Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2013/2169(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0100/2014

Predložena besedila :

A7-0100/2014

Razprave :

PV 10/03/2014 - 20
CRE 10/03/2014 - 20

Glasovanja :

PV 11/03/2014 - 9.28
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2014)0206

Sprejeta besedila
PDF 346kWORD 127k
Torek, 11. marec 2014 - Strasbourg
Odprava mučenja v svetu
P7_TA(2014)0206A7-0100/2014

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2014 o odpravi mučenja v svetu (2013/2169(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih pogodb in dokumentov OZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o zaščiti vseh oseb pred mučenjem in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem ali kaznovanjem, ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela 9. decembra 1975(1),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in njenega izbirnega protokola,

–  ob upoštevanju standardnih minimalnih pravil OZN za ravnanje z zaporniki in drugih ustreznih splošno veljavnih standardov OZN,

–  ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca OZN o mučenju in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kaznih ali ravnanju(2),

–  ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine OZN o mučenju,

–  ob upoštevanju izjave, ki jo je 22. novembra 2001 v zvezi z dogodki 11. septembra 2001 sprejel Odbor OZN proti mučenju, da je prepoved mučenja absolutna in brezpogojna dolžnost po mednarodnem pravu in v kateri je izrazil svojo prepričanost, da „morajo biti vsi ukrepi, ki jih v odziv na grožnjo mednarodnega terorizma sprejmejo države podpisnice [konvencije], skladni z obveznostmi, ki so jih države članice sprejele ob ratifikaciji Konvencije proti mučenju“,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN z dne 20. decembra 2012 o moratoriju na izvajanje smrtne kazni(3),

–  ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine OZN o otrokovih pravicah, zlasti zadnje resolucije o tem z dne 20. decembra 2012(4),

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti člena 3, ki pravi, da se „nikogar ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati“,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

–  ob upoštevanju Ženevske konvencije o statusu beguncev, ki jo je OZN sprejela 28. julija 1951(5),

–  ob upoštevanju 23. splošnega poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja pri Svetu Evrope, objavljenega 6. novembra 2013(6),

–  ob upoštevanju Konvencije o otrokovih pravicah ter dveh izbirnih protokolov k tej konvenciji, in sicer glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije(7) oziroma glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih(8),

–  ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov(9),

–  ob upoštevanju Medameriške konvencije o preprečevanju in kaznovanju mučenja, ki je začela veljati leta 1997(10),

–  ob upoštevanju statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,

–  ob upoštevanju Priročnika o učinkovitem preiskovanju in dokumentiranju mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja (Carigrajski protokol)(11),

–  ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje(12), ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju smernic za politiko EU do tretjih držav glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja, kot so bile posodobljene leta 2012(13),

–  ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni z dne 16. junija 2008(14),

–  ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah in mednarodnem humanitarnem pravu(15),

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji po svetu leta 2012, ki ga je Svet sprejel 6. junija 2013(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011 in politika Evropske unije na tem področju(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o pregledu strategije EU o človekovih pravicah(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2013 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA(19),

–  ob upoštevanju svoje študije iz marca 2007 z naslovom „Izvajanje smernic EU glede mučenja in drugega krutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni“(20),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 z dne 27. junija 2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje(21),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje(22),

–  ob upoštevanju svojega priporočila visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednici Evropske komisije, Svetu in Komisiji z dne 13. junija 2013 o pregledu organizacije in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje v letu 2013(23),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0100/2014),

A.  ker je kljub temu, da je popolna prepoved mučenja in drugih oblik krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ključna mednarodna norma, določena v konvenciji OZN in drugih regionalnih konvencijah o človekovih pravicah, mučenje po vsem svetu še vedno navzoče;

B.  ker bi morali v tej resoluciji izraz „mučenje“ razumeti v smislu definicije OZN in bi moral ta izraz obsegati tudi okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje;

C.  ker sta Konvencija proti mučenju in Izbirni protokol h Konvenciji proti mučenju zagotovila mednarodni okvir, ki lahko resnično prispeva k odpravi mučenja, zlati z vzpostavljanjem neodvisnih in učinkovitih nacionalnih preventivnih mehanizmov;

D.  ker je EU okrepila svojo zavezo, ki jo je sprejela v strateškem okviru EU za človekove pravice, da se bo še naprej odločno borila proti mučenju ter krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju;

E.  ker je odprava mučenja, slabega ravnanja ter nečloveškega ali poniževalnega kaznovanja ali ravnanja sestavni del politike EU o človekovih pravicah in tesno povezana z drugimi področji in instrumenti ukrepanja EU;

F.  ker so bile smernice EU glede mučenja posodobljene leta 2012, zadnja celovita javna ocena stanja ter pregled izvedbenih ukrepov pa sta bila opravljena leta 2008;

G.  ker so v skladu s posodobljenimi smernicami države članice v boju proti terorizmu odločene v celoti izpolnjevati mednarodne obveznosti, ki prepovedujejo mučenje in drugo kruto, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje;

H.  ker je mučenje lahko tako fizično kot psihično; ker je vse več primerov, v katerih se psihiatrija uporablja kot prisilno orodje proti zagovornikom človekovih pravic in disidentom, ki so zaprti v psihiatrične ustanove, da bi jim preprečili izvajanje političnih in družbenih dejavnosti;

I.  ker bi morali imeti pravosodni sistemi v državah članicah orodja za pregon mučiteljev, ki jim nikoli ni bilo sojeno, in ker bi bilo treba posebno pozornost nameniti primerom mučenja v času diktatorstev v Evropi, saj za ta kazniva dejanja pogosto nihče ni bil kaznovan;

J.  ker spodkopavanje popolne prepovedi mučenja ostaja vztrajen izziv v okviru protiterorističnih ukrepov v mnogih državah;

K.  ker obravnava posebnih potreb po zaščiti, ki jih imajo ranljive skupine, zlasti otroci, pomeni velike izzive politike;

L.  ker policija v nekaterih državah prednostno uporablja mučenje pri zasliševanju; ker mučenje ne more biti obravnavano kot sprejemljiv način pri reševanju zločinov;

1.  poudarja, da je prepoved mučenja absolutna po mednarodnem in humanitarnem pravu ter na podlagi Konvencije proti mučenju; poudarja, da mučenje spada med najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da ima pogubne posledice za milijone posameznikov in njihove družine ter da v nobenem primeru ne more biti upravičeno;

2.  pozdravlja vključitev treh ukrepov, povezanih z odpravo mučenja, v akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo, vendar poudarja potrebo po specifičnih in merljivih referenčnih vrednostih za oceno njihovega pravočasnega izvajanja, pripravljenih v sodelovanju s civilno družbo;

3.  izraža spoštovanje vsem organizacijam civilne družbe, nacionalnim institucijam za zaščito človekovih pravic, nacionalnim preventivnim mehanizmom in posameznikom, ki si prizadevajo za odpravo krivic in nadomestilo žrtvam, se borijo proti nekaznovanosti in dejavno preprečujejo mučenje in slabo ravnanje povsod po svetu;

4.  ugotavlja, da v skladu s Konvencijo proti mučenju izraz „mučenje“ pomeni vsako dejanje, s katerim se „osebi namenoma prizadene hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, […] če to bolečino ali trpljenje prizadeva uradna oseba ali kdo drug, ki nastopa kot oseba z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno privolitvijo ali privolitvijo molče“; vendar meni, da je treba primere, kjer so pri mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali poniževalnem ravnanju ali kaznovanju sodelovale tudi druge osebe poleg državnih ali javnih uslužbencev, tudi treba obravnavati s političnimi ukrepi za preprečevanje, prevzemanje odgovornosti in rehabilitacijo;

5.  obsoja trajno razširjenost mučenja in drugih oblik slabega ravnanja po vsem svetu ter ponovno strogo obsoja takšna dejanja, ki so in morajo biti tudi v prihodnje vedno in povsod prepovedana, zato jih nikoli ni mogoče upravičiti; opaža, da je izvajanje smernic EU glede mučenja še vedno nezadostno in v nasprotju z izjavami in zavezami EU, da bo mučenje obravnavala prednostno; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj zagotovijo nov zagon izvajanju teh smernic, in sicer z določitvijo prednostnih nalog, najboljših praks in priložnosti za javno diplomacijo, posvetovanjem z ustreznimi interesnimi skupinami, vključno z organizacijami civilne družbe, ter s pregledi izvajanja ukrepov, povezanih z mučenjem, navedenih v akcijskem načrtu; v zvezi s tem poziva k popolnemu in pravočasnemu izvajanju treh ukrepov iz akcijskega načrta, ki so povezani z odpravo mučenja;

6.  priporoča, naj prihodnja revizija akcijskega načrta opredeli ambicioznejše in natančnejše ukrepe za odpravo mučenja, kot so učinkovitejša izmenjava informacij in bremen ter usposabljanje in skupne pobude z lokalnimi izpostavami OZN in ustreznimi posebnimi poročevalci OZN ter drugimi mednarodnimi akterji, na primer z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Svetom Evrope, ter podpora vzpostavitvi in krepitvi regionalnih mehanizmov za preprečevanje mučenja;

7.  pozdravlja posodobitev smernic EU glede mučenja, opravljeno leta 2012; poudarja pomen učinkovitega in ciljno naravnanega izvajanja teh smernic v povezavi z drugimi smernicami in političnimi pobudami;

8.  pozdravlja dejstvo, da smernice odražajo celovit pristop politike, vključno s spodbujanjem ustreznega zakonodajnega in sodnega okvira za učinkovito preprečevanje in prepoved mučenja, nadzor prostorov za pridržanje, prizadevanja za obravnavo nekaznovanja ter celovito in učinkovito rehabilitacijo žrtev mučenja, ki je podprt z verodostojnim, doslednim in usklajenim ukrepanjem;

9.  poziva Svet, ESZD in Komisijo, naj sprejmejo učinkovitejše ukrepe, s katerimi bodo zagotovili vključenost Parlamenta in civilne družbe vsaj v ocenjevanje smernic EU glede mučenja;

10.  znova opozarja na velik pomen centrov za rehabilitacijo za žrtve mučenja znotraj in zunaj EU pri obravnavanju ne le fizičnih, ampak tudi dolgoročnih psihičnih težav, s katerimi se soočajo žrtve mučenja; pozdravlja finančno pomoč EU, namenjeno centrom za rehabilitacijo žrtev mučenja po vsem svetu, in priporoča, naj sprejmejo multidisciplinaren pristop pri svojih dejavnostih, ki bo hkrati vključeval psihološko podporo, dostop do zdravstvene oskrbe ter socialno in pravno podporo; je še vedno prepričan, da sredstev, ki jih evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) zagotavlja za takšne centre v tretjih državah, ne bi smeli zmanjševati niti v času sedanje finančne in gospodarske krize, saj nacionalni zdravstveni sistemi v teh državah pogosto ne zmorejo zagotoviti ustrezne obravnave posebnih težav žrtev mučenja;

11.  obžaluje, da od leta 2008 ni bilo nobene celovite javne ocene stanja ali pregleda izvajanja smernic, ter poudarja, da je treba izvajanje smernic redno in celovito vrednotiti;

12.  priporoča, naj smernice spremljajo podrobni izvedbeni ukrepi, ki jih je treba posredovati vodjem misij EU in predstavnikom držav članic v tretjih državah; poziva vodje misij, naj posamezne primere mučenja in slabega ravnanja vključijo v svoja poročila o izvajanju in nadaljnjem ukrepanju;

13.  poudarja, da bi morala politika EU temeljiti na učinkovitem usklajevanju pobud in ukrepov na ravni EU in držav članic, da bo mogoče v celoti izkoristiti potencial razpoložljivih političnih instrumentov in njihove sinergije s projekti, ki jih financira EU;

14.  poziva Komisijo, ESZD in države članice, naj opravljajo redne preglede izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005, ki prepoveduje trgovino z opremo za mučenje ali izvršitev smrtne kazni, in po vsem svetu spodbuja uporabo te uredbe kot uspešnega modela za učinkovito prepoved orodij za mučenje;

15.  je seznanjen z nedavnim predlogom Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (COM(2014)0001); poudarja, da je pomembno obravnavati posredniške storitve, tehnično pomoč in tranzit ustreznega blaga; ponovno opozarja na prejšnji poziv Parlamenta, naj se v uredbo vključi „vseobsegajočo klavzulo o končni uporabi za mučenje“, da bi državam članicam omogočili, da na podlagi predhodnih informacij uvedejo licenciranje ali prepovejo izvoz vseh predmetov, pri katerih obstaja znatno tveganje za uporabo pri mučenju, slabem ravnanju ali smrtni kazni;

16.  meni, da je smrtna kazen kot kršitev pravice do osebne integritete in človekovega dostojanstva neskladna s prepovedjo okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega kaznovanja po mednarodnem pravu, ter poziva ESZD in države članice, naj formalno priznajo to neskladje in ustrezno prilagodijo politiko EU glede smrtne kazni; poudarja, da je treba smernice EU o smrtni kazni oziroma o mučenju razumeti kot horizontalne; meni, da so fizična in psihološka osamitev zapornikov, ki čakajo na izvršitev smrtne kazni, in pritiski nanje vredni obsojanja; ponovno poudarja, da so potrebne celovita pravna študija in razprave na ravni OZN o povezavah med izvajanjem smrtne kazni, vključno s čakanjem na usmrtitev, ko se pojavijo hude duševne travme in telesna oslabitev, in prepovedjo mučenja in krutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja;

17.  podpira takojšnjo prepoved kamenjanja; poudarja, da gre za okrutno obliko usmrtitve;

18.  spodbuja ponoven začetek delovanja delovne skupine za področje mučenja v okviru Sveta, kar bi dalo nov zagon izvajanju smernic EU z določitvijo prednostnih nalog, najboljših praks in priložnosti za javno diplomacijo, posvetovanju z ustreznimi interesnimi skupinami in organizacijami civilne družbe ter prispevanju k rednim pregledom izvajanja ukrepov glede vprašanj, povezanih z mučenjem in navedenih v akcijskem načrtu;

19.  je zlasti zaskrbljen zaradi mučenja zagovornikov človekovih pravic v zaporih, vključno z družbenimi aktivisti, novinarji, odvetniki s področja človekovih pravic in pisci blogov; priznava, da pogosto tisti, ki so najbolj dejavni v boju za človekove pravice in demokracijo, najbolj trpijo zaradi nezakonitega pridržanja, ustrahovanja, mučenja in izpostavljenosti njihovih družin nevarnostim; vztraja, da je treba tako na misijah EU na terenu kot na srečanjih uradnikov EU na visoki ravni s kolegi iz tretjih držav sistematično in redno opozarjati na ta problem, tudi z navedbo imen posameznih zagovornikov človekovih pravic, ki so v zaporu;

20.  z resno zaskrbljenostjo opozarja na obstoj tajnih centrov za pridržanje in prakso pridržanja brez možnosti stikov in dolgotrajnega pripora v samici v mnogih državah, ki predstavljajo nekatere najbolj zaskrbljujočih primerov mučenja in slabega ravnanja; verjame, da bi bilo treba te primere sistematično navajati v izjavah in demaršah ter jih vključiti v sezname posameznih primerov, o katerih se razpravlja v okviru dialogov in posvetovanj o človekovih pravicah med EU in tretjimi državami;

21.  ponavlja svojo zaskrbljenost nad razširjenostjo in sistematičnostjo kršitev človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji (DLRK), zlasti uporabo mučenja in delovnih taborišč za politične zapornike in vrnjene državljane DLRK; poziva oblasti DLRK, naj kot prvi ukrep omogočijo, da neodvisni mednarodni strokovnjaki opravijo inšpekcijo vseh vrst prostorov za pridržanje;

22.  poudarja, da ni mogoče opravičiti nobenih izjem od popolne prepovedi mučenja ter praks, ki vključujejo kruto, nečloveško in poniževalno ravnanje in kazni, ter da so države dolžne izvajati zaščitne ukrepe proti zagrešitvi mučenja in slabega ravnanja ter poskrbeti za stalno odgovornost in dostop do učinkovitih pravnih sredstev in odškodnin, tudi v okviru nacionalne varnosti ali protiterorističnih ukrepov; meni, da je zaskrbljujoče, da so nekatere države naloge policije predale paravojaškim silam in se tako poskušale znebiti svojih mednarodnih dolžnosti; poudarja, da prepoved velja tudi za posredovanje in uporabo informacij, ki so pridobljene z mučenjem ali za katere je verjetno, da bo zaradi njih prišlo do mučenja; opozarja, da je prepoved mučenja zavezujoče pravilo po mednarodnem pravu o človekovih pravicah in mednarodnem humanitarnem pravu, kar pomeni, da velja tako v času miru kot med vojno;

23.  izraža zaskrbljenost zaradi policijskega nasilja v nekaterih državah in meni, da je to vprašanje ključno v boju proti mučenju in poniževalnemu ravnanju, zlasti v okviru zatiranja miroljubnih demonstracij, saj bi po mednarodnih opredelitvah tovrstno nasilje veljalo že za slabo ravnanje ali celo mučenje;

24.  pozdravlja skupni projekt Sveta Evrope in Združenja za preprečevanje mučenja za oblikovanje praktičnega vodnika za poslance pri obisku centrov za pridržanje priseljencev;

25.  poziva k sprejetju praktičnega vodnika za poslance pri obisku prostorov za pridržanje v okviru rednih obiskov delegacij Evropskega parlamenta v tretjih državah; meni, da bi moral vodnik vključevati specifične nasvete za obiske centrov za pridržanje in drugih krajev, kjer so lahko pridržani otroci in ženske, in bi moral zagotoviti uporabo načela o neškodovanju v skladu s priročnikom OZN za usposabljanje glede spremljanja človekovih pravic, da bi zlasti preprečili povračilne ukrepe proti pridržanim in njihovim družinam po takšnih obiskih; poziva, naj se takšni obiski opravijo ob posvetovanju z delegacijo EU v ustrezni državi, nevladnimi organizacijami in organizacijami, ki so dejavne v zaporih;

26.  poziva ESZD, Delovno skupino za človekove pravice in druge ustrezne akterje, naj skupaj pripravijo pregled podpore EU za vzpostavitev in delovanje nacionalnih preventivnih mehanizmov in naj opredelijo dobre prakse, kot je navedeno v akcijskem načrtu;

27.  poziva ESZD, države članice in Komisijo, naj pomagajo pri vzpostavitvi in delovanju neodvisnih in učinkovitih nacionalnih preventivnih mehanizmov, zlasti poklicnega usposabljanja zaposlenih;

28.  poziva Delovno skupino za človekove pravice, delovno skupino za področje mučenja in GD Komisije za notranje zadeve, naj pripravijo ukrepe, ki bodo preprečevanje mučenja vključiti v vse dejavnosti na področjih svobode, varnosti in pravosodja;

Obravnava pomanjkljivosti pri varovanju, zlasti v zvezi z mučenjem otrok

29.  izraža posebno zaskrbljenost glede mučenja pripadnikov ranljivih skupin, zlasti otrok, in slabega ravnanja z njimi; poziva EU, naj sprejme politične, diplomatske in finančne ukrepe za preprečevanje mučenja otrok;

30.  poziva EU, naj obravnava različne oblike kršitev človekovih pravic, ki zadevajo otroke, zlasti tiste, povezane s trgovino z otroki, otroško pornografijo, otroki vojaki, otroki v vojaških priporih, otroškim delom, obtožbami glede otroškega čarovništva in kibernetskim ustrahovanjem, vključno s tistimi v sirotišnicah, centrih za pridržanje in begunskih taboriščih, in naj izvaja učinkovite ukrepe za zaščito otrok povsod, kjer so oblasti na kakršen koli način udeležene pri mučenju, ki zadeva otroke;

31.  opozarja, da otrok migrantov brez spremstva ne bi smeli vračati v državo, v kateri obstaja tveganje, da bodo žrtve mučenja ali nečloveškega in poniževalnega ravnanja;

32.  opozarja, da so zlorabe odvzema prostosti otroku, zlasti v okviru preventivnega pridržanja in pridržanja otrok migrantov, privedle do prenatrpanih centrov za pridržanje, prav tako pa je vse več primerov mučenja in slabega ravnanja z otroki; poziva države, naj zagotovijo, da se odvzem prostosti otroku, kot zahtevajo splošni standardi človekovih pravic, resnično uporabi le kot zadnja možnost, za najkrajše potrebno obdobje in vedno ob upoštevanju največjih koristi otroka;

33.  poziva države, naj razvijejo otrokom prijaznejši pravosodni sistem, ki bo zajemal brezplačne in zaupne otrokom prijazne mehanizme za prijave, tudi v centrih za pridržanje, ki bodo otrokom omogočali, da ne le uveljavljajo svoje pravice, ampak tudi prijavljajo kršitve;

34.  poudarja, da mora EU obravnavati uporabo interneta s strani odraslih in otrok za psihološko mučenje otrok in nadlegovanje v družbenih medijih; opozarja, da je kljub njenemu programu za varnejši internet odziv EU na spletno nadlegovanje neustrezen; opozarja na nedaven porast primerov samomorov pri otrocih, ki so bili posledica spletnega ustrahovanja, in da še vedno obstajajo spletne strani, ki gostijo na strežnikih v državah članicah in ki so bile posredno ali neposredno vpletene v te dogodke; zato poudarja, da mora EU nemudoma sprejeti jasne in odločne ukrepe proti spletnemu ustrahovanju in nadlegovanju ter proti spletnim stranem, ki to omogočajo;

35.  priporoča, naj se politična prizadevanja EU usmerijo v centre za rehabilitacijo in psihološko podporo za otroke, ki so žrtve mučenja, z otrokom prijaznim pristopom, ki upošteva kulturne vrednote;

36.  priporoča vključitev vprašanja mučenja otrok v načrtovano ciljno usmerjeno kampanjo o otrokovih pravicah, kot je določeno v akcijskem načrtu;

37.  priporoča, naj ESZD in Komisija posebno pozornost namenita mučenju ter krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, usmerjenemu proti umetnikom, novinarjem, zagovornikom človekovih pravic, študentskim voditeljem, zdravstvenim delavcem in posameznikom, ki pripadajo drugim ranljivim skupinam, kot so etnične, jezikovne, verske in druge manjšine, zlasti kadar so v priporu ali zaporu;

38.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter vodje delegacij EU, naj v svojem dialogu z oblastmi tretjih držav izpostavljajo oblike mučenja na podlagi spola, zaradi katerih so dekleta še posebej ranljiva skupina, zlasti pohabljanje ženskih spolnih organov ter zgodnje ali prisilne poroke, kot določata strateški okvir in akcijski načrt;

39.  poziva ESZD in Delovno skupino za človekove pravice, naj v prihodnjih posodobitvah smernic EU glede mučenja in akcijskega načrta posebno pozornost namenita mučenju otrok;

40.  je zaskrbljen, ker so zlasti ženske pogosto žrtve mučenja in posebnih nečloveških in poniževalnih ravnanj (posilstvo, pohabljanje spolnih organov, sterilizacija, splav, omejevanje števila otrok in prisilne zanositve), še posebej v oboroženih spopadih, ko se ta dejanja uporabljajo kot vojaške metode tudi proti mladoletnim osebam;

41.  prav tako obsoja mučenje, nasilje in zlorabo oseb zaradi njihove spolne usmerjenosti ali spolne identitete;

42.  v zvezi s tem poudarja, da je treba podpreti delo nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za preprečevanje nasilja v konfliktnih razmerah in s tem mučenja in slabega ravnanja s civilnim prebivalstvom v teh razmerah, v ta namen pa z ozaveščanjem oboroženih sil, da morajo spoštovati mednarodne humanitarne standarde, zlasti glede nasilja na podlagi spola;

Boj proti mučenju v odnosih EU s tretjimi državami

43.  poziva ESZD, posebnega predstavnika EU za človekove pravice in Delovno skupino za človekove pravice, naj zagotovijo, da bodo državne strategije za človekove pravice vsebovale cilje in referenčne vrednosti v zvezi z bojem proti mučenju, specifične za posamezne države, vključno s prepoznavanjem skupin, ki potrebujejo posebno zaščito, kot so otroci, ženske, razseljene osebe, begunci in migranti ter tisti, ki se soočajo z diskriminacijo na podlagi etničnega, kastnega ali kulturnega porekla, verskih ali drugih prepričanj, spolne usmerjenosti ali spolne identitete;

44.  poziva EU in celotno mednarodno skupnost, naj spoštujeta načelo nevračanja, po katerem prosilcev za azil ne bi smeli vračati v državo, v kateri jim grozi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, kot je določeno v Konvenciji z 28. julija 1951 o statusu beguncev;

45.  poudarja, da bi morale biti v državnih strategijah za človekove pravice opredeljene pomanjkljivosti pri varovanju, ustrezni sogovorniki in vstopne točke, kot so okvir OZN, varnostni sektor ali pravosodna reforma, da bi s tem v vsaki državi obravnavali vprašanja, povezana z mučenjem;

46.  priporoča, naj se v državnih strategijah za človekove pravice obravnavajo temeljni vzroki nasilja in slabega ravnanja s strani vladnih agencij in v zasebnem okolju ter opredelijo potrebe po pomoči, da bo mogoče zagotoviti tehnično pomoč EU za krepitev zmogljivosti, pravne reforme in usposabljanje, da bi s tem tretjim državam pomagali doseči skladnost z mednarodnimi obveznostmi in normami, zlasti v okviru podpisa in ratifikacije Konvencije proti mučenju in Izbirnega protokola h Konvenciji proti mučenju ter skladnosti z njunimi določbami o preprečevanju (tj. vzpostavitev nacionalnih preventivnih mehanizmov), spopadanja z nekaznovanjem in rehabilitacije žrtev;

47.  priporoča tudi, naj državne strategije za človekove pravice vključujejo ukrepe, s katerimi bi spodbudili vzpostavitev in delovanje ali okrepitev, kjer je to primerno, nacionalnih ustanov, ki bodo lahko učinkovito delovale na področju preprečevanja mučenja in slabega ravnanja, po potrebi tudi z možnostjo finančne in tehnične pomoči;

48.  poudarja, da morajo ESZD in delegacije EU poskrbeti za razpoložljivost posebnih informacij o podpori in morebitnih pravnih sredstvih, ki so v tretjih državah na voljo za žrtve mučenja in slabega ravnanja;

49.  poziva ESZD in delegacije EU, naj v celoti, vendar skrbno ciljno usmerjeno in posameznim državam prilagojeno izkoristijo politične instrumente, ki jih imajo na voljo, kot je opredeljeno v smernicah EU glede mučenja, vključno z javnimi izjavami, lokalnimi demaršami ter dialogi in posvetovanji o človekovih pravicah, da bi izpostavile posamezne primere, zakonodajni okvir v zvezi s preprečevanjem mučenja ter ratifikacijo in izvajanje ustreznih mednarodnih konvencij; poziva ESZD in države članice, naj začnejo ponovno izvajati usmerjene globalne kampanje o tematskih vprašanjih, povezanih z mučenjem;

50.  poziva delegacije EU in veleposlaništva držav članic na terenu, naj izvajajo določbe smernic EU glede mučenja, ter ESZD in Delovno skupino za človekove pravice, naj redno spremljata njihovo izvajanje;

51.  poziva delegacije EU in veleposlaništva držav članic po vsem svetu, naj 26. junij, mednarodni dan v podporo žrtvam mučenja, vsako leto obeležijo z organizacijo seminarjev, razstav in drugih dogodkov;

52.  poziva ESZD in posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj mučenje in slabo ravnanje sistematično izpostavljata v dialogih in posvetovanjih EU o človekovih pravicah s tretjimi državami;

53.  priporoča, da se vprašanja, povezana z mučenjem, postavijo v ospredje lokalnih in regionalnih forumov in seminarjev civilne družbe z možnostjo nadaljnjega spremljanja v okviru rednih posvetovanj in dialogov o človekovih pravicah;

54.  poziva EU, naj v svojih dialogih o človekovih pravicah spodbuja izvajanje standardnih minimalnih pravil OZN za ravnanje z zaporniki, da bi zagotovili spoštovanje dostojanstva zapornikov, njihovih temeljnih pravic in jamstva, ter zagotovi, da se bo uporaba teh pravil razširila na vse kraje, kjer se izvaja odvzem prostosti, vključno s psihiatričnimi bolnišnicami in policijskimi postajami;

55.  poziva delegacije EU in delegacije Parlamenta, naj opravljajo obiske zaporov in drugih prostorov za pridržanje, vključno s centri za pridržanje mladoletnikov in prostori, kjer bi lahko bili pridržani otroci, in opazujejo sojenja, pri katerih je mogoče utemeljeno domnevati, da so bili obtoženci žrtve mučenja ali slabega ravnanja, ter prosijo za neodvisne preiskave posameznih primerov in informacije o njih;

56.  poziva delegacije EU, naj zagotovijo podporo članom civilne družbe, ki ne morejo obiskati zaporov in opazovati sojenj;

57.  poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj izpolnijo svoje zaveze iz akcijskega načrta, da bodo prispevale k vzpostavitvi in delovanju neodvisnih in učinkovitih nacionalnih preventivnih mehanizmov; poziva države članice, naj pregledajo ter skrbno in pregledno analizirajo obstoječe nacionalne preventivne mehanizme in nacionalne institucije za človekove pravice v EU in v tretjih državah ter opredelijo njihove najboljše prakse, hkrati pa zagotovijo, da bodo vključevali tudi vidik pravic otrok, da bi lahko okrepile obstoječe mehanizme, jih izboljšale in te primere posredovale partnerskim državam;

58.  poziva delegacije EU, naj zahtevajo, da se pridržanje uporablja le v skrajni sili, in spodbujajo druge možnosti, zlasti za ranljive osebe (kot so ženske, otroci, prosilci za azil in migranti);

59.  je globoko zaskrbljen zaradi nedavnih poročil, da podjetja s sedežem v EU dobavljajo kemikalije za smrtne injekcije v ZDA; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da so številna evropska farmacevtska podjetja vzpostavila pogodbeni izvozni in nadzorni sistem, s katerim želijo zagotoviti, da se njihov proizvod Propofol ne uporablja v smrtnih injekcijah v državah, ki še vedno izvajajo smrtno kazen, vključno z ZDA;

Ukrepanje EU v večstranskih forumih in mednarodnih organizacijah

60.  pozdravlja vztrajna prizadevanja EU za dajanje pobude in podporo rednemu sprejemanju resolucij v Generalni skupščini OZN in Svetu za človekove pravice ter prednostno obravnavo tega vprašanja v okviru OZN; predlaga, naj podpredsednica/visoka predstavnica in posebni predstavnik EU za človekove pravice vzdržujeta redne stike s posebnim poročevalcem OZN o mučenju, da bi si izmenjevali informacije, ki so pomembne za zunanje odnose EU s tretjimi državami; predlaga tudi, naj Odbor za zunanje zadeve in njegov Pododbor za človekove pravice redno vabita posebnega poročevalca OZN o mučenju, da Parlamentu poroča o vprašanjih, povezanih z mučenjem, v posameznih državah;

61.  poudarja, da lahko sistematično mučenje ali mučenje v velikem obsegu v skladu s členoma 7 in 8 Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča predstavlja vojni zločin ali zločin proti človeštvu; poudarja, da načelo odgovornosti za zaščito nalaga mednarodni skupnosti dolžnost, da zaščiti osebe, ki so žrtev takšnih zločinov, ter v zvezi s tem poziva k pregledu postopka odločanja v Varnostnem svetu OZN, da bi se v primerih, ki se nanašajo na odgovornost za zaščito, izognili zastojem;

62.  poziva tretje države, naj celovito sodelujejo s posebnim poročevalcem OZN, Odborom proti mučenju ter regionalnimi organi proti mučenju, kot so Odbor za preprečevanje mučenja v Afriki, Evropski odbor za preprečevanje mučenja ter poročevalec Organizacije ameriških držav o pravicah oseb, ki jim je bila odvzeta svoboda; spodbuja države članice in ESZD, naj v stikih s tretjimi državami sistematično upoštevajo priporočila posebnega poročevalca in drugih organov o nadaljnjih ukrepih pri stikih s tretjimi državami, tudi v procesu splošnega rednega pregleda;

63.  poziva ESZD, posebnega predstavnika EU za človekove pravice in države članice, naj dejavno spodbujajo ratifikacijo in izvajanje Konvencije proti mučenju in Izbirnega protokola h Konvenciji proti mučenju kot prednostno nalogo ter okrepijo svoja prizadevanja za olajšanje vzpostavitve in delovanja učinkovitih in neodvisnih nacionalnih preventivnih mehanizmov v tretjih državah;

64.  poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj podprejo vzpostavitev in delovanje regionalnih mehanizmov za preprečevanje mučenja, vključno z Odborom za preprečevanje mučenja v Afriki in poročevalcem Organizacije ameriških držav za pravice oseb, ki jim je bila odvzeta svoboda;

65.  poziva ESZD, posebnega predstavnika EU za človekove pravice in Komisijo, naj okrepijo podporo tretjim državam in jim omogočijo, da bodo učinkovito izvajale priporočila ustreznih pogodbenih organov OZN, vključno z Odborom proti mučenju in Pododborom za preprečevanje mučenja, Odborom za otrokove pravice in Odborom za odpravo diskriminacije žensk;

66.  poziva ESZD, naj v okviru svojih pristojnosti zagotovi tehnično pomoč za rehabilitacijo žrtev mučenja in njihovih družin, da bi jim omogočili, da ponovno uredijo svoje življenje;

67.  opozarja na pomen dejavne udeležbe držav članic pri izvajanju določb akcijskega načrta in zagotavljanju posodobljenih podatkov o ukrepih, izvedenih v zvezi s tem, Evropski službi za zunanje delovanje;

68.  poziva EU, naj učinkoviteje sodeluje z Evropskim odborom za preprečevanje mučenja in komisarjem Sveta Evrope za človekove pravice;

Evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR)

69.  pozdravlja obstoječe pobude in projekte v okviru EIDHR, med katerimi je bilo 7 % sredstev namenjenih projektom, povezanim z mučenjem, ter poudarja, da je treba še naprej zagotavljati posebna sredstva za boj proti mučenju ter krutemu ali poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, s poudarkom na ozaveščanju, preprečevanju, obravnavi nekaznovanja, ter za socialno in psihološko rehabilitacijo žrtev mučenja, pri čemer naj imajo prednost projekti s celostnim pristopom;

70.  poudarja, da morajo sredstva, ki so namenjena projektom v prihodnjem programskem obdobju, upoštevati prednostne naloge EU, navedene v akcijskem načrtu;

71.  poziva države članice, naj zagotovijo pregled dvostranskih programov pomoči na področju preprečevanja mučenja in rehabilitacije, da bi si izmenjali dobre prakse, dosegli učinkovito delitev bremen ter oblikovali sinergije in skladnost s projekti EIDHR;

Verodostojnost, skladnost in doslednost politike EU

72.  poudarja, da morajo EU in njene države članice delovati zgledno, da zagotovijo svojo verodostojnost; zato poziva Belgijo, Finsko, Grčijo, Irsko, Latvijo in Slovaško, naj čim prej ratificirajo Izbirni protokol h Konvenciji proti mučenju ter ustanovijo neodvisne in učinkovite nacionalne preventivne mehanizme, ki bodo imeli na voljo dovolj sredstev za delovanje; je seznanjen s pomenom posameznih komunikacij kot instrumenta za preprečevanje mučenja in slabega ravnanja ter poziva države članice, naj v skladu s členom 21 Konvencije proti mučenju sprejmejo posamezne pristojnosti; poziva podpisnice Konvencije OZN o otrokovih pravicah, naj podpišejo in ratificirajo 3. protokol h tej konvenciji; poziva tudi 21 držav članic, ki še niso ratificirale Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, naj to storijo čim prej;

73.  poziva države članice, ki še niso pripravile izjav o priznanju pristojnosti Odbora proti mučenju iz člena 22, naj to storijo čim prej;

74.  poziva vse države članice, ki imajo nacionalne preventivne mehanizme, naj vzpostavijo konstruktiven dialog z namenom izvajanja priporočil nacionalnih preventivnih mehanizmov skupaj s priporočili Evropskega odbora za preprečevanje mučenja, Odbora proti mučenju in njegovega Pododbora za preprečevanje mučenja na skladen in dopolnjujoč način;

75.  poziva EU, naj okrepi svojo zavezanost k splošnim vrednotam človekovih pravic, ter jo v zvezi s tem poziva, da uporabi svojo sosedsko politiko in načelo „več za več“, da bi sosednje države spodbudila k začetku reform z namenom okrepitve boja proti mučenju;

76.  obžaluje zelo omejeno podporo, ki jo države članice zagotavljajo prostovoljnemu skladu OZN za žrtve mučenja ter posebnemu skladu v okviru Izbirnega protokola h Konvenciji proti mučenju; poziva države članice in Komisijo, naj z znatnimi in rednimi prostovoljnimi prispevki podprejo delo teh skladov skladno s svojimi dolžnostmi iz akcijskega načrta;

77.  vztraja, da bi morala EU zavzeti bolj odločno stališče, in poziva institucije in države članice EU, naj okrepijo svojo zavezo in politično voljo z namenom zagotovitve moratorija na smrtno kazen po vsem svetu;

78.  poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt, da bi vzpostavila mehanizem za oblikovanje seznama uradnikov iz tretjih držav (vključno s policisti, tožilci in sodniki), vpletenih v hude kršitve človekovih pravic, kot so mučenje in kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje, ter uvedla ciljno usmerjene ukrepe zoper te uradnike (prepoved potovanj, zamrznitev sredstev); poudarja, da morala merila za vključitev na seznam temeljiti na dobro dokumentiranih, usklajenih in neodvisnih virih ter prepričljivih dokazih, kar bi omogočilo mehanizme za odpravo krivic, ki so jih utrpele žrtve;

79.  opozarja na dolžnost vseh držav, tudi držav članic EU, da se strogo držijo načela nevračanja, po katerem države ne smejo izgnati ali izročiti oseb državi, v kateri jim grozi pregon; meni, da praksa zaprošanja države prejemnice za diplomatska zagotovila države pošiljateljice ne odvezuje njenih dolžnosti, in obsoja tako prakso, s katero se poskuša zaobiti absolutna prepoved mučenja in nevračanja;

80.  je seznanjen z bistveno vlogo EU na svetovnem prizorišču v boju proti mučenju v tesnem sodelovanju z OZN; poudarja, da je krepitev načela nične tolerance do mučenja še vedno v osrčju politik in strategij EU za spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tako znotraj kot zunaj EU; obžaluje, da vse države članice ne ravnajo povsem skladno z Uredbo Sveta (ES) št. 1236/2005 in da so morda nekatera podjetja s sedežem v razvitih državah tretjim državam nezakonito prodajala nadzorne in varnostne naprave, ki jih je mogoče uporabiti za mučenje;

81.  poziva Svet in Komisijo, naj dokončata trenutno revizijo Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005, vključno z njenimi prilogami, z namenom učinkovitejšega izvajanja v skladu s priporočili Parlamenta, navedenimi v njegovi resoluciji z dne 17. junija 2010 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005; poziva države članice, naj v celoti spoštujejo določbe te uredbe, zlasti obveznost vseh držav članic iz člena 13 o pravočasni pripravi letnih poročil o dejavnosti in njihovi objavi ter o izmenjavi informacij o odločitvah o izdaji dovoljenj s Komisijo;

Premisleki o boju proti mučenju in o razvojni politiki

82.  poudarja, da bi bilo treba oblikovati obsežno in celovito strategijo za boj proti mučenju, ki bi obravnavala njegove temeljne vzroke; meni, da bi ta morala vključevati splošno institucionalno preglednost in močnejšo politično voljo za boj proti slabemu ravnanju na ravni držav; poudarja, da je nujno treba odpraviti revščino, neenakost, diskriminacijo in nasilje, tako da se uporabijo nacionalni preventivni mehanizmi in okrepijo lokalni organi ter nevladne organizacije; poudarja, da je treba še okrepiti razvojno sodelovanje EU in sistem uveljavljanja človekovih pravic, da bi obravnavali temeljne vzroke nasilja;

83.  poudarja, da so v boju proti mučenju nujni dostop do pravnega varstva, boj proti nekaznovanosti, nepristranske preiskave, okrepitev civilne družbe ter spodbujanje izobraževanje za preprečevanje slabega ravnanja;

84.  poudarja, da uporaba izraza „mučenje“ in zato tudi popolna prepoved, preiskovanje in kaznovanje te prakse ne bi smeli biti izključeni, ko taka dejanja izvajajo nezakonite oborožene sile ali plemenske, verske ali uporniške skupine;

85.  poudarja pomen in specifičnost dialoga o človekovih pravicah kot sestavnega dela političnega dialoga skladno s členom 8 Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja; opozarja tudi, da bi moral vsak dialog s tretjimi državami o človekovih pravicah vključevati močan sestavni del za preprečevanje mučenja;

86.  poziva Svet in Komisijo, naj spodbudita svoje partnerske države, da sprejmejo pristop, usmerjen k žrtvam, v boju proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, tako da v politiki razvojnega sodelovanja posebno pozornost namenita potrebam žrtev; poudarja, da je uvedba pogojevanja pomoči učinkovit način za obravnavanje te težave, vendar se lahko boljši rezultati dosežejo z dialogi in pogajanji na visoki ravni, vključevanjem civilne družbe, krepitvijo nacionalnih zmogljivosti in osredotočanjem na spodbude;

Premisleki o boju proti mučenju in o pravicah žensk

87.  poziva EU, naj s pogojevanjem pomoči zagotovi, da bodo tretje države ščitile vse ljudi pred mučenjem, zlasti ženske in dekleta; poziva Komisijo, naj ponovno razmisli o svoji politiki pomoči državam, ki izvajajo mučenje, in naj pomoč preusmeri v podporo žrtvam;

88.  pozdravlja ukrepe, ki jih Komisija obravnava v sporočilu z naslovom „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil“ (COM(2013)0833), in opozarja, da je potrebna skladnost notranjih in zunanjih politik Unije glede tega problema; poleg tega ponovno opozarja, da mora EU še naprej sodelovati s tretjimi državami pri izkoreninjenju prakse pohabljanja ženskih spolnih organov; spodbuja tiste države članice, ki pohabljanja ženskih spolnih organov v svoji nacionalni zakonodaji še niso opredelile kot kaznivo dejanje, naj to storijo in zagotovijo izvajanje ustrezne zakonodaje;

89.  izraža zaskrbljenost zaradi primerov usmrtitev žensk s težavami v duševnem zdravju ali učnimi težavami;

90.  obsoja vse oblike nasilja nad ženskami, zlasti uboje iz časti, nasilje zaradi globoko zakoreninjenih kulturnih ali verskih prepričanj, prisilne poroke, poroke otrok, spolni genocid ter uboje zaradi dote; potrjuje, da jih mora EU obravnavati kot oblike mučenja; poziva vse interesne skupine, naj si z izobraževanjem in ukrepi za ozaveščanje dejavno prizadevajo za preprečitev prakse mučenja;

91.  obsoja vse oblike mučenja žensk, povezanega z obtožbami čarovništva, ki se izvaja v številnih državah po svetu;

92.  pozdravlja napreden in inovativen pristop Rimskega statuta, s katerim je spolno nasilje in nasilje na podlagi spola, vključno s posilstvom, spolnim suženjstvom, prisilno prostitucijo, prisilno nosečnostjo, prisilno sterilizacijo ali drugimi oblikami primerljivo hudega spolnega nasilja, opredeljeno kot oblika mučenja ter s tem kot vojni zločin in zločin proti človeštvu; pozdravlja tudi programe za rehabilitacijo žensk, žrtev mučenja, zlasti v pokonfliktnih razmerah, ki jih izvaja sklad Mednarodnega kazenskega sodišča za podporo žrtvam;

93.  poziva EU, naj spodbuja tiste države, ki še niso ratificirale Konvencije proti mučenju in Rimskega statuta ter ju začele izvajati, naj to storijo ter njune ustrezne določbe o nasilju na podlagi spola vključijo v svojo nacionalno zakonodajo;

94.  poziva države, naj strogo obsodijo mučenje in nasilje nad ženskami in dekleti, storjeno v oboroženih spopadih in pokonfliktnih razmerah; priznava, da spolno nasilje in nasilje na podlagi spola vpliva na žrtve in preživele, sorodnike, skupnosti in družbe, ter poziva k učinkovitim ukrepom v zvezi z odgovornostjo in odpravo krivic ter učinkovitim pravnim sredstvom;

95.  meni, da je ključno, da so nacionalni tožilci in sodniki zmožni ustrezno preganjati posameznike zaradi zločinov na podlagi spola in jim soditi ter da so za te naloge strokovno usposobljeni;

96.  meni, da je dejstvo, da transseksualne zapornice v priporu niso ločene od moških zapornikov, kruto, nečloveško, ponižujoče in nesprejemljivo;

97.  poziva EU, naj v svojih dialogih o človekovih pravicah spodbuja izvajanje pravil OZN za ravnanje z zapornicami in ukrepov brez odvzema prostosti za storilke kaznivih dejanj (bangkoška pravila), da se bodo okrepile mednarodne norme za ravnanje z zapornicami, kar vključuje zdravstvene vidike, upoštevanje različnosti spolov in otroško varstvo;

o
o   o

98.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije / visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam držav članic, visoki komisarki OZN za človekove pravice in posebnemu poročevalcu OZN o mučenju.

(1) http://www.ohchr.org/EN/ProfessionalInterest/Pages/DeclarationTorture.aspx
(2) http://www.ohchr.org/EN/Issues/Torture/SRTorture/Pages/SRTortureIndex.aspx
(3) (A/RES/67/176).
(4) (A/RES/67/167).
(5) http://www.ohchr.org/EN/ProfessionalInterest/Pages/StatusOfRefugees.aspx
(6) http://www.cpt.coe.int/en/annual/rep-23.pdf
(7) http://www.ohchr.org/EN/ProfessionalInterest/Pages/OPSCCRC.aspx
(8) http://www.ohchr.org/EN/ProfessionalInterest/Pages/OPACCRC.aspx
(9) http://www.icrc.org/eng/war-and-law/treaties-customary-law/geneva-conventions/
(10) http://www.cidh.oas.org/Basicos/English/Basic9.Torture.htm
(11) Objavil Urad visokega komisarja OZN za človekove pravice, Ženeva, http://www.ohchr.org/Documents/Publications/training8Rev1en.pdf.
(12) Dokument Sveta 11855/2012.
(13) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/8590.sl08.pdf
(14) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/10015.sl08.pdf
(15) http://eeas.europa.eu/human_rights/docs/guidelines_en.pdf
(16) http://register.consilium.europa.eu/pdf/sl/13/st09/st09431.sl13.pdf
(17) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0503.
(18) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0504.
(19) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0418.
(20) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2007/348584/EXPO-DROI_ET(2007)348584_EN.pdf
(21) UL L 200, 30.7.2005, str. 1.
(22) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 107.
(23) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0278.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov