Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke za leto 2015,

–  ob upoštevanju člena 284(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 123(1) PDEU,

–  ob upoštevanju Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, zlasti člena 15,

–  ob upoštevanju člena 132(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0302/2016),

A.  ker je predsednik Draghi o morebitnem izstopu Združenega kraljestva iz EU pravilno dejal, da so razsežnosti njegovih posledic za gospodarske obete odvisne od časovnega okvira, razvoja in končnega izida prihodnjih pogajanj in da se je gospodarstvo euroobmočja do sedaj izkazalo za odporno, vendar je zaradi te negotovosti naš izhodiščni scenarij še vedno izpostavljen negativnim tveganjem. Dejal je tudi, da je ne glede na to, v kakšnem odnosu bosta Evropska unija in Združeno kraljestvo, izjemno pomembno zagotoviti celovitost notranjega trga in da bi bilo treba v vsakem primeru zagotoviti, da bodo za vse udeležence veljala enaka pravila;

B.  ker se po spomladi objavljeni najnovejši napovedi Komisije pričakuje, da bo realna rast v euroobmočju skromna in geografsko neenakomerno porazdeljena – 1,6-odstotna v letu 2016 in 1,8-odstotna v letu 2017, potem ko je leta 2015 znašala 1,7 %;

C.  ker naj bi se po tej napovedi brezposelnost v euroobmočju zmanjševala, in sicer z 10,9 % konec leta 2015 na 9,9 % konec leta 2017; ker so se razlike med državami članicami v stopnji brezposelnosti leta 2015 še povečale in segajo od 4,6 % v Nemčiji do 24,9 % v Grčiji;

D.  ker naj bi se javnofinančni primanjkljaj v euroobmočju glede na to napoved postopoma zmanjševal – z 2,1 % v letu 2015 na 1,9 % v letu 2016 in na 1,6 % v letu 2017 –, za delež javnega dolga v BDP pa se napoveduje, da naj bi se prvič po začetku krize začel zmanjševati, čeprav v postopku Komisije v zvezi s čezmernim primanjkljajem še vedno sodelujejo štiri države euroobmočja: Francija, Španija, Grčija in Portugalska; ker Ciper, Irska in Slovenija izvajajo programe za makroekonomsko prilagoditev, s pomočjo katerih so zmanjšali svoj primanjkljaj na stopnjo, ki je pod pragom 3 % BDP;

E.  ker naj bi euroobmočje po tej napovedi v letih 2016 in 2017 še naprej izkazovalo zunanji presežek v vrednosti približno 3 % BDP; ker bi težave pri izstopu Združenega kraljestva iz EU lahko negativno vplivalo na trgovinsko bilanco tako EU kot Združenega kraljestva, glede na to, da gre za enega glavnih trgovinskih partnerjev euroobmočja;

F.  ker mora Evropski sistem centralnih bank v skladu s členom 127(5) PDEU prispevati k ohranjanju finančne stabilnosti;

G.  ker mora Evropski sistem centralnih bank v skladu s členom 127(2) PDEU „podpirati nemoteno delovanje plačilnih sistemov“;

H.  ker naj bi po napovedi ECB iz septembra 2016 povprečna stopnja inflacije v euroobmočju, potem ko je bila v letu 2015 ničelna, v letu 2016 ostala blizu te ravni (0,2 %), leta 2017 naj bi dosegla 1,2 %, leta 2018 pa 1,6 %; ker je nizka stopnja inflacije v zadnjih letih med drugim posledica nizkih cen energije;

I.  ker je ciljno stopnjo inflacije vedno težje doseči zaradi konsolidiranja demografskih trendov, stalno nizkih cen energije in splošnega vpliva globalizirane trgovine in finančnega sektorja na visoko brezposelnost v evropski družbi; ker ti deflacijski pritiski prispevajo k pomanjkanju naložb in šibkemu skupnemu povpraševanju;

J.  ker je ECB marca 2015 začela razširjen program nakupa sredstev v vrednosti 1,1 bilijona EUR, ki naj bi po prvotnih načrtih potekal do septembra 2016;

K.  ker je bil program že nadgrajen, nakup sredstev naj bi potekal do marca 2017 v skupnem znesku, ki bi moral biti blizu 1,7 bilijona EUR, seznam primernih sredstev pa je bil razširjen, da je zajel tudi nefinančne podjetniške obveznice ter regionalne in lokalne državne obveznice; ker se pojavlja zaskrbljenost, da tveganja v bilanci stanja ECB naraščajo;

L.  ker je ECB od začetka programa kupila s premoženjem zavarovane vrednostne papirje v vrednosti 19 094 milijonov EUR;

M.  ker je ECB še bolj sprostila svojo monetarno politiko in dodatno znižala svoje interventne tečaje na najnižje ravni doslej, saj so operacije glavnega refinanciranja in mejni depozit marca 2016 pristali na 0 % oziroma –0,40 %; ker ECB bankam ponuja spodbude za zagotavljanje posojil in v ta namen izvaja naslednjo serijo ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR II);

N.  ker je bil po navedbah ECB enotni mehanizem nadzora (EMN) vzpostavljen za namene dosledne uporabe mikrobonitetnega nadzora in izvrševanja v euroobmočju, da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji za bančne posle ter uvedla skupna metodologija vrednotenja (proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja – SREP);

O.  ker predsednik ECB vedno znova poudarja, da so v euroobmočju nujno potrebne strukturne reforme;

P.  ker ECB podpira okvir za preprosto, pregledno in standardizirano listinjenje ter posledično zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki bosta oživila trg listinjenja in financiranje realnega gospodarstva;

Q.  ker člen 123 PDEU in člen 21 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke prepovedujeta denarno financiranje vlad;

1.  poudarja, da euroobmočje še vedno trpi zaradi visoke stopnje brezposelnosti in izredno nizke inflacije ter velikega makroekonomskega neravnotežja, kot je neravnotežje tekočih računov, poleg tega pa ga zaradi pomanjkanja naložb, ki so na za 10 odstotnih točk nižji ravni kot pred krizo, neizvajanja strukturnih reform in šibkega splošnega skupnega povpraševanja pesti zelo nizka rast produktivnosti; ugotavlja, da visoka raven javnega dolga in zlasti visoko število slabih posojil v bančnem sektorju in njegova nizka kapitalizacija v nekaterih državah članicah še naprej drobijo finančni trg euroobmočja, kar zmanjšuje manevrski prostor za podporo najbolj ranljivim gospodarstvom; poudarja, da so trdne fiskalne politike in strukturne reforme, usmerjene v večjo produktivnost, edini način za vzpostavitev trajnostnega gospodarskega izboljšanja v teh državah članicah;

2.  poudarja zvezni značaj Evropske centralne banke, ki izključuje nacionalne vete, kar ji je omogočilo odločno ukrepanje pri obravnavi krize;

3.  ugotavlja, da so bili izredni ukrepi, ki jih je ECB sprejela za dvig inflacije nazaj na srednjeročni cilj 2 % kljub zelo kompleksnemu okolju in tveganjem zaradi daljšega obdobja nizke inflacije, skladni z njenimi pooblastili iz člena 127 PDEU in zato niso nezakoniti(1); ugotavlja, da so se finančne razmere po začetku programa nakupa sredstev marca 2015 zaradi programov ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR) rahlo izboljšale, tako da se v euroobmočju obnavljajo posojila za podjetja in gospodinjstva; ugotavlja, da so ti ukrepi pomagali omejiti razlike v donosu državnih obveznic nekaterih držav euroobmočja; ugotavlja, da izboljšanje ni enako vplivalo na vse države članice in da je povpraševanje po posojilih v nekaterih državah članicah zaradi slabih gospodarskih razmer še vedno šibko;

4.  poudarja, da je ECB junija 2016 začela nov sklop štirih ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR II); poudarja, da se je struktura spodbud tega programa v primerjavi z izvirnim CUODR spremenila, saj si bodo lahko nekatere banke izposojale po negativnih obrestnih merah, tudi če ne bodo povečale svojih neto posojil realnemu gospodarstvu;

