Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2015/0135(NLE)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0191/2016

Predložena besedila :

A8-0191/2016

Razprave :

Glasovanja :

PV 08/06/2016 - 12.7
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0259

Sprejeta besedila
PDF 353kWORD 86k
Sreda, 8. junij 2016 - Strasbourg
Ratifikacija in pristop k Protokolu iz leta 2010 h konvenciji o nevarnih in zdravju škodljivih snovi z izjemo vidikov, povezanih s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah
P8_TA(2016)0259A8-0191/2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. junija 2016 o osnutku sklepa Sveta o ratifikaciji in pristopu k Protokolu iz leta 2010 k Mednarodni konvenciji o odgovornosti in nadomestilu škode v zvezi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju s strani držav članic v imenu Unije z izjemo vidikov, povezanih s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah (13806/2015 – C8-0410/2015 – 2015/0135(NLE))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13806/2015),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členoma 100(2) in člena 218(6)(a)(v) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0410/2015),

–  ob upoštevanju člena 3(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Sodišča z dne 14. oktobra 2014(1),

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o odgovornosti in nadomestilu škode v zvezi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju iz leta 1996 (v nadaljnjem besedilu Konvencija HNS iz leta 1996),

–  ob upoštevanju Protokola iz leta 2010 h Konvenciji HNS iz leta 1996 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija HNS iz leta 2010),

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2015)0304),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2002/971/ES z dne 18. novembra 2002 o pooblastilu državam članicam, da v interesu Skupnosti ratificirajo Konvencijo HNS iz leta 1996 ali pristopijo k njej(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode(3) (direktiva o okoljski odgovornosti),

–  ob upoštevanju izjave Komisije o zapisniku Odbora stalnih predstavnikov in Sveta z dne 20. novembra in 8. decembra 2015(4),

–  ob upoštevanju pisma z dne 18. septembra 2015, v katerem združenje ladijskih prevoznikov poziva države članice, naj čim prej ratificirajo Protokol iz leta 2010 h Konvenciji HNS ali pristopijo k njej, v skladu s predlogom Komisije(5),

–  ob upoštevanju končnega poročila, ki ga je za Evropsko komisijo pripravilo svetovalno podjetje BIO Intelligence Service, z naslovom „Študija o učinkovitosti direktive o okoljski odgovornosti: področje uporabe in izjeme“ z dne 19. februarja 2014(6),

–  ob upoštevanju dopisa pravne službe Parlamenta z dne 11. februarja 2016 o pravni podlagi za zgoraj omenjeni predlog sklepa Sveta (SJ-0066/16) in poznejšega mnenja v obliki pisma o primerni pravni podlagi za omenjeni predlog sklepa, ki ga je sprejel Odbor za pravne zadeve dne 19. februarja 2016(7) in ki je priloženo k poročilu A8-0191/2016,

–  ob upoštevanju člena 99(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0191/2016),

A.  ker je cilj Konvencije HNS iz leta 2010, da bi prek specializiranega Mednarodnega odškodninskega sklada HNS zagotovili odgovornost ter plačilo primernega, hitrega in učinkovitega nadomestila za škodo, povzročeno osebam, premoženju in okolju zaradi prevoza nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju;

B.  ker je po eni strani njen namen uveljaviti načelo odgovornosti povzročitelja in načeli preprečevanja in previdnosti, da se v primeru morebitne okoljske škode sprejmejo preventivni ukrepi, zaradi česar spada v okvir okoljske politike Unije in njenih splošnih načel na področju okolja, po drugi strani pa je njen cilj urejanje vprašanj, ki se pojavijo zaradi škode, ki jo povzroči pomorski promet, ter preprečevanje ali zmanjšanje te škode, zaradi česar spada v okvir prometne politike EU;

C.  ker bi se v skladu s predlogom Komisije (COM(2015)0304) sklenitev Konvencije HNS iz leta 2010 delno prekrivala s področjem uporabe direktive o okoljski odgovornosti;

D.  ker se področje uporabe Konvencije HNS iz leta 2010 delno prekriva s področjem uporabe direktive o okoljski odgovornosti, in sicer v zvezi z okoljsko škodo, povzročeno na ozemlju in morskih vodah pod pristojnostjo države pogodbenice, škodo zaradi onesnaženja okolja, povzročeno v izključni ekonomski coni ali enakovrednem območju (do 200 morskih milj od temeljnih črt) države pogodbenice, in preventivnimi ukrepi za preprečitev ali zmanjšanje tovrstne škode;

E.  ker Konvencija HNS iz leta 2010 vzpostavlja objektivno odgovornost lastnika ladje za vso škodo, nastalo zaradi prevoza nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju, ki je zajet s Konvencijo, in obveznost lastnika, da za kritje svoje odškodninske odgovornosti v skladu s konvencijo sklene zavarovanje ali pridobi drugo finančno jamstvo, ta namen pa prepoveduje tudi vse zahtevke proti lastniku ladje, ki niso v skladu z omenjeno konvencijo (člen 7(4)(5));

