Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o nedavnih napadih in ugrabitvah, zlasti Asircev, ki jih izvaja ISIS/Daiš na Bližnjem vzhodu (2015/2599(RSP))

P8_TA(2015)0071 RC-B8-0240/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju člena 9 Evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950,

–  ob upoštevanju člena 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etičnim, verskim in jezikovnim manjšinam iz leta 1992,

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iraku, Siriji, Libiji in Egiptu, zlasti z dne 10. oktobra 2013 o nedavnih primerih preganjanja kristjanov in nasilju nad njimi, zlasti v Maluli (Sirija) in Pešavarju (Pakistan) in o primeru pastorja Saida Abedinija (Iran)(1), z dne 18. septembra 2014 o razmerah v Iraku in Siriji ter ofenzivi Islamske države, vključno s preganjanjem manjšin(2), in z dne 12. februarja 2015 o humanitarni krizi v Iraku in Siriji, zlasti v zvezi z Islamsko državo(3),

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o preganjanju kristjanov in drugih skupnosti ter nasilju nad njimi, zlasti z dne 16. februarja 2015 o obglavljenju 21 egiptovskih koptskih kristjanov v Libiji,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije ter podpredsednice in visoke predstavnice Evropskemu parlamentu in Svetu o elementih regionalne strategije EU za Sirijo in Irak ter proti grožnji ISIS/Daiša,

–  ob upoštevanju izjave Varnostnega sveta OZN z dne 25. februarja 2015, v kateri ta obsoja ugrabitev več kot 100 Asircev, ki so je zagrešili pripadniki Islamske države Iraka in Levanta (ISIL),

–  ob upoštevanju poročila neodvisne mednarodne preiskovalne komisije OZN o Sirski arabski republiki Strahovlada: življenje v Siriji pod vladavino ISIS (Rule of Terror: Living under ISIS in Syria) z dne 14. novembra 2014,

–  ob upoštevanju letnih in vmesnih poročil posebnega poročevalca OZN o svobodi veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta uveljavljanje demokracije in spoštovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin temeljni načeli in cilja Evropske unije ter osnova za njene odnose s tretjimi državami;

B.  ker ima v skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah, zlasti s členom 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ker ta pravica vključuje svobodo do spremembe veroizpovedi ali prepričanja in svobodo izražanja vere ali prepričanja samostojno ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno, pri bogoslužju, obredih, z običaji in poučevanjem; ker po mnenju odbora OZN za človekove pravice svoboda veroizpovedi ali prepričanja zajema vse vrste prepričanj, vključno s teističnimi, neteističnimi in ateističnimi;

C.  ker Evropska unija vztrajno izraža svojo zavezanost svobodi misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja ter poudarja, da so vlade povsod po svetu dolžne zagotavljati te svoboščine;

D.  ker Združeni narodi in druge mednarodne organizacije poročajo o pogostih hudih kršitvah mednarodnega prava o človekovih pravicah in humanitarnega prava, ki so jih zagrešili ISIS (Islamska država Iraka in Al Šama)/Daiš in z njim povezane skupine v Siriji in Iraku, zlasti proti pripadnikom etničnih in verskih manjšin, med drugim o načrtnih pobojih, ugrabitvah, prodaji žensk, suženjstvu žensk in otrok, novačenju otrok za samomorilske napade, spolnih in fizičnih zlorabah ter mučenju; ker vlada huda zaskrbljenost za dobrobit vseh, ki so ujeti na območjih pod nadzorom sil ISIS/Daiša, saj do njih mednarodna humanitarna pomoč skoraj ne pride;

E.  ker je ISIS/Daiš začel bojni pohod, ki ga označuje za „kulturno čiščenje“, da bi izbrisal vse sledove verskih skupnosti, ki ne poosebljajo njegove razlage islama, in pri tem pobija ali preganja njihove pripadnike in uničuje njihove svete kraje, zgodovinske kraje in artefakte, tudi edinstveno in nenadomestljivo dediščino, ki jo je UNESCO razglasil za svetovno dediščino;

F.  ker ISIS/Daiš na območjih, ki so pod njegovim nadzorom, povzroča nesprejemljivo in nepopravljivo škodo tisočletnim civilizacijam; ker je ogrožen celo obstoj krščanskih skupnosti, zlasti v Iraku in Siriji, pa tudi v drugih delih širšega Bližnjega vzhoda; če bodo izginile, bodo te države izgubile velik del verske dediščine;

G.  ker ISIS/Daiš napada pripadnike krščanske, jazidske, turkmenistanske, šiitske, šabaške, sabejske, kakajske in sunitske skupnosti, ki se ne strinjajo z njegovo razlago islama, ter druge etnične in verske manjšine, nekatere od teh skupnosti pa so skrajneži napadali že precej pred napredovanjem ISIS/Daiša; ker različne skupine skrajnežev in džihadistov že več let namerno napadajo kristjane ter so več kot 70 % iraških kristjanov in več kot 700.000 sirskih kristjanov prisilile, da so zbežali iz svoje države;

H.  ker 250 000 Kaldejcev, Asircev in sirskih kristjanov v Iraku pripada različnim etničnim in verskim skupinam in ker se ocenjuje, da je pred izbruhom državljanske vojne leta 2011 v Siriji živelo tja do 40 000 Asircev;

I.  ker je ISIS/Daiš 15. februarja 2015 objavil video, ki prikazuje obglavljenje 21 egiptovskih koptskih kristjanov v Libiji; ker so te Kopte iz obubožanih delov Egipta, ki so delali kot delavci migranti, ugrabili v Sirtah v Libiji;

J.  ker je ISIS/Daiš 23. februarja 2015 v bližini mesta Tel Tamer na južnem bregu reke Kabur v severovzhodni Siriji ugrabil približno 220 Asircev; ker so med tem napadom skrajneži uničili tudi objekte in svete kraje kristjanov; ker je bilo pri tem ubitih na ducate Asircev; ker je menda Islamska država februarja 2015 razglasila, da morajo prebivalci asirske vasi v sirski pokrajini Hasaka plačati davek za nemuslimane (džizja) iz časov zgodnje islamske vladavine, ki je bil odpravljen v otomanskem cesarstvu leta 1856, in se spreobrniti v islam, drugače jih bodo ubili; ker se poroča, da ISIS/Daiš od 9. marca 2015 najbolj napada asirska krščanska mesta na območju reke Kabur;

K.  ker je 1. marca 2015 ISIS/Daiš po pogajanjih s plemenskimi poglavarji izpustil več deset Asircev, večinoma otrok in starejših, večina Asircev pa je še vedno v ujetništvu in teroristi grozijo, da jih bodo ubili, če se bodo bombni napadi protidžihadistične koalicije nadaljevali;

L.  ker naj bi Islamska država pri namernem izvajanju politike kulturnega in verskega čiščenja uničila več kot 100 cerkva v Iraku in najmanj šest v Siriji ter številne šiitske mošeje v Iraku; ker so borci Islamske države februarja 2015 namerno objavljali uničevanje kipov in drugih artefaktov v mosulskem muzeju iz časov starodavnih asirskih in akadskih cesarstev; ker je Islamska država nato zravnala z zemljo starodavno asirsko mesto Nimrud, nazadnje pa naj bi uničila mesto Hatra, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine; ker naj bi pripadniki sirskega režima obstreljevali cerkve v soseskah, ki so pod nadzorom opozicije, na primer v Homsu leta 2012 in Idlibu leta 2013;

M.  ker ISIS/Daiš še naprej preganja, pohablja in mori pripadnike etničnih in verskih manjšin, novinarje, vojne ujetnike, aktiviste in druge, včasih na izredno okruten in nepojmljiv način; ker druge strani, udeležene v konfliktu, zlasti pripadniki Asadovega režima, še naprej vsakodnevno in množično izvajajo vojna hudodelstva ter drugače kršijo mednarodno humanitarno pravo in pravo o človekovih pravicah;

N.  ker nasilje, ki ga izvaja ISIS/Daiš med drugim izvira iz salafizma, skrajne vahabitske razlage islama;

1.  je zgrožen in užaloščen zaradi surovih napadov skrajnežev ISIS/Daiša na Asirce v Siriji in Kopte v Libiji ter jih odločno obsoja; izraža solidarnost z družinami žrtev ter z asirsko krščansko skupnostjo v Siriji in koptsko krščansko skupnostjo v Egiptu, pa tudi z vsemi drugimi skupinami in posamezniki, ki so bili žrtve nasilja ISIS/Daiša;

2.  odločno obsoja ISIS/Daiš in njegove nezaslišane kršitve človekovih pravic, ki bi jih lahko po rimskem statutu Mednarodnega kazenska sodišča opredelili kot zločin proti človeštvu ali vojni zločin, pa tudi kot genocid; je zelo zaskrbljen, ker ta skupina namerno napada pripadnike krščanske, jazidske, turkmenistanske, šiitske, šabaške, sabejske, kakajske in sunitske skupnosti, ki se ne strinjajo z njeno razlago islama, da bi z območja pod svojim nadzorom pregnala vse verske manjšine; poudarja, da storilci teh dejanj ne smejo ostati nekaznovani in da bi moralo odgovornim soditi Mednarodno kazensko sodišče; v zvezi s tem spominja, da so oboroženi uporniki 22. aprila 2013 v sirski pokrajini Alep ugrabili škofa Johana Ibrahima in Paula Jazigija in da rešitev še vedno ni bila najdena;

3.  obsoja tudi to, da poskuša ISIS/Daiš svojo ekstremistično in totalitarno ideologijo in nasilje v druge države v regiji in prek njenih meja;

4.  podpira mednarodna prizadevanja proti skupini ISIS/Daiš, vključno z vojaškim posredovanjem mednarodne koalicije pod vodstvom ZDA, in spodbuja države članice EU, ki tega še niso storile, naj razmislijo, kako bi lahko prispevale k tem prizadevanjem, med drugim s sledenjem skrivnim finančnim sredstvom ISIS v tujini in njihovo prepovedjo;

5.  poziva mednarodno koalicijo, naj naredi več, da bi preprečila ugrabljanje pripadnikov manjšin, kot je bila ugrabitev na stotine asirskih kristjanov v severni Siriji; poudarja, kako pomembno je ponuditi zatočišče Kaldejcem, Asircem, sirskim kristjanom in drugim ogroženim prebivalcem iraške ninivske nižine, kjer že od nekdaj živijo in mirno sobivajo številne narodne in verske manjšine;

6.  poziva EU in njene države članice, naj se proaktivno in preventivno odzovejo na grožnjo, da se utegne ISIS/Daiš iz Iraka in Sirije razširiti še v druge države; v tem smislu je zelo zaskrbljen zaradi razmer v Libiji, ne le zaradi njene zemljepisne bližine Evropski uniji, temveč tudi konfliktnim območjem v Afriki;

7.  poziva EU in njene države članice, pa tudi partnerice zveze NATO, naj obravnavajo nejasno vlogo nekaterih držav v tem konfliktu, zlasti če so aktivno ali pasivno prispevale ali še prispevajo k vzponu ISIS/Daiša in drugih skrajnih skupin; je v zvezi s tem zelo zaskrbljen, ker javni in zasebni subjekti v Zalivu financirajo širjenje vahabitske razlage islama, in poziva tamkajšnje države, naj to financiranje opustijo; te države tudi poziva, naj prenehajo financirati teroristične organizacije s svojih ozemelj; poziva Turčijo, naj odigra pozitivno vlogo v boju proti ISIS/Daišu in nemudoma dovoli krščanskim manjšinam in drugim preganjanim ljudem, ki skušajo pobegniti iz Sirije, da prečkajo mejo s Turčijo, kjer bodo na varnem;

8.  spodbuja sodelovanje z novimi regionalnimi in lokalnimi silami, kot so kurdska regionalna vlada v Iraku, kurdske skupine na drugih območjih, na primer enote za zaščito prebivalstva, ki so sodelovale pri osvoboditvi mesta Kobane, in sirski vojaški svet, pa tudi organi lokalne samouprave v tej regiji, ki so izkazali trdnejšo zavezanost človekovim pravicam in demokraciji kot vlade njihovih držav; pozdravlja zlasti pogum kurdskih pešmerg, ki so veliko prispevali k varstvu ogroženih manjšin;

9.  je zaskrbljen zaradi poročil, da se krščanske manjšine ne morejo zateči v begunska taborišča v tej regiji, ker bi se znašle v preveliki nevarnosti; poziva EU, naj poskrbi, da bo njena razvojna pomoč dosegla vse manjšine, razseljene zaradi konflikta; spodbuja EU, naj se pri nudenju finančne in druge podpore opre na izkušnje in dobro delujoče mreže lokalnih in regionalnih cerkva, pa tudi na mednarodne cerkvene organizacije za pomoč, da bodo lahko vse manjšine uživale evropsko zaščito in podporo;

10.  meni, da morata začeti Svet in Evropska služba za zunanje delovanje sodelovati z mednarodnimi in regionalnimi partnerji pri pripravi ukrepov za obdobje, ko bo ISIS/Daiš premagan, saj sta kulturni in verski dialog in sprava nujno potrebna;

11.  obsoja dejstvo, da je ISIS/Daiš uničil kulturne znamenitosti in artefakte v Siriji in Iraku, kar je napad na kulturno dediščino vseh prebivalcev teh držav in človeštva nasploh;

12.  poziva EU in njene države članice, naj sodelujejo z mednarodnimi in lokalnimi partnerji ter skušajo z ozemelj, ki jih zaseda ISIS/Daiš, rešiti čim več predmetov asirske in druge kulturne in verske dediščine; Svet poziva tudi, naj ukrepa proti nezakoniti trgovini s starodavnimi artefakti, ki prihajajo s teh ozemelj;

13.  potrjuje in podpira neodtujljivo pravico vseh verskih in narodnih manjšin v Iraku in Siriji, da še naprej dostojno, enakopravno in varno živijo v svojih zgodovinskih in tradicionalnih domovinah ter da svobodno prakticirajo svojo vero; glede na to poziva vse države članice OZN, naj se jasno opredelijo zoper nasilje in zlasti podprejo pravice manjšin; meni, da trpljenja in množičnega odseljevanja kristjanov in drugih avtohtonih prebivalcev iz te regije ne bo konec, če tamkajšnji politični in verski voditelji ne bodo jasno in nedvoumno podprli njihovega obstanka ter njihovih polnopravnih in enakih državljanskih pravic v teh državah;

14.  brez pridržkov kot nelegitimno zavrača oznanilo vodstva ISIS/Daiš, da je ustanovilo kalifat na območju pod svojim nadzorom; poudarja, da vzpostavitev in širjenje islamskega kalifata ter dejavnosti drugih skrajnih skupin na Bližnjem vzhodu neposredno ogrožajo varnost evropskih držav;

15.  potrjuje svojo zavezanost svobodi misli, vesti in veroizpovedi ali prepričanja kot temeljni pravici, ki jo zagotavljajo mednarodni pravni instrumenti, ki jih je podprla večina držav in katerim se pripisujejo univerzalne vrednote;

16.  podpira vse pobude, tudi v EU, za spodbujanje dialoga in medsebojnega spoštovanja med verskimi skupnostmi; poziva verske oblasti, naj se zavzemajo za strpnost in dajejo pobude proti sovraštvu in nasilnemu in skrajnemu radikalizmu;

17.  poziva EU, naj v okviru za človekove pravice podrobneje preuči še druge protiteroristične politike, ne samo tistih, ki so bile že sprejete, in v sodelovanju z državami članicami še naprej izboljšuje politike proti radikalizaciji na ozemlju EU, širjenju sovražnega govora in napeljevanju k nasilju v spletu; države članice EU še poziva, naj v sodelovanju z varnostnim svetom in generalno skupščino ZN ustavijo širitev skrajne in džihadistične ideologije po svetu;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, Sirski nacionalni koaliciji, vladi in parlamentu Iraka, regionalni vladi Kurdistana v Iraku, predsedniku Arabske republike Egipt, poslanskemu svetu v libijskem Tobruku in libijski vladi, Arabski ligi, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0422. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0027. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0040.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o Južnem Sudanu, vključno z nedavnimi ugrabitvami otrok (2015/2603(RSP))

P8_TA(2015)0072 RC-B8-0241/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Južnem Sudanu, zlasti resolucije z dne 16. januarja 2014(1) in 13. novembra 2014(2) o razmerah v Južnem Sudanu,

–  ob upoštevanju prekinitve ognja in dogovora o delitvi oblasti, ki sta ga 2. februarja 2015 pod okriljem Medvladne agencije za razvoj (IGAD) v Adis Abebi podpisala predsednik Salva Kiir in nekdanji podpredsednik Riek Machar,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna z dne 3. februarja 2015 o mirovnih pogajanjih v Južnem Sudanu,

–  ob upoštevanju sporočila s srečanja na visoki ravni med Medvladno agencijo za razvoj (IGAD) in Uradom OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) 10. februarja 2015 o humanitarni krizi v Južnem Sudanu,

–  ob upoštevanju izjave posebne predstavnice generalnega sekretarja OZN za otroke v oboroženih spopadih z dne 25. februarja 2015,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Republike Južni Sudan in OZN o preprečevanju spolnega nasilja v konfliktih iz oktobra 2014,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 2155 (2014) in 2206 (2015), ki sta podlaga za usmerjene sankcije proti vsem, ki onemogočajo mir v Južnem Sudanu,

–  ob upoštevanju izjave za tisk predstavnika podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 6. marca 2015 o nezmožnosti strani v južnosudanskem konfliktu, da bi dosegle mirovni sporazum,

–  ob upoštevanju leta 2012 obnovljenega akcijskega načrta za Južni Sudan, s katerim naj bi ustavili novačenje in vključevanje otrok vojakov v vladne sile in druge hude kršitve njihovih pravic,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju Konvencije Afriške unije o posebnih vidikih begunske problematike v Afriki,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Afriške listine o pravicah in dobrobiti otroka,

–  ob upoštevanju Konvencije ZN proti mučenju,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

–  ob upoštevanju smernic EU o otrocih v oboroženih spopadih iz leta 2010,

–  ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela št. 182 o najhujših oblikah dela otrok, ki je bila sprejeta leta 1999 in med najhujšimi oblikami izkoriščanja otrok navaja prisilno ali obvezno rekrutiranje otrok za sodelovanje v oboroženih spopadih,

–  ob upoštevanju sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju sudanskega celovitega mirovnega sporazuma iz leta 2005,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je milica, ki naj bi jo vodil Johnson Oloni, poveljnik iz vrst Sudanske ljudske osvobodilne vojske (SPLA), 15. in 16. februarja 2015 iz vasi Wau Shilluk v zvezni državi Zgornji Nil ugrabila okoli 89 otrok, verjetno pa še stotine drugih; ker naj bi oboroženi vojaki po poročanju prič obkolili vas in preiskali vse hiše ter s silo odvedli večinoma dečke, starejše od 12 let;

B.  ker je politični spor v vladajoči južnosudanski stranki, Sudanskem ljudskem osvobodilnem gibanju (SPLM), decembra 2013 prerasel v oborožen spopad v Jubi med silami, zvestimi predsedniku Kiiru, in podporniki nekdanjega podpredsednika Rieka Machara;

C.  ker je bilo po notranjem oboroženem konfliktu, ki je izbruhnil decembra 2013, notranje razseljenih okoli 1,4 milijona ljudi, 500 000 jih je zbežalo v sosednje države, okoli 12 000 otrok pa so rekrutirale vojaške sile in oborožene skupine; ker je bilo po poročanji ubitih, posiljenih, razseljenih in osirotelih na tisoče otrok;

D.  ker po ocenah okoli 4 milijone ljudi močno ogroža negotova oskrba s hrano in pomanjkanje hrane, OZN pa nenehno opozarja, da se bo humanitarna kriza še poglobila in da bo prišlo do lakote, če se bodo spopadi nadaljevali; ker se bodo razmere ob pomanjkanju zdravstvene oskrbe in infrastrukture kvečjemu poslabšale;

E.  ker celo misija OZN v Republiki Južni Sudan (UNMISS) zagotavlja zatočišče več kot 100 000 notranje razseljenim osebam, ki so zbežale pred nasiljem, in je tudi sama tarča napadov;

F.  ker je po ocenah OZN več kot polovica prebivalcev begunskih taborišč otrok in to močno ogroža njihovo varnost, razvoj in dobrobit; ker ima Južni Sudan eno najvišjih stopenj umrljivosti novorojenčkov na svetu, izobraževalni kazalniki pa so med najnižjimi na svetu; ker je zaradi tega konflikta 400 000 otrok zapustilo šolo;

G.  ker vpletene strani v tem konfliktu napadajo civiliste na podlagi etnične pripadnosti, domnevne politične usmerjenosti, izvajajo spolno nasilje in vsepovprek uničujejo in plenijo;

H.  ker so različne strani, vpletene v konflikt v Južnem Sudanu, pod okriljem Medvladne agencije za razvoj 7. januarja 2014 v Adis Abebi začele pogajanja; ker se kljub preteklim dogovorom o prekinitvi sovražnosti – zadnji je bil sporazum o prekinitvi ognja, podpisan 2. februarja 2015 v Adis Abebi – in nepretrganim prizadevanjem Medvladne agencije za razvoj, da bi izposlovala politično rešitev konflikta, spopadi nadaljujejo, zaznamuje jih popolno nespoštovanje mednarodnega prava človekovih pravic in humanitarnega prava, za zlorabe v tem konfliktu pa nihče ne odgovarja;

I.  ker se vladna in uporniška stran do roka Medvladne agencije za razvoj, 5. marca 2015, nista mogli sporazumeti o delitvi oblasti in ker se mirovna pogajanja v nedogled podaljšujejo; ker je Medvladna agencija za razvoj kot glavna posrednica najavila, da lahko zdaj v pogajanjih neposredno sodelujeta tudi OZN in Afriška unija;

J.  ker je Afriška unija marca 2014 ustanovila preiskovalno komisijo, njeno končno poročilo pa še ni bilo objavljeno, čeprav ga je komisiji Afriške unije posredovala že oktobra 2014;

K.  ker je zakasnitev pri objavi povzročila vsesplošno razočaranje in velja kot velik primanjkljaj za odgovornost in odpravo nekaznovanja, saj so razočaranje izrazile tudi vidne osebnosti, na primer pomočnik generalnega sekretarja OZN Ivan Šimonović, nekdanja visoka komisarka OZN za človekove pravice Navi Pillay in vidni predstavniki južnosudanskih organizacij civilne družbe;

L.  ker je Varnostni svet OZN 3. marca 2015 soglasno odobril sistem, s katerim se naložijo sankcije tistim, ki so odgovorni za nadaljevanje konflikta ali preprečevanje miru v Južnem Sudanu oziroma vpleteni v te dejavnosti; ker sankcije veljajo tudi za tiste, ki napadajo civiliste ali bolnišnice, verske objekte, šole ali kraje, na katerih civilisti iščejo zatočišče, in ki novačijo ali vključujejo otroke v oborožene sile ali skupine;

M.  ker Južni Sudan, čeprav je parlament izglasoval ratifikacijo, še ni podpisal nobene osrednje mednarodne ali regionalne pogodbe o človekovih pravicah, na primer Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, Konvencije Afriške unije, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki, Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Konvencije OZN proti mučenju in Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

N.  ker statut Mednarodnega kazenskega sodišča uvršča nabor ali vključevanje otrok, mlajših od petnajst let, v oborožene sile ali skupine ali njihovo izrabljanje za aktivno sodelovanje pri sovražnostih med vojna hudodelstva;

O.  ker je parlament Južnega Sudana obravnaval osnutek zakona o nevladnih organizacijah, ki bi omejil svobodo združevanja, uvedel obvezno registracijo, brez katere bi bilo delovanje nevladnih organizacij prepovedano, in kriminaliziral prostovoljne dejavnosti, ki se izvajajo brez potrdila o registraciji

P.  ker se šole med drugim še naprej uporabljajo v vojaške namene, saj se jih zaseda ali uporablja kot prostore za novačenje; ker se je po poročilih konec februarja 2015 30 šol še zmeraj uporabljalo v vojaške namene;

Q.  ker je gospodarstvo Južnega Sudana, če ne upoštevamo donacij in humanitarne pomoči, skoraj v celoti odvisno od naftnega sektorja, saj izvoz nafte znaša več kot 70 % BDP in približno 90 % prihodkov države; ker zaradi prihodkov naftne industrije prihaja do nasilnih konfliktov;

R.  ker nadaljevanje nasilja v Južnem Sudanu pomeni zelo visoke humanitarne stroške, saj po ocenah OZN humanitarna pomoč, potrebna za leto 2015, znaša 1,81 milijarde USD; ker je OZN v Južnem Sudanu razglasil izredne razmere tretje stopnje, kar je najhujša oblika humanitarne krize;

S.  ker so EU in njene države članice v letu 2014, da bi se odzvale na humanitarno krizo in izpolnile nujne potrebe južnosudanskih beguncev v regiji, zagotovile humanitarno pomoč v vrednosti skoraj 300 milijonov EUR;

1.  je izjemno zaskrbljen zaradi čedalje slabših varnostnih in humanitarnih razmer v Južnem Sudanu, ki bi utegnile destabilizirati celotno vzhodnoafriško regijo; odločno poziva vse vpletene strani, naj končajo nasilje in kršitve človekovih pravic ter oblikujejo prehodno vlado nacionalne enotnosti in v celoti omogočijo dostavo humanitarne pomoči; poziva vpletene strani, naj končajo napade na izobraževalne in javne zgradbe ter prenehajo uporabljati šole v vojaške namene, vključno z novačenjem otrok vojakov; v zvezi s tem ponovno izraža podporo smernicam za zaščito šol in univerz pred vojaško uporabo med oboroženimi konflikti;

2.  je močno razočaran, da po več kot letu pogajanj pod okriljem Medvladne agencije za razvoj ni vidnega napredka; poziva vse strani, vpletene v konflikt, naj sklenejo dogovor o delitvi oblasti, v celoti podpira potekajoči pogajalski proces ter poziva k brezpogojni, popolni in takojšnji ustavitvi ognja, prekinitvi vseh sovražnosti in takojšnji zaustavitvi novačenja in mobilizacije civilistov; poziva k prizadevanjem za iskanje načina, s katerim bi dosegli trajen mir in stabilnost; poziva vlado in uporniške strani, naj dobronamerno sodelujejo v brezpogojnem in vključujočem političnem dialogu za uspešen zaključek pogajanj; poziva Afriško unijo in Medvladno agencijo za razvoj, naj si še naprej prizadevata za spodbujanje vključujočega dialoga in mirovnega posredovanja;

3.  poziva k takojšnji izpustitvi in varni vrnitvi vseh otrok, ki so jih od začetka konflikta decembra 2013 rekrutirale oborožene sile; odločno opozarja vse strani, vpletene v konflikt, da sta novačenje in vključevanje otrok v oborožene sile in skupine resna kršitev mednarodnega prava;

4.  poziva Sudansko ljudsko osvobodilno vojsko (SPLA) in opozicijske sile, naj se temeljito in pregledno prepričajo, da v svojih vrstah nimajo več otrok, in naj v sodelovanju z OZN nemudoma oblikujejo in začnejo izvajati akcijski načrt, s katerim bi končali hude kršitve otrokovih pravic;

5.  spominja na zavezo, ki so jo južnosudanske oblasti dale leta 2009 in obnovile leta 2012, da bodo prenehale novačiti in vključevati otroke v konflikte, izpustile vse otroke iz vrst vladnih varnostnih sil, zagotovile pomoč pri ponovni združitvi z družino in vključitvi v družbo ter preiskale hude kršitve otrokovih pravic; obžaluje, da ta zaveza ni bila v celoti spoštovana; poziva vse strani, naj v celoti izvajajo smernice iz akcijskega načrta;

6.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z uradom posebne predstavnice OZN za otroke v oboroženih spopadih, Unicefom in drugimi agencijami zagotovi pomoč pri mobilizaciji virov za dolgoročno ponovno vključitev otrok iz vrst oboroženih sil in tistih, ki jih je konflikt prizadel;

7.  vztraja pri tem, da je treba premostiti vrzel med posredovanjem ob humanitarni krizi in dolgoročnim razvojnim sodelovanjem; predvsem meni, da se morajo dolgoročni razvojni programi za otroke, prizadete v oboroženih spopadih, med drugim osredotočati na sisteme za njihovo zaščito, izobraževanje in programe zaposlovanja; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo humanitarno pomoč ter lokalnim kmetom in pridelovalcem omogočijo dostop do virov;

8.  poziva Svet Afriške unije za mir in varnost, naj objavi poročilo preiskovalne komisije Afriške unije o Južnem Sudanu (AUCISS) o kršitvah človekovih pravic v Južnem Sudanu in brez odlašanja zagotovi nadaljnje spremljanje njenih ugotovitev;

9.  poudarja, da je objava poročila bistven korak na poti do miru in sprave; priznava, da imajo vsi Južnosudanci pravico izvedeti resnico in biti deležni pravice in da je več sto žrtev in prič hudodelstev nedvomno moralo premagati strahove in stopiti v stik z AUCISS, pri tem pa so se pogosto izpostavljali veliki nevarnosti, ko so opisovali boleče izkušnje, da bi prispevali k popolnejši sliki konflikta;

10.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dejavno podpirata izvajanje priporočil preiskovalne komisije, vključno z morebitno ustanovitvijo hibridnega sodišča, ki bi obravnavalo hudodelstva, kakor je predlagal generalni sekretar OZN;

11.  pozdravlja sprejetje resolucije Varnostnega sveta OZN št. 2206, ki bi naložila ciljne sankcije neposredno tistim, ki so podžigali konflikt, in poziva k njenemu takojšnjemu izvajanju; poudarja, da je treba na regionalni in mednarodni ravni sprejeti celovit embargo na orožje, da bi zaustavili dobavo orožja posameznikom in skupinam, ki so zakrivili hude kršitve človekovih pravic, vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ter zaščitili neposredno ogrožene civiliste;

12.  poziva vlado Južnega Sudana, naj opravi hitro, temeljito, nepristransko in neodvisno preiskavo kršitev človekovih pravic, da bi lahko kazensko preganjala in terjala odgovornost posameznikov, ki so v skladu z mednarodnim pravom osumljeni kaznivih dejanj in hudih kršitev človekovih pravic, vključno z ugrabljanjem in novačenjem otrok v oboroženih spopadih ter spolnim nasiljem nad ženskami in otroki;

13.  spominja na protokol Medvladne agencije za razvoj z dne 25. avgusta 2014, v katerem je jasno navedeno, da posamezniki, ki jih AUCISS spozna kot odgovorne za resna kazniva dejanja, niso primerni za sodelovanje v prehodni vladi;

14.  poziva vlado Južnega Sudana, naj nujno dokončno pripravi zakonodajne spremembe, ki bi kriminalizirale novačenje in vključevanje otrok ter omogočile kazenski pregon kršiteljev, prav tako pa naj začne dokončno izvajati mednarodne sporazume, vključno z Izbirnim protokolom h Konvenciji o otrokovih pravicah iz leta 2002, in naj upošteva Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ;

15.  poziva vlado Južnega Sudana, naj zavrne zakonodajo, ki bi omejevala področja delovanja nevladnih organizacij in društev, saj bi to močno oviralo razvoj družbe in prizadevanja za humanitarno pomoč;

16.  poziva vlado Južnega Sudana, naj izpolni svojo dolžnost in poskrbi za svoje prebivalstvo, mednarodne donatorje pa poziva, naj povečajo podporo prizadevanjem za pomoč, in glede na obseg in nujnost potreb poziva mednarodno skupnost, naj skliče novo mednarodno konferenco donatorjev za Južni Sudan, ko bodo izpolnjeni vsi pogoji za mir in vzpostavljeni mehanizmi ustrezne porazdelitve prihodkov;

17.  poziva k odgovornemu upravljanju naravnih virov Južnega Sudana, s čimer bi zagotovili, da naftni prihodki ne bodo uporabljeni za podžiganje konflikta; poziva pogajalski strani, naj v mirovne pogovore in morebitni končni dogovor vključita vprašanje preglednosti naftnega sektorja in javnega nadzora nad njim, in sicer tako, da se bo prihodek iz tega vira lahko uporabil za trajnostni razvoj države in izboljšanje življenja njenih prebivalcev;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi Južnega Sudana, komisarju Južnega Sudana za človekove pravice, nacionalni zakonodajni skupščini Južnega Sudana, institucijam Afriške unije, Medvladni agenciji za razvoj, sopredsednikoma Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU in generalnemu sekretarju OZN.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0042. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0053.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o Tanzaniji, zlasti o vprašanju prilaščanja zemljišč (2015/2604(RSP))

P8_TA(2015)0073 RC-B8-0242/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pobude za preglednost lastništva zemljišč skupine G-8 iz leta 2013,

–  ob upoštevanju okvira in smernic Afriške unije za zemljiško politiko v Afriki (ALPFG), dokumenta Afriške unije o okviru politike pašništva v Afriki: varstvo, zaščita in izboljšanje življenja, preživetja in pravic pašniških skupnosti, ki ga je konferenca afriških ministrov za kmetijstvo sprejela oktobra 2010 in je bil januarja 2011 potrjen na 18. rednem zasedanju izvršilnega sveta v Adis Abebi (dokument EX.CL/631 XVIII) ter deklaracije Afriške unije o vprašanjih in izzivih v zvezi z zemljišči v Afriki iz leta 2009,

–  ob upoštevanju izjave, sprejete na svetovnem vrhu o zanesljivi preskrbi s hrano leta 2010 v Rimu, načel za odgovorne naložbe v kmetijstvu, ki spoštujejo pravice, sredstva za preživljanje in vire (PRAI) in prostovoljnih smernic Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov v okviru prehranske varnosti na državni ravni (VGGT),

–  ob upoštevanju vodilnih načel Afriške unije, Afriške razvojne banke in Ekonomske komisije za Afriko o obsežnih naložbah v zemljišča v Afriki (LSLBI);

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov Olivieja De Schutterja z dne 11. junija 2009 o pravici do hrane z naslovom „Odkup in dajanje v najem velikih zemeljskih površin: osrednja načela in ukrepi za spopadanje z izzivom na področju človekovih pravic“,

–  ob upoštevanju deklaracije tisočletja z dne 8. septembra 2000, ki določa razvojne cilje tisočletja, zlasti prvega, tretjega in sedmega cilja,

–  ob upoštevanju poročila OZN o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2014,

–  ob upoštevanju poročila s konference OZN o trajnostnem razvoju, ki je bila od 20. do 22. junija 2012 v Riu de Janeiru v Braziliji,

–  ob upoštevanju študije Programa Združenih narodov za naselja (UN-Habitat) iz leta 2008 z naslovom „Varnost zemljiških pravic za vse“ in priročnika UN-Habitat z naslovom „Kako oblikovati zemljiško politiko v korist revnim: postopek, vodila in spoznanja“,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev (UNDRIP) in Konvencije Mednarodne organizacije dela o domorodnih ljudstvih in plemenih (št. 169) iz leta 1989,

–  ob upoštevanju zakona o vaških zemljiščih št. 5 iz leta 1999 in zakona Združene republike Tanzanije o lokalni upravi iz leta 1982,

–  ob upoštevanju smernic zemljiške politike EU za razvoj in načrtovanje programov zemljiške politike v državah v razvoju iz leta 2004,

–  ob upoštevanju obvestila Komisije z dne 9. aprila 2014 o vzpostavitvi novega programa z zneskom 33 000 000 EUR, namenjenega izboljšanju upravljanja zemljišč in zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti za družinske kmetije in ranljive skupnosti v podsaharski Afriki,

–  ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah iz leta 2011,

–  ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o družbenih in okoljskih posledicah pašništva v državah AKP, sprejete novembra 2013 (ACP-EU/101.526/13/fin),

–  ob upoštevanju študije o obravnavanju učinka prilaščanja zemljišč na človekove pravice iz leta 2015, ki jo je naročil Pododbor za človekove pravice,

–  ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so vsi glavni izzivi 21. stoletja – zanesljiva preskrba s hrano, pomanjkanje energije, pomanjkanje vode, rast mest in prebivalstva, degradacija okolja, podnebne spremembe, naravne nesreče in nestabilnost držav – povezani z vprašanji upravljanja zemljišč, kar pomeni, da je treba še toliko bolj dati prednost celoviti zemljiški reformi in zagotavljanju zemljiških pravic;

B.  ker so tanzanijske oblasti oznanile, da nameravajo prodati 1500 kvadratnih kilometrov masajskih zemljišč zasebnemu podjetju za lov in safari s sedežem v Združenih arabskih emiratih; ker ta načrt vključuje izselitev 40 000 masajskih pastirjev;

C.  ker je predsednik Tanzanije Jakaya Kikwete zaradi mednarodnih pritiskov novembra 2014 zatrdil, da je načrt opustil, in se zavezal, da Masajev nikoli ne bo prisilil oditi z ozemelj njihovih prednikov; ker je bilo kljub dani obljubi več tisoč Masajev nezakonito izseljenih z njihovih ozemelj; ker so po nedavnih poročilih tanzanijske oblasti uničile več kot 200 hiš in zasegle živino, zaradi česa je več kot 3000 ljudi ostalo brez doma in zavetja;

D.  ker imajo tanzanijski Masaji dolgo zgodovino zaostrujočih se sporov s tanzanijskimi oblastmi glede lastništva zemljišč še od leta 1992, ko je tuje podjetje Ortello Business Corporation (OBC) pridobilo pravice za lov v rezervatu za divjad Liliondo, ki je v zakoniti lasti masajskih pastirjev in kjer ti tudi živijo;

E.  ker je spletno peticijo masajske skupnosti z območja Ngorongoro na platformi AVAAZ podpisalo več kot 2 milijona ljudi po vsem svetu;

F.  ker se zasebni vlagatelji in vlade vse bolj zanimajo za nakup večjih zemljišč ali dolgoročni najem za proizvodnjo hrane ali energentov ali za pridobivanje mineralov, večinoma v afriških državah v razvoju, zlasti v Tanzaniji;

G.  ker se je v Tanzaniji med letoma 2005 in 2008 bistveno povečalo tuje in domače zanimanje za gradnjo obsežnih plantaž za biogoriva, ko je bilo okoli 640 000 hektarjev zemljišč dodeljeno vlagateljem, s čimer so kmete in podeželska gospodinjstva prikrajšali za zemljišča in preživetje in je s tem ogrožena njihova prehranska varnost;

H.  ker se ocenjuje, da za 1,4 milijarde hektarjev zemlje na svetu veljajo običajne norme; ker je dostop avtohtonega prebivalstva do zemljišč zavarovan s posebnimi oblikami zaščite v skladu s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169 in Deklaracijo Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev, člen 10 slednje pa zagotavlja tudi, da se avtohtonih prebivalcev ne sme s silo preseliti z njihove zemlje ali ozemelj, in določa, da preselitev ni dovoljena brez njihove svobodne, predhodne in informirane privolitve in po dogovoru o pravični in pošteni odškodnini ter, če je mogoče, možnosti vrnitve;

I.  ker je obsežne odkupe zemljišč v skladu z deklaracijo iz Tirane iz leta 2011 mogoče opredeliti kot prisvajanje zemljišč, če velja kaj od naslednjega: če gre za nedvomno kršitev človekovih pravic, če se preselitev lokalnih skupnosti opravi brez njihovega svobodnega, predhodnega in ozaveščenega soglasja, če ne temeljijo na preglednih pogodbah in če se oceni, da bodo imeli negativne gospodarske in okoljske posledice;

J.  ker je po podatkih Afriške razvojne banke 75 % prebivalcev Tanzanije malih kmetov; ker pastirske skupnosti živijo dobro in v sožitju z zaščiteno divjadjo ter predstavljajo približno 10  % prebivalcev Tanzanije, vključno z Masaji, vendar se še naprej soočajo z obsežnimi izgubami svojega ozemlja zaradi prodaje zemljišč brez ustreznega znanja o pravnih in praktičnih posledicah, zaradi skorumpiranega in nezakonitega dodeljevanja zemljišč tujcem in ker oblasti razvrščajo zemljišča v zavarovana zemljišča, rezervate in nacionalne parke;

K.  ker člen 17 Splošne deklaracije o človekovih pravicah vsakomur priznava pravico do lastništva, tako samemu kakor tudi skupno z drugimi, in je v njem določeno, da premoženje nikomur ne sme biti samovoljno odvzeto;

L.  ker so imela mednarodna podjetja, tudi evropska, pomembno vlogo pri obsežnih odkupih zemljišč v Tanzaniji in so bile v financiranje obsežnih nakupov ozemlja v državi vpletene tudi mednarodne finančne institucije;

M.  ker smernice za zemljiško politiko v Afriki pozivajo k spoštovanju človekovih pravic skupnosti, vključno s spoštovanjem tradicionalnih zemljiških pravic in z zemljo povezanih virov;

N.  ker je EU maja 2014 začela nov program za krepitev upravljanja zemljišč in pomoč pri izboljšanju prehranske varnosti družinskih kmetij in ranljivih skupnosti v afriških državah;

1.  odločno obsoja nezakonite preselitve lokalnih podeželskih skupnosti, uničevanje njihovih vasi in tradicionalnega načina življenja ter kršenje njihovih temeljnih človekovih pravic, vključno s pravico do ustrezne prehrane, pravico do vode in pravico do ustreznih stanovanj;

2.  zlasti obsoja ukrepe, ki ne priznavajo zakonitosti običajnih dogovorov glede posesti, ki posameznikom in skupnostim zagotavljajo zakonske pravice ter preprečujejo odvzem in zlorabo zemljiških pravic, kar je še zlasti pogosto med afriškimi skupnostmi;

3.  poziva vlado Tanzanije, naj nemudoma izvaja VGGT in omogoči učinkovito sodno uveljavljanje v njih opredeljenih pravic; naj spoštuje prvo temeljno načelo vodilnih načel o obsežnih naložbah v zemljišča v Afriki, ki vključuje spoštovanje človekovih pravic skupnosti in običajnih pravic do rabe zemljišč ter naj prispeva k odgovornemu upravljanju zemljišč in z njimi povezanih virov v skladu s pravno državo; ter naj izboljša zemljiške pravice žensk, saj predstavljajo vsaj polovico delovne sile v kmetijstvu in trgovini, vendar je njihov dostop do lastninskih pravic in spremljajočih storitev (npr. dostop do bank in sodelovanje v združenjih) še vedno omejen, okrepi pa naj tudi zemljiške pravice ranljivih skupnosti in družbenih skupin, kot so pastirske skupnosti;

4.  poziva k neodvisni preiskavi zemljiških sporov v Loliondu;

5.  poziva tanzanijsko vlado, naj pred začetkom izvajanja naložbenih projektov spodbuja politike naložb v kmetijstvo, ki koristijo lokalnemu prebivalstvu v zadevnih regijah, uskladi in izvaja svoje politike glede presoj vpliva na družbo in okolje, vključno s presojami vpliva na lokalno proizvodnjo hrane, in spoštuje določbe o posvetovanju in odškodnini v primeru razlastitve zemljišč;

6.  opozarja, da mednarodno pravo avtohtonim ljudstvom zagotavlja posebne oblike varstva zemljiških pravic; poudarja, da bi se morale v skladu z deklaracijo OZN o pravicah avtohtonih ljudstev vse spremembe v rabi zemljišč izvesti samo ob prostovoljni, predhodni in informirani privolitvi lokalnih skupnosti, ki jih to zadeva; vztraja, da morajo države zagotoviti učinkovite mehanizme za preprečevanje vseh ukrepov, katerih namen ali učinek je avtohtonim ljudstvom odvzeti zemljišče, ozemlje ali vire, in pravno varstvo za tak primer;

7.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja natančnih informacij in tajnosti v zvezi s številnimi naložbami v Tanzaniji; poziva Komisijo, naj spodbuja oblasti k zagotavljanju, da se bodo dogovori o zemljiščih sklepali na javen in pregleden način in bodo prilagojeni nomadskim živinorejcem ali pastirjem;

8.  zlasti poziva Komisijo, naj aktivno sodeluje s tanzanijskimi oblastmi in jih odločno spodbuja k pripravi pravno zavezujočega in kodificiranega priznanja pravic Masajev, zlasti glede ozemlja njihovih prednikov, da bi zagotovile ustrezno pravno varstvo za preprečitev sporov v prihodnosti;

9.  poudarja, da je zagotavljanje zemljiške posesti podeželskim skupnostim bistveno za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja; poziva EU, naj okrepi gradnjo zmogljivosti sodišč v državah v razvoju za učinkovito uveljavljanje stvarnega prava, reševanje zemljiških sporov in obravnavo razlastitev kot del celostnega pristopa k utrjevanju sodnih sistemov in pravne države;

10.  opozarja, da imajo obsežni projekti pogosto hude posledice za naravno okolje, vključno s krčenjem gozdov, izgubo biotske raznovrstnosti in onesnaženjem vode;

11.  poziva Komisijo, naj uskladi svoje smernice zemljiške politike s prostovoljnimi smernicami Organizacije za prehrano in kmetijstvo za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov v okviru prehranske varnosti na državni ravni (VGGT) in temu nameni več pozornosti v programih za razvojno sodelovanje, trgovinski in naložbeni politiki ter sodelovanju v večstranskih finančnih institucijah;

12.  poudarja, da je treba človekove pravice in predpise o preprečevanju prilaščanja zemljišč vključiti v sporazume EU o trgovini in naložbah, tudi v splošni sistem preferencialov EU;

13.  poudarja pomen popolne preglednosti in odgovornosti pri operacijah podjetij in finančnih institucij EU v obsežnih naložbah v kmetijsko gospodarstvo in nakupih zemljišč v Tanzaniji ter poziva k trdnim in učinkovitim mehanizmom EU za spremljanje teh operacij;

14.  poziva Komisijo, naj Parlamentu predloži poročilo o izdatkih v okviru razvojnih programov in proračuna EU, povezanih z upravljanjem zemljišč, da bi zagotovili, da bodo ti programi spodbujali človekove pravice in reševali izzive prilaščanja zemljišč;

15.  poudarja, da je treba pri postopkih v okviru zemljiške politike poleg vloge državnih institucij in struktur za upravljanje in vodenje zemljišč dejansko priznati tudi vlogo institucij in struktur na lokalni ravni in ravni skupnosti;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Afriški uniji ter vladi in parlamentu Tanzanije.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o umoru voditelja ruske opozicije Borisa Nemcova in položaju demokracije v Rusiji (2015/2592(RSP))

P8_TA(2015)0074 RC-B8-0239/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih poročil in resolucij o Rusiji, zlasti resolucije z dne 23. oktobra 2012 o skupnih vizumskih omejitvah za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(1), z dne 13. junija 2013 o pravni državi v Rusiji(2), z dne 13. marca 2014 o Rusiji in izrekanju kazni protestnikom, udeleženim v dogodkih na Blatnem trgu(3), z dne 23. oktobra 2014 o razpustitvi nevladne organizacije Memorial (dobitnice nagrade Saharova 2009) v Rusiji(4) in z dne 15. januarja 2015 o Rusiji, zlasti o zadevi Alekseja Navalnega(5),

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 28. februarja 2015 o umoru Borisa Nemcova,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Federice Mogherini z dne 4. marca 2015 o še vedno trajajočem priporu Nadje Savčenko,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika podpredsednice Komisije/visoke predstavnice z dne 3. marca 2015 o zavrnitvi vstopa na ozemlje Ruske federacije poslanki EP Sandri Kalniete,

–  ob upoštevanju izjave varuha človekovih pravic Ruske federacije Vladimirja Lukina z dne 4. marca 2014 o javnih protestih v Moskvi in ravnanju organov kazenskega pregona,

–  ob upoštevanju posvetovanja med EU in Rusijo o človekovih pravicah 28. novembra 2013,

–  ob upoštevanju sedanjega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki vzpostavlja partnerstvo med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Rusko federacijo na drugi, ter začasno ustavljenih pogajanj o novem sporazumu med EU in Rusijo,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so Borisa Nemcova, nekdanjega podpredsednika vlade Ruske federacije, nekdanjega guvernerja regije Nižni Novgorod, pomembnega reformista ruske postsovjetske družbe in gospodarstva ter enega od voditeljev ruske liberalne in demokratične opozicije, ubili v bližini Kremlja dva dni pred napovedanim shodom proti posledicam gospodarske krize in konflikta v Ukrajini, ki ga je organiziral in naj bi potekal 1. marca 2015;

B.  ker je Boris Nemcov nekaj tednov pred smrtjo preiskoval vpletenost Rusije v konflikt v Doneškem bazenu in je nameraval objaviti poročilo o tem; ker so zaradi njegovega umora prijeli pet moških, vendar ni jasno, ali je kateri od njih izstrelil usodne krogle; ker ruske oblasti nekaterim poslancem Evropskega parlamenta in nacionalnim delegacijam niso dovolile vstopa na ozemlje Ruske federacije in se zato niso mogli udeležiti pogreba Borisa Nemcova;

C.  ker je bil Boris Nemcov odločen zagovornik sodobne, uspešne, demokratične in v svet odprte Ruske federacije;

D.  ker Rusko federacijo polnopravno članstvo v Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter podpis splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah zavezujeta k spoštovanju univerzalnih načel demokracije, načela pravne države ter temeljnih svoboščin in človekovih pravic;

E.  ker so se razmere na področju človekovih pravic v Rusiji v zadnjih letih poslabšale, ruske oblasti pa so sprejele vrsto zakonov, ki vsebujejo nejasne določbe, uporabljajo pa jih za dodatno omejevanje nasprotnikov, akterjev civilne družbe ter svobode izražanja in zbiranja; ker je pravosodno ministrstvo izkoristilo nova pooblastila in 42 skupin označilo kot tuje agente, med drugim najbolj strokovno in najmočnejšo rusko organizacijo za človekove pravice, ter je pod pretvezo birokracije poskušalo onemogočiti delovanje številnim drugim skupinam; ker je duma januarja 2015 sprejela prve ukrepe v zvezi z novim zakonom, s katerim bi nezaželenim tujim organizacijam prepovedali opravljanje dejavnosti;

F.  ker je Evropski parlament ob številnih priložnostih izrazil zaskrbljenost zaradi demokratičnih razmer v Rusiji ter njenega sistematičnega nespoštovanja pravne države in temeljnih pravic; ker v Rusiji načelo pravne države, standardi poštenega sojenja, dolžno pravno ravnanje in neodvisnost sodstva niso spoštovani; ker pri zadnjih predsedniških in parlamentarnih volitvah niso bili izpolnjeni standardi OVSE;

G.  ker so številna sojenja in sodni postopki v zadnjih letih, kot so primeri Navalnega, Magnickega, Hodorkovskega in Politkovske, zbudili dvome o neodvisnosti in nepristranskosti sodstva Ruske federacije; ker so ti zelo odmevni primeri le najbolj znani zunaj Rusije, odražajo pa sistemsko nezmožnost ruske države, da bi spoštovala načelo pravne države in državljanom zagotavljala pravno varstvo;

H.  ker obstaja vse večja potreba po enotni, odločni, dosledni in celostni politiki EU do Rusije, ki bi jo podpirale vse države članice, s podporo in pomočjo, utemeljeno z odločno in pošteno kritiko na podlagi univerzalnih vrednot, katerih spoštovanju sta se zavezali EU in Rusija;

I.  ker je EU v okviru partnerstva za modernizacijo Rusiji večkrat ponudila pomoč in strokovno znanje za okrepitev pravne države, izpolnjevanje mednarodnih obveznosti in razvoj vsega gospodarskega potenciala;

J.  ker je bil opozicijski voditelj Aleksej Navalni 19. februarja 2015 obsojen na 15-dnevno zaporno kazen, ker je delil letake z obvestilom o predvidenem shodu; ker mu je sodišče 30. decembra 2014 izreklo pogojno zaporno kazen za obdobje treh let in pol, njegovega brata Olega Navalnega pa je obsodilo na tri leta in pol zapora;

K.  ker je sodišče v Moskvi 4. marca 2015 zavrnilo še eno pritožbo, ki jo je vložila Nadja Savčenko, ker jo je Ruska federacija nezakonito pridržala, pri čemer se je sklicevala na imuniteto, ki jo ima kot poslanka parlamentarne skupščine Sveta Evrope; ker Nadja Savčenko gladovno stavka od 4. marca 2015, torej 82 dni, in ker je po tako dolgem obdobju ogroženo njeno zdravje ali tudi življenje;

L.  ker je od ugrabitve estonskega policista Estona Kohverja, ki jo je ruska varnostna služba s kršitvijo mednarodnega prava izvedla na estonskem ozemlju, preteklo že šest mesecev; ker je Eston Kohver še naprej nezakonito pridržan v zaporu Lefortovo v Moskvi, kjer nima ustrezne pravne pomoči in mu je bila odvzeta pravica do poštenega sojenja, neupravičeno pa mora tudi opraviti psihiatrični pregled, katerega podrobnosti niso znane;

M.  ker Evropska ustanova za demokracijo ciljno obravnava vprašanje pluralnosti ruskih medijev in je bila skupaj s partnerji pozvana k oblikovanju novih medijskih pobud;

N.  ker so razbitine in črni skrinjici poljskega vladnega letala Tu-154, ki je aprila 2010 strmoglavilo v bližini Smolenska, pri čemer so umrli poljski predsednik in pomembne osebe iz političnih, vojaških in kulturnih krogov, še vedno v rokah Rusije; ker jih ruski organi kljub številnim pozivom ne želijo vrniti Poljski;

1.  odločno obsoja umor Borisa Nemcova, ki je bil ustreljen v bližini Kremlja na območju, kjer so nameščene videokamere in je pod nadzorom policije in varnostnih služb, pri čemer gre za najodmevnejši politični atentat v novejši ruski zgodovini;

2.  izkazuje čast Borisu Nemcovu, uglednemu opozicijskemu voditelju, ustanovitelju in voditelju političnega gibanja Solidarnost ter glavnemu kritiku predsednika Vladimirja Putina in nasprotniku vojne v Ukrajini, ki je vse svoje življenje posvetil zavzemanju za bolj demokratično, uspešno in odprto Rusijo ter za tesne partnerske odnose med Rusijo ter njenimi sosedami in partnerji; izreka iskreno sožalje njegovi družini, prijateljem, članom opozicije in ruskemu narodu; obsoja odločitev ruskega vodstva, da nekaterim diplomatom EU in nacionalnim delegacijam prepreči udeležbo na pogrebu Borisa Nemcova in EU onemogoči, da izkaže čast pogumnim ruskim državljanom, ki se zavzemajo za univerzalne vrednote;

3.  poudarja, da je umor Borisa Nemcova še eden od številnih nerešenih političnih umorov in sumljivih smrti, ki se v Rusiji dogajajo od leta 1998, njihove žrtve pa so bili preiskovalna novinarka Ana Politkovska, Aleksander Litvinenko, ki je bil domnevno umorjen v Združenem kraljestvu, odvetnik Stanislav Markelov, novinarka Anastazija Baburova, zagovornica človekovih pravic Natalija Estemirova, odvetnik Sergej Magnicki, zdaj pa še politik Boris Nemcov;

4.  je seznanjen z aretacijo petih čečenskih osumljencev, kot so objavile ruske oblasti;

5.  zahteva neodvisno mednarodno preiskavo umora; meni, da bi lahko z instrumenti, ki so na voljo v okviru OVSE, Sveta Evrope in Združenih narodov, zagotovili nepristransko in pošteno preiskavo;

6.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj v prihodnje pri oblikovanju politike do Rusije upoštevajo, da so v političnem ozračju, ki so ga ustvarile ruske oblasti, dobri pogoji za tovrstne umore, nasilje in pritiske; je zaskrbljen zaradi sovraštva, uperjenega proti opozicijskim aktivistom, zagovornikom človekovih pravic, manjšinam in sosednjim državam, ki v Rusiji v zadnjih letih narašča, državna propaganda in uradni mediji pa ga v političnem ozračju, ki se vse bolj oddaljuje od demokratičnih načel, še podpihujejo;

7.  poziva oblasti Ruske federacije, naj končajo sramotno propagando in informacijsko vojno proti sosednjim državam, zahodnemu svetu in svojemu narodu, saj Rusija s tem postaja država zatiranja, sovražnega govora in strahu, kjer se s priključitvijo Krima in stopnjevanjem vojne v Ukrajini krepi nacionalistična evforija, v kateri se kršijo pravice krimskih Tatarov in v kateri Kremelj ob kršenju mednarodnega prava namenoma omogoča in spodbuja sovraštvo in spopade; obsoja novo propagandno vojno proti demokratičnim in temeljnim vrednotam, s katero se želi sporočiti, da so te vrednote ruski družbi tuje; opozarja na to, da sta se Evropska unija in Ruska federacija v mnogih mednarodnih deklaracijah in pogodbah zavezali varstvu univerzalnih demokratičnih vrednot in temeljnih pravic; poudarja, kako pomembne so sile politične opozicije za zagotovitev stalne razprave in izmenjave mnenj in idej v politiki in v procesu sprejemanja zakonodaje v Rusiji;

8.  poziva ruske oblasti, naj prenehajo izvajati pritiske, zatiranje in ustrahovanje – tako politično kot sodno – opozicijskih voditeljev, predstavnikov civilne družbe in neodvisnih medijev, da bodo lahko svobodno delovali v skladu s temeljnimi načeli ruske ustave;

9.  je zelo zaskrbljen, ker Rusija ne spoštuje mednarodnih pravnih obveznosti, ki jih ima kot članica Združenih narodov, Sveta Evrope in OVSE, ter temeljnih človekovih pravic in načela pravne države; meni, da bi morala Ruska federacija izpolniti obveznosti, ki jih je sprejela; obžaluje, da najnovejši dogodki dokazujejo, da Rusija ne gre po poti delujoče demokracije, ki vključuje spoštovanje opozicije, pravne države in neodvisnosti sodstva;

10.  globoko obžaluje, da se ruske oblasti niso odzvale na kritiko zakona o tujih agentih, izrečeno tako v Ruski federaciji kot na mednarodni ravni, in so namesto tega celo sprejele spremembe zakona, ki še bolj omejujejo delovanje nekomercialnih organizacij in ki so po svoji naravi diskriminacijske; odločno poziva Rusijo, naj pregleda ustrezno zakonodajo, da bi izpolnila svoje mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic in demokratičnih svoboščin;

11.  pozdravlja sodbo vrhovnega sodišča z dne 28. januarja 2015, v kateri je zavrnilo pritožbo ministrstva za pravosodje, ki je zahtevalo razpustitev ruske organizacije Memorial in trdilo, da so v njeni organizacijski strukturi nepravilnosti, ter poziva k izbrisu preostalih nevladnih organizacij s seznama tujih agentov;

12.  poziva ruske oblasti, naj takoj izpustijo vse priznane politične zapornike;

13.  poziva ruske oblasti, naj nemudoma izpustijo Nadjo Savčenko, ki je bila ugrabljena na ozemlju Ukrajine in je nezakonito pridržana v zaporu v Rusiji, ter spoštujejo njeno imuniteto kot poslanke ukrajinskega parlamenta in parlamentarne skupščine Sveta Evrope; poudarja, da je Rusija odgovorna za njeno zelo krhko zdravstveno stanje; izraža globoko zaskrbljenost zaradi njenega zdravstvenega stanja in poziva ruske pravosodne oblasti, naj uporabljajo humanitarno pravo;

14.  obsoja ugrabitev estonskega policista Estona Kohverja, ki je bil z estonskega ozemlja prepeljan v Rusijo; poziva k njegovi takojšnji izpustitvi in varni vrnitvi v Estonijo;

15.  je prepričan, da Rusija ostaja pomemben globalni akter in da je tako v interesu EU in Rusije, da se odnosi hitro umirijo in obnovijo z diplomatskimi sredstvi in mediacijo, ob ustreznem spoštovanju mednarodnega prava in zavez v okviru OVSE;

16.  izraža podporo demokratičnim silam v Rusiji, ki so zavezane odprti družbi in reformističnemu programu;

17.  poziva Svet, naj oblikuje enotno politiko do Rusije, ki bo 28 držav članic in institucije EU zavezala, da v odnosih med EU in Rusijo odločno in enotno podprejo vlogo človekovih pravic in opozorijo, da se mora zatiranje pravice do izražanja, združevanja in zbiranja v Rusiji končati; meni, da bi moral biti cilj strategije EU, da bi Rusijo pripravili do popolnega spoštovanja načel OVSE in spodbudili njeno vodstvo, da bi državo potegnilo iz politične in gospodarske samoosamitve;

18.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v sodelovanju z ESZD in Komisijo oblikuje odločnejše programe v podporo ruski civilni družbi v Rusiji in na zasedenem Krimu ter naj poišče in razvije nove priložnosti za sodelovanje z njo z namenom spodbujanja vrednot demokracije, človekovih pravic in načela pravne države; poziva EU, naj med potekajočim načrtovanjem finančnih instrumentov EU poveča finančno pomoč ruski civilni družbi iz evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice ter sredstva za organizacije civilne družbe in lokalne oblasti, forum civilne družbe EU-Rusija pa vključi v instrument partnerstva, da se zagotovi trajna in verodostojna dolgoročna podpora;

19.  podobno kot v prejšnjih resolucijah izraža zaskrbljenost, ker ruske oblasti niso sodelovale v neodvisni in mednarodni preiskavi sestrelitve letala MH17; odločno poudarja, da se možnosti amnestije iz sporazuma iz Minska ne morejo uporabiti za storilce tega zločina, torej niso upravičeni do nikakršne amnestije;

20.  poziva ruske oblasti, naj Poljski nemudoma vrnejo razbitino poljskega vladnega letala Tu-154 in obe črni skrinjici; poudarja, da odvisnost ruskega sodstva od organov oblasti onemogoča vsako nepristransko in pošteno preiskavo;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) UL C 68 E, 7.3.2014, str. 13. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0284. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0253. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0039. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0006.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu (2014/2219(INI))

P8_TA(2015)0075 A8-0039/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (12094/14),

–  ob upoštevanju členov 21 in 36 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko / podpredsednice Evropske komisije o politični odgovornosti,

–  ob upoštevanju zavez, ki jih je dala visoka predstavnica/podpredsednica Federica Mogherini med svojo predstavitvijo Odboru za zunanje zadeve 6. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju člena 52 in člena 132(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve za Odbor za proračun (A8-0039/2015),

Spopadanje s spremenjenimi političnimi in varnostnimi razmerami

1.  opozarja na dramatično poslabšanje varnostnih razmer v okolici EU, zlasti v njenem neposrednem sosedstvu, kjer so mednarodna ureditev, ki temelji na pravu, ter evropska stabilnost in varnost pred izzivi, kot jih še ni bilo vse od začetka evropskega povezovanja; opozarja na spreminjanje svetovne politične ureditve;

2.  je zaskrbljen, ker EU, tudi zaradi notranje krize, še ni uspelo izkoristiti celotnega potenciala za oblikovanje svojega mednarodnega političnega in varnostnega okolja in ker pomanjkljivo politično usklajevanje in skladnost politik ter finančne omejitve še dodatno omejujejo vpliv EU na svetovno dogajanje in njeno vlogo regionalnega in svetovnega varuha, ki prispeva k preprečevanju sporov in obvladovanju kriz;

3.  meni, da so prednostne naloge zunanje in varnostne politike EU naslednje:

Evropska unija kot verodostojen akter

4.  meni, da mora ambiciozna in učinkovita zunanja politika EU temeljiti na skupni viziji ključnih evropskih interesov, vrednot in ciljev glede mednarodnih odnosov in na skupni zaznavi groženj, ki zadevajo EU kot celoto; pozdravlja, da se je visoka predstavnica/podpredsednica na osnovi mandata Evropskega sveta iz decembra 2013 zavezala, da bo kot prednostno nalogo začela postopek strateškega premisleka o zunanji in varnostni politiki EU, ki bi moral potekati ob sodelovanju širokega kroga deležnikov, vključno z državami članicami, evropskimi institucijami in evropsko javnostjo; vztraja, da bi morala na osnovi tega premisleka nastati nova evropska varnostna strategija, ki bi upoštevala geopolitične spremembe, do katerih je prišlo pred kratkim, z njo pa bi se bilo mogoče odzivati na nove grožnje in izzive;

5.  poudarja obveznost, ki so jo države članice prevzele z ratifikacijo Pogodbe o Evropski uniji, da bodo v skladu s členom 24(3) navedene pogodbe dejavno in brez zadržkov podpirale zunanjo in varnostno politiko Unije v duhu lojalnosti in medsebojne solidarnosti;

6.  vztraja, da je treba okrepiti in združiti politična, ekonomska, finančna in obrambna sredstva EU in njenih držav članic, da bi se čim bolj povečal vpliv EU v svetu, da bi nastale sinergije in da bi v Evropi in njenem sosedstvu zagotovili mir in stabilnost; poudarja, da je mogoče z boljšim sodelovanjem med državami članicami na področju zunanje in varnostne politike ustvariti precejšnje prihranke;

7.  poudarja, da je treba v skladu s skupaj sprejetimi strateškimi prednostnimi nalogami preusmeriti zunanjo finančno pomoč, ki jo zagotavljajo EU in njene države članice, ter jo učinkoviteje uporabljati; poziva EU, naj sprejme več ukrepov, da bi se povečala prepoznavnost, skladnost in učinkovitost njene pomoči; meni, da je treba uskladiti vsa področja pomoči, ki jo zagotavlja EU, ne glede na to, ali gre za razvojno pomoč ali za nujno in humanitarno pomoč; poziva Komisijo, ESZD in države članice, naj zagotovijo učinkovit nadzor nad finančno pomočjo in tako poskrbijo za doseganje dogovorjenih ciljev; opozarja na poročila Evropskega računskega sodišča, ki so v preteklosti pokazala, da na tem področju prihaja do težav; poudarja, da je treba povečati finančno podporo civilni družbi in nevladnim organizacijam na kraju samem; poziva k hitrejšim in manj birokratskim postopkom odobritve projektov;

8.  spodbuja institucije EU in države članice, naj v celoti izkoristijo instrumente Lizbonske pogodbe in pristop, ki je bil doslej pretežno le odziven, spremenijo v proaktivno, skladno in strateško zunanjo in varnostno politiko EU, ki bo temeljila na skupnih vrednotah in se bo izvajala v skupnem interesu EU;

9.  meni, da morata Svet in Komisija v dejavnem sodelovanju z državami članicami poskrbeti za skladnost in doslednost:

10.  v zvezi s tem pozdravlja organizacijo nove Komisije v sklopih, kar bo visoki predstavnici/podpredsednici omogočilo, da bo lahko usklajevala vse ustrezne politike Komisije z zunanjo razsežnostjo; podpira prizadevanje visoke predstavnice/podpredsednice, da bi v celoti opravljala vlogo podpredsednice Komisije; obenem visoko predstavnico/podpredsednico spodbuja, naj svojo vlogo predsednice Sveta za zunanje zadeve izkoristi za to, da bo Svetu predstavila pobude,v podporo skupnim proaktivnim politikam, ki bodo presegle zgolj najmanjši skupni imenovalec in uporabile vsa orodja na voljo v okviru skupne zunanje in varnostne politike in zunanje politike EU;

11.  ponovno poudarja, da je treba preoblikovati notranjo strukturo ESZD tako, da bo lahko visoki predstavnici/podpredsednici v pomoč pri vseh njenih vlogah, in da se bo lahko v Svetu in Komisiji uspešno zavzemala za strateško načrtovanje in usklajevala politične procese; vztraja, da je treba racionalizirati strukturo najvišjega vodstva ESZD ter pospešiti in poenostaviti proces odločanja; ponovno poziva k večji povezanosti posebnih predstavnikov EU z ESZD, ki bi jo med drugim dosegli s prerazporeditvijo njihovega proračuna iz proračuna za delovanje skupne zunanje in varnostne politike v proračun ESZD; v zvezi s tem poziva k politični in stroškovno učinkoviti oceni vloge, ki so jo odigrali omenjeni posebni predstavniki;

12.  ponovno izraža svoj poziv k okrepitvi sodelovanja in usklajevanja med različnimi zmogljivostmi za spremljanje kriznih razmer in odzivanje nanje na ravni EU; poleg tega poziva k racionalizaciji obstoječih struktur za preprečevanje nepotrebnega podvajanja, vključno z združevanjem zmogljivosti, ki se med seboj prekrivajo; meni, da morajo imeti centri za spremljanje dovolj sredstev in da je treba jezikovne profile njihovega osebja uskladiti z jeziki, zlasti ruščino in arabščino, ki se dejansko uporabljajo na najpomembnejših kriznih območjih; poziva k okrepljenemu sodelovanju in izmenjavi informacij med centri za spremljanje na ravni EU in podobnimi službami v državah članicah;

13.  poziva, naj se tudi s prilagoditvijo števila zaposlenih in strokovnega znanja posodobi mreža delegacij EU, da bo odražala potrebe zunanje politike EU v 21. stoletju; meni, da bi moral biti v vseh delegacijah, ki se nahajajo na območjih, kjer prihaja do spopadov, zlasti pa v državah, kjer še vedno potekajo misije skupne varnostne in obrambne politike, vsaj en strokovnjak za varnost/obrambo; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj razširi pooblastila vodij delegacij na vse osebje, ne glede na to, iz katere institucije prihajajo, in naj poenostavi upravni proračun delegacij, da se bo financiral iz enega samega vira; meni, da bi bilo treba razčistiti hierarhijo odgovornosti; obžaluje, da potencial sinergij in ekonomij obsega, ki bi jih omogočila okrepitev sodelovanja med veleposlaništvi držav članic in delegacijami EU, še ni v celoti izkoriščen; vztraja pri tem, da je treba na vseh ravneh spoštovati pravično ravnovesje med osebjem, napotenim iz držav članic, in uradniki EU, kakor je opredeljeno v sklepu Sveta z dne 26. julija 2010 o ustanovitvi ESZD, in ugotavlja, da se to ravnovesje, zlasti na višjih položajih, na primer pri vodjih delegacij, trenutno ne spoštuje;

14.  je zaskrbljen zaradi togosti finančnih predpisov EU, ki pogosto povzroča zamude pri operativnem izplačevanju sredstev EU, kar dodatno ovira sposobnost odzivanja EU na krize; poudarja, da je treba finančna sredstva hitreje izplačevati, hkrati pa poudarja, da je potreben učinkovit nadzor, s katerim bi preprečili goljufije in poneverbo javnih sredstev; poziva Komisijo, naj v letu 2015 pripravi predlog za spremembo veljavne zakonodaje, med drugim tako, da bo dovolila skrajšani postopek, ki trenutno velja za humanitarno pomoč, uporabiti tudi za krizno upravljanje ter obenem zagotovila, da bo poraba v okviru odzivanja na krize skladna z dolgoročnimi strateškimi cilji EU; izraža globoko zaskrbljenost zaradi pomanjkanja vplačil v dva glavna proračunska vira EU za krizno upravljanje in preprečevanje konfliktov, in sicer v proračun skupne zunanje in varnostne politike in instrument za prispevanje k stabilnosti in miru (IcSP); je prepričan, da sedanje varnostno okolje na območju vzhodne in južne Evrope namesto znatnega znižanja sredstev zahteva učinke sinergije in dodatne naložbe;

15.  poudarja, da je treba prepoznavnost ukrepov EU povečati tako na ravni strateškega načrtovanja in večstranskih forumov kot tudi na operativni ravni, in sicer s pomočjo misij skupne varnostne in obrambne politike ter vseh ostalih misij z zunanjo komponento;

16.  opozarja, da mora EU v skladu s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji zagotavljati, da se zunanji ukrepi oblikujejo in izvajajo tako, da utrjujejo in podpirajo demokracijo, vladavino prava, človekove pravice in načela mednarodnega prava, in poudarja, da gre pri tem za skupno odgovornost EU in držav članic; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj redno poroča o skladnosti s členom 21 in preuči možnosti za izboljšanje doslednosti zunanje politike z vidika človekovih pravic in mednarodnega prava; poudarja, da je treba v zvezi s skladnostjo s členom 21 bolj usklajeno in strogo spremljati zunanjo politiko; poudarja, da je treba od partnerjev zahtevati, naj izpolnijo obveznosti na področju človekovih pravic, h katerim so se zavezali v sporazumih z EU, in izpostavlja, da je treba klavzule o pogojenosti s človekovimi pravicami iz teh sporazumov tudi uporabiti, če je to potrebno;

17.  ugotavlja, da je vedno več povpraševanja po mednarodni pomoči za podporo demokraciji in opazovanje volitev; priznava, da gre za področje, na katerem lahko EU igra pomembno vlogo pri zagotavljanju podpore demokratičnim procesom; zato poziva k doslednemu spremljanju izvajanja priporočil za posamezne države in zahteva, da se političnim strankam zagotovi podpora za krepitev njihove zmogljivosti;

18.  poudarja, da je kolektivna obramba, ki jo državam članicam jamči Nato, bistvenega pomena; odločno poziva države članice, naj nujno povečajo svoje zmožnosti prispevka k teritorialni obrambi, zagotovijo več sredstev in s tesnim sodelovanjem upoštevajo metodologijo združevanja in souporabe zmogljivosti, da bi povečale medsebojni učinek; poudarja, da mora biti v skladu s členom 42(7) Pogodbe o Evropski uniji stopnja varnosti za vse države članice enaka; poudarja, da mora biti verodostojna zunanja politika EU podkrepljena z ustreznimi obrambnimi zmogljivostmi v državah članicah in učinkovito skupno varnostno in obrambno politiko; meni, da je ta politika pomemben del evropske obrambe in varnosti in da ju v marsičem podpira, med drugim s spodbujanjem oblikovanja tehnološke in industrijske baze evropske obrambe, spodbujanjem sodelovanja pri razvoju obrambnih zmogljivosti ter neposrednim posredovanjem na kriznih območjih s pomočjo civilnih misij in vojaških operacij; zato poudarja, da bi bilo treba v sodelovanju z Natom dodatno okrepiti SVOP; opozarja, da je EU partner Nata in da bi se strategije obeh organizacij morale dopolnjevati; poudarja pomembno vlogo, ki jo ima sodelovanje na varnostnem in obrambnem področju med EU in njenimi partnerji, kot so ZN, Nato, Afriška unija in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi; pozdravlja zavezo visoke predstavnice/podpredsednice, da se bo dejavno posvečala obrambnim zadevam in predsedovala sestankom Sveta za zunanje zadeve v sestavi obrambnih ministrov;

19.  podpira pregled struktur za obvladovanje kriz v ESZD, ki poteka; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj precej poveča učinkovitost obstoječih struktur, da se bo mogoče hitreje in učinkoviteje odzivati na nastajajoče krize, med drugim z zmanjšanjem števila vzporednih struktur; prav tako jo poziva, naj ohrani in okrepi poseben značaj civilnega pristopa k preprečevanju konfliktov in obvladovanju kriz;

20.  poudarja, da je treba potencial številnih določb Lizbonske pogodbe, kot so člen 44 PEU (ki predvideva, da se za misije skupne varnostne in obrambne politike zadolži manjša skupina držav članic), člen 41 PEU (o zagonskem skladu), člen 46 PEU (o stalnem strukturnem sodelovanju), člen 42 (7) PEU (klavzula o vzajemni pomoči) in člen 222 PDEU (solidarnostna klavzula), še preučiti; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj dejavno podpira te instrumente in njihovo izvajanje ter spodbuja države članice k njihovi uporabi;

21.  pozdravlja organizacijo srečanja Evropskega sveta za obrambo decembra 2013 in poziva k začetku izvajanja sprejetih sklepov; se veseli razprave, ki bo potekala junija 2015; poziva, naj se na tem vrhu sprejmejo ambiciozne odločitve, zlasti glede:

22.  meni, da nedavni teroristični napadi v državah EU dokazujejo, da je vedno težje postaviti ločnico med notranjo in zunanjo varnostjo, ter poziva države članice in institucije EU k boljšemu povezovanju svojih prizadevanj na teh področjih; poziva države članice, naj okrepijo izmenjavo obveščevalnih podatkov, povezanih z varnostjo, in izkoristijo obstoječe mehanizme usklajevanja na evropski ravni; poziva k okrepitvi sodelovanja na področju boja proti terorizmu v okviru odnosov med EU ter državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike, med drugim tudi s pomočjo usposabljanja in izgradnje zmogljivosti v sektorju varnosti ter izmenjavo informacij in najboljših praks; poziva EU in njene države članice, naj si v čim večji meri prizadevajo za krepitev mednarodnega sodelovanja za preprečevanje terorizma in boj proti terorizmu, in poudarja, kako pomembna je vloga, ki jo morajo pri tem odigrati Združeni narodi;

23.  poziva k razvoju industrijskih in tehnoloških virov, potrebnih za izboljšanje kibernetske varnosti, tudi s spodbujanjem enotnega trga za proizvode kibernetske varnosti; poudarja, da je treba kibernetsko obrambo vključiti v zunanje delovanje in skupno zunanjo in varnostno politiko, ter poziva k tesnejšemu usklajevanju o kibernetski varnosti z Natom, da bi oblikovali ukrepe za odvračanje od kibernetskih groženj, ki bi omogočili učinkovito soočanje z napadi v kibernetskem prostoru in njihovo preprečevanje; poziva države članice EU, ESZD in Komisijo, naj se osredotočijo na načine za krepitev odpornosti ustrezne infrastrukture; pozdravlja strategijo EU za kibernetsko varnost; poudarja, da je treba znatno povečati zmogljivosti držav članic za kibernetsko obrambo; poziva Evropsko obrambno agencijo, naj vzpostavi tesnejše sodelovanje na področju kibernetske obrambe med državami članicami, in poziva države članice, naj tej agenciji zagotovijo sredstva za izpolnitev tega cilja; poziva Komisijo, naj posodobi uredbo o blagu z dvojno rabo, da bi preprečila izvažanje sistemov tistim, ki skušajo ogroziti varnost in kritično infrastrukturo EU, in onemogoči izvoz tehnologije za množični nadzor avtoritarnim režimom; opozarja, kako pomembno je ohraniti ravnovesje med varstvom digitalnih svoboščin in varnostjo;

24.  poziva k prenovljeni in dosledni migracijski politiki EU; vztraja, da se je treba posvetiti temeljnim vzrokom za nezakonite migracije z okrepitvijo sodelovanja z državami tranzita in izvora migracijskih tokov, pri tem pa uporabiti vse politične in podporne instrumente, vključno z razvojno in trgovinsko politiko, humanitarno pomočjo, preprečevanjem konfliktov in kriznim upravljanjem, v kombinaciji s krepitvijo poti za zakonito migracijo; ponovno poziva k povečanju humanitarne pomoči za države, ki so sprejele begunce, in k okrepitvi regionalnih programov zaščite, ki potekajo v sodelovanju z uradom visokega komisarja OZN za človekove pravice v bližini regije izvora; poudarja, da bi morala biti vprašanja upravljanja migracije vključena v zunanje delovanje EU in uvrščena med pomembne prednostne naloge pri sodelovanju EU s sosedami na vzhodu in jugu; poudarja, da je treba preprečiti izgubo življenj na mejah EU;

25.  izpostavlja, da se energetika vedno bolj uporablja kot vzvod zunanje politike, in opozarja, da je energetsko sodelovanje eden od temeljev evropskega povezovanja; poudarja, kako pomembno je vzpostaviti evropsko energetsko unijo, ki bi si prizadevala za povečanje skladnosti in usklajenosti med zunanjo in energetsko politiko; poudarja, da bi morala biti energetska varnost del celostnega pristopa k zunanjemu delovanju EU in da mora biti energetska politika usklajena s preostalimi prednostnimi politikami EU, vključno z varnostno, zunanjo in sosedsko, trgovinsko in razvojno politiko ter politikami za zaščito človekovih pravic; v zvezi s tem poudarja, da je treba znatno zmanjšati odvisnost od Rusije in poiskati alternativne vire energije; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj spremljata in obravnavata vprašanje nadzora nad infrastrukturo, ki ga izvajajo subjekti, ki niso iz EU, zlasti podjetja v državni lasti, nacionalne banke ali državni skladi tretjih držav, ki tako prodirajo na energetski trg EU ali onemogočajo diverzifikacijo, med drugim tudi v sektorju jedrske energije; poudarja, da morajo za energetska podjetja, ki niso iz EU, prav tako veljati pravila konkurence, ki se izvajajo na energetskem trgu EU;

26.  pozdravlja uvedbo mesta podpredsednika za energetsko unijo in sporočilo Komisije o evropski strategiji za energetsko varnost; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje, da bi lahko izvedle kratko- in srednjeročne ukrepe, navedene v tej strategiji; vztraja, da je treba bolj uskladiti zunanjo politiko EU in preostale politike z zunanjo razsežnostjo, kot je energetska politika, in pričakuje, da bo nova struktura Komisije, ki temelji na sklopih, glede tega prinesla dobre rezultate; odločno poziva k dodatnim ukrepom za uskladitev ciljev energetske varnosti s preostalimi cilji, za katere si prizadeva EU; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj določi strateške prednostne naloge zunanje energetske politike, ki bodo del splošnih ciljev zunanje politike, in naj sistematično uporablja orodja zunanje politike na področju energetske varnosti;

27.  meni, da bi moral biti na voljo solidarnostni mehanizem za reševanje morebitnih motenj v oskrbi z energijo; meni, da bi morali nadgrajevati medsebojno povezano energetsko infrastrukturo in vse dele ozemlja EU povezati v vseevropsko energetsko mrežo; poudarja, da bi si bilo treba bolj prizadevati za diverzifikacijo oskrbe z energijo v EU, da bi se povečala njena energetska neodvisnost; meni, da bo razvoj obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti zelo koristil verodostojnosti zunanjega delovanja EU; poudarja, da je dobro delujoč notranji energetski trg bistvenega pomena in da sta stabilnost in preglednost mednarodnih energetskih trgov, ki morajo temeljiti na mednarodnih pravilih, v splošnem interesu EU; poziva Komisijo, naj predloži predlog celovite strategije, s katero bi bilo mogoče okrepiti zanesljivost oskrbe tudi z drugimi viri poleg energetskih;

28.  pozdravlja, da je visoka predstavnica/podpredsednica Federica Mogherini naklonjena sodelovanju s Parlamentom in s tem povečanju svoje odgovornosti do te institucije; ponovno poudarja, da se je treba pred sprejetjem strategij zunanje politike in mandatov skupne varnostne in obrambne politike sistematično in proaktivno posvetovati s Parlamentom, zlasti z Odborom za zunanje zadeve; poziva Svet, naj zaključi pogajanja s Parlamentom o nadomestitvi medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2002 o dostopu Evropskega parlamenta do občutljivih podatkov Sveta s področja varnostne in obrambne politike; se zavezuje tesnejšemu sodelovanju z nacionalnimi parlamenti, tudi v okviru medparlamentarne konference o skupni zunanji in varnostni politiki ter skupni varnostni in obrambni politiki ter v okviru Konference odborov parlamentov Evropske unije za evropske zadeve, da bi se bolje pripravil na nadzor sredstev na tem področju;

Ohranitev in okrepitev evropske politične in pravne ureditve

29.  poudarja, da je treba utrditi EU in okrepiti njene zmogljivosti za vključevanje novih članic, kar je eno od københavnskih meril; spominja, da za vse države kandidatke in druge potencialne države kandidatke v skladu z izjavo iz Soluna iz leta 2003 velja evropska perspektiva na podlagi izpolnjevanja københavnskih meril, in podpira nadaljevanje pogajanj o širitvi; v zvezi s tem podpira pristop Komisije, ki zajema obravnavo temeljnih reform na področju vladavine prava, javne uprave in ekonomskega upravljanja že v zgodnji fazi širitvenega procesa; poudarja, da bo vsaka država ocenjena na podlagi lastnih dosežkov, in verjame, da bi bilo treba v primerih, ko EU meni, da je raven usklajenosti države kandidatke s pravnim redom EU zadovoljiva, začeti ali nadaljevati pristopna pogajanja, saj je to bistvenega pomena za verodostojnost EU kot celote; izpostavlja pomen sodelovanja z državami kandidatkami na področju zunanje politike in poudarja pomen usklajevanja njihovih politik s skupno zunanjo in varnostno politiko;

30.  meni, da je potrebna celostna politična strategija, ki se bo zavzemala za obnovitev evropske politične ureditve v skladu z mednarodnim pravom, kakor je določeno v Helsinški sklepni listini iz leta 1975, ki zavezuje vse evropske države, tudi Rusijo; vztraja, da ta ureditev temelji na spoštovanju človekovih pravic, pravic manjšin in temeljnih svoboščin, suverenosti, neodvisnosti in ozemeljski celovitosti držav ter mirnem reševanju sporov; meni, da je vzpostavitev konstruktivnega dialoga z Rusijo in drugimi državami v sosedstvu EU o sodelovanju in okrepitvi te ureditve pomembna podlaga za mir in stabilnost v Evropi, če bo Rusija spoštovala mednarodno pravo in izpolnila svoje obveznosti glede Gruzije in Ukrajine, vključno z umikom s Krimskega polotoka;

31.  meni, da je potreben nov pristop k odnosom EU z vzhodnimi sosedami, ki bo temeljil na njihovih dosežkih, diferenciaciji in načelu „več za več“; je prepričan, da mora biti ena od glavnih prednostnih nalog zunanje politike EU podpora državam, ki se želijo približati EU, ter da so vlaganja v neodvisnost, suverenost, gospodarski razvoj in nadaljnjo demokratizacijo teh držav pomemben odziv na zamejitev ambicij, ki jih ima Rusija v svojem sosedstvu; je predan evropski perspektivi za vzhodnoevropske sosede EU in opominja, da lahko v skladu s členom 49 PEU, enako kot vse druge evropske države, zaprosijo za članstvo v Evropski uniji, če spoštujejo københavnska merila in načela demokracije, temeljne svoboščine, človekove pravice, pravice manjšin in uveljavljajo načela pravne države;

32.  pozdravlja podpis, ratifikacijo v Evropskem parlamentu in nacionalnih parlamentih zadevnih držav ter začasno izvajanje pridružitvenih sporazumov, vključno s poglobljenimi in celovitimi sporazumi o prosti trgovini, z Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino, kar je ogromen korak h konvergenci z EU; meni, da bi te države morale proces pridruževanja izkoristiti za posodobitev demokratičnega upravljanja, okrepitev vladavine prava, reformo javne uprave ter izvedbo gospodarskih in strukturnih reform, kar bi bil pomemben korak na poti do politične, gospodarske, socialne in okoljske konvergence z EU; odločno poziva, naj EU bistveno poveča politično, finančno in tehnično pomoč v podporo tem reformam; vztraja pa pri strogem pogojevanju in pri tem, da je treba poskrbeti za odgovorno porabo sredstev in zagotoviti opazen napredek pri zmanjševanju korupcije; pozdravlja izvedbo in rezultate parlamentarnih volitev v Ukrajini in Republiki Moldaviji oktobra oziroma decembra 2014, saj so potekale v skladu z mednarodnimi demokratičnimi standardi;

33.  poziva k tesnim stikom s tistimi vzhodnoevropskimi sosedami, ki še niso sklenile pridružitvenega sporazuma z EU oziroma ki si želijo poglobiti ali okrepiti odnose v različnih okvirih, tudi s spodbujanjem dvostranskega sodelovanja na področjih v skupnem interesu; opozarja, da je pomoč EU lahko učinkovita le, če se bodo partnerske države, ki morajo spoštovati obveznosti v okviru mednarodnega prava, dovolj poistovetile z evropskimi vrednotami in jih spoštovale;

34.  poziva Rusijo, naj spoštuje svoje zaveze ter pravne obveznosti, ki jih je med drugim sprejela z Ustanovno listino Združenih narodov, Pariško listino, Helsinško sklepno listino organizacije OVSE, memorandumom iz Budimpešte in Pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu med Rusijo in Ukrajino; močno obsoja dejstvo, da je Rusija prekršila mednarodno pravo z neposrednim vojaškim napadom Ukrajine in hibridno vojno proti tej državi, ki je terjala več tisoč vojaških in civilnih žrtev, pa tudi z nezakonito priključitvijo Krimskega polotoka in podobnimi ukrepi v zvezi z Abhazijo, Osetijo in deli ozemlja Gruzije; opozarja na zaskrbljujoče poslabšanje razmer na področju spoštovanja človekovih pravic, svobode govora in medijev na Krimskem polotoku; odločno poziva Rusijo, naj zmanjša napetost, umakne svoje enote z ukrajinskega ozemlja in ponovno vzpostavi stanje pred priključitvijo tega ozemlja; pozdravlja prizadevanja za sklenitev celovitega sporazuma v Minsku 12. februarja 2015 in poziva k njegovemu takojšnjemu in popolnemu izvajanju; zavrača predsedniške in parlamentarne volitve, ki so v Donecku in Lugansku potekale 2. novembra 2014, kot nelegitimne;

35.  podpira sankcije, ki jih je EU sprejela kot odziv na rusko agresijo na Ukrajino, in poudarja, da jih je mogoče spremeniti in odpraviti, kar je odvisno predvsem od uresničevanja dogovorov iz Minska, po drugi strani pa jih je mogoče tudi zaostriti, če Rusija tudi v prihodnje ne bo izpolnjevala svojih mednarodnih obveznosti; poziva Komisijo, naj spremlja njihovo enotno izvajanje;

36.  poudarja, da morajo EU in države članice pokazati solidarnost in v odnosu do Rusije nastopiti enotno; poziva države kandidatke, naj zunanjo politiko do Rusije uskladijo s politiko EU; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj prednostno pripravi skupno strategijo EU glede Rusije, da bi od te države dobila zavezo o miru in stabilnosti v Evropi, vključno z brezpogojnim spoštovanjem suverenosti in ozemeljske celovitosti svojih sosed; meni, da bi bili dobri odnosi med Rusijo in EU, ki bi temeljili na spoštovanju mednarodnega prava in drugih mednarodnih obveznosti, v skupnem interesu, in upa, da bo Rusija s spoštovanjem mednarodnega prava pokazala, da je odprta za tak razvoj dogodkov;

37.  poudarja, da je potreben skladen evropski pristop proti razširjanju napačnih informacij in propagandnih dejavnosti Rusije, tako znotraj EU kot zunaj nje; poziva ESZD in Komisijo, naj predstavita akcijski načrt s konkretnimi ukrepi, s katerimi bi se zoperstavili ruski propagandi; poziva k sodelovanju z Natovim centrom odličnosti za strateške komunikacije v zvezi z tem vprašanjem;

38.  poziva vodstvo EU in države članice, naj zagotovijo varnost in svobodo kristjanov in drugih verskih in etničnih manjšinskih skupin, ki jim pretita čedalje hujša diskriminacija in pregon ter so se znašle v navzkrižnem ognju; poziva ESZD in države članice, naj zagotovijo, da bodo dvostranski sporazumi v prihodnje vključevali učinkovite nadzorne mehanizme za varstvo človekovih pravic verskih manjšin in da se bodo učinkovito izvajale smernice EU o spodbujanju in varstvu svobode veroizpovedi ali prepričanja;

Podpora varnosti in stabilnosti v južnem sosedstvu

39.  vztraja, da je potreben temeljit pregled politike EU za južno sosedstvo, ki jo morajo odlikovati ustrezna proračunska sredstva ter oblikovanje in izvajanje celostne strategije, s katero se bodo instrumenti EU in proračunska sredstva usmerili v podporo izgradnji funkcionalnih in vključujočih držav, ki bodo lahko poskrbele za varnost svojih državljanov, spodbujale demokracijo, se spopadle z verskim ekstremizmom, spoštovale človekove pravice, varovale verske in etnične manjšine in krepile vladavino prava, kar je ključni pogoj za naložbe in gospodarski razvoj; opozarja na neizkoriščeni potencial čezmejne trgovine s to regijo; vztraja, da je pri upravljanju migracijskih valov potrebno tesno sodelovanje z organi zadevnih držav ob upoštevanju človekovih pravic;

40.  poudarja, da mora EU pri zagotavljanju pomoči in podpore uveljavljati svoje pogoje, saj je programe pomoči in podporo civilni družbi mogoče ohranjati le, če so na najvišji politični ravni sprejeti jasni pogoji;

41.  vztraja, da mora spremenjeni pristop EU do njenih južnih sosed temeljiti na diferenciaciji in načelu „več za več“, v skladu s katerim bi zagotovili dodatno pomoč EU partnerskim vladam, ki so dejansko predane demokratizaciji, temeljnim svoboščinam in človekovim pravicam ter so v zvezi s tem vidno napredovale, na primer Tuniziji, Jordaniji in Maroku;

42.  obžaluje nedavno poslabšanje odnosov med EU in Turčijo ter poziva k obnovitvi prizadevanj za spodbujanje okrepljenega partnerstva za reševanje skupnih varnostnih in humanitarnih izzivov v južnem Sredozemlju; poziva Turčijo, naj si prizadeva za reforme, ki bodo v celoti upoštevale standarde na področju človekovih pravic, vključno s svobodo tiska, demokracijo, enakostjo in vladavino prava;

43.  poziva vodstvo EU, naj v tesnem sodelovanju z ZDA in ob sodelovanju velesil (na primer Rusije in Kitajske) pripravi strategijo, ki bo regionalne akterje (vključno s Turčijo, Irakom, Izraelom, Jordanijo, Egiptom, vladami Sveta za sodelovanje v Zalivu, Iranom, Arabsko ligo in kurdskimi silami) spodbudila, da bi se združili in ustavili „zastopniške“ vojne ter finančno podporo skrajnežem ter našli rešitev za mir in stabilnost v tej regiji, zlasti z namenom, da se konča vojna v Siriji in Iraku; poudarja, da je treba ohraniti ozemeljsko celovitost in narodno enotnost Libije, in poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj spodbudi intenzivnejše sodelovanje regionalnih akterjev pri mediaciji in reševanju konfliktov ob tesnem usklajevanju z ZN; pozdravlja tekoča pogajanja skupine E3+3 z Iranom in upa, da bodo privedla do sprejetja dogovora, ki bo sprejemljiv za vse stani in bo zagotovil izključno miroljuben namen iranskega jedrskega programa ter Iranu ponudil dolgoročno perspektivo za njegovo popolno ponovno vključitev v mednarodno skupnost; podpira prizadevanja visoke predstavnice/podpredsednice in vseh, ki so udeleženi v mirovnem procesu na Bližnjem vzhodu, da bi našli celostno, konstruktivno in trajno rešitev za konflikt na tem območju, ki bo uresničljiva za obe strani; poudarja, da je pomanjkanje napredka v zvezi s pogajanji za rešitev, ki na podlagi mej iz leta 1967predvideva soobstoj dveh držav, privedlo zgolj do dodatnega nasilja in prelivanja krvi;

44.  pozdravlja izjavo visoke predstavnice/podpredsednice glede odprtja urada v mestu Erbil na območju iraškega Kurdistana ter poziva visoko predstavnico/podpredsednico in ESZD, naj se takšen urad odpre čim prej; poudarja, da bi to EU omogočilo zbiranje informacij na terenu, izboljšalo sodelovanje z lokalnimi akterji, zagotovilo boljše ocenjevanje in usklajevanje humanitarnih in vojaških odzivov ter povečalo prepoznavnost EU v tej regiji;

45.  poziva k imenovanju posebnega svetovalca, ki bi ocenil prednosti odprtja stalnega diplomatskega predstavništva EU v Iranu;

46.  meni, da so zločinske dejavnosti in barbarsko nasilje terorističnih skupin džihadistov, ki sodelujejo z Islamsko državo in so povezani z njo, ena od največjih groženj širšemu območju Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, Evropi, potencialno pa tudi svetovnemu miru in stabilnosti; podpira svetovno koalicijo proti Islamski državi in njena prizadevanja, da bi se ji zoperstavila z vojaškimi sredstvi; pozdravlja prispevek držav članic EU v zvezi s tem in spodbuja tesnejše in učinkovito svetovno sodelovanje in dialog, s katerim bi ocenili splošno ogroženost; odločno poziva k močnejšemu in odločnejšemu pritisku s predpisi na svetovni ravni, da džihadisti ne bodo več imeli dostopa do prihodkov od nafte, in k strogim svetovnim sankcijam proti finančnim transakcijam v njihovo korist; v zvezi s tem opozarja, da skupine džihadistov finančna sredstva prejemajo tudi od nekaterih arabskih držav in da bi EU morala zahtevati njihovo doslednejše ravnanje; opozarja, da je treba skupinam džihadistov preprečiti uporabo interneta za novačenje vojakov in propagando; vztraja, da je treba okrepiti mednarodno sodelovanje, pa tudi sodelovanje znotraj EU, osredotočeno na preprečitev potovanja skrajnežev iz Sirije v Irak, da bi se pridružili bojnim vrstam džihadistov, vključno z vlaganji v nacionalne programe za preprečevanje radikalizacije in deradikalizacijo v državah članicah; poziva države članice, naj v okviru svojih nacionalnih kazenskopravnih sistemov vzpostavijo načine, s katerimi bodo evropske borce, ki se vračajo z bojišč, privedle pred sodišče; opozarja na potrebo po tesnejšem sodelovanju in usklajevanju med Turčijo in EU;

47.  poziva države v tej regiji, naj nadaljujejo s svojimi prizadevanji za boj proti terorizmu in se vzdržijo ukrepov, ki bi lahko povzročili napetosti, trenja in krizne razmere med njimi ter dodatno otežili boj mednarodne skupnosti proti Islamski državi;

48.  obsoja brutalno nasilje, ki ga je Asadov režim uporabil zoper sirske državljane, in poziva k izvajanju močnejšega pritiska za izvedbo dejanske politične tranzicije v Siriji, vključno s povečevanjem podpore zmerni sirski opoziciji;

49.  opozarja na dejstvo, da mora na številnih področjih zunanja politika Unije do južnega sosedstva vzpostaviti povezavo z Afriko; meni, da za Afriko, zlasti regijo Sahela in Sahare, obstaja strateško tveganje, in zahteva, da se EU ustrezno odzove nanj, tudi z ukrepi na področju gospodarskega razvoja, demokracije, vladavine prava, izobraževanja in varnosti; ugotavlja, da prihaja do stalnega naraščanja kriminalitete med teroristi, pripadniki Al Kaide v muslimanskem Magrebu (AQIM), Al-Mourabitounom, ki je nastal z združitvijo Gibanja za enotnost in džihad v zahodni Afriki (MUAJO) in Mokhtar Belmokhtarjevih brigad maskiranih mož, ter skupine Boko Haram; poudarja, da je treba izvajati priporočila evropske strategije za varnost in razvoj Sahela, in poziva Komisijo, naj izvede oceno te strategije;

50.  poudarja, kako pomembna sta Jordanija in Libanon kot stalna partnerja na Bližnjem vzhodu; opozarja, da se ti državi soočata z vedno večjimi vali beguncev, ki predstavljajo ogromne socialno-ekonomske izzive; želi pohvaliti nenehno pomoč, ki jo sosednje države zagotavljajo beguncem iz Iraka in Sirije; poziva vodstvo EU, naj na svetovni ravni sproži pobudo, k sodelovanju pa pritegne tudi regionalne sile, za bistveno povečanje humanitarne pomoči civilistom, ki sta jih prizadela konflikt v Siriji in Iraku ter nasilje Islamske države, pri čemer bi pomoč namenili zlasti beguncem in zagotavljanju neposredne finančne podpore vsem državam v tej regiji, ki so sprejele begunce, s čimer bi spodbujali socialno vključevanje in preprečili marginalizacijo;

51.  poziva EU, naj zagotovi, da bo sodelovanje s tretjimi državami na področju boja proti terorizmu tesno povezano s spoštovanjem vladavine prava in splošnih človekovih pravic;

Krepitev svetovne ureditve, ki temelji na sodelovanju in pravilih

52.  meni, da so ZDA ključni strateški partner Evropske unije, in spodbuja tesnejše in enakopravno usklajevanje zunanje politike EU z ZDA v podporo mednarodnemu pravu in iskanju skupnega pristopa k izzivom v sosedstvu EU in na svetovni ravni; poudarja, da je čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe strateškega značaja in da bi lahko čezatlantskim partnerjem omogočilo, da določijo svetovne standarde na področju dela, zdravstva, okolja in intelektualne lastnine ter okrepijo globalno upravljanje; v zvezi s tem poziva k večji odprtosti in preglednosti pogajanj in k vključitvi vseh deležnikov v vse faze procesa; je prepričan, da je Latinska Amerika pomemben partner Evropske unije in da bi morali razviti različne načine tristranskega čezatlantskega sodelovanja;

53.  poudarja, da je treba z različnimi državami vzpostaviti strateško sodelovanje in partnerstvo, ki bo temeljilo na jasnem programu, in sedanja strateška partnerstva preučiti z vidika učinkov, ki jih imajo njihove politike;

54.  pozdravlja sklepe z Natovega vrhunskega srečanja, ki je potekalo septembra 2014 v Walesu, in poziva k njihovemu izvajanju; meni, da bi morali okrepiti sodelovanje med EU in Natom in vzpostaviti tesnejše načrtovanje in usklajevanje pristopov Natove pametne obrambe ter združevanja in skupne uporabe EU, da ne bi prihajalo do podvajanja in da bi kar najbolje izkoristili pičle razpoložljive vire; ponovno poudarja, da je treba spoštovati varnostne politike tistih držav članic EU, ki niso članice Nata;

55.  poudarja, da je treba v sodelovanju z ZDA oblikovati strategijo EU o delitvi odgovornosti z Rusijo, Kitajsko in preostalimi velesilami za mir in stabilnost v okviru svetovne politične in gospodarske ureditve; v okviru te strategije opozarja na pomen krepitve odnosov s ključnimi državami v Aziji, pa tudi z regionalnimi organizacijami, kot je Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN);

56.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj okrepi zunanjo politiko EU do Azije, zlasti do Kitajske in Indije; prav tako jo poziva, naj zagotovi, da bodo dvostranska vrhunska srečanja s Kitajsko in Indijo potekala vsako leto in prinašala oprijemljive rezultate;

57.  poudarja, da sta mir in stabilnost v azijsko-pacifiški regiji, zlasti na območju Vzhodnokitajskega in Južnokitajskega morja, bistvenega pomena za EU; poziva vse udeležene strani v regiji, naj nesporazume rešujejo na miren način in v skladu z mednarodnim pravom ter naj med seboj sodelujejo pri izkoriščanju naravnih in morskih virov; zagovarja razvoj in nadgradnjo evropskih politik na podlagi podpore strategijam dejavnega preprečevanja in miroljubnega reševanja konfliktov; meni, da je EU močno zainteresirana za čedalje večjo rast in blaginjo vzhodne Azije; poudarja, da je treba gospodarsko partnerstvo med EU in azijsko-pacifiškimi državami okrepiti na način, ki bo vključujoč, da bi ohranili trajnostni mir, stabilnost in blaginjo; pozdravlja spodbudno izboljšanje odnosov med Tajvanom in Kitajsko v preteklih šestih letih in poziva vse strani, naj sprejmejo dodatne ukrepe za olajševanje miroljubnega razvoja v prihodnje;

58.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico in države članice EU, naj politiki glede dogovorjenega jedrskega razoroževanja in nadzora nad orožjem dajo nov in odločen zagon; pozdravlja načrtovan ponovni pregled Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, ki ga bodo opravili Združeni narodi, kot enega od glavnih korakov k mednarodnemu miru in varnosti in odločno poziva države članice, naj v pogajanjih zavzamejo usklajeno in proaktivno stališče; pozdravlja začetek veljavnosti Pogodbe o trgovini z orožjem in poziva k njenemu učinkovitemu in doslednemu izvajanju; poziva k vzpostavitvi organa EU za trgovino z orožjem, ki bi državam članicam pomagal pri razlagi norm, določenih v skupnem stališču EU o izvozu orožja, ter zagotavljal njihovo dosledno in strogo spoštovanje; poudarja potrebo po učinkovitejših naknadnih pregledih uporabe izvoženega orožja;

59.  izjavlja, da bi morala EU, ki se je v preteklosti v posameznih primerih uspešno borila proti smrtni kazni, zavzeti odločnejše stališče; poziva institucije in države članice, naj vzdržujejo in krepijo svojo predanost temu vprašanju in svoji politični volji in tako prispevajo k dokončni ukinitvi smrtne kazni po vsem svetu;

60.  ponovno poudarja, da je treba Varnostni svet ZN prenoviti, da bo bolje odražal aktualne razmere v svetu; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj to vprašanje obravnava prednostno in naj sproži vseevropsko razpravo o prenovi Varnostnega sveta ZN; v zvezi s tem poudarja, da bi morala EU postati polnopravna članica ZN;

61.  ponovno poudarja, da mora EU prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju splošnega podpisa in ratifikacije Rimskega statuta ter nadalje krepiti in podpirati dejavnosti Mednarodnega kazenskega sodišča;

62.  opozarja, da se EU zelo zavzema za boj proti nekaznovanosti in spodbujanje univerzalnosti Rimskega statuta o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča; je zadovoljen, da je Palestina pred kratkim ratificirala Rimski statut;

63.  poziva k pripravi skladne podnebne strategije na ravni EU, ki bo obravnavala strateške in politične posledice podnebnih sprememb, in EU omogočila, da se bo odzivala in pripravila na geopolitično nestabilnost, nastalo zaradi podnebnih sprememb, pri tem pa se še posebej osredotočala na sodelovanje z državami v razvoju ter državami, na katere podnebne spremembe najbolj vplivajo; priznava pomen bližajočega se vrha o podnebnih spremembah v Parizu; poziva ESZD, naj diplomatska prizadevanja v zvezi s cilji na področju podnebnih sprememb obravnava prednostno, da bi pridobila podporo za trden in celovit sporazum; poziva k razpravi o v prihodnost usmerjeni strategiji za obravnavo migracij zaradi podnebnih sprememb;

64.  poziva EU in države članice, naj pozitivno in usklajeno prispevajo k oblikovanju razvojne agende za obdobje po letu 2015, in poudarja, da ima visoka predstavnica/podpredsednica pomembno vlogo pri zagotavljanju vodilnega položaja EU pri pogajanjih; poudarja, da bi moral novi okvir obravnavati strukturne vzroke za revščino, neenakost in nasilje, kar bi lahko dosegli z okrepitvijo učinkovitih vključujočih in demokratičnih institucij, dobrega upravljanja ter pravne države;

o
o   o

65.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, generalnemu sekretarju Nata, predsedniku parlamentarne skupščine Nata, predsedujočemu OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine OVSE, predsedniku odbora ministrov Sveta Evrope in predsedniku parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju (2014/2216(INI))

P8_TA(2015)0076 A8-0023/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih pogodb in instrumentov Združenih narodov o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah in svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici te konvencije(1),

–  ob upoštevanju Deklaracije tisočletja OZN z dne 8. septembra 2000(2), razvojne agende OZN za obdobje po letu 2015 in resolucij Generalne skupščine OZN,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 2, 3 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje(3), ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013, ki ga je Svet sprejel 23. junija 2014,

–  ob upoštevanju letnega poročila o glavnih vidikih in osnovnih usmeritvah SZVP za leto 2013, ki ga je Svet podprl 22. julija 2014,

–  ob upoštevanju letnega poročila 2014 o razvojni politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v letu 2013 (COM(2014)0501), sprejetega 13. avgusta 2014, in spremnih dokumentov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012 ter politiki Evropske unije na tem področju(4),

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. junija 2014 o deseti obletnici smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o ukrepih EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic(5),

–  ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2014 o prednostnih nalogah EU za 25. sejo Sveta ZN za človekove pravice(6),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. aprila 2014 o 69. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. julija 2014 o kaznivem dejanju agresije(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o svobodi tiska in medijev po svetu(11),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 8. marca 2011 z naslovom Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami Južnega Sredozemlja (COM(2011)0200),

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN z dne 20. decembra 2012 o moratoriju na izvajanje smrtne kazni(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o odpravi mučenja v svetu(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje(14),

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 1325, 1820, 1888, 1889 in 1960 o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju poročila o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti na ravni EU, ki ga je Svet sprejel 13. maja 2011,

–  ob upoštevanju vodilnih načel o podjetništvu in človekovih pravicah: izvajanje okvira Združenih narodov za varovanje, spoštovanje in pomoč, ki jih je Svet OZN za človekove pravice podprl v svoji resoluciji št. 17/4 z dne 16. junija 2011,

–  ob upoštevanju sektorskih smernic IKT (informacijske in komunikacijske tehnologije) za izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je Komisija objavila 17. junija 2013,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice z dne 26. junija 2014, v katerem ta poziva k ustanovitvi odprte medvladne delovne skupine, zadolžene za pripravo mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta o nadnacionalnih družbah in drugih podjetjih v povezavi s človekovimi pravicami,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb(18),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 z naslovom Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2013 o kastnem razlikovanju(20),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 5. marca 2014 z naslovom Odgovorno pridobivanje mineralov z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem: za celostni pristop EU (JOIN(2014)0008),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji (MKZNPK),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah(21),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o celostnem pristopu EU z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 18. aprila 2013 o načelu Združenih narodov „odgovornost zaščititi“ (R2P)(22),

–  ob upoštevanju členov 52 in 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0023/2015),

A.  ker je člen 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) še utrdil zaveze EU, da oblikuje skupno zunanjo in varnostno politiko v skladu z načeli demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanjem človekovega dostojanstva, načeli enakosti in solidarnosti ter načelom spodbujanja mednarodnega prava in pravosodja ob spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter mednarodnega prava; ker je v členu 6 PEU je določeno, da „Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin“;

B.  ker člen 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da trgovinska politika EU temelji na načelih in ciljih zunanjega delovanja EU;

C.  ker so spoštovanje, spodbujanje in varovanje univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic temelji zunanje in varnostne politike EU; ker univerzalnost človekovih pravic resno izpodbijajo številni avtoritarni režimi, zlasti v večstranskih forumih;

D.  ker več kot polovica svetovne populacije še vedno živi v nedemokratičnih režimih in ker se je svoboda po svetu v zadnjih letih nenehno zmanjševala;

E.  ker demokratičnih režimov ne določa le organizacija volitev, temveč tudi spoštovanje pravne države, svoboda govora, spoštovanje človekovih pravic, neodvisno sodstvo in nepristranska uprava;

F.  ker bo večja skladnost notranje in zunanje politike EU na področju demokracije in človekovih pravic okrepila verodostojnost Unije v njenih zunanjih odnosih in na mednarodnem prizorišču;

G.  ker je nova podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko izjavila, da bodo človekove pravice ena njenih glavnih prednostnih nalog in da jih namerava uporabiti kot vodilo pri vseh odnosih s tretjimi državami; ker je prav tako ponovno izrazila zavezanost EU k spodbujanju človekovih pravic na vseh področjih zunanjih odnosov, in sicer brez izjeme; ker bosta sprejetje novega akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo ter podaljšanje mandata posebnega predstavnika EU za človekove pravice na dnevnem redu EU v začetku leta 2015;

H.  ker je Svet 23. junija 2014 sprejel letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013, v katerem je zajel prvo polno leto izvajanja Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje; ker je bilo leto 2013 tudi prvo polno leto novega mandata posebnega predstavnika EU za človekove pravice; ker bi moral ta predstavnik v okviru svoje funkcije Unijo podpirati pri usklajevanju njenih dejavnosti, da bi njeno delovanje na področju spodbujanja spoštovanja človekovih pravic po vsem svetu, zlasti pravic žensk, postalo bolj jasno in vidno;

I.  ker so letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 in dogodki po obdobju, zajetem v njem, jasen opomnik o visoki človeški ceni, ki jo povzroča nespoštovanje človekovih pravic; ker nespoštovanje človekovih pravic v tretjih državah negativno vpliva na EU, ko skupaj s pomanjkanjem legitimne demokratične udeležbe vodi k nestabilnosti, propadu držav, humanitarnim krizam in oboroženim spopadom, kar so pojavi, na katere se je EU dolžna odzvati;

J.  ker je sestavni del zunanje politike EU njena zavezanost učinkoviti večstranskosti, v središču katere je OZN, izhaja pa iz prepričanja, da je večstranski sistem, ki temelji na univerzalnih pravilih in vrednotah, najboljši način za spoprijemanje s svetovnimi krizami, izzivi in grožnjami;

K.  ker so EU in njene države članice tesne zaveznice Mednarodnega kazenskega sodišča že od njegove ustanovitve ter ga finančno, politično, diplomatsko in logistično podpirajo, obenem pa spodbujajo univerzalnost Rimskega statuta in branijo njegovo integriteto, da bi bilo to sodišče še bolj neodvisno;

L.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 17. julija 2014 ponovno izrazil močno podporo sprejetju sprememb Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz Kampale, vključno s spremembami glede kaznivega dejanja agresije, in pozval vse države članice EU k njihovi ratifikaciji in vključitvi v nacionalno zakonodajo; ker bo sprememba glede kaznivega dejanja agresije prispevala k uveljavitvi načela pravne države na mednarodni ravni in pripomogla k mednarodnemu miru in varnosti, saj bo odvračala od nezakonite uporabe sile in tako dejavno prispevala k preprečevanju takšnih kaznivih dejanj in utrditvi trajnega miru;

M.  ker bo 59. zasedanje Komisije OZN za položaj žensk, ki bo od 9. do 20. marca 2015 v New Yorku, osredotočeno na nadaljnje ukrepe v zvezi s pekinško izjavo in izhodišči za ukrepanje, vključno s sedanjimi izzivi, ki ogrožajo njihovo izvajanje in s tem dosego enakosti spolov in krepitev vloge žensk, pa tudi na priložnosti za dosego enakosti spolov in krepitev žensk v programu razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015;

N.  ker je brezplačno osnovnošolsko izobraževanje za vse otroke temeljna pravica, ki jo določa Konvencija OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989; ker izobraževanje otrok in odraslih pripomore k zmanjševanju revščine in umrljivosti otrok ter spodbujanju dobrih okoljskih praks; ker je dostop do izobraževanja za vse neločljivo povezan z razvojnim ciljem tisočletja glede enakosti spolov, zlasti kar zadeva dokončanje izobraževanja na osnovni ravni; ker ta cilj še zdaleč ni dosežen;

O.  ker so v času oboroženih spopadov ženske in otroci, tudi begunke in begunski otroki, prosilci za azil in osebe brez državljanstva, med najranljivejšimi družbenimi skupinami in ker so se zelo povečale tveganja, ki so jim med humanitarnimi krizami izpostavljena razseljena najstniška dekleta;

P.  ker nobene vrste diskriminacije in nasilja nad ženskami, vključno s spolno zlorabo, pohabljanjem spolnih organov, prisilnimi porokami, tako imenovanimi zločini iz časti, komercialnim spolnim izkoriščanjem žensk in nasiljem v družini, nikoli ne bi smeli upravičevati z nobenim političnim, družbenim, verskim ali kulturnim razlogom na podlagi ljudske ali plemenske tradicije;

Q.  ker obstaja jasna povezava med korupcijo in kršitvami človekovih pravic; ker korupcija v javnem in zasebnem sektorju povzroča in povečuje neenakost in diskriminacijo, s tem pa preprečuje enakopravno uživanje državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic; ker je dokazano, da so korupcijska dejanja pogosto povezana s kršitvami človekovih pravic, zlorabo moči in pomanjkanjem odgovornosti;

R.  ker so pravice delavcev in sindikalne pravice po vsem svetu resno ogrožene, način poslovanja podjetij pa močno vpliva na pravice delavcev, skupnosti in potrošnikov v Evropi in zunaj nje; ker mednarodno pravo o človekovih pravicah državam nalaga obveznost, da varujejo človekove pravice ter zagotavljajo, da dejavnosti korporacij v njihovi jurisdikciji ne kršijo človekovih pravic in da so žrtvam na voljo učinkovita pravna sredstva;

S.  ker ima poslovna skupnost veliko vlogo pri spodbujanju človekovih pravic in ker so takšna prizadevanja zelo zaželena in bi jih morale podpirati javne institucije po vsem svetu; ker bi bilo treba spodbujanje človekovih pravic obravnavati kot platformo za sodelovanje med vlado in zasebnim sektorjem;

T.  ker je v okrepljenem splošnem sistemu preferencialov (GSP+) za tretje države potrebna klavzula o spoštovanju mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in pravicah delavcev;

U.  ker člen 16 Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa, da imajo polnoletni moški in ženske brez omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino ter da so upravičeni do enakih pravic v zvezi z zakonsko zvezo, tako med zakonsko zvezo kot tudi, ko ta preneha, ter da se sme zakonska zveza skleniti samo s svobodno in polno privolitvijo obeh bodočih zakoncev;

V.  ker člen 14 Splošne deklaracije o človekovih pravicah priznava pravico oseb, da v drugih državah zaprosijo za azil pred preganjanjem; ker Konvencija OZN o statusu beguncev jasno določa, da so vsi begunci upravičeni do posebne zaščite in da nobena država begunca ne sme izgnati ali prisilno vrniti na ozemlje, kjer mu grozi preganjanje ali kjer bi bila ogrožena njegovo življenje ali svoboda;

W.  ker člen 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah priznava svobodo misli, vesti in veroizpovedi; ker je število incidentov, povezanih s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, močno naraslo, med drugim tudi zaradi vse večjega števila konfliktov z versko razsežnostjo;

X.  ker člen 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah priznava, da ima vsaka oseba pravico do „življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo“, v okviru katere sta materinstvo in otroštvo upravičena do posebne oskrbe in pomoči in ki vključuje zdravniško oskrbo; ker Konvencija OZN o otrokovih pravicah, ki jo je izmed vseh sporazumov o človekovih pravicah ratificiralo največ držav, letos praznuje 25. obletnico; ker resolucija Sveta OZN za človekove pravice 26/28 poziva, naj se na naslednjem zasedanju socialnega foruma Sveta OZN za človekove pravice v ospredje postavi dostop do zdravil v okviru pravice vsakogar, da uživa najvišji dosegljiv standard telesnega in duševnega zdravja; ker je v ustanovni listini Svetovne zdravstvene organizacije zapisano, da je uživanje najvišjega dosegljivega standarda zdravja ena od temeljnih pravic vsakega človeka ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomski ali socialni položaj;

Y.  ker bodo vplivi podnebnih sprememb, kot so vse višje temperature, dvig morske gladine in skrajnejše podnebne razmere, okrepili izzive svetovne nestabilnosti in posledično grožnjo resnih kršitev človekovih pravic;

Z.  ker je dostop do neoporečne pitne vode in sanitarnih storitev človekova pravica, ki izhaja iz pravice do ustreznega življenjskega standarda in je neločljivo povezana s pravico do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja ter pravico do življenja in človekovega dostojanstva; ker približno 2,6 milijarde ljudi – polovica sveta v razvoju – nima niti stranišča, ki bi zadostilo osnovnim higienskim pogojem, 1,1 milijarde ljudi pa nima dostopa do pitne vode;

AA.  ker je to poročilo, čeprav je pripravljeno v odziv na letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013, ki ga je sprejel Svet, v prihodnost usmerjena analiza dejavnosti EU na tem področju politike; ker je Parlament v svojih resolucijah o prejšnjih letnih poročilih in o pregledu strategije EU na področju človekovih pravic poudaril potrebo po nadaljnjem razmisleku o lastnih praksah, povezanih z vključevanjem človekovih pravic v svoje dejavnosti, z nadaljnjim ukrepanjem na podlagi svojih nujnih resolucij o kršitvah demokracije, človekovih pravic in pravne države ter s spremljanjem spoštovanja klavzul o demokraciji in človekovih pravicah v vseh sporazumih, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami;

Osrednja vloga človekovih pravic v zunanjih politikah EU

1.  opominja, da preambula Listine Evropske unije o temeljnih pravicah potrjuje, da EU posameznika in človekovo dostojanstvo postavlja v središče svojih dejavnosti;

2.  poziva vse institucije EU in države članice, naj človekovim pravicam namenijo osrednjo vlogo v vseh odnosih EU s tretjimi državami, vključno s strateškimi partnericami, ter v vseh izjavah oziroma na vseh srečanjih na visoki ravni; v skladu z jasnimi zavezami, ki jih določata člen 21 PEU in strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo, poudarja pomen učinkovitega, doslednega in usklajenega izvajanja politike EU na področju človekovih pravic; izreka pohvalo novi podpredsednici/visoki predstavnici za jasno izraženo odločno zavezo za izvajanje teh načel;

3.  poudarja, da je pomembno, da države članice enotno podprejo nedeljivost, nedotakljivost in univerzalnost človekovih pravic ter zlasti ratifikacijo vseh mednarodnih instrumentov na področju človekovih pravic, ki jih je vzpostavila OZN; poziva, naj EU v skladu s členom 21 PEU podpira nedeljivost in nedotakljivost človekovih pravic, tudi tistih, ki so zapisane v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah; poziva EU, naj nadalje spodbuja splošne standarde človekovih pravic kot temelj za svoje sodelovanje s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami, tako v političnih dialogih in dialogih na področju človekovih pravic kot v trgovinskih pogajanjih;

4.  pozdravlja odločitev Komisije, da pravno državo postavi v središče širitvenega procesa; poziva EU, naj v celotnem procesu širitve pozorno spremlja izvajanje določb o varovanju človekovih pravic in pravic oseb, ki pripadajo manjšinam;

5.  vendar svari pred nenamernimi posledicami nenehnega širjenja seznama človekovih pravic in vključevanja ideološko ali politično spornih vprašanj, saj bi to lahko zmanjšalo splošno podporo sami ideji univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic;

6.  poudarja, da bi morala EU poleg človeškega trpljenja upoštevati tudi vse posledice nespoštovanja človekovih pravic, ko to nespoštovanje skupaj s pomanjkanjem legitimne demokratične udeležbe vodi k nestabilnosti, korupciji, propadu držav, humanitarnim krizam ali oboroženim spopadom, kar so pojavi, ki spodkopavajo prizadevanja Unije na področju njene razvojne politike in na katere so se EU ali njene države članice dolžne odzvati v okviru zunanje in varnostne politike; v zvezi s tem pozdravlja nedavna prizadevanja EU, da kršitve človekovih pravic vključi v sistem zgodnjega opozarjanja, povezan s preprečevanjem kriz; vendar poziva k okrepljenemu preventivnemu delovanju ter poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Komisijo in države članice, naj razvijejo element preprečevanja kriz, ki bo temeljil na človekovih pravicah, ki bi moral postati del celovitega pristopa EU k zunanjim konfliktom in krizam in ki bi ga bilo treba vključiti v prihodnjo spremenjeno evropsko varnostno strategijo;

7.  meni, da bi morala EU skupaj s svojimi delegacijami prepoznavati zgodnje opozorilne znake, kot so zatiranje manjšin in kršitve človekovih pravic, ki namigujejo na morebitne konflikte in humanitarne katastrofe; poziva EU, naj razvije najboljše prakse za spodbujanje in varstvo človekovih pravic v razmerah po nesrečah in konfliktih, pri čemer naj bo posebej pozorna na invalide, ženske, otroke in druge ranljive skupine, in sicer z zagotavljanjem podatkov in sprejemanjem ustreznih ukrepov v konkretnih primerih z invalidi, razpoložljivostjo načrtov za zmanjševanje tveganja nesreč, ki bi upoštevali vprašanje invalidnosti, usposabljanjem ustreznega osebja in povečanjem deleža dostopnih zaklonišč in zatočišč v sili, pri tem pa naj nameni poudarek vključevanju človekovih pravic v prizadevanja za pomoč, obnovo in rekonstrukcijo, obenem pa spoštuje humanitarna načela humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti, pa tudi na potrebah temelječ pristop k humanitarni pomoči;

8.  spodbuja EU, naj zagotovi sinergijo med priložnostmi za podporo, ki jih ponujajo instrument za stabilnost, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ter Evropska ustanova za demokracijo;

9.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi naraščanja števila resnih kršitev človekovih pravic zaradi terorizma po vsem svetu; opozarja na poročilo iz leta 2014, v katerem je bil v letu 2013 zabeležen 62-odstotni porast terorističnih dejavnosti v primerjavi z letom 2012 in povečanje števila držav, ki so jih prizadela teroristična dejanja, v katerih je bilo ubitih več kot 50 ljudi, s 15 na 24; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj glede na povečanje terorističnih dejavnosti bolje in učinkoviteje sodelujeta z vladami v boju proti vsem oblikam terorizma;

10.  vztraja, da pomenijo zanikanje genocida in drugih zločinov proti človeštvu ter rasistična in ksenofobna dejanja ali versko sovraštvo jasno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter bi jih morali obsoditi;

11.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico/ Federico Mogherini in zunanje ministre EU, naj na dnevni red Sveta za zunanje zadeve redno uvrščajo razpravo o prizadevanjih EU za izpustitev zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, političnih aktivistov in drugih, ki mirno uveljavljajo svoje pravice;

Letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu kot orodje poročanja za politiko EU na področju človekovih pravic in demokracije

12.  pozdravlja, da je Svet sprejel letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013; poziva novo podpredsednico/visoko predstavnico, naj sprejme zavezo za prihodnost, da bo sodelovala na dveh posebnih letnih razpravah na plenarnih zasedanjih Parlamenta o politiki EU na področju človekovih pravic in demokracije, predstavila poročilo EU in se odzvala na poročilo Parlamenta;

13.  meni, da je obžalovanja vredno, da Komisija ni pisno odgovorila na zgoraj omenjeno resolucijo Parlamenta o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012, ter meni, da so takšni pisni odgovori izjemno pomembni za medinstitucionalno sodelovanje na tem področju in jih ni mogoče nadomestiti z razpravo na plenarnem zasedanju, ki omogoča manj časa za premislek in za sistematičen odgovor na vse točke, ki jih je izpostavil Parlament;

14.  izreka pohvalo ESZD in Komisiji za njuno celovito in jasno poročanje o ukrepih EU, izvedenih v obdobju poročanja; vendar ponavlja svoje stališče, da bi morala zlasti poročila o posameznih državah omogočati pregled ključnih pozitivnih in negativnih trendov ter ocenjevanje učinkovitosti ukrepov EU; ugotavlja, da bi temeljitejše javno poročanje, ki bi zlasti temeljilo na prednostnih nalogah in kazalnikih, opredeljenih v doslej zaupnih strategijah EU za posamezne države na področju človekovih pravic, spodbudilo večjo doslednost pri izvajanju pogojenosti s človekovimi pravicami in ocenjevanju učinka politik EU na človekove pravice;

15.  še vedno meni, da bi si morale institucije EU skupaj prizadevati za izboljšanje oblike letnega poročila o človekovih pravicah in demokraciji v svetu, da bi omogočile, da doseže širšo javnost, ob tem pa ohrani izčrpnost kot poročilo o izvajanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje; ponovno izraža, da se je pripravljen udeležiti dejavnega in konstruktivnega sodelovanja med institucijami EU pri pripravi prihodnjih poročil; ponovno zahteva, da se v letno poročilo vključi oddelek o tem, kako države članice izvajajo akcijski načrt;

Izvajanje strateškega okvira in akcijskega načrta EU

16.  znova izraža, da ceni Strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijski načrt za njegovo izvajanje, ki ju je Svet sprejel leta 2012, saj predstavljata pomemben mejnik pri uvajanju novosti v razvoju politik in pri utrjevanju zavezanosti EU k vključevanju človekovih pravic v vse zunanje politike EU brez izjeme, kar je obveznost, določena s Pogodbo;

17.  opozarja, da so človekove pravice postale bistvena sestavina zunanjega delovanja EU in pomemben del njene podobe v dvostranskih, večstranskih in institucionalnih odnosih;

18.  ceni prizadevanja ESZD in Komisije, da Parlamentu poročata o izvajanju prvega akcijskega načrta EU na področju človekovih pravic in demokracije; poziva podpredsednico/visoko predstavnico ter ESZD, naj v pregled in posvetovanja pred sprejetjem novega akcijskega načrta, ki bo začel veljati v začetku leta 2015, vključita države članice, Komisijo, Parlament, civilno družbo ter regionalne in mednarodne organizacije; pozdravlja razprave, namenjene boljšemu prednostnemu razvrščanju ciljev v novem akcijskem načrtu ter izboljšanju preglednosti, učinkovitosti in skladnosti tega orodja zunanje politike EU, vendar svari pred krčenjem področja uporabe akcijskega načrta in zmanjšanjem ambicij v zvezi z vključevanjem vprašanja človekovih pravic na vseh področjih politike EU;

19.  spodbuja vse strani, vključene v zunanje delovanje EU, naj prevzamejo odgovornost za zunanjo politiko EU na področju človekovih pravic in njena različna orodja ter zagotovijo, da se bodo človekove pravice upoštevale na medsektorski ravni, med drugim z organizacijo rednih usposabljanj o človekovih pravicah za ustrezne uradnike;

20.  izraža posebno zaskrbljenost glede izvajanja zaveze, izražene v strateškem okviru, da bo človekovim pravicam namenjena osrednja vloga v odnosih EU z vsemi tretjimi državami, tudi njenimi strateškimi partnericami; zato poziva podpredsednico/visoko predstavnico ter ESZD, naj namenita posebno pozornost izvajanju te zaveze in zagotavljanju, da se človekove pravice in demokracija vključujejo v odnose EU z njenimi strateškimi partnericami v pomembnih kontekstih, kot so srečanja na vrhu in sklepi Sveta; poleg tega priporoča, da EU vsakič, ko partnerska država, s katero je bil sklenjen sporazum, hudo krši človekove pravice, učinkoviteje ukrepa in izvede ustrezne sankcije, kot je navedeno v določbah o človekovih pravicah v sporazumu, vključno z morebitno (začasno) prekinitvijo izvajanja sporazuma;

21.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico naj v sodelovanju z vsemi ostalimi komisarji pripravi program, ki bo človekove pravice vključeval v različne dejavnosti EU, zlasti na področju razvoja, migracij, okolja, zaposlovanja, zaščite podatkov na internetu, trgovine, naložb, tehnologije in poslovanja;

22.  pozdravlja dejstvo, da je podpredsednica/visoka predstavnica javno izjavila, da je treba pregledati strategijo EU za vse njene strateške partnerice, vključno s Kitajsko in Rusijo, ter jo poziva, naj v svojem mandatu v ospredje postavi človekove pravice v takšnih državah, tako da pojasni, da hude kršitve človekovih pravic ogrožajo dvostranske odnose med EU in njenimi strateškimi partnericami;

Mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice

23.  se zaveda pomembnosti mandata prvega posebnega predstavnika EU za človekove pravice ter čestita trenutnemu imetniku mandata za doslej opravljeno delo; spodbuja posebnega predstavnika, naj še naprej krepi prepoznavnost EU in njeno sodelovanje z ustreznimi večstranskimi in regionalnimi mehanizmi za človekove pravice (OZN, Svet Evrope, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Združenje držav jugovzhodne Azije, Afriška unija in Organizacija islamske konference), spodbuja ključne tematske prednostne naloge EU, ki jih odražajo smernice EU o človekovih pravicah, si prizadeva za krepitev vloge civilne družbe po vsem svetu ter prispeva k vključevanju, skladnosti, doslednosti in učinkovitosti politike EU na področju človekovih pravic, pri čemer naj vzpostavi ustrezno ravnovesje med tiho in javno diplomacijo; priznava, da je treba povečati prepoznavnost vloge posebnega predstavnika EU za človekove pravice, ki mora imeti pristojnost dajanja pobude in javnega nastopanja, pri čemer se opira na različne službe v okviru institucij EU, da se zagotovi ustrezno usklajevanje;

24.  poziva Svet, naj kot splošno načelo sprejme vključitev sistematičnega sodelovanja s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice v mandat bodočih posebnih predstavnikov EU za geografska območja;

25.  zahteva, da se mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice nadaljuje, da bi ta funkcija postala stalna, in mu zagotovi zadostna sredstva, da bo lahko v celoti izvajal svojo vlogo, vključno z javno diplomacijo;

Notranja in zunanja usklajenost v politiki EU na področju človekovih pravic in demokracije

26.  poudarja, da je treba pri izvajanju politike EU na področju človekovih pravic dosledno upoštevati obveznosti iz Pogodbe, zagotoviti usklajenost notranje in zunanje politike ter se izogibati dvojnim merilom; zato poziva k sprejetju sklepov Sveta za zunanje zadeve o človekovih pravicah v zvezi s strateškimi partnerji; v zvezi s tem poziva k vzpostavitvi enotnih najnižjih pragov v zvezi z vprašanji človekovih pravic, ki jih morajo države članice in uradniki EU obravnavati v pogovorih s svojimi strateškimi sogovorniki, ob upoštevanju okoliščin v posamezni državi;

27.  poudarja, da je skladnost delovanja EU v zvezi s tretjimi državami pogoj za njeno verodostojnost in s tem učinkovitost ter da razlike in neskladja škodujejo učinkovitosti njenega delovanja, njena sporočila o človekovih pravicah pa so zaradi njih včasih nerazumljiva; opozarja, da je skladnost, kljub številnim težavam, ki se pojavljajo, še vedno prednostni cilj zunanje politike in mora biti glavna naloga vseh njenih nosilcev;

28.  poleg tega ugotavlja, da je bistveno, da zahteve glede človekovih pravic, ki jih EU postavlja v svojih odnosih s tretjimi državami, na enak način veljajo tudi za države članice; v zvezi s tem opominja, da Parlament sprejme letno poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji, ki ga pripravi Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve;

29.  poziva ESZD, naj okrepi upravljanje in nadzor skladov EU za varovanje človekovih pravic ter odgovornost v zvezi z njimi;

30.  opozarja na velike izzive, ki jih predstavlja priključitev Krima k Rusiji in nadaljnja vojaška prisotnost v vzhodni Ukrajini; poudarja, da je ta politika agresije nadaljevanje zdrsa Rusije v avtoritaren režim, pri čemer se razmere na področju človekovih pravic v državi slabšajo; poudarja, da Rusija sedaj predstavlja „strateški izziv“ za EU in da več ne izpolnjuje meril za strateško partnerstvo;

31.  poziva EU, naj učinkovito obravnava notranje izzive na področju človekovih pravic, kot so položaj Romov, ravnanje z begunci in migranti, diskriminacija oseb LGBTI, pogoji v priporih ter svoboda medijev v državah članicah, da bi ohranila verodostojnost in skladnost svoje zunanje politike na področju človekovih pravic; meni, da je obžalovanja vredno, da romska manjšina še naprej ostaja tarča diskriminacije, rasizma in socialnega izključevanja, tako znotraj EU kot v državah kandidatkah na Zahodnem Balkanu in v Turčiji; s tem v zvezi ugotavlja, da je spoštovanje pravic manjšin eden ključnih izzivov, ki jih je Komisija opredelila v strategiji širitve za obdobje 2014–2015;

Orodja politike EU na področju človekovih pravic

Strategije za posamezne države na področju človekovih pravic in vloga delegacij EU

32.  izreka pohvalo ESZD za uspešno dokončanje prvega cikla strategij za posamezne države na področju človekovih pravic, ki so bile oblikovane z odločnim poudarkom na prevzemanju odgovornosti na ravni delegacij EU; vendar meni, da je obžalovanja vredno, da je še vedno prisotno pomanjkanje preglednosti v zvezi z vsebino strategij za posamezne države, zlasti nezmožnost ustreznega obveščanja Parlamenta, ter ponovno poziva, naj se javno objavijo vsaj ključne prednostne naloge iz strategije za vsako državo in naj se Parlamentu na primeren način omogoči dostop do strategij, da bi zagotovili ustrezno raven nadzora; spodbuja ESZD, naj sprejme kazalnike za ocenjevanje učinkovitosti strategij za posamezne države in poglavja v letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu, posvečena posameznim državam, v večji meri obravnava kot poročila o izvajanju teh strategij; opominja na zavezo EU, da bo zagotovila upoštevanje strategij za posamezne države na področju človekovih pravic na vseh ravneh oblikovanja politik s tretjimi državami, vključno z dialogi na področju človekovih pravic in političnimi dialogi;

33.  poudarja, da bi morale delegacije EU pripraviti letno poročilo o svojih dejavnostih na področju človekovih pravic;

34.  pozdravlja, da je mreža kontaktnih točk za človekove pravice in uradnikov za zvezo za zagovornike človekovih pravic v delegacijah EU skoraj popolnoma vzpostavljena; poziva podpredsednico/visoko predstavnico ter ESZD, naj pripravita jasne operativne smernice glede svoje vloge v delegacijah, da bi jim omogočili, da v celoti uresničijo svoj potencial, ustvarili verodostojne standarde in preprečili neskladja med delegacijami EU;

35.  poziva k okrepitvi sodelovanja med diplomatskimi mrežami držav članic in delegacijami EU po svetu, da bi prispevali k razpravam delovnih skupin za človekove pravice v tretjih državah;

36.  poziva ESZD, naj zagotovi, da se na primere zaprtih zagovornikov človekovih pravic opozori na vseh srečanjih med EU in tretjimi državami na visoki ravni, tudi zasedanjih svetov za sodelovanje/pridružitvenih svetov; vztraja, da bi morale vse strategije za posamezne države na področju človekovih pravic med EU in tretjimi državami vključevati oddelek o zaprtih zagovornikih pravic;

37.  opominja na zavezo za vključitev človekovih pravic v vse ocene učinka, ki jih pripravi EU; vztraja, da je ta zaveza potrebna za zagotovitev, da EU spoštuje, varuje in uresničuje človekove pravice ter da se njene zunanje politike in dejavnosti oblikujejo in izvajajo tako, da utrjujejo človekove pravice v tujini; poziva EU, naj okrepi posvetovanje in usklajevanje s civilno družbo in institucijami EU, da bi izboljšala kakovost in sistematičnost ocen učinka na človekove pravice;

Dialogi in posvetovanja o človekovih pravicah

38.  ponovno izraža svojo podporo posebnim dialogom o človekovih pravicah kot orodju politike EU na področju človekovih pravic, v kolikor ti niso sami sebi namen, temveč sredstvo za zagotovitev posebnih zavez in dosežkov s strani sogovornika; priznava pomen sodelovanja v posebnih dialogih o človekovih pravicah zlasti s tistimi državami, ki imajo na tem področju resne težave; vendar poudarja, da mora EU oblikovati jasne politične sklepe, ko dialog o človekovih pravicah ne prinaša pozitivnih rezultatov, ker sogovornik ni pripravljen sodelovati v dobri veri ali se resnično zavezati k reformam, ter več pozornosti nameniti javni diplomaciji, da bi zagotovila, da verodostojnost politike EU na področju človekovih pravic v očeh javnosti ni ogrožena; svari tudi pred tem, da bi razprave o človekovih pravicah ločili od dialoga na visoki politični ravni; vztraja, da mora EU učinkovito ter na odgovoren in pregleden način opozoriti na posamezne primere zagovornikov človekovih pravic, ki so ogroženi ali zaprti, in političnih zapornikov; v primeru hudih kršitev človekovih pravic poziva, naj se to vprašanje postavi v središče političnih dialogov na vseh ravneh;

39.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj oblikuje celovit mehanizem pregleda, ki bi pomagal vrednotiti dialoge glede na neuspeh pri doseganju pomembnih in oprijemljivih rezultatov; nadalje spodbuja EU, naj okrepi svoj mehanizem referenčnih vrednosti, da bi lahko merili uspeh in povečali učinkovitost dialogov, kar bi državam z resnimi težavami na področju človekovih pravic pomagalo, da se približajo mednarodnim standardom na področju človekovih pravic; glede na to, da na primer dialog med EU in Kitajsko na področju človekovih pravic ni prinesel pomembnih in oprijemljivih rezultatov in glede na nedavne dogodke v Hongkongu, poziva EU, naj pregleda svojo strategijo na področju človekovih pravic ter sprejme bolj skladen, enoten in strateški pristop glede človekovih pravic;

40.  izraža obžalovanje, ker zaradi različnih struktur, formatov, pogostosti in metod izmenjav ter njihove zaupnosti ni pravega mehanizma spremljanja in ocenjevanja tovrstnih dialogov niti kazalnikov napredka; priporoča razjasnitev ciljev posameznih dialogov in ocenjevanje rezultatov ob posvetovanju s Parlamentom;

41.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej sodeluje z vsemi državami, s katerimi trenutno potekajo dialogi o človekovih pravicah, ter od zadevnih organov zahteva konkretne zaveze in spremlja ukrepanje na podlagi zahtev, podanih med posvetovanji;

Smernice EU o človekovih pravicah

42.  pozdravlja dejstvo, da je Svet leta 2013 sprejel smernice EU za človekove pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev ter smernice EU o svobodi veroizpovedi ali prepričanja, v letu 2014 pa smernice EU o svobodi izražanja na spletu in drugje;

43.  opozarja, da se s sprejetjem smernic ne sme vnesti selektivnost v sistem človekovih pravic, saj morata načeli univerzalnosti in nedeljivosti ostati bistvenega pomena; poziva Komisijo, naj pojasni postopek izbora tematik, ki jih pokrivajo smernice, tako da v sodelovanju s Parlamentom in predstavniki civilne družbe določi merila za izbiro;

44.  poziva Komisijo, naj dopolni smernice, tako da zagotovi boljšo berljivost z uskladitvijo vsebine in oblike smernic, ki bi morale določati cilje, merila, načine, časovne razporede in kazalnike ter vključevati redno ocenjevanje; v tem smislu opozarja, da je Parlament nedavno priporočil „učinkovito in ciljno naravnano“ izvajanje smernic glede mučenja;

45.  priporoča večjo udeležbo akterjev civilne družbe pri pripravi, ocenjevanju in reviziji smernic;

46.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj sprejmeta ustrezne ukrepe za izvajanje in ocenjevanje smernic EU na ravni držav; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj nenehno usposabljajo in ozaveščajo uslužbence Evropske službe za zunanje delovanje in delegacij EU ter diplomate držav članic, da bi zagotovili, da smernice EU na področju človekovih pravic dosegajo želen učinek pri oblikovanju dejanskih politik na terenu;

Politike EU v podporo demokratizaciji in volitvam

47.  poudarja, da demokratičnih režimov ne določa le organizacija volitev, temveč tudi spoštovanje pravne države, svoboda govora, spoštovanje človekovih pravic, neodvisno sodstvo in nepristranska uprava; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj podpirata demokratične procese, začete v tretjih državah; s tem v zvezi poudarja pomen nadaljnjega ukrepanja na podlagi poročil in priporočil misij za opazovanje volitev, tako da se ta vključijo v okvir sodelovanja EU s posamezno državo za podporo demokraciji in da se glavnemu opazovalcu v okviru naknadnega spremljanja izvajanja priporočil dodeli posebna vloga, pri čemer bi to moralo biti skladen del celostnega pristopa Parlamenta za podporo demokraciji in imeti podporo stalnih organov Parlamenta; opozarja, da imajo misije EU za opazovanje volitev lahko pozitivno vlogo pri zagotavljanju verodostojnosti EU kot partnerice;

48.  poziva EU, naj si še naprej prizadeva za opredelitev najboljših praks na tem področju, da bi podprla in utrdila procese demokratizacije; spodbuja razvoj tako orodij politike kot operativnih orodij, namenjenih uporabi v prednostnih državah, da bi podporne ukrepe za človekove pravice in demokracijo, vključno z ukrepi za preprečevanje konfliktov in mediacijo, na skladen, prožen in verodostojen način vključili v pristop EU;

49.  poudarja, da je treba politično tranzicijo in demokratizacijo združiti s spoštovanjem človekovih pravic, spodbujanjem pravice, preglednosti, odgovornosti, sprave in pravne države ter vzpostavitvijo demokratičnih institucij; poziva EU, naj sistematično podpira svobodno in pošteno izvoljene parlamente; poudarja, da je treba vlagati v politične dialoge med vladajočimi in opozicijskimi strankami;

50.  opozarja, da je Evropska unija po arabski pomladi ponovno opredelila svojo sosedsko politiko do južnega Sredozemlja ter poudarila vlogo civilne družbe in načelo „več za več“, da bi razvila trdnejša partnerstva s svojimi sosedami in usmerjala njihove demokratične reforme in prehode;

51.  meni, da bi moral biti pristop na podlagi uspešnosti „več za več“ vodilno načelo v odnosih EU z vsemi tretjimi državami, da bi morala EU partnerskim državam napredni status podeliti le, če upoštevajo jasne zahteve glede človekovih pravic in demokracije, in da bi ga morala brez omahovanja zamrzniti, če država teh zahtev ne izpolnjuje več;

52.  poziva k učinkoviti uporabi novih tehnologiji in svetovnega spleta, da bi ljudem po vsem svetu v kar največji meri omogočili dostop do informacij o človekovih pravicah in demokraciji ter o programih EU;

53.  pozdravlja delo v pilotnih državah, ki ga je do sedaj opravilo devet delegacij EU, da bi izboljšali skladnost podpore demokraciji v zunanjih odnosih EU, kot je bilo naznanjeno v sklepih Sveta iz let 2009 in 2010 ter zapisano v strateškem okviru in akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo iz leta 2012;

54.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj izboljšata svoje usklajevanje s Parlamentom, kar zadeva drugo generacijo pilotnih držav, da bi zagotovili, da vse institucije EU sodelujejo in združujejo svoje strokovno znanje pri učinkovitem podpiranju demokracije v tretjih državah;

55.  čestita Evropski ustanovi za demokracijo za učinkovito delo na področju spodbujanja demokracije v našem sosedstvu in podpira previdno razširitev njenega mandata na druge družbe, ki si prizadevajo za demokratizacijo; poziva države članice, naj v duhu solidarnosti in zavezanosti zagotovijo zadostna sredstva za proračun Ustanove, da bi lokalnim akterjem na področju demokratičnih sprememb priskrbeli kar najbolj prožno in učinkovito podporo;

56.  poudarja pomen krepitve vloge žensk pri spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform, podpiranju preprečevanja konfliktov ter utrjevanju politične udeležbe in zastopanosti; v zvezi s tem nadalje ugotavlja, da bi bilo treba upoštevati priporočila iz poročil misij EU za opazovanje volitev v zvezi s polno in enakopravno udeležbo žensk pri procesu volitev in ravnati v skladu z njimi;

57.  opozarja, da je širitev eno od najuspešnejših prizadevanj EU za demokratizacijo, in poudarja, da so pogajanja z zahodnim Balkanom še vedno glavni instrument pomoči tem državam, da oblikujejo polnopravno demokratično družbo;

Podpora EU zagovornikom človekovih pravic

58.  pozdravlja posebne sklepe Sveta o zagovornikih človekovih pravic ob deseti obletnici smernic EU o zagovornikih človekovih pravic; poleg tega izraža pohvalo Komisiji za okrepljeno uporabo sredstev evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice za dodeljevanje nujne pomoči zagovornikom človekovih pravic v neposredni nevarnosti ter jo spodbuja, naj razišče nove načine za podpiranje zagovornikov človekovih pravic; v zvezi s tem opozarja na pomen Evropske ustanove za demokracijo kot orodja za spodbujanje in zaščito borcev za demokracijo, piscev spletnih dnevnikov in novinarjev po vsem svetu;

59.  obžaluje, da sta preganjanje in marginalizacija zagovornikov človekovih pravic še vedno močno razširjena po vsem svetu, zlasti v državah, ki ne priznavajo univerzalnosti človekovih pravic;

60.  poziva EU, naj se posebej osredotoči na vprašanje zaprtih zagovornikov človekovih pravic po svetu in na potrebo EU, da kolektivno okrepi ukrepe, ki bi zagotovili izpustitev teh posameznikov, tako da med drugimi strategijami oblikuje notranjo delovno skupino Evropskega parlamenta, ki bi v tesnem sodelovanju s civilno družbo ves čas pozorno spremljala primere zaprtih aktivistov po vsem svetu;

61.  ponovno poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej ščiti nevladne organizacije, zagovornike človekovih pravic, aktiviste civilne družbe, novinarje in odvetnike z izboljšanjem učinkovitosti dialogov EU o človekovih pravicah in s spodbujanjem tematskih prednostnih nalog EU in smernic o človekovih pravicah; v zvezi s tem spodbuja organizacijo kampanj, s katerimi bi dosegli zagovornike človekovih pravic tudi v bolj oddaljenih območjih tretjih držav, da bi pomagali pri izvajanju ciljev politike EU;

62.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj zagotovita, da bodo nepovratna sredstva in drugi programi EU na voljo ne le velikim nevladnim organizacijam, temveč tudi za izgradnjo lokalnih zmogljivosti; zato poziva, naj se zmanjša upravno breme, obenem pa ohrani odgovornost v izvedbenih in računovodskih postopkih, ter naj se upošteva vse večji pritisk, ki ga na civilno družbo izvajajo represivni režimi; poziva k bolj pragmatičnem pristopu k družbam, ki prehajajo v demokracijo, da bi zagotovili podporo ustreznim organizacijam in posameznikom;

63.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacije EU, naj z zagovorniki človekovih pravic in nevladnimi organizacijami vzpostavijo pristen in pragmatičen političen dialog, usmerjen v iskanje najboljših načinov, da se podpre okolje, spodbudno za njihovo delo; poziva, naj EU okrepi svojo dejavno diplomacijo v tretjih državah in okrepi položaj kontaktnih točk za človekove pravice, da bi človekove pravice vključili v dnevno politično delo ustreznih delegacij EU, in sicer s sistematičnim poimenskim opozarjanjem na politične zapornike, sodelovanjem pri spremljanju sodnih procesov in obiskovanjem zaporov ter spremljanjem sodnih procesov; poudarja, da mora EU uporabljati javno diplomacijo, da bi podprla zagovornike človekovih pravic in pozvala k izpustitvi zaprtih aktivistov na področju človekovih pravic; vztraja, da bi se morali višji predstavniki EU, zlasti podpredsednica/visoka predstavnica, predsednik Sveta, komisarji, posebni predstavniki EU in vladni uslužbenci iz držav članic sistematično sestajati z zagovorniki človekovih pravic, zlasti kadar obiščejo države, v katerih se izvaja pritisk na civilno družbo;

64.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico in zunanje ministre EU, naj organizirajo letno zasedanje Sveta za zunanje zadeve, namenjeno razpravi o prizadevanjih EU za izpustitev zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, političnih aktivistov in drugih, ki mirno uveljavljajo svoje pravice, ter posebno pozornost namenijo primerom, ki so izpostavljeni v resolucijah Parlamenta o kršitvah človekovih pravic, demokraciji in pravni državi;

Podpora EU splošnim človekovim pravicam in večstranskim organizacijam za človekove pravice

65.  opozarja na zavezo Parlamenta in njegovega Pododbora za človekove pravice, da bosta podpirala močan večstranski sistem za človekove pravice pod okriljem ZN, vključno s tretjim odborom generalne skupščine, Svetom za človekove pravice in Uradom visokega komisarja ZN za človekove pravice, ter delo povezanih specializiranih agencij ZN, kot je Mednarodna organizacija dela (MOD), in delo v okviru posebnih postopkov ZN;

66.  opozarja, kako pomembne so odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice in njihovo izvajanje v zadevnih državah, kar zadeva spoštovanje in utrjevanje človekovih pravic kot osnovnih vrednot in načel;

67.  ponavlja svoje stališče, da bi bilo treba institucionalizirati prisotnost Parlamenta na zasedanjih generalne skupščine ZN, kot ga je izrazil v svoji resoluciji z dne 7. februarja 2013 o prednostnih nalogah EU v okviru Sveta za človekove pravice, ter meni, da je treba nujno še naprej pošiljati delegacije Evropskega parlamenta na zadevna zasedanja Sveta za človekove pravice in generalne skupščine ZN, in obžaluje, da je bila v letu 2014 ta praksa prekinjena;

68.  ponovno poudarja pomen dejavnega sodelovanja EU v vseh mehanizmih ZN na področju človekovih pravic, zlasti v tretjem odboru generalne skupščine in Svetu za človekove pravice; spodbuja države članice EU, naj to storijo s sopokroviteljstvom in spodbujanjem resolucij, dejavnim sodelovanjem v razpravah in interaktivnih dialogih ter podajanjem izjav; močno podpira vse bolj razširjeno prakso medregionalnih pobud EU;

69.  znova poudarja pomen učinkovitega usklajevanja in sodelovanja med Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo, Parlamentom in državami članicami glede vprašanj na področju človekovih pravic; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zlasti prek delegacij EU v New Yorku in Ženevi poveča usklajenost EU s pravočasnimi in konkretnimi posvetovanji, da bi stališče EU predstavili enotno;

70.  opozarja na pomen delovanja Evropske unije v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ko se ta pripravlja na oceno svojih dosežkov v 40 letih svojega obstoja; poziva h krepitvi povezav med EU, OVSE in Svetom Evrope;

71.  opozarja tudi na pomen dela Sveta Evrope na tem področju in potrebo po tem, da EU – v skladu s Pogodbama – čim prej pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah;

72.  ponovno opozarja na pomen vključevanja dela, opravljenega v New Yorku in Ženevi v okviru generalne skupščine ZN, tretjega odbora in Sveta za človekove pravice, v zadevne notranje in zunanje dejavnosti EU, da bi zagotovili usklajenost;

Politika EU o mednarodnem kazenskem pravosodju in Mednarodnem kazenskem sodišču

73.  ponovno izraža svojo popolno podporo delu Mednarodnega kazenskega sodišča v okviru njegove vloge pri odpravi nekaznovanja storilcev najhujših kaznivih dejanj, ki zadevajo mednarodno skupnost, ter pri zagotavljanju pravice za žrtve vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in genocida; ostaja pozoren na kakršne koli poskuse spodkopavanja njegove legitimnosti ali neodvisnosti; opozarja na njegovo bistveno vlogo v dvojnem postopku pravice in sprave; poziva EU in njene države članice, naj sodelujejo s tem sodiščem ter mu zagotovijo močno diplomatsko in politično podporo v dvostranskih odnosih in v vseh forumih, vključno z ZN; je zaskrbljen, ker številni nalogi za prijetje še niso bili izvršeni; poziva EU, njene države članice in posebne predstavnike EU, naj se dejavno zavzemajo za Mednarodno kazensko sodišče, izvajanje njegovih odločb in boj proti nekaznovanosti za kazniva dejanja iz Rimskega statuta; meni, da je naraščanje števila držav pogodbenic pomemben korak k večji univerzalnosti tega sodišča; pozdravlja dejstvo, da je Slonokoščena obala februarja 2013 ratificirala Rimski statut, vendar obžaluje, da leta 2014 tega statuta ni ratificirala nobena država; spodbuja EU in njene države članice, naj si še bolj prizadevajo spodbujati ratifikacijo in izvajanje Rimskega statuta, da bi razširili dostop do pravice za žrtve hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu; poziva države članice EU kot države podpisnice Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, naj zagotovijo, da bo slednje imelo potrebne vire za pošteno in učinkovito izvrševanje svojega mandata; spodbuja EU, naj nadaljuje z zagotavljanjem pomoči mednarodnemu kazenskemu pravosodju in Mednarodnemu kazenskemu sodišču, tudi s podpiranjem akterjev civilne družbe prek evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

74.  ponovno poziva k imenovanju posebnega predstavnika EU za mednarodno pravosodje in mednarodno humanitarno pravo, da bi slednjima zagotovili vplivnost in prepoznavnost, ki si ju zaslužita, da bi učinkovito spodbujali program EU ter v vse zunanje ukrepe EU vključili boj proti nekaznovanosti;

75.  obžaluje, da Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča v novi uredbi o splošnem sistemu preferencialov (GSP) še ni na seznamu konvencij, potrebnih za pridobitev statusa GSP+; ugotavlja, da je med državami prosilkami za GSP+ (na primer Armenija in Pakistan) več takšnih, ki niso pogodbenice omenjenega statuta oziroma ga niso ratificirale; znova priporoča, da se Rimski statut doda na prihodnji seznam konvencij;

76.  ponovno poziva, naj EU sprejme enotno stališče o kaznivem dejanju agresije in spremembah iz Kampale, države članice pa naj svojo nacionalno zakonodajo hitro uskladijo z opredelitvami iz sprememb iz Kampale in drugimi zavezami iz Rimskega statuta, da bi omogočile nacionalne preiskave in pregon s strani držav članic ter okrepile sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

77.  ob prihajajoči stoti obletnici armenskega genocida vse države članice poziva, naj ga priznajo ter jih skupaj z institucijami EU poziva, naj nadalje prispevajo k priznanju tega genocida;

78.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj širi dobre prakse o pravicah, zaščiti in podpiranju žrtev zločinov in nasilja v tretjih državah ter naj izmenja protikorupcijske politike s tretjimi državami, saj korupcija pogosto omogoča nekaznovanost in povzroča krivico žrtvam;

Ukrepi EU proti smrtni kazni

79.  znova izraža odločno nasprotovanje smrtni kazni ter EU in njene države članice spodbuja, naj še naprej prednostno zastopajo politiko, katere namen je odprava smrtne kazni po vsem svetu; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej posveča pozornost dogodkom v vseh državah in uporabi vsa sredstva vpliva, ki jih ima na voljo;

80.  brez zadržkov podpira resolucijo Generalne skupščine ZN iz decembra 2014 o moratoriju na uporabo smrtne kazni(23);

81.  poziva EU, naj si v okviru sodelovanja in diplomacije še naprej prizadeva za odpravo smrtne kazni v vseh možnih forumih po svetu, v skladu s smernicami EU o smrtni kazni, ter tudi zagotovi, da se pri vsaki osebi, ki ji grozi usmrtitev, v celoti spoštuje pravica do poštenega sojenja in da se priznanja ne poskušajo izsiliti z mučenjem ali drugačnim slabim ravnanjem;

82.  izraža zaskrbljenost zaradi poročanega porasta števila usmrtitev po svetu v letu 2013 v primerjavi z letom 2012, kljub temu, da se usmrtitve izvajajo v vse manjšem številu držav; poziva EU, naj ustrezno ukrepa glede še vedno visokega števila usmrtitev na Kitajskem in v Iranu, ponovne uvedbe usmrtitev v Indoneziji, Kuvajtu, Nigeriji in Vietnamu v letu 2013, usmrtitev mladoletnikov v Iranu, Saudovi Arabiji in Jemnu v letu 2013 ter velikega povečanja poročanih usmrtitev v Iraku in Saudovi Arabiji;

83.  pozdravlja ponovno sproženo razpravo v Združenih državah Amerike o arbitrarnosti smrtne kazni, katere narava dopušča številne napake, kampanjo za prekinitev toka snovi, ki se uporabljajo za izvrševanje smrtne kazni, iz Evrope v Združene države Amerike ter dejstvo, da je zvezna država Maryland leta 2013 odpravila smrtno kazen; spodbuja podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, posebnega predstavnika EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sodelujejo z zveznimi in državnimi oblastmi Združenih držav Amerike, da bi pospešili odpravo smrtne kazni v ZDA ter da bi na mednarodni ravni okrepili čezatlantsko sodelovanje pri verodostojnem spodbujanju človekovih pravic, mednarodnega pravosodja in demokracije;

84.  spodbuja Komisijo, naj izkoristi novo prožnost, ki jo ponuja evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, da bi raziskala nove načine za prizadevanje za odpravo smrtne kazni in za podpiranje ukrepov, ki so namenjeni preprečevanju izrekanja oziroma izvrševanja smrtnih kazni;

85.  poudarja, da mora EU še naprej spremljati pogoje, v katerih se izvajajo usmrtitve v tistih državah, ki še izvajajo smrtno kazen, ter podpreti pravne in ustavne reforme v smeri celovite in popolne odprave;

86.  je trdno prepričan, da je smrtna kazen kot kršitev pravice do osebne nedotakljivosti in človekovega dostojanstva neskladna s prepovedjo okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega kaznovanja po mednarodnem pravu, ter poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj formalno priznajo to neskladje in ustrezno prilagodijo politiko EU glede smrtne kazni; poudarja, da je treba smernice EU o smrtni kazni oziroma o mučenju razumeti kot horizontalne;

Ukrepi EU proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju

87.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj glede na nenehna poročila o razširjeni praksi mučenja in zlorab po vsem svetu okrepita prizadevanja EU v boju proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju; ponovno izraža zaskrbljenost, ker ukrepi EU na tem področju še zdaleč ne zadoščajo in ne izpolnjujejo njenih zavez v okviru smernic EU o mučenju; posebej poziva k večji podpori EU za vzpostavitev in krepitev nacionalnih in regionalnih mehanizmov za preprečevanje mučenja; pozdravlja predlog uredbe Komisije z dne 14. januarja 2014 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (COM(2014)0001, kar je odziv na resolucijo Parlamenta z dne 17. junija 2010;

88.  opozarja, da lahko sistematično mučenje ali mučenje v velikem obsegu v skladu s členoma 7 in 8 Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča predstavlja vojni zločin ali zločin proti človeštvu; poudarja, da se z načelom odgovornosti zaščititi mednarodni skupnosti nalaga posebna odgovornost, ki jo je dolžna sprejeti;

89.  spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj posveča posebno pozornost sklepom za posamezne države, ki jih pripravljajo Odbor ZN proti mučenju, pododbor, ustanovljen v okviru izbirnega protokola Konvencije ZN proti mučenju, in odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja, ter sistematično izpostavlja ta vprašanja v političnih dialogih z zadevnimi državami in v izjavah za javnost; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, zlasti delegacije EU in države članice, še zlasti njihova veleposlaništva na terenu, naj okrepijo izvajanje smernic EU glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja; poziva države članice, naj poostrijo nadzor nad trgovino z blagom, ki bi se lahko uporabilo za mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje, ter nadzor nad trgovino z blagom in tehnologijo z dvojno rabo;

90.  poudarja, da so člani ranljivih skupin, kot so etnične, jezikovne in verske manjšine, med pridržanjem pogosteje izpostavljeni mučenju ali slabemu ravnanju, zato potrebujejo posebno pozornost;

91.  obžaluje, da evropska podjetja izvažajo proizvode in orožje, ki se lahko uporabljajo za mučenje ali drugo kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje, med drugim tudi v okviru zatiranja demonstracij; v zvezi s tem podpira postopek revizije Uredbe (ES) št. 1236/2005;

92.  ponovno poudarja, kako pomembni so učinkoviti mehanizmi za nadzor izvoza določenih zdravil, ki jih je mogoče uporabiti za usmrtitve, in opreme, ki jo je mogoče uporabiti za mučenje; poziva Komisijo, naj odpravi preostale pomanjkljivosti v uredbi z uvedbo vseobsegajoče klavzule o končni uporabi, ki bi prepovedovala izvoz vseh zdravil, ki bi se lahko uporabljala za mučenje ali usmrtitve;

93.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj si prizadevajo, da vse tretje države ratificirajo Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem z dne 20. decembra 2006;

Človekove pravice v trgovinskih in drugih mednarodnih sporazumih EU

94.  poziva EU, naj poskrbi, da trgovinski sporazumi, sklenjeni s tretjimi državami, spodbujajo njihov gospodarski in socialni razvoj ter zagotavljajo dobro upravljanje njihovih naravnih virov, zlasti zemlje in vode; ponovno poziva k sistematičnemu vključevanju zavezujočih in izvršljivih klavzul o človekovih pravicah, o katerih se ni mogoče pogajati, v vse mednarodne sporazume, ki jih je EU sklenila oziroma jih bo sklenila s tretjimi državami, vključno s trgovinskimi in naložbenimi sporazumi, in poziva k izboljšanju posvetovanj s Parlamentom v zgodnji fazi pogajanj o trgovinskih in naložbenih sporazumih, k učinkovitemu spremljanju izvajanja klavzul o človekovih pravicah ter poročanju Parlamentu o vidikih človekovih pravic;

95.  poudarja, da trgovinska politika EU prispeva k uresničevanju glavnih ciljev EU in da se v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije izvaja „v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije“; poudarja, da mora v skladu s členom 3 Pogodbe o Evropski uniji prispevati zlasti „k miru, varnosti, trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“;

96.  poziva Evropsko komisijo, naj pri pripravi svoje prihodnje trgovinske strategije upošteva pomembno vlogo trgovine in mednarodnih sporazumov pri spodbujanju človekovih pravic na mednarodnem prizorišču;

97.  odločno poudarja potrebo po nadaljnjem večstranskem sodelovanju in dialogu o človekovih pravicah med EU ter zlasti Svetovno trgovinsko organizacijo in Združenimi narodi, da se zagotovi večstranski trgovinski okvir, ki bo prispeval k spoštovanju človekovih pravic;

98.  ponovno poudarja, da je bil splošni sistem preferencialov oblikovan na podlagi predpostavke, da države upravičenke spoštujejo načela mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in temeljne standarde delovnega prava, ter vključuje posebno shemo dodatnih tarifnih preferencialov za spodbujanje ratifikacije in učinkovitega izvajanja glavnih mednarodnih konvencij o človekovih in delovnopravnih pravicah, okoljski zaščiti in dobrem upravljanju; opozarja, da bi lahko nespoštovanje teh pogojev vodilo do prekinitve trgovinskega režima; opozarja na pomen rednega spremljanja in ocenjevanja izvajanja mednarodnih konvencij v državah, ki so upravičene do splošnega sistema preferencialov GSP+;

99.  pozdravlja dejstvo, da je s 1. januarjem 2014 začel veljati revidirani sistem GSP; opozarja, da se je GSP+ ohranil v splošnem sistemu preferencialov in da od držav, ki zaprosijo za upravičenost do GSP+, zahteva, da se zavežejo popolnemu sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, kar zadeva spoštovanje mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in pravicah delavcev;

Podjetništvo in človekove pravice

100.  obžaluje, da še vedno ni holističnega pristopa, ki bi omogočal, da bi družbe po vsem svetu spoštovale standarde človekovih pravic, in da se zaradi tega nekaterim državam in družbam uspeva izogibati tem pravilom; zato poudarja, da je treba sprejeti pravila o družbeni odgovornosti gospodarskih družb; odločno podpira izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe za operativno delovanje okvira ZN za varovanje, spoštovanje in pomoč, ki ga je predlagal John Ruggie, posebni predstavnik generalnega sekretarja ZN za podjetništvo in človekove pravice; opozarja na pomen spodbujanja načela družbene odgovornosti gospodarskih družb, tudi pri poslovanju zunaj EU, ter na pomen zagotavljanja, da se ta odgovornost spoštuje vzdolž vse dobavne verige, zlasti kar zadeva trgovino z nezakonito pridobljenim lesom, prostoživečimi vrstami in rudninami z območij sporov; je prepričan, da bi evropska podjetja ter njihove podružnice in podizvajalci morali imeti ključno vlogo pri spodbujanju in razširjanju mednarodnih standardov poslovanja in človekovih pravic po vsem svetu;

101.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj delegacije EU po svetu spodbujata k sodelovanju z evropskimi podjetji, da bi spodbujali spoštovanje človekovih pravic, in zagotovita, da se tema „podjetništvo in človekove pravice“ vključi med osrednje teme lokalnih razpisov za zbiranje predlogov v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice; poziva države članice, naj zagotovijo, da se podjetja, za katera velja nacionalno pravo, ob ustanovitvi ali opravljanju dejavnosti v tretji državi ne bodo izognila spoštovanju človekovih pravic ter socialnih, zdravstvenih in okoljskih standardov, ki veljajo zanje;

102.  spominja na strategijo EU o družbeni odgovornosti gospodarskih družb za obdobje 2011–2014, ki je države članice pozvala, naj pripravijo nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; ponovno poziva Komisijo, naj redno poroča o izvajanju vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah s strani držav članic, vključno z njihovimi nacionalnimi akcijskimi načrti; obžaluje pomanjkanje napredka pri odzivu Komisije na zahtevo Parlamenta, naj predlaga zakonodajo, ki bi od podjetij iz EU zahtevala, da zagotovijo, da njihove transakcije ne podpirajo krivcev za spopade oziroma hude kršitve človekovih pravic;

103.  ponovno poudarja, da bi morala evropska podjetja ustrezno skrbno zagotoviti, da njihovo poslovanje spoštuje človekove pravice povsod, kjer poteka; poudarja, kako pomembno je pristno poročanje o učinku projektov, ki jih podpirajo evropske finančne institucije, na človekove pravice, socialne in okoljske vidike; vztraja, da morajo te institucije zagotoviti, da so njihove dejavnosti skladne s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji, ki med drugim določa obveznost spoštovanja človekovih pravic;

104.  ugotavlja, da bi morale družbe to strategijo namesto kot izziv obravnavati kot priložnost za vzpostavitev novih možnosti za poslovanje v regijah, ki najbolj potrebujejo trajnostne in odgovorne naložbe, in kot način prispevanja k spoštovanju človekovih pravic v državah v razvoju;

105.  poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da podjetja v lasti državljanov tretjih držav ali podjetja v lasti tretjih držav, ki imajo sedež v državah članicah, ne bodo podpirala krivcev za spore oziroma hude kršitve človekovih pravic, vključno s sodobnimi oblikami suženjstva, kot je trgovina z ljudmi in njihovo zaposlovanje v nemogočih pogojih;

106.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj oblikujeta trdne pobude za izboljšanje dostopa do pravnega varstva za žrtve kršitev človekovih pravic, povezanih s poslovanjem zunaj EU; vztraja tudi pri tem, da je treba uvesti učinkovite rešitve za kaznovanje gospodarskih družb, ki kršijo človekove pravice, in zagotoviti odškodnino za žrtve takih kršitev;

107.  poziva EU, naj sodeluje v razvijajoči se razpravi o pravno zavezujočem mednarodnem instrumentu o podjetništvu in človekovih pravicah znotraj sistema ZN;

108.  opozarja na štiri temeljne in univerzalne standarde dela, kot so zapisani v instrumentih Mednarodne organizacije dela, in sicer: svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb; odpravo vseh oblik prisilnega dela, izkoriščanja in suženjstva; odpravo otroškega dela; in odpravo diskriminacije pri zaposlovanju;

109.  zlasti opozarja na nujnost spoštovanja svobode združevanja in boja proti vsem oblikam zatiranja na tem področju, vključno z umori sindikalistov;

110.  z izjemno zaskrbljenostjo ugotavlja, da po podatkih Mednarodne organizacije dela približno 21 milijonov moških, žensk in otrok po vsem svetu živi v nekakšni obliki suženjstva; poudarja, da je treba človekove pravice obravnavati na holističen in neločljiv način, in se odločno in zavezujoče predati državljanskim in političnim pravicam ter ekonomskim, socialnim, kulturnim in okoljskim pravicam, saj brez njih ne more biti razvoja; poudarja, da se je treba spoprijeti s temeljnimi vzroki za revščino; prav tako opozarja, da je treba v skladu z uresničevanjem agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela spoštovati mednarodne delovne standarde; meni, da bi morala imeti socialna vprašanja pomembnejše mesto v zunanjih odnosih EU; v zvezi s tem obžaluje, da EU nima standardne oblike socialne klavzule, ki bi jo vstavljala v vse zunanjetrgovinske sporazume; v skladu s tem poziva EU, naj v vse zunanjetrgovinske sporazume vključi poglavje o razvoju in socialno klavzulo, ki bi odražala temeljne delovne standarde Mednarodne organizacije dela;

111.  ugotavlja, da se je zaradi čedalje slabših varnostnih razmer po vsem svetu in finančne krize, ki se zaostruje vse od zloma leta 2008, povečalo delo otrok v najrevnejših svetovnih državah, prav tako pa bi utegnilo priti do pravnih posledic in posledic za ugled podjetij, ki črpajo dobrine iz držav v razvoju; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej spodbujata mednarodni program o preprečevanju dela otrok, zlasti v državah v razvoju, kjer mora zaskrbljujoče število otrok delati, da bi prispevali k družinskemu dohodku;

Ukrepi EU za zagotavljanje pravice do svobode izražanja na spletu in drugje ter omejitev vpliva tehnologij za nadzor na človekove pravice

112.  priznava, da je izjemno hiter razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij preoblikoval okolje za uveljavljanje pravice do svobode izražanja in dostopa do informacij po vsem svetu ter istočasno ustvaril izjemne prednosti in sprožil številne resne pomisleke; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je Svet maja 2014 sprejel posebne smernice o svobodi izražanja na spletu in drugje;

113.  ponovno poudarja, da so svoboda izražanja ter svoboda, neodvisnost in pluralnost medijev ključni za trajnostno demokracijo, saj prispevajo k večjemu vključevanju civilne družbe in krepitvi vloge državljanov in so zato nujni za zagotavljanje preglednosti in odgovornosti v javnem življenju;

114.  poziva k večji podpori na področju spodbujanja svobode medijev, zaščite neodvisnih novinarjev in avtorjev spletnih dnevnikov, zmanjšanja digitalne vrzeli in omogočanja neomejenega dostopa do informacij in komunikacije ter necenzuriranega dostopa do interneta (digitalna svoboda);

115.  poziva EU in njene države članice, naj okrepljeno spremljajo ter jasno in hitro obsodijo vsakršno omejevanje svobode izražanja, vključno z agresivno uporabo kazenskega prava v primerih razžalitve ter omejevalnimi merili ali zapletenimi postopki za registracijo kot novinar ali kak drug poklic v medijih oziroma za ustanovitev medijske hiše, ter naj sprejmejo močne pobude v podporo večjemu dostopu do informacij, ki so v javnem interesu;

116.  obsoja vsakršne omejitve digitalnih komunikacij, vključno z zapiranjem spletnih mest in blokiranjem osebnih računov, kadar so te usmerjene v civilno družbo, aktiviste civilne družbe in svobodne medije;

117.  izraža svojo zaskrbljenost glede širjenja tehnologij za spremljanje, nadzorovanje, cenzuriranje in filtriranje, ki predstavljajo vse večjo grožnjo aktivistom na področju človekovih pravic in demokracije v avtokratskih državah, v demokratičnih državah pa sprožajo pereča vprašanja glede pravice do zasebnosti, tudi kadar se uporabljajo zaradi legitimnih ciljev, kot so boj proti terorizmu, državna varnost in kazenski pregon;

118.  priznava, da imajo pomembni proizvajalci tehnologij za vdor in nadzor, ki se lahko uporabijo za kršitve človekovih pravic in napad na evropsko digitalno infrastrukturo, sedež v Evropi; poziva Komisijo, naj revidira evropski sistem za nadzor izvoza, da bi preprečila, da nevarna tehnologija pride v napačne roke;

119.  izraža priznanje Komisiji za objavo sektorskih smernic za izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah za sektor informacijskih in komunikacijskih tehnologij junija 2013; vendar ostaja zaskrbljen glede trgovine s proizvodi in storitvami, namenjenimi preprečevanju dostopa do interneta, omogočanju množičnega nadzora, spremljanju spletnega prometa in mobilnih komunikacij, filtriranju rezultatov iskanja ter prisluškovanju zasebnim pogovorom; opozarja na sporočilo Komisije z dne 24. aprila 2014 z naslovom „Pregled politike nadzora izvoza: zagotavljanje varnosti in konkurenčnosti v spreminjajočem se svetu“ COM(2014)0244), v katerem ta med drugim priznava težave glede človekovih pravic, ki se pojavljajo pri izvozu nekaterih informacijskih in komunikacijskih tehnologij; zato poziva Komisijo, naj razmisli o načinu izboljšanja razmer, da se morebiti sprejmejo posodobljene smernice za nadzor izvoza;

120.  poziva Komisijo, naj še naprej izvaja pobude za podporo, povezane z razvojem in širjenjem digitalnih nadzornih tehnologij, da bi krepili moč zagovornikov človekovih pravic z zagotavljanjem varnih mehanizmov za zbiranje, šifriranje in shranjevanje podatkov, da bi se izognili nadzoru s strani represivnih vlad;

Podpora EU za civilno družbo in svobodo zbiranja ter združevanja

121.  izraža resne pomisleke glede vse bolj omejenih možnosti za legitimno delovanje civilne družbe v številnih državah po svetu; meni, da je svobodna civilna družba eden od temeljev za varovanje in podpiranje človekovih pravic in demokratičnih vrednot v vseh družbah; s tem v zvezi pozdravlja vse programe EU, ki so usmerjeni v usposabljanje mladih strokovnjakov iz tretjih držav in poenostavljanje programov študentske izmenjave za državljane tretjih držav, saj ti spodbujajo dejavno udeležbo mladih pri izgradnji demokracije in učinkovito prispevajo k razvoju civilne družbe;

122.  poziva EU in njene države članice, naj okrepijo svoje spremljanje ter jasno in hitro obsodijo vsako omejevanje svobode zbiranja in združevanja, vključno s prepovedmi organizacij civilne družbe, agresivno uporabo kazenskega prava v primeru razžalitve in drugo omejujočo zakonodajo, prekomernimi zahtevami glede registracije in poročanja, pretirano omejujočimi pravili glede financiranja iz tujine ter prepovedjo, da se nevladne organizacije politično udejstvujejo ali imajo stike s tujci;

123.  poziva EU in njene države članice, naj na vsaki ravni političnega dialoga, tudi na najvišji, izpostavljajo kršitve svobode združevanja in zbiranja, kadar druge oblike dialoga, kot je dialog o človekovih pravicah, niso prinesle konkretnih izboljšanj na terenu; poziva EU in njene države članice, naj te dialoge izkoristijo za izpostavljanje posameznih zaskrbljujočih primerov, zlasti vseh tistih, ki vključujejo osebe, ki so zaprte zgolj, ker so uveljavljale svojo pravico do mirnega zbiranja in združevanja;

124.  spodbuja predstavnike delegacij EU in veleposlaništev držav članic, naj spremljajo sojenja zagovornikom človekovih pravic in vsem tistim, ki so priprti zgolj zaradi tega, ker so mirno uveljavljali svojo pravico do zbiranja in združevanja, ter po potrebi javno obsodijo nespoštovanje pravice do poštenega sojenja;

125.  poziva EU, naj med ključne prednostne naloge v prihodnjem akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo uvrsti spoštovanje in spodbujanje svobode zbiranja in združevanja ter naj določi posebne ukrepe v zvezi s tem, saj je svoboda zbiranja in združevanja bistven element demokracije in odprte družbe;

126.  ponovno izraža svojo podporo temu, da se večina sredstev za evropski instrument za demokracijo in človekove pravice nameni podpiranju zagovornikov človekovih pravic in delovanja civilne družbe po vsem svetu, ter podpira ustanovitev skladov za pravno varstvo, da bi preganjanim novinarjem in aktivistom pomagali pri dostopu do odvetnika in poštenega sojenja;

127.  poudarja pomen nacionalnih institucij za človekove pravice na nacionalni ravni za spremljanje človekovih pravic in ozaveščanje o njih ter za zagotavljanje poprave krivic ob kršitvah; poziva EU, naj v skladu s pariškimi načeli oblikuje politiko, ki bo podpirala nacionalne institucije za človekove pravice, in naj jo uvrsti med prednostne naloge v zunanji pomoči, zlasti v okviru evropskega instrumenta sosedstva;

Svoboda misli, vesti in veroizpovedi ali prepričanja

128.  obsoja vsakršno nasilje in diskriminacijo zaradi ideologije, vere ali prepričanja, kot določa člen 10 PDEU; izraža resno zaskrbljenost glede nenehnih poročil o nasilju in diskriminaciji verskih manjšin po vsem svetu, med drugim na Bližnjem vzhodu; poudarja, da je svoboda misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja temeljna človekova pravica, ki je povezana z drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami in vključuje pravico posameznika, da verjame ali ne, pravico, da izkazuje oziroma ne izkazuje veroizpovedi ali prepričanja, ter pravico do sprejetja, spremembe, opustitve ali ponovnega sprejetja prepričanja po lastni izbiri, kot je zapisano v členu 18 splošne deklaracije o človekovih pravic;

129.  poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo spoštovanje verskih manjšin po vsem svetu, zlasti na Bližnjem vzhodu, kjer Islamska država in druge teroristične skupine preganjajo kristjane, med drugim katolike, armenske pravoslavce, kopte in jezide, ter muslimanske manjšine;

130.  odločno obsoja napade na kristjane v številnih državah po vsem svetu in izraža solidarnost z družinami žrtev; je globoko zaskrbljen zaradi vse večjega števila primerov represije, diskriminacije, nestrpnosti in nasilnih napadov na krščanske skupnosti, zlasti v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu; poziva vlade, naj vse odgovorne privedejo pred roko pravice; je globoko zaskrbljen zaradi trenutnega položaja kristjanov v Severni Koreji, Somaliji, Siriji, Iraku, Afganistanu, Savdski Arabiji, Pakistanu, Uzbekistanu, Jemnu, Nigeriji in številnih drugih državah, kjer živijo v strahu, da bodo ubiti, mučeni, posiljeni in ugrabljeni, ter so priča uničevanju svojih cerkva;

131.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi položaja muslimanov Rohingja v Burmi/Mjanmarju, ki se jim odreka burmansko državljanstvo ter so žrtve sistematičnih kršitev človekovih pravic in preganjanja; opozarja na svojo resolucijo z dne 13. junija 2013 o položaju muslimanov Rohingja(24);

132.  pozdravlja sprejetje smernic EU o svobodi veroizpovedi ali prepričanja v letu 2013 ter poziva institucije EU in države članice, naj namenijo posebno pozornost izvajanju teh smernic tako v mednarodnih in regionalnih forumih kot v dvostranskih odnosih s tretjimi državami s posebnim poudarkom na ranljivem položaju verskih odpadnikov; čestita novi visoki predstavnici EU za izjavo, da je svoboda veroizpovedi ali prepričanja ena od prednostnih nalog na področju človekovih pravic; spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj ohranjata stalen dialog z nevladnimi organizacijami, verskimi skupinami in skupinami, ki jih druži določeno prepričanje, ter verskimi voditelji;

133.  pozdravlja zavezo EU, da bo spodbujala pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja v mednarodnih in regionalnih forumih, vključno z ZN, OVSE, Svetom Evrope in drugimi regionalnimi mehanizmi; spodbuja EU, naj na Generalni skupščini ZN na dnevni red še naprej uvršča svojo letno resolucijo o svobodi veroizpovedi ali prepričanja in podpira pooblastila posebnega poročevalca ZN za svobodo veroizpovedi in prepričanja;

Pravice žensk in deklic

134.  pozdravlja podporo EU resolucijam ZN o vprašanjih enakosti spolov, zlasti o odpravi nasilja nad ženskami in dekleti, o diskriminaciji žensk in o vlogi svobode izražanja in mnenja pri krepitvi moči žensk, ter izjavam ZN o zgodnjih in prisilnih porokah ter o pohabljanju ženskih spolnih organov;

135.  poziva EU, naj dejavno sodeluje na 59. zasedanju Komisije o statusu žensk in naj se še naprej bori proti vsakršnim poskusom spodkopavanja pekinških izhodišč ZN za ukrepanje, med drugim kar zadeva dostop do izobraževanja in zdravstva kot temeljno človekovo pravico ter spolne in reproduktivne pravice;

136.  obžaluje, da v zvezi s telesi žensk in deklet, še zlasti njihovim spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, še vedno potekajo ideološki spori, ter poziva EU in njene države članice, naj priznajo neodtujljive pravice žensk in deklet do telesne nedotakljivosti in samostojnega odločanja, med drugim glede pravice do prostovoljnega načrtovanja družine ter varnega in zakonitega splava in življenja brez nasilja, tudi brez pohabljanja ženskih spolnih organov, porok otrok, zgodnjih in prisilnih porok ter brez posilstev med partnerjema;

137.  znova obsoja vse oblike zlorabe žensk in deklet ter nasilja nad njimi, zlasti uporabo spolnega nasilja kot orožja v vojni in nasilje v družini; zato poziva vse države članice Sveta Evrope, naj podpišejo in ratificirajo instanbulsko konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima; poziva EU, naj ukrepa in pristopi k omenjeni konvenciji, da se zagotovi usklajenost notranjega in zunanjega delovanja EU na področju nasilja nad ženskami in dekleti;

138.  izraža globoko zaskrbljenost, ker si vlade zatiskajo oči pred nečloveškimi primeri spolne zlorabe žensk v času, ko je vsaka tretja ženska v svojem življenju izpostavljena nasilju; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej uvaja dobro prakso v boju proti posilstvom in spolnemu nasilju nad ženskami v tretjih državah, da bi odpravila temeljne vzroke tega problema;

139.  poudarja, da je pomembno, da oblasti začnejo razvijati izobraževalne kampanje, namenjene moškim, zlasti mlajših generacij, in tako preprečujejo in postopoma odpravijo vse vrste nasilja na podlagi spola; poudarja, da je treba poskrbeti, da bodo zdravstveni delavci, policisti, tožilci in sodniki v EU in v tretjih državah primerno usposobljeni za nudenje podpore in pomoči žrtvam nasilja;

140.  poudarja, da je nasilje na podlagi spola, vključno s škodljivimi običaji in tradicionalnimi praksami, kršitev osnovnih pravic, zlasti človekovega dostojanstva, pravice do življenja in pravice do osebne celovitosti;

141.  poudarja, da je istanbulska konvencija o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima pomembno in zavezujoče mednarodno orodje in da se bo s pristopom vse več držav k njej bistveno prispevalo k razvoju celostne politike za zaščito in krepitev vloge žrtev ter za spodbujanje mednarodnega sodelovanja na tem področju;

142.  poziva Svet, naj v smernice EU glede nasilja nad ženskami in dekleti vključi vprašanje splava zaradi neželenega spola; Komisijo in Svet spodbuja, naj razvijeta metode za zbiranje podatkov in kazalnike v zvezi s tem pojavom, Evropsko službo za zunanje delovanje pa, naj ta problem upošteva pri razvoju in izvajanju strategij držav na področju človekovih pravic;

143.  želi poudariti pomen obveščanja in ozaveščanja v skupnostih, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolnih organov in kjer prihaja do spolnih zlorab deklic, zgodnjih in prisilnih porok, umorov žensk in deklet ter drugih kršitev človekovih pravic na podlagi spola, pa tudi pomen vključitve zagovornikov človekovih pravic, ki se že borijo za odpravo teh praks, v pripravo in izvedbo takšnih kampanj; ponavlja, da poroke otrok, zgodnje in prisilne poroke in nezmožnost uveljavitve najnižje zakonsko predpisane starosti za poroko pomenijo kršitev pravic otrok, hkrati pa ovirajo tudi krepitev vloge žensk;

144.  odločno obsoja uporabo spolnega nasilja nad ženskami in dekleti kot vojne taktike, tudi kaznivih dejanj, kot so množična posilstva, spolno suženjstvo, prisilna prostitucija in preganjanje na podlagi spola, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, trgovino z ljudmi, spolnim turizmom, zgodnjimi in prisilnimi porokami, uboji iz časti in vsemi drugimi primerljivo hudimi oblikami spolnega nasilja; v zvezi s tem ostaja posebej zaskrbljen glede razmer na območju Velikih jezer v Afriki in v Siriji; izraža podporo delu Agencije ZN za ženske, posebne poročevalke ZN za nasilje nad ženskami, njegove vzroke in posledice ter posebne predstavnice ZN za spolno nasilje v konfliktih; pozdravlja dejstvo, da je bila nagrada Saharova leta 2014 podeljena Denisu Mukwegeju za izjemen boj za zaščito deklet in žensk, ki so postale žrtve spolnega nasilja med oboroženimi spopadi;

145.  opozarja, da se kazniva dejanja na podlagi spola in kazniva dejanja spolnega nasilja v rimskem statutu uvrščajo med vojne zločine, zločine proti človeštvu ali dejanja, ki so konstitutivni element genocida ali mučenja; v zvezi s tem pozdravlja resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 2106 o preprečevanju spolnega nasilja v konfliktih, sprejeto 24. junija 2013, ki potrjuje, da ima Mednarodno kazensko sodišče pomembno vlogo v boju proti nekaznovanosti za spolno nasilje in zločine zaradi pripadnosti spolu; poziva EU, naj podpre izvajanje teh načel v celoti;

146.  opozarja na zavezanost EU vključevanju človekovih pravic in vidikov enakosti spolov v misije skupne varnostne in obrambne politike v skladu s prelomnima resolucijama Varnostnega sveta ZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti; v zvezi s tem ponovno poziva EU in države članice, naj v sklopu doseganja trajne sprave podprejo sistematično udeležbo žensk kot ključni element mirovnih procesov ter priznajo, da je treba vidik spola vključiti v preprečevanje konfliktov, operacije za ohranjanje miru, humanitarno pomoč, obnovo po konfliktih in prehod v demokracijo;

147.  meni, da je premajhna zastopanost žensk pri sprejemanju političnih odločitev vprašanje temeljnih pravic in demokracije, ki izkazuje zmožnost vlad, da se v celoti posvetijo gradnji in ohranjanju demokracije; pozdravlja zakonsko predpisane sisteme enake zastopanosti in kvote po spolu ter v zvezi s tem poziva k čimprejšnjemu razvoju zakonodajnega postopka;

148.  poziva EU in države članice, naj podprejo polno udeležbo žensk pri sprejemanju političnih in gospodarskih odločitev, zlasti pri vzpostavljanju miru, prehodu v demokracijo in reševanju konfliktov; spodbuja države članice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se osredotočijo na gospodarsko in politično emancipacijo žensk v državah v razvoju, spodbujajo njihovo vključevanje v podjetja in izvajanje regionalnih projektov in lokalnih razvojnih projektov;

149.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo ženske v Evropi in drugje po svetu imele pravice, da bodo lahko tako kot moški svobodno sprejemale odločitve, brez vsakršnega ideološkega, političnega ali verskega vsiljevanja;

Človekove pravice in korupcija

150.  opozarja, da je korupcija kršitev človekovih pravic in da je Evropska unija zahtevala pristojnost za podpis konvencije ZN proti korupciji (UNCAC);

151.  obžaluje, da poziv Parlamenta, naj podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko predstavi akcijski načrt EU za boj proti korupciji, da bi učinkovito spremljali priporočila konvencije ZN proti korupciji, vključno z obveznostjo, da podpisnice objavljajo in razširjajo informacije o korupciji, vzpostavijo poti za poročanje o kršitvah in oblikujejo pravni okvir za zaščito prič in dejavnosti civilne družbe na tem področju, še ni naletel na odziv;

152.  poziva Europol, naj razvije več strateških in operativnih partnerstev s tretjimi državami za učinkovitejši boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu;

153.  poziva Komisijo, naj razvije inovativne finančne mehanizme za izvajanje javnofinančnih reform in okrepi boj proti korupciji, nezakonitim finančnim tokovom in davčnim utajam; v zvezi s tem spodbuja razmislek o možnosti oblikovanja javno-zasebnih partnerstev, kombiniranju nepovratnih sredstev in posojil ter nudenju pomoči državam v razvoju, da bi bolje izkoristili domače vire; je seznanjen s pozivi k uvedbi mednarodnega davka na finančne transakcije, ki bi lahko predstavljal dodaten vir financiranja za razvoj, in opozarja države članice, da so že sklenile uvesti nacionalni davek na finančne transakcije in se zavezale, da bodo del zbranih sredstev namenile financiranju svetovnih javnih dobrin, med katerimi je tudi razvoj;

154.  ugotavlja, da je v tretjih državah s šibkejšim upravljanjem in večjim dotokom pomoči tudi obseg korupcije večji, kar preusmerja razvojno pomoč in ovira razvoj človekovih pravic; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj podpre razvojne programe z ustreznim ravnotežjem med humanitarno pomočjo in preglednostjo, da bi spodbudila človekove pravice v tretjih državah;

155.  ponovno poziva EU in države članice, naj podprejo imenovanje posebnega poročevalca ZN o finančnem kriminalu, korupciji in človekovih pravicah;

Trgovina z ljudmi

156.  obsoja trgovino z ljudmi, tudi za namen odstranitve organov, in vsakršno drugačno izkoriščanje, ki krši pravico do telesne nedotakljivosti in vključuje nasilje; poudarja, da je treba zatreti trgovino z ljudmi, katere žrtve so večinoma ženske, ki se izkoriščajo v spolne namene;

157.  poziva EU, naj v ospredje svojih notranjih in zunanjih politik postavi boj proti trgovini z ljudmi ter se posebej osredotoči na zaščito žrtev; poziva k poglobitvi in rednim pregledom prizadevanj EU; poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje s tretjimi državami pri izmenjavi dobrih praks in razbijanju mrež trgovcev z ljudmi, ki nove žrtve iščejo tudi prek interneta; ponovno opozarja, da morajo vse države članice EU izvajati Direktivo št. 2011/36/EU in strategijo EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016;

Kastno razlikovanje

158.  obsoja stalne kršitve človekovih pravic ljudi, ki trpijo zaradi kastne hierarhije in kastnega razlikovanja, vključno z nepriznavanjem enakosti, onemogočanjem dostopa do pravnega varstva in zaposlitve, nenehno segregacijo in ovirami zaradi kastnega sistema pri zagotavljanju osnovnih človekovih pravic in razvoja; poziva EU, naj sprejme politiko ukrepanja proti kastni diskriminaciji in politične cilje glede te diskriminacije vključi v novi akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo;

Pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev

159.  obžaluje, da je homoseksualnost v 78 državah še vedno kaznivo dejanje, da je v desetih od teh držav zanjo zagrožena smrtna kazen (Savdska Arabija, Nigerija, Mavretanija, Sudan, Sierra Leone, Jemen, Afganistan, Iran, Maldivi in Brunej), v dvajsetih državah pa je kazniva tudi transseksualnost; odločno obsoja nedaven porast diskriminacijskih zakonov ter meni, da praksa in nasilje zoper posameznike zaradi njihove spolne usmerjenosti ali spolne identitete ne smeta ostati nekaznovana; spodbuja pozorno spremljanje razmer v Nigeriji, Ugandi, Malaviju, Indiji in Rusiji, kjer novi zakoni in nedaven razvoj dogodkov na področju prava resno ogrožajo svobodo spolnih manjšin; znova izraža podporo nenehnim prizadevanjem visokega komisarja ZN za človekove pravice za preprečevanje diskriminacijske zakonodaje in prakse ter na splošno delu ZN v zvezi s tem vprašanjem;

160.  podpira zamisel, da bi morala Evropska služba za zunanje delovanje med svoje prednostne naloge uvrstiti ukrepe na tem področju ter posebno pozornost nameniti izvajanju smrtne kazni in mučenju lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev ter slabemu ravnanju z njimi, tako da bi obsodila te prakse v skladu s smernicami EU o smrtni kazni ter smernicami EU glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja;

161.  pozdravlja dejstvo, da je Svet leta 2013 sprejel smernice EU za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj vprašanja pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev načenjata v političnih dialogih in dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami in v večstranskih forumih; poudarja pomen tega, da Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje še naprej načenjata vprašanja pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v političnih dialogih in dialogih o človekovih pravicah in da se evropski instrument za demokracijo in človekove pravice uporablja za podpiranje organizacij, ki zagovarjajo njihove pravice, v boju proti homofobnim in transfobnim zakonom in diskriminaciji lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, pri ozaveščanju javnosti o diskriminaciji in nasilju, s katerima se soočajo posamezniki drugačne spolne usmerjenosti in spolne identitete, ter zagotavljanju nujne pomoči (od psihosocialne in zdravstvene pomoči do mediacije in pomoči pri ponovnem vključevanju) tistim, ki jo potrebujejo;

162.  je seznanjen z legalizacijo istospolnih porok in istospolnih civilnih partnerstev v vse večjem številu držav po vsem svetu (trenutno jih je sedemnajst); spodbuja institucije EU in države članice, naj nadalje prispevajo k razmisleku o priznavanju istospolnih porok in istospolnih civilnih partnerstev kot političnem in socialnem vprašanju ter vprašanju človekovih in državljanskih pravic;

163.  poziva Evropsko komisijo in Svetovno zdravstveno organizacijo, naj motnje spolne identitete umakneta s seznama duševnih in vedenjskih motenj; poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva za odpravo patologizacije transspolnih identitet; spodbuja države, naj zagotovijo hitre, dostopne in pregledne postopke za priznanje spola, ki bodo spoštovali pravico do samoodločanja;

164.  pozdravlja vse večjo politično podporo za zakonsko prepoved sterilizacije kot zahteve za pravno priznanje spola, kot jo je izrazil posebni poročevalec ZN za mučenje, in podpira mnenje, da bi morali takšne zahteve obravnavati in preganjati kot kršitev pravice do telesne nedotakljivosti ter spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic;

165.  pozdravlja razveljavitev moldavskega zakona, ki prepoveduje vse odnose razen tistih, ki so povezani s poroko in družino, oktobra 2013 ter poziva druge države v regiji, naj sledijo moldavskemu zgledu;

Pravice pripadnikov narodnih manjšin

166.  poudarja, da imajo nacionalne manjšinske skupnosti posebne potrebe, zato je treba spodbujati popolno in dejansko enakost med osebami, ki pripadajo nacionalni manjšini, in tistimi, ki pripadajo večini, na vseh področjih gospodarskega, socialnega, političnega in kulturnega življenja;

Pravice invalidov

167.  pozdravlja ratifikacijo konvencije ZN o pravicah invalidov; ponovno opozarja, kako pomembno je, da države članice in institucije EU to konvencijo učinkovito izvajajo, ter zlasti poudarja, da je treba načelo splošne dostopnosti in vse pravice invalidov verodostojno vključiti v vse ustrezne politike EU, vključno z razvojnim sodelovanjem, pri čemer poudarja preskriptivno in horizontalno naravo tega vprašanja; poudarja, kako pomembno je, da EU ukrepa v sodelovanju z ustreznimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami in civilno družbo, zlasti z organizacijami, ki zastopajo invalide, tako da bodo mednarodni razvojni programi upoštevali potrebe invalidov po dostopu;

168.  spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico, naj še naprej podpira proces ratifikacije in izvajanja konvencije ZN o pravicah invalidov v tistih državah, ki je še niso ratificirale oziroma začele izvajati;

169.  spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj posebno pozornost posveti pripombam in priporočilom za posamezne države, ki jih je objavil Odbor za pravice invalidov, in poročilom za posamezne države ter sistematično izpostavlja ta vprašanja v političnih dialogih z zadevnimi državami in v izjavah za javnost; poziva Komisijo, naj oblikuje vodilna načela EU za spodbujanje in zaščito uživanja vseh človekovih pravic invalidov, da bi zagotovili sistematično in skladno politiko na tem področju, tudi v njenih dialogih in pogajanjih s tretjimi državami;

170.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj delegacije EU po vsem svetu spodbudita k sodelovanju s civilno družbo, da bi se zavzeli za dejansko uživanje človekovih pravic invalidov;

Otrokove pravice

171.  ponovno poziva Komisijo, naj predlaga velikopotezno in celovito strategijo in akcijski načrt za otrokove pravice za naslednjih pet let, k čemur je Parlament pozval v zgoraj navedeni resoluciji z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici konvencije ZN o otrokovih pravicah;

172.  pozdravlja sodelovanje EU z Unicefom ter drugimi organizacijami in nevladnimi organizacijami, ki se borijo za pravice otrok, v okviru katerega je bil oblikovan nabor orodij za vključevanje otrokovih pravic v razvojno sodelovanje ter zagotovljena podpora ključnim razvojnim ciljem tisočletja in programom za zaščito otrok z namenom uresničevanja otrokovih pravic, zlasti v težavnih razmerah; zlasti pozdravlja manifest o otrokovih pravicah ter spodbuja poslance Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, naj ga podpišejo in postanejo borci za otrokove pravice; pozdravlja dejstvo, da bo denar, ki ga je z Nobelovo nagrado dobila EU, namenjen pomoči otrokom v konfliktnih razmerah; ponovno opozarja, kako pomembno je zagotoviti psihološko podporo otrokom, ki so bili izpostavljeni nasilnim dogodkom ali so žrtve vojne; poudarja, da je treba otrokom, prizadetim v spopadih, zagotoviti dostop do izobrazbe; pozdravlja sodelovanje EU na tretji svetovni konferenci za odpravo dela otrok, ki je potekala v Brasilii oktobra 2013, in njen prispevek k pogajanjem o tristranski izjavi o delu otrok;

173.  poudarja, da se je treba boriti proti vsem oblikam prisilnega dela in izkoriščanja otrok; poziva k boljšemu izvajanju veljavne nacionalne in mednarodne zakonodaje, ki ozavešča o zlorabi otrok na trgu dela;

174.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej ukrepata na področju otrokovih pravic, pri tem pa poseben poudarek namenita nasilju nad otroki, vključno z mučenjem, saj nedavna poročila pričajo o primerih mučenja in pridržanja otrok; poziva, naj se posebna pozornost nameni vprašanjem prisilnega dela otrok in s tem v zvezi ciljem osnovnega izobraževanja za vse, zmanjšanja umrljivosti otrok, preprečevanja porok otrok in škodljivih praks, razoroževanja, rehabilitacije in ponovnega vključevanja otrok iz oboroženih skupin, pa tudi k temu, da se problem čarovništva otrok uvrsti na dnevni red dialogov o človekovih pravicah z vsemi zadevnimi državami; poudarja pomen prednostne obravnave otrokovih pravic v zunanji politiki EU, razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči, da bi zagotovili zadostno financiranje in izboljšali zaščito otrok v izrednih razmerah; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj Parlamentu vsako leto poroča o rezultatih, ki jih je prineslo zunanje delovanje Unije, osredotočeno na otroke; poudarja, da bi morali otroci in mladostniki sodelovati le pri delu, ki ne škoduje njihovemu zdravju in osebnemu razvoju in ne ovira njihovega izobraževanja; poudarja pomen prednostne obravnave otrokovih pravic v zunanji politiki EU;

175.  ugotavlja, da konvencija ZN o otrokovih pravicah poziva k zakonodajnim, upravnim, socialnim in izobraževalnim ukrepom v zvezi z delom otrok, pri čemer priznava potrebo po večrazsežnostnem pristopu; poudarja, da je treba zakone pospremiti s političnimi ukrepi, ki ponujajo alternativo v obliki izobraževanja in poklicnega usposabljanja, ter ukrepi socialnega varstva, ki koristijo otrokom in družinam, sicer izvajanje zakonov ne bo uspešno;

176.  poziva EU, naj še naprej spodbuja okolje, ki omogoča preprečevanje in odpravo dela otrok, socialni dialog ter usklajene ukrepe javnega in zasebnega sektorja, usmerjene v izkoreninjenje dela otrok; poudarja, da je treba podpreti države v konfliktih in po njih ter jim pomagati pri gradnji zmogljivosti, da se bodo lahko borile proti delu otrok;

177.  poudarja, da si je treba bolj prizadevati za izvajanje revidirane strategije za izvajanje smernic EU o otrocih v oboroženih spopadih; v zvezi s tem poziva, da se sredstva instrumenta za stabilnost in evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice bolje uporabijo za reševanje problema otrok vojakov; spodbuja EU, naj še poglobi sodelovanje s posebno predstavnico ZN za otroke v oboroženih spopadih s podpiranjem akcijskih načrtov ter mehanizmov za spremljanje in poročanje; poziva k splošni ratifikaciji konvencije ZN o otrokovih pravicah, zlasti tretjega izbirnega protokola, ki bo otrokom omogočil, da posredujejo svoje pritožbe Odboru ZN za otrokove pravice; poziva Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj raziščeta načine in možnosti, da bi Unija enostransko pristopila h konvenciji ZN o otrokovih pravicah;

178.  opozarja, da nedohranjenost oziroma slaba prehranjenost otrok v državah v razvoju zbuja resne skrbi; s tem v zvezi pozdravlja okvir ukrepov, nedavno sprejet na drugi mednarodni konferenci o prehrani, ki za svetovni cilj določa 40-odstotno zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki zaostajajo v rasti;

179.  ponovno potrjuje, da je dostop do izobraževanja temeljna otrokova pravica, ki jo določa člen 28 mednarodne konvencije o otrokovih pravicah; poudarja, da je treba v okviru vseh ukrepov, ki jih izvajajo EU in države članice, izboljšati dostop otrok do kakovostnih zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva;

180.  obžaluje, da države po svetu še vedno ne želijo podpisati konvencije ZN o pravicah invalidov in konvencije ZN o pravicah otroka, ki določa podrobne smernice za razvoj vključujočih družb za zaščito invalidnih otrok;

181.  poziva EU in države članice, naj v boju proti nedohranjenosti otrok skladno izvajajo politike humanitarne pomoči in razvojne politike;

Pravice domorodnih ljudstev

182.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da diskriminacija grozi zlasti domorodnim ljudstvom, ki so še posebej občutljiva za politične, gospodarske, okoljske in z delom povezane spremembe ter motnje; ugotavlja, da jih večina živi pod pragom revščine in ima zelo omejen dostop do predstavniškega sistema, političnega odločanja ali pravosodnega sistema oziroma ga sploh nima; je zlasti zaskrbljen zaradi poročil o razmahu prilaščanja zemljišč, prisilnih preselitev in kršenja človekovih pravic zaradi oboroženih spopadov;

Ukrepi EU na področju migracij in beguncev

183.  je zgrožen zaradi števila smrtnih žrtev v Sredozemskem morju, ki naj bi po podatkih Mednarodne organizacije za migracije v poročilu o usodnih potovanjih v letu 2013 doseglo tri tisoč, zaradi česar je to morje ena najnevarnejših regij na svetu za nezakonite priseljence; je zelo zaskrbljen zaradi poročil o množičnih smrtih in zlorabah človekovih pravic priseljencev in prosilcev za azil, ki potujejo v EU; poziva Unijo in države članice, naj sodelujejo z ZN, regionalnimi mehanizmi, vladami in nevladnimi organizacijami, da bi se spopadle s temi vprašanji; poudarja, da je treba nujno razviti trdnejše, bolj solidarne in celovitejše politike na ravni EU, da bi obravnavali nujna vprašanja, povezana s priseljenci, begunci in prosilci za azil, na način, ki spoštuje mednarodno pravo na področju človekovih pravic in temeljno človekovo dostojanstvo, ter poziva EU, naj zagotovi učinkovite skupne standarde za sprejemne postopke po vsej Uniji, da bi zaščitili najranljivejše posameznike; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, komisarja za migracije in notranje zadeve ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj poglobijo sodelovanje in pravičneje porazdelijo breme med državami članicami, vključno s sprejemom in ponovnim naseljevanjem beguncev ter prispevki k iskalnim in reševalnim dejavnostim, da bi pomagali priseljencem v stiski na morju, ko ti poskušajo prispeti na obale EU; s tem v zvezi opozarja, da je treba v evropskih in mednarodnih vodah spoštovati načelo nevračanja, kar podpira tudi Evropsko sodišče za človekove pravice; opozarja na zavezo Komisije, da bo razvila ustrezne zakonite migracijske poti; zato poziva države članice, naj v celoti izvajajo nedavno sprejet skupni azilni sveženj EU in skupno migracijsko zakonodajo; zato poziva tudi k izvajanju mehanizma za krizno upravljanje iz člena 33 dublinske uredbe, ki naj vključuje jasno opredeljen minimalni kontingent na državo članico, da se hitro doseže delujoč mehanizem za krizno upravljanje za prerazporeditev, da se sprosti pritisk na najbolj prizadete države članice, kjer je bila minimalna kvota očitno presežena; poziva države članice, naj sodelujejo v programih ponovnega naseljevanja in prispevajo k razvoju regionalnih programov zaščite na najbolj prizadetih območjih; poudarja, da se je treba spoprijeti s temeljnimi vzroki za priseljevanje; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj posebno pozornost namenijo državam, kjer se začenja trgovina z ljudmi in njihovo tihotapljenje, tranzitnim državam in namembnim državam; poziva podpredsednico/visoko predstavnico Unije in države članice, naj še okrepijo zunanjepolitično razsežnost Unije, sodelujejo z izvornimi in tranzitnimi državami, tudi s partnerskimi državami EU, predvsem v sredozemski regiji, ta vprašanja redno načenjajo v političnih dialogih z zadevnimi državami in v javnih izjavah ter čim bolj okrepijo sodelovanje s temi državami, da bi razbile nezakonite mreže za trgovino s priseljenci in se borile proti mafijskim združbam, ki služijo s tihotapljenjem ljudi;

184.  meni, da so otroci priseljencev še posebej ranljivi, zlasti če so brez spremstva; opozarja, da so otroci brez spremstva predvsem otroci, zaradi česar nas mora pri njihovi obravnavi voditi načelo zaščite otrok, in ne politika priseljevanja, kar pomeni, da moramo spoštovati temeljno načelo največje koristi za otroka;

185.  spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej podpirata proces ratifikacije konvencije ZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, njenega protokola o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, protokola proti tihotapljenju priseljencev po kopnem, morju in zraku ter protokola o nedovoljeni proizvodnji strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva ter trgovini z njimi;

186.  poziva EU, naj zagotovi, da bodo pogajanja o vseh sporazumih o sodelovanju na področju priseljevanja in o ponovnem sprejemu z državami zunaj EU ter njihovo izvajanje spoštovali mednarodno pravo človekovih pravic, begunsko pravo in mednarodno pomorsko pravo, ter poziva k posvetovanju s Parlamentom pred sklenitvijo teh sporazumov; zahteva večjo preglednost v pogajanjih o takšnih sporazumih in vključitev mehanizmov spremljanja, da bi ocenili, kakšen učinek na človekove pravice imajo sodelovanje s tretjimi državami na področju priseljevanja ter ukrepi za nadzor na mejah, kamor sodita tudi Frontex in Eurosur; vztraja, da morajo imeti človekove pravice pomembno vlogo na področju preseljevanja in azila; zato poziva, naj uradnik za temeljne pravice v agenciji Frontex in strokovnjaki za izobraževanje v Evropskem azilnem podpornem uradu prejmejo dovolj sredstev, da bodo lahko izvajali dejavnosti ocenjevanja in spremljanja ter predstavljali primere najboljše prakse; ;

187.  poziva Komisijo, naj izvaja trajno ocenjevanje svojih programov na področju priseljevanja in nadzora na mejah v državah znotraj in zunaj EU, da bi predlagala izboljšane ukrepe za preprečevanje kršitev človekovih pravic in delila primere dobre prakse;

188.  poziva Evropski urad za podporo azilu, naj za okrepitev mednarodne zaščite prosilcev za azil razvije partnerstva s tretjimi državami;

189.  pozdravlja dodajanje merila spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin na seznam ključnih meril, ki se upoštevajo za začetek pogajanj v zvezi s sporazumi o odpravi vizumov s tretjimi državami(25); poziva Komisijo, naj to novo merilo uporablja kot vzvod za poglobitev dialoga o človekovih pravicah s tretjimi državami v strateškem in gospodarskem okviru, ki ga predstavljajo pogajanja o vizumih;

190.  obsoja zaostrovanje kaznovanja nezakonitih priseljencev v EU na račun človekovih pravic teh oseb; poziva k takojšnji vzpostavitvi potrebnih zaščitnih ukrepov, mehanizmov odgovornosti in izvršilnih mehanizmov na področju človekovih pravic;

191.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dejavno sodelujeta v razpravi o pojmu „podnebni begunec“, vključno z njegovo morebitno pravno opredelitvijo v mednarodnem pravu ali v pravno zavezujočem mednarodnem sporazumu;

192.  ugotavlja, da je apatridnost velik izziv na področju človekovih pravic; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se borita proti apatridnosti v vseh zunanjih ukrepih EU, zlasti z nasprotovanjem diskriminaciji na osnovi spola, veroizpovedi ali pripadnosti manjšini v zakonodaji o državljanstvu, zavzemanjem za pravico otrok do državljanstva in s podporo akciji Agencije ZN za begunce (UNHCR) za odpravo apatridnosti do leta 2024;

Človekove pravice in razvoj

193.  poudarja, da je spoštovanje človekovih pravic, vključno z ekonomskimi, kulturnimi, socialnimi in okoljskimi pravicami, dostopom do hrane, dobrim upravljanjem, demokratičnimi vrednotami, mirom, varnostjo in dostopom do pravičnega in učinkovitega sodstva, osnovni pogoj za zmanjšanje revščine in neenakosti ter uresničitev razvojnih ciljev tisočletja; meni, da bi morale biti človekove pravice vsebovane v vseh ciljih in kazalnikih načrta po letu 2015; prav tako poudarja, da bi moralo izvajanje načrta temeljiti na izrazitih mehanizmih preglednosti in odgovornosti; trdi, da so zaveze glede upravljanja in človekovih pravic merljive in jih je mogoče spremljati;

194.  opozarja, da so ZN priznali, da brez razvojnega pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, ni mogoče v celoti uresničiti razvojnih ciljev; poziva EU, naj si še naprej dejavno prizadeva za to, da se vprašanje zagovornikov človekovih pravic in prostora civilne družbe izrecno vključuje v razprave o izzivih po razvojnih ciljih tisočletja;

195.  poudarja, da sta skrajna revščina in pomanjkanje človekovih pravic povezana ter da je treba razviti niz načel o uporabi standardov in meril v zvezi s človekovimi pravicami v boju proti skrajni revščini;

196.  poudarja, kako pomembna je usklajenost politik za razvoj pri doseganju spoštovanja človekovih pravic; v zvezi s tem poudarja, da je treba sprejeti učinkovite smernice, ocene učinkov ter mehanizme spremljanja in poročanja, da bi usklajenost politik za razvoj dejansko vključili v politike Unije in držav članic, zlasti na področju trgovine in kmetijstva; meni, da bi morala EU pri tem vprašanju ohraniti politično vodstvo; zato poziva EU, naj skupaj s predanimi partnerskimi državami oblikuje mednarodne pobude (v okviru ZN, G20 ipd.), da bi usklajenost politik za razvoj preoblikovali v univerzalni program;

197.  poziva EU in države članice, naj bolje usklajujejo svoje razvojne programe v duhu Lizbonske pogodbe ter razvojno politiko postavijo v ospredje zunanjih odnosov Unije, tako da bi prek razvoja bolje usklajevali nacionalne prednostne naloge in evropske programe za spodbujanje človekovih pravic ob upoštevanju kompleksnosti razvojne politike EU;

198.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pod vodstvom visoke predstavnice/podpredsednice zunanjo in varnostno politiko bolje poveže z razvojno politiko, da bi vzpostavili sinergije in zagotovili skladen pristop, usmerjen v univerzalno uporabo človekovih pravic prek razvojne politike EU; znova poziva EU k boljšemu zunanjemu usklajevanju z gospodarstvi v vzponu, kot so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, v večstranskih forumih, da bi obravnavali vprašanja svetovne politike in spodbujali človekove pravice z usklajevanjem njihovih različnih razvojnih programov;

199.  poziva EU, naj človekove pravice in demokracijo učinkoviteje vključuje v razvojno sodelovanje ter zagotovi, da bodo njeni razvojni programi prispevali k temu, da partnerske države izpolnjujejo mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic;

200.  poudarja, da je treba razvojno pomoč povezati z verodostojnimi prizadevanji za demokratizacijo;

201.  poziva odbor za oceno učinka, naj pod nadzorom predsednika Komisije zagotovi, da bo v okviru dogovorov o projektih EU za razvojno sodelovanje upoštevan učinek na razmere na področju človekovih pravic in obratno;

202.  priznava, kako pomembna je dejavna udeležba nevladnih organizacij pri načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju določb o človekovih pravicah, pa tudi pri zagotavljanju učinkovitosti določb o človekovih pravicah, da se tako poskrbi za čim širšo vključenost civilne družbe pri oblikovanju politik;

203.  pozdravlja novo pobudo za evropsko prostovoljsko enoto EU Aid Volunteers, ki bo v letih 2014–2020 približno 18 tisoč osebam iz EU in tretjih držav omogočila sodelovanje v humanitarnih dejavnostih po vsem svetu, kjer je pomoč nujno potrebna, ter izkazovanje solidarnosti skupnostim, ki so jih doletele naravne nesreče ali nesreče, ki jih je povzročil človek;

204.  poziva k usklajenim ukrepom EU proti prilaščanju zemlje, in sicer s spodbujanjem ustreznih varoval, ki bi preprečevala to početje v zadevnih državah, tudi med družbami iz EU in drugih evropskih držav, ki so delujejo v teh državah; ugotavlja, da je pomanjkanje dostopa do zemljišč in naravnih virov za prikrajšane prebivalce podeželja in mest eden od ključnih vzrokov za lakoto in revščino v svetu, zaradi česar vpliva na uveljavljanje človekovih pravic lokalnih skupnosti, zlasti kar zadeva njihovo pravico do ustrezne hrane; poziva k oceni vpliva trgovinske politike EU na prilaščanje zemlje; pozdravlja udeležbo EU pri pripravi svetovnih prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljišč, ribolovnih virov in gozdov v kontekstu zanesljivosti preskrbe s hrano na državni ravni ter sprejetju zavezujočih smernic za preprečevanje prilaščanja zemlje; kljub temu poudarja, da je nujno, da se človekove pravice in vidiki zmanjševanja revščine vključijo v odločanje o nakupu ali dolgoročnem zakupu velikih zemljiških površin s strani vlagateljev; meni, da je odziv EU na to vprašanje pomemben preizkus njene zaveze, da se bo v svoji politiki razvojnega sodelovanja usmerila v pristop, temelječ na človekovih pravicah, kot je zapisano v Lizbonski pogodbi, s čimer bi razvojna politika EU nadalje prispevala k trajnostnemu gospodarskemu, socialnemu in okoljskemu razvoju držav v razvoju z glavnim ciljem izkoreninjenja revščine na svetu; poziva EU, naj se v skladu s priporočili posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane povsem preusmeri v agroekologijo kot sredstvo za zagotavljanje pravice do hrane;

205.  z izjemno zaskrbljenostjo ugotavlja, da je zaradi kršitev človekovih pravic na področju pridobivanja naravnih virov še posebej prizadeto avtohtono prebivalstvo; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj podpre stroge pravne okvire in pobude, ki si prizadevajo za preglednost in dobro upravljanje v rudarskem sektorju in drugih sektorjih pridobivanja naravnih virov ter spoštujejo svobodno, predhodno in informirano soglasje lokalnega prebivalstva, pa tudi deklaracijo ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

206.  je zelo zaskrbljen, ker so ranljive skupine še posebej prizadete zaradi kršitev človekovih pravic, povezanih z degradacijo okolja, saj širitev monokulturnih nasadov, sečnja, infrastruktura in podpora za pridobivanje plina in nafte, biogoriva, rudarstvo in velike hidroelektrarne povzročajo krčenje in degradacijo gozdov; poziva Komisijo, naj začne izvajati 7. okoljski akcijski program in pripravi celovit načrt za spopad s krčenjem in degradacijo gozdov ter njunim vplivom na okoljske, socialne in človekove pravice;

207.  opozarja, da uvedba razvojnih in izobraževalnih programov ter programov na področju zdravja pripomore k boju proti revščini, poleg tega pa prispeva tudi k boju proti mednarodnemu terorizmu; poziva EU, naj po svetu razvije več strategij po vzoru strategije Evropske službe za zunanje delovanje za varnost in razvoj v Sahelu;

208.  poudarja, da kljub napredku, ki je bil že dosežen pri dostopu do pitne vode in sanitarne oskrbe, 2,6 milijarde ljudi še vedno nima stranišča, 1,1 milijarde ljudi pa še vedno nima dostopa do pitne vode; meni, da to ni le posledica pomanjkanja virov, temveč tudi politične volje; zato vlade poziva, naj zagotovijo dostop do neoporečne pitne vode in sanitarno oskrbo, pri čemer naj posebno pozornost namenijo ženskam in otrokom;

209.  poziva k ambiciozni dolgoročni politični strategiji in akcijskemu načrtu za javno zdravje, inovacije in dostop do zdravil, s katerima bi med drugim preučili nove programe spodbud za raziskave in razvoj, kot je zapisano v poročilu posvetovalne strokovne delovne skupine za raziskave in razvoj Svetovne zdravstvene organizacije o financiranju in usklajevanju iz leta 2012, da bi zavarovali pravico do življenjskega standarda, ki zagotavlja zdravje in dobro počutje vsem ljudem, ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomski ali družbeni položaj; poudarja, da pandemija virusa HIV še vedno najbolj prizadene ženske in dekleta, ki so tudi najbolj udeležene pri oskrbi bolnikov v svojih skupnostih;

Mednarodni kulturni in športni dogodki v povezavi s človekovimi pravicami

210.  obsoja vse bolj razširjeno prakso, da avtoritarne države gostijo velike športne ali kulturne dogodke, da bi okrepile svojo mednarodno legitimnost, pri tem pa še bolj zatirajo domače oporečnike; poziva EU in države članice, naj sodelujejo z nacionalnimi športnimi zvezami, podjetji in organizacijami civilne družbe ter oblikujejo pogoje za njihovo udeležbo na tovrstnih dogodkih, vključno s prvimi evropskimi igrami v Bakuju leta 2015 in svetovnim nogometnim prvenstvom v Rusiji v letu 2018; poziva k oblikovanju okvira politike EU na področju športa in človekovih pravic ter vključitvi zadevnih zavez v prihodnji akcijski načrt za človekove pravice in demokracijo;

211.  ponovno poudarja, da v okviru univerzalnosti človekovih pravic in na podlagi Unescovih konvencij kulturna raznolikost in kulturna dediščina predstavljata svetovno dediščino ter da je naloga mednarodne skupnosti, da sodeluje pri njihovi zaščiti in vrednotenju; meni, da bi se moralo dejanja namenskega uničevanja kulturne in umetnostne dediščine, kar se trenutno dogaja v Iraku in Siriji, kazensko preganjati kot vojni zločin in zločin proti človečnosti;

Odločnejše ukrepanje Evropskega parlamenta na področju človekovih pravic

212.  ponovno izraža zavezo stalnemu izboljševanju lastnih postopkov, procesov in struktur, da bi zagotovili, da so človekove pravice in demokracija v samem središču delovanja in politik Parlamenta; opozarja na njegovo zgodovinsko zavezanost človekovim pravicam, zlasti prek nagrade Saharova za svobodo misli; meni tudi, da sta potrebna učinkovito sodelovanje med vsemi službami Parlamenta in splošno vključevanje človekovih pravic, da bi Pododbor za človekove pravice lahko izpolnil svojo nalogo, v skladu s katero naj bi zagotovil „skladnost med vsemi zunanjimi politikami Unije in njeno politiko na področju človekovih pravic“, kot je navedeno v poslovniku;

213.  poziva k boljšemu izvajanju smernic za medparlamentarne delegacije Evropskega parlamenta o spodbujanju človekovih pravic in demokracije in poziva konferenco predsednikov delegacij, naj te smernice pregleda v sodelovanju s Pododborom za človekove pravice; v zvezi s tem priporoča bolj sistematično in preglednejše načenjanje vprašanj o človekovih pravicah na obiskih delegacij v tretjih državah, zlasti o posameznih primerih, omenjenih v resolucijah Parlamenta, in ogroženih dobitnikih nagrade Saharova in kandidatih zanjo, ter pisno poročanje o sprejetih ukrepih Pododboru za človekove pravice oziroma poročanje na posebni informativni seji, kjer je to politično upravičeno;

214.  poudarja, da je treba nenehno razmišljati o najboljših načinih, kako čim bolj povečati verodostojnost, prepoznavnost in učinkovitost resolucij Parlamenta o kršitvah človekovih pravic, demokracije in pravne države, ter da se morajo vse evropske institucije, vključno z Evropsko ustanovo za demokracijo, ustrezno usklajevati in spremljati svoje ukrepe; poudarja, da morajo institucije spremljati zlasti svoje ukrepe glede vprašanj, omenjenih v nujnih resolucijah;

215.  spodbuja razpravo o vključitvi različnih orodij, ki so Parlamentu na voljo za podpiranje in spodbujanje človekovih pravic, v enoten strateški dokument, ki bi ga Parlament sprejel na plenarnem zasedanju; poziva k oblikovanju spletnega mesta, ki se bo redno posodabljalo in bo vsebovalo seznam zagovornikov človekovih pravic, obravnavanih v nujnih resolucijah EU, ter k vzpostavitvi notranje delovne skupine Parlamenta, ki bo spremljala primere teh zagovornikov po vsem svetu in delegacije, ki potujejo v tretje države, spodbujala k srečanjem z njimi;

o
o   o

216.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu ZN, generalnemu sekretarju ZN, predsedujočemu 69. generalni skupščini ZN, predsedniku Sveta ZN za človekove pravice, visokemu komisarju ZN za človekove pravice ter vodjem delegacij EU.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0070. (2) A/RES/55/2. (3) Dokument Sveta 11855/2012. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0575. (5) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 69. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0252. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0259. (8) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 115. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0013. (10) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 165. (11) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0274. (12) A/RES/67/176. (13) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0206. (14) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 107. (15) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 101. (16) UL C 290 E, 29.11.2006, str. 107. (17) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 31. (18) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 94. (19) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059. (20) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0420. (21) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0394. (22) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0180. (23) A/RES/69/186. (24) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0286. (25) Uredba (EU) št. 509/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (UL L 149, 20.5.2014, str. 67);

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o odnosih med EU in Ligo arabskih držav ter sodelovanju v boju proti terorizmu (2015/2573(RSP))

P8_TA(2015)0077 RC-B8-0215/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucije, ki jo je sprejel varnostni svet Združenih narodov 24. septembra 2014 o grožnjah mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorističnih dejanj (resolucija št. 2178(2014)),

–  ob upoštevanju skupne izjave iz Rige po neformalnem srečanju ministrov za pravosodje in notranje zadeve, ki je potekalo v Rigi 29. in 30. januarja 2015,

–  ob upoštevanju dejavnosti urada za zveze Evropske unije in Lige arabskih držav na Malti, namenjenih spodbujanju dialoga med Komisijo in Arabsko ligo,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju izjave, sprejete na tretjem srečanju zunanjih ministrov Evropske unije in Lige arabskih držav 10. in 11. junija 2014,

–  ob upoštevanju dejstva, da sta podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini, ki je predstavljala Evropsko unijo, in generalni sekretar Lige arabskih držav Nabil El Arabi, ki je predstavljal slednjo, 19. januarja 2015 podpisala memorandum o soglasju,

–  ob upoštevanju strategije notranje varnosti Evropske unije, ki jo je Svet sprejel 25. februarja 2010,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanjo politiko o boju proti terorizmu, zlasti tistih z dne 9. februarja 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2015 o protiterorističnih ukrepih(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Egiptu(2),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o državah članicah Lige arabskih držav,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije Federice Mogherini z dne 19. januarja 2015,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta terorizem in nasilni ekstremizem veliki grožnji varnosti in svoboščinam na svetovni ravni in ker je spoštovanje temeljnih pravic bistven element uspešnih protiterorističnih politik;

B.  ker je terorizem svetovna grožnja, s katero se morajo vlade držav ter regionalne in mednarodne organizacije spopasti na usklajen način; poudarja, da se lahko le svetovno zavezništvo s to grožnjo spopade učinkovito ter popolnoma v skladu z mednarodnim pravom, temeljnimi vrednotami in mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic;

C.  ker sta 19. januarja 2015 podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini in generalni sekretar Lige arabskih držav Nabil El Arabi podpisala memorandum o soglasju med Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in generalnim sekretariatom Lige arabskih držav;

D.  ker vsebina memoranduma o soglasju iz leta 2015 med ESZD in generalnim sekretariatom Lige arabskih držav ni bila objavljena;

E.  ker imata EU in Liga arabskih držav skupni interes pri iskanju dolgoročne rešitve za zagotovitev regionalnega miru in stabilnosti; ker je ta memorandum o soglasju namenjen podpori in krepitvi odnosov med državami članicami Evropske unije in Lige arabskih držav, da bi okrepile delovne strukture, si izmenjale izkušnje in poglobile dialog za doseganje skupnih ciljev ter ciljev na področjih skupnih interesov;

F.  ker bosta prihodnja leta najverjetneje zaznamovala pojav borcev iz Evrope, ki potujejo v različne kraje in se udeležujejo džihada, ter grožnja, ki jo ob vrnitvi utegnejo pomeniti za varnost znotraj EU; ker naj bi po poročilih na tisoče državljanov EU ob izbruhu vojne in nasilja v Siriji, Iraku in Libiji zapustilo domovino, da bi postali tuji borci, kar je dodaten izziv za varnost državljanov EU; ker so nedavna teroristična dejanja v Parizu in Københavnu izvedli državljani EU;

G.  ker je širjenje teroristične propagande zaradi uporabe interneta in družbenih medijev lažje; ker kibernetski terorizem terorističnim skupinam omogoča, da navezujejo in vzdržujejo stike, ne da bi jih pri tem fizično ovirale meje, zaradi česar se je zmanjšala njihova potreba po bazah ali zatočiščih znotraj držav;

H.  ker v vseh državah članicah Lige arabskih držav prihaja do resnih in sistematičnih kršitev človekovih pravic;

I.  ker vlade članic Lige arabskih držav organizacije civilne družbe, o katerih EU meni, da uveljavljajo svoje univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine, pogosto označujejo kot teroristične organizacije; ker se preprečevanje terorizma in nacionalna varnost vse pogosteje navajata kot opravičilo za zatiranje pripadnikov opozicije, civilne družbe in novinarjev;

J.  ker mora zunanja politika EU prispevati k odzivanju na teroristične grožnje, ki se stopnjujejo v nekaterih delih njenega sosedstva; ker bi morale strategije preprečevanja v boju proti terorizmu temeljiti na večstranskem pristopu, ki bo neposredno usmerjen v priprave za napade na ozemlju Unije, hkrati pa upoštevati, da se je treba spopasti s temeljnimi vzroki terorizma;

K.  ker EU obsoja uporabo smrtne kazni ter krutega in nečloveškega kaznovanja po vsem svetu, tudi za tiste, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja terorizma;

1.  je globoko pretresen zaradi človeškega trpljenja in smrti v terorističnih napadih ter izraža solidarnost z družinami vseh nedolžnih žrtev;

2.  poudarja, da je terorizem neposredna grožnja vsem državam in vsem ljudem, ne glede na njihovo etnično poreklo, vero ali prepričanje;

3.  zahteva objavo memoranduma o soglasju, da se omogoči demokratični in pravni pregled njegove vsebine;

4.  poziva Svet, naj v sodelovanju z vsemi članicami Lige arabskih držav pripravi usklajeno, nedvoumno opredelitev terorizma;

5.  poudarja pomen sodelovanja pri vprašanjih humanitarne pomoči z izmenjavo informacij o kriznih razmerah; poudarja pomen izmenjave ocen in najboljših praks, kjer je to primerno, pa tudi sodelovanja pri opredeljevanju praktičnih ukrepov za pomoč pri odzivanju na grožnje, vključno z učinkovitejšimi ukrepi za preprečevanje radikalizacije, novačenja ter potovanj teroristov in tujih borcev, pa tudi za obravnavo borcev, ki se vrnejo v domači kraj;

6.  znova izraža stališče, da je treba v boju proti terorizmu obravnavati tako posledice kot tudi temeljne dejavnike za radikalizacijo, in poudarja, da je potreben celovit medsektorski pristop, ki bo vključeval vse ustrezne politike, tudi spodbujanje kulture vključevanja in strpnosti, na primer v izobraževanje ter socialno in regionalno politiko;

7.  ugotavlja, da je džihadistični ekstremizem eden od glavnih vzrokov za sedanje teroristične grožnje v EU in arabskih državah; podpira mnenje, da politika, ki ima za cilj odpravljanje radikalizacije in boj proti terorizmu, ne more biti uspešna, če ni pripravljena v tesnem sodelovanju z državami izvora;

8.  poziva organe držav članic EU in Lige arabskih držav, naj spoštujejo prepoved mučenja, kakor je zapisana v Konvenciji ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki jo je večina teh držav podpisala in ratificirala; opozarja, da prisilna priznanja, pridobljena z mučenjem, niso veljavna;

9.  ponovno poudarja, da je pri odzivanju na teroristične grožnje treba ohraniti ravnovesje med svobodo in varnostjo ter vse ukrepe, ki jih je treba sprejeti, preučiti s stališča njihove skladnosti z načelom pravne države in zahtevami za spoštovanje temeljnih pravic;

10.  v splošnem pozdravlja sodelovanje in partnerstvo med EU in tretjimi državami, namenjeno preprečevanju terorizma; pozdravlja vzpostavitev strateškega dialoga med EU in Ligo arabskih držav, ki vključuje izmenjavo mnenj o političnih in varnostnih zadevah, izmenična redna srečanja političnega in varnostnega odbora EU in arabskih stalnih predstavnikov ter napredek na področju zgodnjega opozarjanja in odzivanja na krize, še zlasti celovito izvajanje projekta za zgodnje obveščanje in odzivanje na krize;

11.  vendar opozarja, da se protiterorističnih ukrepov nikoli ne sme zlorabiti za zatiranje legitimnega nestrinjanja ali kršenje univerzalnih človekovih pravic; poziva EU, naj v sodelovanje s tretjimi državami vključi jasne zaščitne ukrepe, da ne bo neposredno ali posredno podpirala oziroma upravičevala zatiranja legitimnih organizacij in posameznikov v imenu boja proti terorizmu;

12.  poudarja, da so se zunanji ministri EU in Lige arabskih držav tudi strinjali, da bodo nadaljevali delo na področju celovitega izvajanja svetovne strategije ZN za boj proti terorizmu; podpira dejstvo, da so pozdravili ustanovitev protiterorističnega centra ZN na pobudo skrbnika dveh svetih mošej, prosili za podporo temu centru in pozdravili prvo mednarodno konferenco o boju proti terorizmu v Bagdadu marca 2014 kot priložnost za razpravo in iskanje ustreznih sredstev ter načinov za spodbujanje mednarodnega sodelovanja in boj proti terorizmu na regionalni ravni;

13.  ponovno potrjuje pomen sodelovanja med EU in Ligo arabskih držav na področju človekovih pravic, pri čemer poudarja, kako pomembno je še naprej spodbujati in varovati človekove pravice ter jih uveljavljati za vse ljudi, vključno s pravico do gospodarskega in družbenega razvoja, svobodo izražanja in svobodo veroizpovedi ali prepričanja, obenem pa spodbujati vrednote strpnosti in sožitja med različnimi verami ter zavračati izključevanje, ekstremizem, spodbujanje in širjenje sovraštva in nasilja;

14.  poziva Svet, naj preveri, ali je prišlo do kršitev kodeksa ravnanja EU glede izvoza orožja v povezavi z zatiranjem;

15.  poziva EU, naj v sodelovanju z Ligo arabskih držav razvije poseben mehanizem, ki bo namenjen omejevanju trgovine z orožjem in bo zlasti osredotočen na države, kjer se terorizem poraja oziroma se teroristi urijo; poziva EU, naj pozorno spremlja izvoz orožja, še zlasti tehnologij z dvojno rabo, ki bi jih utegnili uporabiti teroristi; meni, da je boj proti financiranju terorizma v skladu z zadevnimi akterji, vključno z Ligo arabskih držav in njenih članic, izrednega pomena;

16.  meni, da mora EU ponovno razmisliti o prevladujočih pomanjkljivostih preteklega sodelovanja na področju boja proti terorizmu z izvornimi, tranzitnimi in ciljnimi državami, skozi katere so prihajali tuji borci in viri za njihovo podporo, vključno z državami članicami Lige arabskih držav;

17.  poudarja, da mora celovita strategija EU za protiteroristične ukrepe, ki temelji na pristopu, ki bo vključeval diplomatska, socialno-ekonomska in razvojna orodja ter preprečevanje konfliktov, utrjevanje miru in krizno upravljanje, tudi v celoti izkoristiti potencial zunanje in razvojne politike EU za boj proti revščini, diskriminaciji, marginalizaciji in korupciji, spodbujanje dobrega upravljanja ter preprečevanje in reševanje sporov, saj vsi prispevajo k marginalizaciji določenih skupin in področij družbe, zaradi česar postanejo bolj dovzetni za propagando skrajnežev;

18.  spominja, da se je mednarodna skupnost s sprejetjem svetovne strategije Združenih narodov za boj proti terorizmu v resoluciji generalne skupščine ZN št. 60/288 zavezala uvedbi ukrepov za spoštovanje človekovih pravic vseh in načela pravne države kot temeljne podlage za boj proti terorizmu;

19.  želi spomniti države članice in agencije EU, tudi Europol in Eurojust, na njihove obveznosti iz listine o temeljnih pravicah in iz mednarodnega prava o človekovih pravicah ter na zunanjepolitične cilje EU;

20.  ponavlja svoje stališče, da so pravice verskih manjšin neločljivo povezane s spoštovanjem drugih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kot so pravica do svobode, varnosti in enakosti ter svoboda izražanja, in poziva Ligo arabskih držav, ESZD in njune države članice, naj zaščitijo verske manjšine v arabskem svetu in v celoti izvajajo smernice EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter generalnemu sekretarju Lige arabskih držav.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0032. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0012

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o trajnostnem izkoriščanju brancina (2015/2596(RSP))

P8_TA(2015)0078 B8-0235/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za ribištvo,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker so znanstvene informacije o stanju staleža brancina nezadostne, zlasti razpoložljivi podatki o natančnih mejah, migracijskih poteh in krajih za razmnoževanje brancina;

B.  ker je Mednarodni svet za raziskovanje morja (ICES) ugotovil, da obstajajo štiri skupine staleža brancina: Keltsko morje/Rokavski preliv/Severno morje, Biskajski zaliv, zahodne iberske vode in zahodna Škotska/Irska;

C.  ker so različne študije pokazale, da je stanje staleža brancina zaskrbljujoče, kljub nujnim ukrepom, ki jih je sprejela Komisija;

D.  ker spada brancin med vrste, ki imajo visoko umrljivost, pozno zorijo in počasi rastejo, potrebuje dolgo časa, da velikost njegove populacije naraste;

E.  ker je brancin plemenita vrsta, po kateri je zaradi njegove visoke ekonomske vrednosti veliko povpraševanja s strani ribiške industrije;

F.  ker se z ribolovom brancina ukvarja veliko plovil različnih velikosti, ki lovijo v različnih sezonah in z različnim orodjem;

G.  ker ima tudi rekreacijski ribolov velik delež pri ulovu brancina, saj znaša najmanj četrtino ulova te vrste;

H.  ker Uredba (EU) št. 1380/2013 z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki(1) določa, da se staleži obnavljajo in ohranjajo nad ravnjo največjega trajnostnega donosa;

I.  ker brancin ni med vrstami, za katere velja celotni dovoljeni ulov;

J.  ker je Komisija sprejela nujne ukrepe, s katerimi je do 30. aprila 2015 prepovedala ribolov brancina s pelagičnimi vlečnimi mrežami v Keltskem morju, Rokavskem prelivu, Irskem morju in južnem delu Severnega morja;

K.  ker so se nacionalni ukrepi za upravljanje doslej izkazali za nezadostne za ohranjanje vrst in ne rešujejo težav z razdelitvijo vrst in dostopom do njih;

L.  ker mora biti izkoriščanje brancina zlasti omejeno v času drstenja, saj to zelo upočasni obnovo staleža in onemogoča njegovo obnovitev;

M.  ker je Irska rezervirala ribolov brancina za rekreacijske ribiče;

N.  ker Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) priporoča zmanjšanje ribolovne umrljivosti brancina za približno 60 %;

O.  ker se v delu o brancinu mešane delovne skupine Arktičnega sveta priporočajo evropski ukrepi za upravljanje brancina;

P.  ker gre pri trajnostnem izkoriščanju brancina za politično odločitev, pri kateri morajo sodelovati vsi ustrezni deležniki;

1.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo stanje staleža brancina in njegovo razmejitev, migracijo vrst in natančna mesta za razmnoževanje; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, ki namenja mnogo sredstev za zbiranje znanstvenih podatkov;

2.  poudarja pomen natančne ocene segmentov različnih ribolovnih dejavnosti, povezanih z brancinom, in segmentov rekreacijskega ribolova pri ulovu;

3.  meni, da je treba uvesti ukrepe za upravljanje ribolova brancina na evropski ravni, da bi se tako zaščitila vrsta; poleg tega meni, da bi ti ukrepi morali v zadostni meri upoštevati znanstvena dognanja in dati prednost upravljanju iz bližine ter načelu regionalizacije;

4.  poziva Komisijo, naj predlaga večletni načrt za upravljanje brancina, da se stalež dvigne nad raven največjega trajnostnega donosa; poudarja, da je treba k pripravi tega načrta za upravljanje vključiti poklicne in rekreacijske ribiče ter svetovalne svete;

5.  opozarja, bi morali biti večletni načrti za upravljanje pripravljeni v skladu s postopkom soodločanja;

6.  meni, da je za oblikovanje večletnega načrta za upravljanje brancina pomembno oceniti različne ukrepe za upravljanje za komercialni ribolov, zlasti ko gre za določitev celotnega dovoljenega ulova, potrebo po znanstveno utemeljeni odločitvi o najmanjši velikosti iztovorjene ribe, ukrepe za časovno in krajevno prepoved ribolova, da se zaščiti razmnoževanje, ter druge tehnične ukrepe;

7.  priznava, da bodo z uvedbo celotnega dovoljenega ulova nastale težave, zlasti pri izračunu zgodovinskega ulova, razporeditvi kvot na nacionalni ravni med različnimi dejavnostmi ter pri pokrivanju rekreacijskega ribolova, a zaradi absolutne potrebe po ukrepanju zaradi stanja staleža brancina poudarja, da je treba razmisliti o teh ukrepih;

8.  meni, da so ukrepi EU za rekreacijski ribolov potrebni v obliki količinskih omejitev, ki jih je treba še določiti;

9.  meni, da morajo biti ukrepi za komercialni ribolov in rekreacijski med seboj skladni, da se stalež ohrani nad ravnjo največjega trajnostnega donosa, v skladu s cilji skupne ribiške politike;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 22.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o prednostnih nalogah Evropske unije za Svet OZN za človekove pravice v letu 2015 (2015/2572(RSP))

P8_TA(2015)0079 RC-B8-0228/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter konvencij OZN o človekovih pravicah in izbirnih protokolov h konvencijam, vključno s Konvencijo o otrokovih pravicah in Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 60/251 o ustanovitvi Sveta OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, Evropske socialne listine ter Listine EU o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, ki sta bila sprejeta 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Svetu za človekove pravice,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o kršenju človekovih pravic, vključno z nujnimi resolucijami o tej temi,

–  ob upoštevanju letnega poročila o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 in politiki Evropske unije na tem področju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 9. februarja 2015 o prednostnih nalogah EU v forumih OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju 28. zasedanja Sveta za človekove pravice, ki poteka od 2. do 27. marca 2015,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so spoštovanje, spodbujanje in varovanje univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti;

B.  ker človekove pravice pripadajo vsem ljudem ne glede na narodnost, raso, spol, etnično poreklo, veroizpoved ali drugo osebno stanje, in ker je spoštovanje teh pravic zapisano v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o političnih in državljanskih pravicah in v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter v poznejših mednarodnih konvencijah, deklaracijah in resolucijah o človekovih pravicah;

C.  ker so vse človekove pravice – tako državljanske, politične, ekonomske, socialne kot kulturne – nedeljive, medsebojno povezane ter soodvisne in ker ima kratenje katere koli od njih škodljive posledice za ostale pravice;

D.  ker nespoštovanje človekovih pravic in pomanjkanje legitimne demokratične participacije vodita v nestabilnost, propad držav, humanitarne krize in oborožene spopade;

E.  ker delovanje Unije v odnosih s tretjimi državami temelji na členu 21 Lizbonske pogodbe, ki potrjuje univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva, načel enakosti in solidarnosti in načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava;

F.  ker imajo vse države obveznost spoštovati temeljne pravice svojih prebivalcev ter dolžnost sprejemati konkretne ukrepe za njihovo spodbujeno spoštovanje na nacionalni ravni, na mednarodni ravni pa je njihova dolžnost, da medsebojno sodelujejo za odpravo ovir pri uveljavljanju človekovih pravic na vseh področjih;

G.  ker redna zasedanja Sveta za človekove pravice, imenovanje posebnih poročevalcev, mehanizem splošnega rednega pregleda in posebni postopki v zvezi s konkretnimi razmerami v posameznih državah ali v zvezi s tematskimi vprašanji prispevajo k spodbujanju in spoštovanju človekovih pravic, demokracije in pravne države;

H.  ker na žalost nekatere sedanje članice Sveta za človekove pravice priznano sodijo med najhujše kršitelje človekovih pravic in imajo slabo prakso sodelovanja v posebnih postopkih OZN in izpolnjevanja svojih obveznosti glede poročanja organom OZN, ki spremljajo izvajanje sporazumov na področju človekovih pravic;

Svet OZN za človekove pravice

1.  pozdravlja prednostne naloge EU, ki jih je za 28. redno zasedanje Sveta OZN za človekove pravice Svet opredelil v svojih sklepih z dne 9. februarja 2015;

2.  pozdravlja imenovanje veleposlanika Joachima Rückerja za predsednika Sveta za človekove pravice za leto 2015;

3.  čestita Zejdu Raadu Al Huseinu za imenovanje za visokega komisarja za človekove pravice (UNHCHR) in znova izreka najodločnejšo podporo njegovim prizadevanjem in njegovemu mandatu;

4.  pozdravlja udeležbo podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na tem zasedanju Sveta za človekove pravice na visoki ravni, saj je to pravo sporočilo glede odločne zavezanosti EU večstranskemu sistemu človekovih pravic;

5.  pozdravlja letno poročilo visokega komisarja za človekove pravice, predstavljeno generalni skupščini OZN, ki zajema obdobje od decembra 2013 do novembra 2014, in izraža polno podporo neodvisnosti in integriteti njegovega urada; poudarja, da je pomembno ubraniti to neodvisnost in tako zagotoviti, da bo lahko visoki komisar še naprej učinkovito in nepristransko opravljal svoje naloge; ponovno poudarja, da mora biti urad visokega komisarja ustrezno financiran;

6.  opozarja na zavezo Evropskega parlamenta in njegovega Pododbora za človekove pravice, da bosta podpirala močan večstranski sistem za človekove pravice pod okriljem Organizacije združenih narodov, vključno s tretjim odborom generalne skupščine, Svetom za človekove pravice in uradom visokega komisarja OZN za človekove pravice, ter delo sorodnih specializiranih agencij OZN, kot je Mednarodna organizacija dela, in delo v okviru posebnih postopkov OZN;

7.  spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj s pravočasnimi in konkretnimi posvetovanji, zlasti prek delegacij EU v New Yorku in Ženevi, poveča usklajenost EU, da bi bilo njeno stališče predstavljeno enotno; ponovno izjavlja, da je zaradi skladnosti pomembno, da se opravljeno delo v okviru generalne skupščine OZN v New Yorku in Ženevi, delo tretjega odbora in delo Sveta za človekove pravice vključuje v ustrezne notranje in zunanje dejavnosti EU;

8.  meni, da nenehno nadlegovanje in pridrževanje zagovornikov človekovih pravic in predstavnikov opozicije v številnih članicah Sveta za človekove pravice spodkopava njegovo verodostojnost; ponovno izraža stališče, da bi morale biti za članice Sveta za človekove pravice izvoljene države, ki zagovarjajo spoštovanje človekovih pravic, pravno državo in demokracijo in ki so se strinjale s tem, da stalno povabilo razširijo na vse posebne postopke, ter države članice odločno poziva, naj sprejmejo merila uspešnosti na področju človekovih pravic in k temu spodbujajo tudi druge države, saj bi to moralo veljati za vsako državo, ki je izvoljena za članico Sveta za človekove pravice; odločno poziva države članice, naj spodbujajo pregledne, odprte in konkurenčne postopke za izvolitev članic Sveta za človekove pravice;

9.  ponovno izraža podporo mehanizmu splošnega rednega pregleda in zadovoljstvo nad dragocenim delom v okviru tega mehanizma ter poziva članice, naj dejavno pripravljajo svoje splošne redne preglede, tudi z vključevanjem civilne družbe, naj v času splošnega rednega pregleda in v razpravah o sprejetju ugotovitev splošnih rednih pregledov vodijo interaktivni dialog, naj uresničujejo priporočila splošnega rednega pregleda in sprejmejo konkretne ukrepe za boljše in gotovo izpolnjevanje svojih obveznosti na področju človekovih pravic;

10.  še naprej nasprotuje „blokovskemu“ glasovanju v Svetu za človekove pravice; odločno poziva njegove članice, naj glasujejo pregledno;

11.  poziva EU in njene države članice, naj še naprej ukrepajo v skladu s priporočili splošnega rednega pregleda v vseh političnih dialogih EU z državami, ki jih priporočila zadevajo, in naj poiščejo načine, kako države podpreti pri uresničevanju priporočil;

12.  ponovno izraža podporo posebnim postopkom in neodvisnosti nosilcev mandata, saj jim to omogoča popolnoma nepristransko opravljanje funkcije, poziva vse države, naj sodelujejo s temi postopki, države članice pa spodbuja, naj razkrijejo primere, ko države ne sodelujejo z nosilci mandata v okviru posebnih postopkov;

13.  meni, da je pomembno pošiljati parlamentarne delegacije na seje Sveta za človekove pravice in druge pomembne seje generalne skupščine OZN;

14.  obžaluje, da je vse manj manevrskega prostora za sodelovanje med civilno družbo in Svetom za človekove pravice in da so nevladne organizacije deležne vedno manj priložnosti, da bi na njegovih zasedanjih dobile besedo; poziva EU in Svet za človekove pravice, naj civilni družbi omogočita čim večji prispevek k 28. zasedanju, pa tudi v procesu splošnega rednega pregleda in drugih mehanizmih OZN za človekove pravice, in to brez bojazni, da bodo njeni predstavniki po vrnitvi v domačo državo deležni maščevalnih ukrepov;

Državljanske in politične pravice

15.  ponovno poudarja, da je svoboda izražanja, ki je steber vsake svobodne in demokratične družbe, temeljna pravica vsakega posameznika; ostro obsoja umor 12 ljudi, vključno s karikaturisti, v napadu na revijo Charlie Hebdo in štirih ljudi v judovskem supermarketu v Franciji januarja 2015 ter umor filmskega režiserja in varnostnika v sinagogi v Københavnu, ki so jih zagrešili teroristi, katerih cilj je bil napad na svobodo govora in veroizpovedi;

16.  obsoja uporabo religije s strani ekstremističnih in džihadističnih skupin v vseh državah, zlasti v Siriji, Iraku, Mjanmaru, Nigeriji in Srednjeafriški republiki, ki med drugim izvajajo oborožene in bombne napade, samomorilske bombne napade, ugrabitve in druga nasilna dejanja, s katerimi ustrahujejo prebivalce; meni, da je treba v boju proti terorizmu ukrepati proti njegovim temeljnim vzrokom, kot so socialna izključenost, politična marginalizacija in neenakost; poziva k večjim naporom za zaščito pravic pripadnikov verskih manjšin; odločno poziva k spoštovanju človekovih pravic in pravne države v vseh protiterorističnih dejavnostih;

17.  izraža zaskrbljenost zaradi vseh oblik omejevanja svobode zbiranja in združevanja, vključno s prepovedjo organizacij civilne družbe, agresivno uporabo zakonov s področja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ter drugih restriktivnih zakonov, pretiranimi zahtevami glede registracije in poročanja in pretirano restriktivnimi predpisi o financiranju iz tujine, ter ponovno poudarja, da je svoboda združevanja in mirnega zbiranja temeljni element človekovih pravic;

18.  poziva vse vlade, naj spodbujajo in podprejo organizacije civilne družbe in zagovornike človekovih pravic in jim omogočijo delovanje brez strahu, represije ali ustrahovanja, jim omogočijo sodelovanje s Svetom za človekove pravice in mehanizmom splošnega rednega pregleda ter naj zagotovijo, da bodo države, ki sprejemajo povračilne ukrepe proti zagovornikom človekovih pravic, za te ukrepe odgovarjale, zlasti če gre za povračilne ukrepe, kot v primeru zagovornice človekovih pravic Cao Šunli na Kitajskem, ki je umrla marca 2014, njena smrt pa je posledica ukrepov po tem, ko se je poskušala vkrcati na letalo, da bi se udeležila zasedanja Sveta za človekove pravice v Ženevi septembra 2013;

19.  ponovno obsoja smrtno kazen in odločno podpira uvedbo moratorija kot korak na poti k njeni odpravi;

20.  ponovno poudarja, kako pomemben je boj proti mučenju in drugim oblikam slabega ravnanja, ter spominja, da se je EU zavezala, da bo to problematiko obravnavala prednostno, vključno kadar gre za otroke, ter da bo podprla delo posebnega poročevalca OZN o mučenju; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice EU, naj pokažejo skupno zavezanost odpravi mučenja in podpori žrtvam, predvsem tako, da še naprej prispevajo oziroma začnejo prispevati v prostovoljni sklad OZN za žrtve mučenja in v posebni sklad, ustanovljen z izbirnim protokolom h konvenciji proti mučenju;

21.  izraža zaskrbljenost zaradi stalne in razširjene diskriminacije migrantov, vključno z azilanti in begunci, in kršenja njihovih pravic; poziva EU in države članice, naj podprejo delo posebnega poročevalca OZN za pravice migrantov in izvajanje njegovih priporočil; poziva vlade, naj spoštujejo človekove pravice in neodtujljivo dostojanstvo migrantov, naj končajo samovoljne aretacije in pridržanja ter naj pregledajo roke za pridržanje in uporabijo alternativne možnosti, da bi preprečile prekomerno pridržanje nezakonitih migrantov; poziva vlade, naj v vseh okoliščinah spoštujejo načelo nevračanja in naj v primeru izgona migrantov v celoti izpolnijo vse svoje mednarodne obveznosti; poziva države, ki še niso uvedle sistemov in postopkov za to, da bi vsi njihovi programi in institucije, ki se ukvarjajo s področjem migracij, v celoti izpolnjevali svoje obveznosti po mednarodnem pravu o človekovih pravicah, naj to storijo;

22.  podpira najnovejše poročilo in sklepe posebnega poročevalca Sveta za človekove pravice o sodobnih oblikah rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti; poziva EU in njene države članice, naj v svoji notranji politiki uveljavijo priporočila posebnega poročevalca za boj proti širjenju rasnega, etničnega in ksenofobnega sovraštva in hujskanja prek interneta in družbenih medijev in omrežij, in sicer s sprejetjem ustreznih zakonodajnih ukrepov ob polnem spoštovanju drugih temeljnih pravic, kot je svoboda izražanja in mnenja;

23.  priznava, da je izjemno hiter razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij preoblikoval okolje za uveljavljanje pravice do svobode izražanja po vsem svetu ter istočasno ustvaril velike koristi in sprožil številne resne pomisleke; v zvezi s tem pozdravlja smernice EU glede svobode izražanja na spletu in drugje, ki jih je Svet sprejel maja 2014, in obsoja vse omejitve za digitalno komunikacijo, vključno z omejitvami, uperjenimi zoper akterje civilne družbe; ponovno poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti pravicam novinarjev in piscem spletnih dnevnikov;

24.  spodbuja Svet za človekove pravice, naj nadaljuje razpravo o pravici do zasebnosti in v ta namen imenuje posebnega poročevalca OZN o pravici do zasebnosti, zlasti v kontekstu digitalnih komunikacij;

Socialne in ekonomske pravice

25.  ugotavlja, da je cilj agende OZN za razvojne cilje tisočletja po roku za njihovo uresničitev odprava revščine do leta 2030 s celostnim pristopom k ekonomskim, socialnim in okoljskim vprašanjem; pozdravlja zbirno poročilo generalnega sekretarja OZN pred posebnim vrhunskih srečanjem OZN o agendi trajnostnih razvojnih ciljev po letu 2015; podpira pozive generalnega sekretarja, naj se pri odpravljanju revščine uporabi pristop, ki bo osredotočen na potrebe in pravice ljudi;

26.  meni, da se je treba v boju proti revščini posvetiti problemu naraščajočih in skrajnih neenakosti ter da se je treba zavzemati za socialne in ekonomske pravice, zlasti z olajšanjem dostopa do hrane, vode, izobrazbe, zdravstvene oskrbe in primernega stanovanja; v zvezi s tem opozarja na naraščajoči problem prilaščanja zemljišč, s katerim se je treba spoprijeti;

27.  meni, da korupcija, izogibanje plačevanju davkov, slabo upravljanje javnih dobrin in pomanjkanje odgovornosti prispevajo h kršenju pravic državljanov, saj preusmerjajo sredstva stran od naložb v prepotrebne javne storitve, kot so izobrazba, osnovne zdravstvene storitve in druga socialna infrastruktura, s tem pa se revščina prebivalcev še bolj ukoreninja; spominja, da morajo vlade v skladu z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah spoštovati pravice svojih državljanov in jim zagotoviti dostop do ustreznih virov; v zvezi s tem poudarja, da je treba posebno pozornost posvetiti zaščiti zagovornikov človekovih pravic, ki se ukvarjajo s spodbujanjem ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic;

28.  ponovno izraža podporo imenovanju posebnega poročevalca OZN o finančnem kriminalu, korupciji in človekovih pravicah;

Podjetništvo in človekove pravice

29.  odločno podpira učinkovito in celovito razširjanje in izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah v EU in zunaj nje ter poudarja, da je treba sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi zapolnili vrzeli v učinkovitem izvajanju vodilnih načel OZN, tudi kar zadeva dostop do sodnega varstva; pozdravlja pobudo v zvezi z uredbo o vzpostavitvi sistema potrebne skrbnosti v dobavni verigi za odgovoren uvoz mineralov z območij, prizadetih zaradi konfliktov; poziva vse zainteresirane strani, naj dejavno sodelujejo na 11. seji delovne skupine OZN o človekovih pravicah, čezmejnih korporacijah in drugih podjetjih ter podprejo prizadevanja za uskladitev svojih politik s smernicami Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) za multinacionalna podjetja ter z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; ponavlja svoj poziv Evropski komisiji, naj pred koncem leta 2015 pripravi poročilo o tem, kako države članice EU izvajajo vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah;

30.  spodbuja delegacije EU po vsem svetu k sodelovanju z evropskimi podjetji, da bi spodbujali spoštovanje človekovih pravic, in zagotovitvi, da se tema „podjetništvo in človekove pravice“ vključi med osrednje teme lokalnih razpisov za zbiranje predlogov v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

31.  meni, da se lahko podjetništvo in človekove pravice medsebojno krepijo, tako da ustvarjajo nov poslovni potencial v regijah, ki najbolj potrebujejo trajnostne in odgovorne naložbe, ter prispevajo k splošnem spoštovanju človekovih pravic v državah v razvoju;

32.  poziva EU in njene države članice, naj sodelujejo v razvijajoči se razpravi o pravno zavezujočem mednarodnem instrumentu o podjetništvu in človekovih pravicah znotraj sistema OZN;

Pravice žensk

33.  poudarja, da je vključevanje načela enakosti spolov pomembno orodje vseh, ki oblikujejo politiko, pri doseganju enakih možnosti, zajema pa reorganizacijo, izboljšanje, razvoj in ovrednotenje politik, da bo na vseh ravneh in v vseh fazah vključen pristop enakih možnosti;

34.  poziva EU, naj dejavno sodeluje na 59. zasedanju Komisije OZN za položaj žensk ter naj se še naprej bori proti vsem poskusom spodkopavanja pekinških izhodišč OZN za ukrepanje, ki bodo pregledana ob dvajseti obletnici četrte svetovne konference o ženskah, med drugim, kar zadeva dostop do izobrazbe in zdravstvene oskrbe kot temeljnih človekovih pravic ter spolne in reproduktivne pravice;

35.  z neodobravanjem ugotavlja, da so kljub doseženemu napredku pri uresničevanju enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v številnih državah še vedno veljavni diskriminacijski zakoni, zlasti na področju družine in dostopa do lastnine; ugotavlja, da so ženske še vedno izrazito premalo zastopane na položajih odločanja in da je nasilje nad ženskami še vedno razširjeno, dostop do sodnega varstva pa je še vedno omejen kljub visokemu številu žensk, ki vsak dan umrejo zaradi nasilja v družini; izraža globoko zaskrbljenost nad nazadovanjem, ki ga je mogoče zaznati v nekaterih državah, zlasti na področju spolnih in reproduktivnih pravic;

36.  odločno obsoja uporabo spolnega nasilja nad ženskami, tudi kot vojne taktike, vključno s kaznivimi dejanji, kot so množična posilstva, spolno suženjstvo, prisilna prostitucija, preganjanje na podlagi spola, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, trgovina z ljudmi, zgodnje in prisilne poroke, uboji iz časti in vse druge primerljivo hude oblike spolnega nasilja; ponovno poziva EU in vse njene države članice, naj podpišejo in ratificirajo Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (istanbulska konvencija);

37.  opozarja na zavezanost EU vključevanju človekovih pravic in vidikov enakosti spolov v misije skupne varnostne in obrambne politike v skladu s prelomnima resolucijama Varnostnega sveta OZN št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti; v zvezi s tem ponovno poziva EU in države članice, naj v sklopu doseganja trajne sprave podprejo sistematično udeležbo žensk kot ključni element mirovnih procesov ter priznajo, da je treba vidik spola vključiti v preprečevanje konfliktov, operacije za ohranjanje miru, humanitarno pomoč, obnovo po konfliktih in prehod v demokracijo;

38.  poudarja, da je pohabljanje ženskih spolnih organov oblika mučenja; poudarja, da mora EU še naprej sodelovati s tretjimi državami pri odpravljanju te prakse; opozarja države članice, v katerih je pohabljanje ženskih spolnih organov po zakonodaji opredeljeno kot kaznivo dejanje, da morajo te zakone tudi uporabiti, kadar so žrtve njihove državljanke;

39.  pozdravlja odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča, da med kazniva dejanja vključi spolne zločine, med drugim posilstva, spolne napade in ponižanja, in njegovo priporočilo, naj se obravnavajo kot vojni zločini;

Otrokove pravice

40.  priznava, da je bil od sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 dosežen napredek, vendar izraža zaskrbljenost, ker najmanj 58 milijonov otrok, zlasti deklic, otrok iz revnih družin, invalidnih otrok in otrok na območjih oboroženih spopadov, ne obiskuje šole, mnogi otroci pa še vedno obolevajo za boleznimi, ki jih je mogoče enostavno preprečiti, medtem ko drugi opravljajo delo, ki za otroke ni primerno;

41.  poziva vse države, naj se zavežejo k odpravi najhujših oblik dela otrok, kakor so opredeljene v členu 3 Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 182, med drugim suženjstvo otrok, trgovina z otroki, prostitucija in nevarno delo, ki ogroža telesno in duševno zdravje otrok;

42.  opominja, da je ena najpomembnejših obveznosti države vsem otrokom zagotoviti izobrazbo s povečevanjem priložnosti, vzpostavitvijo ustreznih institucij in obravnavanjem strukturnih vzrokov za glavne ovire pri zagotavljanju osnovne izobrazbe za vse, vključno s stopnjami osipa, ki so še vedno velika ovira;

43.  poziva k ustreznemu financiranju iz sredstev EU za programe demobilizacije in reintegracije otrok, povezanih z oboroženimi spopadi, in oseb, ki so bile v otroštvu vojaki; ponovno izraža odločno podporo kampanji „Otroci, ne vojaki“, ki je bila izrečena že na predstavitvi na to temo v Pododboru za človekove pravice 3. decembra 2014; pozdravlja letni poročili, ki sta jih predložili posebna predstavnica OZN za otroke v oboroženih spopadih in posebna predstavnica generalnega sekretarja OZN za vprašanje nasilja nad otroki, ter poročilo posebne poročevalke o prodaji otrok, otroški prostituciji in pornografiji;

Pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev (oseb LGBTI)

44.  izraža zaskrbljenost, ker se je nedavno povečalo število diskriminacijskih zakonov in praks ter nasilnih dejanj proti posameznikom na podlagi njihove spolne usmerjenosti in spolne identitete; spodbuja pozorno spremljanje položaja oseb LGBTI, tudi v Nigeriji in Gambiji, kjer nedavno uvedeni zakoni proti osebam LGBTI ogrožajo življenje pripadnikov spolnih manjšin; izraža globoko zaskrbljenost zaradi tako imenovanih „protipropagandnih“ zakonov, s katerimi se omejuje svoboda izražanja in zbiranja, tudi v državah evropske celine; pozdravlja resolucijo Sveta za človekove pravice o boju proti nasilju in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete z dne 26. septembra 2014; ponovno izraža podporo visokemu komisarju OZN za človekove pravice, ki si zlasti prek izjav, poročil in kampanje „Svobodni in enakopravni“ nenehno prizadeva za spodbujanje in varovanje uživanja vseh človekovih pravic oseb LGBTI; spodbuja visokega komisarja za človekove pravice, naj se še naprej bori proti diskriminacijskim zakonom in praksam;

Podnebne spremembe in človekove pravice

45.  poudarja, da imajo podnebne spremembe zelo hude posledice za skupine in posameznike v ranljivem položaju, zlasti v državah z nizkimi dohodki ter obalnih in nizkih otoških državah, ki nimajo ekonomskih virov za prilagajanje na velike okoljske spremembe;

46.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da posledice incidentov, povezanih s podnebnimi spremembami, še zlasti občuti avtohtono prebivalstvo; v zvezi s tem ugotavlja, da večina avtohtonih ljudstev živi pod pragom revščine in ima zelo omejen dostop do predstavniškega sistema, političnega odločanja ali pravosodnega sistema oziroma ga sploh nimajo;

47.  odobrava, da je Svet za človekove pravice priznal, da lahko podnebne spremembe ogrozijo preživetje prebivalcev in onemogočijo uveljavljanje temeljnih, mednarodno priznanih človekovih pravic; zato poziva države pogodbenice, naj na konferenci o podnebnih spremembah v Parizu leta 2015 sprejmejo nujno potrebne ambiciozno zastavljene ukrepe za blažitev in prilagajanje;

48.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dejavno sodelujeta v razpravi o pojmu „podnebni begunec“, vključno z njegovo morebitno opredelitvijo v mednarodnem pravu ali v pravno zavezujočem mednarodnem sporazumu;

Boj proti nekaznovanosti in Mednarodno kazensko sodišče

49.  ponovno izraža popolno podporo delu Mednarodnega kazenskega sodišča v okviru njegove vloge pri odpravljanju nekaznovanosti storilcev najhujših kaznivih dejanj, ki zadevajo mednarodno skupnost, ter pri zagotavljanju pravice za žrtve vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in genocida; ostaja pozoren na vse poskuse spodkopavanja njegove legitimnosti ali neodvisnosti; poziva EU in njene države članice, naj sodelujejo s Sodiščem ter mu zagotovijo močno diplomatsko, politično in finančno podporo, tudi v OZN; poziva EU, države članice in posebne predstavnike EU, naj dejavno podprejo Mednarodno kazensko sodišče, izvrševanje njegovih odločb in boj proti nekaznovanosti za kazniva dejanja iz rimskega statuta; pozdravlja, da je Palestinska oblast januarja 2015 ratificirala Rimski statut;

Avtohtona ljudstva

50.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj podprejo pregled mandata mehanizma strokovnjakov za pravice avtohtonih prebivalcev v skladu z zaključnim dokumentom svetovne konference o avtohtonih ljudstvih (resolucija Generalne skupščine OZN 69/2), da bi lahko spremljali, ocenili in izboljšali izvajanje deklaracije o pravicah avtohtonih ljudstev; poziva države članice EU, naj zahtevajo, da bodo vsi nosilci mandatov za posebne postopke zlasti pozorni na vprašanja, ki zadevajo pripadnice avtohtonih ljudstev – ženske in dekleta –, ter naj o teh vprašanjih sistematično poročajo Svetu za človekove pravice; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj dejavno podpirajo razvoj sistemskega akcijskega načrta za avtohtona ljudstva, kakor je bilo septembra 2014 zahtevano v resoluciji generalne skupščine OZN, zlasti glede organizacije rednega posvetovanja z avtohtonimi ljudstvi v tem procesu;

Mednarodne kulturne in športne prireditve v povezavi s človekovimi pravicami

51.  obsoja vse bolj razširjeno prakso, da avtoritarne države gostijo velike športne ali kulturne prireditve, da bi okrepile svojo mednarodno legitimnost, ob tem pa še bolj zatirajo domače oporečnike; poziva EU in države članice, naj dejavno odpirajo to vprašanje, tudi v Svetu za človekove pravice, in naj z nacionalnimi športnimi zvezami, podjetji in organizacijami civilne družbe obravnavajo načine sodelovanja na teh prireditvah, med drugim na prvih evropskih igrah v Bakuju leta 2015 in svetovnem nogometnem prvenstvu v Rusiji leta 2018 in v Katarju leta 2022;

Brezpilotna letala in avtonomno orožje

52.  ponovno poziva Svet, naj oblikuje skupno stališče EU glede uporabe oboroženih brezpilotnih letal, pri čemer naj se največja pozornost nameni spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava ter obravnavajo vprašanja, kot so pravni okvir, sorazmernost, odgovornost, zaščita civilistov in preglednost; ponovno poziva EU, naj prepove razvoj, proizvodnjo in uporabo popolnoma avtonomnega orožja, ki omogoča izvedbo napadov brez človeškega posredovanja; vztraja, da morajo biti človekove pravice del vseh dialogov o boju proti terorizmu s tretjimi državami;

EU in vključevanje vprašanja človekovih pravic

53.  poziva EU, naj podpira univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic, tudi državljanskih in političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, in sicer v skladu s členom 21 Lizbonske pogodbe ter splošnimi določbami o zunanjem delovanju Unije;

54.  poziva EU, države članice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj vključujejo spoštovanje človekovih pravic v vsa področja zunanje politike s tretjimi državami; poleg tega poudarja, da mora politika EU na področju človekovih pravic zagotoviti, da bodo notranje in zunanje politike usklajene, kot zahteva Pogodba o Evropski uniji, in da glede spoštovanja človekovih pravic ne bo dvojnih meril;

55.  poziva EU, naj sprejme pristop na podlagi pravic in vključi spoštovanje človekovih pravic sodelovanje na področjih trgovine, naložb, javnih storitev in razvoja, pa tudi v skupno varnostno in obrambno politiko;

Prednostne naloge EU v zvezi s problematiko posameznih držav

Ukrajina

56.  je močno zaskrbljen zaradi nasilja in oboroženih spopadov v vzhodni Ukrajini; upa, da bo sporazum o premirju, ki temelji na dogovoru iz Minska, držal; obsoja obsežne kršitve človekovih pravic med konfliktom in posledice nedavnih spopadov; v celoti podpira misijo OZN za spremljanje stanja na področju človekovih pravic in posebno opazovalno misijo OVSE v Ukrajini ter poziva k okrepitvi slednje; poudarja globoko zaskrbljenost zaradi usode ljudi, ki so bili zaradi oboroženega konflikta v jugovzhodnih regijah notranje razseljeni; obsoja nezakonito priključitev Krima v okviru agresivne in ekspanzionistične politike Rusije, ki ogroža enotnost in neodvisnost Ukrajine; je še naprej zaskrbljen zaradi diskriminacije in pogostih kršitev človekovih pravic lokalnega prebivalstva na tem območju, zlasti krimskih Tatarov; poziva države članice EU, naj na ravni OZN v največji možni meri podprejo vsa prizadevanja za boj proti nekaznovanosti ter izvajanje nepristranskih preiskav nasilnih dogodkov in kršitev človekovih pravic, do katerih je prišlo v zvezi z zatiranjem na demonstracijah na trgu Majdan, nezakonito priključitvijo Krima in v zvezi z oboroženim konfliktom na vzhodu Ukrajine; poziva k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava in načel, da bi se v konfliktu zaščitili civilisti;

Demokratična ljudska republika Koreja

57.  odobrava načrtovano podaljšanje mandata posebnega poročevalca o razmerah na področju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji; pozdravlja tudi resolucijo Generalne skupščine OZN, v kateri poziva varnostni svet OZN, naj ustrezno ukrepa in zagotovi odgovornost, tudi tako, da razmisli o možnosti, da bi reševanje razmer v Demokratični ljudski republiki Koreji predal Mednarodnemu kazenskemu sodišču; poziva Svet za človekove pravice, naj ponovno pozove k zagotavljanju odgovornosti, tudi glede odgovornih za zločine proti človeštvu, v skladu s politikami, oblikovanimi na najvišji državni ravni; pozdravlja vzpostavitev strukture v Južni Koreji, s katero bi na terenu okrepili spremljanje razmer in dokumentiranje dokazov in tako zagotovili odgovornost, in poziva vse države, naj sodelujejo s to strukturo, ter poziva Svet za človekove pravice, naj večjo pozornosti nameni razmeram v Južni Koreji, in sicer tako, da v okviru prihodnjega zasedanja Sveta za človekove pravice skliče formalni sestanek, na katerem bodo slišane žrtve kršitev pravic;

Iran

58.  pozdravlja resolucijo Sveta za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Islamski republiki Iran iz marca 2014 in podaljšanje mandata posebnega poročevalca OZN ter poziva Iran, naj mu omogoči vstop v državo in s tem dokaže pripravljenost za začetek dialoga o človekovih pravicah; ponovno obsoja smrtno kazen v Iranu, na katero obsojajo tudi mladoletnike, pogosto po sodnih procesih, ki ne ustrezajo mednarodno sprejetim minimalnim standardom poštenega sojenja in ustreznega pravnega postopanja; je zaskrbljen zaradi visokega števila usmrtitev brez ustreznega pravnega postopanja ali poštenega sojenja; podpira skupno izjavo nosilcev mandatov za posebne postopke OZN iz avgusta 2014, s katero obsojajo val aretacij in obsodb akterjev civilne družbe v Iranu; poziva EU in Svet za človekove pravice, naj še naprej pozorno spremljata sistematične zlorabe človekovih pravic in zagotovita, da bodo človekove pravice ostale osrednja prednostna naloga v odnosih z iransko vlado; poziva iranske oblasti, naj spoštujejo mednarodno pravo o človekovih pravicah, v skladu s katerim usmrtitev mladoletnih prestopnikov pomeni kršitev minimalnih mednarodnih standardov, in naj ne izvaja usmrtitev mladoletnih prestopnikov;

Mjanmar/Burma

59.  podpira zadnje poročilo posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Mjanmarju, v katerem priznava dosedanji napredek, izpostavlja pa tudi področja, kjer so razmere še vedno zaskrbljujoče; poziva vlado Mjanmarja, naj človekove pravice vključi v institucionalni in pravni okvir države in v vsa politična področja ter naj spoštuje svobodo izražanja in zbiranja; je zaskrbljen zaradi predlagane zakonodaje o zaščiti rase in veroizpovedi, ki zajema štiri osnutke zakonov o medverski poroki, verski spreobrnitvi, monogamiji in nadzoru populacije; poziva Svet za človekove pravice, naj podaljša mandat posebnega poročevalca pod točko 4, ponovno poudarja, kako močno je zaskrbljen zaradi položaja manjšine Rohingja v državi Rakhine, ki je slabši tudi zato, ker nima pravnega statusa in se zato še naprej sooča s sistematično diskriminacijo, in poziva k celoviti, pregledni in neodvisni preiskavi vseh poročil o kršitvah in zlorabah človekovih pravic manjšine Rohingja ter pospeši proces odprtja urada Sveta za človekove pravice v tej državi, ki bo imel poln mandat za spremljanje in poročanje; obžaluje napade na civiliste v zveznih državah Kačin in Šan, spolno nasilje varnostnih sil med oboroženimi spopadi, dejstvo, da obstajajo politični zaporniki, nadlegovanje zagovornikov človekovih pravic, aktivistov in zaposlenih v medijih, zunajsodne uboje, zaplembe zemljišč ter preganjanje etničnih in verskih manjšin; meni, da bi bilo treba naložbeni sporazum med EU in Mjanmarom, dosežen s pogajanji, podrobno preučiti, ker bi tuje naložbe v državi lahko privedle do še hujših kršitev človekovih pravic;

Belorusija

60.  je zelo zaskrbljen zaradi nenehnega kršenja človekovih pravic v Belorusiji; obsoja, da so bile leta 2014 izvedene tri usmrtitve, da je prišlo do nadlegovanja zagovornikov človekovih pravic, preganjanja neodvisnih novinarjev, cenzure vseh internetnih komunikacij in restriktivne zakonodaje o nevladnih organizacijah; poziva k podaljšanju mandata posebnega poročevalca OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Belorusiji na 29. zasedanju Sveta za človekove pravice in poziva vlado, naj nosilcem mandatov za posebne postopke OZN, vključno s posebnim poročevalcem, zagotovi poln dostop; poziva k brezpogojni izpustitvi in rehabilitaciji vseh preostalih političnih zapornikov;

Bahrajn

61.  je še vedno zaskrbljen zaradi zatiranja voditeljev opozicije, akterjev civilne družbe in aktivistov v Bahrajnu ter zaradi položaja zagovornikov človekovih pravic in aktivistov politične opozicije v državi; poziva vse zainteresirane strani v Bahrajnu, naj začnejo konstruktivne in vključujoče pogovore, da bi dosegli resnično spravo in spoštovanje človekovih pravic vseh skupnosti v Bahrajnu; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zapornikov vesti, novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in miroljubnih protestnikov ter podpira skupno izjavo nosilcev mandatov za posebne postopke OZN z dne 4. februarja 2015 o aretaciji dolgoletnega opozicijskega politika in razgonu demonstracij, ki so ji sledile; poziva države članice EU in druge članice Sveta za človekove pravice, naj še naprej pozorno spremljajo razmere na področju človekovih pravic v Bahrajnu, pri čemer naj se osredotočajo na zaveze Bahrajna med postopkom splošnega rednega pregleda in priporočila neodvisne preiskovalne komisije za Bahrajn, ki jih je sprejel bahrajnski kralj; obžaluje, da vlada Bahrajna ni dosegla napredka pri sodelovanju z Uradom visokega komisarja za človekove pravice in pri posebnih postopkih Sveta za človekove pravice, ter poziva države članice EU, naj si prizadevajo, da bi na marčevskem zasedanju Sveta za človekove pravice sprejele resolucijo, v kateri bi Bahrajn pozvale, naj v celoti izpolni svoje zaveze, ki jih je izrazil med postopkom splošnega rednega pregleda, in priporočila, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zagovornike človekovih pravic, ki jih je izdala neodvisna preiskovalna komisija za Bahrajn in v katerih je zahtevala, da visoki komisar za človekove pravice poroča o razmerah na področju človekovih pravic na terenu in o napredku pri sodelovanju med Bahrajnom in mehanizmi OZN za človekove pravice;

Egipt

62.  pozdravlja postopek splošnega rednega pregleda za Egipt, ki je potekal novembra 2014, in z zanimanjem pričakuje njegovo sprejetje na prihajajočem zasedanju Sveta za človekove pravice; poziva Egipt, naj nemudoma in brezpogojno izpusti vse aktiviste in zagovornike človekovih pravic ter vse osebe, ki so priprte zaradi mirnega uveljavljanja svojih pravic svobodnega izražanja, zbiranja in združevanja; zahteva tudi, da egiptovska vlada sprejme zakonodajo v skladu z mednarodnimi standardi in varuje pravico združevanja, ki je zapisana v egiptovski ustavi, vključno s pravico prejeti in deliti finančna sredstva, ter prekliče zakon o protestih iz novembra 2013 in sprejme novo zakonodajo, s katero bo zagotovila svobodo združevanja; poziva egiptovsko vlado, naj začne sodno preiskavo, da bi ugotovila identiteto odgovornih oseb, ki so ukazale in izpeljale nezakonite poboje med zatiranjem povečini mirnih demonstracij, ki so potekale od 3. julija 2013, vključno z demonstracijami na trgih Raba in Nahda 14. avgusta 2013, ko so bili protestniki razgnani, pri tem pa je bilo ubitih 1000 oseb; poziva Egipt, naj izvede neodvisne, nepristranske in učinkovite preiskave vseh kršitev človekovih pravic, ki so se zgodile od leta 2011, vključno s kaznivimi dejanji spolnega nasilja, in zagotovi, da bodo storilci pozvani na odgovornost, žrtve pa deležne ustreznega pravnega varstva v skladu z mednarodnimi standardi; poziva egiptovske oblasti, naj nemudoma prekličejo vse smrtne obsodbe in ukažejo ponovno sojenje, s katerim bo zagotovljeno pošteno sojenje in ustrezno pravno postopanje, ter uvedejo takojšen moratorij na smrtne obsodbe in usmrtitve, nemudoma izpustijo vse pridržane novinarje in medijske delavce ter zagotovijo pravico svobode obveščanja in izražanja v skladu z mednarodnimi standardi; poziva egiptovske oblasti, naj dovolijo obisk posebne poročevalke OZN o nasilju nad ženskami, ki je bil načeloma dogovorjen, vendar od začetka leta 2014 še ni bila sprejeta končna odločitev o njem, in naj povabijo ustrezne mehanizme in postopke za človekove pravice v okviru OZN, zlasti posebnega poročevalca o svobodi združevanja, posebnega poročevalca o mučenju, posebnega poročevalca o človekovih pravicah pri boju proti terorizmu ter posebne poročevalke o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov; poziva egiptovske oblasti, naj zagotovijo skladnost nacionalne zakonodaje z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic in nemudoma umaknejo zakon št. 136/2014 ter odpravijo sojenje civilistom na vojaških sodiščih in razveljavijo vse obsodbe civilistov, ki so jih izdala vojaška sodišča, ter ukažejo takojšnja ponovna sojenja na civilnih sodiščih; poziva EU in njene države članice, naj podprejo odločno izjavo o teh vprašanjih;

Mali

63.  pozdravlja delo neodvisnega izvedenca OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Maliju in poziva Svet za človekove pravice, naj mu podaljša mandat; pozdravlja napredek vlade Malija pri ponovni vzpostavitvi sodstva v nekaterih delih države in preiskavah mučenja in usmrtitve 21 pripadnikov posebnih vojaških enot leta 2012, kot tudi pri vzpostavitvi komisije za resnico, pravičnost in spravo; je še vedno zaskrbljen zaradi vnovičnega poslabšanja varnostnih razmer ter nadaljnje uporabe in novačenja otrok-vojakov ter poziva vlado Malija, naj preišče in pozove na odgovornost vse pripadnike vseh vojskujočih se strani, odgovorne za vojaške zločine, ki so se zgodili med oboroženimi spopadi leta 2012 in 2013; pozdravlja mirovni sporazum za vse prebivalce Malija, ki bodo po več mesecev trajajoči nestabilnosti in nevarnosti imeli največjo korist od njega, vendar obžaluje, da uporniki na severu zahtevajo odložitev njegovega izvajanja; poziva vse strani, naj sledijo zgledu vlade Malija in nemudoma podpišejo sporazum, njegovo izvajanje pa bo spremljala EU, in zagotovijo, da bodo mirovni sporazumi, sklenjeni v prihodnosti, pozivali k odgovornosti, okrepitvi komisije za resnico in preverjanju osebja varnostnih sil;

Južni Sudan

64.  poziva Afriško unijo, naj objavi poročilo svoje komisije za preiskovanje kršitev in zlorab človekovih pravic, ki so jih zagrešile vse strani v Južnem Sudanu, s čimer bo napredovala na poti spodbujanja pravice glede kršitev človekovih pravic, ki so se zgodile od začetka konflikta; obsoja ugrabitev skupine otrok v Vau Šiluku februarja 2015 z namenom, da bi postali otroci-vojaki; poziva Svet za človekove pravice, naj sprejme resolucijo in v njej poudari, da so poštene in verodostojne preiskave kaznivih dejanj in njihov pregon v skladu z mednarodnim pravom izredno pomembni, če naj Južni Sudan prekine krog surovega nasilja, podkrepljenega z nekaznovanostjo, in zato poziva, naj se razmisli o možnosti vzpostavitve hibridnega sodnega mehanizma, ter ponovno poziva Južni Sudan, naj pristopi k Rimskemu statutu in vzpostavi mandata za posebnega poročevalca za Južni Sudan, da bi s podporo mednarodne skupnosti spodbudili pošten in verodostojen pregon ter širše ukrepe za zagotavljanje odgovornosti;

Šrilanka

65.  je seznanjen z zavezami novoizvoljene vlade Šrilanke in jo poziva, naj do 30. zasedanja Sveta za človekove pravice septembra 2015 sprejme konkretne ukrepe za zagotavljanje odgovornosti in tako izpolni svoje obljube o izboljšanju razmer na področju človekovih pravic v državi in preprečitvi nazadovanja, vključno z resnimi preiskavami in pregonom, in druge ukrepe za reševanje širših problemov nekaznovanosti in zlorab človekovih pravic ter naj polno sodeluje z Uradom visokega komisarja za človekove pravice in pri njegovi mednarodni preiskavi v zvezi s Šrilanko;

Sirija

66.  je zelo zaskrbljen zaradi izredno hudega in nasilnega konflikta in humanitarne krize, ki je sledila nasilju, ki ga je proti civilistom, zlasti ranljivim skupinam, kot so ženske in otroci, uporabljal zlasti Asadov režim, pa tudi Islamska država/Daiš in druge milice; je zaskrbljen, ker Daiš širi svojo ideologijo v tujini; je zelo zaskrbljen zaradi sistematičnih kršitev človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava v Siriji, ki bi lahko mejile na vojne zločine in zločine proti človeštvu; poziva vse strani, naj upoštevajo veljavno mednarodno humanitarno pravo, da bi se zaščitili civilisti, spoštovale njihove človekove pravice in zadovoljile njihove osnovne potrebe; poziva vse države članice OZN, naj se jasno opredelijo zoper nasilje, tudi zoper sistematično preganjanje kristjanov, in zlasti podprejo pravice manjšin; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh, ki so bili zaradi uveljavljanja svojih človekovih pravic ali drugih miroljubnih političnih dejavnosti samovoljno pridržani ali ugrabljeni; zahteva, da EU in njene države članice odločno podprejo težnjo po zagotavljanju odgovornosti in podaljšanje mandata preiskovalne komisije OZN;

Irak

67.  je zelo zaskrbljen zaradi izredno hudega in nasilnega konflikta ter humanitarne krize v Iraku; ugotavlja, da se razmere na področju človekovih pravic slabšajo, saj IS/Daiš in druge milice izvajajo ugrabitve in množične usmrtitve ter preganjajo pripadnike iraških etničnih in verskih manjšin, vključno s kristjani;

Palestina/Izrael

68.  obsoja raketne napade na Izrael, ki so jih iz Gaze izvedle Hamas in druge oborožene skupine, in je zelo zaskrbljen zaradi humanitarne krize v Gazi; poziva EU in njene države članice, naj javno izrazijo podporo preiskovalni komisiji OZN in obsodijo nesodelovanje izraelskih oblasti ter to, da preiskovalni komisiji onemogočajo dostop, in sicer z javno izjavo na zasedanju Sveta za človekove pravice; poudarja, da sta pravica in spoštovanje pravne države nepogrešljiva temelja za mir ter da se mora prevladujoče dolgotrajna in sistematična nekaznovanost kršitev mednarodnega prava nehati; pozdravlja začetek predhodne preiskave razmer v Palestini, ki jo je sprožilo tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča; poziva EU, naj polno sodeluje s tožilstvom Mednarodnega kazenskega sodišča; poziva EU, naj se ponovno zavzame za točko 7 Sveta za človekove pravice in ostro obsodi ponavljajoče kršitve mednarodnega prava in neupoštevanje svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča ter podpre podaljšanje mandata preiskovalne komisije;

o
o   o

69.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu 69. generalni skupščini OZN, predsedniku Sveta OZN za človekove pravice ter visokemu komisarju OZN za človekove pravice.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2015 o razmerah v Venezueli (2015/2582(RSP))

P8_TA(2015)0080 RC-B8-0236/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Venezueli, predvsem tistih z dne 27. februarja 2014 o razmerah v Venezueli(1) in z dne 18. decembra 2014 o preganjanju demokratične opozicije v Venezueli(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2012 o pravni varnosti evropskih naložb zunaj Evropske unije(3),

–  ob upoštevanju izjav tiskovne predstavnice podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 23. februarja 2015 o aretaciji župana Caracasa Antonia Ledezme in o razmerah v Venezueli,

–  ob upoštevanju izjave uradnega govorca generalnega sekretarja OZN z dne 26. februarja 2015 o razmerah v Venezueli,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Zveze južnoameriških držav (UNASUR), nekdanjega kolumbijskega predsednika Ernesta Samperja z dne 25. februarja 2015, o razmerah v Venezueli in smrti 14-letnega šolarja Kluiverta Roe;

–  ob upoštevanju izjave Medameriške komisije za človekove pravice (IACHR) z dne 24. februarja 2015,

–  ob upoštevanju mnenja delovne skupine za prisilna ali neprostovoljna izginotja pri komisiji Generalne skupščine ZN za človekove pravice z dne 26. avgusta 2014,

–  ob upoštevanju izjave visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 20. oktobra 2014 o priporu protestnikov in politikov v Venezueli,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah, katerega podpisnica je tudi Venezuela,

–  ob upoštevanju poročila organizacije Amnesty International za obdobje 2014–2015 o razmerah na področju človekovih pravic v svetu z dne 25. februarja 2015 in poročila nevladne organizacije Human Rights Watch o Venezueli z naslovom New Military Authority to Curb Protests (Nov vojaški organ za zamejitev protestov) z dne 12. februarja 2015,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je venezuelska obveščevalna služba (Sebin) 19. februarja 2015 samovoljno pridržala Antonia Ledezmo, dvakrat demokratično izvoljenega župana metropolitanske občine Caracas in enega od vodij opozicije, pri čemer ni imela naloga za aretacijo ali dokazov, da je Ledezma storil kaznivo dejanje; ker je bil Antonio Ledezma po prijetju obtožen zarote in združevanja z namenom, da bi storil kazniva dejanja, za kar so v Venezueli predpisane stroge zaporne kazni, in je zaprt v vojaškem zaporu Ramo Verde;

B.  ker je priprtje civilistov v vojaškem zaporu v neskladju z mednarodnimi standardi; ker je Venezuela obvezana zagotoviti življenje, človeško ravnanje in varnost vsem osebam, ki jim je odvzeta svoboda, ter razmere v zaporu, ki so v skladu z ustreznimi mednarodnimi standardi;

C.  ker je predsednik Nicolas Maduro na nacionalnem radiu in televiziji izjavil, da so preprečili izvršitev domnevnega načrta destabilizacije njegove vlade z domnevnim državnim udarom, v katerem naj bi bili udeleženi voditelji združenja demokratične enotnosti (Mesa de la Unidad Democrática), poslanca María Corina Machado in Julio Borges ter župan Caracasa Antonio Ledezma; ker so omenjeni voditelji opozicije domnevno povezani z načrtovanjem umora voditelja opozicije Leopolda Lopeza, ki je že več kot leto dni pridržan v vojaškem zaporu; ker je bil od pridržanja žrtev fizičnega in psihološkega mučenja in je bil zaprt v samici;

D.  ker je predsednik Maduro prav tako govoril o nenavadnih domnevnih tujih zarotah, načrtih za destabilizacijo in poskusih atentatov, o katerih je večkrat poročala državna uprava;

E.  ker so voditelje demokratične opozicije v preteklosti večkrat in brez dokazov obtožili sodelovanja pri domnevnem načrtovanju destabilizacije in državnih udarov; ker se je povečalo ustrahovanje in grobo obravnavanje zaprtih vodij opozicije in študentov, ki so sodelovali v protestih leta 2014; ker so Leopoldo Lopez, Daniel Ceballos in drugi opozicijski politiki še naprej samovoljno pridržani, María Corina Machado je bila nezakonito in samovoljno razrešena, odvzeli so ji mandat in jo izgnali iz venezuelskega parlamenta, venezuelska vlada pa grozi z odvzemom imunitete poslancu Juliu Borgesu;

F.  ker je mogoče trditi, da je bila domneva nedolžnosti kršena, kadar je oseba, na katero se nanašajo kazenske obtožbe, pridržana v priporu v predkazenskem postopku brez ustrezne utemeljitve, ko pripor postane kazen, ne pa preventiven ukrep;

G.  ker po podatkih lokalnih in mednarodnih organizacij leto dni po mirnih demonstracijah 1700 protestnikov čaka na sojenje, več kot 69 je zaprtih, najmanj 40 oseb je bilo ubitih v protestih, njihovi morilci pa za to še niso odgovarjali; ker policija, narodna garda ter nasilne in nenadzorovane oborožene provladne skupine nad protestniki izvajajo nesorazmerno in sistematično nasilje;

H.  ker demokratična država ne sme kriminalizirati voditeljev politične opozicije in mora jamčiti udeležbo vseh strani, ki so del političnega življenja države, ter varovati človekove pravice posameznikov, ki se štejejo za pripadnike opozicije, kot je 24. februarja 2015 izjavila organizacija Human Rights Watch;

I.  ker so člani vrhovnega sodišča javno zavrnili načelo delitve oblasti, izrazili zavezanost vladni politični agendi in večkrat razsodili v korist vlade in podprli njeno neupoštevanje človekovih pravic; ker je decembra 2014 provladna večina nacionalne skupščine z navadno večino imenovala 12 novih članov vrhovnega sodišča, potem ko ni dobila dvotretjinske večine, za kar bi bil potreben konsenz z opozicijo;

J.  ker nova resolucija obrambnega ministrstva št. 8610 vojski dovoljuje uporabo strelnega orožja za nadzor javnih srečanj in mirnih demonstracij; ker je v skladu s členom 68 venezuelske ustave prepovedana uporaba strelnega orožja in strupenih snovi za nadzor mirnih protestov; ker bi morala biti v skladu z mednarodnimi standardi uporaba vojaških sil v operacijah javne varnosti omejena;

K.  ker je bil 24. februarja 2015 v mestu San Cristobal v državi Tachira med protesti zaradi pomanjkanja hrane in zdravil ubit 14-letni študent Kluivert Roa in tako postal prva žrtev, odkar je dovoljena uporaba strelnega orožja za zadušitev protestov; ker je 25. februarja 2015 državno tožilstvo izjavilo, da je bil policist med drugimi kaznivimi dejanji obtožen naklepnega umora;

L.  ker sta svoboda izražanja in pravica do udeležbe v mirnih protestih temelja demokracije; ker enakost in pravica za vse nista mogoča brez spoštovanja temeljnih svoboščin in pravic vsakega državljana; ker številna poročila potrjujejo, da so mediji deležni vse močnejše cenzure in ustrahovanja;

M.  ker je Venezuela država z največjimi zalogami energije v Latinski Ameriki; ker prebivalci Venezuele trpijo hudo pomanjkanje osnovnih dobrin, cene hrane so se podvojile, količine hrane pa so jim začeli omejevati; ker Venezuela ni več sposobna vzdrževati javnega reda in miru in je zato postala ena od držav z največ nasilja na svetu;

N.  ker lahko samo spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin ter konstruktiven in spoštljiv dialog v duhu strpnosti pomagata državi, da se reši iz hude krize in premaga težave, ki jo čakajo v prihodnosti;

O.  ker se je začel krog pogovorov (mesa de dialogo) med vlado in opozicijo, vendar je bil žal brez uspeha prekinjen;

P.  ker člen 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da so evropske naložbe v državah nečlanicah temeljni del skupne trgovinske politike Evropske unije in so tako sestavni del njenega zunanjega delovanja, in ker so neposredne tuje naložbe v skladu z Lizbonsko pogodbo v izključni pristojnosti EU, kot določajo členi 3(1)(e), 206 in 207 PDEU;

Q.  ker je venezuelska vlada še posebej dolžna upoštevati pravno državo in mednarodno pravo, saj je Venezuela že od 16. oktobra 2014 nestalna članica varnostnega sveta OZN;

1.  je močno zaskrbljen zaradi vse slabšega stanja v Venezueli in obsoja uporabo nasilja nad protestniki; poziva venezuelske oblasti, naj v skladu z zahtevami več organizacij OZN in mednarodnih organizacij nemudoma izpustijo Antonia Ledezmo, Leopolda Lopeza, Daniela Ceballosa in druge miroljubne protestnike, študente in voditelje opozicije, ki so samovoljno pridržani, ker so uveljavljali pravico do svobode izražanja in temeljne pravice; poziva venezuelske oblasti, naj prekličejo neutemeljene obtožbe zoper njih;

2.  poziva venezuelske oblasti, naj Antoniu Ledezmi, Leopoldu Lopezu, Danielu Ceballosu in vsem drugim zapornikom zagotovijo zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo, ter takojšnje, zasebne in redne stike z njihovimi družinami in odvetniki, ki si jih izberejo; je zelo zaskrbljen zaradi slabšanja razmer, v katerih živijo zaporniki;

3.  poziva vlado Venezuele, naj preneha politično preganjati in zatirati predstavnike demokratične opozicije, kršiti svobodo izražanja in protesta ter izvajati medijsko cenzuro; opozarja oblasti, da je glas opozicije nujen za demokratično družbo;

4.  obsoja uboj Kluiverta Roe in šestih drugih študentov ter izraža sožalje njihovim družinam; poziva vlado, naj umakne nedavno objavljeno resolucijo št. 8610, ki varnostnim silam dovoljuje uporabo potencialno smrtonosne sile s strelnim orožjem ali drugim potencialno smrtonosnim orožjem za obvladovanje civilnih protestov in tako prevlada nad 68. členom venezuelske ustave;

5.  poziva venezuelsko vlado, naj spoštuje svojo ustavo in mednarodne obveznosti v zvezi z neodvisnostjo sodstva, pravico do svobodnega izražanja, združevanja in mirnega zbiranja ter političnim pluralizmom, saj so to temelji demokracije; poziva venezuelsko vlado, naj ustvari okolje, v katerem bodo zagovorniki človekovih pravic in neodvisne nevladne organizacije lahko opravljali svoje legitimno delo na področju uveljavljanja človekovih pravic in demokracije; ker je venezuelska vlada še posebej dolžna upoštevati pravno državo in mednarodno pravo, saj je Venezuela nestalna članica varnostnega sveta OZN;

6.  poziva venezuelsko vlado, naj ob polnem spoštovanju načela domneve nedolžnosti in ustreznega pravnega postopka zagotovi takojšnjo in nepristransko preiskavo obtožb ter naj ne dopusti možnosti nekaznovanja; opozarja, da je načelo ločevanja vej oblasti v demokraciji bistvenega pomena in da pravnega sistema ni mogoče uporabljati kot političnega orožja; poziva venezuelske oblasti, naj zagotovijo varnost vseh svojih državljanov, ne glede na politično prepričanje in pripadnost;

7.  izraža zaskrbljenost zaradi možnosti, da bi novi protesti lahko privedli do še več nasilja, kar bi kvečjemu poglobilo prepad med stališči vlade in opozicije ter še bolj polariziralo občutljive politične razmere v Venezueli; poziva predstavnike vseh strank in slojev venezuelske družbe, naj ostanejo mirni, tako v besedah kot dejanjih; glede tega svari pred dejanji, ki bi lahko ustvarila ozračje napetosti in nazadovanja, kar bi privedlo do diskreditacije in prepovedi demokratične opozicije in/ali preklica volitev;

8.  je zaskrbljen zaradi dejstva, da je v volilnem letu politična opozicija žrtev samovoljnih pridržanj in napadov, zaradi česar sta lahko ogrožena zakonitost in izid volilnega procesa;

9.  glede na prihajajoče parlamentarne volitve poziva venezuelske oblasti, naj to obdobje izkoristijo za vzpostavitev vključujočega političnega procesa, ki bo temeljil na konsenzu in skupnem lastništvu, in sicer s pristnim nacionalnim dialogom z resnično udeležbo vseh demokratičnih političnih sil v okviru demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic; prav tako poziva obe strani, naj razpravljata o najresnejših problemih, s katerimi se sooča država, da bi izvedli potrebne gospodarske in upravne reforme; poziva venezuelske oblasti, naj zagotovijo svobodne in poštene parlamentarne volitve v povsem vključujočem procesu z udeležbo vseh demokratičnih akterjev; poziva vse politične akterje, naj politični boj ohranijo v mejah ustavnega reda ter se vzdržijo pritiskov, da bi ostreje ukrepali;

10.  spodbuja regionalne partnerje Venezuele, kot sta UNASUR in Organizacija ameriških držav, k odprtju kanalov za dialog in razumevanje med sprtima stranema, zagotavljanju javne varnosti in zaščite ter vrnitvi k miru in normalnim razmeram v Venezueli;

11.  poziva EU, države članice in mednarodno skupnost, naj pripravijo izjave in sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo izkazale solidarnost z venezuelskim ljudstvom v teh težkih časih;

12.  poziva Komisijo in Svet, naj preučita in sprejmeta ukrepe, ki so potrebni za varovanje evropskih interesov in pravne varnosti evropskih podjetij v Venezueli;

13.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, delegacijo EU in veleposlaništva držav članic v Venezueli, naj še naprej budno opazujejo preiskave in sodna zaslišanja voditeljev opozicije; želi spomniti na svojo zahtevo, da Venezuelo čim prej obišče ad hoc delegacija Evropskega parlamenta, da bi ocenila razmere v državi in stopila v dialog z vsemi stranmi v konfliktu;

14.  želi spomniti, da bo na podpredsednico/visoko predstavnico kmalu naslovil svojo zahtevo, naj pozove k takojšnji izpustitvi protestnikov, ki so bili samovoljno pridržani od začetka protestov;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladi in nacionalni skupščini Bolivarske republike Venezuele, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini ter generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0176. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0106. (3) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 84.