Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. februarja 2015 o množičnih grobiščih pogrešanih iz vasi Aša pri Ornitiju na zasedenem delu Cipra (2015/2551(RSP))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o pogrešanih osebah na Cipru(1),
– ob upoštevanju zadevnih poročil generalnega sekretarja Združenih narodov(2), resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov(3) in mednarodnih pobud za preiskavo usode pogrešanih oseb na Cipru(4),
– ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 10. maja 2001(5) in 10. januarja 2008(6) glede pogrešanih oseb na Cipru in sodbe velikega senata v zadevi Ciper proti Turčiji z dne 12. maja 2014,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2008 o pogrešanih osebah na Cipru(7),
– ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0139/2008),
– ob upoštevanju svoje izjave z dne 9. junija 2011 o delu Odbora za pogrešane osebe na Cipru,
– ob upoštevanju klasičnega in običajnega mednarodnega humanitarnega prava o pogrešanih osebah,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji,
– ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,
A. ker so 14. avgusta 1974 turške zračne sile bombardirale vas Aša in je 21. avgusta 1974 turška vojska izvedla prisilno množično evakuacijo, 28. Avgusta 1974 pa so bili iz vasi izgnani vsi njeni prebivalci;
B. ker je leta 1974 izginilo 106 prebivalcev vasi Aša, starih med 11 in 84 let;
C. ker je spomladi 2009 Odbor za pogrešane osebe na Cipru raziskal območje vasi Orniti, ki leži 4 km zahodno od vasi Aša, kjer so odkrili štiri grobišča v dveh vodnjakih in drugih množičnih grobovih; ker je bilo potrjeno, da posmrtni ostanki, ki so jih identificirali na podlagi DNA, pripadajo 71 civilistom iz vasi Aša, ki so izginili 21. avgusta 1974;
D. ker vsi znaki kažejo, da so posmrtne ostanke iz dveh množičnih grobov izkopali že prej in jih namenoma odstranili ter prenesli neznano kam;
E. ker agonija in trpljenje družin pogrešanih oseb, ki že desetletja ne vedo ničesar o usodi svojih najbližjih, še kar traja in ker si je treba zato po najboljših močeh prizadevati, da bi Odbor za pogrešane osebe pospešeno izvedel preiskave;
F. ker je Evropsko sodišče za človekove pravice menilo, da so glede pogrešanih oseb grške ciprske skupnosti in njihovih sorodnikov stalno kršeni člen 2 (pravica do življenja) konvencije, saj turške oblasti niso izvedle učinkovite preiskave o tem, kje so pogrešane osebe grške ciprske skupnosti, ki so izginile v življenjsko nevarnih okoliščinah, in kaj se jim je zgodilo, člen 5 (pravica do svobode in varnosti), saj Turčija ni izvedla učinkovite preiskave o tem, kje so pogrešane osebe grške ciprske skupnosti, za katere se dokazano trdi, da so bile v času izginotja v turškem priporu, in člen 3 (prepoved nečloveškega ali poniževalnega ravnanja), saj je neodzivnost turških oblasti na resnične stiske sorodnikov doseglo že tako visoko stopnjo, da se edino lahko šteje za nečloveško ravnanje;
G. ker primerov, v katerih se lahko izročijo in pokopljejo samo deli posmrtnih ostankov oseb, ni mogoče šteti za zaključene, dokler ne bodo najdeni vsi prepoznavni posmrtni ostanki vseh pogrešanih oseb;
H. ker je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da mora Turčija kot sila, ki je dejansko zasedla zahodni del Cipra, raziskati, kje so pogrešane osebe in kaj se jim je zgodilo, ter omogočiti Odboru za pogrešane osebe, da opravi svoje delo;
I. ker gre pri pogrešanih osebah za humanitarno vprašanje, ki izhaja iz pravice sorodnikov, da izvejo za njihovo usodo;
J. ker so se hude preizkušnje zaradi pogrešanih oseb na Cipru začele leta 1964, ko je izginilo nekaj ljudi iz obeh skupnosti, vrhunec pa je bila turška vojaška invazija leta 1974, po kateri je otok ostal razdvojen in ko je izginilo že skoraj 2000 oseb;
K. ker je po nekaj desetletjih še vedno pogrešan 2001 Ciprčan, med njimi je 508 grškega in 493 turškega rodu;
1. obsoja premeščanje posmrtnih ostankov v vasi Orniti in vsa podobna dejanja, saj gre za zelo nespoštljiv odnos do pogrešanih oseb, grobo pa je kršena tudi pravica njihovih družin, da končno izvedo, kako so umrli njihovi bližnji; izraža sočutje z družinami vseh pogrešanih ljudi, katere še vedno živijo v negotovosti;
2. poudarja, da bi lahko premeščanje ostankov in podobna dejanja zelo motili in otežili zahtevno in težavno preiskovanje usod vseh pogrešanih ljudi na Cipru;
3. poudarja, da je reševanje zadeve za družine pogrešanih oseb nujno, saj je od njihovega izginotja minilo že 41 let, in poudarja, da se izteka čas, ko bi jih lahko našli, saj je živih sorodnikov in prič vse manj; zahteva takojšnjo in popolno preverjanje usode pogrešanih oseb;
4. izraža pohvalo delu Odbora za pogrešane osebe in poudarja, da je pomembno njegovo delovanje še okrepiti, saj še vedno ni ugotovljeno, kje je polovica pogrešanih oseb, več kot dve tretjini pa še ni identificiranih;
5. poudarja, da je delo Odbora za pogrešane osebe odvisno od celovite podpore in sodelovanja udeleženih strani, in pri tem pozdravlja sredstva, ki jih je za to namenila EU, ter poziva, naj se zagotavljajo še naprej;
6. je seznanjen, da je Odbor za pogrešane osebe nujno pozval vse, ki kar koli vedo o morebitnih grobiščih, naj o tem obvestijo njegove preiskovalce; poziva Turčijo in njeno vlado, naj nemudoma prenehata odstranjevati posmrtne ostanke iz množičnih grobov in spoštujeta mednarodno pravo, mednarodno humanitarno pravo in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice ter tristranskemu Odboru za pogrešane osebe v celoti omogočita dostop do vojaških arhivov in vojaških območij za izkop posmrtnih ostankov; poziva Turčijo, naj v celoti izpolni svoje obveznosti v skladu z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice, da mora plačati odškodnino družinam pogrešanih oseb;
7. poziva Turčijo, naj brez namernega odlašanja omogoči dostop do območij, ki so bila opredeljena kot vojaška in kje naj bi bile po podatkih pogrešane osebe pokopane; poudarja, da bi morala turška vojska izročiti in dati na vpogled stare vojaške karte ter zagotoviti dostop do svojega celotnega arhiva in tako omogočiti, da bi poiskali še neodkrite grobove;
8. poziva vse države članice EU, naj nujno ratificirajo Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice pa, naj podprejo delo Odbora OZN o prisilnih izginotjih, ustanovljenega v okviru te konvencije;
9. poziva vse vpletene strani in vse, ki imajo kakršne koli informacije ali dokaze iz lastnih izkušenj, arhivov, spornih poročil ali podatkov o zaporih, naj jih nemudoma posredujejo Odboru za pogrešane osebe;
10. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter turški vladi in parlamentu, in želi spomniti na brezpogojno obveznost vseh držav, da v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, spoštujejo končne sodbe v zadevah, v katerih so stranke.