(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2016)0071),

–  ob upoštevanju člena 148(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0098/2016),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 8. julija 2015 o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic(1),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0247/2016),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog v skladu s členom 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

3.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog sklepa Uvodna izjava -1 (novo) (-1)  Svet se je s sprejetjem Sklepa (EU) št. 2015/18481a znova odločil, da ne bo upošteval zakonodajne resolucije Evropskega parlamenta z dne 8. julija 2015. Pristop Sveta je v nasprotju z duhom Pogodb, slabi sodelovanje med institucijami Unije in povečuje demokratični primanjkljaj za državljane Unije. Evropski parlament močno obžaluje pristop Sveta in poudarja, da bi bilo treba upoštevati njegovo zakonodajno resolucijo. ____________ 1a Sklep Sveta (EU) 2015/1848 z dne 5. oktobra 2015 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic za 2015 (UL L 268, 15.10.2015, str. 28). Sprememba 2 Predlog sklepa Uvodna izjava 1 (1)  V členu 145 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da si države članice in Unija prizadevajo za razvoj usklajene strategije zaposlovanja in zlasti za spodbujanje kvalificirane, usposobljene in prilagodljive delovne sile ter trgov dela, ki se odzivajo na gospodarske spremembe, z namenom, da bi dosegle cilje iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). (1)  V členu 145 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da si države članice in Unija prizadevajo za razvoj usklajene strategije zaposlovanja in zlasti za spodbujanje kvalificirane, usposobljene in prilagodljive delovne sile ter trgov dela, ki se odzivajo na gospodarske spremembe, z namenom, da bi dosegle cilje iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu s členoma 9 in 10 PDEU mora Unija pri opredelitvi in izvajanju svojih politik in dejavnosti zagotoviti povezan in vključujoč trg dela, ki lahko odpravi resne učinke brezposelnosti in zagotavlja dostojne pogoje dela v vsej Uniji, vključno z ustreznimi plačami, zagotavlja ustrezno socialno varstvo v skladu s predpisi na področju dela, kolektivnimi pogajanji in v skladu z načelom subsidiarnosti, pa tudi izobraževanje in usposabljanje na visoki ravni, ter preprečuje diskriminacijo na podlagi spola, rase ali nacionalnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Sprememba 3 Predlog sklepa Uvodna izjava 2 (2)  Strategija Evropa 2020, ki jo je predlagala Komisija, omogoča Uniji, da svoje gospodarstvo usmerja k pametni, trajnostni in vključujoči rasti, ki jo bo spremljala visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije. Pet krovnih ciljev, navedenih v okviru ustreznih smernic, predstavlja skupne cilje, ki vodijo ukrepanje držav članic ob upoštevanju njihovih izhodiščnih položajev in nacionalnih okoliščin ter stališč in okoliščin Unije. Evropska strategija zaposlovanja ima vodilno vlogo pri uveljavitvi ciljev zaposlovanja in trgov dela iz nove strategije. (2)  Strategija Evropa 2020, ki jo je predlagala Komisija (Evropa 2020), bi morala Uniji omogočati, da svoje gospodarstvo usmerja k pametni, trajnostni in vključujoči rasti, ki jo bo spremljala visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije. Unija potrebuje celovite politike in javne naložbe za boj proti brezposelnosti in revščini. V zvezi s tem je dosedanji razvoj zaposlitvenih in socialnih kazalnikov Evrope 2020 skrb zbujajoč, saj se število ljudi, ki jim grozita revščina in izključenost, ni zmanjšalo, temveč se je povečalo za pet milijonov, stopnja zaposlenosti v nekaterih državah se še ni vrnila na raven pred krizo, v nekaterih državah članicah pa delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), presega 20 %, stopnja zgodnje opustitve šolanja pa je dosegla 23 %. Evropska strategija zaposlovanja ima vodilno vlogo pri uveljavitvi ciljev zaposlovanja, socialnega vključevanja in trga dela iz nove strategije. Vendar ti cilji niso bili doseženi, države članice pa si morajo bolj prizadevati za doseganje pričakovanih rezultatov. Uresničevanje Evrope 2020 na področju zaposlovanja in socialnih zadev mora ostati osrednji cilj politike zaposlovanja držav članic. Sprememba 4 Predlog sklepa Uvodna izjava 3 (3)  Te integrirane smernice so usklajene s sklepi Evropskega sveta. Smernice dajejo natančna navodila državam članicam za oblikovanje nacionalnih programov reform in izvajanje reform, pri čemer upoštevajo njihovo medsebojno povezanost ter skladnost s Paktom za stabilnost in rast. Smernice za zaposlovanje bi morale biti podlaga za vsa priporočila, pripravljena za posamezne države, ki jih lahko Svet naslovi na države članice v skladu s členom 148(4) PDEU, skupaj s priporočili, pripravljenimi za posamezne države, ki so naslovljena na države članice v skladu s členom 121(2) Pogodbe. Smernice za zaposlovanje bi morale biti tudi podlaga za pripravo skupnega poročila o zaposlovanju, ki ga Svet in Evropska komisija vsako leto pošljeta Evropskemu svetu. (3)  Te integrirane smernice bi morale biti usklajene s sklepi Evropskega sveta. Smernice dajejo natančna navodila državam članicam za oblikovanje nacionalnih programov reform in izvajanje reform, pri čemer upoštevajo njihovo medsebojno povezanost ter skladnost s Paktom za stabilnost in rast. Smernice za zaposlovanje bi bilo treba upoštevati pri vseh priporočilih za posamezne države, ki jih lahko Svet naslovi na države članice v skladu s členom 148(4) PDEU, in sicer uravnoteženo s priporočili za posamezne države, ki so naslovljena na države članice v skladu s členom 121(2) PDEU. V priporočilih za posamezne države bi bilo treba poleg ekonomskih kazalnikov po potrebi upoštevati tudi zaposlitvene in socialne kazalnike in predhodno oceniti reforme, ki jih je treba izvesti, in njihov učinek na državljane. Smernice bi bilo treba oblikovati v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom in bi morale biti tudi podlaga za pripravo skupnega poročila o zaposlovanju, ki ga Svet in Evropska komisija vsako leto pošljeta Evropskemu svetu. Nedavno so bili v postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji vključeni trije zaposlitveni kazalniki, in sicer stopnja aktivnosti, brezposelnost mladih in dolgoročna brezposelnost, Evropski parlament pa je v resoluciji z dne 25. februarja 20161a pozval, da naj se na podlagi teh kazalnikov sprožijo temeljiti pregledi v posameznih državah članicah, ki bi lahko privedli do predlogov gospodarskih, delovnih in socialnih reform in njihovega izvajanja. ________________ 1a Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0058. Sprememba 5 Predlog sklepa Uvodna izjava 4 (4)  Pregled nacionalnih programov reform držav članic iz skupnega poročila o zaposlovanju kaže, da si morajo države članice po svojih najboljših močeh še naprej prizadevati za obravnavo prednostnih področij, ki so povečanje udeležbe na trgu dela in zmanjšanje strukturne brezposelnosti, razvoj kvalificirane delovne sile, ki ustreza potrebam trga dela, ter spodbujanje oblikovanja kakovostnih delovnih mest in vseživljenjskega učenja, izboljšanje uspešnosti izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja na vseh ravneh, spodbujanje vključevanja v terciarno izobraževanje in socialnega vključevanja ter boj proti revščini. (4)  Pregled nacionalnih programov reform držav članic iz skupnega poročila o zaposlovanju kaže, da bi morale države članice upoštevati priporočila Evropskega parlamenta o letnem pregledu rasti, priporočila za posamezne države in smernice za zaposlovanje ter si po najboljših močeh prizadevati za reševanje prednostnih področij, ki so povečanje udeležbe na trgu dela in zmanjšanje strukturne brezposelnosti z ustvarjanjem delovnih mest, podpiranje dobro delujočega dinamičnega in vključujočega trga dela, razvoj kvalificirane delovne sile, ki se je zmožna odzivati na potrebe trga dela, ter spodbujanje oblikovanja dostojnih delovnih mest in vseživljenjskega učenja, izboljšanje uspešnosti izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja na vseh ravneh, povečanje vključevanja v terciarno izobraževanje, spodbujanje socialnega vključevanja in usklajevanja potreb družinskega in poklicnega življenja, boj proti vsem oblikam diskriminacije in proti revščini, zlasti pri otrocih, ter izboljšanje zmogljivosti starajočega se prebivalstva. Sprememba 6 Predlog sklepa Uvodna izjava 6 a (novo) (6a)   120 milijonov državljanov Unije, kar je približno 25 %, tvega revščino in socialno izključenost. Zaradi teh izrednih razmer, za katere je značilno tudi trajno visoko število brezposelnih državljanov Unije, mora Komisija sprejeti ukrepe za spodbujanje držav članic k razvoju nacionalnih ureditev minimalnega prihodka, da bi omenjenim državljanom lahko zagotovili dostojne življenjske pogoje. Sprememba 7 Predlog sklepa Člen 1 – odstavek 1 Smernice za politike zaposlovanja držav članic, kot so določene v Prilogi k Sklepu Sveta z dne 5. oktobra 2015 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic4, ostajajo v letu 2016 nespremenjene in jih države članice upoštevajo v svojih politikah zaposlovanja. Sprejmejo se smernice za politike zaposlovanja držav članic, kot so določene v Prilogi. Države članice te smernice upoštevajo v svojih politikah zaposlovanja in programih reform, o katerih poročajo v skladu s členom 148(3) PDEU. __________________ 4 Sklep Sveta (EU) 2015/1848 z dne 5. oktobra 2015 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (UL L 268, 15.10.2015, str. 28). Sprememba 8 Predlog sklepa Priloga (novo) Smernica 5: Spodbujanje povpraševanja po delovni sili Države članice bi morale v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi učinkovito in hitro reševati resno vprašanje brezposelnosti ter spodbujati ustvarjanje trajnostnih in kakovostnih delovnih mest in vanje vlagati, reševati vprašanje dostopnosti za ogrožene skupine ter zmanjševati ovire za podjetja pri zaposlovanju za vse ravni spretnosti in vse sektorje trga dela, vključno z zmanjšanjem birokracije, obenem pa upoštevati standarde dela in socialne standarde, spodbujati podjetništvo mladih in zlasti podpirati ustanavljanje in rast mikro-, malih in srednjih podjetij, da se poveča stopnja zaposlenosti žensk in moških. Države članice bi morale med drugim dejavno spodbujati delovna mesta v zelenem, belem in modrem sektorju ter socialnem gospodarstvu in spodbujati socialne inovacije. Davčno obremenitev bi bilo treba preusmeriti z dela na druge vire obdavčenja, ki manj škodijo zaposlovanju in rasti, pri čemer je treba zavarovati prihodke za ustrezno socialno zaščito in odhodke za javne naložbe, inovacije in ustvarjanje delovnih mest. Zmanjšanje obdavčitve dela bi bilo treba usmeriti v ustrezne sestavne dele davčne obremenitve, boj proti diskriminaciji ter odpravo ovir in odvračilne dejavnike za udeležbo na trgu dela, zlasti za invalide in osebe, ki so najbolj oddaljene od trga dela, obenem pa spoštovati obstoječe delovne standarde. Politike, ki zagotavljajo, da plače omogočajo dostojno življenje, so še vedno pomembne za izboljšanje kakovosti zaposlitev in za zmanjšanje revščine v Uniji. Zato bi morale države članice skupaj s socialnimi partnerji spoštovati in spodbujati mehanizme določanja plač, na podlagi katerih se realne plače prilagajajo spremembam produktivnosti in ki prispevajo k odpravi preteklih razlik, ne da bi povečali deflacijske pritiske. Ti mehanizmi bi morali zagotoviti dovolj sredstev, da bi zadostili osnovnim potrebam, obenem pa upoštevati specifične kazalnike revščine za posamezne države članice. Pri tem je treba ustrezno oceniti razlike v spretnostih in pogojih na posameznih trgih dela, da bi v vsej Uniji zagotovili plačo, ki zagotavlja dostojno življenje. Države članice in socialni partnerji bi morali pri določanju minimalnih plač v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso zagotoviti ustreznost teh plač in upoštevati njihov vpliv na revščino zaposlenih, dohodke gospodinjstev, skupno povpraševanje, ustvarjanje delovnih mest in konkurenčnost. Države članice bi morale skrajšati upravne postopke, da bi razbremenile mala in srednja podjetja, ki bistveno prispevajo k ustvarjanju delovnih mest. Smernica 6: Povečanje ponudbe delovne sile in krepitev spretnosti Države članice bi morale spodbujati trajnostno produktivnost in kakovostno zaposljivost na podlagi primerne ponudbe ustreznega znanja in spretnosti, ki bodo uporabne in dostopne za vse. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti zdravstvu ter socialnim in prevoznim službam, ki se srečujejo ali pa se še bodo srečevale s srednjeročnim pomanjkanjem osebja. Države članice bi morale izvesti učinkovite naložbe v kakovostno in vključujoče izobraževanje od zgodnjega otroštva naprej ter v sisteme poklicnega usposabljanja, obenem pa izboljšati njihovo uspešnost in učinkovitost, da bi dvignile raven znanja in usposobljenosti delovne sile ter hkrati povečale raznolikost znanj in spretnosti, na podlagi česar bi lahko bolje predvidevale in se odzivale na hitro spreminjajoče se potrebe na dinamičnih trgih dela v vse bolj digitalnem gospodarstvu. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da za številne poklice postajajo vse pomembnejše „mehke veščine“, kot so komunikacijske sposobnosti. Države članice bi morale spodbujati podjetništvo med mladimi, med drugim z uvedbo izbirnih tečajev podjetništva in spodbujanjem ustanavljanja dijaških in študentskih podjetij na srednješolskih in visokošolskih ustanovah. V sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi organi bi morale okrepiti prizadevanja za preprečevanje opustitve šolanja mladih, zagotavljanje lažjega prehoda iz izobraževanja in usposabljanja na trg dela ter izboljšanje vsesplošnega dostopa do kakovostnega izobraževanja odraslih in odstranjevanje ovir pri dostopu, s posebnim poudarkom na skupinah z velikim tveganjem in njihovih potrebah, in sicer tako, da bi jim ponudile prekvalificiranje znanj, ko je to potrebno za njihovo ponovno aktivno vključitev na trg dela po izgubi delovnega mesta in zaradi sprememb na trgu dela. Države članice bi morale tudi izvajati strategije za aktivno staranje, da bi omogočile zdravo delovno življenje do realne upokojitvene starosti. Države članice bi morale pri zagotavljanju potrebne ravni spretnosti, ki jo zahteva neprestano spreminjajoč se trg dela, ter pri podpiranju izobraževanja in usposabljanja ob programih za izobraževanje odraslih upoštevati, da so potrebna tudi nizko kvalificirana delovna mesta in da imajo visoko usposobljeni delavci več zaposlitvenih možnosti kot srednje in nizko usposobljeni. Dostop do cenovno dosegljive visoko kakovostne predšolske vzgoje in varstva bi moral biti prednostna naloga celovitih politik in naložb, v povezavi s podporo za družine in starše ter ukrepi za usklajevanje, ki staršem pomagajo usklajevati poklicno in zasebno življenje, kot prispevek k preprečevanju zgodnje opustitve šolanja in povečevanju možnosti mladih na trgu dela. Vprašanje brezposelnosti, zlasti dolgotrajne brezposelnosti in regionalne visoke brezposelnosti, bi bilo treba učinkovito in nemudoma rešiti, pa tudi preprečevati s kombinacijo ukrepov na strani povpraševanja in ponudbe. Vprašanje dolgotrajno brezposelnih ter neustreznih in zastarelih spretnosti bi bilo treba reševati na podlagi celovitih strategij, ki se bodo medsebojno krepile, vključno z zagotavljanjem aktivne podpore, prilagojene potrebam posameznikov, in ustreznih oblik socialnega varstva za ponovno vključitev dolgotrajno brezposelnih na trg dela na informiran in odgovoren način. K reševanju vprašanja brezposelnosti mladih je treba pristopiti celostno, in sicer na podlagi splošne strategije za zaposlovanje mladih. To vključuje naložbe v sektorje, ki lahko ustvarijo kakovostna delovna mesta za mlade, in zagotavljanje, da imajo ustrezni akterji, kot so službe za podporo mladim, izvajalci izobraževanja in usposabljanja, mladinske organizacije in javne službe za zaposlovanje, potrebna sredstva, da v celoti in dosledno izvajajo nacionalne izvedbene načrte jamstva za mlade, a tudi s hitro izrabo sredstev s strani držav članic. Omogočiti bi bilo treba dostop do financiranja za tiste, ki se odločijo začeti podjetniško dejavnost, in sicer z boljšo razpoložljivostjo informacij, zmanjšanjem pretirane birokracije in možnostjo, da bi po predstavitvi poslovnega načrta in v skladu z nacionalno zakonodajo večmesečna nadomestila za brezposelnost lahko pretvorili v vnaprejšnja nepovratna zagonska sredstva. Države članice bi morale pri oblikovanju in izvajanju ukrepov proti brezposelnosti upoštevati lokalne in regionalne razlike ter sodelovati z lokalnimi zavodi za zaposlovanje. Spoprijeti bi se morali s strukturnimi pomanjkljivostmi v sistemih izobraževanja in usposabljanja, da bi zagotovili visoko kakovost učnih rezultatov in preprečili zgodnje opuščanje šolanja ter spodbudili vseobsegajoče, visokokakovostno izobraževanje od najosnovnejše stopnje naprej. To zahteva prožne in praktično zasnovane izobraževalne sisteme. Države članice bi morale v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi organi izboljšati kakovost pridobljene izobrazbe, tako da postane dostopna vsem, ter oblikovati in izboljšati dualne sisteme izobraževanja, prilagojene potrebam, tako da nadgradijo poklicno usposabljanje in veljavne okvire, kot je Europass, in hkrati po potrebi zagotoviti ustrezno prekvalificiranje znanj in spretnosti ter priznanje tistih, pridobljenih zunaj formalnega izobraževalnega sistema. Okrepiti bi bilo treba povezave med izobraževanjem in trgom dela, hkrati pa zagotoviti, da je izobraževanje dovolj široko, da ljudem ponuja trdno podlago za vseživljenjsko zaposljivost. Države članice bi morale svoje sisteme usposabljanja bolje prilagoditi trgu dela, da bi izboljšale prehod iz sistema usposabljanja na trg dela. Zelena delovna mesta in zdravstveno varstvo so bistvenega pomena, predvsem v okviru digitalizacije ter z vidika novih tehnologij. Dodatno je treba zmanjšati diskriminacijo na trgu dela in pri dostopu do njega, zlasti za skupine, ki se srečujejo z diskriminacijo ali izključenostjo, kot so ženske, starejši delavci, mladi, invalidi in priseljenci. Na trgu dela je treba zagotoviti enakost spolov, vključno z enakim plačilom, in tudi dostop do cenovno dosegljive kakovostne predšolske vzgoje in varstva, ter prožnost, ki je potrebna za preprečevanje izključenosti tistih, ki zaradi družinskih obveznosti, denimo oskrbe družinskih članov, prekinejo poklicno pot. V zvezi s tem bi morale države članice odpraviti ovire za sprejetje direktive o ženskah v upravnih odborih. Pri tem bi morale države članice upoštevati, da je med mladimi, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), več žensk kot moških in da je ta NEET pojav predvsem posledica povečanja brezposelnosti mladih, pa tudi nedejavnosti, ki je povezana z neizobraževanjem. Države članice bi morale v celoti, uspešno in učinkovito izkoristiti možnosti podpore iz Evropskega socialnega sklada in drugih skladov Unije za boj proti revščini, izboljšanje stanja na področju kakovostne zaposlenosti, socialne vključenosti, izobraževanja in usposabljanja, javne uprave in javnih služb. Uporabiti bi bilo treba tudi sredstva iz Evropskega sklada za strateške naložbe in njegovih naložbenih platform, da bi zagotovili ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in usposobljenost delavcev za prehod Unije na model trajnostne rasti. Smernica 7: Izboljšanje delovanja trgov dela Države članice bi morale zmanjšati segmentacijo trga dela, tako da bi obravnavale prekarno zaposlovanje, podzaposlenost, delo na črno in pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti. S predpisi o varstvu zaposlitve in za to pristojnimi institucijami bi bilo treba ustvariti spodbudno okolje za zaposlovanje ter hkrati omogočiti ustrezne ravni zaščite za zaposlene in tiste, ki iščejo zaposlitev ali so zaposleni prek pogodb za določen čas, skrajšan delovni čas in netipičnih ali podjemnih pogodb, v to pa dejavno vključiti socialne partnerje in spodbujati kolektivna pogajanja. Zagotoviti je treba kakovostne zaposlitve za vse z vidika socialno-ekonomske varnosti, trajnosti, primernih plač, pravic pri delu, dostojnih delovnih pogojev (vključno z zdravjem in varnostjo), zaščite socialne varnosti, enakosti spolov ter priložnosti za izobraževanje in usposabljanje. Zato je treba spodbujati vstop mladih na trg dela, ponovno vključevanje dolgotrajno brezposelnih oseb in usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zagotavljanje cenovno dostopnega varstva in posodobitev organizacije dela. Po vsej Uniji bi bilo treba spodbujati večje približevanje delovnih pogojev, usmerjeno k višjim standardom. Dostop do trga dela bi moral olajšati podjetništvo, ustvarjanje trajnih delovnih mest v vseh sektorjih, vključno z zelenim zaposlovanjem, ter socialno podporo in inovacije, da bi čim bolje izkoristili spretnosti ljudi, spodbudili njihov vseživljenjski razvoj in spodbudili inovacije, katerih gonilo so zaposleni. Države članice bi morale pri pripravi in izvajanju ustreznih reform in politik v skladu z načelom partnerstva in nacionalno prakso tesno sodelovati z nacionalnimi parlamenti, socialnimi partnerji, organizacijami civilne družbe, regionalnimi in lokalnimi organi, pri tem pa krepiti delovanje in učinkovitost socialnega dialoga na nacionalni ravni, zlasti v državah z velikimi težavami z devalvacijo plač zaradi nedavne deregulacije trgov dela in pomanjkljivih kolektivnih pogajanj. Države članice bi morale zagotoviti osnovne kakovostne standarde za aktivne politike trga dela, in sicer tako, da bi jih bolje usmerile, povečale njihov vpliv, obseg ter medsebojno delovanje s podpornimi ukrepi, kot je socialna varnost. Cilj teh politik bi moral biti izboljšanje dostopa na trg dela, okrepitev kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga ter podpora pri trajnostnem prehodu na trg dela, pri čemer visoko usposobljeni javni zavodi za zaposlovanje zagotavljajo individualno podporo in izvajajo sisteme za meritev uspešnosti. Države članice bi morale tudi zagotoviti, da bodo njihovi sistemi socialne zaščite učinkovito aktivirali tiste, ki se lahko vključijo na trg dela, in jim to omogočijo, nudijo zaščito tistim, ki so izključeni s trga dela in/ali se vanj ne morejo vključiti, ter posameznike pripravijo na morebitna tveganja in spreminjajoče se družbene in gospodarske razmere, pri čemer bi morale vlagati v človeški kapital. Države članice bi morale kot morebitni ukrep za zmanjšanje revščine in v skladu z nacionalno prakso določiti znesek minimalnega prihodka glede na specifične socialno-ekonomske razmere države. Države članice bi morale spodbujati vključujoče trge dela, ki so odprti za vse, ter vzpostaviti učinkovite ukrepe za boj proti diskriminaciji. Treba bi bilo zagotoviti mobilnost delavcev kot temeljno pravico in vprašanje proste izbire, da se izkoristi celoten potencial evropskega trga dela, vključno z lažjo prenosljivostjo pokojnin ter učinkovitim priznavanjem kvalifikacij in spretnosti ter odpravo birokracije in drugih obstoječih ovir. Države članice bi morale hkrati odpraviti jezikovne ovire z izboljšanjem sistemov usposabljanja na tem področju. Primerno bi morale uporabiti mrežo EURES, da bi spodbudile mobilnost delavcev. Spodbujati bi bilo treba naložbe v regije, ki se srečujejo z odlivi delovne sile, da bi zmanjšali beg možganov in spodbudili vračanje mobilnih delavcev. Smernica 8: Izboljšanje kakovosti in uspešnosti izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja na vseh ravneh Države članice bi morale zagotavljanje dostopa do varstva in cenovno dosegljive kakovostne predšolske vzgoje opredeliti kot prednostni nalogi, saj gre v obeh primerih za pomembna podporna ukrepa za akterje na trgu dela, ki prispevata k povišanju splošne stopnje zaposlenosti, hkrati pa podpirata posameznike pri opravljanju njihovih obveznosti. Države članice bi morale vzpostaviti celovite politike in naložbe, ki so potrebne za izboljšanje podpore družinam in staršem, ter ukrepe za usklajevanje, ki staršem pomagajo usklajevati poklicno in zasebno življenje, kot prispevek k preprečevanju zgodnje opustitve šolanja in povečevanju možnosti mladih na trgu dela. Smernica 9: Zagotavljanje socialne pravičnosti, boj proti revščini in spodbujanje enakih možnosti Države članice bi morale v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi organi izboljšati svoje sisteme socialne zaščite, in sicer z zagotavljanjem osnovnih standardov za uspešno, učinkovito in trajnostno zaščito v vseh fazah posameznikovega življenja, zagotavljati dostojno življenje, solidarnost, dostop do socialnega varstva, polno spoštovanje socialnih pravic in pravičnost, odpravljati neenakosti ter zagotoviti vključevanje, da bi odpravili revščino, zlasti pri ljudeh, ki so izključeni s trga dela, in pri ranljivejših skupinah. Socialne politike je treba poenostaviti, jih bolje usmeriti in povečati njihovo ambicioznost, tudi s cenovno dostopnim in visokokakovostnim otroškim varstvom in izobraževanjem, učinkovitim usposabljanjem in pomočjo pri delu, stanovanjsko podporo in visokokakovostnim zdravstvenim varstvom, dostopnim za vse, dostopom do osnovnih storitev, kot so bančni računi in internet, ter uvesti ukrepe za preprečevanje zgodnjega opuščanja šolanja in boj proti skrajni revščini, socialni izključenosti in na splošno proti vsem oblikam revščine. Odločno se je treba spopasti zlasti z revščino otrok. V ta namen bi bilo treba uporabiti različne, medsebojno dopolnjujoče se instrumente, vključno z aktivacijo delovne sile ter zagotavljanjem storitev in dohodkovne podpore za potrebe posameznikov. V zvezi s tem se lahko vsaka država članica odloči za določitev minimalnega prihodka v skladu z njeno nacionalno prakso in socialno-ekonomskimi razmerami. Sistemi socialne zaščite bi morali biti oblikovani tako, da olajšajo dostop in nudijo podporo vsem osebam brez diskriminacije, podpirajo naložbe v človeški kapital ter preprečujejo in zmanjšujejo revščino in izključevanje ter varujejo pred njima ter prav tako glede drugih tveganj, kot so poslabšanje zdravja ali izguba zaposlitve. Zlasti se je treba osredotočiti na otroke, ki živijo v revščini zaradi dolgotrajne brezposelnosti staršev. Pokojninske sisteme bi bilo treba prestrukturirati tako, da se zagotovijo njihova vzdržnost, varnost in primernost za oba spola, in sicer z okrepitvijo shem upokojevanja, namenjenih dostojni pokojnini, ki bo najmanj nad ravnjo revščine. Ti sistemi bi morali zagotavljati utrditev, nadaljnji razvoj in izboljšanje treh stebrov sistemov pokojninskega varčevanja. Povezovanje upokojitvene starosti s pričakovano življenjsko dobo ni edino orodje, s katerim bi se lahko spoprijeli z izzivom staranja. V okviru reform pokojninskih sistemov bi bilo treba med drugim upoštevati razvoj trga dela, število rojstev, demografsko stanje, zdravstveni in finančni položaj, delovne pogoje ter stopnjo ekonomske odvisnosti. Najboljši način soočanja z izzivi, povezanimi s staranjem, je povišanje splošne stopnje zaposlenosti in tudi krepitev socialnih naložb v aktivno staranje. Države članice bi morale izboljšati kakovost, cenovno dosegljivost, dostopnost, učinkovitost in uspešnost sistemov zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe in socialnih storitev ter zagotoviti dostojne delovne pogoje v teh sektorjih, obenem pa ohranjati finančno vzdržnost teh sistemov z izboljšanjem financiranja, ki temelji na solidarnosti. Države članice bi morale v celoti izkoristiti možnosti podpore iz Evropskega socialnega sklada in drugih skladov Unije za odpravo revščine, socialne izključenosti in diskriminacije, izboljšanje dostopnosti za invalide, spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi ter izboljšanje javne uprave. Krovni cilji strategije Evropa 2020, na podlagi katerih države članice ob upoštevanju svojih različnih izhodiščnih položajev in nacionalnih okoliščin določijo nacionalne cilje, so namenjeni izboljšanju stopnje zaposlenosti za ženske in moške v starosti od 20 do 64 let na 75 % do leta 2020; zmanjšanju stopnje osipa na manj kot 10 %; povečati delež ljudi, starih med 30 in 34 let, z dokončano terciarno ali enakovredno izobrazbo na vsaj 40 %; spodbujati socialno vključevanje, zlasti z zmanjšanjem revščine, da bi vsaj 20 milijonov ljudi obvarovali pred tveganjem revščine in izključenosti1a. ______________ 1a Populacija je opredeljena kot število oseb, ki jim glede na tri kazalnike (stopnja tveganja revščine, materialna prikrajšanost, gospodinjstvo brez delovno aktivnih članov) grozita revščina in izključenost, pri čemer države članice same določijo svoje nacionalne cilje na podlagi najustreznejših kazalnikov, pri tem pa upoštevajo svoje nacionalne okoliščine in prednostne naloge.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0261.