F.  ker torej obstaja tveganje za morebitno kolizijo med direktivo o okoljski odgovornosti in Konvencijo HNS iz leta 2010, vendar je to tveganje mogoče preprečiti s členom 4(2) omenjene direktive, ki določa, da se direktiva „ne uporablja za okoljsko škodo ali neposredno nevarnost take škode, ki bi nastala zaradi izrednega dogodka, pri kakršnem sta odgovornost in odškodnina urejeni s katero od mednarodnih konvencij iz Priloge IV, ki velja v državi članici, vključno z morebitnimi njihovimi prihodnjimi spremembami“;

G.  ker direktiva o okoljski odgovornosti iz svojega področja uporabe izključuje okoljsko škodo ali neposredno nevarnost takšne škode, ki jo ureja Konvencija HNS iz leta 2010, ko le-ta začne veljati, obstaja pa tveganje razdrobljene pravne ureditve, v kateri bodo nekatere države članice uporabljale Konvencijo HNS iz leta 2010, druge pa direktivo o okoljski odgovornosti, če ne bodo vse ratificirale Konvencije HNS iz leta 2010 ali pristopile k njej v istem časovnem obdobju; to bo povzročilo razlike za žrtve onesnaževanja, kot so obalne skupnosti, ribiči itd., bilo pa bi tudi v nasprotju z duhom Konvencije HNS iz leta 2010;

H.  ker so osnovna načela, na katerih temeljijo konvencije Mednarodne pomorske organizacije, tudi konvencija HNS iz leta 2010, objektivna odgovornost lastnikov ladij, obvezno zavarovanje za kritje škode, ki nastane tretjim osebam, pravica do neposrednega uveljavljanja pravic oseb, ki so utrpele škodo, zoper zavarovalnico, omejitev odgovornosti in, v primeru nafte ter nevarnih in zdravju škodljivih snovi, posebni sklad za odškodnine, iz katerega se izplača odškodnina, če preseže odgovornost lastnika ladje;

I.  ker je enovita ureditev odgovornosti, ki se uporablja za škodo, ki nastane zaradi prevoza nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju, v interesu Unije kot celote;

J.  ker ni povsem jasno, ali člen 4(2) direktive o okoljski odgovornosti pomeni, da je uporaba omenjene direktive v državi članici, ki je ratificirala Konvencijo HNS iz leta 2010, prepovedana oziroma omejena z obsegom, v katerem odgovornost in nadomestilo ureja navedena konvencija;

K.  ker Konvencija HNS iz leta 2010 vzpostavlja ureditev nadomestil in je zato manj daljnosežna kot direktiva o okoljski odgovornosti pri vzpostavitvi ureditve, ki od operaterjev zahteva, pristojnim organom pa nalaga, da od operaterjev zahtevajo, naj preprečujejo ali sanirajo okoljsko škodo ali neposredno nevarnost zanjo;

L.  ker se v nasprotju z direktivo o okoljski odgovornosti za škodo negospodarske narave v skladu s Konvencijo HNS iz leta 2010 ne dodeli nobeno nadomestilo;

M.  ker direktiva o okoljski odgovornosti operaterjem ne nalaga obveznega finančnega jamstva, s katerim bi zagotovili, da imajo finančna sredstva za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, razen če država članica ni sprejela strožjih predpisov od direktive o okoljski odgovornosti;

N.  ker se s Konvencijo HNS iz leta 2010 uvaja jasna obveznost lastnika, da sklene zavarovanje ali drugo finančno jamstvo za kritje svoje odškodninske odgovornosti v skladu s konvencijo;

O.  ker so se druge konvencije Mednarodne pomorske organizacije, ki so navedene v Prilogi IV direktive o okoljski odgovornosti, izkazale za uspešne, saj jim je uspelo najti ravnovesje med okoljskimi in komercialnimi interesi z jasnim usmerjanjem odgovornosti, saj je tako običajno jasno, kdo je odgovorna stranka, ter z uvedbo obveznega zavarovanja in mehanizmov hitrih nadomestil, ki niso omejeni le na okoljsko škodo;

1.  poziva Svet in Komisijo, naj upoštevata naslednja priporočila:

   (i) Zagotoviti je treba spoštovanje načela prenosa pristojnosti Unije v skladu s členom 5(1) PEU in ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije, iz česar izhaja, da mora „izbira pravne podlage za pravni akt Unije temeljiti na objektivnih dejavnikih, ki jih je mogoče sodno preveriti, med katere spadata cilj in vsebina tega akta“(8).
   (ii) Zato je treba sprejeti mnenje v obliki pisma z dne 19. februarja 2016, ki ga je sprejel Odbor za pravne zadeve, v skladu s katerim:

ker je cilj predlaganega sklepa Sveta, da bi države članice dobile pooblastilo, da v imenu Unije ratificirajo Protokol HNS iz leta 2010 ali pristopijo k njemu in posledično priznajo pravila Konvencije HNS iz leta 2010 kot zavezujoča, pa tudi ker konvencija ne zajema samo primerov okoljske škode (na podlagi načela, da je treba delovati preventivno in da mora plačati povzročitelj), ampak tudi primere neokoljske škode, obe nastali pri prevozu določenih snovi po morju, predstavljata ustrezno pravno podlago predloga člena 100(2) in 192(1) in člen 218(6)(a)(v) PDEU“.

   (iii) Zagotoviti je treba, da mednarodne zaveze, ki bodo nastale z ratifikacijo Konvencije HNS iz leta 2010 ali s pristopom k njej, ne bodo negativno vplivale na enotnost, celovitost in učinkovitost skupnih pravil Unije, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča(9).
   (iv) V zvezi s tem je treba več pozornosti posvetiti delnemu prekrivanju med direktivo o okoljski odgovornosti in Konvencijo HNS iz leta 2010, kar zadeva okoljsko škodo, povzročeno na ozemlju in morskih vodah pod pristojnostjo države pogodbenice, škodo zaradi onesnaženja okolja, povzročeno v izključni ekonomski coni ali enakovrednem območju (do 200 morskih milj od temeljnih črt) države pogodbenice, in preventivne ukrepe za preprečitev ali zmanjšanje take škode (preventivni ukrepi, primarna sanacija in dopolnilna sanacija).
   (v) Z vsemi primernimi ukrepi je treba zmanjšati možnosti za kolizijo med direktivo o okoljski odgovornosti in Konvencijo HNS iz leta 2010, in sicer je treba zagotoviti, da države članice, ki so ratificirale konvencijo ali pristopile k njej v skladu s členom 4(2) in Prilogo IV direktive o okoljski odgovornosti, v celoti spoštujejo klavzulo o izključnosti iz člena 7(4) in (5) Konvencije HNS iz leta 2010, po kateri se lahko proti lastniku ladje vložijo le zahtevki, ki so v skladu z omenjeno konvencijo.
   (vi) Zmanjšati je treba tudi tveganje, da nastane in se utrdi podrejen konkurenčni položaj za države, ki so pripravljene pristopiti h Konvenciji HNS iz leta 2010, v primerjavi s tistimi, ki želijo odlašati s tem procesom in biti še naprej vezane le na direktivo o okoljski odgovornosti.
   (vii) Odpraviti je treba trajni soobstoj dveh ureditev odgovornosti na morju, evropske in mednarodne, saj bi to povzročilo drobljenje zakonodaje Unije in ogrozilo jasno usmerjanje odgovornosti ter bi lahko privedlo do dolgotrajnih in dragih pravnih postopkov v škodo žrtev in sektorja ladijskega prevoza.
   (viii) V zvezi s tem je treba zagotoviti, da se državam članicam naloži jasna obveznost, da morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za dosego konkretnega rezultata, se pravi ratifikacije Konvencije HNS iz leta 2010 ali pristopa k njej v razumnem roku, ki ne bi smel biti daljši od dveh let od začetka veljavnosti sklepa Sveta;

2.  končuje z ugotovitvijo, da bo ta resolucija še ena priložnost, da Svet in Komisija obravnavata priporočila iz odstavka 1;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj zahteva nadaljnjo razpravo s Komisijo in Svetom;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Mnenje Sodišča z dne 14. oktobra 2014, 1/13, ECLI:EU:C:2014:2303.
(2) UL L 337, 13.12.2002, str. 55.
(3) UL L 143, 30.4.2004, str.56.
(4) Dopis o točki 13142/15.
(5) Na voljo na spletu na naslovu: http://www.ics-shipping.org/docs/default-source/Submissions/EU/hazardous-and-noxious-substances.pdf.
(6) Na voljo na spletu na naslovu: http://ec.europa.eu/environment/legal/liability/pdf/BIO%20ELD%20Effectiveness_report.pdf.
(7) PE576.992
(8) Sodba Sodišča z dne 19. julija 2012, Evropski parlament proti Svetu Evropske unije, C-130/10, ECLI:EU:C:2012:472, odstavek 42.
(9) Mnenje Sodišča z dne 19. marca 1993, 2/91, ECLI:EU:C:1993:106, odstavek 25; Sodba Sodišča z dne 5. novembra 2002, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Danski, C-467/98, ECLI:EU:C:2002:625, odstavek 82; Mnenje Sodišča z dne 7. februarja 2006, 1/03, ECLI:EU:C:2006:81, odstavka 120 in 126; Mnenje Sodišča z dne 14. oktobra 2014, 1/13, ECLI:EU:C:2014:2303.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov