Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Alžiriji, zlasti z dne 9. junija 2005 o svobodi tiska v Alžiriji(1) in z dne 10. oktobra 2002 o sklenitvi pridružitvenega sporazuma z Alžirijo(2),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2013 in politiki Evropske unije na tem področju(3) ter z dne 23. oktobra 2013 o evropski sosedski politiki na poti k močnejšemu partnerstvu: stališče EP v zvezi s poročili o napredku za leto 2012(4),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 20. aprila 2015 o pregledu evropske sosedske politike,

–  ob upoštevanju izjave Evropske unije z dne 13. maja 2014 po osmem srečanju pridružitvenega sveta EU-Alžirija,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 15. maja 2012 o uresničevanju zavez v okviru nove evropske sosedske politike (JOIN(2012)0014),

–  ob upoštevanju obvestila Komisije o Alžiriji v okviru evropske sosedske politike v letu 2013 iz marca 2014,

–  ob upoštevanju izjave Evropskega sveta o južni soseščini iz junija 2011,

–  ob upoštevanju izjave Navi Pillay, visoke predstavnice OZN za človekove pravice, med obiskom v Alžiriji septembra 2012,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Alžirijo, ki je začel veljati 1. septembra 2005,

–  ob upoštevanju člena 2 omenjenega pridružitvenega sporazuma, ki določa, da mora tako domačo kot mednarodno politiko obeh pogodbenic voditi spoštovanje demokratičnih načel in temeljnih človekovih pravic, ki je tudi bistven element tega sporazuma,

–  ob upoštevanju alžirske ustave, sprejete z referendumom 28. novembra 1996, zlasti členov od 34 do 36, 39, 41 in 43,

–  ob upoštevanju končnega poročila misije EU za opazovanje volitev z dne 5. avgusta 2012 o parlamentarnih volitvah v Alžiriji,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah ter mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, katerih pogodbenica je Alžirija,

–  ob upoštevanju konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela iz leta 1948 o svobodi združevanja in varstvu pravice do organiziranja ter njene konvencije št. 98 iz leta 1949 o pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so nedavno v Alžiriji potekali protesti proti brezposelnosti; ker alžirske oblasti priznavajo, da so zahteve protestnikov legitimne; ker so bili zagovorniki človekovih pravic, vključno z delavskimi aktivisti, v kontekstu vse pogostejših gospodarskih, socialnih in okoljskih protestov v zadnjih štirih letih in zlasti v južnih predelih Alžirije žrtve groženj, žalitev, grdega ravnanja in pravosodnega nadlegovanja, kar se je v letu 2015 še stopnjevalo;

B.  ker je bil Mohamed Rag, zagovornik pravic delavcev iz Nacionalnega odbora za varstvo pravic brezposelnih (Comité National pour la Défense des Droits des Chômeurs, CNDDC), 22. januarja 2015 v mestu Lagvat aretiran in obsojen na 18-mesečno zaporno kazen in globo 20 000 alžirskih dinarjev, češ da je napadel agenta varnostnih sil pri opravljanju dolžnosti, in ker je bila njegova kazen v pritožbenem postopku 18. marca 2015 potrjena;

C.  ker je bilo 28. januarja 2015 v mestu Lagvat aretiranih osem zagovornikov pravic delavcev in članov CNDDC – Henča Belkasem, Brahimi Belelmi, Mazuzi Benalal, Azuzi Bubaker, Korini Belkasem, Bekujder Favzi, Bensarha Tahar in Džabala Abdelkader – ki so se zbrali pred tamkajšnjim sodiščem, da bi zahtevali izpustitev Mohameda Raga; ker je bilo teh osem aktivistov marca letos pogojno obsojenih na eno leto zapora s preizkusno dobo šestih mesecev in na denarno kazen 5 000 alžirskih dinarjev zaradi nedovoljenega/nezakonitega zbiranja in pritiskov na sodnike;

D.  ker je bilo 11. marca 2015 v Lagvatu v času sodne obravnave primera omenjenih aktivistov CNDDC na dolžnosti nenavadno veliko policistov, tako da javnost in priče obrambe niso mogle vstopiti v sodno dvorano, policija pa je pred sodiščem aretirala in nato izpustila skoraj 50 mirnih protestnikov, ki so želeli izraziti solidarnost z devetimi zaporniki;

E.  ker so bile februarja 2011 izredne razmere sicer preklicane zaradi vala množičnih protestov v podporo demokraciji, vendar so pravne in praktične omejitve mirnega zbiranja ostale v veljavi, zlasti odlok z dne 18. junija 2001, ki še vedno prepoveduje javne demonstracije v Alžiru, in zakon št. 91-19 z dne 2. decembra 1991 o javnih zborovanjih in demonstracijah, po katerem je treba za vsak javni dogodek zaprositi za predhodno dovoljenje; ker ministrstvo za notranje zadeve zelo redko dovoli javna zborovanja;

F.  ker so lahko udeleženci nedovoljenih protestov sodno preganjani in jim v skladu z 99. in 100. členom alžirskega kazenskega zakonika grozi zaporna kazen od dveh mesecev do petih letih; ker so bila januarja 2014 – rok za registracijo novih združenje – vsa združenja, ki niso bila odobrena, razglašena za nezakonita; ker policija včasih udeležence mirnih protestov razžene tudi na silo ali pa jih aretira že vnaprej, da jim prepreči udeležbo na protestu;

G.  ker je alžirska vlada leta 2014 sprejela demokratične ustavne spremembe in obljubila nadaljnje reforme za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin; ker je bilo izvajanje teh reform doslej nezadovoljivo;

H.  ker so bili marca 2015 v mestu El Ked aretirani štirje zagovorniki delavskih pravic – Rašid Auin, Jusef Sultani, Abdelhamid Brahimi in Ferhat Misa, vsi člani CNDDC – in obtoženi hujskanja k zborovanju; ker sta bila dva sicer oproščena, Rašid Auin pa je bil obsojen in Jusef Sultani še čaka na sojenje;

I.  ker je začel januarja 2012 veljati nov zakon o združevanju št.°12-06, ki omejuje ustanavljanje, delovanje in registracijo nevladnih organizacij in skupin civilne družbe ter njihovo financiranje iz tujine; ker ta zakon inkriminira člane neregistriranih, začasno prepovedanih in razpuščenih združenj, saj zanje predpisuje šestmesečno zaporno kazen in visoko globo, s čimer krši svobodo združevanja;

J.  ker lahko delavci v skladu z zakonom št. 90-14 z dne 2. junija 1990 o pogojih za uveljavljanje sindikalnih pravic ustanavljajo sindikate brez posebnega dovoljenja, samo s pisnim obvestilom oblastem, vendar slednje v več primerih niso izdale potrdila, brez katerega sindikat ne more zakonito zastopati delavcev;

K.  ker so strokovnjaki Mednarodne organizacije dela preučevali razmere v Alžiriji, potem ko je ta junija 2014 zaprosila za pristop h konvenciji št. 87, in v več poročilih navedli, da so kršene pravice delavcev do stavke in ustanavljanja sindikatov po lastni izbiri;

L.  ker so se v letu 2012 začela pogajanja med EU in Alžirijo o akcijskem načrtu v okviru evropske sosedske politike; ker je Komisija sicer priznala, da si obe strani želita poglobiti dialog in sodelovanje pri varnostnih in regionalnih vprašanjih, vendar je marca 2014 vseeno izrazila pomisleke glede neodvisnosti sodstva in slabšanja razmer na področju svobode združevanja, zbiranja in govora v Alžiriji;

M.  ker je Alžirija od januarja 2014 članica Sveta OZN za človekove pravice;

1.  izraža zaskrbljenost zaradi aretacije in pridržanja aktivistov Rašida Auina, Mohameda Raga, Henče Belkasema, Brahimija Belelmija, Mazuzija Benalala, Azuzija Bubakerja, Korinija Belkasema, Bekujderja Favzija, Bensarhe Taharja, Džabale Abdelkaderja, kljub temu da so bile njihove dejavnosti povsem v skladu z alžirsko zakonodajo in mednarodnimi instrumenti o človekovih pravicah, ki jih je Alžirija ratificirala; poziva k njihovi izpustitvi in umiku vseh obtožb zoper njih;

2.  spominja, da Alžirijo zavezuje člen 2 pridružitvenega sporazuma, ki določa, da je spoštovanje demokratičnih načel in temeljnih človekovih pravic bistven element tega sporazuma, pa tudi mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter afriška listina o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, zato mora spoštovati univerzalne človekove pravice, tudi svobodo zbiranja in združevanja;

3.  meni, da nadlegovanje in ustrahovanje zagovornikov delavskih in človekovih pravic, tudi na ravni sodstva, ni v skladu z določbami deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic;

4.  meni, da sta pravica do poštenega sojenja in minimalno jamstvo za pravico do obrambe za vse pridržane, vključno z zagovorniki človekovih pravic in delavskimi aktivisti, v skladu s členom 14(3) mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Alžirija ratificirala;

5.  alžirske oblasti tudi poziva, naj zagotovijo svobodo govora, združevanja in mirnega zbiranja ter sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi zagotovile varnost in zaščito aktivistov civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic ter njihovo pravico do opravljanja legitimnih in miroljubnih dejavnosti;

6.  opozarja na priporočilo posebnega poročevalca OZN za spodbujanje in varstvo svobode mnenja in izražanja alžirski vladi, naj prekliče odlok z dne 18. junija 2001, ki prepoveduje mirne proteste in vse oblike javnih demonstracij v Alžiriji, in naj namesto predhodnega dovoljenja uvede preprosto obveščanje o javnih demonstracijah;

7.  poziva alžirske oblasti, naj razveljavijo zakon št. 12-06 o združenjih in začnejo pristen dialog z organizacijami civilne družbe, da bi oblikovale nov zakon, ki bo v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic in alžirsko ustavo;

8.  pozdravlja dejstvo, da je od leta 2012 dovoljenje za delovanje dobilo dvanajst sindikatov; opozarja, da upravni postopki ne smejo biti namenjeni temu, da bi neodvisnim sindikatom, ki želijo delovati ločeno od obstoječih sindikalnih organizacij, odrekali pravni status; poziva alžirske oblasti, naj novim sindikatom omogočijo zakonito registracijo in naj spoštujejo konvencije Mednarodne organizacije dela, ki jih je Alžirija ratificirala, zlasti konvencijo št. 87 o svobodi združevanja in varstvu pravice do organiziranja ter konvencijo št. 98 o pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja;

9.  ceni, da je Alžirija ratificirala večino mednarodnih pogodb o človekovih pravicah; podpira večjo zavzetost in tesnejše sodelovanje alžirskih oblasti z Združenimi narodi, zlasti Mednarodno organizacijo dela in Uradom visokega komisarja za človekove pravice; poziva alžirske oblasti, naj sodelujejo v posebnih postopkih OZN, med drugim tako, da povabijo posebne poročevalce in upoštevajo njihova priporočila; Alžirijo še poziva, naj dejavno sodeluje z mehanizmi Afriške unije za človekove pravice, zlasti posebnim poročevalcem o zagovornikih človekovih pravic;

10.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice EU, naj zagotovijo jasno in načelno politiko EU do Alžirije, ki bo vključevala dialog o človekovih pravicah v skladu s strateškim okvirom EU za človekove pravice; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice EU, naj poskrbijo, da bo politični in varnostni dialog ter dialog o človekovih pravicah z Alžirijo dobil vsebino na vseh teh treh področjih, in zahteva, naj Evropska služba za zunanje delovanje opredeli jasna primerjalna merila in kazalnike za spremljanje ciljev EU in ocenjevanje napredka na področju človekovih pravic, nekaznovanosti, svobode združevanja, zbiranja in izražanja, pravne države in položaja zagovornikov človekovih pravic v Alžiriji;

11.  poziva alžirske oblasti, podpredsednico/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v prihodnji akcijski načrt EU-Alžirija vključijo dobro pripravljeno poglavje o človekovih pravicah, v katerem bo izražena trdna politična volja za družno pravno in dejansko zavzemanje za spodbujanje in varstvo človekovih pravic v skladu z alžirsko ustavo, mednarodnimi pogodbami o človekovih pravicah in afriškimi regionalnimi instrumenti za človekove pravice, katerih pogodbenica je Alžirija; meni, da je treba v akcijski načrt EU-Alžirija zapisati posebne cilje na področju človekovih pravic, skupaj s programom reform, ki jih mora izvesti Alžirija, neodvisni civilni družbi pa omogočiti plodovito sodelovanje pri tem; meni, da je treba opredeliti kazalnike za nepristransko in redno ocenjevanje razmer na področju človekovih pravic v Alžiriji;

12.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice EU, naj pozorno spremljajo vsa sojenja in pravosodne postopke proti zagovornikom človekovih pravic in delavskim aktivistom prek predstavnikov delegacij EU in veleposlaništev držav članic EU v Alžiriji ter o tem poročajo Parlamentu;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, delegaciji EU v Alžiru, alžirski vladi, generalnemu sekretarju OZN in Svetu OZN za človekove pravice.

(1) UL C 124 E, 25.5.2006, str. 567. (2) UL C 279 E, 20.11.2003, str. 115. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0076. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0446.