Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2016/2139(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0322/2016

Predložena besedila :

A8-0322/2016

Razprave :

PV 21/11/2016 - 17
CRE 21/11/2016 - 17

Glasovanja :

PV 22/11/2016 - 5.10
CRE 22/11/2016 - 5.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0437

Sprejeta besedila
PDF 302kWORD 60k
Torek, 22. november 2016 - Strasbourg Končna izdaja
Povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja
P8_TA(2016)0437A8-0322/2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja (2016/2139(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov (ZN) o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom „Spreminjamo naš svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“, zlasti cilja 17 v okviru ciljev trajnostnega razvoja iz te agende, ki države članice ZN zavezuje, da okrepijo sredstva za izvajanje agende ter oživijo svetovno partnerstvo za trajnostni razvoj,(1)

–  ob upoštevanju akcijske agende iz Adis Abebe, dokumenta z rezultati, ki je bil sprejet na tretji mednarodni konferenci o financiranju za razvoj (Adis Abeba, Etiopija, 13.–16. julij 2015) in ki ga je v resoluciji št. 69/313 z dne 27. julija 2015 podprla generalna skupščina ZN,(2)

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN o trendih in napredku v mednarodnem razvojnem sodelovanju, predloženega na seji foruma za razvojno sodelovanje 2016 (E/2016/65),(3)

–  ob upoštevanju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, sprejete na drugem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2005, agende za ukrepanje iz Akre, sprejete na tretjem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2008 v Akri (Gana)(4) ter rezultatov četrtega foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu (Republika Koreja) decembra 2011, s katerim se je začelo izvajati svetovno partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje (GPEDC),(5)

–  ob upoštevanju deklaracije iz Dilija z dne 10. aprila 2010 o vzpostavljanju miru in izgradnji države ter „novega dogovora za nestabilne države“, doseženega 30. novembra 2011 na četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči,

–  ob upoštevanju sporočila s prvega srečanja na visoki ravni GPEDC, ki je potekalo aprila 2014 v Mexico Cityju,(6)

–  ob upoštevanju skorajšnjega drugega srečanja na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, ki bo potekalo od 28. novembra do 1. decembra 2016 v Nairobiju,(7)

–  ob upoštevanju poročila OECD/UNDP o napredku za leto 2014 z naslovom „Povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja“,(8)

–  ob upoštevanju soglasja organizacij civilne družbe o mednarodnem okviru za razvojno učinkovitost organizacij civilne družbe, ki je bilo doseženo v Siem Reapu leta 2011,

–  ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki zmanjševanje in izkoreninjenje revščine opredeljuje kot osrednji cilj razvojne politike EU in zahteva, da Unija in države članice izpolnijo zaveze, ki so jih sprejele v sklopu ZN in drugih pristojnih organizacij, ter upoštevajo cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvajajo in lahko vplivajo na države v razvoju,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju(9) in načrtov o novem soglasju leta 2017,

–  ob upoštevanju Kodeksa ravnanja Evropske unije o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike,(10)

–  ob upoštevanju konsolidiranega besedila operativnega okvira za učinkovitost pomoči(11), temelječega na sklepih Sveta z dne 17. novembra 2009 o operativnem okviru za učinkovitost pomoči, sklepih Sveta z dne 14. junija 2010 o delitvi dela med državami in sklepih Sveta z dne 9. decembra 2010 o preglednosti in vzajemni odgovornosti,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. marca 2015 z naslovom „Priprava okvira EU za rezultate pri mednarodnem sodelovanju in razvoju“ (SWD(2015)0080) in sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o okviru za rezultate,(12)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. marca 2014 o skupnem stališču EU za prvo srečanje na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje,(13)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o novem svetovnem partnerstvu za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015,(14)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o pospešitvi skupnega načrtovanja programov,(15)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o letnem poročilu Evropskemu svetu glede ciljev razvojne pomoči EU za leto 2016,(16)

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 23. junija 2015 z naslovom „Poročilo o odgovornosti EU na področju financiranja za razvoj za leto 2015 – Pregled napredka EU in držav članic“ (SWD(2015)0128),

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije z naslovom „Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa“, ki jo je junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,(17)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po Pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči,(18)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti proračunske podpore EU državam v razvoju,(19)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči,(20)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 s priporočili Komisiji o usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči,(21)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj,(22)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2016 o zasebnem sektorju in razvoju,(23)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030,(24)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj,(25)

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0322/2016),

A.  ker ostajajo načela, sprejeta s Pariško deklaracijo in agendo za ukrepanje iz Akre, v celoti veljavna in so dokazala svojo vrednost z izboljšanjem kakovosti razvojne pomoči, pa tudi javne podpore zanjo v donatorskih državah;

B.  ker politične zaveze na visoki ravni, kot so soglasje iz Monterreya (2002), rimska deklaracija (2003), pariška deklaracija (2005), agenda za ukrepanje iz Akre (2008) in četrti forum o učinkovitosti pomoči v Busanu (2011), vse zasledujejo isti cilj izboljšanja kakovosti izvajanja, upravljanja in uporabe uradne razvojne pomoči za maksimiranje njenega učinka;

C.  ker so načela učinkovitosti pomoči v številnih državah očitno prispevala k napredku pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, vendar so pri napredku še vedno razlike, prav tako pa niso vse države in vsi razvojni akterji vseskozi v celoti izvajali vseh načel;

D.  ker lahko globalno partnerstvo odigra bistveno vlogo pri izvajanju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, in sicer tako, da središče pozornosti preusmeri s koncepta „učinkovitosti pomoči“, ki izhaja iz tradicionalne uradne razvojne pomoči, na „učinkovitost razvojnega sodelovanja“;

E.  ker ima lahko uradna razvojna pomoč bistveno vlogo pri uresničevanju Agende 2030, zlasti v državah z nizkim dohodkom, pa tudi pri boju proti skrajni revščini in neenakosti, če je bolje usmerjena in če spoštuje načela učinkovitega razvojnega sodelovanja, torej demokratično odgovornost držav, usklajenost, krepitev lokalnih zmogljivosti, preglednost in demokratično odgovornost, osredotočanje na rezultate in vključenost; poudarja, da pogojevanje pomoči spoštuje načela demokratične odgovornosti;

F.  ker so poleg razvojne pomoči in razvojnega sodelovanja potreba druga orodja razvojne politike, da bi uspešno izkoreninili revščino in spodbujali cilje trajnostnega razvoja;

G.  ker ima proračunska podpora številne prednosti, kot so odgovornost države, natančnejša analiza rezultatov, večja skladnost politik, učinkovitejše napovedovanje pomoči in optimalna uporaba razpoložljivih sredstev za neposredne koristi prebivalstva;

H.  ker postaja zasebni sektor, poleg drugih tradicionalnih vladnih in nevladnih razvojnih organizacij, resničen partner v naših razvojnih strategijah, kar zadeva doseganje vključujočega in trajnostnega razvoja;

I.  ker je za učinkovitost pomoči bistveno, da države prejemnice sočasno – z uvajanjem mehanizmov tržnega gospodarstva, mobilizacijo zasebnega kapitala in zemljiškimi reformami – izvajajo gospodarske politike, ki so naklonjene rasti, in da postopoma odpirajo svoje trge za svetovno konkurenco;

J.  ker Komisija v eni od svojih študij navaja, da drobljenje pomoči pomeni dodatne stroške za EU v višini med dvema in tremi milijardami EUR na leto;

K.  ker GPEDC ponuja vključujoč forum, ki združuje vlade, dvostranske in večstranske organizacije, civilno družbo, parlamente, sindikate in zasebni sektor iz vseh držav;

L.  ker se GPEDC osredotoča na delovanje razvojnih akterjev in razmerja med njimi, učinkovito izvajanje razvojnih politik in programov ter spremljanje napredka pri spoštovanju bistvenih načel, opredeljenih v zadnjem desetletju, s čimer se želi povečati učinkovitost prizadevanj vseh akterjev za razvoj; ker bi bilo treba razjasniti njegovo artikulacijo v zvezi z globalno razvojno arhitekturo, s katero se nadzira izvajanje Agende 2030;

M.  ker imajo države, kot so Kitajska, Brazilija, Turčija, Rusija in Indija, kot donatorske države v vzponu vse pomembnejšo vlogo, tudi ko gre za prenos strokovnega znanja in tehnologije na področju razvoja, nenazadnje tudi zaradi lastnih razvojnih izkušenj iz bližnje preteklosti in sedanjosti; ker je mogoče okrepiti njihovo sodelovanje z bolj tradicionalnimi donatorji pri spodbujanju globalnih javnih dobrin in njihovo udeležbo v vključujočem razvojnem sodelovanju v okviru GPEDC;

N.  ker ima Komisija aktivno vlogo v usmerjevalnem odboru GPEDC, eden od njegovih sopredsednikov pa je iz države članice EU, in sicer Nizozemske; ker bo to funkcijo sopredsednika prevzela Nemčija;

O.  ker prevzemanje odgovornosti držav v razvojnem sodelovanju zahteva uskladitev donatorjev z nacionalnimi razvojnimi načrti in mednarodno dogovorjenimi cilji trajnostnega razvoja, pa tudi domačo udeležbo, kar zadeva oblikovanje in odgovornost pri izvajanju razvojnih načrtov in programov;

P.  ker je donosnost pomoči dvakratna, če ta ni namenjena zgolj financiranju razvojnih projektov, temveč se tudi porabi lokalno za lokalne proizvode in storitve; ker je zato krepitev državnih sistemov in nacionalnih sistemov za javna naročila bistven element učinkovitosti pomoči v skladu s pariško deklaracijo o učinkovitosti pomoči, bistvena pa je tudi za izboljšanje dobrega upravljanja in demokratične odgovornosti v partnerskih državah;

Q.  ker so lahko programi razvojnega sodelovanja in vezana pomoč, ki jih usmerjajo tisti, ki dajejo pomoč, tudi na področju javnih naročil, izraz različnih političnih interesov, ki so včasih v nasprotju z razvojnimi politikami, ter utegnejo predstavljati tveganje, da bi spodkopali odgovornost in trajnost razvojne pomoči ter že doseženi napredek pri usklajevanju in privedli do neučinkovitosti in večje odvisnosti; ker je vloga lokalne odgovornosti pomembna za zagotavljanje učinkovitega razvoja za državljane;

R.  ker je večja potreba po okvirih za rezultate, s katerimi bi merili dosežke programov razvojnega sodelovanja, vendar se države v razvoju še vedno spoprijemajo s popolno odgovornostjo in uporabo teh okvirov;

S.  ker krog spremljanja GPEDC v letu 2016 kaže, da napredek pri uporabi sistemov držav ostaja skromen ter da sproščanje pomoči ni napredovalo in ostaja na najvišji vrednosti 80 %, ki je bila dosežena leta 2010;

T.  ker poslanci partnerskih držav, lokalne oblasti in civilna družba še naprej izražajo nezadovoljstvo nad tem, v kolikšni meri so vključeni v načrtovanje in izvajanje razvojnega sodelovanja ter obveščeni o tem;

U.  ker je razvojna učinkovitost, ki se razume kot učinkovita uporaba vseh virov in sredstev, namenjenih razvoju, vključno z zmanjšanjem revščine, odvisna tako od držav, ki dajejo pomoč, kot tistih, ki jo prejemajo, ter od učinkovitih in odzivnih institucij, preudarnih politik, sodelovanja lokalnih deležnikov in civilne družbe, pravne države, vključujočega demokratičnega upravljanja, navzočnosti učinkovitih in preglednih mehanizmov za nadaljnje spremljanje ter varoval za preprečevanje korupcije v državah v razvoju in nezakonitih finančnih tokov na mednarodni ravni; ker bi moral GPEDC prevzeti večjo vlogo pri poenostavljanju in spodbujanju napredka v zvezi z zgoraj omenjenimi razvojnimi dejavniki;

V.  ker razdrobljenost pomoči ostaja trdovraten izziv, ki izhaja iz večanja števila donatorjev in agencij za pomoč ter premajhnega usklajevanja njihovih dejavnosti in projektov;

