Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o krimskih Tatarih (2016/2692(RSP))

P8_TA(2016)0218 RC-B8-0582/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o vzhodnem partnerstvu, Ukrajini in Ruski federaciji,

–  ob upoštevanju poročil misije za spremljanje stanja na področju človekovih pravic na Krimu, ki sta jo izvedla urad za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR) Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in visoka komisarka OVSE za narodne manjšine,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 21. marca, 27. junija in 16. julija 2014 o izvajanju sankcij proti Rusiji po nezakoniti priključitvi Krima,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 68/262 z dne 27. marca 2014 o ozemeljski celovitosti Ukrajine,

–  ob upoštevanju poročila organizacije Freedom House o svobodi v svetu 2016, ki je stanje političnih in državljanskih svoboščin na nezakonito priključenem Krimu ocenila kot „nesvobodno“,

–  ob upoštevanju sodbe, s katero je t. i. krimsko vrhovno sodišče 26. aprila 2016 razglasilo medžlis krimskih Tatarov za ekstremistično organizacijo in mu prepovedalo dejavnosti na Krimskem polotoku,

–  ob upoštevanju izjav tiskovnega predstavnika podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 14. aprila 2016 o ukinitvi dejavnosti medžlisa krimskih Tatarov ter z dne 26. aprila 2016 o odločitvi krimskega „vrhovnega sodišča“ o prepovedi dejavnosti medžlisa,

–  ob upoštevanju izjave komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 26. aprila 2016, v kateri je pozval k umiku prepovedi medžlisa, in izjave generalnega sekretarja Sveta Evrope z dne 26. aprila 2016 o tem, da bi utegnila prepoved ciljati na vso skupnost krimskih Tatarov,

–  ob upoštevanju protokola iz Minska z dne 5. septembra 2014 in memoranduma iz Minska z dne 19. septembra 2014 o izvajanju mirovnega načrta v 12 točkah,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Ruska federacija nezakonito priključila Krim in Sevastopol in je torej okupacijska država, s čimer je prekršila mednarodno pravo, tudi ustanovno listino OZN, Helsinško sklepno listino, memorandum iz Budimpešte iz leta 1994 in sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu med Rusko federacijo in Ukrajino iz leta 1997;

B.  ker sta Evropska unija in mednarodna skupnost večkrat izrazili zaskrbljenost nad stanjem človekovih pravic na zasedenem ozemlju ter nad sistematičnim preganjanjem tistih, ki ne priznavajo nove oblasti; ker so t. i. oblasti kot tarčo določile avtohtono skupnost krimskih Tatarov, med katerimi večina nasprotuje Ruski prevzem polotoka, zaradi česar je bojkotirala tako imenovani referendum 16. marca 2014; ker so institucije in organizacije krimskih Tatarov vse pogosteje označene kot ekstremistične, vidnejše člane te skupnosti pa se uvršča med teroriste, zato so že bili aretirani oziroma jim preti aretacija, ker zlorabe Tatarov vključujejo ugrabitve, prisilna izginotja, nasilje, mučenje in zunajsodne poboje, ki jih dejanske oblasti ne preiskujejo in ne izvajajo sodnega pregona, pa tudi sistemske pravne zaplete v zvezi z lastninsko pravico in registracijo;

C.  ker je za voditelje krimskih Tatarov, tudi Mustafo Džemiljeva in Rafata Čubarova, veljala prepoved vstopa na Krim, ki je bila sicer umaknjena, vendar jim še vedno preti aretacija, s čimer si delijo usodo s številnimi drugimi člani medžlisa, tatarskimi aktivisti in razseljenimi osebami; ker je moralo po podatkih ukrajinske vlade več kot 20.000 krimskih Tatarov zapustiti zasedeni Krim in se umakniti v notranjost države;

D.  ker je voditelj krimskih Tatarov Mustafa Džemiljev, ki je pred tem preživel petnajst let v sovjetskih zaporih, objavil seznam štirinajstih krimskih Tatarov, političnih zapornikov t. i. ruskih oblasti na Krimu, vključno s prvim podpredsednikom medžlisa Ahtemom Čijgozem, ki v priporu v Simferopolu čaka na sojenje; poziva, naj se posebna pozornost nameni njegovemu zdravstvenemu stanju, in poudarja, kako pomembno je, da bo sojenje potekalo javno in pod budnim očesom Sveta Evrope in drugih mednarodnih organizacij;

E.  ker Ruska federacija omejuje dostop do Krima OVSE, OZN in Svetu Evrope, da ne omenjamo nevladnih organizacij za človekove pravice in neodvisnih novinarjev; ker je zaradi nedostopnosti zelo oteženo spremljanje človekovih pravic na Krimu in poročanje o njih;

F.  ker je bila vsa populacija krimskih Tatarov, avtohtonih prebivalcev Krima, leta 1944 deportirana v druge dele nekdanje ZSSR ter se je na Krim lahko vrnila šele leta 1989; ker so v ukrajinskem parlamentu 12. novembra 2015 sprejeli resolucijo, s katero so priznali deportacijo krimskih Tatarov leta 1944 kot genocid in proglasili 18. maj za dan spomina;

G.  ker je 26. aprila 2016 t. i. krimsko vrhovno sodišče razsodilo v prid zahtevi t. i. krimske generalne tožilke Natalije Poklonske, ki je medžlis – predstavniško telo krimskih Tatarov vse od ustanovitve leta 1991, ki je od maja 1999 uživalo polni pravni status –, obtožila ekstremizma, terorizma, kršitev človekovih pravic, nezakonitega ravnanja in sabotiranja oblasti;

H.  ker je bil medžlis razglašen za ekstremistično organizacijo in dodan na seznam ruskega ministrstva za pravosodje, na katerem so nevladne organizacije, katerih dejavnosti je treba ukiniti; ker so bile posledično dejavnosti medžlisa na Krimu in v Rusiji prepovedane; ker bi prepoved utegnila veljati tudi za več kot 2500 članov iz 250 vaških in mestnih medžlisov na Krimu;

I.  ker je odločitev t. i. generalne tožilke in t. i. krimskega vrhovnega sodišča dejansko del represivne in ustrahovalne politike Ruske federacije, ki kaznuje to manjšino za zvestobo ukrajinski državi med nezakonito priključitvijo polotoka pred dvema letoma;

J.  ker gre pri tem za očitno kršitev mednarodnega humanitarnega prava (tudi četrte haaške konvencije iz leta 1907 ter četrte ženevske konvencije iz leta 1949 in njenega dodatnega protokola I iz leta 1977), v skladu s katerim okupacijska velesila ne sme preganjati civilistov za zločine, ki so se zgodili pred okupacijo, kazenski zakonik okupiranega ozemlja pa mora ostati veljaven;

1.  ostro obsoja odločitev t. i. krimskega vrhovnega sodišča, da prepove medžlis krimskih Tatarov, in zahteva, naj to odločitev nemudoma prekliče; meni, da gre pri tej odločitvi za sistematičen namerni pregon krimskih Tatarov ter za politično motiviran ukrep, katerega cilj je dodatno ustrahovati zakonite predstavnike tatarske skupnosti; poudarja, kako pomemben je ta demokratično izvoljen organ odločanja, ki predstavlja krimske Tatare;

2.  poudarja, da bo prepoved medžlisa krimskih Tatarov, ki je zakonit in priznan predstavniški organ avtohtonih prebivalcev Krima, podlaga za njihovo stigmatizacijo, dodatno diskriminacijo ter kršitev njihovih človekovih pravic in temeljnih državljanskih svoboščin, očitno pa se jih s prepovedjo skuša izgnati s Krima, ki je že od nekdaj njihova domovina; je zaskrbljen, da bi utegnila razglasitev medžlisa za ekstremistično organizacijo privesti do dodatnih obtožb v skladu z določbami kazenskega zakonika Ruske federacije;

3.  opozarja, da prepoved medžlisa pomeni, da se ne bo mogel sestajati, objavljati stališč v množičnih medijih, organizirati javnih prireditev ali uporabljati bančnih računov; poziva EU, naj zagotovi finančno podporo za dejavnosti medžlisa, medtem ko deluje iz izgnanstva; poziva k okrepitvi financiranja organizacij za človekove pravice, ki delujejo v imenu Krima;

4.  spominja na žalostno obletnico nezakonite ruske priključitve Krimskega polotoka 20. februarja 2014; ponovno ostro obsoja to dejanje, s katerim je bilo kršeno mednarodno pravo; izraža popolno zavezanost politiki nepriznavanja nezakonite priključitve Krima in sankcijam, ki so bile uvedene po tem, in poziva, naj se razmisli o razširitvi seznama oseb, za katere veljajo sankcije EU, zaradi prepovedi medžlisa; poziva vse države članice, naj ta seznam dosledno upoštevajo; obžaluje, da so nekateri politiki iz držav članic EU, tudi poslanci nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta, obiskali Krim brez soglasja ukrajinskih oblasti, in poziva poslance, naj se v prihodnje vzdržijo tovrstnih obiskov;

5.  ponovno izraža popolno zavezanost suverenosti, politični neodvisnosti, enotnosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine v njenih mednarodno priznanih mejah ter njeni svobodni in suvereni odločitvi, da bo sledila evropski poti; poziva vse strani, naj nemudoma začnejo s političnim dialogom in povsem v skladu z mednarodnim pravom ponovno vključevati zasedeni Krimski polotok v ukrajinski pravni red; meni, da je ponovna vzpostavitev ukrajinskega nadzora nad polotokom bistvenega pomena za obnovo odnosov sodelovanja z Rusko federacijo, vključno z ukinitvijo s tem povezanih sankcij;

6.  obsoja hude omejitve svobode izražanja, združevanja in miroljubnega zbiranja, tudi ob tradicionalnih spominskih slovesnostih, kot so obletnica deportacije krimskih Tatarov v času Stalinovega totalitarnega režima v Sovjetski zvezi in kulturna srečanja krimskih Tatarov;

7.  obsoja omejevanje svobodnih medijev na Krimu, zlasti odvzem licence postaji ATR, največjemu televizijskemu programu krimskih Tatarov; poziva, naj se začne ta program, pa tudi otroški televizijski program in radijska postaja Mejdan, ponovno predvajati; meni, da se s takšnimi dejanji krimskim Tatarom prav tako odvzema izjemno pomemben element za ohranjanje kulturne in jezikovne identitete; je seznanjen z ustanovitvijo nove postaje TV Millet in poziva, naj se ji zagotovi popolna uredniška neodvisnost;

8.  močno obžaluje, da prihaja pod pretvezo ekstremizma do sistematičnih omejitev svobode izražanja in nadzora nad družbenimi mediji, zato da bi odkrili aktiviste, ki ne priznavajo novega pravnega reda in kritizirajo veljavnost referenduma, izpeljanega 16. marca 2014; opozarja, da je sto držav članic generalne skupščine OZN s sprejetjem resolucije št. 68/262 zavzelo enako stališče;

9.  opozarja, da je bila avtohtonim krimskim Tatarom storjena zgodovinska krivica, zaradi katere so jih sovjetske oblasti množično deportirale ter jim odvzela zemljo in sredstva; obžaluje, da zaradi diskriminacijske politike t. i. uradne oblasti ni mogoče vrniti zemlje in sredstev oziroma da se vračilo uporablja kot instrument za kupovanje naklonjenosti;

10.  poziva Rusko federacijo, ki ima po mednarodnem humanitarnem pravu kot okupacijska država na Krimu končno odgovornost, naj ohrani pravni red na Krimu in zaščiti državljane pred samovoljnimi pravnimi ali upravnimi ukrepi in sodbami, s čimer bi izpolnila svoje obveznosti kot članica Sveta Evrope, prav tako pa naj izvede neodvisno mednarodno preiskavo vseh kršitev mednarodnega prava ali človekovih pravic, ki jih zagrešijo okupacijske sile in t. i. lokalne oblasti; poziva k ponovni vzpostavitvi kontaktne skupine za družine izginulih oseb;

11.  poziva, naj se ustreznim mednarodnim organom za človekove pravice omogoči trajen in neoviran dostop do Krima, da bi bilo mogoče spremljati stanje na področju človekovih pravic;

12.  pozdravlja pobudo Ukrajine, da po vzoru mehanizma „Ženeva+“ vzpostavi mednarodni pogajalski mehanizem za ponovno vzpostavitev ukrajinske suverenosti na Krimu, pri katerem bi morala biti neposredno vključena tudi EU; poziva Rusko federacijo, naj začne pogajanja z Ukrajino in drugimi stranmi o odpravi zasedbe Krima, ukinitvi trgovinskega in energijskega embarga ter odpravi izrednega stanja na Krimu;

13.  poziva k ohranitvi zgodovinskega in tradicionalnega večkulturnega okolja na Krimu in popolnemu spoštovanju ukrajinskega, tatarskega in drugih manjšinskih jezikov ter značilnih kultur; obsoja pravni pritisk na kulturne in izobraževalne ustanove krimskih Tatarov, tudi tiste, ki se ukvarjajo z otroki;

14.  poziva Rusko federacijo, naj razišče vse primere mučenja zapornikov, ki so bili nezakonito prijeti na Krimu, na primer prvega podpredsednika medžlisa Ahtema Čijgoza, Mustafe Degermendžija in Alija Asanova, ki so jih t. i. lokalne oblasti na Krimu aretirale zaradi miroljubnih protestov proti okupaciji, ter jim zagotovi varen povratek v Ukrajino; ponovno poziva k izpustitvi Olega Sencova in Oleksandra Kolčenka; poziva Rusko federacijo, naj konča politično motivirano preganjanje disidentov in civilnih aktivistov; obsoja njihovo poznejšo premestitev v Rusko federacijo in prisilno podelitev ruskega državljanstva; poziva Rusko federacijo, naj pri zgoraj navedenih primerih tesno sodeluje s Svetom Evrope in OVSE;

15.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj okrepita pritisk na Rusko federacijo, da bodo imele mednarodne organizacije dostop do Krima in bodo lahko glede na nenehne hude kršitve temeljnih svoboščin in človekovih pravic na polotoku spremljale stanje na področju človekovih pravic ter vzpostavile stalne mednarodne nadzorne in na konvencijah temelječe mehanizme; poudarja, da se mora vsakršna prisotnost mednarodne skupnosti na terenu dobro usklajevati, potekati v dogovoru z Ukrajino, podpreti pa jo morajo tudi pomembnejše mednarodne organizacije za človekove pravice;

16.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi položaja oseb LGBTI na Krimu, ki se je po ruski priključitvi še precej poslabšal;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, predsedniku, vladi in parlamentu Ukrajine, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije ter medžlisu krimskih Tatarov.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o Gambiji (2016/2693(RSP))

P8_TA(2016)0219 RC-B8-0591/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Gambiji,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o prednostnih nalogah EU za Svet OZN za človekove pravice v letu 2015(1),

–  ob upoštevanju številnih parlamentarnih vprašanj o razmerah v Gambiji,

–  ob upoštevanju izjave Evropske službe za zunanje delovanje z dne 17. aprila 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Gambiji,

–  ob upoštevanju številnih izjave delegacije Evropske unije v Gambiji,

–  ob upoštevanju resolucije komisije Afriške unije z dne 28. februarja 2015 o razmerah na področju človekovih pravic v Gambiji,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna z dne 17. aprila 2016,

–  ob upoštevanju poročila Sveta OZN za človekove pravice, ki ga je pripravil posebni poročevalec o mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, priloga: Misija v Gambijo, z dne 2. marca 2015,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za zunajsodne, nagle in samovoljne usmrtitve o Gambiji z dne 11. maja 2015,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za zunajsodne, nagle in samovoljne usmrtitve o Gambiji z dne 24. decembra 2014,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja, podpisanega junija 2000,

–  ob upoštevanju gambijske ustave,

–  ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere in prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Yahya Jammeh leta 1994 prevzel oblast v vojaškem udaru; ker je bil leta 1996 v spornih okoliščinah leta izvoljen za predsednika, potem pa še trikrat ponovno izvoljen;

B.  ker naj bi predsedniške volitve potekale 1. decembra 2016, parlamentarne pa 6. aprila 2017; ker je Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) zadnje predsedniške volitve, ki so bile leta 2011, obsodila zaradi pomanjkanja legitimnosti in ker jih je spremljalo zatiranje in ustrahovanje opozicijskih strank in njihovih volivcev;

C.  ker so se gambijske varnostne sile nasilno odzvale na mirne proteste 14. aprila 2016 v Sereknudi, predmestju glavnega mesta Banjul, na katerih so zahtevali volilno reformo, in samovoljno pridržale protestnike, med njimi več poslancev stranke Združena demokratska stranka (United Democratic Party); ker je Solo Sandeng, vodje opozicije in član Združene demokratske stranke, ki je kmali po aretaciji umrl v sumljivih okoliščinah v zaporu;

D.  ker so se člani Združene demokratske stranke znova zbrali 16. aprila 2016, da bi zahtevali pravico za smrt Sola Sandenga in izpustitev drugih članov stranke; ker je policija protestnike napadla s solzivcem in številne aretirala;

E.  ker so aretirali drugega opozicijsko vodjo, Ousainouja Darboeja, ter druge visoke člane stranle, ki so še vedno v državnem priporu in so po poročilih utrpeli hude telesne poškodbe;

F.  ker je nacionalna obveščevalna agencija 2. julija 2015 aretirala Alagieja Abdoulieja Ceesayja, generalnega direktorja neodvisne radijske postaje Teranga FM, in ker je bila njegova prošnja za plačilo varščine kljub njegovemu šibkemu zdravstvenemu stanju trikrat zavrnjena;

G.  ker je marca 2016 delovna skupina OZN o samovoljnem pridržanju objavila mnenje, sprejeto na njeni zadnji seji decembra 2015, v katerem je poudarila, da je bila Alagieju Abdoulieju Ceesayju samovoljno odvzeta prostost, in poziva Gambijo, naj ga izpusti ter umakne vse obtožbe proti njemu;

H.  ker so v Gambiji zagovorniki človekovih pravic in novinarji žrtve zlorab in represivne zakonodaje ter se nenehno soočajo z nadlegovanjem in ustrahovanjem, aretacijami, pridržanji, prisilnimi izginotji ali so prisiljeni oditi v izgnanstvo;

I.  ker se v Gambiji redno uporabljajo mučenje in druge oblike trpinčenja; ker naj bi po poročilih redno okrutno mučili ali drugače trpinčili ljudi, da bi iz njih izvlekli „priznanja“, ki jih nato uporabijo na sodišču, kot je razvidno iz poročila, pripravljenega po obisku posebnega poročevalca OZN za mučenje in drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje v Gambiji leta 2014;

J.  ker varnostne sile in policija rutinsko izvajajo samovoljna pridržanja, kot v primeru nekdanjega namestnika ministra za kmetijstvo Ousmana Jammeha in islamskih učenjakov šejka Omarja Colleyja, imama Ousmana Sawaneha in imama Cherna Gassame, posameznike pa pogosto pridržijo brez obtožbe in dlje kot za 72-urni rok, v katerem bi morali osumljenca privesti pred sodišče, kar je v nasprotju z ustavo;

K.  ker sedanja gambijska zakonodaja proti istospolno usmerjenim določa dolge zaporne kazni in visoke globe za „hudo homoseksualnost“; ker so osebe LGBTI pogosto žrtve napadov, groženj ali pa jih varnostne sile samovoljno priprejo in so morali nekateri med njimi zaradi lastne varnosti zapustiti državo;

L.  ker je Gambija je ena od petnajstih najrevnejših držav na svetu in skoraj četrtina njenega prebivalstva se sooča s kronično neustrezno prehransko varnostjo; ker je država močno odvisna od mednarodne pomoči; ker je od leta 2015 že 14.475 Gambijcev zaprosilo za azil v EU;

M.  ker razmere na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države v Gambiji vzbujajo resnično zaskrbljenost; ker EU že od leta 2009 obravnava ta vprašanja v okviru dialoga v skladu s členom 8 Sporazuma iz Cotonouja, vendar je bilo le malo dejanskega napredka;

N.  ker je EU zaradi pomislekov v zvezi z razmerami na področju človekovih pravic močno zmanjšala svojo pomoč Gambiji, čeprav je še vedno največja donatorica humanitarne pomoči tej državi, in sicer v skupnem znesku 33 milijonov EUR za nacionalni okvirni program za obdobje 2015–2016; ker je predsednik Jammeh po tem znižanju pomoči junija 2015 nenadoma izgnal odpravnico poslov EU v Gambiji, Agnes Guillard;

O.  ker so v nacionalnem okvirnem programu za Gambijo za obdobje 2015–2016 predvidene naložbe v kmetijstvo in prehransko varnost, pa tudi v prometni sektor, niso pa namenjena sredstva za razvoj civilne družbe, demokratično upravljanje ali spodbujanje človekovih pravic in pravne države;

P.  ker je Gambija članica Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS); ker je bil julija 2014 sklenjen sporazum o gospodarskem partnerstvu med EU in Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS), ki bo ratificiran leta 2016; ker sporazumi o gospodarskem partnerstvu ne krepijo le pravične trgovine, ampak tudi človekove pravice in izpolnjevanje ciljev trajnostnega razvoja;

Q.  ker je Gambija je država članica Afriške unije, pogodbenica in podpisnica Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju;

R.  ker je z zakonom iz leta 2015 o spremembi volilnega zakona postala ena izmed držav, kjer je potegovanje za javno funkcijo najdražje, zato so iz procesa izrinjene opozicijske stranke, zakon pa omejuje tudi pravice državljanov v tem procesu;

1.  je izredno zaskrbljen zaradi vse slabših razmer na področju varnosti in človekovih pravic v Gambiji in obsoja napade na miroljubne protestnike 14. in 16. aprila 2016;

2.  poziva k takojšnji izpustitvi vseh protestnikov, aretiranih v povezavi s protesti 14. in 16. Aprila 2016; zahteva, naj vlada Republike Gambije zagotovi pravilno obravnavo vseh osumljencev, priprtih, ker naj bi sodelovali pri poskusu neustavne zamenjave vlade; poziva gambijske oblasti, naj v vseh okoliščinah zagotovijo fizično in psihološko integriteto osumljencev in ranjenim nemudoma omogočijo zdravstveno oskrbo; je zaskrbljen zaradi pričanj o mučenju in slabem ravnanju z drugimi zaporniki;

3.  poziva gambijske oblasti, naj opravijo hitro in neodvisno preiskavo teh dogodkov, in je zlasti močno zaskrbljen zaradi poročanj o smrti opozicijskega aktivista Sola Sandenga za časa pripora;

4.  močno obsoja, da v času vlade Yahya Jammeha prihaja do prisilnih izginotij, samovoljnega pridržanja, mučenja in drugih kršitev človekovih pravic, ki se izvajajo nad nasprotniki režima, vključno z novinarji, zagovorniki človekovih pravic, političnimi nasprotniki in kritiki ter lezbijkami, geji, biseksualci in transseksualci; poziva bodisi k sojenju bodisi k izpustitvi zapornikov, pridržanih brez stikov z zunanjim svetom;

5.  poziva EU in Afriško unijo, naj sodelujeta z Gambijo pri vzpostavljanju ukrepov za zaščito pred mučenjem, pri zagotavljanju neodvisnega dostopa do zapornikov in reformi vse zakonodaje, ki posega v svobodo izražanja, zbiranja in mirnega združevanja, vključno s kaznivimi dejanji upora, klevetanja in širjenja neresničnih informacij v kazenskem zakoniku, ter pri spremembi zakona o informiranju in komuniciranju iz leta 2013, ki vključuje cenzuriranje izražanja na spletu;

6.  poziva Gambijo, naj ratificira Konvencijo OZN proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ter ponižujočega ravnanja ali kaznovanja;

7.  poziva gambijsko vlado, naj preišče dokaze o tem, da je nacionalna obveščevalna služba kršila človekove pravice, naj pripravi zakonodajo, ki bo obravnavala enake pravice državljanov, vključno z neenakostjo, in naj nadaljuj načrte za vzpostavitev nacionalne komisije za človekove pravice v skladu z načeli v zvezi s statusom nacionalnih institucij za promocijo in varstvo človekovih pravic, ki bi preiskovala in spremljala domnevne zlorabe človekovih pravic;

8.  poziva gambijsko vlado in regionalne oblasti, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaustavitev diskriminacije, napadov in kriminalizacije oseb LGBTI, in zagotovi njihovo pravico do svobode izražanja, vključno z umikom določb, ki kriminalizirajo te osebe, iz gambijskega kazenskega zakonika;

9.  poziva gambijske oblasti, naj preprečijo versko diskriminacijo in spodbujajo miren in vključujoč dialog med skupnostmi ter naj delujejo zanj;

10.  poziva Gospodarsko skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Afriško unijo, naj bosta še naprej dejavni na področju kršitev človekovih pravic, ki jih izvaja gambijski režim; opozarja, da sta varnost in stabilnost še vedno velika izziva v zahodnoafriški regiji, in vztraja, da morata Afriška unija in Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) tesno spremljati razmere v Gambiji in ohranjati stalen politični dialog z gambijskimi oblastmi glede krepitve demokracije in pravne države;

11.  poziva vlado Republike Gambije, naj pred predsedniškimi volitvami decembra 2016 ratificira Afriško listino o demokraciji, volitvah in upravljanju;

12.  poziva gambijsko vlado, naj sodeluje v iskrenem dialogu z opozicijskimi političnimi strankami o zakonodajnih in političnih reformah, ki bodo zagotovile svobodne in poštene volitve ter spoštovanje svobode zbiranja in združevanja v skladu z mednarodnimi obveznostmi Gambije; želi spomniti, da je za uspešnost volitev pomembno, da v neodvisnih in svobodnih nacionalnih volitvah polno sodelujejo opozicija in neodvisni volilni strokovnjaki iz civilne družbe;

13.  spodbuja mednarodno skupnost, vključno z lokalnimi organizacijami za človekove pravice in nevladnimi organizacijami ter delegacijo EU v Gambiji in druge ustrezne mednarodne institucije, naj aktivno spremljajo volilni postopek in zlasti zagotovijo javno spoštovanje svobode zbiranja in združevanja;

14.  poziva gambijsko vlado, naj sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev polnega spoštovanja svobode izražanja in tiska v vseh okoliščinah; v zvezi s tem poziva k reformi določb zakona o informiranju in komuniciranju, da bi nacionalno zakonodajo uskladili z mednarodnimi standardi;

15.  je zaskrbljen, ker v nacionalnem okvirnem programu Gambije za obdobje 2015–2016 ni predvidena podpora ali financiranje civilne družbe ali demokratičnega upravljanja, spodbujanja pravne države in varstva človekovih pravic; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo morebitni bodoči sporazumi o sodelovanju med EU in Gambijo osredotočali na demokratično upravljanje, pravno državo in varstvo človekovih pravic;

16.  poziva delegacijo EU v Gambiji, naj uporabi vsa razpoložljiva orodja, vključno z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice, da bi dejavno spremljala pogoje pridržanja v Gambiji, naj spremlja preiskave vladnega zatiranja protestov dne 14. in 16. aprila 2016 in ravnanja s priprtimi protestniki ter naj okrepi prizadevanja za sodelovanje s pripadniki politične opozicije, voditelji študentov, novinarji, zagovorniki človekovih pravic, uradniki sindikatov in voditelji skupnosti LGBTI;

17.  poziva EU in države članice, naj opravijo javno posvetovanje v skladu s členom 96 sporazuma iz Cotonouja in razmislijo o možnosti zamrznitve vse pomoči gambijski vladi, razen humanitarne, ter uvedejo prepoved potovanja ali druge usmerjene sankcije zoper uradnike, odgovorne za resne zlorabe človekovih pravic;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Afriški uniji, vladam držav članic Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav, vladi in parlamentu Gambije, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice in skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0079.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o Džibutiju (2016/2694(RSP))

P8_TA(2016)0220 RC-B8-0594/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Džibutiju, in sicer z dne 4. julija 2013 o razmerah v Džibutiju(1) ter z dne 15. januarja 2009 o razmerah na Afriškem rogu(2),

–  ob upoštevanju nacionalnega okvirnega programa za Džibuti v okviru enajstega Evropskega razvojnega sklada z dne 19. junija 2014,

–  ob upoštevanju izjav tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje z dne 12. aprila 2016 in 23. decembra 2015,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Federice Mogherini v imenu EU ob svetovnem dnevu svobode medijev 3. maja 2016,

–  ob upoštevanju regionalnega političnega partnerstva EU za mir, varnost in razvoj na Afriškem rogu,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

–  ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah narodov, ki jo je Džibuti ratificiral,

–  ob upoštevanju ukrepov in sporočil Organizaciji združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) o Džibutiju,

–  ob upoštevanju predhodnih zaključkov z dne 10. aprila 2016 o opazovalni misiji Afriške unije, ki je spremljala predsedniške volitve,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki ga je Džibuti podpisal leta 2003,

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma, sta ga 30. decembra 2014 podpisala vladajoča koalicija – Unija za predsedniško večino (UMP) – in koalicija opozicijskih strank – Unija za narodno blaginjo (USN), ki naj spodbuja mirno in demokratično nacionalno politiko,

–  ob upoštevanju Odloka št. 2015-3016 PR/PM z dne 24. novembra 2015, ki ga je sprejel džibutijski svet ministrov in s katerim je po napadih 13. novembra 2015 v Parizu uvedel izredne varnostne ukrepe;

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Protokola k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev o pravicah žensk v Afriki,

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja, ki je bil podpisan 23. junija 2000 in spremenjen 22. junija 2010,

–  ob upoštevanju ustave Republike Džibuti iz leta 1992, ki priznava temeljne svoboščine in osnovna načela dobrega upravljanja,

–  ob upoštevanju smernic za misije Afriške unije za opazovanje in spremljanje volitev,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Ismail Omar Guelleh od leta 1999 predsednik Džibutija in je na volitvah aprila 2016 prepričljivo zmagal z 87,1 % glasov, kar naj bi po trditvah opozicijskih strank in skupin za pravice dosegel s politično represijo; ker so nekateri opozicijski kandidati bojkotirali volitve leta 2005, 2011 in 2016; ker je predsednik Guelleh prepričal narodno skupščino, da je leta 2010 spremenila ustavo, potem ko je napovedal, da na volitvah 2016 ne bo ponovno kandidiral, kar mu je omogočilo, da se leta 2011 potegoval za tretji mandat; ker so proteste civilne družbe, ki so sledili, nasilno zatrli;

B.  ker je Džibuti zaradi svoje ugodne lege v Adenskem zalivu postal strateško pomemben za tuje vojaške baze in velja kot izhodišče za boj proti piratstvu in terorizmu;

C.  ker je deset džibutijskih žensk začelo v Parizu gladovno stavkati, ker so zahtevale mednarodno preiskavo zaradi posilstva žensk v Džibutiju; štiri stavkajoče ženske so navedle, da so bile same posiljene, tridesetletna Fatou Ambassa pa je gladovno stavkala v spomin na svojo sestrično Halimo, ki naj bi leta 2003 v starosti 16 let izgubila življenje v skupinskem posilstvu; ker je osem teh žensk protestiralo devetnajst dni, od 25. marca do 12. aprila 2016, še deset žensk pa se jim je pridružilo v Bruslju; ker džibutijske oblasti zavračajo njihove trditve; ker je bilo v konfliktu med džibutijsko vojsko in FRUD-armé ugrabljenih več žensk; ker je Džibutijski ženski odbor (Comité des Femmes Djiboutiennes Contre le Viol et l’Impunité (COFEDVI)), ki je bil ustanovljen leta 1993, na podlagi 20 prejetih prijav zabeležil 246 primerov posilstev s strani vojakov;

D.  ker na volitve ni bila povabljena opazovalna misija EU in ker so oblasti v Džibutiju zavrnile misijo strokovnjakov za volitve, ki jo je ponudila EU; ker misija za opazovanje volitev Afriške unije priporoča ustanovitev neodvisne volilne komisije, ki naj prevzame odgovornost za volilni postopek, vključno z objavo začasnih rezultatov;

E.  ker so trije opozicijski kandidati – Omar Elmi Khaireh, Mohamed Moussa Ali in Djama Abdourahman Djama – izpodbijali rezultate volitev z aprila 2016 zaradi nepreglednosti in ker naj ne bi odražale volje džibutijskega ljudstva; ker lokalne organizacije za človekove pravice niso priznale rezultatov; ker je politični manevrski prostor za opozicijo zelo majhen in je omejena svoboda izražanja; ker imajo policijske in varnostne sile strog nadzor nad državo, pravosodje pa je šibko in blizu vladi; ker so opozicijske voditelje nenehno zapirali in nadlegovali in ker so se pojavile obtožbe o mučenju; ker naj bi vojska dobila ukaz, da predstavnike opozicije odstrani z nekaterih volišč, da so lahko volilne skrinjice napolnili s ponarejenimi lističi, v drugih okrožjih, kot je Ali Sabieh, pa je v celoti prevzela nadzor; ker je predsednik Guelleh organiziral praznovanje, s katerim naj bi se domnevno želel zahvaliti vojski za prispevek na volitvah, še preden so bili objavljeni uradni rezultati; ker je Afriška unija obsodila vrsto nepravilnosti (pomanjkanje evidenc, neobjavo rezultatov in dejstvo, da ni bilo javnega štetja glasov);

F.  ker se je zakon o izrednem stanju, uveden novembra 2015, 31. decembra 2015, po izključitvi opozicijskih poslancev iz parlamenta, uporabil za omejevanje osebnih svoboščin in zatiranje opozicijskih aktivistov, zagovornikov človekovih pravic, sindikalistov in novinarjev;

G.  ker je vladajoča koalicija, Unija za predsedniško večino (UMP), dne 30. decembra 2014 podpisala okvirni sporazum z opozicijsko koalicijo, Zvezo za narodno rešitev (USN), ki določa reformo neodvisne nacionalne volilne komisije (Commission Électorale Nationale Indépendante), ustanovitev skupnega parlamentarnega odbora in kratko- ter srednjeročne reforme; ker je bil skupni parlamentarni odbor ustanovljen februarja 2015, vendar še ni predložen niti eden od najpomembnejših osnutkov zakonov (na primer zakon o ustanovitvi neodvisne skupne volilne komisije ter zakon o pravicah in obveznostih političnih strank); ker so džibutske oblasti 26. avgusta 2015 oznanile, da reforme volilne komisije ne bo;

H.  ker v Džibutiju ni zasebnih televizijskih ali radijskih postaj, oblasti pa pozorno spremljajo spletna mesta opozicije ter redno blokirajo spletna mesta in družbene medije organizacij za človekove pravice; ker je vlada lastnica glavnega časopisa La Nation in nacionalne radiotelevizije Radiodiffusion-Télévision de Djibouti, ki izvajata samocenzuro; ker je organizacija Freedom House leta 2015 izjavila, da v Džibutiju ni svobode tiska; ker je Džibuti na svetovni lestvici svobode tiska za leto 2015, ki jo pripravlja organizacija Novinarji brez meja, na 170. mestu med 180 državami; ker se opozicijske stranke in aktiviste ves čas vladanja koalicije UMP nenehno zatira, proti številnim strankarskim aktivistom in novinarjem, tudi poročevalcu BBC, pa so bili med kampanjo za predsedniške volitve leta 2016 sproženi sodni postopki; ker je bil 19. januarja 2016 s sodnim nalogom ukinjen glavni opozicijski časopis l’Aurore; ker nacionalna komisija za komunikacije, ki bi jo morali ustanoviti leta 1993, še vedno ni ustanovljena;

I.  ker je zlasti leta 2012 območje gorovja Mabla zaznamoval niz samovoljnih aretacij domnevnih članov FRUD-armé;

J.  ker naj bi med kulturnim praznovanjem v Buldugu 21. decembra 2015 oblasti domnevno ubile vsaj 27 ljudi, več kot 150 pa naj bi bilo ranjenih, čeprav džibutska vlada vztraja, da je bilo smrtnih žrtev zgolj sedem; ker je nato policija zasedla tudi prostore, v katerih so se sestali opozicijski voditelji, ranila številne med njimi in aretirala dva vidna predstavnika opozicije (generalnega sekretarja USN Abdourahmana Mohammeda Guelleha in Hamouda Abdija Souldana), vendar brez obtožbe; ker sta bila oba izpuščena le nekaj dni pred predsedniškimi volitvami, prvemu pa grozi kazenska obtožba; ker je bil sindikalni vodja in zagovornik človekovih pravic Omar Ali Ewado med 29. decembrom 2015 in 14. februarjem 2016 zaprt brez stikov z zunanjim svetom, ker je objavil seznam žrtev poboja in pogrešanih; ker je bil tudi njegov odvetnik pridržan na letališču; ker je policija obstrelila člana opozicije in generalnega sekretarja Džibutske lige za človekove pravice (LDDH) Saida Housseina Robleha, ki je zdaj v izgnanstvu v Evropi;

K.  ker so razmere v džibutskih zaporih izjemno zaskrbljujoče;

L.  ker je džibutski svet ministrov po terorističnih napadih v Parizu dne 13. novembra 2015 sprejel odlok št. 2015-3016 PR/PM z dne 24. novembra 2015, s katerim je kot protiteroristični ukrep prepovedal združevanje in zbiranje na javnih mestih;

M.  ker Džibuti nima zakonodaje proti nasilju v družini in posilstvu v zakonu; ker so oblasti obvestile odbor Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW), da se zavedajo svojih pomanjkljivosti pri spopadanju z nasiljem na podlagi spola; ker je bila na 98 % žensk v Džibutiju opravljena katera od oblik pohabljanja ženskih spolnih organov, čeprav je to od leta 2005 nezakonito;

N.  ker po podatkih Svetovne banke več kot 23 % Džibutijcev živi v skrajni revščini, 74 % pa jih preživi z manj kot tremi ameriškimi dolarji na dan; ker neustrezno prehransko varnost zaostrujejo visoke cene hrane, pomanjkanje vode, podnebne spremembe in krčenje pašnikov; ker je Džibuti upravičen do paketa pomoči EU za države Vzhodne Afrike, ki jih je prizadel El Niño, v višini 79 milijonov EUR;

O.  ker je spoštovanje človekovih pravic, demokratičnih načel in pravne države temelj partnerstva med AKP in EU ter predstavlja bistvene elemente Sporazuma iz Cotonouja; ker bi morala EU v skladu s členom 8 Sporazuma iz Cotonouja brez odlašanja okrepiti redni politični dialog z Džibutijem;

P.  ker Džibuti prejema 105 milijonov EUR iz dvostranskih skladov EU, predvsem za vodo in komunalno ureditev ter prehransko in hranilno varnost, kot del nacionalnega okvirnega programa EU v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada; ker bo Džibuti med letoma 2013 in 2017 prejel 14 milijonov EUR kot del pobude EU Podpora odpornosti na Afriškem rogu, ki si prizadeva za opolnomočenje skupnosti, da bi bile odpornejše proti ponavljajočim se sušam;

Q.  ker Džibuti gosti že več kot 15.000 beguncev iz Somalije in Eritreje ter še 8000 iz Jemna; ker so ženske in dekleta v begunskih taboriščih izpostavljene tveganju za nasilje zaradi spola; ker Komisija zagotavlja pomoč, na primer življenjsko pomembne storitve, in finančno podporo skupnostim, ki gostijo begunska taborišča;

1.  izraža zaskrbljenost zaradi zastalega procesa demokratizacije v Džibutiju, ki se je poslabšal, ko je parlament spremenil določbe džibutske ustave o omejitvi predsedniškega mandata, ter na podlagi izjav o nadlegovanju članov opozicije in njihovi izključitvi iz številnih volišč; poudarja pomen poštenih volitev brez ustrahovanja;

2.  poziva k temeljiti preiskavi o preglednosti volilnega postopka in volitev v Džibutiju leta 2016; ponovno izraža pozive EU, naj se objavijo volilni rezultati, pridobljeni na posameznih voliščih, iz let 2013 in 2016;

3.  strogo obsoja posilstva, ki naj bi jih džibutski vojaki zagrešili nad civilnim prebivalstvom in o katerih so poročale številne nevladne organizacije, nanje pa je bilo opozorjeno z gladovnimi stavkami, ter poziva džibutske oblasti, naj izvedejo temeljito preiskavo o ukrepih vojske, zlasti da se odpravi nekaznovanost; poziva Združene narode, naj proučijo razmere človekovih pravic v Džibutiju, zlasti položaj žensk v tej državi; izraža veliko solidarnost z džibutskimi ženskami v Franciji in Belgiji, ki gladovno stavkajo;

4.  obsoja vmešavanje vojske in policije v demokratične procese in ponavlja, da je bistvenega pomena temeljito in pregledno preiskati volilni postopek; izraža zaskrbljenost zaradi očitne pripravljenosti predsednika, da predčasno slavi zmago na volitvah aprila 2016; želi opomniti Džibuti, da je država pogodbenica Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in da člen 16 džibutske ustave določa, da nihče ne sme biti žrtev mučenja ali grdega ravnanja ali krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja; poziva Džibuti, naj temeljito razišče obtožbe o mučenju in slabem ravnanju ter zagotovi, da bodo storilci preganjani in v primeru obsodbe ustrezno kaznovani, da bodo žrtve prejele ustrezno nadomestilo ter da bo vzpostavljen neodvisen mehanizem za preiskovanje domnevnih kršitev;

5.  obžaluje odločitev džibutskih oblasti, da ne bodo reformirale nacionalne volilne komisije, kot je bilo predvideno v okvirnem sporazumu, podpisanem 30. decembra 2014, in jih poziva, naj tesno sodelujejo z opozicijo, da bi vzpostavile pravičnejši in preglednejši volilni proces;

6.  želi spomniti džibutske oblasti na njihovo zavezo za zaščito novinarjev v okviru smernic za misije Afriške unije za opazovanje in spremljanje volitev, obsoja ravnanje z novinarji ter jih želi tudi opomniti na pomen svobode tiska in pravice do poštenega sojenja; zahteva utemeljeno obrazložitev džibutskih oblasti v zvezi z ravnanjem z novinarji; odločno obsoja nadlegovanje in zapiranje opozicijskih voditeljev, novinarjev in neodvisnih borcev za človekove pravice brez obtožnice v obdobju pred predsedniškimi volitvami; poziva džibutske oblasti, naj odpravijo zatiranje političnih nasprotnikov in novinarjev ter naj izpustijo vse, ki so pridržani iz političnih razlogov ali zaradi uveljavljanja svobode medijev; poziva džibutske oblasti, naj pregledajo nacionalno zakonodajo o izrednem stanju, da bi bila popolnoma v skladu z mednarodnim pravom;

7.  obsoja odsotnost neodvisnih medijev v Džibutiju ter nadzor nad spletnimi stranmi, ki oporekajo vladi, in njihovo cenzuro; obžaluje samocenzuro, ki jih izvajajo državni mediji; poziva džibutsko vlado, naj neodvisnim medijskim organom dodeli dovoljenja za FM radiodifuzijo, če zanj zaprosijo; poziva vlado, naj tujim novinarjem dovoli prost vstop v državo, da se jim omogoči možnost varnega in objektivnega opravljanja dela; poziva džibutsko vlado, naj ustanovi nacionalno komisijo za obveščanje ter odobri neodvisno in zasebno radiodifuzijo;

8.  obžaluje poboj, storjen na kulturni prireditvi 21. decembra 2015, ter pridržanje in nadlegovanje zagovornikov človekovih pravic in članov opozicije; izraža sožalje družinam žrtev ter zahteva popolno in neodvisno preiskavo, da se odgovorni za ta poboj identificirajo in privedejo pred sodišče; ponovno ostro obsoja samovoljna pridržanja in poziva k spoštovanju pravice do obrambe;

9.  poziva džibutske oblasti, naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic, priznanih na podlagi nacionalnih in mednarodnih sporazumov, ki jih je podpisal Džibuti, ter naj zaščitijo državljanske in politične pravice ter svoboščine, vključno s pravico do mirnih demonstracij in svobodo medijev;

10.  poziva vlado, naj še naprej izvaja usposabljanje za policiste in druge uradnike za namene izvajanja zakona o preprečevanju trgovine z ljudmi, okrepi prizadevanja za privedbo trgovcev z ljudmi pred sodišče ter za ozaveščanje pravosodnih, zakonodajnih in upravnih organov, civilne družbe in nevladnih organizacij, ki delujejo v državi, pa tudi širše javnosti o problemu trgovine z ljudmi;

11.  zahteva enako obravnavanje žensk in moških pred zakonom v Džibutiju in želi opomniti oblasti, da je država pogodbenica Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

12.  pozdravlja ukrepanje džibutske vlade zoper splošno razširjeno prakso pohabljanja ženskih spolovil, vendar bi želel videti večji napredek;

13.  poziva oblasti, naj nevladnim organizacijam omogočijo dostop do območij Obock, Tadjoural in Dikhil;

14.  poziva civilne in vojaške organe h kar največji zadržanosti med policijskimi in vojaškimi operacijami na severu države, zlasti naj se vzdržijo vsakršnega nasilja nad civilnim prebivalstvom in naj ga ne uporabljajo za ščit okrog vojaških taborov;

15.  poudarja, da je pripravljen skrbno spremljati razmere v Džibutiju ter v primeru kršenja sporazuma iz Cotonouja iz leta 2000, zlasti njegovih členov 8 in 9, predlagati omejevalne ukrepe; poziva Komisijo, naj prav tako skrbno spremlja razmere;

16.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in njune partnerje, naj si z džibutskimi oblastmi prizadevajo za dolgoročno politično reformo, ki bi jo morali bistveno olajšati obstoječi trdni odnosi, saj je Džibuti ključni element v boju proti terorizmu in piratstvu v tej regiji ter so v njem nameščene vojaške baze ter država prispeva k stabilnosti v regiji;

17.  poziva Komisijo, naj zagotovi dodatno podporo neodvisnim organizacijam in civilni družbi, zlasti s čim prejšnjo objavo javnega razpisa v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi Džibutija, institucijam Afriške unije, Medvladni agenciji za razvoj, Arabski ligi, Organizaciji islamskega sodelovanja, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter sopredsednikoma Skupne parlamentarne skupščine AKP–EU.

(1) UL C 75, 26.2.2016, str. 160. (2) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 102.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčevanja (COM(2016)0025 – C8-0030/2016 – 2016/0010(CNS))

P8_TA(2016)0221 A8-0157/2016

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2016)0025),

–  ob upoštevanju členov 113 in 115 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0030/2016),

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0157/2016),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

3.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog direktive Uvodna izjava 1 (1)  V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavljajo davčne goljufije in davčne utaje, znatno večji, za Unijo in na globalni ravni pa vzbuja veliko zaskrbljenost. Avtomatična izmenjava podatkov je pri tem pomembno orodje in Komisija je v svojem sporočilu z dne 6. decembra 2012, ki vsebuje Akcijski načrt za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam, poudarila potrebo po odločnem spodbujanju avtomatične izmenjave podatkov kot prihodnjega evropskega in mednarodnega standarda preglednosti in izmenjave podatkov v davčnih zadevah. Evropski svet je 22. maja 2013 v svojih sklepih pozval k razširitvi avtomatične izmenjave podatkov na ravni Unije in na svetovni ravni, da bi preprečili davčne goljufije, davčne utaje in agresivno davčno načrtovanje. (1)  V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavljajo davčne goljufije, izogibanje davkom in davčne utaje, znatno večji, za Unijo in na globalni ravni pa vzbuja veliko zaskrbljenost. Avtomatična izmenjava podatkov je pri tem pomembno orodje in Komisija je v svojem sporočilu z dne 6. decembra 2012, ki vsebuje Akcijski načrt za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam, poudarila potrebo po odločnem spodbujanju avtomatične izmenjave podatkov kot prihodnjega evropskega in mednarodnega standarda preglednosti in izmenjave podatkov v davčnih zadevah. Evropski svet je 22. maja 2013 v svojih sklepih pozval k razširitvi avtomatične izmenjave podatkov na ravni Unije in na svetovni ravni, da bi preprečili davčne goljufije, davčne utaje in agresivno davčno načrtovanje. Sprememba 2 Predlog direktive Uvodna izjava 2 (2)  Skupine multinacionalnih podjetij so dejavne v različnih državah, zato lahko uporabijo prakse agresivnega davčnega načrtovanja, ki domačim podjetjem niso na voljo. Kadar te skupine uporabljajo tovrstne prakse, to običajno prizadene predvsem popolnoma domača mala in srednja podjetja, saj je njihova davčna obremenitev višja od obremenitve takih skupin. Po drugi strani pa lahko vse države članice utrpijo izgubo prihodkov in obstaja nevarnost, da se med državami razvije konkurenca za privabljanje skupin multinacionalnih podjetij tako, da se jim ponudijo dodatne davčne ugodnosti. To onemogoča pravilno delovanje notranjega trga. (2)  Skupine multinacionalnih podjetij so dejavne v različnih državah, zato lahko uporabijo prakse agresivnega davčnega načrtovanja, ki domačim podjetjem niso na voljo. Kadar te skupine uporabljajo tovrstne prakse, to običajno prizadene predvsem popolnoma domača mala in srednja podjetja, saj običajno plačujejo dejansko davčno stopnjo, ki je veliko bližja zakonsko določenim davčnim stopnjam kot pri skupinah multinacionalnih podjetij, kar povzroča izkrivljanje in nepravilno delovanje notranjega trga ter izkrivljanje konkurence v škodo malih in srednjih podjetij. Da bi preprečili izkrivljanje konkurence, domača podjetja ne bi smela biti v slabšem položaju zaradi svoje velikosti ali ker ne trgujejo čezmejno. Poleg tega lahko vse države članice utrpijo izgubo prihodkov in obstaja nevarnost, da se med njimi razvije nepoštena konkurenca za privabljanje skupin multinacionalnih podjetij tako, da se jim ponudijo dodatne davčne ugodnosti. To onemogoča pravilno delovanje notranjega trga. V zvezi s tem je treba poudariti, da je za pravilno delovanje notranjega trga pristojna Komisija. Sprememba 3 Predlog direktive Uvodna izjava 2a (novo) (2a)  Za Unijo je bistveno, da se davčni predpisi oblikujejo tako, da ne ogrožajo rasti ali naložb, da podjetij v Uniji ne potiskajo v neugoden konkurenčni položaj in ne povečujejo tveganja dvojnega obdavčevanja podjetij, poleg tega pa bi morali čim bolj zmanjšati njihove stroške in upravno breme. Sprememba 4 Predlog direktive Uvodna izjava 3 (3)  Davčni organi Unije potrebujejo celovite in ustrezne informacije o strukturi, politiki transfernih cen in notranjih transakcijah skupin multinacionalnih podjetij znotraj in zunaj Unije. Na podlagi teh informacij se bodo davčni organi lahko odzvali na škodljive davčne prakse s spremembami zakonodaje ali ustreznimi ocenami tveganja in davčnimi revizijami ter ugotovili, ali so družbe uporabljale prakse, s katerimi so umetno prenesli znatne zneske dohodkov v okolja z davčnimi ugodnostmi. (3)  Davčni organi držav članic potrebujejo celovite in ustrezne informacije o strukturi, politiki transfernih cen, davčnih poravnavah, davčnih posojilih in notranjih transakcijah skupin multinacionalnih podjetij znotraj in zunaj Unije. Na podlagi teh informacij se bodo davčni organi lahko odzvali na škodljive davčne prakse s spremembami zakonodaje ali ustreznimi ocenami tveganja in davčnimi revizijami ter ugotovili, ali so družbe uporabljale prakse, s katerimi so umetno prenesli znatne zneske dohodkov v okolja z davčnimi ugodnostmi. Do podatkov, ki jih izmenjujejo davčni organi držav članic, bi morala imeti dostop tudi Komisija, da bi zagotovila spoštovanje ustreznih pravil o konkurenci. Komisija bi morala te informacije obravnavati kot zaupne in sprejeti vse ustrezne ukrepe za njihovo zaščito. Sprememba 5 Predlog direktive Uvodna izjava 4 (4)   Večja preglednost v odnosu do davčnih organov bi skupine multinacionalnih podjetij lahko spodbudila, da bi opustile nekatere prakse in plačale pravičen delež davka v državi, v kateri so dobiček ustvarile. Večja preglednost za skupine multinacionalnih podjetij je zato bistveni del preprečevanja erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. (4)   Z ustreznim obsegom informacij, ki bi si jih posredovali in izmenjevali nacionalni davčni organi držav članic in Komisija, bi skupine multinacionalnih podjetij lahko spodbudili, da bi dolgovani davek plačale v državi, v kateri so ustvarile vrednost. S tem bi tudi države članice izvajale večji pritisk druga na drugo, pozornost finančnih trgov pa bi se usmerila na fiskalno odgovornost multinacionalnih podjetij. Večja preglednost za skupine multinacionalnih podjetij, ki pa ne sme ovirati konkurenčnosti Unije, je zato bistveni del preprečevanja erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička ter končno tudi davčnega izogibanja. Sprememba 6 Predlog direktive Uvodna izjava 6 (6)  Skupine multinacionalnih podjetij bi morale v poročilu po posameznih državah vsako leto in za vsako jurisdikcijo, v kateri poslujejo, navesti višino prihodkov, dobiček pred davkom od dohodkov ter plačani in obračunani davek od dohodkov. Skupine multinacionalnih podjetij bi morale navesti tudi število zaposlenih, izkazani kapital, zadržani dobiček in opredmetena sredstva v vsaki jurisdikciji. Nazadnje bi morale skupine multinacionalnih podjetij opredeliti vse subjekte znotraj skupine, ki poslujejo v posameznih davčnih jurisdikcijah, in navesti poslovne dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo. (6)  Skupine multinacionalnih podjetij bi morale v poročilu po posameznih državah vsako leto in za vsako jurisdikcijo, v kateri poslujejo, navesti višino prihodkov, dobiček pred davkom od dohodkov ter plačani in obračunani davek od dohodkov, pa tudi davčne olajšave. Skupine multinacionalnih podjetij bi morale navesti tudi število zaposlenih, izkazani kapital, zadržani dobiček in opredmetena sredstva v vsaki jurisdikciji. Nazadnje bi morale skupine multinacionalnih podjetij opredeliti vse subjekte znotraj skupine, ki poslujejo v posameznih davčnih jurisdikcijah, in navesti poslovne dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo. Sprememba 7 Predlog direktive Uvodna izjava 8 (8)  Za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga mora EU zagotoviti pošteno konkurenco med skupinami multinacionalnih podjetij znotraj EU in tistimi zunaj EU, katerih en ali več subjektov se nahaja v EU. Obveznost poročanja bi morala veljati za obe vrsti skupin. (8)  Za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga mora Unija zagotoviti pošteno konkurenco med skupinami multinacionalnih podjetij znotraj EU in tistimi zunaj EU, katerih en ali več subjektov se nahaja v Uniji. Obveznost poročanja bi morala veljati za obe vrsti skupin. V zvezi s tem bi morale biti države članice odgovorne, da zagotovijo izpolnjevanje obveznosti poročanja skupin multinacionalnih podjetij, na primer z uvedbo ukrepov za njihovo kaznovanje v primeru neporočanja. Sprememba 8 Predlog direktive Uvodna izjava 9a (novo) (9a)  Države članice bi morale ohraniti ali zvišati raven človeških, tehničnih in finančnih virov, namenjenih avtomatični izmenjavi podatkov med davčnimi upravami in njihovi obdelavi na davčnih upravah. Sprememba 9 Predlog direktive Uvodna izjava 11 (11)  Glede izmenjave podatkov med državami članicami Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS že zagotavlja obvezno avtomatično izmenjavo podatkov na številnih področjih. Njeno področje uporabe bi bilo treba razširiti tako, da bo določala obvezno avtomatično izmenjavo poročil po posameznih državah med državami članicami. (11)  Glede izmenjave podatkov med državami članicami Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS že zagotavlja obvezno avtomatično izmenjavo podatkov na številnih področjih. Njeno področje uporabe bi bilo treba razširiti tako, da bo določala obvezno avtomatično izmenjavo poročil po posameznih državah med državami članicami in posredovanje teh poročil Komisiji. Komisija bi morala poročila po posameznih državah uporabiti tudi za oceno skladnosti držav članic s pravili Unije o državni pomoči, saj so nepoštene davčne prakse na področju obdavčitve podjetij povezane tudi z državno pomočjo. Sprememba 10 Predlog direktive Uvodna izjava 12 (12)  Obvezna avtomatična izmenjava poročil po posameznih državah med državami članicami bi morala v vsakem primeru vključevati sporočanje opredeljenega niza osnovnih podatkov, ki bi bil na voljo tistim državam članicam, v katerih je na podlagi podatkov iz poročila po posameznih državah eden ali več subjektov skupine multinacionalnih podjetij rezident za davčne namene ali pa obdavčen glede na dejavnosti, ki se opravljajo prek stalne poslovne enote take skupine. (12)  Obvezna avtomatična izmenjava poročil po posameznih državah med državami članicami in s Komisijo bi morala v vsakem primeru vključevati sporočanje opredeljenega niza osnovnih podatkov, ki bi moral temeljili na enotnih opredelitvah in bi bil na voljo tistim državam članicam, v katerih je na podlagi podatkov iz poročila po posameznih državah eden ali več subjektov skupine multinacionalnih podjetij rezident za davčne namene ali pa obdavčen glede na dejavnosti, ki se opravljajo prek stalne poslovne enote take skupine. Sprememba 11 Predlog direktive Uvodna izjava 16 (16)  Opredeliti je treba jezikovne zahteve za izmenjavo podatkov iz poročila po posameznih državah med državami članicami. Poleg tega je treba sprejeti praktične ureditve, potrebne za posodobitev skupnega komunikacijskega omrežja. Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje členov 20(6) in 21(7), bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta. (16)  Določiti je treba jezikovne zahteve za izmenjavo podatkov iz poročila po posameznih državah med državami članicami in za sporočanje teh podatkov Komisiji. Poleg tega je treba sprejeti praktično ureditev, potrebno za posodobitev skupnega komunikacijskega omrežja in za preprečevanje podvajanja standardov, ki bi zvišalo upravne stroške za nosilce dejavnosti. Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje členov 20(6) in 21(7), bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta. Sprememba 12 Predlog direktive Uvodna izjava 18a (novo) (18a)  Države članice bi na podlagi te direktive morale v letnem poročilu Komisiji navesti obseg dokumentacije v skladu s členom 8aa in točko 1 oddelka 2 Priloge III k tej direktivi ter seznam vseh jurisdikcij, v katerih so krovni matični subjekti subjektov v sestavi s sedežem v EU rezidenti, pa v njih niso bila predložena ali izmenjana popolna poročila. Sprememba 13 Predlog direktive Uvodna izjava 18b (novo) (18b)  Zagotoviti bi bilo treba možnost, da se na podlagi te direktive informacije ne izmenjajo, če bi to povzročilo razkritje poslovne, industrijske ali poklicne tajnosti, poslovnega procesa ali informacij, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom. Sprememba 14 Predlog direktive Uvodna izjava 18c (novo) (18c)  Upoštevati bi bilo treba resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o davčnih odločbah in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom, poročilo Odbora za pravne zadeve Parlamenta o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2007/36/ES glede spodbujanja dolgoročnega sodelovanja delničarjev in Direktive 2013/34/EU glede določenih elementov izjave o upravljanju podjetij ter resolucijo Evropskega parlamenta z dne 16. decembra 2015 s priporočili Komisiji o spodbujanju preglednosti, usklajevanja in konvergence pri politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb v Uniji. Sprememba 15 Predlog direktive Uvodna izjava 20 (20)  Ker cilja te direktive, tj. učinkovitega upravnega sodelovanja med državami članicami pod pogoji, ki so skladni s pravilnim delovanjem notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in je ta cilj zaradi zahtevane enotnosti in učinkovitosti lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. (20)  Ker cilja te direktive, tj. učinkovitega upravnega sodelovanja med državami članicami in s Komisijo pod pogoji, ki so skladni s pravilnim delovanjem notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in je ta cilj zaradi zahtevane enotnosti in učinkovitosti lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. Sprememba 16 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka -1 (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 1 – odstavek 1 (-1)  člen 1(1) se nadomesti z naslednjim: 1.  Ta direktiva določa pravila in postopke, v skladu s katerimi države članice sodelujejo med seboj z namenom izmenjave informacij, ki naj bi bile pomembne za izvajanje in uveljavljanje nacionalne zakonodaje držav članic v zvezi z davki iz člena 2. „1. Ta direktiva določa pravila in postopke, v skladu s katerimi države članice sodelujejo med seboj in s Komisijo z namenom izmenjave informacij, ki naj bi bile pomembne za izvajanje in uveljavljanje nacionalne zakonodaje držav članic v zvezi z davki iz člena 2.“ Sprememba 17 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 1 – točka -a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 3 – točka 2 (-a)  člen 3(2) se nadomesti z naslednjim: (2)  „centralni urad za zvezo“ pomeni urad, ki je bil kot tak določen in katerega glavna odgovornost so stiki z drugimi državami članicami na področju upravnega sodelovanja; „(2) „centralni urad za zvezo“ pomeni: urad, ki je bil kot tak določen in katerega glavna odgovornost so stiki z drugimi državami članicami in Komisijo na področju upravnega sodelovanja;“ Sprememba 18 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 1 – točka a Direktiva 2011/16/EU Člen 3 – točka 9 – točka a (a)  v členu 8(1) ter členih 8a in 8aa pomeni sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih podatkov drugi državi članici brez predhodnega zaprosila v vnaprej določenih rednih časovnih presledkih; v členu 8(1) se izraz ‚podatki, ki so na voljo‘ nanaša na podatke, ki so v davčnih spisih države članice, ki sporoča podatke, in so dostopni v skladu s postopki za zbiranje in obdelavo podatkov v navedeni državi članici; (a)  v členu 8(1) ter členih 8a in 8aa pomeni sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih podatkov drugi državi članici in Komisiji brez predhodnega zaprosila v vnaprej določenih rednih časovnih presledkih; v členu 8(1) se izraz ‚podatki, ki so na voljo‘ nanaša na podatke, ki so v davčnih spisih države članice, ki sporoča podatke, in so dostopni v skladu s postopki za zbiranje in obdelavo podatkov v navedeni državi članici; Sprememba 19 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 1a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 4 – odstavek 6 (1a)  člen 4(6) se nadomesti z naslednjim: 6.  Če služba za zvezo ali pristojni uradnik pošlje ali prejme zaprosilo za sodelovanje ali odgovor na takšno zaprosilo, o tem obvesti centralni urad za zvezo svoje države članice v skladu s postopki, ki jih določi ta država članica. „6. Če služba za zvezo ali pristojni uradnik pošlje ali prejme zaprosilo za sodelovanje ali odgovor na takšno zaprosilo, o tem obvesti centralni urad za zvezo svoje države članice in Komisijo v skladu s postopki, ki jih določi ta država članica.“ Sprememba 20 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 1b (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 6 – odstavek 2 (1b)  člen 6(2) se nadomesti z naslednjim: 2.  Zaprosilo iz člena 5 lahko vsebuje obrazloženo zaprosilo za posebno administrativno preiskavo. Če zaprošeni organ meni, da administrativna preiskava ni potrebna, takoj obvesti organ prosilec o razlogih za tako mnenje. „2. Zaprosilo iz člena 5 lahko vsebuje obrazloženo zaprosilo za posebno administrativno preiskavo. Če zaprošeni organ meni, da administrativna preiskava ni potrebna, takoj obvesti organ prosilec in Komisijo o razlogih za tako mnenje.“ Sprememba 21 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 1c (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 8 – odstavek 1 – točka ea (novo) (1c)  v členu 8(1) se doda naslednja točka: „(ea) poročila po posameznih državah.“ Sprememba 22 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2011/16/EU Člen 8aa – odstavek 2 2.  Pristojni organ države članice, ki je prejela poročilo po posameznih državah v skladu z odstavkom 1, na podlagi avtomatične izmenjave posreduje poročilo vsem drugim državam članicam, v katerih je na podlagi podatkov iz poročila po posameznih državah eden ali več subjektov v sestavi skupine multinacionalnih podjetij poročujočega subjekta rezident za davčne namene ali pa obdavčen glede na dejavnosti, ki se opravljajo prek stalne poslovne enote skupine, in sicer v roku iz odstavka 4. 2.  Pristojni organ države članice, ki je prejela poročilo po posameznih državah v skladu z odstavkom 1, na podlagi avtomatične izmenjave čim prej posreduje poročilo vsem drugim državam članicam, v katerih je na podlagi podatkov iz poročila po posameznih državah eden ali več subjektov v sestavi skupine multinacionalnih podjetij poročujočega subjekta rezident za davčne namene ali pa obdavčen glede na dejavnosti, ki se opravljajo prek stalne poslovne enote skupine, in sicer v roku iz odstavka 4. Pristojni organ zadevne države članice mora poročilo po posameznih državah poslati tudi Komisiji, ki je odgovorna za centralni register teh poročil, ta pa je na voljo pristojnim službam. Sprememba 23 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2011/16/EU Člen 8aa – odstavek 3 – točka a (a)  zbirne podatke, ki se nanašajo na znesek prihodkov, dobiček (izgubo) pred davkom od dohodka, plačani in obračunani davek od dohodkov, izkazani kapitan, akumulirani zaslužek, število zaposlenih, opredmetena sredstva, razen denarja in denarnih ekvivalentov, glede na posamezno jurisdikcijo, v kateri deluje skupina multinacionalnih podjetij; (a)  zbirne podatke, ki se nanašajo na znesek prihodkov, dobiček (izgubo) pred davkom od dohodka, plačani in obračunani davek od dohodkov, izkazani kapital, akumulirani zaslužek, število zaposlenih, opredmetena sredstva, razen denarja in denarnih ekvivalentov, glede na posamezno jurisdikcijo, v kateri deluje skupina multinacionalnih podjetij, prejete javne subvencije, vrednost sredstev in letni stroški njihovega vzdrževanja ter prodaje in nakupi, ki jih je opravila skupina; Sprememba 24 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2011/16/EU Člen 8aa – odstavek 3 – točka ba (novo) (ba)  prihodnjo evropsko davčno identifikacijsko številko skupine multinacionalnih podjetij iz akcijskega načrta Komisije iz leta 2012 za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam. Sprememba 37 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1– točka 2 Direktiva 2011/16/EU Člen 8aa – odstavek 4 a (novo) 4a.   Da se poveča preglednost za državljane, Komisija objavi povzetek poročil po posameznih državah v zbirni obliki na podlagi informacij iz centralnega registra teh poročil. Pri tem upošteva določbe člena 23a o zaupnosti. Sprememba 26 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 9 – odstavek 1 – uvodni del (2a)  uvodni del člena 9(1) se nadomesti z naslednjim: 1.  Pristojni organ vsake države članice sporoči informacije iz člena 1(1) pristojnemu organu katere koli druge zadevne države članice v katerem koli od naslednjih primerov: „1. Pristojni organ vsake države članice sporoči informacije iz člena 1(1) pristojnemu organu katere koli druge zadevne države članice in Komisiji v katerem koli od naslednjih primerov:“ Sprememba 27 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2b (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 9 – odstavek 2 (2b)  člen 9(2) se nadomesti z naslednjim: 2.  Pristojni organi vsake države članice lahko pristojnim organom drugih držav članic sporočijo preko izmenjave na lastno pobudo kakršne koli podatke, s katerimi so seznanjeni in bi lahko koristili pristojnim organom drugih držav članic. „2. Pristojni organi vsake države članice lahko z izmenjavo na lastno pobudo pristojnim organom drugih držav članic in Komisiji sporočijo kakršne koli podatke, s katerimi so seznanjeni in bi lahko koristili pristojnim organom drugih držav članic.“ Sprememba 28 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 4a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 23 – odstavek 2 (4a)  člen 23(2) se nadomesti z naslednjim: 2.  Države članice Komisiji sporočijo kakršne koli ustrezne informacije, ki so potrebne za oceno učinkovitosti upravnega sodelovanja v skladu s to direktivo pri preprečevanju davčnih utaj in izogibanju davkom. „2. Države članice Komisiji sporočijo kakršne koli ustrezne informacije, ki so potrebne za oceno učinkovitosti upravnega sodelovanja v skladu s to direktivo pri preprečevanju izogibanja davkom, davčnih utaj in davčnih goljufij.“ Sprememba 29 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 5 Direktiva 2011/16/EU Člen 23 – odstavek 3 3.  Države članice Komisiji sporočijo letno oceno učinkovitosti avtomatične izmenjave podatkov iz členov 8, 8a in 8aa ter dosežene praktične rezultate. Komisija z izvedbenimi akti sprejme obliko in pogoje sporočanja navedene letne ocene. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 26(2).“; 3.  Države članice Komisiji sporočijo letno oceno učinkovitosti avtomatične izmenjave podatkov iz členov 8, 8a in 8aa ter dosežene praktične rezultate. Komisija obvesti Evropski parlament in Svet o teh rezultatih na ustrezen način, na primer v obliki letnega konsolidiranega poročila, ki vsebuje dosežke in učinke postopka poročanja. Komisija z izvedbenimi akti sprejme obliko in pogoje sporočanja letne ocene. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 26(2).“; Sprememba 30 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 5a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 23 – odstavek 3a (novo) (5a)  V členu 23 se doda naslednji odstavek: „3a. Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto predloži konsolidirano poročilo o letnih ocenah držav članic glede učinkovitosti avtomatične izmenjave podatkov ter o doseženih praktičnih rezultatih.“ Sprememba 31 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 5b (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 23 – odstavek 3b (novo) (5b)  v členu 23 se doda naslednji odstavek: „3b. Če Komisija v svoji oceni učinka o posledicah javnega razkritja informacij po posameznih državah ugotovi, da ni negativnih posledic za skupine multinacionalnih podjetij, nemudoma predlaga zakonodajo, da bodo te informacije javno dostopne.“ Sprememba 32 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 5c (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 24 – odstavek 1 (5c)  člen 24(1) se nadomesti z naslednjim: 1.  Če pristojni organ države članice iz tretje države prejme podatke, ki naj bi bili pomembni za izvajanje in uveljavljanje nacionalne zakonodaje te države članice o davkih iz člena 2, lahko navedeni organ, če je to dovoljeno na podlagi sporazuma s to tretjo državo, te podatke predloži pristojnim organom držav članic, ki bi jim ti podatki lahko koristili, in katerim koli organom, ki zanje zaprosijo. „1. Če pristojni organ države članice iz tretje države prejme podatke, ki naj bi bili pomembni za izvajanje in uveljavljanje nacionalne zakonodaje te države članice o davkih iz člena 2, lahko navedeni organ, če je to dovoljeno na podlagi sporazuma s to tretjo državo, te podatke predloži pristojnim organom držav članic, ki bi jim ti podatki lahko koristili, in katerim koli organom, ki zanje zaprosijo, ter Komisiji.“ Sprememba 33 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 7a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 27a (novo) (7a)  vstavi se naslednji člen: „člen 27a Pregled Komisija pregleda učinkovitost te direktive najpozneje... tri leta po datumu začetka veljavnosti te direktive].“ Sprememba 34 Predlog direktive Priloga – priloga III – oddelek II – odstavek 1 – pododstavek 2 Kadar je več kot en subjekt v sestavi iste skupine multinacionalnih podjetij rezident za davčne namene v Uniji in je izpolnjen en ali več pogojev iz točke (b), lahko skupina imenuje enega od subjektov v sestavi, da predloži poročilo po posameznih državah, ki ustreza zahtevam iz člena 8aa(1), v zvezi s katerim koli davčnim letom poročanja do roka iz člena 8aa(1) in obvesti državo članico, da želi s predložitvijo poročila izpolniti zahtevo po predložitvi za vse subjekte v sestavi skupine, ki so rezidenti za davčne namene v Uniji. Ta država članica v skladu s členom 8aa(2) posreduje prejeto poročilo po posameznih državah vsem drugim državam članicam, v katerih je na podlagi podatkov iz poročila eden ali več subjektov v sestavi skupine multinacionalnih podjetij poročujočega subjekta rezident za davčne namene ali obdavčen glede na poslovne dejavnosti, ki jih opravlja prek stalne poslovne enote. Kadar je več kot en subjekt v sestavi iste skupine multinacionalnih podjetij rezident za davčne namene v Uniji in je izpolnjen en ali več pogojev iz točke (b), lahko skupina imenuje enega od subjektov v sestavi, po možnosti tistega z največjim prometom, da predloži poročilo po posameznih državah, ki ustreza zahtevam iz člena 8aa(1), v zvezi s katerim koli davčnim letom poročanja do roka iz člena 8aa(1) in obvesti državo članico, da želi s predložitvijo poročila izpolniti zahtevo po predložitvi za vse subjekte v sestavi skupine, ki so rezidenti za davčne namene v Uniji. Ta država članica v skladu s členom 8aa(2) posreduje prejeto poročilo po posameznih državah vsem drugim državam članicam, v katerih je na podlagi podatkov iz poročila eden ali več subjektov v sestavi skupine multinacionalnih podjetij poročujočega subjekta rezident za davčne namene ali obdavčen glede na poslovne dejavnosti, ki jih opravlja prek stalne poslovne enote.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o sledljivosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v restavracijah in prodaji na drobno (2016/2532(RSP))

P8_TA(2016)0222 B8-0581/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o krizi zaradi pomanjkanja hrane, goljufijah v prehranski verigi in nadzoru nad njimi(6),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za ribištvo,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o sledljivosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v restavracijah in prodaji na drobno (O-000052/2016 – B8-0365/2016),

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.  ker je EU največji svetovni trg z morsko hrano, ki se zalaga z izdelki iz njenega ribiškega sektorja in uvoza iz tretjih držav;

B.  ker imajo potrošniki pravico do razumljivih informacij, vključno z informacijami o obalnih in drugih geografskih ribolovnih območjih, in ker bi morali vedeti, da se lahko v celoti zanesejo na dobavno verigo ribiških proizvodov na trgu EU; ker morajo EU in države članice državljane EU zaščititi pred goljufijami; ker morajo biti vsi uvoženi izdelki v skladu s pravili in standardi EU;

C.  ker Komisija pripravlja natančen in izčrpen seznam spontanih zahtev v zvezi z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva, ki se tržijo v EU; ker bi lahko izsledki Komisije vodili k vzpostavitvi zunanje strukture za preverjanje spontanih zahtev v zvezi z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva na trgu EU;

D.  ker je bilo v okviru nadzornega načrta Komisije za leto 2015(7) ugotovljeno, da na trgu prevladujejo nepravilno označene bele ribe glede na prijavljene vrste ter da so bile prijavljene vrste potrjene v 94 % odvzetih vzorcev; ker pa je bila stopnja neskladnosti za nekatere vrste zelo visoka, pri čemer 6-odstotna stopnja velja za dokaj nizko v primerjavi z drugimi, bolj omejenimi študijami v državah članicah;

E.  ker je bila Komisija na podlagi člena 36 Uredbe (EU) št. 1379/2013 pozvana, da do 1. januarja 2015 Parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvedljivosti v zvezi z možnostmi za sistem okoljskega označevanja ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

F.  ker bi morala skupna ureditev trgov zagotavljati pošteno konkurenco in prihodke za proizvajalce ribiških proizvodov, ki se prodajajo ali kupujejo v EU;

1.  izraža globoko zaskrbljenost in nezadovoljstvo zaradi ugotovitev različnih študij, ki kažejo na precejšnjo razširjenost nepravilnega označevanja ribiških proizvodov, ki se prodajajo na trgu EU, vključno z restavracijami institucij EU; ponovno poudarja, da se z namernim in goljufivim napačnim označevanjem ribjih vrst kršijo uredbe EU, vključno s pravili skupne ribiške politike, kar se lahko po nacionalni zakonodaji šteje za kaznivo dejanje;

2.  poziva države članice, naj okrepijo nacionalni nadzor, tudi nad nepredelanimi ribami v restavracijah in podjetjih za pripravo in dostavo hrane, da bi se spopadli z goljufijami in ugotovili, na kateri točki dobavne verige pride do napačnega označevanja rib; je zaskrbljen zaradi nadomeščanja visokokakovostnih vrst z vrstami nižje kakovosti; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, katere ukrepe je treba uvesti, da bi se izboljšala sledljivost ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva; podpira ustanovitev delovne skupine za harmonizacijo izvajanja sledljivosti v vseh državah članicah ter za vzpostavitev zunanje strukture za preverjanje spontanih zahtev v zvezi z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva na trgu EU;

3.  podpira uvedbo zanesljivega sistema sledljivosti od iztovarjanja do potrošnje, s čimer bi zagotovili zaupanje potrošnikov in posledično zmanjšali odvisnost od uvoženih ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva ter s tem okrepili trg EU; poziva Komisijo, naj izkoristi potencial črtne kode DNA, ki lahko prispeva k identifikaciji vrst z določitvijo zaporedja DNA ter s tem k izboljšanju sledljivosti;

4.  pozdravlja novi okvir skupne ureditve trgov in poziva Komisijo, naj v skladu s členom 36 Uredbe (EU) št. 1379/2013 predloži poročilo o izvedljivosti v zvezi z možnostmi za sistem okoljskega označevanja ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva; poudarja, da je treba vzpostaviti minimalne standarde za okoljsko označevanje; meni, da morajo ključni elementi okoljskega označevanja zagotoviti preglednost, neodvisnost in verodostojnost postopka preverjanja; poziva, naj se opravi poglobljena analiza o prednostih uvedbe vseevropskega sistema označevanja;

5.  poziva Komisijo, naj redno nadzoruje, v kolikšni meri se zahtevane informacije navajajo na oznakah; poudarja, da morajo oznake vsebovati razumljive, preverljive in točne informacije; spodbuja države članice, naj pri prostovoljnem označevanju navedejo vse razpoložljive informacije, na podlagi katerih se lahko potrošniki informirano odločijo; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo kampanje ozaveščanja o zahtevah v zvezi z označevanjem ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

6.  poudarja, da bi zanesljiva evropska politika označevanja v ribiškem sektorju bistveno prispevala h gospodarskemu razvoju obalnih skupnosti, priznavanju najboljših praks ribičev in osredotočanju na kakovost njihovih proizvodov, namenjenih potrošnikom;

7.  poziva Komisijo, naj za zagotavljanje pravice potrošnikov do natančnih, zanesljivih in razumljivih informacij sprejme ukrepe za odpravljanje zmede zaradi zahtev za označevanje, ki temeljijo na območjih in podobmočjih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), ki je zlasti velika v primeru ulova na nekaterih podobmočjih območja 27, kjer sta med drugim Galicija in Cadiški zaliv označena kot portugalske vode, Wales kot Irsko morje in Bretanja kot Biskajski zaliv;

8.  opozarja, da je treba informacije o poreklu ribiških proizvodov vključiti na pregleden in jasen način;

9.  poudarja, da je treba zagotoviti skladnost vseh prihodnjih okoljskih oznak na ravni Unije ter okoljskega označevanja in shem certificiranja morske hrane tretjih držav s smernicami Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo za okoljsko označevanje rib in ribiških proizvodov iz morskega ribolova;

10.  meni, da lahko vseevropsko okoljsko označevanje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, o katerem je treba še razpravljati na ravni Unije, prispeva k boljši sledljivosti in zagotavljanju preglednih informacij za potrošnike; meni, da lahko Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo financira takšno označevanje;

11.  ugotavlja, da se nekatera komercialna poimenovanja rib, ki se uporabljajo v državah članicah, med seboj razlikujejo zaradi nacionalnih praks, ki lahko povzročijo zmedo; pozdravlja prizadevanja Komisije za začetek pilotnega projekta, kot ga je sprejel Parlament, za uvedbo javne podatkovne baze, ki bo zagotavljala informacije o komercialnih poimenovanjih v vseh uradnih jezikih EU;

12.  spodbuja Komisijo, naj učinkovitejše oglašuje svoje delo na področju varstva morskih virov in boja proti nezakonitemu ribolovu;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 1. (2) UL L 31, 1.2.2002, str. 1. (3) UL L 304, 22.11.2011, str. 18. (4) UL L 165, 30.4.2004, str. 1. (5) UL L 343, 22.12.2009, str. 1. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0011. (7) . http://ec.europa.eu/food/safety/official_controls/food_fraud/fish_substitution/index_en.htm?subweb=343&lang=en

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o statusu tržnega gospodarstva Kitajske (2016/2667(RSP))

P8_TA(2016)0223 RC-B8-0607/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju protidampinške zakonodaje EU (Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti(1)),

–  ob upoštevanju protokola o pristopu Kitajske k Svetovni trgovinski organizaciji (STO),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o trgovinskih odnosih med EU in Kitajsko,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta Evropska unija in Kitajska dve izmed največjih trgovinskih sil na svetu, pri čemer je Kitajska druga največja trgovinska partnerica EU, ta pa njena največja trgovinska partnerica, dnevni trgovinski tokovi med njima pa znatno presegajo 1 milijardo EUR;

B.  ker so naložbe Kitajske v EU leta 2015 prvič presegle naložbe EU v Kitajsko; ker je bil kitajski trg glavno gonilo donosnosti za številne industrije in blagovne znamke iz EU;

C.  ker se je takrat, ko se je Kitajska pridružila STO, za njen pristop uporabila posebna metodologija za izračun dampinga, ki je bila uvedena v oddelku 15 protokola o pristopu in ki je podlaga za drugačno obravnavo kitajskega uvoza;

D.  ker je treba pri vseh odločitvah o tem, kako po decembru 2016 obravnavati uvoz iz Kitajske, zagotoviti skladnost s pravom EU in pravili STO;

E.  ker določbe oddelka 15 protokola o pristopu Kitajske k STO, ki bodo ostale veljavne po letu 2016, zagotavljajo podlago za uporabo nestandardne metodologije za kitajski uvoz, tudi po letu 2016;

F.  ker se podjetja pri odločanju glede cen, stroškov, proizvodnje in vložkov glede na sedanjo raven državnega vpliva na kitajsko gospodarstvo ne odzivajo na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje;

G.  ker se je Kitajska v protokolu o pristopu med drugim obvezala, da bo določanje vseh svojih cen prepustila tržnim silam, in ker mora EU zagotoviti, da bo Kitajska v celoti izpolnjevala svoje obveznosti STO;

H.  ker ima kitajska presežna proizvodnja že velike socialne, gospodarske in okoljske posledice v EU, kot je pokazal njen nedavni škodljivi učinek na jeklarsko industrijo EU, zlasti v Združenem kraljestvu, in ker bi priznanje statusa tržnega gospodarstva tej državi lahko imelo velik socialni vpliv na delovna mesta v EU;

I.  ker se 56 od 73 protidampinških ukrepov, ki trenutno veljajo v EU, uporablja za kitajski uvoz;

J.  ker bi nedavno končano javno posvetovanje o morebitnem priznanju statusa tržnega gospodarstva Kitajski lahko prineslo dodatne informacije, ki bi bile lahko koristne pri obravnavi tega vprašanja;

K.  ker so v sporočilu Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom "Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva (COM(2012)0582) določeni cilji, v skladu s katerimi naj bi se v EU delež industrije v BDP do leta 2020 povečal na 20 %;

1.  ponovno opozarja na pomen partnerstva med EU in Kitajsko, v katerem imajo pomembno vlogo svobodna in pravična trgovina ter naložbe;

2.  poudarja, da Kitajska ni tržno gospodarstvo in da še ni izpolnila petih meril, ki jih je EU določila za opredelitev tržnih gospodarstev;

3.  odločno poziva Komisijo, naj se z glavnimi trgovinskimi partnericami EU, tudi v okviru bližajočih se vrhov držav skupine G7 in skupine G20, uskladi o tem, kako najbolje zagotoviti, da bodo vse po decembru 2016 še veljavne določbe oddelka 15 protokola o pristopu Kitajske k STO imele popolno pravno veljavnost v njihovih nacionalnih postopkih, ter naj nasprotuje vsakršni enostranski podelitvi statusa tržnega gospodarstva Kitajski;

4.  poudarja, da bi morali na prihajajočem vrhu EU-Kitajska razpravljati o vprašanjih v zvezi s statusom tržnega gospodarstva;

5.  poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva izražene pomisleke industrijskega sektorja, sindikatov in drugih deležnikov v EU v zvezi s posledicami za delovna mesta, okolje, standarde in trajnostno gospodarsko rast v vseh prizadetih proizvodnih sektorjih EU ter za industrijo EU kot celoto, poleg tega pa naj v zvezi s tem zagotovi varstvo delovnih mest v EU;

6.  je prepričan, da bi morala EU za protidampinške in protisubvencijske preiskave kitajskega uvoza uporabljati nestandardno metodologijo za določanje primerljivosti cen, dokler Kitajska ne izpolni vseh petih meril EU za opredelitev za tržno gospodarstvo, in sicer v skladu s tistimi deli oddelka 15 protokola o pristopu Kitajske, ki omogočajo uporabo nestandardne metodologije, ter ob njihovem polnem učinku; poziva Komisijo, naj poda predlog v skladu s tem načelom;

7.  ob tem tudi poudarja, da je nujno potrebna splošna reforma instrumentov EU za trgovinsko zaščito, pri kateri bodo v celoti spoštovana pravila STO in s katero bi industriji EU zagotovili enake konkurenčne pogoje, kot veljajo za Kitajsko in druge trgovinske partnerice; poziva Svet, naj se s Parlamentom čim prej dogovori o posodobitvi instrumentov Unije za trgovinsko zaščito;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 343, 22.12.2009, str. 51.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030 (2016/2696(RSP))

P8_TA(2016)0224 B8-0583/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom "Spremenimo svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030", sprejetega na vrhunskem srečanju Združenih narodov 25. septembra 2015 v New Yorku,

–  ob upoštevanju tretje mednarodne konference o financiranju za razvoj, ki je od 13. do 16. julija 2015 potekala v Adis Abebi,

–  ob upoštevanju poročila medagencijske in strokovne skupine za kazalnike ciljev trajnostnega razvoja, ki je bilo objavljeno 17. decembra 2015 in sprejeto na 47. zasedanju statistične komisije Združenih narodov marca 2016,

–  ob upoštevanju zasedanja Ekonomskega in socialnega sveta Združenih narodov na visoki ravni, ki bo potekalo od 18. do 22. julija 2016 na temo izvajanja programa razvojnih ukrepov za obdobje po letu 2015: prehod od zavez na rezultate,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(2),

–  ob upoštevanju pariškega sporazuma, sprejetega na enaindvajseti konferenci pogodbenic (COP21), ki je potekala 12. decembra 2015 v Parizu,

–  ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki zatrjuje, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“,

–  ob upoštevanju oblikovanja globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko, ki bo usmerjala delovanje Evropske unije na svetovnih ravni,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2015 o vlogi Evropske unije v Združenih narodih – kako bolje uresničiti cilje zunanje politike EU(3),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. oktobra 2015 o usklajenosti politik za razvoj,

–  ob upoštevanju pregleda strategije Evropa 2020 – Nov pristop za obdobje po letu 2020,

–  ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, agende za ukrepanje iz Akre ter deklaracije in akcijskega načrta, sprejetih na srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekalo decembra 2011 v Busanu,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju in njegovega prihajaočega pregleda,

–  ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki zahteva spoštovanje načela usklajenosti politik za razvoj pri vseh zunanjih politikah EU,

–  ob upoštevanju izidov svetovnega humanitarnega vrha, ki bo 23. in 24. maja 2016 potekal v Istanbulu,

–  ob upoštevanju pisma z dne 29. marca 2016, ki ga je njegov Odbor za razvoj poslal komisarju za mednarodno sodelovanje in razvoj o vprašanju nadaljnjih ukrepov in pregleda ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je generalna skupščina Združenih narodov v resoluciji 70/1 pozvala k nadaljnjim ukrepom in pregledu splošnih in konkretnih ciljev na podlagi vrste svetovnih kazalnikov; ker mora generalni sekretar Združenih narodov vsako leto pripraviti poročilo o napredku na področju ciljev trajnostnega razvoja, da bi se zagotovila podpora za nadaljnje ukrepe in pregled na političnem forumu na visoki ravni za trajnostni razvoj; ker mora to poročilo o napredku temeljiti na podatkih iz nacionalnih statističnih sistemov in informacijah, zbranih na različnih ravneh;

B.  ker je statistična komisija na svojem 46. zasedanju (od 3. do 6. marca 2015) sprejela načrt za oblikovanje in izvajanje okvira svetovnih kazalnikov;

C.  ker je medagencijska in strokovna skupina za kazalnike ciljev trajnostnega razvoja, katere naloga je dokončno pripraviti predlog za okvir kazalnikov za nadaljnje ukrepanje na podlagi splošnih in konkretnih ciljev razvojne agende za obdobje po letu 2015, predlagala kazalnike za pregled Agende 2030, ki so bili sprejeti marca 2016 na 47. zasedanju statistične komisije Združenih narodov;

D.  ker je predlagani sveženj 230 kazalnikov za cilje trajnostnega razvoja dobra izhodiščna točka in trden okvir za nadaljnje korake in pregled napredka pri doseganju sedemnajstih ciljev trajnostnega razvoja;

E.  ker nekateri kazalniki še vedno niso dokončno oblikovani, države članice podpisnice pa bodo morale oblikovati lastne nacionalne kazalnike v skladu s svetovnimi kazalniki, ki bodo prilagojeni njihovim nacionalnim okoliščinam;

F.  ker bi morala soglasje k okviru svetovnih kazalnikov podati julija 2016 Ekonomski in socialni svet (ECOSOC), septembra 2016 pa Generalna skupščina;

G.  ker se bo Svet za zunanje zadeve s poudarkom na razvojnih vprašanjih sestal 12. maja 2016, ko naj bi pripravil stališče EU za srečanje političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj julija 2016 ter določil, v kakšnem kontekstu se bo odvijala tematska razprava o trgovini in razvoju, s poudarkom na prispevku EU za zasebni sektor pri izvajanju Agende 2030;

H.  ker so sistemsko strateško načrtovanje, izvajanje in poročanje pomembni za zagotovitev usklajene in integrirane podpore pri izvajanju nove agende v okviru sistema ZN za razvoj;

I.  ker novi univerzalni okvir za trajnostni razvoj zahteva boljšo usklajenost med različnimi področji politike in akterji EU, za kar je potrebno nadaljnje usklajevanje, dialog in skupna prizadevanja na vseh ravneh znotraj institucij EU in med njimi, da se zagotovi vključitev treh stebrov trajnostnega razvoja (okoljskega, ekonomskega in socialnega) v notranjo in zunanjo politiko EU;

J.  ker bo srečanje političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj julija 2016 zajemalo prostovoljne preglede dvaindvajsetih držav, vključno štirih evropskih držav (Estonije, Finske, Francije in Nemčije), in tematske preglede napredka na področju ciljev trajnostnega razvoja, tudi medsektorska vprašanja, ki bodo podprta s pregledi funkcionalnih komisij sveta ECOSOC in drugih medvladnih organov ter forumov;

1.  poziva Svet za zunanje zadeve s poudarkom na razvojnih vprašanjih, naj pred srečanjem političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj julija 2016 ob upoštevanju stališča Parlamenta iz te resolucije sprejme usklajeno in skupno stališče EU; meni, da je sprejetje tega skupnega stališča bistveno za verodostojnost in ohranjanje vodilnega položaja EU; izraža zaskrbljenost, ker Komisija pred srečanjem omenjenega foruma ni objavila sporočila o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030, kot so zahtevali člani Odbora za razvoj, ki bi služilo kot podlaga za skupno stališče EU;

2.  pozdravlja poročilo medagencijske in strokovne skupine za kazalnike ciljev trajnostnega razvoja; meni, da pomeni izjemen dosežek in je dobra podlaga za pogajanja, saj predlagani kazalniki opozarjajo na bistveno bolj raznoliko vrsto strukturnih vprašanj;

3.  pozdravlja ločeno poglavje o členitvi podatkov in pomenu, ki se ga pripisuje krepitvi nacionalnih statističnih zmogljivosti;

4.  priznava bistveno vlogo političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj pri pregledu izvajanja ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da mora ta organ zagotoviti usklajeno in učinkovito oceno potreb ter sprejetje načrtov, potrebnih za učinkovito izvajanje Agende 2030;

5.  poudarja, da so Agenda 2030 in cilji trajnostnega razvoja izraz ponovno izražene mednarodne zaveze izkoreninjenju revščine, ponovni opredelitvi in posodobitvi naših razvojnih strategij za naslednjih 15 let in zagotovitvi rezultatov;

6.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog krovne strategije za trajnostni razvoj, ki bo zajemala vsa ustrezna notranja in zunanja področja politike, s podrobnim časovnim načrtom do leta 2030, vmesnim pregledom in posebnim postopkom, ki bi Parlamentu zagotavljal popolno vključenost, vključno s konkretnim izvedbenim načrtom za usklajevanje dosežkov 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev ter 230 svetovnih kazalnikov ter zagotavljanje skladnosti s cilji iz pariškega sporazuma in doseganja teh ciljev; poudarja pomen univerzalnosti ciljev ter, da so se EU in njene države članice zavezale, da bodo v praksi in v duhu dosledno izvajale vse splošne in konkretne cilje;

7.  vztraja, da se je treba o novi strategiji EU za trajnostni razvoj in z njo povezanimi izvedbenimi ukrepi obširno posvetovati z vsemi deležniki, tudi nacionalnimi parlamenti, lokalnimi organi in civilno družbo, in sicer na podlagi vključujočega postopka;

8.  poziva Komisijo, naj pripravi sporočilo o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030 z jasnimi informacijami o izvedbeni strukturi agende na ravni EU in držav članic; poudarja, da bi morali vsi ustrezni generalni direktorati Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje v celoti sodelovati pri vključevanju Agende 2030 v prihodnji pregled strategije Evropa 2020 in prihodnjo globalno strategijo EU za zunanjo in varnostno politiko, s čimer bi zagotovili močno usklajenost politik za trajnostni razvoj;

9.  poudarja, da je treba pri pregledu Evropskega soglasja o razvoju dosledno upoštevati novo Agendo 2030, ki zajema spremembo vzorcev in popolno preobrazbo razvojne politike EU; želi spomniti, da je za uresničitev splošnih ciljev in z njimi povezanih konkretnih ciljev bistveno ustrezno in ciljno usmerjeno načrtovanje pomoči v okviru razvojnega sodelovanja ob ustreznem upoštevanju načel učinkovitosti pomoči;

10.  poudarja, da mora EU v celoti izkoristiti prihodnji vmesni pregled večletnega finančnega okvira, s čimer bi zagotovila, da bodo mehanizmi financiranja in proračunske vrstice odražale vse zaveze iz Agende 2030, ki jih je sprejela EU; poziva EU in njene države članice, naj se nemudoma ponovno zavežejo cilju 0,7 % BND za uradno razvojno pomoč in naj pripravijo časovni načrt za postopno povečevanje te pomoči, da bodo dosegle 0,7 %;

11.  poziva k rednemu dialogu med političnim forumom na visoki ravni za trajnostni razvoj in Komisijo o doseženem napredku ter rednemu poročanju Parlamentu v skladu z načeloma preglednosti in vzajemne odgovornosti; vztraja, da je potreben okrepljen dialog med Komisijo in Parlamentom o izvajanju Agende 2030, zlasti o razvojni politiki in usklajenosti politik za razvoj;

12.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v tesnem posvetovanju z drugimi partnerji pripravita konkretne predloge o možnostih za učinkovitejše vključevanje usklajenosti politik za razvoj v izvajanje Agende 2030 in naj se ta novi pristop uporablja v vseh institucijah EU, da bi zagotovili učinkovito sodelovanje in odpravili t. i. silosni pristop;

13.  poudarja, da je treba vključiti pojem usklajenosti politik za razvoj; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v tesnem posvetovanju z drugimi partnerji predstavita konkretne predloge za boljše vključevanje usklajenosti politik za razvoj v pristop EU k izvajanju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, poziva pa tudi, naj se ta pristop uporablja v vseh institucijah EU;

14.  poziva Komisijo, naj oblikuje učinkovite mehanizme za spremljanje, pregled in zagotavljanje odgovornosti pri izvajanju Agende 2030 ter naj Parlamentu o tem redno poroča; v zvezi s tem želi spomniti, da je treba izboljšati demokratični nadzor, ki ga izvaja Parlament, po možnosti na podlagi zavezujočega medinstitucionalnega sporazuma v skladu s členom 295 PDEU;

15.  poziva Komisijo in specializirane agencije, sklade in programe Združenih narodov, naj vzpostavijo dialog na visoki ravni o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, da bi bilo mogoče usklajevati politike, programe in dejavnosti EU, Združenih narodov in drugih donatorjev; poudarja, kako pomembni so razčlenjeni in dostopni podatki za napredek pri spremljanju in ocenjevanje rezultatov;

16.  poziva agencije in organe Združenih narodov, naj okrepijo usklajenost politik za razvoj v okviru delovnih struktur te organizacije, da bi učinkovito vključili vse razsežnosti trajnostnega razvoja;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0196. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0403.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o obvezni navedbi države izvora ali kraja porekla za nekatera živila (2016/2583(RSP))

P8_TA(2016)0225 B8-0545/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004(1) (uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom), zlasti člena 26(5) in (7),

–  ob upoštevanju poročil Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 20. maja 2015 v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za mleko, mleko, ki se uporablja kot sestavina v mlečnih izdelkih, ter vrste mesa, ki ni goveje, prašičje, ovčje, kozje ali perutninsko meso (COM(2015)0205) in v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za nepredelana živila, proizvode z eno samo sestavino in sestavine, ki predstavljajo več kot 50 % živila (COM(2015)0204),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 17. decembra 2013 Evropskemu parlamentu in Svetu v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za meso, uporabljeno kot sestavina (COM(2013)0755), in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije z dne 17. decembra 2013 o označevanju mesa, uporabljenega kot sestavina: stališča potrošnikov, izvedljivost možnih scenarijev in posledice (SWD(2013)0437 – ni na voljo v slovenščini),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2015 o označevanju države izvora mesa v predelanih živilih(2) in uradnega odgovora Komisije, ki je bil sprejet dne 6. maja 2015,

–  ob upoštevanju izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z navedbo države izvora ali kraja porekla za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2014(4) o zgoraj omenjeni Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o krizi zaradi pomanjkanja hrane, goljufijah v prehranski verigi in nadzoru nad njimi(5),

–  ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o obvezni navedbi države izvora ali kraja porekla za nekatera živila (O-000031/2016 – B8-0363/2016),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker člen 26(5) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom zahteva, da mora Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do 13. decembra 2014 predložiti poročila v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za vrste mesa, ki ni goveje, prašičje, ovčje, kozje ali perutninsko meso, mleko, mleko, ki se uporablja kot sestavina v mlečnih izdelkih, nepredelana živila, proizvode z eno samo sestavino in sestavine, ki predstavljajo več kot 50 % živila;

B.  ker člen 26(8) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom zahteva, da mora Komisija do 13. decembra 2013 sprejeti izvedbene akte v zvezi z uporabo odstavka 3 tega člena;

C.  ker so pravila o označevanju izvora že sprejeta in so učinkovita za veliko drugih živil, vključno z nepredelanim mesom, jajci, sadjem in zelenjavo, ribami, medom, ekstra deviškim oljčnim oljem, deviškim oljčnim oljem, vinom in žganimi pijačami;

D.  ker je v členu 26(7) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom med drugim določeno, da se v poročilih upošteva potrošnikova potreba po obveščenosti, izvedljivost obvezne navedbe države izvora ali kraja porekla ter analiza stroškov in koristi uvedbe teh ukrepov; ker je poleg tega določeno, da se tem poročilom lahko dodajo predlogi za spremembo ustreznih določb zakonodaje EU;

E.  ker člen 26(2) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom poudarja, da je navedba države izvora ali kraja porekla obvezna, kadar bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede prave države izvora ali kraja porekla živila, zlasti če bi informacije, priložene živilu, ali označba kot celota sicer pomenila, da ima živilo drugačno državo izvora ali kraj porekla;

F.  ker je Komisija 20. maja 2015 objavila poročilo v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za mleko, mleko, ki se uporablja kot sestavina v mlečnih izdelkih, ter vrste mesa, ki ni goveje, prašičje, ovčje, kozje ali perutninsko meso (poročilo o mleku in drugih vrstah mesa) in poročilo v zvezi z obvezno navedbo države izvora za nepredelana živila, proizvode z eno samo sestavino in sestavine, ki predstavljajo več kot 50 % živila;

G.  ker je v poročilu Komisije COM(2013)0755 navedeno, da čim bolj sta zapleteni stopnji razkosavanja in predelave ter čim naprednejša je stopnja predelave, tem bolj je zapleteno zagotavljanje sledljivosti za namene označevanja izvora;

H.  ker je prehranska veriga pogosto dolga in kompleksna ter vključuje številne nosilce živilske dejavnosti in druge subjekte; ker potrošniki vse slabše poznajo način proizvodnje hrane, posamezni nosilci živilske dejavnosti pa nimajo vedno pregleda nad celotno proizvodno verigo;

I.  ker potrošniki na splošno najbrž niso zelo pripravljeni plačati za informacije o izvoru, vendar potrošniške raziskave(6) o pripravljenosti plačati (PP) kažejo, da so potrošniki večinoma pripravljeni plačati več za informacije o izvoru;

J.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 11. februarja 2015 Komisijo odločno pozval, naj v skladu s svojimi poročilom z dne 17. decembra 2013 pripravi zakonodajne predloge, s katerimi bi označevanje izvora mesa v predelanih živilih postalo obvezno, in tako zagotovi večjo preglednost vzdolž prehranske verige in boljšo obveščenost evropskih potrošnikov, pri tem pa upošteva svoje ocene učinka in prepreči nesorazmerne stroške in upravne obremenitve; ker Komisija doslej še ni predložila ustreznih zakonodajnih predlogov;

K.  ker stroge specifikacije veljajo samo v primeru prostovoljnih shem kakovosti, kot so zaščitena označba porekla (ZOP), zaščitena geografska označba (ZGO) ali zajamčena tradicionalna posebnost (ZTP), pri čemer se lahko merila, ki se uporabljajo za sheme prostovoljnega označevanja za živila iz Uredbe (EU) št. 1169/2011, znatno razlikujejo;

Konzumno mleko in mleko, ki se uporablja kot sestavina v mlečnih izdelkih

1.  poudarja, da uvodna izjava 32 uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom navaja, da je mleko eden od izdelkov, za katerega je navedba izvora še posebej vredna pozornosti;

2.  poudarja, da po raziskavi Eurobarometra iz leta 2013 kar 84 % državljanov EU meni, da je treba izvor mleka navesti ne glede na to, ali se prodaja neposredno ali kot sestavina mlečnih izdelkov; opaža, da je to eden od številnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na vedenje potrošnikov;

3.  opozarja, da je obvezno označevanje izvora mleka, ki se prodaja kot tako ali uporablja kot sestavina v mlečnih izdelkih, koristen ukrep za zaščito kakovosti mlečnih izdelkov in zaščito zaposlenosti v sektorju, ki prestaja hudo krizo;

4.  ugotavlja, da se v skladu z raziskavo, ki je priložena poročilu Komisije o mleku in drugem mesu, stroški obveznega označevanja izvora za mleko in mleko, ki se uporablja kot sestavina, povečujejo vzporedno z zapletenostjo proizvodnega procesa; ugotavlja, da ista raziskava navaja, da so podjetja v nekaterih državah članicah precenila vpliv obveznega označevanja izvora na njihov konkurenčni položaj, saj raziskavi ni uspelo pojasniti visokih ocen stroškov, ki so jih podala ta podjetja, vendar navaja, da gre morda za izraz močnega nasprotovanja tovrstnemu označevanju;

5.  poziva k vzpostavitvi delovne skupine Komisije, ki bi nadalje ocenila poročilo Komisije, objavljeno 20. maja 2015, da bi opredelila, kateri stroški se lahko znižajo na sprejemljivo raven, če bodo nadaljnji predlogi glede obveznega označevanja države porekla omejeni na mlečne in manj predelane mlečne izdelke;

6.  pozdravlja, da je raziskava podala analizo stroškov in koristi uvedbe obveznega označevanja izvora za mleko in mleko, ki se uporablja kot sestavina, vendar meni, da Komisija v svojih zaključkih ne upošteva dovolj pozitivnih vidikov označevanja države izvora za te izdelke, kot je boljša obveščenost potrošnikov; ugotavlja, da imajo lahko potrošniki občutek, da so zavedeni, če informacije o obveznem označevanju izvora niso na voljo in se uporabljajo druge oznake živil, na primer državne zastave;

7.  poudarja pomembnost malih in srednjih podjetij v predelovalni verigi;

8.  meni, da bi morala Komisija upoštevati in analizirati gospodarski učinek obveznega označevanja izvora na mala in srednja podjetja v zadevnih kmetijskih in živilskih sektorjih;

9.  meni, da ugotovitev Komisije v zvezi z mlekom in mlekom, ki se uporablja kot sestavina, morda precenjuje stroške označevanja države izvora za podjetja, ker vse mlečne izdelke obravnava skupaj;

10.  ugotavlja, da bi označevanje države izvora za mleko po ugotovitvah Komisije predstavljalo nizek strošek;

Druge vrste mesa

11.  poudarja, da po raziskavi Eurobarometra iz leta 2013 kar 88 % državljanov EU meni, da je treba navesti izvor mesa, ki ni goveje, prašičje, ovčje, kozje ali perutninsko meso;

12.  ugotavlja, da je škandal v zvezi s konjskim mesom pokazal, da je v dobavni verigi konjskega mesa potrebna večja preglednost;

13.  ugotavlja, da bi bili glede na poročilo Komisije operativni stroški obveznega označevanja države porekla za meso, zajeto v poročilu, sorazmerno majhni;

Predelano meso

14.  poudarja, da Komisije v svojem poročilu z dne 17. decembra 2013 v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za meso, uporabljeno kot sestavina, priznava, da več kot 90 % anketiranih potrošnikov meni, da je pomembno na predelanih živilih označiti izvor mesa;

15.  meni, da potrošniki tako kot veliko strokovnjakov podpirajo obvezno označevanje mesa v predelanih izdelkih in da bi tak ukrep z uvedbo večje preglednosti v prehranski verigi omogočil, da se ohrani zaupanje potrošnikov v živila;

16.  poudarja, da je obvezno označevanje izvora na vseh živilih v interesu evropskega potrošnika;

17.  opozarja, da označevanje samo po sebi ne ščiti pred goljufijami, in poudarja, da je potreben stroškovno učinkovit nadzorni sistem, da bi se zagotovilo zaupanje potrošnikov;

18.  opozarja, da so sheme prostovoljnega označevanja, kadar se te ustrezno izvajajo v različnih državah članicah, uspešne v zvezi z obveščanjem potrošnikov in v zvezi s proizvajalci;

19.  meni, da nesprejetje izvedbenih aktov v skladu s členom 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011 pomeni, da ustrezno izvrševanje člena ni mogoče;

20.  ugotavlja, da za veliko predelanih mesnih in mlečnih izdelkov (npr. za šunko in sir) že obstajajo zaščitene označbe porekla, v skladu s katerimi je poreklo uporabljenega mesa določeno v merilih proizvodnje in je zagotovljena boljša sledljivost; zato poziva Komisijo, naj spodbuja razvoj izdelkov z „zaščiteno označbo porekla“ (ZOP), „zaščiteno geografsko označbo“ (ZGO) ali „zajamčeno tradicionalno posebnostjo“ (ZTP) v skladu z Uredbo (EU) št. 1151/2012(7) ter tako potrošnikom zagotovi dostop do visokokakovostnih izdelkov z varnim poreklom;

21.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da kateri koli veljavni predpisi EU o označevanju države porekla v okviru katerih koli tekočih trgovinskih pogajanj, kot je TTIP, ne bodo oslabljeni in da pravica, da se v prihodnje v zvezi z drugimi živili predlagajo dodatni predpisi o označevanju države porekla, ni ovirana;

Sklepne ugotovitve

22.  poziva Komisijo, naj izvaja obvezno označevanje države izvora ali kraja porekla za vse vrste konzumnega mleka, mlečnih in mesnih izdelkov ter naj preuči razširitev obveznega označevanja države izvora ali kraja porekla na druga živila z eno sestavino ali živila z eno glavno sestavino, tako da pripravi zakonodajne predloge na teh področjih;

23.  poziva Komisijo, naj predloži zakonodajne predloge, s katerimi bi označevanje izvora mesa v predelanih živilih postalo obvezno, in tako po škandalu s konjskim mesom in drugih primerih goljufij s hrano zagotovi večjo preglednost vzdolž prehranske verige in boljšo obveščenost evropskih potrošnikov; poleg tega poudarja, da morajo zahteve glede obveznega označevanja upoštevati načelo sorazmernosti ter upravno breme nosilcev živilske dejavnosti in organov pregona;

24.  meni, da je cilj obveznega označevanja izvora živil ponovno vzpostaviti zaupanje potrošnikov v živila; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem pripravi predlog, pri čemer naj upošteva preglednost informacij in njihovo berljivost za potrošnike, ekonomsko sposobnost evropskih podjetij in kupno moč potrošnikov;

25.  poudarja pomen enakih konkurenčnih pogojev na notranjem trgu in poziva Komisijo, naj to upošteva pri obravnavi pravil o obveznem označevanju izvora;

26.  poziva Komisijo, naj podpre sheme označevanja glede dobrobiti živali med vzrejo, prevozom in zakolom;

27.  obžaluje, da Komisija še ni sprejela nobenega ukrepa, da bi na seznam živil, na katerih je treba označiti izvor, vključila tudi jajca in jajčne proizvode, čeprav se zlasti poceni jajčni proizvodi iz tekočih ali suhih jajc, ki se uporabljajo predvsem v predelanih proizvodih, na evropski trg uvažajo iz tretjih držav in se očitno izogibajo prepovedi EU o baterijski reji; zato meni, da bi lahko v tem smislu z obveznim označevanjem izvora in metod reje na jajčnih proizvodih in živilih, ki vsebujejo jajca, izboljšali preglednost in zaščito, ter poziva Komisijo, naj predloži tržno analizo in po potrebi pripravi ustrezne zakonodajne predloge;

28.  meni, da bi označevanje države porekla za konzumno mleko, manj predelane mlečne izdelke (kot sta sir in smetana) in manj predelane mesne izdelke (kot so slanina in klobase) znatno zmanjšalo s tem povezane stroške in da bi bilo treba to označevanje preučiti prednostno;

29.  meni, da označevanje izvora samo po sebi ne bo preprečilo goljufij; v zvezi s tem zagovarja, da je treba sprejeti odločen pristop k okrepitvi spremljanja, izboljšanju izvrševanja obstoječe zakonodaje in uvedbi strožjih kazni;

30.  poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za boj proti goljufijam v zvezi s pravili o prostovoljnem označevanju izvora živil;

31.  poziva Komisijo, naj podpre obstoječe sheme kakovosti za kmetijske proizvode in živila, zajete v Uredbi (EU) št. 1151/20121, in naj se pospešijo evropske promocijske kampanje v zvezi s temi proizvodi;

32.  ponovno poziva Komisijo, naj izpolni svojo zakonsko obveznost in do 13. decembra 2013 sprejme izvedbene akte, ki so potrebni za pravilno izvrševanje člena 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011, da bodo lahko nacionalni organi uvedli ustrezne kazni;

o
o   o

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 304, 22.11.2011, str. 18. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0034. (3) UL L 335, 14.12.2013, str. 19. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0096. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0011. (6) http://ec.europa.eu/food/safety/docs/labelling_legislation_final_report_ew_02_15_284_en.pdf, str. 50 (7) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o uporabi Direktive Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES (2015/2097(INI))

P8_TA(2016)0226 A8-0076/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 3(3) in 5 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 8 in 10, člena 153(1)(i) in člena 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 7, 9, 23, 24 in 33 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2013/62/EU z dne 17. decembra 2013 o spremembi Direktive 2010/18/EU o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, zaradi spremembe položaja Mayotta v razmerju do Evropske unije,

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Bruslju z dne 23. in 24. marca 2006 (777751/1/06 REV 1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Boljše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem: močnejša podpora za usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja (COM(2008)0635),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 20. februarja 2013 z naslovom Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti (C(2013)0778),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2015 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: vidiki zaposlovanja in socialni vidiki v letnem pregledu rasti 2015(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2015 o porodniškem dopustu(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2015 o uporabi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(4),

–  ob upoštevanju študije službe Evropskega parlamenta za raziskovalne storitve iz maja 2015 z naslovom Gender equality in employment and occupation - Directive 2006/54/EC: European Implementation Assessment (Enakost spolov pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2006/54/ES: ocena izvajanja na evropski ravni),

–  ob upoštevanju študije generalnega direktorata Evropskega parlamenta za notranjo politiko z naslovom Maternity, Paternity and Parental Leave: Data Related to Duration and Compensation Rates in the European Union (Porodniški, očetovski in starševski dopust: podatki o trajanju in stopnjah nadomestila v Evropski uniji),

–  ob upoštevanju študije Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer z naslovom Promoting parental and paternity leave among fathers (Spodbujanje starševskega in očetovskega dopusta pri očetih),

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda z naslovom Maternity leave provisions in the EU Member States: Duration and allowances (Določbe o porodniškem dopustu v državah članicah EU: trajanje in nadomestila) (Eurofound, 2015),

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2015 z naslovom Promoting uptake of parental and paternity leave among fathers in the European Union (Spodbujanje koriščenja starševskega in očetovskega dopusta pri očetih v Evropski uniji),

–  ob upoštevanju študije Evropske komisije iz februarja 2015 z naslovom The Implementation of Parental Leave Directive 2010/18 in 33 European Countries (Izvajanje Direktive 2010/18 o starševskem dopustu v 33 evropskih državah),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0076/2016),

A.  ker je malo verjetno, da bo do leta 2020 cilj 75-odstotne zaposlenosti, določen v strategiji Evropa 2020, dosežen za ženske (trenutno je njihova stopnja zaposlenosti 63,5-odstotna); ker so poleg tega nujne proaktivne politike, ki bodo ženskam pomagale, da vstopijo na trg dela in na njem ostanejo, ter zagotovile in podpirale vrnitev mater na trg dela, z namenom dosega stabilne in dostojne zaposlitve z enakimi pogoji kot pri moških, zlasti s politikami, ki bodo spodbujale boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenje za vse starše;

B.  ker starši z opravljanjem nalog v družini in pri vzgoji otrok zagotavljajo merljiv prispevek h gospodarstvu, ki je pomemben tudi z vidika demografskega razvoja Evrope;

C.  ker Direktiva 96/34/ES priznava usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja kot ločeno temo, Direktiva 2010/18/EU pa določa, da imajo vsi zaposleni pravico do štirih mesecev neplačanega starševskega dopusta, pri čemer se mora eden od teh mesecev dodeliti na neprenosljivi podlagi; ker je sedaj načelo enakosti spolov pri zaposlovanju določeno v zakonodaji EU; ker bi enake poklicne možnosti za ženske in moške, vključno s starševskim dopustom, pripomogle k izpolnjevanju cilja 75-odstotne stopnje zaposlenosti iz strategije Evropa 2020 in k reševanju težave večje ranljivosti žensk v zvezi z obubožanjem, hkrati pa bi zagotovile merljiv prispevek h gospodarstvu, ki je pomemben tudi z vidika demografskega razvoja Evrope;

D.  ker razpoložljivi podatki kažejo, da le redki koristijo neplačan ali slabo plačan dopust iz družinskih razlogov ter da očetje redko uveljavljajo svojo pravico do starševskega dopusta; ker starševski dopust, ki je deloma ali popolnoma neprenosljiv in ustrezno plačan, bolj uravnoteženo koristita oba starša, kar zmanjšuje diskriminacijo žensk na trgu dela;

E.  ker mešani model, sestavljen iz porodniškega dopusta in očetovskega dopusta ter skupnega starševskega dopusta, obema staršema omogoča, da ustrezno soodločata o tem, kako bosta upravljala z dopustom v največjo korist svojih otrok in ob upoštevanju specifičnosti svoje zaposlitve;

F.  ker ima starševski dopust dolgoročne koristi za otrokov razvoj; ker je v okviru veljavne javne politike na tem področju delež očetov, ki izkoristijo starševski dopust v državah članicah EU vedno večji, vendar še vedno skromen, saj le 10 % očetov izkoristi najmanj en dan starševskega dopusta, ker v nasprotju ta dopust, ki je na voljo obema staršema, izkoristi 97 % žensk;

G.  ker so študije Eurofounda pokazale, kateri dejavniki vplivajo na stopnjo koriščenja starševskega dopusta pri očetih, pri čemer ti vidiki vključujejo stopnjo nadomestila, prožnost sistema dopustov, razpoložljivost informacij, razpoložljivost in prožnost storitev otroškega varstva in oceno, v kolikšni meri se delavci bojijo izolacije od trga dela v času dopusta; ker pa številni raziskovalci(5) menijo, da očetje, ki koristijo očetovski dopust, vzpostavijo boljši odnos s svojimi otroki in je bolj verjetno, da bodo v prihodnosti imeli aktivno vlogo pri varstvu in vzgoji otrok; ker je zato treba ta vprašanja obravnavati;

H.  ker se celotna EU sooča z resnimi demografskimi izzivi, saj rodnost v večini držav članic upada, in ker bi bilo treba z družinsko politiko, ki bo pravična za moške in ženske, izboljšati položaj žensk na trgu dela, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zmanjšati razlike med spoloma glede plač, pokojnin in vseživljenjskih zaslužkov ter pozitivno vplivati na demografski proces;

I.  ker je po podatkih Eurostata v letu 2010 starševski dopust koristilo 3 518 600 ljudi, od tega zgolj 94 800 (2,7 %) moških; ker glede na rezultate raziskave Eurofounda(6) razlike med spoloma pri zaposlovanju prinašajo resne izgube za evropsko gospodarstvo, ki so leta 2013 znašale približno 370 milijard EUR;

J.  ker bi morala Evropska komisija skupaj z državami članicami sprejeti posebne ukrepe za novo organizacijo dela s prožnejšimi modeli, ki bi prek instrumentov za usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja staršem omogočali dejansko uveljavljanje pravice do starševstva; ker bi lahko ti ukrepi pomagali zmanjšati diskriminacijo žensk in jim pomagali, da se vključijo na trg dela in tam ostanejo ter da se nanj vrnejo brez ekonomskega in socialnega pritiska;

K.  ker bi moral starševski dopust, poleg zagotavljanja enakosti spolov in dostopa žensk do zaposlitve, staršem omogočiti, da izpolnijo svoje obveznosti do svojih otrok;

L.  ker je bistveno, da se ženskam zagotovita pravica do dela in pravica do materinstva, ne da bi bile za to oškodovane, saj so ženske še vedno najbolj prikrajšane in diskriminirane; ker primeri take diskriminacije vključujejo pritisk delodajalcev na ženske na razgovorih za delo, ko jih sprašujejo, ali imajo otroke in koliko so stari, da bi vplivali na njihove odločitve, in se raje odločajo za zaposlitev delavk brez otrok, ki so bolj „na voljo“, ter vse večji ekonomski pritisk in pritisk na delovnem mestu, da delavke ne bi izkoristile porodniškega dopusta;

M.  ker eno od ovir, ki ženskam omejujejo dostop do trga dela in jim preprečujejo, da bi ostale na njem, predstavlja njihova obveznost v zvezi z nego invalidnih otrok, ki niso samostojni in so torej odvisni od drugih in/ali pripadajo prikrajšanim skupinam;

N.  ker imajo lahko socialni partnerji na področjih, kjer ni nobenih določb za dopust ali obstoječe določbe veljajo za nezadostne, prek kolektivnih pogodb pomembno vlogo pri določanju novih ali pri posodabljanju veljavnih določb za porodniški, očetovski in starševski dopust;

O.  ker je usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja temeljna pravica, ki jo je treba v celoti vključiti v vsa besedila EU, ki bi lahko vplivala na to področje; ker bi bilo treba bolj na splošno poudariti pomembnost družini prijaznega delovnega okolja;

P.  ker večina držav članic EU že izpolnjuje minimalne zahteve iz Direktive 2010/18/EU o starševskem dopustu in v številnih državah članicah nacionalne določbe presegajo te zahteve;

Q.  ker bi morale države članice v javnem in zasebnem sektorju spodbujati poslovne modele socialne varnosti, ki zahtevajo spoštovanje pravice do usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja;

R.  ker razlike pri tem, kako moški in ženske uveljavljajo porodniški, očetovski ali starševski dopust, razkrivajo diskriminacijo na podlagi spola glede varstva otrok in glede udeležbe žensk na trgu dela; ker v mnogih državah članicah ukrepi za spodbujanje moških, da prevzamejo enak delež družinskih obveznosti, niso obrodili zadovoljivih sadov;

S.  ker je ustrezen, na posameznika vezan in plačan starševski dopust odločilnega pomena za starše v istospolnih parih, da lahko uskladijo poklicno in zasebno življenje;

T.  ker se ženske, ki uveljavljajo pravico do usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja s tem da koristijo starševski dopust, ob vrnitvi na trg dela soočijo s stigmatizacijo, kar ima za posledico manj ugodne delovne pogoje ter negotove pogodbe;

Prenos direktive

1.  poudarja, da so določbe, ki so potrebne za prenos Direktive 2010/18/EU, v državah članicah sprejete v različnih oblikah; zato meni, da je treba prenos izvesti ob polnem spoštovanju veljavne zakonodaje na področju kolektivnih pogajanj med socialnimi partnerji;

2.  meni, da je razvrščanje različnih vrst dopusta na ravni EU problematično, saj niso vse države članice uporabile ločenega ali zaporednega pristopa EU k porodniškemu in starševskemu dopustu;

3.  opozarja, da se lahko s čezmernim pravnim urejanjem v državah članicah poveča zapletenost zakonodaje in dejansko zmanjša skladnost; poziva države članice, naj se pri prenašanju zakonodaje EU izogibajo dodatnim upravnim bremenom;

4.  spodbuja države članice, ki tega še niso storile, naj Evropski komisiji v razumnem času posredujejo tabele, ki prikazujejo korelacijo med določbami direktive in ukrepi za prenos; meni, da bi morale države članice nujno zagotoviti potrebna sredstva za inšpekcije, da bi preverile, ali se spoštuje zakonodaja za zaščito starševskih pravic; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje direktive v državah članicah, da se prepreči zloraba prožnosti; meni, da je načelo izmenjave najboljše prakse učinkovit način za uresničitev teh ciljev;

5.  obžaluje, da se ukrepi za prenos direktive razlikujejo glede področja njene uporabe in da so bile zaradi tega oblikovane ureditve, ki so bolj ali manj ugodne za delavce, odvisno na primer od sektorja, v katerem so zaposleni (v javnem sektorju v EU je zagotovljeno več varstva kot v zasebnem, torej ima javni sektor vodilno vlogo na tem področju), ali trajanja pogodbe; zato predlaga, da se izvedejo vsi možni ukrepi, ki bodo omogočali, da bo direktiva pravilno in enotno izvedena v javnem in zasebnem sektorju; poudarja, da je treba vsem ne glede na spol zagotoviti pravico do starševskega dopusta brez diskriminacije in ne glede na sektor zaposlovanja ali delovno razmerje zaposlenih očetov in mater;

6.  pozdravlja, da so nekatere države članice prenesle določbe direktive tako, da se ne nanašajo zgolj na njeno ožje področje uporabe in se uporabljajo tudi za samozaposlene osebe, vajence, istospolne pare in starše posvojenih otrok;

7.  je trdno prepričan, da je zagotavljanje socialne varnosti v pristojnosti držav članic;

8.  poziva države članice, naj sprejmejo socialno politiko, usmerjeno na družine in ki predvideva uporabo vseh ugodnosti iz direktive v primeru podaljšanega bivanja v tujini za starše, ki sodelujejo v postopku mednarodne posvojitve;

9.  ugotavlja, da je več kot desetletje po prenosu direktive 96/34/ES v zakonodajo držav članic še vedno prisotna neuravnoteženost med spoloma; prav tako ugotavlja, da v državah članicah obstajajo velike razlike pri najdaljšem možnem trajanju starševskega dopusta in njegovih zakonskih oblikah ter sistemih nadomestil v času dopusta; meni, da je vprašanje nadomestil v času dopusta ključno, da se staršem z nizkimi dohodki in samohranilcem zagotovijo enake ugodnosti kot ostalim staršem; pozdravlja različne določbe, ki so bile sprejete, da bi očete spodbudili h koriščenju starševskega dopusta; priznava vrednost EU, saj lahko usmeri pozornost držav članic na potrebo po ukrepanju in posredovanju pri izmenjavi nasvetov in pomoči za tiste države članice, ki to potrebujejo, zlasti na področju pravic socialne varnosti; meni, da bi morala Komisija predlagati ukrepe za spodbujanje očetov k večjemu koriščenju starševskega dopusta ter da bi morale države članice učinkovitejše izmenjavati dobro prakso na tem področju;

10.  ugotavlja, da so se nekatere države članice odločile, da se lahko pravica do socialne varnosti uveljavlja le za obdobje, ki je krajše od najdaljšega možnega trajanja starševskega dopusta, zaradi česar številni starši ne izkoristijo celotnega dopusta;

11.  poziva države članice, naj skupaj s Komisijo zagotovijo, da bodo pravice, zagotovljene v okviru javne družinske politike, tudi starševski dopust, enake individualnim pravicam in enako dostopne obema staršema, da bi spodbujala njihovo boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki bo v največjo korist otrok; poudarja, da bi morale biti te pravice v čim večji meri individualno prilagojene, da bi lahko dosegli cilj 75-odstotne zaposlenosti za ženske in moške iz strategije Evropa 2020 ter da bi spodbujali enakost spolov; meni, da bi morali staršem pri uporabi starševskega dopusta dati določeno prožnost, v nobenem primeru pa ta dopust ne bi smel ovirati uresničevanja cilja 75-odstotne zaposlenosti za ženske in moške iz strategije Evropa 2020; meni, da bi moral sistem, ki so ga sprejeli socialni partnerji, spodbujati rešitev, na podlagi katere bi precejšnji del dopusta ostal neprenosljiv; poudarja, da je treba oba starša obravnavati enako pri pravici do dohodka in trajanju starševskega dopusta;

12.  poudarja, da družine z otroki in starši, ki so prekinili poklicno dejavnost zaradi vzgajanja otrok, ne trpijo le zaradi izpada prihodkov, ampak imajo tudi dodatne stroške in se soočajo s premajhnim vrednotenjem njihove starševske vloge;

13.  ugotavlja, da direktiva državam članicam omogoča prožnost pri določanju oblik starševskega dopusta (polni ali delni dopust) ter delovnega časa in predhodnega obvestila, ki so pogoji za odobritev starševskega dopusta; ugotavlja, da v nekaterih državah članicah delavci z nestandardnimi pogodbami, kot so pogodbe za določen čas(7) in brez določenega delovnega časa(8), niso vedno vključeni v te ukrepe, in je zaskrbljen zaradi izkoriščanja teh vrst pogodb o delu; je seznanjen s pobudami, ki so jih sprejele države članice, da bi delavcem omogočile čim večjo prožnost na tem področju in da bi starševski dopust ustrezal njihovim poklicnim in zasebnim okoliščinam, vendar meni, da bi moral biti cilj vseh ureditev boljše koriščenje starševskega dopusta;

14.  ugotavlja, da je lahko vrnitev na delo po starševskem dopustu težka in stresna za starše in otroke; poziva države članice, naj sprejmejo družinske politike, ki bodo omogočale nemoteno in postopno vrnitev na delo ter splošno optimalno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, hkrati pa naj preučijo spodbujanje dela na daljavo, dela od doma in pametnih oblik dela, in sicer na način, da te politike ne bodo dodatno obremenile delavcev;

15.  poziva države članice, naj pri oblikovanju ureditev zagotovijo, da bodo podjetja lahko načrtovala z zanesljivostjo, ter naj pri tem posebej upoštevajo potrebe najmanjših, malih in srednjih podjetij;

16.  poziva Komisijo, naj izboljša in okrepi določbe Direktive 2010/18/EU glede pogojev za upravičenost do starševskega dopusta in podrobnih pravil za dodelitev dopusta staršem, katerih otroci so invalidi ali imajo resno ali dolgotrajno bolezen, zaradi katere niso sposobni skrbeti zase, pri čemer naj se upošteva tudi najboljša praksa s tega področja iz držav članic (zvišanje starostne omejitve otroka pri koriščenju starševskega dopusta ali dopusta za nego, lažji dostop do dela s skrajšanim delovnim časom po vrnitvi na delovno mesto, podaljšanje obdobja dopusta itd.);

17.  poudarja, da je treba osebam, ki so bile na starševskem dopustu, zagotoviti pogoje, ki so naklonjeni ponovni vključitvi v delovno okolje, zlasti glede vrnitve na isto, enakovredno ali podobno delovno mesto, ki je v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali delovnemu razmerju, glede sprememb delovnega časa in/ali organizacije poklicnega življenja ob vrnitvi na delovno mesto (pri čemer mora delodajalec tudi utemeljiti morebitne zavrnitve), glede omogočanja obdobja usposabljanja, zaščite pred odpuščanjem ali manj ugodno obravnavo osebe na podlagi njenega zahtevka za starševski dopust ali koriščenja tega dopusta ter glede obdobja varstva po vrnitvi, da se lahko ponovno prilagodijo delovnemu mestu;

Za učinkovito direktivo, ki bo obravnavala izzive pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja

18.  je seznanjen, da je Komisija predlog za spremembo direktive o porodniškem dopustu umaknila ter da v okviru načrta o novem začetku obravnavanja izzivov pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja delovno aktivnih družin Komisija ne načrtuje objave končnega poročila o izvajanju direktive o starševskem dopustu; poziva Komisijo, naj ob spoštovanju načela subsidiarnosti ponovno oblikuje ambiciozen predlog, ki bo dejansko omogočil boljšo uskladitev poklicnega in zasebnega življenja;

19.  meni, da bi morale biti politične razprave osredotočene tudi na več različnih nezakonodajnih pobud, da bi skupaj z državami članicami in civilno družbo poudarili vlogo staršev ter spodbujali usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

20.  meni, da je treba razmisliti o širši nezakonodajni pobudi za spodbujanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja v državah članicah;

21.  meni, da je treba zaradi prekrivanja različnih oblik dopusta iz družinskih razlogov zagotoviti doslednost različnih besedil na ravni EU ob udeležbi socialnih partnerjev, da bi družinam zagotovili vpogled v različne možnosti dopusta v njihovem življenjskem ciklu, s čimer bi spodbudili enakopravnejšo delitev obveznosti glede varstva otrok med ženskami in moškimi; poziva Komisijo, naj za to preuči uporabo klavzule o pregledu v zakonodaji EU o starševskem dopustu; meni, da je nujna jasneje napisana zakonodaja, ki bi odpravila zapletenost, izboljšala skladnost in zaščitila delavce;

22.  poziva socialne partnerje, naj na podlagi poročila Komisije, objavljenega februarja 2015, obravnavajo pomanjkljivosti direktive o starševskem dopustu, saj ni v celoti dosegla ciljev glede usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, udeležbe žensk na trgu dela, demografskih sprememb in sodelovanja moških pri družinskih opravilih, vključno z vzgojo in varstvom otrok in drugih odvisnih oseb; meni, da je treba sprejeti učinkovitejše ukrepe za spodbujanje enakopravnejše delitve družinskih obveznosti med moškimi in ženskami;

23.  poudarja, da je zadovoljiva ureditev starševskega dopusta tesno povezana z ustreznim plačilom; ugotavlja, da imajo lahko socialni partnerji na področjih, kjer ni nobenih določb za dopust ali obstoječe določbe veljajo za nezadostne, prek kolektivnih pogodb pomembno vlogo pri določanju novih ali pri posodabljanju veljavnih določb za porodniški, očetovski in starševski dopust; poziva države članice, naj v dogovoru s socialnimi partnerji preučijo svoje sisteme finančnih nadomestil za starševski dopust, da bi dosegli stopnjo, ki bi služila kot spodbuda za ustrezno in dostojno nadomestilo za dohodek, kar bi tudi moške spodbudilo h koriščenju starševskega dopusta in ne le za minimalno obdobje, ki ga zagotavlja direktiva;

24.  meni, da je spodbujanje individualizacije pravice do dopusta in pozitivnih ukrepov, namenjenih spodbujanju vloge očetov, ključno pri doseganju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ki bo uravnoteženo glede na spol;

25.  poziva Komisijo in socialne partnerje, naj razmislijo o primernem podaljšanju minimalnega štirimesečnega obdobja starševskega dopusta na šest mesecev, s čimer bi izboljšali usklajenost poklicnega in zasebnega življenja;

26.  poudarja, da večja usklajenost, skladnost in dostopnost sistemov dopustov (porodniški, očetovski in starševski dopust) v državah članicah prispeva k njihovemu večjemu koriščenju in splošni učinkovitosti; poudarja, da je v tem smislu direktiva EU o minimalnem dvotedenskem očetovskem dopustu nujna in neodložljiva;

27.  poudarja, da je treba podaljšati obdobje, v katerem lahko oba starša uveljavljata pravico do starševskega dopusta; poziva Komisijo in socialne partnerje, naj dvignejo starost otroka, za katerega je mogoče vzeti starševski dopust, in naj tudi upoštevajo, da bi bilo treba možnost starševskega dopusta za starše invalidnih otrok ali otrok z dolgotrajnimi boleznimi podaljšati prek zakonsko določene starosti, določene v direktivi;

28.  poziva države članice in socialne partnerje, naj odpravijo številne ovire pri vrnitvi na delo po daljšem starševskem dopustu, da ta dopust ne bo postal past za izključitev s trga dela; v zvezi s tem opozarja, da se lahko enakost moških in žensk doseže le s pravično porazdelitvijo plačanega in neplačanega dela ter poklicnih in družinskih obveznosti ter obveznosti glede vzgoje in varstva otrok;

29.  poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo za večje zbliževanje v smislu izmenjave najboljše prakse na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter pri tem posebno pozornost namenijo politikam, ki bodo podpirale, da se matere vključijo na trg dela, tam ostanejo in se nanj vrnejo, da očetje sodelujejo v družinskem življenju ter da bo več očetov koristilo starševski dopust; spodbuja Komisijo, naj skupaj z državami članicami spremljajo in spodbujajo te ukrepe;

30.  meni, da bi si morale države članice za uresničitev barcelonskih ciljev poleg izvajanja zakonodajnih ukrepov za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja prizadevati, da bi ob finančni podpori različnih instrumentov EU vzpostavile visokokakovostno, vključujočo, cenovno ugodno in dostopno javno ali zasebno varstvo otrok, ki bo razpoložljivo od trenutka, ko se starši vrnejo na trg dela, posebno pozornost pa je treba nameniti revnim družinam, ki jim grozi socialna izključenost;

31.  poziva države članice, naj ozaveščajo starše o koristih, ki jih ima udeležba v programih predšolske vzgoje in varstva za otroke in njih same; poziva države članice, naj oblike visokokakovostnih in vključujočih storitev predšolske vzgoje in varstva ter merila o izpolnjevanju pogojev za te storitve prilagodijo vse bolj raznovrstnim delovnim vzorcem, da bi se staršem zagotovila pomoč pri izpolnjevanju delovnih obveznosti ali iskanju zaposlitve, pri čemer se je treba osredotočati na koristi otroka;

32.  meni, da bi celosten pristop k enakosti spolov (tudi politike za premagovanje stereotipnih vlog spolov) in k usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja v vseh prihodnih pobudah EU prispeval k skladnosti in preglednosti procesa in pomagal zagotoviti spodbujanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, ki bo uravnoteženo glede na spol; poziva Komisijo in države članice, naj ozaveščajo družbo o pravicah in pravnih sredstvih glede usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja;

33.  poziva Komisijo,naj izmeri pozitiven učinek pobud, povezanih z boljšim usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja, da bi ponovno uravnotežila prevzemanje družinskih in gospodinjskih obveznosti ter obveznosti glede varstva otrok, pri čemer bi se upoštevale tudi posebne odgovornosti staršev, ki skrbijo za invalidne otroke, otroke, ki niso samostojni, in/ali otroke iz prikrajšanih skupin;

o
o   o

34.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0068. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0218. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0207. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0351. (5) http://www.oecd.org/gender/parental-leave-where-are-the-fathers.pdf (6) https://www.eurofound.europa.eu/news/news-articles/social-policies/international-womens-day-2016-the-campaign-for-equality-continues (7) Peter Moss v10th International Review of Leave Policies and Related Research 2014(10. mednarodni pregled politik glede dopustov in povezane raziskave za leto 2014), junij 2014, str. 39. (8) https://www.cipd.co.uk/binaries/zero-hours-contracts_2013-myth-reality.pdf

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. maja 2016 o izvajanju Direktive 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev z vidika enakosti spolov (2015/2118(INI))

P8_TA(2016)0227 A8-0144/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 79 in 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 3, 5 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979, zlasti člena 6, katerega namen je preprečiti vse oblike trgovine z ženskami in izkoriščanja prostitucije žensk;

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih iz leta 1949,

–  ob upoštevanju Pekinške deklaracije in Izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Združenih narodov Peking +5 (2000), Peking +10 (2005) in Peking +15 (2010) ter na pregledni konferenci Peking +20,

–  ob upoštevanju Protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, iz leta 2000, in zlasti mednarodno priznane opredelitve trgovine z ljudmi iz omenjenega protokola, ki dopolnjuje Konvencijo OZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 in izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije ter resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici Konvencije ZN o otrokovih pravicah(1),

–  ob upoštevanju Oviedske konvencije o človekovih pravicah in biomedicini,

–  ob upoštevanju Haaške konvencije o posvojitvi otrok,

–  ob upoštevanju skupnega komentarja OZN k direktivi EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, na podlagi katerega je treba žrtvam trgovine z ljudmi zagotoviti mednarodno zaščito glede na spol,

–  ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 29 o prisilnem ali obveznem delu, katere člen 2 opredeljuje prisilno delo,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi in priporočil Sveta Evrope na tem področju,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/2219 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o Agenciji Evropske unije za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL) ter nadomestitvi in razveljavitvi Sklepa Sveta 2005/681/PNZ(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(6),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje za državljane tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so jim pomagali pri nezakoniti preselitvi in ki sodelujejo s pristojnimi organi(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016 (COM(2012)0286),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Vmesno poročilo o izvajanju Strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi (SWD(2014)0318),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska agenda za varnost (COM(2015)0185),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Strateška prizadevanja za enakost spolov v obdobju 2016–2019 (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju Europolovega poročila o stanju trgovine z ljudmi v EU (Situation Report: Trafficking in Human Beings in the EU) (februar 2016),

–  ob upoštevanju poročila Eurostata o trgovini z ljudmi (Trafficking in Human Beings), izdanega leta 2015,

–  ob upoštevanju ocene o evropskem izvajanju Direktive 2011/36/EU, ki jo je pripravil generalni direktorat za parlamentarne raziskovalne storitve,

–  ob upoštevanju študije o razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi, ki jo je naročila Komisija, 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o spolnem izkoriščanju in prostituciji ter njunem vplivu na enakost spolov(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(10),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0144/2016),

A.  ker trgovina z ljudmi pomeni hudo kršitev temeljnih pravic, kot je navedeno v členu 5(3) Listine EU o temeljnih pravicah, in kršitev človekovega dostojanstva ter telesne in duševne celovitosti žrtev, saj povzroča hude travme, s katerimi se žrtve pogosto spopadajo celo življenje, obenem pa gre za hudo obliko večinoma organiziranega kriminala, temelječem na velikem povpraševanju in dobičkih, ki jih ocenjujejo na okoli 150 milijard ameriških dolarjev letno(11), kar spodkopava pravno državo; ker razlike v zakonodaji držav članic močno olajšajo dejavnosti organiziranega kriminala, tveganje kazenskega pregona je še vedno prenizko, sankcije za odvračanje od tega kaznivega dejanja pa so še vedno nezadostne v primerjavi z možnimi visokimi dobički;

B.  ker je trgovina z ljudmi v členu 2 Direktive 2011/36/EU opredeljena kot novačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali sprejemanje oseb, vključno z izmenjavo ali prenosom nadzora nad temi osebami, z uporabo grožnje, sile ali drugih oblik prisile, ugrabitvijo, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil ali ranljivosti ali dajanjem ali prejemanjem plačil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo, zaradi izkoriščanja; ker izkoriščanje vključuje najmanj izkoriščanje prostitucije ali drugih oblik spolne zlorabe oseb, prisilno delo ali storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podobnimi praksami, služabništvom, izkoriščanje kriminalnih dejavnosti ali odstranitev organov.

C.  ker se trgovina z ljudmi pojavlja v veliko različnih oblikah, žrtve trgovine z ljudmi pa je moč najti v različnih zakonitih in nezakonitih dejavnostih, med katerimi so med drugim kmetijstvo, predelava hrane, spolna industrija, delo v gospodinjstvu, proizvodnja, nega, čiščenje, druge panoge (zlasti storitvene dejavnosti), beračenje, kriminaliteta, prisilne poroke, spolno izkoriščanje otrok na spletu, nezakonite posvojitve in trgovina s človeškimi organi;

D.  ker je več agencij OZN v skupnem komentarju OZN k direktivi EU o pristopu na podlagi človekovih pravic (2011) opozorilo, da bi morali priznati obstoj trgovine z moškimi in ženskami ter obravnavati podobnosti in razlike v izkušnjah žensk in moških, kar zadeva njihovo ranljivost in zlorabe;

E.  ker je trenutna begunska kriza pokazala, da na evropski ravni manjka ustreznih orodij za skupni boj proti trgovini z ljudmi, zlasti če je cilj te trgovine spolno izkoriščanje žensk in otrok;

F.  ker enotna strategija, ki bi ustrezala vsem, ni uspešna in ker je treba različne oblike trgovine z ljudmi, na primer za namene spolnega izkoriščanja, za namene izkoriščanja delovne sile in trgovino z otroki, obravnavati s posebnimi prilagojenimi ukrepi politik;

G.  ker bi bilo treba pohvaliti pristop Direktive 2011/36/EU (v nadaljnjem besedilu: Direktiva), ki je osredotočen na človekove pravice in žrtve, saj se žrtvam trgovine z ljudmi zagotavljajo določene pravice in storitve na podlagi mednarodnega prava ne glede na njihovo pripravljenost ali zmožnost sodelovanja v kazenskem postopku (v skladu s členom 11(3) Direktive);

H.  ker bi morale biti vse podporne storitve za žrtve trgovine z ljudmi resnično brezpogojne, preprečiti pa bi bilo treba tudi nadaljnjo viktimizacijo;

I.  ker je trgovina z ljudmi po eni strani posledica globalnih gospodarskih in socialnih neenakosti, po drugi strani pa jo ekonomska in družbena neenakost med ženskami in moškimi ter neenakost med njihovo izobrazbo in usposabljanjem še dodatno spodbujata;

J.  ker nedavna statistika kaže, da je večina žrtev trgovine z ljudmi žensk; ker spol sam po sebi ne ustvarja ranljivosti, vendar je veliko dejavnikov, zaradi katerih so ženske in deklice ranljive kot so denimo revščina, socialna izključenost, seksizem in diskriminacija;

K.  ker ženske in deklice predstavljajo 80 % zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi(12), kar je mogoče delno pripisati strukturnemu nasilju ter diskriminaciji žensk in deklic;

L.  ker je povpraševanje po ženskah, deklicah, moških in dečkih v sektorju prostitucije odločilen dejavnik pri spodbujanju trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja; in ker sta povpraševanje po poceni delovni sili in nezmožnost spoštovanja delavskih pravic odločilna dejavnika pri spodbujanju trgovine z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile;

M.  ker strpnost družbe do neenakosti spolov in nasilja nad ženskami in deklicami ter pomanjkljiva ozaveščenost javnosti o vprašanju trgovine z ljudmi še spodbujata okolje, ki dovoljuje trgovino z ljudmi;

N.  ker se je v državah, ki so inkriminirale nakup spolnih storitev in dejavnosti ustvarjanja dobička od prostitucije drugih, zmanjšalo število vrst prostitucije, v katerih najverjetneje najdemo žrtve trgovine z ljudmi, kot je ulična prostitucija;

O.  ker je trgovina z ženskami, deklicami, moškimi in dečki za namene spolnega izkoriščanja upadla v državah, kjer so povpraševanje, tako zvodništvo kot kupovanje spolnih storitev, opredelili kot kaznivo dejanje;

P.  ker je med pripadniki manjšin in priseljenskih skupin, kot so na primer Romi, zaradi družbene in gospodarske marginalizacije nesorazmerno veliko žrtev trgovine z ljudmi;

Q.  ker so pričakovanja in diskriminacija na podlagi spola škodljivi za vse, čeprav moški redkeje priznajo, da so bili žrtve izkoriščanja;

R.  ker bi krepitev gospodarske in družbene vloge žensk ter manjšinskih skupin zmanjšala njihovo izpostavljenost, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi;

S.  ker odkrivanje žrtev ostaja izziv in ker je treba okrepiti podporo žrtvam trgovine z ljudmi in njihovo zaščito, kar vključuje tudi njihovo pravico do zakonitega prebivanja in dela v državi članici, kamor so bile pripeljane, da bi tem žrtvam pomagali in kazensko preganjali in obsodili trgovce z ljudmi, hkrati pa je treba izboljšati dostop žrtev do pravnega varstva in odškodnine;

T.  ker otroci predstavljajo približno 16 %(13) zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi, deklice pa do 13 %(14), in ker so otroci zlasti ranljivi, pri čemer se otroci, ki so žrtve trgovine z ljudmi, srečujejo z resnimi in dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi ter čustvenimi posledicami;

U.  ker je 70 % zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi v EU in 70 % domnevnih trgovcev z ljudmi državljanov EU, največ zabeleženih žrtev za namene spolnega izkoriščanja pa je državljank EU iz osrednje in vzhodne Evrope(15); ker je treba za boljše odkrivanje vseh žrtev trgovine z ljudmi pri oblikovanju sistemov za njihovo odkrivanje upoštevati statistične podatke;

V.  ker je večina zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja žensk in deklic, ki skupaj predstavljajo do 95 % žrtev trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja(16); ker je trgovina z ljudmi oblika nasilja nad ženskami in deklicami;

W.  ker je trgovina z ljudmi kompleksen mednarodni pojav, s katerim se je mogoče spopasti le z usklajenim sodelovanjem institucij EU in držav članic, da bi kriminalnim združbam in posameznikom preprečili iskanje najugodnejše pravne ureditve, poudarek pa bi bil na odkrivanju in zaščiti morebitnih in dejanskih žrtev s celostnim medsektorskim pristopom; ker obstaja jasna razlika med trgovino z ljudmi in tihotapljenjem ljudi, vendar bi bilo treba nameniti posebno pozornost prosilcem za azil, beguncem, migrantom in drugim ranljivim skupinam, zlasti otrokom, mladoletnikom brez spremstva in ženskam, saj se ti srečujejo z večkratnimi tveganji in so posebej ranljivi za izkoriščanje in nadaljnjo viktimizacijo;

X.  ker prevladuje mnenje, da se s trgovino z ljudmi ukvarjajo samo organizirane kriminalne združbe, v resnici pa so lahko vanjo vpleteni žrtvini družinski člani, prijatelji, sorodniki, partnerji in običajni delodajalci;

Y.  ker je večina (70 %) osumljenih, preganjanih in obsojenih trgovcev z ljudmi moških, čeprav predstavljajo storilke omembe vredno manjšino (29 %) in imajo lahko v procesu trgovine z ljudmi pomembno vlogo(17), zlasti v primerih trgovine z otroki;

Z.  ker mora zakonodajo za boj proti trgovini z ljudmi, če naj bo uspešna, spremljati jasen kulturni premik od kulture nekaznovanja h kulturi nične strpnosti do trgovine z ljudmi;

AA.  ker imajo žrtve pogosto pomanjkljive informacije o svojih pravicah in njihovem dejanskem uveljavljanju;

AB.  ker se trgovina z ljudmi kot koncept razlikuje od suženjstva in širših razprav o izkoriščanju; ker vseh oblik izkoriščanja ni mogoče opredeliti kot trgovino z ljudmi;

Splošna ocena ukrepov, sprejetih za obravnavanje razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi v okviru izvajanja Direktive

1.  ugotavlja, da je bil rok za prenos Direktive 2011/36/EU v nacionalno zakonodajo držav članic 6. april 2013, pri čemer so vse države članice razen ene Komisijo obvestile o prenosu navedene direktive v nacionalno zakonodajo;

2.  poziva države članice, naj pospešijo popolno in pravilno izvrševanje Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev;

3.  poudarja, da pravni in politični okvir EU trgovino z ljudmi priznava kot pojav, povezan s poslom, in poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, ki upoštevajo vprašanje spola(18); opozarja, da je v členu 1 Direktive poudarjena potreba po upoštevanju vidika spolov v boju proti trgovini z ljudmi; poudarja, da so ženske in moški, deklice in dečki ranljivi na različne načine ter se z njimi pogosto trguje za različne namene, zato morajo biti ukrepi za preprečevanje, pomoč in podporo prilagojeni spoloma; poudarja tudi, da strategija EU nasilje nad ženskami in neenakost spolov prišteva med vzroke za trgovino z ljudmi ter določa vrsto ukrepov za obravnavo razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi;

4.  ugotavlja, da mora Komisija objaviti več poročil v zvezi z različnimi vidiki izvajanja Direktive; izraža globoko zaskrbljenost, ker bodo ta poročila predložena pozno, kar pomeni zaskrbljujoč signal v zvezi z njenimi prednostnimi nalogami pri izvrševanju; poziva Komisijo, naj izpolni obveznosti poročanja in spoštuje časovni razpored iz Direktive;

5.  opozarja na obveznost Komisije iz člena 23(1) Direktive 2011/36/EU, da aprila 2015 Parlamentu in Svetu predloži oceno, v kolikšni meri so države članice sprejele potrebne ukrepe za uskladitev z Direktivo; poudarja, da poročilo o tej oceni ni bilo pripravljeno v roku;

6.  poudarja, da se mora pri izvajanju zakonodaje EU o boju proti trgovini z ljudmi dosledno spremljati razsežnost spola, in poziva Komisijo, naj razsežnost spola še naprej spremlja v ocenah o upoštevanju in izvajanju Direktive v državah članicah;

7.  želi pohvaliti dobro opravljeno delo koordinatorke EU za boj proti trgovini z ljudmi na področju krepitve znanja in iskanja dokazov v zvezi z različnimi vidiki trgovine z ljudmi, vključno z raziskavami o razsežnosti spola in posebni ranljivosti otrok; vseeno meni, da bi lahko razširili mandat koordinatorke EU za boj proti trgovini z ljudmi in tako pospešili odziv EU na trgovino z ljudmi;

8.  obžaluje, da organi kazenskega pregona v državah članicah ne izkoriščajo vse zmogljivosti Europola, da bi izboljšali izmenjavo informacij z Europolom in tako povezali preiskave v različnih državah članicah in ustvarili širšo sliko obveščevalnih podatkov o najbolj pretečih mrežah organiziranega kriminala v EU;

9.  pozdravlja, da je Komisija postavila spletno stran za boj proti trgovini z ljudmi s podatkovno bazo projektov, ki jih financira EU in se izvajajo v EU in drugje, s posodobljenimi podatki o pravnih in političnih instrumentih EU, ukrepi proti trgovini z ljudmi v državah članicah, možnostih financiranja in pobudah EU;

10.  poudarja, kako pomembno je, da imajo žrtve in osebe na terenu, ki utegnejo priti v stik z žrtvami, varnostne sile, sodni organi, policija in socialne službe, jasne in dosledne informacije, vključno z informacijami o pravicah v zvezi z nujno pomočjo, zdravstveno oskrbo in zdravstvenim varstvom, dovoljenji za bivanje, delavskimi pravicami, dostopom do pravnega varstva in odvetnikov, možnostmi za popravo krivic, posebnimi pravicami otrok itd.;

11.  poudarja, da je prav tako treba več pozornosti nameniti posrednikom na trgu dela, pogodbenikom, podizvajalcem in agencijam za zaposlovanje, zlasti v tveganih sektorjih, da bi preprečili trgovino z ljudmi, zlasti za namene izkoriščanja delovne sile, vendar tudi za namene spolnega izkoriščanja, ki je skrito za navideznimi pogodbami za storitve v hotelirstvu in gostinstvu ter storitve osebne nege;

12.  poudarja, da pravni in politični okvir EU na področju trgovine z ljudmi združuje notranje in zunanje razsežnosti, ter priznava, da so ukrepi za boj proti trgovini z ljudmi, ki je huda kršitev človekovih pravic, jasen cilj zunanjega delovanja EU; prav tako poudarja, da so države izvora in tranzita za trgovino z ljudmi v EU pogosto države zunaj EU in da je trgovina z ljudmi, kot nezakonita čezmejna dejavnost, pomembno področje sodelovanja z državami, ki niso članice Skupnosti; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da sta Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) na poziv Sveta pripravili sveženj informacij o dejavnostih, ki se v prednostnih državah in regijah izvajajo v boju proti trgovini z ljudmi, kot tudi seznam orodij in instrumentov, ki so na voljo EU in državam članicam, vključno z zunanjimi politikami, ki obravnavajo področje trgovine z ljudmi, ter projektov, ki jih na tem področju financirajo EU in države članice; poziva države članice, naj v boju proti trgovini z ljudmi sodelujejo s Komisijo in ESZD;

13.  meni, da so prosilci za azil, begunci in migranti posebno ranljivi za trgovino z ljudmi in da bi morali posebno pozornost nameniti trgovini z ženskami, otroki in drugimi ranljivimi skupinami; poziva Komisijo in države članice, naj raziščejo povezave med vse večjim številom prihajajočih beguncev in trgovino z ljudmi; poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje, tudi na žariščnih točkah, da bi odkrili morebitne žrtve in uporabili vsa sredstva za boj proti trgovcem z ljudmi in tihotapcem ljudi, tudi z izboljšanjem zbiranja podatkov in zagotavljanjem skladnosti z veljavnimi standardi zaščite; želi spomniti na vlogo agencij in mrež EU pri zgodnjem odkrivanju žrtev na mejah EU in v boju proti trgovini z ljudmi in želi v zvezi s tem poudariti, da je potrebno boljše sodelovanje med Europolom, Eurojustom, nacionalnimi organi in tretjimi državami, tudi z uporabo sistema ECRIS; poziva, naj se agencijam na področju pravosodja in notranjih zadev zagotovi več sredstev, da bodo lahko imenovale uradnike, ki so usposobljeni, da upoštevajo različnost spolov, zlasti v državah članicah, ki se srečujejo s povečanimi mešanimi migracijskimi tokovi; poudarja, da novi pristop kritičnih točk iz agende o migracijah ne bi smel biti omejen na hitro obravnavo in odpravljanje zaostankov, temveč bi moral vključevati sorazmerni element boja proti trgovini z ljudmi, ki bo usmerjen k učinkoviti napotitvi morebitnih žrtev;

14.  poziva države članice, naj kritično ocenijo, kako registrirajo begunce, ter ustrezne službe in varstvene strukture, saj je ta skupina, zlasti pa mladoletniki brez spremstva, zelo ranljiva za izkoriščanje s strani kriminalnih združb in kasnejšo trgovino z ljudmi;

15.  meni, da je treba več pozornosti nameniti položaju transspolnih žrtev, ki zaradi svoje spolne identitete pogosto izkusijo diskriminacijo, stigmatizacijo in grožnje z nasiljem; meni, da bi morali transspolnike obravnavati kot ranljivo skupino, saj je pri njih še posebej velika nevarnost, da končajo v rokah trgovcev z ljudmi; je mnenja, da morajo države članice ta dejavnik ranljivosti upoštevati v individualnih ocenah tveganja in žrtvam trgovine z ljudmi zagotoviti ustrezno zaščito in varstvo; poziva države članice, naj uradnikom, ki utegnejo priti v stik z žrtvami ali morebitnimi žrtvami trgovine z ljudmi, zagotovijo ustrezno usposabljanje o posebnostih transspolnih žrtev, da jih bodo lahko bolj proaktivno odkrivali in podporne storitve prilagodili njihovim potrebam;

Vidik spolov pri preprečevanju trgovine z ljudmi

16.  poudarja, da morajo države članice v skladu s členom 11 Direktive vzpostaviti mehanizme, ki omogočajo zgodnje odkrivanje žrtev ter zagotavljanje pomoči in podpore žrtvam, v sodelovanju z ustreznimi podpornimi organizacijami; poudarja, da je potreben pristop, ki temelji na štirih ključnih strategijah: preprečevanje, pregon, zaščita žrtev in partnerstvo na več ravneh;

17.  poziva države članice, naj se borijo proti nekaznovanosti, naj trgovino z ljudmi opredelijo kot kaznivo dejanje, zagotovijo, da bodo storilci za svoja dejanja odgovarjali pred sodiščem, in zaostrijo kazni; zato poziva države članice, naj ratificirajo vse ustrezne mednarodne instrumente, sporazume in pravne obveznosti, da bodo izboljšale učinkovitost, usklajenost in doslednost ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, vključno s Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi;

18.  poziva k doslednemu pristopu k pregonu kaznivih dejanj, povezanih s trgovino z ljudmi, države članice pa naj okrepijo svoje preiskave in pregon; v zvezi s tem poziva države članice, naj izboljšajo čezmejno sodelovanje in sodelovanje z ustreznimi agencijami EU;

19.  opozarja, da se lahko zgodi, da so ženske in otroci prisiljeni v spolnost v zameno za zaščito, za to, da lahko preživijo in nadaljujejo svojo migracijsko pot, in za osnovna živila; poudarja, da se ženske in otroci, ki se prostituirajo za preživetje, ne obravnavajo kot žrtve trgovine z ljudmi, zato ne morejo prejeti potrebne pomoči;

20.  poudarja, da je za to, da se preprečita trgovina z ljudmi in tihotapljenje ljudi, pomembno ustvariti varne zakonite migracijske poti za ženske in otroke (na primer humanitarni vizum); poudarja, da je poleg tega pomembno, da ciljne države migrantkam z zakonitim prebivališčem zagotovijo dostop do jezikovnih tečajev in drugih načinov vključevanja v družbo, zlasti izobraževanja in usposabljanja, da se jim omogoči uveljavljanje njihovih državljanskih pravic;

21.  poziva države članice, naj uporabljajo ustrezno strukturirane tehnike za razgovore z žrtvami, s pomočjo katerih bodo lahko natančno rekonstruirali dogodke, ne da bi pri tem psihološko pritiskali na že tako prestrašene in zmedene žrtve;

22.  poudarja, da je treba pri vseh protiterorističnih prizadevanjih poudarek na pregonu uravnovesiti z odgovornostjo za zaščito žrtev; ugotavlja, da ima podpora za žrtve pomembno vlogo pri preprečevanju trgovine z ljudmi, saj si žrtve, ki se jim zagotovi primerna podpora, lažje opomorejo po travmatični izkušnji in pomagajo pri pregonu storilcev, pripravi programov preprečevanja in ozaveščenem oblikovanju politike ter se izognejo ponovni vključitvi v trgovino z ljudmi;

23.  poudarja, da internet bistveno olajšuje trgovino z ljudmi, zato se je toliko težje boriti proti tej hudi obliki organiziranega kriminala; obžaluje dejstvo, da se internet vse bolj uporablja za novačenje žrtev v EU in zunaj nje z lažnimi ponudbami za delo, za oglaševanje storitev, ki jih ponujajo izkoriščane žrtve, in izmenjavo informacij med kriminalnimi mrežami; poziva države članice, naj zagotovijo, da se njihove politike za boj proti trgovini z ljudmi oblikujejo na podlagi teh dejstev in da imajo organi kazenskega pregona, ki obravnavajo kibernetske tehnologije, strokovno znanje s področja enakosti spolov, ki je potrebno za preprečevanje in učinkovito odpravljanje vseh oblik teh kaznivih dejanj, zlasti tistih, ki so povezana s trgovino z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja; poudarja, da bi bilo treba nove tehnologije, socialne medije in internet uporabiti tudi za širjenje dobre prakse na področju boja proti trgovini z ljudmi ter ozaveščanje in opozarjanje žrtev na tveganja trgovine z ljudmi; poziva Komisijo, naj nadalje preuči vlogo interneta pri trgovini z ljudmi ter naj o tem ustrezno obvešča Parlament;

24.  obžaluje, da je odkrivanje žrtev še vedno eno od najtežjih in nedodelanih vidikov izvajanja, vendar poudarja, da države članice kljub temu niso nič manj odgovorne za zaščito teh ranljivih oseb; opozarja, da se žrtve zaradi prisilne in zavajajoče narave tega kaznivega dejanja včasih ne zavedajo svoje ranljivosti; poudarja, da so dejanja, v katera so žrtve trgovine z ljudmi prisiljene, v nekaterih državah članicah kazniva, zaradi česar je v nekaterih primerih zaupanje med žrtvami in oblastmi manjše; opozarja, da Direktiva 2011/36/EU prepoveduje kriminalizacijo žrtev trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj člene od 11 do 17 direktive o zaščiti in podpori žrtvam trgovine z ljudmi izvajajo ob upoštevanju različnosti spolov (zlasti naj povečajo število zatočišč za žrtve in okrepijo programe za njihovo ponovno vključitev v družbo) ter naj v celoti izvajajo Direktivo 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, da se zagotovita ustrezna podpora in pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, tudi kar zadeva pravico do prebivanja in dostopa do trga dela v državi članici, v katero je bila žrtev trgovine z ljudmi privedena; poudarja, da te določbe ne bi smele biti odvisne od tega, ali so žrtve vložile prijavo ali sodelovale v kazenski preiskavi; poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo najboljše prakse pri zaščiti žrtev;

25.  poudarja, da nevladne organizacije in posamezniki, ki ščitijo žrtve trgovine z ljudmi in jim pomagajo, ne bi smeli kazensko odgovarjati;

26.  je zelo kritičen do dejstva, da uporaba storitev, ki izhajajo iz trgovine z ljudmi, še ni kaznivo dejanje v vseh državah članicah, čeprav priznava, da je v sodnem okviru težko dokazati, da se je uporabnik tega resnično zavedal, kljub temu pa meni, da bi bil to pomemben korak, s katerim bi se priznala teža tega kaznivega dejanja, zagotovil resničen okvir za preprečevanje trgovine z ljudmi in ustavila kultura nekaznovanja;

27.  poziva države članice, naj uvedejo ostre kazenske sankcije za kazniva dejanja trgovine z ljudmi, modernega suženjstva in izkoriščanja ter naj zavestno uporabo storitev žrtev trgovine z ljudmi, med katere sodijo prostitucija ali druge oblike spolnega izkoriščanja oseb, prisilno delo ali storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podobnimi praksami, služabništvo, izkoriščanje kriminalnih dejavnosti ali odstranitev organov, obravnavajo kot kaznivo dejanje; je seznanjen s tem, da je na nacionalni ravni malo primerov kazenskega pregona in obsodb za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi;

28.  ugotavlja, da je glavni vir informacij v zvezi z registracijo žrtev policija, kar kaže na potrebo po ustreznih človeških in finančnih virih, vključno z usmerjenim strokovnim usposabljanjem organov kazenskega pregona, in po bolj uravnoteženi zastopanosti spolov med uslužbenci teh organov; poudarja, da registracija žrtev trgovine z ljudmi prek zaporov in centrov za pridržanje v nekaterih državah članicah kaže na pomanjkljivosti v sistemu in pomanjkljivo znanje uslužbencev, ki pri tem sodelujejo; vztraja, da morajo države članice učinkovito uporabljati zakonodajo proti trgovini z ljudmi, in poudarja, da bi bilo treba pravosodni sistem bolj osredotočiti na dinamiko izkoriščanja in uporabo prava, da bi se izboljšalo odkrivanje žrtev in razvilo znanje o subtilnih oblikah trgovine z ljudmi; v zvezi s tem ugotavlja, da bi morala Evropska policijska akademija (CEPOL) na podlagi Uredbe (EU) 2015/2219 spodbujati skupno spoštovanje in razumevanje temeljnih pravic v okviru preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, vključno s pravicami, podporo in zaščito žrtev;

29.  poziva, naj Europol in nacionalne policije namenijo več pozornosti in virov pregonu oseb, ki spodbujajo trgovino z ljudmi, s posebnim poudarkom na ozaveščanju policije in splošne javnosti o vseh novih oblikah trgovine z ljudmi;

30.  poziva Europol in države članice, naj okrepijo svoje delovanje v boju proti ljudem, ki novačijo, tako s proaktivnim pristopom kot na podlagi pričanj žrtev v skladu s členom 9 Direktive 2011/36/EU; poudarja, da se za novačenje uporabljajo različni kanali, zlasti družabna omrežja in spletna mesta (spletne agencije za novačenje); poziva Komisijo, naj mandat oddelka EU za prijavljanje sumljivih spletnih vsebin (IRU) v okviru Europola razširi na boj proti trgovini z ljudmi;

31.  poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost sodelovanja med državami članicami in Europolom v boju proti trgovini z ljudmi; poudarja, kako pomembno je, da se podatki sistematično izmenjujejo in da vse države članice dopolnjujejo evropske podatkovne baze, ki se uporabljajo v ta namen in med katere sodita tudi podatkovni bazi Europola Focal Point Phoenix in Focal Point Twins; poudarja, da morajo imeti mejne in obalne straže dostop do podatkovnih baz Europola;

32.  ugotavlja, da žrtve izkoriščanje doživljajo na različne načine in da lahko metoda odkrivanja žrtev z uporabo „kontrolnega seznama“ kazalnikov ovira uradno odkrivanje ter tako vpliva na dostop žrtev do storitev, pomoči in zaščite;

33.  poudarja, da je treba spremeniti zakon, tako da se bodo žrtve trgovine z ljudmi po zakonu priznavale kot imetniki pravic in bodo bolj pripravljene ta kazniva dejanja prijaviti oblastem; meni, da bi morale biti žrtve trgovine z ljudmi upravičene do pomoči in zaščite; poudarja, da je treba socialnim in zdravstvenim delavcem ter službi za priseljevanje dati več pooblastil, da ugotovijo, kaj vse zajema trgovina z ljudmi in komu je treba po zakonu zagotoviti pomoč in zaščito;

34.  poziva k boljšemu izvajanju in spremljanju člena 8 Direktive 2011/36/EU, da bi zagotovili, da se žrtve trgovine z ljudmi ne bi preganjale in se jim ne bi izrekale sankcije ali kazni, ter poudarja, da to pomeni, da se sankcije ali kazni ne bi izrekale tudi osebam, ki se prostituirajo, in da se nedovoljen vstop ali bivanje v tranzitnih in namembnih državah ne bi kaznoval;

35.  je zaskrbljen zaradi dokazov, da so nekatere žrtve trgovine z ljudmi aretirane in izgnane, namesto da bi se jim omogočil in olajšal dostop do pravic, ki jih imajo kot žrtve v skladu z Direktivo 2004/81/ES;

36.  poziva Komisijo, naj pripravi smernice na podlagi najboljše prakse za razvoj in vključitev strokovnega znanja na področju enakosti spolov v dejavnosti organov kazenskega pregona po vsej EU;

37.  poziva države članice, naj sodelujejo pri oblikovanju boljših smernic za odkrivanje žrtev trgovine z ljudmi, ki bi konzularnim službam in mejni policiji pomagale pri tej nalogi;

38.  poudarja, kako pomembno je slediti denarju pri preiskovanju in pregonu mrež organiziranega kriminala, ki služijo s trgovino z ljudmi, ter poziva Europol in Eurojust, naj okrepita svoje zmogljivosti na področju boja proti trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj tesno sodelujejo z Europolom in med seboj, da bi lahko preiskovale finančne vidike in pranje denarja v primerih trgovine z ljudmi; poudarja, da bi morale države članice okrepiti sodelovanje ter zamrzniti in zaseči premoženje posameznikov, ki sodelujejo v trgovini z ljudmi, saj bi to lahko bilo učinkovito sredstvo, da bi ta dobičkonosna dejavnost z nizkim tveganjem postala dejavnost z nizkim dobičkom in visokim tveganjem; v zvezi s tem poziva države članice, naj učinkoviteje uporabijo vsa razpoložljiva orodja, na primer vzajemno priznavanje sodb, skupne preiskovalne enote in evropski preiskovalni nalog; meni, da bi bilo treba zaseženo premoženje oseb, obsojenih za kazniva dejanja trgovine z ljudmi, uporabiti za podporo in odškodnino žrtvam trgovine z ljudmi; ugotavlja tudi, da se z ogromnimi finančnimi sredstvi iz trgovine z ljudmi in njihovega izkoriščanja financirajo druge oblike hudih kaznivih dejanj;

39.  poziva agencije s področja pravosodja in notranjih zadev, kot so Eurojust, Europol, FRA, Frontex, Cepol in EASO, naj razvijejo vzdržni program za bolj uravnoteženo zastopanost spolov pri sprejemanju odločitev v zvezi s trgovino z ljudmi; poziva, naj razkrijejo podatke o zastopanosti spolov v svojih upravnih odborih in med zaposlenimi glede na razprave z državami članicami o koristih enakopravnega zaposlovanja in napredovanja uslužbencev v organih kazenskega pregona in mejnih organih; prav tako poziva, naj se v agencijah s področja pravosodja in notranjih zadev, v katerih prevladujejo moški, programi, kot je projekt Europola za uravnoteženo zastopanost spolov „Female Factor“, izvajajo redno, ne pa le občasno;

40.  opominja, da je usposobljenost izvajalcev in uradnikov bistvena za zgodnje odkrivanje morebitnih žrtev in preprečevanje kaznivih dejanj; zato poziva države članice, naj dosledno uporabljajo člen 18(3) Direktive 2011/36/EU in si izmenjajo najboljšo prakso, zlasti pri oblikovanju programov usposabljanja, pri katerih se upošteva različnost spolov, za tiste, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami trgovine z ljudmi, kot so policisti in pripadniki drugih varnostnih služb, mejni uslužbenci, sodniki, odvetniki in drugi sodni organi, zdravstveni delavci na terenu, socialni delavci in psihologi; poudarja, da bi moralo usposabljanje vključevati pridobivanje znanja o nasilju in izkoriščanju na podlagi spola, odkrivanju žrtev, uradnem postopku odkrivanja in primerni, spolu prilagojeni pomoči žrtvam;

41.  poziva k širši pripravi in razširjanju publikacij ozaveščanja, namenjenih izboljšanju znanja v okviru posameznih poklicev, kot je priročnik za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi ter njihovo zaščito, ki je namenjen konzularnim in diplomatskim uslužbencem (Handbook for consular and diplomatic staff on how to assist and protect victims of human trafficking)(19);

42.  priznava pomen razvoja dolgoročnih razmerij med organi kazenskega pregona, ponudniki storitev, različnimi deležniki in žrtvami, da bi se vzpostavilo zaupanje ter obravnavale potrebe žrtev; poudarja, da podporne organizacije potrebujejo ustrezno financiranje za projekte, in izraža zaskrbljenost, ker številne organizacije, zlasti ženske organizacije, zaradi zmanjšanja sredstev težko delujejo;

43.  poudarja, da bi moralo biti financiranje Komisije in držav članic namenjeno najprimernejšemu ponudniku storitev, in sicer na podlagi potreb žrtev, vključno z zahtevami glede na spol in zahtevami otrok, strokovnega znanja ponudnika in njegovih zmožnosti, da zagotovi obsežno in dolgoročno pomoč in nego;

44.  poziva države članice, naj socialne partnerje, zasebni sektor, sindikate in civilno družbo, zlasti nevladne organizacije, ki se borijo proti trgovini z ljudmi in pomagajo žrtvam, vključijo v svoje pobude za preprečevanje trgovine z ljudmi, zlasti na področju izkoriščanja delovne sile, tudi kar zadeva odkrivanje žrtev in dejavnosti ozaveščanja;

45.  ugotavlja, da je spolno izkoriščanje nezakonito v vseh državah članicah, trgovina za namene spolnega izkoriščanja pa kljub temu še vedno poteka; poziva države članice, naj dosledno izvajajo Direktivo 2011/92/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in okrepijo policijsko in pravosodno sodelovanje na področju preprečevanja spolnega izkoriščanja otrok in boja proti njemu; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami preuči, kako povpraševanje po spolnih uslugah spodbuja trgovino z ljudmi, vključno s trgovino z otroki, in kako bi najbolje omejili to povpraševanje; v zvezi s tem opozarja na obveznost držav članic, da posebno pozornost namenijo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, vključno z mladoletniki brez spremstva iz tretjih držav, ter otrokom v kazenskih postopkih zagotovijo posebno zaščito, pri čemer je treba vedno v prvi vrsti upoštevati otrokovo največjo korist;

46.  ugotavlja, da bi moralo zbiranje podatkov o trgovini z otroki temeljiti na skupni opredelitvi tega kriminalnega pojava; prav tako ugotavlja, da nekatere države članice trgovino z otroki obravnavajo ločeno od oblik izkoriščanja, nekatere pa otroke, ki so žrtve, obravnavajo skupaj z odraslimi, zaradi česar na ravni EU ni mogoče pridobiti celovitih podatkov o tem problemu in opredeliti najboljšega preiskovalnega ukrepa;

47.  poudarja obveznost Komisije v skladu s členom 23(2) Direktive, da do leta 2016 pripravi poročilo z oceno učinka veljavnih nacionalnih zakonov na kriminalizacijo zavestnega izkoriščanja storitev žrtev trgovine z ljudmi, in potrebo po dodatnih ukrepih; poudarja, da se Komisija ne bi smela zanašati zgolj na poročila držav članic, temveč bi morala skladnost ocenjevati tudi na podlagi sodelovanja s civilno družbo in ustreznimi drugimi organi, kot je GRETA, in poročil za državo, ki jih pripravita posebni predstavnik OVSE za področje trgovine z ljudmi in posebni poročevalec OZN za trgovino z ljudmi in sodobne oblike suženjstva;

48.  ugotavlja, da med državami članicami ni skupnega dogovora v zvezi s tem, kaj pomeni povpraševanje po izkoriščanju, ter poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo smernice o kaznovanju strank, ki temeljijo na nordijskem modelu, obenem pa naj ozaveščajo o vseh oblikah trgovine z ljudmi, zlasti o spolnem izkoriščanju, in opozarjajo na druge oblike izkoriščanja, kot je služabništvo;

49.  ugotavlja, da so nekatere skupine ranljivejše, zato je pri njih še posebej nevarno, da postanejo žrtev trgovine z ljudmi; obžaluje, da je trgovina z ljudmi rezultat velikega povpraševanja po proizvodih in storitvah, ki temeljijo na izkoriščanju ljudi, in je zelo dobičkonosna oblika organiziranega kriminala;

50.  poudarja, da podatki potrjujejo, da kriminalizacija kupovanja spolnih uslug na Švedskem deluje odvračilno; opozarja na normativni učinek tega modela ureditve in njegov potencial za spremembo družbenega stališča s ciljem zmanjšanja splošnega povpraševanja po storitvah žrtev trgovine z ljudmi;

51.  poziva države članice, naj v celoti izvajajo člen 18(4) Direktive in pripravijo posebne strategije za zmanjšanje povpraševanja po trgovini z ljudmi za spolno izkoriščanje, kot so izhodni programi ter sistemi za krepitev moči in zaščito pravic oseb, ki se prostituirajo, ter zmanjšanje njihove ranljivosti za izkoriščanje, pripravijo pa naj tudi kampanje za odvračanje od povpraševanja po spolnih uslugah žrtev trgovine z ljudmi, pri čemer je treba dodati, da je urejanje prostitucije v pristojnosti držav članic; poziva Komisijo, naj preuči tudi morebitne povezave med povpraševanjem po spolnih uslugah in trgovino z ljudmi; meni, da je mogoče to povpraševanje zmanjšati z zakonodajo, s katero bi tisti, ki kupujejo spolne usluge žrtev trgovine z ljudmi, kazensko odgovarjali namesto tistih, ki te usluge prodajajo;

52.  poziva EU, naj bo pozorna na nove oblike trgovine z ljudmi in njihovega izkoriščanja, vključno z reproduktivnim izkoriščanjem in trgovino z novorojenčki, ter o teh novih oblikah jasno obvešča druge;

53.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima zelo malo držav članic jasno opredeljene programe za zmanjšanje povpraševanja in da so ti programi na splošno usmerjeni v trgovino z ljudmi za spolno izkoriščanje; poziva države članice, naj pripravijo programe za zmanjšanje povpraševanja za vse vrste trgovine z ljudmi;

54.  ugotavlja, da je mogoče navidezne zakonske zveze v določenih okoliščinah, če obstajajo elementi prisile, obravnavati kot trgovino z ljudmi ter da ženske in dekleta verjetneje postanejo žrtve;

55.  poudarja, da prizadevanja za večjo enakost spolov prispevajo k preprečevanju trgovine z ljudmi, pri čemer bi morala ta prizadevanja vključevati strategije za programe izobraževanja in krepitve moči za ženske in deklice, da bi se okrepil njihov položaj v družbi in bi bile manj ranljive za trgovino z ljudmi; poziva države članice, naj sprejmejo bolj proaktivne preventivne ukrepe, kot so kampanje obveščanja in ozaveščanja, usposabljanja, posebej zasnovana za moške, ciljne delavnice z ranljivimi skupinami in izobraževalne dejavnosti v šolah, vključno s spodbujanjem enakosti, bojem proti seksističnim stereotipom in nasilju na podlagi spola, saj bi moralo biti enako obravnavanje cilj vse družbe;

56.  opozarja na učinkovitost programov ozaveščanja pri izobraževanju potrošnikov, da izberejo izdelke družb, ki zagotavljajo dobavno verigo brez suženjstva, vendar ugotavlja, da samo to še ni dovolj za zmanjšanje povpraševanja po trgovini z ljudmi;

57.  ugotavlja, da je v skladu z Direktivo 2009/52/ES že nezakonito, da delodajalci za delo ali storitve uporabljajo državljane tretjih držav, ki nimajo urejenega zakonitega prebivanja v EU, pri čemer se zavedajo, da gre za žrtve trgovine z ljudmi; priznava, da ta zakonodaja ne vključuje državljanov EU, ki so žrtve trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo njihova zakonodaja državljane EU, ki so žrtve trgovine z ljudmi, ščitila pred izkoriščanjem in da se uvedejo ustrezne sankcije;

58.  opozarja, da je po podatkih Europola po prihodu v EU od leta 2015 izginilo okoli 10 000 mladoletnikov brez spremstva, ki bi lahko bili žrtve trgovine z ljudmi in izpostavljeni številnim oblikam izkoriščanja in zlorabe; poziva države članice, naj v celoti izvajajo azilni sveženj in registrirajo otroke ob prihodu v EU, da bi zagotovili njihovo vključitev v sisteme zaščite otrok; poziva države članice, naj izboljšajo izmenjavo informacij, da bi tako bolje zaščitili otroke migrante v Evropi;

59.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja podatkov o Rominjah in romskih otrocih, pri katerih obstaja tveganje trgovine z ljudmi za prisilno delo in storitve, med katere sodi tudi beračenje; poziva Komisijo, naj zagotovi podatke o Rominjah in romskih otrocih, pri katerih je bilo ugotovljeno, da so žrtve trgovine z ljudmi, in o tem, koliko jih je bilo deležnih pomoči žrtvam in v katerih državah;

60.  poudarja, da se lahko prisilna poroka šteje za obliko trgovine z ljudmi, če vsebuje elemente izkoriščanja žrtve, in poziva vse države članice, naj vključijo to razsežnost; poudarja, da je izkoriščanje lahko spolno (posilstvo v zakonski zvezi, prisilna prostitucija ali pornografija) ali ekonomsko (gospodinjsko delo ali prisilno prosjačenje) ter da je lahko prisilna poroka končni cilj trgovine (prodaja žrtve za nevesto ali sklenitev zakonske zveze pod prisilo); poudarja, da pristojni organi težko prepoznajo to vrsto trgovine, saj se uvršča v zasebno sfero; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne strukture za sprejem teh žrtev; poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo najboljše prakse na tem področju;

61.  je zaskrbljen zaradi naraščajočega pojava zapeljevanja za namene spolnega izkoriščanja; opozarja, da so žrtve tega pojava pogosto čustveno odvisne od zapeljevalcev, kar otežuje delo preiskovalcev, saj jih ni lahko prepoznati kot žrtve trgovine z ljudmi, ter pogosto odklanjajo pričanje proti zapeljevalcem; poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo najboljše prakse na tem področju; poziva države članice, naj tem žrtvam priskrbijo posebno nastanitev ter naj zagotovijo, da jim organi kazenskega pregona in sodstva priznajo status žrtve, zlasti če so mladoletne, da se tako prepreči njihova stigmatizacija zaradi „sprevrženega obnašanja“;

Razsežnost spola pri pomoči žrtvam ter podpori in zaščiti žrtev

62.  izraža zaskrbljenost, ker nimajo vse žrtve preprostega dostopa do storitev ali niso seznanjene s storitvami; poudarja, da pri dostopu do storitev ne sme biti diskriminacije;

63.  ugotavlja, da žrtve trgovine z ljudmi potrebujejo specializirane storitve, vključno z dostopom do varne kratkoročne ali dolgoročne nastanitve, programov za zaščito prič, zdravstvene oskrbe in svetovanja, prevajalskih storitev in tolmačenja, pravnih sredstev, nadomestila, izobraževanja in usposabljanja, vključno z učenjem jezika države, v kateri prebivajo, posredovanja pri zaposlitvi, pomoči pri (ponovnem) vključevanju, družinski mediaciji in preselitvi, pri čemer bi bilo treba te storitve dodatno prilagoditi posameznikom ter upoštevati zlasti vprašanje spola;

64.  poudarja, da morajo države članice glede na razsežnost spola trgovino z ljudmi obravnavati kot obliko nasilja nad ženskami; poudarja, da je treba pozornost posvetiti dinamiki izkoriščanja in s tem povezani dolgoročni čustveni in psihološki škodi; poziva Komisijo, naj predlaga evropsko strategijo za boj proti nasilju na podlagi spola, ki naj vsebuje zakonodajni predlog o nasilju nad ženskami, vključno s trgovino z ljudmi;

65.  poudarja dobro opravljeno delo vladnih služb in civilne družbe pri odkrivanju žrtev trgovine z ljudmi ter zagotavljanju pomoči in podpore žrtvam, čeprav se to delo ne opravlja dosledno v vseh državah članicah ali ob upoštevanju različnih vrst trgovine z ljudmi;

66.  poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje neodvisnih nevladnih organizacij in zatočišč za posamezni spol, da bi ustrezno zadostili potrebam na vseh točkah poti žrtve v ciljnih državah in preventivno ukrepali v posameznih izvornih, tranzitnih in ciljnih državah;

67.  poziva države članice, naj vzpostavijo klicne številke, kjer bodo žrtve trgovine z ljudmi in izkoriščanja lahko poiskale pomoč in nasvete; ugotavlja, da so se tovrstne klicne številke izkazale kot uspešne na drugih področjih, na primer pri radikalizaciji in ugrabitvah otrok;

68.  poziva države članice, naj žrtvam trgovine z ljudmi zagotavljajo spolu prilagojene storitve, ki ustrezajo njihovim potrebam, pri čemer naj upoštevajo potrebe, vezane na obliko trgovine z ljudmi, v katero so bile vključene; opozarja, da je večina žrtev sicer žensk in deklic, kljub temu pa bi morale biti na voljo specializirane storitve za žrtve obeh spolov;

69.  poudarja, da je mnogo žrtev spolnega izkoriščanja drogiranih, da se jih ohranja v stanju fizične in psihične zasvojenosti; zato poziva države članice, naj zagotovijo specializirane podporne programe za te žrtve in naj ta element priznajo kot obremenilno okoliščino v kazenskopravnih ukrepih proti trgovini z ljudmi;

70.  poudarja, da so zaradi kumulativnega učinka različnih vrst diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete osebe LGBTI posebej izpostavljene trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj bodo dovzetne za posebne potrebe žrtev LGBTI; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo najboljše prakse na tem področju;

71.  poudarja, kako pomembno je, da vse države članice žrtvam trgovine z ljudmi, ki so zanosile zaradi spolnega izkoriščanja, sistematično priznajo pravico do dostopa do storitev varne prekinitve nosečnosti;

72.  meni, da bi bilo treba člen 11(5) Direktive 2011/36/EU razširiti in uvesti pomoč za prihodnje vključevanje (učenje jezika, spoznavanje kulture in skupnosti itd.), če lahko žrtev glede na svoj položaj pridobi dovoljenje za prebivanje;

73.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo državljani EU in tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi, upravičeni do dovoljenj za prebivanje;

74.  ugotavlja, da nezakonito prebivanje ne izključuje možnosti, da nekdo postane žrtev trgovine z ljudmi, zato bi morale imeti take žrtve enake pravice kot druge žrtve; poziva države članice, naj ločujejo vprašanja migracije in trgovine z ljudmi, pri čemer poudarja načelo brezpogojne pomoči iz Direktive;

75.  poziva vse države članice, naj žrtvam dejansko zagotovijo pravice, in poziva, naj se analizira izvajanje Direktive 2011/36/EU glede na določbe iz Direktive 2012/29/EU; poziva države članice, naj vsem osebam, ki se same opredelijo kot žrtve trgovine z ljudmi ali ki izpolnjujejo dovolj meril za to, da se opredelijo kot te žrtve, zagotovijo brezplačno pravno pomoč, vključno s pravnim zastopanjem, psihološko in zdravstveno podporo in informacije o pravicah do pomoči in zdravstvene oskrbe, vključno s pravico žrtev spolnega izkoriščanja do prekinitve nosečnosti, in jim tako omogočijo dostop do njihovih pravic, nadomestila in/ali pravnih sredstev; poudarja, da samoopredelitev nikakor ne bi smela biti edina zahteva za dostop žrtev do pravic in storitev;

76.  poziva države članice, naj brezplačne pravne pomoči žrtvam trgovine z ljudmi ne zagotovijo le v kazenskih postopkih, temveč tudi v civilnih postopkih, postopkih pred delovnim sodiščem ali imigracijskih in azilnih postopkih, v katerih so udeležene;

77.  poziva države članice, naj pri odločanju o omejevanju podpore žrtvam upoštevajo, da je okrevanje zaradi škode, ki jo utrpi žrtev trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, dolgotrajnejše od okrevanja po drugih oblikah izkoriščanja; poziva k razširitvi zaščitnih ukrepov za žrtve, ki so bile vključene v trgovino z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, da bi se čim bolj zmanjšala škoda ter preprečili ponovna vključitev teh žrtev v trgovino z ljudmi in sekundarna viktimizacija ter bi se v vsakem primeru zadostilo posameznim potrebam;

Ocena drugih ukrepov, sprejetih med izvajanjem Direktive, ki upoštevajo različnost spolov,

78.  poudarja, da je lahko vsaka obveznost žrtev, da sodelujejo pri pregonu trgovcev z ljudmi, škodljiva; poudarja, da v okviru pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, takšna obveznost ne bi smela biti pogoj za dostop do storitev;

79.  poudarja, da bi bilo treba vse žrtve trgovine z ljudmi sistematično obvestiti o tem, da si lahko vzamejo čas za okrevanje in razmislek, ter jim dejansko dati ta čas na voljo; obžaluje, da so te pravice v nekaterih državah članicah prenesli samo v migracijsko zakonodajo in se zato ne priznavajo vsem žrtvam trgovine z ljudmi, temveč le tistim brez urejenega statusa; želi spomniti, da je treba te pravice priznati vsem žrtvam trgovine z ljudmi;

80.  opozarja, da morajo države članice na podlagi Direktive 2004/81/ES žrtvam trgovine z ljudmi zagotoviti rok za premislek in okrevanje; poziva države članice, naj pri določanju tega roka upoštevajo člen 13 Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi in naj podaljšajo tridesetdnevni rok za okrevanje in razmislek iz te konvencije za žrtve trgovine z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja, saj ta oblika nasilja povzroča hude in trajne posledice;

81.  ugotavlja, da se veljavna strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi zaključuje leta 2016, ter poziva Komisijo, naj ovrednoti to strategijo in uvede novo, ki bo temeljila na pristopu človekovih pravic s poudarkom na žrtvah, vključevala jasno razsežnost spola in konkretne ukrepe v zvezi s tem, ustrezno in učinkovito obravnavala preprečevanje in bo še naprej odvračala od povpraševanja, ki spodbuja vse oblike trgovine z ljudmi; poziva, naj se ta strategija vključi v druga področja politike in uskladi z njimi, da se zagotovi učinkovito izvajanje ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, med drugim tudi na področju varnosti, enakosti spolov, migracij, kibernetske varnosti in kazenskega pregona;

82.  izraža pohvalo državam članicam, ki so uvedle učinkovite nacionalne mehanizme poročanja in nacionalne poročevalce, ter jih poziva, naj zagotovijo ustrezno financiranje in neodvisnost teh ukrepov, da se bodo lahko njihove naloge čim bolje izvajale;

83.  poziva države članice, naj za ocenjevanje svojih strategij in dejavnosti ter izboljšanje svojih prizadevanj v boju proti trgovini z ljudmi imenujejo neodvisnega nacionalnega poročevalca, ki bo imel zakonsko pravico nastopiti pred nacionalnim parlamentom in izdati priporočila, kako najbolje ukrepati proti trgovini z ljudmi;

84.  poziva države članice, naj pridobijo podrobnejše najnovejše podatke z zbiranjem zanesljivih statističnih podatkov, ki jih predložijo vsi glavni akterji, z zagotavljanjem, da so podatki enotni in ločeni po spolu, starosti, vrsti izkoriščanja (znotraj podsklopov vrst trgovine z ljudmi), izvorni in ciljni državi, ter z vključevanjem oseb, ki so žrtve notranje trgovine z ljudmi, da bi bolje odkrivali morebitne žrtve in preprečili to kaznivo dejanje; poziva države članice, naj okrepijo izmenjavo podatkov, da bodo bolje ocenile razsežnost spola in najnovejše trende v okviru trgovine z ljudmi ter se učinkoviteje borile proti trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj zagotovijo pomembnejšo vlogo nacionalnih poročevalcev pri usklajevanju pobud za zbiranje podatkov, in sicer v tesnem sodelovanju z ustreznimi organizacijami civilne družbe, ki so dejavne na tem področju;

85.  ugotavlja, da so bile kljub jasni opredelitvi trgovine z ljudmi v Direktivi v nacionalni zakonodaji držav članic sprejete številne različne opredelitve; poziva Komisijo, naj preuči to vprašanje in pripravi poročilo, kako različne opredelitve vplivajo na uporabo Direktive v praksi; poudarja pomen konceptualne jasnosti, da se prepreči prepletanje z drugimi podobnimi, a ločenimi vprašanji;

86.  ugotavlja, da deležniki na splošno potrjujejo, da se velika večina žrtev trgovine z ljudmi ne odkrije, priznava, da se trgovini z nekaterimi ranljivimi skupinami ljudi, kot so mladi (brezdomci), otroci, invalidi in osebe LGBTI, ne namenja dovolj pozornosti; poudarja, da je treba izboljšati zbiranje podatkov, da se bo odkrilo več žrtev iz teh skupin in se izoblikovala najboljša praksa pri obravnavanju njihovih posebnih potreb;

87.  poudarja, da morajo institucije EU za izboljšanje prizadevanj v boju proti trgovini z ljudmi natančno oceniti izvajanje zakonodaje EU v državah članicah in po potrebi sprejeti nadaljnje zakonodajne ali druge ukrepe;

88.  poziva Komisijo, naj pripravi standardizirane smernice za zbiranje podatkov, vključno z varstvom podatkov, za zadevne organe, kot so organi kazenskega pregona, obmejne službe in službe za priseljevanje, socialne službe, lokalni organi, zapori, nevladne organizacije ter drugi subjekti;

89.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0240) ukrepom proti trgovini z ljudmi namenila večja pozornost, in sicer da se bo žrtvam omogočilo sodelovanje pri pregonu trgovcev;

90.  poziva Komisijo, naj reši vprašanje zlorabe samozaposlitve in zaposlitve migrantov v nekaterih državah članicah v izogib izpolnjevanju lokalnih delovnih standardov in zaposlitvenih obveznosti in naj prizna, da se navidezna samozaposlitev pogosto uporabi za področja migrantskega dela, na katerih je trgovina z ljudmi najpogostejša;

91.  poziva EU in države članice, naj s pomočjo instrumenta za stabilnost in z utrditvijo trajne odgovornosti držav kandidatk okrepijo regionalno sodelovanje v boju proti trgovini z ljudmi po znanih poteh, na primer z vzhoda v EU;

92.  poziva EU, naj prek Eurostata zagotovi ocene o številu registriranih in neregistriranih žrtev trgovine z ljudmi v skladu s splošnim vzorcem, ki ga uporabljajo organizacije, kot je Mednarodna organizacija za migracije (IOM), Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) in Mednarodna organizacija dela (ILO);

93.  poziva države članice, naj v svoje direktive o boju proti trgovini z ljudmi vključijo načelo nevračanja, kot to velja v Protokolu OZN o trgovini z ljudmi in Konvenciji Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi ter skladno z obveznostmi držav v okviru mednarodnega prava o beguncih in mednarodnega prava na področju človekovih pravic;

94.  spodbuja EU in države članice, naj raziščejo najnovejše trende in oblike trgovine z ljudmi, vključno z morebitnim vplivom sedanje migracijske krize na trgovino z ljudmi, da bi se lahko primerno in usmerjeno odzvali na razvoj dogodkov;

95.  poziva Komisijo, naj v naslednje poročilo o izvajanju Direktive 2011/36/EU vključi analizo povezav med različnimi vrstami trgovine z ljudmi in poti med njimi, saj se žrtve pogosto izkoriščajo na več načinov hkrati in v okviru več vrst trgovine; poziva jo tudi, naj spodbuja nadaljnje raziskave glavnih vzrokov trgovine z ljudmi in učinka na enakost spolov;

96.  poziva Komisijo, naj oceni potrebo po pregledu mandata prihodnjega Evropskega javnega tožilstva, da bo, ko bo vzpostavljen, imel tudi pooblastila za obravnavanje trgovine z ljudmi;

97.  poziva Komisijo, naj glede na to, da je Istanbulska konvencija učinkovito orodje za preprečevanje in odpravljanje nasilja nad ženskami, vključno s trgovino z ljudmi, ter za zagotavljanje zaščite in pomoči žrtvam, spodbudi države članice, da to konvencijo ratificirajo;

o
o   o

98.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0070. (2) UL L 319, 4.12.2015, str. 1. (3) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (4) UL L 101, 15.4.2011, str. 1. (5) UL L 168, 30.6.2009, str. 24. (6) UL L 348, 24.12.2008, str. 98. (7) UL L 261, 6.8.2004, str. 19. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0126. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0162. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0218. (11) Ocene Mednarodne organizacije dela, 2014, Dobički in revščina: ekonomija prisilnega dela. (12) Poročilo Eurostata o trgovini z ljudmi (Trafficking in Human Beings), izdano leta 2015. (13) Prav tam (14) Prav tam. (15) 3 Poročilo Europola o stanju trgovine z ljudmi v EU (Situation Report: Trafficking in Human Beings in the EU) (februar 2016). (16) Poročilo Eurostata iz leta 2015. (17) Poročilo Eurostata iz leta 2015. (18) Vmesno poročilo o izvajanju strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi (SWD(2014)0318, str. 9. (19) https://ec.europa.eu/anti-trafficking/publications/handbook-consular-and-diplomatic-staff-how-assist-and-protect-victims-human-trafficking_en.