Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES(3),

–  ob upoštevanju mnenj Odbora za mednarodno trgovino o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih (COM(2011)0896), predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (COM(2011)0895), ter predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o podeljevanju koncesijskih pogodb (COM(2011)0897),

–  ob upoštevanju sporočil Komisije z naslovom Aktiviranje zasebnih in javnih naložb za oživitev gospodarstva in dolgoročne strukturne spremembe: razvijanje javno-zasebnih partnerstev (COM(2009)0615), Krepitev vloge zasebnega sektorja pri doseganju vključujoče in trajnostne rasti v državah v razvoju (COM(2014)0263), Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020), Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020 (COM(2010)0612), K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti (COM(2012)0173) in Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14 (COM(2011)0681),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o novi trgovinski politiki za Evropo v okviru strategije EU 2020(4), resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju(5), in resolucije z dne 26. oktobra 2006 o javno-zasebnih partnerstvih in zakonodaji Skupnosti na področju javnih naročil in koncesij(6),

–  ob upoštevanju poročila inštituta EIM za Komisijo iz leta 2010 z naslovom Internacionalizacija evropskih malih in srednjih podjetij,

–  ob upoštevanju odstavka 5 sporočila Komisije z naslovom Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015 (COM(2010)0491), načel OZN za krepitev vloge žensk, ki so se začela izvajati marca 2010, vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 8. decembra 2009 in odstavka 46 končnega dokumenta konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Rio+20),

–  ob upoštevanju priporočila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) iz maja 2012 o načelih javnega vodenja javno-zasebnih partnerstev(7), Konvencije OECD iz leta 1997 o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju ter smernic OECD za večnacionalna podjetja, ki so bile posodobljene maja 2011(8),

–  ob upoštevanju ustreznih konvencij Mednarodne organizacije dela,

–  ob upoštevanju Vodiča o spodbujanju dobrega vodenja v javno-zasebnih partnerstvih(9), ki ga je leta 2008 pripravila Ekonomska komisija OZN za Evropo,

–  ob upoštevanju zakonodajnega vodiča o zasebno financiranih infrastrukturnih projektih(10), ki ga je leta 2001 pripravila Komisija OZN za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), in dokumentov, predstavljenih na mednarodnem kolokviju te komisije na temo javno-zasebnih partnerstev, ki je potekal 2. in 3. maja 2013 na Dunaju,

–  ob upoštevanju poročila CAF iz leta 2010 z naslovom Infraestructura pública y participación privada: conceptos y experiencias en América y España,

–  ob upoštevanju Referenčnega vodiča o javno-zasebnih partnerstvih: različica 2.0, ki so ga julija 2014 pripravili Azijska razvojna banka, Medameriška razvojna banka, Skupina Svetovne banke in Svetovalni organ za javno-zasebno infrastrukturo(11),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenj Odbora za razvoj ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0182/2015),

A.  ker imajo družbe in gospodarske strukture držav ter njihova dinamika koristi od okolij, ki omogočajo sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, ter od sodelovanja med javnimi in zasebnimi subjekti, na primer prek skupnih pobud in podjetij;

B.  ker so javno-zasebna partnerstva sicer dolgoročno orodje, ki se uporablja v vladni politiki na mednarodni, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, a zanje vseeno ni mednarodno priznane definicije in celovitega regulativnega okvira; ker se javno-zasebna partnerstva v praksi nanašajo na „širok in raznolik spekter sodelovalnih povezav med javnimi akterji (vlade, agencije in mednarodne organizacije ali njihova kombinacija) in zasebnimi akterji (podjetja ali nepridobitne organizacije)“ in običajno pomenijo, da zasebni sektor dobavlja infrastrukturo ali sredstva, ki jih bi jih tradicionalno morale zagotavljati vlade;

C.  ker so javno-zasebna partnerstva pomembna kot gonila gospodarske rasti, inovacij, konkurenčnosti in ustvarjanja delovnih mest, tako na enotnem trgu, pa tudi širše, in imajo strateško vlogo pri modernizaciji infrastrukture, zlasti energetske, vodne, cestne in digitalne infrastrukture; ker so podjetja iz EU dobro opremljena za to, da se potegujejo za tovrstna partnerstva in jih vodijo;

D.  ker so oblike javno-zasebnih partnerstev sicer lahko različne, predpisi na enotnem trgu pa postavljajo visoke postopkovne standarde; ker je bila ta zakonodaja pregledana in konsolidirana v direktivah 2014/24/EU in 2014/25/EU o javnem naročanju ter v Direktivi 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb in v smernicah za institucionalizirana javno-zasebna partnerstva;

E.  ker so javno-zasebna partnerstva za nudenje infrastrukturnih, blagovnih in osnovnih storitev tehnično zapletena;

F.  ker svetovna gospodarska kriza od leta 2007 resno vpliva na vse razvite države, države v vzponu ter države v razvoju in je imela posledice na proračunsko politiko in dostop institucionalnih in zasebnih subjektov, zlasti malih in srednjih podjetij, do sredstev, ki jih potrebujejo za izvajanje projektov, to pa vpliva na razvoj infrastrukture in druge kapitalsko zahtevne projekte, pa tudi na zagotavljanje osnovnih storitev;

G.  ker vse večje število vlad zaradi javnih proračunskih omejitev, ki sta jih gospodarska in javna dolžniška kriza še poslabšali, sprejema inovativne rešitve, kot so javno-zasebna partnerstva, ki lahko, če se pravilno izvajajo, zmanjšajo stroške ter izboljšajo učinkovitost, uspešnost in kakovost javnih storitev in prav tako pravočasno zagotavljajo javno infrastrukturo z ustrezno vključitvijo javnih in zasebnih akterjev;

H.  ker pozitivni učinek javno-zasebnih partnerstev izhaja iz izboljšanega izvajanja projektov, dobrega razmerja med koristjo in stroškovno učinkovitostjo, možnosti dolgoročnega financiranja stroškov, spodbude za inovacije in raziskave, pa tudi prožnejšega in bolje usposobljenega upravnega okolja;

I.  ker liberalizacija trgovine in naložb ni sama sebi namen, ampak orodje, ki naj bi ustvarilo bogastvo in izboljšalo kakovost življenja svetovnega prebivalstva, in ker je, v zvezi s tem, to možnost za razvoj inovativnih politik – skupaj z novimi instrumenti, kot so na novo oblikovani finančni instrumenti in mreža prostotrgovinskih sporazumov, ki koristijo vladam tretjih držav za zagotavljanje infrastrukture ter nudenje blaga in storitev splošnega interesa –, ki zagotavljajo oziroma omogočajo nadaljnje sodelovanje podjetij iz EU pri naložbenih projektih v tujini, ki združujejo zasebna podjetja in javne subjekte;

J.  ker je za javno-zasebna partnerstva značilna dolga življenjska doba, včasih tudi od 10 do 30 let, in ker bi morala biti življenjska doba javno-zasebnih partnerstev smiselna in skladna z zastavljenimi cilji, pri čemer bi se delo, blago in storitve zagotavljali brez umetnega izkrivljanja konkurence ali ustvarjanja višjih stroškov in nepotrebnega bremena za javne uprave in davkoplačevalce;

K.  ker trgovinska politika EU ne sme niti spodbujati suverene odločitve o uporabi javno-zasebnega partnerstva niti od nje odvračati, ko pa je odločitev sprejeta, ima EU dolžnost, da zagotovi svojim velikim, srednjim in malim ter mikro podjetjem najboljši možni dostop do trga javnih naročil v partnerskih državah, kar prinaša dodano vrednost lokalni skupnosti v skladu z načeli odprtosti, sodelovanja, odgovornosti, učinkovitosti in usklajenosti politike;

L.  ker dejstvo, da utegne zasebni sektor podcenjevati socialno infrastrukturo in kritje, ki ga ta zagotavlja, precejšnje stroške, povezane z zagotavljanjem infrastrukture, naravni monopolni položaj nekaterih sektorjev oziroma njihov strateški pomen, pomeni, da v številnih primerih, v katerih mora prevladati javni interes, odprta konkurenca in privatizacija nista najprimernejši politiki;

M.  ker je namen javno-zasebnih partnerstev zato združiti najboljše iz obeh svetov – zagotavljati storitve in infrastrukturo v splošnem interesu, in sicer z okrepljeno udeležbo zasebnega sektorja, ne pa s postopki privatizacije;

N.  ker se številne države v vzponu in države v razvoju soočajo z neskladjem med dinamiko zasebnih podjetij in pomanjkanjem zanesljive javne infrastrukture; ker te vrzeli (ki so še posebej očitne v Indiji ali Braziliji) ovirajo morebitno rast, omejujejo izvozne/uvozne zmogljivosti ali ovirajo proizvodne verige, do česar prihaja zaradi odsotnosti zadostne pristaniške infrastrukture, pomanjkljivosti v notranjem prometu (železnice, tovorni promet in avtoceste) ali nedelujočih obratov za proizvodnjo energije in distribucijskih mrež; ker te vrzeli prav tako negativno vplivajo na dobro počutje ljudi (zaradi pomanjkanja kanalizacijskih in vodovodnih omrežij); ker javno-zasebna partnerstva omogočajo celovite rešitve, pri katerih partner ali konzorcij zagotovi izgradnjo (gradbene storitve, inženiring in arhitekturne storitve), financiranje (injekcija zasebnih sredstev, s katero se omogoči vsaj predhodno financiranje projekta) in uporabo (storitve vzdrževanja, nadzora in upravljanja);

O.  ker medvladne organizacije z javno-zasebnimi partnerstvi zagotavljajo tudi pomoč najmanj razvitim državam, in sicer s partnerstvi, ki delujejo na področju razvoja in sodelovanja, pri čemer so javno-zasebna partnerstva pri ukrepih med drugim uporabili tudi Svetovna banka, regionalne banke za obnovo, Organizacija OZN za prehrano in kmetijstvo, Svetovna zdravstvena organizacija in Sklad OZN za otroke (UNICEF); ker imajo, kar zadeva geografsko osredotočenost, izkušnje z javno-zasebnimi partnerstvi ZDA, Avstralija, Japonska, Malezija, Singapur, Združeni arabski emirati ter druge azijske in latinskoameriške države (pod vodstvom Čila); ker imajo ustrezno zakonodajo tudi države OECD (Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Irska, Nizozemska, Portugalska in Španija); ker ima Združeno kraljestvo najbolj razvit program, ko gre za javno-zasebna partnerstva (pobuda za zasebno financiranje znaša približno 20 % javnih naložb); ker je EU na trgu javno-zasebnih partnerstev vodilna, saj je v njej zgoščenih več kot 45 % nominalne vrednosti javno-zasebnih partnerstev;

P.  ker se javno-zasebna partnerstva uporabljajo v okviru strukturnih skladov, širitve, vseevropskih omrežij, skupnih tehnoloških pobud, programa Evropa 2020, raziskav in razvoja (tovarne za prihodnost, energetsko učinkovite stavbe, pobuda za okolju prijazna vozila, trajnostna procesna industrija, fotonika, robotika, izjemno zmogljivo računalništvo in omrežja 5G), pri e-učenju, raziskovalnih projektih z univerzami in drugih programih na področju zdravja (na primer pobuda za inovativna zdravila); ker sta Evropska investicijska banka in Evropski strokovni center za javno-zasebna partnerstva izvedla projekte v EU, njenem sosedstvu in širše; ker je tudi EU zagotovila prispevek prek Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije; ker namerava Evropski sklad za strateške naložbe podpreti vrsto javno-zasebnih partnerstev v EU, v katerih lahko sodelujejo tudi podjetja trgovinskih partneric;

Q.  ker je EU doslej puščala svoje trge javnih naročil široko odprte za mednarodno konkurenco in je vzpostavila pravila za zagotavljanje pristne in poštene konkurence na enotnem trgu ter mednarodnim vlagateljem omogočila enake pogoje tekmovanja; ker znotraj EU ni diskriminacije na osnovi tujega lastništva ali nadzora in ker lahko podjetja iz tujine za sodelovanje v javno-zasebnem partnerstvu odprejo svoj lokalni sedež;

R.  ker prostotrgovinski sporazumi EU vključujejo določbe, ki podjetjem omogočajo, da prek tržnega dostopa in predhodne ustanovitve sodelujejo v javno-zasebnih partnerstvih; ker so obravnava in možnosti v zvezi s Korejo, Kolumbijo/Perujem, Srednjo Ameriko, Singapurjem in Kanado (ter Vietnamom in Japonsko) opredeljene drugače in posebej; ker je treba pri pogajanjih z različnimi partnerji ubrati sorazmerno prilagodljiv pristop; ker pa mora cilj še vedno biti spodbujanje socialnega in gospodarskega razvoja, okoljska trajnost, demokracija in dobro upravljanje, spoštovanje človekovih pravic in spodbujanje mednarodno priznanih standardov zaščite kot tudi ustvarjanje dostojnih delovnih mest; ker Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) in Sporazum o javnih naročilih (GPA) na večstranski ravni vzpostavljata številne zaveze, ki jih utegnejo vzpostavljati tudi drugi večstranski instrumenti, na primer Sporazum o trgovini s storitvami (TiSA); ker postaja zato okolje v EU čedalje bolj konkurenčno;

Ozadje

1.  poudarja, da je treba z inovativnimi politikami in novimi instrumenti, ki so oblikovani za spodbujanje dejavnosti gospodarskih akterjev, spodbujati ustvarjanje dostojnih delovnih mest, konkurenčnost in storilnost znotraj EU in v tretjih državah, da bi oživili trajnostno rast, tudi z naložbami izven enotnega trga; meni, da bi javno-zasebna partnerstva morala biti – kot ena od mnogih možnosti – potencialen vir rasti podjetij iz EU in bi morala istočasno koristiti partnerskim tretjim državam, saj tovrstna partnerstva lahko ponudijo infrastrukturo, blago in storitve splošnega interesa;

2.  opominja, da bi morali z javno-zasebnimi partnerstvi ustvarjati veliko dodano vrednost za državljane in potrošnike, ponujati kakovostne storitve in/ali blago ter zagotavljati dejanske konkurenčne in ekonomske prednosti za javne uprave na državni in lokalni ravni, obenem pa preprečiti dodatno breme ali izgube za javni sektor;

3.  poziva Komisijo, naj spodbuja opredelitev javno-zasebnega partnerstva, ki lahko pridobi mednarodno priznanje kot dolgoročen odnos med javnimi subjekti in zasebnimi vlagatelji, namenjeno nudenju visokokakovostnih, dostopnih javnih storitev in infrastruktur na podlagi pogojev, ki so jasno določeni v pogodbah, njihovo izpolnjevanje pa se z lahkoto oceni s kazalniki, ki zagotavljajo, da se takšno upoštevanje nagradi s poštenim in primernim plačilom;

4.  ugotavlja, da lahko mala in srednja podjetja ter večja podjetja zagotavljajo edinstveno strokovno znanje zasebnega sektorja, izkušnje, dobre prakse in mreže, v katerih sodelujejo javni organi iz držav, ki niso članice EU, in učinkovito pomagajo uresničiti politike trajnostnega razvoja; meni, da lahko mala in srednja podjetja svoj potencial najbolje izpolnijo le, če vzpostavijo omrežja in delujejo na globalni ravni ter vstopajo na trge zunaj Evrope, med drugim v okviru javno-zasebnih partnerstev; glede tega poziva Komisijo, naj spodbuja oblikovanje konzorcijev in drugih oblik sodelovanja med velikimi podjetji ter malimi in srednjimi podjetji, da se jim omogoči dostop do projektov javno-zasebnega partnerstva;

5.  poudarja, da mora razvoj javno-zasebnih partnerstev zlasti upoštevati izzive za mala in srednja podjetja s sedežem v EU pri tekmovanju na mednarodnih trgih v okviru javno-zasebnega partnerstva ter potrebo, da se zagotovi, da bodo mala in srednja podjetja pridobila konkreten, pravičen in vzajemen dostop, zlasti v sektorjih javnih služb, kot določa Direktiva 2014/25/EU; v tem smislu opozarja na pomen posebnih pravil, ki dopuščajo, da mala in srednja podjetja pri javnih naročilih sodelujejo v obliki grozdov ali v skupini, ter uporabe odprtih in preglednih podizvajalskih verig;

Izzivi

6.  meni, da je obžalovanja vredno, da je EU doslej puščala svoje trge vladnih naročil široko odprte za mednarodno konkurenco, podjetja iz EU pa se v tujini še vedno soočajo z velikimi ovirami; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo trgovinski sporazumi EU vsebovali instrumente za naša podjetja, zlasti za mala in srednja, da bodo v tujini lahko pod enakimi pogoji tekmovala s tujimi nacionalnimi podjetji; prav tako zahteva jasna pravila in neoviran dostop do informacij, ki zadevajo ponudbe in merila za dodelitev, ter odpravo diskriminatornih in neupravičenih trgovinskih ovir na področju vladnih naročil, storitev ali naložb (kot so fiskalna diskriminacija, regulativne ovire pri vzpostavljanju podružnic ali hčerinskih družb ter omejitve pri dostopu do financiranja); poziva partnerske države, naj uporabijo načela odprte uprave, da zagotovijo preglednost in se izognejo navzkrižju interesov, previdno uporabijo prakso javno-zasebnih partnerstev in pri tem upoštevajo ne samo analizo stroškov in koristi ter izvedljivost projektov, ampak tudi finančno in tehnično zmogljivost javnih organov za nadziranje zagotavljanja storitev oziroma infrastruktur, ki bi morale biti v skladu s splošnim interesom javnosti;

7.  priznava, da je mogoče izzive, povezane z javno-zasebnimi partnerstvi, premagati z načeli dobrega upravljanja, na primer preglednostjo in jasnostjo pravil, kjer so naslednje zadeve ključnega pomena: dodeljevanje, izvajanje in ocena projektov od začetne faze, oblikovanje in opredelitev prenosa tveganja (zlasti ocena srednje- in dolgoročne stroškovne učinkovitosti), sodelovanje deležnikov in organizacij civilne družbe, boj proti korupciji in goljufijam, finančna in tehnična zmogljivost odgovorne uprave za primerno načrtovanje in spremljanje izvajanja pogodb in okrepitev pravne varnosti znotraj okvira, ki zagotavlja javnim organom, da izvajajo svoja legitimna pooblastila; poziva Komisijo in države članice (ki so s tega zornega kota bistvene), naj spodbujajo ta načela ter s tem povezane dobre prakse zunaj naših meja;

8.  opominja, da je za javno-zasebna partnerstva značilna njihova visoka vrednost in tehnična zapletenost, udeležene strani pa se z njimi dolgoročno obvežejo; ugotavlja, da zaradi tega potrebujejo ustrezno raven prožnosti in postopkovnih jamstev za zagotavljanje preglednosti, nediskriminacije in enakega obravnavanja;

9.  opominja, da so pri infrastrukturnih projektih (zlasti tistih, povezanih z gradnjo, okoljem, telekomunikacijami in energetskimi omrežji) prisotna številna tveganja in da vlada prek javno-zasebnih partnerstev del tveganja prenese na zasebnega pogodbenika, tako da lahko oba uživata koristi ter si delita tveganja in odgovornost za takšne projekte; poleg tega poudarja, da je ustrezna porazdelitev tveganja bistvena za zmanjšanje stroškov projekta ter zagotavljanje njegovega uspešnega izvajanja in izvedljivosti;

10.  opozarja, da je zagotavljanje visokokakovostnih, dostopnih in stroškovno učinkovitih storitev javnosti, tako v EU kot izven, bistven pogoj za zagotavljanje uspešnega izvajanja in izvedljivosti javno-zasebnih partnerstev; opozarja, da kompleksna izbira modelov in pogodb vpliva na razvoj projekta; opozarja, da se v nekaterih fazah javno-zasebna partnerstva izrabljajo zgolj za doseganje ciljev formalnega upoštevanja ciljev javnega primanjkljaja; poudarja, da je potreben ustrezen institucionalni okvir, ki bi združeval politično predanost, dobro upravljanje in primerno temeljno zakonodajo, da se zagotovi, da bodo javno-zasebna partnerstva državljanom ponujala boljšo kakovost in širšo pokritost storitev; glede tega poudarja pomen primernega ocenjevanja profila in preteklih izkušenj podjetij, ki sodelujejo pri določanju kakovosti storitev, ki so jih ponudile, ter pri ugotavljanju, ali je bilo njihovo poslovno ravnanje odgovorno;

Vključitev zasebnega sektorja v razvoj

11.  poudarja, da so trgovinska, naložbena in razvojna politika EU medsebojno povezane in da člen 208 Lizbonske pogodbe uvaja načelo usklajenosti politik za razvoj, zato morajo politike, ki bodo verjetno vplivale na države v razvoju, upoštevati cilje razvojnega sodelovanja; poudarja tudi pomen zagotavljanja usmerjenosti naložbenih politik EU k finančnim izbiram, ki vključujejo dejansko oceno družbenega vpliva;

12.  poudarja čedalje večji potencial javno-zasebnih partnerstev, kot eno izmed možnosti, pri spodbujanju inovativnih rešitev in uporabe dolgoročnega zasebnega financiranja in domačih sredstev za uresničevanje razvojnih ciljev, saj so v državah v razvoju potrebne obsežne naložbe v smislu infrastrukture, oskrbe z vodo in energijo, ki jih javni sektor ne bo mogel sam ponuditi, večini naložb pa bi koristilo sodelovanje zasebnega sektorja; verjame, da lahko javno-zasebna partnerstva spodbudijo tudi inovacije v tehnoloških in poslovnih modelih ter vzpostavijo mehanizme za odgovornost zasebnega sektorja; vendar izpostavlja primere, ko sodelovanje zasebnega sektorja v javno-zasebnih partnerstvih v nekaterih državah v razvoju ni prineslo pričakovanih rezultatov; posledično ugotavlja, da je prispevek tehnične pomoči potreben za okrepitev zakonodajnega in institucionalnega okvira, v katerem se razvijajo javno-zasebna partnerstva, zlasti glede zmožnosti za primerno ocenjevanje, načrtovanje in spremljanje izvajanja tovrstnih projektov in za nudenje možnosti za javne partnerje, da od zasebnih podjetij v primeru neupoštevanja pogodb zahtevajo nadomestila;

13.  ugotavlja, da so javno-zasebna partnerstva na prednostnem mestu v razvojni agendi in se jih vedno bolj spodbuja kot orodje za zapolnjevanje finančnih vrzeli pri infrastrukturi tako v razvitih državah kot v državah v razvoju;

14.  poziva Komisijo, naj – glede na to, da je izrazila željo po precejšnji razširitvi uporabe kombiniranja v prihodnjih letih – izvaja priporočila iz posebnega poročila Evropskega računskega sodišča o uporabi kombiniranja in naj oceni mehanizem kombiniranja posojil in nepovratnih sredstev, zlasti z vidika razvoja ter finančne dodatnosti, preglednosti in odgovornosti;

15.  poziva organe EU, naj spodbujajo podjetja iz EU, ki sodelujejo v javno-zasebnih partnerstvih s tretjimi državami, zlasti najmanj razvitimi, k delovanju skladno z načelom skladnosti politik, v skladu z veljavnimi smernicami OECD za večnacionalna podjetja, da se bodo upoštevali tudi cilji razvojnega sodelovanja; poziva Komisijo, naj spodbuja trajnostne naložbe, pri čemer naj upošteva razvojne cilje in daje prednost zlasti dolgoročnemu razvoju domačega gospodarstva, ter naj spodbuja projekte, ki se na primer osredotočajo na varstvo okolja, zmanjševanje revščine, izobraževanje, upravljanje odpadkov ali uporabo obnovljivih virov energije;

16.  poudarja, da so javno-zasebna partnerstva na področju razvojne pomoči učinkovit način za porabo evropskih sredstev pri čemer se podpirajo prednostne naloge EU in skladnost z drugimi politikami; poziva k večjemu sodelovanju Komisije in naložbam v razvoj javno-zasebnih partnerstev, ki naj bi bila tudi sredstvo, ki bi omogočilo povečanje omejenega razvojnega proračuna Unije;

17.  poudarja, da bodo zasebne naložbe in financiranje najverjetneje glavna gonilna sila trajnostne rasti, ki bo v državah v razvoju v naslednjih letih po ocenah znašala približno 5 %; ugotavlja, da tovrstna zasebna sredstva lahko podpirajo lokalna gospodarstva in podjetja ter zagotavljajo dostojna delovna mesta – in s tem vodijo k izkoreninjenju revščine –, če so tuje neposredne naložbe ustrezno regulirane in povezane s konkretnimi izboljšavami v gospodarstvih partnerskih držav, npr. prek prenosa tehnologije in možnosti usposabljanja za lokalno delovno silo; v teh okoliščinah meni, da bi lahko bila javno-zasebna partnerstva koristna najmanj razvitim državam, saj nesorazmerno naložbeno tveganje ne predstavlja zadostne spodbude za zasebne naložbe; poudarja, da bi si morala prihodnja javno-zasebna partnerstva v okviru razvojne agende za obdobje po letu 2015 prizadevati za zmanjšanje revščine in druge cilje trajnostnega razvoja ter bi morala biti usklajena z nacionalnimi razvojnimi načrti partnerskih držav;

18.  ugotavlja, da lahko ustrezno strukturirana in učinkovito izvedena javno-zasebna partnerstva prinesejo številne koristi, kot so inovacije, večja učinkovitost pri uporabi sredstev ter zagotavljanje kakovosti in nadzor nad njo; ugotavlja tudi, da je treba javno-zasebna partnerstva v državah v razvoju ocenjevati na podlagi njihove zmožnosti za zagotavljanje razvojnih rezultatov in da je potrebna pravična porazdelitev bremena tveganja med javnim in zasebnim sektorjem; poudarja, da so bila javno-zasebna partnerstva v državah v razvoju doslej večinoma zgoščena v energetskem in telekomunikacijskem sektorju, medtem ko so zasebna vlaganja v socialno infrastrukturo še vedno redkost; zato spodbuja tista javno-zasebna partnerstva, katerih glavni cilj je doseči cilje trajnostnega razvoja;

19.  poziva k večji tehnični pomoči – vključno z usposabljanjem lokalnega osebja in delitvijo tehnologije – vladam partnerskih držav, da bi povečale svojo zmožnost prevzemanja odgovornosti za javno-zasebna partnerstva in da bi lahko prevzele svoj del odgovornosti za upravljanje projektov javno-zasebnih partnerstev, na primer tako, da se jim pomaga pri vzpostavitvi bančnih sistemov in davčnih uprav, ki bodo lahko zagotovile finančno upravljanje javnih in zasebnih skladov ter upravljale z njimi; poudarja, da pretekle izkušnje kažejo, da bi lahko v nekaterih primerih pogodbe javno-zasebnih partnerstev, pri katerih pogajanja niso bila dovolj uspešna, povečale zadolženost držav, in poziva k vzpostavitvi regulativnega okvira za odgovorno financiranje; poziva Komisijo, naj preuči možnost zagotavljanja tehnične pomoči in svetovanja državam v razvoju pri pripravi in izvajanju standardov EU na njihovih trgih;

20.  odločno podpira učinkovito in celovito razširjanje in izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah v EU in zunaj nje ter poudarja, da je treba sprejeti vse potrebne politične in zakonodajne ukrepe, da bi zapolnili vrzeli pri učinkovitem izvajanju teh načel, tudi na področju dostopa do sodnega varstva;

21.  poudarja, da morajo razvojne agencije zagotoviti, da se bo javno razvojno financiranje uporabilo v podporo lokalnim gospodarskim omrežjem v državah v razvoju in da se ne bo preusmerilo v spodbujanje zasebnih in večnacionalnih podjetij iz držav donatoric; zlasti poudarja, da bi morala biti javno-zasebna partnerstva usmerjena h gradnji zmogljivosti domačih mikro, malih in srednjih podjetij;

22.  opozarja, da je Evropska unija zavezana spodbujanju enakosti spolov in zagotavljanju vključevanja načela enakosti spolov v vse svoje ukrepe; poziva, naj se vidik spola vključi v načrtovanje in rezultate javno-zasebnih partnerstev, npr. z uporabo podatkov in analiz, razčlenjenih glede na spol, za ciljno usmerjene naložbe in z določitvijo ključnih kazalnikov uspešnosti za koristi ženskam v pogodbah; v zvezi s tem poziva k večji podpori za lokalna mala in srednja podjetja, zlasti podjetnicam, da bi jim omogočili koristi od rasti, za katero je zadolžen zasebni sektor;

Morebitna orodja, s katerimi bi lahko podjetja iz EU sodelovala pri javno-zasebnih partnerstvih zunaj EU

23.  poziva Komisijo, naj si v Svetovni trgovinski organizaciji in pri potekajočih dvostranskih pogajanjih s tretjimi državami prizadeva za sprejetje obsežnih mednarodnih zavez glede dostopa do trga s pozitivnim in obojestranskim pristopom, ki bo omogočil mednarodno konkurenco, da bi odpravili nesorazmerja v stopnji odprtosti trgov vladnih naročil v EU glede na trge drugih trgovinskih partneric; poziva Komisijo, naj si prizadeva za odpravo upravnih, postopkovnih in tehničnih ovir, ki podjetjem iz EU onemogočajo sodelovanje v tujih javno-zasebnih partnerstvih;

24.  poziva Komisijo, naj pri pogajanjih o trgovinskih in naložbenih sporazumih z drugimi državami podpre odpravo ovir za podjetja iz EU, zlasti za mala in srednja podjetja, da bodo lahko v teh državah sodelovala v javno-zasebnih partnerstvih, in podpre strokovno mobilnost državljanov EU v te države, da bodo lahko pod enakimi pogoji tekmovali z domačimi podjetji in podjetji iz tretjih držav;

25.  poziva Komisijo, naj spremlja podjetja iz EU v tujini in pripravi zaključke glede zgodb o uspehu, modelov in primerov dobre prakse, da bi oblikovali smernice, prav tako pa naj razmisli o vzpostavitvi virtualnih dokumentacijskih centrov ali opazovalnic, s katerimi bi olajšali dostop podjetij iz EU, zlasti malih in srednjih podjetij, do informacij glede možnosti javno-zasebnih partnerstev; poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev uporabnikom prijaznih platform in omrežij, da bi spodbudili strukturiran dialog med deležniki in zagotavljali tehnično podporo v zvezi s pravnim okvirom in pričakovanimi izzivi; poziva Komisijo, naj izvede študijo o vplivu prostotrgovinskih sporazumov Unije in njihovem izvajanju glede dostopa podjetij iz EU do tujih javno-zasebnih partnerstev; meni, da bi takšna študija omogočila vpogled v dejanske vplive prostotrgovinskih sporazumov na področju javno-zasebnih partnerstev in bi morebiti omogočila opredelitev ovir, ki še niso bile odpravljene;

26.  poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo jasnih in celovitih računovodskih pravil na mednarodni ravni, da bi zmanjšali negotovost, povezano z javno-zasebnimi partnerstvi, obenem pa spodbujali dobre proračunske politike in trajnost projektov;

27.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo tudi organi s podporo EU, kot sta Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja (EASME) ter Evropska podjetniška mreža (EEN), lahko dostopali do informacij o tem, kako sodelovati v javno-zasebnih partnerstvih v državah zunaj EU, in jih delili z malimi in srednjimi podjetji ter spodbujali sodelovanje teh podjetij pri javno-zasebnih partnerstvih v tretjih državah;

28.  poudarja, da je za pritegnitev sredstev iz čezmejnih zasebnih sektorjev k javno-zasebnim partnerstvom nujno treba poskrbeti za zadostna zagotovila, da bodo te dolgoročne naložbe deležne jasnega, stabilnega in varnega okolja, dobrega upravljanja, pravne varnosti, preglednosti, enakega obravnavanja, nediskriminacije in učinkovitega reševanja sporov; poziva Komisijo in Svet, naj zato sodelujeta v pristojnih mednarodnih forumih ter v mednarodnih finančnih institucijah, da zagotovita potreben pravni okvir na tem področju, ki mora biti pregleden, demokratičen, vključujoč, uspešen in stroškovno učinkovit;

Javno-zasebna partnerstva zunaj EU: nova delovna mesta in nove priložnosti za rast za podjetja iz EU

29.  je prepričan, da bi tesnejše sodelovanje podjetij iz EU v obsežnih mednarodnih javno-zasebnih partnerstvih prineslo precejšnje koristi v smislu ustvarjanja dostojnih delovnih mest, storilnosti, konkurence, razvoja tehnoloških zmogljivosti in inovacij v EU; opozarja, da študija Komisije iz leta 2010 o internacionalizaciji evropskih malih in srednjih podjetij izpostavlja pozitivno povezavo med internacionalizacijo in inovacijami v smislu proizvodov, storitev in postopkov;

30.  poudarja, da mora delo na tem področju zlasti upoštevati izzive za mala in srednja podjetja s sedežem v EU pri tekmovanju na mednarodnih trgih v okviru javno-zasebnega partnerstva ter potrebo, da se zagotovi, da bodo tovrstna podjetja pridobila konkreten in pravičen dostop; v tem smislu opozarja na pomen posebnih pravil, ki dopuščajo, da mala in srednja podjetja pri javnih naročilih sodelujejo v obliki grozdov ali v skupini, ter uporabe odprtih in preglednih podizvajalskih verig; meni, da je treba mala in srednja podjetja spodbujati, da sodelujejo kot podizvajalci ali kot člani konzorcija, ki oddaja ponudbe;

31.  spominja na dosežke v EU, pridobljene z uporabo javno-zasebnih partnerstev v razvoju infrastrukture in na vodilnih področjih tehnologije, raziskav, e-učenja in drugih sektorjev z visoko dodano vrednostjo, in spodbuja Komisijo, naj ugotovi, kateri projekti so prinesli najboljše rezultate v EU, obenem pa naj spodbuja sodelovanje različnih podjetij iz EU, zlasti malih in srednjih, pri tovrstnih pobudah v tujini;

o
o   o

32.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Evropski investicijski banki.

(1) UL L 94, 28.3.2014, str. 1. (2) UL L 94, 28.3.2014, str. 65. (3) UL L 94, 28.3.2014, str. 243. (4) UL C 56 E, 26.2.2013, str. 87. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0050. (6) UL C 313 E, 20.12.2006, str. 447. (7) http://www.oecd.org/governance/budgeting/PPP-Recommendation.pdf. (8) http://www.oecd.org/daf/anti-bribery/ConvCombatBribery_ENG.pdf. (9) www.unece.org/fileadmin/DAM/ceci/publications/ppp.pdf. (10) http://www.uncitral.org/pdf/english/texts/procurem/pfip/guide/pfip-e.pdf. (11) http://api.ning.com/files/Iumatxx-0jz3owSB05xZDkmWIE7GTVYA3cXwt4K4s3Uy0NtPPRgPWYO1lLrWaTUqybQeTXIeuSYUxbPFWlysuyNI5rL6b2Ms/PPPReferenceGuidev02Web.pdf.