Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, ter 21. konference pogodbenic (COP 21) UNFCCC in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju 18. konference pogodbenic (COP 18) UNFCCC in osme konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 8), ki sta potekali od 26. novembra do 8. decembra 2012 v Dohi v Katarju, in sprejetja spremembe protokola, s katero je bilo vzpostavljeno drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola, in sicer od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2020,

–  ob upoštevanju, da je bil Pariški sporazum 22. aprila 2016 odprt za podpis na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku in da bo ostal odprt do 21. aprila 2017, in tega, da ga je podpisalo 180 držav in da je 27 držav, ki v ozračje skupaj prispevajo 39,08 % odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, deponiralo listine o njegovi ratifikaciji (stanje z dne 7. septembra 2016),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2016 z naslovom Po pariški konferenci: ocena vpliva Pariškega sporazuma (COM(2016)0110),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. aprila 2013 z naslovom Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013)0216) in priloženih delovnih dokumentov služb Komisije,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju dokumenta o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih EU in njenih držav članic, ki sta ga Latvija in Evropska komisija 6. marca 2015 predložili UNFCCC,

–  ob upoštevanju 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) in njegovega zbirnega poročila,

–  ob upoštevanju zbirnega poročila Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) iz novembra 2014 z naslovom The Emissions Gap Report 2014 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2014) in poročila UNEP o vrzelih pri prilagajanju za leto 2014,

–  ob upoštevanju deklaracije voditeljev, sprejete na vrhunskem srečanju skupine G-7 v dvorcu Elmau v Nemčiji, ki je potekalo 7. in 8. junija 2015, z naslovom Think ahead. Act together (Predvidevajmo. Ukrepajmo skupaj), v kateri so ponovno poudarili, da nameravajo spoštovati zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 do 70 % do leta 2050 glede na leto 2010, pri čemer bi morali zagotoviti, da bo zmanjšanje bližje 70 % kot 40 %,

–  ob upoštevanju izjave voditeljev, sprejete 26. in 27. maja 2016 na vrhunskem srečanju skupine G-7 v Ise-Šimi na Japonskem, v kateri so vse pogodbenice pozvali k prizadevanjem, da bi Pariški sporazum začel veljati leta 2016,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) iz februarja 2016 z naslovom Too late, too sudden: Transition to a low-carbon economy and systemic risk (Prepozno, preveč nenadno: prehod na nizkoogljično gospodarstvo in sistemsko tveganje),

–  ob upoštevanju enciklike „Laudato Si’“,

–  ob upoštevanju 10 ključnih sporočil o podnebnih spremembah, ki jih je mednarodni forum za vire objavil decembra 2015,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker bo Pariški sporazum začel veljati 30. dan po datumu, ko bo vsaj 55 pogodbenic konvencije, ki po oceni v ozračje skupaj prispevajo vsaj 55 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, deponiralo svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu k OZN;

B.  ker načrt zmanjšanja, predstavljen v predlogih Komisije za okvir podnebne politike do leta 2030, ni v skladu s cilji, določenimi v Pariškem sporazumu; ker bi bilo treba najprej cilje znova prilagoditi v smeri zgornjega dela razpona do leta 2050, tj. 95 % do leta 2050;

C.  ker prizadevanj za blažitev globalnega segrevanja ne bi smeli razumeti kot oviro za gospodarsko rast, temveč – ravno nasprotno – kot gonilo pri doseganju nove in trajnostne gospodarske rasti ter zaposlovanja;

D.  ker lahko podnebne spremembe zaostrijo tekmovanje za vire, kot so hrana, voda in pašniki, poglobijo gospodarske težave in politično nestabilnost ter bi lahko postale glavni vzrok za preseljevanje prebivalstva znotraj in zunaj nacionalnih meja, in to v ne zelo daljni prihodnosti; ker bi zato morali migracije, ki so posledica podnebnih sprememb, obravnavati kot eno od najpomembnejših vprašanj na mednarodni ravni;

E.  ker bodo zaradi podnebnih sprememb najbolj prizadete države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in majhne otoške države v razvoju, ki nimajo dovolj virov, da bi se pripravile na prihajajoče spremembe in se jim prilagodile; ker Medvladni odbor za podnebne spremembe navaja, da je zlasti Afrika ranljiva za izzive, ki jih to predstavlja, ter tako še posebej izpostavljena motnjam pri oskrbi z vodo, skrajnim vremenskim pojavom in neustrezni prehranski varnosti, ki je posledica suše in dezertifikacije;

F.  ker so EU in njene države članice 6. marca 2015 dokument o svojih načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih posredovale UNFCCC, ki zavezuje k obvezujočemu cilju vsaj 40 % domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990, kot je določeno v sklepih Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030;

Podnebni ukrepi na trdni znanstveni podlagi

1.  želi spomniti, da na podlagi znanstvenih dognanj, predstavljenih v petem ocenjevalnem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe iz leta 2014, podnebne spremembe potekajo, človekove dejavnosti pa so od srede 20. stoletja glavni vzrok opaženega segrevanja; je zaskrbljen, ker so obsežne in pomembne posledice podnebnih sprememb že vidne v naravnih in človeških sistemih na vseh celinah in v vseh oceanih;

2.  je seznanjen z ugotovitvami sekretariata UNFCCC, da bomo z nadaljevanjem sedanjih ravni globalnih emisij toplogrednih plinov v naslednjih petih letih porabili „ogljični proračun“, ki zadostuje za ohranjanje globalnega povprečnega povišanja temperature za največ 1,5 °C; poudarja, da bi morale vse države pospešiti prehod na nično stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in odpornost na podnebne spremembe, kot je bilo dogovorjeno v okviru Pariškega sporazuma, da bi preprečili najhujše posledice globalnega segrevanja;

3.  poziva razvite države, zlasti EU, naj korenito zmanjšajo svoje emisije toplogrednih plinov, in sicer bolj, kot so se zavezale, da bi se v čim večji meri izognili potrebi po obsežnih „negativnih emisijah“, saj ta tehnologija še ni uspešna, družbeno sprejemljiva, stroškovno učinkovita ali varna;

Nujnost ratifikacije in izvajanja Pariškega sporazuma

4.  pozdravlja Pariški sporazum o podnebnih spremembah kot pomemben mejnik v boju proti podnebnim spremembam in v večstranskem sodelovanju; meni, da je sporazum ambiciozen, uravnotežen, pravičen in pravno zavezujoč ter da sprejetje sporazuma in skupna razglasitev načrtovanih, nacionalno določenih prispevkov 187 pogodbenic pred koncem konference COP 21 pomenita pomembno prelomnico za celovito in skupno globalno ukrepanje, sporazum pa bo, ko bo uresničen, dokončno in nepovratno pospešil prehod na podnebno nevtralno svetovno gospodarstvo, ki bo odporno na podnebne spremembe;

5.  toplo pozdravlja zavezo vseh držav, da bodo povišanje povprečne globalne temperature ohranile pod 2 °C glede na predindustrijske ravni in da si bodo hkrati prizadevale za omejitev tega povišanja na 1,5 °C, pa tudi cilj, da bi v drugi polovici tega stoletja dosegli ravnotežje med emisijami, katerih viri so antropogeni, in odstranitvijo toplogrednih plinov v ponorih (nična stopnja neto emisij), in sicer na podlagi enakosti;

6.  želi spomniti, da omejitev povišanja globalne temperature precej pod 2 °C ne zagotavlja, da bomo preprečili znatne negativne podnebne učinke; priznava, da je treba najprej jasno razumeti, kaj prinašajo posebne politike za omejitev povišanja globalne temperature na povprečno 1,5° C; zato pozdravlja, da bo Medvladni forum o podnebnih spremembah leta 2018 v ta namen pripravil posebno poročilo; poudarja, da ne smemo precenjevati potenciala ponorov kot prispevka k nevtralnosti emisij;

7.  želi spomniti, da je za omejitev povišanja globalne povprečne temperature pod 2 °C ob hkratnem prizadevanju za omejitev tega povišanja na 1,5 °C potrebno zgodnje razogljičenje, globalne emisije toplogrednih plinov pa bi morale svoj vrh doseči čim prej; želi spomniti, da naj bi globalne emisije odpravili do leta 2050 ali kmalu po tem; poziva vse strani, ki to zmorejo, naj dosežejo svoje nacionalne cilje in izvedejo svoje nacionalne strategije glede razogljičenja tako, da dajo prednost odpravi emisij premoga, ki je vir energije, ki najbolj onesnažuje, EU pa poziva, naj v ta namen sodeluje z mednarodnimi partnerji, tako da ponudi primere dobre prakse;

8.  poudarja, da pravno zavezujoč Pariški sporazum in začrtana pot k razogljičenju dajeta zanesljive smernice za odločanje in da bosta preprečila drago vezavo na visokoogljične naložbe, prinesla gotovost in predvidljivost za podjetja in vlagatelje, pa tudi spodbudila premik od naložb v fosilna goriva k nizkoogljičnim naložbam;

9.  poudarja, da je tudi brez znanstvenih dokazov o tem, kaj omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C pomeni za vsak posamezni sektor in regijo, jasno, da sedanja prizadevanja držav niso dovolj, da bi dosegli te mejne vrednosti, ki so še varne za najranljivejše države; poziva vse države, zlasti razvite, naj okrepijo skupna prizadevanja in v okviru spodbujevalnega dialoga leta 2018 povečajo svoje nacionalno določene prispevke; poziva EU, naj se v zvezi s tem v svojih nacionalno določenih prispevkih za leto 2030 zaveže nadaljnjemu zmanjšanju emisij; opozarja, da ukrepi zgolj v Evropski uniji ne bodo zadostovali, zato poziva Svet in Komisijo, naj okrepita dejavnosti spodbujanja drugih partneric, da bi storile enako;

10.  pozdravlja zavezo iz Pariškega sporazuma glede zmanjšanja globalnih emisij na nično stopnjo neto v drugi polovici stoletja; priznava, da to pomeni, da mora večina sektorjev v EU nično stopnjo emisij doseči bistveno prej; poudarja, da mora EU izvajati pritisk na pogodbenice, ki niso na poti, skladni s Pariškim sporazumom;

11.  se zavzema za zgodnji začetek veljavnosti Pariškega sporazuma ter poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo zgodnjo in hitro ratifikacijo, da ne bi zakasnili njegovega začetka veljavnosti; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu in pristojnim odborom redno poroča o napredku pri postopkih ratifikacije in še posebej o razlogih za morebitne ovire, ki bi se še pojavljale; pozdravlja, da je več držav članic že začelo nacionalni postopek ratifikacije in da so ga nekatere že tudi dokončale;

12.  obžaluje pa, da vsota vseh načrtovanih, nacionalno določenih prispevkov sveta nikakor ne bo približala cilju 2 °C; opozarja, da so potrebne dodatne ambicije, in poziva k skupnemu ukrepanju EU in drugih večjih onesnaževalk, da bi načrtovane, nacionalno določene prispevke bolj uskladili z zavezami Pariškega sporazuma; poudarja, kako nujno in izredno pomembno je, da vse strani, tudi EU, v svojih nacionalno določenih prispevkih vsakih pet let v skladu z mehanizmom ambicij iz Pariškega sporazuma povečajo svoje zaveze glede zmanjšanja emisij; meni, da so nacionalno določeni prispevki ključno orodje pri nacionalnem razvojnem načrtovanju v sinergiji s trajnostnimi razvojnimi cilji;

13.  poudarja, da je pomembno, da EU pokaže svojo zavezanost Pariškemu sporazumu, tudi s pregledom lastnih srednje- in dolgoročnih ciljev in instrumentov politike, in da ta proces čim prej začne ter tako omogoči celovito razpravo, v kateri bi moral imeti Evropski parlament ključno vlogo, in sicer v partnerstvu s predstavniki nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, pa tudi civilne družbe in poslovnega sektorja; poziva Evropsko komisijo, naj za EU pripravi strategijo ničnih emisij do sredine stoletja, ki bo vključevala stroškovno učinkovit način za izpolnitev cilja nične stopnje neto emisij, sprejetega v Pariškem sporazumu;

Konferenca pogodbenic COP 22 v Marakešu

14.  meni, da bi morali na pogajanjih doseči napredek glede ključnih delov Pariškega sporazuma, kar zajema okrepljeni okvir preglednosti, podrobnosti o globalnem pregledu stanja, nadaljnje smernice o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih, dogovor glede diferenciacije, izgube in škode, podnebno financiranje in podporo za namene zmogljivosti, vključujoče upravljanje na več ravneh, pa tudi mehanizem za spodbujanje izvajanja in skladnosti; odločno poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo zaveze, dogovorjene v okviru Pariškega sporazuma, zlasti glede prispevka EU k blaženju in prilagajanju, pa tudi glede njene podpore na področjih financ, prenosa tehnologij in gradnje zmogljivosti, ne glede na morebitne spremembe statusa držav članic EU;

15.  poudarja, da je pri skupnih prizadevanjih za boj proti podnebnim spremembam in za upoštevanje Pariškega sporazuma čas bistvenega pomena; poudarja, da je EU zmožna in dolžna biti zgled drugim in da bi morala svoje podnebne in energetske cilje takoj začeti usklajevati z dogovorjenim mednarodnim ciljem glede omejitve povišanja globalne povprečne temperature pod 2 °C ter si hkrati prizadevati za omejitev povišanja na 1,5 °C;

16.  spodbuja EU in države članice, naj nadaljujejo z dejavno udeležbo v tako imenovani koaliciji ambicioznih in se zavežejo, da bodo pospešile napredek pri pogajanjih in podpirale maroško predsedstvo pri njegovih prizadevanjih za prispevek obnovljivih virov energije in ukrepe prilagoditve v svetovnem boju proti podnebnim spremembam;

17.  poudarja, da je treba začeti razpravljati o obliki „spodbujevalnega dialoga“ leta 2018, ki bo glede na sedanje načrtovane, nacionalno določene prispevke ključna priložnost za odpravo dolgotrajne vrzeli v blažilnih ukrepih; meni, da bi morala imeti EU proaktivno vlogo v tem prvem spodbujevalnem dialogu, v okviru katerega bi ocenili skupne ambicije in napredek pri izpolnjevanju zavez; poziva Komisijo in države članice, naj dovolj pred začetkom spodbujevalnega dialoga predložijo zaveze za nadaljnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki bodo večje od sedanjih zavez na podlagi Pariškega sporazuma in s katerimi bomo v skladu z zmogljivostmi EU ustrezno prispevali k odpravi vrzeli v blažilnih ukrepih;

18.  želi spomniti, da je povečanje obsega blažilnih ukrepov v obdobju pred letom 2020 nujen prvi pogoj, če želimo izpolniti dolgoročne cilje iz Pariškega sporazuma, in ključen element za oceno uspešnosti konference pogodbenic COP 22 v Marakešu;

Ambicije za obdobje do leta 2020 in Kjotski protokol

19.  ugotavlja, da je EU že na dobri poti, da do leta 2020 preseže zastavljene cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in izpolni cilj glede obnovljivih virov energije do leta 2020, ter da so bile z energijsko učinkovitejšimi stavbami, izdelki, industrijskimi procesi in vozili dosežene pomembne izboljšave glede energetske intenzivnosti, hkrati pa je evropsko gospodarstvo od leta 1990 realno zraslo za 45 %; vendar poudarja, da je potrebnih več ambicij in ukrepov, da bi ohranili zadostne spodbude za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki je potrebno za izpolnitev podnebnih in energetskih ciljev EU do leta 2050; poudarja, da v sektorjih prometa in kmetijstva glede na cilje za leto 2020 ni bil dosežen zadosten napredek pri zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in da je treba okrepiti prizadevanja v zvezi s prispevkom teh sektorjev k zmanjšanju emisij do leta 2030;

20.  poudarja, da so bili cilji 20-20-20 na področju emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in prihrankov energije ključni dejavniki tega napredka, bistveno pa so prispevali tudi k ohranjanju več kot 4,2 milijona delovnih mest v različnih ekoloških panogah, ki so v času krize dosegale nepretrgano rast;

21.  želi pojasniti, da bi bilo treba drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola kljub njegovemu omejenemu obsegu obravnavati kot zelo pomemben vmesni korak, in zato poziva pogodbenice, vključno z državami članicami EU, naj čim prej zaključijo postopek ratifikacije; ugotavlja, da je Parlament z odobritvijo opravil svoj del naloge, in izreka pohvalo državam članicam, ki so že zaključile svoje notranje postopke;

Skupno prizadevanje vseh sektorjev

22.  pozdravlja razvoj sistemov trgovanja z emisijami v svetu, vključno s 17 tovrstnimi sistemi, ki delujejo na štirih celinah in predstavljajo 40 % svetovnega BDP in ki na stroškovno učinkovit način pomagajo zmanjševati emisije v svetovnem merilu; poziva Komisijo, naj spodbuja povezovanje med sistemom EU za trgovanje z emisijami in drugimi tovrstnimi sistemi, da bi ustvarili mednarodne mehanizme za trg ogljika in tako povečali ambicije glede podnebnih ciljev, hkrati pa bi se zaradi izenačevanja konkurenčnih pogojev zmanjšala nevarnost selitve virov CO2 ; poziva k odločnim prizadevanjem, da države članice s spremenjenim statusom ostanejo v sistemu EU za trgovanje z emisijami; poziva Komisijo, naj uvede varovala, da bodo povezave s sistemom EU za trgovanje z emisijami trajno prispevale k blaženju podnebnih sprememb in ne bodo škodovale uresničevanju cilja EU glede domačih emisij toplogrednih plinov;

23.  poudarja, da imajo emisije zaradi uporabe zemljišč (kmetijskih, pašnih, gozdnih in ostalih) po ugotovitvah Medvladnega foruma o podnebnih spremembah velik potencial za stroškovno učinkovito blaženje podnebnih sprememb in povečanje odpornosti ter da je za boljše ocenjevanje in povečanje potenciala emisij zaradi uporabe zemljišč za zajemanje ogljikovega dioksida in za zagotovitev varne in trajne sekvestracije CO2 potrebno okrepljeno delovanje EU in mednarodno sodelovanje; se zaveda posebnih priložnosti, ki jih v tem pogledu ponuja kmetijsko-gozdarski sektor; poudarja pomen dogovora o posredni spremembi rabe zemljišč, doseženega na začetku parlamentarnega obdobja, in upa, da bo prispevek Parlamenta k pogajanjem lahko pomenil podlago za ambiciozno rešitev pri prihodnjem pregledu pravil;

24.  se zaveda, da zaradi krčenja in uničevanja gozdov nastane 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, ter poudarja vlogo gozdov in aktivnega gospodarjenja z njimi pri blažitvi podnebnih sprememb ter to, da je treba povečati prilagodljivost in odpornost gozdov na podnebne spremembe; poudarja, da se je treba pri prizadevanjih za blažitev posledic osredotočiti na sektor tropskega gozda (REDD+); poudarja, da se bo brez teh prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb verjetno izkazalo, da je cilj omejitve globalnega segrevanja na manj kot 2 °C nedosegljiv; poleg tega poziva EU, naj okrepi mednarodno financiranje za zmanjšanje krčenja gozdov v državah v razvoju;

25.  poudarja, da je človekove pravice pomembno ohraniti v središču podnebnih ukrepov, ter vztraja, naj Komisija in države članice zagotovijo, da se bo pri pogajanjih o prilagoditvenih ukrepih upoštevala potreba po spoštovanju, varstvu in spodbujanju človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov, polno in enakopravno udeležbo žensk ter aktivnim spodbujanjem pravičnega prehoda delovne sile z ustvarjanjem dostojnega dela in kakovostnih delovnih mest za vse;

26.  poziva, da se sektor LULUCF vključi v podnebni in energetski okvir EU do leta 2030, saj je treba te emisije upoštevati ločeno, da ponor LULUCF v EU ne bo izrabljen za krčenje blažilnih ukrepov v drugih sektorjih;

27.  želi spomniti, da je prometni sektor drugi največji sektor po emisijah toplogrednih plinov; obžaluje, da v pariškem sporazumu sektorja mednarodnega letalskega in ladijskega prevoza nista omenjena; vztraja, da je treba sprejeti vrsto strategij, namenjenih zmanjšanju emisij tega sektorja; ponovno poudarja, da si morajo pogodbenice UNFCCC prizadevati za učinkovito regulacijo in omejitev emisij v mednarodnem letalskem in ladijskem prometu v skladu s potrebami in nujnostjo; poziva vse pogodbenice, naj si prek Mednarodne organizacije civilnega letalstva in Mednarodne pomorske organizacije prizadevajo razviti svetovni okvir politik, ki bo omogočal učinkovit odziv, ter do konca leta 2016 sprejmejo ukrepe za določitev ustreznih ciljev za doseganje potrebnega zmanjšanja precej pod ciljem 2 °C;

28.  želi spomniti, da so bile emisije toplogrednih plinov iz letalstva 1. januarja 2012 vključene v sistem EU za trgovanje z emisijami, s čimer so vsi letalski prevozniki v okviru tega sistema dolžni pridobiti pravice do ogljikovih emisij; je seznanjen z odločitvama o začasni zaustavitvi vključitve v sistem („Stop-the-Clock“) iz leta 2013 in 2014, s čimer se je začasno zmanjšalo področje uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami, in sicer niso bili vključeni mednarodni leti, namen tega pa je bil omogočiti Mednarodni organizaciji civilnega letalstva dovolj časa za razvoj globalnega tržnega ukrepa za zmanjšanje emisij iz mednarodnega letalstva, in tudi s tem, da bo ta izjema od leta 2017 prenehala veljati;

29.  poziva, naj se v okviru potekajočega 39. zasedanja skupščine Mednarodne organizacije civilnega letalstva vzpostavi pošten in trden globalni tržni ukrep, ki naj se na mednarodni ravni izvaja od leta 2020; izraža veliko razočaranje zaradi predloga, o katerem zdaj razpravljajo v Mednarodni organizaciji civilnega letalstva, in želi spomniti, da je o spremembi obstoječe zakonodaje o vključitvi letalstva v sistem EU za trgovanje z emisijami mogoče razmišljati samo, če bo globalni tržni ukrep ambiciozen, ter da bodo v vsakem primeru notranji evropski leti še naprej vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami;

30.  opominja na opozorilo Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), da je treba pravočasno spoznati, kako pomembno je nadzorovati emisije, sicer bi utegnilo priti do nenadnega količinskega omejevanja pri uporabi virov energije, bogatih z ogljikom, stroški prehoda pa bi bili temu ustrezno višji, z morebitnimi posledicami za gospodarske dejavnosti in finančne ustanove; poziva Komisijo, naj natančneje oceni morebitna sistemska tveganja nenadnega prehoda in po potrebi predlaga zahteve in politike za preglednost finančnih trgov, da bi sistemska tveganja čim bolj omejila;

31.  poudarja, da bo krožno gospodarstvo odigralo osrednjo vlogo pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo; opozarja, da ukrepi, ki bodo osredotočeni samo na zmanjšanje emisij, ne bodo pa upoštevali prispevka obnovljivih virov energije in učinkovite rabe virov, ne bodo izpolnili svojih ciljev; meni, da je treba na konferenci COP 22 glede na emisije toplogrednih plinov zaradi izkoriščanja surovin in ravnanja z odpadki ustrezno obravnavati prehod v svetovno krožno gospodarstvo;

32.  poudarja celovito, sistemsko perspektivo pri oblikovanju in izvajanju politik za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, pri tem pa opozarja predvsem na ločitev gospodarske rasti in dobrobiti ljudi od porabe virov, saj učinkovita raba virov zmanjšuje tako emisije toplogrednih plinov kot tudi druge vrste obremenitve okolja in virov, obenem pa olajša trajnostno rast, politika, ki se osredotoča zgolj na zmanjševanje toplogrednih plinov, pa po drugi strani ne zagotavlja tudi preudarne rabe virov; poudarja, da učinkovita raba virov zagotavlja ekonomski in ekološki dobiček; poudarja tudi, da je lahko krožno gospodarstvo in posledično smotrna raba naravnih virov osrednji vzvod pri vprašanju podnebnih sprememb; tako je velik delež energetske porabe neposredno povezan s pridobivanjem, predelavo, prevozom, pretvorbo, uporabo in odstranjevanjem virov; povečanje storilnosti na področju virov z večjo učinkovitostjo in manjšim tratenjem virov s ponovno uporabo, predelavo in recikliranjem prav tako bistveno zmanjšuje porabo virov in emisije toplogrednih plinov; v zvezi s tem opozarja na delo medvladnega foruma za vire;

Zmanjšanje emisij, ki niso emisije CO2

33.  pozdravlja izjavo voditeljev, sprejeto na vrhunskem srečanju skupine G-7 26. in 27. maja 2016 v Ise-Šimi na Japonskem in v kateri je poudarjen pomen zmanjšanja emisij neobstojnih onesnaževalcev ozračja, vključno s črnim ogljikom, fluoriranimi ogljikovodiki in metanom, s čimer bi pomagali upočasniti stopnjo kratkoročnega segrevanja;

34.  poziva k sprejetju ambiciozne postopne globalne odprave uporabe fluoriranih ogljikovodikov v okviru Montrealskega protokola; opozarja, da je EU sprejela ambiciozno zakonodajo za njihovo postopno zmanjšanje za 79 % do leta 2030, saj so okolju prijazne alternative široko dostopne in bi bilo treba v celoti izkoristiti njihov potencial; ugotavlja, da postopno opuščanje uporabe fluoriranih ogljikovodikov ponuja priložnost, ki je ni težko izkoristiti, za blažilne ukrepe v EU in zunaj nje;

Industrija in konkurenčnost

35.  poudarja, da je boj proti podnebnim spremembam prednostna naloga, za katero bi si bilo treba prizadevati po vsem svetu, pri tem za zagotavljati energetsko varnost ter razvoj trajnostne gospodarske rasti in delovnih mest;

36.  poudarja, da s podnebjem povezane naložbe zahtevajo stabilen in predvidljiv pravni okvir in jasne politične signale;

37.  odobrava, da Kitajska in druge večje tekmice energetsko intenzivnih panog v EU uvajajo trgovanje z emisijami in druge mehanizme za oblikovanje cen; meni, da bi morala EU ohraniti ustrezne in sorazmerne ukrepe, da bi zagotovila konkurenčnost svoje industrije, dokler ne bodo doseženi enaki tržni pogoji, ter po potrebi preprečiti selitev virov CO2, ob upoštevanju, da so energetska, industrijska in podnebna politika tesno povezane;

38.  poudarja, kako pomembno je bolje uporabiti obstoječe programe in instrumente, kot je Obzorje 2020, ki se jih lahko udeležijo tudi tretje države, zlasti na področjih energije, podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, pa tudi vključiti trajnost v ustrezne programe;

Energetska politika

39.  poziva EU, naj mednarodno skupnost pripravi k takojšnjemu sprejetju konkretnih ukrepov – vključno s časovnim razporedom – za postopno odpravo okolju ali gospodarstvu škodljivih subvencij, med drugim za fosilna goriva;

40.  poudarja, da bi ambicioznejši cilj za energetsko učinkovitost v Evropski uniji lahko prispeval k doseganju ambicioznega podnebnega cilja, hkrati pa zmanjšal tveganje selitve virov CO2 ;

41.  poudarja, da so energijska učinkovitost in obnovljivi viri energije pomembni za zmanjšanje emisij, pa tudi za ekonomske prihranke, energetsko varnost ter preprečevanje in blaženje energijske revščine, da se pomaga ranljivim in revnim gospodinjstvom in se jih zaščiti; poziva k zavzemanju za ukrepe za energijsko učinkovitost in razvoj obnovljivih virov energije (tj. s spodbujanjem lastne proizvodnje in porabe teh virov) po vsem svetu ter opominja, da sta to dva glavna cilja energetske unije EU;

Raziskave, inovacije in digitalne tehnologije

42.  poudarja, da so raziskave in inovacije na področju politik glede podnebnih sprememb in prilagoditve nanje ter z viri gospodarne tehnologije z nizkimi emisijami ključne v boju proti podnebnim spremembam na stroškovno učinkovit način, poleg tega pa zmanjšujejo odvisnost od fosilnih goriv in bi morale spodbujati rabo sekundarnih surovin; zato poziva k svetovnim zavezam za okrepitev in osredotočenje naložb na to področje;

43.  želi spomniti, da je področje raziskav, inovacij in konkurenčnosti eden od petih stebrov strategije EU za energetsko unijo; je seznanjen, da je EU odločena ohraniti vodilno vlogo v svetu na teh področjih, pri tem pa razviti tesno znanstveno sodelovanje z mednarodnimi partnerji; poudarja pomen izgradnje in ohranjanja trdnih zmogljivosti za inovacije, tako v razvitih državah kot v državah v vzponu, za uvedbo čistih in trajnostnih energetskih tehnologij;

44.  želi spomniti na pospeševalno vlogo, ki jo lahko imajo digitalne tehnologije pri preoblikovanju energetskega sistema; poudarja, kako pomembno je razviti tehnologije za shranjevanje energije, ki bodo prispevale k razogljičenju sektorjev pridobivanja energije ter ogrevanja in hlajenja gospodinjstev;

45.  poudarja pomen povečanja števila kvalificiranih delavcev, dejavnih v industriji, ter podpiranja znanja in dobre prakse za spodbuditev ustvarjanja kakovostnih delovnih mest ob hkratnem podpiranju prehoda delovne sile, kjer je to potrebno;

46.  poziva k boljši uporabi tehnologije, kot so vesoljski sateliti, za natančno zbiranje podatkov o emisijah, temperaturi in podnebnih spremembah; zlasti opozarja na prispevek programa Copernicus; poziva tudi k preglednemu sodelovanju in izmenjavi informacij med državami ter odprtosti podatkov za znanstveno skupnost;

Vloga nedržavnih akterjev

47.  poudarja, da si vse več nedržavnih akterjev prizadeva za razogljičenje in povečanje odpornosti na podnebne spremembe; poudarja pomen strukturiranega in konstruktivnega dialoga med vladami, poslovnim svetom, vključno z malimi in srednjimi podjetji, mesti, regijami, mednarodnimi organizacijami, civilno družbo ter akademskimi ustanovami, pa tudi zagotovitve njihove udeležbe pri načrtovanju in izvajanju podnebnih ukrepov, da bi na svetovni ravni odločno ukrepali v smeri nizkoogljičnih in odpornih družb; pozdravlja oblikovanje svetovnega programa za ukrepanje proti podnebnim spremembam, ki je nadgradnja akcijskega programa Lima-Pariz in v katerem je zajetih 70 pobud več deležnikov v različnih sektorjih;

48.  poudarja, da bi bilo treba platformo nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (NAZCA) v celoti vključiti v okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC); ugotavlja, da lokalni in regionalni organi največ prispevajo k akcijskemu programu Lima-Pariz in platformi NAZCA ter da so že izkazali zavezanost uresničevanju pariškega sporazuma, kar zadeva blaženje in prilagajanje, horizontalno usklajevanje in vključevanje podnebne politike, krepitev vpliva lokalnih skupnosti in državljanov ter spodbujanje družbenih sprememb in inovacij, zlasti prek pobud, kot sta svetovna konvencija županov in memorandum o soglasju o omejitvi segrevanja na manj kot 2 °C;

49.  poziva EU in njene države članice, naj skupaj z vsemi akterji civilne družbe (institucijami, zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi) razvijejo pobude v poglavitnih sektorjih (energetika, tehnologija, mesta, promet in drugo) ter pobude za prilagoditev in večjo odpornost na podnebne spremembe, da bi se odzvali na izzive prilagajanja, npr. kar zadeva dostop do vode, zanesljivo oskrbo s hrano ali preprečevanje tveganj; poziva vse vlade in vse akterje civilne družbe, naj podprejo to agendo ukrepov;

50.  meni, da je pomembno zagotoviti, da bo za legitimno lobiranje med pogajanji o prihodnji konferenci COP 22 značilna kar največja preglednost ter da bodo vsi uradno priznani deležniki uživali enak dostop do vseh potrebnih informacij;

51.  opozarja pogodbenice in OZN, da so individualni ukrepi enako pomembni kot vladni in institucionalni ukrepi; zato poziva k prizadevanjem v smislu kampanj in ukrepov za ozaveščanje in obveščanje javnosti o majhnih in velikih dejanjih, ki lahko prispevajo k boju proti podnebnim spremembam v razvitih državah in v državah v razvoju;

Odpornost na podnebne spremembe prek prilagajanja

52.  poudarja, da so prilagoditveni ukrepi neizogibni za vse države, če želijo čim bolj zmanjšati negativne učinke in izkoristiti priložnosti za rast in trajnostni razvoj, ki bosta odporna na podnebne spremembe; poziva, naj se v skladu s tem določijo dolgoročni cilji za prilagajanje; želi spomniti, da so države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in male otoške države v razvoju, ki so najmanj odgovorne za podnebne spremembe, najbolj dovzetne za njihove škodljive učinke in imajo najmanj zmogljivosti za prilagajanje nanje;

53.  poziva Komisijo, naj pregleda strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam, sprejeto leta 2013; prosi jo tudi, naj predlaga pravno zavezujoče instrumente, če bo ocenila, da ukrepi držav članic ne zadostujejo;

54.  opozarja na hude in pogosto nepopravljive posledice nedejavnosti ter spominja, da podnebne spremembe na različne, a vedno zelo škodljive načine, vplivajo na vse regije po svetu ter povzročajo migracijske tokove in smrt, pa tudi gospodarske, ekološke in socialne izgube; poudarja, da so za uresničitev naših podnebnih ciljev ter za spodbujanje rasti bistvenega pomena politično in finančno usklajena globalna prizadevanja za raziskave, razvoj in inovacije na področju čistih in obnovljivih energetskih tehnologij in energetske učinkovitosti;

55.  poziva, da se je treba resno zavedati problematike podnebnih beguncev in njenega obsega, ki je posledica podnebnih katastrof, te pa povzroča globalno segrevanje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je moralo zaradi poplav, neurij, potresov in drugih nesreč med letoma 2008 in 2013 dom zapustiti 166 milijonov ljudi; posebej opozarja, da bi lahko zaradi dogajanja v nekaterih delih Afrike in Bližnjega vzhoda, ki je povezano s podnebjem, prišlo do politične nestabilnosti, gospodarske stiske in stopnjevanja begunske krize v Sredozemlju;

56.  pozdravlja prizadevanja varšavskega mednarodnega mehanizma za izgubo in škodo, ki bo pregledan na COP 22; poziva ta mehanizem, naj še naprej raziskuje in poglablja strokovno znanje o tem, kako posledice podnebnih sprememb vplivajo na migracijske vzorce, razseljevanje in mobilnost ljudi, ter spodbuja uporabo teh dognanj in strokovnega znanja;

57.  poziva EU in vse druge države, naj obravnavajo socialne učinke podnebnih sprememb in njihov vpliv na človekove pravice, naj zagotovijo varstvo in spodbujanje človekovih pravic in solidarnosti ter podprejo revnejše države, katerih zmogljivosti so zaradi podnebnih sprememb izčrpane;

Podpora državam v razvoju

58.  poudarja, da so pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma pomembno vlogo odigrale tudi države v razvoju ter da je treba tem državam pomagati pri uresničevanju njihovih podnebnih načrtov s celovitim izkoriščanjem sinergij med ustreznimi cilji trajnostnega razvoja v okviru sprejetih podnebnih ukrepov, akcijskim programom iz Adis Abebe in Agendo 2030;

59.  poudarja, da je treba spodbujati univerzalni dostop do trajnostne energije v državah v razvoju, zlasti v Afriki, z obsežnejšim uvajanjem obnovljivih virov energije, saj ima Afrika na voljo ogromno naravnih virov, s katerimi si lahko zagotovi zanesljivo oskrbo z energijo; poudarja, da bi lahko sčasoma – če bi bile uspešno vzpostavljene elektroenergetske povezave – del evropske energije prihajal iz Afrike;

60.  poudarja, da ima EU izkušnje, zmogljivosti in vpliv po vsem svetu, zato lahko ima vodilno vlogo pri gradnji pametnejše, čistejše in odpornejše infrastrukture, ki je potrebna za zagotovitev svetovnega prehoda, ki ga je spodbudil Pariz; poziva EU, naj podpira prizadevanja držav v razvoju pri prehodu na nizkoogljične družbe, ki bodo bolj vključujoče, socialno in okoljsko trajnostne, uspešne in varnejše;

Financiranje podnebnih ukrepov

61.  ugotavlja, da so potrebna dodatna prizadevanja za zagotovitev uporabe financiranja podnebnih ukrepov, da bi dosegli cilj 100 milijard USD do leta 2020; pozdravlja nadaljevanje financiranja do leta 2025; poziva EU in vse pogodbenice, ki to lahko storijo, naj izpolnijo svoje obveznosti za zagotavljanje financiranja odločnejših ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in prilagajanje podnebnim spremembam glede na obseg in nujnost izziva; se zaveda, da bo zmanjšanje nevarnih podnebnih učinkov zahtevalo precej večje naložbe v nizkoogljične, na podnebne spremembe odporne projekte ter prizadevanja za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva; poudarja, kako pomembno je spodbuditi širše finančne tokove z oblikovanjem cen ogljikovih emisij in javno-zasebnimi partnerstvi;

62.  poziva h konkretnim zavezam EU in mednarodne skupnosti za zagotavljanje dodatnih virov podnebnega financiranja, vključno s sprejetjem davka na finančne transakcije, namenitvijo nekaterih pravic do emisije iz sistema EU za trgovanje z emisijami v obdobju 2021–2030 in dodeljevanjem prihodkov iz ukrepov na ravni EU in mednarodni ravni glede emisij letalstva in ladijskega prometa za mednarodno podnebno financiranje in Zeleni podnebni sklad, med drugim za projekte tehnoloških inovacij;

63.  pozdravlja zavezo iz pariškega sporazuma o prilagoditvi finančnih tokov, da bodo prispevali k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe; meni, da mora zato EU nemudoma omejiti finančne tokove za fosilna goriva in visokoogljično infrastrukturo;

64.  se veseli spodbujevalnega dialoga, da bi opredelili priložnost za okrepitev finančnih virov in podpore, s čimer bi vse pogodbenice dosegle večjo ublažitev; priznava odgovornost vseh pogodbenic, donatorjev in prejemnikov, da sodelujejo za povečanje podpore in za zagotovitev, da bo bolj dostopna in učinkovita;

65.  poziva Komisijo, naj opravi celovito oceno morebitnih učinkov pariškega sporazuma na proračun EU ter razvije poseben, samodejen finančni mehanizem EU, ki bo dodatno in ustrezno prispeval k pravičnemu deležu EU pri uresničevanju mednarodnega cilja za financiranje podnebnih ukrepov v višini 100 milijard USD;

66.  poziva, naj široko zastavljeno določanje cen ogljika postane splošno veljaven instrument za obvladovanje emisij in dodeljevanje prihodkov od trgovanja z emisijami naložbam na področju podnebnih sprememb pa tudi prihodkov iz zaračunavanja za emisije ogljika goriv v mednarodnem prometu; prav tako poziva k delni uporabi kmetijskih subvencij za zagotavljanje naložb za proizvodnjo in uporabo energije iz obnovljivih virov na kmetijah; poudarja pomen mobilizacije kapitala zasebnega sektorja in sproščanja nujnih naložb v nizkoogljične tehnologije; poziva k ambiciozni zavezi vlad, javnih in zasebnih finančnih ustanov, vključno z bankami, pokojninskimi skladi in zavarovalnicami, za usklajevanje posojilnih in naložbenih praks s ciljem o zvišanju temperature za manj kot 2 °C in prenehanjem uporabe fosilnih goriv, vključno s postopno odpravo izvoznih kreditov za naložbe v fosilna goriva; poziva k posebnim državnim jamstvom v korist zelenim naložbam, oznakam in davčnim ugodnostim za zelene investicijske sklade in za izdajo zelenih obveznic;

67.  poudarja, kako pomembno je izmenjevati izkušnje z vključevanjem vprašanj o trajnosti v finančne sektorje, tako na mednarodni kot na evropski ravni, in meni, da je treba razmisliti o označevanju finančnih produktov na osnovi ocene in poročila o njihovi izpostavljenosti tveganjem, povezanim s podnebnimi spremembami, pa tudi o njihovem prispevku k prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, da bi vlagateljem posredovali zanesljive in točne informacije o nefinančnih vprašanjih;

Podnebna diplomacija

68.  pozdravlja nenehno osredotočenost EU na podnebno diplomacijo, ki je bistvena za večjo prepoznavnost podnebnih ukrepov v partnerskih državah in za svetovno javno mnenje; poudarja dejstvo, da imajo EU, njene države članice in Evropska služba za zunanje delovanje ogromne zmogljivosti za zunanjo politiko in morajo prevzeti vodilno vlogo na podnebnih forumih; poudarja, da morajo ambiciozno in nujno podnebno ukrepanje ter uresničitev zavez s konference COP 21 ostati ena od prednostnih nalog EU v dvostranskih in medregionalnih pogovorih na visoki ravni s partnerskimi državami, s skupinama G-7 in G-20, OZN in z drugimi mednarodnimi forumi;

69.  poziva EU, naj svoja prizadevanja pri podnebni diplomaciji osredotoči na zagotovitev odporne strukture Pariškega sporazuma;

Evropski parlament

70.  se zavezuje, da bo čim prej ratificiral Pariški sporazum, da bi izkoristil svojo mednarodno vlogo in članstvo v mednarodnih parlamentarnih mrežah, kjer si bo nenehno prizadeval za napredek pri hitri ratifikaciji in izvajanju tega sporazuma;

71.  meni, da mora biti Parlament primerno vključen v delegacijo EU, saj je za vsak mednarodni sporazum potrebna njegova odobritev; zato pričakuje, da bo lahko navzoč na usklajevalnih sestankih EU v Marakešu in da mu bo od začetka faze pogajanj zagotovljen dostop do vseh pripravljalnih dokumentov.

o
o   o

72.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0359.