Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 8 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Irak na drugi strani in svojega stališča z dne 17. januarja 2013 o tem sporazumu(1),

–  ob upoštevanju evropske varnostne strategije z dne 12. decembra 2003 in izjave Sveta Unije z dne 11. decembra 2008 o krepitvi zmogljivosti,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisije z dne 8. marca 2011 o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja (COM(2011)0200),

–  ob upoštevanju partnerstva iz Deauvilla, ki ga je začela skupina G8 na vrhu voditeljev držav in vlad v Deauvillu dne 21. maja 2011,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisije z dne 25. maja 2011 o novem odzivu na spremembe v sosedstvu (COM(2011)0303),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z dne 6. februarja 2015 o elementih regionalne strategije EU za Sirijo in Irak ter proti grožnji Islamske države (JOIN(2015)0002),

–  ob upoštevanju izjave, ki je bila sprejeta 11. junija 2014 na tretjem zasedanju ministrov za zunanje zadeve Evropske unije in Lige arabskih držav, in memoranduma o soglasju med Evropsko službo za zunanje delovanje in Sekretariatom Lige arabskih držav, ki je bil podpisan 19. januarja 2015 v Bruslju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. avgusta 2014 o Iraku in Siriji,

–  ob upoštevanju sklepov mednarodne konference o miru in varnosti v Iraku, ki je potekala 15. septembra 2014 v Parizu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 17. novembra 2014 o bližnjevzhodnem mirovnem procesu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 15. decembra 2014 o regionalni strategiji Evropske unije za Sirijo in Irak,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 9. februarja 2015 o boju proti terorizmu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2011 o odnosih med Evropsko unijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2011 o pristopu EU do Irana(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o pregledu evropske sosedske politike(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2012 o trgovini za spremembe: trgovinska in naložbena strategija EU za južno Sredozemlje po arabski pomladi(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o Saudovi Arabiji: odnosi z EU in njena vloga na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. septembra 2014 o razmerah v Iraku in Siriji ter ofenzivi islamske države, vključno s preganjanjem manjšin(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Libiji(8),

–  ob upoštevanju resolucije z dne 12. februarja 2015 o humanitarni krizi v Iraku in Siriji, zlasti v zvezi z Islamsko državo(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o odnosih med EU in Ligo arabskih držav ter sodelovanju v boju proti terorizmu(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o nedavnih napadih in ugrabitvah, zlasti Asircev, ki jih izvaja ISIS/Daiš na Bližnjem vzhodu(11),

–  ob upoštevanju sklepov srečanja libijskih občinskih predstavnikov z dne 23. marca 2015 v Bruslju, ki ga je sklicala podporna misija Združenih narodov v Libiji in gostila Evropska unija,

–  ob upoštevanju srečanja ministrov za zunanje zadeve držav članic EU in držav južnega Sredozemlja dne 13. aprila 2015 v Barceloni, ki so jo organizirali Španija, latvijsko predsedstvo in EU, da bi razpravljali o prihodnosti evropske sosedske politike,

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta ZN št. 2139 (2014), 2165 (2014) in 2191 (2014), ki ZN in njihovim partnerjem dovoljujejo čezmejni in čezlinijski dostop za zagotavljanje človekoljubne pomoči v Siriji brez pristanka države,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0193/2015),

A.  ker so konflikti v Siriji, Iraku, Jemnu in Libiji ter naraščanje napetosti v celotni regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike pomembni viri destabilizacije te regije; ker obstaja stik med sahelskimi in bližnjevzhodnimi frontami v boju proti terorizmu in ker so te fronte blizu občutljivega območja Afriškega roga; ker takšne razmere puščajo katastrofalne posledice na varnosti celotne regije, saj trajno zavrejo politični in gospodarski razvoj ter poškodujejo kritično infrastrukturo in demografsko kohezijo v regiji; ker takšen razvoj dogodkov predstavlja resno tveganje za evropsko varnost, evropske državljane in interese; ker so številne žrtve med civilnim prebivalstvom, številna pa so tudi teroristična dejanja nad civilisti; ker prihaja do hudih kršitev človekovih pravic in humanitarnega prava, zlasti kar zadeva etnične in verske manjšine; ker ti konflikti povzročajo hudo humanitarno krizo in razseljevanje velikih delov prebivalstva ter beguncem in skupnostim, ki jih sprejemajo, povzročajo ogromne težave; ker je vedno znova težko oblikovati skladno strategijo za reševanje sporov in vzpostaviti legitimno in zanesljivo podlago za vključujoč dialog z različnimi vpletenimi stranmi;

B.  ker je treba revidirati dejavnosti EU v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike, in sicer zaradi posledic, ki so jih v tamkajšnjih državah postile arabske vstaje, zaradi posledičnega nastanka novih in kompleksnih razmer ter zaradi nujnosti boja proti Islamski državi in drugim terorističnim organizacijam; ker je treba okrepiti pritisk na avtoritarne režime, da bi začeli uvajati vključujoče politike; ker stabilizacija regije ni samo varnostno vprašanje, temveč ima tudi gospodarski, politični in družbeni vidik, zaradi katerega morajo Unija in države članice srednje- in dolgoročno razviti strateške, globalne in večplastne politike in celovito sodelovanje z akterji v regiji;

C.  ker je teroristična organizacija ISIS/Daiš začela sistematično kampanjo etničnega čiščenja v severnem Iraku in Siriji ter izvaja vojne zločine nad pripadniki etničnih in verskih manjšin, vključno z množičnimi poboji in ugrabitvami; ker so Združeni narodi že poročali o načrtnih pobojih, prisilnih spreobrnitvah, ugrabitvah, trgovini z ženskami, zasužnjevanju žensk in otrok, novačenju otrok za samomorilske bombne napade, spolnih in fizičnih zlorabah ter mučenju; ker je ISIS/Daiš napadla krščanske, jazidske, turkmenske, šabaške, kakajske, sabejske in šiitske skupnosti ter mnoge Arabce in sunitske muslimane;

D.  ker sta Bližnji vzhod in severna Afrika geopolitično nemirni območji, na katerih bo verjetno prišlo do globokih in nepredvidljivih sprememb regionalnih ravnotežij; ker se zaostrujejo krize in konflikti, ki imajo politično, etnično in versko razsežnost, ker se paravojaške skupine krepijo in ker so se v regiji oslabile ali propadle nekatere države oziroma režimi; ker zaradi tega prihaja do številnih kršitev človekovih pravic; ker imajo države na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki ter mednarodna skupnost skupne varnostne interese za boj proti terorizmu in podpiranje vključujočih resnično demokratičnih reform v regiji;

E.  ker konflikta v Iraku in Siriji – tako kot konflikta v Jemnu in Libiji – zaostrujejo regionalne in mednarodne napetosti; ker se verski in etnični vidiki uporabljajo kot orodje v prid političnim interesom in interesom oblasti; ker se zaradi tega pojavlja tveganje spopada med suniti in šiiti, ki bo segal onkraj neposrednih ozemeljskih meja;

F.  ker je Tunizija najbolj izjemen primer demokratizacije po arabskih vstajah, a jo je prizadel teroristični napad 18. marca 2015, za katerega je odgovornost prevzel ISIS/Daiš, kar ponovno izpostavlja potrebo po odločni in neprekinjeni podpori državam v regiji, zlasti Tuniziji;

G.  ker bi moralo biti v skladu s smernicami EU o nasilju nad ženskami in dekleti iz leta 2008 spodbujanje pravic žensk in enakosti spolov osnovni element političnega dialoga in dialoga o človekovih pravicah med EU in državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike; ker je udejstvovanje žensk in krepitev njihove vloge v javnem, političnem, gospodarskem in kulturnem življenju v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike ključno za dolgoročno spodbujanje stabilnosti, miru in gospodarske blaginje; ker je krepitev vloge žensk in deklet prek izobrazbe osrednjega pomena za spodbujanje njihove vloge na vseh teh področjih; ker organizacije civilne družbe za pravice žensk in enakost spolov lahko odigrajo pomembno vlogo pri krepitvi vloge žensk v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike;

H.  ker je vpliv držav članic v tej regiji zelo neenak; ker je treba povečati vpliv Evropske unije; ker ima dolgoročna politična in gospodarska stabilnost regije Bližnjega vzhoda in severne Afrike resen strateški pomen za Unijo; ker mora Unija zato odigrati pomembno vlogo pri spodbujanju reševanja sporov in demokratičnega upravljanja v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike;

I.  ker je bila pomoč EU državam Bližnjega vzhoda in severne Afrike v preteklosti preveč razdrobljena in prepočasna, da bi jo bilo mogoče prilagoditi političnim in gospodarskim potrebam teh držav, s čimer je bila okrnjena sposobnost EU, da bi odigrala pomembno vlogo v tej regiji;

J.  ker se je pomoč EU državam Bližnjega vzhoda in severne Afrike, zlasti v okviru evropske sosedske politike, v preteklosti prepogosto opirala na isti nediferenciran strateški pristop ter ni v zadostni meri razlikovala med specifičnimi razmerami v teh državah in ni opredelila civilnodružbenih partnerjev, ki so potrebovali podporo in pomoč za gradnjo zmogljivosti; ker je treba dejavno podpirati poskuse demokratizacije, ki so sledili vstajam „arabske pomladi“, in sicer na podlagi organiziranega, dolgoročnega pristopa;

K.  ker pretresi v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike vplivajo na sposobnost EU, da spodbuja svoje politične in demokratične vrednote; ker tovrstni pretresi vplivajo na razvoj gospodarskih odnosov EU s temi državami in utegnejo ogroziti zanesljivost njene oskrbe z energijo;

L.  ker je bila EU prisiljena sprejeti izredne ukrepe, da bi se odzvala na zaporedje kriz v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki jih, kljub nekaterim znamenjem, ni predvidela, ter ni bila sposobna analizirati ključnih elementov ali se spoprijeti s kompleksnostjo razmer, s pričakovanji in obeti, ki so bili posledica arabskih vstaj leta 2011; ker se EU predvsem ni odzvala na potrebo po zelo dolgoročni strategiji za podporo in pomoč resnični demokratični tranziciji, gospodarskemu razvoju in politični stabilnosti; ker je visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na podlagi navodil Evropskega sveta decembra 2013 sprožila obsežen proces strateškega razmisleka; ker sta Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje sprožili širok proces posvetovanj za revizijo evropske sosedske politike; ker je Evropska služba za zunanje delovanje organizirana tako, da omogoča politično in strateško analizo po posameznih državah, kar bi moral biti ključni dejavnik pri načrtovanju pomoči državam v regiji, tudi v okviru evropske sosedske politike;

M.  ker mora biti EU, če želi pozitivno vplivati na države Bližnjega vzhoda in severne Afrike, sposobna narediti več kot zgolj ponujati možnost gospodarskega sodelovanja – ponuditi mora zlasti obsežno politično in strateško partnerstvo;

N.  ker je bilo 92 ljudi ubitih, več sto pa ranjenih v napadih med 26. in 30. junijem 2015 v Tuniziji, Kuvajtu in Jemnu, za katere je odgovornost prevzel Daiš/ISIS; ker ti napadi ponovno izpostavljajo potrebo po učinkovitem odzivanju na varnostne izzive in pomanjkanje politične stabilnosti v regiji;

Spoprijemanje z grožnjami in varnostne razmere

1.  poziva EU in njene države članice, naj se s celovitim in ambicioznim pristopom spoprimejo s temeljnimi vzroki za hitro slabšanje razmer v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike; podpira mednarodno kampanjo proti ISIS/Daišu in pozdravlja zavezo koalicijskih partnerjev, da bodo sodelovali v okviru skupne strategije; še posebej pozdravlja ukrepe držav članic EU, ki sodelujejo v mednarodni koaliciji proti ISIS/Daišu, bodisi v obliki vojaških napadov ali njihovo logistično, finančno in humanitarno sodelovanje; vseeno poziva k večji mobilizaciji na vseh področjih in poudarja potrebo po bolje artikuliranih ukrepih; ugotavlja, da bi bilo mogoče te ukrepe koristno usklajevati pod okriljem Evropske unije, če bi bili potrebni kot del operacije skupne varnostne in obrambne politike, in zato poziva EU, naj razvije zadostne operativne zmogljivosti, da bi vzpostavila resnično skupno evropsko obrambo; kljub temu poudarja, da se je treba za izziv, ki ga predstavlja boj proti ISIS/Daišu, Fronti al Nusra in drugim terorističnim skupinam, poiskati prilagojen odziv, ki bo temeljil na političnih in medregijskih razlikah; poziva EU, naj prevzame vlogo glavnega spodbujevalca regionalnega dialoga, ki bo vključeval vse regionalne deležnike, zlasti Ligo arabskih držav, Saudovo Arabijo, Egipt, Turčijo in Iran; opozarja na pomen odgovarjanja na legitimne zahteve lokalnega prebivalstva, zlasti tiste, ki so bile izražene med arabskimi vstajami leta 2011, da se zagotovi dolgoročna stabilnost regije; je seznanjen z nedavno napovedjo Lige arabskih držav, da bo oblikovala stalno enoto za hitro odzivanje s posebnim poudarkom na boju proti ISIS/Daiš in drugim terorističnim skupinam, ki se pojavljajo;

2.  poudarja pomen stalne politične prisotnosti EU na najvišji ravni, da se zagotovi dolgoročni strateški politični dialog in pristna skupna razprava z državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike o tem, kaj potrebujejo, da bi dosegle regionalno stabilnost; poudarja, da bo Evropska unija na mednarodnem prizorišču učinkovit akter le, če bo sposobna nastopati enotno; zato poziva EU, naj hitro sprejme dejansko skupno zunanjo politiko, za katero bo značilno tesno usklajevanje med notranjimi in zunanjimi ukrepi; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj sodeluje z ministri za zunanje zadeve ali političnimi osebnostmi EU, ki so prepoznavne med regionalnimi akterji, da bi v okviru svojih pristojnosti in v imenu Unije zagotavljala stalen dialog na visoki ravni z državami v regiji; opozarja, da je treba opredeliti ključne države partnerice in se nanje opreti, da bi se dolgoročno zagotovila politična in varnostna stabilnost;

3.  poudarja pomen in nujnost učinkovitega izvajanja naslednjih pobud v letu 2015: podpiranje projektov in dejavnosti za gradnjo zmogljivosti v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, preprečevanje radikalizacije in nasilnega ekstremizma, spodbujanje mednarodnega sodelovanja, obravnava temeljnih dejavnikov in sedanjih kriz ter krepitev partnerstev s ključnimi državami, vključno s krepitvijo političnega dialoga z Ligo arabskih držav, Organizacijo islamskega sodelovanja, Afriško unijo in drugimi pomembnimi strukturami za regionalno usklajevanje, kot je G5 Sahel;

4.  vztraja, da sta stabilnost in varnost regije Bližnjega vzhoda in severne Afrike bistveni za varnost EU; opozarja, da so ISIS/Daiš in druge teroristične organizacije že več let zakoreninjene v Iraku in Siriji ter da si prizadevajo doseči regionalni vpliv; ugotavlja, da so zmage te skupine posledica institucionalne, demokratične in varnostne krize v teh državah ter prepustnosti njune skupne meje; poudarja, da ISIS/Daiš in Fronta al Nusra svojo sposobnost novačenja in širjenja opirata na gospodarsko, politično, socialno in kulturno krizo v regiji; poziva Evropsko unijo, naj skupaj z arabskim svetom preuči temeljne vzroke za radikalizacijo in sprejme celosten pristop, ki bo temeljil na varnosti, zmogljivosti za demokratično upravljanje ter političnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem razvoju, pri čemer naj vključevanje služi kot vodilno načelo; meni, da je treba poiskati praktične in trajne rešitve za te probleme, sicer bo vsak ukrep za izničenje grožnje, ki jo predstavljajo ISIS/Daiš in druge teroristične skupine, naletel na rastoče in nenehne težave;

5.  je seznanjen z dodelitvijo milijarde EUR v okviru strategije EU, imenovane „Elementi regionalne strategije EU za Sirijo in Irak ter proti grožnji ISIS/Daiša“, pri čemer je 400 milijonov EUR namenjenih humanitarni pomoči; pozdravlja poskuse, da bi humanitarno pomoč EU prilagodili posebnim potrebam glede na spol in starost prejemnikov; poziva, naj se posebna pozornost nameni Jordaniji in Libanonu, ki sprejemata največji delež beguncev glede na velikost njunega prebivalstva; poudarja, kako pomembno je, da ti državi beguncem omogočata varen prehod na svoje ozemlje in spoštujeta načelo nevračanja; opozarja tudi na posledice begunske krize za regionalno vlado Kurdistana v Iraku; izraža zaskrbljenost, da utegnejo begunska taborišča postati leglo radikalizacije, saj v njih vladata skrajna revščina in pomanjkanje; meni, da dolgoročno predstavljajo dejavnik destabilizacije v državah gostiteljicah, in zato prosi, naj se poiščejo dolgoročne rešitve, ki bodo pomagale tako beguncem kot državam, ki jih gostijo; poziva EU, naj sodeluje z drugimi partnerji – UNHCR in UNICEF – pri reševanju stalnih težav v begunskih taboriščih in taboriščih za notranje razseljene osebe v Iraku, Jordaniji, Libanonu in Turčiji, zlasti kar zadeva odsotnost šolanja mladih in otrok; pozdravlja dodelitev finančnih sredstev skupnostim, ki sprejemajo begunce, v okviru nove strategije in instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru; poziva države članice EU, naj okrepijo svoje zaveze glede begunske krize z vidika finančnih virov in ponovne naselitve najbolj ranljivih beguncev;

6.  je seznanjen s stalnim naraščanjem števila prošenj za azil iz Sirije in Iraka ter poziva države članice EU, naj okrepijo svoja prizadevanja, ko gre za sprejem prosilcev za azil in hitro reševanje zaostankov pri nerešenih primerih;

7.  pozdravlja sodelovanje nekaterih držav regije Bližnjega vzhoda in severne Afrike v mednarodni koaliciji proti ISIS/Daišu; poziva vlade teh držav in mednarodno skupnost, naj še bolj okrepijo svoja prizadevanja za preprečevanje financiranja mednarodnega terorizma in vojn v Siriji in Libiji; ponavlja poziv vsem državam v regiji, naj posameznikom ter zasebnim in javnim subjektom preprečijo financiranje ali omogočanje financiranja terorističnih organizacij ali sirskih posameznikov ali podjetij, povezanih z vlado Sirije, za katero trenutno veljajo sankcije EU, te pa morajo biti dovolj stroge; poziva jih, naj sodelujejo v shemah regionalnega sodelovanja za spremljanje gibanja kapitala ter vzpostavijo sodelovanje med institucijami Sveta za sodelovanje v Zalivu, Lige arabskih držav, Organizacije islamskega sodelovanja in EU; poudarja, da je treba nujno uvesti učinkovit sistem sankcij, usklajen z Ligo arabskih držav, Organizacijo islamskega sodelovanja in Svetom za sodelovanje v Zalivu, da se zaustavi financiranje ISIS/Daiš s strani mednarodnih akterjev in terorističnim organizacijam prepreči prodajanje nezakonito pridelane nafte; v zvezi s tem poudarja tudi, da je nujno potrebno večje sodelovanje med carinskimi organi na mejah med Turčijo, Irakom in Sirijo, da se ISIS/Daišu prepreči prodaja nezakonito pridelane nafte;

8.  poudarja pomembnost dolgoročnega strateškega dialoga z Ligo arabskih držav, Organizacijo islamskega sodelovanja in Svetom za sodelovanje v Zalivu; v zvezi s tem pozdravlja izjavo iz Aten z dne 11. junija 2014 in memorandum o soglasju iz januarja 2015 ter poziva k njunemu polnemu izvajanju; poudarja pomen organiziranja pogostih vrhunskih srečanj med EU ter Ligo arabskih držav, Organizacijo islamskega sodelovanja in Svetom za sodelovanje v Zalivu; izpostavlja osrednjo vlogo Lige arabskih držav pri reševanju kriz; je prepričan, da te krize potrjujejo, da bi morale države članice preoblikovati Ligo arabskih držav v polnopravno izvršno telo, ki bo lahko sprejemalo zavezujoče odločitve; je seznanjen s strateškim sodelovanjem med Evropsko unijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu; poudarja, da bi imel lahko Svet za sodelovanje v Zalivu pozitiven politični vpliv na upravljanje kriz in konfliktov v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike;

9.  prav tako poudarja pomen regionalnega dialoga s Turčijo in Iranom; pozdravlja dogovor o jedrskem programu Irana, ki so ga nedavno dosegli skupina EU3+3 in Iran, ter upa, da bo do izteka dogovorjenega roka ta postal dokončen celovit sporazum; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj v primeru dokončnega dogovora o jedrskem vprašanju opravijo poglobljeno posvetovanje z Iranom in obenem zagotovijo njegovo zavezanost neširjenju jedrskega orožja, dokler tega ne potrdijo ustrezni mednarodni organi, tudi Mednarodna agencije za atomsko energijo; zato poziva EU, naj dejavno spodbuja ukrepe za krepitev zaupanja med Iranom in Saudovo Arabijo; poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje s Turčijo na področju preprečevanja terorizma; vztraja pri pomembni vlogi, ki jo lahko odigra Turčija kot članica Nata v boju proti ISIS/Daišu in pri stabilizaciji Iraka in Sirije; poziva Turčijo, naj odpravi nekatere dvoumnosti in prevzame celovito vlogo sile stabilnosti v regiji z učinkovitim nadziranjem svoje meje s Sirijo in z dejavnejšim sodelovanjem v boju proti ISIS/Daišu skupaj z EU;

10.  poziva države v regiji, naj ne izvažajo terorizma in orožja v sosednje države, saj utegne to še bolj destabilizirati tamkajšnje razmere;

11.  opozarja, da je treba vzpostaviti pogoje za ponovni začetek mirovnih pogajanj med Izraelom in Palestinsko oblastjo za dokončno rešitev konflikta, ki bo obema državama omogočila sobivanje v miru in varnosti na podlagi meja iz leta 1967 iz z Jeruzalemom kot prestolnico obeh držav v skladu z mednarodnim pravom; ponovno izraža resno zaskrbljenost zaradi hitrega slabšanja humanitarnih razmer v Gazi; je zelo zaskrbljen zaradi izraelske politike gradnje naselij na Zahodnem bregu; je zelo zaskrbljen zaradi zastoja v dialogu in rastoče napetosti med Izraelci in Palestinci; poziva obe strani, EU in mednarodno skupnost k resnim in verodostojnim prizadevanjem za njegovo nadaljevanje; pozdravlja in podpira odločenost visoke predstavnice Federice Mogherini za okrepitev sodelovanja EU v mirovnem procesu na Bližnjem vzhodu in za njeno uveljavitev v vlogi posrednika; obe strani poziva, naj se vzdržita dejanj, ki bi poslabšala razmere, kot so spodbujanje k sovraštvu, provokacije, pretirana uporaba sile ali povračilni ukrepi; ponovno izraža svojo popolno podporo arabski mirovni pobudi iz leta 2002 in poziva članice Lige arabskih držav, naj začnejo z njenim izvajanjem; poudarja, da bi vsakršna razprava o obnovi mirovnega procesa ter o upravnem in političnem nadzoru Palestinske oblasti nad Gazo veliko pridobila, če bi bila vanjo vključena Liga arabskih držav; poudarja bistveno vlogo Egipta pri sklenitvi dokončnega premirja v sporu med Hamasom in Izraelom poleti 2014; poziva mednarodne donatorje, naj izpolnijo svoje zaveze s konference v Kairu oktobra 2014;

12.  izraža popolno podporo konkretnim ukrepom, ki naj bi jih izvajala EU v okviru čvrste skupne varnostne in obrambne politike z namenom spodbujanja stabilnost in varnost v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike; obžaluje, da so vse misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike v tej regiji (EUBAM Libija, EUPOL COPPS in EUBAM Rafa) premajhne in da niso na ravni tamkajšnjih varnostnih izzivov, ter poziva k ponovni strateški presoji njihovega izvajanja; poudarja, da bi lahko Evropska unija – v okviru svoje zaveze človekovim pravicam in pravni državi – odigrala pomembno vlogo pri zagotavljanju posebne pomoči in usposabljanja za specifične spretnosti na področjih reforme kazenskopravnega sistema, reforme varnostnega sektorja ter razorožitve, demobilizacije in ponovnega vključevanja nekdanjih vojakov, nadzora na mejah ter preprečevanja nezakonite trgovine z orožjem, prepovedanimi drogami in ljudmi; poziva, naj se Libiji nameni posebna pozornost; poudarja pomen dialoga in sodelovanja z Ligo arabskih držav in Afriško unijo, da bi lahko partnerske države razvile spretnosti in pridobile potrebne vojaške in človeške vire za boj proti ekstremizmu;

13.  odločno nasprotuje uporabi brezpilotnih letal za izvensodno in zunajteritorialno ubijanje oseb, osumljenih terorizma, in zahteva prepoved uporabe brezpilotnih letal v ta namen;

14.  poziva oblasti v državah članicah EU in državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, naj spoštujejo prepoved mučenja, kot je določena zlasti v Konvenciji ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, katero je večina teh držav podpisala in ratificirala; poudarja, da priznanja, pridobljena z mučenjem, niso veljavna, in obsoja prakso njihovega pridobivanja;

15.  je posebej zaskrbljen, da so različne politične krize v regiji zmanjšale obveščevalne zmogljivosti držav članic; opozarja na izjemen pomen spodbujanja boljšega sodelovanja med državami članicami Evropske unije in državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike v boju proti terorizmu znotraj okvirov človekovih pravic in mednarodnega prava; poziva k sistematičnemu in učinkovitemu sodelovanju temi državami, pa tudi z Europolom in Interpolom, da se jim pomaga razviti potrebne strukture in vire na področjih preprečevanja terorizma, boja proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, vključno s trgovino z ljudmi, in sicer z izvajanjem integriranih obrambnih sistemov, ki so predvsem zasnovani za varstvo človekovih pravic vsakega vpletenega posameznika, če so sprejeta ustrezna jamstva na področju človekovih pravic; izpostavlja dialog „5+5“, ki dopolnjuje dejavnost Unije za Sredozemlje in omogoča vzpostavljanje sodelovanja na področju varnosti; poudarja, da je treba preseči nenehne pomanjkljivosti v sodelovanju z državami izvora tujih borcev, z državami, ki jih ti prečkajo, in z državami, v katere so namenjeni; poziva države članice EU, naj združijo svoje vire, okrepijo obstoječe mehanizme (Frontex, Eurosur) in vzpostavijo evropski sistem evidence imen letalskih potnikov, da bi izboljšale nadzor na zunanjih mejah EU; poudarja, da bi bilo treba okrepiti dejavno sodelovanje med ministri za zunanje in notranje zadeve, zlasti glede pravosodnega in policijskega sodelovanja ter izmenjave informacij;

16.  poudarja, da je treba nujno najti politično rešitev konflikta v Siriji; vztraja, da je za trajno rešitev potreben vključujoč politični proces pod sirskim vodstvom, ki bo privedel do tranzicije, na podlagi ženevskega sporočila z dne 30. junija 2012 in v skladu z ustreznimi resolucijami Varnostnega sveta ZN, da se ohrani enotnost, suverenost in ozemeljsko celovitost te države; pozdravlja prizadevanja sirske nacionalne koalicije, da bi razširila svoje članstvo in sodelovala z drugimi opozicijskimi skupinami, tudi prek nedavne izmenjave z nacionalnim koordinacijskim odborom, ki je imela za cilj opredelili vizijo opozicije za politično tranzicijo; podpira prizadevanja posebnega odposlanca ZN Staffana de Misture za končanje oboroženega konflikta in ponoven začetek političnega dialoga; poudarja pomen varovanja in podpiranja sirske demokratične opozicije; ponovno opozarja, da mora režim Bašarja al Asada odgovarjati za zločine proti človeštvu, vojne zločine in grobe kršitve človekovih pravic, ki jih je storil med konfliktom;

17.  poziva, naj vsakršna pobuda za končanje bojev v Siriji upošteva zahteve mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava o človekovih pravicah, pri čemer se slednje uporablja tako med vojno kot v miru, pa tudi zahteve mednarodnega kazenskega prava; poziva Evropsko unijo, naj poveča pritisk na režim Bašarja al Asada, da bi ta spoštoval resolucije Varnostnega sveta ZN 2139 (2014), 2165 (2014) in 2191 (2014), ter naj okrepi svoja prizadevanja za dostavljanje humanitarne pomoči, tudi na območjih pod nadzorom zmerne sirske opozicije, in pomaga pri krepitvi njenih zmogljivosti; pozdravlja zaveze s tretje konference v Kuvajtu in poziva EU in druge mednarodne donatorje, naj izpolnijo finančne zaveze, s katerimi so se odzvali na krizo v Siriji; podpira priporočilo Komisije, naj se spodbuja ponovna vzpostavitev uprave in javnih služb v opustošenih sirskih regijah, in poziva, naj se čim hitreje zagotovi pomoči za obnovo mesta Kobane;

18.  je zelo zaskrbljen, ker se po štirih letih humanitarne razmere v Siriji še vedno slabšajo; opaža, da se humanitarni dostop zmanjšuje, kar je posledica namernega oviranja pomoči, to pa je treba nemudoma odpraviti; zelo zaskrbljeno ugotavlja, da se je število ljudi na območjih, ki jih agencije za pomoč težko dosežejo ali jih ne morejo doseči, v zadnjih dveh letih skoraj podvojilo;

19.  poudarja, da so bila zabeležena vojna posilstva žensk in deklet, zlasti v Siriji in Iraku ter na ozemljih pod nadzorom Daiša; poziva, naj se ženskim žrtvam posilstev v času oboroženih konfliktov ponudijo vse storitve spolnega in reproduktivnega zdravstva, tudi splav, v humanitarnih objektih, ki jih financira EU, v skladu z mednarodnim humanitarnim skladom, resolucijami Varnostnega sveta OZN in skupnim členom 3 ženevskih konvencij, ki zagotavlja vso potrebno zdravstveno nego, ki jo potrebujejo ranjeni on bolni, brez kakršnegakoli neugodnega razlikovanja;

20.  poudarja, da bi morala vlada Iraka spodbujati delitev politične odgovornosti, oblasti in prihodkov od nafte na vključujoč način ter da bi moralo to zajemati vse verske in etnične skupnosti v državi, še posebej sunitske manjšine; poziva, naj to postane bistveni pogoj za izvajanje sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Irakom; poziva vlado Iraka, naj nemudoma zagotovi zaščito etničnih in verskih manjšin, prepreči nasilje šiitskih milic nad sunitskimi manjšinami, beguncem, ki so pobegnili pred terorjem ISIS/Daiša, pa zagotovi varna zatočišča in nujno pomoč; je seznanjen s sporazumom, ki sta ga sklenili vlada Iraka in regionalna vlada Kurdistana v Iraku, ter poziva k njegovemu celovitemu izvajanju, Irak pa poziva, naj v celoti spoštuje finančne pravice regionalne vlade Kurdistana, kot so določene v ustavi; poudarja pomen sodelovanja med Bagdadom in Erbilom za varnost in gospodarsko blaginjo Iraka in tamkajšnje regiji ter spodbuja njegovo nadaljnjo krepitev; poziva EU, naj prispeva h krepitvi političnih, upravnih in vojaških zmogljivosti vlade Iraka, zlasti za to, da se bo lahko spoprijela z izzivi, ki so posledica družbene in gospodarske krize ter nezadostnega varstva človekovih pravic;

21.  je prepričan, da je treba za zagotavljanje dolgotrajne varnosti v regijah, ki so se že iztrgale iz primeža ISIS ali drugih terorističnih skupin, poskrbeti za dodatno stabilizacijo teh območij; poudarja, da je to mogoče doseči z zagotavljanjem humanitarne pomoči, programi odstranjevanja min in delovanjem policije;

22.  ostro obsoja napad na muzej Bardo v Tunisu 18. marca 2015, za katerega je odgovornost prevzela Islamska država; je zaskrbljen zaradi zmožnosti novačenja terorističnih mrež v državi, ki jo vodi vlada narodne enotnosti, ki vključuje zmerno islamsko stranko Ennahda; je zaskrbljen tudi zaradi prepustnih meja Tunizije z Alžirijo in Libijo, ki se izkoriščajo zlasti za trgovanje z mamili in orožjem, in pozdravlja najnovejše sodelovanje v zvezi s tem med Tunizijo ter EU in njenimi državami članicami; je še vedno zaskrbljen zaradi velikega pritoka libijskih beguncev v Tunizijo, kar predstavlja velik pritisk na stabilnost države, in pozdravlja dejstvo, da jih je Tunizija, kjer je zdaj več kot milijon libijskih beguncev, sprejela; poudarja pomen nadaljnjih prizadevanj in krepitve varnostnega sodelovanja za EU in Tunizijo, zlasti z vzpostavitvijo skupnih varnostnih programov; meni, da je nujno, da se tunizijskemu vprašanju nameni večja podpora, in sicer s specifičnimi zavezami, tudi na področju gospodarstva in naložb, da bi podprli krhek proces demokratične tranzicije ob sočasnem zavedanju, da je uspeh tunizijskega poskusa tako v interesu celotne regije kot tudi EU; odločno poziva Komisijo, naj poudari pomen demokratizacije in poskrbi za simbolično sporočilo po arabskih vstajah, tako da organizira vrh med EU ter regijo Bližnjega vzhoda in severne Afrike v Tunisu;

23.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi slabšanja varnostnih in humanitarnih razmer v Libiji; je globoko zaskrbljen zaradi širjenja terorističnih skupin v državi, zlasti ISIS/Daeš, ki izkoriščajo politični vakuum in porast nasilja; poudarja pomen nujnih ukrepov za omejitev in izkoreninjenje vpliva terorističnih organizacij na libijskem ozemlju; je zaskrbljen zaradi zelo resnih razmer na jugu države, saj ponuja podlago za organizirani kriminal in oborožene skupine; poudarja, da je treba ohraniti ozemeljsko celovitosti in narodno enotnost Libije, kar je mogoče doseči le s politiko, ki bo vključevala vse natančno opredeljene akterje; ponovno potrjuje, da podpira pogovore pod vodstvom OZN, ki jih vodi posebni predstavnik generalnega sekretarja Bernardino Léon, da bi s pogajanji dosegli rešitev, ki bo privedla do oblikovanja libijske vlade enotnosti; pozdravlja prizadevanja Alžirije in Maroka, da bi spodbudila dialog znotraj Libije; poudarja, da je EU že izrazila pripravljenost na uvedbo omejevalnih ukrepov proti tistim, ki ovirajo dialog, v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 2174 (2014); poudarja, da bi morala biti EU pripravljena podpreti institucije v Libiji, takoj ko bosta dosežena politična rešitev in premirje; poudarja, da bi morala EU prispevati k prizadevanjem za razorožitev, demobilizacijo in ponovno vključevanje nekdanjih vojakov ter reformo varnostnega sektorja v Libiji, takoj ko bo imenovana vlada enotnosti in na njeno prošnjo; vendar opozarja, da mora biti EU v primeru zastoja v političnih pogajanjih in stopnjevanja oboroženih spopadov pripravljena sodelovati v vsakršnem posegu za ohranitev miru z mandatom Varnostnega sveta OZN;

24.  izraža zaskrbljenost zaradi slabšanja varnostnih razmer v Jemnu; poudarja, da se je politična kriza spremenila v varnostno in humanitarno krizo, ki povzroča nestabilnost na celotnem Arabskem polotoku in še dlje, v vseh državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike; podpira prizadevanja OZN za nadaljevanje pogajanj; poudarja, da lahko le široko politično soglasje, doseženo z mirnimi pogajanji glavnih političnih skupin v ozračju brez strahu, zagotovi trajnostno rešitev sedanje krize ter ohrani enotnost in ozemeljsko celovitost države; poziva EU in države članice, naj sprejmejo praktične ukrepe za pomoč civilistom in končanje krize;

25.  odločno obsoja napade na civilno infrastrukturo in prebivalstvo v Jemnu, ki so povzročili veliko število žrtev in močno poslabšali že tako izjemno slab humanitarni položaj; poziva EU, naj skupaj z mednarodnimi in regionalnimi akterji posreduje za takojšnje premirje in konec nasilja nad civilisti; poziva, naj se v povezavi z drugimi mednarodnimi donatorji zagotovijo dodatna sredstva za preprečevanje humanitarne krize in zagotavljanje nujne pomoči tistim, ki jo potrebujejo;

26.  odločno poziva Komisijo, naj skupaj z državami regije Bližnjega vzhoda in severne Afrike strukturno obravnava vprašanje mladih, ki zapuščajo EU, da bi se borili na strani ISIS/Daiš in drugih terorističnih organizacij v Siriji in Iraku; poziva države članice, naj v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 2170 (2014) sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi bi preprečili, da bi borci zapustili svoje ozemlje, ter pripravijo skupno strategijo za varnostne službe in agencije EU pri spremljanju in nadzorovanju džihadistov; poziva k sodelovanju v EU in na mednarodni ravni, da bi sprejeli ustrezne pravne ukrepe zoper posameznike, ki so osumljeni sodelovanja v terorističnih dejavnostih, in da bi sprejeli druge preventivne ukrepe, namenjene ugotavljanju in preprečevanju radikalizacije; poziva države članice, naj poglobijo sodelovanje in izmenjavo informacij med seboj in z organi EU;

27.  poudarja, da je pomembno, da egiptovska vlada v boju proti terorizmu spoštuje osnovne človekove pravice in politične svoboščine, preneha s sistematičnimi aretacijami miroljubnih protestnikov in aktivistov ter spoštuje pravico do pravičnega sojenja; opozarja, da bi pozdravil prepoved smrtne kazni, kar bi koristilo tistim članom političnih in družbenih organizacij, ki so bili nedavno obsojeni;

28.  pozdravlja predhodni sporazum o toku reke Nil, ki so ga 23. marca 2015 dosegli Egipt, Sudan in Etiopija; poudarja, da je skupen dogovor o uporabi voda reke Nil bistven za varnost vseh udeleženih držav; poudarja, da bi morala biti EU pripravljena omogočiti nadaljnji dialog med vsemi stranmi, če bi to pozitivno vplivalo na pogajanja;

Krepitev splošne strategije za demokracijo in človekove pravice

29.  je prepričan, da je pomanjkanje demokracije eden izmed temeljnih vzrokov za politično nestabilnost v regiji in da je spoštovanje človekovih pravic in osnovnih demokratičnih načel dolgoročno najboljša zaščita pred kronično nestabilnostjo držav v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike; poziva EU in njene države članice, naj regije Bližnjega vzhoda in severne Afrike ne obravnavajo le z vidika kratkoročnih varnostnih groženj in naj zagotovijo dejavno in trajnostno podporo demokratičnim težnjam družb v tej regiji; poudarja, da je treba sprejeti uravnotežene ukrepe v okviru celovitega in ambicioznega pristopa za demokracijo, da bi varnostno politiko povezali s politiko na področju človekovih pravic, ki je ena od prednostnih nalog EU; poudarja pomen okrepitve dolgoročne stabilnosti v regiji Bližnjega vzhoda in Severne Afrike z nadaljnjo podporo EU civilni družbi, zlasti prek evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) in sklada za civilno družbo evropskega instrumenta sosedstva (ENI), pa tudi novih orodij za demokracijo, kot je Evropska ustanova za demokracijo (EED); poziva države članice, naj v duhu solidarnosti in zavezanosti zagotovijo zadostna sredstva za proračun ustanove, da bi lokalnim akterjem na področju demokratičnih sprememb v regiji priskrbeli kar najbolj prožno in učinkovito podporo; poziva ESZD, naj podvoji svoja prizadevanja za širjenje in pojasnjevanje evropskih vrednot, zlasti prek rednih stikov z oblastmi in hkrati s predstavniki civilne družbe;

30.  pozdravlja odločitev visoke predstavnice/podpredsednice in Komisije, da sprožita obsežno posvetovanje o pregledu evropske sosedske politike; poziva Komisijo, ESZD, Svet in države članice, naj razvijejo bolj učinkovito in inovativno politično in strateško razsežnost evropske sosedske politike; pozdravlja srečanje ministrov za zunanje zadeve držav članic EU in držav južnega Sredozemlja; opozarja, da so se ministri za zunanje zadeve na tem srečanju sestali prvič po sedmih letih; meni, da bi se morali ministri srečevati vsako leto; poziva ESZD in Komisijo, naj še naprej spodbujata demokratične reforme in podpirata demokratične akterje v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike, zlasti v sosednjih državah EU; poudarja, da je treba ohraniti sedanje ravnotežje porazdelitve finančnih sredstev za dodelitev financiranja evropske sosedske politike; opominja, da bi morale države, ki dosegajo napredek pri izvajanju reform in upoštevanju evropske politike, prejeti odločno dodatno podporo, zlasti Tunizija, in poudarja, da je treba spodbujati pravice žensk;

31.  poziva EU in njene države članice, naj ustanovijo poseben program za podporo in rehabilitacijo žensk in deklet, ki so žrtve spolnega nasilja in suženjstva na konfliktnih območjih na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, zlasti v Siriji in Iraku; poziva vlade držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, OZN, EU in ustrezne nevladne organizacije, naj upoštevajo posebno ranljivost begunskih žensk in deklet, še posebej tistih, ki so ločene od svojih družin, naj jim zagotovijo ustrezno zaščito in naj okrepijo prizadevanja za pomoč žrtvam spolnega nasilja, ob tem pa uvedejo socialne politike, ki jim bodo omogočile ponovno vključitev v družbo; poziva vse strani v oboroženih konfliktih, naj spoštujejo določbe resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 (2000), naj sprejmejo ukrepe za zaščito žensk in deklet, predvsem pred spolno zlorabo, tihotapljenjem ljudi in trgovino z belim blagom, ter naj se borijo proti nekaznovanosti storilcev; poziva vlade držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, naj podpišejo in ratificirajo Istanbulsko konvencijo, ki je zmogljiv instrument za celovito obravnavanje nasilja nad ženskami in dekleti, vključno z nasiljem v družini in pohabljanjem ženskih spolnih organov;

32.  poudarja priložnost, ki jo za spodbujanje reform zagotavljajo pogajanja o pridružitvenih sporazumih; poudarja, da bi morale biti povezane vse razsežnosti, da bi EU lahko celovito in skladno poglobila svoj odnos; poudarja, da je treba v te sporazume vključiti dejanske in oprijemljive spodbude za partnerje, da bo pot reform za civilno prebivalstvo bolj privlačna, učinkovita in prepoznavna;

33.  poudarja, da morajo EU in države Bližnjega vzhoda in severne Afrike tesneje sodelovati in si prizadevati za vzajemno sprejemljive cilje, ki bodo temeljili na skupnih interesih; poudarja, da bi usklajevanje pomoči EU za države Bližnjega vzhoda in severne Afrike z drugimi mednarodnimi donatorji prineslo koristi; poziva Komisijo, naj pripravi predloge za izboljšanje tega usklajevanja, ter poudarja, da je treba nujno pomoč usklajevati z dolgoročno razvojno pomočjo;

34.  je trdno prepričan, da je razvoj lokalne demokracije in učinkovitega lokalnega upravljanja bistvenega pomena za stabilizacijo držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ter zato poziva k institucionalizaciji in razvoju zmogljivosti združenj lokalnih in regionalnih oblasti v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike;

35.  obsoja stalne kršitve pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja v regiji in ponovno poudarja pomen, ki ga EU pripisuje temu vprašanju; znova poudarja, da je svoboda misli, vesti in veroizpovedi temeljna človekova pravica; zato poudarja, da se je treba učinkovito boriti proti vsem oblikam diskriminacije verskih manjšin; poziva vlade držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, naj zagovarjajo verski pluralizem; poziva Evropsko unijo, naj okrepi svoja prizadevanja pri zagovarjanju dejavne zaščite verskih manjšin in zagotavljanju varnih zatočišč; pozdravlja sprejetje smernic EU o spodbujanju in varstvu svobode veroizpovedi ali prepričanja v letu poročanja 2013 ter poziva institucije EU in države članice, naj namenijo posebno pozornost izvajanju teh smernic, tako v mednarodnih in regionalnih forumih kot v dvostranskih odnosih s tretjimi državami; spodbuja visoko predstavnico/podpredsednico in ESZD, naj ohranjata stalen dialog z nevladnimi organizacijami, verskimi skupinami in skupinami, ki jih druži določeno prepričanje, ter verskimi voditelji;

36.  je prepričan, da so kulturno sodelovanje in diplomacija ter akademsko sodelovanje in verski dialog bistvenega pomena za boj proti terorizmu in vsem oblikam radikalizma; poudarja, da tudi izobraževanje in razvoj kritičnega mišljenja predstavljata branik proti radikalizaciji za Evropo in regijo Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ter zato poziva EU in njene države članice, naj podprejo naložbe, potrebne v zvezi s tem; poudarja ključni pomen spodbujanja kulturnih in akademskih izmenjav, tudi med predstavniki islama iz držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter islamske skupnostmi v Evropi; odločno poziva partnerske države k sodelovanju v kulturnih programih EU; poziva Komisijo, naj ukrepa v zvezi s predlogom Evropskega parlamenta o uvedbi ambicioznega evro-sredozemskega programa Erasmus, ki bo ločen od programa Erasmus+; poziva Komisijo, naj takoj posveti posebno pozornost programom Erasmus+, oblikovanim za južno Sredozemlje; poziva, naj se v programe izmenjave vključijo tudi udeleženci iz držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki niso članice evropske sosedske politike;

37.  poudarja, da je treba oblikovati učinkovit evropski odziv, skupen vsem državam članicam, na džihadistično propagando in radikalizacijo doma, ki bo upošteval uporabo digitalnih orodij, interneta in družabnih omrežij ter bo vključeval evropske lokalne organe, pri tem pa je treba sodelovati s skupnostmi evropskih državljanov, ki imajo močne kulturne vezi z državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike; meni, da bi morala ta protipropaganda temeljiti na spodbujanju skupnih vrednot, ki temeljijo na univerzalnosti človekovih pravic, in bi morala ovreči zamisel konflikta med veroizpovedmi ali civilizacijami; poziva k zaposlovanju osebja z znanjem jezikov regije Bližnjega vzhoda in severne Afrike v ESZD, da bi povečali učinkovitost komuniciranja; poudarja, da je treba posredovati pozitivno sporočilo, skupaj s specifičnimi primeri, glede odnosov med Evropsko unijo in državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter sodelovanja med njimi; poudarja, da je treba povečati prepoznavnost Evropske unije in njenih držav članic v regiji;

38.  poudarja možnosti za kulturni in medverski dialog, ki jih ponuja evropska sosedska politika; poudarja povezavo med izmenjavo in sodelovanjem med EU in državami evropske sosedske politike na področjih kulture in izobraževanja na eni strani ter gradnje in krepitve odprte civilne družbe, demokracije, pravne države ter spodbujanja temeljnih svoboščin in človekovih pravic na drugi strani;

39.  poudarja, da je treba razvijati neposreden dialog s civilnimi družbami držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, da bi bolje razumeli njihova pričakovanja; izraža podporo posvetovanju z organizacijami civilne družbe in novimi generacijami ter njihovi krepitvi v okviru evropske sosedske politike; izpostavlja zlasti pomen vključevanja mladih iz teh držav v dialog, ki bo temeljil na iskrenih, neposrednih in enakopravnih odnosih; poudarja pomembnost misij za opazovanje volitev ter poziva Evropski parlament in ESZD, da jih napotita v vse države v regiji, in sicer na povabilo vlad teh držav, kadar so obeti za resnično demokratične volitve stvarni, ter zagotovita, da take misije na koncu ne bodo legitimirale prirejenega poenotenja; zahteva redno nadaljnje ukrepanje v zvezi s priporočili teh misij;

40.  poudarja, da je treba izpostaviti osrednjo vlogo Unije za Sredozemlje, ki mora kot edinstveni forum za dialog o partnerstvu med Evropsko unijo in vsemi državami sredozemske regije postati gonilna sila naložb v trajnostni družbeni in gospodarski razvoj te regije; poudarja, da bi ta unija morala biti sposobna sama zagotoviti potrebna sredstva za te projekte; podpira usmeritev ministrskih srečanj; poziva k razširjanju njenih programov in dejavnosti, tudi skupnih misij za opazovanje volitev in skupnih ocenjevalnih misij, na širšem območju ter k večjemu sodelovanju z Evropsko unijo; opominja, da je treba Evro-sredozemski parlamentarni skupščini dati nov zagon in spodbuditi njene politične ambicije, da bi lahko izzive, ki jih predstavljata varnost in stabilnost v Sredozemlju, obravnavali na način, ki bo resnično sprejemljiv za obe strani;

41.  je globoko zaskrbljen zaradi kršitev človekovih pravic, zlasti ko gre za ranljive skupine v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki so vpletene v konflikte; meni, da so otroci ena najbolj ranljivih skupin, in zato ponovno poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za izvajanje prenovljene strategije za izvajanje smernic EU o otrocih v oboroženih spopadih; spodbuja EU, naj še poglobi sodelovanje s posebno predstavnico OZN za otroke v oboroženih spopadih s podpiranjem s tem povezanih akcijskih načrtov ter mehanizmov za spremljanje in poročanje;

Krepitev sodelovanja za gospodarski razvoj

42.  ugotavlja, da na regijo Bližnjega vzhoda in severne Afrike še posebej vplivata revščina in neenakost; je prepričan, da sta za dejansko politično stabilnost potrebna gospodarski in socialni razvoj v povezavi z več demokracije in pravičnosti; je zaskrbljen zaradi razmer, v katerih živijo mladi, in meni, da jim je bistveno ponuditi dostojne in upravičene možnosti za prihodnost; poudarja bistveni pomen boja proti korupciji v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ne le zato, da bi pritegnili evropske naložbe in omogočili trajnostni gospodarski razvoj, ampak tudi za reševanje varnostnih izzivov; poudarja ustaljen odnos med preglednostjo, pravno državo in bojem proti terorizmu, ki jih je treba obravnavati skupaj; poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj okrepijo svoje sodelovanje v boju proti korupciji v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki bi moral biti prednostna naloga v boju proti terorizmu;

43.  meni, da bi bilo treba dati strateškemu dialogu med EU ter državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike nov zagon za trajnostni gospodarski razvoj, ki bi omogočil odpravo neenakosti in zagotovil priložnosti za delo in izobraževanje, zlasti za mlade; poudarja, da je treba olajšati dostop držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike do skupnega trga EU, pri tem pa zagotoviti vso potrebno zaščito; poudarja, da je treba spodbujati evropske naložbe v države Bližnjega vzhoda in severne Afrike, vključno s projekti na področju energije in infrastrukture, s strateškim ciljem omogočanja trajnostnega razvoja in demokratične odgovornosti;

44.  opozarja, da je leto 2015 evropsko leto razvoja, katerega cilj je navdihniti več Evropejcev, da bi se vključili v izkoreninjene revščine po svetu, in ki sovpada z načrti mednarodne skupnosti dogovoriti se o sklopu ciljev za trajnostni razvoj; poziva javne organe na vseh vladnih ravneh v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, naj doseganje teh ciljev določijo za prednostno nalogo;

45.  poudarja, da bi lahko okrepljen dialog o vprašanjih, povezanih z energijo, v Sredozemlju pomagal spodbuditi regionalno sodelovanje, podpirati regionalno stabilnost in zagotavljati okoljsko celovitost; zato predlaga, naj EU okrepi svoje sodelovanje v energetski diplomaciji v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike, kot predvideva energetska unija; poudarja, da je dobava energije državam južnega sosedstva EU pomembna v strateškem in gospodarskem smislu; pozdravlja vzpostavitev evro-sredozemske plinske platforme in poudarja, da je treba spodbujati evro-sredozemske povezave v sektorjih plina in električne energije;

46.  podpira financiranje akademskega in poklicnega usposabljanja v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, da bi razvili velik nabor poklicnih veščin; ugotavlja, da bi bilo treba program krožne mobilnosti EU za namene poklicnega usposabljanja v čim večji meri razširiti na vse države Bližnjega vzhoda in severne Afrike, in sicer s prožnimi in razvijajočimi se orodji, kot so partnerstva za mobilnost;

47.  poziva EU, naj potrdi svoje sodelovanje v vseh fazah gospodarskega razvoja držav v regiji s pomočjo vseh orodij, ki jih ima na voljo; opominja, da ta orodja segajo od humanitarne pomoči do celovitih in poglobljenih sporazumov o prosti trgovini ter ji omogočajo obravnavo procesa, ki sega vse od izhoda iz krize do vzpostavitve stabilnih institucij;

48.  obžaluje, da bo potrebno vsaj eno leto za sprostitev makrofinančne pomoči državam z negotovim finančnim položajem; poziva EU, naj zelo hitro mobilizira ali preusmeri finančna sredstva; poziva k uporabi nove postopkovne razsežnosti za pomoč EU, tako v zvezi s pomočjo prek finančnih instrumentov za zunanje delovanje EU kot pomočjo na makrofinančni ravni; v okviru makrofinančne pomoči poudarja, da mora EU ustrezno oceniti socialno-ekonomske vplive in vplive na človekove pravice, ko gre za ukrepe, ki se zahtevajo od držav upravičenk, da bi zagotovili, da taka pomoč ne predstavlja dejavnika nestabilnosti, denimo z ogrožanjem storitev socialnega varstva; poziva arabske donatorje, naj usklajujejo pomoč v okviru Lige arabskih držav in Sveta za sodelovanje v Zalivu ter, kolikor je mogoče, z EU;

49.  poziva Evropsko investicijsko banko (EIB) in Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD), naj uskladita svoje naložbene strategije z Unijo za Sredozemlje, da bi ustvarili pozitivne sinergije;

50.  poziva EU, naj razvije partnerstva z državami v regiji, ki niso njene neposredne sosede; podpira sklenitev konvencije o vzpostavitvi območja proste trgovine med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu, v kolikor je mogoče doseči vzajemno koristen dogovor, ki bi EU omogočil večjo prisotnost in nadaljnji vpliv v regiji, zlasti prek ponovnega začetka pogajanj o novem programu skupnih ukrepov; opozarja, da je takšen sporazum med Svetom za sodelovanje v Zalivu in združenjem EFTA začel veljati 1. julija 2014;

51.  spodbuja EU, naj razpravlja o začetku pogajanj o celovitih in poglobljenih sporazumih o prosti trgovini z določenimi državami v regiji v skladu z zavezami, ki jih je Evropska unija sprejela po partnerstvu iz Deauvilla; ponavlja, da je razvoj trgovinskih odnosov del zunanje politike EU in da prispeva k uresničevanju ciljev miru, blaginje in stabilnosti;

52.  poudarja, da bi regionalno združevanje držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike omogočilo krepitev političnih povezav ter spodbudilo trgovino in razvoj; poziva države Bližnjega vzhoda in severne Afrike, naj poskrbijo za večjo raznolikost svojih gospodarstev in uvoza; ugotavlja, da velika večina trgovine držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike poteka z državami, ki niso iz te regije; obžaluje, da je odnos EU z Unijo arabskega Magreba prišel do mrtve točke; poziva EU, naj stori vse potrebno na diplomatski, politični in finančni ravni, da bi prispevala k regionalnemu povezovanju držav Magreba v okviru Unije arabskega Magreba ali geografsko širših sporazumov iz Agadirja;

53.  pozdravlja podporo Sveta za zunanje zadeve pobudi za usklajevanje naložb v južnem Sredozemlju (AMICI); poudarja pomen pobud, ki spodbujajo doslednost in učinkovitost v zunanjem delovanju Evropske unije;

54.  podpira nadaljnje sodelovanje v sektorju prometa, tudi s tesnejšim povezovanjem infrastrukturnih omrežij Evropske unije in držav partneric, da bi omogočili lažji pretok ljudi in blaga;

o
o   o

55.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropskemu odboru regij, vladam in parlamentom vseh držav članic EU, generalnima sekretarjema Lige arabskih držav in Unije za Sredozemlje ter vladam in parlamentom njunih držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0023. (2) UL C 247 E, 17.8.2012, str. 1. (3) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 163. (4) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 26. (5) UL C 261 E, 10.9.2013, str. 21. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0207. (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0027. (8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0010. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0040. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0077. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0071.