Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom(1), zlasti člena 30(7),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 3. decembra 2015 o transmaščobah v živilih in splošni prehrani prebivalstva Unije (COM(2015)0619),

–  ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča z naslovom Trans fatty acids in Europe: where do we stand? A synthesis of the evidence: 2003-2013 (Transmaščobne kisline v Evropi: kakšno je stanje? Povzetek dokazov v obdobju 2003–2013),

–  ob upoštevanju znanstvenega mnenja Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) iz leta 2009, ki vsebuje priporočila glede uživanja transmaščobnih kislin,

–  ob upoštevanju publikacij Svetovne zdravstvene organizacije The effectiveness of policies for reducing dietary transfat: a systematic review of the evidence(2) (Učinkovitost politik za zmanjševanje prehranskih transmaščobnih kislin: sistematični pregled dokazov), Eliminating trans fats in Europe – A policy brief(3) (Odpravljanje transmaščobnih kislin v Evropi – Poročilo o politikah) in Effect of trans-fatty acid intake on blood lipids and lipoproteins: a systematic review and meta-regression analysis (Učinek vnosa transmaščobnih kislin na krvne lipide in lipoproteine: sistematični pregled in metaregresijska analiza)(4),

–  ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji o transmaščobnih kislinah (O-000105/2016 – B8-1801/2016 in O-000106/2016 – B8-1802/2016),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.  ker so transmaščobne kisline posebna vrsta nenasičenih maščob;

B.  ker so transmaščobne kisline naravno prisotne v živilih, pridobljenih iz prežvekovalcev, kot so mlečni proizvodi in meso, nekaterih rastlinah in izdelkih rastlinskega izvora (por, grah, vrtna solata, repično olje), najdemo pa jih zlasti v industrijsko proizvedenih delno hidrogeniranih rastlinskih oljih (rastlinska olja, ki so spremenjena z dodanimi vodikovimi atomi in se uporabljajo za cvrtje in pečenje ter v predelanih živilih za podaljšanje roka uporabe);

C.  ker je zato vnos transmaščobnih kislin večinoma povezan z uživanjem industrijsko proizvedenih delno hidrogeniranih olj, ki jih industrija uporablja v številnih živilskih proizvodih in pijačah (predpakirana živila in živila, ki niso predpakirana, npr. živila, ki se prodajajo v razsutem stanju, pripravljena in dostavljena hrana ter hrana v gostinskih storitvah);

D.  ker je Evropska agencija za varnost hrane leta 2010 ugotovila, da imajo transmaščobne kisline, pridobljene iz prežvekovalcev, podobne učinke kot tiste iz industrijskih proizvodov;

E.  ker maščobe, pridobljene iz prežvekovalcev, vsebujejo od 3 do 6 odstotkov transmaščobnih kislin;

F.  ker ljudje na splošno užijejo malo naravnih transmaščobnih kislin iz prežvekovalcev in ker Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da te v današnji prehrani zaradi sorazmerno majhne količine vnosa verjetno ne predstavljajo tveganja za zdravje;

G.  ker se ta resolucija nanaša le na industrijsko proizvedene maščobne kisline;

H.  ker v številnih restavracijah in lokalih s hitro hrano transmaščobne kisline uporabljajo za cvrtje hrane, saj so poceni in se lahko v industrijskih cvrtnikih večkrat uporabijo;

I.  ker se pri pripravi nekaterih živil (na primer piškotov, tort, slanih prigrizkov in pri cvrtju) uporabljajo dodatne transmaščobne kisline ali pa pri njej nastanejo;

J.  ker je bilo ugotovljeno, da je pogosto uživanje industrijsko proizvedenih delno hidrogeniranih rastlinskih olj povezano z večjim tveganjem bolezni srca in ožilja (bolj kot kateri koli drug dolgoročni dejavnik), neplodnosti, endometrioze, žolčnih kamnov, Alzheimerjeve in sladkorne bolezni, čezmerne debelosti ter nekaterih vrst raka;

K.  ker bi morali evropski organi sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo vzrokov za čezmerno debelost;

L.  ker visok vnos transmaščobnih kislin povečuje tveganje koronarne srčne bolezni (bolj kot katero koli drugo hranilo z vidika kalorične vrednosti), za katero po previdnih ocenah v EU vsako leto umre okrog 660 000 oseb, kar pomeni približno 14 % skupne smrtnosti;

M.  ker je Evropska agencija za varnost hrane priporočila, naj bi v okviru hranilno ustrezne prehrane uživali čim manj transmaščobnih kislin(5);

N.  ker Svetovna zdravstvena organizacija natančneje priporoča, naj bo delež zaužitih transmaščobnih kislin manjši od enega odstotka dnevnega energijskega vnosa(6);

O.  ker je ameriška agencija Food and Drug Administration junija 2015 ugotovila, da delno hidrogenirana olja na splošno niso priznana kot varna za prehrano ljudi;

P.  ker je razpoložljivost podatkov za vso EU omejena, kljub temu pa iz nedavne študije, v kateri so zbrani podatki iz devetih držav EU, izhaja, da je povprečno dnevno zaužitje transmaščobnih kislin nižje od enega odstotka dnevnega energijskega vnosa, v posameznih skupinah prebivalstva v nekaterih od teh držav članic pa je višje(7);

Q.  ker analiza najnovejših javno dostopnih podatkov potrjuje, da je kljub temu, da naj bi se vsebnost transmaščobnih kislin v nekaterih živilih zmanjšala, na nekaterih živilskih trgih EU še vedno veliko živil z visokimi ravnmi teh kislin, tj. nad 2 g na 100 g maščobe (na primer piškoti ali pokovka s približno 40 do 50 g transmaščobnih kislin na 100 g maščobe, in živila, ki niso predpakirana, kot so pekovski izdelki);

R.  ker mednarodne študije kažejo, da si politike za zmanjšanje vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih prizadevajo za zmanjšanje ravni teh kislin, ne da bi se povečala skupna vsebnost maščob; ker so te politike izvedljive in bodo najbrž pozitivno vplivale na javno zdravje;

S.  ker žal le eden od treh potrošnikov v EU pozna transmaščobne kisline, to pa kaže, da ukrepi za označevanje vsebnosti teh kislin niso bili učinkoviti in da je treba sprejeti ukrepe za ozaveščanje v izobraževalnem sistemu in medijskih kampanjah;

T.  ker zakonodaja EU ne ureja vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih in ne zahteva njenega označevanja;

U.  ker imajo Avstrija, Danska, Latvija in Madžarska zakonodajo, ki omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih, večina držav članic pa se je odločila za prostovoljne ukrepe, kot so samourejanje, prehranska priporočila ali merila za sestavo posameznih tradicionalnih proizvodov;

V.  ker je dokazano, da so bile pravne omejitve za industrijske transmaščobne kisline, ki jih je uvedla Danska leta 2003 in v skladu s katerimi so vsebnost transmaščobnih kislin v oljih in maščobah omejili na dva odstotka, uspešne, saj se je število smrti zaradi bolezni srca in ožilja znatno zmanjšalo(8);

W.  ker lahko potrošniki ugotovijo, ali proizvodi vsebujejo transmaščobne kisline, le tako, da na seznamu sestavin predpakiranih živil preverijo vsebnost delno hidrogeniranih olj; ker jim po sedanjih pravilih EU morda ni jasna razlika med delno hidrogeniranimi olji (ki med drugimi maščobnimi kislinami vsebujejo transmaščobne kisline) in polno hidrogeniranimi olji (ki vsebujejo samo nasičene maščobne kisline, ne pa transmaščobnih kislin), podatki o katerih morajo biti v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011 navedeni na seznamu sestavin predpakiranih živil;

X.  ker so nedavne študije pokazale, da se ljudje z višjim socialno-ekonomskim statusom bolj zdravo prehranjujejo kot tisti z nižjim, ta vrzel pa se še povečuje vzporedno s povečanjem socialnih neenakosti;

Y.  ker se transmaščobne kisline običajno uporabljajo v cenejših živilih, cenejšim živilom z visoko vsebnostjo teh kislin pa so bolj izpostavljeni ljudje z nižjimi dohodki, zato je verjetno, da to povečuje neenakost na področju zdravja;

Z.  ker bi bilo treba na ravni EU sprejeti ustrezne odločitve za zmanjšanje uživanja industrijskih transmaščobnih kislin;

AA.  ker so zdravstvene organizacije, skupine potrošnikov, združenja zdravstvenih delavcev in živilska podjetja Komisijo pozvala(9), naj pripravi zakonodajni predlog o omejitvi količine industrijskih transmaščobnih kislin v živilih na podobno raven, kot so jo določili danski organi (tj. 2 g transmaščobnih kislin na 100 g maščobe);

1.  želi spomniti, da je za Parlament vprašanje transmaščobnih kislin prednostno, in ponovno izraža zaskrbljenost zaradi tveganj, ki jih te kisline pomenijo za zdravje ljudi;

2.  poudarja, da so ZDA že napovedale, da bodo morali proizvajalci živil od sredine leta 2018 odpraviti delno hidrogenirana olja v proizvodih, ki se prodajajo na njihovem notranjem trgu, saj je bilo leta 2015 ugotovljeno, da transmaščobne kisline na splošno niso varne;

3.  želi spomniti, da je dokazano, da ima lahko omejitev vsebnosti transmaščobnih kislih hitre in znatne koristi za zdravje; v zvezi s tem opozarja na uspešno izkušnjo na Danskem, kjer so leta 2003 vsebnost transmaščobnih kislin v oljih in maščobah omejili na dva odstotka;

4.  poudarja, da večina prebivalcev EU, zlasti najranljivejši, ni seznanjena s transmaščobnimi kislinami in njihovimi posledicami za zdravje, zaradi tega pa se morda ne morejo premišljeno odločati o njihovem uživanju;

5.  je zaskrbljen, ker so ranljive skupine, vključno z državljani z nižjo izobrazbo in socialno-ekonomskim statusom ter otroki, bolj nagnjeni k uživanju živil z višjo vsebnostjo transmaščobnih kislin;

6.  priznava, da so vse obstoječe strategije za zmanjšanje transmaščobnih kislin povezane z občutnim zmanjšanjem njihovih ravni v živilih, in obžaluje, da na ravni EU ni harmoniziranega pristopa k tem kislinam; poudarja, da bo s posameznimi ukrepi držav članic nastal mozaik predpisov, ki bodo v različnih državah članicah morda imeli različne posledice za zdravje, poleg tega pa bo to oviralo nemoteno delovanje enotnega trga in inovacije v živilski industriji;

7.  zato meni, da ukrepanje na nacionalni ravni ni dovolj in da so za občutno zmanjšanje uživanja transmaščobnih kislin potrebni ukrepi na ravni EU;

8.  poudarja, da bi bil po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije(10) verjetno najdražji ukrep uvedba učinkovitega izvajanja politike označevanja vsebnosti transmaščobnih kislin, v državah, kjer že velja prepoved transmaščobnih kislin, pa je to imelo s finančnega vidika minimalne posledice, saj so stroški izvajanja in nadzora nizki;

9.  meni, da je zaradi neozaveščenosti potrošnikov glede škodljivega učinka transmaščobnih kislin na zdravje obvezno označevanje njihove vsebnosti pomembno orodje, a da bi dosegli zmanjšanje uživanja teh kislin pri državljanih EU, to ni dovolj, pač pa bi bile potrebne obvezne omejitve;

10.  v zvezi s tem poudarja tudi, da se strategija označevanja vsebnosti transmaščobnih kislin nanaša le na nekatera živila in ne zadeva nepakiranih živil ali živil v restavracijah;

11.  poziva Komisijo, naj čim prej določi zakonske omejitve EU glede vsebnosti industrijskih maščobnih kislin (tako za sestavine kot za končne proizvode), da bi se zmanjšalo njihovo uživanje med vsemi skupinami prebivalstva;

12.  zahteva, da se tak predlog vloži v dveh letih;

13.  zahteva, da se predlogu priloži ocena učinka, v kateri naj se ocenijo stroški spremembe sestave za industrijo, ki bi nastali zaradi obvezne omejitve, in možnost, da bi se ti stroški prenesli na potrošnike;

14.  v zvezi s tem je seznanjen z napovedjo Komisije, da bo opravila temeljito oceno učinka, da bi ocenila stroške in koristi pri različnih možnih pragovih, in Komisijo poziva, naj še zlasti upošteva učinek na mala in srednja podjetja;

15.  poziva živilsko industrijo, naj da prednost alternativnim rešitvam, ki bodo skladne z zdravstvenimi in okoljskimi standardi, na primer uporabi izboljšanih olj, novim postopkom pretvorbe maščob ali kombinaciji nadomestkov za transmaščobne kisline (vlaknine, celuloza, škrob, beljakovinske mešanice itd.);

16.  nadalje poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami poskrbi za večjo prehransko pismenost, potrošnike pa naj spodbuja in poskrbi, da se bodo zmožni pri hrani bolj zdravo odločati, poleg tega pa naj sodeluje z industrijo in jo spodbudi, da bi zagotovila bolj zdravo sestavo svojih proizvodov;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 304, 22.11.2011, str. 18. (2) Zbirka informacij Svetovne zdravstvene organizacije, 2013; 91: 262–269H. (3) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0010/288442/Eliminating-trans-fats-in-Europe-A-policy-brief.pdf?ua=1 (4) http://apps.who.int/iris/bitstream/10665/246109/1/9789241510608-eng.pdf (5) EFSA Journal. 2010;8(3):1461. (6) http://apps.who.int/iris/bitstream/10665/42665/1/WHO_TRS_916.pdf?ua=1 pg89, WHO/FAO technical report series 916 (7) Mouratidou idr., Trans Fatty acids in Europe: where do we stand? (Transmaščobne kisline v Evropi: kakšno je stanje?), Znanstvena in politična poročila Skupnega raziskovalnega središča, 2014, doi: 10.2788/1070. (8) Brandon J. idr., Denmark’s policy on artificial trans fat and cardiovascular disease (Danska politika o umetnih transmaščobnih kislinah in bolezni srca in ožilja, Am J Prev Med, 2015. (9) http://www.beuc.eu/publications/open_letter_industrially_produced_tfas_freeeu.pdf (10) Eliminating trans fats in Europe: A policy brief (Odprava transmaščobnih kislin v Evropi – poročilo o politikah), str. 6.