Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o naslednjih korakih k uresničevanju svetovnih ciljev in zavez EU o zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti v svetu (2016/2705(RSP))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, zlasti člena 25, ki pravico do hrane priznava kot del pravice do ustreznega življenjskega standarda,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, zlasti člena 11, ki priznava pravico do ustreznega življenjskega standarda, vključno z ustrezno prehrano ter temeljno pravico do varstva pred lakoto,
– ob upoštevanju Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejetega leta 2008, s katerim je pravica do hrane postala izvršljiva na mednarodni ravni,
– ob upoštevanju rimske izjave o prehranski varnosti v svetu, ki jo je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) sprejela na svetovnem vrhu o hrani v Rimu leta 1996,
– ob upoštevanju smernic o pravici do hrane, ki jih je leta 2004 sprejela FAO, ki državam dajejo napotila, kako naj izpolnjujejo svoje obveznosti glede pravice do hrane,
– ob upoštevanju študije FAO z naslovom Svetovne izgube hrane in živilski odpadki (Global food losses and food waste), objavljene leta 2011, ki določa natančne informacije o letni količini zavržene in izgubljene hrane,
– ob upoštevanju druge mednarodne konference o prehrani v Rimu od 19. do 21. novembra 2014 in njenih sklepnih dokumentov – rimske izjave o prehrani in okvira za ukrepanje za prehransko varnost in prehrano v dolgotrajnih krizah,
– ob upoštevanju pobude skupine G8 za prehransko varnost, ki je bila sprejeta leta 2009 v L'Aquili,
– ob upoštevanju gibanja za povečanje stopnje prehranjenosti (gibanje SUN), ki želi izkoristiti zmožnost in pripravljenost mednarodnih deležnikov za podporo pobudam in prednostnim nalogam, s katerimi želijo nacionalne vlade obravnavati podhranjenost,
– ob upoštevanju resolucije 65.6 o celostnem izvedbenem načrtu za prehranjenost mater, dojenčkov in majhnih otrok, ki jo je leta 2012 sprejela Svetovna zdravstvena skupščina,
– ob upoštevanju pobude, poimenovane Izziv izkoreninjenja lakote (Zero Hunger Challenge), ki jo je generalni sekretar Združenih narodov predlagal na srečanju Rio+20 in v kateri poziva vlade, civilno družbo, verske skupnosti, zasebni sektor in raziskovalne institucije k sodelovanju za odpravo lakote in izkoreninjenje najhujših oblik podhranjenosti,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/70/259 z dne 1. aprila 2016 z naslovom Desetletje ukrepanja Združenih narodov na področju prehrane (2016-2025), ki ima za cilj sprožiti odločnejše ukrepe za odpravo lakote in izkoreninjenje podhranjenosti po vsem svetu ter zagotoviti univerzalni dostop do bolj zdrave in trajnejše prehrane za vse ljudi, ne glede na to, kdo so ali kje živijo,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/70/1 z dne 25. septembra 2015 z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“,
– ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja ter njihove medsebojne povezanosti in celovitosti, predvsem ciljev 1 (revščino odpraviti povsod in v vseh oblikah), 2 (končati lakoto, zagotoviti prehransko varnost in izboljšano prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo) in 12 (zagotoviti trajnostne vzorce potrošnje in proizvodnje),
– ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, sklenjenega 1. decembra 2011(1), zlasti odstavka 32 tega dokumenta, ki navaja, da je treba priznati osrednjo vlogo zasebnega sektorja pri spodbujanju inovacij, ustvarjanju blaginje, prihodkov in delovnih mest, mobilizaciji domačih virov in s tem pri zmanjševanju revščine (cilj trajnostnega razvoja 1),
– ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, ki določa, da mora zunanje delovanje EU prispevati k ciljem trajnostnega razvoja, človekovim pravicam in enakopravnosti med spoloma,
– ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki potrjuje, da mora Unija upoštevati cilj razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju,
– ob upoštevanju Konvencije o podpori pri preskrbi s hrano, ki jo je Evropska unija ratificirala 13. novembra 2013,
– ob upoštevanju svetovnega pakta Prehrana za rast, ki je bil sprejet na vrhunskem srečanju v zvezi s prehrano za rast 8. junija 2013 v Londonu,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti” (COM(2012)0586),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 z naslovom „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141) ter sklepov Sveta o prehranski varnosti in zagotavljanju zadostne hranilne vrednosti živil v okviru zunanje pomoči z dne 28. maja 2013,
– ob upoštevanju akcijskega načrta za prehrano, ki ga je leta 2014 sprejela Komisija in s katerim želi do leta 2025 (SWD(2014)0234) za 7 milijonov zmanjšati število otrok, mlajših od pet let, z motnjami v razvoju,
– ob upoštevanju prvega poročila o napredku v zvezi z akcijskim načrtom Komisije za prehrano,
– ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 2. decembra 2014 z naslovom „Izvajanje zavez politike EU na področju prehranske in hranilne varnosti: prvo dvoletno poročilo“ (COM(2014)0712),
– ob upoštevanju skupne globalne ocene, ki so jo EU, FAO in Svetovni program za hrano objavili marca 2016 in nosi naslov „Globalna analiza razmer na področju prehranske in hranilne varnosti v žariščih kriz zaradi prehranske varnosti“,
– ob upoštevanju prostovoljnih smernic Odbora za svetovno prehransko varnost z 11. maja 2012 za odgovorno upravljanje posesti zemlje, ribištva in gozdov v kontekstu nacionalne prehranske varnosti,
– ob upoštevanju okvira za ukrepanje za prehransko varnost in prehrano v dolgotrajnih krizah(2),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o novem zavezništvu za prehransko varnost in prehrano(3),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano(4),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o podhranjenosti in nedohranjenosti otrok v državah v razvoju(5),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. aprila 2015 o Expu 2015 v Milanu: Nahranimo planet – energija za življenje(6),
– ob upoštevanju Milanskega pakta mest o prehranski politiki z dne 15. oktobra 2015(7), ki ga je pripravil milanski mestni svet in podpisalo 113 mest po vsem svetu, nato pa je bil posredovan generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Munu, in ki ponazarja ključno vlogo mest pri oblikovanju politike na področju hrane,
– ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o naslednjih korakih k uresničevanju svetovnih ciljev in zavez EU o zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti v svetu (O-000099/2016 – B8-0717/2016),
– ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,
– ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,
A. ker se želi s ciljem trajnostnega razvoja 2 in z njim povezanimi cilji do leta 2030 odpraviti lakoto in podhranjenost, zlasti z zagotavljanjem priložnosti za male kmetije in povečanjem njihove produktivnosti ter trajnostnim in na podnebne spremembe odpornim kmetijstvom in prehranskimi sistemi, ki bodo omogočili prehraniti svetovno prebivalstvo, ki bo pričakovano doseglo 8,5 milijard, obenem pa zaščititi biotsko raznovrstnost, okolje ter interese in blaginjo malih kmetij;
B. ker so male kmetije s svojimi naložbami in proizvodnjo največji zasebni akter na področju kmetijstva, prehranske varnosti in prehrane;
C. ker je mogoče človekovo pravico do hrane v celoti zagotoviti le, če se korenito zmanjšata revščina in neenakost, zagotovi enakost in okrepi odpornost na pretrese, zlasti z vzpostavitvijo na pravicah temelječih socialnih varnostnih mrež in zagotavljanjem polne udeležbe ranljivih skupin in zagotavljanjem, da imajo male kmetije pašniški skupnosti dostop do zemlje in nadzor nad njo ter da lahko upravljajo vire in druga proizvodna sredstva;
D. ker je industrijska kmetijska proizvodnja vodila k povečanju emisij toplogrednih plinov, razširitvi monokultur in s tem k znatni izgubi kmetijske biotske raznovrstnosti in hitrejši eroziji tal, pri čemer so družinske in male kmetije dokazale, da so sposobne zagotoviti raznolike proizvode in povečati trajnost proizvodnje hrane s kmetijsko-ekološkimi praksami;
E. ker je bil dosežen napredek pri zmanjšanju podhranjenost, a ta ostaja prepočasen in neenak, in ker 795 milijonov ljudi po svetu trenutno ne dobi dovolj hrane, da bi živeli dostojno in aktivno življenje; ker se vsak tretji človek tako ali drugače slabo prehranjuje;
F. ker je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2012 podprla šest ciljev v zvezi s prehrano na svetovni ravni do leta 2025, in sicer 40-odstotno zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, z motnjami v razvoju, 50-odstotno zmanjšanje anemije pri ženskah v reproduktivni starosti, 30-odstotno zmanjšanje nizke porodne teže, preprečevanje povečanja prekomerne telesne teže v otroštvu, povečanje stopnje izključnega dojenja v prvih šestih mesecih za vsaj 50 % ter zmanjšanje deleža otrok, ki izgubljajo telesno težo, na manj kot 5 %;
G. ker je dojenje najbolj naraven in najboljši način prehranjevanja za novorojenčke in majhne otroke, zlasti v državah v razvoju, vendar so nepoznavanje te prakse in kulturni zadržki še vedno razlog, da se doji premajhno število majhnih otrok;
H. ker se je EU na vrhunskem srečanju v zvezi s prehrano za rast leta 2013 zavezala do leta 2025 zmanjšati število motenj v razvoju za vsaj 7 milijonov in temu cilju v obdobju 2014–2020 namenila 3,5 milijarde EUR;
I. ker ima nezadostno uživanje hrane v prvih 1 000 dneh otrokovega življenja bistvene zdravstvene, socialne in ekonomske posledice in ker ima vsak šesti otrok v svetu prenizko telesno težo, 41 milijonov otrok, mlajših od pet let, ima prekomerno telesno težo ali so debeli, in ker je v taisti starostni skupini podhranjenost vzrok za približno 45 % smrti, kar pomeni, da se vsako leto po nepotrebnem izgubijo 3 milijoni mladih življenj; ker približno 161 milijonov otrok po svetu trpi zaradi kronične podhranjenosti;
J. ker so ženske pogosto bolj ranljive z vidika pomanjkljive prehrane, kar ima več hudih posledic, med katere sodijo ogrožanje njihove produktivnosti in sposobnosti preživljanja svojih družin, tako pa se nadaljuje medgeneracijski začarani krog podhranjenosti;
K. ker se pričakuje, da bo svetovno prebivalstvo do leta 2030 doseglo 8,5 milijarde;
L. ker so učinkoviti ukrepi za preprečevanje prilaščanja zemlje v državah v razvoju, tudi konkretne možnosti za zagotavljanje varnosti zemljiške posesti, bistveni za uresničevanje globalnih ciljev in zavez EU na področju zanesljive preskrbe s hrano in prehranske varnosti v svetu ;
M. ker sta podhranjenost in neustrezna prehrana daleč največja dejavnika tveganja, odgovorna za svetovno breme bolezni;
N. ker je treba za boj proti podhranjenosti razviti trajnostno kmetijsko politiko, ki bo dajal prednost diverzifikaciji pridelkov in tako zagotavljala hranljivo hrano in raznoliko prehrano; ker so zato nadzor nad semeni, njihovo lastništvo in njihova dostopnost bistveni za odpornost prehranske varnosti malih in družinskih kmetij;
O. ker je uresničevanje pravice do hrane med drugim odvisno o dostopa do zemlje in drugih proizvodnih virov;
P. ker utegnejo naložbeni trgovinski sporazumi škodljivo vplivati na prehransko varnost in podhranjenost, če zaradi dajanja v najem ali odprodaje ornih zemljišč zasebnim vlagateljem lokalno prebivalstvo ne bo imelo dostopa do proizvodnih virov, ki jih nujno potrebuje za preživetje, ali če privedejo do tega, da se bodo velike količine hrane izvozile in prodale na mednarodnih trgih, zaradi česar bo država gostiteljica oziroma izvoznica bolj odvisna od nihanja cen blaga na mednarodnih trgih in jim bo bolj izpostavljena;
Q. ker je proizvodnja biogoriv v svetovni prehranski sistem vpeljala nove pritiske, saj je konkurent za zemljo in vodo;
R. ker netrajnostna pridelava mesa negativno vpliva na prehransko varnost; ker se tretjina svetovnega žita porabi za živalsko krmo, medtem pa je širjenje pašnikov in poljščin za prehrano eden od poglavitnih vzrokov za krčenje gozdov, zlasti v Južni Ameriki(8);
S. ker 240 milijonov ljudi v 45 državah z nizkim dohodkom in/ali državah, prizadetih zaradi konfliktov, trpi pomanjkanje hrane in vode, 80 milijonov pa krizo zaradi pomanjkanja hrane, vključno z 41,7 milijona ljudi, ki jih je leta 2016 prizadel vremenski pojav El Nino, najhujši v zadnjih desetletjih;
T. ker UNICEF navaja, da vsak dan umre 2 000 otrok, mlajših od pet let, zaradi bolezni, ki so posledica onesnaženja vode, in ker polovico bolnišničnih postelj na svetu zasedajo ljudje, ki trpijo zaradi bolezni, ki so posledica slabe kakovosti pitne vode;
U. ker bo 70 % svetovnega prebivalstva do leta 2050 živelo v mestih, zato bo združen svetovni in lokalni pristop k prehrani pomembnejši kot kdajkoli prej;
V. ker je zanesljiva preskrba s hrano bistveni pogoj za trajnostno in vključujočo rast, saj lahko gospodarske posledica podhranjenosti predstavljajo izgube v višini približno 10 % BDP na leto, in ker Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) v svojem svetovnem poročilu o prehrani za leto 2015 navaja, da se vsak dolar, porabljen za ukrepe za izboljšanje prehrane, šestnajstkratno povrne;
W. ker privatizacija semen s klavzulami o pravicah intelektualne lastnine in gensko spremenjenimi organizmi ogroža neodvisnost držav z vidika preskrbe s hrano;
1. znova potrjuje, kako pomembni so usklajeni in pospešeni ukrepi svetovnih, nacionalnih, lokalnih, vladnih, nevladnih in zasebnih akterjev, vključno z organi znanstvenih in industrijskih raziskav, ter donatorjev pri obravnavi nedohranjenosti za izpolnitev ciljev agende 2030 in uresničitev cilja trajnostnega razvoja 2 glede odprave lakote; poziva mednarodno skupnost, EU in države v razvoju, naj se vzdržijo priprave prehranskih strategij, ki bi temeljile zgolj na vnosu kalorij in predpisovanju zdravil (kot so prehranske tablete), ampak naj obravnavajo temeljne vzroke lakote in nedohranjenosti; v zvezi s tem poudarja povezave med kmetijstvom, načini prehranjevanja in zdravjem;
2. ugotavlja, da je za otroke, ki so jih njihove matere dojile, 15-krat manj verjetno, da bodo umrli zaradi pljučnice, in 11-krat manj verjetno, da bodo umrli zaradi driske, kot za otroke, ki niso bili dojeni;
3. poziva Komisijo, Svet, države članice in mednarodno skupnost, pa tudi vlade držav v razvoju, naj nemudoma zagotovijo dolgoročne finančne naložbe za prehransko in hranilno varnost ter trajnostno kmetijstvo, prav tako pa naj povečajo prehransko varnost z boljšim upravljanjem in večjo odgovornostjo, sistemskimi politikami o prehrani in hranilni vrednosti, ki bodo temeljile na pravicah, ter naj upoštevajo tako vidik spola, trajnostno kmetijstvo, rabo naravnih virov in dostop do njih, javno vodo, javne sanitarne in higienske storitve, kot tudi oblikovanje in razširitev vključujočih, na pravicah temelječih socialnih varnostnih mrež, namenjenih predvsem najranljivejšim in marginalnim skupinam;
4. poudarja, da je treba obravnavati sistemske težave, ki so odgovorne za slabo prehranjenost v vseh oblikah; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v preteklosti spodbujanje v izvoz usmerjenega kmetijstva potekalo v škodo družinskih kmetij, ki pridelujejo hrano za lokalno porabo; meni, da je ponovno vlaganje v lokalno proizvodnjo hrane, zlasti s poudarkom na malih proizvajalcih hrane in agroekoloških praksah, ključen pogoj za uspeh prehrambnih strategij; meni, da je enako pomembno vzpostaviti sheme socialnega varstva, da bi zagotovili, da bodo imeli vsi posamezniki stalen dostop do hrane z visoko hranilno vrednostjo;
5. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se tretjina vse hrane, proizvedene na svetu – približno 1,3 milijarde ton – zavrže; ugotavlja, da se največja količina zavrže v Severni Ameriki in Oceaniji, kjer se zavrže skoraj 300 kg hrane na osebo; ugotavlja, da se v EU zavrže 88 milijonov ton hrane letno, pri čemer je po vsem svetu lačnih 842 milijonov ljudi – 12 % svetovnega prebivalstva; poudarja, da je treba prilagoditi vse prehrambne sisteme, da bi odpravili izgubo ali tratenje hrane;
6. poziva Komisijo in države članice, naj pri svojih dejavnostih pozornost namenijo usklajenosti politik za razvoj in ustrezno razmislijo o spremembah svojih politik o trgovini, kmetijstvu, energiji itd. v prid svetovni prehranski varnosti;
7. globoko obžaluje prilaščanje zemljišč, ki ga izvajajo tuji vlagatelji in prizadene lokalne male kmete ter prispeva k lokalni, regionalni in nacionalni neustrezni prehranski varnosti ter revščini;
8. poziva mednarodno skupnost in EU, naj sodelujeta z državami, da bi podprli opredelitev in izvajanje kontekstu prilagojenih, izvedljivih in odpornih nacionalnih prehrambnih ciljev v skladu s cilji trajnostnega razvoja, da bi zmanjšali število motenj v razvoju in nedohranjenost; poziva Komisijo in delegacije EU, naj spodbujajo usklajene strategije in pristope pod vodstvom držav glede prehrane in prehranske varnosti ter spodbujajo izboljšanje spremljanja in odgovornosti teh strategij s strani partnerskih držav;
9. poziva EU in mednarodno skupnost, naj spodbujata svetovno „pravico do dojenja“, in izpostavlja pomen dojenja v informacijskih kampanjah o zdravju mater in otrok;
10. poziva države članice in institucije EU, naj si po najboljših zmožnostih prizadevajo za čim večjo ozaveščenost evropske javnosti o trdovratnem svetovnem problemu podhranjenosti, ki zlasti vpliva na otroke in ženske;
11. poudarja, da bi bilo treba pri ukrepih proti podhranjenosti prednost nameniti lokalni pridelavi hrane, in poudarja, kako pomembno je podpirati male kmete in kmetice kot pridelovalce hrane; poziva EU, naj v okviru svoje globalne prehrambne strategije državam v razvoju in malim kmetom pomaga pri razvoju lokalnih trgov, lokalnih vrednostnih verig in lokalnih obratov za predelavo hrane ter dostopu do njih, v povezavi s trgovinskimi politikami, ki bodo podprle takšna prizadevanja;
12. poudarja, da je v razmerah, kjer je konvencionalno kmetovanje zaznamovano z monokulturami, prehod s sistemov raznolikih poljščin na poenostavljene sisteme, ki temeljijo na žitaricah, prispeval k nedohranjenosti z mikrohranili v mnogih državah v razvoju; poziva EU, naj se v skladu s priporočili posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane zaveže k temeljnemu premiku k agroekologiji kot metodi, s katero se lahko države same prehranjujejo in izboljšajo prehranjevanje, hkrati pa rešujejo težave, ki jih povzročata podnebje in revščina; zlasti poziva EU in vlade držav v razvoju, naj podpirajo genetsko raznolikost poljščin, npr. z vzpostavitvijo lokalnih sistemov za izmenjavo semen, in ureditve glede semen, ki bodo skladne z mednarodno pogodbo o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo, ter naj vlagajo v najrazličnejše hranilne, lokalne in sezonske poljščine, ki ustrezajo kulturnim vrednotam;
13. poudarja, da je prilaščanje zemlje, ki je posledica obsežnih nakupov zemljišč v državah v razvoju, nova grožnja prehranski varnosti in prehranjevanju; poziva Komisijo, naj sprejme konkretne ukrepe za boj proti prilaščanju zemlje in pripravo akcijskega načrta za boj proti prilaščanju zemlje ter zagotovi učinkovito izvajanje smernic FAO o lastništvu posesti;
14. poziva EU, naj v skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj ukine javne pobude za proizvodnjo biogoriv, ki temeljijo na poljščinah;
15. poudarja, da je raven naložb v prehrano nezadostna, saj je bilo ukrepom v zvezi s prehrano v letu 2014 v svetovnem merilu namenjenih zgolj 0,57 % uradne razvojne pomoči, ki je zadoščala zgolj za 1,4 % skupnih potreb;
16. pričakuje od Komisije, da bo izpolnila svojo zavezo in vložila 3,5 milijarde EUR, da bi do leta 2025 zmanjšala motnje v razvoju otrok za vsaj 7 milijonov; poudarja, da je od skupaj zbranih 3,5 milijarde EUR zgolj 400 milijonov EUR namenjenih podpori ukrepom v zvezi s prehrano, preostalih 3,1 milijarde EUR pa predvidenih za ukrepe, ki sicer obravnavajo s prehrano povezana vprašanja, kot so kmetijstvo, prehranska varnost, spol, voda, sanitarne in higienske storitve ter izobraževanje, vendar ni nujno, da obravnavajo neposredne vzroke podhranjenosti otrok;
17. poudarja, da so motnje v razvoju, ki se kažejo v tem, da je otrok prenizek za svojo starost, in se pojavijo, kadar kronična nezadostna prehrana in ponavljajoča se vnetja v prvih 1 000 dneh življenja preprečijo normalno rast in razvoj, ena največjih ovir za človekov razvoj;
18. poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita politično vodstvo EU ter na svetovni in regionalni ravni spodbujata izpolnitev mednarodno dogovorjenih prehrambnih ciljev, ki bodo jasni in ambiciozni; poziva delegacije EU in Komisijo, naj spodbujajo usklajene strategije pod vodstvom držav glede prehrane in prehranske varnosti ter v sodelovanju s partnerskimi državami vključijo svetovne cilje glede prehrane v vse ustrezne razvojne programe in državne strategije;
19. poziva EU, naj zagotovi sisteme za trajnostno proizvodnjo hrane in uveljavi odporne kmetijske prakse, ki bodo povečale produktivnost in proizvodnjo, prepreči izkrivljanje trgovine na svetovnih kmetijskih trgih v skladu z mandatom kroga pogajanj o razvoju iz Dohe ter vključi najbolj prizadete države v svetovni trgovinski trg, da bi obravnavala neustrezno prehransko varnost;
20. meni, da bi bilo treba pri pregledu finančnega okvira EU upoštevati, da bosta varnost hrane in prehranska varnost izziva v prihodnjih letih, saj je pritisk na vire vedno večji; poudarja, da bi bilo to mogoče uporabiti za obravnavo trendov nedohranjenosti v državah izven EU, pa tudi v državah članicah;
21. priznava, da je treba ob motnjah v razvoju s trajnostnimi kmetijskimi politikami in zdravstvenimi sistemi obravnavati tudi druge pokazatelje nedohranjenosti, kot sta hiranje (nizka teža glede na višino) in pomanjkanje mikrohranil; poudarja, da je pojav hiranja v Južni Aziji s skoraj 15 % tako hud, da se že približuje ravni kritičnega problema javnega zdravja;
22. poudarja, da je treba humanitarno pomoč, s katero se bo obravnavala problematika hiranja, dopolniti s strategijami Komisije, ki bi povezovale humanitarne in razvojne ukrepe; poziva Komisijo, naj takoj in učinkovito opredeli prispevek iz razvojnih programov za pravkar sprejete zaveze in cilj obravnave hiranja otrok, mlajših od pet let;
23. poudarja pomen spodbujanja programov izobraževanja o prehrani v šolah in lokalnih skupnostih;
24. poziva Komisijo, naj vzpostavi jasen politični okvir za povečanje podpore nacionalnim socialnim varnostnim mrežam, skladnim z nacionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi zavezami, ki so se v številnih državah izkazale kot ključno sredstvo za povečevanje odpornosti in zmanjševanje podhranjenosti;
25. poudarja, da bi bilo treba dojenje kot najbolj naraven in najboljši način prehranjevanja za novorojenčke in majhne otroke zagotoviti prek pristne podpore za ženske, in sicer z zagotavljanjem dobre stopnje prehranjenosti, dobrih delovnih pogojev in omrežij socialne in družinske podpore, pa tudi s pravico do plačanega porodniškega dopusta;
26. poudarja, da so, če želimo izpolniti svetovne cilje glede motenj v razvoju pri otrocih, anemije žensk in dojenja, po ocenah potrebne dodatne naložbe v višini 7 milijard USD letno, ki pa bi v primerjavi z letom 2015 rešile življenje 3,7 milijona otrokom, zmanjšale število otrok z motnjami v razvoju za 65 milijonov, število žensk, ki trpijo za anemijo, pa za 265 milijonov;
27. poziva Komisijo, naj prevzame vidnejšo vlogo na področju prehranske varnosti in prehranjevanja ter sprejme dodatne obveznosti v višini 1 milijarde EUR za obravnavo s prehrano povezanih ukrepov, da bi izpolnila cilje Svetovne zdravstvene organizacije in glede prehrane in cilje trajnostnega razvoja, prav tako pa naj pripravi jasno strategijo o tem, kako namerava te cilje izvesti in jih vključiti v svoje načrte in politike, ter predstavi jasen načrt za dodelitev zbranih sredstev v obdobju 2016–2020;
28. poziva Komisijo in donatorje za povečanje stopnje prehranjenosti (SUN), naj še naprej redno poročajo o doseženem napredku v okviru zavez prehrane za rast, in sicer z uporabo skupnega metodološkega pristopa o sledenju virov, o katerem je bil dosežen dogovor na srečanju mreže SUN leta 2013 v Lusaki;
29. poudarja, da morajo biti vse politike EU usklajene z načelom usklajenosti politike za razvoj; zato poziva, naj trgovinska in razvojna politika EU spoštujeta politični in gospodarski prostor politike držav v razvoju, da bodo te države lahko vzpostavile potrebne politike za spodbujanje trajnostnega razvoja in dostojanstva za svoje prebivalce, vključno s prehransko neodvisnostjo, ob upoštevanju pravice lokalnih pridelovalcev hrane do nadzora nad svojo zemljo, semeni in vodo ter zavračanju privatizacije naravnih virov;
30. poziva, naj se oblikujejo posebni kazalniki za izvajanje akcijskega načrta EU, tudi kazalniki za spremljanje porabe za prehrano in s prehrano povezana vprašanja, pri čemer je treba izboljšati načrt odbora OECD za razvojno pomoč (DAC) v zvezi z osnovno prehrano in oblikovati označevalec DAC za ukrepe, povezane s prehrano; v zvezi s tem vztraja, da je treba določiti stroge ukrepe spremljanja in odgovornosti in s tem zagotoviti preglednost in učinkovito spremljanje napredka;
31. poziva komisijo, naj podpira male kmete pri preizkušanju in sprejemanju bolj odpornih in produktivnih kmetijskih praks (tistih, ki izpolnjujejo merilo, da so podnebno ozaveščene in agroekološko vzdržne), ki pomagajo pri zaustavitvi propadanja okolja ter povečujejo zanesljivost in ustreznost kmetijskega načina preživljanja, kar je nujen pogoj za večjo prehransko varnost in boljšo prehrano;
32. poudarja, da je pravica do vode neločljiva od pravice do hrane in da resolucija OZN iz leta 2010 še ni privedla do odločnih ukrepov, da bi se pravica do vode uveljavila kot človekova pravica;
33. poudarja, kako pomembno je sodelovati s kmeti pri zagotovitvi cenovno dostopnih, lokalno prilagojenih in izboljšanih sort poljščin ter vzpostaviti odporno in odzivno zmogljivost za proizvodnjo semen v domači lasti, ki bi bila samozadostna in ne bi bila odvisna od financiranja donatorjev;
34. poziva EU in njene države članice, naj ne podpirajo gensko spremenjenih poljščin, kadar izpolnjujejo svoje zaveze glede prehrane in zanesljive preskrbe s hrano v svetu;
35. poziva Komisijo ter druge donatorje in organe, naj izboljšajo zbiranje razčlenjenih in izčrpnih podatkov v zvezi s prehrano, da bo mogoče bolje načrtovati prihodnje ukrepe;
36. vztraja, da je treba sprejeti celosten pristop k izzivu podhranjenosti, ki zahteva ukrepe v številnih gospodarskih in družbenih sektorjih; zato poudarja pomen partnerstev z več deležniki in bistveno vlogo zasebnega sektorja pri izboljšanju prehranske varnosti in okrepitvi s prehrano povezanih ukrepov, zlasti z inovacijami in naložbami v trajnostno kmetijstvo ter izboljšanjem družbenih, gospodarskih in okoljskih praks v kmetijstvu in prehranskih sistemih;
37. poziva Komisijo, naj še naprej ohrani vodilno vlogo med donatorji pri izkoreninjanju nedohranjenosti, tako da pospeši svoje ukrepe za izpolnitev svojih zavez ter zagotovi pomoč in podporo, da bi tako preverili napredek, dosežen glede na zaveze pakta Prehrana za rast iz leta 2013, ter sprejeli nove zaveze, da bi tako zapolnili vrzel pri financiranju na področju prehrane;
38. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Afriški uniji, Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter Svetovni zdravstveni organizaciji.
Viri: Poročilo posebnega poročevalca o pravici do hrane Olivierja De Schutterja, 24. januar 2014: http://www.srfood.org/images/stories/pdf/officialreports/20140310_finalreport_en.pdf