebnimi sredstvi v skladu s členom 39 Direktive [DSRB].

▐

6.  Odbor sprejme vsako ugotovitev iz odstavka 1 v okviru priprave in posodabljanja načrtov za reševanje v skladu s členom 7.

7.  Odbor naslovi svojo ugotovitev na nacionalne organe za reševanje. Nacionalni organi za reševanje izvajajo navodila odbora v skladu s členom 26. Odbor zahteva, da nacionalni organi za reševanje preverijo in zagotovijo ohranjanje minimalne zahteve iz odstavka 1 s strani institucij in nadrejenih podjetij.

8.  Odbor obvesti ECB in EBA o minimalni zahtevi za vsako posamezno institucijo in nadrejeno podjetje v skladu z odstavkom 1.

Poglavje 2

Zgodnje posredovanje

Člen 11

Zgodnje posredovanje

1.  ECB na lastno pobudo ali na podlagi sporočila nacionalnega pristojnega organasodelujočedržave članice obvesti odbor o vseh morebitnih ukrepih, ki jih zahteva od institucije ali skupine ali jih sprejme sama na podlagi člena 16 Uredbe (EU) št. 1024/2013, člena 23(1) ali 24 Direktive [DSRB] ali člena 104 Direktive 2013/36/EU.

Odbor Komisiji uradno sporoči vse informacije, ki jih je prejel v skladu s prvim pododstavkom.

2.  Odbor lahko od datuma prejema informacij iz odstavka 1 in brez poseganja v pooblastila ECB in pristojnih organov v skladu z drugo zakonodajo Unije pripravi reševanje zadevne institucije ali skupine.

Za namene prvega pododstavka odbor v sodelovanju z ECB in zadevnim pristojnim organom natančno spremlja pogoje institucije ali nadrejenega podjetja ter njuno upoštevanje ukrepov zgodnjega posredovanja, ki sta jih morala sprejeti.

3.  Odbor je pooblaščen, da:

(a)  v skladu s poglavjem 5 tega naslova zahteva vse informacije, ki so potrebne za pripravo reševanja institucije ali skupine;

(b)  izvede vrednotenje sredstev in obveznosti institucije ali skupine v skladu s členom 17;

(c)  naveže stik s potencialnimi kupci za pripravo reševanja institucije ali skupine ali to zahteva od institucije, nadrejenega podjetja ali nacionalnega organa za reševanje ob upoštevanju zahtev glede zaupnosti iz te uredbe in člena 76 Direktive [DSRB];

(d)  od zadevnega nacionalnega organa za reševanje zahteva, da pripravi predhodni program reševanja za zadevno institucijo ali skupino.

4.  Če nameravajo ECB ali nacionalni pristojni organi sodelujočih držav članic naložiti instituciji ali skupini kakršen koli dodaten ukrep iz člena 16Uredbe (EU) št. 1024/2013, členov 23 ali 24 Direktive [DSRB] ali člena 104 Direktive 2013/36/EU, preden institucija ali skupina v celoti izpolni prvi ukrep, o katerem je bil uradno obveščen odbor, ECB na lastno pobudo ali na podlagi sporočila nacionalnega pristojnega organa pred naložitvijo takšnega dodatnega ukrepa zadevni instituciji ali skupini o tem obvesti odbor.

5.  ECB ali pristojni organ in odbor zagotovita, da sta dodatni ukrep iz odstavka 4 in vsak ukrep odbora, namenjen pripravi reševanja v skladu z odstavkom 2, usklajena.

Poglavje 3

Reševanje

Člen 12

Cilji reševanja

1.  Komisija in odbor pri ukrepanju v okviru postopka reševanja iz člena 16 v skladu s svojimi zadevnimi odgovornostmi upoštevata cilje reševanja iz člena 26 Direktive [DSRB] ter izbereta instrumente in pooblastila, ki so po njunem mnenju najustreznejši za doseganje ciljev, ki ustrezajo okoliščinam primera.

2.  ▌Pri prizadevanju za zgoraj navedene cilje ▌Komisija in odbor delujeta v skladu s členom 26 Direktive [DSRB].

▐

Člen 13

Splošna načela, ki urejajo reševanje

Komisija in odbor pri ukrepanju v okviru postopka reševanja iz člena 16 sprejmeta vse primerne ukrepe za zagotavljanje, da se ukrep za reševanje sprejme v skladu z ▌načeli iz člena 29 Direktive [DSRB]:

▐

Člen 14

Reševanje finančnih institucij in nadrejenih podjetij

Komisija v skladu s členom 28 Direktive [DSRB] na podlagi osnutka sklepa, ki ga pripravi odbor, sprejme ukrep za reševanje v zvezi s finančno institucijo ▌in nadrejenim podjetjem.

▐

Člen 15

Prednostni vrstni red terjatev

Pri uporabi instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi za institucijo v postopku reševanja in brez poseganja v obveznosti, ki so izključene iz instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi na podlagi člena 24(3), Komisija na podlagi osnutka sklepa, ki ga pripravi odbor, o tem odloči, odbor in nacionalni organi za reševanje sodelujočih držav članic pa za terjatve izvajajo pooblastila za odpis in pretvorbo po vrstnem redu iz člena 43 Direktive[DSRB].

Člen 16

Postopki reševanja

1.  Kadar ECB na lastno pobudo ali na podlagi sporočila nacionalnegapristojnega organa sodelujoče države članice oceni, da sta v zvezi s subjektom iz člena 2 izpolnjena pogoja iz točk (a) in (b) odstavka 2, o tej oceni nemudoma obvestiKomisijo in odbor.

Obvestilo iz prvega pododstavka se lahko posreduje na podlagi zahteve odbora ali nacionalnega organa za reševanje za pripravo ocene, če kateri od njiju meni, da se za institucijo upravičeno domneva, da propada ali bo verjetno propadla.

Obvestilo z prvega pododstavka se izda po posvetovanju z odborom in nacionalnim organom za reševanje.

1a.  Odbor pripravi in sprejme vse svoje odločitve v zvezi s postopkom reševanja na svoji izvršni seji v skladu s členom 50.

2.  Odbor po prejemu obvestila v skladu z odstavkom 1 na izvršni seji oceni in preveri, ali so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  subjekt propada ali bo verjetno propadel;

(b)  ob upoštevanju časovnega razporeda in drugih relevantnih okoliščin ne obstaja razumna verjetnost, da bi lahko kakršni koli nadomestni ukrepi zasebnega sektorja, vključno z ukrepi v okviru institucionalne jamstvene sheme, ali nadzorna dejavnost (vključno z ukrepi zgodnjega posredovanja, odpisom ali pretvorbo kapitalskih instrumentov v skladu s členom 18), sprejeta v zvezi s subjektom, preprečila propad tega subjekta v sprejemljivem času;

(c)  ukrep za reševanje je potreben zaradi javnega interesa v skladu z odstavkom 4.

3.  Za namene točke (a) odstavka 2 se šteje, da subjekt propada ali je verjetno, da bo propadel, v kateri od okoliščin iz člena 27(2) Direktive[DSRB]:

▐

4.  Za namene točke (c) odstavka 2 se ukrep za reševanje obravnava kot javni interes v kateri od okoliščin iz člena 27(3) Direktive[DSRB].

5.  Če oceni, da so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 2, odbor ob upoštevanju obvestila iz odstavka 1 Komisiji predloži osnutek odločitve, naj se subjekt vključi v postopek reševanja. Osnutek odločitve vsebuje vsaj naslednje:

(a)  priporočilo, da se subjekt vključi v postopek reševanja;

(b)  okvir instrumentov za reševanje iz člena 19(32);

(c)  okvir uporabe sklada, da se podpre reševanje v skladu s členom 71.

6.  Komisija po prejemu osnutka odločitve odbora odloči o tem, ali ga bo sprejela, o okviru instrumentov za reševanje, ki se uporabijo v zvezi z zadevnim subjektom, ter po potrebi o uporabi sklada za podporo ukrepom za reševanje. ▐

Če Komisija ne namerava sprejeti osnutka odločitve, ki ga predloži odbor, ali ga namerava sprejeti s spremembami, osnutek odločitve vrne odboru in razloži, zakaj ga ne namerava sprejeti, ali – odvisno od primera – pojasni razloge za predvidene spremembe in zahteva revizijo. Komisija lahko določi rok, do katerega lahko odbor spremeni svoj prvotni osnutek odločitve na podlagi predlaganih sprememb Komisije in ga ponovno predloži Komisiji. Razen v ustrezno utemeljenih nujnih primerih ima odbor po predložitvi zahteve Komisije vsaj pet delovnih dni časa za revizijo osnutka odločitve.

Komisija si pri izvajanju nalog, ki so ji dodeljene v tem odstavku, čim bolj prizadeva ravnati v skladu s smernicami in priporočili, ki jih izda organ EBA, in v zvezi s potrditvijo, ali ravna ali namerava ravnati v skladu z zadevno smernico ali priporočilom, deluje, kot je določeno v členu 16(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010.

7.  Odločitev Komisije se naslovi na odbor. Če Komisija odloči, da ne vključi subjekta v postopek reševanja, ker ni izpolnjen pogoj iz odstavka 2(c), zadevni subjekt preneha v skladu z nacionalno zakonodajo o insolventnosti.

8.  V okviru, določenem z odločitvijo Komisije, odbor na izvršni seji odloči o programu reševanja iz člena 20 in zagotovi, da se sprejmejo potrebni ukrepi za reševanje, da lahko zadevni nacionalni organi za reševanje izvajajo program reševanja. Odločitev odbora se naslovi na zadevne nacionalne organe za reševanje ter daje navodila tem organom, ki sprejmejo vse potrebne ukrepe za izvedbo odločitve odbora v skladu s členom 26, tako da izvajajo pooblastila za reševanje iz Direktive [DSRB], zlasti tista iz členov 56 do 64 navedene direktive. Kadar je prisotna državna pomoč, lahko odbor sprejme odločitev šele po tem, ko je Komisija sprejela odločitev o tej državni pomoči.

9.  Če odbor ▌meni, da bi lahko ukrepi za reševanje predstavljali državno pomoč v skladu s členom 107(1) PDEU, pozove sodelujočo državo članico ali zadevne države članice, naj nemudoma obvestijo Komisijo o predvidenih ukrepih v skladu s členom 108(3) PDEU.

10.  Če ukrep za reševanje, kot ga je na izvršni seji predlagal odbor, vključuje uporabo sklada in ne vključuje odobritve državne pomoči v skladu s členom 107(1) PDEU, Komisija hkrati po analogiji uporabi merila, določena za uporabo člena 107 PDEU.

11.  Komisija je pooblaščena, da od odbora pridobi vse informacije, ki se ji zdijo pomembne za izpolnjevanje nalog it te uredbe in po potrebi člena 107 PDEU. Odbor je pooblaščen, da od katere koli osebe v skladu s poglavjem 5 tega naslova pridobi vse informacije, ki jih potrebuje, da pripravi ukrep za reševanje in sprejme odločitev glede ukrepa, vključno s posodobitvami in dopolnitvami informacij, navedenih v načrtih reševanja.

12.  Odbor je pooblaščen, da Komisiji predloži osnutke odločitev za spremembo okvira za instrumente za reševanje in za uporabo sklada v zvezi s subjektom, ki je vključen v postopek reševanja.

12a.  Za ohranitev enakih konkurenčnih pogojev Komisija pri izvajanju svojih pristojnosti na področju državne pomoči obravnava uporabo sklada, kot bi obravnavala nacionalno shemo za financiranje reševanja in v skladu z Direktivo [DSRB].

Člen 17

Vrednotenje

1.  Preden odbor sprejme ukrep za reševanje ali uporabi pooblastilo za odpis ali pretvorbo kapitalskih instrumentov, zagotovi, da se pošteno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti subjekta iz člena 2 opravi v skladu s členom 30 Direktive [DSRB].

▐

16.  Odbor za namene ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen postopek zaradi insolventnosti, zagotovi, da se po izvedenem ukrepu za reševanje ▌opravi vrednotenje v skladu s členom 66 Direktive [DSRB], ki je ločeno od vrednotenja, opravljenega v skladu z odstavkom 1 ▌.

▐

Člen 18

Odpis in pretvorba kapitalskih instrumentov

1.  ECB na lastno pobudo ali na podlagi sporočila nacionalnega pristojnega organa sodelujoče države članice obvesti odbor, če oceni, da so izpolnjeni ▌pogoji za odpis in pretvorbo kapitalskih instrumentov iz Direktive [DSRB] v zvezi s subjektom iz člena 2 ali skupino, ki deluje v sodelujoči državi članici.

▐

1a.  ECB predloži odboru informacije iz odstavka 1 na podlagi zahteve odbora ali nacionalnega organa za reševanje za pripravo ocene, če kateri od njiju meni, da se upravičeno domneva, da so izpolnjeni pogoji za odpis in pretvorbo kapitalskih instrumentov iz Direktive [DSRB] v zvezi s subjektom iz člena 2 ali skupino, ki deluje v sodelujoči državi članici.

1b.  Če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, odbor ob upoštevanju informacij iz odstavka 1 Komisiji predloži osnutek odločitve za izvajanje pooblastil za odpis ali pretvorbo kapitalskih instrumentov in za izvajanje teh pooblastil posamezno ali po postopku v skladu s členom 16(4) do (7) skupaj z ukrepom za reševanje.

▌

5.  Komisija na podlagi osnutka odločitve, ki ga preloži odbor, odloči, ali bo sprejela osnutek odločitve in ali naj se pooblastila za odpis ali pretvorbo kapitalskih instrumentov izvajajo posamezno ali po postopku v skladu s členom 16(4) do (7) skupaj z ukrepom za reševanje.

6.  Če ▌so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, niso pa izpolnjeni pogoji za reševanje v skladu s členom 16(2), odbor na podlagi odločitve Komisije naroči nacionalnim organom za reševanje, naj izvajajo pooblastila za odpis ali pretvorbo v skladu s členoma 51 in 52 Direktive [DSRB].

7.  Kadar so izpolnjeni pogoji za odpis ali pretvorbo kapitalskih instrumentov iz odstavka 1 in so izpolnjeni tudi pogoji za reševanje iz člena 16(2), se uporablja postopek iz člena 16(4) do (7).

8.  Odbor zagotovi, da nacionalni organi za reševanje izvajajo pooblastila za odpis ali pretvorbo v skladu z Direktivo [DSRB].

▐

9.  Nacionalni organi za reševanje izvršujejo navodila odbora ter izvedejo odpis ali preoblikovanje kapitalskih instrumentov v skladu s členom 26.

Člen 19

Splošna načela instrumentov za reševanje

1.  Če se odbor odloči, da uporabi instrument za reševanje za subjekt iz člena 2, in bi ta ukrep za reševanje povzročil, da izgube krijejo upniki, ali pretvorbo njihovih terjatev, odbor izvede pooblastila iz člena 18 neposredno pred uporabo instrumenta za reševanje ali skupaj z uporabo tega instrumenta.

2.  Instrumenti za reševanje iz točke (b) člena 16(5) so naslednji:

(a)  instrument prodaje poslovanja;

(b)  instrument premostitvene institucije;

(c)  instrument ločevanja sredstev;

(d)  instrument reševanja z zasebnimi sredstvi.

3.  Ko odbor sprejema osnutek odločitve iz člena 16(5), upošteva naslednje dejavnike:

(a)  sredstva in obveznosti institucije v postopku reševanja na podlagi vrednotenja v skladu s členom 17;

(b)  likvidnostni položaj institucije v postopku reševanja;

(c)  tržljivost vrednosti franšize institucije v postopku reševanja glede na konkurenčne in gospodarske razmere na trgu;

(d)  razpoložljivi čas.

4.  ▌Instrumenti za reševanje selahko uporabljajo ločeno ali skupaj, razen instrumenta ločevanja sredstev, ki se lahko uporablja le skupaj z drugim instrumentom za reševanje.

4a.  Za izvajanje nalog, ki so odboru dodeljene s to uredbo, in zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev pri uporabi instrumentov za reševanje odbor skupaj s Komisijo sprejme priročnik za reševanje, ki določa jasna in podrobna navodila za uporabo instrumentov za reševanje.

Priročnik za reševanje iz prvega pododstavka sprejme Komisija v obliki delegiranega akta v skladu s členom 82.

Člen 20

Program reševanja

Program reševanja, ki ga je sprejel odbor na podlagi člena 16(8), v skladu z odločitvijo Komisije o okviru za reševanje v skladu s členom 16(6) in vsako odločitvijo o državni pomoči, če se po analogiji uporablja, opredeli podrobnosti instrumentov za reševanje, ki se uporabijo za institucijo v postopku reševanja in se nanašajo vsaj na ukrepe iz členov 21(2), 22(2), 23(2) in 24(1) ter posebne zneske in namene, za katere se uporablja sklad.

V okviru postopka reševanja lahko odbor spremeni in posodobi program reševanja, kot je primerno glede na okoliščine primera in v okviru reševanja, ki ga izbere Komisija v skladu s členom 16(6).

Člen 21

Instrument prodaje poslovanja

1.  V okviru, ki ga določi Komisija, je orodje prodaje poslovanja sestavljeno iz prenosa na kupca, ki ni premostitvena institucija, naslednjega:

(a)  delnic ali drugih instrumentov lastništva institucije v postopku reševanja; or

(b)  vseh ali določenih sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja.

2.  Glede orodja prodaje poslovanja so v programu reševanja v skladu s členom 16(8) opredeljeni zlasti:

(a)  instrumenti, sredstva, pravice in obveznosti, ki jih prenese nacionalni organ za reševanje v skladu s členom 32(1) in (7) do (11) Direktive [DSRB];

(b)  tržni pogoji, ob upoštevanju okoliščin ter stroškov in izdatkov, ki nastanejo v postopku reševanja, na podlagi katerih nacionalni organ za reševanje izvede prenos v skladu s členom 32(2) do (4) Direktive [DSRB];

(c)  dejstvo, ali lahko nacionalni organ za reševanje prenese pooblastila več kot enkrat v skladu s členom 32(5) in (6) Direktive [DSRB];

(d)  ureditve trženja navedenega subjekta ali navedenih instrumentov, sredstev, pravic in obveznost s strani nacionalnega organa za reševanje v skladu s členom 33(1) in (2) Direktive [DSRB];

(e)  dejstvo, ali bo upoštevanje zahtev glede trženja s strani nacionalnega organa za reševanje verjetno ogrozilo cilje reševanja v skladu z odstavkom 3.

3.  Odbor uporablja instrument prodaje poslov brez izpolnjevanja zahtev glede trženja v skladu s točko (e) odstavka 2, ko ugotovi, da bi izpolnjevanje teh zahtev verjetno ogrozilo enega ali več ciljev reševanja in zlasti, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  meni, da obstaja resna grožnja za finančno stabilnost, ki izhaja iz propada ali potencialnega propada institucije v postopku reševanja;

(b)  meni, da bi izpolnjevanje teh zahtev verjetno ogrozilo učinkovitost instrumenta prodaje poslovanja pri odpravljanju te grožnje ali doseganju cilja reševanja iz točke (b) člena 12(2).

Člen 22

Instrument premostitvene institucije

1.  V okviru, ki ga določi Komisija, je instrument premostitvene institucije sestavljen iz prenosa na premostitveno institucijo naslednjega:

(a)  delnic ali drugih instrumentov lastništva, ki jih izda ena ali več institucij v postopku reševanja;

(b)  vseh ali določenih sredstev, pravic ali obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja.

2.  Glede instrumenta premostitvene institucije so v programu reševanja iz člena 20 opredeljeni zlasti:

(a)  instrumenti, sredstva, pravice in obveznosti, ki jih na premostitveno institucijo prenese nacionalni organ za reševanje v skladu s členom 34(1) do (9) Direktive [DSRB];

(b)  ureditve za ustanovitev, delovanje in prenehanje premostitvene institucije s strani nacionalnega organa za reševanje v skladu s členom 35(1) do (3) in (5) do (8) Direktive [DSRB];

(c)  ureditve za trženje premostitvene institucije ali njenih sredstev ali obveznosti s strani nacionalnega organa za reševanje v skladu s členom 35(4) Direktive [DSRB].

3.  Odbor zagotovi, da skupna vrednost obveznosti, ki jih nacionalni organ za reševanje prenese na premostitveno institucijo, ne presega skupne vrednosti pravic in sredstev, ki so bili preneseni iz institucije v postopku reševanja ali zagotovljeni iz drugih virov.

3a.  Vsako prejeto nadomestilo za premostitveno institucijo ali nekatere ali vse lastninske pravice in obveznosti premostitvene institucije so v skladu z ustreznimi določbami iz [DSRB].

Člen 23

Instrument ločevanja sredstev

1.  V okviru, ki ga določi Komisija, je instrument ločevanja sredstev sestavljen iz prenosa sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na nosilec za upravljanje sredstev, ki izpolnjuje zahteve, ki jih Direktiva [DSRB] določa za pravne subjekte, da bi lahko bili nosilci za upravljanje sredstev.

▐

2.  Glede instrumenta ločevanja sredstev so v programu reševanja iz člena 20 opredeljeni zlasti:

(a)  instrumenti, sredstva, pravice in obveznosti, ki jih nacionalni organ za reševanje prenese na nosilca za upravljanje sredstev v skladu s členom 36(1) do (4) in (6) do (10) Direktive [DSRB];

(b)  protivrednost, v višini katere nacionalni organ za reševanje prenese sredstva na nosilec za upravljanje sredstev v skladu z načeli, določenimi v členu 17. Ta določba ne preprečuje, da imajo nadomestila nominalno ali negativno vrednost.

2a.  Vsako prejeto nadomestilo za nosilca za upravljanje sredstev ali nekatere ali vse lastninske pravice in obveznosti nosilca za upravljanje sredstev so v skladu z ustreznimi določbami iz Direktive [DSRB].

Člen 24

Instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi

1.  Instrument reševanja z zasebnimi sredstvi se lahko uporabi za namene iz člena 37 Direktive [DSRB].

▐

V okviru, ki ga določi Komisija za instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi, se v programu reševanja zlasti opredeli:

(a)  skupni znesek, za katerega morajo biti upravičene obveznosti zmanjšane ali pretvorjene v skladu s členom 6;

(b)  obveznosti, ki jih je mogoče izključiti v skladu z odstavki 5 do 13;

(c)  cilji in minimalna vsebina načrta za reorganizacijo poslovanja, ki ga je treba predložiti v skladu z odstavkom 16.

2.  ▐

Če niso izpolnjeni pogoji za uporabo instrumenta reševanja z zasebnimi sredstvi za dokapitalizacijo subjekta iz člena 37 Direktive [DSRB], se uporablja kateri koli instrument za reševanje iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 člena 19 ter instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi iz točke (d) odstavka 2 člena 19, kakor je primerno.

3.  ▌Obveznosti iz člena 38(2) Direktive [DSRB] niso predmet odpisa in preoblikovanja. ▌

5.  Izvzetje nekaterih obveznosti v izjemnih okoliščinah ▌ iz uporabe pooblastil za odpis in pretvorbo je možno izvajati v skladu s členom 38(2a) Direktive [DSRB].

▐

Kadar sta upravičena obveznost ali razred upravičenih obveznosti izključena ali delno izključena, se lahko raven odpisa ali pretvorbe, ki se uporablja za druge upravičene obveznosti, poveča zaradi upoštevanja takih izključitev, pod pogojem da raven odpisa in pretvorbe, ki se uporablja za druge upravičene obveznosti spoštuje načelo, da noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja subjekta iz člena 2 po običajnih postopkih zaradi insolventnosti.

6.  Kadar upravičena obveznost ali razred upravičenih obveznosti, ki so izključene ali delno izključene v skladu z odstavkom 5, in izgube, ki bi jih krile te obveznosti, niso bile v celoti prenesene na druge upnike, se lahko instituciji v postopku reševanja zagotovi prispevek iz sklada za namene iz člena 38 Direktive [DSRB] in v skladu z njim.

▐

8.  Prispevek sklada se lahko financira z:

(a)  razpoložljivim zneskom za sklad, ki je bil zbran s prispevki subjektov iz člena 2 v skladu s členom 66;

(b)  zneskom, ki se lahko zbere z naknadnimi prispevki v skladu s členom 67 v obdobju treh let; ter

(c)  če zneski iz točk (a) in (b) ne zadostujejo, zneski, ki so zbrani iz alternativnih virov financiranja v skladu s členom 69, tudi v okviru instrumenta posojil iz navedenega člena.

9.  V izrednih razmerah iz člena 38(…) Direktive [DSRB] se lahko v skladu z njim poišče dodatno financiranje iz alternativnih virov financiranja ▌.

▐

10.  Če so izpolnjeni pogoji iz člena 38 Direktive [DSRB] za prispevek iz sklada, se lahko kot nadomestna možnost ali dopolnilo zagotovi prispevek iz virov, ki so bili zbrani s predhodnimi prispevki v skladu s členom 66 in še niso bili uporabljeni.

▐

12.  Pri sprejemanju odločitve za izvzetje nekaterih obveznosti iz uporabe pooblastil za odpis in pretvorbo kapitalskih instrumentov iz odstavka 5 se ustrezno upoštevajo ▌dejavniki iz člena 38 Direktive [DSRB].▌

13.  Pri uporabi instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi odbor pripravi oceno v skladu s členom 41 Direktive [DSRB].

▐

14.  Izključitve v skladu z odstavkom 5 se lahko uporabijo zaradi popolne izključitve obveznosti iz odpisa ali zaradi omejitve obsega odpisa, uporabljenega v zvezi z navedeno obveznostjo.

15.  Pooblastila za odpis in pretvorbo spoštujejo zahteve o prednostni razvrstitvi terjatev iz člena 15.

16.  Nacionalni organ za reševanje odboru takoj predloži načrt za reorganizacijo poslovanja, prejet po uporabi instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi od upravitelja, imenovanega v skladu s členom 47(1) Direktive [DSRB].

V dveh tednih od roka za predložitev načrta za reorganizacijo poslovanja organ za reševanje zagotovi odboru svojo oceno načrta. V enem mesecu od roka za predložitev načrta za reorganizacijo poslovanja odbor oceni verjetnost, da bo načrt v primeru izvedbe ponovno vzpostavil dolgoročno uspešno poslovanje subjekta iz člena 2. Ocena se pripravi v dogovoru s pristojnim organom.

Če odbor meni, da bo načrt dosegel zastavljeni cilj, dovoli nacionalnemu organu za reševanje, da odobri načrt v skladu s členom 47(5) Direktive [DSRB]. Če odbor meni, da načrt ne bo dosegel zastavljenega cilja, naroči nacionalnemu organu za reševanje, naj obvesti upravitelja o svojih pomislekih in od njega zahteva spremembo načrta tako, da upošteva te pomisleke v skladu s členom 47(6) Direktive [DSRB]. To se stori v dogovoru s pristojnim organom.

Nacionalni organ za reševanje posreduje spremenjeni načrt odboru. Odbor naroči nacionalnemu organu za reševanje, naj upravitelja v enem tednu obvesti, ali meni, da so v načrtu, kakor je spremenjen, obravnavani sporočeni pomisleki ali so potrebne nadaljnje spremembe.

Člen 25

Spremljanje s strani odbora

1.  Odbor natančno spremlja izvajanje programa reševanja s strani nacionalnih organov za reševanje. V ta namen nacionalni organi za reševanje:

(a)  sodelujejo z odborom in mu pomagajo pri opravljanju njegove naloge spremljanja;

(b)  v rednih časovnih razmikih, ki jih določi odbor, zagotavljajo natančne, zanesljive in popolne informacije o izvajanju programa reševanja, uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje, ki jih lahko zahteva odbor, vključno o naslednjem:

(i)  poslovanju in finančnem stanju institucije v postopku reševanja, premostitvene institucije in nosilca za upravljanje sredstev;

(ii)  obravnavi, ki bi je bili deležni delničarji in upniki institucije pri likvidaciji institucije v skladu z običajnimi postopki zaradi insolventnosti;

(iii)  vseh tekočih sodnih postopkih v zvezi z likvidacijo premoženja propadle institucije, ugovarjanju odločitvi o reševanju in vrednotenj ali v zvezi z vlogami za nadomestilo, ki so jih vložili delničarji ali upniki;

(iv)  imenovanju, odstranitvi ali zamenjavi ocenjevalcev, upraviteljev, računovodij, pravnikov in drugih strokovnjakov, ki bi lahko bili potrebni za pomoč nacionalnim organom za reševanje ter za opravljanje njihovih nalog;

(v)  kateri koli zadevi, na katero se lahko sklicuje odbor;

(vi)  obsegu izvajanja pooblastil nacionalnih organov za reševanje iz Poglavja V naslova IV Direktive [DSRB] in načinu, kako se izvajajo;

(vii)  ekonomski smiselnosti, izvedljivosti in izvedbi načrta za reorganizacijo poslovanja, predvidenega v členu 24(16).

Nacionalni organi za reševanje predložijo odboru končno poročilo o izvajanju programa reševanja.

2.  Na podlagi predloženih informacij lahko odbor da navodila nacionalnim organom za reševanje v zvezi s katerim koli vidikom izvajanja programa reševanja, zlasti elementi iz člena 20, in izvajanjem pooblastil za reševanje.

3.  Kadar je to potrebno za doseganje ciljev reševanja, lahko Komisija po priporočilu odbora ▌pregleda svojo odločitev o okviru za reševanje in sprejme ustrezne spremembe.

Člen 26

Izvajanje odločitev o reševanju

1.  Nacionalni organi za reševanje sprejmejo vse potrebne ukrepe za izvršitev odločitve o reševanju iz člena 16(8), zlasti z izvajanjem nadzora nad subjekti iz člena 2, sprejetjem potrebnih ukrepov v skladu s členom 64 Direktive [DSRB] in zagotavljanjem, da se upoštevajo zaščitni ukrepi iz Direktive [DSRB]. Nacionalni organi za reševanje izvršijo vse odločitve, ki jih nanje naslovi odbor.

Za te namene v skladu s to uredbo uporabijo svoja pooblastila v skladu z nacionalno zakonodajo za prenos Direktive [DSRB] in v skladu s pogoji, določenimi v nacionalni zakonodaji. Nacionalni organi za reševanje v celoti obvestijo odbor o izvajanju teh pooblastil. Vsak ukrep, ki ga sprejmejo, je v skladu z odločitvijo iz člena 16(8).

2.  Če nacionalni organ za reševanje ne uporabi odločitve iz člena 16 ali jo uporabi na način, na katerega se ne dosežejo cilji reševanja v skladu s to uredbo, je odbor pooblaščen, da neposredno od institucije v postopku reševanja zahteva, da:

(a)  prenese na drugo pravno osebo določene pravice, sredstva ali obveznosti institucije v postopku reševanja;

(b)  zahteva pretvorbo katerih koli dolžniških instrumentov, ki vsebujejo pogodbeni pogoj za pretvorbo, v okoliščinah iz člena 18.

Odbor ima tudi pooblastilo za neposredno izvajanje drugih pooblastil iz Direktive [DSRB].

3.  Institucija v postopku reševanja upošteva vsako odločitev, sprejeto v skladu z odstavkom 2. Te odločitve prevladajo nad kakršno koli predhodno odločitvijo, ki so jo o isti zadevi sprejeli nacionalni organi.

4.  Nacionalni organi pri ukrepanju v zvezi zadevami, ki so predmet odločitve v skladu z odstavkom 2, upoštevajo zadevno odločitev.

Poglavje 4

Sodelovanje

Člen 27

Obveznost sodelovanja

1.  Odbor obvesti Komisijo o katerem koli ukrepu, ki ga sprejme za pripravo na reševanje. Člani Komisije in zaposleni Komisije morajo v zvezi z vsemi informacijami, ki jih prejmejo od odbora, upoštevati zahteve glede poslovne skrivnosti iz člena 79.

2.  Odbor, Komisija in ▌pristojni organi ter organi za reševanje pri izvrševanju svojih zadevnih odgovornosti iz te uredbe tesno sodelujejo, zlasti pri načrtovanju reševanja, zgodnjemu posredovanju in fazah reševanja v skladu s členi od 7 do 26.Drug drugemu zagotovijo vse informacije, potrebne za opravljanje njihovih nalog.

▐

4.  Za namene te uredbe lahko odbor, kadar ECB povabi izvršnega direktorja odbora k sodelovanju kot opazovalca v nadzornem svetu ECB, ustanovljenem v skladu s členom 19 Uredbe (EU)št. 1024/2013, za udeležbo imenuje drugega predstavnika.

5.  Za namene te uredbe odbor imenuje predstavnika, ki sodeluje v odboru za reševanje Evropskega bančnega organa, ustanovljenega v skladu s členom 113 Direktive [DSRB].

6.  Odbor tesno sodeluje z evropskim instrumentom za finančno stabilnost (EFSF), evropskim mehanizmom za stabilnost (ESM) in vsemi podobnimi prihodnjimi evropskimi subjekti, zlasti kadar je EFSF, ▌ESM ali podoben prihodnji evropski subjekt odobril ali bo verjetno odobril neposredno ali posredno finančno pomoč subjektom s sedežem v sodelujoči državi članici, zlasti v izrednih okoliščinah iz člena 24(9).

7.  Odbor in ECB skleneta memorandum o soglasju, v katerem so opisani splošni pogoji njunega sodelovanja v skladu z odstavkom 2. Memorandum se redno pregleduje in objavi ob upoštevanju ustrezne obravnave zaupnih informacij.

7a.  Odbor in organi za reševanje nesodelujočih držav članic sklenejo memorandume o soglasju, ki na splošno opisujejo, kako bodo sodelovali med seboj pri opravljanju svojih nalog na podlagi Direktive [DSRB].

Brez poseganja v prvi pododstavek odbor sklene sporazum o soglasju z organom za reševanje vsake nesodelujoče države članice, v kateri ima sedež vsaj ena globalna sistemsko pomembna institucija, ki je kot taka opredeljena v skladu s členom 131 Direktive 2013/36/EU.

Vsak memorandum o soglasju se redno pregleduje in objavi ob upoštevanju ustreznega ravnanja z zaupnimi informacijami.

Člen 28

Izmenjava informacij v okviru enotnega mehanizma za reševanje

1.  Odbor in nacionalni organi za reševanje morajo sodelovati v dobri veri in si izmenjevati informacije.

2.  Odbor Komisiji predloži vse informacije, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih nalog iz te uredbe in, kadar je primerno, člena 107 PDEU.

Člen 29

Sodelovanje v okviru enotnega mehanizma za reševanje in obravnava skupin

Odstavki 4, 5, 6 in 15 člena 12 ter členi od 80 do 83 Direktive [DSRB] se ne uporabljajo za odnose med nacionalnimi organi za reševanje iz sodelujočih držav članic. Namesto tega se uporabljajo zadevne določbe iz te uredbe.

Člen 30

Sodelovanje z nesodelujočimi državami članicami

Kadar skupina vključuje subjekte, ki delujejo v sodelujočih državah članicah kot tudi v nesodelujočih državah članicah, ne da bi to vplivalo na ▌to uredbo, odbor zastopa nacionalne organe za reševanje iz sodelujočih držav članic za namene sodelovanja z nesodelujočimi državami članicami v skladu s členi 7, 8, 11, 12, 15, 50 ter 80 do 83 Direktive [DSRB].

Člen 31

Sodelovanje z organi tretjih držav

Komisija in odbor sta v okviru svojih zadevnih odgovornosti izključno odgovorna, da v imenu nacionalnih organov za reševanje sodelujočih držav članic sklepata nezavezujoče dogovore o sodelovanju iz člena 88(4) Direktive [DSRB] in jih o tem uradno obvestita v skladu z odstavkom 6 tega člena.

Poglavje 5

Preiskovalna pooblastila

Člen 32

Zahteve po predložitvi informacij

1.  Za namen izvajanja nalog iz te uredbe lahko odbor neposredno ali prek nacionalnih organov za reševanje – ob celoviti uporabi vseh informacij, ki so na voljo ECB ali nacionalnim pristojnim organom – od naslednjih pravnih ali fizičnih oseb zahteva, da predložijo vse informacije, potrebne za opravljanje nalog, ki se nanj prenesejo s to uredbo:

(a)  subjektov iz člena 2;

(b)  zaposlenih v subjektih iz člena 2;

(c)  tretjih oseb, ki so za subjekte iz člena 2 prevzele zunanje izvajanje funkcij ali dejavnosti.

2.  Subjekti▌ in ▌osebe ▌iz odstavka 1 predložijo zahtevane informacije v skladu z odstavkom 1. Določbe o poslovni skrivnosti ne odpravijo dolžnosti navedenih subjektov in oseb, da predložijo navedene informacije. Predložitev zahtevanih informacij se ne šteje za kršitev varovanja poslovne skrivnosti.

3.  Kadar odbor pridobi informacije neposredno od navedenih subjektov in oseb, da te informacije na voljo zadevnim nacionalnim organom za reševanje.

4.  Odbor lahko stalno pridobiva vse informacije, ki jih potrebuje za izvajanje svojih nalog v skladu s to uredbo, zlasti o kapitalu, likvidnosti, sredstvih in obveznostih, ki se nanašajo na vsako institucijo, za katero veljajo njegova pooblastila za reševanje▌.

5.  Odbor, pristojni organi in nacionalni organi za reševanje lahko pripravijo memorandum o soglasju s postopkom za izmenjavo informacij. Izmenjava informacij med odborom, pristojnimi organi in nacionalnimi organi za reševanje se ne šteje za kršitev varovanja poslovne skrivnosti.

6.  Pristojni organi, vključno z ECB, kjer je to potrebno, in nacionalni organi za reševanje sodelujejo z odborom, da bi preverili, ali so nekatere ali vse zahtevane informacije že na voljo. Kadar so takšne informacije na voljo, jih pristojni organi, vključno z ECB, kadar je to relevantno, ali nacionalni organi za reševanje posredujejo odboru.

Člen 33

Splošne preiskave

1.  Odbor lahko za namene izvajanja nalog iz te uredbe ter v skladu s katerimi koli drugimi pogoji, določenimi v ustrezni zakonodaji Unije, opravi vse potrebne preiskave oseb iz člena 32(1), ki imajo sedež ali se nahajajo v sodelujoči državi članici.

Pri tem ima odbor pravico:

(a)  zahtevati predložitev dokumentov;

(b)  pregledati poslovne knjige in evidence oseb iz člena 32(1) ter pridobiti kopije takšnih poslovnih knjig in evidenc oziroma izpiske iz njih;

(c)  pridobiti pisno ali ustno obrazložitev oseb iz člena 32(1) ali njihovih predstavnikov ali zaposlenih;

(d)  opraviti razgovor s katero koli drugo osebo, ki privoli v razgovor, da bi zbral informacije o predmetu preiskave.

2.  Osebe iz člena 32(1) so predmet preiskav, ki se uvedejo na podlagi sklepa odbora.

Če oseba ovira preiskavo, nacionalni organi za reševanje sodelujoče države članice, v kateri se nahajajo zadevni prostori, v skladu z nacionalno zakonodajo zagotovijo potrebno pomoč, vključno z dostopom odbora do poslovnih prostorov pravnih oseb iz člena 32(1), da se lahko izvajajo navedene pravice.

Člen 34

Inšpekcijski pregledi na kraju samem

1.  Odbor lahko za namene izvajanja nalog iz te uredbe ter v skladu z drugimi pogoji, določenimi v ustrezni zakonodaji Unije, na podlagi predhodnega obvestila zadevnim nacionalnim organom za reševanje in pristojnim organom, izvede vse inšpekcijske preglede na kraju samem v poslovnih prostorih pravnih oseb iz člena 32(1). Poleg tega se odbor pred izvajanjem pooblastil iz člena 11 posvetuje s pristojnim organom. Odbor lahko inšpekcijski pregled na kraju samem opravi tudi brez predhodne najave zadevnim pravnim osebam, če je to potrebno zaradi pravilne izvedbe in učinkovitosti pregleda.

2.  Uradniki odbora in druge osebe, ki jih odbor pooblasti za opravljanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem, lahko vstopijo v vse poslovne prostore in na zemljišče pravnih oseb, ki se preiskujejo na podlagi odločitve odbora o pregledu v skladu s členom 33(2), ter imajo vsa pooblastila iz člena 33(1).

3.  Pravne osebe iz člena 32(1) so predmet pregleda na kraju samem, ki se izvedejo na podlagi odločitve odbora.

4.  Uradniki in drugi spremljevalci, ki so jih pooblastili ali imenovali nacionalni organi za reševanje držav članic, v katerih naj bi se izvedel pregled, pod nadzorom in ob usklajevanju odbora aktivno pomagajo uradnikom in drugim osebam, ki jih pooblasti odbor. V ta namen imajo pooblastila iz odstavka 2. Uradniki nacionalnih organov za reševanje iz zadevnih sodelujočih držav članic imajo tudi pravico sodelovati pri inšpekcijskih pregledih na kraju samem.

5.  Če uradniki in drugi spremljevalci, ki jih za to pooblasti ali imenuje odbor, ugotovijo, da oseba nasprotuje inšpekcijskemu pregledu, odrejenemu na podlagi odstavka 1, jim nacionalni organi za reševanje iz zadevnih sodelujočih držav članic zagotovijo potrebno pomoč v skladu z nacionalno zakonodajo. Kolikor je to potrebno za pregled, ta pomoč vključuje zapečatenje vseh poslovnih prostorov in poslovnih knjig ali evidenc. Kadar zadevnemu nacionalnemu organu za reševanje to pooblastilo ni na voljo, uporabi svoja pooblastila, da zahteva potrebno pomoč drugih nacionalnih organov▌.

Člen 35

Dovoljenje sodnega organa

1.  Če je za inšpekcijski pregled na kraju samem iz člena 34(1) in (2) ali za pomoč iz člena 34(5) v skladu z nacionalnimi pravili potrebno dovoljenje sodnega organa, se zaprosi za takšno dovoljenje.

2.  Kadar se zaprosi za dovoljenje iz odstavka 1, nacionalni sodni organ nemudoma preveri, ali je odločitev odbora pristna in da predvideni prisilni ukrepi niso niti enostranski niti pretirani, pri čemer upošteva vsebino inšpekcijskega pregleda. Pri nadzoru sorazmernosti prisilnih ukrepov lahko nacionalni sodni organ od odbora zahteva podrobne razlage, zlasti v zvezi s tem, zakaj odbor sumi, da je prišlo do kršitve aktov iz člena 26, ter glede resnosti domnevne kršitve in narave vpletenosti osebe, ki je predmet prisilnih ukrepov. Vendar nacionalni sodni organ ne presoja, ali je bil inšpekcijski pregled potreben, niti ne zahteva, da se mu zagotovijo informacije o spisu??? odbora. Zakonitost odločitve odbora lahko preuči le Sodišče Evropske unije.

Poglavje 6

Kazni

Člen 36

Pristojnost nalaganja upravnih kazni

1.  Če odbor ugotovi, da je subjekt iz člena 2 namerno ali iz malomarnosti zagrešil katero od kršitev iz odstavka 2, odbor odredi zadevnemu nacionalnemu organu za reševanje, naj naloži upravno kazen v zvezi z zadevnim subjektom iz člena 2 v skladu z Direktivo [DSRB].

Kršitev takšnega subjekta velja za namerno, če obstajajo objektivna dejstva, ki dokazujejo, da sta subjekt ali njegovo višje poslovodstvo namerno storila kršitev.

2.  Upravne kazni se lahko naložijo subjektom iz člena 2 za naslednje kršitve:

(a)  če ne predložijo informacij, zahtevanih v skladu s členom 32;

(b)  če ne privolijo v splošno preiskavo v skladu s členom 33 ali inšpekcijski pregled na kraju samem v skladu s členom 34;

(c)  če ne prispevajo v sklad v skladu s členoma 66 ali 67;

(d)  če ne upoštevajo sklepa, naslovljenega na odbor v skladu s členom 26.

3.  Nacionalni organi za reševanje objavijo naložene upravnekazni v skladu z odstavkom 1. Če bi objava vpletenim osebam povzročila nesorazmerno škodo, nacionalni organi za reševanje objavijo kazni, ne da bi razkrili identiteto strank.

4.  Odbor za določitev doslednih, učinkovitih in uspešnih praks izvrševanja ter za zagotavljanje skupne, enotne in dosledne uporabe te uredbe izda smernice za uporabo upravnihkazni in periodičnih denarnih kazni, ki se naslovijo na nacionalne organe za reševanje.

Člen 37

Periodične denarne kazni

1.  Odbor odredi zadevnemu nacionalnemu organu za reševanje, naj naloži periodične denarne kazni v zvezi z zadevnim subjektom iz člena 2▌, da se doseže naslednje:

(a)  subjekt iz člena 2 upošteva odločitev, sprejeto v skladu s členom 32;

(b)  oseba iz člena 32(1) predloži popolne informacije, ki so se zahtevale z odločitvijo v skladu z navedenim členom;

(c)  oseba iz člena 33(1) privoli v preiskavo in zlasti zagotovi popolne evidence, podatke, postopke ali drug potreben material ter dopolni in popravi druge informacije iz preiskave, ki se je začela na podlagi odločitve, sprejete v skladu z navedenim členom;

(d)  oseba iz člena 34(1) privoli v inšpekcijski pregled na kraju samem, zahtevan z odločitvijo v skladu z navedenim členom.

2.  Periodične denarne kazni so učinkovite in sorazmerne. Periodične denarne kazni se naložijo na dnevni osnovi, dokler subjekt iz člena 2 ali zadevna oseba ne izpolnjuje zadevnih odločitev iz točk (a) do (d) odstavka 1.

3.  Periodične denarne kazni se lahko naložijo za obdobje, ki ni daljše od šestih mesecev.

DEL III

INSTITUCIONALNI OKVIR

NASLOV I

Odbor

Člen 38

Pravni status

1.  Ustanovi se Enotni odbor za reševanje. Odbor je agencija Evropske unije s posebno strukturo, ki ustreza njegovim nalogam. Odbor je pravna oseba.

2.  Odbor v državah članicah uživa najširšo pravno in poslovno sposobnost, ki v skladu z nacionalnim pravom pripada pravnim osebam. Odbor lahko zlasti pridobi in odtuji premičnine in nepremičnine ter je stranka v pravnih postopkih.

3.  Odbor zastopa izvršni direktor.

Člen 39

Sestava

1.  Odbor je sestavljen iz:

(a)  izvršnega direktorja z glasovalno pravico,

(b)  namestnika izvršnega direktorja z glasovalno pravico,

(c)  člana, ki ga imenuje Komisija, z glasovalno pravico,

(d)  člana, ki ga imenuje ECB, z glasovalno pravico,

(e)  člana, ki ga imenuje vsaka sodelujoča država članica in zastopa nacionalni organ za reševanje, z glasovalno pravico v skladu s členoma 48 in 51;

(ea)  člana, ki ga imenuje EBA in sodeluje kot opazovalec, brez glasovalne pravice.

2.  Mandat izvršnega direktorja, namestnika izvršnega direktorja in članov odbora, ki ju imenujeta Komisija in ECB, traja pet let. Ob upoštevanju člena 52(6) mandat ni obnovljiv.

3.  Upravna in vodstvena struktura odbora je sestavljena iz:

(a)  plenarne seje odbora, ki izvaja naloge iz člena 46;

(b)  izvršne seje odbora, ki izvaja naloge iz člena 50;

(c)  izvršnega direktorja, ki izvaja naloge iz člena 52.

Člen 40

Skladnost z zakonodajo Unije

Odbor deluje v skladu z zakonodajo Unije, zlasti v zvezi s sklepi Komisije v skladu s to uredbo.

Člen 41

Odgovornost

1.  Odbor za izvajanje te uredbe odgovarja Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji v skladu z odstavki 2 do 8.

2.  Odbor Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču vsako leto predloži poročilo o izvajanju nalog, prenesenih nanj s to uredbo. To poročilo se ob upoštevanju zahtev glede poslovne skrivnosti objavi na spletnem mestu odbora.

3.  Izvršni direktor navedeno poročilo javno predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu.

4.  Na zahtevo Evropskega parlamenta izvršni direktor sodeluje na zaslišanju o izvajanju nalog reševanja, ki ga izvedejo pristojni odbori Parlamenta. Zaslišanje se opravi vsaj enkrat na leto.

4a.  Na zahtevo Evropskega parlamenta se izvršni direktor udeleži zaslišanja o izvajanju nalog reševanja, ki ga izvedejo pristojni odbori Evropskega parlamenta.

5.  Izvršnega direktorja se lahko na zahtevo Sveta zasliši o izvajanju nalog reševanja pred Svetom.

6.  Odbor na vprašanja, ki jih nanj naslovita Evropski parlament ali Svet, odgovori v ustni ali pisni obliki v skladu z lastnimi postopki, kakor hitro je to mogoče, vsekakor pa v petih tednih od prejema.

7.  Izvršni direktor ima na zahtevo zaupne ustne razprave za zaprtimi vrati s predsednikom in podpredsedniki pristojnega odbora Evropskega parlamenta, če so take razprave potrebne za izvajanje pooblastil Evropskega parlamenta v skladu s Pogodbo. Med Evropskim parlamentom in odborom se sklene sporazum o podrobnostih v zvezi z obliko organizacije takih razprav, da se zagotovi popolna zaupnost v skladu z obveznostmi glede zaupnosti, ki jih za odbor, kadar deluje kot nacionalni organ za reševanje iz člena 5 te uredbe, določata ta uredba in člen 76 Direktive [DSRB].

8.  Odbor med vsemi preiskavami Parlamenta sodeluje s Parlamentom ob upoštevanju PDEU. Odbor in Parlament do 1. marca 2015 skleneta ustrezne sporazume o praktičnih načinih izvajanja demokratične odgovornosti in nadzora nad izvajanjem nalog, prenesenih na odbor s to uredbo. Ti sporazumi med drugim vključujejo dostop do informacij, sodelovanje v preiskavah in informacije o postopku izbire izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja. Ti sporazumi imajo podobno področje uporabe kot Medinstitucionalni sporazum med Evropskim parlamentom in ECB, sklenjen v skladu s členom 20(9) Uredbe (EU) št. 1024/2013.

Ti sporazumi vključujejo dogovor med odborom in Evropskim parlamentom o načelih in postopkih za določanje zaupnih podatkov, razen tistih, ki jih zajema medinstitucionalni sporazum, sklenjen v skladu s členom 20(9) Uredbe (EU) št. 1024/2013, posredovanje teh podatkov Parlamentu in odložitev njihovega razkritja javnosti.

Člen 42

Nacionalni parlamenti

-1. Ko odbor predloži poročilo iz člena 41(2), ga obenem posreduje neposredno nacionalnim parlamentom sodelujočih držav članic.

Nacionalni parlamenti lahko na odbor naslovijo obrazložene pripombe glede tega poročila.

1.  Zaradi posebnih nalog odbora lahko nacionalni parlamenti sodelujočih držav članic z lastnimi postopki od njega zahtevajo, da pisno odgovori na vse pripombe in vprašanja, ki mu jih predložijo v zvezi z njegovimi funkcijami v skladu s to uredbo.

2.  Nacionalni parlament sodelujoče države članice lahko pozove izvršnega direktorja, da sodeluje v izmenjavi mnenj v zvezi z reševanjem subjektov iz člena 2 v navedeni državi članici skupaj s predstavnikom nacionalnega organa za reševanje.

3.  Ta uredba ne vpliva na odgovornost nacionalnih organov za reševanje naproti nacionalnim parlamentom v skladu z nacionalno zakonodajo v zvezi z izvajanjem nalog, ki se niso prenesle na odbor ali Komisijo s to uredbo.

Člen 43

Neodvisnost

1.  Pri izvajanju nalog, prenesenih nanj s to uredbo, odbor in nacionalni organi za reševanje delujejo neodvisno in v splošnem interesu.

2.  Člani odbora iz člena 39(2) delujejo neodvisno in objektivno v interesu Unije kot celote ter ne zahtevajo ali prejemajo navodil od institucij ali organov Unije, katere koli vlade države članice ali drugega javnega ali zasebnega organa.

Člen 43a

Splošna načela, ki veljajo za odbor

Za odbor veljajo naslednja načela:

(a)  deluje neodvisno v skladu s členom 43;

(b)  njegovi člani imajo potrebno strokovno znanje o prestrukturiranju bank in insolventnosti;

(c)  je zmožen obravnavati velike bančne skupine;

(d)  je zmožen ukrepati hitro in nepristransko;

(e)  zagotovi, da se ustrezno upošteva nacionalna finančna stabilnost, finančna stabilnost Unije in notranji trg; ter

(f)  odgovarja Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 41.

Člen 44

Sedež

Odbor ima sedež v Bruslju, Belgija.

NASLOV II

Plenarna seja odbora

Člen 45

Sodelovanje na plenarnih sejah

Na plenarnih sejah odbora sodelujejo vsi člani odbora.

Člen 46

Naloge

1.  Plenarna seja odbora:

(a)  vsako leto do 30. novembra sprejme letni delovni program odbora za prihajajoče leto ▌na podlagi osnutka, ki ga predloži izvršni direktor, in ga v vednost posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in ECB, izvajanje tega programa pa spremlja in nadzira odbor na svoji plenarni seji;

(b)  sprejme, spremlja in nadzira letni proračun odbora v skladu s členom 58(2);

(ba)  podaja mnenja in priporočila o osnutku poročila izvršnega direktorja iz člena 52(2)(g);

(c)  odloči o prostovoljnem izposojanju med shemami financiranja v skladu s členom 68, o vzajemni uporabi nacionalnih shem financiranja v skladu s členom 72 in o posojilih sistemom zajamčenih vlog v skladu s členom 73(4);

(d)  sprejme letno poročilo o dejavnostih odbora iz člena 41, ki vsebuje podrobne obrazložitve v zvezi z izvajanjem proračuna;

(e)  sprejme finančna pravila, ki se uporabljajo za odbor v skladu s členom 61;

(f)  sprejme strategijo za boj proti goljufijam, ki je sorazmerna s tveganji goljufij, pri čemer upošteva stroške in koristi ukrepov, ki naj bi se izvajali;

(g)  sprejme pravila za preprečevanje in upravljanje nasprotij interesov v zvezi z njegovimi člani;

(h)  sprejme poslovnik;

(i)  v skladu z odstavkom 2 v zvezi z zaposlenimi odbora izvaja pooblastila, ki jih kadrovski predpisi podeljujejo pristojnemu organu za imenovanja in ki se na podlagi pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev podelijo organu, pooblaščenemu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi („pooblastila pristojnega organa za imenovanja“);

(j)  sprejme ustrezna izvedbena pravila, da se zagotovi izvajanje kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev v skladu s členom 110 kadrovskih predpisov;

(k)  v skladu s kadrovskimi predpisi in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev imenuje računovodjo, ki je pri izvajanju svojih nalog funkcionalno neodvisen;

(l)  zagotovi ustrezne ukrepe v odziv na ugotovitve in priporočila, ki izhajajo iz notranjih in zunanjih revizijskih poročil in ocen ter iz preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF);

(m)  sprejme vse odločitve v zvezi z vzpostavitvijo notranjih struktur odbora in po potrebi njihovih sprememb.

2.  Odbor na plenarni seji v skladu s členom 110 kadrovskih predpisov sprejme sklep na podlagi člena 2(1) kadrovskih predpisov in člena 6 pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, pri čemer zadevna pooblastila pristojnega organa za imenovanja prenese na izvršnega direktorja in določi pogoje, pod katerimi se prenos pooblastil lahko začasno prekine. Izvršni direktor lahko nadalje prenese navedena pooblastila.

Če to zahtevajo izjemne okoliščine, lahko odbor na plenarni seji s sklepom začasno prekine prenos pooblastil pristojnega organa za imenovanja na izvršnega direktorja in na osebe, na katere jih je prenesel slednji, ter jih izvaja sam ali jih prenese na enega od njegovih članov ali na zaposlenega, ki ni izvršni direktor.

Člen 47

Plenarna seja odbora

1.  Izvršni direktor skliče plenarne seje odbora.

2.  Odbor se vsaj dvakrat letno sestane na redni plenarni seji. Poleg tega se sestane na pobudo izvršnega direktorja, na zahtevo Komisije ali na zahtevo vsaj tretjine svojih članov.

3.  Plenarna seja odbora lahko povabi opazovalce, da se udeležijo seje na ad hoc osnovi. Zlasti lahko odbor na prošnjo povabi predstavnika ENM, da sodeluje kot opazovalec.

4.  Odbor zagotovi sekretariat plenarne seje odbora.

Člen 48

Postopek odločanja

1.  Odbor na plenarni seji sprejema odločitve z navadno večino članov iz člena 39(1)(a) do (e). Vendar se odločitve iz točke (c) člena 46(1) sprejemajo z dvotretjinsko večino teh članov.

2.  Izvršni direktor sodeluje pri glasovanju.

3.  Odbor sprejme in objavi svoj poslovnik. V poslovniku se določi podrobnejša ureditev glede glasovanja, zlasti okoliščine, v katerih lahko član deluje v imenu drugega člana in po potrebi tudi pravila glede sklepčnosti.

NASLOV III

Izvršna seja odbora

Člen 49

Sodelovanje na izvršnih sejah

1.  Na izvršnih sejah odbora sodelujejo člani odbora iz člena 39(1)(a) do (d).

2.  Pri posvetovanju o subjektu iz člena 2 ali skupini subjektov, ki deluje v samo eni sodelujoči državi članici, v razpravah in postopku odločanja v skladu s členom 51(1) sodeluje tudi član, ki ga je imenovala navedena država članica.

3.  Pri posvetovanju o čezmejni skupini v razpravah in postopku odločanja v skladu s členom 51(2) sodelujejo tudi član, ki ga je imenovala država članica, v kateri se nahaja organ za reševanje na ravni skupine, ter člani, ki so jih imenovale države članice, v katerih ima sedež podrejeno podjetje ali subjekt, ki je vključen v konsolidiran nadzor.

3a.  Člani odbora iz člena 39(1)(a) do (d) zagotovijo, da so v okviru vseh različnih sestav izvršnih sej odbora odločitve in ukrepi o reševanju, zlasti glede uporabe sklada, skladni, ustrezni in sorazmerni.

Člen 50

Naloge

1.  Odboru pri plenarni seji pomaga izvršna seja odbora.

2.  Izvršna seja odbora:

(a)  pripravlja vse sklepe, ki jih sprejme odbor na plenarni seji;

(b)  sprejme vse sklepe za izvajanje te uredbe.

2a.  Naloge odbora na izvršni seji vključujejo:

(-i)  pripravo, oceno in odobritev načrtov reševanja v skladu s členi od 7 do 9;

(-ia)  določitev minimalne zahteve za lastna sredstva in upravičene obveznosti, ki jih morajo institucije in nadrejena podjetja vzdrževati v skladu s členom 10;

(i)  čim prejšnjo zagotovitev osnutka sklepa v skladu s členom 16 skupaj z vsemi ustreznimi informacijami Komisiji, da lahko slednja presodi in sprejme utemeljeno odločitev v skladu s členom 16(6);

(ii)  odločitev glede dela II proračuna odbora za sklad.

3.  Če je to potrebno zaradi nujnosti, lahko odbor na izvršni seji sprejme nekatere začasne odločitve v imenu plenarne seje odbora, zlasti z zvezi z upravnim vodenjem, vključno s proračunskimi zadevami.

4.  Izvršna seja odbora se sestane na pobudo izvršnega direktorja ali na zahtevo katerega koli od članov.

5.  Odbor na plenarni seji določi poslovnik za izvršno sejo odbora.

Člen 51

Odločanje

1.  Pri posvetovanju o posameznem subjektu ali skupini, ki deluje v samo eni sodelujoči državi članici, si odbor ▌na izvršnih sejah prizadeva doseči soglasje. Če ni soglasja, odbor sprejema odločitve z navadno večino članovz glasovalno pravico iz člena 39(1)(a) do (d) in sodelujočih članov iz člena 49(2). V primeru neodločenega izida glasovanja odloča glas izvršnega direktorja.

2.  Pri posvetovanju o čezmejni si skupini odbor ▌na izvršnih sejah prizadeva doseči soglasje. Če ni soglasja, odbor sprejme odločitve z navadno večino članovz glasovalno pravico iz člena 39(1)(a) do (d) in sodelujočih članov iz člena 49(3). Člani odbora iz člena 39(1)(a) do (d) in član, ki ga imenuje država članica, v kateri se nahaja organ za reševanje na ravni skupine, imajo vsak po en glas. Nacionalni organ za reševanje vsake sodelujoče države članice, v katerih ima sedež podrejeno podjetje ali subjekt, ki je vključen v konsolidiran nadzor, ima glasovalno pravico, ki je enaka deležu enega glasu. V primeru neodločenega izida glasovanja odloča glas izvršnega direktorja.

▐

3.  Odbora na izvršni seji sprejme in objavi poslovnik za izvršne seje.

Zasedanja izvršne seje odbora skliče izvršni direktor na lastno pobudo ali na zahtevo katerega koli člana, zasedanjem pa predseduje izvršni direktor. Odbor lahko na izvršni seji povabi opazovalce, da se udeležijo njegovih zasedanj na ad hoc osnovi. Zlasti lahko odbor na prošnjo povabi predstavnika ENM, da sodeluje kot opazovalec.

NASLOV IV

Izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja

Člen 52

Imenovanje in naloge

1.  Odboru predseduje izvršni direktor, zaposlen za poln delovni čas, ki nima nobenih drugih funkcij na nacionalni ravni.

2.  Izvršni direktor je odgovoren za:

(a)  pripravo dela odbora za njegove plenarne in izvršne seje ter sklic in predsedovanje na zasedanjih sej;

(b)  vse zadeve, povezane z zaposlenimi;

(c)  zadeve, povezane z dnevnim upravljanjem;

(d)  izvajanje proračuna odbora v skladu s členom 58(3);

(e)  upravljanje odbora;

(f)  izvajanje letnega delovnega programa odbora;

(g)  pripravo osnutka poročila vsako leto, ki vsebuje oddelek o dejavnostih reševanja odbora ter oddelek o finančnih in upravnih zadevah.

3.  Izvršnemu direktorju pomaga namestnik izvršnega direktorja.

Namestnik izvršnega direktorja izvaja funkcije izvršnega direktorja, kadar je slednji odsoten.

4.  Izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja sta imenovana na podlagi sposobnosti, kvalifikacij, znanja na področju bančništva in financ ter izkušenj, ki so relevantne za finančni nadzor in regulacijo.

Izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja se izbereta z odprtim izbirnim postopkom ob upoštevanju načela uravnotežene zastopanosti spolov, Evropski parlament in Svet pa sta o tem ustrezno obveščena.

5.   Komisija pristojnemu odboru Evropskega parlamenta predloži ožji seznam kandidatov za mesto izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja.

Komisija Evropskemu parlamentu v odobritevpredloži predlog za imenovanje izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja. Ko Evropski parlament ta predlog odobri, Svet sprejme izvedbeni sklep o imenovanju izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja.

6.  Z odstopanjem od člena 39(2) mandat prvega namestnika izvršnega direktorja, imenovanega po začetku veljavnosti te uredbe, traja tri leta; mandat se lahko obnovi enkrat za obdobje petih let. Izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja ostaneta na svojih funkcijah, dokler nista imenovana njuna naslednika.

7.  Namestnik izvršnega direktorja, katerega mandat je bil podaljšan, ne sodeluje v novem postopku izbire za isti položaj na koncu celotnega obdobja.

8.  Če izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja ne izpolnjujeta več pogojev, ki se zahtevajo za izvajanje njunih nalog, ali sta bila kriva hujše kršitve, lahko Svet na predlog Komisije, ki ga je potrdil Evropski parlament,sprejme izvedbeni sklep za odstavitev izvršnega direktorja ali namestnika izvršnega direktorja.

V ta namen lahko Evropski parlament ali Svet obvestita Komisijo, da so po njunem mnenju izpolnjeni pogoji za odstavitev izvršnega direktorja ali namestnika izvršnega direktorja, Komisija pa na to odgovori.

Člen 53

Neodvisnost

1.  Izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja svoje naloge izvajata v skladu z odločitvami Komisije in odbora.

Kadar sodelujeta pri posvetovanjih in postopkih odločanja v odboru, izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja ne zahtevata ali prejemata navodil od institucij ali organov Unije, temveč izrazita lastna stališča in glasujeta neodvisno. Pri navedenih posvetovanjih in postopkih odločanja namestnik izvršnega direktorja ne odgovarja izvršnemu direktorju.

2.  Nobena od držav članic in noben drug javni ali zasebni organ ne smejo poskušati vplivati na izvršnega direktorja in namestnika izvršnega direktorja pri izvajanju njunih nalog.

3.  V skladu s kadrovskimi predpisi iz člena 78(6) sta izvršni direktor in namestnik izvršnega direktorja po izteku mandata še naprej zavezana ravnati pošteno in diskretno pri sprejemanju določenih imenovanj ali ugodnosti.

NASLOV V

FINANČNE DOLOČBE

Poglavje 1

Splošne določbe

Člen 54

Sredstva

Odbor je odgovoren, da za opravljanje nalog, ki se nanj prenesejo s to uredbo, nameni potrebna finančna sredstva in človeške vire.

Člen 55

Proračun

1.  Za vsako poslovno leto, ki je enako koledarskemu letu, se pripravijo ocene prihodkov in odhodkov odbora, ki so prikazane v proračunu odbora.

2.  Proračun odbora je uravnotežen v smislu prihodkov in odhodkov.

3.  Proračun je sestavljen iz dveh delov: iz dela I za upravljanje odbora in iz dela II za sklad.

Člen 56

Del I proračuna za upravljanje odbora

1.  Prihodki dela I proračuna so sestavljeni iz letnih prispevkov, potrebnih za kritje ocenjenih letnih upravnih odhodkov v skladu s členom 62(1)(a).

2.  Odhodki dela I proračuna vključujejo vsaj izdatke za zaposlene, plače, upravljanje, infrastrukturo, poklicno usposabljanje in izdatke za poslovanje.

Člen 57

Del II proračuna za sklad

1.  Prihodki dela II proračuna so sestavljeni zlasti iz naslednjega:

(a)  prispevkov, ki jih plačajo institucije s sedežem v sodelujočih državah članicah v skladu s členom 62, z izjemo letnega prispevka iz člena 62(1)(a);

(b)  posojil, prejetih od drugih shem za financiranje reševanja v nesodelujočih državah članicah v skladu s členom 68(1);

(c)  posojil, prejetih od finančnih institucij ali drugih tretjih oseb v skladu s členom 69, med drugim v okviru instrumenta posojil iz navedenega člena;

(d)  donosov od nalaganja sredstev, ki se držijo v skladu, v skladu s členom 70.

2.  Odhodki dela II proračuna so sestavljeni iz naslednjega:

(a)  odhodkov za namene iz člena 71;

(b)  investicij v skladu s členom 70;

(c)  obresti, plačanih na posojila, prejeta od drugih shem za financiranje reševanja v nesodelujočih državah članicah v skladu s členom 68(1);

(d)  obresti, plačanih na posojila, prejeta od finančnih institucij ali drugih tretjih oseb v skladu s členom 69, med drugim v okviru instrumenta posojil iz navedenega člena;

Člen 58

Priprava in izvajanje proračuna

1.  Izvršni direktor vsako leto do 15. februarja pripravi oceno prihodkov in odhodkov odbora za naslednje leto in jo vsako leto najkasneje do 31. marca pošlje v potrditev odboru na plenarni seji.

2.  Proračun odbora se sprejme na plenarni seji odbora na podlagi ocene prihodkov in odhodkov. Po potrebi proračun ustrezno prilagodi po nadzoru in spremljanju, ki ju opravi odbor na plenarni seji.

3.  Proračun odbora izvaja izvršni direktor.

Člen 59

Revizija in nadzor

1.  V odboru se vzpostavi notranja revizijska funkcija, ki se izvaja v skladu z ustreznimi mednarodnimi standardi. Notranji revizor, ki ga imenuje odbor, je slednjemu odgovoren za preverjanje pravilnega delovanja sistemov in postopkov odbora za izvajanje proračuna.

2.  Notranji revizor svetuje odboru pri obravnavanju tveganj tako, da izdaja neodvisna mnenja o kakovosti sistemov za upravljanje in nadzor ter priporočila za izboljšanje pogojev izvajanja operacij in spodbujanje preudarnega finančnega upravljanja.

3.  Za vzpostavitev sistemov in postopkov notranjega nadzora, ki so primerni za izvajanje revizorjevih nalog, je odgovoren odbor.

Člen 60

Predstavitev računovodskih izkazov in razrešnica

1.  Izvršni direktor deluje kot odredbodajalec.

2.  Računovodja odbora do 1. marca naslednjega poslovnega leta odboru pošlje začasne računovodske izkaze.

3.  Odbor na izvršni seji vsako leto do 31. marca Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču posreduje začasne računovodske izkaze odbora za predhodno poslovno leto.

4.  Po prejemu pripomb Računskega sodišča na začasne računovodske izkaze odbora izvršni direktor pripravi končne računovodske izkaze na lastno odgovornost in jih pošlje v potrditev odboru na plenarni seji.

5.  Izvršni direktor po vsakem poslovnem letu do 1. julija pošlje končne računovodske izkaze Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču.

6.  Izvršilni direktor Računskemu sodišču pošlje odgovor na njegove ugotovitve do 1. julija.

7.  Končni računovodski izkazi se objavijo v Uradnem listu Evropske unije do 15. novembra naslednjega leta.

8.  Odbor na plenarni seji izvršnemu direktorju podeli razrešnico v zvezi z izvajanjem proračuna.

9.  Izvršni odbor Evropskemu parlamentu na zahtevo slednjega predloži vse potrebne informacije v zvezi z računovodskimi izkazi odbora.

9a.  Računsko sodišče preuči končne računovodske izkaze, ki jih pripravi odbor v skladu s tem členom, in potem pripravi poročilo o svojih ugotovitvah ter ga do 1. decembra, ki sledi vsakemu finančnemu letu, predloži Evropskemu parlamentu in Svetu.

9b.  Računsko sodišče poroča predvsem o:

(a)  gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti porabe denarnih sredstev, vključno z denarnimi sredstvi sklada;

(b)  vseh pogojnih obveznostih za odbor, Komisijo ali kako drugače, ki so posledica izvajanja nalog Komisije in odbora na podlagi te uredbe.

Člen 61

Finančna pravila

Odbor po posvetovanju z Računskim sodiščem in Komisijo sprejme notranje finančne določbe, ki zlasti določajo postopek za pripravo in izvajanje proračuna.

Kolikor je skladno s posebno naravo odbora, so finančne določbe osnovane na okvirni finančni uredbi, sprejeti za organe, vzpostavljene po PDEU v skladu s členom 208 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta […](13).

Člen 62

Prispevki

1.  Subjekti iz člena 2 prispevajo v proračun odbora v skladu s to uredbo in delegiranimi akti o prispevkih, sprejetimi v skladu z odstavkom 5. Prispevke sestavljajo:

(a)  letni prispevki, potrebni za kritje upravnih odhodkov;

(b)  predhodni letni prispevki, potrebni za dosego ciljne ravni financiranja sklada, opredeljene v členu 65, ki se izračunajo v skladu s členom 66;

(c)  izredni naknadni prispevki, izračunani v skladu s členom 67.

2.  Znesek prispevkov se določi na takšni ravni, da se zagotovi, da so z njimi povezani prihodki načeloma zadostni za zagotovitev uravnoteženega proračuna odbora vsako leto in za naloge sklada.

3.  Odbor po posvetovanju s pristojnim organom v skladu z delegiranimi akti iz odstavka 5 določi prispevke, ki jih mora plačati vsak subjekt iz člena 2, s sklepom, naslovljenim na zadevni subjekt. Odbor uporablja postopkovna, poročevalska in druga pravila, ki zagotavljajo, da so prispevki plačani v celoti in pravočasno.

4.  Sredstva, zbrana v skladu z odstavki 1, 2 in 3, se uporabljajo samo za namene te uredbe.

5.  Komisija je pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov o prispevkih skladno s členom 82, da:

(a)  se določijo vrste prispevkov in zadeve, za katere se morajo plačati, način, kako se izračuna znesek prispevkov, in način, kako se prispevki plačajo;

(b)  se določijo pravila glede registracije, računovodenja, poročanja in druga pravila iz odstavka 3, potrebna za zagotavljanje, da so prispevki v celoti in pravočasno plačani;

(c)  se določi sistem prispevkov za institucije, ki so prejele dovoljenje za poslovanje po tem, ko je sklad dosegel ciljno raven;

(d)  se določijo letni prispevki, potrebni za kritje upravnih stroškov odbora, preden ta postane popolnoma operativen.

Člen 63

Ukrepi za boj proti goljufijam

1.  Da bi se olajšal boj proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejanjem v skladu z Uredbo (ES) št. 1073/1999, odbor v šestih mesecih po tem, ko postane operativen, pristopi k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 o notranjih preiskavah Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) in sprejme ustrezne določbe, ki se uporabljajo za vse zaposlene odbora, pri čemer uporabi predlogo iz priloge k navedenemu sporazumu.

2.  Računsko sodišče ima pravico revidirati, na osnovi dokumentacije in na kraju samem, upravičence, izvajalce in podizvajalce, ki so prejeli sredstva ▌iz odbora.

3.  OLAF lahko v skladu z določbami in postopki, določenimi v Uredbi (ES) št. 1073/1999 in Uredbo (Euratom, ES) št. 2185/96, izvaja preiskave, vključno s pregledi na kraju samem in inšpekcijami, da ugotovi, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali drugega nezakonitega dejanja, ki vpliva na finančne interese Unije, v zvezi s pogodbo, ki jo financira odbor.

Poglavje 2

Enotni sklad za reševanje bank

Oddelek 1

SESTAVA SKLADA

Člen 64

Splošne določbe

1.  Ustanovi se Enotni sklad za reševanje bank.

2.  Odbor sklad uporablja samo za namene zagotavljanja učinkovitega izvajanja instrumentov in pooblastil za reševanje ▌ter v skladu s cilji reševanja in načeli, ki urejajo reševanje▌. Proračun Unije ali nacionalni proračuni držav članic v nobenem primeru niso odgovorni za odhodke ali izgube sklada ali za kakršno koli obveznost odbora.

3.  Sklad je v lasti odbora.

Člen 65

Ciljna raven financiranja

1.  V obdobju, ki ni daljše od 10 let od začetka veljavnosti te uredbe, razpoložljiva finančna sredstva sklada dosežejo vsaj delež zneska vlog vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v sodelujočih državah članicah, ki so zajamčene v skladu z Direktivo [o sistemu zajamčenih vlog] in v skladu s členom 93(1) Direktive [DSRB].

2.  V začetnem obdobju iz odstavka 1 se prispevki v sklad, izračunani v skladu s členom 66 in zbrani v skladu s členom 62, časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena ciljna raven, razen če se jih glede na razmere lahko plača vnaprej ob upoštevanju ugodnih tržnih razmer ali potreb po financiranju.

3.  Odbor lahko začetno obdobje podaljša za največ štiri leta, če skupna izplačila sklada presežejo delež, določen v členu 93(2) Direktive [DSRB] skupnega zneska iz odstavka 1.

4.  Če se po začetnem obdobju iz odstavka 1 razpoložljiva finančna sredstva zmanjšajo pod ciljno raven iz odstavka 1, se prispevki, izračunani v skladu s členom 66, zbirajo, dokler ni dosežena ciljna raven. Če razpoložljiva finančna sredstva znašajo manj kot polovico ciljne ravni, se letni prispevki določijo v skladu s členom 93(3) Direktive [DSRB].

5.  Komisija je pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 82, da določi naslednje:

(a)  merila za časovno razporeditev izračunanih prispevkov v sklad v skladu z odstavkom 2;

(b)  razmere, v katerih se plačilo prispevkov lahko prestavi na zgodnejši čas v skladu z odstavkom 2;

(c)  merila za določitev, za koliko let se lahko podaljša začetno obdobje iz odstavka 1 v skladu z odstavkom 3;

(d)  merila za določitev letnih prispevkov iz odstavka 4.

Člen 66

Predhodni prispevki

1.  Posamezni prispevek vsake institucije se pobere vsaj na letni osnovi in se izračuna sorazmerno z zneskom njenih obveznosti, brez lastnih sredstev in kritih vlog, glede na skupne obveznosti, brez lastnih sredstev in kritih vlog, vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih sodelujočih držav članic.

Prispevek se prilagodi sorazmerno s profilom tveganja posamezne institucije v skladu z merili, določenimi v delegiranih aktih iz člena 94(7) Direktive [DSRB].

2.  Razpoložljiva finančna sredstva, ki jih je treba upoštevati, da se doseže ciljna raven financiranja iz člena 65, lahko vključujejo denarna sredstva, denarne ustreznike, sredstva, primerna za visokokakovostna likvidna sredstva na podlagi količnika likvidnostnega kritja ali zaveze za plačilo, ki so v celoti zavarovane s sredstvi z nizkim tveganjem, ki niso obremenjena z nobenimi pravicami tretjih oseb, pri čemer so na voljo in namenjene izključno uporabi s strani odbora, in sicer za namene iz člena 71(1). Delež teh nepreklicnih zavez za plačilo ne presega deleža, določenega v členu 94(3) Direktive [DSRB], celotnega zneska prispevkov, ki se zberejo v skladu z odstavkom 1.

2a.  Posamezni prispevki vsake institucije iz odstavka 1 so dokončni in se v nobenem primeru ne povrnejo za nazaj.

2b.  Če so sodelujoče države članice že vzpostavile nacionalne sheme za financiranje reševanja, lahko določijo, da morajo nacionalne sheme za financiranje reševanja uporabiti razpoložljiva finančna sredstva, ki so jih v preteklosti v obliki predhodnih prispevkov zbrale od institucij, da institucijam povrnejo predhodne prispevke, ki jih te morda morajo vplačati v sklad. Takšno povračilo ne posega v obveznosti držav članic iz Direktive 94/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta.

3.  Na podlagi drugega pododstavka odstavka 1 je Komisija pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 82, da določi naslednje:

(a)  metodo za izračun posameznih prispevkov iz odstavka 1;

(b)  kakovost zavarovanja s premoženjem, ki se uporablja za kritje zavez za plačilo iz odstavka 2;

(c)  merila za izračun deleža zavez za plačilo iz odstavka 2.

Člen 67

Izredni naknadni prispevki

1.  Če razpoložljiva finančna sredstva ne zadoščajo za pokrivanje izgub, stroškov ali drugih odhodkov, ki nastanejo pri uporabi sklada, odbor v skladu s členom 62 od institucij z dovoljenjem na ozemlju sodelujočih držav članic zbere izredne naknadne prispevke za kritje dodatnih zneskov. Ti izredni prispevki se med institucijami razporedijo v skladu s pravili iz členom 66 in v skladu s členom 95(1) Direktive [DSRB].

2.  Odbor lahko institucijo v skladu z delegiranimi akti iz odstavka 3 v celoti ali deloma oprosti obveznosti plačila naknadnih prispevkov v skladu z odstavkom 1, če bi vsota plačil iz člena 66 in odstavka 1 tega člena ogrozila poravnavo terjatev drugih upnikov do institucije. Taka oprostitev se odobri za največ 6 mesecev, vendar se lahko obnovi na prošnjo institucije.

3.  Komisija je pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 82, da določi razmere in pogoje, v katerih se lahko subjekt iz člena 2 deloma ali v celoti oprosti plačila naknadnih prispevkov v skladu z odstavkom 2.

Člen 68

Prostovoljno izposojanje med shemami financiranja

1.  Odbor lahko zahteva, da si za sklad izposodi sredstva iz vseh drugih shem za financiranje reševanja v nesodelujočih državah članicah, če:

(a)  zneski, zbrani v skladu s členom 66, ne zadoščajo za kritje izgub, stroškov ali drugih odhodkov, nastalih zaradi uporabe sklada;

(b)  izredni naknadni prispevki, predvideni v členu 67, niso takoj dostopni;

▐

2.  Navedene sheme za financiranje reševanja odločijo o taki zahtevi v skladu s členom 97 Direktive [DSRB]. Za pogoje izposojanja se uporabljajo točke (a), (b) in (c) člena 97(3) navedene Direktive [DSRB].

Člen 69

Alternativni viri financiranja

1.  Odbor si prizadeva, da za sklad pridobi posojila ali druge oblike podpore od finančnih institucij ali drugih tretjih oseb, če zneski, zbrani v skladu s členoma 66 in 67, niso takoj dostopni ali ne zadoščajo za kritje odhodkov iz naslova uporabe sklada.

Odbori si zlasti prizadeva, da za sklad pridobi instrument posojil, najbolje z uporabo evropskega javnega instrumenta, da se zagotovi takojšnja razpoložljivost ustreznih finančnih sredstev za uporabo v skladu s členom 71, kadar zneski, ki so bili pridobljeni ali so na voljo v skladu s členoma 66 in 67, ne zadostujejo. Sklad povrne vsako posojilo iz omenjenega instrumenta posojil v dogovorjenem roku.

2.  Posojila ali druge oblike podpore iz odstavka 1 se v celoti povrnejo v skladu s členom 62 v obdobju zapadlosti posojila.

3.  Vse odhodke iz naslova uporabe posojil iz odstavka 1 mora kriti odbor in se ne krijejo iz proračuna Unije ali s strani sodelujočih držav članic.

Oddelek 2

Upravljanje sklada

Člen 70

Investicije

1.  Sklad upravlja odbor, ki lahko od Komisije zahteva, da izvede določene naloge v zvezi z upravljanjem sklada.

2.  Zneski, prejeti od institucije v postopku reševanja ali premostitvene institucije, obresti in drugi dobički od investicij ter vsi drugi dobički pripadajo izključno skladu.

3.  Odbor vodi preudarno in varno investicijsko politiko, zlasti z investiranjem zneskov, ki se držijo v skladu, ▌v visoko likvidna sredstva visoke kreditne kvalitete. Investicije bi morale biti dovolj sektorsko in geografsko razpršene za ublažitev tveganja koncentracije. Donosi iz navedenih investicij pripadajo skladu. Odbor javno objavi naložbeni okvir, v katerem opiše naložbeno politiko sklada.

4.  Komisija je pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov o podrobnih pravilih za upravljanje sklada v skladu s postopkom, določenim v členu 82.

Oddelek 3

Uporaba sklada

Člen 71

Poslanstvo sklada

1.  Pri uporabi instrumentov za reševanje za subjekte iz člena 2 lahko odbor, v okviru, ki ga je določila Komisija, uporablja sklad za naslednje namene:

(a)  jamčenje za sredstva ali obveznosti institucije v postopku reševanja, njenih podrejenih podjetij, premostitvene institucije ali subjekta za upravljanja sredstev;

(b)  dajanje posojil instituciji v postopku reševanja, njenim podrejenim podjetjem, premostitveni instituciji ali subjektu za upravljanje sredstev;

(c)  nakup sredstev institucije v postopku reševanja;

(d)  prispevati za kapital premostitvene institucije ali subjekta za upravljanje sredstev;

(e)  plačilo nadomestila delničarjem ali upnikom če so po oceni v skladu s členom 17(5) prejeli manj pri poplačilu njihovih terjatev, kot bi prejeli glede na vrednotenje v skladu s členom 17(16) v primeru likvidacije ali drugega običajnega postopka zaradi insolventnosti;

(f)  zagotovitev prispevka instituciji v postopku reševanja namesto prispevka, ki bi se dosegel z odpisom nekaterih upnikov, če se uporabi instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi in se organ za reševanje odloči izključiti nekatere upnike iz okvira instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi v skladu s členom 24(3);

(g)  izvajanje katere koli kombinacije ukrepov iz točk (a) do (f).

2.  Sklad se lahko uporabi za sprejemanje ukrepov iz točk (a) do (g), tudi v zvezi s kupcem v okviru instrumenta prodaje poslovanja.

3.  Sklad se ne uporablja neposredno za absorbiranje izgub institucije ali subjekta iz člena 2 oziroma za dokapitalizacijo institucije ali subjekta iz člena 2. V primeru, da uporaba sheme za financiranje reševanja za namene iz odstavka 1 posredno privede do tega, da se del izgub institucije ali subjekta iz člena 2 prenese na sklad, se uporabljajo načela iz člena 38Direktive [DSRB] in člena 24, ki urejajo uporabo shem za financiranje reševanja.

4.  Odbor ne sme držati kapitala, vplačanega v skladu s točko (f) odstavka 1, dlje kot 5 let.

Člen 72

Člen 72 Vzajemna uporaba nacionalnih shem za financiranje v primeru reševanja skupine, ki vključuje institucije v nesodelujočih državah članicah

V primeru reševanja skupine, ki na eni strani vključuje institucije z dovoljenjem v eni ali več sodelujočih državah članicah in na drugi institucije z dovoljenjem v eni ali več nesodelujočih državah članicah, sklad prispeva k financiranju reševanja skupine v skladu z določbami iz člena 98 Direktive [DSRB].

▐

NASLOV VI

Druge določbe

Člen 74

Privilegiji in imunitete

Za odbor in njegove zaposlene se uporablja Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije, ki je priloga k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o delovanju Evropske unije.

Člen 75

Jeziki

1.  Za odbor se uporablja Uredba Sveta št. 1(14).

2.  Odbor se odloči o interni uporabi jezikov v odboru.

3.  Odbor se lahko odloči, katere uradne jezike uporablja pri pošiljanju dokumentov institucijam ali organom Unije.

4.  Odbor se lahko z vsakim nacionalnim organom za reševanje dogovori o jeziku oziroma jezikih, v katerih se pripravljajo dokumenti, ki jih je treba poslati nacionalnim organom za reševanje oziroma ki jih ti pošljejo.

5.  Prevajalske storitve, potrebne za delovanje odbora, zagotovi Prevajalski center za organe Evropske unije.

Člen 76

Zaposleni odbora

1.  Kadrovski predpisi in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter predpisi, ki se sprejmejo s sporazumom med institucijami Unije, s katerim se začnejo izvajati navedeni kadrovski predpisi in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, se uporabljajo za zaposlene odbora, vključno z izvršnim direktorjem in namestnikom izvršnega direktorja.

2.  Odbor v dogovoru s Komisijo sprejme ustrezna izvedbena pravila, s katerimi se začnejo izvajati kadrovski predpisi in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev v skladu s členom 110 kadrovskih predpisov.

Člen 76a

Organizacija zaposlenih odbora

1.  Odbor lahko ustanovi notranje ekipe za reševanje, ki so sestavljene iz zaposlenih iz nacionalnih organov za reševanje sodelujočih držav članic in njegovih zaposlenih.

2.  Kadar odbor ustanovi notranje ekipe za reševanje, kot je določeno v odstavku 1, izmed svojih zaposlenih imenuje koordinatorje teh ekip. Koordinatorji so lahko v skladu s členom 47(3) povabljeni, da se kot opazovalci udeležijo plenarnih sej odbora, na katerih člani, ki jih imenujejo posamezne države članice, sodelujejo v skladu s členom 49(2) in (3).

3.  Odbor lahko ustanovi notranje odbore, da mu svetujejo in ga usmerjajo pri opravljanju njegovih funkcij v skladu s to uredbo.

Člen 77

Izmenjava zaposlenih

1.  Odbor lahko uporablja napotene nacionalne strokovnjake in druge uslužbence, ki niso zaposleni pri odboru.

2.  Odbor na plenarni seji sprejme ustrezen sklep, ki določa pravila o izmenjavi zaposlenih iz nacionalnih organov za reševanje sodelujočih držav članic z odborom in njihovi napotitvi vanj.

▐

Člen 78

Odgovornost odbora

1.  Pogodbeno odgovornost odbora ureja zakonodaja, ki se uporablja za zadevno pogodbo.

2.  Sodišče Evropske unije je pristojno za izrekanje sodb na podlagi katere koli arbitražne klavzule v pogodbi, ki jo sklene odbor.

3.  V primeru nepogodbene odgovornosti pa odbor v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic na področju odgovornosti javnih organov, nadomesti vsako škodo, ki jo povzroči sam ali jo povzročijo njegovi zaposleni pri opravljanju svojih nalog, zlasti nalog reševanja, vključno z dejanji in opustitvami dejanj v podporo tujim postopkom reševanja.

4.  Odbor nacionalnemu organu za reševanje sodelujoče države članice povrne odškodnino, ki jo je slednjemu prisodilo nacionalno sodišče ali ki se jo je v dogovoru z odborom obvezal plačati v skladu s poravnavo, in sicer zaradi dejanja ali opustitve dejanja s strani navedenega nacionalnega organa za reševanje v katerem koli postopku reševanja v skladu s to uredbo, razen če je navedeno dejanje ali opustitev dejanja predstavljalo kršitev prava Unije, te uredbe, sklepa Komisije ali sklepa odbora in če je bilo namernoali storjeno zaradi očitne in resne napake pri presoji.

5.  Sodišče Evropske unije je pristojno za vse spore, povezane z odstavkoma 3 in 4. Postopki v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve.

6.  Osebno odgovornost zaposlenih do odbora urejajo določbe iz kadrovskih predpisov ali pogojev za zaposlitev, ki veljajo zanje.

Člen 79

Poslovna skrivnost in izmenjava informacij

1.  Za člane odbora, zaposlene odbora in zaposlene, izmenjane s sodelujočimi državami članicami ali napotene z njihove strani, ki izvajajo naloge reševanja, tudi po prenehanju njihovih nalog veljajo zahteve glede varovanja poslovnih skrivnosti v skladu s členom 339 PDEU in ustreznimi določbami v zakonodaji Unije.

2.  Odbor zagotovi, da za posameznike, ki opravljajo kakršno koli storitev, neposredno ali posredno, redno ali občasno, povezano z opravljanjem njegovih nalog, vključno z uradniki in drugimi osebami, ki jih je pooblastil odbor ali so jih imenovali nacionalni organi za reševanje, da izvajajo inšpekcijske preglede na mestu samem, veljajo enaka pravila glede varovanja poslovnih skrivnosti.

2a.  Zahteve v zvezi s poslovno skrivnostjo iz odstavkov 1 in 2 veljajo tudi za opazovalce, ki se ad hoc udeležujejo zasedanj odbora.

2b.  Zahteve v zvezi s poslovno skrivnostjo iz odstavkov 1 in 2 veljajo ne glede na Uredbo (ES) št. 1049/2001.

3.  Pri opravljanju nalog, ki se nanj prenesejo s to uredbo, je odbor pooblaščen, da v okviru omejitev in pod pogoji, ki jih določa zadevna zakonodaja Unije, izmenja informacije z nacionalnimi ali evropskimi organi in telesi, če lahko pristojni nacionalni organi navedenim subjektom informacije razkrijejo v skladu z relevantno zakonodajo Unije ali če lahko države članice taka razkritja dovolijo v skladu z relevantno zakonodajo Unije.

Člen 80

Dostop do informacij in obdelava osebnih podatkov

▐

4.  Za obdelavo osebnih podatkov s strani odbora se uporablja Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(15). Za obdelavo osebnih podatkov s strani nacionalnih organov za reševanje se uporablja Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta(16).

4a.  Osebam, za katere velja odločitev odbora, je zagotovljena pravica do vpogleda v spis odbora, pri čemer se upošteva pravni interes drugih oseb glede varstva njihovih poslovnih skrivnosti. Pravica do dostopa do spisa ne zajema zaupnih informacij.

Člen 81

Varnostna pravila glede varstva tajnih podatkov in podatkov občutljive narave, ki niso tajni (a)

Odbor uporablja načela varnosti, opredeljena v varnostnih pravilih Komisije za varstvo zaupnih podatkov Evropske unije in občutljivih nezaupnih podatkov, kakor je določeno v Prilogi k Sklepu Komisije 2001/844/ES, ESPJ, Euratom. Uporaba načel varnosti vključuje uporabo določb o izmenjavi, obdelovanju in shranjevanju takih podatkov.

DEL IV

IZVRŠILNA POOBLASTILA IN KONČNE DOLOČBE

Člen 82

Izvajanje prenesenih pooblastil

1.  Komisija se pooblasti za sprejemanje delegiranih aktov pod pogoji iz tega člena.

2.  Pooblastilo se prenese za nedoločen čas od datuma iz člena 88.

2a.  Ta uredba in Direktiva [DSRB] sta usklajeni. Delegirani akti, sprejeti v skladu s to uredbo, so usklajeni z Direktivo [DSRB] in delegiranimi akti, sprejetimi na podlagi navedene direktive.

3.  Prenos pooblastil iz člena 19(4a), člena 62(5), člena 65(5), člena 66(3), člena 67(3) in člena 70(4) lahko Evropski parlament ali Svet kadar koli prekličeta. Prenos pooblastila preneha veljati s sklepom o preklicu pooblastila. Sklep začne učinkovati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na drug dan, naveden v sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o tem hkrati uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 62(5), členom 65(5), členom 66(3), členom 67(3) in členom 70(4), začne veljati samo, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta aktu v roku treh mesecev od uradnega obvestila o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta ugovarjala. Navedeni rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.

Člen 83

Pregled

1.  Komisija do 31. decembra 2016 in nato vsakih pet let po tem objavi poročilo o izvajanju te uredbe, v katerem je poseben poudarek namenjen spremljanju morebitnih učinkov na nemoteno delovanje notranjega trga. V poročilu so ocenjeni:

(a)  delovanje enotnega mehanizma za reševanje (EMR) in vpliv njegovih dejavnosti reševanja na interese Unije kot celote ter na povezanost in celovitost notranjega trga finančnih storitev, vključno z možnimi učinki mehanizma na strukturo nacionalnih bančnih sistemov v Uniji ter na njihovo konkurenčnost v primerjavi z drugimi bančnimi sistemi zunaj EMR in zunaj Unije, kot tudi učinkovitost sodelovanja in sporazumov o izmenjavi informacij znotraj EMR, med EMR in enotnim nadzornim mehanizmom ter med EMR in nacionalnimi organi za reševanje ter pristojnimi nacionalnimi organi nesodelujočih držav članic;

Poročilo zlasti oceni, ali:

(i)  obstaja potreba, da funkcije, ki so s to uredbo dodeljene odboru in Komisiji, izvaja izključno neodvisna institucija Unije;

(ii)  je ustrezno sodelovanje med EMR, ENM, ESRB, EBA, ESMA, EIOPA in drugimi organi, ki so vključeni v evropski sistem finančnih nadzornikov;

(iii)  so v naložbenem portfelju v skladu s členom 70 te uredbe zdrava in raznolika sredstva;

(iv)  je bila odpravljena povezava med državnim dolgom in bančnimi tveganji;

(v)  so je ureditev glede glasovanja primerna;

(vi)  bi bilo treba uvesti referenčno vrednost glede na vse obveznosti vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v sodelujočih državah članicah poleg ciljne ravni financiranja, določene kot delež kritih vlog teh institucij;

(vii)  sta ciljna raven financiranja, določena za sklad, in raven prispevkov v sklad poravnani s ciljnimi ravnmi financiranja in ravnmi prispevkov, ki jih naložijo nesodelujoče države članice.

V poročilu so tudi navedene možne spremembe Pogodb, potrebne zaradi prilagoditve mehanizmu za reševanje, zlasti možnost ustanovitve neodvisne institucije Unije, ki bi opravljala funkcije, ki so v tej uredbi dodeljene odboru in Komisiji.

(b)  učinkovitost ureditev neodvisnosti in odgovornosti;

(c)  sodelovanje med odborom in EBA;

(d)  sodelovanje med odborom in nacionalnimi organi za reševanje nesodelujočih držav članic ter vpliv EMR na te države članice kot tudi sodelovanje med odborom in organi tretjih držav, kot je opredeljeno v členu 2(80) [DSRB].

2.  Poročilo se predloži Evropskemu parlamentu in Svetu. Komisija po potrebi priloži ustrezne predloge.

2a.  Pregled Direktive [DSRB] po potrebi spremlja ustrezni pregled uredbe.

Člen 84

Spremembe Uredbe (EU) št. 1093/2010

Uredba (EU) št. 1093/2010 se spremeni:

1.  V členu 4 se točka (2) nadomesti z naslednjim:"

2.  V členu 25 se vstavi naslednji odstavek:"

„1a. Organ lahko organizira in izvaja medsebojne preglede izmenjave informacij ter skupnih dejavnosti odbora iz uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje in nacionalnih organov za reševanje držav članic, ki ne sodelujejo v enotnem mehanizmu za reševanje, pri reševanju čezmejnih skupin, da okrepi učinkovitost in doslednost rezultatov. V ta namen organ razvije metode, ki omogočajo objektivno oceno in primerjavo.“

3.  V členu 40(6) se doda naslednji tretji pododstavek:"

„Za namene ravnanja v skladu s področjem uporabe člena 62(5), člena 65(5), člena 66(3), člena 67(4) in člena 70(4) je izvršni direktor enotnega odbora za reševanje opazovalec v odboru nadzornikov.“

Člen 85

Nadomestitev nacionalnih shem za financiranje reševanja

Z datumom začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 88 sklad nadomestishemo za financiranje reševanja sodelujočih držav članic iz naslova VII Direktive [DSRB].

Člen 86

Sporazum o sedežu in pogoji delovanja

1.  Potrebne ureditve glede nastanitve, ki se mora zagotoviti odboru v državi članici gostiteljici, in prostorov, ki jih mora zagotoviti slednja, skupaj s posebnimi pravili, ki se v državi članici gostiteljici uporabljajo za izvršnega direktorja, člane plenarne seje odbora, zaposlene odbora in člane njihovih družin, se določijo v sporazumu o sedežu med odborom in državo članico gostiteljico, sklenjenem po odobritvi s strani odbora na plenarni seji, in najkasneje dve leti po začetku veljavnosti te uredbe.

2.  Država članica gostiteljica odbora zagotovi najboljše možne pogoje za zagotovitev delovanja odbora, vključno z večjezičnim šolanjem z evropsko vsebino in ustreznimi transportnimi povezavami.

Člen 87

Začetek izvajanja dejavnosti odbora

1.  Odbor začne v celoti delovati do 1. januarja 2015.

2.  Dokler odbor nima operativnih zmogljivosti za izvajanje lastnega proračuna, je za vzpostavitev in prvotno delovanje odbora odgovorna Komisija. V ta namen:

(a)  lahko Komisija, dokler izvršni direktor ne začne opravljati svojih nalog po njegovem imenovanju s strani Sveta v skladu s členom 53, določi uradnika Komisije, ki deluje kot začasni izvršni direktor ter opravlja naloge, dodeljene izvršnemu direktorju;

(b)  z odstopanjem od člena 46(1)(i) in do sprejetja odločitve iz člena 46(2) začasni izvršni direktor izvaja pooblastila pristojnega organa za imenovanja;

(c)  lahko Komisija odboru nudi pomoč, zlasti z napotitvijo uradnikov Komisije, ki izvajajo dejavnosti agencije pod odgovornostjo začasnega izvršnega direktorja ali izvršnega direktorja;

(d)  Komisija v imenu odbora zbira letne prispevke iz člena 62(5)(d).

3.  Začasni izvršni direktor lahko odobri vsa plačila, krita z odobritvami v proračunu odbora, in lahko sklepa pogodbe, vključno s pogodbami o zaposlitvi.

Člen 88

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati na dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Členi 7 do 23 in členi 25 do 37 se uporabljajo od 1. januarja 2015.

Člen 24 se uporablja od 1. januarja 2016.

Ta uredba je zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1) Zadeva je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 57(2) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v ponovno obravnavo (A7-0478/2013). (2) * Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani. (3) Mnenje z dne 6. novembra 2013 (še ni objavljeno v Uradnem listu). (4) Mnenje z dne 17. oktobra 2013 (še ni objavljeno v Uradnem listu). (5) Stališče Evropskega parlamenta z dne ... (6) Direktiva 2014/.../EU Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi direktiv Sveta 77/91/EGS in 82/891/EGS, direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES in 2011/35/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L ...). (7) Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12). (8) Uredba Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij (UL L 287, 29.10.2013, str. 63). (9) Direktiva 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog. UL L 135, 31.5.1994, str. 5. (10) Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, UL L 176, 27.6.2013, str. 1. (11) Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES, UL L 176, 27.6.2013, str. 338. (12) Direktiva 94/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o spremembi Direktive 80/390/EGS o usklajevanju zahtev za sestavo, pregled in distribucijo prospekta o kotaciji, ki se objavi zaradi sprejema vrednostnih papirjev v uradno borzno kotacijo, glede na obveznost objave prospekta o kotaciji (UL L 135, 31.5.1994, str. 1). (13) Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL L 298, 26.10.2012, str. 1). (14) UL 17, 6.10.1958, str. 385. (15) Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1). (16) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z navedbo države izvora ali kraja porekla za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso (2014/2530(RSP))

P7_TA(2014)0096 B7-0087/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z navedbo države izvora ali kraja porekla za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004(2) (uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom), zlasti njenih členov (1) in 26(2), (8) in (9);

–  ob upoštevanju člena 11 Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. Februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije(3),

–  ob upoštevanju člena 88(2) in (3) Poslovnika,

A.  ker člen 26(2)(b) Uredbe (EU) št. 1169/2011 za meso, ki spada v oznake kombinirane nomenklature (KN), naštete v Prilogi XI navedene uredbe, zahteva označitev države izvora (za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso);

B.  ker je treba za uporabo člena 26(2) sprejeti izvedbene akte v skladu z odstavkom (8) istega člena, zato je Komisija sprejela zgoraj omenjeno izvedbeno uredbo; ker je treba v izvedbenih aktih v skladu z uvodno izjavo 59 Uredbe (EU) št. 1169/2011 za vrste mesa iz člena 26(2)(b) določiti način navedbe države izvora ali kraja porekla;

C.  ker se v členu 26(9) od Komisije zahteva, naj v svoji oceni vpliva preuči uporabo odstavka (2)(b) navedenega člena (in o tem poroča), med drugim možne načine navedbe države izvora ali kraja porekla živil, zlasti ob upoštevanju nekaterih določujočih točk v življenju živali – kraja rojstva, kraja vzreje in kraja zakola;

D.  ker je Parlament v svojem glasovanju 16. junija 2010 o uredbi o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom podprl označevanje države rojstva, vzreje in zakola za sveže, ohlajeno in zamrznjeno meso(4);

E.  ker člen 7(1) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom določa, da te informacije ne bi smele zavajajoče, zlasti glede značilnosti živila in še posebej njegove države izvora ali kraja porekla;

F.  ker je navedba izvora govejega mesa in proizvodov iz njega v Uniji obvezna že od krize z BSE (bovina spongiformna encefalopatija)(5) in pravila o označevanju govedine v Uniji veljajo že od 1. januarja 2002; ker že te zahteve za označevanje zajemajo kraj rojstva, vzreje in zakola;

G.  ker so zahteve glede govejega mesa in proizvodov iz njega povečale pričakovanja potrošnikov tudi glede informacij o izvoru drugih vrst mesa, ki se uživa v Uniji;

H.  ker je v uvodni izjavi 31 uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom poudarjeno, da je izvor mesa poglavitna skrb potrošnikov in da zato potrošniki pričakujejo, da bodo ustrezno obveščeni o državi izvora mesa; ker to potrjujejo tudi nedavne študije in poročila o potrošniških raziskavah(6);

I.  ker bi bilo treba kraj rojstva, vzreje in zakola navesti na označbi živila, da bodo potrošniki deležni točne informacije o izvoru mesa; ker bi to potrošnikom omogočilo jasnejšo predstavo o standardih dobrega počutja živali in okoljskem vplivu mesnega proizvoda;

J.  ker nedavni škandali z živili, tudi goljufivo nadomeščanje govedine s konjskim mesom, kažejo, da potrošniki potrebujejo in si tudi želijo strožjih pravil o sledljivosti in informacijah za potrošnike;

K.  ker označba „EU“ ali „ni iz EU“ za mleto meso in obrezke skoraj ni smiselna in bi utegnila postati neželen precedens, zlasti pri morebitnem prihodnjem označevanju države izvora pri mesu, ki se uporablja kot sestavina; ker zahteve za označevanje izvora govejega mesa kažejo, da je natančnejše navajanje izvora mletega mesa in obrezkov izvedljivo in ustrezno, da se potrošnikom zagotovijo informacije in sledljivost;

1.  meni da izvedbena uredba Komisije presega izvedbena pooblastila, določena v Uredbi (EU) št. 1169/2011;

2.  poziva Komisijo, naj izvedbeno uredbo umakne;

3.  poziva Komisijo, naj pripravi popravljeno različico izvedbene uredbe, ki bi morala zajemati tudi zahtevo o obveznem označevanju kraja rojstva, vzreje in zakola pri nepredelanem mesu prašičev, perutnine, ovac in koz, skladno z veljavno zakonodajo o označevanju porekla govedine;

4.  poziva Komisijo, naj v izvedbeni uredbi izbriše vsa odstopanja za mleto meso in obrezke;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 335, 14.12.2013, str. 19. (2) UL L 304, 22.11.2011, str. 18. (3) UL L 55, 28.2.2011, str. 13. (4) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 187. (5) Uredba (ES) št. 1760/2000 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 17. julija 2000 o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo govedi ter o označevanju govejega mesa in proizvodov iz govejega mesa in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 820/97 (UL L 204, 11.8.2000, str. 1). (6) Na primer: poročilo Komisije Evropskemu parlamentu In Svetu v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za meso, uporabljeno kot sestavina (COM(2013)0755) in spremljajoči delovni dokument služb Komisije z dne 17. decembra 2013 o označevanju mesa, uporabljenega kot sestavina: stališča potrošnikov, izvedljivost, scenariji in vplivi (SWD(2013)0427 - ni na voljo v slovenščini, op. prev.) ter raziskava Evropske potrošniške organizacije ( BEUC) z dne 24. januarja 2013 o označevanju izvora (gl.: http://www.beuc.org/Content/Default.asp?PageID=2139).

Sklep Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014, da ne nasprotuje osnutku Uredbe Komisije št. .../.... o spremembi Uredbe (EU) št. 1031/2010 zlasti zaradi določitve količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se bodo prodajale na dražbi med letoma 2013 in 2020 (D031326/02 – 2014/2523(RPS))

P7_TA(2014)0097 B7-0090/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Uredbe Komisije št. .../.... o spremembi Uredbe (EU) št. 1031/2010 zlasti zaradi določitve količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se bodo prodajale na dražbi med letoma 2013 in 2020

–  ob upoštevanju Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES(1),

–  ob upoštevanju mnenja z dne 8. januarja 2014, ki ga je podal odbor iz člena 23 navedene direktive,

–  ob upoštevanju pisma Komisije z dne 7. januarja 2014, v katerem je Parlament pozvala, naj izjavi, da ne bo nasprotoval osnutku uredbe,

–  ob upoštevanju pisma z dne 30. januarja 2014 Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane predsedniku konference predsednikov odborov,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil(2),

–  ob upoštevanju člena 88(4)(d) in člena 87a(6) Poslovnika,

1.  izjavlja, da ne nasprotuje osnutku uredbe Komisije;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Komisiji, in v vednost Svetu.

(1) UL L 275, 25.10.2003, str. 32. (2) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o razmerah v Ukrajini (2014/2547(RSP))

P7_TA(2014)0098 RC-B7-0138/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2013 o izidu vrhunskega srečanja v Vilni in prihodnosti vzhodnega partnerstva, zlasti v zvezi z Ukrajino(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o vzhodnem partnerstvu: na poti k močnejšemu partnerstvu – stališče Evropskega parlamenta v zvezi s poročili o napredku za leto 2012(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o pritisku Rusije na države vzhodnega partnerstva (glede na bližnje vrhunsko srečanje vzhodnega partnerstva v Vilni)(3),

–  ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja vzhodnega partnerstva v Vilni z dne 29. novembra 2013,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. januarja 2014 o Ukrajini,

–  ob upoštevanju odstopa premiera Azarova in njegove vlade 28. januarja 2014,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsednikov vlad držav Višegrajske skupine z dne 29. januarja 2014 o Ukrajini,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Ukrajino, ki je začel veljati 1. marca 1998, ter novega pridružitvenega sporazuma, parafiranega 30. marca 2012,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja EU-Rusija z dne 28. januarja 2014,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker se protesti, ki so se začeli pred več kot dvema mesecema zaradi odločitve predsednika Viktorja Janukoviča, da ne podpiše pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Ukrajino, v prestolnici še vedno nadaljujejo, nezadovoljstvo pa se širi še na druga mesta, tudi v vzhodnih regijah Ukrajine; ker je ljudska vstaja v Ukrajini zajela že večino regij, kjer je ljudstvo prevzelo nadzor nad upravo;

B.  ker so se v zadnjih tednih razmere postopno vse bolj poslabševale, ljudje se zgrinjajo na ulice, da bi po nasilnem ukrepanju policijske enote Berkut za obvladovanje izgredov zoper demonstrante, zagovornike človekovih pravic in novinarje ubranili demokracijo in državljanske svoboščine;

C.  ker ukrajinske oblasti kljub mednarodnemu pritisku še zmeraj izvajajo politiko zastrahovanja, zatiranja in mučenja protestnikov ter nasilja nad njimi, zaradi česar je ranjenih več kot 2.000 ljudi, mnogi so bili ugrabljeni, vsaj pet pa jih je bilo ubitih,

D.  ker je vladna večina 16. januarja 2014 sprejela vrsto zakonov proti protestom, ki so močno omejili svobodo izražanja in združevanja, to pa je povzročilo mednarodno ogorčenje in izbruh nasilnih spopadov v Kijevu, v katerih je prišlo do smrtnih žrtev;

E.  ker se bo vsakršno nasilno zatiranje ali razglasitev izrednega stanja obravnavalo kot kaznivo dejanje in kršitev temeljnih pravic z daljnosežnimi mednarodnimi posledicami,

F.  ker se je delegacija ad hoc Evropskega parlamenta, ki je med 28. in 30. januarjem 2014 obiskala Kijev, srečala z oblastmi, gibanjem Evromajdan, politično opozicijo in cerkvenimi voditelji ter se temeljito in poglobljeno seznanila z razmerami v Ukrajini;

1.  pozdravlja demokratični duh in vzdržljivost Ukrajincev po dveh mesecih pogumnih protestov, na katerih so se soočili z nasilnim odzivom oblasti, in izraža polno solidarnost in podporo njihovim prizadevanjem za svobodno, demokratično in neodvisno Ukrajino in njeno evropsko razsežnost;

2.  je zelo zaskrbljen zaradi hude politične krize v Ukrajini in nasilnih spopadov v Kijevu in drugih ukrajinskih mestih; odločno poziva k politični rešitvi krize in vztraja, da je potrebna odkrita demokratična razprava o načinih in sredstvih za odpravo konfrontacije in razdeljenosti v državi;

3.  odločno obsoja stopnjevanje nasilja nad miroljubnimi državljani, novinarji, študenti, aktivisti civilne družbe, opozicijskimi politiki in duhovščino ter izraža iskreno sožalje družinam žrtev nasilja v Ukrajini; poziva ukrajinske oblasti, naj v celoti spoštujejo državljanske pravice in temeljne svoboščine ljudi in nemudoma sprejmejo ustrezne ukrepe, ki bi omogočili preiskavo in kaznovanje povzročiteljev nasilja nad miroljubnimi protestniki in odpravili sedanje stanje, ko odgovorni za nasilje ostanejo nekaznovani;

4.  poziva tudi majdanske protestnike, naj ne uporabljajo sile in naj mirno vztrajajo pri svojih legitimnih zahtevah, opozicijske voditelje pa poziva, naj se še naprej izogibajo nasilju brez povoda in skrbijo, da bodo protesti ostali mirni;

5.  je zaskrbljen nad pretirano uporabo sile varnostnih sil in tituškov ter nad nasilnimi dejanji ultranacionalistov;

6.  zlasti zahteva, da predsednik Janukovič odpokliče policijsko enoto Berkut za obvladovanje izgredov in druge varnostne sile in tako prekine sramotno prakso ugrabitev, nadlegovanja, mučenja, pretepanja in poniževanja podpornikov gibanja Evromajdan, samovoljnih aretacij in predolgega čakanja pripornikov na sojenje; je zlasti zaskrbljen zaradi poročil o mučenju in poudarja mednarodne zaveze Ukrajine v zvezi s tem; poudarja najnovejši primer ugrabljenega Dmitra Bulatova, voditelja avtomajdana, ki je žrtev mučenja;

7.  poziva ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, naj preneha to prakso, in zahteva takojšnjo brezpogojno izpustitev in politično rehabilitacijo vseh protestnikov in političnih zapornikov, ki jim je bila prostost odvzeta neupravičeno, tudi Julije Timošenko; poziva k ustanovitvi preiskovalnega odbora pod pokroviteljstvom priznanega mednarodnega telesa, npr. Sveta Evrope, ki bo preiskal vse kršitve človekovih pravic od začetka demonstracij;

8.  opominja na pripravljenost EU, da podpiše pridružitveni sporazum/poglobljen in celovit prostotrgovinski sporazum z Ukrajino takoj, ko bo politična kriza odpravljena in bodo izpolnjene zahteve, ki jih je 10. decembra 2012 določil Svet za zunanje zadeve, Parlament pa podprl v svoji resoluciji z dne 13. decembra 2012,

9.  kot pozitiven ukrep pri reševanju politične krize pozdravlja odločitev ukrajinskega parlamenta o razveljavitvi zakonov proti protestom, ki jo je s podpisom že potrdil tudi predsednik Janukovič; vendar obžaluje, da je bil zakon o pomilostitvi, po katerem so žrtve postale talci, 29. januarja 2014 potrjen brez soglasja opozicije; meni, da bi brezpogojna izpustitev protestnikov zelo olajšala pogovore in pomirila družbo;

10.  poziva predsednika in vlado, naj resno začneta dialog, ki bo vključeval opozicijo, civilno družbo in majdanske protestnike, da bi se napet in polariziran položaj umiril in bi poiskali miroljuben izhod iz sedanje politične in družbene krize v Ukrajini;

11.  opozarja predsednika Janukoviča na njegovo odgovornost do Ukrajincev in mednarodne skupnosti glede tega, da se vzdrži uporabe represivnih metod, uredi sedanjo politično krizo in spoštuje pravico do miroljubnih protestov;

12.  poziva k neprekinjenim prizadevanjem EU za aktivno posredovanje in spodbujanje procesa, s katerim bi umirili razmere, vzpostavili bolj konstruktiven politični dialog v državi in poiskali rešitve za krizo ter odpravili sedanje popolno nezaupanje; poudarja, da bi moral biti ta dialog pregleden, vanj pa bi bilo treba polno vključiti Evromajdan in civilno družbo;

13.  glede na številne prošnje ukrajinskih državljanov, aktivistov in politikov meni, da bi lahko z dejavno navzočnostjo poslancev Evropskega parlamenta v Kijevu preprečili nadaljnje stopnjevanje krize, in v zvezi s tem poziva, naj se v Ukrajino napoti stalna parlamentarna misija, ki bi prispevala k zmanjševanju napetosti in bi spodbujala dialog med različnimi stranmi; naroči konferenci predsednikov, naj to misijo vzpostavi kar najhitreje;

14.  poziva institucije EU in države članice, naj nemudoma sprejmejo ukrepe, vključno z večjim diplomatskim pritiskom in pripravo posebnih ukrepov in sankcij za potovanja, zamrznitev premoženja in lastnine vseh tistih ukrajinskih uradnikov, zakonodajalcev in njihovih poslovnih sponzorjev, ki so odgovorni za zatiranje protestnikov in smrtne žrtve med njimi, ter naj si še bolj prizadevajo preprečiti, da bi ukrajinske gospodarske družbe in podjetniki v evropskih bankah prali denar in se izmikali plačilu davka;

15.  poziva Evropsko unijo, ZDA, MDS, Svetovno banko, EBRD in EIB, naj še naprej pripravljajo dolgoročni sveženj konkretne finančne podpore, da bi Ukrajini pomagali pri vse slabših finančnih razmerah in njeni vladi zagotovili finančno podporo za potrebne temeljite in celovite reforme ukrajinskega gospodarstva;

16.  pozdravlja in podpira prizadevanja Evropske unije in ZDA, da bi se za Ukrajino pripravil zajeten sveženj podpore, ki bi ga ponudili verodostojni prehodni vladi in prispevali k reševanju težkih razmer, ki vladajo na področju plačil;

17.  meni, da je eden pomembnih ukrepov za rešitev krize v Ukrajini vrnitev k ustavi iz leta 2004, ki jo je ustavno sodišče leta 2010 nezakonito razveljavilo, pri čemer je obšlo ukrajinski parlament, skupaj z oblikovanjem prehodne vlade in predčasnimi volitvami;

18.  poziva institucije EU in države članice, naj se široko odprejo za ukrajinsko družbo, zlasti s hitrim sporazumom o brezplačnem vizumskem režimu, v končni fazi pa z odpravo vizumske obveznosti; meni, da bi bilo treba takoj drastično znižati vizumske takse za mlade Ukrajince, okrepiti sodelovanje na področju raziskovanja, razširiti izmenjave mladih in zagotoviti več štipendij;

19.  meni, da so potrebna dodatna prizadevanja, da bi Ukrajino prek energetske skupnosti v celoti vključili v notranji energijski trg EU; poudarja, da mora ukrajinski narod sam, brez tujega vmešavanja odločati o geopolitični usmeritvi države in o tem, katere mednarodne sporazume naj država sprejme in katerim skupnostim naj se pridruži;

20.  poziva Rusijo, naj sprejme konstruktivno držo ter preneha maščevalne ukrepe in nepotrebni pritisk, s katerimi skuša spodkopati suvereno pravico svojih sosed do svobodnega odločanja o njihovi prihodnosti; poziva EU in njene države članice, naj do Rusije nastopijo enotno in podprejo države vzhodnega partnerstva pri njihovih evropskih težnjah ter pri svobodni izbiri za tesnejše odnose z EU; poudarja, da pomeni uporaba politične, gospodarske ali druge prisile kršitev Helsinške sklepne listine in memoranduma iz Budimpešte iz leta 1994 glede varnosti Ukrajine; poudarja, da sta obe, EU in Rusija, odgovorni za dejaven prispevek k miru in blaginji v skupni soseščini, kar koristi eni in drugi; ponovno izraža prepričanje, da je sodelovanje edini način za dosego cilja;

21.  podpira nadaljnje sodelovanje civilne družbe v nacionalnih procesih reform; spodbuja okrepljeno medparlamentarno sodelovanje s parlamentarno skupščino Euronest; pozdravlja sodelovanje konference regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam, predsedniku Ukrajine, ukrajinski vladi, ukrajinskemu parlamentu, parlamentarni skupščini Euronest ter parlamentarnima skupščinama Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0595. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0446. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0383.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o razmerah v Siriji (2014/2531(RSP))

P7_TA(2014)0099 RC-B7-0141/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Siriji,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanjo politiko o Siriji, še zlasti tistih z dne 20. januarja 2014, ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o Siriji,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton o Siriji, zlasti njenih pripomb na drugi ženevski konferenci o Siriji z dne 22. januarja 2014, ter njene izjave o odločitvi generalne skupščine koalicije sirijske opozicije, da se bo udeležila druge ženevske konference, z dne 18. januarja 2014;

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta ZN št. 2118 z dne 27. septembra 2013 o uničenju sirskega kemičnega orožja; ob upoštevanju končnega poročila misije Združenih narodov za preiskavo obtožb o uporabi kemičnega orožja v Sirski arabski republiki, ki je bilo objavljeno 12. decembra 2013,

–  ob upoštevanju izjav komisarke za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje Kristaline Georgieve o Siriji,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta ZN za človekove pravice z dne 24. septembra 2013 o nadaljnjem resnem slabšanju razmer na področju človekovih pravic in humanitarnih razmer v Sirski arabski republiki;

–  ob upoštevanju 6. poročila neodvisne mednarodne preiskovalne komisije ZN o Sirski arabski republiki z dne 11. septembra 2013,

–  ob upoštevanju končnega sporočila akcijske skupine za Sirijo (v nadaljnjem besedilu ženevsko sporočilo) z dne 30. junija 2012, ob upoštevanju druge ženevske konference o Siriji, ki se je začela 22. januarja 2014, ter uvodnih in sklepnih ugotovitev generalnega sekretarja Združenih narodov na njej,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju mednarodnih obveznosti Sirije, med drugim mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, konvencije o otrokovih pravicah in njenega izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih ter konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida,

–  ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker nasilje v Siriji še narašča in se število smrtnih žrtev stalno povečuje; ker je bilo v Siriji po navedbah Združenih narodov od začetka nasilnega zatiranja mirnih protestnikov ubitih več kot 130 000 oseb, večinoma civilistov; ker Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) navaja, da v Siriji po ocenah 9 milijonov ljudi potrebuje humanitarno pomoč, med njimi je več kot 6,5 milijonov notranje razseljenih oseb, sirskih beguncev pa je več kot 2,3 milijona, predvsem v Turčiji, Jordaniji, Libanonu, Egiptu in Iraku;

B.  ker se dramatične razmere na področju človekovih pravic ter humanitarne in varnostne razmere še naprej slabšajo; ker Asadov režim in skrajne skupine, ki ga podpirajo, v velikem obsegu kršijo človekove pravice, kar vključuje poboje in druge nezakonite uboje, samovoljna pridržanja, ugrabitve talcev, nasilna izginotja, usmrtitve zapornikov, sistematično mučenje in slabo ravnanje, spolno nasilje in kršitve pravic otrok; ker je sirski režim v skladu s politiko skupinskega kaznovanja civilistov uničil celotne soseske; ker je obsežno uničenje mestnih območij povzročilo brezupne razmere in pogost izgon civilnega prebivalstva;

C.  ker obstajajo dokazi, da so sile, ki nasprotujejo Asadovemu režimu, izvajale samovoljne izvensodne usmrtitve in zakrivile druge oblike kršitev človekovih pravic; ker se proti Asadovemu režimu bori do 2 000 različnih frakcij, med katerimi so številni elementi organiziranega kriminala; ker je vse večja prisotnost in infiltracija militantnih skupin, povezanih z Al Kajdo, kot sta ISIL in Džabhat al Nusra, številni njihovi pripadniki pa prihajajo iz tujine in EU, z radikalnim islamističnim programom; ker radikalizacija pomeni veliko nevarnost za regijo;

D.  ker vse večje vpletanje tujih akterjev, njihova dobava orožja in politična podpora ter vztrajna neenotnost mednarodne skupnosti, tudi v UNSC, spreminjajo konflikt v nadomestno vojno;

E.  ker je fotograf, ki je prebegnil iz sirske vojaške policije, predal 55 000 digitalnih fotografij okoli 11 000 žrtev sirskega narodnega gibanja, ki dajo slutiti močno razširjene in sistemske kršitve mednarodnega humanitarnega prava s strani režima; ker je ekipa mednarodnih pravnih strokovnjakov na visoki ravni pregledala posnetke in ugotovila, da „na podlagi pregledanega materiala obstajajo jasni dokazi, ki bi lahko zdržali presojo dejstev sodišča, da so agenti sirske vlade sistemsko mučili in morili zaprte osebe“ ter da bi se takšni dokazi lahko uporabili pri dokazovanju zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov;

F.  ker je nasilna kriza v Siriji povzročila humanitarno katastrofo brez primere v nedavni zgodovini, ki ji še ni videti konca; ker več kot polovico prizadetih predstavljajo otroci, ki trpijo zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni; ker je pomanjkljiv dostop do hrane, vode, osnovnega zdravstvenega varstva, higiene, zavetišč in izobraževanja kritična razsežnost te humanitarne katastrofe; ker dobavo humanitarne pomoči ovirajo pomanjkanje varnosti, prepoved dostopa s strani sirskih oblasti in infrastrukturne ovire;

G.  ker predstavlja 560 000 palestinskih beguncev v Siriji še posebej ranljivo skupino, ki je prizadeta zaradi konflikta; ker se 250 000 Sircev nahaja na obleganih in težko dostopnih območjih, med njimi tudi 18 000 Palestincev v begunskem taborišču Jarmuk na obrobju Damaska, ki množično trpi, po poročanjih pa je že 57 ljudi umrlo od lakote; ker je bilo po zaključku pogajanj prebivalcem begunskega kampa Jarmuk v Damasku dostavljene nekaj pomoči, potrebno pa je veliko več;

H.  ker so zaradi stalnega nasilja dramatično destabilizirane tudi sosednje države, zlasti zaradi množičnega pritoka beguncev; ker se te države že spopadajo z velikimi notranjimi izzivi, zlasti sta ranljiva Libanon in Jordanija; ker prehod v nasilen konflikt v Libanonu predvidoma ne bi povzročil le humanitarne krize, ampak bi lahko pomenil nevarnost tudi za uničenje regije;

I.  ker je generalni sekretar Združenih narodov 22. januarja 2014 otvoril drugo ženevsko konferenco o Siriji, njen cilj pa je bil doseči politično rešitev konflikta na podlagi celovitega sporazuma med sirsko vlado in opozicijo za polno izvajanje ženevskega sporočila, v katerem se poziva k vzpostavitvi prehodne vlade za čas do volitev; ker je konstruktivno sodelovanje vseh zadevnih akterjev v mirovnem procesu bistveno, da bi dosegli trajno politično rešitev; ker se je 18. januarja 2014 generalna skupščina Sirske koalicije revolucionarnih in opozicijskih sil odločila, da bo sprejela povabilo na sodelovanju v procesu, vendar več uporniških skupin ni bilo zastopanih; ker je Iran bil povabljen na konferenco v Švici, nato pa je bilo njegovo povabilo preklicano; ker so bila pogajanja prekinjena 31. januarja 2014, začetek naslednjega kroga pa je načrtovan za 10. februarja 2014; ker se v času drugih ženevskih pogajanj spopadi nadaljujejo;

J.  ker je 15. januarja 2014 v Kuvajtu potekala druga mednarodna donatorska konferenca za Sirijo, na kateri je bilo zbranih 2,4 milijona dolarjev v obliki zavez, vendar je ta znesek, ki po ocenah različnih organov ZN znaša 6,5 USD, glede na ogromne humanitarne potrebe še vedno premajhen; ker je financiranje EU za humanitarno pomoč Siriji in sosednjim državam doseglo 1,1 milijarde EUR;

K.  ker so številni mirni aktivisti civilne družbe, zagovorniki človekovih pravic, intelektualci,verski voditelji, vključno z dvema ugrabljenima škofoma, Joana Ibrahima in Bulosa Džazigija, novinarji in zdravstveni delavci žrtve nadlegovanja, aretacij, mučenja ali izginotij s strani sirskega režima in vse pogosteje tudi več uporniških skupin; ker so decembra 2013 v Damasku prejemnico nagrade Saharova za leto 2011 Razan Zejtuneh ugrabili skupaj z možem in drugimi zagovorniki človekovih pravic, njihova usoda pa ostaja neznana;

L.  ker je misija za preiskavo obtožb o uporabi kemičnega orožja v Sirski arabski republiki 12. decembra 2013 ugotovila, da je bilo leta 2013 kemično orožje uporabljeno proti vojakom in/ali civilistom, tudi otrokom; ker je bila 27. septembra 2013 soglasno sprejeta resolucija varnostnega sveta ZN 2118(2013), v kateri je med drugim odobreno hitro uničenje sirskega programa kemičnega orožja, ki naj bi bilo zaključeno do 30. junija 2014; ker je bilo samo 5 % vseh zalog poslanih iz države za uničenje; ker je konvencionalno orožje kljub temu daleč najpogostejši vzrok za smrt in poškodbe; ker je Asadov režim zadnje mesece v velikem obsegu izvajal bombne napade s sodi, napolnjenimi z razstrelivom, ki so zahtevali ogromno žrtev;

M.  ker število prošenj Sircev za azil v EU v zadnjem letu vztrajno raste in ker je sirska kriza prva preizkušnja za nedavno spremenjen skupni evropski azilni sistem;

N.  ker je Parlament v resoluciji z dne 9. oktobra 2013 spodbudil države članice, naj nujne potrebe rešujejo z zagotovitvijo varnega vstopa v EU, da bi začasno sprejele begunce iz Sirije, ter s premestitvami poleg obstoječih nacionalnih kvot in z odobritvijo prihoda iz humanitarnih razlogov;

1.  močno obsoja močno razširjene kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava Asadovega režima, vključno z vsemi nasilnimi dejanji, sistematičnim mučenjem in usmrtitvami zapornikov; obsoja vse kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava oboroženih skupin, ki nasprotujejo režimu; močno obsoja vse kršitve in zlorabe, uperjene zoper otroke in ženske, zlasti storjene spolne zlorabe in nasilje, tudi v imenu džihada (seksualni džihad); močno obsoja porast števila terorističnih napadov s številnimi žrtvami in materialno škodo, ki jih izvajajo ekstremistične organizacije in posamezniki, povezani z Al Kajdo; poziva k zaustavitvi vse sovražnosti v Siriji; ponovno poudarja, da morajo odgovorni za razširjene, sistematične in grobe kršitve človekovih pravic v Siriji zanje odgovarjati in da jim je treba soditi, ter podpira poziv EU vsem tujim borcem v Siriji, tudi Hezbolahu, naj se takoj umaknejo ter ukinejo vso zunanjo finančno pomoč in podporo;

2.  izraža svoje sožalje družinam žrtev; pozdravlja pogum sirskega ljudstva in ponovno izraža solidarnost z njegovim bojem za svobodo, dostojanstvo in demokracijo;

3.  izraža zaskrbljenost zaradi vse večje vpletenosti ekstremističnih islamskih skupin in tujih borcev v konflikt v Siriji, porasta versko in etnično motiviranega nasilja v državi ter nadaljnje razdrobljenosti in notranjih nesporazumov opozicije; še naprej spodbuja Nacionalno koalicijo sirskih revolucionarnih in opozicijskih sil, naj navznoter in navzven oblikuje bolj enotno, vključujočo in organizirano opozicijsko fronto;

4.  ponovno izraža stališče, da bi morala politična rešitev ohranjati enotnost, ozemeljsko celovitost, suverenost in neodvisnost Sirije;

5.  v celoti podpira drugo ženevsko konferenco o Siriji, ki bi morala biti prvi korak v procesu, ki bo vodil v politično in demokratično rešitev konflikta, in poudarja temeljni pomen ohranitve procesa Ženeva II; pozdravlja prizadevanja posebnega odposlanca Združenih narodov Lakdarja Brahimija, ki je omogočil te prve neposredne pogovore med stranmi, udeleženimi v konfliktu; je prepričan, da je mogoče trajno rešitev sedanje krize v Siriji doseči zgolj s političnim procesom pod vodstvom Sirije in s podporo mednarodne skupnosti; poudarja, da je potrebna resnična politična tranzicija v državi in s tem upoštevanje želje prebivalcev po svobodi in demokraciji; ponovno poziva predsednika Asada, naj odstopi;

6.  ugotavlja, da so v zvezi s tem ukrepi za krepitev zaupanja bistvenega pomena; zato poziva pogajajoče se delegacije, naj se dogovorijo za lokalna premirja in jih začnejo izvajati, prekinejo obleganje nekaterih mestnih območij, vključno s Homsom, izpustijo ali izmenjajo zapornike ter olajšajo dostop humanitarne pomoči do civilistov v stiski, kar bo služilo kot temelj za konkretna pogajanja na podlagi sporočila iz Ženeve; opaža, da v času prvih pogovorov ni bilo resnega napredka in velikih sprememb v stališčih obeh strani; ugotavlja tudi, da je pomembno v proces Ženeva II vključiti vse zadevne bistvene mednarodne akterje; meni, da bi dolgoročno zbližanje zahoda in Irana lahko ustvarilo razmere v regiji, ki bodo spodbudne za proces sprave v Siriji;

7.  pozdravlja napredek in mednarodno sodelovanje pri uničevanju sirskega kemičnega orožja ter poziva k polnemu izvajanju odločitve izvršnega sveta Organizacije za prepoved kemičnega orožja z dne 27. septembra 2013; je zaskrbljen zaradi poročil, da je bilo do konca januarja 2014 komaj 5 % sirskih zalog kemičnega orožja odstranjenih iz države in poslanih v uničenje, ter poziva sirske oblasti, naj spoštujejo časovni načrt, zapisan v resoluciji varnostnega sveta ZN št. 2118 (2013); zahteva, da se posebna pozornost nameni okoljski varnosti procesa uničenja in rokovanju s preostalimi odpadki; poudarja pa, da je daleč največji delež smrti in poškodb v nasilni krizi v Siriji povzročilo konvencionalno orožje;

8.  poudarja, da mora zaradi neprimerljivega obsega krize prednostna naloga EU in mednarodne skupnosti biti lajšanje trpljenja milijonov Sircev, ki potrebujejo osnovne dobrine in storitve; poziva varnostni svet ZN, naj sprejme nujno humanitarno resolucijo o tej temi; poziva predvsem Rusijo in Kitajsko kot stalni članici varnostnega sveta ZN, naj izpolnita svojo dolžnost in omogočita sprejetje humanitarne resolucije; znova poziva EU in njene države članice, naj izpolnijo svoje humanitarne dolžnosti ter okrepijo podporo sirskim beguncem in učinkoviteje usklajujejo svoja prizadevanja na tem področju; obsoja stalno oviranje prizadevanj za razdeljevanje humanitarne pomoči in poziva vse strani, vpletene v konflikt, zlasti pa Asadov režim, naj na vse možne načine olajšajo zagotavljanje humanitarne pomoči, tudi čez meje in konfliktne linije, in naj zagotovijo varnost vsega medicinskega osebja in humanitarnih delavcev;

9.  želi spomniti, da je treba po mednarodnem humanitarnem pravu ranjenim in bolnim v čim večjem obsegu in čim prej zagotoviti zdravstveno oskrbo in nego, ki jo v svojem zdravstvenem stanju potrebujejo; poudarja, da so namerno stradanje civilnega prebivalstva in napadi na zdravstvene objekte po mednarodnem pravu prepovedani in bodo obravnavani kot vojni zločini;

10.  ponovno poziva k ureditvi zatočišč vzdolž turško-sirske meje, po možnosti pa tudi v Siriji, ter k temu, da mednarodna skupnost vzpostavi humanitarne koridorje;

11.  poziva k takojšnji, brezpogojni in varni izpustitvi vseh političnih zapornikov, zdravstvenih in humanitarnih delavcev, novinarjev, verskih voditeljev in aktivistov za človekove pravice, tudi Razan Zajtuneh, dobitnice nagrade Saharova za leto 2011, in k usklajenim ukrepom EU, s katerimi bi zagotovili njeno izpustitev; poziva vse strani, naj zagotovijo njihovo varnost; poziva sirsko vlado, naj mednarodnim preiskovalnim organizacijam, tudi preiskovalni komisiji ZN za Sirijo, zagotovi takojšen in neoviran dostop do vseh objektov za pridržanje;

12.  obsoja ustrahovanja mirnih aktivistov in novinarjev in napade nanje; obžaluje izvajanje cenzure na spletu in omejitve dostopa do spletnih dnevnikov in socialnih omrežij; želi spomniti, da so varstvo svobode izražanja, zaščita novinarjev in svobodnega in neodvisnega medijskega sektorja temeljni elementi demokratičnega političnega procesa; prav tako poudarja, da je treba v Siriji okrepiti akterje civilne družbe ter spodbuditi dejavno in smiselno udeležbo žensk, mladih in predstavnikov civilne družbe v procesu Ženeva II in pri obnovi države;

13.  poudarja, kako pomembno je, da vsi akterji v tej krizi zagotovijo zaščito posebej ranljivim skupinam sirske družbe, kot so etnične in verske manjšine, tudi kristjani, in sodelujejo pri procesu Ženeva II, da bi za prihodnjo novo Sirijo ohranili tradicijo medkulturnega, medetničnega in medverskega sobivanja v državi;

14.  poziva k ničelni strpnosti do umorov, ugrabitev in zlasti novačenja otrok ter poziva vse strani, vpletene v konflikt, naj v celoti spoštujejo resolucijo varnostnega sveta ZN št. 1612 (2005) z dne 26. julija 2005 o otrocih in oboroženih spopadih; poudarja tudi pomen preprečevanja spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola ter zagotavljanja primerne podpore žrtvam; v zvezi s tem poudarja pomen programov za zgodnje odzivanje na nasilje na podlagi spola; pozdravlja tudi pobudo OZN in njenih humanitarnih partnerjev z imenom „No Lost Generation“, katere namen je zaceliti rane sirskih otrok in ohraniti njihovo prihodnost, ter spodbuja EU, naj jo dejavno podpre;

15.  poziva, naj se posebna pozornost posveti razmeram palestinskih beguncev v Siriji in zlasti skrb vzbujajočim humanitarnim razmeram v begunskem taborišču Jarmuk; poziva vse strani, udeležene v konfliktu, naj Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu in drugim mednarodnim humanitarnim organizacijam dovolijo takojšen in brezpogojen dostop do tega taborišča, da bi lahko olajšali izredno trpljenje njegovih prebivalcev;

16.  še naprej podpira delo neodvisne mednarodne preiskovalne komisije o Sirski arabski republiki, ki jo je ustanovil Svet Združenih narodov za človekove pravice, in ponovno poziva varnostni svet ZN, naj pri Mednarodnem kazenskem sodišču sproži uradno preiskavo o razmerah v Siriji; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, naj sprejme ukrepe v tej smeri;

17.  izraža spoštovanje skupnostim gostiteljicam in sosednjim državam Sirije, zlasti Jordaniji, Libanonu, Turčiji, Iraku in Egiptu, za njihovo iznajdljivost pri zagotavljanju zatočišča in humanitarne pomoči družinam, ki so zbežale pred oboroženim konfliktom v Siriji; ponovno izraža resno zaskrbljenost zaradi humanitarnih, socialnih, gospodarskih, političnih in varnostnih posledic krize v Siriji za celotno regijo, zlasti Libanon in Jordanijo; poudarja, da je potreben usklajen odziv v podporo državam gostiteljicam, vključno s humanitarno, razvojno in makroekonomsko pomočjo, ter ponovno poziva EU, naj skliče humanitarno konferenco o sirski begunski krizi ter prednostno obravnava ukrepe, s katerimi bi pomagali državam v tej regiji, ki sprejemajo begunce, ter tako podprli njihova prizadevanja za sprejetje vse večjega števila beguncev in ohranitev politike odprtih meja;

18.  poudarja, da kriza v Siriji od EU in držav članic zahteva usklajen skupni pristop na področju dostave humanitarne pomoči in drugje, ter še naprej podpira podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton in komisarko Kristalino Georgievo pri njunih prizadevanjih za boljše usklajevanje na tem področju;

19.  pozdravlja dejstvo, da so donatorji v Kuvajtu zbrali 2,4 milijarde USD v obliki zavez, in jih poziva, naj izpolnijo obljube in hitro zagotovijo ta znesek; pozdravlja zavezanost držav članic EU kot največjih donatoric v smislu finančne pomoči in zavez za prihodnost; ugotavlja pa, da so potrebna precejšnja dodatna prizadevanja, da bi izpolnili humanitarne potrebe v Siriji, zato poziva k dodatnim finančnim prispevkom mednarodnih akterjev;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, posebnemu odposlancu ZN in Arabske lige za Sirijo, parlamentu in vladi Iraka, parlamentu in vladi Jordanije, parlamentu in vladi Libanona, parlamentu in vladi Turčije, parlamentu in vladi Egipta, parlamentu in vladi Rusije, parlamentu in vladi Kitajske ter vsem stranem, vpletenim v konflikt v Siriji.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o razmerah v Egiptu (2014/2532(RSP))

P7_TA(2014)0100 RC-B7-0145/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Egiptu, zlasti resolucije z dne 12. septembra 2013 o razmerah v Egiptu(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z 23. oktobra 2013 o evropski sosedski politiki na poti k močnejšemu partnerstvu: stališče EP v zvezi s poročili o napredku za leto 2012(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2013 o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji(3),

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice/visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 24. januarja 2014 o nedavnih nasilnih napadih v Egiptu, z dne 19. januarja 2014 o ustavnem referendumu v Egiptu, z dne 11. januarja 2014 o razmerah v Egiptu pred ustavnim referendumom, z dne 24. decembra 2013 o avtomobilih bombah v mestu Mansura v Egiptu in z dne 23. decembra 2013 o kaznovanju političnih aktivistov v Egiptu,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 8. februarja 2013 o arabski pomladi,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Egiptu z dne 22. julija in 21. avgusta 2013,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in je bil okrepljen z akcijskim načrtom iz leta 2007, ter poročila Komisije o napredku pri izvajanju tega sporazuma z dne 20. marca 2013,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Egipt,

–  ob upoštevanju ustavnega odloka, ki je bil v Egiptu izdan 8. julija 2013 in ki vsebuje predlog načrta za ustavne spremembe in nove volitve,

–  ob upoštevanju egiptovske ustave, ki jo je pripravila ustavna komisija in je bila sprejeta na referendumu 14. in 15. januarja 2014,

–  ob upoštevanju programa začasne egiptovske vlade za ohranjanje poti do demokracije,

–  ob upoštevanju egiptovskega zakona 107 o pravici do javnega zbiranja, pohodov in miroljubnih protestov z dne 24. novembra 2013,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je začasni predsednik Adli Mansur 1. decembra 2013 potrdil novo egiptovsko ustavo, o kateri se je dogovorila ustavna komisija, sestavljena iz 50 članov, vključno s številnimi političnimi in verskimi predstavniki, vendar brez predstavnikov Muslimanske bratovščine;

B.  ker je bil 14. in 15. januarja 2014 organiziran referendum o novi ustavi, pri čemer je bila volilna udeležba 38,6-odstotna, podpora ustavi pa 98,1-odstotna; ker je bilo obdobje pred referendumom zaznamovano z nasilnimi dejanji, nadlegovanjem in aretacijami aktivistov, ki so pozivali k zavrnitvi referenduma, kar je privedlo do enostransko obarvane javne razprave pred referendumom; ker glede na izjavo podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Catherine Ashton EU sicer ni pristojna za temeljito oceno izvedbe referenduma ali preverjanje domnevnih nepravilnosti, vendar se zdi, da te niso pomembno vplivale na izid;

C.  ker ima nova egiptovska ustava številne pozitivne elemente na področju temeljnih svoboščin in človekovih pravic, zaščite manjšin in zlasti varstva pravic žensk, vendar vsebuje tudi člene, ki oborožene sile izključujejo iz civilnega nadzora, proračun pa iz parlamentarnega nadzora, ter dovoljujejo, da civilistom sodijo vojaški sodniki, en člen pa omejuje svobodo opravljanja verskih obredov in ustanavljanje verskih objektov za pripadnike abrahamskih religij;

D.  ker v Egiptu zaradi političnih trenj in izrazite polarizacije družbe še naprej prihaja do terorističnih napadov in nasilnih spopadov; ker je od julija 2013 v spopadih med protestniki in varnostnimi silami ter med privrženci in nasprotniki predsednika Mursija izgubilo življenje več kot tisoč ljudi, še veliko več pa je bilo ranjenih; ker naj bi varnostne sile nad protestniki uporabile pretirano silo in ker so jih na tisoče aretirale ali pridržale, še vedno pa prevladuje praksa nekaznovanja; ker so 12. novembra 2013 v državi preklicali izredne razmere;

E.  ker je bil z ustavnim odlokom z dne 8. julija 2013 opredeljen politični načrt za Egipt; ker je začasni egiptovski predsednik Adli Mansur v nasprotju s tem načrtom pozval, naj se najprej izvedejo predsedniške volitve; ker je začasna vlada v svojem programu potrdila svojo zavezo, da si bo prizadevala za izgradnjo demokratičnega sistema, ki bo zagotavljal pravice in svoboščine vsem Egipčanom, za dokončanje tega načrta ob polni udeležbi vseh političnih akterjev ter za referendum o novi ustavi, ki mu bodo v ustreznem času sledile pravične in svobodne parlamentarne in predsedniške volitve v skladu z vsemi zakonskimi predpisi;

F.  ker so v Egiptu še vedno zelo pogoste kršitve temeljnih svoboščin in človekovih pravic; ker se je nasilje nad političnimi nasprotniki, novinarji in aktivisti civilne družbe, hujskanje proti njim in njihovo nadlegovanje v času pred referendumom še povečalo; ker so v zadnjih tednih aretirali in obsodili številne politične aktiviste in aktiviste civilne družbe, med katerimi so Abdel Fatah, Mohamed Abdel iz Egiptovskega centra za ekonomske in socialne pravice, Ahmed Maher in Ahmed Duma, voditelja Gibanja 6. april, pa tudi člani različnih političnih strank; ker je egiptovski Nacionalni svet za človekove pravice 12. januarja 2014 po obisku omenjenih uglednih aktivistov v zaporu Tora objavil poročilo, v katerem je obsodil pogoje njihovega pridržanja ter pozval k ustavitvi slabega ravnanja z njimi; ker je bilo po poročilih odbora za zaščito novinarjev od julija 2013 ubitih najmanj pet novinarjev, 45 so jih napadli, 11 novinarskih izpostav je bilo oplenjenih, najmanj 44 novinarjev pa so v dolgotrajnem predsodnem postopku pridržali brez obtožnice; ker so 29. januarja 2014 obtožili 20 novinarjev Al Džazire, od katerih jih je zdaj osem v priporu (trije med njimi so Evropejci), da pripadajo teroristični organizaciji ali širijo lažne novice;

G.  ker Muslimanska bratovščina redno zavrača sodelovanje v političnem procesu, ki ga je napovedala začasna vlada, in je pozvala k bojkotu referenduma, številni njeni voditelji pa še naprej hujskajo k nasilju nad državnimi organi in varnostnimi silami; ker so začasne egiptovske oblasti prepovedale Muslimansko bratovščino, zaprle njene voditelje, zasegle njeno premoženje, utišale njene medije in kriminalizirale članstvo v njej, medtem ko stranka tega gibanja Svoboda in pravičnost še najprej obstaja; ker je nekdanji predsednik Mursi od 3. julija 2013 v priporu in so proti njemu vložene številne kazenske ovadbe;

H.  ker so človekove pravice in temeljne svoboščine, pa tudi socialna pravičnost in višji življenjski standard državljanov zelo pomembna razsežnost prehoda v odprto, svobodno, demokratično in uspešno egiptovsko družbo; ker imajo neodvisni sindikati in organizacije civilne družbe bistveno vlogo v tem procesu, svobodni mediji pa so bistveni del družbe v vsaki demokraciji; ker so v sedanjem obdobju političnega in socialnega prehoda v državi Egipčanke še vedno v posebej ranljivem položaju;

I.  ker so se po odstavitvi predsednika Mursija lansko poletje povečale napetosti med džihadisti in koptskimi kristjani, veliko koptskih cerkev pa je bilo uničenih; ker se je leta 2013 v Egiptu pripetilo največ incidentov na svetu, v katere so bili vključeni kristjani, o najmanj 167 primerih pa so poročali mediji; ker je bilo v tej državi skoraj 500 poskusov zaprtja ali uničenja cerkva in najmanj 83 umorov kristjanov, ki so bili versko motivirani;

J.  ker so se varnostne razmere še poslabšale, na Sinaju pa je vse več terorističnih dejanj in nasilnih napadov na varnostne sile; ker je bilo po uradnih podatkih od 30. junija 2013 v nasilnih napadih ubitih najmanj 95 odstotkov varnostnega osebja;

K.  ker na tem območju umre ali izgine na tisoče ljudi, zlasti beguncev iz Eritreje in Somalije, med katerimi je veliko žensk in otrok, ali pa jih ugrabijo in zanje zahtevajo odkupnino, jih mučijo, spolno zlorabijo ali ubijejo trgovci z ljudmi zaradi trgovine z organi;

L.  ker je zakon 107 o pravici do javnega zbiranja, pohodov in miroljubnih protestov z dne 24. novembra 2013 sprožil obširno in izrazito nasprotovanje v Egiptu in drugod; ker je podpredsednica/visoka predstavnica Catherine Ashton v svoji izjavi z dne 23. decembra 2013 navedla, da naj bi ta zakon preveč omejeval svobodo izražanja in zbiranja; ker so v minulih tednih razpustili miroljubne proteste, številne protestnike pa so na podlagi tega zakona aretirali in pridržali;

M.  ker je egiptovsko gospodarstvo v velikih težavah; ker sta se od leta 2011 stopnji brezposelnosti in revščine povečali; ker so za gospodarsko blaginjo v državi potrebni politična stabilnost, preudarne gospodarske politike, ukrepi za boj proti korupciji ter mednarodna podpora; ker politično, gospodarsko in družbeno dogajanje v Egiptu pomembno vpliva na vso regijo in še dlje;

N.  ker raven in obseg pomoči EU Egiptu po pregledani evropski sosedski politiki in zlasti načelu „več za več“, temeljita na spodbudah in sta zato odvisna od napredka, ki ga bo Egipt dosegel pri izpolnjevanju zavez, tudi na področju demokracije, pravne države, človekovih pravic in enakosti spolov;

1.  ponovno izraža veliko solidarnost z Egipčani in še naprej podpira njihove legitimne demokratične težnje in prizadevanja za zagotovitev mirnega demokratičnega prehoda k političnim, gospodarskim in družbenim reformam;

2.  odločno obsoja vsa dejanja nasilja,terorizma, podpihovanja, nadlegovanja, sovražnega govora in cenzure; poziva vse politične akterje in varnostne sile, naj v korist države delujejo čim bolj zadržano in se izogibajo provokacijam, saj se bodo le tako izognili nadaljnjemu nasilju; izraža iskreno sožalje družinam žrtev;

3.  poziva začasne egiptovske oblasti in varnostne sile, naj zagotovijo varnost vsem državljanom, ne glede na politična stališča, pripadnost in veroizpoved, naj spoštujejo načelo pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine, zaščitijo svobodo združevanja, mirnega zbiranja, izražanja ter svobodo tiska, naj se zavežejo dialogu in nenasilju ter upoštevajo in izpolnijo mednarodne obveznosti države;

4.  je seznanjen z novo egiptovsko ustavo, ki je bila potrjena na referendumu 14. in 15. januarja 2014 in bi morala biti pomemben korak naprej pri težavnem prehodu te države v demokracijo; pozdravlja dejstvo, da se nova egiptovska ustava sklicuje na civilno vlado, svobodo prepričanja in enakopravnost vseh državljanov, da krepi vlogo žensk, zagotavlja pravice otrok, prepoveduje vse oblike in vrste mučenja, prepoveduje in kriminalizira vse oblike suženjstva ter zahteva spoštovanje mednarodnih pogodb na področju človekovih pravic, ki jih je podpisal Egipt; poziva, naj se določbe o temeljnih svoboščinah – vključno s svobodo združevanja, zbiranja in izražanja – ter o človekovih pravicah v novi ustavi v celoti in učinkovito izvajajo, vsa obstoječa in prihodnja zakonodaja na teh področjih pa naj bo z njo usklajena;

5.  vendar izraža svojo zaskrbljenost zaradi nekaterih členov v novi ustavi, zlasti tistih, ki so povezani s statusom oboroženih sil, kar med drugim zajema: člen 202, ki določa, da se obrambni minister, ki je tudi vrhovni poveljnik, imenuje iz vrst oficirjev oboroženih sil; člen 203 o proračunu oboroženih sil; člen 204, ki dopušča, da v primeru neposrednih napadov na vojaške objekte, območja, opremo, dokumente ali skrivnosti, javna sredstva oboroženih sil, vojaške tovarne in osebje, pa tudi v primerih, povezanih s služenjem vojaškega roka, civilistom sodijo vojaški sodniki; in člen 234, ki določa, da se obrambni minister imenuje po odobritvi vrhovnega sveta oboroženih sil in da ta določba velja dva polna predsedniška mandata, pri čemer ni nikjer navedeno, kako je ministra mogoče odstaviti in kdo ima to pristojnost;

6.  poudarja, da je ustavni referendum pomenil priložnost za dosego nacionalnega soglasja, sprave ter institucionalne in politične stabilnosti za Egipt; je seznanjen z dejstvom, da je novo ustavo podprla velika večina udeležencev na referendumu in da je bila udeležba relativno nizka, ter s poročili o domnevnih nepravilnostih med glasovanjem; močno obžaluje nasilne spopade pred in med referendumom ter po njem, ki so terjali smrtne žrtve in poškodbe;

7.  obsoja vsa nasilna dejanja in ustrahovanje ter poziva vse akterje in varnostne sile, naj pokažejo zmernost in tako preprečijo še več mrtvih ali ranjenih, saj je to v najboljšem interesu države; poziva začasno egiptovsko vlado, naj zagotovi hitro, neodvisno, resno in nepristransko preiskavo vseh teh primerov ter poskrbi, da bodo krivci odgovarjali za svoja dejanja; opominja začasno vlado, da je njena odgovornost, da zagotovi varnost vsem egiptovskim državljanom, ne glede na politična stališča ali versko pripadnost, ter da poskrbi, da bodo krivci za nasilje, hujskanje k nasilju ali kršitve človekovih pravic nestrankarsko odgovarjali za svoja dejanja;

8.  znova poudarja, da sta sprava in vključujoči politični proces pod civilnim vodstvom ob udeležbi vseh demokratičnih političnih akterjev bistvena elementa demokratičnega prehoda v Egiptu in da je izvedba svobodnih in poštenih parlamentarnih in predsedniških volitev v roku, ki ga opredeljuje nova ustava – vodijo namreč k ustrezni zastopanosti različnih političnih stališč ter žensk in manjšin –, še en bistveni korak v tem procesu; spodbuja vse politične in socialne akterje, vključno s privrženci nekdanjega predsednika Mursija, naj preprečijo vsa nasilna dejanja, hujskanje k nasilju ali provokacije ter naj si prizadevajo za spravo; poziva k izpustitvi vseh političnih pripornikov, ki so zaprti zaradi mirnega uresničevanja pravice do svobode zbiranja, združevanja in izražanja; poudarja pomen svobodnega in poštenega sojenja za vse pridržane; predlaga reformo zakona o pravosodju, da bo zagotovljena resnična delitev oblasti;

9.  poziva k takojšnji ustavitvi vseh nasilnih dejanj, nadlegovanja ali ustrahovanja – ki jih izvajajo državni organi, varnostne sile ali druge skupine – nad političnimi nasprotniki, miroljubnimi protestniki, predstavniki sindikatov, novinarji, zagovorniki pravic žensk in drugimi akterji civilne družbe v Egiptu; poziva k resni in nepristranski preiskavi teh primerov ter h kazenskemu pregonu odgovornih; znova poziva začasno vlado, naj zagotovi, da bodo lahko domače in mednarodne organizacije civilne družbe, neodvisni sindikati in novinarji v tej državi delovali svobodno, brez vladnega vmešavanja;

10.  je zaskrbljen zaradi zakona 107 iz leta 2013, ki ureja pravico do javnega zbiranja, pohodov in miroljubnih protestov, in poziva začasne egiptovske oblasti, naj izvedejo reformo tega zakona ali ga razveljavijo, da bi zagotovile svobodo združevanja in mirnega zbiranja v skladu z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah ter spoštovanje mednarodnih standardov in obveznosti;

11.  obsoja nedavne teroristične napade na varnostne sile v Egiptu; je globoko zaskrbljen zaradi nadaljnjega slabšanja varnostnih razmer na Sinaju in poziva k okrepljenim prizadevanjem začasne egiptovske vlade in varnostnih sil za obnovitev varnosti na tem območju, zlasti z bojem proti trgovcem z ljudmi; v zvezi s tem opozarja, da so na podlagi člena 89 nove ustave prepovedane vse oblike suženjstva, zatiranja, prisilnega izkoriščanja ljudi, trgovina za namene spolnega izkoriščanja in druge oblike trgovine z ljudmi ter se v Egiptu kaznujejo v skladu z zakonom;

12.  odločno obsoja nasilje nad koptsko skupnostjo in uničenje številnih cerkva, kulturnih centrov in podjetij po vsej državi; je zaskrbljen, ker oblasti kljub mnogim svarilom niso sprejele ustreznih varnostnih ukrepov za zaščito koptske skupnosti;

13.  zahteva, naj Svet na svoj seznam terorističnih organizacij uvrsti skupino Ansar Bajt al Makdis, ki je prevzela odgovornost za več nedavnih napadov in bombardiranje na Sinaju, v Kairu in drugod;

14.  poziva začasne egiptovske oblasti, naj pripravijo, sprejmejo in izvajajo zakonodajo za boj proti vsem oblikam nasilja na podlagi spola, vključno s posilstvom v zakonu in spolnim nasiljem nad ženskami, ki se udeležijo protestov in demonstracij; poleg tega poziva začasne egiptovske oblasti, naj zagotovijo učinkovite in dostopne načine poročanja in zaščitne ukrepe, ki so prilagojeni potrebam žrtev in zaupni; poziva k odpravi prakse nekaznovanosti in zagotovitvi ustreznih kazenskih sankcij zoper storilce;

15.  pozdravlja pripravljenost, ki jo je izrazila začasna egiptovska vlada na priporočilo egiptovskega nacionalnega sveta za človekove pravice, da v Kairu odpre regionalno pisarno visoke komisarke ZN za človekove pravice, ter poziva začasno egiptovsko vlado, naj stori vse potrebno, da bi pospešila odprtje urada;

16.  pozdravlja in podpira prizadevanja podpredsednice/visoke predstavnice Catherine Ashton in posebnega predstavnika Bernardina Leóna, da posredujeta med stranmi s ciljem, da bi našli izhod iz sedanje politične krize; znova poziva Svet, podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj v dvostranskih odnosih in pri finančni podpori Egiptu upoštevajo načelo pogojenosti („več za več“), pa tudi resne gospodarske izzive, s katerimi se sooča ta država; glede tega poziva k jasnim in skupno dogovorjenim merilom uspešnosti; ponovno potrjuje svojo zavezanost pomoči egiptovskemu ljudstvu v procesu prehoda k demokratičnim in gospodarskim reformam;

17.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico Catherine Ashton, naj objavi poročilo misije strokovnjakov EU za volitve, ki je spremljala ustavni referendum v Egiptu 14. in 15. januarja 2014;

18.  poziva egiptovsko vlado, naj zahteva napotitev misije EU za opazovanje volitev, ki bo spremljala prihajajoče predsedniške volitve;

19.  znova poudarja, da je v odnosih Unije s sosednjimi državami na jugu omogočanje vračanja premoženja, ki so ga pokradli nekdanji diktatorji in njihovi režimi, moralna dolžnost EU in zelo politično vprašanje zaradi njegove simbolne vrednosti;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic ter začasni vladi Arabske republike Egipt.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0379. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0446. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0224.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o vrhunskem srečanju EU-Rusija (2014/2533(RSP))

P7_TA(2014)0101 RC-B7-0150/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji,

–  ob upoštevanju sedanjega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki vzpostavlja partnerstvo med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Rusko federacijo na drugi, ter pogajanj za nov sporazum med EU in Rusijo,

–  ob upoštevanju partnerstva za modernizacijo, začetem leta 2010 v Rostovu na Donu, in zavezi ruskega vodstva pravni državi kot temelju za modernizacijo Rusije;

–  ob upoštevanju skupnega cilja EU in Rusije, določenega v skupni izjavi po 11. vrhunskem srečanju med EU in Rusijo v Sankt Peterburgu 31. maja 2003, da se oblikujejo skupni gospodarski prostor, skupni prostor svobode, varnosti in pravice, skupni prostor sodelovanja na področju zunanje varnosti ter skupni prostor raziskovanja in izobraževanja, vključno s kulturnimi vidiki (štirje skupni prostori),

–  ob upoštevanju posvetovanj med EU in Rusijo o človekovih pravicah z dne 28. novembra 2013,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu z dne 28. in 29. novembra 2013,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja EU-Rusija 28. januarja 2014,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Komisije Joséja Manuela Durãa Barrosa in pripomb predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya po vrhunskem srečanju EU-Rusija 28. januarja 2014,

–  ob upoštevanju skupne izjave EU in Rusije o boju proti terorizmu z dne 28. januarja 2014,

–  ob upoštevanju člena 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je EU zavezana nadaljnjemu poglabljanju in razvoju odnosov med EU in Rusijo, kar se kaže v njeni zavzetosti za pogajanja o novem okvirnem sporazumu za njihov nadaljnji razvoj, in ker imata EU in Rusija globoke in celovite odnose, zlasti na področju energije, gospodarstva in poslovnega sektorja;

B.  ker se je vrhunsko srečanje EU in Rusije 28. januarja 2014 sprevrglo v triurno okrnjeno srečanje, ki se je osredotočalo na omejeno število vprašanj, kar odraža izzive v odnosih med EU in Rusijo, zlasti zaradi ruskega pritiska na države vzhodnega partnerstva;

C.  ker so okrepljeno sodelovanje in dobri sosedski odnosi med EU in Rusijo bistvenega pomena za stabilnost, varnost in blaginjo v Evropi in zlasti v skupni soseščini; ker lahko razvoj strateškega partnerstva med EU in Rusko federacijo temelji le na skupnih vrednotah; ker je bistvenega pomena, da se med partnericama začne sodelovanje na mednarodni ravni v vseh institucijah, organizacijah in forumih, da se izboljša upravljanje na svetovni ravni in začnejo obravnavati skupni izzivi,

D.  ker še vedno vlada zaskrbljenost o razvoju dogodkov v Ruski federaciji v zvezi s spoštovanjem in varstvom človekovih pravic ter spoštovanjem skupno dogovorjenih demokratičnih načel in pravne države; ker je Ruska federacija polnopravna članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, s čimer se je zavezala načelom demokracije in spoštovanju človekovih pravic;

E.  ker so na vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva v Vilni vse sodelujoče države ponovno potrdile zavezanost načelom mednarodnega prava in temeljnim vrednotam, vključno z demokracijo, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic;

F.  ker so dobrososedski odnosi, mir in stabilnost v državah skupne soseščine v interesu Rusije in EU; ker je treba razviti odprt, odkrit in v rezultate usmerjen dialog o krizah v teh državah, pri tem pa je zlasti treba upoštevati zamrznjene konflikte, da se okrepita varnost in stabilnost, podpre ozemeljska celovitost teh držav ter razvije skupni mehanizem kriznega upravljanja;

G.  ker imajo države vzhodnega partnerstva v skladu s helsinškim sporazumom polno suvereno pravico in svobodo vzpostavljanja stikov kot enakovredne partnerice s partnericami po lastni izbiri;

H.  ker se postopek postavljanja meja okoli Abhazije in Chinvalske regije/Južne Osetije stopnjuje in postaja sovražno, in sicer ob podpori ruskih sil in v škodo gruzijskega ozemlja;

I.  ker od 1. decembra 2013 letalski prevozniki ruskim oblastem sporočajo izpopolnjene podatke o potnikih in ker bodo ruske oblasti od 1. julija 2014 za prelete zahtevale popolne podatke o potnikih in posadki; ker nameravajo ruske oblasti ustvariti celovit sistem evidence imen potnikov;

1.  meni, da je vrhunsko srečanje EU-Rusija 28. januarja 2014 priložnost za razmislek o naravi in usmeritvi strateškega partnerstva med EU in Rusijo ter za pojasnitev vprašanj, o katerih se državi ne strinjata; ugotavlja, da okrnjena oblika vrhunskega srečanja EU in Rusije odraža trenutne odnose med EU in Rusijo in omogoča pragmatično izmenjavo mnenj o aktualnih vprašanjih, obenem pa simbolizira izzive, s katerimi se EU in Rusija soočata pri sodelovanju; pričakuje, da bo razprava vodila k večjemu vzajemnemu zaupanju in ustvarila pogoje za nov politični zagon, ki bo spodbudil napredovanje partnerstva;

2.  ponavlja prepričanje, da Rusija ostaja ena najpomembnejših partneric EU pri vzpostavljanju strateškega sodelovanja, saj si z njo deli ne le gospodarske in trgovske interese, pač pa tudi cilj uresničevanja skupno dogovorjenih demokratičnih vrednot; poudarja, da napredek v dvostranskih odnosih zahteva odprto razpravo za pojasnitev vprašanj, o katerih se državi ne strinjata;

3.  poudarja, da je potreben trajen in tvoren dialog, v okviru katerega bi razpravljali o razvoju razmer v skupni soseščini, pa tudi o različnih pobudah za regionalne gospodarske povezave, zlasti njihovih trgovinskih učinkih, na podlagi obstoječih obveznosti v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO); poziva EU in Rusijo, naj poiščeta načine, kako bi bili postopki povezovanja, ki potekajo na obeh straneh, bolj združljivi, hkrati pa naj si še naprej prizadevata za možnost skupnega trgovinskega in gospodarskega območja v prihodnosti;

4.  ponovno poudarja, da mora dialog med EU in Rusijo o vprašanjih v zvezi s skupno soseščino temeljiti na temeljnem načelu suverenosti in neodvisnosti sosednjih držav glede izbiranja političnih in trgovinskih zavezništev; je prepričan, da so nadaljnje politične in ekonomske reforme v državah vzhodnega partnerstva, vključno z Ukrajino, na podlagi vrednot in standardov EU končno v interesu Rusije, saj bi se s tem razširilo območje stabilnosti, blaginje in sodelovanja ob njenih mejah; opominja, da EU redno poziva Rusijo, naj prispeva k temu procesu s konstruktivnim sodelovanjem z državami vzhodnega partnerstva; nasprotuje nameri Rusije, da bi regijo vzhodnega partnerstva še naprej obravnavala kot območje pod svojim vplivom; meni, da bi morali imeti samo ukrajinski državljani pravico, da odločajo o prihodnosti svoje države;

5.  obžaluje dejstvo, da ruski voditelji dojemajo vzhodno partnerstvo EU kot grožnjo svojim političnim in gospodarskim interesom; poudarja, da bo – ravno nasprotno – povečanje trgovine in gospodarskih dejavnosti Rusiji koristilo, njena varnost pa bo zaradi stabilnega in predvidljivega sosedstva večja; poudarja, da je pomembno razvijati sinergije, da bi državam v skupnem sosedstvu omogočili, da čim bolj izkoristijo prednosti dvostranskih odnosov tako z EU kot Rusko federacijo;

6.  ponavlja, da v nasprotju s carinsko unijo, za katero se zavzema Rusija, sporazumi EU z državami vzhodnega partnerstva o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine slednjim ne preprečujejo proste trgovine s tretjimi državami; zato poudarja, da bodo vzhodne partnerice po podpisu pridružitvenega sporazuma, vključno s sporazumom o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine, še vedno lahko prosto trgovale z Rusijo po pogodbah o prosti trgovini, ki so jih sklenile v okviru Skupnosti neodvisnih držav;

7.  pričakuje, da se bodo, če bodo ustvarjeni ustrezni pogoji, pogajanja za nov sporazum začela na prihodnjem vrhunskem srečanju, ki bo junija 2014 v Sočiju; obžaluje pomanjkanje napredka pri pogajanjih o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, ki bi nadomestil sedaj veljavnega, in sicer zaradi nepripravljenosti ruske strani, da bi se spustila v vsebinska pogajanja o trgovinskem poglavju; poudarja, da je treba ohraniti zavezanost partnerstvu za modernizacijo;

8.  poziva k učinkovitemu usklajevanju politike EU glede Rusije v naslednjem mandatu Evropske komisije, z jasno in osrednjo vlogo visokega predstavnika/podpredsednika in skupnim pristopom držav članic do Rusije;

9.  poziva Rusijo, naj izpolni vse večstranske obveznosti na podlagi pristopa k STO ter naj v celoti izvaja svoje zaveze v tem okviru; poziva Rusijo, naj se vzdrži samovoljnega prepovedovanja izdelkov iz držav članic EU, saj so taki ukrepi škodljivi za dvostranske odnose med posameznimi državami članicami in Rusijo ter za odnose med EU in Rusijo;

10.  odločno obsoja nedavne teroristične napade v Volgogradu; pozdravlja sprejetje skupne izjave EU in Rusije o boju proti terorizmu z dne 28. januarja 2014, v kateri sta se obe strinjali, da bosta preučili možnosti za nadaljnjo krepitev sodelovanja v odziv na zločine teroristov in organizirani kriminal, za razširitev sodelovanja in izmenjavo dobre prakse v boju proti terorizmu in usposabljanju strokovnjakov na tem področju ter za okrepitev svojega sodelovanja v okviru Združenih narodov, pa tudi v drugih večstranskih forumih;

11.  je seznanjen s poročilom o napredku skupnih prostorov EU in Rusije, v katerih sta navedena napredek ali nazadovanje pri izvajanju skupnih prostorov EU in Rusije ter načrtov, sprejetih leta 2005; posebej podpira sodelovanje na področju raziskav in razvoja ter poudarja, da štirje skupni prostori temeljijo na načelu vzajemnosti;

12.  poudarja pomen energetske varnosti in dejstva, da oskrba z naravnimi viri ne bi smela biti politično orodje; poudarja pomen sodelovanja na področju energije za obe strani, saj pomeni priložnost za nadaljnjo trgovinsko in gospodarsko sodelovanje na odprtem in preglednem trgu, s popolnim razumevanjem potreb EU po raznovrstnosti prevoznih poti in ponudnikov energije; poudarja, da bi morali biti načeli soodvisnosti in preglednosti osnova tega sodelovanja, kot tudi enak dostop do trgov, infrastrukture in naložb; poziva, da mora sodelovanje med EU in Rusijo na področju energije trdno temeljiti na načelih notranjega trga, vključno s tretjim energetskim svežnjem, zlasti glede dostopa tretjih strani, pa tudi s pogodbo o energetski listini; je prepričan, da bi Rusija s popolnim sprejetjem načel pogodbe o energetski listini zagotovila vzajemno korist za dvostranske odnose v energetiki; poziva k tesnemu sodelovanju med EU in Rusijo na področju oskrbe s surovinami in redkimi zemljami, predvsem tistimi, ki so označene kot kritične, in poziva k spoštovanju mednarodnih pravil, predvsem pravil STO;

13.  poziva Rusko federacijo, naj poveča svoj prispevek k spopadanju s podnebnimi spremembami; zlasti poziva Rusijo, naj sprejme zavezujoči cilj za drugo obdobje z ratifikacijo dodatka iz Dohe h kjotskemu protokolu in okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja;

14.  ponovno poudarja svojo zavezo dolgoročnemu cilju potovanja med EU in Rusijo brez vizumov, ki naj se doseže postopoma in s poudarkom na vsebini in praktičnem napredku; ugotavlja, da potekajo pogajanja o dopolnitvi sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov, izvajajo pa se tudi skupni ukrepi v smeri odprave vizumov za kratka potovanja; je močno zaskrbljen zaradi načrtovane vključitve velikega števila ruskih uradnikov s „službenim potnim listom‟ v dogovor o poenostavitvi vizumskih postopkov;

15.  izraža zaskrbljenost nad razvojem razmer v Ruski federaciji, kar zadeva spoštovanje in varstvo človekovih pravic in spoštovanje skupno dogovorjenih demokratičnih načel, pravil in postopkov, zlasti v zvezi z zakonom o tujih agentih, zakonodajo proti LGBTI, ponovno kriminalizacijo obrekovanja, zakonom o izdaji in zakonodajo, ki ureja javne proteste; poziva Rusijo, naj kot članica Sveta Evrope spoštuje svoje mednarodne obveznosti;

16.  pozdravlja nedavne primere amnestije in poudarja, da bo jasno in zanesljivo razumevanje temeljnih svoboščin, človekovih pravic in pravne države prispevalo k dodatnemu napredku našega strateškega partnerstva; poudarja, da je neodvisen, nepristranski in učinkovit pravosodni sistem jedro pravne države in v veliki meri prispeva k razvoju zanesljivega in stabilnega poslovnega okolja in naložbenega ozračja;

17.  ponovno poudarja zaskrbljenost zaradi nadaljnjega slabšanja splošnih razmer na področju človekovih pravic v Rusiji ter odsotnost vsakršnega napredka pri posvetovanjih med EU in Rusijo o človekovih pravicah; obžaluje zlasti, da je ta dialog postal proces in ne sredstvo za doseganje merljivih in oprijemljivih rezultatov; ponovno vztraja, da je v ta posvetovanja o človekovih pravicah treba vključiti javne kazalnike napredka, pa tudi izboljšati dialog, na primer s spreminjanjem lokacije posvetovanj, s sodelovanjem ruskih oblasti in nevladnih organizacij v tem procesu in njihovim dogovarjanjem o sestavi ruske delegacije, ter da je treba ob vsakem vrhu med EU in Rusijo ter po sejah partnerskega sveta objaviti javno oceno napredka na teh srečanjih;

18.  poziva Rusijo, naj v celoti razveljavi zvezni zakon o propagandi netradicionalnih spolnih odnosov in podobne regionalne protipropagandne zakone, ki omejujejo človekove pravice, zlasti svobodo izražanja in združevanja v zvezi s spolno usmeritvijo in spolno identiteto; izraža iskreno zaskrbljenost zaradi negativnih posledic teh zakonov za družbo, saj se diskriminacija in nasilje nad osebami LGBTI povečuje; poziva delegacijo EU, naj v skladu z ustreznimi smernicami poveča podporo zagovornikom človekovih pravic za osebe LGBTI;

19.  ponovno poziva Komisijo, naj v okviru načrtovanja evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ter finančnega instrumenta za organizacije civilne družbe in lokalne organe (CSO/LA), ki sedaj poteka, znatno okrepi prizadevanja in pomoč zatirani civilni družbi, tako da podvoji finančne prispevke za to državo;

20.  poudarja, da so redna srečanja za politični dialog o širšem naboru vprašanj zunanje politike bistveni del odnosov med EU in Rusijo; poudarja, da mora Rusija kot stalna članica varnostnega sveta Združenih narodov prevzeti svojo odgovornost pri mednarodnih krizah; poziva Rusijo, naj na drugi ženevski konferenci o Siriji uporabi zelo konstruktiven pristop in naj si prizadeva za oblikovanje politične rešitve za konflikt; pozdravlja ruska prizadevanja v sodelovanju z ZDA in mednarodno skupnostjo za odobritev resolucije varnostnega sveta Združenih narodov v zvezi z uničenjem sirskega kemičnega orožja ob začetku pogovorov Ženeva II;

21.  poudarja pomembnost dialoga in sodelovanja z Rusijo o vprašanjih svetovnega pomena, da bi se uspešno spopadli z vprašanji, kot so Afganistan, delo bližnjevzhodne četverice in boj proti piratstvu ob obali Afriškega roga; spodbuja poglobitev in okrepitev tega sodelovanja, katerega cilj je skupno ukrepanje v zvezi s iranskim jedrskim programom;

22.  poziva Rusijo, naj umakne priznanje odcepitve gruzijskih pokrajin Abhazije in Chinvalija/Južne Osetije; ostro obsoja proces postavljanja meja v Abhaziji in Chinvalski regiji/Južni Osetiji, zaradi katerega se je razširila površina okupiranega ozemlja v škodo Gruzije; poziva Gruzijo in Rusijo, naj brezpogojno sodelujeta v neposrednih pogovorih o vrsti vprašanj, pri čemer naj po potrebi izbereta vzajemno sprejemljivo neodvisno tretjo stranko za mediacijo, to pa naj dopolnjuje, ne pa zamenja, obstoječi ženevski proces;

23.  poziva Rusko federacijo, naj izpolni zaveze, ki jih je leta 1996 sprejela v Svetu Evrope in ponovila v sklepih z vrhunskega srečanja OVSE (Istanbul, 1999 in Oporto, 2002), o umiku ruskih vojakov in orožja z moldavijskega ozemlja; izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja napredka pri tem vprašanju; poudarja, da so se vse strani, udeležene v pogovorih (5+2), zavezale, da bodo rešile konflikt na podlagi ozemeljske celovitosti Republike Moldavije; poziva Rusijo, naj v okviru skupine iz Minska igra konstruktivno vlogo v prizadevanjih za rešitev dolgotrajnega konflikta v Gorskem Karabahu;

24.  meni, da so potrebna nova prizadevanja za napredek pri sodelovanju in dialogu med EU in Rusijo o vprašanjih regionalne varnosti, vključno z rešitvijo dolgotrajnih konfliktov v soseščini;

25.  poudarja pomembnost spodbujanja medkulturnega dialoga med EU in Rusijo ter vzajemnega poznavanja zgodovine in kulturne dediščine, pa tudi spodbujanja mobilnosti in izmenjave študentov, učiteljev, profesorjev in raziskovalcev, da bi se olajšali stiki med ljudmi, ki bi jasno in konkretno odražali trajno partnerstvo, to pa bi dolgoročno vodilo k skupnosti vrednot;

26.  poziva ruske oblasti, naj sodelujejo pri odpiranju ruskih arhivov, omogočijo dostop raziskovalcem in prekličejo tajnost pomembnih dokumentov, tudi v zvezi z usodo Raoula Wallenberga, ki je pred 70 leti na tisoče madžarskih Judov rešil pred genocidom;

27.  pozdravlja delo odbora za parlamentarno sodelovanje med EU in Rusijo kot platforme za razvoj sodelovanja in nadaljnjega dialoga med obema parlamentarnima institucijama;

28.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav vzhodnega partnerstva, predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije, Svetu Evrope ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o poročilu o napredku Bosne in Hercegovine za leto 2013 (2013/2884(RSP))

P7_TA(2014)0102 B7-0074/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Bosno in Hercegovino na drugi strani, ki je bil podpisan 16. junija 2008 in so ga ratificirale vse države članice EU ter Bosna in Hercegovina,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o Zahodnem Balkanu z dne 19. in 20. junija 2003 ter priloge z naslovom „Solunska agenda za Zahodni Balkan: na poti k evropski integraciji“,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Bosni in Hercegovini z dne 11. decembra 2012 in 21. oktobra 2013,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. oktobra 2013 z naslovom „Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2013–2014“ (COM(2013)0700) ter priloženega delovnega dokumenta služb Komisije z dne 16. oktobra 2013 z naslovom „Bosna in Hercegovina: poročilo o napredku za leto 2013“ (SWD(2013)415),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 23. maja 2013 o poročilu o napredku Bosne in Hercegovine za leto 2012(1) in resolucije z dne 22. novembra 2012 o širitvi: politike, merila in strateški interesi EU(2),

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker se EU še naprej odločno zavzema za suvereno in enotno Bosno in Hercegovino ter za možnost članstva te države;

B.  ker zapletena in neučinkovita institucionalna struktura, ki izvira iz Priloge 4 Daytonskega sporazuma, pa tudi nedejavnost političnih voditeljev Bosne in Hercegovine in njihova nezmožnost sklepanja kompromisov še naprej negativno vplivajo na zmožnost države, da bi napredovala v smeri EU ter državljanom zagotovila boljše življenje; ker je ustavna reforma, usmerjena v delujočo in vključujočo demokratično državo, nujno potrebna;

C.  ker je možnost članstva v EU Bosni in Hercegovini ponujena kot enotni državi;

D.  ker sta potrebna nov zagon ter spoštovanje državljanov in mednarodnih obveznosti, da ne bi v času do splošnih volitev oktobra 2014 ponovno prišlo do zastoja;

E.  ker razširjena korupcija, zelo visoka brezposelnost in pomanjkanje obetov državljanov Bosne in Hercegovine za prihodnost še naprej resno otežujejo družbeno-gospodarski in politični razvoj v državi;

F.  ker je sodelovanje z drugimi državami v regiji v dobrem sosedskem duhu osnovni pogoj za mirno sobivanje in spravo v Bosni in Hercegovini ter regiji jugovzhodne Evrope;

Splošne ugotovitve

1.  je globoko zaskrbljen, ker politični voditelji treh etničnih skupnosti v državi še vedno nimajo skupne vizije; poziva politične skupine na vseh ravneh oblasti v državi, naj izboljšajo sodelovanje in dialog, da bi rešile obstoječe spore ter da bi se tako dosegel napredek na poti reform in izboljšalo življenje državljanov Bosne in Hercegovine; poziva civilno družbo, naj se bolj vključi v prizadevanja za reformo države;

2.  pozdravlja sporazum v šestih točkah, dosežen v Bruslju dne 1. oktobra 2013, vendar obžaluje, da centralistične sile ovirajo njegovo izvajanje; poudarja, da je za zagotovitev napredka Bosne in Hercegovine pomembno spoštovati načela federalizma in legitimnega zastopanja;

3.  poziva k odmiku od nacionalistične in etnocentrične retorike voditeljev treh konstitutivnih narodov v Bosni in Hercegovini; obstoja vse oblike segregacije in diskriminacije na verski ali etnični osnovi v državi;

4.  poziva politične voditelje, naj se osredotočijo na izvajanje načrta za dialog na visoki ravni in s tem omogočijo izpolnjevanje zahtev, na podlagi katerih bi lahko začel veljati stabilizacijsko-pridružitveni sporazum;

5.  poziva vlade in pristojne organe, naj izboljšajo učinkovitost in delovanje svojih institucij ter vzpostavijo učinkovit mehanizem usklajevanja z EU, da se zagotovita harmoniziran prenos in izvrševanje pravnega reda EU v vsej državi v interesu splošne blaginje državljanov; v zvezi s tem jih poziva, naj zagotovijo, da bodo na ravni države zmožni enotno nastopati; poudarja, da bo brez tega mehanizma proces pristopa k EU še naprej v zastoju; poziva politične stranke, naj si prizadevajo izboljšati politični dialog in politično kulturo;

6.  želi spomniti Komisijo, da širitev EU ne pomeni zgolj prenosa pravnega reda EU ter mora temeljiti na pravi in celoviti zavezanosti evropskim vrednotam; poziva k nadaljnjemu sodelovanju EU z voditelji Bosne in Hercegovine ter ponovnemu razmisleku o pristopu EU k tej državi, saj v primerjavi z drugimi državami v regiji ta ni napredovala v smeri pridobitve statusa kandidatke za članstvo v EU; poziva mednarodno skupnost, Evropski svet in zlasti države članice , naj okrepijo svoja prizadevanja pri spodbujanju soglasja med političnimi voditelji Bosne in Hercegovine glede nadaljevanja ustavne reforme in reform, povezanih z EU; poziva naslednjega podpredsednika/visokega predstavnika in komisarja za širitev, naj po imenovanju naslednje Komisije v letu 2014 Bosno in Hercegovino obravnava kot poglavitno prednostno nalogo; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo in angažma delegacije EU in posebnega predstavnika EU v Bosni in Hercegovini;

7.  poziva Komisijo, naj še okrepi prizadevanja za lažje sprejetje dogovora o izvrševanju sodbe v primeru Sejdić-Finci, ki zagotavlja enake pravice za vse konstitutivne narode in državljane, ter naj prispeva k uresničevanju ciljev programa EU, med katerimi so delujoč sistem dobrega upravljanja, demokratični razvoj in gospodarska blaginja ter spoštovanje človekovih pravic;

8.  poziva voditelje držav in vlad ter zunanjih ministrov iz EU, naj okrepijo svojo zavezanost tej državi;

9.  poziva oblasti, naj dosežejo neizpolnjene cilje in pogoje za zaprtje Urada visokega predstavnika, da bi omogočili večjo lokalno zavezanost in odgovornost; poudarja, da se lahko Urad visokega predstavnika ukine šele, ko bodo v celoti izpolnjeni vsi pogoji;

10.  je globoko zaskrbljen, ker so štiri leta trajajoča nesoglasja med političnimi voditelji pripeljala do tega, da je Svet Evrope začel razmišljati o zamrznitvi pravice države do zastopanja v tej organizaciji, če pred volitvami ne bi bil dosežen občuten napredek pri izvrševanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice; poudarja, da bo legitimnost volitev za predsedstvo in dom narodov Bosne in Hercegovine leta 2014 vprašljiva, če sodba Evropskega sodišča za človekove pravice ne bo izvršena;

11.  poudarja, da je ustavna reforma še vedno ključnega pomena za preoblikovanje Bosne in Hercegovine v učinkovito in v celoti delujočo državo; poziva Federacijo, naj v zvezi s tem razmisli o konkretnih predlogih, tudi glede združitve nekaterih kantonov in nove delitve pristojnosti, da bi se njena zapletena institucionalna struktura poenostavila, zagotovi bolj uravnoteženo zastopanost vseh ljudi in državljanov, ki jo sestavljajo, odpravi etnično diskriminacijo in doseže, da bo država bolje delovala ter da bo cenejša in odgovornejša pred svojimi državljani; poziva vse politične stranke, naj na odprt in konstruktiven način sodelujejo v tem procesu in uporabijo svetovanje in smernice, ki jih lahko v njem nudi beneška komisija; pozdravlja in podpira prizadevanja organizacij civilne družbe, da bi vplivale na proces ustavne reforme;

12.  pozdravlja nemoten potek in zaključek faze štetja prvega popisa prebivalstva in stanovanj po letu 1991; poziva odgovorne organe, naj zagotovijo. da bo popis še naprej naloga statistike in da bo v skladu z mednarodnimi standardi; poziva vse pristojne organe, naj ne politizirajo popisa, katerega namen je pridobiti objektivne družbeno-gospodarske podatke;

13.  je zelo zaskrbljen, ker so spori o delitvi pristojnosti ovira za finančno pomoč EU; obžaluje odločitev Komisije, da umakne projekte v okviru instrumenta za predpristopno pomoč – I (IPA-I), vendar jo v celoti podpira; je zaskrbljen, ker utegne nedelovanje vplivati na dodelitev več milijonov eurov sredstev EU za politični in družbeno-gospodarski razvoj v okviru instrumenta za predpristopno pomoč – II (IPA-II);

Politična merila

14.  je zaskrbljen, ker zakonodajno dejavnost še naprej ovira politično opredeljevanje; poziva k večji politični odgovornosti političnih voditeljev prebivalcem Bosne in Hercegovine;

15.  poziva vse politične stranke, zastopane v parlamentarni skupščini Bosne in Hercegovine, naj čim prej sprejmejo spremembe volilnega zakona in tako omogočijo izvajanje splošnih volitev oktobra 2014; ponovno poudarja, da so odločbe ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine dokončne in zavezujoče in jih je torej treba izvajati;

16.  je zelo zaskrbljen zaradi neučinkovitosti sodnega sistema in vse večje nezmožnosti izvrševanja sodb sodišč; poziva k preprečevanju političnih napadov na sodstvo in k odpravljanju razdrobljenosti proračunskih pristojnosti v sodstvu;

17.  izreka pohvalo za strukturirani dialog o pravosodju, ki je pripeljal do oprijemljivih rezultatov in izvajanja več priporočil; pozdravlja napredek pri zmanjševanju sodnih zaostankov; v skladu s priporočili v okviru strukturiranega dialoga ponovno poziva k strukturnim in institucionalnim reformam pravosodnega sistema, pri čemer bi bilo treba med drugim obravnavati vprašanja v zvezi s harmonizacijo štirih različnih pravnih sistemov v Bosni in Hercegovini, tudi glede ustanovitve vrhovnega sodišča na državni ravni, v skladu s priporočili, vključenimi v zadevno mnenje beneške komisije;

18.  izraža zadovoljstvo, da so bili zmanjšani tudi sodni zaostanki pri primerih v zvezi z vojnimi zločini in da se je izboljšal pregon v primerih vojnih zločinov, ki vključujejo spolno nasilje; pozdravlja imenovanje 13 novih tožilcev, ki se bodo ukvarjali pretežno s pregonom vojnih zločinov, v državno tožilstvo; poziva k okrepitvi prizadevanj v zvezi s preiskavami in pregonom teh zločinov, vključno z ustrezno ravnjo zaščite prič, sprejetjem programa za izboljšanje položaja žrtev na državni ravni, vključno z žrtvam spolnega nasilja, mučenja in vojnih zločinov, ter ukrepi za povečanje ustreznih virov na vseh ravneh;

19.  je seznanjen s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Maktouf in Damjanović proti Bosni in Hercegovini in njenimi posledicami, ki so pripeljale do spremembe v sodni praksi pri drugih pritožbah, ki potekajo pred ustavnim sodiščem Bosne in Hercegovine, vključno z obtožbami genocida, zaradi česar je bilo deset obtožencev, obsojenih na dolgotrajne zaporne kazni, izpuščenih; ponovno poudarja, da je sojenje za vojne zločine bistvenega pomena za žrtve in njihove družine, in da bi bil pred takšnimi izpustitvami potreben ustrezen premislek; poudarja, kako pomembno je, da domače oblasti sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje, kadar je to potrebno, pridržanja predhodno obtoženih, ki čakajo na ponovno preiskavo njihovega primera, pod pogojem, da je njihovo pridržanje skladno s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice ali drugimi varnostnimi merili;

20.  je zaskrbljen glede finančne vzdržnosti javne uprave, njene razdrobljenosti in politizacije ter pomanjkanja politične volje za njeno reformo; pozdravlja dejstvo, da se je medvladno usklajevanje nekoliko izboljšalo, kar zadeva usklajevanje zakonodaje s standardi EU, vendar ostaja zaskrbljen zaradi morebitnega vpliva zapletene delitve in dodeljevanja pristojnosti na zagotavljanje javnih storitev; je zaskrbljen, ker zmogljivosti za fitosanitarno testiranje, ki je potrebno za izvoz kmetijskih izdelkov v EU, niso razvite v zadostni meri; poziva vlado, naj podpre ustanovitev ministrstva za kmetijstvo na državni ravni;

21.  pozdravlja boljše sodelovanje s civilno družbo, poziva pa, naj se na državni ravni vzpostavijo institucionalni mehanizmi za sodelovanje državnih institucij in civilne družbe, na ravni entitet in kantonov pa naj ti začnejo delovati; poleg tega poziva civilno družbo, naj v urejeni in strukturirani obliki okrepi sodelovanje v procesu za pristop k EU; poziva k večjemu sodelovanju in sinergiji med nevladnimi organizacijami;

22.  poudarja, da je Bosna in Hercegovina ratificirala temeljne konvencije o pravicah delavcev Mednarodne organizacije dela; obžaluje, da so delavske in sindikalne pravice še vedno omejene, in poziva vlado, naj te pravice zagotovi;

23.  izraža zaskrbljenost zaradi velike stopnje korupcije na vseh ravneh javnega življenja in zapletenih povezav med političnimi akterji, poslovnim svetom in mediji; poziva k pospešitvi izvajanja protikorupcijske strategije in k ukrepom za učinkovitejše izvajanje preiskav in pregona ter izrekanje obsodb v primerih korupcije;

24.  pozdravlja namero vlade Federacije, ki je v parlamentarni postopek vložila sveženj zakonov za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu; poudarja, kako pomembno je, da boj proti korupciji postane poglavitna prednostna naloga, in poziva k procesu vključujočega posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi in zadevnimi institucijami, da bi zakonodajni predlog posodobili, tako da bo v celoti skladen s pravnim redom EU in priporočili, ki izhajajo iz strukturiranega dialoga o pravosodju; v zvezi s tem pozdravlja tehnično podporo delegacije EU v Bosni in Hercegovini;

25.  je zaskrbljen, ker so ob odsotnosti učinkovitih institucij še naprej navzoči organizirani kriminal, pranje denarja ter trgovina z ljudmi, mamili in blagom; pozdravlja sodelovanje s sosednjimi državami in v zvezi s tem tudi sporazum med Bosno in Hercegovino, Črno goro in Srbijo o ustanovitvi skupnega koordinacijskega centra, da bi okrepile boj proti čezmejnemu kriminalu; poziva k strukturnim izboljšavam v sodelovanju med policijo in tožilstvom ter k zagotavljanju učinkovitejšega nadaljnjega ukrepanja pravosodja; poziva organe kazenskega pregona, naj okrepijo sistematično zbiranje, analizo in uporabo obveščevalnih podatkov; pričakuje, da bo začetek veljavnosti nedavno sprejetega zakona o programu za zaščito prič, katerega tehnična harmonizacija še poteka, prinesel pozitivne spremembe;

26.  je zaskrbljen, da Bosna in Hercegovina ostaja država izvora in tranzita ter ciljna država trgovine z ženskami; pozdravlja sprejetje nove strategije in akcijskega načrta v zvezi s trgovino z ljudmi za obdobje 2013–2015; poudarja, da je treba vzpostaviti celovit, večdisciplinaren in na žrtve osredotočen pristop k trgovini z ljudmi ter izboljšati prepoznavanje žrtev;

27.  je zaskrbljen, ker je bil dosežen le omejen napredek v zvezi s pravicami žensk in enakostjo spolov, čeprav so zakonske določbe vzpostavljene; poziva k izvajanju ustreznih zakonov in politik v celoti, tudi v povezavi z volilnim zakonom pred naslednjimi splošnimi volitvami v letu 2014, ter h konkretnim ukrepom za večjo zastopanost žensk v delovni sili in političnem prostoru;

28.  poziva pristojne organe, naj dejavno varujejo in spodbujajo pravice manjšin in ranljivih skupin, izvajajo protidiskriminacijske zakone in politike ter oblikujejo strategijo nediskriminacije v celotni državi; poziva vse politične stranke in civilno družbo, naj izrazijo odklonilno stališče do diskriminacije ter podpirajo vključujočo in strpno družbo; je zaskrbljen zaradi sovražnega govora, groženj, nadlegovanja in diskriminacije, usmerjenih zlasti proti skupnosti lezbijk, gejev, biseksualcev, transspolnih oseb/transseksualcev in interseksualcev (LGBTI); je globoko pretresen zaradi grobega napada na udeležence filmskega festivala Merlinka v Sarajevu 1. februarja 2014; v zvezi s tem poziva oblasti, naj opravijo temeljito preiskavo napada in zagotovijo, da bo v prihodnosti na takšnih dogodkih ustrezno poskrbljeno za varnost; poziva delegacijo EU, oblasti Bosne in Hercegovine in politične stranke, naj javno podprejo žrtve tega napada in takšna dejanja obsodijo;

29.  poziva k prizadevanjem za zagotavljanje in spodbujanje medijskega pluralizma; je zaskrbljen zaradi rastočega političnega in finančnega pritiska na medije ter groženj novinarjem; poudarja, da je pregledno in svobodno medijsko okolje nujno za uveljavljanje svobode izražanja; poziva k ukrepom za zagotavljanje varnega delovnega okolja za novinarje; poziva oblasti, naj zagotovijo politično, institucionalno in finančno neodvisnost javnih radiotelevizijskih ustanov v skladu z ustrezno zakonodajo in dokončajo digitalni prehod; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za zagotavljanje enake izpostavljenosti informacijam v vseh uradnih jezikih ter enakih pravice za vse konstitutivne narode v zvezi z javno radiotelevizijo;

30.  poziva oblasti, naj dodelijo zadostna sredstva za izobraževanje v zgodnjem otroštvu, zagotovijo storitve za družine invalidnih otrok in se posvetijo odpravljanju nasilja nad otroki;

31.  poziva organe na vseh ravneh in v vsej Bosni in Hercegovini, naj odločno nadaljujejo reformo izobraževalnega sistema, da bi izboljšali izobraževalne standarde, spodbujali vključujoč, nediskriminacijski izobraževalni sistem in odpravili etnično segregacijo (dve šoli pod eno streho); vabi jih, naj podpirajo usposabljanje učiteljev, da bodo pridobili dodatna znanja in spretnosti za spodbujanje medetničnega druženje učencev, in dolgoročne programe krepitve zmogljivosti; spodbuja medije v Bosni in Hercegovini, naj podpirajo integrirano izobraževanje; poziva konferenco ministrov za izobraževanje, naj ustvarijo skladnejši zakonodajni okvir na področju izobraževanja po celotni Bosni in Hercegovini, vključno z večjim približevanjem učnih načrtov in standardov, saj je to nujen korak za približevanje etničnih skupnosti; obžaluje, da v Bosni in Hercegovini ni bilo nobene nacionalne agencije, ki bi se lahko udeležila v katerem koli delu programa EU za vseživljenjsko učenje; poziva pristojne organe, na ustanovijo takšno agencijo, s katero bi se država lahko udeležila v nadaljevalnem programu Erasmus +;

32.  poziva oblasti, naj zagotovijo enak dostop romskih otrok do izobraževalnih storitev, sodelujejo z ustreznimi nevladnimi organizacijami pri spodbujanju romskih družin, da bi podprle dostop svojih otrok do izobraževanja, in spodbujajo učinkovito vključevanje romskih otrok v izobraževanje, med drugim v okviru programov predšolske vzgoje;

33.  pozdravlja odločitev ustreznega Ministrstva Federacije o začasnem prevzemu odgovornosti za financiranje kulturnih ustanov, kot sta Narodna knjižnica in Zgodovinski muzej; poziva oblasti Bosne in Hercegovine, naj zagotovijo, da se stori vse potrebno za čim prejšnjo rešitev statusa sedmih nacionalnih kulturnih ustanov – Narodnega muzeja, Umetnostne galerije, Zgodovinskega muzeja, Muzeja književnosti in gledališča, Filmskega arhiva, Narodne knjižnice in Knjižnice za slepe –, da bi tako pridobile ustrezen pravni in finančni status; poziva k dolgoročni rešitvi financiranja teh ustanov;

34.  poziva h krepitvi usklajevanja na lokalni ravni, krepitvi dialoga med donatorji, zainteresiranimi stranmi in lokalnimi oblastmi, pa tudi k osredotočanju na vzdržne ukrepe za osebe, ki se vračajo; poziva k prizadevanjem za zagotavljanje vrnitve beguncev in notranje razseljenih oseb na vsa prizadeta območja; poziva državo, naj obravnava nerešeno humanitarno vprašanje 7 886 oseb, ki so od časa vojne še vedno pogrešane, ter izboljša delovne pogoje Inštituta za pogrešane osebe;

35.  izraža spoštovanje do več kot 430 moških, žensk in otrok, ubitih v vojni, katerih ostanke so našli septembra 2013 v množičnem grobišču pri vasi Tomašica blizu Prijedora v Republiki Srbski, in izreka sožalje njihovim družinam; poziva k celoviti in izčrpni preiskavi o teh grozodejstvih; poziva vse tiste, ki imajo informacije o lokacijah še neodkritih množičnih grobišč, naj oblasti obvestijo na enak način, kot so to storili v primeru grobišča pri vasi Tomašice;

Družbeno-ekonomska vprašanja

36.  poziva pristojne organe, naj okrepijo usklajevanje domače gospodarske politike, da bi omogočili gospodarsko rast, uvedejo nadaljnje strukturne reforme, vzdržujejo fiskalno disciplino in izboljšajo pridobivanje prihodkov; poziva jih tudi, naj izboljšajo sestavo in učinkovitost javne porabe in velikega neučinkovitega javnega sektorja z mnogimi prekrivajočimi se pristojnostmi ter s krepitvijo zakonodajnega in regulativnega okvira ohranjajo stabilnost finančnega sektorja; je zaskrbljen zaradi slabega uveljavljanja zakona in protikorupcijskih ukrepov, kar škodi poslovnemu okolju, odvrača tuje vlagatelje in prispeva k obsežnemu neformalnemu sektorju; ponovno izraža potrebo po oblikovanju enotnega gospodarskega prostora in ponovnem začetku in pospešitvi zastalega procesa privatizacije za izboljšanje fiskalnega položaja in povečanje konkurenčnosti; poziva oblasti, naj v skladu s standardi EU izboljšajo varstvo okolja;

37.  je zaskrbljen, ker je sistem socialnega varstva v državi neučinkovit, kljub visoki ravni javne porabe; poudarja potrebo po uskladitvi in reformi razdrobljenih sistemov socialnega varstva za zagotavljanje enake obravnave vseh državljanov, vključno z invalidi; poziva vlade, naj s konkretnimi gospodarskimi ukrepi izboljšajo poslovno okolje in izvedejo reforme trga dela za spopadanje z visoko brezposelnostjo, ki ogroža makroekonomsko stabilnost; poziva k sprejetju dodatnih ukrepov za lažje vključevanje številnih mladih brezposelnih oseb v državi na trg dela;

Regionalno sodelovanje

38.  izraža pohvalo Bosni in Hercegovini za njeno konstruktivno vlogo v regionalnem sodelovanju ter jo poziva, naj si še naprej prizadeva za rešitev nerešenih vprašanj meja in lastništva s sosednjimi državami; spodbuja nadaljnji razvoj odnosov z drugimi državami v procesu evropskega povezovanja;

39.  odločno pozdravlja zaveze držav Bosne in Hercegovine ter Srbije, da bosta izboljšali dvostranske odnose, vključno s podpisom sporazumov o izročitvi in o ponovnem sprejemu ter protokola o sodelovanju pri pregonu storilcev vojnih zločinov, zločinov zoper človečnost in genocida; pozdravlja dvostranske sporazume o meji s Hrvaško; poziva Bosno in Hercegovino, naj nadaljuje sodelovanje s Komisijo glede prilagajanja začasnega sporazuma/stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma zlasti na področju čezmejne trgovine za zagotavljanje nadaljevanja tradicionalnih tokov med državami članicami EU in pogodbenicami Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini; poziva Bosno in Hercegovino k priznavanju potnih listin kosovskih državljanov, da se jim omogoči vstopanje v državo;

40.  ponovno izraža svojo podporo liberalizaciji vizumske ureditve za države zahodnega Balkana kot pomembnemu stebru procesa evropskega združevanja; poziva države članice EU, naj skrajšajo azilne postopke za državljane držav zahodnega Balkana, ki lahko brez vizuma potujejo po schengenskem območju, kar bo učinkovit način za zmanjšanje števila neutemeljenih prošenj za vizume, hkrati pa bo prosilcem omogočilo, da svojo vlogo predstavijo na razgovoru; pozdravlja tudi namero nove koalicijske vlade v Nemčiji, izraženo v koalicijski pogodbi v zvezi z nacionalno zakonodajo o azilu, da bo Bosno in Hercegovino razglasila za „varno državo izvora“, da bi pospešila postopke obravnave teh prošenj;

o
o   o

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, predsedstvu Bosne in Hercegovine, svetu ministrov Bosne in Hercegovine, parlamentarni skupščini Bosne in Hercegovine ter vladam in parlamentom Federacije Bosne in Hercegovine ter Republike Srbske.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0225. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0453.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o poročilu o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2013 (2013/2883(RSP))

P7_TA(2014)0103 B7-0073/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Sklepa Evropskega sveta z dne 16. decembra 2005, da se državi dodeli status države kandidatke za članstvo v EU, ter sklepov Evropskega sveta z dne 13. decembra 2012, 27. in 28. junija 2013 in 17. decembra 2013,

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Solunu 19. in 20. junija 2003 glede možnosti pridružitve držav zahodnega Balkana Evropski uniji,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 854 (1993) in št. 817 (1993), resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. 47/225 in začasnega sporazuma z dne 13. septembra 1995,

–  ob upoštevanju sodbe Meddržavnega sodišča o izvajanju začasnega sporazuma,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 16. aprila 2013 o izvajanju reform v okviru dialoga na visoki ravni o pristopu in spodbujanju dobrih sosedskih odnosov (COM(2013)0205), njenega poročila o napredku (SWD(2013)0413) iz leta 2013 in sporočila z dne 16. oktobra 2013 z naslovom „Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2013–2014“ (COM(2013)0700),

–  ob upoštevanju sporazuma med političnimi strankami z dne 1. marca 2013, končnega poročila preiskovalnega odbora z dne 26. avgusta 2013 ter memoranduma o soglasju z dne 16. septembra 2013,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o tej državi in resolucije z dne 22. novembra 2012 o širitvi: politike, merila in strateški interesi EU(1),

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je Evropski svet že peto leto zapored sklenil, da ne bo začel pristopnih pogajanj s to državo, kljub pozitivnemu priporočilu Komisije v zvezi s tem; ker nadaljnje odlaganje prispeva k vedno večjemu nezadovoljstvu javnosti v državi zaradi zastoja procesa vključevanja v EU ter grozi, da bo še zaostrilo domače težave in notranje napetosti; ker dvostranska vprašanja ne bi smela predstavljati ovire uradnemu začetku pristopnih pogajanj, čeprav bi jih bilo treba rešiti še pred koncem pristopnega procesa;

B.  ker so pravna država, svoboda medijev, regionalno sodelovanje in dobrososedski odnosi bistveni del procesa širitve EU;

C.  ker bi bilo treba dvostranska vprašanja čim prej obravnavati v konstruktivnem duhu, ob tem pa upoštevati načela in vrednote OZN in EU;

1.  ponovno poziva Svet, naj brez dodatnega odlašanja določi datum za začetek pristopnih pogajanj;

2.  poziva Grčijo, naj svoje predsedovanje izkoristi za to, da da nov zagon procesu vključevanja te države v EU, ter s tem ponovno potrdi zavezo, zapisano v solunski agendi iz leta 2003, ter ustvari pozitivno okolje za reševanje dvostranskih razlik v duhu evropskih vrednot in načel; poziva grško predsedstvo, naj pozitivno dinamiko svojega vodenja izkoristi za razvoj novih pobud, s katerimi bi presegli sedanji zastoj v pogajanjih in nadaljevali z iskanjem rešitve;

3.  spodbuja državo, naj utrdi reforme in razveljavi politike in prakso, ki bi lahko še predstavljale oviro njeni evropski prihodnosti, ter zagotovi resnični napredek na ključnih področjih, navedenih v sklepih Evropskega sveta, zlasti v izjavah o širitvi in stabilizacijsko-pridružitvenem procesu; meni, da bi začetek pogajanj z EU lahko predstavljal pozitiven korak pri reševanju sedanjih sporov s sosednjimi državami in pripeljal do dodatnih reform za izboljšanje razmer v državi;

4.  glede na pozitivno priporočilo Komisije in njeno pozitivno oceno rezultatov pristopnega dialoga na visoki ravni obžaluje odločitev Evropskega sveta, da ne bo ponovil svojega sklepa iz decembra 2012, v katerem je ugotovil, da se v veliki meri strinja s stališčem Komisije, predvidel morebiten sklep o začetku pristopnih pogajanj med prihodnjim predsedovanjem ter navedel, da bo Komisija opravila vse potrebno pripravljalno delo, da vse to omogoči; hkrati opozarja na nevarnost nazadovanja;

5.  poudarja, da nadaljnje odlaganje začetka pristopnih pogajanj pomeni naraščajoč in nepredvidljiv strošek za državo in za regionalno stabilnost; poziva vlado in Komisijo naj pripravita kvantitativno analizo morebitnih socialnih in ekonomskih stroškov, pa tudi političnih posledic doma in v regiji ter tveganj, ki so nastala, ker Svet ni določil datuma za začetek pristopnih pogajanj;

6.  vztraja, da bi bilo treba vse države kandidatke in morebitne kandidatke obravnavati glede na njihove dosežke;

7.  ne glede na zelo velike izzive, s katerimi se država sooča, soglaša s Komisijo, da je dosegla visoko raven usklajenosti s pravnim redom EU glede na fazo pristopnega procesa, v kateri je, ter da zadostno izpolnjuje københavnska merila, da bi se pristopni pogovori lahko začeli; je seznanjen, da so v skladu s postopki EU nove članice sprejete le, če so izpolnile vse zahteve; se strinja s Komisijo, da bo odprtje poglavij 23 in 24 o pravosodju, demokraciji in človekovih pravicah pospešilo napredek v zvezi z vprašanji, ki so za nekatere države članice posebej pomembna;

8.  poziva Evropski svet, naj podpre začetek procesa pregledovanja, zlasti za poglavji 23 in 24; meni, da bo pregledovanje pripomoglo k zagonu reform in pomagalo državi, da se bo bolje soočila z izzivi, ki neizbežno čakajo vsako državo kandidatko, kot so nadaljnje izboljšanje učinkovitosti pravne države, reforma sodstva in javne uprave ter krepitev medetnične kohezije;

9.  pozdravlja izpolnitev obvez države v skladu s stabilizacijsko-pridružitvenim sporazumom in doseženo napredno stopnjo usklajenosti zakonodaje s pravnim redom EU; poziva Svet, naj sprejme priporočilo Komisije o prehodu na drugo fazo izvajanja stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma v skladu z ustreznimi določbami tega sporazuma;

10.  poudarja, da so dobrososedski odnosi in regionalno sodelovanje bistven steber procesa pristopa k EU, vključno z vzajemno sprejemljivo rešitvijo vprašanja imena države, doseženo s pogajanji pod okriljem OZN; ob upoštevanju albanske manjšine v državi ter občutljivih dvostranskih vprašanj z drugimi sosedskimi državami, zlasti Grčijo in Bolgarijo, ponovno poudarja svoje stališče, pri čemer se strinja z ustreznim stališčem Komisije, da bi bilo treba dvostranska vprašanja obravnavati čim bolj zgodaj v pristopnem procesu, in sicer v konstruktivnem in sosedskem duhu z intenzivnim in odprtim dialogom v duhu skupne evropske prihodnosti ter po možnosti pred začetkom pristopnih pogajanj; ponovno opozarja, da se je treba izogibati spornim ukrepom in izjavam, ki bi lahko negativno vplivali na dobrososedske odnose; zahteva konkretnejše rezultate v smislu sodelovanja za vzpostavitev dobrososedskih odnosov med tremi stranmi (Atene, Sofija in Skopje);

11.  potrjuje ugotovitev Komisije, da bo verodostojnost širitvenega procesa EU ogrožena, če Evropski svet tudi v prihodnje ne bo dosegel napredka v zvezi s pristopom države k EU; dodaja, da bo ogroženo tudi vzdušje, ki je potrebno za spodbuditev reformnih ukrepov, povezanih z EU; ugotavlja, da proces pristopa sam po sebi prispeva zagon za zaključek reform;

12.  meni, da neuspeh obeh strani, da bi po skoraj 20 letih poiskali vzajemno sprejemljivo, pošteno in pravično rešitev vprašanja imena, postavlja pod vprašaj tudi verodostojnost okvira za doseganje tega cilja, za katerega si je bistveno prizadevati; ugotavlja, da je do tega prišlo kljub najboljšim prizadevanjem posrednika OZN in resnične politične volje obeh strani, da bi poiskali rešitev; kljub temu ponovno poudarja svoje stališče, da se dvostranska vprašanja ne bi smela uporabljati za oviranje procesa pristopa k EU;

13.  v zvezi s tem pozdravlja predlog za sestavljeno ime z geografskim poimenovanjem, ki ga je predlagal odposlanec OZN Matthew Nimetz, ter meni, da je dobra podlaga za kompromis, če se pri tem ne dvomi v makedonsko identiteto, kulturo, nacionalnost in jezik;

14.  poziva Grčijo, naj svoje predsedovanje EU skupaj z vsemi interesi Komisije, Sveta in Parlamenta ter države same izkoristi za to, da brez nadaljnjega odlašanja omogoči nov politični zagon resničnih in pristnih prizadevanj za doseganje vzajemno sprejemljive rešitve vprašanja imena; je seznanjen s sklepom Mednarodnega sodišča z dne 5. decembra 2011 o izvajanju začasnega sporazuma z dne 13. septembra 1995; meni, da bi morala vodstvo države in EU javnosti pred referendumom o tem vprašanju dosledno pojasniti koristi, ki jih bo prinesla sprejeta rešitev; pozdravlja srečanje in pogovore med grškim ministrom za zunanje zadeve Evangelosom Venizelosom in njegovim francoskim kolego Laurentom Fabiusom o tej državi in izraža upanje, da gre za znak bolj pozitivnega razvoja dogodkov v prihodnosti glede morebitne rešitve vprašanja imena;

15.  izraža odobravanje, da je bilo v devetih mesecih v dobrem vzdušju opravljenih pet srečanj med delovnimi skupinami iz te države in Bolgarije; meni, da bi bilo zgodovinska, skupnostna in druga skupna vprašanja med državama, ki zbujajo močna čustva, najbolje obravnavati z dialogom v takšnem vzdušju, vključno s sodelovanjem z mediji, pravnim sistemom in drugim organi; poziva k sprejetju pomembnih ukrepov za pravočasno sklenitev dvostranskega sporazuma kot ustreznega okvira v tej zadevi;

16.  ponovno poudarja zaskrbljenost zaradi uporabe zgodovinskih tem v trenutni razpravi s sosedi ter ponavlja svoj poziv k pozitivnemu napredku pri skupnem obeleževanju skupnih zgodovinskih dogodkov in osebnosti s sosedskimi državami članicami EU, kar bi prispevalo k boljšemu razumevanju zgodovine in k dobrim sosedskim odnosom; spodbuja poskus oblikovanja skupnih strokovnih odborov za zgodovino in izobraževanje, da bi prispevali k objektivni interpretaciji zgodovine, krepili akademsko sodelovanje in med mladimi spodbujali pozitivno naravnanost do sosedov; poziva oblasti k uvedbi učnega gradiva, v katerem ne bo ideoloških razlag zgodovine in ki bo usmerjeno v izboljšanje medsebojnega razumevanja;

17.  želi pohvaliti državo, ker ohranja svojo konstruktivno vlogo in pozitivno prispeva k regionalnemu sodelovanju, ter pozdravlja njeno aktivno udeležbo pri regionalnih pobudah, kot sta srednjeevropska pobuda (CEI) ter regionalna pobuda za migracije, azil in begunce (MARRI); čestita državi za uspešno končano predsedovanje procesu sodelovanja v jugovzhodni Evropi od junija 2012 do junija 2013 ter s tem v zvezi pozdravlja spodbujanje splošnega vključevanja kot dragocen prispevek k nadaljnji krepitvi regionalnega sodelovanja;

18.  poziva Komisijo in Svet, naj državo vključita v novi okvir za makroregionalno sodelovanje v jugovzhodni Evropi, zlasti v jadransko-jonsko makroregionalno strategijo in nadnacionalni program;

19.  vztraja, da je treba za ponovno vključitev te države v evroatlantske perspektive celovito izvajati priporočila parlamentarne preiskovalne komisije po dogodkih z dne 24. decembra 2012, poleg tega pa morajo vse strani upoštevati memorandum o soglasju; je ponosen na vlogo komisarja za širitev in samega Evropskega parlamenta pri pogajanjih o dogovoru z dne 1. marca 2013; vendar priznava, da je vzpostavitev konstruktivnega skupnega dialoga in sodelovanja ter zavrnitev uporabe bojkota odgovornost samih političnih strank, če želijo omogočiti celovit in neodvisen zakonodajni nadzor nad vlado ter ohraniti evropske demokratične norme; poudarja, kako pomembno je, da si vlada in politične stranke prizadevajo za izboljšanje odnosov, da bi ohranile politično stabilnost;

20.  pozdravlja ugotovitve misije OVSE/ODIHR za opazovanje volitev, da so bile spomladanske lokalne volitve učinkovito izvedene; se strinja s pomisleki glede uravnoteženosti medijskega poročanja, brisanja meja med državnimi in strankarskimi dejavnostmi pri uporabi upravnih virov in domnevnih nepravilnosti pri registraciji volivcev v Pustecu (Albanija); podpira zavezo vlade, da bo upoštevala priporočila OVCE/ODIHR glede celovite volilne reforme; poudarja, da so za bolj pregledno financiranje in odgovornost političnih strank potrebna nadaljnja prizadevanja; poziva k sprejetju ukrepov, s katerimi bi preprečili brisanje meja med državnimi in strankarskimi dejavnostmi med volilnimi kampanjami ter zagotovili medstrankarski sporazum za revizijo volilnega imenika;

21.  poudarja, da je treba zagotoviti strokovnost in neodvisnost javne uprave z boljšimi politikami na vseh ravneh; ugotavlja, da je parlament 8. januarja 2014 v prvi obravnavi sprejel zakon o javnih uslužbencih in zakon o zaposlenih v upravi; meni, da je pomembno v novem pravnem okviru določiti osnovna načela preglednosti, dosežkov in pravične zastopanosti; poziva vlado, naj nadaljuje reforme na tem področju, pa tudi na področju javnih izdatkov in javnih naročil, kar bo imelo pozitiven vpliv na kakovost upravljanja;

22.  poziva k poglobitvi demokracije z nadaljnjimi odločnimi ukrepi za decentralizacijo proračuna, pri čemer obžaluje zmanjšanje tega proračuna v preteklem letu; vseeno pa z veseljem pričakuje poročilo o pregledu stanja decentralizacije in pozdravlja povečan delež prihodkov v osnovnem proračunu občin, ki je bil dosežen z dodatnimi ukrepi za okrepitev spoštovanja lokalne samouprave zlasti v primerih, ko stranke, ki vladajo na lokalni ravni, niso del vlade na nacionalni ravni;

23.  pozdravlja napredek, ki so ga v procesu vključevanja v EU dosegle druge države v regiji, vseeno pa ima pomisleke, da bi nadaljnje odlaganje začetka pristopnih pogajanj lahko ustvarilo neupravičeno neenakost v regiji, kar bi lahko pomenilo dodatno tveganje za dobre medetnične odnose ter zbudilo pri makedonskih državljanih občutek, da so zapostavljeni; obsoja vse oblike skrajnega nacionalizma v vseh državah; poziva k protidiskriminacijskim politikam in strpnosti v družbi ne glede na vero, etnično pripadnost ali jezik;

24.  podpira poziv Komisije, naj se revizija ohridskega okvirnega sporazuma zaključi, njegova priporočila pa začnejo izvajati;

25.  ugotavlja, da predstavlja nadaljnja krepitev političnega dialoga z albanskim prebivalstvom v državi pomemben prispevek k stabilnosti in sodelovanju v regiji;

26.  poziva vlado, medije, akademsko skupnost, civilno družbo in vse pomembne deležnike, naj javnosti jasno sporočijo, da se diskriminacija na podlagi nacionalne identitete v državi ne dopušča, tudi ko gre za pravosodni sistem, medije, zaposlovanje in socialne možnosti; poudarja pomen teh ukrepov za vključevanje različnih etničnih skupnosti ter za stabilnost in evropsko povezovanje države;

27.  obžaluje, da še ni bil dosežen večji napredek v zvezi z integriranim izobraževanjem in da niso bila dodeljena sredstva za izvajanje strategije o integriranem izobraževanju; izraža zaskrbljenost, ker se zdi, da vse manj mladih govori tudi jezik druge etnične skupine; glede tega poziva k ukrepanju, da bi preprečili delitev in morebitne medetnične konflikte med šolajočimi otroki; hkrati poudarja pomembnost spodbujanja neobvezne vključujoče dvojezične vzgoje; ostaja zaskrbljen zaradi ločevanja romskih učencev v šolah;

28.  meni, da bi bilo mogoče ovire pri izvajanju popisa prebivalstva, ki bi bil skladen z najboljšimi demokratičnimi standardi, delno premagati z uvedbo matičnega urada kot začasne rešitve;

29.  obžaluje poslabšanje ugleda države na področju svobode medijev; deli zaskrbljenost s Komisijo zaradi dejstva, da ostaja varovanje pravice do izražanja z raznolikimi in pluralnimi mediji in brez vmešavanja politike eden od ključnih izzivov za državo; v zvezi s tem opozarja, da je pomanjkanje pluralnosti medijev delno posledica vladnega oglaševanja; poudarja, da je treba zagotoviti neodvisnost in vzdržnost storitev javnega radia in televizije, ter spodbuja oblasti, naj v zvezi s tem sprejmejo zaščitne ukrepe v zakonodaji o medijih; meni, da bi morala biti sedanja zakonodaja o medijih predmet dodatnih posvetovanj in dialoga, dogovor o tako pomembnih reformah pa bi sklenili le, če bi ga široko podprla vsa novinarska skupnost v državi; opozarja, da so potrebna večja prizadevanja za povrnitev in ponovno vzpostavitev zaupanja med vlado in medijsko skupnostjo; podpira pobudo državnega inštituta za medije, da bi s podporo EU objavili „belo knjigo“ o okrepitvi odnosov med civilno družbo in mediji; poudarja, da si je treba bolj prizadevati za zaščito pravic in neodvisnosti medijskih delavcev; opozarja na potrebo po preglednosti, ko gre za lastništvo medijev;

30.  poudarja napredek, ki ga je doslej dosegla okrogla miza med vlado in zvezo novinarjev, ki se je opirala na strokovno mnenje posebnega predstavnika OVSE za svobodo medijev, ter meni, da ponovni sklic okrogle mize in izpolnitev njenega časovnega načrta za svobodo izražanja ter zagotavljanje primernega delovnega okolja za novinarje ostajata glavni mehanizem za doseganje potrebnega napredka; priznava, da je popolno svobodo izražanja mogoče doseči le v družbi, v kateri je uveljavljena pravica javnega dostopa do informacij in kjer obstaja javni prostor, ki omogoča plodno javno razpravljanje;

31.  vseeno meni, da nedavni primer zaprtega novinarja Tomislava Kezarovskega in drugi primeri – o katerih bi moralo odločati le neodvisno sodstvo, ki deluje v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah –, vzbujajo pomisleke o morebitnem izvajanju selektivne pravičnosti v državi, za preprečevanje katere bi morali vsi ustrezni organi sprejeti učinkovite ukrepe;

32.  je seznanjen z novim zakonom o lustraciji, pa tudi s pomisleki, ki sta jih glede njegove ustavnosti in morebitne zlorabe izrazila Beneška komisija in Helsinški odbor;

33.  spodbuja okrepitev mandata komisije za preverjanje podatkov s trajno premestitvijo vseh potrebnih dokumentov obveščevalnih in protiobveščevalnih služb v prostore komisije;

34.  ponavlja priporočila iz svoje prejšnje resolucije v zvezi s krepitvijo moči civilne družbe; poziva vlado, naj prizna pomembno vlogo civilne družbe in njene dodane vrednosti v politični razpravi, ter naj organizacije civilne družbe dejavno vključi v dialog o oblikovanju politike; poudarja ključno vlogo, ki jo lahko imajo organizacije civilne družbe pri oblikovanju bolj preglednega, odgovornega in vključujočegai postopka pridruževanja EU; predlaga, da bi bilo treba podpreti pobude sektorja civilne družbe; odobrava vključenost civilne družbe v delovno skupino o poglavju 23, ki jo je ustanovilo ministrstvo za pravosodje, in spodbuja vsa ministrstva, naj sledijo temu zgledu; spodbuja k pozitivnemu razmisleku o predlogu za izbor organizacij civilne družbe, ki bodo sodelovale v vseh delovnih skupinah v okviru nacionalnega programa za pravni red Unije;

35.  obžaluje skromen napredek ter izraža zaskrbljenost zaradi velike zamude pri izvajanju druge vladne strategije za sodelovanje s civilno družbo in njenega akcijskega načrta; je zaskrbljen zaradi nezavzetosti pri izvajanju te strategije in nepreglednosti proračunske podpore civilni družbi; meni, da lahko partnerstvo za odprto vlado, ki mu je država zavezana, ponudi ustrezen okvir za izboljšanje položaja; pozdravlja in spodbuja uporabo kazalnikov za ocenjevanje udeležbe civilne družbe, kot je navedena v sporočilu Komisije z dne 12. septembra 2012 z naslovom „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja“ (COM(2012)0492);

36.  ponovno poziva Komisijo in vlado, naj skleneta dogovor, da bosta minimalni delež naslednjega programskega obdobja instrumenta za predpristopno pomoč namenili za zagotovitev 15 % plačil za nedržavne akterje ter poskrbeli, da bo tehnično pomoč za organizacije civilne družbe upravljala civilna družba sama; poziva tudi, naj se instrument za predpristopno pomoč II uporabi za podporo prizadevanjem, da bi skladno s cilji pomagali sprostiti 9 % proračuna države ter ga razdelili prek decentraliziranih regionalnih in lokalnih vlad;

37.  želi pohvaliti državo za že izvedene reforme, ki so nacionalni pravni okvir uskladile z mednarodnimi standardi; poziva državo, naj izboljša preglednost pravosodnega sveta in s tem v kar največji meri odpravi prepričanje, da svet deluje pod zunanjimi vplivi in pritiskom; poziva Komisijo, naj v svojih prihodnjih poročilih o napredku preuči in analizira, kako se v državi spoštujejo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice;

38.  pozdravlja dejavnosti, namenjene izboljšanju profesionalnosti, neodvisnosti in učinkovitosti sodstva, zlasti zaposlovanje diplomantov akademije za usposabljanje sodnikov in tožilcev na teh delovnih mestih, ohranjanje pozitivne stopnje reševanja pripada na sodiščih v prvi polovici leta 2013 ter nadaljnje zmanjševanje sodnih zaostankov; poziva k poenotenju sodne prakse, da se zagotovita predvidljiv sodni sistem in zaupanje javnosti;

39.  zlasti poziva k okrepitvi državne komisije za preprečevanje korupcije, protikorupcijske enote ministrstva za notranje zadeve, temeljnega javnega tožilstva za boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji ter državnega revizijskega organa v obliki proračunskih, materialnih in človeških virov; poudarja tudi, da se je treba osredotočiti na primere korupcije na visoki ravni ter v večji meri uporabljati odredbe za zaseg in zaplembo premoženja, ter poziva k vzpostavitvi evidence o obsodbah za primere na visoki ravni; poziva neodvisno civilno družbo in medije, naj razkrijejo korupcijo ter podpirajo neodvisne in nepristranske preiskave in sodne procese; pozdravlja nenehna prizadevanja državne komisije za preprečevanje korupcije ob podpori Programa ZN za razvoj, da bi okrepila preventivni vidik boja proti korupciji z uvedbo celovitih sistemov integritete v devetih pilotnih občinah; podpira namero nacionalnih organov, da zaključijo spremembo zakona o preprečevanju korupcije, razširijo koncept sistema integritete na vso državo ter zagotovijo sistematično institucionalno zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

40.  ugotavlja, da še vedno potekajo dejavnosti za zagon nacionalne baze obveščevalnih služb, ter spodbuja oblasti, naj stopnjujejo prizadevanja na tem področju in čim prej ustanovijo nacionalni koordinacijski center za boj proti organiziranemu kriminalu, da bi zagotovile polno podporo boju proti organiziranemu kriminalu, korupciji, goljufijam, pranju denarja in drugim hudim kaznivim dejanjem, vključno s čezmejnimi;

41.  je zaskrbljen zaradi razširjene in dolgotrajne uporabe pripora v predkazenskem postopku ter zaradi razmer, v katerih živijo priporniki; je seznanjen s primeri nesorazmerne policijske dejavnosti pri demonstracijah; poziva, naj bodo prizadevanja za ohranjanje javnega reda sorazmerna in naj se pri tem spoštuje pravica do svobodnega zbiranja;

42.  pozdravlja novi zakon o pravici za otroke in poziva, da se zagotovijo zadostna sredstva za njegovo izvajanje; ponovno obžaluje, da v mladoletniških zaporih ni na voljo zdravstvenih služb in izobraževanja ter usposabljanja;

43.  pozdravlja zmanjšanje števila otrok v institucionalnem varstvu, vendar je še vedno zaskrbljen zaradi visokega števila invalidnih otrok, ki ostajajo v institucijah; poziva k nadaljnjim reformam sistema varstva otrok in okrepitvi zmogljivosti centrov za socialno delo zaradi zagotavljanja podpore prikrajšanim družinam;

44.  pozdravlja ustanovitev nacionalnega mladinskega sveta ter prizadevanja za zagotovitev, da je ta svet široko zastavljen, politično nepristranski in v celoti sodeluje kot član Evropskega mladinskega foruma; poziva državno agencijo za mladino in šport, naj v celoti podpira dejavnosti sveta in sodeluje pri njih;

45.  spodbuja vlado, naj komisiji za varstvo pred diskriminacijo in protidiskriminacijski enoti oddelka za enake možnosti na Ministrstvu za delo in socialno politiko dodeli zadostne človeške in finančne vire; poziva k sprejetju ukrepov za krepitev ozaveščanja o enakosti in nediskriminaciji;

46.  pozdravlja ponovno odprtje centra LGBTI v Skopju po petih ločenih napadih na ta center v zadnjih dvanajstih mesecih; pozdravlja ugotovitve protidiskriminacijske komisije glede homofobije v šolskih učbenikih in poziva k širši uporabi teh ugotovitev; zlasti poziva k prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti pri zaposlovanju; obžaluje, da protidiskriminacijska zakonodaja ni usklajena s pravnim redom Unije; ponovno poziva, da je treba to zakonodajo spremeniti, da bo v celoti usklajena s pravnim redom; v celoti obsoja nasilje nad skupnostjo LGBTI ter poziva vse politične voditelje in javne osebnosti v širši družbi, naj storijo enako; poziva, naj bodo storilci tovrstnega nasilja privedeni pred sodišče; opozarja vlado in politične stranke na njihovo odgovornost pri oblikovanju kulture vključevanja in strpnosti;

47.  poziva oblasti, naj sistematično zbirajo podatke o izključenih in odrinjenih skupinah, vključno z otroci z ulice, romskimi otroci in invalidi; obžaluje, da se ne zbirajo podatki o zločinih iz sovraštva; ostaja zaskrbljen zaradi števila romskih otrok v šolah za učence s posebnimi potrebami, vendar pozdravlja sistem vladnih štipendij, katerih namen je romskim otrokom omogočiti dokončanje srednje šole;

48.  ostaja zaskrbljen zaradi nenehne diskriminacije Romov; v zvezi s tem opozarja, da romske ženske trpijo zaradi dvojne diskriminacije na podlagi spola in etnične pripadnosti, kar je pogosto tesno povezano z revščino; izraža zaskrbljenost, ker je ta že dolgo poznana dvojna diskriminacija razširjena, vsakdanja in prevladujoča; poziva oblasti, naj prekinejo ta krog, in odločno poziva k proaktivnemu izvajanju strategije za vključevanje Romov ter ukrepov za zagotavljanju dostopa do zdravstva, izobraževanja, zaposlitve, nastanitve in socialne varnosti za Rome;

49.  odločno poziva vlado, naj reši problem Romov, ki nimajo osebnih dokumentov;

50.  poziva jo tudi, naj okrepi svoja prizadevanja za izboljšanje položaja romskih in aškalskih beguncev s Kosova;

51.  pozdravlja povečanje števila županj z nič na štiri med 81 župani v državi ter povečanje števila žensk v parlamentu, ki je skladno s spolno kvoto; vseeno pa je zaskrbljen zaradi še vedno pogostih primerov prostovoljnega umika žensk iz procesov političnega odločanja; pozdravlja spremembe delovnega prava, katerih namen je boljše pravno varstvo za noseče ženske ali ženske, ki so pred kratkim rodile, vendar je zaskrbljen zaradi visoke stopnje brezposelnosti žensk; pozdravlja sprejetje strategije za enakost spolov, vendar ugotavlja, da javni mehanizmi za enakost spolov še vedno ne delujejo ustrezno; poziva vlado, naj izboljša njihovo delovanje ter poveča človeške in finančne vire, ki so jim namenjeni; poziva oblasti, naj poskrbijo za vidik enakosti spolov na vseh področjih politik ter okrepijo podporo in pobude za večjo ozaveščenost o enakosti spolov; obžaluje, da je parlament pomembne spremembe zakona o prekinitvi nosečnosti sprejel po skrajšanem postopku brez širše javne razprave;

52.  izreka pohvalo vladi za ohranitev makroekonomske stabilnosti in pozdravlja ponovno rast; vseeno ugotavlja, da dohodkovna konvergenca poteka počasi, ter je tudi sam zaskrbljen glede tega, ali bo dosežen cilj javnega dolga v višini 2,6 % do leta 2016, in glede tega, kako se bo izvedla konsolidacija javnih financ; priporoča, naj Komisija državi podeli status delujočega tržnega gospodarstva;

53.  pozdravlja realno rast BDP za 2,9 % v prvem četrtletju leta 2013 v primerjavi z istim obdobjem v letu 2012; ugotavlja trend pozitivnih sprememb na trgu dela, kjer se je število zaposlenih v prvem četrtletju leta 2013 povečalo za 3,9 % v primerjavi z istim obdobjem v letu 2012, hkrati pa se število brezposelnih na letni ravni zmanjšalo za 4,2 %; pozdravlja, da je Svetovna banka v poročilu „Poslovanje“državo razvrstila med najboljših 10 na svetu, ki so pokazale največji napredek v poslovnem in zakonodajnem okolju;

54.  pozdravlja namen Komisije, da s to in drugimi državami v regiji začne poseben dialog o zaposlovanju in socialni politiki; spodbuja ukrepe za zagotovitev posodobljene delovne zakonodaje, ki bi bila popolnoma skladna s konvencijami Mednarodne organizacije dela; poudarja, da je država ratificirala osem konvencij o temeljnih delovnih pravicah Mednarodne organizacije dela; poziva h krepitvi zmogljivosti socialnih partnerjev ter zagotavljanju delavskih pravic in pravic sindikatov; deli zaskrbljenost, da visoka brezposelnost, zlasti pri ranljivih skupinah, kot so mladi in ženske, ostaja eden od največjih izzivov za vlado, zato poziva k okrepitvi ukrepov za boj proti revščini, visoki stopnji brezposelnosti mladih in diskriminaciji.

55.  je seznanjen z ukrepi, ki so jih sprejeli državni organi v zvezi z nedavnimi primeri kmetijskih proizvodov za izvoz v države članice Evropske unije, ki so vsebovali visoko raven pesticidov; zlasti poziva pristojne organe, naj okrepijo nadzor in učinkoviteje preverjajo izvajanje fitosanitarnih standardov EU v državi;

56.  obžaluje, da država še nima celovite podnebne politike, čeprav se v mednarodnem okviru pridružuje stališčem EU; pričakuje, da bo vlada sprejela potrebne ukrepe, da bi okrepila upravno zmogljivost za izvajanje zakonodaje o podnebnih spremembah;

57.  poudarja, da so potrebna velika prizadevanja na področju okolja in zlasti na področjih kakovosti vode, varstva narave, ohranjanja prostoživečih vrst in nadzora nad industrijskim onesnaževanjem ter obvladovanja tveganj; spodbuja prizadevanja za izvrševanje zakonodaje na teh področjih; poudarja, da ni mogoče doseči bistvenega napredka brez ustrezne okrepitve upravnih zmogljivosti; poziva vlado, naj s tem v zvezi sprejme potrebne ukrepe;

58.  spodbuja vlado, naj v energetskem sektorju še naprej sodeluje z Evropsko unijo v okviru energetske skupnosti;

59.  opozarja, da je potencial države na področju obnovljivih virov energije premalo razvit, kar je deloma posledica oviralnih upravnih postopkov in cen električne energije; v zvezi s tem poziva oblasti, naj stopnjujejo prizadevanja na tem področju, da bi izpolnile obveznost energetske skupnosti, da se do začetka leta 2014 v celoti uveljavi direktiva o energiji iz obnovljivih virov;

60.  ponovno izraža svojo podporo liberalizaciji vizumske ureditve za države zahodnega Balkana kot pomembnemu stebru procesa evropskega združevanja; poziva države članice, naj skrajšajo azilne postopke za državljane držav zahodnega Balkana, ki lahko brez vizuma potujejo po schengenskem območju, kar bo učinkovit način za zmanjšanje števila neutemeljenih prošenj za vizume, hkrati pa bo prosilcem omogočilo, da svoje pravice zagovarjajo na izčrpnem razgovoru;

61.  znova poudarja, da je treba ohraniti ustrezno ravnovesje med upravičenimi ukrepi za boj proti nezakonitemu priseljevanju in izogibanjem etničnemu profiliranju ali drugim ukrepom, ki lahko predstavljajo diskriminacijo, ko gre za pravico svobodnega gibanja; pozdravlja regionalno sodelovanje v zvezi s priseljevanjem in begunci; odločno poziva k ohranitvi sedanjega režima EU za liberalizacijo vizumov za to državo; meni, da bi bilo treba državo proglasiti za „varno izvorno državo“, da bi bili postopki reševanja vlog hitrejši; poziva vlado, naj ohrani veljavni liberalni vizumski režim za sosedske države, več prizadevanj pa naj nameni izboljšanju socialnega in ekonomskega položaja manjšin ter preprečevanju vsakršne diskriminacije ali negativnih ukrepov, kot so omejitve pri potovanjih za osebe, ki so jim bile zavrnjene vloge za azil v EU;

62.  je seznanjen s prizadevanji vlade za obnovo infrastrukture lokalnih cest v državi z namenom, da bi razvili alternativni turizem in izboljšali življenje državljanov; v zvezi s tem spodbuja državo, naj bolj dinamično pristopi k projektom regionalnega razvoja v okviru instrumenta za predpristopno pomoč, ki bodo povečali čezmejno sodelovanje in povezave med državami v regiji, ter naj sodeluje pri razvoju sodobnega in ekološko učinkovitega železniškega sistema, ki bo jugovzhodno Evropo povezal z ostalimi deli celine; poziva k nadaljnjemu napredku pri usklajevanju prometne politike s pravnim redom EU;

63.  je seznanjen s srečanjem ministrov za promet te države in Bolgarije, ki je potekalo 28. novembra 2013 v Sofiji, in izraža upanje, da bodo zaveze glede dokončanja železniške povezave med državama, ki so bile potrjene na srečanju, kratkoročno izpolnjene, kar bo regiji odprlo nove gospodarske možnosti;

64.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu te države.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0453.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o poročilu o napredku Črne gore za leto (2013/2882(RSP))

P7_TA(2014)0104 B7-0072/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Črno goro na drugi strani z dne 29. marca 2010(1),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta 19. in 20. junija 2003 ter priloge z naslovom Solunska agenda za Zahodni Balkan: premik k evropski integraciji,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 9. novembra 2010 o mnenju Komisije o prošnji Črne gore za članstvo v Evropski uniji (COM(2010)0670),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 22. maja 2012 o napredku Črne gore pri izvajanju reform (COM(2012)0222) in sklepov Sveta z dne 26. junija 2012 o odločitvi glede začetka pristopnih pogajanj s Črno goro 29. junija 2012,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve o širitvi in stabilizacijsko-pridružitvenem procesu z dne 11. decembra 2012,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. oktobra 2013 z naslovom Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2013–2014 (COM(2013)0700) ter priloženega delovnega dokumenta služb Komisije o napredku Črne gore za leto 2013 (SWD(2013)0411),

–  ob upoštevanju izjave in priporočil s šestega srečanja stabilizacijsko-pridružitvenega parlamentarnega odbora Evropska unija - Črna gora (SAPC) 29. in 30. aprila 2013,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o Črni gori in resolucije z dne 22. novembra 2012 o širitvi: politike, merila in strateški interesi EU(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o proračunskem upravljanju predpristopnih sredstev Evropske unije na področju pravosodnih sistemov in boja proti korupciji v državah kandidatkah in potencialnih državah kandidatkah(3) ter svojih ugotovitev o Črni gori,

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker bi moral proces pristopa k EU ostati glavna gonilna sila za nadaljevanje političnih, socialnih in gospodarskih reform;

B.  ker je EU postavila načela pravne države v osrčje procesa širitve;

C.  ker je Črna gora dosegla napredek pri vključevanju v EU in evropski projekt z navdušenjem podpirata tako njena celotna politika kot družba na splošno; ker je država uspela začasno zapreti 25. in 26. poglavje;

D.  ker sta uresničevanje pravne države, predvsem z reformo pravosodja, ter boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami; ker je postopek preverjanja vseh poglavij zaključen; ker so se decembra 2013 začela pogajanja o 23. in 24. poglavju v skladu z „novim pristopom“ Komisije k obravnavi reform v pravosodju in notranjih zadev čim bolj zgodaj v pristopnem procesu;

E.  ker bodo najnovejše ustavne reforme, ko bodo v celoti uveljavljene, okrepile neodvisnost in učinkovitost sodstva;

F.  ker so finančna korupcija in organizirani kriminal, tudi v institucijah, ter nepravilnosti pri volitvah še vedno zelo pereča vprašanja; ker jih mora Črna gora rešiti in doseči prepričljive rezultate na področju pravne države;

G.  ker ima civilna družba pomembno vlogo v reformnem procesu in pristopu k EU;

H.  ker je regionalno sodelovanje zelo pomembno za politično stabilnost ter varnost in gospodarski razvoj v Črni gori in celotni regiji;

Pristopna pogajanja

1.  pozdravlja, da je bilo decembra 2013 odprtih pet novih pogajalskih poglavij; spodbuja k hitremu nadaljevanju pristopnih pogajanj, če se bodo reforme nadaljevale in izvajale in če bodo vidni konkretni rezultati;

2.  pozdravlja vladna akcijska načrta za 23. in 24. poglavje, ki predvidevata obsežni načrt reform in postavljata merilo za njuno odprtje;

3.  pozdravlja, da so bili v pogajalske strukture vključeni predstavniki civilne družbe; kljub temu opozarja na pozive organizacij civilne družbe, naj vlada v vsem pogajalskem in pristopnem procesu izkaže največjo možno preglednost, tudi tako, da v delovne skupine vključi širši izbor organizacij ter vodi obširna vsenacionalna posvetovanja;

4.  poudarja, da je naloga tako vlade kot parlamenta, da izboljšata komuniciranje z javnostjo in vse zainteresirane strani, organizacije civilne družbe in državljane pravočasno in pregledno obveščata o napredku pristopnih pogajanj in jim omogočita obširno sodelovanje v tem procesu;

Politična merila

5.  poziva vse politične sile, tako v vladi kot v opoziciji, ter ključne družbene in gospodarske akterje, naj se z neprekinjenim dialogom in konstruktivnim sodelovanjem tudi v prihodnje osredotočajo na načrt vključevanja Črne gore v EU;

6.  pozdravlja, da se je nadzorna vloga črnogorskega parlamenta okrepila, med drugim z nadzornimi in posvetovalnimi predstavitvami; poziva k intenzivnejšemu nadaljnjemu spremljanju sklepov predstavitev, močnejšemu nadzoru izvajanja sprejete zakonodaje in aktivnejši vlogi parlamenta v pogajanjih; pozdravlja resolucijo o metodi, kakovosti in dinamiki procesa vključevanja Črne gore v EU, ki jo je črnogorski parlament sprejel 27. decembra 2013; meni, da morajo parlament in organizacije civilne družbe celovito sodelovati v procesu vključevanja in uživati širšo demokratično podporo;

7.  obžaluje, da po letošnji zloglasni aferi z zvočnimi posnetki preiskovalnemu odboru, ki je bil ustanovljen, da bi preiskal domnevno zlorabo javnih sredstev za namene političnih strank, v končnem poročilu ni uspelo oblikovati političnih sklepov in da v zvezi s tem sodni ukrepi niso bili zadostni; poudarja, da je pomembno zagotoviti temeljito preiskavo in po potrebi izvajati ustrezne ukrepe; zato spodbuja odgovorne črnogorske oblasti, naj sodni proces končajo hitro, svobodno in pošteno ob sodelovanju vseh ustreznih strani, vsa kazniva dejanja pa naj obravnavajo skrbno, objektivno in v celoti v skladu z zakonom; poleg tega pozdravlja nedavno napovedano preiskavo afere z video posnetkom v Cetinju, v kateri bodo vsi, ki so krivi kršitev volilnega zakona, deležni ustrezne kazni na pravičnem sojenju;

8.  poudarja, da je treba okrepiti zaupanje javnosti v volilni sistem in demokratične strukture, ter poziva parlament, naj pospeši volilne reforme in spremeni vrsto zakonov, ki urejajo volitve in financiranje političnih strank, tudi osnutek zakona o enotnem volilnem seznamu in predloge sprememb zakona o osebnih izkaznicah; poudarja, da mora biti enotni volilni imenik popolnoma pregleden in verodostojen; vztraja, da je treba te reforme izvajati na podlagi davno predloženih priporočil Urada za demokratične ustanove in človekove pravice pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE/ODIHR) v sodelovanju s civilno družbo; podpira poziv Komisije po začrtanju jasne in široko sprejete razmejitve med javnimi in strankarskimi interesi; poziva vlado, naj vnaprej objavi informacije o državni pomoči za posameznike in podjetja, o zaposlovanju v sektorju javnih storitev in drugih izdatkih, ki bi lahko vplivali na vedenje volivcev; ugotavlja, da je zaznavanje korupcije lahko enako škodljivo kot sama korupcija;

9.  poudarja, da je reforma javne uprave pomembna za izvajanje pravnega reda EU; meni, da je za izvedbo strategije javne uprave nujno okrepiti mehanizme usklajevanja in spremljanja in sprejeti dodatne ukrepe za oblikovanje pregledne, strokovne in učinkovite javne uprave, ki bo temeljila na dosežkih; poziva oblasti, naj bodo pozorne, da pri imenovanju in razreševanju javnih uradnikov ne bodo dodatno politizirale javne uprave; poziva tudi k okrepitvi neodvisnosti in zmogljivosti urada varuha človekovih pravic;

10.  pozdravlja spremembe ustave, katerih namen je s preglednejšimi postopki na podlagi dosežkov, zlasti z izvolitvijo generalnega državnega tožilca, povečati neodvisnost sodstva in tako zmanjšati politični vpliv na imenovanje tožilcev in sodnih uradnikov na vseh ravneh; je kljub temu seznanjen s pobudo varuha človekovih pravic za presojo ustavnosti teh sprememb in določb zakona o ustavnem sodišču v zvezi z izvolitvijo sodnikov ustavnega sodišča; poziva pristojne oblasti, naj izkažejo, da so bili izpeljani uspešni disciplinski postopki, ter zagotovijo sojenje v razumnem roku in poenotenje sodne prakse; poziva k sprejetju in izvajanju nadaljnjih zakonodajnih in drugih ukrepov za zmanjšanje politizacije sodstva v praksi, vključno z objektivno oceno delovanja sodstva, jasnim prikazom odgovornosti sodstva v skladu s priporočili Beneške komisije in z zagotavljanjem napredovanja na podlagi dosežkov; poudarja tudi, da je treba zagotoviti, da bodo sodišča za prekrške neodvisna od izvršne oblasti;

11.  pozdravlja sprejete ukrepe za poenostavitev sistema sodišč, spodbujanje učinkovitosti sodstva in nadaljnje zmanjšanje sodnih zaostankov; vendar je zaskrbljen zaradi dolžine sodnih postopkov, slabe infrastrukture na mnogih sodiščih, slabega izvajanja sodnih in upravnih odločb ter pomanjkanja proračunskih sredstev za sodstvo in tožilstvo; poziva k povečanju zmogljivosti sodnih svetov in svetov tožilcev ter h krepitvi odgovornosti in poštenosti v sodnem sistemu; poleg tega poziva k ukrepom, ki bodo državljanom omogočili dostop do sodnega varstva in odškodnin v skladu z evropskimi merili; poziva sodišča k večji preglednosti in odgovornosti v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu;

12.  poziva k ustreznemu nadaljnjemu ukrepanju glede nerešenih poročil o vojnih zločinih in reševanju vprašanja nekaznovanosti na podlagi strožje, učinkovitejše in preglednejše preiskave in pregona vojnih zločinov; poudarja, da je treba sprejeti nadaljnje ukrepe v boju ne le proti nekaznovanosti, temveč tudi proti navidezni nekaznovanosti; zato spodbuja oblasti, naj pregledajo smernice za izrekanje kazni in preučijo na videz nesorazmerno število oprostitev za najhujše zločine;

13.  čestita vladi za strategijo reforme sodstva 2007–2012, vendar izraža zaskrbljenost zaradi njenega počasnega izvajanja; ugotavlja, da je priprava strategije 2013–2018 že znatno napredovala; zato poziva, naj se črnogorska vlada v splošnem osredotoči na izvajanje obstoječih strategij s celovitimi presojami, ki naj bodo predmet javne razprave, namesto preprostega nadomeščanja strategij brez potrebne ocene; poziva, naj organi za spremljanje strategij in akcijskih načrtov postanejo pravilo;

14.  poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja v boju proti korupciji, in poziva k izpolnjevanju priporočil skupine GRECO;

15.  je zaskrbljen, ker so izobraževanje, zdravstveno varstvo, volilni postopek, upravljanje zemljišč, prostorsko načrtovanje in gradbeništvo, lastninjenje in javna naročila še naprej podvrženi korupciji; pričakuje, do bo začetek pogajanj o petem poglavju (javna naročila) pospešil potrebne reforme na tem področju; pozdravlja ustanovitev novega parlamentarnega odbora za boj proti korupciji; poziva oblasti, naj okrepijo vlogo nadzornih ustanov, izboljšajo revidiranje, povečajo preglednost financiranja strank in okrepijo zmogljivosti na vseh ravneh, da bi zmanjšali nepravilnosti pri izvajanju zakonodaje o javnih naročilih in drugih navedenih področjih;

16.  izraža zaskrbljenost zaradi vse večjega omejevanja javnega dostopa do informacij o podjetjih in do zemljiških knjig; opozarja, da je javni dostop do tovrstnih informacij zelo pomemben za novinarje in akterje civilne družbe zaradi razkrivanja korupcije in osvetljevanja povezav med organiziranim kriminalom in državnimi institucijami; poziva oblasti, naj ponovno vzpostavijo visoko raven preglednosti ustreznih registrov;

17.  poudarja, da je treba v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu izvesti reforme in uspešno opraviti preiskave ter preganjati in obsoditi storilce na vseh ravneh; poziva, da je treba okrepiti sodelovanje med organi pregona in sodstva v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu na vseh ravneh ter izboljšati delovanje sodstva v pomembnih zadevah; je zelo zaskrbljen zaradi razveljavitve sodb na prvi stopnji v zvezi s primeri organiziranega kriminala; vztraja, da nekaznovanost za kazniva dejanja korupcije ali organiziranega kriminala ni dopustna; poziva oblasti, naj zagotovijo, da bodo javni organi in institucije izvajali vse ustrezne ukrepe ter bodo poklicani na odgovornost, če tega ne bodo storili;

18.  poziva Črno goro, naj še naprej sodeluje v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu na mednarodni in regionalni ravni; poziva k večjim prizadevanjem, da bi za preprečevanje organiziranega kriminala in tihotapljenja na tako imenovani balkanski poti zagotovili učinkovit mejni nadzor; poudarja, da je treba okrepiti nadzor in uvesti ukrepe za boj proti pranju denarja, ki ga izvajajo lokalne in mednarodne kriminalne združbe;

19.  poudarja, da mora črnogorska vlada nadaljevati in okrepiti posvetovanja ter izboljšati stike in dialog s civilno družbo in opozicijo, da bi oblikovanje politike in zakonodaje postalo preglednejše, zlasti glede izvajanja zakonov in boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu; v zvezi s tem pozdravlja prizadevanja vlade za povečanje javne preglednosti njenega dela, ob tem pa ugotavlja, da je treba še veliko narediti; pozdravlja obsežno sodelovanje civilne družbe v delovnih skupinah za pogajalska poglavja EU, vendar zaznava pomisleke nekaterih predstavnikov civilne družbe glede narave in kakovosti tega sodelovanja; obžaluje nedavno poslabšanje odnosov med nekaterimi oddelki vlade in civilno družbo, pri čemer sta obe strani izrazili strah, da medsebojna sovražnost ogroža skupno željo po hitrejšem vključevanju v EU; zato spodbuja tvoren in uravnotežen dialog med vsemi stranmi, v katerem naj vlada objektivno pomaga pri delu civilne družbe in ga olajšuje ter njene predstavnike celovito vključi v politični proces, organizacije civilne družbe pa naj kritično ovrednotijo politiko ter od vlade zahtevajo pošteno in tvorno odgovornost;

20.  z zadovoljstvom ugotavlja, da se pomoč iz instrumenta za predpristopno pomoč v Črni gori dobro izvaja; spodbuja vlado in Komisijo, naj poenostavita upravni postopek za financiranje iz tega instrumenta, da bi bilo bolj dostopno manjšim in necentraliziranim organizacijam civilne družbe, sindikatom in drugim upravičencem;

21.  poudarja, da je Črna gora ratificirala osem temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela o pravicah delavcev in revidirano Evropsko socialno listino; poudarja, da je treba te pravice kljub temu, da so temeljne delavske in sindikalne pravice na splošno spoštovane, še dodatno okrepiti; poudarja pomembno vlogo socialnega dialoga in poziva vlado, naj okrepi socialni svet;

22.  poudarja, da so v delujoči demokraciji pomembni svobodni, neodvisni in nepristranski mediji; je zelo zaskrbljen zaradi naraščanja verbalnega in fizičnega ustrahovanja novinarjev, pa tudi vse večjega pritiska, ki se izvaja z omejevanjem finančnih sredstev in pravnimi postopki; je globoko pretresen, ker so bili od avgusta 2013 novinarji tarča najmanj dveh bombnih in približno šest fizičnih napadov; močno obžaluje, da je Črna gora na lestvici svobode medijev, ki jo pripravlja organizacija Novinarji brez meja, uvrščena na 113. mesto; opozarja, da je pomembno spodbujati odgovorne medije, uredniško neodvisnost in raznoliko lastništvo medijev v skladu z evropskimi standardi; poudarja odgovornost vseh v politiki in medijih za ustvarjanje ozračja strpnosti do drugačnih mnenj; meni, da je treba novinarje in svobodo tiska nujno zaščititi; poziva, da je treba ustrezno preiskati in preganjati vse grožnje novinarjem in napade nanje, vključno z nerešenimi preteklimi kaznivimi dejanji; pozdravlja odločitev o oblikovanju posebnega organa za spremljanje uradnih prizadevanj za rešitev primerov umorov novinarjev ali napadov nanje, kar bo pripomoglo k vzpostavitvi večjega zaupanja med državo in mediji;

23.  poudarja posebno vlogo neodvisnih in vzdržnih javnih medijev pri krepitvi medijske svobode in demokracije ter poziva oblasti, naj v celoti spoštujejo zakon o Radioteleviziji Črna gora, vključno s pravnimi jamstvi za finančno vzdržnost javnih medijev, kar jim bo omogočilo izpolniti njihovo družbeno odgovornost;

24.  poziva k izboljšavam na področju zaščite prič in k sprejetju zakona o varstvu prijaviteljev nepravilnosti;

25.  poudarja, da so vse politične sile odgovorne za ustvarjanje okoliščin, ki omogočajo strpnost in vključevanje vseh manjšin; pozdravlja politiko vlade o manjšinah, ki spodbuja večje vključevanje zlasti albanske skupnosti v državi; poziva k izboljšanju razmer socialno ogroženih skupin, vključno z dostopom invalidov do izobraževanja in zdravstvenih storitev ter fizičnim dostopom do javnih zgradb; pozdravlja nedavni akcijski načrt vlade za Rome, vendar poziva k nadaljnjemu pospeševanju izobraževanja in zaposlovanja Romov in drugih manjšin, ki so še vedno izpostavljeni diskriminaciji, zlasti glede na omejen dostop do izobraževanja za romske, aškalske in egiptovske otroke;

26.  ugotavlja, da so ženske še vedno premalo zastopane na številnih področjih črnogorske družbe, tudi v parlamentu, na vodilnih položajih in trgu dela; poziva vlado, naj okrepi prizadevanja za večjo enakost med spoloma, poveča ustrezne finančne in človeške vire, zagotovi izvajanje akcijskega načrta za enakost spolov, uvede načelo enakega plačila za enako delo in spodbuja širšo udeležbo žensk, zlasti v političnem življenju;

27.  izraža zaskrbljenost zaradi visoke ravni nestrpnosti do homoseksualnosti v Črni gori, pogostega nasilja in groženj z nasiljem ter sovražnih govorov proti aktivistom za pravice homoseksualcev; obžaluje, da so najvidnejši aktivisti za pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev zaprosili za azil v tujini; pozdravlja pa novo strategijo vlade za izboljšanje kakovosti življenja drugače spolno usmerjenih oseb, vendar poudarja, da se je treba osredotočiti na njeno izvajanje; zlasti poudarja potrebo po izobraževanju in obveščanju javnosti, s čimer bi pripomogli k spreminjanju nazorov; posebej čestita vladi in policiji za njuno podporo in pomoč pri letošnjih paradah ponosa v Budvi in Podgorici, ki sta v tem prostoru prvi v zgodovini; poudarja, da bi bilo treba nasilje proti homoseksualcem med paradami v celoti preiskati in storilce privesti pred sodišče; poziva oblasti, naj še naprej spodbujajo strpnost do drugače spolno usmerjenih oseb in pravočasno preganjajo kazniva dejanja; poudarja, da je treba izboljšati družbeno sprejemanje homoseksualcev in odpraviti njihovo diskriminacijo;

28.  izraža zaskrbljenost zaradi še vedno nerešenih težav nasilja nad ženskami in otrok in se boji, da ga marsikdo šteje za družbeno sprejemljivo; obžaluje počasen napredek pri oblikovanju družinskih storitev in storitev v okviru lokalnih skupnosti; poziva vlado, naj poveča javno ozaveščenost o nasilju v družini in nasilju nad ženskami ter o pravici otrok do zaščite pred vsemi oblikami zlorabe, zanemarjanja ali izkoriščanja; pozdravlja nove ukrepe vlade za obravnavo nasilja v družini, izboljšanje otrokovih pravic in razvoja strokovnega usposabljanja, vendar spodbuja k dodatnim ukrepom za učinkovito izvajanje zakona o zaščiti pred nasiljem v družini, zlasti glede zaščite, podpore in dostopa do pravnega varstva za žrtve, razvoja in usklajevanja programov za preprečevanje nasilja ter večje odgovornosti storilcev;

Družbeno-ekonomska vprašanja

29.  poziva vlado, naj pozornost usmeri v povečanje gospodarske rasti, da bi se spopadli z revščino in da bi se izboljšal življenjski standard vseh državljanov, vključno s pregledom reforme socialnega varstva, kjer je le mogoče, ter da bi se zmanjšale regionalne razlike; poziva k okrepljenim prizadevanjem, da bi zmanjšali zelo obsežen neformalni sektor, izboljšali varstvo intelektualne lastnine in celoten pravni sistem ter se tako sistematično borili proti korupciji, izboljšali poslovno okolje in izvedli strukturne reforme, s čimer bi pritegnili in ohranili neposredne tuje naložbe, kar je ključno za večjo razvejanost gospodarstva;

30.  poudarja, da morajo biti postopki reševanja trgovinskih sporov pregledni, brez političnega vmešavanja in temeljiti na vladavini prava, s čimer bi se dodatno izboljšalo poslovno ozračje; spodbuja hitro rešitev spora v zvezi s tovarno aluminija KAP; poudarja, da mora lastninjenje potekati pošteno, skrbno, pregledno in urejeno; izpostavlja pomisleke glede državne pomoči in poziva k preglednosti in vzdržnosti pri njenem dodeljevanju v skladu s pravnim redom in stabilizacijsko-pridružitvenim sporazumom; pozdravlja prizadevanja vlade pri obravnavi vprašanja naraščajočega javnega dolga in velikih strukturnih fiskalnih primanjkljajev; poziva k nadaljnjim dejavnostim za zagotavljanje prihodnjega izvajanja programa za razvoj podeželja v okviru instrumenta za predpristopno pomoč in k okrepljenim prizadevanjem za pripravo zakonodaje o kakovosti vode;

31.  je seznanjen, da je januarja 2012 začel veljati novi zakon o javnem naročanju, da pa v praksi njegovo izvajanje ni učinkovito, zlasti v zdravstvenem sektorju; poziva črnogorske oblasti, naj uvedejo večjo preglednost v vse postopke naročanja in oblikujejo akcijske načrte z jasnimi cilji, postopki in časovnimi okviri za učinkovito uveljavljanje novega zakona o javnem naročanju ter uskladijo svojo zakonodajo o koncesijah, javnih službah in javnih naročilih za obrambo z evropskim pravnim redom;

32.  pozdravlja izvajanje akta za mala podjetja; poziva k povečanju podpore javnega sektorja malim in srednjim podjetjem, ki so gonilna sila gospodarske rasti; poziva k združitvi razdrobljenih strategij, ki ovirajo učinkovitost podjetniških in industrijskih instrumentov;

33.  izraža zaskrbljenost zaradi nespremenjenih razmer na trgu dela in zato poziva k odločnim ukrepom za zmanjšanje visoke brezposelnosti, zlasti med iskalci prve zaposlitve, in izboljšanje slabe urejenosti trga dela; poziva vlado, naj zagotovi, da bo izvajanje zakonov o delu skladno z merili Mednarodne organizacije dela, vključno z izboljšanjem inšpekcijskih pregledov; poudarja, da se je treba spopasti s sivo ekonomijo; poziva k okrepitvi tristranskega socialnega dialoga;

34.  spodbuja Črno goro, naj si dodatno prizadeva na področju okolja in podnebnih sprememb s krepitvijo upravnih zmogljivosti za izvajanje ustreznih politik in zakonodaje EU, da bi zagotovila uskladitev s pravnim redom EU na področju okolja in podnebnih sprememb;

35.  ugotavlja, da so nezakonite gradnje, zlasti na turističnih območjih, v Črni gori velik problem; poziva črnogorske oblasti, naj odločno spodbujajo trajnostni razvoj v državi; poudarja, kako pomembna je skladnost turističnega razvoja z varovanjem okolja;

Regionalno sodelovanje

36.  pozdravlja dejavno sodelovanje Črne gore v pobudah, kot sta pobuda za regionalno spravo in projekt Zahodnobalkanska šesterica, in željo njene vlade, da bi prevzela vodilno vlogo v pobudah za regionalno sodelovanje; poziva Črno goro, naj okrepi kulturno in gospodarsko sodelovanje s sosednjimi državami članicami EU; vladi čestita zaradi ohranjanja dobrih dvostranskih odnosov z vsemi svojimi sosedami, vključno s Kosovom, vendar poudarja, da mora hitro rešiti spor s Hrvaško o kopenskih in morskih mejah, zlasti glede na predhodno iskanje nafte na morju; spodbuja končno določitev meja s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Kosovom, da bi odpravili morebitne vire napetosti; pozdravlja napredek pri izvajanju sarajevske deklaracije, vključno z izvajanjem regionalnega stanovanjskega programa; spodbuja nadaljnje sodelovanje s sosednjimi državami z izmenjavo izkušenj pri pristopnih pogajanjih;

37.  pozdravlja nedavna obiska predsednika vlade Dačića v Podgorici in predsednika vlade Đukanovića v Beogradu, ki sta prva tovrstna obiska, odkar je Črna gora postala neodvisna; ta dogodka pozdravlja kot jasen znak sprave ter večje angažiranosti in odprtosti na obeh straneh, kar je lahko le koristno za nadaljnje regionalno in evropsko povezovanje;

38.  poudarja, da so dobri sosedski odnosi, ki jih ima Črna gora v regiji, temelj uspešnih pogajanj z EU in da država sama predstavlja primer sodelovanja in zavezanosti miru in stabilnosti v regiji zahodnega Balkana;

39.  pozdravlja nedavna prizadevanja vlade za popis notranje razseljenih ljudi in razjasnitev njihovega statusa, vendar se zaveda težavnosti te naloge, tudi pri odpravljanju upravnih bremen; poziva EU in druge balkanske partnerje, naj črnogorski vladi čim prej pomagajo pri reševanju tega vprašanja in tako pomagajo zapreti boleče poglavje v zgodovini te regije;

40.  pozdravlja zavezanost črnogorske vlade vstopu v Nato, vendar opaža močna razhajanja v mnenjih med poslanci in družbo na splošno; izraža zaupanje, da bodo prizadevanja Črne gore za članstvo v Natu koristila njenim prizadevanjem za članstvo v EU ter izboljšala regionalno sodelovanje in varnost; zlasti izreka pohvalo prispevku Črne gore, kljub njenim omejenim sredstvom za obrambo, k misijam Združenih narodov in skupne varnostne in obrambne politike, vključno v Afganistanu, Liberiji in Maliju; pozdravlja ta jasni znak zaveze Črne gore, da bo z mednarodnimi partnerji sodelovala pri krepitvi miru in stabilnosti v svetu;

o
o   o

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladi in parlamentu Črne gore.

(1) UL L 108, 29.4.2010, str. 3. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0453. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0434.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o sporočilu Komisije z naslovom „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil‟ (2014/2511(RSP))

P7_TA(2014)0105 B7-0091/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil‟ (COM(2013)0833),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov o pohabljanju ženskih spolovil v Evropski uniji in na Hrvaškem,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine ZN 67/146 o okrepitvi mednarodnih prizadevanj za odpravo pohabljanja ženskih spolnih organov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2012 o končanju pohabljanja ženskih spolnih organov(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2008 z naslovom „Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti“(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(5),

–  ob upoštevanju strategije Komisije za enakost žensk in moških 2010–2015, ki je bila predstavljena 21. septembra 2010,

–  ob upoštevanju stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje(6),

–  ob upoštevanju konvencije Sveta Evrope z dne 12. aprila 2011 o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima (istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o EU o spoštovanju človekovih pravic (splošna načela) ter členov 12 in 13 Pogodbe o ES (nediskriminacija),

–  ob upoštevanju splošnega priporočila št. 14 iz leta 1990 odbora ZN za odpravo diskriminacije žensk o obrezovanju žensk,

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker je nasilje nad ženskami Parlament v svoji resoluciji z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskam opredelil kot „kakršno koli nasilje na osnovi spola, ki povzroča, ali bi lahko povzročilo, telesno, spolno ali mentalno škodo ali trpljenje ženskam, vključno z grožnjami takih dejanj, prisilnimi dejanji ali odvzemom prostosti, tako v javnem kakor v zasebnem življenju(7)‟;

B.  ker je pohabljanje ženskih spolovil oblika nasilja nad ženskami in deklicami, ki predstavlja kršitev njihovih temeljnih pravic in krši načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in ker je nujno, da je boj proti pohabljanju ženskih spolovil del splošnega in doslednega pristopa k boju proti nasilju nad ženskami;

C.  ker je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2008 pohabljanje ženskih spolovil opredelila kot postopke, ki vključujejo delno ali totalno odstranitev zunanjih ženskih spolnih organov iz nezdravstvenih razlogov, vključno z obrezovanjem kožice klitorisa ali odstranitvijo celega klitorisa ali njegovega dela, vključno s kožico, delnim ali popolnim izrezanjem klitorisa in zunanjih sramnih usten, ter z najskrajnejšo obliko pohabljanja ženskih spolovil, infibulacijo (zožanje odprtine vagine z ustvarjanjem prekrivalne kožice);

D.  ker je po podatkih Mednarodne zdravstvene organizacije približno 140 milijonov otrok, mladih deklet in žensk po vsem svetu doživelo to kruto obliko na spolu temelječega nasilja; ker se po podatkih Mednarodne zdravstvene organizacije večina primerov pohabljanja ženskih spolnih organov zgodi deklicam v otroških letih, med zgodnjim otroštvom in 15 letom starosti; ker obstajajo poročila o tej kruti praksi iz 28 afriških držav, Jemna, severnega Iraka in Indonezije;

E.  ker je pohabljanje ženskih spolovil kruta praksa, ki se ne zgodi le v državah tretjega sveta, temveč prizadene tudi ženske in dekleta, ki živijo v EU in ki so žrtve pohabljanja ženskih spolovil bodisi na ozemlju EU ali v svojih državah izvora pred selitvijo v EU ali med potovanjem zunaj EU(8); ker po podatkih urada visokega komisarja ZN za begunce (UNHCR) vsako leto približno 20.000 žensk in deklet iz držav, kjer se opravlja pohabljanje ženskih spolovil, prosi za azil v EU, med temi pa je 9.000 takih, ki so morda že pohabljene(9), UNHCR pa ocenjuje število žensk v Evropi, ki so bile žrtve pohabljanja ženskih spolovil ali za katere obstaja tveganje, da bodo to doživele, na 500.000(10), to kaznivo dejanje pa se še vedno redko preganja;

F.  ker se pohabljanje ženskih spolovil pogosto opravlja doma, v slabih, nehigienskih razmerah in brez anestezije ali zdravniškega znanja in ima številne hude in pogosto nepopravljive ali usodne posledice za zdravje, tako fizično kot psihološko, žensk in deklet ter škodi njihovemu spolnemu in reproduktivnemu zdravju;

G.  ker je pohabljanje ženskih spolovil jasno v nasprotju s temeljno evropsko vrednoto enakosti med ženskami in moškimi in ohranja tradicionalne vrednote, v skladu s katerimi se na ženske gleda kot na predmete in lastnino moških; ker se kulturne in tradicionalne vrednote v nobenem primeru ne bi smele uporabiti kot izgovor za pohabljanje ženskih spolovil otrok, mladih deklet ali žensk;

H.  ker je varstvo pravic otrok ukoreninjeno v številnih državah članicah ter v evropskih in mednarodnih sporazumih in zakonodaji in ker ni mogoče nobenega nasilja nad ženskami v splošnem in nad mladimi dekleti upravičiti s spoštovanjem kulturnih običajev ali raznovrstnih obredov iniciacije;

I.  ker je preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil dolžnost mednarodnega prava človekovih pravic za vse države članice v skladu s splošnim priporočilom št. 14 odbora ZN za odpravo diskriminacije žensk o obrezovanju žensk in Direktivo 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, v kateri je pohabljanje ženskih spolnih organov priznano kot oblika na spolu temelječega nasilja v zvezi s katerim bi bilo treba določiti med drugim minimalna merila za zaščito;

1.  pozdravlja sporočilo Komisije „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil‟, v katerem se Komisija zavezuje, da bo uporabila sredstva EU za preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil in izboljšanje podpore za žrtve, vključno z zaščito za ogrožene ženske v skladu z določbami EU o azilu, in da bo v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje okrepila mednarodni dialog in spodbudila raziskave, da bi se jasno prepoznale ogrožene ženske in deklice;

2.  pozdravlja zavezanost Komisije k olajšanju izmenjave izkušenj in dobrih praks o vprašanju pohabljanja ženskih spolovil med državami članicami, nevladnimi organizacijami in strokovnjaki ter poudarja, da je treba še naprej tesno sodelovati s civilno družbo, tudi tisto v tretjih državah, ne le v zvezi s kampanjami za povečanje ozaveščenosti, temveč tudi za oblikovanje izobraževalnega gradiva in usposabljanje;

3.  izpostavlja, da imajo mednarodne in evropske institucije ter institucije držav članic ključno vlogo pri preprečevanju pohabljanja ženskih spolovil, zaščiti žensk in deklet, prepoznavanju žrtev ter pri sprejemanju ukrepov za prepoved na spolu temelječega nasilja, vključno s pohabljanjem ženskih spolovil, in pozdravlja zavezo EU, da si bo še naprej prizadevala za spodbujanje opuščanja pohabljanja ženskih spolovil v državah, kjer se to opravlja;

4.  ponavlja svoj poziv Komisiji, naj brez odlašanja predlaga zakonodajni akt EU za vzpostavitev preventivnih ukrepov zoper vse oblike nasilja nad ženskami (vključno s pohabljanjem ženskih spolovil) in, kakor je navedeno v stockholmskem programu, celovite strategije EU o tem vprašanju, vključno z nadaljnjimi strukturiranimi skupnimi akcijskimi načrti za končanje pohabljanja ženskih spolovil v EU;

5.  poudarja, da morata Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje zagovarjati trdno stališče o tretjih državah, ki ne obsojajo pohabljanja ženskih spolovil;

6.  poziva Komisijo, naj se za zbiranje podatkov o pohabljanju ženskih spolovil posluži usklajenega pristopa, in poziva Evropski inštitut za enakost spolov, naj vključi demografe in statistike v razvoj skupne metodologije ter naj ti sestavijo smernice v skladu s sporočilom, da bi se omogočila primerjava med posameznimi državami članicami;

7.  ponovno poziva države članice, naj uporabijo obstoječe mehanizme, zlasti Direktivo 2012/29/EU ter usposabljanje strokovnjakov za zaščito žensk in deklet, in naj preganjajo, obtožijo in kaznujejo vse storilce kaznivega dejanja pohabljanja ženskih spolovil, ki prebivajo v državi članici, tudi če je bilo dejanje storjeno zunaj meja te države članice, in zato poziva, naj se načelo ekstrateritorialnosti vključi v kazenskopravne določbe vseh držav članic, da bi bilo to kaznivo dejanje v enaki meri kaznivo v vseh 28 državah članicah;

8.  poziva EU in tiste države članice, ki doslej še niso ratificirale istanbulske konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, naj to storijo brez odlašanja, da bodo zaveze EU v skladu z mednarodnimi standardi, ki spodbujajo celovit in integriran pristop k nasilju nad ženskami in pohabljanju ženskih spolovil;

9.  poziva Komisijo, naj leto 2016 opredeli kot evropsko leto konca nasilja nad ženskami in dekleti;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu Evrope, generalnemu sekretarju ZN ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 332 E, 15.11.2013, str. 87. (2) UL C 296 E, 2.10.12, str. 26. (3) UL C 117 E, 6.5.2010, str. 52. (4) UL C 41 E, 19.2.2009, str. 24. (5) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (6) UL C 115, 4.5.2010, str. 1. (7) Člen 1 Deklaracije ZN o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993 (A/RES/48/104); točka 113pekinških izhodišč OZN za ukrepanje. (8) Evropski inštitut za enakost spolov: Pohabljanje ženskih spolovil v Evropski uniji in na Hrvaškem, 2013 (9) Prispevek UNHCR k posvetu Evropske komisije o pohabljanju ženskih spolovil v EU, 2013. (10) D.Waris in C. Milborn, Puščavski otroci, Virago, Združeno kraljestvo, 2005.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o NAIADES II – akcijskem programu za podporo prevozu po celinskih plovnih poteh (2013/3002(RSP))

P7_TA(2014)0106 B7-0094/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji za ustni odgovor o NAIADES II – akcijskem programu za podporo prevozu po celinskih plovnih poteh (O-000016/2014 – B7‑0104/2014),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2006 o pospeševanju prevoza po celinskih plovnih poteh: "NAIADES" – Celostni evropski akcijski program za prevoz po celinskih plovnih poteh(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z 10. septembra 2013 z naslovom Doseganje kakovostnega prevoza po celinskih plovnih poteh – NAIADES II (COM(2013)0623),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o načrtu za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. januarja 2006 o pospeševanju prevoza po celinskih plovnih poteh – NAIADES – Celostni evropski akcijski program za prevoz po celinskih plovnih poteh (COM(2006)0006),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 10. septembra 2013 z naslovom Okolju prijazna flota: zmanjševanje emisij onesnaževal v prevozu po celinskih plovnih poteh (SWD(2013)0324),

–  ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker sektor prevoza po celinskih plovnih poteh s prevozom blaga med pristanišči EU in notranjostjo pomembno prispeva k sistemu prevoza v Evropski uniji;

B.  ker je promet po celinskih plovnih poteh energijsko učinkovit ter prispeva k ciljem nizkoogljičnega gospodarstva, določenim v beli knjigi o prometni politiki EU;

C.  ker bi bil lahko sektor prevoza po celinskih plovnih poteh z izkoriščanjem celotnega potenciala prometa po celinskih plovnih poteh osrednji člen v Evropi pri reševanju težav z zastoji in okoljem, ki jih povzroča blago, uvoženo prek morskih pristanišč;

D.  ker bi bilo treba posodobiti ladjevje za plovbo po celinskih plovnih poteh ter ga prilagoditi tehničnemu napredku, da bi s tem dodatno izboljšali okoljsko učinkovitost plovil, hkrati pa bi bilo treba med drugim razviti ladje, prilagojene za plovbo po rekah, v trajnostni plovbi po celinskih plovnih poteh (RASSIN), s čimer bi zagotovili konkurenčno prednost prevoza po celinskih plovnih poteh;

E.  ker so slabe gospodarske razmere v Evropi vplivale tudi na sektor prometa po celinskih plovnih poteh in ker je sektor celinske plovbe v težkem gospodarskem položaju;

F.  ker sedanje prevelike zmogljivosti uničujoče vplivajo na sektor celinske plovbe;

G.  ker struktura v sektorju prevoza po celinskih plovnih poteh v veliki meri temelji na malih in srednjih podjetjih, torej lastnikih prevoznikih, ki na plovilih delajo in živijo s svojimi družinami, in ker so ta mala in srednja podjetja v krizi posebej ogrožena,

H.  ker so socialni standardi, kot je delovni čas, pa tudi izobrazba, bistvenega pomena za ta sektor,

I.  ker se sektorju prometa po celinskih plovnih poteh namenjajo omejena finančna sredstva in ker je dostop do financiranja vse bolj otežen;

1.  pozdravlja pobudo Komisije, da posodobi in prenovi program NAIADES do leta 2020;

2.  podpira posebne ukrepe, opredeljene v akcijskem programu NAIADES II za obdobje 2014–2020;

3.  obžaluje dejstvo, da Komisija s predlogom za NAIADES II ni predlagala ustreznega in namenskega financiranja za uresničitev ciljev akcijskega programa, zato poziva k dobro strukturirani politiki z uresničljivimi kratko- in srednjeročnimi cilji ter konkretnemu časovnemu načrtu, kjer so med drugim navedena sredstva za izvajanje;

4.  poziva Komisijo, naj čim prej določi možne konkretne ukrepe, kjer so upoštevane posebnosti sektorja, ki v veliki meri temelji na malih in srednjih podjetjih;

5.  poudarja pomen kakovostne infrastrukture kot pogoja za razvijanje in vključevanje prevoza po celinskih plovnih poteh in pristanišč v notranjosti v vseevropsko prometno omrežje; poziva Komisijo in države članice, naj vsa pomembna ozka grla vključijo v načrte za izvedbo koridorjev, predvidene za sprejetje, ter poudarja dejstvo, da instrument za povezovanje Evrope pri financiranju daje prednost razvoju infrastrukture za bolj okolju prijazne načine prevoza, kot so celinske plovne poti;

6.  pozdravlja dejstvo, da so celinske plovne poti vključene v šest od devetih koridorjev jedrnega omrežja TEN-T, ter upa, da bodo ozka grla in manjkajoče povezave ustrezno obravnavane glede na to, da instrument za povezovanje Evrope pri financiranju daje prednost odpravi ozkih grl, vzpostavitvi manjkajočih povezav in zlasti izboljšanju čezmejnih odsekov jedrnega omrežja; opozarja, da je pri instrumentu za povezovanje Evrope prednostna naloga tudi financiranje sistemov telematskih aplikacij, ki delujejo kot rečne informacijske storitve;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj posebno pozornost namenijo nereguliranim, skoraj neokrnjenim rekam, za katere bi zato lahko veljali posebni ukrepi; poudarja, da je treba spoštovati okoljsko zakonodajo EU, kot določata člena 16 in 36 Uredbe (EU) št. 1315/2013 o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T);

8.  poudarja, da so države članice dolžne dokončati jedrno omrežje, poleg tega pa so odgovorne, da z rednim vzdrževanjem zagotavljajo ustrezno in zanesljivo infrastrukturo in tako ohranjajo dobre pogoje za plovbo, da bi zagotovili vlogo prevoza po celinskih plovnih poteh kot zanesljivega in stroškovno učinkovitega načina prevoza;

9.  poziva Komisijo, naj pospeši povezovanje rečnih informacijskih storitev, podatkov o opazovanju trga prevoza po celinskih plovnih poteh in orodij koridorjev TEN-T, da bi podprli integrirano upravljanje multimodalnega prevoza; podpira širitev in vključevanje izmenjave podatkov pri rečnih informacijskih storitvah v informacijske tokove drugih načinov prevoza, da bi pospešili združevanje prevoza po celinskih plovnih poteh z drugimi načini prevoza, ter poziva Komisijo, naj hitro razvije smernice, da se omogoči tovrstno združevanje;

10.  poziva Komisijo, naj podpre prevzemanje najboljše prakse pri vključevanju storitev prevoza po celinskih plovnih poteh v multimodalne logistične verige;

11.  poudarja, kako pomembno je v sedanjih programih EU, kot so instrument za povezovanje Evrope, Obzorje 2020 in kohezijski sklad, zagotoviti ustrezno financiranje za novo tehnologijo, inovacije in trajnostne storitve tovornega prometa, da bi spodbudili uvajanje inovacij in okrepili okoljsko učinkovitost prevoza po celinskih plovnih poteh, hkrati pa poziva Komisijo, naj razvije konkretne programe financiranja za uresničitev tega cilja;

12.  poziva Komisijo, naj ponudi možnosti, kako izkoristiti rezervne sklade tako, da se jih uporabi v povezavi s finančnimi instrumenti, ki so na voljo v obstoječih skladih Unije, kot je instrument za povezovanje Evrope, in prek Evropske investicijske banke;

13.  vabi države članice, naj nadalje razvijejo nacionalne strategije za spodbujanje prevoza po celinskih plovnih poteh ob upoštevanju evropskega akcijskega programa ter naj k temu spodbujajo tudi regionalne, lokalne in pristaniške organe;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 313 E, 20.12.2006, str. 443. (2) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 72.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o razmerah na Tajskem (2014/2551(RSP))

P7_TA(2014)0107 RC-B7-0122/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Tajski z dne 5. februarja 2009(1), 20. maja 2010(2) in 17. februarja 2011(3),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju rednega splošnega pregleda razmer na Tajskem pred Svetom Združenih narodov za človekove pravice in njegovih priporočil z dne 5. oktobra 2011;

–  ob upoštevanju izjav uradnega govorca visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton z dne 26. novembra 2013 o političnih razmerah na Tajskem, z dne 13. decembra 2013 in 23. januarja 2014 o nedavnih dogodkih na Tajskem in z dne 30. januarja 2014 o prihodnjih volitvah;

–  ob upoštevanju izjave, ki jo je dne 2. decembra 2013 objavila delegacija Evropske unije v soglasju z vodjami misije Evropske unije na Tajskem,

–  ob upoštevanju obvestil za javnost uradnega govorca visoke komisarke OZN za človekove pravice z dne 26. decembra 2013 in 14. januarja 2014;

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju osnovnih načel OZN o uporabi sile in strelnega orožja s strani uslužbencev organov pregona iz leta 1990,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker so se protesti začeli novembra 2013, potem ko je spodnji dom tajskega parlamenta sprejel zakon o pomilostitvi, ki ga je predlagala vladajoča stranka Pheu Thai, za različna kazniva dejanja, ki so jih po letu 2004 storili politične vodje in vladni uradniki, med njimi tudi brat predsednice vlade Jingluk Šinavatra, nekdanji predsednik vlade Thaksin Šinavatra; ker je nekdanji predsednik vlade od leta 2008 v samoizgonu, da bi se izognil kazni dvoletnega zapora, na katerega je bil obsojen v primeru, povezanim s korupcijo;

B.  ker so se 11. novembra 2013 v Bangkoku začeli mirni protesti proti predlaganem zakonu o pomilostitvi, ki jih je vodil podpredsednik vlade Suthep Thaugsuban, voditelj protivladne skupine Ljudski odbor za demokratično reformo; ker so se ulični protesti nadaljevali kljub temu, da je tajski senat zavrnil zakon o pomilostitvi;

C.  ker je ustavno sodišče 20. novembra 2013 zavrnilo predlagano spremembo ustave, s katero bi senat spremenili v celoti izvoljeno telo, zavrnil pa je tudi peticijo opozicije za razpustitev stranke Pheu Thai, kar je zaostrilo protivladne proteste;

D.  ker je podpredsednik vlade Suthep Taugsuban vlado obtožil, da je nezakonita in predlagal, da bi parlament nadomestili z neizvoljenim ljudskim svetom, ki bi izvedel politične in institucionalne reforme;

E.  ker je bilo med nemiri, ki trajajo že mesece, ubitih več ljudi, na stotine pa ranjenih, med njimi tudi Kvančaj Prajpana, vodja tajske provladne struje, ki so ga s streli ranili 22. januarja 2014, pa tudi Sutin Tharatin, vodja tajskega protivladnega gibanja, ki so ga ubili 26. januarja 2014;

F.  ker je predsednica vlade Jingluk Šinavatra 21. januarja 2014 razglasila 60-dnevno izredno stanje v prestolnici Bangkok in okoliških provincah, prepovedala javne shode več kot petih ljudi, odobrila cenzuro novic, ki podžigajo nasilje, in uveljavila imuniteto pred kazenskim pregonom za vladne agencije in uradnike, ki sodelujejo pri izvrševanju odredbe;

G.  ker je ustavno sodišče dne 24. januarja 2014 odločilo, da se lahko volitve zaradi nemirov preložijo, vendar se je vlada odločila, da se bo predčasno glasovanje začelo 26. januarja 2014;

H.  ker so splošne volitve na Tajskem potekale 2. februarja 2014 in se je glasovanje začelo že 26. januarja 2014, kljub pozivom volilne komisije, naj se volitve preložijo zaradi nemirov, ki potekajo;

I.  ker je glavna opozicijska stranka, Demokratska stranka, objavila, da ne bo sodelovala na volitvah, načrtovanih za 2. februar 2014;

J.  ker je bilo 26. januarja 2014 glasovanje odpovedano v 83 od 375 volilnih enotah po vsej državi, ker so protivladnih protestniki onemogočili dostop do volišč in s tem preprečili volilnim uradnikom, da bi prišli na volišča, volivcem pa izvrševanje njihove volilne pravice;

K.  ker je predsednica vlade kljub nizki volilni udeležbi po srečanju z volilno komisijo dne 28. januarja 2014 potrdila, da bodo ohranili 2. februar 2014 kot datum volitev;

L.  ker v devetih provincah ni bilo glasovanja, protestniki pa so po poročilih zmotili registriranje volivcev in onemogočili voljenje v delih Bangkoka in na jugu države, motnje pa so po ocenah prizadele okoli 69 od 375 področij v državi in 8,75 milijonov volivcev;

M.  ker tajski zakon določa, da zakonodajalec ne more ponovno začeti dela, če ni zasedenih vsaj 95 % ali 475 od 500 sedežev; ker bodo torej na prizadetih področjih potrebne ponovne volitve;

N.  ker parlament ne bo mogel zasedati in ne bo mogoče oblikovati nove vlade, kar pomeni, da bi mogla nastati politična praznina, ki bo verjetno podaljšala krizo;

1.  izraža globoko zaskrbljenost, ker so se politične in družbeno-gospodarske razlike na Tajskem izrodile v nasilne spopade med vlado in opozicijo ter med protestniki in varnostnimi silami; izraža solidarnost s tajskim prebivalstvom, ki je žrtev nemirov, ter z družinami, katerih najdražji so bili v zadnjih mesecih ranjeni ali ubiti;

2.  poziva tajske oblasti, naj temeljito raziščejo nedavne primere nasilja, v katerem je bilo ubitih in poškodovanih več oseb, ter sodno preganjajo odgovorne;

3.  poziva vse strani, naj spoštujejo pravno državo in se ravnajo po demokratičnih načelih; poudarja, da morajo biti volitve svobodne in poštene, in obsoja razdiralno vedenje protivladnih protestnikov, ki so 26. januarja 2014 in 2. februarja 2014 volivcem preprečili, da bi oddali svoj glas;

4.  poziva tajske oblasti, naj zaščitijo svobodo izražanja, mirnega zbiranja in združevanja; poziva jih tudi, naj nemudoma prekličejo izredno stanje, saj obstoječi zakoni zadostujejo za reševanje trenutne situacije;

5.  poziva tako vladne podpornike kot protivladne protestnike, naj se vzdržijo političnega nasilja in delujejo v mejah tajskega demokratičnega in ustavnega okvira;

6.  poziva voditelje Demokratske stranke, naj parlamentu, ki ga je izvolilo ljudstvo, dovolijo, da dokonča svoj mandat;

7.  poudarja, da predlog Ljudskega odbora za demokratične reforme, da bi brez volitev sestavili ljudski svet, ki bo nadomestil vlado in državo vodil največ dve leti, ni demokratičen;

8.  poziva vlado, volilno komisijo in opozicijo, naj nemudoma začnejo konstruktiven dialog ter sprožijo vključujoč in časovno omejen proces institucionalnih in političnih reform, ki bi ga lahko potrdili na državnem referendumu, sledile pa bi mu vključujoče, varne, svobodne in poštene volitve;

9.  pozdravlja dejstvo, da je državna komisija za človekove pravice sklicala posvet intelektualcev, predstavnikov družbenih gibanj, verskih voditeljev in štirih nekdanjih predsednikov vlade, Ananda Panjaračuna, Banharna Silapaače, Čavalita Jongčjudha in Čuana Likpaja, da bi skupaj poiskali rešitev za trenutno krizo;

10.  poziva vojsko, naj ostane nevtralna in odigra pozitivno vlogo, da bo prispevala k mirni rešitvi sedanje krize;

11.  je zaskrbljen zaradi zasedbe poslopij javne uprave in televizijskih postaj, ustrahovanja medijev in obtožbe dveh novinarjev iz Phuketa zaradi kaznivega obrekovanja;

12.  spominja na osnovna načela OZN o uporabi sile in strelnega orožja s strani organov pregona, v katerih je zapisano, da morajo javni organi, dokler je mogoče, uporabljati nenasilna sredstva, preden se zatečejo k sili in strelnemu orožju, če se zakoniti uporabi sile in strelnega orožja ne morejo izogniti, pa morajo ravnati preudarno in sorazmerno z resnostjo prekrška;

13.  izraža podporo demokraciji na Tajskem in ugotavlja, da so odnosi med EU in Tajsko odlični, ta država pa prispeva k blaginji in stabilnosti v svoji regiji; poudarja, da so bila pogajanja o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Tajsko zaključena in zavezujejo obe strani, da se odločno zavežeta demokratičnim načelom in človekovim pravicam;

14.  poziva mednarodno skupnost, naj naredi vse, da bi končala nasilje na Tajskem; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj pozorno spremlja tamkajšnje politične razmere ter usklajuje ukrepe z združenjem ASEAN in Organizacijo združenih narodov, da bi spodbudila dialog in okrepila demokracijo v tej državi;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladi in parlamentu Tajske, generalnemu sekretarju združenja ASEAN in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) UL C 67 E, 18.3.2010, str. 144. (2) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 152. (3) UL C 188 E, 28.6.2012, str. 57.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o Pridnestrju (2014/2552(RSP))

P7_TA(2014)0108 RC-B7-0128/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Moldavijo in Evropsko unijo, ki je začel veljati 1. julija 1998,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za Republiko Moldavijo, ki je bil sprejet na sedmem srečanju sveta za sodelovanje med EU in Moldavijo 22. februarja 2005,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma, ki sta ga EU in Moldavija parafirali na vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva v Vilni dne 29. novembra 2013,

–  ob upoštevanju sodbe velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 19. oktobra 2012 v zadevi Catan in 27 drugih proti Moldaviji in Rusiji (št. 43370/04),

–  ob upoštevanju deklaracij Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) na vrhu v Istanbulu leta 1999 in na zasedanju njenega ministrskega sveta v Portu,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Republiki Moldaviji, zlasti resolucije z dne 15. septembra 2011 o pridružitvenem sporazumu(1), in svojih resolucij o razmerah v pridnestrski regiji,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o pritisku Rusije na države vzhodnega partnerstva (glede na bližnje vrhunsko srečanje vzhodnega partnerstva v Vilni)(2) in svoje resolucije z dne 12. decembra 2013 o izidu vrhunskega srečanje v Vilni in prihodnosti vzhodnega partnerstva, zlasti v zvezi z Ukrajino(3),

–  ob upoštevanju sodbe ustavnega sodišča Republike Moldavije z dne 5. decembra 2013, v skladu s katerim je uradni jezik države romunščina in dejstva, da samooklicane oblasti v Pridnestrju omejujejo pouk v tem jeziku,

–  ob upoštevanju priporočil s srečanj odbora za parlamentarno sodelovanje med EU in Moldavijo, zlasti tistih, ki se nanašajo na pravico do izobraževanja v Pridnestrju;

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je posledica vojne v pridnestrski regiji Republike Moldavije oblikovanje separatističnega, nezakonitega in avtoritarnega režima; ker se ohranja stanje trajnega konflikta, kršitve človekovih pravic pa so še vedno hude in pogoste, tudi na področju izobraževanja in delovanja šol;

B.  ker je vsako politično vmešavanje v izobraževalni proces nesprejemljivo: ker bi morale strani, udeležene v reševanju pridnestrskega vprašanja, zagotoviti svoboden in nediskriminacijski dostop do izobraževanja v tej regiji ter normalno delovanje izobraževalnih institucij, njihova prednostna naloga pa bi morala biti varnost otrok in osebja;

C.  ker so lokalne oblasti v Gagavziji 2. februarja 2014 organizirale regionalni referendum o zunanjepolitični usmeritvi države; ker so centralna vlada in pristojni pravosodni organi referendum razglasili za nezakonit;

D.  ker pogajanja o Pridnestrju potekajo že od leta 1992 v obliki 5+2, da pa doslej kljub zgoraj omenjenim ponavljajočim se mednarodnim sklepom niso našli trajne rešitve, ki bi temeljila na spoštovanju ozemeljske celovitosti in suverenosti Republike Moldavije; ker so tam še vedno nameščene ruske enote;

E.  ker so se pogajanja 5+2 nadaljevala leta 2011 in ker se od takrat sestaja delovna skupina za izobraževanje;

F.  ker napetost narašča, saj samooklicane pridnestrske oblasti nenehno spodkopavajo pogajanja; ker je bil dosežen začasni dogovor, da bo 27. in 28. februarja 2014 izveden nov krog pogajanj 5+2, kar je nova priložnost, da bi se premaknili z mrtve točke in dosegli bistven napredek;

G.  ker po poročilu OVSE iz novembra 2012 obstaja osem šol, v katerih uporabljajo latinico in ki lahko s pomočjo ministrstva za šolstvo nadaljujejo pouk, od tega šest na območju pod pridnestrskim nadzorom ter dve, ki sta bili preseljeni na sosednje območje pod moldavijskim nadzorom na levem bregu, kar za učence predstavlja resen vsakodnevni problem prevoza; ker je poročilo izpostavilo, da razmere v teh šolah ostajajo resne, nerešena vprašanja pa obsegajo najemne pogodbe in stanje prostorov, svobodo gibanja, prevoz blaga, zdravstvene, varnostne in sanitarne preglede, upadanje števila učencev, pritiske ali zastraševanje staršev in učiteljev, pravni status ter posebni položaj objekta v kraju Ribnita in šol, ki so bile prej v Grigoriopolu in Dubasariju;

H.  ker so samooklicane oblasti v Pridnestrju decembra 2013 ponovno sprožile agresivno kampanjo proti osmim šolam z romunskim učnim jezikom, ki sega od upravnih pritiskov do izjav samooklicanih oblasti v Pridnestrju, da bodo te šole zaprle, ker ne priznavajo avtoritete separatističnega režima;

I.  ker so bili številni učitelji na srednji šoli Luciana Blage v Tiraspolu izpostavljeni nezakonitemu zasliševanju separatistične milice in pritisku, naj davke plačujejo samooklicanim oblastem v Pridnestrju in ne moldavijski državi; ker so samooklicane oblasti januarja 2014 več tednov nezakonito blokirale bančne račune šole; ker so bili 5. februarja 2014 ravnatelj, računovodja in voznik srenje šole Luciana Blage pridržani med prevozom plač uslužbencev srednje šole;

J.  ker srečanje delovne skupine za izobraževanje v Kišinjevu 27. januarja 2014 ni rešilo odprtih vprašanj glede šol z romunskim učnim jezikom; ker je bil dosežen začasni dogovor za izvedbo skupnih inšpekcijskih pregledov v teh šolah;

K.  ker misija OVSE v Moldaviji spremlja delovanje šol z romunskim učnim jezikom vse od krize leta 2004, ko so samooklicane oblasti v Pridnestrju ukrepale proti osmim šolam v regiji, s katerimi upravljajo moldavijske oblasti in ki imajo moldavijski predmetnik; ker OVSE posreduje med moldavijskimi in pridnestrskimi izobraževalnimi organi, da bi našli rešitve za odprta vprašanja in preprečili nastanek novih kriz; ker so samooklicane oblasti v Pridnestrju misiji OVSE omejile vstop v regijo ter s 1. februarjem 2014 prepovedale vstop vodji misije;

L.  ker je sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z 19. oktobra 2012 v zadevi Catan in drugi proti Moldaviji in Rusiji pokazala, da je Rusija kršila člen 2 protokola 1 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

M.  ker je Republika Moldavija dosegla velik napredek pri poglabljanju odnosov z EU in je pridružitveni sporazum priložnost za vso državo, vključno z regijami, kot sta Pridnestrje in Gagavzija, da še bolj poglobi odnose z EU in prevzame evropske vrednote in standarde ter izboljša svoje gospodarske obete;

N.  ker je izobraževanje občutljivim točkam navkljub področje z velikim potencialom za prihodnje sodelovanje;

1.  močno obsoja pomanjkanje spoštovanja človekovih pravic v pridnestrski regiji, zlasti v izobraževanju;

2.  obsoja politizacijo področja izobraževalne politike; meni, da je svoboda izobraževanja temeljna pravica, ter poziva k popolnemu spoštovanju te pravice ter k odpravi vseh oblik pritiska na romunske izobraževalne ustanove v pridnestrski regiji;

3.  obžaluje, da dolgotrajnost teh težav bistveno prispeva k zmanjšanju vpisa v šole z romunskim učnim jezikom; ostro kritizira, da se tem šolam zaračunavajo višji stroški za javne storitve v Pridnestrju kot drugim izobraževalnim ustanovam, in da so zaradi nejasnega položaja glede prostorov in najemnih pogodb tako šole kot njihovi učenci v negotovem položaju;

4.  obsoja povečan upravni pritisk samooklicanih oblasti v Pridnestrju, zlasti višje najemnine, ukinitev prostih najemnih pogodb (ki se nanašajo na gimnaziji v mestih Corjova in Roghi), omejitve glede bančnih računov in nadlegovanje učiteljev (srednja šola Luciana Blage, januar 2014), ki je doseglo višek s pridržanjem ravnatelja, računovodje in voznika srednje šole 5. februarja 2014;

5.  poziva samooklicane oblasti v Pridnestrju, naj v celoti spoštujejo temeljno pravico do izobraževanja v maternem jeziku in naj največ pozornosti namenijo varnosti otrok in osebja;

6.  poziva oblasti, naj zagotovijo, da bodo otroci in starši zaščiteni pred negativnimi posledicami političnih razmer in da se poiščejo rešitve v najboljšem interesu otrok in staršev, ki jih to neposredno zadeva;

7.  je seznanjen s sporazumom za izvajanje skupnih inšpekcijskih obiskov na šolah z romunskim učnim jezikom v obdobju od 10. do 20. marca 2013;

8.  obsoja pomanjkanje konstruktivnega sodelovanja samooklicanih oblasti v Pridnestrju v pogajanjih v obliki 5+2, ki niso pripeljala do vidnega napredka vse od ponovnega začetka pogovorov;

9.  poudarja trdno zavezanost EU ozemeljski celovitosti Republike Moldavije in poziva k večjemu sodelovanju EU pri reševanju tega spora v svoji neposredni soseščini, vključno z napredovanjem statusa EU v status pogajalske partnerice; izraža podporo dialogu kot edinemu orodju za reševanje teh občutljivih in pomembnih vprašanj in zagotavljanje dolgoročnih rešitev;

10.  meni, da se gospodarska blaginja in stabilnost v Republiki Moldaviji, znotraj njenih mednarodno priznanih meja, in v vsej regiji lahko v celoti dosežeta samo z mirno rešitvijo pridnestrskega spora;

11.  poziva OVSE, naj nadaljuje svoje dejavnosti spremljanja in omogočanja pogajanj ter zagovarja pravico do izobraževanja dijakov na šolah z romunskim učnim jezikom v Pridnestrju; nadalje poziva samooklicane oblasti v Pridnestrju, naj sodelujejo z misijo OVSE v Moldaviji in ji dovolijo dostop na svoje ozemlje;

12.  poziva visoko predstavnico, naj obravnava vprašanje pravice do izobrazbe med naslednjim krogom pogajanj 5+2, ki so načrtovana v februarju 2014, nameni več pozornosti pogajanjem v tako imenovani obliki 5+2 in naj si na vseh ravneh, tudi na dvostranskih vrhunskih srečanjih, z vsemi sodelujočimi stranmi prizadeva doseči hitrejšo celovito in mirno rešitev pridnestrskega spora;

13.  poziva Rusko federacijo, naj v celoti izvede sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsodilo, da je Rusija kršila pravico do izobraževanja v primeru moldavskih šol v pridnestrski regiji, ki uporabljajo romunščino;

14.  ugotavlja, da prisotnost ruskih enot ustvarja ozračje, ki ogroža spoštovanje in spodbujanje človekovih pravic v tej regiji; prav tako poziva Rusko federacijo, naj nemudoma prekine svojo podporo samooklicanim oblastem v Pridnestrju in izpolni zaveze iz leta 1996, sprejete v Svetu Evrope, ki se odražajo v sklepih OVSE (Istanbul leta 1999 in Porto leta 2002) ter zadevajo umik ruskih enot in orožja iz ozemlja Moldavije; prav tako poziva, naj se te enote nadomestijo s civilno mirovno misijo;

15.  poziva k zadržanosti dela lokalnih oblasti, tudi tistih v Gagavziji, kot tudi k popolnemu spoštovanju ustave Republike Moldavije, vključno z varstvom manjšin; spodbuja dialog z moldavskimi osrednjimi oblastmi, da se izognemo enostranskim odločitvam;

16.  poziva Svet in države članice, naj sprejmejo hiter postopek, ki bo vodil k sprejetju liberalizacije vizumskega režima z Moldavijo letos poleti, saj bo to pozitivno vplivalo na vse državljane, tudi na področju izobraževanja;

17.  poziva Komisijo, naj pospeši tehnične postopke za podpis in začasno uporabo pridružitvenega sporazuma, tudi poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini;

18.  meni, da socialni napredek, izboljšave na področju človekovih pravic in gospodarsko modernizacijo v Pridnestrju lahko pospešimo z izvajanjem določb pridružitvenega sporazuma, tudi poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini;

19.  poziva Komisijo, naj uporabi tudi instrumente, kot so evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, za neposredno podporo pridnestrskemu prebivalstvu, razvojne programe za podporo civilne družbe, dostop do informacij, izobraževanje in proste medije, ki jih samooklicane oblasti v Pridnestrju odrekajo;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladi in parlamentu Moldavije, vladi Romunije, vladi Ukrajine, vladi Ruske federacije, vladi ZDA, generalnemu sekretarju OVSE in generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

(1) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 108. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0383. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0595.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2014 o Bahrajnu, zlasti primeri Nabila Radžaba, Abdulhadija Al Khavadže in Ibrahima Šarifa (2014/2553(RSP))

P7_TA(2014)0109 RC-B7-0100/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Bahrajnu, zlasti resolucij z dne 17. januarja 2013(1)in 12. septembra 2013(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2011 o odnosih Evropske unije s Svetom za sodelovanje v Zalivu(3),

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Bahrajnu, zlasti njenih izjav z dne 7. januarja, 11. februarja, 1. julija in 25. novembra 2013 ter 16. januarja 2014,

–  ob upoštevanju izjave na kraju samem, ki jo je EU dala 19. septembra 2013, o najnovejših dogodkih v Bahrajnu,

–  ob upoštevanju obiska delegacije pododbora za človekove pravice v Bahrajnu 19. in 20. decembra 2012 ter njene izjave za medije in obiska delegacije za odnose z Arabskim polotokom od 27. do 30. aprila 2013 in njene izjave za medije,

–  ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja Združenih narodov, zlasti izjave z dne 8. januarja 2013, in izjave predstavnika visoke komisarke ZN za človekove pravice z dne 6. avgusta 2013,

–  ob upoštevanju izjave komisarke ZN za človekove pravice in skupne izjave z dne 9. septembra 2013 o Uradu visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice (UNHCR) in razmerah na področju človekovih pravic v Bahrajnu,

–  ob upoštevanju skupnega sveta in ministrskega srečanja med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu, ki se je 30. junija 2013 sestal v Manami v Bahrajnu,

–  ob upoštevanju sklepa ministrskega sveta Arabske lige, sprejetega 1. septembra 2013 v Kairu, o vzpostavitvi vsearabskega sodišča za človekove pravice v bahrajnski prestolnici Manama,

–  ob upoštevanju poročila bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije iz novembra 2011 in poročila o nadaljnjem ukrepanju z dne 21. novembra 2012,

–  ob upoštevanju mnenja A/HRC/WGAD/2013/12 delovne skupine ZN o samovoljnem pridržanju z dne 25. julija 2013,

–  ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje z dne 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o svobodi tiska in medijev po svetu(5),

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz leta 2004, posodobljenih leta 2008,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter arabske listine o človekovih pravicah, katerih podpisnica je Kraljevina Bahrajn,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Ženevske konvencije iz leta 1949,

–  ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.  ker kršitve človekovih pravic v Bahrajnu še vedno zbujajo velike pomisleke; ker številna nedavna dejanja bahrajnskih oblasti še vedno kršijo in omejujejo pravice in svoboščine dela ljudstva, zlasti pravico posameznikov do miroljubnega protesta, svobodo izražanja in digitalno svobodo; ker se borci za človekove pravice soočajo s sistematičnimi napadi, nadlegovanjem in aretacijami;

B.  ker je bil Nabil Radžab, predsednik bahrajnskega centra za človekove pravice in namestnik generalnega sekretarja Mednarodne federacije za človekove pravice, avgusta 2012 obsojen na triletno zaporno kazen zaradi obtožb, da je med februarjem in marcem 2011 pozival k „nezakonitim shodom“ in na njih sodeloval ter „kršil javni red“; ker je bila njegova zaporna kazen po pritožbi znižana na dve leti; ker je bil pred aretacijo večkrat pridržan, ker je v okviru protestov v podporo demokraciji, ki so se v Bahrajnu začeli leta 2011, na miren način kritiziral vlado;

C.  ker je Nabil Radžab v petek, 29. novembra 2013, prestal tri četrtine svoje dveletne zaporne kazni in je izpolnil zakonske pogoje za izpustitev; ker so njegovi odvetniki 21. januarja 2014 sodišču posredovali še tretjo prošnjo za predčasno izpustitev, ki pa je bila zavrnjena;

D.  ker je delovna skupina ZN o samovoljnem pridržanju pridržanje Nabila Radžaba označila za samovoljno;

E.  ker je 22. junija 2011 posebno vojaško sodišče danskega državljana Abdulhadija Al Khavadžo, ustanovitelja bahrajnskega centra za človekove pravice in regionalnega koordinatorja organizacije Front Line Defenders, in generalnega sekretarja politične stranke Nacionalno združenje za demokratično akcijo Ibrahima Šarifa obsodilo na dosmrtno zaporno kazen; ker se je sodni postopek zaključil po treh letih pritožb, obsodbe pa so bile potrjene;

F.  ker je 27. januarja 2014 kazensko sodišče prve stopnje v Manami hčerko Abdulhadija Al Khavadže Zajnab Al Khavadža zaradi obtožb, da je „uničevala vladno lastnino“, obsodilo na štirimesečno zaporno kazen;

G.  ker so se bahrajnske oblasti na podlagi poročila bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije zavezale k izvajanju reform; ker vlada ni izvedla vseh ključnih priporočil te komisije, zlasti v zvezi z izpustitvijo voditeljev protestnikov, ki so bili obsojeni zaradi uveljavljanja svoje pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja;

H.  ker je Bahrajn 2. septembra 2013 napovedal, da bo tam stalni sedež arabskega sodišča za človekove pravice, potem ko bo to potrjeno na srečanju Arabske lige v Kairu;

I.  ker se je 15. januarja 2014 njegova kraljeva visokost prestolonaslednik princ Salman bin Hamad bin Isa Al Khalifa na zahtevo kralja Hamada bina Ise Al Khalifa prvič po dogodkih februarja 2011 sestal na splošnih pogovorih z udeleženci nacionalnega dialoga o soglasju, vključno in zlasti z generalnim sekretarjem politične stranke Alvefak šejkom Alijem Salmanom;

1.  obsoja vse kršitve človekovih pravic v Bahrajnu ter poziva bahrajnsko vlado, naj izvaja vsa priporočila iz poročila bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije in splošnega rednega pregleda, da bi ustavila vse kršitve človekovih pravic in spoštovala človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi svobodo izražanja, tako na spletu kot drugje, ter svobodo zbiranja, v skladu z mednarodnimi obveznosti Bahrajna glede človekovih pravic;

2.  poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zapornikov vesti, političnih aktivistov, novinarjev, zagovornikov človekovih pravic ter miroljubnih protestnikov, tudi Nabila Radžaba, Abdulhadija Al Khavadže, Ibrahima Šarifa, Nadžija Fatila in Zajnab Al Khavadža;

3.  izraža resno zaskrbljenost zaradi tega, kako bahrajnske oblasti ravnajo z Nabilom Radžabom in drugimi aktivisti za človekove pravice, ter da mu niso odobrile predčasne izpustitve, do katere je zakonsko upravičen;

4.  poziva k ratifikaciji Mednarodne konvencije o varstvu vseh ljudi pred prisilnim izginotjem;

5.  poudarja, da je treba zagovornikom človekovih pravic zagotoviti zaščito in jim omogočiti delovanje brez ovir, ustrahovanja ali nadlegovanja;

6.  nasprotuje ustanovitvi in uporabi posebnih sodišč ali uporabi vojaških sodišč za sojenje za zločine v zvezi z nacionalno varnostjo;

7.  poziva bahrajnske oblasti, naj v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo je podpisal tudi Bahrajn, spoštujejo pravice mladostnikov;

8.  pozdravlja odločitev princa Salmana bin Hamada bin Ise Al Khalifa, da se 15. januarja 2014 sestane z voditelji glavnih petih opozicijskih skupin, da bi poiskali način za ponovno vzpostavitev nacionalnega dialoga, ki ga je vlada prekinila nekaj dni prej; pozdravlja pozitiven odziv opozicije in z zanimanjem pričakuje nadaljevanje nacionalnega dialoga o soglasju; ugotavlja, da edina rešitev vključuje Bahrajn in temelji na kompromisih in vzajemnem zaupanju; upa, da bo ta korak spodbudil resen in vključujoč nacionalni dialog ter odprl pot temeljitim in trajnostnim reformam v smeri nacionalne sprave bahrajnske družbe;

9.  pozdravlja operativni zagon urada varuha človekovih pravic pri ministrstvu za notranje zadeve in enote za posebne preiskave pri uradu javnega tožilca ter poziva te institucije, naj delujejo neodvisno in učinkovito; pozdravlja vse dejavnejšo vlogo nacionalne institucije za človekove pravice po njeni reformi ter ustanovitev komisije za zapornike in pripornike, ki bo nadzorovala objekte za pridržanje, da bi preprečila mučenje in zlorabo; poziva bahrajnske oblasti, naj izboljšajo razmere in obravnavo zapornikov ter ustreznim lokalnim in mednarodnim organizacijam dovolijo dostop do centrov za pridržanje;

10.  ugotavlja, da si bahrajnska vlada prizadeva za reformo kazenskega zakonika in sodnih postopkov, ter spodbuja nadaljevanje tega procesa; poziva bahrajnsko vlado, naj sprejme vse potrebne ukrepe za zagotavljanje pravičnosti, neodvisnosti in nepristranskosti sodstva v Bahrajnu ter poskrbi, da bo delovala popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic;

11.  spodbuja ZN, naj organizira hiter obisk treh posebnih poročevalcev o pravicah do mirnega zbiranja in združevanja, o mučenju in o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov;

12.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in države članice, naj sodelujejo pri razvoju jasne strategije o tem, kako se bo EU, tako javno kot zasebno, aktivno zavzemala za izpustitev zaprtih aktivistov in zapornikov vesti; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj sodeluje z državami članicami, da zagotovi sprejetje sklepov Sveta za zunanje zadeve o stanju človekovih pravic v Bahrajnu, ki bi morali vsebovati izrecen poziv k takojšnji in brezpogojni izpustitvi zaprtih aktivistov;

13.  pozdravlja odločitev Arabske lige, da v Manami ustanovi arabsko sodišče za človekove pravice, ter upa, da bo delovalo kot spodbujevalec človekovih pravic na tem območju; poziva bahrajnsko vlado in njene partnerje v Arabski ligi, naj zagotovijo celovitost, nepristranskost, učinkovitost in verodostojnost tega sodišča;

14.  poziva Svet, naj sprejme ustrezne ukrepe, če bi se proces reform prekinil ali če bi se stanje človekovih pravic močno poslabšalo;

15.  spodbuja ustanovitev uradnega moratorija za usmrtitve, da bi dosegli ukinitev smrtne kazni;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Kraljevine Bahrajn.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0032. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0390. (3) UL C 247 E, 17.8.2012, str. 1. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0274.