Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 15. julija 2014 z naslovom Boj proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano med podjetji (COM(2014)0472),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano med podjetji (COM(2016)0032),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 28. oktobra 2009 z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 31. januarja 2013 o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi (COM(2013)0037),

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, ki delujejo v Evropski uniji(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2012 o neravnovesjih v verigi preskrbe s hrano(3),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 12. novembra 2013 o zeleni knjigi Komisije o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sektorju velikih trgovcev na drobno – trendi in vplivi na kmete in potrošnike(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence(5), zlasti odstavka 104,

–  ob upoštevanju Sklepa Komisije z dne 30. julija 2010 o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o bolj učinkovitem in poštenem maloprodajnem trgu(7),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Monitoring the implementation of principles of good practice in vertical relationships in the food supply chain (Spremljanje izvajanja načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano), ki jo je za Komisijo pripravila družba Areté (januar 2016),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor v korist vseh udeležencev(8),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju(9),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu(11),

–  ob upoštevanju preiskave varuha živilskega kodeksa (Groceries Code Adjudicator) v Združenem kraljestvu o družbi Tesco, objavljene 26. januarja 2016,

–  ob upoštevanju Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah(12),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 261/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 glede pogodbenih razmerij v sektorju mleka in mlečnih izdelkov(13),

–  ob upoštevanju poročila o napredku pobude za verigo preskrbe s hrano iz julija 2015,

–  ob upoštevanju poročila potrošniške organizacije Consumers International iz leta 2012 z naslovom "The relationship between supermarkets and suppliers: what are the implications for consumers?" (Odnos med supermarketi in dobavitelji: Kakšne so posledice za potrošnike?),

–  ob upoštevanju splošnega okvira za oceno trajnosti sistemov za prehrano in kmetijstvo, ki so ga oblikovali pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo,

–  ob upoštevanju izjemno kritičnega položaja, v katerem so se znašli kmetje in kmetijske zadruge, zlasti v sektorju mleka, prašičjega in govejega mesa, sadja in zelenjave ter žit,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0173/2016),

A.  ker so nepoštene trgovinske prakse resen problem, ki se pojavlja v številnih gospodarskih panogah; ker poročilo Komisije z dne 29. januarja 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano med podjetji (COM(2016)0032) potrjuje, da lahko do teh praks prihaja v vseh fazah verige preskrbe s hrano; ker je ta problem posebej očiten prav v tej verigi, kar slabo vpliva na njen najšibkejši člen; ker o tej problematiki poročajo vsi subjekti v verigi preskrbe s hrano in mnogi nacionalni organi za varstvo konkurence; ker Komisija, Parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor pogosto opozarjajo nanjo;

B.  ker je nepoštenost v verigi preskrbe s hrano težko tolmačiti kot kršitev veljavnega konkurenčnega prava, saj se njegova obstoječa orodja lahko učinkovito uporabijo le za nekatere oblike protikonkurenčnega ravnanja;

C.  ker je treba upoštevati velikost in strateški pomen verige preskrbe s hrano za Evropsko unijo; ker je v tem sektorju v EU zaposlenih več kot 47 milijonov ljudi in se ustvari okoli 7 % bruto dodane vrednosti na ravni EU, skupna vrednost trga EU s proizvodi, povezanimi z maloprodajo hrane, pa se ocenjuje na 1,05 milijarde EUR; ker sektor maloprodajnih storitev ustvari 4,3 % BDP Evropske unije in zajema 17 % malih in srednjih podjetij Evropske unije(14); ker je 99,1 % podjetij v živilskem sektorju in sektorju pijač malih, srednjih in mikropodjetij;

D.  ker je enotni trg prinesel ogromne koristi udeležencem v verigi preskrbe s hrano in ker ima trgovina s hrano vse bolj čezmejno razsežnost in je še posebej pomembna za delovanje notranjega trga; ker čezmejna trgovina med državami članicami EU znaša 20 % skupne proizvodnje živil in pijač v EU; ker je 70 % skupnega izvoza živil iz držav članic namenjeno v druge države članice EU;

E.  ker se v verigi preskrbe s hrano v zadnjem času dogajajo velike strukturne spremembe med podjetji zaradi velike koncentracije ter vertikalnega in čezmejnega povezovanja subjektov, ki delujejo v proizvodnem sektorju, predvsem v predelavi in maloprodaji hrane;

F.  ker subjekti, udeleženi v verigi preskrbe s hrano, poročajo o nepoštenih trgovinskih praksah, pri katerih gre večinoma za:

G.  ker kmetijske proizvodnje ni mogoče ustaviti, ko se enkrat začne, proizvodi pa so pokvarljivi, in ker so zato kmetje posebej ranljivi za nepoštene trgovinske prakse v verigi preskrbe s hrano;

H.  ker proizvajalci včasih delajo z izgubo zaradi neugodnega izida pogajanj z drugimi udeleženci v verigi preskrbe s hrano, na primer zaradi popustov in znižanja cen v supermarketih;

I.  ker se nepoštene trgovinske prakse pojavljajo tam, kjer obstajajo neenakosti v trgovinskih odnosih med partnerji v verigi preskrbe s hrano, tako da v poslovnih odnosih prihaja do razlik v pogajalski moči, katerih vzrok je vse večja koncentracija tržne moči v manjšem številu multinacionalnih skupin, te razlike pa običajno škodujejo malim in srednjim proizvajalcem;

J.  ker imajo lahko nepoštene trgovinske prakse negativne posledice za posamezne subjekte v verigi preskrbe s hrano, zlasti kmete ter mala in srednja podjetja, kar bi lahko vplivalo na vse gospodarstvo EU, pa tudi na končne potrošnike, saj jim zmanjšujejo izbiro pri proizvodih in dostop do novih in inovativnih proizvodov; ker utegnejo tovrstne prakse vplivati na pogajanja med podjetji o cenah, odvračati od čezmejne trgovine v EU in ovirati pravilno delovanje notranjega trga; ker se lahko njihove posledice pokažejo zlasti tako, da podjetja zaradi nižjih prihodkov in manjše gotovosti manj vlagajo in so manj inovativna, tudi na področju varstva okolja, delovnih razmer in dobrobiti živali, lahko pa celo opustijo proizvodno, predelovalno ali trgovinsko dejavnost;

K.  ker nepoštene trgovinske prakse ovirajo razvoj in nemoteno delovanje notranjega trga in so zelo moteče za pravilno delovanje trga;

L.  ker nepoštene trgovinske prakse lahko privedejo do pretiranih stroškov ali nižjih dobičkov od pričakovanih za podjetja z manjšo pogajalsko močjo, pa tudi do čezmerne proizvodnje in zavržene hrane;

M.  ker se utegnejo potrošniki zaradi nepoštenih trgovinskih praks soočiti z manj raznovrstno ponudbo, zmanjšano kulturno dediščino in manjšim številom prodajnih mest;

N.  ker so mala, srednja in mikropodjetja, ki prestavljajo več kot 90 % gospodarske strukture EU, še posebej oškodovana zaradi nepoštenih trgovinskih praks in jih bolj prizadenejo kot velika podjetja, saj težje preživijo na trgu, težje se lotijo novih naložb v proizvode in tehnologijo ter inovacij in težje razširijo svoje dejavnosti na enotnem trgu, sploh v čezmejnem obsegu; ker si mala in srednja podjetja ne upajo vzpostavljati poslovnih odnosov zaradi tveganja, da se bodo soočila z nepoštenimi trgovinskimi praksami;

O.  ker se nepoštene trgovinske prakse ne pojavljajo samo v verigi preskrbe s hrano, marveč enako pogosto tudi v drugih verigah, na primer v tekstilni ali avtomobilski industriji;

P.  ker se mnoge države članice na različne načine spoprijemajo z nepoštenimi trgovinskimi praksami, ponekod s prostovoljnimi ali samoregulativnimi mehanizmi, drugod pa z ustreznimi nacionalnimi predpisi; ker je to privedlo do visokega odstopanja in diverzifikacije med državami v smislu ravni, značaja in oblike pravnega varstva; ker nekatere države na tem področju niso sprejele nobenih ukrepov;

Q.  ker so se nekatere države članice, ki so se prvotno odločile, da bodo odpravljale nepoštene trgovinske prakse s prostovoljnimi pristopi, naknadno odločile, da jih uredijo z zakonodajo;

R.  ker so nepoštene trgovinske prakse samo delno zajete v konkurenčnem pravu;

S.  ker bi moralo evropsko konkurenčno pravo omogočiti potrošnikom široko izbiro kakovostnih proizvodov po konkurenčnih cenah in hkrati spodbujati podjetja k naložbam in inovacijam ter jim dajati enake možnosti za promocijo proizvodov, ne da bila neupravičeno izrinjena s trga dela zaradi nepoštenih trgovinskih praks;

T.  ker mora evropsko konkurenčno pravo omogočati, da končni potrošniki kupujejo blago po konkurenčnih cenah, zagotavljati pa mora tudi svobodno in pošteno konkurenco med podjetji ter jih tako zlasti spodbujati k inovacijam;

U.  ker lahko v poslovnih odnosih odloča tudi strah, ko šibkejša stran iz bojazni, da bi to pomenilo prekinitev poslovnega odnosa, ne more zares uveljavljati svojih pravic in se ne želi pritožiti zoper nepoštene trgovinske prakse, ki jih vsili močnejša stran;

V.  ker uspešnost verige preskrbe s hrano vpliva na vsakodnevno življenje državljanov EU, saj okoli 14 % gospodinjskih izdatkov namenijo za prehrano;

W.  ker v verigi preskrbe s hrano delujejo številni udeleženci, od pridelovalcev, trgovcev na drobno, posrednikov do proizvajalcev, nepoštene trgovinske prakse pa se lahko pojavijo na različnih ravneh verige;

X.  ker mali dobavitelji iz strahu ne bodo mogli zares uveljaviti svoje pravice do sodnega postopka, če jim bo omogočena, in ker bodo za njihove interese ustreznejši drugi, poceni in dostopni mehanizmi, na primer posredovanje neodvisnega razsodnika;

Y.  ker ima pobuda za verigo preskrbe s hrano velike omejitve, na primer da ni kazni za neupoštevanje pravil in možnosti za vlaganje zaupnih pritožb glede nepravilnosti, tako da ne more postati učinkovito orodje za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam;

1.  pozdravlja doslejšnje ukrepanje Komisije zoper nepoštene trgovinske prakse, da bi bil trg bolj uravnovešen in da bi odpravili sedanjo razdrobljenost zaradi različnih nacionalnih pristopov pri obravnavanju tovrstnih praks v EU, vendar poudarja, da to ne zadostuje za njihovo odpravo; pozdravlja zgoraj omenjeno poročilo Komisije z dne 29. januarja 2016 in dolgo pričakovano spremno študijo o spremljanju izvajanja načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano, vendar ugotavlja, da Komisija v svojih sklepih ne predvideva okvira na ravni EU za odpravo nepoštenih trgovinskih praks v EU;

2.  pozdravlja dejavnosti foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano in ustanovitev izvedenske platforme za prakse poslovanja med podjetji, ki je pripravila seznam, opis in oceno trgovinskih praks, ki bi lahko veljale za skrajno nepoštene;

3.  pozdravlja oblikovanje in razvoj pobude za verigo preskrbe s hrano, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kulturnih sprememb in izboljšanju poslovne etike in ki je pripomogla k sprejetju načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v tej verigi in k uvedbi celovitega prostovoljnega okvira za izvajanje teh načel, vanjo pa je že samo v drugem letu delovanja vključenih več kot tisoč podjetij, zlasti malih in srednjih, iz vse EU; pozdravlja dosedanji napredek in verjame, da bi morala prizadevanja za uveljavljanje poštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano imeti resničen učinek, niso pa dovolj za rešitev problema nepoštenih trgovinskih praks v tej verigi; vseeno poudarja, da pobuda za verigo preskrbe s hrano ni dovolj učinkovita, saj ima številne pomanjkljivosti, kar priznava tudi Komisija v svojem nedavnem poročilu, med drugim so to pomanjkljivo upravljanje, omejena preglednost, neobstoj ukrepov izvrševanja in kazni ter neučinkovito odvračanje od nepoštenih trgovinskih praks, prav tako pa niso mogoče individualne anonimne pritožbe morebitnih žrtev teh praks ali preiskave na lastno pobudo, ki bi jih izvajal neodvisni organ, vse to pa je razlog za slabo zastopanost malih in srednjih podjetij ter zlasti kmetov, saj bi se jim lahko pobuda zdela neustrezna; priporoča uvedbo podobnih pobud za preskrbno verigo tudi v ustreznih neživilskih sektorjih;

4.  obžaluje pa, da se nekatere možnosti reševanja sporov, ki jih spodbuja pobuda za verigo preskrbe s hrano, v praksi še niso uporabile, kar pomeni, da ocena njihove učinkovitosti temelji na teoretičnih presojah; je zaskrbljen, ker ni bil preučen noben konkreten primer, na podlagi katerega bi ocenili vlogo pobude za verigo preskrbe s hrano pri odpravljanju nepoštenih trgovinskih praks, in ker ni bila opravljena podrobnejša analiza zbranih podatkov v zvezi s prejetimi in rešenimi pritožbami; meni, da pomanjkanje bolj poglobljene ocene zmanjšuje verodostojnost splošne ocene pobude; je razočaran, ker v zgoraj omenjeni študiji družbe Areté o učinkovitosti pobude za verigo preskrbe s hrano piše, da se zdijo dejanski dosežki te pobude zelo skromni, če se merijo z vidika dejanskega ali domnevnega obsega in resnosti vprašanja nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano;

5.  je seznanjen, da so bile v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano oblikovane nacionalne platforme za organizacije in podjetja v tej verigi, ki naj bi spodbujale dialog med udeleženimi stranmi, se zavzemale za uveljavljanje in izmenjavo poštenih trgovinskih praks in si prizadevale za odpravo nepoštenih, vendar se sprašuje, ali so resnično učinkovite; opozarja pa, da nekatere platforme niso uresničile teh ciljev, zato so kmetje iz njih izstopili, kot se je to zgodilo na Finskem; predlaga, naj se države članice spodbuja in podpira, da pri pritožbah ali neskladnostih, o katerih poročajo te nacionalne platforme, sprejmejo nadaljnje ukrepe in pri tem uporabijo ustrezna orodja;

6.  meni, da bi bilo treba načela dobre prakse in seznam primerov poštenih in nepoštenih praks v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano razširiti in učinkovito uporabljati;

7.  pozdravlja študijo, ki jo pripravlja Komisija o izbiri in inovacijah v maloprodajnem sektorju; verjame, da bodo z njo pojasnjeni razvoj in gonila izbire in inovacij na ravni trga kot celote;

8.  odobrava razvoj alternativnih in neformalnih mehanizmov za reševanje sporov in odškodninske dogovore, zlasti s posredovanjem in sporazumno poravnavo;

9.  ugotavlja, da so nepoštene trgovinske prakse v verigi preskrbe s hrano v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli;

10.  obsoja prakse, ki izkoriščajo neenako pogajalsko moč gospodarskih subjektov in škodujejo svobodnemu sklepanju pogodb;

11.  opozarja, da nepoštene trgovinske prakse, ki jih vsilijo močnejše pogajalske strani, negativno vplivajo na vso verigo preskrbe s hrano, tudi na zaposlovanje, kar zmanjšuje izbiro za potrošnike ter kakovost, raznolikost in inovativnost proizvodov, ki so na voljo; poudarja, da lahko zavirajo poslovno konkurenčnost in naložbe ter podjetja silijo v varčevanje na račun plač, delovnih razmer in kakovosti surovin;

12.  ponovno poudarja, da so osrednjega pomena za pravilno delovanje verige preskrbe s hrano in zagotavljanje prehranske varnosti svobodna in lojalna konkurenca, uravnoteženi odnosi med vsemi akterji, svoboda sklepanja pogodb ter dosledno in učinkovito izvrševanje ustrezne zakonodaje, da bi zaščitili vse gospodarske subjekte v tej verigi, ne glede na njihov geografski položaj;

13.  poudarja, da je treba doseči vzajemno zaupanje med partnerji v verigi preskrbe s hrano, in sicer na podlagi načel svobodnega sklepanja pogodb in vzajemno koristnega odnosa; poudarja družbeno odgovornost podjetij, da mora močnejša pogodbena stran med pogajanji omejiti svoj prednostni položaj in s šibkejšo stranjo sodelovati za obojestransko ugodno rešitev;

14.  pozdravlja, da Komisija v svoji zeleni knjigi z dne 31. januarja 2013 priznava, da ni resnične pogodbene svobode, če med pogodbenima stranema obstaja opazna neenakost;

15.  priznava, da so nepoštene trgovinske prakse predvsem posledica neravnovesja v dohodku in moči v verigi preskrbe s hrano, in poudarja, da jih je treba nujno obravnavati in izboljšati položaj kmetov v živilskem sektorju; ugotavlja, da veliki trgovci na drobno prodajajo po ceni, ki je nižja od proizvodnih stroškov, in resno zlorabljajo osnovne kmetijske živilske proizvode, kot so mlečni izdelki, sadje in zelenjava, kot drobnoprodajne izdelke, ki prinašajo največ izgube, s čimer ogrožajo dolgoročno vzdržnost proizvodnje teh živil v EU; pozdravlja prizadevanja, kot je pobuda Tierwohl v Nemčiji, ki kmetom pomagajo, da konkurirajo na podlagi odlik svojih proizvodov;

16.  opozarja, da imajo nepoštene trgovinske prakse resne negativne posledice za kmete, na primer manjši dobiček, višje stroške od načrtovanih, čezmerno proizvodnjo in zametavanje hrane ter težave pri finančnem načrtovanju; poudarja, da se zaradi teh negativnih posledic izbira za potrošnike sčasoma zmanjša;

17.  izraža pomisleke glede neomajne podpore, ki jo Komisija v svojem poročilu daje pobudi za verigo preskrbe s hrano, kljub njenim omejitvam; ponavlja, da kmetje niso naklonjeni sodelovanju prav zaradi pomanjkanja zaupanja, omejevanja anonimnih pritožb, pomanjkanja zakonskih pooblastil, nezmožnosti uvedbe učinkovitih sankcij, odsotnosti ustreznih mehanizmov za preprečevanje dobro dokumentiranih nepoštenih trgovinskih praks in doslej neupoštevanih pomislekov glede neravnovesja v naravi mehanizmov za izvrševanje; obžaluje, da Komisija ni pripravljena zagotoviti anonimnosti in ustreznih sankcij;

18.  priznava, da bi bilo treba še bolj razviti in spodbujati pobudo za verigo preskrbe s hrano ter druge prostovoljne mehanizme na nacionalni ravni in ravni EU (kodeksi dobre prakse, prostovoljni mehanizmi za reševanje sporov), ki bi dopolnjevali učinkovite in stroge mehanizme izvrševanja na ravni držav članic, s katerimi bi zagotavljali anonimnost pritožb ter naložitev odvračilnih kazni, usklajevali pa bi se na ravni EU; spodbuja proizvajalce in trgovce ter združenja kmetov, naj sodelujejo v tovrstnih pobudah; meni, da bi morale biti te pobude na voljo vsem dobaviteljem, ki jih ne skrbi, da ne bi bili anonimni, in bi se lahko koristno razvile kot platforme za izobraževanje in izmenjavo primerov najboljše prakse; ugotavlja, da je Komisija v svojem nedavnem poročilu navedla, da je treba izboljšati pobudo za verigo preskrbe s hrano, zlasti z upoštevanjem zaupnih pritožb in podeljevanjem pooblastil za preiskovanje in sankcioniranje neodvisnim organom;

19.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, s katerimi bo zagotovila učinkovite mehanizme izvrševanja, na primer oblikovanje in usklajevanje mreže nacionalnih organov, vzajemno priznanih na ravni EU; pri tem poudarja, da bi bil lahko varuh živilskega kodeksa v Združenem kraljestvu (Groceries Code Adjudicator) model za njegovo uvedbo v EU, kar bi lahko resnično odvračalo od nepoštenih trgovinskih praks in pripomoglo k odpravi dejavnika strahu;

20.  pozdravlja nedavni ukrep v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano, ki malim, srednjim in mikropodjetjem omogoča pristop po poenostavljenem postopku; ugotavlja, da število registriranih malih in srednjih podjetij narašča; poudarja, da je treba pobudo za verigo preskrbe s hrano dodatno okrepiti z več ukrepi, ki jih je Komisija navedla v svojem nedavnem poročilu z dne 29. januarja 2016, pri tem pa bi morala Komisija spremljati napredek, da bi

21.  je seznanjen z ugotovitvijo Komisije, da so se predstavniki kmetov odločili, da se ne bodo pridružili pobudi za verigo preskrbe s hrano, saj menijo, da ne zagotavlja zadostne ravni zaupnosti pritožb in nima zakonskih pooblastil za opravljanje neodvisnih preiskav in nalaganje pomembnih sankcij, prav tako pa nima mehanizmov za boj proti dobro dokumentiranim nepoštenim trgovinskim praksam, poleg tega menijo, da niso bili ustrezno upoštevani njihovi pomisleki glede neravnotežja pri mehanizmih izvrševanja; meni, da je udeležba kmetov bistvenega pomena in da zmanjšanje njihove udeležbe ni posledica neozaveščenosti, temveč nezaupanja v obstoječe postopke v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano in njeno upravljanje; zato predlaga izboljšave v delovanju pobude za verigo preskrbe s hrano, med drugim z neodvisnim upravljanjem, zaupnostjo in anonimnostjo, učinkovitim izvrševanjem in odvračanjem, kar bi v prvi fazi lahko povečalo zanimanje kmetov, njihovo podporo in udeležbo;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo proizvajalce, da se bodo pridružili organizacijam proizvajalcev in združenjem teh organizacij, s čimer bi se povečala njihova pogajalska moč ter njihov položaj v verigi preskrbe s hrano;

23.  priznava pa, da so lahko prostovoljni in samoregulativni mehanizmi skupaj z neodvisnimi in učinkovitimi mehanizmi izvrševanja stroškovno učinkovit način za pošteno ravnanje na trgu, reševanje sporov in odpravo nepoštenih trgovinskih praks; vendar poudarja, do so bili s temi mehanizmi doseženi le omejeni rezultati, in sicer zaradi nepravilnega izvrševanja, slabe zastopanosti kmetov, nepristranske strukture upravljanja, nasprotja interesov med udeleženimi stranmi, mehanizmov za reševanje sporov, v katerih se ne upošteva dejavnik strahu pri dobaviteljih, in dejstva, da se ne uporabljajo za vso preskrbno verigo; poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja izmenjavo primerov najboljše prakse med državami članicami;

24.  je seznanjen, da že obstaja zakonodaja EU za boj proti slabim nepoštenim trgovinskim praksam v odnosih med podjetji in potrošniki (Direktiva 2005/29/ES), vendar opozarja, da ni zakonodaje EU za boj proti nepoštenim praksam med različnimi akterji v agroživilski verigi;

25.  poudarja, da je potrebna resna analiza nepoštenih trgovinskih praks, ki bo izhajala iz nove gospodarske paradigme, ki se je pojavila v zadnjih letih: med velikimi trgovinskimi verigami vlada huda konkurenca pri dostopu do prodajnih mest, ki jih imajo pod nadzorom supermarketi; nekateri organi za varstvo konkurence so opredelili prakse, ki pomenijo preveliko tveganje za dobavitelje in bi utegnile ogroziti njihovo konkurenčnost; prav tako so ugotovili, da lastne trgovske blagovne znamke uvajajo razsežnost horizontalne konkurence glede na industrijske znamke, ki še ni dovolj upoštevana;

26.  poudarja, da bo ukrepanje zoper nepoštene trgovinske prakse pripomoglo k pravilnemu delovanju notranjega trga in razvoju čezmejnega trgovanja znotraj EU, pa tudi s tretjimi državami; opozarja, da so udeleženci v preskrbni verigi zaradi razdrobljenosti trgov in razlik v nacionalnih zakonodajah o nepoštenih trgovinskih praksah izpostavljeni zelo različnim tržnim pogojem, prav tako pa lahko to privede do prakse izbiranja najugodnejšee jurisdikcije in posledično do regulativne negotovosti;

27.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo popolno in dosledno izvajanje konkurenčnega prava, pravil o nelojalni konkurenci in protimonopolnih pravil, zlasti pa naj naložijo stroge kazni za zlorabe prevladujočega položaja v verigi preskrbe s hrano;

28.  meni, da je nujno zagotoviti, da bo konkurenčno pravo EU upoštevalo posebne značilnosti kmetijstva in služilo dobrobiti proizvajalcev in potrošnikov, ki imajo pomembno vlogo v preskrbni verigi; meni, da mora to pravo ustvariti pogoje za bolj učinkovit trg, ki bo potrošnikom omogočil, da bodo koristili ugodnosti širokega nabora kakovostnih izdelkov po konkurenčnih cenah, obenem pa zagotavljal spodbude za primarne proizvajalce, da bodo vlagali in bodo inovativni ter da zaradi nepoštenih trgovinskih praks ne bodo prisiljeni zapustiti trga;

29.  poudarja, da proizvodi lastnih blagovnih znamk potrošnikom sicer lahko prinesejo večjo vrednost, izbiro in izdelke „pravične trgovine“, gre pa pri njih tudi za srednje- in dolgoročno strateško vprašanje, saj uvajajo horizontalno konkurenco v odnosu do industrijskih znamk, do česar prej ni prihajalo in kar lahko trgovce na drobno nepošteno potisne v nekonkurenčen položaj, saj so jim veliki trgovci obenem stranka in konkurent; opozarja, da obstaja prag tveganja, nad katerim bi utegnil prodor lastnih znamk na trg v posameznih kategorijah proizvodov pretvoriti pozitivne učinke v negativne in ki tako številna podjetja odvrnil od inovacij; zato vztraja, da morajo Komisija in organi za varstvo konkurence tej problematiki nameniti posebno pozornost, zlasti glede na to, da je treba oceniti potencialne dolgoročne posledice za preskrbno verigo in položaj kmetov v njej, pri tem pa morajo upoštevati, da se navade potrošnikov v državah članicah razlikujejo;

30.  poziva Komisijo in države članice, naj v celoti in dosledno izvršujejo Direktivo 2011/7/EU o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, zato da bi podjetja svoje upnike poplačala v 60 dneh ali bi jim bila v nasprotnem primeru dolžna plačati obresti ali kriti razumne stroške izterjave;

31.  poziva Komisijo, naj vloži predlog ali predloge za okvir na ravni EU, ki bo določal splošna načela in ustrezno upošteval nacionalne okoliščine in primere najboljše prakse za odpravo nepoštenih trgovinskih praks v celotni verigi preskrbe s hrano, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje v državah članicah, ki bodo omogočili normalno delovanje trgov ter poštene in pregledne odnose med proizvajalci, dobavitelji in distributerji hrane;

32.  je trdo prepričan, da bi bilo treba v morebitnem predlogu za okvir na ravni EU upoštevati opredelitev nepoštenih trgovinskih praks, ki so jo oblikovali Komisija in deležniki v dokumentu Vertical relationships in the Food Supply Chain: Principles of Good Practice (Vertikalni odnosi v verigi preskrbe s hrano: načela dobre prakse) z dne 29. novembra 2011(15), prav tako pa bi bilo treba upoštevati odprt seznam nepoštenih trgovinskih praks;

33.  predlaga tudi, naj se v morebitne prihodnje zakonodajne pobude na tem področju vključita anonimnost in zaupnost;

34.  meni, da bi morale države članice, če tega še nimajo, na nacionalni ravni ustanoviti ali priznati javne agencije ali namenske organe, na primer razsodišča, pristojne za izvrševanje ukrepov proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano; meni, da bi lahko tovrstne agencije olajšale izvrševanje teh ukrepov, če bi bile denimo pooblaščene, da začnejo izvajati in izvajajo preiskave na lastno pobudo in na podlagi zaupno obravnavanih neformalnih informacij ali pritožb (na ta način bi odpravili dejavnik strahu), lahko pa bi tudi posredovale med udeleženimi stranmi; poudarja, da je potrebno vzajemno priznavanje in učinkovito sodelovanje med nacionalnimi organi na ravni EU, da bi zagotovili izmenjavo ustreznih informacij, zlasti o dobri praksi, in strokovnega znanja o novih oblikah nepoštenih trgovinskih praks, pri tem pa dosledno upoštevali načelo subsidiarnosti;

35.  poziva Komisijo, države članice in druge ustrezne deležnike, naj v odziv na poročilo Komisije omogočijo vključevanje organizacij kmetov (vključno z organizacijami proizvajalcev in združenji teh organizacij) v delovanje nacionalnih organov izvrševanja, ki so pristojni za verigo preskrbe s hrano, zlasti z zagotovitvijo anonimnosti pritožb in učinkovitim sistemom sankcij;

36.  meni, da je okvirna zakonodaja na ravni EU nujna za obravnavo nepoštenih trgovinskih praks, evropskim kmetom in potrošnikom pa bi zagotovila možnost, da bi imeli korist od pravičnih prodajnih in nakupnih pogojev;

37.  poudarja, da ta evropska okvirna zakonodaja ne sme zmanjšati ravni zaščite v državah, ki so že sprejele nacionalno zakonodajo za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks med podjetji;

38.  poziva države članice, ki nimajo pristojnega organa za izvrševanje, naj razmislijo o njegovi ustanovitvi in mu podelijo pristojnosti nadzora in izvrševanja ukrepov, potrebnih za odpravo nepoštenih trgovinskih praks;

39.  poudarja, da bi morali organi za izvrševanje razpolagati z različnimi ukrepi izvrševanja in sankcijami, da bi bili lahko glede na resnost okoliščin pri svojem delovanju prožni; meni, da bi morali ti ukrepi in sankcije učinkovati odvračilno, tako da bi spremenili ravnanje deležnikov;

40.  želi spomniti, da imajo že vse države članice regulativne okvire za obravnavanje nepoštenih trgovinskih praks; je seznanjen z nedavnimi regulativnimi ukrepi nekaterih držav članic, ki so dopolnile nacionalno konkurenčno pravo, razširile področje uporabe direktiv o nepoštenih trgovinskih praksah, tako da so zajeti tudi odnosi med podjetji, in ustanovile neodvisne organe za izvrševanje; vendar opaža, da sta zaradi različnih pristopov držav članic pri tem stopnja in vrsta zaščite proti nepoštenim trgovinskim praksam različni;

41.  opozarja, da je treba pri sprejemanju ukrepov za odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano upoštevati posebnosti in zakonske zahteve vsakega trga, različne razmere in pristope v posameznih državah članicah, raven konsolidiranosti ali razdrobljenosti posameznih trgov in druge pomembne dejavnike, pa tudi graditi na ukrepih, ki so že bili sprejeti v nekaterih državah članicah in ki so se izkazali kot učinkoviti; meni, da bi morali z vsemi regulativnimi pobudami na tem področju zagotoviti dovolj diskrecije za prilagoditev potrebnih ukrepov posebnostim vsakega trga, s čimer bi preprečili vsiljevanje enakega pristopa za vse, pobude pa bi morale temeljiti tudi na splošno izboljšanem izvrševanju, tako da bi poleg koncepta zasebnega izvrševanja pritegnili ustrezne javne organe, s tem pa bi izboljšali razdrobljeno in skromno sodelovanje med različnimi nacionalnimi organi izvrševanja in pripomogli k obravnavanju čezmejnih izzivov na področju nepoštenih trgovinskih praks;

42.  poudarja, da obstoječe razdrobljeno in skromno sodelovanje med različnimi nacionalnimi organi izvrševanja ni dovolj za reševanje čezmejnih izzivov na področju nepoštenih trgovinskih praks;

43.  poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost in učinek regulativnih in neregulativnih ukrepov, pri čemer naj upošteva možne posledice za različne deležnike in za dobrobit potrošnikov, ter učinkovitost in učinek kombinacije makroekonomskih politik, ki so jo navedli vprašani v zgoraj omenjeni študiji družbe Areté, namreč kombinacije prostovoljnih pobud in javnega izvrševanja (33 % vseh odgovorov) in posebne zakonodaje na ravni EU (32 %);

44.  je prepričan, da je ozaveščenost potrošnikov o kmetijskih proizvodih temeljnega pomena za reševanje težav, ki izvirajo iz neravnovesja v verigi preskrbe s hrano, tudi iz nepoštenih trgovinskih praks; poziva vse deležnike v tej verigi, naj povečajo preglednost vzdolž vse verige ter obveščenost potrošnikov z ustreznejšim označevanjem proizvodov in sistemi certificiranja, s tem pa omogočijo potrošnikom, da se bodo popolnoma lahko informirano odločali o razpoložljivih proizvodih in ravnali v skladu s tem;

45.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami spodbuja pobude, v okviru katerih bi lahko potrošnike opozarjali na nevarnosti dampinških cen za primarne proizvajalce, in naj izrecno podpira kampanje ozaveščanja o tej temi v šolah in zavodih za usposabljanje;

46.  ugotavlja, da je Evropski parlament od leta 2009 sprejel pet resolucij o težavah v maloprodajni verigi EU, od tega so tri še posebej obravnavale neravnovesje in zlorabo v verigi preskrbe s hrano; ugotavlja tudi, da je Komisija v istem obdobju izdala tri sporočila in zeleno knjigo ter naročila dve končni poročili o podobni tematiki; glede na vse to trdi, da bo še ena analiza razmer v verigi preskrbe s hrano zgolj odložila nujno potrebno ukrepanje, s katerim bi kmetom pomagali v boju proti nepoštenim trgovinskim praksam;

47.  odločno poziva vse strani v verigi preskrbe s hrano, naj razmislijo o standardnih pogodbah in tudi o pogodbah nove generacije, pri katerih so tveganja in koristi deljeni;

48.  priznava, da so bili z reformo skupne kmetijske politike in novo enotno skupno ureditvijo trgov uvedeni številni ukrepi, namenjeni odpravljanju razlik v pogajalski moči med kmeti, trgovci na drobno, trgovci na debelo ter malimi in srednjimi podjetji v verigi preskrbe s hrano, zlasti pa se podpirata ustanavljanje in širjenje organizacij proizvajalcev; poudarja pomen tega sodelovanja na strani ponudbe;

49.  ugotavlja, da je Uredba (EU) št. 1308/2013, ki določa ustanovitev organizacij proizvajalcev, podprta s finančnimi spodbudami iz drugega stebra skupne kmetijske politike; opozarja, da pravni okvir razširja možnosti za kolektivna pogajanja (v nekaterih sektorjih) in dobavne pogodbe (v vseh sektorjih) še na organizacije proizvajalcev, združenja organizacij proizvajalcev in medpanožne organizacije, uvaja pa tudi začasno izvzetje iz nekaterih pravil o konkurenci v obdobjih velikega tržnega neravnovesja, pri čemer bi veljali zaščitni ukrepi;

50.  poziva Komisijo, naj odločno spodbuja ta pristop, da bi se povečala pogajalska moč primarnih proizvajalcev in da bi to spodbudilo proizvajalce k včlanjevanju v organizacije proizvajalcev in združenja teh organizacij; poudarja zlasti ranljivost malih in družinskih kmetij, ki imajo potencial za ustvarjanje in podpiranje zaposlovanja v izoliranih, oddaljenih in gorskih regijah;

51.  meni, da morata krepitev in ustanavljanje organizacij proizvajalcev potekati hkrati s krepitvijo pogajalske moči kmetov v prehranski verigi, zlasti tako, da se jim da pravica do kolektivnega pogajanja o njihovih pogodbah;

52.  poziva k večji preglednosti in zagotavljanju informacij v preskrbni verigi ter h krepitvi organov in instrumentov za tržne podatke, kot sta evropski instrument za spremljanje cen živil in opazovalna skupina za evropski mlečni trg, da bi kmetom in organizacijam proizvajalcev zagotavljali natančne in pravočasne tržne podatke;

53.  meni, da bi morale cene v vsej verigi preskrbe s hrano bolje odražati dodano vrednost, ki jo ustvarijo primarni proizvajalci; zato poziva, naj bo oblikovanje drobnoprodajnih cen karseda pregledno;

54.  poudarja, da so si kmetje v številnih državah članicah EU utrdili položaj v verigi preskrbe s hrano z ustanovitvijo zadrug, ki zagotavljajo, da se dodana vrednost na ravni predelave vrne k njim, in da je bistveno, da se teh zadrug ne obremeni z dodatnimi stroški zaradi obvezne in drage birokracije;

55.  poziva proizvajalce in predelovalce, naj sodelujejo in vlagajo v inovacije ter tako povečajo dodano vrednost svojih proizvodov;

56.  želi spomniti Komisijo, da je Parlament decembra 2013 sprejel samoiniciativno poročilo, v katerem jo je pozval, naj preuči možnost neodvisnega izvrševanja, da bi obravnavali dejavnik strahu med primarnimi proizvajalci; poziva jo, naj to upošteva v svojem poročilu;

57.  meni, da bi poklicna združenja lahko delovala kot platforma za primarne proizvajalce ter jim omogočila, da bi brez strahu vlagali pritožbe pri pristojnem organu zaradi domnevnih nepoštenih trgovinskih praks;

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 184 E, 6.8.2009, str.23. (2) UL C 308 E, 20.10.2011, str. 22. (3) UL C 227 E, 6.8.2013, str. 11. (4) UL C 255, 14.10.2005, str. 44. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0004. (6) UL C 210, 3.8.2010, str. 4. (7) UL C 33 E, 5.2.2013, str.9. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0580. (9) UL L 376, 27.12.2006, str. 21. (10) UL L 48, 23.2.2011, str. 1. (11) UL L 149, 11.6.2005, str. 22. (12) UL L 95, 21.4.1993, str. 29. (13) UL L 94, 30.3.2012, str. 38. (14) Eurostat, 2010. (15) https://ec.europa.eu/digital-single-market/sites/digital-agenda/files/discussions/Vertical%20relationships%20in%20the%20Food%20Supply%20Chain%20-%20Principles%20of%20Good%20Practice.pdf.