Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 3. aprila 2014 o stališču Sveta iz prve obravnave z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (18086/1/2013 – C7-0093/2014 – 2011/0310(COD))

P7_TA(2014)0277 A7-0236/2014

(Redni zakonodajni postopek: druga obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju stališča Sveta v prvi obravnavi (18086/1/2013 – C7‑0093/2014),

–  ob upoštevanju svojega stališča v prvi obravnavi(1) o predlogu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0704),

–  ob upoštevanju člena 294(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 72 Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za mednarodno trgovino (A7-0236/2014),

1.  odobri stališče Sveta v prvi obravnavi;

2.  odobri skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  je seznanjen z izjavama Komisije, priloženima tej resoluciji;

4.  ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s stališčem Sveta;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše pravni akt v skladu s členom 297(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

6.  naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj potem ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije skupaj z vsemi izjavami, priloženimi tej resoluciji;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o pregledu sistema za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo

Evropski parlament, Svet in Komisija priznavajo, da je treba še naprej krepiti učinkovitost in skladnost strateškega režima EU za nadzor izvoza ter zagotavljati visoko stopnjo varnosti in zadostno preglednost, ne da bi pri tem ovirali konkurenčnost in zakonito trgovino z blagom z dvojno rabo.

Vse tri institucije menijo, da je treba sistem posodobiti in nadalje poenotiti, da bi se lahko odzivali na nove grožnje in hitre tehnološke spremembe, zmanjšali izkrivljanje, ustvarili pravi skupni trg za blago z dvojno rabo (enotni konkurenčni pogoji za izvoznike) ter da bi sistem tretjim državam še naprej služil kot model za nadzor izvoza.

Zato je bistvenega pomena, da se racionalizira postopek posodabljanja kontrolnih seznamov (priloge k Uredbi), okrepita ocena tveganja in izmenjava informacij, razvijejo izboljšani industrijski standardi ter zmanjšajo razlike pri izvajanju. Evropski parlament, Svet in Komisija so seznanjeni s težavami pri izvozu nekaterih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), ki se lahko uporabljajo v zvezi s kršitvami človekovih pravic ter za spodkopavanje varnosti EU, zlasti za tehnologije, ki se uporabljajo za množični nadzor, spremljanje, sledenje in cenzuriranje ter za občutljivost programske opreme.

O tem so se začela tehnična posvetovanja, med drugim v okviru medsebojnih obiskov EU za blago z dvojno rabo, koordinacijske skupine za blago z dvojno rabo ter režimov za nadzor izvoza, še naprej pa se sprejemajo ukrepi za reševanje izrednih razmer s pomočjo sankcij (na podlagi člena 215 PDEU) ali nacionalni ukrepi. Okrepila se bodo tudi prizadevanja za spodbujanje večstranskih sporazumov v okviru režimov za nadzor izvoza, ter preučile možnosti za reševanje tega vprašanja pri tekočem pregledu politike EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo in pripravi sporočila Komisije. Vse tri institucije so se seznanile s sporazumom, ki so ga države, sodelujoče pri Wassenaarskem sporazumu, sklenile 4. decembra 2013 o uvedbi kontrole nad zapletenimi orodji za nadzor, ki omogočajo nepooblaščen dostop do računalniških sistemov, ter nad nadzornimi sistemi omrežij IP.

Evropski parlament, Svet in Komisija se tudi zavezujejo, da bodo nadalje razvijali obstoječi univerzalni mehanizem za blago z dvojno rabo, ki ne spada v Prilogo I k Uredbi, da bi se nadalje okrepil sistem za nadzor izvoza in njegova uporaba znotraj evropskega enotnega trga.

Izjava Komisije o delegiranih aktih

Komisija v zvezi s to uredbo opozarja na sprejeto zavezo iz odstavka 15 Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, da bo Parlamentu zagotavljala celovite informacije in dokumentacijo o svojih srečanjih z nacionalnimi strokovnjaki v okviru priprave delegiranih aktov.

Izjava Komisije o posodobitvi Uredbe

Da se zagotovi celovitejši, učinkovitejši in skladnejši evropski pristop k pretoku (izvozu, prenosu, posredovanju in tranzitu) strateškega blaga, bo Komisija čim prej pripravila nov predlog za posodobitev Uredbe.

(1) UL C 68 E, 7.3.2014, str. 112.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 3. aprila 2014 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti zaradi izvajanja mednarodnega sporazuma o uporabi enotnega globalnega tržnega ukrepa za emisije iz mednarodnega letalstva od leta 2020 (COM(2013)0722 – C7-0374/2013 – 2013/0344(COD))

P7_TA(2014)0278 A7-0079/2014

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2013)0722),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 192(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0374/2013),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. januarja 2014(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. marca 2014, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za promet in turizem (A7-0079/2014),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 3. aprila 2014 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti zaradi izvajanja mednarodnega sporazuma o uporabi enotnega globalnega tržnega ukrepa za emisije iz mednarodnega letalstva do leta 2020

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) št. 421/2014.)

(1) Še ni bilo objavljeno v Uradnem listu.

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete dne 3. aprila 2014 k predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (COM(2013)0550 – C7-0241/2013 – 2013/0265(COD))(1)

P7_TA(2014)0279 A7-0167/2014

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog uredbe Uvodna izjava 7 (7)  V več državah članicah21 je v pripravi zakonodaja, ki bo urejala medbančne provizije, pri čemer bo zajemala številna vprašanja, vključno z omejitvami medbančnih provizij na različnih ravneh, provizijami, ki se zaračunavajo trgovcem, pravili spoštovanja vseh kartic ali usmerjevalnimi ukrepi. Veljavne upravne odločbe v nekaterih državah članicah se zelo razlikujejo. Ob upoštevanju škodljivosti medbančnih provizij za trgovce na drobno in potrošnike je predvidena uvedba nadaljnjih regulativnih ukrepov na nacionalni ravni, s katerimi bodo obravnavane stopnje ali razlike v teh nadomestilih. Takšni nacionalni ukrepi bi verjetno zelo ovirali vzpostavitev notranjega trga na področju kartičnih, spletnih in mobilnih plačil na podlagi kartic ter bi zato ovirali svobodo opravljanja storitev. (7)  V več državah članicah21 je v pripravi ali že pripravljena zakonodaja, ki bo urejala medbančne provizije, pri čemer bo zajemala številna vprašanja, vključno z omejitvami medbančnih provizij na različnih ravneh, provizijami, ki se zaračunavajo trgovcem, pravili spoštovanja vseh kartic ali usmerjevalnimi ukrepi. Veljavne upravne odločbe v nekaterih državah članicah se zelo razlikujejo. Zaradi večje doslednosti stopenj medbančnih provizij je predvidena uvedba nadaljnjih regulativnih ukrepov na nacionalni ravni, s katerimi bodo obravnavane stopnje teh nadomestil ali razlike med njimi. Takšni nacionalni ukrepi bi verjetno zelo ovirali vzpostavitev notranjega trga na področju kartičnih, spletnih in mobilnih plačil na podlagi kartic ter bi zato ovirali svobodo opravljanja storitev. __________________ __________________ 21 V Italiji, na Madžarskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu. 21V Italiji, na Madžarskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu. Sprememba 2 Predlog uredbe Uvodna izjava 8 (8)   Plačilne kartice so najpogosteje uporabljen elektronski plačilni instrument pri maloprodajnih nakupih. Vendar integracija trga plačilnih kartic v Uniji še zdaleč ni celovita, ker veliko plačilnih rešitev ne more preseči nacionalnih meja ali ker novi vseevropski ponudniki ne morejo vstopiti na trg. Premajhna integracija trga zdaj pomeni višje cene in manjšo izbiro plačilnih storitev za potrošnike in trgovce na drobno ter bolj omejene možnosti za izkoriščanje prednosti notranjega trga. Zato je treba odpraviti ovire za učinkovito delovanje kartičnega trga, vključno z mobilnimi in spletnimi plačili, ki temeljijo na kartičnih transakcijah, ki še vedno onemogočajo vzpostavitev popolnoma integriranega trga. (8)   Plačilne kartice so najpogosteje uporabljen elektronski plačilni instrument pri maloprodajnih nakupih. Vendar integracija trga plačilnih kartic v Uniji še zdaleč ni celovita, ker veliko plačilnih rešitev ne more preseči nacionalnih meja ali ker novi vseevropski ponudniki ne morejo vstopiti na trg. Za polno izkoriščanje prednosti notranjega trga je treba odpraviti ovire za integracijo novih možnosti plačevanja s kartico, vključno z mobilnimi in spletnimi plačili, ki temeljijo na kartičnih transakcijah. Sprememba 3 Predlog uredbe Uvodna izjava 9 (9)  Da bi se omogočilo učinkovito delovanje notranjega trga, bi bilo treba spodbujati in olajšati uporabo elektronskih plačil v korist trgovcev na drobno in potrošnikov. Kartična in druga elektronska plačila se lahko uporabljajo bolj vsestransko, vključno z možnostmi spletnih plačil, da se izkoristijo prednosti notranjega trga in e-trgovanja, pri čemer elektronska plačila trgovcem na drobno zagotavljajo tudi potencialno varna plačila. Namesto uporabe gotovine bi torej plačila s karticami in plačila na podlagi kartic lahko bila ugodna za trgovce na drobno in potrošnike, če bi bila nadomestila za uporabo plačilnih sistemov določena na stroškovno učinkoviti ravni, s čimer bi se hkrati prispevalo k inovativnosti in vstopu novih izvajalcev na trg. (9)  Da bi se omogočilo učinkovito delovanje notranjega trga, bi bilo treba spodbujati in olajšati uporabo elektronskih plačil v korist trgovcev na drobno in potrošnikov. Kartična in druga elektronska plačila se lahko uporabljajo bolj vsestransko, vključno z možnostmi spletnih plačil, da se izkoristijo prednosti notranjega trga in e-trgovanja, pri čemer elektronska plačila trgovcem na drobno zagotavljajo tudi potencialno varna plačila. Namesto uporabe gotovine bi torej plačila s karticami in plačila na podlagi kartic lahko bila ugodna za trgovce na drobno in potrošnike, če bi bila nadomestila za uporabo plačilnih sistemov določena na stroškovno učinkoviti ravni, s čimer bi se hkrati prispevalo k pošteni konkurenci, inovativnosti in vstopu novih izvajalcev na trg. Sprememba 4 Predlog uredbe Uvodna izjava 10 (10)   Ena od glavnih praks, ki ovira delovanje notranjega trga plačil s karticami in plačil na podlagi kartic, so zelo razširjene medbančne provizije, ki v večini držav članic niso urejene z zakonodajo. Medbančne provizije so medbančna nadomestila, ki se običajno uporabljajo med ponudniki plačilnih storitev pridobitelji in ponudniki plačilnih storitev izdajatelji, ki pripadajo posamezni kartični shemi. Medbančne provizije so glavni del nadomestil, ki jih ponudniki plačilnih storitev pridobitelji zaračunajo trgovcem za vsako kartično transakcijo. Trgovci nato te kartične stroške vključijo v splošne cene blaga in storitev. Zdi se, da je namen konkurence med kartičnimi shemami v praksi zlasti prepričati čim več ponudnikov plačilnih storitev, ki so izdajatelji (npr. banke), da izdajo njihove kartice, zaradi česar so medbančne provizije na trgu običajno višje, in ne nižje, kar je v nasprotju z običajnim učinkom cenovne discipline, ki ga ima konkurenca v tržnem gospodarstvu. Z zakonsko ureditvijo medbančnih provizij bi se izboljšalo delovanje notranjega trga. (10)   V večini držav članic medbančne provizije niso urejene z zakonodajo, temveč z odločbami, ki jih sprejmejo nacionalni organi, pristojni za konkurenco. Medbančne provizije so medbančna nadomestila, ki jih ponudniki plačilnih storitev pridobitelji običajno prenesejo na ponudnike plačilnih storitev izdajatelje, ki pripadajo ustrezni shemi. Medbančne provizije so glavni element nadomestil, ki jih ponudniki plačilnih storitev pridobitelji zaračunajo trgovcem za vsako kartično transakcijo. Trgovci nato te kartične stroške tako kot vse druge svoje stroške vključijo v splošne cene blaga in storitev. Z dosledno uporabo pravil o konkurenci za medbančne provizije bi zmanjšali transakcijske stroške za potrošnike in tako izboljšali delovanje notranjega trga. Sprememba 5 Predlog uredbe Uvodna izjava 11 (11)   Obstoječa velika raznolikost medbančnih provizij in njihova višina preprečujeta vstop na trg za „nove“ vseevropske udeležence na podlagi poslovnih modelov z nižjimi medbančnimi provizijami, kar škodi potencialnim ekonomijam obsega in razpona ter njihovi učinkovitosti. To negativno vpliva na trgovce na drobno in potrošnike ter ovira inovacije. Ker bi morali vseevropski udeleženci bankam izdajateljicam ponuditi najmanj najvišjo stopnjo medbančne provizije, ki prevladuje na trgu, na katerega želijo vstopiti, to povzroča tudi stalno razdrobljenost trga. Obstoječe domače sheme, ki imajo nižje medbančne provizije ali teh nadomestil nimajo, bodo morda celo prisiljene k umiku s trga zaradi pritiska bank, da ustvarijo višje prihodke iz naslova medbančnih provizij. Potrošniki in trgovci se tako srečujejo z omejeno izbiro, višjimi cenami in slabšo kakovostjo plačilnih storitev, hkrati pa so omejeni pri uporabi vseevropskih plačilnih storitev. Poleg tega trgovci na drobno ne morejo nadomestiti razlik v nadomestilih z uporabo storitev za sprejemanje kartic, ki jih opravljajo banke v drugih državah članicah. Posebna pravila v zvezi s plačilnimi shemami določajo, da se za vsako plačilno transakcijo uporabi medbančna provizija na prodajnem mestu (država trgovca na drobno). To bankam pridobiteljicam preprečuje uspešno čezmejno opravljanje storitev. Prav tako trgovcem na drobno preprečuje zmanjšanje stroškov plačil v korist potrošnikov. (11)   Obstoječa velika raznolikost medbančnih provizij in njihova višina preprečujeta vstop na trg za „nove“ vseevropske udeležence na podlagi poslovnih modelov z nižjimi medbančnimi provizijami ali brez njih, kar škodi potencialnim ekonomijam obsega in razpona ter njihovi učinkovitosti. To negativno vpliva na trgovce na drobno in potrošnike ter ovira inovacije. Ker bi morali vseevropski udeleženci bankam izdajateljicam ponuditi najmanj najvišjo stopnjo medbančne provizije, ki prevladuje na trgu, na katerega želijo vstopiti, to povzroča tudi stalno razdrobljenost trga. Obstoječe domače sheme, ki imajo nižje medbančne provizije ali teh nadomestil nimajo, bodo morda celo prisiljene k umiku s trga zaradi pritiska bank, da ustvarijo višje prihodke iz naslova medbančnih provizij. Potrošniki in trgovci se tako srečujejo z omejeno izbiro, višjimi cenami in slabšo kakovostjo plačilnih storitev, hkrati pa so omejeni pri uporabi vseevropskih plačilnih storitev. Poleg tega trgovci na drobno ne morejo nadomestiti razlik v nadomestilih z uporabo storitev za sprejemanje kartic, ki jih opravljajo banke v drugih državah članicah. Posebna pravila v zvezi z mednarodnimi shemami kartičnih plačil določajo, da se na podlagi njihove ozemeljske politike licenciranja za vsako plačilno transakcijo uporabi medbančna provizija na prodajnem mestu (država trgovca na drobno). To pridobiteljem preprečuje uspešno čezmejno opravljanje storitev. Prav tako trgovcem na drobno lahko preprečuje zmanjšanje stroškov plačil v korist potrošnikov. Sprememba 6 Predlog uredbe Uvodna izjava 15 (15)  Ta uredba upošteva postopen pristop. Najprej je treba sprejeti ukrepe za olajšanje čezmejnega izdajanja in pridobivanja transakcij s plačilnimi karticami. Možnost, da trgovci izberejo pridobitelja zunaj svoje države članice (čezmejno pridobivanje), in uvedba najvišje dovoljene stopnje čezmejnih medbančnih provizij za čezmejno pridobljene transakcije bi morali zagotoviti potrebno pravno jasnost. Poleg tega bi morala biti veljavnost licenc za izdajanje ali pridobivanje plačilnih instrumentov znotraj Unije geografsko neomejena. Ti ukrepi bi olajšali nemoteno delovanje notranjega trga za kartična, spletna in mobilna plačila v korist potrošnikov in trgovcev na drobno. (15)  Da bi omogočili nemoteno delovanje notranjega trga za kartična, spletna in mobilna plačila v korist potrošnikov in trgovcev na drobno, se ta uredba uporablja za čezmejno in nacionalno izdajanje in pridobivanje transakcij s plačilnimi karticami. Če bi trgovci lahko izbirali pridobitelja zunaj svoje države članice (čezmejno pridobivanje), kar bo omogočeno z uvedbo iste najvišje dovoljene stopnje domačih in čezmejnih medbančnih provizij za pridobljene transakcije in s prepovedjo ozemeljskega licenciranja, bi bilo mogoče zagotoviti potrebno pravno jasnost in preprečili izkrivljanje konkurence med sistemi plačilnih kartic. Sprememba 7 Predlog uredbe Uvodna izjava 16 (16)   Na podlagi enostranskih zavez, sprejetih v okviru postopkov o konkurenci, se veliko čezmejnih transakcij s plačilnimi karticami v Uniji že izvaja ob upoštevanju najvišjih dovoljenih medbančnih provizij, ki se uporabljajo v prvi fazi te uredbe. Zato bi morale določbe v zvezi s temi transakcijami začeti veljati hitro ter tako ustvariti možnosti za trgovce na drobno, da poiščejo cenejše storitve pridobivanja čez mejo, in domače bančne skupnosti ali sheme spodbuditi k znižanju nadomestil za pridobivanje. (16)   Na podlagi enostranskih zavez, sprejetih v okviru postopkov o konkurenci, se veliko čezmejnih transakcij s plačilnimi karticami v Uniji že izvaja ob upoštevanju najvišjih dovoljenih medbančnih provizij. Da bi zagotovili pošteno konkurenco na trgu storitev pridobivanja, bi morale določbe v zvezi s čezmejnimi in domačimi transakcijami začeti veljati istočasno in v razumnem obdobju po začetku veljavnosti te uredbe, ob upoštevanju težavnosti in zapletenosti prehoda sistemov plačilnih kartic, ki ga zahteva uredba. Sprememba 8 Predlog uredbe Uvodna izjava 17 (17)   V zvezi z domačimi transakcijami je nujno prehodno obdobje, da se ponudnikom plačilnih storitev in shemam zagotovi čas za prilagoditev novim zahtevam. Zato bi bilo treba po dveh letih od začetka veljavnosti te uredbe in, da se zagotovi vzpostavitev notranjega trga za kartična plačila, razširiti omejitve za medbančne provizije za transakcije s potrošniškimi karticami na vsa plačila, tako čezmejna kot domača. (17)   Vseeno je potrebno prehodno obdobje, da se ponudnikom plačilnih storitev in shemam zagotovi čas za prilagoditev novim zahtevam. Zato bi morale po enem letu od začetka veljavnosti te uredbe in, da se zagotovi vzpostavitev notranjega trga za kartična plačila, omejitve za medbančne provizije za transakcije s potrošniškimi karticami zajemati vsa plačila, tako čezmejna kot domača. Sprememba 9 Predlog uredbe Uvodna izjava 18 (18)   Da bi se olajšalo čezmejno pridobivanje, bi morala za vse (čezmejne in domače) transakcije s potrošniškimi debetnimi karticami in kartične plačilne transakcije veljati najvišja dovoljena medbančna provizija v višini 0,20 %, za vse (čezmejne in domače) transakcije s potrošniškimi kreditnimi karticami in na njih temelječe kartične plačilne transakcije pa najvišja dovoljena medbančna provizija v višini 0,30 %. (18)   Za vse transakcije s potrošniškimi debetnimi karticami in kartične plačilne transakcije bi morala veljati najvišja dovoljena medbančna provizija v višini 0,2 %, za vse transakcije s kreditnimi karticami in na njih temelječe kartične plačilne transakcije pa najvišja dovoljena medbančna provizija v višini 0,3 %. Sprememba 10 Predlog uredbe Uvodna izjava 18 a (novo) (18a)  Ocena učinka kaže, da bi bila prepoved medbančnih provizij na transakcije z debetnimi karticami koristna za sprejemanje in uporabo kartic in razvoj enotnega trga ter da bi trgovcem in potrošnikom prinesla večje koristi kot morebitna višja omejitev. Poleg tega bi s tem preprečili negativne učinke, ki bi jih imela višja omejitev na nacionalne sisteme z zelo nizko ali ničelno medbančno provizijo za transakcije z debetnimi karticami, saj bi se zaradi čezmejne razširitve ali novih udeležencev na trgu provizije dvignile na raven omejitve. Prepoved medbančnih provizij na transakcije z debetnimi karticami tudi zmanjšuje tveganje prenosa modela medbančnih provizij na nove, inovativne plačilne storitve, kot so mobilni in spletni sistemi. Sprememba 11 Predlog uredbe Uvodna izjava 19 a (novo) (19a)  Pridobitelji bi morali imeti možnost, da v skladu s temeljnimi načeli notranjega trga zagotavljajo svoje storitve trgovcem po vsej Uniji ter da pri tem uporabljajo iste večstranske medbančne provizije, kot jih uporabljajo na domačem trgu. Za čezmejne transakcije ne bi smeli uporabljati višjih večstranskih medbančnih provizij kot za domače transakcije. Sprememba 12 Predlog uredbe Uvodna izjava 22 (22)  Transakcije s plačilnimi karticami se na splošno izvajajo na podlagi dveh glavnih poslovnih modelov, in sicer t. i. tristranske kartične sheme (imetnik kartice – shema pridobivanja in izdajanja – trgovec) in štiristranske kartične sheme (imetnik kartice – banka izdajateljica – banka pridobiteljica – trgovec). Veliko štiristranskih kartičnih shem uporablja eksplicitno medbančno provizijo, zlasti večstransko. Medbančne provizije (nadomestila, ki jih plačajo banke pridobiteljice za spodbujanje izdajanja in uporabe kartic) pri tristranskih kartičnih shemah pa so implicitne. Da bi se priznal obstoj implicitnih medbančnih provizij in podprli enaki konkurenčni pogoji, bi bilo treba tristranske kartične sheme, ki ponudnike plačilnih storitev uporabljajo kot izdajatelje ali pridobitelje, obravnavati kot štiristranske kartične sheme in zanje uporabljati enaka pravila, medtem ko bi se morali preglednost in drugi ukrepi v zvezi s poslovnimi pravili uporabljati za vse ponudnike. (22)  Transakcije s plačilnimi karticami se na splošno izvajajo na podlagi dveh glavnih poslovnih modelov, in sicer t. i. tristranske kartične sheme (imetnik kartice – shema pridobivanja in izdajanja – trgovec) in štiristranske kartične sheme (imetnik kartice – banka izdajateljica – banka pridobiteljica – trgovec). Veliko štiristranskih kartičnih shem uporablja eksplicitno medbančno provizijo, zlasti večstransko. Medbančne provizije (nadomestila, ki jih plačajo banke pridobiteljice za spodbujanje izdajanja in uporabe kartic) pri tristranskih kartičnih shemah pa so implicitne. Da bi se priznal obstoj implicitnih medbančnih provizij in podprli enaki konkurenčni pogoji, bi bilo treba tristranske kartične sheme, ki ponudnike plačilnih storitev uporabljajo kot izdajatelje ali pridobitelje, obravnavati kot štiristranske kartične sheme in zanje uporabljati enaka pravila, medtem ko bi se morali preglednost in drugi ukrepi v zvezi s poslovnimi pravili uporabljati za vse ponudnike. Tristranske sheme bi morale sprejemati transakcije, pri katerih pridobitelji uporabljajo njihove kartice na podlagi splošnih standardov za kartične transakcije in pravil pridobivanja, ki so primerljivi z določbami za trgovce v okviru posebnih tristranskih shem ter z omejitvami za medbančne provizije v skladu s to uredbo. Sprememba 13 Predlog uredbe Uvodna izjava 23 (23)  Preprečiti je treba, da bi se določbam v zvezi z medbančnimi provizijami, ki jih plačajo ali prejmejo ponudniki plačilnih storitev, izogibalo z drugimi pritoki nadomestil, ki jih prejmejo ponudniki plačilnih storitev izdajatelji. Da bi se to preprečilo, je treba „neto plačila“ nadomestil, ki jih plača in prejme ponudnik plačilnih storitev izdajatelj v okviru kartične sheme, šteti za medbančno provizijo. Pri izračunu medbančne provizije je treba zaradi preverjanja, ali prihaja do izogibanja, upoštevati celoten znesek plačil ali spodbud, ki jih ponudnik plačilnih storitev izdajatelj prejme od kartične sheme v zvezi z zakonsko urejenimi transakcijami, razen nadomestil, ki jih ponudnik plačilnih storitev izdajatelj plača shemi. Zadevna plačila, spodbude in nadomestila so lahko neposredni (tj. na podlagi obsega ali specifični za posamezno transakcijo) ali posredni (vključno s spodbudami za trženje, nagradami in popusti za doseganje določenih obsegov transakcij). (23)  Preprečiti je treba, da bi se določbam v zvezi z medbančnimi provizijami, ki jih plačajo ali prejmejo ponudniki plačilnih storitev, izogibalo z drugimi pritoki nadomestil, ki jih prejmejo ponudniki plačilnih storitev izdajatelji. Da bi se to preprečilo, je treba „neto plačila“ nadomestil, ki jih plača in prejme ponudnik plačilnih storitev izdajatelj v okviru kartične sheme, vključno z morebitnimi nadomestili za avtorizacijo, šteti za medbančno provizijo. Pri izračunu medbančne provizije je treba zaradi preverjanja, ali prihaja do izogibanja, upoštevati celoten znesek plačil ali spodbud, ki jih ponudnik plačilnih storitev izdajatelj prejme od kartične sheme v zvezi z zakonsko urejenimi transakcijami, razen nadomestil, ki jih ponudnik plačilnih storitev izdajatelj plača shemi, ter denarnih ali drugih enakovrednih spodbud, ki jih prejme imetnik kartice iz kartične sheme. Vsa zadevna plačila, spodbude in nadomestila, bodisi neposredna (tj. na podlagi obsega ali specifični za posamezno transakcijo) bodisi posredna (vključno s spodbudami za trženje, nagradami in popusti za doseganje določenih obsegov transakcij), bi bilo treba obravnavati na podlagi te ocene. Pri preverjanju, ali prihaja do izogibanja določbam uredbe, ki določajo najvišji znesek medbančnih provizij, bi bilo treba zlasti upoštevati dobiček izdajateljev kartic, ustvarjen iz posebnih programov, ki jih skupaj izvajajo izdajatelji plačilnih kartic in kartične sheme, prihodke iz obdelave in izdaje licenc ter druge provizije, ki so vir prihodkov za kartične organizacije. Sprememba 14 Predlog uredbe Uvodna izjava 30 (30)  Za učinkovito delovanje omejitev v zvezi s pravilom spoštovanja vseh kartic so nekatere informacije nepogrešljive. Prejemnikom plačil bi bilo treba omogočiti, da lahko prepoznajo različne kategorije kartic, zato bi morale biti različne kategorije prepoznavne vidno in elektronsko s pomočjo naprave. Poleg tega bi moral biti tudi plačnik na določenem prodajnem mestu seznanjen glede sprejemanja njegovega plačilnega instrumenta. Prejemnik plačila mora plačnika obvestiti o kakršnih koli omejitvah glede uporabe določene blagovne znamke ob enakem času in pod enakimi pogoji kot o tem, da se določena blagovna znamka sprejema. (30)  Prejemnikom plačil in plačnikom bi bilo treba omogočiti, da lahko prepoznajo različne kategorije kartic, zato bi morale biti različne kategorije prepoznavne elektronsko, na novo izdani plačilni instrumenti na podlagi kartice pa tudi vidno s pomočjo naprave ali na plačilnem terminalu. Poleg tega bi moral biti tudi plačnik na določenem prodajnem mestu seznanjen glede sprejemanja njegovega plačilnega instrumenta. Sprememba 15 Predlog uredbe Uvodna izjava 30 a (novo) (30a)  Plačilo je dogovor med plačnikom in prejemnikom plačila. Da bi bila konkurenca med blagovnimi znamkami učinkovita, je pomembno, da uporabniki sami izberejo plačilno aplikacijo in da jim izbire ne vsiljuje nabavni trg (sistemi kartičnega plačevanja, ponudniki ali obdelovalci plačilnih storitev). To plačnikom in prejemnikom plačil ne preprečuje, da nastavijo samodejno izbiro aplikacije, če je to tehnično izvedljivo, pod pogojem, da je izbiro mogoče pred vsako transakcijo spremeniti. Če prejemnik plačila izbere aplikacijo, ki jo podpirata oba, mora imeti uporabnik možnost, da jo zavrne in izbere drugo aplikacijo. Sprememba 16 Predlog uredbe Uvodna izjava 31 (31)  Da se zagotovi možnost povrnitve škode v primeru nepravilne uporabe te uredbe ali v primeru sporov med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev, bi morale države članice določiti ustrezne in učinkovite izvensodne pritožbene postopke in postopke za izvensodno reševanje sporov. Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se bodo uporabljale za kršitve te uredbe, ter zagotoviti, da bodo te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter da se bodo izvajale. (31)  Da se zagotovi možnost povrnitve škode v primeru nepravilne uporabe te uredbe ali v primeru sporov med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev, bi morale države članice določiti ustrezne in učinkovite izvensodne pritožbene postopke in postopke za izvensodno reševanje sporov. Države članice bi morale ob upoštevanju smernic evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) („EBA“) ustanovljenega na podlagi Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta1a, določiti pravila o kaznih, ki se bodo uporabljale za kršitve te uredbe, ter zagotoviti, da bodo te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter da se bodo izvajale. _________________ 1aUredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije št. 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12). Sprememba 17 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 1 1.  Ta uredba določa enotne tehnične in poslovne zahteve za transakcije s plačilnimi karticami, izvedene v Uniji, pri čemer imata ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila sedež znotraj Unije. 1.  Ta uredba določa enotne tehnične in poslovne zahteve za kartične plačilne transakcije, izvedene v Uniji, pri čemer imata ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila sedež znotraj Unije. Sprememba 18 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 2 2.  Ta uredba se ne uporablja za plačilne instrumente, ki se lahko uporabljajo le v okviru omejene mreže, namenjene obravnavanju točno določenih potreb s plačilnimi instrumenti, katerih uporaba je omejena, ker posameznemu imetniku instrumenta omogočajo nakup blaga ali storitev samo v prostorih izdajatelja ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposrednega poslovnega dogovora s poklicnim izdajateljem ali ker jih je mogoče uporabljati samo za nakup omejenega izbora blaga ali storitev. 2.  Ta uredba se ne uporablja za plačilne instrumente, ki se lahko uporabljajo le v okviru omejene mreže, namenjene obravnavanju točno določenih potreb s plačilnimi instrumenti, katerih uporaba je omejena, ker posameznemu imetniku instrumenta omogočajo nakup blaga ali storitev samo v prostorih izdajatelja ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposrednega poslovnega dogovora s poklicnim izdajateljem ali ker jih je mogoče uporabljati samo za nakup zelo omejenega izbora blaga ali storitev. Sprememba 19 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 3 – točka a (a)  transakcije s komercialnimi karticami; črtano Sprememba 20 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 3 – točka b (b)  dvige gotovine na bankomatih in (b)  dvige gotovine ali transakcije razen prodaje blaga ali storitev na bankomatih in gotovinska izplačila na okencu v prostorih ponudnika plačilnih storitev ter Sprememba 21 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 3 – točka c (c)  transakcije s karticami, ki so jih izdale tristranske kartične sheme. (c)  transakcije s karticami, ki so jih izdale tristranske kartične sheme, če njihov obseg ne presega praga, ki ga določi Komisija; Sprememba 22 Predlog uredbe Člen 1 – odstavek 4 a (novo) 4a.  Člena 6 in 7 se ne uporabljata za nacionalne sheme debetnih kartic, ki uporabljajo povprečno medbančno provizijo ali model neto plačila, ki je preverljivo pod mejno vrednostjo iz členov 3 in 4. Sprememba 23 Predlog uredbe Člen 2 – točka 4 (4)   „transakcija z debetno kartico“ pomeni kartično plačilno transakcijo, tudi s predplačniškimi karticami, povezano s tekočim ali depozitnim uporabniškim računom, ki ga transakcija obremeni v 48 urah ali prej po odobritvi/odreditvi transakcije; (4)   „kartična debetna transakcija“ pomeni kartično plačilno transakcijo, povezano s tekočim ali depozitnim uporabniškim računom, ki ga transakcija, vključno s transakcijo s predplačniško kartico, obremeni takoj, ko je obračunana; Sprememba 24 Predlog uredbe Člen 2 – točka 5 (5)   „transakcija s kreditno kartico“ pomeni kartično plačilno transakcijo, pri kateri je transakcija poravnana po več kot 48 urah od odobritve/odreditve transakcije; (5)   „kartična kreditna transakcija“ pomeni kartično plačilno transakcijo, pri kateri se transakcija poravna najmanj dva delovna dneva po odobritvi/odreditvi; Sprememba 25 Predlog uredbe Člen 2 – točka 8 (8)  „čezmejna plačilna transakcija“ pomeni plačilo s kartico ali kartično plačilno transakcijo, ki jo odredi plačnik ali prejemnik plačila, če imata ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila sedež v različnih državah članicah, ali če je plačilno kartico izdal ponudnik plačilnih storitev izdajatelj, katerega sedež ni v isti državi članici kot prodajno mesto; (8)  „čezmejna plačilna transakcija“ pomeni plačilo s kartico ali kartično plačilno transakcijo, ki jo odredi plačnik ali prejemnik plačila, če imata ponudnik plačilnih storitev plačnika ali prodajno mesto sedež v državi članici, ki ni država članica ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila, ali če je plačilno kartico izdal ponudnik plačilnih storitev izdajatelj, katerega sedež ni v isti državi članici kot prodajno mesto, tudi kadar prejemnik plačila uporablja storitve pridobitelja, ki se nahaja v drugi državi članici; Sprememba 26 Predlog uredbe Člen 2 – točka 12 a (novo) (12a)  „plačilna kartica“ pomeni vsako debetno ali kreditno plačilno kartico, ki daje imetniku kartice pravico, da dostopa do svojih sredstev, oziroma mu omogoča, da opravi plačilo s posredovanjem pridobitelja, in ki jo prejemnik plačila sprejme za obdelavo plačilne transakcije; Sprememba 27 Predlog uredbe Člen 2 – točka 13 (13)  „kartična shema“ pomeni enotno zbirko pravil, praks, standardov in/ali izvedbenih smernic za izvrševanje plačilnih transakcij po celotni Uniji in v državah članicah, ki je ločena od kakršne koli infrastrukture ali plačilnega sistema, ki podpira njeno delovanje; (13)  „plačilna shema“ pomeni enotno zbirko pravil, praks, standardov in/ali izvedbenih smernic za izvrševanje plačilnih transakcij po celotni Uniji in v državah članicah, ki je ločena od vse infrastrukture ali plačilnega sistema, ki podpira njeno delovanje; Sprememba 28 Predlog uredbe Člen 2 – točka 15 (15)  „tristranska kartična shema“ pomeni kartično shemo, v okviru katere so plačila s plačilnega računa, ki ga shema vodi v imenu imetnika kartice, nakazana na plačilni račun, ki ga shema vodi v imenu prejemnika plačila, in kartične transakcije, ki temeljijo na enaki strukturi. Če tristranska kartična shema pooblasti druge ponudnike plačilnih storitev za izdajanje in/ali pridobivanje plačilnih kartic, se šteje za štiristransko kartično shemo; (15)  „tristranska kartična shema“ pomeni kartično shemo, v okviru katere so plačila s plačilnega računa, ki ga shema vodi v imenu plačnika, nakazana na plačilni račun, ki ga shema vodi v imenu prejemnika plačila, in kartične transakcije, ki temeljijo na enaki strukturi. Če tristranska kartična shema pooblasti druge ponudnike plačilnih storitev za izdajanje in/ali pridobivanje plačilnih kartic ali izdaja plačilne kartice s partnerjem, ki souporablja blagovno znamko, ali prek posrednika, se šteje za štiristransko kartično shemo; Sprememba 29 Predlog uredbe Člen 3 – naslov Medbančne provizije za čezmejne transakcije s potrošniškimi debetnimi ali kreditnimi karticami Medbančne provizije za plačilne transakcije s potrošniškimi debetnimi ali kreditnimi karticami Sprememba 30 Predlog uredbe Člen 3 – odstavek 1 1.  Ponudniki plačilnih storitev dva meseca po začetku veljavnosti te uredbe za čezmejne transakcije z debetno kartico ne smejo več nuditi ali zahtevati medbančne provizije za posamezno transakcijo ali drugih dogovorjenih nadomestil z enakim namenom ali učinkom, katerih vrednost presega 0,2 % vrednosti transakcije. 1.  Ponudniki plačilnih storitev od ...* za kartične debetne transakcije ne smejo več nuditi ali zahtevati medbančne provizije za posamezno transakcijo ali drugih dogovorjenih nadomestil z enakim namenom ali učinkom, katerih vrednost presega 7 centov ali 0,2 % vrednosti transakcije, kar je manj. ____________ * Eno leto po datumu začetka veljavnosti te uredbe. Sprememba 31 Predlog uredbe Člen 3 – odstavek 2 2.  Ponudniki plačilnih storitev dva meseca po začetku veljavnosti te uredbe za čezmejne transakcije s kreditno kartico ne smejo več nuditi ali zahtevati medbančne provizije za posamezno transakcijo ali drugih dogovorjenih nadomestil z enakim namenom ali učinkom, katerih vrednost presega 0,3 % vrednosti transakcije. 2.  Ponudniki plačilnih storitev od ...* za kartične kreditne transakcije ne smejo več nuditi ali zahtevati medbančne provizije za posamezno transakcijo ali drugih dogovorjenih nadomestil z enakim namenom ali učinkom, katerih vrednost presega 0,3 % vrednosti transakcije. ____________ * Eno leto po datumu začetka veljavnosti te uredbe. Sprememba 32 Predlog uredbe Člen 3 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Države članice lahko v nacionalni zakonodaji ohranijo omejitve ali uvedejo nižje omejitve ali ukrepe z enakim namenom ali učinkom. Sprememba 33 Predlog uredbe Člen 4 Člen 4 črtano Medbančne provizije za vse transakcije s potrošniškimi debetnimi ali kreditnimi karticami 1.  Ponudniki plačilnih storitev dve leti po začetku veljavnosti te uredbe za kakršne koli transakcije na podlagi debetne kartice ne smejo več nuditi ali zahtevati medbančne provizije za posamezno transakcijo ali drugih dogovorjenih nadomestil z enakim namenom ali učinkom, katerih vrednost presega 0,2 % vrednosti transakcije. 2.  Ponudniki plačilnih storitev dve leti po začetku veljavnosti te uredbe za kakršne koli transakcije na podlagi kreditne kartice ne smejo več nuditi ali zahtevati medbančne provizije za posamezno transakcijo ali drugih dogovorjenih nadomestil z enakim namenom ali učinkom, katerih vrednost presega 0,3 % vrednosti transakcije. Sprememba 34 Predlog uredbe Člen 5 5.   Za namene uporabe omejitev iz členov 3 in 4 se vsako neto nadomestilo, ki ga banka izdajateljica prejme od kartične sheme v zvezi s plačilnimi transakcijami ali povezanimi dejavnostmi, obravnava kot del medbančne provizije. Za namene uporabe omejitev iz členov 3 se vsako neto nadomestilo, ki ga ponudnik plačilnih storitev izdajatelj prejme v zvezi s plačilnimi transakcijami, obravnava kot del medbančne provizije. Pristojni organi preprečijo vse poskuse ponudnikov plačilnih storitev, da bi zaobšli to direktivo, vključno z izdajo plačilnih kartic v tretjih državah. Sprememba 35 Predlog uredbe Člen 6 – odstavek 4 a (novo) 4a.  V pravilih v zvezi s kartičnimi shemami je prepovedano vsako omejevanje zagotavljanja storitev, povezanih s plačili, razen če je nediskriminatorno in iz objektivnih razlogov potrebno za delovanje plačilne sheme. Sprememba 36 Predlog uredbe Člen 6 a (novo) Člen 6a Čezmejne transakcije Pri čezmejnih transakcijah velja medbančna provizija države pridobitelja. Sprememba 37 Predlog uredbe Člen 7 – odstavek 2 2.  Kartične sheme dopuščajo možnost, da se sporočila o avtorizaciji in kliringu posamezne kartične transakcije ločijo ter da jih obdelajo različni obdelovalci. 2.  Kartične sheme in izdajatelji dopuščajo možnost, da se sporočila o avtorizaciji in kliringu posamezne kartične transakcije ločijo ter da jih obdelajo različni obdelovalci. Pravila shem in pravila licenčnih pogodb ali drugih pogodb, ki vodijo v omejevanje svobode glede izbire obdelovalca, so prepovedana. Sprememba 38 Predlog uredbe Člen 7 – odstavek 4 4.  Obdelovalci znotraj Unije zagotovijo, da je njihov sistem tehnično interoperabilen z drugimi sistemi obdelovalcev znotraj Unije, in sicer na podlagi standardov, ki so jih razvili mednarodni ali evropski organi za standardizacijo. Poleg tega obdelovalci ne smejo sprejeti ali uporabljati poslovnih pravil, ki omejujejo interoperabilnost z drugimi obdelovalci znotraj Unije. 4.  Obdelovalci znotraj Unije do ...* zagotovijo, da je njihov sistem tehnično interoperabilen z drugimi sistemi obdelovalcev znotraj Unije, in sicer na podlagi standardov, ki so jih razvili mednarodni ali evropski organi za standardizacijo. Poleg tega obdelovalci ne smejo sprejeti ali uporabljati poslovnih pravil, ki omejujejo interoperabilnost z drugimi obdelovalci znotraj Unije. 4a.  Z namenom, da zagotovi dosledno harmonizacijo tega člena, Evropski bančni organ, po posvetovanju s svetovalnim odborom, kot je določeno v členu 41 Uredbe (EU) št. 1093/2010, ter pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, s katerim določi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati plačilni sistemi, plačilne sheme in obdelovalci, da se zagotovi popolnoma odprt in konkurenčen trg obdelave kartic. Ta osnutek tehničnih standardov predloži Komisiji do …** Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Pogoji iz prvega pododstavka začnejo veljati do ...*** in se po potrebi redno posodabljajo. ________________ * Eno leto po začetku veljavnosti te uredbe. ** Datum ... *** Dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe. Sprememba 39 Predlog uredbe Člen 7 – odstavek 4 b (novo) 4b.  Z odstopanjem od členov 1 do 4b in po posvetovanju s Komisijo lahko države članice novo ustanovljene kartične plačilne sheme za omejeno obdobje izvzamejo iz uporabe tega člena. Sprememba 40 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 1 1.  Prepovedana so kakršna koli pravila shem in pravila licenčnih pogodb, ki izdajatelja ovirajo pri povezovanju dveh ali več različnih blagovnih znamk plačilnih instrumentov na kartici, telekomunikacijski, digitalni ali IT napravi ali ki mu to preprečujejo. 1.  Prepovedana so kakršna koli pravila shem in pravila licenčnih pogodb ali ukrepov z enakovrednim učinkom, ki izdajatelja ovirajo pri povezovanju dveh ali več različnih blagovnih znamk plačilnih instrumentov na kartici, telekomunikacijski, digitalni ali IT napravi ali ki mu to preprečujejo. Sprememba 41 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Ob sklenitvi pogodbe s ponudnikom plačilnih storitev se potrošnik lahko odloči, da želi imeti dve ali več različnih blagovnih znamk plačilnih instrumentov na svoji plačilni kartici oziroma telekomunikacijski, digitalni ali IT napravi. Pred podpisom pogodbe ponudnik plačilnih storitev potrošniku pravočasno zagotovi jasne in nepristranske informacije o vseh plačilnih blagovnih znamkah, ki so na voljo, in njihovih lastnostih, vključno z uporabnostjo, ceno in varnostjo. Sprememba 42 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 2 2.  Vse razlike pri obravnavanju izdajateljev ali pridobiteljev v okviru pravil shem in pravil licenčnih pogodb v zvezi s povezovanjem blagovnih znamk na kartici, telekomunikacijski, digitalni ali IT napravi morajo biti objektivno utemeljene in nediskriminatorne. 2.  Vse razlike pri obravnavanju izdajateljev ali pridobiteljev v okviru pravil shem in pravil licenčnih pogodb v zvezi s povezovanjem blagovnih znamk ali ustreznim soobstojem različnih blagovnih znamk ali aplikacij na kartici, telekomunikacijski, digitalni ali IT napravi morajo biti objektivno utemeljene in nediskriminatorne. Sprememba 43 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 3 3.  Kartične sheme ponudnikom plačilnih storitev izdajateljem in pridobiteljem kartic za transakcije, izvedene s katero koli napravo z njihovo blagovno znamko, za katere se njihova shema ne uporablja, ne smejo nalagati zahtev glede poročanja, obveznosti plačevanja nadomestil ali drugih obveznosti z enakim namenom ali učinkom. 3.  Kartične sheme ponudnikom plačilnih storitev izdajateljem in pridobiteljem kartic za transakcije, izvedene s katero koli napravo z njihovo blagovno znamko, za katere se njihova shema ne uporablja, ne smejo nalagati zahtev glede poročanja, obveznosti plačevanja nadomestil ali podobnih obveznosti z enakim namenom ali učinkom. Sprememba 44 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 4 4.  Vsa načela preusmerjanja, katerih namen je transakcije usmeriti skozi posebne poti ali postopke, ter drugi tehnični in varnostni standardi in zahteve v zvezi z ravnanjem v primeru več kot ene blagovne znamke plačilne kartice na kartici, telekomunikacijski, digitalni ali IT napravi morajo biti nediskriminatorni in se uporabljati nediskriminatorno. 4.  Vsa načela preusmerjanja ali enakovredni ukrepi, katerih namen je transakcije usmeriti skozi posebne poti ali postopke, ter drugi tehnični in varnostni standardi in zahteve v zvezi z ravnanjem v primeru več kot ene blagovne znamke plačilne kartice ali enakovredne aplikacije na kartici, telekomunikacijski, digitalni ali IT napravi morajo biti nediskriminatorni in se uporabljati nediskriminatorno. Sprememba 45 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 6 6.  Kartične sheme, izdajatelji, pridobitelji in ponudniki infrastrukture za ravnanje s plačilno kartico v plačilni instrument ali opremo, ki se uporablja na prodajnem mestu, ne smejo vstaviti samodejnih mehanizmov, programske opreme ali naprav, ki omejujejo izbiro plačnika pri uporabi plačilnega instrumenta s souporabo blagovne znamke. 6.  Kartične sheme, izdajatelji, pridobitelji in ponudniki infrastrukture za ravnanje s plačilno kartico v plačilni instrument ali opremo, ki se vgradi na prodajnem mestu, ne smejo vstaviti samodejnih mehanizmov, programske opreme ali naprav, ki omejujejo izbiro plačnika in prejemnika plačila pri uporabi plačilnega instrumenta s souporabo blagovne znamke. Prejemniki plačil ohranijo možnost, da v opremo, ki se uporablja na prodajnem mestu, vgradijo samodejne mehanizme, ki prednostno izbirajo določene blagovne znamke ali aplikacije. Prejemnik plačila pa plačniku ne prepreči možnosti, da pri kategorijah kartic ali povezanih plačilnih instrumentov, ki jih prejemnik plačila sprejema, prekliče nastavitev avtomatske izbire prednosti, ki jo je prejemnik plačila vključil v svojo opremo. Sprememba 46 Predlog uredbe Člen 9 – odstavek 1 1.  Pridobitelji prejemnikom plačila nudijo in zaračunavajo posamično določene provizije, ki se zaračunavajo trgovcem, za različne kategorije in različne blagovne znamke plačilnih kartic, razen če trgovci pisno zahtevajo, da ponudniki plačilnih storitev pridobitelji zaračunajo poenotene provizije za trgovce. 1.  Pridobitelji prejemnikom plačila nudijo in zaračunavajo posamično določene provizije, ki se zaračunavajo trgovcem, za različne kategorije in različne blagovne znamke plačilnih kartic z različnimi medbančnimi provizijami, razen če trgovci pisno zahtevajo, da ponudniki plačilnih storitev pridobitelji zaračunajo poenotene provizije za trgovce. Sprememba 47 Predlog uredbe Člen 10 – odstavek 1 1.  Plačilne sheme in ponudniki plačilnih storitev ne uporabljajo nobenega pravila, ki bi prejemnikom plačila, ki sprejemajo kartice in druge plačilne instrumente, ki jih je izdal en ponudnik plačilnih storitev izdajatelj v okviru sheme plačilnih instrumentov, nalagalo obveznost, da sprejmejo tudi druge plačilne instrumente iste blagovne znamke in/ali kategorije, ki so jih izdali drugi ponudniki plačilnih storitev izdajatelji v okviru iste sheme, razen če se zanje uporablja enaka zakonsko določena medbančna provizija. 1.  Plačilne sheme in ponudniki plačilnih storitev ne uporabljajo nobenega pravila, ki bi prejemnikom plačila, ki sprejemajo kartice in druge plačilne instrumente, ki jih je izdal en ponudnik plačilnih storitev izdajatelj v okviru sheme plačilnih instrumentov, nalagalo obveznost, da sprejmejo tudi druge plačilne instrumente iste blagovne znamke in/ali kategorije, ki so jih izdali drugi ponudniki plačilnih storitev izdajatelji v okviru iste sheme, razen če se zanje uporablja enaka medbančna provizija, ki je skladna tudi z zgornjimi mejami iz te uredbe. Sprememba 48 Predlog uredbe Člen 10 – odstavek 4 4.  Ponudniki plačilnih storitev izdajatelji zagotovijo, da so njihovi plačilni instrumenti vidno in elektronsko prepoznavni, tako da lahko prejemniki plačila nedvoumno opredelijo, katere blagovne znamke in kategorije predplačniških, debetnih, kreditnih ali komercialnih kartic ali kartičnih plačil, ki temeljijo na teh karticah, izbere plačnik. 4.  Ponudniki plačilnih storitev izdajatelji do ...* zagotovijo, da so njihovi plačilni instrumenti elektronsko, njihovi na novo izdani plačilni instrumenti na podlagi kartice pa tudi vidno prepoznavni, tako da lahko prejemniki plačila nedvoumno opredelijo, katere blagovne znamke in kategorije predplačniških, debetnih, kreditnih ali komercialnih kartic ali kartičnih plačil, ki temeljijo na teh karticah, izbere plačnik. ________________ * Eno leto po začetka veljavnosti te uredbe. Sprememba 49 Predlog uredbe Člen 11 – odstavek 3 3.  Odstavka 1 in 2 ne posegata v pravila o stroških, znižanjih ali drugem usmerjanju iz člena 55 predloga COM(2013) 547 in člena 19 Direktive 2011/83/EU22. 3.  Odstavka 1 in 2 tega člena ne posegata v pravila o stroških, znižanjih ali drugem usmerjanju iz člena 55 Direktive o plačilnih storitvah št. 2014/.../EU in člena 19 Direktive št. 2011/83/EU22. __________________ __________________ 22Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. Oktobra 2011 o pravicah potrošnikov ... 22Direktiva št. 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta št. 93/13/EGS in Direktive št. 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta št.  85/577/EGS in Direktive št. 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Sprememba 50 Predlog uredbe Člen 12 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Pri sklenitvi pogodbe s ponudnikom plačilnih storitev se potrošniku zagotovi tudi prejemanje jasnih in nepristranskih rednih informacij o plačilnih lastnostih in plačilnih provizijah, ki se uporabljajo za plačilne transakcije. Sprememba 51 Predlog uredbe Člen 14 – odstavek 1 1.  Države članice določijo pravila o sankcijah, ki se bodo uporabljale za kršitve te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje njihovega izvajanja. Takšne sankcije so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. 1.  Države članice določijo pravila o kaznih, ki se bodo uporabljale za kršitve te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje njihovega izvajanja. Evropski bančni organ lahko izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, s katerimi zagotovi, da so te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Sprememba 52 Predlog uredbe Člen 15 – odstavek 1 1.  Države članice vzpostavijo ustrezne in učinkovite izvensodne pritožbene postopke in postopke za izvensodno reševanje sporov med prejemniki plačila in njihovimi ponudniki plačilnih storitev, ki izhajajo iz določb te uredbe. Države članice za ta namen imenujejo obstoječe organe ali po potrebi ustanovijo nove. 1.  Države članice vzpostavijo neodvisne, ustrezne in učinkovite izvensodne pritožbene postopke in postopke za izvensodno reševanje sporov med prejemniki plačila in njihovimi ponudniki plačilnih storitev, ki izhajajo iz določb te uredbe. Države članice za ta namen imenujejo obstoječe organe ali po potrebi ustanovijo nove. Ponudniki plačilnih storitev pristopijo vsaj k enemu organu za alternativno reševanje sporov. Sprememba 53 Predlog uredbe Člen 15 – odstavek 2 2.  Države članice obvestijo Komisijo o navedenih organih v dveh letih po začetku veljavnosti te uredbe. O vsaki naknadni spremembi v zvezi s temi organi nemudoma obvestijo Komisijo. 2.  Državne članice obvestijo Komisijo o navedenih organih do ... . O vsaki naknadni spremembi v zvezi s temi organi nemudoma obvestijo Komisijo. ______________________ * Dva meseca od datuma začetka veljavnosti te uredbe. Sprememba 54 Predlog uredbe Člen 15 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Države članice zagotovijo, da se ponudniki plačilnih storitev udeležujejo pritožbenih postopkov v skladu z odstavkom 1. Sprememba 55 Predlog uredbe Člen 16 – odstavek 1 Komisija štiri leta po začetku veljavnosti te uredbe predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o njeni uporabi. V poročilu obravnava zlasti ustreznost stopenj medbančnih provizij in mehanizme usmerjanja, na primer nadomestila, pri čemer upošteva uporabo in stroške različnih načinov plačil ter stopnjo vstopa novih udeležencev in nove tehnologije na trg. Komisija do …* predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o uporabi te uredbe. V poročilu obravnava zlasti ustreznost stopenj medbančnih provizij in mehanizme usmerjanja, na primer nadomestila, pri čemer upošteva uporabo in stroške različnih načinov plačil ter stopnjo vstopa novih udeležencev, nove tehnologije in inovativnih poslovnih modelov na trg. V oceni zlasti upošteva (a)  oblikovanje nadomestil za imetnike kartic; (b)  raven konkurence med ponudniki plačilnih storitev in shemami; (c)  vpliv na stroške plačnika in prejemnika plačila; (d)  stopnje prenosa koristi trgovcev od zmanjšanja stopnje izmenjave; (e)  tehnične zahteve in njihov vpliv na vse udeležene strani; (f)  vpliv povezovanja blagovnih znamk na prijaznost do uporabnikov, zlasti za starejše osebe in druge ranljive uporabnike. Poročilo Komisije po potrebi spremlja zakonodajni predlog, ki lahko vključuje Sprememba najvišje omejitve za medbančne provizije. _______________ * Dve leti po začetku veljavnosti te uredbe.

(1) Zadeva je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 57(2) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v ponovno obravnavo (A7-0167/2014).

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete dne 3. aprila 2014 k predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu, o spremembah direktiv 2002/65/ES, 2013/36/EU in 2009/110/ES ter o razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (COM(2013)0547 – C7-0230/2013 – 2013/0264(COD))(1)

P7_TA(2014)0280 A7-0169/2014

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog direktive Uvodna izjava 2 (2)   Direktiva 2007/64/ES je bila sprejeta decembra 2007 na podlagi predloga Komisije iz decembra 2005. Od takrat je na trgu plačil malih vrednosti prišlo do pomembnih tehničnih inovacij s hitrim naraščanjem števila elektronskih in mobilnih plačil ter pojavom novih vrst plačilnih storitev na trgu. (2)   Direktiva 2007/64/ES je bila sprejeta decembra 2007 na podlagi predloga Komisije iz decembra 2005. Od takrat je na trgu plačil malih vrednosti prišlo do pomembnih tehničnih inovacij s hitrim naraščanjem števila elektronskih in mobilnih plačil ter pojavom novih vrst plačilnih storitev na trgu, ki predstavljajo izziv za veljavni okvir. Sprememba 2 Predlog direktive Uvodna izjava 3 (3)   Pregled pravnega okvira EU o plačilnih storitvah ter zlasti analiza učinka Direktive 2007/64/ES in posvetovanja o zeleni knjigi Komisije „Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila“24 so pokazali, da je razvoj privedel do pomembnih regulativnih izzivov. Pomembna področja trga plačil, zlasti kartična, spletna in mobilna plačila, so še vedno razdrobljena zaradi državnih meja. Mnogi inovativni plačilni produkti ali storitve v veliki meri ali v celoti niso zajeti v področje uporabe Direktive 2007/64/ES. Poleg tega se je področje uporabe Direktive 2007/64/ES in zlasti izvzetih elementov, kot so nekatere s plačili povezane dejavnosti, za katere ne veljajo splošna pravila, v nekaterih primerih izkazalo za preveč dvoumno, presplošno ali preprosto zastarelo glede na razvoj trga. To povzroča pravno negotovost, možna varnostna tveganja v plačilni verigi in pomanjkanje varstva potrošnikov na nekaterih področjih. Za inovativne digitalne plačilne storitve, ki so preproste za uporabo, se je izkazalo, da se težko uveljavijo ter potrošnikom in trgovcem na drobno zagotovijo učinkovite, priročne in varne načine plačevanja v Uniji. (3)   Pregled pravnega okvira EU o plačilnih storitvah ter zlasti analiza učinka Direktive 2007/64/ES in posvetovanja o zeleni knjigi Komisije „Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila“24 so pokazali, da je razvoj privedel do pomembnih regulativnih izzivov. Pomembna področja trga plačil, zlasti kartična, spletna in mobilna plačila, so še vedno razdrobljena zaradi državnih meja. Mnogi inovativni plačilni produkti ali storitve v veliki meri ali v celoti niso zajeti v področje uporabe Direktive 2007/64/ES. Poleg tega se je področje uporabe Direktive 2007/64/ES in zlasti izvzetih elementov, kot so nekatere s plačili povezane dejavnosti, za katere ne veljajo splošna pravila, v nekaterih primerih izkazalo za preveč dvoumno, presplošno ali preprosto zastarelo glede na razvoj trga. To povzroča pravno negotovost, možna varnostna tveganja v plačilni verigi in pomanjkanje varstva potrošnikov na nekaterih področjih. Za inovativne in varne digitalne plačilne storitve, ki so preproste za uporabo, se je izkazalo, da se težko uveljavijo ter potrošnikom in trgovcem na drobno zagotovijo učinkovite, priročne in varne načine plačevanja v Uniji. Na tem področju je veliko pozitivnega potenciala, ki ga je treba dosledneje izkoristiti. __________________ __________________ 24 COM(2012)0941. 24 COM(2012)0941. Sprememba 3 Predlog direktive Uvodna izjava 4 (4)   Glede na razvoj digitalnega gospodarstva je vzpostavitev integriranega enotnega trga za elektronska plačila ključnega pomena, da bodo lahko potrošniki, trgovci in podjetja v celoti izkoristili vse prednosti notranjega trga. (4)   Glede na razvoj digitalnega gospodarstva je vzpostavitev integriranega enotnega trga za varna elektronska plačila ključnega pomena, da se podpre rast gospodarstva Unije ter da bo potrošnikom, trgovcem in podjetjem na voljo izbira in zagotovljena preglednost plačilnih storitev, da bodo lahko v celoti izkoristili vse prednosti notranjega trga. Sprememba 4 Predlog direktive Uvodna izjava 5 (5)   Treba bi bilo določiti nova pravila za zapolnitev pravnih vrzeli in zagotavljanje večje pravne jasnosti in dosledne uporabe zakonodajnega okvira po vsej Uniji. Obstoječim in novim udeležencem na trgu bi bilo treba zagotoviti enakovredne pogoje poslovanja, ki bi olajšali nove načine plačevanja, da se poveča trg, in zagotovili visoko raven varstva potrošnikov pri uporabi teh plačilnih storitev po vsej Uniji. To bi moralo privesti do znižanja stroškov in cen za uporabnike plačilnih storitev ter večje izbire in preglednosti plačilnih storitev. (5)   Treba bi bilo določiti nova pravila za zapolnitev pravnih vrzeli in zagotavljanje večje pravne jasnosti in dosledne uporabe zakonodajnega okvira po vsej Uniji. Obstoječim in novim udeležencem na trgu bi bilo treba zagotoviti enakovredne pogoje poslovanja, ki bi olajšali nove načine plačevanja, da se poveča trg, in zagotovili visoko raven varstva potrošnikov pri uporabi teh plačilnih storitev po vsej Uniji. To bi moralo ustvariti učinkovitost v plačilnem sistemu kot celoti in privesti do znižanja stroškov in cen za uporabnike plačilnih storitev ter večje izbire in preglednosti plačilnih storitev, obenem pa okrepiti zaupanje potrošnikov v harmonizirani trg plačil. Sprememba 5 Predlog direktive Uvodna izjava 5 a (novo) (5a)  Enotno območje plačil v eurih (SEPA) bo leta 2014 z migracijo nacionalnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev v eurih na takšne, ki so skladne s shemo SEPA, doseglo nov mejnik. Nadaljevati je treba izgradnjo integriranega, konkurenčnega in inovativnega trga evrskih plačil malih vrednosti v euroobmočju, na katerem bodo veljali enaki konkurenčni pogoji, da bi ustvarili resnični notranji trg plačilnih storitev v Uniji. Proces izgradnje je treba podpreti z okrepljenim upravljanjem pod vodstvom Evropske centralne banke. Napoved Evropske centralne banke o oblikovanju evropskega odbora za plačila male vrednosti (ERPB), naslednika sveta SEPA, bi morala prispevati k doseganju tega cilja in ga olajšati. Kar zadeva sestavo odbora ERPB, bi bilo treba upoštevati boljše ravnovesje med interesi na strani ponudbe in povpraševanja na trgu plačil ter zagotoviti učinkovito svetovanje glede prihodnje usmeritve projekta SEPA in morebitnih ovir za njegovo uresničitev, načinov, kako jih obravnavati ter kako spodbuditi inovacije, konkurenco in integracijo na področju plačil malih vrednosti v eurih v Uniji. Predvidena bi morala biti tudi udeležba Komisije v vlogi opazovalke, s čimer bi zagotovili, da bodo dejavnosti, sestava in delovanje odbora ERPB prispevale k spodbujanju projekta SEPA. Sprememba 6 Predlog direktive Uvodna izjava 6 (6)   V zadnjih letih so se povečala varnostna tveganja pri elektronskih plačilih, kar je posledica večje tehnične zapletenosti elektronskih plačil, njihovega čedalje večjega obsega na svetovni ravni in novih vrst plačilnih storitev, ki se pojavljajo. Ker so varne plačilne storitve bistven pogoj za dobro delujoč trg plačilnih storitev, bi morali biti uporabniki teh storitev ustrezno zaščiteni pred takšnimi tveganji. Plačilne storitve so bistvene za ohranjanje temeljnih gospodarskih in družbenih dejavnosti, zato so bili ponudniki plačilnih storitev, kot so kreditne institucije, opredeljeni kot udeleženci na trgu v skladu s členom 3(8) Direktive [vstaviti številko direktive o varnosti omrežij in informacij, ko bo sprejeta] Evropskega parlamenta in Sveta. (6)   V zadnjih letih so se povečala varnostna tveganja pri elektronskih plačilih, kar je posledica večje tehnične zapletenosti elektronskih plačil, njihovega čedalje večjega obsega na svetovni ravni in novih vrst plačilnih storitev, ki se pojavljajo. Ker so varne plačilne storitve bistven pogoj za dobro delujoč trg plačilnih storitev, bi morali biti uporabniki teh storitev ustrezno zaščiteni pred takšnimi tveganji. Plačilne storitve so bistvene za ohranjanje temeljnih gospodarskih in družbenih dejavnosti, zato so bili ponudniki plačilnih storitev, kot so kreditne institucije, opredeljeni kot udeleženci na trgu v skladu s členom 3(8) Direktive [vstaviti številko direktive o varnosti omrežij in informacij, ko bo sprejeta] Evropskega parlamenta in Sveta25. Pri obdelavi osebnih podatkov za namene te direktive bi bilo treba upoštevati varnostne zahteve iz členov 16 in 17 Direktive 95/46/ES. __________________ __________________ Direktiva XXXX/XX/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne [datum] o ukrepih za zagotavljanje visoke skupne ravni varnosti omrežij in informacij v Uniji (UL L x, str. x). 25 Direktiva XXXX/XX/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne [datum] o ukrepih za zagotavljanje visoke skupne ravni varnosti omrežij in informacij v Uniji (UL L x, str. x). Sprememba 7 Predlog direktive Uvodna izjava 7 (7)   Poleg splošnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti na ravni držav članic v Direktivi [vstaviti številko direktive o varnosti omrežij in informacij, ko bo sprejeta], bi bilo treba varnostna tveganja, povezana s plačilnimi transakcijami, obravnavati tudi na ravni ponudnikov plačilnih storitev. Varnostni ukrepi, ki jih morajo sprejeti ponudniki plačilnih storitev, morajo biti sorazmerni z zadevnimi varnostnimi tveganji. Uvesti je treba mehanizem rednega poročanja, da se zagotovi, da ponudniki plačilnih storitev pristojnim organom vsako leto predložijo posodobljene podatke o oceni svojih varnostnih tveganj in (dodatnih) ukrepih, ki so jih sprejeli v odziv na ta tveganja. Da bi bila škoda, kot so na primer večje motnje plačilnega sistema, povzročena drugim ponudnikom plačilnih storitev in plačilnim sistemom ter uporabnikom, čim manjša, je tudi bistveno da se od ponudnikov plačilnih storitev zahteva, da Evropskemu bančnemu organu nemudoma sporočijo vse večje varnostne incidente. (7)   Poleg splošnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti na ravni držav članic v Direktivi [vstaviti številko direktive o varnosti omrežij in informacij, ko bo sprejeta], bi bilo treba varnostna tveganja, povezana z izbiro tehničnega sistema za izvajanje plačilnih transakcij, obravnavati tudi na ravni ponudnikov plačilnih storitev na njihove stroške in v okviru njihove odgovornosti. Varnostni ukrepi, ki jih morajo sprejeti ponudniki plačilnih storitev, morajo biti sorazmerni z zadevnimi varnostnimi tveganji za njihove stranke. Uvesti je treba mehanizem rednega poročanja, da se zagotovi, da ponudniki plačilnih storitev pristojnim organom vsaj trikrat letno predložijo posodobljene podatke o oceni svojih varnostnih tveganj in (dodatnih) ukrepih, ki so jih sprejeli, da bi zmanjšali ta tveganja. Da bi bila škoda, kot so na primer večje motnje plačilnega sistema, povzročena drugim ponudnikom plačilnih storitev in plačilnim sistemom ter uporabnikom, čim manjša, je tudi bistveno, da se od ponudnikov plačilnih storitev zahteva, da vse večje varnostne incidente nemudoma sporočijo Evropskemu bančnemu organu, ki vsako leto objavi poročilo o varnosti digitalnih plačilnih storitev v Uniji. Sprememba 8 Predlog direktive Uvodna izjava 7 a (novo) (7a)  Da bi potrošniki razumeli svoje pravice in dolžnosti v okviru te direktive, bi jih bilo treba obveščati na jasen in razumljiv način. Komisija bi morala zato v dveh letih po začetku veljavnosti te direktive pripraviti uporabniku prijazno elektronsko brošuro, v kateri bodo jasno in enostavno razumljivo navedene pravice in dolžnosti potrošnikov, določene s to direktivo in s tem povezano zakonodajo Unije o plačilnih storitvah. Te informacije bi bilo treba objaviti na spletnih mestih Komisije, Evropskega nadzornega organa (Evropskega bančnega organa – EBA), ustanovljenega z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta1a, in nacionalnih bančnih regulativnih organov. Države članice zagotovijo, da bodo ponudniki plačilnih storitev omenjeno brošuro v izvirni obliki brezplačno dali na voljo vsem obstoječim in novim strankam na svojih spletnih mestih ter v papirni obliki v svojih podružnicah, pri svojih zastopnikih in zunanjih izvajalcih. _________________ 1a Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije št. 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12). Sprememba 9 Predlog direktive Uvodna izjava 8 (8)   Revidiran regulativni okvir za plačilne storitve dopolnjuje Uredba (EU) [XX/XX/XX] Evropskega parlamenta in Sveta26. Ta uredba uvaja pravila o zaračunavanju večstranskih in dvostranskih medbančnih provizij za vse transakcije s potrošniškimi debetnimi in kreditnimi karticami ter elektronska in mobilna plačila na podlagi teh transakcij ter omejuje uporabo določenih poslovnih pravil v zvezi s kartičnimi transakcijami. Namen te uredbe je še pospešiti doseganje učinkovitega integriranega trga za kartična plačila. (8)   Revidiran regulativni okvir za plačilne storitve dopolnjuje Uredba (EU) [XX/XX/XX] Evropskega parlamenta in Sveta26. Ta uredba uvaja pravila o zaračunavanju večstranskih in dvostranskih medbančnih provizij za vse transakcije s potrošniškimi debetnimi in kreditnimi karticami ter elektronska in mobilna plačila na podlagi teh transakcij, s čimer odstranjuje pomembno oviro med nacionalnimi trgi plačil, ter omejuje uporabo določenih poslovnih pravil v zvezi s kartičnimi transakcijami. Namen te uredbe je še pospešiti doseganje učinkovitega integriranega trga za kartična plačila. __________________ __________________ 26 Uredba (EU) št. [XX/XX/XX/] Evropskega parlamenta in Sveta z dne [datum] o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (UL L x, str. x). 26 Uredba (EU) št. [XX/XX/XX/] Evropskega parlamenta in Sveta z dne [datum] o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (UL L x, str. x). Sprememba 10 Predlog direktive Uvodna izjava 9 (9)   Da bi se izognili različnim pristopom v državah članicah v škodo potrošnikov, bi se morale določbe o zahtevah glede preglednosti in obveščanja za ponudnike plačilnih storitev iz te direktive uporabljati tudi za transakcije, pri katerih se ponudnik plačilnih storitev plačnika ali prejemnika plačila nahaja v Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: EGP), drugi ponudnik plačilnih storitev pa zunaj njega. Prav tako je primerno, da se uporaba določb o preglednosti in obveščanju razširi na transakcije v vseh valutah med ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v EGP. (9)   Da bi se izognili različnim pristopom v državah članicah v škodo potrošnikov, bi se morale določbe o zahtevah glede preglednosti in obveščanja za ponudnike plačilnih storitev ter o pravicah in dolžnostih v zvezi z zagotavljanjem in uporabo plačilnih storitev iz te direktive uporabljati tudi za transakcije, pri katerih se ponudnik plačilnih storitev plačnika ali prejemnika plačila nahaja v Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: EGP), drugi ponudnik plačilnih storitev pa zunaj njega. Na podlagi pregleda Komisije in po potrebi zakonodajnega predloga, bi bilo treba uporabo te direktive razširiti na večji del določb o pravicah in obveznostih glede zagotavljanja in uporabe plačilnih storitev. Prav tako je primerno, da se uporaba določb o preglednosti in obveščanju razširi na transakcije v vseh valutah med ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v EGP. Sprememba 11 Predlog direktive Uvodna izjava 10 (10)   Opredelitev plačilnih storitev bi morala biti tehnološko nevtralna in omogočati nadaljnji razvoj novih vrst plačilnih storitev, hkrati pa zagotavljati enake pogoje poslovanja tako za obstoječe kot nove ponudnike plačilnih storitev. (10)   Opredelitve plačilnih storitev, plačilnih protokolov in standardov bi morale biti tehnološko nevtralne in omogočati nadaljnji razvoj novih vrst plačilnih storitev, hkrati pa zagotavljati enake varne pogoje poslovanja tako za obstoječe kot nove ponudnike plačilnih storitev. Sprememba 12 Predlog direktive Uvodna izjava 12 (12)   Povratne informacije s trga kažejo, da plačilne dejavnosti, ki jih pokriva izvzetje omejenih mrež, pogosto zajemajo ogromne količine in zneske plačil ter nudijo potrošnikom na stotine ali tisoče različnih proizvodov in storitev, kar ni skladno z namenom izvzetja omejenih mrež, kot je določeno v Direktivi 2007/64/ES. To pomeni večja tveganja in nobene pravne zaščite za uporabnike plačilnih storitev, zlasti za potrošnike, ter očitno slabši položaj za regulirane udeležence na trgu. Za zmanjšanje teh tveganj je treba natančneje opisati omejene mreže v skladu z Direktivo 2009/110/ES. Za plačilni instrument bi se torej moralo šteti, da se uporablja v okviru take omejene mreže, če ga je mogoče uporabljati samo za nakup blaga in storitev v specifični trgovini ali verigi trgovin ali za omejen izbor blaga ali storitev, ne glede na zemljepisno lego prodajnega mesta. Taki instrumenti lahko vključujejo kartice trgovin, kartice za nakup goriva, članske kartice, kartice za javni prevoz, bone za prehrano ali bone za različne storitve, za katere včasih velja poseben davek ali pravni okvir na področju dela, ki je namenjen spodbujanju uporabe takih instrumentov, da se izpolnijo cilji, zapisani v socialni zakonodaji. Če se tak instrument za posebne namene razvije v instrument za splošne namene, se izvzetje iz področja uporabe te direktive ne bi smelo več uporabljati. Instrumenti, ki jih je mogoče uporabljati za nakupe v trgovinah trgovcev, ki so vključeni na seznam, ne bi smeli biti izvzeti iz področja uporabe te direktive, ker so praviloma zasnovani za mrežo ponudnikov storitev, ki se nenehno širi. Izvzetje bi se moralo uporabljati skupaj z obveznostjo potencialnih ponudnikov plačilnih storitev, da priglasijo dejavnosti, ki sodijo v obseg opredelitve omejene mreže. (12)   Povratne informacije s trga kažejo, da plačilne dejavnosti, ki jih pokriva izvzetje omejenih mrež, pogosto zajemajo ogromne količine in zneske plačil ter nudijo potrošnikom na stotine ali tisoče različnih proizvodov in storitev, kar ni skladno z namenom izvzetja omejenih mrež, kot je določeno v Direktivi 2007/64/ES. To pomeni večja tveganja in nobene pravne zaščite za uporabnike plačilnih storitev, zlasti za potrošnike, ter očitno slabši položaj za regulirane udeležence na trgu. Za zmanjšanje teh tveganj je treba natančneje opisati omejene mreže v skladu z Direktivo 2009/110/ES. Za plačilni instrument bi se torej moralo šteti, da se uporablja v okviru take omejene mreže, če ga je mogoče uporabljati samo za nakup blaga in storitev pri posebnem trgovcu na drobno ali maloprodajni verigi trgovin ali za omejen izbor blaga ali storitev, ne glede na zemljepisno lego prodajnega mesta. Taki instrumenti lahko vključujejo kartice trgovin, kartice za nakup goriva, članske kartice, kartice za javni prevoz, parkirne listke, bone za prehrano ali bone za različne storitve, za katere včasih velja poseben davek ali pravni okvir na področju dela, ki je namenjen spodbujanju uporabe takih instrumentov, da se izpolnijo cilji, zapisani v socialni zakonodaji. Če se tak instrument za posebne namene razvije v instrument za splošne namene, se izvzetje iz področja uporabe te direktive ne bi smelo več uporabljati. Instrumenti, ki jih je mogoče uporabljati za nakupe v trgovinah trgovcev, ki so vključeni na seznam, ne bi smeli biti izvzeti iz področja uporabe te direktive, ker so praviloma zasnovani za mrežo ponudnikov storitev, ki se nenehno širi. Izvzetje bi se moralo uporabljati skupaj z obveznostjo potencialnih ponudnikov plačilnih storitev, da priglasijo dejavnosti, ki sodijo v obseg opredelitve omejene mreže. Sprememba 13 Predlog direktive Uvodna izjava 13 (13)   Direktiva 2007/64/ES izvzema iz področja svoje uporabe nekatere plačilne transakcije prek telekomunikacijskih naprav ali naprav informacijske tehnologije, pri katerih operater omrežja ni le posrednik za dobavo digitalnega blaga in storitev prek zadevne naprave, ampak jim tudi dodaja vrednost. To izvzetje zlasti omogoča tako imenovano plačevanje prek operaterja ali neposredne nakupe prek mobilnega naročniškega razmerja, ki začenši z melodijami zvonjenja in premijskimi storitvami SMS prispeva k razvoju novih poslovnih modelov na podlagi prodaje digitalnih vsebin male vrednosti. Povratne informacije s trga ne prinašajo nobenih dokazov o tem, da se je ta način plačevanja, ki je za potrošnike priročen za plačila malih vrednosti, razvil v splošno posredniško plačilno storitev. Vendar se je to pravilo zaradi dvoumne ubeseditve sedanjega izvzetja v državah članicah različno izvajalo. To vodi do pomanjkanja pravne varnosti za operaterje in potrošnike ter je občasno omogočalo, da se je upravičenost do izvzetja iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES zahtevala tudi za druge posredniške plačilne storitve. Zato je področje uporabe navedene direktive primerno zmanjšati. Izvzetje bi moralo biti namenjeno izrecno mikro plačilom za digitalne vsebine, kot so melodije zvonjenja, ozadja, glasba, igrice, videi ali aplikacije. Izvzetje bi se moralo uporabljati samo za plačilne storitve, ki so zagotovljene kot pomožne storitve pri storitvah elektronskih komunikacij (tj. glavni dejavnosti zadevnega operaterja). (13)   Direktiva 2007/64/ES izvzema iz področja svoje uporabe nekatere plačilne transakcije prek telekomunikacijskih naprav ali naprav informacijske tehnologije, pri katerih operater omrežja ni le posrednik za dobavo digitalnega blaga in storitev prek zadevne naprave, ampak jim tudi dodaja vrednost. To izvzetje zlasti omogoča tako imenovano plačevanje prek operaterja ali neposredne nakupe prek mobilnega naročniškega razmerja, ki začenši z melodijami zvonjenja in premijskimi storitvami SMS prispeva k razvoju novih poslovnih modelov na podlagi prodaje digitalnih vsebin male vrednosti. Povratne informacije s trga ne prinašajo nobenih dokazov o tem, da se je ta način plačevanja, ki je za potrošnike priročen za plačila malih vrednosti, razvil v splošno posredniško plačilno storitev. Vendar se je to pravilo zaradi dvoumne ubeseditve sedanjega izvzetja v državah članicah različno izvajalo. To vodi do pomanjkanja pravne varnosti za operaterje in potrošnike ter je občasno omogočalo, da se je upravičenost do izvzetja iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES zahtevala tudi za druge posredniške plačilne storitve. Zato je negativni obseg področja uporabe navedene direktive primerno zmanjšati. Da dejavnosti obsežnih plačil ne bi ostale neregulirane, bi moralo biti izvzetje namenjeno mikro plačilom za digitalne vsebine, kot so melodije zvonjenja, ozadja, glasba, igrice, videi ali aplikacije. Izvzetje bi se moralo uporabljati samo za plačilne storitve, ki so zagotovljene kot pomožne storitve pri storitvah elektronskih komunikacij (tj. glavni dejavnosti zadevnega operaterja). Sprememba 14 Predlog direktive Uvodna izjava 13 a (novo) (13a)  Iz Direktive 2007/64/ES so izvzeti ponudniki tehničnih storitev, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, ne da bi v katerem koli trenutku imeli v posesti sredstva, ki se prenašajo. Tipične storitve, ki so izvzete, so obdelava in shranjevanje podatkov, storitve varovanja zasebnosti in informacijska tehnologija. Izvzetje zajema tudi razvoj tehničnih plačilnih rešitev za ponudnike plačilnih storitev (za katere se občasno uporablja izraz „digitalne denarnice“), s katerimi njihove plačilne storitve običajno postanejo dostopne na mobilni ali IT napravi. Sprememba 15 Predlog direktive Uvodna izjava 15 (15)   Ponudniki storitev, ki želijo izkoristiti izvzetje iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES, se o tem, ali so njihove dejavnosti zajete v področje uporabe te direktive ali ne, ne posvetujejo z organi, ampak se zanašajo na lastno presojo. Zdi se, da so ponudniki plačilnih storitev nekatera izvzetja morda uporabili za spremembo svojih poslovnih modelov, tako da bi bile plačilne storitve, ki jih nudijo, zunaj področja uporabe te direktive. To lahko privede do povečanih tveganj za uporabnike plačilnih storitev in različnih pogojev za ponudnike plačilnih storitev na notranjem trgu. Zato bi morali biti ponudniki storitev dolžni priglasiti določene dejavnosti pristojnim organom, da se zagotovi enotna razlaga pravil na celotnem notranjem trgu. (15)   Ponudniki storitev, ki želijo izkoristiti izvzetje iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES, se o tem, ali so njihove dejavnosti zajete v področje uporabe te direktive ali ne, ne posvetujejo z organi, ampak se zanašajo na lastno presojo. Zdi se, da so ponudniki plačilnih storitev nekatera izvzetja morda uporabili za spremembo svojih poslovnih modelov, tako da bi bile plačilne storitve, ki jih nudijo, zunaj področja uporabe te direktive. To lahko privede do povečanih tveganj za uporabnike plačilnih storitev in različnih pogojev za ponudnike plačilnih storitev na notranjem trgu. Zato bi morali biti ponudniki storitev dolžni priglasiti svoje dejavnosti pristojnim organom, da se zagotovi enotna razlaga pravil na celotnem notranjem trgu. Sprememba 16 Predlog direktive Uvodna izjava 18 (18)   Od sprejetja Direktive 2007/64/ES so se pojavile nove vrste plačilnih storitev, zlasti na področju spletnih plačil. Zlasti so se razvili tretji ponudniki storitev, ki potrošnikom in trgovcem nudijo tako imenovane storitve odreditve plačil, pogosto brez posedovanja sredstev, ki se prenesejo. Te storitve omogočajo lažje plačevanje v okviru e-trgovanja z vzpostavitvijo programske povezave med spletno stranjo trgovca in spletno bančno platformo potrošnika za odrejanje spletnih plačil na podlagi kreditnih plačil ali direktnih obremenitev. Tretji ponudniki storitev nudijo trgovcem in potrošnikom poceni načine plačevanja v primerjavi s kartičnimi plačili ter možnost spletnega nakupovanja tudi potrošnikom brez kreditnih kartic. Ker pa za tretje ponudnike storitev Direktiva 2007/64/ES zaenkrat ne velja, ni nujno, da jih nadzira pristojni organ in da ravnajo v skladu z zahtevami Direktive 2007/64/ES. To sproža vrsto pravnih vprašanj s področij varstva potrošnikov, varnosti in odgovornosti ter konkurence in varstva podatkov. Zato bi se morala nova pravila odzvati na ta vprašanja. (18)   Od sprejetja Direktive 2007/64/ES so se pojavile nove vrste plačilnih storitev, zlasti na področju spletnih plačil. Zlasti so se razvili tretji ponudniki storitev, ki potrošnikom in trgovcem nudijo tako imenovane storitve odreditve plačil, pogosto brez posedovanja sredstev, ki se prenesejo. Te storitve omogočajo lažje plačevanje v okviru e-trgovanja z vzpostavitvijo programske povezave med spletno stranjo trgovca in spletno bančno platformo potrošnika za odrejanje spletnih plačil na podlagi kreditnih plačil ali direktnih obremenitev. Tretji ponudniki storitev nudijo trgovcem in potrošnikom poceni načine plačevanja v primerjavi s kartičnimi plačili ter možnost spletnega nakupovanja tudi potrošnikom brez plačilnih kartic. Tretji ponudniki storitev obetajo veliko tudi glede omogočanja čezmejnega e-trgovanja na mednarodnem trgu. So tudi pomemben varnostni izziv za varstvo integritete plačil in osebnih podatkov, ki jim jih dajo na voljo plačniki. Ker pa za tretje ponudnike storitev Direktiva 2007/64/ES zaenkrat ne velja, ni nujno, da jih nadzira pristojni organ in da ravnajo v skladu z zahtevami Direktive 2007/64/ES. To sproža vrsto pravnih vprašanj s področij varstva potrošnikov, varnosti in odgovornosti ter konkurence in varstva podatkov. Zato bi morala nova pravila ustrezno obravnavati vse te izzive ter zagotoviti, da imajo tretji ponudniki storitev, ki poslujejo v Uniji, dovoljenje ali so registrirani in da so nadzorovani kot plačilne institucije. Sprememba 17 Predlog direktive Uvodna izjava 19 (19)   Denarno nakazilo je enostavna plačilna storitev, običajno osnovana na denarnih sredstvih, ki jih plačnik zagotovi ponudniku plačilnih storitev, ki ustrezen znesek nakaže, na primer po komunikacijskem omrežju, prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila. V nekaterih državah članicah veleblagovnice, trgovci in drugi trgovci na drobno javnosti nudijo ustrezno storitev, ki omogoča plačilo javnih storitev in drugih rednih gospodinjskih računov. Te storitve plačevanja računov bi morale biti obravnavane kot denarno nakazilo, razen če pristojni organi menijo, da ta dejavnost sodi pod drugo plačilno storitev. (19)   Denarno nakazilo je enostavna plačilna storitev, običajno osnovana na denarnih sredstvih, ki jih plačnik zagotovi ponudniku plačilnih storitev, ki ustrezen znesek nakaže, na primer po komunikacijskem omrežju, prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila. V nekaterih državah članicah bankomati, veleblagovnice, trgovci in drugi trgovci na drobno javnosti nudijo ustrezno storitev, ki omogoča plačilo javnih storitev in drugih rednih računov gospodinjstva. Te storitve plačevanja računov bi morale biti obravnavane kot denarno nakazilo, razen če pristojni organi menijo, da ta dejavnost sodi pod drugo plačilno storitev. Sprememba 18 Predlog direktive Uvodna izjava 19 a (novo) (19a)  Da bi dokončno vzpostavili notranji trg s plačili in zagotovili, da bo spodbujal uspešno elektronsko poslovanje in gospodarsko rast, je pomembno morebitnim novim udeležencem in sedanjim ponudnikom plačilnih storitev omogočiti alternative kartičnim plačilom, da bi razvili in okrepili storitve, ki jih nudijo potrošnikom in trgovcem. Zato EBA v tesnem sodelovanju z ECB v dveh letih po začetku veljavnosti te direktive predstavi celovito oceno izvedljivosti in primernosti uvedbe zahteve o tem, da se na debetnih karticah ali drugih plačilnih instrumentih v elektronsko čitljivi obliki zapisa navede številka IBAN, kakor je določena v členu 2(15) Uredbe (EU) št. 260/2012, ali podobna identifikacijska oznaka. Pri oceni se upoštevajo tudi pravila o preprečevanju goljufij in varstvu podatkov. Sprememba 19 Predlog direktive Uvodna izjava 27 (27)   Ponudniki plačilnih storitev bi morali imeti pri zagotavljanju ene ali več plačilnih storitev, ki jih zajema ta direktiva, vedno plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za plačilne transakcije. Za plačilne institucije je dostop do plačilnih računov nujno potreben, da lahko zagotavljajo plačilne storitve. Države članice bi morale zagotoviti, da je takšen dostop zagotovljen sorazmerno z legitimnim ciljem, ki mu je namenjen. (27)   Ponudniki plačilnih storitev bi morali imeti pri zagotavljanju ene ali več plačilnih storitev, ki jih zajema ta direktiva, vedno plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za plačilne transakcije. Za plačilne institucije je dostop do plačilnih računov nujno potreben, da lahko zagotavljajo plačilne storitve. Države članice bi morale zagotoviti, da je takšen dostop nediskriminacijski in zagotovljen sorazmerno z legitimnim ciljem, ki mu je namenjen. Medtem ko je takšen pristop lahko osnoven, pa bi moral biti vedno dovolj širok, da bi lahko plačilne institucije svoje storitve opravljale na neoviran in učinkovit način. Provizije za takšen dostop ne bi smele biti nerazumne ali odstopati od standardne poslovne prakse. Sprememba 20 Predlog direktive Uvodna izjava 29 (29)   Na splošno se pokazalo, da pristojni nacionalni organi, odgovorni za izdajanje dovoljenj plačilnim institucijam, ki izvajajo kontrole in odločajo o preklicu teh dovoljenj, zadovoljivo sodelujejo. Vendar je treba sodelovanje med pristojnimi organi okrepiti, in sicer tako glede izmenjanih informacij kot usklajene uporabe in razlage Direktive, v primerih, ko želi plačilna institucija, ki je pridobila dovoljenje, zagotavljati plačilne storitve tudi v državi članici, ki ni njena matična država članica, to je pri uveljavljanju pravice ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev (čezmejno opravljanje plačilnih storitev z enotnim dovoljenjem ali passporting). Evropski bančni organ (EBA) bi bilo treba pozvati, naj pripravi niz smernic za sodelovanje in izmenjavo podatkov. (29)   Na splošno se pokazalo, da pristojni nacionalni organi, odgovorni za izdajanje dovoljenj plačilnim institucijam, ki izvajajo kontrole in odločajo o preklicu teh dovoljenj, zadovoljivo sodelujejo. Vendar je treba sodelovanje med pristojnimi organi okrepiti, in sicer tako glede izmenjanih informacij kot usklajene uporabe in razlage Direktive, v primerih, ko želi plačilna institucija, ki je pridobila dovoljenje, zagotavljati plačilne storitve tudi v državi članici, ki ni njena matična država članica, to je pri uveljavljanju pravice ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev (čezmejno opravljanje plačilnih storitev z enotnim dovoljenjem ali passporting). Evropski bančni organ (EBA) bi moral po posvetovanju s svetovalnim odborom, ki se ustanovi za namene izvajanje te direktive v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 in ki med drugim zastopa deležnike, ki delujejo zunaj bančnega sektorja, pripraviti niz smernic za sodelovanje in izmenjavo podatkov. Sprememba 21 Predlog direktive Uvodna izjava 30 (30)   Za povečanje preglednosti institucij, ki so jim pristojni organi izdali dovoljenje ali jih registrirali, vključno z njihovimi zastopniki in podružnicami, bi bilo treba pri EBA vzpostaviti spletni portal, ki se bo uporabljal kot evropska točka za elektronski dostop in povezoval nacionalne registre. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni krepitvi sodelovanja pristojnih organov. (30)   Za povečanje preglednosti institucij, ki so jim pristojni organi izdali dovoljenje ali jih registrirali, vključno z njihovimi zastopniki in podružnicami, bi bilo treba pri EBA vzpostaviti spletni portal, ki se bo uporabljal kot evropska točka za elektronski dostop in povezoval nacionalne registre. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni krepitvi sodelovanja pristojnih organov, v polni meri prispevati k plačilnemu okolju, ki spodbuja konkurenco, inovativnost in varnost v dobro vseh deležnikov, zlasti potrošnikov. Sprememba 22 Predlog direktive Uvodna izjava 32 (32)   V tej direktivi je določen minimalni obseg pooblastil, ki bi jih morali imeti pristojni organi pri nadziranju upoštevanja direktive s strani plačilnih institucij, vendar se morajo pri njihovem izvajanju spoštovati temeljne pravice, vključno s pravico do zasebnosti. Države članice bi morale v zvezi z izvajanjem teh pooblastil, ki lahko privedejo do resnega poseganja v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, domačega okolja in komunikacij, vzpostaviti ustrezne in učinkovite zaščite pred vsakršno zlorabo ali samovoljnostjo, na primer z zahtevo po predhodnem dovoljenju pravosodnega organa zadevne države članice, kadar je primerno. (32)   V tej direktivi je določen minimalni obseg pooblastil, ki bi jih morali imeti pristojni organi pri nadziranju upoštevanja direktive s strani plačilnih institucij, vendar se morajo pri njihovem izvajanju spoštovati temeljne pravice, vključno s pravico do zasebnosti. Države članice bi morale brez poseganja v nadzor neodvisnega organa (nacionalnega organa za varstvo podatkov) po členu 8(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v zvezi z izvajanjem teh pooblastil, ki lahko privedejo do resnega poseganja v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, domačega okolja in komunikacij, vzpostaviti ustrezne in učinkovite zaščite pred vsakršno zlorabo ali samovoljnostjo, na primer z zahtevo po predhodnem dovoljenju pravosodnega organa zadevne države članice, kadar je primerno. Sprememba 23 Predlog direktive Uvodna izjava 34 (34)   Za vse ponudnike plačilnih storitev je nujno, da imajo dostop do storitev tehnične infrastrukture plačilnih sistemov. Vendar bi moral biti takšen dostop pogojen z ustreznimi zahtevami, da se zagotovita integriteta in stabilnost teh sistemov. Vsak ponudnik plačilnih storitev, ki zaprosi za udeležbo v plačilnem sistemu, bi moral udeležencem v plačilnem sistemu predložiti dokaz, iz katerega je razvidno, da je njegova notranja ureditev dovolj odporna na vse vrste tveganj. Taki plačilni sistemi navadno vključujejo npr. štiristranske kartične sheme, kot tudi večje sisteme, ki obdelujejo kreditna plačila in direktne obremenitve. Da bi po vsej Uniji zagotovili enako obravnavo različnih kategorij ponudnikov plačilnih storitev z dovoljenjem v skladu s pogoji njihovega dovoljenja, je nujno pojasniti pravila v zvezi z dostopom do opravljanja plačilnih storitev in dostopom do plačilnih sistemov. (34)   Za vse ponudnike plačilnih storitev je nujno, da imajo dostop do storitev tehnične infrastrukture plačilnih sistemov. Vendar bi moral biti takšen dostop pogojen z ustreznimi zahtevami, da se zagotovita integriteta in stabilnost teh sistemov. Vsak ponudnik plačilnih storitev, ki zaprosi za udeležbo v plačilnem sistemu, bi moral biti odgovoren za lastno izbiro sistema in udeležencem v plačilnem sistemu predložiti dokaz, iz katerega je razvidno, da je njegova notranja ureditev dovolj odporna na vse vrste tveganj in zlorab zaradi goljufije s strani tretjih oseb zaradi izbire operacijskega sistema. Taki plačilni sistemi navadno vključujejo npr. štiristranske kartične sheme, kot tudi večje sisteme, ki obdelujejo kreditna plačila in direktne obremenitve. Da bi po vsej Uniji zagotovili enako obravnavo različnih kategorij ponudnikov plačilnih storitev z dovoljenjem v skladu s pogoji njihovega dovoljenja, je nujno pojasniti pravila v zvezi z dostopom do opravljanja plačilnih storitev in dostopom do plačilnih sistemov. Sprememba 24 Predlog direktive Uvodna izjava 41 (41)   V tej direktivi bi morale biti določene obveznosti ponudnikov plačilnih storitev glede obveščanja uporabnikov plačilnih storitev, ki bi morali prejeti enako jasne podatke o plačilnih storitvah, da bi se lahko ustrezno odločali in izbirali znotraj Unije. Zaradi zagotavljanja preglednosti bi morale biti v tej direktivi določene usklajene zahteve, potrebne za zagotavljanje potrebnih in zadostnih informacij uporabnikom plačilnih storitev tako glede pogodbe o plačilnih storitvah kot glede plačilnih transakcij. Da bi spodbudili nemoteno delovanje enotnega trga plačilnih storitev, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da sprejmejo samo tiste določbe o obveščanju, ki so določene v tej direktivi. (41)   V tej direktivi bi morale biti določene obveznosti ponudnikov plačilnih storitev glede obveščanja uporabnikov plačilnih storitev, ki bi morali prejeti enako jasne podatke o plačilnih storitvah, da bi lahko primerjali pogoje različnih ponudnikov v Uniji (zlasti v zvezi s strukturo nadomestil) in bi se lahko ustrezno odločali in izbirali znotraj Unije. Zaradi zagotavljanja preglednosti bi morale biti v tej direktivi določene usklajene zahteve, potrebne za zagotavljanje potrebnih, zadostnih in razumljivih informacij uporabnikom plačilnih storitev tako glede pogodbe o plačilnih storitvah kot glede plačilnih transakcij. Da bi spodbudili nemoteno delovanje enotnega trga plačilnih storitev, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da sprejmejo samo tiste določbe o obveščanju, ki so določene v tej direktivi, Direktivi 95/46/ES in Uredbi (ES) št. 45/2001. Sprememba 25 Predlog direktive Uvodna izjava 43 (43)   Zahtevane informacije bi morale biti sorazmerne s potrebami uporabnikov in sporočene na običajen način. Vendar bi se morale zahteve po obveščanju pri enkratnih plačilnih transakcijah razlikovati od tistih pri okvirnih pogodbah, v katerih je določenih več plačilnih transakcij. (43)   Zahtevane informacije bi morale biti sorazmerne s potrebami uporabnikov in sporočene na običajen in jasen način, ki povečuje učinkovitost. Vendar bi se morale zahteve po obveščanju pri enkratnih plačilnih transakcijah razlikovati od tistih pri okvirnih pogodbah, v katerih je določenih več plačilnih transakcij. Sprememba 26 Predlog direktive Uvodna izjava 46 (46)   Ta direktiva bi morala potrošniku zagotoviti pravico do brezplačnih ustreznih informacij, preden se zaveže s kakršno koli pogodbo o plačilnih storitvah. Potrošniku bi moralo biti prav tako omogočeno, da brezplačno zahteva predhodne informacije in kadar koli med pogodbenim razmerjem okvirno pogodbo na papirju, da se mu omogoči primerjanje storitev in pogojev ponudnikov plačilnih storitev ter, v primeru spora, preverjanje njegovih pogodbenih pravic in obveznosti. Te določbe bi morale biti združljive z Direktivo 2002/65/ES. Izrecne določbe o brezplačnih informacijah iz te direktive ne bi smele povzročiti, da se lahko potrošnikom te informacije zaračunajo na podlagi drugih veljavnih direktiv. (46)   Ta direktiva bi morala potrošniku zagotoviti pravico do brezplačnih ustreznih informacij, preden se zaveže s kakršno koli pogodbo o plačilnih storitvah. Potrošniku bi moralo biti prav tako omogočeno, da brezplačno zahteva predhodne informacije in kadar koli med pogodbenim razmerjem okvirno pogodbo na papirju, da se mu omogoči primerjanje storitev in pogojev ponudnikov plačilnih storitev ter, v primeru spora, preverjanje njegovih pogodbenih pravic in obveznosti, s čimer se bo ohranila visoka raven varstva potrošnikov. Te določbe bi morale biti združljive z Direktivo 2002/65/ES. Izrecne določbe o brezplačnih informacijah iz te direktive ne bi smele povzročiti, da se lahko potrošnikom te informacije zaračunajo na podlagi drugih veljavnih direktiv. Sprememba 27 Predlog direktive Uvodna izjava 49 (49)   Za omogočanje večje mobilnosti strank bi morali imeti potrošniki na voljo možnost, da po preteku enega leta prekinejo okvirno pogodbo brez stroškov. Za potrošnike dogovorjeni odpovedni rok ne bi smel biti daljši od enega meseca, za ponudnike plačilnih storitev pa ne krajši od dveh mesecev. Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznost ponudnika plačilnih storitev, da v izjemnih primerih prekine pogodbo o plačilnih storitvah v skladu z drugo zadevno zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, npr. zakonodajo na področju pranja denarja in financiranja terorizma, kakršnimi koli ukrepi za zamrznitev sredstev ali kakršnim koli posebnim ukrepom, povezanim s preprečevanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj. (49)   Za omogočanje večje mobilnosti strank bi morali imeti potrošniki na voljo možnost, da prekinejo okvirno pogodbo brez stroškov. Za potrošnike dogovorjeni odpovedni rok ne bi smel biti daljši od enega meseca, za ponudnike plačilnih storitev pa ne krajši od treh mesecev. Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznost ponudnika plačilnih storitev, da v izjemnih primerih prekine pogodbo o plačilnih storitvah v skladu z drugo zadevno zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, npr. zakonodajo na področju pranja denarja in financiranja terorizma, kakršnimi koli ukrepi za zamrznitev sredstev ali kakršnim koli posebnim ukrepom, povezanim s preprečevanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj. Sprememba 28 Predlog direktive Uvodna izjava 51 (51)   Treba je vzpostaviti merila, v skladu s katerimi sta tretjim ponudnikom storitev dovoljena dostop do informacij o razpoložljivosti sredstev na računu uporabnika plačilnih storitev, odprtem pri drugem ponudniku plačilnih storitev, ter uporaba teh informacij. Zlasti bi morala ustrezne zahteve glede varstva podatkov in varnosti, določene ali omenjene v tej direktivi ali v smernicah EBA, izpolnjevati tako tretji ponudnik storitev kot ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun uporabnika plačilnih storitev. Plačniki bi morali dati tretjim ponudnikom storitev izrecno soglasje za dostop do svojih plačilnih računov in biti ustrezno obveščeni o obsegu tega dostopa. Da se omogoči razvoj drugih ponudnikov plačilnih storitev, ki ne morejo sprejemati depozitov, je nujno, da jim kreditne institucije zagotavljajo informacije o razpoložljivosti sredstev, če je plačnik podal soglasje, da se te sporočajo ponudniku plačilnih storitev izdajatelja plačilnega instrumenta. (51)   Treba je vzpostaviti merila, v skladu s katerimi sta tretjim ponudnikom storitev dovoljena dostop do informacij o razpoložljivosti sredstev na računu uporabnika plačilnih storitev, odprtem pri drugem ponudniku plačilnih storitev, ter uporaba teh informacij. Zlasti bi morala ustrezne zahteve glede varstva podatkov in varnosti, določene ali omenjene v tej direktivi ali v izvedbenih tehničnih standardih EBA, izpolnjevati tako tretji ponudnik storitev kot ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun uporabnika plačilnih storitev. EBA bi morala razviti te izvedbene tehnične standarde po posvetovanju s svetovalnim odborom iz uvodne izjave 29. Plačniki bi morali biti nedvoumno obveščeni, ko uporabljajo tretjega ponudnika storitev, ter bi morali dati tretjim ponudnikom storitev izrecno soglasje za dostop do svojih plačilnih računov in biti ustrezno obveščeni o obsegu tega dostopa Poleg tretjih ponudnikov storitev so na trgu tudi drugi tretji izdajatelji plačilnih instrumentov, ki prav tako ne morejo sprejemati depozitov, vendar lahko za razliko od tretjih ponudnikov storitev svoje poslovne modele oblikujejo na izdajanju kartičnih plačilnih instrumentov. Da se omogoči razvoj teh tretjih izdajateljev plačilnih instrumentov, je nujno, da ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, zagotavljajo informacije o razpoložljivosti sredstev, če je plačnik podal soglasje, da se te sporočajo tem izdajateljem. Da se zagotovi prost dostop do trga ponudnikov inovativnih plačilnih storitev, pogodbe ali sporazumi med ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, in tretjim ponudnikom storitev, ne bi smeli biti obvezni. Sprememba 29 Predlog direktive Uvodna izjava 51 a (novo) (51a)  Za spodbujanje inovacij in ohranitev enakih konkurenčnih pogojev se od tretjih ponudnikov plačilnih storitev ne bi smelo zahtevati, da zaradi storitev odreditve plačil ali storitev zagotavljanja informacij sklenejo pogodbeno razmerje s ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune. Od tretjih ponudnikov storitev bi se moralo zahtevati zgolj, da izpolnjujejo splošni zakonodajni in nadzorni okvir. Sprememba 30 Predlog direktive Uvodna izjava 54 (54)   V primeru neodobrenih plačilnih transakcij bi bilo treba plačniku nemudoma povrniti znesek zadevne transakcije. Da se preprečijo morebitne negativne posledice za plačnika, datum valute knjiženja povračila v dobro ne sme biti poznejši od datuma obremenitve z zadevnim zneskom. Da bi uporabnike plačilnih storitev spodbudili, da svojega ponudnika plačilnih storitev nemudoma obvestijo o kraji ali izgubi plačilnega instrumenta in tako zmanjšajo tveganje neodobrenih plačilnih transakcij, bi moral biti uporabnik odgovoren samo za omejeni znesek, razen če je ravnal goljufivo ali hudo malomarno. V okviru tega se zdi 50 EUR primerno visok znesek, da se zagotovi usklajena in visoka raven zaščite uporabnikov v Uniji. Poleg tega se od uporabnika potem, ko je ponudnika plačilne storitve obvestil, da bi bil lahko njegov plačilni instrument zlorabljen, ne bi smelo zahtevati, da krije kakršne koli nadaljnje izgube, ki so posledica nedovoljene uporabe navedenega instrumenta. Ta direktiva ne bi smela posegati v odgovornost ponudnikov plačilnih storitev za tehnično varnost njihovih proizvodov. (54)   V primeru neodobrenih plačilnih transakcij bi bilo treba plačniku v enem delovnem dnevu povrniti znesek zadevne transakcije. Da se preprečijo morebitne negativne posledice za plačnika, datum valute knjiženja povračila v dobro ne sme biti poznejši od datuma obremenitve z zadevnim zneskom. Kadar to tehnično ni več mogoče, bi moral plačnik prejeti tudi nadomestilo za izgubljene obresti. Da bi uporabnike plačilnih storitev spodbudili, da svojega ponudnika plačilnih storitev nemudoma obvestijo o kraji ali izgubi plačilnega instrumenta in tako zmanjšajo tveganje neodobrenih plačilnih transakcij, bi moral biti uporabnik odgovoren samo za omejeni znesek, razen če je ravnal goljufivo ali hudo malomarno. V okviru tega se zdi 50 EUR primerno visok znesek, da se zagotovi usklajena in visoka raven zaščite uporabnikov v Uniji. Poleg tega se od uporabnika potem, ko je ponudnika plačilne storitve obvestil, da bi bil lahko njegov plačilni instrument zlorabljen, ne bi smelo zahtevati, da krije kakršne koli nadaljnje izgube, ki so posledica nedovoljene uporabe navedenega instrumenta. Ta direktiva ne bi smela posegati v odgovornost ponudnikov plačilnih storitev za tehnično varnost njihovih proizvodov. Sprememba 31 Predlog direktive Uvodna izjava 57 (57)   V tej direktivi bi morala biti zaradi zaščite potrošnika določena pravila za povračila, kadar izvršena plačilna transakcija prekorači upravičeno pričakovan znesek. Zaradi preprečevanja negativnih finančnih posledic za plačnika je treba zagotoviti, da datum valute knjiženja katerega koli povračila v dobro ni poznejši od datuma obremenitve z zadevnim zneskom. V primeru direktnih obremenitev bi morali ponudniki plačilnih storitev svojim strankam zagotoviti še ugodnejše pogoje in stranke bi morale imeti brezpogojno pravico do povračila vsake sporne plačilne transakcije. Vendar ta brezpogojna pravica do povračila, ki zagotavlja najvišjo raven varstva potrošnikov, ni upravičena, če je trgovec že izpolnil pogodbo in je bila ustrezna dobrina ali storitev že porabljena. V primerih, ko uporabnik terja povračilo plačilne transakcije, pravice do povračila ne bi smele vplivati niti na obveznost plačnika do prejemnika, ki izhaja iz temeljnega pogodbenega razmerja, npr. za naročeno, potrošeno ali zakonito zaračunano blago ali storitve, niti na pravice uporabnika do preklica plačilnega naloga. (57)   V tej direktivi bi morala biti zaradi zaščite potrošnika določena pravila za povračila, kadar izvršena plačilna transakcija prekorači upravičeno pričakovan znesek. Zaradi preprečevanja negativnih finančnih posledic za plačnika je treba zagotoviti, da datum valute knjiženja katerega koli povračila v dobro ni poznejši od datuma obremenitve z zadevnim zneskom. Kadar to tehnično ni več mogoče, bi moral plačnik prejeti tudi nadomestilo za izgubljene obresti. V primeru direktnih obremenitev bi morali ponudniki plačilnih storitev svojim strankam zagotoviti še ugodnejše pogoje in stranke bi morale imeti brezpogojno pravico do povračila vsake sporne plačilne transakcije. V primerih, ko uporabnik terja povračilo plačilne transakcije, pravice do povračila ne bi smele vplivati niti na obveznost plačnika do prejemnika, ki izhaja iz temeljnega pogodbenega razmerja, npr. za naročeno, potrošeno ali zakonito zaračunano blago ali storitve, niti na pravice uporabnika do preklica plačilnega naloga. Sprememba 32 Predlog direktive Uvodna izjava 63 (63)   Različne nacionalne prakse glede zaračunavanja nadomestil za uporabo določenega plačilnega instrumenta (v nadaljnjem besedilu: zaračunavanje doplačil) so povzročile izjemno raznolikost trga plačil v Uniji in veliko zmede pri potrošnikih, zlasti na področju e-trgovine in čezmejnih plačil. Trgovci s sedežem v državah članicah, v katerih je zaračunavanje doplačil dovoljeno, nudijo proizvode in storitve v državah članicah, kjer je prepovedano, in kljub temu v tem primeru potrošniku še vedno zaračunajo doplačilo. Poleg tega močne argumente v prid pregledu praks zaračunavanja doplačil podpira tudi dejstvo, da so v Uredbi (EU) št. xxx/yyyy določena pravila za večstranske medbančne provizije za kartična plačila. Ker so medbančne provizije glavni element, zaradi katerega je večina kartičnih plačil draga, doplačila pa se zaračunavajo samo za kartična plačila, bi bilo treba skupaj s pravili o medbančnih provizijah pregledati tudi pravila o zaračunavanju doplačil. Države članice in ponudniki plačilnih storitev zaradi spodbujanja preglednosti stroškov in uporabe najučinkovitejših plačilnih instrumentov prejemniku plačila ne bi smeli preprečevati, da od plačnika zahteva nadomestilo za uporabo posameznega plačilnega instrumenta, ob ustreznem upoštevanju določb Direktive 2011/83/EU. Vendar bi morala pravica prejemnika plačila, da zahteva doplačilo, veljati samo za plačilne instrumente, za katere medbančne provizije niso zakonsko urejene. To bi moralo delovati kot mehanizem za usmerjanje k najcenejšim načinom plačevanja. (63)   Različne nacionalne prakse glede zaračunavanja nadomestil za uporabo določenega plačilnega instrumenta (v nadaljnjem besedilu: zaračunavanje doplačil) so povzročile izjemno raznolikost trga plačil v Uniji in veliko zmede pri potrošnikih, zlasti na področju e-trgovine in čezmejnih plačil. Trgovci s sedežem v državah članicah, v katerih je zaračunavanje doplačil dovoljeno, nudijo proizvode in storitve v državah članicah, kjer je prepovedano, in kljub temu v tem primeru potrošniku še vedno zaračunajo doplačilo. Veliko je tudi primerov, ko trgovci potrošnikom zaračunavajo doplačila, ki so precej višja od stroškov teh trgovcev za uporabo posameznega plačilnega instrumenta. Poleg tega močne argumente v prid pregledu praks zaračunavanja doplačil podpira tudi dejstvo, da so v Uredbi (EU) št. xxx/yyyy določena pravila za večstranske medbančne provizije za kartična plačila. Ker so medbančne provizije glavni element, zaradi katerega je večina kartičnih plačil draga, doplačila pa se zaračunavajo samo za kartična plačila, bi bilo treba skupaj s pravili o medbančnih provizijah pregledati tudi pravila o zaračunavanju doplačil. Države članice bi morale za boljše delovanje trga plačil v Uniji, zmanjšanje zmede za potrošnika in odpravo prakse zaračunavanja prekomernih doplačil prepovedati zaračunavanje doplačil, tako da bi prejemnikom plačila dosledno preprečile, da bi od plačnika zahtevali nadomestilo za uporabo posameznega plačilnega instrumenta. Sprememba 33 Predlog direktive Uvodna izjava 66 (66)   Za uporabnike plačilnih storitev je nujno, da poznajo realne stroške in nadomestila za plačilne storitve, da lahko izbirajo. V skladu s tem se ne bi smela dovoliti uporaba nepreglednih načinov oblikovanja cen, ker je splošno znano, da ti načini uporabnikom zelo otežujejo ugotavljanje realne cene plačilne storitve. Uporaba datuma valute v škodo uporabnika ne bi smela biti dovoljena. (66)   Za večje zaupanje potrošnikov v harmonizirani trg za plačila je bistveno, da uporabniki plačilnih storitev poznajo realne stroške in nadomestila za plačilne storitve, da lahko izbirajo. V skladu s tem se ne bi smela dovoliti uporaba nepreglednih načinov oblikovanja cen, ker je splošno znano, da ti načini uporabnikom zelo otežujejo ugotavljanje realne cene plačilne storitve. Uporaba datuma valute v škodo uporabnika ne bi smela biti dovoljena. Sprememba 34 Predlog direktive Uvodna izjava 68 (68)   Ponudnik plačilnih storitev plačnika bi moral prevzeti odgovornost za pravilno izvršitev plačila, vključno in predvsem za celotni znesek plačilne transakcije in čas izvršitve, ter polno odgovornost za morebitno neizpolnjevanje obveznosti drugih pogodbenih strank v plačilni verigi, vse do računa prejemnika plačila. Zaradi te odgovornosti bi moral ponudnik plačilnih storitev plačnika v primeru, da celoten znesek ni bil knjižen v dobro ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila ali pa je bil knjižen z zamudo, popraviti plačilno transakcijo ali plačniku brez nepotrebnega odlašanja povrniti ustrezen znesek te transakcije brez poseganja v morebitne druge zahtevke v skladu z nacionalno zakonodajo. Plačnik ali prejemnik plačila zaradi odgovornosti ponudnika plačilnih storitev ne sme biti obremenjen z nobenimi stroški, povezanimi z nepravilnim plačilom. Če plačilne transakcije niso izvršene pravočasno, če so izvršene neustrezno ali z zamudo, bi morale države članice zagotoviti, da je datum valute popravnega plačila ponudnikov plačilnih storitev vedno enak, kot bi bil datum valute pri pravilni izvršitvi. (68)   Ponudnik plačilnih storitev plačnika, naj si bo ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, ali tretji ponudnik storitev, kadar sodeluje, bi moral prevzeti odgovornost za pravilno izvršitev plačila, vključno in predvsem za celotni znesek plačilne transakcije in čas izvršitve, ter polno odgovornost za morebitno neizpolnjevanje obveznosti drugih pogodbenih strank v plačilni verigi, vse do računa prejemnika plačila. Zaradi te odgovornosti bi moral ponudnik plačilnih storitev plačnika v primeru, da celoten znesek ni bil knjižen v dobro ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila ali pa je bil knjižen z zamudo, popraviti plačilno transakcijo ali plačniku brez nepotrebnega odlašanja isti dan, ko se zave napake, povrniti ustrezen znesek te transakcije brez poseganja v morebitne druge zahtevke v skladu z nacionalno zakonodajo. Plačnik ali prejemnik plačila zaradi odgovornosti ponudnika plačilnih storitev ne sme biti obremenjen z nobenimi stroški, povezanimi z nepravilnim plačilom. Če plačilne transakcije niso izvršene pravočasno, če so izvršene neustrezno ali z zamudo, bi morale države članice zagotoviti, da je datum valute popravnega plačila ponudnikov plačilnih storitev vedno enak, kot bi bil datum valute pri pravilni izvršitvi. Nasprotniki brezpogojne pravice do povračila opozarjajo na tveganje, da bi jo potrošniki zlorabili. V državah, kjer potrošniki uživajo brezpogojno pravico do povračila, ni dokazov o zlorabi te pravice. Zloraba te pravice bi se kaznovala v obliki ponovne terjatve prejemnika plačila, dodatnih stroškov za stranko, ki je povzročila to R-transakcijo, uvrstitve potrošnika na črni seznam ali prepovedi uporabe storitve z razveljavitvijo osnovne pogodbe, poleg tega preklic plačila ne bi pomenil razrešitev dolžnosti plačila za potrošeno blago. Sprememba 35 Predlog direktive Uvodna izjava 71 (71)   Za spodbujanje učinkovitega preprečevanja goljufij in za boj proti goljufijam v zvezi s plačili na celotnem ozemlju Unije bi bilo treba urediti učinkovito izmenjavo podatkov med ponudniki plačilnih storitev, ki bi morali imeti dovoljenje za zbiranje, obdelavo in izmenjavo osebnih podatkov v zvezi z osebami, vpletenimi v goljufije v zvezi s plačili. Za obdelavo osebnih podatkov za namene te direktive se uporabljajo Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta37, nacionalni predpisi, ki prenašajo Direktivo 95/46/ES, in Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta38. (71)   Opravljanje plačilnih storitev lahko zajema obdelavo osebnih podatkov. Za obdelavo osebnih podatkov za namene te direktive se uporabljajo Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta37, nacionalni predpisi, ki prenašajo Direktivo 95/46/ES, in Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta38. __________________ __________________ Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31). 37 Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31). Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1). 38 Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1). Sprememba 36 Predlog direktive Uvodna izjava 72 a (novo) (72a)  Obveznosti poročanja o varnostnih incidentih ne posegajo v druge obveznosti poročanja o incidentih, določenih v drugih zakonodajnih aktih, zlasti ne v zahteve za poročanje o kršitvah varnosti osebnih podatkov, določenih v Direktivi 2002/58/ES, v Uredbi (EU) št. …/… [splošna uredba o varstvu podatkov], in zahteve glede poročanja o varnostnih incidentih, ki so predvidene v okviru Direktive …/…/EU [direktiva o varnosti omrežij in informacij]). Sprememba 37 Predlog direktive Uvodna izjava 74 (74)   Brez poseganja v pravico strank, da sprožijo postopke na sodišču, bi morale države članice zagotoviti lahko dostopno in stroškovno učinkovito izvensodno reševanje sporov med ponudniki plačilnih storitev in potrošniki, ki so posledica pravic in obveznosti iz te direktive. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta40 določa, da zaščite potrošnika, ki jo zagotavljajo obvezni zakonodajni predpisi njegove države stalnega prebivališča, ne smejo ogroziti nobene pogodbene določbe o zakonodaji, ki se uporablja. Glede vzpostavitve učinkovitega in uspešnega postopka za reševanje sporov bi morale države članice zagotoviti, da ponudniki plačilnih storitev uvedejo učinkovite pritožbene postopke za stranke, ki jih te lahko uporabijo, preden se spor prične reševati v izvensodnem postopku ali pred sodiščem. Pritožbeni postopek bi moral vsebovati kratke in jasno določene časovne okvire, znotraj katerih bi moral ponudnik plačilnih storitev odgovoriti na pritožbo. (74)   Brez poseganja v pravico strank, da sprožijo postopke na sodišču, bi morale države članice zagotoviti vzpostavitev in vzdrževanje lahko dostopnih, neodvisnih, nepristranskih, preglednih in učinkovitih postopkov za zunajsodno reševanje sporov med ponudniki plačilnih storitev in uporabniki plačilnih storitev, ki so posledica pravic in obveznosti iz te direktive. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta40 določa, da zaščite potrošnika, ki jo zagotavljajo obvezni zakonodajni predpisi njegove države stalnega prebivališča, ne smejo ogroziti nobene pogodbene določbe o zakonodaji, ki se uporablja. Glede vzpostavitve učinkovitega in uspešnega postopka za reševanje sporov bi morale države članice zagotoviti, da ponudniki plačilnih storitev uvedejo učinkovite pritožbene postopke za uporabnike plačilnih storitev, ki jih ti lahko uporabijo, preden se spor prične reševati v zunajsodnem postopku ali pred sodiščem. Pritožbeni postopek bi moral vsebovati kratke in jasno določene časovne okvire, znotraj katerih bi moral ponudnik plačilnih storitev odgovoriti na pritožbo. __________________ __________________ Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim I) (UL L 177, 4.7.2008, str. 6). 40 Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim I) (UL L 177, 4.7.2008, str. 6). Sprememba 38 Predlog direktive Uvodna izjava 74 a (novo) (74a)  Ker se je Evropska centralna banka zavezala, da bo ustanovila Evropski odbor za plačila male vrednosti (ERPB) in mu predsedovala, in ker se je Komisija zavezala, da bo dejavno sodelovala v ERPB, bi morala Komisija brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti okrepljeno upravljanje SEPA po začetku veljavnosti te direktive. Zagotoviti bi morala, da se metoda Unije uporablja, kadar je mogoče, in da se hkrati lastništvo deležnikov, tako na strani ponudbe kot povpraševanja, išče z dejavno udeležbo, posvetovanjem ter polno preglednostjo. Zlasti bi morali biti enakovredno zastopani ponudniki plačilnih storitev in uporabniki, kar bi zagotovilo dejavno udeležbo deležnikov ter prispevalo k ustreznemu obveščanju končnih uporabnikov o postopkih SEPA in spremljanju izvajanja postopkov SEPA. Sprememba 39 Predlog direktive Uvodna izjava 80 (80)   Da se zagotovi dosledna uporaba te direktive, bi morala imeti Komisija možnost, da se zanese na strokovno znanje in podporo EBA, katerega naloga bi morala biti priprava smernic in regulativnih tehničnih standardov o varnostnih vidikih pri plačilnih storitvah, ter na sodelovanje držav članic v okviru zagotavljanja storitev in ustanavljanja plačilnih institucij, ki so pridobile dovoljenje, v drugih državah članicah. Komisija bi morala imeti pooblastila za sprejetje teh regulativnih tehničnih standardov. Te posebne naloge so v celoti v skladu z vlogo in pristojnostmi EBA, kot so opredeljene v Uredbi (EU) št. 1093/2010, s katero je bil ustanovljen. (80)   Da se zagotovi dosledna uporaba te direktive, bi morala imeti Komisija možnost, da se zanese na strokovno znanje in podporo EBA, katerega naloga bi morala biti priprava izvedbenih tehničnih standardov o varnostnih vidikih pri plačilnih storitvah, ter na sodelovanje držav članic v okviru zagotavljanja storitev in ustanavljanja plačilnih institucij, ki so pridobile dovoljenje, v drugih državah članicah. Kadar se ti izvedbeni tehnični standardi nanašajo na varnostne vidike plačil, EBA upošteva tudi priporočila, ki jih je evropski forum za varnost plačil malih vrednosti (forum SecuRe Pay) sprejel v zvezi z varnostjo spletnih plačil in storitev dostopa do plačilnih računov. EBA bi se morala pri izpolnjevanju teh zahtev posvetovati s svetovalnim odborom iz uvodne izjave 29. Komisija bi morala imeti pooblastila za sprejetje teh izvedbenih tehničnih standardov. Te posebne naloge so v celoti v skladu z vlogo in pristojnostmi EBA, kot so opredeljene v Uredbi (EU) št. 1093/2010, s katero je bil ustanovljen. Sprememba 40 Predlog direktive Uvodna izjava 80 a (novo) (80a)  Za nemoteno delovanje plačilnih storitev in uresničitev polnega potenciala projekta SEPA je bistveno, da pri tem tesno sodelujejo in igrajo pomembno vlogo vsi deležniki, zlasti uporabniki (tudi potrošniki). Ustanovitev organa za upravljanje SEPA sicer pomeni napredek pri upravljanju SEPA in dodatnih plačilnih storitev, ki je posledica boljše zastopanosti deležnikov, vendar se v okviru odločanja o plačilnih storitvah še vedno daje prednost ponudbi in prek Evropskega sveta za plačila zlasti evropskim bankam. Zato je bistvenega pomena, da Komisija med drugim pregleda sestavo Evropskega sveta za plačila, sodelovanje med njim in krovno strukturo upravljanja, kot je Svet SEPA, ter vlogo krovne strukture. Če pregled Komisije potrdi potrebo po nadaljnjih pobudah za izboljšanje upravljanja SEPA, bi morala Komisija po potrebi predložiti zakonodajni predlog. Sprememba 41 Predlog direktive Uvodna izjava 83 a (novo) (83a)  Načeli vzajemnega priznavanja in nadzora s strani matične države članice zahtevata, da pristojni organi držav članic odvzamejo dovoljenje ali ga ne izdajo, če dejavniki, kot so vsebina poslovnih načrtov, geografska porazdelitev ali dejansko izvajanje dejavnosti, jasno kažejo, da se je plačilna institucija odločila za zakonodajni sistem ene od držav članic, da bi se izognila strožjim standardom, ki veljajo v drugi državi članici, na ozemlju katere namerava opravljati ali opravlja večji del svojih dejavnosti. Plačilna institucija bi morala pridobiti dovoljenje v državi članici, v kateri ima registrirani sedež, ali, če po nacionalni zakonodaji nima registriranega sedeža, v državi članici, v kateri ima glavno upravo. Poleg tega bi morale države članice zahtevati, da ima plačilna institucija glavno upravo vedno v matični državi članici in da dejansko posluje tam. Sprememba 42 Predlog direktive Člen 2 – odstavek 1 – pododstavek 1 a (novo) Komisija pregleda uporabo tega odstavka. Na podlagi tega pregleda do ...* predloži zakonodajni predlog in po potrebi podaljša uporabo določb iz naslova IV, razen člena 78, za plačilne transakcije, pri katerih se samo eden od ponudnikov plačilnih storitev nahaja v Uniji, in sicer za tiste dele plačilne transakcije, ki se izvršijo v Uniji, če je tehnično izvedljivo. ________________ * Dve leti po začetku veljavnosti te direktive. Sprememba 43 Predlog direktive Člen 3 – točka d (d)  plačilne transakcije nepoklicnega zbiranja in dostave gotovine v okviru nepridobitne ali dobrodelne dejavnosti; (d)  plačilne transakcije nepridobitnega zbiranja in obdelave donacij v okviru dobrodelne dejavnosti, ki jo izvaja pooblaščena organizacija; Sprememba 44 Predlog direktive Člen 3 – točka j (j)  storitve, ki jih ponujajo ponudniki tehničnih storitev, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, ne da bi v katerem koli trenutku imeli v posesti sredstva, ki se prenašajo, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, avtentikacijo podatkov in subjektov, zagotavljanjem informacijske tehnologije (IT) in komunikacijske mreže, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve, razen storitev odreditve plačil in storitev zagotavljanja informacij o računih; (j)  storitve, ki jih ponujajo ponudniki tehničnih storitev, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, ne da bi v katerem koli trenutku imeli v posesti sredstva, ki se prenašajo, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, avtentikacijo podatkov in subjektov, zagotavljanjem informacijske tehnologije (IT) in komunikacijske mreže ter varnih kanalov, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve, razen storitev odreditve plačil in storitev zagotavljanja informacij o računih; Sprememba 45 Predlog direktive Člen 3 – točka k (k)  storitve, ki temeljijo na posebnih instrumentih, namenjenih za obravnavanje določenih potreb, katerih načini uporabe so omejeni, bodisi zato, ker imetniku posebnega instrumenta omogočajo nakup blaga ali storitev samo v prostorih izdajatelja posebnega instrumenta ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposredne poslovne pogodbe s poklicnim izdajateljem, bodisi zato, ker jih je mogoče uporabljati samo za nakup omejenega izbora blaga ali storitev; (k)  storitve, ki temeljijo na posebnih instrumentih, namenjenih za obravnavanje določenih potreb, katerih načini uporabe so omejeni, bodisi zato, ker imetniku posebnega instrumenta omogočajo nakup blaga ali storitev samo enega izdajatelja posebnega instrumenta ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposredne poslovne pogodbe z izdajateljem, bodisi zato, ker jih je mogoče uporabljati samo za nakup omejenega izbora blaga ali storitev; Sprememba 46 Predlog direktive Člen 3 – točka k a (novo) (ka)  instrument, ki je veljaven le v eni državi članici in ga ureja posebni socialni ali davčni okvir ter se da na voljo na zahtevo podjetja ali javnega organa, s katerim je povezana pravica posameznika za prejem blaga ali storitev, ki jih ni mogoče zamenjati za denar, od dobaviteljev, ki imajo poslovno pogodbo z izdajateljem; Sprememba 47 Predlog direktive Člen 3 – točka l (l)  plačilne transakcije, ki jih izvrši ponudnik elektronskih komunikacijskih omrežij, ali storitve, pri katerih je transakcija zagotovljena naročniku omrežja ali storitve in za nakup digitalne vsebine kot pomožne storitve elektronskim komunikacijskim storitvam, ne glede na napravo, uporabljeno za nakup ali porabo vsebine, če vrednost nobene posamezne plačilne transakcije ne presega 50 EUR, skupna vrednost plačilnih transakcij pa v nobenem obračunskem mesecu ne presega 200 EUR; (l)  plačilne transakcije, ki jih kot posrednik izvrši ponudnik elektronskih komunikacijskih omrežij, ali storitve in plačilne transakcije, ki so pomožne storitve glavni dejavnosti ponudnika, pri katerih je transakcija zagotovljena naročniku omrežja ali storitve in za nakup digitalne vsebine ali storitev, ne glede na napravo, uporabljeno za nakup ali porabo digitalne vsebine ali storitve, če vrednost nobene posamezne plačilne transakcije ne presega 20 EUR, skupna vrednost plačilnih transakcij pa v nobenem koledarskem mesecu ne presega 100 EUR; Sprememba 48 Predlog direktive Člen 4 – točka 12 12.  „uporabnik plačilnih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje; 12.  „uporabnik plačilnih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik, prejemnik plačila ali oboje, ne vključuje pa tretjega ponudnika plačilnih storitev, kadar deluje v imenu drugega uporabnika plačilnih storitev; Sprememba 49 Predlog direktive Člen 4 – točka 18 18.  „plačilni nalog“ pomeni navodilo plačnika ali prejemnika plačila njegovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvršitev plačilne transakcije; 18.  „plačilni nalog“ je navodilo plačnika ali prejemnika plačila ponudniku plačilnih storitev, s katerim neposredno ali prek tretjega ponudnika storitev zahteva izvedbo plačilne transakcije; Sprememba 50 Predlog direktive Člen 4 – točka 21 21.  „avtentikacija“ pomeni postopek, ki ponudniku plačilnih storitev omogoča, da preveri istovetnost identitete uporabnika določenega plačilnega instrumenta, vključno z uporabo osebnih varnostnih elementov ali preverjanjem osebnih dokumentov. 21.  „avtentikacija“ pomeni postopke, ki ponudniku plačilnih storitev omogočajo, da preveri veljavnost uporabe določenega plačilnega instrumenta, vključno z uporabo uporabnikovih osebnih varnostnih podatkov ali preverjanjem osebnih dokumentov, ali da ugotovi istovetnost udeleženega tretjega ponudnika plačilnih storitev; Sprememba 51 Predlog direktive Člen 4 – točka 22 22.  „močna avtentikacija strank“ pomeni postopek za potrditev istovetnosti identitete fizične ali pravne osebe z uporabo dveh ali več elementov, ki spadajo v kategorijo znanja, lastništva in inherence, ki so med seboj neodvisni, kar pomeni, da kršitev enega elementa ne zmanjšuje zanesljivosti drugih, in so zasnovani na tak način, da varujejo zaupnost podatkov, ki se preverjajo; 22.  „močna avtentikacija strank“ pomeni postopek za preverjanje veljavnosti plačilnega instrumenta z uporabo dveh ali več elementov, ki spadajo v kategorijo znanja (nekaj, kar ve samo uporabnik), lastništva (nekaj, kar je v izključni lasti uporabnika) in inherence (nekaj, kar uporabnik je), ki so med seboj neodvisni, kar pomeni, da kršitev enega elementa ne zmanjšuje zanesljivosti drugih, in so zasnovani na tak način, da varujejo zaupnost podatkov, ki se preverjajo; Sprememba 52 Predlog direktive Člen 4 – točka 26 26.  „plačilni instrument“ pomeni vsako osebno napravo oziroma naprave in/ali niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki se uporablja za odreditev plačilnega naloga; 26.  „plačilni instrument“ pomeni vsako osebno napravo oziroma naprave in/ali niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki jih uporablja uporabnik plačilnih storitev, da odredi plačilni nalog; Sprememba 53 Predlog direktive Člen 4 – točka 32 32.  „storitev odreditve plačil“ pomeni plačilno storitev, ki omogoča dostop do plačilnega računa, ki ga zagotavlja tretji ponudnik plačilnih storitev, kadar je plačnik lahko aktivno vključen v odreditev plačila ali aktivno uporablja programsko opremo tretjega ponudnika plačilnih storitev ali kadar lahko plačnik ali prejemnik plačila uporabljata plačilne instrumente za prenos podatkov o plačniku ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun; 32.  „storitev odreditve plačil“ pomeni plačilno storitev, ki omogoča dostop do plačilnega računa, kadar plačilno transakcijo odredi tretji ponudnik plačilnih storitev na zahtevo plačnika s plačilnega računa plačnika pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun; Sprememba 54 Predlog direktive Člen 4 – točka 33 33.  „storitev zagotavljanja podatkov o računih“ pomeni plačilno storitev, pri kateri se uporabniku plačilnih storitev v strnjeni in uporabniku prijazni obliki zagotovijo podatki o enem ali več plačilnih računih, ki jih ima uporabnik plačilnih storitev pri enem ali več ponudnikih plačilnih storitev, ki vodijo račune; 33.  „storitev zagotavljanja podatkov o računih“ pomeni storitev, ki jo zagotavlja tretji ponudnik plačilnih storitev na zahtevo uporabnika plačilnih storitev za zagotovitev strnjenih informacij o enem ali več plačilnih računih, ki jih ima uporabnik plačilnih storitev pri enem ali več ponudnikih plačilnih storitev; Sprememba 55 Predlog direktive Člen 4 – točka 38 a (novo) 38a.  „osebni varnostni podatki“ pomenijo informacije, ki se uporabljajo za potrditev istovetnosti fizične ali pravne osebe; Sprememba 56 Predlog direktive Člen 4 – točka 38 b (novo) 38b.  „tretji izdajatelj plačilnih instrumentov“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki ne vodi računa in opravlja poslovne dejavnosti iz točke 3 ali (5) Priloge I; Sprememba 57 Predlog direktive Člen 4 – točka 38 c (novo) 38c.  „kreditno plačilo“ pomeni nacionalno ali čezmejno plačilno storitev knjiženja v dobro plačilnega računa prejemnika plačila s plačilnega računa plačnika, ki jo po plačnikovih navodilih in na podlagi plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij opravi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun plačnika; Sprememba 58 Predlog direktive Člen 4 – točka 38 d (novo) 38d.  „občutljivi plačilni podatki“ pomenijo podatke, ki bi se lahko uporabljali za izvedbo goljufije in ki razen imena imetnika računa in številke računa vključujejo podatke, ki omogočajo odreditev plačilnega naloga, podatke za avtentikacijo, podatke za naročilo plačilnih instrumentov ali orodij za avtentikacijo, ki se pošljejo potrošnikom, ter podatke, parametre in programsko opremo, ki bi lahko – če bi jih spremenili – vplivali na zmožnost upravičene strani, da preveri plačilne transakcije, odobri naloge ali nadzoruje račun; Sprememba 59 Predlog direktive Člen 4 – točka 38 e (novo) 38e.  „pridobivanje plačilnih transakcij“ pomeni plačilno storitev, ki jo neposredno ali posredno zagotavlja ponudnik plačilnih storitev, ki posluje s prejemnikom plačila ter sprejema in obdeluje njegove plačilne transakcije, odrejene s plačnikovim plačilnim instrumentom, s katerim se sredstva prenesejo na prejemnika plačila; storitev lahko vključuje avtentikacijo, odobritev in druge storitve, povezane z upravljanjem finančnih tokov do prejemnika plačila, ne glede na to, ali ponudnik plačilnih storitev hrani sredstva v njegovem imenu. Sprememba 60 Predlog direktive Člen 5 – odstavek 1 – točka g (g)  opis vzpostavljenega postopka za spremljanje, sledenje in omejevanje dostopa do občutljivih plačilnih podatkov ter ključnih logičnih in fizičnih virov; (g)  opis vzpostavljenega postopka za spremljanje, sledenje in omejevanje dostopa do občutljivih plačilnih podatkov; Sprememba 61 Predlog direktive Člen 5 – odstavek 1 – točka k (k)  opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vzpostavil vložnik zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na podlagi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta45 in Uredbe (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta46; (k)  za plačilne institucije, za katere veljajo obveznosti v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na podlagi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta45 in Uredbe (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta46, opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vzpostavil vložnik zaradi izpolnjevanja teh obveznosti; __________________ __________________ 45 Direktiva 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15). 45 Direktiva 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15). 46 Uredba (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL L 345, 8.12.2006, str. 1). 46 Uredba (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL L 345, 8.12.2006, str. 1). Sprememba 62 Predlog direktive Člen 5 – odstavek 3 a – pododstavek 1 (novo) 3a.  EBA po posvetovanju s svetovalnim odborom, ki je ustanovljen v skladu s členom 41 Uredbe (EU) št. 1093/2010 in zastopa vse deležnike, tudi tiste, ki poslujejo zunaj bančnega sektorja, pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli podatke, ki jih plačilne institucije v zahtevi za izdajo dovoljenja predložijo pristojnim organom, vključno z zahtevami iz točk (a), (b), (c), (e) in (g) do (j) odstavka 1. Sprememba 63 Predlog direktive Člen 5 – odstavek 3 a – pododstavek 2 (novo) EBA te osnutke tehničnih standardov predloži Komisiji do … Sprememba 64 Predlog direktive Člen 5 – odstavek 3 a – pododstavek 3 (novo) Komisija sprejme osnutke regulativnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Sprememba 65 Predlog direktive Člen 9 – odstavek 1 – uvodni del 1.  Države članice ali pristojni organi zahtevajo, da plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve ter, če sočasno opravlja druge poslovne dejavnosti iz člena 17(1)(c), varuje vsa denarna sredstva, ki jih je prejela od uporabnikov plačilnih storitev oziroma prek drugega ponudnika plačilnih storitev za izvršitev plačilnih transakcij, in sicer na enega od naslednjih načinov: 1.  Države članice ali pristojni organi zahtevajo, da plačilna institucija, ki opravlja plačilno storitev iz Priloge I ali poslovno dejavnost iz člena 17(1)(c), varuje vsa denarna sredstva, ki jih je prejela od uporabnikov plačilnih storitev oziroma prek drugega ponudnika plačilnih storitev za izvršitev plačilnih transakcij, in sicer na enega od naslednjih načinov: Sprememba 66 Predlog direktive Člen 9 – odstavek 1 – točka a (a)  denarna sredstva se nikoli ne smejo voditi skupaj s sredstvi fizične ali pravne osebe, ki ni uporabnik plačilnih storitev, v imenu katerega se sredstva vodijo, in se – če jih še vedno hrani plačilna institucija ter do izteka delovnega dne, ki sledi dnevu prejema sredstev, še niso bila prenesena prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev – položijo na poseben račun pri kreditni instituciji ali naložijo v varna, likvidna sredstva z nizkim tveganjem, kakor jih opredelijo pristojni organi matične države članice, ter so v skladu z nacionalno zakonodajo v korist uporabnikov plačilnih storitev izvzeta iz zahtevkov drugih upnikov plačilne institucije, zlasti v primeru insolventnosti; (a)  denarna sredstva se nikoli ne smejo voditi skupaj s sredstvi fizične ali pravne osebe, ki ni uporabnik plačilnih storitev, v imenu katerega se sredstva vodijo, in se – če jih še vedno hrani plačilna institucija ter do izteka delovnega dne, ki sledi dnevu prejema sredstev, še niso bila prenesena prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev – nato položijo na poseben račun pri kreditni instituciji ali naložijo v varna, likvidna sredstva z nizkim tveganjem, kakor jih opredelijo pristojni organi matične države članice, ter so v skladu z nacionalno zakonodajo v korist uporabnikov plačilnih storitev izvzeta iz zahtevkov drugih upnikov plačilne institucije, zlasti v primeru insolventnosti; Sprememba 67 Predlog direktive Člen 10 – odstavek 3 3.  Plačilna institucija, ki mora imeti v skladu z nacionalno zakonodajo matične države registriran sedež, mora imeti glavno upravo v isti državi članici kot registrirani sedež. 3.  Plačilna institucija, ki mora imeti v skladu z nacionalno zakonodajo matične države registriran sedež, mora imeti glavno upravo v isti državi članici kot registrirani sedež in v kateri dejansko opravlja svoje poslovne dejavnosti. Sprememba 68 Predlog direktive Člen 12 – odstavek 1 – uvodni del 1.  Pristojni organi lahko plačilni instituciji odvzamejo izdano dovoljenje le, če navedena institucija: (Ne zadeva slovenske različice.) Sprememba 69 Predlog direktive Člen 12 – odstavek 1 – točka d (d)  bi z nadaljnjim opravljanjem plačilnih storitev ogrozila stabilnost plačilnega sistema ali zaupanje vanj; (d)  bi z nadaljnjim opravljanjem plačilnih storitev ogrozila stabilnost plačilnega sistema ali zaupanje vanj ali Sprememba 70 Predlog direktive Člen 13 – odstavek 2 a (novo) V registru so navedeni in utemeljeni tudi vsi odvzemi dovoljenj, ki jih opravijo pristojni organi. Sprememba 71 Predlog direktive Člen 14 – odstavek 4 – pododstavek 1 4.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi tehnične zahteve glede dostopa do informacij, ki se hranijo v javnih registrih iz člena 13 na ravni Unije. EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [... v dveh letih od dneva začetka veljavnosti te direktive]. 4.  EBA po posvetovanju s svetovalnim odborom iz člena 5(3a) pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi tehnične zahteve glede dostopa do informacij, ki se hranijo v javnih registrih iz člena 13 na ravni Unije. Navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do ... *. ________________ * Dve leti po začetku veljavnosti te direktive. Sprememba 72 Predlog direktive Člen 17 – odstavek 2 2.  Če plačilne institucije opravljajo eno ali več plačilnih storitev, lahko vodijo samo plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za plačilne transakcije. Države članice zagotavljajo, da je dostop do teh plačilnih računov sorazmeren. 2.  Če plačilne institucije opravljajo eno ali več plačilnih storitev, lahko vodijo plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za plačilne transakcije. Države članice zagotavljajo, da imajo plačilne institucije objektiven, nediskriminatoren in sorazmeren dostop do storitev kreditnih institucij v zvezi s plačili in depozitnim računom. Ta dostop mora biti dovolj širok, da lahko plačilne institucije neovirano in učinkovito opravljajo plačilne storitve. Sprememba 73 Predlog direktive Člen 21 – odstavek 3 3.  Če je za zadeve, ki jih obravnava ta naslov, na njenem ozemlju pristojen več kakor en organ, država članica zagotovi, da navedeni organi tesno sodelujejo, da lahko učinkovito opravljajo svoje naloge. Enako velja za primere, ko organi, pristojni za zadeve, ki jih obravnava ta naslov, niso organi, pristojni za nadzor kreditnih institucij. 3.  Če organ, ki je pristojen za zadeve, ki jih obravnava ta naslov, ni pristojni organ, odgovoren za nadzor kreditnih institucij, država članica zagotovi, da navedeni organi tesno sodelujejo, da lahko učinkovito opravljajo svoje naloge. Sprememba 74 Predlog direktive Člen 22 – odstavek 1 – pododstavek 2 – točka a (a)  zahtevajo, da plačilna institucija predloži vse podatke, ki so potrebni za spremljanje skladnosti; (a)  zahtevajo, da plačilna institucija predloži vse informacije, ki so potrebne za spremljanje skladnosti na podlagi formalne odločitve, v kateri so navedeni pravna podlaga in namen zahteve, informacije, ki se zahtevajo, in rok, do katerega je treba informacije zagotoviti. Sprememba 75 Predlog direktive Člen 22 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Pristojni organi držav članic zahtevajo informacije ali dokumente na podlagi odločitve, v kateri so navedeni njena pravna podlaga, namen zahteve, podrobnosti glede zahtevanih informacij ali dokumentov, rok za njihovo predložitev in čas hrambe. Sprememba 76 Predlog direktive Člen 25 – odstavek 1 1.  Pristojni organi različnih držav članic sodelujejo med seboj in po potrebi tudi z Evropsko centralno banko, nacionalnimi centralnimi bankami držav članic, Evropskim bančnim organom in drugimi ustreznimi pristojnimi organi, določenimi v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za ponudnike plačilnih storitev. 1.  Pristojni organi različnih držav članic sodelujejo med seboj in po potrebi tudi z Evropsko centralno banko, nacionalnimi centralnimi bankami držav članic, Evropskim bančnim organom in drugimi ustreznimi pristojnimi organi, določenimi v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za ponudnike plačilnih storitev. Kadar ti organi obdelujejo osebne podatke, navedejo natančen namen obdelave in ustrezno pravno podlago Unije. Sprememba 77 Predlog direktive Člen 25 – odstavek 2 – točka d a (novo) (da)  Europolom kot organom Unije za kazenski pregon, ki je odgovoren za pomoč in usklajevanje pri skupnem pristopu pristojnih policijskih organov držav članic v boju proti organiziranemu kriminalu in drugim hudim kaznivim dejanjem ter terorizmu, vključno s ponarejanjem eura in drugih valut ter plačilnih sredstev. Sprememba 78 Predlog direktive Člen 25 – odstavek 2 a (novo) 2a.  EBA je pooblaščen, da sproži in spodbuja zavezujočo mediacijo za reševanje sporov med pristojnimi organi, ko nastanejo zaradi izmenjave informacij. Sprememba 79 Predlog direktive Člen 26 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Države članice plačilni instituciji Unije, ki želi opravljati plačilne storitve v državi članici gostiteljici, ne smejo nalagati nobenih dodatnih zahtev, ki se ne uporabljajo za pooblaščene plačilne institucije države članice gostiteljice. Sprememba 80 Predlog direktive Člen 26 – odstavek 3 3.  Pristojni organi si med seboj zagotovijo vse bistvene in/ali ustrezne informacije, zlasti v primeru kršitev ali domnevnih kršitev s strani zastopnika, podružnice ali zunanjega izvajalca. V tem smislu pristojni organi na zahtevo sporočijo vse ustrezne informacije, na lastno pobudo pa vse bistvene informacije. 3.  Pristojni organi si med seboj zagotovijo vse bistvene in/ali ustrezne informacije, zlasti v primeru kršitev ali domnevnih kršitev s strani zastopnika, podružnice ali zunanjega izvajalca. V tem smislu pristojni organi na zahtevo sporočijo vse ustrezne informacije, na lastno pobudo pa vse bistvene informacije. Če pristojni organi osebne podatke hranijo, čas hrambe ne sme presegati desetih let. Hramba osebnih podatkov je v vsakem primeru skladna z Direktivo 95/46/ES. Sprememba 81 Predlog direktive Člen 26 – odstavek 5 5.  EBA izda smernice, naslovljene na pristojne organe v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, o elementih, ki jih je treba upoštevati pri presojanju, ali dejavnost, ki jo namerava institucija opravljati v drugi državi članici na podlagi odstavka 1 tega člena, pomeni uresničevanje pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev. Navedene smernice se izdajo do [v dveh letih od dneva začetka veljavnosti te direktive]. 5.  EBA izda smernice, naslovljene na pristojne organe v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, o elementih, ki jih je treba upoštevati pri presojanju, ali dejavnost, ki jo namerava institucija opravljati v drugi državi članici na podlagi odstavka 1 tega člena, pomeni uresničevanje pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev. Navedene smernice se izdajo do …*. ___________ * 12 mesecev po začetku veljavnosti te direktive. Sprememba 82 Predlog direktive Člen 27 – odstavek 1 – točka a (a)  povprečje skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v preteklih dvanajstih mesecih izvršila zadevna oseba, vključno z vsemi zastopniki, za katere prevzema polno odgovornost, ne presega 1 milijon EUR mesečno; ta zahteva se oceni glede na predvideni skupni znesek plačilnih transakcij v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev tega načrta; (a)  povprečje skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v preteklih dvanajstih mesecih izvršila ali odredila zadevna oseba, vključno z vsemi zastopniki, za katere prevzema polno odgovornost, ne presega 1 milijona EUR mesečno; ta zahteva se oceni glede na predvideni skupni znesek plačilnih transakcij v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev tega načrta; Sprememba 83 Predlog direktive Člen 31 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Države članice zagotovijo, da so posameznikom na voljo ustrezne informacije o obdelavi osebnih podatkov v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi se prenašata člena 10 in 11 Direktive 95/46/ES, in s členom 11 Uredbe (ES) št. 45/2001. Sprememba 84 Predlog direktive Člen 33 – odstavek 3 3.  Kadar sme ponudnik plačilnih storitev zaračunati nadomestilo za obveščanje v skladu z odstavkom 2, mora biti nadomestilo primerno in v skladu z njegovimi dejanskimi stroški. 3.  Kadar sme ponudnik plačilnih storitev zaračunati nadomestilo za obveščanje v skladu z odstavkom 2, mora biti nadomestilo razumno in v skladu z njegovimi dejanskimi stroški. Sprememba 85 Predlog direktive Člen 33 – odstavek 3 a (novo) 3a.  Države članice zagotovijo, da lahko potrošniki, ki zamenjajo svoj plačilni račun, od ponudnika plačilnih storitev, ki opravi prenos, na zahtevo in ob plačilu razumne provizije na trajnem nosilcu podatkov prejmejo izpis transakcij, ki so bile izvedene na prejšnjem plačilnem računu. Sprememba 86 Predlog direktive Člen 34 Države članice lahko določijo, da ponudnik plačilnih storitev nosi breme dokazovanja, da je izpolnil zahteve glede obveščanja iz tega naslova. Države članice določijo, da ponudnik plačilnih storitev nosi breme dokazovanja, da je izpolnil zahteve glede obveščanja tega naslova. Sprememba 87 Predlog direktive Člen 37 – odstavek 1 1.  Države članice zahtevajo, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev omogoči, da se pravočasno in zlahka seznani z informacijami in pogoji, določenimi v členu 38, preden se uporabnik zaveže s kakršno koli pogodbo ali ponudbo. Ponudnik plačilnih storitev informacije in pogoje na zahtevo uporabnika plačilnih storitev zagotovi na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Informacije in pogoji morajo biti podani na lahko razumljiv način ter v jasni in razumljivi obliki v uradnem jeziku države članice, v kateri se ponuja plačilna storitev, ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki. 1.  Države članice zahtevajo, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev omogoči, da se pravočasno in zlahka seznani z informacijami in pogoji, določenimi v členu 38, v zvezi z njegovimi storitvami, preden se uporabnik zaveže s kakršno koli pogodbo ali ponudbo. Ponudnik plačilnih storitev informacije in pogoje na zahtevo uporabnika plačilnih storitev zagotovi na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Informacije in pogoji morajo biti podani na lahko razumljiv način ter v jasni in razumljivi obliki v uradnem jeziku države članice, v kateri se ponuja plačilna storitev, ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki. Sprememba 88 Predlog direktive Člen 37 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Kadar plačilni nalog odredi tretji ponudnik plačilnih storitev, države članice zahtevajo, da uporabniku plačilnih storitev omogoči vpogled v informacije in pogoje iz člena 38. Informacije in pogoji so podani v jasni in razumljivi obliki v uradnem jeziku države članice, v kateri se ponuja plačilna storitev, ali v drugem jeziku, o katerem se stranki dogovorita. Sprememba 89 Predlog direktive Člen 38 – odstavek 2 2.  Države članice zagotovijo, da tretji ponudnik plačilnih storitev, za storitve odreditve plačil plačniku zagotovi informacije o ponujeni storitvi in kontaktne podatke o tretjem ponudniku plačilnih storitev. 2.  Države članice zagotovijo, da tretji ponudnik plačilnih storitev, za storitve odreditve plačil plačniku pred odreditvijo zagotovi naslednje jasne in obsežne informacije: (a)  kontaktne podatke in registracijsko številko tretjega ponudnika plačilnih storitev ter ime pristojnega nadzornega organa; (b)  če je ustrezno, najdaljši rok za postopek odreditve plačil; (c)  vsa morebitna nadomestila, ki jih uporabnik plačilnih storitev plača tretjemu ponudniku plačilnih storitev, in, če je ustrezno, razčlenitev zneskov morebitnih nadomestil; (d)  če je ustrezno, dejanski ali referenčni menjalni tečaj, ki se bo uporabljal. Sprememba 90 Predlog direktive Člen 39 – uvodni del Kadar tretji ponudnik plačilnih storitev na zahtevo plačnika odredi plačilni nalog, plačniku in, kadar je ustrezno, prejemniku plačila takoj po odreditvi zagotovi ali da na voljo naslednje informacije: Kadar tretji ponudnik plačilnih storitev na zahtevo plačnika odredi plačilni nalog, plačniku in, kadar je ustrezno, prejemniku plačila takoj po odreditvi zagotovi naslednje jasne in nedvoumne informacije: Sprememba 91 Predlog direktive Člen 39 – točka a (a)  potrdilo o uspešni odreditvi plačilnega naloga s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika; (a)  potrdilo o uspešni odreditvi plačilne transakcije s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika; Sprememba 92 Predlog direktive Člen 39 – odstavek 1 – točka d (d)  kadar je ustrezno, znesek morebitnih nadomestil za plačilno transakcijo ter po potrebi njegovo razčlenitev. (d)  kadar je ustrezno, znesek morebitnih nadomestil, plačanih tretjemu ponudniku plačilnih storitev za plačilno transakcijo, pri čemer so nadomestila razčlenjena. Sprememba 93 Predlog direktive Člen 39 – odstavek 1 a (novo) Ta člen ne posega v obveznosti varstva podatkov, ki veljajo za tretjega ponudnika plačilnih storitev in prejemnika plačila. Sprememba 94 Predlog direktive Člen 41 – uvodni del Takoj po prejemu plačilnega naloga plačnikov ponudnik plačilne storitve plačniku, na enak način, kakor je določeno v členu 37(1), zagotovi ali da na voljo naslednje informacije: Takoj po prejemu plačilnega naloga ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, plačniku, na enak način, kakor je določeno v členu 37(1), zagotovi ali da na voljo naslednje informacije v zvezi s svojimi storitvami: Sprememba 95 Predlog direktive Člen 42 – uvodni del Takoj po izvršitvi plačilne transakcije ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila slednjemu, na enak način, kakor je določeno v členu 37(1), zagotovi ali da na voljo naslednje informacije: Takoj po izvršitvi plačilne transakcije ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila slednjemu, na enak način, kakor je določeno v členu 37(1), zagotovi ali da na voljo naslednje informacije v zvezi s svojimi storitvami, če so mu neposredno na voljo: Sprememba 96 Predlog direktive Člen 44 – odstavek 1 1.  Države članice zahtevajo, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev pravočasno zagotovi informacije in pogoje, določene v členu 45, na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, preden se uporabnik zaveže s kakršno koli pogodbo ali ponudbo. Informacije in pogoji morajo biti podani na lahko razumljiv način ter v jasni in razumljivi obliki v uradnem jeziku države članice, v kateri se ponuja plačilna storitev, ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki. 1.   Države članice zahtevajo, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev pravočasno da na voljo informacije in pogoje, določene v členu 45, na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov ali mu jih na njegovo zahtevo zagotovi, preden se uporabnik zaveže s kakršno koli pogodbo ali ponudbo. Informacije in pogoji morajo biti podani na lahko razumljiv način ter v jasni in razumljivi obliki v uradnem jeziku države članice, v kateri se ponuja plačilna storitev, ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki. Sprememba 97 Predlog direktive Člen 45 – točka 2 – točka a (а)  opis glavnih značilnosti plačilne storitve, ki se opravlja; (а)  jasen opis glavnih značilnosti plačilne storitve, ki se opravlja; Sprememba 98 Predlog direktive Člen 45 – točka 2 – točka c (c)  oblika in postopek za podajo soglasja za odreditev ali izvršitev plačilne transakcije in preklic takega soglasja v skladu s členoma 57 in 71; (c)  oblika in postopek za podajo soglasja za odreditev plačilnega naloga ali izvršitev plačilne transakcije in preklic takega soglasja v skladu s členoma 57 in 71; Sprememba 99 Predlog direktive Člen 45 – točka 6 – točka a (a)  po dogovoru informacije o možnosti, da se bo štelo, da je uporabnik plačilnih storitev sprejel spremembe pogojev v skladu s členom 47, razen če do dneva njihovega predlaganega začetka veljavnosti ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da jih ne sprejema; (a)  po dogovoru – razen če so spremembe iz člena 47(2) jasno in nedvoumno ugodnejše za uporabnike plačilnih storitev – informacije o možnosti, da se bo štelo, da je uporabnik plačilnih storitev sprejel spremembe pogojev v skladu s členom 47, razen če do dneva njihovega predlaganega začetka veljavnosti ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da jih ne sprejema, pri čemer je takšno obvestilo brezpredmetno, če so spremembe za uporabnike plačilnih storitev očitno in nedvoumno ugodnejše; Sprememba 100 Predlog direktive Člen 47 – odstavek 1 – pododstavek 1 1.  Ponudnik plačilnih storitev predlaga vse spremembe okvirne pogodbe ter informacij in pogojev, opredeljenih v členu 45, na enak način, kakor je opredeljen v členu 44(1), in sicer najpozneje dva meseca pred predlaganim dnem začetka uporabe spremenjenih pogojev. 1.   Ponudnik plačilnih storitev predlaga vse spremembe okvirne pogodbe, ki niso jasno in nedvoumno ugodnejše za uporabnike plačilnih storitev, ter informacij in pogojev, opredeljenih v členu 45, na enak način, kakor je opredeljen v členu 44(1), najpozneje dva meseca pred predlaganim dnem začetka uporabe spremenjenih pogojev. Sprememba 101 Predlog direktive Člen 47 – odstavek 2 2.  Spremembe obrestnih mer ali menjalnih tečajev se lahko uveljavijo takoj in brez obvestila, če je bilo tako dogovorjeno v okvirni pogodbi in če spremembe temeljijo na dogovorjeni referenčni obrestni meri ali menjalnem tečaju v skladu s točkama (b) in (c) člena 45(3). Uporabnika plačilnih storitev se o kakršni koli spremembi obrestne mere obvesti ob prvi priložnosti na enak način, kakor je opredeljen v členu 44(1), razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili o pogostosti ali načinu zagotavljanja ali dajanja informacij na voljo. Spremembe obrestne mere ali menjalnega tečaja, ki so za uporabnike plačilnih storitev ugodnejše, se lahko uveljavijo brez obvestila. 2.  Spremembe obrestnih mer ali menjalnih tečajev se lahko uveljavijo takoj in brez obvestila, če je bilo tako dogovorjeno v okvirni pogodbi in če spremembe obrestne mere ali menjalnega tečaja temeljijo na dogovorjeni referenčni obrestni meri ali menjalnem tečaju v skladu s točkama (b) in (c) člena 45(3). Uporabnika plačilnih storitev se o vsaki spremembi obrestne mere obvesti ob prvi priložnosti na enak način, kakor je opredeljen v členu 44(1), razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili o pogostosti ali načinu zagotavljanja ali dajanja informacij na voljo. Spremembe obrestne mere ali menjalnega tečaja, ki so za uporabnike plačilnih storitev ugodnejše, in spremembe okvirne pogodbe, ki so jasno in nedvoumno ugodnejše za uporabnike plačilnih storitev, se lahko uveljavijo brez obvestila. Sprememba 102 Predlog direktive Člen 48 – odstavek 2 2.  Odpoved okvirne pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas za več kot dvanajst mesecev ali za nedoločen čas, je za uporabnika plačilnih storitev po izteku dvanajstih mesecev brezplačna. V vseh ostalih primerih morajo biti nadomestila, ki se zaračunajo zaradi odpovedi, razumna in sorazmerna z dejanskimi stroški. 2.  Odpoved okvirne pogodbe je za uporabnika plačilnih storitev brezplačna. Sprememba 103 Predlog direktive Člen 50 – odstavek 2 2.  Okvirna pogodba lahko vsebuje pogoj, da se informacije iz odstavka 1 zagotavljajo ali dajejo na voljo redno vsaj enkrat na mesec in na dogovorjen način, ki plačniku omogoča shranjevanje in reproduciranje nespremenjenih informacij. 2.  Okvirna pogodba vsebuje pogoj, da se informacije iz odstavka 1 zagotavljajo ali dajejo na voljo v rednih časovnih presledkih vsaj enkrat na mesec, brezplačno in na dogovorjeni način, kar plačniku omogoča, da informacije shranjuje in prikazuje v nespremenjeni obliki. Sprememba 104 Predlog direktive Člen 50 – odstavek 3 3.  Vendar lahko države članice od ponudnikov plačilnih storitev zahtevajo, da enkrat na mesec brezplačno zagotovijo informacije na papirju. 3.  Vendar lahko države članice od ponudnikov plačilnih storitev zahtevajo, da enkrat na mesec brezplačno zagotovijo informacije na papirju ali drugem trajnem nosilcu. Sprememba 105 Predlog direktive Člen 51 – odstavek 1 – točka a (a)  sklic, ki prejemniku plačila omogoča identifikacijo plačilne transakcije in po potrebi tudi plačnika, ter vse podatke, prenesene s plačilno transakcijo; (a)  sklic, ki prejemniku plačila omogoča identifikacijo plačilne transakcije in plačnika, ter vse podatke, prenesene s plačilno transakcijo; Sprememba 106 Predlog direktive Člen 51 – odstavek 3 3.  Vendar lahko države članice od ponudnikov plačilnih storitev zahtevajo, da enkrat na mesec brezplačno zagotovijo informacije na papirju. 3.  Vendar lahko države članice od ponudnikov plačilnih storitev zahtevajo, da enkrat na mesec brezplačno zagotovijo informacije na papirju ali drugem trajnem nosilcu. Sprememba 107 Predlog direktive Člen 52 – odstavek 2 – pododstavek 1 2.  Če se storitev pretvorbe valute ponudi pred odreditvijo plačilne transakcije in če je storitev pretvorbe valute ponujena na prodajnem mestu ali jo ponudi prejemnik plačila, pogodbena stranka, ki ponuja storitev pretvorbe valute plačniku, razkrije plačniku vsa nadomestila, ki jih bo zaračunala, ter menjalni tečaj, ki bo uporabljen za pretvorbo plačilne transakcije. 2.  Če se storitev pretvorbe valute ponudi pred odreditvijo plačilne transakcije in če je storitev pretvorbe valute ponujena na bankomatu, prodajnem mestu ali jo ponudi prejemnik plačila, pogodbena stranka, ki ponuja storitev pretvorbe valute plačniku, razkrije plačniku vsa nadomestila, ki jih bo zaračunala, ter menjalni tečaj, ki bo uporabljen za pretvorbo plačilne transakcije. Sprememba 108 Predlog direktive Člen 53 – odstavek 2 2.  Če ponudnik plačilnih storitev ali tretja oseba za uporabo določenega plačilnega instrumenta zahteva plačilo nadomestila, uporabnika plačilnih storitev o tem obvesti pred odreditvijo plačilne transakcije. črtano Sprememba 109 Predlog direktive Člen 53 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Kadar je ponudnik plačilnih storitev upravičen, da prenese stroške tretje osebe na plačnika, jih plačnik ni dolžan plačati, razen če je bil celotni znesek stroškov znan pred odreditvijo plačilne transakcije. Sprememba 110 Predlog direktive Člen 55 – odstavek 1 1.  Ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev ne sme zaračunati nadomestila za izpolnjevanje svojih obveznosti glede obveščanja ali izvajanja korektivnih in preventivnih ukrepov iz tega naslova, razen če je drugače določeno v členu 70(1), členu 71(5) in členu 79(2). O teh nadomestilih, ki morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški ponudnika plačilnih storitev, se dogovorita uporabnik in ponudnik plačilnih storitev. 1.  Ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev ne sme zaračunati nadomestila za izpolnjevanje svojih obveznosti glede obveščanja ali izvajanja korektivnih in preventivnih ukrepov iz tega naslova, razen če je drugače določeno v členu 70(1), členu 71(5) in členu 79(2). O teh nadomestilih, ki morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški ponudnika plačilnih storitev, se dogovorita uporabnik in ponudnik plačilnih storitev. Ponudnik plačilne storitve na zahtevo razkrije dejanske stroške plačilne transakcije. Sprememba 111 Predlog direktive Člen 55 – odstavek 3 3.  Ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila ne sme preprečiti, da od plačnika zahteva plačilo nadomestila ali da mu ponudi znižanje ali drugo spodbudo za uporabo določenega plačilnega instrumenta. Vendar zaračunana nadomestila ne smejo preseči stroškov, ki jih ima prejemnik plačila zaradi uporabe določenega plačilnega instrumenta. 3.  Ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila ne sme preprečiti, da od plačnika zahteva plačilo nadomestila ali da mu ponudi znižanje ali drugo spodbudo za uporabo določenega plačilnega instrumenta. Vendar zaračunana nadomestila ne smejo preseči neposrednih stroškov, ki jih ima prejemnik plačila zaradi uporabe določenega plačilnega instrumenta. Sprememba 112 Predlog direktive Člen 55 – odstavek 4 a (novo) 4a.  Države članice lahko ne glede na odstavek 4 zagotovijo, da prejemnik plačila ne sme zahtevati nobenega nadomestila za uporabo plačilnih instrumentov. Sprememba 113 Predlog direktive Člen 57 – odstavek 2 – pododstavek 1 2.  Soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij je podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in ponudnikom plačilnih storitev. Soglasje se lahko poda neposredno ali posredno prek prejemnika plačila. Soglasje za izvršitev plačilne transakcije se šteje za podano tudi, kadar plačnik pooblasti tretjega ponudnika plačilnih storitev za odreditev plačilne transakcije pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun. 2.  Soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij (vključno z neposrednimi bremenitvami) je podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in ponudnikom plačilnih storitev. Soglasje se lahko poda neposredno ali posredno prek prejemnika plačila. Šteje se, da je soglasje za izvršitev plačilne transakcije podano tudi, kadar plačnik pooblasti tretjega ponudnika plačilnih storitev za odreditev plačilne transakcije pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun v lasti plačnika. Sprememba 114 Predlog direktive Člen 58 – naslov Dostop do podatkov o plačilnem računu in njihova uporaba s strani tretjega ponudnika plačilnih storitev Dostop do podatkov o plačilnem računu in njihova uporaba s strani tretjega ponudnika plačilnih storitev in tretjih izdajateljev plačilnih instrumentov Sprememba 115 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da ima plačnik pravico pridobiti plačilne storitve, ki omogočajo dostop do plačilnih računov iz točke 7 Priloge I, od tretjega ponudnika plačilnih storitev. 1.  Države članice zagotovijo, da ima plačnik, če ima plačilni račun, dostopen prek spletnega bančništva, pravico pridobiti plačilne storitve, ki omogočajo dostop do plačilnih računov iz točke 7 Priloge I, od pooblaščenega tretjega ponudnika plačilnih storitev. Države članice zagotovijo, da ima plačnik pravico pridobiti plačilni instrument, ki omogoča plačilne transakcije, od pooblaščenega tretjega izdajatelja plačilnih instrumentov. Sprememba 116 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, ne zavrne dostopa iz tega člena tretjemu ponudniku plačilnih storitev ali tretjemu izdajatelju plačilnih instrumentov, kadar je ta pooblaščen za izvedbo določenega plačila v imenu plačnika in če plačnik o tem izrecno soglaša v skladu s členom 57. Sprememba 117 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 1 b (novo) 1b.  Prejemniki plačila, ki plačnikom ponujajo možnost, da uporabijo storitve tretjih ponudnikov plačilnih storitev ali tretjih izdajateljev plačilnih instrumentov, plačnikom zagotovijo nedvoumne informacije o njih, vključno z registracijsko številko in imenom njihovega pristojnega nadzornega organa. Sprememba 118 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 2 – uvodni del 2.  Če plačnik za opravljanje plačilnih storitev v skladu z odstavkom 1 pooblasti tretjega ponudnika plačilnih storitev, ima ta naslednje obveznosti: (Ne zadeva slovenske različice.) Sprememba 119 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 2 – točka a (a)  zagotoviti mora, da osebni varnostni elementi uporabnika plačilne storitve niso dostopni drugim pogodbenim strankam; (a)  zagotoviti mora, da osebni varnostni podatki uporabnika plačilne storitve niso dostopni drugim pogodbenim strankam; Sprememba 120 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 2 – točka b (b)  nedvoumno mora dokazati svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun imetnika računa; (b)  vsakokrat, ko se odredi plačilo ali pridobijo podatki o računu, mora nedvoumno dokazati svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun imetnika računa; Sprememba 121 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 2 – točka c (c)  ne sme hraniti občutljivih plačilnih podatkov ali osebnih varnostnih elementov uporabnika plačilnih storitev. (c)  ne sme hraniti osebnih varnostnih podatkov uporabnika plačilnih storitev. Sprememba 122 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 2 – točka c a (novo) (ca)  podatke lahko uporablja samo za namene, ki jih plačnik izrecno zahteva. Sprememba 123 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 3 a (novo) 3a.  Če je plačnik dal soglasje tretjemu izdajatelju plačilnih instrumentov, ki je plačniku zagotovil plačilni instrument, da pridobi podatke o razpoložljivosti zadostnih denarnih sredstev za določeno plačilno transakcijo na določenem plačilnem računu plačnika, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi zadevni plačilni račun, zagotovi te podatke tretjemu izdajatelju plačilnih instrumentov takoj po prejemu plačnikovega plačilnega naloga. Informacija o razpoložljivosti zadostnih denarnih sredstev je v obliki preprostega odgovora 'da' ali 'ne' in ne v obliki bilance stanja računa v skladu z Direktivo 95/46/ES. Sprememba 124 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 4 4.  Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, obravnava plačilne naloge, posredovane prek storitev tretjega ponudnika plačilnih storitev, enako kot plačilne naloge, ki jih prejme neposredno od plačnika, razen če je drugačna obravnava potrebna iz objektivnih razlogov, povezanih z roki in prednostno obravnavo. 4.  Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, obravnava plačilne naloge, posredovane prek storitev tretjega ponudnika plačilnih storitev ali ki jih posreduje tretji izdajatelj plačilnih instrumentov, enako kot plačilne naloge, ki jih prejme neposredno od plačnika, razen če je drugačna obravnava potrebna iz objektivnih razlogov, zlasti povezanih z roki in prednostno obravnavo ali stroški teh nalogov. Sprememba 125 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 4 a (novo) 4a.  Od tretjih ponudnikov plačilnih storitev se ne bi smelo zahtevati, da zaradi storitev odreditve plačil ali storitev zagotavljanja informacij sklenejo pogodbeno razmerje s ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune. Sprememba 126 Predlog direktive Člen 58 – odstavek 4 b (novo) 4b.  Države članice zagotovijo, da uporabnik plačilne storitve lahko uporabi najvarnejšo, najsodobnejšo, tehnološko rešitev za odreditev e-plačil preko tretjih ponudnikov plačilnih storitev, potem ko bodo oblikovani skupni in varni odprti standardi komunikacije, ki jih bo izvedel ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun stranke, s tretjimi ponudniki plačilnih storitev v skladu s členom 94a. Sprememba 127 Predlog direktive Člen 59 Člen 59 črtano Dostop do podatkov o plačilnem računu in njihova uporaba s strani tretjega ponudnika plačilnih storitev 1.  Države članice zagotovijo, da ima plačnik pravico uporabljati storitve kartičnih plačil, ki jih zagotavlja tretji izdajatelj plačilnih instrumentov. 2.  Če je plačnik dal soglasje tretjemu izdajatelju plačilnih instrumentov, ki je plačniku zagotovil plačilni instrument, da pridobi podatke o razpoložljivosti zadostnih denarnih sredstev za določeno plačilno transakcijo na določenem plačilnem računu plačnika, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi zadevni plačilni račun, zagotovi te podatke tretjemu izdajatelju plačilnih instrumentov takoj po prejemu plačnikovega plačilnega naloga. 3.  Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, obravnava plačilne naloge, posredovane prek storitev tretjega izdajatelja plačilnih instrumentov, enako kot plačilne naloge, ki jih prejme neposredno osebno od plačnika, razen če je drugačna obravnava potrebna iz objektivnih razlogov, povezanih z roki in prednostno obravnavo. Sprememba 128 Predlog direktive Člen 61 – odstavek 2 2.  Za namene točke (a) odstavka 1 uporabnik plačilnih storitev, zlasti takoj po prejemu plačilnega instrumenta, sprejme vse razumne ukrepe, da zavaruje svoje osebne varnostne elemente. Obveznosti uporabnikov plačilnih storitev glede skrbnosti ne ovirajo uporabe plačilnih instrumentov in storitev, dovoljenih v skladu s to direktivo. 2.  Za namene točke (a) odstavka 1 uporabnik plačilnih storitev, zlasti takoj po prejemu plačilnega instrumenta, sprejme vse razumne ukrepe, da zavaruje svoje osebne varnostne podatke. Obveznosti uporabnikov plačilnih storitev glede skrbnosti ne ovirajo uporabe plačilnih instrumentov in storitev, dovoljenih v skladu s to direktivo. Sprememba 129 Predlog direktive Člen 62 – odstavek 1 – točka a (a)  zagotovi, da osebni varnostni elementi plačilnega instrumenta niso dostopni drugim osebam, razen uporabniku plačilnih storitev, ki ima pravico uporabljati plačilni instrument, brez poseganja v obveznosti uporabnika plačilnih storitev iz člena 61; (a)  zagotovi, da so osebni varnostni podatki plačilnega instrumenta varni in niso dostopni drugim osebam, razen uporabniku plačilnih storitev, ki ima pravico uporabljati plačilni instrument, brez poseganja v obveznosti uporabnika plačilnih storitev iz člena 61; Sprememba 130 Predlog direktive Člen 62 – odstavek 2 2.  Ponudnik plačilnih storitev nosi tveganje, povezano s pošiljanjem plačilnega instrumenta plačniku ali pošiljanjem kakršnih koli osebnih varnostnih elementov instrumenta. 2.  Ponudnik plačilnih storitev nosi tveganje, povezano s pošiljanjem plačilnega instrumenta plačniku ali pošiljanjem kakršnih koli osebnih varnostnih podatkov instrumenta. Sprememba 131 Predlog direktive Člen 63 – odstavek 2 2.  Če je vključen tretji ponudnik plačilnih storitev, uporabniku plačilnih storitev popravek zagotovi tudi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, v skladu z odstavkom 1 tega člena in brez poseganja v člena 65(2) in 80(1). 2.  Če se je uporabnik plačilnih storitev odločil, da bo uporabil tretjega ponudnika plačilnih storitev, ga o tem obvesti in to sporoči ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun. Uporabniku plačilnih storitev popravek zagotovi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, v skladu z odstavkom 1 tega člena in brez poseganja v člen 80(1). Sprememba 132 Predlog direktive Člen 63 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Uporabnik plačilnih storitev svojemu ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, poroča o vseh incidentih, s katerimi je seznanjen in ki vplivajo nanj pri uporabi tretjega ponudnika plačilnih storitev ali tretjega izdajatelja plačilnih instrumentov. Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, o morebitnih incidentih obvesti pristojne nacionalne organe. Pristojni nacionalni organi nato v tesnem sodelovanju z ECB uporabijo postopke, ki jih je opredelil organ EBA, kot določa člen 85. Sprememba 133 Predlog direktive Člen 64 – odstavek 1 – pododstavek 1 1.  Države članice zahtevajo, da morata v primeru, ko uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije ali da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, ponudnik plačilnih storitev in, če je vključen in če je ustrezno, tretji ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in knjižena ter da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga napaka. 1.  Države članice zahtevajo, da morata v primeru, ko uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije ali da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, ponudnik plačilnih storitev in, če je vključen, tretji ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in knjižena ter da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga napaka. Sprememba 134 Predlog direktive Člen 64 – odstavek 1 – pododstavek 2 Če se je plačilna transakcija odredila prek tretjega ponudnika plačilnih storitev, mora slednji dokazati, da na plačilno transakcijo ni vplivala tehnična okvara ali druga napaka, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja. Če uporabnik plačilne storitve odredi plačilno transakcijo prek tretjega ponudnika plačilnih storitev, mora slednji dokazati, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in knjižena in nanjo ni vplivala tehnična okvara ali druga napaka, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja. Sprememba 135 Predlog direktive Člen 64 – odstavek 2 2.  Če uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije, zgolj uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, vključno s tretjim ponudnikom plačilnih storitev, če je ustrezno, ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo ali da je goljufal ali da naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 61. 2.  Če uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije, zgolj uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, vključno s tretjim ponudnikom plačilnih storitev, če je ustrezno, ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo ali da je goljufal ali da naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 61. V takšnih primerih samo domneva na osnovi evidentirane uporabe plačilnega instrumenta, brez dodatnih dokazov, ne more veljati kot sprejemljiv dokaz o odgovornosti uporabnika plačilnih storitev. Ponudnik plačilnih storitev, vključno s tretjim ponudnikom plačilnih storitev, če je ustrezno, priskrbi dokaze, da je plačnik goljufal ali ravnal hudo malomarno. Sprememba 136 Predlog direktive Člen 65 – odstavek 1 1.  Države članice brez poseganja v člen 63 zagotovijo, da v primeru neodobrene plačilne transakcije plačnikov ponudnik plačilnih storitev temu takoj povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje obremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. S tem se tudi zagotavlja, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. 1.  Države članice brez poseganja v člen 63 zagotovijo, da v primeru neodobrene plačilne transakcije plačnikov ponudnik plačilnih storitev temu v 24 urah po tem, ko je transakcijo opazil oziroma je bil o njej obveščen, povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje obremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. S tem se tudi zagotavlja, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. Sprememba 137 Predlog direktive Člen 65 – odstavek 2 2.  Če je vključen tretji ponudnik plačilnih storitev, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje obremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. Zaračuna se lahko finančno nadomestilo, ki ga tretji ponudnik plačilnih storitev plača ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun. 2.  Če je vključen tretji ponudnik plačilnih storitev, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje obremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. Če tretji ponudnik plačilnih storitev ne more dokazati, da ni odgovoren za neodobreno plačilno transakcijo, ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, v enem delovnem dnevu povrne razumne stroške, ki jih je ta imel z nadomestilom plačniku, vključno z zneskom neodobrene plačilne transakcije. Sprememba 138 Predlog direktive Člen 66 – odstavek 1 – pododstavek 1 1.  Z odstopanjem od člena 65 je plačnik lahko obvezan, da krije izgubo v zvezi s kakršno koli neodobreno plačilno transakcijo, ki je posledica uporabe izgubljenega ali ukradenega plačilnega instrumenta ali zlorabe plačilnega instrumenta, v višini do največ 50 EUR. 1.  Z odstopanjem od člena 65 je plačnik lahko obvezan, da krije izgubo v zvezi s kakršno koli neodobreno plačilno transakcijo, ki je posledica uporabe izgubljenega ali ukradenega plačilnega instrumenta ali zlorabe plačilnega instrumenta, v višini do največ 50 EUR ali v enakovrednem znesku v drugi nacionalni valuti. To ne velja, če plačnik pred izvedbo plačila izgube, kraje ali zlorabe plačilnega instrumenta ni mogel odkriti. Sprememba 139 Predlog direktive Člen 66 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Organ EBA v tesnem sodelovanju z ECB in po posvetovanju s svetovalnim odborom, kot je določeno v členu 5(3a), izda smernice za ponudnike plačilnih storitev v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 o razlagi in praktični uporabi pojma „huda malomarnost“ v teh okoliščinah. Navedene smernice se izdajo do [vstavite datum – dvanajst mesecev od dneva začetka veljavnosti te direktive] in se redno posodabljajo, kadar je potrebno. Sprememba 140 Predlog direktive Člen 66 – odstavek 2 b (novo) 2b.  V primeru, da plačnik ni goljufal ali ni naklepno opustil svojih obveznosti iz člena 61, države članice lahko zmanjšajo odgovornost iz odstavka 1, zlasti ob upoštevanju značilnosti osebnih varnostnih elementov plačilnega instrumenta in okoliščin, v katerih je bil slednji izgubljen, ukraden ali zlorabljen. Sprememba 141 Predlog direktive Člen 66 – odstavek 2 c (novo) 2c.  Plačnik ne krije nobenih finančnih posledic uporabe izgubljenega, ukradenega ali zlorabljenega plačilnega instrumenta, če je bilo neodobreno plačilo mogoče zaradi metode ali varnostnega vdora, ki je bil znan in evidentiran, ponudnik plačilnih storitev pa ni izboljšal varnostnega sistema, da bi učinkovito preprečil nove napade te vrste, razen v primerih, ko je goljufal plačnik sam. Sprememba 142 Predlog direktive Člen 67 – odstavek 1 – pododstavek 2 Na zahtevo ponudnika plačilnih storitev mora plačnik dokazati, da so takšni pogoji izpolnjeni. Na zahtevo ponudnika plačilne storitve mora plačnik predložiti dejanske elemente v zvezi s takšnimi pogoji. Sprememba 143 Predlog direktive Člen 67 – odstavek 1 – pododstavek 3 Povračilo mora biti enako celotnemu znesku izvršene plačilne transakcije. Poleg tega datum knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. črtano Sprememba 144 Predlog direktive Člen 67 – odstavek 1 – pododstavek 4 Za direktne obremenitve ima plačnik brezpogojno pravico do povračila v roku, določenem v členu 68, razen če je prejemnik plačila že izpolnil pogodbene obveznosti in je plačnik že prejel storitve oziroma potrošil blago. Na zahtevo ponudnika plačilnih storitev mora prejemnik plačila dokazati, da so pogoji iz tretjega pododstavka izpolnjeni. Države članice zagotovijo, da ima plačnik poleg pravice iz odstavka 1 za direktne obremenitve brezpogojno pravico do povračila v roku, določenem v členu 68. Sprememba 145 Predlog direktive Člen 67 – odstavek 3 a (novo) 3a.  Povračilo mora biti enako celotnemu znesku izvršene plačilne transakcije. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. Povračilo plačila ne vpliva na predhodni pravni zahtevek prejemnika plačila. Sprememba 146 Predlog direktive Člen 67 – odstavek 3 b (novo) 3b.  Države članice lahko ponudnikom plačilnih storitev omogočijo, da v skladu s svojimi shemami direktnih obremenitev plačnikom ponudijo ugodnejše pravice do povračila. Sprememba 147 Predlog direktive Člen 67 a (novo) Člen 67 a Plačilne transakcije, pri katerih znesek transakcije ni vnaprej znan 1.  Države članice za plačilne transakcije, pri katerih znesek v trenutku nakupa ni znan, določijo najvišji znesek, ki ga je mogoče blokirati na plačnikovem plačilnem računu, in najdaljše obdobje, za katero lahko prejemnik plačila ta sredstva blokira. 2.  Če znesek, ki naj bi bil na plačnikovem plačilnem računu blokiran, presega znesek nakupa, mora prejemnik plačila pred plačilno transakcijo o tem obvestiti plačnika. 3.  Če je bil na plačnikovem plačilnem računu blokiran znesek, ki presega znesek nakupa, ponudnik plačilnih storitev o tem plačnika obvesti na bančnem izpisku. Sprememba 148 Predlog direktive Člen 68 – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da lahko plačnik zahteva povračilo zneska odobrene plačilne transakcije iz člena 67, ki jo je odredil prejemnik plačila ali je bila odrejena prek njega, v roku osmih tednov od dneva obremenitve. 1.  Države članice zagotovijo, da lahko plačnik zahteva povračilo zneska odobrene plačilne transakcije iz člena 67, ki jo je odredil prejemnik plačila ali je bila odrejena prek njega, v roku najmanj osmih tednov od dneva obremenitve. Sprememba 149 Predlog direktive Člen 69 – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da je trenutek prejema takrat, ko plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog, ki ga odredi neposredno plačnik ali ga v njegovem imenu odredi tretji ponudnik plačilnih storitev ali ga posredno odredi prejemnik plačila oziroma se odredi prek slednjega. Če čas prejema ni delovni dan za plačnikovega ponudnika plačilnih storitev, se šteje, da je bil plačilni nalog prejet naslednji delovni dan. Ponudnik plačilnih storitev lahko določi časovno omejitev proti koncu delovnega dne, tako da se za vse plačilne naloge, prejete po tej omejitvi, šteje, da so bili prejeti naslednji delovni dan. 1.  Države članice zagotovijo, da je trenutek prejema takrat, ko plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog, ki ga odredi neposredno plačnik ali ga v njegovem imenu odredi tretji ponudnik plačilnih storitev ali ga posredno odredi prejemnik plačila oziroma se odredi prek slednjega. Trenutek prejema ne sme biti poznejši kot trenutek bremenitve plačnikovega računa. Če čas prejema ni delovni dan za plačnikovega ponudnika plačilnih storitev, se šteje, da je bil plačilni nalog prejet naslednji delovni dan. Ponudnik plačilnih storitev lahko določi časovno omejitev proti koncu delovnega dne, tako da se za vse plačilne naloge, prejete po tej omejitvi, šteje, da so bili prejeti naslednji delovni dan. Sprememba 150 Predlog direktive Člen 70 – odstavek 1 – pododstavek 1 1.  Če ponudnik plačilnih storitev zavrne izvršitev plačilnega naloga, se o zavrnitvi in, če je mogoče, razlogih za zavrnitev in postopku za odpravo vseh dejanskih napak, ki so bile vzrok za zavrnitev, obvesti uporabnika plačilnih storitev, razen če je to prepovedano z drugo ustrezno zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo. 1.  Če ponudnik plačilnih storitev in po potrebi tretji ponudnik plačilnih storitev zavrneta tizvršitev plačilnega naloga ali odredita plačilno transakcijo, se o zavrnitvi in, če je mogoče, razlogih za zavrnitev in postopku za odpravo vseh dejanskih napak, ki so bile vzrok za zavrnitev, obvesti uporabnika plačilnih storitev, razen če je to prepovedano z drugo ustrezno zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo. Sprememba 151 Predlog direktive Člen 70 – odstavek 1 – pododstavek 3 Okvirna pogodba lahko vključuje določbo, da lahko ponudnik plačilnih storitev zaračuna takšno obvestilo, če je zavrnitev utemeljena iz objektivnih razlogov. Ponudnik plačilnih storitev takšnega obvestila uporabniku plačilnih storitev ne zaračuna. Sprememba 152 Predlog direktive Člen 73 – odstavek 2 2.  Ta oddelek se uporablja za druge plačilne transakcije, razen če je drugače dogovorjeno med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, razen člena 78, ki se za pogodbene stranke ne uporablja. Vendar, če se uporabnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita o daljšem obdobju, kot je določeno v členu 74, takšno obdobje za plačilne transakcije znotraj Unije ne sme biti daljše od štirih delovnih dni po času prejema v skladu s členom 69. 2.  Ta oddelek se uporablja za druge plačilne transakcije, razen če je drugače dogovorjeno med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, razen člena 78, ki se za pogodbene stranke ne uporablja. Vendar če se uporabnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita o daljšem obdobju, kot je določeno v členu 74, takšno obdobje za plačilne transakcije znotraj Unije ne sme biti daljše od štirih delovnih dni oziroma obdobja, ki ga dopuščajo druge pravne obveznosti iz nacionalnega prava ali prava Unije, po času prejema v skladu s členom 69. Sprememba 153 Predlog direktive Člen 74 – odstavek 1 1.  Države članice zahtevajo, da ponudnik plačilnih storitev plačnika zagotovi, da je znesek plačilne transakcije knjižen v dobro računa ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila najpozneje do konca naslednjega delovnega dne po prejemu v skladu s členom 69. Ti roki se v primeru plačilnih transakcij, odrejenih na papirju, lahko podaljšajo za dodaten delovni dan. 1.  Države članice zahtevajo, da ponudnik plačilnih storitev plačnika zagotovi, da je znesek plačilne transakcije knjižen v dobro računa ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila najpozneje do konca naslednjega delovnega dne po prejemu v skladu s členom 69. Ta rok se v primeru plačilnih transakcij, odrejenih na papirju, lahko podaljša za dodaten delovni dan. Sprememba 154 Predlog direktive Člen 79 – odstavek 5 a (novo) 5a.  Države članice zagotovijo, da je v primerih, ko poskus izterjave sredstev v skladu z odstavkom 3 ni uspešen, ponudnik plačilnih storitev napačnega prejemnika obvezan posredovati plačniku vse potrebne podatke, da se lahko obrne na prejemnika sredstev in po potrebi sproži pravni postopek, da bi jih izterjal. Sprememba 155 Predlog direktive Člen 80 – odstavek 1 – pododstavek 3 Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali tretji ponudnik plačilnih storitev odgovoren v skladu s prvim ali drugim pododstavkom, zadevni ponudnik plačilnih storitev plačniku brez odlašanja povrne znesek neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije in, če je ustrezno, na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če do nepravilne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali tretji ponudnik plačilnih storitev odgovoren v skladu s prvim ali drugim pododstavkom, zadevni ponudnik plačilnih storitev plačniku brez odlašanja povrne znesek neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije in, če je ustrezno, na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če do nepravilne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. Kadar to tehnično ni več mogoče, plačnik prejme tudi nadomestilo za izgubljene obresti. Sprememba 156 Predlog direktive Člen 80 – odstavek 1 – pododstavek 6 V primeru neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije, kadar je plačilni nalog odredil plačnik, ponudnik plačilnih storitev ne glede na odgovornost v skladu s tem odstavkom na zahtevo nemudoma ukrepa, da bi izsledil plačilno transakcijo, plačnika pa obvesti o rezultatih njegovih prizadevanj. To je za plačnika brezplačno. V primeru neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije, kadar je plačilni nalog odredil plačnik, njegov ponudnik plačilnih storitev ne glede na odgovornost v skladu s tem odstavkom na zahtevo nemudoma ukrepa, da bi izsledil plačilno transakcijo, plačnika pa obvesti o rezultatih njegovih prizadevanj. To je za plačnika brezplačno. Sprememba 157 Predlog direktive Člen 80 – odstavek 2 – pododstavek 1 2.  Kadar je plačilni nalog odredil prejemnik plačila ali je bil odrejen prek njega, je ponudnik plačilnih storitev brez poseganja v člen 63, člen 79(2) in (3) ter člen 83 prejemniku plačila odgovoren za pravilno posredovanje plačilnega naloga plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev v skladu s členom 74(3). Če je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila odgovoren v skladu s tem pododstavkom, plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev takoj ponovno posreduje zadevni plačilni nalog. V primeru poznega posredovanja plačilnega naloga mora biti znesek knjižen na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na dan, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije. 2.  Kadar je plačilni nalog odredil prejemnik plačila ali je bil odrejen prek njega, je ponudnik plačilnih storitev brez poseganja v člen 63, člen 79(2) in (3) ter člen 83 prejemniku plačila odgovoren za pravilno posredovanje plačilnega naloga plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev v skladu s členom 74(3). Če je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila odgovoren v skladu s tem pododstavkom, plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev takoj ponovno posreduje zadevni plačilni nalog. V primeru poznega posredovanja plačilnega naloga mora biti znesek knjižen na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na dan, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije. Kadar to tehnično ni več mogoče, plačnik prejme tudi nadomestilo za izgubljene obresti. Sprememba 158 Predlog direktive Člen 80 – odstavek 2 – pododstavek 2 Poleg tega je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila brez poseganja v člen 63, člen 79(2) in (3) ter člen 83 prejemniku plačila odgovoren za obravnavo plačilne transakcije v skladu s svojimi obveznostmi iz člena 78. Če je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila odgovoren v skladu s tem pododstavkom, zagotovi, da je znesek plačilne transakcije na voljo prejemniku plačila takoj po tem, ko je znesek knjižen v dobro na račun ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila. Znesek mora biti na plačilnem računu prejemnika plačila knjižen najpozneje na dan, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije. Poleg tega je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila brez poseganja v člen 63, člen 79(2) in (3) ter člen 83 prejemniku plačila odgovoren za obravnavo plačilne transakcije v skladu s svojimi obveznostmi iz člena 78. Če je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila odgovoren v skladu s tem pododstavkom, zagotovi, da je znesek plačilne transakcije na voljo prejemniku plačila takoj po tem, ko je znesek knjižen v dobro na račun ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila. Znesek mora biti na plačilnem računu prejemnika plačila knjižen najpozneje na dan, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije. Kadar to tehnično ni več mogoče, plačnik prejme tudi nadomestilo za izgubljene obresti. Sprememba 159 Predlog direktive Člen 80 – odstavek 2 – pododstavek 3 V primeru neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije, za katero ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila v skladu s prvim in drugim pododstavkom ni odgovoren, je plačniku odgovoren plačnikov ponudnik plačilnih storitev. Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev v tem smislu odgovoren, plačniku po potrebi in brez odlašanja povrne znesek neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije in na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če do nepravilne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. V primeru neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije, za katero ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila v skladu s prvim in drugim pododstavkom ni odgovoren, je plačniku odgovoren plačnikov ponudnik plačilnih storitev. Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev v tem smislu odgovoren, plačniku po potrebi in brez odlašanja povrne znesek neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije in na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če do nepravilne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. Kadar to tehnično ni več mogoče, plačnik prejme tudi nadomestilo za izgubljene obresti. Sprememba 160 Predlog direktive Člen 80 – odstavek 2 – pododstavek 4 V primeru pozne izvršitve plačilne transakcije lahko plačnik odloči, da mora biti znesek knjižen na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na dan, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije. V primeru pozne izvršitve plačilne transakcije lahko plačnik odloči, da mora biti znesek knjižen na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na dan, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije. Kadar to tehnično ni več mogoče, plačnik prejme tudi nadomestilo za izgubljene obresti. Sprememba 161 Predlog direktive Člen 82 – odstavek 1 1.  Če je odgovornost ponudnika plačilnih storitev v skladu s členom 80 mogoče pripisati drugemu ponudniku plačilnih storitev ali posredniku, ta ponudnik plačilnih storitev oziroma posrednik prvemu ponudniku plačilnih storitev zagotovi nadomestilo za kakršno koli nastalo izgubo ali plačane zneske v skladu s členom 80. To vključuje nadomestila, kadar kateri izmed ponudnikov plačilnih storitev ne uporablja močne avtentikacije strank. 1.  Če je odgovornost ponudnika plačilnih storitev v skladu s členoma 65 in 80 mogoče pripisati drugemu ponudniku plačilnih storitev ali posredniku, ta ponudnik plačilnih storitev oziroma posrednik prvemu ponudniku plačilnih storitev zagotovi nadomestilo za kakršno koli nastalo izgubo ali plačane zneske v skladu s členoma 65 in 80. To vključuje nadomestila, kadar kateri izmed ponudnikov plačilnih storitev ne uporablja močne avtentikacije strank. Sprememba 162 Predlog direktive Člen 82 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Organ EBA ima pooblastilo, da začne in spodbuja zavezujočo mediacijo za reševanje sporov med pristojnimi organi, nastalih zaradi uveljavljanja pravic iz tega člen. Sprememba 163 Predlog direktive Člen 84 – odstavek 1 Kakršna koli obdelava osebnih podatkov za namene te direktive se izvaja v skladu z Direktivo 95/46/ES, nacionalnimi predpisi, ki prenašajo Direktivo 95/46/ES, in Uredbo (ES) št. 45/2001. 1.  Države članice dovolijo obdelavo osebnih podatkov v plačilnih sistemih in pri ponudnikih plačilnih storitev, ko je to potrebno za preprečevanje, preiskave in odkrivanje plačilnih goljufij. Obdelava takšnih osebnih podatkov se izvaja v skladu z Direktivo 95/46/ES, nacionalnimi predpisi, ki prenašajo Direktivo 95/46/ES, in Uredbo (ES) št. 45/2001. Sprememba 164 Predlog direktive Člen 84 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Pri obdelavi osebnih podatkov za namene te direktive se spoštujejo načela nujnosti, sorazmernosti, omejitve namena in sorazmernega obdobja hrambe podatkov. Sprememba 165 Predlog direktive Člen 84 – odstavek 1 b (novo) 1b.  Ponudniki, agenti in uporabniki, ki obdelujejo osebne podatke, smejo dostopati do, obdelovati in hraniti samo tiste osebne podatke, ki so nujni za izvajanje plačilnih storitev. Sprememba 166 Predlog direktive Člen 84 – odstavek 1 c (novo) 1c.  Vsi sistemi za obdelavo podatkov, ki se razvijejo in uporabljajo v okviru te direktive, imajo vgrajene funkcije za zasebnost in slednjo zagotavljajo privzeto. Sprememba 167 Predlog direktive Člen 84 – odstavek 1 d (novo) 1d.  Dokumenti iz člena 5(j) med drugim opredeljujejo ukrepe za spoštovanje načel varnosti in zaupnosti ter za izvajanje načela vgrajene in privzete zasebnosti. Sprememba 168 Predlog direktive Člen 84 – odstavek 1 e (novo) 1e.  Oblikovanje standardov in zagotavljanje medopravilnosti za namene te direktive temelji na oceni učinka za zasebnost, da bo mogoče opredeliti tveganja, povezana s posameznimi razpoložljivimi tehničnimi možnostmi, in rešitve, ki bi jih bilo mogoče uvesti za omejitev groženj zaščiti podatkov. Sprememba 169 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 1 1.  Za ponudnike plačilnih storitev se uporablja Direktiva [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta] in zlasti zahteve glede upravljanja tveganj in poročanja o incidentih iz členov 14 in 15 Direktive. 1.  Ponudniki plačilnih storitev vzpostavijo okvir z ustreznimi ukrepi za zmanjšanje tveganj in nadzornimi mehanizmi za obvladovanje operativnih tveganj, vključno z varnostnimi tveganji, povezanimi s plačilnimi storitvami, ki jih zagotavljajo. Ponudniki plačilnih storitev kot del tega okvira vzpostavijo in vzdržujejo učinkovite postopke za obvladovanje incidentov, vključno z razvrstitvijo glavnih incidentov. Sprememba 170 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 2 2.  Organ, določen v skladu s členom 6(1) Direktive [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta], brez odlašanja obvesti pristojni organ v matični državi članici in organ EBA o priglasitvah incidentov v zvezi z varnostjo omrežij in informacij, ki jih je prejel od ponudnikov plačilnih storitev. 2.  Ponudniki plačilnih storitev pristojni organ v matični državi članici ponudnika plačilnih storitev brez odlašanja obvestijo o vseh glavnih operativnih incidentih, vključno z varnostnimi. Sprememba 171 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 2 a (novo) 2a.  Pristojni organ v matični državi članici po prejemu obvestila brez nepotrebnega odlašanja posreduje ustrezne podrobnosti o incidentu organu EBA. Sprememba 172 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 3 3.  Po prejemu obvestila, in če je ustrezno, organ EBA o tem uradno obvesti pristojne organe v drugih državah članicah. 3.  Po prejemu obvestila organ EBA v sodelovanju s pristojnim organom matične države članice oceni pomembnost incidenta in na osnovi te ocene o tem uradno obvesti pristojne organe v drugih državah članicah. Sprememba 173 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 3 a (novo) 3a.  Pristojni nacionalni organ po potrebi ukrepa preventivno, da bi zagotovil varnost finančnega sistema. Sprememba 174 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 4 4.  Poleg izpolnjevanja določb člena 14(4) Direktive [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta] ponudnik plačilnih storitev, kadar lahko varnostni incident vpliva na finančne interese uporabnikov plačilnih storitev ponudnika plačilnih storitev, brez odlašanja obvesti uporabnike njegovih plačilnih storitev o incidentu ter o možnih ukrepih, ki jih lahko sprejmejo sami, da bi zmanjšali negativne učinke incidenta. 4.  Kadar lahko varnostni incident vpliva na finančne interese uporabnikov plačilnih storitev ponudnika plačilnih storitev, brez odlašanja obvesti uporabnike njegovih plačilnih storitev o incidentu ter o vseh razpoložljivih ukrepih, ki jih lahko sprejmejo sami, da bi zmanjšali negativne učinke incidenta. Sprememba 175 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 4 a (novo) 4a.  Organ EBA v tesnem sodelovanju z ECB in po posvetovanju s svetovalnim odborom, kot je določeno v členu 5(3a), oblikuje smernice, ki opredeljujejo okvir za uradna obvestila o glavnih incidentih, omenjenih v zgornjih odstavkih. Smernice določajo vsebino in način ravnanja z informacijami, ki bodo posredovane, vključno z merili za pomembnost incidentov in standardnimi obrazci za obvestila, da se zagotovi dosleden in učinkovit postopek obveščanja. Sprememba 176 Predlog direktive Člen 85 – odstavek 4 b (novo) 4b.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev pristojnim nacionalnim organom in EBA redno posredujejo podatke o goljufijah, povezanih z različnimi načini plačila. Sprememba 177 Predlog direktive Člen 86 – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev organu, določenemu v skladu s členom 6(1) Direktive [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta], enkrat letno zagotavljajo posodobljene informacije o oceni operativnih in varnostnih tveganj, povezanih s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo, in o ustreznosti ukrepov za zmanjšanje tveganj in nadzornih mehanizmov, ki se izvajajo kot odziv na ta tveganja. Organ, določen v skladu s členom 6(1) Direktive [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta], brez odlašanja pošlje kopijo teh informacij pristojnemu organu v matični državi članici. 1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev pristojnemu organu enkrat letno zagotavljajo posodobljene in celovite informacije o oceni operativnih in varnostnih tveganj, povezanih s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo, in o ustreznosti ukrepov za zmanjšanje tveganj in nadzornih mehanizmov, ki se izvajajo kot odziv na ta tveganja. Sprememba 178 Predlog direktive Člen 86 – odstavek 2 2.  Brez poseganja v člena 14 in 15 Direktive [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta] EBA v tesnem sodelovanju z ECB pripravi smernice o vzpostavitvi, izvajanju in spremljanju varnostnih ukrepov, po potrebi vključno s postopki certificiranja. Med drugim upošteva standarde in/ali specifikacije, ki jih objavi Komisija v skladu s členom 16(2) Direktive [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta]. 2.  EBA v tesnem sodelovanju z ECB pripravi izvedbene tehnične standarde o vzpostavitvi, izvajanju in spremljanju varnostnih ukrepov, po potrebi vključno s postopki certificiranja. Med drugim upošteva standarde in/ali specifikacije, ki jih objavi Komisija, pa tudi priporočila Eurosistema ECB za varnost internetnih plačil v okviru foruma „SecuRePay”. Te osnutke izvedbenih tehničnih standardov predloži Komisiji do .... Komisiji se podeli pooblastilo za sprejemanje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Sprememba 179 Predlog direktive Člen 86 – odstavek 3 3.  EBA v tesnem sodelovanju z ECB redno pregleduje smernice, in sicer najmanj vsaki dve leti. 3.  EBA v tesnem sodelovanju z ECB redno pregleduje izvdbene tehnične standarde iz odstavka 2, in sicer najmanj vsaki dve leti. Sprememba 180 Predlog direktive Člen 86 – odstavek 4 4.  Brez poseganja v člena 14 in 15 Direktive [direktiva o varnosti omrežij in informacij] [OP, prosimo, vstavite številko direktive, ko bo sprejeta] EBA izda smernice, na podlagi katerih ponudniki plačilnih storitev lažje opredelijo glavne incidente in okoliščine, v katerih mora plačilna institucija priglasiti varnostni incident. Navedene smernice se izdajo do [vstavite datum – dve leti od začetka veljavnosti te direktive]. 4.  Organ EBA usklajuje izmenjavo informacij na področju operativnih in varnostnih tveganj, povezanih s plačilnimi storitvami, s pristojnimi organi in ECB. Sprememba 181 Predlog direktive Člen 87 – odstavek 2 2.  Kadar ponudnik plačilnih storitev zagotavlja storitve iz točke 7 Priloge I, mora sam dokazati svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun imetnika računa. 2.  Kadar ponudnik plačilnih storitev zagotavlja storitve iz točke 7 Priloge I, mora sam dokazati svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun imetnika računa, v skladu s skupnimi in varnimi odprtimi standardi komunikacije iz člena 94a. Sprememba 182 Predlog direktive Člen 87 – odstavek 3 3.  EBA v tesnem sodelovanju z ECB v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice, naslovljene na ponudnike plačilnih storitev iz člena 1(1) te direktive, o najsodobnejših metodah za avtentikacijo strank in o vseh izjemah pri uporabi močne avtentikacije strank. Navedene smernice se izdajo do [vstavite datum – dve leti od dneva začetka veljavnosti te direktive] in se redno posodabljajo, kadar je potrebno. 3.  EBA v tesnem sodelovanju z ECB in po posvetovanju z EDPS in svetovalnim odborom iz člena 5(3a) v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice, naslovljene na ponudnike plačilnih storitev iz člena 1(1) te direktive, o tem, kako morajo tretji ponudniki plačilnih storitev dokazati svojo istovetnost ponudnikom plačilnih storitev, ki vodijo račune, o najsodobnejših metodah za avtentikacijo strank in o vseh izjemah pri uporabi močne avtentikacije strank. Navedene smernice začnejo veljati pred …* in se redno posodabljajo, kadar je to potrebno. ___________ * Datum prenosa te direktive (dve leti po začetku veljavnosti te direktive). Sprememba 183 Predlog direktive Člen 88 – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da se vzpostavijo postopki, ki uporabnikom plačilnih storitev in drugim zainteresiranim stranem, vključno z združenji potrošnikov, omogočajo vlaganje pritožb pri pristojnih organih v zvezi z domnevnimi kršitvami te direktive s strani ponudnika plačilnih storitev. 1.  Države članice zagotovijo, da se vzpostavijo postopki, ki uporabnikom plačilnih storitev in drugim zainteresiranim stranem, vključno z združenji potrošnikov, omogočajo vlaganje pritožb pri pristojnih organih ali organih za alternativno reševanje sporov v zvezi z domnevnimi kršitvami te direktive s strani ponudnika plačilnih storitev. Sprememba 184 Predlog direktive Člen 89 – odstavek 1 1.  Države članice imenujejo pristojne organe za zagotavljanje in spremljanje dejanskega izpolnjevanja določb te direktive. Navedeni pristojni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje takšnega izpolnjevanja. Pristojni organi so neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev. Navedeni pristojni organi so pristojni organi v smislu člena 4(2) Uredbe (EU) št. 1039/2010. 1.  Države članice imenujejo pristojne organe za zagotavljanje in spremljanje dejanskega izpolnjevanja določb te direktive. Navedeni pristojni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje takšnega izpolnjevanja. Pristojni organi so neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev. Navedeni pristojni organi so pristojni organi v smislu člena 4(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010. Sprememba 185 Predlog direktive Člen 89 – odstavek 2 2.  Organi iz odstavka 1 morajo imeti vsa potrebna pooblastila za opravljanje svojih nalog. Kadar je za zagotavljanje in spremljanje dejanskega izpolnjevanja določb te direktive pristojnih več organov, države članice zagotovijo, da ti organi tesno sodelujejo in učinkovito opravljajo svoje naloge. 2.  Organi iz odstavka 1 imajo vsa potrebna pooblastila in vire za opravljanje svojih nalog. Sprememba 186 Predlog direktive Člen 89 – odstavek 4 a (novo) 4a.  Organ EBA po posvetovanju z ECB izda smernice za pristojne organe v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 o pritožbenih postopkih, ki jih je treba upoštevati, da bi zagotovili skladnost z ustreznimi določbami iz te direktive, kot je določeno v odstavku 1 zgoraj. Navedene smernice se izdajo do … * in se redno posodabljajo, kadar je potrebno. _______________ * Dve leti po začetku veljavnosti te direktive. Sprememba 187 Predlog direktive Člen 90 – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev vzpostavijo ustrezne in učinkovite postopke za reševanje pritožb potrošnikov za obravnavanje pritožb uporabnikov plačilnih storitev v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive. 1.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev vzpostavijo in uporabljajo ustrezne in učinkovite postopke za reševanje pritožb potrošnikov za obravnavanje pritožb uporabnikov plačilnih storitev v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive in spremljajo izpolnjevanje te zahteve. Sprememba 188 Predlog direktive Člen 90 – odstavek 2 2.  Države članice zahtevajo, da si ponudniki plačilnih storitev prizadevajo, kolikor je mogoče, pisno odgovoriti na pritožbe uporabnikov plačilnih storitev in obravnavati vse zadeve v ustreznemu času, najpozneje pa v 15 delovnih dneh. V izjemnih primerih, če odgovor ne more biti zagotovljen v 15 delovnih dneh zaradi razlogov, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati, mora ta poslati začasni odgovor, v katerem jasno navede razloge za zamudo pri odgovoru na pritožbo in določi rok, v katerem bo potrošnik prejel končni odgovor. Ta rok v nobenem primeru ne sme biti daljši od dodatnih 30 delovnih dni. 2.  Države članice zahtevajo, da si ponudniki plačilnih storitev prizadevajo, kolikor je mogoče, pisno odgovoriti na pritožbe uporabnikov plačilnih storitev in obravnavati vse zadeve v ustreznemu času, najpozneje pa v 15 delovnih dneh. V izjemnih primerih, če odgovor ne more biti zagotovljen v 15 delovnih dneh zaradi razlogov, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati, mora ta poslati začasni odgovor, v katerem jasno navede razloge za zamudo pri odgovoru na pritožbo in določi rok, v katerem bo potrošnik prejel končni odgovor. Ta rok v nobenem primeru ne sme biti daljši od dodatnih 15 delovnih dni. Kadar ima država članica več celovitih postopkov za reševanje pritožb, ki jih vodijo nacionalni pristojni organi, se lahko uporabijo pravila države članice. Sprememba 189 Predlog direktive Člen 90 – odstavek 4 4.  Informacije iz odstavka 2 morajo biti enostavno, neposredno, vidno in trajno dostopne na spletni strani ponudnika plačilnih storitev, če ta obstaja, v splošnih pogojih pogodb, sklenjenih med ponudnikom in uporabnikom plačilnih storitev, ter na računih, povezanih s takimi pogodbami. V njih mora biti navedeno, kako se lahko pridobijo nadaljnje informacije o zadevnem subjektu za izvensodno reševanje sporov in pogojih za uporabo subjekta. 4.  Informacije iz odstavka 3 morajo biti jasne, razumljive in zlahka dostopne na trgovčevi spletni strani, če obstaja, in po možnosti v splošnih pogojih pogodb o prodaji ali izvedbi storitev, sklenjenih med trgovcem in potrošnikom. Sprememba 190 Predlog direktive Člen 91 – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da se v skladu z zadevno nacionalno zakonodajo in zakonodajo Unije in ob uporabi obstoječih organov, če je ustrezno, vzpostavijo ustrezni in učinkoviti izvensodni pritožbeni postopki ter postopki za izvensodno reševanje sporov med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive. Države članice zagotovijo, da se taki postopki uporabljajo za ponudnike plačilnih storitev in da zajemajo tudi dejavnosti imenovanih zastopnikov. 1.  Države članice zagotovijo, da se v skladu z zadevno nacionalno zakonodajo in zakonodajo Unije in ob uporabi obstoječih pristojnih organov, če je ustrezno, vzpostavijo ustrezni, neodvisni, nepristranski, pregledni in učinkoviti izvensodni pritožbeni postopki ter postopki za izvensodno reševanje sporov med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive. Države članice zagotovijo, da so taki postopki uporabni in dostopni tako za uporabnike kot za ponudnike plačilnih storitev in da zajemajo tudi dejavnosti imenovanih zastopnikov. Sprememba 191 Predlog direktive Člen 91 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev spoštujejo enega ali več organov za alternativno reševanje sporov. Sprememba 192 Predlog direktive Člen 91 – odstavek 2 2.  Države članice zahtevajo, da organi iz odstavka 1 sodelujejo pri reševanju čezmejnih sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive. 2.  Države članice zahtevajo, da organi iz odstavka 1 sodelujejo pri reševanju čezmejnih sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive. Države članice zagotovijo, da imajo ti organi zadostno zmogljivost za ustrezno in učinkovito čezmejno sodelovanje. Sprememba 193 Predlog direktive Člen 92 – odstavek 2 a (novo) 2а.  EBA izda smernice o kaznih iz odstavka 2 in zagotovi, da bodo učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Sprememba 194 Predlog direktive Naslov 5 DELEGIRANI AKTI DELEGIRANI AKTI IN TEHNIČNI STANDARDI Sprememba 195 Predlog direktive Člen 93 a (novo) Člen 93a Tehnični standardi EBA razvije osnutek regulativnih tehničnih standardov, s katerim določi pogoje za uporabo kapitalskih zahtev v členih 7 in 8 ter zahtev za zaščitne ukrepe v členu 9. EBA ta osnutek tehničnih standardov predloži Komisiji do …. Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Sprememba 196 Predlog direktive Člen 94 – odstavek 5 5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 93, začne veljati samo, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet uradno obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se ta rok podaljša za dva meseca. 5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 93, začne veljati samo, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta v roku treh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet uradno obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se ta rok podaljša za dva meseca. Sprememba 197 Predlog direktive Člen 94 a (novo) Člen 94a Skupni in varni odprti standardi komunikacije 1.  Organ EBA v tesnem sodelovanju z ECB in po posvetovanju s svetovalnim odborom, kot je določeno v členu 5(3a), pripravi skupne in varne odprte standarde komunikacije za vzpostavitev pravil komunikacije med ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, in tretjimi ponudniki plačilnih storitev ali tretjimi izdajatelji plačilnih instrumentov. EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do ...*. Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. 2.  Skupni in varni odprti standardi komunikacije iz odstavka 1 vključujejo tehnične in funkcijske podatke za prenos informacij s poudarkom na optimizaciji varnosti in učinkovitosti komunikacije. 3.  Skupni in varni odprti standardi komunikacije zlasti določajo, na podlagi določb iz členov 58 in 87, kako morajo tretji ponudniki plačilnih storitev dokazati svojo istovetnost ponudnikom plačilnih storitev, ki vodijo račune, in kako morajo ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račun, obveščati tretje ponudnike plačilnih storitev. 4.  Organ EBA v tesnem sodelovanju z ECB zagotovi, da se skupni in varni odprti standardi komunikacije pripravijo po ustreznem posvetovanju z vsemi deležniki na trgu plačilnih storitev, vključno z deležniki, ki delujejo zunaj bančnega sektorja. 5.  Države članice zagotovijo, da skupne in varne odprte standarde komunikacije uporabljajo ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, tretji ponudniki plačilnih storitev in tretji izdajatelji plačil. 6.  Skupni in varni odprti standardi komunikacije se redno pregledujejo, da bi upoštevali inovacije in tehnični razvoj. 7.  Ta člen ne izključuje uporabe drugih obveznosti iz te direktive. ___________ * Dvanajst mesecev po začetku veljavnosti te direktive. Sprememba 198 Predlog direktive Člen 94 b (novo) Člen 94b 1.  Organ EBA na svojem spletnem mestu objavi seznam vseh pooblaščenih ponudnikov plačilnih storitev v Uniji. 2.  Na seznamu so navedeni vsi pooblaščeni ponudniki plačilnih storitev, katerih registracija je bila preklicana, in razlogi za preklic. 3.  Vsi ponudniki plačilnih storitev na svojem spletnem mestu objavijo neposredne povezave na spletno mesto nacionalnega pristojnega organa, kjer so navedeni vsi pooblaščeni ponudniki plačilnih storitev. Sprememba 199 Predlog direktive Člen 94 c (novo) Člen 94c Obveznost obveščanja potrošnikov o njihovih pravicah 1.  Komisija do …* po javnem posvetovanju o osnutku pripravi uporabnikom prijazno elektronsko brošuro, v kateri so jasno in lahko razumljivo navedene pravice potrošnikov v skladu s to direktivo in z njo povezano zakonodajo Unije. 2.  Brošura iz odstavka 1 se da na voljo vsem potrošnikom v Uniji in drugim zainteresiranim stranem na spletnem mestu Komisije, organa EBA in nacionalnih bančnih regulativnih organov, ter je enostavna za prenos in posredovanje na druga spletna mesta. Komisija države članice, ponudnike plačilnih storitev in združenja potrošnikov obvesti o objavi brošure. 3.  Ponudniki plačilnih storitev zagotovijo, da je brošura v originalni obliki na voljo vsem potrošnikom, tudi tistim, ki niso stranke, elektronsko na njihovem spletnem mestu in na papirju v njihovih podružnicah, pri zastopnikih in zunanjih izvajalcih. V teh podružnicah, pri zastopnikih in zunanjih izvajalcih je na potrošnikom vidnem mestu dobro čitljivo obvestilo z naslednjim besedilom: „Pri okencu zaprosite za pisne informacije o pravicah uporabnikov plačilnih storitev.“ Na njihovem spletnem mestu se objavi naslednje jasno vidno obvestilo: „Kliknite tukaj za informacije o pravicah uporabnikov plačilnih storitev.“ Ponudniki plačilnih storitev zagotovijo tudi, da so te informacije njihovim strankam vedno lahko dostopne prek spletnih računov, če jih imajo. 4.  Brošura se strankam elektronsko ali na papirju razdeli zlasti ob sklenitvi katere koli pogodbe, stranke, ki so že stranke na dan objave brošure, pa se o tem obvesti v enem letu po tem, ko je Komisija objavila brošuro. 5.  Vsi ponudniki plačilnih storitev na svojem spletnem mestu objavijo neposredne povezave na spletno mesto pristojnega organa, kjer so navedeni vsi potrjeni ponudniki plačilnih storitev. 6.  Ponudniki plačilnih storitev zagotavljanja informacij v skladu s tem členom svojim strankam ne zaračunajo. 7.  Za slepe in slabovidne osebe se določbe tega člena uporabljajo z ustreznimi drugimi sredstvi. _____________ * Dve leti po začetku veljavnosti te direktive. Sprememba 200 Predlog direktive Člen 95 – odstavek 2 2.  Če država članica uporabi katero od možnosti iz odstavka 1, o tem in o vseh naknadnih spremembah obvesti Komisijo. Komisija objavi informacije na spletni strani ali na drug, lahko dostopen način. 2.  Če država članica uporabi katero od možnosti iz odstavka 1, o tem in o vseh naknadnih spremembah obvesti Komisijo. Komisija objavi informacije na spletni strani ali na drug, lahko dostopen način, in hkrati o tem obvesti Evropski parlament. Sprememba 201 Predlog direktive Člen 96 – odstavek 1 a (novo) Komisija do …* predstavi poročilo, ki mu po potrebi priloži zakonodajni predlog, o vplivu vključitve tristranskih shem v obseg določb v zvezi z dostopom do plačilnih sistemov, ob upoštevanju zlasti stopnje konkurenčnosti in tržnega deleža kartičnih shem. ____________ * Dve leti po začetku veljavnosti te direktive.

(1) Zadeva je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 57(2) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v ponovno obravnavo (A7-0169/2014).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 3. aprila 2014 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine ter spremembi direktiv 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES ter uredb (ES) št. 1211/2009 in (EU) št. 531/2012 (COM(2013)0627 – C7-0267/2013 – 2013/0309(COD))

P7_TA(2014)0281 A7-0190/2014

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2013)0627),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0267/2013),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja, ki so ga v okviru protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, predložili Irska poslanska zbornica in Irski senat, Malteška poslanska zbornica, Avstrijski zvezni svet in Švedski parlament, v katerem izjavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. januarja 2014(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dnem 31. januarja 2014(2),

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za kulturo in izobraževanje, Odbora za pravne zadeve ter Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0190/2014),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 3. aprila 2014 z namenom sprejetja Uredba (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine ter spremembi direktiv 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES ter, uredb (ES) št. 1211/2009 in (EU) št. 531/2012 ter Sklepa št. 243/2012/EU [Sprememba 1]

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Evropa mora izkoristiti vse vire rasti, da bi izšla iz krize, ustvarila nova delovna mesta ter ponovno postala konkurenčna. Obnovitev gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest v Uniji je cilj strategije Evropa 2020. Poleg tega digitalno okolje postaja del javnega prostora, kjer se uveljavljajo nove oblike čezmejnega trgovanja in nastajajo nove poslovne priložnosti za evropska podjetja, skupaj z inovativnim tržnim razvojem ter družbeno in kulturno interakcijo. Evropski svet je na zasedanju spomladi leta 2013 poudaril pomen digitalnega enotnega trga za rast in pozval k sprejetju konkretnih ukrepov za vzpostavitev enotnega trga informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT). V skladu s cilji strategije Evropa 2020 in tem pozivom je namen te uredbe prispevati k vzpostavitvi enotnega trga elektronskih komunikacij, tako da se z dopolnitvijo in prilagoditvijo obstoječega regulativnega okvira v nekaterih pogledih dopolni in prilagodi obstoječi regulativni okvir Unije za elektronske komunikacije (direktive 2002/19/ES(6), 2002/20/ES(7), 2002/21/ES(8), 2002/22/ES(9), 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta(10), Direktiva Komisije 2002/77/ES(11) ter uredbi (ES) št. 1211/2009(12), (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(13) ter Sklep št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta(14)) vzpostavi enotni trg elektronskih komunikacij ter opredelijo splošna vsebina, cilj in časovni načrt za naslednji pregled tega okvira. [Sprememba 2]

(2)  Digitalna agenda za Evropo, ki je ena od vodilnih pobud strategije Evropa 2020, je že potrdila nepogrešljivost IKT in omrežne povezljivosti za razvoj našega gospodarstva in družbe. Da bi Evropa lahko izkoristila prednosti digitalne preobrazbe, potrebuje Unija dinamičen enotni trg elektronskih komunikacij za vse sektorje in po vsej Evropi. Takšen pravi enotni trg komunikacij bo temelj inovativnega in „pametnega“ digitalnega gospodarstva ter podlaga za enoten digitalni trg, na katerem se bodo lahko spletne storitve neovirano zagotavljajo zagotavljale prek meja v enotnem, odprtem, standardiziranem in interoperabilnem okviru. [Sprememba 3]

(3)  Na brezhibno delujočem enotnem trgu elektronskih komunikacij Zagotoviti bi bilo treba zagotoviti svobodno zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za vsako stranko v Uniji in pravico vsakega končnega uporabnika, da izbere najboljšo ponudbo na trgu, pri čemer ga ne sme ovirati razdrobljenost trgov zaradi nacionalnih meja. Obstoječi regulativni okvir za elektronske komunikacije sicer priznava in dopušča objektivno različne razmere v državah članicah, ne obravnava pa v celoti te razdrobljenosti ne obravnava v celoti zaradi nacionalnih odobritvenih režimov (namesto, ki je posledica drugih vzrokov, saj dopušča različno nacionalno izvajanje splošnega odobritvenega režima na ravni Unije), nacionalnih shem, nacionalne sheme za dodeljevanje spektra, razlik v dostopovnih izdelkih, ki so na voljo ponudnikom elektronskih komunikacij v različnih državah članicah, in različnih naborov in različen nabor veljavnih sektorskih pravil o varstvu potrošnikov. Medtem ko na primer Direktiva 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi) omejuje vrsto informacij, ki se lahko zahtevajo, 12 držav članic zahteva dodatne podrobnosti, kot so kategorizacija načrtovanih vrst dejavnosti, geografsko področje dejavnosti, ciljni trg, struktura podjetja, vključno z imeni delničarjev in njihovih delničarjev, potrdilo gospodarske zbornice in kazenska evidenca predstavnika podjetja. Pravila Te dodatne zahteve kažejo, kako pomembna je odločna politika Unije so v mnogih primerih le izhodiščna in se v državah članicah pogosto različno izvajajo v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev. [Sprememba 4]

(4)  Pravi enotni trg elektronskih komunikacij bi moral spodbujati integracijo trgov in čezmejne ponudbe storitev ter tako spodbujati konkurenco, usklajevanje, naložbe ter inovacije in več zmogljivosti v nova novih in izboljšana omrežja izboljšanih omrežjih ter storitve storitvah, pa tudi čim bolj zmanjšati nepotrebne regulativne ovire za podjetja. S tem bi pripomogel k izpolnitvi visoko ali celo preseganju zastavljenih ciljev v zvezi z visokohitrostnimi širokopasovnimi komunikacijami, ki jih določa Evropska digitalna agenda, in pospešil razvoj storitev in aplikacij, zmožnih izkoriščati odprte podatke in formate na interoperabilen, standarden in zanesljiv način, da bi bile na voljo na isti funkcionalni in nefunkcionalni ravni po vsej Uniji. Naraščajoča razpoložljivost digitalnih infrastruktur in storitev pa bi morala povečati izbiro uporabnikov, kakovost storitev in raznovrstnost vsebin ter prispevati k ozemeljski in družbeni koheziji ter olajšati mobilnost po vsej Uniji. [Sprememba 5]

(4a)  Kot je izpostavil Generalni direktorat za notranjo politiko Evropskega parlamenta (tematski sektor B za strukturno in kohezijsko politiko) v študiji z naslovom „Internet, digitalna agenda in gospodarski razvoj evropskih regij“, ki je bila objavljena leta 2013, je ugoden regionalni okvir za sprejemanje in uvajanje IKT ter razvoj informacijske družbe v regijah pomemben ali celo odločilen dejavnik, saj je regionalna raven najprimernejša za razvoj povpraševanja na tem področju. [Sprememba 6]

(4b)  Na podlagi zgoraj navedene študije je regionalna raven primerna za opredelitev priložnosti, ki jih ponuja informacijska družba, in za izvajanje načrtov in programov, namenjenih spodbujanju njenega razvoja. Iz študije še izhaja, da se v interakciji med različnimi ravnmi upravljanja skriva velik potencial rasti. Pristopa „od spodaj navzgor“ in „od zgoraj navzdol“ bi bilo treba kombinirati ali vsaj vzporedno razvijati, da bi dokončno uresničili cilj izoblikovanja enotnega digitalnega trga. [Sprememba 7]

(4c)  Za vzpostavitev evropskega enotnega trga elektronskih komunikacij ter okrepitev teritorialne in socialne kohezije bi se morala izvajati prednostna naložba (2)(a) iz člena 5 Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(15) za izgradnjo širokopasovnega dostopa do interneta in visokohitrostnih omrežij ter za podporo uporabi novih tehnologij in omrežij v digitalni ekonomiji, vsem evropskim regijam pa bi bilo treba omogočiti naložbe na teh področjih, kot določa člen 4 omenjene uredbe. [Sprememba 8]

(4d)  Naložbe v infrastrukturo nove generacije, ki je nujna, da bi lahko prebivalci Unije uporabljali nove inovativne storitve, se ne smejo omejevati na osrednja ali gosto poseljena območja, kjer bodo zagotovo povrnjene. Vlagati je treba tudi na oddaljenih in zelo oddaljenih območjih, ki so redkeje poseljena in manj razvita, da ne bi bila še bolj razvojno prikrajšana. [Sprememba 9]

(5)  Koristi, ki izhajajo iz enotnega trga elektronskih komunikacij, bi bilo treba razširiti na širši digitalni ekosistem, ki vključuje proizvajalce opreme Unije, ponudnike vsebin in, aplikacij in programske opreme ter širše gospodarstvo s sektorji, kot so izobraževanje, bančništvo, avtomobilska industrija, logistika ter maloprodajni, energijski, medicinski in prometni sektor, sektor mobilnosti in pametno obvladovanje izrednih razmer in naravnih ujm, ki bi s povezljivostjo in širokopasovnimi povezavami izboljšali svojo produktivnost, kakovost in ponudbo končnemu uporabniku, npr. prek vsesplošnih aplikacij v oblaku, napredne analize masovnih podatkov, ki prihajajo iz komunikacijskih omrežij, med seboj povezanih in interoperabilnih objektov in možnosti za zagotavljanje čezmejnih integriranih storitev za različne dele podjetijs ciljem odprte in standardne interoperabilnosti sistemov, ter v okviru odprtih podatkov. Javne Državljani, javne uprave in zdravstveni sektor bi morali izkoristiti tudi širšo razpoložljivost storitev e-uprave in e-zdravja. Na trgu elektronskih komunikacij bi se lahko povečala tudi ponudba kulturnih in izobraževalnih vsebin in storitev ter kulturna raznovrstnost na splošno. Zagotavljanje povezljivosti prenosa signalov prek elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev je tako pomembno za širše gospodarstvo in, družbo in pametna mesta prihodnosti, da bi bilo treba preprečiti neupravičene regulativne ali kakšne koli druge ovire, specifične za ta sektor. [Sprememba 10]

(6)  Namen te uredbe je z ukrepi na treh širših medsebojno povezanih oseh dokončno vzpostaviti enotni trg prispevati k dokončni vzpostavitvi enotnega trga elektronskih komunikacij. Prvič, zagotoviti s harmonizirano in poenostavljeno uporabo sheme splošne odobritve bi moral uveljaviti čezmejno svobodno zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij v različnih državah članicah, pri čemer bi moral temeljiti na konceptu enotne odobritve EU, ki določa pogoje za zagotavljanje večje skladnosti in predvidljivosti vsebin ter izvajanje sektorske zakonodaje po vsej Uniji. Drugič, pri čezmejnem zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev urediti je treba omogočiti dostop do bistvenih vložkov po veliko bolj konvergenčnih pogojih ne le pogoje in postopke v zvezi z izdajanjem licenc za spekter za za brezžične širokopasovne komunikacije, za katere je ključnega pomena licencirani in nelicencirani spekter, temveč pa tudi za povezljivost prek fiksne povezave v zvezi z uporabo nelicenciranega spektra.

Tretjič, zaradi uskladitve poslovnih pogojev in povečanja digitalnega zaupanja državljanov bi morala ta uredba uskladiti bilo treba v tej uredbi obravnavati pravila za zaščito končnih uporabnikov, zlasti potrošnikov. To vključuje pravila glede nediskriminacije, pogodbenih informacij, prekinitve pogodb in zamenjave operaterja ter pravila glede dostopa do spletnih vsebin, aplikacij in storitev ter glede upravljanja prometa ter skupne standarde zasebnosti, varstva in varnosti podatkov uporabnikov, ki ščitijo končne uporabnike in hkrati zagotavljajo neprekinjeno delovanje internetnega ekosistema kot gonilne sile inovacij. Poleg tega bi morali končni uporabniki z nadaljnjo reformo morale nadaljnje reforme na področju gostovanja pridobiti uporabnikom omogočiti potrebno zaupanje, da bi med potovanjem po Uniji ostanejo ostali povezani, ne da bi se jim pri tem zaračunavale dodatne (višje) pristojbine poleg tarif, ki jih že plačujejo v državi članici, kjer so sklenili pogodbotega pa bi morale reforme sčasoma postati gonilna sila za usklajeno oblikovanje cen in drugih pogojev v Uniji. [Sprememba 11]

(7)  Ta uredba bi torej morala dopolnjevati sedanji regulativni okvir Unije in relevantno nacionalno zakonodajo, sprejeto v skladu z zakonodajo Unije, in sicer tako, da bi s posledičnimi spremembami obstoječih direktiv ter Uredbe (EU) št. 531/2012 uvedla z uvedbo posebnih ciljnih ukrepov vzpostavila posebne pravice in obveznosti za ponudnike elektronskih komunikacij in končne uporabnike ter tako s posledičnimi spremembami obstoječih direktiv in Uredbe (EU) št. 531/2012 zagotovila večjo konvergenco ter nekatere vsebinske spremembe v skladu s konkurenčnejšim enotnim trgom. [Sprememba 12]

(8)  Pri ukrepih iz te uredbe je upoštevano načelo tehnološke nevtralnosti, kar pomeni, da ne nalagajo ali diskriminirajo uporabe določene vrste tehnologije.

(9)  Zagotavljanje čezmejnih elektronskih komunikacij še vedno trpi zaradi večjih upravnih bremen, kot jih povzročajo ovire zaradi nacionalnih meja. Zlasti morajo čezmejni ponudniki še vedno uradno obveščati pristojne organe in plačevati prispevke v posameznih državah članicah gostiteljicah. Za imetnike enotne odobritve EU bi bilo treba vzpostaviti en sam sistem uradnega obveščanja v državi članici, v kateri imajo glavni sedež (matični državi članici), s čimer bi se zmanjšalo upravno breme za čezmejne operaterje. Določena stopnja harmonizacije pri splošni odobritvi, v katero bi bil vključen tudi Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (organ BEREC) kot prejemnik uradnih obvestil, bi morala dodatno zagotoviti praktično učinkovitost svobodnega zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij po vsej Uniji. Enotna odobritev EU bi se morala uporabljati pri vsakem podjetju, ki zagotavlja ali namerava zagotavljati elektronske komunikacijske storitve in omrežja v več kot eni državi članici, s čimer bi lahko v vsaki posamezni državi članici uživalo pravice, povezane s svobodo do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij v skladu s to uredbo.

Enotna odobritev EU, ki opredeljuje pravni okvir za operaterje elektronskih komunikacijskih storitev v državah članicah na podlagi splošne odobritve v matični državi članici, bi morala zagotavljati učinkovito svobodo do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij v vsej Uniji. Poleg tega za izkoriščanje sheme splošne odobritve uradno obveščanje ni obvezno in ga ne zahtevajo vse države članice. Ker zahteva o uradnem obveščanju za operaterja pomeni administrativno oviro, bi morale države članice, ki zahtevajo uradno obveščanje, dokazati njegovo upravičenost, v skladu s politiko Unije o odpravljanju nepotrebnih regulativnih ovir. Komisija bi morala te zahteve oceniti in po potrebi imeti tudi pooblastilo, da bi lahko zahtevala njihovo odpravo. [Sprememba 13]

(10)  Čezmejno zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij lahko poteka v različnih oblikah, odvisno od več dejavnikov, kot so vrsta zagotovljenega omrežja ali storitev, obseg potrebne fizične infrastrukture ali število naročnikov v različnih državah članicah. Namen čezmejnega zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev ali upravljanja elektronskega komunikacijskega omrežja v več kot eni državi članici se lahko dokaže z dejavnostmi, kot so pogajanja o sporazumih o dostopu do omrežij v določeni državi članici ali trženje prek internetne strani v jeziku ciljne države članice. [Sprememba 14]

(11)  Ne glede na to, kako se ponudnik odloči, da bo upravljal elektronska komunikacijska omrežja ali zagotavljal čezmejne elektronske komunikacijske storitve, bi moral biti regulativni režim, ki se uporablja za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij, nevtralen glede poslovnih odločitev, ki so osnova za organizacijo nalog in dejavnosti v državah članicah. Zato bi se morala matična država članica evropskega ponudnika elektronskih komunikacij ne glede na korporativno strukturo podjetja šteti za državo članico, v kateri se sprejemajo strateške odločitve v zvezi z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev. [Sprememba 15]

(12)  Enotna odobritev EU bi morala temeljiti na splošni odobritvi v matični državi članici. Zanjo ne bi smeli veljati pogoji, ki se že uporabljajo na podlagi druge obstoječe nacionalne zakonodaje, ki ni specifična za sektor elektronskih komunikacij. Poleg tega bi morale določbe te uredbe in Uredbe (EU) št. 531/2012 veljati tudi za ponudnike evropskih elektronskih komunikacij. [Sprememba 16]

(13)  Večina pogojev, specifičnih za sektor, na primer glede dostopa do omrežij, varnosti in celovitosti omrežij ali dostopa do storitev v sili, je močno vezana na kraj, kjer se nahaja omrežje ali zagotavlja storitev. Zato lahko za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij veljajo pogoji, ki se uporabljajo v državah članicah, v katerih posluje, razen če ta uredba določa drugače. [Sprememba 17]

(14)  Če države članice od sektorja zahtevajo, da prispeva k financiranju obveznosti univerzalne storitve in upravnih stroškov nacionalnih regulativnih organov, bi morali biti merila in postopki za porazdelitev prispevkov sorazmerni in nediskriminacijski do evropskih ponudnikov elektronskih komunikacij, da se prepreči oviranje čezmejnega vstopa na trg, zlasti novih tržnih udeležencev in manjših operaterjev; pri prispevkih posameznih podjetij bi zato morala biti upoštevana tržni delež v smislu prometa, ustvarjenega v zadevni državi članici, in prag de minimis.

(15)  Eno splošnih načel prava Evropske unije, ki je zagotovljeno s členoma 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je načelo enakega obravnavanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso to načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je to objektivno utemeljeno. Zagotoviti je treba, da različne države članice v podobnih okoliščinah različne države članice evropskih ne bodo diskriminirale ponudnikov elektronskih komunikacij ne diskriminirajo in da se bodo na enotnem trgu uporabljajo uporabljale med seboj usklajene regulativne prakse, zlasti pri ukrepih, ki spadajo v področje uporabe člena 15 ali 16 Direktive 2002/21/ES ali člena 5 ali 8 Direktive 2002/19/ES. Evropski ponudniki elektronskih komunikacij bi zato morali imeti pravico do enake obravnave v različnih državah članicah v objektivno enakih situacijah, s čimer bi se omogočilo bolj integrirano večozemeljsko poslovanje. Poleg tega bi morali biti v takih primerih v Uniji vzpostavljeni posebni postopki za pregled osnutkov sklepov o ukrepih po členu 7a Direktive 2002/21/ES, da bi se izognili neupravičenim razhajanjem v obveznostih, ki se za evropske ponudnike elektronskih komunikacij uporabljajo v različnih državah članicah. [Sprememba 18]

(16)  Med matično državo članico in vsako državo članico gostiteljico evropskih ponudnikov elektronskih komunikacij bi bilo treba razporediti regulativne in nadzorne pristojnosti, da se zmanjšajo ovire za vstop in hkrati zagotovi, da ti ponudniki ustrezno upoštevajo veljavne pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij. Medtem ko bi moral vsak nacionalni regulatorni organ nadzorovati izpolnjevanje pogojev, ki se uporabljajo na njegovem ozemlju v skladu z zakonodajo Unije, vključno s pomočjo sankcij in vmesnih ukrepov, bi zato moral samo nacionalni regulativni organ v matični državi članici imeti pravico, da začasno prekliče ali umakne pravice evropskega ponudnika elektronskih komunikacij do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v vsej Uniji ali njenem delu. [Sprememba 19]

(17)  Radiofrekvenčni spekter je javna dobrina in bistven omejen vir, ki je bistven za uresničevanje širokega nabora družbenih, kulturnih in gospodarskih vrednot za notranji trg mobilnih, brezžičnih širokopasovnih, radiodifuzijskih in satelitskih komunikacij v Uniji. Politika radijskega spektra v Uniji bi morala prispevati k svobodi izražanja, vključno s svobodo mišljenja ter pravico do prejemanja in razširjanja informacij in idej tudi čez mejo, ter k svobodi in pluralnosti medijev. Razvoj brezžičnih širokopasovnih komunikacij prispeva k izvajanju Evropske digitalne agende, zlasti k doseganju cilja glede zagotavljanja dostopa do širokopasovne povezave s hitrostjo najmanj 30 Mb/s do leta 2020 za vse državljane Unije ter zagotavljanja največje možne hitrosti in zmogljivosti širokopasovnih povezav v Uniji. Vendar Unija pri širjenju in gostoti zadnje generacije brezžičnih širokopasovnih tehnologij, ki so potrebne za doseganje navedenih ciljev politike, zaostaja za drugimi pomembnimi svetovnimi regijami, kot so Severna Amerika, Afrika in deli Azije,. A čeprav so nekatere regije Unije dosegle velik napredek tako z vidika političnih ciljev evropske digitalne agende kot v svetovnem merilu, druge zaostajajo. Vzrok za to je deloma razdrobljenost procesa Unije, s katerim bi razpoložljivi spekter postal primeren zlasti za visokohitrostni brezžični širokopasovni dostop, to pa ogroža doseganje teh političnih ciljev v Uniji kot celoti.

Postopek izdajanja odobritev in zagotavljanja razpoložljivosti pasu 800 MHz za brezžične širokopasovne komunikacije je razdrobljen, saj je več kot polovica države članice zaprosi držav članic od Komisije pridobila dovoljenje za odstopanje ali tega iz drugih razlogov ne stori ni storila do roka iz Odločbe Sklepa št. 243/2012/EU, kar priča o nujnosti ukrepanja v okviru sedanjega programa za politiko radiofrekvenčnega spektra. Ukrepi Kaže tudi, da mora Komisija bolje izvajati svoje pristojnosti, saj je to bistvenega pomena za ustrezno izvajanje ukrepov Unije in pristno sodelovanje med državami članicami. Odločna prizadevanja Komisije za izvajanje že sprejetih ukrepov Unije za uskladitev harmonizacijo pogojev glede razpoložljivosti in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra za brezžične širokopasovne komunikacije v skladu z Odločbo 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta(16) ne zadostujejo za odpravo bi morala že sama po sebi znatno prispevati k reševanju tega problema. [Sprememba 20]

(17a)  S trgovanjem in zakupom harmoniziranega spektra za brezžične širokopasovne komunikacije se poveča prožnost in doseže učinkovitejše dodeljevanje spektrskih virov. Zato bi ju bilo treba dodatno olajšati in spodbujati, med drugim tako, da bi zagotovili dovolj dolgo trajanje za vse pravice za uporabo, tudi za že odobrene. [Sprememba 21]

(18)  Izvajanje različnih nacionalnih politik ustvarja neskladnost in razdrobljenost na notranjem trgu ter tako ovira nadaljnje širjenje vseevropskih storitev in dokončno vzpostavitev notranjega trga brezžičnih širokopasovnih komunikacij. Zlasti bi lahko ustvarilo neenake pogoje za dostop do teh storitev in oviralo konkurenco med podjetji s sedežem v različnih državah članicah, naložbe v naprednejša omrežja in tehnologije ter pojav pojavljanje inovativnih storitev, s čimer bi državljane in podjetja prikrajšalo za vsesplošne visokokakovostne integrirane storitve, operaterje brezžičnih širokopasovnih omrežij pa oviralo pri povečevanju učinkovitosti, ki bi ga zagotovilo obsežnejše in bolj integrirano poslovanje. Zato bi morali razvoj širšega integriranega kritja z naprednimi brezžičnimi širokopasovnimi komunikacijskimi storitvami po Uniji spremljati ukrepi na ravni Unije, ki se nanašajo na nekatere vidike dodeljevanja radiofrekvenčnega spektra. Hkrati potrebna zadostna prožnost, da bi izpolnili posebne nacionalne zahteve, države članice pa bi morale države članice obdržati pravico, da sprejmejo ukrepe sprejemanja ukrepov, s katerimi lahko svoj radiofrekvenčni spekter organizirajo za potrebe javnega reda, javne varnosti in obrambe, ter varstva in spodbujanja ciljev splošnega interesa, denimo jezikovne in kulturne raznovrstnosti in pluralnosti medijev. [Sprememba 22]

(19)  Ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev, vključno z mobilnimi operaterji ali konzorciji takih operaterjev, bi moralo biti omogočeno, da v dolgoročno korist končnih uporabnikov skupaj organizirajo učinkovito, tehnološko sodobno, napredno in cenovno dostopno pokritost velikega dela ozemlja Unije ter tako uporabljajo radiofrekvenčni spekter v več državah članicah pod v skladu s podobnimi pogoji, postopki, stroški, časovnimi načrti, trajanjem v usklajenih pasovih ter dopolnilnimi paketi radiofrekvenčnega spektra, kakršna je kombinacija nižjih in višjih frekvenc za pokritost gosto in redkeje poseljenih območjih. Pobude za večjo usklajenost in skladnost bi prav tako izboljšale predvidljivost okolja naložb v omrežja. Takšno predvidljivost Predvidljivost bi močno podprla tudi jasna politika v prid dolgoročne veljavnosti pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki ne da bi pri tem posegala v časovno neomejenost takih teh pravic v nekaterih državah članicah, vendar bi bila vseeno bila povezana z jasnimi izboljšanimi pogoji za prenos, zakup ali souporabo dela celotnega radiofrekvenčnega spektra, za katerega velja takšna posamezna pravica do uporabe. [Sprememba 23]

(20)  Usklajenost in skladnost pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra bi se morali izboljšati vsaj pri pasovih, ki so bili usklajeni za brezžične fiksne, nomadske in mobilne širokopasovne komunikacije. To vključuje pasove, opredeljene na ravni ITU za napredne sisteme mednarodne mobilne telekomunikacije (IMT), ter pasove, ki se uporabljajo za radijska lokalna omrežja (RLAN), kot sta pasova 2,4 GHz in 5 GHz. Vključeni bi morali biti tudi pasovi, ki jih bo mogoče uskladiti harmonizirati za brezžične širokopasovne komunikacije v prihodnosti, kakor določata člen je predvideno v členu 3(b) programa za politiko politike radiofrekvenčnega spektra in mnenje mnenju Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra o strateških izzivih, s katerimi se sooča Evropa pri obravnavanju naraščajočega povpraševanja po radiofrekvenčnem spektru za brezžične širokopasovne storitve, sprejetem 13. junija 2013, na primer v bližnji prihodnosti pasovi 700 MHz, 1,5 GHz in 3,8–4,2 GHz. Glede na znaten družbeni, kulturni, socialni in gospodarski vpliv odločitev v zvezi s spektrom bi bilo treba pri tem upoštevati vidike iz člena 8a Direktive 2002/21/ES in po potrebi cilje splošnega interesa iz člena 9(4) omenjene direktive. [Sprememba 24]

(21)  K usklajenosti različnih nacionalnih postopkov za dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra bi pripomogle jasnejše določbe o merilih glede časovnega načrta odobritvenih postopkov; obdobjem, za katero se dodeli pravica do uporabe, prispevki in načini plačila prispevkov; obveznostmi glede zmogljivosti in pokritosti; opredelitvijo obsega radiofrekvenčnega spektra in spektrskih blokov, za katere se uporablja odobritveni postopek; objektivnimi zahtevami glede pragov za spodbujanje učinkovite konkurence; pogoji za trgovanje s pravicami uporabe, vključno s pogoji souporabe.

(22)  Omejitev obremenitve zaradi prispevkov na nujne prispevke, potrebne za optimalno upravljanje radiofrekvenčnega spektra, z uravnoteženim razmerjem med takojšnjimi plačili in rednimi prispevki, bi spodbudila naložbe v infrastrukturo in širjenje tehnologije ter končnim uporabnikom zagotovila s tem povezane stroškovne prednosti.

(23)  Bolj hkratno dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra in posledično širjenje brezžičnih širokopasovnih povezav po vsej Uniji bi moralo prispevati k doseganju učinkov obsega v s tem povezanih sektorjih, kot sta sektorja omrežne opreme in terminalskih naprav. Ti sektorji bi zato lahko bolj upoštevali pobude in politike Unije glede uporabe radiofrekvenčnega spektra kot do sedaj. Zato bi bilo treba določiti usklajevalni postopek za časovne načrte za dodeljevanje pasov in minimalno ali skupno trajanje pravic uporabe v takih pasovih.

(24)  Pri drugih glavnih vsebinskih pogojih, ki so lahko vezani na pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra za brezžične širokopasovne povezave, bi usklajeno Usklajeno izvajanje regulativnih načel in meril iz te uredbe regulativnega okvira Unije s strani posameznih držav članic bi podprlo usklajevalni mehanizem, ki bi Komisiji in pristojnim organom drugih držav članic omogočil, da predložijo pripombe, preden določena posamezna država članica dodeli pravice do uporabe, Komisija pa bi imela možnost, da ob upoštevanju stališč držav članic prepreči izvajanje predlogov, za katere meni, da niso v skladu s pravom Unije. [Sprememba 25]

(25)  Glede na masivno zelo veliko rast povpraševanja po radiofrekvenčnem spektru za brezžične širokopasovne povezave bi bilo treba spodbujati rešitve ne bi smeli onemogočati rešitev za alternativni alternativen spektrsko učinkovit dostop do brezžičnih širokopasovnih povezav, temveč jih spodbujati. To zaenkrat med drugim vključuje uporabo brezžičnih dostopovnih sistemov majhne moči za obratovanje v maloobmočnem dosegu, na primer tako imenovanih žarišč (hotspots) radijskih lokalnih omrežjih (RLAN, znanih tudi kot „Wi-Fi“), kot tudi omrežij majhnih celičnih dostopovnih točk majhne moči (imenovanih tudi femto-, piko- ali metrocelice). Spodbujati in omogočati bi bilo treba dinamični dostop do spektra, vključno z nelicenciranim dostopom ter drugo inovativno tehnologijo in uporabo spektra. [Sprememba 26]

(26)  Dopolnilni brezžični dostopovni sistemi, kakršen je RLAN, zlasti javno dostopne dostopovne točke RLAN, končnim uporabnikom vedno bolj omogočajo dostop do interneta, mobilnim operaterjem pa razbremenitev mobilnega prometa, pri čemer uporabljajo vire usklajenega radiofrekvenčnega spektra, ne da bi za to potrebovali posamezno odobritev ali pravico do uporabe radiofrekvenčnega spektra .

(27)  Večino dostopovnih točk RLAN za enkrat uporabljajo zasebni uporabniki kot lokalno brezžično podaljšanje njihove širokopasovne povezave. Če se končni uporabniki v okviru omejitev naročniškega razmerja za dostop do interneta odločijo za delitev dostopa do njihovega omrežja RLAN z drugimi, bi morala razpoložljivost velikega števila takšnih dostopovnih točk, zlasti na gosto poseljenih območjih, s ponovno uporabo radiofrekvenčnega spektra čim bolj povečati zmogljivost brezžičnega podatkovnega prenosa in vzpostaviti stroškovno učinkovito dopolnilno brezžično širokopasovno infrastrukturo, ki bi bila dostopna drugim končnim uporabnikom. Zato bi bilo treba odpraviti ali preprečiti nepotrebne omejitve, ki končne uporabnike ovirajo pri delitvi dostopa do njihovih dostopovnih točk RLAN z drugimi končnimi uporabniki ali pri povezovanju do takšnih dostopovnih točk.

(28)  Poleg tega bi bilo treba odpraviti tudi nepotrebne omejitve za uvedbo in medsebojno povezovanje dostopovnih točk RLAN. Javni organi ali izvajalci javnih storitev v svojih prostorih vse pogosteje uporabljajo dostopovne točke RLAN za lastne namene (na primer, da jih lahko uporablja njihovo osebje), da bi poenostavili stroškovno učinkovit dostop državljanov do storitev e-uprave ali podprli zagotavljanje pametnih javnih storitev z informacijami v realnem času, na primer za javni prevoz ali upravljanje prometa. Ti organi bi lahko zagotovili dostop do takšnih dostopovnih točk tudi za državljane na splošno, in sicer kot pomožno storitev tistim storitvam, ki jih ponujajo javnosti v takih prostorih, to pa jim bi moralo biti omogočeno v skladu s pravili konkurence in javnega naročanja. Ponudnik, ki zagotavlja lokalni dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij v zasebnih prostorih ali v njihovi okolici oz. v omejenem javnem območju kot pomožno storitev za drugo dejavnost, ki ni odvisna od takega dostopa, kakršna so žarišča RLAN, ki se na tem področju zagotavljajo strankam drugih komercialnih dejavnosti ali splošni javnosti, se ne šteje za ponudnika elektronskih komunikacij.

(29)  Maloobmočne brezžične dostopovne točke majhne moči so zelo majhna in nemoteča oprema, podobna usmerjevalnikom Wi-Fi za domačo uporabo, za katero bi bilo treba na ravni Unije določiti tehnične specifikacije za njihovo uvedbo in uporabo v različnih lokalnih okoljih, za kar je potrebna splošna odobritev, ki ne bi vsebovala neupravičenih omejitev, ki bi izhajale iz urbanističnih ali drugih dovoljenj. Sorazmernost ukrepov, ki določajo tehnične lastnosti za tako uporabo, ki bi izkoristila prednosti splošne odobritve, bi bilo treba zagotoviti z občutno strožjimi lastnostmi, kot so veljavni najvišji pragovi, določeni z ukrepi Unije za parametre, kakršna je izhodna moč.

(30)  Države članice bi morale zagotoviti, da upravljanje radiofrekvenčnega spektra na nacionalni ravni drugim državam članicam ne preprečuje, da bi uporabljale radiofrekvenčni spekter, do katerega so upravičene, ali izpolnjevale obveznosti glede pasov, za katere uporaba na ravni Unije ni usklajena. Krepitev obstoječih dejavnosti Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra je potrebna, da se zagotovi, da ima vsaka država članica enakopraven dostop do radiofrekvenčnega spektra in da so rezultati usklajevanja usklajeni in izvršljivi. [Sprememba 27]

(31)  Izkušnje pri izvajanju regulativnega okvira Unije kažejo, da obstoječe določbe, ki zahtevajo skladno izvajanje regulativnih ukrepov, skupaj s ciljem prispevanja k razvoju notranjega trga, niso ustvarile zadostnih spodbud za oblikovanje dostopovnih izdelkov na podlagi usklajenih standardov in procesov, zlasti pri fiksnih omrežjih. Pri poslovanju v različnih državah članicah operaterji težko najdejo dostopovne vložke z ustrezno kakovostjo ter stopnjo omrežne in storitvene interoperabilnosti, kadar pa so na voljo, imajo ti vložki različne tehnične lastnosti. To povečuje stroške in predstavlja oviro pri zagotavljanju storitev prek nacionalnih meja. [Sprememba 28]

(32)  Integracija enotnega trga elektronskih komunikacij bi se pospešila z vzpostavitvijo okvira, ki bi opredeljeval določene ključne evropske virtualne izdelke, ki so zlasti pomembni za ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev pri zagotavljanju čezmejnih storitev in pri sprejemanju vseevropske strategije v vedno bolj AIPN okolju, ki temelji na ključnih parametrih in minimalnih lastnostih. [Sprememba 29]

(33)  Obravnavati bi bilo treba operativne potrebe, ki jih izpolnjujejo različni virtualni izdelki. Evropski virtualni širokopasovni dostopovni izdelki bi se morali zagotavljati, če mora operater z veliko tržno močjo po Okvirni direktivi in Direktivi o dostopu pod predpisanimi pogoji zagotavljati dostop na določeni dostopovni točki v svojem omrežju. Prvič, učinkovit čezmejni vstop na trg bi bilo treba olajšati z usklajenimi izdelki, ki bi čezmejnim ponudnikom omogočali začetno zagotavljanje storitev končnim strankam brez zamud ter s predvidljivo in zadostno kakovostjo, vključno s storitvami za poslovne stranke na več lokacijah v različnih državah članicah, kadar bi bilo to potrebno in sorazmerno glede na tržno analizo. Ti usklajeni izdelki bi morali biti na voljo dovolj dolgo, da bi iskalci dostopa in ponudniki lahko načrtovali srednje- in dolgoročne naložbe. [Sprememba 30]

(34)  Drugič, visoko razviti virtualni dostopovni izdelki, ki zahtevajo večje naložbe iskalcev dostopa ter jim omogočajo večji nadzor in diferenciacijo, zlasti z zagotavljanjem dostopa na bolj lokalni ravni, so ključnega pomena za ustvarjanje pogojev za trajnostno konkurenco na notranjem trgu. Te veleprodajne dostopovne izdelke, ki so ključni za dostopovna omrežja naslednje generacije, bi bilo zato treba uskladiti, da se olajšajo čezmejne naložbe. Ti virtualni širokopasovni dostopovni izdelki bi morali biti oblikovani tako, da bi imeli enakovredne funkcije za fizični razvezani dostop, s čimer bi se razširil obseg morebitnih veleprodajnih ukrepov, ki so na voljo nacionalnim regulativnim organom v okviru ocene sorazmernosti v skladu z Direktivo 2002/19/ES. [Sprememba 31]

(35)  Tretjič, treba je uskladiti tudi veleprodajni dostopovni izdelek za zaključne segmente zakupljenih vodov z okrepljenimi vmesniki, da se za najzahtevnejše poslovne uporabnike omogoči čezmejno zagotavljanje povezljivostnih storitev, ki so ključnega pomena za nemoteno poslovanje. [Sprememba 32]

(35a)  Harmonizirati je treba pogoje za visokokakovostne veleprodajne izdelke, ki se uporabljajo za izvajanje poslovnih storitev, da bi lahko zagotavljali nemotene storitve čezmejnim in večnacionalnim korporacijam po vsej Evropski uniji. Harmonizacija bi lahko imela pomembno vlogo v smislu konkurenčnosti podjetij v EU na področju stroškov komunikacije. [Sprememba 33]

(36)  Glede na postopno migracijo na AIPN omrežja pomanjkanje razpoložljivih povezljivostnih izdelkov, ki temeljijo na protokolu IP za različne razrede storitev z zagotovljeno kakovostjo storitev, ki znotraj držav članic in med njimi omogočajo komunikacijske poti po omrežnih domenah in prek meja omrežij, ovira razvoj aplikacij, ki so odvisne od dostopa do drugih omrežij, s čimer se omejujejo tehnološke inovacije. Poleg tega se tako onemogoča obsežnejše širjenje učinkovitosti, ki je povezana z upravljanjem in zagotavljanjem omrežij na podlagi IP in povezljivostnih izdelkov z zagotovljeno ravnjo kakovosti storitev, zlasti večjo varnostjo, zanesljivostjo in prilagodljivostjo, stroškovno učinkovitostjo in hitrejšim zagotavljanjem storitev, kar prinaša koristi omrežnim operaterjem, ponudnikom storitev in končnim uporabnikom. Zato je nujno potreben usklajen pristop k oblikovanju in dostopnosti teh izdelkov pod razumnimi pogoji, po potrebi vključno z navzkrižnim zagotavljanjem med zadevnimi podjetji elektronskih komunikacij. [Sprememba 34]

(37)  Uvedba evropskih virtualnih širokopasovnih dostopovnih izdelkov v skladu s to uredbo bi se morala upoštevati v oceni nacionalnih regulativnih organov o najustreznejših ukrepih glede dostopa do omrežij operaterjev z znatno tržno močjo, pri čemer bi bilo treba preprečiti prekomerno urejanje zaradi preštevilnih veleprodajnih dostopovnih izdelkov, ne glede na to, ali se naložijo na podlagi tržne analize ali pod drugimi pogoji. Uvedba evropskih virtualnih dostopovnih izdelkov sama po sebi zlasti ne bi smela povečati števila reguliranih dostopovnih izdelkov, naloženih določenemu operaterju. Poleg tega obveznost nacionalnih regulativnih organov, ki se naloži s sprejetjem te uredbe, da ocenijo, ali bi se moral namesto obstoječih ukrepov za veleprodajni dostop uvesti evropski virtualni širokopasovni dostopovni izdelek in ali je uvedba evropskega virtualnega širokopasovnega dostopovnega izdelka primerna v okviru prihodnjih pregledov trga, s katerimi opredelijo podjetja s pomembno tržno močjo, ne bi smela vplivati na njihovo odgovornost za določanje najprimernejših in sorazmernih ukrepov za obravnavanje ugotovljenih težav glede konkurence v skladu s členom 16 Direktive 2002/21/ES. [Sprememba 35]

(38)  Zaradi regulativne predvidljivosti bi morala zakonodaja odražati tudi ključne elemente razvijajoče se prakse odločanja v okviru veljavnega pravnega okvira, ki vplivajo na pogoje, pod katerimi se veleprodajni dostopovni izdelki, vključno z evropskimi virtualnimi veleprodajnimi dostopovnimi izdelki, zagotavljajo za dostopovna omrežja naslednje generacije. Ti bi morali vključevati določbe, ki odražajo pomembnost razmerja med konkurenčnimi omejitvami alternativnih infrastruktur za fiksne in brezžične komunikacije, učinkovitim zagotavljanjem nediskriminacijskega dostopa in obstoječo ravnjo konkurence v smislu cen, izbire in kakovosti na maloprodajni ravni za analizo veleprodajnih dostopovnih trgov in zlasti za vprašanje, ali obstaja potreba po nadzoru cen takega dostopa do dostopovnih omrežij naslednje generacije. Od slednjega so odvisne koristi za končne uporabnike. Na primer z oceno vsakega posameznega primera v skladu s členom 16 Direktive 2002/21/ES ter ne glede na oceno pomembne tržne moči in izvajanja pravil EU o konkurenci lahko nacionalni regulativni organi presodijo, da so tržni pogoji v prisotnosti dveh fiksnih dostopovnih omrežij naslednje generacije dovolj konkurenčni, da lahko omogočijo nadgradnje omrežij in razvoj v smeri zagotavljanja ultra hitrih storitev, kar je eden od pomembnih parametrov konkurence na maloprodajni ravni. [Sprememba 36]

(39)  Predpostavlja se, da bo okrepljena konkurenca na enotnem trgu privedla do postopnega zmanjšanja sektorskega urejanja na podlagi tržnih analiz. Eden od rezultatov dokončne vzpostavitve enotnega trga bi dejansko moral biti večji poudarek na učinkoviti konkurenci na zadevnih trgih z naknadno uporabo konkurenčnega prava, ki vedno bolj velja za zadostnega pri zagotavljanju delovanja trga. Da bi se pravna jasnost in predvidljivost regulativnih pristopov zagotovila prek meja, bi bilo treba določiti jasna in zavezujoča merila, na podlagi katerih bi se ocenilo, ali določeni trg še vedno upravičuje uvedbo predhodnih regulativnih obveznosti na podlagi obstoječih ozkih grl in možnosti za konkurenco, zlasti na infrastrukturi temelječo konkurenco, ter pogojev za konkurenco na maloprodajni ravni glede parametrov, kot so cene, izbira in kakovost, ki so nenazadnje tisti, ki so pomembni za končne uporabnike in globalno konkurenčnost gospodarstva EU. S tem bi se podprli postopni pregledi seznama trgov, ki so lahko predmet naknadne regulacije, nacionalnim regulativnim organom pa bi to pomagalo, da se osredotočijo na dele trga, na katerih konkurenca še ni učinkovita, in sicer na konvergenten način. Vzpostavitev resnično enotnega trga elektronskih komunikacij lahko vpliva tudi na geografski obseg trgov, tako za namene sektorskega urejanja na podlagi konkurenčnih načel kot tudi za namene izvajanja samega konkurenčnega prava.

(40)  Razlike v nacionalnem izvajanju sektorskih predpisov o zaščiti končnih uporabnikov ustvarjajo velike ovire za enotni digitalni trg, zlasti zaradi povečanih stroškov usklajevanja za ponudnike javnih elektronskih komunikacij, ki želijo storitve ponuditi v več državah članicah. Poleg tega razdrobljenost in negotovost glede ravni zaščite v različnih državah članicah spodkopava zaupanje končnih uporabnikov in jih odvrača od nakupovanja elektronskih komunikacijskih storitev v tujini. Da bi dosegli cilj Unije glede odprave ovir na notranjem trgu je treba obstoječe različne nacionalne pravne ukrepe nadomestiti z enotnim in v celoti usklajenim naborom sektorskih pravil, ki bo zagotovil visoko skupno raven varstva končnih uporabnikov. Takšna popolna uskladitev pravnih določb ponudnikom javnih elektronskih komunikacij ne bi smela preprečevati, da končnim uporabnikom ponudijo pogodbene dogovore, ki presegajo to raven varstva. [Sprememba 37]

(41)  Ker ta Ta uredba usklajuje samo nekatera sektorska pravila, ne sme bi smela posegati v splošna pravila o varstvu potrošnikov, kot jih določajo akti zakonodaja Unije in nacionalna zakonodaja, ki jih izvaja za njeno izvajanje. [Sprememba 38]

(42)  Če se določbe v poglavjih 4 in 5 te uredbe nanašajo na končne uporabnike, se takšne določbe uporabljajo ne le za potrošnike, temveč tudi za druge kategorije končnih uporabnikov, predvsem za mikropodjetja. Končni uporabniki, razen potrošnikov, se lahko na lastno zahtevo z individualno pogodbo dogovorijo za odstopanje od nekaterih določb. [Sprememba 39]

(43)  Dokončna vzpostavitev enotnega trga elektronskih komunikacij zahteva, da se odpravijo ovire in končnim uporabnikom tako omogoči dostop do elektronskih komunikacijskih storitev po vsej Uniji. Javni organi zato ne bi smeli vzpostavljati ali ohranjati ovir za čezmejne nakupe takih storitev. Ponudniki javnih elektronskih komunikacij ne bi smeli preprečevati ali omejevati dostopa oz. diskriminirati končnih uporabnikov na podlagi njihovega državljanstva ali države članice prebivališča. Razlikovanje pa je mogoče na podlagi objektivno upravičenih razlik v stroških, tveganjih in tržnih pogojev, kakršne so spremembe povpraševanja in določanje cen s strani konkurentov.

(44)  Zelo velike razlike v cenah še vedno obstajajo pri fiksnih in mobilnih komunikacijah, domačih govornih in sporočilnih komunikacijah ter zaključevanju komunikacij v drugi državi članici. Velike razlike med državami, operaterji in tarifnimi paketi ter med mobilnimi in fiksnimi storitvami še naprej vplivajo na ranljivejše skupine potrošnikov in predstavljajo oviro za nemoteno komunikacijo znotraj Unije. Stanje je takšno kljub bistvenemu zmanjšanju cen zaključevanja klicev v različnih državah članicah in konvergenci v absolutnem smislu ter nizkim cenam na tranzitnih trgih. Poleg tega bi se morali s prehodom na AIPN okolje elektronskih komunikacij v določenem času dodatno znižati stroški. Kakršne koli večje razlike v maloprodajnih tarifah med domačimi fiksnimi medkrajevnimi komunikacijami, med katere se ne štejejo komunikacije znotraj enega lokalnega območja, kot ga opredeljuje geografska območna koda v nacionalnem načrtu oštevilčenja, in fiksnimi komunikacijami, ki se zaključijo v drugi državi članici, bi zato bilo treba utemeljiti na podlagi objektivnih meril.

Maloprodajne tarife za mednarodne mobilne komunikacije ne bi smele biti višje od evropskih govornih tarif in evropskih sporočilnih tarif za regulirane gostujoče klice oz. sporočila SMS, ki jih določa Uredba (EU) št. 531/2012, razen če so utemeljene z objektivnimi merili. Takšna merila lahko vključujejo dodatne stroške ter razumne s tem povezane zgornje meje. Drugi objektivni dejavniki lahko vključujejo razlike v s tem povezani cenovni prožnosti in lahki dostopnosti za vse končne uporabnike do alternativnih tarif ponudnikov javnih elektronskih komunikacij, ki čezmejne komunikacije v Uniji ponujajo z majhnim doplačilom ali brez doplačila, ali do storitev informacijske družbe s primerljivimi funkcijami, pod pogojem, da ponudniki končne uporabnike aktivno obvestijo o takšnih alternativah. [Sprememba 40]

(45)  Internet se je v preteklih desetletjih razvijal kot odprta platforma za inovacije z majhnimi ovirami za dostop končnih uporabnikov, ponudnikov vsebin in aplikacij ter ponudnikov internetnih storitev. Načelo „omrežne nevtralnosti“ v odprtem internetu pomeni, da bi morali promet obravnavati enako, brez diskriminacije, omejitev ali motenj, ne glede na pošiljatelja, prejemnika, vrsto, vsebino, napravo, storitev ali aplikacijo. Kot je zapisano v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 o odprtem internetu in nevtralnosti omrežja v Evropi(17), je odprt značaj interneta ključna gonilna sila konkurenčnosti, gospodarske rasti, socialnega razvoja in inovacij, kar je imelo za posledico zelo hiter razvoj spletnih uporabniških programov, vsebin in storitev, ter posledično rasti v ponudbi in povpraševanju po vsebinah in storitvah, in je zato izredno pomemben pospeševalec prostega pretoka znanja, idej in informacij, tudi v državah, kjer je dostop do neodvisnih sredstev obveščanja omejen. Obstoječi regulativni okvir je namenjen spodbujanju možnosti za končne uporabnike, da imajo dostop do informacij in jih razširjajo ali da uporabljajo aplikacije in storitve po lastni izbiri. Nedavno pa je poročilo organa BEREC o upravljanju spletnega prometa, objavljeno maja 2012 v študiji o delovanju trga internetnega dostopa in njegovem zagotavljanju z vidika potrošnikov, ki jo je naročila Izvajalska agencija za zdravje in potrošnike in je bila objavljena decembra 2012, pokazalo, da je znatno število končnih uporabnikov oškodovanih zaradi praks upravljanja spletnega prometa, ki onemogočajo ali upočasnjujejo določene aplikacije. Za odpravo teh trendov so potrebna jasna pravila na ravni Unije, da bi internet ostal odprta platforma in da se prepreči razdrobljenost enotnega trga zaradi ukrepov posameznih držav članic. [Sprememba 41]

(46)  Svoboda končnih uporabnikov, da imajo dostop do informacij in zakonitih vsebin ter jih razširjajo ter da uporabljajo storitve po lastni izbiri, je pogojena s pravom Unije in nacionalno zakonodajo, ki je z njim skladna. Ta uredba opredeljuje meje za omejevanje te svobode s strani ponudnikov javnih elektronskih komunikacij, vendar ne posega v drugo zakonodajo Unije, vključno z avtorskimi pravicami in Direktivo 2000/31/ES. [Sprememba 42]

(47)  V odprtem internetu ponudniki javnih elektronskih komunikacij internetnih dostopovnih storitev v okviru pogodbeno dogovorjenih omejitev glede podatkovnih količin in podatkovnih hitrosti za internetne dostopovne storitve ne bi smeli onemogočati in upočasnjevati specifičnih vsebin, aplikacij, storitev ali posebnih razredov le-teh oz. jim zmanjševati kakovosti ali jih diskriminacijsko obravnavati, razen v primeru omejenega števila smiselnih ukrepov za upravljanje spletnega prometa, ki morajo biti tehnično potrebni, pregledni, sorazmerni in nediskriminacijski. Smiselno upravljanje spletnega prometa obsega preprečevanje ali oviranje hudih kaznivih dejanj, vključno s prostovoljnimi ukrepi ponudnikov za preprečevanje dostopa do otroške pornografije in njenega razširjanja. Čim večje zmanjšanje učinkov prezasedenosti omrežja bi se moralo šteti za smiselno pod pogojem, da je omrežna prezasedenost le začasna ali da do nje pride samo v izjemnih okoliščinah. Obravnavanje prezasedenosti omrežja bi moralo biti dovoljeno pod pogojem, da je omrežna prezasedenost le začasna ali da do nje pride samo v izjemnih okoliščinah. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da od ponudnika zahtevajo, da dokaže, da bi bila v tem primeru enaka obravnava prometa znatno manj učinkovita. [Sprememba 43]

(47a)  Ta uredba ne posega v Direktivo 2002/58/ES. [Sprememba 44]

(48)  Količinske tarife bi se morale šteti za združljive z načelom odprtega interneta, če končnim uporabnikom omogočajo, da na podlagi jasnih, preglednih in izrecnih informacij o pogojih in posledicah takšne izbire izberejo tarifo, ki ustreza njihovi običajni podatkovni porabi. Hkrati bi take morale tarife ponudnikom javnih elektronskih komunikacij omogočile internetnih dostopovnih storitev omogočati, da zmogljivosti omrežij bolje prilagodijo na pričakovane podatkovne količine. Bistveno je, da so končni uporabniki popolnoma obveščeni, preden sprejmejo dogovor o omejitvah podatkovne količine ali hitrosti in veljavnih tarifah, da lahko stalno spremljajo porabo in da se jim zlahka povečajo razpoložljive količine podatkov, če tako želijo. [Sprememba 45]

(49)  Poleg tega končni uporabniki povprašujejo Obstajati bi morala možnost, da se zadosti povpraševanju uporabnikov po storitvah in aplikacijah, za katere je potrebna povečana zagotovljena raven kakovosti, ki jo ponujajo ponudniki javnih elektronskih komunikacij ali ponudniki vsebin, aplikacij ali storitev. Take Te storitve lahko med drugim obsegajo radiodifuzijo prek internetnega protokola (IP-TV), videokonference in nekatere zdravstvene aplikacije. Končni uporabniki Uporabniki bi zato morali imeti tudi možnost, da s ponudniki internetnih dostopovnih storitev, ponudniki javnih elektronskih komunikacij ali ponudniki vsebin, aplikacij ali storitev sklenejo sporazume o zagotavljanju specializiranih storitev z okrepljeno kakovostjo storitev. Če se tovrsten sporazum sklene s ponudnikom internetnih dostopovnih storitev, bi moral ta zagotoviti, da povečana kakovost storitve ne bi povzročila bistvenega zmanjšanja splošne kakovosti internetnega dostopa. Poleg tega se ukrepi za upravljanje prometa ne bi smeli uveljavljati tako, da bi prišlo do razlikovanja med konkurenčnimi storitvami. [Sprememba 46]

(50)  Poleg tega ponudniki vsebin, aplikacij in storitev povprašujejo po zagotavljanju prenosnih storitev, ki temeljijo na prožnih parametrih kakovosti, vključno z nižjimi prednostnimi ravnmi za časovno neodvisen spletni promet. Možnost ponudnikov vsebin, aplikacij in storitev, da se s ponudniki javnih elektronskih komunikacij pogajajo o takšni prilagodljivi ravni kakovosti storitve, je nujno bi utegnila biti potrebna tudi za zagotavljanje specializiranih nekaterih storitev, pričakuje pa se, da bo imela pomembno vlogo pri razvoju novih storitev, kakršne so komunikacije stroj-stroj. Hkrati bi morali taki dogovori ponudnikom javnih elektronskih komunikacij omogočiti, da bolje uravnotežijo spletni promet in preprečijo preobremenjenost omrežja. Ponudnikom vsebin, aplikacij in storitev ter ponudnikom javnih elektronskih komunikacij bi zato moralo biti še naprej omogočeno, da prosto sklepajo sporazume o specializiranih storitvah z opredeljenimi ravnmi kakovosti storitve, če takšni sporazumi bistveno ne poslabšajo splošne kakovosti internetnih dostopovnih storitev internetne dostopovne storitve. [Sprememba 47]

(51)  Nacionalni regulativni organi imajo ključno vlogo pri zagotavljanju, da lahko končni uporabniki svobodo do internetnega dostopa tudi dejansko izvajajo. Nacionalnim regulativnim organom bi bilo zato treba naložiti obveznost spremljanja in poročanja, poskrbeti pa bi morali tudi, da ponudniki javnih internetnih dostopovnih storitev, drugi ponudniki elektronskih komunikacij in drugi ponudniki storitev spoštujejo določbe ter zagotavljajo nediskriminacijske internetne dostopovne storitve visoke kakovosti, ki jih specializirane storitve niso poslabšale ne poslabšujejo. Pri oceni morebitnega splošnega poslabšanja internetnih dostopovnih storitev bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati parametre kakovosti, npr. časovne načrte in zanesljivostne parametre (prehodni čas, trepetanje in izguba paketa), ravni in učinke prezasedenosti omrežja, dejanske hitrosti v primerjavi z oglaševanimi, zmogljivost internetnih dostopovnih storitev v primerjavi s specializiranimi storitvami povečane kakovosti ter kakovost, kot jo dojemajo končni uporabniki. Nacionalne regulativne organe bi bilo treba pooblastiti Nacionalni regulativni organi bi morali vzpostaviti pritožbene postopke, ki končnim uporabnikom zagotavljajo učinkovita, preprosta in lahko dostopna pravna sredstva, in biti pooblaščeni, da vsem ali posameznim ponudnikom javnih internetnih dostopovnih storitev, drugim ponudnikom elektronskih komunikacij in drugim ponudnikom storitev naložijo zahteve glede minimalne kakovosti storitev, če je to nujno, da se prepreči splošno poslabšanje kakovosti internetnih dostopovnih storitev. [Sprememba 240]

(52)  Ukrepi za zagotavljanje večje preglednosti in primerljivosti cen, tarif in pogojev ter parametrov kakovosti storitev, vključno s parametri, ki se nanašajo na zagotavljanje internetnega dostopa, bi morali povečati možnost končnih uporabnikov, da čim bolje izberejo ponudnike in tako v celoti izkoristijo prednosti konkurence. Vse prostovoljne certifikacijske sheme za interaktivna primerjalna spletna mesta, vodnike ali podobna orodja bi morale biti neodvisne od vseh ponudnikov elektronskih komunikacij, uporabljati preprost in jasen jezik, zagotavljati popolne in posodobljene informacije, uporabljati pregledno metodologijo, biti zanesljive in dostopne v skladu s smernicami za dostopnost spletnih vsebin 2.0 ter imeti vzpostavljen učinkovit postopek za obravnavo pritožb. [Sprememba 49]

(53)  Končni uporabniki bi morali biti pred nakupom storitve ustrezno obveščeni o ceni in vrsti ponujene storitve. Ti podatki bi morali biti na voljo tudi neposredno pred vzpostavitvijo povezave, če za klic na določeno številko ali storitev veljajo posebni pogoji oblikovanja cen, na primer klici na premijske storitve, za katere pogosto veljajo posebne cene. Če je taka obveznost glede na trajanje in stroške nesorazmerna s tarifnimi informacijami ponudnika storitev v primerjavi s povprečnim trajanjem klica in stroškovnim tveganjem, ki mu je izpostavljen končni uporabnik, lahko nacionalni regulativni organi odobrijo odstopanje. Končni uporabniki bi morali biti prav tako obveščeni, če za brezplačno telefonsko številko veljajo dodatne pristojbine. [Sprememba 50]

(54)  Ponudniki javnih elektronskih komunikacij naj bi na ustrezen način obveščali končne uporabnike, med drugim o svojih storitvah in tarifah, parametrih kakovosti storitev, dostopu do storitev v sili in morebitnih omejitvah ter o izbiri storitev in izdelkov, ki so zasnovani za invalidne porabnike. V primeru tarifnih shem z vnaprej določenimi količinami prenesenih signalov bi morali ponudniki javnih elektronskih komunikacij obveščati tudi o možnosti potrošnikov in končnih uporabnikov, ki to zahtevajo, da neuporabljeno količino iz prejšnjega obračunskega obdobja prenesejo v tekoče obračunsko obdobje. Te informacije bi morale biti predstavljene jasno in pregledno ter se nanašati na države članice, v katerih se storitve opravljajo; v primeru sprememb bi jih bilo treba posodobiti. Pri ponudbah na podlagi individualnih pogajanj bi morali biti ponudniki izvzeti iz takšnih zahtev po informacijah. [Sprememba 51]

(55)  Razpoložljivost primerljivih podatkov o izdelkih in storitvah je ključnega pomena, da lahko končni uporabniki neodvisno ocenijo ponudbe. Izkušnje kažejo, da se z dostopnostjo zanesljivih in primerljivih podatkov povečuje zaupanje končnih uporabnikov pri uporabi storitev in krepi njihova pripravljenost za uveljavljanje pravice do izbire.

(56)  Pogodbe so pomembno sredstvo, ki končnim uporabnikom zagotavlja visoko raven preglednosti informacij in pravne varnosti. Ponudniki javnih elektronskih komunikacij bi morali končnim uporabnikom zagotoviti jasne in razumljive informacije o vseh bistvenih sestavinah pogodbe, preden jih pogodba zavezuje. Informacije bi morale biti obvezne in se ne bi smele spreminjati, razen s kasnejšim dogovorom med končnim uporabnikom in ponudnikom. Komisija in več nacionalnih regulativnih organov je so nedavno ugotovilo bistvena ugotovili znatna razhajanja med oglaševano hitrostjo internetnega dostopa in hitrostjo, ki je končnim uporabnikom dejansko na voljo končnim uporabnikom. Ponudniki javnih elektronskih komunikacij bi zato morali pred sklenitvijo pogodbe končne uporabnike obvestiti o hitrosti in drugih parametrih kakovosti storitev, ki jih lahko resnično zagotovijo na glavni lokaciji končnega uporabnika.

Za fiksne in mobilne podatkovne povezave je običajno razpoložljiva hitrost komunikacijske storitve hitrost, ki jo potrošnik večinoma lahko pričakuje pri dostopu do storitve ne glede na čas dneva. Običajno razpoložljiva hitrost bi morala izhajati iz ocenjenih razponov hitrosti, povprečnih hitrosti, hitrosti v prometnih konicah in najmanjše hitrosti. Metodologija bi morala biti opredeljena v smernicah organa BEREC in bi jo bilo treba redno pregledovati in posodabljati v skladu z razvojem tehnologije in infrastrukture. Države članice bi morale zagotoviti, da bi ponudniki končnim uporabnikom omogočili, da bi imeli pred sklenitvijo pogodbe dostop do primerljivih informacij o pokrivanju mobilnih omrežij, vključno z različnimi tehnologijami v njihovi državi članici, in bi se tako lahko premišljeno odločili za nakup. [Sprememba 52]

(57)  Glede terminalske opreme bi morale biti v pogodbi navedene morebitne omejitve ponudnika v zvezi z uporabo opreme, na primer z „zaklenjenimi SIM karticami“ pri mobilnih napravah in z vsemi stroški, ki nastanejo zaradi prekinitve pogodbe pred dogovorjenim potekom veljavnosti. Stroški ne bi smeli dospeti v plačilo po izteku dogovorjenega trajanja pogodbe. Po izteku dogovorjenega trajanja pogodbe ne bi smelo biti zapadlih stroškov. V pogodbah bi morale biti navedene tudi vrste zagotovljenih poprodajnih storitev, storitev vzdrževanja in storitev pomoči uporabnikom. Te informacije bi morale po možnosti na zahtevo vključevati tudi tehnične informacije o pravilnem delovanju terminalske opreme, ki jo izbere končni uporabnik. Če ni ugotovljena tehnična nezdružljivost, bi morale biti te informacije brezplačne. [Sprememba 53]

(58)  V izogib Da bi se izognili neprijetnim presenečenjem ob prejemu računa, bi morali imeti končni uporabniki za vse naročniške storitve možnost, da opredelijo vnaprej določijo finančne zgornje meje stroškov, nastalih z uporabo govornih storitev in storitev internetnega dostopa. Ta instrument bi moral biti na voljo brezplačno in bi moral vsebovati ustrezno obvestilo, ki bi ob približevanju mejne približanju mejni vrednosti omogoča omogočal ponoven ogled. Ko je dosežena zgornja meja, končni uporabniki ne bi smeli več prejemati teh storitev ali se jim ne bi smele več zaračunavati, razen če izrecno zahtevajo nadaljnje zagotavljanje po dogovoru s ponudnikom. [Sprememba 54]

(58a)  Obdelava osebnih podatkov iz uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine bi morala biti skladna z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta(18), ki ureja obdelavo osebnih podatkov v državah članicah v skladu s to uredbo in pod nadzorom pristojnih organov držav članic, zlasti neodvisnih javnih organov, ki jih določijo države članice, ter z Direktivo 2002/58/ES. [Sprememba 55]

(58b)  Obdelava osebnih podatkov iz Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine bi morala biti skladna z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(19). [Sprememba 56]

(59)  Izkušnje iz držav članic in nedavna raziskava, ki jo je naročila Izvajalska agencija za potrošnike in zdravje, so pokazale, da dolga pogodbena obdobja in samodejno ali tiho podaljšanje pogodbe predstavljajo pomembne ovire pri spreminjanju ponudnika. Zaželeno je torej, da bi lahko končni uporabniki brez stroškov prekinili pogodbo šest mesecev po njeni sklenitvi. V tem primeru bi lahko ponudniki od končnih uporabnikov zahtevali, da poravnajo preostalo vrednost subvencionirane terminalske opreme ali vrednost drugih promocijskih akcij po načelu časovne sorazmernosti. Pogodbe, ki so bile tiho podaljšane, bi morale imeti možnost prekinitve z enomesečnim odpovednim rokom. [Sprememba 57]

(60)  Bistvene spremembe pogodbenih pogojev, ki jih naložijo ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih storitev v škodo končnega uporabnika, na primer v zvezi s stroški, tarifami, omejitvami količine in hitrosti prenosa podatkov, pokritostjo ali obdelavo osebnih podatkov, bi bilo treba šteti za pravico končnega uporabnika do prekinitve pogodbe brez stroškov.

(61)  Paketi, ki vključujejo elektronske komunikacije in druge storitve, kot je na primer linearna radiodifuzija, so vse bolj pogosti in so pomemben element konkurenčnosti. Če za različne storitve iz takšnih svežnjev veljajo različna pogodbena pravila o prekinitvi pogodbe in zamenjavi ponudnika, to končnim uporabnikom učinkovito preprečuje prehod na konkurenčno ponudbo za celotni paket ali njegove dele. Določbe te uredbe o prekinitvi pogodbe in zamenjavi ponudnika bi torej morale veljati za vse dele takega paketa.

(62)  Da bi lahko končni uporabniki v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na podlagi informacij in zamenjave ponudnika, če je to v njihovem interesu. Končni uporabniki bi zato morali imeti možnost zamenjave ponudnika brez pravnih, tehničnih ali postopkovnih ovir, vključno s pogodbenimi pogoji in dajatvami. Prenosljivost številk potrošnikom bistveno olajša izbiro in spodbuja učinkovito konkurenco. Izvajati bi ga bilo treba z najkrajšim možnim časovnim zamikom, tako da se številka učinkovito aktivira v enem delovnem dnevu po sklenitvi sporazuma o prenosu številke. Poravnava odprtih računov ne bi smela biti pogoj za izvršitev prenosa.

(63)  Da bi podprli zagotavljanje storitev po načelu „vse na enem mestu“ in končnim uporabnikom olajšali nemoteno zamenjavo za končne uporabnike, bi moral postopek biti organ BEREC pooblaščen za sprejetje smernic, s katerimi bi določil obveznosti sprejemnega in prenosnega ponudnika v postopku zamenjave ponudnika voditi sprejemni ponudnik javnih elektronskih komunikacij. Prenosni in prenosa ter med drugim zagotovil, da prenosni ponudnik javnih elektronskih komunikacij ne bi smel zavlačevati ali ovirati zavlačeval ali oviral postopka zamenjave. Čim, da bo postopek čim bolj bi morali uporabljati samodejne postopke in zagotavljati visoko samodejen in da bo zagotovljena visoka raven varstva osebnih podatkov. Smernice bi morale poleg tega obravnavati vprašanje, kako končnim uporabnikom zagotoviti kontinuiteto, tudi kar zadeva identifikacijske podatke, kot so elektronski naslovi, na primer z možnostjo storitve preusmerjanja elektronske pošte. Razpoložljivost preglednih, natančnih in pravočasnih informacij o zamenjavi ponudnika bi morala okrepiti zaupanje končnih uporabnikov v zamenjavo in povečati njihovo pripravljenost do bolj aktivnega sodelovanja v konkurenčnem procesu. [Sprememba 58]

(64)  Pogodbe s prenosnimi ponudniki javnih elektronskih komunikacij bi se morale samodejno prekiniti po zamenjavi ponudnika, ne da bi se od končnih uporabnikov zahtevala dodatna dejanja. V primeru predplačniških storitev bi se moral pozitiven saldo, ki ni bil porabljen, povrniti potrošniku, ki menja ponudnika. [Sprememba 59]

(65)  Končnim uporabnikom bi morala biti zagotovljena kontinuiteta pri menjavi pomembnih identifikacijskih podatkov, kot so elektronski naslovi. V ta namen in da se zagotovi, da se elektronska sporočila ne izgubijo, bi končni uporabniki morali imeti možnost, da v primerih, ko jim elektronski naslov zagotavlja prenosni ponudnik, brezplačno izberejo storitev preusmerjanja elektronske pošte, ki jo ponuja prenosni ponudnik storitve internetnega dostopa. [Sprememba 60]

(66)  Pristojni nacionalni organi lahko predpišejo celovite postopke za prenos številk in zamenjavo ponudnikov, pri čemer upoštevajo tehnološki razvoj in potrebe po zagotovitvi hitrega, učinkovitega in potrošniku prijaznega postopka zamenjave ponudnika. Pristojni nacionalni organi bi morali imeti možnost, da naložijo sorazmerne ukrepe za primerno zaščito končnih uporabnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika, vključno s primernimi sankcijami, ki so potrebne za zmanjšanje nevarnosti zlorab ali zamud ter zamenjave ponudnika brez soglasja končnih uporabnikov. Prav tako bi morali imeti možnost, da v takih primerih uvedejo samodejni mehanizem odškodnin za končne uporabnike.

(67)  Pristojni nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da sprejmejo učinkovite ukrepe za spremljanje in zagotovitev skladnosti z določbami te uredbe, vključno s pristojnostjo za naložitev učinkovitih denarnih ali upravnih sankcij v primeru kršitev Uredbe.

(68)  Da bi se upošteval razvoj trga in tehnični napredek, bi moralo biti Komisiji v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije podeljeno pooblastilo za sprejemanje aktov v zvezi s spremembami prilog k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da Komisija pri pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da ustrezne dokumente istočasno, pravočasno in na ustrezen način predloži Evropskemu parlamentu in Svetu. [Sprememba 61]

(69)  Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe, bi bilo treba Komisiji podeliti izvedbena pooblastila glede sklepa, ki od držav članic zahteva, da načrte za doseganje skladnosti prilagodijo skupni časovnici za podeljevanje pravic do uporabe in dovoljevanje dejanske uporabe.

(70)  Izvedbena pooblastila v zvezi s harmonizacijo in uskladitvijo odobritev za radiofrekvenčni spekter, značilnostmi maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, usklajevanjem med državami članicami glede dodeljevanja radiofrekvenčnega spektra, podrobnejšimi tehničnimi in metodološkimi pravili o evropskih virtualnih dostopovnih izdelkih in zagotavljanjem internetnega dostopa ter smiselno upravljanja prometa in kakovosti storitev merila poštene uporabe bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(20). [Sprememba 62]

(71)  Da bi se zagotovila skladnost med cilji in ukrepi, ki so potrebni za dokončno vzpostavitev enotnega trga elektronskih komunikacij v skladu s to uredbo izpolnjevanje ciljev te uredbe, in nekaterimi posebnimi obstoječimi zakonodajnimi določbami ter da bi zakonodaja odražala ključne elemente razvijajoče se prakse odločanja, bi bilo treba spremeniti direktive 2002/21/ES, 2002/20/ES in 2002/22/ES ter Uredbo, uredbi (EU) št. 531/2012 in (ES) št. 1211/2009 ter Sklep št. 243/2012/EU. To pomeni, da se Direktiva 2002/21/ES in z njo povezane Direktive uporabljajo v povezavi s to uredbo, uvedbo okrepljenih pristojnosti Komisije za zagotavljanje usklajenosti ukrepov, ki veljajo za evropske ponudnike elektronskih komunikacij s pomembno tržno močjo v okviru evropskega mehanizma posvetovanja, harmonizacijo meril, sprejetih pri ocenjevanju opredelitve in konkurenčnosti pomembnih trgov, prilagajanje sistema uradnega obveščanja v skladu z Direktivo 2002/20/ES v smislu enotne odoIIIbritve v EU ter razveljavitev določb o minimalni harmonizaciji pravic končnih uporabnikov iz Direktive 2002/22/ES, ki so ob popolni harmonizaciji, ki jo določa ta uredba, postale odvečne. [Sprememba 63]

(72)  Trg mobilnih komunikacij je v Uniji še vedno razdrobljen, saj ni mobilnih omrežij, ki bi krila vse države članice. Posledično morajo ponudniki storitev gostovanja, ki želijo domačim strankam, ki potujejo po Uniji, zagotavljati mobilne komunikacijske storitve, te storitve nabavljati po veleprodajnih cenah pri izvajalcih v obiskani državi članici. Te veleprodajne cene predstavljajo pomembno oviro pri zagotavljanju storitev gostovanja na cenovni ravni, ki bi ustrezala domačim mobilnim storitvam. Zato bi bilo treba sprejeti dodatne ukrepe, ki bi olajšali zniževanje teh cen. Komercialni ali tehnični sporazumi med ponudniki storitev gostovanja, ki omogočajo virtualno razširitev pokritosti z njihovim omrežjem po vsej EU, so sredstvo za vključevanje veleprodajnih stroškov. Da bi se zagotovile primerne spodbude, bi bilo treba prilagoditi nekatere regulativne obveznosti iz Uredbe (ES) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(21). Zlasti če ponudniki storitev gostovanja prek svojih omrežij ali z dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi o gostovanju zagotavljajo, da se vsem potrošnikom v Uniji samodejno nudijo tarife gostovanja na ravni domačih tarif, zanje ne bi smela veljati obveznost domačih ponudnikov, da svojim potrošnikom omogočijo dostop do storitev govornega, SMS in podatkovnega gostovanja pri katerem koli alternativnem ponudniku gostovanja, pri čemer bi bilo treba upoštevati prehodno obdobje, če je bil tak dostop že dodeljen. [Sprememba 64]

(73)  Dvostranski ali večstranski sporazumi o gostovanju lahko mobilnemu operaterju omogočijo, da gostovanje domačih strank v omrežjih svojih partnerjev v veliki meri šteje za enakovredno zagotavljanju storitev takim strankam v lastnih omrežjih, kar ima posledične učinke na njegove maloprodajne cene za tako virtualno pokritost z lastnim omrežjem (on-net) po vsej Uniji. Taka ureditev na veleprodajni ravni bi lahko omogočila razvoj novih izdelkov gostovanja ter tako povečala izbiro in konkurenco na maloprodajni ravni. [Sprememba 65]

(74)  Digitalna agenda za Evropo in Uredba št. 531/2012 določata cilj politike, v skladu s katerim naj bi se razlika med cenami gostovanja in domačimi tarifami zniževala proti nič. V praksi to pomeni, da bi morali potrošniki, ki sodijo v eno od širših opazovanih kategorij domače potrošnje, opredeljenih na osnovi različnih domačih maloprodajnih paketov pogodbene stranke, med občasnimi potovanji po Uniji imeti možnost, da brez skrbi posnemajo tipičen vzorec domače potrošnje, povezan z njihovimi ustreznimi domačimi maloprodajnimi paketi, ne da bi pri tem imeli dodatne stroške poleg tistih, ki nastanejo v domačem okolju. Take širše kategorije se lahko opredelijo glede na trenutno komercialno prakso, na primer na osnovi razlikovanja med: predplačniki in naročniki pri domačih maloprodajnih paketih; paketi, ki vsebujejo samo storitve GSM (tj. govorni klici, SMS); paketi, prilagojenimi različnim obsegom porabe; paketi za podjetja oziroma potrošnike; maloprodajni paketi s cenami na porabljeno enoto in paketi, ki zagotavljajo „svežnje“ enot (npr. govornih minut, megabajtov prenosa podatkov) za standardno plačilo, ne glede na dejansko porabo. Raznovrstnost maloprodajnih tarifnih shem in paketov, ki so na voljo strankam na domačih mobilnih trgih po vsej Uniji, upošteva različne potrebe uporabnikov, povezane s konkurenčnim trgom. Taka prožnost na domačih trgih bi se morala odražati tudi v okolju gostovanja znotraj Unije, pri čemer je treba upoštevati, da so zaradi potrebe ponudnikov storitev gostovanja po veleprodajnih vložkih neodvisnih upravljavcev omrežij v različnih državah članicah omejitve s sklicevanjem na razumno uporabo, če za tako porabo storitev gostovanja veljajo domače tarife, še vedno lahko upravičene. [Sprememba 66]

(75)  Čeprav naj bi ponudniki gostovanja predvsem sami ocenili razumen obseg gostujočih govornih klicev, sporočil SMS in prenosa podatkov, za katere bo v njihovih različnih maloprodajnih paketih veljala domača tarifa, bi morali nacionalni lahko ne glede na odpravo maloprodajnih pristojbin za gostovanje do 15. decembra 2015 za uporabo reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po ustreznih domačih tarifah uporabijo klavzulo o pošteni uporabi s sklicevanjem na merila poštene uporabe. Ta merila bi se morala uporabljati tako, da bi se lahko potrošniki na rednih potovanjih po Uniji brez negotovosti ravnali po tipičnem vzorcu domače potrošnje, povezanim z njihovim domačim maloprodajnim paketom. Nacionalni regulativni organi bi morali nadzirati, kako ponudniki gostovanja omejujejo razumno uporabo uporabljajo omejitve poštene uporabe, in zagotoviti, da so omejitve bi bile podrobno opredeljene glede na podrobno količinsko določene podatke določene z navedbo podrobnih kvantificiranih podatkov v pogodbah na način, ki je potrošnikom jasen in razumljiv. Pri tem bi morali nacionalni regulativni organi v največji možni meri upoštevati ustrezne, na rezultatih javnega posvetovanja temelječe usmeritve BEREC glede uporabe meril poštene uporabe v maloprodajnih pogodbah ponudnikov gostovanja. BEREC bi moral v svojih usmeritvah opredeliti različne vzorce uporabe, utemeljene z osnovnimi trendi uporabe govornih, podatkovnih in SMS storitev na ravni Unije ter razvoj pričakovanj, zlasti glede porabe brezžičnih podatkovnih storitev. Zgornje meje evrotarife bi se morale do izteka veljavnosti Uredbe (EU) št. 531/2012 še naprej uporabljati kot varnostna omejitev za pristojbine za porabo, ki presega pošteno uporabo. [Sprememba 67]

(76)  Poleg tega bi moralo bistveno znižanje povprečne cene zaključevanja klicev v mobilnih omrežjih po vsej Uniji pred kratkim omogočiti, da se pri dohodnih klicih odpravijo dodatni stroški gostovanja. Da bi zagotovili jasnost in pravno varnost, bi bilo treba kot datum dokončne odprave maloprodajnih dodatnih pristojbin za gostovanje, ki se je začela z Uredbo (ES) št. 717/2007 Evropskega parlamenta in Sveta(22), določiti 15. december 2015. Poleg tega bi morala Komisija do 30. junija 2015 in pred dokončno odpravo maloprodajnih dodatnih pristojbin poročati o potrebnih spremembah veleprodajnih cen ali veleprodajnih tržnih mehanizmov, pri čemer bi morala upoštevati tudi cene zaključevanja klicev v mobilnih omrežjih, ki se uporabljajo za gostovanje v vsej Uniji. [Sprememba 68]

(77)  Da bi bile dejavnosti BEREC stabilne in strateško vodene, bi moral odbor regulatorjev BEREC zastopati stalno zaposleni predsednik, ki bi ga po odprtem izbirnem postopku, ki bi ga organiziral in upravljal Odbor regulatorjev ob pomoči Komisije, imenoval upravni odbor regulatorjev na podlagi dosežkov, spretnosti, poznavanja tržnih udeležencev in trgov elektronskih komunikacij ter izkušenj, pomembnih za nadzor in regulacijo. Za imenovanje prvega predsednika odbora regulatorjev bi morala Komisija med drugim pripraviti ožji seznam kandidatov na podlagi dosežkov, spretnosti, poznavanja tržnih udeležencev in trgov elektronskih komunikacij ter izkušenj, pomembnih za nadzor in regulacijo. Za naslednja imenovanja bi morala v poročilu, pripravljenem v skladu s to uredbo, preučiti možnost, da Komisija pripravi ožji seznam kandidatov. Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije bi zato morali sestavljati predsednik odbora regulatorjev, upravni odbor in upravni vodja. [Sprememba 69]

(78)  Direktive 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES ter, uredbi (ES) št. 1211/2009 in (EU) št. 531/2012 ter Sklep št. 243/2012/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. [Sprememba 70]

(79)  Komisija lahko vedno zahteva bi morala zahtevati mnenje BEREC v skladu z Uredbo (ES) št. 1211/2009, če meni, da je to potrebno za izvajanje določb te uredbe. [Sprememba 71]

(79a)  Pregledati bi bilo treba regulativni okvir za elektronske komunikacije, k čemur je Evropski parlament pozval v svoji resoluciji o poročilu o izvajanju regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja(23). Pregled bi moral temeljiti na naknadnih ocenah učinka okvira od leta 2009, celovitem posvetovanju in temeljiti predhodni oceni pričakovanih učinkov predlogov, ki bi izhajali iz pregleda. Predloge bi bilo treba predstaviti dovolj zgodaj, da bi imel zakonodajalec čas, da bi jih ustrezno preučil in o njih razpravljal. [Sprememba 72]

(80)  V tej uredbi so spoštovane temeljne pravice in upoštevane pravice in načela Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti v členu 8 (varstvo osebnih podatkov), členu 11 (svoboda izražanja in obveščanja), členu 16 (svoboda gospodarske pobude), členu 21 (nediskriminacija) in členu 38 (varstvo potrošnikov).

(81)  Ker cilja te uredbe, tj. določitve regulativnih načel in podrobnih pravil, potrebnih za dokončno vzpostavitev enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij, ne morejo v zadostni meri doseči države članice ter ga je zato zaradi obsega in učinkov lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvirov, potrebnih za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I

Splošne določbe

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

1.  Ta uredba določa regulativna načela in podrobna pravila, potrebna za dokončno vzpostavitev evropskega enotnega trga elektronskih komunikacij, na katerem: [Sprememba 73]

(a)  imajo ponudniki olajšanje praktičnega uveljavljanja pravice ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij pravico, možnost in pobude za razvijanje, razširjanje in upravljanje do upravljanja svojih omrežij ter zagotavljanje zagotavljanja storitev ne glede na sedež njihovega podjetja ali geografski položaj strank v Uniji prek harmoniziranega in poenostavljenega sistema obveščanja na podlagi harmonizirane predloge, [Sprememba 74]

(b)  imajo državljani in podjetja pravico in možnost za dostop olajšanje praktičnega uveljavljanja pravice državljanov in podjetij do dostopa do konkurenčnih, varnih in zanesljivih komunikacijskih storitev ne glede na to, od kod iz Unije se zagotavljajo s skupnimi pravili, ki bodo zagotavljala visoke standarde varstva, zasebnosti in varnosti njihovih osebnih podatkov, ne da bi jih pri tem ovirajo ovirale čezmejne omejitve ali neupravičeni dodatni stroški in kazni.; [Sprememba 75]

(ba)  doseganje bolj usklajenega okvira Unije za harmonizirani radiofrekvenčni spekter za brezžične širokopasovne komunikacijske storitve; [Sprememba 76]

(bb)  postopno odpravo neupravičenih dodatnih stroškov za gostovanje v Uniji. [Sprememba 77]

2.  Ta uredba določa zlasti regulativna načela v povezavi z določbami direktiv št. 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES, na podlagi katerih Komisija, Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in ter pristojni nacionalni in regionalni organi delujejo v okviru svojih pristojnosti: [Sprememba 78]

(a)  da bi zagotovili poenostavljene, predvidljive in konvergenčne regulativne pogoje za ključne upravne in komercialne parametre, med drugim tudi kar zadeva sorazmernost posameznih obveznosti, ki se lahko naložijo na podlagi tržne analize; [Sprememba 79]

(b)  da bi spodbujali vzdržno konkurenco na enotnem trgu in globalno konkurenčnost Unije ter zmanjšali sektorsko tržno ureditev glede na to, kdaj se ti cilji dosežejo; [Sprememba 80]

(c)  da bi spodbujali naložbe in inovacij inovacije v nove in okrepljene visokozmogljive infrastrukture, ki segajo ter zagotovili, da se bodo širile po vsej Uniji in ki da bodo lahko zadovoljijo zadovoljile spreminjajoče se povpraševanje končnih uporabnikov;, ne glede na to, kje v Uniji se nahajajo. [Sprememba 81]

(d)  da bi poenostavili zagotavljanje inovativnih in visokokakovostnih storitev; [Sprememba 82]

(e)  da bi zagotovili razpoložljivost in visoko učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra za brezžične širokopasovne storitve, ki podpirata inovacije, naložbe, delovna mesta in koristi končnih uporabnikov ne glede na to, ali gre za splošne odobritve ali posamezne pravice uporabe; [Sprememba 83]

(f)  da bi služili interesom državljanov in končnih uporabnikov pri povezljivosti, pri čemer bi spodbujali naložbene pogoje za večjo izbiro in kakovost dostopa do omrežij in storitev ter omogočali mobilnost v Uniji ter družbeno in ozemeljsko vključenost. [Sprememba 84]

3.  Da se zagotovi upoštevanje splošnih regulativnih načel iz odstavka 2, ta uredba določa tudi podrobna pravila za:

(a)  enotno odobritev EU za evropske ponudnike elektronskih komunikacij;

(b)  nadaljnjo konvergenco regulativnih pogojev glede potrebnosti in sorazmernosti ukrepov, ki jih evropskim ponudnikom elektronskih komunikacij naložijo regulativni nacionalni organi;

(c)  usklajeno zagotavljanje določenih veleprodajnih izdelkov za širokopasovne storitve na ravni Unije pod konvergenčnimi regulativnimi pogoji;

(d)  usklajen evropski okvir za dodeljevanje usklajenega radiofrekvenčnega spektra za brezžične širokopasovne komunikacijske storitve in s tem vzpostavljanje evropskega brezžičnega prostora;

(e)  uskladitev pravil za pravice končnih uporabnikov in spodbujanje učinkovite konkurence na maloprodajnih trgih in s tem oblikovanje evropskega prostora potrošnikov za elektronske komunikacije;

(f)  postopno odpravo neupravičenih dodatnih pristojbin za komunikacije znotraj Unije in gostujoče komunikacije v Uniji. [Sprememba 85]

3a.  Določbe te uredbe ne posegajo v pravni red Unije o varstvu podatkov in v člena 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. [Sprememba 86]

Člen 2

Opredelitve pojmov

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve pojmov iz Direktiv št. 2002/21/ES, 2002/20/ES, 2002/19/ES, 2002/22/ES in 2002/77/ES.

Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „evropski ponudnik elektronskih komunikacij“ pomeni podjetje s sedežem v Uniji, ki neposredno ali prek ene ali več hčerinskih podjetij zagotavlja ali namerava zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, preusmerjena v več kot eno državo članico, in ki se ne šteje za hčerinsko podjetje drugega ponudnika elektronskih komunikacij; [Sprememba 87]

(2)  „ponudnik javnih elektronskih komunikacij“ pomeni podjetje, ki zagotavlja javna elektronska komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve;

(3)  „hčerinsko podjetje“ pomeni podjetje, v katerem lahko drugo podjetje neposredno ali posredno:

(i)  uveljavlja več kot polovico glasovalnih pravic ali

(ii)  imenuje več kot polovico članov nadzornega sveta, uprave ali teles, ki zakonito zastopajo podjetje, ali

(iii)  ima pravico do vodenja poslov podjetja; [Sprememba 88]

(4)  „enotna odobritev EU“ pomeni pravni okvir, ki se uporablja za evropske ponudnike elektronskih komunikacij po vsej Uniji na podlagi splošne odobritve v matični državi članici in v skladu s to uredbo; [Sprememba 89]

(5)  „matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri ima evropski ponudnik elektronskih komunikacij glavni sedež. [Sprememba 90]

(6)  „glavni sedež“ pomeni kraj sedeža v državi članici, v kateri se sprejemajo glavne odločitve o naložbah in načinu zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij v Uniji; [Sprememba 91]

(7)  „država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, ki ni matična država članica in v kateri evropski ponudnik elektronskih komunikacij zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja ali storitve; [Sprememba 92]

(8)  „usklajeni harmonizirani radiofrekvenčni spekter za brezžične širokopasovne komunikacije“ pomeni radiofrekvenčni spekter, za katerega so pogoji za razpoložljivost, učinkovitost in učinkovito primarno uporabo usklajeni harmonizirani na ravni Unije, zlasti v skladu z določbami Direktive 2002/21/ES in Odločbo 676/2002/ES, in ki je namenjen elektronskim komunikacijskim storitvam, razen radiodifuziji; [Sprememba 93]

(9)  „maloobmočna brezžična dostopovna točka“ pomeni brezžično omrežno dostopovno opremo majhne moči in velikosti, ki deluje v majhnem dosegu, ki uporablja licencirani spekter ali kombinacijo licenciranega in nelicenciranega spektra ter je lahko del javnega prizemnega mobilnega komunikacijskega omrežja ali ne in opremljena z eno ali več antenami z majhnim vizualnim učinkom, ki javnosti omogoča brezžični dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij ne glede na osnovno omrežno topologijo; [Sprememba 94]

(10)  „radijsko lokalno omrežje“ (RLAN) pomeni brezžični dostopovni sistem majhne moči, ki obratuje v majhnem dosegu, z majhnim tveganjem motenja za druge take sisteme, ki jih v neposredni bližini uporabljajo drugi uporabniki, in ki na nelicencirani podlagi uporablja spekter na neizključni podlagi, pri katerem so pogoji za razpoložljivost in učinkovito uporabo za ta namen usklajeni harmonizirani na ravni Unije; [Sprememba 95]

(11)  „virtualni širokopasovni dostop“ pomeni vrsto veleprodajnega dostopa do širokopasovnih omrežij, ki vključuje virtualno dostopovno povezavo do prostorov stranke prek katere koli dostopovne omrežne arhitekture, razen fizičnega razvezanega dostopa, ter prenosno storitev do opredeljenega nabora izročilnih točk, vključno s posebnimi omrežnimi elementi, posebnimi omrežnimi funkcijami in pomožnimi sistemi IT; [Sprememba 96]

(12)  „povezljivostni izdelek z zagotovljeno kakovostjo storitev (ASQ)“ pomeni izdelek, ki se zagotovi na izmenjavi IP in ki strankam omogoča, da vzpostavijo komunikacijsko povezavo IP med točko za medomrežno povezovanje in eno ali več fiksnimi omrežnimi priključnimi točkami, ter ki na podlagi posebnih parametrov opredeljenim ravnem omrežne zmogljivosti med koncema omogoča zagotavljanje posebnih storitev končnim uporabnikom na podlagi oskrbovanja z določeno zagotovljeno kakovostjo storitev; [Sprememba 97]

(12a)  „omrežna nevtralnost‟ pomeni načelo, na podlagi katerega se ves spletni promet obravnava enako, brez diskriminacije, omejitev ali motenj, ne glede na pošiljatelja, prejemnika, vrsto, vsebino, napravo, storitev ali aplikacijo; [Spremembi 234 in 241]

(13)  „medkrajevne komunikacije“ pomenijo govorne ali sporočilne storitve, ki se zaključijo zunaj področij krajevne centrale in območja zaračunavanja, kot ga opredeljuje geografska območna koda v nacionalnem načrtu oštevilčenja; [Sprememba 98]

(14)  „internetna dostopovna storitev“ pomeni javno razpoložljivo elektronsko komunikacijsko storitev, ki omogoča povezavo z internetom v skladu z načelom omrežne nevtralnosti, in s tem povezavo med skoraj vsemi končnimi točkami interneta, povezanimi z internetom, ne glede na omrežno tehnologijo ali terminalsko opremo, ki se uporablja;

(15)  „specializirana storitev“ pomeni elektronsko komunikacijsko storitev ali katero koli drugo storitev, ki omogoča dostop do specifičnih vsebin, aplikacij ali storitev je optimizirana za specifične vsebine, aplikacije ali storitve oz. do kombinacije le-teh, katerih tehnične lastnosti so konstantno nadzorovane, ali pošiljanje podatkov določenemu številu oseb ali končnih točk oz. prejemanju podatkov od le-teh; ter ki se zagotavlja prek logično različne zmogljivosti in uporablja strog nadzor dostopa za zagotavljanje delovanja, ki vseskozi zahteva povečano kakovost, taka storitev pa se ne trži ali splošno uporablja kot nadomestek za internetno dostopovno storitev; [Spremembi 235 in 242]

(16)  „sprejemni ponudnik javnih elektronskih komunikacij“ pomeni ponudnika javnih elektronskih komunikacij, na katerega se prenese telefonska številka ali storitev; [Sprememba 101]

(17)  „prenosni ponudnik javnih elektronskih komunikacij“ pomeni ponudnika javnih elektronskih komunikacij, s katerega se prenese telefonska številka ali storitev. [Sprememba 102]

Poglavje II

Enotna odobritev EU

Člen 3

Svoboda zagotavljanja elektronskih komunikacij v vsej Uniji

1.  Evropski Vsak ponudnik elektronskih komunikacij ima pravico do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v vsej Uniji ter do uresničevanja pravic, povezanih z zagotavljanjem takih omrežij in storitev, v vsaki državi članici, v kateri posluje na podlagi enotne odobritve EU, za katero veljajo le zahteve o uradnem obveščanju iz člena 4. [Sprememba 103]

2.  Če v tej uredbi ni določeno drugače in brez poseganja v Uredbo (EU) št. 531/2012, za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij veljajo pravila in pogoji, ki se uporabljajo v vsaki zadevni državi članici v skladu s pravom Unije. [Sprememba 104]

3.  Z odstopanjem od člena 12 Direktive 2002/20/ES se lahko od vsakega evropskega ponudnika elektronskih komunikacij zahteva, da plača upravne pristojbine, veljavne v državi članici gostiteljici, samo če njegov letni promet storitev elektronskih komunikacij v navedeni državi članici znaša več kot 0,5 % skupnega nacionalnega prometa elektronskih komunikacij. Pri zaračunavanju teh pristojbin se upošteva samo promet storitev elektronskih komunikacij v zadevni državi članici. [Sprememba 105]

4.  Z odstopanjem od člena 13(1)(b) Direktive 2002/22/ES se lahko evropskemu ponudniku elektronskih komunikacij zaračunajo pristojbine za delitev neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v državi članici gostiteljici, samo če njegov letni promet storitev elektronskih komunikacij v navedeni državi članici znaša več kot 3 % skupnega nacionalnega prometa elektronskih komunikacij. Pri zaračunavanju teh pristojbin se upošteva samo promet storitev elektronskih komunikacij v zadevni državi članici. [Sprememba 106]

5.  Nacionalni regulativni organi različnih držav članic evropskega ponudnika evropske ponudnike elektronskih komunikacij v objektivno enakovrednih situacijah obravnavajo enako, ne glede na to, v kateri državi imajo sedež. [Sprememba 107]

6.  V primeru spora med podjetji, v katerega je vključen evropski ponudnik elektronskih komunikacij in ki se nanaša na obveznosti, ki se uporabljajo po direktivah 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES, tej uredbi ali Uredbi (EU) št. 531/2012 v državi članici gostiteljici, se lahko evropski ponudnik elektronskih komunikacij posvetuje z nacionalnim regulativnim organom v matični državi članici, ki lahko poda mnenje, s čimer zagotovi razvoj med seboj skladnih regulativnih praks. Nacionalni regulativni organ v državi članici gostiteljici pri odločanju o sporu čim bolj upošteva mnenje nacionalnega regulativnega organa matične države članice. [Sprememba 108]

7.  Evropski ponudniki elektronskih komunikacij, ki imajo na dan začetka veljavnosti te uredbe pravico do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v več kot eni državi članici, najpozneje do 1. julija 2016 predložijo uradno obvestilo iz člena 4. [Sprememba 109]

Člen 4

Postopek uradnega obveščanja evropskih ponudnikov elektronskih komunikacij

1.  Evropski ponudnik elektronskih komunikacij pristojnemu nacionalnemu regulativnemu organu matične države članice pred opravljanjem dejavnosti v najmanj eni državi članici predloži eno samo uradno obvestilo v skladu s to uredbo.

2.  Uradno obvestilo vsebuje izjavo o zagotavljanju ali nameri zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, vsebovati pa mora tudi izključno naslednje informacije:

(a)  ime ponudnika, njegov pravni status in obliko, številko vpisa v register, kraj registracije ponudnika v trgovinski ali podoben javni register, naslov glavnega sedeža, kontaktno osebo, kratek opis omrežij ali storitev, ki jih zagotavlja oziroma namerava zagotavljati, vključno z identifikacijo matične države članice;

(b)  države članice gostiteljice, v katerih neposredno ali prek podrejenih podjetij zagotavlja oziroma namerava zagotavljati storitve in omrežja, pri čemer pri hčerinskih podjetjih navede ime, pravni status in obliko, naslov, številko vpisa v register, kraj vpisa v trgovinski ali podoben javni register v državi članici gostiteljici in kontaktno točko vseh zadevnih hčerinskih podjetij ter pripadajoča operativna območja. Če je hčerinsko podjetje pod skupnim nadzorom dveh ali več ponudnikov elektronskih komunikacij, katerih glavni sedeži so v različnih državah članicah, hčerinsko podjetje izmed držav članic matičnih podjetij navede tisto, ki se za namene te uredbe šteje za matično državo članico, matično podjetje te matične države članice pa jo o tem ustrezno obvesti.

Uradno obvestilo se predloži v jeziku oziroma jezikih, ki se uporabljajo v matični državi članici in vseh državah članicah gostiteljicah.

3.  Vsaka sprememba informacij, ki se sporoči na podlagi odstavka 2, se pristojnemu nacionalnemu organu matične države članice predloži v enem mesecu po spremembi. V primeru, da se sprememba, ki jo je treba sporočiti, nanaša na namen zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v državi članici gostiteljici, ki ni predmet predhodnega uradnega obvestila, lahko evropski ponudnik elektronskih komunikacij v navedeni državi članici gostiteljici začne opravljati dejavnosti po uradnem obvestilu.

4.  Nespoštovanje zahteve o uradnem obveščanju, ki jo določa ta člen, pomeni kršitev splošnih pogojev, ki se za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij uporabljajo v matični državi članici.

5.  Nacionalni regulativni organ matične države članice informacije, prejete v skladu z odstavkom 2, in vse njihove spremembe v skladu z odstavkom 3 pošlje nacionalnim regulativnim organom v zadevni državi članici gostiteljici in uradu BEREC v enem tednu po prejetju teh informacij ali njihovih sprememb.

Urad BEREC vodi javno dostopen register uradnih obvestil, ki se predložijo na podlagi te uredbe.

6.  Na zahtevo evropskega ponudnika elektronskih komunikacij nacionalni regulativni organ matične države članice izda izjavo v skladu s členom 9 Direktive 2002/20/ES, v kateri navede, da je bilo zadevnemu podjetju izdana enotna odobritev EU.

7.  Če eden ali več nacionalnih regulativnih organov različnih držav članic meni, da identifikacija matične države članice v uradnem obvestilu, predloženem na podlagi odstavka 2, ali katera koli sprememba zagotovljenih informacij, ki se uradno sporoči v skladu z odstavkom 3, ne ustreza ali ne ustreza več glavnemu sedežu po tej uredbi, zadevo preda Komisiji, pri čemer navede razloge, na katerih temelji njegova ocena. Izvod predane zadeve sporoči uradu BEREC v vednost. Komisija potem ko zadevnemu evropskemu ponudniku elektronskih komunikacij in nacionalnemu regulativnemu organu matične države članice, s katero je ta v sporu, omogoči, da izrazita stališče, izda sklep, s katerim v treh mesecih po prejetju predane zadeve določi matično državo članico zadevnega podjetja v skladu s to uredbo. [Sprememba 110]

Člen 5

Spoštovanje enotne odobritve EU

1.  Nacionalni regulativni organ vsake zadevne države članice spremlja in zagotavlja v skladu s svojo nacionalno zakonodajo za izvajanje postopkov iz člena 10 Direktive 2002/20/ES, da ponudniki evropskih elektronskih komunikacij spoštujejo pravila in pogoje, ki veljajo na njegovem ozemlju v skladu s členom 3.

2.  Nacionalni regulativni organ države članice gostiteljice nacionalnemu regulativnemu organu matične države članice predloži vse zadevne informacije o posameznih ukrepih, sprejetih v zvezi z evropskim ponudnikom elektronskih komunikacij, da v skladu s členom 3 zagotovi spoštovanje pravil in pogojev, ki veljajo na njenem ozemlju. [Sprememba 111]

Člen 6

Začasen preklic in odvzem pravic do zagotavljanja elektronskih komunikacij evropskih ponudnikov elektronskih komunikacij

1.  Ne glede na ukrepe za začasen preklic in odvzem pravic do uporabe spektra ali številk, ki jih je odobrila zadevna država članica, ter začasnih ukrepov, sprejetih na podlagi odstavka 3, lahko samo nacionalni regulativni organ matične države članice podjetju začasno prekliče ali odvzame pravice do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v vsej Uniji ali enem od njenih delov v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izvaja člen 10(5) Direktive 2002/20/ES.

2.  Ob resnih in ponavljajočih se kršitvah predpisov in pogojev, ki se v državi članici gostiteljici uporabljajo na podlagi člena 3, in ko ukrepi za zagotavljanje skladnosti, ki jih sprejme nacionalni regulativni organ v tej državi članici v skladu s členom 5, niso uspešni, o tem obvesti nacionalni regulativni organ v matični državi članici in zahteva, da ta sprejme ukrepe iz odstavka 1.

3.  Dokler nacionalni regulativni organ matične države članice ne sprejme končne odločitve o zahtevi, predloženi v skladu z odstavkom 2, lahko nacionalni regulativni organ države članice gostiteljice nemudoma sprejme vmesne ukrepe v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izvaja člen 10(6) Direktive 2002/20/ES, če ima dokaze o kršitvi predpisov in pogojev, ki veljajo na njenem ozemlju v skladu s členom 3. Z odstopanjem od trimesečnega roka iz člena 10(6) Direktive 2002/20/ES so taki začasni ukrepi lahko veljavni, dokler nacionalni regulativni organ matične države članice ne sprejme končne odločitve.

Komisijo, BEREC in nacionalne regulativne organe matične države članice in drugih držav članic gostiteljic se pravočasno obvesti o sprejetih vmesnih ukrepih.

4.  Če namerava nacionalni regulativni organ matične države članice sprejeti odločitev o začasnem preklicu ali odvzemu pravic evropskega ponudnika elektronskih komunikacij v skladu z odstavkom 1, na lastno pobudo ali na zahtevo nacionalnega regulativnega organa države članice gostiteljice o svoji nameri obvesti nacionalne regulativne organe vseh držav članic gostiteljic, na katere se ta odločitev nanaša. Nacionalni regulativni organ države članice gostiteljice lahko v enem mesecu poda svoje mnenje.

5.  Nacionalni regulativni organ matične države članice sprejme končno odločitev, pri čemer čim bolj upošteva mnenja nacionalnih regulativnih organov zadevnih držav članic gostiteljic, ter jo v enem tednu po sprejetju sporoči Komisiji, BEREC in nacionalnim regulativnim organom držav članic gostiteljic.

6.  Če se nacionalni regulativni organ matične države članice odloči, da evropskemu ponudniku elektronskih komunikacij na podlagi odstavka 1 začasno prekine ali odvzame pravice, nacionalni regulativni organi vseh zadevnih držav članic gostiteljic sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi evropskemu ponudniku elektronskih komunikacij preprečijo nadaljnje zagotavljanje zadevnih storitev ali omrežij na svojem ozemlju. [Sprememba 112]

Člen 7

Usklajevanje izvršilnih ukrepov

1.  Pri uporabi člena 6 nacionalni regulativni organ matične države članice enako skrbno sprejme nadzorne ali izvršilne ukrepe v zvezi z elektronsko komunikacijsko storitvijo ali omrežjem, ki se zagotavlja v drugi državi članici ali ki je povzročila škodo v drugi državi članici, kot če bi se zadevna elektronska komunikacijska storitev ali omrežje zagotavljala v matični državi članici.

2.  Države članice zagotovijo, da je možno na njihovih ozemljih vročati pravne dokumente, ki se nanašajo na ukrepe, sprejete v skladu s členoma 5 in 6. [Sprememba 113]

Poglavje III

Evropski vložki

Oddelek 1

Usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra na enotnem trgu

Člen 8

Področje uporabe in splošne določbe

1.  Ta oddelek se uporablja za usklajeni harmonizirani radiofrekvenčni spekter za brezžične širokopasovne komunikacije v skladu z Direktivo 2002/21/ES, Odločbo št. 676/2002/ES in Sklepom št. 243/2012/EU. [Sprememba 114]

2.  Ta oddelek ne posega v pravico držav članic, da naložijo prispevke, s čimer zagotovijo čim bolj učinkovito uporabo virov spektra v skladu s členom 13 Direktive 2002/20/ES, ter da njihov svoj radiofrekvenčni spekter organizirajo in uporabljajo za potrebe javnega reda, javne varnosti in obrambe, pri čemer varujejo cilje splošnega interesa, kot sta kulturna raznovrstnost in medijski pluralizem. [Sprememba 115]

3.  Pri izvrševanju pristojnosti, podeljenih s tem oddelkom, Komisija čim bolj upošteva vsa zadevna mnenja, ki jih izda Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra (RSPG), ustanovljena s Sklepom Komisije 2002/622/ES(24), in vse najboljše regulativne prakse, poročila ali mnenja, ki jih izda BEREC in se nanašajo na zadeve v njegovi pristojnosti. [Sprememba 116]

Člen 8a

Harmonizacija nekaterih vidikov, povezanih s prenosom ali zakupom individualnih pravic do uporabe radijskih frekvenc in njihovim trajanjem