Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti člena 43,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki, zlasti člena 7(2) ter členov 9 in 10,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0328/2015),

A.  ker je trajnost ribjih staležev je nujni pogoj za prihodnost ribiške industrije;

B.  ker je bil pri zakonodajnih predlogih v zvezi s tehničnimi ukrepi in večletnimi načrti od leta 2009 dosežen le majhen napredek, deloma ker je zaradi predlogov Komisije o teh načrtih prišlo do trenj med evropskimi institucijami glede njihovih pristojnosti pri odločanju v skladu s členom 43 PDEU, deloma pa so se težave pojavile zaradi usklajevanja zakonodaje v zvezi s tehničnimi ukrepi z Lizbonsko pogodbo;

C.  ker cilji skupne ribiške politike (SRP) (Uredba (EU) št. 1380/2013) vključujejo obnavljanje in ohranjanje populacij lovljenih vrst nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, in sicer z uporabo ekosistemskega in selektivnostnega pristopa; ker so tehnični ukrepi in večletni načrti med glavnimi orodji za dosego teh ciljev;

D.  ker sta med glavnimi spremembami, ki jih je prinesla reforma SRP iz leta 2013, tudi obveznost iztovarjanja in regionalizacija;

E.  ker so kompleksnost in raznolikost tehničnih ukrepov ter to, da so vključeni v veliko različnih uredb, prispevali k temu, da je njihovo izvajanje težavno za ribiče, ki bi zaradi tega lahko postali nezaupljivi;

F.  ker načelo regionalizacije vključuje posvetovanje s svetovalnimi svetovi, da se deležnikom približa postopek odločanja in za boljše ocenjevanje morebitnih socialno-ekonomskih posledic teh odločitev;

G.  ker so kompleksnost tehničnih ukrepov in težave pri njihovem izvajanju ter pomanjkanje oprijemljivih rezultatov oziroma spodbud v okviru SRP prispevali k temu, da so ribiči postali nezaupljivi;

H.  ker bi si bilo treba s pregledom tehničnih ukrepov v skladu z najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem in z uporabo ekosistemskega pristopa prizadevati za izboljšanje okoljske trajnosti ribolovnih in morskih virov na način, ki je skladen s socialno-ekonomsko vzdržnostjo sektorja;

I.  ker je treba za dosego ciljev nove SRP med drugim uporabljati bolj selektivno ribolovno orodje in prakse;

J.  ker sedanje inovacije, ki izboljšujejo selektivnost ribolovnega orodja, pogosto ovira zakonodaja;

K.  ker obveznost iztovarjanja pomeni bistveno spremembo pristopa k upravljanju ribištva, zlasti pa k pridnenemu ribolovu, pa tudi k tehničnim ukrepom na ključnih področjih, kot sta sestava ulova in velikost mrežnega očesa;

L.  ker je treba posebno pozornost nameniti pomenu malega ribolova za trajnost obalnih skupnosti, zlasti za vlogo žensk in otrok; ker se SRP sklicuje na ločeno ureditev za mali priobalni ribolov v Evropi;

M.  ker je potrebna splošna opredelitev pojma malega ribolova, glede na vlogo, ki jo ima pri obnavljanju naših morij in ohranjanju tradicionalnih in okoljsko trajnostnih praks in dejavnosti;

N.  ker je za izvajanje ciljev SRP v EU, zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za nosilce dejavnosti ter lažje izvajanje in spremljanje tehničnih ukrepov potrebna opredelitev osnovnih načel, skupnih vsem morskim bazenom, v obliki okvirne uredbe, sprejete po rednem postopku v skladu z Lizbonsko pogodbo;

O.  ker rednega zakonodajnega postopka ni treba vedno uporabiti za ukrepe, ki se sprejmejo na regionalni ravni ali pogosto spreminjajo ali temeljijo na standardih in ciljih, o katerih odločata sozakonodajalca, treba pa ga je uporabiti za sprejetje predpisov, skupnih vsem morskim bazenom, ter za ukrepe, ki so zajeti v posebnih uredbah ali ki v bližnji prihodnosti najverjetneje ne bodo spremenjeni;

P.  ker je treba z regionalizacijo zagotoviti prilagoditev tehničnih ukrepov posebnim zahtevam posameznega ribištva in morskega bazena, kar zagotavlja prožnost in omogoča hitro odzivanje v izrednih razmerah; ker je treba z regionalizacijo poenostaviti tehnične ukrepe ter poskrbeti za to, da bodo lažje razumljivi in jih bo lažje izvajati in izvrševati; ker bi bilo treba pri sprejemanju tehničnih ukrepov na regionalni ravni upoštevati model, o katerem sta se sozakonodajalca dogovorila v okviru reformirane SRP;

Q.  ker lahko regionalizacija prispeva k poenostavitvi in lažjemu razumevanju predpisov, kar bi ribiški sektor pa tudi drugi deležniki zelo pozdravili, zlasti kadar so vključeni v proces sprejemanja teh predpisov;

R.  ker regionalizacija ne bi smela privesti do ponovne nacionalizacije, saj to ni združljivo s SRP, ki je zaradi skupnih virov v izključni pristojnosti EU;

S.  ker bi bilo treba pri sprejemanju tehničnih ukrepov na regionalni ravni upoštevati model, o katerem sta se sozakonodajalca dogovorila v okviru nove SRP, tj., da Komisija sprejema delegirane akte na podlagi skupnih priporočil zadevnih držav članic, ki izpolnjujejo standarde in cilje, ki sta jih sozakonodajalca določila ali, če zadevne države članice ne predložijo skupnega priporočila v določenem času, na lastno pobudo Komisije; ker pa Parlament v skladu z Lizbonsko pogodbo ohranja pravico do ugovora na kateri koli delegirani akt;

T.  ker bi moral pregled okvira tehničnih ukrepov predstavljati priložnost za nadaljnji razmislek o regionalizaciji in alternativah delegiranim aktom;

U.  ker so nekateri predlogi posebnih uredb, ki vsebujejo tehnične ukrepe (v zvezi z visečimi mrežami, prilovom kitov, globokomorskim ribolovom), izkazali za sporne; ker so nekateri predlogi – na primer glede globokomorskega ribolova v severovzhodnem Atlantiku – blokirani več kot tri leta; ker so tudi pogajanja o postopku o ribolovu z visečimi mrežami zastala; ker so regionalne organizacije za upravljanje ribištva zavrnile številne posebne določbe v zvezi s tehničnimi ukrepi;

V.  ker bi bilo treba pri tehničnih ukrepih upoštevati pojav nezakonitega ribolova, ki je pogosto povezan z nezakonito uporabo ribolovnega orodja, ter z njimi predlagati učinkovito rešitev problema nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova;

W.  ker tehnični ukrepi, ki se uporabljajo za posamezni ribolovni bazen EU, niso vedno prilagojeni potrebam različnih inovativnih dejavnosti in lokalnega ribištva; ker ribiči zaradi tega potrebujejo sklop tehničnih ukrepov, ki bo temeljili na regionalnem pristopu in ustrezali različnim pogojem posameznih morskih bazenov; ker je trajnostno upravljanje ribjih staležev bistvenega pomena in je v zvezi s tem treba zakonodajo poenostaviti in prilagoditi na dejansko stanje na terenu; ker je prav tako treba upoštevati, da si ribolovne bazene delimo s tretjimi državami, katerih predpisi o ohranjanju se zelo razlikujejo od evropskih;

X.  ker je v evropskih vodah, zlasti v Sredozemlju, bistvenega pomena, da države članice uvedejo potrebne ukrepe in sodelujejo, da ugotovijo, kateri državljani so odgovorni za nezakoniti, neprijavljeni in zakonsko neurejeni ribolov, in tako zagotovijo, da se naložijo ustrezne sankcije in poostrijo mejni pregledi in preverjanja na ploščadi;

Y.  ker so bili večletni načrti, sprejeti med letoma 2002 in 2009, različno učinkoviti; ker bodo novi večletni načrti sprejeti v skladu z novimi predpisi SRP;

Z.  ker morajo biti pogajanja s tretjimi državami del prizadevanj za dosego trajnosti;

AA.  ker je bila z reformo SRP uvedena obveznost iztovarjanja, zagotovljene pa so bile tudi prožnost, izjeme in finančna podpora iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

AB.  ker se bodo z vrstami, ki omejujejo ribolov, verjetno pojavile težave pri izvajanju prepovedi zavržkov v mešanem ribolovu;

AC.  ker je v skladu z Lizbonsko pogodbo Parlament sozakonodajalec na področju ribištva, z izjemo celotnega dovoljenega ulova in kvot;

AD.  ker mu od leta 2009 zaradi zastoja predlogov v Svetu ni uspelo sprejeti nobenega večletnega načrta;

AE.  ker sta sozakonodajalca v okviru medinstitucionalne projektne skupine za večletne načrte priznala, kako pomembno je, da kljub razlikam v tolmačenju določb pravnega okvira sodelujeta pri večletnih načrtih, da bi našla praktične rešitve;

AF.  ker bi bilo treba z večletnimi načrti zagotoviti trden in trajen okvir za upravljanje ribištva, ki bi temeljil na najboljših in najnovejših znanstvenih in socialno-ekonomskih ugotovitvah in bi moral biti dovolj prožen za prilagoditev razvoju staležev in sprejetim letnim sklepom o odobritvi ribolovnih možnosti;

AG.  ker so bili kot skupni elementi prihodnjih večletnih načrtov določeni meja največjega trajnostnega donosa in rok za njegovo uresničitev, previdnostni mehanizem za sprožitev zaščitnih ukrepov, najmanjša ciljna raven biomase, mehanizem za prilagajanje na nepredvidene spremembe pri najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju ter določbo o pregledu;

AH.  ker je treba z večletnimi načrti določiti splošen cilj, ki ga je mogoče doseči z upravnega in znanstvenega vidika; ker bi morali vključevati dolgoročne stabilne donose v skladu z najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem, kar se mora odražati v letnih sklepih Sveta o ribolovnih možnostih; ker bi morali biti ti letni sklepi strogo omejeni na odobritev ribolovnih možnosti;

AI.  ker sodba Sodišča Evropske unije z dne 26. novembra 2014 v zadevah C-103/12 Evropski parlament proti Svetu in C-165/12 Evropska komisija proti Svetu o odobritvi ribolovnih možnosti v vodah Evropske unije za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo Bolivarske republike Venezuele, v izključni ekonomski coni ob obali Francoske Gvajane predstavlja precedens, s tem ko pojasni vsebino in omejitve dveh različnih pravnih podlag iz člena 43 PDEU; ker se člen 43(3) lahko uporablja samo kot pravna podlaga za odobritev ribolovnih možnosti v okviru uredb o celotnemu dovoljenemu ulovu in kvotah;

AJ.  ker je Sodišče Evropske unije 1. decembra 2015 odločilo o skupnih zadevah C-124/13 in C-125/13 Evropski parlament proti Svetu o Uredbi Sveta (EU) št. 1243/2012, ki spreminja dolgoročni načrt za staleže trske, v kateri Sodišče potrjuje, Parlament pa je to podprl, da bi morala biti uredba glede na svoj cilj in vsebino sprejeta na podlagi člena 43(2) PDEU po rednem zakonodajnem postopku s Parlamentom kot sozakonodajalcem, saj uvaja odločitve politike, ki vplivajo na večletni načrt in so torej potrebne za nadaljnje doseganje ciljev SRP.;

AK.  ker se najmanjše referenčne velikosti ohranjanja zaradi pomanjkanja večletnih načrtov lahko spremenijo na podlagi načrtov iztovarjanja, ki jih Komisija sprejme z delegiranimi akti na podlagi priporočil zadevnih držav članic ali, če zadevne države članice ne predložijo skupnega priporočila v določenem času, na lastno pobudo Komisije; poudarja pomen zaščite nedoraslih rib in upoštevanja znanstvenih mnenj pri odločanju o najmanjši referenčni velikosti ohranjanja;

AL.  ker bodo imeli načrti iztovarjanja ključno vlogo ob upoštevanju sprememb ribolovnih tehnik in s tem ribolovne umrljivosti in drstitvene biomase (oba merljiva cilja iz večletnih načrtov), ki bi lahko bile posledica sprememb najmanjših velikosti ohranjanja; ker bi s spremembo najmanjših velikosti z delegiranimi akti spremenili glavne parametre večletnih načrtov od zunaj;

AM.  ker sta sozakonodajalca želela, da so ti delegirani akti prehodni in se pod nobenim pogojem ne uporabljajo dlje kot tri leta;

AN.  ker se lahko najmanjše referenčne velikosti ohranjanja za isto vrsto med posameznimi območji razlikujejo, da se upoštevajo posebne značilnosti vrste in ribištva; ker je zaželeno sprejemanje horizontalnih odločitev za vsa območja, kadar je to mogoče, za lažje nadzorovanje;

1.  meni, da bi bilo treba za zagotovitev izvajanja ciljev SRP in odpravo neskladij in/ali podvajanja prihodnje tehnične ukrepe poenostaviti in jih umestiti v jasno strukturiran pravni okvir, temeljiti pa bi morali na zanesljivih znanstvenih podatkih, zagotovljenih z medsebojnim strokovnim pregledom;

2.  meni, da je treba pripraviti izčrpen seznam, s katerim bodo povzeti vsi tehnični ukrepi, ki so trenutno v veljavi, da bi dobili boljši pregled nad možnimi poenostavitvami in izbrisi v zvezi s prihodnjimi tehničnimi ukrepi;

3.  meni, da je treba pregledati tehnične ukrepe za uresničitev ciljev SRP, izboljšanje selektivnosti, čim večje zmanjšanje zavržkov in vpliva ribolova na okolje, poenostavitev sedanjih predpisov ter okrepitev znanstvene utemeljenosti;

4.  meni, da bi morali biti tehnični ukrepi prilagojeni posebnim potrebam posameznega ribištva in posamezne regije, kar bo omogočilo zagotavljanje višje ravni spoštovanja predpisov s strani zadevnega sektorja;

5.  meni, da bi morali poenostavitev in regionalizacija tehničnih ukrepov vedno potekati v skladu z dejanskim namenom uredbe o tehničnih ukrepih, ki je čim bolj zmanjšati naključni ulov in vplive na morsko okolje;

6.  meni, da je treba za lažje izvajanje predpisov SRP in za večjo sprejemljivost predpisov SRP za ribiški sektor in druge deležnike ter za zagotovitev skladnosti z njimi ribiče bolj vključiti v odločanje, zlasti v okviru svetovalnih svetov, in jih spodbujati prek podpore v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo in drugih instrumentov za inovacije, usposabljanje, opremo in uporabo bolj selektivnih ribolovnih orodij;

7.  meni, da bo novi zakonodajni okvir omogočil lažjo nadaljnjo uporabo inovativnega ribolovnega orodja, za katerega je znanstveno dokazano, da povečuje selektivnost in zmanjšuje vpliv na okolje;

8.  meni, da bo treba spodbujati inovacije in raziskave za zagotovitev pravilnega izvajanja SRP, zlasti pri iztovarjanju zavržkov, za povečanje selektivnosti in modernizacijo ribolovne tehnike in tehnik spremljanja;

9.  meni, da bi morala biti trajnostna uporaba inovativnega ribolovnega orodja, za katerega je bilo z neodvisnimi znanstvenimi raziskavami dokazano, da je bolj selektivno, dovoljena brez omejitev ali nepotrebnih količinskih omejitev, morala bi biti zakonsko urejena in, kar zadeva nadaljnje raziskave, finančno podprta;

10.  meni, da je treba za sprejetje skupnih predpisov za vse morske bazene, vključno z določitvijo standardov in ciljev za tehnične ukrepe, na primer tehnične ukrepe, vsebovane v posebnih uredbah, ali tehnične ukrepe, ki v bližnji prihodnosti najverjetneje ne bodo spremenjeni, še naprej uporabljati redni zakonodajni postopek, in meni, da ga ni treba vedno uporabiti za ukrepe, ki se sprejmejo na regionalni ravni ali lahko pogosto spreminjajo; meni, da bi bilo treba te ukrepe redno ocenjevati, da bi se zagotovila njihova nadaljnja ustreznost; meni tudi, da je s premišljeno uporabo delegiranih aktov mogoče izpolniti to potrebo po prilagodljivosti in odzivnosti; opozarja pa, da Parlament v skladu s Pogodbo ohranja pravico do ugovora na kateri koli delegirani akt;

11.  priporoča, da se oblikuje jasen in splošen evropski okvir za tehnične ukrepe, s katerim bo določeno omejeno število glavnih medsektorskih načel; meni, da predpisi, ki se ne uporabljajo za veliko večino evropskih voda, ne bi smeli biti vključeni v ta splošni okvir, temveč v regionalizacijo;

12.  meni, da bi morali biti vsi ukrepi, ki se sprejmejo na regionalni ravni, skladni z Okvirno uredbo 2008/56/ES o tehničnih ukrepih in s cilji SRP in okvirne direktive o morski strategiji ;

13.  meni, da bi bilo treba predpise glede tehničnih ukrepov določiti z ustrezno uporabo procesa regionalizacije, temeljiti pa bi morali na skupnih in centraliziranih načelih in opredelitvah, vključno s skupnimi cilji in standardi, ki se uporabljajo v EU, vključno s seznamom prepovedanih vrst in ribolovnega orodja, posebnimi predpisi za večje morske bazene in številne posebne tehnične predpise, ki bi bili vsi sprejeti po rednem zakonodajnem postopku; ugotavlja, da bi se regionalizacija uporabljala za predpise, ki se uporabljajo na regionalni ravni ali se pogosto spreminjajo, in bi jo bilo treba redno ponovno ocenjevati;

14.  poudarja, da mora biti nova okvirna uredba o tehničnih ukrepih razumljiva, za kar bodo potrebna znatna prizadevanja glede jasnosti; zato zahteva, da se veljavne uredbe o tehničnih ukrepih, zlasti uredbi Sveta (ES) št. 850/98 in (ES) št. 1967/2006, predhodno razveljavijo, da se konča množenje uredb;

15.  opozarja, da lahko države članice, kar zadeva delegirane akte, v skladu s členom 18 osnovne uredbe v roku, ki se določi v uredbi o tehničnih ukrepih, predložijo priporočila Komisiji, ki ne more sprejeti nobenega akta pred iztekom tega roka;

16.  meni, da je treba ob upoštevanju ciljev SRP in okvirne direktive o morski strategiji oceniti ustreznost, učinkovitost ter socialno-ekonomske posledice posebnih uredb, ki temeljijo na tehničnih ukrepih, za ladjevje EU in lokalne skupnosti;

17.  meni, da bi morali tehnični ukrepi vključevati posebne določbe o uporabi nekaterih vrst ribolovnega orodja za zaščito občutljivih habitatov in morskih vrst;

18.  meni, da bi bilo treba s pomočjo tehničnih ukrepov preprečiti uporabo škodljivega in neselektivnega ribolovnega orodja, splošno uporabo eksplozivnih in strupenih snovi pa prepovedati;

19.  meni, da je treba nujno oblikovati usklajen niz tehničnih ukrepov za vsakega od morskih bazenov, pri tem pa upoštevati njihove posebnosti, kadar lahko odločitve Unije pomembno vplivajo na obnavljanje staležev rib in zaščito ekosistemov in trajnostno upravljanje skupnih staležev rib;

20.  meni, da morajo določbe v zvezi s tehničnimi ukrepi – ne glede na obveznost iztovarjanja, ki velja od 1. januarja 2015 in se bo do leta 2019 postopoma začela uporabljati za staleže rib – dovolj prožne za prilagajanje na napredek na področju ribištva v realnem času in za zagotavljanje več priložnosti za ribiški sektor, da novosti na področju selektivnih metod ribolova uporabi v praksi;

21.  meni, da obveznost raztovarjanja pomeni bistveno spremembo za ribištva in da je zato treba tehnične ukrepe prilagoditi tako, da bodo z njimi lahko izvajali in spodbujali selektivnejši ribolov; v ta namen priporoča naslednje tri ukrepe:

22.  je seznanjen s težavami, ki so posledica soobstoja tržnih standardov, določenih z Uredbo Sveta (ES) št. 2406/96, in najmanjše velikosti ulova; zahteva, da se z novo okvirno uredbo o tehničnih ukrepih harmonizirajo;

23.  meni, da bi bilo treba pri pregledu tehničnih ukrepov upoštevati njihov vpliv v smislu ohranjanja bioloških virov, morskega okolja, operativnih stroškov ribolova ter donosnosti v socialno-poklicnem smislu;

24.  verjame, da je mogoče cilj ohranjanja iz okvirne uredbe o tehničnih ukrepih učinkoviteje doseči z ukrepi, namenjenimi izboljšanju upravljanja ponudbe in povpraševanja, in s sodelovanjem z organizacijami proizvajalcev;

25.  meni, da prilov iz obrtnega ribolova v celinskih vodah držav članic in regij ne bi smel biti vključen v celotni dovoljeni ulov;

26.  meni, da imajo večletni načrti bistveno vlogo pri ohranjanju ribolovnih virov v okviru SRP, saj predstavljajo najprimernejše sredstvo za sprejetje in izvajanje posebnih tehničnih ukrepov za različne vrste ribolova;

27.  meni tudi, da si morata sozakonodajalca še naprej prizadevati za dogovor o večletnih načrtih v zvezi z institucionalnimi pristojnostmi v okviru Pogodbe o delovanju Evropske unije in na podlagi ustrezne sodne prakse;

28.  nadalje meni, da bi bilo treba z večletnimi načrti zagotoviti trden in trajen okvir za upravljanje ribištva ter da bi morali temeljiti na najboljših in najnovejših znanstvenih in socialno-ekonomskih ugotovitvah, priznanih s strani strokovnjakov, ter biti prilagojeni razvoju staležev, hkrati pa tudi omogočati prožnost za sprejemanje letnih sklepov Sveta o ribolovnih možnostih; upošteva, da s temi letnimi sklepi ne bil smel biti presežen strogi obseg odobritve ribolovnih možnosti in da bi si bilo treba z njimi, kolikor je to mogoče, prizadevati za preprečitev njihovega velikega nihanja;

29.  vztraja, da je treba doseči napredek pri prihodnjih večletnih načrtih za obnavljanje in ohranjanje staležev nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, vključno z vnaprej določenim časovnim načrtom, referenčno točko za sprožitev zaščitnih ukrepov glede ohranjanja, mehanizmom za prilagajanje na nepredvidene spremembe v znanstvenih dognanjih ter določba o pregledu;

30.  meni, da je treba izboljšati selektivnost in čim bolj zmanjšati naključni ulov, da se tako preprečijo težave zaradi obveznosti iztovarjanja za mešani ribolov; meni, da bi bilo priporočljivo poiskati načine, s katerimi bi lahko za določitev celotnega dovoljenega ulova izkoristili možnost sprejetja ukrepov za prilagodljivost in uporabili znanstveno določene razpone ribolovne umrljivosti;

31.  ponovno potrjuje, da je treba prek svetovalnih svetov povečati udeležbo deležnikov pri oblikovanju in izvajanju večletnih načrtov ter pri vseh odločitvah v zvezi z regionalizacijo;

32.  meni, da bi moral Parlament še zlasti natančno preučiti delegirane akte v zvezi z načrti iztovarjanja in si pridržati pravico, da nasprotuje kateremu koli delegiranemu aktu, če meni, da je to potrebno;

33.  meni tudi, da prehodna veljavnost delegiranih aktov v zvezi z načrti iztovarjanja, vključno s spremembami najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, v nobenem primeru ne bi smela biti daljša od treh let ter da bi morali večletni načrti po tem roku, kjer je to ustrezno, nadomestiti delegirane akte ter da bi zato bilo treba večletne načrte sprejeti čim prej;

34.  nadalje meni, da bi morale v okviru regionalizacije odločitve o najmanjši referenčni velikosti ohranjanja za posamezno vrsto temeljiti na znanstvenem mnenju; poudarja, da se je treba izogniti tržnim nepravilnostim ali goljufijam, ki bi lahko ogrozile delovanje notranjega trga;

35.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.