5.  je zaskrbljen, da ECB s ponujanjem likvidnosti po negativnih obrestnih merah in odpravo zahtev, da morajo banke vrniti sredstva, če pri posojilih ne dosežejo svoje referenčne vrednosti, zmanjšuje povezavo med zagotavljanjem likvidnosti centralnim bankam in posojili realnemu gospodarstvu, ki je bila jedro koncepta CUODR;

6.  pozdravlja odločno zavezo Evropske centralne banke iz julija 2012, da bo po svojih najboljših močeh zaščitila evro, s čimer je bistveno pripomogla k zagotavljanju finančne stabilnosti euroobmočja;

7.  meni, da bi imel program nakupa sredstev večji učinek na evropsko gospodarstvo, če bi ga spremljale učinkovite in socialno uravnotežene strukturne reforme, katerih cilj bi bil povečati njegovo konkurenčnost, in če bi v njem EIB kupila večji delež obveznic, zlasti v zvezi s programoma TEN-T in TEN-E (projekti z dokazano socialno in ekonomsko evropsko dodano vrednostjo) ter z listinjenimi posojili za mala in srednja podjetja; poziva ECB, naj pripravi študijo, v kateri bo analizirala, kakšen učinek bi imel program nakupa sredstev, če bi bilo mogoče na sekundarnih trgih odkupiti javni dolg držav članic, ki je neposredno povezan z naložbami in odhodki za raziskave; je zaskrbljen, da bi neposredni nakupi obveznic, ki jih nefinančne družbe izdajajo v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja, v sedanjih okoliščinah sicer lahko bili utemeljeni, vendar bi utegnili izkrivljati trg;

8.  soglaša s predsednikom ECB Mariem Draghijem, da zgolj enotna monetarna politika ne more spodbuditi skupnega povpraševanja, če je ne bodo dopolnjevale tudi trdne fiskalne politike ter ambiciozni in socialno uravnoteženi programi strukturnih reform na ravni držav članic; opozarja, da mora biti glavni cilj ECB v skladu z njenim mandatom iz primarne zakonodaje Pogodb EU zagotavljati stabilnost cen, kar pomeni stabilno in naložbam prijazno okolje; meni, da zgolj monetarna politika ni primerno orodje za reševanje strukturnih problemov evropskega gospodarstva; poudarja, da so kljub pričakovanemu okrevanju gospodarstva strukturne reforme še vedno nujno potrebne; želi opozoriti na nedavne študije in razprave o morebitnem znižanju nevtralnih obrestnih mer, ki ga je v zadnjem desetletju opaziti povsod po svetu; poudarja, da bo zato monetarna politika postala bolj omejena in manj učinkovita, saj obstaja večje tveganje, da doseže ničto spodnjo mejo;

9.  se strinja, da bi dobro delujoč, raznolik in povezan kapitalski trg podpiral kanale za prenos enotne monetarne politike; v zvezi s tem poziva, naj se bančna unija postopno dokonča in v celoti izvaja, naj države članice popolnoma upoštevajo z njo povezano zakonodajo ter naj se oblikuje unija kapitalskih trgov, saj bi to bil odločilen korak k učinkovitejši enotni monetarni politiki in zmanjšanju tveganj zaradi pretresov v finančnem sektorju; meni, da je rešitev vprašanja slabih posojil v najbolj prizadetih nacionalnih bančnih sektorjih ključnega pomena za ponovno vzpostavitev nemotenega prenosa monetarne politike v celotnem območju;

10.  poudarja, da bi bilo treba pri strukturnih in socialno uravnoteženih reformah v gospodarstvu in na trgu dela v celoti upoštevati tudi demografski primanjkljaj v Evropi, da bi odpravili deflacijske pritiske in ustvarili spodbude za bolj uravnoteženo demografsko strukturo, s katero bi bilo lažje vzdrževati ciljno stopnjo inflacije pri okoli 2 %; opozarja na tveganje negativnih pričakovanj glede naložb, kjer so demografska gibanja neugodna;

11.  ugotavlja, da čeprav so učinek, tveganja in prelivanje nekonvencionalnih ukrepov precejšnji, zlasti glede pogojev financiranja bank in obrobnih območij, se inflacija do leta 2017 najverjetneje ne bo približala srednjeročnemu cilju 2 %; ugotavlja, da je sedanje okrevanje bančnih in tržnih posojil geografsko neenakomerno porazdeljeno po državah članicah in doslej ni imelo pričakovanega učinka na obstoječo naložbeno vrzel v euroobmočju; poudarja, da pomanjkanje naložb ni le posledica pomanjkanja dostopa do financiranja, temveč tudi majhnega povpraševanja po kreditih, in da je treba spodbujati strukturne reforme, ki bodo neposredno spodbujale naložbe in ustvarjanje delovnih mest; opozarja, da je za institucionalne vlagatelje na voljo manj visokokakovostnih sredstev, sprejemljivih v mednarodnem merilu;

12.  poudarja, da so lahko banke tako rekoč brez vsakršnih stroškov ali z zelo nizkimi stroški dostopale do sredstev, s katerimi so neposredno subvencionirale svojo bilanco stanja, medtem ko so bili učinki na realno gospodarstvo zelo omejeni; obžaluje, da se obseg teh subvencij, čeprav gre za jasen fiskalni učinek prelivanja monetarne politike, ne spremlja in ne objavlja ter da zanj ne veljajo strogi pogoji v smislu izvedbe in namembnosti naložb; vztraja, da bi vse tovrstne izredne ukrepe morali spremljati ukrepi za blaženje izkrivljanja trgov in gospodarstva;

13.  obžaluje nesorazmerja (ki se sicer postopno zmanjšujejo) med obrestnimi merami za posojila malim in srednjim podjetjem in za posojila večjim podjetjem, med obrestnimi merami za mala in velika posojila ter med pogoji kreditiranja za mala in srednja podjetja iz različnih držav euroobmočja, vendar se zaveda, da je monetarna politika pri tem omejena; poudarja, da morajo banke nenehno prilagajati bilanco stanja, kar med drugim vpliva na razpoložljivost posojil za mala in srednja podjetja v nekaterih državah članicah; poleg tega poudarja tveganje, da utegne v prihodnosti priti do izkrivljanja konkurence, saj ECB kupuje podjetniške obveznice na kapitalskem trgu, na katerem osnovna merila upravičenosti (zlasti glede na okvir tveganja) ne bi smela povzročati dodatnega izkrivljanja, in s katerega mala in srednja podjetja ne bi smela biti izključena;

14.  poudarja, da bi moglo daljše obdobje položne krivulje donosa zmanjšati donosnost bank, zlasti če ne prilagodijo svojih poslovnih modelov, in bi lahko prineslo morebitna tveganja, zlasti za zasebne prihranke ter pokojninske in zavarovalne sklade; opozarja, da bi manjša dobičkonosnost bank lahko omejila njihovo pripravljenost za razvijanje posojilnih dejavnosti; opozarja, da takšna politika obrestnih mer negativno vpliva zlasti na lokalne in regionalne banke in hranilnice, ki imajo le malo sredstev od finančnih trgov, ter na tveganja v zavarovalniškem in pokojninskem sektorju; zato poziva k namenskemu in stalnemu spremljanju instrumenta negativnih obrestnih mer, njegovega izvajanja in njegovih učinkov; poudarja, da je pri opuščanju te politike izredno nizkih (negativnih) obrestnih mer potrebno ustrezno, skrbno in pravočasno upravljanje;

15.  razume, zakaj je bila politika negativnih obrestnih mer uvedena, poudarja pa, da ima še vedno velike pomisleke glede možnih posledic te politike za posamezne varčevalce in za finančno ravnovesje pokojninskih sistemov ter glede nastajanja premoženjskih balonov; je zaskrbljen, ker so v nekaterih državah članicah obrestne mere za dolgoročne prihranke nižje od stopnje inflacije; meni, da lahko negativni vplivi na prihodke zaradi demografskih trendov in kulturnega nagibanja k varčevanju privedejo do višje stopnje varčevanja gospodinjstev, kar bi lahko ogrozilo domače povpraševanje v euroobmočju; opozarja, da bi bile koristi nadaljnjega zniževanja negativnih obrestnih mer za vloge v ECB le omejene, saj pri vseh obrestnih merah vlada trend zniževanja;

16.  ostaja zaskrbljen zaradi še vedno visoke stopnje netržnega finančnega premoženja ter vrednostnih papirjev, zavarovanih s premoženjem, ki se predložijo Evrosistemu kot zavarovanje v okviru njegovih operacij refinanciranja; ponovno poziva ECB, naj predloži informacije o tem, katere centralne banke so sprejele take vrednostne papirje, in razkrije metode vrednotenja v zvezi s tem premoženjem; poudarja, da bi bilo razkritje koristno za parlamentarni nadzor nadzornih nalog, za katere je pooblaščena ECB;

17.  poziva ECB, naj preuči, kako se prenos monetarne politike razlikuje med državami članicami s centraliziranim in koncentriranim bančnim sektorjem ter tistimi z bolj razvejano mrežo lokalnih in regionalnih bank ter med državami, ki se pri financiranju gospodarstva bolj zanašajo na banke ali kapitalske trge;

18.  poziva ECB, naj natančno preuči, kolikšna so tveganja za prihodnje nastajanje premoženjskih in nepremičninskih balonov zaradi politike izredno nizkih (negativnih) obrestnih mer glede na močno povečano količino posojil in nesorazmerno visoke cene v nepremičninskem sektorju, zlasti v nekaterih velikih mestih, ter meni, da bi morala skupaj z Evropskim odborom za sistemska tveganja podati predloge za oblikovanje s tem povezanih posebnih makrobonitetnih priporočil;

19.  podpira oceno ECB, da sedanji sveženj CRR/CRD IV ne vsebuje nekaterih ukrepov, ki bi omogočili učinkovito obravnavanje nekaterih vrst sistemskih tveganj, kot so (i) različni ukrepi na strani sredstev, vključno z uporabo omejitev za razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo dohodka ali razmerje med zneski za odplačevanje dolga in vrednostjo dohodka, ter (ii) uvedba različnih omejitev izpostavljenosti, ki niso zajete v veljavni opredelitvi velikih izpostavljenosti; poziva Komisijo, naj preuči, ali so v zvezi s tem potrebni zakonodajni predlogi; ugotavlja, da bi lahko nekatere od teh ukrepov vključili že v potekajoče zakonodajno delo o predlogu evropskega sistema jamstva za vloge;

20.  poudarja, da glede na vlogo ECB v zvezi z zagotavljanjem likvidnosti Grčije junija 2015 in razkrite razprave sveta guvernerjev ECB o plačilni sposobnosti ciprskih bank pojem „plačilne nesposobnosti“, ki podpira zagotavljanje likvidnosti centralne banke institucijam v euroobmočju, ni dovolj jasen in ne zagotavlja zadostne pravne varnosti, saj se je ECB v preteklih letih enkrat sklicevala na statični koncept plačilne sposobnosti (ali banka ob določenem času izpolnjuje minimalne kapitalske zahteve), drugič pa na dinamični koncept, ki temelji na v prihodnost usmerjenih scenarijih uporabe stresnih testov za utemeljitev nadaljnjega zagotavljanja ali omejitve izredne likvidnostne pomoči; poudarja, da je treba to nejasnost odpraviti, da bi zagotovili pravno varnost in spodbujali finančno stabilnost;

21.  ve, da je predsedstvo ECB priznalo, da imajo politike ECB distribucijske posledice in vplivajo na neenakosti, in je seznanjen, da je ECB ocenila, da bi znižanje stroškov kreditov za državljane ter mala in srednja podjetja s hkratnim povečanjem stopnje zaposlenosti v euroobmočju lahko delno izravnalo te distribucijske učinke;

22.  ugotavlja, da se je donosnost obveznic zaradi programa ECB za nakup sredstev v večini držav članic nepredstavljivo znižala; svari pred nevarnostjo previsokih vrednotenj na trgu obveznic, kar bi bilo težko obvladati, če bi obrestne mere zaradi ne dovolj trdnega okrevanja začele ponovno naraščati, in to velja predvsem za države, ki sodelujejo v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem ali ki so možno zadolžene; poudarja, da ima nenadna sprememba trenutno nizkih obrestnih mer v skladu z referenčno krivuljo donosov znatna tržna tveganja za finančne institucije z velikim deležem finančnih instrumentov za vrednotenje po tržnih cenah;

23.  poudarja, da mora vsak nakup državnih obveznic držav članic euroobmočja, ki ga na sekundarnem trgu izvede Evropski sistem centralnih bank (ESCB), izpolnjevati pogoje, ki jih je določilo Sodišče:

24.  je seznanjen, da nekatere države članice uporabljajo politiko izredno nizkih (negativnih) obrestnih mer kot izgovor, da odlagajo nujno potrebne strukturne reforme in konsolidacijo svojega primarnega javnega primanjkljaja, zlasti na državni ravni, ter v zvezi s tem poudarja zaveze iz Pakta za stabilnost in rast; priznava, da so negativne obrestne mere javnega dolga eden od razlogov, ki prispevajo k proračunskim presežkom v nekaterih državah članicah; poudarja, da je treba usklajevati nacionalne gospodarske politike, zlasti v euroobmočju; poudarja, da bo neizogibni proces izstopa v okviru nekonvencionalne monetarne politike zapleten in ga bo treba skrbno načrtovati, da bi preprečili negativne pretrese na kapitalskih trgih;

25.  pozdravlja, da je Svet objavil zapisnik svojega zasedanja in odločitev, da se razkrijejo dogovori o neto finančnih sredstvih (ANFA) med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami; spodbuja ECB, naj si prizadeva za preglednost; opozarja ECB, da morajo biti politike zaposlovanja v skladu z najboljšo prakso;

26.  ponovno poudarja, da je neodvisnost ECB pri izvajanju monetarne politike, določena v členu 130 PDEU, odločilna za ohranitev stabilnosti cen; poziva vse vlade, naj se vzdržijo javnega izražanja dvomov o vlogi, ki jo ta institucija opravlja v okviru svojih pooblastil;

27.  poziva ECB, naj pri nalogah bančnega nadzora, ki so ji dodeljene, posebno pozornost nameni načelu sorazmernosti;

28.  želi spomniti na porazdelitev odgovornosti med ECB in Evropskim bančnim organom (EBA); poudarja, da ECB ne bi smela določati dejanskih standardov za banke, ki ne uporabljajo enotnega mehanizma nadzora;

29.  je seznanjen, da je svet guvernerjev ECB 18. maja 2016 sprejel uredbo o zbiranju podrobnih podatkov o kreditih in kreditnem tveganju (AnaCredit); poziva ECB in nacionalne centralne banke, naj pri izvajanju uredbe AnaCredit dovolijo čim več svobode;

30.  poziva ECB, naj ne začenja nadaljnjih faz, povezanih z uredbo AnaCredit, pred javnim posvetovanjem, na katerem mora sodelovati Evropski parlament, pri čemer je treba zlasti upoštevati načelo sorazmernosti;

31.  zaskrbljeno ugotavlja, da se v euroobmočju zopet povečujejo neravnovesja v sistemu TARGET 2 kljub zmanjšanju tržnih neravnovesij, ki kažejo na stalen odliv kapitala iz obrobnih regij euroobmočja;

32.  opozarja, da je dialog o monetarni politiki pomemben za zagotavljanje njene preglednosti za Parlament in širšo javnost;

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Evropski centralni banki.

(1) Kot sta nedavno poudarila Sodišče Evropske unije in nemško zvezno ustavno sodišče v sodbi z dne 21. junija 2016.