W.  ker se je sodelovanje na osi jug-jug še naprej povečevalo, kljub počasnejši rasti gospodarstev v vzponu in padanju cen surovin;

X.  ker področje razvoja postaja vedno bolj raznoliko, saj več revnih živi v državah s srednjimi dohodki kot v državah z nizkimi dohodki; ker so se z novimi globalnimi izzivi, kot so migracije, prehranska varnost, mir in stabilnost ter podnebne spremembe, istočasno spremenili razvojni izzivi;

1.  poziva vse razvojne akterje, naj se opirajo na zaveze, sprejete od Pariza do Busana, ter obnovijo in okrepijo prizadevanja za povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja, da bi uresničili ambiciozne cilje iz Agende 2030 ter kar najbolje izkoristili javna in zasebna sredstva za razvoj;

2.  poziva k uporabi vseh orodij razvojne politike za izkoreninjenje revščine in spodbujanje ciljev trajnostnega razvoja; meni, da bi bilo treba učinkovitost financiranja za razvoj ocenjevati na podlagi konkretnih rezultatov in njegovega prispevka k razvojni politiki kot celoti;

3.  poudarja osrednjo vlogo uradne razvojne pomoči pri izpolnjevanju agende za učinkovitost razvoja, izkoreninjenju revščine, zmanjšanju neenakosti, zagotavljanju bistvenih javnih storitev in podpiranju dobrega upravljanja; poudarja, da je uradna razvojna pomoč bolj prožna, predvidljiva in odgovorna kot drugi tokovi, ki potencialno prispevajo k razvoju;

4.  opozarja, da je zadostno financiranje pogoj za učinkovito razvojno sodelovanje; opaža, da večina tistih, ki dajejo uradno razvojno pomoč, ni izpolnila svojih zavez, da bodo za razvojno pomoč do leta 2015 namenili 0,7 % svojega BND, kar pomeni, da države v razvoju niso imele na voljo več kot dveh bilijonov USD za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja;

5.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj izpolnijo svojo dolgoročno zavezo, da za pomoč namenijo 0,7 % BND, naj okrepijo svojo razvojno pomoč, tudi prek proračuna EU in Evropskega razvojnega sklada, ter naj sprejmejo učinkovit časovni načrt, da bi cilje iz zavez uresničile na pregleden, predvidljiv in odgovoren način; opozarja, da merila za uradno razvojno pomoč ne smejo razvodeneti, da bi se krili stroški, ki niso neposredno povezani s spodbujanjem trajnostnega razvoja v državah v razvoju;

6.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je do sredine leta 2015 le pet držav članic EU objavilo načrte za izvajanje zavez iz Busana; poziva države članice, naj objavijo načrte za izvajanje ter poročajo o prizadevanjih pred drugim srečanjem na visoki ravni GPEDC, ki bo potekalo od 28. novembra do 1. decembra 2016 v Nairobiju;

7.  poziva, naj dokument z rezultati drugega srečanja na visoki ravni jasno obravnava in dodeli diferencirane vloge in odgovornosti razvojnih akterjev in institucij za izvajanje agende in uporabo načel, da bi izboljšali napredek in olajšali sodelovanje v prihodnosti;

8.  je seznanjen z mehiškim predlogom vključitve petega načela razvojne učinkovitosti, po katerem se ne sme nikogar zapostaviti (Leave No-one Behind); v povezavi z agendo za učinkovitost razvoja priznava pomen večjega osredotočanja na revne, ranljive in marginalizirane skupine in pri tem ustrezno upoštevati enakost med spoloma ter negotove okoliščine in konflikte; meni, da bi to načelo sicer ustrezalo splošni filozofiji in glavnim zavezam Agende 2030, vendar bi bilo treba njegovo morebitno vključitev pospremiti z resno razpravo in razmislekom o njegovi operacionalizaciji, zlasti kar zadeva vprašanja vključevanja in kazalnikov;

9.  poudarja, da je treba GPEDC trdno umestiti v kontekst izvajanja Agende 2030 in akcijske agende iz Adis Abebe; meni, da lahko GPEDC zagotovi dodano vrednost, če bo njegovo delo strateško porazdeljeno v faze ter prilagojeno dejavnostim in koledarju forumov Ekonomskega in socialnega sveta ZN za razvojno sodelovanje, o financiranju za razvoj in političnega foruma na visoki ravni;

10.  poudarja, da bi moral GPEDC, ko gre za načela učinkovitosti pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in podporo popolnejšemu izvajanju vseh akterjev na nacionalni ravni, odigrati vplivno vlogo pri vidikih spremljanja in odgovornosti, ki temeljijo na dokazih; poudarja, da mora GPEDC poskrbeti za jasno določene poti sodelovanja za določene razvojne akterje, ki niso donatorji iz OECD, vključno z novimi donatorji, lokalnimi in regionalnimi vladami, organizacijami civilne družbe, človekoljubnimi zasebniki, finančnimi institucijami, družbami iz zasebnega sektorja in sindikati; meni, da bi se morala raznolikost deležnikov odražati v zasedbi predsedujočih GPEDC;

11.  opozarja, da enoodstotna rast v Afriki predstavlja več kot dvakratnik zneska uradne razvojne pomoči;

12.  meni, da mora GPEDC imeti vodilno vlogo pri zagotavljanju napredka v zvezi s ciljem trajnostnega razvoja 17, torej pri spremljanju in odgovornosti, večji učinkovitosti pomoči, vidikih kakovosti in zmogljivosti financiranja za razvoj, vzdržnosti davkov in dolgov, vključevanju zasebnega sektorja in njegovi odgovornosti za trajnostni razvoj, preglednosti, skladnosti politik, partnerstvu več deležnikov ter sodelovanju na osi jug-jug in trikotnem sodelovanju;

13.  poudarja pomembno vlogo, ki jo mora prevzeti GPEDC, kar zadeva kazalnik ciljev trajnostnega razvoja 17.16.1 – zlasti pri oblikovanju učinkovitejših in vključujočih partnerstev z več deležniki za podpiranje in vzdrževanje izvajanja Agende 2030 – z merjenjem kakovosti njihovih razvojnih prizadevanj; pozdravlja krog spremljanja v letu 2016 in opaža, da se je povečalo število razvojnih partnerjev, ki sodelujejo pri tem, ter z zanimanjem pričakuje objavo poročila o napredku;

14.  spodbuja članice GPEDC, naj razmislijo o oblikovanju bolj neodvisnega in z ustreznimi sredstvi podprtega stalnega sekretariata zanj, pri čemer bi se lahko opirale na delo skupne podporne skupine, ter poziva države članice EU in partnerske države, naj določijo nacionalne žariščne točke;

15.  poudarja, da bi bilo treba Evropskemu parlamentu omogočiti, da v celoti odigra svojo osrednjo vlogo pri demokratičnem nadzoru nad vsemi politikami EU, tudi razvojnimi politikami, in zahteva, da se ga redno in pravočasno obvešča o stališčih Komisije v usmerjevalnem odboru GPEDC;

16.  pozdravlja napredek in priporoča Komisiji, naj si dodatno prizadeva za zagotovitev, da imajo vsi ustrezni akterji dostop do informacij v zvezi s preglednostjo načrtovanja programov razvojnega sodelovanja, mehanizmi financiranja, projekti in tokovi pomoči, zlasti v okviru mednarodne pobude za pregledno pomoč in vzpostavitve spletišča „EU Aid Explorer; vseeno poudarja, da so glede tega še vedno potrebni pomembnejši koraki, in zahteva nujna občutna prizadevanja vseh donatorjev, da bi povečali dostopnost, točnost in primerljivost informacij in podatkov; poziva države članice, ki še ne prispevajo k mednarodni pobudi za pregledno pomoč, naj to storijo; poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo razpoložljive podatke ter podpirajo tudi partnerske države s spodbujanjem izmenjave informacij in tozadevnih dobrih praks;

17.  meni, da so spremljanje, pregledi in izmenjava znanja o napredku pri razvoju najbolj pomembni za krepitev odgovornosti in učinka sodelovanja, zlasti na ravni držav; zato poziva Komisijo, naj vsaj na vsakih 24 mesecev predloži poročila o prizadevanjih in akcijskih načrtih EU in držav članic za celovito izvajanje načel iz Busana; poziva EU, naj dodatno spodbuja partnerske države pri izboljšanju njihovih upravnih in logističnih zmogljivosti in še posebej njihovih statističnih sistemov;

18.  pozdravlja pobude OECD, ki utegnejo prispevati k zmanjšanju nezakonitih finančnih tokov, in poziva mednarodno skupnost, naj okrepi sodelovanje, da bi se na splošno izboljšala preglednost davčnih režimov in finančnih tokov; vztraja, da so v zvezi s tem bistvenega pomena vloga in odgovornosti mednarodnih podjetij in finančnih institucij;

19.  poziva Komisijo, delegacije EU in agencije držav članic, naj obveščajo nacionalne parlamente ter – kolikor je mogoče – lokalne in regionalne organe, pa tudi zasebne deležnike in civilno družbo, o programih in finančnih obveznostih v zvezi z razvojno pomočjo, in sicer z objavljanjem pregledov o razvojnem sodelovanju za posamezno državo, ki bi morali ponuditi pregled nad strateškimi dokumenti, usklajevanjem donatorjev, letnimi akcijskimi načrti ter potekajočimi in načrtovanimi programi, pa tudi razpisi za projekte in javna naročila ali drugimi uporabljenimi mehanizmi financiranja;

20.  poziva parlamente držav prejemnic, naj sprejmejo nacionalne politike o razvojni pomoči, da bi povečali odgovornost donatorjev in vlad prejemnic, tudi lokalnih oblasti, izboljšali javnofinančno poslovodenje in sposobnost črpanja, izkoreninili korupcijo in vse oblike potrate pomoči, zagotovili učinkovitost davčnih sistemov in izboljšali pogoje za prejemanje proračunske podpore ter – dolgoročno – zmanjšali odvisnost od pomoči;

21.  meni, da je pomembno spodbujati sodelovanje vseh držav članic pri davčni pobudi iz Adis Abebe, da bi se do leta 2020 podvojila tehnična pomoč in okrepile zmogljivosti partnerskih držav na področju obdavčevanja;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z nacionalnimi parlamenti partnerskih držav, da bi konstruktivno podprli razvoj takšnih politik in jih dopolnili z dogovori o vzajemni odgovornosti; pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi s krepitvijo institucionalnih zmogljivosti nacionalnih parlamentov in vrhovnih revizijskih institucij izboljšala domačo odgovornost z vidika proračunske pomoči;

23.  izpostavlja vlogo državljanov, lokalnih skupnosti, izvoljenih predstavnikov, verskih organizacij, organizacij civilne družbe, akademikov, sindikatov in zasebnega sektorja pri razvoju ter poudarja, da je treba te akterje vključiti v poglabljanje in izvajanje programa za učinkovitost na različnih ravneh; meni, da so za njihov učinkovit prispevek potrebni participativna udeležba pri načrtovanju in izvajanju, vzajemna odgovornost in preglednost, spremljanje in ocenjevanje, donatorji pa bi morali pri sodelovanju s temi akterji v vlogi izvedbenih partnerjev in ponudnikov osnovnih storitev prav tako izboljšati predvidljivost in povečati hitrost, da bi resnično dosegli najbolj ranljive dele prebivalstva;

24.  poudarja, da je pomoč mogoče ohranjati le, če so prejemniki močno zavzeti in z njo upravljajo; vztraja pri pomenu skupne odgovornosti za rezultate razvoja, vključno z izvajanjem istanbulskih načel, ter opozarja, da so za demokratično odgovornost potrebne močne institucije, ki lahko zagotovijo celovito udeležbo lokalnih akterjev pri izvajanju, spremljanju in ocenjevanju razvojnih programov;

25.  poudarja, da je pomembno civilnodružbenim organizacijam omogočiti opravljanje njihove vloge neodvisnih razvojnih akterjev in se pri tem posebej osredotočiti na okolje, ki bo v skladu z dogovorjenimi mednarodnimi pravicami to omogočalo in v kar največji meri povečalo prispevke civilnodružbenih organizacij k razvoju; izraža zaskrbljenost, ker se v številnih partnerskih državah krči prostor za civilnodružbene organizacije; poziva Komisijo, naj izboljša dostopnost financiranja za civilnodružbene organizacije;

26.  pozdravlja napredek in privrženost EU, kar zadeva skupno načrtovanje; ugotavlja, da bi moralo skupno načrtovanje zmanjšati razdrobljenost pomoči in stroške transakcij, z boljšo delitvijo dela povečati dopolnjevanje ter izboljšati domačo in medsebojno odgovornost ter predvidljivost razvojnega sodelovanja in tako ponuditi očitne prednosti tako EU kot partnerskim državam; opaža, da se skupno načrtovanje poskušalo izvajati z 59 od 110 partnerskih držav, ki prejemajo razvojno pomoč EU; poziva države članice in partnerske države, naj razširijo svoje delovanje na področju skupnega načrtovanja, da bi njegove prednosti izkoristile v celoti in v vseh možnih državah;

27.  ponavlja zahtevo(26) po kodifikaciji in okrepitvi mehanizmov in praks za zagotavljanje boljšega dopolnjevanja in učinkovitega usklajevanja razvojne pomoči med državami članicami in institucijami EU, da bi zagotovili jasna in izvršljiva pravila za demokratično domačo odgovornost, harmonizacijo, usklajevanje s strategijami in sistemi posameznih držav, predvidljivost sredstev, preglednost in vzajemno odgovornost; poziva Komisijo, naj posreduje informacije o tem, zakaj ni bilo nadaljnje obravnave te zahteve, ter navede, katere nadomestne ukrepe v zvezi s tem je sprejela oziroma jih namerava sprejeti;

28.  spominja, da so EU in njene države članice zavezane sproščanju svoje pomoči, in priznava, da je bil na tem področju dosežen napredek; poziva k dodatnim prizadevanjem, da bi vsi, ki dajejo razvojno pomoč, tudi gospodarstva v vzponu, pospešili sproščanje pomoči na svetovni ravni; poziva tiste, ki dajejo pomoč, naj kot prvo možnost uporabijo sisteme javnih naročil partnerskih držav;

29.  poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo nove pobude za okrepitev vodilnih projektov sodelovanja na osi jug-jug in trikotnega sodelovanja, ki bi zajemali nove donatorje iz držav v vzponu in drugih držav s srednjim dohodkom ter na podlagi spopadanja z globalnimi izzivi, ki zadevajo vse, ne da bi se pri tem zapostavil vidik izkoreninjenja revščine; poudarja, da je treba zajeti celoten potencial decentraliziranega sodelovanja, da bi dosegli napredek glede agende za učinkovitost razvoja, obenem pa spoštovali vsa varovala, povezana s preglednostjo, učinkovitostjo in doslednostjo, ter preprečili nadaljnje drobljenje strukture mednarodne pomoči;

30.  poudarja, da je lahko razvojna pomoč pomembna v boju proti revščini, pri spopadanju z neenakostjo in spodbujanju razvoja, predvsem v najmanj razvitih državah, ter za širjenje dostopa do kakovostnih javnih storitev za najbolj prikrajšane in ranljive skupine, prav tako pa lahko spodbudi druge bistvene sistemske dejavnike, odločilne za razvoj, kot so spodbujanje enakosti med spoloma (kot je izražena v partnerstvu iz Busana), izobraževanje in krepitev zdravstvenih sistemov, vključno z bojem proti boleznim, ki so povezane z revščino, če se uporabi v okviru zakonitega in vključujočega upravljanja, temelječega na pravni državi in spoštovanju človekovih pravic;

31.  poudarja pomen cilja trajnostnega razvoja 16 za splošno razvojno učinkovitost in opozarja, da razvojna pomoč ne more učinkovito izpolniti svojega namena, kadar niso zagotovljeni mir ter spoštovanje človekovih pravic in pravne države, nepristranski, učinkovit in neodvisen pravosodni sistem, mednarodno priznani socialni, okoljski in delavski standardi in varovala za integriteto javnih institucij in nosilcev funkcij, vključujoče, participativno in predstavniško odločanje na vseh ravneh ter preglednost in odgovornost;

32.  opozarja, da korupcija v državah prejemnicah, ne glede na to, ali je neposredno povezana z razvojno pomočjo ali ne, resno krši demokratično legitimnost in škodi javni podpori za razvojno pomoč v donatorskih državah; zato pozdravlja vse ukrepe, sprejete za spodbujanje dobrega finančnega poslovodenja in za dokončno izkoreninjenje korupcije, obenem pa ugotavlja, da razmere v številnih partnerskih državah že po definiciji pomenijo določeno stopnjo tveganja;

33.  poziva države članice in druge donatorje, naj okrepijo prizadevanja in človeške vire, da bi pridobili boljši pregled nad učinkovitostjo in opravili podrobno analizo v negotovih okoliščinah, obdobju po konfliktih in v okviru preprečevanja konfliktov, ko želenih rezultatov ni mogoče vedno zajeti v obliki podatkov in okvirih za rezultate;

34.  je trdno prepričan, da je zasebni sektor pomemben partner pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in mobilizaciji dodatnih virov za razvoj; poudarja, da se morajo akterji iz zasebnega sektorja, glede na njihovo rastočo vlogo v razvojnem sodelovanju, uskladiti z načeli razvojne učinkovitosti in upoštevati načela odgovornosti podjetij skozi celotno življenjsko dobo projektov; priznava prizadevanja nekaterih akterjev iz zasebnega sektorja, da bi v središče svojih poslovnih modelov umestili zaveze na področju človekovih pravic, družbenega vključevanja in trajnosti, ter poziva, naj se ta pristop posploši; poudarja, da mora zasebni sektor spoštovati načela mednarodnega prava ter socialne in okoljske standarde, pa tudi svetovni pakt ZN o človekovih pravicah, vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, osrednje delavske standarde Mednarodne organizacije dela in konvencijo ZN proti korupciji; poziva Komisijo, naj zagotovi, da podjetja, ki delujejo v davčnih oazah, ne sodelujejo pri projektih, ki se financirajo z uradno razvojno pomočjo; hkrati poudarja, da morajo partnerske države gojiti okolje, vključno s preglednimi pravnimi in regulativnimi sistemi, ki bo spodbujalo podjetja;

35.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, ESZD, parlamentu in vladi Kenije kot gostiteljice drugega srečanja na visoki ravni GPEDC, sopredsednikom razvojnega programa Združenih narodov GPEDC, OECD in medparlamentarni uniji.

(1) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/70/1&Lang=E
(2) http://www.un.org/esa/ffd/wp-content/uploads/2015/08/AAAA_Outcome.pdf
(3) https://documents-dds-ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/N16/132/05/PDF/N1613205.pdf?OpenElement
(4) http://www.oecd.org/dac/effectiveness/34428351.pdf
(5) http://www.oecd.org/dac/effectiveness/49650173.pdf
(6) http://effectivecooperation.org/2014/03/draft-communique-for-the-first-high-level-meeting-of-the-global-partnership/
(7) http://effectivecooperation.org/events/2016-high-level-meeting/
(8) http://effectivecooperation.org/wp-content/uploads/2016/05/4314021e.pdf
(9) UL C 46, 24.2.2006, str. 1.
(10) Sklepi Sveta 9558/07, 15.5.2007.
(11) Dokument Sveta 18239/10.
(12) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9145-2015-INIT/sl/pdf
(13) http://www.consilium.europa.eu/en/workarea/downloadasset.aspx?id=15603
(14) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9241-2015-INIT/sl/pdf
(15) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-8831-2016-INIT/sl/pdf
(16) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-8822-2016-INIT/sl/pdf
(17) Dokument Sveta 10715/16.
(18) UL C 279 E, 19.11.2009, str. 100.
(19) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 38.
(20) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 80.
(21) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0558.
(22) UL C 353, 27.9.2016, str. 2.
(23) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0137.
(24) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224.
(25) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0246.
(26) Sprejeta besedila z dne 11. decembra 2013, P7_TA(2013)0558.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov