Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2014 o humanitarnih razmerah v Južnem Sudanu (2014/2922(RSP))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Južnem Sudanu, zlasti resolucije z dne 16. januarja 2014 o razmerah v Južnem Sudanu(1),
– ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton z dne 23. januarja 2014 in 10. maja 2014 o razmerah v Južnem Sudanu,
– ob upoštevanju izjav predstavnika za stike z javnostjo podpredsednice/visoke predstavnice z 28. avgusta 2014 in 31. oktobra 2014 o razmerah v Južnem Sudanu,
– ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/449/SZVP z dne 10. julija 2014 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Južnem Sudanu(2),
– ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 2155 (2014),
– ob upoštevanju vmesnega poročila visokega komisarja OZN za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Južnem Sudanu, o katerem so razpravljali na 27. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice,
– ob upoštevanju izjave Sveta z dne 10. julija 2014 o Južnem Sudanu,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. januarja 2014 in 17. marca 2014 o Južnem Sudanu,
– ob upoštevanju izjave komisarke za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje Kristaline Georgieve z dne 25. septembra 2014,
– ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna z dne 30. oktobra 2014,
– ob upoštevanju izjave Medvladne agencije za razvoj z dne 20. oktobra 2014,
– ob upoštevanju resolucije, objavljene dne 7. novembra 2014 na 28. izrednem vrhu voditeljev držav in vlad Medvladne agencije za razvoj,
– ob upoštevanju časovnega načrta za Sudan in Južni Sudan, ki ga je v sporočilu z dne 24. aprila 2012 predstavil svet Afriške unije za mir in varnost in ga EU v celoti podpira,
– ob upoštevanju vmesnega poročila preiskovalne komisije Afriške unije o Južnem Sudanu, ki je bilo predstavljeno 26. in 27. junija 2014 v Malabu v Ekvatorialni Gvineji,
– ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonouja,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,
– ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,
A. ker se je politični spor začel potem, ko je predsednik države Salva Kiir obtožil svojega odstavljenega podpredsednika Rieka Macharja, da proti njemu načrtuje državni udar; ker je Riek Machar to zanikal;
B. ker je po ocenah ZN med večmesečnimi boji umrlo več kot 10 000 ljudi in ker se je obsežno poročalo o izjemno krutem ravnanju in etničnem nasilju, ki bi ju lahko opredelili kot vojne zločine;
C. ker je Južni Sudan najmlajša in najbolj ranljiva država na svetu in je na drugem mestu seznama Komisije z oceno globalne ranljivosti in kriz;
D. ker sta sprti strani v Južnem Sudanu 7. januarja 2014 v Adis Abebi začeli pogajanja pod okriljem Medvladne agencije za razvoj;
E. ker je bil 23. januarja 2014 podpisan sporazum o premirju, ki je bil ponovno potrjen 9. maja 2014, a še vedno prihaja do kršitev tega sporazuma in za te kršitve se ne izvajajo nikakršni kazenski ukrepi;
F. ker so mirovni pogovori z vidika trajne rešitve prinesli le skromen napredek in ker je koordinator za humanitarno pomoč ZN izrazil mnenje, da so majhne možnosti za trajni mir na politični ravni in med skupnostmi;
G. ker pa sta vlada Južnega Sudana in oborožena opozicijska struja Sudanskega ljudskega osvobodilnega gibanja/vojske 7. novembra 2014 podpisali sporazum, s katerim sta se znova zavezali prenehanju sovražnosti, pri čemer bi lahko nespoštovanju tega sporazuma sledile sankcije regije Medvladne agencije za razvoj;
H. ker so se s koncem deževnega obdobja ponovno začeli spopadi med enotami predsednika Kiira in uporniki, ki so zvesti Rieku Macharju, ter se bodo bržkone še zaostrili med suhim obdobjem, če ne pride do politične rešitve;
I. ker je v resoluciji Varnostnega sveta OZN št. 2155 (2014) izražena globoka zaskrbljenost zaradi množičnega razseljevanja ljudi in poglabljanja humanitarne krize; ker obstaja tveganje, da bo humanitarna kriza prizadela znatno večje območje v regiji, ki je že tako nagnjena k nestabilnosti, saj so se sudanske uporniške skupine in enote ugandske vojske že vključile v spopade; ker je to nestabilnost mogoče reševati zgolj z odpravljanjem njenih temeljnih vzrokov, med katere sodijo skrajna revščina, podnebne spremembe, geostrateški interesi in posegi EU in mednarodne skupnosti, nepravična porazdelitev bogastva in izkoriščanje virov;
J. ker večina prebivalstva, kljub dejstvu, da je država bogata z nafto in naravnimi viri (izvoz nafte predstavlja več kot % BDP in približno 90 % prihodkov vlade), živi v vsesplošni revščini; ker zaradi prihodkov naftne industrije prihaja do nasilnih konfliktov;
K. ker je konflikt privedel do grozljivih in strašljivo množičnih primerov spolnega nasilja, kot je poudarila Zainab Bangura, posebna predstavnica generalnega sekretarja OZN za spolno nasilje v konfliktih; ker še naprej krožijo nepotrjena poročila o novačenju otrok vojakov v Južnem Sudanu in ker je polovica prebivalstva Južnega Sudana otrok;
L. ker je OZN v Južnem Sudanu razglasila izredne razmere 3. stopnje, kar je najhujša oblika humanitarne krize;
M. ker je humanitarna pomoč od začetka leta dosegla 3,5 milijona ljudi v Južnem Sudanu; ker do lakote ni prišlo po zaslugi lokalnih mehanizmov za spoprijemanje s kriznimi razmerami in mednarodne humanitarne pomoči; ker se z vidika zanesljive preskrbe s hrano v primeru obnovitve spopadov države ne obeta nič dobrega, zlasti mestoma Bor in Bentiu, pri čemer se pričakuje, da bo za 2,5 milijona ljudi preskrba s hrano na ravni kriznih oziroma izrednih razmer; ker so ženske še posebej izpostavljene nezanesljivi preskrbi s hrano, saj vodijo 57 % gospodinjstev na zaščitenih območjih; ker so vodilne humanitarne organizacije, med drugim Oxfam, CARE in Cafod, opozorile, da bi v primeru obnovitve spopadov dele Južnega Sudana na začetku naslednjega leta lahko zajela lakota;
N. ker se ocenjuje, da 3,8 milijona ljudi v Južnem Sudanu potrebuje humanitarno pomoč, 1,4 milijona ljudi je notranje razseljenih, več kot 470 000 ljudi pa išče zatočišče v sosednjih državah;
O. ker med najnujnejše humanitarne potrebe sodijo hrana, čista voda, zdravstvena oskrba, zatočišča, sanitarna oskrba, higiena, odzivanje na epidemije (na primer kolere, malarije, črne mrzlice in hepatitisa) in zaščita; ker preživele žrtve spolnega nasilja potrebujejo več psihosocialne podpore;
P. ker dostop do ljudi v stiski še vedno ovirata sovražnost in nasilje, ki sta usmerjena tudi proti humanitarnim delavcem in blagu za oskrbo; ker okrog 80 % vseh zdravstvenih in osnovnih storitev zagotavljajo nevladne organizacije;
Q. ker je minister za delo Južnega Sudana septembra 2014 izjavil, da bi morali vsi tuji delavci zapustiti državo do sredine meseca oktobra, to izjavo pa je potem preklical;
R. ker je bilo sprejetje zakona o nevladnih organizacijah, s katerim se želi omejiti prostor njihovega delovanja in delovanja civilne družbe v Južnem Sudanu, preloženo na december 2014; ker bi ta zakon, če bo uveden, lahko imel resne posledice za operacije pomoči, in to v tem odločilnem trenutku, ko mednarodna skupnost poskuša preprečiti izbruh lakote;
S. ker so številne in dolgotrajne globalne krize skoraj v celoti iztrošile mednarodna sredstva za humanitarno pomoč; ker se mednarodna skupnost ne bo mogla več – niti finančno niti operativno – odzivati na dolgotrajne krize;
T. ker je EU zagotovila več kot tretjino (38 %) vseh mednarodnih prispevkov za odzivanje na humanitarno krizo v Južnem Sudanu, pri čemer je samo Komisija v letu 2014 povečala svoj proračun za humanitarno pomoč za krizo na več kot 130 milijonov EUR;
U. ker je Afriška unija imenovala preiskovalno komisijo, da bi raziskala navedbe o okrutnih kršitvah človekovih pravic, o katerih se je obsežno poročalo;
V. ker je EU 10. julija 2014 napovedala prvi krog ukrepov, usmerjenih samo proti posameznikom, ki so odgovorni za oviranje mirovnega procesa, kršenje sporazuma o premirju in hude kršitve človekovih pravic; ker je embargo EU na izvoz orožja v Južni Sudan še naprej v veljavi;
W. ker bi bilo treba najti demokratično politično rešitev za trenutni spor in utreti pot institucijam, ki bodo temeljile na demokratičnem dogovoru, za izgradnjo nove države, ki je nastala po referendumu o neodvisnosti; ker sta za trajni mir, izgradnjo države po konfliktu in prizadevanja za odpravo nestabilnosti potrebni dolgoročna perspektiva ter trdno, predvidljivo in stabilno delovanje mednarodne skupnosti;
1. odločno obsoja zaskrbljujočo katastrofo v Južnem Sudanu, ki jo je povzročil človek in je v nasprotju z vrednotami in namenom osvobodilnega gibanja te države;
2. odločno obsoja ponovni izbruh nasilja in ponavljajoče se pretekle kršitve sporazuma o prekinitvi sovražnosti, ki so zahtevale mnoga življenja, povzročile poškodbe in škodo med civilnim prebivalstvom in zaradi česar je v Južnem Sudanu, že tako krhki in nestabilni državi, razseljenih stotisoče ljudi; obžaluje šibko vodstvo in nadzor oboroženih sil, kar pomeni večjo verjetnost nadaljnjega drobljenja vojskujočih se skupin in bi lahko privedlo do še večjega nasilja in nespoštovanja mirovnih sporazumov;
3. poziva mednarodno skupnost, naj izpolni svoje zaveze do Južnega Sudana in te regije glede finančne pomoči ter zagotovi sredstva za takojšen odziv na zaostrovanje humanitarnih razmer v Južnem Sudanu; pri tem pozdravlja prispevek EU za rešitev humanitarne krize v Južnem Sudanu in poziva države članice, naj v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi poiščejo rešitev za financiranje naraščajočega števila kriz;
4. spodbuja EU, naj reprogramira svojo razvojno pomoč, da bi zadovoljila najnujnejše potrebe prebivalcev Južnega Sudana, in naj podpre prehod k miru in stabilnosti; zato pozdravlja začasno prekinitev razvojne pomoči tej državi prek proračunske podpore, z izjemo ukrepov, ki zagotavljajo neposredno podporo prebivalstvu ali neposredno podporo za demokratični prehod in humanitarno pomoč, ter poziva k preusmeritvi pomoči prek nevladnih organizacij in mednarodnih organizacij;
5. ponavlja, da so za dolgoročne možnosti miroljubnega sobivanja in razvoja potrebne obsežne institucionalne reforme, s katerimi bo v tej državi stekel proces upravljanja, ki bo zagotavljal pravno državo; poudarja, da bo tranzicija po konfliktu verjetno trajala leta in bo zahtevala trajno, dolgoročno zavezo mednarodne skupnosti;
6. obsoja poslabšanje v odnosih med humanitarno skupnostjo in vsemi stranmi v konfliktu, vključno z nezakonito obdavčitvijo pomoči ter nekaznovanim nadlegovanjem in celo ubijanjem humanitarnih delavcev; ugotavlja, da so se številne tuje humanitarne organizacije že umaknile iz Južnega Sudana in da tiste, ki ostajajo, le težko zadostijo potrebam razseljenega civilnega prebivalstva;
7. vztraja, da je treba humanitarno pomoč in pomoč v hrani zagotoviti najranljivejšim osebam izključno na podlagi potreb, ter opominja vse strani v konfliktu v Južnem Sudanu na njihovo obvezo priznati in spoštovati nevtralnost, neodvisnost in nepristranskost humanitarnih delavcev, omogočiti življenjsko pomembno pomoč ljudem v stiski ne glede na politično usmerjenost ali etnično pripadnost ter obvezo, da nemudoma prenehajo nadlegovati humanitarne delavce, zasegati humanitarna sredstva in preusmerjati pomoč; zahteva umik ali zavrnitev tako imenovanega zakona o nevladnih organizacijah;
8. vztraja, da humanitarne pomoči, zlasti osnovnih storitev in pomoči v hrani, ne bi smeli preusmerjati k oboroženim skupinam;
9. je globoko zaskrbljen zaradi razmer na področju prehranske varnosti v Južnem Sudanu, ki so nastale zaradi konflikta in jih še poslabšujejo ponavljajoče se naravne nesreče, kar se bo predvidoma še močno poslabšalo, če se bodo spopadi spet začeli;
10. vztraja, da bi mirovni dogovor ljudem omogočil povratek na zapuščene kmetije, ponovno odprtje tržnic in obnovo domov;
11. odločno obsoja zunajsodne in množične poboje, načrtne napade na civiliste, kršitve človekovih pravic (tudi tiste, katerih žrtve so begunci in razseljene osebe, ženske, pripadniki ranljivih skupin in novinarji), samovoljne aretacije in pridržanja, prisilna izginotja, slabo ravnanje in mučenje, česar se poslužujejo vse strani; meni, da bi morala predsednik Kiir in Riek Machar storiti vse, kar je v njuni moči, da ustavita take kršitve, ki jih njune sile izvajajo nad prebivalstvom;
12. poziva Komisijo, države članice in južnosudanske oblasti, naj sodelujejo s skupnostmi in organizacijami za pravice žensk, da bi zagotovili in spodbudili dostop do kakovostnega izobraževanja, spolnih in reproduktivnih pravic ter zdravstvene oskrbe za deklice in ženske, kar naj vključuje tudi dostop do kontracepcije ter testiranja in zdravljenja okužbe z virusom HIV/aidsa;
13. obžaluje, da je konflikt onemogočil delovanje številnih osnovnih socialnih služb in da je moralo več sto tisoč otrok opustiti šolanje; je zaskrbljen, ker so otroci še vedno glavne žrtve nasilja, doživljajo duševne stiske in nimajo dostopa do storitev, vključno z izobraževanjem; poziva vpletene strani, naj prenehajo novačiti in vključevati otroke v oborožene sile ter jih še drugače zlorabljati;
14. je zelo zaskrbljen zaradi etnične razsežnosti konflikta; poudarja, da je pridobivanje moči z nasiljem ali delitvijo vzdolž etničnih ločnic v nasprotju z načelom demokratične pravne države;
15. poziva k verodostojnim, preglednim in celovitim preiskavam, ki bodo ustrezale mednarodnim standardom in jih bo opravila predvsem preiskovalna komisija Afriške unije, in sicer glede vseh obtožb hudih zločinov, ki naj bi jih zagrešile strani v tem konfliktu; spodbuja vzpostavitev prehodnih pravosodnih mehanizmov z vso potrebno mednarodno podporo, da bi spodbujali tako spravo kot odgovornost; spodbuja vlado Južnega Sudana, naj čim prej pristopi k Rimskemu statutu Mednarodnega kazenskega sodišča;
16. pozdravlja dejstvo, da se je s podporo urada visokega komisarja ZN za človekove pravice okrepila zmogljivost misije ZN v Južnem Sudanu za preiskovanje kršitev človekovih pravic;
17. v zvezi s tem podpira vzpostavitev posebnega hibridnega sodišča z mednarodno udeležbo, kjer bi voditeljem sodili za hude kršitve človekovih pravic, ki sta jih zagrešili obe strani v konfliktu, kot je predlagal generalni sekretar ZN Ban Ki Mun in kot je priporočila misija ZN v Južnem Sudanu v poročilu o človekovih pravicah;
18. opominja, da je humanitarna pomoč izjemno pomembna, vendar ne more rešiti političnega problema, ter da je za zaščito civilistov v prvi vrsti odgovorna vlada; zato poziva, naj se bogastvo države nameni neposredno dobrobiti prebivalcev Južnega Sudana; poziva vse strani, naj spoštujejo sporazum ter naj se z dialogom in sodelovanjem konstruktivno vključijo v mirovna pogajanja v Adis Abebi, da bi sporazum o premirju izvajali v celoti ter hitro obnovili pogovore, ki bi vodili do oblikovanja prehodne vlade narodne enotnosti kot edine dolgoročne rešitve ter do narodne sprave v interesu vsega prebivalstva Južnega Sudana;
19. obžaluje, da kljub stalnim prizadevanjem Medvladne agencije za razvoj za posredovanje v mirovnih pogajanjih, katerih cilj je oblikovanje prehodne vlade narodne enotnosti, ni prišlo do bistvenega napredka;
20. kljub temu pozdravlja sporazum, dosežen 7. novembra 2014, in poziva, naj se takoj in v celoti izvaja; še naprej podpira posredovanje pod vodstvom te agencije in njena prizadevanja, da bi utrli pot vključujočemu političnemu dialogu, in poziva EU, naj agencijo še naprej materialno in finančno podpira ter prispeva osebje za mehanizem za spremljanje in preverjanje premirja;
21. poudarja, da je vzpostavitev ustreznih institucij in pravnega okvira za upravljanje naftnega bogastva v okviru etničnega federalizma bistvena za miroljuben razvoj; zlasti poziva EU, naj podpre dolgoročno razvojno strategijo za Južni Sudan, ki bo omogočila vzpostavitev močnega sistema dobrega upravljanja, preglednosti in odgovornosti (predvsem glede izvajanja pobude za preglednost v ekstraktivni industriji) ter razvoj infrastrukture, programov izobraževanja, zdravstvene oskrbe in socialnega varstva, za katere bi se uporabili prihodki od nafte in razvojne pomoči;
22. poziva južnosudanske oblasti, naj zagotovijo, da bodo imeli prebivalci korist od prihodkov od nafte; poziva pogajalski strani, naj v mirovni dogovor vključita vprašanje preglednosti in javnega nadzora naftnega sektorja, in sicer tako, da se bo prihodek iz tega vira lahko uporabil za trajnostni razvoj države in izboljšanje življenja njenih prebivalcev;
23. obžaluje neučinkovitost usmerjenih sankcij, ki jih je uvedla EU, in poziva, naj usmerjene sankcije sprejmejo tudi Medvladna agencija za razvoj, Afriška unija in svetovna skupnost; podpira ohranitev embarga na orožje, ki velja za Južni Sudan, in poziva k sprejetju embarga OZN na orožje za Južni Sudan in regijo kot celoto;
24. podpira udeležbo civilne družbe v mirovnih pogajanjih in meni, da je odločilnega pomena;
25. svari pred učinkom prelivanja in destabilizacije, ki ju ima konflikt na že tako nestabilno regijo, zlasti zaradi vedno večjega števila beguncev v sosednjih državah; zato poziva vse sosednje države Južnega Sudana in regionalne sile, naj tesno sodelujejo, da bi izboljšale varnostne razmere v tej državi in regiji in da bi našle miroljubno in trajno politično rešitev te krize; poudarja, da bi zlasti sodelovanje s Sudanom pomenilo izboljšanje odnosov;
26. poziva k vzpostavitvi kontaktne skupine, ki bi jo sestavljali glavni akterji v Južnem Sudanu in s katero bi podprli delo Medvladne agencije za razvoj in tako zagotovili mednarodno kohezijo;
27. pozdravlja delo posebnega predstavnika EU za Afriški rog Alexandra Rondosa; priporoča, naj vsa prizadevanja usmeri v prispevanje k trajni rešitvi;
28. spodbuja vlado Južnega Sudana, naj ratificira sporazum iz Cotonouja med EU in skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP);
29. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi Južnega Sudana, komisarju za človekove pravice Južnega Sudana, nacionalni zakonodajni skupščini Južnega Sudana, institucijam Afriške unije, Medvladni agenciji za razvoj, sopredsednikoma skupne parlamentarne skupščine AKP-EU in generalnemu sekretarju ZN.